Petra Susman

VSTOP V TUJE STANOVANJE KOT POSEG V PRAVICO DO NEDOTAKLJIVOSTI

STANOVANJA

Diplomsko delo

univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje

Ljubljana, maj 2017

VSTOP V TUJE STANOVANJE KOT POSEG V PRAVICO DO NEDOTAKLJIVOSTI

STANOVANJA Diplomsko delo

Študentka: Petra Susman

Študijski program: univerzitetni študijski program Varstvoslovje

Mentor: doc. dr. Miroslav Žaberl

I

Zahvala Za vso pomoč in nasvete pri nastajanju diplomske naloge, bi se zahvalila mentorju

Miroslavu Žaberlu.

Prav tako bi se rada zahvalila moji družini, fantu ter prijateljem za vso podporo in

vzpodbudo med pisanjem diplomske naloge.

II

Vstop v tuje stanovanje kot poseg v pravico do

nedotakljivosti stanovanja

Ključne besede: policija, vstop v tuje stanovanje, človekove pravice, pravica do

nedotakljivosti stanovanja, hišna preiskava.

Človekove pravice so pravice, ki jih ima vsak posameznik v družbi. Policisti jih morajo pri

opravljanju dolžnosti še posebej spoštovati in so v primeru njihove kršitve kazensko

odgovorni. V Zakonu o nalogah in pooblastilih policije ter v Zakonu o kazenskem postopku

so določena pooblastila, ki policistom dovoljujejo opravljati svoje naloge tudi v

najspornejših situacijah.

Stanovanje je prostor, v katerem posameznik upravičeno pričakuje zasebnost, zato so

razlogi za vstop policistov vanj zelo natančno opredeljeni. Cilj diplomske naloge je s

pomočjo literature proučiti in podrobno opisati vse razloge, ki so potrebni za vstop v tuje

stanovanje. Izpostavljeni so tudi problemi, ki se ob tem pojavijo. V nadaljevanju je

narejena primerjava, kako je vstop v tuje stanovanje opredeljen v Zakonu o kazenskem

postopku ter kako v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. V osrednjem delu so

izpostavljeni in opisani razlogi za vstop v tuje stanovanje ter pogoji za izvedbo procesnih

dejanj. Zadnji del diplomske naloge je namenjen primerom, ki opredeljujejo različne

razloge za vstop v tuje stanovanje ter pojasnjujejo, ali je pri njih prišlo do kršitve

človekovih pravic in zakaj.

V diplomski nalogi so prikazane glavne razlike med Zakonom o kazenskem postopku ter

Zakonom o nalogah in pooblastilih policije. Predstavljeni so tudi pogoji za vstop v tuje

stanovanje in hišna preiskava kot procesno pooblastilo policistov.

III

Entry into a foreign apartment as an interference in the

right to inviolability of the dwelling

Key words: police, entry into a home, human rights, inviolability of dwelling, house

search.

Human rights are rights that belong to all individuals. Police officers have to pay particular

attention to human rights while they are on duty as they are subject to criminal liability if

they violate them. The Police Tasks and Powers Act and the Criminal Procedure Act

regulate the powers that allow police officers to carry out their tasks even in the most

critical situations.

People rightfully expect to have privacy in their homes, therefore the justifications for

police entry are determined in detail. The purpose of the thesis is to analyse the available

written material and describe all the justifications for police entry into a home. The thesis

analyses also the problems linked to it. The following chapters include a comparison

between police entry as determined by the Criminal Procedure Act and police entry as

determined by the Police Tasks and Powers Act. The central part of the thesis includes the

study and the description of the justifications for police entry into a home, as well as the

conditions for carrying out the relevant procedures. The final part of the thesis focuses on

case studies which analyse different justifications for police entry into a home and

determine whether there was a violation of human rights in the specific cases, as well as

the reason for it.

The thesis presents the main differences between the Criminal Procedure Act and the

Police Tasks and Powers Act. The thesis analyses also the conditions for police entry into a

home, as well as police house search as a procedural power.

IV

Kazalo vsebine

1 UVOD .............................................................................................................................. 1

2 POLICIJSKA POOBLASTILA KOT POSEG V ČLOVEKOVE PRAVICE..................................... 3

3 PRAVICA DO NEDOTAKLJIVOSTI STANOVANJA KOT DEL PRAVICE DO ZASEBNOSTI ..... 5

3.1 OPREDELITEV V MEDNARODNIH DOKUMENTIH IN USTAVI RS ................................................. 5

3.2 VSEBINA PRAVICE DO NEDOTAKLJIVOSTI STANOVANJA .......................................................... 6

4 RAZLOGI ZA VSTOP V TUJE STANOVANJE ...................................................................... 8

4.1 RAZLOGI PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU IN ZAKONU O NALOGAH IN POOBLASTILIH POLICIJE 8

4.2 VSEBINSKA OPREDELITEV VARNOSTNIH RAZLOGOV ZA VSTOP V TUJE STANOVANJE .................... 10

4.3 VSEBINSKA OPREDELITEV PROCESNIH RAZLOGOV ZA VSTOP V TUJE STANOVANJE ...................... 11

5 HIŠNA PREISKAVA ......................................................................................................... 14

5.1 HIŠNA PREISKAVA BREZ SODNE ODREDBE ......................................................................... 16

5.2 HIŠNA PREISKAVA S SODNO ODREDBO ............................................................................. 19

6 ANALIZA JUDIKATOV .................................................................................................... 22

7 ZAKLJUČEK .................................................................................................................... 35

VIRI IN LITERATURA ............................................................................................................. 37

1

1 Uvod

Ljudje v svojem stanovanju oziroma domu upravičeno pričakujemo zasebnost, saj je to

prostor, v katerem se počutimo varni. Prav zaradi tega se pojavlja veliko dvomov in

vprašanj, ko pride do hišnih preiskav stanovanja. Policisti se morajo pri opravljanju

službenih dolžnosti ravnati po zakonih, podzakonskih aktih in predpisih evropske unije z

delovnega področja organa. Podrobneje bomo proučili predvsem Zakon o kazenskem

postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije.

Policija je tista, ki ji je država (in državljani) zaupala nalogo vsakodnevno skrbeti za varnost

ljudi in njihovega premoženja ter ohranjati javni red in mir. Pri tem je pomembno, da se

vsak policist zaveda, da človekove pravice niso nekaj, kar ovira njegovo delo, da niso

nekaj, kar mu je vsiljeno od zunaj, in da človekove pravice sprejme kot integralni, če ne

celo najpomembnejši del svojih nalog in odgovornosti. Ko policija in njeno vodstvo

spoštujeta zakon, lahko govorimo o vladavini prava, demokraciji in varnosti posameznika

pred nasiljem drugih in tudi pred policijo. Policija ima v zakonih določena pooblastila, da

lahko opravi svoje naloge tudi v najspornejših situacijah. Z njihovo uporabo v večini

primerov omejuje in posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (Klemenčič,

Kečanović in Žaberl, 2002).

Tako je tudi hišna preiskava, ki jo sme policist opraviti brez odredbe sodišča, izjema od

splošnega pravila, da sme posege v ustavno zagotovljeno pravico do nedotakljivosti

stanovanja izvršilni veji oblasti dovoliti le sodišče (Žaberl, 2005).

V diplomskem delu bomo uporabili deskriptivno metodo, s katero bomo proučili razloge

za vstop v tuje stanovanje. Z metodo kompilacije bomo med seboj primerjali Zakon o

kazenskem postopku ter Zakon o nalogah in pooblastilih policije. S primerjavo bomo lahko

izpostavili razlike. S pomočjo zakonov in strokovne literature bomo podrobno predstavili

vstop v tuje stanovanje, hišno preiskavo in njuno opredelitev v zakonih ter poudarili

glavne razlike med njima.

2

Hipoteze diplomskega dela:

H1: Zakon o kazenskem postopku vsebuje tako procesne kot varnostne razloge za vstop v

tuje stanovanje.

H2: Zakon o kazenskem postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije nimata enako

opredeljenih razlogov za vstop v tuje stanovanje.

H3: Med vstopom v tuje stanovanje in hišno preiskavo obstaja vsebinska razlika.

3

2 Policijska pooblastila kot poseg v človekove pravice

Človekove pravice so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki jo je sprejela in

razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217

A (III). V 12. členu je opredeljena pravica, povezana z zasebnostjo in vdorom vanjo. 12.

člen Splošne deklaracije človekovih pravic: »Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim

vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali

njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do

zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.« (Splošna deklaracija

človekovih pravic, n.d.)

Policija ima v zakonih določena pooblastila, da lahko opravi svoje naloge tudi v

najspornejših situacijah. Z njihovo uporabo policija v večini primerov omejuje in posega v

človekove pravice in temeljne svoboščine. Vsi ukrepi policije in omejevanje človekovih

pravic v policijskih postopkih morajo biti v skladu z zahtevami demokratične družbe,

vladavine prava in pravne države (Klemenčič, Kečanović in Žaberl, 2002).

Pravna varnost policistov, kulturna raven dialoga in etična drža v medsebojnih odnosih so

prav tako pomembni dejavniki varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v

policijskih postopkih (Klemenčič et al., 2002).

Slovenska ustava določa, da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave).

Ustavno načelo pravne in socialne države se poistoveti z univerzalnimi standardi

človekovih pravic, njeni državljani pa z ustavo in vrednotami, ki jih ustava varuje. Državni

organi vseh treh vej oblasti, zakonodajne, izvršilne in sodne, morajo spoštovati in varovati

človekove pravice na celotnem ozemlju Republike Slovenije (5. člen Ustave) (Klemenčič et

al., 2002).

Sodna oblast je najpomembnejši dejavnik in jamstvo za varstvo človekovih pravic v vsaki

družbi (Klemenčič et al., 2002).

4

Posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami imajo določbe, ki

varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in

varnost (34.–38. člen Ustave, 17. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih

pravicah) in ki prepovedujejo vsem, predvsem državi, pa tudi posamezniku, poseganje v

naštete pravice (Klemenčič et al., 2002).

Policisti z vstopom v tuje stanovanje posegajo v človekove pravice, česar se morajo

zavedati in delovati v skladu z zakoni oziroma zahtevami družbe.

5

3 Pravica do nedotakljivosti stanovanja kot del pravice do

zasebnosti

Stanovanje je prostor, kjer posamezniki upravičeno pričakujemo zasebnost. Pravica do

nedotakljivosti stanovanja je v zakonih podobno opredeljena. Proučili bomo, kako je

opredeljena v Ustavi RS in v mednarodnih dokumentih. Prav tako bomo podrobno proučili

vsebino pravice do nedotakljivosti stanovanja.

3.1 Opredelitev v mednarodnih dokumentih in ustavi RS

V Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin je pravica do spoštovanja zasebnega

in družinskega življenja opredeljena v 8. členu (European court of human rights, n.d.):

»1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja,

doma in dopisovanja. 2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen,

če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne

varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da

se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«

V Listini Evropske unije o temeljnih pravicah je spoštovanje zasebnega in družinskega

življenja opredeljeno v 7. členu: »Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in

družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.« (Uradni list Evropske unije, 2010)

V Splošni deklaraciji človekovih pravic je nedotakljivost stanovanja opredeljena v 12.

členu: »Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno

življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z

napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim

vmešavanjem ali takšnimi napadi.«

6

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah v 17. členu določa (Ministrstvo za

zunanje zadeve, 2017):

»1. Nikomur se ne sme nihče samovoljno ali nezakonito vmešavati v zasebno življenje, v

družino, v stanovanje ali dopisovanje ali nezakonito napadati njegovo čast in ugled.

2. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takim vmešavanjem ali pred takimi

napadi.«

Ustava RS ima nedotakljivost stanovanja opredeljeno v 36. členu. Podrobneje bo ta člen

predstavljen v nadaljevanju.

3.2 Vsebina pravice do nedotakljivosti stanovanja

Pravica do nedotakljivosti stanovanja je določena s 36. členom Ustave RS: »Stanovanje je

nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje

stanovanje ali v druge prostore, niti jih ne sme preiskovati. Pri preiskavi ima pravico biti

navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Preiskava se

sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič. Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna

oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez

navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno

prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje ali premoženje.« (Ustava

Republike Slovenije, 1991)

Ustava varuje zasebnost v takšnem prostoru, čeprav nas ustavni tekst, ki opredeljuje

navedeno pravico, lahko napelje k zaključku, da varuje prostor, vendar ni tako. Ustava

varuje zasebnost v takšnem prostoru (Žaberl, 2005).

V stanovanju živijo ljudje svoje vsakdanje intimno življenje. V njem so gospodarji in v

goste vabijo ljudi, ki jih želijo, ter od drugih lahko zahtevajo, da se iz njega odstranijo

(Žaberl, 2005).

7

Nedotakljivost stanovanja ni absolutna. V nujnih primerih smejo vanj vstopiti policisti in

tudi druge osebe, kot so gasilci, reševalci. Predhodna odredba za takšen vstop ni

potrebna. Vstop se opravi zaradi javne varnosti (Žaberl, 2005).

8

4 Razlogi za vstop v tuje stanovanje

Čeprav imamo posamezniki pravico do zasebnosti, morajo policisti pri opravljanju svojih

dolžnosti kdaj poseči vanjo. Za to so potrebni posebni razlogi, ki so opredeljeni v zakonih,

na primer v Zakonu o kazenskem postopku in Zakonu o nalogah in pooblastilih policije.

Policisti tako lahko opravljajo svoje dolžnosti in kljub temu ne zanemarjajo človekovih

pravic. V tem poglavju bo pozornost posvečena hipotezi 2: »Zakon o kazenskem postopku

in Zakon o nalogah in pooblastilih policije nimata enako opredeljenih razlogov za vstop v

tuje stanovanje.« V Zakonu o nalogah in pooblastilih policije se opredeljeni večinoma

varnostni razlogi za vstop v tuje stanovanje, v Zakonu o kazenskem postopku pa procesni.

4.1 Razlogi po zakonu o kazenskem postopku in zakonu o nalogah in

pooblastilih policije

V Zakonu o kazenskem postopku (1995) je vstop v tuje stanovanje in druge prostore

opredeljen v 218. členu:

»(1) Policisti smejo tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in

po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je

treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je

to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem

prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno

privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel.

(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se ne napravi zapisnik, temveč se imetniku

stanovanja takoj izda potrdilo, v katerem se navede vzrok vstopa v stanovanje oziroma v

druge prostore. Če je bila v tujih prostorih opravljena tudi preiskava, se je treba ravnati po

tretjem in šestem odstavku 216. člena tega zakona.

(3) Preiskava se sme opraviti tudi brez navzočnosti prič, če ni mogoče takoj zagotoviti

njihove navzočnosti, nevarno pa bi bilo odlašati. Razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič

morajo biti navedeni v zapisniku.

9

(4) Policisti smejo brez odredbe o preiskavi in brez navzočnosti prič opraviti osebno

preiskavo, ko izvršujejo sklep o privedbi ali ko komu vzamejo prostost, če je podan sum,

da ima ta orožje za napad, ali sum, da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je

treba vzeti kot dokazilo v kazenskem postopku.

(5) Kadar opravijo policisti preiskavo brez odredbe, morajo o tem takoj podati poročilo

preiskovalnemu sodniku, če postopek še ne teče, pa pristojnemu državnemu tožilcu.«

V Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (2013) je vstop v tuje stanovanje in druge

prostore opredeljen v 53. členu:

»(1) Policisti smejo brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore:

– če imetnik stanovanja to dovoli,

– če kdo kliče na pomoč,

– če je to potrebno za preprečitev samomora,

– če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru, ali

– v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja.

(2) Pred vstopom v tuje stanovanje in druge prostore policisti osebo v notranjosti

seznanijo z razlogi vstopa, razen če tega ni mogoče storiti, ker je treba ukrepati takoj in

nepričakovano.

(3) Policisti smejo, ko ni mogoče drugače, za vstop v tuje stanovanje in druge prostore

uporabiti telesno silo ali tehnična sredstva.

(4) Policisti se smejo zadrževati v tujem stanovanju in drugih prostorih samo toliko časa

dokler obstajajo razlogi za vstop.

(5) Policisti o vstopu v tuje stanovanje in druge prostore izdajo potrdilo. V potrdilu

navedejo razloge za vstop in morebitne poškodbe, ki so nastale ob vstopu. V primeru iz

prve alineje prvega odstavka tega člena policisti izdajo potrdilo le, če imetnik to želi.

(6) Če v prostoru po opravljeni policijski nalogi ni imetnika ali drugega upravičenca,

policisti poskrbijo za varovanje prostora, v katerega so vstopili. Z namenom, da bi

zavarovali prostor, ga smejo tudi zapečatiti.«

10

Zakon o kazenskem postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije imata podobno

opredeljene razloge za vstop v tuje stanovanje. Prva, druga in peta alineja v Zakonu o

nalogah in pooblastilih policije je s popolnoma enako vsebino opredeljena tudi v Zakonu o

kazenskem postopku (majhna razlika je v prvi alineji, v kateri je po Zakonu o nalogah in

pooblastilih policije uporabljena beseda »dovoli«, po Zakonu o kazenskem postopku pa

beseda »želi«). Tudi izdaja akta o vstopu (potrdilo) je v obeh zakonih enaka (Žaberl, Nunič,

Bobnar, Ferenc in Hudrič, 2015).

S tem pregledom smo ugotovili, da imata Zakon o kazenskem postopku in Zakon o

nalogah in pooblastilih policije podobno opredeljene razloge za vstop v tuje stanovanje,

ne pa povsem enako. Prav zato v tem primeru lahko potrdimo H2: Zakon o kazenskem

postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih policije nimata enako opredeljenih razlogov

za vstop v tuje stanovanje.

4.2 Vsebinska opredelitev varnostnih razlogov za vstop v tuje stanovanje

Varnostni razlogi za vstop v tuje stanovanje so, kadar (Klemenčič et al., 2002):

kdo kliče na pomoč: gre za nesporno pravico in dolžnost policije, da se odzove na

klic na pomoč posameznika. V tem primeru lahko policija zaradi zavarovanja

življenja in varnosti ljudi vstopi v tuje stanovanje ali druge prostore. Obseg vstopa

je v takem primeru omejen na prostor, v katerem je oseba, ki je klicala na pomoč,

oziroma na prostore, kjer bi lahko bil osumljenec ali bi bili predmeti oziroma

sledovi kaznivega dejanja, zaradi katerega je policija posredovala. Klic na pomoč

mora biti povezan z nevarnostjo za ljudi in premoženje, obseg vstopa in morebitne

preiskave pa omejeni na pomoč osebi, ki je klicala, in na odpravljanje nevarnosti;

je to potrebno za varnost ljudi in premoženja: gre za vstop v stanovanje in druge

prostore v tako imenovanih »nujnih okoliščinah«. Na primer preprečitev

poškodovanja oseb ali premoženja v določenem stanovanju ali prostoru;

je to potrebno zaradi preprečitve samomora: vsebinsko je to enako pogojem, ki

veljajo za vstop in preiskavo v primeru, ko je to potrebno za varnost ljudi in

11

premoženja. Gre za varnostno pooblastilo, ki ni namenjeno kazenskemu postopku

ali postopku za prekrške;

se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru: tudi to

spada med varnostna pooblastila policije, ki v prvi vrsti niso namenjena

preiskovanju in preprečevanju kaznivih dejanj in prekrškov. V tem primeru mora

biti podan sum, da je v določenem prostoru truplo, policija pa ne najde nikogar, ki

bi ji omogočil dostop do prostora;

gre za preprečitev konkretne nevarnosti za ljudi in premoženje.

Druga in tretja alineja v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije urejata vstop v

stanovanje zaradi klica na pomoč ali preprečitve samomora (načelo humanosti). Hkrati je

to tudi naloga policije po 4. členu tega zakona – varovanje življenja in osebne varnosti. Pri

tem ni pomembno, kako je do policistov prišla informacija o klicu (neposredno od osebe,

ki zagleda policiste v bližini – vpitje, prošnja ipd., ali posredno od drugih oseb oziroma z

uporabo tehničnih pripomočkov), pomembno je, da je iz tega mogoče razumeti vsebino,

in sicer da je potrebna pomoč konkretni osebi. Tudi pri preprečitvi samomora je bistveno,

da policisti razpolagajo s podatki, da oseba resnično načrtuje oziroma poskuša storiti

samomor (na primer stoji na zunanjem robu balkona in grozi, sporoči sosedom, da je v

zaprtem stanovanju pripravila nevarno oziroma vnetljivo snov ipd.) (Žaberl et al., 2015).

4.3 Vsebinska opredelitev procesnih razlogov za vstop v tuje stanovanje

Procesni razlogi za vstop v tuje stanovanje so (Klemenčič et al., 2002):

če imetnik stanovanja to želi: v tem primeru govorimo o tako imenovani »hišni

preiskavi s pristankom«. V Sloveniji se ne pojavlja pogosto. Termin, če imetnik

stanovanja to želi, si je mogoče razlagati na dva načina. Imetnik lahko policijo sam

povabi, naj opravi preiskavo, ali pa pristane na predlog ali prošnjo policije.

Pristanke lahko da samo oseba, ki se zaveda, kakšni pravici se s tem odpoveduje.

Pristanek mora biti nedvoumen; molk ali zgolj gesta se ne moreta šteti kot

pristanek. Samo oseba, ki v določenem prostoru utemeljeno pričakuje zasebnost,

12

torej stanovalec oziroma imetnik prostorov, lahko da pristanek. Pristanek je lahko

omejen na določene prostore ali predmete. Obseg vstopa stanovanja in preiskava

sta nujno omejena z vsebino pristanka;

če je treba prijeti storilca kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri dejanju: gre za

primere prijetja storilca in flagranti, prijetje storilca kaznivega dejanja, ki je bil

zasačen pri dejanju in se je pred zasledovanjem policije zatekel v tuje ali lastno

stanovanje ali drug prostor. Pomembno je, da gre za kaznivo dejanje. Policija ne

sme vstopiti v tuje stanovanje in ga preiskati, če gre za storilca, ki je bil zasačen pri

prekršku (npr. cestnoprometni prekršek). Ko policist opravi prijetje, lahko opravi

varnostni pregled osebe z namenom, da odstrani kakršnokoli orožje, ki bi ga

prijeta oseba lahko uporabila za upiranje, napad, pobeg ali samopoškodbo. Pri

prijeti osebi lahko policist upravičeno išče in zaseže kakršenkoli dokaz, ki je pri

prijeti osebi, da ga ta ne bi skrila ali uničila. Druge prostore ali večje kose pohištva

lahko policisti pogledajo (ne natančno preiščejo) samo v primerih, ko je to

potrebno zaradi varnosti, preprečitve pobega ali uničenja dokazov;

če je v stanovanju kdo, ki ga je treba po odredbi sodišča prijeti ali se je zaradi

pregona tja zatekel: policija lahko vstopi v stanovanje ali druge prostore brez

odredbe sodišča tudi v primeru, ko obstaja sum, da se v določenem prostoru

skriva oseba, ki jo je treba prijeti. Za tak poseg mora imeti policija pisni akt sodišča.

Ni nujno, da se akt nanaša izrecno na hišno preiskavo, lahko gre za odredbo za

priprtje, prijetje ali privedbo osebe. Obseg vstopa in preiskave je v tem primeru

omejen na iskanje te osebe in ne na iskanje dokazov ali sledov kaznivega dejanja.

Vstop v tuje stanovanje in druge prostore sam po sebi ni preiskovalno dejanje. Zakon o

kazenskem postopku ga obravnava v okviru poglavja o hišni in osebni preiskavi, saj je

tesno povezan s tema preiskovalnima dejanjema. Vstop v tuje stanovanje se lahko

nadaljuje v hišno preiskavo. Nobena hišna preiskava pa se ne more opraviti, ne da bi pred

tem vstopili v stanovanje ali druge prostore. Pri vstopu v stanovanje policist nikoli ne

preiskuje stanovanja in drugih prostorov. V stanovanje in druge prostore sme le vstopiti in

jih vizualno pregledati (torej zgolj tisto, kar zazna z vidom). Razlika je tudi v tem, da

13

policist za vstop v stanovanje praviloma ne potrebuje odredbe pristojnega organa, hišna

preiskava pa se praviloma opravlja na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča – razen

v posebnih primerih (Žaberl, 2005).

Preiskovalna dejanja so formalna procesna dejanja, ki jih na predpisan način opravlja

preiskovalni sodnik med preiskavo za uresničitev cilja preiskave (Zakon o kazenskem

postopku, 1995). V procesni literaturi in sodni praksi je bilo pred novelo ZKP-E sporno, ali

mora biti za hišno in osebno preiskavo, če se opravljata v predkazenskem postopku, kar je

v praksi pravilno, podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ali zadošča že

nižja stopnja suma – utemeljeni razlogi za sum (Horvat, 2004).

Zakon o kazenskem postopku se bolj nagiba k procesnim razlogom, vendar vsebuje tudi

varnostne, zato lahko potrdimo H1: Zakon o kazenskem postopku vsebuje tako procesne

kot varnostne razloge za vstop v tuje stanovanje.

14

5 Hišna preiskava

Nedotakljivost stanovanja oziroma »doma« predstavlja eno izmed najstarejših (in zato

tudi najbolj razčlenjenih) oblik varstva človekove zasebnosti. Slovenska ustava v 36. členu

stanovanje varuje kot nedotakljivo. Ker ne gre za absolutno pravico, Ustava RS v

nadaljevanju določa pogoje, pod katerimi lahko policija vstopi v stanovanje ali druge tuje

prostore in jih preišče (Klemenčič et al., 2002).

Pomembno vprašanje je tudi, kaj vse se šteje za stanovanje in kaj za druge prostore.

Stanovanje obsega prostore, ki so namenjeni za stalno ali začasno bivanje, pa tudi

stranske prostore, kot so podstrešje, klet, drvarnica, delavnica in drugo. Sem spadajo tudi

prikolica za kampiranje, bivalni prostor avtodoma (in celo za to prirejenega kombija,

tovornjaka ali drugega vozila), šotor, bivalni prostori plovil in podobni začasni nadomestki

(Klemenčič et al., 2002).

Med druge prostore pa spadajo prostori podjetij in drugih organizacijskih združenj ter

pravnih oseb, ograjeni zasebni prostori, ki niso namenjeni javnosti (na primer s plotom

ograjen dvoriščni prostor ob stanovanjski hiši) (Žaberl, 2005).

Pri hišni preiskavi gre navadno za iskanje točno določenih predmetov, s katerimi je bilo

storjeno kaznivo dejanje, ki so bili pridobljeni s kaznivim dejanjem ali so posledica

kaznivega dejanja (Dežman in Erbežnik, 2003).

V Republiki Sloveniji kazniva dejanja odkrivajo in preiskujejo delavci policije s policijskimi

pooblastili v organizacijskih enotah znotraj organa v sestavi Ministrstva za notranje

zadeve, to je Policije.

Storilci ukradene in druge predmete, ki so jih uporabili kot sredstvo ali predmet kaznivega

dejanja, običajno skrijejo v zasebne prostore. Tja policisti kot preiskovalci nimajo vstopa in

prav zaradi tega je treba opraviti uradno dejanje, ki mu pravimo hišna preiskava.

15

Po sami zaznavi kaznivega dejanja je naloga policije, da zbere čim več dokazov, s katerimi

si bo pomagala odkriti storilca kaznivega dejanja in v kasnejših postopkih dokazovala

kaznivo dejanje.

Po zbiranju dokazov morajo policisti pretehtati, ali obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da

je neka oseba storila kaznivo dejanje, na podlagi česar policija poda predlog za izvedbo

hišne preiskave. Avtorji, kot so Zobec, Žaberl, Šuštar in Vasiljević, navajajo, da mora

obstajati večja verjetnost, da bomo uspešni kot ne, pri čemer je treba pri izvedbi hišne

preiskave upoštevati tudi čas med storjenim kaznivim dejanjem in načrtovano hišno

preiskavo.

Predlog za izdajo hišne preiskave mora vsebovati vsa znana dejstva in dokaze, ki jih je

policija pridobila v predkazenskem postopku po tem, ko je izvedela za sum storitve

kaznivega dejanja, ki so ga podkrepili z dokazi in tako dobili utemeljene razloge za sum.

Preden policija predlaga preiskovalnemu sodniku, da izda odredbo za hišno preiskavo,

mora preveriti, kje se osumljeni nahaja oziroma prebiva, saj je v odredbi točno navedeno,

kje se sme preiskava opraviti.

Največkrat so državljani tisti, ki naznanijo kaznivo dejanje, in je v veliko primerih prav

zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predlog za pregon edini dokaz. Za podkrepitev

suma, dokazovanje, zaseg predmetov in prijetje storilca pa je nadalje treba opraviti hišno

preiskavo. Največkrat se pojavi težava že ob sprejemu kazenske ovadbe, ko v nekaterih

primerih naznanitelji želijo ostati anonimni. Takšne kazenske ovadbe ne doživijo sodnega

epiloga, saj se že na stopnji pregona (tožilstva) zahteva verodostojnost podane ovadbe, ki

pa je ob anonimnem prijavitelju ni mogoče preveriti.

Hišno preiskavo je treba natančno načrtovati, da se že v predlogu preiskovalnemu sodniku

navedejo vsa dejstva, vključno z vsemi lokacijami in objekti, ki se nameravajo preiskovati.

Ko policisti vstopijo v stanovanje, je treba takoj pristopiti k osumljencu in mu vročiti

odredbo za hišno preiskavo. Nanj je treba polagati posebno pozornost, da ne bi uničil

predmetov, ki se jih išče. Prav tako je odredbo treba vročiti imetniku stanovanja, če je

prisoten. Osumljencu se pojasni, s kakšnim namenom so policisti vstopili v stanovanje, in

16

se ga seznani s pravicami. Ena izmed pravic je, da ima osumljeni možnost, da je pri

preiskavi prisoten odvetnik, ki ga policija čaka le dve uri. Pri hišni preiskavi pa morata biti

prisotni dve polnoletni priči, ki sta med preiskavo stalno prisotni v prostoru s policisti.

Nato se začne iskanje predmetov. Pred samim začetkom je pomembno, da se osebo

pozove, naj sama izroči predmete, ki se bodo sicer iskali. Na koncu hišne preiskave se

zberejo vsi prisotni, ki jih zapisnikar seznani z vsebino zapisnika, ki ga je vodil vzporedno s

preiskavo. Na svojo željo lahko osumljeni in priče sami preberejo zapisnik, podajo svoje

pripombe in ga na koncu podpišejo. To storijo tudi policisti, morebitni prisotni odvetnik in

državni tožilec.

Za reševanje kaznivih dejanj je v predkazenskem postopku zelo pomembna strokovno in

zakonito opravljena hišna preiskava, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. V primeru, da

se celoten proces hišne preiskave opravi zakonito in strokovno, bodo pridobljeni dokazi

imeli pravno veljavnost, kar je najpomembnejše za zaključek kazenskega postopka pred

sodiščem (Smolej, 2012).

Ustava določa pogoje za vstop v tuje stanovanje, Zakon o kazenskem postopku pa jih

konkretizira. V nadaljevanju bomo opisali, kakšni so ti pogoji ter v kakšnih primerih smejo

policisti vstopiti v tuje stanovanje brez pisne odredbe sodišča in v kakšnih primerih je ta

potrebna.

5.1 Hišna preiskava brez sodne odredbe

V 218. členu Zakona o kazenskem postopku je opredeljeno, v kakšni situaciji smejo

policisti vstopiti v tuje stanovanje.

Ustava prav tako dopušča možnost, da policija brez odločbe sodišča vstopi v tuje

stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opravi preiskavo v

primeru, če je to nujno potrebno za neposredno prijetje storilca kaznivega dejanja, ali v

17

primeru, če je to potrebno zaradi zavarovanja ljudi in premoženja (Klemenčič et al., 2002).

Hišne preiskave, za katere lastnik oziroma imetnik stanovanja ne bi vedel – tajne hišne

preiskave, v Sloveniji ne sme izvajati ne policija ne katerakoli druga državna služba ali

organ (niti na podlagi sodne odredbe) (Klemenčič et al., 2002). V primerih, ko stanovalec

privoli v preiskavo ali ko obstajajo določene nujne okoliščine, zaradi katerih bi bilo

nerazumno zahtevati predhodno sodno odredbo, policija vstopi v stanovanje in ga po

potrebi preišče tudi brez sodne odredbe.

Taki primeri so (Klemenčič et al., 2002):

če imetnik stanovanja to želi,

če kdo kliče na pomoč,

če je treba prijeti storilca kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri dejanju,

če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja,

če je v stanovanju kdo, ki ga je treba po odredbi sodišča prijeti ali se je zaradi

pregona tja zatekel,

če je to potrebno zaradi preprečitve samomora,

če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru,

če gre za preprečitev konkretne nevarnosti za ljudi in premoženje.

Ker gre v primerih vstopa in preiskave stanovanja brez sodne odredbe za izjemo, ki mora

biti pogojena s privolitvijo stanovalca ali obstojem ene izmed »nujnih okoliščin«, mora biti

obseg policistovega ravnanja v prostoru strogo omejen in pogojen z okoliščinami, ki ga

sprožijo. Praviloma lahko policist opravi vizualni ali površinski pregled prostorov.

Praviloma ne sme odpirati omar, predalov in drugih zaprtih prostorov ter brskati po njih.

Prav tako ne sme ukazati ljudem, ki so v prostoru prisotni, da naj to storijo namesto njega.

Med vstopom v stanovanje brez odredbe sodišča lahko policist posumi, da so v prostoru

predmeti ali sledovi kaznivega dejanja. V takem primeru mora policist ravnati v skladu z

določbami Zakona o kazenskem postopku o hišni preiskavi in pridobiti sodno odredbo.

18

Tuja (predvsem ameriška) sodna praksa je razvila ustavno doktrino plain view, ki omejuje

policistovo ravnaje v primerih, ko je v tujem stanovanju ali prostoru brez sodne odredbe

(Klemenčič et al., 2002).

Splošno sprejeto mnenje je, predvsem v tuji praksi, da lahko policisti v določenih

okoliščinah brez naloga zasežejo dokaze, ki jih vidijo s prostim očesom. V takem primeru

se uveljavlja doktrina plain view.

Plain view je ustavna doktrina in pomeni odkrit, nezastrt pogled, s katerim policist zajame

stvar, ki je ni iskal. Izraz plain view se ne prevaja, kadar je poimenovana ustavna doktrina.

Drugi izrazi so še: na očeh, odkrit pogled, incidenčna najdba ipd.

Primer, v katerem se doktrina plain view lahko uporabi, je splet okoliščin, ko imajo

policisti nalog za preiskavo danega območja zaradi določenega predmeta, a v teku

preiskave naletijo na nek drug predmet, ki ima obremenilen značaj.

Problem doktrine plain view je v prepoznavi okoliščin, v katerih je nezastrt pogled pravno

relevanten in ne preprosto reden spremljevalec vsake preiskave, zakonite ali nezakonite.

Namen doktrine plain view ni, da preiskavo posplošuje in jo širi iz enega predmeta na

drugega, vse dokler se nazadnje ne pojavi nekaj obremenilnega.

Logični temelj doktrine plain view doktrine je jasen, če si predočimo dve različni ustavni

zaščiti, ki ju zahteva po nalogu uresničuje. Prvič, natančen sodnikov pregled je namenjen

onemogočanju preiskav, ki ne temeljijo na utemeljenem sumu, in drugič, preiskave, ki se

ne zdijo nujne, naj bodo čim bolj omejene.

Kot vsak dokument ima tudi plain view svoje omejitve. Prva omejitev je, da neposreden

pogled nikoli ne zadošča za opravičilo zasega dokazov brez naloga. To je rezultat znanega

načela, da v odsotnosti »nujnih okoliščin« nikakršna količina utemeljenega suma ne more

19

opravičiti preiskave ali zasega brez naloga. Druga omejitev je, da mora biti odkritje

dokazov »na očeh« nenamerno (Zupančič, Nahtigal, Klemenčič, Toškan, Jeklič, Sever et al.,

1996).

5.2 Hišna preiskava s sodno odredbo

V Zakonu o kazenskem postopku je v 214. členu opredeljeno, v katerem primeru se opravi

preiskava stanovanja in drugih prostorov na podlagi sodne odredbe. To je verjetno v

primeru, da bo mogoče pri preiskavi prijeti obdolženca ali da se bodo odkrili sledovi

kaznivega dejanja oziroma hujšega prekrška ali da se bodo odkrili predmeti, ki so

pomembni za kazenski postopek, oziroma predmeti, ki bi lahko bili pomembni v postopku

zaradi hujšega prekrška.

Odredbo praviloma izda preiskovalni sodnik okrožnega sodišča, na območju katerega je

stanovanje oziroma prostor, ki ga je treba preiskati. Biti mora pisna in obrazložena. V

odredbi mora biti naveden opis prostorov, ki naj se preiščejo, ter predmetov in sledov

oziroma oseb, ki se iščejo (Klemenčič et al., 2002).

Praviloma se hišna preiskava s sodno odredbo opravlja med 6. in 22. uro, razen če se do

22. ure prej začeta preiskava ne konča. Oseba, pri kateri se opravlja hišna preiskava, ima

naslednje pravice:

pravico do seznanitve s sodno odredbo za hišno preiskavo: pred začetkom

preiskave mora policist tistemu, pri katerem se preiskava opravlja, vročiti odredbo

o preiskavi. Ta mora imeti možnost in čas, da odredbo prouči oziroma se z njo

seznani;

pravico do odvetnika: tistega, pri katerem se opravlja hišna preiskava, je policist

dolžan še pred začetkom preiskave poučiti, da ima pravico do odvetnika, ki je

lahko navzoč pri preiskavi. V primeru, da se oseba odloči za odvetnika, mora

policija počakati na njegov prihod, vendar ne več kot dve uri. Če odvetnika v tem

času ni, lahko policisti začnejo izvajati preiskavo;

20

pravico do prisotnosti med preiskavo: oseba, katere prostori se preiskujejo, ima

pravico biti navzoča pri preiskavi. Pri tem je mišljena tista oseba, ki to stanovanje

oziroma prostor uporablja;

pravico do prisotnosti dveh prič: že po ustavi je prisotnost dveh polnoletnih prič

obvezna. Prisotni morata biti med celotno preiskavo. Prisotnost dveh prič ni

obvezna v primeru, če se hišna preiskava opravlja brez sodne odredbe. Vloga priče

je v tem, da prispeva k zakonitosti in korektnosti hišne preiskave ter ne pomeni

sodelovanja s policijo pri hišni preiskavi;

pravico do izročitve predmetov, ki se iščejo: pred začetkom preiskave je policist

dolžan zahtevati od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj

prostovoljno izroči osebo oziroma predmete, ki se iščejo. Izročitev osebe oziroma

predmetov, ki se iščejo, praviloma povzroči opustitev preiskave, ni pa to nujno.

Policist ima pravico preiskavo nadaljevati, kadar utemeljeno domneva, da ni bilo

izročeno vse, kar je zajeto v sodni odredbi.

Sodna odredba mora določiti prostore, ki se bodo preiskali, in hišna preiskava se lahko

opravlja le v obsegu, ki je z odredbo določen. Policija mora pred nasilnim odpiranjem

zaprtih prostorov, omar ali predalov pozvati imetnika, naj jih odpre (Klemenčič et al.,

2002).

V primeru, da policija nezakonito opravi hišno preiskavo, zakonodaja predvideva vrsto

sankcij. To so (Klemenčič et al., 2002):

procesne sankcije: v primerih, ko je bila hišna preiskava opravljena brez pisne

odredbe sodišča, ko se taka odredba zahteva, ali brez prisotnosti oseb, ki morajo biti pri

preiskavi navzoče (dve polnoletni priči in oseba, katere stanovanje se preiskuje), ali če je

bila preiskava opravljena zunaj pogojev, ki jih zakon določa za opravljanje hišne preiskave.

Vsi nezakonito pridobljeni dokazi in dokazi, ki izvirajo iz takih dokazov, se po zakonu

izločijo iz sodnega postopka. Tako kot Zakon o kazenskem postopku ima tudi Zakon o

policiji podobno določilo – dokazi, pridobljeni s tajnimi policijskimi ukrepi, ki so bili

uporabljeni v nasprotju z zakonom, nimajo dokazne vrednosti;

21

kaznivo dejanje: v Kazenskem zakoniku je določeno posebno kaznivo dejanje –

kršitev nedotakljivosti stanovanja (152. člen). To kaznivo dejanje stori policist, ki bi

nasprotju z zakonom opravil hišno preiskavo ali celo samo nezakonito vstopil v

stanovanje;

odškodninska odgovornost: v primeru posega v osebnostne pravice lahko prizadeti

posameznik vloži tudi odškodninsko tožbo proti državi.

Kot smo omenili že pri vstopu v tuje stanovanje, hišna preiskava in vstop nista enako

obravnavana. Pri vstopu v stanovanje policist nikoli ne preiskuje stanovanja in drugih

prostorov. V stanovanje in druge prostore sme le vstopiti in jih vizualno pregledati. Razlika

med hišno preiskavo in vstopom je tudi v tem, da policist za vstop v stanovanje praviloma

ne potrebuje odredbe pristojnega organa, medtem ko se hišna preiskava praviloma

opravlja na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (Žaberl, 2005).

Ob tem lahko potrdimo H3: Med vstopom v tuje stanovanje in hišno preiskavo obstaja

vsebinska razlika.

22

6 Analiza judikatov

Vsako uradno policistovo dejanje in vsak policijski postopek morata temeljiti na zakonu in

vsako pooblastilo mora biti izvedeno na način, ki je predpisan z zakonom ali

podzakonskim predpisom. Načelo zakonitosti je kršeno, ko policist posega v pravni položaj

mimo zakonskih pooblastil (Žaberl, 2014).

V skupino za zagotovitev dokazov štejemo ukrepe, namenjene za zagotovitev predmetov,

pomembnih za kazenski postopek, torej predmetov, ki se smejo oziroma morajo odvzeti

po določbah Kazenskega zakonika. Gre za predmete, ki so nastali s kaznivim dejanjem, kot

na primer ukradena stvar, ponarejena listina itd., predmete, s katerimi je bilo storjeno

kaznivo dejanje, na primer vlomilsko orodje, in predmete, na katerih so sledi kaznivega

dejanja, na primer krvavi madeži, prstni odtisi itd. Sodišče si navzočnost teh dokazov

pridobi na tri načine (Dežman in Erbežnik, 2003):

da jih vzame v posest, če ne pripadajo nikomur (na primer predmete, ki jih je storilec

pustil na kraju dejanja ali ki jih ima storilec, ki se pripre, sam v posesti);

da jih posestnik sam izroči prostovoljno po principu izročitvene ali edicijske dolžnosti ali

pa se mu zasežejo (zaseg in njemu podobni ukrepi);

s hišno ali osebno preiskavo.

Podrobneje si bomo ogledali dva primera in ju analizirali.

Judikat: Sodba I Ips 301/2007

Odločba: Sodba I Ips 301/2007

ECLI:

Odločba 2: VSL I Kp 1080/2006

Oddelek: Kazenski oddelek

Datum seje

senata: 29. 11. 2007

23

Področje: KAZENSKO PROCESNO PRAVO

Institut:

bistvene kršitve določb kazenskega postopka – nedovoljen dokaz –

nedotakljivost stanovanja – vstop v stanovanje brez odredbe sodišča –

potrdilo o vstopu – hišna preiskava – zaseg predmetov – razlogi o

odločilnih dejstvih – presoja navedb pritožbe

Zveza: ZKP, členi 218, 371, 371/1-8, 371/1-11, 395, 395/1; URS, člen 36.

JEDRO

Zaradi opustitve izdaje potrdila o vstopu v stanovanje po drugem odstavku 218. člena

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vstop ni bil nezakonit oziroma ni postal nezakonit

zaradi take opustitve.

IZREK

Zahteva zagovornikov obsojenega M. S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M. S. se

oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

OBRAZLOŽITEV

Z izpodbijanima sodbama je bila M. S. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z

mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v ponovljenem postopku izrečena pogojna

obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, odvzetih

mu je bilo 444 g konoplje in elektronska tehtnica, dolžan pa je bil plačati tudi stroške

kazenskega postopka.

Zoper sodbi so zagovorniki obsojenega M. S. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi

bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena

ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena istega zakona, kršitve 36. člena

Ustave RS in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Zahteva navaja,

da se sodbi opirata na dokaze o zasegu in analizi konoplje ter zasegu tehtnice, ki so bili

pridobljeni z nezakonitim vstopom v stanovanje obsojenčeve družine in s preiskavo

obsojenčeve sobe v tem stanovanju, torej s kršitvijo obsojenčeve pravice do

nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave RS. Policist, ki je konopljo zasegel, je

vstopil v stanovanje brez sodne odredbe in ni izdal pisnega potrdila, torej nezakonito, zato

sta zaseženo mamilo in tehtnica nedovoljena dokaza, ne glede na to, ali je bila opravljena

hišna preiskava ali ne, oziroma ne glede na to, ali so bile kršene določbe o postopku

preiskave v smislu 219. člena ZKP. Zmotna je ugotovitev sodišča, da policist ni opravil

preiskave obsojenčeve sobe, saj je policist našel del konoplje v kovinski škatli in tehtnico

pod obsojenčevo posteljo. Okoliščina, da je obsojenec podpisal zapisnik o zasegu, kjer se

trdi, da je sam izročil te stvari, ni pomembna, ker ni bil poučen, da lahko odkloni podpis

zapisnika o zasegu ali poda pripombe nanj. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov ali

24

pa so razlogi o pritožbenih navedbah glede odločilnih dejstev neargumentirani, namreč da

se sodba sodišča prve stopnje opira na nedovoljene dokaze, da je sodišče prve stopnje v

ponovljenem postopku drugače ocenilo verodostojnost priče B. S., čeprav ga ni

neposredno zaslišalo, ampak le prebralo njegovo izpovedbo v prvem postopku, o pomenu

potrdila o vstopu policije v stanovanje in o drugih kršitvah postopka, ta napaka

pritožbenega sodišča pa pomeni kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena

ZKP in kršitev 25. člena Ustave RS. Dvomljiva je ugotovitev pritožbenega sodišča, da niso

relevantne pritožbene navedbe o zasegu konoplje in tehtnice v obsojenčevi sobi, ker da je

obsojen le za konopljo, ki je bila v kuhinji, saj se sodbi opirata tudi na zapisnik o zasegu

tehtnice in konoplje v obsojenčevi sobi. Drugačen zaključek pritožbenega sodišča

nasprotuje podatkom in dokazom v spisu ter pomeni kršitev postopka po 11. točki prvega

odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da sta sodišči pravilno ugotovili,

da je policist vstopil v stanovanje obsojenčeve družine na povabilo obsojenčevega očeta,

ki je policistu tudi izročil konopljo. Čeprav v spisu ni potrdila o vstopu v stanovanje, ki bi

ga moral policist izročiti očetu v skladu z drugim odstavkom 218. člena ZKP, pa ta dokaz ni

bil pridobljen nezakonito. Zahteva za varstvo zakonitosti upravičeno graja obrazložitev

sodbe pritožbenega sodišča glede zasega konoplje in tehtnice v obsojenčevi sobi, vendar

pa zmotno stališče ne vpliva na zakonitost pridobitve teh dokazov, saj jih je obsojenec

izročil sam, v sobo pa je policist vstopil na njegovo povabilo.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista

izjavila.

Zahteva zagovornikov obsojenega M. S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena ter prvega odstavka 421. člena ZKP

lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi

kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem

odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost

sodbe. Sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da je policist B. S. vstopil v stanovanje

obsojenčeve družine na željo obsojenčevega očeta, v obsojenčevo sobo pa na njegovo

povabilo, kjer je tudi od obsojenca sprejel manjšo količino konoplje in elektronsko

tehtnico za tehtanje odmerkov. Sprejelo je tudi policistovo pojasnilo, da je

obsojenčevemu očetu izdal potrdilo o vstopu v stanovanje (zadnji odstavek na 4. strani

sodbe), da je v obdolženčevo sobo vstopil na njegovo povabilo in da je od obsojenca

sprejel manjšo količino konoplje in tehtnico (tretji odstavek na 3. strani sodbe). Sodišče

druge stopnje je tem ugotovitvam kot pravilnim pritrdilo, razen ugotovitve, ali je policist

ob vstopu v stanovanje izdal predpisano potrdilo. Štelo je, da potrdila ni izdal, ta

25

"formalna napaka" pa ni vplivala na zakonitost pridobitve dokazov (zadnji odstavek na 2.

in prvi odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje).

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil vstop policista B. S. v stanovanje S.

nezakonit, ker obsojenčevemu očetu kot imetniku stanovanja policist ni vročil

predpisanega pisnega potrdila o vstopu in so zato vsi takrat pridobljeni dokazi

nedovoljeni, je zmotno. Po določbah drugega odstavka 36. člena Ustave RS nihče ne sme

stopiti v stanovanje drugega ali opraviti preiskavo stanovanja proti volji stanovalca. Po

določbah prvega in drugega odstavka 218. člena ZKP smejo policisti stopiti v tuje

stanovanje in po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik to želi. V takem primeru policist

takoj izda imetniku stanovanja potrdilo, v katerem navede vzrok vstopa. Opustitve izdaje

potrdila zakon ne sankcionira v takem smislu kot zatrjuje zahteva. Zaradi opustitve izdaje

potrdila vstop v stanovanje ni bil nezakonit oziroma ni postal nezakonit zaradi take

opustitve; to je razumljivo, saj vstop v tuje stanovanje na povabilo imetnika ne more biti

protipraven. Policist izda potrdilo o vstopu kot dokazilo, da je to storil, in navede razlog za

vstop zaradi posebnih razmerij med policijo in občani, zlasti zaradi morebitne presoje, ali

je imel policist pravno podlago, ki ga je upravičevala, da je to storil. Enako stališče je

Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi št. I Ips 264/2002, na katero se zahteva

neutemeljeno sklicuje zaradi napačne interpretacije tega stališča. Vrhovno sodišče v tem

pogledu iz navedenih razlogov ne pritrjuje stališču pod točko 3 na 518. strani ZKP s

komentarjem mag. Štefana Horvata, na katerega se sklicuje zahteva, po katerem bi se

moralo šteti za nezakonit vstop v stanovanje tudi, kadar policist vstopi v stanovanje na

povabilo imetnika, če mu ne izda potrdila o vstopu ali v njem ni naveden razlog vstopa.

Določbe drugega odstavka 218. člena ZKP o izdaji potrdila o vstopu so v kontekstu z

določbami, da v takem primeru ni treba napraviti zapisnika, zakonitost vstopa pa glede na

izraženo voljo imetnika stanovanja ni vprašljiva, čeprav policist sploh ni izdal potrdila ali

ga ni izdal takoj ali ni imel predpisane vsebine ali pa ga ni vročil imetniku stanovanja. Pač

pa bi bil vstop protipraven ne glede na to, ali je policist izdal in vročil potrdilo o vstopu v

stanovanje v skladu z določbami drugega odstavka 218. člena, če bi vstopil v stanovanje

proti želji imetnika oziroma če ne bi obstajal noben izmed razlogov iz prvega odstavka

218. člena ZKP (ali petega odstavka 36. člena Ustave RS). Opustitev vročitve pisnega

potrdila je postopkovna formalnost, ki ne more imeti tako daljnosežnih posledic, da bi

sicer pravno dopusten vstop v stanovanje naknadno postal protipraven ali celo kazniv.

Celo hišna preiskava, ki je hujši poseg v ustavne pravice do zasebnosti kot zgolj vstop v

stanovanje, sama po sebi ni protipravna, če so bili izpolnjeni pogoji za opravo preiskave

po 214. členu ZKP, niso pa bili izpolnjeni vsi formalni pogoji od 215. do 218. člena istega

zakona. Samo za najhujše kršitve predpisane obličnosti je v 219. členu ZKP določena

procesna sankcija: sodba se ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s tako

nepravilno hišno preiskavo. Za zaseg predmetov, opravljen pri dovoljenem vstopu v

stanovanje, ni pa bilo izdano potrdilo o vstopu, taka posledica ni predpisana. Zaseg

26

predmetov pri dovoljenem vstopu v stanovanje se opravi na podlagi drugega odstavka

148. člena, prvega odstavka 164. člena, četrtega in petega odstavka 220. člena ter 221. in

222. člena ZKP. Tudi v teh določbah v povezavi s 83. členom ZKP ni predpisano, da se

sodba ne sme opirati na predmete, ki so bili zaseženi pri vstopu v stanovanje, če zanj ni

bilo izdano pisno potrdilo o vstopu. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da so dokazila o

zasegu 428,83 g konoplje, ki jih je policistu B. S. izročil obsojenčev oče po tem, ko je

povabil policista v stanovanje, zakonito pridobljeni dokazi (ne glede na to, da pritožbeno

sodišče drugače ugotavlja procesno relevantne okoliščine za presojo zakonitosti vstopa v

stanovanje kot sodišče prve stopnje, ni pa jasno, ali je to storilo v skladu z določbami

petega odstavka 392. člena ZKP).

Tudi glede manjše količine konoplje (15,17 g) in elektronske tehtnice Vrhovno sodišče ne

pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti o nezakonitem zasegu. Zahteva izhaja iz zmotnega

stališča, da je policist oboje zasegel pri hišni preiskavi obsojenčeve sobe. Sodišči sta

ugotovili, da B. S. ni opravljal hišne preiskave, ampak je v obsojenčevo sobo stopil na

njegovo željo, kjer mu je obsojenec tudi izročil oba zasežena predmeta. Vsa obrazložitev

zahteve o nezakoniti hišni preiskavi in nedovoljenosti dokazov, ki so bili pridobljeni z njo,

so torej zgrešeni, ker izhajajo iz drugačne dejanske podlage, kot jo je ugotovilo sodišče. S

tem zahteva smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa se ne more

uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva neutemeljeno trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov za zavrnitev

pritožbenih navedb glede odločilnih dejstev (o nedovoljenih dokazih, o procesnem

pomenu opustitve vročitve potrdila o vstopu, o spremembi ocene verodostojnosti priče B.

S.), s čimer naj bi kršila postopek v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima sodba sodišča druge stopnje razloge o pritožbenih

navedbah glede dopustnosti dokazov in nevročitve potrdila o vstopu v stanovanje

navedene v zadnjem odstavku na 2. in v prvem odstavku na 3. strani.

Pritožba je izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče

B. S. o poteku dogodkov v obsojenčevi sobi. Sodišče druge stopnje je te pritožbene

navedbe presodilo in obrazložilo svoje stališče v prvem odstavku na 3. strani sodbe, in

sicer je navedlo, da so "brezpredmetne", ker je predmet obravnavanja le konoplja, ki jo je

izročil obsojenčev oče, ne pa obsojenec sam. Sodba pritožbenega sodišča torej ima

razloge tej pritožbeni navedbi.

Utemeljeno pa zahteva trdi, da je to stališče pritožbenega sodišča napačno, saj se v opisu

kot predmet kaznivega dejanja navaja celotna količina zasežene konoplje, to je 444 g

(428,83 g zasežene očetu in 15,17 g zasežene obsojencu), je pa tudi v nasprotju s podatki

v strokovnem mnenju in v zapisnikih o zasegu predmetov. Ta zmotna ugotovitev pa ne

pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371.

27

člena ZKP. S tako obrazložitvijo sodišče druge stopnje ni vsebinsko ne zavrnilo ne sprejelo

ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti priče, ki jo je pritožba izpodbijala, zato je

treba pritrditi zahtevi, da pritožbeno sodišče vsebinsko ni presodilo ustrezne pritožbene

navedbe. Po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi

relevantne pritožbene navedbe o odločilnih in za uporabo kazenskega zakona pomembnih

dejstvih, toda kršitev te določbe ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka

371. člena ZKP, ampak je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena

ZKP samo, če je ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Takega vpliva pa

zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje.

Ker zahteva zagovornikov obsojenega M. S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je

Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena

ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče

je odločbo sodišča prve stopnje o oprostitvi povrnitve stroškov kazenskega postopka

spremenilo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve in druge

stopnje. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, ki ni

zaposlen in prejema socialno pomoč, je pa mlad, zdrav in sposoben za delo, in ob

upoštevanju, da mora plačati skupaj 800,00 EUR povprečnine v postopku pred sodiščem

prve in druge stopnje, ocenilo, da bi bilo s plačilom še povprečnine za postopek z zahtevo

za varstvo zakonitosti ogroženo obsojenčevo vzdrževanje, zato ga je oprostilo plačila

povprečnine v tem postopku.

Vložena je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki navaja, da se sodbi opirata na dokaze, ki

so bili pridobljeni z nezakonitim vstopom v stanovanje obtoženčeve družine in s preiskavo

obsojenčeve sobe v tem stanovanju.

Na navedbe v zahtevi vrhovna državna tožilka odgovarja, da sta sodišči prve in druge

stopnje pravilno ugotovili, da je policist vstopil v stanovanje na povabilo obsojenčevega

očeta, od katerega je prejel del zasežene konoplje (428,73 g). Čeprav ob vstopu ni bilo

potrdila, zaseženi dokazi niso bili nezakonito pridobljeni.

Ugotovitev sodišča, da policist ni opravil preiskave obsojenčeve sobe, je zmotna, saj je del

konoplje in tehtnico zasegel prav tam. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je policist

vstopil v stanovanje obtoženčeve družine s privolitvijo obtoženčevega očeta, v

obsojenčevo sobo pa na njegovo povabilo, kjer mu je obtoženec sam izročil del konoplje

28

(15,17 g) in tehtnico. Sodišče prve stopnje je prav tako sprejelo policistovo pojasnilo o

vstopu v stanovanje, ki naj bi ga izročil obsojenčevemu očetu. Tem ugotovitvam je sodišče

druge stopnje pravilno pritrdilo, razen v ugotovitvah glede potrdila o vstopu v stanovanje.

Izjavilo se je, da je šlo za »formalno napako«, ki pa ni vplivala na zakonitost dokazov.

VERODOSTOJNOST IZPOVEDBE PRIČE B. S.

Pritožba je izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče

o poteku dogodkov v obsojenčevi sobi. Sodišče druge stopnje je te pritožbe opredelilo kot

»brezpredmetne«, saj je predmet preiskovanja konoplja in ne obsojenec sam.

ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti glede vstopa policistov v stanovanje obtoženca je

zmotno. Obtoženčev oče je policistom dovolil vstop, tako da policista nista kršila 218.

člena Zakona o kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je opustitev

pisnega potrdila postopkovna formalnost, ki pa se ne more sankcionirati s protipravnim

vstopom ali celo kaznivim. Zato tudi zaključuje, da so dokazila o zasegu konoplje (428,83

g), ki jih je izročil obsojenčev oče, zakonito pridobljena. Prav tako ne pritrjuje zahtevi za

varstvo zakonitosti o nezakonitem zasegu konoplje v obsojenčevi sobi (15,17 g konoplje in

tehtnica).

Vrhovno sodišče je na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku zavrnilo zahtevo

za varstvo zakonitosti.

29

Judikat: Sodba II Cp 406/2010

Datum

odločbe: 7. 4. 2010

Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO

Institut:

odškodninska odgovornost države za delo policista – predpostavke

odškodninske odgovornosti – pravica do nedotakljivosti stanovanja –

nezakonit vstop v stanovanje – protipravnost ravnanja – strah – odškodnina

za nepremoženjsko škodo

Zveza:

URS, člena 26, 35.

OZ, člena 148, 179.

ZKP, členi 148/1, 164, 218/2.

JEDRO

Tudi predkazenski postopek mora potekati tako, kot je predvideno z zakonom. To pa v

obravnavanem primeru po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ni bilo spoštovano. Ker

niti za vstop v stanovanje niti za preiskavo policista nista imela ne odredbe sodnika ne

privolitve tožnika, sta tako vstop v stanovanje kot vsakršen obhod po njem, iskanje

domnevnega predmeta kaznivega dejanja in njegov zaseg izvajala mimo zakona. Ravnala

sta v nasprotju z 218. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in posledično tudi v

nasprotju s 1. odstavkom 164. člena ZKP. S tem sta nesorazmerno posegla v tožnikovo

pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki je varovana s 36. členom Ustave RS.

IZREK

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) spremeni tako, da

se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (tudi za dosojeni znesek 800,00 EUR odškodnine in za

dosojene pravdne stroške v višini 880,94 EUR z dosojenimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi).

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini

148,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku

paricijskega roka naprej.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 126,00 EUR, v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega

roka naprej.

OBRAZLOŽITEV

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo

denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 7. 9. 2004, ki

30

naj bi jo tožniku povzročila policista – uslužbenca tožene stranke. Toženi stranki je naložilo

v plačilo 800,00 EUR odškodnine za strah s pripadajočimi obrestmi od 7. 10. 2004 naprej

(točka 1. izreka). V presežku za odškodnino zaradi kršenja osebnostnih pravic v višini

2.086,46 EUR in za telesne bolečine v višini 834,59 EUR ter za pripadajoče obresti je

tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka). O pravdnih stroških je odločilo v točki 3. izreka

in jih v odmerjeni višini 880,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi

naložilo v plačilo toženi stranki.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem in stroškovnem delu

(točka 1. in 3. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka ali vsaj

razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Po pritožbenem

mnenju je nepravilna ocena o nezakonitem vstopu policistov v tožnikovo stanovanje, o

opravljeni hišni preiskavi in o zasegu predmeta kaznivega dejanja. Ni razlogov o trditvah

tožene stranke, da je bil vstop v stanovanje opravljen na podlagi 1. odstavka 218. člena

ZKP – na povabilo tožnika – in o dejanjih policistov, ki naj bi predstavljala hišno preiskavo.

Vstop v stanovanje je bil dovoljen in opravljen po 1. odstavku 218. člena ZKP na povabilo

tožnika. Zgolj zaradi kasneje dostavljenega potrdila o vstopu ni bil nezakonit. Hišna

preiskava ni bila opravljena, ker predmeta kaznivega dejanja policista nista iskala. Zaseg je

bil pravilno opravljen na podlagi zakonskih pooblastil 146. (prav 148. člena), 164. in 220.

člena ZKP. Gre za prisilni ukrep, pri katerem ni potrebna privolitev stranke. Do teh navedb

se sodišče ni opredelilo, niti jih ni zavrnilo. Nepravilna je odločitev o škodi, ki naj bi jo

utrpel tožnik. Strah pred prihodom policistov in zasegom stvari, ki izvira iz kaznivega

dejanja, ni pravno priznana škoda. Neutemeljen je strah pred nezakonitim vstopom v

stanovanje in nezakonito hišno preiskavo. Ni pojasnjeno, koliko časa je trajal ugotovljeni

kratkotrajni intenzivni strah. Lahko bi trajal kvečjemu do zasega harmonike, nakar je bil

postopek zaključen. Sedanje tožnikovo zaklepanje vhodnih vrat stanovanja ne more biti

razlog za priznanje odškodnine. Sodišče je tožniku o tem verjelo le na podlagi navedb,

čeprav je vse druge njegove navedbe o poteku dogodka, dolgotrajnem mučenju in

prizadejanih poškodbah zavrnilo. Ni razlogov, zakaj mu je v tem delu verjelo. Dosojena

odškodnina za strah v višini 800.000,00 EUR je previsoka in ni v skladu s sodno prakso.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi odškodninske odgovornosti

tožene stranke za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročila policista pri opravljanju službenih

dolžnosti, ko sta nezakonito – brez ustrezne odredbe sodišča in brez zakonske podlage –

vstopila v njegovo stanovanje, ga fizično napadla in telesno poškodovala. Glede na tako

trditveno podlago je prvo sodišče pri odločanju pravilno izhajalo iz 26. člena Ustave RS, ki

govori o odgovornosti države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim

ravnanjem, v povezavi s 1. odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot

31

splošnim pravilom odškodninskega prava o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo

povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

Pravilno je poudarilo, da morajo biti za nastanek nepogodbenega razmerja odgovornosti

države za tožnikovo škodo kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta:

nedopustno – protipravno dejanje (škodljivo dejstvo), nastanek pravno priznane škode,

obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Vse

navedene predpostavke je ugotovilo v zvezi z zatrjevano kršitvijo tožnikove ustavne

pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS). Pritožba graja sprejeto

odločitev o protipravnosti ravnanja policistov in o tožnikovi škodi (strahu).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitve prvega sodišča glede

protipravnosti ravnanja policistov v zvezi z nezakonitim vstopom v tožnikovo stanovanje.

Na podlagi odločitve pritožbenega organa – Ministrstva za notranje zadeve, ki je

obravnavalo isti historični dogodek, zaslišanja tožnika, obeh udeleženih policistov in

predsednika omenjenega pritožbenega organa, je zanesljivo ugotovilo, da sta policista v

tožnikovo stanovanje vstopila brez ustrezne odredbe preiskovalnega sodnika in v

nasprotju z 218. členom ZKP, ki v tam izrecno določenih primerih izjemoma dopušča vstop

policistov v tuje stanovanje in druge prostore ter opravo preiskave brez odredbe sodišča.

Pritožbeno sodišče se z njegovo dokazno oceno, opravljeno skladno z 8. členom ZPP, in

jasnimi, popolnimi razlogi na straneh 8 in 9 sodbe v celoti strinja. V njih ne najde v pritožbi

zatrjevane absolutne in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je namreč že sama priznavala, da policista nista

imela niti odredbe preiskovalnega sodnika niti potrdila o vstopu v stanovanje, ki mora biti

pri vstopu v stanovanje po pogojih iz 1. odstavka 218. člena ZKP izdano takoj (2. odstavek

218. člena ZKP). Njene navedbe, da je tožnik sam povabil policista v stanovanje, pa je

sodišče prepričljivo zavrnilo po tem, ko je pravilno in popolno ocenilo izpovedbe tožnika

in obeh policistov. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvega sodišča o tem, zakaj je

verjelo tožniku in ne policistoma (razlogi na strani 8). Dovolj jasni in popolni so tudi

ugotovitve in razlogi o tem, da sta policista v stanovanju harmoniko iskala v več prostorih.

S tem so ovržene drugačne trditve tožene stranke, ponovljene v pritožbi. Osnova za tako

dokazno oceno je že v izpovedbah samih policistov, ki je povsem pravilno ocenjena. Ne

more je omajati pritožbeno vztrajanje pri drugačnem opisovanju dogodka, kot ga je

ugotovilo prvo sodišče, glede vstopa v stanovanje na povabilo in neizvajanja preiskave.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu vstopa in ravnanju policistov pri iskanju

harmonike, ki naj bi bila predmet kaznivega dejanja, ki sta ga obravnavala policista, je

odločitev prvega sodišča o protipravnosti njunega ravnanja pri vstopu v stanovanje tudi

pravno pravilna. Pritožnica se ne more razbremeniti s sklicevanjem na 1. odstavek 148.

člena ZKP. Pri podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja

po uradni dolžnosti, imajo policisti res že v predkazenskem postopku zakonsko

pooblastilo, da ukrenejo potrebno za izsleditev storilca, za odkritje in zavarovanje sledov

kaznivega dejanja in predmetov, ki utegnejo biti dokaz. Vendar mora tudi predkazenski

32

postopek potekati tako, kot je predvideno z zakonom. To pa v obravnavanem primeru po

pravilnih ugotovitvah prvega sodišča ni bilo spoštovano. Ker niti za vstop v stanovanje niti

za preiskavo policista nista imela ne odredbe sodnika ne privolitve tožnika, sta tako vstop

v stanovanje kot vsakršen obhod po njem, iskanje domnevnega predmeta kaznivega

dejanja in njegov zaseg izvajala mimo zakona. Ravnala sta v nasprotju z 218. členom ZKP

in posledično tudi v nasprotju s 1. odstavkom 164. člena ZKP. Po pravilni ugotovitvi prvega

sodišča na strani 9 sodbe sta s tem nesorazmerno posegla v tožnikovo pravico do

nedotakljivosti stanovanja, ki je varovana s 36. členom Ustave RS. Drugačno pritožbeno

naziranje je zmotno. Očitki o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s

protipravnostjo ravnanja policistov v tem delu pa so neutemeljeni.

Treba pa je pritrditi pritožbi, da je sodišče nepravilno odločilo o tožnikovi škodi. Zavrnilo je

zahtevano odškodnino za nematerialno škodo zaradi kršitve osebnostne pravice in za

telesne bolečine. Ta odločitev ni predmet pritožbe in jo kot pravilno sprejema tudi

pritožbeno sodišče.

Tožniku je delno ugodilo le glede zahtevane odškodnine za strah. Ugotovilo je, da je tožnik

zaradi nenadnosti in nepričakovanosti policistov utrpel kratkotrajni intenzivni primarni

strah (petnajst minut), ki je bil dovolj močan, da je za dalj časa porušil njegovo psihično

ravnotežje. To se po ugotovitvah prvega sodišča odraža v spremembi njegovega načina

življenja, ker se od škodnega dogodka naprej v stanovanje zaklepa.

Pravna osnova za odločanje o tožnikovi odškodnini za strah je 179. člen OZ. Gre za eno

izmed oblik pravno priznane nepremoženjske škode, ki mora biti zato, da daje fizični osebi

pravico do pravične denarne odškodnine, definirana s škodno posledico, z izvorom

duševnih bolečin in z zahtevo po razumnem upoštevanju spodnje meje zatrjevanega

poslabšanja stanja.

V obravnavanem primeru je prvo sodišče pripisalo tožnikovo spremenjeno vedenje –

zaklepanje stanovanja (poslabšanje stanja) – protipravnemu ravnanju policistov pri vstopu

v stanovanje. Vendar dejstvo odklenjenih oziroma nezaklenjenih vrat na ugotovljeno

protipravno ravnanje policistov ni imelo vpliva. Po zaslišanju tožnika je namreč prvo

sodišče ugotovilo, da sta potrkala na vrata, tožnik pa jih je odprl. Tako se izkaže, da

njegovo sedanje zaklepanje vrat že vzročno ne more biti povezano z ugotovljenim

škodnim dogodkom oziroma protipravnim ravnanjem policistov. Po drugi strani pa zgolj

zaklepanje vrat stanovanja, kar je sicer povsem običajno obnašanje, ne dosega pravno

relevantnega poslabšanja tožnikovega stanja oziroma takih posledic ugotovljenega

petnajstminutnega preintenzivnega strahu, da bi utemeljevale denarno zadoščenje.

Pritožbi je bilo treba zato ugoditi in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri

ugotavljanju strahu kot obliki nepremoženjske škode izpodbijano sodbo spremeniti tako,

da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu v celoti zavrne – tudi za dosojeni znesek 800,00

EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (5. točka 1. odstavka 358. člena ZPP).

33

Glede na tako spremenjeno odločitev prvega sodišča je tožnik v pravdi v celoti propadel.

Prav zato je bilo treba ugoditi pritožbi še glede stroškovne odločitve prvega sodišča in jo

spremeniti tako, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške (1. odstavek

154. člena ZPP). Odmerjeni so v okviru postavljenega zahtevka na list. št. 7, upoštevaje

Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003; uporaba na podlagi 1. dostavka 41. člena

Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008), vrednost točke 0,459 EUR in

načelo potrebnosti (1. odstavek 155. člena ZPP). Ti stroški znašajo 148,00 EUR. Nanašajo

se na sestavo odgovora na tožbo in poročilo stranki ter zahtevane poštne stroške. V

primeru zamude s plačilom bo morala tožeča stranka plačati tudi pripadajoče zakonske

zamudne obresti.

Ker je pritožnica s pritožbo uspela, je upravičena tudi do pritožbenih stroškov s

pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP). Tudi ti so odmerjeni v okviru postavljenega zahtevka (list. št. 95),

upoštevaje enake pravne osnove, kot je navedeno pri odmeri pravdnih stroškov postopka

na prvi stopnji.

Tožniku naj bi policista povzročila škodo ob nezakonitem (brez zakonske podlage in

ustrezne odredbe sodišča) vstopu v stanovanje. Ob tem naj bi ga fizično napadla in

telesno poškodovala. Sodišče prve stopnje je ob teh navedbah pri odločanju izhajalo iz 26.

člena Ustave RS v povezavi s prvim odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta policista v tožnikovo stanovanje vstopila brez

ustrezne odredbe preiskovalnega sodnika in v nasprotju z 218. členom Zakona o

kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je ob vstopu v stanovanje ugotovilo protipravnost ravnanja

policistov. Predkazenski postopek ni bil spoštovan, kot je predpisano z zakonom. Prišlo je

do nesorazmernega posega v tožnikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče je

tožniku delno ugodilo glede odškodnine za strah, zavrnilo pa je odškodnino za

nematerialno škodo zaradi kršitve osebnostne pravice in telesne bolečine.

Tožnik je v pravdi v celoti propadel, saj je sodišče spremenilo odločitev glede tožnikovega

strahu in posledičnega zaklepanja vrat. Odločitev je bila spremenjena na podlagi izjave, da

je tožnik policistoma sam odprl vrata, zato njegovo sedanje zaklepanje vrat ni vzročno

povezano s policistovim vstopom.

34

Tožena stranka je proti sodbi vložila pritožbo za obsodilni in stroškovni del. Odločitev

sodišča o škodi, ki naj bi jo utrpel tožnik – strah, je nepravilna. Pritožba tožene stranke je

utemeljena, saj strah ni pravno priznana škoda.

35

7 Zaključek

V slovenski zakonodaji so človekove pravice dobro zaščitene, saj morajo policisti pred

vstopom v stanovanje lastnika stanovanja obvestiti o nameri in ga seznaniti z dejstvi, ki so

povezana s preiskavo. Prav tako ga je treba seznaniti z njegovimi pravicami. Po seznanitvi

se izroči tudi pisno potrdilo o vstopu v stanovanje oziroma druge prostore.

Na začetku diplomskega dela smo postavili hipoteze, ki smo jih s pomočjo deskriptivne

metode potrdili ali ovrgli.

Potrdili smo H1: Zakon o kazenskem postopku vsebuje tako procesne kot varnostne

razloge za vstop v tuje stanovanje. Zakon o kazenskem postopku se sicer bolj nagiba k

procesnim razlogom, vendar pa prav tako vsebuje varnostne. Ob tem velja poudariti, da bi

bilo treba bolj sistemsko preurediti Zakon o kazenskem postopku ter Zakon o nalogah in

pooblastilih policije. Trenutno oba zakona z minimalno razliko opredeljujeta tako

varnostna kot procesna pooblastila. Sistemska sprememba bi se kazala v tem, da bi Zakon

o nalogah in pooblastilih policije opredeljeval le varnostna pooblastila, Zakon o

kazenskem postopku pa dokazne namene oziroma procesna pooblastila.

Potrdili smo tudi H2: Zakon o kazenskem postopku in Zakon o nalogah in pooblastilih

policije nimata enako opredeljenih razlogov za vstop v tuje stanovanje. Zakon o nalogah in

pooblastilih policije ter Zakon o kazenskem postopku imata sicer podobno opredeljene

razloge za vstop, ki pa niso povsem enaki. Razlikujeta se v prvi alineji, v kateri je po

Zakonu o nalogah in pooblastilih policije uporabljena beseda »dovoli«, po Zakonu o

kazenskem postopku pa beseda »želi«. Izdaja akta o vstopu (potrdilo) je v obeh zakonih

enako opredeljena (Žaberl et al., 2015).

Potrdili pa smo tudi H3: Med vstopom v tuje stanovanje in hišno preiskavo obstaja

vsebinska razlika. Tako vstop v tuje stanovanje kot hišna preiskava veljata za invaziven

poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Glavna razlika se kaže v globini posega.

36

Vstop v tuje stanovanje je blažji in manj invaziven poseg, hišna preiskava pa je globlji in

invazivnejši poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja.

Ustava zagotavlja pravico do nedotakljivosti stanovanja, vendar pod določenimi pogoji

vseeno dopušča poseg, ki pa je zakonsko omejen. V primeru kršitve teh z zakonom

predpisanih pooblastil se kršitve strogo sankcionirajo – ekskluzija dokazov.

37

Viri in literatura

Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana:

GV Založba.

Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem. Ljubljana: GV

Založba.

Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, (55/2008).

Klemenčič, G., Kečanović, B. in Žaberl, M. (2002). Vaše pravice v policijskih postopkih.

Ljubljana: Pasadena.

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. (2014). Analiza judikatov s področja

policijskih nalog in pooblastil. Pridobljeno na

http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/DPDVN/Analiza_judika

tov_-_junij_2014.pdf.

Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. (2017). Mednarodni pakt o

državljanskih in političnih pravicah. Pridobljeno na

http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodnipakt

_drzavljanskih_politicnih_pravicah.pdf

Smolej, D. (2012). Strokovni potek hišne preiskave, problemi in ponujene rešitve. V B.

dobovšek, P. Umek, T. Pavšič Maravlje (ur.), Zbornik prispevkov: 13. Slovenski dnevi

varstvoslovja. Univerza v Mariboru: Fakulteta za varnostne vede. Pridobljeno na

https://www.fvv.um.si/DV2012/zbornik/kriminalisticna_dejavnost/smolej.pdf

Sodba II Cp 406/2010. Pridobljeno 28. 3. 2016 na

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815243363.

Sodba I Ips 301/2007. Pridobljeno 28. 3. 2016 na

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/22267.

Uradni list Evropske unije. (2010). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C

83/02). Pridobljeno na http://www.varuh-

rs.si/fileadmin/user_upload/word/Temeljni_dokumenti_VCP/Listina_EU_o_temelj

nih_pravicah.pdf.

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/1991).

38

Varuh človekovih pravic (n.d.). Splošna deklaracija človekovih pravic. Pridobljeno 15. 8.

2016 na http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-

akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-

deklaracija-clovekovih-pravic/

Varuh človekovih pravic (n.d.). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in

temeljnih svoboščin. Pridobljeno 19. 8. 2016 na http://www.varuh-rs.si/pravni-

okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/svet-

evrope/evropska-konvencija-o-varstvu-clovekovih-pravic-in-temeljnih-svoboscin/

Vrbančič, S. in Žaberl, M. (2001). Pravica do nedotakljivosti stanovanja in policijska

pooblastila, ki posegajo v to pravico. Dnevi varstvoslovja, (2), 753–767.

Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS, (15/2013).

Zakon o kazenskem postopku. (1995). Uradni list RS, (32/12).

Zupančič, B. M., Nahtigal, M., Klemenčič, G., Toškan, P., Jeklič, A. M. … Sever, S. (1996).

Ustavno kazensko procesno pravo. Ljubljana: Atlantis Publishing.

Žaberl, M., Nunič, M., Bobnar, T., Ferenc, R., Hudrič, G. in Senčar, A. (2015). Zakon o

nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol): s komentarjem. Ljubljana: GV Založba.

Žaberl, M. (2005). Hišna preiskava brez odredbe sodišča – pravni in dejanski problemi.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 56(4), 359–365.