Žandar-zadnja-oblikovana po tehničnemkitice v drugo kar mimo logičnih pavz, prisiljene besedne...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER

DIPLOMSKA NALOGA

MATEJA ŽANDAR

KOPER 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA KOPER

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

RAZVIJANJE PESNIŠKEGA DOŽIVLJANJA

V VRTCU

Mateja Žandar

Koper 2012 Mentorica: izr. prof. dr. Vida Medved Udovič

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Mateja Žandar, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Razvijanje pesniškega doživljanja v vrtcu

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

___________________

V Kopru, dne 5. 1. 2012

Zahvala

Zahvala mojemu partnerju Branku Moškriču za vso podporo in pomoč pri družinskih

opravilih in vzgoji najinih treh deklic v času mojega študija.

IZVLEČEK

Diplomska naloga se nanaša na raziskavo o pogostosti in načinih razvijanja

pesniškega doživljanja v vrtcu. V prvem delu je definirana književnost za otroke ter

opredeljena otroška lirika. Sledi pesniški jezik v otroški liriki ter podrobnejši opis

povojne slovenske mladinske poezije. V drugem (empiričnem) delu je opisana

kvantitativna raziskava, katero sem izvedla tako, da sem sedemdeset vprašalnikov

razdelila med vzgojiteljice našega vrtca, Vrtca Pod Gradom, Ljubljana. Preverila sem tri

delovne hipoteze (vzgojiteljice se še premalo zavedajo pomena lirskega doživljanja

predšolskih otrok, vzgojiteljice še niso dovolj strokovno usposobljene za zbliževanje

lirike z otroki v predšolskem obdobju, književni kotički v vrtcu so še premalo opremljeni

z deli otroške lirike). Po sami raziskavi sem ovrgla prvo hipotezo, drugo in tretjo

delovno hipotezo pa potrdila.

KLJUČNE BESEDE: književna vzgoja, lirika, vrtec, slovenska mladinska

poezija, vzgojiteljice, strokovna usposobljenost

SUMMARY

The thesis explores the frequency and the possibilities of poetic experience of

children attending kindergarten. The first part defines children's literature and children's

poetry, and provides a description of the poetic language in children's literature as well

as a detailed description of the Slovenian post-war youth literature. The second part

contains information regarding the quantitative research carried out in the Vrtec pod

gradom kindergarten in Ljubljana. For the purpose of the survey, I distributed seventy

questionnaires among the staff of the kindergarten. I suggested and tested three

hypotheses: kindergarten teachers are vaguely aware of the significance of poetic

experience for pre-school children; kindergarten teachers haven't acquired sufficient

education for acquainting pre-school children with poetry; reading corners in

kindergartens do not contain enough works of children's poetry. In conclusion, the first

hypothesis was rejected, while the second and the third hypotheses were confirmed.

KEYWORDS: literary education, poetry, kindergarten, Slovenian youth literature,

kindergarten teachers, professional qualifications.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ......................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA ........................................................................................ 2

2.1 Kaj je književnost za otroke? ................................................................................... 2

2.2 Opredelitev lirike za otroke ...................................................................................... 3

2.3 Pesniški jezik v otroški liriki...................................................................................... 4

2.3.1 Ljudske pesmi ...................................................................................................... 6

2.3.2 Umetne pesmi ...................................................................................................... 7

2.4 Povojna slovenska mladinska poezija ..................................................................... 9

2.4.1 Povojna mladinska aktivistična poezija ................................................................. 9

2.4.2 Tradicionalna mladinska poezija ......................................................................... 10

2.4.3 Sodobniki slovenske moderne ............................................................................ 11

2.4.4 Pesniki, rojeni med 1900 in 1920 ........................................................................ 12

2.4.5 Pesniki, rojeni po 1920 ....................................................................................... 13

2.4.6 Poezija estetske inovacije ................................................................................... 14

3 EMPIRIČNI DEL ....................................................................................................... 24

3.1 Raziskava o zbliževanju otroške lirike v predšolskem obdobju .............................. 24

3.2 Hipoteze in cilji raziskave ...................................................................................... 24

3.3 Metodologija raziskave .......................................................................................... 24

3.3.1 Vrsta raziskave in merski instrument .................................................................. 24

3.3.2 Populacija ........................................................................................................... 24

3.3.3 Zbiranje podatkov ............................................................................................... 24

3.3.4 Obdelava podatkov............................................................................................. 25

3.4 Analiza vprašalnikov .............................................................................................. 25

3.5 Preverjanje hipotez ................................................................................................ 39

4 ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 42

5 LITERATURA ........................................................................................................... 44

KAZALO TABEL

Tabela 1: Prikaz strukture vzgojiteljic glede na spol.....................................................25

Tabela 2: Delovna doba zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice ..........................26

Tabela 3: Število oddelkov glede na starost otrok .......................................................27

Tabela 4: Kaj pritegne vzgojiteljice pri izbiri pesmi .......................................................29

Tabela 5: Najbolj priljubljeni pesnik .............................................................................30

Tabela 6: Način izbiranja pesmi...................................................................................31

Tabela 7: Kako radi otroci poslušajo otroške pesmi .....................................................32

Tabela 8: Pogostost pogovora z otroki po branju pesmi ..............................................33

Tabela 9: Pogostost pripravljanja ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi ...................34

Tabela 10: Vrste ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi ............................................35

Tabela 11: Obstoj knjižnega kotička v igralnicah .........................................................36

Tabela 12: Pesniške zbirke v knjižnih kotičkih .............................................................37

Tabela 13: Mnenje vzgojiteljic glede pomembnosti književne dejavnosti v vrtcu glede

na ostale dejavnosti .....................................................................................................38

KAZALO GRAFIKONOV

Grafikon 1: Prikaz strukture vzgojiteljic glede na spol ..................................................25

Grafikon 2: Delovna doba zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice .......................26

Grafikon 3: Št. oddelkov glede na starost otrok ...........................................................27

Grafikon 4: Kaj pritegne vzgojiteljice pri izbiri pesmi ....................................................29

Grafikon 5: Najbolj priljubljeni pesnik ...........................................................................30

Grafikon 6: Način izbiranja pesmi ................................................................................31

Grafikon 7: Kako radi otroci poslušajo otroške pesmi ..................................................32

Grafikon 8: Pogostost pogovora z otroki po branju pesmi ............................................33

Grafikon 9: Pogostost pripravljanja ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi ................34

Grafikon 10: Vrste ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi ..........................................35

Grafikon 11: Obstoj knjižnega kotička v igralnicah .......................................................36

Grafikon 12: Pesniške zbirke v knjižnih kotičkih ...........................................................37

Grafikon 13: Mnenje vzgojiteljic glede pomembnosti književne dejavnosti v vrtcu glede

na ostale dejavnosti .....................................................................................................38

Žandar, Mateja (2012): Razvijanje pesniškega doživljanja v vrtcu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF

1

1 UVOD

Pesništvo. Beseda, ob kateri vsi, ki me vprašajo za temo moje diplomske naloge,

obnemijo. ''Le kako si se odločila za takšno temo'', me sprašujejo. Občutek imam, da

ljudje občutijo neko strahospoštovanje do pesništva. Le zakaj? Kaj je tako strašnega na

tako prečudoviti poeziji?

Večini mojih sovrstnikov pesništvo ni blizu, kar sami odkrito priznavajo. In ko sem

jih spraševala, kje so razlogi, sem izvedela, da jim je bilo v srednjih šolah pesništvo

prikazano zelo resno, že skoraj zastrašujoče. Ravno iz tega razloga kot odrasli ne

segajo po pesmih. So le redke izjeme, do katerih je segel vpliv razgledanih babic in

dedkov ter redkih mam in očetov.

Naj pa opozorim na dejstvo, da ko začnem spraševati o pesništvu v vrtcu, le

opazim žarek upanja. Takrat se večina razvedri, skorajda razneži in mi začne z

veseljem pripovedovati, katerih pesmi se spomnijo iz svojega ranega otroštva. Kar

takoj mi zrecitirajo dve ali tri.

Dejstvo je, da kar nam je ponujeno v otroštvu in prikazano z nekim spoštovanjem,

tega se zavedamo celo življenje. Danes otroci večino časa preživijo v vrtcih. Zato je

prav na nas vzgojiteljicah, da prenesemo znanje in veselje ter spoštovanje do

pesništva na mlajše rodove. Toda, ali nam to v resnici tudi uspeva?

To sem želela raziskati v tej diplomski nalogi. Postavila sem si tri delovne hipoteze:

· Vzgojiteljice se še premalo zavedajo pomena lirskega doživljanja predšolskih

otrok.

· Vzgojiteljice še niso dovolj strokovno usposobljene za zbliževanje lirike z otroki

v predšolskem obdobju.

· Književni kotički v vrtcu so še premalo opremljeni z deli iz otroške lirike.

Na začetku si bom ogledala in predstavila teorijo o tem, kaj pesništvo je in njegov

vpliv na otroke skozi različna zgodovinska obdobja.

Potem pa bom raziskala, koliko se vzgojiteljice v resnici zavedajo, kakšen vpliv

imajo na otrokov odnos do pesništva in ali ga izkoristijo. To bom storila z analizo

ankete, razdeljene med sedemdeset vzgojiteljic mojega vrtca, Vrtca Pod Gradom v

Ljubljani.


2

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA

2.1 Kaj je književnost za otroke?

Književnost za otroke in mladino je le del pretekle in žive književne tvornosti, je le

del književnosti nasploh, in sicer tisti del, ki ga otroci in mladina bere, ga poslušajo

oziroma ga sprejemajo glede na doseženo razvojno stopnjo, glede na svoje interese in

socialno-kulturne možnosti.

Praktično označujemo kot književnost za otroke in mladino (otroško in mladinsko

književnost):

· vsa besedila, ki so bila ustvarjena posebej in izrecno za otroke in mladino, in

· vse pisanje, ki ga otroci in mladina sprejemajo, ne da bi bilo ustvarjeno posebej

zanje ali zanje označeno.

Književnost za otroke in mladino prihaja k svojemu občinstvu v knjigah, revijah in

drugih tiskih, v širšem smislu pa tudi preko množičnih medijev, kot so film, televizija,

radio, ali na DVD-jih in CD-jih. Pomemben ponudnik književnosti pa sta tudi vrtec in

vzgojiteljica (Stražar 1980: str. 5).

Mladinsko književnosti opredeljujemo na več načinov:

· S stališča naslovnika:

o Mladinska književnost

- Otrok (0–18. leta)

- Mladostnik (12. –18. leta)

o Književnost za odrasle

· Klasificiramo književne zvrsti:

o Pesništvo

o Pripovedništvo

o Dramatika

Ker pa moja diplomska naloga zajema pesništvo oz. liriko, se bom osredotočila le

nanjo.

Pesništvo delimo:

· Ljudska pesem


3

o gibalna pesem,

o izštevanka (pomenske, nepomenske, živalske)

o narobe svet,

o nonsens verzi,

o pastirska pesem,

o rajalna pesem,

o rimanice,

o uganke,

o uspavanka ali zazibanka,

o zbadljivka ali nagajivka.

· Avtorska poezija (Medved Udovič 2008/09: str.1).

2.2 Opredelitev lirike za otroke

Poezijo za otroke oziroma otroško poezijo oplajajo isti ustvarjalni tokovi kot poezijo

za odrasle. Poezija je otrokom všeč ne glede na to, ali je pisana prav zanje ali ne.

Razlike izhajajo predvsem samo iz vsebine, jezik poezije pa je univerzalen; ločnica, ki

naj bi ločevala poezijo za otroke od poezije za odrasle, je le nejasno opredeljena,

področje, kjer besedna umetnina govori tako odraslim kot otrokom, je pri poeziji znatno

obširnejše kot pri prozi. Zaradi določenih idej ali zaradi določenih muzikalnih elementov

si otroci včasih prisvojijo posamezne pesmi za odrasle, prav tako pa morejo odrasli

celovito uživati v dobri poeziji za otroke.

Povsem zadovoljive definicije, kaj je poezija za otroke (oziroma nasploh poezija),

ni. So samo različne razlage, ki pa so večinoma tudi zelo subjektivno obarvane.

Trditev, da je poezija igra z besedo in domišljijo (trditev naj bi veljala tudi za besedno

umetnost v celoti), je tako splošna, da je ni mogoče zavrniti, obenem pa se vendarle

zdi, da za katerokoli poezijo ne velja vedno v enaki meri. Včasih je pesem za otroke v

verzih povedana zgodbica (včasih celo samo verzificirana moralizatorska pridiga),

drugič pa je pesem za otroke radoživo sozvočje glasov in večplastnega besednega

pomena.

Do verzificiranja zgodbic pa je zelo kritična tudi Marjana Kobe v knjigi Pogledi na

mladinsko književnosti (1987). Tu namreč pravi, da do samovoljnih verznih priredb

pravljic, ki so bile v izvirnikih napisane v prozi, pripelje prireditelja verjetno prepričanje,

da bo ''zgodbo'' na ta način otrokom ''približal'', češ, malčki imajo tako radi pesmice in

si jih tudi zelo hitro zapomnijo. Pravi, da je znano, da je mlajšemu otroku v obdobju, ko


4

je njegov odnos do sveta še izrazito čustven, pesem blizu v prvi vrsti zaradi ritma, rime,

asonanc, skratka predvsem zaradi zvočne podobe. Pesmica ga nadalje prevzame še s

primernim občutjem, z očarljivim domislekom, z duhovito besedno igro, saj se z verzi in

z besedami v njih majhen otrok tako rekoč igra. Zato na tej starostni stopnji bralec v

pesmi ne išče daljše 'zgodbe' z zapleteno vsebino, z dogodki in tega od nje tudi ne

pričakuje. Tovrstne verzificirane priredbe pa zmorejo otroku posredovati samo nekatera

vsebinska dejstva iz zgodbe in nič več. Verzifikator v svoji nebogljenosti in okornosti

skope vsebinske podatke največkrat še samovoljno prenareja, da dobi 'ustrezne' rime.

Zatikajoč verz, pogosto ambiciozni enjambementi, ter nasilni vsebinski preskoki iz ene

kitice v drugo kar mimo logičnih pavz, prisiljene besedne skovanke in druga

verzifikatorska mašila ustvarjajo pri verzificiranih pravljicah jezikovno težko razumljiva

in vsebinsko nepregledna besedila, kar je za otroka prej ovira kot pa pomoč pri

doživljanju zgodbe. Zato se zdi Marjani Kobe ta tip priredb ne samo literarno-estetsko

najbolj problematičen, marveč tudi s psihološkega stališča najbolj nenaraven.

2.3 Pesniški jezik v otroški liriki

Možno je določiti nekatere elemente, ki so za poezijo splošni: ritem, rima oziroma

drugi zvočni učinki, čustvena odzivnost, misel in slikovitost v izrazu. V poeziji gre za

usklajenost med muzikalnimi in semantičnimi elementi žive besede. Bistvena razlika

med prozo in poezijo je nedvomno v ritmu oziroma (enakomernem) zaporedju (=

menjavanju) poudarjenih in nepoudarjenih zlogov pa tudi v premorih znotraj

posameznih verzov, med verzi ali med skupinami verzov. V naravi najdemo ritem

povsod, toda ritem poezije bi še najlažje primerjali z ritmom hoje ali plesa. Otroci se

odzivajo na ritem že zelo zgodaj, ko še niso sposobni verzov razčlenjevati po besedah,

kaj šele intelektualno dojeti (= razumeti) vsebine verza ali pesmi. Otrok se na ritem

odziva in pesem občuti. Predvsem ritem je tisti, ki tudi odraslemu bralcu omogoča

občutiti pesnikovo sporočilo v celoti. V poeziji za odrasle je pomen besed razmeroma

objektivni sporočevalec ideje, muzikalnost pa daje tej objektivnosti obeležje

subjektivnega občutenja. Otroci imajo radi zelo izrazit ritem zlogov, z enakomerno

razporeditvijo premorov, z enakomerno dolgimi verzi in matematično razporeditvijo rim;

sposobni pa so dojeti tudi kadence in pesmi brez rim.

Nedvomno je rima še vedno pomemben element poezije, poleg rime pa tudi drugi

za uho prijetni (blagoglasni) zvočni efekti (glasovne figure). Seveda pa: če je pesem

rimana, tedaj morajo biti rime resnične, vsebinsko tehtne in ne zgolj mašila. Izkušnje

kažejo, da otroke veseli rimanje nenavadnih in zvočno polnih besed. Veselijo se tudi


5

smiselnih refrenov. Poezija za otroke ljubi in potrebuje aliteracije1 in asonance2, še

posebno pa otroci radi prisluhnejo onomatopoiji3. Muzikalni elementi morajo v pesmi

ustvarjati neko razpoloženje oziroma emocionalno vzdušje. Čeprav naj bi bralec ali

poslušalec podoživel avtorjevo občutje, se temu občutju samo bolj ali manj približa.

Prav občutje (občutenje) je tisto, kar loči resnično poezijo od verzifikacije.

Otroci se odzivajo na številne čustvene manifestacije, kot so veselje, žalost,

začudenje, skrivnostnost, nenavadnost, pravljičnost. Vsekakor je to odzivanje odvisno

od bralčeve (poslušalčeve) starosti: medtem do šolar dojema in sprejema poezijo

oziroma njene emocionalne sestavine že nekoliko izdiferencirano ter jih je deloma tudi

že sposoben opredeljevati, pa sprejema predšolski otrok poezijo celostno in mnogo bolj

neposredno, ne da bi mogel izraziti z besedo, kaj je ob pesmi občutil.

Vsaka pesem prinaša, izpoveduje tudi neko idejo, misel. Izjema, pa še to samo

navidezna, je morda poezija nesmisla (besedna igra, izštevanka, ritmična igra). Poezija

izraža odnos do sveta, do življenja, izraža veselje, čudežnost ali lepoto. Otrok zmore

uživati v lepi pesmi, četudi je ne razume oziroma je ne zna razložiti. Razlog za to ni

toliko v otrokovem omejenem besednem zakladu ali še ne povsem razvitem govoru,

ampak predvsem v slikovitem pesniškem izražanju oziroma v metaforiki, ki jo tudi

odrasli bralec dojema praviloma predvsem čustveno, ne pa razumsko.

Omenjeni elementi poezije so splošni za vso poezijo, specifični za otroško poezijo

pa so elementi vsebinske narave in seveda čustvene odzivnosti. Otroške pesmi morajo

biti skladne z otrokovimi izkušnjami – domišljijskimi ali dejanskimi – toda za otroka

pesem ni vez z življenjsko realnostjo (tako jezikovno kot miselno) in zato ne smemo

pričakovati, da bo dobra pesem otroku zgolj obnavljala in pomnoževala že pridobljene

izkušnje, ampak mora te izkušnje povezovati v nove doživljajske zveze; pesem mora

otroka doživljajsko obogatiti. In če je prav doživljajsko jedro tisto, po čemer vrednotimo

(sprejemamo ali zavračamo) pesem, je za nastanek otroške pesmi pomembna

1 Aliteracija - Soglasniški stik ali aliteracija (lat. littera = črka) je figura, pri kateri se ponavlja

isti soglasnik ali ista skupina soglasnikov.

2 Asonanca - Medtem ko se pri polnem stiku (rimi) ponavlja končni del besede, ki je lahko

en sam zlog ali pa tudi več zlogov, se pri samoglasniškem stiku ali asonanci (lat. adsonare =

sozveneti) ponavljajo le samoglasniki.

3 Onomatopoija- Sličnoglasje ali onomatopoija (grš. onoma = ime, poieo = delam) je

posnemanje naravnih glasov, ki se doseže z uporabo primernih črk.


6

avtorjeva starost. Pri tem ne mislimo na generično starost ali na psihološko starost v

slabem pomenu, ampak na starost kot merilo za sposobnost vživljanja in doživljanja

otroškega sveta. Genialni pesniki za otroke ne pišejo pesmi tako, da bi se naredili

mlade ali da bi pisali ''retrospektivno'', temveč se začasno sami poistovetijo z otrokom

ter pišejo z njegovega položaja (= iz njegovega zornega kota). Nekateri pesniki,

sodobni kot nekdanji, tega (čeprav so sicer dobri pesniki) ne zmorejo, ampak se

nostalgično ozirajo v lastno preteklost; njihove pesmi utegnejo biti zanimive za odrasle,

nikakor pa ne za otroke.

2.3.1 Ljudske pesmi

Ljudske pesmi so po izvoru anonimne in včasih utegne biti avtor ali otrok ali odrasli

ustvarjalec. Med ljudskimi pesmimi za otroke so v svetu najbolj znane angleške ljudske

pesmi; običajno jih imenujemo kar Mother Goose ali pa x nursery rhymes. V zadnjem

času so dokaj dobro prevedene tudi v slovenski jezik. Pesmice so primerne že za

majhne otroke, ker so največkrat predvsem zvočne igre, običajno brez logične vsebine.

Z duhovitim sozvočjem besed in morebiti tudi z vsebinsko logičnim ali nelogičnim

domislekom se morajo priljubiti skoraj vsakemu otroku (Stražar 1980: str. 10).

V svetovnih književnostih pa spremljamo tudi življenje ruskih, francoskih, nemških

in drugih otrok od zibelke do prvih iger in želja. Matere v uspavankah obljubljajo

otrokom zlato in srebro, otroci pa se v teh pesmicah od jutra do mraka igrajo s

čudovitimi igračami, šalijo se in rajajo. Kraljične pečejo rumene pogače, otroci zidajo

hišice iz čokolade in sladkorčkov. Naša temna zgodovina in trdo življenje pa sta vtisnila

poseben pečat in čisto svojevrstno vsebino naši ljudski pesmi za otroke. Zazibalke in

uspavanke, ki jih poje slovenska mati, so kratke in stvarne, čeprav zveni iz njih

nenehna skrb in ljubezen. Že v prvih letih življenja spoznavajo naši otroci delo in

težave. Malčki perejo, žanjejo ajdo, plevejo, pomagajo pri setvi in varujejo dom. Živali

jim pomagajo pri delu: lastovka pometa hišo in lupi krompir, mucke pečejo kruh, psički

orjejo. Na paši se otroci razžive. Pastirčki z izštevankami določajo, kdo bo lovil, se love,

skrivajo, pletejo rime in verižne pesmice. Pogovarjajo se z živalmi, ženijo drevesa med

sabo in se smejejo vsemu, kar je nenavadno in čudno za otroške oči. Medtem ko se

presiti angleški otroci v slikanicah angleških ljudskih pesmi branijo jesti, si naši otroci v

naših ljudskih pesmih žele štrukljev ali vsaj kos kruha. Boje se, da bi jim ukradli putke,

da muca ne bi pojedla smetane, da ne bi raztresli moke in ostali brez kruha. Pesmi, ki

so jih pred stoletji peli našim otrokom ali pa so jih sestavljali in prepevali otroci pri igri in

delu, imajo zato čisto posebno vsebino. Otroci so iz roda v rod prenašali najboljše,


7

najbolj zveneče in neposredne verze, za svojo pa so sprejeli tudi marsikatero pesem

odraslih, ki jim prvotno ni bila namenjena, a jim je ugajala zaradi vsebine in oblike.

Značilnosti slovenske ljudske otroške lirike so močno razgibana onomatopoija, ki

skuša ubirati v besede glasove različnih ptičev (''Sem hiško pometla, sem lupla

krompirrr!''), kmečkega orodja (Mlatiči!), zvonov itd., zavestno in včasih prav drastično

rimanje (Anzej Panzej, Janez – banez, Tinčica – Minčica), v verižni kompoziciji

(Premagane zverine), dialoški igri (Sonce sije, dežek gre …) in podobnem (Saksida v:

Saksida/2004: str.56).

Te izbrane pesmi so spremljale rodove otrok, ob njih so se spoznavali z vezano

besedo, bogatili svoj besedni zaklad in odkrivali lepote slovenskega jezika. Ob teh

ljudskih stvaritvah so se učili tudi naši najboljši mladinski pesniki (Jamar-Legat 1984:

str. 12).

2.3.2 Umetne pesmi

Dobre umetne pesmi za otroke v svojem pristopu k bralcu (poslušalcu) praviloma

izhajajo iz ljudskih otoških pesmi, vendar so (vsaj umotvori najboljših pesnikov)

vsebinsko pestrejše in glede na literarno-estetke vidike tudi bolj razgibane. Vsebinsko

zajemajo umetne pesmi zelo široko področje otrokovih psihičnih doživetij, saj najdemo

v tej poeziji vse od vsebinsko navidez nesmiselnih pesmi (nonsens) in šaljivih pesmi od

pesmi o naravi (živalih, pticah, žuželkah, letnih časih, vremenu itd.), od pesmi z

realistično vsebino o otrokovi vsakdanjosti pa tja do pesmi s pravljičnimi motivi in do

pripovednih pesmi.

Po moralistično poučni verzifikaciji v slovenskem umetnem pesništvu za otroke

(izjema je pravzaprav samo Valjavec s svojim Pastirjem) se v sedemdesetih letih

prejšnjega stoletja prvič dogodi, da pesnik ni opisoval otroka tako, kot ga je videl skozi

prizmo svoje lastne življenjske izkušenosti, ali kot ga je želel videti. Levstikove Otročje

igre v pesmicah so postale zgled vsem najboljšim slovenskim pesnikom za otroke.

Levstikove pesmi so realistične podobe otrokove igre in dela (Vole ženem vitoroge,

Otrok lovi luno in zvezde, Najdihojca, palček naš), otrokovega stika z (domačimi)

živalmi (Psiček laja: hov, hov, hov…), prav tako pa so te pesmi pogosto humoristične,

največkrat igrivo sprevračajo logično in se ponorčujejo iz puščobnega ''zdravega

razuma'' (nonsens humor: Koline, Kako je v Korotanu, Pedenjčlovek – laketbrada).


8

Na prelomu stoletij ustvarjata za otroke vzgojno tendenčni Josip Stritar, ki se mu le

izjemoma zapiše prijetnejša pesem za otroke (Žabja svatba, Oba junaka, V šoli), in

njegov epigon Engelbert Cangl, resnično pa nadaljuje z Levstikom započeto tradicijo

slovenske umetne poezije za otroke Oton Župančič, ki leta 1915 s Cicibanom ustvari

umetnino, ki še danes pomeni vrh slovenske otroške poezije. Značilnosti Župančičeve

otroške poezije so predvsem tiste, ki smo jih zaznali že v ljudski otroški pesmi: ritem in

rima, verižna kompozicija in dialog (Medved z medom, Ciciban in čebela),

personifikacija (vrabci, zvonovi, žabe, breza in hrast, v očetovi uri drobni kovančki

kujejo čas itd.). Onomatopoija v Župančičevi pesmi ni samo preprosto prenašanje

zvokov iz narave v poezijo, ampak ima onomatopoija tudi vsebinsko funkcijo: žabe

obupujejo, upajo in hrabrijo, zvonovi budijo, razdajajo sonce in vodijo domov. Otroku

neprijetne dogodke in naročila zavije Župančič v nežnost ali šaljivost: cvetlična bilka za

kaznovanje v Cicibanu in čebeli, onomatopoija za opozarjanje oziroma oštevanje v

pesmi Ciciban – Cicifuj, šaljivost za ukazovanje v Pismu itd.

Ob Župančiču se oplaja otroška poezija, ki sta jo ustvarjali Vida Jerajeva in Utva

(Ljudmila Prunkova). Anica Černejeva se je s svojimi pesmicami o živalih in otrokovem

delu znala približati tudi predšolskemu otroku, Karel Širok je prinesel v slovensko

umetno pesništvo podobo polžka, ki je sicer pogosten znanec ljudske pesmi. V poeziji

Iga Grudna je zazvenela Primorska in njeno pesniško izročilo.

V sodobni slovenski poeziji za otroke se odraža svet današnjega otroka razgibano,

živahno, igrivo in tudi raznoliko, vsestransko. Še vedno skuša kdo od pesnikov otroka

svariti in mu preti s kaznijo, še vedno se kdo prizanesljivo posmehne neskladju med

otrokovimi željami in sposobnostmi, pa vendar je tudi mnogo pesmi, v katerih

neomejeno kraljuje svet otrokove domišljije, njegova igra, ki se ne meni za logično in

dovoljeno, igra, ki niza glasove in besede v nove zvočne podobe in vpleta v verze

večpomenske besede. Predmet pesniškega doživljanja je otrokova vsakodnevna igra,

njegovi veliki in mali problemi, njegovo druženje z vrstniki in odraslimi, njegovo

zanimanje za živali, za naravo in pojave v naravi.

Uganke

Ob poeziji velja posvetiti pozornost tudi ugankam. Uganke so največkrat

zastavljene v verzih in po pravilih, ki veljajo za poezijo. Pa vendar so za najmlajše take

uganke običajno pretežke.


9

Uganka reševalca seznani z nekaterimi značilnimi lastnostmi v uganko skritega

objekta, reševalec pa mora te lastnosti povezati in odkriti, kaj se za njimi skriva. Take

uganke so za otroke zanimive in koristne za razvijanje miselnih procesov, niso pa

poezija.

Uganka kot literarna vrsta v okviru poezije temelji v poetiki te zvrsti. Reševalec

''razvozla'' figuraliko besednega gradiva, predvsem trope, včasih tudi muzikalne

elemente. Take uganke seveda zahtevajo že nekoliko bolj kulturno vzgojenega

reševalca, ki je že sposoben preraščati konkretno vsebino besednega simbola in

občutiti tudi emocionalne sestavine besede ter njen preneseni pomen.

Uganke Otona Župančiča pomenijo še danes najvišji dosežek v tovrstni slovenski

poeziji. Razen redkih izjem pa so za predšolske otroke njegove uganke tuje zaradi

metaforike pa tudi zaradi otrokovih nezadostnih izkušenj. Ugankam so se posvečali

številni slovenski literarni ustvarjalci; med pesniki pritegnejo najbolj (sicer maloštevilne)

uganke Nika Grafenauerja. V kratkih jedrnatih verzih je predstavil nekaj sodobnih

tehničnih predmetov (Tri očesa, en pogled, pa ustavi ves promet).

2.4 Povojna slovenska mladinska poezija

2.4.1 Povojna mladinska aktivistična poezija

S pojmom aktivistična poezija so označene pesmi, ki tematizirajo

narodnoosvobodilni boj, nasprotja med okupatorji in partizani, obnovo domovine,

marljivost v šoli in razredni boj. Tudi slogovno je mladinska poezija te vrste blizu

''realistično nazorni, preprosto opisujoči in pripovedujoči pesniški besedi'', ''govorniški

privzdignjenosti izraza'' (Paternu 1967: 102), ki je značilna za nemladinsko poezijo.

Tovrstne pesmi so bolj ''vzgoja'' kot ''leposlovje''. Tu ni najti veliko samostojnih

publikacij, prevladujejo objave v mladinski periodiki.

Ena od prvih aktivističnih mladinskih pesniških zbirk je pesniška zbirka Pionirska

slikanica (1946) učitelja Alberta Široka (1895–1985). Tu najdemo poosebljene vrline,

kot so delavnost, zdravje, radoživost, narodna zavednost in pripadnost osvobodilnemu

boju.

Aktivistične so tudi Mihčeve pesmi (1951) Vide Brest (1925–1985). V teh pesmih o

otroški igri in o podobah iz narave prevladuje ideja o graditvi in obnovi nove domovine.


10

Vzgojnost in poučnost zaznamujeta pesniški opus Vere Albreht (1895–1971).

Njegovo vsebinsko zasnovo in izraz najbolje predstavlja zbirka Mi gradimo (1950), v

kateri najdemo skupno delo in obnovo v prvi petletki (proga v Bosni, tovarne, plan),

pomen boja za svobodo, upora in žrtve (govor mrtvega partizana) ter sožitja. Poučnost

pesnica razvije v ugankah (Orehi, 1950) ter abecerimah (Vesela abeceda, 1955),

zaznavna, sicer malo manj kot v prejšnjih, pa je še v obširnejši zbirki Pustov god

(1965).

Ideološke vzgojnosti v sodobni slovenski mladinski poeziji po letu 1950 ni več

zaznati. Celo osrednja imena tega podtipa se vrnejo k predvojnim motivom narobe

sveta in pravljičnosti.

Ena posebnost pa je opus učiteljice Milene Batič (1930), ki v poezijo vstopi z zbirko

Pravljica za malo kurirko (1969). Ta zbirka že po osnovi napoveduje tudi kasnejše

pesmi, saj upesnjuje osvobodilni boj, nedolžne žrtve, sporočila partizanom. V kasnejših

petih obsežnih knjigah poezije (Pionirji nastopajo, 1978, Cicibani nastopajo, 1980,

Zborne recitacije, 1984, Pionirski koledar, 1985, Mlada beseda, 1987) razvije M. Batič

tip šolske recitacije. Ta namembnost besedil določa tudi njihovo vsebino: gre večinoma

za hvalnice praznikom, letnim časom, herojski preteklosti, domovini in delu. Ta

estetsko sicer manj pomemben opus je s stališča literarne zgodovine zanimiv

predvsem tudi zaradi ohranjanja vzgojno-poučnega vzorca mladinske književnosti, ki

se v slovenski mladinski književnosti vzpostavi na začetku devetnajstega stoletja s

sprejetjem nemškega razsvetljenskega vzorca mladinske poezije prek prevodov iz

Mildheimske pesmarice.

2.4.2 Tradicionalna mladinska poezija

V začetku petdesetih let pride v mladinski poeziji do preloma, saj opazimo, da

večina pesnikov vzgojno-poučno verzifikacijo ideologije upora in obnove zamenja z

obnavljanjem novoromantične poetike otroške igre in pravljične motivike, značilne za

tradicionalno pesništvo.

V to podskupino se uvrščajo besedila, ki niso vzgojna, ampak izhajajo iz težnje po

estetski oz. umetniški komunikaciji z bralcem, kar se praviloma kaže v igri in humorju.

S pojmom tradicionalno je opredeljen način, pri katerem v besedilni stvarnosti

prevladujejo ustaljene teme (otroška igrivost, upesnjevanje poetizirane narave,

upodobitve otroškega vsakdanjega življenja, počlovečenje živali). Tu ne gre za opazno


11

ali celo presenetljivo estetsko pesniško inovacijo. Pesniki te skupine vztrajajo v okvirih

razumljive, celo preproste pesemske govorice, iz vsebinsko-slogovnih značilnosti pa je

mogoče razbrati izročilo slovenske moderne (O. Župančiča) ter S. Kosovela.

2.4.3 Sodobniki slovenske moderne

Temelje povojne tradicionalne poezije, ki se odmika od ideološke vzgojnosti

aktivističnih pesmi, so kot prvi postavili sodobniki oz. sopotniki slovenske moderne

(rojeni konec devetnajstega stoletja) ter mlajši avtorji, rojeni na prelomu stoletja:

Alojz Gradnik (1882–1967) je svoje mladinsko delo zbral v knjigi Narobe svet in

druge pesmi za mladino (1953). Tu se kažeta dve potezi njegove mladinske poezije:

tvorita jo prevladujoči nesmisel, ki se zgleduje po ljudski pesniški ustvarjalnosti (narobe

svet), ter spomini na otroštvo (druge pesmi).

Cvetko Golar (1879–1965) je v svoji mladinski poeziji predvsem lirik poetizirane

narave. Knjižica Srp in klas (1950), hvalnica novemu življenju, brstenju (Prvi maj) je na

robu idealizacije otroštva v podobah rož, metuljev, čebelic, veselja in razigranosti,

mestoma pa se zbližuje z vzgojno verzifikacijo.

Lili Novy (1885–1958) je svoje pesmi zbrala v zbirki Majhni ste na tem velikem

svetu (1973). To so pesmi o naravi, izpovedne pesmi, pesmi o vojni in svobodi ter

pesmi o otroku in otroškem doživljanju stvarnosti. Najobsežnejša je skupina pesmi o

naravi, v katerih se izraža čudenje naravi kot temeljna poetiška določilnica (svet je poln

prelepih slik). Vzporednice vleče pesmica tudi med človekom in živalmi, otroka pa

dojema kot bitje igre, čeprav besedila niso nesmiselnice. Lirični dvogovor z naravo in

otroštvom je tudi slikanica Sadje (1953), ki jo določajo spomini na pesničino otroštvo na

podeželju.

Igo Gruden (1893–1948) je tudi kot mladinski pesnik izhajal iz slovenske moderne,

kar se da sklepati tako po letnici izida njegove mladinske zbirke Miška osedlana (1922)

kot po motiviki in tematiki, ki sta značilni za njegovo povojno pesništvo. V zbirki Na

Krasu (1949) je objavil nekaj izrazitih nesmiselnic (Res je, res, Pravijo, Jožek ima

hiško) ter pesmi o igrivem otroku; ljudsko izročilo, razpoloženje in podoba verza (rima,

ritem, onomatopoije) pa Grudna vsekakor postavljajo v skupino pesnikov, ki so izhajali

iz tradicije Cicibana.


12

2.4.4 Pesniki, rojeni med 1900 in 1920

Predvsem zaradi kakovostne poezije je v zgodovino mladinske književnosti

zapisan tudi Branko Rudolf (1904–1987), ki je sicer pisal še pravljice (Čudno jezero,

1953) in lutkovne igre (npr. Pod zvezdo, 1947). Zbirka Zamorček in ladjica (1955)

vključuje najbolj znano Hudo mravljico, ob njej pa so večinoma nesmiselnice o

domišljijskem potovanju (Papirnata ladjica), živalih in naravi, igre otroka in odraslega

(Ptič leti) ter uspavanke. Značilnosti Rudolfove poezije so predvsem humor, jezikovna

igra in dinamični notranji ritem pesmi; temeljit pregled njegovega dela prinaša knjiga

Srebrna ribica (ur. A. Glazer, 1995).

Danilo Gorinšek (1905–1988) je pisal predvsem mladinsko poezijo, čeprav je

napisal tudi nekaj gledaliških iger (Silni bič, 1962) in pravljic (Šlapa Trapa in skopulja

Grablja, 1957). Prve zbirke je objavil že pred vojno in med njo (Maj, 1927, Pisani svet,

Naokrog, 1928, Majdine pesmi, 1933, Zlata tička, 1943). Zbirke prinašajo pesmi o

doživljanju narave, zlasti svetlobe, pomladi, humorne pesmi o živalih, o igri (tudi o igri z

jezikom) in o ljubezni do matere.

Manko Golar (1911–1988) je pisal pesmi o letnih časih, običajih, o naravi, živalih in

otrocih v družini – gre torej za ustaljene motivno-tematske vzorce.

Črtomir Šinkovec (1914–1983) je v svojem delu izrazno in sporočilno tradicionalen,

vendar ne vzgojen; zbirka Rožna zibelka (1952) zajema predvsem motive iz narave,

pesmi o živalih, pomladi. Tudi drugi izbori združujejo lirične podobe narave, pesmi o

živalih, igrive pesmi in uganke.

Matej Bor (1913–1993) je osrednji pesnik v generaciji, rojeni med 1900 in 1920.

Poleg estetsko inovativnih in likovno izjemno lepo opremljenih Ugank (1951) ter

andersenovske verzne pravljice Ropotalo in ptice (1956) so še danes zanimive njegove

pesemske basni Sračje sodišče ali je, kar je (1961). V njih Bor šiba človeške lastnosti,

kot so nespamet, domišljavost, moč, oblast, pravičniškost – besedila nimajo razvidnega

nauka, pač pa temo izražajo z duhovitimi miselnimi obrati. Prav tako pomembna je tudi

njegova pesniška zbirka Pesmi za Manjo (1969), ki jo sestavljajo štirje vsebinsko

raznoliki razdelki: pesmi o naslovni junakinji, pesmi o živalih, basni in uganke. Manja ni

stereotipna deklica med rožami, ampak je deklica, postavljena v dinamično stvarnost

sanj in pravljičnih bitij. Novost v primerjavi z ostalimi avtorji iste generacije je likovna

inovacija jezika, npr. podoba verzov v pesmi Palčki-pihalčki.


13

2.4.5 Pesniki, rojeni po 1920

V pesmi Jožeta Šmita (1922–2004) je ravno tako moč razbrati razvoj od vzgojnosti

k tradicionalnemu estetskemu izrazu. Njegova verzna pripoved Marjetka (1951) je

zgodba o zvedavi deklici, ki doživi nemško okupacijo, izgnanstvo, bedo, osvoboditev –

deklica je bralcem v sklepni pesmi postavljena za zgled. Kasneje se Šmitova mladinska

poezija izrazno razpne med dva pola: med vzgojnost in humor. To odraža že naslov

zbirke Pol za šalo, pol zares (1956), obsežne zbirke, ki zajema smešne podobe

nezglednih otrok (Pridni Stane), pesmi o živalih, primerljive z basnimi, uganke ter

pesmi o otroškem ''letu'' (Otroški koledar). Izrazno in sporočilno nezahtevna, deloma

poučna je tudi zbirka Kdo živi v tej hišici (1959). Jože Šmit je z drobnimi zbirkami

prisoten tudi še v pesništvu osemdesetih in devetdesetih let. Zlasti v zadnjem izboru se

sodobnejša poetika odraža v pesmih o Minibabi, ki nikakor ni zgledna 'punčka', ampak

igriv otrok.

Mladinski pesnik in pisatelj Vojan Tihomir Arhar (1922–2007) ima prav tako

obsežno mladinsko delo. V njem prevladujejo predvsem drobne pesniške slikanice

(Letni časi, 1979), obsežnejših zbirk je manj. Nekatera Arharjeva besedila so igre z

rimami (Ta-ta-ta), poseben razdelek pa tvorijo pesmi o palčkih z inovativnimi imeni

(Šolček, Trepetalček). Pesnik pozneje ta sklop dopolni in ga izda kot samostojno zbirko

Palčki (1994). Zahtevnejše pesmi o soncu, luni in zvezdah ter človeškem svetu so

zbrane v zbirki Svetilke neba (1993), v zbirki Cvilirepki (1996) pa se pesnik vrača k

preprosti izraznosti pesmi o živalih, in sicer o miškah. Arharjevih proznih del je manj kot

pesniških zbirk.

Pesnica Neža Maurer (1930) je v svoji prvi zbirki Kam pa teče voda (1972) zbrala

svetle, vedre pesmi o pomladi, čebelah, zajčku, srečnem otroku in mamici, otroških

lastnostih (sladkosnednosti, snažnosti). Tak otroški svet je seveda idiličen,

nekonflikten: bralec ima občutek prijazne družinske povezanosti narave in otroka; to

velja tudi za njene drobnejše zbirke (Kako spi veverica, 1975, Televizijski otroci, 1986).

Pesnica je kasneje v avtopoetiki Pesmi in otrok (Otrok in knjiga, 22) razmišljala o

drugačnih vsebinskih razsežnostih poezije; ta naj ne bi bila le odraz otrokove igrive in

brezskrbne otroške resničnosti, ampak tudi žalosti, osamljenosti, strahu, nemoči.

Knjiga Beli muc (1981) vsebuje starejše pesmi, novost pa je dvojezična slovensko-

hrvaška pesniška zbirka Oče Javor (1990), v kateri otrok svojo osamljenost preseže

tako, da si za očeta vzame drevo.


14

Poezijo Alenke Glazer (1926) je treba brati ob avtoričinem raziskovalnem delu:

ljudski besedilotvorni vzorec, ki ga je zgodovinarka izluščila iz dela O. Župančiča,

zaznamuje tudi njeni zbirki pesmi za otroke Žigažaga (1980) in Gugalice (1997). Njene

pesmi nastajajo iz srečanja z otrokom v družini. Igrivost, ki jo gre pojmovati kot posebni

''gibalni'' dialog otroka in odraslega, je značilna že za prvo zbirko, isto poetiko igrivosti v

gibanju, tj. ritmike besedil, namenjenih ali vsaj motiviranih v gibalnih dejavnostih,

odražajo tudi Gugalice. Z njimi se A. Glazer vrača k tistim klasičnim vzorcem, ki poezijo

za otroke pojmujejo kot kombinacijo besed ''minimalnih'' pomenskih razsežnosti.

Pomen besed ni več bistven za sporočilo pesmi; nadomestili so ga predvsem sproščen

smeh, ritem, ki je hkrati tudi užitek v gibanju, nenavadne besede.

2.4.6 Poezija estetske inovacije

V Grafenauerjevi avtopoetiki je ta podtip poezije utemeljen ''v infantilizmu, ki je

prisoten v nas samih''. V tem smislu pesnik govori o estetski zavesti, ki ''govori z

besedami otroštva''. Za razumevanje premikov od tradicionalne k inovativni poetiki

mladinske poezije je torej ključen spremenjen odnos do otroštva kot ''stanja duha''.

Tradicionalistična poezija še ohranja razkorak med odraslim in otrokom: otroka sicer ne

skuša vzgajati ali poučevati, toda ločenost miselnega sveta odraslega in otroka je v njej

vsekakor zaznavna – pesniki otroka nagovarjajo pretežno v razumljivem jeziku

''otroških'' živali, prikazujejo veselje v svetli in cvetoči naravi, igrajo se z

onomatopoijami in nezahtevnimi rimami. Pri sodobni poeziji, poeziji estetske inovacije,

pa je otroškost tako način doživljanja sveta kot način oblikovanja besedila. V tem

smislu so za to podskupino, ki je vsebinsko zelo raznolika, bistveni zlasti naslednji

poetiški pojmi: igra, otroška optika in čudenje, domišljija, paradoksalnost besedila,

presenečenje. Sodobne mladinske pesmi torej bralca opazno vržejo iz ''udobnosti''

sporočilne predvidljivosti besedila. Predstavljajo mu pomensko mnogoplastnost jezika v

igri zvoka in asociacij, izumljanja besed ter mnogotematskosti; nekatera besedila

pridejo že na rob atematske oz. konkretne poezije. Razvoj od aktivistične in

tradicionalne poezije do inovativne sodobne mladinske poezije je postopen in ga je

mogoče spremljati tako v okviru opusov posameznih avtorjev kot v okviru celotne

poezije; zaključek in vrh doseže sodobna poezija v osemdesetih letih.

Prvi val: Tone Pavček, Kajetan Kovič

Poezijo estetske inovacije začenjata pesnika prvega povojnega vala v slovenski

poeziji: Tone Pavček in Kajetan Kovič. Tako kot v nemladinski je tudi v mladinski


15

poeziji prvega vala opazno obujanje literarnega izročila slovenske moderne,

''domotožno zatekanje v 'otroški' spomin''. To bi lahko bili tudi vzrok za vzpostavljanje

nekonfliktnega sveta otroške poezije, ki po funkciji sicer ne more doseči ''sanj'' oziroma

romantične poezije, v katero se zateka subjekt, lahko pa tvori pozitivni protipol

disonantni nemladinski poeziji.

Tone Pavček (1928–2011) je danes že kar klasično ime mladinske poezije, saj ta

del njegove ustvarjalnosti obsega več kot dvajset let. Ob pesnikovem imenu je

potrebno upoštevati čas, v katerem sta prepoznavna tako obnavljanje romantične

subjektivitete kot odmikanje od nje. Na začetku njegovega mladinskega opusa se

odmik od graditeljske funkcionalnosti mladinske poezije kaže kot vrnitev k pravljični

snovi. Verzna pravljica Trije bratje in zlata ptica (1956) je prikaz nagrade za

dobrosrčnost/usmiljenje najmlajšega. Novost v Pavčkovi pesemski ubeseditvi

tradicionalne pravljične motivike je vnašanje nonsensa v pravljično pripoved. Več

inovativnih in tudi za sodobnega bralca zanimivih besedil vsebuje prva Pavčkova

mladinska zbirka Maček na dopustu (1957), ki je sicer povezana s tipično vzgojnostjo

in predstavno klišejskostjo – med take pesmi velja uvrstiti vzgojo ali vsaj distančno in

tipsko prikazovanje otroka, npr. lene/neubogljive deklice. Izraziti premiki se pokažejo v

mladinski poeziji (Velesenzacija, 1961). Za to zbirko so značilni izrazit dvogovor med

lirskim subjektom in otroki ter svetle podobe narave, ki se razlikujejo od nesmiselnic

prejšnje zbirke. Od starejših pesmi pa se poezija Velesenzacije odmika še v dvojem: v

upodabljanju sončne narave ''rojstva'', ''srečevanja'' vasi in mesta ter v pravljičnosti, ki

je postavljena v sodobni čas. Prav posebni spoj pravljičnosti/fantastike/izročilnosti ter

motivike sodobnega sveta postane ključni besedilotvorni vzorec poznejše Pavčkove

poezije; z zbirko Čenčarija (1975) se konča razvoj Pavčkove mladinske poezije od

tradicionalnih besedilotvornih vzorcev k inovativni poetiki, torej od tipov oseb ter

značilnih tradicionalnih motivov živali in resničnostnih podob otrok do privzemanja

otroške perspektive v jezikovno-predstavni inovativnosti. Ločenost sveta otrok in

odraslih v zbirki Čenčarija povsem izgine: lirski subjekt izreka (zvočne) podobe po

posebni logiki nesmisla in tako prevzema perspektivo otroka, v vrsti pesmi pa je lirski

subjekt kar otrok sam. Drugačne so Prave (in neprave) pesmi (1986), za katere sta

značilni emocionalna in motivna kontrastnost: znova je v njej zaznati tudi razkorak med

odraslim in otroki – poezija izhaja iz diagonale med zrelo odraslostjo in otroštvom, ki je

praviloma odmaknjeno od stvarnosti v liričen, pravljičen svet. Ta zbirka je sporočilno

zahtevnejša kot prejšnja Pavčkova mladinska poezija, saj poleg sproščene igre ter

pesniških ''definicij'' tematizira tudi odraščanje, bolečino izgube in povezanost rodov.

Naslednja zbirka, Majhen dober dan (1992), med vsemi Pavčkovimi mladinskimi deli


16

najbolj očitno kaže poetična izhodišča, ki veljajo tudi za nemladinsko poeziji: v njej so

opazni vračanje med podobe Dolenjske, obujanje otroških doživetij, dialog s

,,kratkohlačnikom'', o katerem piše, a ga v resnici ne razvije, že v Pravih (in nepravih)

pesmih. Če je bilo spominjanje in vračanje v tej zbirki nakazano npr. ob motivu živali

(Krava) ali ob rodovni tematiki, je Majhen dober dan že s pesnikovimi uvodnimi

besedami in pozneje z veliko večino besedil tako rekoč v celoti sestavljen iz spominov

na podobe otroštva. Vsebinska novost so Majnice, Fulaste pesmi (1996), s katerimi se

pesnik vrne v okvire mladinske poezije (poezija za mladostnike).

Obseg mladinskega dela Kajetana Koviča (1931) je manjši in zvrstno bolj

raznolik, kot je Pavčkov. V mladinsko poezijo je vstopil z zbirko Franca izpod klanca

(1963), v kateri je že v posvetilu omenil otroka Nino in Jurija, kasnejša pogosta in

značilna lika njegovih mladinskih pesmi. Pesmi te zbirke izhajajo iz razumevanja

poezije kot ''norosti'' oz. humorja in zvočne igre. Nekateri motivi so sicer klasični

(opazovanje snežnega moža, pomladi), toda zares inovativna in učinkovita so humorna

besedila o živalih (npr. Beli zajčki) in otroku (Klepetulji). Zbirka Zlata ladja (1969)

prinaša nekaj starejših besedil, novost pa je predvsem motivika sanjskega potovanja in

domišljijskih oz. pravljičnih likov (Zlata ladja, Zvezdoplovec, Popotnika). Pesnik je sicer

znan tudi po svojih proznih delih, predvsem po nesmiselnici Moj prijatelj Piki Jakob

(1972) in živalski pravljici Maček Muri (1975). Zmaj Direndaj (1981) je pravljica, ki

tradicionalni lik povezuje s sodobno mestno realnostjo, sporočilno zahtevna pa je

pravljica Pajacek in punčka (1984), zgodba o prijateljstvu in bolečini. Med dela z

avtobiografsko snovjo sodijo Zgodnje zgodbe (1978), temeljit izbor pa je knjiga

Križemkražem, zgodnje pesmi, zgodnje zgodbe in še malo mačje godbe (1991), v

kateri je novost niz živalskih zgodb Pogovori z mačko Moniko.

Zanimiva pesniška zbirka je Sonce v knjigi (1962) Lojzeta Krakarja (1926–1995),

in sicer predvsem zaradi njene nenavadne vsebinske podobe: poleg tradicionalnih

pesmi o deklici med cvetlicami, pomladi, pustu in šoli najdemo v njej tudi tematsko

kompleksno pesem o smrti (Smrt v cirkusu) oz. lirično podobo snežinke, ''drobne solze''

(Bele plesalke).

Mladinska poezija po prvem valu: poetika modernizma

Pesniški modernizem je ob nemladinski poeziji opredeljen kot struja, ki izhaja iz

fluidne zavesti, formo modernistične poezije pa določa predvsem poigravanje s


17

pesniškim jezikom, in tako ustvarja ''svoj lasten, od stvarnih vzorcev neodvisen svet''

(Kos 1983: 141–142).

Značilnosti pesniškega modernizma so jasno zaznavne tudi v Grafenauerjevih

esejih: poezija izvira iz težnje po jezikovno-estetski inovaciji, je samozadostna, zgolj v

sebi utemeljena jezikovna tvorba (prim. Grafenauer 1974). Podobne poglede je

mogoče prepoznati tudi v njegovih opredelitvah mladinske poezije kot igre, ki je

nasprotje realnosti; pozneje stopi v ospredje pojmovanje poezije kot načina čudenja,

obujanja infantilizma v odraslem, jezikovne inovacije. Prva poetična izhodišča za

poetiko modernistične mladinske poezije je pesnik podal že leta 1973 na srečanju

pisateljev v Štatenbergu v referatu Igra v pesništvu za otroke (prim. Grafenauer 1975),

v katerem je pregledal osrednje pesnike v zgodovinski perspektivi razvoja ter nanizal

tudi nekaj tipoloških značilnosti sodobne mladinske poezije: ''artistična invencija in

fantazija, ki sta sami po sebi pogosto alogični, morata pa biti ves čas v dovolj očitni

odvisnosti od teme''.

Za modernistično poezijo je ključna estetska igra, ki pa ni predmet oz. tema pesmi,

ampak ob tem tudi način oblikovanja čutnih predstav v besedilu. V tem smislu

modernistično poetiko v mladinski književnosti določajo predvsem naslednje

značilnosti:

· igra kot način oblikovanja besedilne stvarnosti, tj. nelogično povezovanje

besed;

· odmik od prikaza človeškega lika (predvsem otroka) k mnogopomenskemu

opisovanju predmetov, delov telesa, vesolja;

· izmišljanje novih besed in rušenje pravopisnih konvencij.

Omenjena izhodišča so opazna v pesništvu Daneta Zajca (1929–2005). Medtem

ko v zbirki Naša bela mačica (1968) še vztraja v poetiki duhovite pripovedne poezije o

živalih, pa se njegov izraz že v zbirki abecerim Abecedarija (1975) premakne k poeziji

kot čisti igri, iz katere ni mogoče izluščiti enoznačne teme oz. sporočila. Nekatera

besedila sicer ostajajo bližja prvi zbirki (Aro), druga so le še aliteracijska besedila

(Copate), čiste nesmiselnice (Erevan) – tudi kot izštevanka – slikopisi (Ladja) – oz.

lirični fantazijski pesemski ''portreti'' neživih stvari (Hiša). Zbirka Na papirnatih letalih

(1978) ohranja poetiška izhodišča Abecedarije, čeprav je v njej igra bolj zamejena,

pesmi pa znova bližje tradicionalni razumljivosti; seveda pa pesnik ne ponavlja vzorcev

starejše povojne poezije, saj mu tudi v tej zbirki poezija pomeni predvsem igrivo

kombinacijo zvokov in podob (Raglja, Hobotnica). Tehten izbor in sporočilno


18

nadgradnjo prejšnjih zbirk pa predstavlja Ta roža je zate (1981), ki v drugem delu

prinaša sporočilno kompleksna besedila o pesništvu (Moja prva pesem), razporejanju

in delitvah (Delitev), tehtanju in ocenjevanju stvari (Ocenjevalci) ter sodobnem svetu

hrupa in nemira (Pivci tišine). Zbirka je v razvoju pomembna – tudi zaradi

poglobljenega spremnega eseja N. Grafenauerja Roža mogota. V njem avtor nakaže

možnosti odprtega razumevanja inovativne Zajčeve pesemske govorice (ob pesmi

Vrata), povzema pa tudi bistvo modernističnega ustvarjalnega postopka: ''V Zajčevem

pesništvu imamo torej opraviti z nenehnim pretapljanjem otroku znanih in neznanih

stvari v posebno resničnost, ki je temeljna razsežnost, brez katere ni iluzije in hkrati z

njo tudi ne magičnega, do kraja predanega doživetja igre''. Poetiko oživljenih

predmetov je mogoče videti še v Leteči hišici (1981), zlasti pa v proznem delu Hiša

(1990); v njem hiša ''pripoveduje o sebi'': o lastnostih, ki jih prevzema od prebivalcev, o

pravilih, družbeni stvarnosti, človeških sanjah. Gre za besedilo, ki večkrat konotativno

preseže ustaljena pričakovanja o temi mladinske književnosti; in prav tematska

''neomejenost'' je značilna tudi za ostala Zajčeva besedila. Tako je v pripovedi po

motivih ljudskega pripovedništva napisal deli Mlada Breda (1978) in Bridka Ludvikova

bitka (1985), igrivost in sporočilna zastrtost ''pasti iz besed'' pa določata tudi notranjo

formo njegovih lutkovnih iger.

Mladinski poeziji Jožeta Snoja (1934) sta posvečeni dve Kermaunerjevi razlagi,

Grafenauerjeva spremna beseda Ko bo očka majhen k zbirki Pesmi za punčke in pobe

(1984) ter nekaj ocen. Kermauner v svoji prvi interpretaciji umešča Snojevo poezijo,

zbrano v prvih treh zbirkah, v kontekst naslednjih opredelitev: pesem – zvok, natura –

kultura ter tematika in besedilna stvarnost. V interpretaciji Formalna plat Snojeve

poezije za otroke pa Kermauner poudarja naslednja poetiška izhodišča:

avtotematizacijo pesnjenja, živost besed/zvokov, kar vzbuja podobe, poseben posluh

za ''napako'' v glasovnih figurah, tj. uporabo nečistih rim in asonanc, kar je v skladu s

pesnikovim zavestnim odstopanjem od gladke spevnosti, povezanost urejenosti in

zmešnjave ter diaforičnost pesniškega sveta. Drugače bere Snojevo poezijo N.

Grafenauer (spremna beseda Ko bo očka majhen); zanimajo ga predvsem tri temeljne

sestavine Snojeve poezije, in sicer rodovna zaveza, erotika (kot predajanje čudežu

življenja) ter samota (kot posledica preobilja predajanja). Tudi v tej interpretaciji sta

poudarjeni glasovnost in iluzijska razgibanost Snojeve mladinske poezije. Že prva

Snojeva zbirka Lajna drajna (1971) odraža vse osrednje značilnosti njegove poezije:

· zvočnost kot način oblikovanja tako jezika kot pesemske stvarnosti;

· glavne tematske kroge: poezija, otroštvo, družina, narava;

· motivno raznolikost besedil.


19

Novost v Snojevi poeziji je podoba dečka v zadnji pesniški zbirki Skozi vrt in čez

plan, skozi leto in dan (1997), v kateri je pesnik obudil predstavno-jezikovne vzorce

starejše idealizacijske poezije, za katero so značilni motivi cvetoče narave in letnih

časov ter velika gostota pomanjševalnic (ptički, cvetice ipd.). V primerjavi z ostalimi

pesniškimi zbirkami je ta knjiga pesmi predstavno veliko bolj ''tradicionalna''. Posebej je

seveda treba pojasnjevati Snojevo mladinsko pripovedništvo, zlasti vzorce fantastične

pripovedi in njihovo tematsko funkcionalnost.

Miroslav Košuta (1936) je v mladinski poeziji po razvoju žanrov primerljiv z D.

Zajcem: tudi njegovo delo uvajajo Abecerime (1979), igrive aliteracijske štirivrstičnice

na določeno črko. Obsežnejša Zaseda za medveda (1979) prinaša poleg liričnih

drobcev (Ob morju, Kaj je v kapljici dežja), pesmic o živalih (Kje stanuješ, mala miška?)

že tudi pesmi o otroštvu kot igri in besedne igre (Nagajiva pesmica); pesmi so torej že

''razposajene domislice''. Dvojnost lirizma in igre določa tudi zbirko Ptička smejalka

(1984); v njej najdemo tako izrazno tradicionalistično poezijo z družinsko tematiko ter

pesmi o živalih kot sodobno, modernistično poigravanje z jezikom, predvsem s stalnimi

besednimi zvezami (razdelek Križada). V zbirki Zidam dan (1987) se Košuta

osredotoča na tematiko pesniškega ustvarjanja; čeprav je v knjigi še najti primere

jezikovne igre (Pitka je putka), je opazen premik k tematski poeziji in dvogovoru med

odraslim in otrokom. Z zbirko Galeb nad žitom (1995) se povsem vrne k lirskosti

pokrajine, barv, medtem ko ostaja humor, tako značilen za pesnikove igrive domislice v

prejšnjih zbirkah, v tej povsem na obrobju. V vseh Košutovih zbirkah – nekatere

prinašajo ponatise starejših besedil – je motivna stalnica vsekakor pokrajina, in sicer

Kras; pa naj bo izhodišče za besedno igro (Na Krasu je krasno) ali za kratko lirično

''misel'' (Vasi na Krasu).

Od pesnikov mlajše generacije pripada še danes osredje mesto Niku

Grafenauerju (1940) in to tako po obsegu pesniškega dela kot po pomenu za

esejistiko mladinske književnosti. V njegovem delu je opaziti razvoj od preprostih,

razumljivih pesmi o otroštvu prek modernistične zbirke Nebotičniki, sedite do sporočilno

zahtevnih Skrivnosti; pri zadnji zbirki gre za postopno zbliževanje med obema

naslovniškima zvrstema. Hkrati s tem razvojem je tudi zanj, tako kot za T. Pavčka,

značilno prepletanje mladinske in nemladinske poezije, kar se kaže že v sočasnosti

izhajanja njegovih zbirk ter v metodi njegovega interpretiranja poezije drugih avtorjev

(primerljivo ''branje'' mladinske in nemladinske poezije). Raznolikost izhodišč za

vrednotenje poezije, ki je opazno v esejih, gre z roko v roki z raznolikostjo poezije


20

same. Njegov opus je mogoče razdeliti na tri večje sklope: tradicionalistična poezija,

poezija prehoda in inovativna poezija.

V prvem delu je osrednje delo pesniška zbirka Pedenjped (1966, dopolnjena izdaja

1969), ki nadaljuje poetiko tradicionalnega vzorca pesmi o otroku in igri, zaznavnega

pri Levstiku in Župančiču. Zbirka je tako v glavnem še povezana z motiviko otroškega

vsakdana: upodobljene so zunanje lastnosti ter navade naslovnega junaka, ''tipičnega

otroka'': velikost, sladkosnednost, igriva ustvarjalnost, navidezna samostojnost. Hkrati

je Pedenjped tudi zavezan družinskemu življenju: v njegovo igro posega avtoriteta,

očka, ki ga, kot je zapisal pesnik, ''povrne v meje otroškega naivizma'' (Grafenauer

1982: 183).

Po Pedenjpedu je izdal nekaj manj pomembnih slikanic o živalih ter manjših

slikanic (npr. Abeceda, 1977). Prvi izrazit prenos sodobnih poetiških izhodišč v

mladinsko poezijo in s tem začetek in razmah modernistične poezije, pomeni zbirka

Nebotičniki, sedite (1980). Njeno izhodišče je zaznavno v pesnikovi spremni besedi:

poezija je ''zamišljenina'', potovanje v svet nemogočih predstav, upesnjevanje

nenavadnega ''življenja'' predmetov, kar vse vzbuja presenečenje. Zadnji razdelek

zbirke nosi naslov Skrivnosti – prav tak pa je tudi naslov pesniške zbirke, ki je izšla leta

1983 in pomeni Grafenauerjevo ''slovo'' od mladinske poezije. Skrivnosti so zbirka, ki iz

repertoarja temeljnih bivanjskih pojmov oblikuje refleksivne pesmi, namenjene že bolj

izkušenemu bralcu (npr. Skrivnosti, Strah, Jaz, Samota, Ljubezen, Življenje, Nič ipd.)

Najdlje gre v poetiki nesmiselne besedne kombinatorike pesnik Milan Dekleva

(1946), ki je sicer napisal tudi več pomembnih proznih del. Zbirka Pesmi za lačne

sanjavce (1981) brez dvoma pomeni vrhunec modernistične mladinske nonsensne

poezije. Že naslovi razdelkov (Predjed, Glavna jed, Posladek) odražajo osnovno

naravnanost oblikovalca: pesem je ''pojedina'', namenjena je užitku ( v podobah in

besednih igrah) – zato bi bilo tudi nesmiselno iskati v tej zbirki kakršno koli razvidno

temo onkraj upesnjevanja čiste igre. Sanjsko realnost vzpostavi v delu Ob devetnajstih

zjutraj (1985), vdor bitja iz tujega sveta v vsakdanjost pa prikazuje v delu A so

kremšnite nevarne (1997). Tudi v pripovednih besedilih je prepoznaven prevladujoč

vzorec igre, tako da so nekatera njegova dela blizu sodobnim nesmiselnicam, npr.

Totalka odštekan dan (1992), Bučka na Broadwayu (1993), Kako so nastale ZDA

(1998). Pesnik je sicer pomemben tudi kot mladinski dramatik, napisal pa je tudi

zanimivo polliterarno delo o zgodovinskih in književnih junakih Naprej v preteklost

(1997).


21

Boris A. Novak (1953) svojo prvo zbirko Prebesedimo besede (1981) v celoti

utemeljuje na logiki sproščene otroške igre z besedami, zlasti pa izmišljanju novih

besed (''zzzbudilka, hihiplimahaha, palicaj''). Bistven za razumevanje njegovih poetiških

izhodišč je tudi nagovor ''učiteljem otrokom, kovačem novih besed''. V zbirki Domišljija

je povsod doma (1984) se pesnik v uvodnem nagovoru Ljubezen do besed spet

dotakne povezanosti pojmov poezija – otroštvo – besede, pesemski izraz pa se

spremeni; osrednji poetiški pojem te zbirke je vsekakor čudenje, simbolično ''oko'' pa

njegov izvor (Glej, glej!). Po načelih modernistične poetike se sicer predmeti še vedno

izenačujejo s človeškim svetom (Najljubše igračke lutk), le da občutje igrive

fragmentarnosti sveta pri Novaku nadomesti zavest harmonične povezanosti vsega –

''vse stvari so si v sorodu'' (Sorodniki) in univerzalnost domišljije (Domišljija). To so še

posebej izrazi v zbirki Periskop (1989), ki pomeni ponovitev tematizacije ''živih planetov

in stvari'', tako značilne za Novakovo mladinsko dramatiko. V zbirki Blabla (1995) je

zbral nekaj značilnih sodobnih pesniških form in sestavil pesmarico pesniških oblik

Oblike sveta (1991, drugič dopolnjene kot Oblike srca, 1997) - v najnovejših zbirkah

gre torej spet za pojmovanje poezije kot posebne, v lastnih formalno – vsebinskih

razsežnostih utemeljene igre, ki pa v skladu z izbrano vrsto (rap, punk) deluje tudi

kritično oz. satirično do zunajliterarne stvarnosti. Pesnik je kot prozni besedili objavil igri

Nebesno gledališče (1990) ter Mala in velika Luna (1994).

Bina Štampe Žmavc (1951) je visoko raven pesniške inovativnosti in sporočilnosti

dosegla že s pesniško zbirko Čaroznanke (1990). Vsakdan, osrednja beseda zbirke, je

izhodišče za besedila, v katerih se odraža besedilna stvarnost, ki je sicer povezana z

''znanimi'' podobami otroškega sveta in narave, vendar prepesnjena v ''neznanke''.

Zbirka Čaroznanke oblikuje že vse bistvene tematske kroge, ki se, v različnem obsegu,

pojavljajo tudi v kasnejših manjših in obsežnejših pesniških zbirkah. Sporočilno manj

zahtevna, s Čaroznankami primerljiva je zbirka Klepetosnedke (1996); z njo se pesnica

vrne k motiviki otrok, njihove igre in ustvarjalnosti ter družine, prijateljstva oz. ljubezni,

jezikovne igre in barvitosti pesemskega izraza, narave in živali. Pesnica je napisala tudi

nekaj pomembnejših proznih del: Slike in zgodbe iz tisoč in enega pasjega dne (1985),

Popravljalnica sanj (1992), fantastično pripoved Kam je izginil sneg (1993), Ure kralja

Mina (1996), Muc Mehkošapek (1998). Nekatera prozna besedila so predelane igre,

tako da ostaja B. Štampe Žmavc vendarle predvsem – mladinska pesnica.

Svojevrsten razvoj v mladinski poeziji pomenita opusa dveh avtorjev, in sicer F.

Forstneriča in S. Vegri.


22

France Forstnerič (1933–2007) je v zbirki Bela murva (1976) v nasprotju z

sočasno uveljavljajočo se poetiko modernistične igre, ki je sicer v nekaterih njegovih

pesmih zaznavna (Hitra pesem), oblikoval nekatera nenavadna besedila o ''nelepem''

svetu odraslih (Jaka s tovornjaka), bolezni in smrti ter trpkih spominih na otroštvo.

Nekatera med njimi so izrazito temna, celo tragična – taka je zlasti pesem Bronasti

vojak, zasnovana na nasprotju med nedolžno žrtvijo in skupino otrok, ki jo sprašuje.

Vojno, nasilje, sovraštvo in smrt upodablja avtor tudi v vojnih zgodbah, zbranih v knjigi

Srakač (1970).

Protest zaznamuje tudi najpomembnejšo zbirko Saše Vegri (1934–2010) To niso

pesmi za otroke ali kako se dela otroke (1983), ki je njena druga pesniška zbirka.

Medtem ko je v prvi knjigi, Mama pravi, da v očkovi glavi (1978), svojo pesniško

govorico še vezala na podobe otroštva, družine, srečevanj med otroki in odraslimi,

odraščanja ter živali, je z drugo zbirko dosegla uporniški naboj ''malih protestov'' (izraz

iz njene avtopoetike Refleksije ob pisanju). V njej je namreč zbrala pesmi o rojevanju

otrok in prijateljstvu, a tudi pesmi o samoti, pretepanju otrok, umiranju. Novost je tudi

razdelek Knjiga imen ali kaj je rekel praded v njenem preglednem izboru Kaj se zgodi,

če kdo ne spi (1991); v njem je pesnica zbrala zanimive portrete mladostnic in

mladostnikov, katerih ravnanje komentira praded. Prav omenjeno srečanje generacij

pomeni v sodobnem slovenskem mladinskem pesništvu novost, ki lahko brez dvoma

pritegne tudi odraslega bralca.

Med najmlajšimi mladinskimi pesniki velja omeniti zgolj tri, po inovativnosti izraza

in tematike izstopajoča imena: V. Mӧderndorferja, A. Rozmana – Rozo in B. Gregorič.

Vinko Mӧderndorfer (1958) se v zbirki Kako se dan lepo začne (1993) posveča

deklici Gaji ter družinski temi. Značilnosti njegovega pesniškega izraza sta neposredno

dvogovor z otrokom ter vključevanje slengovskih besed in tujega izrazja. Čeprav je v

besedilih na začetku zbirke osrednja oseba dojenček, se kasneje zbirka spremeni v

dialog z mladostnikom, prikazovanje smešnih domislic ob motivih živali ter v pesmi o

sreči, ljubezni, mladosti. Sproščenost in dialoškost določata tudi njegovo drobno zbirko

Madonca fleten svet (1995).

Svojevrstno mladinsko poezijo piše Andrej Rozman – Roza (1955); že prva

zbirka, Rimanice za predgospodiče (1993), prinaša podobe strahu, požrešnosti,

umazanije, lenobe. Izrazje zaznamujejo ''studi, gnusi in gravži'' oz. tabuji: rit, smrad,

bacili, smrklji; opazna poteza je tudi raba pogovornega jezika in slenga. Podobni sta


23

tudi verzna pripoved o samoti in strahu Mihec, duh in uganka (1996) ter zbirka Črvive

pesmi (1998) s podobo, čeprav manj izrazito ''estetiko grdega'', kot jo upesnjuje prva

zbirka. Tudi v fantastični pripovedi Skrivnost špurkov (1997) je v potovanju domače

muhe v svet fantastičnih bitij opazno za Rozmana in ilustratorja Z. Čoha značilno

kritiziranje hierarhije vsake vrste, gospodovalnosti in preganjanja, medbesedilna

ironičnost (galebi z imeni grških mislecev) ter songi z značilno rozmanovskim nabojem.

Barbara Gregorič (1964) je v mladinsko poezijo vstopila z zanimivo, na poetiki

oporekanja zasnovano zbirko Nebomske pesmi (1994); že njen naslov razkriva podobo

osrednjega lika, uporne deklice, ''punčke, ki grize'', ki je hkrati tudi nosilka ''jezikavega,

upornega, zlobnega'' pesemskega govora. Z njim se v žalosti in jezi upira svetu

odraslih in vrstnikov. Bolj ''prijazna'', čeprav še vedno uporna, je književna oseba v

zbirki Zaklenjeni volk (1997). V njej pesnica tematizira predvsem rojstvo ter otrokove

težave (ljubosumnost) ter druge občutke (strah, jezo, žalost, lenobo, zaljubljenost). V

podobi nezglednega, upornega otroka s težavami je B. Gregorič izvirna, čeprav je

mogoče v upornosti prepoznati nekatere prvine malih protestov S. Vegri; sledi očrtane

izraznosti je najti še v pretežno lirični zbirki Lena luna (1998) (Saksida v: Saksida/2004:

str. 407-423).


24

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Raziskava o zbliževanju otroške lirike v predšolskem obdobju

Opravila sem raziskavo o razvijanju pesniškega doživljanja v vrtcu. To sem storila

tako, da sem sedemdeset vprašalnikov razdelila med vzgojiteljice našega vrtca, Vrtca

Pod Gradom, Ljubljana.

3.2 Hipoteze in cilji raziskave

Postavila sem si tri delovne hipoteze:


otrok.




3.3 Metodologija raziskave

3.3.1 Vrsta raziskave in merski instrument

Raziskava je kvantitativna. Zbiranje podatkov je temeljilo na anketnem vprašalniku.

3.3.2 Populacija

Populacijo predstavljajo vzgojiteljice Vrtca Pod Gradom v Ljubljani v mesecu juniju

2011.

3.3.3 Zbiranje podatkov

Podatke sem zbrala tako, da sem pripravila anketne vprašalnike in spremni dopis,

ter jih razposlala v vseh pet enot Vrtca Pod Gradom. Po enem tednu sem prejela 51

odgovorjenih vprašalnikov (od sedemdesetih poslanih).


25

3.3.4 Obdelava podatkov

Podatke sem obdelala s pomočjo programa Excel, nato pa sem rezultate vnesla v

program Microsoft Word.

3.4 Analiza vprašalnikov

1. Spol (obkroži)

Tabela 1: Prikaz strukture vzgojiteljic glede na spol

Spol f f %

M 0 0

Ž 51 100

Skupaj 51 100

Grafikon 1: Prikaz strukture vzgojiteljic glede na spol

Vir: Lastni

Analiza je pokazala, da so v Vrtcu Pod Gradom vsi vzgojitelji ženskega spola.


26

2. Koliko let opravljate delo vzgojitelja(-ice)?

Tabela 2: Delovna doba zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice

Število let (f) f %

0 do 10 18 35

10 do 20 4 8

20 do 30 13 25

30 in več 16 32

Skupaj 51 100

Grafikon 2: Delovna doba zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice

Vir: Lastni

Analiza tega vprašanja je pokazala, da je v vrtcu veliko vzgojiteljic, katerih delovna

doba na tem delovnem mestu znaša več kot dvajset let. Kako to vpliva na njihov odnos

do pesništva v vrtcu, pa bom ugotovila tekom nadaljnje analize vprašalnika.


27

3. Koliko so stari otroci v skupini v tem šolskem letu?

Tabela 3: Število oddelkov glede na starost otrok

Št. oddelkov (f) f %

1 do 3 leta – jaslični oddelek

18 35

2 do 4 leta 9 18

3 do 6 let – predšolski oddelek

24 47

Skupaj 51 100

Grafikon 3: Št. oddelkov glede na starost otrok

Vir: Lastni

Analiza tega vprašanja kaže, da je v Vrtcu Pod Gradom v Ljubljani večina

oddelkov s predšolskimi otroki, sledijo jim oddelki z jasličnimi otroki, v manjšini so

mešani oddelki.


28

4. Opišite vaš odnos do lirike za otroke?

Na vprašanje so vzgojiteljice odgovarjale opisno.

· Enajst od enainpetdeset vprašalnikov ni imelo odgovora na to vprašanje.

· Šest anketirancev je odgovorilo, da ni dovolj primerne literature, najtežje je najti

ustrezno za najmlajše, jaslične oddelke otrok.

· Sedem anketirancev je priznalo, da liriko premalo uporabljajo v oddelku, so pa

vsi potrdili, da se jim zdi pomembna.

· Sedemindvajset anketirancev je poudarilo, da je lirika izredno pomembna in da

jo vsakodnevno posredujejo otrokom.

Glede na odgovore lahko sklenem, da se večina vzgojiteljic zaveda, da je lirika v

predšolskem obdobju zelo pomembna in se jo trudijo v čim večji meri posredovati

otrokom.


29

5. Kaj vas pritegne pri liriki (obkroži)?

Tabela 4: Kaj pritegne vzgojiteljice pri izbiri pesmi

f f %

Sama tema 16 31

Kako je pesem posredovana (metafore, ritem, rima)

30 59

Pesnik (mlajša generacija, starejša generacija, otroški pesnik, ljudska pesem)

0 0

Vsi trije odgovori 5 10

Skupaj 51 100

Grafikon 4: Kaj pritegne vzgojiteljice pri izbiri pesmi

Vir: Lastni

Pri analizi vprašanja se je izkazalo, da najbolj izstopa število odgovorov, ki se

nanašajo na izbiro pesmi glede na to, kako je pesem posredovana.


30

6. Kateri je vaš najbolj priljubljeni pesnik (obkroži)?

Tabela 5: Najbolj priljubljeni pesnik

f f %

O. Župančič 36 45

N. Grafenauer 24 30

N. Maurer 9 11

A. Štefan 9 11

M. Komelj 0 0

Drugo (dopiši) 2 3

Skupaj (možnih je bilo več odgovorov)

80 100

Grafikon 5: Najbolj priljubljeni pesnik

Vir: Lastni

Pri analizi vprašanja se je izkazalo, da je daleč najbolj priljubljen pesnik O.

Župančič. Naj poudarim, da je bilo več odgovorov možnih in da sta dva, ki sta obkrožila

'drugo', dopisala pesnika Toneta Pavčka.


31

7. Kako izbirate pesmi (obkroži)?

Tabela 6: Način izbiranja pesmi

f f %

Po lastni presoji 30 31

Iz otroških revij (npr. CICIDO)

12 12

Glede na aktualnega pesnika (izid nove knjige)

3 4

Glede na letne čase in praznovanja

36 38

Drugo 15 15


96 100

Grafikon 6: Način izbiranja pesmi

Vir: Lastni

Možnih je bilo več odgovorov. Vzgojiteljice najpogosteje izbirajo pesmi glede na

letne čase in praznovanja, sledi jim izbira po lastni presoji. Pri odgovoru 'drugo' so

večinoma navedle glede na temo snovi, ki jo trenutno obravnavajo, ena od anketirank

pa je napisala, da v skupino rada povabi pesnika osebno in ta izbere, katero pesem bo

prebral oz. povedal.


32

8. Ali otroci radi poslušajo otroške pesmi (obkroži)?

Tabela 7: Kako radi otroci poslušajo otroške pesmi

f f %

Zelo radi 28 55

Radi 20 39

Raje imajo pravljice 3 6

Skupaj 51 100

Grafikon 7: Kako radi otroci poslušajo otroške pesmi

Vir: Lastni

Analiza vprašanja je pokazala, da otroci večinoma radi poslušajo otroške pesmi.


33

9. Se po branju pesmi pogovarjate z otroki o vsebini (obkroži)?

Tabela 8: Pogostost pogovora z otroki po branju pesmi

f f %

Pogosto 39 76

Redko 12 24

Nikoli 0 0

Skupaj 51 100

Grafikon 8: Pogostost pogovora z otroki po branju pesmi

Vir: Lastni

Analiza je pokazala, da se vzgojiteljice pogosto pogovarjajo z otroki o prebrani

pesmi.


34

10. Pripravite po branju ustvarjalne dejavnosti?

Tabela 9: Pogostost pripravljanja ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi

f f %

DA 38 75

NE 13 25

Skupaj 51 100

Grafikon 9: Pogostost pripravljanja ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi

Vir: Lastni

Analiza vprašanja je pokazala, da vzgojiteljice pogosto pripravijo ustvarjalne

delavnice po branju pesmi.


35

11. Katere (obkroži)?

Tabela 10: Vrste ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi

f f %

Likovne dejavnosti 36 39

Iskanje rim, smešnih besed

24 26

Dodajanje rimanih besed, izmišljanje novih besed

12 13

Učenje pesmi po odmevu 3 3

Skupinsko recitiranje pesmi z elementi igre

15 16

Drugo 3 3


93 100

Grafikon 10: Vrste ustvarjalnih dejavnosti po branju pesmi

Vir: Lastni

Pri tem odgovoru so sodelovali le tisti anketiranci, ki so na vprašanje, če po branju

pripravijo ustvarjalne delavnice, odgovorili z da. Analiza vprašanja je pokazala, da

prevladujejo likovne dejavnosti ter iskanje rim in smešnih besed.


36

12. Ali imate v igralnici stalni knjižni kotiček (obkroži)?

Tabela 11: Obstoj knjižnega kotička v igralnicah

f f %

DA 51 100

NE 0 0

Skupaj 51 100

Grafikon 11: Obstoj knjižnega kotička v igralnicah

Vir: Lastni

Analiza vprašanja je pokazala, da imajo vsi oddelki knjižni kotiček.


37

13. Katere pesniške zbirke imate v knjižnem kotičku (obkroži)?

Tabela 12: Pesniške zbirke v knjižnih kotičkih

f f %

Pojte, pojte drobne ptice (Ljudske)

36 16

Enci benci na kamenci (Ljudske)

48 21

Biba buba baja (M. Voglar)

39 16

Mehurčki (Župančič) 42 19

Pedenjped (Grafenauer) 42 19

Hi konjiček (A. Černe) 9 4

Lešniki, lešniki (A. Štefan) 6 3

Drugo 4 2


226 100

Grafikon 12: Pesniške zbirke v knjižnih kotičkih

Vir: Lastni

Analiza vprašanja je pokazala, da imajo vzgojiteljice v knjižnih kotičkih več

pesniških zbirk, najpogosteje so zastopane zbirke Enci benci na kamenci (ljudska),


38

Mehurčki (Zupančič) in Pedenjped (Grafenauer). Zanimivi so tudi odgovori vzgojiteljic,

ki so pri opciji 'drugo' napisale, da imajo zbirko Neže Maurer, Kdo bo z nami šel v

gozdiček (različni izvajalci), Živalske uspavanke ter Gugajčki in gugaji. Ena od

vzgojiteljic je napisala, da ni nobene pesniške zbirke v njihovem knjižnem kotičku.

14. Ovrednotite pomen književne dejavnosti v vrtcu glede na ostale dejavnosti (10 –

največ, 1 – najmanj).

Tabela 13: Mnenje vzgojiteljic glede pomembnosti književne dejavnosti v vrtcu

glede na ostale dejavnosti

f f %

2–4 0 0

5–7 2 4

8–10 48 94

Drugo 1 2

Skupaj 51 100

Grafikon 13: Mnenje vzgojiteljic glede pomembnosti književne dejavnosti v vrtcu

glede na ostale dejavnosti

Vir: Lastni


39

Analiza vprašanja je pokazala, da skoraj večina vzgojiteljic meni, da je književna

dejavnost v vrtcu zelo pomembna, saj je kar 94 % vzgojiteljic dalo oceno pomembnosti

med 7 in 10. Ena od vzgojiteljic pa je napisala, da je mnenja, da so vse dejavnosti

enakovredno zastopane.

3.5 Preverjanje hipotez

Prvo vprašanje ankete je ugotavljalo strukturo vzgojiteljev po spolu. Ugotovila sem,

da so vse, to je vseh enainpetdeset vzgojiteljev, ženskega spola. Podatek ne

preseneča, saj se izredno malo moških odloča za opravljanje tega poklica.

Z naslednjim vprašanjem sem poizkušala ugotoviti, kako izkušene so vzgojiteljice

oz. koliko let opravljajo to delo. Izkazalo se je, da je nekje tretjina vzgojiteljic na tem

delovnem mestu že precej let, to je več kot trideset, tretjina pa to delo opravlja manj kot

deset let. Preostala tretjina vzgojiteljic je razpeta med deset- in tridesetletnimi

izkušnjami.

Ker je pri delu vzgojiteljic zelo pomembna tudi starost otrok, sem s tretjim

vprašanjem želela ugotoviti, kakšna je struktura oddelkov. Ugotovila sem, da je večina

oddelkov predšolskih, to je od 3 do 6-tih let. Sledijo jim jaslični oddelki, najmanj pa je

oddelkov z otroki starimi od 2 do 4 let.

Pri četrtem vprašanju, kjer sem spraševala, kakšen odnos imajo vzgojiteljice do

lirike, sem dobila zelo zanimive odgovore.

Enajst od enainpetdeset vprašalnikov ni imelo odgovora na to vprašanje. To je

21,57 % anketirancev. Zakaj niso odgovorili na omenjeno vprašanje, bi bilo nesmiselno

razglabljati, saj je zato lahko res veliko razlogov. Šest anketirancev je odgovorilo, da ni

dovolj primerne literature, najtežje je najti ustrezno za najmlajše, jaslične oddelke otrok.

To je odgovor 11,76 % anketirancev. Sedem anketirancev je priznalo, da liriko premalo

uporabljajo v oddelku, so pa vsi potrdili, da se jim zdi pomembna. To je 13,73 %

anketirancev. Sedemindvajset anketirancev je poudarilo, da je lirika izredno pomembna

in da jo vsakodnevno posredujejo otrokom. To je 52,94 % anketirancev. Z veseljem

ugotavljam, da je to najpogostejši odgovor.


40

Z gotovostjo lahko trdim, da večina vzgojiteljic vsakodnevno posreduje liriko

otrokom v vrtcu. Sem pa vesela, da se nekaj vzgojiteljic vseeno zaveda, da je lirika

pomembna kljub temu, da lirike ne uporabljajo prav pogosto,.

Ko sem raziskovala, kaj pritegne vzgojiteljice pri izbiri literarnih del, je večina, to je

59 %, odgovorila, da jih pritegne način, kako je pesem posredovana (rime, metafore,

ritem). 31 % vzgojiteljic pritegne sama tema, nobena pa ni podala odgovora, da jo

pritegne le avtor sam. 10 % vzgojiteljic pritegnejo vsi trije razlogi.

Pri šestem vprašanju sem raziskovala, kateri je najljubši avtor vzgojiteljic. Izkazalo

se je, da najpogosteje segajo po delih Otona Župančiča (45 %). Sledijo mu dela Nika

Grafenauerja. Po teh delih posega 30 % vzgojiteljic. Dela N. Maurer prebira 11 %

vzgojiteljic, ravno tako dela A. Štefan. Le dve vzgojiteljici (3 %) sta pod ''drugo'' vpisali

dela Toneta Pavčka.

Pri vprašanju, ko sem raziskovala, glede na kaj vzgojiteljice izbirajo literarna dela,

sem prejela takšne odgovore (možnih je bilo več odgovorov hkrati):

· po lastni presoji (31 %),

· iz otroških revij, npr. CICIDO (12 %),

· glede na aktualnega pesnika, npr. če je izšla njegova nova knjiga (4 %),

· glede na letne čase in praznovanja (38 %),

· drugo (15 %).

Ko sem spraševala, če otroci radi poslušajo otroške pesmi, sem po pričakovanjih,

glede na svoje izkušnje iz vrtca, potrdila, da to radi počno. Večina vzgojiteljic (55 %) je

namreč obkrožila odgovor ''zelo radi'', 39 % vzgojiteljic pa je obkrožilo odgovor ''radi''.

Le 6 % vzgojiteljic je obkrožilo odgovor, da imajo otroci rajši pravljice. Glede na te

rezultate bi lahko dejali, da bi bilo potrebno otrokom v večji meri posredovati otroške

pesmi. Z veseljem bi jim prisluhnili.

Število odgovorov na vprašanje, če se po branju pesmi o njih tudi pogovarjajo, me

ne preseneča. Stroka namreč pričakuje, da se o vsaki stvari, ki jo počnemo z otroki v

vrtcu tudi poskušamo pogovoriti. Zato je kar 76 % vzgojiteljic obkrožilo odgovor

''pogosto'', 24 % vzgojiteljic je obkrožilo odgovor ''redko'', nobena pa ni obkrožila

odgovora ''nikoli''.

Preseneča pa me število obkroženih odgovorov ''ne'' na vprašanje, če po branju

pesmi vzgojiteljice pripravijo ustvarjalne dejavnosti. Ta odgovor jih je namreč obkrožilo


41

25 %! Res je število odgovorov veliko manjše glede na število odgovorov ''da'',

katerega je obkrožilo 75 % vzgojiteljic. Stroka namreč pravi, da naj bi po taki

dejavnosti, kot je branje oz. poslušanje pesmi, vzgojiteljice pripravile ustvarjalne

dejavnosti, da otroci preko njih izrazijo svoja čustva in občutja, ki so jih odkrili pri

poslušanju pesmi.

Zelo kontradiktorno pa je število odgovorov na naslednje vprašanje, v katerem

sem spraševala, katere ustvarjalne dejavnosti pripravijo po branju pesmi. Težko z

gotovostjo trdim, koliko vzgojiteljic je na to vprašanje odgovarjalo, saj je bilo možnih

več odgovorov, lahko pa ugotovim, da jih je bilo veliko, saj so je bilo skupaj odgovorov

kar 93, odgovarjalo pa je 51 vzgojiteljic.

· 39 % je pripravilo ''likovna dejavnost'',

· 26 % je pripravilo ''iskanje rim in smešnih besed'',

· 13 % je pripravilo ''dodajanje rimanih besed in izmišljanje novih besed'',

· le 3 % so pripravili ''učenje pesmi po odmevu'',

· 16 % je pripravilo ''skupinsko recitiranje pesmi z elementi igre'',

· 3 % so pripravili ''drugo''.

Vse vzgojiteljice so potrdile, da imajo v igralnici knjižni kotiček. Vem, da je to tudi

praksa našega vrtca, toda potrditev tega me je vseeno razveselila.

Pri raziskovanju teh knjižnih kotičkov sem ugotovila, da vsebujejo raznoliko

literaturo. Večinoma prevladuje literatura z ljudskimi pesmi. 16 % vzgojiteljic je namreč

obkrožilo, da imajo v knjižnem kotičku knjigo Pojte, pojte drobne ptice (ljudska), 21 %

pa knjigo Enci benci na kamenci. 16 % kotičkov vsebuje knjigo Biba buba baja (M.

Voglar), ki je ena najprimernejših pesniških zbirk za jaslične oddelke (po mnenju mojih

sodelavk). 19 % je obkrožilo knjigo Mehurčki (O. Župančič) ter ravno toliko tudi

Pedenjpeda (N. Grafenauerja). 4 % anketiranih so obkrožili zbirko Hi, konjiček (A.

Černe), 3 % pa Lešniki, lešniki (A. Štefan). 2 % vzgojiteljic je obkrožilo odgovor

''drugo''. Naj poudarim, da je bilo tu možnih več odgovorov.

Veseli me velik delež obkroženih odgovorov, ki kažejo na to, da se vzgojiteljicam

zdi književna vzgoja v vrtcu zelo pomembna. Večina, to je 94 %, je ovrednotila pomen

književne vzgoje z oceno 7–10. 4 % vzgojiteljic so ovrednotili pomen književne vzgoje z

oceno 4–6, nobena pa ni ocenila z nižjo oceno.

Ena od vzgojiteljic pa je napisala, da je mnenja, da so vse dejavnosti enakovredno

zastopane.


42

4 ZAKLJUČEK

Spontanost, radovednost, inovativnost in predvsem sposobnost izmišljanja

domišljijskih svetov so lastnosti, s katerimi se človek konstituira kot humano bitje.

Postati, biti in ostati človek pa je najvišji cilj vsake vzgoje. Prav zato je pomembno, da

otrokom omogočimo spontano domišljijsko igro. Ne le, da je ne smemo videti kot

nefunkcionalno zapravljanje otrokovega časa, marveč je treba otrokom pokazati, da

počno, kadar se ustvarjalno igrajo, nekaj pomembnega, nekaj, kar je dragoceno – ne

zato, ker naj bi vodilo k kakemu pametnemu cilju, ampak zato, ker je človeku ob taki

igri lepo in prijetno.

Prav zato je pomembno, da kadar otrok posluša pesmi, te postanejo njegove

pesmi, ker je v njih odkril košček samega sebe. Tiski košček, ki se mu je do sedaj zdel

nekoliko nejasen in čuden, a je zdaj, postavljen v nov vzorec, pregleden in

prepoznaven. In postanejo otrokova pesem tudi zato, ker je estetsko doživetje tujega

domišljijskega sveta tako intenzivno, da je potem, ko je enkrat s svojo domišljijo potoval

skozenj, postal del njega samega. Spomin na to potovanje je tako prijeten, da se v

otroku porodi želja po zmeraj novem potovanju skozi iste domišljijske slike. In literarno-

estetski užitek je ob vsakem novem potovanju močnejši. Prav zato je tako zelo

pomembna slovenska poezija.

Sodobna slovenska mladinska poezija prinaša bogastvo poetik in izrazov, tako da

v njej nikakor ni mogoče najti le enega samega prevladujočega oblikovno-vsebinskega

vzorca. Poleg poezije o čudenju in skrivnostnih svetovih se kot enakovreden in

vzporeden sklop razvija uporniška poezija, ki seže do upesnjevanja gnusnega.

In ker je slovenska poezija vedno bolj kvalitetna, je pomembno, da jo posredujemo

mladim. S to diplomsko nalogo sem želela raziskati, koliko in kako se v resnici

posredujejo pesmi današnjim otrokom.

Glede na opravljeno anketo v Vrtcu Pod Gradom v Ljubljani sem preverila tri

delovne hipoteze:


otrok.





43

Prvo hipoteza ne velja. Glede na odgovore na vprašanja v anketi sem ugotovila,

da se vzgojiteljice zavedajo pomembnosti posredovanja pesmi otrokom. Sem pa

zadovoljna ob dejstvu, da so vzgojiteljice priznale, da si želijo, da bi lahko še več

otroške pesniške literature posredovale otrokom v vrtcu. Tu se začne kazati odgovor

na drugo delovno hipotezo, ki jo lahko potrdim. Vzgojiteljice niso dovolj strokovno

usposobljene za zbliževanje lirike z otroki, saj se ne zavedajo in premalo poznajo vso

otroško literaturo, ki jo imajo na voljo. Vzgojiteljice poznajo veliko ljudskih pesmi, pa

tudi starejše avtorje (Župančič, Grafenauer), mladih pa ne poznajo dovolj. Menim, da

so glede na anketo tudi književni kotički bolj slabo opremljeni z deli iz otroške lirike. Me

pa vseeno veseli, da imajo vsaj nekaj del slovenskih mladinskih pesnikov.

Dejstvo je, da je lirika vedno bila in vedno bo nekaj skrivnostno privlačnega, po

katerem sežejo le najbolj pogumni. Upam, da bo z dneva v dan več takih korenjakov!


44

5 LITERATURA

· Cenčič, M. (2008/09): Osnove pedagoške metodologije. Koper: UP PEF.

· Grafenauer. N. (1977): Kdo bo z nami šel v gozdiček. Ljubljana: Mladinska knjiga.

· Jamar-Legat,M. (1984): Spremna beseda. Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse

meglice. Ljubljana: Mladinska knjiga.

· Kobe, M. (1987): Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

· Kordigel, M., Jamnik, T. (1999): Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana: DZS.

· Medved Udovič, V. (2008/09): Metodika jezikovne vzgoje. Koper: UP PEF.

· Saksida,I. (2009): Cipsipilipsipilonika. Ljubljana: Mladinska knjiga.

· Saksida, I. (2001): Mladinska književnost. V: Slovenska književnost III.Ljubljana:

DZS

· Stražar, B. (1980): Književnost za otroke. Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo.

Žandar-zadnja-oblikovana po tehničnemkitice v drugo kar mimo logičnih pavz, prisiljene besedne...

Documents