1

VAŠKO SITULO JE IMEL VOJŠČAK S ČELADO

ARHEOLOGIJA – DRAGOCENO PRIČEVANJE 131 LET STARIH ROKOPISOV – SITULA JE BILA NAJDRAGOCENEJŠI PRIDATEK V GROBU MLADEGA BOJEVNIKA

Dragan BOŽIČ

ODKRITJE VAŠKE SITULE

France Peruci (1824–1899), učitelj na Vačah od 1877 do upokojitve 1887.

Nekatere okoliščine odkritja opisuje France Peruci v svojem pismu Dragotinu Dežmanu, ku-stosu Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani, ki se leta 1882 že dolgo ni več podpisoval po sloven-sko, ampak po nemško Carl ali Karl Deschmann! Hrani ga knjižnica Narodnega muzeja Slovenije. Perucija imenuje Janko Šlebinger v Slovenskem biografskem leksikonu starinoslovec in učitelj. Leta 1877 se je z Dol pri Litiji preselil na Vače, kjer se je posvečal ne samo poučevanju, ampak tudi izkopa-vanju starejšeželeznodobnih grobov. Veliko najdb je tudi kupoval od domačinov, ki so zlasti od leta

Ferdinand von Hochstetter (1829–1884), predsednik Prazgodovinske komisije na Dunaju.

2

Pismo učitelja Franceta Perucija kustosu Dragotinu Dežmanu z dne 28. marca 1882 hrani knjižnica Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani.

1878 na lastno pest kopali na železnodobnih grobiščih v okolici Vač. Z najdbami je zalagal ljubljanski muzej, dvorni Naravoslovni muzej na Dunaju in kneza Ernsta Windischgrätza.

Pismo, ki ga je Peruci napisal Dežmanu 28. marca 1882, se začenja s stavkom: »Eden od fantov s Klenika je izkopal bronasto zajemalko za vodo (»Wasserschepfer«) s prostornino dveh litrov.« Sledi kratek opis podob na bronasti vedrici. Peruci navaja, da se je sicer nekaj koščkov od posode odlomilo, vendar jo je mogoče v celoti sestaviti. Zapletlo pa se je pri ceni. Najditelj, o katerem vemo, da se je pi-sal Janez Grilc, je hotel za situlo 20 goldinarjev, Peruci pa mu jih ni bil pripravljen odšteti več kot 12. Ker je Grilc situlo nameraval ponuditi knezu Windischgrätzu, Peruciju pa se ni zdelo prav, da bi taka

3

najdba prišla v privatne roke, je prosil Dežmana, naj mu čim prej sporoči, ali naj jo kupi za ljubljanski muzej ali pa naj se obrne na muzej na Dunaju. Dežman, ki je pravilno ocenil pomen izjemne najdbe, je takoj ukrepal. Na Klenik je poslal muzejskega preparatorja Ferdinanda Schulza, ki je situlo že naslednjega dne odkupil za 18 goldinarjev in 20 krajcarjev.

Stran 1Watsch am 28. März 1882

Euer Hochwohlgeboren!

Einer von den Burschen in Klenk,hat einen Wasserschepfer im Inhaltevon 2 Liter aus Brons ausgegraben;auf demselben sind 3 Reien mit Fi-guren nach meiner Einsicht mit Ham-mer ausgeschlagen; es stellt die FigurenPferde, Wägen, Kutscher mit besetzten WägenGefechte, und andere mir unbegreif-liche Gestallten. Vom Wasserbehälter sind einige Stücke abgebrochen jedoch läßt sich das Ganze zusammen stellen. Ich wollte ihm dafür 12 ft gebenaber er gibt es nicht anders, als

Stran 2um 20 ft und will den FürstenWindisch-Graz abwarten. Daes nicht recht wäre daß solcheSachen in private Hände kommensollten so bitte mir mit um-gehender Post gnädigst zu ver-ständigen ob ich es für das lai-bacher Museum kaufen sollte oder nach Wien dem Herrn Hochstetter solches anzutragen ?Mit Hochachtung Euer ergebenster Franz Peruzi

Hrani knjižnica Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani.

Prečrkoval D. Božič 19. 9. 2013.

V latinico prečrkovano pismo Perucija Dežmanu, v katerem poroča o odkritju vaške situle.

Ferdinand Schulz (1849–1936), preparator Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani.

4

LETA 1883 NATISNJENI RAZPRAVI O NAJDBAH NA VAČAH

Naslednjega leta sta v dveh dunajskih revijah izšli dve za železnodobne Vače pomembni razpra-vi. V prvi je Dragotin Dežman izčrpno predstavil vaško situlo. Njen naslov je Umetnina staroetru-ščanske tehnike obdelave kovin. Po primerjavi z etruščanskimi najdbami je namreč prišel do spo-znanja, da je vaška situla prvovrsten etruščanski umetnostni izdelek. V drugi razpravi pa Ferdinand von Hochstetter, predsednik Prazgodovinske komisije cesarske Akademije znanosti na Dunaju, piše o najnovejših grobnih najdbah z Vač in iz Šmarjete na Kranjskem.

V zvezi z najdiščem situle Dežman navaja, da je ležala poševno v dolomitnem grušču samo pol metra globoko (kot bomo videli, podatek ni točen) nedaleč od mesta, kjer je bila izkopana v

Načrt, ki ga je objavil Hochstetter v razpravi iz leta 1883, prikazuje del halštatskih grobišč pri Vačah. Št. 1 označuje ledino Laz, kamor je kustos Dežman v svojem Vodniku po Kranjskem deželnem muzeju iz leta 1888 zmotno postavil najdišče vaške situle; št. 2 označuje ledino Nad lazom, ki se kot njeno najdišče pojavlja v literaturi od leta 1981 dalje; št. 3 pa označuje Ronkarjeve drage, kjer je v resnici ležal grob vojščaka z dvogrebenasto čelado in vaško situlo.

globini najmanj dveh metrov čelada s perjanico, ki je prišla v posest cesarskega Dvornega muzeja na Dunaju. Po ugotovi-tvah arheologa Davorina Vuge, ki se je v osemdesetih letih prej-šnjega stoletja veliko ukvarjal z železnodobnimi Vačami, gre za ledino Ronkarjeve drage. Nekoliko drugače opisuje mesto najdbe vaške situle Hochstetter. Po njem je bila najdena pri iz-kopavanjih, ki so jih spomla-di 1882 na lastno pest opravili delavci, v globini 1,5 m samo 4 m severno od vdrte poti. Na isti strani poti so 11. avgusta 1881 v globini 2 m našli moško okostje z bronasto čelado, ki jo omenja Dežman. Čelada in dru-gi pridatki tega groba so prišli v dunajski muzej. V strokovni in poljudni literaturi od leta 1981 dalje sicer različni avtorji kot najdišče vaške situle navajajo drugo ledino Nad lazom. Žal so še vedno enakega mnenja tudi člani društva GEOSS na Vačah, ki je v nedeljo, 8. septembra le-tos, uspešno priredilo že tretji arheološki pohod Po poti veli-kega kneza z Vač.

Po Dežmanu je Janez Grilc poleg situle našel samo odlomek votle spiralne zapestnice iz brona-ste pločevine, ki je okrašena s snopi prečnih vrezov. Ker je Dežmanov opis izredno podroben, med votlimi zapestnicami z Vač ni bilo težko prepoznati tiste, ki je ležala poleg situle.

ZAKAJ JE GRILC NAŠEL SAMO SITULO IN ZAPESTNICO?

Nihče pa, kot kaže, še ni pomislil na to, da v grobu z vaško situlo ni mogel biti ob situli samo še odlomek bronaste zapestnice. Grobov iz 5. stoletja pr. n. št., ki imajo podobne figuralno okrašene situle, pri nas ni veliko. Enega poznamo v Dolenjskih Toplicah, tri na Magdalenski gori pri Šmarju-

5

Pridatki groba z vaško situlo. Orožje, pasno spono in koščeni valj, ki jih hrani Naravoslovni muzej na Dunaju, so izkopali 11. avgusta 1881, odlomek zapestnice in situlo, ki ju ima Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, pa je našel najverjetneje marca 1882 Janez Grilc. Risba zapestnice: Ida Murgelj; posnetek situle: Tomaž Lauko.

6

Janez Grilc (1860–1931), kmet s Klenika pri Vačah in najditelj vaške situle.

Sap in enega na gomilnem grobišču Znančeve njive v Novem mestu. V vseh petih primerih gre za okostne grobove v gomili. V treh so bili pokopani vojščaki, v dveh pa ženski. Zanimivo je, da imajo moški grobovi po eno situlo, oba ženska pa po dve. Vojščaki so bili oboroženi s sulicami in z bojno sekiro, najpremožnejši pa je imel tudi bronasto čelado in poleg situle, ki je izredno podobna vaški, še eno veliko bronasto posodo valjaste oblike, tako imenovano rebrasto cisto. V obeh ženskih grobovih je bil odkrit nakit: uhani, ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod, votle zapestnice in votle nanožnice. V vseh teh grobovih so našli tudi zaponke za obleko (fibule), večinoma po dve, v enem samo eno, v izjemno bogatem ženskem grobu z Magdalenske gore pa kar osem.

Ker je Janez Grilc s Klenika kot delavec sodeloval pri izkopavanjih na Vačah pred letom 1882 (Dežman pravi, da je bil eden najspretnejših in da je v pričakovanju lepih najdb vso zimo 1881/1882, ki je bila brez snega, kopal na različnih mestih v okolici Vač), je gotovo vedel, da posode praviloma ležijo od nog okostja dalje in da odlomek zapestnice ne more biti edini drugi pridatek poleg dragoce-ne bronaste vedrice. Lahko si mislimo, da je okolico situle temeljito preiskal, vendar ni našel ničesar več. Zakaj?

ODGOVOR NA VPRAŠANJE

Odgovor na to vprašanje sem dobil po srečnem naključju zadnje dni lanskega avgusta. Arheologinjo Angeliko Heinrich, sodelavko Prazgodovinskega oddelka Naravoslovnega muzeja na Dunaju, sem prosil za podatke o pomembnem grobu vojščaka z Vač, ki je bil oborožen z lepo okra-šeno sekiro. Namesto njih mi je poslala fotografije vpisov v inventarni knjigi, ki se nanašajo na že zgoraj omenjeni grob z dvogrebenasto čelado, izkopan z denarjem dunajske Prazgodovinske komisi-je na Ronkarjevih dragah 11. avgusta 1881 v globini dveh metrov. Na neki strani knjige so zaporedno našteti pridatki tega groba (bronasta čelada, železni sulični osti, železna tulasta sekira, neokrašena

7

Fotografija strani v eni od inventarnih knjig Prazgodovinskega oddelka Narvoslovnega muzeja na Dunaju, na kateri je spodaj zapisano, da je vaška situla pripadala okostju vojščaka, ki je nosil dvogrebenasto čelado.

bronasta pasna spona, votel koščen valj in vretence). Sledita dva stavka, ki se v prevodu glasita: »Od okostja se je ohranila samo lobanja. K temu okostju spada tudi spomladi 1882 tik ob najdišču čelade izkopana bronasta situla v ljubljanskem muzeju.« Dragoceni podatek potrjujejo še drugi rokopisi iz tega časa.

Vaško situlo je imel torej vojščak, ki je na glavi nosil dvogrebenasto čelado, oborožen pa je bil še z dvema sulicama in bojno sekiro. Na pasu je imel vojaški pas s pravokotno spono. Dobro ohranjene so bile tudi kosti rok in nog, vendar so na Dunaj odnesli samo lobanjo. Takratni asistent dvornega Naravoslovnega muzeja Josef Szombathy jo je zaradi odprtih šivov in le malo obrabljenega zobovja pripisal mlademu moškemu.

Objavljeno v: Delo 19. septembra 2013, leto 55, št. 217, priloga Znanost, stran 14.

8

Del pisma učitelja Perucija Josefu Szombathyju v Naravoslovnem muzeju na Dunaju z dne 10. maja 1882. Pismo hrani Prazgodovinski oddelek tega muzeja.

Lobanja mladega moškega, ki so mu v grob položili vaško situlo, je

bila trikrat inventarizirana. Zadnja inv. št. je 5050.