UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

EVA RADANOVIĆ

SODNA PORAVNAVA – ALI JE LAHKO

POGOJNA

Diplomsko delo

Maribor, februar 2015

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SODNA PORAVNAVA – ALI JE LAHKO

POGOJNA

Študent: Eva Radanović

Številka indeksa: 71178537

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: Civilno procesno pravo

Mentor: dr. Tjaša Ivanc

Maribor, februar 2015

Temporamutantur, nos et mutamur in illis.

Mama, tata - hvala.

Mojim prijateljem - ker ste.

Dr. Martina Bukovec – hvala za pomoč in prijazne besede.

POVZETEK

V svojem diplomskem delu, ki nosi naslov: Sodna poravnava – ali je lahko pogojna,

se bom ukvarjala z analizo sodne odločbe Vrhovnega sodišča, z opravilno številko

VSM I Cp 975/2010, z dne 20.06.2013, kjer se bom opredelila do vprašanja ali je

dopustno skleniti pogojno sodno poravnavo, torej ali je mogoče skleniti sodno

poravnavo pod odložnim ali razveznim pogojem. Poleg omenjene sodne odločbe se

bom tudi ukvarjala z analizo sorodnih sodnih odločb. Diplomsko delo je razdeljeno na

splošni in posebni del.

V splošnem delu bom bralcu predstavila institut sodne poravnave, analizirala bom

pogoje za sklenitev veljavne sodne poravnave v teoriji ter sodni praksi ter predstavila

stališča različnih teoretikov do instituta sodne poravnave.

V posebnem delu diplomskega dela se bom ukvarjala z analizo sodne odločbe

Vrhovnega sodišča ter se tudi opredelila do vprašanja, ali je dovoljeno sklepati

pogojne sodne poravnave.

Ključne besede: sodna poravnava,poravnava, odložni pogoj, razvezni pogoj,

poravnalni narok, izpodbijanje sodne poravnave, odločba Vrhovnega sodišča, z

opravilno številko VSM I Cp 975/2010.

SUMMARY

In my thesis, entitled: Court settlement– can it be conditional, I will deal with the

analysis of the judgment of the Supreme Court, with reference number VSM I Cp

975/2010, dated 20/6/2013, in which I will define the question whether it is

permissible to enter in to a conditional settlement of the case, therefore is it possible

to conclude a judicial settlement under the suspensive or resolutory condition. In

addition to this court ruling, I will also deal with the analysis of the related court

decisions. The thesis is divided into general and special part.

In general part of my thesis, I will present to the reader the institution of court

settlement, I will analyze the conditions for the conclusion of the current court

settlement in theory and jurisprudence, and present the views of various theorists to

institute court settlement.

In a special section of the thesis I will deal with the analysis of the judgment of the

Supreme Court and I will also try to identify whether it is permissible to conclude

conditional court settlement.

Keywords: court settlement, settlement, suspensive condition, resolutory condition,

settlement hearing, challenge of court settlement, decision of the Supreme Court,

with reference number VSM I Cp 975/2010.

KAZALO VSEBINE

UVOD .................................................................................................................. 1

1. METODA ........................................................................................................ 2

2. SPLOŠNI DEL ................................................................................................. 3

2.1. PORAVNALNI NAROK ............................................................................... 3

2.2. PORAVNAVA V OBLIGACIJSKEM PRAVU ..................................................... 4

2.3. SODNA PORAVNAVA IN NJENE PREDNOSTI ............................................... 6

2.3.1. PRAVNA NARAVA SODNE PORAVNAVE .............................................. 10

2.3.2. VSEBINA SODNE PORAVNAVE ......................................................... 13

2.3.3.PRAVNOMOČNOST SODNE PORAVNAVE ............................................... 16

2.3.3.1. ZAČETEK PRAVNOMOČNOSTI TER OBJEKTIVNE IN SUBJEKTVINE MEJE

PRAVNOMOČNOSTI…………………………………………………………………………..………18

2.3.4. IZPODBIJANJE SODNE PORAVNAVE .................................................. 21

2.4. POGOJ .................................................................................................. 27

2.4.1. ODLOŽNI POGOJ ............................................................................. 28

2.4.2. RAZVEZNI POGOJ ............................................................................ 29

3. POSEBNI DEL ............................................................................................... 30

3.1. POZITIVNOPRAVNA UREDITEV SODNE PORAVNAVE SKLENJENE POD

POGOJEM ....................................................................................................... 30

3.2. POGOJNA SODNA PORAVNAVA V CIVILNEM POSTOPKU ............................. 31

3.3. ODLOŽNI IN RAZVEZNI POGOJ TER VELJAVNOST SODNE PORAVNAVE ....... 32

3.4. ANALIZA SODNE ODLOČBE VSM I Cp 2561/2005 ....................................... 34

3.5. ANALIZA SODNE ODLOČBE VSM I Cp 975/2010, Z DNE 20.06.2013 ............ 35

4. SKLEPNA MISEL ........................................................................................... 37

5. LITERATURA ................................................................................................ 39

1

UVOD

»Želja po spodbuditvi alternativnega reševanja sporov (v nadaljevanju ARS)1,

kot način sporazumne rešitve spora brez posredovanja sodišča ali vsaj brez

meritorne odločitve sodišča se danes v Sloveniji pogosto poudarja predvsem v

zvezi z s ciljem zmanjšana sodnih zaostankov in razbremenitve sodišč.«2Med

oblike alternativnega reševanja sporov (v širšem smislu), uvrščamo tudi

sodelovanje in spodbujanje sodišča k sklepanju sodnih poravnav. »Sodna

poravnava kot dispozitivno procesno dejanje, s katerim stranki pred sodiščem v

zvezi s spornim predmetom z medsebojnim popuščanjem odpravita spor in

sporazumno na novo določita medsebojne pravice in obveznosti, namreč tudi

ustreza temeljnim ciljem in pomenu alternativnega reševanja sporov –

sporazumna rešitev spora brez sodbe sodišča.«3 Zakon o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP)4 posebej ne izpostavlja nobene izmed znanih metod ARS,

vendar pa tudi nobene ne izključuje. Izmed različnih oblik ARS, ima v našem

pravnem prostoru praktičen pomen le mediacija.5 Mediacija je postopek (gre za

posredovanje v sporu), ki ga vodi mediator – kot nevtralna oseba. V ta

postopek se stranki, med katerima obstaja spor, vključita prostovoljno, z

namenom iskanja rešitve, ki bi ustrezala obema. Prednosti mediacije so zlasti v

nizkih stroških, njeni učinkovitosti in precej visoki uspešnosti. Tako kot sodni

postopek, tudi sodna poravnava temelji na sodnikovi avtoriteti. Sodnikova

naloga je, da stranki usmerja in jima pomaga pri sklepanju sodne poravnave,

1Angleško:Alternative dispute resolution – ADR. 2Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek. zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 17. 3Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 18. 4 Zakon o pravdnem postopku (ZPP),Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo,

45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US in 48/15 –

odl. US. 5 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 18.

2

zlasti pri oblikovanju vsebine le-te, vendar je pri tem sodnik zavezan k

varovanju in spoštovanju zakonitosti. Pri tem gre izpostaviti, da sodnik ne

nastopa v vlogi mediatorja, marveč kot nosilec sodne oblasti, torej kot uradna

oseba. Vendar pa kljub temu sodnik, tako kot mediator, spodbuja stranke k

dajanju predlogov za rešitev spora, pri tem pa mora preizkusiti sprejemljivost

slednjih, strankam mora prisluhniti ter jih ne siliti k sklenitvi sodne poravnave.

Objektivno oviro pri sklepanju sodnih poravnav, pa predstavlja ustaljena praksa

razpisovanja časovno omejenih poravnalnih narokov, ki sodniku onemogočajo,

da bi imel dovolj časa, da bi prvič kakovostno opravil svoje delo, drugič, da bi si

prizadeval za čim večje število sklenjenih sodnih poravnav.6

1. METODA

Pri preučevanju teme, ki jo obravnava diplomska naloga, izhajam iz splošnih

ugotovitev in stališč o sodni poravnavi v naši pravni ureditvi, osredotočila pa

sem se na vprašanje ali je sodna poravnava lahko pogojna. Izhodišče pri

diplomskem delu so pravna pravila, ki veljajo in se uporabljajo za sklepanje

sodne poravnave. Velik pomen pri nalogi je odigralo proučevanje sodnih odločb,

pri čemer sem si pomagala z raznimi bazami sodnih odločb.7 Poleg sodne

prakse sem proučevala teoretična stališča raznih avtorjev, kot so Juhart, Ude in

Triva. Dotaknila sem se tudi nekaterih tujih pravnih ureditev, ampak le v tolikšni

meri, da je vidno, da je sodna poravnava sprejeta tudi drugje. Pri tem pa sem

uporabila posredne vire.8 Nalogo sem razdelila na splošni del, kjer bralcu

predstavim na splošno institut sodne poravnave, in na posebni del, kjer se

podrobneje ukvarjam z analizo sodne poravnave sklenjene pod pogojem.

Metodo deskripcije sem uporabila za definiranje obstoječih predpisov in sodnih

6 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 20. 7Baza VS-RS, Ius – info, ect. 8Pojasnilo: s posrednimi viri so mišljeni viri zgoraj naštetih avtorjev.

3

odločb, ki so se nanašale na raziskovalno področje. Sprejete sodne odločitve

sem primerjala z veljavnimi predpisi po metodi analize. Metodo kvalifikacije pa

sem uporabila za razvrščanje sodnih odločb v celovit pravni sistem.

2. SPLOŠNI DEL

Glede na začrtano pot naloge, torej na ugotavljanje, ali oziroma do kakšne

mere je dopustna sodna poravnava sklenjena pod pogojem, se zdi primerno

najprej ugotoviti smisel in doseg pravnih predpisov, ki urejajo sodno poravnavo.

Tako v nadaljevanju analiziram poravnavo, ki jo ureja naš Obligacijski zakonik

ter sodno poravnavo, ki jo ureja Zakon o pravdnem postopku. Poleg tega se

bom dotaknila instituta poravnalnega naroka, tožbe za razveljavitev sodne

poravnave ter instituta pogoja in njegovega učinka na sklenjen pravni posel.

2.1. PORAVNALNI NAROK

V členu 305.a ZPP, zakon ureja poravnalni narok, ki sledi prejemu odgovora na

tožbo in se izvede pred glavno obravnavo. Zakon uvršča poravnalni narok v

poglavje o sodni poravnavi in s tem tudi poudarja težnjo po spodbujanju

mirnega reševanja sporov. Kljub temu pa je potrebno poravnalni narok šteti kot

del pripravljalnega postopka. V tretjem odstavku člena 305.a, zakon določa, da

je javnost na pripravljalnem naroku izključena. Izvedba poravnalnega naroka

seveda ni obligatorna, sodišče lahko izvedbo le-tega opusti. Poravnalni narok se

lahko opusti v primeru, ko sta stranki že neuspešno izvedli postopek

zunajsodnega ARS (npr. mediacija). Odločitev o razpisu oziroma o nerazpisu

poravnalnega naroka je v domeni sodišča, in ne pravdnih strank: izjava strank,

da ni možnosti za sodno poravnavo ali nasprotovanje slednjih, je okoliščina, ki

sicer utegne vplivati na odločitev sodišča, vendar pa povsem ne izključuje

4

možnosti, da sodišče razpiše poravnalni narok.9 V kolikor je poravnalni narok

razpisan, se mora stranka, na zahtevo sodišča, le-tega osebno udeležiti in

odgovarjati na postavljena vprašanja. Na poravnalnem naroku, lahko stranko

zastopa tudi pooblaščenec.10 Če se poravnalni narok ne zaključi s sklenitvijo

sodne poravnave, sodišče praviloma takoj nadaljuje postopek z glavno

obravnavo.11 Na poravnalnem naroku je posebej poudarjeno načelo odprtega

sojenja.12 »V okviru poravnalnega naroka sodišče s strankami razpravlja o

dejanskih in pravnih vidikih spora, predvsem iz razloga, da se opredelijo sporna

in pravno relevantna vprašanja. V tej fazi postopka si mora sodišče prizadevati

za sklenitev sodne poravnave. Opozoriti je treba, da poravnani narok ne pomeni

prejudiciranja v zadevi, ampak gre zgolj za poskus pomiritve med strankama in

eventualne sklenitve sodne poravnave. V teoriji se poudarja, da naj sodnik z

aktivno vlogo v skladu z materialnim procesnim vodstvom in odprtim sojenjem

poskuša doseči sporazumno rešitev spora.«13

2.2. PORAVNAVA V OBLIGACIJSKEM PRAVU

»Poravnava v obligacijskem pravu je dogovor strank, med katerimi je spor ali

negotovost glede kakšnega pravnega razmerja in s katerim stranke z

vzajemnim popuščanjem ta spor prekinejo oziroma odpravijo negotovost in

9 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, strani 23 ter 24. 10Več o sankcijah za neudeležbo na poravnalnem naroku glej člen 156 ZPP ter člen 282 ZPP. 11Glej določbo člena 305.c ZPP. Zakon določa takojšen razpis glavne obravnave, zaradi načela

ekonomičnosti postopka. 12Sodnik mora aktivno sodelovati po načelu materialnega procesnega vodstva in s sodelovanjem

strank poskuša doseči sporazumno rešitev in končanje spora. Materialno procesno vodstvo ali

odprto sojenje služi racionalizaciji postopka ter omogoča ekonomičen in hitrejši postopek. O materialnem procesnem vodstvu glej določbo člena 285 ZPP. 13Citirano po U. Kežmah, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem in sodno prakso,De Vesta, Maribor 2009, stran 606.

5

določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (člen 1050 Obligacijskega

zakonika)«.14

»Poravnava (transakcija, transactio) predstavlja posebno pogodbo, dvostransko

obvezno pogodbo, s katero subjekti nekega spornega ali negotovega pravnega

razmerja z vzajemnim popuščanjem uredijo svoje pravno razmerje, sporazumno

določajo svoje vzajemne pravice in obveznosti, ki predstavljajo vsebino na novo

nastalega obligacijskega razmerja. Gre za miren način odprave spora v nekem

pravnem razmerju. Pravno razmerje, o katerem obstaja spor ali negotovost

(»res dubia et lite incerta«), je lahko predmet pogodbe o poravnavi, če tvorijo

njegovo vsebino pravice in obveznosti, s katerimi lahko stranke prosto

razpolagajo (dispozitivne pravice). Če gre za pravno razmerje, ki se nahaja

izven avtonomije pravnih subjektov, je poravnava izključena.«15

Elementi poravnave, ki jo ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) so:

1. Stranki s poravnavo uredita sporno in negotovo razmerje,

2. Z vzajemnim popuščanjem odpravita spor oziroma negotovost,

3. S poravnavo določita vzajemne pravice in obveznosti.

»Negotovost glede kakšnega pravnega razmerja se lahko nanaša na sam obstoj

tega pravnega razmerja ali na njegovo vsebino, na obliko in na obseg pravic in

obveznosti, ki tvorijo vsebino tega pravnega razmerja. Negotovost mora

obstajati v trenutku sklenitve pogodbe o poravnavi. Vzajemno popuščanje pa

pomeni pripravljenost vsake stranke, da deloma ali v celoti potrdi svojo

obveznost iz danega pravnega razmerja, hkrati s tem pa nasprotno stranko

delno oprosti njene obveznosti in obratno.«16

14Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 28. 15 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, stran 1157. 16 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, stran 1158.

6

Kot vzajemno popuščanje velja tudi delna ali popolna pripoznava kakšnega

zahtevka druge stranke ali odpoved kakšnemu svojemu zahtevku, v prevzemu

kakšne nove obveznosti, v zmanjšanju obrestne mere, v podaljšanju roka, v

privolitvi v delna odplačila ter v dani pravici do odstopnine (prvi odstavek člena

1051 OZ). Če le ena stranka popusti drugi, če na primer pripozna pravico druge

stranke, potem to ni poravnava in za tako dejanje ne veljajo pravila o poravnavi

(tretji odstavek člena 1051 OZ).17 Poravnavo je dopustno skleniti glede vsakega

pravnega razmerja, katerega vsebina so pravice, s katerimi stranke prosto

razpolagajo.18 »Vsako sporno razmerje je negotovo; negotovo pa je lahko tudi

nesporno razmerje, če sta obstoj ali obseg medsebojnih pravic in obveznosti

strank odvisna od negotovega dejstva.«19

»Izvensodna poravnava ni formalna pogodba, skleniti jo je možno v katerikoli

obliki (pisno ali drugače). Zaradi svoje dokazne vrednosti se poravnava

praviloma sklepa v pisni obliki. Po svoji naravi je pogodba o poravnavi

dvostranska obveznostna pogodba, z vsemi pravnimi posledicami, ki izhajajo iz

tega.«20

Ker s poravnavo nastanejo med strankama nove pravice in obveznosti, s tem pa

nastane novo pravno razmerje, pravimo, da ima poravnava konstitutiven

učinek. Poravnavo uvrščamo v sklop spremembe obveznosti. »Pod določenimi

pogoji ima lahko tudi novacijski učinek.«21

2.3. SODNA PORAVNAVA IN NJENE PREDNOSTI

17Obligacijski zakonik (OZ-UPB1) s stvarnim kazalom mag. Janeza Topliška, Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana 2010, stran 370. 18 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, strani 28 ter 29. 19Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 29. 20 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, strani 1158 ter 1159. 21 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, stran 1159.

7

»Sodna poravnava (res judicialitertransacta) je pogodba, ki jo sklenejo stranke

med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu ali njegovem

delu in s katero uredijo sporno pravno razmerje, tako, da določijo svoje

vzajemne pravice in obveznosti. ZPP sodne poravnave ne definira celovito,

ampak poudarja le njene procesne elemente.«22 Sodna poravnava, kot

specifičen sporazum strank, privede do zaključka sodnega postopka. Ima

konstitutiven učinek, kajti določa medsebojne pravice in obveznosti pravdnih

strank. Ima tako materialnopravne, kot tudi procesnopravne učinke, ki so v

končanju pravdnega postopka, pravnomočnosti in izvršljivosti zadeve. Sodna

poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba in za njeno razlago veljajo

pravila o razlagi pogodb.23 Kot sporazum strank, poskuša s svojimi pravnimi

mehanizmi, prepričati stranke v postopku, da le-te izgubijo pravni interes za

pravno zaščito s strani sodišča. Sodna poravnava je pogodba s katero stranke

utrdijo svoje civlinopravne odnose, s katerimi lahko svobodno razpolagajo,

zaključena je v pisni obliki v postopku ali izven njega, pred pristojnim sodiščem

in z dovoljenjem le-tega, in ima lastnosti pravnomočne sodne odločbe. Je

mešan – procesnopravni in civilnopravni dogovor.

Triva navaja, da morajo biti za veljavnost sodne poravnave, ki je mešana

(materialnopravna in procesnopravna) pogodba, izpolnjene naslednje

predpostavke24:

- Sodna pristojnost,

- Pravilna sestava sodišča,

- Sposobnost zastopnikov,

- Pravni interes za sklenitev sodne poravnave,

- Dopustnost predmeta in vsebine

- Predpisana oblika dogovora o sodni poravnavi.25

22Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 29. 23Več o tem glej odločbo Višjega sodišča z opr.št. VSL sodba II Cp 195/2013, z dne 20.03.2013. 24Gre za predpostavke procesnega in materialnega prava. 25 Povzeto po S. Triva. Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1980, strani 459 ter 460.

8

Strankam v postopku ni potrebno dokazovati posebnega pravnega interesa za

zaključek sodne poravnave, ker se slednji domneva. Po zakonu lahko stranke

sklenejo sodno poravnavo cel čas, tekom trajanja pravdnega postopka. V pravni

teoriji se srečamo z različnimi stališči o tem, ali je bistveni element sodne

poravnave vzajemno popuščanje, kot to za poravnavo obligacijskega prava

določa člen 1050 OZ. Tako na primer Triva in Rosenberg zagovarjata, da

vzajemno popuščanje ni bistveni element sodne poravnave in da se sodna

poravnava kot institut, ki ima mešano naravo, lahko uporabi tudi za sklenitev

nekaterih drugih pogodb, ne le pogodb obligacijskega prava. Ude pa je mnenja,

da mora iti za vzajemno popuščanje. Prav tako tudi sodna praksa zavzema

stališče, da vzajemno popuščanje ni bistven element za veljavnost sodne

poravnave.26

»Če stranki skleneta poravnavo med postopkom, a ne pred sodiščem, gre za

poravnavo materialnega prava. Ker gre za spremembo pogodbenih dolžnosti in

obveznosti, jo mora sodišče upoštevati pri izdaji sodne odločbe, možna pa je

tudi posebna pravda za njeno uveljavitev.«27

Ko primerjamo sodno poravnavo ter izvensodno poravnavo, vidimo, da je

obema institutoma skupno to, da sta oba po svoji naravi pogodbi, z vsemi

pravnimi posledicami, ki izhajajo iz tega in za njuno razlago veljajo pravila o

razlagi pogodb. Sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato

so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva. Predstavlja izvršilni naslov in

vse dokler ni razveljavljena, veže tako stranke, kot tudi sodišče.28 S sodno

poravnavo se pravda konča, sodišče je na to dolžno paziti po uradni dolžnosti in

nove pravde o isti stvari ne sme dovoliti. Izvensodna poravnava v civilnem

razmerju nadomešča sodno odločbo, vendar nima enakih pravnih posledic.29

26 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 29. 27Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 239. 28 Več o tem glej sodno odločbo z opr. št. VSL sodba II Cp 195/2013, z dne 20.03.2013. 29 Več o tem glej sodno odločbo Upravnega sodišča z opr. št IV U 35/2011, z dne 27.03.2012.

9

»Temeljni pravni učinek izvensodne poravnave predstavlja nastanek novega

obligacijsko pravnega razmerja, ki lahko nastane bodisi glede na že obstoječe

pravno razmerje, bodisi glede na obstoj nekega drugega pravnega razmerja.

Izvensodna poravnava nima učinka pravnomočne sodne odločbe, zato ni

izvršilni naslov. Na podlagi izvensodne poravnave se lahko po sodni poti zahteva

izpolnitev. Na podlagi sodne poravnave se lahko v izvršilnem postopku zahteva

prisilna izvršitev. V praksi se lahko postavi vprašanje, kakšen učinek ima

poravnava glede pravnega razmerja, o katerem teče pravni postopek. S samo

sklenitvijo izvensodne poravnave pravda ne preneha, za to je potrebna aktivna

vloga pravdnih strank. Pravdne stranke lahko zahtevajo tudi mirovanje

postopka. Najpogostejši dejanski učinek izvensodne poravnave bo v tem, da bo

tožnik bodisi umaknil tožbo, bodisi se deloma ali v celoti odrekel tožbenemu

zahtevku. O predmetu o katerem so stranke že sklenile poravnavo, se ne

morejo ponovno poravnati, ker je s sklenjeno poravnavo odpravljen spor ali

negotovost. Če stranke ne glede na to sklenejo dve poravnavi o istem

predmetu, velja načelo prior tempore. Druga poravnava nima pravnega učinka.

Izvensodna poravnava ima relativen učinek, saj se učinki sklenjene pogodbe o

poravnavi omejujejo le na stranke, ki so se poravnale. Glede vprašanja ali se

lahko sklene izvensodna poravnava tudi o pravnem razmerju, kjer je že izdana

sodna odločba, kjer je torej spor končan, se v teoriji navaja, da je polnoveljavna

izvensodna poravnava tudi o kondemnatorni, deklarativni ali konstitutivni sodni

odločbi. Pri tem velja mnenje, da če o nekem zahtevku obstaja izvršilna sodna

odločba, je vsekakor obseg negotovosti manjši, pri čemer s sodno odločbo

nikakor ni odpravljena vsakršna negotovost. Kot posebni vrsti poravnave se

navajati zlasti sodna poravnava ter prisilna poravnava.«30

Za sodno poravnavo sta značilna dva procesna učinka:

- Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodne odločbe, pomeni izvršilni

naslov, in na podlagi sodne poravnave, lahko stranke predlagajo prisilno izvršbo

30 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, stran 1159.

10

(1. točka drugega odstavka člena 17 Zakona o izvršbi in zavarovanju,v

nadaljevanju ZIZ)31

- S sodno poravnavo je končan spor med pravdnima strankama. Sodna

poravnava ima učnike pravnomočne sodne odločbe, zaradi tega ni dovoljeno

začetni novega sodnega spora o istem spornem predmetu, to je o predmetu, o

katerem je bila že sklenjena sodna poravnava.3233

2.3.1. PRAVNA NARAVA SODNE PORAVNAVE

Glede pravne narave sodne poravnave, srečamo v pravni teoriji in praksi

različna stališča. Tako o pravni naravi sodne poravnave obstajajo:

- Mešana teorija,

- Procesna teorija ter

- Civilnopravna teorija.

-

Civilnopravna teorija zagovarja, da je sodna poravnava pogodba materialnega

prava (pogodbena narava). Za njeno veljavnost morajo biti izpolnjene vse

predpostavke, ki jih zakon predpisuje za veljavnost pogodbe (pravna in

poslovna sposobnost, volja, ect.). Vendar ima sodna poravnava poleg

materialnih učinkov, tudi procesnopravne učinke, slednji pa se manifestirajo s

pravnomočnostjo in izvršljivostjo ter s sklenitvijo sodne poravnave pride do

konca pravdnega postopka.

Procesna teorija zagovarja, da je sodna poravnava zlasti pogodba procesnega

prava, je procesni akt. Zato morajo biti za veljavnost sodne poravnave

31 Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo,

93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US,

53/14, 58/14 – odl. US, 54/15 in 76/15 – odl. US. 32Velja ne bis in idem. 33 Povzeto po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 295.

11

izpolnjeni le pogoji po procesnem pravu (npr. dopustnost).34 »Po procesni teoriji

je poravnavo mogoče skleniti le o tem, da se zaključi sodni spor,medtem, ko ni

nujno, da bi bil s sodno poravnavo urejena tudi sporna materialnopravna

razmerja. Če pa poravnava vključuje tudi razrešitev materialnopravnega spora,

ima ta del poravnave materialnopravno naravo.«35

Mešana teorija pa zagovarja stališče, da ima sklenjena sodna poravnava tako

civilnopravne ter procesnopravne elemente. »Veljavno je sklenjena, če so

izpolnjeni pogoji za sklepanje pogodb po materialnem pravu ter če so izpolnjene

predpostavke za veljavnost procesnih dejanj po procesnem pravu.«36

Katero izmed navedenih stališč o pravni naravi sodne poravnave pravni red

uveljavlja, pa se pokaže pri vprašanju izpodbijanja le-te. Zagovorniki civilistične

teorije se zavzemajo, da se sklenjena sodna poravnava izpodbija enako kakor

pogodba, torej s tožbo. Zagovorniki procesne teorije pa, da naj se sodna

poravnava izpodbija tako kakor sodba, torej z izrednimi pravnimi sredstvi.37

»ZPP je to dolgoletno dilemo rešil tako, da je v poglavju o izrednih pravnih

sredstvih uveljavil poseben institut tožbe za izpodbijanje sodne poravnave«.38

Na tem mestu gre opozoriti, da utegne biti naziv »tožba« nekoliko zavajajoč,

kajti ne gre za »navadno« tožbo, s katero se izpodbija npr. pogodba, marveč za

izredno pravno sredstvo.39

ZPP je sprejel mešano teorijo oziroma teorijo o dvojni naravi sodne poravnave.

Zakon izrecno določa, da mora sodna poravnava vsebovati razrešitev

34 Povzeto po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002,

stran 294. 35Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002,

stran 294. 36Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 295. 37 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 30. 38Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 30. 39Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 30.

12

materialnopravnega spora, hkrati pa ima sodna poravnava lastnost

pravnomočne sodne odločbe, in je kot taka tudi izvršilni naslov.40

»Za veljavno sklenitev sodne poravnave morata biti zaradi njene mešane

narave izpolnjeni (ker ima sodna poravnava tudi pogodbeno naravo) obe

sposobnosti, poslovna in procesna (enako tudi pravna in sposobnost biti

stranka)«.41 Poslovna sposobnost je sposobnost izraziti poslovno voljo ter z

lastnimi dejanji povzročiti nastanek, spremembo oziroma prenehanje poslovnih

razmerij. Procesna sposobnost, pa je sposobnost stranke, da opravlja pravdna

dejanja.42

Da je sodna poravnava mešan pravni posel oziroma pogodba, nakazuje na to že

samo dejstvo, da institut sodne poravnave ni celovito urejen in opredeljen v

enem samem zakonu, ampak ga opredeljujejo določbe treh različnih zakonov,

in sicer: členi 1050 do 1051 OZ, člen 17 ZIZ ter členi 306 do 308 ZPP.

Ti členi skupno določajo naslednje značilnosti sodne poravnave:

- prekinitev spora,

- pogodbena narava sodne poravnave,

- odprava spora,

- vzajemno popuščanje43,

- odprava negotovosti,

40Procesno gledano je torej sodna poravnava izenačena z izvršljivo (1. točka drugega odstavka

17. člena ZIZ), pravnomočno sodno odločbo. 41Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 31. 42Več o tem glej člen 77 ZPP. 43 OZ kot bistveni element instituta poravnave (ne sodne, ampak izvensodne) določa vzajemno

popuščanje strank. Popuščanje je lahko tudi le malenkostno. Slovenska sodna praksa določbo

OZ o vzajemnem popuščanju razlaga zelo široko. Tako gre lahko tudi za popuščanje na moralnem področju, in ne zgolj na premoženjskem področju. Pri sodni poravnavi se pojem

vzajemnega popuščanja razume še bolj široko in po mnenju pravnih teoretikov, za sklenitev sodne poravnave ni bistveno vzajemno popuščanje.

13

- predpisano pisno obliko,

- sklenitev pred sodiščem,

- na novo določene vzajemne pravice in obveznosti strank,

- izvršljivost sodne poravnave,

- nanašanje na sporni predmet.44

2.3.2. VSEBINA SODNE PORAVNAVE

S sodno poravnavo se zajamejo civilnopravna razmerja, ki so lahko predmet

pravdnega postopka. Med njimi so tisti, ki so regulirani z dispozitivnimi pravnimi

predpisi. Normalno je, da se sodna poravnava, ki je sklenjena v pravdnem

postopku, nanaša na zahtevek, ki je predmet postopka, ker samo takšna

poravnava privede do zaključka postopka oziroma pravde.45

»Na splošno je mogoče izreči pravilo, da je vsebina sodne poravnave lahko

vse, kar je lahko tudi vsebina izreka pravnomočne sodbe. Nanašati se mora na

tožbeni zahtevek oziroma vsaj tudi na tožbeni zahtevek. Novela ZPP-A je uvedla

izrecno določbo, da lahko poravnava obsega poleg tožbenega zahtevka ali dela

tožbenega zahtevka tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama, v

poravnavo pa se lahko vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka.46 Prav v

možnosti, da se lahko s sodno poravnavo celoviteje kot s sodbo o tožbenem

zahtevku odloči tudi o drugih spornih vprašanjih razmerja med strankama, je

ena pomembnih prednosti tega procesnega instituta.

44 Povzeto po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica Slovenije, 3/2015, stran 15. 45 Povzeto po S. Triva. Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1980,

stran 461. 46 Kot tretja oseba se šteje npr. porok, zavarovalnica,…Tretji, ki ni stranka, se lahko vključi v

poravnavo, pod pogojem, da se slednji s tem strinja. Pravdni stranki, pa se lahko brez soglasja tretjega, dogovorita, da se s sklenjeno sodno poravnavo ustanovi neka korist za tretjega.

14

Predmet sodne poravnave ni nujno enak predmetu zahtevka, lahko je širši, ne

sme pa biti ožji, saj se mora nanašati na sporni predmet. Lahko se nanaša tudi

na del zahtevka, kar pa je potrebo razumeti v smislu kvantitativnega dela –

torej nekaj, kar bi sicer lahko bilo predmet samostojne pravde.47 Ni možna

sodna poravnava zgolj o pravni kvalifikaciji, dejstvih, obstoju procesnih

predpostavk, razlogih za pravna sredstva. Če sodišče ugotovi, da podlaga

tožbenega zahtevka med strankama ni sporna, lahko izda vmesno sodbo na

podlagi sporazum strank (tretji odstavek 315. člena ZPP).48 Možna je

poravnava, ki ureja razmerje ne le v konkretnem sporu, pač pa tudi v kakšnem

drugem ali vseh drugih odprtih postopkih med strankama (skupna poravnava).

Treba pa je razlikovati: neposreden učinek zaključka postopka ima sodna

poravnava le v postopku, v katerem je sklenjena, glede drugih odprtih

postopkov, v katerih naj bi poravnava tudi uredila sporno razmerje, pa se

morata stranki dogovoriti za umik tožbe.49

Tako kot sodne odločbe, se tudi sodne poravnave glede vsebine pravnega

varstva delijo na ugotovitvene, dajatvene in konstitutivne.

»Vsebina ugotovitvene sodne poravnave je ugotovitev obstoja ali neobstoja

pravice ali pravnega razmerja (npr. ugotovitev obstoja služnostne pravice),

zgolj ugotovitev (ne)obstoja dejstev ne more biti predmet sodne poravnave.

Vsebina sodne poravnave prav tako ne more biti neka posamezna pravna

predpostavka pravnega razmerja (npr. obstoj poslovne sposobnosti).

Z oblikovalnimi sodnimi poravnavami se ustanavljajo, spreminjajo in

razvezujejo pravna razmerja, seveda pod pogojem, da odločanje o

oblikovalnem upravičenju, kot na primer v statusnih sporih, ni pridržano

sodišču.

47 Izjema je preventivna poravnava – člen 309. ZPP, pri kateri ni tožbenega zahtevka. 48 Tretji odstavek 315. člena ZPP pravi: »Če sodišče ugotovi, da podlaga tožbenega zahtevka med strankama ni sporna, lahko izda vmesno sodbo (vmesna sodba na podlagi sporazuma strank).« 49 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 32 ter 33.

15

Vsebina sodne poravnave mora biti jasna in določena: če gre za dajatveno

sodno poravnavo, stranke ne smejo zanemariti možnosti prisilne izvršbe. Biti

mora takšna, da je primeren izvršilni naslov za dovolitev in opravo izvršbe.

Prav tako predmet sodne poravnave ne sme biti v nasprotju s pravili pravdnega

postopka o tem, kaj ne sme biti predmet izreka sodbe (npr. predmet poravnave

ne sme biti v nasprotju s pravili zakona o mejah pravnomočnosti).

Kar zadeva njeno vsebino, je sodna poravnava mnogo bolj elastičen instrument

od sodbe.« 50

V kolikor je vsebina sodne poravnave nejasna ali sporna, se za razlago spornih

določil uporabijo pravila OZ (82. člen OZ). Kot primer lahko navedemo sodno

odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, z opravilno številko II Ips

45/2012, z dne 16.05.2013, kjer sta pravdni stranki sklenili sodno poravnava,

vsebina katere je bila sporna. V obrazložitvi je sodišče zapisalo: »Poravnava,

katere vsebina naj bi bila sporna, je bila sklenjena v postopku za delitev

skupnega premoženja (sodna poravnava). Ker naj bi bila sporna pogodbena

narava poravnave, je treba pri razlagi spornega zapisa poravnave izhajati iz

materialnopravnih določb OZ. Vprašanje, katero razlagalno pravilo bo sodišče

uporabilo pri razlagi sporne (sodne) poravnave oz. pogodbe, je pravno

vprašanje. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe

uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja

ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča, ali bo sploh

ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage

pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi

spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Da bi stranka

dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno

izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati

podprto z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno

določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami

zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. To je dolžnica skušala doseči v

50 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 34.

16

postopku pred sodiščem prve stopnje s trditvijo, da upnikova terjatev še ni

zapadla zaradi pravila sočasnosti izpolnitve.«51

2.3.3. PRAVNOMOČNOST SODNE PORAVNAVE

Cilj vsakega pravdnega postopka je, da se sporno razmerje med strankama

dokončno zaključi ter da se strankam zagotovi varstvo kršenih pravic. Zaradi

težnje po tem, se je izoblikoval institut pravnomočnosti.52 Pravnomočnost sodbe

in učinki pravnomočnosti sodbe so urejeni v 319. Členu ZPP. Pravnomočnost

zajema v izreku ugotovljeno ali odrejeno pravno posledico. Nanjo so vezane

pravdne stranke in sodišče, prepovedano pa je tudi ponovno sojenje o isti

zadevi. Vezanost strank in sodišča na pravnomočno sodbo se najbolje vidi pri

obravnavanju predhodnega vprašanja. Če je bilo o njem že pravnomočno

odločeno, sodišče v drugi pravdi o tem vprašanju ne more odločiti drugače (prvi

odstavek 13. člena ZPP).53 »Pravnomočna sodna odločba vnaša med stranke v

spornem pravnem razmerju gotovost. Kar je z njo ugotovljeno oziroma

določeno, velja za resnično. Sodišča in stranke so jo dolžne spoštovati.

Navedeno ne pomeni, da je pravnomočna sodna odločba absolutno

nespremenljiva, kajti še vedno jo je mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi

sredstvi. Ločimo dva temeljna vidika pravnomočnosti, in sicer formalno

pravnomočnost, ki pomeni, da je s sodno odločbo pravdni postopek zaključen in

da sodne odločbe ni več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi ter

materialno pravnomočnost, ki pa pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino

sodne odločbe, gre za t.i. pozitivno stran materialne pravnomočnosti in

prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – gre za t.i. negativno stran materialne

pravnomočnosti.«54 V slovenski sodni praksi ter pravni teoriji je sprejeto

51 Citirano po sodni odločbi Vrhovnega sodišča z opr.št. II Ips 45/2012, z dne 16.05.2013. 52 Povzeto po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica

Slovenije, 3/2015, stran 15. 53 Več o tem glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča, z opr. št. II Ips 375/2006, z dne 27.11.2008. 54 Citirano po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica Slovenije, 3/2015, stran 15.

17

stališče, da ima sklenjena sodna poravnava enak učinek kakor pravnomočna

sodna odločba (res iudicata). Pri tem gre tudi opozoriti, da ZPP v 308 členu

sicer izrecno ne določa, da sodna poravnava postane pravnomočna.55 Sodna

praksa izrecno priznava sodni poravnavi učinek pravnomočnosti, slednji pa

nastopi s sklenitvijo le-te. »Vidimo, da je učinek sodne poravnave na spor enak

učinku pravnomočne sodne odločbe. Spora, ki je bil zaključen s sklenitvijo

sodne poravnave, ni mogoče ponovno reševati oziroma o spornem predmetu ni

več mogoče ponovno odločati (ne bis in idem). To stališče je v slovenski sodni

praksi splošno sprejeto«56 Vendar ne glede na navedeno, pa iz 308. člena ZPP

samoumevno ne izhaja stališče, da ima sodna poravnava učinek

pravnomočnosti.57 »Je pa nedvomno dodaten argument za priznanje učinka

pravnomočnosti sodne poravnave mogoče najti v določbah ZPP o njenem

izpodbijanju. Po 392. členu ZPP je sodno poravnavo mogoče izpodbijati z

izrednim pravnim sredstvom (»tožba za razveljavitev sodne poravnave«). Iz te

določbe je mogoče med drugim sklepati, da se ni mogoče sklicevati na ničnost

sodne poravnave, če ta z omenjenim pravnim sredstvom ni razveljavljena.«58

»Nemško pravo, ki je našemu civilnemu procesnemu pravu primerjalno najbolj

podobno, sodni poravnavi ne priznava učinka pravnomočnosti. O tem sta si

enotni tudi nemška pravna teorija ter in praksa, ki učinek pravnomočnosti

sodne poravnave izrecno zanikata. Sodni poravnavi priznavajo učinek ne bis in

idem, ne pa tudi vseh drugih učinkov pravnomočnosti.«59

55 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 43. 56 Citirano po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica

Slovenije, 3/2015, stran 15. 57 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 44. 58 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 44. 59 Citirano po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica Slovenije, 3/2015, stran 15.

18

2.3.3.1. ZAČETEK PRAVNOMOČNOSTI TER OBJEKTIVNE IN

SUBJEKTVINE MEJE PRAVNOMOČNOSTI

Ko je govora o pravnomočnosti, se je potrebno vprašati, kdaj sodna odločba

postane pravnomočna. Tako ZPP navaja, da postane sodna odločba sodišča

prve stopnje pravnomočna:

- »če upravičene stranke ne vložijo pritožbe, s potekom pritožbenega roka,60

- če se stranke pritožbi odpovedo, z dnevom odpovedi pritožbi (prvi odstavek

334. člena ZPP),

- če stranka vloženo pritožbo umakne, z dnevom umika (drugi odstavek 334.

člena ZPP).«61

»Za sodno poravnavo veljajo enaka pravila glede subjektivnih in objektivnih mej

pravnomočnosti, kot veljajo za pravnomočno sodno odločbo.«62

Izhajajoč iz prvega odstavka 319. člena ZPP postane sodba, ki se ne more več

izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe

ali nasprotne tožbe (objektivne meje pravnomočnosti).

»Ugotovitev, da ima sodna poravnava učinek pravnomočnosti, je potrebno

upoštevati tudi glede časovnih mej pravnomočnosti. Enako kot glede

pravnomočne sodne odločbe se tudi glede sodne poravnave dolžnik v izvršilnem

postopku lahko sklicuje le na dejstva, ki so nastala po trenutku, na katerega se

nanaša pravnomočnost sodne poravnave (torej po trenutku, ko je bila sodna

poravnava sklenjena). V izvršilnem postopku zato lahko dolžnik ugovarja, da je

naknadno izpolnil tisto, k čemur se je s sodno poravnavo zavezal. Ne more pa

ugovora v izvršilnem postopku utemeljevati z okoliščinami, ki se nanašajo na

čas pred sklenitvijo sodne poravnave.«

60 Izhajajoč iz prvega odstavka 333. člena ZPP, ta rok znaša 15 dni od vročitve prepisa sodbe. 61 Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002,

stran 313. 62 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 44.

19

Kadar je sodna poravnava sklenjena pred sodiščem druge stopnje, pritožba

vložena pred njeno sklenitvijo, zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni

dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP).63 Če stranka ne umakne pritožbe

oziroma takšne izrecne izjave ne vsebuje že samo besedilo poravnave, mora

sodišče druge stopnje pritožbo zavreči.64

Posebno pozornost glede pravnomočnosti sodne poravnave gre nameniti

vprašanju subjektivnih mej pravnomočnosti le-te, torej kako učinkuje

pravnomočnost sodne poravnave, ko na strani ene ali druge stranke nastopa

več oseb. Govorimo torej o sosporništvu.65 Torej kako je z veljavnostjo sodne

poravnave, predvsem za koga slednja velja, v primeru, če jo podpišejo le

nekatere izmed pravdnih strank. Odgovor na zastavljeno vprašanje, najdemo v

petnajstem poglavju ZPP, ki je namenjeno sospornikom.

»Kadar na aktivni ali pasivni strani nastopa več oseb, sodno poravnavo pa

sklenejo le nekatere med njimi, je treba upoštevati pravila o učinku procesnih

dejanj pri sosporništvu. Vsak navadni sospornik vodi svojo pravdo, zato njegova

procesna dejanja drugim niti ne koristijo niti ne škodijo (195. člena ZPP). Če

sklene sodno poravnavo, ta učinkuje le v razmerju med njim in nasprotno

stranko, kar ne vpliva na potek druge pravde.«66 Za druge navadne sospornike

pa se pravda nadaljuje. »Vsak navadni sospornik je v civilni pravdi samostojna

stranka. Čeprav učinkuje procesno dejanje navadnega sospornika le zanj, pa je

mogoče upoštevati zatrjevanje nekega dejstva, ki je skupno za vse sospornike,

tudi v korist drugih navadnih sospornikov.«67

63 Četrti odstavek 343. člena ZPP pravi:»Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo«. 64 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 45. 65 O sosporništvu govorimo, ko na strani toženca ali tožnika nastopa več oseb (191. člen ZPP). 66 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 45. 67 Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 232, 233.

20

Po mnenju Betettove in Galiča obstoji primer, ko bi lahko šteli, da je v primeru

enotnega sosporništva, sodna poravnava vseeno veljavno sklenjena, čeprav je

ni podpisal eden izmed enotnih sospornikov: »Mogoče je zagovarjati stališče, da

je sodna poravnava veljavno sklenjena, čeprav je niso podpisali vsi enotni

sosporniki, vendar pa je tisti enotni sospornik, ki zapisnika o sodni poravnavi ni

podpisal, opravil še manj koristno dejanje68 - npr. če tožnik ni prišel na prvi

narok, kar ustvarja fikcijo odpovedi zahtevku, 282. člen ZPP.«69

» O enotnem sosporništvu pa govorimo tedaj, kadar je mogoče zoper vse

sospornike izdati le enako sodbo. Vsi enotni sosporniki skupaj so pravdna

stranka. Zato aktivno in koristno dejanje enega sospornika učinkuje za vse

enotne sospornike. Tak učinek imajo le aktivna in koristna dejanja.«70

»ZPP je zaradi nujnosti enake odločitve proti vsem enotnim sospornikom v 196.

členu ZPP predvidel, da se učinki procesnih dejanj enega enotnega sospornika

raztezajo na druge enotne sospornike. V primeru kolizije procesnih dejanj

posameznih enotnih sospornikov , ko eden izmed enotnih sospornikov

nasprotuje sklenitvi sodne poravnave, je njena sklenitev izključena. Za veljavno

sklenitev sodne poravnave morajo torej pri njeni sklenitvi (podpisu zapisnika)

sodelovati vsi enotni sosponiki. Vsi enotni sosporniki se štejejo za enotno

pravdno stranko, zato je potreben podpis vseh. Zato sodne poravnave

enotnemu sosporniku, ki zanjo ni dal soglasja (ki je ni podpisal), sploh ni

potrebno izpodbijati.«71

Nazadnje pa gre tudi izpostaviti, da je sodna poravnava način mirnega

reševanja sporov in da se v sodno poravnavo lahko vključijo tudi osebe, ki niso

stranke pravdnega postopka, v katerem se sodna poravnava sklene. Zato lahko

68 Gre za dejanje, ki je za ostale enotne sospornike še bolj škodljivo kot sama sodna poravnava. 69 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 46. 70 Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002,

stran 233. 71 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 45 ter 46.

21

zaključimo, da sodna poravnava velja le za stranke, ampak je pri tem stranke

potrebno razumeti širše, torej ne kot »stranke postopka«, marveč kot »stranke

poravnave«.72

2.3.4. IZPODBIJANJE SODNE PORAVNAVE

Sodna poravnava je sporazum strank, s katerim stranke uredijo sporno

razmerje. Zakon navaja, da stranke lahko ves čas, tekom trajanja postopka

sklenejo poravnavo o spornem predmetu (306. člen ZPP). Sporazum je sklenjen

v pisni obliki, in sicer v pravdnem ali nepravdnem postopku, ima pa učinek

pravnomočne sodne odločbe. Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočne

sodne odločbe, jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi.73 Staro

jugoslovansko civilno pravo ni predvidevalo tega izrednega pravnega sredstva.

Razlog za to, je bil v temu, da je v sodni praksi ter pravni doktrini potekal spor

o pravni naravi sodne poravnave ter o pravnih sredstvih o izpodbijanju

slednje.74 Tako Triva zavzema stališče, da se sodna poravnava ne more

izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (pritožbo), ker je po svojih učinkih

izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Ko je govora o izpodbijanju sodne

poravnave, gre tudi opozoriti na njeno dvojno naravo75(le-ta je razvidna tudi iz

določb ZPP) in na različna mnenja pravnih teoretikov, glede vprašanja, ali je

mogoče sodno poravnavo izpodbijati kot vsako drugo pogodbo s tožbo ali pa

kot pravnomočno sodno odločbo z izrednimi pravnimi sredstvi.76 Ude navaja, da

zaradi te dileme, v sodni praksi in pravni teoriji težko najdemo vprašanje, ki bi

bilo bolj sporno. ZPP v členu 392 govori o tožbi za razveljavitev sodne

72 Povzeto po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica

Slovenije, 3/2015, stran 15. 73 Več o tem glej sodno odločbo Višjega sodišča, z opr.št. VSM II Cp 862/2010, z dne 08.09.2010. 74 Povzeto po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 345. 75Teorija dvojne narave, zagovarja stališče, da je sodna poravnava razcepljena na procesni in

materialni del. 76 Povzeto po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, strani 578, 579 ter 580.

22

poravnave. »Gre za posebno procesnopravno tožbo. S tem je zakonodajalec

sledil stališčem teoretikov, ki so zagovarjali dvojno pravno naravo sodne

poravnave, in sicer glede na njene civilnopravne in procesnopravne

elemente.«77 Tako Triva in Dika zagovarjata, da, če sodna poravnava ne bi

imela značaja pravnomočne sodbe, bi bilo neutemeljeno strankam zanikati

pravico zahtevati sodno varstvo o istem zahtevku po sklenitvi poravnave, saj

njihova pravica do sodnega varstva s poravnavo, ki nima značaja sodne

poravnave, ne bi bila uresničena. Zanikanje strankine pravice do sodnega

varstva zaradi obstoja poravnave, ki nima lastnosti pravnomočnosti, bi pomenilo

denegatio actionis – odklonitev pravnega varstva, čeprav ga stranka še ni

dosegla. Le, če se sodni poravnavi prizna isti značaj kot pravnomočni sodbi, je

podan opravičen razlog za zavrženje nove tožbe o isti stvari zaradi pomanjkanja

pravnega interesa za sodbo78. Učinek pravnomočnosti poravnave (brez

utemeljitve, kot nedvomnega) pripisujeta tudi Betetto, Galič ter Ude.

»Razlogi za izpodbijanje sodne poravnave so dvojni: po prvi točki drugega

odstavka člena 392 ZPP so to materialnopravni razlogi za neveljavnost

pogodb«79 - izpodbijanje sodne poravnave zaradi napak volje, in sicer zaradi

zmote, strahu in zvijače, ki pa se presojajo po pravilih Obligacijskega zakonika.

Zmota pa mora biti bistvena in opravičljiva (46. člen OZ). »O napakah volje

govorimo, kadar so stranke v zmoti, kadar je volja izražena pod vplivom sile, pa

tudi kadar ni določena ali resna.«80

O grožnji (45. člen OZ) govorimo takrat, ko stranka sklene pravni posel v

strahu, ki ga je povzročil sopogodbenik ali nekdo drug. »Strah je lahko

povzročen z nasiljem ali grožnjo. Nasilje pa mora biti močno, da stranka s svojo

voljo sploh ne more sodelovati. Nasilje ali grožnja morata biti nedovoljeni. 77Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 579. 78 Povzeto po S. Triva v M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmjenjeno i

dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, strani 570 ter 574 ter iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča z op. št. Sodba II Ips 268/2011, z dne 03.04.2014. 79Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 579. 80 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, stran 46.

23

Grožnja mora biti protipravna. Sila vpliva na veljavnost pravnega posla tudi

takrat, če se eni od strank povzročijo fizične ali duševne bolečine ali če grozi

resna nevarnost njenim svojcem ali njenim pomembnim dobrinam. Sklenitev

pogodbe v težkem psihičnem stanju je izenačeno s psihičnim prisiljenjem.«81

»Zmota pomeni napačno predstavo o neki okoliščini. Predstava ne ustreza

stvarnosti. Pravno relevantna je zmota, kadar stranka na temelju napačne

predstave izjavi svojo voljo. Zakon ima posledice na veljavnost pravnega posla

le, če gre za bistveno zmoto. Bistvena zmota je taka, ko stranka posla ne bi

sklenila, če bi vedela za stvarno stanje stvari (prvi odstavek 46. člena OZ).«82

Zmota pa mora biti tudi opravičljiva, kar pomeni, da je stranka pri sklenitvi

pogodbe ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se od nje zahteva v pravnem

prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).

»Pri prevari (fraus, 49. člen OZ) gre za zmoto, ki je nastala zaradi naklepnega

ravnanja sopogodbenika ali tretje osebe. Prevara predstavlja ravnanja, s

katerimi se nekdo spravi v zmoto zato, da bi ta sklenil pravni posel. Ne gre za

prevaro, če je do nje prišlo zaradi malomarnosti, prevara je dana le, če gre za

naklepno ravnanje.«83

Glede presoje obstoja napak volje ter njihovega vpliva na sklenitev sodne

poravnave, lahko izhajamo tudi iz naše sodne prakse.84

»Po materialnem pravu je za sklenitev sodne poravnave potrebno medsebojno

popuščanje. V sodni praksi za izpolnitev te predpostavke zadostuje že vsako

minimalno popuščanje v smeri sklenitve sodne poravnave. Zato zaradi te kršitve

sodne poravnave ni mogoče izpodbijati.«85

81 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

Oziris, Lesce 2001, strani 47 ter 48. 82 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

Oziris, Lesce 2001, stran 48. 83 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

Oziris, Lesce 2001, stran 51. 84 Več o tem glej sodno odločbo VS RS II Ips 217/2005, z dne 01.03.2007 (v obravnavanem

primeru gre za primer zmote), ter sodna odločba VSL I Cp 4718/2008, z dne 01.04.2009 (v

obravnavanem primeru gre za primer grožnje). 85 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 581.

24

»Po drugi in tretji točki drugega odstavka člena 392 ZPP, pa se razlogi nanašajo

na procesnopravne predpostavke za veljavnost pravdnih dejanj.«86

»Zakonodajalec je torej pri uzakonitvi razlogov za izpodbijanje sodne poravnave

kombiniral razveljavitvene razloge, ki jih OZ predvideva za izpodbijanje pogodbe

(OZ v 45. členu ureja razveljavitveni razlog grožnje, v 46. členu razveljavitveni

razlog bistvene zmote, v 49. členu pa razlog prevare), in nekatere razloge, ki jih

je bilo prej mogoče uveljavljati predvsem z izrednimi pravnimi sredstvi (izločitev

sodnika, procesni predpostavki o sposobnosti strank ter kršitev pravil o

zastopanju in pooblaščencih).«87

Ko je govora o procesni legitimaciji za vložitev tožbe za razveljavitev sodne

poravnave, je potrebno izpostaviti, da tretji ne more uveljavljati ničnosti sodne

poravnave, procesno legitimacijo za to izredno pravno sredstvo imajo le

stranke, ki so sodno poravnavo sklenile – edina izjema je zahteva za varstvo

zakonitosti, ki jo vloži državni tožilec.88 Zahteva za varstvo zakonitosti se vloži, v

kolikor gre za razpolaganja, ki so v nasprotju z moralo ter prisilnimi predpisi.

Kot izredno pravno sredstvo je prvenstveno namenjeno izpodbijanju

pravnomočnih sodnih odločb, ki jih ni mogoče izpodbijati z revizijo (prvi in drugi

odstavek 385. člena ZPP) in sicer pod pogoji iz prvega odstavka 367.a člena

ZPP (tretji odstavek istega člena), torej če gre za vprašanje, pomembno za

zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne

prakse.89 »Zahtevo za varstvo zakonitosti je pri sodni poravnavi dopuščala že

stara sodna praksa, naš ZPP pa to sredstvo izrecno omogoča (četrti odstavek

385. Člena ZPP).90 Sklenitev sodne poravnave je v dispoziciji strank, vendar je

razpolaganje strank z zahtevki omejeno (tretji odstavek 306. člena ZPP). Po

tretjem odstavku 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki 86Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 579. 87 Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000,

stran 346. 88 Več o tem glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča, z opr. št. Ips 268/2011, z dne, 03.04.2014. 89 Več o tem glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča, z opr. št. Ips 268/2011, z dne, 03.04.2014. 90 Četrti odstavek 385. člena ZPP pravi: »Ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena se lahko zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodno poravnavo, zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave in vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank vloži tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo«.

25

nasprotuje prislinim predpisom ali moralnim pravilom«91. Tak primer izhaja iz

prvega odstavka 412. člena ZPP, kjer zakon ne dopušča, da se v zakonskih

sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki uporabljajo določbe o sodni

poravnavi.92 Sankcija za razpolaganje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi ali

moralo, je po materialnem pravu ničnost takega razpolaganja (prvi odstavek 86.

člena OZ), po procesnih pravilih pa sodišče takega razpolaganja s sodno

poravnavo ne sme dopustiti (tretji odstavek 3. člena ZPP) in na podlagi

utemeljene zahteve za varstvo zakonitosti, tako sodno poravnavo izreče za

nično.93

Prav tako sem nam postavi vprašanje, kako je z dopustnostjo tožbe, s katero

stranke uveljavljajo ničnost sodne poravnave. Stališče naše sodne prakse je, da

stranke ne morejo uveljavljati ničnost sodne poravnave. Sodna praksa je bila

glede tega vprašanja dokončno poenotena z odločitvijo Vrhovnega sodišča v

zadevi II Ips 40/2010. V navedenem primeru je bilo pojasnjeno, da je sodišče

prve stopnje, pred katerim je sodna poravnava sklenjena, dolžno na ničnostne

razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi

sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov,

sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že

presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla

ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno

poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti.94

»Stranka razveljavitve sodne poravnave ne more uveljavljati drugače kot s

tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Razveljavitve tako ne more doseči v

končanem pravdnem postopku, v katerem je bila sodna poravnava sklenjena, z

91Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 580. 92 Prvi odstavek člena 412 ZPP pravi: »V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki se ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi pripoznave, sodbi na podlagi

odpovedi, vmesni sodbi na podlagi sporazuma strank in zamudni sodbi ter določbe o sodni poravnavi«. 93 Več o tem glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča, z opr. št. Ips 268/2011, z dne, 03.04.2014. 94 Več o tem glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 268/2011, z dne 03.04.2014, sodno odločbo Vrhovnega sodišča Sodba z opr. št. II Ips 184/2012, z dne

25.04.2013 ter sodno odločbo Vrhovnega sodišča z opr. št. Sodba II Ips 40/2010, z dne 23.02.2012.

26

izjavo o preklicu pogojne sodne poravnave in z nadaljevanjem končanega

pravdnega postopka.«95 S sodno poravnavo je spor med strankama

avtomatično končan, enako kot s pravnomočno sodno odločbo.96

»Tožbo za razveljavitev sodne poravnave lahko stranka vloži v treh mesecih od

dneva, ko je izvedela za razlog za razveljavitev (prvi odstavek 393. člen ZPP).

Po preteku treh let od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena (ko je bil

torej podpisan sodni zapisnik), se tožba za razveljavitev ne more več vložiti

(drugi odstavek 393. člena ZPP). Zakon torej določa subjektivni in objektivni rok

za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Tožbo za razveljavitev

sodne poravnave je treba vselej vložiti pri sodišču, pred katerim je bila

sklenjena sodna poravnava (tretji odstavek 393. člena ZPP).«97

»Tožba za razveljavitev sodne poravnave je nedevolutivno pravno sredstvo98,

saj se vloži in o njej odloča isto sodišče, pred katerim je bila sklenjena sodna

poravnava, in v sestavi, ki je predvidena za odločanje o predmetu

poravnave.«99

»Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno tožbo sodišče brez naroka zavrže (prvi

odstavek 398. člen ZPP) . Če tega ne stori, vroči izvod tožbe toženi stranki, da

lahko v 15 dneh nanj odgovori. Ko sodišče prejme odgovor na tožbo ali ko

poteče rok, ne da bi bil odgovor vložen, sodišče določi narok za obravnavo

razlog za razveljavitev (drugi odstavek 398. člena ZPP). Če tožbi ugodi, izda

sklep o razveljavitvi sodne poravnave. Če hkrati z razveljavitvijo odloči, da se

95 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 580. 96 Več o tem glej sodno odločbo Višjega sodišča z opr. št. VSM I Cp 379/2009, z dne

06.12.2009. 97 Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000, stran 346. 98 Devolutivnost pravnega sredstva pomeni, da o pravnem sredstvu odloča višje sodišče. Pritožba zoper sodbo, kot redno pravno sredstvo je devolutivna. Tudi izredna pravna sredstva,

kot sta revizija in zahteva za varstvo zakonitosti sta devolutivni, saj o njiju odloča Vrhovno sodišče. Tožba za razveljavitev sodne poravnave, kot izredno pravno sredstvo pa je

nedevolutivna, saj o njej odloča isto sodišče, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena

(glej tretji odstavek 393. člena ZPP). 99 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 583.

27

takoj začne obravnavanje glavne stvari, zoper tak sklep ni posebne pritožbe.

Sklep o razveljavitvi pomeni, da za postopanje o zahtevkih po tožbi ni več ovire

res transacta.«100

»Če v 392. ter 393. členu ZPP, ki urejata tožbo za razveljavitev sodne

poravnave, ni določeno drugače, se v postopku s tožbo za razveljavitev sodne

poravnave uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek s predlogom za obnovo

postopka. To so določbe o vsebini predloga (drugi odstavek 397. člena ZPP) ter

določbe o odločanju sodišča o predlogu za obnovo postopka (členi od 398 do

400 ZPP).«101

2.4. POGOJ

Pogodba je dvostranski zavezovalni pravni posel, ki povzroči nastanek

medsebojnih pravic in obveznosti. Izhajajoč iz člena 15 OZ, slednja nastane, ko

stranki med seboj dosežeta konsenz ali sporazum o bistvenih sestavinah

pogodbe. Da bi pa pogodba dosegla želene pravne učinke (nastanek pravic in

obveznosti), mora biti veljavno sklenjena, torej izpolnjene morajo biti vse

splošne predpostavke, ki jih zakon določa.102

»Pravni posli so lahko omejeni s pogojem ali rokom. Pogoj je bodoče negotovo

dejstvo (dejstvo ali okoliščina), od čigar (ne)uresničitve, po volji subjektov,

zavisi začetek ali prenehanje pravnega posla. Dokler tak moment ne nastopi,

pogoj visi (conditio pendent). Nastop dogodka mora biti negotov. Če se je

dogodek že pripetil, pa čeprav subjekti to niso vedeli, pogoja ni, tak posel se ne

bo štel za pogojen. Potrebna je objektivna, in ne le subjektivna negotovost. Ko

100 Citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 584. 101 Citirano po L. Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000,

stran 346. 102Gre za stipulacijsko ali sklenitveno fazo, predpostavke, ki pa morajo biti izpolnjene so: sposobnost strank (pravna in poslovna), volja (OZ v 15. členu navaja, da mora biti izjava volje

svobodna in resna), predmet, oblika (če jo zakon zahteva ali pa je slednja dogovorjena) ter kavza (causa).

28

nastopi dogovorjeni dogodek, ki je opredeljen kot pogoj, je pogoj izpolnjen. Če

pogoj ne nastopi, in je povsem gotovo, da tudi ne bo nastopil, se šteje, da je

pogoj odpadel (conditio deficit). Pogoji se delijo na odložne ali suspenzivne in

razvezne ali resolutivne. Odložni pogoj je tisti, od čigar nastopanja ali

nenastopanja zavisi učinek pravnega posla. Razvezni pogoj je tisti, čigar nastop

privede do prenehanja učinka pravnega posla, ki je nastal in začel delovati.«103

2.4.1. ODLOŽNI POGOJ

V drugem odstavku 59. člena OZ, zakon določa, da v primeru, ko je pogodba

sklenjena pod odložnim pogojem in se slednji izpolni, učinkuje pogodba od

trenutka sklenitve, razen, če iz narave posla, iz zakona ali pa iz volje strank ne

izhaja kaj drugega. »Odložni pogoj je tisto (za stranki) negotovo dejstvo, ki sta

ga stranki s pogodbo določili kot predpostavko za učinkovanje pogodbe.«104

»Odložni pogoj je tisti, ko bodoče negotovo dejstvo nastopi in pride do

obligacijskega razmerja, ki so ga stranke hotele«105.

Pri tem gre opozoriti, da v kolikor je določeno negotovo dejstvo določeno za

odložni pogoj, pravnoposlovni učinki sklenjene pogodbe ne nastanejo takrat, ko

so izpolnjene vse splošne predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, ampak

šele, ko (in če) se to dejstvo uresniči.106

103 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

Oziris, Lesce 2001, stran 62. 104Citirano po N. Plavšak v M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba,

Ljubljana 2009, stran 256. 105 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso, Oziris, Lesce 2001, stran 62. 106 Povzeto po N. Plavšak v M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 257.

29

2.4.2. RAZVEZNI POGOJ

Razvezni pogoj je negotovo dejstvo, ki pa nasprotno od odložnega pogoja,

povzroči prenehanje učinkovanja, torej razvezo pogodbe.107 »Pogodba preneha

ipso facto, torej z samim nastopom dejstva, ni potrebno neko posebno ravnanje

pogodbe.«108 Z uresničitvijo razveznega pogoja prenehajo medsebojne pravice

in obveznosti. Če je katera izmed pogodbenih strank pred nastankom

razveznega pogoja že opravila svoje izpolnitveno ravnanje (deloma ali v celoti),

pridobi z uresničitvijo razveznega pogoja kondikcijski zahtevek iz naslova

neupravičene obogatitve.109 Gre za pravico stranke, da od druge pogodbene

stranke zahteva, da ji slednja povrne korist, ki jo je pridobila s takšno

izpolnitvijo.110

107 Povzeto po N. Plavšak v M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 257. 108 Citirano po J. Šinkovec v B. Tratar, Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso,

Oziris, Lesce 2001, stran 62. 109Primerjaj tretji odstavek člena 190 OZ. 110 Povzeto po N. Plavšak v M. Juhart, R. Vrenčur, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 257.

30

3. POSEBNI DEL

V posebnem delu svoje diplomske naloge se ukvarjam s pozitivnopravno

ureditvijo sodne poravnave sklenjene pod pogojem, z analizo sodnih odločb ter

s stališči teorije ter sodne prakse do pogojno sklenjene sodne poravnave.

3.1. POZITIVNOPRAVNA UREDITEV SODNE PORAVNAVE

SKLENJENE POD POGOJEM

V teoriji je sporno, ali se lahko veljavno sklene sodna poravnava pod odložnim

ali razveznim pogojem ali rokom. Rosenberg111 izhaja iz stališča, da je sodna

poravnava materialni posel, ki je oblečen v procesno ogrinjalo, zato je sodna

poravnava lahko sklenjena pod pogojem ali rokom. Horten, ki loči poravnavo v

procesnem od poravnave v materialnem smislu, meni, da so roki in pogoji pri

prvi nedopustni, vendar pa dopušča pri slednji odložni pogoj, ki povzroči

mirovanje postopka. Pollak pa šteje, da cilj in učinek sodne poravnave ne

povzroči samo konec spora (v materialnopravnem smislu), ampak tudi v

končanju pravde, sodnega postopka. Pravda in proces pa ne preneseta roka in

pogoja. Siniša Triva pa je bil mnenja, da če se upošteva pravna narava sodne

poravnave in pozitivno pravo, je potrebno sprejeti stališče Pollaka. Sodna

poravnava, kot posebna procesnopravna pogodba – dogovor, ki ima učinke

pravnomočne sodne odločbe, je lahko samo brezpogojna, tako kot je sodna

odločitev. To pa seveda ne pomeni, da izpolnitev materialnopravne

obveznosti,112 navedene v brezpogojni sodni poravnavi, ni odvisna od

uresničitve pogoja ali roka.113 Stališče Galiča in Betettove do sklepanja pogojnih

sodnih poravnav je razvidno iz komentarja ZPP, kjer je izraženo stališče, da

111Gre za stališča starejše teorije. 112Stranki lahko obveznost ali pravico materialnega prava, za katero sta se dogovorili s sodno poravnavo, vežeta na pogoj. 113Povzeto iz članka S. Triva: Sadržaj sudske nagodbe, Zbornik Pravne fakultete Zagreb št. 2/1960.

31

sklenitev sodne poravnave ni mogoče vezati na rok ali pogoj. Iz sodnih odločb,

ki sem jih preučevala, lahko povzamem, da je stališče sodne prakse do pogojno

sklenjenih sodnih poravnav sledeče:

- da sodna praksa sprejema pogojne sodne poravnave,

- da v prid dopustnosti sklepanja sodne poravnave pod pogojem govori

tudi drugi odstavek člena 1051 OZ, ki določa, da je lahko popustitev pri

sodni poravnavi pogojna, vendar navedeno velja le za odložni pogoj,

medtem pa, ko razvezni pogoj ne bi bil v skladu z naravo

pravnomočnosti sodne poravnave114,

- sodna poravnava sklenjena pod razveznim pogojem ni mogoča, oziroma

ne preneha veljati, če se izpolni razvezni pogoj.115

3.2. POGOJNA SODNA PORAVNAVA V CIVILNEM POSTOPKU

Pred civilnimi sodišči se zadnje čase pogosto pojavlja nov tip sodne poravnave,

ki ga sodna praksa poimenuje pogojna sodna poravnava.116 »V praksi se je kot

bistvo take sodne poravnave izluščilo načelo, da taka poravnava velja le, če ena

oziroma obe izmed pravdnih strank, preden dobi sodna poravnava učinek rei

transactae, nekaj da, stori, opusti ali dopusti (v pravdi se tako pogosto lahko

prebere zapisnik o pogojni sodni poravnavi, ki vsebuje določilo »ta poravnava je

veljavno sklenjena, če tožena stranka A.A. do določenega datuma plača tožeči

stranki B.B., znesek XXXXX EUR«). Poenostavljeno povedano: stranke

poskušajo doseči posledice izvršbe, še preden postane sodna poravnava

pravnomočna.«117

Po 306. členu ZPP lahko stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem,

kadarkoli sklenejo poravnavo o spornem predmetu, in sicer do pravnomočnosti

114Več o tem glej odločbo Vrhovnega sodišča z opr.št. VSM I Cp 975/2010, z dne 20.06.2013 115Več o tem glej odločbo Višjega sodišča z opr.št. VSM sklep I Cp 2561/2005, z dne 19.09.2006 116 Povzeto po Sladič Jorg, Pravdni postopek: Pogojna sodna poravnava v civilnem postopku, Pravna praksa – 2002, številka 35, GV Revije d.o.o., stran 16. 117 Citirano po Sladič Jorg, Pravdni postopek: Pogojna sodna poravnava v civilnem postopku, Pravna praksa – 2002, številka 35, GV Revije d.o.o., stran 16.

32

sodbe.118 Tako sklenjena sodna poravnava lahko zajema le del ali pa ves

tožbeni zahtevek.

»Teorija navaja, da je sodna poravnava tista, ki so jo sklenile stranke v pisni

obliki med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu. Vsebuje

elemente poravnave po obligacijskem pravu in je sklenjena pred sodiščem v

pisni obliki in se nanaša na sporni predmet. Za razumevanje narave pogojne

sodne poravnave je bistvena določba drugega odstavka 1051. člena OZ, ki

določa, da je lahko popustitev pogojna. Te določbe se za namene pogojne

sodne poravnave ne sme razumeti le tako, da je vezana na popustitev druge

strani, ampak da je vezana tudi na dajatev, storitev, opustitev oziroma

dopustitev druge stranke. Glede na splošno načelo avtonomije volje in

dispozitivnosti norm premoženjskega civilnega prava je – tudi v svoji posebni

obliki sodne poravnave – lahko sklenjena tako pod pogojem, pod rokom

(začetnim ali končnim) in celo pod pridržkom odstopa.«119

3.3. ODLOŽNI IN RAZVEZNI POGOJ TER VELJAVNOST

SODNE PORAVNAVE

Posledica določitve odložnega pogoja je, da pogodba ne začne učinkovati

takrat, ko so izpolnjene vse predpostavke za sklenitev, temveč šele ko (in če)

nastopi dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj.120 Razvezni pogoj pomeni nastanek

nekega, med pogodbenimi strankami vnaprej dogovorjenega dejstva, ki

povzroči, da preneha pravni temelj medsebojnih pravic in obveznosti

118 Novela ZPP-A je razširila časovne meje možnosti sklepanja sodne poravnave – črtana je bila

določba, da se sodna poravnava sklepa pred sodiščem prve stopnje (prej 306. člen ZPP): citirano po L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni

postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana

2009, stran 32. 119 Citirano po Sladič Jorg, Pravdni postopek: Pogojna sodna poravnava v civilnem postopku,

Pravna praksa – 2002, številka 35, GV Revije d.o.o., stran 16. 120Več o tem glej odločbo Višjega sodišča z opr.št VSL sodba I Cpg 952/2012, z dne 13.11.2013

33

pogodbenih strank, ki so s sklenitvijo pogodbe nastale.121 Če se odložni pogoj

ne izpolni, pogodba nima učinka za nobeno stranko. Če pa je pogodba

sklenjena pod razveznim pogojem, slednja preneha veljati, če se le-ta izpolni.122

Pri tem pa se nam poraja vprašanje, kako vpliva določitev pogoja v primeru

sodne poravnave, kajti slednja je po svojih učinkih izenačena s pravnomočno

sodno odločbo. Pravnomočnost pomeni, da sodbe ni več mogoče izpodbijati z

rednimi pravnimi sredstvi (pritožbo). V določenih primerih pa se lahko že

pravnomočne sodne odločbe razveljavijo z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pravnomočnost je pogoj za izvršljivost sodnih odločb ZPP izrecno ne govori o

možnosti sklepanja pogojnih sodnih poravnav pod pogojem.

Strogo stališče, da sklenitve sodne poravnave ni mogoče vezati na rok ali pogoj,

ki se nanaša na materialno pravno razmerje oziroma njegovo spremembo, pač

pa je dopustno v sodno poravnavo vključiti rok ali pogoj le kot znotrajprocesno

dejstvo (npr. čakanje na odobritev stranke), je omilila že sama teorija, sodna

praksa pa je bila sklenitvam pogojnih sodnih poravnav (predvsem iz praktičnih

razlogov) že ves čas naklonjena. Ker ne gre za (pogojno) procesno dejanje,

pravih razlogov za omejevanje avtonomije strank pri sklepanju takih poravnav

ni. V prid dopustnosti sklepanja sodne poravnave pod pogojem govori tudi drugi

odstavek 1051. člena OZ, ki določa, da je popustitev pri poravnavi lahko

pogojna. Navedeno nedvomno velja za odložni pogoj, medtem ko razvezni

pogoj ne bi bil v skladu z naravo pravnomočnosti sodne poravnave.123 Izhajajoč

iz navedenega menim, da učinkov materialnopravne poravnave, ne gre tako

preprosto prenašati na sodno poravnavo, kajti slednja ima specifične

procesnopravne učinke pravnomočnosti in izvršljivosti, ki jih pridobi v trenutku

sklenitve, torej podpisa zapisnika o sodni poravnavi.

121Več o tem glej odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z opr.št. VSL sklep Cst 485/2013, z dne

19.12.2013 122Pri tem gre opozoriti, da se v primeru, ko pogodba neha veljati po izteku določenega roka,

smiselno uporabljajo pravila o razveznem pogoju. 123Odločba Vrhovnega sodišča z opr.št. VSM I Cp 975/2010, z dne 20.06.2013

34

3.4. ANALIZA SODNE ODLOČBE VSM I Cp 2561/2005

V zadevi VSM I Cp 2561/2005, je Višje sodišče V Mariboru zavzelo stališče, da

sodna poravnava pod razveznim pogojem ni mogoča oziroma le-ta ne preneha

veljati, če se izpolni razvezni pogoj, kajti sodna poravnava ima tako specifične

materialnopravne učinke, ki so v ureditvi spornega razmerja, kakor tudi

procesnopravne učinke, ki pa so v končanju pravdnega postopka, v

pravnomočnosti ter izvršljivosti dogovorjene sodne poravnave. Sodišče prve

stopnje je pravdni stranki tudi pravilno poučilo, da sodna poravnava predstavlja

izvršilni naslov in da je mogoča posebna tožba za razveljavitev sodne

poravnave.124Pravdni stranki sta na naroku za glavno obravnavo sklenili sodno

poravnavo, s katero sta se dogovorili, da tožeča stranka proda toženi stranki

nepremičnino, tožena stranka pa v tridesetih dneh po sklenitvi poravnave plača

kupnino v višini 66.358,43 EUR, nato pa naj bi ji tožena stranka izdala ustrezno

zemljiškoknjižno dovolilo, česar pa ni storila. V zadnjem členu sodne poravnave

je bilo določeno, da je sklenjena pod razveznim pogojem, in v primeru neplačila

kupnine v 30 dneh od sklenitve le-te preneha veljati. Zakon o pravdnem

postopku navaja, da je sodna poravnava sklenjena, potem, ko stranki prebereta

zapisnik o poravnavi, slednjega podpišeta (drugi odstavek 307. Člena ZPP). S

podpisom zapisnika je bil pravdni postopek zaključen in tako mora sodišče po

členu 308 ZPP ves čas, po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče pravda o

predmetu, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava, ker v takem

primeru tožbo zavrže, kajti ni mogoče nadaljevati pravdnega postopka, ki je bil

končan s sodno poravnavo.125Iz navedenega lahko zaključimo, da je sodna

poravnava izenačena s pravnomočno sodno odločbo in pod razveznim pogojem

ni mogoča. Sodna poravnava je res iudicata in kot taka, tudi izvršilni naslov.

124ZPP v členih 392 ter 393 določa pogoje, pod katerimi je mogoča razveljavitev sodne

poravnave. 125Povzeto iz sodne odločbe Višjega sodišča v Mariboru z opr.št. VSM sklep I Cp 2561/2005

35

3.5. ANALIZA SODNE ODLOČBE VSM I Cp 975/2010, Z DNE

20.06.2013

V zadevi VSM I Cp 975/2010, je Vrhovno sodišče presojalo, ali je dopustno

skleniti pogojno sodno poravnavo ter ali je sklenitev poravnave lahko opravljena

pod razveznim ali odložnim pogojem. Toženec (kupec) je na podlagi

predpogodbe (pactum de contrahendo, preliminarna pogodba), ki je bila

sklenjena 11.05.1999126, predmet katere je bila prodaja nepremičnine, slednjo

prejel v posest in jo začel obročno odplačevati kupnino.127 Ker kupoprodajna

pogodba (glavna pogodba) ni bila sklenjena, je kupec (toženec) sodno zahteval

sklenitev le-te. Ta pravica mu gre iz naslova petega odstavka člena 33

Obligacijskega zakonika.128 Postopek pred sodiščem se je zaključil s sklenitvijo

sodne poravnave, dne 1.6.2005 (res judicialiter transacta), po kateri naj bi

prodajalec (tožnik) prodal in izročil tožencu (kupcu) v last nepremičnino ter mu

izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško

knjigo. Sodna poravnava je bila sklenjena pod razveznim pogojem, da v primeru

neplačila kupnine, v roku tridesetih dni od dneva sklenitve sodne poravnave,

slednja ne velja. Ker kupec (toženec) v roku ni plačal kupnine v celoti, je

prodajalec (tožnik) zahteval, da naj se kupec izseli iz nepremičnine ter od njega

zahteval plačilo odškodnine ter uporabnine, zaradi neupravičene uporabe

nepremičnine. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sodbo VSM I Cp

975/2010, odgovorilo na pravno vprašanje, ali je dopustno skleniti sodno

poravnavo pod razveznim ali odložnim pogojem. ZPP v členu 306 pravi, da je

sodna poravnava pogodba, ki stranke lahko sklenejo med postopkom pred

pravdnim sodiščem glede spornega predmeta ali njegovega dela in s katero

uredijo sporno pravno razmerje tako, da določijo svoje vzajemne pravice in

126Predpogodba je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga,

glavna pogodba. Več o predpogodbi glej člen 33 Obligacijskega zakonika. 127Skupno je toženec plačal 17 obrokov, kar predstavlja 8.691,93 EUR. 128Člen 33(5) OZ: Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka

določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.

36

obveznosti.129»Bistvo opisanega pravnega spora je v vprašanju veljavnosti in

učinkih sodne poravnave, sklenjene pod razveznim pogojem. Vrhovno sodišče

je v navedenem primeru pogoj, ki sta ga določili pravdni stranki (t.j. plačilo

kupnine v roku tridesetih dni od sklenitve sodne poravnave) štelo kot odložni, in

ne razvezni pogoj. Svojo odločitev pa je sodišče oprlo na razlago, da izhajajoč iz

vsebine sklenjene sodne poravnave izhaja, da plačilo kupnine odlaga

učinkovanje veljavnosti sodne poravnave, in da zaradi tega postavljen pogoj po

svoji vsebini ni razvezni, marveč odložni. Podoba razlaga velja tudi za v sodni

praksi pogosto določene pogoje sodnih poravnav, češ, da »sodna poravnava

velja pod pogojem, da je ena ali nobena stranka ne prekliče v določenem

roku«. Tudi ta na videz razvezni pogoj, je namreč po svoji vsebini odložni:

takšna sodna poravnava velja, razen, če jo stranka, kateri je to upravičenje

pridržano, v določenem roku prekliče.«130 Prav tako je sodišče poudarilo, da s

pogojem sklenjena pogodba veljavo sklenjena, a je njeno učinkovanje odvisno

od izpolnitve pogoja (člen 59 OZ). Smiselno enako velja za sodno poravnavo,

le-ta je sklenjena v trenutku, ko stranki prebereta zapisnik o poravnavi in

slednjega podpišeta,131 vendar je njeno učinkovanje pogojeno z uresničitvijo

oziroma neuresničitvijo pogoja. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je v

obravnavanem primeru bila sodna poravnava sklenjena pod odložnim in ne

razveznim pogojem, ki pa se ni uresničil, zato gre zaključiti, da sodna

poravnava ne velja in ne ustvarja učnikov. V zadevi VSL0077458, je sodišče

zavzelo stališče, da, če je sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem,

slednja učinkuje od trenutka sklenitve le v primeru, da se pogoj izpolni, in da je

v takem primeru tudi vprašljiva izvršljivost sklenjene sodne poravnave.132

129L. Ude v N. Betetto, A. Galič, V. Rijavec, D. Wedam Lukić, J. Zobec, Pravdni postopek zakon s

komentarjem, 3. knjiga (305.a člen do 305. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, stran 29 130Citirano iz sodbe Vrhovnega sodišča v Mariboru z opr.št. I Cp 975/2010 z dne, 20.06.2013, 10. točka. 131Glej drugi odstavek člena 307 ZPP. 132Povzeto iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani , sklep III Ip 5255/2013, z dne 15.01.2014.

37

4. SKLEPNA MISEL

Sodna poravnava (res judicialiter transacta) je dogovor strank, s katerim slednje

uredijo svoje civilnopravne odnose, s katerimi lahko prosto razpolagajo in

privede do zaključka pravdnega postopka oziroma prepreči, da do začetka

postopka sploh pride. Procesnopravni učinek zaključenega postopka ne izhaja iz

same izjave strank, da sklenile sodno poravnavo, temveč šele iz protokolirane

(zabeležene) vsebine sklenjene sodne poravnave. Sporazum strank o sodni

poravnavi se zapiše v zapisnik.133 Sodno poravnavo lahko sklenejo le pravdne

stranke, k njej pa lahko pristopijo tudi tretje osebe. Pri proučevanju teme, ki jo

obravnava diplomska naloga sem izhajala iz splošnih ugotovitev in stališč o

sodni poravnavi v naši pravni ureditvi, vprašanje s katerim sem se ukvarjala v

svojem diplomskem delu je bilo, ali je lahko sodna poravnava sklenjena pod

pogojem. Pri iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje, sem si zlasti pomagala

s članki, ki so jih objavili različni pravni teoretiki, kot so Horten, Rosenberg,

Pollak ter Triva, zlasti stališča slednjega so mi bila najbolj blizu. Stališča

teoretikov glede sklepanja pogojih sodnih poravnav so različna. V teoriji je

sporno, ali se lahko veljavno sklene sodna poravnava pod odložnim in

razveznim pogojem, temu pa je tako, zaradi specifičnih lastnosti sklenjene

sodne poravnave.134 Če pa izhajamo iz stališča naše sodne prakse, vidimo, da je

le-ta naklonjena sklepanju pogojih sodnih poravnav. Ko govorimo o poravnavi,

moramo tudi izpostaviti razmerje med materialnopravnimi (OZ) ter

procesnopravnimi (ZPP) predpisi o poravnavi, pri tem pa ugotovimo, da naš ZPP

izrecno ne govori o možnosti sklepanja sodnih poravnav pod pogojem. Menim,

da bi bilo smiselno, da bi naš ZPP urejal pogojno sodno poravnavo, ker je

slednja nastala kot odraz novih potreb pravne in sodne prakse, prav tako pa bi

bilo potrebno pogojno sodno poravnavo uvrstiti med določbe OZ (materialni

element). Prav tako pomembno vprašanje je povezano z učinkom

133 Povzeto po S. Triva. Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1980, stran 462. 134Sodna poravnava je po svojih učinkih izenačena oziroma ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva, procesno legitimacijo za izredna pravna sredstva pa imajo stranke – edina izjema je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vloži državni tožilec. Citirano iz sodne odločbe z opr.št. II Ips 268/2011, z dne03.04.2014.

38

pravnomočnosti pogojne sodne poravnave, torej ali slednja postane

pravnomočna že z veljavno sklenitvijo ali šele z izpolnitvijo odložnega pogoja.

Pravna teorija v zvezi s tem vprašanjem zastopa stališče, da sklenitve sodne

poravnave ni mogoče vezati na rok ali pogoj, mogoče pa je vezati na pogoj ali

rok pravico ali obveznost, za katero sta se stranki poravnali. »Možen naj bi bil

torej rok ali pogoj, ki mora nastopiti v času pravde in od katerega je odvisna

veljavnost same poravnave.«135 Menim, da pogojna sodna poravnava pridobi

učinek pravnomočnosti, šele ko se izpolni odložni pogoj. Dokler pa odložni

pogoj ni izpolnjen, lahko pravdne stranke odstopijo od take pogojne sodne

poravnave.136 Drugo vprašanje, ki se nam v zvezi s pogojno sodno poravnavo

odpre, pa je vprašanje kdaj se šteje, da je sodna poravnava veljavno sklenjena

– torej v trenutku, ko se strankam prebere zapisnik o sodni poravnavi in ga

slednje podpišejo (kot izhaja iz določbe 307 ZPP) ali pa štejemo, da je pogojna

sodna poravnava veljavno sklenjena šele z izpolnitvijo odložnega pogoja, ki je

določen v sodni poravnavi, v takem primeru je torej sklenitev sodne poravnave

odložena vse do trenutka izpolnitve odložnega pogoja. Menim, da je pogojna

sodna poravnava, veljavno sklenjena s podpisom zapisnika.

Prav tako menim, da učinkov materialnopravne poravnave, ki jo ureja naš OZ,

ne gre preprosto prenašati na sodno poravnavo, ki ima specifične

procesnopravne učinke pravnomočnosti in izvršljivosti, ki jih pridobi v trenutku

podpisa zapisnika. Sodna poravnava, kot posebna procesnopravna pogodba

(dogovor), ki ima učinke pravnomočne sodne odločbe, je lahko samo

brezpogojna, tako kot to velja za sodno odločbo. Vendar pa to ne pomeni, da se

izpolnitev materialnopravne obveznosti, ki je zajeta oziroma navedena v

brezpogojni sodni poravnavi, ni odvisna od izpolnitve roka pogoja in roka.

Obveznost je lahko podvržena samo odložnemu pogoju, ne pa tudi razveznemu,

in sicer zaradi učinkov slednjega. Sodna poravnava pod pogojem ali rokom v

našem pravu ni pozitivnopravno urejena, ampak je njena koristnost v vsakdanji

praksi doprinesla, da jo sodišče upošteva.

135 Citirano po Cankar Nataša, Sodna poravnava, Odvetnik, številka 69, Odvetniška zbornica

Slovenije, 3/2015, stran 15. 136 V primeru odstopa pravdne stranke, mora slednja odstopiti s pisno izjavo.

39

5. LITERATURA

KNJIGE:

1. Kežmah Urška, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem in sodno

prakso, De Vesta Maribor, 2009.

2. Plavšak Nina, Juhart Miha, Vrenčur Renato, Obligacijsko pravo: splošni

del, GV Založba Ljubljana, 2009.

3. Triva Siniša, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine

Zagreb, 1980.

4. Ude Lojze, Betetto Nina, Galič Aleš, Rijavec Vesna, Lukić Wedam Dragica,

Zobec Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem 3. Knjiga (305a. člen

do 305. Člen), GV Založba Ljubljana, 2009.

5. Ude Lojze, Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije

Ljubljana, 2002.

6. Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Obligacijski zakonik s komentarjem in

sodno prakso, Oziris Lesce, 2001.

7. Triva Siniša, Dika Mihajlo, VII. izmjenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne

novine Zagreb, 2004.

ZAKONI:

1. Obligacijski zakonik (OZ-UPB1) s stvarnim kazalom Janez Topliška,

Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010.

2. Zakon o pravdnem postopku (ZPP),Uradni list RS, št. 73/07 – uradno

prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 –

odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl.

US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US in 48/15 – odl. US.

3. Zakon o Izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 3/07 – uradno

prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10,

26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15

in 76/15 – odl. US.

40

ČLANKI:

1. Siniša Triva, Sadržaj sudske nagodbe, Zbornik Pravne fakultete Zagreb

št. 2/1960.

2. Sladič Jorg, Pravdni postopek: Pogojna sodna poravnava v civilnem

postopku, v: Pravna praksa, številka 35, GV Revije d.o.o., 03.10.2002,

stran 16.

3. Cankar Nataša, Sodna poravnava, v: Odvetnik, številka 69, Odvetniška

zbornica Slovenije, 01.03.2015, stran 15.

SODNE ODLOČBE:

1. Odločba Višjega sodišča z opr. št. VSL sodba II Cp 195/2013, z dne

20.03.2013.

2. Odločba Vrhovnega sodišča z opr. št. VSM I Cp 975/2010, z dne

20.06.2013.

3. Odločba Višjega sodišča z opr. št. VSM sklep I Cp 2561/2005, z dne

19.09.2006.

4. Odločba Višjega z opr. št VSL sodba I Cpg 952/2012, z dne 13.11.2013.

5. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani z opr. št. VSL sklep Cst 485/2013, z

dne 19.12.2013.

6. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani , sklep III Ip 5255/2013, z dne

15.01.2014.

7. Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2011, z dne 20.06.2013.

8. Odločba z opr. št. VS RS II Ips 217/2005, z dne 01.03.2007.

9. Odločba z opr. št. VSL I Cp 4718/2008, z dne 01.04.2009.

10. Odločba Vrhovnega sodišča z opr. št. Sodba II Ips 268/2011, z dne

03.04.2014.

11. Odločba Višjega sodišča z opr. št. VSM II Cp 862/2010, z dne

08.09.2010.

12. Odločbo Upravnega sodišča z opr. št. IV U 35/2011, z dne 27.03.2011.

13. Odločba z opr.št. VSL sodba II Cp 195/2013, z dne 20.03.2013.

14. Odločba Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 375/2006, z dne

27.11.2008.

41

15. Odločba Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 45/2012, z dne 16.05.2013.