vloga prostovoljcev pri integraciji beguncev · 2017. 12. 1. · univerza v ljubljani pedagoŠka...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Doris Špurej
VLOGA PROSTOVOLJCEV PRI INTEGRACIJI BEGUNCEV
Magistrska naloga
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Doris Špurej
VLOGA PROSTOVOLJCEV PRI INTEGRACIJI BEGUNCEV
Magistrska naloga
Mentor: dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2017
ZAHVALA
Hvala vsem, ki sem vas srečala na poti pisanja magistrske naloge.
Hvala za vse koristne in tiste malo manj koristne nasvete ter spodbudne besede.
Hvala vsem intervjuvancem za zaupanje in čas, ki ste mi ga namenili.
POVZETEK
Delo obravnava prostovoljstvo na področju dela z begunci. Ključna teoretična izhodišča so
koncept integracije, Putnamov koncept socialnega kapitala in socialnega mreženja, Allportova
kontaktna hipoteza in hipoteza medskupinskega sodelovanja. Dotaknem se tudi pomena
prostovoljstva v sodobni družbi in njegovega prispevka k ohranjanju družbene solidarnosti in
kohezije. V teoretičnem delu predstavim tudi zakonodajo na področju integracije beguncev in
različne programe integracije, ki jih izvajajo neprofitne organizacije, ki pri svojem delu
vključujejo pomoč prostovoljcev. Namen empiričnega dela je raziskati, kakšno vlogo imajo
prostovoljci v procesu integracije beguncev. Pri tem sem na problemsko situacijo pogledala
tako s perspektive prostovoljcev kot tudi s perspektive beguncev. Uporabljen je kvalitativni
raziskovalni pristop. V raziskavo so vključeni trije prostovoljci, štirje begunci in ena
organizatorka prostovoljskega dela na področju dela z begunci. Podatki so bili zbrani s
pomočjo delno strukturiranega intervjuja in dnevniških zapiskov. Podatki so bili analizirani z
metodo kodiranja. Pomen ugotovitev je predvsem v spoznanju pomembnosti prostovoljcev v
procesu integracije beguncev za družbo in za begunce same.
Ključne besede: begunci, kontaktna hipoteza, integracija, prostovoljstvo, razmerja, socialni
kapital, socialne mreže
ABSTRACT
This thesis is addressing volunteering for work with refugees. The key theoretical foundations
are: concept of integration, Putnam's concept of social capital and social networking, Allport's
contact hypothesis and the hypothesis of inter-group cooperation. It also addresses the
importance of volunteering in modern society and the benefit of it to the preservation of social
solidarity and cohesion. In theoretical part of the thesis I also introduce legislation in the area
of integration of refugees and various integration programs carried by non-profit
organizations, which include help from the volunteers. The purpose of the empirical part is to
explore the role of the volunteers in the process of refugee integration. I have researched the
problem from both volunteer’s and refugee’s point of view. I have used qualitative research
approach. Three volunteers, four refugees and an organizer of the volunteer work in the field
of refugees are included in the research. Data was collected using semi-structured interview
and diary entries, and analyzed by coding method. The importance of the findings lies mostly
in recognizing the importance of volunteers in the process of refugee integration in society,
and in refugees themselves.
Key words: refugees, the contact hypothesis, integration, volunteering, relationships, social
capital, social networks
KAZALO
I. UVOD ............................................................................................................... 8
II. TEORETIČNI DEL .......................................................................................... 10
1 PROSTOVOLJSTVO ............................................................................................................... 10
1.1 Motivi prostovoljcev za prostovoljsko delo ....................................................................... 12
1.1.1 Modeli motivacije .......................................................................................................... 13
1.2 Razlogi za prenehanje s prostovoljstvom .......................................................................... 15
1.3 Učinki prostovoljstva: od osebne do družbene koristi ....................................................... 16
1.4 Odnos med prostovoljskim in profesionalnim delom ........................................................ 16
1.5 Prostovoljstvo in civilna družba ........................................................................................ 17
2 BEGUNCI ................................................................................................................................. 18
2.1 Zakonska podlaga in razjasnitev terminologije ................................................................. 18
2.2 Postopek pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito ............................................. 19
2.3 Pridobivanje državljanstva z naturalizacijo ...................................................................... 20
2.4 Programi pomoči pri integraciji beguncev v Sloveniji ...................................................... 21
2.4.1 Možnost vključitve prostovoljcev v programe pomoči ................................................. 22
3 INTEGRACIJA ......................................................................................................................... 23
3.1 Integracijska politika ......................................................................................................... 23
3.1.1 Asimilacijski model ....................................................................................................... 24
3.1.2 Multikulturni model....................................................................................................... 24
3.1.3 Segregacijski model....................................................................................................... 25
3.2 Kohezijska politika Evropske unije ................................................................................... 25
3.3 Integracijska politika v Sloveniji ....................................................................................... 26
3.4 Dimenzije integracije......................................................................................................... 27
3.4.1 Kulturna dimenzija (proces kulturacije) ........................................................................ 27
3.4.2 Strukturna dimenzija (proces umeščanja v družbo) ...................................................... 28
3.4.3 Socialna dimenzija (interakcije) .................................................................................... 28
3.4.4 Emocionalna dimenzija (proces identifikacije) ............................................................. 28
3.5 Indikatorji in področja integracije .................................................................................... 29
3.6 Vrste razmerij in pomen socialnega kapitala v kontekstu oseb z mednarodno zaščito ..... 34
3.6.1 Nadomestna razmerja (»Ersatzbeziehung«) .................................................................. 35
3.6.2 Kompenzacijska razmerja (»Kompensationsbeziehung«) ............................................. 35
3.6.3 Učna razmerja (»Lernbeziehung«) ................................................................................ 36
3.6.4 Kapitalska razmerja (»Kapitalbeziehung«) ................................................................... 36
3.7 Problemi in težave, s katerimi se soočajo begunci ............................................................ 36
3.8 Mentorski programi kot primer dobre prakse vključitve prostovoljcev v pomoč begunce 38
III. EMPIRIČNI DEL ............................................................................................... 39
4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ............................................................ 39
5 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE .............................................................................................. 39
6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................................................................ 40
7 RAZISKOVALNA METODA .................................................................................................. 40
7.1 Opis vzorca ........................................................................................................................ 40
7.2 Opis postopka zbiranja podatkov ...................................................................................... 41
7.2.1 Omejitve raziskave ........................................................................................................ 41
7.3 Opis postopka obdelave podatkov ..................................................................................... 42
8 KVALITATIVNA ANALIZA REZULTATOV IN INTERPRETACIJA................................. 43
8.1 Pregled sodelujočih v raziskavi in splošni podatki ........................................................... 43
8.2 Področja vključevanja prostovoljcev v pomoč beguncem ................................................. 44
8.3 Opis kategorij .................................................................................................................... 46
8.3.1 O motivih in motivaciji prostovoljcev ........................................................................... 46
8.3.2 O odnosu med prostovoljci in begunci (Ali je prostovoljec moj prijatelj?) .................. 48
8.3.3 O sodelovanju prostovoljcev in beguncev (učinki prostovoljstva) ................................ 49
8.3.4 O predsodkih, družbi in bližini ...................................................................................... 51
8.3.5 O težavah beguncev ....................................................................................................... 52
8.3.6 O socialni mreži beguncev ............................................................................................ 54
8.3.7 O osamljenosti med begunci ......................................................................................... 55
8.3.8 O integraciji beguncev ................................................................................................... 56
8.4 Interpretacija ..................................................................................................................... 57
8.4.1 Motivi in motivacija prostovoljcev ............................................................................... 57
8.4.2 Odnosi med prostovoljci in begunci .............................................................................. 59
8.4.3 Učinki prostovoljstva..................................................................................................... 60
8.4.4 Predsodki, družba in bližina .......................................................................................... 61
8.4.5 Težave beguncev ........................................................................................................... 62
8.4.6 Socialna mreža beguncev .............................................................................................. 64
8.4.7 Osamljenost med begunci .............................................................................................. 65
8.4.8 Integracija beguncev ...................................................................................................... 65
IV. ZAKLJUČEK .................................................................................................... 68
V. LITERATURA ................................................................................................... 71
KAZALO TABEL
Tabela 1: Konceptualni okvir ključnih področij in indikatorjev integracije (Ager in Streng, 2008, str.
170) ........................................................................................................................................................ 30
Tabela 2: Področja pomoči, ki jo nudijo prostovoljci .......................................................................... 45
Tabela 3: Dejavniki, ki spodbujajo in zavirajo motivacijo................................................................... 58
Tabela 4: Mnenja prostovoljcev in beguncev o medsebojnem odnosu ................................................ 60
Tabela 5: Učinki prostovoljstva ........................................................................................................... 61
Tabela 6: Vrste razmerij, ki se vzpostavijo med begunci in prostovoljci............................................. 64
Tabela 7: Konceptualni okvir ključnih področij in indikatorjev integracije s perspektive prispevka
prostovoljcev ......................................................................................................................................... 67
8
I. UVOD
»Ne moreš se čutiti prizemljenega, dokler ne pripadaš.
Ne moreš pripadati, dokler nisi sprejet.«
V poročilu UNHCR-ja1
Po podatkih Amnesty International je na svetu trenutno 21 milijonov ljudi, ki so morali v
strahu za svoje življenje in varnost zapustiti državo izvora. Število ljudi, ki morajo bežati pred
oboroženimi spopadi, revščino, lakoto, zatiranjem in preganjanjem, se iz leta v leto povečuje.
Begunsko krizo je tako mogoče v zadnjih letih občutiti tudi v Evropi. Čeprav so begunci
iskali zaščito v Evropi že prej, so ljudje nanje postali pozorni šele v zadnjih nekaj letih, ko so
se pojavili begunski vali in z medijskim poročanjem o številnih nesrečah na Sredozemskem
morju. Ljudje se na begunce odzivajo različno. Tako lahko opazimo na eni strani vzpon
nacionalističnih združenj, ki begunce predstavljajo kot grožnjo evropskim vrednotam in
zahodnemu načinu življenja, na drugi strani pa so se izoblikovala gibanja v podporo
beguncem. Že v času prvega begunskega vala se je zbralo veliko prostovoljcev, ki so
pomagali, da je odnos do beguncev ostal človeški. Veliko teh prostovoljcev je po končani
krizi nadaljevalo svoje delo v društvih, ki se ukvarjajo z integracijo beguncev.
Sama sem se prvič srečala z begunci v času, ko sem opravljala prakso v Nemčiji, v dnevnem
centru za brezdomce. Prva stvar, ki sem jo takrat pri svojem delu opazila, je bil visok delež
brezdomcev s tujim poreklom. Nekateri med njimi so v Nemčiji živeli že več kot štirideset let,
drugi so v brezdomstvo, ker niso imeli ustrezne pomoči, zapadli hitro po prihodu. Begunci so
ena izmed najranljivejših skupin v naši družbi, saj nimajo stabilne socialne mreže, ki bi jim
dajala oporo in jim zagotavljala varnost. Tako so odvisni predvsem od državne pomoči in
pomoči nevladnih organizacij. Prav tako so pogosto žrtve tako institucionalne diskriminacije
kot diskriminacije v zasebnem življenju, zato morajo biti deležni posebne podpore in zaščite.
Prostovoljstvo naj bi nastopilo takrat, ko primarne socialne mreže (družina, prijatelji, soseska
…) in država ter njene institucije ne morejo ustrezno zadovoljiti potreb ljudi, ki so v stiski
(Mikuš Kos, 2011).
Ker so me tuje kulture vedno zanimale, sem se odločila, da tudi sama postanem prostovoljka
pri Društvu Odnos, ki nudi pomoč pri integraciji osebam z mednarodno zaščito. Na enem
izmed sestankov prostovoljcev smo odprli temo prispevka prostovoljskega dela k integraciji
beguncev. Tema se mi je zdela zanimiva in hkrati pomembna tako za prostovoljce kot za
begunce. Zato sem se odločila, da jo bom v okviru magistrske naloge natančneje raziskala.
Menim, da pogosto spregledamo učinke prostovoljskega dela, ki jih ima to za skupnost in
družbo. Prav ti učinki pa imajo velik pomen za integracijo beguncev. Pogosto slišimo očitke,
da se begunci niso pripravljeni integrirati. Do teh očitkov pride zaradi nerazumevanja
integracije kot dvosmernega procesa. Poleg pripravljenosti beguncev na integracijo je
1 ICRIRR, 2001.
9
pomembna tudi pripravljenost družbe na sprejem novih članov. Redni stiki med domačimi
prebivalci in begunci ter s tem vzpostavljanje medkulturnega dialoga so ključnega pomena za
integracijo beguncev.
Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del je
sestavljen iz treh sklopov: prostovoljstvo, begunci in integracija. V prvem sklopu opredelim
prostovoljstvo, predstavim glavne motive prostovoljcev za prostovoljsko delo in razloge za
prenehanje z delom, izpostavim razliko med prostovoljnim in profesionalnim delom in
raziščem povezanost med prostovoljstvom in civilno družbo. Drugi sklop predstavljajo
begunci, kjer predstavim kratek pregled zakonske podlage in razjasnim z njo povezano
terminologijo. Predstavim tudi programe pomoči pri integraciji, ki se izvajajo v Sloveniji v
okviru neprofitnih organizacij, saj so te vstopno mesto za prostovoljce, ki želijo delati z
begunci. V tretjem delu se osredotočim na integracijo kot proces vključevanja beguncev v
novo okolje, predstavim različne modele in indikatorje integracije ter odnose, ki se
vzpostavljajo med prostovoljci in begunci. V empiričnem delu na kratko povzamem
intervjuje, ki sem jih opravila z osmimi intervjuvanci, predstavim rezultate in jih
interpretiram. Magistrsko nalogo zaključim z ugotovitvami, ki se nanašajo na celotno
magistrsko delo.
10
II. TEORETIČNI DEL
1 PROSTOVOLJSTVO
»Prostovoljstvo ti daje priložnost, da spoznaš,
da se drugačnosti ni potrebno bati.«
Eva, prostovoljka
Zakon o prostovoljstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije leta 2011, v 2.
členu definira prostovoljstvo kot »družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov, ki s
svojim delom, z znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja
posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe.
Poleg tega pa krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človeških zmožnosti in
vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri reševanju
problemov posameznikov in družbe.«
Celovitejše definicije poleg zgoraj naštetega vključujejo šest elementov, ki naj bi
prostovoljsko delo ločili od drugih dejavnosti. Prostovoljsko delo naj bi bila neplačana,
prostovoljna, dolgotrajna, nezavezujoča, načrtovana dejavnost in naj bi potekala v okviru
spoznanj, da ljudje, ki se odločijo za prostovoljstvo:
• to storijo iz lastnih vzgibov (prostovoljna);
• delo opravljajo dalj časa (dolgotrajna);
• za delo ne prejemajo materialne ali finančne nagrade (neplačana);
• se odločijo na podlagi racionalnega razmisleka o tem, katera prostovoljska dejavnost
je najprimernejša glede na lastne potrebe, pričakovane učinke in osebnostne
kompetence (načrtovana dejavnost);
• ker prostovoljsko delo po definiciji ne vključuje pomoči prijateljem ali sorodnikom,
ampak pomoč neznanim osebam, tujcem, ne moremo govoriti o moralni zavezanosti
do nudenja pomoči (nezavezujoča);
• prav zato, ker gre za pomoč neznancem, prostovoljstvo običajno poteka v okviru
organizacij.
Prostovoljsko delo, ki poteka v okviru organizacij, imenujemo formalno prostovoljsko delo.
Odnose in sodelovanje med prostovoljcem in osebo, ki pomoč prejema, ureja v tem primeru
organizacija. Poleg formalnega obstaja še neformalno prostovoljsko delo, pri tem gre običajno
za spontano odločitev za pomoč, sodelovanje pa je trenutni dogovor med prostovoljcem in
tistim, ki pomoč potrebuje (Kronegger, 2010).
Flaker (2001) ločuje med dobrodelnostjo in prostovoljsko dejavnostjo. Dobrodelnost je tako
izraz presežka družbene moči, s katero se opravičuje obstoječi družbeni red, medtem ko
prostovoljsko delo skuša ne le kritizirati ta red, ampak ga tudi spremeniti. S pomočjo
dobrodelnosti se legitimira vladajoči razred, medtem ko prostovoljstvo odpira priložnosti, da
11
se uveljavijo skupine na obrobju. Prostovoljstvo je tako znak emancipacije neke družbene
skupine, ki želi ustvariti svoj svet in uveljaviti svoje vrednote, ki so lahko tudi v konfliktu z
obstoječimi vrednotami (prav tam).
Nekateri avtorji prostovoljstvo razlagajo v kontekstu sodobne družbe, pri tem posebej
poudarjajo njegov prispevek tako za prostovoljca samega kot za družbo kot celoto. Tako za
Bajzeka (1997, v Stritih, 2000) prostovoljsko delo pomeni izvabiti iz vsake osebe tisto
energijo vzajemnosti, ki je nujna v vsaki družbi. Biti prostovoljec pomeni brezplačno darovati
nekaj svojega časa, pozornosti, sposobnosti, znanja, dela in življenja drugim. Prostovoljstvo
vidi kot protiutež sodobni kulturi ravnodušja, pomembno je, ker posameznika pripelje do
notranje izpolnitve in do odgovorne solidarnosti do drugega. Prav tako Ramovš (2001,
str. 313) razume prostovoljstvo »kot sodobno obliko osebne solidarnosti v socialnem
delovanju.« Pri tem izpostavlja, da gre za specifično postmoderno obliko solidarnosti, saj se ji
posamezniki posvečajo v svojem prostem času ob rednih službenih in življenjskih
obveznostih. A. Mikuš Kos (2011) poudarja, da »organizirano prostovoljsko delo prenaša in
udejanja osnovne vrednote, na katerih je zgrajena Evropska skupnost – pravičnost,
solidarnost, vključenost in odgovorno državljanstvo.«
M. Han Broich (2012) opozarja, da se prostovoljstvo spreminja in razvija skupaj z razvojem
družbe. Ključne spremembe, ki jih je prinesla modernizacija družbe, so: razpad tradicionalnih
vrednot, demografske spremembe, mozaična biografija (odmik od linearne življenjske poti),
spremenjeni delovni/karierni pogoji, individualizem in odnos do prostega časa. Tako avtorica
loči med klasičnim in sodobnim prostovoljstvom, ki se med seboj razlikujeta po strukturi in
motivih. Klasično prostovoljstvo je bliže karitativni dejavnosti, je visoko organizirano,
zavezujoče, kontinuirano, izhaja predvsem iz občutka moralne dolžnosti (religiozni motivi).
Sodobno prostovoljstvo je fleksibilno, projektno usmerjeno, časovno omejeno, tematsko
specifično in blizu vsakdanjemu življenju. Motivi za prostovoljstvo so bolj individualni in
specifični. Razloge za sodobno prostovoljstvo lahko najdemo v osebnih interesih, kot so želja
po novih socialnih kontaktih, osebnostni rasti, pridobitvi poklicnih kvalifikacij in izkušenj.
Ločitev med tradicionalnim in sodobnim prostovoljstvom ni povsem mogoča, saj se motivi in
učinki prekrivajo, vendar pa lahko rečemo, da sodobno prostovoljstvo sledi bolj želji po
obogatitvi lastne biografije, čeprav učinek za skupno dobro ostane (prav tam).
Kuhnlein in Boehle (v Hustinx in Lammertyn, 2003) idejo o novem sodobnem tipu
prostovoljstva ne podpirata, saj menita, da imamo premalo podatkov za takšno predpostavko.
Razloge za drugačno dojemanje prostovoljstva in motivov za prostovoljsko delo vidita
predvsem v povečani družbeni in znanstveni pozornosti za večdimenzionalno naravo
motivacije prostovoljcev, ne pa kot posledico dejanske spremembe vedenja prostovoljcev.
Sodobno prostovoljstvo ima svojo lastno paradigmo, ki jo moramo upoštevati v vseh fazah
prostovoljskega procesa. Upoštevati jo moramo tako pri pridobivanju kot usposabljanju
prostovoljcev, pri samem izvajanju prostovoljskega dela ter pri skrbi za prostovoljce v
prostovoljski organizaciji (Ramovš, 2001).
12
Ves proces in vse dogajanje pri prostovoljskem delu je (Ramovš, 2001, str. 319):
• »osebno – izhaja iz osebne odločitev prostovoljca kot človeka;
• dialoško – se odvija v človeškem dvogovoru in pogovoru med vsemi udeleženci;
• celostno – zajema celega človeka, celotno življenjsko izkušnjo in celotni
življenjski kontekst, v katerem se odvija;
• temeljno – dosega najgloblje človeško jedro prostovoljca in tistih, ki z njimi dela.«
Ljudje, ki se odločijo za prostovoljsko delo, so pogosto laiki na področju, v katerega se
vključujejo in imajo le malo izkušenj s populacijo, s katero delajo. Nasploh je za poklice, kjer
se dela z ljudmi in za ljudi, značilno, da prihaja do raznih patologij (izgorelost, patološko
žrtvovanje). Tem patologijam niso izpostavljeni samo zaposleni, ampak se vanje lahko
ujamejo tudi prostovoljci, zato Ramovš (2001) predlaga naslednje elemente poklicne higiene:
zavedanje lastnih osebnih stisk in nerešenih socialnih problematik, predhodno usposabljanje
in redno usposabljanje med delom, redno izmenjavanje izkušenj (supervizija), delo na
strokovni in osebnostni rasti, kot najpomembnejšo pa navaja zmernost, ki jo razume kot
smiselno, zdravo mero prostovoljskega dela z ljudmi za ljudi.
1.1 Motivi prostovoljcev za prostovoljsko delo
Prostovoljci se za prostovoljsko delo odločajo, ker jim to služi pri zadovoljitvi pomembnih
osebnih ciljev (Clary idr., 1998). Razlogov, zakaj se posamezniki prostovoljsko angažirajo, je
veliko, zato so motivi raznoliki ter se med seboj pogosto prepletajo in dopolnjujejo.
Poznavanje teh motivov je pomembno tako za organizacije, ki pri svojem delu vključujejo
pomoč prostovoljcev kot za prostovoljce same. Od motivov je namreč odvisna dolžina
trajanja prostovoljskega dela, kako angažiran bo posameznik in kakšni bodo učinki njegovega
dela, saj individualna motivacija predstavlja jedro udejstvovanja v prostovoljskem delu
(Yeung, 2004). Osebni motivi za opravljanje prostovoljstva nudijo zanimiv vpogled v
prostovoljstvo in odražajo pozicijo na premici korist za sebe, korist za drugega v stiski in
korist za vse pripadnike neke skupine (Mikuš Kos, 2011).
Z vprašanjem, zakaj se ljudje odločijo za prostovoljsko delo, so se ukvarjali tudi Clary idr.
(1998). Pri obravnavanju tega vprašanja so uporabili pristop funkcionalne analize, ki se
izrecno ukvarja z razlogi in nameni ter načrti in cilji posameznikovega delovanja.
Funkcionalna teorija motivacije prostovoljcev izhaja iz predpostavke, da različni posamezniki
opravljajo enako prostovoljsko delo iz različnih razlogov, ki služijo uresničevanju različnih
psiholoških funkcij, hkrati pa lahko prostovoljstvo zadovoljuje različne motive istega
posameznika v različnih časovnih obdobjih njegovega življenja. Tako Clary idr. (1998)
definirajo šest osnovnih psiholoških funkcij pri opravljanju prostovoljskega dela:
• vrednote – prostovoljstvo omogoča izražanje altruističnih in humanitarnih vrednot;
• razumevanje – želja izvedeti čim več o svetu ter pridobivanje in prakticiranje
spretnosti;
• socialni funkcija – prostovoljstvo omogoča krepitev in širjenje socialne mreže;
• karierni motivi – zajemajo pridobivanje izkušenj, povezanih s poklicem, povečevanje
zaposlitvenih možnosti;
13
• varovalna funkcija – prispeva k zmanjševanju negativnih čustev;
• funkcija osebnega napredovanja – gre za težnjo po pridobivanju samospoštovanja in
samozaupanja.
1.1.1 Modeli motivacije
Različni modeli (enodimenzionalni, večdimenzionalni …) motivacije izhajajo iz funkcionalne
teorije motivacije. Ta teorija pravi, da se posamezniki odločajo za prostovoljsko delo, ker jim
to zadovoljuje določene psihološke potrebe. Delo bodo opravljali tako dolgo, dokler bo ta
aktivnost zadovoljevala njihove potrebe. Različni prostovoljci se bodo iz različnih motivov
odločali za isto prostovoljsko dejavnost, prav tako motivi niso stalni, saj se s časom lahko
spreminjajo ali celo prenehajo delovati (Widjaja, 2010).
Dvodimenzionalni model motivacije deli motive v dve kategoriji: na egoistične in altruistične.
Ljudje, ki se za prostovoljstvo odločajo iz altruističnih razlogov, želijo proizvajati blaginjo za
druge, medtem ko naj bi se egoistično motivirani za prostovoljstvo odločali zaradi lastne
koristi (npr. obogatiti svoj C. V.) (Widjaja, 2010). Pri tem A. Mikuš Kos (2011) poudarja, da
motivi niso vselej povezani z učinki, saj ne glede na to, ali so motivi bolj egoistične (osebne
ambicije) kot altruistične narave, lahko proizvedejo koristne rezultate tako za ljudi, ki
potrebujejo pomoč, kot za skupnost kot celoto. Prav tako motivi, ki se sicer zdijo altruistični,
vseeno v sebi nosijo egoistične vzgibe, saj temeljijo na recipročnosti, vzajemnosti, kot npr.
krvodajalske akcije (Flaker, 2001). Nekateri drugi avtorji dvodimenzionalnost razumejo kot
delitev na ekstrinzično (zunanjo) in intrinzično (notranjo) motivacijo (Finkelstien, 2009; Han
Broich, 2012). V nadaljevanju bom predstavila Han Broichovo dvodimenzionalno shemo
motivacije.
Slika 1: Dvodimenzionalna shema motivov prostovoljcev po Han Broich (2012, str. 85)
Motivi
Zunanji viri – ekstrinzični
SUBJEKT
Biografske spremembe
Osebna korist
DRUŽBA
Reševanje skupnostnih problemov
Družbeno politične
spremembe
Notranji viri – intrinzični
NORME
Religiozna prepričanja
Občutek odgovornosti
OSEBNOST
Vzgoja, socializacija
Osebnostna struktura
14
M. Han Broich (2012) deli motive na dve skupini: na zunanje in notranje vire. Tako pri
zunanjih virih razlikuje med viri, ki se vežejo na sam subjekt, in na vire, ki izhajajo iz družbe.
Motivi, ki se vežejo na subjekt, izhajajo iz biografskih sprememb ali pa imajo izvor v želji po
osebni koristi. Prostovoljstvo lahko služi kot instrument za novo življenjsko orientacijo, kadar
pride do večjih sprememb v biografiji (npr. upokojitev, izguba službe). Prostovoljci, ki so se
za prostovoljstvo odločili zaradi sprememb v biografiji, želijo smiselno uporabiti časovne
resurse in osebne kompetence. Kadar je motivacija osebna korist, gre predvsem za
pričakovanja, kaj bomo od prostovoljskega dela pridobili. Prostovoljstvo vpliva na boljše
počutje, v nas vzbuja veselje, nam omogoča širiti socialno mrežo in pridobivati nove
kompetence ter izkušnje. Pri tem ne gre za egocentrično željo po samouresničitvi, ampak
individualizirano željo po smiselni nalogi delati nekaj koristnega. Da prostovoljstvo služi
zabavi in veselju, v tem primeru ne gre razumeti v hedonističnemu smislu, ampak je izraz
notranjega zadovoljstva in izpopolnitve osebnih pričakovanj (prav tam).
K zunanjim virom avtorica M. Han Broich (2012) prišteva še motive, ki izhajajo iz družbe
same. Pri tem ločuje med motivi reševanja skupnostnih problemov in želji po družbeno
političnih spremembah. Nekateri prostovoljci so se v preteklosti sami soočili s podobno
situacijo (npr. priseljenci druge generacije) in to jih motivira, da se sami aktivirajo in čutijo
solidarnost z ljudmi v podobnih situacijah. Ker so jim situacije poznane, se čutijo bolj
kompetentne za premagovanje aktualnih družbenih problemov. Prostovoljci, ki se čutijo
odgovorne za družbene spremembe, želijo aktivno sodelovati pri družbeno-političnih procesih
in pri oblikovanju družbe. Takšni motivi so podlaga za nastanek iniciativ, kampanj,
zagovorniških skupin in drugih oblik socialnega aktivizma (prav tam).
Prostovoljci so lahko tudi notranje motivirani, pri čemer pomembno vlogo odigrajo norme in
vrednote, za katerimi stojijo, in njihova osebnost. Avtorica M. Han Broich (2012) kot norme
razume na eni strani religiozna prepričanja (izhajanje iz krščanske tradicije: ljubezen do
bližnjega in dobrodelnost) in na drugi strani občutka odgovornosti oziroma dolžnosti, da smo
zavezani pomagati tistim, ki zasedajo v družbi slabši položaj. Pri tem gre za občutek, ki
nastane zaradi zavedanja, da smo deležni boljših življenjskih pogojev, varnejše življenjske
situacije in privilegiranih življenjskih pogojev. Takšni ljudje se čutijo dolžne pomagati tistim,
ki živijo na obrobju in so socialno izključeni. To lahko razumemo kot moralno dolžnost do
družbe, ki ji želimo nekaj vrniti, prispevati nazaj. Pogosto se za tem skriva globoka, notranje
zakoreninjena človečnost, ki jo lahko razumemo kot najvišjo življenjsko vrednoto. Osebe, ki
so notranje motivirane, so pogosteje prostovoljsko aktivne kot tiste, ki želijo doseči neki
učinek (prav tam).
Kot zadnjo kategorijo omenja posameznikovo osebnost in govori o prosocialno usmerjenih
ljudeh. Na takšne ljudi imata pomemben vpliv vzgoja in socializacija. Pri teh prostovoljcih
gre za lastne biografske izkušnje in vzgojo, npr. odraščali so v družini, kjer je prostovoljstvo
in pomoč soljudem bila pomembna tema, prostovoljstvo tako doživljajo kot nekaj
samoumevnega. Na prostovoljstvo lahko vpliva tudi osebnostna struktura, kjer gre za osebe,
ki ne morejo drugače, kot da pomagajo (npr. ko so bili seznanjeni s težko situacijo beguncev,
niso mogli drugače, kot da so postali aktivni na tem področju, začeli zbiralne akcije, se
spontano odpravili na sama žarišča dogajanja) (prav tam).
15
Avtorica M. Han Broich (2012) pravi, da meje med zunanjo in notranjo motivacijo ni vedno
mogoče določiti, saj se pogosto prekrivata. Notranje motivirani prostovoljci skušajo v prvi
vrsti dati beguncem občutek vrednosti, sprejetosti, jim povrniti samospoštovanje in so jim v
moralno podporo, vse to prispeva k individualnemu razvoju beguncev. Zunanje motivirani
prostovoljci se osredotočajo predvsem na cilje, kot so posredovanje znanja jezika,
prilagoditev beguncev in podpora njihovi hitrejši integraciji v novo življenjsko okolje,
zavzemajo se za družbene in politične spremembe. Notranje motivirani prostovoljci bodo tako
dajali več poudarka čustveni podpori, medtem ko zunanje motivirani pravni ureditvi
življenjskih pogojev.
1.2 Razlogi za prenehanje s prostovoljstvom
Razloge za prenehanje s prostovoljstvom lahko razdelimo v tri kategorije (Behnia, 2008):
• biografske spremembe (pomanjkanje časa, zdravstveni ali družinski problemi,
poklicne spremembe);
• problemi, povezani s samim prostovoljskim delom (preobremenjenost, razočaranje,
frustracije, dvom v smiselnost prostovoljskega dela, neprepoznavanje učinkov svojega
dela);
• slabo sodelovanje med zaposlenimi in prostovoljci oziroma nasploh slaba delovna
klima.
M. Han Broich (2012) ugotavlja, da obstaja tesna povezanost med vrsto motivacije in razlogi
za prekinitev prostovoljskega dela. Notranje motivirani prostovoljci bodo z delom prenehali
predvsem zaradi biografskih sprememb, zunanje motivirani pa zaradi problemov z delom
samim. Prostovoljci, ki so notranje motivirani, so se izkazali za vzdržljivejše, medtem ko
zunanje motivirani prostovoljci ob pojavu težav prej odnehajo.
Prostovoljci bodo ostali dlje časa, če bodo dobili občutek, da imajo vpliv na sprejemanje
odločitev, imajo priložnost sooblikovati program, jim je omogočeno redno usposabljanje in
izobraževanje ter menijo, da je njihov prispevek k organizaciji, družbi ali posamezniku
prepoznan in cenjen (Behnia, 2008).
Razloge za prenehanje s prostovoljstvom lahko najdemo tudi v sistemu in ne samo v
individualnih – osebnih razlogih, saj ima sistemska ureditev področja velik vpliv na pogoje,
pod katerimi bodo prostovoljci delali. V Sloveniji se organizacije, ki pri svojem delu
vključujejo prostovoljce, srečujejo s številnimi težavami. Poleg odsotnosti sistemske podpore
prostovoljstvu kot vrednoti in družbenemu prispevku je problem še v zagotavljanju finančnih
sredstev za promocijo in kakovostno organiziranje prostovoljskega dela, zato imajo
organizacije pogosto težave pri pokrivanju materialnih stroškov prostovoljskega dela. Ker
imajo premalo profesionalnega kadra, ki bi se ukvarjal s prostovoljci, pogosto ne morejo
zagotoviti rednih usposabljanj, prostovoljcev pri njihovem delu ne morejo spremljati, zaradi
nezadostne podpore prostovoljcem pa se lahko pri njih pojavi sindrom izgorevanja (Rakar,
2011).
16
1.3 Učinki prostovoljstva: od osebne do družbene koristi
Posameznik in skupnost sta organsko povezana, zato težko razločimo učinke, ki jih ima
prostovoljsko delo na posameznika, na širšo skupnost ali družbo. Vendar A. Mikuš Kos
(2011) izpostavlja, da imajo v praksi posamezne organizacije, ki v svojo dejavnost vključujejo
prostovoljce, različne usmeritve in ciljne prioritete. Tako so nekatere bolj karitativno
usmerjene (materialne dobrine), druge sledijo širšim družbenim ciljem (razkrivanje socialnih
problemov, disfunkcije neoliberalizma, institucij).
Ramovš (2001) dodaja razmislek o pomenu zavedanja lastne motivacije in vzgibov za
prostovoljsko delo. Vsak prostovoljcev se mora zavedati, da pri prostovoljstvu ne gre za
enosmerno zadovoljevanje potreb, ampak da gre za komplementarno prejemanje in dajanje.
»Prostovoljstvo je zdravo za prostovoljca in koristno za tiste, ki jim je ponujena pomoč, če je
prostovoljec zavestno prostovoljec zaradi samega sebe, ker ve in doživlja, da njegovo
prostovoljsko delo koristi njemu samemu, obenem pa je v enaki meri zavestno prostovoljec
zato, ker doživlja v sebi solidarnost do ljudi s potrebo ali v stiski« (Ramovš, 2001, str. 321).
Pri prostovoljskem delu se uporablja in hkrati proizvaja finančni, človeški, ekonomski,
socialni in kulturni kapital. A. Mikuš Kos (2011, str. 12) proizvode prostovoljstva opredeli
tako:
• »fizični kapital: konkretni produkti, ki jih dobijo prejemniki pomoči, skupina ali
skupnost (na primer število razdeljenih kosil, posajenih dreves);
• človeški kapital: pridobitev znanj, veščin, osebni razvoj, zdravje, mentalno zdravje,
odpornost, sposobnost obvladanja;
• ekonomski kapital: specifični finančni in ekonomski kapital, ki izhaja iz prostovoljstva
(na primer število ur, ki jih opravljajo prostovoljci za zdravstveno ustanovo ali za šolo
in njihova vrednost v denarju);
• socialni kapital: porast kohezivnosti v skupnosti skozi vzpostavljanje novih odnosov,
mrež, zaupnih vezi med ljudmi, porast socialnega sodelovanja, prispevek k
solidarnosti in stabilnosti; ta kapital je najteže merljiv;
• kulturni kapital: razvoj skupne, kulturne, religiozne ali etnične identitete, povezovanje
v skupini z enako identiteto, izvajanje kulturnih dejavnosti.«
1.4 Odnos med prostovoljskim in profesionalnim delom
A. Mikuš Kos (2011, str. 11) pravi, »da je v sodobni, hitro spreminjajoči in globalizirano
mobilni družbi zelo pomembna hitrost in prožnost odzivanja na nove okoliščine in potrebe«.
Država se na te nenadne spremembe ne more odzivati tako hitro, kot lahko to stori
organizirano prostovoljsko delo.
17
Profesionalna socialna pomoč je danes nepogrešljiva, vendar pa je civilna samoorganizacija
prostovoljskega dela njeno, prav tako nepogrešljivo dopolnilo in korektiv (Ramovš, 2001). Za
razumevanje učinkov prostovoljskega dela moramo najprej razumeti njegovo umeščenost v
družbeni sistem moči. Prostovoljci so na dimenziji družbene moči umeščeni med
strokovnjake in uporabnike. Od strokovnjakov se ne razlikujejo samo po družbeni moči, ki jo
uživajo, ampak imajo zaradi manjše družbene moči tudi drugo družbeno funkcijo (Flaker,
2001).
Prostovoljsko delo je kvalitativno drugačno od strokovnega dela, s čimer si je ustvarilo
drugačno poslanstvo, kot ga nosi strokovno delo. Za prostovoljsko delo je značilno, da je
fleksibilnejše, ni obremenjeno s poklicno vlogo in pravili ustanove, prostovoljec se lahko
posveti enemu samemu človeku in črpa iz dejstva, da je druženje s konkretnim človekom ali
skupino enkratna zadeva, ki se tudi konča in ni, kakor je za strokovnjaka, neskončno
menjavanje podobnih primerov (Flaker, 2001).
1.5 Prostovoljstvo in civilna družba
Civilno družbo najpogosteje razumemo kot nasprotje nečesa drugega, torej tisto, kar ni država
ali gospodarstvo. Nekateri jo definirajo kot prostor zunaj družine, države in trga, ki ga
predstavljajo skupinske in posamezne akcije, institucije in organizacije z namenom
uveljavljanja skupnih interesov. Značilnosti civilne družbe so prostovoljstvo, poudarek na
posamezniku in občutek pripadnosti (Rakar, 2011). Integracija ljudi, ki so zunaj družbe, in
zagotavljanje povezanosti družbe sta nova družbena izziva. Znotraj tega konteksta lahko
razumemo prostovoljstvo kot del civilne angažiranosti, kot možnost podpore pri integraciji.
Civilne iniciative so pri naraščajoči politični polarizaciji pomemben dejavnik vplivanja na to,
ali bodo begunci živeli integrirani v družbo ali ne (Han Broich, 2012).
Okoli beguncev in njihovega kulturnega ozadja kroži veliko stereotipnih predstav in
predsodkov. Prav te predstave so ovira pri vzpostavljanju stika med večinsko populacijo in
begunci. Prostovoljci kot predstavniki civilnih iniciativ preko stika, ki ga imajo
vzpostavljenega z begunci, predstavljajo most, ki povezuje begunce z večinskim
prebivalstvom in posledično vpliva na premagovanje predsodkov, prispeva k zmanjševanju
strahu pred begunci in dvigu socialnega sprejemanja med domačim prebivalstvom (Pettigrew,
Tropp, Wagner in Christ, 2011). Prostovoljsko delo tako daje prostovoljcu priložnost, da se
sooči s konkretnimi manifestacijami drugosti (odvisnosti od drog, tujstvo, kriminal), da
razvije občutljivost za tovrstne družbene probleme, razvije orodja za razumevanje in pomaga
razvijati prakso na danem področju (Flaker, 2001).
Koristi organiziranega prostovoljskega dela so danes prepoznane. Pomembno vlogo ima
predvsem na lokalni ravni, saj pomaga skupnosti pri pokrivanju in reševanju problemov
socialne in psihološke narave, opravi delo, ki ima veliko finančno vrednost in s tem deluje kot
korektiv državi in tržni ekonomiji, laže kot veliki sistemi uvaja nove modele dela ter
mobilizira številne človeške in druge resurse (npr. povečuje socialni kapital države in
skupnosti) (Mikuš Kos, 2011).
18
Allport je v svoji knjigi Narava predsodkov, ki je izšla leta 1954, postavil kontaktno hipotezo,
ki pravi, da pogosta interakcija med skupinami privede do medsebojnega spoznavanja, to
spoznavanje krepi medsebojni občutek simpatije in empatije, kar vodi v premagovanje
predsodkov. Optimalne pozitivne učinke medskupinskega kontakta lahko pričakujemo takrat,
ko so izpolnjeni štirje pogoji (Pettigrew idr., 2011):
• člani obeh skupin imajo enak status (dostop do izobraževanja, službe);
• člani obeh skupin si delijo podobne cilje;
• vzpostavljeno je medskupinsko sodelovanje;
• sodelovanje je podprto s strani avtoritete, zakonov, države.
Po konceptu socialnega kapitala je medosebno srečavanje tisti ključni element, ki omogoča
izgradnjo skupnosti in vzpostavitev zaupanja. Nižja stopnja kriminala, boljša ekonomska rast,
višji nivo zdravja in višja izobrazbena struktura so značilnosti skupnosti z dobro zalogo
socialnega kapitala (Martinjak, 2006). Prostovoljci kot predstavniki civilne družbe so nosilci
socialnega kapitala. Fukoyami (1999, v Mikuš Kos, 2011) pravi, da je socialni kapital
proizvod socialnega tkiva skupnosti, ki izhaja iz kakovosti odnosov in sinergije teženj in
ciljev, je nevidno lepilo oziroma podlaga za fermentiranje socialne energije in procesov ter
aktivira potenciale skupnosti, ki temeljijo na skupnih vrednotah, zaupanju, etičnih standardih,
sodelovanju in interesih.
2 BEGUNCI
»Sanjam vse dni, te stvari,
da mi ne rečejo več, da sem begunec.«
Salem
Za razumevanje življenjske situacije beguncev in njihove umeščenosti v družbo je
pomembno, da poznamo zakonsko podlago, ki ureja njihove pravice, vpliva na integracijo in
ne nazadnje tudi na njihovo vsakdanje življenje. V nadaljevanju bom pojasnila terminologijo s
področja azilne zakonodaje, postopek pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito,
postopek pridobivanja državljanstva z naturalizacijo, programe pomoči pri integraciji
beguncev, ki se trenutno izvajajo v Sloveniji ter kako se v programe pomoči vključujejo
prostovoljci.
2.1 Zakonska podlaga in razjasnitev terminologije
Republika Slovenija je kot članica Evropske unije in podpisnica Ženevske konvencije dolžna
zagotoviti mednarodno zaščito osebam, ki zaščite niso deležni v izvorni državi. Po 1. členu
Ženevske konvencije se za begunca smatra vsaka oseba, ki meni, »da je v svoji izvorni državi
preganjana zaradi svojega političnega prepričanja, veroizpovedi, rase, narodnostne ali etične
19
pripadnosti. Prav tako ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito vsaka oseba, ki meni, da
bi vrnitev v matično državo ogrožala njeno življenje ali svobodo in bi lahko bila izpostavljena
mučenju ali nečloveškem ravnanju in kaznovanju (Ministrstvo za notranje zadeve, b. d.).«
V Sloveniji o prošnjah za mednarodno zaščito odloča Ministrstvo za notranje zadeve RS,
Sektor za statusne zadeve. Oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito, lahko v primeru, da
je bila njena prošnja odobrena, pridobi status begunca ali pa ji je zagotovljena subsidiarna
zaščita.
Status begunca se prizna osebi, ki utemeljeno in verodostojno izkaže, da izpolnjuje pogoje, ki
jih določa 1. člen Ženevske konvencije. V primeru, da oseba ne izpolnjuje pogojev za status
begunca, se ji lahko, če dokaže, da bi z vrnitvijo v matično državo bilo ogroženo njeno
življenje (smrtna kazen ali usmrtitev, poniževalno, nehumano ravnanje ali mučenje, vojne
razmere), dodeli status subsidiarne zaščite (Ministrstvo za notranje zadeve, b. d.).
Za osebe, ki so pridobile bodisi status begunca bodisi status subsidiarne zaščite, se uporablja
termin oseba z mednarodno zaščito (OZM2). Osebe s priznano mednarodno zaščito v
Republiki Sloveniji so, skladno z Zakonom o mednarodni zaščiti (2016), upravičene do:
• prebivanja v Republiki Sloveniji;
• denarnega nadomestila za zasebno nastanitev;
• pomoči pri integraciji;
• zaposlitve in dela;
• zdravstvenega in socialnega varstva;
• pridobitve informacij o pravicah in dolžnostih in
• izobraževanja in usposabljanja.
Te pravice veljajo tako za osebe s statusom begunca kot za osebe s priznano subsidiarno
zaščito, vendar je v primeru osebe s subsidiarno zaščito prebivanje v Republiki Sloveniji
časovno omejeno (možnost podaljšanja, če se razmere v izvorni državi ne izboljšajo),
dodeljen jim je potni list tujca, pri zaposlovanju pa morajo zaprositi za posebno delovno
dovoljenje (Ministrstvo za notranje zadeve, b. d.)
2.2 Postopek pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito
Postopek pridobitve statusa osebe z mednarodno zaščito se prične takoj, ko posameznik vloži
prošnjo. To lahko stori na policijski postaji, pri policistu ali v Centru za tujce; v zavodu za
izvrševanje kazenskih sankcij; na letališču, pristanišču ali na ladji; pri katerem koli organu
lokalne skupnosti ali pri drugem državnem organu. Tujec lahko zaprosi za mednarodno
zaščito tudi, kadar ni na ozemlju Republike Slovenije, in sicer na diplomatsko konzularnem
predstavništvu. V času, ko je njegova prošnja v obravnavi, se prosilca za azil namesti v azilni
dom (ZMZ, 2016).
2 V magistrski nalogi bom uporabljala termin begunec, s tem mislim na vse osebe, ki so pridobile status OMZ.
20
Prosilec mora podati in lastnoročno zapisati izjavo, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. V
celotnem postopku mu pripada tolmač, prav tako morajo bito vsi ključni dokumenti prevedeni
v jezik, ki ga prosilec razume. Poleg tolmača ima prosilec pravico do svetovalca za begunce,
ki mu nudi pravno pomoč in ga informira v zvezi s postopkom pridobitve mednarodne zaščite.
Prosilca za mednarodno zaščito se povabi na osebni razgovor, ki je zaprt za javnost in je
prilagojen posameznemu prosilcu (upošteva se njegovo kulturno poreklo, pripadnost ranljivim
skupinam). Kljub izključenosti za javnost lahko ima prosilec ob sebi osebo, ki mu je v pomoč
in podporo. Namen osebnega razgovora je ugotoviti identiteto prosilca, razloge, s katerimi
utemeljuje svojo prošnjo ter vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembna za sprejetje
odločitve. Postopek odločanja bi moral biti opravljen v najkrajšem času, kadar postopek traja
več kot šest mesecev, se mora o tem pisno obvestiti prosilca (ZMZ, 2016).
Ko pristojni organi zberejo vse potrebne podatke, pričnejo s presojanjem pogojev, na podlagi
katerih bi posamezniku lahko dodelili status begunca. Če teh pogojev ne izpolnjuje, se
presoja, ali mu je lahko dodeljena subsidiarna zaščita. V primeru, da ne izpolnjuje pogojev za
pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite, se prošnja zavrne in prosilec mora zapustiti
območje Republike Slovenije. Prosilec ima pravico, da vloži ponovno prošnjo takrat, kadar
lahko predloži nove dokaze, ki kažejo na to, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito
(ZMZ, 2016).
Pomemben del integracije beguncev je združitev z družino, za katero lahko zaprosi vsaka
oseba, ki je pridobila status osebe z mednarodno zaščito. Združitve oseb z mednarodno
zaščito z drugimi družinskimi člani v Republiki Sloveniji ureja Zakon o mednarodni zaščiti
(2016), ki v 16. b členu določa, da lahko oseba z mednarodno zaščito zaprosi za združitev z:
• zakoncem ali zunajzakonskim partnerjem;
• z mladoletnimi neporočenimi otroki ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski,
zunajzakonski skupnosti ali bili posvojeni;
• z mladoletnimi neporočenimi otroki zakonca ali zunajzakonskega partnerja v primeru,
da ima prosilec skrbništvo nad njimi in jih vzdržuje;
• s polnoletnimi neporočenimi otroki, ki zaradi telesne ali duševne prizadetosti niso
sposobni sami skrbeti zase, za svoje koristi in pravice;
• prav tako za polnoletne neporočene otroke zakonca ali zunajzakonskega partnerja, ki
zaradi telesne ali duševne prizadetosti nisi sposobni, da sami skrbijo zase, za svoje
koristi in pravice;
• v primeru, da gre za mladoletnika brez spremstva staršev, ima ta pravico zaprositi za
združitev s starši.
2.3 Pridobivanje državljanstva z naturalizacijo
Na podlagi 7. odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije lahko oseba, ki
ima priznan status osebe z mednarodno zaščito in v Sloveniji živi neprekinjeno 5 let, vloži
prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo. Pri tem mora dokazati, da izpolnjuje naslednje
pogoje:
21
• »da je oseba dopolnila 18 let;
• da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati,
zagotavljajo materialno in socialno varnost;
• da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s
spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni;
• da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh
mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno
dobo, daljšo od enega leta;
• da ji ni bila izrečena prepoved prebivanja v Republiki Sloveniji;
• da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za
javni red, varnost ali obrambo države;
• da ima poravnane davčne obveznosti;
• da poda prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je
utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (ZDRS, 2007)«.
2.4 Programi pomoči pri integraciji beguncev v Sloveniji
Ko begunec pridobi status osebe z mednarodno zaščito, lahko zapusti azilni dom v Postojni in
se preseli v eno izmed dveh integracijskih hiš, ki sta v Mariboru in Ljubljani. V katero
integracijsko hišo bo preseljen, je odvisno od prostih kapacitet, v splošnem pa o tem odloča
MNZ. V integracijski hiši lahko prebiva eno leto, kasneje se mora preseliti na zasebni naslov,
vendar je še nadaljnji dve leti upravičen do denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem
naslovu.
V prvih treh letih od pridobitve statusa osebe s priznano mednarodno zaščito temelji pomoč
pri vključevanju v okolje na osebnem integracijskem načrtu, ki se pripravi in izvaja na podlagi
posameznikovih potreb, znanja, zmožnosti in sposobnosti. Ministrstvo mora v najkrajšem
možnem času omogočiti udeležbo na tečaju slovenskega jezika, ki vključuje še spoznavanje
slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve. Osebi z mednarodno zaščito pripada tudi
svetovalec, ki naj bi spremljal njen individualni napredek, jo informiral in ji nudil pomoč pri
lažjem vključevanju v slovensko družbo in prostor (ZMZ, 2016).
Poleg aktivnosti, ki naj bi jih zagotovilo MNZ, v Mariboru in Ljubljani delujeta še dva
programa pomoči pri integraciji za OMZ. Prvi deluje pod okriljem Slovenske filantropije,
drugi pa pod okriljem društva Odnos.
• Orientacijski program za osebe, preseljene v Republiko Slovenijo na podlagi letne
kvote (Slovenska filantropija)
V program so vključene samo OMZ, ki so bile v Slovenijo preseljene iz Grčije in Italije v
okviru kvot, ki jih določa Evropska unija. »Orientacijski program je namenjen učenju osnov
slovenskega jezika, pomoči pri urejanju dokumentov in praktičnemu spoznavanju
vsakdanjega življenja v Republiki Sloveniji. V dveh letih bo programa deležnih 567
uporabnikov. Vsak posameznik bo v program vključen 3 mesece (Slovenska filantropija,
b. d.).«
22
• Projekt "Pomoč pri integraciji za osebe z mednarodno zaščito 2015–2017" (Društvo
Odnos)
V program so vključene vse osebe s priznanim statusom OMZ za obdobje prvih treh let. »Cilj
projekta je zagotavljanje celostne pomoči osebam s priznanim statusom mednarodne zaščite.
Projekt je usmerjen v zagotavljanje celostne, kakovostne, redne, strokovne in humane pomoči
osebam z mednarodno zaščito v Sloveniji. Pri izvajanju projekta sodelujejo osebe z begunsko
in migrantsko izkušnjo, prostovoljci in neformalni prevajalci. V okviru programa se izvajajo
različne med seboj povezane in dopolnjujoče se aktivnosti, ki jih prilagajamo potrebam,
željam in interesom vključenih oseb z mednarodno zaščito: pomoč pri urejanju življenjskih
situacij, učna pomoč, integracijske aktivnosti in ukrepi za povečanje socialne vključenosti
oseb z mednarodno zaščito (Društvo Odnos, b. d.).«
2.4.1 Možnost vključitve prostovoljcev v programe pomoči
Vključevanje prostovoljcev v programe pomoči pri integracije za OMZ ima v Sloveniji že
tradicijo. V času razpada Jugoslavije se je Slovenija prvič soočila z večjim številom
beguncev. V tem času je bilo mogoče opaziti val solidarnostnega vedenja. Poleg materialnih
sredstev je bila pomoč prostovoljcev najpomembnejši način izkazovanja razumevanja, sočutja
in prijateljstva. Delovanje prostovoljcev v begunskih centrih je imelo številne pomembne
razsežnosti. Mednje A. Mikuš Kos in S. Gole Ašanin (2000) prištevata medsebojno
spoznavanje in širjenje pozitivne podobe o beguncih. Prostovoljci, ki so mesece delovali v
begunskih centrih, so lahko spoznali osebno, etnično in kulturno vrednost beguncev, zaradi
neposrednega stika pa so begunci lahko začutili sprejetost in solidarnost. Kontakt med
begunci in prostovoljci je prispeval k zmanjševanju predsodkov in ksenofobičnih idej o
beguncih.
Danes se ponovno srečujemo z večjim številom beguncev, zato nevladne organizacije v
izvajanje svojih projektov vključujejo prostovoljce. Tako Slovenska filantropija kot društvo
Odnos pri izvajanju projektov integracije sodelujeta s prostovoljci, ki se lahko vključujejo na
različna področja dela, kot so:
• učna pomoč;
• jezikovni tečaji (slovenščine, angleščine …);
• prevajalstvo;
• prostočasne aktivnosti (izleti, športni dnevi, internacionalna srečanja, koncerti;
• druženje;
• spremstvo k zdravniku, zobozdravniku;
• pomoč pri urejanju birokracije (prijava prebivališča, izpolnjevanje formularjev);
• iskanje stanovanj;
• pomoč v kriznih situacijah;
• informiranje …
23
3 INTEGRACIJA
»Integriran si, ko dobiš občutek, da pripadaš,
da nekaj prispevaš, da dobiš nekaj nazaj.«
Eva, prostovoljka
Integracija kot pojem je pogosto uporabljen v politiki, praksi in akademskih krogih, vendar
ima za različne avtorje različen pomen, odvisno od njihove perspektive, interesov,
predpostavk in vrednot. Tako ne obstaja definicija, ki bi bila splošno sprejeta. Definicije, ki
integracijo razumejo kot večdimenzionalen proces, poudarjajo predvsem vlogo različnih
akterjev: posameznikov, migrantov in begunskih skupnostih kot tudi institucij in drugih
skupnosti. Druge definicije se osredotočajo na funkcionalne dimenzije integracije, kot so:
izobrazba in jezik, trg dela, zdravstvena oskrba, bivanje. Nekateri avtorji želijo razviti
tipologijo integracije, ki bi opisala različna področja integracije, kot so funkcionalno,
socialno, civilno področje (Cheung in Phillimore, 2013) …
R. Bešter (2007, str. 107) integracijo opredeli kot »kompleksen koncept, ki označuje širok
krog dinamičnih procesov in situacij na različnih družbenih področjih, poleg tega pa se lahko
nanaša tako na posameznike kot tudi na družbene skupine ali na družbo kot celoto.« Podobno
definicijo predlaga Schibel (2002, v Cheung in Phillmore, 2013), ki integracijo razume kot
dvosmeren, večdimenzionalen in večplasten proces med posameznikom in sprejemno
skupnostjo.
UNHCR-jeva definicija integracije pravi, da je integracija dinamičen, večplasten, dvosmeren
proces prilaganja, ki privede do popolnega in enakovrednega članstva v družbi. To vključuje
pripravljenost begunskih skupnosti, da se prilagodijo sprejemni državi, ne da bi se zato morali
odpovedati kulturni identiteti, in hkrati pripravljenost sprejemne skupnosti, da je pripravljena
begunce sprejeti in se odzvati na njihove specifične potrebe. Proces integracije je kompleksen,
postopen, vsebuje tako zakonsko, ekonomsko, socialno kot kulturno dimenzijo in se nikoli ne
konča (Excom conclusion no. 104, b. d.).
V nadaljevanju bom predstavila področja in indikatorje integracije, pred tem pa še različne
modele integracijske politike, saj ti odločilno vplivajo na razumevanje procesa integracije in
določajo, kateri so dejavniki in cilji integracije ter kdaj je integracija uspešna.
3.1 Integracijska politika
Na proces integracije kot tudi na njeno uspešnost vplivajo številni dejavniki. Proces
integracije je odvisen od posameznikove pripravljenosti na integracijo, njegovih osebnostnih
značilnosti ter lastnosti posameznih etničnih kot »avtohtonih« skupin, pomembno vlogo pa
igrajo tudi različni pristopi imigrantskih politik ter nacionalni in mednarodni kontekst, iz
katerega izhajajo in v okviru katerega se izvajajo (Bešter, 2007).
24
Integracijska politika je del imigrantske politike in zajema vse politike in ukrepe, ki posredno
ali neposredno prispevajo k integraciji priseljencev, s katero države urejajo odnose med
večinsko družbo in priseljenci, ki so naseljeni na njihovem območju (Bešter, 2007). Države so
glede na svojo zgodovino, demografske značilnosti, politično orientacijo in socialne
posebnosti razvile različne modele integracijske politike. V splošnem razlikujemo tri modele
integracijske politike: asimilacijski ali republikanski model, multikulturni ali pluralističen
model in segregacijski model oziroma model diferencialnega izključevanja (Rodriguez-
Garcia, 2010).
3.1.1 Asimilacijski model
Temelji na ideji, da je lahko enakopravnost članov skupnosti in kohezija družbe dosežena le,
če se posamezniki popolnoma prilagodijo večinski družbi ter njenim normam in vrednotam.
Odgovornost za integracijo je na priseljencu samem, naloga države pa je, da ustvarja takšne
pogoje, ki bodo asimilacijo spodbujale. Asimilacijska politika lahko vodi v marginalizacijo,
izoliranost in socialno izključenost določenih družbenih skupin, ki ne dosegajo pričakovane
norme integracije, te skupine se lahko zapirajo v geta (Rodriguez-Garcia, 2010).
Naturalizacije je razumljena kot začetna točka v procesu asimilacije, zato otroci priseljencev
pridobijo državljanstvo ob rojstvu ali ob polnoletnosti, z relativno nizkimi stroški in s
kratkimi roki zahtevanega prebivanja v državi pa se k naturalizaciji spodbuja ostale
priseljence (Bešter, 2003). Model izhaja iz predpostavke, da se bodo priseljenci odpovedali
svojim kulturnim in družbenim značilnostim ter bodo pretrgali vezi s svojo izvorno državo,
zgodnja naturalizacija pa jih bo spodbudila k lojalnosti do sprejemne države (Buböck, 1994, v
Bešter, 2007). Lahko rečemo, da države, ki svojo integracijsko politiko gradijo na
asimilacijskem modelu, težijo k spodbujanju emocionalne dimenzije integracije (Esser, 2001),
saj v ospredje postavljajo identifikacijo z novim socialnim sistemom (MI-občutek).
Rodriguez-Garcia (2010) kot primer takšne politike navaja Francijo.
3.1.2 Multikulturni model
Na Švedskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji se je uveljavil multikulturni model, ki
temelji na spoštovanju in varovanju kulturne raznolikosti ter enakopravnosti v vseh sferah
družbenega življenja (Rodriguez-Garcia, 2010). Priseljenci so sprejeti kot etnična manjšina, ki
se razlikuje od večinske populacije in skozi več generacij ohranja svoj jezik, kulturo, način
družbenega obnašanja in organiziranja (Bešter, 2007). Kulturne razlike niso ovira za članstvo
v civilni družbi in nacionalni državi, razlike se tolerira in včasih celo spodbuja, vendar te
razlike ne smejo biti v nasprotju z zakoni in temeljnimi političnimi vrednotami ter
institucijami (Medved 2001, v Bešter 2003). Multikulturni model, ki je vrsto let veljal za
vzorčni model integracijske politike, je danes izpostavljen številnim kritikam. Največkrat
multikulturni model povezujejo s procesom balkanizacije3 ali procesom nastajanja paralelnih
svetov, saj naj bi preveliko toleriranje kulturnih, religioznih in lingvističnih razlik slabilo
socialno kohezijo (Rodriguez-Garcia, 2010).
3 Balkanizacija je kompleksen proces razpadanja države na manjše geografsko-politične enote, ki se odraža na
različnih področjih življenja (Balkanisation, b. d.).
25
3.1.3 Segregacijski model
Značilnost segregacijskega modela je ločitev oziroma razdrobljenost etnično-kulturnih
skupnosti, ki se oblikujejo predvsem zaradi restriktivnega pravnega okvirja, kot je npr. dostop
do državljanstva, ki temelji na načelu »ius sanguinius«, pridobitev po rodu. Predstavnice tega
modela so Avstrija, Nemčija in Švica (Rodriguez-Garcia, 2010). Bistvena značilnost tega
modela je, da so migranti vključeni v določene sfere družbenega življenja (trg dela), nimajo
pa dostopa do nekaterih drugih sfer (socialni sistem, politična participacija), saj se na selitev
gleda kot na zgolj začasno (Bešter, 2007). Integracijska politika, ki temelji na segregacijskem
modelu, ustvarja predvsem dobre pogoje za strukturno dimenzijo integracije, medtem ko
zanemarja socialno in emocionalno dimenzijo (Esser, 2001).
3.2 Kohezijska politika Evropske unije
Leta 2004 je Evropska unija sprejela dogovor o Temeljnih skupnih načelih integracije
(»Common Basic Principles on integration«), ki naj bi predstavljal smernice za integracijske
politike posameznih držav članic in hkrati prispeval k poenotenju le teh (Papadopoulou,
Treviranus, Moritz in Fandrich, 2013). Integracija je razumljena kot dinamičen, dvosmeren
proces medsebojnega prilagajanja med priseljenci4 in državljani držav članic, in implicira
spoštovanje osnovnih vrednot Evropske unije. Ključno vlogo v integracijskem procesu
priseljencev se pripisuje zaposlitvi, saj jim ta omogoča, da preko participacije na trgu dela
prispevajo k družbenemu razvoju. Države članice EU so zato zavezane k prejetju zakonov, ki
olajšajo vključevanje na trg delovne sile (prav tam).
Posedovanje osnovnega znanja o sprejemni državi, njenem jeziku, zgodovini in institucijah je
nepogrešljivo za integracijo. Dostop do tega osnovnega znanja vpliva na uspešnost
integracije. Izobraževanje je ključnega pomena za priseljence in njihove potomce, da lahko
zavzamejo položaj uspešnega in aktivnega člana družbe. Priseljencem mora biti omogočen
dostop do različnih institucij, kot tudi javnih in zasebnih dobrin in storitev, na podlagi
osnovnega in nediskriminirajočega dostopa. Ta dostop je pomembna osnova za boljšo
integracijo (prav tam).
Pogosta interakcija med priseljenci in državljani članic EU je temeljni mehanizem integracije.
Deljeni forumi, medkulturni dialog, izobraževanje o priseljencih in njihovi kulturi in
spodbudni pogoji bivanja ter urbano okolje povečajo interakcijo med priseljenci in državljani
članice EU. Prakticiranje različnih kultur in religij je zagotovljeno z Listino Evropske unije o
temeljnih pravicah in jo je potrebno zaščititi, razen če je prakticiranje v konfliktu z drugimi
nedotakljivimi evropskimi pravicami ali nacionalnimi zakoni. Sodelovanje priseljencev v
demokratičnem procesu in v oblikovanju integracijske politike ter sprejemanju ukrepov,
posebej na lokalni ravni, podpira njihovo integracijo. Integracijsko politiko in njene ukrepe je
potrebno upoštevati pri oblikovanju in izvajanju javne politike (družinska, socialna …) in pri
4 V Temeljnih skupnih načelih integracije je govora o vseh priseljencih, ne glede na status, ki ga imajo (npr.
begunec, tujec, prebivalec druge države članice EU).
26
zagotavljanju javnih storitev. Prav tako je treba razviti jasne cilje, indikatorje in evalvacijske
mehanizme za ocenitev napredka integracijskega procesa, ki omogočajo lažje prilagajanje
politike in efektivnejšo izmenjavo informacij med državami članicami EU (Papadopoulou
idr., 2013).
3.3 Integracijska politika v Sloveniji
Pravice priseljencev se v Sloveniji razlikujejo glede na status, ki so ga pridobili. Prvo skupino
predstavljajo tisti priseljenci, ki imajo slovensko državljanstvo, drugo pa tisti, ki državljanstva
nimajo in imajo ali pravico do stalnega ali začasnega prebivanja. Priseljenci, ki so pridobili
državljanstvo, imajo enake pravice in dolžnosti kot preostali državljani Republike Slovenije.
Priseljencem brez državljanstva s stalnim prebivališčem so zagotovljene vse pravice iz
socialnega varstva, priseljenci z začasnim dovoljenjem za bivanje (status tujca) lahko
uveljavljajo pravice do posameznih storitev in dajatev v primerih in pod pogoji, ki jih
določajo zakoni (Uradni list RS, št. 24).
Problematična je zakonodaja na področju oseb z mednarodno zaščito, saj pravico do stalnega
prebivanja v RS dobi samo oseba, ki ji je bil odobren status begunca, medtem ko osebe s
subsidiarno zaščito ali pridruženi družinski člani, s pravico do začasnega bivanja niso
upravičeni do vseh socialnih storitev, omejen pa je tudi dostop do izobraževanja. Tako npr.
osebi s subsidiarno zaščito ne pripada dodatek za veliko družino, pridružen družinski član, ki
je starejši od 18 let, pa ni upravičen do brezplačnega izobraževanja.
Leta 1999 je Državni zbor sprejel Resolucijo o imigracijski politiki, ki temelji na načelih
enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja, in je sestavljen iz treh delov:
integracijske, azilne in imigracijske politike v ožjem smislu (priselitvena politika). Ta
resolucija je začrtala pluralistični model integracijske politike, ki priseljencem omogoča
ohranjanje lastne kulturne identitete in enakopravno vključitev v slovensko družbo (Bešter,
2007). Poleg Resolucije o imigracijski politiki so pomembni še Zakon o tujcih, Zakon o azilu,
Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o zaposlovanju in delu tujcev in Zakon o državljanstvu.
Temeljni ukrepi in načela slovenske integracijske politike so (Bešter, 2007, str. 120):
• »zagotavljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih pravic;
• zagotavljanje pravice in možnosti, da priseljenci izražajo in gojijo lastno kulturo in
vrednote na podlagi spoštovanja osebne integritete in dostojanstva v skladu z zakoni
Republike Slovenije;
• zagotavljanje pravice do udejstvovanja in odgovornosti vseh v neprekinjenem procesu
ustvarjanja skupne države;
• preprečevanje diskriminacije in družbene obrobnosti;
• zagotavljanje nediskriminatornosti postopkov in ravnanja do priseljencev v
ekonomskem, družbenemu in kulturnem življenju;
• preprečevanje razraščanja ksenofobije in odklonilnega odnosa do priseljencev;
27
• dodeljevanje pravic in obveznosti, s katerimi bodo priseljenci v skladu z dolžino
bivanja upravičeni do bolj enakopravnega statusa v razmerju do državljanov
Republike Slovenije v smeri proti polnemu državljanstvu.«
3.4 Dimenzije integracije
Številni avtorji (Bešter, 2007; Esser, 2001; Medveše, 2005) govorijo o različnih dimenzijah
integracije. Tako Esser (2001) opredeljuje integracijo kot večdimenzionalni proces, ki sestoji
iz kulturne, strukturne, socialne in emocionalne dimenzije, vse dimenzije so med seboj
prepletene in v soodvisnosti. Da bo integracija uspešna, moramo zagotavljati takšne pogoje, ki
bodo omogočali in spodbujali vsa področja integracije. Vsako dimenzijo integracije
zaznamuje drug proces. Tako loči med procesom kulturacije, umeščanja, interakcije in
procesom identifikacije. Esser kot tipičen primer prepletenosti teh procesov navaja usvojitev
jezika (kulturacija), ki omogoča zaposlitev (umestitev), preko katere posameznik vzpostavlja
stike in gradi odnose do sodelavcev (interakcije), tako bolje spoznava kulturo sprejemne
družbe (kulturacija), redne interakcije s sodelavci pa krepijo občutek sprejetosti in s tem
omogočajo proces identifikacije. R. Bešter (2007) govori o različnih razsežnostih integracije,
ki jih je težko jasno določiti in razmejiti, še zlasti v praksi. Tako omenja socialno-ekonomsko
integracijo, kulturno, pravno, politično, identifikacijsko in psihološko integracijo.
3.4.1 Kulturna dimenzija (proces kulturacije5)
Osnova za kulturno integracijo je usvojitev jezika, seznanitev z normami, vrednotami in
vedenjski vzorci gostujoče družbe. Pri tem ima pomembno vlogo tako kulturni kot človeški
kapital, ki ga poseduje posameznik. Kulturna integracija v najširšem smislu pokriva zelo
heterogeno področje in predstavlja na eni strani spoznavanje drugih kultur in sprejemanje
kulturnih vzorcev drugih etničnih skupin ter na drugi strani spremembe in ponotranjanje
novih vrednot, norm in vedenjskih vzorcev (Bešter, 2007).
Usvojitev jezika sprejemne države vidi Esser (2001) kot najpomembnejši element kulturacije,
saj je brez primernega komunikacijskega sredstva socialno delovanje in povezovanje z
drugimi člani skupnosti onemogočeno. V splošnem pa lahko kulturno integracijo razumemo
kot usvojitev specifičnega znanja, povezanega s kulturo sprejemne države, ki nam omogoča
uspešno delovanje v novi družbi (Esser, 1991). Esser (2001) poudarja, da je kulturna
integracija največkrat dosežena šele preko več generacij. Cilj kulturne integracije ni
asimilacija, torej popolna prilagoditev in prevzem večinske kulture, ampak je cilj kulturni
pluralizem, ki omogoča ohranjanje kulturnih posebnosti (Bešter, 2007).
5 Esser (2001) procesa kulturacije ne izenačuje s procesom akulturacije. Proces kulturacije razume kot seznanitev
posameznika s specifikami kulture sprejemne države, ki mu omogoča lažje delovanje v vsakdanjem življenju,
predvsem kadar prihaja do stika z drugimi pripadniki skupnosti. Proces kulturacije ne izključuje prakticiranja
svoje lastne kulture.
28
3.4.2 Strukturna dimenzija (proces umeščanja v družbo)
Posamezniki se med seboj razlikujejo glede na položaj, ki ga zasedajo v družbeni strukturi, in
glede na posedovanje dobrin (materialne dobrine, znanja, spretnosti …). Od položaja, ki ga
zasedamo v družbeni strukturi, je odvisna naša participacija na institucionalna ravni.
Ekonomski, kulturni in socialni kapital, ki ga posedujemo, vpliva na to, katere družbene
položaje bomo dosegli. Več kot imamo kapitala, večje so možnosti, da bomo zasedli dobro
mesto v družbi, kar pozitivno vpliv na proces integracije (Medvešek, 2005).
Proces umeščanja Esser (1991) razume kot »zasedbo« določene družbene pozicije in s tem
pridobitev določenih pravic, kot so pravica do socialnih storitev, državljanstva, volilna
pravica, prevzem poklicnih in drugih pozicij (odvisnih od izobrazbe) in s tem odpiranja
možnosti za vzpostavitev kontakta z drugimi člani socialnega sistema. Priseljenci navadno te
pravice pridobivajo postopno, saj se pravice med seboj pogojujejo, tako npr. volilno pravico
in s tem možnost sodelovanja v politični sferi pridobijo šele z državljanstvom. Pot do popolne
izenačitve pravic in dolžnosti priseljencev z drugimi prebivalci je tako zelo dolga (Bešter,
2007).
Na umeščanje vplivajo tudi predsodki, diskriminacija in socialno sprejemanje. Umeščanje v
družbo je tesno povezano s procesom kulturacije, saj je stopnja prilagoditve novemu okolju
pomemben filter pri dostopu do določenih družbenih pozicij. Posamezniki, ki bolje poznajo
specifike kulture sprejemne skupnosti in so uspešno usvojili njen jezik, bodo laže konkurirali
na trgu dela in laže zasedli pomembne pozicije v družbi. Od umestitve v družbo je odvisen
tudi dostop do kapitala (Esser, 2001).
3.4.3 Socialna dimenzija (interakcije)
Interakcije so tiste oblike socialnega delovanja, pri katerih se posamezniki preko znanja, ki ga
imajo, in simbolov orientirajo drug po drugem. Prihaja do transakcij, s čimer se ustvarjajo bolj
ali manj trdni odnosi. Preko interakcije se oblikujejo socialne mreže in socialna razmerja.
Interakcija je tako v odvisnosti s kulturacijo kot umeščanjem in je povezana s socialnim
kapitalom in z aktiviranjem kulturnega kapitala (Esser, 1991). Posameznik, ki je bolje
seznanjen s kulturo sprejemne države, bo laže vzpostavljal stik z drugimi člani skupnosti,
medtem ko je od umeščenosti v družbo odvisno, koliko stika oz. priložnosti za stik bo imel z
drugimi člani (Esser, 2001). Socialna integracija se tako nanaša na prostovoljne, neformalne
socialne stike, ki jih imajo priseljenci s svojo okolico, s sodelavci, sošolci, nanaša se na
sklepanje prijateljski in intimnih zvez in na članstva v raznih društvih (Bešter, 2007).
3.4.4 Emocionalna dimenzija (proces identifikacije)
Identifikacijska integracija se nanaša na posameznikove subjektivne občutke pripadnosti
določeni etnični, nacionalni ali drugi skupnosti (Bešter, 2007). Proces identifikacije in s tem
emocionalna integracija naj bi bila uspešna takrat, ko se posameznik čuti kot del novega
socialnega sistema in se poistoveti z normami in vrednotami družbe, v kateri živi. Gre za
29
miselni in čustveni odnos med posameznikom in socialnim sistemom (MI-občutek, občutek
solidarnosti, nacionalni ponos). Najvišji primer identifikacije bi bila zavedna lojalnost do
družbe in njenih vladajočih institucij ter z vrednotami utemeljeno strinjanje s političnimi
instancami in njenimi odločitvami (npr. nekatere etnične skupine v Nemčijo so zaradi
nestrinjanja z nemško družinsko zakonodajo začele ustanavljati lastna »verska« sodišča, kar
kaže na nepriznavanje političnih instanc) (Esser, 2001). Identifikacija s skupnostjo je možna
le, če so posamezni člani skupnosti v interakciji, saj se brez osebnega stika med
posameznikom in skupnostjo ne moreta vzpostaviti emocionalna in miselna vez.
Občutek pripadnosti državi, v katero se preselimo, ne izključuje občutka pripadnosti tudi
drugim skupnostim. Priseljenci se lahko identificirajo tako z državo, s krajem prebivanja, z
državnimi in lokalnimi simboli sprejemne družbe kot z določenimi dogodki v zgodovini
sprejemne družbe (Bešter, 2007).
3.5 Indikatorji in področja integracije
V splošnem prevlada prepričanje, da se ljudje, ki imajo več delovnih izkušenj in so bolj
izobraženi, laže integrirajo, vendar to še ni bilo dokazano z nobeno raziskavo. Nekateri avtorji
potencial za integracijo povezujejo s specifičnimi značilnostmi kulture, iz katere posameznik
prihaja. Tako naj bi se begunci, katerih lastna kultura je bolj podobna kulturi sprejemne
države, laže integrirali. Vendar razlogov za neuspeh socialnega vključevanja nekaterih skupin
priseljencev ni moč pripisovati značilnostim njihove kulture, ampak je neuspeh predvsem
posledica vztrajnega rasizma in institucionalne diskriminacije (Rodríguez-García, 2010).
UNHCR ugotavlja, da je potencial za integracijo odvisen predvsem od tega, ali so begunci
deležni prave podpore (Papadopoulou idr., 2013). Da pa so begunci lahko deležni primerne
podpore, moramo poznati ključna področja integracije in dejavnike, ki vplivajo na uspešnost
integracije.
A. Ager in A. Strang (2008) sta izoblikovali konceptualni okvir ključnih področij in
indikatorjev uspešne integracije. Pri razumevanju konceptualnega okvirja je potrebno
upoštevati tudi integracijsko politiko posameznih držav, saj se samo dojemanje integracije
razlikuje od države do države. Tako je npr. v Nemčiji pridobitev državljanstva razumljena kot
najvišja stopnja integracije, ki zahteva visoko stopnjo asimilacije, medtem ko je v Franciji
pridobitev državljanstva razumljena kot predpogoj za uspešno integracijo. Avtorici tudi
menita, da težko ločujemo med indikatorji in inštrumenti integracije, saj je lahko npr.
zaposlitev tako znak uspešne integracije kot tudi inštrument za dejansko integracijo (prav
tam). Konceptualni okvir je sestavljen iz desetih indikatorjev, ki so razporejeni v štiri
kategorije.
30
Tabela 1: Konceptualni okvir ključnih področij in indikatorjev integracije (Ager in Streng, 2008, str.
170)
Sredstva in
indikatorji
Zaposlitev Bivanje Izobraževanje Zdravje
Socialna
razmerja
Premostitveni
socialni kapital
(»Social bridges«)
Vezivni socialni kapital
(»Social Bonds)
Presegajoči socialni
kapital (»Social Links)
Kompetence Jezik in kulturno poznavanje Varnost in stabilnost
Temelji
integracije
Pravice in državljanstvo
• Sredstva in indikatorji
Prvo kategorijo predstavljajo sredstva in indikatorji, kamor avtorici prištevata zaposlitev,
bivanje, izobraževanje in zdravje, ki so hkrati tudi ključna področja delovanja v javnem
življenju. Doseganje uspehov na teh štirih področjih ima neposreden pozitiven vpliv na
integracijo (prav tam).
Zaposlitev posamezniku ne povrne samo občutka vrednosti, spoštovanja in samozaupanja,
ampak zagotavlja tudi ekonomsko neodvisnost, pogosto pa tudi izboljšanje znanja jezika in
omogoča več stika z domačim prebivalstvom (Ager in Strang, 2008). Begunci prinesejo s
sabo določene vire in sposobnosti, ki lahko okrepijo in obogatijo državo gostiteljico, vendar
njihova izobrazba in poklicne kvalifikacije pogosto niso priznane, kar predstavlja veliko oviro
pri vključevanju na trg dela (UNHCR, 2001). Raziskave so prav tako pokazale, da begunci
sprejemajo delovna mesta, ki so pod nivojem njihove dejanske izobrazbe (Cheung in
Phillimore, 2013).
Zagotavljanje enakopravnosti vseh članov skupnosti je primarna naloga države in njene
politike. Ukrepi, ki jih lahko sprejme in spodbujajo integracijo ter zagotavljajo enakopravnost
na področju zaposlovanja, so: sprejetje zakonodaje o preprečevanju diskriminacije, nadzor
nad izvajanjem te zakonodaje in vzpostavitev učinkovitega mehanizma pritožb, vzpostavitev
pravičnega sistema ocenjevanja in priznavanja kvalifikacij, ki so jih migranti pridobili zunaj
države prebivališča, posebni programi za pospeševanje enakopravnosti imigrantov na trgu
dela (Bešter, 2005).
Bivanjske razmere, kot so kraj, kvaliteta in oblika bivanja, vplivajo tako na psihično kot
emocionalno počutje beguncev (Ager in Strang, 2008). Nadpovprečna koncentracija
prebivalcev določene etnične skupnosti se pogosto jemlje kot nekaj negativnega in se
povezuje z nastankom paralelnih svetov, ki naj bi onemogočali integracijo. Sociološke
raziskave so pokazale, da priseljenci ravno to koncentracijo priseljenske skupnosti jemljejo
kot pomembno za integracijo (Bauböck, 1994 v Bešter, 2007). S. Y. Cheung in J. Phillimore
(2013) sta ugotovili, da so begunci, ki so živeli v zasebnih stanovanjih, bili bolj zdravi in
31
imeli močnejšo socialno mrežo kot begunci, ki so bili nastanjeni v integracijskih hišah6.
Slednji so pripisovali večji pomen religioznim in etničnim skupinam kot prijateljem in
družini. Avtorici menita, da razpršena oziroma decentralizirana naselitev beguncev ugodno
vpliva na njihovo integracijo.
Izobraževalni sistem zagotavlja znanja, spretnosti in kompetence ter odpira vrata do
zaposlitve, kar omogoča posamezniku, da postane konstruktiven in aktiven član družbe. Prav
tako igra pomembno vlogo pri begunskih otrocih, saj je šola pomembno mesto, kjer prihajajo
v stik z lokalnimi prebivalci in kjer se spletajo medkulturna prijateljstva (Ager in Strang,
2008).
Kot zadnji element prve kategorije je omenjeno zdravje, ki je pogosto spregledan indikator
tako pri integracijski politiki kot pri beguncih samih. Psihično in fizično zdravje sta
pomembna faktorja, ki vplivata na to, ali se bo begunec lahko integriral ali ne (Agar in Strang,
2008). Nepoznavanje zdravstvenega sistema in pravic do storitev, kulturni kontekst dojemanja
zdravja in bolezni ter nepoznavanje jezika so glavni vzroki, zakaj begunci ne poiščejo
zdravniške pomoči (Strijk, van Meijl in Gamel, 2010).
• Socialna razmerja
Socialna razmerja predstavljajo interakcijsko dimenzijo integracije, ki jo Medvešek (2005)
pojasnjuje s pomočjo koncepta medetničnih stikov, stikov in izmenjave med pripadniki
različnih etničnih skupnosti na različnih ravneh. Znotraj tega koncepta govorimo o socialnem
kapitalu.
Drugo kategorijo tako predstavljajo socialna razmerja, pri čemer avtorici izhajata iz
Putnamove (1993, v Ager in Streng, 2008) delitve socialnega kapitala na vezivni,
premostitveni in presegajoči socialni kapital. Kot vezivni socialni kapital razumemo odnose,
ki jih ima posameznik vzpostavljene z družino, s pripadniki iste etnične ali verske skupnosti.
Takšna razmerja vplivajo na dobro počutje, saj beguncem omogočajo ohranjanje svojih
kulturnih običajev in maternega jezika, dajejo jim občutek varnosti in jim pomagajo pri
spoprijemanju z domotožjem. Združitev z družino in omogočeni stiki z etničnimi skupinami
so ključnega pomena za uspešno integracijo (UNHCR, 2001). Čeprav se pogosto omenjajo
tudi negativni vidiki vezivnega socialnega kapitala (npr. nastajanje paralelnih svetov), sta M.
A. Chetung in L. Fillimore (2013) ugotovili, da so begunci, ki so imeli več stika s svojo
etnično skupino, hkrati imeli tudi več stika s pripadniki drugih skupnosti.
Premostitveni socialni kapital predstavlja odnose z drugimi skupnostmi in ima velik vpliv na
zaposlovanje. Predvsem pozitivne izkušnje s pripadniki drugih skupnosti v vsakdanjem
življenju (sosedsko pozdravljanje) vplivajo na občutek pripadnosti (Ager in Streng, 2008).
Odnosi z institucijami, ki imajo moč in vpliv, so značilnost presegajočega socialnega kapitala,
ki je pomemben npr. pri preseganju ovir, ki onemogočajo dostop do storitev.
Glede na količino kapitala, ki ga poseduje posameznik, lahko govorimo o:
• etnični marginalizaciji,
6 NASS (National Asylum Support Service) housing.
32
• etnični separaciji,
• asimilaciji in
• integraciji (Medvešek, 2005).
Kadar imigranti ne navezujejo stika z večinsko populacijo in drugimi člani imigrantskih
skupnostmi, govorimo o etnični marginalizaciji. Posamezniki v tem primeru posedujejo zelo
malo socialnega kapitala, kar vpliva na pridobivanje tudi drugih vrst kapitala ter na umeščanje
v družbo (navadno zasedajo nižja mesta na družbeni lestvici). O etnični separaciji govorimo
takrat, kadar imigranti ne navezujejo stikov z večinsko populacijo, vendar se povezujejo z
drugimi imigrantskimi skupinami. Posedujejo nekoliko več socialnega kapitala, ki jim pa
lahko služi le znotraj etnične skupine, ki se oblikuje. Te skupnosti jim nudijo predvsem
čustveno podporo, pogosto pa zagotavljajo ekonomsko varnost. Ta socialni kapital jim ne
omogoča pretvorbe kapitala v družbeno moč in materialne dobrine v večinski družbi. Do
asimilacije pride takrat, kadar imajo imigranti stik samo z večinsko populacijo, ne pa tudi z
imigrantskimi skupnostmi. Količinsko gledano imajo ti posamezniki dobro mero socialnega
kapitala, ki jim omogoča zasedanje dobrih položajev v družbi in dostop do drugih vrst
kapitala. Posledica asimilacije je, da se posamezniki popolnoma prilagodijo kulturi večinske
populacije in opustijo svojo lastno kulturo. Stike tako s predstavniki večinske populacije kot z
lastno etnično skupnostjo omogoča integracija. Tudi ta skupina poseduje veliko socialnega
kapitala, ki jim omogoča vertikalno mobilnost po družbeni lestvici (Medvešek, 2005).
• Kompetence
Jezik in kulturno poznavanje ter varnost in stabilnost sta elementa tretje kategorije in
predstavljata kompetence, ki podpirajo in olajšajo proces integracije. Tako politika kot
raziskovalci na področju integracije so si enotni, da je priučitev jezika sprejemne države ključ
do integracije (Ager in Streng, 2008). Jezika se lahko naučijo doma, na tečaju, v procesu
izobraževanja, iz medijev, na delovnem mestu ali med prijatelji (Roter, 2007). Begunci z
močnejšo socialno mrežo hitreje usvojijo jezik in posledično hitreje najdejo zaposlitev v
primerjavi z begunci, ki jezika niso usvojili dovolj dobro (Chetung in Fillimore, 2013).
P. Roter (2007) je naredila raziskavo med priseljenci v Sloveniji. Zanimalo jo je, kateri so tisti
dejavniki integracije, ki so po mnenju priseljencev najpomembnejši za uspešno vključitev v
slovensko družbo. Kot najpomembnejši dejavnik so poudarili znanje slovenskega jezika (94
%), sledila je zaposlitev (82 %) in pridobitev slovenskega državljanstva (76 %), šele nato pa
navajajo prijatelje slovenske narodnosti (61 %) in politično aktivnost (12 %). Avtorica je
zaključila svojo raziskavo z mislijo, da je po mnenju priseljencev v Sloveniji jezik tisti
element integracije, ki omogoča polnopravno članstvo v družbi.
Ker je integracija dvosmeren proces, je pomembno, da imajo begunci vsaj na začetku dostop
do prevajalcev, da lahko izrazijo svoje skrbi in povedo svoje mnenje. V nasprotnem primeru
lahko pride do frustracij (Strijk, van Meijl in Gamel, 2010). Varnost in stabilnost lahko
zagotovimo tako, da beguncev primarno ne naseljujemo na območja, kjer je stopnja
kriminalitete visoka ali pa je okolje izrazito rasistično (Ager in Streng, 2008).
33
• Temelji integracije
Varni legalni status in s tem dostop do civilnih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih
pravic, vključno s pravico do združitve z družino (in pravice družinskih članov), krepi
občutek pripadanja, kar je ključnega pomena za integracijo (Papadopoulou idr., 2013). Tako
četrta kategorija govori o pravicah in državljanstvu, ki ju A. Ager in A. Streng (2008)
pojmujeta kot temelj integracije. Dostop do enakih pravic vpliva na to, kako gledajo drugi
ljudje na begunce. Kadar imajo manj pravic, je mogoče zaznati manj spoštovanja (npr.
pravica do dela). V raziskavi S. Y. Cheung in J. Fillimore (2013) so se begunci počutili kot
polnovredni člani družbe šele, ko so pridobili državljanstvo.
UNHCR (2001) še dodaja, da večdimenzionalni, celovit in povezovalni pristop, ki vključuje
tudi družinske člane, skupnost in ostale sisteme, lahko obnovi posameznikovo upanje, da si
ponovno uredi življenjsko situacijo. Da bodo integracijski programi uspešni, je pomembno, da
so v načrtovanje, izvajanje in evalvacijo vključeni tudi begunci sami. Podlaga za praktične
oprijemljive (materialne) potrebe so bolj fundamentalne potrebe po: dostojanstvu, varnosti,
socialni povezanosti in identifikaciji. Beguncem se mora omogočiti, da lahko uporabljajo
svoje vire in sposobnosti, tako se jih opolnomoči za medsebojno pomoč. Delati je potrebno
tudi na skupnosti, vzpostaviti takšno okolje, kjer bo sodelovanje med begunci in člani
sprejemne družbe mogoče. Begunci se lahko integrirajo sami, odgovornost javnega,
privatnega sektorja in civilne skupnosti pa je, da delajo skupaj z begunci, da se ustvari okolje,
v katerem se lahko begunce opolnomoči. Javnost mora biti natančno in pravočasno
informirana o situaciji beguncev, da se lahko pripravi na prihod beguncev. Večplastno
partnerstvo med vlado, begunci, skupnostjo, neprofitnimi organizacijami in prostovoljci se
mora ves čas razvijati in krepiti. Samo če bo potekalo sodelovanje med vsemi temi partnerji,
bo lahko proces tekel uspešno (prav tam).
Pomembno vlogo pri integraciji beguncev imajo mediji (UNHCR, 2001). Mediji lahko
prispevajo k ovrednotenju večnih resnic in ustvarjanju pluralnega okolja. Odnos medijev do
manjšinske problematike je odvisen od zgodovinsko oblikovane percepcije naroda, nacije in
nacionalnega vprašanja. Tako je za Slovenijo značilno, da je ta tematika pogosto spregledana,
ignorirana ali pa obravnavana z negativnega vidika (Komac, 2007). Na podlagi analize
člankov sta Makatovič in Rončević (2006, v Komac, 2007) prišla do sklepa, da so manjšine,
ki jim pripadajo tudi begunci, največkrat predstavljene kot vzroki problemov in se o njih
poroča predvsem, kadar so ti vključeni v določen konflikt, ali pa se jih predstavlja kot žrtve
diskriminacije, segregacije, marginalizacije, ki so prikrajšane v odnosu do manjšinskih ali
celo človeških pravic.
R. Bešter (2007) pravi, da o uspešni integraciji govorimo takrat, kadar priseljenec dosega
primerljiv položaj v družbi kot drugi prebivalci, ki imajo enako izobrazbo, poklicne
kvalifikacije ter druge značilnosti, kot sta spol in starost. Pri tem poudarja, da odstopanja še
ne pomenijo nujno, da je integracija neuspešna, ampak je treba ugotoviti, kateri so razlogi za
odstopanje. Predvsem je pomembno, da do razlik ne prihaja zaradi strukturnih ovir ali
diskriminacije.
34
Pomembno je razlikovati med pomanjkljivo integracijo beguncev in neintegrirano skupnostjo.
Kadar je proces integracije uspešen, med člani družbe vlada zadovoljstvo in dobro počutje.
Tako so izstopajoče, agresivno vedenje in duševne ter telesne bolezni beguncev kazalci
pomanjkljive integracije beguncev, medtem ko so konflikti med etničnimi skupinami,
kriminal, strukturna diskriminacija in etnično razslojevanje posledica pomanjkljive integracije
družbe (Han Broich, 2012). Za integrirane skupnosti je tako značilno, da so njeni člani med
seboj povezani, v soodvisnosti, solidarni in komplementarni. Samo integrirane skupnosti
lahko dosegajo družbeno kohezijo, ki omogoča zagotavljanje blaginje vsem članom družbe,
minimizira neenakost in se izogiba polarizaciji (Bešter, 2007).
3.6 Vrste razmerij in pomen socialnega kapitala v kontekstu oseb z mednarodno
zaščito
Ramovš (2001, str. 314) odnos opredeljuje kot »dialog med prostovoljcem, ki v sebi doživlja
potrebo po solidarnosti in samopomoči, in človekom, ki doživlja socialne stiske zaradi drugih
nezadovoljenih potreb«. Osebni kontakt, ki se vzpostavi med prostovoljci in begunci, lahko
deluje kot sredstvo za integracijo, lahko bi rekli, da prostovoljci opravljajo »odnosno delo«
(»Beziehungsarbeit«). Pod odnosnim delom razumemo vse aktivnosti in prizadevanja, ki v
praksi služijo za vzpostavitev in vzdrževanje osebnega kontakta (Schröder, 2013).
S. Y. Cheung in J. Phillimore (2013) sta s svojo raziskavo, ki izhaja iz Putmanove teorije
socialnega kapitala, dokazali, da je uspešna integracija odvisna od stabilnosti socialne mreže
in od količine socialnega kapitala, ki ga premore posamezni begunec. Vir socialnega kapitala
so lahko prijatelji, sorodniki, etnične skupnosti, religiozne skupnosti ter druge skupine in
organizacije. Premeščanje, povezovanje in spajanje socialnega kapitala lahko pomaga pri
krepitvi zaupanja med posamezniki, hkrati pa ustvarja zdravo in stabilno socialno mrežo
(Kapucu, 2011).
Begunci, ki prihajajo v Slovenijo z Bližnjega vzhoda in severovzhodne Afrike7, se soočajo s
popolnim razpadom socialne mreže, premorejo le malo socialnega kapitala in so pogosto
socialno izključeni. Socialno mrežo si morajo ponovno vzpostaviti, pri tem pa ključno vlogo
odigrajo nevladne organizacije in prostovoljci. Za socialno izključene ljudi so značilne šibke
socialne mreže, ki posameznika postavljajo v depreviligiran položaj pri dostopu do socialne
podpore in neformalne pomoči, ki sta potrebni za dostop do socialnega življenja in za aktivno
participacijo v družbi (Martinjak, 2004).
Han Broich (2012) je s svojo raziskavo ugotovila, da se med prostovoljci in begunci
vzpostavljajo različno intenzivna razmerja, prav tako obe strani različno doživljata razmerja.
Prostovoljci razmerja z begunci opisujejo kot zaupna in pogosto tudi družinska, vendar
posebej poudarjajo, da kljub odprtosti in relativni bližini obstaja meja, ki je begunci naj ne bi
prestopili. V nasprotju s prostovoljci begunci menijo, da so razmerja intimna in brezmejna.
7 Begunci z Bližnjega vzhoda in severovzhodne Afrike predstavljajo trenutno največji delež prosilcev za azil,
zaradi trenutnih razmer na teh območjih je verjetnost, da je azil odobren, nekoliko večja kot pri drugih prosilcih.
35
Razlike se kažejo tudi v ocenitvi družbenega položaja. Medtem ko begunci menijo, da so s
prostovoljci izenačeni, se prostovoljci vidijo bolj v vlogi pomočnika kot prijatelja.
Han Broich (2012) tako razlikuje štiri tipe razmerij (nadomestna, kompenzacijska, učna,
kapitalska), ki se lahko vzpostavijo med prostovoljci in begunci. Vsak od teh štirih tipov ima
specifičen vpliv na integracijo beguncev.
3.6.1 Nadomestna razmerja (»Ersatzbeziehung«)
Ljudje, ki so primorani zbežati in zapustiti svoj dom, z begom pretrgajo svoje obstoječe
socialne stike, njihova socialna mreža se nenadoma razgradi, izvzeti so iz svoje običajne
socialne strukture, pogosto pa tudi iz svojega družinskega okolja. Posledica izgube socialnih
stikov je osamljenost, ki, kot ugotavljajo številne raziskave (Cheung in Philimore, 2013; Han
Broich, 2012; Strijk, van Meijel in Gamel, 2011), zavira proces integracije in negativno vpliva
na duševno zdravje beguncev.
Nadomestna razmerja naj bi tako nadomeščala v preteklosti izgubljene stike, omogočila
vključitev v novo socialno strukturo in imela terapevtsko funkcijo. S pomočjo nadomestnih
razmerjih naj bi begunci svojo socialno mrežo razširili in jo utrdili (Han Broich, 2012).
Begunci so zaradi svoje individualne življenjske izkušnje pogosto travmatizirani, ob prihodu
v novo okolje se najprej soočijo z žalovanjem za izgubljenim domom, prijatelji, lastnino,
socialnim statusom; njihov vsakdan spremljajo občutki žalosti, otožnosti in osamljenosti
(Strijk, van Meijel in Gamel, 2011). Profesionalna terapevtska obravnava je zaradi jezikovnih
barier in manjkajočega zaupanja otežena. Zaupanje med begunci in prostovoljci se zaradi
posebne narave odnosa ter pogostih in dolgotrajnih stikov hitreje vzpostavi, begunci
posledično laže spregovorijo o svoji travmatski izkušnji in se lahko z njo postopoma soočijo
(Han Broich, 2012). Na splošno se bolje spopadajo s travmami in učinkoviteje premagujejo
bolezni tisti, ki so v smislu socialnega kapitala bogataši, saj občutek pripadnosti in konkretne
izkušnje v socialni mreži prinesejo velike koristi posamezniku (Martinjak, 2004, str. 493).
3.6.2 Kompenzacijska razmerja (»Kompensationsbeziehung«)
Zaradi postopka pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito so prvi stiki beguncev v
novem okolju bolj ali manj omejeni na zaposlene na različnih uradih. Han Broich (2012) je
ugotovila, da so izkušnje beguncev z zaposlenimi na uradih po večini negativne, odklanjajoče,
odnos opisujejo kot rigorozen, napet in zastrašujoč. Takšni stiki jim dajejo občutek, da niso
zaželeni, da so manjvredni in to jim lahko povzroči sekundarne travme. K negativnim
izkušnjam z uradi lahko prištejemo še negativne izkušnje oziroma zavračanje s strani družbe.
Vse to vpliva tako na pripravljenost na integracijo, ljudje, ki se ne čutijo sprejete, se ne
morajo integrirati, kot tudi na doživljanje samega sebe (občutek manjvrednosti). Prostovoljci s
kompenzacijskimi razmerji kompenzirajo negativno obarvane odnose z različnimi uradi in
družbo, beguncem pa s spoštovanjem povrnejo občutek lastne vrednosti (Han Broich, 2012).
36
O kompenzacijski funkciji socialnih razmerij govori tudi Ramovš (2001), ki meni, da dobre
socialne izkušnje, ki jih pridobijo prostovoljci in uporabniki znotraj prostovoljske socialne
mreže, posamezniki spontano prenašajo v druge, bolj obvezujoče socialne mreže svojega
vsakdanjika.
3.6.3 Učna razmerja (»Lernbeziehung«)
Učna razmerja med prostovoljci in begunci vključujejo tako kognitivno-kulturno kot
medčloveško dimenzijo. Kognitivno-kulturna dimenzija pomeni spoznavanje in razumevanje
kulturnih posebnosti družbe, njenih vrednot in norm, v katero se begunec vključuje, in učenje
jezika sprejemne družbe. Kognitivno-kulturno učenje je pomembno tako za kognitivno
kulturno integracijo kot za socialno integracijo. Pogosti in dolgotrajni kontakti med begunci in
prostovoljci, ki so hkrati tudi predstavniki sprejemne družbe, omogočajo preverjanje in
spreminjanje predsodkov, povezanih z begunci. Prostovoljci postanejo tako posredniki med
begunci in sprejemno družbo. Pogosto so stiki s prostovoljci tudi edini stik, ki ga imajo
begunci s predstavniki sprejemne družbe, zato imajo ta razmerja vzorčno funkcijo in bodo
služila kot podlaga za vzpostavljanje vseh nadaljnjih razmerij (Han Broich, 2012).
3.6.4 Kapitalska razmerja (»Kapitalbeziehung«)
O kapitalskih razmerjih govorimo takrat, kadar imajo begunci od razmerja s prostovoljci
posebne koristi, ki jih lahko uporabijo v določenih vsakdanjih situacijah. Begunci lahko iz
odnosa črpajo predvsem socialni kapital, ki ga lahko uporabijo pri reševanju birokratskih
zadev, iskanju stanovanj, službe. Takšno razmerje lahko begunci uporabljajo pasivno ali
aktivno predvsem za izboljšanje strukturne integracije (Han Broich, 2012).
3.7 Problemi in težave, s katerimi se soočajo begunci
Migracije, posebej prisilne, imajo velik vpliv na psihosocialno stanje beguncev. Begunci
predstavljajo ranljivo skupino populacije, saj so bili soočeni s številnimi travmatskimi
izkušnjami, ogrožena so bila njihova življenja in življenja njihovih najbližjih, izgubili so dom,
status, ki so ga imeli pred begom, v sprejemni državi pa so bili soočeni s številnimi zahtevami
po prilagajanju in učenju jezika. Mnogi begunci razvijejo učinkovite preživitvene strategije, ki
jim pomagajo pri kasnejši integraciji v novo okolje, vendar mnogi drugi begunci razvijejo
posttravmatski stresni sindrom (Vrečer, 2007).
Kadar govorimo o težavah in problemih, s katerimi se soočajo begunci, jih lahko razdelimo v
dve skupini. Prve so težave, ki izhajajo iz dogodkov pred emigriranjem, druge pa so težave,
do katerih pride po preselitvi v novo okolje. K prvim prištevamo soočanje s travmatskimi
izkušnjami, kot so ločitev ali izguba družinskih članov, soočanje s posledicami fizičnega,
spolnega ali psihičnega nasilja (McColli in Johnson, 2006). Za posttravmatski stres je
značilno, da se oseba osredotoča predvsem na spomine, ki so povezani s travmatičnimi
37
dogodki, kar ovira posameznika, da bi lahko v polnosti doživljal sedanjost. Posttravmatska
stresna motnja se pojavi takrat, ko travme niso predelane (Vrečer, 2007). Druga skupina so
težave, s katerimi se soočajo po nastanitvi v sprejemni državi: diskriminacija, socialna
izoliranost, revščina, pomanjkljive bivanjske razmere, negotovost glede postopka pridobitve
statusa osebe z mednarodno zaščito (McColl in Johnson, 2006).
Zakon o mednarodni zaščiti RS (2016) določa, da mora biti azilni postopek opravljen v
najkrajšem možnem času oziroma v roku šestih mesecev, vendar po podatkih UNHCR-ja (Biti
begunec, 2011) postopki lahko trajajo tudi več kot dve leti, zaskrbljujoča pa je tudi praksa
pridržanja prosilcev za azil. Dolgotrajni postopek in posledično izpostavljenost negotovosti,
povezani s prihodnostjo, negativno vpliva na duševno in telesno zdravje prosilcev za azil.
Dolgotrajni azilni postopek in pomanjkljive informacije med postopkov v primeru, da jim je
status osebe z mednarodno osebo odobren, negativno vpliva na proces integracije (Biti
begunec, 2011).
Britanska raziskava, v katero je bilo vključenih 33 oseb z imigrantsko izkušnjo in so v Veliki
Britaniji prebivali od treh mesecev do 36 let, je pokazala, da sta izoliranost in osamljenost
največkrat izpostavljena problema, s katerima se soočajo begunci. Osamljenost in izoliranost
se dodatno krepita še zaradi (Christodoulou, 2014):
• izgube stika z družino in s prijatelji;
• šibke socialne mreže;
• jezikovnih ovir;
• izgube statusa;
• omejenega dostopa do resursov in storitev;
• identitetne krize;
• izgube službe ali kariere;
• kulturnih razlik;
• diskriminacije in stigme, povezane s statusom begunca;
• izoliranosti kot posledice integracijske politike.
Osebe, ki so izpostavljale osamljenost in izoliranost kot problem, s katerim se soočajo, so
pogosteje zbolele ali trpele zaradi fizičnega zdravja, pojavljale so se kardiološke in
respiratorne težave, prav tako so bile pogosteje obravnavane zaradi anksioznosti, paničnih
napadov, samouničujočega vedenja, depresije, pomanjkanja spanca in so bile bolj
izpostavljene različnim zasvojenostim (droge, alkohol, tablete) in stresu (Christodoulou,
2014).
Pri spopadanju z zgoraj naštetimi težavami in problemi lahko pomembno vlogo odigrajo
prostovoljci. Pomoč in podpora prostovoljcev, ki jo nudijo beguncem, ima številne
razsežnosti. Poleg človeške simpatije, zmanjševanja občutka izoliranosti in nezaželenosti v
sprejemni državi vnašajo prostovoljci v življenje beguncev mnoge druge vsebine, kot so:
izboljševanje kakovosti njihovega življenja, krepitve sposobnosti obvladovanja in delovanje
na pozitivno samopodobo. Vloga in naloga prostovoljcev sta največkrat opredeljeni kot
psihološki, učni in psihosocialni, vselej pa ima pomoč še materialno razsežnost (Mikuš Kos in
Gole Ašanin, 2000).
38
3.8 Mentorski programi kot primer dobre prakse vključitve prostovoljcev v pomoč
beguncem
Namen mentorskih programov oziroma programov spoprijateljevanja (»Befriending
Programs«) je razširitev sistema podpore. Begunci se soočajo s travmatskimi izkušnjami in s
težavami pri prilagajanju novemu okolju. S temi stresnimi situacijami se laže spoprijemajo, če
imajo zagotovljeno podporo s strani družinskih članov, prijateljev, etničnih skupnosti in
zagotovljen dostop do ustreznih formalnih podpornih storitev (Ager in Strang, 2008). Številni
begunci tako širokega podpornega sistema nimajo, kar je posledica dislokacije družinskih
članov, nezaupanja, nepoznavanja jezika in kulture, diskriminacije, nedosegljivosti podpornih
storitev in rasne nestrpnosti. Tako je pomembno, da nosilci storitev pomoči beguncem
omogočijo njihovi kulturi primerne programe, da v programe, če je to le mogoče, vključujejo
člane njihove etnične skupnosti, ponujajo pomoč sovrstnikov in mentorske programe (Behnia,
2007).
Ljudi, ki nimajo ustreznega podpornega sistema, se, v okviru mentorskega programa, poveže
s primernim prostovoljcem, ki prevzame vlogo prijatelja in nudi podporo za točno določeno
obdobje. Z mentorskimi programi se skuša preprečiti izključitev in stigmatizacija članov
manjšinskih skupnosti in olajšati njihova ponovna vključitev v družbo. Raziskave so
pokazale, da se s pomočjo takšnih programov izboljša zdravje in zviša raven zadovoljstva
uporabnikov, hkrati pa se zmanjšujejo učinki socialne izključenosti, izoliranosti in preprečuje
se pojav depresije. Prostovoljci tako nudijo emocionalno, informacijsko in instrumentalno
pomoč (Behnia, 2007).
Mentorski programi trajajo od šest do dvanajst mesecev. Prostovoljec naj bi uporabniku
namenil do štiri ure na teden. Svetovalni delavec se najprej sestane z uporabnikom, da se
seznani z njegovo življenjsko situacijo, njegovim znanjem jezika in s pričakovanji, ki jih ima
od mentorskega programa. Prav tako svetovalni delavec izvede individualni pogovor z
zainteresiranim prostovoljcem. Na pogovoru je prostovoljec seznanjen s pričakovanji
institucije, ki koordinira mentorske programe, in s pravicami, ki jih je deležen kot
prostovoljec (npr. zagotovljena redna profesionalna podpora, supervizija, usposabljanja,
dodatna izobraževanja). Pogovor je neke vrste razgovor, kjer prostovoljec predstavi svoje
kompetence, pričakovanja in se opredeli glede časovnih resursov. Na podlagi pridobljenih
podatkov in informacij se, glede na spol, starost, znanje jezika in kraj bivanja, poišče
primerne pare prostovoljca in uporabnika. Prvo spoznavno srečanje poteka pod vodstvom
svetovalnega delavca. V kakšni obliki, kako pogosto in kje bodo potekala nadaljnja srečanja,
je odvisno od dogovora med prostovoljcem in uporabnikom (XENION, b. d.).
Prednost takšnih programov je zagotavljanje individualne in fleksibilne pomoči in pomoč, ki
je prilagojena potrebam posameznega uporabnika (npr. begunca, ki se je odločil za študij, se
poveže s prostovoljcem, ki je prav tako študent na isti fakulteti). Odnosi, ki se vzpostavijo,
niso izpostavljeni društvenim okvirom, zato so lahko manj uradni, prijateljski. Menim, da s
takšnimi programi lahko izboljšamo kakovost prostovoljskega dela, vendar lahko imajo tudi
svoje slabosti. Prostovoljci morajo, preden začnejo z delom, jasno opredeliti, kakšen odnos
želijo imeti z uporabnikom in koliko časa so pripravljeni nameniti uporabniku. Postaviti
morajo jasne meje in jasna pravila.
39
III. EMPIRIČNI DEL
4 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Selitev je stresna tako za ljudi, ki to storijo iz lastnih vzgibov, kot za tiste, ki so v to prisiljeni
zaradi slabega ekonomskega položaja, iz strahu pred političnim preganjanjem ali zaradi
oboroženih spopadov. V sprejemni državi se soočajo s stresnimi situacijami, ki izhajajo iz
nepoznavanja delovanja sistema, ki se pogosto popolnoma razlikuje od sistema v izvorni
državi. Pri tem ne gre samo za postopek urejanja birokratskih zadev, ampak za povsem
vsakdanje stvari, kot so nakup hrane v trgovini, uporaba javnega prevoza, plačevanje
položnic, sklepanje telefonskih naročnin … Vse to zna biti zelo obremenjujoče za
posameznike, ki so bili prej v življenju povsem samostojni, zdaj pa so za vsako malenkost
odvisni od pomoči drugih. Poleg težav z vsakdanjim življenjem v Sloveniji se srečujejo tudi z
razpadom socialne mreže, pri čemer se pogosto znajdejo povsem sami, celo brez družine. Pri
tem je pomembno omeniti, da begunci, ki trenutno zaprošajo za mednarodno zaščito v
Republiki Sloveniji, prihajajo iz kultur, kjer je družina najpomembnejša vrednota in ni samo
vir emocionalne podpore, ampak pogosto tudi ekonomski vir (zaposlovanje znotraj družinskih
tržnih dejavnosti). Pomoč in podporo pri prilagajanju novemu okolju nudijo predvsem
neprofitne organizacije in prostovoljci, ki so vključeni v dejavnosti neprofitnih organizacij.
Prostovoljstvo na področju dela z begunci je v slovenskem prostoru še neraziskano. Nekaj
tujih raziskav na to temo lahko najdemo v nemškem prostoru, kjer se zgodovinsko gledano z
integracijo beguncev ukvarjajo že vrsto let. Vendar avtorica M. Han Broich (2012) izpostavlja
kritiko, da so raziskave narejene samo s perspektive prostovoljcev in v kontekstu družbene
koristi. Iz raziskav tako ni moč razbrati, kakšen pomen pripisujejo begunci pomoči, ki jo
prejmejo s strani prostovoljcev. Aktualnejša raziskava avtorjev Karakayali in Kleist (2015)
skuša odgovoriti predvsem na vprašanje, kdo so ti prostovoljci, kakšni so njihovi motivi,
motivacija in v katere integracijske aktivnosti se vključujejo. S. Y. Cheung in J. Phillimore
(2013) pa se v svoji raziskavi osredotočata na pomen socialnega kapitala v povezavi z
integracijo beguncev. V državah kot sta Anglija in Avstralija izvajajo projekte mentorstva,
kjer prostovoljec za obdobje enega leta prevzeme mentorstvo za enega begunca in mu pomaga
pri integraciji, zato je nekaj raziskav narejenih na temo mentorstva (Behnia, 2007).
5 NAMEN IN CILJI RAZISKAVE
V svoji magistrski nalogi želim raziskati, kakšna je vloga prostovoljcev v procesu integracije
beguncev. Pri tem želim na problemsko situacijo pogledati tako s perspektive prostovoljcev
kot tudi s perspektive beguncev. Za to temo sem se odločila, ker se je v praksi izkazalo, da
večina odgovornosti za integracijo beguncev pade na nevladne organizacije, ki zaradi
finančne podhranjenosti v svojo dejavnost vedno bolj vključujejo prostovoljce. Pri tem sem si
zastavila naslednje cilje:
40
• Ugotoviti želim oblike vključevanja prostovoljcev v integracijo beguncev.
• Raziskati želim, kakšno je doživljanje sodelovanja s strani prostovoljcev in
beguncev.
• Ugotoviti želim, kakšne vrste odnosov se vzpostavijo med begunci in prostovoljci
glede na shemo avtorice Han Broich (2012).
6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Zastavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:
• V katerih situacijah se begunci obrnejo po pomoč k prostovoljcem?
• Kateri so motivi in razlogi prostovoljcev za delo z begunci?
• S kakšnimi predsodki ali stereotipnimi predstavami o beguncih se srečujejo/so se
srečevali prostovoljci?
• Kako prostovoljci pomagajo spremeniti javno mnenje o beguncih?
• Kakšna je socialna mreža beguncev? Kako si begunci širijo svojo socialno mrežo?
Kakšno vlogo pri tem odigrajo prostovoljci?
• Kako se begunci soočajo z osamljenostjo kot posledico izgubljenih stikov? Kakšno
vlogo pri tem odigrajo prostovoljci?
7 RAZISKOVALNA METODA
Osnovni raziskovalni metodi raziskave sta deskriptivna (v prvem delu) in eksplorativna (v
drugem delu) ter kavzalno neeksperimentalna metoda (Mesec, 2009). Osnovni raziskovalni
pristop je kvalitativna raziskava.
7.1 Opis vzorca
Način vzorčenja je namenski (Vogrinc, 2008). V raziskavo so vključeni trije prostovoljci, ki
se z begunci srečujejo vsaj šest mesecev, kar pomeni, da jim je področje dela z begunci že
poznano. Izbrala sem tri prostovoljce, ki se med seboj najbolj razlikujejo (prihajajo iz
različnih diskurzov, so vključeni v različne integracijske aktivnosti). Tako sem zagotovila
večjo raznolikost podatkov, primernih za obdelavo. Prav tako so v raziskavo vključeni štirje
begunci, ki v Sloveniji prebivajo več kot eno leto. Trije begunci imajo priznan status osebe z
mednarodno zaščito, natančneje status begunca, ena begunka pa status priključenega
družinskega člana. Kot zadnja je v vzorec vključena še predstavnica izbranega društva, ki je
organizatorka prostovoljskega dela na področju dela z begunci. Splošne značilnosti kot so
starost, spol, država izvora za samo raziskavo niso bila pomembna, zato teh značilnosti pri
izboru kandidatov za intervjuje nisem upoštevala.
41
7.2 Opis postopka zbiranja podatkov
Raziskovalni inštrument za potrebe raziskave je bil raziskovalni intervju. Opravila sem
individualne intervjuje s tremi prostovoljci, štirimi begunci in eno organizatorko
prostovoljskega dela. Uporabljen je bil delno strukturiran intervju z odprtimi vprašanji. Vir
podatkov so bili moji dnevniški zapiski, ki sem jih zbirala kot prostovoljka društva, ki se
ukvarja s pomočjo beguncem. Dnevniške zapise sem vključila v intervjuje, tako da jih posebej
ne vključujem v analizo (npr. begunca sem spomnila na določeno situacijo, ki se je meni zdela
pomembna za razumevanje raziskovalnega problema, ga prosila, da situacijo sam predstavi in
jo ovrednoti).
Vsi intervjuji so bili izvedeni v slovenskem jeziku, razen dveh, ki sta bila na željo beguncev
izvedena v angleškem jeziku. Intervjuje, izvedene v angleškem jeziku, sem prevedla, pri
prevajanju sem bila pozorna na korektnost prevoda, da se s prevodom ni spremenil pomen. Pri
tem se zavedam, da tako slovenščina kot angleščina nista materna jezika beguncev, ki so
sodelovali v raziskavi, zato obstaja možnost, da na nekatere vprašanja niso mogli odgovoriti
tako, kot bi želeli, če bi intervju potekal v njihovem maternem jeziku. Intervjuje sem posnela
in jih kasneje prepisala ter kodirala. Imena sodelujočih sem zaradi varovanja osebnih
podatkov spremenila. Populacija, ki je vključena v raziskavo, je v Sloveniji maloštevilna, iz
tega razloga sem izpustila vse informacije (npr. država izvora, kraj bivanja), ki bi lahko kakor
koli izdali identiteto sogovornika. Prav tako ne navajam imen prostovoljcev in zaposlene
osebe. Iz istega razloga prilagam samo kratek odsek transkripta pogovorov.
Preko triangulacije virov podatkov (prostovoljci, begunci, organizatorka prostovoljnega dela)
sem dobila celovitejši vpogled v proučevani problem. Veljavnost sem povečala tako, da so
bili udeleženci (»member checks«) raziskave vključeni v vse faze raziskovanja (pregled
zapisa, predlagane teme …) in pojasnila sem svoj odnos do raziskovalnega problema
(»raziskovalčeva pristranost«).
7.2.1 Omejitve raziskave
Za raziskovanje pomena oziroma vloge prostovoljstva pri integraciji beguncev sem se
odločila, ker sem sama prostovoljka na tem področju in sem se večkrat spraševala o učinku
svojega dela, saj je to gonilo za motivacijo in vztrajanje pri delu. Ker sem sama vključena v
pomoč beguncem, poznam vse sodelujoče tudi osebno. Z begunci, ki so bili vključeni v
raziskavo, sem tudi delala, z dvema bolj intenzivno, z drugima malo manj, kar lahko vpliva na
njihove odgovore. Bližina z vsemi intervjuvanci lahko vpliva na to, da so odgovori bolj
iskreni, a hkrati tudi bolj pozitivni, kot bi bili, če jih o tem ne bi spraševal nekdo, ki je
vključen v programe pomoči.
Begunce lahko glede na to, koliko imajo stika s prostovoljci, razdelimo na tri skupine.
Nekateri se s prostovoljci redno srečujejo, z njimi sodelujejo tako zaradi učne pomoči, pomoči
pri urejanju življenjske situacije kot za druženje (v to skupino spadajo predvsem mladi in
posamezniki, ki so tukaj brez družine). Druga skupina so begunci, ki se srečujejo s
prostovoljci takrat, kadar potrebujejo pomoč pri urejanju življenjske situacije in občasno
42
druženje, tretjo skupino predstavljajo družine, ki se zaradi specifične življenjske situacije s
prostovoljci ne srečujejo veliko (npr. prostovoljci nudijo učno pomoč samo otrokom). V
raziskavo so bili vključeni begunci, ki pripadajo predvsem prvi skupini, prav tako en begunec,
ki bi ga lahko uvrstili v drugo skupino. V raziskavo so vključeni begunci, ki pripadajo
starostni skupini od 18 do 32 let, torej predvsem mladi, ki se nasploh laže prilagodijo novim
situacijam in imajo manj težav z vzpostavljanjem stika. Prostovoljci pridemo tako v stik samo
s tistimi posamezniki, ki so sami dovolj iniciativni, da poiščejo pomoč in kažejo interes za
druženje.
7.3 Opis postopka obdelave podatkov
Podatki so analizirani po zakonitosti kvalitativne vsebinske analize, ki poteka skozi naslednje
faze: transkripcija, razdelitev odgovorov na posamezne enote kodiranja, odprto kodiranje
(prvi in drugi red, tretji red pa predstavlja kategorijo), definicija kategorij in iskanje povezav
med posameznimi kategorijami (Vogrinc, 2008). Namen takšne analize je oblikovati razlago
proučevanega pojava integracije skozi odnos med prostovoljci in begunci.
Vse pogovore sem z dovoljenjem sodelujočih snemala in jih nato prepisala. Pogovore sem
prepisala dobesedno, vendar sem pri tem izpustila podatke, ki bi lahko vplivali na razkritje
identitete. Tako pridobljene podatke sem analizirala s pomočjo kodiranja. Intervjuje sem
večkrat prebrala in si podčrtala dele, ki so pomembni za raziskavo, pripisala sem kodo prvega
reda, ki v besedi ali stavku opiše bistvo. Te kode sem nato med seboj primerjala in jih
povezala z raziskovalnimi vprašanji. Nato sem iz teh kod oblikovala kategorije.
Pri analizi sem uporabila kombinacijo induktivnega in deduktivnega pristopa in tako prišla do
naslednjih tematskih sklopov:
• o motivih in motivaciji prostovoljcev;
• o odnosu med prostovoljci in begunci (Ali je prostovoljec moj prijatelj?);
• o sodelovanju prostovoljcev in beguncev (učinki prostovoljstva);
• o predsodkih, družbi in bližini;
• o težavah beguncev;
• o socialni mreži beguncev;
• o osamljenosti med begunci;
• o integraciji beguncev.
43
8 KVALITATIVNA ANALIZA REZULTATOV IN INTERPRETACIJA
8.1 Pregled sodelujočih v raziskavi in splošni podatki
a) PROSTOVOLJCI
Ime Poklic Čas aktivnosti Pogostost stikov Dejavnosti*
Ana gospodarska
inženirka
(trenutno
brezposelna)
10 mesecev 2-krat na teden (po
potrebi tudi večkrat)
(1, 3, 4, 5, 6, 8,
9, 15, 18, 19,
20)
Eva trgovka (trenutno
brezposelna)
7 mesecev 4-krat na teden (1, 2, 4, 5, 6, 7,
8, 9, 18, 19)
Jan študent prava 3 leta8 1-krat na teden
(dežuranje)
(5, 8, 9, 10, 11,
12, 13, 14, 16,
17, 18)
b) OSEBE Z MEDNARODNO ZAŠČITO
Ime Status
(pravni)
Status (zasebni) Čas bivanja
v RS
Pogostost
stikov s
prostovoljci
Pomoč
prostovoljcev
Salem begunec V RS je prišel
sam.
2 leti in 11
mesecev
1-krat na
teden in po
potrebi
(1, 4, 5, 6, 8,
9, 11, 19, 20)
Zaira priključena
družinska
članica
V RS je prišla z
družino.
1 leto in 1
mesec
vsaj 3-krat
na teden
(1, 3, 4, 6, 15,
20)
Abbas begunec V RS je prišel
sam.
1 leto in 5
mesecev
1-krat na
teden in po
potrebi
(4, 5, 6, 7, 9,
10, 11)
Nadir
begunec V RS je prišel
sam, čaka na
združitev z
družino.
1 leto in 7
mesecev
vsaj 3-krat
na teden
(1, 3, 4, 5, 6,
8, 9, 11, 19,
20)
* (1) pomoč pri domačih nalogah, (2) igranje, barvanje, ustvarjanje, (3) konverzacijske
skupine, (4) poučevanje slovenščine, (5) spremstvo na urade (Center za socialno delo, Zavod
za zaposlovanje, Zavod za zdravstveno zavarovanje, upravna enota, banka …), (6) pomoč pri
iskanju stanovanj, (7) prevajalstvo, (8) družabništvo, (9) pomoč pri izpolnjevanju vlog in
formularjev, (10) neformalno pravno svetovanje, (11) individualna svetovanja, (12)
psihosocialna pomoč, (13) zagovorništvo, (14) izvajanje tematskih delavnic: veljavna
8 Prvo leto je bil vključen kot prostovoljec, zadnji dve leti kot sodelavec.
44
zakonodaja, zdravstveni in šolski sistem, socialna varnost, (15) skupine za ženske, (16)
sestava pravnih mnenj, (17) pomoč pri administraciji, (18) spremstva k zdravniku in
zobozdravniku, (19) šport: sprehodi, nogometni turnirji, (20) prostočasne aktivnosti: izleti,
obiski muzejev, pikniki.
c) ZAPOSLENA NA DRUŠTVU
Ime Poklic Čas aktivnosti Dejavnosti
Zaposlena
na
društvu
socialna pedagoginja
3 leta organizacija
prostovoljskega dela
(poleg rednega dela)
8.2 Področja vključevanja prostovoljcev v pomoč beguncem
Pomoč, ki jo nudijo prostovoljci, lahko razdelimo na več različnih področij, kot je prikazano v
tabeli 2. Tako so tudi učinki prostovoljstva mnogoteri, odvisni od področja dela posameznega
prostovoljca. Največ prostovoljcev je vključenih na področju učne pomoči in urejanja
življenjske situacije beguncev. Na podlagi opazovanja in spremljanja sem podala oceno
pogostosti izvajanja določene aktivnosti, ki je podkrepljena s strani zaposlene na društvu.
Prostovoljci pri delu z begunci uporabljajo svoja specifična znanja, ki lahko izhajajo iz
njihovih posebnih talentov (glasbenik, športnik) ali iz stroke, iz katere prihajajo (psihologi,
pravniki, učitelji slovenščine …).
45
Tabela 2: Področja pomoči, ki jo nudijo prostovoljci
Področje aktivnosti Vrsta aktivnosti Pogostost izvajanja
Prostočasne
dejavnost
• športni dogodki (sprehodi, nogometni
turnirji),
• otroške delavnice,
• glasbene delavnice,
• spremstvo na kulturne prireditve
(gledališke predstave, koncerti),
• izleti,
• obisk muzejev,
• pikniki,
• vrtnarjenje;
redko
Učna pomoč • pomoč pri domačih nalogah,
• konverzacijske skupine,
• poučevanje slovenščine,
• individualna učna pomoč;
redno
Urejanje življenjske
situacije
• spremstvo k zdravniku, zobozdravniku,
• spremstvo na urade,
• pomoč pri iskanju stanovanj,
• prevajanje;
pogosto
Svetovanje • neformalno pravno svetovanje,
• individualna svetovanja,
• sestava pravnih mnenj;
občasno
• tematske delavnice,
• pomoč pri izpolnjevanju vlog in
formularjev,
• splošno informiranje;
pogosto
Družabništvo • pogovori,
• skupina za ženske,
• priprava dogodkov ob praznikih
(obdarovanje otrok, pustovanje);
občasno
Administracija • urejanje dokumentacije (priprava listov
prisotnosti, kopiranje, skeniranje
dokumentov);
občasno
Ostalo • zagovorništvo,
• projektno delo;
redko
• psihosocialna pomoč. občasno
46
8.3 Opis kategorij
8.3.1 O motivih in motivaciji prostovoljcev
V raziskavo so bili vključeni trije prostovoljci Ana, Eva in Jan, ki so navajali različne razloge,
zakaj so prostovoljci. Ana in Eva sta se pred dobrim letom soočili z izgubo službe in sta
trenutno aktivni iskalki zaposlitve. Prostovoljstvo jima služi kot inštrument za novo
življenjsko orientacijo. Ana je v intervjuju povedala, da je glavni razlog za prostovoljstvo,
»da nekaj počnem, ok, pomoč beguncem ja, ampak tudi, da bom aktivna, da bom koristna v
času brezposelnosti.« Eva pa dodaja: »Da si nekje aktiven, ko sem bila jaz doma, sicer se
znam zaposliti, delam nekaj, ampak tisti občutek, da moraš biti aktiven, v stiku z ljudmi,
socialni čut, če nič ne delaš, če si skoz doma, ti to načenja samozavest, si že tečen sam sebi in
ne veš, kaj bi.« Prostovoljstvo jima omogoča, da si ponovno vzpostavita urejen vsakdanjik.
Eva še izpostavlja, da ji prostovoljstvo omogoča, da ostaja v stiku z ljudmi. V Sloveniji osebe,
ki prejemajo socialno pomoč, lahko v primeru, da opravljajo prostovoljsko delo, prejmejo
dodatek k socialni pomoči v znesku 80 €. Eva meni, da teh 80 € ne vpliva na njeno odločitev
za prostovoljstvo, saj »sem tudi prej delala kot prostovoljka, pa sploh nisem vedela, da lahko
dobiš ta denar.« Jan se je za prostovoljstvo odločil zaradi povabila, ki ga je prejel od prijatelja
in se mu je to delo zdelo predvsem zanimivo. Ana in Eva sta bili kot prostovoljki aktivni že v
preteklosti, preden sta pričeli z delom na društvu, ki se ukvarja z integracijo beguncev. Ana je
delala v preteklosti z brezdomci, medtem ko ima Eva že pravo prostovoljsko kariero: »Vedno
sem pomagala ljudem, odkar se spomnim, ko sem bila otrok, najstnica, vedno, delala sem
preko društev, pa tudi tako pomagala posameznikom.«
Ker so učinki prostovoljskega dela tesno povezani z motivi za prostovoljstvo, sem od
intervjuvancev želela izvedeti, zakaj so se odločili za prostovoljstvo na področju dela z
begunci. Ana pravi: »Vedno so me privlačili marginalci, no pač te skupine, ki veljajo v družbi
za problematične. Ne vem, zakaj. Všeč mi je, da lahko vidim ozadje teh ljudi. Zanimivo mi je,
koliko različnih plati imajo ti ljudje.« Ana je kasneje v intervjuju povedala, da je imela strica,
ki se je soočal z revščino in živel v zelo slabih bivanjskih razmerah. Vse te podobe revščine
so se ji utrdile v spominu. Meni, da se lahko ravno zaradi te izkušnje danes laže vživi v ljudi s
podobno življenjsko situacijo. Slike beguncev, ki jih je videla v medijih, so jo pretresle, zato
se je v času begunskega vala v Sloveniji odločila, da bo pomagala na meji. Ko na meji niso
več potrebovali pomoči, je na spletu zasledila obvestilo, da iščejo prostovoljce, ki bi bili
pripravljeni delati z begunci v okviru društva Odnos. Pri Ani lahko tako zasledimo močan
občutek odgovornosti za pomoč tistim, ki v družbi zasedajo slabši položaj, in željo po
reševanju skupnostnih problemov, ki izhaja iz njenih osebnih izkušenj. Eva se je odločila za
prostovoljstvo z begunci, ker je želela »delati nekaj bolj srčnega, nekaj z ljudmi, ki jih ne
poznam, pa zaradi vse te begunske krize in vse te nestrpnosti ljudi.« Jan je s prostovoljstvom
začel pred tremi leti, ko se v Sloveniji še ni govorilo o begunski krizi. »Za to delo sem se
odločil, ker se mi je zdelo zanimivo, v veliki meri pa zato, ker je tako naneslo. Predvsem sem
večje zanimanje pridobil šele kasneje, ko sem začel delati. Pred tem nisem tako dobro poznal
te tematike.« Jan meni, da se ljudje odločajo za prostovoljstvo na področju dela z begunci, ker
je to trenutno aktualna tema, sam je opazil, da se je število prostovoljcev v zadnjem letu z
begunsko krizo povečalo, pred tem jih je bilo zelo malo. »Mislim, da se prostovoljci v veliki
47
meri odločajo zato, ker je to popularna tema, ker mislijo, da bo to zanimivo, eni tudi zaradi
referenc, je pa to delo zanimivo predvsem za mlade liberalce. Tistih nekih pravih filantropov,
altruistov pa ni nekaj dosti.« Jan, ki je trenutno še študent, meni, da lahko prostovoljstvo
mladim služi za nabiranje izkušenj in pridobivanje referenc.
Predvsem na začetku, ko so se begunci začeli povezovati s prostovoljci, niso vedeli, kakšna
oziroma ali je sploh kakšna razlika med prostovoljci in zaposlenimi. Salem: »In jaz sem
mislil, da je ona gospa, ki stanuje tam (v integracijski hiši), ali pa ona dela tam za
ministrstvo. Dolgo nisem vedel, da je prostovoljka.« Veliko beguncem je koncept
prostovoljstva neznan. Abbas tako ne more razumeti, kako so mu lahko ljudje, ki ga ne
poznajo, niso z njim v sorodu, ne govorijo njegovega jezika in ne poznajo njegove kulture,
pripravljeni pomagati in v zameno za to pomoč ne pričakujejo plačila ali kakšnega koli
drugega povračila. O motivih prostovoljcev se pogosto sprašuje, vendar odgovora zaenkrat še
ni našel. Salem se je s prostovoljci prvič srečal v azilnem domu in kasneje v integracijski hiši.
Pravi: »Jaz prej na začetku sem mislil, da prihajajo samo, da dobijo nekaj denarja. Ampak
čez nekaj časa sem videl, da prostovoljsko delo ni denar. Videl sem, da bi se človek rad naučil
nove kulture in človek bi rad spoznal več ljudi, se nekaj naučil, kar prej ni znal, in dobil
izkušnje.« Zaida meni, da se ljudje za prostovoljstvo odločajo, ker želijo pomagati drugim, ker
želijo biti aktivni, spoznati nove ljudi in nove kulture. Opazila je tudi, da je veliko
prostovoljcev brezposelnih in imajo čas, da lahko pomagajo drugim. Tudi Nadirju je bil
koncept prostovoljstva nepoznan, kaj prostovoljstvo pomeni, je spoznal šele, ko je tudi sam
postal prostovoljec. »Prej, ko sem bil na društvu samo kot uporabnik, se nisem počutil dobro.
Potem so mi pa predlagali, da postanem prostovoljec in pomagam tistim, ki ne znajo angleško
in lahko za njih prevajam. Jaz moram ves čas nekaj delati, ne morem biti doma, če sem sam,
sem nervozen, ne počutim se dobro, nimam energije. Ampak ko pomagam, imam energijo za
cel dan, vesel sem, ko vidim zadovoljne ljudi, ki sem jim pomagal.« Salem in Nadir sta oba
sama prostovoljca. Nadir je aktiven v društvu, ki se ukvarja z integracijo beguncev, Salem pa
je aktiven še v drugih društvih, ki so stična točka mladih ljudi. Zaida bi tudi rada postala
aktivna kot prostovoljka, želi si delati z majhnimi otroki.
Večina prostovoljcev, ki se odločijo za delo z begunci, ostaja aktivnih dalj časa. Glavni razlog
za prenehanje s prostovoljstvom so, po njihovem mnenju, večje spremembe v biografiji. »Če
bi dobila zaposlitev. Mogoče bi se še na začetku trudila, ampak potem ne veš, delaš v več
izmenah, pa si utrujen, ne vem.« Na motivacijo prostovoljcev vplivajo tudi odnosi med
zaposlenimi, organizacija dela in vizija delovanja društev. »Če bi videla, da ne gre več v tisto
smer, da društvo ne dela več, kar je bil njegov namen. Če ni dobra klima, imaš odpor hodit
tja.« Prostovoljci si pri svojem delu ne postavljajo točno določenih ciljev, zato učinkov
svojega dela ne merijo z lastne perspektive, ampak s perspektive beguncev. »Ne postavljam si
nobenih ciljev, da bi morali znati zdaj sklone ali stavčne člene. Mislim, da je pomembno, da
poznaš njihove cilje. Pa dokler je njim v veselje, je tudi meni v redu.« Tudi med prostovoljci
je moč zaznati previsoka pričakovanja: »Pridejo polni energije in mislijo, da bodo lahko
spremenili svet. Potem pa jih mine prvo navdušenje nad begunci, vidijo, da so stvari tukaj
precej rigidne in grejo stran.«
48
Salem se je v zadnjih dveh letih, odkar je vključen v integracijski program, srečal s številnimi
prostovoljci.
Salem: »Ja, včasih pridejo prostovoljci polni energije, nekateri radi pomagajo. Čez nekaj
časa pa pade ta energija in potem izgubimo prostovoljce.«
Doris: »Zakaj, misliš, jim pade energija?«
Salem: »Mogoče naš odnos ni jasen. Imamo različna pričakovanja. Jaz rabim neke stvari, oni
mislijo, da rabim druge stvari. Potem pa grejo ali pa jaz ne pridem več. Eni bi samo hodili na
sprehode, jaz pa se moram učiti.«
8.3.2 O odnosu med prostovoljci in begunci (Ali je prostovoljec moj prijatelj?)
Prostovoljcem se zdi, da težav z vzpostavljanjem odnosa niso imeli. »Nepoznavanje jezika ni
ovira, če si iznajdljiv.« V odnos niso vstopali s strahom, nekateri so imeli z begunci pozitivne
izkušnje, še preden so začeli s prostovoljstvom (spoznali so jih na raznih prireditvah – Živa
knjižnica, jim pomagali na meji). Jan je do sedaj imel z begunci dobre izkušnje, to pripisuje
temu, da je moški. Opazil, je da imajo nekatere sodelavke težave z uporabniki, saj ti prihajajo
večinoma iz kultur, kjer je vloga moškega zelo tradicionalna. Prostovoljki o negativnih
izkušnjah nista poročali.
Ana odnos med prostovoljci in begunci opredeljuje kot odnos, ki ni ne uraden in ne
prijateljski, je nekje vmes. »Jaz sploh ne vem, ali je dovoljeno, da prostovoljec postane
prijatelj z njimi. Mogoče s časom z nekom, ko dalj časa delaš z enim, pa potem končaš in se
potem vzpostavijo prijateljski stiki.« Ana meni, da je za delo z begunci vseeno bolje, če
ohranimo neko distanco, saj lahko tako ostanemo profesionalni in upoštevamo lastne meje.
Jan o odnosu z begunci pove: »Dolgo časa sem razmišljal o pristopu do njih, če naj bom
striktno uraden ali naj bo vseeno malo bolj človeško, neuradno.« Jan je še povedal, da se je
njegov odnos do beguncev spremenil s tem, ko se je spremenila njegova vloga na društvu.
Sprva je bil prostovoljec in se je z begunci le družil, kasneje je postal sodelavec in prevzel
vlogo pravnega svetovalca. Odnos do beguncev opredeljuje kot prijateljski, vendar pod tem
razume le manj uraden odnos in ne prijateljstvo. Nekaj pravih prijateljskih stikov je navezal v
času, ko je delal še kot prostovoljec, vendar so te osebe kasneje Slovenijo zapustile. »Menim,
da danes med begunci nimam pravih prijateljev, še posebej zato, ker z njimi ne preživim
dovolj časa.« O odnosu danes še pove: »Pri svojem delu si tega ne smem dovoliti, moram
ostati profesionalen. Z vidika svoje stroke vem za kakšne stvari, ki so dosti privatne, in če
imaš z osebo preveč prijateljski odnos in sta si z osebo preveč blizu, mogoče svojega dela ne
moreš opraviti dovolj profesionalno.« Tako kot Jan in Ana tudi Eva meni, da se pravo
prijateljstvo lahko razvije, vendar po daljšem, intenzivnejšem druženju in zunaj društvenega
okvirja. O odnosu z begunci pove: »Odnos ni preveč formalen, ker takrat so točno postavljene
meje, zdaj pa spet nismo prijatelji, da gremo na pivo. Neki na sredini, da ima pravo
ravnovesje, da si malo bolj mehek od formalnega, da se znajo begunci bolj sprostiti.«
Zaira meni, da obstaja razlika med prostovoljcem in prijateljem. »Ja, seveda. S prijateljem
smo mogoče bolj blizu, gremo na kavo, sprehod, se obiskujemo, s prostovoljci smo pa samo
tukaj v učilnici, samo tukaj se srečamo, ti pomagaš samo meni, ampak prijateljici si
49
pomagata obojno.« Abbas se s prijatelji počuti bolj prijetno kot s prostovoljci. Opazil je, da
ko je učne ure konec, se srečanje zaključi. Želel bi si, da bi se po učni uri še pogovarjali ali
spili skupaj kavo. Nadir je opazil, da imajo vsi prostovoljci nekaj skupnega, vsi želijo obdržati
neko distanco, odnos pa ohranjajo uraden. Sicer lahko prostovoljcem zaupa, ampak z njimi ne
more biti tako sproščen. Vedno pazi, kaj reče, ker se boji, da bi povedal nekaj, s čimer se
prostovoljci ne bi strinjali in bi zato odšli. S prijatelji si lahko vedno odkrit in takšen, kot si v
resnici. »Ampak v resnici ni tako, da mi ne bi bilo prijetno z vami, res mi je zelo prijetno.
Čutim, da so prostovoljci prijazni z mano, da me sprejemajo. Želim si, da bi lahko bili
prijatelji, ampak oni imajo svoje življenje, nimajo časa za mene. To jaz mislim, mogoče ni
res.« Salem vidi največjo razliko med prostovoljci in prijatelji v stopnji zaupanja. Prijatelju
lahko zaupaš, pri prostovoljcu moraš biti previden. »Rečeš kaj narobe in drugi dan si v
časopisu.« Slabih izkušenj s prostovoljci sicer še ni imel, ampak ga je življenje naučilo, da
ljudem ne smeš preveč zaupati. »Ja, prostovoljcu ne zaupaš tako, in če naredi kaj narobe, mu
prej zameriš kot prijatelju. Prijatelj lahko dela napake. Pa prostovoljca ne moreš poklicati,
kdaj koli želiš.«
Zaposlena na društvu odnos med prostovoljci in begunci opredeli kot polstrokovni. »Ni
prijateljski odnos, je pa polstrokovni odnos, ker ciljno usmerjaš intervencije in tako razvijaš
svoje delo naprej.« Razliko med odnosom, ki ga vzpostavijo prostovoljci z begunci, in tistim,
ki ga lahko ona vzpostavi z begunci, vidi v času, ki ga lahko prostovoljci namenijo
posameznemu beguncu. »Prostovoljec lahko to osebo dosti bolje spozna in jo usmerja, saj
dela največkrat individualno samo z eno osebo, lahko jo podpira pri družabništvu,
vključevanju v okolje, učenju jezika in se mi zdi, da se razvije neki zaupljiv odnos, ki se v
nekih uradnih programih ne more. Kot strokovni delavec nimaš vedno te možnosti, sploh
sedaj ne, ko se je število uporabnikov povečalo.«
8.3.3 O sodelovanju prostovoljcev in beguncev (učinki prostovoljstva)
Eva meni, da je prostovoljstvo priložnost za medsebojno spoznavanje. Od prostovoljstva dobi
veliko, predvsem notranje zadovoljstvo, da dela stvari, ki jo veselijo. Prostovoljstvo ji
omogoča, da spozna druge kulture, lahko si širi obzorja, dela na osebnostni rasti, pridobiva
izkušnje, širi si zavest in lahko izraža empatijo. Ana omenja še izboljšanje komunikacije,
boljšo samozavest in nove spretnosti (poučevanje slovenščine). »Rada spoznavam nove ljudi,
rada spoznavam nove kulture, rada se učim novih stvari, mislim, da je to priložnost za
spoznavanje. Tudi, če se tega ne zavedaš, si podzavestno širiš neko empatijo.« Prav tako upa,
da njeno delo koristi tudi beguncem. Predvsem meni, da jim lahko prihrani kakšno minuto
prostega časa in kakšno slabo izkušnjo, s tem ko jih pospremi na urade. Medsebojno druženje
pomaga beguncem, da spoznajo našo kulturo, da se laže naučijo slovenski jezik in se
posledično postopoma integrirajo. »Upam, da dobijo od druženja pozitivno energijo, da se
čutijo sprejete, da vidijo, da ni nekih razlik med nami, da nobeden ne gleda na drugega z
vidika superiorni – inferiorni. Ja, želim jim dati občutek, da so sprejeti.« Prostovoljci
beguncem pomagajo v njihov življenjski kaos, ki je posledica selitve, vnesti neki red, jim
pomagati, da spoznajo sistem, kulturo in življenje v Sloveniji. Jan meni, da sodelovanje med
prostovoljci in begunci za mnoge begunce predstavlja prvi pristni stik z domačini. »Menim,
50
da je pogosto to za njih prvi pristni stik tukaj z domačimi ljudmi, pred tem se večinoma
srečujejo s kakšnimi varnostnimi organi, delavci v azilnem domu, delavci z ministrstva, ki do
njih dostopajo popolnoma profesionalno v okviru njihovega poklica in niso sposobni navezati
tako pristnega stika.«
Prostovoljci so še posebej pomembni v prvih mesecih bivanja v Sloveniji. Begunci se na
prostovoljce najpogosteje obračajo po pomoč, kadar imajo težave z birokracijo ali zaradi učne
pomoči in domačih nalog. »Ko s pošte pride pismo, jaz ne morem vesti, kaj je napisano tukaj
in jaz prinesem pismo tukaj in vi mi poveste, kaj piše, ali če grem na banko, pomagate mi, da
spoznam sistem v Sloveniji, mi ne vemo, kaj je res, kaj ne, moramo se učiti.« Prostovoljci so
pogosto vir informacij: »Prostovoljec je posrednik, mi ne poznamo kulture, ne vemo, kako,
kje, kaj kupiti, kako kaj najti, vi imate vse informacije, mi ne vemo, kakšna so pravila.« Zaradi
jezikovnih ovir prostovoljci nastopajo v vlogi prevajalcev: »Gre z mano k zdravniku, na
banko, pomaga za šolo. Težko je, ker nas ne razumejo zaradi jezika. Čeprav s prostovoljci
govorijo isti jezik kot oni, nas prostovoljci boljše razumejo. Pa čeprav govorim isto
slovenščino s prostovoljcem kot z zdravnikom.« Begunci ob selitvi v integracijsko hišo ali
zasebno stanovanje nimajo dovolj finančnih sredstev za nakup osnovnih materialnih stvari
(posteljnina, kuhinjski pripomočki, brisače, vzmetnica …), zato so odvisni od donacij. Te
materialne stvari se skušajo najti znotraj socialne mreže prostovoljcev in zaposlenih. »Meni so
zelo. Prvi dan tukaj (v integracijski hiši) nisem imel dovolj materiala in sem večkrat šel na
Karitas, pa nisem dobil tistih stvari, ki sem jih rabil. In potem so prostovoljci videli, da sem
nosil en teden iste obleke in pol so si mislili, mogoče pa nima dovolj oblek in so mi jih
prinesli. Pa tudi televizijo in računalnik, da nisem rabil vsega kupiti.« Jan ne verjame, da se
begunci srečujejo s prostovoljci zaradi materialnih koristi, saj meni, da begunci nasploh ne
vedo, od kod kaj pride. Niti ne razumejo, kakšna je razlika med ministrstvom, neprofitno
organizacijo in prostovoljci. »Veliko jih misli, da mi z njimi služimo, da jim krademo, tako da
ne verjamem, da sploh vejo, od kod oni kaj dobijo. Je pa to vseeno neka mala pozitivna korist,
če jim prostovoljci kdaj kaj prinesejo od doma.«
Jan je v opisu svojega dela omenil zagovorništvo. Pri svojem delu je opazil, da so begunci
pogosto slabo informirani o pravnih postopkih v Sloveniji, nihče jim ne predstavi, kakšne so
njihove pravice in na koga se lahko obrnejo po pravno pomoč. Zato v okviru društva
pripravlja delavnice, na katerih begunce informira o njihovih pravicah in jim nudi neformalno
pravno svetovanje. Da begunci niso seznanjeni s postopki in pravicami, pričajo že njihove
izjave o bivanju v azilnem domu. »V Postojni je bilo grozno, noben me ni seznanil, zakaj sem
tam in kakšen je postopek. Če bi mi povedali prej, potem se tam ne bi počutil tako slabo in ne
bi bil nervozen. Mislil sem, da sem v zaporu, pa nisem vedel, zakaj. Če prideš v petek zvečer,
potem imaš smolo, ker socialna delavka pride šele v ponedeljek in takrat zveš, kako ali kaj.«
Zaposlena v društvu poseben učinek prostovoljstva vidi v dopolnjevanju profesionalne
socialne pomoči. »Odgovarjajo lahko na potrebe uporabnikov, ki znotraj programa sploh
niso predvidene. Programi so tudi tako naravnani, da ni mogoče, da se vso delo opravi. So
formalne zahteve, vidiš pa potrebe, ki obstajajo pri populaciji, pa teh znotraj delovnih ur ne
moreš nuditi. Uporabniki dobijo tako s prostovoljci nekaj več, kar ni predvideno v
programu.«
51
8.3.4 O predsodkih, družbi in bližini
Prostovoljci, ki so se odločili, da bodo pomagali beguncem, v delo niso vstopali s predsodki.
Jan na primer pravi: »Ne, nikoli nisem pristopil z nekimi predsodki. Niti nisem imel nobenih
pričakovanj, nisem pričakoval nobenih težav ali pozitivnih stvari, pristopil sem čisto
nevtralno.« Tudi Eva ni imela nobenih pomislekov. Pri drugih ljudeh jo moti, da nasedajo
novicam, ki jih preberejo na socialnih omrežjih. Želi si, da bi ljudje bili bolj kritični in bi si
ustvarjali mnenja samo o stvareh, ki jih sami doživijo ali vidijo na lastne oči. »Ne, nobenih,
nikoli. Jaz sem še drugim pravila, ki so bili proti, ja, tam vidiš po mainstream medijih, da
begunci prihajajo in so taki ali taki, je bil teroristični napad … še preden sem začela delati z
begunci, sem si želela, da bi ljudje imeli drugačno mnenje.« Prostovoljci o svojem delu brez
zadržkov poročajo svojim prijateljem in znancem. »Ne, vsem povem. Večinoma imajo
pozitivne odzive in me sprašujejo, če mi je všeč, rečejo, da lepo, da pomagam.« Vsi
prostovoljci nimajo takšnih pozitivnih izkušenj: »Ja, vsi so proti njim. Sploh na začetku niso
razumeli, zakaj želim pomagati beguncem. Res je polno obsojanj, ne da se mi jih prepričevati
in z njimi debatirat. Zdaj samo povem, da sem prostovoljka, da delam z njimi. Po navadi so
vsi tiho in si mislijo svoje.« Eva je imela, preden je začela s prostovoljstvom, določena
pričakovanja: »Sem sem prišla z nekimi ideološkimi pogledi, da so vsi tukaj ubogi, zdaj pa
vseeno vidim, da to ni res.«
Jan posebej poudarja, da kadar govorimo o beguncih, ne smemo generalizirati. Njegovo
mnenje o beguncih se je med njegovim sodelovanjem z društvom večkrat spremenilo.
»Najprej sem imel nevtralno mnenje, potem se je hitro spremenilo v zelo zelo pozitivno,
neprestano zagovarjanje, vera v vse najboljše in najlepše. Po določenem času sem ugotovil,
da le ni vse tako pozitivno. Danes ne generaliziram več, gledam striktno po posameznikih.«
Eva meni, da bližina sicer ima vpliv na zmanjševanje predsodkov, vendar je vse odvisno od
posameznika. »Kakršen si ti od znotraj, takšne situacije ti spoznavaš. Jaz sem nasploh bolj
pozitiven človek in spoznavam bolj pozitivne ljudi. Če bi bila zafrustriran človek, bi tudi take
ljudi spoznavala in potem bi rekla, ja, vsi so taki.« Jan dodaja: »V določeni meri lahko bližina
vpliva na zmanjševanje predsodkov. Ampak menim, da obstajajo ljudje, ki jim tudi srečanja z
begunci ne bi pomagala. Večji del pa mislim, da ja, če bi to naredili v primernih okoliščinah,
v primerni situaciji in na primeren način.« Ana meni, da se za prostovoljsko delo z begunci
odločajo ljudje, ki so nasploh bolj odprte narave in nimajo predsodkov. Sama bližina na to
nima vpliva, saj »ljudje s predsodki ne želijo živeti z njimi niti v istem mestu, kaj šele, da bi
bili z njimi v istem prostoru.« To opaža tudi pri svojih hčerah, ki sta se na begunsko krizo
odzvali različno.
Ana: »Imam dve hčerki. Ena je zelo proti beguncem, druga pa je zelo odprta do beguncev.
Mojo starejšo hčerko je skozi strah.«
Doris: »Pa nič ne pomaga, da ji poveš, da imaš ti z njimi dobre izkušnje?«
Ana: »Ne, njej ne moreš nič dopovedati. Druga je pa zelo sočutna.«
Doris: »Je imela mogoče slabe izkušnje z begunci?«
Ana: »Ne. Bere novice, da so teroristi, vidi kako sliko na Facebooku in je to to. Zdaj sploh ne
debatiram več z njo.«
52
Prostovoljci menijo, da njihovo delo ne koristi samo njim samim in beguncem, ampak tudi
družbi. »Ja, z mojim delom prispevam k družbi, ker s tem, ko jim pomagam, podpiram njihovo
vključitev v družbo. Če jih bomo pustili same, potem lahko hitro zapadejo v kriminal in pride
do konfliktov v družbi.« Ana sicer meni, da prostovoljci lahko vplivajo na zmanjševanje
predsodkov, ampak v zelo mali meri. Če bi želeli doseči velike spremembe, moramo
spremeniti podobo beguncev, kot jo prikazujejo mediji. Zato ni dovolj, da se prostovoljci z
njimi družijo v pisarni, učilnicah, skriti pred javnostjo, ampak morajo stopiti v javnost. »Meni
se zdi dobro, da narediš delavnice in greš z njimi na šolo, da se predstavijo, da jih v živo
spoznajo. Tudi kakšne dobre kampanje, kulturni dogodki, bolj pozitivne objave v medijih.
Ampak seveda to ne bi pomagal pri vseh, tu so še finance in seveda dobra volja.« Jan meni, da
delo prostovoljcev prispeva k solidarnejši družbi, saj odpira možnost medkulturnega dialoga.
»Mislim, da velja neki predsodek, da je delo z begunci nekaj, kar koristi samo njim, ampak jaz
pa smatram, da to delo koristi tako domačinom kot beguncem. Zlasti zaradi pomanjkanja
dialoga med obema skupinama, ker se kulturni most zelo slabo gradi in obstaja prepad med
obojnimi. Več kot bo kontakta, laže se bodo begunci integrirali in to je na koncu boljše za obe
skupini.« Vsi se strinjajo, da pripovedovanja o lastnih pozitivnih izkušnjah nimajo vpliva na
mnenje drugih. »Čeprav se imam za človeka, ki ga drugi navadno upoštevajo, da moje mnenje
v moji družbi veliko velja, ko pridemo do te teme, so stvari malo drugačne. Lahko, da kdo
spremeni mnenje, ampak v veliki meri pa ne.« Zaposlena v društvu poseben prispevek
prostovoljstva vidi v širjenju strpnosti. »Vi doživite tukaj neke izkušnje na lastni koži in potem
lahko to delite dalje. Zagotovo širite naprej strpnost in tudi v vašem kroga koga pritegnete.«
Begunci se v družbi prostovoljcev čutijo sprejete in nimajo občutka, da je prostovoljce v
njihovi bližini strah ali da nanje gledajo kot na žrtve in manjvredne ljudi. Salem sicer omenja,
da je imel včasih pri nekaterih prostovoljcih občutek, da v odnos vstopajo z neko skepso,
ampak meni, da je previdnost in postopno vzpostavljanje zaupanja normalno v procesu
spoznavanja. »Dober prostovoljec je tak, ki te na ulici sreča in te pozdravi, se ustavi in te
vpraša, kako si. In ne, da gre mimo tebe, kot da sem kamen.« Nadirja je moje vprašanje
presenetilo, zato je od mene želel izvedeti, če me je v njegovi bližini strah, saj na to ni niti
pomislil.
8.3.5 O težavah beguncev
Ana meni, da imajo begunci največ finančnih težav, tem sledijo težave z jezikom. Zaveda se,
da okolje, v katerem so se znašli, ni odprto do drugačnosti, zato so izpostavljeni diskriminaciji
in predsodkom. »Mislim, da se ne počutijo sprejete, vejo, da niso dobrodošli.« Eva prav tako
pritrjuje, da so begunci deležni stigmatizacije na vseh življenjskih področjih. Zelo ji je žal, da
so izpostavljeni nestrpnosti. »Veliko je nestrpnosti, že ko iščemo stanovanja ali gremo z njimi
na urade, pa vsi ti shodi proti njim. Saj niso neumni, pa če prav ne znajo slovensko, saj vejo,
da niso zaželeni. Mislim, da jih zna to čustveno zatreti. Pa tudi izguba statusa, tu so res tista
zadnja družbena kasta.« Jan deli težave, s katerimi se soočajo begunci, na dve skupini. Prve
težave izhajajo iz okolja, v katerega se vključujejo (pomanjkljiv zakonodajni okvir,
pomanjkanje organizacijskega okvirja, kadrovske težave v nevladnih organizacijah,
53
pomanjkanje sredstev, ksenofobija). Druge težave izhajajo iz njih samih in jih po njegovem
mnenju lahko opaziš šele, ko dalj časa delaš z njimi (previsoka pričakovanja, slabo
poznavanje sistema, neprilagodljivost, neučakanost, vloga žrtve). K drugi kategoriji prišteva
zapiranje v etnične skupine. »Nekateri se držijo predvsem svojih, prav tako se begunci med
sabo slabo razumejo. Delijo se glede na države, iz katerih prihajajo, s seboj prinesejo in tu
ohranjajo sovraštvo do drugih etničnih skupin. Potem nastanejo male skupine ljudi, v kateri
je en dominanten, to pa privede do hujskanja, podtikanja, pa tudi med sabo niso solidarni.«
Ana opaža, da begunci niso deležni psihosocialne podpore. »Mislim, da bi potrebovali
psihosocialno pomoč, ker zdaj se še dobro držijo, ampak enkrat bo ziher udarila njihova
travma ven. Samo dobro, zdaj je še jezik problem, ampak potem bi pa vsi morali biti obvezno
vključeni v razne terapije. Ker telo si zapomni vse, ko pa se telo umiri, pa udari vse to ven.«
Salem živi v Sloveniji skoraj tri leta, zato se je srečal že z mnogimi težavami. Na začetku je
imel največ težav z jezikom in s sistemom. »Sistem, tam (v izvorni državi) nimamo cen v
trgovini, tam kupiš in potem ti povejo, koliko moraš plačati. Tukaj pa greš v trgovino, pa ne
moreš brati, ker ne poznaš črk in ne jezika in potem ne moreš kupiti sestavin.« Njegova
največja želja, postati finančno neodvisen, se mu je pred kratkim izpolnila, saj si je našel
službo. Sooča se tudi z diskriminacijo. Meni, da ti status begunca omogoča, da si zgradiš novo
življenje, a hkrati ta status s seboj prinese stigmo. Želi si, da bi se nekatere stvari spremenile,
posebej osebne izkaznice, na katerih piše, da je begunec (tudi potni list je drugačne, sive
barve; imajo drugačni EMŠO; drugačne zdravstvene izkaznice). Želi si pridobiti slovensko
državljanstvo: »Ja, to mi je najpomembnejše, jaz sanjam vse dni te stvari, da imam
državljanstvo in da mi ne rečejo več begunec.« Zaposlena v društvu meni, da ni toliko
problem v dokumentih kot v pomenu in doživljanju besede begunec. »Dokumenti mu dajo
dovoljenje, da lahko biva tukaj. Menim, da ni toliko problem v teh dokumentih, kot to, da je
beseda begunec dobila res tak negativen prizvok in da se zaradi tega počutijo diskriminirane,
ali pa imajo občutek, da ne bodo obravnavani enako kot ostali, če bodo ostali vedeli, da so
begunci.«
Zaira je bila v svoji izvorni državi odličnjakinja. V Slovenijo je prišla z željo po študiju
medicine. Za učenje slovenščine je bila zelo motivirana in jo je hitro usvojila, vendar je
kasneje naletela na sistemske ovire pri vpisu na srednjo šolo. Ker je v času bivanja v Sloveniji
dopolnila osemnajst let, se ne more vpisati na srednjo šolo, tako ne more opraviti slovenske
mature, ki je potrebna za vpis na študij medicine. Prav tako ima poseben status »priključen
družinski član«, ki je enakovreden statusu tujca, s tem pa ni upravičena do brezplačnega
študija. Njena družina se srečuje tudi s finančnimi težavami, odvisni so od socialne pomoči,
saj oče ne najde zaposlitve. Najtežji so ji bili prvi tedni v Sloveniji, ker ni razumela, kaj
govorijo ljudje okoli nje. Meni, da jo je to še bolj motiviralo za učenje slovenščine. »Veš,
kako slabo je to, poslušaš in poslušaš, ne razumeš in ne moreš povedati, da ne razumeš in
potem si jezen.« Nadirju največ problemov povzroča sistem v Sloveniji, veliko je birokracije,
zakoni se ves čas spreminjajo, veliko je čakanja in zavrnitev. Zelo je hvaležen, da mu je
Slovenija odobrila status begunca, vendar svoje življenje tukaj opisuje kot obstajati in ne kot
živeti. Predvsem si želi, da bi postopki združevanja družinskih članov potekali hitreje.
54
O posebnih zdravstvenih težavah sodelujoči v intervjujih niso poročali. Težave, s katerimi se
srečujejo, so nespečnost in izpostavljenost stresu. »Tam (v azilnem domu) je bila prostovoljka
iz Filantropije, ona mi je pomagala, jaz sem imel takrat težave, nisem spal in ona je takrat
pomagala nekaj iz psihologije, ne vem, me je povabila na kavo in sva se pogovarjala, kako se
počutim in to.«
8.3.6 O socialni mreži beguncev
Nadirju so najpomembnejše osebe v Sloveniji zaposleni v društvo Odnos in prostovoljci.
Meni, da bi bil brez njih povsem izgubljen. Zelo ceni Abbasa, oba prihajata iz iste države:
»Abbas je moj edini prijatelj. On me lahko razume, ker je šel skozi enako življenjsko izkušnjo
kot jaz, pa ker sva si miselno blizu. Navadno imam rad ljudi, ki ne postavljajo veliko
vprašanj.« V mestu, v katerem trenutno biva, živi kar nekaj ljudi, ki prihajajo iz iste izvorne
države. S svojo etnično skupnostjo se druži predvsem v času praznikov, občasno skupaj
obedujejo. Želi si, da bi si našel slovenske prijatelje. »Nimam prijateljev Slovencev, mogoče
zato, ker ne poznam vaše kulture, ne vem, kako najdeš prijatelje v Sloveniji.« Abbasu so
najpomembnejše osebe ljudje, povezani z društvom Odnos, prijatelji iz domovine, s katerimi
je v rednem stiku preko socialnih omrežij, sosedi, s katerimi ima vzpostavljen dober odnos, in
lastnik stanovanja, v katerem biva. Največ prijateljev je spoznal, ko je še bival v Ljubljani.
Veliko časa je preživljal v prostorih Roga, kjer je spoznal ljudi z vsega sveta, tam se počuti
tudi najbolj domače. V kraju, kjer sedaj biva, ima enega slovenskega prijatelja, ki ga je
spoznal preko skupnega prijatelja, ki je prav tako iz njegove izvorne države. Begunci, ki so v
Slovenijo prišli z družino, večino časa preživijo v krogu družine. Zairi poleg družine veliko
pomenijo tudi slovenski prijatelji in prijatelji iz izvorne države. Največ prijateljev je spoznala
v šoli in preko raznih društev, v katerih je aktivna. Salemova etnična skupnost v Sloveniji je
zelo majhna, zato si je moral vse socialne stike poiskati zunaj nje. Največ prijateljev je
spoznal preko društev, v katerih je deloval kot prostovoljec. Na vprašanje, kdo so
najpomembnejše osebe v Sloveniji, je odgovoril, da ljudje z ministrstva. Pojasnil je, da oni
odločajo o njegovem življenju, o tem, ali bo lahko ostal tukaj, in določajo, kakšno življenje bo
v Sloveniji živel. Prav tako Salem omenja prostovoljce: »Najbližji ljudje so mi prostovoljci.
Ker ti dajo nekaj drugačnega, ker so mi bolj blizu. Ker oni so tako kot jaz, ne vedo vsega.«
Prostovoljci si niso enotni, ali imajo srečanja z begunci kakšen vpliv na širjenje njihove
socialne mreže. »Nekateri ja. Tisti, ki imajo več interesa. Tisti, ki se družijo znotraj njihove
etnične skupine, nimajo niti neke želje po srečevanju s prostovoljci. Enim pa zelo prav pride,
odvisno od posameznika.« Eva ne vidi velikih premikov pri pomoči pri širjenju socialne
mreže, a vseeno pravi: »Vidiš, da se tam nekaj dogaja, pa si misliš, to bi bilo zanimivo za
Zairo ali Alija, ali pa Zveza prijateljev mladine ima kakšne prireditve in si misliš, to bi bilo
super za naše male, da spoznajo koga, in potem jih skušaš potisniti tja. Ampak na koncu je še
vseeno od njih odvisno, ali bodo šli ali ne.«
55
8.3.7 O osamljenosti med begunci
Nadir je edini izmed beguncev, ki je v intervjuju omenil, da se v Sloveniji v določenih
situacijah počuti osamljenega. Največ težav ima, kadar mora sam jesti kosilo ali večerjo, prav
tako ne mara, kadar mora sam piti kavo. V izvorni državi so dnevni obroki pomemben del
vsakdanjika, kjer se zbere vsa družina in skupaj obedujejo. »Zato pa doma (v Sloveniji) jem
samo zato, da sem sit in ne morem v tem uživati, kot če bi bil z družino.« Kadar se Nadir
nahaja v prostorih društva, vedno prisotnim ponudi kavo: »To mi veliko pomeni, da lahko
pijem skupaj z vami.« O podobni izkušnji je pripovedoval Salem: »Dolgo, dolgo časa nisem
jedel z drugimi, in takrat, ko je ona (prostovoljka) prišla k meni domov in sva skupaj kuhala,
jaz najprej nisem znal kuhati, in potem sva sedla skupaj za mizo in skupaj jedla, jaz sem se
počutil spet kot človek.« Vendar Salem pravi, da se po treh letih življenja v Sloveniji ne počuti
več osamljenega, saj ima vedno koga, ki ga lahko pokliče in se z njim dogovori za srečanje.
Abbas sebe opiše kot samotarja, ki ljubi čas, ki ga preživi sam. Na moje vprašanje, če je bilo
tako tudi v njegovi izvorni državi, mi je odgovoril, da je tam delal 16 do 17 ur, včasih tudi 20
na dan, tako da ni imel časa za druženje s prijatelji. »Ko sem sam, berem knjige, gledam
televizijo, se igram s sosedovo mačko. Če pa rabim družbo, vedno lahko pokličem koga.«
Zaira je v Slovenijo prišla skupaj s svojo družino, tukaj se ne počuti osamljeno, saj ima ves
čas kaj početi. Pravi, da nima domotožja, saj si je v enem letu našla veliko prijateljev, ljudje
se ji zdijo prijazni, v Sloveniji se počuti dobro, predvsem ima več svobode in varnosti. Med
vikendi z družino hodi na sprehode. »Za mene ni težko, za mamo je težko, ker ona pogreša
dom, ker ona ima tam prijateljice. Sestri je bilo na začetku težko, zdaj pa ne več, zdaj ima
prijateljice tudi tukaj.«
Prostovoljci se o osamljenosti z begunci ne pogovarjajo. Tema osamljenosti je pogosto
tabuizirana, pri prostovoljcih gre predvsem za strah, da je to tema, ki bi lahko pri beguncih
sprožila negativna čustva. Prostovoljci so zato mnenja, da je pri takšnih temah boljše
počakati, da begunci spregovorijo sami. Kljub temu pa so si ustvarili o osamljenosti med
begunci mnenje, ki izhaja iz posrednih pripovedi beguncev. Jan vsekakor meni, da se begunci
počutijo osamljene: »Oni tega sicer ne bodo rekli, ampak sem dobil občutek. Včasih se mi je
kateri zaupal, da življenje tukaj poteka povsem drugače, da je navajen biti obkrožen z ljudmi,
da so polne ulice, v katerih vse pozna. Čisto take življenjske stvari, tako da mislim, da se
počutijo osamljene.« Podoben odgovor sem dobila pri Evi: »Zagotovo, tudi če tega ne
priznajo.« Čeprav Eva za to trditev nima nobenih dokazov, sklepa predvsem po sebi: »Če bi
morala zapustiti dom, pogrešala bi prijatelje, družino, način življenja, preden sprejmeš vse to
novo, te nove stvari, imaš zagotovo osamljene dneve.« Ana se glede tega vprašanja ni mogla
opredeliti. Opazila je, da se begunci veliko družijo med sabo, verjame pa, da je beguncem, ki
so v Slovenijo prišli sami, brez družine, zagotovo težko.
Zaposlena na društvu ima triletne izkušnje z delom z begunci. Opazila je, da se stvari hitro
spreminjajo. Pred nekaj leti je bilo število beguncev veliko nižje, kot je zdaj. Takrat ni bilo
nobenih obstoječih etničnih skupin, sedaj so se te začele počasi graditi, kar vpliva tako na
socialno mrežo beguncev kot na občutek osamljenosti. Kot drugi problem izpostavlja
dejstvo, da je do ljudi, ki se čutijo osamljeni, veliko teže dostopati. »Tisti, ki so najbolj
osamljeni, do tistih je najtežje priti. Tisti se popolnoma zaprejo. Smo imeli ljudi, ki so se zelo
zaprli vase. Predvsem na začetku, ampak nam je vseeno uspelo te ljudi nekako potegniti iz
56
sobe. Gre za neki proces prilagajanja in tisto fazo morajo dati skozi. Eni se čez čas poberejo,
eni spet ne.«
8.3.8 O integraciji beguncev
Jan o integraciji pove: »Menim pa, da integracija ne poteka slabo, ampak da sploh ne poteka
in da se dela ogromno škode.« Eva meni, da je za integracijo zelo pomembna finančna
neodvisnost, vendar Slovenija ni razvila strategije, ki bi beguncem pomagala pri doseganju le
te. Posebej kritična je do integracijskega pristopa v prvih treh letih. »Način, kako se dela z
njimi, ne podpira njihove odgovornosti, zdaj niso odgovorni za nič, še da morajo k zdravniku,
jih spomnimo mi.« Za Evo je integracija proces, v katerem begunci spoznavajo kulturo
sprejemne države, jo sprejmejo in se naučijo, kako lahko s to kulturo sobivajo. Pri tem
posebej izpostavlja različne perspektive integracije, saj lahko na integracijo pogledamo tako s
perspektive beguncev, kot tudi države in njenih državljanov. Za državo so begunci integrirani
takrat, ko se zaposlijo in plačujejo davke. »Država očitno smatra, da so integrirani takrat, ko
jim poteče to obdobje, ko jim še nudijo pomoč v okviru programov, ki jih izvajajo neprofitne
organizacije, za obdobje treh let, dokler jim še krijejo finančna sredstva za bivanje na
privatnem naslovu. Z vsebino se ne ukvarjajo.« Za slovenske državljane je posebej
pomembno, da se begunci naučijo govoriti slovensko, da spoštujejo našo kulturo in žal tudi,
da ne izstopajo preveč. »Dokler se ne bo obnašal isto kot Slovenec, bodo vedno imeli kaj za
pripomniti.« Jan dodaja še en vidik, to je zunanji videz beguncev. »Več potenciala za
integracijo imajo tisti begunci, ki so po videzu bolj podobni nam, ampak ne zaradi njih samih,
pač pa, ker jih bo okolica sprejemala boljše.« Kdaj se begunec čuti integriranega, Eva težko
opredeli. Predvsem je pomembno, da čutijo, da pripadajo, da so tukaj varni, da čutijo, da je to
njihov dom. »Ampak veš, oni živijo nekje vmes. Res so fizično tukaj, ampak miselno in s srcem
ne bodo nikoli tukaj, ker pač to ni njihov dom.« Osnova za integracijo je pripravljenost
beguncev. »Saj po večini ne želijo tu ostati, tu so pač nasedli, pa ne smejo naprej. Pa njihova
pričakovanja so bila previsoka. Potem pač nimaš motivacije, pa tudi sistem jih ravno ne
podpira.«
Slovenščina je za begunce zelo pomembna, zavedajo se, da brez znanja jezika ne bodo
konkurenčni na trgu dela, nepoznavanje jezika jih ovira pri vzpostavljanju stikov z domačim
prebivalstvom, v vsakdanjem življenju so ves čas odvisni od pomoči prostovoljcev in drugih
(prevajalci, zaposleni v društvih). Razumevanje slovenskega jezika je zanje prvi korak k
ponovni neodvisnosti. Zaira meni, da je usvojitev slovenskega jezika za njeno bivanje v
Sloveniji najpomembnejša. »Jaz živim tukaj, in tudi ko sem doma, in ko sem zunaj,
potrebujem jezik, ko grem v trgovino ali na ulico. Pa tudi želim iti na fakulteto, slovenščina je
zelo pomembna.« Eva meni, da se večina beguncev ne zaveda, kako pomembno je znanje
jezika. Sedaj imajo vedno možnost zaprositi za pomoč, ničesar jim ni potrebno narediti
samim, vedno jim je nekdo pripravljen pomagati. »Hudo bo, ko po treh letih ne bo več te
pomoči, ko se bodo morali sami nekaj zmeniti, nekaj urediti, kaj šele, ko bodo iskali službo.
Ta pritisk bo šele prišel.« Kot naslednji pomembni element omenjajo bivanje. »Zdaj je veliko
bolje, ko ne živim več v integracijski hiši, imam veliko več zasebnosti in bolj umirjeno
57
življenje. Ker tam so skozi prepiri, otroci so glasni, veliko je ljudi.« Vsi sodelujoči si želijo, da
bi čim prej našli zaposlitev, saj ne želijo biti več odvisni od socialne pomoči, zaposlitev bi
vnesla red v njihov vsakdanjik. »Najtežje je, ko imaš preveč prostega časa in potem preveč
razmišljaš, pa razmišljaš o domu pa prihodnosti. Imam sploh prihodnost tukaj, kaj bo jutri?«
Jan meni, da je osnova za integracijo zaposlitev. »Zaposlitev, ta bi jih motivirala najbolj. Vse
ostalo pride kasneje.«
Prostovoljci povezave med državljanstvom in integracijo ne vidijo. »Menim, da državljanstvo
samo formalno pravno uredi nekatere stvari, vsebinsko pa ni nobene spremembe. Ne
verjamem, da bi bili pol bolj politično aktivni, ne mislim, da bi šli voliti.« Salem gleda na
pridobitev državljanstva povsem drugače. Takoj, ko bo izpolnjeval pogoje za državljanstvo,
bo zanj zaprosil, saj meni, da je to en izmed načinov, kako se znebiti diskriminacije. »Ne več
status begunca. Ker me zelo diskriminirajo, da imaš status begunca, človek gleda čist drugače
na tebe. Včasih ti kdo pomaga samo zato, ker si begunec, ali pa srečaš nekoga, ki ne ve,
kakšna je tvoja situacija in potem izve, da si begunec. Vse se spremni, odnos, in ne želijo imeti
več stika. Če imaš državljanstvo, potem nisi več begunec na nobenem dokumentu.«
Zaposlena na društvu vidi največji prispevek k integraciji beguncev v novih idejah, ki jih s
seboj prinesejo prostovoljci. » Zagotovo s tem, ko prinesejo novo energijo, nove ideje. Več
ljudi več ve, če je en zagnan, lahko za sabo potegne celo ekipo, iščejo neke dodatne možnosti,
ki še ne obstajajo v sistemu ali programu.« Prispevek vidi tudi v psihosocialni pomoči, ki jo
nudijo prostovoljci beguncem in s tem prispevajo k njihovemu boljšemu počutju ter v
konkretni pomoči in podpori pri urejanju življenjske situacije beguncev.
8.4 Interpretacija
8.4.1 Motivi in motivacija prostovoljcev
M. Han Broich (2012) deli motive prostovoljcev na ekstrinzične in intrinzične. Clary idr.
(1998) pri tem poudarjajo, da so motivi mnogoteri, se med seboj prepletajo in dopolnjujejo.
Tako ne moremo reči, da so prostovoljci samo notranje ali samo zunanje motivirani, lahko pa
ugotavljamo, ali so pretežno notranje ali zunanje motivirani. Dve prostovoljki, ki sta bili
vključeni v raziskavo, sta bili kot prostovoljki aktivni v različnih društvih in sta delali tudi že
z drugimi populacijami (brezdomci, mladi, otroci, starejši občani). Pri njima je prostovoljstvo
strategija za spoprijemanje z brezposelnostjo. Gre predvsem za željo po smiselni uporabi
časovnih resursov in osebnih kompetenc ter željo po druženju in širjenju socialne mreže. Drug
prostovoljec je študent, ki se je za prostovoljstvo odločil v želji po pridobivanju novih
kompetenc in izkušenj. Ker so učinki prostovoljstva odvisni od motivov prostovoljcev, sem
želela izvedeti, zakaj so se odločili ravno za prostovoljstvo na področju izvajanja pomoči
beguncem. Pri tem sem opazila, da so navajali drugačne motive kot takrat, ko sem jih
spraševala o prostovoljstvu nasploh. Našteli so naslednje motive:
• lastne izkušnje in izkušnje družinskih članov (»Vem, kaj pomeni živeti v revščini in biti
na dnu družbene lestvice.«);
58
• odgovornost za družbene spremembe (»Želela sem, da bi tudi drugi mislili drugače,
da bi bili bolj odprti, sprejemali drugačnost.«);
• občutek dolžnosti (»Vsi mi smo privilegirani, zato bi morali strmeti k neki globalni
humanitarni pomoči.«);
• vzgoja in socializacija (»Vedno sem pomagala ljudem, odkar se spomnim …«);
• osebnostna struktura (»Ko sem videla v medijih te slike beguncev, ki prihajajo, sem se
odločila, da moram pomagati na meji.«).
V tabeli 3 so navedeni dejavniki, ki spodbujajo motivacijo, in dejavniki, ki zavirajo
motivacijo prostovoljcev. Dejavniki, ki zavirajo motivacijo, so pogosto tudi ključni razlogi za
prenehanje z delom. V pogovoru s prostovoljci se je izkazalo, da do prekinitve prostovoljske
pogodbe pride največkrat iz razlogov, ki so povezani s samim delovanjem društev in ne toliko
z učinki dela ali s previsokimi pričakovanji. Pojasnilo za to lahko najdemo v motivih
prostovoljcev, ki izhajajo predvsem iz zunanjih virov in se vežejo na njih same (subjekt). K
delu jih je največkrat spodbudila želja ostati aktiven, potem ko so se soočili z izgubo službe
(biografske spremembe), in ne toliko želja po doseganju učinkov ali velikih sprememb. Sicer
pri prostovoljcih obstaja želja po doseganju družbenih sprememb, vendar menijo, da lahko z
delom, ki ga opravljajo, spreminjajo samo sebe in ne toliko družbe.
Tabela 3: Dejavniki, ki spodbujajo in zavirajo motivacijo
Dejavniki, ki spodbujajo motivacijo Dejavniki, ki zavirajo motivacijo
• redne povratne informacije
(prepoznan doprinos prostovoljnega
dela s strani društev);
• dobri odnosi med vsemi akterji;
• vidni posredni ali neposredni učinki
prostovoljskega dela.
• slaba organizacija dela;
• previsoka pričakovanja;
• različna pričakovanja;
• nejasen odnos prostovoljec – begunec;
• nejasen odnos prostovoljec –
organizacija;
• spremembe v zasebnem življenju.
Begunci se s prostovoljci srečajo hitro po vstopu v Slovenijo. Nekateri so jih spoznali v času
nastanitve v azilnem domu (Filantropija, Inštitut za afriške študije), drugi v okviru delovanja
integracijskih hiš ali kasneje po vključitvi v programe pomoči (Društvo Odnos, Filantropija).
Kdo so prostovoljci, kakšna je razlika med njimi in zaposlenimi, je beguncem vsaj na začetku
nejasno. Tudi motivi prostovoljcev so beguncem neznani, vendar se o njih vseeno sprašujejo.
Nekateri postanejo sami aktivni kot prostovoljci, zato so lahko na vprašanje o motivih laže
odgovorili. Navedli so naslednje motive:
• želja po spoznavanju novih ljudi;
• želja biti aktiven;
• želja po medkulturnem povezovanju;
• želja pomagati drugim ljudem;
59
• želja po pridobivanju izkušenj;
• želja po druženju;
• želja po povečanju možnosti za zaposlitev.
8.4.2 Odnosi med prostovoljci in begunci
Na to, kako begunci in prostovoljci doživljali medsebojni odnos, vpliva več dejavnikov. Kot
najpomembnejša sta se izkazala:
• vloga, ki jo prevzamejo prostovoljci (učna pomoč, urejanje življenjske situacije,
družabništvo);
• kontekst, v katerem srečanja potekajo (v učilnici, na domu, v integracijski hiši, na
prostem).
Begunci in prostovoljci medsebojni odnos doživljajo različno. Oboji se sicer strinjajo, da ne
gre za prijateljski odnos, vendar begunci odnos doživljajo bolj uraden kakor prostovoljci.
Razlog za to lahko najdemo v drugačnem doživljanju vloge, ki jo zavzemajo prostovoljci v
okviru delovanja društev. Ti se pogosto znajdejo v vlogi učitelja (poučevanje slovenščine,
pomoč pri domačih nalogah, izvajanje konverzacijskih skupin, tečaji) ali v vlogi laičnega
svetovalnega delavca (tolmačenje uradnih dokumentov, pomoč pri izpolnjevanju formularjev,
spremstvo na urade, pomoč pri iskanju stanovanj). Zaradi narave dela, ki ga opravljajo
prostovoljci, so begunci pogosto mnenja, da gre pri njih za podaljšano roko ministrstva.
Prostovoljci svoje delovanje doživljajo bolj kot nudenje pomoči in ne kot delo, čeprav se to
vsebinsko pogosto ne razlikuje od dela zaposlenih (kar je posledica finančne podhranjenosti
neprofitnih organizacij). Doživljanje odnosa kot uradnega s strani beguncev je moč zaznati že
v samem poimenovanju prostovoljcev (»To je moja učiteljica Eva.«).
Flaker (2001) prostovoljce na dimenziji družbene moči uvršča med strokovnjake in
uporabnike, kar se sklada s perspektivo prostovoljcev, ki odnos opredeljujejo kot vmesen
med uradnim in prijateljskim. Prostovoljci so mnenja, da so prijateljstva možna, vendar imajo
pri tem določene etične zadržke (vpliv na profesionalnost dela, postavljanje mej), prav tako
niso jasna stališča društev o odnosu med prostovoljci in begunci. S podpisom prostovoljske
pogodbe je prostovoljec seznanjen, da se pogodba prekine, če se prostovoljec spusti v
romantično razmerje z beguncem.
Begunci so vseeno poročali, da čeprav odnosa ne doživljajo kot prijateljskega, se v družbi
prostovoljcev počutijo sproščene in sprejete. In četudi v začetku ne poznajo razlike med
prostovoljci in zaposlenimi, se ta pokaže čez čas. Prostovoljcu se lahko potožijo in pri tem
naletijo na več razumevanja in posluha kot pri drugih ljudeh, s katerimi se srečujejo.
Prostovoljci si lahko vzamejo več časa za begunce, ker njihovo delo ni vezano na urnik. V
tabeli 4 so zbrani razlogi, zakaj prostovoljci in begunci menijo, da ne gre za prijateljski odnos.
60
Tabela 4: Mnenja prostovoljcev in beguncev o medsebojnem odnosu
Prostovoljci Begunci
• časovni vidik (»Prijatelj nisi čez noč,
ampak to dozori s časom.«);
• intenzivnost druženja (»Z njimi
preživim premalo časa.«);
• etični zadržki (»To lahko vpliva na
profesionalnost mojega dela.«);
• vidik društva (»Ne vem, če je to sploh
dovoljeno.«).
• vidik enosmernosti odnosa (»Ti
pomagaš samo meni, ne tudi jaz tebi.«);
• manj zaupanja (»Ne moreš mu povedati
vsega, on mora nekatere stvari povedati
naprej.«);
• kontekst srečevanja (»Se dobivamo
samo tukaj v učilnici, ti ne prideš k meni
na obisk.«);
• ohranjanje distance (»Ti ne govoriš o
sebi.«);
• manjša čustvena navezanost
(»Prostovoljca lahko zamenjaš, če ti ni
všeč, prijatelja ne moreš.«);
• uraden odnos (»S prijateljem sem lahko
bolj sproščen kot s prostovoljcem.«).
Flaker (2001) meni, da prostovoljno delo ne sme biti obremenjeno s poklicno vlogo in pravili
ustanove. Trenutno se v praksi kaže, da prostovoljci niso v vlogi dopolnila ali korektiva
profesionalni socialni pomoči, ampak preveč pogosto opravljajo stvari, za katere zaposlenim
zmanjka časa, s tem pa se izgubi dodana vrednost, ki bi jo naj neprofitnim organizacijam
doprinesli prostovoljci. V nekaterih državah (Velika Britanija, Avstralija, Nemčija) v okviru
pomoči beguncem uvajajo tako imenovane mentorske programe, v katerih prostovoljec
postane mentor točno določenemu beguncu. Prednost takšnih programov je, da je vloga
prostovoljcev in zaposlenih razmejena, s čemer se ohrani posebna vrednost prostovoljskega
dela. Pri tem sta ključna dva dejavnika:
• individualna pomoč uporabniku;
• izvajanje zunaj društvenega okvira.
8.4.3 Učinki prostovoljstva
Pri prostovoljskem delu se uporabljajo in hkrati proizvajajo različne oblike kapitala. Begunci
in prostovoljci prepoznavajo različne učinke medsebojnega sodelovanja. Pri tem se zavedajo,
da so učinki vzajemni. Največkrat navajajo človeški, socialni in kulturni kapital, medtem ko
menijo, da se fizični in ekonomski kapital teže proizvajata. Prostovoljci tako svojega dela ne
vrednotijo v ekonomskem smislu, čeprav je ena ura prostovoljskega dela ovrednotena med 6
in 13 €. V tabeli 5 so zbrani učinki prostovoljstva, ki so bili prepoznani s strani prostovoljcev
in beguncev.
61
Tabela 5: Učinki prostovoljstva
Prostovoljci Begunci
• specifična znanja (poučevanje
slovenščine, komunikacijske spretnosti,
razumevanje sistema na področju
vključevanja beguncev);
• izkušnje (delo s specifično populacijo);
• osebnostna rast, širjenje obzorij, krepitev
empatije;
• krepitev samozavesti in
samospoštovanja;
• kulturno povezovanje;
• prispevek k solidarnosti družbe;
• mentalno zdravje (notranje
zadovoljstvo).
• spoznavanje kultur;
• pridobitev izkušenj;
• vzpostavljanje novih odnosov;
• spoznavanje sistema;
• učenje slovenskega jezika;
• materialna pomoč (donacije);
• vnašanje reda v vsakdanjik;
• pristni stik z domačini;
• čas (hitrejše urejanje dokumentacije,
izpolnjevanje vlog);
• posredovanje znanja slovenskega jezika;
• čustvena podpora;
• spoznavanje slovenske kulture;
• informiranje o slovenskem sistemu.
Dodano vrednost prostovoljskega dela in s tem prispevek prostovoljcev k izvajanju
programov pomoči beguncem lahko opišemo z naslednjimi elementi:
• prostovoljci lahko namenijo več časa izvajanju individualne pomoči;
• na potrebe beguncev se lahko odzivajo bolj spontano in hitreje;
• v odnosu so zaradi narave dela bližje uporabniku;
• odnos je neuraden (kakšen odnos želijo vzpostaviti z begunci, je odvisno od njihove
lastne odločitve in je v večji meri ne določajo društveni okviri);
• dobro poznajo okolje, v katerem delujejo (poznavanje infrastrukture, sistema);
• zaradi prostovoljne odločitve za nudenje pomoči v delo vstopajo z veliko pozitivne
energije;
• laže izražajo solidarnost z begunci;
• izboljšajo kvaliteto storitev, ki jo nudijo društva (opravljajo dela, za katera zaposlenim
zmanjka časa).
8.4.4 Predsodki, družba in bližina
Prostovoljci se pred vstopom v stik z begunci niso srečevali s predsodki ali strahom pred
drugačnostjo. V odnos so vstopali nevtralno (brez pričakovanj) ali pa so imeli pretežno
pozitivna pričakovanja. Za takšne vrste prostovoljstva se odločajo ljudje, ki so nasploh bolj
odprti do drugačnosti. Negativno medijsko prikazovanje beguncev in negativni odzivi družbe
so v določenih primerih spodbudili prostovoljce, da so se odločili za delo na področju nudenja
pomoči beguncem pri integraciji. Med srečevanji se njihovo mnenje o beguncih ni bistveno
spremenilo. Posebej poudarjajo, da je treba na begunce gledati kot na posameznike in ne
generalizirati značilnosti nekaterih na celotno populacijo.
62
Prostovoljci so mnenja, da sama bližina ne vpliva na zmanjševanje predsodkov. Kakšne
izkušnje bomo z begunci imeli, je odvisno tudi od naših pričakovanj. Omenja se
samouresničujoča se prerokba, saj bodo ljudje, ki bodo pričakovali slabe stvari, te tudi
doživeli. Dobre osebne izkušnje in informacije o beguncih iz prve roke ne vplivajo na
spreminjanje mnenj drugih ljudi.
Svoj prispevek k boljši družbi vidijo v vzpostavljanju medkulturnega dialoga in povečevanju
družbene solidarnosti. Menijo, da bi se moralo delati več na pozitivni medijski prezentaciji
beguncev, saj mediji igrajo ključno vlogo pri ustvarjanju mnenj o beguncih, posebej pri
ljudeh, ki z begunci nikoli ne pridejo v osebni kontakt.
8.4.5 Težave beguncev
Težave, s katerimi se soočajo begunci, lahko delimo na dve skupini:
• težave, ki izhajajo iz okolja, v katerem bivajo;
• težave, ki izhajajo iz njih samih.
Slika 2: Težave, s katerimi se srečujejo begunci
Najpogosteje izpostavljene so bile finančne težave. Čeprav so upravičeni do prejemanja
socialne pomoči, otroških dodatkov, izredne socialne pomoči, dodatka za veliko družino
(razen pri osebah s subsidiarno zaščito), v prvih treh letih pa jim pripada tudi finančna pomoč
za bivanje na privatnem naslovu, so vseeno odvisni še od karitativne pomoči (Rdeči križ,
Karitas). V Slovenijo so prišli le z najnujnejšimi stvarmi, zato si morajo tukaj kupiti vse
pripomočke in druge stvari, ki jih potrebujejo za vsakdanje življenje. Pri vsem tem jih ovirajo
še kulturne razlike, saj se v njihovih kulturah živi za danes in se ne sprašujejo, kakšno bo
življenje jutri. Številni tako ne znajo z denarjem, zato socialna pomoč pogosto ne zadostuje za
ves mesec.
TEŽAVE
Finančne in zdravstvene težave
Diskriminacija, stigmatizacija, ksenofobija
Slabo poznavanje sistema in jezika
Pomanjkljiv zakonodajni in
organizacijski okvir
Kadrovske težave, pomanjkanje sredstev
Previsoka pričakovanja
Prevzemanje vloge žrtve, neprilagodljivost
63
Drugi sklop težav je povezanih s stigmatizacijo in z diskriminacijo. Status begunca s sabo
prinese stigmo, saj se vsi osebni dokumenti razlikujejo od dokumentov, ki jih imajo drugi
prebivalci Slovenije. Zaradi statusa osebe z mednarodno zaščito imajo težave tako pri
pridobivanju bančnega računa, izbiri osebnega zdravnika, iskanju stanovanj kot sklepanju
telefonskih naročnin. Na raznih uradih so deležni diskriminacije, včasih tudi, kadar so v
spremstvu svetovalnega delavca ali prostovoljcev. Zdravniki beguncev ne želijo sprejeti, saj
menijo, da jim ne morejo nuditi kvalitetne zdravniške obravnave zaradi jezikovnih ovir ali ker
se ne znajo odzivati na kulturne razlike (npr. ginekologinja ni želela sprejeti muslimanke z
naglavno ruto). Sedaj organizacije, ki nudijo integracijsko pomoč beguncem, v svoje delo
vključujejo prevajalce. Do diskriminacije prihaja tudi znotraj skupine oseb z mednarodno
zaščito, saj so begunci, ki prihajajo v Slovenijo v okviru kvot, deležni drugačne obravnave kot
begunci, ki so v Slovenijo prišli preko zelene meje ali na kakšen drugačen način. Posebno
kategorijo predstavljajo pridruženi družinski člani, ki imajo status tujca in niso upravičeni do
vključitve v programe pomoči. Okolje, v katerem begunci bivajo, je pogosto ksenofobno (npr.
shodi proti beguncem, opazke na ulici), kar še podkrepi slabe izkušnje z domačini. Vse te
izkušnje zavirajo integracijo oziroma pripravljenost beguncev na integracijo.
Zaradi celotnega postopka pridobivanja statusa in kasneje urejanja življenjske situacije imajo
begunci v novem okolju največ stika s predstavniki različnih uradov ali z ministrstvom.
Begunci ta odnos doživljajo kot odklanjajoč, gre za napet odnos z veliko zahtevami,
zavrnitvami in dolžnostmi. Med prostovoljci in begunci se vzpostavljajo kompenzacijska
razmerja, kar je razvidno iz motivov in prepoznanih učinkov prostovoljskega dela.
Prostovoljci pogosto predstavljajo prvi pristni stik z domačim prebivalstvom. Z
naklonjenostjo in s spoštovanjem želijo beguncem vrniti občutek lastne vrednosti, želijo jim
pokazati, da so v okolju, v katerem so se znašli, dobrodošli.
Begunci so ob selitvi iz izvorne v sprejemno državo soočeni s kulturnim šokom. Razlike med
kulturami obeh držav so največkrat velike, zato imajo begunci težave z razumevanjem
sistema v sprejemni državi. V prvih mesecih bivanja v Sloveniji potrebujejo zato veliko
podpore, ki jo neprofitne organizacije kot nosilke pomoči pri integraciji zaradi vedno višjega
števila uporabnikov ne morejo več zagotoviti. Med prostovoljci in begunci se vzpostavljajo
učna razmerja. Prostovoljci ne posredujejo samo znanja jezika, ampak so tudi pomemben vir
informacij. Beguncem odgovarjajo na vprašanja o sistemu, o življenju v Sloveniji, o normah
in vrednotah, običajih ter na povsem praktična vprašanja, kot so: kje kupiti sestavine za hrano,
kje lahko dobijo najcenejše pripomočke za kuhinjo, kako se plačujejo položnice …
Številni begunci so v Slovenijo prišli brez družinskih članov ali pa še čakajo na združitev z
družino. Prostovoljci tako nadomeščajo v preteklosti izgubljene stike, omogočajo beguncem,
da se vključijo v novo socialno strukturo in imajo tudi terapevtsko vlogo. V Sloveniji ni
strategije dela s travmatiziranimi begunci, v ospredje se postavlja pomoč pri urejanju
življenjske situacije. Zaradi jezikovnih ovir se begunci o svojem doživljanju, emocionalnem
stanju, socialnih problemih ne morejo pogovoriti z osebami, s katerimi so v kontaktu v
Sloveniji.
64
Tabela 6: Vrste razmerij, ki se vzpostavijo med begunci in prostovoljci
Nadomestna razmerja Kompenzacijska razmerja
»Dolgo, dolgo časa nisem jedel z drugimi, in
takrat, ko je ona (prostovoljka) prišla k meni
domov in sva skupaj kuhala, jaz najprej
nisem znal kuhati, in sva potem sedla skupaj
za mizo in skupaj jedla, jaz sem se počutil
spet kot človek.«
»Menim, da pogosto je to za njih prvi pristni
stik tukaj z domačimi ljudmi, pred tem se
večinoma srečujejo s kakšnimi varnostnimi
organi, delavci v azilnem domu, delavci z
ministrstva, ki do njih dostopajo popolnoma
profesionalno v okviru svojega poklica, in
niso sposobni navezati tako pristnega stika.«
Učna razmerja Kapitalska razmerja
»Če ne veš, kako tu kaj deluje, potem
vprašaš prostovoljca. Moraš vedeti, kako se
lahko obnašaš na ulici, tukaj ne smeš biti
glasen na ulici. Moraš opazovati in se
prilagajati.«
»Prostovoljci mi pomagajo, ko potrebujem,
novo stanovanje.«
8.4.6 Socialna mreža beguncev
Begunci imajo največ stika z ljudmi, ki jim nudijo pomoč (zaposleni v društvih, prostovoljci).
Vključeni so tudi v osnovno šolo za odrasle, kjer lahko spoznajo nove ljudi. Pomembne so
jim lastne etnične skupnosti, ki pa so v Sloveniji zelo majhne. S predstavniki svoje etnične
skupine se družijo predvsem zato, ker jim to omogoča ohranjanje lastne kulture, hkrati pa si
delijo podobno življenjsko izkušnjo. Begunci si želijo imeti več stika z ostalimi prebivalci,
vendar zaradi nepoznavanja slovenske kulture in tudi zaprtosti slovenske družbe te kontakte
teže vzpostavljajo. Nekateri so s sosedi vzpostavili dobre odnose, opozarjajo pa, da je bil
proces vzpostavljanja kontakta zelo dolgotrajen (»Jaz sem šel po stopnicah, oni z dvigalom;
jaz z dvigalom, oni po stopnicah. Danes mi odprejo vrata in se pozdravljamo.«) Nekateri v
Sloveniji bivajo skupaj s svojimi družinskimi člani. Mlajši begunci stike z drugimi ljudmi
iščejo v alternativnih mestnih centrih (Rog, MKC), kjer se čutijo dobrodošle in sprejete. Stik
navezujejo tudi z ljudmi, ki so prav tako priseljenci (npr. s priseljenci iz nekdanjih republik
Jugoslavije, ameriški priseljenci). Begunci se sami vključujejo kot prostovoljci v različna
društva, kjer spoznavajo nove ljudi ali sodelujejo pri različnih projektih.
Prostovoljci tako predstavljajo pomemben del njihove socialne mreže. Sicer se posebej ne
ukvarjajo s to tematiko, vendar kadar vidijo priložnost, da lahko begunce povežejo s kakšnim
društvom ali z zainteresiranimi ljudmi, to tudi storijo.
65
8.4.7 Osamljenost med begunci
Begunci in prostovoljci nimajo enotnega mnenja o doživljanju osamljenosti med begunci.
Prostovoljci menijo, da se begunci srečujejo z osamljenostjo, pri tem izhajajo iz sebe, kako bi
se sami počutili, če bi se znašli v podobni situaciji. Osamljenost ni tema, o kateri bi se
begunci in prostovoljci pogovarjali. Prostovoljci se bojijo, da bi odpirali za begunce težke
teme, ki bi lahko vzbudile negativna čustva in spomine na travmatične dogodke.
Begunci so mnenja, da v Sloveniji niso osamljeni. To pripisujejo predvsem dejstvu, da so ves
čas zaposleni, vključeni so v tečaj slovenskega jezika, nekateri obiskujejo osnovno šolo za
odrasle, veliko časa jim vzame urejanje birokracije, spet drugi so sami aktivni v raznih
društvih ali vključeni v izvajanje projektov (mladinske izmenjave). Osamljenosti ne opisujejo
kot stanje, ampak kot maloštevilne trenutke, ko se spomnijo na ljudi, ki so jim bili pomembni
v izvorni državi. Kako se počutijo, je odvisno od situacije, v kateri se znajdejo (npr. kuhanje
kosila).
Prav tako je potrebno izpostaviti dejstvo, da smo si ljudje zelo različni. Nekateri so bolj
družabni in morajo biti ves čas obkroženi z ljudmi, drugi pa se raje zadržujejo sami in samote
ne doživljajo kot osamljenosti.
8.4.8 Integracija beguncev
Kot ključna področja integracije so bila v intervjuju omenjena: bivanje, jezikovno in kulturno
poznavanje, zaposlitev in izobraževanje. Begunci, ki so v Sloveniji zaprosili za mednarodno
zaščito, so bili sprva nastanjeni v azilnem domu. Bivanjske pogoje v azilnem domu opisujejo
kot slabe, saj niso imeli zagotovljene nobene zasebnosti. Življenje v integracijski hiši je lažje,
vendar vseeno daje občutek institucionalnega bivanja. Omenjali so trenja, do katerih prihaja
zaradi različne etnične pripadnosti prebivalcev integracijske hiše. S selitvijo na zasebni naslov
so pridobili več zasebnosti, njihovo življenje se je normaliziralo. Prostovoljci pomagajo
beguncem pri iskanju stanovanj. Najti stanovanje za njih pa ni lahko, saj lastniki pogosto niso
pripravljeni oddati stanovanja beguncem, čeprav imajo zagotovljeno financiranje s strani
ministrstva.
Beguncem pripada tečaj slovenščine v obsegu 300 ur, zraven tečaja pa lahko obiskujejo tudi
osnovno šolo za odrasle. Društva, ki nudijo pomoč beguncem, omogočajo individualne učne
ure slovenščine, ki jih izvajajo prostovoljci. Učenje slovenščine je za begunce težko,
probleme jim povzroča že sama pisava, ki se razlikuje od pisave, ki jo uporabljajo v izvorni
državi. Begunci se zavedajo pomembnosti znanja jezika in so največkrat za učenje motivirani.
Na njihovo motivacijo za učenje slovenskega jezika negativno vplivajo skrbi, ki so povezane
z urejanjem življenjske situacije ali s čakanjem na združitev z družino. Ker imajo malo stika s
slovensko govorečimi predstavniki, je uporaba slovenščine omejena le na šolo in prostore
društev.
Pridobitev slovenskega državljanstva je tema, ki je pomembna nekaterim beguncem. Samo
slovensko državljanstvo ni toliko pomembno kot pravice, ki jih begunci s tem pridobijo.
66
Dokumenti, ki jih dobijo kot osebe z mednarodno zaščito, se razlikujejo od dokumentov
preostalih prebivalcev. Če imaš status osebe z mednarodno zaščito, teže pridobiš vizo, ob
prestopu meje si vedno sumljiv, deležen si drugačne obravnave, kadar koli moraš pokazati
osebni dokument. Beseda begunec pomeni za vsakdanje življenje veliko stigmo. Če želijo
pridobiti državljanstvo, morajo dokazati, da imajo sredstva, ki njim in osebam, ki jih morajo
preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. S tem se pokaže začaran krog, v
katerega so ujeti begunci. Zaradi jezikovnih ovir, nepriznavanja izobrazbe, omejenega
dostopa do izobraževanja (starost, drugačen status, brez dokazov o predhodni izobrazbi),
stigme so na trgu dela nekonkurenčni oziroma zaposlitev, ki je potrebna za pridobitev
državljanstva, težko dobijo. Letos je bil objavljen razpis Usposabljanje na delovnem mestu za
osebe z mednarodno zaščito s strani Zavoda RS za zaposlovanje. To je prvi ukrep v RS, ki naj
bi beguncem olajšal vstop na trg dela. Namen usposabljanja je, da delodajalec brezposelne
OMZ spozna v konkretni delovni situaciji in jih usposobi za predvideno delovno mesto.
Največji izziv je najti delodajalca, ki bi bil pripravljen sprejeti OMZ na usposabljanje. Cilji
usposabljanja so:
• pridobitev delovnih izkušenj, znanj, spretnosti in kompetenc;
• delovna in socialna integracija;
• pridobivanje veščin komunikacije v slovenskem jeziku v realni delovni situaciji;
• realizacija dostopa do dela in zaposlitve;
• ustvariti zaposlitvene možnosti vključenim OMZ po zaključenem usposabljanju;
• povečati konkurenčnost vključenih OMZ na trgu dela (ZRSZ, b. d).
Integracija beguncev je v Sloveniji zaradi pomanjkljivega zakonodajnega in organizacijskega
okvira otežena. Sprejema se le malo ukrepov, ki bi integracijo spodbujali in podpirali.
Begunci so se pripravljeni integrirati in si želijo ostati v Sloveniji ter postati del njene družbe,
vendar vse sistemske ovire in otežen dostop do finančne neodvisnosti marsikaterega begunca
prisilijo v preselitev v druge države ali celo v vrnitev v izvorno državo, kljub težkim
situacijam, ki jih čakajo v izvorni državi. Integracija je kompleksen proces, ki je lahko
uspešen le, če vsi dejavniki delujejo usklajeno. Družba mora biti pripravljena sprejeti
begunce, begunci morajo biti pripravljeni na prilagoditev v sprejemni družbi, država pa mora
zagotoviti takšne pogoje, ki integracijo omogočajo in jo podpirajo. Prostovoljci v
integracijskem procesu lahko odigrajo pomembno podporno vlogo. Katera ključna področja
integracije lahko podpirajo in kako, je zajeto v tabeli 7.
67
Tabela 7: Konceptualni okvir ključnih področij in indikatorjev integracije s perspektive prispevka
prostovoljcev
Sredstva in
indikatorji
ZAPOSLITEV:
• spremstvo
na ZRSZ;
• pomoč pri
pisanju
prošenj;
• informiranje
(npr. kje
iskati
zaposlitev);
• izpolnjevaje
obrazcev za
priznavanje
izobrazbe.
BIVANJE:
• pomoč pri
iskanju
stanovanj;
• pomoč pri
opremljanju
stanovanj.
IZOBRAŽEVANJE:
• učna pomoč;
• pomoč pri
domačih
nalogah;
• pomoč pri vpisu
na fakulteto
(urejanje vpisne
dokumentacije).
ZDRAVJE:
• psihosocialna
pomoč,
pogovori;
• informiranje o
zdravstvenem
sistemu;
• spremstvo k
zdravniku,
zobozdravniku,
na ZZZS;
• tematske
delavnice9 (npr.
kontracepcija).
Socialna
razmerja
VEZIVNI SOCIALNI
KAPITAL:
X
PREMOSTITVENI
SOCIALNI KAPITAL:
• pozitivne izkušnje s
pripadniki drugih
skupnosti;
• srečevanje s
prostovoljci vpliva
na občutek
pripadnosti.
PRESEGAJOČI
SOCIALNI KAPITAL:
• prostovoljci s pomočjo
aktiviranja lastnega
socialnega kapitala
pomagajo beguncem
pri premagovanju
birokratskih ovir.
Kompetence
JEZIK IN KULTURNO
POZNAVANJE:
• konverzacijske skupine,
jezikovni tečaji;
• medkulturno povezovanje
(izmenjava informacij o
kulturi).
VARNOST IN STABILNOST:
• informiranje o slovenskem sistemu;
• pomoč pri ustvarjanju urejenega
vsakdanjika;
• emocionalna podpora.
Temelji
integracije
PRAVICE IN DRŽAVLJANSTVO:
• zagovorništvo;
• shodi v podporo beguncem;
• peticije za zagotavljanje pravic beguncev;
• neformalno pravno svetovanje.
9Delavnice navadno pripravijo zaposleni, prostovoljci se delavnic lahko udeležijo in podelijo svoje izkušnje.
68
IV. ZAKLJUČEK
Mediji v zadnjih nekaj letih oziroma od izbruha t. i. arabske pomladi in začetka državljanske
vojne v Siriji redno poročajo o beguncih, ki poskušajo prečkati meje Evrope. Medijsko
prikazovanje beguncev je zelo raznoliko. Na eni strani begunce prikazujejo kot žrtve, na drugi
strani pa kot potencialno grožnjo zahodnemu načinu življenja. Čeprav begunstvo ni nov
pojav, ljudje so se že od nekdaj pred nevarnostjo umikali v varne kraje, je zadnji begunski val
presenetil tako prebivalce Evrope kot predstavnike nacionalnih in nadnacionalnih skupnosti.
Ker se situacija v svetu ne spreminja na bolje, še vedno veliko ljudi živi v lakoti, v vojnih
razmerah, življenja in bivanjske razmere številnih ljudi so zaradi klimatskih sprememb
ogrožena, in ker ne nazadnje živimo v globalnem svetu, kjer še v najbolj odročnih krajih sveta
ljudje posedujejo mobilne telefone in imajo dostop do informacij, kakšno je življenje drugje,
lahko pričakujemo, da se bo število migrantov še povečevalo. Ne glede na to, kakšni so
razlogi za migracije, ali gre za begunce, ekonomske migrante ali migrante, ki se selijo zaradi
želje po prijaznejši klimi, je ključno vprašanje, kako lahko zagotovimo takšne pogoje, ki bodo
omogočali sobivanje ljudem različnih nacionalnosti, etničnih in religioznih pripadnosti. Zato
potrebujemo nacionalne in nadnacionalne programe integracije, ki bodo natančneje določali
vsebino integracije in pravice ter dolžnosti vseh vpletenih.
V magistrski nalogi sem se ukvarjala z vprašanjem vloge prostovoljcev pri integraciji
beguncev. Želela sem ugotoviti, kakšne učinke imajo srečanja med prostovoljci in begunci za
njih same in za družbo. Tako sem izvedla osem intervjujev, ki so mi omogočili vpogled v
doživljanje tega odnosa in v probleme, s katerimi se oboji soočajo. Ker sem se tudi sama
znašla v vlogi prostovoljke, mi je tema, s katero sem se ukvarjala, še posebej blizu. V
teoretičnem delu sem se poleg različnih teorij prostovoljstva, motivacije in integracije
ukvarjala tudi z zakonodajo in s postopki pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito.
Kot prostovoljka sem imela priložnost v praksi videti, da se zakone lahko bere na različne
načine, veliko je nejasnosti, nekatere stvari ostajajo nedoločene in nedorečene, zakoni pa se
nenehno spreminjajo. V empiričnem delu sem s pomočjo kvalitativne analize podatkov prišla
do osmih tem, ki so povezane tako s sodelovanjem prostovoljcev in beguncev kot s samo
integracijo beguncev. V zaključku želim strniti te ugotovitve in podati kritično mnenje o
vključevanju prostovoljcev na področju izvajanja pomoči beguncem pri integraciji.
Prostovoljci so nepogrešljiva pomoč za društva. Običajno prevzemajo delo, ki je sicer zelo
pomembno, vendar zaposlenim za to zmanjka časa (npr. individualna učna pomoč), ali kot je
omenila zaposlena, prevzemajo delo, ki v programih sploh ni načrtovano. Oblik vključevanja
prostovoljcev v pomoč beguncem je zelo veliko, pravzaprav ni področja, v katerega ne bi bili
vključeni. Prostovoljci so pogosto laiki na področju, kjer delajo. Za kvalitetno izvajanje
prostovoljskega dela so nujna izobraževanja, prostovoljci pa morajo imeti zagotovljeno
podporo.
Prostovoljci in begunci različno doživljajo sodelovanje in opredeljujejo odnos. Menijo, da so
odnosi manj uradni, prijateljski (ampak ne prijatelji), medtem ko begunci odnose s
prostovoljci doživljajo kot uradne. Razlogi za to so v različnem doživljanju vloge
prostovoljcev. Kadar prostovoljci nudijo predvsem pomoč pri urejanju življenjske situacije
69
in učno pomoč, se odnose doživlja kot bolj uradne, kot kadar gre za družabništvo (izleti, obisk
gledališča). Med begunci in prostovoljci se vzpostavljajo tako nadomestna, kompenzacijska,
učna kot kapitalska razmerja. Vsako od teh štirih razmerij ima svoj posebni prispevek k
integraciji. Prostovoljci se znajdejo tako v vlogi »terapevta«, kompenzirajo slabe izkušnje
beguncev z uradi, delujejo kot protiutež negativnim odzivom družbe na prihod beguncev, so
posredniki med družbo in begunci (s pripovedjo o lastni izkušnji), posredujejo znanje jezika,
vrednote, norme, s svojim socialnim kapitalom pomagajo beguncem v njihovem vsakdanjem
življenju (npr. pridobivanje stanovanja, delodajalcev, ki bi bili pripravljeni sprejeti begunca
na usposabljanje).
V teoretičnem delu sem predstavila tudi Allportovo kontaktno hipotezo, ki pravi, da bližina
vpliva na zmanjševanje predsodkov. Veliko prostovoljcev se je za delo z begunci odločilo
potem, ko so bili preko medijev seznanjeni s težko situacijo beguncev ali pa so jih zmotili
protestni shodi. Slabega mnenja ali predsodkov o beguncih niso imeli. Za delo z begunci se
odločajo posamezniki, ki so nasploh bolj odprti do drugačnosti. Kljub svojim pozitivnim
izkušnjam z begunci pa te izkušnje nimajo vpliva na mnenje, ki ga imajo ljudje v njihovem
družinskem in prijateljskem krogu. Prostovoljci si želijo, da bi se mnenje javnosti o beguncih
spremenilo, vendar menijo, da za to samo bližina ni dovolj. Potrebne so kampanje, bolj
pozitivne oziroma nevtralne medijske prezentacije beguncev in grajenje medkulturnega
dialoga na podobnostih in ne razlikah med nami.
Begunci se po prihodu v sprejemno državo soočijo s številnimi težavami. Pri tem bi
izpostavila predvsem tri: diskriminacija, sistemske pomanjkljivosti in nedostopnost do
profesionalne psihosocialne pomoči. Diskriminirani so na skoraj vsakem svojem koraku, pri
iskanju stanovanj, pri postrežbi v kavarni, pri nakupu kruha, urejanju papirjev na uradih in še
pri tako samoumevnih stvareh, kot je izbira zdravnika, saj nekateri zdravniki menijo, da si
zdravnik izbere paciente in ne obratno. Okolje, v katerem so se znašli, je zelo ksenofobno, kar
sem pogosto lahko videla na lastne oči. Najti stanovanje za begunca je ena najtežjih stvari, ki
sem jih morala urejati. Odzivi, ki sem jih dobila od lastnikov, so bili polni sovražnih besed,
predsodkov in nekoristnih nasvetov. K sistemskim pomanjkljivostim prištevam ureditev
statusa priključenih družinskih članov, ki imajo status tujca in tako niso upravičeni do pomoči
s strani društev in do brezplačnega izobraževanja. Ker bo v prihodnosti prišlo do kar nekaj
združitev, se bo število ljudi, ki so prikrajšani do storitev, ki v Sloveniji veljajo za univerzalno
dostopne, povečalo. Prav tako v Sloveniji ni razvite strategije pomoči travmatiziranim
beguncem. Gre za pomoč, ki bi jo nujno potrebovali skoraj vsi begunci, ki so k nam prišli iz
vojnih območij.
Prostovoljstvo je oblika dela, ki naj bi na področju dela z ljudmi nudila dopolnilo ali korektiv
profesionalni socialni pomoči. V praksi prostovoljstvo pogosto ni več samo prostovoljsko
delo, ampak se že prekriva z neplačanim delom. Prostovoljci prevzemajo odgovornost za
stvari, za katere so drugi ljudje plačani. Društva, ki se ukvarjajo s programi pomoči
beguncem, finančne primanjkljaje in kadrovske stiske rešujejo s prostovoljci. Prostovoljci so
prepogosto postavljeni pred dejstvo, da če oni ne bodo tega naredili, potem tega ne bo storil
nihče drug. Tako se na njih izvaja pritisk, ki se mu le stežka zoperstavijo, saj jih z uporabniki
70
zaradi bližine veže neka emocionalna vez in je občutek odgovornosti za pomoč drugim še
toliko večji. Zaradi narave dela, ki ga prevzemajo v društvih, se pogosto izgubi poseben
prispevek, ki ga naj bi imelo prostovoljstvo. Menim, da je potrebno, če želimo prostovoljstvu
povrniti njegov prvotni pomen, natančno razmejiti, kaj je delo zaposlenih in kaj delo
prostovoljcev. Prostovoljsko delo mora biti v prvi vrsti pomoč uporabnikom in ne pomoč
zaposlenim. Pri tem želim izpostaviti, da odgovornosti za te spremembe ne nosijo zaposleni,
ki so sami preobremenjeni s količino dela, ampak so potrebne spremembe na višji ravneh, pri
vodstvu in financerjih. Begunci so današnji marginalci, potisnjeni na rob in izključeni iz
družbe. Delo z begunci je odgovorno delo, zato sta ustrezna podpora in pomoč nujni od
samega začetka procesa integracije. Neustrezna podpora proizvaja razočarane ljudi, ki pa
dejansko lahko postanejo moteči za družbo.
Med pisanjem magistrske naloge so se mi odprla številna nova vprašanja in dileme, ki se mi
zdijo pomembne za raziskovanje v prihodnosti. Številni begunci, ki bivajo v Sloveniji, so
sčasoma sami postali aktivni kot prostovoljci. Te teme sem se lahko v magistrski nalogi le
bežno dotaknila, menim pa, da je pomembna za ugotavljanje načinov socialne integracije
beguncev. Ob branju literature sem ugotovila, da je integracija zelo odprt pojem. Kaj je
integracija, je odvisno tako od politike, prevladujočega znanstvenega diskurza kot tudi od
pogleda različnih akterjev, ki so vpleteni v proces integracije. V intervjujih se je izkazalo, da
gre za vsaj tri različne perspektive: perspektivo družbe, beguncev in države. Da so rezultati
integracije slabi, kot se kaže trenutno v nekaterih državah, kot so Francija, Belgija, Švedska,
Nemčija, Velika Britanija, ki so vse izbrale nekoliko drugačno integracijsko politiko, je lahko
posledica različnih pričakovanj in doživljanja integracije posameznih akterjev. Tako bi bilo
potrebno raziskati, v katerih točkah se posamezni akterji strinjajo in kje prihaja do različnih
pričakovanj. Tretja zanimiva tema je socialni kapital med begunci. Begunci, ki so v Slovenijo
prihajali v času vojne na Balkanu, so zaradi skupne zgodovine, podobnega jezika, podobnega
sistema in obstoječih etničnih skupin laže zgradili socialno mrežo in s tem hitreje obnovili
svoj socialni kapital. Begunci, ki prihajajo v Slovenijo danes, ne poznajo ne sistema, jezika in
nimajo nobenih obstoječih etničnih ali religioznih skupnosti. Menim, da bo pri njih izgradnja
socialne mreže trajala dlje časa. V svoji magistrski nalogi sem se tudi te teme lotila bežno,
predvsem zato, ker ti begunci v Sloveniji prebivajo kratek čas in sem predpostavljala, da
večjih sprememb še ni bilo. Prav tako je za raziskovanje socialnega kapitala in učinkov na
integracijo beguncev primernejša kvantitativna raziskava, vendar v času pisanja magistrske
naloge še ni bila izvedljiva zaradi premajhnega števila beguncev, ki bi bili primerni za
naključni izbor kandidatov.
71
V. LITERATURA
Ager, A., in Strang, A. (2008). Understanding Integration: A Conceptual Framework. Journal
of Refugee Studies, 21(2), 116–191.
Balkanisation. (b.d. ). The free dictionary by Farlex. Pridobljeno s
http://www.thefreedictionary.com/Balkanisation
Behnia, B. (2007). An Exploratory Study of Befriending Programs with Refugees. Journal of
Immigrant & Refugee Studies, 5(3), 1–19.
Bešter, R. (2003). Migracijska politika Slovenije in EU: Primerjava zakonodaje, strateških
dokumentov in priporočil s poudarkom na integracijski politiki. Ljubljana: Mirovni
inštitut.
Bešter, R. (2007). Integracija in model integracijske politike. V M. Komac (ur.), Priseljenci
(str. 106–134). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
Biti begunec: kako begunci in prosilci za azil doživljajo življenje v srednji Evropi: poročilo
ocenjevanja z udeležbo 2010. (2011). Budimpešta: Visoki komisariat Združenih
narodov za begunce, Regionalno predstavništvo za srednjo Evropo.
Cheung, S. Y., in Phillimore, J. (2013). Social networks, social capital and refugee
integration. Pridobljeno s http://www.birmingham.ac.uk/Documents/college-social-
sciences/social-policy/iris/2013/nuffield-refugees-integration-research-report.pdf
Christodoulou, P. (2014). This is how it feels to be lonely: A report on migrants and refugees’
experiences with loneliness in London. Pridobljeno s http://migrantsorganise.org/wp-
content/uploads/2014/09/Loneliness-report_The-Forum_UPDATED.pdf
Clary, E. G., Snyder, M., Ridge, R. D., Copeland, J., Stukas, A. A., Haugen, J. in Miene, P.
(1998). Understanding and Assessing the Motivations of Volunteer: A Functional
Approach. Journal of Personality and Social Psychology, 74(6), 1516–1530.
Das XENION Mentorenprogramm. (b.d.). Pridobljeno s
http://www.xenion.org/angebote/mentorenprogramm/
Društvo Odnos. (b.d.). Pridobljeno s
http://odnos.si/programi_in_projekti/projekt_pomoc_pri_integraciji_za_osebe_z_med
narodno_zascito_2015_2017/
Esser, H. (1999). Inklusion, Integration und ethnische Schichtung. Journal für Konflikt- und
Gewaltforschung, 1(1), 5–34.
72
Esser, H. (2001). Integration und das Problem der "multikulturellen" Gesellschaft". V U.
Mehrländer in G. Schulze (ur.), Einwanderung Deutschland: neue Wege nachhaltiger
Integration (str. 64–91). Bonn: J.H.W. Dietz Nachf.
Finkelstien, M. A., in Penner, L. (1998). Dispositional and structural determinants of
volunteerism. Journal of Personality and Social Psychology, 74(2), 525–537.
Finkelstien, M. A. (2009). Intrinsic vs. extrinsic motivational orientations and the volunteer
process. Personality and Individual Differences, 46(5–6), 653–658.
Flaker, V. (2001). Prostovoljno delo: delo za druge in zase. Socialno delo, 40(6), 305–312.
Han Broich, M. (2012). Ehrenamt und Integration: Die Bedeutung sozialen Engagements in
der (Flüchtlings-)Sozialarbeit. Münster: Springer VS.
Hustinx, L., in Lammertyn, F. (2003). Collective and Reflexive Styles of Volunteering: A
Sociological Modernization Perspective. Voluntas: International Journal of Voluntary
and Nonprofit Organizations, 14(2), 167–187.
Kapucu, N. (2011). Social Capital and Civic Engagement. International Journal of Social
Inquiry, 4(1), 23–43.
Karakayali, S., in Kleist, O. (2015). Strukturen und Motive der ehrenamtlichen
Flüchtlingsarbeit (EFA) in Deutschland. Pridobljeno s http://www.fluechtlingshilfe-
htk.de/uploads/infos/49.pdf
Komac, M. (2007). Mediji in "nove" narodnostne skupine. V M. Komac (ur.), Priseljenci (str.
373–390). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
Kronegger, S. (2007). Prostovoljsko delo. V A. Oblak in J. Gornik (ur.), ABC prostovoljstva:
priročnik za mentorje (str. 13–16). Ljubljana: Zavod Center za informiranje,
sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij - CNVOS.
Martinjak, N. (2004). Koncept socialnega kapitala v socialni pedagogiki. Socialna
pedagogika, 8(4), 481–496.
McColl, H., in Johnson, S. (2006 ). Characteristics and needs of asylum seekers and refugees
in contact with London community mental health teams. Soc Psychiatry Psychiatr
Epidemiol, 41(10), 789–795.
Medvešek, M. (2005). Interakcijska dimenzija integracije: Znotraj skupinski in medskupinski
stiki/odnosi. V M. Komac in M. Medvešek (ur.), Percepcije slovenske integracijske
politike (str. 591–640.). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
Mesec, B. (2009). Metodologija raziskovanja v socialnem delu. Ljubljana: Fakulteta za
socialno delo.
73
Mikuš Kos, A. (2011). Prostovoljstvo danes in njegova družbena vloga (razmišljanje ob
zaključku evropskega leta prostovoljstva). Socialni izzivi, 17(33), 11–16.
Mikuš Kos, A., in Gole Ašanin, S. (2000). Pomoč prostovoljcev otrokom beguncem -
Slovenska filantropija, Center za psihosocialno pomoč beguncem. V T. Martelanc in
T. Samec (ur.), Prostovoljno delo včeraj, danes in jutri (str. 138–142). Slovenska
filantropija- Združenje za promocijo prostovoljstva.
Ministrstvo za notranje zadeve. (b.d.). Pridobljeno s
http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/mednarodna_zascita_azil/
Papadopoulou, A., Treviranus, B., Moritz, T., in Fandrich, C. (2013). Comparative study on
the best practices for the integration of resettled refugees in the EU Member States.
Pridobljeno s http://www.resettlement.eu/sites/icmc.tttp.eu/files/EP%20study.pdf
Pettigrew, T. F., Tropp, L. R., Wagner, U., in Christ, O. (2011). Recent advances in
intergroup contact theory. International Journal of Intercultural Relations, 35(3),
271–280.
Rakar, T. (2011). Civilna družba v Sloveniji. Ljubljana: 2011.
Ramovš, J. (2001). Prostovoljstvo pri delu z ljudmi in za ljudi. Socialno delo, 40(6), 313–322.
Rodriguez-Garcia, D. (2010). Beyond Assimilation and Multiculturalism: A Critical review of
the Debate on Managing Diversity. Journal of International Migration and
Integration, 11(3), 251–271.
Roter, P. (2007). Pomen in vloga jezika v integracijskem procesu. V M. Komac (ur.),
Priseljenci (str. 301–332). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
Schröder, A. (2013). Beziehungsarbeit. V D. Deinet in B. Sturzenhecker (ur.), Handbuch
offene Kinder- und Jugendarbeit (str. 427–431). Wiesbaden: VS Verlag für
Sozialwissenschaften.
Slovenska filantropija . (b.d.). Pridobljeno s http://www.filantropija.org/projekti-2/
Stirih, B. (2000). Prostovoljno delo - staro vino v novih sodih. V T. Martelanc in T. Samec
(ur.), Prostovoljno delo včeraj, danes in jutri (str. 16–48). Ljubljana: Slovenska
filantropija – Združenje za promocijo prostovoljstva.
Strijk, P. J., van Meijel, B., in Gamel, C. J. (2011). Health and Social Needs of Traumatized
Refugees and Asylum Seekers: An Exploratory Study. Perspectives in Psychiatric
Care, 47(1), 48–55.
UNHCR. (2001). International Conference on the Reception and Integration of Resettled
Refugees. Pridobljeno s http://www.refworld.org/pdfid/404dd9ab4.pdf
74
UNHCR Executive Committee. (2005). Conclusion on Local Integration, No. 104 (LVI).
Pridobljeno s http://www.unhcr.org/excom/exconc/4357a91b2/conclusion-local-
integration.html
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana: Pedagoška
fakulteta.
Vrečer, N. (2007). Integracija kot človekova pravica. Prisilni priseljenci iz Bosne in
Hercegovine v Sloveniji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Widjaja, E. (2010). Motivation Behind Volunteerism (CMC Senior Theses, Claremont
McKenna College). Pridobljeno s http://scholarship.claremont.edu/cmc_theses/4
Yeung, A. (2004). The Octagon Model of Volunteer Motivation: Results of a
Phenomenological Analysis. Voluntas: International Journal of Voluntary and
Nonprofit Organizations, 15(1), 21–45.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije/ZDRS/ (2007). Uradni list RS, št. 24, (20. 3. 2007).
Pridobljeno s https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/79103
Zakon o mednarodni zaščiti/ZMZ-1/ (2016). Uradni list RS, št. 22/16 (4. 3. 2016). Pridobljeno
s http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7103
Zakon o prostovoljstvu/ZProst/ (2011). Uradni list RS, št. 10/2011 (18. 2. 2011). Pridobljeno s
https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/102198
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (b.d). Pridobljeno s
https://www.ess.gov.si/delodajalci/financne_spodbude/razpisi/usposabljanje-na-
delovnem-mestu-osebe-z-mednarodno-zascito
75
PRILOGE
Priloga 1: Okvirna vprašaja za intervju
Vprašanja za prostovoljce:
• Mi lahko poveš, zakaj si se odločila, da postaneš prostovoljka?
• Kakšen pomen pripisuješ prostovoljstvu?
• Kaj vse zajema tvoje delo?
• Kakšna predznanja, izkušnje si prinesla v delo? Kaj si se naučila?
• Zakaj si se odločila, da želiš kot prostovoljka delovati v okviru društva, ki nudi pomoč
pri integraciji beguncev?
• Meniš, da s svojim delom prispevaš k družbi? Kaj od prostovoljstva dobiš ti in kaj
begunci?
• Ali meniš, da z delom posreduješ med prostovoljci in družbo? Kako?
• Si imela težave z vzpostavljanjem odnosa z begunci? Kakšne?
• Preden si se začela srečevati z begunci, si imela kakšne strahove, si se srečevala s
predsodki?
• Se je tvoje mnenje sčasoma spremenilo?
• Lahko opišeš, kakšen odnos imaš vzpostavljen z begunci?
• Kakšni bi bili razlogi za prenehanje s prostovoljstvom?
• Kaj razumeš pod pojmom integracija?
• Meniš, da se begunci soočajo z osamljenostjo? Kako je z njihovo socialno mrežo?
• Kateri so problemi beguncev?
Vprašanja za begunce:
• Kdaj si se prvič srečal s prostovoljci? Lahko opišeš, kako si doživljal to srečanje?
• Kako bi opredelil odnos, ki ga imaš s prostovoljci (je enak kot z zaposlenimi, je bolj
podoben prijateljskemu odnosu)?
• Kdo so najpomembnejše osebe zate v Sloveniji?
• Na koga bi se obrnil, če bi imel težave z denarjem, težave z izpolnjevanjem vlog,
težave s sklepanjem telefonske naročnine?
• Kje spoznaš nove ljudi v Sloveniji?
• Kaj so tvoji največji problemi v Sloveniji? Kaj ti povzroča največ težav?
• Kakšne cilje imaš za življenje v Sloveniji?
Vprašanja za zaposleno:
• Zakaj društva v svoje delovanje vključujejo prostovoljce?
• Kakšen je poseben prispevek prostovoljcev k delovanju društev?
• Kakšna dela prevzemajo prostovoljci v društvu?
76
Priloga 2: Odsek iz transkripcije intervjuja s Salemom.
Doris: Na koga bi se pa obrnil, če bi imel težave npr. izpolnit obrazec za CSD?
Salem: Na prostovoljca, ker on je zelo blizu tem stvarem. Težko je reči prostovoljcu, ki
dela zastonj: »Dober dan, daj, posodi mi 10 €.« Težko.
Doris: Če gre bolj za denar, se obrneš na zaposlene, če pa potrebuješ nematerialne
stvari, pa se raje obrneš na prostovoljca?
Salem: To pa ja. Prostovoljci pa pomagajo s papirji in grejo z nami na CSD, ali pa na
banko, ali pa za šolanje, ne vem, zdravnik tudi včasih. Težko je, ker nas ne razumejo
zaradi jezika. Čeprav tudi prostovoljci govorijo isti jezik kot oni, nas prostovoljci boljše
razumejo. Pa čeprav govorim isto slovenščino s prostovoljcem ali z zdravnikom.
Doris: Kdo so najpomembnejše osebe zate v Sloveniji?
Salem: Ministrstvo. Ker oni so glavni, ker če oni rečejo: »Jutri greš, adijo.« Pa moreš
iti.
Doris: Ok, to so zdaj pomembne osebe iz strahospoštovanja. Kaj pa pomembne osebe v
tvojem vsakdanjem življenju?
Salem: Najbližji ljudje so mi prostovoljci. Ker ti dajo nekaj, ker so mi bolj blizu, če
nekaterih stvari ne znam. Ker so oni tudi tako kot jaz, ne vedo vsega, in če kaj ne vejo,
pokličejo in se pozanimajo. In ker prostovoljci poznajo tudi ta sistem, kako je ta sistem,
če je kdo migrant ali pa če kdo pride iz azila. Ti prostovoljci več poznajo.
Doris: Kaj pa druge organizacije, v katere si vključen?
Salem: Te ne poznajo sistema, ne vejo, kaj je integracija. Ampak Društvo Odnos in
Filantropija pa ja. MKC je pa bolj za družbo, npr. mladinska izmenjava, druga
združenja, poznavanje kulture.
Doris: Kaj si najbolj želiš sedaj?
Salem: Ne več status begunca. Ker me zelo diskriminirajo, da imaš status begunca,
človek gleda čist drugače na tebe. Včasih ti kdo pomaga samo zato, ker si begunec, ali
pa srečaš nekoga, ki ne ve, kakšna je tvoja situacija in potem izve, da si begunec. Vse se
spremeni, odnos, in ne želijo imeti več stika. In mislijo, da sem umazan, kriminal. V
Sloveniji so begunci zadnji: »Kaj je boljše kriminal ali begunec?« V Sloveniji je
kriminal boljše. Včasih na ulicah: »Dober dan. Hello. How are you? Where are you
from? What are you doing here?« Če imaš državljanstvo, potem nisi več begunec, na
nobenem dokumentu.
Doris: Dobiš pogosto zastavljena vprašanja, zakaj si tukaj ali pa kako dolgo boš tukaj?
Salem: Ja velikokrat, pa jaz rečem sto let.
77
Priloga 3: Primer kodiranja (izsek)
JAN Koda I. reda Koda II. reda Kategorija
Mi lahko poveš, kako si sploh prišel
do tega dela? V prvem letniku
študija, me je k temu povabil kolega,
ki mu je za to povedal en drug
kolega, ki je delavko na društvu
poznal preko neke skupne
prijateljice. Takrat smo potem vsi
trije prišli sem, na koncu sem pa
samo jaz ostal več ali manj tukaj.
Delali smo vsi najprej kako leto
prostovoljno, na koncu pa sva dva
ostala kot sodelavca. Danes sem
samo še jaz aktiven, delam pa preko
študentske napotnice.
Zakaj si se odločil ravno za to delo?
Bilo mi je zanimivo, v veliki meri pa
zato, ker je tako naneslo. Predvsem
sem večje zanimanje pridobil šele
kasneje, ko sem začel delati. Pred
tem nisem tako dobro poznal te
tematike. To je bilo še pred časom,
ko se je začelo v medijih o tem
govoriti? Ja, to je bilo pred
begunskim valom.
Zakaj pa misliš, da se drugi
prostovoljci odločajo za delo z
begunci? Mislim, da se prostovoljci
v veliki meri za to določajo, zato ker
je to popularna tema, ker mislijo, da
bo to zanimivo, eni tudi zaradi
reference. Tistih nekih pravih
filantropov, altruistov pa ni nekaj
dosti. V glavnem, ker je to zdaj
popularno, preden ta tema ni bila
tako znana, ni bilo veliko
prostovoljcev, šele kasneje. Ker pač
mislijo, da bo zanimivo, da bodo kaj
zanimivega zvedli. Je zanimivo
predvsem za mlade liberalce.
Kaj točno počneš? Vključen sem v
sam program dela, delal sem na dveh
projektih in oba sta programa pomoči
integracije oseb z mednarodno
Za delo z begunci
se je odločil
spontano, ker je bil
k temu povabljen s
strani prijatelja.
Sprva je delal kot
prostovoljec, danes
kot sodelavec
(študentsko delo).
Za delo se je
odločil, ker je tako
naneslo in ker se
mu je delo zdelo
zanimivo.
Preden je začel z
delom, ni poznal
tematike.
Delo z begunci je
trenutno popularna
tema.
S prostovoljstvom
si lahko pridobiš
izkušnje.
Delo z begunci
pritegne predvsem
mlade liberalce.
Odločitev za
delo.
Oblika dela.
Odločitev za
delo.
Izkušnje.
Zunanji viri
(reševanje
skupnostnih
problemov).
Izkušnje.
Zunanji viri
(družbeno
politične
spremembe).
Splošni
podatek
Splošni
podatki
Motivi
prostovoljcev
Motivi
prostovoljcev
Motivi
prostovoljcev
Motivi
prostovoljcev
Motivi
prostovoljcev
78
zaščito. Pri prvem sem delal eno leto,
potem sem se vključil v drugi
program. Moje delo zlasti obsega,
naj bi bilo neformalno pravno
svetovanje, ker pa tega ni toliko,
delam tudi druge stvari. Predvsem
individualno svetovanje, tako pravno
kot nepravno, tudi v določenih
primerih psihosocialno pomoč,
čeprav jaz za to nisem usposobljen,
iskanje stanovanj, priprava pogodb,
zagovorništvo, spremstvo na različne
institucije (zavod za zaposlovanje,
zavod za zdravstveno zavarovanje,
CSD, upravna enota in ostale
državne in občinske institucije,
banke in zdravniki, potem priprava
delavnic in individualnih svetovanj,
na temo veljavne zakonodaje,
zdravstvenega sistema, šolskega,
socialne varnosti, obravnavanje
prekrškovnih zadev, pomoč pri
administraciji, sestava pravnih
mnenj. To ne pomeni, da delam tega
ogromno, ampak to so stvari, s
katerimi se srečujem.
Kaj misliš, kaj je razlog, da se
preneha s prostovoljstvom? Mislim,
da večina ljudi, ki se spusti v
prostovoljstvo, ostane dalj časa, če se
v tem res najdejo in jim je to res fajn,
ali pa da smatrajo, da jim bo pač to
nekaj pozitivnega prineslo. Tista
večina, ki sem jo prej omenil, da
hitro končajo s prostovoljstvom. Ko
pa mine tisto prvo navdušenje nad
begunci, pa pojenja in potem neha.
Tisti, ki pa ostanejo dalj časa, pa
menim da prenehajo iz čisto
pragmatičnih razlogov, ker nimajo
več časa, dobijo službo ali pa kaj
takega. Velik del prostovoljcev pa
preneha zaradi slabe organizacije
dela.
Na društvu izvaja
predvsem
neformalno pravno
svetovanje.
Prav tako pomaga
pri iskanju
stanovanj, pripravi
pogodb,
zagovorništvu,
spremstvo na
različne institucije,
pripravlja
delavnice.
Pomoč pri
administraciji.
Prostovoljci
ostanejo dalj časa
aktivni, če jim delo
ustreza.
Ostali bodo tudi, če
bodo od dela dobili
kaj pozitivnega.
Prenehajo, ko jih
mine prvo
navdušenje.
Prostovoljci
prenehajo, ker
nimajo več časa,
dobijo službo,
zaradi slabe
organizacije dela.
Svetovanje.
Urejanje
življenjske
situacije.
Administracija.
Pričakovanja
(dejavnik, ki
spodbuja).
Osebna korist
(dejavnik, ki
spodbuja).
Pričakovanja
(dejavnik, ki
zavira).
Biografske
spremembe,
organizacija
dela
(dejavniki, ki
zavirajo).
Področja dela
prostovoljcev
Področja dela
prostovoljcev
Področja dela
prostovoljcev
Razlogi za
prenehanje
Razlogi za
prenehanje
Razlogi za
prenehanje
Razlogi za
prenehanje