UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Tomaž Oset

Maribor, 2011

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

Rogatec in bližnja okolica v popisu deželnega prebivalstva leta 1754

mentor: kandidat:

doc. dr. Andrej Hozjan Tomaž Oset

Maribor, 2011

Lektorica: Janja Adanič, prof. slovenščine

Prevajalka: Lavra Bukšek, prof. nemškega jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za strokovno pomoč, nasvete in vodenje

pri pisanju diplomskega dela.

Največja zahvala pa gre staršema in bratoma za vso podporo, ljubezen in pomoč v času

študija in med nastajanjem diplomskega dela.

IZJAVA

Podpisani Tomaž Oset, rojen 16. 12. 1980, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

smer Univerzitetni enopredmetni nepedagoški program zgodovina, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom Rogatec in bližnja okolica v popisu deželnega prebivalstva leta 1754 pri

mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

________________________

(podpis študenta)

Maribor, 02.05. 2011

POVZETEK

Ljudje so tisti, ki v največji meri predstavljajo zgodovino posameznega kraja, in pomemben

zgodovinski vir o življenju ljudi so tudi popisi prebivalstva. Državna oblast je sredi 18.

stoletja začela ugotavljati število prebivalstva, njegovo strukturo in gibanje, saj je želela

pridobiti splošen pregled o prebivalstvu in podatke za reforme na področju vojaškega

nabornega sistema. Štetje je bilo izvedeno po gospostvih in župnijah.

V diplomskem delu je tako na osnovi popisa prebivalstva iz leta 1754 predstavljena

zgodovina Rogatca in njegove okolice. Najprej je podan zgodovinski pregled gospostev

Rogatec in Strmol, trga in (nad)župnije Rogatec do poznega 18. stoletja. Sledi transliteracija

virov in njihova celostna obdelava. V popisu so zaobjeti status in poklic tržanov ter celi,

tričetrtinski, polovični, četrtinski, kajžarski in drugi statusi kmetov, zato nam ponuja zanimiv

vpogled v socialno strukturo takratnega prebivalstva.

KLJUČNE BESEDE:

gospostvo, trg, (nad)župnija Rogatec, gospostvo Strmol, popis prebivalstva

ZUSAMMENFASSUNG

Die Menschen sind diejenigen, die in höchstem Maße die Geschichte eines Ortes präsentieren.

Eine sehr bedeutende Geschichtsquelle für das Leben der Menschen ist aber auch die

Volkszählung. In der Mitte des 18. Jahrhunderts wollten Staatsbehörden die Zahl der

Bevölkerung, ihrer Struktur und ihrer Wanderungsbewegungen feststellen. Der Staat wollte

nämlich nicht nur eine allgemeine Übersicht über die Bevölkerung haben, sondern auch

Angaben für die Reformen des Musterungssystems bekommen. Die Volkszählung wurde

nach Herrschaftsgebieten und Pfarren ausgeführt.

Auf der Grundlage der Volkszählung im Jahre 1754 wird in dieser Diplomarbeit die

Geschichte von Rogatec und seiner Umgebung dargestellt. Zuerst wird der

Geschichtsüberblick der Herrschaften von Rogatec und Strmol, von dem Markt und der

Pfarre bis zum späten 18. Jahrhundert wiedergegeben. Dann folgt die Transliteration der

Quellen und ihre vollständige Bearbeitung. Die Volkszählung umfasst auch den Status und

den Beruf der Marktbewohner. Es gibt nämlich mehrere Statusmöglichkeiten; man

unterscheidet unter anderem unter vollständigem Bauernstatus, Dreiviertel-; Hälfte-,

Viertelbauernstatus, es gibt auch einen Häuslerstatus. So bietet diese Diplomarbeit einen

interessanten Einblick in die Sozialstruktur der damaligen Einwohnerschaft.

SCHLÜSSELWÖRTER:

die Herrschaft, der Markt, die Pfarre Rogatec, die Herrschaft von Strmol, die Volkszählung

KAZALO UVOD 1

1. GOSPOSTVI ROGATEC IN STRMOL DO SREDINE 18. STOLETJA 3 1.1 Rogaški prostor, nastanek naselja in prva omemba imena Rogatec 3

1.2 Gospostvo in grad Gornji Rogatec, gospostvo in dvorec Strmol 5

2. TRG ROGATEC DO POZNEGA 18. STOLETJA 15

3. (NAD)ŽUPNIJA ROGATEC DO POZNEGA 18. STOLETJA 21

3.1 Razdelitev župnije 22

3.2 Pobožne ustanove in cerkve 23

3.3 Duhovščina (nad)župnije Rogatec v zgodnjem novem veku 30

3.4 (Nad)župnija v Attemsovih vizitacijskih zapisnikih 32

4. OBDELAVA IN TRANSLITERACIJA VIROV 35

4.1 Slovensko ozemlje sredi 18. stoletja 35

4.2 Popis prebivalstva leta 1754 37

4.3 Transliteracija virov 38

4.3.1 Gospostvo Rogatec 39

4.3.2 Gospostvo Strmol 59

4.3.3 Trg Rogatec 62

4.3.4 Župnija Rogatec 65

5. ANALIZA IN SINTEZA VIROV 68

5.1 Gospostvo Rogatec 68

5.2 Gospostvo Strmol 70

5.3 Trg Rogatec 71

5.4. Župnija Rogatec 72

6. ZAKLJUČEK 75

VIRI IN LITERATURA 77

1

UVOD V takem sem rodil se kraju,

ki ni bil podoben raju:

breg pri bregu, vmes doline,

grbaste kakor krtine.

Jelše zrle so v potoke,

z njimi vrbe žoltooke,

a so malo rib uzrle,

ker so v sušnih letih mrle.

Trsje tod, ondod pod Goro

za veselje in pokoro

včasih dobro je rodilo,

z vinom sode napolnilo.

Jože Šmit Namen diplomskega dela je predstaviti zgodovino Rogatca in njegove okolice od začetka 16.

stoletja do poznega 18. stoletja. Ko sem v drugem letniku študija v seminarski nalogi že pisal

o svojem domačem kraju, sem zapisal, da sem pri pisanju spoznal veliko novega o njem in da

ima kljub svoji majhnosti veliko povedati o svoji preteklosti, ter izrazil upanje, da je bila

seminarska naloga le moje prvo potovanje v njegovo preteklost, ki mu bodo sledila še mnoga

in da mi bo ta biser pod Donačko goro v prihodnosti še marsikaj povedal o svoji mladosti.

Zato je bila odločitev, o čem pisati v diplomskem delu, otročje lahka, malo težje pa je bilo

poiskati primeren naslov.

Človeku že kratek sprehod po Rogatcu da vedeti, da je njegova preteklost zelo zanimiva in

bogata, da je doživel in preživel tako obdobja vzponov kot stagnacije in padcev. Rogatec je

namreč srednjeveški trg z bogato trško in cerkveno arhitekturo ter dvema gradovoma.

Medtem ko se dvorec Strmol danes spet bohoti v vsej svoji lepoti, nam o nekdanjem pomenu

in moči gradu Gornji Rogatec žal pričajo le še razvaline.

2

Po večkratnih pogovorih sva se z mentorjem odločila, da bi bilo zanimivo zgodovino

Rogatca in okolice predstaviti s pomočjo popisa deželnega prebivalstva.

Diplomska naloga je razdeljena na šest poglavij in na osnovi štirih virov iz popisa

deželnega prebivalstva, izvedenega leta 1754, obravnava zgodovino gospostev Rogatec in

Strmol, trga in (nad)župnije Rogatec ter poklice in statuse tržanov in kmetov, ki so živeli v

njihovem okviru.

Prva tri poglavja predstavljajo zgodovino Rogatca in njegove okolice od začetka 16. do

sredine 18. stoletja. V prvem poglavju je predstavljena zgodovina gospostev Rogatec in

Strmol ter obeh gradov, ki sta pripadala gospostvom. Drugo poglavje obravnava zgodovino

trga Rogatec, v tretjem poglavju pa je opisana zgodovina (nad)župnije Rogatec, farne cerkve

sv. Jerneja, podružničnih cerkva, predstavljeni pa so tudi duhovniki in provizorji, ki so v tem

obdobju službovali v Rogatcu.

Četrto poglavje se nanaša na vire, in sicer na njihovo transliteracijo, predstavljene pa so

tudi fizične lastnosti virov. V tem poglavju je na kratko predstavljeno tudi slovensko ozemlje

sredi 18. stoletja oziroma v času nastanka obravnavanih virov in sam deželni popis

prebivalstva leta 1754. Peto poglavje temelji na analizi in sintezi virov. Sledi zaključek, kjer

so predstavljene ugotovitve in spoznanja, ki so nastala ob proučevanju virov.

3

1. GOSPOSTVI ROGATEC IN STRMOL DO SREDINE 18. STOLETJA 1.1 Rogaški prostor, nastanek naselja in prva omemba imena Rogatec Dogajanje v preteklosti in sedanjosti oblikujejo predvsem trije elementi, in sicer čas, ljudje in

pokrajina, v kateri se dogodki odvijajo, zato ni naključje, da se zgodovinski opisi krajev

pogosto začenjajo z opisom pokrajine, v kateri so kraji nastali. Pokrajina, v kateri je nastal

Rogatec, nima ljudskega imena, v geografski literaturi pa je prof. Anton Melik uveljavil imeni

Rogaško podolje in Zgornje Sotelsko.

Rogaško podolje je pokrajina, ki je ne predstavlja enotna dolina, ampak je to širok pas

dokaj nizkega reliefa, ki se vleče od Savinjsko-Sotelskega razvodja nad Šmarjem pri Jelšah v

smeri proti vzhodu in nato prehaja čez izvir Sotle in razvodja na Maclju v Bedjansko podolje

ob rečici Bednji. Ima tipično smer podolžne alpske doline. Na severu je dokaj ostro omejeno z

Boškim pogorjem, ki se kot nadaljevanje Centralnih Alp vleče od Paškega Kozjaka preko

Konjiške gore proti Boču, Donački gori in naprej na vzhod v Ravno goro. Z južne strani

podolje ni omejeno tako ostro, saj se pojavljajo le posamezne vzpetine, ki pa nakazujejo, da

prehajamo v drugo pokrajino. Na jugozahodnem delu Rogaško podolje omejuje Rudnica, ki z

Resevno na zahodu ter Bohorjem in Orlico na jugu omejuje Kozjansko pokrajino. V

osrednjem in vzhodnem delu prehaja na jugu v dolino reke Sotle in se preko nje širi v

Hrvaško Zagorje.

Rogaško podolje nima enotne rečne doline, ampak jo sestavlja več dolin ne preširokih

potokov, videz nekakšnega osredja mu daje le dolina reke Sotle v vzhodnem delu. Potoki

(Šmarski potok, Tinski potok, Dolgi potok, Zibika) v podolju se držijo smeri vzhod–zahod,

šele v osredju podolja južno od Rogaške Slatine se Sotla usmeri proti jugu.

Naselitev Rogaškega podolja je dokaj gosta, poglavitna značilnost naselij pa so zaselki in

številne majhne kmetije, medtem ko je strnjenih vaških naselij malo. Takšna oblika poselitve

je posledica razgibanosti reliefa, ki ni dopuščala nastajanja večjih naselij. Izjema je le

poglavitna prometna os, kjer so ob nekdanji rimski cesti nastala večja naselja Šmarje pri

Jelšah, Rogaška Slatina in Rogatec. Prometna in obmejna lega pokrajine, ki se kot rdeča nit

vleče skozi njeno celotno zgodovino, je njenemu celotnemu razvoju dajala poseben pečat,

enkrat ga je vzpodbujala, drugič ovirala.1

1 Franc Erjavec, Opis prirodnih značilnosti rogaške pokrajine, v: Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno selo, Rogatec 1985 (dalje: Rogatec s kraji), str. 15–17.

4

Vpliv prostora na nastanek Rogatca

Zgodovina Rogatca ima svoje začetke že v času neolitika oz. mlajše kamene dobe od 5000 do

2000 let pr. Kr. Najdišča so posejana po celotnem Rogaškem podolju in potrjujejo tezo o

zgodnji poselitvi pokrajine, čeprav ne gre za večja najdišča. Časovno zanesljivo pa so

opredeljena najdišča iz bronaste dobe okrog 1000 let pr. Kr., iz katerega je najbolj znana

najdba bronaste sekirice, ki je hranjena v ptujskem muzeju. Rimski imperij je v rogaško

pokrajino vnesel komponento, ki je dajala pečat vsemu poznejšemu razvoju Rogatca, in sicer

prometno ter obmejno strateško vlogo. Rimljani so rogaško pokrajino dokončno zasedli v

prvem stoletju po Kr., ki je tako postala sestavni del province Norik. Skozi Rogatec je vodila

rimska cesta, ki je tekla od Emone preko Celeie v Poetovio.2

Pri nastanku Rogatca so vlogo igrali štirje dejavniki: strateško-obrambni, prometno-

trgovski, fevdalno-sodni in upravno-cerkveni. Vsi štirje so med seboj povezani, vendar je

imel vsak od njih svoje vzroke in seveda posledice, osnovni pogoj vseh pa je bila lega pod

Donačko goro, kjer so se križale poti, ki so povezovale doline Voglajne, Sotle, Krapine in

Dravinje. V zgodnjem srednjem veku se je to ozemlje že leta 796 znašlo v bližini rodovnih

meja; leta 828, ko je Sotla postala upravna meja med Posavsko Hrvatsko in Posavsko Krajino,

gorska veriga Donačka gora–Boč–Konjiška gora pa med Posavsko Krajino in Spodnjo

Panonijo, je frankovska upravna razdelitev segla po poznoantični provincialni razmejitvi med

Panonijo in Norikom. Po madžarski okupaciji se je rogaško ozemlje okoli leta 980 vključilo v

Savinjsko marko in leta 1016 postalo last grofov Breže-Selških, ozemlje severno od Donačke

gore pa je pripadlo Podravski marki. Savinjska marka je bila leta 1036 priključena h Kranjski,

Podravska pa leta 1148 k Štajerski. Meja med Štajersko in Kranjsko je nato do leta 1331

potekala po gorski verigi Donačka gora–Boč–Konjiška gora. Dejstvo, da se je rogaško

ozemlje vedno znova znašlo v bližini raznih pokrajinskih, deželnih, državnih meja, je nanj do

sredine 15. stoletja imelo pozitiven vpliv, nato pa ga je poltretje stoletje razvojno zaviralo.3

Prva omemba imena

Rogatec se prvič omenja leta 1130 v listini, s katero je kralj Lotar III. v Würzburgu krški

škofiji potrdil fevdne pravice do posesti v Savinjski krajini, in sicer kot Roas. Ime se kasneje

v listinah pojavlja v različnih inačicah, kot so Rohats (1207), Rohates (1254). Ime je

2 Franc Erjavec, Arheološka odkritja v Rogaški pokrajini, v: Rogatec s kraji, str. 18. 3 Jože Curk, Uvod, v: Rogatec s kraji (dalje: Curk, Uvod), str. 11–12.

5

slovansko in ima svoj izvor najverjetneje v Rogaški oz. Donački gori, ki ima na pogled z juga

obliko roga.4

1.2 Gospostvo in grad Gornji Rogatec, gospostvo in dvorec Strmol

Cesar Henrik II. je leta 1016 podelil savinjskemu krajišniku Viljemu v last posest med Savo,

Savinjo in Sotlo, ki ga je Viljemova vdova grofica Hema leta 1043 darovala samostanu v Krki

na Koroškem. Od samostana ga je leta 1072 prevzela nova krška škofija. Pred letom 1192 je

krški škof rogaško gospostvo izročil v fevd štajerskemu knezu Otakarju IV. Traungavcu.

Njegova štajerska dežela je takrat mejila pri Boču, Donački gori in Maclju na rogaško

gospostvo. Leta 1192 je umrlega kneza nasledil Leopold V. Babenberžan, ki pa od krškega

škofa bogatega rogaškega gospostva ni želel sprejeti v fevd. To je izkoristil Ortolf Konjiški in

sprejel gospostvo v fevd. V neki listini iz leta 1197 kot priči že nastopata Bertold in Štefan

(Pertholdus et Stephanus de Rohas), ki izvirata iz rodu Konjiških in sta si ime privzela po

svojem novem posestvu. Ortolf je zadnjič omenjen leta 1202. Nasledil ga je Albert Rogaški iz

Štatenberga ali Zbelovega, ki je bil verjetno njegov zet. Nastopal je med leti 1207 in 1227,

njegove hčerke Sofija in Rihca med 1237 in 1263, Truda pred 1249 in sin Henrik med

leti 1234 in 1267. Albert Rogaški je otrokom zapustil krški fevd Rogatec, Zbelovo

in Štatenberg kot svojo last. Henrik je bil leta 1234 že odrasel in je lahko pečatil listino z

lastnim pečatom.5

Sofija Rogaška je bila leta 1237 vdova in brez otrok. Takrat je na štatenberških tleh v

Studenicah ob prometni poti med Konjicami in Ptujem želela ustanoviti hospital (gostišče) s

cerkvijo, vendar si je premislila in namesto gostišča je leta 1245 nastal ženski dominikanski

samostan. Njegova prva priorica je bila Sofija. Henrik je novemu samostanu podelil pravico

do nižjega sodstva. Sofija se je leta 1263 odpovedala svojemu deležu v Štatenbergu v korist

brata Henrika in njegovega mladega sina Henrika II. Leta 1267 sta nastopala še oba Henrika,

od 1269 do 1296 pa le Henrik II., ki najbrž ni bil poročen, prav gotovo pa ni imel potomcev.

Leta 1283 je vrnil knezu njegove na Rogatec vezane fevde, da jih je ta lahko izročil

njegovemu sorodniku Otonu Liechtensteinu, ki pa je leta 1301, pet let po zadnji omembi

Henrika II. Rogaškega, krški fevd rogaško gospostvo z gradom (hous, okoli 1310 pvrch, 1344

4 Franc Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda in njegovih gospodarjev, v: Rogatec s kraji (dalje: Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda), str. 23. 5 Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Rogatec, Časopis za zgodovino in narodopisje, l. 45-n. v. 19, št.1, Maribor 1974 (dalje: Koropec, Gospostvo Rogatec), str. 73–74; Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5, Med Kozjanskim in porečjem Save, Ljubljana 1993 (dalje: Stopar, Grajske stavbe), str. 111–112.

6

veste) prodal Ulriku Žovneškemu, s čimer je Rogatec prešel v last bodočih celjskih grofov,

obdržal pa je Zbelovo. Štatenberško gospostvo so od Henrika II. Rogaškega prevzeli

sorodniki Viltuški.6

Istočasno kot oba Henrika so se v Rogatcu omenjali tudi 1249 Hilbrand in Ulrik, 1254

Bernard, med 1259 in 1272 Rudolf s sorodniki, 1269 Popman, 1270 Leutold, 1275 Tonlin,

1283 Cigelo, med 1283 in 1301 Ucman, 1296 Bernard. To so bili nižji plemiči v službi

Rogaških ali pa tudi že prvi tržani.

Žovneški – Celjski so le redko prihajali semkaj, zato so imeli njihovi upravniki rogaškega

gospostva široka pooblastila in veliko moč. Ti upravniki so bili Bertold (1306), Walsee

(1310), Ulrik Aigel (1318–1330), Herman Dobrinski (1341–1344), Rudolf Rausibold (1344),

Pavel Esel (1346), Herman in Greta Recer (do 1400), sinovi tržana Janeza (1400),

Lichtenberger (do 1413) s pisarjem Janezem Weinnwerchom, Janez Landman (1436), Štefan

Kolb (1441) in Ahac Perger (1456). Upravnik je dobil letno za službovanje po 20 mark in

pravico do enega grajskega vinograda.7

Ob izumrtju Celjanov leta 1456 je posest prevzel deželni knez in jo pričel oddajati v

upravljanje svojim oskrbnikom. Prevzemu posesti s strani cesarja Friderika II. je nasprotovala

Ulrikova vdova Katarina Celjska, zato je sprožila pravdo, ki pa jo je na razpravi v Gradcu leta

1457 izgubila.8

Zadnji celjski upravnik Ahac Perger je obdržal službo. Živel je še leta 1473. Do 1475 je

upravljal rogaško gospostvo Bernard Liechtenberg, sledil mu je Viljem Turjaški, ki je od

predhodnika prevzel gospostvo z deželskim sodiščem. Leta 1478 je bil upravnik Martin FaIk.

Med 1486 in 1511 je gospodaril z rogaškim gospostvom Janez Lamberger Rogaški. Bil je

Falkov zet. Leta 1489 je dobil v fevd kupljene posesti, ki jih je nekoč imel Landman; dve leti

kasneje je prevzel tudi mitnico (Maut), ki je znana od leta 1464. Za vse je moral vladarju

letno oddajati po 150 funtov. Večkrat je posojal vladarju denar, tako leta 1495 štiristo funtov,

leta 1503 tri tisoč funtov, leta 1510 dva tisoč sto funtov in naslednje leto šest tisoč funtov.

Zato je dobil v zastavo še gospostva Laško, Šoštanj, Katzenstein pri Šoštanju, Žovnek in

Škofjo vas. Upravnika Janeza je leta 1512 nasledil svak Ahac Lindeški, ki je bil kasneje leta

1525 celjski vicedom. Že ob prevzemu gospostva je posodil vladarju 1000 funtov, nato pa

leta 1532 še 2000 goldinarjev (gld). Leta 1530 je vložil 600 gld pri utrjevanju gradu, deželni

organi pa so za ta dela predpisali po štiri dni tlake za okoličane v obsegu dveh milj okrog

6 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 74–76; Stopar, Grajske stavbe, str. 111–112. 7 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 76–78. 8 Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda, str. 24–25.

7

gradu. Od leta 1534 je namesto pokojnega Ahaca nastopala hči Kristina, po letu 1538 kot

žena Krištofa Šrota. Leta 1550 ji je sledila hči Zofija, žena Ruperta Welzerja. V času

Kristinine uprave so leta 1547 večino podložniških enot iz proste saje (freistift) prevedli v

kupnopravnost (Kaufrecht). Podložniki so to prevedbo drago plačali, tudi do 5 gld, kar je bilo

takrat enako vrednosti krave.9

Najbogatejši vir za staro rogaško preteklost je urbar iz leta 1566, ki ga je ukazal napisati

Rupert Welzer. V 50 zaselkih in naseljih je živelo 217 rogaških podložnih družin, v

posameznih od ene do petnajst. Podložniki so pretežno živeli od poljedelstva in živinoreje,

nekateri pa so se poizkušali tudi v obrteh. Vsi podložniki so plačevali činž, urbarialno dajatev

v denarju, glede na velikost posesti od 12 do 92 denaričev, več, do 360 denaričev so plačevali

le tisti, ki niso bili obremenjeni z žitno dajatvijo. Najpogosteje je dajala cela kmetija okrog 60

denaričev, mlin pa 12. Druga denarna dajatev, ki jo je sicer pobiral zemljiški gospod, je bil

davek. Urbar iz leta 1566 z njim bremeni le dobro polovico podložnikov. Posebej ga niso

pobirali le od tistih, ki niso oddajali žitaric, in ne po Žetalskem. Zavezanci so plačevali za

davek od 12 do 80 denaričev, najpogosteje pa okoli 50. V žitaricah bi naj cela kmetija

oddajala v grad po šest škafov (1 škaf = 47,23 litra) pšenice in prav toliko ovsa, vendar je to

storilo le okrog dvajset celih kmetij. Grad se je moral zadovoljiti z nižjimi količinami.

Polovične kmetije so praviloma morale oddajati polovico žitnih količin, predpisanih za celo

kmetijo.10

Upravno so bili podložniki razdeljeni v večje enote – župe in te na kraje. Urbar iz leta 1566

omenja župe Jelševec, Negonje, Irje, Sečovo, Ratanska vas, Zibika in Žetale. Večjim krajem,

kot so bili Gabernik, Jelševec, Negonje, Irje, Sečovo, Gradišče, Draganja, Jurij, Rjavec,

Ratanska vas, Tekačevo, Žetale in Vodole, so načelovali župani. Županska služba je trajala

določeno dobo in le redkokje je župan užival še posebno kmetijo župnico ali pa bil deležen

olajšave pri tlaki. Skupno so urbarialne obveznosti do gradu letno znašale 121 goldinarjev,

339 škafov (po 47,23 litra) pšenice, 7,5 škafa rži, 537 škafov ovsa, 115,5 korcev (po 39,36

litra) prosa, 30 kopunov, 259 kokoši, 1130 jajc, 110 sirov, 63 čehulj prediva, desetine leta

1567 pa 473 madžarskih veder vina, 261 škafov pšenice, 75 korcev rži, 34 korcev ovsa in 89

prosa. Rupertu Welzerju je gornina 1568 prinesla letno 467 madžarskih veder vina, 6

goldinarjev, 159 kopunov, dve kokoši ter enega kozliča. Leta 1573 je Rupert javil, da je v

9 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 79–82. 10 Prav tam, str. 82–84.

8

gradu šest ognjišč, naslednje leto pa njegova vdova, da živi v gospostvu tudi 85 družin

osebenjkov in viničarjev.11

Vladar je leta 1576 poslal dva komisarja, da skrbno preučita razmere v gospostvu, tudi na

osnovi izjav nezadovoljnih podložnikov. Marsikaj sta videla sama, mnogo pa sta izvedela še

od podložnikov. Poizvedbe 1576 so pokazale, da imajo podložniki približno 85 celih kmetij,

110 polovičnih kmetij in 20 domcev. Blizu tričetrt podložnih posesti je bilo že kupnopravnih.

Podložniki so prijavili le tisto živino, ki so jo prezimili. Povprečje pri govedu je znašalo 4,8.

Konj so prijavili 137, ovac pa le osem. Živino so pasli tudi po gmajnah in gozdovih. Prejšnji

in novi oskrbnik sta zelo večala obseg neizmerjene tlake in višino davkov, ki sta jih zahtevala

od vseh podložnih družin, povečala skoraj za devetkrat. Staro povprečje davka na družino je

bilo 50 denaričev, novo pa kar 443. Drobnih dajatev nista več pobirala, zato pa je bilo novo

poprečje denarnega činža 192 denaričev, pred desetletjem pa le 81. Za pašo po gmajnah je

morala dati podložna družina še po eno ali dve svinjski pleči, za izkoriščanje gozdov pa sir v

vrednosti 16 denaričev. Ob smrti kmečkega gospodarja in ob prevzemu kmetije so morali

podložniki dajati umrščino in prevzemnino, ki je lahko znašala tudi 7 goldinarjev ali kravo.

Komisarja sta ugotovila še, da podložniki bežijo na Hrvaško.

Gradu, ki je pogorel leta 1574, še niso nič obnavljali. Pri njem je bila pristava z njivami za

13 in pol ornega dne ter travnikov za 61 in pol dneva košnje. Mitnico je po stari navadi imel

v zakupu trški sodnik za 20 goldinarjev letno. Grad je bil zaščitnik kriške, rogaške,

kostrivniške in žetalske župnije. Kot tak je moral skrbeti za red ob proščenjih, za kar je smel

pobirati stojnino le v Kostrivnici. Znotraj gospostva je grad dobival praviloma dve tretjini

cerkvene desetine, eno tretjino pa cerkve. Desetino so pobirali od vina, pšenice, rži, ječmena,

ovsa in prosa, od čebel in prediva pa ne. Končno sta komisarja menila, da prinese celotno

gospostvo vdovi letno 2417 goldinarjev in da upravljanje stane le 117 goldinarjev. Za vedro

(29 litrov) vina je bilo treba takrat plačati štiri tretjine goldinarjev ali 80 krajcarjev. Zofija je

uživala s svojimi devetimi otroki gospostvene dohodke še 1586. Med leti 1593 in 1607 je

gospostvo vodil Zofijin sin Ehrenreich Welzer. Ob prevzemu posesti je javil, da na Rogaškem

živi že 135 viničarjev in osebenjkov, med njimi tudi precej obrtnikov.12

Leta 1598 je vladar v rogaško gospostvo znova poslal dva komisarja, da se podrobno

seznanita z razmerami. Grad je takrat letno dobil 184 goldinarjev činža, 46 goldinarjev od

osebenjkov, 20 krajcarjev mitnine, 395 škafov (po 49 litrov) pšenice, 7,5 škafa rži, 615 škafov

ovsa, 86 škafov prosa, 228 kopunov, 8 jagnjet in kozličev, 126 sirov, 147 plečet, 900 polhov,

11 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 84. 12 Prav tam, str. 85–86.

9

59 čehulj prediva, 514 veder (po 29 litrov) gornine, 6 goldinarjev in 206 kopunov prav tako za

gorninske vinograde, 597 veder vinske desetine od vinogradov na 17 hribih, dvetretjinske

žitne desetine iz 83 krajev, in sicer 182 graških četrtov (po 78,72 litra) pšenice, 9 rži, 64 ovsa,

3 ječmena in prosa, slednjega so namerili za 126 škafov (po dobrih 36 litrov). Oddajanju

desetine so se skušali podložniki izogniti s tem, da so bolj sejali proso in ajdo ter sadili bob,

na Žetalskem so celo opuščali sejanje pšenice in rži. Na račun tlake so morali podložniki

opraviti vsa dela na grajski zemlji in pri grajskih stavbah ter voziti žitarice in vino v

Slovensko Bistrico, Majšperk in Ptuj. Razen 39 kmetij in štirih mlinov so vse ostale

podložniške posesti že bile kupnopravne. Nepismeni podložniki niso dovolj skrbno

shranjevali zadevnih listin, čeprav so za obnovo pisma morali plačati kar goldinar.13

Komisarja sta izračunala 3649 goldinarjev za skupno vrednost letnih dohodkov gospostva

in ugotovila, da je Ehrenreich grad povsem obnovil, za kar je porabil 5000 goldinarjev. Ta

denar in pa stara posojila predhodnikov vladarju iz prve polovice 16. stoletja so leta 1607

znašala že 16.000 goldinarjev, kolikor je takrat Ehrenreich najavil za svojo terjatev do

vladarja.14

Welzerje lahko srečamo v Rogatcu do leta 1617; nato so gospostvo do leta 1681 upravljali

nepomembni oskrbniki. Med 1681 in 1728 je o njem odločal Seifried knez pl. Eggenberški.

Leta 1770 je bilo gospostvo v lasti Antona grofa pl. Leslie, nato 1803 Antona grofa Lamberga

in Antona grofa pl. Attemsa. Po aprilu 1805 je kot lastnik nastopala le še rodovina Attems.15

Grad Gornji Rogatec

Grad nad trgom je imel v srednjem veku zelo pomembno vlogo. Kdaj je bil zgrajen, ni

natančno znano, verjetno pa že konec 11. stoletja. Zraven bivalne funkcije za svoje

gospodarje je imel še vojaško obrambno vlogo, ki jo je, glede na to da ni nikoli podlegel

oblegovalcem, opravil zelo uspešno. Svoje mesto pa je našel celo v viteški epiki visokega

srednjega veka, saj ga Wolfram pl. Eschenbach v svojem Parsivalu iz okoli leta 1204 omenja

kar dvakrat, nazadnje tako: Iz Celja sem prijezdil v Rogatec. Tu sem se tri tedne ponedeljke

veliko bojeval. Grad Rogatec z gospostvom je bil med pomembnejšimi krškimi fevdi v

Savinjski marki. Posest se sicer omenja že leta 1130, ko je kralj Lotar III. krški škofiji potrdil

posesti, sam grad pa se prvič izrecno omenja šele v listini iz leta 1192 kot Purch ze Rohacz.16

13 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 86–87. 14 Prav tam, str. 87. 15 Prav tam, str. 86; Stopar, Grajske stavbe, str. 112–114. 16 Stopar, Grajske stavbe, str. 111–112.

10

Leta 1487 sta se na gradu mudila oglejski vizitator, patriarhov generalni vikar škof Peter

Carli, in njegov tajnik Paolo Santonino, ki je grad v svojem popotnem dnevniku opisal tako:

Nad njim se dviga na bližnjem hribu grad istega imena, ki ima dvoje med seboj povezanih

obzidij. Malo pod gradom je še tretje, od katerega držita dva zidova do mesta ob vznožju

griča. Tako je mogoče na to in ono stran, z gradu v mesto in narobe, v primeru potrebe

izmenoma pošiljati brambovce oziroma sprejemati begunce. Tudi omenjeni Huni so skušali

zavzeti grad, a trudili so se zaman.17

Maja leta 1574 je grad pogorel. Takratni oskrbnik Žiga Huber, ki je vsaj leta 1572 nasledil

Janeza Kalešo (čigar predhodnik pa je bil Valentin Cvikl), se je premalo brigal za

protipožarno varnost. O požaru, ki je v dveh urah uničil vse razen vinske kleti in dveh

pritličnih izb, saj je vse skupaj bila malovredna lesena stavba (nachdem es alles ain znichtigts

von holtzwerc gebeu gewest), je ohranjenih več poročil, ki poročajo, da je grad začel goreti pri

kuhinjskem dimniku, nato pa se je ogenj razširil na streho. Tržani niso pokazali nikakršne

vneme, da bi pomagali pogasiti požar. Huberju je pri tem pogorelo vse njegovo premoženje,

uradni cenilci graške dvorne komore, mojstri Andrej Maderno in Boštjan Duras iz Ptuja ter

Ivan Khora iz Varaždina, pa so škodo 13. decembra ocenili na 2280 goldinarjev. Do obnove

ni prišlo kmalu. Komisarja, ki ju je vladar poslal leta 1576, sta ugotovila, da zgorelega gradu

še niso nič obnavljali. Leta 1598 prispela komisarja pa sta z veseljem ugotovila, da je Zofijin

naslednik Ehrenreich Welzer grad povsem obnovil in za obnovo porabil 5000 goldinarjev.18

Približno rekonstrukcijo nekdanje podobe gradu si lahko ustvarimo s pomočjo načrta iz

leta 1574, Santoninovega opisa in starih upodobitev. Grajsko jedro, ki je izviralo že iz

romanske dobe, je imelo pravokotno obodno zasnovo. Stanovanjski prostori so bili v

zahodnem delu gradu, v njegovem vzhodnem delu pa se je razprostiralo notranje dvorišče s

prostori za služinčad. V gotski dobi so severozahodni del gradu okrepili s še delno ohranjenim

stolpom, ki ga odlikujejo šivani vogali iz peščenjaka. Na južni strani je bil urejen dostop v

notranji del gradu, zavarovan z dvema stolpoma in cvingerjem. Na vzhodni strani ga je

varoval globok jarek, na vzhodni pa stolp, ki je bil nekoliko pomaknjen v pobočje hriba. V

Santoninovem poročilu zasledimo tudi dvoje medsebojno povezanih obzidij, ki sta varovali

grad, ter tretje obzidje, ki je le-tega povezovalo z naseljem.19

17 Paolo Santonino, Popotni dnevniki, Celje 1991 (dalje: Santonino, Popotni dnevniki), str. 78. 18 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 86; Stopar, Grajske stavbe, str. 112–114. 19 Stopar, Grajske stavbe, str. 115.

11

Slika 1: Grad Gornji Rogatec, iz: Jurij Matej Vischer: Topographia ducatus Stiriae

Gospostvo Strmol

Gospostvo Strmol se je izoblikovalo kmalu zatem, ko je leta 1436 Jakob Strmolski iz Strmola

vzhodno od Kranja prevzel celjske fevde na Rogaškem. Jakob je dobil tu v fevd stolp (turn)

pri Rogatcu s 15 domci, travniki in pašniki, 4 kmetije v Maršečki vasi, 5 v Žabniku

(Sabiakch), 1 v Cerovcu, 11 v Brestovcu (Wrestobecz), 2 v Sečovem, mlin ob Sotli in 66

veder gornine.20

Krški škof je leta 1458 gospostvo podelil Henriku Strmolskemu, leta 1470 pa je deželni

knez Ahacu Hertenfelderju oddal v fevd dvor, ki ga je posedoval Janez Strmolski. Posest je

bila torej deloma celjska, deloma pa rogaško-krška. Deželni knez cesar Friderik je leta 1479

rogaški stolp – den turn Rohatsch kot dedni zajem podelil Andreju Strmolskemu, njegovemu

bratu Henriku in sestrama Marjeti in Magdaleni. Na Strmolu se je od 1509 do 1516 kot

gospodar pojavljal Krištof Tumperger. Leta 1517 mu je sledil Janez Erazem Tumperger, ki je

bil gospodar do leta 1569.21

Tumpergejevo strmolsko gospostvo je v letih 1527 in 1542 upravljal Miha Globitzer. Leta

1542 je ocenil stolp z 200 florinti, pristavo s 15, njive s 40, travnike s 60 in vinograd s 16

florinti. Prijavil je 18 podložnih družin v Maršečki vasi, med njimi županovo, in 2 vinograda

v Spodnjem Sečovem, Brestovcu, med njimi županovo, Kolarjevo in vinograd in v Cerovcu

ter 38 vinogradov v Cerovcu, 3 sogorniki z Zgornjega Sečovega, Brezovcu (Presowytz),

sogorniki s Svina, Gradišča (Gurdisch), Dobovca (Dobubitz), na Gumemickh in pri Dolu

20 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 78. 21 Stopar, Grajske stavbe, str. 130–131.

12

(doll). Strmolski podložniki so redili 4 konje, 41 koz, po 5 do 10 govedi ter po 2 do 5 svinj.

Šest jih je bilo kočarjev, devet srednjih kmetov, trije pa so bili veliki kmetje.22

Leta 1569 je Janez Erazem Tumperger dvorec in trdnjavo Strmol s pristavo, ribnikom,

sadovnjaki in vinogradi, stolp z nepremičninami (Edlmanssytz Stermoll zunagst Rohitsch, ein

Turn) prodal Janezu Auersperškemu (Turjaškemu), ta pa že 1571 Lizi Frankopanski, vdovi po

Ivanu Allapyju/Alapiću. Njen drugi mož Jožef Dornberg je prisilil svoje strmolske

podložnike, da so leta 1573 šli nad Gregoričeve kmečke upornike. Upor je imel svoje začetke

v neposredni bližini Rogatca, in sicer v Stubici in Štatenbergu. Zajel je podložnike z obeh

strani Sotle, vendar se je iz njenega spodnjega toka razširil le do Podčetrtka. Rogaški

podložniki se niso pridružili upornikom, celo nasprotno, gospodar Strmola Jožef Dornberg in

njegov sosed na drugi strani Sotle grof Rattkay sta svoje podložnike prisilila, da so pomagali

pri dušitvi upora. Uporne kmete sta pri Podčetrtku napadla z oboroženo četo in jih po naročilu

Dornberga preganjala do Bizeljskega in Klanjca. Obenem pa sta velikaša na bojnem pohodu

poskrbela še zase, saj sta ga izkoristila za plenitev in ropanje. O tem priča poročilo Žige

Huberja, oskrbnika gradu Gornji Rogatec, ki je v svojem poročilu deželnemu glavarstvu v

Gradec poročal, da si je Dornberg po svojem pohodu nad uporne kmete vse hleve napolnil z

uplenjeno živino. Kmalu zatem je 16 neznancev napadlo njegov grad, ki pa so jih tržani

pregnali.23

Dornberški so bili lastniki dvorca do leta 1626, ko jih je nasledil baron Jurij Reising s

Hartenštajna. Leta 1730 ga je za njim dedovala Marija Izabela grofica Petazzi, nato pa so se

kot lastniki zvrstili leta 1739 Karel Jožef grof Petazzi in od 1804 do 1807 Jožef baron pl.

Wintershofen, nato pa je lastnik dvorca postala rodbina Attems.24

Dvorec Strmol

Dvorec Strmol stoji na rahli vzpetini severozahodno od sklenjenega trškega jedra, nasproti

gradu Gornji Rogatec.25 Santonino je nekaj besed v svojem popotnem dnevniku namenil tudi

dvorcu: Zunaj mesta, na gričku nasproti, ima visoko in prostorno hišo plemeniti gospod

Jakob, ki se je malo poprej poročil z zelo lepo ženo; dobrote in preudarnosti ima mož več kot

bogastva.26

22 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 81. 23 Prav tam, str. 84–85; Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda, str. 30–31; Stopar, Grajske stavbe, str. 130–131. 24 Stopar, Grajske stavbe, str. 130–131. 25 Ivan Stopar, Rogatec in Strmol, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 207, Ljubljana 2004 (dalje: Stopar, Rogatec in Strmol), str. 30. 26 Santonino, Popotni dnevniki, str. 78.

13

Strmol je bil sprva skromen, dvonadstropen dvor, ki so ga označevali kot stolp. V času

turških vpadov so ga razširili, utrdili in obdali z obzidjem, zavarovanim s stolpi. Večje

prezidave je dvorec kasneje doživel še v času baroka. Kot je vidno iz bakroreza Jurija Mateja

Vischerja iz okoli leta 1681, so renesančni obzidni obroč v 17. stoletju porušili in grajsko

jedro razen osrednjega stolpa višinsko izravnali in prekrili z enotno streho. Prav tako v času

baroka je zunanjo podobo dvorca dopolnil še sodnijski prizidek, v katerega so namestili

deželsko sodišče, sicer prvič izpričano že leta 1301. V začetnem traktu prizidka so uredili

tudi zaporniške celice. Takrat so enotno ornamentalno pobarvali tudi vse fasade stavbe.

Dvorec je baročno prenovo doživel tudi v svoji notranjosti. Mnoge sobe so dobile s štukaturo

okrašene strope, okoli leta 1760, za časa grofa Jožefa Petazzija so poslikali tudi celotno

kapelo, posvečeno sv. Vincenciju Ferrerskemu. Poslikavo kapele omenja fragmentirani napis

s kronogramom v njenem začelju, iz katerega razberemo ime grofa Petazzija. Nad

kronogramom sta grba grofa Jožefa in njegove soproge grofice Magdalene. Na oltarni steni

kapele je v štukiranem okviru freska s podobo zavetnika kapele, jezuitskega svetnika sv.

Vincencija, ki jo ob straneh držita angela, na vrhu pa sklepa baldahin. Na banjastem oboku

nad profilirano gredo je sredi oblakov upodobljen Bog Oče, obdan z angeli, na bočnih stenah

pa sta figuri sv. Jožefa in sv. Janeza Nepomuka.27

Kapela je bila zasebna last gospodarjev Strmola. Omenjena je bila že leta 1682 v oporoki

Judite pl. Reising, lastnice gradu, ki si je za volilo kapeli izgovorila tri maše tedensko. Veliko

podatkov o kapeli pa izvemo v vizitacijskih zapisnikih goriškega nadškofa Attemsa. Ob

njegovi vizitaciji iz leta 1751 je bilo zapisano, da je v dvorcu privatna kapela z oltarjem v čast

sv. Družini. S posebnim odlokom je bilo dano dovoljenje, da se sme v posameznih dneh,

razen za slovesne praznike, maševati za ožji družinski krog grofa Leslija. Med inventarjem se

omenja en srebrn in pozlačen kelih ter mašna oprava, ki je bila v odličnem stanju. Med

odloki, izdanimi leta 1760, je nadškof Attems kapeli podelil posebne pravice. Kapela je v tem

odloku imenovana javna. Tudi pri naslednji vizitaciji leta 1766 je bilo vse v pohvalnem

stanju.28

Ob osrednji grajski stavbi so morda že v 18. stoletju zasadili angleški park z razvejenim

sistemom sprehajalnih poti in obzidanim Marijinim studencem, južno od parka pa postavili

steklenjak. Celotno zasnovo nam natančno predstavlja franciscejski kataster iz leta 1825, ki

prikazuje pretehtano ureditev neposredne grajske okolice in pot iz doline vzdolž Draganje

27 Stopar, Rogatec in Strmol, str. 32–34. 28 Andrej Grobelnik, Sopotnica življenja, Nadžupnija Rogatec in župnija sv. Roka ob Sotli skozi stoletja, Rogatec 2003 (dalje: Grobelnik, Sopotnica življenja), str. 129.

14

proti gospodarskim poslopjem severno od dvorca. Pot je bila urejena kot aleja, končala pa se

je pri grajskem ribniku in parku, urejenem po francoskih zgledih. Načrt, ki je nastal okoli leta

1845, ko so strmolsko posest prevzeli knezi Windischgrätzi, pa prikazuje številne pomožne

stavbe dvorca, povezane z gojitvijo divjadi, in celo kegljišče, takrat pri nas izpričano le še na

ortneškem gradu.29

Slika 2: Dvorec Strmol, iz: Jurij Matej Vischer: Topographia ducatus Stiriae 29 Stopar, Rogatec in Strmol, str. 37–38.

15

2. TRG ROGATEC DO POZNEGA 18. STOLETJA

V 13. in 14. stoletju so nekatere večje vasi s svojim organskim razvojem prerasle v dejanske

trge, za katerih status so bili potrebni le še legislativni akti; drugi trgi pa so bili ustanovljeni

na novo na lokacijah, ki so jih narekovale potrebe. Tudi ti so imeli vaške prednike, le da niso

nastali neposredno iz njih, ampak v njihovi večji ali manjši bližini. Pri nastanku teh trgov je

prvinsko vlogo igral prometni vidik pa tudi specifične okoliščine, kot so plodna okolja, rečni

prehodi, pomembne upravne in cerkvene postojanke in donosne obrti.

Trški zametek Rogatca je verjetno potrebno iskati v 5 km oddaljenem Tržišču pri Rogaški

Slatini, ki se omenja v letih 1234 in 1239. V tem naselju blizu pražupnijske cerkve sv. Križa

je bilo sejemsko tržišče, ki pa je v 1. polovici 13. stoletja svoj novi prostor našlo v Rogatcu.

Kot trg se Rogatec prvič omenja leta 1283. Sodil je med večje trge. Od 2. polovice 14. stoletja

je bil kvadratasto obzidan in imel dvoje vrat (Zgornja in Spodnja) ter še manjša za dostop k

cerkvi in na grad. V kasnejših virih med leti 1346 in 1487 je omenjen celo kot oppidum ali

celo stadt, kar pa verjetno ni bil nikoli, saj je imel premalo prebivalcev. Obsegal je sedanje

trško jedro v obsegu tržnega prostora in gospodarske ulice. Razen obzidja z 2 vrati in potoka

Draganje sta ga varovala Gornji grad s severne in Strmol z zahodne smeri, bogatila pa ga je

tudi zahtevnejša cerkvena in trška arhitektura. Po gradbenem razvoju je sodil med bolj

zanimive trge in mesta.30

Trg se je v jedru bogatega rogaškega gospostva lahko ugodno razvijal. V njem so živeli

med drugimi vdova Liza Prolih (1382), ki je bila sposobna posoditi kar 60 mark naenkrat, in

Ozvald Hercog (1391), bivši trški sodnik.31

Med 12. in 15. stoletjem je nedvomno predstavljal najpomembnejše tržno naselje v krški

posesti in enega najpomembnejših v Savinjski marki. Prometna vloga ob križišču prometnih

poti in obmejna lega sta mu omogočila razcvet trgovine in obrti. V tem obdobju se je začela

tudi diferenciacija družbene sestave prebivalcev trga in nastajanje meščanstva, ki se je

preživljalo s trgovino in obrtjo in ne z obdelavo zemlje kot fevdalci in njihovi podložniki. Tak

razvoj nam dokazuje nastanek mitnice v trgu leta 1464. Nemirni časi poznega 15. in

zgodnjega 16. stoletja tudi Rogatcu niso prizanesli. Prebivalce so pestile vsakršne ujme, med

katerimi so bile najhujše tiste, ki so jih povzročali roparski napadi ogrske in turške vojske.32

30 Jože Curk, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Maribor 1991 (dalje: Curk, Trgi in mesta), str. 27, 49 in 123. 31 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 79. 32 Ivan Stopar, Rogatec, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 66, Ljubljana 1976 (dalje Stopar, Rogatec), str. 6; Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda, str. 27.

16

O roparskih napadih in požigih priča tudi zapis Paola Santonina, ki je o Rogatcu zapisal: Tega dne smo po dolgem premoru odšli od ondod (Žetal) in prišli po petih miljah v mesto Rogatec (Rohacz). Spremljal nas je plemeniti mož, gospod Andrej Galemberger, kastelan na gradu Rogatec, z dvema slugama, z nami so bili gospod Sikst Freisteiner, župnik na Polskavi (Pulschka), gospod Martin, župnik v Vitanju (Baytenstayn), in gospod Klement, župnik v Hočah, naši običajni popotni spremljevalci in več drugih duhovnikov, tako da nas je bilo vsega sedemnajst jezdecev. Skoraj vsak dan se je četica povečala, saj ti kraji niso varni pred ropi in nasilstvi. Mesto Rogatec je postavljeno v krogu in obdaja ga staro, od požarov počrnelo in mestoma podrto obzidje. Svoj čas je bil kar dobro utrjeno, dandanašnji pa je v razvalinah in v njem živi le malo ljudi, tako da je videti kot Oglej. Huni ali Ogri so ga oplenili in opustošili, potlej pa je še pogorelo v silnem požaru. Omenjeni Huni so poskušali zavzeti grad, vendar so si zaman prizadevali. Ni čuda, da je kraj tako na tleh, saj so ga po žalostnih poročilih domačinov sovražniki požgali trikrat v šestnajstih letih.33 Zaradi stalne nevarnosti Turkov, ki so se pred Rogatcem prvič pojavili leta 1476, vendar so

bili odbiti, je deželni knez in nadvojvoda Ferdinand I. leta 1530 izdal ukaz, da se morajo

obmejna mesta in trgi utrditi. Med njimi je na vzhodu južne Štajerske bil tudi Rogatec.

Njegov ukaz je zahteval, da morajo vsi moški v krogu dveh milj okoli naselja v ta namen

opravljati tlako štiri dni. S tem je Rogatec ponovno dobil obzidje z dvojimi vrati (južna in

severna), pred katerimi se je pobirala mitnina. Obzidje je svoj namen opravičilo že leta 1532,

ko so trg ponovno napadli Turki, ki so se vračali s svojega pohoda po zahodni Madžarski.

Ponovno niso uspeli zavzeti trga, zato pa so povzročili veliko škode v okolici in popolnoma

požgali vas sv. Jurija pod Donačko goro. V tem času je na vrhu Donačke gore bila straža, ki je

s kresovi in streljanjem opozarjala na bližajočo se turško nevarnost. Turška nevarnost se je še

stopnjevala, zato so štajerski deželni stanovi leta 1551 sprejeli sklep, da morajo obmejni kraji

zbrati strelce za obrambo. Ta ukaz je bil v Rogatcu kmalu izpolnjen, saj so še istega leta

namestili obmejno posadko strelcev. Turki ga kasneje niso več neposredno ogrozili, izgradnja

novega obzidja in nastanitev stalne vojaške posadke v trgu pa potrjujejo velik pomen

prometne, trgovske in obrambne vloge Rogatca v tem obdobju.34

Leta 1535 je takratni deželni knez kralj Ferdinand I. trg Rogatec počastil s tem, da mu je

podelil pravico do grba. Iz uvoda podelitvene listine, izdane 6. februarja na Dunaju, je

razvidno, da je do podelitve privilegija prišlo na prošnjo sodnika, sveta in občine tržanov

Rogatca. Ti so od avstrijskih vladarjev dobili razne privilegije in trške svoboščine, sedaj pa so

potrebovali lasten pečat za overovljanje trških listin, pri raznih nakupih in prodajah hiš in

33 Santonino, Popotni dnevniki, str. 77–78. 34 Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda, str. 28.

17

zemljišč. Vladar je njihovo prošnjo uslišal in jim podelil trški grb za uporabo na trškem

pečatu.35

Na podelitveni listini iz leta 1535 je v modrem, cizeliranem oziroma damasticiranem polju

renesančni rdeči ščit z močnima stranskima izrezoma in po dvema zavihkoma ob vsaki strani.

Sredi grbovnega polja je brez vsake podlage, torej heraldično »plavajoče«, upodobljen večji

srebrno-bel stolp, ki ga ni mogoče prepoznati za okroglega ali štirioglatega, v polkrožnih

vratih z dvignjeno leseno zaporo je videti rdeče ozadje. Zato stolpu lahko pripišemo vlogo

trških vhodnih vrat. Tik ob njem, vendar ločena, stojita na vsaki strani po en manjši, po

videzu okrogel stolp s po eno strelno lino, koničasto rdečo streho in slabo vidnima rumenima

kroglama na vrhu. Osrednji stolp je 2,5-krat višji od stranskih stolpov in ima nad polkrožnimi

vrati z dvignjeno rešetko višje pravokotno okno ter nad tem še na vsaki strani po eno strelno

lino. Na vrhu stolpa je videti štiri cine oziroma nadzidke, in ne tri, kot je napisano v besedilu

podelitve.36

Slika 3: Likovna upodobitev prvega grba trga Rogatec

S tržnimi pravicami, ki jih je Ferdinad leta 1550 obnovil, je imel Rogatec tržni dan vsak teden

ob sredah, ob tem pa še tri letne sejme, in sicer na dan sv. Marjete, sv. Jerneja in Povišanja sv.

Križa. Enaki sejemski privilegiji so bili Rogatcu potrjeni še večkrat, nazadnje od Marije

35 Božo Otorepec, Zgodovina grba trga Rogatec, v: Simboli občine Rogatec, Rogatec 1996 (dalje: Otorepec, Zgodovina grba), str. 11–12. 36 Prav tam, str. 15–16.

18

Terezije leta 1745. Odločbo o sejmih je kasneje spremenil Jožef II. in Rogatcu odobril šest

kramarskih in živinskih sejmov letno.37

V tridesetih letih 17. stoletja je gospodarstvo preživljalo nadvse težavno obdobje. Velik

vpliv na to so imeli že dolga leta trajajoča tridesetletna vojna, razvrednotenje denarja leta

1624, porast državnih bremen, namnožitev mitnic in porast mitnin, naraščanje cen živeža,

splošna draginja, novosti pri posestnih spremembah uživalcev gorninskih vinogradov,

pustošenja vojakov, naravne katastrofe, požari in epidemije. Vse to je mesta in tudi trge

močno prizadelo. Predvsem mesta že dolgo niso zmogla pokrivati svojih niti visokih davčnih

obveznosti do države. Po vladarjevem ukazu 9. avgusta 1624 bi morali v korist lastnikov

gorninskih vinogradov tudi meščanski sogorniki v bodoče plačevati pri vsaki spremembi

posestnika v gorninskem vinogradu desetek. Proti temu so zlasti Celje, Maribor, Ormož, Ptuj,

Radgona in Slovenska Bistrica organizirano nastopili in se pravdali da konca stoletja in

vendarle dosegli polovični desetek.

Trgov je bilo na Slovenskem dvakrat več kot mest. Nekateri deželnoknežji trgi so imeli

zastopnike v deželnih stanovih. Na slovenskem Štajerskem je tak bil ob Laškem, Muti,

Vuzenici in Žalcu tudi Rogatec. Tegobe meščanov so poznali tudi prebivalci trgov. Laško,

Ljutomer, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje in Žalec so vodili skupaj z meščanskimi

sogorniki boj proti desetku pri gorninskih vinogradih. Ker trški zrak ni osvobajal tako kot

mestni, ker so tržani v odnosu do svojega trškega gospoda bili v marsičem sorodni odnosom

podložnikov do njihovih zemljiških gospodov, so tržani še bolj kot meščani čutili težave proti

sredini 17. stoletja. Njihova gospodarska dejavnost je bila namenjena predvsem sebi in

ozkemu sosedstvu, tu so se interesi podjetnejših križali s podjetnimi podložniki. Zlasti

slovenski trški obrtniki in kramarji so bili s svojim lokalnim trgom tesno povezani s

podložniškim podeželjem, bližnji zemljiški gospod pa se je ob najširšem prepuščanju

pridobitnosti in potrošniški miselnosti obnašal do tržana in meščana manjših mest podobno

kot do podložnika. Položaj tržana je bil tako pogosteje bliže vaškemu podložniku kot

svobodnemu meščanu.38

Razmere pa je poslabšala še epidemija kuge, ki je v Rogatcu in širšem območju razsajala in

morila najprej v letih 1646 in 1652. Kuga je prizadela 182 hiš v trgu in okolici. Oblasti so, da

bi preprečile širjenje bolezni, prepovedale zbiranje ljudi, zaradi česar je leta 1646 odpadla

birma in ostale cerkvene slovesnosti. Prepovedano je bilo tudi pokopavanje umrlih za kugo na

37 Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda, str. 28. 38 Jože Koropec, Mi smo tu, Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985, str.106–108.

19

pokopališčih, kar je med prebivalstvom povzročilo velik odpor. V Rogatcu je prišlo celo do

prelivanja krvi med svojci umrlega in vojaki, ki so jih skušali pregnati s pokopališča. Na kugo

spominja Marijino znamenje, ki stoji sredi trga. Znamenje stoji na osmerokotnem stebru in

pravokotnem podstavku. Napisi na znamenju sporočajo, da so ga postavili dobrih trideset let

po epidemiji, leta 1689.39

Trg si je po nesrečnem 17. stoletju, v katerem so ga v letih 1613, 1621 in 1692 prizadeli

tudi trije požari, opomogel in zopet prišel do veljave šele po nastopu novih lastnikov

gospostva, ptujskih Lesliejev, leta 1730. To lepo kažejo baročne gradnje v trgu in bližnji

okolici ter deželni popis iz leta 1754.40

V 18. stoletju je trg Rogatec doživel veliko sprememb tudi na upravnem področju.

Spremembe so bile posledica upravnih in sodnih reform Marije Terezije in Jožefa II. Njihov

rezultat je bila dokončna odprava trške samouprave, ki je bila Rogatcu dodeljena s podelitvijo

trških pravic leta 1283. Marija Terezija je v letih 1747–1749 v avstrijskih deželah uvedla

okrožja (kresije) z okrožnimi uradi (Kreisämter) kot organi državne oblasti. Rogatec je odslej

upravno spadal k celjski kresiji oziroma pod okrožni urad Celje, kar pa za trg še ni pomenilo

izgubo trške samouprave. To je izgubil v 2. polovici 18. stoletja z uvedbo nižjih upravnih enot

(upravnih in sodnih okrajev), ki je bila na območju celjskega okrožja tako kot v vseh

avstrijskih deželah povezana z uvajanjem nabora ali konskripcije, zaradi česar se je leta 1768

ukinila najemniška vojska. Na Štajerskem so območja nabornih okrajev obsegala območja

župnij. Na območju celjskega okrožja so bili ustanovljeni tudi naborni okraji Rogatec (od

1779), Rogatec – trg (1779–1804) in Rogatec – glavna župnija (1781–1804). Komisariati so

zraven nalog v zvezi s konskripcijo dobivali vedno več pristojnosti, kot so skrb za statistiko,

gradnjo cest, policijo, izdelavo katastra itd. Prejšnji naborni okraji so tako dobili značaj

upravnih okrajev in začeli predstavljati najnižjo ustanovo državne oblasti. Z odpravo

patrimonialnega sodstva so bile tudi sodne funkcije prenesene le na posamezna zemljiška

gospostva, ki so bila delegirana. Ostalim zemljiškim gospostvom je bila sodna funkcija

odvzeta. Območje, na katerem je takšno delegirano zemljiško gospostvo izvajalo sodno

oblast, je predstavljalo sodni okraj in se je običajno skladalo z območjem upravnega okraja,

saj je bilo opravljanje upravne in sodne funkcije običajno podeljeno istemu gospostvu. S temi

reformami je Rogatec izgubil svojo srednjeveško samoupravo, saj je bil odslej upravno in

sodno podrejen organom upravnega oziroma sodnega okraja Rogatec. Ti organi pa niso več

39 Grobelnik, Sopotnica življenja str. 141; Stopar, Rogatec, str. 12; Erjavec, Zgodovina rogaškega fevda, str.33. 40 Jože Curk, Uvod, str. 11–12.

20

bili organi samoupravne, ampak državne oblasti in so bili podrejeni višjim državnim

organom.41

Na vojaških zemljevidih iz leta 1763 pa do leta 1787 so kot trdne zgradbe v Rogatcu

navedeni grad, ki je opisan kot velik, trdno grajen in prostoren, ter dve cerkvi. Trdnost zgradb

se je merila v vojaškem pomenu. Mimo je tekel majhen nepomemben potoček, ki se je

nedaleč stran izlival v Sotlo. Sotla je imela peščeno dno, bila pet sežnjev široka in imela en

seženj visoke in strme bregove ter bila dva čevlja globoka. Poti s Hrvaške in proti Rogaški

Slatini sta bili široki dva sežnja, dobri, razen ob dolgotrajnem deževju, ko sta na mnogih

mestih bili močno močvirni. Ostale poti so bile široke en seženj, polne kotanj in zato tudi za

navadne, lahke kmečke vozove težko prevozne. Trg je deloma ležal strnjeno na pobočju hriba,

od koder sta se lahko dobro obstreljevala cesta proti Hrvaški, in lesen, 20 sežnjev dolg most

čez Sotlo. Gozd blizu Rogatca je bil nizek, deloma srednji in gosto zarasel z grmovjem. Eno

uro stran je bil visokogorski gozd. Zapisan je še podatek, da je bilo živež možno voziti le v

Slovensko Bistrico, pa še to zelo težko.

Slika 4: Rogatec in bližnja okolica na jožefinski vojaški karti42

41 Milko Mikola, Upravni razvoj Rogatca 1747 do 1918, v : Rogatec s kraji (dalje: Mikola, Upravni razvoj), str. 45–46. 42 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 5. zvezek: Opisi, str. 234, in Karte, sekc. 195, ur. Vincenc Rajšp, Marija Grabnar, Vladimir Kološa, Ljubljana 1999 (dalje: Slovenija na vojaškem zemljevidu).

21

3. (NAD)ŽUPNIJA ROGATEC DO POZNEGA 18. STOLETJA

Nekdanji mariborski škofijski arhivar Jakob Richter je v svojih zapiskih o preteklosti Rogatca

nastanek rogaške župnije postavil v leto 1072, ko je salzburški nadškof Gebhard tedaj

novoustanovljeni krški škofiji podelil posest ukinjenega nunskega samostana v Krki na

Koroškem/Gurk. Rogatec je tako ob Lembergu, Podsredi, Planini in Kunšperku postal eden

izmed glavnih petih fevdov krške škofije. Krški škofje so postali lastniki Rogatca, ustanovili

so pražupnijo in postavljali duhovnike. Po mnenju Richterja je bil Rogatec močnejše naselje

kakor Sv. Križ, zato ni nobenega razloga ter dokaza, da bi se župnija Rogatec razvila iz

svetokriške župnije in da bi rogaška cerkev še leta 1491 bila le njej podložna kapela, kot sta

trdila zgodovinarja Ignacij Orožen in Franc Kovačič.43

Tudi nekatere listine iz 14. stoletja potrjujejo, da je že takrat bila v Rogatcu farna cerkev.

Tako iz listine iz leta 1364 (listina 1364 II. 2. Arhiv RS, Celjske listine iz Rep. XIV) izvemo,

da sta tržana Janez in Janko (dy Janes und Janko unser purger da selbs zu Rohats) svojo

desetino podelila Marijinemu oltarju v farni cerkvi v trgu Rogatcu (pharchirchen ze Rohats in

dem marcht) v smislu beneficija in ji tako omogočila stalno duhovniško mesto. Farna cerkev

se omenja tudi v listini iz leta 1371 (listina 1371, VII. 14. Arhiv RS, Celjske listine I, št. 263),

v kateri je grof Herman I. Celjski potrdil, da je bil oltar Matere Božje v farni cerkvi v Rogatcu

ločen od farne cerkve po volji oglejskega patriarha, ki je pridobil pravico prezentacije in

odvetništva.44

Status rogaške cerkve je v svojih dnevnikih opredelil tudi Santonino, ki je o njej zapisal: V mestu je skoraj tik ob vznožju grajskega hriba farna cerkev sv. Jerneja, ki jo vodi gospod Gregor, star očak in strog duhovnik. Cerkev ima pod seboj dve podružnici. Navada je, da za to cerkev prezentira častiti gospod škof krški, vendar ga je pred nekaj leti zamenjal presvetli gospod cesar, ki je od njega prevzel tudi grad in mesto. Devetnajstega v zgoraj navedenem mesecu smo se iz mesta Rogatca odpravili tri milje daleč k cerkvi svetega Florijana mučenca, kaprulanski gospod jo je očistil po obredu svetih kanonov, ker so jo umazali in požgali Turki, in v njej vnovič posvetil dva oskrunjena oltarja, prvega svetemu Florijanu, drugega blaženima mučencema Janezu in Pavlu. Cerkev sama stoji v kraju, ki se imenuje Suino, in je kot podružnica podložna farni cerkvi svetega Jerneja v Rogatcu.45

43 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 34–35. 44 Otorepec, Zgodovina grba, str. 8; Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 73–74. 45 Santonino, Popotni dnevniki, str. 78–79.

22

3.1 Razdelitev župnije

Prvotna župnija sv. Jerneja je obsegala ozemlje sedanjih župnij Rogatec, Sv. Rok ob Sotli in

Sv. Florijan. Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems je podpiral ustanavljanje novih župnij,

da bi tako omogočil lažje in učinkovitejše pastoralno delo ter ljudem približal pastoralno

središče. Zato je bilo zelo obsežno ozemlje župnije sv. Jerneja razdeljeno. Na vzhodnem

predelu Loga ob Sotli je najprej nastal vikariat sv. Roka ob Sotli. Ustanovno listino je leta

1757 izdal Attems, potrdilno listino, s katero je bila dotedanja podružnična cerkev sv. Roka

povzdignjena v vikariat, pa je dve leti pozneje izdala Marija Terezija. V listini se med razlogi

ustanovitve omenja velika oddaljenost od matične cerkve − celi dve uri; ob tem je bila pot,

zaradi snega pozimi in poplav poleti in jeseni, težko prehodna. V vaseh Vidina, Dobovec,

Črešnovec, Trlično in Log je bilo 76 družin s 505 prebivalci. Nadškof je zelo podrobno

določil ureditev cerkve. Potrebno je bilo namestiti krstilnik in prižnico, urediti tabernakelj za

Najsvetejše, ob oltarju je morala biti vgrajena omarica za sveto olje. Ljudstvo je moralo

poskrbeti za svete posode, sveče za maše in olje v večni lučki. Patronat nad vikariatom je imel

rogaški nadžupnik, ki je škofu predlagal in predstavil vikarja in moral poskrbeti za njegovo

vzdrževanje. Vikarju je bila določena nabirka pšenice, lanu in sira, mašni namen za tri sv.

maše v tednu iz beneficija sv. Mihaela in eno sv. mašo iz Bukovškovega beneficija, štolnina,

stare dajatve in tri maše, opravljene po želji.46

Vikariat sv. Florijana, v smeri proti Boču, je nastal leta 1760. Njegova ustanovitev je bila

povezana z zagotovitvijo rednega bivanja in sredstev za vikarjevo vzdrževanje. Rogaški

župnik mu je odstopil tretjino desetine iz florijanskega okoliša; določena mu je bila tudi

nabirka, ki je pripadala rogaškim kaplanom v tem okolišu, pravica do štolnine in tretjina

nabirke v cerkvi, lahko pa je koristil še del pridelka iz cerkvenega vinograda. Na vikariat sv.

Florijana se je prenesla obveznost tedenske maše v kapeli sv. Vincencija v dvorcu Strmol, s

čimer mu je pripadlo 25 gld letnega dohodka. Družina Petazzi, lastnica Strmola, mu je nudila

vrt in druge nadarbinske dobrine. Novoustanovljeni vikariat je bil kljub vsem dotacijam

precej siromašen in zato dalj časa nezaseden. Stalni vikar se je naselil šele po izboljšavi

nadarbinskih dohodkov s strani grofa Antona Leslieja.47

Župnijske meje so se dokončno zaokrožile leta 1784 z ustanovitvijo župnije sv. Florijana,

ki so ji priključili del Sečovega iz svetokriške nadžupnije in del Sučja iz župnije Majšperk.

Patronat nad župnijo je imel rogaški nadžupnik in s tem pravico prezentirati župnika. Kot

46 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 37 in 203–204. 47 Prav tam, str. 37.

23

patron pa je imel tudi dolžnost gmotno podpreti župnijo. To gotovo ni bilo lahko, saj je enake

dolžnosti imel še do župnije sv. Roka ob Sotli. Zato so se rogaški nadžupniki sklicevali

predvsem na pravico prezentiranja, v svetnih zadevah pa je florijansko župnijo zastopalo

rogaško gospostvo. Pod rogaško župnijo so ostale naslednje občine in naselja:

- Trg Rogatec s 132 hišnimi številkami, sestavljen iz treh okolišev, in sicer: Spodnjega trga

s 50 hišnimi številkami, Krč z 9 hišnimi številkami in Ceste. K trgu sta spadala tudi grad

Gornji Rogatec in dvorec Strmol.

- Trška Gorca z nekaj hišami in viničarijami.

- Brezovec, ki je imel 16 hišnih številk.

- Tlake ob potoku Draganja s 45 hišnimi številkami, kamor spadajo Tlake, Farška vas,

Vrbje, Ženčaj, Delce, Popovec ter Viča vas.

- Sv. Donat s podružnično cerkvijo sv. Donata, Pišece pod Goro, pod Sokolom, Žale,

Selšek, Gornja vas, Lehno, Brezje, Gaberje in in Činžek.

- Vas Sv. Jurij s podružnično cerkvijo sv. Jurija in naselja Maršečka vas, Presek, Ropasno,

Ovšova in Glavica.

- Žahenberc z naselji Brezje, Hribre, Cmok, Ložina, Kladje, Hribre, Jelše, Ledina in

Vgnjači.

Vseh duš v nadžupniji je bilo 2070. Z ustanovitvijo vikariatov − župnij sv. Roka ob Sotli in

sv. Florijana ob Boču − je nastala nadžupnija Rogatec.48

3.2 Pobožne ustanove in cerkve

Pri dvigu verskega življenja po župnijah so imeli verniki pomembno vlogo. Za uspešno

pastoralno delo je bilo potrebno zadostno število duhovnikov. Ustanavljanje pobožnih

ustanov (beneficiji, mašne ustanove) je omogočalo zidavo cerkva, nabavo opreme in

vzdrževanje oseb. Njihov prvenstveni namen je bil božja čast in slava, češčenje Matere božje

in svetnikov, duhovno dobro darovalca, prejetje milosti, varstvo pred telesnimi in duhovnimi

nevarnostmi, srečna smrt in zveličanje. Sprva neznatne darovnice so sčasoma omogočile

ustanovitev trajnih duhovnih ustanov. Donatorji so z darovanjem posesti in denarja omogočili

vzdrževanje več duhovnikov, ki so za svoje dobrotnike opravljali duhovna opravila, med

48 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 37–39.

24

katerimi je bila najpomembnejša mašna daritev, s katero so se vsakodnevno, tedensko ali

mesečno spominjali ustanoviteljev.49

Beneficij Blažene Device Marije

Beneficij naj bi nastal med leti 1274–1289. Orožen navaja urbar krške škofije iz leta 1561, v

katerem je omenjena večna maša, ki jo je ustanovil J. Landtman v Jernejevi cerkvi v Rogatcu.

Njene dohodke je cerkvi pripisal krški škof Ulrik, ki je sebi pridržal skrbniške pravice. Zadnji

krški škof s tem imenom je škofoval med leti 1274–1289 in v tem času bi naj nastal ta

beneficij. Celjski grof Ulrik in krški škof sta se odpovedala pravici do tretjega dela vinske in

žitne desetine v korist nastalega beneficija, imenovanega tudi Fruehmesse, saj je moral

beneficiat pri obdarovanem opraviti jutranjo mašo, poleti ob sončnem vzhodu, pozimi pa pred

vzhodom. Leta 1371 se beneficij omenja tudi v zvezi z grofom Hermanom I. Celjskim, ki je

tedaj potrdil, da je bil oltar Matere Božje v farni cerkvi v Rogatcu ločen od farne cerkve po

volji oglejskega patriarha, ki je pridobil pravico prezentacije in odvetništva. Ta pravica je po

letu 1456 prešla na cesarja, ki je bil hkrati tudi štajerski deželni knez.50

Iz cenitvenih podatkov za davčno osnovo leta 1542 je razvidno, da so bili dohodki

beneficija zelo skromni. Beneficij je bil zaradi zaostalih davčnih obveznosti zarubljen,

obstajala je tudi nevarnost njegove prodaje. Leta 1599 je nadvojvoda Ferdinand pisal

novomeškemu proštu Polidorju, če bi župnik na Planini, ki je zanj plačal davke, smel

beneficija Blažene Device Marije in sv. Katarine nameniti za siromašne dijake

novoustanovljenega jezuitskega kolegija v Ljubljani. Leta 1750 se najde beneficij Blažene

Device Marije v nadarbinskem inventarnem zapisniku, kar pomeni, da je bil priključen

župnijski nadarbini.51

Beneficij sv. Katarine

Nastanek beneficija ni znan. Omenjen je v davčni prijavi leta 1527 in cenitvi iz leta 1542. Iz

obeh dokumentov je razvidno, da je beneficiat lahko uporabljal vrt, dve njivi, travnik in

razpolagal z devetimi podložnimi družinami. Rogaški župnik Osvald Ignac Bukovšek ga je v

svoji prijavi dohodkov leta 1716 imenoval vuzeniški beneficij, saj je takrat z njim upravljal

vuzeniški nadžupnik Štefan Jamnik. Med akti, ki so bili leta 1750 predani župniku, je bil tudi

dogovor iz leta 1716 o obojestranski poravnavi poračuna beneficija sv. Katarine med

49 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 73. 50 Prav tam, str. 73–74; Otorepec, Zgodovina grba, str. 8. 51 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 74.

25

vuzeniškim nadžupnikom Štefanom Jamnikom, vojniškim proštom in omenjenim župnikom

Bukovškom.52

Beneficij sv. Mihaela

Skupaj z ženo Uršulo ga je ustanovil oskrbnik rogaškega gospostva Janez Lamberger, ki je z

gospostvom upravljal med leti 1486 in 1511. Beneficij se imenuje tudi Rogaška ustanova.

Podatki za davčno osnovo leta 1542 razkrivajo, da se je vzdrževal s travnikom, dvema

vrtoma, vinogradom v Slogomerju (Žahenbercu), bukovim gozdom, dvema ribnikoma,

sedmimi gorninskimi vinogradi, dvajsetimi vedri vinske desetine in devetnajstimi podložnimi

družinami. Leta 1684, ko ga je imel v zakupu Krištof W. Dorner, je bil zaradi neplačanih

davkov zarubljen. Leta 1716 je župnik Bukovšek v svoj nadarbinski blagajniški zvezek

zapisal, da je bil beneficij sv. Mihaela pridružen v župnikovo koriščenje. Okrajni urad ga je

ocenil na 12 goldinarjev.

Dotacija beneficija je omenjena v urbarju iz leta 1750: K temu beneficiju spada dvorišče v

trgu Rogatec eno dvorišče, kjer je stala kaplanija, ki pa je pred davnimi leti do tal pogorela.

Letos je bilo dano trgu Rogatec, ki bo za bodočo kaplanijo nepreklicno našel primernejši

kraj. V urbarju sta omenjena tudi dva vinograda, en v Ženčaju in en v Devcah in travnik v

Žahenbercu. V potoku od Popovca do Ciglence je beneficiat lahko lovil ribe; v Viči vasi sta

bila dva ribnika, klet in precej posekan gozd. Od prejšnjih vrtov, ki sta do leta 1696 pripadala

beneficiju, je imel enega v uporabi Jurij Pichler, drugega pa Jurij Schneider. Oba sta za to

dajala 30 krajcarjev.53

Beneficij Matije Bukovška

Matija Bukovšek, beneficiat beneficija sv. Katarine, je leta 1729 umrl v Rogatcu, kjer je tudi

pokopan. Beneficij je ustanovil z namenom, da se tedensko opravi pet maš. Dve maši za

njegovega pokojnega brata, župnika Osvalda Ignaca Bukovška, in njegove prijatelje, dve

maši za pozabljene rajne in eno mašo za njega kot ustanovitelja in njegove prijatelje. Svete

maše je moral opravljati za to posebej postavljen beneficiat, ki je imel dolžnost pomagati tudi

v rednem dušnopastirstvu. Osnovni kapital beneficija je znašal 400 gld. Beneficiatu je letno

pripadalo 200 gld, 100 jih je bilo porabljenih za plačilo hrane, ki mu jo je moral dajati župnik,

50 gld je šlo za razsvetljavo in mašna oblačila, preostalih 40 gld, od katerih jih je 9 moral

52 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 74–75. 53 Prav tam, str. 75–77.

26

letno dati mežnarju, pa njemu za preživljanje. Leta 1735 je župnik Andrej Schmutz

beneficiatsko hišo v trgu prodal in beneficij prenesel k sv. Roku.54

Beneficij Gašperja Galine

Ustanovitelj beneficija je bil kaplan v Rogatcu, kjer je leta 1738 tudi umrl. Pokopan je v kripti

župnijske cerkve. V oporoki je zapisal, da ustanavlja beneficij s kapitalom 1000 florintov.

Kaplan, ki mora enkrat tedensko opraviti sveto mašo za ustanovitelja in njegove sorodnike, je

dobil letno 40 gld, župnik 4 gld in mežnar 1 goldinar. Župnik Andrej Schmutz je prodal

beneficiatsko hišo v trgu in beneficino prenesel k sv. Florijanu.55

Župnijska cerkev sv. Jerneja

Župnijska cerkev sv. Jerneja stoji na vznožju grajskega griča gradu Gornji Rogatec. Na

njenem mestu je do leta 1738 stala prvotna cerkev sv. Jerneja, katere advokaturo so leta

1302, patronat pa leta 1393 dobili Celjani in za njimi deželni knezi. Cerkev, verjetno

postavljena v 12. stoletju, je že pred letom 1334 postala sedež župnije. Prvotno je služila kot

grajska cerkev; vendar pa je bilo zraven nje morda že od vsega začetka pokopališče s

karnerjem sv. Mihaela. Pokopališče je bilo kasneje obzidano.56

Na staro cerkev še danes spominjajo grobnice. V tlaku ladje je bela nagrobna plošča, katere

napis nam razodeva, da so v njej posmrtni ostanki tukajšnjega župnika Celestina Pinellija,

umrlega leta 1677. Druga plošča je ob rožnovenskem oltarju. Napis na njej ni več viden, a je

zapisan v farni kroniki, zato se ve, da je v njej pokopana Judita pl. Reising, lastnica dvorca

Strmol, umrla leta 1682. Župnik Andrej Schmutz je leta 1723 začel voditi pokopno knjigo, v

kateri sta omenjeni kripti sv. Mihaela in sv. Antona. V njih so pokopavali tukajšnje duhovnike

in dobrotnike cerkve in župnije. Staro cerkev so leta 1738 podrli in na njenem mestu do leta

1743 postavili sedanjo v baročnem slogu, na kar spominja posebna plošča na južni steni nad

stranskim vhodom: Ad M.D.G. et S. Bartholomaei honorem post V annorum laborem Vetere

DesterVCta noVa pretlosa aC Malor eXstrVXIt. Sub A.S.P. V slovenskem jeziku bi napis

prebrali: V večjo čast božjo in v čast sv. Jerneju po petih letih dela stara porušena in nova

dragocena ter večja zgrajena v času Andreja Schmutza župnika. Od stare cerkve je ostal del

zvonika; po letu 1743 se omenja le kripta sv. Jerneja. V času nadžupnika Franca Ksaverja

54 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 77. 55 Prav tam, str. 78. 56 Curk, Trgi in mesta, str. 123.

27

Köschnerja so se tri stene zvonika tako nagnile proti zahodu, da so jih leta 1797 morali

podreti. Zvonik so ponovno zgradili do leta 1809 in mu dodali baročno čebulasto streho.57

Slika 5: Župnijska cerkev sv. Jerneja z ruševinami gradu Gornji Rogatec v ozadju

Podružnična cerkev sv. Hijacinte

Cerkev, ki stoji na severovzhodnem obrobju Rogatca, je bila zgrajena med leti 1730–1738.

Blagoslovil jo je zastopnik nadškofa Attemsa Peter Adam Zupančič ob vizitaciji leta 1751. V

vizitacijskem zapisniku so omenjeni trije oltarji, in sicer sv. Križa in blažene Hijacinte z

bratovščino sv. Križa, na levi oltar sv. Družine in sv. Janeza Nepomuka na desni strani. Med

naturalijami v lasti cerkve sta omenjena vinograda v Trških Gorcah in na Rodnah v nadžupniji

sv. Križa. Inventar cerkve, ki je bil popisan ob vizitaciji leta 1756 je takrat štel dva keliha,

šest mašnih plaščev in potrebno platneno opremo, dve mašni knjigi, dve pogrebni knjigi in

dva zvona.

Leta 1771 so od farne cerkve do cerkve sv. Hijacinte uvedli križev pot. Po pooblastilu

provincialnega namestnika patra Huga Vodnika in s privoljenjem nadškofa Attemsa ga je

postavil in ustanovil frančiškanski pater Fortunat Dolenc iz hrvaške in kranjske province Sv.

Križa. Od farne cerkve je bilo na vrh Kalvarije razmeščenih trinajst kapelic (postaj), štirinajsta

je bila v cerkvi sv. Hijacinte, v kateri je bil Božji grob. Kapelice so zaradi slabega vzdrževanja

začele hitro propadati, zato so jih v 1. polovici 19. stoletja porušili.58

57 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 83–84. 58 Prav tam, 110–112.

28

Slika 6: Podružnična cerkev sv. Hijacinte

Podružnična cerkev sv. Jurija

Vas Sv. Jurija je bila od Rogatca oddaljena eno uro hoje. Trdne zgradbe v naselju sta

predstavljali dve cerkvi. Cerkev sv. Jurija je stala na majhni vzpetini, od koder je bilo možno

obstreljevati vas in pot. Od Cerkve sv. Donata, ki je stala višje, se je lahko nadziral velik del

okolice. Skoz naselje je tekel majhen, tri korake širok, plitev potoček, ki je gnal dva mlina.

Tamkajšnje poti so bile seženj široke, zaradi mnogih kotanj slabe in v zimskem času, če ni

zmrzovalo, neprehodne. Vas je stala ob vznožju Donačke gore, ki je bila znana vsej okolici in

bila ob Boču mnogo milj naokrog najvišja in najbolj skalnata vzpetina.59

Prvotna cerkev je bila zgrajena že v 14. stoletju. Viri omenjajo, da je bila že pred letom

1487 podružnica sv. Jerneja v Rogatcu. Najbolj jo je zaznamovalo leto 1532, ko se je po

neuspešnem pohodu na Dunaj in porazu pri Kőzsegu preko Štajerske na Hrvaško vračala

glavnina poražene turške vojske sultana Sulejmana. Posamezni turški odredi so krenili na

roparske pohode in tako se je eden v septembru pojavil tudi pod Donačko goro ter požgal vas

in cerkev. Na njenem mestu je zrasla nova cerkev, ki je ves čas spreminjala svojo podobo.60

59 Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5. zv., Opisi, str. 235. 60 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 118–119.

29

Slika 7: Podružnična cerkev sv. Jurija

Podružnična cerkev sv. Donata

Zgodovina cerkve sv. Donata je zelo zanimiva. Po legendi naj bi prvotna cerkev stala na vrhu

Donačke gore, vendar jo je strela uničila, zvonovi pa naj bi se skotalili po bregu navzdol in

obležali na kraju današnje cerkve. Žal nobena listina ne potrjuje, da je cerkev na vrhu

Donačke gore nekoč res stala.61

Cerkev se prvič omenja v pokopni knjigi nadžupnije Rogatec, in sicer so omenjena imena

romarjev iz župnije sv. Vida pod Ptujem. Romarji so bili 6. avgusta 1741 žrtve udara strele.

Dogodek je omenjen tudi v vizitacijskem zapisniku nadškofa Attemsa iz leta 1756.62 Cerkev

sestavljata pravokotna ladja z rahlo zaobljenimi ogli in lesenim fasadnim stolpičem ter malce

ožji prezbiterij, ki mu je na severni strani dodana pritlična zakristija. Cerkev ima tri oltarje.

Glavni oltar je posvečen sv. Donatu, stranska pa Materi Božji in sv. Izidorju.63

61 Ivo Fras, Prvotna cerkev sv. Donata in krivolov na Donački gori v 18. Stoletju, v: Žetale in Žetalanci nekoč in danes, Žetale 2004, str, 46–47. 62 Tretjega avgusta je bila vizitirana cerkev sv. Donata na visoki gori. Je pod upravo Rogaškega gospostva. Ni posvečena, glavni oltar je sv. Donata, drugi sv. Antona Padovanskega, tretji sv. Izidorja. Večina faranov zahteva, da se cerkev opusti ali poruši in da se jim pusti zgraditi novo v čast istega svetnika na vznožju gore. Ta namreč leži na samem strmem vrhu gore in je izpostavljena najmočnejšim nevihtam, kar je bilo dokazano. Precej ljudi, ki so se vzpenjali zaradi romanja na to goro, je umrlo zadetih od strele, posebej je potrebno omeniti usoden primer, ki se je pripetil pred približno 18 leti. Kaplan iz župnije sv. Vida je na sam praznik sv. Donata sem pripeljal procesijo. Malo pred službo božjo je pridrvela črna in strahotna nevihta, tedaj je strela udarila v cerkev in pobila 57 oseb… In tako je bila dovoljena premestitev cerkve, ko je gospod župnik s svojimi farani zvedel, kar so farani zahtevali. Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 123–124. 63 Prav tam, str. 124–126.

30

Slika 8: Podružnična cerkev sv. Donata

3.3 Duhovščina (nad)župnije Rogatec v zgodnjem novem veku

- Gregor 1487, župnik, ki ga v svojem popotnem dnevniku omenja Paolo Santonino.

- Jurij Grünwalder, župnik 1528, 1545. Njegovo bivanje sovpada s turškim pustošenjem leta

1532. Njegovo ime (Georg Grienwald, Pffare zu Rohysch, 1532) je zapisano na nogi gotskega

keliha, ki ga je leta 1545 podaril farni cerkvi.

- Adam Smole je bil župnik od leta 1662.

- Celestin Pinelli je bil magister teologije in filozofije. Delo župnika v Rogatcu je opravljal

od 1664 do 1677. Pred tem je bil do leta 1653 župnik v Lučanah in od 1653 do 1660 pri sv.

Lovrencu na Pohorju. Umrl je leta 1677 v Rogatcu. Njegovo ime najdemo na predeli na

glavnem oltarju pri sv. Juriju in na nagrobni plošči v farni cerkvi.

- Pankrac Koren, župnik leta 1678.

- Boštjan Klemenčič, župnik od 1679 do 1683.

- Pavel Kompare, čigar ime je bilo zapisano na velikem zvonu v farni cerkvi, je bil župnik

od 1683 do 1691.

- Osvald Ignac Bukovšek, župnik 1704–1716.

- Simon Radič, župnik od leta 1720.

31

Župniki Grünwalder, Pinelli, Kompare, Bukovšek in Radič so umrli v Rogatcu in bili

pokopani v stari cerkvi sv. Jerneja.

- Andrej Schmutz se je rodil leta 1685 v Vipavi (geboren Wipparcher). V Rogatec je prišel

leta 1723. V šestindvajsetih letih njegovega župnikovanja sta bili na ozemlju župnije Rogatec

zgrajeni dve cerkvi, in sicer podružnična cerkev sv. Hijacinte in farna cerkev sv. Jerneja.

Umrl je leta 1749. Pokopali so ga v kripti novozgrajene farne cerkve.

- Jožef Franc Trost, župnik 1749–1757 ter nadžupnik 1757–1772. Doma je bil iz Vipave. V

času njegovega službovanja sta bila ustanovljena vikariat sv. Roka ob Sotli leta 1757 in leta

1760 vikariat sv. Florijana ob Boču. Umrl je leta 1772 in je pokopan v omenjeni kripti.

- Franc Anton Trost, nadžupnik. Leta 1773 je nadomestil umrlega brata Jožefa Franca in

postal nadžupnik v Rogatcu. To delo je opravljal do smrti leta 1790.64

Provizorji so bili začasni upravitelji župnije, ko le-ta zaradi smrti ali preselitve prejšnjega

župnika ni imela rednega dušnega pastirja. Župnijske posle so vodili do ponovnega

imenovanja ali umestitve župnika.

- Jakob Peric se je rodil leta 1610 v Naklem na Gorenjskem. V duhovnika je bil posvečen

leta 1635 v Vidmu. V času kuge, ki je v teh krajih morila med leti 1646–1652, je upravljal

župnije Sv. Križ, Kostrivnico in Rogatec. Kasneje je bil župnik v Kostrivnici ter kaplan v

Teharjah, v Grižah in Preboldu.

- Peter Srenšic je delo provizorja opravljal v letu 1646.

- Lovrenc Seršen je provizorsko službo prevzel po smrti župnika Andreja Schmutza,

februarja leta 1749. Aprila naslednje leto se je preselil k Sv. Križu v Rogaško Slatino. Leta

1756 je postal vikar pri Sv. Emi, kjer je ostal do smrti leta 1784.

- Karel Čine se je rodil leta 1756 v Novem mestu. Provizor v Rogatcu je bil leta 1790.

Službo kaplana v Rogatcu je nastopil leta 1789 in jo opravljal do leta 1793. Vmes je

omenjenega leta kot provizor nadomeščal rednega duhovnika.65

64 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 164–166. 65 Prav tam, str. 162–163.

32

3.4 (Nad)župnija v Attemsovih vizitacijskih zapisnikih

Papež Benedikt XIV. je 6. julija 1751 z bulo Inuncta nobis ukinil skoraj tisočletni oglejski

patriarhat. Za ozemlje beneške republike je bila ustanovljena nadškofija v Vidmu, kjer je ostal

na sedežu Daniel Delfino, zadnji patriarh, ki je svoj naslov mogel obdržati do smrti, toda brez

ustreznih predpravic, za ozemlje cesarstva pa je bila ustanovljena nadškofija s sedežem v

Gorici (Gorizia). Za prvega goriškega nadškofa je bil imenovan dotedanji tamkajšnji

apostolski vikar Karel Mihael Attems. S prevzemom nove nadškofije se je na nadškofa

Attemsa zvalilo veliko breme odgovornosti, saj je moral tako rekoč na novo združiti v

skladno celoto ozemlje, ki se je raztezalo od Lienza do Maribora, od Drave do Jadrana in še

dlje do furlanskih ravnin.

Župnije na Štajerskem so bile podrejene celjskemu arhidiakonu in razdeljene na štiri

komisariate (Celje, Sv. Barbara v Halozah, Slovenska Bistrica in Nova Cerkev) ter deset

dekanatov, med katere je zraven Laškega, Hoč, Vuzenice, Konjic, Šmartnega pri Slovenj

Gradcu, Nove Cerkve, Slovenske Bistrice, Sv. Vida pod Ptujem ter Rogaške Slatine sodil tudi

Rogatec. Ena prvih dolžnosti, ki jo je novi ordinarij dobil takoj ob imenovanju od Svetega

sedeža, je bila, naj čimprej (quamprimum) opravi vizitacijo celotnega ozemlja in o tem

predloži Svetemu sedežu ustrezno poročilo.66

Ob vizitaciji župnije Rogatec leta 1756 so nadškof kot glavni vizitator in njegovi

pomočniki natančno pregledali cerkve, njihovo opremo, liturgične posode, oblačila, cerkveno

posest, ustanove in prihodke službujočih duhovnikov in ostalih uslužbencev. Splošno stanje je

bilo dobro, nekaj pripomb je bilo le zaradi manjkajočih zidnih omaric za sveta olja in

navadnih steklenih vrčkov za krščevanje in stanje oltarnih prtov, ki ni bilo najboljše. Cerkveni

ključarji so o duhovnikih in vernikih dali pohvalno mnenje, bilo pa je tudi nekaj kritičnih

pripomb. Ključar pri Sv. Juriju se je pritožil, da ima ključ od cerkvene blagajne le župnik,

čeprav bi po cesarskem odloku iz leta 1752 cerkvene blagajne morale imeti tri ključe, od

katerih ima enega župnik, drugega zavetnik in tretjega ključar. Všeč mu ni bila tudi

samovoljna ukinitev tradicionalne procesije iz Rogatca do te podružnice za velikonočne

praznike. Župnik se je branil z veliko oddaljenostjo in s tem, da je navadno veliko ljudi na

povratku domov zavilo v gostilne, kjer so pozno v noč popivali ne brez nevarnosti greha.

Florijanski ključar se je pritožil, da za svoje delo pri cerkvi nima nobenega plačila, kljub temu

66 Anton Ožinger, Vizitacijski zapiski savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773, Ljubljana 1991,, str. 12–13; Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 22.

33

da s tem zanemarja svoje gospodarstvo. Farani iz tega dela rogaške župnije so izrazili željo po

ustanovitvi vikariata in so bili vikarju celo pripravljeni zgraditi hišo. V skrbi za javno dobro je

skušal zgladiti tudi družinska nesoglasja.67

Florijanski župljan Jurij Tramšek je ob vizitaciji leta1760 ponovil prošnjo, katero je izrekel

že ob vizitaciji leta 1756 za vrnitev denarja, ki ga je naložil za gradnjo podružnične cerkve na

Ložnem. Takrat mu je bilo zagotovljeno, da mu bo, kljub temu da se je gradnje cerkve lotil

samovoljno, vsaj del denarja vrnjen, ko bo cerkev premožnejša. Sedaj je nadškof zadevo

izročil krajevnemu sodniku gospodu Leslieju. Ključar pri sv. Hijacinti je pohvalil župnikovo

goreče in natančno delo, prosil je le za prestavitev velikonočne procesije s sobote na nedeljo

vstajenja, ko je lahko navzočih več ljudi. Vse dobro je bilo povedano tudi o kaplanih, in sicer

da so trezni, razen enega, ki pri pitju nekoliko izstopa, vendar pa ga lahko veliko spije, ne da

bi se opazila vinjenost. Urejanje odnosov med duhovniki samimi ter med njimi in župljani, je

bila težka in neprijetna naloga. V splošnem odloku za nadžupnijo Rogatec so nadžupniku

Jožefu Troštu strogo naročali ljubezen do sovražnikov, ki je sodila pod božjo zapoved.

Ob naslednji vizitaciji leta 1766 je nadškof zaradi naelektrenih odnosov med duhovniki

zavrnil bivanje v župnišču in se je nastanil v dvorcu Strmol pri grofu Petazziju. Tržani so nanj

naslovili posebno spomenico, v kateri so ga seznanili s prepiri med duhovniki. Nadškof jo je

sprejel z … ogorčenostjo, da se stekajo pritožbe in tarnanje ovčic od vseh strani. Naštevajo se

namreč kar najštevilnejše pomanjkljivosti, prevelike, in to nepričakovano od moža, ki so nam

ga toliko priporočali, nepričakovani razdori, zlasti sovraštva, prepiri in nesloge, ki

pohujšujejo ne le tržane, temveč tudi preprosto ljudstvo. Nadškof je krajevnega vikarja takoj

poslal h konjiškemu nadžupniku, rogaški nadžupnik pa si je moral poiskati novega, učenega,

pobožnega in mirnega kaplana, naložil pa mu je tudi kratek katehetski nagovor pri jutranji

maši. Nadškof je menil, da morajo nasploh vsi duhovniki več časa posvetiti duhovni oskrbi

vernikov. Za osebno in duhovno rast jim je naročal, naj se izogibajo »zabav in prekomernega

igranja kart« z osebami, ki bi jih odvračale od teološkega študija, obiskovanja in

spovedovanja bolnikov, delitve zakramentov, izogibajo naj se pivske družbe, nepotrebnih

obiskov po hišah in prevelike zaupljivost. Vikar pri Sv. Florijanu je, kljub temu da ni bilo

govoric, moral odsloviti premlado kuharico, da se ne bi zmanjšalo spoštovanje in zaupanje

župljanov. 68

Vizitatorji pa niso samo kritizirali napak in pomanjkljivosti. Opazili in primerno pohvalili so

tudi pozitivne stvari. Tako so občudovali novozgrajeni cerkvi sv. Jerneja in sv. Hijacinte ter

67 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 39–41. 68 Prav tam, str. 40–41.

34

delovno zavzetost ljudi. Navduševala jih je množična udeležba vernikov pri lepo

organiziranih sprejemih in slovesnostih, še posebej številna udeležba pri zakramentih. Leta

1760 je bilo birmanih okoli 800 vernikov, leta 1766 jih je bil 515, 1773 je bilo v dveh dneh

birmancev kar 1465, k svetemu obhajilu pa je pristopilo 2031 vernikov.69

Slika 9: Rogatec konec 18. stoletja

69 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 41.

35

4. OBDELAVA IN TRANSLITERACIJA VIROV

4.1 Slovensko ozemlje sredi 18. stoletja

Velika reforma, ki je omejila moč stanov, je bila v svojem nastajanju močno povezana tudi s

slovenskimi deželami. Nasledstvena vojna je razkrila vse težave monarhije in njene

neustrezne, drage, počasne in neučinkovite uprave. Hitra izguba Šlezije je pravzaprav bila tisti

zdravi šok, ki je omogočil reforme. Največja skrb Marije Terezije je bilo finančno stanje

države. Vedno večjim odhodkom, nakopičenim dolgovom še iz časa očeta cesarja Karla VI.,

so se še pridružili že leta vedno manjši prilivi od davkov, denar, pridobljen od mostnin in

kopanja soli se je porabljal za financiranje vojne, kar je le še povečalo dolgove. Zato je bila

Marija Terezija prisiljena izvesti obsežne reforme v državni upravi, v davčnem sistemu in

vojski. Osrednja osebnost teh reform je bil Friderik Viljem grof Haugwitz.70

Haugwitz je po pruskem vzoru najprej uredil preostanek habsburške Šlezije, ki je tako

postala model prenove tudi za ostale habsburške dežele. Haugwitz, prepričan reformator, je

reorganizacijo na tem majhnem ozemlju izvajal z avtoritarnim odnosom do starih institucij.

Zgledoval se je po pruski Šleziji in se odločil za načelo, po katerem naj bi upravo in finance

združili v en sam organ, kar se je pri Frideriku II. izkazalo za zelo učinkovito. Dotlej so

dežele najprej odobrile kraljevi davek in prevzele nalogo, da ga poberejo in porazdelijo.

Njihove zbornice so poslale zbrano vsoto računski zbornici. Po Haugwitzevem mnenju ni šlo

za to, da naj bi dežele izgubile pravico odobriti vojni davek in sporazumeti se z vladarjem o

tem, kolikšen naj bo. Potrebno je bilo le uveljaviti načelo, da dajatev, potem ko je bila

odobrena, ni bila več davek posameznih dežel, temveč kraljevi davek. Dežele so tako izgubile

del svoje upravne vloge. Bistven prispevek reforme je bil, da je odpravil vpliv stanov na

delovanje vseh, po deželah ločenih dvornih uradov, od lokalnih in deželnih vse do dunajskih

osrednjih uradov.71

Na začetku leta 1747 sta na vrsto prišli še Kranjska in Koroška. Haugwitz je kot

deželoknežji komisar ugotovil, da imata obe deželi večmilijonske dolgove, kljub temu pa so

stanovi z denarjem še naprej ravnali razsipno. Zato je predlagal, da se deželnim stanovom

70 Gernot Peter Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen im Herzogtum Steiermark, Die Repräsentation und kammer (1749–1763) als neue Landesbehörde des aufgeklärten Absolutismus, Graz 1993 (dalje: Obersteiner, Theresianische Verwaltungsreformen), str. 21; Vasilij Melik, Slovenci v času Marije Terezije v: Victor L. Tapie, Marija Terezija. Od baroka do razsvetljenstva, Maribor 1991 (dalje: Melik, Slovenci v času Marije Terezije), str. 363; France M. Dolinar, Kranjska sredi 18. stoletja v: Glavarjev simpozij v Rimu, Celje 1999 (dalje: Dolinar, Kranjska sredi 18. stoletja), str. 9–16. 71 Peter Berglar, Marija Terezija, v: Marija Terezija in Slovenci, Terezijanski Sloveniji v spomin, Ljubljana 1992 (dalje: Berglar, Marija Terezija), str. 41; Victor L. Tapie, Marija Terezija, Od baroka do razsvetljenstva, Maribor 1991 (dalje: Tapie, Marija Terezija), str. 102–103 .

36

povsem odvzamejo pristojnosti za razpolaganje z vsem premoženjem, rednimi davki in

darovi, hkrati pa naj dunajski centralni uradi prevzamejo tudi deželne dolgove. Tako so na

Kranjskem najprej ustanovili poseben deželoknežji urad za javne in deželne zadeve, nato pa

tako imenovano kameralno, komercialno in politično reprezentanco kot deželni vladi.

Reprezentanci sta bili neposredno podrejeni posebni dvorni komisiji na Dunaju za kranjske in

koroške zadeve. Kranjski reprezentanci so bile podrejene tudi Goriška, Gradiščanska, Trst in

Reka. Odtod so se reforme širile naprej. Nove deželne oblasti so v iskanju najboljše oblike

večkrat preurejene in preimenovane.72

Leta 1748 so zvišali neposredne davke in razširili davčno obveznost tudi na dominikalno

(plemiško) zemljiško posest. Za večjo uspešnost deželnih upravnih oblasti so bili istega leta

ustanovljeni za upravo kameralnih, kontribucijskih in mešano vojaško-upravnih zadev

posebni deželoknežji uradi, imenovani deputacije in okrožni uradi (Kreisämter), pod

vodstvom okrožnih glavarjev. Deputacije so bile neposredno podrejene centralnim uradom na

Dunaju. Ob njihovi ustanovitvi sta na Koroškem in Kranjskem prenehali delovati tamkajšnji

reprezentanci. Z ustanovitvijo deputacij so bili kot organi za izvajanje njenih nalog v

posameznih okrožjih imenovani okrožni glavarji, ki so postali najpomembnejši državni

uradniki za stike z zemljiškimi gospostvi, mesti, trgi in podložniki. Okrožni glavarji so tudi

nadzirali izvajanje deželoknežjih predpisov. Štajerska je imela pet okrožij (Graz, Judenburg,

Bruck, Maribor, Celje), Kranjska tri (Ljubljana, Postojna, Novo mesto) in Koroška sprva tudi

tri (Beljak, Velikovec, Celovec), od Jožefa II. dve, saj je Velikovec odpadel. Goriška in

Gradiška sta bili sprva dve okrožji, dokler ni bila Gradiška leta 1754 priključena Goriški. Trst

z okolico je bil izven okrožij. Kresije so svojo dejavnost razširile na vsa glavna upravna

področja, na katerih so pridobile praktično neomejeno oblast nad starimi fevdalnimi

avtonomijami, nadzorno pa tudi nad zemljiškimi gospodi. Tako so postala vmesna stopnja

med deželoknežjimi oblastmi in patrimonialno upravo in prekinila povezave, ki so vodile od

stanov navzdol.73

V letih 1748–1755 je bil izdelan terezijanski kataster kot podlaga za novo porazdelitev

davkov med deželami (davčna rektifikacija). Leta 1749 so deželne vlade preimenovali v

reprezentanco in komoro, leta 1753 novačenje vojakov preuredili po štetju prebivalstva in v ta

namen leta 1754 izvedli štetje prebivalstva po cerkvenih enotah in gospostvih. Uvedba nižjih

72 Melik, Slovenci v času Marije Terezije, str. 363; Dolinar, Kranjska sredi 18. stoletja, str. 9–16. 73 Dolinar, Kranjska sredi 18. stoletja, str. 9–16; Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, (dalje: Vilfan, Pravna zgodovina), str. 376; Edgarda Ferri, Marija Terezija, Ženska na oblasti, Ljubljana 2010 (dalje: Ferri, Marija Terezija), str. 100; Jože Žontar, Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848, Ljubljana 1998 (dalje: Žontar, Struktura uprave), str. 50–52 in 55.

37

upravnih enot − upravnih in sodnih okrajev − v drugi polovici 18. stoletja je bila tesno

povezana z uvajanjem nabora ali konskripcije, s čimer se je leta 1768 ukinila najemniška

vojska. Izvajanje nalog s konskripcijo je bilo s cesarskim dekretom leta 1777 naloženo

zemljiškim gospostvom. Okrožni urad je to nalogo ponavadi poveril enemu samemu

zemljiškemu gospostvu. Območje, na katerem se je vršila konskripcija, je tvorilo naborni

okraj (Werbbezirk), zemljiško gospostvo, ki je prevzelo opravljanje konskripcije, pa se je

imenovalo komisariat nabornega okraja (Werbbezirkskomissariat). Komisariati nabornih

okrajev so postopoma dobivali vse več pristojnosti in nalog, kot so skrb za statistiko, gradnjo

cest, izdelavo katastra, policijo in postavljanje krajevnih šolskih nadzornikov. Tako so dobili

značaj upravnih okrajev in začeli predstavljati najnižjo instanco državne oblasti. V letih

1763–1765 so deželne vlade začasno podredili pod gubernij v Gradcu. Enotni sistem

gubernijev je uvedel šele Jožef II. v letih 1782/83, ko je bil v Gradcu ustanovljen

notranjeavstrijski gubernij za Štajersko, Koroško in Kranjsko.74

4.2 Popis prebivalstva leta 1754

Pred državnimi popisi prebivalstva nam kot viri za dojemanje približnega števila prebivalstva

v 14., 15. ali 16. stoletju služijo posamezna poročila v listinah, urbarji, desetinske knjige,

davčne prijave in cenitveni podatki. Državni popisi duš teoretično obstajajo od leta 1695, ko

je cesar Leopold I. želel ugotoviti število prebivalstva za davčne potrebe. Na Štajerskem je

bilo to štetje, o katerem so se žal izgubili vsi viri, izvedeno leta 1707.75

Tudi sredi 18. stoletja je državna oblast z večjim ali manjšim uspehom začela ugotavljati

število prebivalstva, njegovo strukturo in gibanje. Prave pogoje za poskus splošnega štetja

prebivalstva je omogočila šele Haugwitzeva upravna reforma. Državna uprava je s štetjem

prebivalstva leta 1754 želela pridobiti splošen pregled o prebivalstvu, obenem pa tudi

potrebne podatke za reforme Marije Terezije na področju vojaškega nabornega sistema. Štetje

je bilo izvedeno po gospostvih in cerkvenih enotah (župnijah). Naslonitev na cerkvene enote

je bila praktična, saj so morali župniki že od tridentinskega koncila dalje voditi matične zapise

o gibanju prebivalstva, zlasti o rojstvih.76

74 Dolinar, Kranjska sredi 18. stoletja, str. 9–16; Ferri, Marija Terezija, str. 101; Mikola, Upravni razvoj, str. 45–46. 75 Manfred Straka, Verwaltungsgrenzen und Bevölkerungsentwicklung in der Steiermark 1770–1850, Graz 1978, str. 42–43. 76 Liselotte Artel, Jurij Šilc, Rekonstrukcija statusa animarum župnije Šmartno pod Šmarno goro za leto 1754, Drevesa (8), št. 4, Ljubljana 2001, str. 4; Dolinar, Kranjska sredi 18. stoletja, str. 9–16; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 376.

38

4.3 Transliteracija virov

Transliteracija ali prečrkovanje je zamenjava črk enega besedila z enakovrednimi črkami

nekega drugega zapisa, pri čemer se ne oziramo na slovnično pravilnost, ampak na sam prepis

črk. Popolna in dosledna transliteracija ni vedno mogoča, saj se lahko zgodi, da se v določeni

besedi pojavijo črke, ki jih konvencionalni jezik ne pozna. Takrat se lahko izražamo delno,

nepopolno, kar v praksi pomeni, da tiste črke, ki jih konvencionalni jezik ne pozna,

nadomestimo z najbližjimi sorodnimi črkami, ali pa črke pustimo takšne, kot so, oziroma

uporabimo kakšen poseben znak.

Znanost oziroma tehnika, ki se ukvarja s teorijo in prakso izdajanja zgodovinskih virov, se

imenuje ekdotika in prepis virov se v veliki meri naslanja na njena načela. Eno od prvih načel

ekdotike je zavezanost originalnosti, kar pomeni, da mora vir, tudi po prepisu, ohraniti vse

gramatične, stilistične in deloma tudi pravopisne posebnosti.77

Jezik

Vsi štirje viri so pisani v nemškem jeziku, pisava je gotica. Prepis virov je narejen tako, da so

ohranjene vse jezikovne značilnosti originala. Jezikovne posebnosti, ki se pojavljajo v tekstih,

so:

- zamenjava črk: v in u (prim. Vrbiettig za Urbiettig, vnter za unter, vnd za und), ÿ in i

(prim. beÿ za bei, Jurÿ za Juri)

- ä, ki fonetično ne predstavlja e, ampak navaden a (prim. Dollschäck, Näräth, Skräbl, Kollär,

Bläsch, Gäbernig)

- nedosledna uporaba črke ß (prim. Hauß ali Haus)

- podvojitev soglasnikov v nekaterih besedah: dvojni f (prim. Herrschafft, Dorff), dvojni s

(prim. Häussern), dvojni t (prim. Petter)

Prepis

Vsa osebna in krajevna imena so napisana tako kot v viru, kljub temu da so nekatera ista

imena napisana različno (prim. Sibicka – Sibikha, Velickaberg – Velikhaberg).

Kratice so v glavnem razrešene, njihove dopolnitve so v oklepajih. Pri letnicah, ki niso

zapisane v celoti, je manjkajoči del zapisan v okroglem oklepaju. Naslovi virov so zapisani z

večjimi in krepkimi črkami, saj so v primerjavi z drugimi vpisi v virih največji in tudi

olepšani. Zaradi boljše preglednosti virov so s krepkimi črkami napisana tudi imena uradov in

krajev.

77 Miloš Milošević, Načela izdavanja arhivske građe, Arhivist,(32 (1982), št.1–2, str. 225–275; Darja Mihelič, Razmislek o objavljanju starejših arhivskih spisov, Zgodovinski časopis 40, št. 1, (1986), str. 117–140; Rikard Simeon, Enciklopedijski rječnik lingvističnih naziva, II. knjiga, Zagreb 1969, str. 631.

39

4.3.1 Gospostvo Rogatec

Cillier Creus Herrschafft ob(er) Rohisch

Fassions Tabella Deren unter obbennenter Herrschafft unterthanig und andern mit-und ohne

Acker befindlichen sammentlichen bewohnten Hausern.

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würths

Qualitaet desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Ariauez

Paull Oswaltitsch Gregor Plementäsch Lorenz Krumpäkh Jurÿ Pletschägg Philliph Präch Oswald Shippez Thomas Ferlesch Jänsche Pepeunigg Antoni Nouäkh Jernÿ Kamenskhi Jurÿ Ledinskhi Joseph Lessiäkh Lorenz Päschon Caspher Präch Niclas Drefflägg Michel Präch Lucas Skräbl Jurÿ Skräbl Antoni Senetschitsch Jurÿ Senetschitsch Lucas Senetschitsch

ein halber bauer deto ein halber bauer ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 21

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würths

Qualitaet desselben

Summa Deren Hausern

Mathee Lenzinger Jernÿ Plementäsch Urban Plementäsch Achaz Süpäntschitsch Andree Herlesch Marco Lärmä Mathee Drefflägg Lorenz Drefflägg Simon Pepeukho Lucas Drefflägg Michael Junesch

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler

21 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

40

Jacob Pletschägg Vallenti Peuez Jurÿ Pelkho Bastian Ledinski Oswald Pollayscher Mathee Drobinz Jänsche Puschnigg Stephan Pezigoss Andree Pletschägg

deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 41

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würths

Qualitaet desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Crain

Urban Käron Joseph Puschnigg Mathee Jurschetschitsch Jänsche Pepeunigg Caspher Tschetschegg Martin Hrepeunigg Niclas Hrepeunigg Matheus Lenzinger Lucas Senetschitsch Summa des Ambts Jurÿ Arjäuez Jurÿ Traunschegg Thomas Friz Gregor Kollär Philiph Orätsch Lucas Orätsch Jernÿ Arjäuez Andree hrupp Antoni Oschlägg

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Arjauez ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler

41 1 1 1 1 1 1 1 1 1 50 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 9

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würths

Qualitaet desselben

Summa Deren Hausern

Andree Piersch Jurÿ Traunschegg Urban Tapolouschegg Matheus Ogrisegg Lucas Voukh Antoni Jänscher Bläsch Skorjänz Joseph Präch Antoni Puschnigg Jänsche Dreffenigg Caspher Schällmon

Translatum ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler

9 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

41

Mathee Koss Antoni Stergär Miche Junesch Marco Köpnigg Michel Schrimph Urban Kreintschitsch Antoni Oklentschepp Jurÿ Pürsch Lucas Stress Bläsch Orätsch Summa des Ambts

deto ein ¼ tler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Crain

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 50

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würths

Qualitaet desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Costreinz

Gregor Macher Lucas Macher Lucas des Oswalten Sohn Andree Wrätuscha Bastian Macher Jacob Kollär Martin Kämpusch Videz Spreiz Matheus Kämpusch Caspher Sarkho Mathee Jemenschegg Bläsch Doschler Antoni Macher Caspher Jekraith Jurÿ Kämpusch Lorenz Spreiz Matheus Sauitsch Joseph Tschessen Thomas Pissänez Lorenz Macher Jurÿ Kögl Jacob Spreiz

ein ¾ tler ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 22

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Oswalt Tsheppekh Lucas Sketh Martin Wochäkh Joseph des Gregorn Sohn Urban Spreiz

Translatum ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler

22 1 1 1 1 1

42

Matheus Kötscheuar Primus Jemenschegg Philliph Tscheppekh Leonhard Kotscheuär Andree Wergless Mathee Präch Vallenti Mläkhär Matheus Tscheppekh Petter Kollär Jacob Jenenschegg Bläsch Jemenschegg Mathias Medued Jurÿ Vodlschegg Thomas Doschler Gregor Jemenschegg Summa des Ambts

ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Costreinz

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 42

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Felbern

Bastian Wölle Niclas Wukhoschegg Urban Wukhoschegg Jacob Dollschägg Martin Dollschägg Petter Dollschägg Gregor Stoinschegg Jurÿ Kittägg Antoni Pletschägg Lucas Pletschägg Bläsch Bukhoschegg Jurÿ Polleyscher Oswald Täziga Gregor Oswaltitsch Simon Plader Simon Pletschägg Jurÿ Wölle Thomas Vresch Thomas Friz

ein ganzer Bauer ein ¾ tler ein ¾ tler ein halber Bauer deto ein halber bauer ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 19

43

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Andree Friz Michel Vogler Antoni Cristän Primus Friz Jochann Läch Mathee Polleÿscher Thomas Kittäg Matheus Kittäg Jurÿ Stoinschegg Antoni Riga Pangräz Wölle Antoni Pletschägg Jänsche Mlineritsch Michael Polleÿscher Jacob Cristan Primus Vresch Marco Oswaltitsch Andree Oswaltitsch Martin Stoinschegg

Translatum ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

19 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 38

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Simon Neräth Simon Friz Bläsch Polleÿscher Primus Kruschitsch Jurÿ Pleunigg Jacob Drobinz Lucas Jekraith Martin Schmidt Thomas Cristan Jacob Kittäg Bläsch Mlineritsch Urban Karress Antoni Kittäg Martin Rigä Lucas Pletschägg Antoni Kittägg Urban Stoinschegg Niclas Pletschägg

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

38 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 56

44

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Jänsche Korress Thomas Bukhoschegg Martin Cristan Jurÿ Vresch Simon Schmidt Mathee Pletschägg Andree Ferlesch Mathee Polleÿscher Michel Zmakh Lucas Stergär Jurÿ Korress Mathee Wresirschegg Michel Stergär Jurÿ Cristän Gregor Stoinschegg Andree Zwerlin Mathee Zollneritsch Niclas Bölle

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

56 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 74

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Lucas Pletschägg Paull Sumer Antoni Pletschägg Antoni Seibitsch Jurÿ Koss Mathee Reicher Paull Vogler Caspher Korress Lorenz Wresinschegg Antoni Ferlesch Gregor Stergär Jacob Tschreschnouär Michel Koraschiä Joseph Medued Jurÿ Thoman Jernÿ Thoman Andree Vogler Pangraz Polleÿscher

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

74 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 92

45

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Paull Korress Antoni Kriuez Andree Sromäkh Thomas Nouäkh Mathee Petrouitsch Vallentin Kittäg Urban Lenzinger Vallentin Mläkher Joseph Dollschägg Niclas Nouäkh Florian Wölle Thomas Dinzl Vallentin Kreinz Philliph Friz Lucas Cristän Primus Hriberschegg Michel Corgkh Clemen Schmidt Summa des Ambts

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Deto Felbern

92 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 110

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Gäbernig

Florian Wessiäkh Vallenti Koss Matheus Koss Caspher Sarkho Andree Zmereschegg Oswald Kollär Martin Koren Florian Pacherz Lucas Tscheppekh Pangräz Tschewullär Lucas Jemenschegg Primus Koss Jacob Koschier Lorenz Sträch Leonhard Detitschegg Andree Koss Vallenti Wesiäkh Jacob Hrupp Summa des Ambts

ein halber Bauer ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Gäbernig

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 18

46

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Haag

Jurÿ Weiss Antoni Pelkho Urban Rembsch Andree Tschewullär Leonhard Mehainz Jänsche Coeiss Paull Tschobez Vallenti Hreschouez Gregor Kreinz Daniel Ferlesch Gregor Oÿnschegg Philliph Traunschegg Jurÿ Murkho Antoni Gobez Caspher Weiss Antoni Kamenschegg Joseph Prach dato Pangraz Koballe Primus Koballe

ein halber Bauer deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 19

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Gregor Gobez Jacob Gruschouär Jänsche Pisl Bläsch Hreschouez Joseph Jautschitsch Jacob Junesch Oswald Weiss Vallenti Koschäkh Jacob Schnidär Matheus Ogrisegg Philliph Mejouschegg Caspher Krögär Jacob Verhouschegg Philliph Präuiza Gregor Robitsch Jänsche Krischnigg Jacob Pettegg Pangräz Dobirschegg Jacob Stritt Gregor Kureÿ Summa des Ambts

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto Haag

19 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 39

47

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Neügülten

Bläsch Voduschegg Bläsch Wölle Bastian Wothollen Bläsch Pouch Mathee Kriuez Andree Schoffhalter Caspher Kruschitsch Gregor Voduschegg Mathee Stopinschegg Bläsch Saikho Florian Verlnigg Jänsche Pouch Jernÿ Kruschitsch Vallenti Cetoina Andree Bothollen Michel Purgg Primus Bothollen Matheus Pulkho Gregor Purgg

ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 19

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Vallenti Pottiskh Thomas Zaffutä Mathee Cetoina Marco Stopinschegg Gregor Pottiskh Mathee Vigilia Niclas Pepeunigg Augustin Bothollen Jurÿ Koss Lucas Sebenischegg Jernÿ Särdinschegg Florian Pouch Bastian Wölle Lorenz Sardinschegg Michel Voduschegg Anton Schoffhalter Primus Jänschur Summa des Ambts

Translatum ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Neügülten

19 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 36

48

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Pristouez

Bedenigg Plementäsch Lucas Präch Thomas Kämenski Vallenti Gobez Petter Präch Matheus Präch Paull Gobez Jernÿ Dreschläkh Bedenigg Gobez Florian Zmereschegg Lorenz Nersche Mathee Kleinschegg Jurÿ Präch Summa des Ambts

ein ganzer Bauer ein halber Bauer deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto Pristouetz

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 13

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Rottmanstorff

Primus Köpnigg Pangräz Koballe Mathee Köppnigg Jacob Hertschegg Fabian Potoskhi Joseph Weiss Jurÿ Koräschiä Jänsche Koräschiä Matheus Krumpäkh Matheus Käron Jernÿ Poweschin Primus Pletschägg Jacob Pobeschin Petter Junesch Andree Präch Mathee Hertschegg Antoni Ogrisegg Martin Köpnigg

ein ganzer Bauer ein halber Bauer deto ein ganzer Bauer ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 18

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Jänsche Jäntschitsch Matheus Ogrisegg Caspher Ogrisegg Lucas Murkho Vallenti Koballe Mathee Koballe

Translatum ein ¼ tler ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler

18 1 1 1 1 1 1

49

Antoni Präch Philliph Jurschitschitsch Michel Kepnigg Niclas Ogrisseg Primus Pelkho Lucas Schuräg Philliph Hreschouez Thomas Werzko Joseph Thomez Joseph Perghauss Marco Kouischnegg Paull Nouäkh Primus Junesch Petter Koballe Jacob Jemenschegg

deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 39

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Sibicka

Antoni Jurschitschitsch Caspher Koraschia Joseph Ferlitsch Vallenti Jurschitschitsch Michel Ogrisegg Mathee Gruschouär Jurÿ Dräme Lucas Präuiza Martin Mejouschegg Andree Präch Jernÿ Paschon Thomas Ribitsch Gregor Hreschouez Summa des Ambts Leonhard Bonuschegg Mathee Slätinschegg Antoni Dräme Matheus Geuschegg Andree Slätinschegg Antoni Slätinschegg

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Rottmanstorff ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein halber Bauer ein ¼ tler

39 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 52 1 1 1 1 1 1 S 6

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Antoni Jurez Jänsche Geÿschegg Matheus Wölle

Translatum ein ¼ tler deto ein ¼ tler

6 1 1 1

50

Bläsch Geÿschegg Jänsche Püschnigg Primus Juritsch Leonhard Smolle Lucas Smolle Lucas Gobez Gregor Dräme Thomas Schäller Jurÿ Schäller Primus Juritsch Urban Juritsch Mathe Jurez Joseph Dräme Jurÿ Kollär Jacob Smolle Joseph Loger Jurÿ Wenuschegg Summa des Ambts

deto ein ¼ tler ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Sibicka

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 26

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Saatl

Bläsch Cessär Thomas Mläkhär Mathee Kriuez Jurÿ Artitsch Bastian Gobez Clemen Stergär Vincenz Planinz Jacob Skräbl Jurÿ Artitsch Lucas Stergär Jurÿ Hriberschegg Michel Welleshkouitsch Bläsch Artitsch Martin Artitsch Gregor Welleshkouitsch Jacob Mläkhär Thomas Polleÿscher

ein ¾ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 17

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Urban Crischän Christoph Welleshkouitsch Jurÿ Krischän Lucas Petrouitsch Thomas Hrouatitsch Lorenz Mläkhär

Translatum ein ¼ tler deto ein ¼ tler ein Keuschler deto ein Keuschler

17 1 1 1 1 1 1

51

Bastian Mläkhär Caspher Klauskÿ Martin Stergär Pangräz Gobez Jernÿ Artitsch Loren Zwekh Matheus Kittäg Gregor Skerbinz Jurÿ Nouäkh Gregor Kreinz Summa des Ambts

deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Saatl

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 33

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Setschova

Achaz Jänschegg Niclas zeisseg Jänsche Dollschägg Jacob Pletschägg Jurÿ Jänschegg Jacob Jänschegg Jurÿ Wogouitsch Urban Adam Jurÿ Fischer Blasch Stress Stephan Hubolin Thomas Schurägg Andree Reicher Jänsche Juritsch Vallentin Skräbl Antoni Stoinschegg Mathee Stoinschegg Stephan Zeissegg

ein halber Bauer deto ein halber Bauer deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler deto ein ¼ tler ein Keuschler

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 18

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Jurÿ Jänschegg Gregor Reicher Jurÿ Wegkh Jänsche Vräbitsch Joseph Stoinschegg Gregor Friz Jurÿ Skräbl Florian Schurägg Joseph Stoinschegg Matheus Turkh Andree Wölle Lorenz Rossman

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

18 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

52

Matheus Stress Gregor Gobez Thomas Zollneritsch Gregor Schollman Michael Ribitsch Joseph Stoinschegg Thomas Sterbinz

ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler

1 1 1 1 1 1 1 S 37

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Michael Skräbl Andree Jänschegg Jurÿ Werzko Lucas Kruschitsch Mathee Herlesch Marco Kunstegg Urban Kunstegg Jernÿ Kittäg Jacob Wonditsch Simon Wölle Thomas Contschäritsch Jurÿ Reicher Vallenti Gobez Petter Juritsch Martin Pletschägg Vallenti Pocharz Jurÿ Contschäritsch Jurÿ Pletschägg Summa des Ambts

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto Setschouva

37 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 55

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Ambt Schiltern

Petter Pouch Jacob Stopinschegg Lucas Hrouath Antoni Hrouath Gregor Hrouath Lorenz Wölle Joseph Kollär Bläsch Hrouath Gregor Wölle Caspher Voduschegg Bläsch Reschegg Andree Schoffhalter Paull Medued Simon Kruschitsch Florian Särdinscheg

ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

53

Bläsch Särdinschegg Martin Käschä Primus Wölle Bedenigg Sdouz

deto ein Keuschler deto ein Keuschler

1 1 1 1 S 19

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Bläsch Pototschnigg Pangraz Pototschnigg Martin Stopinschegg Martin Oswaltitsch Jurÿ Pepeunigg Michel Pototschnigg Gregor Pokhlitsch Lorenz Stopinschegg Vallenti Wothollen Jacob Wothollen Jacob Pekhlitsch Gregor Stopinschegg Simon Pongrätschitsch Antoni Särdinschegg Primus Sdouz Jurÿ Pongrätschitsch

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

19 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 35

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Vallenti Vogrinz Stephan Gorjupp Primus Goritschän Antoni Schirez Antoni Särdinschegg Martin Rodischegg Oswald Sebernischegg Martin Kodritsch Urban Pekhlitsch Michel Stopinschegg Mathee Goritschän Blasch Pototschnigg Jurÿ Pototschnigg Jänsche Pulkho Antoni Schoba Jänsche Jänschegg Bastian Neräth Jänsche Rodischegg

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto

35 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 S 53

54

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Dreuenigberg

Jurÿ Kollär Franz Schmidt Primus Hrouäth Bastian Särdinschegg Martin Kriuez Michel Hrouath Jacob Vaupotitsch Summa des Ambts Gregor Küpnigg Martin Schuägän Vallentin Hrouath Martin Stärnischa Caspher Popp

Translatum ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler deto ein Keuschler Schiltern ein Berghold deto ein Berghold deto ein Weinzierl Summa

53 1 1 1 1 1 1 1 60 1 1 1 1 1 5

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Gäbernigberg Geÿringberg Haagberg

Simon Petteg Primus Nuntschitsch Christoph Skoff Thomas Hertschegg Mathee Dreslenigg Jurÿ Pepeunigg Jurÿ Kuschner Neschä Dobierschekhin Achaz Kauz Jacob Koballe Margaretha Köpeniggin Jacob Wuschägg Jurÿ Hrebree Bastian Hrouath Vallenti Mejouschegg

ein Berghold deto ein Berghold Summa ein Berghold deto ein Berghold Summa ein Berghold deto ein Berghold deto ein Bergholdin ein Berghold deto ein Inwohner deto Summa

1 1 1 3 1 1 1 3 1 1 1 1 1 1 1 1 1 9

55

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

St. Georgenberg Langenachterberg Marchtberg Pristouezberg Radeinberg

Mathee Wölle Primus Fiderschegg Marco Schuster Hanss Pototschnigg Antoni Kristän Jurÿ Katz Lorenz Pskaratschnigg Michel Koraschia Jurÿ Kamenschegg Antoni Gobez Michel Köppnigg Urban Klauski

ein Berghold deto Summa ein Weinzierl Summa Per ein Berghold deto ein Berghold deto ein Berghold Summa ein Berghold deto Summa ein Berghold ein Weinzierl Summa

1 1 2 1 Se 1 1 1 1 1 5 1 1 2

1 1 2

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Sibickaberg Saatlberg Stermzberg der obene Stermzberg der Vntere Schallachberg

Bläsch Verhonigg Oswald Anderluch Matheus Dräme Mathee Mathiaschitsch Bläsch Keÿdischegg Jernÿ Lärmä Mathee Ferlesch Joseph Ferlesch Sophia Ferleschin Thomas Skräbl Jurÿ Gobez Gregor Wölle Paull Cechner Jacob Pletschägg

ein Berghold deto ein Berghold Summa ein Berghold Summa Per ein Weinzierl Summa Per ein Berghold deto ein Berghold deto ein Berghold ein Inwohner Summa ein Berghold deto ein Berghold Summa

1 1 1 3 1 Se 1 Se 1 1 1 1 1 1 6 1 1 1 3

56

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa Deren Hausern

Schilternberg Schmeinberg Velickaberg

Urban Goritschän Mathee Tretjäkh Jänsche Kriuez Videz Hriberschegg Neschä Pletschäkhin Lorenz Wokalitsch Stephan Kriuez Martin Pletschägg Jacob Lontschäritsch Vallenti Lontscharitsch Lucas Kunstegg Jurÿ Stoinschegg Jänsche Kunstegg Marina Piuezin Jurÿ Pottiskh Stephan Gorjupp

ein Berghold deto ein Berghold deto ein Bergholdin ein Berghold ein Inwohner Summa ein Berghold deto ein Berghold deto ein Berghold deto ein Bergholdin Summa ein Berghold deto Summa

1 1 1 1 1 1 1 7 1 1 1 1 1 1 1 7 1 1 2

57

Namen deren Ambtern Und Weinn-bergen

Ganze Bauern

¾ Bauern

Halbe Bauern

¼ Bauern

Keuschler Berg- holder

Weinnzierl Und Inwohner

Summa deren Hausern

Ambt Arjauez 3 8 39 50 Ambt Crain 4 19 7 30 Ambt Costreinz

1 11 15 15 42

Ambt Felbern 1 2 3 18 86 110 Ambt Gäbernig

1 6 11 18

Ambt Haag 2 11 26 39 Ambt Neügülten

7 18 11 36

Ambt Pristouez

1 2 4 6 13

Ambt Rottmansdorff

1 3 15 33 52

Ambt Sibikha 5 6 15 26 Ambt Saatl 2 18 13 33 Ambt Setschova

4 13 38 55

Ambt Schiltern 60 60 Dreünigberg 4 1 5 Gäbernigberg 2 1 3 Geÿringberg 3 3 Haagberg 7 2 9 St. Jörgenberg 2 2 Langenackberg 1 1 Marchtberg 6 6 Pristouezberg 2 2 Radeinberg 2 2 Sibikhäberg 3 3 Saatlberg 1 1 Stermezberge der obene

1 1

Stermezberg der Vntere

5 1 6

Schallachberg 3 3 Schilternberg 6 1 7 Schweinberg 7 7 Velikhaberg 2 2 Summa Summarum

3 5 45 151 360 55 8 627

58

Das dise Beschreibung von mir selbsten, nachdem dermahligen effectiven Befund

vorgenomen, gewissenhafft und richtig Verzeichnet, mithin vermög dern erlassenen

Curenden, nichts ausgelassen worden, solches bekräfftige andurch mit eigener

Handunterschrifft, bin auch urbiettig dise Consignation mit einem cörperlichen Eÿd zu

beschwören, und unterwerffe mich beÿ widrigen Befund, denen in dissfälligen Curenden

ausgemessenen Straffen. So beschechen Herrschafft ob(er) Rohitsch den 24 Aprill 1754.

Franz Carl Wissiäckh M.P.

Verwalter

Diese Fahsion ist den 7 Mäy von dem Confectore ordentlich beschwohren worden

Johann Anton Führer Edler von Führenberg M.P.

Kreiß haubt(mann)

59

4.3.2 Gospostvo Strmol Cillier Creus Herrschafft Stermoll Fassions -Tabella Deren unter obbenanter Herschafft Stermoll befündlich sammentlich bewohnten

Haüsern.

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würths

Qualitat desselben

Summa dern Hausern

Golldorff Gragein Frankendorff Lotschendorff

Jacob Fäcklesch Lucas Pauliz Stephan Schurmann Bastian Neschmach Gregor Breski Mathae Pelckho Pongraz Scherbach Joseph Schurmann Mathae Schurmann Lucas Srabothnackh Florian Skerbina Gregor Pekouitsch Blasch Potoßkÿ

Halb Bauer Viertl Bauer Halb Bauer deto Summa Ganzen Bauer Summa per Halb Bauer deto deto deto deto Summa Viertlbauer Halb Bauer Viertlbauer Summa

1 1 1 4 1 Se 1 1 1 1 1 5 1 1 1 3

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa dern Hausern

Marschegendorff Oberndorff

Primus Preuollschegg Blasch Műkolitsch Mathae Weckh Jurij Mürckho Cashar Peteckh Jacob Facklesch Michäel Pruollschegg Urban Geÿschegg

Halb Bauer deto Summa Viertl Bauer Halb Bauer deto deto Summa Ganzen Bauer Halb Bauer

1 1 2 1 1 1 1 4 1 1

60

Preuolldorff

Peter Preuollschegg Jacob Preuollschegg Thomas Kriuez Blasch Galluff Martin Krischanz Bedenic Stouz

deto deto Viertl Bauer deto deto Viertl Bauer Summa

1 1 1 1 1 1 8

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat desselben

Summa dern Hausern

Setschouodorff Schabjeckh Terschischedorff

Urban Neschmach Martin Scherbackh Gregor Supanz Bedenic Scherbäckh Vallenti Pelckho Achaz Weeckh Jurij Lastouez Lucas Scrabl Anton Gaberschegg Pongraz Scrabl Anton Blasina Jacob Supantschitsch Anton Blasina Jernej Pepeunackh

Halb Bauer deto deto deto deto Summa Halb Bauer deto Summa Diese seind Halb Bauer Viertler Summa

1 1 1 1 1 5 1 1 2 1 1 1 1 1 1 1 7

Namen deren zu diser Herrschafft gehörigen Ambtern und Weinnbergen

Namen des Hauß Würthss

Qualitat Desselben

Summa dern Hausern

Mrestouez Ambt Zerouezdorff

Gregor Hrouatitsch Urban Schurmann Jernej Wallon Lorenz Murckho Achaz Mersche Michäel Kouatschitsch Urban Schurmann Primus Murckho Primus Sekirnnig Lorenz Murckho Blasch Pezigoss Thomas Skerbina Oswald Lippneckh Mathae Lippneckh Thomas Skerbina Jernej Werzko

Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Halb Bauer Summa Viertl Bauer Halb Bauer Halb Bauer deto deto deto

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 10 1 1 1 1 1 1

61

Urban Koraschia Thomas Kuschner

Viertl bauer deto Summa

1 1 8

Volgen nun einige Freÿholden, die nur denen Keuschlern gleich zu halten seind.

Namen des Hauß Würthss

Summa deren Hausern

Jansche Srabothnag Blasch Messitschegg Florian Mersche Andree Srabothnag Joseph Osterz Primus Zwerlin Blasch Sekirnigg Andree Stuckhler Urban Adam Marco Gaberschegg Anton Vrabitsch Gregor Vrabitsch Jacob Preuollschegg Matthae Sekudin Gregor Rossbacher Matthae Lastouez

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 Summa 16

Summa Summarum deren samentlich bewohnten Häusern.

S. 75. Häuser.

Notandum die nach Stermoll dienende Bergholden betreffend: Ist deren keiner ansässig,

villweniger gibt es einige Weinnzierl.

Das diese Beschreibung von mir selbsten nach dermahlig effectiven Befund vorgenohmen,

gewissenhaft, und richtig verzeichnet, mithin vermög deren erlassenen Currenden nichts

außgellassen worden. Solches bekräfftigen andurch mit eigener Handschrifft, bin auch

ürbietig diese Consignation mit einem Cörperlichen Eÿdt zu beschwören, und unterwerfe

mich widrig(en) Befund denen in dißfählig(en) Currenden angemässenen Straffen. Datum

Herrschafft Stermoll den 2. Maÿ 1754.

Johan Erasmus Hiller M.P.

Verwalter als Confector.

Daß diese Fassion heut dato von dem Confectore vorschrifftenmässig beschwohren worden beschaine hiemit. Cilli den 10 May 1754.

Johann Anton Führer Edler von Führenberg M.P. Kreißhaubt(mann)

62

4.3.3 Trg Rogatec

Cillier Creÿs Marckht Rohitsch Fassions-Tabella

Deren unter obbenanten Kaÿ(serlichen) König(lichen) und Landsfürstl(ichen)

Marckht befündlich sammentlichen bewohnten Häusern.

Namen des Hauß Wirthss

Qualitat desselben

Summa deren Häusern

Herr Jacob Carl Graf von Petazz Mathias Muchitsch Joseph Rezler Johann Stolzer Joseph Kondolfitsch Mathias Scheleßnig Urban Jenckho Simon Wremb Thomas Kollenz Sophia Jechottnichin Johann Wredätsch Barthlmeo Cläritsch Casphar Stolzer Matthae Kugler Simon Steiner Lucas Stolzer Simon Kropelschegg Simon Kauz Johann Strobl Andre Mühler Valentin Jözl Jacob Kopatsch Jacob Gunj

Lederer Mahler Weber Zimmermann Schneider Schneider Ohne Profehsion Kürschner Ohne Profehsion & Wittib Schuster Schmid Geiger Maurer Mahler Alter Mahler Lederer Schneider Tischler Maurer Ohne Prof. Haffner Ohne Profehsion

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

Namen des Hauß Wirthss

Qualitat desselben

Summa deren Häusern

Peter Vornoas Andree Kärnitscher Jacob Korbus Susanna Oglavnikin Franz Flagl Pelagus Jeckh Johann Themrl Johann Läch Andree Rebnrninscheg Peter Wredätsch

Ohne Profehsion Zünguesser Glaser Wittib Schuster Schneider Maurer Fleischhackh(er) Lederer Ohne Prof.

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

63

Franz Klocksperger Johann Diviak Jacob Höss Johann Widerdries Jacob Micelatschitsch Andree Kumerer Jacob Wollrapp Simon Felician Thomas Krelius Georg Hrouath Paul Wredätsch Johann Muchitsch

Goldschmid Schuster Bader Diese seind ohne Handwerckh

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

Namen des hauß Wirthss

Qualitat desselben

Summa deren Häusern

Christoph Faselln Jacob Wergles Mathias Scheleßnig Johann Sparowez Johann Atschko Lorenz Ÿbersch Anton Lerchinger Franz Ettehsi Thomas Sennbler Jacob Schurz Joseph Fisollitsch Michael Fisollitsch Anton Sajubitsch Michael Spareill Lucas Kopiz Niclasch Sorcko Johann Kresl Barbara Sermin Wittib Maria Kuesin ledig Maria Weissin Andrash Reberninscheg Mathias Waritsch Joseph Sűbenreich Franz Koschät

Alter Tischler Spillmann Weber Geiger Lederer Schlosser Mahler Lebzelter Maurer Färber All diese seind ohne Profehsion Schuster

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

Namen des hauß Wirthss

Qualitat desselben

Summa deren Häusern

Martin Reicher Bernhard Verweg Johann Mitermeyer Gregor Thomann Michael Leschiz

Schmid Aufschläger Sadler Zimmermann Ohne Profehsion

1 1 1 1 1

Summa Sumarum der samentlich in Marckht Rohitsch befündlichen dermassen

bewohnende Häusern. S. 75 Haüsern

64

Daß diese Beschreibung von mir selbsten nach dem dermahligen effectiven Befund

vorgenohmen Gewissenhafft, und richtig verzeichnet mithin vermög deren erlassenen

Currenden nichts außgelassen worden solches bekräfftige andurch mit eigener Handschrifft,

bin auch urbietig diese Consignation einem cörperl(ichen) Eÿdt zu beschwören, und

unterwerffe mich widrigen Befund denen in disßählig(en) Currenden ausgemässenen Straffen.

So beschechen Marckht Rohitsch den lezten Aprilis (1)754.

Johann Eraßmus Hiller M.P.

Syndicus juratus tanquam Confector.

Dise Fahsion ist den 10. May Von den Confectore ordentlich beschwohren worden.

Johann Anton Führer Edler von Führenberg M.P.

Kreißhaubt(mann)

65

4.3.4 Župnija Rogatec

Viertl Cilli N.(umerus) I.(primus) Pfarr Rochitsch Fassions-Tabella. Deren. unter obbenenntner Pfarr, und darzue gehörig incorporirten 3. Beneficien, als Sti.

Michäeliß, Beatae M(arie) Virg(inis) und St. Catharinae alda, unterthänig, oder anderen, mit

oder ohne Acker, oder Gründ-stücken befindlichen sammentlichen bewohnten Häusernn.

Nahmen deren zu diser Pfarr äigentlich zugehörigen Dörffern und Wein-bergen, in ordine alphabetico

Namen des Hauß Wierths

Qualität desselben

Summa deren Häusern

Doll nächt Rochitsch Grädische-dorff Lantzendorff am Petaau(er) Feld Slägomerndorff in der Pfarr Rochitsch Berg Säuersche

Benedict Wochenez Anton Dutzmann Juri Forschitsch Simon Petschnigg Jänsche Kott, alda Caspar Kott, alda Gregor Dollschäck Gregor Nouäck

Ein ¼ Bauer Ein ¼ Bauer Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Summa Berghold

1 1 1 1 1 1 1 7 1

Nahmen deren zu dem Beneficio St. Michäeliß alda, gehörigen Dörffern und Wein-bergen, in ord. Alphab.

Namen des Hauß Wierths

Qualität desselben

Summa deren Häusern

Amstäin Pogouitz-dorff Tlääg-dorff

Anton Kämmenscheg Christoph Schumer Jerne Kämmenschegg Matheus Näräth Jänsche Kämmenschegg Jänsche Schelessnig Paul Schumer Stephan Schellesnigg Idem an Näräth Grund Thomas Zeissegg Martin Wreschkÿ Andre Murdeÿ Urban Kämmenschegg Phillipp Schellesnigg Achaz Gobez Jänsche Käiba

Ein ¼ bauer Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein Keuschler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein Keuschler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein halber Bauer

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

66

Tunzouitz-dorff Vitschen-dorff

Juri Vodeeg Primuß Schellesnigg Urban Dollschäck Andre Käräschÿä Bläsch Käräschÿä Anton Käräschÿä Joseph Fiderschegg Jacob Fiderschegg Sebastian Gobez Thomas Kuschner Urban Schummer Juri Wochenez

Ein Inwohner Ein Keuschler Ein Keuschler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein 1/8 tler Ein 1/8 tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein 1/8 tler Ein 1/8 tler Summa

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 28

Nahmen deren zu dem Beneficio B. M. Virg. alda, Gehörig(en) Dörffern und Wein-bergen, in ordin alphab.

Namen des Hauß Wierths

Qualität desselben

Summa deren Häusern

Gärlitsch-dorff Mälloharno Mannpreisß Nälockäch Näbejllim Pauschen-dorff S. Primus

Stephan Sckett Jacob Jäsßwinegg Videz Grätschrner Michä Grätschener Thomas Grätschener Bläsch Jägoditsch Idem Joseph Sckett Juri Mäizen Stephan Mäizen Bläsch Mäizen Martin Mäizen Jänsche Mäizen Oswalt Nouäkh Jerne Sckett Bläsch Golluff Juri Tichez Martin Filleÿ Martin Mläckär Jänsche Pläncko Urban Sporrer Anton Sporrer Juri Tichez

Ein Keuschler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein Inwohner Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein Keuschler Ein Keuschler Ein Keuschler Ein Keuschler Ein Keuschler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Summa Berghold

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 22 1

67

Berg von Poushach

Anton Tichez Primus Mäizen Michä Mäizen Jänsche Modritsch

Berghold Berghold Berghold Berghold Summa

1 1 1 1 5

Nahmen deren zu dem Beneficio St. Catharina alda, Gehörigen Dörff - ern, und Wein-bergen

Namen des Hauß Wierths

Qualität desselben

Summa deren Häusern

Dobräuä-dorff Slägomeren-dorff Säuersche Setschouä-dorff Zerouitz-dorff Berg nächst an den Marckt Rochitsch

Niclaß Kidritsch Oswald Kidritsch wittib Bläsch Käräschÿä Michä Wreschkÿ Thomas Kidritsch Mathei Dollschäck Peter Werzko Anton Kidritsch Bläsch Werzko Jacob Gobez Simon Gobez Niclaß Kuschner Primuß Käräschÿä

Ein 1/8 tler Ein 1/8 tler Ein ¼ tler Ein 1/8 tler Ein 1/8 tler Ein Keuschler Ein Keuschler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Ein ¼ tler Summa Berghold

1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1 12 1

Das dise Beschreibung von mir selbsten, nach den dermahligen effectiven Befund

vorgenohmen, gewissenhafft, und richtig verzeichnet, mithin vermög deren erlasßenen

Currenden, nichts ausgelassen worden. Ein solches bekräfftige andurch, nebst meinen

priesterlichen Ehren, Trauen, und Glauben, mit mein äigener Hand Unterschrifft, und

Petschasfftes Fertigung. Actum am Pharrhoff zu Rochitsch den 30. Aprilis 1754.

Franz Joseph Trost M.P.

K. K. Pharrer alda

68

5. ANALIZA IN SINTEZA VIROV

5.1 Gospostvo Rogatec Tabela 1: Posestna struktura gospostva Rogatec v deželnem popisu iz leta 1754

78 Krajina je območje Bizeljskega. Okoliši od Dramelj, Lemberga, Šmarja pri Jelšah proti jugu in jugozahodu so Krajina in Krajinci. Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, zv. 1: A-M, Maribor 1986 (dalje: Blaznik, Historična topografija 1.), str. 374.

kraji, uradi in gorice pri krajih

cele kmetije

tričetrtinske kmetije

polovične kmetije

četrtinske kmetije

kajže sogor-niki

viničarji, gostači

vsota hiš

Arjauez/Rjavica 3 8 39 50 Crain/Krajina78 4 19 7 30 Costreinz/Kostrivnica 1 11 15 15 42 Felbern/Vrbje 1 2 3 18 86 110 Gäbernig/Gabernik 1 6 11 18 Haag/Topole 2 11 26 39 Neügülten/Negonje 7 18 11 36 Pristouez/Pristovec 1 2 4 6 13 Rottmansdorff/Ratanska vas

1 3 15 33 52

Sibikha/Zibika 5 6 15 26 Saatl/Trlično 2 18 13 33 Setschova/Sečovo 4 13 38 55 Schiltern/Žetale 60 60 Dreünigberg/Drevenik 4 1 5 Gäbernigberg/Gabernik 2 1 3 Geÿringberg/Irje 3 3 Haagberg/Topole 7 2 9 St. Jörgenberg/Sv. Jurij 2 2 Langenackberg/Dolge njive

1 1

Marchtberg/Trg 6 6 Pristouezberg/Pristovec 2 2 Radeinberg/Rodne 2 2 Sibikhäberg/Trlično 3 3 Saatlberg/Trlično 1 1 Stermezberg der obene/ Zg. Strmec

1 1

Stermezberg der Untere/Spodnji Strmec

5 1 6

Schallachberg/Žale 3 3 Schilternberg/Žetale 6 1 7 Schweinberg/Svino 7 7 Velikhaberg 2 2 Skupaj 3 5 45 151 360 55 8 627

69

Iz popisa deželnega prebivalstva za gospostvo Rogatec79 je razvidno, da je imelo gospostvo

leta 1754 627 hišnih gospodarjev. Razdeljeno je bilo na 13 uradov in 17 gor/goric oziroma

vinogradov. Imena krajev in uradov80, ki sem jih našel in lahko približno lociral, so dodana v

tabeli. Uradi se v starejših virih pojavljajo na tistih zemljiških gospostvih, posvetnih in

cerkvenih, ki so imela svojo posest raztreseno po večjem območju, ali pa v primeru, ko je bila

posest strnjena, a velika. Iz vira je razvidno, da so bile podložne gospodarske enote rogaškega

gospostva močno razdrobljene in da so po številu prednjačile kajže (keuschler), ki jih je bilo

kar 360 oz. 57,4 %; sledijo jim četrtinske kmetije, njih je bilo 151 oz. 24 %. Polovičnih kmetij

je bilo 45 oz. 7,1 %, tričetrtinskih kmetij pet (0,79 %) in le tri (0,47 %) cele kmetije.

Kako močna je bila razdrobljenost sredi 18. stoletja, je razvidno vidno tudi iz poizvedbe

vladarjevih komisarjev leta 1576, ki je pokazala, da je rogaško gospostvo takrat imelo še 85

celih in 110 polovičnih kmetij. Manfred Straka je rekonstruiral stanje podložnih gospodarskih

enot na Štajerskem sredi 18. stoletja in ugotovil, da so v tistem času cele kmetije predstavljale

le še zelo nizek odstotek vseh gospodarskih enot: v mariborskem okrožju 4,2 %, v celjskem

pa še manj, le 3,4 %. Polovične kmetije so bile nekako tri- do petkrat številčnejše, kar je

zneslo od 12 do 15 %. Povsem pa so prevladovali kajže, ki so v mariborskem okrožju

predstavljale 62,4 %, v celjskem pa 47,7 % vseh gospodarskih enot.81

Glede na te podatke lahko rečem, da je bila socialna struktura rogaškega gospostva sredi

18. stoletja slabša kot na slovenskem Štajerskem, saj je imelo le 3 (0,47 %) cele kmetije. Pod

deželnim povprečjem (= 7 %) je bilo tudi število polovičnih kmetij. Delež kajž je bil za 10 %

višji kot v celotnem celjskem okrožju in za 5 % nižji kot v mariborskem.

Gospostvo Rogatec je leta 1754 imelo v 17 vinogradih oz. goricah 55 zakupnikov ali

sogornikov (Berghold) in osem viničarjev. Iz gradiva za davek za leto 1571 je razvidno, da je

takrat rogaško gospostvo imelo kar 341 sogornikov, največ, 45, v Žetalah in Irju, kjer jih je

bilo 37.82 Sredi 18. stoletja, ko so bile številke mnogo manjše, je največ sogornikov bilo v

Svinem in Topolah, in sicer po sedem, ter v Žetalah in pri trgu, kjer jih je bilo po šest. Število

79Steiermärkisches Landesarchiv Graz (StLA)/Štajerski deželni arhiv Gradec, Fasijski popis hišnih lastnikov na Štajerskem leta 1754, skupina I, Karton 19, zvezek 73. 80 Uporabljena literatura: Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 73–88; Blaznik, Historična Topografija 1., str. 25–574; Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, zv. 2: N–Ž, Maribor 1988, str. 5–569 (dalje: Blaznik, Historična topografija 2.); Pavle Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, Darja Mihelič, Seznam oblik krajevnih imen v srednjeveških virih, Maribor 1989, str. 17–220 (dalje: Blaznik, Mihelič, Seznam oblik krajevnih imen); Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5. zv., Karte: sekc. 195. 81 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 86; Pavle Blaznik, Posebnosti starejše agrarne strukture na Dolenjskem, Kronika, (14), št. 1, Ljubljana 1966, str. 7. 82 Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 85.

70

sogornikov se je v skoraj dveh stoletjih zmanjšalo kar za sedemkrat. Sogorniki so bili dolžni

za zakup vinograda plačevati davek od vinogradov ali gornino (Bergsteuer).

V popisu prebivalstva za gospostvo Rogatec je zapisanih 627 hišnih gospodarjev, med

katerimi je le pet žensk, in sicer: Neschä Dobierschekhin/Neža Doberšek, Margaretha

Köpeniggin/Marjeta Kopejnik, Sophia Ferleschin/Zofija Ferlež, Neschä Pletschäkhin/Neža

Pleček in Marina Piuezin/Marija Pivec. To ni presenetljivo, saj so tudi v drugih podobnih

virih navadno zapisani moški. Vse zapisane ženske so sogornice oz. vdove sogornikov. Če bi

bili možje še živi, bi bili zapisani oni.

5.2 Gospostvo Strmol

Tabela 2: Posestna struktura gospostva Strmol v deželnem popisu iz leta 1754

kraji in uradi cele kmetije

polovične kmetije

četrtinske kmetije

svobodnjaki število hiš

Golldorff 3 1 4

Gragein 1 1

Frankendorff 5 5

Lotschendorff/ Ločka vas

1 2 3

Marschegendorff/ Maršečka vas

2 2

Oberndorff/ Gornja vas/

3 1 4

Preuolldorff / Prevole

1 3 4 8

Setschouodorff/ Sečovo

5 5

Schabjeckh/ Žabnik

2 2

Terschischedorff/ Tržišče

6 1 7

Mrestouez Ambt 10 10

Zerouezdorff/ Cerovec

5 3 8

Skupaj 2 45 12 16 75

Popis deželnega prebivalstva za gospostvo Strmol83 je pokazal, da je imelo gospostvo 75

hišnih gospodarjev. Imena krajev in uradov84, ki sem jih našel in približno lociral, sem dodal v

83 StLA, Fasijski popis hišnih lastnikov na Štajerskem leta 1754, skupina I, Karton 20, zvezek 72. 84 Uporabljena literatura: Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 73–88; Blaznik, Historična topografija 1.; Blaznik, Historična topografija 2.; Blaznik, Mihelič, Seznam oblik krajevnih imen; Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5. zv., Karte: sekc. 195.

71

tabelo. Največ, 45 oz. 60 % je bilo polovičnih kmetij, sledili so jim svobodnjaki, ki jih je bilo

16 (21,3 %), tem pa 12 (16 %) četrtinskih kmetij. Gospostvo je imelo le dve celi kmetiji in

nobene tričetrtinske kmetije.

Tudi gospostvo Strmol je bilo sredi 18. stoletja razdrobljeno, toda v primerjavi z

gospostvom Rogatec, kjer so s 57,4 % prevladovali kajžarji, je strmolsko gospostvo imelo

največ polovičnih kmetij. Te so na rogaškem gospostvu predstavljale le 7,1 % vseh

gospodarskih enot, na gospostvu Strmol pa kar 60 %. Cele kmetije so na gospostvu Strmol

predstavljale 2,6 % vseh gospodarskih enot, kar je bilo mnogo bolj podobno stanju v celjskem

okrožju, kjer so cele kmetije predstavljale 3,4 %, kot na rogaškem gospostvu, kjer samo 3 cele

kmetije niso predstavljale niti pol odstotka vseh gospodarskih enot.

5.3 Trg Rogatec

Iz popisa deželnega prebivalstva za trg Rogatec85 je razvidno, da je bilo takrat v trgu 75 hišnih

gospodarjev, od teh jih je 46 obrtnikov oz. takih s poklicem, 29 tržanov pa je bilo brez

poklica. V popisu je zapisanih pet žensk, vse so brez poklica oz. obrti, ena je neporočena,

ostale štiri pa so vdove.

Med obrtniki je bilo veliko gradbenikov in umetnikov: zidarski mojstri Matej Kugler, Janez

Themerl, Andrej Mühler in Tomaž Sendler, tesarja Jožef Kondolfitsch in Gregor Thomann,

slikarji Jožef Rezler, Simon Steiner, Luka Stolzer in Anton Lerchinger, ki je bil največji

slovenskoštajerski freskant 2. polovice 18. stoletja. V trgu so bili tudi kar štirje usnjarji

Matjaž Muchitsch, Simon Kropelschegg, Andrej Rebrninschegg in Janez Atschko, trije

čevljarji Janez Wredätsch, Franc Flagl, Janez Diviak, dva goslača Gašper Stolzer in Janez

Sparowez, dva kovača Jernej Cläritsch in Martin Reicher, dva mizarja Janez Strobl in Krištof

Faselln, dva tkalca Janez Stolzer in Matjaž Scheleßnig, manjkali pa niso niti barvar Jakob

Schurz, mitničar Bernard Verweg in sedlar Janez Mitermeyer.

Trg Rogatec si je po 17. stoletju, v katerem so ga prizadeli kar trije požari, opomogel in po

nastopu novih lastnikov gospostva ptujskih Leslijev leta 1730 zopet prišel do veljave.86 O tem

priča veliko število obrtnikov tako rekoč vseh poklicev; delo v trgu Rogatec so takrat imeli

tudi obrtniki kot: krznar Tomaž Kollenz, zlatar Franc Klocksperger, kopališki mojster Jakob

Höss, medičar Franc Ettehsi, steklar Jakob Korbus in celo zabavljač Jakob Werges.

85 StLA, Fasijski popis hišnih lastnikov na Štajerskem leta 1754, skupina I, Karton 19, zvezek 74. 86 Curk, Uvod, str. 11–12.

72

Takšno število umetnikov in obrtnikov so komajda presegala mesta Ptuj, Maribor in Celje,

medtem ko so ostala mesta in trgi vključno s Slovenj Gradcem in Konjicami močno

zaostajali. Tako je Podčetrtek takrat imel le 24 hišnih gospodarjev, od teh pa 10 obrtnikov, v

Šentjurju je bilo 26 hišnih gospodarjev z devetimi obrtniki, Kozje je imelo 46 hišnih

gospodarjev, od tega kar 41 bajtarjev in štiri gostilničarje, Šoštanj je imel 60 hišnih

gospodarjev z 19 obrtniki; v Konjicah je bilo 66 hišnih gospodarjev, od tega je bila kar

polovica kočarjev, drugo polovico pa so sestavljali obrtniki in posestniki.

Na slovenskem delu Štajerske so sredi 18. stoletja med mesti po razvitosti in velikosti

prednjačili Celje, Maribor in Ptuj; med trgi pa Sevnica (130 hišnih gospodarjev), od tega 61

trških in 69 kočarskih, Vojnik (82 hišnih gospodarjev, 17 obrtnikov), Žalec (59 trških hišnih

gospodarjev s 35 obrtniki) in Rogatec. Med 36 trgi slovenske Štajerske je le 10 trgov

(Rogatec, Ljutomer, Središče, Veržej, Gornji Grad, Ljubno, Lovrenc na Pohorju, Sevnica,

Vojnik, Žalec) štelo več kot 70 hišnih gospodarjev, medtem ko jih 18 ni imelo niti 50.87

5.4 Župnija Rogatec Tabela 3: Župnija Rogatec v deželnem popisu iz leta 1754

kraji in gorice pri krajih

četrtinske kmetje

sogorniki število hiš

Doll nächts Rochitsch/Dol pri Rogatcu

1 1

Grädische-dorff/ Gradišče

1 1

Lantzen-dorff am Petaau(er) Feld/ Lancova vas na Ptujskem polju

4 4

Slägomern-dorff ins Pfarr Rochitsch/Žahen- berc v župniji Rogatec

1 1

Berg Säuersche/ Završe

1 1

Skupaj 7 1 8

87 Jože Curk, Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754, Kronika (35), Ljubljana 1987, str. 6–8; Curk, Uvod, str. 11–12.

73

Tabela 4: Kraji, ki so pripadali beneficiju sv. Mihaela

kraji polovične kmetije

četrtinske kmetije

osminske kmetije

kajže gostači število hiš

Amstäin/Na kamnu

4 1 5

Pogouitz-dorff 4 1 5 Tlääg-dorff/ Tlake

1 4 2 1 8

Tunzouitz-dorff/ Tuncovec

4 2 6

Vitschen-dorff/ Viča vas

2 2 4

Skupaj 1 18 4 4 1 28

Tabela 5: Kraji in vinogradi, ki so pripadali beneficiju Blažene Device Marije

kraji in gorice četrtinske kmetije

kajže gostači sogorniki število hiš

Gärlitschdorff/ Grliče

1 1

Mälloharno/ Malahorna

1 1

Mannpreisß 3 3 Nälockäch 1 1 2 Näbejllim 1 1 Pauschendorff 7 5 12 S. Primus/ Sv. Primož

2 2

Berg von Pou- schach

5 5

Skupaj 14 7 1 5 27

Beneficij sv. Mihaela je bil leta 1716 pridružen v koriščenje rogaškega župnika, beneficij

Blažene Device Marije pa najdemo leta 1750 v nadarbinskem inventarnem zapisniku rogaške

župnije, kar pomeni, da je bil priključen župnijski nadarbini.88

Tabela 6: Kraji in gorice, ki so pripadali beneficiju sv. Katarine

kraji in gorice pri krajih četrtinske kmetije

osminske kmetije

kajže sogorniki število hiš

Dobräuä-dorff 2 2 Slägomeren-dorff/ Žahenberc

1 1 2

Säuersche/Završe 1 2 3

88 Grobelnik, Sopotnica življenja, str. 74 in 76.

74

Setschouä-dorff/ Sečovo

3 3

Zerouitz-dorff/ Cerovec

2 2

Berg nächstan den Marckt Rochitsch/Vinograd pri trgu Rogatec

1 1

Skupaj 6 4 2 1 13

Iz popisa deželnega prebivalstva za župnijo Rogatec89 je razvidno, da je leta 1754 pod njo

sodilo 76 hišnih gospodarjev, med katerimi ni bilo nobene cele kmetije, le ena polovična

kmetija in dva gostača. Daleč največ, kar 45 oziroma 59,2 %, je bilo četrtinskih kmetij, ki so

jim sledili kajže, katerih število se je ustavilo pri 13 (17,1 %). Na gospostvih Rogatec in

Strmol so najmanjše gospodarske enote predstavljale četrtinske kmetije, na posesti župnije pa

je bilo tudi 8 (10,5 %) osminskih kmetij. Posest župnije je imela le eno polovično kmetijo in

dva gostača. V treh vinogradih je bilo sedem sogornikov. Imena krajev,90 ki sem jih našel in

približno lociral, sem dodal v tabelo.

89 StLA, Fasijski popis hišnih lastnikov na Štajerskem leta 1754, skupina I, Karton 19, zvezek 75. 90 Uporabljena literatura: Koropec, Gospostvo Rogatec, str. 73-88; Blaznik, Historična topografija 1.; Blaznik, Historična topografija 2.; Blaznik, Mihelič, Seznami oblik krajevnih imen; Slovenija na vojaškem zemljevidu, 5. zv., Karte: sekc. 195.

75

6. ZAKLJUČEK

V diplomskem delu so obravnavani štirje viri iz popisa deželnega prebivalstva, ki je bil

izveden leta 1754. Na njihovi osnovi je predstavljena zgodovina gospostev Rogatec in Strmol,

trga in (nad)župnije Rogatec ter poklici in statusi tržanov in kmetov, ki so živeli v njihovem

okviru. Popisi prebivalstva nam omogočajo zanimiv vpogled v socialno strukturo

prebivalstva. S popisom leta 1754 je državna oblast želela pridobiti splošen pregled o

prebivalstvu in potrebne podatke za reforme Marije Terezije na področju vojaškega nabornega

sistema. Štetje prebivalstva je bilo izvedeno po gospostvih in cerkvenih enotah (župnijah).

Iz virov je razvidno, da so bile posesti gospostev Rogatec in Strmol ter župnije Rogatec

sredi 18. stoletja močno razdrobljene.

Gospostvo Rogatec je leta 1754 imelo 627 hišnih gospodarjev. Močno so prednjačili

kajžarji, ki jih je bilo kar 57,4 %, s 24 % so jim sledile četrtinske kmetije. Polovične kmetije,

ki jih je še slabih dvesto let prej (1576) bilo 110, so sredi 18. stoletja s številom 45

predstavljale le še 7,1 % vseh gospodarskih enot na posesti gospostva Rogatec. Na gospostvu

so bile samo tri cele kmetije, medtem ko jih je bilo leta 1576 še 85.

Na posesti gospostva Strmol je bilo sredi 18. stoletja 75 hišnih gospodarjev, med njimi

največ polovičnih kmetij, ki so predstavljale kar 60 % gospodarskih enot. Dve celi kmetiji sta

pomenili 2,6 %, kar je bilo mnogo bližje stanju v celjskem okrožju, kjer je bilo povprečno

3,4 % polovičnih kmetij, kot je to veljalo za rogaško gospostvo, kjer 3 cele kmetije niso

predstavljale niti pol odstotka vseh gospodarskih enot gospostva.

Posestvo župnije Rogatec je leta 1754 sestavljalo 76 hišnih gospodarjev, med katerimi ni

bilo nobenih celih ali tričetrtinskih kmetij. Med gospodarskimi enotami je bilo daleč največ,

kar 59,2 %, četrtinskih kmetij, ki so jim s 17,1 % sledile kajže. Medtem ko so na gospostvih

Rogatec in Strmol najmanjše gospodarske enote predstavljale četrtinske kmetije, je bilo na

posesti župnije tudi osem osminskih kmetij.

V trgu Rogatec je bilo sredi 18. stoletja 75 hišnih gospodarjev. Med tržani je bilo 46

obrtnikov, 29 tržanov pa obrti oziroma poklica ni imelo. Po nesrečnem 17. stoletju, v katerem

so ga prizadeli kar trije požari in epidemija kuge, si je stoletje kasneje opomogel in se

uveljavil. O tem priča veliko število umetnikov, kot so slikarji Jožef Rezler, Simon Steiner,

Luka Stolzer in Anton Lerchinger in obrtnikov tako rekoč vseh poklicev, od zidarskih

mojstrov, usnjarjev, čevljarjev, mizarjev do steklarja, barvarja, krznarja, zlatarja, medičarja,

kopališkega mojstra in celo zabavljača. Število umetnikov in obrtnikov v Rogatcu so komaj

76

presegala mesta Ptuj, Maribor in Celje, medtem ko so ostala mesta in trgi, vključno s Slovenj

Gradcem in Konjicami, močno zaostajali.

Trg Rogatec je tako sredi 18. stoletja sodil med najbolj razvite in uveljavljene trge na

slovenskem delu Štajerske.

77

VIRI IN LITERATURA Viri:

Steiermärkisches Landesarchiv Graz: - Landschaftliches Archiv:

- Fasijski popis hišnih lastnikov na Štajerskem leta 1754, skupina I:

- karton 19, zvezki 73, 74 in 75.

- karton 20, zvezek 72.

Literatura:

- Liselotte ARTEL, Jurij ŠILC, Rekonstrukcija statusa animarum župnije Šmartno pod Šmarno goro za leto 1954, Drevesa (8), št. 4, Ljubljana 2001.

- Peter BERGLAR, Marija Terezija, v: Marija Terezija in Slovenci, Terezijanski Sloveniji v spomin, Ljubljana 1992.

- Pavle BAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1. zv.: A-M, Maribor 1986.

- Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, N–Ž, Maribor 1988.

- Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, Darja MIHELIČ, Seznami oblik krajevnih imen v srednjeveških virih, Maribor 1989.

- Jože CURK, Slovenska Štajerska v deželnem popisu iz leta 1954, Kronika (35), št. 1–2, Ljubljana 1987.

- Jože CURK, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Maribor 1991. - Jože CURK, Uvod, v: Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno selo, Rogatec 1985. - France M. DOLINAR, Kranjska sredi 18. stoletja, v: Glavarjev simpozij v Rimu, Celje

1999. - Franc ERJAVEC, Arheološka odkritja v rogaški pokrajini, v: Rogatec s kraji Dobovec,

Donačka gora, Stojno selo, Rogatec 1985. - Franc ERJAVEC, Opis prirodnih značilnosti rogaške pokrajine, v: Rogatec s kraji

Dobovec, Donačka gora, Stojno selo, Rogatec 1985. - Franc ERJAVEC, Zgodovina rogaškega fevda in njegovih gospodarjev, v: Rogatec s kraji

Dobovec, Donačka gora, Stojno selo, Rogatec 1985. - Edgarda FERRI, Marija Terezija, Ženska na oblasti, Ljubljana 2010. - Ivo FRAS, Prvotna cerkev sv. Donata in krivolov na Donački gori v 18. stoletju, v: Žetale

in Žetalanci nekoč in danes, Žetale 2004. - Ferdo GESTRIN, Gospodarstvo in družba na Slovenskem v 16. stoletju, Zgodovinski časopis (16), št. 1, Ljubljana 1962.

- Andrej GROBELNIK, Sopotnica življenja, Rogatec 2003. - Jože KOROPEC, Mi smo tu, Založba Obzorja, Maribor 1985. - Jože KOROPEC, Srednjeveško gospostvo Rogatec, Časopis za zgodovino in narodopisje,

letnik 45-n.v. 19, št. 1, Maribor 1974. - Vasilij MELIK, Slovenci v času Marije Terezije, v: Victor L. Tapie, Marija Terezija, Od

baroka do razsvetljenstva, Maribor 1991.

78

- Darja MIHELIČ, Razmislek o objavljanju starejših arhivskih spisov, Zgodovinski časopis, 40 (1986), št. 1.

- Milko MIKOLA, Upravni razvoj Rogatca 1747 do 1918, v : Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno selo, Rogatec 1985.

- Miloš MILOŠEVIĆ, Načela izdavanja arhivske građe, Arhivist, 32 (1982), št.1–2. - Gernot Peter OBERSTEINER, Theresianische Verwaltungsreformen in Herzogtum

Steiermark, Die Repräsentation und Kammer (1749–1763) als neue Landesbehörde des aufgeklärten Absolutismus, Im Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, Graz 1993.

- Božidar OTOREPEC, Zgodovina grba trga Rogatec, v: Simboli občine Rogatec, Rogatec 1996.

- Simeon RIKARD, Enciklopedijski rječnik lingvističnih naziva, II knjiga, Zagreb 1969. - Paolo SANTONINO, Popotni dnevniki, ur. Mohorjeva družba, Celje 1991. - Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, zvezek 5, Med Kozjanskim in

porečjem Save, Ljubljana 1993. - Ivan STOPAR, Rogatec, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 66, Ljubljana 1976. - Ivan STOPAR, Rogatec in Strmol, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 207,

Ljubljana 2004. - Manfred STRAKA, Verwaltungsgrenzen und Bevölkerungsentwicklung in der Steiermark

1770-1850, Erläuterungen zur ersten Lieferung des Historischen Atlasses der Steiermark, Im Selbstvertrag der Historischen Landeskommission für Steiermark, Graz 1978.

- Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi, Karte, 5. zvezek, ur. Vincenc Rajšp, Marija Grabnar, Ljubljana 1999.

- Vizitacijski zapiski savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije/ Atti delle visite pastorali nell' arcidiaconato valle Saunia della arcidiacesi di Gorizia/ Die Berichte der Pastoralvisitationen im Archidiakonat Saunien der Erzdiözese Görz: 1751–1773, ur. Anton Ožinger, Ljubljana 1991.

- Victor L. Tapie, Marija Terezija, Od baroka do razsvetljenstva, Založba Obzorja, Maribor 1991.

- Sergij VILFAN, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996. - Jože ŽONTAR, Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta

1848, Ljubljana 1998.

PRILOGE Ena od vmesnih in zadnja stran popisa za gospostvo Rogatec iz leta 1754

Ena od vmesnih in zadnja stran popisa za gospostvo Strmol iz leta 1754

Dve vmesni in zadnja stran popisa za trg Rogatec iz leta 1754

Prva in zadnja stran popisa za župnijo Rogatec iz leta 1754