analiza ekonomske upraviČenosti izloČanja plastike … · slika 5.1: tržni deleži plastik v...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Matej GOLAVŠEK

ANALIZA EKONOMSKE UPRAVIČENOSTI

IZLOČANJA PLASTIKE ZA ENERGETSKO ALI

SNOVNO IZRABO ODPADKOV

Magistrsko delo

študijskega programa 2. stopnje

Gospodarsko inženirstvo - smer Strojništvo

Maribor, september 2013

ANALIZA EKONOMSKE UPRAVIČENOSTI

IZLOČANJA PLASTIKE ZA ENERGETSKO ALI

SNOVNO IZRABO ODPADKOV

Magistrsko delo

Študent: Matej GOLAVŠEK

Študijski program 2. stopnje:

Gospodarsko inženirstvo

Smer: Strojništvo

Mentor na FS: red. prof. dr. Niko SAMEC

Mentor na EPF: red. prof. dr. Polona TOMINC

Maribor, september 2013

- II -

- III -

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Niku SAMCU

in mentorici red. prof. dr. Poloni TOMINC za pomoč

in vodenje pri opravljanju magistrskega dela.

Posebna zahvala velja staršem, ki so mi omogočili

študij.

- IV -

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ............................................................................................. 1

1.2 STRUKTURA DELA IN METODE RAZISKOVANJA .............................................................. 3

2 OBSTOJEČE STANJE NA PODROČJU RAVNANJA Z ODPADKI V

SLOVENIJI IN EU ................................................................................................................... 5

2.1 PREDELAVA IN ODSTRANJEVANJE ODPADKOV ............................................................... 6

2.2 KOLIČINE ODPADKOV V SLOVENIJI ............................................................................... 7

2.3 SESTAVA ODPADKOV .................................................................................................. 14

3 STRATEŠKE USMERITVE SLOVENIJE IN EU NA PODROČJU RAVNANJA Z

ODPADKI ............................................................................................................................... 16

4 RAVNANJE Z ODPADNO EMBALAŽO IN ODPADNO PLASTIČNO

EMBALAŽO V SLOVENIJI ................................................................................................ 19

4.1 ŽIVLJENJSKI CIKEL ODPADNE EMBALAŽE V SLOVENIJI ................................................ 20

4.2 PROBLEMATIKA UGOTAVLJANJA KOLIČIN PREDELANE ODPADNE EMBALAŽE .............. 21

4.3 PREDLOGI ZA IZBOLJŠANJE SISTEMA RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO .................... 23

5 SNOVNA IZRABA ODPADKOV ................................................................................ 26

5.1 RECIKLIRANJE PLASTIKE ............................................................................................. 27

5.2 PRIPRAVA PLASTIČNIH ODPADKOV NA RECIKLIRANJE ................................................. 32

6 ENERGETSKA IZRABA ODPADKOV ..................................................................... 36

6.1 NAČINI TERMIČNE OBDELAVE ODPADKOV .................................................................. 39

6.2 SESTAVA PLASTIČNIH ODPADKOV IN NJIHOVO ZGOREVANJE ....................................... 41

6.3 PRIPRAVA TRDNEGA GORIVA IZ ODPADKOV ................................................................ 44

7 ANALIZA STROŠKOV IZLOČANJA PLASTIKE ................................................... 46

7.1 ROČNO SORTIRANJE .................................................................................................... 50

7.2 AVTOMATIZIRANO SORTIRANJE - TITECH AUTOSORT ................................................. 57

7.3 PRIMERJAVA POSTOPKOV ............................................................................................ 60

8 ANALIZA EKONOMIKE ENERGETSKE IZRABE IN EKONOMIKE

RECIKLIRANJA PLASTIKE .............................................................................................. 64

- V -

8.1 STROŠKI PRVE FAZE: TRANSPORT ................................................................................ 64

8.2 STROŠKI DRUGE FAZE: PRIPRAVA ODPADKOV NA PREDELAVO .................................... 64

8.3 STROŠKI TRETJE FAZE: PREDELAVA S SEŽIGOM IN RECIKLAŽO .................................... 66

8.4 PRIHODKI .................................................................................................................... 69

8.5 REZULTATI IN KOMENTAR ........................................................................................... 71

9 ANALIZA PREDELAVE ODPADKOV S POMOČJO OCENE ŽIVLJENSKEGA

CIKLA ..................................................................................................................................... 73

9.1 OKOLJSKI DEJAVNIKI IN OBSEG NJIHOVIH VPLIVOV ..................................................... 74

9.2 OCENA ŽIVLJENJSKEGA CIKLA SISTEMOV ZA PREDELAVO ODPADKOV - ITALIJANSKI

PRIMER .................................................................................................................................. 75

10 REZULTATI IN DISKUSIJA ....................................................................................... 79

11 SKLEP ............................................................................................................................. 81

SEZNAM UPORABLJENIH VIROV .................................................................................. 84

- VI -

KAZALO SLIK

Slika 1.1: Struktura poglavij magistrskega dela ......................................................................... 3

Slika 2.1: Hierarhija ravnanja z odpadki [24]............................................................................. 5

Slika 2.2: Letne količine odpadkov v milijonih ton ................................................................... 9

Slika 2.3: Grafični prikaz količine predelanih in odstranjenih odpadkov ................................ 10

Slika 2.4: Linearni funkciji trendov .......................................................................................... 13

Slika 4.1: Življenjski cikel odpadne embalaže v Sloveniji ....................................................... 20

Slika 5.1: Tržni deleži plastik v Evropi [28] ............................................................................ 29

Slika 5.2: Primer zračnega separatorja [4]................................................................................ 34

Slika 5.3: Vibracijski zračni separator [4] ................................................................................ 35

Slika 6.1: Proces pirolize [52] .................................................................................................. 41

Slika 6.2: Trdno gorivo iz odpadkov [8] .................................................................................. 44

Slika 7.1: Tehnologija priprave TGO v podjetju Gorenje Surovina d. o. o. [40] ..................... 47

Slika 7.2: Potek priprave goriva z izločanjem plastike ............................................................ 48

Slika 7.3: Ročno sortiranje odpadkov [27] ............................................................................... 50

Slika 7.4: Logotip podjetja Titech [21] .................................................................................... 57

Slika 7.5: Sortiranje s sistemom Titech Autosort [41] ............................................................. 58

Slika 7.6: Stroški po kategorijah............................................................................................... 61

Slika 7.7: Gibanje stroškov po letih ......................................................................................... 62

Slika 7.8: Stroški izločanja plastike pri različnih masnih pretokih .......................................... 63

Slika 9.1: Faze LCA [10] .......................................................................................................... 73

Slika 9.2: Dejavniki in okolja ................................................................................................... 74

- VII -

KAZALO TABEL

Preglednica 2.1: Nastale količine komunalnih odpadkov v Sloveniji [16] ................................ 8

Preglednica 2.2: Nastali odpadki v proizvodnih in storitvenih dejavnostih [16] ....................... 8

Preglednica 2.3: Skupne količine predelanih in odstranjenih odpadkov [31] .......................... 10

Preglednica 2.4: Indeksi in stopnja rasti količin odpadkov ...................................................... 11

Preglednica 2.5: Masni delež in delež vlage v komunalnih odpadkih [24] .............................. 14

Preglednica 2.6: Deleži frakcij na podlagi sortirne analize [25] .............................................. 15

Preglednica 4.1: Cilji recikliranja in priprave na ponovno uporabo komun. odpadkov [25] ... 22

Preglednica 4.2: Nastale količine embalaže po letih [24] ........................................................ 22

Preglednica 4.3: Količine prevzete embalaže v podjetjih [20, 36] ........................................... 23

Preglednica 5.1: Delitev in lastnosti umetnih mas [1, 23] ........................................................ 27

Preglednica 5.2: Mešalne sposobnosti umetnih mas [23] ........................................................ 28

Preglednica 5.3: Gostote nekaterih materialov [51] ................................................................. 33

Preglednica 6.1: Klasifikacijski seznam trdnega goriva za razvrščanje v razrede [46] ........... 37

Preglednica 6.2: Kurilne naprave glede na velikost in razred goriva iz odpadkov .................. 38

Preglednica 6.3: Kemijska sestava pogostih plastik [39] ......................................................... 42

Preglednica 6.4: Kurilna vrednost plastike ............................................................................... 43

Preglednica 6.5: Druge komponente plastike [34] ................................................................... 43

Preglednica 7.1: Hitrosti ročnega pobiranja odpadkov s tekočega traku [39] .......................... 51

Preglednica 7.2: Primerjava količin sortiranih odpadkov ........................................................ 51

Preglednica 7.3: Izračunano število delavcev........................................................................... 53

Preglednica 7.4: Izračun plače [13] .......................................................................................... 54

Preglednica 7.5: Stroški različno visokih plač ......................................................................... 55

Preglednica 7.6: Cene električne energije za industrijo (€/kWh) [3] ....................................... 55

Preglednica 7.7: Izračun približnih stroškov energije za elektromotor .................................... 56

Preglednica 7.8: Masni pretok na stroju Titech Autosort 2800 ................................................ 59

- VIII -

Preglednica 7.9: Primerjava stroškov ročnega in avtomatskega sortiranja .............................. 60

Preglednica 7.10: Gibanje stroškov po letih ............................................................................. 61

Preglednica 8.1: Stroški transporta odpadkov [25] .................................................................. 64

Preglednica 8.2: Stroški priprave na predelavo odpadkov ....................................................... 66

Preglednica 8.3: Stroški sežiga odpadkov [25, 35] .................................................................. 67

Preglednica 8.4: Stroški ekstrudiranja plastike......................................................................... 69

Preglednica 8.5: Prihodki iz energetske izrabe odpadkov ........................................................ 70

Preglednica 8.6: Primerjava ekonomik energetske izrabe in reciklaže plastike ....................... 71

Preglednica 9.1: Vpliv postopkov ravnanja z odpadki na glavne okoljske kategorije [26] ..... 77

- IX -

ANALIZA EKONOMSKE UPRAVIČENOSTI IZLOČANJA PLASTIKE

ZA ENERGETSKO ALI SNOVNO IZRABO ODPADKOV

Ključne besede: komunalni odpadki, odpadna embalaža, sortiranje, plastika, energetska

izraba, reciklaža, ekonomika, odpadki v energijo

UDK klasifikacija: 628.4.043(043.2)

POVZETEK

V skladu z direktivami EU je ravnanje z odpadki urejeno v obliki hierarhije, kjer si od najvišje

do najnižje prioritete sledijo preprečevanje, ponovna uporaba, snovna izraba, energetska

izraba in odlaganje odpadkov na deponijah. V magistrskem delu smo analizirali ekonomske

in okoljske faktorje procesov snovne in energetske izrabe odpadkov, ki jih uporabljamo, kadar

se nastanku odpadkov ne moremo izogniti. Dodali smo tudi tehnično-ekonomsko analizo

avtomatskega in ročnega izločanje plastike iz mešanih odpadkov.

Ugotovili smo, da je plastika pod določenimi pogoji lahko zaradi svoje visoke kurilne

vrednosti uporabna v energetski izrabi, vendar pa je treba preprečiti sežig polivinilkloridov in

zagotoviti doseganje zakonsko določenih standardov o emisijah. Boljša rešitev je recikliranje,

ki je lahko ekonomsko upravičeno tudi ob visokih stroških, če je možno zagotoviti dobavo

kvalitetnih surovin in odkup recikliranega granulata po predpostavljenih cenah. Ocene

življenjskih ciklov postopkov za ravnanje z odpadki kažejo, da je okoljski vpliv recikliranja

manjši od energetske izrabe, vendar pa je energetska izraba s sežigom še vedno boljša rešitev

kot odlaganje na deponijah. Za celovit regionalni sistem ravnanja z odpadki sta oba postopka

pomembna, saj odlaganje ni dolgoročno izvedljiva rešitev za ravnanje z večjimi količinami

odpadkov.

Pri izločanju plastike se v skoraj vseh pogledih avtomatsko sortiranje izkaže za boljšo

alternativo pred ročnim sortiranjem. Čeprav se postopek priprave trdnega goriva zaradi tega

lahko podraži, pa je vseeno treba upoštevati zakonska določila glede priprave alternativnih

goriv iz odpadkov. Avtomatsko sortiranje je boljše tudi iz vidika izločanja plastike za

reciklažo, saj dosega višjo kvaliteto in učinkovitost razvrščanja pri nižjih obratovalnih

stroških.

- X -

ANALYSIS OF ECONOMIC VIABILITY OF REMOVING PLASTICS

FOR ENERGY UTILIZATION OR MATERIAL RECOVERY OF WASTE

Key words: municipal waste, packaging waste, sorting, plastics, energy utilization, recycling,

economics, waste to energy

ABSTRACT

In accordance with EU directives, waste management is organized in a hierarchical form and

includes, from highest to lowest priority, prevention, reuse, material recovery, energy

utilisation and landfill disposal. In the master’s thesis we have analysed the economic and

environment factors of material recovery and energy utilisation processes of waste, which are

used when waste generation cannot be avoided. We also added a technical-economic analysis

of automatic and manual secretion of plastics from mixed waste.

We established that, under certain conditions and because of its high heating value,

plastics can be used in energy utilization, but polyvinyl chloride burning must be prevented

and emission regulation laws must be met. Recycling is the better solution, which can be

economically justified even with high costs, if it is possible to ensure a supply of quality raw

materials and the sale of the recycled granulate at the assumed prices. Life cycle assessments

of the waste management processes show, that the environmental impact of recycling is

smaller than the impact of energy utilization, but burning waste with energy recovery is still a

better solution than landfill disposal. For a comprehensive regional waste management

system, both processes are important, because landfill disposal is not a viable long term

solution for the management of larger quantities of waste.

When secreting plastics, automatic sorting is the better alternative to manual sorting in

almost all aspects. Although this can increase the costs of refuse derived fuel preparation,

legal requirements about alternative fuels from waste must be considered. Automatic sorting

is also better in terms of secreting plastics for recycling, because it can achieve better quality

and efficiency of sorting at lower operating costs.

- XI -

UPORABLJENE KRATICE

ABS - Akrilonitril butadien stiren

BREF - Best available techniques reference documents

DROE - Družba za ravnanje z odpadno embalažo

HDPE - Polietilen visoke gostote

KOE - Embalaža, ki je komunalni odpadek

LCA - Life-cycle assessment

LDPE - Polietilen nizke gostote

MPO - Mešani plastični odpadki

NKOE - Embalaža, ki ni komunalni odpadek

PA - Poliamid

PBT - Polibutilen tereftalat

PC - Polikarbonat

PE - Polietilen

PET - Polietilen tereftalat

PMMA - Polimetil metakrilat

PP - Polipropilen

PS - Polistiren

PVC - Polivinil klorid

RDF - Refuse-derived fuel

SAN - Stiren akrilonitril

TGO - Trdno gorivo iz odpadkov

Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo Magistrsko delo

- 1 -

1 UVOD

V zadnjem stoletju smo priča nepredstavljivemu tehnološkemu napredku na vseh področjih

našega bivanja, kot ga v zgodovini še ni bilo. Vse hitreje se spreminja življenjski slog ljudi,

zamenjujejo se generacije, spreminjajo se prioritete, življenjsko okolje ipd. V takšnih pogojih

mora vsako podjetje, ki želi biti dolgoročno uspešno, hitro uvajati tehnološke inovacije,

potrošnikom mora nuditi zadovoljitev vseh njihovih potreb in želja, to pa storiti bolje, hitreje

in ceneje kot konkurenca. Tudi družba kot celota se vse bolj prilagaja načelom hitrega razvoja

in postaja vse bolj potrošniško naravnana. To pomeni, da mnogokrat ljudje razmišljajo le o

trenutni koristi, ne pa o dolgoročnih posledicah njihovih življenjskih navad in potrošnje.

Tehnični izdelek, ki je pred petdesetimi leti imel življenjsko dobo deset let, lahko ima danes

življenjsko dobo za polovico krajšo, saj bo na tržišču takrat že sodobnejši izdelek. Vendar ne

smemo pozabiti, da tako v desetih letih namesto enega izdelka izdelamo, zapakiramo in v

odpadke spremenimo dva izdelka. Takoj prepoznamo kakšna je povezanost razvoja, družbene

proizvodnje in nastalih količin odpadkov. Vendar pa takšna povezanost ne velja le za

tehnične, temveč za vse izdelke. Bolj kot je družba potrošniško naravnana, večje količine

odpadkov proizvaja.

Četudi določena regija uspešno zmanjšuje nastajanje odpadkov, pa je praktično

nemogoče popolnoma preprečiti njihov nastanek, zato je treba v vsakem primeru zagotavljati

ravnanje z odpadki. Zaradi okoljske ozaveščenosti se tudi na področju ravnanja z odpadki

dogajajo spremembe, predvsem napredek pri razvrščanju odpadkov in zmanjševanju količin

odlaganja na deponijah.

1.1 Opredelitev problema

V širšem smislu se v magistrskem delu ukvarjamo s področjem ravnanja z odpadki. Poleg

zakonodaje, ki zapoveduje zmanjševanje odloženih količin odpadkov, je tudi njihov potencial

za koristno izrabo razlog, da je odlaganje na deponijah nezaželena in zadnja možnost ravnanja

z odpadki. Koristni potencial odpadkov leži v njihovi energijski vrednosti, ki se lahko

izkoristi v termoenergetiki, in v surovinah, ki jih lahko pridobimo z recikliranjem.

V magistrskem delu se osredotočamo predvsem na ekonomsko-tehnične vidike priprave

odpadkov na koristno predelavo ter delno tudi na njihovo predelavo. Pomemben cilj je

poglobljena primerjava postopkov izločanja plastike iz mešanih odpadkov in krajša


- 2 -

primerjava snovne in energetske izrabe plastike. Za plastiko smo se odločili zaradi njene

razširjenosti in težav, ki jih lahko povzroča pri sežigu.

Magistrsko delo je osnovano na sledeči hipotezi:

Kljub večjim stroškom, ki jih povzroča izločanje umetnih mas, imata energetska in

snovna izraba odpadkov še vedno veliko prednosti, postopek pa je ekonomsko upravičen.

Osnovna hipoteza je razdeljena na parcialne hipoteze:

1. Izločanje plastike iz odpadkov poveča stroške njihove obdelave.

2. Dohodki iz energetske in snovne izrabe primernih odpadkov so enaki ali presegajo

odhodke njihove priprave.

3. Snovna in energetska izraba imata poleg ekonomskih še druge pomembne prednosti

pred odlaganjem na deponijah.

Iz hipoteze smo tvorili temeljne cilje, ki jih želimo doseči v okviru magistrskega dela, z

njihovo izpolnitvijo pa jo bomo lahko potrdili ali ovrgli. Zastavili smo si sledeče cilje:

analiza obstoječega stanja na področju odpadkov v Sloveniji in Evropski uniji,

analiza možnosti za snovno izrabo odpadkov,

analiza okoljskih vplivov zgorevanja plastike,

raziskava in opis možnih načinov izločanja plastike,

analiza stroškov, ki nastanejo z izločanjem plastike,

analiza prihodkov in ostalih prednosti energetske izrabe odpadkov.

V zadnjem cilju smo v primerjavo dodali še ekonomsko analizo snovne izrabe plastike

in jo primerjali z energetsko izrabo. Za zaključeno celoto tehnično-ekonomske analize

energetske in snovne izrabe odpadkov smo raziskali tudi vplive na okolje. To smo storili s

pomočjo analize življenjskega cikla LCA, ki ocenjuje postopke predelave odpadkov na

podlagi porabe naravnih virov.


- 3 -

1.2 Struktura dela in metode raziskovanja

Slika 1.1 grafično prikazuje strukturo in povezanost poglavij magistrskega dela. Na desni

strani slike so z modro barvo označena poglavja, na levi strani pa je z zeleno barvo označeno

pod kateri odsek magistrskega dela spadajo.

Slika 1.1: Struktura poglavij magistrskega dela

Poglavja, ki opisujejo trenutno stanje in teoretično podlago o odpadkih, se med seboj

prepletajo, čeprav vsako opisuje ožje področje. Pregled stanja obravnavane problematike se

nadaljuje s teoretičnim opisom načinov snovne in energetske izrabe odpadkov ter njihove

priprave. Na podlagi teoretičnih poglavij smo lahko zbrali in analizirali ekonomsko-tehnične

podatke o postopkih, ki se uporabljajo za izločanje plastike iz odpadkov. S pomočjo teh

podatkov smo v ekonomiki izločanja plastike primerjali ročno in avtomatsko izločanje,

rezultate pa smo navezali na ekonomiko snovne in energetske izrabe odpadkov. Dodali smo

še analizo življenjskega cikla, ki zaključuje analizo energetske in snovne izrabe odpadkov.


- 4 -

Poglavja 2‒6 so poglavja s teoretično vsebino in pregledom trenutnega stanja obravnavane

problematike, poglavja 7‒9 pa so poglavja z rezultati in analizami.

Za delo smo uporabljali metodo zbiranja in opisovanja podatkov za obravnavo

obstoječega stanja na področju odpadkov in teoretičnih osnov postopkov izrabe. Za še

podrobnejšo analizo količin nastalih odpadkov smo uporabili statistične metode, s pomočjo

katerih smo izračunali indekse rasti po posameznih letih. V ekonomiki postopkov sortiranja in

izrabe odpadkov smo uporabili analizo ter primerjavo stroškov in prihodkov posameznih

tehnoloških postopkov, ugotovitve pa smo predstavili s preglednicami in diagrami.

Vrednosti stroškov za preračun ekonomike smo želeli pridobiti od podjetij, vendar pa to

zaradi njihove želje po skrivanju poslovnih podatkov, ni bilo vedno mogoče. Pri podatkih, ki

smo jih črpali iz literature, smo poizkušali izbirati vire, ki navajajo najbolj aktualne

ugotovitve. Kjer zanesljivih podatkov nismo mogli pridobiti, smo uporabili določene

predpostavke, ki so opisane v vsebini (predvsem pri ekonomiki sežiga in reciklaže).


- 5 -

2 OBSTOJEČE STANJE NA PODROČJU RAVNANJA Z

ODPADKI V SLOVENIJI IN EU

Odpadki v Sloveniji so problem, ki se ga lotevamo sistematično na več nivojih. V skladu s

smernicami Evropske unije (EU) imata najvišjo prioriteto v hierarhiji ravnanja z odpadki

preprečevanje njihovega nastanka in njihova ponovna uporaba. Pri teh dveh nivojih praktično

ni vpliva na okolje, saj odpadki sploh ne nastanejo in jih ni potrebno predelovati. Naslednji

nivoji s padajočo prioriteto so reciklaža in kompostiranje, energija iz odpadkov ter odlaganje,

ki ima najnižjo prioriteto in ga je potrebno minimizirati, ima pa tudi največji vpliv na okolje

[24].

Slika 2.1: Hierarhija ravnanja z odpadki [24]

Področje odpadkov je pri nas urejeno z več medsebojno povezanimi dokumenti.

Najpomembnejši so Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), Strateške usmeritve Republike

Slovenije za ravnanje z odpadki, Nacionalni program varstva okolja (NPVO) ter razni

operativni programi in uredbe o varovanju okolja in ravnanju z odpadki npr. Uredba o

odpadkih. Te dokumente predpisuje in dopolnjuje Vlada RS v skladu z zakonodajo EU.

3. 2. 2012 je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike

Slovenije (ZVRS-F), s katerim se ukine prejšnje Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) [53].

Delovno področje, ki se nanaša na okolje, je prevzelo novonastalo Ministrstvo za kmetijstvo

Preprečevanje

Ponovna uporaba

Reciklaža, kompostiranje

Energija iz odpadkov

Odlaganje


- 6 -

in okolje (MKO) [53]. V okviru MKO deluje Agencija Republike Slovenije za okolje

(ARSO), ki v sodelovanju s Statističnim uradom Republike Slovenije (SURS) zbira in

analizira podatke s področja odpadkov.

2.1 Predelava in odstranjevanje odpadkov

Za predstavitev količin odpadkov in načinov ravnanja z njimi moramo spoznati nekatere

osnovne pojme in kategorije, ki jih uporablja ARSO. Tako bomo izluščili samo tiste podatke,

ki jih potrebujemo, brez odvečnih vrednosti, ki bi nam na koncu pokazale napačne količine

nastalih odpadkov.

ARSO ima na svojih spletnih straneh sledečo definicijo komunalnih odpadkov [17]:

»Komunalni odpadki so odpadki iz gospodinjstev in drugi odpadki, ki so po svoji naravi

in sestavi podobni gospodinjskim. Po Zakonu o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 39/06, 70/08-

ZVO-1B) se komunalni odpadki zbirajo in prevažajo v okviru obvezne občinske gospodarske

javne službe varstva okolja. Ravnanje z njimi določa Uredba o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS,

št. 34/08).«

Komunalni odpadki so torej mešani odpadki, ki jih proizvajajo gospodinjstva in

gospodarske družbe, vsebujejo pa lahko praktično vse vrste odpadkov npr. plastično

embalažo, ostanke hrane, steklo, kovine itd. Izjema so odpadki, ki se ločeno zbirajo na

ekoloških otokih, saj so že sortirani in jih je zato lažje in ceneje reciklirati, saj ni potrebno

naknadno ločevanje. Tudi nekatere gospodarske družbe ločujejo odpadke na podoben način,

npr. papir, plastiko, steklo itd.

SURS deli podatke o ravnanju z odpadki na dve kategorij: predelava in odstranjevanje.

Natančno definicijo obeh pojmov na svoji spletni strani navaja ARSO:

Predelava odpadkov je namenjena koristni uporabi odpadkov ali njihovih sestavin in

zajema predvsem ponovno uporabo, snovno, biološko predelavo in energetsko izrabo

odpadkov, pri čemer gre za uporabo odpadkov kot gorivo v kurilni napravi ali

industrijski peči ali uporabo odpadkov za pridobivanje goriva. Postopke predelave

odpadkov, določa priloga 5 Uredbe o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 34/08).

Sežiganje komunalnih in drugih odpadkov s termično obdelavo z namenom njihovega

odstranjevanja ni predelava odpadkov [33].


- 7 -

Odstranjevanje odpadkov je namenjeno končni oskrbi odpadkov, ki jih ni mogoče

predelati. Postopki odstranjevanja so predvsem obdelava odpadkov z biološkimi,

termičnimi ali kemično-fizikalnimi metodami, sežiganje in odlaganje odpadkov.

Postopki odstranjevanja odpadkov so določeni v prilogi 6 Uredbe o ravnanju z

odpadki (Ur. l. RS, št. 34/08) [33].

Predelava je torej okolju prijaznejši način ravnanja z odpadki, saj poskuša zmanjšati ali

izničiti vpliv odpadkov na okolje, medtem ko je odstranjevanje odpadkov zadnji korak v

hierarhiji ravnanja z odpadki. Uradni list RS št. 34 izdan leta 2008 na strani 3210 navaja

postopke predelave in odstranjevanja, ki se uporabljajo v praksi [32]. Predelava je npr.

recikliranje za pridobivanje kovin, regeneracija kislin ali baz, uporaba kot gorivo ipd.

Odstranjevanje je npr. odlaganje na ali v zemljo, vlivanje tekočin v naravne jame, izpuščanje

v morje, sežig ipd. Poudarimo tudi, da je sežig odpadkov samo z namenom zmanjšanja

njihovega volumna, brez drugih koristnih učinkov kategoriziran kot odstranjevanje odpadkov,

medtem ko je sežig z namenom uporabe odpadkov kot gorivo za pridobivanje termične

energije kategoriziran kot predelava odpadkov.

2.2 Količine odpadkov v Sloveniji

Količine odpadkov, ki nastanejo v Sloveniji, zbirata Statistični urad in Agencija za okolje

(SURS in ARSO). ARSO podatke analizira in razčleni za lažjo predstavitev, vse podatke pa

najdemo na spletnih straneh obeh organizacij.

Preglednica 2.1: Nastale količine komunalnih odpadkov v Sloveniji [16]

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

Nenevarni odpadki [tone] 872676 849877 878684 831921 843949 864159 882688 919805 909404 860393 717775

Nevarni odpadki [tone] 0 863 1145 906 1000 1461 2907 3024 3577 3484 4069

Skupaj 872676 850740 879829 832827 844949 865620 885595 922829 912981 863877 721844

Preglednica 2.2: Nastali odpadki v proizvodnih in storitvenih dejavnostih [16]

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

Nenevarni

odpadki [tone] 3067631 4011386 4618997 5872496 5127410 5712847 5953136 5960453 5764471 5637400 5692970

Nevarni

odpadki [tone] 67520 66780 67137 108882 126848 102476 103236 150915 95667 102624 134001

Skupaj 3135151 4078166 4686134 5981378 5254258 5815323 6056372 6111368 5860138 5790266 5826971

Un

iverza v

Marib

oru

– F

aku

lteta za strojn

ištvo

Mag

istrsko d

elo

- 8 -


- 9 -

Preglednica 2.1 prikazuje količine nastalih komunalnih odpadkov v Sloveniji po letih. V

letu 2010 opazimo padec količine. To je možno pripisati začetku obdobja gospodarskih težav

v Sloveniji, saj sta količina nastalih odpadkov in gospodarska rast delno povezani, pa tudi

uspešnemu sledenju strategije zmanjšanja količin nastalih odpadkov.

V preglednici 2.2 so zapisane količine odpadkov, ki so nastale iz gospodarskih

dejavnosti (storitve in proizvodnja). Že na prvi pogled vidimo, da so količine večje kot pri

komunalnih odpadkih, ki nastanejo v gospodinjstvih. Dobra lastnost odpadkov iz

gospodarstva je, da so v nekaterih primerih dobro sortirani in ločeni (steklo, papir, plastika,

...) in so zato še posebej primerni za predelavo.

Slika 2.2: Letne količine odpadkov v milijonih ton

Slika 2.2 prikazuje prejšnje podatke še v obliki grafa za lažjo predstavo. Na grobo lahko

ocenimo, da je odpadkov iz gospodarstva približno 5‒6 krat več kot komunalnih odpadkov iz

gospodinjstev, skupne količine pa se v zadnjih letih gibljejo med 6 in 7 milijonov ton nastalih

odpadkov letno.

ARSO in SURS zbirata tudi podatke o ravnanju z odpadki po letih. Razdeljeni so v več

kategorij in podkategorij: komunalni odpadki, odpadki iz proizvodnje in storitev ter nevarni

odpadki. Te kategorije so nato razdeljene na podkategorije za predelavo in odstranjevanje,

podatki pa so na voljo od leta 2002 do 2009. Za potrebe te naloge so dovolj seštevki podatkov

s spletne strani ARSO, predstavljeni v preglednici 2.3 ter razdelani v grafični obliki na sliki

2.3.

0

1

2

3

4

5

6

7

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

Skupaj komunalni odpadki Skupaj proizvodnja in storitve Skupno odpadkov


- 10 -

Preglednica 2.3: Skupne količine predelanih in odstranjenih odpadkov [31]

2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Reciklaža

[1000 t] 579,6 642,6 1271,6 2336,3 2883 3452,8 3966,7 3254,4

Uporaba kot gorivo

[1000 t] 321,8 341,1 400,3 379,7 354,3 296,5 313,8 279,9

Drugi načini

predelave [1000 t] 1671,1 1884,8 1955,1 691,4 320,1 345,2 678,1 1004,2

Skupaj predelava [1000 t] 2572,5 2868,5 3627 3407,4 3557,4 4094,5 4958,6 4538,5 Sežig odpadkov

[1000 t] 68,8 35,2 117,4 34,2 102,6 10,6 15,7 53,7

Odlaganje odpadkov

[1000 t] 992,4 977,2 1373,6 2063,1 2022,4 2361,5 1870,7 1270,6

Drugi načini

odstranitve [1000 t] 903,8 1073 0 2,2 0 255,4 2,8 324,2

Skupaj odstranjevanje [1000 t] 1965 2085,4 1491 2099,5 2125 2627,5 1889,2 1648,5

Slika 2.3: Grafični prikaz količine predelanih in odstranjenih odpadkov

Na sliki 2.3 so količine predstavljene v odstotkih. Vidimo, da se povečuje količina

reciklaže in splošno predelave odpadkov (modra barva), kar je v skladu s strateškimi

smernicami ravnanja z odpadki. V teh podatkih niso upoštevani odpadki, ki se izvozijo v

druge države, zato pride do razlik med seštevki iz preglednice 2.3 in preglednicah 2.1 ter 2.2.

Glede na skupno količino predelanih in odstranjenih odpadkov, se jih za gorivo uporabi vedno

manj: od 7,8 % v letu 2004 do 4,5 % v letu 2009. Razveseljiv je podatek, da se je količina

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Reciklaža

Uporaba odpadkovkot gorivo

Drugi načinipredelave

Sežig odpadkov

Odlaganje odpadkov

Drugi načiniodstranitve


- 11 -

odloženih odpadkov znižala iz 37,5 % v letu 2005 do 20,5 % v 2009, skupno pa je bilo istega

leta odstranjenih približno 27 % vseh odpadkov.

Količine odpadne embalaže v Sloveniji smo podrobneje obravnavali v 4. poglavju.

2.2.1 Statistična obravnava količin nastalih odpadkov

Enostavna statistična analiza nam pomaga ugotoviti ali količine odpadkov v Sloveniji padajo

ali rastejo. Preglednica 2.4 prikazuje skupne količine nastalih odpadkov po letih, ki smo jih

dobili s seštetjem količin iz preglednic 2.1 in 2.2. Na podlagi teh podatkov smo izračunali

nekaj statističnih indeksov.

Preglednica 2.4: Indeksi in stopnja rasti količin odpadkov

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

t 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Skupaj

odpadkov 4007827 4928906 5565963 6814205 6099207 6680943 6941967 7034197 6773119 6654143 6548815

It/2003 72,01 88,55 100 122,43 109,58 120,03 124,72 126,38 121,69 119,55 117,66

It/2008 56,98 70,07 79,13 96,87 86,71 94,98 98,69 100 96,29 94,6 93,1

St

22,98 12,92 22,43 -10,49 9,54 3,91 1,33 -3,71 -1,76 -1,58

Indekse s stalno osnovo smo računali z enačbo [42]:

(2.1)

- poljuben člen v vrsti

- člen, izbran za osnovo

Stopnjo rasti smo računali z enačbo [42]:

(

) (2.2)

- verižni indeks

Za računanje indeksov s stalno osnovo smo si izbrali leti 2003 in 2008. Leto 2003 smo

izbrali zato, ker je to bilo zadnje leto, ko je Slovenija bila vseh 12 mesecev izven EU (vstop 1.


- 12 -

maja 2004). Iz vrstice It/2003 v preglednici 2.4 vidimo, da se Slovenija še ni vrnila na nastale

količine odpadkov iz časa pred vstopom v EU. Leto 2008 smo izbrali, ker je takrat nastala

največja količina odpadkov izmed let, za katera imamo podatke. V vrstici It/2008 vidimo, da se

je količina odpadkov od leta 2001 skoraj podvojila, v zadnjih letih pa počasi spet pada. Tudi

stopnja rasti v vrstici St nam kaže, da imamo od leta 2009 trend padanja količin odpadkov.

S pomočjo danih podatkov lahko izračunamo tudi linearno funkcijo trenda. Uporabimo

sledeče enačbe [42]:

(2.3)

∑

∑

(2.4)

(2.5)

Enačba 2.3 prikazuje linearno funkcijo trenda, z enačbama 2.4 in 2.5 pa smo računali

koeficiente, kjer so s črko t označene zaporedne številke let (1 ... 11), Y pa označuje količine

odpadkov posameznih let. Če upoštevamo vsa leta dobimo sledečo linearno funkcijo:

(2.6)

Če upoštevamo količine odpadkov od vključno leta 2004, dobimo nekoliko drugačno

linearno funkcijo trenda:

(2.7)

Če obe funkciji predstavimo na grafu, vidimo, da trend od leta 2004 narašča počasneje

kot trend, ki vključuje vsa leta, kar pomeni, da se je rast količine odpadkov v zadnjih letih

zmanjšala oz. se je stabilizirala.


- 13 -

Slika 2.4: Linearni funkciji trendov

Grafa na sliki 2.4 seveda ne prikazujeta realnega stanja količin odpadkov v Sloveniji,

saj bi čez nekaj let dobili nerealno velike količine odpadkov. Bi pa bile funkcije trenda

uporabne, če bi jih primerjali z drugimi funkcijami za druge podatke npr. funkcija BDP. Tako

bi takoj ugotovili, če obstaja korelacija med količinami odpadkov in gospodarskimi

razmerami, vendar bi to lahko ugotovili tudi s korelacijsko in regresijsko analizo.

3.000.000

3.500.000

4.000.000

4.500.000

5.000.000

5.500.000

6.000.000

6.500.000

7.000.000

7.500.000

8.000.000

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Za obdobje od 2001 do 2011 Za obdobje od 2004 do 2011


- 14 -

2.3 Sestava odpadkov

Sestava odpadkov je preveč raznolika, da bi lahko zapisali univerzalne deleže določenih

sestavin. Različna literatura navaja različne lastnosti, vrednosti pa so odvisne tudi od države iz

katere izhajajo podatki. Preglednica 2.5 kaže masne deleže sestavin odpadkov, ki jih najdemo

v slovenski literaturi.

Preglednica 2.5: Masni delež in delež vlage v komunalnih odpadkih [24]

Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki 2013 vsebuje deleže materialov v

mešanih komunalnih odpadkih na podlagi poročanja družb in sortirne analize odpadkov.

Posebej je poudarjeno, da se deleži spreminjajo po statističnih regijah Slovenije. Podatki so

podani v preglednici 2.6 [25].

Sestavina Masni delež [%] Masni delež vlage [%]

Ostanki hrane 6‒26 70

Papir 15‒45 6

Lepenka 3‒15 5

Plastika 2‒8 2

Tekstil 0‒4 10

Guma 0‒2 2

Usnje 0‒2 10

Vrtno grmičevje 0‒20 60

Les 1‒4 20

Steklo 4‒16 2

Konzerve 2‒8 3

Železove spojine 1‒4 3

Barvne kovine 0‒1 2

Prah, pepel, itd. 0‒10 8


- 15 -

Preglednica 2.6: Deleži frakcij na podlagi sortirne analize [25]

Frakcije v mešanih komunalnih odpadkih Delež [%]

Papir 14,41

Kuhinjski odpadki 16,54

Plastika 21,63

Steklo 16,39

Kovine 4,00

Tekstil 4,00

Kompozitni materiali 14,00

Les 2,12

Olja 0,05

Nebiorazgradljivi in negorljivi odpadki 5,85

Nevarni odpadki 1,00

Podatki prikazani v preglednici 2.6 ne upoštevajo odpadkov, ki jih ne zberejo izvajalci

javne službe. Operativni program ob upoštevanju tudi teh količin ocenjuje delež plastike v

odpadkih na 15 % [25]. Kot vidimo se deleži plastike razlikujejo po literaturi.

Dejstvo je, da se bodo v prihodnosti ti deleži sestavin odpada spreminjali, saj vedno več

odpadkov po strategiji EU zberemo ločeno. Tako se ločeno zbirajo npr. biološki odpadki,

embalaža, steklo, papir itd. Sestava odpadkov je odvisna tudi od navad ljudi, ki se s časom

spreminjajo. Poznavanje strukture odpadkov je pomembno pri koristni predelavi čim večjega

deleža nastalih odpadkov. Več o vplivu sestave odpadkov na energetsko in snovno izrabo je

zapisano v naslednjih poglavjih.


- 16 -

3 STRATEŠKE USMERITVE SLOVENIJE IN EU NA

PODROČJU RAVNANJA Z ODPADKI

Strateške usmeritve RS za ravnanje z odpadki temeljijo na smernicah Evropske unije, zato je

pomembno, da spoznamo, kako se EU spopada s problemom odpadkov.

Pristop EU temelji na treh načelih [50]:

1. Preprečevanje odpadkov: To je ključno načelo v katerikoli strategiji za ravnanje z

odpadki. Če lahko zmanjšamo količino nastalih odpadkov in navzočnost nevarnih

snovi v izdelkih, bo postalo odstranjevanje odpadkov enostavnejše. Preprečevanje

odpadkov je močno povezano z izboljševanjem proizvodnih postopkov in vplivanjem

na potrošnike, da le-ti zahtevajo bolj ekološke izdelke in manj embalaže.

2. Recikliranje in ponovna uporaba: Če odpadkov ne moremo preprečiti, moramo čim

več materialov vrniti v uporabo, najbolje z recikliranjem. Evropska komisija je

definirala več specifičnih »tokov odpadkov«, ki imajo visoko prioriteto v okviru

zmanjšanja splošnega vpliva na okolje. Ti tokovi vključujejo embalažo, vozila na

koncu življenjske dobe, baterije, električni in elektronski odpadki. Direktive EU

zahtevajo od članic uvedbo zakonodaje za zbiranje, ponovno uporabo, reciklažo in

odlaganje teh tokov odpadkov. Več držav članic EU že uspeva reciklirati preko 50 %

odpadne embalaže.

3. Izboljšanje končnega odlaganja in nadzora: Kjer je to možno, je treba odpadke, ki jih

ni mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati, varno sežgati, saj naj bo odlaganje na

deponije zadnja možnost. Obe omenjeni možnosti potrebujejo natančen nadzor zaradi

njunega možnega povzročanja velike okoljske škode. EU ima v veljavi direktive, ki

zapovedujejo strog nadzor nad deponijami, prepovedujejo odlaganje nekaterih vrst

odpadkov (npr. uporabljene pnevmatike) in določajo cilje za zmanjšanje odlaganja

biorazgradljivega odpada. Prav tako obstajajo direktive, ki postavljajo stroge omejitve

za emisije iz sežigalnic odpadkov. Cilj EU je znižanje izpustov dioksinov in kislih

plinov kot so npr. dušikovi (NOx) in žveplovi (SO2) oksidi ter vodikovi kloridi (HCl),

ki so škodljivi za človeka.

Če opisana načela navežemo na 2. poglavje, lahko potrdimo, da je najvišja prioriteta

preprečevanje odpadkov, odlaganju pa se moramo čim bolj izogibati. Cilj EU je do sedaj bilo


- 17 -

zmanjšanje oz. ustavitev rasti količine nastalih odpadkov, v prihodnjih letih pa se bo začelo

delati na postopnem zmanjševanju nastalih količin s pomočjo vedno bolj stroge zakonodaje.

Na podlagi evropskih ciljev za ravnanje odpadkov, so v Strategiji RS definirani

naslednji temeljni cilji in načela za ravnanje z odpadki [38]:

reševanje problematike odpadkov na izvoru,

načelo preventive,

ločen zajem snovnih tokov odpadkov,

načelo vračanja naravi,

racionalnost mreže objektov in naprav,

racionalnost gospodarjenja s prostorom ter varovanje naravne in kulturne dediščine,

inertizacija odloženih odpadkov ter saniranje neurejenih odlagališč in starih bremen.

Kadar se ne moremo izogniti odstranjevanju odpadkov, je pomembno, da čim bolj

zmanjšamo njihov volumen, saj tako podaljšamo življenjsko dobo deponij. V Sloveniji je to

še posebej pomembno zaradi omejenih površin namenjenih za deponije, kar je posledica

geografske majhnosti države. Iz strategije se to vidi v zadnjih dveh načelih. Postopek, ki

najbolj zniža volumen odpadkov, je sežig [38], bolj podrobno pa področje sežiga v Sloveniji

ureja Uredba o sežigalnicah.

V Strategiji je zapisano tudi, v katerih primerih je spodbujanje toplotne obdelave

odpadkov racionalno [38]:

»Spodbujanje toplotne obdelave in izrabe energetske vrednosti odpadkov ter toplotne

imobilizacije škodljivih primesi v odpadkih je smiselno zlasti v slovenskih podjetjih, ki imajo

znanje in obvladujejo v svetu priznane tehnologije ter so za ravnanje z odpadki razvila

tehnologije, ki so okoljevarstveno in ekonomsko konkurenčne tudi v najrazvitejših evropskih

državah.«

To se kaže v uporabi alternativnih goriv pripravljenih iz odpadkov v velikih kurilnih

napravah, ki jih imajo npr. cementarne in toplarne v Sloveniji.

Zadnja strategija za ravnanje z odpadki v Sloveniji je bila izdana leta 1996, od vstopa v

EU pa se Slovenija ravna po strateških smernicah, ki jih določa Unija. Na podlagi tega se

redno dopolnjujejo in zaostrujejo uredbe o ravnanju z odpadki.

Strategija obravnava odpadke tudi kot gospodarsko prvino. To pomeni, da odpadki v

primeru toplotne in energetske izrabe postanejo surovina (obravnavani kot obnovljiv vir


- 18 -

energije!), s tem pa tržno blago, ki ima lahko pozitivne ekonomske posledice za uporabnika.

Strategija prav tako poudarja, da cene surovin iz odpadkov niso nikjer v Evropi v celoti

prepuščene tržnim zakonitostim, saj so odvisne od družbeno zastavljenih ciljev [38].

Če se navežemo na podatke v poglavju 2.2 vidimo, da Slovenija več ali manj uspešno

izpolnjuje cilj zmanjševanja količin nastalih odpadkov. Vprašanje pa ostaja ali je to zaradi

gospodarskih težav ali dejansko uspešne implementacije strategije. To se bo pokazalo šele čez

nekaj let.

Najpomembnejše smernice za prihodnje ravnanja z odpadno embalažo so zapisane v

operativnem planu za ravnanje s komunalnimi odpadki, ki ga podrobneje analiziramo v

naslednjem poglavju.


- 19 -

4 RAVNANJE Z ODPADNO EMBALAŽO IN ODPADNO

PLASTIČNO EMBALAŽO V SLOVENIJI

Do konca leta 2012 je bil najpomembnejši zakonski predpis na področju embalaže v Sloveniji

Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uredba ima več členov v povezavi z

reciklažo in energetsko izrabo odpadkov, ki jih je smiselno povzeti. Iz vidika odločanja med

energetsko izrabo ali reciklažo odpadne embalaže je pomemben 21. člen (2. odst.), ki

zapoveduje, da imajo ponovna uporaba in reciklaža prednosti pred energetsko izrabo

embalaže, če to ob razumno višjih stroških omogočajo dostopne tehnologije. To pomeni, da je

iz vidika zakonodaje vseeno, če ima energetska izraba manjše stroške in bi bila prvi izbor za

poslovni subjekt. Ponovna uporaba in reciklaža vrneta surovine nazaj v obtok in imata zato

višjo prioriteto dokler niso doseženi okoljski cilji. Ta člen zakonodaje je dober primer

navzkrižja med zakonodajo in gospodarskimi interesi, kjer imamo na eni strani skrb za okolje

in trajnostni razvoj, na drugi strani pa željo po čim manjših stroških in čim večjih dobičkih

zasebnih gospodarskih družb. Vprašanje ostaja, kako so definirani razumno višji stroški.

Energetska izraba namesto reciklaže je dovoljena le v primeru, če je embalaža zaradi

okoljskih razlogov ter razmerja stroškov in koristi primernejša za energetsko izrabo kot za

reciklažo. To pomeni, da je energetska izraba sprejemljiva, če ima večje okoljske pa tudi

ekonomske koristi kot reciklaža. Predpogoj je, da so na območju zbiranja in predelave

odpadne embalaže že izpolnjeni okoljski cilji v skladu s to uredbo [47].

Naslednji člen uredbe (22.) opredeljuje kvantitativne cilje, ki jih je treba doseči s

predelavo embalaže. Predelavo embalaže, vključno z energetsko izrabo, je treba zagotoviti za

najmanj 60 % celotne mase embalaže. Reciklirati je treba med 55 % in 80 % celotne mase

embalaže. Opredeljeni so tudi cilji za posamezne vrste embalaže. V Sloveniji je cilj reciklirati

najmanj 22,5 % vse odpadne plastične embalaže, upošteva pa se samo material, ki se povrne v

plastike, ne pa tudi material, ki se uporabi kako drugače (npr. primesi k betonu). V 56. členu

je določeno, da je bilo treba te cilje doseči do 31. 12. 2012 [47].


- 20 -

4.1 Življenjski cikel odpadne embalaže v Sloveniji

Slika 4.1: Življenjski cikel odpadne embalaže v Sloveniji

Embalaža nastane v podjetju, ki svoje izdelke pakira v embalažo. Takšno podjetje se imenuje

embaler. Drugi način nastanka embalaže v Sloveniji je preko uvoznika, ki uvaža izdelke, ki so

že v embalaži. Da se lahko embaliran izdelek prodaja, mora embaler trgovcu zagotoviti

prevzem odpadne embalaže (OE) po končani življenjski dobi. Trgovci embalirane izdelke

prodajajo potrošnikom, ki nato plačujejo javno službo za zbiranje komunalnih odpadkov. To

se običajno izvaja »od vrat do vrat« ali s pomočjo kontejnerjev za ločeno zbiranje embalaže

(papir, steklo, ...). Javna služba mora brezplačno predati vso odpadno embalažo družbi za

ravnanje z odpadno embalažo (DROE).

Če embaler oz. uvoznik embaliranih izdelkov noče sam zagotavljati prevzema odpadne

embalaže, sklene z DROE pogodbo o prenosu obveznosti ravnanja z odpadno embalažo.

Strošek ravnanja z OE se pokrije iz plačevanja posebne tarife, ki jo plačujejo embalerji

družbam za ravnanje z embalažo. Ta tarifa se imenuje embalažnina.


- 21 -

Embalažnina je definirana kot [15]:

» ... strošek storitve prevzemanja, zbiranja, reciklaže in predelave odpadne embalaže v skladu

z zahtevami in v obsegu kot ga predpisuje zakonodaja. Višina stroškov je odvisna od

predpisanega deleža za predelavo po posameznih materialih, mesta nastanka ali mesta

prevzema posamezne vrste embalaže, možnosti čistosti prevzete embalaže ter gibanja cen na

trgu sekundarnih surovin.«

DROE so zakonsko zavezane, da zagotavljajo čim višji odstotek recikliranja in čim

manj odlaganja. Reciklirana embalaža se lahko vrne nazaj k embalerju, če ta za pakiranje

izdelkov uporablja tudi reciklirano embalažo. Ustrezno embalažo lahko predelamo tudi v

trdno gorivo, ki je primerno za energetsko izrabo. Za takšno predelavo je še posebej primerna

plastična embalaža, saj ima plastika visoko kurilno vrednost v primerjavi z ostalimi

odpadnimi frakcijami. Več o energetski izrabi plastike je zapisano v 6. poglavju.

Življenjski cikel odpadne embalaže je v Sloveniji vsaj delno zaprt, saj se del inputov

vrne k začetnemu koraku pakiranja. V več korakih se izrablja tudi energija pridobljena iz

končnih produktov. Z idealno embalažo bi se lahko popolnoma izognili odlaganju na

deponijah, vendar pa v praksi to še ni mogoče.

4.2 Problematika ugotavljanja količin predelane odpadne embalaže

Marca 2013 je bil izdan nov operativni plan ravnanja s komunalnimi odpadki, ki natančneje

opredeljuje nadaljnje cilje in sredstva za njihovo dosego do leta 2020, v skladu z aktualnimi

direktivami EU. V planu so navedene tudi količine in deleži predelanih odpadkov iz leta

2011. Preglednica 4.1 prikazuje količine povzete iz operativnega plana. Če se osredotočimo

na plastične odpadke, vidimo, da bomo morali do leta 2020 podvojiti delež ločeno zbrane

plastike za reciklažo. S preračunom lahko ugotovimo, da je leta 2011 nastalo 127.266 ton

odpadne plastike, leta 2020 pa bo nastalo 135.453 ton.


- 22 -

Preglednica 4.1: Cilji recikliranja in priprave na ponovno uporabo komun. odpadkov [25]

Ločeno zbrani

odpadki za

recikliranje

Ciljne količine ločeno

zbranih odpadkov za

recikliranje

Ciljne količine ločeno

zbranih odpadkov za

recikliranje

2011 2020, najmanjši obseg 2020, izvedljivi obseg

Vrsta

odpadkov [%] [t] [%] [t] [%] [t]

Odpadki

papir 69,3 141.676 82,0 173.497 82,0 173.497

Kuhinjski

odpadki 59,1 103.919 58,7 109.230 74,2 138.041

Odpadna

plastika 26,6 33.853 52,3 70.842 52,3 70.842

Odpadno

steklo 32,9 34.946 81,6 91.947 81,6 91.947

Odpadne

kovine 51,2 10.995 87,9 19.833 87,9 19.833

Ministrstvo, pristojno za okolje, zahteva od prevzemnikov embalaže tudi natančno

vodenje evidenc količin skozi leta. Podjetja, ki zagotavljajo prevzem in pravilno ravnanje z

odpadno embalažo so Slopak d. o. o., Interseroh d. o. o. in Surovina d. o. o. Prvi dve podjetji

imata sedež v Ljubljani, podjetje Surovina d. o. o. pa v Mariboru. Količine embalaže, za

katere zagotavljajo prevzemanje in ravnanje, so podane v preglednici 4.2. Vidimo, da se delež

prevzete embalaže zmanjšuje za podjetje Slopak, povečuje pa za ostala podjetja.

Preglednica 4.2: Nastale količine embalaže po letih [24]

Podjetje 2008 [%] 2008 [t] 2009 [%] 2009 [t] 2010 [%] 2010 [t]

Slopak 82,92 185.505 76,11 157.553 66,82 133.906

Interseroh 12,40 27.748 17,13 35.453 24,55 49.193

Surovina 0,00 0 0,58 1.200 5,26 10.535

Ni vključena v sistem družb 4,68 10.461 6,18 12.788 3,38 6.779

Skupaj dano na trg 100,00 223.714 100,00 206.994 100,00 200.413

V operativnem planu so podani podatki nastale embalaže tudi za leto 2011. Prevzemniki

so ministrstvu poročali, da so skupno zagotavljali prevzem za 200.010 ton odpadne embalaže,

od tega 43.229 ton plastike. Vrednosti v preglednici 4.2 niso količine, ki so jih družbe za


- 23 -

ravnanje z odpadno embalažo (DROE) dejansko prevzele, ampak količine, ki so bile dane na

tržišče in za katere se je zagotavljal prevzem. Dejanske količine prevzete embalaže so

navedene v letnih poročilih posameznih družb, vendar je dostop do teh poročil omejen.

Preglednica 4.3 prikazuje razčlenitev nekaterih količin iz letnih poročil podjetij Slopak d. o. o.

in Interseroh d. o. o.

Preglednica 4.3: Količine prevzete embalaže v podjetjih [20, 36]

Podjetje Slopak d. o. o.,

leto 2009

Interseroh d. o. o.,

leto 2009

Interseroh d. o. o.,

leto 2010

Skupno zagotavljanje [t] 157.553 35.453 48.868

Skupni prevzem [t] 97.375 20.242 34.845

Od tega plastika [t] 35.598 3.392 3.315

Družba Interseroh d. o. o. ima v svojem letnem poročilu za leto 2010 razčlenjene

količine še glede na način ravnanja. Skupno so predelali 33.617 ton odpadne embalaže, od

tega 29.222 ton snovne predelave in 4.265 energetske izrabe. Manjše količine so šle v

ponovno uporabo, sežig ali druge načine odstranjevanja in predelave [20].

Družba Slopak v svojem letnem poročilu za leto 2009 navaja, da so reciklirali 84.864

ton in energetsko izrabili 7.079 ton embalaže [36].

Vodenje evidenc in določanja deležev med družbami za ravnanje z embalažo

predstavlja velik problem. Natančna letna poročila družb so v večini primerov zaprta za

javnost. Težave nastajajo tudi zaradi metodologije poročanja in zbiranja podatkov pristojnega

ministrstva. Problematika načina in deleža prevzemanja embalaže med družbami in vodenje

statistike je tudi tematika številnih strokovnih posvetov in pravnih sporov.

4.3 Predlogi za izboljšanje sistema ravnanja z odpadno embalažo

Družbe ravnajo z dvema vrstama odpadne embalaže: prva je komunalni odpadek (KOE),

druga pa embalaža, ki ni komunalni odpadek (NKOE). Definicijo obeh vrst embalaže

najdemo v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo [47]:

»Odpadna embalaža, ki je komunalni odpadek, je odpadna prodajna embalaža, ki

nastaja kot odpadek v gospodinjstvu, ali kot po naravi nastanka in sestavi gospodinjskim

odpadkom podoben odpadek iz industrije ali obrti, storitvene ali druge dejavnosti. Odpadek,


- 24 -

ki nastaja zunaj gospodinjstev, je po naravi nastanka podoben gospodinjskim odpadkom, če je

povzročitelj odpadkov fizična oseba, odpadek pa ne nastaja zaradi opravljanja njene

dejavnosti.

Odpadna embalaža, ki ni komunalni odpadek, je odpadna prodajna, skupinska ali

transportna embalaža, ki nastaja kot odpadek pri opravljanju proizvodne, trgovinske in

storitvene dejavnosti ter pri izvajanju del v kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu, prometu in v

drugih dejavnostih.«

Embalaža, ki je komunalni odpadek, torej nastaja v gospodinjstvih oz. je podobna

gospodinjskim odpadkom npr. jogurtovi lončki. Embalaža, ki ni komunalni odpadek, nastaja

v podjetjih kot posledica njihove dejavnosti npr. folije za skupinsko pakiranje.

Dejanski deleži embalaže, dane na trg, se razlikujejo od deležev, ki jih prevzemajo in

poročajo DROE. Družbe imajo podpisane pogodbe z različnimi podjetji, ki se razlikujejo po

vrsti embalaže. Nekatera podjetja dajejo na trg zelo »čisto« embalažo (NKOE), ki se

enostavno reciklira, druga pa celo vrsto različne kompleksne embalaže, ki zahteva več

predelave za koristno uporabo (KOE). Problem nastane, ko morajo vse DROE prevzemati iste

mešane odpadke. Tako lahko družba prevzema drugačne odpadke, kot pa je določeno v

pogodbi o prenosu obveznosti z embalerjem. Takšen sistem povzroča tudi to, da podjetja, ki

proizvajajo OE, ki ni komunalni odpadek v sistemu ravnanja z embalažo »sofinancirajo«

ravnanje embalaže, ki je komunalni odpadek in jo proizvajajo večja podjetja. [22].

DROE so na robu finančne vzdržnosti, javne zbiralce odpadkov pa obtožujejo, da

nekatere surovine prodajo preko sistema. To lahko pomeni, da javni zbiralec komunalnih

odpadkov proda odpadne surovine z visoko denarno vrednostjo neposredno porabniku mimo

sistema ravnanja z embalažo, družbi pa odda manj kakovostne odpadke, iz katerih družba

dobi minimalne prihodke [14].

Družba Interseroh d. o. o. vse od ustanovitve leta 2004 opozarja na nepravilnosti pri

prevzemanju OE. Priporočajo, da se deleži prevzemanja embalaže dodelijo z upravno

odločbo, osnova za izračun pa naj bodo samo odpadki, ki jih lahko proizvedejo gospodinjstva.

Podjetje je dobilo že več različnih sodb v povezavi s prevzemanjem embalaže, trdijo pa tudi,

da so v letih 2009 in 2010, zaradi prevelikih količin prevzete embalaže, utrpeli poslovno

škodo v višini 3,3 milijonov evrov [22].

Dodatno težavo predstavlja količinska omejitev, pod katero embalerjem ni potrebno

plačevati embalažnine. Podjetje je dolžno embalažnino plačati samo, če letno na trg odda več


- 25 -

kot 15 ton embalaže. S tem na trgu nastane ogromno odpadne embalaže manjših podjetij, za

katero niso plačani stroški prevzema in ravnanja.

Družba Interseroh d. o. o. predlaga naslednje spremembe sistema ravnanja z odpadno

embalažo [22]:

izračun deležev samo na podlagi embalaže, ki je komunalni odpadek (po frakcijah),

določanje deležev prevzemanja na podlagi upravne odločbe, z medletno izravnavo

količin,

določitev minimalnih pogojev kvalitete prevzetih odpadkov, ki jih zbirajo javne službe

(nečistoče, minimalne količine, način priprave),

preprečevanje ustanavljanja špekulativnih DROE, z določitvijo minimalnega

ustanovnega kapitala.

Dodali bi lahko še znižanje količinske omejitve odpadne embalaže, nad katero je treba

plačevati embalažnino. Tako bi se v sistem ravnanja z odpadno embalažo zlilo nekoliko več

denarnih sredstev, lahko pa bi se izboljšalo tudi ugotavljanje količin in sestave odpadne

embalaže v Sloveniji.

Naloga zakonodajalca oz. v našem primeru pristojnega ministrstva je, da omogoča

zakonsko podlago za učinkovit sistem ravnanja z odpadki in odpadno embalažo. V novi

Uredbi za ravnanje z odpadno embalažo bo treba upoštevati predloge gospodarstva, v kolikor

želimo izpolnjevati in presegati okoljske cilje.


- 26 -

5 SNOVNA IZRABA ODPADKOV

Snovna izraba odpadkov je uporaba snovi, ki sestavlja odpadke, kot surovino za nadaljnjo

uporabo, npr. za proizvodnjo izdelkov. Z eno besedo je to recikliranje. Reciklaža je najbolj

okolju prijazna predelava odpadkov, kadar odpadki niso neposredno ponovno uporabni in s

strani EU in drugih institucij tudi najbolj spodbujana oblika predelave. Reciklaža je skladna

tudi s ciljem trajnostne rabe naravnih virov, ki je zapisan v Zakonu o varstvu okolja [54].

Ponovna uporaba odpadnih materialov pa se ne začne na odlagališču, ampak že v fazi

načrtovanja izdelka. Podjetja so zakonsko in ekonomsko prisiljena k uporabi snovi, ki so že

reciklirane ali pa jih je možno enostavno reciklirati in ponovno uporabiti.

Pri recikliranju se srečamo s številnimi problemi, ki otežujejo snovno izrabo odpadnih

materialov. Najpogostejši problemi so [9]:

prepoznavanje in razvrščanje nekaterih vrst materialov,

legirani in visoko legirani kovinski materiali se slabše reciklirajo od čistih kovin,

polimerne mešanice otežujejo recikliranje,

novi kompozitni materiali se težko ločujejo na komponente iz katerih so sestavljeni,

npr. polimeri ojačeni s steklenimi vlakni,

ločitev premazov od osnovnega materiala otežuje recikliranje. Posebna pozornost se

namenja ločevanju kositrnih premazov (bela pločevina), bakra in plemenitih kovin

(električni kontakti).

Recikliranje materialov zahteva številne organizacijske in tehnološke procese, zato ni

vedno izvedljivo. Upoštevati moramo več kriterijev, s pomočjo katerih lahko ocenimo za

kako zapleten proces bo šlo pri recikliranju določenega materiala. Najpogostejši kriteriji za

sposobnost recikliranja materialov so [9]:

zapletenost zbiranja,

tehnološka zapletenost ločevanja od ostalih materialov,

prenašanje s podobnimi materiali v fazi taljenja, drobljenja in mešanja,

tehnološka zapletenost in stroški (vključno z energijo) ponovnega oblikovanja v

reciklirane polproizvode,

količina proizvedenih nevarnih snovi in plinov pri recikliranju,

kemijska sestava in lastnosti recikliranega polproizvoda v primerjavi s primarno

proizvedenim.


- 27 -

V kolikor je recikliranje tehnološko in ekonomsko izvedljivo, moramo zagotoviti še

dovolj velike količine zbranega odpadnega materiala in odkup recikliranega materiala, da

postane recikliranje tudi ekonomsko upravičeno. Načeloma velja, da so večji in zmogljivejši

sistemi bolj stroškovno učinkoviti, vendar pa nastane težava pri zagotavljanju zadostnih

količin odpadnih materialov za reciklažo. To je še posebej problematično, kadar določena

regija nima jasno zastavljene strategije in organizacije dela z odpadki.

5.1 Recikliranje plastike

Umetne mase (plastiko) delimo na termoplaste, duroplaste in elastomere. Njihove lastnosti se

razlikujejo, s tem pa tudi primernost za reciklažo. Duroplasti in elastomeri niso primerni za

reciklažo, saj se vezi med njihovimi monomernimi molekulami ne razdružijo pri višjih

temperaturah, kot se to zgodi pri termoplastih. To pomeni, da se pri določeni temperaturi

termoplasti stalijo, duroplasti in elastomeri pa samo zoglenijo in tako v večini primerov

postanejo neprimerni za kakršnokoli nadaljnjo uporabo. Preglednica 5.1 prikazuje nekatere

lastnosti umetnih mas in najpogostejše predstavnike.

Preglednica 5.1: Delitev in lastnosti umetnih mas [1, 23]

Delitev Lastnosti Primeri

Termoplastične

mase

Pri zvišani temperaturi se zmehčajo in

talijo. Topne v nekaterih razredčilih.

Polietilen (PE), polipropilen

(PP), polivinil klorid (PVC),

polistiren (PS), ...

Duroplastične

mase

Trdota se do kemijskega razpada s

temperaturo malo spreminja. Niso topne v

topilih.

Aminoplasti, fenoplasti,

epoksidi, silikoni, ...

Elastomeri So elastični v večjem temperaturnem

območju, raztegnejo se ob majhnih silah,

in se vrnejo v prvotni položaj.

Neopren, silikonska guma, ...

Osnovni postopki, vključeni v reciklažo plastike, so podobni kot za recikliranje drugih

materialov in vključujejo [5]:

zbiranje in sortiranje,

razstavljanje, čiščenje, mletje in ekstrudiranje,

prodajo recikliranih surovin.


- 28 -

Pri reciklaži plastičnih mas moramo upoštevati, da se z vsakim taljenjem poslabšajo

njihove mehanske lastnosti in jih je zato težje ponovno oblikovati oz. so izdelki slabše

kvalitete. Da se temu izognemo, dodajamo recikliranim taljenim masam tudi delež svežega

granulata, tj. čiste surovine za plastiko, ki še ni bila reciklirana. Pri tem moramo paziti, da

med seboj ne mešamo polimerov, ki niso kompatibilni oz. se slabo mešajo.

Preglednica 5.2: Mešalne sposobnosti umetnih mas [23]

PS SAN ABS PA PC PMMA PVC PP LDPE HDPE PBT

PS

SAN 6

ABS 6 1

PA 5 6 6

PC 6 2 2 6

PMMA 4 1 1 6 1

PVC 6 2 3 6 5 1

PP 6 6 6 6 6 6 6

LDPE 6 6 6 6 6 6 6 6

HDPE 6 6 6 6 6 6 6 6 1

PBT 6 6 5 5 1 6 6 6 6 6

PET 5 5 5 5 1 6 6 6 6 6 6

Preglednica 5.2 prikazuje medsebojne mešalne sposobnosti najpogostejših umetnih mas.

Vrednost 1 pomeni dobro medsebojno mešanje, pri vrednosti 6 pa se polimeri ne mešajo.

Tako hitro ugotovimo, da lahko med ekstrudiranjem med seboj mešamo določene deleže PVC

in PMMA.


- 29 -

5.1.1 Pogoste vrste plastik

Obstaja več različnih tipov plastik z vrsto različnih razredov, ki nudijo želene lastnosti za

posamezne načine uporabe. Šest vrst plastik izstopa po svojem tržnem deležu v Evropi [28]:

polietilen (PE, ang. PolyEthylene), vključno z vrstami PE nizke gostote (PE-LD, ang.

Low Density), PE linearne nizke gostote (PE-LLD, ang. Linear Low Density) in PE

visoke gostote (PE-HD, ang. High Density),

polipropilen (PP, ang. PolyPropylene),

polivinil klorid (PVC, ang. PolyVinyl Chloride),

trden polistiren (PS, ang. PolyStyrene) in ekspandiran polistiren (PS-E, ang.

Expandable),

polietilen tereftalat (PET, ang. PolyEthylene Terephthalate)

poliuretan (PUR ali PU, ang. PolyURethane).

Naštete vrste plastik predstavljajo okoli 80 % skupnega povpraševanja po plastiki v

Evropi. Slika 5.1 prikazuje tržne deleže plastik v Evropi. Skupno je znašalo leta 2011

povpraševanje po plastiki 47 milijonov ton [28].

Slika 5.1: Tržni deleži plastik v Evropi [28]

PE 29%

PP 19% PVC

11%

PS 7%

PET 7%

PUR 7%

Ostale 20%


- 30 -

5.1.2 Postopki recikliranja plastike

Za bolj sistematično predstavo načinov recikliranja plastike jih kategoriziramo na primarne,

sekundarne, terciarne in kvartarne. Tuja literatura dobro opisuje vse kategorije [4]:

Primarno recikliranje se uporablja, kadar so plastični odpadki po sestavi enotni ter ne

vsebujejo onesnaženja in jih lahko procesiramo kot take. Neposredno lahko

predelujemo samo termoplastične odpadke; lahko jih uporabimo samostojno ali jih

dodajamo čistim materialom v različnih razmerjih (drugi način uporabe je pogostejši).

Glavna težava primarnega recikliranja je degradacija materiala. Posledice tega so

slabše lastnosti kot so videz, mehanska trdnost, kemična obstojnost in zmožnost

predelave. Dodatno oviro predstavljajo onesnaženost odpadnega materiala ter njegova

nizka gostota (npr. vrečke), ki otežuje transport in ravnanje. Primarno recikliranje se

pogosto uporablja pri predelovalcih plastike; obravnava se kot izogibanje odpadkom,

ne pa kot recikliranje.

Za izrabljene mešane plastične odpadke (MPO), ki niso primerni za neposredno

ponovno uporabo, se industrija zateka k sekundarnim metodam recikliranja. Obstajajo

različni tehnološki pristopi za recikliranje MPO. Ti vključujejo ponovno predelavo na

podlagi homogenizacije s topljenjem z uporabo specializirane opreme, uporabo

zmletih plastičnih odpadkov kot polnilo in sortiranje v enotne homogene frakcije za

nadaljnjo predelavo. Primer zadnje metode je delna zamenjava čistih plastičnih

surovin in mešanje z drugimi termoplasti z uporabo primernih primesi za združevanje

kemikalij.

Pri terciarnem ali kemičnem recikliranju plastičnih odpadkov se polimeri kemično ali

termično razbijejo, zato da lahko iz njih pridobimo monomere ali petrokemične

produkte, ki se ne razlikujejo od čistih materialov. Termični postopki razbijanja (ang.

thermal cracking) nudijo alternativo drugim postopkom, saj uporabljajo mešano

plastiko brez čiščenja. Pri kvartarnem recikliranju iz plastike pridobimo njeno

energijsko vrednost. V večini primerov to pomeni sežig skupaj z ostalimi odpadki.

Samostojno sežiganje plastike ustvarja določene težave in zahteva uporabo posebnih

sežigalnic. Kvartarne načine običajno ne prištevamo k »pravemu« recikliranju.

Alternativna delitev recikliranja je delitev na mehansko in surovinsko. Mehansko

recikliranje, kot je razvidno že iz imena, uporablja mehanske postopke za pretvorbo plastike v

uporabno obliko in tako obsega primarne in sekundarne procese, ki smo jih že opisali.

Surovinsko recikliranje je v bistvu enako terciarnemu recikliranju; plastika se uporablja kot


- 31 -

kemična surovina, običajno (vendar ne vedno) za proizvodnjo novih plastik. Izraz predelava

tako najpogosteje obsega mehansko in surovinsko recikliranje skupaj s sežigom z izrabo

energetske vrednosti [11].

5.1.3 Prednosti in slabosti reciklirane plastike

Povzemimo najpomembnejše prednosti uporabe recikliranih plastičnih mas:

Najbolj očitna prednost recikliranja in uporabe biorazgradljivih plastik je zmanjšanje

potrebe po odlaganju in sežigu odpadnih materialov. Predmeti, ki se reciklirajo, so že po

definiciji izločeni iz odpadnega toka [11].

Pogosto, vendar ne vedno, je prednost recikliranja tudi zmanjšanje stroškov. Uporaba

zmletih odpadnih materialov je postala rutina zaradi finančnih prihrankov. Določene plastične

industrije že leta uporabljajo reciklirane plastike zaradi njihove nižje cene. Želja potrošnikov

po recikliranih materialih (okoljska osveščenost) v povezavi z zakonskimi obvezami je

občasno vodila do situacije, kjer so imele reciklirane plastike celo višjo prodajno ceno na

enoto kot pa čiste plastike, vendar pa se trg ob takih primerih hitro normalizira. Višanje cen

fosilnih goriv in posledično čistih plastik je razlog za ekonomsko konkurenčnost recikliranih

plastik v zadnjih letih [11].

Še ena prednost je zmanjšanje izčrpavanja naravnih virov, saj uporaba recikliranih

plastik zmanjša porabo čistih, ki so pridobljene iz naravnih virov. Postopki recikliranja

načeloma proizvedejo tudi manj izpustov v okolje kot postopki pridobivanja čistih plastik,

tako da uporaba recikliranih plastik običajno zmanjša onesnaženje zraka in vode. Recikliranje

plastike zniža tudi porabo energije na enoto pridobljenega materiala v primerjavi s čistimi

plastikami [11].

Kot je bilo omenjeno pri primarnem recikliranju plastike je ena izmed glavnih slabosti

recikliranja degradacija materiala, ki vključuje poslabšanje mehanskih lastnosti, kemijsko

obstojnost, videz itd. Degradacija se začne, ko se začnemo približevati talilni temperaturi

polimera. Stabilne vezi med polimernimi molekulami postanejo nestabilne, pa tudi vezi med

monomeri znotraj posameznih polimernih molekul se destabilizirajo in razpadejo, material pa

se utekočini. Tudi če recikliran material ponovno predelamo in polimeriziramo, se lastnosti ne

bodo povrnile v začetno stanje, saj vse molekule več ne tvorijo medsebojnih vezi. Ta učinek

lahko kontroliramo tako, da recikliranemu materialu primešamo čiste materiale, vendar

moramo paziti da so sposobni medsebojnega mešanja (glej preglednico 5.2). Tako dobimo

material z zadovoljnimi lastnostmi zaradi čistih primesi in stabilizatorjev, istočasno pa bomo


- 32 -

porabili manj čistih materialov zaradi dodanih recikliranih materialov, ki so načeloma cenejši.

Previdni moramo biti tudi pri mešanju raznobarvnih plastik, saj to močno vpliva na vizualne

lastnosti končnega izdelka.

Poraba reciklirane plastike narašča, saj več faktorjev (npr. zakonska ureditev) vpliva na

porabnike umetnih mas in jih sili k uporabi določenega odstotka recikliranih materialov.

Posledica tega so težave pri zagotavljanju dovolj velikih količin recikliranih materialov za

tržišče. Če upoštevamo tržno povezavo med ponudbo in povpraševanjem, je lahko

pomanjkanje reciklirane plastike na tržišču dobro za predelovalce, saj jim omogoča dvig cene

recikliranih materialov. Istočasno pa je pomanjkanje velik problem za porabnike, še posebej

velike (npr. industrija), saj morajo iskati zamenjave za reciklirano plastiko, najpogosteje pa je

to lahko samo čista plastika, pridobljena iz naravnih virov.

5.2 Priprava plastičnih odpadkov na recikliranje

Preden lahko plastične surovine predelamo skozi procese opisane v prejšnjem poglavju, jih

moramo temeljito pripraviti, da bo kvaliteta recikliranih materialov čim višja. Priprava

vključuje transport do predelovalnega obrata, mletje, ločevanje, sortiranje, čiščenje, sušenje.

Sortirne sisteme lahko delimo na makrosortiranje, ki deluje na celotnih kosih plastike,

mikrosortiranje, ki deluje na razrezanih koščkih, in molekularno sortiranje, namenjeno

raztopljeni plastiki. Ročno sortiranje spada pod makrosortiranje, avtomatizirano pa je

načeloma lahko kateregakoli tipa, vendar se najpogosteje uporablja za makro- in

mikrosortiranje [11].

Običajno je material zaradi lažjega transporta do mesta predelave stisnjen v bale, da se

mu poveča gostota, s tem pa zmanjša tudi strošek transporta na enoto mase. V predelovalnem

obratu je nato treba bale razdrobiti na manjše kose, primerne za nadaljnjo obdelavo in

nalaganje na tekoči trak. V ta namen se lahko uporabljajo večji drobilci ali pa hidravlične

dvižne roke s prijemali, kjer lahko delavci preverjajo navzočnost večjih neplastičnih tujkov.

Po začetni pripravi gre material skozi stroje za zmanjšanje velikosti kosov, čiščenje,

ločevanje in izbiranje. Večinoma se za zmanjšanje velikost uporabljajo drobilci, rezalniki,

polžasti drobilci in granulatorji. Zmanjševanju velikosti običajno sledi čiščenje in sortiranje,

da dobimo dovolj kvaliteten produkt za reciklažo [4].


- 33 -

Najenostavnejša metoda čiščenja in sortiranja je sestavljena iz izbirne platforme, kjer

izučeni delavci sortirajo različne plastike na podlagi vizualne ocene. Čeprav je to težko in

neprijetno delo, je prednost te metode v tem, da ljudje delujejo s stopnjo inteligence, ki je

avtomatizirani stroji (še) ne dosegajo. Na drugi strani je, razumljivo, ročno ločevanje vedno

dovzetno za človeške napake. Za odpravo tega problema so izbirne platforme pogosto

opremljene z detektorji, ki preverjajo kvaliteto izbranega materiala. Ti detektorji so lahko

elektronske naprave, ki zaznavajo npr. PVC v toku PET in obratno, ter detektorji, ki odkrijejo

sledove kovin npr. aluminijasti zamaški. Material, ki je ročno sortiran in nato elektronsko

preverjen ima najvišjo kvaliteto in se lahko prodaja po najvišji ceni [4].

Najbolj resna pomanjkljivost ročnega ločevanja je v visoki ceni delovne sile in potreba

po organizaciji večjega števila delavcev, ko želimo sortirati velike količine materialov. Tem

pomanjkljivostim se lahko izognemo z uporabo avtomatiziranega sortiranja [4].

Stroji za avtomatizirano makrosortiranje običajno izkoriščajo razliko v absorpciji

svetlobe različnih valovnih dolžin, ki jo imajo različne plastike. Odpadki gredo lahko skozi

senzor posamezno ali skupno, uporabljamo lahko enega ali več senzorjev, vendar je čistost

plastike, ki gre skozi senzor posamezno nekoliko višja kot pri skupnem toku. Ko senzor zazna

neželeno vrsto plastike jo izloči iz toka odpadkov, npr. s pomočjo potisne roke ali pregrade.

Senzorji lahko razločijo tudi različne barve iste plastike [11].

Stroji za avtomatizirano mikrosortiranje temeljijo na izrabi razlike v gostotah

posameznih plastik. Običajno spadajo v eno izmed dveh kategorij: suho ali mokro ločevanje.

Gostote nekaterih pogostih materialov v odpadkih prikazuje preglednica 5.3.

Preglednica 5.3: Gostote nekaterih materialov [51]

Material Gostota [kg/m3]

Aluminij 2690

Jeklo 7685

Steklo 2498

Papir 706-1150

Les 593

HDPE 943

Polipropilen 895

Polistiren 1041

PVC 1249


- 34 -

Pri suhem ločevanju pretok zraka vodi lažje delce plastike in umazanije skozi kanal v

nasprotni smeri padanja težjih delcev. Tako dobimo lažje delce na zgornjem izhodu, težje, ki

jih zračni tok ne more dvigniti, pa na spodnjem izhodu. Za boljše čiščenje lahko povežemo

več separatorjev enega za drugim in ustvarimo kaskado. Zračni separatorji so najbolj

ekonomičen način odstranjevanja umazanije (npr. zemlja, prah) iz toka plastičnih odpadkov

[4].

Slika 5.2: Primer zračnega separatorja [4]

Na sliki 5.2 je zračni separator, ki odpadke ločuje v posebnem vijugastem jašku, v

katerega se vpihuje zrak. Težji kosi nimajo dovolj vzgona, da bi se gibali po jašku navzgor in

zato izpadejo na spodnjem delu. Na zgornjem delu lahko za boljše ločevanje na podlagi teže

dodamo še zračni ciklon.

Poznamo tudi vibracijske zračne separatorje, pri katerih se zrak vpihuje po dolžini

vibracijske mize, ki je postavljena pod kotom. Lažji kosi bodo dvignjeni višje in bodo zato

padali proti nižjemu delu vibracijske mize, težji delci pa bodo ostali na mizi, ki jih bo odnesla

na višji nivo. Na obeh straneh bodo nato odpadki padli v zato namenjene posode. Shema

takšnega separatorja je prikazana na sliki 5.3. Nekateri proizvajalci nudijo tudi drugačne tipe

zračnih separatorjev, pri katerih se zrak vpihuje pod drugačnimi koti glede na tok odpadkov

[4].


- 35 -

Slika 5.3: Vibracijski zračni separator [4]

Pri mokrem ločevanju se odpadki ločujejo v vodnem mediju. Odpad se lahko spusti v

flotacijski bazen, ki deluje po podobnem principu kot bazeni čistilnih naprav za odpadne

komunalne vode. Odpadki, ki imajo večjo gostoto kot voda se bodo potopili na dno bazena,

lažja plastika pa bo splavala na površje. Ta način ločevanja je manj ekonomičen iz več

razlogov. Čas, v katerem se odpadki posedejo in splavajo na površje je daljši, kot pa če bi isto

količino odpadkov vodili skozi zračne separatorje. Odpadke je nato treba še sušiti, po

določenem času uporabe pa je treba flotacijske bazene tudi očistiti. Prav tako plastika, ki jo

dobimo iz obeh vrst separatorjev ne bo enovrstna, ampak mešana. Poznamo tudi ločevanje s

hidrocikloni, ki delujejo isto kot zračni cikloni, le da za medij uporabljajo vodo namesto

zraka. Voda se vrtinči v ciklonu, odpadki pa imajo različni odpor proti gibanju in

centripetalno silo. Težji kosi bodo izločeni pri spodnji odprtini saj imajo večji odpor in

centripetalno silo, lažji pa pri zgornji zaradi manjšega upora in sile.

Iz toka plastičnih odpadkov je treba izločiti tudi kovinske nečistoče. Magnetne kovine

se lahko izločajo na tekočem traku, nad katerim je nameščen magnet, ki jih izloči iz toka in jih

spusti v ločeno posodo. Nemagnetne kovine se lahko izločijo s pregledovanjem oz. s katerim

od prej opisanih postopkov ločevanja.

Opisani postopki se ne uporabljajo samo za pripravo plastike na recikliranje, ampak tudi

za pripravo goriv iz trdnih odpadkov. Še več postopkov bo opisanih v poglavjih 6 in 7, kjer

bomo podrobneje analizirali tudi nekatere postopke izločanja plastike.


- 36 -

6 ENERGETSKA IZRABA ODPADKOV

Energetska izraba predstavlja predvsem sežig odpadkov za pridobivanje termične energije. To

energijo nato pretvorimo v mehansko s pomočjo segrete vodne pare, mehanska energija pa se

iz parne turbine prenaša v generator, ki proizvaja električno energijo. Iz nekaterih odpadkov

lahko pridobimo tudi gorljive pline, ki se prav tako lahko uporabljajo za pridobivanje

termične energije. Odpadki se uporabljajo tudi kot gorivo za toplarne oz. večje daljinske

ogrevalne sisteme. Predpogoj za takšno uporabo so primerne kemične in fizikalne lastnosti

odpadkov od katerih je odvisno, na kakšen način jih lahko procesiramo.

Energetska izraba odpadkov je nujni sestavni del vsake trajnostne regionalne strategije

za ravnanje z odpadki. Cilj Zakona o varstvu okolja [54] za zmanjšanja rabe energije in večjo

uporabo obnovljivih virov energije, med katere spadajo tudi odpadki, se dosega tudi z

energetsko izrabo odpadkov. Ker pa ima sežig odpadkov zelo veliko število različnih vplivov

na širše okolje (pozitivnih in negativnih), se v Sloveniji z njim ukvarja več medsebojno

povezanih uredb. Izvajalci sežiga morajo paziti tudi na redne spremembe, dopolnitve in

zaostritve predpisov in uredb, saj jih v nasprotnem primeru lahko doleti kazen, določena

znotraj uredbe za problematično področje npr. kazen do 40.000 €, če izvajalec nima

okoljevarstvenega dovoljenja [49]. Ker je Slovenija članica EU, so zakoni, uredbe in predpisi

v skladu z direktivami EU.

Navedimo najpomembnejše uredbe s področja sežiga in ravnanja z odpadki v Sloveniji,

ter kaj določajo:

1. Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov [44]

določa mejne vrednosti emisije snovi v zrak in ukrepe za zmanjševanje emisije snovi v

zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov (spremembe: Ur.l. RS, št.

56/2002, 84/2002, 41/2004-ZVO-1, 76/2010) .

2. Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz naprav za čiščenje odpadnih

plinov sežigalnice odpadkov in pri sosežigu odpadkov [43] določa mejne vrednosti

parametrov odpadne vode iz naprav za čiščenje odpadnih plinov sežigalnice odpadkov

ali naprave za sosežig odpadkov in ukrepe za zmanjševanje emisije snovi pri

odvajanju te odpadne vode (spremembe: Ur.l. RS, št. 56/2002, 84/2002, 41/2004-

ZVO-1, 46/2004).

3. Uredba o sežiganju odpadkov [49] določa ukrepe, obvezna ravnanja, prepovedi in

druge pogoje za sosežiganje in sežiganje odpadkov ter pogoje in ukrepe glede


- 37 -

obratovanja naprav za sosežig odpadkov in sežigalnic odpadkov z namenom, da se

preprečijo ali omejijo škodljivi učinki na okolje, zlasti onesnaževanje z emisijo snovi

v zrak, tla, površinsko vodo in podzemno vodo, kolikor je to izvedljivo, ter posledično

na tveganje za zdravje ljudi (spremembe: Ur.l. RS, št. 41/2009).

4. Uredba o ravnanju z odpadki [48] določa obvezno ravnanje z odpadki, pogoje za

izvajanje zbiranja, prevažanja, posredovanja, trgovanja, predelave in odstranjevanja

odpadkov, klasifikacijski seznam odpadkov in obveznost poročanja Evropski komisiji

(spremembe: Ur.l. RS, št. 103/2011).

5. Uredba o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo [46] določa pogoje za

predelavo odpadkov iz biomase v trdno gorivo, ki se lahko uporablja brez omejitev v

kurilnih napravah in industrijskih pečeh, ter pogoje za predelavo nenevarnih odpadkov

v trdno gorivo, preden se uporabijo kot gorivo ali dajo v promet za uporabo kot gorivo

v napravi za sosežig odpadkov (brez sprememb).

Prve tri uredbe so pomembne za obrate, ki uporabljajo odpadke kot gorivo, zadnja pa je

pomembna za predelovalce odpadkov, saj določa iz katerih odpadkov je gorivo lahko

pripravljeno (npr. nenevarna plastika, brez polivinil kloridov) ter v katere razrede se mora

uvrščati. Določa tudi obveznosti izvajalca predelave odpadkov (npr. ugotavljanje lastnosti

goriva in pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja), nadzor in kazenske določbe [46].

Preglednica 6.1: Klasifikacijski seznam trdnega goriva za razvrščanje v razrede [46]

Parameter

trdnega

goriva

Statistični

izračun

povprečja

Enota

parametra

1. razred

trdnega

goriva

2. razred

trdnega

goriva

3. razred

trdnega

goriva

4. razred

trdnega

goriva

5. razred

trdnega

goriva

Neto kurilna

vrednost

Aritmetična

sredina

MJ/kg ≥ 25 ≥ 20 ≥ 15 ≥ 10 ≥ 5

Klor (Cl) Aritmetična

sredina

% (m/m) ≤ 0,2 ≤ 0,6 ≤ 1,0 ≤ 1,5 ≤ 3,0

Živo srebro

(Hg)

Mediana mg/MJ ≤ 0,02 ≤ 0,03 ≤ 0,08 ≤ 0,15 ≤ 0,5

Živo srebro

(Hg)

80 percentilna

vrednost

mg/MJ ≤ 0,04 ≤ 0,06 ≤ 0,16 ≤ 0,3 ≤ 1,0

Kadmij (Cd) Aritmetična

sredina

mg/kg ≤ 1,0 ≤ 4,0 ≤ 5,0 ≤ 5,0 ≤ 5,0

Žveplo (S) Aritmetična

sredina

% (m/m) ≤ 0,2 ≤ 0,3 ≤ 0,5 ≤ 0,5 ≤ 0,5

Preglednica 6.1 prikazuje razrede v katere se uvršča trdno gorivo iz odpadkov. Uredba o

predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo predpisuje tudi kateri razredi goriva se lahko


- 38 -

sežigajo v katerih kurilnih napravah glede na moč (preglednica 6.2). Odpadki lahko imajo tudi

slabšo kurilno vrednost. Takrat jim dodajamo druga goriva za boljše zgorevanje, saj se

moramo odlaganju odpadkov na deponijah načeloma izogibati.

Preglednica 6.2: Kurilne naprave glede na velikost in razred goriva iz odpadkov

Velikost kurilne

naprave za sežig

odpadkov

Vhodna

toplotna moč

[45]

Razred neto

kurilne

vrednosti [46]

Razred

vsebnosti

klora [46]

Razred vsebnosti

nevarnih snovi (Hg,

Cd, S) [46]

Velika kurilna

naprava

≥ 50 MW 1., 2., 3., 4., 5. 1., 2., 3., 4., 5. 1., 2., 3., 4., 5.

Srednja kurilna

naprava 1‒50 MW 1., 2., 3. 1., 2. 1.

Mala kurilna naprava < 1 MW V malih kurilnih napravah je prepovedano sežigati trdno

gorivo iz odpadkov.

V preglednici 6.2 vidimo, da lahko velike kurilne naprave sežigajo vse razrede

odpadkov. Razlog za to so strožji predpisi za čiščenje dimnih plinov, boljši nadzor

izgorevanja v komori in lažje ohranjanje visoke temperature izgorevanja.

Toplotna moč parnega kotla Φk je definirana kot prenesen koristni toplotni tok, določen

s toplotnim tokom, ki se prenaša na ogrevani medij. Izračuna se po enačbi 6.1 [18]:

(6.1)

V enačbi računamo vsoto toplotnih moči grelnika vode ΦGV, uparjalnika ΦUP in

pregrevalnika pare ΦPP. Vsota je enaka razliki med specifičnimi entalpijami pare hp in vode

hv, pomnoženi s masnim tokom qm.

Meritve, razvrščanje v razrede in dokumentacija lastnosti so odgovornost predelovalca

odpadkov v gorivo, opravljati pa se morajo v skladu s tehnično specifikacijo SIST-TS

CEN/TS 15359. Za sistem kakovosti upravljanja proizvodnje in dajanja goriva v uporabo se

uporablja specifikacija SIST-TS CEN/TS 15358 [46].

Slovenski inštitut za standardizacijo ima na voljo približno 70 različnih standardov s

področja alternativnih goriv iz odpadkov, ki vključujejo tudi biomaso in biološke odpadke.

Omenimo še, da je najpomembnejše načelo predelave odpadkov, da le-ta ne sme

ogrožati človekovega zdravja [48], upravljavec naprave za sosežig ali sežigalnice pa mora

zagotoviti, da se nastajanje ostankov sežiga in njihova škodljivost zmanjšata na najmanjšo

možno mero [49].


- 39 -

6.1 Načini termične obdelave odpadkov

Poznamo več različnih načinov termične obdelave odpadkov, ki se razlikujejo po

namembnosti, učinkovitosti, oblikah zgorevalnih komor itd.

6.1.1 Osnovni postopek

Klasični enostopenjski sežig na rešetki (ang. grate incinerators) je običajno namenjen sežigu

večji količin odpadkov. Kapacitete enostopenjskih sežigalnic običajno znašajo od 10 do 50

t/h. Z dobro preizkušenim sežigom na rešetki je možno termično obdelati vse vrste trdnih

gorljivih odpadkov, le večje kose odpadkov je potrebno zdrobiti preden padejo v dozirni lijak.

Nastali plin in trdni preostanki so popolnoma oksidirani ter ne vsebujejo več nobenih gorljivih

komponent. Žlindra se lahko odlaga na odprtih in ustrezno zaščitenih odlagališčih, leteči

pepel pa je potrebno pred odlaganjem na ista odlagališča oprati in tako odstraniti soli in

nevarne topne kovinske komponente. Konstrukcija je enostavna za upravljanje in vzdrževanje

[37].

90 % objektov za termično obdelavo odpadkov v Evropi deluje na podlagi tega

postopka [35].

6.1.2 Drugi postopki

V to skupino sodijo sežigalnice manjših kapacitet od 0,5 do 5 t/uro, katerih način zgorevanja

se bistveno razlikuje od klasičnega enostopenjskega sežiga in poteka v več stopnjah, običajno

v dveh. Tipični predstavniki tovrstnih sistemov so sistemi z zgorevanjem v lebdeči plasti,

razni pirolitično-uplinjevalni sistemi in sistemi z rotacijsko izvedbo zgorevalnega prostora.

Največkrat so bili ti sistemi razviti za sežig posebnih in nevarnih odpadkov za katere veljajo

stroge zahteve glede doseganja pogojev popolnega zgorevanja [37].

Rotacijske peči so sestavljene iz valjaste posode, ki je rahlo nagnjena iz vodoravne osi.

Posoda je običajno na valjih, ki omogočajo peči vrtenje ali nihanje okoli lastne osi. Ko se peč

vrti se odpad skozi njo giblje s pomočjo gravitacije [35].

Čas zgorevanja trdnega materiala v peči je odvisen od nagnjenosti posode in hitrosti

vrtenja: zadrževalni čas med 30 in 90 minut je običajno dovolj za dobro zgorevanje odpadkov.

Obratovalne temperature pri obdelavi odpadkov v rotacijskih pečeh so gibljejo med 500 in

1450 °C [35].


- 40 -

Za izboljšanje razgradnje strupenih spojin se postopku doda še ena izgorevalna komora

za pečjo. V njej se po potrebi dodaja gorivo za ohranjanje dovolj visoke temperature, ki

omogoča razgradnjo strupov. Temperature v komori se gibljejo med 900 in 1200 °C [35].

Peči z lebdečim slojem se uporabljajo za sežig odpadkov, ki so sestavljeni iz majhnih

finih delcev npr. RDF ali blato iz čistilnih naprav. V uporabi je že desetletja, predvsem za

sežig homogenih goriv npr. premog, blato, biomasa ipd. [35]

Peč je sestavljena iz obložene zgorevalne komore v obliki navpičnega valja. V

spodnjem delu se sloj inertnega materiala (npr. pesek) na rešetki fluidizira z zrakom. Odpadki

za sežig se kontinuirano dodajajo v lebdeči sloj peska z vrha ali s strani komore [35].

V lebdečem sloju poteka sušenje, izhlapevanje, vžig in zgorevanje. Temperatura v

praznem prostoru nad slojem je običajno med 850 in 950 °C. Zgornji del komore je oblikovan

tako da se plini zadržujejo v območju zgorevanja. V samem sloju je temperatura nižja (okoli

650 °C ali več) [35].

Ker mora biti gorivo v obliki majhnih delcev zahtevajo odpadki več predpriprave, kar

dviguje stroške takšnega sežiga. Delci naj bi imeli velikost okoli 50 mm [35].

6.1.3 Piroliza in uplinjanje

Pirolizo lahko definiramo kot termični razkroj materialov, ki temeljijo na ogljiku, v atmosferi

s primanjkljajem kisika in uporabo toplote za proizvodnjo sinteznega plina. Zrak ali kisik

nista navzoča, prav tako ni neposrednega gorenja. Proces je endotermičen [52].

Običajno je večina organskih spojin termično nestabilnih in pri višjih temperaturah

kemijske vezi organskih molekul razpadejo, česar rezultat so manjše molekule kot npr.

ogljikovodikov in vodikov plin. Pri visokih temperaturah je plinska mešanica sestavljena

pretežno iz stabilnih majhnih molekul CO in H2. Ta plinska mešanica se imenuje sintezni plin.

Zadnja faza termičnega procesa se imenuje uplinjanje [52].


- 41 -

Slika 6.1: Proces pirolize [52]

Kot je razvidno na sliki 6.1 se iz odpadkov najprej odstranijo koristni materiali za

recikliranje. Nato se material dovaja v pirolizni reaktor, kjer posredni vir toplote vsebino

segreje na temperaturo med približno 650 in 1200 °C. Rezultat so surov sintezni plin na vrhu

in pepel, ogljikovo oglje ter kovine na dnu reaktorja. Proces pirolize poteka v atmosferi s

pomanjkanjem kisika. Na sliki je v središču pirolizni reaktor, poudarjeni pa so tudi izhodni

produkti procesa [52].

Po izhodu iz reaktorja moramo sintezni plin očistiti. Naloga čiščenja sinteznega plina je

odstranjevanje delcev, ki se prenesejo iz reaktorja, žvepla, kloridov/kislih plinov (npr.

klorovodikova kislina) in ostanke kovin (npr. živo srebro). Sintezni plin se uporablja za

proizvodnjo energije za uporabo v procesu samem ali za prodajo. Oglje in kovine, ki ostanejo

na dnu, so uporabne za reciklažo, pepel pa se lahko odloži samo na odlagališčih, kar je ena

izmed slabosti procesa pirolize [52].

6.2 Sestava plastičnih odpadkov in njihovo zgorevanje

Nekaj o splošni sestavi odpadkov smo zapisali že v poglavju 2.3, tukaj pa se bomo bolj

osredotočili na vpliv sestave odpadkov na reakcijo zgorevanja. Ker mora zgorevanje

proizvesti čim manj negativnih emisij, je pomembno, da čim bolj prilagodimo kemično

sestavo in vsebnost vlage v gorivu, da dosežemo ugodne pogoje zgorevanja (zrak, vlaga,

gorivo).


- 42 -

Preglednica 2.5 prikazuje splošno sestavo odpadkov, vendar pa je le-ta lahko povsem

drugačna, če predelovalec sprejme v predelavo samo embalažo, ki se zbira ločeno. Pomembno

je, da ima predelovalec odpadkov primerno opremo, da lahko pri sprejemu preveri kemijsko

sestavo odpada. Rezultati analize mu omogočajo lažjo odločitev o nadaljnjih postopkih

predelave odpada in priprave goriva.

Če želimo uporabljati trde komunalne odpadke kot gorivo moramo poznati naslednje

parametre [37]:

kvantitativna analiza:

o vlaga,

o vsebnost hlapljivih snovi,

o vsebnost stabilnega ogljika (ne sodeluje v procesih zgorevanja),

o ostanek (pepel in negorljive sestavine),

temperatura tališča pepela,

kvantitativna analiza: določitev deleža ogljika (C), vodika (H), kisika (O), dušika (N),

žvepla (S) in pepela,

kurilnost.

Z rezultati kvantitativne analize in modificirane Dulongove formule lahko ocenimo

kurilno vrednost komunalnih odpadkov v kilojoulih na kilogram odpada [37]:

(

) (6.2)

Vrednosti C, H, O in S so deleži elementov v gorivu podani v odstotkih.

Tipično kemično sestavo plastike prikazuje preglednica 6.3.

Preglednica 6.3: Kemijska sestava pogostih plastik [39]

Ogljik Vodik Kisik Dušik Žveplo Pepel

Mešana plastika 60 7,2 22,8 - - 10

Polietilen (PE) 85,2 14,2 - < 0,1 < 0,1 0,4

Polistiren (PS) 87,1 8,4 4 0,2 - 0,3

Poliuretan (PU) 63,3 6,3 17,6 6 < 0,1 4,3

Polivinil klorid (PVC) 45,2 5,6 1,6 0,1 0,1 2


- 43 -

Če uporabimo enačbo 6.2 lahko izračunamo kurilno vrednost za mešano plastiko 26.432

kJ/kg. Vendar pa najdemo v tuji literaturi tudi drugačne kurilne vrednosti, ki jih prikazuje

preglednica 6.4.

Preglednica 6.4: Kurilna vrednost plastike

Energijska vrednost [kJ/kg] Srednja vrednost [kJ/kg]

Plastika [39] 27.912 - 37.216 32.564

Plastika [34] 23.700 - 28.400 26.050

Do razlik v meritvah kurilnih vrednosti pride zaradi sestave odpada. Praktično

nemogoče je določiti univerzalno sestavo in lastnosti odpada za določeno regijo, zato so

meritve na sprejemu v predelavo nujne. Zaključimo pa lahko, da plastika v večini primerov

zadosti pogoju kurilnosti za uvrstitev v 1. ali 2. kakovostni razred goriva iz odpadkov, ki je

zapisan v Uredbi o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo.

Preglednica 6.5: Druge komponente plastike [34]

Kadmij Klor Krom Živo srebro Svinec Talij Cink

0,7-72 ppm 1-4,5 % 48 ppm 1,3 ppm 98-739 ppm 0,3 ppm 550 ppm

Preglednica 6.5 navaja še nekatere druge komponente plastičnega odpada. Če se

navežemo na preglednico 6.1, ki navaja zahteve za klasifikacijo odpada, vidimo, da ima

mešan plastični odpad previsoke vsebnosti škodljivih snovi, zato moramo pred sežigom iz

njega izločiti najbolj škodljive frakcije (npr. PVC) ali pa ga mešati z manj škodljivimi snovmi

oz. zmanjšati njegovo koncentracijo pri sežigu. Polivinil kloridi pri gorenju tvorijo kloride

(HCl) in dioksine, ki imajo zelo negativen vpliv na zdravje človeka.

Škodljive snovi, ki nastanejo pri zgorevanju plastike, so poleg lastne zgradbe snovi tudi

posledica raznih aditivov kot so stabilizatorji, plastifikatorji, pigmenti itd. Ti se dodajajo k

plastiki za lažje oblikovanje ter boljše fizikalne in kemijske lastnosti. V zadnjih letih se je

prenehala uporaba stabilizatorjev na podlagi kadmija [2], vendar pa je le-ta še vedno navzoč v

starejših plastičnih izdelkih kot so okenski okvirji.


- 44 -

6.3 Priprava trdnega goriva iz odpadkov

Slika 6.2: Trdno gorivo iz odpadkov [8]

Trdno gorivo, kot ga prikazuje slika 6.2, lahko nastane iz mnogih različnih virov, kot so npr.

ostanki iz industrijskih procesov, industrijski odpadki, frakcije iz gospodarskih in

gospodinjskih virov ter gradbeni odpadki. Vhodna surovina za proces so lahko neposredno

industrijski odpadki ali pa mešani komunalni odpadki, običajno pa se sorazmerno z

raznolikostjo odpada povečuje tudi potreba po pripravi odpadkov. V odvisnosti od vhodnih

surovin se bo spreminjal izdelek procesa oz. sestava goriv. Najpogostejše frakcije v odpadu iz

gospodarskih dejavnosti so papir, plastika, les in tekstil [34].

Nekateri koraki priprave plastike za reciklažo se uporabljajo tudi pri predelavi

odpadkov v gorivo (npr. zmanjševanje velikosti), zato so opisi nekaterih postopkov že v

poglavju 5.2. V istem obratu za obdelavo odpadkov se lahko pripravlja material za reciklažo

in trdno gorivo, zato procesi načeloma niso ločeni, ampak integrirani v zaključeno celoto

obdelave odpadkov v enem obratu. Predelava odpadkov v gorivo je nekoliko enostavnejša kot

priprava za reciklažo, saj posameznih sklopov odpadkov (npr. plastika) ni potrebno ločiti še

na posamezne podsklope (npr. PET), ampak se lahko sežigajo mešano. Podrobnejše sortiranje

na podsklope za reciklažo poteka v posameznih vejah procesa obravnave odpadkov.


- 45 -

Primer procesa predelave odpadkov v gorivo bi lahko vseboval naslednje korake [34]:

sprejem/bunker,

predsortiranje/izločanje onesnaženja,

oprema za dovod odpadkov v proces ‒ običajno se uporabljajo žerjavi ali samohodni

nakladači,

zmanjševanje velikosti ‒ uporabljajo se kladivni mlini, drobilniki, rezalniki itd.,

izločanje kovin ‒ najpomembnejše lastnosti, ki se izkoriščajo za izločanje so razlike v

gostoti, obliki, magnetnosti in električni prevodnosti,

razvrščanje ‒ s pomočjo bobnastih sit, vibracijskih miz itd.

o Bobnasto sito je sestavljeno iz sita zvitega v valj z velikim premerom. Valj se

vrti in je nagnjen iz horizontalne smeri tako, da odpad ločuje na podlagi

velikosti.

o Vibracijske mize s pomočjo tresljajev pomikajo večji material nižje po rešetki,

manjši material pa izpade zgoraj (glej tudi vibracijski zračni separator).

zračno razvrščanje,

infrardeča spektroskopija,

samodejno pobiranje,

peletiranje/kompaktiranje ‒ s pomočjo različnih vrst stiskalnic,

skladiščenje,

biološka degradacija/termično sušenje ‒ kadar je vsebnost vlage previsoka,

zbiranje in čiščenje izpušnih plinov,

čiščenje odpadnih vod,

nalaganje in transport.

Proces priprave goriva iz odpadkov ni standardiziran. Obseg procesov, ki se

uporabljajo, je odvisen od tipa odpadkov, ki jih obrat sprejema in namembnosti goriva. Vsak

proces ne potrebuje vseh naštetih korakov [34].


- 46 -

7 ANALIZA STROŠKOV IZLOČANJA PLASTIKE

Pri postopkih izločanja moramo vedeti, kaj želimo z odpadki storiti. Ali jih bomo reciklirali

ali sežgali.

Obstaja dve strategiji procesiranja: pozitivno in negativno sortiranje [34]:

a) pozitivno sortiranje pomeni, da se iz toka odpadkov izloča samo zaželeni material z

visoko kalorično vrednostjo in nizko vsebnostjo škodljivih snovi. Ta strategija vodi do

večje količine materiala, ki ga je treba odložiti na odlagališču in boljše kvalitete goriva

iz odpadkov.

b) negativno sortiranje iz toka odpadkov izloči samo materiale, ki niso zaželeni (npr.

kadar izločamo PVC, da zmanjšamo vsebnost klora v gorivu iz odpadkov). S to

strategijo je količina materiala, ki ga moramo odložiti na odlagališču manjša, ker

ostane v gorivu večja količina škodljivih in nezaželenih snovi.

Na podlagi prejšnjih poglavij lahko trdimo, da se za pripravo reciklirane plastike

načeloma uporablja pozitivno sortiranje, saj potrebujemo čim kvalitetnejšo surovino, za

pripravo odpadkov za gorivo pa je bolj primerno negativno sortiranje, saj si želimo čim nižjo

ceno postopka.

Pri mešanih odpadkih, ki so večinoma sestavljeni iz embalaže, imamo več možnosti

sortiranja. Ločimo jih lahko na plastiko in ostale odpadke za sežig, plastiko pa lahko

uporabimo za trdno gorivo z višjo kurilno vrednostjo ali pa jo pripravimo na reciklažo. Kot

smo zapisali v začetku 6. poglavja, Uredba o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo

zahteva, da gorivo ne vsebuje polivinil kloridov (PVC), zato bomo v našem primeru izločali

PVC, da lahko uporabimo odpadke za gorivo in analizirali stroške, ki pri tem nastanejo.

Analizo ekonomike lahko razširimo tudi na izločanje drugih plastik, saj se postopki in stroški

ne spremenijo bistveno oz. je preračun enostavno modificirati z novimi parametri (npr. manjši

masni pretok).

Ena izmed težav s katero se srečamo je zaporedje korakov pri pripravi goriva. Odločiti

se moramo kje v procesu bomo izločali plastiko in katere stroške bomo upoštevali.

Ročno izločanje plastičnih odpadkov je najlažje, ko so v večjih kosih, saj jih v takšni

obliki lahko delavci enostavno pobirajo s traku oz. jih lahko avtomatski stroj izloči iz toka.

Zato mora potekati ročno izločanje pred procesom zmanjševanja velikosti delcev. V tuji


- 47 -

literaturi [39] ročno izločanje običajno poteka kot prvi korak, takoj za sprejemom odpadkov,

sledi pa mu izločanje koristnih in nekoristnih elementov (kovine, kamenje, ...).

Avtomatizirani postopki izločajo nezaželene materiale s pomočjo zračnega sunka ali

preusmeritve kosa. Ker stroj lažje manipulira z manjšimi kosi, je potrebno pri

avtomatiziranem izločanju odpadke najprej zmleti na manjše kose.

V slovenskem podjetju Gorenje Surovina d. o. o., ki se ukvarja s pripravo trdnega

goriva iz odpadkov (TGO), uporabljajo proces, ki je prikazan na sliki 7.1. Izločanje plastike bi

lahko uvrstili kjerkoli preden odpadki vstopijo v granulator, vendar bomo predpostavili, da se

plastika izloča takoj na vhodu oz. tam kjer odpadki še niso bili posebej obdelani. V nekaterih

objektih za predelavo odpadkov se pred ročnim ali avtomatiziranim sortiranjem izločajo še

kovine.

Slika 7.1: Tehnologija priprave TGO v podjetju Gorenje Surovina d. o. o. [40]

Slika 7.2: Potek priprave goriva z izločanjem plastike

Un

iverza v

Marib

oru

– F

aku

lteta za strojn

ištvo

Ma

gistrsko

delo

- 48 -


- 49 -

Slika 7.2 poenostavljeno prikazuje proces v podjetju z dodanim izločanjem plastike in

stroške, ki nastanejo v procesu. Na sliki je označeno območje, na katerega se bomo omejili in

ga analizirali, saj obravnava vseh stroškov podjetja ni predmet tega magistrskega dela. V

kolikor ročno sortiranje zamenjamo z avtomatiziranim, se postopek izločanja premakne za

drobilec odpadkov, saj stroj lažje manipulira z manjšimi kosi.

Ker bomo postopke primerjali, si moramo izbrati lastnosti po katerih jih bomo

ocenjevali oz. analizirali. Običajno so izbrani faktorji vezani na stroške, ki jih povzročajo za

predelovalca odpadkov. Obravnavali bomo sledeče faktorje:

1. amortizacija,

2. vzdrževalni stroški postopka,

3. poraba električne energije in

4. delavci, ki sodelujejo pri postopku ločevanja.

Ovira pri vseh naštetih faktorjih so viri podatkov. Idealno bi bilo pridobiti podatke iz

praktično izpeljanih procesov, vendar to ni vedno mogoče. V primeru, da praktičnih podatkov

ne bo mogoče pridobiti, bomo preračun opravili s teoretičnimi vrednostmi.

Vsi postopki potrebujejo industrijsko infrastrukturo, ki vključuje primerno osvetljen in

klimatiziran prostor z električno in drugo napeljavo ipd. Ker postopki zahtevajo zelo podobno

infrastrukturo, bomo za ta strošek predpostavili, da je pri vseh enak. Postopki v primerjavi

morajo biti vsaj delno prilagodljivi, kar pomeni, da naj bi z malo truda omogočali zamenjavo

frakcije, ki jo izločamo, npr. PET namesto PVC.


- 50 -

7.1 Ročno sortiranje

Slika 7.3: Ročno sortiranje odpadkov [27]

Ročno sortiranje je iz tehnološkega vidika najenostavnejši način ločevanja različnih vrst

odpadkov. Delavci vizualno ocenijo odpadke in jih ročno odstranijo iz toka ter odvržejo v

ločene zabojnike. Odpadki se mimo večjega števila delavcev običajno gibljejo po tekočem

traku. Masni pretok je odvisen od števila delavcev, predsortiranja in želene čistosti produkta.

Pri ocenjevanju kvalitete sortiranja in št. delavcev se moramo odločiti ali želimo večji masni

pretok na delavca in manjšo kvaliteto sortiranja ali obratno. Pomembno je, da preden odpadke

odvržemo na tekoči trak, razdremo plastične vrečke v katerih so zbrani, da se enakomerno

razpršijo po traku. Pomembna je tudi širina tekočega traku in višina nasutih odpadkov na

tekočem traku.


- 51 -

7.1.1 Masni pretok

Preglednica 7.1: Hitrosti ročnega pobiranja odpadkov s tekočega traku [39]

Količina sortiranih odpadkov

[tone/oseba na uro]

Komentar

Območje Povprečno

Mešani odpadki

Komunalni in

industrijski 0,3‒4 2,5

Relativno nizka učinkovitost

izločanja na tono odpadkov pri višjih

hitrostih sortiranja Industrijski 0,4‒6 3

Odpadki ločeni na izvoru

Mešan papir 0,5‒4 2,5

Papir in karton 0,5‒3 1,5 Dva produkta

Mešana plastika 0,1‒0,4 0,2 Dva produkta: PET in HDPE

Mešano steklo in

plastika 0,2‒0,6 0,5

Dva produkta; mešano steklo in

mešana plastika

Steklo 0,2‒0,8 0,5 Prozorno, zeleno, rjavo

Plastika, steklo,

aluminij in

pločevinke

0,1‒0,5 0,3

Štirje produkti

Preglednica 7.1 prikazuje povprečne vrednosti pobiranja odpadkov s traku v odvisnosti od

sestave odpadnega toka. Če želimo večjo čistost končnih sortiranih produktov bomo izbrali

nižje hitrosti traku in ročnega pobiranja.

Preglednica 7.2: Primerjava količin sortiranih odpadkov

Količina sortiranih odpadkov [tone/oseba na h]: 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0

Komunalni in industrijski:

Industrijski:

Mešana plastika:

Mešano steklo in plastika:

Plastika, steklo, aluminij in pločevinke:

Da bi lažje izbrali količino, za katero menimo, da jo lahko en delavec sortira v eni uri,

smo primerjali ocenjene hitrosti za vse toke odpadkov iz preglednice 7.1 in jih predstavili še v

preglednici 7.2. Vidimo, da se pri vrednosti 400 kg/h na delavca prekrivajo vsi toki odpadkov,

zato bomo izbrali to količino in temu prilagodili hitrost tekočega traku in število delavcev. Po

potrebi lahko tudi povečamo količino pobiranja na osebo v odvisnosti od sestave odpadnega

materiala. Da je za sortiranje mešane plastike po podatkih zgornja meja 400 kg/h na delavca


- 52 -

pomeni, da nad to količino tvegamo zmanjšano učinkovitost sortiranja oz. manj čiste

produkte. Spodnja meja za sortiranje industrijskih odpadkov pomeni, da bi v primeru manjše

hitrosti tekočega traku lahko ostali delavci brez dela, saj ne bi imeli česa za sortirati (dosegli

bi blizu 100% učinkovitost). V idealnih pogojih bi predelovalec zmogljivost sortiranja in

čistost produktov prilagajal vhodnim materialom in naročniškim zahtevam, vendar pa to ni

vedno mogoče in lahko pride do presežkov ali do premajhne zmogljivosti predelave (preveč

ali premalo delavcev in zmogljivost tekočega traku).

Izračunajmo potrebno število delavcev, glede na zastavljene okvirje:

(7.1)

Če zahtevani masni pretok Φm-zahtevani delimo z zmnožkom masnega pretoka enega

delavca Φm-delavec in izkoristkom μ, dobimo potrebno število delavcev, da dosegamo zahtevani

masni pretok. Poglejmo izračun z vrednostmi, ki smo si jih izbrali:

⁄

⁄

(7.2)

Vidimo, da bi zaradi nizkega masnega pretoka na enega delavca potrebovali zelo veliko

število delavcev na tekočem traku, če bi želeli dosegati masni pretok 15 ton na uro pri 80%

izkoristku (zaradi varnosti). Število delavcev smo zaokrožili navzdol. Izračunajmo število

delavcev, če zmanjšamo zahtevani masni pretok in masni pretok na enega delavca:

⁄

⁄

(7.3)

Število delavcev se zmanjša na mnogo bolj sprejemljivo število. Verjetno nekoliko pade

tudi čistost sortiranja, kar pa bi lahko ugotovili samo v praksi. Preglednica 7.3 prikazuje

rezultate izračunov za različne količine masnih pretokov delavcev. Uporabili smo zahtevani

masni pretok 15 ton/h in 80% izkoristek, število delavcev pa smo vedno zaokrožili navzdol.

Za najboljšo rešitev se bomo odločili pri končni primerjavi postopkov.


- 53 -

Preglednica 7.3: Izračunano število delavcev

Masni pretok

na delavca

Izkoristek Zahtevan

masni pretok

Izračunano

število delavcev

Zaokroženo

število delavcev

600 kg/h 80 % 15.000 kg/h 31,25 31

800 kg/h 80 % 15.000 kg/h 23,44 23

1000 kg/h 85 % 15.000 kg/h 17,65 17

1200 kg/h 85 % 15.000 kg/h 14,71 14

1400 kg/h 80 % 15.000 kg/h 13,39 13

1600 kg/h 75 % 15.000 kg/h 12,50 12

7.1.2 Stroški dela

Plačilo zaposlenih v Sloveniji je obremenjeno z različnimi davki in prispevki, zato je strošek

za delodajalca večji, kot pa dejansko izplačilo za zaposlenega. Govorimo o treh pojmih:

Bruto plača ‒ tj. znesek, ki ga zaposleni s svojim delom dejansko zaslužijo. Vključuje

vse prispevke, ki jih plačajo zaposleni iz svojega dela in neto plačilo.

Neto plača ‒ znesek, ki ga zaposleni dobijo izplačanega. Od bruto plače so odšteti

davki in prispevki, vključuje pa povračilo stroškov (tj. skupni strošek za malico in

prevoz na delo). Ta znesek je za delavce najpomembnejši.

Skupni strošek delodajalca ‒ ta znesek vključuje bruto plačo in prispevke, ki jih mora

plačati delodajalec. To je najpomembnejši podatek za delodajalca.

Na spletu najdemo več izračunov, v katere vstavimo bruto ali neto plačo, vrnejo pa nam

seznam vseh stroškov, ki jih vključuje strošek za delodajalca. Za naš primer smo uporabili

spletni kalkulator podjetja Adecco, ki ga najdemo na naslovu www.adecco.si pod kategorijo

»za delodajalce« [13]. Izračun plače za januar 2013 v višini 750 € neto s stroški malice in

prevoza na delo 150 € ter enim vzdrževanim družinskim članom je zapisan v preglednici 7.4.


- 54 -

Preglednica 7.4: Izračun plače [13]

BRUTO PLAČA

1.179,21 EUR

NETO PLAČA

750,00 EUR

NETO IZPLAČILO (skupaj s povračilom stroškov

malice in prevoza na delo 150,00 €) 900,00 EUR

CELOTNI STROŠEK DELODAJALCA

1.344,91 EUR

1. PRISPEVKI OD BRUTO PLAČE DELAVCEV

Zdravstveno zavarovanje 6,36% 65,46 EUR

Pokojninsko zavarovanje 15,50% 159,53 EUR

Zaposlovanje 0,14% 1,44 EUR

Starševsko varstvo 0,10% 1,03 EUR

Skupaj prispevki 22,10% 227,45 EUR

2. OLAJŠAVE

Splošna olajšava 275,22 EUR

Olajšave za vzdrževane družinske člane 203,08 EUR

Skupaj olajšave 478,30 EUR

3. DOHODNINA

Izhodišče 1.179,21 EUR

Olajšave - 478,30 EUR

Prispevki delavca - 227,45 EUR

Dohodninska osnova 323,45 EUR

Akontacija dohodnine razred 16,00% 51,75 EUR

NETO IZPLAČILO (skupaj s povračilom stroškov 150,00 EUR) 900,00 EUR

1. PRISPEVKI DELODAJALCEV

Zdravstveno zavarovanje 6,56% 67,52 EUR

Pokojninsko zavarovanje 8,85% 91,08 EUR

Zaposlovanje 0,06% 0,62 EUR

Starševsko varstvo 0,10% 1,03 EUR

Poškodbe pri delu 0,53% 5,45 EUR

Skupaj prispevki 16,10% 165,70 EUR

3. POVRAČILO STROŠKOV

150,00 EUR

CELOTNI STROŠEK DELODAJALCA 1.344,91 EUR


- 55 -

Podobno kot lahko prilagajamo število zaposlenih pri ročnem sortiranju, lahko

prilagajamo tudi plačilo zaposlenih, vendar pa moramo vedeti, da lahko prenizka plača

negativno vpliva na storilnost in vzdušje pri zaposlenih, čeprav je to bolje z vidika stroškov.

Poglejmo mesečne stroške delodajalca za različne vrednosti neto plač (povračilo stroškov

ostaja 150 €):

Preglednica 7.5: Stroški različno visokih plač

Neto plača Neto izplačilo Bruto plača Strošek delodajalca Urni strošek

600 € 750 € 949,98 € 1.078,77 € 6,42 €

750 € 900 € 1.179,21 € 1.344,91 € 8,01 €

900 € 1050 € 1.408,44 € 1.611,05 € 9,59 €

1200 € 1350 € 1.903,79 € 2.186,16 € 13,01 €

1500 € 1650 € 2.431,34 € 2.798,64 € 16,66 €

Urni strošek v preglednici 7.5 smo izračunali tako, da smo strošek delodajalca delili s

količino delovnih ur na mesec. Če delavca plačamo 8 ur na dan, 21 dni v mesecu (252 dni

letno), je to 168 plačanih ur mesečno.

7.1.3 Stroški energije za pogon tekočega traku

Glavni porabnik električne energije pri ročnem sortiranju je elektromotor, ki poganja tekoči

trak na katerem so odpadki. Zaradi nizke zahtevane zmogljivosti in hitrosti gibanja traku,

lahko zahtevano moč ocenimo relativno nizko. S primernim reduktorjem bi moral zadostovati

motor do 5 kW, seveda pa to ni najpomembnejši strošek pri ročnem sortiranju in lahko moč

motorja spreminjamo z majhnim vplivom na skupne stroške postopka.

Preglednica 7.6: Cene električne energije za industrijo (€/kWh) [3]

A B C

(A+B)

D E

(D+E)

F

(120% E)

Letna poraba

odjemalca

Povp. cena

energije

Omrežnina Brez

davkov

Dodatki in

prispevki

Brez

DDV

Z vsemi

davki

2011

2. polovica

<20 MWh 0,0724 0,0587 0,1311 0,0125 0,1435 0,1723

20-500 MWh 0,0684 0,0371 0,1055 0,0071 0,1126 0,1351

2012

1. polovica

<20 MWh 0,0706 0,0609 0,1315 0,0123 0,1438 0,1726

20-500 MWh 0,0662 0,0396 0,1057 0,0072 0,1129 0,1355


- 56 -

Preglednica 7.6 prikazuje cene električne energije, ki jih najdemo na spletnih straneh

SURS. Za enostavni izračun stroškov energije za tekoči trak pri ročnem sortiranju bomo

predpostavili ceno energije 0,1355 €/kWh.

Preglednica 7.7: Izračun približnih stroškov energije za elektromotor

Poraba

motorja

Strošek

na uro

Strošek na

dan (7,5 ur)

Strošek na

mesec (22 dni)

1 kW 0,1355 € 1,016 € 22,36 €

2 kW 0,271 € 2,033 € 44,72 €

3 kW 0,4065 € 3,049 € 67,07 €

4 kW 0,542 € 4,065 € 89,43 €

5 kW 0,6775 € 5,081 € 111,79 €

V preglednici 7.7 vidimo, da ima najmočnejša različica elektromotorja še vedno večkrat

manjše mesečne stroške energije, kot je plačilo enega delavca (potrebujemo pa jih več). Če

izberemo ceno energije 0,1726 €/kWh, je mesečni strošek 5 kW elektromotorja 142,395 €.

7.1.4 Ocena prilagodljivosti, vzdrževanja in investicije

Ročno sortiranje je prilagodljiv postopek. To pomeni, da lahko po želji spreminjamo vhodne

in izhodne tokove ter masni pretok, postopek pa lahko brez drastičnih posegov tem

spremembam tudi prilagajamo. Tako lahko namesto plastike začnemo izločati steklo ali papir,

vse kar moramo storiti je, da sporočimo nova navodila delavcem. Do neke mere lahko tudi

povečamo ali zmanjšamo masni pretok s spremembo hitrosti tekočega traku ali premestitvijo

delavcev. Po potrebi lahko delavce tudi zaposlujemo ali odpuščamo, vendar takšne

spremembe niso hitre in morajo biti zato vnaprej načrtovane. Možno je tudi zaposlovanje

študentov preko napotnice študentskega servisa ali zaposlovanje za določen čas.

Kot smo omenili že v uvodu podpoglavja, je ročno sortiranje tehnološko enostavni

postopek, saj je tekoči trak edina strojna oprema, ki jo potrebujemo (poleg transporta in

nalaganja, ki jih imamo pri vseh postopkih). Na tržišču je mnogo podjetij, ki projektirajo in

dobavljajo optimizirane tekoče trake z elektromotorji za sortirne linije, prilagojene za delovne

pogoje v katerih obratujejo, kar močno zmanjša možnosti za nepričakovane okvare. Zaradi

malo strojnih elementov je tudi vzdrževanje poceni in enostavno.

Investicijski stroški so nizki, saj je edina oprema, ki jo potrebujemo, tekoči trak in

zaboji za ločene produkte. Predpostavili bomo, da je vrednost investicije približno 30 %

vrednosti investicije v avtomatizirano sortiranje. Zaradi tega so nižji tudi stroški amortizacije.


- 57 -

7.2 Avtomatizirano sortiranje - Titech Autosort

Slika 7.4: Logotip podjetja Titech [21]

Podjetje Titech je nastalo leta 1993 na Norveškem. Njihov nastanek je posledica Norveške

zakonodaje, ki je od proizvajalca plastične embalaže Elopak zahtevala, da najde način, kako

svoje plastične izdelke izločiti iz toka odpadkov. Razvijati so začeli optično tehnologijo na

podlagi infrardeče spektroskopije. Sortirna naprava, ki so jo razvili, je bila zelo uspešna, zato

so leta 1996 uradno ustanovili podjetje Titech, od leta 2004 pa so del skupine Tomra [12].

V primerjavo bomo vključili njihov avtomatizirani sistem Titech Autosort. Naprava

uporablja Duoline tehnologijo, ki opravi dva skeniranja na vsakem prehodu. Hitri in zanesljivi

IR senzorji absorbirajo specifične infrardeče spektre različnih predmetov v veliki ločljivosti.

Sistem dvojnega skeniranja omogoča, da je razdalja med senzorjem in tekočim trakom mnogo

večja brez zmanjšanja ločljivosti. To močno zmanjša nastanek škode na optični enoti in

poveča zanesljivost stroja [41].

Ko gredo odpadki na tekočem traku skozi senzorje, programska oprema določi ali gre za

nezaželeno vrsto odpadka. Na koncu tekočega traka so po njegovi širini nameščene šobe. Ko

pride do določene šobe nezaželen odpadek, se skozi tisto šobo spusti močan sunek stisnjenega

zraka, ki nezaželen odpadek izpihne v ločeno posodo. Velikost vhodnega materiala je med 50

in 250 mm.


- 58 -

Slika 7.5: Sortiranje s sistemom Titech Autosort [41]

Poleg visoke kvalitete sortiranja naprava omogoča tudi veliko stopnjo prilagodljivosti in

več funkcij, vključno s statistično določitvijo vhodnega materiala, vgrajene vzdrževalne in

nadzorne funkcije ventilov in možnost nadzora sortirne naprave iz nadzorne sobe [41].

Stroj Autosort smo izbrali zaradi njegove prilagodljivosti. Ker lahko senzorji in

programska oprema razločijo med različnimi materiali, se lahko stroj uporablja za izločanje

različnih frakcij, izloča lahko npr. PET, PVC, papir, kovine, ... Takšna širina zaznavanja

materialov je primerljiva s človeško inteligenco, čeprav obratuje pri nižjih masnih pretokih.

Podatke, ki jih bomo uporabili v primerjavi, smo pridobili neposredno od podjetja preko

elektronske pošte. Podatki so zelo splošne narave, kar pomeni, da se v realnem primeru lahko

razlikujejo v odvisnosti od več parametrov npr. manjši masni pretok stroja pri lažjih

odpadkih.

7.2.1 Masni pretok

Proizvajalec navaja največji masni pretok 5 ton/h na meter širine tekočega traku, širina

uporabljene različice stroja Autosort 2800 pa je 2,8 metra, kar znese teoretični masni pretok

14 ton/h. Stroj v praksi večino časa ne more dosegati takšnega masnega pretoka, saj nimamo

vedno dovolj gostega in čistega materiala, da bi lahko deloval tako hitro. Pretok je močno

odvisen od nasipne gostote materiala. Proizvajalec nam je posredoval vrednosti, ki so

navedene v preglednici 7.8.


- 59 -

Preglednica 7.8: Masni pretok na stroju Titech Autosort 2800

Gostota odpadkov [kg/m3] Največji masni pretok [ton/h]

Vhodni material visoke gostote 150‒200 10‒12

Vhodni material nizke gostote 40‒70 2‒3

Če preračunamo dane vrednosti v kubične metre, ugotovimo, da se največji volumski

pretok stroja giblje med 40 in 60 m3/h.

7.2.2 Stroški dela in energije

Proizvajalec navaja, da postopek potrebuje eno delovno uro na dan za vzdrževanje stroja in

enega operaterja za nadzor stroja med delovanjem (skupaj 8,5 plačanih ur). Predpostavljamo,

da mora imeti operater višjo izobrazbo in plačo kot delavci pri ročnem sortiranju, zato bo urni

strošek 9,59 € (ročno sortiranje ima urni strošek 6,42 €). Poraba energije stroja je 4 kW na

uro. Cena kWh električne energije je ista kot pri tekočem traku za ročno sortiranje.

7.2.3 Investicija, amortizacija in vzdrževanje

Proizvajalec navaja okvirno ceno 260.000 € za različico Titech Autosort 2800. Izbrali bomo

funkcionalno amortizacijo, kar pomeni, da bo strošek razdeljen na enoto učinka namesto na

časovno enoto. Čas amortiziranja bo tri leta oz. količina odpadkov, ki jih lahko stroj v treh

letih sortira.

Stroški vzdrževanja znašajo po navedbah proizvajalca med 2 in 2,5 % letno od

vrednosti investicije. Stroj porablja približno 4500 litrov stisnjenega zraka na minuto za

delovanje šob, vendar je ta vrednost močno odvisna od vhodnega materiala.


- 60 -

7.3 Primerjava postopkov

Preglednica 7.9: Primerjava stroškov ročnega in avtomatskega sortiranja

Ročno sortiranje Titech Autosort 2800

Masni pretok

Zahtevan masni pretok na uro: 10 ton/h

Št. ur na dan: 7,5 h

Letna količina: 18.900 ton

Stroški dela

Strošek delovne ure: 6,420 € 9,590 €

Št. ur na dan: 7,5 h 8,5 h

Masni pretok delavca: 800 kg/h

Izkoristek: 85 %

Št. delavcev: 14 1

Skupni strošek dela na tono (dnevno): 8,988 €/t 1,087 €/t

Letni strošek: 169.873,200 € 20.541,780 €

Stroški energije

Strošek energije kWh: 0,136 €

Poraba energije: 2 kW 4 kW

Skupni strošek energije na tono: 0,027 €/t 0,054 €/t

Letni strošek: 512,190 € 1024,380 €

Stroški amortizacije

Odstotek investicije: 30 % 100 %

Vrednost investicije: 78.000,000 € 260.000,000 €

Čas amortizacije: 3 leta

Skupni strošek amortizacije na tono: 1,376 €/t 4,586 €/t

Letni strošek: 26.000,000 € 86.666,667 €

Stroški vzdrževanja

Odstotek investicije letno: 2,5 %

Skupni strošek vzdrževanja na tono: 0,103 €/t 0,344 €/t

Letni strošek: 1.950,000 € 6.500,000 €

Skupni stroški

Skupni strošek na tono: 10,494 €/t 6,071 €/t

Skupni letni strošek: 198.335,390 € 114.732,827 €

Preglednica 7.9 prikazuje primerjavo med stroški ročnega sortiranja in stroja Autosort 2800

po kategorijah. Pri danih parametrih so stroški ročnega sortiranja za 73 % višji kot pri

avtomatiziranem, kar je posledica visokih stroškov dela, ki predstavljajo 85,6 % vseh stroškov

ročnega sortiranja in samo 17,9 % pri avtomatskem sortiranju. Slika 7.6 kaže razlike v

stroških po kategorijah.


- 61 -

Slika 7.6: Stroški po kategorijah

Preglednica 7.10: Gibanje stroškov po letih

Leto 0 1 2 3 4 5 6

Leto brez amortizacije

1 2 3

Povečanje stroškov

5 % 10 % 15 %

Letni strošek Autosort 0 114.733 114.733 114.733 29.469 30.873 32.276

Letni strošek ročno 0 198.335 198.335 198.335 180.952 189.569 198.186

Skupni strošek Autosort 260.000 374.733 489.466 604.198 633.668 664.541 696.817

Skupni strošek ročno 78.000 276.335 474.671 673.006 853.958 1.043.527 1.241.713

% ročno/Autosort 30,0 % 73,7 % 97,0 % 111,4 % 134,8 % 157,0 % 178,2 %

V preglednici 7.10 so zapisani posamezni in skupni stroški po letih. Po izteku

amortizacijske dobe smo predpostavili 5 % letnega dviga stroškov zaradi zmanjšane

učinkovitosti strojne opreme. Pri skupnih stroških vidimo, da se nam investicija v stroj

obrestuje že po treh letih. V zadnji vrstici smo zapisali koliko odstotkov predstavljajo skupni

stroški ročnega sortiranja glede na avtomatizirano. Za nazornejši prikaz poglejmo podatke še

v grafični obliki na sliki 7.7.

0 €

2 €

4 €

6 €

8 €

10 €

12 €

Amortizacija Vzdrževanje Energija Delo Skupaj

Autosort [€/1000kg] Ročno [€/1000kg]


- 62 -

Slika 7.7: Gibanje stroškov po letih

Glede na masni pretok in izkoristek, ki smo ju izbrali, lahko sklepamo, da bo čistost

izločanja pri obeh postopkih približno 90 %.

7.3.1 Komentar rezultatov

Kot smo pričakovali, je ročno sortiranje dražje od avtomatiziranega zaradi visokih stroškov

dela. Po več poizkusih smo ugotovili, da je meja, kjer stroški avtomatiziranega presegajo

stroške ročnega, pri približno 5 tonah na uro. Če predpostavimo, da ima en stroj največji

masni pretok 12 ton/h, se stroški gibljejo po grafu na sliki 7.8 (v odvisnosti od zahtevanega

masnega pretoka). Pri izračunu nismo upoštevali primernega deleža ostalih stroškov, ki jih

ima predelovalec odpadkov, vključujejo pa stroške s slike 7.2. Da bi določili lastno ceno

goriva, bi morali poznati vse stroške, ki nastanejo posredno ali neposredno pri pripravi goriva

iz odpadkov.

0

200

400

600

800

1000

1200

1400

0 1 2 3 4 5 6

Tiso

č €

Leto

Letni strošek Autosort Letni strošek ročno

Skupni strošek Autosort Skupni strošek ročno


- 63 -

Slika 7.8: Stroški izločanja plastike pri različnih masnih pretokih

0

5

10

15

20

25

30

0 €

5 €

10 €

15 €

20 €

25 €

30 €

2,5 t 5,0 t 7,5 t 10,0 t 12,5 t 15,0 t 17,5 t 20,0 t

€/t Autosort €/t ročno Št. delavcev


- 64 -

8 ANALIZA EKONOMIKE ENERGETSKE IZRABE IN

EKONOMIKE RECIKLIRANJA PLASTIKE

Ekonomiko procesov ravnanja z odpadki lahko razdelimo na štiri faze nastajanja stroškov in

prihodkov:

1. stroški zbiranja in transporta,

2. stroški sortiranja in priprave na predelavo,

3. stroški sežiga ali reciklaže,

4. prihodki od prodaje energije in surovin.

Vsaka faza ima svoje vhodne in izhodne dejavnike, ki vplivajo na višino stroškov oz.

prihodkov. Zbiranje odpadkov je v vsakem primeru strošek, ki ni odvisen od tega, če želimo

odpadke energetsko izrabiti ali reciklirati, zato se bomo pri analizi ekonomike bolj

osredotočili na preostale tri faze.

8.1 Stroški prve faze: transport

Povzeto iz operativnega plana za ravnanje s komunalnimi odpadki:

Preglednica 8.1: Stroški transporta odpadkov [25]

Zbiranje mešanih komunalnih odpadkov »od vrat do vrat« 43 €/t

Zbiranje odpadne embalaže »od vrat do vrat« 110 €/t = 114,45 €/t

Transport prevzetih frakcij v centre za obdelavo 4,45 €/t

Ker naš preračun ekonomike temelji na obdelavi odpadne plastike in transportu do

obdelovalnega centra, bomo kot strošek transporta uporabili vrednost 115 € na tono

odpadkov.

8.2 Stroški druge faze: priprava odpadkov na predelavo

V poglavju 7 smo že ugotovili stroške izločanja plastike iz mešanih odpadkov. Prav tako smo

že zapisali okvirni postopek za pripravo odpadkov na recikliranje v poglavju 5 in praktični

postopek priprave trdnega goriva za energetsko izrabo na sliki 7.2. Iz slike se vidi, da je

ločevanje odpadkov samo en del v širšem procesu priprave trdnega goriva. Podobno je proces


- 65 -

priprave odpadkov na reciklažo samo del procesa od nastanka odpadkov do recikliranega

granulata.

Postopka priprave na energetsko izrabo in priprave na reciklažo sta si v več korakih

podobna, zato bomo predpostavili, da oba postopka uporabljata isti način sortiranja odpadkov

in drobljenje večjih kosov. S to predpostavko bo lažje določiti teoretične stroške, ki nastanejo

pri pripravi na predelavo (sežig ali ekstrudiranje). Ker se v obeh primerih na koraku sortiranja

avtomatsko izloči samo plastika, pri reciklaži ne potrebujemo dodatnega izločanja kovin in

težkih delcev kot pri pripravi RDF. Pranje plastike kot korak priprave na reciklažo smo

uvrstili pod predelavo plastike, saj predpostavljamo, da mora imeti strojno opremo za pranje

predelovalec odpadkov in ne družba, ki odpadke pripravlja na predelavo.

Stroške sortiranja smo preračunali na tono goriva oz. surovine, namesto na tono

vhodnih odpadkov kot je to preračunano v poglavju 7. Če predpostavljamo, da vsebuje ena

tona vhodnih odpadkov 20 % plastike, to pomeni, da potrebujemo pet ton vhodnih odpadkov

za eno tono izhodne plastike, zato pomnožimo stroške sortiranja s pet. Če nam ostane 50 %

odpadkov za energetsko izrabo (prej izločimo še kovine in negorljive frakcije), pomnožimo

ceno sortiranja vhodnih odpadkov z dva. Izločanje težkih delcev in kovin iz lahko frakcije

odpadkov načeloma poteka s podobno strojno opremo kot sortiranje mešanih odpadkov na

ločene frakcije, zato bomo uporabili isto osnovno vrednost stroškov in jo ponovno pomnožili

z dva (ker predpostavljamo, da bi zaradi zahtevanega masnega pretoka potrebovali dva

stroja). Zaradi visoke porabe električne energije in stroškov vzdrževanja, bomo stroške

drobljenja in mletja ocenili relativno visoko. Preglednica 8.2 prikazuje stroške, ki smo jih

upoštevali pri pripravi plastičnih odpadkov na predelavo.


- 66 -

Preglednica 8.2: Stroški priprave na predelavo odpadkov

Priprava na reciklažo Priprava na sežig

Sortiranje (6 - 12 €/t na vhodu)

x5

30 - 60 €/t

x2

12 - 24 €/t

Izločanje težkih delcev in kovin (6 - 12 €/t na vhodu)

x0

0 €/t

x2

12 - 24 €/t

Drobljenje in mletje

50 €/t 50 €/t

Skupni strošek priprave na reciklažo Skupni strošek priprave na sežig

80 - 110 €/t

povprečno 95 €/t

74 - 98 €/t

povprečno 86 €/t

Razlika v stroških ni tako velika kot bi pričakovali, lahko pa se spreminja v odvisnosti

od zahtevanih količin. Če bi ugotovili, da smo stroške ocenili kot previsoke, bi lahko v praksi

spremenili dobo amortizacije strojne opreme, ki v teoretičnem preračunu znaša 3 leta.

8.3 Stroški tretje faze: predelava s sežigom in reciklažo

V tretji fazi ravnanja z odpadki poteka dejanska predelava s sežigom v energijo ali pa z

reciklažo v svež plastični granulat.

8.3.1 Stroški sežiga odpadkov

Finančni vidiki sežiga odpadkov so dobro ocenjeni na ravni EU in zadovoljivo v Sloveniji. V

referenčnem dokumentu za najboljše tehnike sežiga odpadkov so vključene ocene stroškov za

več držav EU in več različnih scenarijev. Ocene investicij vključujejo samo stroške strojne

opreme, ne pa tudi stroške gradnje in električne opreme. Za upoštevanje teh stroškov je treba

investicijskim stroškom sežigalnice prišteti 35 % [35]. Druge predpostavke za referenčni

model sežigalnice [35]:

stroški investicije so izračunani glede na dobo obratovanja 15 let in 6% obrestni meri,

sežigalnica obratuje 7.500 ur letno pri polni obremenitvi,


- 67 -

specifični stroški ne upoštevajo trženja, zavarovanj, vodenja ipd., zato se pri oceni

stroškov doda 40 %,

kalorična vrednost odpadkov 10 MJ/kg in delež pepela 30 %.

Za našo primerjavo bomo izbrali referenčni primer sežigalnice s sledečimi lastnostmi:

enostopenjski sežig na rešetki (opis v poglavju 6.1.1),

dostava goriva z vlakom,

suho, mokro in katalitično čiščenje dimnih plinov,

kogeneracija električne energije in toplote.

Kogeneracijo energije in toplote smo izbrali za referenčni primer, ker študije kažejo [6],

da je to ena izmed najbolj okolju prijaznih in učinkovitih možnosti energetske izrabe

odpadkov za nadomeščanje fosilnih goriv. Izmed obravnavanih možnosti izrabe odpadkov je

ta tudi med najcenejšimi [35]. Ob upoštevanju povprečne letne inflacije 2 % [7], lahko

preračunamo stroške na vrednost, ki bi jo imeli v letu 2012.

V primerjavo smo dodali še podatke o sežigalnicah iz Italije, Nemčije in operativnega

plana za ravnanje z odpadki. Podatki so predstavljeni v preglednici 8.3.

Preglednica 8.3: Stroški sežiga odpadkov [25, 35]

Vir Letna kapaciteta

sežigalnice [ton]

Stroški

[€/t - 2002]

Stroški

[€/t - 2012]

Referenčni dokument za najboljše

razpoložljive tehnike (BREF) sežiga

odpadkov (referenčni primer) [35]

100.000 128 157

200.000 104 127

300.000 92 113

Povprečno: 132 ( ± 15 %)

BREF (nemški primer) [35] 100.000 140 171

200.000 105 128

Povprečno: 150 ( ± 15 %)

BREF (italijanski primer) [35] 300.000 128 157

Operativni plan ravnanja s komunalnimi

odpadki (vključno z odlaganjem) [25]

? / 175

Povprečni strošek sežiga upoštevanih primerov (brez odlaganja): 142 €/t

Povprečni stroški za sežig ene tone odpadkov znašajo 142 € brez vključenih stroškov

odlaganja pepela in ostankov filtracije dimnih plinov (ne upoštevamo operativnega plana).


- 68 -

Operativni plan navaja, da so stroški odlaganja ene tone obdelanih odpadkov 70 € [25].

Če predpostavimo, da je po termični obdelavi ostanek pepela in filtracije približno 20 %, to

doda 14 € stroškov na tono obdelanih odpadkov. Skupaj so torej stroški sežiga in odlaganja

ostankov približno 156 €/t, dosegajo pa lahko tudi 175 €/t (pri sežigalnicah manjših

kapacitet). Za naš preračun bomo predpostavili stroške sežiga 160 €/t.

8.3.2 Stroški reciklaže odpadkov

Reciklaža plastičnih odpadkov vključuje pranje odpadkov in ekstrudiranje plastike s

filtriranjem nečistoč. V modernih sistemih se voda prefiltrira in vrne v sistem pranja. V

koraku ekstrudiranja se plastika stali in depolimerizira, pred potiskanjem granulata iz stroja pa

poteka še filtracija in po potrebi dodajanje svežega granulata.

Oceno stroškov ekstrudiranja bomo opravili podobno kot oceno stroškov avtomatskega

izločanja plastike v poglavju 7.2. Upoštevali bomo amortizacijo, vzdrževanje, porabo energije

in dela. Zahtevan masni pretok naj bo 400 kg/h, največji masni pretok pa 500 kg/h. Stroj bo

obratoval 7,5 ur dnevno, njegovo nabavno vrednost pa bomo ocenili na 250.000 €. Razdelitev

stroškov na tono reciklirane plastike je prikazana v preglednici 8.4.


- 69 -

Preglednica 8.4: Stroški ekstrudiranja plastike

Masni pretok

Zahtevan masni pretok na uro: 400 kg/h


Letna količina: 756 ton

Stroški dela

Strošek delovne ure: 9,590 €


Skupni strošek dela na tono: 23,975 €/t

Letni strošek: 18.125,100 €

Stroški energije

Strošek energije kWh: 0,136 €

Poraba energije: 50 kW

Skupni strošek energije na tono: 16,938 €/t


Stroški amortizacije

Vrednost investicije: 250.000,000 €

Čas amortizacije: 6 let

Skupni strošek amortizacije na tono: 55,115 €/t


Stroški vzdrževanja

Odstotek investicije letno: 2,5 %

Skupni strošek vzdrževanja na tono: 8,267 €/t


Skupni stroški

Skupni strošek na tono: 104,294 €/t

Skupni letni strošek: 78.846,264 €

Če ena tona reciklirane plastike vsebuje 900 kg odpadne plastike, je strošek za reciklažo

ene tone odpadne plastike približno 116 €/t. Če upoštevamo še dodatek 100 kg svežega

granulata, čigar povprečno ceno predpostavimo na 1400 €/t [29, 30], se stroški povečajo za

140 € in tako skupno znašajo približno 256 € na tono odpadne plastike.

8.4 Prihodki

Izračun prihodkov temelji na predpostavki, da lahko proizvedene količine energije in

recikliranega granulata prodamo v celoti in po ceni kot smo jo uporabili za izračun.


- 70 -

8.4.1 Prihodki iz sežiga

Glavni viri prihodkov za sežigalnice z energetsko izrabo so prodaja električne energije,

toplote in po potrebi takse za prevzem odpadkov. Za izračun proizvodnje moramo

predpostaviti učinkovitost proizvodnje toplote in proizvodnje elektrike. Uporabili bomo

sledeče predpostavke:

učinkovitost proizvodnje toplote 60 %,

učinkovitost proizvodnje elektrike 10 %,

energijska vrednost odpadkov 20 MJ/kg oz. 5,5 kWh/kg,

odkupna cena elektrike 0,05 €/kWh in odkupna cena toplote 0,03 €/kWh,

letna kapaciteta sežigalnice 90.000 ton in 7.500 ur delovanja (12 t/h).

Izračun prihodkov za sežigalnico z energetsko izrabo je v preglednici 8.5.

Preglednica 8.5: Prihodki iz energetske izrabe odpadkov

Energijska vrednost tone odpadkov 5500 kWh/t

Količina proizvedene toplote iz ene tone odpadkov (60 %) 3300 kWh

Količina proizvedene elektrike iz ene tone odpadkov (10 %) 550 kWh

Količina proizvedene toplote v eni uri (12 t/h) 39600 kWh

Količina proizvedene elektrike v eni uri (12 t/h) 6600 kWh

Vrednost prodane toplote iz ene tone odpadkov (0,03 €/kWh) 99 €

Vrednost prodane elektrike iz ene tone odpadkov (0,05 €/kWh) 27,5 €

Skupni prihodki iz ene tone odpadkov 126,5 €

Skupni prihodki v eni uri obratovanja 1188 + 330 = 1518 €

Skupni prihodki sežigalnice znašajo približno 127 € na tono odpadkov. Ob povečanju

učinkovitosti proizvodnje toplote iz odpadkov za 1 %, se prihodki na tono povečajo za 1,65 €.

Pri izboljšanju učinkovitosti pridobivanja energije za 1 %, se prihodki povečajo za 2,75 €.

Globalno gledano imamo še prihranek približno 70 €/t, kolikor znaša strošek odlaganja tone

odpadkov na deponiji. Stroške odlaganja pepela in ostankov filtracije smo upoštevali že pri

preračunu stroškov sežiga. Pri prodajni ceni energije nismo upoštevali davkov, dajatev in

omrežnine.


- 71 -

8.4.2 Prihodki iz reciklaže

Cena PET primernega za pihanje v plastenke se na tržišču giblje okoli 1400 € za tono, vendar

pa se lahko cena spreminja tudi za 5 % v nekaj mesecih. Podobne so tudi cene ostalih plastik,

vendar pa je njihova cena močno odvisna od stanja na svetovnem trgu [29, 30].

Če dosega cena reciklirane plastike v povprečju 50 % cene svežega granulata, to pomeni

odkupno ceno približno 700 € na tono recikliranega granulata. Seveda pa je tudi to odvisno od

trga, kvalitete granulata itd.

8.5 Rezultati in komentar

Preglednica 8.6: Primerjava ekonomik energetske izrabe in reciklaže plastike

Recikliranje 1000 kg

odpadne plastike

Sežig 1000 kg

odpadne plastike

Stroški (-)

Transport: 115 €/t 115 €/t

Priprava: 95 €/t 86 €/t

Predelava: 256 €/t 160 €/t

Skupaj: 466 €/t 361 €/t

Razlika: 105 €/t v prid sežiga

Prihodki (+)

Prodaja: 700 €/t 127 €/t

Razlika: 573 €/t v prid reciklaže

Rezultat

Dobiček/izguba: + 234 €/t - 234 €/t

Brez transporta: + 349 €/t - 119 €/t

Razlika: 468 €/t v prid reciklaže


- 72 -

Izračun iz preglednice 8.6 nakazuje, da se reciklaža plastike ekonomsko bolj izplača kot njen

sežig, vendar ob nekaterih predpostavkah:

tržišče, ki zagotavlja stalen odkup recikliranega granulata,

visoka kvaliteta recikliranega granulata,

stalnost proizvodnje granulata in dobave surovin,

stabilnost cen na tržiščih itd.

V preračunu nismo upoštevali vpliva davkov, okoljskih dajatev, stroškov organizacije in

režije ter drugih nepričakovanih in stalnih stroškov, ki jih imajo podjetja v Sloveniji. Prav

tako je možno, da so naše ocene stroškov napačne za 20 % ali celo več.

Ekonomska prednost recikliranja pred sežigom je predvsem posledica visokih cen

plastike na tržišču. Če recikliran granulat dosega samo četrtino cene svežega granulata (350

€/t), so prihodki iz recikliranja plastike še vedno mnogo višji kot iz sežiga (127 €/t). Tudi če

upoštevamo, da so stroški priprave na sežig nižji, je rezultat ekonomike še vedno v prid

reciklaže za 118 €/t, vendar pa bi ob tako nizkih odkupnih cenah recikliranega granulata z

reciklažo nastajala finančna izguba. Če ne upoštevamo stroškov transporta in zbiranja, potem

prodaja recikliranega granulata za 351 €/t že pokrije stroške priprave in predelave. Če

stroškov transporta ne upoštevamo pri sežigu, pa še vedno nastaja finančna izguba. Ta izguba

pri sežigu se običajno pokriva s plačilom določene prevzemne takse, ki jo zbiralec odpadkov

plača prevzemniku in predelovalcu, v tem primeru sežigalnici odpadkov.

Za poznavanje točne finančne strukture lokalnega sistema ravnanja z odpadki bi moral

navezati stik z vsemi udeleženci v sistemu, vendar pa je malo verjetno, da bi brez zapletov

dobili vse potrebne finančne podatke. Zasebna podjetja, ki delujejo v visoko konkurenčnem

okolju in nočejo ogroziti svojega položaja na trgu z razkrivanjem potencialno škodljivih

podatkov, le nerada razkrivajo natančno statistiko njihovih sistemov.


- 73 -

9 ANALIZA PREDELAVE ODPADKOV S POMOČJO OCENE

ŽIVLJENSKEGA CIKLA

Relativno natančna ekonomska analiza tehničnega sistema ni dovolj za odločanje o njegovi

uspešnosti. Upoštevati je treba tudi okoljske vplive in ekonomiko teh okoljskih vplivov skozi

celotno življenjsko dobo sistema. Pri združevanju okoljskega vpliva in ekonomike v smiselno

celoto nam je lahko v pomoč metoda ocene življenjskega cikla LCA (ang. Life Cycle

Assessment). Ta pristop se v tuji literaturi mnogokrat imenuje »od zibelke do groba«, kar

pomeni, da metoda upošteva vse vplive nekega sistema ali izdelka v njegovi celotni

življenjski dobi: od pridobivanja surovin (zibelka) do predelave in odlaganja odpadnih

ostankov (grob).

LCA metoda deluje po principu zbiranja vseh inputov in outputov (oz. dejavnikov)

tehniškega sistema, ocenjevanja morebitnih vplivov teh inputov in outputov ter interpretacije

rezultatov v odnosu do predmeta študije [10].

Slika 9.1 prikazuje okvirje za izvedbo LCA študije. Najprej se opredelijo cilji študije,

nato se zberejo in analizirajo dejavniki, na koncu pa se oceni vpliv skozi celotno življenjsko

dobo. Skozi celotno študijo moramo interpretirati, kaj dejansko pomenijo posamezni

dejavniki za okolje na katerega vplivajo.

Slika 9.1: Faze LCA [10]


- 74 -

LCA študija je lahko dragocena pomoč pri različnih okoljskih odločitvah, kot npr.

oblikovanje in izboljšanje izdelkov in procesov, razvoj poslovnih načrtov in razvoj strateških

smeri. LCA metoda je lahko osredotočena na izdelek, kot npr. avtomobil, ali pa na funkcijo,

kot npr. transport osebe od ene do druge točke [10].

9.1 Okoljski dejavniki in obseg njihovih vplivov

Kadar ocenjujemo najbolj učinkovit način predelave odpadkov, iščemo tisti sistem, ki porabi

najmanj inputov, da doseže največ pozitivnih in najmanj negativnih outputov. Inputi in

outputi so običajno pri sistemih predelave odpadkov enaki (npr. energija, emisije), spreminja

pa se njihova količina. Če poenostavimo: imamo dejavnike oz. »gradnike«, ki jih prelagamo

med različnimi sistemi. Nekateri dejavniki so predstavljeni na sliki 9.2.

Okoljski vplivi sistema ravnanja z odpadki so lahko globalni, regionalni ali lokalni.

Poznavanje povezave vplivnih dejavnikov in okolja je pomembno, saj lahko ima en sistem

ravnanja z odpadki pozitivni vpliv na lokalno okolje in negativni vpliv na globalno okolje ali

obratno. Okolja se prepletajo, kot je to prikazano na sliki 9.2.

Slika 9.2: Dejavniki in okolja


- 75 -

9.2 Ocena življenjskega cikla sistemov za predelavo odpadkov - Italijanski

primer

V italijanski študiji A life cycle assessment of mechanical and feedstock recycling options for

management of plastic packaging wastes (prevod: Ocena življenjskega cikla mehaničnih in

surovinskih možnosti recikliranja za ravnanje s plastičnimi odpadki) so raziskovalci prišli do

pomembnih zaključkov o porabi energije in onesnaževanju različnih sistemov ravnanja z

odpadno embalažo s pomočjo prej opisane LCA metode.

Študija obravnava celotni italijanski sistem za recikliranje gospodinjskih plastičnih

embalažnih odpadkov. Cilj študije je ovrednotenje splošne okoljske učinkovitosti

mehaničnega recikliranja plastične embalaže v Italiji in jo primerjati s konvencionalnimi in

nekonvencionalnimi načini ravnanja z odpadki. Mehansko recikliranje so primerjali z

odlaganjem na deponijah, sežigom, surovinskim recikliranjem in nizkotemperaturno pirolizo

[26].

Raziskava predpostavlja celotno porabo surovin in celoten okoljski vpliv, da pridobimo

določeno maso reciklirane ali sveže plastike. To pomeni, da ne upošteva samo dejanskih

produktov določenega načina ravnanja z odpadki, ampak tudi izgubo surovin, ki bi jih

pridobili z uporabo drugega postopka. V primeru energetske izrabe plastike to pomeni, da

pridobimo določeno količino energije iz mase odpadkov, vendar pa porabimo več vode in

surove nafte za proizvodnjo enake količine plastike, kot smo jo sežgali. Upoštevan je tudi

transport odpadkov do obrata predelave.

Študija primerja 5 različnih scenarijev ravnanja z odpadki, ki so sestavljeni iz PET in

PE plastičnih frakcij [26]:

1. Odlaganje vseh plastičnih odpadkov na deponijah, brez recikliranja. Ta scenarij se

nanaša na transport in odlaganje 2,35 kg plastičnih odpadkov, kot tudi vpliv

proizvodnje 1 kg PET in 0,39 kg PE. To količino moramo ponovno proizvesti, ker

smo surovine odložili na deponiji, namesto da bi jih reciklirali. Takšno je tudi gibanje

surovin skozi italijanski sistem sortiranja, priprave in predelave odpadkov.

2. Sežig s pridobivanjem energije, brez recikliranja. Scenarij sežiga predpostavlja sežig

2,35 kg plastičnih odpadkov s pridobivanjem električne energije in vpliv klasične

proizvodnje 1 kg PET in 0,39 kg PE. Za odpadke se predpostavlja kalorična vrednost

27 MJ/kg s splošno učinkovitostjo proizvodnje elektrike 25 %.


- 76 -

3. Mehansko recikliranje vseh plastičnih odpadkov, ostanki recikliranja poslani v sežig z

energetsko izrabo. Scenarij, ki je najbolj podoben realnemu stanju v italijanskem

sistemu predelave plastičnih odpadkov. Predpostavlja se priprava 1 kg recikliranega

PET in 0,39 kg recikliranega PE iz 2,35 kg plastičnih embalažnih odpadkov.

4. Mehansko recikliranje PET in piroliza poliolefinov (PE). Raziskava uporablja skoraj

80% učinkovitost procesa pirolize, z dodatnimi 10‒15 % lastne porabe goriva za potek

procesa. Več o tem postopku je zapisano v poglavju 6.1.3. Razlika je, da se v tem

scenariju proces uporablja za pridobitev surovin in ne za gorivo, ki ga energetsko

izrabimo.

5. Mehansko recikliranje PET in hidrokreking poliolefinov (PE). Pri procesu

hidrokrekinga toplota razbije molekule v zelo reaktivne proste radikale

(depolimerizacija). Produkt je zelo podoben surovi nafti.

Osnova primerjave je scenarij mehanskega recikliranja (3), saj je najbližje dejanskemu

stanju v Italiji. Podatki za odlaganje, sežig in mehansko recikliranje so bili pridobljeni iz

dejanskih raziskav v obratih predelave, za surovinske postopke recikliranja pa so podatki

pridobljeni iz drugih uradnih dokumentov. Rezultati študije so predstavljeni v preglednici 9.1.

S krepko pisavo so označeni najugodnejši okoljski vplivi [26].


- 77 -

Preglednica 9.1: Vpliv postopkov ravnanja z odpadki na glavne okoljske kategorije [26]

Odlaganje Sežig z

energetsko

izrabo

Mehansko

recikliranje

Mehansko

recikliranje +

piroliza

Mehansko

recikliranje +

hidrokreking

Poraba

energije [MJ] 51,59 6,45 -5,41 12,14 -11,4

Poraba surove

nafte [g] 1462 995 -74,76 -145,86 -210,65

Poraba vode

[kg] 47,11 45,92 3,48 14,06 25,26

Nastanek CO2

[kg] 5,3 7,3 1,4 1,7 2,02

Emisije

organskih

spojin [g]

26,8 14,3 -0,05 1,42 4,78

Nastanek

odpadkov [kg] 2,49 0,19 0,09 0,2 0,26

Raziskava nazorno kaže prednosti mehanskega recikliranja pred drugimi načini

predelave plastičnih odpadkov, še posebej pred odlaganjem. Izjema je poraba energije in

surove nafte, kjer se izkažejo inovativni procesi recikliranja za zelo uspešne. Prihranki

energije so posledica velike razlike med porabo pri proizvodnji svežega plastičnega granulata

(visoka poraba) in surovinsko reciklažo plastike (nizka poraba). Podobno velja za porabo

surove nafte.

Sežig z energetsko izrabo ima določene prihranke pri porabi energije v primerjavi z

odlaganjem, vendar pa še vedno ne more dohiteti globalnih prihrankov energije z

recikliranjem. Sežig je primerna alternativa odlaganju samo takrat, ko imamo odpadke, ki jih

realno ni mogoče reciklirati.

Opisanim ugotovitvam lahko dodamo še ugotovitve iz drugih evropskih raziskav, ki se

ukvarjajo z življenjskim ciklom odpadkov.

Raziskava Plastic waste management in the context of a European recycling society:

Comparing results and uncertainties in a life cycle perspective (prevod: Ravnanje s

plastičnimi odpadki v kontekstu evropske družbe, ki reciklira: primerjava rezultatov in

negotovosti iz vidika življenjskega cikla) analizira ugotovitve desetih drugih LCA raziskav. V

študiji ugotavljajo, da je za večino različnih scenarijev LCA mehanično recikliranje okoljsko


- 78 -

najprimernejša možnost. Ugotavljajo tudi, da obstaja določena negotovost, v kolikšnem

razmerju naj bi reciklirana plastika nadomeščala svež granulat. Od tega je odvisno kako

okolju prijazna možnost je mehansko recikliranje [19].

Študija Plastic waste as a fuel - CO2-neutral or not? (prevod: Plastični odpadki kot

gorivo - CO2-nevtralni ali ne?) se osredotoča na plastiko v odpadkih, ki ni obnovljiva ali

zmožna recikliranja. Primerjali so emisije ogljikovega dioksida iz sežiga z energetsko izrabo

in odlaganjem na deponijah. Ugotovitve kažejo, da v tipičnih švedskih in evropskih pogojih

sežig proizvaja neto toplogredne emisije, ki so višje kot neto emisije pri odlaganju. Vendar pa

lahko v situaciji, kjer se plastika sežiga z visoko učinkovitostjo in toplota ter energija

nadomeščata energijo pridobljeno iz fosilnih goriv, sežig plastičnih odpadkov prispeva

negativno neto vrednost emisij. To velja v primerih, ko se fosilna goriva uporabljajo v obratih

samo za proizvodnjo energije ali samo za proizvodnjo toplote, ne pa v kombiniranih obratih

kot učinkovit sežig plastike [6].

Povzamemo lahko, da večina LCA študij ugotavlja, da je v globalnem smislu odlaganje

plastičnih odpadkov na deponijah nepriporočljivo. Kadar recikliranje ni možno zaradi

lastnosti odpadkov, je lahko sežig primerna alternativa, ampak le v primeru, da se uporablja

učinkovita tehnologija. Če si plastične odpadke zamišljamo kot ekonomsko prvino, postane

odlaganje še bolj nepriporočljiva možnost ravnanja z njimi.


- 79 -

10 REZULTATI IN DISKUSIJA

Rezultati magistrskega dela nakazujejo, da je reciklaža plastike skoraj zagotovo najugodnejši

postopek predelave plastike, tako iz ekonomskega kot tudi iz okoljskega vidika. Sežig je

lahko alternativa samo odlaganju na deponijah. Če se navežemo na začetna poglavja o

strateških usmeritvah EU, vidimo, da so osnovane na praktičnih ugotovitvah. Če je reciklaža

res ekonomsko privlačna, potem postane uveljavljanje strategije v prakso mnogo lažje, saj so

lahko že finančne pridobitve dovolj veliko gonilo za preusmerjanje k reciklaži. Če dodamo še

dajatve za odlaganje in sofinanciranje ravnanja z odpadki od podjetij, ki jih ustvarjajo, lahko

dosežemo zadovoljiv odstotek reciklaže z vzdržnostjo celotnega sistema ravnanja z odpadki in

odpadno embalažo.

Dodatni koraki k višanju odstotka in kvalitete reciklaže:

napredek tehnologij polimerov in recikliranja, ki bi omogočil še boljše možnosti

reciklaže plastike v bolj uporabne in kvalitetne izdelke,

»design for environment« oz. konstruiranje za okolje ‒ že v fazi koncipiranja imet v

mislih zmožnost recikliranja izdelka in njegove embalaže,

uporaba medsebojno podobnih materialov, ki olajšajo razstavljanje izdelka in

reciklažo posameznih komponent,

izboljšanje tehnologije sortiranja odpadkov itd.

Sežig je druga alternativa, ki po vplivu na okolje močno zaostaja za reciklažo. Tudi

sežig bi lahko bil pod določenimi pogoji ekonomsko izvedljiv:

v kolikor bi se povečali učinkovitost proizvodnje toplote in električne energije,

če bi se na vhodu v sežigalnice zbirale prevzemne takse, ki bi bile nižje od taks za

odlaganje na deponijah,

če bi se pocenila priprava odpadkov, njihova kurilna vrednost pa bi se povečala.

V vsakem primeru pa je treba v sežig voditi vse odpadke, ki jih je možno sežgati. Če

odpadke odlagamo na deponijah, potem od njih ne more biti nobene koristi več (izjema je

zbiranje deponijskega plina, ki ni del tega magistrskega dela), deponije pa se zapolnjujejo.

Zanimiva alternativa sežigu je piroliza, ki na molekulskem nivoju razbije odpadke za

pridobivanje novih surovin in plinov. V poglavju 9 smo videli, da je v določenih primerih

lahko takšen način predelave celo bolj okolju prijazen kot reciklaža. Čeprav postopek


- 80 -

obljublja mnoge prednosti, pa se tudi tukaj ne moremo izogniti odlaganju pepela in

filtracijskih ostankov na deponijah. Zanimivo bo videti, kateri postopki se bodo v naslednjih

letih najbolj tehnološko razvijali in razširili oz. kateri scenariji bodo ekonomsko najlažje

izvedljivi.


- 81 -

11 SKLEP

V magistrskem delu smo izpolnili cilje, ki smo si jih zastavili v uvodu. Imamo dovolj

informacij o vplivu na okolje in ekonomiki postopkov priprave in predelave odpadkov, da

lahko potrdimo ali ovržemo osnovne hipoteze dela.

1. Izločanje plastike iz odpadkov poveča stroške njihove obdelave:

Poglavje 7 nakazuje, da se stroški predelave odpadkov v trdno gorivo (TGO) zagotovo zvišajo

z vpeljavo novega koraka ‒ izločanja plastike. Če podjetje za pripravo TGO izloča samo PVC

(zaradi zakonodaje), se stroški lahko povečajo, če začne z istim postopkom izločati vso

umetno maso, saj se v procesu zmanjša masni pretok (primer: namesto izločanja 1 t/h PVC se

izloča 2 t/h umetnih mas, sorazmerno pa se zmanjša količina goriva). Avtomatsko izločanje je

ekonomsko bolj učinkovito od ročnega, zato bi lahko z zamenjavo postopkov v podjetju

zmanjšali stroške izločanja plastike (možni so prihranki tudi do 50 % na tono vhodnega

materiala).

2. Dohodki iz energetske in snovne izrabe primernih odpadkov so enaki ali presegajo

odhodke njihove priprave:

V poglavju 8 smo ugotovili, da brez dodatnih taks pri sprejemu odpadkov v sežigalnico

energetska izraba odpadkov ne pokriva stroškov njihove priprave in sežiga. Razmerje

prihodkov in odhodkov energetske izrabe bi lahko izboljšali s podaljšanjem amortizacijske

dobe strojne opreme, povečanjem učinkovitosti proizvodnje toplote in električne energije ter

subvencioniranjem odkupa elektrike iz sežigalnic odpadkov. Ukrepi bi zadostovali, če bi bila

sprejemna taksa, s katero se pokriva finančna izguba pri sežigu, nižja od takse za odlaganje

odpadkov na deponijah.

Drugače je pri snovni izrabi plastike. Zaradi visokih cen plastičnih granulatov je lahko

reciklaža plastike rentabilna tudi z zelo visokimi stroški, vendar je treba zagotoviti dovolj

visoko kvaliteto reciklaže, kar je lahko pri slabi kvaliteti plastičnih odpadkov velik tehnološki

in finančni izziv. Prav tako so lahko problem količine recikliranega granulata in prodajni trgi

(možna je zasičenost trga).

Če ne upoštevamo vhodnih taks in subvencij, lahko za energetsko izrabo odpadkov

ovržemo hipotezo, da njeni prihodki presegajo stroške priprave in sežiga. Za snovno izrabo


- 82 -

velja nasprotno: hipotezo lahko potrdimo, tudi če bi bili stroški predelave višji od

predpostavljenih.

3. Snovna in energetska izraba imata poleg ekonomskih še druge pomembne prednosti

pred odlaganjem na deponijah:

Raziskave, ki smo jih povzeli v poglavju 9, trdijo, da je sežig odpadkov z energetsko izrabo

zagotovo bolj okolju prijazen način ravnanja z odpadki kot pa odlaganje. To pomeni, da lahko

za primerjavo energetske izrabe in odlaganja potrdimo hipotezo, da ima energetska izraba tudi

druge kvantitativno merljive prednosti.

Če v primerjavo dodamo reciklažo, postane iz vidika vpliva na okolje in porabe

naravnih virov energetska izraba slabša izbira kot snovna izraba. Hipotezo lahko potrdimo, če

trdimo, da imata snovna in energetska izraba prednosti pred odlaganjem in da ima snovna

izraba prednosti pred energetsko izrabo in odlaganjem (odlaganje < energetska izraba <

snovna izraba).

Zaključimo lahko, da snovna izraba ni samo okoljsko, ampak tudi ekonomsko

najugodnejša možnost predelave plastičnih odpadkov, v kolikor so izpolnjeni nekateri

predpogoji glede tržišča in kvalitete produktov. Energetska izraba bi lahko ob visoki

učinkovitosti predstavljala alternativo za manj kvalitetne mešane plastične odpadke, ki jih je

zelo težko ali pa jih sploh ni mogoče sortirati in reciklirati. Dodatno težavo za sežig z

energetsko izrabo predstavlja pojav “NIMBY” (ang. Not In My Back Yard), ki pomeni odpor

lokalnih prebivalcev proti gradnji objektov, ki močno obremenjujejo okolje.

Na področju sortiranja in priprave odpadkov smo ugotovili, da je nad določeno dnevno

količino vhodnih odpadkov avtomatsko izločanje zagotovo cenejše od ročnega. Pri

avtomatskem izločanju tudi ni nevarnosti za poškodbe delavcev oz. se lahko izognemo

neprijetnim delovnim mestom, istočasno pa dvignemo učinkovitost sortiranja. Za manjša

podjetja bi lahko bila težava relativno visoka začetna investicija v strojno opremo.

V vsebino dela smo vključili dovolj informacij, ki bi morale omogočiti ponovitev

izračunov ekonomike. Nadgradnja dela bi bilo zbiranje aktualnih podatkov iz slovenskih

podjetij, ki se ukvarjajo z opisanim področjem in ponovitev izračunov. Za ustanovitev

podjetja za ravnanje z odpadno embalažo ali recikliranje plastike bi bila pomembna podrobna

raziskava lokalnega trga za odkup TGO, odpadne plastike in recikliranega granulata ter

iskanje novih poslovnih priložnosti doma in v tujini. Podjetja, ki se že ukvarjajo s pripravo


- 83 -

TGO ali reciklažo plastike, imajo poslovne partnerje, s katerimi redno sodelujejo, vendar pa

dostop do njihovih podatkov ni javen zaradi ohranjanja konkurenčnih prednosti. Zaradi

majhnega števila družb, ki se v Sloveniji ukvarjajo z omenjenima dejavnostma, trg še ni

zasičen in bi ustanovitev DROE lahko bila poslovna priložnost. Po drugi strani pa relativno

stroga zakonodaja, z mnogimi zahtevami pred ustanovitvijo takšne družbe, predstavlja

birokratsko oviro, investicija v moderno strojno opremo pa je visoka.


- 84 -

SEZNAM UPORABLJENIH VIROV

[1] Buchmeister Borut. Izdelovalni postopki – preoblikovanje. Maribor : Fakulteta za

strojništvo, 2002.

[2] Cadmium stabilisers [svetovni splet]. European Stabiliser Producers Association.

Dostopno na WWW: http://www.stabilisers.org/stabilisers-types/cadmium-stabilisers

[28. 8. 2013].

[3] Cene električne energije za industrijo [svetovni splet]. Statistični urad Republike

Slovenije. Dostopno na WWW: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Okolje/Okolje.asp

[28. 8. 2013].

[4] Chanda Manas, Roy Salil K. Plastics technology handbook, fourth edition. Boca Raton :

CRC Press/Taylor & Francis Group, 2007.

[5] Economic Evaluation of PVC Waste Management - A report produced for European

Commission Environment Directorate. Oxfordshire: AEA Technology, 2000.

[6] Eriksson Ola, Finnveden Göran. Plastic waste as a fuel - CO2-neutral or not? Energy

and Environment Science (2009), vol. 2, iss. 9, str. 907-914.

[7] Euro area inflation rate [svetovni splet]. Trading Economics. Dostopno na WWW:

http://www.tradingeconomics.com/euro-area/inflation-cpi [28. 8. 2013]

[8] File:Muestra de CSR.JPG [svetovni splet]. Wikimedia Commons. Dostopno na WWW:

http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Muestra_de_CSR.JPG [28. 8. 2013].

[9] Filetin Tomislav. Izbor materijala pri razvoju proizvoda. Zagreb : Fakultet strojarstva i

brodogradnje, 2000.

[10] Finnveden Göran, Johansson Jessica, Lind Per, Moberg Åsa. Life cycle assessments of

energy from solid waste. Stockholm : Stockholm university, 2000.

[11] Harper Charles A. (ur.). Handbook of plastics tehnologies : the complete guide to

properties and performance. New York : McGraw-Hill, 2006.

[12] History [svetovni splet]. TOMRA Sorting. Dostopno na WWW:

http://www.titech.com/about-us/history [28. 8. 2013].

[13] Informativni izračun plače 2013 [svetovni splet]. Adecco. Dostopno na WWW:

http://www.adecco.si/delodajalci/izracunplace.asp [28. 8. 2013].

[14] Jaksetić Dragica. Sistem ravnanja z embalažo razpada [svetovni splet]. Interseroh

d. o. o. Dostopno na WWW: http://www.interseroh-slo.si/aktualno/problematika-

ravnanja-z-odpadno-embalazo/medijske-objave [28. 8. 2013].


- 85 -

[15] Jovanović Jasmina. Sistem ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji (diplomsko delo).

Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2004.

[16] Kazalniki za odpadke, Slovenija, letno [svetovni splet]. Statistični urad Republike

Slovenije. Dostopno na WWW: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Okolje/Okolje.asp

[28. 8. 2013].

[17] Komunalni odpadki [svetovni splet]. Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostopno

na WWW: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=367 [28. 8. 2013].

[18] Kraut Bojan, Krautov strojniški priročnik, 14. slovenska izdaja, predelana / izdajo

pripravila Jože Puhar, Jože Stropnik. Ljubljana : Littera picta, 2007.

[19] Lazarevic David, Aoustin Emmanuelle, Buclet Nicolas, Brandt Nils. Plastic waste

management in the context of a European recycling society : Comparing results and

uncertainties in a life cycle perspective. Resources, Conservation and Recycling (2010),

vol. 55, iss. 2, str. 246-259.

[20] Letno poročilo družbe Interseroh za leto 2010 [svetovni splet]. Interseroh d. o. o.

Dostopno na WWW: http://www.interseroh-slo.si/aktualno_1/problematika-ravnanja-z-

odpadno-embalazo/letna-porocila_1 [28. 8. 2013].

[21] Media Centre ‒ Brand Identity [svetovni splet]. TOMRA Sorting. Dostopno na WWW:

http://www.titech.com/media-centre [28. 8. 2013].

[22] Mikec Mateja. Prezentacija : Predlogi za spremembo zakonodaje, finančna vzdržnost

sistema in optimizacija eksternih stroškov v sistemu ravnanja z odpadno embalažo

[svetovni splet]. Interseroh d. o. o. Dostopno na WWW: http://www.interseroh-

slo.si/center-znanja/strokovni-prispevki-in-predavanja [28. 8. 2013].

[23] Navodnik Janez, Kopčič Mateja. Plastik-orodjar : priročnik, 2. dopolnjena izdaja.

Velenje : Navodnik d. o. o., 1995.

[24] Odpadki [svetovni splet]. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Dostopno na WWW:

http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/odpadki/ [28. 8. 2013].

[25] Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki s poudarkom na doseganju

okoljskih ciljev iz Direktive 2008/98/ES, Direktive 94/62/ES in Direktive 1999/31/ES

[svetovni splet]. Vlada Republike Slovenije. Dostopno na WWW:

http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/zakonodaja/varstvo_okolja/

operativni_programi/op_komunalni_odpadki.pdf


- 86 -

[26] Perugini Floriana, Mastellone Maria L., Arena Umberto. A life cycle assessment of

mechanical and feedstock recycling options for management of plastic packaging

wastes. Environmental Progress (2005), vol. 24, iss. 2, str. 13 -154.

[27] PET bottle recycling [svetovni splet]. Wikipedia, the free encyclopedia. Dostopno na

WWW: http://en.wikipedia.org/wiki/PET_bottle_recycling [28. 8. 2013].

[28] Plastics - the Facts 2012 : An analysis of European plastics production, demand and

waste data for 2011. Brussels : PlasticsEurope, 2012.

[29] Platt David K. LATEST : Prices plummet [svetovni splet]. European Plastics News.

Dostopno na WWW: http://www.europeanplasticsnews.com/subscriber/

newscat2.html?cat=14&channel=400&id=3042

[30] Platt David K. Prices continue to rise [svetovni splet]. European Plastics News.

Dostopno na WWW: http://www.europeanplasticsnews.com/subscriber/

newscat2.html?cat=14&channel=400&id=2776 [28. 8. 2013].

[31] Preglednica OD 7-3: Količine predelanih in odstranjenih odpadkov glede na načine

ravnanja [svetovni splet]. Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostopno na WWW:

http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=7400&ind_id=403

[28. 8. 2013].

[32] Priloga 5, Priloga 6. Uradni list RS, 2008, št. 34, str. 3210.

[33] Ravnanje z odpadki [svetovni splet]. Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostopno

na WWW: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=403 [28. 8. 2013].

[34] Reference Document on Best Available Techniques for the Waste Treatments Industries

(BREF) [svetovni splet]. European Comission : European Integrated Pollution

Prevention and Control Bureau. Dostopno na WWW:

http://eippcb.jrc.es/reference/wt.html [28. 8. 2013].

[35] Reference document on the Best Available Techniques for Waste Incineration (BREF)

[svetovni splet]. European Comission : European Integrated Pollution Prevention and

Control Bureau. Dostopno na WWW: http://eippcb.jrc.es/reference/wi.html

[28. 8. 2013].

[36] Rezultati družbe Slopak [svetovni splet]. Slopak d. o. o. Dostopno na WWW:

http://www.slopak.si/slopak/letna_porocila [28. 8. 2013].

[37] Samec Niko, Lobnik Aleksandra. Okoljsko inženirstvo : učbenik. Maribor : Fakulteta za

strojništvo, 2009.

[38] Strateške usmeritve Republike Slovenije za ravnanje z odpadki. Ljubljana : Ministrstvo

za okolje in prostor, 1996.


- 87 -

[39] Tchobanoglous George, Theisen Hilary, Vigil Samuel A. Integrated solid waste

management : engineering principles and management issues. New York : McGraw-

Hill, 1993.

[40] Tehnologija predelave [svetovni splet]. Gorenje Surovina d. o. o. Dostopno na WWW:

http://surovina.si/dejavnosti/trdno_gorivo_iz_odpadkov/tehnologija_predelave

[28. 8. 2013].

[41] TITECH autosort [svetovni splet]. TOMRA Sorting. Dostopno na WWW:

http://www.titech.com/sorting-equipment/titech-autosort-10715 [28. 8. 2013].

[42] Tominc Polona, Statistične metode : uporaba v prometu. Maribor : Fakulteta za

gradbeništvo, 2000.

[43] Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz naprav za čiščenje odpadnih

plinov sežigalnice odpadkov in pri sosežigu odpadkov. Uradni list RS, 2001, št. 51, str.

5377.

[44] Uredba o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov. Uradni

list RS, 2001, št. 50, str. 5322.

[45] Uredba o mejnih vrednostih emisije snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav. Uradni list

RS, 2005, št. 73, str. 7771.

[46] Uredba o predelavi nenevarnih odpadkov v trdno gorivo. Uradni list RS, 2008, št. 57,

str. 6210.

[47] Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uradni list RS, 2006, št. 84, str.

9178.

[48] Uredba o ravnanju z odpadki. Uradni list RS, 2008, št. 34, str. 3194.

[49] Uredba o sežiganju odpadkov. Uradni list RS, 2008, št. 68, str. 9266.

[50] Waste [svetovni splet]. European commission. Dostopno na WWW:

http://ec.europa.eu/environment/waste/index.htm [28. 8. 2012]

[51] Worrell William A., Vesilind Aarne P. Solid waste engineering, second edition.

Stamford : Cengage learning, 2012.

[52] Young Gary C. Municipal solid waste to energy processes : economic, technical and

renewable comparisons. Hoboken, New Jersey : John Wiley & Sons, 2010.

[53] Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vladi Republike Slovenije (ZVRS-F).

Uradni list RS, 2012, št. 8, str. 625.

[54] Zakon o varstvu okolja. Uradni list RS, 2004, št. 41, str. 4818.

OSEBNI PODATKI Golavšek Matej

Ljubljanska cesta 121, SI-2327 Rače (Slovenija)

Datum rojstva: 26. 8. 1988

IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

KOMPETENCE ____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

01. oktobra 2010 –

30. septembra 2013

Magister gospodarski inženir Raven 7 EOK

Univerza v Mariboru - Fakulteta za strojništvo, Maribor (Slovenija)

▪ Magistrsko delo z naslovom "Analiza ekonomske upravičenosti izločanja plastike za energetsko ali snovno izrabo odpadkov",

▪ optimizacija proizvodnje,

▪ poglabljanje znanja strojništva (inteligentni sistemi, ekologija, notranji transport),

▪ ekonomsko-poslovna znanja (osnove poslovnega prava, finančno upravljanje, management).

01. oktobra 2007 –

30. septembra 2010

Diplomirani gospodarski inženir (UN) Raven 6 EOK

Univerza v Mariboru - Fakulteta za strojništvo, Maribor (Slovenija)

▪ Diplomsko delo z naslovom "Prehod na uporabo umetnih mas kot strateška usmeritev podjetja",

▪ razvoj izdelkov,

▪ organizacija proizvodnje,

▪ projekti in projektni management,

▪ osnovni predmeti strojništva (proizvodni postopki, energetika, materiali, konstruiranje),

▪ osnove gospodarstva (ekonomija, finance, management).

Materni jezik: slovenščina

Drugi jeziki: RAZUMEVANJE GOVORJENJE PISNO

SPOROČANJE

Slušno razumevanje Bralno razumevanje Govorno

sporazumevanje Govorno sporočanje

Angleščina: C2 C2 C1 C1 C1

Nemščina: B2 B1 A2 A2 A2

Stopnja: A1/A2: Osnovni uporabnik - B1/B2: Samostojni uporabnik - C1/C2: Usposobljeni uporabnik Skupni evropski jezikovni okvir

Komunikacijske competence: Izkušnje s timskim delom, reševanjem konfliktov in sklepanjem kompromisov, ki sem jih pridobival tekom izobraževanja z delom na različnih študijskih projektih.

Strokovne competence: Osnovno obvladanje CAD s programskimi paketi Catia V5 in Solidworks 2011.

Računalniške competence: Dobro obvladanje pisarniške programske opreme (Microsoft Office in LibreOffice).

http://europass.cedefop.europa.eu/sl/resources/european-language-levels-cefr

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO

IZJAVA MAGISTRSKEGA KANDIDATA

Podpisani Matej Golavšek, vpisna številka S2000420,

izjavljam,

da je magistrsko delo z naslovom: ANALIZA EKONOMSKE UPRAVIČENOSTI

IZLOČANJA PLASTIKE ZA ENERGETSKO ALI SNOVNO IZRABO ODPADKOV

rezultat lastnega raziskovalnega dela,

da predloženo delo v celoti ali v delih ni bilo predloženo za pridobitev kakršnekoli

izobrazbe po študijskem programu druge fakultete ali univerze,

da so rezultati korektno navedeni in

da nisem kršil-a avtorskih pravic in intelektualne lastnine drugih.

Maribor, 26. 9. 2013 Podpis:

analiza ekonomske upraviČenosti izloČanja plastike … · slika 5.1: tržni deleži plastik v...

Documents