Peter GolobUl. Milana Majcna 49a1000 Ljubljana

Ljubljana, 28.10.2016 opr. št. I Pd 28/2014

Delovno in socialno sodišče v LjubljaniResljeva c. 141000 Ljubljana

TOŽEČA STRANKA: Peter Golob, ul. Milana Majcna 49a, Ljubljana, davčna št. 51598540

TOŽENA STRANKA: Republika Slovenija, matična št. 5854814000 (Ministrstvo za zunanje zadeve, Prešernova c. 25 , 1000 Ljubljana), ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, Šubičeva ulica 2, Ljubljana

PRITOŽBA

zoper sodbo in sklep opr. št. I Pd 28/2014 z dne 15.09.2016 2 x

taksa po nalogu sodišča

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Tožeča stranka izpodbija sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 28/2014 z dne 15.09.2016 (v nadaljevanju: sodba) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava , ter pritožbenemu sodišču

predlaga,

da izpodbijana sodbo in sklep v II. do V. točki izreka razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vendar drugemu senatu, ter da toženi stranki naloži povračilo vseh v tem postopku nastalih pravdnih stroškov, v primeru neplačila z izvršbo in plačilom zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe do plačila.

Protipravno zavlačevanje postopka

I.Prvostopenjsko sodišče je tožbo prejelo že dne 8.1.2014 (vsebovala je celo predlog za prednostno obravnavo), vendar je poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo razpisalo šele dne 30.6.2016, potem ko je bila na predlog tožeče stranke uspešno zamenjana predsednica senata, ki je pred tem prejemala v obravnavo skoraj vse delovne spore med predmetnima pravdnima strankama

1

(s tem je bila podana kršitev pravice do naravnega sodnika in pravice do sojenja v razumnem roku oz. brez nepotrebnega odlašanja, kot tudi kršitev načela pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

II.Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakosti orožij oz. pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki obsega tudi pravico do kontradiktornega postopka kot temeljne človekove pravice. Dokazni postopek z zaslišanjem prič je namreč izvedlo povsem pristransko, z zaslišanjem zgolj prič tožene stranke-nekdanjega generalnega sekretarja Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju: MZZ) Tomaža Kunstlja, vodje kadrovske službe MZZ Jane Švigelj Kvaternik in Elene Bogdan, zavrnilo pa ključno pričo tožeče stranke Stanislava Sikoška. Slednja bi kot predsednik reprezentativnega sindikata lahko izpovedala o diskriminatorni obravnavi tožeče stranke pri premestitvah javnih uslužbencev na vodstvena delovna mesta v MZZ, in sicer zaradi njene osebne okoliščine- aktivnega sindikalnega delovanja in opozarjanja na nepravilnosti tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakosti orožij tudi s tem, ko je na zadnji narok povsem nenapovedano povabilo tudi pričo Jano Švigelj Kvaternik, čeprav je na naroku z dne 30.6.2016 v tč. 2 svojega dokaznega sklepa napovedalo zgolj zaslišanje tožnika ter prič Elene Bogdan in Tomaža Kunstlja, v tč. 3 svojega dokaznega sklepa pa odločilo, da bo o ostalih dokaznih predlogih odločalo naknadno. Predsednica senata je na lastno pest kršila zgoraj navedeni dokazni sklep senata in s tem tožeči stranki onemogočila, da bi se temeljito pripravila na zaslišanje te priče in enakopravno izvajala dokazni postopek s to pričo, kar ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

III.Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju z 286. členom ZPP dopustilo toženi stranki, da je že po prvem naroku za glavno obravnavo predložila dodatne dokaze, glede katerih je bila že prekludirana. Iz navedb v tč. 3 sodbe je razvidno, da se sodba opira tudi na te nedovoljene dokaze, zato je nezakonita.

IV.Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. alineje 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. so nekateri v sodbi navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, obstaja pa tudi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in prepisov zvočnih posnetkov ter med samimi temi listinami in prepisi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Protispisna je trditev v tč. 4 sodbe, da naj bi se tožeča stranka ne odzvala na poziv sodišča in le-temu ne sporočila naslovov, na katere bi sodišče vabilo njegove priče. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 29.6.2016 je v tč. XII spodaj med dokazi naveden tudi dokazni predlog: »- zaslišanje Karla Erjavca in predsednika SSD Stanislava Sikoška, ki naj se vabita preko tožene stranke«. V taisti tč. XII je tudi izrecno navedeno, da je predstojnik Karl Erjavec pisna opozorila tožeče stranke očitno dojemal kot »grožnjo z ovadbo«, zato je bil sovražno nastrojen do tožeče stranke in jo je diskriminiral, tudi na način, da ji ni omogočil enakopravne kandidature na vodstvena delovna mesta v MZZ. Sodba je v tč. 5

2

onemogočila dokazovanje teh tožbenih trditev, saj je zavrnila izvedbo predlaganega dokaza zaslišanja Stanislava Sikoška z argumentom, ki je protispisen, t.j. da bi ta priča lahko izpovedala le o tem, da je sindikat opozarjal na nepravilnosti pri toženki in da je sama preverila diskriminatornost napredovanja (razporeditve oz. premestitve) pri toženki, kar po mnenju sodišča ni bistveno. Kot v nadaljevanju pravilno ugotavlja tudi sama sodba, je bistveno to, ali je bila neenakopravne obravnave deležna tožeča stranka, vendar ji tega sodišče ni dovolilo enakopravno in učinkovito dokazovati, saj je zavrnilo dokaz s pričanjem Stanislava Sikoška.

Sodba pravilno ugotavlja (tč. 5), da med strankama ni spora, da se prosta delovna mesta v notranji službi v spornem obdobju niso objavljala. Zmotno in očitno pristransko pa je pravno razlogovanje sodbe v tč. 5, da naj bi bila za ugotavljanje za sodbo odločilnih dejstev relevantna le »izpoved tistega, ki se je odločal o premestitvah«. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do enakosti orožij.

Protispisna je trditev tč. 5 sodbe, da naj bi bila zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče predstojnika Karla Erjavca utemeljena iz razloga, ker naj bi tožeča stranka ne bila navedla, kaj bi predlagana priča izpovedala, niti naj ne bi očitkov za sporno obdobje diskriminacije naslavljala na predlagano pričo. Ravno nasprotno namreč izhaja iz tč. XII tožbe, kjer je jasno navedeno, da je zaradi opozoril tožeče stranke o kršitvi ZUJF in posledični potencialni kaznivosti protizakonitega podaljševanja delovnega razmerja politiki dr. Dimitriju Ruplu, predstojnik Karl Erjavec to dojemal kot »grožnjo z ovadbo«, kar je kasneje tudi sam potrdil v svojih izjavah na sodišču, ki jih je povzel članek Dela z dne 19.6.2014.

V.Zmotna in nezakonita je odločitev sodbe v tč. 5, da zavrne vse predlagane dokaze tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 29.6.2016, ker da naj bi z njimi dokazovala »obstoj diskriminacije oz. protipravnega ravnanja tožene stranke v času po vložitvi tožbe«, s tožbo pa je zahtevala odškodnino za premoženjsko škodo »za čas do vložitve tožbe«, pri čemer ravnanja tožene stranke v letih 2014 – 2016 niso mogla vplivati na nastanek te škode. Navedeni dokazi so resda nastali v letih 2014 – 2016, dokazujejo pa protipravno ravnanje tožene stranke v preteklem obdobju (pred vložitvijo predmetne tožbe), zlasti izpovedi predstojnika Karla Erjavca, ki kažejo njegov subjektivni (diskriminatorni) odnos do tožeče stranke, ki je zaradi tega viktimizirana. Popolnoma zgrešeno je pravno razlogovanje sodbe, da dokaz, ki je nastal po spornem dogodku, ne more dokazovati pravno pomembnih dejstev, ki se nanašajo na sporni dogodek.

VI.Protispisna je tudi trditev sodbe v tč. 5 in kasneje, da tožeča stranka ni zatrjevala nastanka in obsega nepremoženjske škode v obliki pretrpljenih duševnih bolečin. Tožeča stranka je že v samem tožbenem zahtevku določno precizirala, da je zaradi diskriminatorne obravnave s strani tožene stranke in kršitve njenih z ustavo varovanih človekovih pravic do dela in do enakopravne obravnave, do katere je prišlo pri razporejanju, napredovanjih in plačah, utrpela duševne bolečine. Duševne bolečine so intimno notranje dogajanje v psihi oškodovanca, ki so v primeru krivične oz. diskriminatorne obravnave z gotovostjo in objektivno podane, na zunaj pa se lahko dejansko manifestirajo na različne načine. Zunanjo manifestacijo teh svojih duševnih bolečin je tožeča stranka sama od sebe opisala med svojim zaslišanjem kot stranke, ki ga je sodišče deloma povzelo v tč. 42 sodbe (izpoved o frustraciji in stresu, da je zaradi tega, ker toženka njegovega dela ni cenila, trpel

3

zagrenjenost, stres, trpljenje). Zmotno pa je pravno razlogovanje sodbe, da bi morala tožeča stranka te duševne bolečine, ki jih je pretrpela in jih zaradi nadaljevanja diskriminacije še vedno trpi, bolj konkretizirati oz. da »podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni sklepčen«. Sodišče očitno goji neko pričakovanje, kako bi bila morala tožeča stranka ubesediti te svoje notranje psihične občutke, da bi ti pravnoveljavno odražali dejansko pretrpljene duševne bolečine. Vendar pa sam senat med zaslišanjem tožeče stranke niti ni poskusil raziskati dejanskega stanja v tej smeri in ni zastavil nobenega vprašanja glede obstoja, intenzitete in trajanja pretrpljenih duševnih bolečin. Sodišče pa je dolžno po uradni dolžnosti spoštovati preiskovalno načelo (34. člen ZDSS), ki sodišču nalaga, da če »po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti«, npr. s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Ker sodišče tega ni naredilo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Povsem arbitraren pa je zaključek sodbe v tč. 39, da naj bi tožba s podrednim tožbenim zahtevkom uveljavljala le duševne bolečine do vložitve tožbe.

Prav tako bi moralo sodišče spoštovati kogentno določbo 36. člena ZDSS, ki jasno določa, da »če sodišče zahteva od delavca, da mora vlogo popraviti ali dopolniti, ga hkrati pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge, in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča«. Sodišče je s sklepom z dne 22.1.2014 sicer pozvalo tožečo stranko k popravku in dopolnitvi tožbe »tako, da v 2. točki (primarnega) tožbenega zahtevka postavi po višini jasen in določen tožbeni zahtevek, dopolni tožbene navedbe, s katerimi utemeljuje ta del tožbenega zahtevka ter tako popravljeno in dopolnjeno tožbo predloži sodišču v dveh izvodih«. Sodišče tožeči stranki torej ni naložilo popravka podrejenega tožbenega zahtevka, čeprav je imelo enkratno priložnost, da bi to storilo prav s svojim sklepom z dne 22.1.2014, zato gre v tem primeru za očitno sodbo presenečenja, ko se zatrjevana formalna pomanjkljivost tožbe očita šele v sodbi, kar je protizakonito (kršitev 36. člena ZDSS).

VII.Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je v tč. 6 sodbe celotni dokazni postopek osredotočilo na izpoved priče tožene stranke Tomaža Kunstlja, kateremu je sodišče v celoti verjelo in na podlagi njegovega pričanja zmotno ocenilo, »da tožnik ni bil neenakopravno obravnavan in dodatnih dokazov za že dokazano dejstvo ni izvajalo«. Tako iz tožbenih navedb, priloženih listinskih dokazov, kot tudi iz samih izpovedi te in ostalih prič, pa je razvidno, da je tožeča stranka opozarjala na nepravilnosti, ki jih je zagrešil prav Tomaž Kunstelj kot generalni sekretar MZZ in od ministra pooblaščeni uradnik za kadrovske zadeve, kateri je posledično neposredno osebno odgovoren za diskriminacijo tožeče stranke. Ker gre za tožeči stranki sovražno pričo, ki je zaradi opozoril tožeče stranke na njene in ministrove nepravilnosti očitno pristranska in v predmetnem delovnem sporu izrazito naklonjena toženi stranki, je nedopustno, da je sodišče svojo dokazno oceno o tem, da naj bi tožeča stranka ne bila neenako obravnavana, oprlo le na izvajanja te priče »in dodatnih dokazov za že dokazano dejstvo ni izvajalo«. Takšna dokazna ocena je celo v nasprotju s samo izpovedjo priče Tomaža Kunstlja, ki je izrecno priznala, da je tožeča stranka opozarjala na njene nepravilnosti, vključno z njenim spornim imenovanjem za veleposlanika v Vatikanu, ko je kot predsedujoči izbirni kadrovski komisiji MZZ izločal svoje protikandidate, ki so izpolnjevali vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, nato si je dal ad personam spremeniti sistemizacijo in črtati pogoj znanja italijanščine na visoki ravni, z imenovanjem na to funkcijo pa je bil akreditiran tudi pri

4

Suverenem malteškem viteškem redu, čeprav je bil sam oz. je še vedno član tega reda, kar predstavlja očitno kolizijo interesov.

VIII.Zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotna uporaba materialnega prava sta razvidna tudi iz protispisnih navedb v tč. 6 sodbe, da naj bi tožeča stranka utemeljevala svojo neenakopravno obravnavo na samem dejstvu, »da toženka prostih delovnih mest v spornem obdobju ni objavila (ne navaja, da zgolj njega o prostih delovnih mestih ni obvestila – iz diskriminatornih razlogov)«. Tožba je namreč zelo jasno poudarila, da neobjava prostih delovnih mest sama po sebi ne bi bila sporna, če bi tožena stranka na katerikoli drug način omogočila tudi tožeči stranki in drugim javnim uslužbencem na MZZ, da se seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ne pa da je s temi prostimi delovnimi mesti seznanila zgolj tiste javne uslužbence, ki jih je sama želela premestiti na ta mesta. Prav zaradi tega je bila tožeča stranka neenakopravno obravnavana vis-a-vis izbranih uslužbencev, ker so oni bili seznanjeni s prostim delovnim mestom in so se lahko zanj potegovali (jim je bilo dostopno), tožeči stranki pa to ni bilo onemogočeno. Slednje je v direktnem nasprotju s kogentno ustavno normo 49. člena Ustave, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Zmotna uporaba materialnega prava

IX.Sodba v tč. 17 popolnoma arbitrarno razlaga sicer zelo jasni določbi 16. in 17. člena KPND in zmotno trdi, da iz teh »določb KPND ne izhaja, da bi morala toženka o premestitvah javnih uslužbencev predhodno obveščati sindikat oz. kakorkoli sodelovati z njim«. Po jezikovni razlagi, ki ima prednost pred drugimi razlagalnimi metodami za razlago pravnih norm, je treba ti dve normi razlagati tako ,kot sta napisani, ne pa arbitrarno, kot si je to privoščila sodba. Jezikovna razlaga namreč »določa zunanjo mejo, ki jo razlagalec ne sme prestopiti« (glej npr. sodbo I Cpg 692/2011). Kršitev 16. in 17. člena KPND pa pomeni protipravnost per se in posledično protipravnost premestitev, zato je tožeča stranka vsekakor upravičena, da jo uveljavlja v individualnem delovnem sporu.

X.Sodba v tč. 18 arbitrarno oži sicer jasno in neposredno uporabno ustavno normo 3. odst. 49. člena Ustave na način, da - sklicujoč se na načelo enakopravne dostopnosti iz 7. člena ZJU- trdi, da naj bi bilo to načelo konkretizirano v nadaljnjih določbah ZJU (58.-64. čl. ZJU), ki pa v konkretnem sporu niso relevantne. Sodba torej v celoti sledi zmotnemu pravnemu razlogovanju tožene stranke in določbo 3. odst. 49. člena Ustave protiustavno zoži na postopke izbire zunanjih kandidatov za zaposlitev v javni upravi, ne priznava pa te ustavne določbe v postopkih premeščanja na druga delovna mesta znotraj organa.

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in jih ni mogoče omejevati z zgoraj navedeno arbitrarno razlago ZJU, ki nima podlage v sami ustavi (glej tudi 15. člen ustave). Samo ustava bi lahko napotila zakonodajalca, da posamezno ustavno normo podrobneje (ne pa ožje) uredi v zakonu. Razlaga 3. odst. 49. člena Ustave, kot jo ponuja sodba, bi bila tudi v direktnem nasprotju z ZDR-1, ki v 6. členu izrecno prepoveduje diskriminacijo oz. zagotavlja delavcu tudi v času trajanja delovnega razmerja enako obravnavo »zlasti pri zaposlovanju,

5

napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi«. Beseda »zlasti« jasno kaže, da gre za generalno klavzulo, ne pa numerus clausus.

Tudi 1. in 2. alineja 2. člena ZUNEO jasno določata, da je enako obravnavanje zagotovljeno »zlasti« v zvezi:- s pogoji za dostop do zaposlitve, samozaposlitve in poklica, vključno z izbirnimi merili in pogoji zaposlovanja ne glede na vrsto dejavnosti in na vseh ravneh poklicne hierarhije, vključno z napredovanjem, - z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije in svetovanja, poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso.

Javni uslužbenec tako ne sme biti diskriminiran pri zasedbi prostega delovnega mesta znotraj organa, tudi ko gre za napredovanje v nazivu s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto, temveč mora imeti možnost, da enakopravno kandidira na takšno delovno mesto v organu. Tožeča stranka je več o tem pojasnila v tč. XIX in XX svoje pripravljalne vloge z dne 29.06.2016, zato se v izogib ponavljanja v celoti sklicuje na ta svoja pojasnila.

XI.Zmotna je trditev v tč. 19 sodbe, da tožeči stranki ni bila kršena pravica do kariere z napredovanjem iz 29. člena ZJU. Dejstvo je, da so bila v spornem obdobju zaradi vladnih varčevalnih ukrepov vsa napredovanja v javni upravi zamrznjena, tožena stranka pa je diskriminatorno omogočila napredovanja zgolj nekaterim javnim uslužbencem (Tini Vodnik, Jožici Bračun Bokor, idr., ne pa tudi tožeči stranki) na način, da jih je premestila na delovna mesta, ki so se opravljala zgolj v višjem nazivu. Prav tovrstno napredovanje oz. premestitev na tovrstno delovno mesto, ki se opravlja zgolj v višjem nazivu, je zase predlagala tudi tožeča stranka oz. želela pridobiti seznam takšnih prostih mest, pa ji tožena stranka tega podatka ni želela razkriti, kaj šele omogočiti, da bi se enakopravno potegovala za takšna delovna mesta.

XII.Sodba v tč. 22 kot nesporno ugotavlja, da je tožeča stranka član sindikata, »da je zoper toženko predhodno vodil postopke in… uspel«, da je »opozarjal toženko na domnevne nepravilnosti«, da »je opozorila naslavljal tako na generalnega sekretarja toženke kot na ministra«, da je opozorila pošiljal tudi »izven toženke (predsedniku vlade)«, kar sta potrdili tudi priči Tomaž Kunstelj in Jana Švigelj Kvaternik.

Sodba pa se ni opredelila do trditvene podlage tožeče stranke, da je bila slednja diskriminirana tudi na podlagi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja od ministra Karla Erjavca in generalnega sekretarja Tomaža Kunstlja, ki sta odločala o premestitvah javnih uslužbencev MZZ na odgovornejša delovna mesta. Tožeča stranka je tako trdila, da je bila Tina Vodnik nezakonito privilegirana, ker je kot teologinja ideološko blizu Tomažu Kunstlju kot malteškemu vitezu, tožeča stranka pa ne in je zaradi te osebne okoliščine diskriminirana. Tomaž Kunstelj je izrecno priznal, da je sam malteški vitez, tožena stranka pa ni zanikala, da je Tina Vodnik po izobrazbi teologinja. Dokazno breme, da ta osebna okoliščina ni vplivala na diskriminacijo tožeče stranke je na toženi stranki, ki v ta

6

namen ni predložila nobenega dokaza. Enako trditveno podlago je tožeča stranka postavila glede Leona Marca, ki ga je priča Tomaž Kunstelj izbral za svojega namestnika. Tožena stranka ni zanikala, da je bil Leon Marc soustanovitelj politične stranke Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in vodja kabineta zunanjega ministra Alojza Peterleta iz taiste SKD ter pisec o izzivih Cerkve na Slovenskem, kar ga po političnem prepričanju postavlja na isto stran kot malteškega viteza Tomaža Kunstlja, ki je bil svetovalec pri Alojzu Peterletu, ko je bil ta predsednik vlade. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da zgoraj navedeno ni vplivalo na premestitev Leona Marca na to vodstveno mesto in diskriminacijo tožeče stranke, ki nima enakega političnega prepričanja kot Tomaž Kunstelj.

Popolnoma zgrešeno pa je pravno razlogovanje sodbe, da naj bi dejstvo, da tožeča stranka ni politično opredeljena, pomenilo, da ne more biti neenakopravno obravnavana zaradi osebne okoliščine drugačnega političnega prepričanja, »ampak kaže na to, kar tožnik tudi navaja, da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Sodba je s tovrstnim pravnim razlogovanjem sama s sabo v koliziji, saj na eni strani (zmotno) trdi, da tožeča stranka ni diskriminirana zaradi političnega prepričanja, na drugi strani pa sama ugotavlja, »da so določeni javni uslužbenci privilegirani«. Prav ugotovitev sodbe, da so nekateri javni uslužbenci privilegirani, imanentno potrjuje diskriminacijo tožeče stranke zaradi njene osebne okoliščine drugačnega oz. neenakega političnega prepričanja, kot ga ima Tomaž Kunstelj. S tem v zvezi je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 29.6.2016 v tč. XVI povzela zelo jasna stališča zagovornika načela enakosti, ki je na str. 13 svoje poizvedbe ocenil, da se »zastavlja sum, da gre za večkratno neposredno morda pa tudi presečno diskriminacijo zaradi političnega prepričanja (in izraženega političnega mnenja) ter članstva in dejavnosti v sindikatu, pa tudi v pripadnosti (oz. odsotnosti povezave, morebiti celo nasprotovanja) stranki DeSUS«. Ni torej bistveno, ali je tožeča stranka politično opredeljena ali ne, temveč ali je drugače opredeljena.

Sodba je v tč. 22 zmotno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, ko trdi, da tožeča stranka ni bila neenakopravno obravnavana »zaradi teh ali katere koli druge osebne okoliščine«, »ne pri notranji seznanitvi o prostih delovnih mestih in ne pri premestitvi«.

XIII.Sodba se v tč. 23 sklicuje na uredbo, ki predpisuje postopek za zasedbo prostega delovnega mesta v državnih organih in je podzakonski akt oz. je hierarhično pod ustavno določbo 3. odst. 49. člena Ustave. Čeprav po tej uredbi »notranja seznanitev o prostem delovnem mestu ni predpisana kot obveznost delodajalca«, sodba napačno sklepa, da tožena stranka ni ravnala protipravno oz. da bi bila ravnala protipravno le v primeru, »če bi o prostem delovnem mestu obvestila samo določene javne uslužbence, drugih pa – zaradi osebnih okoliščin – ne«. Tovrstno pravno razlogovanje je popolnoma arbitrarno, saj ugotavljanje neenake obravnave zreducira zgolj na vprašanje, ali so bili samo nekateri javni uslužbenci seznanjeni s prostim delovnim mestom (dejansko so bili res le nekateri seznanjeni, in sicer le tisti, ki jih je tožena stranka izbrala za ta mesta, vendar pa sodba tega sploh ni ugotavljala, zato je v tem delu nepopolno ugotovila dejansko stanje), ne pa tudi na ugotavljanje, ali je bilo neko delovno mesto dostopno vsem javnim uslužbencem na MZZ pod enakimi pogoji. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, sama neobjava prostih delovnih mest ne bi bila sporna, če bi tožena stranka na kakršen koli drug način seznanila tožečo stranko in vse druge javne uslužbence na MZZ s prostimi delovnimi mesti in jim omogočila, da se enakopravno in pod enakimi pogoji potegujejo zanje. Tega pa dokazano ni storila, zato gre za protiustavno ravnanje oz. kršitev temeljne človekove pravice do dela.

7

XIV.Sodba v tč. 25 zmotno trdi, da sodelovanje Kadrovske komisije MZZ pri premestitvah na delovna mesta v notranji službi MZZ ni predpisano in tožeči stranki očita, da ni predložila navodila o delu te komisije, niti predlagala, da bi to storila tožena stranka. Sodišče mora samo poznati veljavno pravo (iura novit curia), navsezadnje ima tudi zakonsko podlago v 34. členu ZDSS, da po potrebi samostojno pridobiva dodatne dokaze. Samo navodilo pa je tudi javno objavljeno na spletni strani MZZ (http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/foto/1402/SKMBT_50014013008510.pdf), zato gre za splošno znano dejstvo. Absurdno in popolnoma arbitrarno je, da sodba ni sama preverila in interpretirala vsebine tega navodila, temveč se je oprla le na (napačno) interpretacijo pristranskih oz. toženi stranki naklonjenih prič Tomaža Kunstlja in Jane Švigelj Kvaternik, ki sta pristojnosti te komisije samovoljno omejila le na premestitve v zunanjo službo MZZ.

Priči sta tako izrecno priznali, da se premestitve na prosta delovna mesta v notranji službi izvajajo mimo postopka pred Kadrovsko komisijo MZZ, kar je v direktnem nasprotju z zgoraj citiranim navodilom. Slednje v svojem 2. členu (pristojnosti komisije) zelo jasno določa, da »komisija obravnava prijave na notranje objave prostih delovnih mest in druga kadrovska vprašanja, ki so povezana s pravicami in obveznostmi javnih uslužbencev ministrstva«, v 3. členu pa določa, da v komisiji kot član sodeluje tudi »predstavnik reprezentativnega sindikata v MZZ«. Tožena stranka je eklatantno kršila zgoraj citirano navodilo, ki predstavlja splošni akt delodajalca in je posledično zanj obvezujoč. Zato so tudi premestitve v notranji službi, ki jih je izvajal kar sam generalni sekretar MZZ Tomaž Kunstelj na podlagi predloga kolegija generalnih direktorjev (tako sodba v tč. 26), torej mimo Kadrovske komisije MZZ, nezakonite. Z izključitvijo sodelovanja reprezentativnega sindikata pri tovrstnih premestitvah pa sta kršeni tudi določbi 16. in 17. člena KPND. Tako predstavnik sindikata ni mogel nadzirati postopka premestitve in opozoriti na primere nezakonite diskriminacije zaradi osebnih okoliščin oz. favoriziranja izbranih kandidatov.

XV.Sodba je kot nesporno ugotovila, da so se notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti v MZZ že izvajale, bile kasneje pod ministrom Žbogarjem leta 2010 ukinjene, ponovno pa so bile uvedene leta 2014 (po vloženi predmetni tožbi, op. pis.), »da bi se izključilo kakršne koli možne napačne interpretacije«. Slednje jasno dokazuje, da se je tudi tožena stranka dobro zavedala, da je bila njena interpretacija neobveznosti notranjih objav ustavno in drugače sporna, zato je ponovno uvedla notranje objave tudi v notranji službi MZZ.

XVI.Popolnoma zgrešeno pa je pravno razlogovanje sodbe, da zaradi dejstva, da je bila tožeča stranka, ko se je prenehalo z notranjimi seznanitvami o prostih delovnih mestih v notranji službi, še razporejena v zunanji službi, »takratne odločitve pri toženki niso bile z ničemer povezane z njim ali njegovim delovanjem« in da javni uslužbenci zaradi tega »niso bili neenako obravnavani (oz. tožnik ni bil slabše obravnavan), saj nihče ni bil seznanjen z morebitnimi prostimi delovnimi mesti«. Sodba s tem popolnoma arbitrarno in brez pravne podlage namiguje, da tožeča stranka zaradi svoje razporeditve v zunanji službi sploh ne bi mogla kandidirati na prosta delovna mesta v notranji službi. To seveda ne drži, saj noben veljavni predpis ni preprečeval tožeči stranki, da bi kandidirala in bila premeščena iz zunanje v notranjo službo MZZ, tovrstne premestitve pa so se v preteklosti že dogajale. O tem bi lahko objektivno in nepristransko izpovedala tudi priča Stanislav Sikošek, vendar je bil ta dokaz

8

neutemeljeno zavrnjen. Posledično tudi ne drži sklep sodbe, da neobjava prostih delovnih mest v notranji službi ni bila povezana s tožečo stranko oz. da slednja zaradi tega ni bila slabše obravnavana. Ravno nasprotno, tožeči stranki je bilo s tem de facto onemogočeno, da bi se seznanila s prostimi delovnimi mesti v notranji službi in nanje kandidirala.

XVII.Sodba v tč. 27 in 28 ugotavlja, da je tožeča stranka izrecno zahtevala od tožene stranke, naj ji posreduje seznam prostih delovnih mest v notranji službi oz. naknadno, naj ji posreduje vsaj aktualno sistemizacijo z opisi prostih delovnih mest v notranji službi, pa ji tožena stranka tega ni želela posredovati. Priča Jana Švigelj Kvaternik je celo izpovedala, da takih seznamov ne pošiljajo, ker se hitro znajdejo marsikje. Njena izpoved, da pa bi tožeči stranki sama le povedala za določeno delovno mesto, ali je (bo) prosto, če bi jo bila o tem povprašala, pa je naravnost smešna, saj tožeča stranka ni mogla postaviti tovrstnega vprašanja, če sama niti ni vedela, katera delovna mesta sploh obstajajo oz. so na voljo. Neresnično pa je izpovedala, »da lahko vsak uslužbenec vpogleda v sistemizacijo zasedenih in nezasedenih delovnih mest«, saj v aktu o sistemizaciji na MZZ, ki je dostopen zaposlenim, ni navedeno, ali je neko delovno mesto prosto ali zasedeno. Če bi tovrstne navedbe priče držale, potem tudi njena podrejena uslužbenka iz kadrovske službe MZZ Vesna Rek Kovačič ne bi imela težav posredovati tovrstne informacije tožeči stranki. Zmotna in naravnost absurdna pa je ugotovitev sodbe v tč. 28, da »tožnik želenega seznama prostih delovnih mest ni prejel, ker se je takrat pri toženki spreminjala sistemizacija in javna uslužbenka v kadrovski službi Vesna Rek Kovačič z njim ni razpolagala«. Ne glede na uvedbo postopka spreminjanja sistemizacije mora namreč vedno obstajati neka veljavna sistemizacija, ki mora biti dostopna vsem zaposlenim in mora kadrovska služba z njo vedno razpolagati. Ko pa je sprememba zaključena, mora biti razpoložljiva ta nova sistemizacija. Nikakor pa ne more biti zakonito, da obstaja neko vmesno obdobje, ko veljavna sistemizacija ni dostopna.

XVIII.Absurden in zmoten je zaključek sodbe v tč. 28 in kasneje v tč. 29, da »četudi bi tožnik seznam prejel – to ne pomeni, da bi ga toženka (zgolj zaradi tega) premestila na določeno više vrednoteno delovno mesto« oz. »da tožnik tudi ob večji »transparentnosti« postopka, za katero se zavzema, ne bi bil izbran na izpostavljena delovna mesta«. Dejstvo, da ni uspela tožeča stranka od tožene stranke pridobiti niti pisno zahtevanega seznama, samo zase dovolj jasno dokazuje, da je tožena stranka ni želela niti seznaniti s prostimi delovnimi mesti, kaj šele, da bi ji omogočila, da bi se nanje enakopravno potegovala. To nedvomno predstavlja diskriminacijo tožeče stranke v primerjavi s tistimi uslužbenci, ki jih je tožena stranka seznanila in jih nato izbrala na ta prosta mesta. Popolnoma hipotetično, protispisno in celo poniževalno je sklepanje sodbe v tč. 29, da »tudi ob drugačnem postopku tožnik na više vrednoteno delovno mesto ne bi bil izbran« in da odsotnost formalnega izbirnega postopka ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo v višini razlik v plačah. Če bi postopek potekal transparentno, v okviru Kadrovske komisije MZZ, v kateri sodeluje tudi predstavnik sindikata, bi slednji lahko opozoril na diskriminatorno obravnavo javnih uslužbencev oz. protipravno favoriziranje posameznih privilegirancev, kot to že počne v postopkih premestitve v zunanjo službo in nemalokrat doseže spoštovanje sprejetih meril in kriterijev. O tem bi lahko izpovedala tudi priča Stanislav Sikošek, ki se teh komisij udeležuje, če bi jo bil senat dovolil zaslišati.

9

Sodba v tč. 29 kot nesporno ugotavlja, »da toženka tožnika ni obvestila o prostih delovnih mestih in da mu kljub njegovemu pozivu seznama prostih (više vrednotenih) delovnih mest ni posredovala«, kot tudi, »da toženka pri izbiri javnega uslužbenca za razporeditev oz. premestitev na više vrednotena delovna mesta (položajna delovna mesta) ni izvedla formalnega postopka«. Sodba posledično sklepa, da tožena stranka ni kršila zakonodaje, saj ni predpisano, da bi bilo treba prosta delovna mesta objaviti, omogočiti kandidaturo zaposlenim javnim uslužbencem oz. voditi formalni postopek.

Kot že rečeno zgoraj, dejansko ni nikjer predpisana obvezna izvedba notranjih objav, je pa po 49. členu Ustave potrebno zagotoviti, da so vsa prosta delovna mesta enakopravno dostopna, česar tožena stranka ni storila, niti tega ne zatrjuje. Zmotno je stališče sodbe, da naj bi ne bilo potrebno omogočiti kandidaturo zaposlenim javnim uslužbencem oz. voditi formalni postopek. Tovrstno pravno razlogovanje sodbe je v direktnem nasprotju z ustavno normo 3. odst. 49. člena Ustave ter 16. in 17. členom KPND in zgoraj citiranim splošnim aktom delodajalca – navodilom o delu Kadrovske komisije MZZ. Posledično je pravno zmotna tudi ugotovitev sodbe, da naj bi tožena stranka ne bila ravnala protipravno in da naj bi ne bila diskriminirala tožeče stranke. Zaskrbljujoče je, da celo sodna veja oblasti ocenjuje tovrstno skrivanje prostih delovnih mest pred javnimi uslužbenci kot pravno dopustno, pa čeprav ga je celo tožena stranka (po vloženi predmetni tožbi ) sama opustila in ponovno uvedla notranje objave tudi v notranji službi. Zaskrbljujoče je tudi, da senat ne pozna v 125. členu Ustave predpisane vezanosti sodnikov na ustavo in zakon, saj se sodba do vsebine ustavne norme iz 3. odst. 49. člena Ustave sploh ni opredelila, čeprav jo je tožeča stranka na več mestih izrecno izpostavila (konkretno v tč. XX svoje pripravljalne vloge z dne 29.6.2016), kar predstavlja tudi eklatantno kršitev pravice do izjave, kot izhaja iz ustavne pravice do enakosti orožij.

XIX.Sodba v tč. 30 povzema izpoved priče Tomaža Kunstlja, ki je v zvezi s premestitvijo Tine Vodnik na delovno mesto namestnik generalnega direktorja izpovedal, da »je ali generalni direktor ali državni sekretar, ki spremlja delo direktorata, njemu predlagal, kateri javni uslužbenec bi bil primeren za to delovno mesto«. Tovrstna izpoved jasno dokazuje, da je predlog za premestitev Tine Vodnik podal bodisi generalni direktor mag. Tadej Rupel (nečak nekdanjega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla iz LDS oz. kasneje SDS, ki je tožeči stranki leta 2002 izrekel nezakonito odpoved delovnega razmerja), ali državni sekretar mag. Igor Senčar (zet in vodja kabineta nekdanjega predsednika vlade dr. Andreja Bajuka iz stranke SKD, ki ji je v tistem času pripadal tudi Tomaž Kunstelj), kar nedvomno potrjuje trditev tožeče stranke, da je bila izbira pogojena s političnim prepričanjem izbranke in je posledično prišlo do nezakonite diskriminacije tožeče stranke in drugih javnih uslužbencev MZZ, ki se za to premestitev sploh niso mogli potegovati, ker zanjo niso vedeli. Zgoraj opisanih dejstev senat sploh ni ovrgel, čeprav je trditveno breme na tožeči, dokazno breme pa na toženi stranki. Enako se senat ni opredelil do trditev, da sta bila zaradi enakega političnega prepričanja pri premestitvi nezakonito favorizirana Robert Kojc, kot član in poslanski kandidat stranke DeSUS, ki jo vodi predstojnik MZZ Karl Erjavec in Vlasta Vivod, ki je dolgoletna vodja kabineta ministra Erjavca, ko je ta ministroval na Ministrstvu za obrambo, Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) in nazadnje na MZZ. Teh trditev sodba ni ovrgla, dokazno breme o nasprotnem pa je na toženi stranki.

XX.Sodba v tč. 31 povzema izpoved priče Jane Švigelj Kvaternik, ki je povedala, da je premeščanje na prosta delovna mesta v notranji službi potekalo brez seznanitve javnih uslužbencev s prostimi

10

delovnimi mesti, na kolegiju generalnega sekretarja Tomaža Kunstlja (kjer ni bil prisoten predstavnik sindikata, op. pis.) in s tem v zvezi zmotno trdila, da je šlo pri tem »za strokovne odločitve na podlagi delovnih ocen«. Ravno nasprotno, šlo je za očitno nestrokovne, klientelistične, neformalizirane in popolnoma netransparentne odločitve posameznikov, ki imajo vsi enako politično prepričanje oz. so povezani z nekdanjo politično stranko SKD.

Sodba v tč. 32 pa v ničemer ne problematizira tovrstnega neformaliziranega in netransparentnega izbirnega postopka in zgolj konstatira, da »ima pri premestitvi na določeno višje vrednoteno delovno mesto odločilno vlogo generalni direktor ali vodja sektorja«, ki predlaga generalnemu sekretarju premestitev uslužbenca. Sodba je na tej podlagi zmotno zaključila, da naj bi imela tožeča stranka »enako kot vsi javni uslužbenci pri toženki možnost, da se izkaže s svojim delom, prizadevnostjo« in neupravičeno sprejela kot verodostojno obrekljivo izpoved priče Jane Švigelj Kvaternik, »da je večkrat od tožniku nadrejenih javnih uslužbencev prejela pritožbe, da so razočarani na delom glede na sposobnosti in izkušnje, kot jih ima tožnik«. Sodba je na tej podlagi zmotno zaključila, »da je toženka v zvezi s tožnikom upoštevala objektivne okoliščine (rezultate dela)«. Sodba je s tem zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni pojasnila kolizije med zgoraj navedenim trditvami priče o prejetih pritožbah na račun tožeče stranke na eni strani, ter vsakoletnimi odličnimi ocenami tožeče stranke v tem istem obdobju, ko je opravljala strokovno izjemno zahtevno in odgovorno funkcijo slovenskega delegata v delovni skupini za Zahodni Balkan (COWEB) na Svetu EU v Bruslju. Sodba se prav tako ni opredelila do listinskega dokaza, da je neposredno nadrejeni vodja sektorja dr. Marjan Cencen celo pisno predlagal tožečo stranko za izredno napredovanje v nazivu, kar je skušala priča Jana Švigelj Kvaternik zrelativizirati z izpovedjo, da naj bi ji dr. Cencen kasneje izjavil, da je bil v to prisiljen. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi bila tožeča stranka kadar koli obtožena kakršnega koli pritiskanja na dr. Cencena, čeprav je priča Švigelj Kvaternik trdila, da naj bi o tem napravila celo uradni zaznamek. Sodba je tej zlonamerni in lažnivi izpovedi nekritično sledila, čeprav so posredni dokazi nedovoljeni in bi morali kot pričo neposredno zaslišati dr. Marjana Cencena.

XXI.Sodba ima sicer prav, ko v tč. 33 pojasni, da tožeča stranka ne more sama zase oceniti svoje delovne uspešnosti oz. da je tovrstna izpoved »lahko razumljena le kot subjektivna ocena tožnika«. Prav tako pa ne more v delovnem sporu, v katerem ugotavlja obstoj diskriminacije, sodišče zgolj nekritično povzemati izjav akterjev, ki se jim očita diskriminatorne odločitve, ne da bi te izjave presojalo v luči ostalih predloženih dokazov (predloga dr. Cencena za napredovanje, odličnih ocen, idr.) in dejstva, da velja v tem primeru obrnjeno dokazno breme. Priči Jana Švigelj Kvaternik in Tomaž Kunstelj nista nepristranska pričevalca o dogajanju pri toženi stranki, temveč sta akterja, ki sta v imenu tožene stranke vodila kadrovske postopke in sprejemala sporne odločitve o premestitvah v MZZ. Sodba je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko je v tč. 34 povzela le delovne reference izbranih kandidatov, ne pa tudi tožeče stranke, da bi na tej podlagi ugotovila, da dejansko ni bilo objektivnih delovnih potreb, ki bi narekovale slabšo obravnavo tožeče stranke.

XXII.Popolnoma absurdna in pravno zgrešena pa je trditev sodbe v tč. 35, da čeprav tožeča stranka s predloženimi listinskimi dokazi uspešno dokaže privilegirano obravnavo posameznih javnih uslužbencev glede na njihovo politično prepričanje, »ki je blizu političnemu prepričanju ministra, to še ne dokazuje, da so bili ti javni uslužbenci neutemeljeno razporejeni na določena delovna mesta, še

11

manj pa dokazuje, da je bil tožnik v primerjavi z njimi neenakopravno obravnavan«. Prav zaradi tovrstnih absurdnih pravnih razlogovanj je verjetno zakonodajalec uvedel obrnjeno dokazno breme v primerih zatrjevane nezakonite diskriminacije, saj bi bilo po standardih dokazovanja, kot jih na tem mestu zatrjuje sodba, v praksi nemogoče dokazati diskriminacijo. Tožeča stranka je v celoti izpolnila svojo zakonsko dolžnost in podala ustrezno trditveno podlago, da so bile navedene premestitve izvedene klientelistično, na podlagi sorodnega političnega prepričanja izbranih uslužbencev z odločevalci na MZZ in da je bila sama protiustavno in protizakonito diskriminirana zaradi neenakih političnih prepričanj s prepričanji odločevalcev. Tožena stranka pa bi morala to trditveno podlago z dokazi ovreči, česar ni storila. V tem oziru so zato irelevantni očitki sodbe, da tožeča stranka ni zatrjevala, da premeščeni »javni uslužbenci ne bi izpolnjevali pogojev za zasedbo delovnega mesta«.

Glede Roberta Kojca sodba zmotno sledi izpovedi pristranske priče Jane Švigelj Kvaternik, da je bilo ugotovljeno le, »da ni primeren za delovno mesto generalni direktor (kljub temu, da je posebna natečajna komisija to ugotovila kar dvakrat, je ves ta čas zasedal to delovno mesto, op. pis.), zato na to delovno mesto ni bil razporejen (ampak na delovno mesto namestnik generalnega direktorja)«. Senat s tem v zvezi sploh ni preverjal in ovrgel trditev tožeče stranke, da je Robert Kojc tudi kot »namestnik« de facto vodil direktorat, ko je bil generalni direktor odsoten, zato je bilo njegovo imenovanje na mesto namestnika v direktnem nasprotju z (dvakratno) ugotovitvijo posebne natečajne komisije, da ni sposoben za vodenje tega direktorata. Navedeno dokazuje nedopustno privilegiranje člana DeSUS v primerjavi s tožečo stranko in drugimi diplomati na MZZ, ki so imeli večletne diplomatske izkušnje na področju bilaterale (Robert Kojc je namreč zasedel mesto v.d. generalnega direktorja v MZZ že tri dni po svoji premestitvi z MOP v MZZ, čeprav nikdar prej ni opravljal nobenega diplomatskega dela!). Sodba se do tega sploh ni opredelila, zato je kršila pravico do izjave in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Sodba je tudi v tč. 35 ponovno nekritično sprejela neresnične izpovedi obeh zgoraj navedenih prič, da naj bi se mandati v tujini ne skrajševali (skrajšanja mandata ne preprečuje noben veljavni predpis, op. pis.) oz. da naj bi v preteklosti sicer prišlo do takšnih skrajšanj mandatov, vendar naj bi se navedeni primer nanašal »na delovna mesta v kabinetu«. To seveda ne drži, ker pa sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem priče Stanislava Sikoška, tožeča stranka ni mogla dokazovati nasprotno in je v tem delu dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Priča Jana Švigelj Kvaternik je očitno pristranska in sovražno nastrojena do tožeče stranke, saj je slednja v svoji izpovedi kot nesporno priznala dejstvo, da je v času, ko ji je Tomaž Kunstelj začasno podelil kadrovska pooblastila, sama svoji sorodnici Barbari Kvaternik (prej Maček) opravila sporno prevedbo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, tožeča stranka pa je to nepravilnost prijavila inšpekciji. Sodba se do teh pomembnih okoliščin, ki dokazujejo pristranskost priče, sploh ni opredelila.

Posledično je napačen sklep senata, da naj bi tožena stranka z navedenima pričama »dokazala, da so bile pri odločanju ključne delovne izkušnje posameznikov, njihovo delo in pa delovne potrebe delodajalca«. Že na primeru Roberta Kojca je povsem jasno, da je tovrsten zaključek sodbe popolnoma napačen in protispisen, saj za premestitev člana DeSUS z MOP v MZZ in že po zgolj treh dneh na najvišje uradniško delovno mesto v.d. generalnega direktorja, po dveh neuspelih poskusih na posebni natečajni komisiji in izgubljenem upravnem sporu pa na mesto namestnika generalnega direktorja, kjer lahko prav tako vodi direktorat, nikakor niso mogle biti ključne delovne izkušnje (teh namreč ni imel), njegovo delo (nikdar prej ni delal v diplomaciji), niti delovne potrebe delodajalca (za

12

vodenje direktorata MZZ ne potrebuje neizkušenih uradnikov MOP s člansko izkaznico DeSUS, temveč bogate diplomatske izkušnje, kot jih ima npr. tožeča stranka).

XXIII.Sodba v tč. 36 popolnoma nekritično sprejema neresnično izpoved priče Tomaža Kunstlja, ki je sicer odkrito priznal, »da se spomni številnih dopisov tožnika, s čimer je potrdil navedbo tožnika, da je opozarjal na nepravilnosti«, vendar hkrati neresnično trdil, da ni imel »nikakršnih razlogov za zamero«. Vsakomur je izkustveno popolnoma jasno, da je tovrstna izjava o »nikakršnih« razlogih za zamero popolnoma neresnična. Sodba namreč v nadaljevanju povzame priznanje priče, »da je tožnik sicer opozarjal na določene domnevne nepravilnosti«, pri čemer pa sodba ne povzame, da je šlo za hude malverzacije pri imenovanju na veleposlaniško delovno mesto v Vatikanu (te so povzemali tudi številni mediji, op. pis.). Glede na obširna poročanja v javnih občilih je že splošno znano dejstvo, da je priča kot generalni sekretar MZZ vodila kadrovsko komisijo za zasedbo delovnega mesta veleposlanika v Vatikanu in v tej funkciji dvakrat izločila vse kandidate, čeprav so izpolnjevali vse pogoje. Nato si je dala spremeniti akt o sistemizaciji in črtati pogoj znanja italijanščine, da se je lahko prijavila na to mesto in bila tudi izbrana, čeprav je v očitni koliziji interesov. Kot veleposlanik v Vatikanu je namreč akreditirana tudi pri Suverenem malteškem viteškem redu, sama pa je malteški vitez in član tega reda. Priča je vse to priznala, sodba pa se do tega sploh ni opredelila in je protispisno sklenila, da verjame priči, da dejansko nima »nikakršnih razlogov za zamero«.

Sodba je enako nekritično verjela izpovedi priče Jane Švigelj Kvaternik, »da meni, da zamere ni, ker se je izkazalo, da so navedbe tožnika neresnične in ker tudi inšpekcijski pregledi nepravilnosti niso ugotovili«. Ravno nasprotno dokazujejo listinski dokazi v spisu (zlasti zapisnik inšpekcijskega pregleda IJS in poizvedba zagovornika načela enakosti, do katerih pa se sodba ne opredeli in s tem krši pravico do izjave), pri čemer je tožeča stranka jasno izkazala sovražnost in s tem neverodostojnost te priče, ki je tožeči stranki zamerila razkritje nepravilnosti pri zgoraj navedeni prevedbi delovnega razmerja njene sorodnice. Protispisna je tudi ugotovitev sodbe, da o premestitvah ni odločal mag. Igor Senčar, čeprav sodba v tč. 30 sama povzema izpoved priče Tomaža Kunstlja, ki je v zvezi s premestitvijo Tine Vodnik zelo jasno izpovedala, da »je ali generalni direktor ali državni sekretar, ki spremlja delo direktorata, njemu predlagal, kateri javni uslužbenec bi bil primeren za to delovno mesto« (glej zgoraj tč. XIX). V tistem času je bil državni sekretar mag. Igor Senčar.

XXIV.Sodba v tč. 40 popolnoma napačno in arbitrarno oceni ključna listinska dokaza zapisnik o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 16.12.2015 in poizvedbo zagovornika enakih možnosti z dne 11.11.2015, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno.

Sodba sama navede, da je bilo z zapisnikom »toženki sicer naloženo, da v prihodnje zaradi zagotavljanja transparentnosti, preverljivosti in sledljivosti postopka ter enakopravne obravnave javnih uslužbencev pri premestitvi določi objektivne kriterije za izbiro«. To seveda pomeni, da tožena stranka vsega zgoraj navedenega do takrat (do inšpekcijskega pregleda) ni izpolnjevala, prav zato ji je bilo naloženo, da konkretno ugotovljene nepravilnosti v bodoče odpravi. Nadaljnja ugotovitev sodbe, da drugih ukrepov inšpektorica ni izrekla, pa je popolnoma brezpredmetna in sploh ni jasno, kaj je želela sodba z njo povedati.

13

Sodba tudi sama ugotavlja, da je zagovornik načela enakosti v svoji poizvedbi ugotovil, »da v slovenskem sistemu obstoje velika tveganja klientelizma in političnega kadrovanja in da se v tožnikovem primeru… kaže sum obstoja diskriminacije oz. viktimizacije«. S tovrstno ugotovitvijo je bila dodatno potrjena trditvena podlaga tožeče stranke glede svoje diskriminacije in viktimizacije, dokazno breme pa je na toženi stranki, da te trditve ovrže, česar ni storila.

Zmoten in protispisen pa je sklep sodbe, da »takšen zapis zagovornika enakih možnosti, ki se nanaša na obdobje po vložitvi tožbe (po tem, ko je tožniku škoda, ki jo zahteva s tožbenim zahtevkom, že nastala), sam po sebi ne dokazuje protipravnih ravnanj toženke«. Zapis zagovornika se ne nanaša zgolj na obdobje po vložitvi tožbe, temveč na splošno diskriminatorno obravnavo tožeče stranke pri toženi stranki, kar je tožba zelo jasno izkazala s citati zagovornika v tč. XVI. pripravljalne vloge z dne 29.6.2016. V zgoraj citirani ugotovitvi sodbe pa je zelo pomembno to, da sodba tožeči stranki vendarle izrecno priznava, da ji je že nastala škoda, ki jo zahteva s tožbenim zahtevkom. Posledično je sodba sama s sabo v koliziji v delu, kjer trdi, da škoda tožeči stranki ni nastala.

Zmotno in naravnost absurdno pa je pravno razlogovanje sodbe, da »tudi morebitna ugotovitev o 'velikih tveganjih klientelizma in političnega kadrovanja' (kar je, kot je sodišče ugotovilo iz izpovedi priče Jane Švigelj Kvaternik o opravljeni anketi med javnimi uslužbenci toženke, ki je kazala vpliv političnih povezav na kadrovanje, da je bila anketa narejena v času ministrovanja dr. Dimitrija Rupla in za čas po tem ni relevantna) ne more utemeljiti odškodninske obveznosti toženke«, ker da bi morala biti ugotovljena protipravnost ravnanja tožene stranke. Dejstvo je, da je priča potrdila obstoj citirane ankete in da je ta anketa izrecno potrdila 'velika tveganja klientelizma in političnega kadrovanja' pri toženi stranki. Enake ugotovitve izhajajo tudi iz poizvedbe zagovornika načela enakosti. S tem je močno podprta oz. dokazana trditvena podlaga tožeče stranke, da je bila diskriminirana, tožena stranka pa bi morala dokazati, da diskriminacije ni bilo oz. da je zgoraj navedena 'velika tveganja klientelizma in političnega kadrovanja' od ministrovanja dr. Rupla do vložitve predmetne tožbe dne 8.1.2014 že uspešno odpravila. Tožena stranka tega ni dokazala, sodba pa očitno ponovno pozablja, da velja pri tovrstnih delovnih sporih obrnjeno dokazno breme.

Glede na vse navedeno je pritožba utemeljena, tožeča stranka pa pričakuje, da bo sodba v izpodbijanem delu razveljavljena in da se bo pritožbeno sodišče vsebinsko opredelilo do zatrjevane kršitve ustavne norme 3. odst. 49. člena Ustave, ki zelo jasno določa, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. V kolikor tega ne bo storilo, bo tlakovalo pot nadaljnjemu sistematičnemu klientelističnemu in političnemu kadrovanju v javni upravi, na katerega v svojih dokumentih uradno opozarjata zagovornik načela enakosti in KPK, o njem pa poročajo tudi mediji.

Peter Golob, univ. dipl. prav.

V vednost:- varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer,- zagovornik načela enakosti gospod Miha Lobnik,- Komisija za preprečevanje korupcije,- predsednik Sindikata slovenskih diplomatov gospod Stanislav Sikošek,- Transparency International,- …

14