analiza vpeljave e-vroČanja v - cek · napredek pri uporabi ikt za podporo elektronskega vodenja...

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

ANALIZA VPELJAVE E-VROČANJA V

SLOVENSKEM PRAVOSODJU

Ljubljana, junij 2015

JOŽE RIHTARŠIČ

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani Jože Rihtaršič, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da

sem avtor magistrskega dela z naslovom Analiza vpeljave e-vročanja v slovenskem pravosodju s

svetovalcem prof. dr. Mirom Gradišarjem.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št.

21/1995 s spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za

izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem:

◦ poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v

magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih

nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani,

◦ pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki)

uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisal;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih

lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur.l. RS, št. 55/2008 s spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo

lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z

relevantnim pravilnikom.

V Ljubljani, dne __________________ Podpis avtorja:___________________

i

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1 ELEKTRONSKO VROČANJE ...................................................................................... 4

1.1 Splošno o vročanju ........................................................................................................... 4

1.2 Razlogi za elektronsko vročanje v pravosodju ................................................................. 8

1.3 Pripravljenost e-uprave na elektronsko vročanje ............................................................ 10

1.4 Pripravljenost strank e-uprave na elektronsko vročanje ................................................. 14

2 INFORMACIJSKI SISTEM SODIŠČ ......................................................................... 15

2.1 Sodni sistem v Republiki Sloveniji ................................................................................ 15

2.2 Pričetki informatizacije slovenskih sodišč ..................................................................... 16

2.3 Aplikacija EVIP .............................................................................................................. 20

2.4 Modularna arhitektura .................................................................................................... 21

2.4.1 Načini odpreme in načini vročanj izhodne pošte..................................................... 22

2.4.2 Načini dostave in načini sprejemanja dohodne pošte .............................................. 23

2.4.3 Modul: tiskanje in kuvertiranje................................................................................ 24

2.4.4 Modul: poštna cesta ................................................................................................. 26

2.4.5 Modul: varno elektronsko vročanje ......................................................................... 26

2.4.6 Modul: elektronska pošta......................................................................................... 29

2.4.7 Modul: digitalizacija povratnic ................................................................................ 29

2.4.8 Modul: digitalizacija dohodne pošte ....................................................................... 30

2.4.9 Portal ........................................................................................................................ 31

2.4.10 Aplikacijski vmesnik za elektronsko oddajo vlog ................................................. 31

2.5 Funkcionalnosti protokola za pravno veljavno izmenjavo dokumentov ........................ 31

3 INFORMACIJSKI SISTEMI SODIŠČ V EVROPSKI UNIJI .................................. 33

3.1 Evropski projekti velikih razsežnosti ............................................................................. 37

3.1.1 Čezmejna javna naročila: LSP projekt PEPPOL ..................................................... 37

3.1.2 Čezmejno priznavanje elektronskih identitet: LSP projekt STORK ....................... 39

3.1.3 Čezmejno izvajanje e-storitev javne uprave: LSP projekt SPOCS ......................... 40

3.1.4 Čezmejni dostop do pravnih storitev: LSP projekt e-CODEX ................................ 42

3.1.5 Čezmejne elektronske javne storitve: LSP projekt e-SENS .................................... 43

3.2 Povzetek ......................................................................................................................... 44

4 STANDARDI ZA RAČUNALNIŠKO IZMENJAVO PODATKOV (RIP) ............... 45

4.1 Primerjava obstoječih B2B protokolov .......................................................................... 45

4.2 Standard ebMS 3.0 ......................................................................................................... 47

4.3 OASIS ECF - 4.0 specifikacije ....................................................................................... 53

5 PREDLOG ARHITEKTURE SISTEMA ZA PRAVNO VELJAVNO

IZMENJAVO POŠILJK ........................................................................................................ 56

5.1 Sistem za varno elektronsko vročanje ............................................................................ 57

5.1.1 Komponenta SVEV ................................................................................................. 59

5.1.2 Komponenta ebMS .................................................................................................. 62

ii

5.2 Vročanje med obstoječimi ponudniki SVEV ................................................................. 64

5.3 Izvajalci tiskanja in kuvertiranja .................................................................................... 64

5.4 Izvajalci digitalizacije dohodne pošte ............................................................................ 66

5.5 Ponudniki rešitev za elektronsko vlaganje ..................................................................... 67

5.6 Aplikacije „po meri“ ...................................................................................................... 67

6 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE .................................................................................... 67

SKLEP..................................................................................................................................... 69

LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 72

KAZALO SLIK

Slika 1: Časi vročanja sodnih pošiljk ....................................................................................... 10

Slika 2: Stopnje razvoja e-uprave ............................................................................................ 12

Slika 3: Zemljevid pristojnosti sodišč ...................................................................................... 16

Slika 4: Vertikalni in horizontalni informacijski sistemi ......................................................... 19

Slika 5: EVIP komunikacijski kanali ....................................................................................... 20

Slika 6: Modularna arhitektura aplikacije EVIP ...................................................................... 21

Slika 7: Priprava pošiljk brez poštnine .................................................................................... 24

Slika 8: Odprema na pošto ....................................................................................................... 25

Slika 9: Odprema pošte preko "Poštne ceste" .......................................................................... 26

Slika 10: Vročanje v sisteme varnega e-vročanja .................................................................... 27

Slika 11: Sekvenčni diagram vročanja SVEV ......................................................................... 28

Slika 12: Digitalizacija povratnic ............................................................................................. 30

Slika 13: Estonski informacijski sistem: E-File ....................................................................... 34

Slika 14: Elektronsko vročanje v Avstriji ................................................................................ 35

Slika 15: Izgled aplikacije DataBox......................................................................................... 36

Slika 16: Topologija štirih vogalov .......................................................................................... 38

Slika 17: PEPPOL vročanje ..................................................................................................... 39

Slika 18: Pravno veljavna elektronska izmenjava dokumentov SPOCS ................................. 41

Slika 19: Interoperabilni okvir: e-SENS .................................................................................. 44

Slika 20: Prenos sporočil preko para MSH modulov od naslovnika do prejemnika ............... 47

Slika 21: Zgradba ebMS 3.0 sporočila ..................................................................................... 51

Slika 22: OASIS - ECF 4.0 postopek oddaje eVloge .............................................................. 55

Slika 23: Arhitektura eVročanja in eVlaganja .......................................................................... 57

Slika 24: Komponente sistema za e-vročanje .......................................................................... 58

Slika 25: Izmenjava sporočil v postopku e-vročanja ............................................................... 61

Slika 26: Vročanje med ponudniki SVEV ............................................................................... 64

Slika 27: Izmenjava sporočil pri storitvi kuvertiranja .............................................................. 65

Slika 28: Izmenjava sporočil pri storitvi digitalizacije dohodne pošte .................................... 66

iii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Število pošiljk po postopkih v letu 2014 .................................................................... 8

Tabela 2: Primerjava stroškov odpreme pošte ............................................................................ 9

Tabela 3: Razvojni modeli e-uprave ......................................................................................... 11

Tabela 4: Slovenija na lestvici EGDI v poročilih UN E-Government Surveys ........................ 14

Tabela 5: Podprti načini vročanj glede na način odpreme pošte .............................................. 23

Tabela 6: Primerjava B2B standardov ...................................................................................... 46

Tabela 7: Primerjava različnih tipov vročitve ........................................................................... 60

Tabela 8: Ugotovitve skladnosti ............................................................................................... 68

1

UVOD

Sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju IKT) imajo v

pravosodju pomembno vlogo pri povečanju hitrosti in učinkovitosti izmenjave informacij,

hkrati pa ponujajo široko paleto priložnosti za spremembe in inovacije, ki so bile pred leti še

nemogoče (Fabri & Contini, 2001, str. 2; Velicogna, 2007). Fabri in Contini sta zgornjo izjavo

zapisala v povzetku prvega evropskega seminarja o Uporabi tehnologij na sodišču, ki je

potekal v Bologni v Italiji leta 2000. Od seminarja je minilo že 14 let in kljub temu, da je

danes uporaba IKT nepogrešljiva pri reševanju sodnih postopkov, je izjava še vedno zelo

aktualna.

Komisija Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja (angl. European Commission for the

Efficiency of Justice, v nadaljevanju CEPEJ) v poročilih (CEPEJ, 2008, str. 84-89; CEPEJ,

2010, str. 92-97; CEPEJ, 2012, str. 110-119; CEPEJ, 2014, str. 123-132) objavlja študije

uspešnosti posameznih pravosodnih sistemov v 47 državah Sveta Evrope ter ugotavlja velik

napredek pri uporabi IKT za podporo elektronskega vodenja postopkov na sodiščih. V

poročilu iz leta 2012 (str. 115) je po ocenjevanju dostopnosti informacijske podpore sodnim

procesom večina držav članic (31) uvrščenih v najvišji razred. Na področju elektronskega

povezovanja sodišč s pravosodnim okoljem, bodisi s profesionalnimi strankami sodišč, kot so

odvetniki, tožilci, notarji itd., bodisi z ostalimi fizičnimi ali pravnimi osebami, je v najvišji

razred uvrščenih samo 6 držav. Elektronsko povezovanje sodišč s pravosodnim okoljem se

nanaša na pravno veljavno elektronsko izmenjavo dokumentov (v nadaljevanju e-vročanje) in

informacij na način, da jih je mogoče uporabiti v sodnih postopkih na enakovreden način kot

izmenjano papirno pošto. Glavni razlogi za občutno slabšo uporabo IKT na tem področju so v

večji kompleksnosti problema tako v tehnološkem, v organizacijskem kot v pravnem smislu.

V pravnem smislu je problem v spreminjajoči se (v določenem delu manjkajoči) in

kompleksni zakonodaji. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 455/2006 z dne 08. 05.

2008 (VSRS, 2008), je vročanje procesno dejanje sodišča, katerega namen je, da se stranka

seznani s postopkom, s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, ter da se obenem

stranki zagotovi pravica do izjave. Ker vročitev povzroča pomembne pravne posledice, mora

biti izvedena strogo po procesnih predpisih, ki veljajo za posamezno zadevo, v kateri se vroča.

Pravno veljavna elektronska izmenjava informacij in dokumentov v pravosodju zato ni samo

prenos datotek med pošiljateljem in naslovnikom, temveč se odraža v koreografiji izmenjav

elektronsko podpisanih sporočil, ki lahko traja več tednov.

Organizacijska kompleksnost se odraža v raznovrstnosti postopkov in strank sodišč. Stranke

se ločijo po vlogi v sodnem postopku, obsegu uporabe storitev sodišča, stopnji

informatiziranosti, vrsti tehnologij, ki jih uporabljajo, računalniški pismenosti in tudi interesih

glede učinkovite pravno veljavne izmenjave dokumentov.

2

Tehnološka kompleksnost se odraža v povezanih tehnologijah, ki se uporabljajo pri

elektronskem vročanju za namene časovnega žigosanja, elektronskega podpisovanja,

preverjanja elektronske identitete, elektronskega arhiviranja, do MIME oblik in vsebine

datotek, ki se vročajo. Kljub temu, da je v Sloveniji infrastruktura elektronskih identitet dobro

urejena, še vedno primanjkuje enostavnih in prosto-dostopnih tehnologij, ki bi bile podprte na

različnih operacijskih sistemih za elektronsko podpisovanje in preverjanje elektronskih

podpisov in elektronskih identitet.

Kljub tehnološkim, organizacijskim in pravnim oviram se v postopkih, kjer se e-vročanje že

uporablja, kažejo veliki prihranki ter povečana učinkovitosti in kvaliteta izvajanja sodnih

postopkov. Kot je v svojem magistrskem delu zapisala Berčič (2007, str. 21), se koristi

elektronske izmenjave podatkov odražajo v:

zmanjšanju stroškov dela: elektronska izmenjava podatkov odpravlja ročno pošiljanje

dokumentov in vnos podatkov v informacijski sistem;

povečanju vrednosti informacije: vrednost informacije pada s časovno oddaljenostjo

njenega nastanka. Elektronska izmenjava močno pospeši pretok informacij;

boljši kakovosti informacij: brez ročnega vnosa podatkov ni napak, ki sicer nastanejo.

Napačni podatki v informacijskem sistemu običajno pomenijo dodatne stroške;

standardizaciji: standardizacija postopkov in protokolov pripomore k boljši komunikaciji

med udeleženci elektronske izmenjave podatkov in pospešuje integracijo poslovnih procesov.

Javna naročila in med njimi tudi zunanje izvajanje storitev, ki so podpora izvajanju osnovnih

dejavnosti javnega sektorja, so danes pomemben del tega sektorja. Delež javnih naročil v

bruto družbenem proizvodu v letu 2013 je bil 11,25-odstoten in se v zadnjih treh letih

povečuje. Javna naročila tako pomembno pospešujejo gospodarsko rast ter lahko vplivajo na

proizvodnjo in ponudbo na trgu (Vlada Republike Slovenije, 2015, str. 39). V letu 2013 je bilo

oddanih 2283 naročil storitev, 1770 naročil gradenj in 1645 naročil blaga. Kljub temu, da je

bilo javnih naročil za storitve količinsko največ, je bila skupna vrednost le-teh samo 22,07

odstotkov (Ministrstvo za finance, 2014).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije učinkovitost izvajanja sodnih procesov povečuje med

drugim tudi s centralizacijo podpornih opravil, kot so tiskanje, kuvertiranje in digitalizacija

dohodne pošte, in z oddajo teh opravil zunanjim izvajalcem. Takšna strategija omogoča

zniževanje števila zaposlenih, črpanje evropskih sredstev ter učinkovitejše izvajanje

podpornih opravil, posledično tudi sodnih postopkov. Za zagotavljanje večje konkurence pri

javnih naročilih ter za zniževanje stroškov integracije IS sodišča s posameznimi izvajalci

storitev ima zelo pomembno vlogo ustrezna izbira standardov in tehnologij za elektronsko

izmenjavo podatkov in dokumentov.

Kljub temu, da v Sloveniji posamezni organi javne uprave, vključno s sodišči, že vrsto let

uspešno uporabljajo IKT za pravno veljavno izmenjavo dokumentov z uporabniki storitev

3

javne uprave in zunanjimi izvajalci, še vedno ne obstaja enoten protokol ali aplikativna

rešitev, ki bi na univerzalen način omogočala elektronsko vročanje v vseh sodnih postopkih,

hkrati pa omogočala elektronsko poslovanje z zunanjimi izvajalci. Na sodiščih je razvitih več

posameznih, strogo namenskih in tehnološko različnih integracij, ki se uporabljajo v

posameznih vrstah postopkov za elektronsko izmenjavo dokumentov in informacij, tako s

strankami sodišč kot z izvajalci različnih storitev. Ker se elektronsko povezovanje zaradi

zgoraj naštetih razlogov v pravosodju razširja, skladno s tem narašča število aplikativnih

rešitev, posledično pa vzdrževanje informacijskega sistema postaja dražje in vse manj

pregledno. Čim bolj enotna tehnična rešitev, ki omogoča različne poslovne transakcije

(elektronsko vročanje lahko štejemo kot poslovno transakcijo med pošiljateljem, izvajalcem

vročanja in naslovnikom), je tako vse večja nuja modernega poslovanja sodišč.

Namen magistrske naloge je predstaviti obstoječe rešitve in protokole za pravno veljavno

izmenjavo dokumentov in informacij tako v Sloveniji kot v tujini, poiskati dobre prakse ter na

tej podlagi oblikovati predlog enotne rešitve e-vročanja, ki bi bila dovolj prilagodljiva za

pravno veljavno elektronsko izmenjavo dokumentov in informacij sodišča z njenimi

strankami ter tudi z izvajalci tiskanja in kuvertiranja izhodne pošte, vročevalci poštnih pošiljk

ter izvajalci digitalizacije dohodne pošte.

Cilj magistrske naloge je popisati obstoječe rešitve vročanja z namenom ugotavljanja

lastnosti, ki jih rešitev mora zagotavljati, da bi bila primerna za elektronsko vročanje sodnih

odpravkov, za sprejem elektronskih vlog ter tudi za izmenjavo dokumentov in informacij z

izvajalcem poštno-logističnih storitev. Na podlagi izbranih kriterijev, ki bodo določeni v

prvem delu, sledi pregled obstoječih praks elektronskega vročanja v Evropski uniji, ter

primerjava obstoječih B2B standardov, kot so ebMS 3.0, AS1/AS2, WS-I, SOAP/WSDL. V

zvezi z elektronskim vlaganjem bom predstavil tehnične specifikacije OASIS Electronic

Court Filing Version 4.0 (v nadaljevanju OASIS ECF - 4.0), ki določa tehnično arhitekturo,

nabor komponent, metod in sporočil, ki so sestavni del sistema za elektronsko vlaganje.

Končni cilj je izdelati arhitekturni predlog sistema za pravno veljavno izmenjavo

dokumentov/informacij na podlagi specifikacij OASIS ECF - 4.0, obstoječih praks

elektronskega vročanja in predstavljenih protokolov ter ga preveriti z ugotovljenimi

zahtevami, ki jih takšen sistem mora izpolnjevati.

Z namenom boljšega razumevanja problematike se magistrsko delo prične z opisom

zakonskih zahtev klasičnega papirnega in elektronskega vročanja v Republiki Sloveniji. Ob

proučevanju razpoložljive domače in tuje strokovne literature, člankov ter internetnih virov

sledi ovrednotenje pripravljenosti slovenskega okolja za elektronsko vročanje ter preučitev

trendov uporabe IKT pri integriranju javne uprave in organizacij v širšem smislu.

Zaradi umestitve rešitve v prakso sledi kratka predstavitev organizacije sodišč ter opis razvoja

informatike na sodišču. Nato sledi, opis tehničnih rešitev prejema in odpreme sodne pošte ter

opis obstoječih integracij informacijskega sistema sodišč z zunanjimi izvajalci poštnih

4

storitev, kot so izvajalci elektronskega vročanja, kuvertiranja in vročevalci fizičnih pisemskih

pošiljk. Večina programskih rešitev, ki se uporabljajo za elektronsko izmenjavo dokumentov

in podatkov sodišča z okoljem je nastalo v okviru projekta eVložišče pri Vrhovnem sodišču

RS. Ker sem tehnični vodja in razvijalec programske opreme na projektu eVložišče, so mi

rešitve dobro znane, zato temelji opis teh informacijskih rešitev na lastnem poznavanju in

projektni tehnični dokumentaciji. Poglavje zaključujem z ugotovitvami funkcionalnih zahtev

pri B2B povezovanju s posameznimi izvajalci poštnih storitev.

Ob proučevanju razpoložljive domače in tuje strokovne literature, člankov ter internetnih

virov nadaljujem s pregledom stanja pravno veljavne izmenjave dokumentov in informacij v

preostali javni upravi RS ter elektronskega vročanja v pravosodnih informacijskih sistemih

nekaterih članic Evropske Unije (v nadaljevanju EU). Pri izpolnjevanju ciljev Evropske

Komisije glede Digitalne agende za Evropo (Digital Single Market, 2015) je bilo izdelanih

več projektov velikih razsežnosti, ki so reševali problematiko čezmejne pravno veljavne

elektronske izmenjave dokumentov (The Information and Communication Technologies

Policy Support Programme projects, 2015). Zato se magistrska naloga nadaljuje s preučitvijo

tehničnih rešitev, ki so bile razvite na teh projektih, in analizo njihove konvergence.

Magistrsko delo nadaljujem s kratko primerjalno analizo obstoječih RIP standardov ter

predstavitvijo protokola ebMS 3.0 za elektronsko izmenjavo sporočil in tehničnih specifikacij

OASIS ECF - 4.0 za vzpostavitev sistema elektronskega vlaganja na sodiščih. Na podlagi

spoznanj iz predhodnih poglavij je v tem poglavju izdelan arhitekturni predlog za celostno

rešitev integracije sodnih informacijskih sistemov z okolico, in sicer s pomočjo ebMS 3.0

standarda in OASIS ECF - 4.0 tehničnih specifikacij za e-vročanje in e-vlaganje kot tudi za

elektronsko povezovanje z zunanjimi izvajalci poštnih storitev. Izdelani predlog je ovrednoten

s funkcionalnimi zahtevami, ugotovljenimi v prvem delu magistrske naloge.

1 ELEKTRONSKO VROČANJE

1.1 Splošno o vročanju

Če sledimo Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Vročanje, b.l.) se glagol vročati nanaša na

izročanje pisemske pošiljke oziroma listine naslovniku v predpisani obliki. V sodni praksi se

za takšno izročanje listin naslovniku v predpisani obliki uporabljata dva izraza, ki podrobneje

označujeta smer potovanja dokumentov med sodiščem in udeleženci sodnih postopkov. Izraz

vročanje označuje izključno pravno veljavno izročanje sodnih pisanj in drugih listin strankam

in drugim udeležencem sodnih postopkov, medtem ko se za izročanje listin sodišču uporablja

izraz vlaganje. Različna pravna sredstva, kot so pritožbe in ugovori, pa tudi vse ostale pisne

vloge, na primer tožbe, pripravljalne vloge, odgovori in predlogi, se vložijo na sodišče tako,

da se izročijo sodišču neposredno v vložišču ali se pošljejo po pošti. Kljub temu bo predvsem

zaradi preglednosti v nadaljevanju izraz vročanje uporabljen za obojestransko pravno

5

veljavno izmenjavo dokumentov in informacij, izraz elektronsko vročanje pa za obojestransko

pravno veljavno izmenjavo elektronskih pošiljk.

Primarna namena vročanja po natančno predpisanem postopku in v strogo določeni obliki sta

dva (Pelko, 2011, str. 8): prvič, zagotoviti naslovniku možnost seznaniti se z vsebino

dokumentov; in drugič, zagotoviti pošiljatelju nesporen dokaz, da je naslovnik pridobil to

možnost. Dokaz, da je bil dokument pravilno in pravočasno vročen naslovniku, je v vseh

uradnih, še posebej pa v sodnih postopkih ključnega pomena za nadaljnji potek postopka, ne

glede na to, ali gre za vlaganje dokumentov na sodišče ali za vročanje sklepov, odločb in

drugih pisanj strankam in drugim udeležencem postopkov.

Nekatere stranke se namenoma ne želijo seznaniti z upravnimi ali sodnimi pisanji, saj s tem

zavlačujejo ali celo onemogočajo nadaljevanje postopkov. Zato je bilo potrebno določiti

trenutek, s katerim velja vročitev za opravljeno, tudi če stranka pisanja ne prevzame. V ta

namen je bil vpeljan institut fikcije vročitve. Pravna fikcija pomeni, da se šteje za resnično

neko dejstvo, ki gotovo ne obstaja. Fikcija vročitve pomeni, da se šteje, da je pisanje stranki

vročeno, ko preteče predpisan rok od trenutka, ko ji je bilo puščeno obvestilo o prispelem

pismu z navodili kje ga lahko pridobi (VSRS, 2015a).

Posamezne vrste sodnih postopkov se med seboj razlikujejo glede na naravo zadeve oziroma

glede na to, v katero pravno področje spada zadeva, ki se obravnava v postopku. V grobem

ločimo kazenski, pravdni in nepravdni ter upravni postopek, vendar pri posameznih od njih

zaradi specifičnosti zadev obstajajo tudi podvrste postopkov, za katere se uporabljajo posebni

predpisi. Po posameznih pravnih področjih so se z iskanjem kompromisa med resnostjo

posledic (ne)pravilne vročitve in morebitne ne-seznanitve naslovnika z vsebino dokumentov

na eni strani ter učinkovitostjo vodenja postopkov na drugi strani oblikovali različni načini

vročanja.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/07 - UPB, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl.

US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US,

75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in

48/14, v nadaljevanju ZPP) v členih od 132 do 149, Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti

v pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. št. 93/08 in 25/09) in Pravilnik o elektronskem poslovanju

v civilnih sodnih postopkih (Ur.l. RS, št. 64/10 in 23/11, v nadaljevanju PEPCSP) določajo

postopke vročanja v civilnih sodnih postopkih (pravdni, nepravdni, zapuščinski, izvršilni,

stečajni in drugi). Postopke vročanja pisnih pošiljk delimo na osebno in navadno vročanje.

Osebno se vročajo predvsem tista sodna pisanja, pri katerih začne z vročitvijo teči rok za

opravo kakšnega procesnega dejanja, na primer rok za vložitev pritožbe. Kadar zakon

predpisuje osebno vročitev, je sodno pošiljko treba izročiti naslovniku neposredno. Če to ni

mogoče, se naslovniku pusti obvestilo (pri odraslih članih gospodinjstva, v poštnem

nabiralniku, na vratih...) kje in kdaj lahko prevzame pisanje. Vročitev se šteje za opravljeno z

dnem, ko je naslovnik pisanje prevzel oziroma z dnem izteka 15 dnevnega roka, če naslovnik

6

pisanja ne prevzame. V slednjem primeru nastopi t. im. fikcija vročitve. V primeru, da ima

naslovnik primeren poštni predalčnik, se po preteku 15 dnevnega roka pošiljka pusti v

njegovem predalčniku, sicer se skupaj z obvestilom o opravljeni vročitvi vrne pošiljatelju.

Kadar z zakonom ni predpisana osebna vročitev, so pošiljko dolžni sprejeti tudi ostali odrasli

člani naslovnikovega gospodinjstva. Če pisanja ni mogoče izročiti ne naslovniku ne odraslim

članom gospodinjstva, se pisanje pusti v poštnem predalčniku in se šteje za vročeno. Kolikor

naslovnik nima primernega poštnega predalčnika, se mu pusti obvestilo, da lahko prevzame

pisanje na pošti v roku 30 dni, sicer se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko mu je

bilo puščeno obvestilo.

ZPP v 141.a členu določa tudi način vročanja po elektronski poti. Na ta način se vročitev

opravi preko posebne organizacije (ponudnika informacijskega sistema za elektronsko

vročanje), ki opravlja dejavnost elektronskega vročanja. Ob prevzemu sodnega pisanja v

informacijski sistem ponudnika se naslovniku samodejno pošlje obvestilo o prispetju pošiljke.

Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik pošiljko prevzame oziroma 15. dan po

posredovanju obvestila o prispetju pisma, če naslovnik v tem obdobju pošiljke ne prevzame.

Elektronska vročitev je enakovredna osebni vročitvi.

Zakon o kazenskem postopku (Ur.l. RS, št. 32/12 - UPB, 47/13 in 87/14, v nadaljevanju

ZKP) v členih od 117 do 128 ter Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in

kazenskem postopku (Ur.l. RS, št. 75/03 in 93/08) določajo postopek vročanja v kazenskih

postopkih ter obliko obvestil in kuverte. Podobno kot ZPP tudi ZKP pozna osebno in navadno

vročanje. Pisanja, ki se vročajo osebno, se izroči neposredno naslovniku. Če naslovnika ni

tam, kjer naj se vročitev opravi, vročevalec poizve, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti

pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem

delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu

moral vročiti pisanje, lahko izroči pisanje kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki

ga je dolžan sprejeti. Če tudi to ni mogoče, se naslovniku pusti sporočilo o prispeli pošiljki z

obvestilom na katerem sodišču oziroma pošti in v kakšnem roku lahko prevzame pisanje.

Pisanje, ki v določenem roku na pošti ni prevzeto, se vrne pošiljatelju. Za pisanja v

kazenskem postopku, za katera je predpisana osebna vročitev, fikcija vročitve ni možna.

Kadar pa se vročajo pisanja, za katera zakon ne predpisuje osebne vročitve, je postopek

vročanja enak kot pri osebnem vročanju po ZPP.

ZKP v 117.a členu predvideva tudi vročanje po elektronski poti, in sicer preko organizacije, ki

opravlja dejavnost elektronskega vročanja. Po zakonu se v naslovnikov varni poštni predal

odda pošiljko, ki ima onemogočen vpogled v vsebino, in hkrati tudi opozorilo, da je v

informacijskem sistemu pisanje, ki ga mora prevzeti v 15 dneh od dne, ko mu je bilo poslano

v varni poštni predal, sicer bo pisanje izbrisano iz informacijskega sistema, naslovniku pa se

bo pisanje ponovno vročalo v pisni obliki. Kljub temu, da zakon že predvideva elektronske

vročitve, se vročanje po elektronski poti v kazenskih zadevah v Sloveniji še ne uporablja.

7

Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 - ZUS-1, 126/07,

65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP) v členih od 83 do 98 določa postopke vročanja v

upravnih postopkih. V primeru osebnega vročanja je potrebno o vročitvi obvestiti organ s

primerno izpolnjeno vročilnico. Če se vročitev ne da opraviti, vročevalec pusti obvestilo v

poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na

drugem primernem mestu, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik

prevzeti v 15 dneh. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument

oziroma, če dokumenta ne prevzame, z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka

vročevalec pusti pošiljko v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Če naslovnik nima

predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju, naslovniku pa pusti

obvestilo o opravljeni vročitvi ter o kraju, kjer je možno pisanje prevzeti.

Elektronsko vročanje v upravnih postopkih ureja 86. člen ZUP, ki določa, da se vročitev

opravi preko informacijskega sistema pravne ali fizične osebe, ki opravlja vročanje

dokumentov po elektronski poti kot svojo dejavnost. Naslovniku se posreduje elektronsko

sporočilo, da se v informacijskem sistemu nahaja pošiljka, ki jo mora prevzeti v 15 dneh.

Naslovnik pošiljko prevzame iz informacijskega sistema tako, da z uporabo kvalificiranega

potrdila za varen elektronski podpis dokaže svojo istovetnost, presname dokument v

elektronski obliki in elektronsko podpiše vročilnico. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko

naslovnik prevzame pošiljko. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za

opravljeno z dnem preteka tega roka, informacijski sistem nato pošiljko izbriše ter pošlje

naslovniku in organu elektronsko sporočilo, da je dokument izbrisan iz informacijskega

sistema in ga lahko prevzame pri organu, ki je odredil vročitev.

Sodišče listine v pisni obliki vroča preko pooblaščenih vročevalcev. Najpogosteje je to Pošta

Slovenije d.o.o., pa tudi sodne osebe, detektivi in sodni izvršitelji. Kadar se vročitev opravlja

po sodni osebi, določa Sodni red (Ur.l. RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 31/00, 113/00,

62/01, 102/01, 88/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08,

117/08, 22/10, 48/11 in 15/15) posebna obrazca (obrazec SR št. 38 za osebno vročitev in

obrazec SR št. 39, če ni potrebna osebna vročitev), tako imenovani vročilnici, ki se priložita

pisemski ovojnici in ju ob vročitvi izpolni prevzemnik ter vrne sodni osebi.

Stranke lahko vloge na sodišče oddajo osebno na vložišču ali jih pošljejo po pošti. Pri t. im.

priporočenih pošiljkah se le-te ob sprejemu na pošti registrirajo, kar je lahko pomembno

dejstvo v sodnem postopku, kadar se pri ugotavljanju pravočasnosti vložitve upošteva dan

oddaje vloge na pošto. Vročanje s pomočjo navadnih priporočenih pošiljk v nekaterih

primerih uporabljajo tudi sodišča, zlasti pri vročanju v tujino. Vročanje priporočenih poštnih

pošiljk ureja Zakon o poštnih storitvah (Ur.l. RS, št. 51/09, 77/10 in 40/14 – ZIN-B, v

nadaljevanju ZPSto-2), ki določa, da se priporočene poštne pošiljke vročajo naslovniku

osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se pošiljka vroči enemu od odraslih članov

gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk. Če pošiljk zaradi odsotnosti

ni mogoče vročiti, pusti dostavljavec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj

8

prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame pošiljka. Če naslovnik pošiljke ne prevzame v

roku, se le-ta vrne pošiljatelju. Če ni mogoče ugotoviti kdo je pošiljatelj, izvajalec poštnih

storitev na pošiljki o tem napiše uradni zaznamek in jo shrani za eno leto od dneva zaznambe.

Po poteku navedenega roka se taka pošiljka zaprta komisijsko uniči.

1.2 Razlogi za elektronsko vročanje v pravosodju

Slovenska sodišča so v letu 2014 prejela v reševanje nekaj več kot 1.029.000 novih zadev, v

reševanju pa je bilo tisto leto 1.356.000 zadev (VSRS, 2015b). V povprečju so se v letu 2014

na posamezno zadevo v izvršilnih, insolvenčnih in zemljško-knjižnih postopkih izdelale 4

pošiljke (Tabela 1). Na podlagi zgornjih podatkov lahko podamo oceno, da so slovenska

sodišča leta 2014 sprejela najmanj 1,03 milijonov dohodnih pošiljk (vlog) in poslala več kot 6

milijonov izhodnih pošiljk. Stroški poštnine so v letu 2014 znašali 10.588.115 EUR (VSRS,

2015c). Zaradi velikega števila sodnih pošiljk je optimizacija odpreme in prejema sodne pošte

ena izmed priložnosti za zniževanje stroškov in za učinkovitejše izvajanje sodnih postopkov.

Tabela 1: Število pošiljk po postopkih v letu 2014

Št. zadev Št. pošiljk Št. pošiljk/zadevo

Insolvenčni postopki 11.044 110.635 10,02

Izvršilni postopki 620.019 3.333.798 5,38

Zemljiško knjižni postopki 276.544 675.158 2,44

Skupaj 907.607 4.119.591 4,54

Vir: CIF, Evidenca vhodne in izhodne pošte: EVIP, 2015.

V zemljiškoknjižnih, izvršilnih in insolvenčnih postopkih se danes že vroča v elektronski

obliki preko ponudnikov informacijskih sistemov za varno elektronsko vročanje (v

nadaljevanju SVEV). Ker vsi naslovniki, zlasti fizične osebe, nimajo elektronskih predalov, se

pošta vroča tudi v fizični obliki. V nekaterih primerih, kjer so vse vsebine v elektronski obliki,

se pošta tiska in kuvertira pri zunanjem izvajalcu. V tem primeru se pošta odpravlja preko

tako imenovanega modula „poštna cesta“. Če vsa pisanja, ki se vročajo po fizični pošti, niso v

elektronski obliki, se pošiljke kuvertirajo ročno na sodišču.

Spodnja tabela (Tabela 2) prikazuje primerjavo stroškov ročne odpreme pošiljk, masovnega

tiskanja in kuvertiranja pri zunanjem izvajalcu ter vročanja preko ponudnikov sistema za

varno elektronsko vročanje. Kljub temu, da v tabeli niso zajeti vsi stroški ročne odpreme

pisanj (človeško delo, amortizacija in vzdrževanje tiskalnikov in optičnih čitalnikov), je

mogoče razbrati, da je elektronska vročitev najcenejši način vročanja. Sledi kuvertiranje pri

zunanjem izvajalcu. Najdražja opcija odpreme izhodne pošte je ročno kuvertiranje na

sodiščih.

9

Tabela 2: Primerjava stroškov odpreme pošte

Opravilo Vir stroška Ročna odprema Poštna cesta SVEV

Tiskanje vsebine

Papir (v EUR / list) 0,00801

0,035996

0,60007

Amortizacija tiskalnika X

Tiskanje kuvert Kuverta (v EUR) 0,14002

0,035996 Kartuša (v EUR / stran) 0,00473

Vročitev Storitev vročanja (v EUR) 2,05004 2,05004

Digitalizacija

povratnice

Amortizacija skenerja X X

Digitalizacija povratnice (v

EUR / povratnico) 0,17085 0,17085

Primerjalni stroški vročitve za pošiljko (v EUR)

4 – listi (8 strani) , 1 – kuverta, 1 - povratnica 2,4304 2,4008 0,6000

Legenda:

1 Beli papir paket 500 listov 80g, A4. Ocena iz rezultatov na spletu (2. 5. 2015): 4 Eur

2 Navadna samolepilna kuverta A4: Cenik Pošte Slovenije d.d. na dan 2. 5. 2015.

3 Toner za tiskalnike na sodišču Lexmark T652: Najdeno na spletu na dan 2. 5. 2015: 109 eur (25

000 strani)

4 Poštnina: Pismo v pravdnem postopku, pismo v upravnem postopku in pismo v kazenskem

postopku – osebno do 20g na dan 2. 5. 2015

5 Cena digitalizacije povratnice do konca leta 2013 sklenjena z zunanjim izvajalcem.

6 Cena tiskanja/na stran in tiskanja kuverte sklenjena z zunanjim izvajalcem do 1. 7. 2015

7 Cena elektronske vročitve sklenjena z zunanjim izvajalcem do 1. 9. 2015

Vir: Prirejeno po B. Muršec & J. Rihtaršič, Saving time and money through e-governance: EVIP - Central IT

system as a hub for inbound and outbound court delivery, 2013.

V večini sodnih postopkov se reševanje zadeve lahko nadaljuje, ko so pošiljke vročene in ko

sodišče dobi dokaz o vročitvi v obliki povratnice. Hitrost vročanja tako vpliva tudi na hitrost

reševanja sodnih postopkov. Na grafu (Slika 1) je kumulativni prikaz vročenih pošiljk in

vrnjenih povratnic za pošiljke, ki so se elektronsko vročale (SVEV) in za pošiljke, ki so se

vročale preko klasičnih poštnih storitev (Poštna cesta). Iz grafa je razvidno, da pri

elektronskem vročanju sodišče dobi povratnico še isti dan, ko je pošiljka vročena, medtem ko

pri papirnem vročanju povratnica prispe na sodišče v povprečju šele četrti dan od vročitve. Pri

elektronskem vročanju se vrne na sodišče več kot 50 odstotkov pričakovanih povratnic na

dan, ko je bila pošiljka odpravljena, medtem ko pri uporabi klasičnega vročanja na sodišče

prispe 50 odstotkov pričakovanih povratnic šele sedmi dan po odpravi pošiljke s sodišča.

Vročanje po elektronski poti je veliko hitrejše kot klasično papirno vročanje, hkrati je tudi

kvalitetnejše. Na Okrajnem sodišču v Ljubljani sistematično izdelujejo poizvednice za

pošiljke, ki so bile odpravljene preko modula Poštna cesta in za katere v roku 10 dni po

predvideni fiktivni vročitvi sodišče še ni prejelo povratnice. Na podlagi poizvednice Pošta

10

Slovenije d. o. o. ponovno izda listino, ki izkazuje vročitev pošiljke oziroma izkazuje, da je

bila pošiljka vrnjena na sodišče. Trenutno se za izvršilne in eZK postopke izdela več kot 60

poizvednic na dan. V primeru elektronskih vročitev poizvednice niso potrebne, saj prejme

sodišče povratnice za vse pošiljke v predvidenih rokih.

Slika 1: Časi vročanja sodnih pošiljk


1.3 Pripravljenost e-uprave na elektronsko vročanje

V prizadevanju za učinkovito javno upravo se mora le-ta neprestano prilagajati novim

komunikacijskim tehnologijam, ki jih družba uporablja. E-uprava je zato evolucijski proces

(Layne & Lee, 2001), razvoj pa poteka skozi več stopenj. Do danes je bilo izdelanih več

razvojnih modelov e-uprav in tudi primerjav med njimi (Jayashree & Marthandan, 2010;

Shareef, Jahankhani, & Dastbaz, 2012; Fath-Allah, Cheikhi, Al-Qutaish, & Idri, 2014).

Fath-Allah et al. (2014) so v svojem prispevku primerjali 25 modelov, Shareef et al. 9

modelov (Tabela 3) ter Jayashree in Marthandan (2010) 8 različnih modelov razvoja e-uprave.

Ugotovili so, da so si kljub različnim izrazom modeli med seboj zelo podobni ter skoraj vsi

prehajajo skozi naslednje stopnje (Slika 2):

predstavitev je povezana s prisotnostjo in dostopnostjo spletne strani oziroma portala.

Kljub različnim izrazom se vsi modeli osredotočajo na iste vidike, kot so predstavitev in

popisovanje (katalogizacija) informacij javne uprave;

interakcija je stopnja, kjer so portali iz statičnih spletnih strani postali dinamični portali in

omogočajo uporabnikom najti naprednejše informacije ter izvedbo enostavnejših spletnih

transakcij z javno upravo;

11

transakcija se posveča predvsem poglobljeni interakciji in transakciji med javno upravo in

državljani. Uporaba IKT se že odraža na preoblikovanju javnih storitev. Različni portali

javnih organov postanejo interoperabilni in delujejo harmonično, uporabnik pa dostopa do

storitev in informacij javnih organov preko enega mesta;

integracija in transformacija se nadaljuje s strateškim preoblikovanjem izvajanja javnih

storitev. Gonilna sila preoblikovanja je predvsem elektronsko povezovanje informacijskih

sistemov tako na vertikalni kot horizontalno – medresorski ravni. Celotna javna uprava je

informacijsko vedno bolj povezana, nastajajo skupni gradniki, kar omogoča lažje in

polnejše e-poslovanje z državljani na način „vse na enem mestu.“

Tabela 3: Razvojni modeli e-uprave

Avtor Stop-

nje

Prva stopnja Druga

stopnja

Tretja

stopnja

Četrta

stopnja

Peta

stopnja

Gartner (Baum, Di

Maio, 2000)

4 Spletna

prisotnost

Interakcija Transakcija Transformacija

UN, 2001-2008 4 Nastajajoča

prisotnost

Napredna

prisotnost

Interakcija Povezano

World Bank, 2002 3 Objava Interakcija Transakcija

Accenture, 2003 5 Spletna

prisotnost

Osnovne

zmogljivosti

Razpoložljivo

st storitev

Zrelost,

dostava

Preoblikova

nje storitev

Reddick, 2004 2 Katalogizacija Transakcija

Siau & Long, 2005 5 Spletna

prisotnost

Interakcija Transakcija Transformacija E-

demokracija

Anderson &

Henrikson, 2006

4 Pridelava Razširitev Zrelost Revolucija

Mausavi,2008 5 Katalogizacija Interakcija Komunikacija Transakcija Integracija

Lee, 2010 5 Predstavitev Asimilacija Reformacija Preoblikovanje E-uprava

Vir: S. M. Shareef et al., E-government stage model: based on citizen-centric approach

in regional government in developing countries, 2012, Table 1.

Poleg internega povezovanja in preoblikovanja nekateri modeli (Jayashree & Marthandan,

2010) omenjajo tudi zunanjo integracijo e-uprave v smislu povezovanja državnih organov s

strankami in izvajalci operativnih opravil, ki niso del javnih storitev, so pa pomembni za

njeno delovanje. E-uprava je tako vse bolj storitveni servis za državljane in podjetja (Avsec,

2004, str. 67), po drugi strani je gospodarstvo vse bolj storitveni servis za izvajanje podpornih

opravil javne uprave. E-uprava se tako pomika k obliki, kjer se s pomočjo sodobnih IKT

brišejo fizične med-organizacijske meje izvajanja posameznih opravil, fokus organizacije pa

so opravila, ki izhajajo iz osnovne dejavnosti. Storitve e-uprave postajajo sestavni del

gospodarskih dejavnosti in storitve gospodarskih dejavnosti postajajo sestavni del storitev

12

javne uprave. Eden od pogojev za takšno sodelovanje pa je elektronska izmenjava

dokumentov in podatkov.

Slika 2: Stopnje razvoja e-uprave

Vir: T. Gupta, The UN E-Government Survey: Towards a More Citizen-Centric Approach, 2011.

Nivo slovenske informatike v pravosodju (Bogataj, 2012; CEPEJ, 2014, str. 125) in javni

upravi (Zupančič, 2008; EU eGovernment Report 2014 - Country Factsheets E-Government,

2015; Colclough & Tinholt, 2009) je v primerjavi z ostalimi državami članicami EU soliden.

Kvaliteto projektov na področju informatike v javni upravi dokazujejo nekatere prestižne

nagrade, ki jih je Slovenija v preteklosti prejela. Med njimi so pomembnejše nagrade

Združenih narodov za odličnost na področju javne uprave UNPSA (UN Public Service

Awards, 2015):

2009: sistem e-VEM – vse na enem mestu – za gospodarske družbe je prejel nagrado za 1.

mesto v regionalni skupini Evropa in Severna Amerika v kategoriji Izboljšanje

zagotavljanja storitev v javnem sektorju;

2013: spletna aplikacija Supervizor je prejela nagrado za 2. mesto v regionalni skupini

Evropa in Severna Amerika v kategoriji Preprečevanje in boj proti korupciji v javni upravi;

2013: sistem elektronskega pridobivanja podatkov za e-Socialo je prejel nagrado za 1.

mesto v regionalni skupini Evropa in Severna Amerika v kategoriji Spodbujanje celovitih

rešitev javne uprave v informacijski dobi.

13

Na področju pravosodja je treba omeniti tudi posebni priznanji Kristalne tehtnice pravice

(angl. Crystal Scales of Justice Prize), ki jo podeljujeta Svet Evrope in Evropska komisija od

leta 2005. Slovenija je prejela priznanji za projekt CoVL leta 2010 in za projekt

Predsednikove plošče leta 2012. Projekt CoVL je povprečen čas od vložitve vlog in odprave

sklepov za izvršbo na podlagi verodostojne listine skrajšal s pol leta na dva dni. Izkušnje iz

projekta CoVL se sedaj uporabljajo kot vzorčni model za reorganizacijo izvršilnih postopkov

na evropski ravni. Projekt poslovnega skladiščenja podatkov Predsednikove plošče pa je

razbremenil sodnike in sodno upravo administrativnih in rutinskih opravil pri zbiranju in

analizi podatkov o sodnih postopkih, ter omogočil učinkovito sprejemanje menedžerskih in

strateških odločitev na podlagi enotnih in primerljivih metodologij (VSRS, 2012).

Slovenija ima številne informatizirane javnopravne evidence in registre: centralni register

prebivalstva, register poslovnih subjektov, zemljiški kataster, register prostorskih enot,

zemljiška knjiga, register transakcijskih računov, register nematerializiranih vrednostnih

papirjev itd. Elektronsko vlaganje s pomočjo elektronskih podpisov že omogočajo portali e-

VEM, e-Uprava, eDavki, eSodstvo... Za učinkovitejšo izmenjavo podatkov s posameznimi

državnimi organi so bili razviti različni spletni vmesniki kot na primer spletne storitve za

komunikacije računovodskih sistemov na portalu eDavki (DURS, b.l.), spletni servisi za

dostop do poslovnega registra (Spletni servis wsPrsInfo, 2015), spletni servisi za elektronsko

oddajo predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine (VSRS, b.la).

Pravno veljavno vročanje elektronskih pošiljk strankam je bilo prvič omogočeno v okviru

portala e-Vem. Vročanje je bilo prvič izvedeno z uporabo ponudnika SVEV na spletnem

portalu moja.posta.si. Naslovniki morajo za namene elektronskega vročanja najprej odpreti

varni elektronski predal pri SVEV ponudniku. Elektronski naslov nato vnesejo na portal e-

Vem kot naslov kamor želijo prejemati elektronsko pošto. Vročanje poteka tako, da

informacijski sistem e-VEM posreduje pošiljko v informacijski sistem SVEV, ki nato opravi

vročitev skladno s predpisi (Berčič, 2007). Za potrebe e-vročanja v sodnih postopkih je CIF v

sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, ki je pripravilo zakonsko podlago (PEPCSP), po

vzoru e-VEM prilagodil protokol za integracijo s ponudniki SVEV ter javno objavil tehnične

zahteve za varno e-vročanje.

Drugo informacijsko rešitev za vročanje državljanom je izdelala Davčna uprava RS. Postopek

elektronskega vročanja dokumentov se izvaja na naslednji način (DURS, 2014):

1. zavezanec vstopi v sistem eVročanja (na podlagi predpisa ali prostovoljno);

2. finančna uprava pošlje naslovniku v portal eDavki in na elektronski naslov, ki ga je

navedel ob registraciji v portal, informativno elektronsko sporočilo, da je v portalu eDavki

dokument, ki mu ga je potrebno vročiti. Če je predpisana osebna vročitev, informativno

sporočilo vsebuje tudi podatek, da mora zavezanec prevzeti dokument v roku 15 dni od

odložitve dokumenta, sicer se bo po poteku tega roka vročitev štela za opravljeno (fikcija

vročitve);

14

3. navadna elektronska vročitev (npr. opomin): naslovnik bo dokument prevzel iz portala

eDavki (Prejeti dokumenti) tako, da bo z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila za

varen elektronski podpis dokazal svojo istovetnost;

4. osebna elektronska vročitev: če je predpisana osebna vročitev, bo naslovnik prevzel

dokument s podpisom elektronske vročilnice. Vročitev bo veljala za opravljeno z dnem, ko

bo naslovnik prevzel dokument iz portala eDavki (Prejeti dokumenti). Če dokumenta ne bo

prevzel v 15 dneh od dneva, ko je prejel informativno sporočilo, bo vročitev veljala za

opravljeno z dnem preteka tega roka.

1.4 Pripravljenost strank e-uprave na elektronsko vročanje

Informacijski sistem sodišča je del e-uprave. Gartner opredeljuje e-upravo kot kontinuirano

optimizacijo storitev javne uprave, sodelovanja z državljani in vodenja javne uprave s

preoblikovanjem notranjih in zunanjih razmerij ob pomoči tehnologije interneta in novih

medijev (Baum & Di Maio, 2000). Svetovna banka (b.l.), OECD (Public sector innovation

and e-government, 2015) in Združeni narodi (Frequently Asked Questions, 2015) razlagajo

pojem e-uprava kot uporabo sodobnih IKT (internet, mobilnih tehnologij…) v javni upravi, ki

v smislu učinkovitejšega vodenja javne uprave, boljšega zagotavljanja storitev in informacij

ter učinkovitejše komunikacije vplivajo na odnose z državljani, podjetji in drugimi vejami

oblasti.

Tabela 4: Slovenija na lestvici EGDI v poročilih UN E-Government Surveys

Leto Mesto EGDI OSI HCI TII

2014 41 0,65 0,42 0,91 0,61

2012 25 0,75 0,67 0,93 0,65

2010 29 0,62 0,40 0,98 0,50

2008 26 0,67 0,50 0,98 0,53

2005 26 0,68 0,59 0,96 0,48

2004 27 0,65 0,51 0,94 0,50

2003 28 0,63 0,44 0,94 0,51

Vir: Združeni narodi, E-Government, b.l.

Uspešnost e-uprave ni odvisna samo od informacijske podpore za učinkovito izvajanje javnih

storitev, temveč tudi od sposobnosti elektronskega poslovanja okolice, v katero je situirana.

Združeni narodi v poročilih »UN E-Government Surveys« merijo uspešnost e-uprav v 193

državah s t. im. razvojnim indeksom e-uprave (angl. E-Government Development Index, v

nadaljevanju EGDI), ki je sestavljen iz treh dimenzij: zagotavljanje elektronskih storitev javne

uprave (angl. Online Service Index, v nadaljevanju OSI), telekomunikacijske infrastrukture

15

(Telecommunication Infrastructure Index, v nadaljevanju TII) ter znanja in sposobnosti

državljanov pri uporabi IKT (angl. Human Capital Index, v nadaljevanju HCI). Slovenija je

leta 2014 v primerjavi z letom 2012 nazadovala za 16 mest (Tabela 4). Kljub temu ohranja

zelo visok nivo sposobnosti državljanov pri uporabi IKT in dober indeks telekomunikacijskih

storitev (Združeni narodi, b.l.).

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2014) je imelo v prvem četrtletju

2014 dostop do interneta 77% gospodinjstev v Sloveniji. Med temi so bila skoraj vsa

gospodinjstva z otroki (97%) in 70% gospodinjstev brez otrok. Delež podjetij z 10 ali več

zaposlenimi, ki so imela dostop do interneta, je v letu 2014 znašal 98% (SURS, 2015). Glede

na visok HCI index, relativno dobro IKT infrastrukturo ter zelo visoko dostopnost IKT

tehnologij tako v slovenskih gospodinjstvih kot v slovenskem gospodarstvu, je smotrno, da e-

uprava in sodstvo kot del e-uprave spodbujata elektronsko komunikacijo s strankami in

zunanjimi izvajalci.

2 INFORMACIJSKI SISTEM SODIŠČ

2.1 Sodni sistem v Republiki Sloveniji

Sodni sistem Republike Slovenije sestavlja 60 splošnih sodišč in 6 specializiranih sodišč.

Splošna sodišča delujejo na štirih ravneh vsebinske pristojnosti. Med splošnimi sodišči je za

sojenje na prvi stopnji pristojnih 44 okrajnih in 11 okrožnih sodišč. Praviloma so za manj

zahtevne primere pristojna okrajna, za bolj zahtevne pa okrožna sodišča. Na drugi stopnji

višja sodišča odločajo o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega

sodnega območja (Slika 3) ter o morebitnih sporih o pristojnosti med temi sodišči. Vrhovno

sodišče Republike Slovenije je najvišje sodišče v državi, ki obravnava predvsem tako

imenovana izredna pravna sredstva. Specializirana sodišča delujejo le na svojih ožjih

področjih. Štiri prvostopenjska specializirana sodišča odločajo v delovnih in socialnih sporih,

nalogo pritožbenega organa pa opravlja Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Upravno

sodišče predstavlja drugo obliko specializiranega sodišča, njegova naloga je sodni nadzor nad

delom državne uprave (Sodni sistem, b.l.).

16

Slika 3: Zemljevid pristojnosti sodišč

Vir: Sodni sistem, 2015.

Sodišča delujejo v 41 krajih po Sloveniji (Slika 3) na več kot 70 različnih lokacijah. Na dan

31. 12. 2014 je bilo zasedenih 938 sodniških mest in 3.503 mest sodnega osebja. Sodišča so v

letu 2014 rešila več kot 1.065.000 zadev (VSRS, 2015b).

2.2 Pričetki informatizacije slovenskih sodišč

Uvajanje informacijskih tehnologij v slovensko sodstvo se je pričelo v sredini 80. let

prejšnjega stoletja, ko se je pokazala potreba po zagotavljanju ažurnih podatkov o sodni

praksi. Informatizacijo evidence sodne prakse je prevzel Evidenčni oddelek na Vrhovnem

sodišču. Tej nalogi se je pridružila računalniško podprta informatizacija za podporo

poslovanju sodišč v najširšem smislu: pravnemu odločanju, vodenju postopkov, računalniško

podprtim registrom in upravljanju sodišč. V ta namen se je pri evidenčnem oddelku ustanovila

posebna organizacijska enota: Center za informatiko (v nadaljevanju CIF) (Puklavec, 1995).

Ta ima danes vodilno vlogo pri informatizaciji slovenskih sodišč. Njegove osnovne naloge so

zagotavljanje tehnološke in programske opreme zaposlenim na slovenskih sodiščih in

izobraževanje sodnega osebja pri uporabi informacijskih tehnologij, tako tistih, ki se že

uporabljajo, kot tistih, ki se uvajajo na novo. Poslanstvo CIF je Brezovar (2006) strnil v

naslednje točke:

17

zagotovitev tehnoloških pogojev za izboljšanje učinkovitosti poslovanja sodišč ter večje

uspešnosti in kakovosti dela;

vsem uporabnikom na sodiščih morajo biti v skladu z njihovimi vlogami dostopne

moderne internetne programske aplikacije in informacijski sistemi, ki podpirajo potrebe

njihovega delovnega mesta;

vsem uporabnikom podatkov (notranjim, privatni in javni sektor) mora biti zagotovljen

učinkovit dostop do informacijskih e-storitev visoke kakovosti (G2B, G2C, B2G, C2G);

integrirani informacijski sistemi morajo temeljiti na odprtih standardih, interoperabilnosti z

zunanjimi informacijskimi sistemi in najmodernejših tehnologijah.

Razvoj informacijskih rešitev pa poteka skladno z načeli, ki jih je v strategiji zapisal mag.

Bojan Muršec (2012):

uporaba odprtih standardov in tehnologij: informacijske rešitve sodstva temeljijo na t.

im. odprtih standardih in tehnologijah, ki so javno objavljeni, splošno sprejeti in v celoti

dokumentirani. Namen uporabe odprtih standardov je predvsem v večji preglednosti in

primerljivosti določenih rešitev na tržišču, kar naročniku omogoča izbiro med večjim

številom ponudnikov, hkrati pa preprečuje preveliko odvisnost naročnika od posameznih

ponudnikov;

združljivost: pri izgradnji informacijskih sistemov si CIF prizadeva za standardizacijo

povezljivosti in formatov za izmenjavo informacij med uporabniki, sistemi in aplikacijami

iz različnih okolij. Pri spoštovanju načela združljivosti bodo imele prednost rešitve, ki

temeljijo na uporabi odprtih standardov, ker povečujejo združljivost z najširšim krogom

udeležencev;

zagotavljanje neodvisnosti od posameznega ponudnika: informacijski sistem mora biti

neodvisen od posameznega ponudnika (angl. vendor lock-in). Namen neodvisnosti je

povečevanje konkurenčnosti izvajalcev pri javnih naročilih ter zniževanje stroškov javnih

naročil;

enotna arhitektura razvoja informacijskih rešitev: CIF razvija izključno centralizirane

tri-nivojske (prezentacijski, storitveni in podatkovni nivo) informacijske sisteme,

namenjene hkratni uporabi na vseh sodiščih;

modularna zasnova informacijskih rešitev: informacijski sistem sodstva je sestavljen iz

posameznih gradnikov (modulov), ki imajo dobro določene naloge oziroma funkcije.

Moduli so v največji možni meri neodvisni, tako da jih je mogoče posodabljati in

zamenjati brez posegov v ostale gradnike;

ponovna uporabnost: pri informatizaciji posameznih poslovnih procesov se izlušči

opravila in funkcionalnosti, ki so splošno uporabna, in se jih izgradi kot samostojni modul.

Predlog arhitekture, ki bo opisan v zadnjem poglavju, bo poskušal čim bolje slediti tem

usmeritvam.

18

Pred začetkom uporabe informacijskih tehnologij se je podatke o posameznih zadevah na

sodišču vodilo v t. im. vpisnikih. Vpisniki so bile knjige za vodenje in vzdrževanje

preglednosti postopkov ter za statistično poročanje. Dokumenti o posameznih zadevah pa se

hranijo v spisih. Vsak spis je sestavljen iz ovitka, na katerem je natančen kronološki popis

vsebine, ter dokumentov, ki so v spis vstavljeni v kronološkem vrstnem redu. Podatke in način

vodenja vpisnika in spisov določajo zakoni in podzakonski predpisi ter se nekoliko razlikujejo

glede na pravno področje in predmet obravnave.

Informatizacija postopkov na sodiščih se je pričela z informatizacijo vpisnih knjig ter

dodajanjem posameznih orodij za izdelavo tipskih pisanj. Zaradi lažje obvladljivosti projektov

se je informatizacija vpisnih knjig izvajala po sorodnih vpisnikih, ki so navadno pripadale

skupnim pravnim področjem. Tako so se do danes razvili naslednji eVpisniki:

PUND - vpisnik: IS za podporo reševanja civilnih zadev in upravnih sporov;

PRs-vpisnik: IS za podporo reševanja postopkov v zvezi s prekrški;

eZK-vpisnik: IS za vodenje zemljiške knjige;

I-vpisnik: IS za podporo reševanja izvršilnih postopkov;

iK-vpisnik: IS za podporo vodenja kazenskih postopkov;

eINS-Vpisnik: IS za podporo vodenja insolvenčnih postopkov;

SU-vpisnik: IS za podporo sodni upravi;

e-Overitve: IS za podporo vodenja overitev;

SRG-vpisnik: IS za podporo delovanja sodnega registra. SRG-vpisnik je edini vpisnik za

katerega ne skrbi CIF.

Trenutno obstajajo naslednji horizontalni IS (Slika4):

EVIP (evidenca vhodne in izhodne pošte): informacijska podpora za odpremo oziroma

sprejem izhodne in dohodne pošte.

DIES (dostop do izvornih evidenc Republike Slovenije): posredniški servisi za

povezovanje z izvornimi evidencami, kot so AJPES evidence, evidence GURS, evidence

KDD, ipd. Namen DIES posredniških servisov je enotna tehnična rešitev vsebinskih zahtev

(na primer beleženje dostopov, avtentikacija strežnikov, ipd.) in tehnično poenotenje

dostopov do izvornih evidenc za eVpisnike;

servis tiskanja: infrastruktura za izvajanje tiskalniških opravil na mrežne tiskalnike;

avtentikacija: servis za avtentikacijo internih uporabnikov dostopen preko protokola

LDAP;

vizualizacija: centralni servisi za vizualizacijo dokumentov, poročil, obrazcev na podlagi

pripravljenih predlog. Modul omogoča objavo predlog, ki jih uporabljajo vsa sodišča v

Sloveniji, na enem mestu;

skupni servisi: spletni servisi internih šifrantov, kot so šifrant držav, poštnih številk,

oddelkov, vpisnikov ipd.;

izdelava poročil: aplikacija je namenjena pripravi poročil na vpisnikih;

19

eObveznosti: informacijska podpora pri poslovanju z denarnimi obveznostmi;

Slika 4: Vertikalni in horizontalni informacijski sistemi

Trenutno sta v razvoju dva nova podporna informacijska sistema:

eSpis: aplikacija za pregled in urejanje dokumentov v posamezni zadevi, in

eKoledar: aplikacija za vodenje koledarja zaposlenih, koledarjev v postopkih in

rezervacijo virov, kot so sejne sobe, razpravne dvorane, projektorji ipd.

20

Slika 5: EVIP komunikacijski kanali

Vir: J. Rihtaršič, e-vložišče: Funkcionalne zahteve EVIP, 2012.

2.3 Aplikacija EVIP

Z vidika teme, obravnavane v tem magistrske delu, je od zgoraj naštetih modulov pomembna

le aplikacija EVIP (evidenca vhodne in izhodne pošte). V nadaljevanju sledi opis aplikacije

EVIP. Ker sem avtor večine modulov aplikacije EVIP ter tehnični vodja projektne skupine

eVložišče v okviru katere se razvija in vzdržuje aplikacija EVIP, opis aplikacije temelji na

projektni dokumetnaciji ter lastnem vedenju.

Aplikacija predstavlja vmesno točko (Slika 5) v izmenjavi poštnih pošiljk eVpisnikov z

okoljem. Na strani prejemanja dohodne pošte je naloga EVIP voditi dnevnik prejete pošte ter

preusmerjati pošiljke v ciljne zaledne sisteme, medtem ko je na strani pošiljanja sodnih

odpravkov glavna naloga voditi dnevnik odpravljene pošte ter zagotavljati tehnološko

podporo za odpremo pošte. Aplikacija je torej centralni register za izhodno in dohodno pošto

ter integracijski vmesnik za pravno veljavno izmenjavo dokumentov in informacij med

sodiščem, njegovim poslovnim okoljem (B2G, G2B, G2G, G2P ...) in posameznimi izvajalci,

ki opravljajo poštno-logistične storitve (Rihtaršič, 2009).

21

EVIP zagotavlja informacijsko podporo za vse komunikacijske načine odpreme in prejema

pošte na sodišče ter omogoča uporabo le-teh zalednim sistemom (eVpisnikom) na enoten

način. Aplikacija EVIP ni namenjena izdelavi izhodnih pošiljk, zato ne določa podatkov

naslovnika in pošiljatelja, ne določa vsebine prenosa in ne načina vročanja. EVIP dodatno

opremi pošiljko samo s podatki, ki so potrebni za izbran način odpreme (na primer R številka)

in nimajo vpliva na vsebino pošiljke. Vse pošiljke nastajajo v posameznih eVpisnikih

(Rihtaršič, 2009).

2.4 Modularna arhitektura

Aplikacija EVIP je zgrajena iz posameznih modulov (Slika 6), ki so šibko povezani z uporabo

tehnologije javanskih sporočilnih vrst (angl. Java Message Service). Šibka povezanost

modulov omogoča enostavno nadgrajevanje in dodajanje novih modulov odpreme in sprejema

pošte. Takšna arhitektura je odziv na tveganje spreminjajoče se zakonodaje ter hiter razvoj

novih komunikacijskih kanalov. Nov način odpreme ali sprejema pošte se lahko doda brez

večjega posega v celoten sistem. Integracija z eVpisniki za prevzem dohodne pošte in oddajo

pošiljk v vročanje je narejena preko standardnega spletnega vmesnika, določenega z WSDL

opisnim jezikom (angl. Web Services Description Language).

Slika 6: Modularna arhitektura aplikacije EVIP


22

Do danes so bili implementirani naslednji moduli aplikacije EVIP:

tiskalniški modul: modul, ki združuje orodja za lokalno ali centralno tiskanje,

kuvertiranje, poštninjenje pošte na sodišču;

elektronska pošta: modul za vročanje pošte preko SMTP protokola in avtomatsko

prevzemanje dohodne pošte iz navadnih poštnih predalov (POP3 in IMAP protokola);

varni e-predal: modul za vročanje preko ponudnika sistema za varno elektronsko vročanje

na način, ki ga določa PEPCSP;

poštna cesta: modul za masovno tiskanje in kuvertiranje sodnih odpravkov pri zunanjemu

izvajalcu;

digitalizacija dohodne pošte: modul za skeniranje in opremljanje dohodne pošte z

metapodatki v vložiščih sodišča.

Modula, ki sta načrtovana, vendar še nista implementirana kot del EVIP aplikacije, sta:

portal: spletni portal za oddajo vlog na sodišče. Portal se trenutno razvija ločeno in ni

implementiran kot modul EVIP-a;

telefaks: pošiljanje in prejemanje dokumentov preko faks-a. Modul je bil predviden v

vzpostavitvenem dokumentu (Rihtaršič, 2009), vendar se do danes v sodnih postopkih ni

pokazala potreba po pošiljanju in prejemu dohodne pošte preko telefaks naprave.

2.4.1 Načini odpreme in načini vročanj izhodne pošte

Odprema pošte se glede na tehnično rešitev loči na štiri skupine: tiskalnik, poštne storitve,

poštna cesta in e-vročanje (Tabela 5). Način odpreme „tiskalnik“ se uporablja, kadar

uporabnik lokalno natisne kuverto brez oznak poštnine. Odprema je namenjena vročanju

preko posebnih vročevalcev, kurirjev, sodnega osebja, delodajalca itd. Naslednji način

odpreme so „poštne storitve,“ ki jih izvaja Pošta Slovenije d. o. o. V teh primerih se poleg

naslovnika in pošiljatelja na kuverto natisnejo tudi ostale oznake, ki jih zahteva Pošta

Slovenije d. o. o. (UPN koda, sprejemna pošta...). Način odpreme „poštna cesta“ je namenjen

masovnemu tiskanju in kuvertiranju pri zunanjem izvajalcu. Pogoj za zunanje tiskanje in

kuvertiranje pošiljke je, da so vsa pisanja (vsebina pošiljke) v elektronski (pdf) obliki. Način

odpreme “e-vročanje“ je vročanje po elektronski poti. Trenutno sta podprta samo navadno

vročanje preko klasične e-poštne storitve (SMTP) in vročanje (osebno po ZPP) preko SVEV

ponudnikov.

23

Tabela 5: Podprti načini vročanj glede na način odpreme pošte

Postopek vročitve /

način odpreme

Tis

kaln

ik

Pošt

ne

stori

tve

Pošt

na c

esta

e-vro

čan

je

Navadno (C5 – bela kuverta) ✓ ✓ ✓ ✓

Priporočeno (C5 – bela kuverta) ✓ o

Priporočeno - tujina (C5 – bela

kuverta)

✓

OBR. SR. 38 ✓

OBR. SR. 39 ✓

Obrazec za K-vpisnik ✓

Slovenija CN 07 ✓ ✓

tujina CN 07 ✓ ✓

ZPP navadno ✓ ✓ ✓

ZPP osebno ✓ ✓ ✓ ✓

ZKP navadno ✓ ✓

ZKP osebno ✓ ✓

ZUP ✓ ✓ o

Legenda: o - pripravljen za uporabo, ✓ - v uporabi


2.4.2 Načini dostave in načini sprejemanja dohodne pošte

Sodišča omogočajo več načinov za dostavo pošte oziroma vlog. Trenutno so možni naslednji

načini:

dostava pošte po kurirju;

notranja pošta /sodni kurir;

navadna pošta preko poštnih storitev;

priporočena pošta preko poštnih storitev;

pošta je dostavljena osebno na vložišče;

pošta je oddana v sodni nabiralnik;

24

po elektronski poti je mogoče listine na sodišče vložiti po faksu, po navadni elektronski

pošti ali z oddajo preko portala sodišča.

V sodnih postopkih je pomemben tudi čas oddaje v pošiljanje. Zato se na dohodni pošti poleg

načina prejema pošiljke označi tudi način oddaje pošiljke v pošiljanje:

navadno: pri pošiljki ni označeno, kdaj je bila oddana na pošto. Zato je edini možni čas, ki

se lahko upošteva v postopku, čas prejema pošiljke na sodišče;

priporočeno: pošiljka ima označen čas začetka pošiljanja (časovni žig pri elektronski

pošti). V določenih sodnih postopkih se upošteva datum oddaje pošiljke na pošto.

2.4.3 Modul: tiskanje in kuvertiranje

Vrhovno sodišče je razvilo lastno aplikacijo za izvajanje tiskalniških opravil na mrežnih

tiskalnikih. Sistem omogoča enostavno tiskanje iz centralne aplikacije na vseh tiskalnikih, ki

so priključeni v omrežje sodišča, hkrati pa omogoča centralno administracijo tiskalnikov, ki

so na voljo uporabnikom. Omenjeni sistem je osnova za delovanje EVIP modula za tiskanje

vsebin in kuvert. Namen modula je informacijska podpora za izdelavo oziroma tiskanje kuvert

in vsebin lokalno na sodišču ter pripravo pošiljk za oddajo na pošto. Modul omogoča pregled

nad nastalimi in dejansko odpravljenimi pošiljkami, specializacijo posameznih opravil pri

odpremi pošte ter poenotenje poslovnega procesa za odpremo pošte. Mogoča sta dva načina

odpreme: tiskalnik in poštne storitve.

Slika 7: Priprava pošiljk brez poštnine


Proces odpreme: tiskalnik

Pri tem načinu odpreme (Slika 7) uporabnik v eVpisniku izdela pošiljko, tako da izbere

naslovnika in vrsto odpreme Tiskalnik. Opcijsko lahko izbere tudi pisanja, če so v elektronski

obliki. Ob kliku na gumb »Pošlji« se na lokalni tiskalnik natisne kuverta ali obrazec in

opcijsko izbrane vsebine pisanj. Za ta namen imajo uporabniki tiskalnike z vsaj dvema

podajalnikoma – v enem so kuverte, v drugem pa navadni listi A4. Uporabnik nato vstavi

25

vsebino v kuverto (ali prazno kuverto v primeru obrazca ter obrazec pripne na kuverto) in

odda pošiljko kurirju (Rihtaršič, 2012).

Proces odpreme: poštne storitve

Modul poštne storitve spodbuja specializacijo del pri odpremi pošte. Namen specializacije je

razbremenitev kadra z višjo stopnjo izobrazbe vseh opravil, ki jih lahko opravlja osebje z

nižjo stopnjo izobrazbe. To pomeni, da osebje na vpisnikih določa in oblikuje pošiljke, v

odpremnih centrih pa za vse vpisnike izvajajo tiskanje kuvert, kuvertiranje vsebine in

odpremo na pošto (Slika 8). Modul omogoča različne načine izvajanja odpreme pošiljk na

pošto, ki je odvisna od velikosti in organiziranosti sodišča. Spodaj bo opisan samo osnovni

način odpreme.

Slika 8: Odprema na pošto


Na eVpisniku izdelajo pošiljko tako, da izberejo pisanja, naslovnika in tip vročanja ter

pritisnejo na gumb »Pošlji«. Pri tem se na lokalni tiskalnik natisne vsebina, ki ima na prvi

strani dodano enolično oznako pošiljke v obliki črtne kode. Oseba na vpisniku uredi vsebino

pošiljke, jo podpiše in žigosa ter tako pripravljene vsebine dostavi v odpremni center sodišča.

V odpremnem centru s čitalcem odčitajo črtno kodo, s čimer pridobijo metapodatke o pošiljki.

V aplikacijo vnesejo število listov v pošiljki. Pri tem se avtomatsko natisne kuverta z vsemi

oznakami, potrebnimi za oddajo na pošto. Uporabnik nato pisanja vstavi v kuverto in

zalepljeno kuverto vstavi v poštno vrečo. Ob zaključku delovnega dne uporabnik v

odpremnem centru s klikom na gumb »Odprema« natisne popis pošiljk, hkrati pa se podatki

(seznam pošiljk) prenesejo tudi na strežnik Pošte Slovenije d. o. o. Pošiljke se nato dostavijo

na lokalno pošto. Uporabnik na odpremnem centru lahko na dan odpremi do 1000 pošiljk, ter

tako razbremeni večje število sodelavcev, ki pripravljajo vsebino pošiljk (Rihtaršič, 2012).

26

2.4.4 Modul: poštna cesta

Modul poštna cesta se uporablja za odpremo poštnih pošiljk, kjer so celotni spisi in vsebine v

elektronski obliki. Prvi oddelek na sodišču, ki je v celoti posloval v elektronski obliki, je bil

Centralni oddelek za izvršbo na podlagi verodostojnih listin (v nadaljevanju CoVL). Zaradi

večjih dnevnih količin pošiljk, ki nastajajo na oddelku, tiskanje in kuvertiranje pošiljk izvaja

zunanji izvajalec. Povprečna dnevna količina pošiljk za CoVL je v letu 2014 znašala 4000

pošiljk. Danes se poleg CoVL pošiljk masovno kuvertira še pošiljke, ki nastanejo pri

reševanju ostalih izvršilnih postopkih, reševanju zemljiško knjižnih zadev ter v insolvenčnih

postopkih. Dnevne količine so danes približno 9.500 pošiljk (CIF, 2015).

Postopek odpreme pošiljk se prične na eVpisniku z izdelavo pošiljke. Ob kliku na gumb

„pošlji“ se pošiljka (podatki o naslovniku in pisanja v pdf obliki) prenesejo v aplikacijo EVIP,

kjer se avtomatsko določijo še podatki o poštnini. Vse PDF vsebine v pošiljki se združijo v en

dokument, tako da se pri dvostranskem tisku vsak dokument prične tiskati na nov list. Po

končanem delovnem dnevu se tako pripravljene pošiljke, razvrščene v pakete glede na

postopek in tip kuverte, avtomatsko PGP šifrirajo, elektronsko podpišejo ter prenesejo na

SFTP strežnik izvajalca, ki je dostopen preko VPN povezave. Izvajalec kuvertiranja preveri

podpis paketa ter ga dešifrira, nato pa za vsako pošiljko posebej preko spletnega servisa

sodišča, zaščitenega z TLS obojestransko avtentikacijo, potrdi prejem pošiljke. Ko pošiljko

natisne in odda na pošto, sporoči status o opravljeni storitvi za vsako pošiljko posebej (Slika

9).

Slika 9: Odprema pošte preko "Poštne ceste"


2.4.5 Modul: varno elektronsko vročanje

Sistem za varno elektronsko vročanje je bil razvit leta 2011 skupaj s prenovo zemljiško

knjižnega vpisnika. Tehnična izvedba elektronskega vročanja je bila zasnovana po vzoru

portala e-VEM, ki ga je razvilo Ministrstvo za gospodarstvo. Dodana vrednost SVEV je bila

poenotena in javno objavljena tehnična dokumentacija za elektronsko vročanje. Na ta način se

27

je zagotovilo večje število morebitnih ponudnikov sistemov za varno e-vročanje, kar se danes

odraža na nižji ceni vročitev in boljši uporabniški izkušnji, ker uporabnik – prejemnik sodne

pošte lahko izbira ponudnika sistema za varno e-vročanje.

Odprema pošte na sodišču poteka na enak način kot odprema pošte preko modula Poštna cesta

(Slika 10). Uporabnik v eVpisniku izdela pošiljko, tako da določi dokumente, način vročanja

(varni e-predal) in naslovnika, ki je na sodišče sporočil svoj varni elektronski predal, ter

pritisne gumb „Pošlji“. Aplikacija EVIP nato oblikuje elektronsko sporočilo, kot je določeno v

tehničnih specifikacijah (VSRS, 2010), ter posreduje pošiljko v sistem za varno elektronsko

vročanje, kjer ima naslovnik registriran svoj varni elektronski predal.

Slika 10: Vročanje v sisteme varnega e-vročanja


Izmenjava sporočil poteka preko klicev spletnih servisov, ki so zaščiteni s protokolom TLS z

obojestransko avtentikacijo. Vrhovno sodišče je določilo vmesnik (WSDL), ki ga mora

posamezni ponudnik SVEV podpreti za sprejem pošiljk, ter servis (WSDL), ki ga je

implementiralo sodišče za sprejem povratnic. Vsako sporočilo je dodatno podpisano s

strežniškim certifikatom informacijskega sistema, ki sporočilo pošilja. Sistem za elektronsko

vročanje na sodišču določa ciljni sistem na podlagi domene v naslovnikovem elektronskem

naslovu, sestavljenem iz naziva stranke in domene ponudnika sistema za varno e-vročanje:

[naziv.naslovnika]@[domena.sistema].

Slika 11 grafično prikazuje postopek vročanja v varne elektronske predale. Pred začetkom

elektronskega vročanja si mora naslovnik pridobiti verificirano elektronsko potrdilo ter

odpreti varni e-predal pri enem izmed ponudnikov SVEV. Elektronski naslov predala nato

sporoči sodišču preko portala eSodstvo. Vročanje poteka v naslednjih korakih (VSRS, 2010):

1. V IS sodišča nastane e-pošiljka, ki se jo preko modula SVEV elektronsko podpiše ter preko

varnega kanala (TLS z obojestransko avtentikacijo) posreduje v ponudnikov SVEV.

28

2. Ponudnikov SVEV vrne elektronsko podpisano potrdilo o prejemu. V primeru, da naslov

ne obstaja (oz. ne obstaja več, ker je svoj e-predal ukinil), vrne elektronsko podpisano

povratnico z oznako »Naslovnik ne obstaja« in vročanje se zaključi.

3. Ob prejemu naslovnikov SVEV odda obvestilo o prispeli pošiljki v e-predal naslovnika,

hkrati posreduje obvestilo tudi v naslovnikov navadni elektronski predal.

4. Vročitev se lahko opravi na dva načina:

i. naslovnik elektronsko podpiše e-vročilnico, nato elektronski podpis doda tudi

naslovnikov SVEV ter povratnico posreduje pošiljatelju pošiljke. Ob podpisu povratnice

naslovnikov SVEV omogoči naslovniku vpogled v vsebino pošiljke;

ii. v primeru, da naslovnik v zakonsko določenem roku vročilnice ne podpiše, ponudnik

SVEV izdela obvestilo o fikciji vročitve, jo elektronsko podpiše in jo posreduje

pošiljatelju. Obvestilo o fiktivni vročitvi sporoči tudi naslovniku, ter mu omogoči

dostop do fiktivno vročene pošiljke.

Slika 11: Sekvenčni diagram vročanja SVEV

Vir: VSRS, Funkcionalne in tehnične zahteve informacijskega sistema za varno

elektronsko vročanje v civilnih sodnih postopkih, 2010b.

29

2.4.6 Modul: elektronska pošta

Modul elektronska pošta je namenjena vročanju elektronskih sporočil po navadni elektronski

pošti. Uporablja se, kadar izkazana vročitev v postopku ni pomembna. S stališča eVpisnika

izdelava pošiljke poteka na enak način kot vročanje po kateri koli drugi poti: uporabnik izbere

vsebine, naslovnika ter način odpreme (elektronska pošta). Aplikacija EVIP nato oblikuje

elektronsko sporočilo in ga posreduje v naslovnikov navadni elektronski predal. Modul poleg

pošiljanja elektronskih sporočil omogoča tudi prevzemanje elektronskih sporočil iz

elektronskih predalov. eVpisniki, ki imajo uradne elektronske predale, lahko prispela

elektronska sporočila prejemajo na enak način kot pošto, ki je prispela po fizični poti in se je

digitalizirala v vložišču.

2.4.7 Modul: digitalizacija povratnic

Digitalizacijo povratnic je že od leta 2008 izvajal vpisnik CoVL, leta 2010 pa je bil modul

izločen iz CoVL vpisnika kot skupni gradnik. Skeniranje je bilo oddano v zunanje izvajanje,

medtem ko je validacijo podatkov izvajalo sodno osebje. S pridobljenim znanjem

digitalizacije povratnic ter z uporabo obstoječe strojne opreme na sodišču je leta 2014

skeniranje povratnic ponovno prevzel oddelek CoVL. Danes se digitalizira do 200.000

povratnic na mesec. Ker se pri tem zajema specifične podatke (datum vročitve, datum prvega

obvestila stranki, vrsta vročitve ter enolična oznaka izhodne pošiljke), se digitalizacija še

vedno izvaja ločeno od digitalizacije preostale dohodne pošte.

Digitalizacija povratnic (Slika 12) se prične s sortiranjem glede na tip: vročilnica, obvestilo o

opravljeni vročitvi (fiktivna vročitev) in vrnjena pošiljka. Nato se podrobneje sortira po

datumu vročitve (vročilnica) in datumu prvega obvestila naslovniku o prispeli pošiljki (fikcije

vročitev). Tako sortirane povratnice se nato skenira v paketih po 50 hkrati. Ob skeniranju

paketa se vnese tip povratnice, datum vročitve oziroma datum obvestila, ter označbo arhivske

škatle, v katero se shrani skenirane povratnice. Vsaka povratnica ob skeniranju pridobi t. im.

delovodno številko, ki je sestavljena iz oznake skenirnega mesta, datuma skeniranja in dnevne

zaporedne številke povratnice. Vsi ti podatki omogočajo lociranje povratnice v papirnem

arhivu. Aplikacija na skenirani povratnici samodejno razbere enolično oznako in oddajno

številko pošiljke. Vneseni datum vročitve oziroma datum prvega obvestila se nato preverijo s

podatki, ki jih zagotavlja servis sledenja pošiljk Pošte Slovenije d. o. o. Če se podatka ne

ujemata, se povratnico ročno preveri in popravi. Povratnice, opremljene s podatki, se nato

preko spletnih servisov dostavi v eVpisnik, kjer se pripnejo na pripadajoče izhodne pošiljke.

30

Slika 12: Digitalizacija povratnic


Med letoma 2010 in 2014 je zunanji izvajalec digitalizirane povratnice oddajal na sodišče

preko spletnega servisa (WSDL). Varnost prenosa je bila zagotovljena z uporabo protokola

TLS z obojestransko avtentikacijo. Podatkovna struktura povratnic je bila enaka kot so jo

uporabljale povratnice, ki so rezultat elektronske vročitve (SVEV). Sodišče je podatke o

pošiljkah na PGP podpisani in šifrirani način v XML obliki odlagalo na FTP strežnik

izvajalca, ki je bil dostopen preko VPN povezave.

2.4.8 Modul: digitalizacija dohodne pošte

Tako kot digitalizacijo povratnic je tudi digitalizacijo dohodne pošte prvi izvajal CoVL-

vpisnik, že od leta 2008. Digitalizacija je bila izvedena na strogo namenski programski

opremi, ki je omogočala dvofazno obdelavo vhodne pošte: skeniranje in nato validacijo

oziroma opremljanje skenogramov z metapodatki. Naslednje rešitve digitalizacije so bile

enostavnejše. EZK-vpisnik, na primer, je od leta 2011 digitaliziral dohodno pošto tako, da jo

je uporabnik skeniral v PDF obliko. Nato je dokument vnesel v sistem preko orodij na

Portalu. Podobno je tudi eINS-vpisnik omogočil pripenjanje skenogramov dohodne pošte na

zadevo preko orodij na samem eVpisniku. Z namenom poenotenja digitalizacije dohodne

pošte za vse vpisnike je bil leta 2013 izdelan EVIP modul. Digitalizacijo dohodne pošte preko

tega modula je prvi začel uporabljati SU-vpisnik, danes se že uporablja tudi na eINS-vpisniku,

trenutno pa je v teku še integracija z I-vpisnikom. Digitalizacija dohodne pošte je sestavljena

iz skeniranja ter evidentiranja dokumenta z vsemi metapodatki, ki jih določa Sodni red: datum

(in čas) prispetja pošiljke, način pošiljanja, pošiljatelj, oddelek, vpisnik... Digitalizirana

31

pošiljka se nato preko spletnih servisov in skupnega dokumentnega repozitorija dostavi v

eVpisnik, kjer ga prevzemnik na vpisniku nadalje razporeja na pripadajoče zadeve.

2.4.9 Portal

S 1. 1. 2008 je začel delovati portal https://covl.sodisce.si/, kjer je bilo mogoče vlagati

predloge za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki. Že prvo leto je bilo

preko portala vloženih 54 odstotkov od skupaj 130 771 prejetih vlog (VSRS, b.lb). Pri

prenovi eZK-vpisnika je bilo leta 2011 izdelano enotno portalsko ogrodje z namenom

poenotenega razvijanja podportalov za posamezne vpisnike. Strankam je enotno ogrodje

omogočilo dostop do vseh storitev sodišča na enem mestu. Enotno portalsko ogrodje danes že

uporabljajo za elektronsko vlaganje v eZK, insolvenčnih in izvršilnih postopkih.

Portal loči med registriranim uporabnikom, ki za prijavo ne potrebuje kvalificiranega potrdila,

ter kvalificiranim uporabnikom, kjer se uporabnik ob prijavi identificira s pomočjo

kvalificiranega potrdila. V primeru, da se prijavi s kvalificiranim potrdilom, ima na voljo

večje število opravil, ki jih lahko izvaja na portalu.

2.4.10 Aplikacijski vmesnik za elektronsko oddajo vlog

Vpisnik CoVL je poleg portala leta 2008 omogočil tudi aplikacijski vmesnik za elektronsko

oddajo vlog, kar je večjim podjetjem omogočilo učinkovitejše vlaganje vlog. Že leta 2013

(VSRS, b.lb) se je po elektronski poti (preko portala in aplikacijskega vmesnika) oddalo več

kot 99,5 odstotkov vseh vlog v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine.

Aplikacijski vmesnik omogoča oddajo več vlog hkrati, t. im. paketno oddajo. Vloge so

zapisane v XML formatu in se oddajajo preko spletnih storitev, definiranih v WSDL ZAPISU.

Oddaja je zavarovana s protokolom TLS z obojestransko avtentikacijo. Pred sprejemom

paketa v vpisnik se avtomatsko preveri pravilnost nekaterih podatkov. V primeru neveljavnih

ali nepravilnih podatkov se oddani paket lahko zavrne. Vlagatelj mora nato popravljeni paket

vlog ponovno oddati.

2.5 Funkcionalnosti protokola za pravno veljavno izmenjavo dokumentov

Na podlagi analize zgoraj opisanih rešitev za elektronsko vročanje je mogoče sestaviti seznam

funkcionalnosti, ki jih mora izpolnjevati poenoten protokol za namene vročanja sodnih

odpravkov, elektronskega vlaganja in komunikacije z zunanjimi izvajalci:

zagotavljanje pristnosti sporočil: protokol mora imeti mehanizme za zagotavljanje in

preverjanje avtentičnosti oziroma nespremenljivosti prejetega sporočila;

identifikacija pošiljatelja: protokol mora imeti možnost identifikacije pošiljatelja.

Naslovnik sodnega odpravka ima tako možnost preveriti, da je pošiljatelj res sodišče.

32

Sodišče pa mora imeti možnost identificirati uporabnika ter preveriti njegovo procesno

legitimacijo za oddajo določene vloge;

varnost prenosa sporočil: protokol mora imeti vgrajene mehanizme, ki v največji možni

meri onemogočajo tretjim osebam vpogled v vsebino;

zanesljivost prenosa sporočil: protokol mora imeti vgrajene mehanizme za zanesljiv

transport sporočil na način, da se ob neuspelem poskusu prenosa sporočilo ponovno

poskuša oddati, ter kontrole, ki preprečujejo večkratno oddajanje oziroma vročanje iste

pošiljke. V primeru daljše nedosegljivosti naslovnega strežnika mora pošiljatelj prejeti

obvestilo, da pošiljka ni bila dostavljena;

dokazljivost prenosa: protokol mora omogočati verodostojna dokazila o:

◦ datumu in času, ko je naslovnik oddal pošiljko v vročanje (dokazilo je pomembno za

stranko, ki oddaja vlogo na sodišče, ker s tem izkazuje na primer, da je vlogo (pritožbo,

ugovor) podala v zakonsko določenem roku),

◦ datumu in času, ko je bil naslovnik obveščen o prispeli pošiljki,

◦ datumu in času, ko je naslovnik prevzel pošiljko oziroma mu je bila pošiljka vročena;

parametrizirano nastavljanje različnih koreografij izmenjave sporočil: različni načini

vročanja (ZUP, ZPP, ZKP) predvidevajo različna obvestila in roke, v katerih mora stranka

prevzeti sodno pisanje. Podobno tudi elektronska izmenjava podatkov z zunanjimi izvajalci

predvideva različne poslovne transakcije. Protokol mora zato omogočiti spreminjanje in

dodajanje novih koreografij izmenjave sporočil brez večjih posegov v samo kodo tehničnih

rešitev transporta sporočil;

vročanje različnih oblik datotek: vsebina prenosa ne sme biti del protokola za pravno

veljavno izmenjavo dokumentov, zato mora protokol zagotavljati prenos PDF datotek,

XML datotek itd.;

enostavno dodajanje in spreminjanje novih uporabnikov in izvajalcev storitev:

sodišče posluje z večjim številom končnih uporabnikov (notarji, odvetniki, ostale pravne

osebe...) in izvajalcev storitev (kuvertiranje, e-vročanje, digitalizacija dohodne pošte).

Urejanje uporabnikov, njihovih certifikatov in storitev mora biti izvedeno na pregleden in

„konfigurabilen“ način. Poseganje v programsko kodo ne sme biti del menjave izvajalca ali

končne stranke;

uporaba odprtih standardov in tehnologij: skladno s strategijo razvoja informacijskih

rešitev sodišča mora protokol temeljiti na odprtih, dobro dokumentiranih standardih in

tehnologijah;

splošna uporabnost protokola izven pravosodnega okolja: zaradi zniževanja

integracijskih stroškov je zaželeno, da je protokol uporaben tudi za poslovne priložnosti

organizacij in podjetij izven pravosodnega okolja. Stranke in izvajalci se bodo lažje

odločali za izdelavo integracije, če bodo spoznali širšo uporabnost rešitve. Za primer,

ponudniki sistema za varno e-vročanje bodo lahko omogočili svojim strankam vročanje

pošte na fizične naslove preko izvajalcev tiskanja in kuvertiranja, po drugi strani pa bodo

lahko omogočili digitalizacijo dohodne pošte preko izvajalcev digitalizacije dohodne pošte.

Stranke SVEV bodo tako lahko na enak način pošiljale in prejemale pošto po elektronski

33

ali fizični poti. Enotni standard za pošiljanje pošte v masovno kuvertiranje bo razširil krog

uporabnikov tiskarskih storitev, ki so bile sedaj namenjene samo večjim strankam.

3 INFORMACIJSKI SISTEMI SODIŠČ V EVROPSKI UNIJI

Zadnja leta vse več držav Evropske unije spreminja in dopolnjuje zakonodajo tako, da jo

prilagaja uporabi sodobnih komunikacijskih in informacijskih tehnologij, ki postajajo

alternativa papirnemu poslovanja. Evropska komisija je s pomočjo lizbonskega programa

Skupnosti in programa i2010 prevzela vodenje pri oblikovanju predlogov za posodobitev

pravnih okvirov elektronske komunikacije, informacijsko družbo in medijske storitve. Eden

od glavnih namenov je spodbuditi države članice, da bi s pomočjo programov nacionalnih

reform omogočile razvoj moderne in interoperabilne javne storitve, ki temelji na modernih

IKT (i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje, 2015). Med zaželene

reforme spadajo tudi spremembe, ki omogočajo komunikacijo med sodnimi organi in

strankami v postopku prek novih informacijsko komunikacijskih kanalov.

Vendar je treba pri uporabi IKT med sodnimi organi in strankami upoštevati, »da ne smejo

ogrožati temeljnih pravic strank v postopku. Dostopa do pravnega varstva ne sme ovirati

dejstvo, da stranka nima na voljo določenih sredstev komunikacijske tehnologije. Poleg tega

bi morala nacionalna zakonodaja zagotavljati, da komunikacija prek spleta ne ogroža

ustreznega varstva občutljivih podatkov, ki se uporabljajo v postopkih«. Dodatne težave

povzročajo vprašanja elektronske identitete, elektronskega podpisa, oblike elektronskih

dokumentov, hrambe dokumentov ter sama tehnična izvedba elektronskega vročanja.

Vročanje in oddaja elektronskih vlog poteka zaradi obvladovanja zgoraj naštetih težav preko

spletnih portalov pravosodnih organov, medtem ko se elektronsko vročanje sodnih odpravkov

v večini držav EU ne izvaja. Države članice, ki omogočajo elektronsko vročanje, so ob

upoštevanju evropskih smernic in priporočil izdelale in implementirale različne rešitve

(Avtomatizirana obdelava, 2015).

Estonija je ustanovila državno agencijo v pristojnosti ministrstva za pravosodje: The Centre

of Registers and Information Systems (RIK). Namen agencije je zagotavljanje celostnih e-

storitev za učinkovitejše izvajanje javne uprave ter pravne in kazenske politike. Ena izmed

rešitev RIK je informacijski sistem eFile (Slika 13) (Centre of Registers and Information

Systems, 2015).

Sodne odločbe in pozive na naroke se udeležencem postopka lahko vroča v elektronski obliki

preko javnega spletnega portala e-File ali preko udeleženčevega e-poštnega naslova, ki ga je

priglasil na sodišče. Če je bil dokument poslan po navadni elektronski pošti, mora naslovnik

sodišču potrditi prejem (Avtomatizirana obdelava, 2015). Če je listina vročena preko sistema

E-File, se datum prejema in vročitve samodejno registrira ob prevzemu iz sistema e-File.

Estonski državljani se lahko v javni spletni portal prijavijo z osebno izkaznico, ki je narejena s

34

tehnologijo pametnih kartic, in na kateri je nameščena tudi elektronska identiteta uporabnika

(Centre of Registers and Information Systems, 2015).

Slika 13: Estonski informacijski sistem: E-File

Vir: Centre of Registers and Information Systems, 2015.

Državljani Avstrije imajo možnost, da jim javna uprava priporočena pisma s povratnico, ki

se vročajo osebno (RSa pisma) ali navadno (RSb pisma) vroči po elektronski poti (Slika 14).

Takšno vročanje poteka preko informacijskega sistema ERV (nem. Elektronischer

RechtsVerkehr) in ponudnikov elektronskega vročanja, ki jih odobri zvezni kancler. Če želijo

naslovniki (državljani ali podjetja) prejemati odločbe v elektronski obliki, se morajo

registrirati. Ko organ vroča dokument, lahko naslovnik do dvakrat prejme obvestilo o pošiljki

po elektronski poti (elektronska pošta ali SMS sporočila). Tretje obvestilo se pošlje po pošti.

Naslovnik dokument prevzame tako, da se prijavi v ponudnikov sistem elektronskega

vročanja. Istovetnost dokaže z osebno izkaznico, ki je narejena s tehnologijo pametnih kartic,

na kateri je nameščena elektronska identiteta. Podjetja pa lahko za avtomatizirano

prevzemanje pisanj s posebno pogodbo določijo drugo elektronsko identiteto (poljuben

certifikat), s katerim prevzemajo dokumente (Digital Austria, 2015).

35

Slika 14: Elektronsko vročanje v Avstriji

Vir: Digital Austria, 2015.

V Italiji je pred letom 2005 tradicionalno vročanje (papir) s priporočeno pošto predstavljalo

edino metodo, ki je izkazovala poštno dostavo do dejanskega naslovnika. V začetku leta 2005

je bil sprejet odlok, ki je urejal overjen prenos in sprejem elektronskih dokumentov med javno

upravo in državljani ter podjetji v skladu z italijansko zakonodajo. Novembra istega leta so

bile sprejete še relevantne tehnične zahteve, ki so omogočile komunikacijo. Elektronsko

vročanje sedaj poteka preko ponudnikov certificiranih sistemov e-pošte (v nadaljevanju CEP)

in deluje v naslednjih korakih (Internet law - the Italian certified e-mail system, 2005):

1. pošiljatelj izdela pošiljko, določi naslovnika ter posreduje pošiljko iz svojega CEP sistema;

i. če imata pošiljatelj in prejemnik istega ponudnika CEP, se pošiljka dostavi v poštni

predal prejemnika;

ii. v drugem primeru pošiljateljev CEP posreduje pošiljko v prejemnikov CEP, kjer ga ta

dostavi v predal naslovnika;

2. pošiljateljev CEP izda potrdilo o prejemu pošiljke v pošiljanje. V potrdilu je zapisan datum

in čas pošiljanja, naslovnik, pošiljatelj...;

3. ko naslovnikov CEP odda v naslovnikov predal sporočilo, avtomatsko izdela sporočilo o

uspešni dostavi, ki jo posreduje pošiljatelju pošiljke.

Ministrstvo za notranje zadeve v Republiki Češki je leta 2009 naročilo Češki pošti izdelavo

rešitve (portala) »DataBox« (Slika 15). Rešitev vsebuje elektronske predale za državljane in

se danes uporablja za elektronsko vročanje pošiljk javne uprave. Ko naslovnik prejme

pošiljko v varni elektronski predal, hkrati prejme tudi obvestilo o dostavljeni pošti na navadni

36

elektronski predal ali SMS sporočilo. Vsako pisanje se šteje za vročeno 10 dni po poslanem

sporočilu. Uporaba elektronskih predalov je obvezna pri vročanju pošte med državnimi organi

(G2G) ter med javno upravo in podjetji (G2B). Opcijska je v primerih vročanja pošte podjetij

javni upravi (B2G) in za izmenjavo pošte med javno upravo in državljani ( C2G in G2C).

Klub temu, da predali niso bili namenjeni vročanju med državljani in podjetji (C2B , B2C,

C2C, B2B), se danes DataBox predali uporabljajo tudi za te namene (The Ministry of the

Interior of the Czech Republic, 2015).

Slika 15: Izgled aplikacije DataBox

Vir: The Ministry of the Interior of the Czech Republic, DataBox - Another Step in

Electronification of Public Administration, 2015.

V Nemčiji zvezni zakon De-Mail z dne 28. aprila 2011 regulira storitve za varno, zaupno in

dokazljivo elektronsko vročanje. Zakonodajalec je želel z zakonom omogočiti izdelavo

platforme za elektronsko vročanje, ki bi tako javno upravo kot gospodarstvo razbremenila

visokih stroškov papirnega vročanja. Zakon predvideva ponudnike De-Mail storitev, ki nudijo

strankam varne elektronske predale in programska orodja, ki jih pri elektronskem vročanju

potrebujejo, kot so programska oprema za izdelavo elektronskega podpisa, šifriranje

sporočila, preverjanje avtentičnosti sporočila itd. Ponudniki morajo skozi postopek

akreditacije, kjer preverjajo skladnost s tehničnimi in organizacijskimi zahtevami, pravnimi

predpisi, ustreznost varstva podatkov in ustrezno finančno varnost v primeru zlorab ali

morebitne poslovne škode zaradi napačnega delovanja aplikacije. Elektronsko vročanje se

37

sicer lahko izvaja tudi preko ponudnikov, ki niso akreditirani, vendar ne smejo storitev

ponujati pod imenom De-Mail (De-Mail, b.l.).

3.1 Evropski projekti velikih razsežnosti

Evropska komisija uresničuje idejo o enotnem evropskem digitalnem trgu, ki temelji na

inovativnih rešitvah z uporabo IKT v javni upravi, tudi s pomočjo pilotnih projektov velikih

razsežnosti (angl. large scale pilot project, v nadaljevanju LSP projekti). Namen LSP

projektov je spodbujanje čezmejnega sodelovanja zainteresiranih subjektov, kot so javni

organi, ponudniki storitev in raziskovalni centri, z namenom iskanja in razvoja skupnih

interoperabilnih rešitev, ki bi olajšale uporabo spletnih storitev javne uprave in jih naredile

dostopne po vsej Evropi (Digital Single Market, 2015). Analiza tehničnih rešitev za varno in

zanesljivo elektronsko izmenjavo informacij in dokumentov, ki so se razvile v teh projektih, je

zanimiva zaradi spremljanja trendov rešitev in uporabe tehnologij, ki se spodbujajo preko LSP

projektov. Ob upoštevanju teh trendov je mogoče doseči večjo povezljivost predlaganega

slovenskega sistema za elektronsko vročanje z evropskimi projekti.

3.1.1 Čezmejna javna naročila: LSP projekt PEPPOL

Izkaznica (The Information and Communication Technologies Policy Support Programme

projects, 2015):

Pomen kratice: Pan-European Public Procurement OnLine

Spletna stran: http://www.peppol.eu/

Trajanje projekta: 01. 05. 2008 do 30. 04. 2012

Vrednost projekta: 30.80 m€. (EU prispevek 15.40m€)

Država koordinatorka: Norveška

Sodelujoče države (12): Norveška, Avstrija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija,

Madžarska, Italija, Portugalska, Švedska, Velika Britanija

Nadaljevalni projekt: OpenPeppol

Namen LSP projekta PEPPOL je izdelava platforme, temelječe na sodobnih IKT, ki bi

omogočila vsem evropskim podjetjem enakopravne možnosti sodelovanja na javnih naročilih

v vseh članicah Evropske Unije. S projektom se želi omogočiti večjo konkurenco pri javnih

naročilih in tako zagotoviti kakovostnejše storitve, ki se plačujejo z denarjem

davkoplačevalcev (PEPPOL: making procurement better in Europe, 2015). Po končanem

projektu leta 2012 se je ustanovilo neprofitno mednarodno združenje OpenPEPPOL, ki

vzdržuje in spodbuja uporabo PEPPOL specifikacij. Trenutno ima PEPPOL že 138

uporabnikov v štirih državah članicah: Avstriji, Franciji, Norveški in Švedski (OpenPEPPOL,

2015).

38

Transportna infrastruktura PEPPOL povezuje različne sisteme javnega naročanja in

ponudnike z vzpostavitvijo sklopa skupnih poslovnih procesov in tehničnih standardov za

obliko in transport eRačuna, eNaročila, ePotrdila itd. Zaradi različnih že vzpostavljenih

infrastruktur za elektronsko poslovanje v državah članicah EU arhitektura temelji na t. im.

topologiji štirih vogalov (angl. four-corner model) (Slika 16). Uporabniki tako lahko poslujejo

preko lokalnih ponudnikov storitev elektronske izmenjave dokumentov, ti pa med seboj

komunicirajo preko PEPPOL protokola preko točke dostopa (angl. Access Point). Namen

dostopnih točk je pravno veljavna in hkrati tudi tehnična transformacija sporočil iz lokalnega

omrežja v PEPPOL omrežje in obratno (PEPPOL: making procurement better in Europe,

2015).

PEPPOL arhitektura je sestavljena iz več gradnikov (Ciciriello & Hayworth, 2015):

točka dostopa služi kot dostop lokalnega omrežja do storitev PEPPOL oziroma kot most

med nacionalnim sistemom za javna naročanja in PEPPOL rešitvijo,

iskalnik kataloga storitev (angl. Service Metadata Locator, v nadaljevanju SML), katerega

namen je iskanje relevantnih katalogov storitev za usmerjanje in preverjanje sporočil

znotraj PEPPOL in

katalog storitev (angl. Service Metadata Publisher, v nadaljevanju SMP), ki je lokalni

katalog identifikacijskih podatkov, spletnih naslovov, objavljenih storitev izvajalcev in

naročnikov.

Slika 16: Topologija štirih vogalov

Vir: PEPPOL four-corner model, 2015.

Komunikacija temelji na uporabi HTTP/SOAP 1.1 protokola. Spletni vmesniki posameznih

gradnikov so definirani s pomočjo WSDL zapisa. Za transport sporočil v PEPPOL omrežju je

bil izdelan profil uporabe obstoječih spletnih standardov: SOAP 1.1, WS-Addressing 1.0, WS-

39

Security 1.1, WS-Transfer, WS-ReliableMessaging 1.1, SAML 2.0., ki je združen v protokolu

START (angl. Secure Trusted Asynchronous Reliable Transport) (Sylvest, Andersen,

Pedersen, Brun, & Fremantle, 2010).

V nadaljevanju je opisan primer, kako dansko dobavno podjetje vroči eRačun francoski javni

agenciji za opravljeno storitev preko sistema PEPPOL (Slika 17). Najprej podjetje v lastnem

sistemu izdela eRačun, kot ga določa PEPPOL shema za opravljeno storitev, ter ga posreduje

v točko dostopa v PEPPOL omrežje. Mehanizem točke dostopa določi vstopno točko

francoske javne agencije tako, da najprej v SML poišče ustrezen katalog (SMP) naslovnika. Iz

SMP-ja pa razbere URL naslov točke dostopa, ki ga uporablja naslovnik eRačuna. Prenos

eRačuna med pošiljateljevo in naslovnikovo točko dostopa se nato izvrši tako kot to določa

protokol START. Naslovnikova točka dostopa nato posreduje eRačun v informacijski sistem

javne agencije v nadaljnjo obdelavo (Ciciriello & Hayworth, 2015, str: 47 – 54).

Slika 17: PEPPOL vročanje

Vir: C. Ciciriello & M. Hayworth., PEPPOL Starter Kit, 2011, slika 16.

3.1.2 Čezmejno priznavanje elektronskih identitet: LSP projekt STORK


projects, 2015):

Pomen kratice: Secure Identity Across Borders Linked

Spletna stran: http://www.eid-stork.eu/

Trajanje projekta: Od 01. 06. 2008 do 01. 06. 2011

Vrednost projekta: 20.31m€ (EU prispevek 10.00m€)

Država koordinatorka: Španija

Sodelujoče države (12): Španija, Avstrija, Belgija, Estonija, Francija, Nemčija, Grčija,

Islandija, Italija, Luxemburg, Nizozemska, Portugalska, Slovenija,

40

Španija, Švedska, Velika Britanija

Namen projekta je vzpostavitev evropske interoperabilne platforme za čezmejno priznavanje

elektronskih identitet, ki bi omogočila nove čezmejne priložnosti državljanom z uporabo

lokalnih elektronskih identitet. Projekt je združeval šest pilotnih podprojektov. Namen enega

izmed njih je bil izdelati primer, kjer državljan z lokalno elektronsko identiteto odpre varni

elektronski predal v drugi državi, in primer, kjer organ javne uprave vroča dokumente

državljanom iz drugih držav v njihove domače varne elektronske predale. V okviru pilota je

tako omogočen dostop do nacionalnih rešitev za e-vročanje na podlagi prepoznavanja e-

identitet z infrastrukturo STORK (Pelan & Žužek, 2010; Pelan & Tauber, 2010). Namen pilota

ni bil vzpostaviti platformo za elektronsko vročanje, temveč samo preizkusiti različne

mehanizme uporabe nacionalnih elektronskih identitet za čezmejno vročanje. V pilotu so za

čezmejno vročanje uporabili infrastrukturo, ki se je razvijala v okviru LSP projekta SPOCS.

Končna rešitev projekta temelji na OASIS SAML (angl. Security Assertion Markup

Language) standardu, namenjenemu povezovanju avtentikacijskih in avtorizacijskih podatkov

med ponudnikom storitev (angl. service provider) in ponudnikom eID (angl. indentity

provider). Znotraj projekta sta bila razvita dva mehanizma za doseganje priznavanja lokalnih

eID v tujini. Prvi je t. im. Middleware model (MW), namenjen direktnemu povezovanju med

ponudnikom storitev v eni državi in ponudnikom identitet v drugi državi. Drugi je Pan-

European Proxy Services model (PEPS), kjer poteka izmenjava avtentikacijskih in

avtorizacijskih sporočil med ponudnikom storitev in ponudnikom identitet preko posredniških

strežnikov (Zwattendorfer, Sumelong & Leitold, 2012).

3.1.3 Čezmejno izvajanje e-storitev javne uprave: LSP projekt SPOCS


projects, 2015):

Pomen kratice: Simple Procedures Online for Crossborder Services

Spletna stran: http://www.eu-spocs.eu/

Trajanje projekta: Od 01. 05. 2009 do 30. 04. 2012

Vrednost projekta: 14.00m€ (EU prispevek 7.00m€)

Država koordinatorka: Nizozemska

Sodelujoče države (8): Nizozemska, Avstrija, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Poljska,

Velika Britanija

Podjetja, ki želijo razširiti svoje poslovanje v druge države EU, se pogosto soočajo z

dolgotrajnimi in zapletenimi upravnimi postopki, kot so pridobivanje licenc in ostalih

dovoljenj, ki so potrebna za poslovanje v drugi državi. Projekt SPOCS je zato namenjen

vzpostavitvi enotnih kontaktnih točk za čezmejno opravljanje elektronskih storitev, preko

41

katerih bi podjetja lažje odpirala svoje poslovne enote v tujini (StarterKit, 2015). Ena izmed

komponent je bila priprava specifikacij za interoperabilno povezovanje različnih tehničnih

rešitev za pravno veljavno izmenjavo dokumentov, ki so že v uporabi v posameznih članicah

EU (Slika 18).

Projektna skupina je predlagala rešitev z uporabo t. im. vrat (angl. Gateway). Namen vrat je

preoblikovanje sporočila v SPOCS obliko, lociranje naslovnikovih vrat ter zagotavljanje

ustreznih dokazil o vročitvi. Vrata na strani prejemnika pretvorijo sporočilo v obliko, ki jo

uporablja naslovnikov sistem za pravno veljavno izmenjavo dokumentov, ter dostavi

sporočilo naslovniku. Vrata opravljajo transformacijo tako, da se ne izgublja verodostojnost in

avtentičnost prenesenih dokumentov, hkrati pa zagotavlja sledljivost sporočila od pošiljatelja

do naslovnika. Elektronsko vročanje znotraj SPOCS sistema poteka preko spletnih storitev z

uporabo SOAP sporočil in spletnih standardov WS-Addressing za naslavljanje sporočil, WS-

Security za zagotavljanje varnosti in šifriranje in WS-ReliableMessaging za zagotavljanje

zanesljivosti transporta. Način uporabe (profil) omenjenih spletnih standardov, pakiranje

vsebine v sporočilo in zagotavljanje dokazil o vročanju pa se v transportu izvaja tako, kot to

določa standard ETSI TS 102 640 "SOAP binding profile“, ki je del standarda ETSI

"Registered E-Mail (REM)" (eDelivery – Overview, 2015).

Slika 18: Pravno veljavna elektronska izmenjava dokumentov SPOCS

vir: StarterKit, 2015.

42

3.1.4 Čezmejni dostop do pravnih storitev: LSP projekt e-CODEX


projects, 2015):

Pomen kratice: e-Justice Communication via Online Data Exchange

Spletna stran: http://www.e-codex.eu/

Trajanje projekta: Od december 2010 do februar 2015

Vrednost projekta: 24m€ (EU prispevek 12m€)

Država koordinatorka: Nemčija

Sodelujoče države (15): Nemčija, Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka Republika,

Francija, Grčija, Madžarska, Italija, Irska, Litvija, Norveška,

Poljska, Malta, Portugalska, Estonija, Romunija, Španija,

Švedska, Nizozemska, Turčija

Namen projekta je izboljšanje in spodbujanje čezmejne izmenjave informacij v pravnih

postopkih. Pilotni primeri čezmejne elektronske izmenjave podatkov in dokumentov so bili

izbrani na civilnem in kazenskem pravnem področju. Na civilnem pravnem področju so bili

izvedeni primeri izmenjave evropskih plačilnih nalogov, izvršbe male vrednosti ter čezmejna

izmenjava podatkov poslovnih registrov. Na kazenskem področju pa izmenjava evropskega

zapornega naloga, primer pravne pomoči, primer plačilnih nalogov za storjene prometne

prekrške v drugi državi (e-CODEX, 2015).

Ob pripravi ustreznih smernic za pravno veljavno izmenjavo dokumentov in informacij med

članicami se je projektna skupina soočila tako s pravnimi, organizacijskimi kot tehničnimi

problemi povezljivosti. Na tehničnem področju je bil eden izmed ciljev projekta e-CODEX

izgradnja modula, ki bi omogočal čezmejno sodelovanje članic EU na način, da bi dosegel

elektronsko povezljivost med obstoječimi nacionalnimi pravosodnimi sistemi (e-CODEX,

2015).

Projekt e-CODEX je z lastno rešitvijo elektronskega vročanja poskušal poenotiti do tedaj

izdelane transportne rešitve, ki so jih predlagali na projektu PEPPOL in SPOCS. Konvergenco

profilov uporabe spletnih standardov za transport SOAP sporočil je našel v uporabi ebMS 3.0

standarda. Na projektu e-CODEX je bila izdelana analiza funkcionalnih zahtev za transportni

protokol projektov SPOCS, PEPPOL in e-CODEX, ki je pokazala, da ebMS 3.0 standard

zadošča vsem ugotovljenim zahtevam za naslavljanje, določanje poslovnih tokov, ter za varno

in zanesljivo vročanje dokumentov. Za lociranje naslovnikov in usmerjanje sporočil pa je

predlagan SML/SMP koncept, ki se je razvil v LSP projektu PEPPOL. Izmenjava sporočil

med različnimi nacionalnimi rešitvami temelji na topologiji štirih vogalov, kjer prenos

sporočil poteka preko t. im. nacionalnih vrat oziroma dostopnih točk. Vrata znotraj e-CODEX

infrastrukture preusmerijo sporočila na cilja vrata, ki jih uporablja naslovnikov sistem za

43

elektronsko vročanje (Bundesministerium für Justiz Austria, Ministerio de la Justicia Spain,

2012).

3.1.5 Čezmejne elektronske javne storitve: LSP projekt e-SENS


projects, 2015):

Pomen kratice: Electronic Simple European Networked Services

Spletna stran: http://www.esens.eu

Pričetek/konec: Od 01. 04. 2013 do 31. 03. 2016

Stroški / prispevala EU: 27.36m€ (EU prispevek 13.68m€)

Država koordinatorka: Nemčija

Sodelujoče države (21): Nemčija, Avstrija, Belgija, Češka Republika, Danska, Francija,

Grčija, Irska, Italija, Luxemburg, Norveška, Poljska, Portugalska,

Estonija, Slovaška, Slovenija, Romunija, Španija, Švedska,

Nizozemska, Turčija

Namen projekta e-SENS je izdelati infrastrukturo, ki bi omogočila čezmejno nudenje storitev

javne uprave znotraj članic EU na enoten, povezan način, ter tako nadaljevati delo projektov

PEPPOL, SPOCS, STORK, epSOS in e-CODEX (Slika 19). Cilj projekta je poenotenje

obstoječih rešitev z namenom zagotavljanja univerzalnih komponent za čezmejno priznavanje

elektronskih identitet, izdelavo in preverjanje elektronskih podpisov, poenotenje dokumentov

za poslovanje z javno upravo, poenotenje elektronskega vročanja, poenotenje semantike itd.

e-SENS naj bi tako zagotovil skupne gradnike, ki bodo omogočili elektronsko komunikacijo

na različnih področjih javne uprave (e-SENS, 2015; Žužek, 2014).

Za primernost uporabe na različnih področjih javne uprave mora komponenta za elektronsko

vročanje omogočati transport tako strukturiranih kot ne-strukturiranih (binarnih) vsebin na

interoperabilen, varen in zanesljiv način. Podobno kot predhodni predlogi vzpostavitve

infrastrukture za vročanje, komponenta ne želi nadomestiti obstoječih rešitev v posameznih

državah, temveč jih želi povezati v skupno omrežje. e-SENS zato prevzema tipologijo štirih

vogalov, kjer se med posameznimi omrežji vroča preko posredniških vrat in skupne

infrastrukture. Predlagani transport znotraj skupne infrastrukture temelji na ebMS 3.0

standardu (e-SENS, 2015).

44

Slika 19: Interoperabilni okvir: e-SENS

Vir: e-SENS, 2015.

3.2 Povzetek

Zgoraj predstavljene rešitve za elektronsko vročanje, ki so jih izdelale članice EU, lahko

razdelimo v dva tipa:

usmerjen v izdelavo aplikacije: za namene e-vročanja se izdela končna rešitev,

najpogosteje v obliki portala, ki uporabnikom omogoča prevzemanje in pošiljanje

elektronske pošte na pravno-veljaven način. Primeri takšnih rešitev so portal eDavki, portal

e-File v Estoniji in portal DataBox na Češkem;

usmerjen v izdelavo tehničnega standarda: za namene e-vročanja se predpiše tehnični

standard, ki določa pravila elektronske vročitve. Rešitev predvideva večje število

ponudnikov uporabniških vmesnikov za elektronsko vročanje, ki s kvaliteto programskih

orodij in stroškovno ugodnostjo prepričujejo stranke za uporabo njihovega sistema. Primeri

takšnih rešitev sta portala eVem in eSodstvo ter ERV v Avstriji in CEP v Italiji.

Evropski projekti velikih razsežnosti problem pravno veljavne elektronske izmenjave rešujejo

predvsem z določitvijo tehničnih standardov za transport sporočil in ne z izdelavo centralne

aplikacije, ki bi skrbela za elektronsko vročanje. Pri tem so identificirali funkcionalne

zahteve, ki jih protokol mora omogočati: podpisovanje transportnih sporočil na strani

pošiljatelja, preverjanje avtentičnosti sporočila na strani prejemnika, uporaba mehanizmov za

zanesljivost prenosa, šifriranje sporočil, časovno žigosanje sporočil in avtomatska izdelava

45

pravno veljavnih dokazov vročanja. V vseh LSP projektih se transport izvaja s pomočjo

spletnih storitev in obstoječih spletnih standardov WS-* in SOAP 1.0 in 1.1.

Ker so obstoječi spletni standardi zelo splošni, so v projektih PEPPOL in SPOCS določili

profile njihove uporabe. V PEPPOL projektu so profil poimenovali Secure Trusted

Asynchronous Reliable Transport (START), v SPOCS projektu pa REM-MD SOAP Binding

Profile. Projekt e-CODEX je predlagal uporabo ebMS 3.0 standarda (Bundesministerium für

Justiz Austria et al., 2012). Trenutno je v teku projekt e-SENS, ki nadaljuje idejo projekta e-

CODEX pri uporabi standarda ebMS 3.0 za transportne namen.

4 STANDARDI ZA RAČUNALNIŠKO IZMENJAVO PODATKOV (RIP)

4.1 Primerjava obstoječih B2B protokolov

Danes obstaja paleta B2B standardov in tehničnih rešitev, ki omogočajo elektronsko

poslovanje. Standardi za računalniško izmenjavo podatkov (angl. Electronic data

interchange) so v uporabi že več kot 30 let in omogočajo elektronsko poslovanje med

različnimi podjetji. Standardi, kot so UN/EDIFACT, ANSI ASC X12, TRADACOMS in

ODDETTE, so se razvijali in uporabljali v posameznih industrijah in/ali v posameznih

regijah. Elektronsko poslovanje je potekalo predvsem na podlagi sklenjenih individualnih

pogodb oz. na način: vsak z vsakim (angl. Peer to peer, v nadaljevanju P2P) (EDI, b.l.).

Praviloma je standard določal dve komponenti:

transport z uporabo protokolov FTP, SMTP, HTTP ali preko zaprtih omrežij z dodano

vrednostjo (angl. Value added networks, v nadaljevanju VAN).

nabor, obliko in semantiko sporočil, ki pokrivajo specifičnosti industrije, kateri je standard

namenjen.

Standard AS1 je bil eden prvih, ki je zagotavljal avtentičnost sporočil s pomočjo elektronskih

podpisov, omogočal šifriranje sporočil ter zagotavljal sledljivost sporočil skladno z MDN

konvencijo (angl. Message disposition notification), določeno v standardu RFC3795.

Standard temelji na protokolih SMTP in S/MIME. Razlika med starejšimi RIP standardi in

AS1 je v osredotočenosti slednjega na pravno-veljavni transport sporočil in v tem, da se ne

spušča v vsebino sporočil. Standard AS2 ravno tako kot AS1 predpisuje izvedbo transporta s

pomočjo elektronskih podpisov in šifriranja sporočil ter temelji na protokolih HTTP/HTTPS

in S/MIME standardu (AS1 Networking, b.l.).

WSDL sam po sebi ni transportni protokol, temveč je standard za zapis spletnih storitev (angl.

Web Services Description Language). Z izrazom standard WSDL se v nadaljevanju označuje

izmenjava SOAP sporočil s „po meri“ narejenim protokolom, ki ga določa WSDL zapis

(Bundesministerium für Justiz Austria, & Ministerio de la Justicia Spain, 2012). WSDL

vmesniki so danes splošno v uporabi pri integraciji različnih informacijskih sistemov.

46

Priljubljeni so zaradi velike palete programskih ogrodij v različnih programskih jezikih, ki

podpirajo enostavne integracije na podlagi WSDL vmesnikov, pa tudi zato, ker so sporočila

zapisana na način, ki omogoča enostavno urejanje, oblikovanje in preverjanje pravilnosti

podatkov.

Tabela 6: Primerjava B2B standardov

Vir: OASIS, Comparing ebXML messaging (ebMS) AS2 for EDI, EDI VAN and Web Service messaging, 2007a.

Interoperabilnostni profili za spletne storitve WS-I sklad vključujejo najboljše prakse in

pravila za uporabo različnih spletnih standardov za zanesljiv in varen prenos, naslavljanje,

dodajanje priponk itd. Problem WS-I sklada je v tem, da je presplošen za konkretno uporabo.

LSP projekta PEPPOL in SPOCS sta zato predpisala dodatne omejitve uporabe teh standardov

za interoperabilno pravno-veljavno izmenjavo dokumentov (Bundesministerium für Justiz

Austria & Ministerio de la Justicia Spain, 2012).

Funkcionalnosti/standardi ebMS AS1/AS2 RIP

standardi WSDL WS-I

Javno dostopna specifikacija ✓ ✓ ✓ ✓ ✓

Omogoča prenos RIP sporočil ✓ ✓ ✓ ✗ ✗

Omogoča prenos XML sporočil ✓ ✓ ✓ ✓ ✓

Omogoča prenos PDF in ostalih binarnih

vsebin ✓ ✓ ✓ ✓ ✓

Varni prenos sporočil z avtentikacijo ✓ ✓ delno ✓ ✓

Vgrajeni mehanizmi za zanesljiv prenos

sporočil ✓ V izdelavi delno ✗ ✓

Možnost izdelave pravno veljavnega potrdila o

prenosu ✓ ✗ delno ✗ ✗

Vgrajen mehanizem logiranja in sledenja ✓ ✓ ✓ ✗ ✓

Omogoča določanje poslovnih procesov ✓ ✗ ✗ ✗ delno

Možnost uporabe vlog in akcij v transportnem

delu sporočila ✓ ✗ ✗ ✗ ✗

Obstajajo ogrodja za preverjanje skladnosti

rešitev ✓ ✓ ✗ ✗ ✓

Uporaba digitalnih certifikatov digitalnega

šifriranja ✓ ✓ ✓ ✓ ✓

Podpora za XML šifriranje ✓ ✓ ✗ ✓ ✓

Obstajajo odprtokodne rešitve ✓ ✓ ✗ ✓ ✓

Možnost sinhrone in asinhrone izmenjave

sporočil ✓ AS2 ✗ ✗ ✗

Možnost uporabe spodaj ležečega protokola

SMTP ✓ ✓ ✓ ✗ ✗

47

Protokol ebMS 3.0 temelji na spletnih standardih: SOAP 1.1 in 1.2 (z možnostjo prenosa

priponk), Web Services Security: SOAP Message Security 1.0 in 1.1, WS-Reliability 1.1, WS-

ReliableMessaging 1.1, WS-Attachment in je transportna komponenta standarda ebXML 3.0

za celovito B2B komunikacijo. Za razliko od svojega predhodnika ebXML 2.0 je ebXML 3.0

popolnoma skladen z WS-I skladi. Prednost ebMS 3.0 pred ebMS 2.0 je tudi, da so transportni

metapodatki izvzeti iz vsebinskega dela SOAP sporočila ter prestavljeni v zaglavne bloke

SOAP sporočila. Ločitev vsebinskih in transportnih podatkov je ebMS 3.0 naredilo

komunikacijsko nevtralen, primeren za transport različnih vrst datotek (OASIS, 2007a;

Bundesministerium für Justiz Austria, & Ministerio de la Justicia Spain, 2012). Standard

ebMS 3.0 tako zagotavlja varnost, zanesljivost in dokazljivost prenosa različnih oblik datotek,

hkrati pa omogoča različne poslovne transakcije (Tabela 6).

4.2 Standard ebMS 3.0

Standard ebMS 3.0 (ebXML Messaging Service) izhaja iz družine standardov ebXML

(Electronic Business using eXtensible Markup Language), ki jih razvija organizacija OASIS

(Organization for the Advancement of Structured Information Standards) v sodelovanju z

organizacijo UN/CEFACT z namenom zagotovitve moderne, na XML temelječe odprte

infrastrukture, ki bi omogočila globalno elektronsko poslovanje na interoperabilen, varen in

konsistenten način. Mednarodna organizacija za standardizacijo (angl. International

Organization for Standardization, v nadaljevanju ISO) je standard sprejela kot ISO 15000

standard, ki je sestavljen iz petih sklopov (ebXML, b.l.):

ISO 15000-1: ebXML Collaborative Partner Profile Agreement,

ISO 15000-2: ebXML Messaging Service Specification,

ISO 15000-3: ebXML Registry Information Model,

ISO 15000-4: ebXML Registry Services Specification in

ISO 15000-5: ebXML Core Components Technical Specification, Version 2.01.

Slika 20: Prenos sporočil preko para MSH modulov od naslovnika do prejemnika

Vir: OASIS, ebXML Messaging Services Version 3.0, 2007b, Slika 1.

48

Standard ebMS 3.0 predpisuje komunikacijsko nevtralen mehanizem, ki temelji na SOAP

sporočilih in rešuje tehnična vprašanja glede naslavljanja, varnosti, zanesljivosti prenosa,

preverjanja avtentičnosti sporočil itd. Osnovni koncept komunikacije oziroma vročanja

temelji na implementaciji transportnega modula, t. im. »Messaging Service Handler« (v

nadaljevanju MSH). Par MSH modulov izvaja transport sporočil med prejemnikom in

naslovnikom na varen in zanesljiv način (Slika 20). Kako pošiljateljev oziroma naslovnikov

informacijski sistem komunicira z MSH modulom, pa standard prepušča posameznim

implementacijam teh modulov (OASIS, 2007b).

Standard predpisuje nabor parametrov, to so t. im. P-Mode parametri (angl. Processing

Mode), s katerimi lahko določamo nivo in parametre varnosti in zanesljivosti transporta med

MSH moduli, ter način naslavljanja in preverjanja tipov priponk v sporočilu. Parametri

omogočajo izdelavo univerzalnega MSH modula za izdelavo novih integracij in poslovnih

koreografij izmenjave sporočil brez poseganja v programsko kodo MSH modula. Parametri P-

Mode so razporejeni v šest vsebinsko povezanih kategorij (OASIS, 2007b):

splošni parametri, kot so enolična oznaka konfiguracije, referenca na pogodbo za

izmenjavo dokumentov, identifikator naslovnika/prejemnika sporočila ter vloge pri

izmenjavi dokumentov;

protokol: določa spodaj ležeči protokol izmenjave (HTTP, SMTP, FTP) ter naslov (URL

ali email) prejemnikovega MSH;

poslovni kontekst: določa namen, storitev, akcijo in obliko vsebine;

napake: razdelek določa ravnanje in poročanje v primeru napak pri prenosu;

zanesljivost prenosa: parametri določajo uporabo mehanizmov za zagotavljanje

zanesljivosti prenosa;

varnost: parametri določajo nivo varnosti, pravila in certifikate za enkripcijo in

podpisovanje sporočil.

ebMS 3.0 protokol loči dva tipa sporočil (OASIS, 2007b):

ebMS uporabniška sporočila so sporočila, ki prenašajo vsebino med pošiljateljem in

prejemnikom;

ebMS signalna sporočila za komunikacijo med MSH moduli so namenjena proženju

prenosa uporabniških sporočil, sporočanju napak ali sporočanju potrdila o sprejemu

pošiljke v naslovnikov IS, in niso del vsebine, ki se prenaša.

Standard predpisuje tudi vzorce prenosa sporočil (angl. Message Exchange Pattern, v

nadaljevanju MEP): One-Way/Push, One-Way/Pull, Two-Way/Sync… Izbira vzorca prenosa je

del konfiguracije med pošiljateljevim in naslovnikovim MSH modulom in je odvisen od

spodaj ležeče tehnologije (SMTP, HTTP, FTP,.. ). Enosmerna komunikacija (angl. One-Way)

pomeni, da se uporabniška sporočila prenašajo samo v eno smer. Dvosmerna (angl. Two-Way)

izmenjava pomeni, da naslovnik odgovori z drugim uporabniškim sporočilom. Prvo

49

uporabniško sporočilo se imenuje poizvedba (angl. request), drugo sporočilo pa je označeno

kot odgovor (angl. reply). Vzorec prenosa določa tudi kako se prenos prične. V primeru

potisni (angl. push) pošiljateljev MSH ob prejemu pošiljke v vročanje le-to posreduje v

naslovnikov MSH. V primeru izvleci (angl. pull) naslovnikov MSH s signalnim sporočilom

sporoči pošiljateljevemu MSH-ju, da je pripravljen sprejeti sporočilo. Pošiljateljev MSH nato

sporočilo dostavi v naslovnikov MSH. Takšno prevzemanje sporočil je primerno za pošiljanje

sporočil na naslovnikov MSH, ki ni vedno dosegljiv ali nima statičnega naslova, kot je na

primer pošiljanje sporočil na mobilne naprave. Ravno tako omogoča elektronsko

komunikacijo z manjšimi podjetji, ki nimajo lastnih spletnih strežnikov (OASIS, 2007b).

ebMS sporočilo temelji na SOAP sporočilih in je sestavljeno iz več elementov (Kovač, 2006):

ovojnica (angl. Envelope) je korenski element in združuje ostale elemente;

glava (angl. Header) je opcijski element, namenjen informacijam za kontrolo in

procesiranje sporočila (overjanje – avtentikacija, usmerjanje...). Podelementi znotraj tega

elementa se imenujejo zaglavni bloki (angl. Header Blocks);

telo (angl. Body) vsebuje sporočila (podatke), ki se pošiljajo od pošiljateljevega IS do

naslovnikovega IS;

napaka (angl. Fault): napaka, do katere pride pri sprejemu, se zapiše v ta element.

Vzorec sporočila SOAP je v splošnem naslednji:

<env:Envelope xmlns:env="http://www.w3.org/2003/05/soap-envelope">

<env:Header>



</env:Header>

<env:Body>



</env:Body>

</env:Envelope>

ebMS 3.0 omogoča uporabo SOAP sporočil s priponkami oziroma protokola večdelnega

MIME sporočila za spletne storitve. Namen večdelnega MIME sporočila je oblikovanje

(pakiranje) sporočila na podoben način, kot se to izvaja pri navadni elektronski pošti. Prednost

takšnega transporta pri spletnih storitvah je prenos vseh oblik (binarnih in tekstovnih) datotek

brez dodatnega kodiranja v base64 ali HEX-a format, s katerim si pomagamo pri transportu

binarnih vsebin v XML strukturah. SOAP sporočilo s priponkami je tako sestavljeno iz XML

SOAP sporočila in opcijskih MIME priponk (Slika 21).

ebMS 3.0 predpisuje tri tipe zaglavnih blokov (OASIS, 2007b):

blok, ki vsebuje ebMS 3.0 infoset podatkov;

50

blok, ki zagotavlja varnost prenosa in lahko vsebuje zgostitvene vrednosti vsebine sporočil,

elektronske podpise sporočil, reference na kriptirne ključe itd.;

blok, ki vsebuje podatke za zagotavljanje zanesljivosti prenosa.

Standard ebMS 3.0 določa XML infoset podatkov (ebMS podatki) v zaglavnem bloku, ki je

sestavljen iz petih sklopov: oznaka sporočila, identifikacijski podatki pošiljatelja in

prejemnika, poslovni kontekst sporočil, metapodatki o dokumentih v sporočilu in dodatni

podatki kot pomoč pri procesiranju sporočila na strani prejemnika (OASIS, 2007b).

Oznaka sporočila se zapiše v element MessageInfo in združuje naslednje podatke: enolični

identifikator sporočila, čas nastanka sporočila in opcijsko referenco na prehodno izmenjano

uporabniško sporočilo. Referenca se uporablja v dvosmerni izmenjavi uporabniških sporočil,

kadar se na prvo sporočilo pričakuje naslovnikov odgovor (OASIS, 2007b).

Pošiljatelj in naslovnik se zapišeta v element PartyInfo (prevod: podatki o strankah), ki je

sestavljen iz podelementov „To“ (prevod: Za) in „From“ (prevod: Od). Stranka je

identificirana v najmanj enem elementu „PartyId“, ki enolično določa pošiljatelja in

prejemnika sporočila. Enolična oznaka stranke je sestavljena iz tipa identifikatorja (angl.

Type) in enolične oznake stranke. V primeru, da tip identifikatorja ni podan, mora biti

vrednost v URI obliki, kot to določa standard (RFC2396). V nasprotnem primeru lahko

naslovnikov MSH sporoči napako. Naslovnika tako lahko določa poljubna oznaka (v URI

obliki), dogovorjena med prejemnikom in pošiljateljem. Priporoča pa se uporaba obstoječih

oznak po shemah, ki se že uporabljajo za elektronsko izmenjavo in ki so določene v registrih,

kot so EDIRA, EDIFACT ali ANSI ASC X12 (OASIS, 2007b).

Primer naslavljanja z elektronskim naslovom:

<eb:PartyId>mailto:[email protected]</eb:PartyId>

Primer naslavljanja s posebnimi identifikatorji:

<eb:PartyId type="urn:oasis:names:tc:ebxml-cppa:partyid-type:duns"

>123456789</eb:PartyId>

51

Slika 21: Zgradba ebMS 3.0 sporočila

Vir:Bundesministerium für Justiz Austria & Ministerio de la Justicia Spain, eCodex D5.3: Concept of

Implementation,2012, Slika 5.

Poslovni kontekst sporočila se nahaja v CollaborationInfo elementu in določa poslovno

storitev, akcijo in enolično oznako transakcije. Nabor podatkov tako omogoča elektronske

poslovne transakcije, kjer se za izvedbo določene storitve izmenja več sporočil. Primer takšne

poslovne transakcije je nakup storitve oziroma blaga, kjer se lahko izmenjajo sporočila, kot so

naročilnica, dobavnica in račun (OASIS, 2007b).

Metapodatki o dokumentih oziroma vsebinah so sestavni del opisa ebMS 3.0 sporočila. Vse

vsebine, ne glede na to ali so dodane kot MIME priponke ali kot SOAP vsebina, morajo imeti

referenco v metapodatkih. Če je v sporočilu dokument brez ustrezne reference v tem

elementu, jo lahko naslovnikov MSH ignorira (OASIS, 2007b).

Zadnji sklop podatkov so metapodatki, namenjeni lažjemu procesiranju dohodne pošte v

naslovnikovem MSH modulu.

52

Primer ebMS infoseta podatkov:

<eb:Messaging S11:mustUnderstand="1">

<eb:UserMessage>

<eb:MessageInfo> 

<eb:Timestamp>2015-04-25T16:19:05</eb:Timestamp>

<eb:MessageId>[email protected]</eb:MessageId>

<eb:RefToMessageId>UUID-1@posiljatelj .primer.si</eb:RefToMessageId>

</eb:MessageInfo>

<eb:PartyInfo> 

<eb:From>

<eb:PartyId>uri:posiljatelj.primer.si</eb:PartyId>

<eb:Role>http://www.b2b.si/vloge/Kupec</eb:Role>

</eb:From>

<eb:To>

<eb:PartyId type="posebniIdentifikator">QRS543</eb:PartyId>

<eb:Role>http://www.b2b.si/vloge/Prodajalec</eb:Role>

</eb:To>

</eb:PartyInfo>

<eb:CollaborationInfo> 

<eb:AgreementRef>http://pogodbe.si/cpa/123456</eb:AgreementRef>

<eb:Service type="KupecStoritevTip">NakupStoritev</eb:Service>

<eb:Action>Narocilo</eb:Action>

<eb:ConversationID>4321234</eb:ConversationID>

</eb:CollaborationInfo>

<eb:MessageProperties> 

<eb:Property name="ProcessInst">StevikaNarocila:123456</eb:Property>

<eb:Property name="ContextID">987654321</eb:Property>

</eb:MessageProperties>

<eb:PayloadInfo> 

<eb:PartInfo href="cid:[email protected]">

<eb:Schema location="http://www.b2b.si/narocilo.xsd" version="2.0"/>

<eb:Description xml:lang="sl">Nakup storitev XML</eb:Description>

</eb:PartInfo>

<eb:PartInfo href="#idref">

<eb:Description xml:lang="sl">Nakup storitev PDF</eb:Description>

</eb:PartInfo>

</eb:PayloadInfo>

</eb:UserMessage>

</eb:Messaging>

http://www.b2b.si/narocilo.xsd

53

4.3 OASIS ECF - 4.0 specifikacije

Organizacija OASIS je med leti 2000 in 2008 v sodelovanju z javnim sektorjem in zasebnimi

podjetji izdala več nadgradenj tehničnih specifikacij sistema za elektronsko oddajo vlog na

sodišče. Specifikacije določajo način elektronske izmenjave med sistemom za izdelavo e-vlog

(angl. e-Filling Service provider) in sistemom za sprejem in upravljanje e-vlog (angl. e-Filling

Manager). Upravljanje e-vlog združuje funkcionalnosti za preverjanje, urejanje,

dopolnjevanje in uvoz vlog v informacijski sistem sodišča. Specifikacije predvidevajo več

tipov sistema za izdelavo e-vlog (Knecht, 2009):

ponudnik sistema za izdelavo eVlog: komercialni ponudniki sistema za e-vlaganje tržijo

orodja za izdelavo eVlog in njihovo vlaganje na sodišče;

lastna rešitev: sodišča lahko izdelajo lastni sistem za e-vlaganje, kot je na primer portal za

eVlaganje;

rešitev „po meri“: stranke sodišča nadgradijo lastne IS za sestavljanje in vlaganje eVlog

na sodišče.

Podobno kot za vlaganje predvideva standard več različic sistema za sprejem in upravljanje

eVlog (Knecht, 2009):

komercialni ponudniki e-vlaganja izdelajo funkcionalnosti, ki jih potrebuje sodišče za

sprejem in uvoz e-vlog v informacijski sistem;

informacijski sistem za vodenje postopkov na sodišču ima izdelane tudi funkcionalnosti

za prevzem in upravljanje e-vlog;

lasten modul za prevzem in upravljanje e-vlog, ki je ločen od sistema za vodenje zadev.

Osnovni namen standarda je izdelati enotne tehnične specifikacije, ki bi omogočile integracije

med različnimi rešitvami za sestajanje vlog pri stranki in sprejem e-vlog v informacijski

sistem sodišč. Arhitektura OASIS - ECF 4.0 je sestavljena iz štirih tipov glavnih gradnikov

(angl. Major Design Elements, v nadaljevanju MDE). Vsak izmed tipov gradnikov pa ima

najmanj eno ali več implementacij oziroma instanc gradnika (OASIS, 2008):

gradnik za sestavljanje e-vlog (angl. Filing Assembly MDE): gradnik omogoča orodja,

namenjena vlagatelju za sestavljanje, preverjanje in oddajo vloge na sodišče ter

posredovanje obvestil ostalim strankam v zadevi. Omogoča tudi vpogled v odgovore

sodišča ter orodja za poizvedovanje o zadevi, do katere ima uporabnik upravičenja.

Gradnik je lahko del informacijskega sistema sodišča ali pa je izdelan zunaj njega;

gradnik za pregled e-vlog (angl. Filing Review MDE): gradnik omogoča sodnemu osebju

pregled, kontrolo in pripravo vloge na dokončen sprejem v informacijski sistem sodišča ali

zavrnitev vloge. Gradnik vsebuje storitve za dostop do informacij, potrebnih za

sestavljanje vlog: nabor elektronskih storitev, ki jih sodišče omogoča, metoda za izračun

takse, metoda za oddajo vloge, ...;

54

gradnik za sprejem e-vloge (angl. Filing Record MDE): gradnik omogoča dokončen

sprejem vloge v elektronski IS sodišča, ter storitve, ki omogočajo stranki dostop do

informacij o njenih zadevah na sodišču (koledar dogodkov v zadevi, pregled vloženih

dokumentov in podobno) ter dostop do identifikatorjev elementov, ki so potrebni za

sestavljanje vloge;

gradnik za e-vročanje (angl. Legal Service MDE): gradnik omogoča pošiljanje sporočil

ostalim strankam v postopkih.

OASIS ECF - 4.0 ne določa podrobnosti delovanja in implementacije posameznih gradnikov.

Predpisuje pa WSDL vmesnike oziroma storitve in sporočila, ki jih posamezni gradnik mora

zagotavljati, ter v kakšnem vrstnem redu in katere metode kličejo posamezni tipi gradnikov.

Gradnik za pregled eVlog omogoča naslednje storitve (OASIS, 2008):

oddajo e-vloge: storitev je namenjena oddaji vloge na sodišče. Vloga je sestavljena iz

splošnih podatkov, kot so podatki o vlagatelju, podatki o naslovniku, potrdilo o plačilu

takse, ter ostalih specifičnih podatkov, ki so odvisni od vrste vloge;

izračun takse: storitev vrača specifikacijo in vrednost takse, ki jo je potrebno plačati pri

oddaji e-vloge. Potrdilo o plačilu takse je pri nekaterih vrstah vlog oziroma v nekaterih

sodnih postopkih eden izmed pogojev za sprejem vloge v obdelavo;

seznam oddanih e-vlog: storitev glede na vhodne parametre iskanja vrača vse vloge in

statuse vlog, ki jih je vlagatelj vložil na sodišče;

status oddane e-vloge: storitev za enolično oznako vloge vrača trenutni status vloge;

seznam e-storitev: storitev vrača strojno berljiv seznam postopkov, v katerih je omogočeno

elektronsko vlaganje, ter ostale tehnične omejitve vlaganja, kot so velikost datotek, oblika

pisanj itd.;

sprejem vloge končan: storitev kliče gradnik za sprejem vloge z namenom sporočanja

uspešne oddaje vloge v informacijski sistem sodišča.

Gradnik za sestavljanje e-vlog omogoča storitev „Oddaja končana.“ Storitev kliče gradnik

za upravljanje z e-vlogami in tako sporoči sistemu za izdelavo vlog uspešnost oddaje vloge v

reševanje na sodišče oziroma sporoči, da je bil sprejem vloge zavrnjen (OASIS, 2008).

Gradnik za sprejem vloge omogoča naslednje storitve (OASIS, 2008):

sprejem vloge v reševanje: po pregledu eVloge sodno osebje vstavi e-vlogo v informacijski

sistem sodišča;

podatki o zadevi: storitev vrača informacije o zadevi, kot so podatki sodnega spisa,

koledarji dogodkov itd. Metoda omogoča stranki vpogled v sodni spis oziroma dostop do

podatkov, do katerih je upravičen;

seznam zadev: storitev vrača seznam zadev glede na vhodne parametre, kot so na primer

datumsko obdobje ali udeleženci;

55

informacije o zadevi: namen storitve je vračanje informacije/šifre za udeležence na zadevi.

Identifikatorji posameznih elementov (enolične oznake udeležencev, procesnih dejanj,

vloženih dokumentov) na zadevi so pomembni za sestavljanje strojno berljivih vlog;

dokument v zadevi: storitev vrača posamezne dokumente na zadevi.

Slika 22: OASIS - ECF 4.0 postopek oddaje eVloge

Vir: OASIS, Electronic Court Filing Version 4.0., 2008, Slika 4.

Gradnik za vročanje/obveščanje ostalim strankam v postopku omogoča storitev „Oddaja

obvestila v vročanje,“ ki omogoča obveščanje o oddanih vlogah ostalim udeležencem na

zadevi.

Slika 22 prikazuje postopek oddaje vlog. Pri sestavljanju elektronskih vlog uporabnik preko

gradnika za sestavljanje e-vlog pridobi informacije o tem, katere elektronske storitve

omogoča sodišče ter o ostalih omejitvah, ki jih je potrebno upoštevati pri oddaji elektronske

56

vloge. Zlasti za obstoječe zadeve mora uporabnik uporabljati šifre udeležencev, kot so

registrirani na sodišču. Do enoličnih oznak posameznih entitet dostopa preko servisa za

dostop do informacij. Kadar je pogoj za sprejem vloge v reševanje plačana taksa, pridobi

uporabnik potem, ko je vloga sestavljena, preko servisa „Izračun takse“ specifikacijo in račun

za plačilo takse. Tako pripravljeno elektronsko vlogo uporabnik odda na sodišče. Oddaja na

sodišče ne pomeni nujno, da bo vloga sprejeta v reševanje. Sodno osebje preveri, če vloga

vsebuje vse predpisane elemente. Popolno in ustrezno vlogo posreduje v informacijski sistem

sodišča v reševanje. Sicer se vloga lahko zavrne. Uporabnik lahko preko modula za

sestavljanje eVlog spremlja status oddane vloge. Ko je vloga uspešno oddana v informacijski

sistem sodišča, lahko uporabnik poizveduje o statusu zadeve na sodišču, v koledarju

dogodkov preverja razpisana procesna dejanja ter dostopa do listin, do katerih ima

upravičenja (OASIS, 2008).

5 PREDLOG ARHITEKTURE SISTEMA ZA PRAVNO VELJAVNO

IZMENJAVO POŠILJK

Predlog protokola za elektronsko vročanje in vlaganje, ki je opisan v tem poglavju, temelji na

specifikaciji OASIS - ECF 4.0 in standardu ebMS 3.0. Predlagana arhitektura (Slika 23) se

razlikuje od specifikacij OASIS - ECF 4.0 v tem, da se sestavljene elektronske vloge na

sodišče ne oddajajo preko namenskega spletnega servisa, določenega v WSDL zapisu, temveč

uporablja sodišče gradnik e-vročanje tudi za sprejem dohodne pošte. Slabost oddaje vloge

preko WSL servisov je namreč v tem, da so podatkovne strukture elektronskih vlog vnaprej

določene. Nadgradnja podatkovnih struktur pa vpliva na vse izdelane integracije

informacijskih sistemov, ki ta vmesnik uporabljajo.

Trenutno se v elektronski obliki vročajo predvsem vsebine v PDF obliki, ki so namenjene

ročni interpretaciji in obdelavi. S povečevanjem avtomatizacije poslovnih procesov, tako na

strani sodišča kot pri strankah, lahko zagotovo pričakujemo, da se bo struktura podatkov

spreminjala, tako da bodo podatki primernejši za strojno obdelavo. Po drugi strani se ne

pričakuje pogostih sprememb samega postopka e-vročanja. Zato je uporaba ebMS 3.0

standarda primernejša kot uporaba namenskih WSDL servisov, saj je zasnovana tako, da je

transport popolnoma ločen od vsebine in oblike vsebine, ki se vroča. Vsebina sporočil se

lahko prosto nadgrajuje brez posega v komponente, ki skrbijo za pravno veljavno izmenjavo

dokumentov.

Predlagana arhitektura sistema za elektronsko izmenjavo dokumentov je tako kot OASIS -

ECF 4.0 sestavljena iz naslednjih tipov gradnikov: sistem za varno elektronsko vročanje,

spletni servisi za pomoč pri sestavljanju e-vloge, spletni servisi za dostop do podatkov v e-

vpisniku ter grafični vmesnik oziroma rešitev za sestavljanje in oddajo e-vlog ter

poizvedovanje po zadevah. Predlagana arhitektura dodatno predvideva izvajalce kuvertiranja

izhodne pošte in izvajalce digitalizacije dohodne pošte. Vsa izhodna pošta se tako znotraj

sodišča obravnava na popolnoma enak način, ne glede na to, ali se vroča po elektronski poti

57

ali po fizični poti preko izvajalcev kuvertiranja in vročevalcev. Fizična dohodna pošta se na

vhodu digitalizira in se nato, podobno kot elektronska dohodna pošta, ki je izdelana na portalu

sodišča, v rešitvi ponudnikov aplikacij za e-vlaganje ali lastni aplikaciji stranke, odda na

sodišče preko sistema za varno elektronsko vročanje.

Slika 23: Arhitektura eVročanja in eVlaganja

5.1 Sistem za varno elektronsko vročanje

Sistem za varno elektronsko vročanje je namenjen elektronski izmenjavi sporočil na vse

možne načine elektronskega vročanja, kot jih predvideva zakon. Poleg sprejema in oddaje

sodne pošte, ki nastaja v sodnih postopkih, je sistem zastavljen dovolj splošno, da je primeren

tudi za ostalo elektronsko izmenjavo sporočil z zunanjimi izvajalci storitev. Kot najbolj

primeren standard za poslovno izmenjavo elektronskih sporočil je izbran standard ebMS 3.0.

Ta standard ima vgrajene mehanizme za zagotavljanje varnosti in zanesljivosti prenosa. Prav

tako ima dobro določen nabor parametrov (P-mode), s katerimi lahko poljubno spreminjamo

in dodajamo nove poslovne tokove in koreografije izmenjave sporočil brez poseganja v

58

programsko kodo. Takšna prilagodljivost močno zmanjša stroške integracij z novimi

strankami in ostalimi poslovnimi partnerji sodišč.

Slika 24: Komponente sistema za e-vročanje

Kot določa standard ebMS 3.0, e-vročanje poteka preko para MSH modulov. Arhitekturo

MSH modula lahko razdelimo na komponente: komponenta za zagotavljanje varnosti prenosa,

komponenta za zagotavljanje zanesljivosti prenosa, komponenta ebMS, ki skrbi za ustreznost

poslovnega konteksta izmenjave sporočil, ter komponenta SVEV 2.0 (Slika 24). Delovanje

prvih treh komponent že ureja standard ebMS 3.0 in so sestavni del vseh MSH modulov

(Bundesministerium für Justiz Austria, & Ministerio de la Justicia Spain, 2012). Dodana je

četrta komponenta SVEV 2.0, ki skrbi za izvajanje vročanja skladno s slovensko zakonodajo.

Informacijski sistem sodišča izdela elektronsko pošiljko tako, da določi vsebino sporočila,

naslovnika, način vročanja (ZPP, ZKP, ZUP ali navadno vročitev) ter jo posreduje v modul

MSH v elektronsko vročanje. Pošiljka gre najprej skozi SVEV 2.0 komponento, kjer se glede

na tip vročanja pripravi ustrezno končno sporočilo (dodajanje obvestila, izdelava unikatnega

šifrirnega ključa, šifriranje sporočila itd.). Na podlagi izbranega načina vročanja in naslovnika

se določi konfiguracijo P-mode za nadaljnji postopek. Komponenta za zanesljiv prenos nato

opremi sporočilo z metapodatki, ki so potrebni za zanesljiv transport, modul za varnost pa

opremi sporočilo z elektronskimi podpisi pošiljatelja in – če se zahteva – pošiljko dodatno

šifrira. MSH modul nato dostavi sporočilo v naslovnikov MSH na izbrani MEP način in

transportni protokol (HTTP, SMPT), ki sta določena v P-mode parametrih.

Pri sprejemu sporočila naslovnikov MSH najprej preveri elektronske podpise ter dešifrira

sporočilo, če je potrebno. Nato komponenta za zagotavljanje zanesljivosti prenosa preveri, če

je sporočilo že bilo preneseno. Komponenta ebMS preveri ustreznost storitve in akcije

sporočila ter odda sporočilo v komponento SVEV, ki poskrbi za ustrezno dokončanje

59

elektronskega vročanja. V primeru vročanja po ZPP, ZKP in ZUP se obvestilo o prispeli

pošiljki posreduje v naslovnikov informacijski sistem, ki mora nato izdelati elektronsko

podpisano povratnico. Ob posredovanju elektronske povratnice v pošiljateljev MSH prejme

naslovnikov MSH ključ, s katerim dešifrira sporočilo in ga dostavi naslovniku. V

nadaljevanju je podrobneje razloženo delovanje posameznih komponent.

5.1.1 Komponenta SVEV

Kot je bilo predstavljeno v prvem poglavju, postopek elektronskega vročanja določajo zakoni:

ZPP v členu 141.a, ZKP v členu 117.a in ZUP v členu 86. Trenutno vsi zakoni predvidevajo

vročanje v t. im. varne elektronske predale preko organizacije, pravne ali fizične osebe, ki

opravlja dejavnost elektronskega vročanja. Postopki vročanja, kot jih predpisujejo omenjeni

zakoni, so podobni in zajemajo naslednje dogodke: posredovanje pošiljke v e-vročanje,

prevzem pošiljke in potek zakonsko določenega roka za prevzem. Vsi zakoni predvidevajo

prevzem pošiljke z uporabo kvalificiranega potrdila, s katerim naslovniki dokažejo svojo

istovetnost ter elektronsko podpišejo povratnico. Postopki vročanja se med seboj razlikujejo

po vsebini obvestil in opozoril ter po tem, ali pride v primeru ne-prevzema pošiljke v

zakonsko določenem roku do fikcije vročitve ali ne (Tabela 7).

Elektronsko vročanje v vseh vrstah sodnih postopkov je mogoče opisati z naslednjimi koraki

(Slika 25):

1. posredovanje pošiljke v elektronsko vročanje: informacijski sistem za e-vročanje ob

prejemu pošiljke izdela “Obvestilo o prispelem pismu” in ga posreduje v naslovnikov varni

elektronski predal in hkrati v navadni elektronski predal;

2. prevzem pošiljke:

i. naslovnik pošiljko prevzame tako, da z uporabo kvalificiranega potrdila dokaže svojo

istovetnost ter elektronsko podpiše vročilnico;

ii. vročilnica se posreduje pošiljatelju in se hkrati naslovniku omogoči vpogled v pošiljko;

3. potek zakonsko določenega roka za prevzem brez prevzema pošiljke:

(a) fikcija vročitve:

i. izdela se „Obvestilo pošiljatelju o opravljeni vročitvi,“ to je t. im. fiktivna vročilnica,

ter „Obvestilo naslovniku o vročeni pošiljki;“

ii. sistem za e-vročanje elektronsko podpiše obe obvestili in prvo posreduje pošiljatelju,

drugo pa naslovniku;

iii. naslovniku se omogoči vpogled v vsebino pošiljke. Kljub temu, da takšna rešitev

odstopa od določb ZPP, rešitev naslovnika v ničemer ne prikrajša oziroma je

postavljen v boljši položaj, saj se lahko seznani z vsebino pošiljke, ne da bi mu bilo

treba iti na sodišče. Po drugi strani takšna rešitev sodišče razbremeni opravil,

povezanih z izročitvijo pošiljk, ki so bile prek VEP vročene s fikcijo;

(b) nevročena pošiljka: v primeru, da zakon ne dopušča fiktivne vročitve, se pošiljka izbriše

iz informacijskega sistema in izdela „Obvestilo pošiljatelju o vrnjeni pošiljki“, ki se

60

nato elektronsko podpiše s strani informacijskega sistema in pošiljatelju posreduje

„Obvestilo pošiljatelju o vrnjeni pošiljki;“

4. v primeru, da naslovnik ne obstaja (ne obstaja več), pošiljatelj prejme obvestilo, da naslov

ne obstaja.

Tabela 7: Primerjava različnih tipov vročitve

ZPP ZKP ZUP Priporočeno

Navadno

SMTP

Člen 141. a 117. a 86. / /

Potrdilo pošiljatelju o

dostavi v IS naslovnika ✓ ✓ ✓ ✓ ✗

Obvestilo naslovniku o

prispelem pismu ✓ ✓ ✓ ✗ ✗

Uporaba kvalificiranega

potrdila za prevzem ✓ ✓ ✓ ✗ ✗

Rok za prevzem [št. dni] 15 15 15 ✗ ✗

Fiktivna vročitev ✓ ✓ ✓ ✗ ✗

Datum fiktivne vročitve Dan po preteku

roka za prevzem. ✓

Na dan preteka

roka. ✗ ✗

Brisanje pošiljke po

poteku roka za prevzem

Zakon: ✓

Praksa: - ✗ ✓ ✓ ✗ ✗

Za primere vlaganja, torej oddaje pošte na sodišče (e-vloge), predlagam vpeljavo t. im.

priporočene vročitve, kjer pošiljatelj ob oddaji prejme potrdilo o dostavi pošiljke v

naslovnikov informacijski sistem. Potrdilo je elektronsko podpisano s strani naslovnikovega

MSH in vsebuje datum in zgostitvene vrednosti oddanih dokumentov. Predlog Zakona o

spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ministrstvo za javno

upravo, 2015) predvideva vročanje pošte tudi v navadne elektronske poštne predale. Pri tem

načinu vročanja pošiljateljev MSH izdela pošiljko in jo preko SMTP protokola posreduje v

naslovnikov navadni poštni predal. Ker ebMS 3.0 vključuje SOAP v obliki večdelnega MIME

sporočila, bodo nešifrirane priponke berljive tudi pri prevzemanju z navadnim poštnim

klientom.

61

Slika 25: Izmenjava sporočil v postopku e-vročanja

Za vročanje po ZPP, ZKP in ZUP predlagana rešitev predvideva šifriranje pošiljk z unikatnim

ključem. Rešitev je izdelana skladno s predlogom CIF za nadgradnjo SVEV 2.0 (VSRS,

2014). Namen šifriranja je omogočiti korektno elektronsko vročanje strankam, ki bodo razvile

lasten MSH modul za sprejem pošiljk. Šifriranje zahteva od naslovnikov, da ob prejemu pošte

poskrbijo za dostavo vročilnice v pošiljateljev MSH sistem, saj jim je šele takrat izročen ključ

za dešifriranje vsebine pošiljke. Druga možnost, ki rešuje ta problem, je, da pošiljateljev MSH

šele ob sprejemu povratnice posreduje nešifrirane pošiljke v naslovnikov MSH. Vendar

obstaja v tem primeru večje tehnično tveganje za težave pri prenosu, ker so vsebine lahko

veliko večje kot je sam ključ za dešifriranje. Nujno je, da je naslovniku takoj, ko elektronsko

podpiše in odda povratnico, omogočen vpogled v vsebino pisanj. V primeru, da pride do

tehničnih težav pri prenosu ključa do naslovnika, se ob prejemu povratnice posreduje na

62

naslovnikov navadni poštni predal tudi obvestilo o prejemu povratnice, ki vsebuje šifrirni

ključ, hkrati pa je šifrirni ključ mogoče prevzeti tudi preko portala eSodstvo.

5.1.2 Komponenta ebMS

Komponenta ebMS preverja poslovno ustreznost sporočila, na primer ali je storitev sporočila

ena izmed opcij, ki jih naslovnikov MSH podpira, ali sta akcija in oznaka transakcije pravilni,

ali obstaja konfiguracija (P-mode), ki določa izmenjavo pošiljk med naslovnikovim in

pošiljateljem MSH modulom. Komponenta izvede prvo kontrolo vsebin glede pričakovanih

oblik in preveri, ali je v P-mode parametrih določena shema strukture podatkov, ter skladnost

strukturiranih podatkov s shemo.

Za podporo elektronskemu vročanju SVEV 2.0 morata prejemnikov in pošiljateljev MSH

podpirati naslednje storitve: storitev vročanja kot določa ZPP (LegalZPP), storitev vročanja

kot določa ZKP (LegalZKP), storitev vročanja kot določa ZUP (LegalZUP), storitev navadne

vročitve (RegistredMail) in storitev vročanja pošiljke v naslovnikov navadni elektronski

predal (SMTPDelivery).

Za LegalZPP, LegalZKP in LegalZUP mora MSH podpirati naslednje akcije:

„DeliveryNotification“ proži pošiljateljev MSH za prenos šifriranega sporočila in

ustreznega obvestila o prispeli pošti v naslovnikov MSH. Naslovnikov MSH obvestilo tudi

posreduje v naslovnikov elektronski predal;

„AdviceOfDelivery“ proži naslovnikov MSH, ki posreduje ustrezno podpisano vročilnico

v pošiljateljev MSH in v odgovor prejme ključ za dešifriranje dohodne pošte;

„FictionNotification“ posreduje pošiljateljev MSH po preteku zakonsko določenega roka

od uspešne oddaje pošiljke v naslovnikov MSH. Sporočilo vsebuje obvestilo o opravljeni

vročitvi stranki in šifrirni ključ, s katerim naslovnikov MSH dešifrira pošiljko;

„StopDeliveryNotification“ posreduje pošiljateljev MSH po preteku zakonsko določenega

roka od uspešne oddaje pošiljke v naslovnikov MSH za pošiljke, ki se vročajo po ZKP.

Pošiljka vsebuje obvestilo o prekinitvi elektronskega vročanja. Naslovnikov MSH izbriše

vsebino nevročene pošiljke iz čakalne vrste za prevzem.

Pri storitvah RegistredMail in SMTPDelivery je edina možna akcija Delivery, ki jo proži

pošiljateljev MSH z namenom prenosa nešifriranih vsebin. V prvem primeru se transport

izvrši preko HTTP protokola, v primeru SMTPDelivery pa se sporočilo dostavi v naslovnikov

navadni elektronski predal preko SMTP protokola.

Ker stranke sodišča niso vključene v obstoječe poslovne registre EDIRA, EDIFACT ali ANSI

ASC X12, predlog vključuje izdelavo lastne sheme naslavljanja na enak način kot ga

uporablja navadna elektronska pošta. Naslovnik je sestavljen iz oznake naslovnika in domene

naslovnikovega sistema za elektronsko vročanje. Podobno se sporočila že naslavljajo tudi v

63

obstoječem sistemu za varno elektronsko vročanje, ki ga uporabljata portal e-Vem in

eSodstvo. URI naslov stranke je tako sestavljen iz sheme – za varni elektronski naslov: svev,

za navadni elektronski naslov: mailto – ter elektronskega naslova stranke. Primeri:

svev:[email protected], svev:[email protected] in URI naslov stranke za

vročanje v navadni elektronski predal: mailto:[email protected].

Primer naslavljanja pošte:

<ns2:PartyInfo>

<ns2:From>

<ns2:PartyId>svev:[email protected]</ns2:PartyId>

<ns2:Role>si-svev:Sender</ns2:Role>

</ns2:From>

<ns2:To>

<ns2:PartyId>svev:[email protected]</ns2:PartyId>

<ns2:Role>si-svev:Receiver</ns2:Role>

</ns2:To>

</ns2:PartyInfo>

Spodaj ležeči transportni protokol je pri storitvah LegalZPP, LegalZKP, LegalZUP in

RegistredMail HTTP preko zaščitenega kanala, kot določa TLS standard z obojestransko

avtentikacijo. V primeru SMTPDelivery se uporablja SMTP protokol za vročanje v navadne

elektronske predale.

Vse priponke v sporočilu, vključno z metapodatki o ebMS v zaglavnem bloku, morajo biti

elektronsko podpisane s spletnim certifikatom pošiljateljevega MSH modula. Naslovnikov

MSH mora ob prejemu preveriti istovetnost pošiljateljevega elektronskega podpisa ter

veljavnost podpisov vseh priponk. V primeru, da elektronski podpis ne pripada

pošiljateljevemu MSH modulu ali da je podpis neveljaven, mora sporočilo zavrniti.

Prejemnikov MSH ob uspešnem prejemu sporočila vrne podpisano signalno sporočilo, ki

vključuje vse zgostitvene vrednosti priponk v sporočilu. Tako ima pošiljateljev MSH dokaz o

uspešni dostavi sporočila v naslovnikov MSH. V primeru neuspešnega prevzema javi ebMS

3.0 signal o napaki. V primeru SOAP napake ali napake na spodaj ležečem transportnem

protokolu (TCP/HTTP) pošiljateljev MSH sporočilo poskuša ponovno poslati najmanj petkrat

z eksponentnim naraščanjem intervala pošiljanja (na primer: prvič ponovno poskuša poslati

po 2 minutah, nato po 4 minutah, nato po 16 minutah itd.). V primeru neuspešnega pošiljanja

pošiljateljev MSH vrne izvorni aplikaciji opozorilo o ne-poslani pošiljki. Prejemnikov MSH

mora zaznavati »dvojnike« sporočil in jih izločiti pred dostavo v naslovnikov informacijski

sistem. Podvojena pošiljka se zaznava na podlagi enolične oznake pošiljke, ki jo določi

naslovnikov MSH. Le-ta mora zato hraniti enolične oznake vseh prejetih sporočil za obdobje

enega leta.

64

5.2 Vročanje med obstoječimi ponudniki SVEV

V Sloveniji trenutno obstajata dva ponudnika sistema za elektronsko vročanje, ki omogočata

vročanje samo znotraj lastnega sistema. Odvetnik, ki ima poštni predal pri enem ponudniku,

ne more vročiti pisanja notarju, ki ima varni elektronski predal pri drugem ponudniku. Za

premostitev tega problema ima Vrhovno sodišče odprta dva varna elektronska predala, in sicer

pri vsakemu ponudniku enega. Izbira elektronskega predala, ki se uporablja kot pošiljatelj, je

tako odvisna od informacijskega sistema, v katerem ima naslovnik varni elektronski predal.

Druga težava pri vročanju med informacijskimi sistemi za varno elektronsko vročanje je v

obliki sporočila, ki jih posamezni sistem lahko sprejme. Z enakimi težavami so se srečevali

tudi na evropski ravni. LSP projekta SPOCS in e-CODEX sta poskušala rešiti vprašanje, kako

povezati sisteme za elektronsko vročanje, ki uporabljajo različne sheme. Rešitev, ki so jo

predlagali, lahko uporabimo tudi v Sloveniji: vsak IS izdela adapter (dostopno točko oz.

vrata), ki ob sprejemu v MSH modul dohodno sporočilo preoblikuje v obliko sporočila, ki jo

uporablja (Slika 26). Posamezni SVEV ponudniki pa morajo rešiti tudi problem, kako dodati

naslove, ki jih ni v njihovem internem sistemu, ter problem zaračunavanja vročitve. Kadar se

pošiljke vroča znotraj SVEV sistema, stroške vročitev plačuje pošiljatelj. Težava nastopi pri

zaračunavanju stroškov, ko pri vročanju sodelujeta dva sistema SVEV.

Slika 26: Vročanje med ponudniki SVEV

5.3 Izvajalci tiskanja in kuvertiranja

Vrhovno sodišče že danes komunicira z izvajalci kuvertiranja v elektronski obliki. Za

integracijo z IS izvajalca je bil izdelan modul, ki enkrat dnevno po elektronski poti odda paket

pošiljk za kuvertiranje. Za sprejem statusov so bili izdelani spletni servisi, preko katerih

izvajalec potrjuje prejem in status posameznih pošiljk. Ranljivost trenutne izmenjave

podatkov so veliki paketi, ki se ob koncu delovnega dne oddajo v kuvertiranje. Sam transport

65

traja kar nekaj časa, v primeru prekinitve povezave pa je treba paket ponovno poslati. Čas, ki

se porabi za transport, skrajšuje čas, ki ga ima na voljo izvajalec, da še isti dan natisne,

kuvertira in odda pošiljke na pošto. Problem paketnega pošiljanja ob koncu delavnega dne bi

lahko rešili na način, da bi bila pošiljka poslana v izvajalčev IS takoj ko nastane. Pošiljke bi

se tako zbirale pri izvajalcu, ki bi ob dogovorjenem času natisnil in kuvertiral vse prispele

pošiljke (Slika 27).

Slika 27: Izmenjava sporočil pri storitvi kuvertiranja

S stališča uporabniške izkušnje pošiljatelja je takšen način odpreme pošte, ki se vroča po

fizični poti, enakovreden odpremi pošiljk, ki se vročajo po elektronski poti. V primeru

elektronskega vročanja se pošiljka odpremi v sistem za varno elektronsko vročanje

naslovnika, v primeru fizičnega vročanja se odpremi v sistem „papirnega vročanja“, ki ga

sestavljata izvajalec kuvertiranja in izvajalec vročanja.

Za namene izvajanja storitev tiskanja in kuvertiranja se doda nova storitev

„PrintAndEnvelope“, ki ima možne naslednje akcije:

dodajanje pošiljke v kuvertiranje „AddMail“, s katero pošiljatelj pošlje pošiljko v

kuvertiranje. V sporočilu je PDF vsebina in metapodatki, ki se natisnejo na kuverto;

potrditev/zavrnitev sprejema pošiljke v tiskanje „MailAccepted/MailRejected“, s katero

izvajalec potrdi ustreznost poslane pošiljke za tiskanje. Do zavrnitve lahko pride, če

poslane vsebine ni mogoče natisniti na dogovorjeno velikost lista, če je vsebina v napačni

mime obliki itd.;

brisanje čakajoče pošiljke na tiskanje „RemoveMail“: pošiljke se navadno tiskajo enkrat

dnevno. V primeru, da naročnik naknadno ugotovi, da pošiljka ni primerna za odpremo,

66

tiskanje prekliče. Izvajalčev sistem avtomatsko odstrani pisanje iz čakalne vrste za

tiskanje;

sporočanje o opravljenih storitvah „MailProcessed“: izvajalec (po dogovoru z naročnikom)

enkrat dnevno natisne kuverte ter jih odpremi na pošto in sporoči seznam pošiljk, ki so bile

oddane na pošto.

5.4 Izvajalci digitalizacije dohodne pošte

Predlog predvideva tudi zunanje izvajanje digitalizacije dohodne pošte. Za ta namen je

potrebno preusmeriti papirno dohodno pošto na mesto, kjer se jo digitalizira. Digitalizacija

dohodne pošte vključuje skeniranje ne-strukturirane dohodne pošte ter njeno opremljanje s

podatki: datum sprejema pošte, datum oddaje pošte v odpremo (za priporočeno pošto),

pošiljatelj (če je razvidno iz kuverte), naslovnik, oddelek, vpisnik, arhivska škatla, ipd. Za

namene izvajanja digitalizacije dohodne pošte se izdela novo storitev (MailDigitalization) z

dvema akcijama (Slika 28):

akcija „pošta digitalizirana“ (MailDigitalized), s katero izvajalec posreduje vsako pošiljko

posebej v informacijski sistem sodišča. Sporočilo vsebuje skenograme dokumentov ter

zgoraj naštete podatke v predpisani XML obliki;

akcija „ponovno skeniranje“ (MailRescan) se uporablja v primeru, ko osebje na vpisniku

ugotovi, da skenogrami zaradi slabe kvalitete niso berljivi. V tem primeru lahko zahtevajo

ponovno skeniranje z večjo kvaliteto.

Slika 28: Izmenjava sporočil pri storitvi digitalizacije dohodne pošte

67

5.5 Ponudniki rešitev za elektronsko vlaganje

Predlagana arhitektura predvideva profesionalne ponudnike aplikativnih rešitev za

elektronsko vlaganje. Namen ponudnikov je zagotavljanje kvalitetnejših, nadstandardnih in

stranki prijaznejših orodij za sestavljanje elektronskih vlog ter sledenje oddanih vlog v sodnih

procesih, kot jih zagotavlja portal eSodstvo. Dodatno lahko ponudniki nudijo povezane

storitve, kot so hranjenje in elektronsko arhiviranje oddanih vlog in prejetih pošiljk, orodja za

plačevanje sodnih taks, orodja za izdelavo e-računov, prijaznejši dostop do storitev sodišča

preko tabličnih računalnikov in ostalih mobilnih naprav, sistema za obveščanje o pomembnih

dogodkih, vodenje koledarja sodnih obravnav, orodja za dostop do sodne prakse in podobno.

Namen ponudnikov je torej razbremenitev portala eSodstvo ter približanje elektronskih

storitev sodišča končnim uporabnikom na način, ki omogoča hitro prilagajanje njihovim

zahtevam in pričakovanjem.

5.6 Aplikacije „po meri“

Tehnične specifikacije OASIS - ECF 4.0 predvidevajo različne možnosti implementacije

sistema elektronskega vlaganja: vlaganje preko ponudnikov sistema za izdelavo eVlog,

izdelava lastne rešitve sodišča (portal) in rešitve „po meri“. Rešitve „po meri“ omogočajo

večjim strankam (banke, zavarovalnice, distributerska podjetja, itd) in profesionalnim

uporabnikom storitev sodišč (notarji, odvetniki, upravitelji itd), izdelavo integracije lastnih

informacijskih rešitev z IS sodišča. Prednost takšnih rešitev za stranke sodišča je v večji

udobnosti poslovanja s sodiščem, saj vloge lahko sestavljajo v lastnem informacijskem

sistemu ter tudi sodno pošto sprejemajo v lasten informacijski sisteme. Predlagana arhitektura

za namene e-vročanja sodnih odpravkov tako predvideva, da večje stranke izdelajo lastne

elektronske predale v katera jim sodišča vročajo brez posrednika (ponudnika sistema za varno

elektronsko vročanje). Za namene elektronskega vlaganja in sledenja reševanja vlog pa

izdelajo integracijo s spletnimi servisi sodišča in sicer z gradnikom za pomoč pri sestavljanju

e-vloge in gradnikom za dostop do podatkov v e-vpisniku.

6 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE

V magistrski nalogi so bile predstavljene skupne lastnosti, ki jih mora vsebovati protokol za

elektronsko vročanje sodne pošte in za izvajanje storitev pri zunanjih izvajalcih. S tehničnega

vidika je elektronsko vročanje ena izmed oblik poslovnih transakcij in se v tem pogledu ne

razlikuje od pravno veljavne elektronske izmenjave dokumentov in podatkov z izvajalci

poslovnih storitev. Prvine takšnega protokola so zagotavljanje varnosti, zanesljivosti in

dokazljivosti prenosa. Protokol mora zagotavljati tudi različne poslovne transakcije ter prenos

različnih oblik datotek. Skladno s strategijo CIF morajo uporabljene rešitve temeljiti na

odprtih in dobro dokumentiranih standardih. Z uporabo standarda ebMS 3.0 in predlagano

arhitekturo je mogoče obstoječe G2B in B2G integracije sodišča za namene e-vročanja in

68

izvajanje logističnih storitev poenotiti tako, da se izdela enoten protokol za pravno veljavno

izmenjavo dokumentov med sodiščem in strankami oziroma zunanjimi izvajalci storitev.

Na podlagi analize obstoječih informacijskih sistemov sodišča za pravno-veljavno izmenjavo

dokumentov s strankami in zunanjimi izvajalci poštno-logističnih storitev sodišča ugotavljam,

da standard ebMS 3.0 ustreza vsem postavljenim zahtevam. V spodnji razpredelnici (Tabela

8) so podane zahteve in utemeljitve.

Tabela 8: Ugotovitve skladnosti

Lastnost Ugotovitve

skladnosti Utemeljitev

Zagotavljanje

pristnosti sporočil

DA Standard zagotavlja preverjanje avtentičnosti oziroma

nespremenljivosti prejetega sporočila s preverjanjem

elektronskega podpisa pošiljatelja.

Identifikacija

pošiljatelja

DA Standard omogoča elektronsko podpisovanje sporočil

s kvalificiranim potrdilom pošiljatelja. Z referenco na

certifikat, ki je sestavni del elektronskega podpisa, se

lahko identificira in preveri pošiljatelja.

Varnost prenosa

sporočil

DA Standard omogoča šifriranje sporočil na transportnem

nivoju in tudi s šifriranjem samega sporočila. V

primeru, da se za šifriranje uporablja javni ključ

naslovnikovega certifikata, ima dostop do v vsebine

sporočila samo naslovnik, ki je lastnik certifikata.

Zanesljivost prenosa

sporočil

DA Standard ima vgrajene mehanizme za preverjanje, da

je bilo sporočilo preneseno in da je bilo preneseno

samo enkrat.

Dokazljivost prenosa DA Standard predvideva signalna sporočila, ki jih

uporablja mehanizem za zanesljivost prenosa. Profil

AS4 standarda ebMS 3.0 je dodatno predpisal obliko

potrdila o prejemu sporočila, ki vsebuje zgostitvene

vrednosti vseh priponk prenesenega sporočila ter

elektronski podpis in časovni žig naslovnikovega

MSH modula.

Parametrizirano

nastavljanje različnih

koreografij vročanja

DA Standard predpisuje nabor nastavitev (P-mode), s

katerimi lahko določamo različne koreografije

vročanja.

Vročanje različnih

oblik datotek

DA Standard omogoča prenos binarnih in tekstovnih oblik

datotek.

se nadaljuje

69

nadaljevanje

Lastnost Ugotovitve

skladnosti Utemeljitev

Enostavno dodajanje in

spreminjanje novih

uporabnikov in

izvajalcev storitev

DA Dodajanje novi partnerjev za izmenjavo sporočil

se določa v P-mode nastavitvah.

Uporaba odprtih

standardov in

tehnologij

DA ebMS 3.0 je odprt in prosto dostopen standard, ki

temelji na že uveljavljenih spletnih standardih.

Splošna uporabnost

protokola izven

pravosodnega okolja

DA Standard je kompatibilen z zahtevami in

smernicami, oblikovanimi v evropskih LSP

projektih.

Varen in dokazljiv prenos dokumentov in informacij še ne omogoča celovitega in

fleksibilnega e-poslovanja sodišča z okoljem. Pomembna komponenta je tudi tehnično

ustrezna objava elektronskih storitev, ki jih sodišče podpira. Za ta namen so v okviru LSP

projektov razvili posebne gradnike v obliki katalogov, kjer lahko posamezni udeleženec

objavi nabor storitev. Razvili pa so tudi mehanizme s katerimi lahko druga stranka lahko te

storitve najde in uporabi. Pri LSP projektih PEPPOL in e-CODEX sta takšna gradnika na

primer SML in SMP. V tehničnih specifikacijah OASIS EFC- 4.0 to vlogo prevzema gradnik

za pregled e-Vlog (angl. Filing Review MDE), kjer lahko stranka preko namenskih metod

spletnega servisa pridobi seznam storitev, ki jih sodišče ponuja oz. do katerih je opravičena.

Poleg tega so v tehničnih specifikacijah OASIS EFC – 4.0 predvidene tudi storitve, ki

strankam sodišča omogočajo lažje sestavljanje elektronskih vlog primernih za strojno

obdelavo. Primer takšnih storitev so pridobivanje ustreznih šifrantov, na primer: enolične

oznake posameznih udeležencev v postopku, oznake procesih dejanj, šifre sodišč itd. OASIS

ECF - 4.0 omogoča različne strategije implementacije IS za elektronsko vlaganje, od portala

sodišča, namenskih informacijskih sistemov ponudnikov elektronskega vlaganja, do rešitev,

pri katerih stranke integrirajo lastne poslovne IS z IS sodišča.

SKLEP

Elektronska izmenjava podatkov med podjetji in organizacijami ni novost v modernem

poslovanju. V preteklosti je nastalo veliko standardov, ki urejajo elektronsko izmenjavo

podatkov. Starejši standardi so večinoma namenski in se osredotočajo na obliko zapisa in tipe

podatkov, ki jih vsebujejo sporočila, da so primerni za avtomatizirano obdelavo. Ker so bile

integracije informacijskih sistemov izdelane po meri in v omejenem številu, problem varnosti

ni bil tako izrazit. Prednosti elektronske izmenjave podatkov spodbujajo nova povezovanja s

70

partnerji, s katerimi elektronsko poslovanje še ni vzpostavljeno. Z rastjo števila partnerjev, s

katerimi se elektronsko izmenjuje podatke, postane smotrno iskanje rešitev, ki bo poenotile

sisteme za takšno izmenjavo dokumentov in informacij.

Pri poenotenju različnih sistemov za elektronsko izmenjavo podatkov se ne daje poudarek

vsebini sporočil, temveč sestavnim delom, ki so skupni različnim primerom izmenjave

podatkov. Prvine vsake izmenjave podatkov so zagotavljanje avtentičnosti sporočil,

zagotavljanje identifikacij naslovnika in prejemnika, zagotavljanje zanesljivosti in

dokazljivosti prenosa. Pomemben del vsake izmenjave sporočila je poslovni kontekst, v

katerem se sporočilo izmenja, ter postopek dostave elektronskega sporočila naslovniku.

Elektronska izmenjava podatkov se tako vse bolj približuje opredelitvi termina vročanja, ki ga

SSKJ opredeljuje kot „izročanje pisemske pošiljke oziroma listine naslovniku v predpisani

obliki.“

Upoštevanje natančnih postopkov vročanja je zlasti pomembno, kadar lahko izkazana vročitev

povzroča večje in težko popravljive posledice. Vsi sodni in upravni postopki so takšni, zato je

pri integraciji pravosodnih informacijskih sistemov potrebno nameniti posebno pozornost

postopkom elektronskega vročanja.

Glavna razlika med izmenjavo podatkov sodišča s poslovnimi partnerji in elektronskim

vročanjem sodnih odpravkov strankam je v postopkih elektronske izmenjave (transakcije)

sporočil. Vse ostale prvine (varnost, zanesljivost, dokazljivost, preverjanje avtentičnosti) so

skupne. Zato je smiselno težiti k izdelavi enotne rešitve, sposobne prilagajanju različnim

postopkom vročanja in poslovnim transakcijam, ki so neodvisne od vsebine sporočil.

Pri iskanju enotne rešitve ni dovolj zgolj poenotenje obstoječih integracij temveč je smiselno

iskati rešitve, ki bi bile splošno sprejete, cenovno dostopne in preproste za uporabo tudi izven

konkretne situacije. Takšne rešitve bi omogočile večjo konkurenco in manjše stroške

integracije IS pri javnih razpisih za opravljanje tistih storitev, ki niso prvobitna dejavnost

sodišč. Poleg tega je smotrno upoštevati tudi napore Evropske komisije pri vzpostavitvi

enotnega digitalnega trga. Slovenija kot članica EU in slovenska sodišča se bodo veliko lažje

vključevala v evropske procese, če bomo uporabljali sorodne tehnologije.

Trenutni trendi razvoja čezmejnega elektronskega vročanja so usmerjeni v uporabo OASIS

standarda ebMS 3.0. Standard temelji na skladu standardov spletnih storitev, ki določajo

mehanizme za zagotavljanje varnosti, zanesljivosti, oblikovanje sporočil itd. ebMS 3.0 je

obstoječe spletne standarde povezal in dopolnil s prvinami, ki omogočajo določanje

poslovnega konteksta oziroma poslovne transakcije izmenjave sporočil. Dodatno je opredelil

tudi vzorce izmenjave sporočil t. im. MEP, ki omogočajo enostavne in cenovno dostopne

rešitve elektronske izmenjave podatkov tudi za manjša podjetja.

71

Slovenska sodišča vročajo sodne odpravke po elektronski poti ob uporabi aplikacije EVIP,

katere razvijalec in skrbnik sem v okviru svoje zaposlitve na Vrhovnem sodišču. Predlog

arhitekture sistema za pravno veljavno izmenjavo pošiljk, predstavljen v petem poglavju, je

bil izdelan v okviru tega magistrskega dela in je moje samostojno delo, s katerim želim

poenostaviti in olajšati vzdrževanje ter nadaljnji razvoj aplikacije EVIP. V času pisanja

magistrske naloge sem skladnost predloga sproti preverjal in dopolnjeval s strateškimi

usmeritvami CIF-a o razvoju programske opreme ter se o tem posvetoval z direktorjem CIF-a

mag. Bojanom Muršecem. Rezultati magistrskega dela so bili takoj po oddaji prof. dr. Miru

Gradišarju predstavljeni tudi na Ministrstvu za javno upravo kot predlog za vzpostavitev

enotnega protokola za elektronsko vročanje. S tem želim spodbuditi uporabo enotnega

protokola za elektronsko vročanje in elektronsko izmenjavo podatkov z izvajalci storitev ne le

v pravosodju, temveč v celotni javni upravi. Kot je bilo ugotovljeno v magistrski nalogi,

splošna sprejetost standarda dolgoročno pomeni manjše stroške integracije informacijskih

sistemov pri menjavi izvajalcev in lažje elektronsko povezovanje z različnimi strankami

sodišč.

72

LITERATURA IN VIRI

1. AS1 Networking (b.l.). V Wikipediji. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://en.wikipedia.org/wiki/AS1_%28networking%29

2. Avsec, A. (2004). Odziv državljanov Republike Slovenije na elektronske storitve javne

uprave (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska Fakulteta.

3. Avtomatizirana obdelava. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu https://e-

justice.europa.eu/content_automatic_processing-280-sl.do?clang=sl

4. Baum, C., & Di Maio, A. (2000). Gartners four phases of e-government model. Najdeno

18. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.gartner.com/DisplayDocument?id=317292

5. Berčič, B. (2007). Zasnova informacijskega sistema za elektronsko komuniciranje strank z

agencijo Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (magistrsko delo).

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

6. Bogataj, J. (2012). Uspešnost projektov e-pravosodja (zaključna naloga). Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

7. Brezovar, R. (2006). Management v sodstvu: Informatizacija postopkov do kje in kdaj.

Najdeno 1. maja 2015 na spletnem naslovu

www.planetgv.si/upload/htmlarea/files/BrezovarRado.ppt

8. Bundesministerium für Justiz Austria, & Ministerio de la Justicia Spain. (2012). e-

CODEX: Deliverable 5.3 Concept of Implementation. Najdeno 15. maja. 2015 na

spletnem naslovu http://www.e-codex.eu/fileadmin/user_upload/media/deliverables/e-

CODEX D5.3 Concept of Implementation v1.pdf

9. Centre of Registers and Information Systems. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem

naslovu http://www.rik.ee/en/international/

10. Center za informatiko pri Vrhovnem Sodišču RS-CIF. (2015). Evidenca vhodne in izhodne

pošte: EVIP [aplikacija]. Ljubljana: Vrhovno Sodišče RS.

11. Ciciriello, C., & Hayworth, M. (2011). PEPPOL Starter Kit. Najdeno 15. maja 2015 na

spletnem naslovu http://celeris-group.eu/public/wp-content/uploads/2014/04/Pan-

European-Public-Procurement-On-Line-PEPPOL-Starter-Kit_1.pdf

12. Colclough, G., & Tinholt, D. (2009). Smarter, Faster, Better eGovernment,8th Benchmark

Measurement. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

https://www.capgemini.com/resources/2009-egovernment-benchmark/

13. Davčna uprava RS-DURS. (b.l). Spletne storitve. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem

naslovu https://edavki.durs.si/OpenPortal/Pages/Technicals/WebserviceRequirements.aspx

14. Davčna uprava RS-DURS. (2014). Informacija o storitvi elektronskega vročanja preko

portala edavki »evročanje«. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://datoteke.durs.gov.si/eDavki/SeznamDokumentovEVrocanje.pdf

15. De-Mail (b.l.). V Wikipediji. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://de.wikipedia.org/wiki/De-Mail

16. Digital Austria. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu

https://www.digitales.oesterreich.gv.at/site/6521/default.aspx

73

17. Digital Single Market. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/digital-single-market

18. E-CODEX. Najdeno 16. aprila 2015 na spletnem naslovu http://www.e-

codex.eu/home.html

19. E-SENS. Najdeno 8. maja 2015 na spletnem naslovu http://www.esens.eu/home/

20. ebXML (b.l.). V Wikipediji. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://en.wikipedia.org/wiki/EbXML

21. eDelivery – Overview. Najdeno 16. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://joinup.ec.europa.eu/site/spocs/eDelivery/index.html

22. EDI (b.l.). V Wikipediji. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://en.wikipedia.org/wiki/Electronic_data_interchange

23. EU eGovernment Report 2014 - Country Factsheets E-Government. Najdeno 17. aprila

2015 na spletnem naslovu https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/scoreboard-2014-

country-factsheets-e-government

24. European Commission for the Efficiency of Justice-CEPEJ. (2008). European judicial

systems Edition 2008 (data 2006): Efficiency and quality of justice. Belgium: Council of

Europe.



Europe.



Europe.

27. European Commission for the Efficiency of Justice-CEPEJ. (2014). Report on European

judicial systems Edition 2014 (data 2012): Efficiency and quality of justice. Belgium:

Council of Europe.

28. Fabri, M., & Contini, F. (2001). Justice and technology in Europe: how ICT is changing

the judicial business. The Netherlands, The Hague: Kluwer Law International.

29. Fath-Allah, A., Cheikhi, L., Al-Qutaish, R. E., & Idri, A. (2014). E-government maturity

models: a comparative study. International Journal of Software Engineering &

Applications, 5(3), 71-91.

30. Frequently Asked Questions. Najdeno 18. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://unpan3.un.org/egovkb/en-us/About/UNeGovDD-Framework#whatis

31. Gupta, T. (2011). The UN E-Government Survey: Towards a More Citizen-Centric

Approach. Najdeno 18. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://blogs.worldbank.org/publicsphere/un-e-government-survey-towards-more-citizen-

centric-approach

32. i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje. Najdeno 15. aprila 2015

na spletnem naslovu http://www.arhiv.mvzt.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article

/101/499/

74

33. The Information and Communication Technologies Policy Support Programme projects.

Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/information_society

/apps/projects/index.cfm?prog_id=IPSP&menu=secondary

34. Internet law - the Italian certified e-mail system. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem

naslovu

http://www.ibls.com/internet_law_news_portal_view.aspx?s=latestnews&id=1681

35. Jayashree, S., & Marthandan, G. (2010). Government to E-government to E-society.

Journal of Applied Sciences, 10(19), 2205-2210.

36. Knecht, G. (2009). 7 Steps to Electronic Filing with Electronic Court Filing 4.0. OASIS.

Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu https://www.oasis-

open.org/committees/download.php/31500/ECF%20Quick%20Start%20Guide%20-

%20FINAL.pdf

37. Kovač, D. (2006). Arhitektura za podporo heterogenih poslovnih modelov s spletnimi

storitvami (magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za računalništvo in informatiko.

38. Layne, K., & Lee, J. (2001). Developing fully functional E-government: A four stage

model. Government Information Quarterly, 18(2), 122–136.

39. Ministrstvo za finance. (2014, oktober). Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v

letu 2013. Najdeno 15. maja 2015 na spletnem naslovu

http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/mediji/2014/2014okt09_statisticno

_porocilo_javna_narocila_leto_2013.pdf

40. Ministrstvo za javno upravo. (2015). Osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah

Zakona o splošnem upravnem postopku. Ministrstvo za javno upravo. Najdeno 15. maja

2015 na spletnem naslovu http://e-uprava.gov.si/e-

uprava/pridobiDatoteko.euprava?datoteka_id=192917

41. The Ministry of the Interior of the Czech Republic. (2010). Data Box - Another Step in

Electronification of Public Administration. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.mvcr.cz/mvcren/article/data-box-another-step-in-electronification-of-public-

administration.aspx

42. Muršec, B. (2012). Strategija razvoja računalniške podpore v poslovanju sodišč.

Ljubljana: Center za informatiko VSRS.

43. Muršec, B., & Rihtaršič, J. (2013). Saving time and money through e-governance: EVIP -

Central IT system as a hub for inbound and outbound court delivery (prosojnice).


44. Organization for the Advancement of Structured Information Standards-OASIS. (2007a).

Comparing ebXML messaging (ebMS) AS2 for EDI, EDI VAN and Web Service

messaging (prosojnice). Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu http://www.oasis-

open.org/committees/download.php/23458/Comparing%20messaging%20systems%20for

%20B2B.pdf

45. Organization for the Advancement of Structured Information Standards-OASIS. (2007b).

ebXML Messaging Services Version 3.0. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://docs.oasis-open.org/ebxml-msg/ebms/v3.0/

75

46. Organization for the Advancement of Structured Information Standards-OASIS. (2008).

Electronic Court Filing Version 4.0. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://docs.oasis-open.org/legalxml-courtfiling/specs/ecf/v4.0/ecf-v4.0-spec/ecf-v4.0-

spec.html

47. OpenPEPPOL. Najdeno 16. aprila 2015 na spletnem naslovu http://www.peppol.eu

48. Pelan, A., & Tauber, A. (2010). D6.4.5 eDelivery – Final Report. Najdeno 15. maja 2015

na spletnem naslovu: https://www.eid-

stork.eu/index.php?option=com_processes&Itemid=&act=streamDocument&did=1862

49. Pelan, A., & Žužek, A. (2010). Varno priznavanje elektronskih identitet med državami

(letak). Ljubljana: Ministrstvo za javno upravo. Najdeno na spletnem mestu

https://nio.gov.si/nio/cms/download/document/f6ba0350fc73baba63e3f278f237f69fa705b

0e7-1342130646234

50. Pelko, J. (2011). Primerjalnopravni pogled na pravno ureditev vročanja po ZUP, ZPP,

ZKP in ZPSto (diplomsko delo). Maribor: Pravna fakulteta.

51. PEPPOL four-corner model. Najdeno 15. maja 2015 na spletnem naslovu

http://www.peppol.eu/news/news_repository/four_corner_model_v1.jpg/view

52. PEPPOL: making procurement better in Europe. Najdeno 16. aprila 2015 na spletnem

naslovu https://www.youtube.com/watch?v=I_mkMJawvfY

53. Pravilnik o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih. Uradni list RS št. 64/10

in 23/11.

54. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem in kazenskem postopku. Uradni list

RS št. 75/03 in 93/08.

55. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku. Uradni list RS št. 93/08 in

25/09.

56. Public sector innovation and e-government. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.oecd.org/gov/public-innovation/

57. Puklavec, J. A. (1995). O uvajanju informacijske tehnologije v slovensko sodstvo. Pravna

praksa, (18), 9-12.

58. Rihtaršič, J. (2009). Vzpostavitveni dokument projekta e-vložišče (interno gradivo).


59. Rihtaršič, J. (2012). e-vložišče: Funkcionalne zahteve EVIP (interno gradivo). Ljubljana:

Center za informatiko VSRS.

60. Shareef, S. M., Jahankhani, H., & Dastbaz, M. (2012). E-government stage model: based

on citizen-centric approach in regional government in developing countries. International

Journal of Electronic Commerce Studies, 3(1), 145-164.

61. Sodni red. Uradni list RS št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 31/00, 113/00, 62/01, 102/01,

88/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08,

22/10, 48/11 in 15/15.

62. Sodni sistem. Najdeno 5. junija 2015 na spletnem naslovu

http://www.sodisce.si/sodisca/sodni_sistem/zemljevid_pristojnosti/

63. Spletni servis wsPrsInfo. Najdeno 18. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.ajpes.si/registri/poslovni_register/ponovna_uporaba/wsprsinfo

76

64. StarterKit. Najdeno 16. aprila 2015 na spletnem naslovu http://www.eu-spocs-starterkit.eu

65. Statistični Urad RS-SURS. (2014). Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri

posameznikih, Slovenija, 2014 - končni podatki. Najdeno 30. aprila 2015 na spletnem

naslovu

http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=6560

66. Statistični Urad RS-SURS. (2015). Uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v

podjetjih. Najdeno 27. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.stat.si/StatWeb/pregled-podrocja?id=2988&headerbar=14

67. Svetovna banka. (b.l.). Definition of e-Government. Najdeno 17. aprila 2015 na spletnem

naslovu

http://web.worldbank.org/WBSITE/EXTERNAL/TOPICS/EXTINFORMATIONANDCO

MMUNICATIONANDTECHNOLOGIES/EXTEGOVERNMENT/0,,contentMDK:20507

153~menuPK:702592~pagePK:148956~piPK:216618~theSitePK:702586,00.html

68. Sylvest,G., Andersen, J., Pedersen, K. V., Brun, M. H., & Fremantle, P. (2010). PEPPOL

Transport Infrastructure Secure Trusted Asynchronous Reliable Transport (START).


https://joinup.ec.europa.eu/svn/peppol/PEPPOL_EIA/1-ICT_Architecture/1-ICT-

Transport_Infrastructure/13-ICT-Models/ICT-Transport-START_Service_Specification-

101.pdf

69. UN Public Service Awards. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.unpan.org/DPADM/UNPSDayAwards/UNPublicServiceAwards/tabid/1522/la

nguage/en-US/Default.aspx

70. Velicogna, M. (2007). Justice Systems and ICT What can be learned from Europe?

Utrecht Law Review, 3(1), 129-147.

71. Vlada Republike Slovenije. (2015). Strategija razvoja javne uprave 2015 - 2020 SJU2020.


http://www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/SOJ/2015/KONCNO_BESEDIL

O_SJU2020.doc

72. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (b.la). Izvršba. Najdeno 1. maja 2015 na spletnem naslovu

http://www.sodisce.si/sodni_postopki/izvrsba

73. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (b.lb). Statistika in letna poročila. Najdeno 1. maja 2015 na

spletnem naslovu http://www.sodisce.si/sodna_uprava/statistika_in_letna_porocila/

74. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (2008). Sodba II Ips 455/2006. Najdeno 13. aprila 2015 na

spletnem naslovu http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/107/

75. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (2010). Funkcionalne in tehnične zahteve informacijskega

sistema za varno elektronsko vročanje v civilnih sodnih postopkih. Najdeno 15. aprila

2015 na spletnem naslovu https://evlozisce.sodisce.si/dokumenti/fs-epredal-1.5.pdf

76. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (2012). Vrhovno sodišče od Sveta Evrope in Evropske

komisije prejelo posebno priznanje. Najdeno 15. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://www.sodisce.si/vsrs/objave/2012102614125782/

77. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (2014). Funkcionalne in tehnične zahteve informacijskega

sistema za varno elektronsko vročanje v civilnih sodnih postopkih. Najdeno 15. maja

77

2015 na spletnem naslovu https://github.com/VsrsCif/ebMS-SVEV/blob/master/fs-

epredal-2.0.pdf

78. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (2015a). Pravna mnenja 1/2015. Ljubljana: Vrhovno sodišče

Republike Slovenije, Evidenčni oddelek.

79. Vrhovno sodišče RS-VSRS. (2015b). Otvoritev sodnega leta 2015. Najdeno 13. aprila

2015 na spletnem naslovu

http://www.sodisce.si/mma_bin2.php?nid=2015021813415542&static_id=201502181026

40

80. Vrhovno sodišče RS. (2015c). Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč 2014.

Najdeno 15. maja 2015 na spletnem naslovu http://www.sodisce.si/VSRS-Letno_porocilo-

2014.pdf

81. Vročanje. (b.l). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Najdeno 12. maja 2015 na spletni

strani http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

82. Zakon o kazenskem postopku. Uradni list RS št. 32/12 - UPB, 47/13 in 87/14.

83. Zakon o poštnih storitvah. Uradni list RS št. 51/09, 77/10 in 40/14 – ZIN-B.

84. Zakon o pravdnem postopku. Uradni list RS št. 73/07 - UPB, 45/08 - ZArbit, 45/08,

111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US,

107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14,

10/14 - odl. US in 48/14).

85. Zakon o splošnem upravnem postopku. Uradni list RS št. 24/06 - UPB, 105/06 - ZUS-1,

126/07, 65/08, 8/10 in 82/13.

86. Združeni narodi. (b.l). E-Government. Najdeno 18. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://unpan3.un.org/egovkb/en-us/Reports/UN-E-Government-Survey-2014

87. Zupančič, T. (2008). E-Uprava v Sloveniji v primerjavi z Evropsko Unijo (diplomsko

delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

88. Zwattendorfer, B., Sumelong, I., & Leitold, H. (2012). Middleware Architecture for

Cross-Border eID. Najdeno 16. aprila 2015 na spletnem naslovu

http://ieeexplore.ieee.org/stamp/stamp.jsp?tp=&arnumber=6412419&isnumber=6412367

89. Žužek, A. (2014). E-uprava na ravni EU: kaj je to ISA, CEF, E-SENS, eIDAS. Najdeno 8.

maja 2015 na spletnem naslovu www.iju2014.si/upload/vsebina/A.Ž.Nemec.pdf

analiza vpeljave e-vroČanja v - cek · napredek pri uporabi ikt za podporo elektronskega vodenja...

Documents