VAROVANJE OKOLJA

I. SVETOPISEMSKI VIDIKI Izraelova vera živi v času in prostoru. Tega

sveta ne razumemo kot sovražni svet ali zlo, ki se ga je treba rešiti, marveč bolj kot dar, prostor in načrt. Bog ga izroča človeku v odgovorno vodstvo in delavnost.

Narava, delo božanskega stvariteljskega dejanja, ni nevarna tekmica. Bog, ki je ustvaril vse stvari, je za vsako izmed njih »videl, da je dobra« (prim. 1 Mz 1,4.10.12.18.21.25).

Na vrh svojega stvarstva pa je Stvarnik kot »zelo dobro« stvar (1 Mz 1,31) postavil človeka. Samo moža in ženo je Bog hotel ustvariti »po svoji podobi« (1 Mz 1,27): njima je Gospod zaupal odgovornost za vse, kar je ustvaril, nalogo, da varujeta skladnost in razvoj (prim. 1 Mz 1,26–30). Posebna vez z Bogom pojasnjuje privilegiran položaj človeškega para v redu stvarjenja.

Stvarjenje je redni predmet hvale v Izraelovi molitvi: »Kako veliko je tvojih del, o Gospod! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij« (Ps 104,24). Odrešenje je treba razumeti kot novo stvarjenje, ki obnavlja tisto soglasje in tisto sposobnost rasti, ki ju je greh ogrozil: »... ustvaril bom novo nebo in novo zemljo« (Iz 65,17), pravi Gospod. »Tedaj se bo duh z višave razlil na nas in puščava bo postala vrt ..., pravičnost bo počivala v vrtu ... Moje ljudstvo bo prebivalo ... v varnih domovih in brezskrbnih prebivališčih« (Iz 32,15–18).

Gospod je uporabil naravo za svoj odrešilni načrt. Od svojih učencev zahteva, da na stvari, na letne čase in na ljudi gledajo z otroškim zaupanjem, saj vedo, da jih skrbni Oče ne more zapustiti (prim. Lk 11,11–13).

Kristusov učenec ne sme dopustiti, da bi ga stvari usužnjile, marveč jih mora znati uporabiti za to, da jih bo lahko delil in spodbujal bratstvo (prim. Lk 16,9–13).

Kristusova odrešilna moč ni ozdravila le človekove notranjosti, prežela je tudi vso njegovo telesnost; vse stvarstvo sodeluje v prenovi, ki vre iz Gospodovega vstajenja, vendar v porodnih bolečinah (prim. Rim 8,19–23), v pričakovanju, da bo nastalo »novo nebo in nova zemlja« (Raz 21,1), ki sta dar konca časov, dopolnjenega odrešenja.

II. ČLOVEK IN STVARSTVO Osrednje izhodišče za vsako znanstveno in

tehnično aplikacijo je spoštovanje človeka, ki mu mora slediti še dolžno spoštovanje drugih živih bitij.

Tudi kadar mislimo na kakšno njihovo spreminjanje, »je treba upoštevati naravo vsakega bitja in njegovo vzajemno povezanost v urejenem sistemu«.

V tem smislu nas izjemne možnosti biološkega raziskovanja navdajajo z globoko skrbjo, ker »še ne moremo izmeriti predvidenih motenj v naravi zaradi nerazsodne uporabe genetike in nepremišljenega razvoja novih vrst rastlin in oblik živalskega življenja, da ne govorimo o nesprejemljivih posegih v sam izvir človeškega življenja«.

Človek torej ne sme pozabiti, da »z delom preobraža svet in ga nekako na novo ‘ustvarja’, ... da se vse to dogaja vedno le na osnovi prvega ustvarjanja z božje strani«.

Človek ne more »samovoljno razpolagati z zemljo, si je brez pridržkov podvreči, kakor da nima sebi lastne podobe in od Boga določenega namena; to mora človek razvijati, ne sme je pa izdati«.

Če človek posega v naravo, ne da bi jo zlorabljal in ne da bi ji škodoval, lahko rečemo, da »posega ne zato, da bi naravo spreminjal, marveč zato, da bi ji pomagal pri razvoju v skladu z njenim bistvom, tistim, ki izhaja iz stvarjenja in ga hoče Bog. Ko dela na tem očitno kočljivem področju, raziskovalec ravna po božjem načrtu. Bog je hotel, da bi bil človek kralj stvarstva.« V temelju Bog sam ponuja človeku čast, da z vsemi močmi svojega uma sodeluje pri delu stvarjenja.

III. TEŽAVE V ODNOSU ČLOVEKA DO OKOLJA

Pravilno pojmovanje okolja po eni strani ne sme koristolovsko zoževati narave na goli predmet manipulacije in izkoriščanja, po drugi pa je ne sme poveličevati in ceniti bolj kot samo dostojanstvo človeške osebe.

Ta zadnji način bi vodil k poveličevanju narave ali zemlje, kakor to zlahka prepoznavamo v nekaterih naravovarstvenih gibanjih, ki zahtevajo, da je njihovemu gledanju treba dati institucionalno mednarodno zagotovljeno podobo.

Cerkveno učiteljstvo poudarja človekovo odgovornost za ohranjanje celovitega in zdravega okolja za vse.

»Če bo sedanjemu človeštvu uspelo povezati nove znanstvene možnosti z močno etično razsežnostjo, bo zagotovo sposobno skrbeti za okolje kot dom in kot vir za človeka in vse ljudi. Sposobno bo odpravljati onesnaževalce, zagotavljati primerne higienske in zdravstvene razmere za majhne skupine in za široke človeške poselitve.

Tehnologija, ki onesnažuje, lahko tudi čisti; proizvodnja, ki kopiči, lahko tudi pravično deli, seveda le, če prevlada etika spoštovanja človekovega življenja in dostojanstva, pravic sedanjih rodov in onih, ki bodo prišli.«

IV. SKUPNA ODGOVORNOST Varovanje okolja je izziv za vse človeštvo: gre

za skupno in splošno dolžnost spoštovanja skupnega dobrega, ki je namenjeno vsem.

Odgovornost za okolje, skupno dediščino človeškega rodu, se ne razteza samo na sedanje potrebe, marveč tudi na prihodnje. »Dediči preteklih rodov smo in uživamo delo svojih sodobnikov, zato smo vezani na vse in ne smemo pustiti vnemar misli na tiste, ki bodo za nami povečali človeško družino. Univerzalna vzajemnost, solidarnost, je za nas resničnost in dobrota, a je tudi dolžnost.« Gre za odgovornost sedanjih rodov do prihodnjih, za odgovornost posameznih držav in mednarodne skupnosti.

Krščanski pogled na stvarjenje vsebuje pozitivno sodbo o dopustnosti človekovih posegov v naravo, kamor so vključena tudi druga živa bitja, hkrati pa tudi močan opomin k odgovornosti.

Narava v resnici ni sveta ali božja stvar, ki bi bila podvržena človekovemu delovanju, marveč je Stvarnikov dar človeški skupnosti, izročen v varstvo človekovemu umu in moralni odgovornosti. Zato človek ne ravna nedopustno, ko ob spoštovanju reda, lepote in koristi posameznih živih bitij in njihove vloge v ekosistemu posega vanje in spreminja nekatere njihove značilnosti in lastnosti.

Graje vredni so človekovi posegi, ki škodijo živim bitjem in naravnemu okolju, hvale vredni pa so, ko vodijo v izboljšave. Dopustnost uporabe bioloških in biogenetskih tehnik ne izčrpa vse etične problematike.

Ob vsakem človekovem ravnanju je potrebno skrbno pretehtati stvarno korist pa seveda morebitne posledice, tudi kar zadeva tveganje. Pri tehnično znanstvenih posegih z močnim in širokim učinkovanjem na žive organizme z možnimi znatnimi dolgoročnimi vplivi ni dovoljeno ravnati lahkotno in neodgovorno.

Moderna biotehnologija ima velik družbeni, gospodarski in politični vpliv na krajevni, narodni in mednarodni ravni: presojati jo je treba z etičnimi merili, ki morajo vedno usmerjati delovanje in človeške odnose na družbenem, gospodarskem in političnem področju.

Solidarnost prinaša s seboj tudi poziv k odgovornosti, ki jo imajo države v razvoju, zlasti pa njihove politične oblasti, pri pospeševanju trgovinske politike, ugodne za njihove narode, in pri izmenjavi tehnologije, ki bi izboljšala prehrambene in zdravstvene razmere.

V takšnih državah mora rasti vlaganje v raziskave, ki bo posebej upoštevalo značaj določene države in naroda ter njune posebne potrebe.

Znanstveniki in tehniki, zaposleni na področju biotehnologije, so dolžni preudarno in vztrajno tehtati najboljše rešitve za zapletena in pereča vprašanja prehrane in zdravstva.

Ne smejo pozabiti, da njihovo delovanje posega v živo in neživo snov, ki pripada človeštvu kot dediščina, namenjena tudi prihodnjim rodovom.

Tudi na področju ekologije družbeni nauk vabi, naj ne pozabimo, da je Bog ustvaril dobrine zemlje za modro uporabo vseh: te dobrine je treba nepristransko deliti, v skladu s pravičnostjo in ljubeznijo.

Vode zaradi njene narave ne moremo obravnavati kot blago med drugimi artikli, uporabljati pa jo moramo premišljeno in solidarno.

Njeno razdeljevanje je navadno v pristojnosti javnih ustanov, saj se je voda vedno štela med javno dobro, to pa je posebnost, ki jo je treba ohraniti tudi tedaj, ko je upravljanje zaupano zasebnemu sektorju. Pravica do vode, kakor vse človekove pravice, je utemeljena na človekovem dostojanstvu in ne na golih količinskih ocenah, ki vidijo v vodi samo ekonomsko korist. Brez vode je življenje v nevarnosti. Zato je pravica do vode splošna in neodtujljiva.

Težko rešljiva ekološka vprašanja zahtevajo učinkovito spremembo miselnosti, ki bi vodila k odločanju za nove načine življenja.

V njem naj »bi iskanje resničnega, lepega in dobrega in povezanost z drugimi za skupno rast bili tiste prvine, ki bi odločale o potrošnji, varčevanju in naložbah«.

Človekovo razmerje do stvarstva mora biti v bistvu hvaležnost in priznanje: svet nas namreč vodi k skrivnosti Boga, ki ga je ustvaril in ga ohranja.

Če odnos do Boga postavimo ob stran, odvzemamo naravi njen globoki pomen in jo siromašimo. Če pa nam uspeva zopet odkriti, da je narava ustvarjena, lahko z njo vzpostavimo stik, razumemo njen preneseni in simbolični pomen, prodremo do obzorja skrivnosti, ki pomaga človeku odpirati prehod k Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Svet se človekovim očem ponuja kot božja sled, prostor, v katerem odkrivamo njegovo stvariteljsko, previdnostno in odrešenjsko moč.

V razmislek:Krščanska odgovornost do stvarstva

(A. Laun, Kristjan v sodobnem svetu)

Božje naročilo je, naj ljudje zemljo obdelujejo in jo varujejo (prim. 1 Mz 2,15), ne da jo uničujejo!

Kdor spoštuje življenje, spoštuje tudi okolje! Zemlja pripada vsem, vsi imajo pravico, da uporabljajo

zaklade zemlje. Trajnostni razvoj in skrbno ravnanje z naravo sta potrebna

tudi in predvsem zaradi prihodnjih rodov. Pravica do zdravega, varnega okolja je človekova

pravica. Svetovna solidarnost zahteva odpoved nekaterih

posameznikov ali tudi dežel svojim prednostim. »Potrebujemo mednarodno upravljanje z viri in zaščito

okolja, ker so posamezne dežele s tem preobremenjene« (Janez Pavel II.).

Papež Benedikt XVI. (2008) o okolju in stvarstvu

»Družina potrebuje dom, njej primerno okolje, v katerem lahko vzpostavlja odnose. Za človeško družino je ta dom zemlja, okolje, ki nam ga je dal Bog Stvarnik, da bi ga naselili z ustvarjalnostjo in odgovornostjo.

Za okolje moramo skrbeti. Bog ga je zaupal človeku, da bi ga ohranil v odgovorni svobodi in ga negoval, pri čemer bi njegovo vodilo moralo vedno biti dobro vseh.

Seveda je človek v primerjavi s stvarstvom v prednosti glede svoje vrednosti. Prizanašati okolju ne pomeni, da bi naravo ali živalski svet po pomembnosti umestili višje kot človeka.

To pomeni, da ju ne izkoristimo popolnoma za lastne interese, kajti tudi prihajajoči rodovi imajo pravico do izkušanja dobrin stvarstva.

Prav tako ne smemo pozabiti na revne, ki so v številnih primerih izključeni iz splošnega odločanja glede dobrin stvarstva.

Če je potrebno, naj se institucionalna mesta na mednarodni ravni povečajo, da bi lahko skupaj upravljali ta naš »skupni dom«, še več pa je odvisno od tega, da v splošni zavesti zori prepričanje, da je potrebno odgovorno skupno delo.

Problemi, ki se zarisujejo na obzorju, so kompleksni in čas nas preganja. Da bi se učinkoviteje soočili s situacijo, je potrebna skladnost v delovanju. Področje, na katerem bi bilo še posebej potrebno poživiti dialog med narodi, je področje upravljanja z energijskimi viri na našem planetu.«

HVALNICA STVARSTVU

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.

Tebi, najvišjemu, edinemu pristojiin nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,posebno s soncem, velikim bratom,

ki razsvetljuje dneve in nas.Lepo je in v velikem sijaju žari.

Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod, v sestri luni in zvezdah;ustvaril si jih na nebu jasne, dragocene in

lepe.

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku,v oblačnem in jasnem,sploh vsakem vremenu,

s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,v katerem nam noč razsvetljuješ;lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,

in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.

Hvaljen, moj Gospod, v onih,ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,in prenašajo slabosti in trpljenje.Blagor njim, ki ostanejo v miru,zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,ki ji nihče v življenju ne uide.

Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši

volji,zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti

žalega.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu

v veliki ponižnosti.

sv. Frančišek Asiški

Literatura

- Kompendij družbenega nauka Cerkve- A. Laun, Kristjan v sodobnem svetu

Pripravila: dr. Mojca Bertoncel, Škofijski urad za laike Nadškofije Ljubljana