univerza v mariboru filozofska fakulteta oddelek za psihologijo · 2017. 11. 28. · samo pastirk...
TRANSCRIPT
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za psihologijo
Yoana Petrova Yordanova
STRES IN DEJAVNIKI STRESA MED ŠTUDENTI PSIHOLOGIJE
MAGISTRSKO DELO
Maribor, april 2015
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za psihologijo
Yoana Petrova Yordanova
STRES IN DEJAVNIKI STRESA MED ŠTUDENTI PSIHOLOGIJE
STRESS AND FACTORS RELATED TO STRESS AMONG
PSYCHOLOGY STUDENTS
MAGISTRSKO DELO
Mentor: doc. dr. Zlatka Rakovec Felser
Somentor: strok. sodel. Samo Pastirk
Maribor, april 2015
2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisana Yoana Petrova Yordanova, rojena 8.5.1988, ntka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, 2. stopnje Psihologije, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom
Stres in dejavniki stresa med pri mentorjici doc. dr. Zlatki Rakovec Felser in
somentorju strok. sodel. Samu Pastirku avtorsko delo.
V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez
navedbe avtorjev.
______________________________ -ke)
Kraj, Maribor Datum, 11.5.2015
IZJAVA LEKTORJA-LEKTORICE
Podpisana: Deja Žganc, dipl. slovenistka, izjavljam, da je magistrsko delo z
naslovom Stres in dejavniki stresa med študenti psihologije, avtorice Yoane
Petrove Yordanove napisano slovnično strokovno in jezikovno pravilno.
___________________________
(podpis lektorja/lektorice)
Kraj: _________________
Datum:_______________
IZJAVA PREVAJALCA/PREVAJALKE
Podpisana Aja Lovrec, magistrica profesorica angleščine in magistrica
profesorica filozofije, izjavljam, da sta povzetek in naslov diplomskega dela, ki se
v angleškem jeziku glasi Stress and Factors related to Stress among Psychology
Students, v slovenskem jeziku pa Stres in dejavniki stresa med študenti
psihologije napisana slovnično strokovno in jezikovno korektno ter pravilno.
_________________________
(podpis prevajalke)
Kraj:______________________
Datum:____________________
8
ZAHVALA
Zahvaliti se želim svoji mentorici doc. dr. Zlatki Rakovec Felser za
posvečen čas, podporo, znanje in vodenje. Zahvaljujem se tudi somentorju Samu
Pastirku za nasvete, skrb in konstantno spodbudo. Zahvaliti se želim še svojemu
fantu Alešu in svojim bližnjim za skrb in pozornost, kadar sem jo najbolj
potrebovala in kadar sem bila pred največjimi izzivi.
9
POVZETEK
Naša raziskava je poskušala preučiti dejavnike stresa in strategije
spoprijemanja v povezavi z nevroticizmom med dvesto štirinajstimi študenti
psihologije Univerze v Mariboru, Univerze v Ljubljani in Univerze na
Primorskem. Naš glavni cilj je bil raziskati povezavo med demografskimi
spremenljivkami, kot so spol, način bivanja in letnik študija v primerjavi s stopnjo
obsega stresogenih dejavnikov pri študentih. Rezultati kažejo, da obstajajo razlike
v obsegu stresogenih dejavnikov med študenti, ki živijo s starši in tistimi, ki živijo
v študentskem domu ali v podnajemniškem stanovanju, tako kot smo
predpostavili. Razlike med letniki niso statistično pomembne, vendar obstaja
tendenca, da je med višjimi letniki obseg stresogenih dejavnikov povezanih s
časovnim pritiskom in romantičnimi težavami višji. Rezultati o razlikah med
spoloma, čeprav prav tako statistično nepomembni, kažejo tendenco, da je obseg
stresogenih dejavnikov pri ženskah skoraj pri vseh dimenzijah višji kot pri
moških. Tako kot smo predpostavili, se je pokazala zmerna pozitivna, statistično
pomembna povezava med stopnjo čustvene nestabilnosti in obsegom stresogenih
dejavnikov, povezanih s socialnimi odnosi in s študijskimi izzivi. Podobno smo
odkrili tudi zmerno pozitivno, statistično pomembno povezavo med stopnjo
nevroticizma in zanikanjem, samoobtoževanjem in vedenjsko neaktivnostjo kot
strategijami spoprijemanja.
Ključne besede: stres, dejavniki stresa, študenti psihologije, strategije
spoprijemanja, nevroticizem.
10
ABSTRACT
The present study examined the factors related to stress and coping
strategies in relation with neuroticism among two hundred and fourteen
psychology students of University of Maribor, University of Ljubljana and
University of Primorska. Our main purpose was to explore the connection
between demographic variables gender, lifestyle and experiencing stressors
among psychology students. The results show that there are differences in the
extent of stressors among students who live with their parents and those who live
in the dorm or in a rented apartment. The differences observed between different
generations of students are not statistically significant. However, a trend was
observed: students from second, third, fourth and fifth year of study experienced
more stressors related to time pressure and romantic problems than freshmen. The
findings showed that women experience higher level of stress than men, however
the results are not statistically significant. We found moderate positive statistically
significant correlations between neuroticism and level of stress related to
developmental challenges and social mistreatment. Similarly, as expected, we
found statistically significant moderate positive correlation between the
neuroticism and several coping strategies - denial, self-blame and behavioural
disengagement.
Keywords: stress, psychology students, coping strategies, neuroticism.
11
KAZALO VSEBINE
1. TEORETIČNA IZHODIŠČA .......................................................................................... 15
1.1. Narava stresa ................................................................................................... 15
1.1.1. Stres kot splošni adaptacijski sindrom ...................................................... 15
1.1.2. Fenomenološko-kognitivna teorija stresa ................................................. 19
1.1.3. Stres kot dražljaj ........................................................................................ 22
1.2. Dimenzije stresnih dogodkov .......................................................................... 25
1.2.1. Negativni dogodki...................................................................................... 26
1.2.2. Nenadzorovani dogodki ............................................................................ 26
1.2.3. Nejasni dogodki ......................................................................................... 26
1.2.4. Preobremenitev......................................................................................... 26
1.3. Posledice stresa ............................................................................................... 27
1.3.1. Telesne težave ........................................................................................... 27
1.3.2. Psihološke težave ...................................................................................... 28
1.3.3. Vedenjske težave ....................................................................................... 28
1.4. Spoprijemanje s stresom ................................................................................. 28
1.5. Stres pri študentih ........................................................................................... 36
1.6. Dejavniki stresa pri študentih .......................................................................... 37
1.7. Moderatorji stresa ........................................................................................... 39
1.7.1. Spol ............................................................................................................ 40
1.7.2. Prvi letnik študija in zamenjava kraja prebivališča .................................... 42
1.7.3. Strategije spoprijemanja ........................................................................... 43
1.7.4. Stres pri študentih in nevroticizem ........................................................... 45
1.7.5. Nevroticizem in strategije spoprijemanja ................................................. 47
1.7.6. Socialna podpora ....................................................................................... 49
2. OPREDELITEV PREDMETA IN CILJEV RAZISKAVE ..................................................... 54
3. EMPIRIČNI DEL......................................................................................................... 56
3.1. Namen ............................................................................................................. 56
3.2. Hipoteze: ......................................................................................................... 56
3.3. Vzorec .............................................................................................................. 57
3.4. Metodologija ................................................................................................... 57
3.4.1. Merska sredstva ........................................................................................ 57
12
3.5. Postopek zbiranja podatkov ............................................................................ 63
3.5.1. Analiza podatkov ....................................................................................... 63
4. REZULTATI ............................................................................................................... 64
5. INTERPRETACIJA ...................................................................................................... 77
6. ZAKLJUČEK ............................................................................................................... 88
6.1. Omejitve raziskave .......................................................................................... 88
6.2. Praktične implikacije raziskave ........................................................................ 89
6.3. Implikacije za prihodnje raziskave ................................................................... 90
7. VIRI IN LITERATURA ................................................................................................. 92
13
KAZALO SLIK
Slika 1. Shema splošnega adaptacijskega sindroma ...................................................... 17
Slika 2. Shema doživetja stresa ...................................................................................... 20
Slika 3. Stresogeni dejavniki in njihovi učinki ................................................................. 25
Slika 4. Razporeditev povprečnih ocen za vse dimenzije, ki opisujejo obseg stresogenih dejavnikov ................................................................................................................ 68
Slika 5. Razporeditev povprečnih ocen za vse strategije spoprijemanja, ki opisujejo pogostost uporabe strategije spoprijemanja ............................................................... 69
Slika 6. Obseg stresogenih dejavnikov ........................................................................... 73
14
KAZALO TABEL
Tabela 1. Biografske adaptacijske zmogljivosti ............................................................. 23
Tabela 2. Področja vprašalnika o nedavnih izkušnjah v življenju študentov .................. 59
Tabela 3. Strategije spoprijemanja v kratkem vprašalniku COPE .................................. 63
Tabela 4. Faktorske uteži dodatnih postavk iz dimenzije Splošne težave, vprašalnika ISCRLE....................................................................................................................... 64
Tabela 5. Mere opisne statistike in koeficienti notranje skladnosti dimenzij vprašalnika ISCRLE....................................................................................................................... 65
Tabela 6. Mere opisne statistike in koeficienti notranje skladnosti dimenzij kratkega vprašalnika COPE ......................................................................................................... 67
Tabela 7. Mere opisne statistike in koeficienti notranje skladnosti dimenzij vprašalnika BFI ............................................................................................................................ 67
Tabela 8. Osnovni statistični parametri za spremenljivko način bivanja in obseg stresogenih dejavnikov ..................................................................................................... 71
Tabela 9. Rezultati t-testa za preverjanje razlik med študenti, ki živijo s starši in tistimi, ki pretežno živijo drugje. .............................................................................................. 72
Tabela 10. Korelacije med spremenljivkami nevroticizem, obseg stresogenih dejavnikov v celoti in obseg stresogenih dejavnikov o socialnih težavah in o študijskih izzivih. 74
Tabela 11. Korelacije med spremenljivkami nevroticizem, samozaničevanje, zanikanje in vedenjska neaktivnost. ............................................................................................ 75
15
...kajti sama po sebi ni nobena stvar ne dobra ne zla,
tako jo stori šele naša sodba. (Hamlet II, ii)
1. TEORETIČNA IZHODIŠČA
1.1. Narava stresa
Stres je pojav, ki se lahko opazuje na vseh področjih človeškega življenja. V
literaturi obstajajo različne definicije stresa. Po mnenju Leonarda Pearlina, je stres
odziv telesa na škodljiv ali nevaren dogodek (Pearlin, 1982).
Charles Darwin je opozoril na pomen vplivov iz okolja. Pisal je o različnih
sposobnostih in strategijah živih organizmov, kako se spoprijemajo s temi vplivi,
kako jim podležejo in na koncu kako jih obvladajo in se jim prilagodijo (Rakovec
Felser, 2002).
V 20-ih letih 20. stoletja, je Walter Cannon intenzivno delal na reakcijah
avtonomnega živčevja, tako imenovane reakcije beg ali borba (angl. fight or
flight responce). S temi pojmi avtor razlaga omejevanje, otrdelost, vrnitev v
prvotno stanje, kadar deluje zunanja sila. Opazoval je reakcijo nadledvične žleze
in simpatičnega živčnega sistema pri ljudeh in pri poskusnih živalih, ki so bili
izpostavljeni mrazu, hipoksiji, hipoglikemiji, izgubi krvi. Cannon je ugotovil, da
so bile testne živali pod stresom, in da je njegov obseg mogoče izmeriti (Cannon,
1929 v Seamon v in Kenrick, 1994). V svojem delu, »Modrost telesa«, je označil
mehanizme, ki sodelujejo pri vzdrževanju normalne temperature in normalo raven
beljakovin, kalcija, sladkorja in kisika v krvi (Cannon, 1932). Nekaj let kasneje, je
znanstvenik odkril, da se pri občutkih strahu ali jeze sprostijo velike količine
adrenalina in je prvi opisal telesne reakcije na akutni stres pri ljudeh.
1.1.1. Stres kot splošni adaptacijski sindrom
Eden od pionirjev o raziskavi stresa in njegovih pojavnih oblikah, Hans
Selye (1982), usmerja svojo pozornost na zdravstvene kazalnike, ki upoštevajo, da
se telo v mnogih pogledih odziva na probleme na stereotipen način z identičnimi
16
biokemičnimi spremembami, ki so v bistvu namenjene pomoči telesu, da se
spopade z vsemi vrstami zahtev. Dejavniki, ki povzročajo stres, se v posebni
literaturi imenujejo stresorji. Ti so različni, vendar povzročajo isti biološki odziv.
Zavedanje, da obstaja razlika med stresorji in stresom, je verjetno prvi pomemben
korak v znanstveni analizi tega najbolj pogosto srečanega biološkega pojava
(Selye, 1982).
Selye definira stres kot nespecifičen odziv telesa na katero koli zahtevo pred
njim. Z vidika pojava, ki povzroča stres, ni pomembno, ali je situacija, s katero se
srečamo prijetna ali neprijetna. Pomembna je intenzivnost potrebne prilagoditve
ali prilagajanja. Mati, ki so ji nenadoma sporočili, da je bil njen edini sin ubit na
fronti, doživlja strašen duševni šok. Če se po letih izkaže, da temu ni tako, in da je
njen sin živ in zdrav ter nepričakovano vstopi v sobo, bi doživela zelo veliko
veselje. Konkretna rezultata dveh dogodkov, žalost in veselje, sta povsem različna
in sta dejansko nasprotna drug drugemu, medtem ko je njun biološki stresni
učinek lahko enak (Selye, 1982).
Stres ni samo živčna napetost. Po mnenju dr. Johna W. Masona (Selye,
1982), je to kar lahko združi stresorje fiziološki aparat, ki je povezan s čustvenimi
reakcijami ali reakcijami vzburjanja pri nevarnih ali neprijetnih dejavnikih v
življenjskih situacijah.
Vsakodnevna dejavnost lahko povzroči veliko stresa brez povzročanja
škode. Škodljiva ali neprijetna napetost se imenuje distres. Situacije povezane s
stresom so lahko prijetne ali neprijetne. Distres je vedno neprijeten (Selye, 1982).
Stres ni nekaj, čemu se je treba izogniti, saj se mu je nimogoče izogniti.
Selye je opozoril, da je raven fiziološkega stresa najnižja v času ravnodušja,
vendar nikoli ne pade na nič. Prijetne in neprijetne čustvene vzburjenosti spremlja
povečanje fiziološkega stresa, vendar to ne pomeni vedno naraščanje distresa
(Selye, 1982).
Leta 1936, je stres prvič opredeljen kot sindrom, ki je povzročen pod
vplivom različnih dejavnikov, pozneje pa je postal znan kot splošni adaptacijski
sindrom (Selye, 1974 v Rakovec Felser, 2002).
17
Njegove tri faze so (Selye, 1974 v Rakovec Felser, 2002):
1. Faza alarma – delovanje organizma je močno vzburjeno. Spodbujen je
tisti del vegetativnega živčnega sistema, ki posameznika pripravi na akcijo ali beg.
Gre za stanje splošne pripravljenosti (Selye, 1974 v Rakovec Felser, 2002).
2. Faza aktivnega prilagajanja oz. prilagoditve – pričnejo se vključevati
drugi telesni mehanizmi. Njihova naloga je, da telesne procese znova
normalizirajo in jih povrnejo v izhodiščni položaj. To je faza prevladanja
parasimpatikusa nad simpatikusom. Do te faze je učinek stresa lahko pozitiven.
Ne samo da ga spodbudi k povečani mentalni aktivnosti, pač pa ga tudi telesno
poživlja (Selye, 1974 v Rakovec Felser, 2002).
3. Faza izčrpanosti – posameznik se zaradi obremenitev znajde na robu
svojih moči. Običajno mu poidejo telesne moči, hkrati pa izgubi tudi upanje, da
bo uspel kaj spremeniti. V telesnem dogajanju je izražen močan upad imunoloških
moči. Pojavijo se različne motnje v telesnih funkcijah (Selye, 1974 v Rakovec
Felser, 2002).
Slika 1. Shema splošnega adaptacijskega sindroma (Selye, 1974 v Rakovec
Felser, 2002)
18
Kadar obremenitve trajajo predolgo in izgledajo nerešljive, posameznik
doživlja telesno nemoč in odpoveduje tako fizično kot tudi psihično. Stanje
spremljajo občutja praznine, brezupa in nezainteresiranosti. Stopnjevanje se
nadaljuje do pojava apatije. Pri zaposlenih se močno zniža delovna učinkovitost
(Rakove Felser, 1991), zmožnosti koncentracije in pozornosti se nižajo, spomin se
slabša. Vse to vpliva na samozaupanje, posledično pa povzroči
samorazvrednotenje na drugih področjih vsakodnevnega življenja. Velika
nevarnost je, da posameznik zapade v stanje depresije in se pojavijo odkloni v
osebnostnem funkcioniranju.
Avtorica navaja natančen opis tega stanja: »Nič je ne veseli. Hitro je
utrujena. Ponoči slabo spi, zjutraj vstaja zbita. Zelo hitro se vznemiri. Obdajajo jo
skrbi, dvomi, bojazni. Večkrat ji gre na jok, tudi brez pravega razloga«. Takšna
oseba potrebuje razbremenitev, da bi se lahko ponovno spopadla z obremenitvami
in zahtevami okolja (Rakove Felser, 1991).
Podobno ugotavlja tudi Selye, da je po ekstremno napornem dnevu mogoče
obnoviti našo moč in prilagodljivost na raven, ki je zelo blizu prejšnje, in sicer z
dolgim spancem ponoči, po hujši izčrpanosti pa s počitnicami, dolgimi nekaj
tednov (Selye, 1982).
Selye določa karakteristike dražljajev:
Različni dražljaji z enako intenziteto ne povzročajo vedno popolnoma
enakega adaptacijskega sindroma pri različnih ljudeh. Enaka raven stresa, ki ga
isti dražljaj povzroča, lahko povzroči različne poškodbe pri različnih
posameznikih. Ta pojav Selye razlaga z determinantnimi dejavniki (Selye, 1982).
Selye (1982) je ugotovil, da lahko kratka izpostavljenost stresu privede do
pozitivnega ali negativnega rezultata. Obstajajo velike individualne razlike glede
na količino stresa, ki je potrebna človeku, da bi bil srečen in zadovoljen.
Z biokemičnega vidika, je utrujenost predvsem posledica kopičenja
nezaželjenih stranskih proizvodov vitalnih kemijskih reakcij. Sčasoma to privede
do razjed, visokega krvnega tlaka, kar posledično ustvarja nagnjenost k
oslabljenemu delovanju kardio - vaskularnega sistema in pojava možganskih ter
srčnih kapi. Selye ugotavlja, da uspešno izvajanje določene dejavnosti, privede do
19
relativno malo takšnih negativnih telesnih reakcij, saj povzroča stres, vendar
skoraj nikoli ne vodi v distres, ampak daje občutek radosti, mladosti in moči tudi
najstarejšim. Naše telo utruja predvsem delo, zaradi frustracije od neuspeha
(Selye, 1982).
Zato je včasih smiselno osredotočanje na kratkoročne cilje, ki vključujejo
pridobitev takojšnjega zadoščenja in povzročajo prijetne občutke. Prevelik
intelektualen napor, frustracije, negotovost in brezciljni obstoj so med najbolj
škodljivimi stresorji. Psihosomatske študije so pokazale, da zgoraj našteti stresorji
pogosto povzročajo migrene, peptični ulkus, srčni infarkt, visok krvni tlak,
duševne motnje, samomor ali nesrečno življenje (Selye, 1982).
1.1.2. Fenomenološko-kognitivna teorija stresa
Drugi raziskovalec pojma, Richard Lazarus (1966 v Lyonu, 2000), govori o
stresu kot posledici percepcije individuma, ki zaznava dogodke kot grožnjo ali
izziv. Raziskovalec je mnenja, da je stres povezan z delovanjem večih kognitivnih
faktorjev. Osrednjo vlogo v vseh izmed njih ima individualno kognitivno
doživetje določene situacije ali potencialnega stresorja. Stres se pojavi le v takšni
stopnji, v kakršni ga posameznik zaznava kot grožnjo za cilje, ki si jih je zastavil
(Lazarus, 1966 v Lyonu, 2000).
Lazarus je mnenja, da se kognitivno doživetje nanaša na kognitivne procese,
ki nastajajo med pojavom stresorja in odzivom. Med procesom kognitivnega
ocenjevanja posameznik meri pomen situacije za njega in njegovo blagostanje.
Ugotavlja, da so postopki vrednotenja močno povezani z nastankom reakcije.
Čustveni odziv je specifičen odgovor na pomen, ki ga posameznik pripisuje
dogodkom in se razlikuje glede na kakovost in intenzivnost (Lazarus, 1966 v
Lyonu, 2000).
Razlikuje tri vrste kognitivnega doživetja - primarno, sekundarno in
ponovno doživetje.
20
Slika 2. Shema doživetja stresa (Lazarus in Folkman, 1984 v Rakovec
Felser, 2002)
Primarno doživetje se nanaša na ugotavljanje, kaj se je zgodilo in
ovrednotenje kot nepomembno, prijetno ali stresno. Stresen dogodek ima lahko tri
oblike - izguba, grožnja in izziv. Grožnje in izzivi niso poli kontinuuma. Ti se
lahko pojavijo sočasno, vendar jih je treba obravnavati ločeno, čeprav so pogosto
povezani (Lazarus in Folkman, 1984).
Sekundarno doživetje je določitev možnih ukrepov, vključno z določitvijo
ali bo strategija prinesla želene rezultate. Ocenijo se tudi možne posledice
prilaganja določene strategije. Pogosto se primarno in sekundarno vrednotenje
zgodi simultano, zato ju je težko razlikovati (Lazarus in Folkman, 1984).
Ponovno doživetje se nanaša na spreminjanje ocene na podlagi novih
informacij iz okolja. Kar je bilo na začetku ovrednoteno kot ogrožajoče, se lahko
zdaj obravnava kot izziv, kot nenevarno ali kot neznačilno. Pri ponovnem
vrednotenju se pogosto zaključi z kognitivnim odstranjevanjem zaznane grožnje
(Lazarus in Folkman, 1984).
21
Psihološki stres se nanaša na odnos do okolja, ki ga oseba ocenjuje kot
pomembno za svoje blagostanje in katerih zahteve presegajo razpoložljive vire za
spoprijemanje (Lazarus in Folkman, 1984). Ta definicija izpostavlja dva procesa
kot osrednja mediatorja v odnosu med okoljem in osebo, in sicer kognitivno
ocenjevanje in spoprijemanje.
Različne vrste psihičnega stresa (zaznavanje kot grožnja, škoda ali izziv) so
povezane s posebnimi vrstami čustvenih reakcij, kar kaže na tesno zvezo med
stresom in emocijami (Lazarus in Folkman, 1984).
Lazarus (1991) loči petnajst vrst osnovnih emocij. Devet od njih je
negativnih (jeza, strah, tesnoba, krivda, sram, žalost, zavist, ljubosumje in gnus),
štiri so pozitivne (sreča, ponos, olajšanje in ljubezen), preostali dve emociji pa sta
upanje in sočutje, ki imata dvojno valenco. Po podrobni analizi reakcije na
tesnobo, obravnavane po vzorcu primarne in sekundarne ocene, mora obstajati
cilj, ki je pomemben za osebo, katera se je srečala s stresorjem. Posledično je,
zaradi močnega neskladja med cilji, uresničevanje osebnega cilja onemogočeno.
Nazadnje, ego vključenost je osredotočena na varovanje osebnega smisla ali
povedano drugače, ego identiteta varuje pred eksistencialnimi grožnjami.
Specifični vzorci ocenjevanja, ki so povezani s stresom ali določenimi čustvenimi
reakcijami, so opisani kot osrednje relacijske teme. Tema o tesnobi je soočanje z
negotovostjo in eksistencialno ogroženostjo. Emocija olajšanja je povezana s
prvotnim neprijetnim stresnim stanjem, kadar se cilji ne skladajo in kasnejšo
spremembo tega stanja na boljše (Lazarus, 1991).
V novejši različici njegove teorije (Lazarus, 1991) je stres obravnavan kot
relacijski koncept, torej stres ni opredeljen niti kot posebna vrsta zunanjega
dražljaja niti kot specifičen vzorec fizioloških, vedenjskih ali subjektivnih reakcij.
Namesto tega je stres obravnavan kot odnos oziroma kot transakcija med
posamezniki in njihovim okoljem.
Drugi raziskovalci razlikujejo med negativnim stresom oziroma distresom
in pozitivnim stresom, ki ga imenujejo eustres (Mortimer, Finch, Ryu, Shanahan
in Call, 1996).
22
1.1.3. Stres kot dražljaj
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja so Masuda in Holmes (1967) ter
Holmes in Rahe (1967) raziskovali reakcije posameznikov, kadar doživijo
spremembo v življenjskih razmerah. Ti predlagajo model stresa na osnovi
dražljajev. Ta pristop obravnava spremembe v življenju in dogodke kot stresorje,
ki sprožajo odziv. V njihovi teoriji o biografski adaptacijski zmogljivosti se
proces delovanja stresa razlikuje od prejšnjih modelov v tem, da je stres v modelu
neodvisna spremenljivka. Posledica dela teh raziskovalcev je razvoj vprašalnika o
socialnem prilagajanju (Social Readjustment Rating Scale) in Seznam o nedavnih
izkušnjah (Schedule of Recent Experiences). Ta dva instrumenta imata za cilj
meritev stresa na podlagi izbranih pomembnih življenjskih dogodkov. Njihov
model predpostavlja, da preveč sprememb v življenju v kratkem časovnem
obdobju zvišuje ranljivosti oseb, da bi zboleli (Holmes in Rahe, 1967). V svojem
nadaljnjem delu sta pri merjenju ravni stresa vsaki spremembi dodelila določeno
težo.
VRSTNI RED ŽIVLJENJSKI DOGODEK SREDNJA
VREDNOST
1 Smrt zakonskega partnerja 100
2 Ločitev 73
4 Zapor 63
5 Smrt bližnjega sorodnika 63
6 Osebna poškodba ali bolezen 53
7 Poroka 50
8 Izguba službe 47
10 Upokojitev 45
11 Sprememba zdravja pri družinskem
članu
44
13 Težave pri spolnih odnosih 39
14 Rojstvo novega družinskega člana 39
23
16 Sprememba finančnega stanja 38
17 Smrt dobrega prijatelja 37
23 Sin ali hči zapustila dom 29
32 Sprememba stanovanja 20
43 Manjše kršitve zakona 11
Tabela 1. Biografske adaptacijske zmogljivosti (Holmes in Rahe, 1972 v Rakovec
Felser, 2002)
Njun model kritičnih življenjskih dogodkov predpostavlja:
1. Življenjske spremembe so normativne in vsaka od njih rezultira v
enako zahtevo za prilagajanje za vsako osebo, ki ji je podvržena.
2. Spremembe so stresne, ne glede na to ali so dogodki zaželjeni ali ne.
3. Obstaja prag za število kritičnih življenjskih dogodkov, po katerem
nastaja bolezen (Rahe, 1978).
V svojem poskusu, da bi odkrili kako točno meriti raven stresa in kako
določiti težo pomembnim dogodkom Kanner, Coyne, Schaefer in Lazarus (1981)
predlagajo nekaj drugačnega – merjenje vsakodnevnih ovir. Tako je nastala
Lestvica ovir, ki je sestavljena iz 117 postavk. Ugotovili so, da so pogoste ovire
močneje pomembno pozitivno povezane s somatičnimi obolenji od pomembnih
življenjskih dogodkov (Delongis, Coyne, Dakof, Folkman in Lazarus, 1982).
V svojem delu Werner (1993 v Lyonu, 2000) raziskuje in dopolnjuje idejo,
da so stres in posledične spremembe v zdravju sproženi zaradi kriznih življenjskih
dogodkov. V svojem modelu predpostavlja, da je dogodek stresor, ter da obstajajo
štirje tipi stresorjev: dogodki, situacije, razmere in namigi. Dogodek je nekaj, za
kar je vredno omeniti, da se je zgodilo, situacija je sestavljena iz kombinacije
okoliščin v danem trenutku, razmere so trenutno stanje, namig pa je karakteristika,
ki označuje naravo doživetega.
Težave pri raziskovanju stresa na podlagi stresnih dogodkov se lahko
pojavijo zaradi številnih razlogov.
24
Preiskovalci velikokrat ne vedo, kakšen je bil izid stresne situacije, oziroma
če se je posameznik uspešno ali neuspešno spoprijel z njo (Troits, 1994 v Taylor,
2006). Situacije s pozitivnim izidom ne privedejo do neugodnih posledic za
zdravje. Potemtakem to poslabša sposobnost takšnih psiholoških instrumentov, da
bi učinkovito napovedali spremembe v zdravju posameznikov (Turner in Avison,
1992 v Taylor, 2006).
Druga pomembna težava, ki se lahko pojavi, je nagnjenost določenih oseb,
da bi pripovedovali o več kriznih dogodkih in bolj intenzivnih stresnih situacijah
kot drugi ljudje. Nekateri posamezniki, ki poročajo o več stresnih dogodkih,
doživljajo in reagirajo bolj emocionalno in aktivno na stresorje in pritiske. Iz istih
razlogov drugi ljudje poročajo o manj kriznih situacij, kajti ne vedo, če se jim
določen dogodek zdi nepomemben, sploh če so ga že razrešili (Epstein in Katz,
1992; Magnus, Diener, Fujita in Pavot, 1993; Kessler in Wethington, 1991;
Raphael, Cloitre in Dohrenwend, 1991 v Taylor, 2006).
Avtorja Wolf sta razvila koncept, ki poudarja posebne vidike stresa, in sicer
da se posamezniki na stresne situacije odzivajo različno. Kako se bo posameznik
odzival na obsežne pritiske, določajo konstitucijske, dedne in temperamentne
značilnosti, rane izkušnje ter aktualne razmere, v katerih živi (Rakovec Felser,
2002).
25
Slika 3. Stresogeni dejavniki in njihovi učinki (Rakovec Felser, 2002)
Nekateri avtorji so pokušali ločiti vsakodnevne ovire od psiholoških in
fizioloških težav (Lazarus, DeLongis, Folkman in Gruen, 1985). Razlog je bil, da
tisti, ki poročajo o več vsakodnevnih ovirah, velikokrat poročajo tudi o višji
stopnji stresa in anksioznosti (Kohn, Lafreniere in Gurevich, 1991). Raziskovalci
so predpostavili, da bodo posamezniki, ki se spopadajo s stresom bolj
emocionalno in se hitro vznemirijo, tudi tako odgovorili na vsakodnevne ovire in
tako povzročili neugodne posledice za zdravje.
1.2. Dimenzije stresnih dogodkov
Raziskovalci uporabljajo različne metode za preučevanje stresa. To
vključuje poročanje o zaznanem stresu, spremembe v življenju in emocionalni
distres, vedenjske mere kot izpolnjevanje nalog pod stresom, fiziološke mere kot
merjenje utripa in krvnega pritiska ter biokemične kazalce (Baum, Grunberg in
Singer, 1982 v Taylor, 2006).
26
Dogodki sami po sebi niso stresni, njihova stresnost je odvisna od ocene in
od vrednotenja posameznika.
1.2.1. Negativni dogodki
Negativni dogodki pogosteje povzročajo stres kot pozitivni. Prav tako imajo
tudi pozitivno povezavo z doživljanjem distresa in pojavom fizičnih simptomov
(Sarason, Johnson in Siegel, 1978 v Taylor, 2006). Morda tudi zato, ker imajo
negativni dogodki vpliv na koncept o sebi in privedejo do znižanja samoocene,
občutka kontrole ter identitete (Throit v Taylor, 2006).
1.2.2. Nenadzorovani dogodki
Nenadzorovani in nepredvidljivi dogodki so veliko bolj stresni kot
nadzorovani in predvidljivi. Kadar ljudje čutijo, da lahko vplivajo na izide
dogodkov, jih doživljajo kot manj stresne (Thompson, 1981 v Taylor, 2006).
1.2.3. Nejasni dogodki
Neznani, nerazumljivi in večpomenski dogodki so lahko stresni, saj
posameznik nima možnosti, da se z njimi ustrezno in prevdarno spoprime. Mora
se osredotočiti na spoznavanje in razumevanje problema, kar je lahko dolg in
utrujajoč proces (Taylor, 2006). Možnost za spopadanje s težavo in reševanje je
lahko zato bolj stresno in manj učinkovito (Billings in Moos, 1984 v Taylor,
2006).
1.2.4. Preobremenitev
Preobremenjeni ljudi doživljajo več stresa od ostalih. Tisti, ki imajo za
opraviti veliko nalog, poročajo o višji stopnji stresa kot tisti, ki jih imajo manj
(Cohen, 1987 v Taylor, 2006).
27
1.3. Posledice stresa
Negativne posledice stresa imajo širok razpon, od blagega vznemirjanja do
skrajne izčrpanosti in izgorelosti (Lazarus, 1966 v Lyonu, 2000). Daljša
izpostavljenost stresnim razmeram z malo ali visoko intenzivnostjo, zmeraj vodi
do telesnih, psihičnih in vedenjskih reakcij.
1.3.1. Telesne težave
Fiziološke reakcije na stres opisujeta tudi Cannon in Selye (Cannon, 1932;
Seyle, 1982). Kadar posameznik opazi grožnjo, sta njegov simpatični živčni in
endokrini sistem stimulirana, kar povzroči dramatičen dvig dveh vrst hormonov -
adrenalina in noradrenalina. Povečanje ravni teh hormonov vodi do drugih
fizioloških reakcij, in sicer do zvišanja srčnega utripa, krvnega tlaka in frekvence
dihanja (Cannon, 1932). Aktivira se tudi kardiovaskularni sistem, zaradi česar je
kri usmerjena v mišice in možgane. Ta fiziološki odziv se izklopi takoj, ko je izziv
premagan ali je grožnja izginila. Vendar kadar ljudje pogosto občutijo stres in le-
ta traja skozi daljše časovno obdobje, se obremenitev sistemov v telesu kopiči in
lahko sčasoma privede do fizioloških odzivov v obliki somatičnih obolenj
(Seeman, Singer, Horwitz in McEwen, 1997).
Ljudje, ki so pod stalnim stresom, imajo večje tveganje za pojav številnih
bolezni, vključno z razjedami na želodcu, diabetesa, prehlada, gripe, artritisa,
slepiča, prebavnih motenj, herpesa, astme, športnih poškodb, glavobolov,
migrene, ekcema, bolečin v hrbtu, debelosti, raka, kardiovaskularne bolezni …
(Glaser in Kiecolt-Glaser, 1994 v Sanderson, 2013). Stres lahko povzroči širjenje
arterij, ki obdajajo možgane in napetost mišic na glavi, vratu in ramenih, kar lahko
privede do glavobolov (Turner in Chapman, 1982 v Sanderson, 2013). V skladu s
temi ugotovitvami ima le 7 % tistih, ki doživljajo nizke ravni stresa pogoste
glavobole, v primerjavi s 17 % tistih z zmerno ravnjo stresa in 25 % od tistih z
visoko ravnjo stresa (Sternbarn, 1986 v Sanderson, 2013). Kohn, Lafreniere in
Gurevich (1991) so ugotovili, da tudi vsakodnevne ovire ogrožajo normalno
fizično in psihološko funkcioniranje.
28
1.3.2. Psihološke težave
Psihološki simptomi so povezani z visoko stopnjo anksioznosti,
razdražljivosti, nejevolje, nihanja razpoloženja, apatije, depresije. Ljudje, ki so
pogosto pod stresom imajo težave s pozornostjo in koncentracijo, težko se
osredotočajo na določeno nalogo, misli jim pogosto bežijo v več smeri
(Lyubomirsky in Nolen-Hoeksema, 1995; Sarason, Sarason, Keefe, Hayes, in
Shearin, 1986 v Sanderson, 2013). Zdravniki, z višjo stopnjo stresa na delovnem
mestu, imajo slabšo zmožnost pomnjenja in priklica spominskih sledi (Rutledge in
dr., 2009 v Sanderson, 2013). Stres lahko privede tudi do različnih negativnih
čustev, kot so strah, anksioznost in žalost (Rubonis in Bickman, 1991 v
Sanderson, 2013).
Rutinski stresorji, kot stalni pritiski na delovnem mestu, lahko sčasoma
privedejo do frustracije in apatije (Maslach, 1982). Tako stanje čustvene
izčrpanosti ali izgorelosti, je še posebej pogosto pri zdravnikih, medicinskih
sestrah, policistih in socialnih delavcih (Maslach in Jackson, 1982).
1.3.3. Vedenjske težave
Ljudje, ki doživljajo visoko raven stresa, se lahko zatečejo k pretiranemu uživanju
alkohola, hrane, različnih tablet ali pozabo poiščejo v omami druge vrste
(Rakovec Felser, 2002). Opuščajo zdrave navade, kot sta gibanje in zadostni
spanec, večja je tudi verjetnost, da se zatekajo k nezdravim oblikam vedenja, kot
sta hitra hrana, kajenje (Conway, Vickers, Ward, in Rahe, 1981; Jackson, Knight,
in Rafferty, 2010; Kiecolt-Glaser in Glaser, 1988; Ogden in Mitandabari, 1997 v
Sanderson, 2013).
1.4. Spoprijemanje s stresom
Osebnostne lastnosti skupaj z značilnim obrambnim vedenjem vodijo do
različnih slogov spoprijemanja in vplivajo na naše življenjske navade (Rakovec
Felser, 2002).
29
Zlatka Rakovec Felser (1991) opisuje pojem stresa kot porušeno
psihofizično ravnovesje. Da bi znova vzpostavil ravnovesje, se mora posameznik
s stresogeno situacijo soočiti, jo ovrednotiti, oceniti lastne potenciale ter se ji tako
ali drugače prilagoditi in jo obvladati. Prilagajanje vedno obsega dva vidika -
telesnega in duševnega, ki ju lahko opredelimo kot:
- notranjo poravnavo, ki se nanaša na iskanje lastnih prepričanj,
pričakovanj, ustrezne rešitve;
- zunanjo poravnavo, ki pomeni iskanje socialnemu okolju primerno,
sprejemljivo rešitev.
Avtorica podrobno opisuje procese spoprijemanja in prilagajanja. Najprej je
zaznava nastalih razmer, ki jih posameznik lahko dojema kot grožnjo, škodo ali
neljubo spremembo, ki pa je lahko bolj ali manj jasna. Nedvomno na to vlivajo
tudi dotedanje izkušnje. Na osnovi zaznave in ocene posameznik sprejme
določene odločitve in glede na to kasneje ukrepa (Rakovec Felser, 1991).
Na procese zaznavanja, ocenjevanja, sprejemanja odločitev vplivajo ne le
predhodne izkušnje, pač pa tudi obrambna naravnanost. Zakonski partner, ki bi
moral postati pozoren na izjave in ravnanje drugega partnerja, ki mu pravzaprav
sporoča, da se v zvezi počuti utesnjenega in neuresničenega, se v želji in v strahu,
da ga ne izgubi, zateka k samoprevari. To pomeni, da se izogiba soočenju z
resnico in partnerjeve reakcije vidi tako, kot jih hoče videti, kot jih v tistem
trenutku lahko sprejme in tako, kot ustrezajo njegovim željam ter težnjam, torej
bolj ali manj izkrivljeno. Ker ne zmore videti razsežnosti problema, je jasno tudi,
da se na nastalo krizo v medosebnem odnosu ne bo ustrezno odzival. Nizka
samopodoba, občutek, da ni dovolj dober, da bi zvezo s partnerjem lahko ohranil,
potenciran strah, da ga izgubi, lahko vodi k temu, da se zveze krčevito oklepa, s
čimer odriva vsakršno partnerjevo signaliziranje neugodja. Lahko je tudi obratno
in vidi probleme tam, kjer jih ni. Torej ne le osebnostne lastnosti, pač pa tudi
zavrtost, frustracije in obrambni mehanizmi vplivajo na zaznavne procese in
povzročajo, da ljudje nastale življenjske razmere zaznavajo popačeno (Rakovec
Felser, 1991).
30
Tudi v drugi fazi, v fazi ocenjevanja in odločanja, imajo močan vpliv
obrambne naravnanosti. Najprej je tu naravna potreba po ohranjanju obstoječega
stanja. Ta je lahko pri različnih ljudeh različno močna, vsekakor pa zagotavlja
posamezniku občutek varnosti. Če je na vidiku sprememba, je to za nekoga lahko
grožnja, nevarnost, da varnost izgubi, spet za nekoga drugega pa morda le izziv.
Pričakujemo lahko različne odzive, za mnoge pa nova situacija pomeni
nepredvidljive razmere, v katerih posameznik ne more vedeti, kaj mu nove
okoliščine prinašajo, se bo moral zato čemu odreči, na kaj vse se bo moral
navaditi in kako se bo v tem znašel. Vsekakor pretirana anksioznost v taki situaciji
lahko zamegli celostni pogled na nastale razmere. Zaradi skrbi in bojazni
posameznik ne vidi več celote, pač pa določene okoliščine vidi pretirano, druge
spregleda in tako ne more preudarno oceniti, kaj bi bilo najbolje ukreniti. Pri tem
je lahko velika ovira tudi časovna stiska, sploh kadar je potreben hiter odziv v
kompleksnih razmerah (Rakovec Felser, 1991).
Možno je, da posameznik sploh ne sprejme nikakršne odločitve, oziroma da
sprejme sklep, ki reakcijo odloži ali pa zavrne, saj nastalim okoliščinam odreka
vsakršni pomen oziroma jih minimalizira ali celo zanika. Na primer včasih se tako
obnaša takrat, ko ga telesne težave opozarjajo, da bi moral obiskati zdravnika, sam
pa ima toliko poklicnih načrtov, da bi zato moral prekiniti načrtovano delo, poleg
tega pa je v zraku še vprašanje, kaj bi lahko zanj ter za njegovo nadaljno življenje
pomenil ta obisk. Morda bi le-ta postavil na glavo ves njegov dotedanji način
življenja in bi ga postavil pred dejstvo, da bo moral opustiti načrte, pričakovanja
in cilje, ki si jih je bil postavil. Ko so odločitve povezane z neželenimi
spremembami, bo torej naredil vse, da bo soočenje s problemom odrinil, ga
zanikal ali vsaj zminimaliziral po sistemu »Saj ni tako hudo! Zdaj nimam časa
misliti na to!«. Ohranil bo obstoječe stanje, kar pa ne pomeni, da bosta naslednjič
hujša le problem in bolj mučno soočenje, pač pa da bo tudi rešitev težja in zanj
manj ugodna. (Rakovec Felser, 1991, 2002, 2009).
Prilagajanje na stresno situacijo avtorica opisuje kot zelo kompleksen
proces, sestavljen iz elementov zaznavanja, ocenjevanja, sprejemanja sklepov in
odločitev ter seveda končnega ukrepanja, ki se kaže v vedenju posameznika.
31
Govora je o procesu spoprijemanja (angl. Coping), pri čemer posameznik, glede
na osebnostne lastnosti ter obrambne mehanizme, razvije zanj bolj ali manj
značilen slog spoprijemanja. Treba je ločiti med aktivnim in pasivnim
posameznikovim pristopom k reševanju nastalih stresogenih razmer, med
produktivnim in neproduktivnim, med takim, v katerem prevladujejo na rešitev
problema naravnane strategije ter tistim, kjer gre v prvi vrsti za čustveno
razbremenitev. Pri tej osnovni delitvi slogov spoprijemanja pa je še ena dimenzija,
ki je ne kaže spregledati, in sicer socialna. Pri iskanju rešitev se namreč
posameznik lahko zgleduje predvsem po tem, kaj je v okolju sprejemljivo oziroma
zaželjeno, lahko pa ta vidik zanemari in sprejema odločitve ter se ravna po tem,
kaj njemu osebno ustreza. Govorimo torej o socialno zaželjenem in
posameznikovim potrebam prilagojenemu slogu ter strategijah spoprijemanja
(Rakovec Felser, 2002, 2009).
V praksi je sicer težko vselej napovedati, kaj je produktivno in kaj ne,
nenazadnje je to odvisno tudi od okoliščin. Če ostanemo pri telesnih tegobah, je
najbrž smiselno, da se posameznik na vsak bolečinski dražljaj ne odzove z
odločitvijo, da mora stopiti do zdravnika, drugače pa je, če se bolečina ponavlja
na določenem mestu, se stopnjuje ali pa se oglaša na mestu, kjer je bil na primer
nekoč že operiran zaradi malignoma. Podobno lahko trdimo za primer, ko je
posameznik v stresni situaciji, ker mu je zdravnik pravkar sporočil, da se za
njegovimi telesnimi tegobami skriva resna kronična bolezen. Če bo tedaj njegova
reakcija kognitivna strategija obvladovanja nastale stresne situacije v smislu
disimulacije (Pa saj to ni tako hudo!) ali pa rumifikacije (Lahko je tako, kaj pa če
ni in se zdravnik moti!), bo to vsekakor vplivalo na njegovo vedenje. Gotovo bo
reakcija drugačna, če si bo rekel: »Dobro bi bilo povprašati še koga, morda koga,
ki ga je doletela podobna situacija, ki je te težave osebno spoznal in se z njimi
soočil.« ter podobno. Zanj bo situacija tudi drugačna, če si bo pred iskanjem
informacij in opore pri drugih, dal duška, se morda razjokal, skričal, šel na dolg
sprehod, se med hitro hojo ali tekom spotil, skratka se v svoji čustveni prizadetosti
sprostil. Neustrezno je torej govoriti o tem, da so k rešitvi problema naravnane
strategije vselej produktivne in k čustveni razbremenitvi naravnane strategije
32
vselej neproduktivne. Mnogo zavisi torej tudi od narave stresne situacije. Velja,
da so v stresnih razmerah, na katere človek nima vpliva, in ki jih ne more
spreminjati, smiselne vedenjske reakcije, ki prinašajo čustveno razbremenitev.
Takšno situacijo imamo v primeru izgube drage osebe in sproženega procesa
žalovanja. Zanjo je značilno, da posameznik v začetni fazi ne more sprejeti
resnice in jo zanika (Saj to ne more biti res!), kasneje se v njem oglaša jeza, šele
nato pa se zave realnosti in izgube, ki jo je utrpel. Šele takrat se v njem začne
oglašati žalost, ki pa je nikakor ne bi bilo smiselno potlačevati. Zanj in njegovo
mentalno zdravje je tedaj bolj primerno, da izrazi in pokaže čustva (Rakovec
Felser, 2009).
Richard Lazarus in Susan Folkman (1984) sta mnenja, da se spoprijemanje
nanaša na prizadevanje posameznika za obvladovanje zahtev stresnih situacij. Ko
posameznik oceni stresno situacijo, se mora odločiti, kako se bo odzval oziroma
spoprijel s stresorjem, bodisi se usmeri k obvladovanju situacije, k zmanjševanju
njihove moči, ali pa k toleriranju. Stil spoprijemanja, ki se ga loteva, je na koncu
določen glede tega, ali oseba meni, da ima zadostna sredstva za razreševanje
težave. Posameznikovih aktivnosti v zvezi s tem je lahko več. Lahko se lotijo
reševanja problema, najdejo nove načine, kako gledati na situacijo ali odvrnejo
svojo pozornost vstran od težave.
Spoprijemanje lahko definiramo kot stalno spreminjajoči se kognitivni in
vedenjski napor, s katerim bi odgovorili na specifične notranje ali zunanje
zahteve, ki so ovrednotene kot obremenjujoče ali pa presegajo resurse
posameznika (Lazarus in Folkman, 1984). Centralno vlogo v tej opredelitvi ima
vrednotenje. Vsaka situacija se lahko upošteva kot stresna, če jo posameznik tako
zaznava.
S tega vidika je proces soočanja konceptualiziran kot dinamično
součinkovanje med osebo in stresnimi razmerami (O’Brien in DeLongis, 1996).
Opredelitev Lazarusa in Folkmanove (1984) jasno govori o spoprijemanju
kot pojavu, ki je usmerjen na proces ne kot lastnost ali izid temveč pojasnjuje, da
so napori drugačni od avtomatskega prilagoditvenega vedenja, ki je bilo naučeno.
Poleg tega vključuje spoprijemanje tudi obvladovanje stresne situacije, zato ne
33
pomeni nujno premoči. Obvladovanje lahko vsebuje prizadevanja za zmanjšanje,
preprečitev, toleriranje, spreminjanje ali sprejemanje stresne situacije.
Lazarus in Folkman (1984) sta opozarjala pred modelom soočanja na
podlagi vzorca. Takšen tip spoprijemanja je povezan s tem, da se vedenje osebe
presodi po tem, ali so znotraj ali zunaj norm na podlagi načina, kako se soočajo s
stresno situacijo v daljšem časovnem obdobju.
Ustrezen primer takšnega modela je tisti, ki ga je predstavil Kubler-Ross
(1969 v Lazarus in Folkman, 1984). Ta model opisuje reakcije posameznikov na
smrt njihovih pomembnih drugi. To ni nenavadna situacija za izvajalce
zdravstvenih storitev, saj jih veliko neprimerno presodi odziv žalosti prizadete
osebe, zaradi svojih pričakovanj, da bi moral vsak doživeti vse vnaprej določene
faze žalosti in krožiti skozi njih le enkrat. Čeprav lahko obstajajo podobnosti ali
vzorci v določenih primerih, ki so slični tako v smislu narave situacije kot tudi v
kulturnih načinih odzivanja, je verjetno, da ne obstaja prevladujoči vzorec
spoprijemanja za določeno situacijo.
Lazarus in Folkman (1984) sta določila dve formi spoprijemanja –
usmerjeno na probleme in usmerjeno na emocije. Strategije spoprijemanja, ki so
problemsko usmerjene, so podobne taktiki za reševanje problemov. Te strategije
zajemajo prizadevanja za opredelitev problema, ustvarjanje večih alternativnih
rešitev, pretehtanje stroškov in koristi različnih ukrepov, udejanjanje načrtov, da
bi spremenili tisto, kar je spremenljivo, in če je potrebno tudi učenje novih veščin.
Prizadevanja tega stila so lahko usmerjena navzven v spremembo nekaterih
vidikov okolja ali navznoter v spremembo določenega vidika selfa. Veliko
naporov, ki so usmerjeni vase, spadajo v kategorijo ponovnega vrednotenja, na
primer spreminjanje pomena situacije ali dogodka, zmanjševanje prizadetosti ega
ali priznavanje obstoja osebnih resursov in moči.
Večina raziskav kaže, da ljudje, ki uporabljajo strategije usmerjene na
problem, demonstrirajo boljšo prilagoditev (Dunkel-Schetter, Feinstein, Taylor in
Falke, 1992; Penley, Tomaka in Wiebe, 2002 v Sanderson, 2013). Takšen tip
spoprijemanja je verjetno bolj učinkovit, saj lahko ljudje dejansko razrešijo svoje
težave (Sanderson, 2013).
34
Spoprijemanje usmerjeno na emocije je osredotočeno na zmanjševanje
čustvene stiske. Strategije vključujejo distanciranje, izogibanje, selektivno
pozornost, določanje krivde, pomanjševanje, ventiliranje čustev, iskanje socialne
podpore, telovadbo in meditacijo. Podobno kot pri kognitivnih strategijah,
opredeljenih v prejšnjem odstavku, je sprememba v razlagi dogodka, ne da bi
spreminjali objektivni položaj stvari enakovredna ponovnemu vrednotenju
(Lazarus in Folkman, 1984).
To so pogosti primeri strategije: »Razmišljal sem, da bi se lahko zgodilo
nekaj veliko slabšega« ali pa »Pravkar sem razmišljala, da so v življenju veliko
pomembnejše stvari«. Za razliko od strategij, ki so usmerjene na problem, tiste, ki
so usmerjene na emocije, ne spreminjajo pomena situacije neposredno. Na primer,
energična telesna aktivnost ali meditacija lahko pomagata posamezniku, da bi
ponovno ocenil pomen situacije, ampak dejavnost neposredno ne spreminja
pomena. Spoprijemanje, usmerjeno na emocije, se pogosteje uporablja, kadar so
dogodki nespremenljivi (Lazarus in Folkman, 1984).
Lazarus (1966 v Lyonu, 2000) in Lazarus in Folkman (1984) povzemajo
velik del empiričnih dokazov, ki podpirajo razlikovanje med spoprijemanjem
usmerjenim na čustva in na problem. Vrh tega so dokazi, ki kažejo, da vsak
posameznik uporablja obe vrsti strategij za obvladovanje stresnih situacij ali
motečih zunanjih oziroma notranjih zahtev.
V svoji študiji, v povezavi z oskrbo oseb z aidsom, je Folkman (1997)
predlagala teoretično dopolnitev modela o spoprijemanju. Njena študija je
vključevala merjenje večih spremenljivk psiholoških stanj (depresivne
simptomatike, pozitivnih stanj, pozitivnega in negativnega afekta), spoprijemanja,
verskih ali duhovnih prepričanj in dejavnosti. Vsak udeleženec je intervjuvan
dvakrat. Čeprav so udeleženci poročali o visoki stopnji negativnega afekta, kar je
bilo pričakovano, so poročali tudi o visoki stopnji pozitivnega afekta. Podatki iz
intervjujev, so bili analizirani skupaj s kvantitativnimi podatki. Rezultati so
pokazali, da so strategije za spoprijemanje, ki so povezane s pozitivnimi
psihičnimi stanji, imele skupno temo, to je iskanje pozitivnega pomena.
35
Folkman (1997) navaja številne študije, ki podpirajo njen zaključek, da je
odkrivanje pozitivnega pomena v stresnih razmerah povezano z osebnim
blagostanjem.
Vendar pa je izogibajoče spoprijemanje, kot na primer poskus umikanja iz
neugodne situacije in osredotočanje na druge stvari, da bi odvrnili pozornost od
problema, lahko prilagodljiva taktika za kratkoročne stresorje (Roth in Cohen,
1986; Suls in Fletcher, 1985).
Seličeva (1999 v Pastirku in sod., 2010) navaja nekatere vire, ki nam
omogočajo spopadanje s stresorji:
- Materialni viri – z njihovo pomočjo je možno izpolnjevati
najrazličnejše zahteve okolja in družbe ter zadovoljevati svoje
potrebe.
- Fizični viri - telesna moč, zdravje in privlačnost, lahko v številnih
primerih olajšajo spoprijemanje s stresom.
- Interpersonalni viri – kot so samopodoba, samovrednotenje in
zavedanje samega sebe.
- Informacijski in izobrazbeni viri - splošno znanje in specifične
informacije.
- Kulturni viri – tradicije, običaji in rituali, ki ljudem dajejo občutek
skladnosti in povezanosti.
Avtorica navaja, da se na splošno se proti stresu bojujemo tako, da
zmanjšamo število zahtev ali povečamo zmožnost spoprijemanja z njim. Naštete
strategije spoprijemanja se nanašajo predvsem na drugo možnost, ko prihajajo
zahteve od zunaj. Mnogo pa je zahtev, ki si jih postavljamo sami in po navadi je
notranje zahteve težje zmanjšati kot zunanje. Včasih je koristno, če zmanjšamo
število življenjskih dogodkov, čeprav niso nujno neprijetni, vendar jih je preveč.
V tem primeru si izdelamo spisek prioritet in morda tudi okvirni načrt, kako jih
bomo razvrstili (Lamovec, 1998 v Pastirku in sod., 2010).
Obstaja še nekaj strategij, ki pomagajo ljudem zmanjšati občutke stresa in s
tem izboljšati zdravje, vključno s sprostitvenimi tehnikami in čuječnostjo,
humorjem, telesno aktivnostjo, socialno podporo in vero (Sanderson, 2013).
36
1.5. Stres pri študentih
V skladu z običajnimi razmišljanji se študenti tako kot mladostniki
dojemajo kot bolj "zdravo" populacijo. Šele v zadnjih letih, po objavi mnogih
zdravstvenih in psiholoških raziskav, je bilo ugotovljeno, da obstajajo številne
psihološke in socialne težave, ki vplivajo na njihovo zdravje. Glavni dejavnik, ki
vpliva na zdravje študentov je psihosocialni stres, ki lahko privede do različnih
psihosomatskih obolenj in vedenjskih simptomov simptomov (Stock in Krämer,
2000). Zato so evropski raziskovalci začeli identificirati študente kot skupino z
velikim tveganjem za zdravje (Sonntag, Gräser, Stock in Krämer, 2000).
Študenti predstavljajo zelo zanimivo populacijo za preučevanje, kajti ti se
nahajajo v posebnem obdobju svojega življenja. Takrat namreč postajajo bolj
zreli. Specifično za ta vzorec so še drugačni tipi stresorjev, ki so povezani z
študijskimi obveznostmi in medosebnimi odnosi. Cohen, Burt, in Bjorck (1987)
opozarjajo, da so populacije v razvojni fazi, kot so študenti, še posebej dovzetni za
doživljanje akutnih in kroničnih stresorjev. Posledično se lahko zviša raven
doživetega stresa in poveča možnost za pojav telesnih in psiholoških simptomov,
povezanih s stresom.
Shaikh in Deschamps (2006) ugotavljata, da se študentje soočajo z
številnimi raznovrstnimi stresorji ter doživljajo visoko raven stresa v vsakdanjem
življenju. Študentje vstopajo v številne vloge, saj niso samo študenti, pač pa so
pogosto tudi zaposleni, postajajo partnerji in nekateri celo starši. Zato se
velikokrat soočajo s pomanjkanjem časa in energije.
Rawson in drugi raziskovalci se strinjajo, da je ogromno virov psihičnega
stresa med študenti in pogosto vključujejo dejavnike kot so akademske, socialne,
ekonomske težave, karierna orientacija in uspešnost (Rawson, Harve, Bloomer,
Kimberly, Kendall, Amanda, 1994). Nekateri avtorji govorijo o dveh osnovnih
dejavnikih, ki se povezujeta s stresom pri študentih – akademski in socialni
(Yanxia Mao, 2005).
Visoka raven stresa pri študentih se povezuje z zmanjšanjem uspešnosti pri
polaganju izpitov (Goldsmith in Albretch, 1993), z zmanjšanjem zavzetosti pri
37
iskanju in zbiranju materialov ter pisanju zapiskov (Entwisle in Tait, 1990), manj
posvečenega časa učenju (Chow, 2007) in posledično manj pozitivno opravljenih
izpitov (Chambel in Curral, 2005).
Študenti, pri katerih se pojavlja anksioznost, so pred izpiti zelo dovzetni za
stresorje, povezane z uspešnostjo pri akademskem delu in učenju, imajo pogosto
znižane kognitivne sposobnosti ter kažejo površno znanje materiala z določenega
predmeta (Moneta, Spada in Rost, 2007).
Kadar študentje doživljajo intenziven stres, se pogosto lotijo nezdravih
vedenj kot so uživanje hitre hrane, slabe spalne navade in zanemarjanje aktivnosti
ter telovadbe (Hudd idr., 2000). Tisti z manjšo socialno podporo so, kadar so pod
stresom, še bolj ogroženi, da bi se posluževali nezdravih vedenj. Kajenje pri
ženskah z manjšo socialno podporo se pred izpitnim obdobjem zviša, dokler je pri
tistih z večjo socialno podporo število pokajenih cigaret ostaja nespremenjeno.
Študentje z manjšo socialno podporo so pokazali zvišano uporabo alkohola pred
izpiti, medtem ko se je pri tistih z večjo socialno podporo uporaba znižala
(Steptoe idr., 1996).
1.6. Dejavniki stresa pri študentih
David Lam in Madan Palsane (1996) sta mnenja, da lahko posameznike in
okolje obravnavamo kot del večjega sistema. Lahko jih postavimo enega zraven
drugega v interakciji, pri čemer se posameznik trudi, da bi se prilagodil različnim
notranjim ali zunanjim zahtevam. Sam proces življenja je označen z interakcijo s
prilagajanjem in dinamiko, ki sta stalno prisotna pojma. Stres nastane, kadar
obstaja neravnovesje v procesu prilagajanja, in kadar zahteve, ki so naložene
posamezniku presegajo njegovo sposobnost ter sredstva za izpolnjevanje zahtev.
Pred študenti, ki odpirajo novo poglavje svojega življenja, so postavljene številne
zahteve in nove situacije, ki lahko povzročijo stres in privedejo do neugodnih
posledic.
V raziskavi Eisenberga Gollusta, Goldbersteina, in Hefnerja (2007) so
ugotovili, da je 40 % študentov na prvi in drugi stopnji poročalo, da je njihova
akademska uspešnost pod vplivom psihičnih in emocionalnih težav v zadnjem
38
mesecu. Ravni depresije v višjem izobraževanju se gibljejo med 21 % in 47 %,
odvisno od držav kot so Turčija (Bayram in Bilgel, 2008), Francija (Boureyre,
maurel in Bernaud, 2007), Bolgarija, Poljska in Nemčija (Mikolajczyk, Maxwell,
Naydenova, Meier in El Ansari, 2008).
Poleg tega je Harrison (1999 v Wilson in Mabhala, 2009) ugotovil, da je pri
študentih 1,64-krat bolj verjetno, da se pojavijo simptomi duševnih bolezni kot pri
ostalih mladostnikih. Zaskrbljujoči so tudi rezultati raziskave Inama Saqiba, in
Alama (2003) ter Tysona Wilsona, Croneja, Brailsforda in Lawsa (2010), ki so
pokazali, da ima kar 60% dodiplomskih študentov visoko stopnjo anksioznosti in
depresije.
Pomemben stresogeni dejavnik pri študentski populaciji je tudi časovni
pritisk. Kadar so študenti preobremenjeni z obiskovanjem predavanj in vaj, s
pisanjem poročil, pripravo na izpite, s študentskim delom in včasih celo z
družinskimi obveznostmi, doživljajo visoko stopnjo stresa. Stopnja stresa se lahko
zviša, zaradi neučinkovitega upravljanja s časom. Posledično jim primanjkuje časa
za druženje, za počitka in za spanja. V izpitnih obdobjih, povečana stopnja stresa
lahko privede tudi do poslabšanja telesnega in duševnega zdravja. Čeprav so to
lahko resne težave, za s katerimi se ne morejo sami soočiti in morajo poiskati
zdravniško pomoč, študenti bolj pogosto ne iščejo podporo. To se dogaja, ravno
zaradi pomanjkanja časa (Shaikh in Deschamps, 2006).
Na podlagi stresa pri študentih se velikokrat pojavljajo še somatična
obolenja. Tisti, ki imajo visoke ravni akademskega stresa in pomanjkanje podpore
s strani sošolcev, poročajo o glavobolih, bolečinah v trebuhu in hrbtu, slabostih in
drugih somatskih simptomih (Torsheim in Wold, 2001).
Watton (2001) poroča o vplivu nekaterih dejavnikov na prehodu iz srednje
šole oz. gimnazije na univerzo in prilagajanju, kot so uspešnost v predhodnji šoli,
kraj prebivališča, poreklo in tutorske dejavnosti. Študentje, ki šolanje nadaljujejo
v svojem domačem kraju oziroma bivališča zaradi bližine fakultete ne
spreminjajo, se lažje prilagajajo kot tisti ki ne. Poleg tega je sodelovanje s tutorji
ali udeležba pri dejavnostih za usmerjanje študentov pozitivno povezana z
doseganjem boljšega povprečja v semestru.
39
Študenti poročajo, da je močan stresni dejavnik povezan s študijem pogosto
ocenjevanje (Steptoe, Wardle, Plooard, Canaan in Davies, 1996). Nekateri
omenjajo tudi časovne pritiske (Chambel in Curral, 2005), intenzivno
tekmovalnost med sošolci, potreba po hitrem navezovanju stikov z vrstniki, da
formirajo socialna omrežja, pritisk o odločitvi glede nadaljnje kariere in
razmišljanje o možnosti neuspeha (Perry, Hall in Ruthing, 2007).
V času ekonomske krize pa ne moremo zanemariti niti pomembnosti
finančnih dejavnikov, težav, ki jih imajo starši študentov in študenti, ki so hkrati
starši (Ross, Cleland in Macleod, 2006). Nezadovoljstvo s študijskimi procesi in
predmeti lahko prav tako vpliva na počutje študentov (Entwisle in Tait, 1990).
Samo usklajevanje študijskih, socialnih in ekonomskih obveznosti je tako lahko
močan stresor (Chow, 2007).
Študentje poročajo o preobremenjenosti, zaradi pisanja poročil, pisnih in
ustnih izpitov, raziskovalnih nalog, razmišljanju o prihodnosti, o izboru smeri v
določeni stroki, specializaciji in socialnih težavah (Mikolajczyk, Maxwell,
Naydenova, Meier in El Ansari, 2008).
Sprememba kraja prebivališča velikokrat pomeni tudi sprejetje nove osebne
in finančne odgovornosti (Ross, Cleland in Macleod, 2006). Stres, ki ga te
obremenitve povzročajo, je povezan z akademsko uspešnostjo, emocionalnim
stanjem in boljšim prilagajanjem na študentsko življenje (Friedlander, Reid,
Shupak in Cribbie, 2007).
1.7. Moderatorji stresa
Stresogeni dejavniki povzročajo različen odziv pri različnih ljudeh. Odziv
posameznika je odvisen od njegove psihofizične konstitucije, življenjske
zgodovine in od trenutnega spleta okoliščin. Posameznik lahko v različnih
obdobjih življenja in v različnih bivanjskih okoliščinah popolnoma drugače
reagira na enako situacijo. V tej povezavi se lahko tudi dve različni osebi različno
odzoveta na isti dražljaj iz okolja (Rakovec Felser, 1991).
40
Iz povedanega lahko bi sklepali, da stresogeni vplivi dobijo svoj končni
izraz, kadar se njegove objektivne značilnosti povežejo s subjektivnim pomenom
(Rakovec Felser, 1991).
Avtorica navaja primer posameznika, ki si želi človeške bližine in topline,
vendar je na delovnem mestu v stiku z ljudmi, ki so hladno racionalni in so
usmerjeni le k nalogi. V človeku, ki hrepeni po povezanosti, se bodo pojavili
občutki prikrajšanosti in bo doživljal kronični stres. Nastala situacija bo za njega
ogrožujoča (Rakovec Felser, 1991).
Nasprotno je pri posamezniku, ki želi občutiti lastno veljavo in se postavlja
v položaj stalne žrtve z upanjem »če sem jaz dober z drugimi, bodo tudi drugi
dobri z menoj«. Na ta način bo ljudi okrog sebe spravljal v stisko, sam pa bo
nezadovoljen, saj ne bo dobil nazaj tega, kar je vložil in kar je pričakoval
(Rakovec Felser, 1991).
Primera nakazujeta na pomen osebnosti pri zaznavanju določene situacije za
stresonege ali za nevtralne. Poznavanje psihičnih posebnosti posameznika pomaga
pri raziskovanju subjektivnega pomena določenega dejavnika (Rakovec Felser,
1991).
Obstaja veliko situacijskih dejavnikov, ki vplivajo na ovrednotenje
dogodkov kot so grožnje, vključno z njihovo pogostostjo in kompleksnostjo,
osebnimi vrednotami, zavezanostjo in cilji, razpoložljivostjo virov, samooceno,
socialno podporo, sposobnostmi za spoprijemanje, situacijskimi ovirami, stopnjo
negotovosti in dvoumnosti, neposredno bližino (čas in prostor), intenzivnostjo in
trajanjem grožnje ter obvladljivostjo le-te. To, kar se zgodi med ocenjevalnimi
postopki, določa emocionalne odzive in vedenja povezane s spoprijemanjem
(Lazarus in Folkman, 1984).
1.7.1. Spol
Študentke se štejejo za bolj ranljivo skupino, saj večinoma poročajo o
večjem številu neprijetnih dogodkov kot študentje. Njihovi stresni dogodki so
pogosto povezani z družinskimi in socialnimi težavami ter finančnimi stiskami.
Nekateri avtorji poročajo tudi o večih stresorjih povezanih z akademskimi
41
stresorji (Brougham, Zail, Mendoza in Miller, 2009) in časovnimi pritiski oz.
pomanjkanjem časa za vse obveznosti (Kohn, Lafreriere in Gurevich, 1990;
Osman, Barrios., Longnecker in Osman, 1994).
Hudd in sodelavci (2000) so v svoji študiji o vplivu stresa na samooceno,
zdrave navade in zdravstveno stanje odkrili razlike med spoloma. Ugotovili so, da
je večina študentk (63,8 %) v vzorcu poročala, da so pogosto pod stresom,
medtem ko so moški, ki so poročali o tem, bili v manjšini (36,3 %). Študija kaže,
da je za ženske pod stresom bolj verjetno, da bodo imele nižjo samooceno, slabšo
samopodobo, in da bodo prakticirale slabe zdravstvene navade. Raziskovalci
postavljajo vprašanji ali so viri stresa pri študentkah drugačni ter ali imajo
drugačne in manj učinkovite strategije spoprijemanja.
Močnejša povezava med doživljanjem vsakodnevnih ovir in uživanjem
nezdrave prehrane pri ženskah je zanimala tudi druge raziskovalce. Odkrili so, da
tiste ženske, ki zaznavajo več stresorjev ne načrtujejo svojih obrokov oz. jih
izpustijo, v odgovor na slabo voljo se večkrat se prenajedajo in se v stresnih
obdobjih redijo (Block, He, Zaslavsky, Ding, in Ayanian, 2009; Hannerz,
Albertsen, Nielsen, Tuchsen, in Burr, 2004; Hunte in Williams, 2009; Vines in
dr., 2007 v Sanderson, 2013)
Pri študentih Univerze v Mariboru so ugotovili tudi, da obstaja statistično
pomembna razlika med spoloma pri anksioznosti oz. depresiji (Colarič in Eder,
2008). Ženske so v primerjavi z moškimi namreč dosegle višje povprečne
vrednosti tako pri anksioznosti kot pri depresiji. Podobne rezultate navajajo tudi
nekateri tuji avtorji, ki so preiskovali omenjeni duševni motnji med študenti v
drugih državah in pri tem uporabljali drugačne metode in vprašalnike. Avtorji, ki
so opravili raziskavo v Nigeriji, so ugotovili dvakrat večjo prevalenco depresije
med osebami ženskega spola (Adewuya, Ola, Aloba, Mapayi, Oginni, 2006).
Raziskava Dysona in Renkove (2006) govori o uporabi podobnih strategij
pri obeh spolih. Avtorja razmišljata, da so se vloge moških in žensk v zadnjem
času zelo zbližale in so zato razlike manjše in nepomembne.
42
Študija Kannerja in sodelavcev (1981) preučuje razlike med spoloma v
zaznavanju stresa. Rezultati so pokazali, da je sprememba, pozitivna ali negativna,
povezana s pojavom psiholoških simptomov pri ženskah, vendar ne pri moških.
1.7.2. Prvi letnik študija in zamenjava kraja prebivališča
Za veliko študentov je čas začetka študija tudi čas zamenjave kraja
prebivališča, kar je za njih ogromna sprememba. Ta prehod ima lahko resne
psihične posledice na zdravje mladih, ki spreminjajo svoje prebivališče in navade.
Poslabšanje zdravja se pogosto povezuje z visoko ravnjo depresije (Dyson in
Renk, 2006) pri študentih, ki obiskujejo prvi letnik.
Depresija pri študentih se povezuje z različnimi psihičnimi in fizičnimi
zdravstvenimi izidi in tako ogroža tudi akademsko uspešnost (Sennett,
Finchilescu, Gibson in Strauss, 2003; Ruting, Haynes, Stupinsky in Perry, 2009).
Emocionalna podpora, ki jo študenti pogosto iščejo, se negativno povezuje z
doživljanjem stresa in uspešnim spoprijemanjem s stresom (Cohen in Wills,
1985).
Pri tistih, ki so spremenili kraj prebivališča, sta močno prisotna domotožje
in osamljenost (Wills, Stroebe in Hewstone, 2003). Velikokrat to pomeni tudi
izgubo pomembnih socialnih stikov in podpore družine ter prijateljev. Zato
morajo znova zgraditi svoje socialno omrežje in začeti novo življenje, hkrati pa se
srečujejo tudi z množico akademskih zahtev (Perry in dr., 2007).
Stres v času študija je povezan tudi s poslabšanjem duševnega zdravja in
pojavom depresivne simptomatike (Dyson in Renk, 2006; Furr, Westefeld,
McConnel in Jenkins, 2001). Zgornjo tezo so potrdili tudi v slovenski raziskavi o
depresiji in anksioznosti med študenti Univerze v Mariboru. Rezultati o razlikah
med letniki nakazujejo višje tveganje za depresijo in anksioznost med študenti
prvih in drugih letnikov (Colarič in Eder, 2008). Študentje prvih in drugih
letnikov imajo statistično pomembno višje povprečne vrednosti anksioznosti in
depresije kot študenti višjih letnikov. Podobne ugotovitve imajo tudi drugi
raziskovalci (Inam in dr., 2003 ; Bayram in Bilgel, 2008).
Zailani (2002 v Abdullah , Elias, Uli, in Mahyuddin ,2010) je odkril, da se
težave pri prilagajanju, s katerimi se študenti prvih letnikov soočajo, lahko
43
pojavijo pri izbiri predmetov, pri razumevanju učbenikov in člankov napisanih v
tujem jeziku ter pri poslušanju zgodnjih jutranjih predavanj. Poleg tega so
udeleženci doživljali tudi različne zdravstvene in finančne težave. Študentom je
bilo težje prevzeti skrb za svoje zdravje in so pogosto poročali o občutkih
utrujenosti.
Raziskava Fisherja, Murrayja in Frazerja (1985) je pokazala, da večja
geografska oddaljenost od doma napoveduje večje domotožje pri študentih. Do
podobnih ugotovitev sta prišla tudi Brooks in Dubois (1995) v svoji študiji
študentov iz prvega letnika. Študenti, ki so bili bolj oddaljeni od doma, so imeli
več težav pri prilagajanju na univerzi. Poročajo tudi o pomembnosti vpliva
osebnostnih karakteristik, okoljskih dejavnikov, socialne podpore in demografskih
spremenljivk.
Študenti v prvem letniku so prvič v obdobju, v katerem se od njih zahteva
podobna avtonomija in odločanje o prihodnjem življenjskem slogu. Ta faza je še
posebej občutljiva, zato jih lahko spremljajo dramatične spremembe v
zdravstvenem vedenju in zdravju. Prejšnje eksperimentalne in občasnih prakse
tveganega vedenja, kot so kajenje, uživanje alkohola in nezdravo prehranjevanje
se lahko v času študija okrepijo ali celo povečajo (Nordlohne, 1992).
1.7.3. Strategije spoprijemanja
Strategije spoprijemanja so močan dejavnik, ki vpliva na zaznano stopnjo
stresa. Rosalind Murray-Harvey (1999) je odkrila razlike med strategijami
spoprijemanja, ki jih uporabljajo študentje pedagogike, dokler opravljajo svojo
praktično usposabljanje. Študentje, z nizkimi ravnmi zaznanega stresa in tisti z
visokimi, se razlikujejo po treh vidikih strategij spoprijemanja. Prvi se povezuje z
številom uporabljenih strategij oziroma študenti, ki imajo nizko stopnjo zaznanega
stresa, uporabljajo več strategij iz različnih področij. Drugi je povezan z uporabo
samorefleksije in obračanja k sebi, k svojim mislim in čustvom, pri skupini z nižjo
stopnjo stresa. Ta ugotovitev je v soglasju z raziskavami, ki priporočajo
osredotočanje na lastne kognicije, da bi uspešno premagali stres. Zadnja razlika
med skupinama je povezana z uporabo pogovora kot strategijo spoprijemanja.
44
Študentje, ki doživljajo manj stresa, so se bolj aktivno lotili reševanja,
komunicirali so o težavah s supervizorji, mentorji in drugimi strokovnimi
sodelavci iz institucije. Praktikanti, ki poročajo o več stresnih dogodkih, so se
pogovarjali z družinskimi člani, prijatelji in ljudmi izven institucije.
Druga študija je pokazala, da medtem, ko študenti, ki odlašajo svoje
akademske obveznosti doživljajo manj stresa na začetku semestra, zaznavajo
veliko več stresa kot drugi študentje, ob koncu semestra (kadar odlašanje ni več
mogoče) in posledično imajo več simptomov bolezni (Tice in Baumeister, 1997).
Študentje, ki neposredno pristopijo k reševanju svojih težav z ohranjanjem
rednega učenja za vsak predmet in izdelavo nalog, se izognejo stresu ob koncu
semestra, ki ga tisti, ki so prezrli te odgovornosti, takrat močno doživljajo.
Reševanje problemov lahko učinkovito odstrani stresorje, kar lahko privede do
koristi na zdravstveno stanje posameznika.
Park in Adler (2003) sta preučevala stile spoprijemanja študentov, ki so
ravno začeli s študijem na medicinski fakulteti, kar je po navadi zelo stresno
doživetje ter sta nato ocenila njihovo duševno in telesno zdravje pri koncu
njihovega prvega leta. Udeleženci so izpolnjevali vprašalnike za merjenje stilov
spoprijemanja, depresivne simptomatike in splošnega zdravja v mesecu pred
začetkom študija. Raziskovalca sta nato preučila zdravje študentov ob koncu
prvega leta, da bi izvedela, ali je bila uporaba določenih vrst življenjskih strategij
povezana s določenimi zdravstvenimi izidi. Čeprav se je pri vseh študentih,
verjetno kot posledica kroničnega stresa skozi medicinsko izobraževanje, pokazal
upad tako pri telesnem kot pri duševnem zdravju skozi leto, so se pokazale tudi
nekatere razlike. Pri študentih, ki so uporabljali več pozitivnega ponovnega
vrednotenja in načrtovanega reševanja problemov, se je pokazalo manjše
poslabšanje fizičnega zdravja.
Longitudinalna preiskava 672 študentov prvega letnika (Aspinwall in
Taylor, 1992) o vplivu individualnih razlik in spoprijemanja na prilagoditvi
študentov pri vstopu v univerzo in akademski predstavitvi, je pokazala, da so
strategije spoprijemanja, ki jih učenci uporabljajo, pomembno napovedale njihovo
prilagoditev na fakulteti. Ugotovili so, da ima aktivno spoprijemanje pozitiven in
45
neposreden učinek na prilagajanje v primerjavi z izogibajočim spoprijemanjem, ki
ima negativen učinek na prilagajanje.
Ta študija je v soglasju z raziskavo, ki so jo izvedli Leong, Bonz in Zachar
(1997) o strategijah spopadanja 161 študentov v prvem letniku. Ugotovili so, da je
aktivno spoprijemanje s težavami, napovedovalo akademsko, osebno in
emocionalno prilagajanje.
Rezultati drugih študij (Brissette, Scheier in Carver, 2002; Smith in Renk,
2007) so v sladu s prejšnjimi ugotovitvami in nakazujejo na pomembno povezavo
med spoprijemanjem usmerjenim na problem in ravnjo stresa ter depresivno
simptomatiko pri študentski populaciji.
Penland in sodelavci (2000) so v svoji študiji ugotovili, da udeleženci
doživljajo več simptomov depresije, kadar se usmerijo k izogibajočemu
spoprijemanju, kot je na primer sanjarjenje.
Podobne so tudi ugotovitve Crocketta in sodelavcev (2007), ki so prav tako
odkrili močno pozitivno povezavo med izogibajočim spoprijemanjem in
psihološkim stresom. Udeleženci, ki so v večini uporabljali izogibajoče
spoprijemanje so doživljali več simptomov anksioznosti in depresije v primerjavi
s tistimi, ki so izbrali spoprijemanje usmerjeno na problem.
.
1.7.4. Stres pri študentih in nevroticizem
Raziskava 228 študentov (Flett, Molnar, Nepon in Hewitt, 2012) je
pokazala, da obstaja pomembna pozitivna povezava med visoko stopnjo
nevroticizma in doživljanjem več vsakodnevnih ovir. Udeleženci, ki so imeli višjo
stopnjo perfekcionizma, so imeli več psihosomatskih simptomov, dnevnih ovir in
negativnega afekta. Analize so pokazale, da so študenti, ki imajo avtomatske misli
povezane s popolnostjo, bolj občutljivi na vsakodnevne ovire.
Bolger in Schilling (1991) sta ugotovila, da posamezniki z visoko stopnjo
nevroticizma poročajo o večji izpostavljenosti na vsakodnevne stresogene
dejavnike, in da so ravno tisti udeleženci tudi doživeli bistveno več distresa pri
srečanju s stresnimi situacijami.
46
Nevroticizem napoveduje težave v zakonu oz. v partnerstvu, izgubo
zaposlitve, finančne težave, medosebne konflikte (Kendler, Gardner in Prescott,
2003) in izpostavljenost vsakodnevnim stresorjem (Suls, Green in Hillis, 1998;
Vollrath, 2000).
Podobne rezultate ima tudi longitudna študija, ki je osredotočena ravno na
študente psihologije. Hutchinson in Williams (2007) ugotavljata, da je
nevroticizem moderator na povezavo med vsakodnevnimi stresorji in razvojem
depresivnih simptomov. Analize so pokazale, da interakcije med nevroticizmom
in vsemi kategorijami vsakodnevnih stresorjev pomembno napovedujejo zvišanje
depresivne simptomatike.
Konflikti z zakoncem, partnerjem ali drugimi pomembnimi osebami so
ključen moderator povezave med nevroticizmom in distresom, ki ga doživljajo
posamezniki. Izgleda, da so medosebne težave eden od osnovnih mehanizmov, ki
povezujejo nevroticizem z doživljanjem distresa v vsakdanjem življenju. Zato
nekateri avtorji menijo, da so medosebni konflikti eni izmed najpomembnejših
stresorjev (Bolger, DeLongis, Kessler in Schilling, 1989).
Nedavne raziskave na področju osebnosti, so pokazale, da obstaja povezava
med nevroticizmom in negativnim afektom (Watson in Kendall, 1989; Watson in
Pennebaker, 1989) ter prilagajanjem na univerzi. Ugotovili so tudi povezavo med
ekstravertnostjo, pozitivnim razpoloženjem in uspešnim prilagajanjem.
V sladu s temi ugotovitvami so tudi rezultati Halamandarisa in Powerja
(1996), ki sta preučevala duševno zdravje študentov iz prvega letnika.
Nevroticizem in ekstravertnost sta močno korelirala z vsemi spremenljivkami
psihosocialnega prilagajanja (splošno dobro počutje, osamljenost in splošno
prilagajanje na univerzi). Študentje z visoko stopnjo nevroticizma so poročali o
številnih težavah, tisti z visoko ravno ekstravertnosti, pa so doživljali večjo
socialno podporo in manj negativnih dogodkov.
Številni raziskovalci so predlagali, da bi bilo potrebno vključiti osebnostne
lastnosti v tranzakcijski model spoprijemanja (Krohne, 1990; Costa in McCrae,
1990). Osebnostne značilnosti, zlasti nevroticizem, so jasno povezane s
kognitivnim ocenjevanjem in odločitvami glede spoprijemanja. Nevroticizem,
47
označen še kot čustvena nestabilnost, občutja manjvrednosti, nervoznost in
pretirana občutljivost na negativne afekte, vpliva podobno kot anksioznost
(Eysenck, 1967 v Lamovec, Musek, Pečjak, 1975). Povezava med nevroticizmom
in strategijami spoprijemanja je relativno dobro raziskana. Eden izmed
pomembnih rezultatov o vplivu nevroticizma je uporaba strategij izogibanja pri
obvladovanju stresa (Gomez, Holmberg, Bounds, Fullarton, in Gomez, 1999;
Roesch, Wee in Vaughn, 2006) na iskanje emocionalne socialne podpore, na
miselno in vedenjsko neaktivnost, prekinitev ostalih dejavnosti in zadrževanje
spontanega odziva (Murberg, Bru in Stephens, 2002).
Raziskava Kotterja, Tautphausa, Schererja in Voltmerja (2014) je pokazala,
da so višja stopnja zadovoljstva z življenjem, nižja raven kariernih ambicij, nižja
stopnja nevroticizma in telesna aktivnost za eno ali več ur tedensko statistično
pomembni napovedniki splošnega zdravja študentov medicine. Analiza vzorca je
pokazala, da je stopnja nevroticizma pozitivno korelirala z ravnjo anksioznosti in
depresije.
1.7.5. Nevroticizem in strategije spoprijemanja
Učinek stresogenih dejavnikov občuti vsakdo po svoje. Kako se bo
posameznik nanje odzval, je odvisno od njegove psihofizične konstitucije,
življenjske zgodovine pa tudi od trenutnega spleta okoliščin (Rakovec Felser,
1991).
Posamezniki, ki imajo visoko stopnjo nevroticizma so nagnjeni k
negativnemu afektu. To ima morda svojo vlogo pri vzpostavljanju povezave med
nevroticizmom in negativnimi kognitivnimi ocenami. Posamezniki z visoko
stopnjo nevroticizma pogosteje menijo, da nimajo dovolj moči, ali da niso
sposobni, da bi se soočili s stresnimi situacijami (Penley in Tomaka, 2002) in
dojemajo situacije kot bolj stresne (Günthert, Cohen, in Armeli, 1999). Zaradi
vpliva, ki ga ima nevroticizem na kognitivno oceno, so nekateri avtorji preučili
učinke na izbor strategij za spoprijemanje in ugotovili, da študentje z višjo ravnjo
nevroticizma uporabljajo bolj disfunkcionalne strategije pri medosebnih težavah.
Pogosteje se zatečejo k uporabi zadrževanja spontanega odziva. Podobna odkritja
48
imajo tudi drugi avtorji (Grant in Langan-Fox, 2006; Lee-Baggley, Preece in
DeLongis, 2005; Bouchard in sod., 2004; Gomez in sod., 1999; Roesch in sod.,
2006).
Jennifer Connor – Smith in Celeste Flachsbart (2007) sta sestavili
metaanalizo literature o povezavi med osebnostjo in spoprijemanjem, ki se nanaša
na 165 vzorcev, ki vključujejo 33 094 udeležencev (otroci, mladostniki in odrasli).
Ekstravertnost in vestnost sta napovedovali uporabo strategij za aktivno reševanje
problemov in kognitivno prestrukturiranje, nevroticizem jo je napovedoval v
manjši stopnji. Nevroticizem je napovedoval uporabo strategije z dvomljivo
uspešnostjo, kot so sanjarjenje, umik in spoprijemanje osredotočeno na čustva.
Vendar sta tako ekstravertnost kot nevroticizem napovedovala iskanje podpore.
Osebnost je močneje napovedovala spoprijemanje pri mlajših vzorcih, pri
posameznikih, ki večkrat doživljajo stresne situacije, kadar je bilo merjeno
dispozicijsko spoprijemanje in pri trenutnih stresorjih.
D’Zurilla, Maydeu-Olivares in Gallardo-Pujol (2011) so ugotovili, da
nevroticizem napoveduje izbor manj konstruktivnih strategij za reševanje
problemov (izogibanje in impulzivno reagiranje). Rezultati so pokazali, da točno
ta osebnostna dimenzija pomembno vpliva na povezavo med negativnim afektom
in nefunkcionalnim reševanjem problemov. Nevroticizem je bil tudi pomembno
pozitivno povezan z negativno usmerjenostjo na problem.
Zanimive rezultate imajo študije, ki preučujejo osebnostne lastnosti
študentov različnih smeri. Pri študentih medicine (Jerant in sod., 2012) so
ugotovili nizke rezultate za nevroticizem in visoko stopnjo za sprejemljivost.
Jerant in sodelavci so ugotovili, da imajo študentje medicine v njihovem vzorcu
višjo stopnjo vestnosti in sprejemljivosti, podobne rezultate za odprtost za
izkušnje in ekstravertnosti ter nižjo raven nevroticizma v primerjavi s kontrolno
skupino, ki je predstavljala splošni vzorec prebivalstva. Jerant in sodelavci (2012)
so zaključili, da se lahko pričakuje visoka stopnja vestnosti in sprejemljivosti pri
študentih medicine. Rezultati so v skladu s tistimi iz drugih raziskav, v katerih so
primerjali osebnostne karakteristike v vzorcu prebivalstva iz nemško govorečih
držav (Kotter in sod, 2014; Borkenau in Ostendorf, 2008).
49
Študija Boujita, Bruchon-Schweitzerja in Dombrowskija (2012) potrjuje
podobna odkritja in govori o povezanosti med nevroticizmom in izogibajočim
spoprijemanjem (npr. samoobtoževanje, vedenjska neaktivnost, zanikanje,
sanjarjenje) in emocionalnim spoprijemanjem (npr. jokanje).
1.7.6. Socialna podpora
Različni avtorji definirajo socialno podporo na različne načine, kot na
primer število socialnih odnosov, ki so na voljo posameznikom. To je lahko
količina pomoči, katero posamezniki doživljajo, da jo lahko dobijo in količina
pomoči, ki jo objektivno dobijo od ljudi v svojem okolju (House in Kahn, 1985).
Nekateri raziskovalci so preučevali socialno podporo v smislu strukture
posameznikovega socialnega omrežja, kar je povezano s številom in obliko
socialnih odnosov (House in Kahn, 1985). Takšni instrumenti upoštevajo ali je
oseba poročena ali samska, način bivanja - sam ali skupaj z drugimi ljudmi,
članstvo v različnih družbenih organizacijah (klubih, interesnih krožkih).
Socialno omrežje lahko vključuje tudi pogostost stikov s prijatelji in
sorodniki. V številnih raziskavah so merili socialno podporo, ki temelji na obstoju
in količini socialnih odnosov. Na primer v raziskavi ljudi, ki živijo v Alamedi,
Kalifornija, so raziskovalci preučevali štiri vrste socialnih povezav: zakon,
kontakti z razširjeno družino in prijatelji, religiozna skupnost, in druge formalne
in neformalne pripadnosti skupnosti (Berkman in Syme, 1979).
Številne študije kažejo, da ljudem v različnih situacijah pomagajo različne
vrste podpore. Natančneje, pri obvladljivih dogodkih, torej tistih, ki jih je mogoče
rešiti ali popraviti, ljudem največ koristi pridobivanje instrumentalne podpore
(Cutrona in Russell, 1990). Za neobvladljive dogodke, kot je izguba zakonca,
praktične vrste podpore ne bodo tako učinkovite, saj ti ne bodo pomagali ljudem
rešiti ali odpraviti stresa. V takih primerih je čustvena podpora veliko bolj
dragocena. V podporo temu mnenju, bolnikom z rakom na dojki pomaga
pridobivanje čustvene podpore in ne instrumentalne podpore (Helgeson in Cohen,
1996).
50
Prednosti socialne podpore za psihološko blagostanje je veliko. Za
posameznike z večjo socialno podporo je manj verjetno, da bi trpeli zaradi
različnih psiholoških motenj (Schwarzer in Leppin, 1992 v Sanderson, 2013).
Depresivni ljudje poročajo, da imajo manj prijateljev, manj tesnih odnosov in
manj podpornih družinskih interakcij kot tisti, ki niso depresivni (Billings in
Moos, 1985 v Sanderson, 2013). Podobno je pri študentih, ki zaznavajo večjo
podporo s strani svojih družin, saj je manj verjetno, da poročajo o nevrotičnih
simptomih (Procidano in Heller, 1983 v Sanderson, 2013).
Hipoteza o zaščitnem učinku socialne podpore (angl. the buffering
hypothesis) govori o tem, da socialna podpora vodi k boljšemu zdravju, ker zaščiti
ljudi pred negativnimi učinki visoke ravni stresa (Wills, 1984 v Sanderson, 2013).
Številne študije zagotavljajo podporo tej hipotezi s tem, da prikazujejo, da so
koristi socialne podpore največje za ljudi, ki se soočajo z velikim stresom, tiste z
AIDS-om (Hays in sod., 1992 v Sanderson, 2013), tiste, ki so doživeli naravne
nesreče (Fleming, Baum, Gisriel, in Gatchel, 1982 v Taylor, 2006; Kaniasty in
Norris, 1993 v Sanderson, 2013) in tiste, ki so brezposelni (Schwarzer, Jeruzalem
in Hahn, 1994 v Sanderson, 2013). V raziskavi Schwarzerja in sodelavcev (1994 v
Sanderson, 2013), je 235 udeležencev izpolnilo vprašalnike o količini socialne
podpore, zaposlitvenem statusu in zdravju. Socialna podpora je imela le majhen
učinek na zdravje tistih, ki so bili zaposleni, vendar pa je imela velik vpliv na
zdravje tistih, ki so bili brezposelni in ki so bili verjetno pod večjem stresom.
Po drugi strani je pomanjkanje socialne podpore v času življenjske krize
lahko samo po sebi zelo stresno, še posebej za ljudi, ki imajo močno potrebo po
podpori, vendar nimajo zadostne sposobnosti, da bi jo pridobili. Takšna skupina
so lahko starejši, vdove oziroma vdovci ter žrtve naravnih nesreč ali drugih
neobvladljivih dogodkov (Sorkin, Rook in Lu, 2002 v Sanderson, 2003).
Hipoteza o neposrednem učinku (angl. the direct effect hypothesis)
predpostavlja, da socialna podpora lahko koristi tistim z nizko in tistim z visoko
stopnjo stresa (Sanderson, 2013). Zaradi tega je socialna podpora pomembna za
zdravje. Socialni odnosi posameznikov lahko vplivajo tudi na njihovo vedenje in
namere povezane z zdravjem (Allgower, Wardle in Steptoe, 2001; Lewis in Rook,
51
1999 v Taylor; Stroebe in Stroebe, 1996 v Sanderson, 2013). Na primer, drugi
lahko spodbudijo posameznike, da telovadijo, da prenehajo s kajenjem, in se lotijo
uravnoteženega prehranjevanja. Za ljudi, ki imajo več socialnih povezav, je manj
verjetno, da se vključijo v nezdrava vedenja, kot sta kajenje in uživanje alkohola.
Za njih je bolj verjetno, da se vključujejo v aktivnosti za krepitev zdravja (Di
Matteo, 2004 v Taylor, 2006; Barrerra, Chassin in Rogosch, 1993; Businelle in
sod., 2010; Maton in Zimmerman, 1992; Windle, 1992 v Sanderson, 2013).
Nekateri avtorji so usmerili svoje moči v raziskovanje koristi in razlike med
spoloma v socialni podpori (Schwarzer in Leppin, 1989 v Sanderson, 2013).
Študentke dobijo več podpore od svojih prijateljev in sostanovalk kot študenti
(Lepore, 1992 v Sanderson, 2013). Ženske ne le dajejo in sprejemajo več socialne
podpore kot moški ampak imajo tudi več psihične in fizične koristi od socialne
podpore (Antonucci in Akiyama, 1987; Schwarzer in Leppin, 1989 v Sanderson,
2013). Za ženske z manj podpore je bolj verjetno, da doživljajo depresivno
simptomatiko in anksioznost (Flaherty in Richman, 1989 v Sanderson, 2013), saj
je za tiste, ki nimajo zaupnika, bolj verjetno, da poročajo o simptomih psihičnega
in fizičnega distresa (Miller in Ingham, 1976 v Sanderson, 2013). Podobne
rezultate imajo v študiji, kjer so preučevali raven stresa, socialno podporo, in
fizične simptome, v vzorcu 115 dodiplomskih študentov (Wohlgemuth in Betz,
1991 v Sanderson, 2013). Čeprav socialna podpora ni imela vpliva na fizične
simptome na moške, sta bila količina in zadovoljstvo s socialno podporo,
pomembna napovednika simptomov pri ženskah.
Pomembna odkritja ima Watton (2001) o pomenu socialne podpore na
prilagajanje študentov. Tisti, ki nadaljujejo življenja med študijem s svojimi
družinami in tisti, iz urbanih področij, se lažje prilagajajo. Poleg tega, je
sodelovanje s tutorji ali udeležba pri dejavnostih za usmerjanje študentov
pozitivno povezana z doseganjem boljšega povprečja v semestru.
Halamandaris in Power (1997) sta odkrila, da nevroticizem in
ekstravertnost, samopodoba in medosebno zaupanje pomembno prispevajo k
napovedovanju zaznave socialne podpore in psihosocialno prilagajanje
študentskega življenja glede osamljenosti, splošnega počutja in splošnega
52
prilagajanja. Wilbert in Rupert (1986) sta raziskovala stopnjo osamljenosti,
depresije in disfunkcionalne odnose pri študentih psihologije. Našla sta močno
povezavo med disfunkcionalnimi odnosi in osamljenostjo, tudi kadar je bila
stopnja depresije kontrolirana. Wilbert in Rupert sta dokazala, da v razmišljanju
osamljenih učencev prevladujejo dvomi glede sposobnosti, da bi našli zadovoljiv
ljubezenski odnos in strahovi pred zavrnitvijo.
Drugi avtorji, ki so bili osredotočeni na odnos med osebnostjo in
zaznavanjem socialne podpore, so dosegli zanimive ugotovitve, da posamezniki z
visoko stopnjo ekstravertnosti in sprejemljivosti in nizkim nevroticizmom
poročajo o večjem zaznavanju socialne podpore (Bolger in Eckenrode, 1991;
Halamandaris in Power, 1999; Finch in Graziano, 2001; Swickert, Rosentreter,
Hittner in Mushrush, 2002; Swickert, Hittner in Foster, 2010).
Zagotovo ni presenetljivo, da ravno ti tipi osebnosti kažejo močno povezavo
z zaznano podporo, kajti značilnosti, ki jih asociiramo s temi tremi dimenzijami,
imajo vpliv na socialne interakcije. Posamezniki, ki so ekstraverti, v primerjavi s
tistimi, ki imajo nizko vrednost na tem faktorju, so bolj družabni in topli. Prav
tako pa tudi posameznike z visoko stopnjo sprejemljivosti lahko opišemo kot
prijazne in nežne, altruistične, medtem ko so tisti z nizko vrednostjo na tej
dimenziji lahko sebični in nezaupljivi. Nenazadnje se tisti, z visoko stopnjo
nevroticizma lahko hitro razburijo, so nagnjeni k napetosti. Skratka, te osebnostne
dimenzije imajo pomemben vpliv na posameznikov družbeni odnos in kot take
verjamemo, da imajo pomembno vlogo pri zaznavanju socialne podpore
(Swickert, Rosentreter, Hittner in Mushrush, 2002).
Swickert in sodelavci (2002) so se poglobili v raziskovanje povezave med
ekstravertnostjo, socialno podporo in stresom pri študentih. V njihovi študiji je
bila ekstravertnost povezana z značilnostmi socialne podpore (velikostjo omrežja
in stikom s člani omrežja) in dvema vrstama funkcionalne socialne podpore:
pridobljeno podporo in zaznano razpoložljivostjo podpore. Rezultati so pokazali,
da je ekstravertnost najbolj povezana z zaznano razpoložljivostjo prijateljev, z
občutkom pripadnosti in z udeležbo skupinskih aktivnosti te prijateljske skupine.
Poleg tega so avtorji preučili tudi vlogo socialne podpore kot moderator in
53
mediator povezave med ekstravertnostjo in stresom. Ugotovitve kažejo, da je
zaznana raven pripadnosti kot del socialne podpore ključen mediator med
ekstravertnostjo in stresom.
54
2. OPREDELITEV PREDMETA IN CILJEV RAZISKAVE
Predmet naše raziskave je zelo aktualna tema o dejavnikih stresa pri
študentski populaciji. Stres, ki ga študenti doživljajo, vpliva na duševno in telesno
zdravje, študijsko uspešnost in njihovo socialno življenje (Shaikh in Deschamps,
2006).
Smiselno je torej preveriti, kateri so stresogeni dejavniki, vezani na položaj
študentske populacije pa tudi, kakšen je njihov učinek (Kohn, 1990; Burks in
Martin, 1983; Sarason in dr., 1978).
Vsak posameznik občuti učinek stresogenih dejavnikov drugače. Kako se bo
nanje odzval, je odvisno od njegove psihofizične konstitucije, življenjske
zgodovine pa tudi od trenutnega spleta okoliščin (Rakovec Felser, 1991).
Osebnostne karakteristike, ki oblikujejo naše bolj ali manj zdrave življenjske
navade, oblikujejo tudi t.i. stil spoprijemanja (Rakovec Felser, 2002). Zato je
pomembna povezava med osebnostnimi lastnostmi, ravnjo stresa in strategijami
za spoprijemanje s stresom (Boyes in French, 2011). Koehler (1991 v Sanderson,
2013) je ugotovil, da aktivnost in adaptivne strategije za spoprijemanje s stresom
posameznika, pozitivno vplivajo na zmanjševanje ravni stresa pri študentih.
Glede na predmet in cilje raziskave želimo v magistrski nalogi preveriti,
katere stresogene dejavnike študentje psihologije občutijo, da so najbolj prisotni v
njihovem življenju, določiti njihov pomen in dimenzije ter karakteristike.
Podobno smo se osredotočili tudi na najpogostejše strategije spoprijemanja, ki jih
študenti psihologije uporabljajo.
Ugotoviti želimo, ali obstaja povezava in kakšna je narava povezave med
nevroticizmom in določenimi strategijami spoprijemanja. Pogosta uporaba teh
strategij se pogosteje povezuje z dvomljivim uspehom in negativnimi
posledicami. Te strategije so zanikanje, vedenjska neaktivnost in
samozaničevanje.
Zanima nas še povezava med nevroticizmom in obsegom stresogenih
dejavnikov v celoti. Prav tako nas zanima kakšna je narava povezave med
55
nevroticizmom in obsegom stresogenih dejavnikov povezanih s socialnimi
težavami ter obsegom stresogenih dejavnikov povezanih s študijskimi izzivi.
Pozornost smo usmerili tudi na demografske spremenljivke oziroma ali se
obseg stresogenih dejavnikov razlikuje med spoloma in med letniki. Spoznati
želimo, ali študenti, ki živijo s svojimi starši, doživljajo drugačen obseg
stresogenih dejavnikov v primerjavi s tistimi, ki živijo v študentskem domu oz. v
podnajemniškem stanovanju.
56
3. EMPIRIČNI DEL
3.1. Namen
Namen magistrskega dela je preveriti kateri stresorji so najpogostejši pri
študentih in kakšne vrste strategij za spoprijemanje s stresom uporabljajo. Prav
tako želim preveriti, kateri so tisti dejavniki, ki zvišujejo stopnjo doživetega stresa
in vplivajo na rabo adaptivnih ali maladaptivnih strategij spoprijemanja.
3.2. Hipoteze:
1. Ženske doživljajo bistveno večji obseg stresogenih dejavnikov kot
moški.
2. Študentje v prvem letniku študija doživljajo bistveno večji obseg
stresorjev kot študenti v drugem, tretjem in četrtem letniku.
3. Študentje, ki živijo pri starših, doživljajo bistveno manj stresorjev
kot tisti, ki živijo samostojno izven domačega okolja ( v študentskem
domu, stanovanju).
4. Nevroticizem je v pozitivni zvezi z obsegom stresogenih vplivov o
socialnih težavah.
5. Nevroticizem je v pozitivni zvezi z obsegom stresogenih vplivov
razvojnih izzivov.
6. Nevroticizem je pomembno pozitivno povezan z uporabo zanikanja
kot strategije spoprijemanja.
7. Nevroticizem je pomembno pozitivno povezan z uporabo
samoobtoževanja kot strategije spoprijemanja.
8. Nevroticizem je pomembno pozitivno povezan z uporabo vedenjske
neaktivnosti kot strategije spoprijemanja
9. Študenti, v prvem letniku, ki iščejo pomoč pri tutorjih, študentih
višjih letnikov, na informacijskih srečanjih, ki jih organizira
ustanova (univerza) doživljajo bistveno manj stresorjev.
57
3.3. Vzorec
Vzorec sestavlja 214 študentov psihologije, od tega 20 (9 %) moških in 194
(91 %) žensk. Sodelovali so študentje dodiplomskega in podiplomskega študija iz
treh slovenskih univerz – Univerze v Mariboru (N=143; 67 %), Univerze v
Ljubljani (53, 25 %) in Univerze na Primorskem (18, 8 %).
Povprečna starost udeležencev je 22 let, pri čemer se povprečna starost
moških in žensk statistično pomembno ne razlikuje. Sodelovali so študentje iz
prvega (N=37; 17 %), drugega (N=42; 20 %), tretjega (N=31; 15 %), četrtega
(N=41; 19 %), petega letnika (N=27; 13 %), absolventi (N=34; 16 %) ter
študentje, ki trenutno pavzirajo (N=2; 1 %).
Pri analiziranju podatkov sem upoštevala vse ustrezno rešene vprašalnike,
manjkajoče vrednosti sem nadomestila s srednjo vrednostjo.
Več kot polovica anketiranih študentov je v razmerju (N=139; 65 %),
samskih je 75 (35 %) študentov. Večina jih živi pri starših (N=111; 52 %), ostali
udeleženci (N=103; 48 %) živijo v študentskem domu, v podnajemniškem
stanovanju ali drugo.
3.4. Metodologija
3.4.1. Merska sredstva
Pri zbiranju podatkov smo se usmerili h kvantitativnim tehnikam oziroma
uporabi vprašalnikov. Raziskavo smo opravili s pomočjo vprašalnika o nedavnih
izkušnjah v življenju študentov (ICSRLE, Kohn, Lafreriere in Gurevich, 1990),
vprašalnika za merjenje osebnostne strukture petih velikih faktorjev BFI (John,
Donahue in Kentle, 1991) in kratkega vprašalnika za merjenje strategij
spoprijemanja COPE (The Brief COPE; Carver, 1997).
Za potrebe trenutne raziskave smo zastavili dodatna vprašanja »Ali imate
navado poiskati pomoč v zvezi s študijem pri:« z možnimi odgovori »Tutorjih,
Študentih višjih letnikov, Informacijskih srečanjih, ki jih organizira ustanova
(univerza), Drugo ali Ne iščem pomoči.« in »Vam drugi priskočijo na pomoč,
58
kadar ste v težavah«? z možnimi odgovori »DA ali NE« ter »Od kod pride ta
pomoč?« »Prijateljev, Družinskih članov, Fanta/dekleta ali Drugo«
Vprašalnik o nedavnih izkušnjah v življenju študentov ICSRLE smo z
mentorjema ustrezno prevedli in priredili za uporabo za slovensko študentsko
populacijo.
Vprašalnik o nedavnih izkušnjah v življenju študentov (The Inventory of
College Students’ Recent Life Experiences, ICSRLE, Kohn, Lafreriere in
Gurevich, 1990).
Vprašalnik je bil uporabljen za merjenje ravni navedenih stresnih dogodkov.
K temu pripomočku sem se usmerila zato, ker je bil zasnovan posebej za
študentsko populacijo. Poleg tega je ICSRLE opisan kot dekontaminiran
inštrument. ISCRLE je podobno kot Hassle Scale (Kanner, Coyne, Schaefer, in
Lazarus, 1981), zasnovan na podlagi življenjskih izkušenj, ki lahko negativno
vplivajo na telesno in duševno zdravje. Vendar ISCRLE ne meri neposrednih
odzivov povezanih z psihološkim distresom, kot so uživanje alkohola in drog,
kajenje ali uporaba zdravil (Kohn in sod., 1990. Kohn in Gurevich, 1993; Osman,
Barrios, Longnecker in Osman, 1994).
Vprašalnik je bil za namene magistrskega dela ustrezno preveden iz
angleškega v slovenski jezik z uporabo back – translation metode dveh
neodvisnih strokovnjakinj.
Z uporabo 4-točkovne Likertove lestvice, ki segajo od "sploh ni del mojega
življenja" v "močno je del mojega življenja«, so udeleženci v 49 postavkah
ocenili, kako močno je bila določena izkušnja del njihovega življenja v preteklem
mesecu. Skupna ocena je v mejah od 47 do 196, višji rezultati kažejo na
močnejšo prisotnost stresorjev 37 postavk iz vprašalnika.
59
Dimenzija Primerna postavka Cronbachova
alfa
Študijski izzivi S težavo zadovoljite študijske standarde,
ki ste si jih zadali.
0.79
Časovni pritisk Preveč stvari za narediti na enkrat. 0.80
Odtujenost od študija Nezadovoljstvo s študijem. 0.79
Romantične težave Zapleti v ljubezenskih odnosih. 0.73
Splošne nezgode Biti ogoljufan ali prevaran pri nakupu
storitev.
0.47
Težave v socialnih
odnosih
Sprejemajo vas za nekaj
samoumevnega.
0.76
Težave v odnosu s
prijatelji
Prijatelj izda vaše zaupanje. 0.68
Tabela 2. Področja vprašalnika o nedavnih izkušnjah v življenju študentov
(Kohn in sod., 1990)
Notranja skladnost vprašalnika je bila testirana z vzorcem 208 kanadskih
študentov. Alfa koeficient za celotno lestvico obsega 0,88 za študente in 0,89 za
študentke (Kohn in sod., 1990). Razvijanje vprašalnika je vključevalo izbor
postavk iz seznama 100-tih stresorjev in ponovitev testiranja z izbranimi
postavkami. Druga študija (Osman in sod., 1994), ki preučuje zanesljivost
ICSRLE pri 216 ameriških študentih, je prav tako ugotovila primerljivo notranjo
skladnost celotnega vprašalnika - 0,92. Cronbachovi koeficienti posameznih
lestvic so bili nekoliko višji.
Veljavnost vprašalnika je bila ugotovljena na osnovi korelacij z
vprašalnikom Stopnja zaznanega stresa (Perceived stress scale, Cohen,
Kamarack, and Mermelstein, 1983) (r = 0,59; Kohn in sod., 1990)
60
Vprašalnik BFI za merjenje strukture osebnosti po modelu »Velikih Pet«
(John, Donahue in Kentle, 1991 v Avsec, 2010).
Ta vprašalnik je instrument, ki meri prototipične komponente petih velikih
faktorjev osebnosti. Obsega 44 postavk, ki se nanašajo na odprtost, vestnost,
ekstravertnost, sprejemljivost in nevroticizem (čustvena nestabilnost). (John in
Srivastava, 1999 v Avsec, 2010). Avtorji vprašalnika BFI so John, Donahue in
Kentle (1991 v Avsec, 2010). Posamezne pridevnike, ki se nanašajo na
osebnostne lastnosti, so oblikovali v kratke postavke. Postavke so ohranile
pridevnik, kateremu so dodali še opisni del (npr. originalen so spremenili v
postavko - je originalen, poln idej), s čimer so se izognili dvoumnosti in dajanju
zaželenih odgovorov (Avsec, 2010) .
I. Prvi faktor, ki vključuje lastnosti, kot so aktivnost, energija,
dominantnost, sociabilnost in pozitivne emocije.
II. Drugi faktor vsebuje altruizem, nežnost, zaupanje, skromnost.
III. Tretji faktor se nanaša na socialno zaželeno kontrolo impulzov, ki
spodbujajo k cilju usmerjeno vedenje.
IV. Četrti faktor, ki vključuje vrsto negativnih emocij, kot so anksioznost,
razdražljivost, napetost, so poimenovali čustvena nestabilnost ali nevroticizem.
V. Peti faktor se nanaša na širino, globino in kompleksnost
posameznikovega mentalnega in doživljajskega sveta (Avsec, 2010).
V raziskavi na slovenskem vzorcu 301 osebe obeh spolov in starosti (181
M, 120 Ž, starosti od 13 do 73 let) je pet izločenih faktorjev pojasnilo 49.52 %
celotne variance, pri čemer po petem faktorju lastne vrednosti opazno upadejo.
Petfaktorska rešitev se je izkazala za ustrezno tudi v raziskavi na drugem
slovenskem vzorcu s pojasnjeno 46.6% varianco spremenljivk (Avsec, 2010).
Vprašalnik ima visoko konvergentno veljavnost potrjeno z drugimi
samoocenjevalnimi instrumenti, in sicer NEO – FFI (Neuroticism, Extraversion,
Openness Five Factor Inventory; Costa in McCrae, 1992 v Avsec, 2010) in TDA
(Trait Descriptive Adjectives, Goldberg, 1992 v Avsec, 2010). Notranja
61
konsistentnost posameznih lestvic je zadovoljiva oz. za ekstravertnost α = .88, za
sprejemljivost α = .79, za vestnost α = .79, za nevroticizem α = .84 in za odprtost
α = .81 (John in Srivastava, 1999 v Avsec, 2010).
Kratek vprašalnik o strategijah spoprijemanja s stresom COPE (The Brief
COPE; Carver, 1997).
Vprašalnik je nastal iz daljše verzije The COPE Inventory (Carver, Scheier
in Weintraub, 1989). Kratka oblika vsebuje 28 postavk. Dve postavki se nanašata
na vsako strategijo. Z uporabo 4-točkovne Likertove lestvice, ki segajo od »Tega
običajno ne delam« do »To naredim zelo pogosto«, so udeleženci ocenili svoje
običajno ravnanje ob stresnem dogodku. Vsako trditev posameznik ocenjuje
neodvisno od drugih trditev. Avtor predlaga, da se strategije lahko porazdelijo
glede na cilje, vzorce in želje raziskovalca, da bi meril situacijsko ali dispozicijsko
spoprijemanje s stresom. Vprašalnik smo v našem primeru uporabili na
»dispozicijski način« oz. v obliki spoprijemanja s stresom na splošno.
Notranja konsistentnost posameznih lestvic pri sestavljanju vprašalnika
varira med 0.50 in 0.90 (Carver, 1989, Beton, 2010). Ker so lestvice sestavljene iz
dveh postavk je sprejemljiva meja Chronbachove alphe 0.50 (Carver in sod. 1993;
Nunnaly, 1978)
Različni avtorji odkrivajo različne faktorske rešitve za vseh 14 lestvic. V
študiji 123 študentov Schniderja, Elhaija in Grayja (2007) so potrdili visoko
notranjo konsistentnost trifaktorskega modela podlestvic kratkega vprašalnika
COPE. Model je bil ustvarjen teoretično na podlagi obstoječe literature. Prvi
izmed faktorjev je na problem usmerjeno spoprijemanje (aktivno spoprijemanje,
načrtovanje, iskanje instrumentalne podpore in usmerjenost v vero z α = 0,80);
drugi faktor se nanaša na aktivno emocionalno spoprijemanje (usmerjenost na
sprostitev čustev, pozitivna reinterpretacija, humor, sprejemanje in iskanje
emocionalne socialne podpore; α = 0,81) in tretji, ki opisuje izogibajoče
emocionalno spoprijemanje (distrakcija, zanikanje, vedenjska neaktivnost,
samozaničevanje in uporaba drog; α = 0,88).
62
Drugi avtorji predlagajo različno porazdelitev. Zagovarjajo pet lestvic,
katere bi lahko uvrstili v načine, ki so usmerjeni na čustva. Štiri lestvice, ki merijo
načine, za katere lahko rečemo, da so osredotočeni na reševanje problema in pet
lestvic, ki merijo ostale strategije spoprijemanja (Pastirk in sod., 2010).
Strategije
spoprijemanja
Opis strategije Α
Aktivno
spoprijemanje
Aktiven pristop k problemu, povečanje napora,
poskus odstranjevanje problema.
0.68
Načrtovanje Razmišljanje o tem kakšni koraki so potrebni,
kako jih napraviti in kako obvladati problem.
0.73
Iskanje
instrumentalne
pomoči
Iskanje nasvetov, izpraševanje za pridobivanje
več informacij o problemu.
0.64
Iskanje
emocionalne
socialne podpore
Iskanje čustvene podpore pri bližnjih, iskanje
razumevanja.
0.71
Usmerjenost na
sprostitev čustev
Ventilacija emocij, fizično in verbalno izražanje
čustev.
0.50
Vedenjska
neaktivnost
Zmanjšanje napora za reševanje problemov,
opustitev prvotnih ciljev.
0.65
Miselna
neaktivnost
(distrakcija)
Posvečanje drugim aktivnostim, da bi odvrnili
pozornost od problema.
0.71
Pozitivna
reinterpretacija
Pogled na problem v bolj pozitivni luči. 0.64
Zanikanje Zanikanje obstoja stresorja ali zanikanje
resničnosti stresorja.
0.54
Sprejetje Sprejemanje situacije s ciljem, da bi se naučili
živeti s stresorjem.
0.57
63
Usmerjenost v
vero
Uporaba molitev, meditacije, iskanje tolažbe v
duhovnosti.
0.82
Uporaba drog Zatekanje k uporabi alkohola, drog, cigaret. 0.90
Humor Šaljenje na račun situacije. 0.73
Samozaničevanje Kritiziranje samega sebe, iskanje napak pri sebi. 0.69
Tabela 3. Strategije spoprijemanja v kratkem vprašalniku COPE (Carver,
1997)
3.5. Postopek zbiranja podatkov
Zaradi specifičnosti analizirane populacije smo se osredotočili na iskanje
udeležencev v njihovem okolju oz. na univerzi. Vprašalnike sem razdelila pred in
po predavanjih, vajah, po informacijskih srečanjih na univerzi, po sestankih in v
prostem času študentov psihologije. Uporabila sem tudi spletni vprašalnik, vendar
sem zaradi morebitnih razlik v rezultatih naknadno upoštevala le podatke, ki so
bili pridobljeni z metodo papir – svinčnik.
3.5.1. Analiza podatkov
Obdelava podatkov je bila narejena v programu IBM SPSS Statistics 19. Na
začetku obdelave smo izvedli deskriptivno statistiko za opis raziskovanega
vzorca. Nadaljevali smo s preliminarno analizo uporabljenih instrumentov,
vzporedno analizo in faktorsko analizo. Za analizo vprašalnikov sem uporabila
test notranje stopnje skladnosti, izračun Cronbachove alfe. Za preverjanje razlik
med spoloma ter razlikami med prvimi in ostalimi letniki sem uporabila t-test za
neodvisne vzorce. Za preverjanje povezanosti med spremenljivkami sem
uporabila korelacijsko analizo.
64
4. REZULTATI
Izvedla sem vzporedno analizo (Zwick in Velicer, 1986) vseh postavk
vprašalnika o nedavnih izkušnjah v življenju študentov (ICSRLE, Kohn,
Lafreriere in Gurevich, 1990), da bi določila najustreznejšo število faktorjev. Po
omenjeni analizi se je sedemfaktorska rešitev izkazala kot najustreznejša za
vzorec študentov psihologije.
Nato sem naredila faktorsko analizo z določitvijo sedmih faktorjev po
metodi izločitev faktorjev Principal axis factoring z uporabo poševne rotacije
Direct Oblimin (Delta = 0). Vse postavke izvirnega vprašalnika so bile nasičene z
enakimi faktorji kot v originalni raziskavi, razen enega oz. dimenzija Splošne
težave. Ena postavka iz te dimenzije se je izkazala kot težavna - »Socialni
konflikti, zaradi kajenja«, ker je imela nizko faktorsko utež. Za izločitev te
postavke se nisem odločila, kajti omenjena postavka bistveno ne vpliva o na
zanesljivost lestvice. Faktor je bil nasičen z dodatnimi šestimi postavkami, ki niso
bile vključene v sedemfaktorski model, zaradi nižjih faktorskih uteži. Odločila
sem se, da jih dodam k lestvici Splošne težave, ker so nasprotno z izvirno
faktorsko analizo te postavke imele visoke oz. sprejemljive faktorske uteži.
Omenjene postavke so:
Postavka Faktorska
Utež
Dolgo čakanje na storitev (npr. na univerzi, na banki,
v trgovini). 0,62
Težave pri prevozu. 0,45
Konflikti glede financ z družinskimi člani. 0,41
Finančna bremena. 0,41
Konflikti z družino. 0,39
Zdravstvene težave prijateljev. 0,39
Tabela 4. Faktorske uteži dodatnih postavk iz dimenzije Splošne težave,
vprašalnika ISCRLE
65
Preverili smo zanesljivost uporabljenih vprašalnikov z meritvijo
Cronbachove alfe za celoten vprašalnik oziroma za vsako lestvico znotraj
vprašalnika. Rezultati so pokazali, da ima vprašalnik, kot tudi njegove lestvice
dobro zanesljivost.
Lestvica N Število
postavk
Cronbachova
alfa M SD Min Max
Celoten
vprašalnik
ISCRLE
214 49 0,90 1,75 0,34 1,14 2,94
Študijski izzivi 214 10 0,75 1,87 0,47 1 3,20
Časovni pritisk 214 7 0,85 2,4 0,67 1 3,86
Odtujenost od
študija 214 3 0,80 1,74 0,71 1 4
Romantične
težave 214 3 0,80 1,85 0,77 1 4
Splošne nezgode 214 11 0,69 1,53 0,50 1 2,73
Težave v
socialnih
odnosih
214 6 0,76 1,57 0,50 1 3,67
Težave v odnosu
s prijatelji 214 3 0,77 1,50 0,57 1 4
Tabela 5. Mere opisne statistike in koeficienti notranje skladnosti dimenzij
vprašalnika ISCRLE
Pri merjenju zanesljivosti kratkega vprašalnika za merjenje strategij
spoprijemanja COPE smo pridobili podobne rezultate kot v izvirni raziskavi. Ker
so lestvice sestavljene iz dveh postavk je sprejemljiva meja Chronbachove alfe
0.50 (Carver in sod. 1993; Nunnaly, 1978). Vsled tega smo izločili lestvice
Usmerjenost na sprostitev čustev, Distrakcija in Sprejetje. Nižjo zanesljivost na
66
omenjenih lestvic so pridobili tudi drugi avtorji v različnih raziskavah (Bautista,
2013, Bautista, Rundle-Gonzalez in Awad, Erwin, 2013, Ward in Hay, 2015). Vse
druge lestvici dosegajo sprejemljivo zanesljivost.
Lestvica N Število
postavk
Cronbachov
a alfa
M SD Min Max
Kratek
vprašalnik
COPE v celoti
214 28 0,69
Aktivno
spoprijemanje 214 2 0,58
3,32 0,54 1 4,50
Načrtovanje 214 2 0,56 3,20
Iskanje
instrumentalne
pomoči
214 2 0,83
3,04 0,72 1 4,50
Iskanje
emocionalne
socialne
podpore
214 2 0,86
3,07 0,77 1 4
Usmerjenost
na sprostitev
čustev
214 2 0,21
2,51 0,62 1 4
Vedenjska
neaktivnost 214 2 0,57
1,40 0,49 1 3
Distrakcija 214 2 0,33 2,40 0,68 1 4
Pozitivna
reinterpretacija 214 2 0,70
2,84 0,72 1 4
Zanikanje 214 2 0,54 1,34 0,53 1 3,50
Sprejetje 214 2 0,47 2,75 0,65 1 4
67
Usmerjenost v
vero 214 2 0,88
1,60 0,84 1 4
Uporaba drog 214 2 0,86 1,40 0,65 1 4
Humor 214 2 0,92 2,33 0,90 1 4
Samozaničeva
nje 214 2 0,74
2,30 0,74 1 4
Tabela 6. Mere opisne statistike in koeficienti notranje skladnosti dimenzij
kratkega vprašalnika COPE
Pri preverjanju notranje skladnosti vprašalnika za merjenje osebnostne
strukture petih velikih faktorjev BFI smo ugotovili zelo dobro zanesljivost tako
vprašalnika v celoti kot tudi posameznih dimenzij znotraj njega.
Lestvica Število
oseb
Število
postavk
Cronbachova
alfa
M SD Min Max
Vprašalnik
BFI v celoti 214 44 0,70
Ekstravertnost 214 8 0,84 3,52 0,74 1,50 5,00
Sprejemljivost 214 9 0,73 1,77 0,41 1,00 3,22
Vestnost 214 9 0,78 3,71 0,60 1,78 5,00
Nevroticizem 214 8 0,84 2,93 0,71 1,50 5,00
Odprtost 214 10 0,82 3,64 0,65 2,20 5,00
Tabela 7. Mere opisne statistike in koeficienti notranje skladnosti dimenzij
vprašalnika BFI
68
Opombe: 1 – Obseg stresogenih dejavnikov v celoti, 2 - Študijski izzivi, 3 - Časovni pritisk,
4 - Odtujenost od študija, 5 - Ljubezenske težave, 6 - Splošne nezgode, 7 - Težave v socialnih
odnosih, 8 - Težave v odnosu s prijatelji
Slika 4. Razporeditev povprečnih ocen za vse dimenzije, ki opisujejo obseg
stresogenih dejavnikov
Najvišjo povprečno vrednost ima dimenzija časovni pritisk (M = 2,40; SD =
0,67), sledijo študijski izzivi (M = 1,87; SD = 0,47), odtujenost od študija (M =
1,74; SD = 0,71) in ljubezenske težave (M = 1,85; SD = 0,77). Najnižje povprečne
vrednosti v obsegu stresa smo dobili za težave v socialnih odnosih (M = 1,57; SD
= 0,50), splošne nezgode (M = 1,53; SD = 0,50) in težave v odnosu s prijatelji (M
= 1,50; SD = 0,57).
69
Opombe: 1 – Aktivno spoprijemanje, 2 – Načrtovanje, 3 - Iskanje instrumentalne podpore,
4 – Iskanje emocionalne socialne podpore, 5 – Vedenjska neaktivnost, 6 - Pozitivna
reinterpretacija, 7 – Zanikanje, 8 – Usmerjenost v vero, 9 – Uporaba drog, 10 – Humor, 11 –
Samozaničevanje
Slika 5. Razporeditev povprečnih ocen za vse strategije spoprijemanja, ki
opisujejo pogostost uporabe strategije spoprijemanja
Rezultati kažejo, da študentje psihologije v naši raziskavi najpogosteje
uporabljajo aktivno spoprijemanje (M = 3,32, SD = 0,54) in načrtovanje (M =
3,30; SD = 0,48). Standardni odkloni so pri njih najnižji, kar pomeni, da obstajajo
manjše variabilnosti v podatkih za ti dve dimenziji. Študentje se pogosto
usmerjajo k iskanju instrumentalne podpore (M = 3,04; SD = 0,72), iskanju
emocionalne socialne podpore (M = 3,07; SD = 0,77), pozitivni reinterpretaciji (M
= 2,84; SD = 0,72), humorju (M = 2,33; SD = 0,90) in samozaničevanju (M =
2,30; SD = 0,74).
70
Primerjava obsega stresogenih dejavnikov v celoti glede na spol
Analiza razlik med spoloma v obsegu stresogenih dejavnikov kaže, da imajo
študentke v povprečju v celotnem obsegu stresogenih izkušenj višjo povprečno
vrednost (M = 1,76; SD = 0,33) v primerjavi z moškimi (M = 1,64; SD = 0,34),
pri čemer je najmanjša izražena ocena 1 največja pa 4. Rezultati primerjave
kažejo, da ženske doživljajo večji obseg stresogenih vplivov kot moški.
Vrednosti t-testa o razlikah med spoloma, so pokazale, da med spoloma ne
obstaja statistično pomembna razlika (t = - 1,53; df = 212; p = 0,13) v obsegu
stresogenih dejavnikov.
Analiza po posameznih dimenzijah kaže, da imajo ženske višje povprečne
vrednosti na vseh faktorjih vprašalnika ISCRLE razen enega. To je faktor
odtujenost od študija, kjer imajo moški (M = 1,97 SD = 0,72) višjo povprečno
vrednost kot ženske (M = 1,71, SD = 0,71). Vendar za nobeno dimenzijo
rezultatov t–testa ne kažejo statistično pomembnih razlik.
Primerjava obsega stresogenih dejavnikov v celoti med prvim in
ostalimi letniki
Analiza razlik med prvim in ostalimi letniki študija psihologije v obsegu
stresogenih dejavnikov kaže, da imajo študentje v prvem letniku v celoti nekoliko
nižjo povprečno vrednost (N = 37; M = 1,70; SD = 0,34) pri stresogenih
izkušnjah v primerjavi s študenti drugega, tretjega, četrtega, petega letnika in
absolventi (N = 177; M = 1,75; SD = 0,33). Rezultati primerjave kažejo, da
študentje v drugem, tretjem, četrtem in petem letniku ter absolventi doživljajo
večji obseg stresogenih vplivov kot tisti v prvem letniku študija.
Vrednosti t-testa o razlikah med dvema skupinama letnikov je pokazala, da
med prvim in ostalimi letniki ne obstaja statistično pomembna razlika (t = - 0,718;
df = 210 p = 0,47) v obsegu stresogenih dejavnikov.
Analiza po posameznih dimenzijah kaže, da so razlike med letniki
minimalne razen pri treh dimenzijah. Prva izmed njih je časovni pritisk, kjer imajo
71
študentje višjih letnikov višje vrednosti obsega stresogenih dejavnikov (M = 2,44;
SD = 0,69) kot študentje prvega letnika (M = 2,24; SD = 0,54); tudi obseg
študijske odtujenosti je pri višjih letnikih višja (M = 1,79; SD = 0,73) kot pri
študentih prvega letnika (M = 1,49; SD = 0,55). Zadnja dimenzija, kjer imajo višji
letniki višje povprečne vrednosti (M = 1,88; SD = 0,78) od svojih sošolcev iz
prvega letnika (M = 1, 69; SD = 0,69) so ljubezenske težave.
Primerjava obsega stresogenih dejavnikov v celoti med študenti, ki
večinoma živijo s starši in tistimi, ki v večji meri ne živijo s starši
Analiza razlik med študenti, ki živijo s starši in ostalimi v obsegu
stresogenih dejavnikov kaže, da imajo študentje, ki živijo pretežno s starši pri
stresogenih izkušnjah v celoti nekoliko nižjo povprečno vrednost (M = 1,68; SD =
0,34) v primerjavi s študenti, ki živijo drugje (M = 1,82 SD = 0,31). Rezultati
primerjave kažejo, da študentje, ki živijo s starši doživljajo manjši obseg
stresogenih vplivov kot tisti, ki živijo drugje (v študentskem domu,
podnajemniškem stanovanju ali drugje).
Vrednosti t-testa o razlikah med dvema skupinama letnikov je pokazala, da
med prvo in drugo raziskovano skupino obstaja statistično pomembna razlika (t =
- 3, 242; df = 212 p = 0,001) v obsegu stresogenih dejavnikov.
S starši Drugo
M SD M SD
Obseg stresogenih dejavnikov 1,68 0,34 1, 82 0,31
Tabela 8. Osnovni statistični parametri za spremenljivko način bivanja in
obseg stresogenih dejavnikov.
72
Obseg stresogenih
dejavnikov
T - 3,242
Način bivanja
pretežno
Df 212
P 0,001
Tabela 9. Rezultati t-testa za preverjanje razlik med študenti, ki živijo s
starši in tistimi, ki pretežno živijo drugje.
Analiza po posameznih dimenzijah kaže, da imajo študentje, ki večinoma ne
živijo s starši, višje povprečne vrednosti na vseh faktorjih vprašalnika ISCRLE.
Vendar statistično pomembne razlike lahko odkrijemo pri dimenzijah študijski
izzivi, odtujenost od študija in ljubezenske težave, kjer se kaže, da študentje, ki
živijo s starši občutijo večji obseg stresogenih dejavnikov, povezani s študijem, s
odtujenostjo od študija in z ljubezenskimi težavami.
73
Opombe: 1 – Obseg stresogenih dejavnikov v celoti, 2 - Študijski izzivi, 3 - Časovni pritisk,
4 - Odtujenost od študija, 5 – ljubezenske težave, 6 - Splošne nezgode, 7 - Težave v socialnih
odnosih, 8 - Težave v odnosu s prijatelji
Slika 6. Obseg stresogenih dejavnikov, študentov, ki živijo s starši in tistih,
ki večinoma ne živijo s starši.
74
Povezanost med spremenljivkami nevroticizem in obseg stresogenih
dejavnikov v celoti in obseg stresogenih dejavnikov o socialnih težavah in o
študijskih izzivih
Nevroticizem
Študijski
izzivi
Socialne
težave
Obseg
stresogenih
dejavnikov v
celoti
Nevroticizem
Razvojni izzivi
Socialne.težave
Obseg stresogenih
dejavnikov v celoti
1 ,378**
,457**
,411**
,378**
1 ,518**
,842**
,457**
,518**
1 ,717**
,411**
,842**
,717**
1
Opombe: **
Pomembno na nivoju 0,01
Tabela 10. Korelacije med spremenljivkami nevroticizem, obseg
stresogenih dejavnikov v celoti in obseg stresogenih dejavnikov o socialnih
težavah in o študijskih izzivih.
Pri analizi povezanosti nevroticizma z obsegom stresogenih vplivov v
celoti, z obsegom stresogenih vplivov o študijskih izzivih in o socialnih težavah
sem ugotovila, da obstajajo statistično pomembne zmerne pozitivne korelacije
med omenjenimi spremenljivkami.
75
Povezanost med spremenljivkami nevroticizem in samoobtoževanje,
vedenjsko neaktivnostjo in zanikanjem kot strategijami spoprijemanja
Nevroticizem Zanikanje
Vedenska
neaktivnost Samozanicevanje
Nevroticizem 1 ,259**
,395**
,465**
Zanikanje ,259**
1 ,317**
,334**
Vedenska
neaktivnost
,395**
,317**
1 ,373**
Samozanicevanje ,465**
,334**
,373**
1
Opombe: **
Pomembno na nivoju 0,01
Tabela 11. Korelacije med spremenljivkami nevroticizem, samozaničevanje,
zanikanje in vedenjska neaktivnost.
Pri analizi povezanosti nevroticizma s strategijami spoprijemanja -
vedenjske neaktivnosti, zanikanja in samozaničevanja sem ugotovila, da obstajajo
statistično pomembne zmerne in nizke pozitivne korelacije med omenjenimi
spremenljivkami.
Primerjava obsega stresogenih dejavnikov o študijskih izzivih med
študenti v prvem letniku, ki iščejo informacije pri tutorjih, pri študentih
višjih letnikov, na informacijskih srečanjih ustanove in tistimi, ki ne iščejo
informacij.
Analiza razlik med študenti, ki iščejo informacije pri tutorjih, študentih
višjih letnikov, informacijskih srečanjih ustanove in tistimi, ki ne iščejo informacij
kaže, da imajo študentje v prvem letniku, ki ne iščejo informacij, pri obsegu
stresogenih izkušnjah o študijskih izzivih nekoliko višjo povprečno vrednost (N =
20; M = 1,84; SD = 0,35) v primerjavi s študenti, ki iščejo informacije (N = 17;
M = 1,68; SD = 0,39). Rezultati primerjave kažejo, da študentje, ki v prvem
76
letniku iščejo informacije, doživljajo manjši obseg stresogenih vplivov kot tisti, ki
jih ne iščejo.
Vrednosti t-testa o razlikah med dvema skupinama letnikov je pokazala, da
med prvim in drugimi letniki ne obstaja statistično pomembna razlika (t = 1,229;
df = 32 p = 0,23) v obsegu stresogenih dejavnikov o študijskih izzivih.
Primerjava obsega stresogenih dejavnikov v celoti med študenti, ki
dobivajo socialno podporo in tisti, ki je ne dobivajo.
Analiza razlik med študenti, ki dobivajo socialno podporo in tistimi, ki je ne
dobivajo kaže, da imajo študentje, ki ne dobivajo socialne podpore v celoti
nekoliko višjo povprečno vrednost (N = 6; M = 2,02; SD = 0,53) pri obsegu
stresogenih dejavnikov v primerjavi s študenti, ki jo dobivajo (N = 208; M = 1,74;
SD = 0,33). Rezultati primerjave kažejo, da študentje, ki dobivajo socialno
podporo doživljajo manjši obseg stresogenih vplivov kot tisti, ki je ne dobivajo.
Vrednosti t-testa o razlikah med dvema skupinama letnikov, je pokazala, da
med prvo in drugo raziskovano skupino obstaja statistično pomembna razlika (t =
1,990; df = 212 p = 0,48) v obsegu stresogenih dejavnikov. Vendar je statistična
moč teh rezultatov zelo oslabljena, zaradi neravnomerno porazdeljenih skupin, ki
ju primerjamo.
77
5. INTERPRETACIJA
Cilji trenutne raziskave so povezani z odkrivanjem stresogenih dejavnikov
pri populaciji študentov psihologije v Sloveniji. Postavili smo osem hipotez, ki
smo jih nato testirali s pomočjo statističnih analiz. Iskali smo razlike med spoloma
v obsegu stresogenih dejavnikov, razlike v med študenti, ki živijo s starši in tisti,
ki pretežno živijo drugje. Usmerili smo se tudi k odkrivanju strategij
spoprijemanja, ki jih študenti uporabljajo, povezav med čustveno nestabilnostjo in
uporabo strategije samozaničevanja ter uporabo strategije vedenjske neaktivnosti.
Iskali smo povezavo med čustveno nestabilnostjo in obsegom socialnih težav ter
med čustveno nestabilnostjo in obsegom študijskih izzivov.
Prva hipoteza predpostavlja, da bodo ženske na vseh področjih doživljale
bistveno več stresorjev kot moški. Raziskava Konha (1990) je potrdila, da ženske
zaznavajo več stresorjev kot moški. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi drugi
avtorji (Brougham, Zail, Mendoza in Miller, 2009), ki so pri ženskah odkrili višje
rezultate povezane s študijskimi stresorji kot pri moških. Drugi raziskovalci
(Hudd in sodelavci, 2000) so ugotovili, da večina študentk poroča, da so pogosto
pod stresom, medtem ko so študenti, ki so poročali o tem, bili v manjšini. Razlike
med spoloma so bile prisotne tudi pri raziskovanju slovenskih študentov (Colarič
in Eder, 2008), kjer so imele ženske pri depresiji in anksioznosti višje povprečne
vrednosti kot moški.
Svojo hipotezo lahko potrdim le delno, kajti dekleta imajo višje vrednosti
skoraj pri vseh dimenzijah obsega stresogenih dejavnikov, vendar rezultati niso
statistično pomembni. Trenutni trendi kažejo, da obstaja razlika med spoloma v
univerzitetnem izobraževanju. Ženske imajo višjo število diplom in dosegajo višje
povprečje kot moški. Poleg tega se povprečne ocene moških v zadnjih nekaj
desetletjih nižajo (Conger in Long, 2010; Kahn, Brett in Holmes, 2011; Khwaileh
in Zaza, 2011). Conger in Long (2010) sta ugotovila, da so ženke v državni
univerzi na Floridi pri vseh predmetih imele več kreditov in višjo povprečno
oceno kot moški v obdobju treh let. To je lahko posledica povečanega števila
78
žensk na vseh delovnih mestih in v univerzitetnem izobraževanju, povečana je
tudi pozornost do sposobnosti žensk.
Posledično lahko ženske zaradi tega, ker je več možnosti za uspeh po
dokončanju študija, doživljajo višjo stopnjo stresa v zvezi z izpolnitvijo novih
obveznosti in odgovornosti v primerjavi z moškimi. Prav zaradi družbenih norm o
vlogah spolov, ki dandanes v naši kulturi še vedno obstajajo, lahko ženske čutijo
ogromen pritisk in trdo delajo, da bi družbi dokazale, da so prav tako sposobne
uspeti kot moški, če ne celo bolj. Kot rezultat, lahko ženske doživljajo več stresa
za doseganje zadovoljstva s svojimi dosežki, dokler se borijo obvladati in narediti
več stvari naenkrat (Kahn, Brett in Holmes, 2011). Razen študija imajo mlade v
Sloveniji tudi veliko večje želje po vključevanje v izvenštudijske dejavnosti
(Flere, Krajnc, 2011). Tako si ustvarijo preveliki časovni pritiski in s tem tudi
povečan obseg stresogenih dejavnikov. Tako kot je doc. dr. Rakovec Felser
(2002) določila, da je to, kar je za nekoga stresno, za drugega morda ni.
Razlog lahko označimo tudi kot višje stanje na trgu delovne sile pri ženkah
kot pri moških. Žensk je v visokošolskem izobraževanju tudi v Sloveniji veliko
več kot moških. Podatki Eurostat za leto 2009 kažejo, da je delež žensk, ki imajo
vsaj prvo stopnjo visokošolske izobrazbe v starosti od 25 do 34 let, kar
predstavlja 39,5 %, dokler je moških, ki imajo doseženo podobno izobrazbeno
stopnjo dvakrat manj (21,9 %). Raziskave kažejo, da je razlog za manjšo
zaposlovanje mladih žensk predvsem odsotnost od dela, zaradi otrok in
porodniških dopustov. Zaradi tega so delodajalci bolj naklonjeni k temu, da za
določeno pozicijo raje izberejo moškega (Flere, Krajnc, 2011). Vse to dodatno
poveča pritisk za mlade študentke, ki razmišljajo o prihodnosti.
Raziskava Musila (2011) pri slovenski mladini v letu 2010 odkriva podobne
razlike med spoloma. Največji delež ljudi doživlja stres vsak mesec. Vendar so
odkrili očitne razlike, saj 47,9 % žensk poroča o pričakovanju, da doživi stres
vsaj enkrat na teden, dokler ima podobna pričakovanja le 34,9 % moških (Musil,
2011).
Samo v Sloveniji se je v zadnjih desetih letih nezaposlenost med moškimi v
starostni skupini od 25 do 29 let povečala iz 2,8 % na 7,5 %, medtem ko se je pri
79
ženskah povečala iz 4,3 % na 17,8 % (Klanjšek, Lavrič, 2011). Tudi to je razlog
za povečano tekmovalnost med študentkami in posledično tudi večji obseg
doživetega stresa.
Razlog, da so naši rezultati statistično nepomembni, lahko iščemo tudi v
neenakomernosti porazdelitve raziskovanih skupin. Moški predstavljajo manj kot
deset odstotkov celotnega vzorca v naši raziskavi. Vendar je to zagotovo
reprezentativen vzorec populacije študentov psihologije. V prvem letniku študija
psihologije v letu 2014/2015 na Univerzi v Mariboru trenutno ni vpisanega
nobenega študenta moškega spola. Število študentk je v Sloveniji na splošno večje
kot število študentov (Kozmelj, 2014). V študijskem letu 2013/2014 je bilo
vpisanih 52336 študentk in 38286 študentov.
Višje povprečne vrednosti žensk, lahko povezujemo s tem, da ženske želijo
tekmovati in biti opažene, da želijo skrbeti za druge, včasih iščejo popolne rešitve,
kar lahko privede do večje anksioznosti in stresa. Mogoče je, da se študentke
poskušajo dokazati na več področjih in ne le, da dosežejo študijsko uspešnost, saj
večkrat skrbijo za prijatelje, za družine in delajo hkrati. Študentke so imele višje
rezultate pri reakcijah na stres pri vseh štirih kategorijah kot moški. Ženske
doživljajo stresorje bolj emocionalno in so bolj ekspresivne. Mogoče tudi zato
poročajo o doživljanju večji obseg stresorjev (Davidson-Katz, 1991).
Svoje rezultate bi lahko razlagala tudi z ugotovitvijo raziskav Ilieve in
Naydenove (2011), ki pravi, da imajo ženske večje ambicije in so veliko bolj
zavzete pri pisanju študijskih nalog in organizaciji študijskega dela. Ženske v
njuni študiji doživljajo višjo stopnjo stresa pod vplivom dejavnikov tipičnih za
študentko življenje. Največje razlike med moškimi in ženskami so opazili pri
doživljanju stresa zaradi študijskega procesa. Študentke poročajo tudi o višji
stopnji napetosti v celoti.
V drugi hipotezi smo predpostavili, da bodo študentje v prvem letniku
študija doživljali bistveno večji obseg stresorjev kot študentje v drugem, tretjem in
četrtem letniku. Izhajajoč iz ugotovitev preteklih raziskav (Stock, 2000; Colarič
in Eder, 2008; Inam in dr., 2003; Bayram in Bilgel, 2008) sem predvidevala da
obstajajo statistično pomembne razlike med letniki. Isti avtorji so namreč
80
ugotovili, da se dejavniki, ki vplivajo na zdravje mladih študentov, nanašajo na
psihosocialni stres, izgubo ali zmanjšanje socialne podpore, finančnih težavah,
menjave okolja, prakticiranje tveganih vedenj. Ti dejavniki se pojavijo zlasti v
prvem letniku študija, ko se dogaja prehod iz enega v drug način življenja in
splošnega prilagajanja na univerzitetno okolje. Prvo leto študija se v mnogih
primerih dojema kot pomembno obdobje, kot del osebne biografije. Poleg novih
in neznanih izobraževalnih razmerij se pogosto zahteva tudi ločitev od
prijateljskega kroga ljudi, kar omejuje socialno podporo. Ta pa je zelo pomembno
pri spopadanju s stresom v neznanem okolju in v novih situacijah (Stock in
Krämer, 2000).
Hipoteze ne moremo potrditi, kajti rezultati niso statistično pomembni.
Vendar tendenca kaže, da študentje višjih letnikov doživljajo višjo stopnjo obsega
stresogenih dejavnikov povezanih s časovnimi pritiski, ljubezenskimi težavami in
odtujenostjo od študija. Podobne razlike v povprečjih med letniki lahko razložimo
s tem, da se stresorji spreminjajo, vendar se iz leta v leto študija ne zmanjšujejo.
Stresorji ne izginejo po prilagoditvi na novo okolje v začetku študija, ampak se
nadaljujejo v celotnem univerzitetnem obdobju (Lakshmi, 2009).
Pojavljajo se nova in drugačna pričakovanja, pritiski kot so tema o
zaposlovanju in dolgoročni ljubezenski odnos (Ross in sod., 1999) ter nove vloge
odraslega človeka. Študentje se srečujejo s vsakodnevnimi stresorji kot so
prilagoditev na urnik, na novo učno vsebino, smrt bližnjih družinskih članov,
odtujitev od prijateljev, težave s sostanovalci, spolnimi odnosi in težave, kot so
izguba ljubljene osebe, družbena izolacija, povečan obseg dela v šoli in še mnogi
drugi stresni življenjski dogodki, ki se lahko pojavijo vsako študijsko leto. Vse te
naloge zahtevajo od posameznika, da sprejme nove vloge in se nanje prilagodi
(Towbes in Cohen, 1996).
Nove obveznosti študentov višjih letnikov so lahko povezane tudi z
opravljanjem študentskega dela. Glede na anketo Evroštudent SI 2007, je v
Sloveniji, v letu 2007, študentsko delo opravljalo 65 odstotkov študentov, 57
odstotkov ga je v povprečju opravljalo več kot pet ur na teden. V raziskavi
Klanjšeka in Lavriča (2011) o opravljanju študentskega dela, v katerih so bili
81
anketiranci vprašani ali dopolnjujejo svoj dohodek z zaslužki iz občasnega dela
kot je na primer delo prek študentskih servisov, ponujanje inštrukcij in drugih
oblih dela. Med rednimi študenti je v letu 2000 pritrdilno odgovorilo 78,3 %
vprašanih, medtem ko je v letu 2010 bilo takih 84,1 %. Tudi to je lahko dodaten
razlog, da se razlike med letniki zmanjšujejo.
V tretji hipotezi smo predpostavili, da študentje, ki živijo pri starših
doživljajo bistveno manj stresorjev kot tisti, ki živijo samostojno izven domačega
okolja ali v študentskem domu. Raziskave (Fisher, Murray in Frazer, 1985;
Brooks in Dubois, 1995) kažejo, da večja geografska oddaljenost od doma
napoveduje večje domotožje pri učencih in da imajo študentje, ki so bolj oddaljeni
od doma več težav pri prilagajanju na univerzi. Hipotezo lahko potrdimo, kajti
študentje, ki živijo pri starših so za skoraj vse dimenzije obsega stresogenih
dejavnikov dobili nižje rezultate. Zlatka Rakovec Felser (2002) je mnenja, da je
to, kar je za nekoga v določenih razmerah obremenjujoče, lahko v drugem času in
v drugačnih razmerah nemoteče. Zato smo raziskali razlike med študenti, ki živijo
v drugačnih razmerah.
Pridobljene rezultate lahko razlagamo s tem, da sta pri tistih, ki so
spremenili kraj prebivališča, močno prisotna domotožje in osamljenost (Wills,
Stroebe in Hewstone, 2003). Tisti, ki so oddaljeni od doma velikokrat izgubijo
pomembne socialne stike in podporo družine ter prijateljev. Pojavi se povišan
nivo stresa, preokupiranost z mislimi o domačih, pojav simptomov depresije,
anksioznosti in somatska obolenja. Tisti študenti, ki poročajo o večjem
domotožju, večkrat doživljajo pomanjkanje pozornosti, težave pri koncentriranju
na določeno nalogo in težave pri opravljanju študijskih nalog (Fisher, Murray in
Frazer, 1985). Tisti, ki živijo v študentskem domu ali v podnajemniškem
stanovanju, se srečujejo s študijskimi zahtevami in z zahtevami študentskega dela
tako kot drugi študenti, ampak še morajo obenem ponovno zgraditi svoje socialno
omrežje (Perry in dr., 2007).
Visoka stopnja stresa pri študentih, ki ne živijo s starši, je lahko povezana
tudi z osamljenostjo. Aanes, Mittelmark in Hetland (2010) so raziskovali
povezanost med stresom, ki ga ljudje doživljajo v medosebnih odnosih,
82
pomanjkanjem socialnih povezav, depresivno simptomatiko, anksioznostjo in
fizičnim zdravjem. Rezultati vzorca moških in žensk na Norveškem so pokazali,
da je bila osamljenost mediator med interpersonalnim stresom in psihološkim
distresom. Mediator je tudi povezava med intepersonalnim stresom in pojavom
depresivne simptomatike ter pojavom somatske simptomatike.
O tem govorijo tudi drugi avtorji. Za študente, ki živijo v študentskem
domu in prvič stopijo v novo okolje, lahko ta sprememba povzroči občutke
osamljenosti (Wilcox, Winn in Fyvie-Gauld, 2005) in negotovosti (Bojuwoye,
2002). Stres je povezan z različnimi problemi. Nekatere težave povezane s
stresom so specifične kot na primer hrup v študentskem domu ali
podnajemniškem stanovanju, pomanjkanje sredstev za plačevanje vseh stroškov,
ki so povezani z življenjem daleč od domačega kraja. Druge težave so lahko težje
opredeljive, ampak prav tako močno prisotne kot so občutek osamljenosti in
negotovosti (Bojuwoye, 2002).
V četrti hipotezi smo predpostavili, da bo obstajala statistično pomembna
pozitivna povezava med nevroticizmom in obsegom stresogenih vplivov o
socialnih težavah. Raziskave (Flett, Molnar, Nepon in Hewitt, 2012; Kendler,
Gardner in Prescott, 2003) kažejo, da obstaja pomembna pozitivna povezava med
visoko stopnjo nevroticizma in doživljanjem več vsakodnevnih ovir.
Hipotezo lahko potrdimo, kajti zmerna povezava obstaja med
nevroticizmom in obsegom stresogenih vplivov o socialnih težavah. Naši rezultati
se skladajo z ugotovitvami drugih avtorjev (Bolger in Schilling, 1991; Caspi idr,
2005 v Avsec, 2010), da posamezniki z visoko stopnjo nevroticizma poročajo o
večji izpostavljenosti na vsakodnevne stresogene dejavnike. Poročata, da so
udeleženci z visoko stopnjo nevroticizma ravno tisti udeleženci, ki so doživeli
bistveno več distresa pri srečanju s stresnimi situacijami. Bolger, DeLongis,
Kessler in Schilling (1989) so ugotovili, da so medosebne težave eden izmed
osnovnih mehanizmov, ki povezujejo nevroticizem z doživljanjem distresa v
vsakdanjem življenju.. Zato nekateri avtorji menijo, da so eni izmed
najpomembnejših stresorjev medosebni konflikti.
83
V peti hipotezi smo predpostavila, da bo nevroticizem v pozitivni zvezi z
obsegom stresogenih vplivov študijskih izzivov. Raziskave Watsona in Kendala
(1989) ter Watsona in Pennebakerja (1989) so pokazale, da obstaja povezava med
nevroticizmom in negativnim afektom ter prilagajanjem na univerzo.
Hipotezo lahko potrdimo, kajti obstaja zmerna povezava med
nevroticizmom in obsegom stresogenih vplivov razvojnih izzivov. V skladu z
našimi ugotovitvami so tudi rezultati Halamandarisa in Powerja (1996), ki sta
preučevala duševno zdravje študentov iz prvega letnika. Študentje z visoko
stopnjo nevroticizma so poročali o številnih težavah pri prilagajanju na univerzo.
Lounsbury, Saudargas in Gibson (2004) ugotavljajo, da čustvena nestabilnost
napoveduje dejavnike tveganja povezane s prekinitvijo študija na univerzi.
Podobni dejavniki so lahko omejena socialna integracija, pomanjkanje zavzetosti
pri študiju in udeležba pri predavanjih ter vključenost v delo in dogajanje na
univerzi.
V šesti, sedmi in osmi hipotezi smo predpostavili, da bo nevroticizem
pomembno pozitivno povezan z uporabo zanikanja, samoobtoževanja in
vedenjske neaktivnosti kot strategijo spoprijemanja. Raziskave kažejo (Boujit,
Bruchon-Schweitzer in Dombrowski, 2012; D’Zurilla, Maydeu-Olivares in
Gallardo-Pujol, 2011) in potrjujejo podobna odkritja, saj govorijo o povezanosti
med nevtoticizmom in izogibajočim spoprijemanjem (npr. samoobtoževanje,
vedenjska neaktivnost, zanikanje, sanjarjenje) in emocionalnim spoprijemanjem
(npr. jokanje).
Hipotezo lahko potrdimo, kajti obstaja statistično pomembna pozitivna
povezava med čustveno nestabilnostjo in uporabo zanikanja, samoobtoževanja in
vedenjske neaktivnosti. Ljudje z visoko stopnjo nevroticizma, so nagnjeni k
doživljanju negativnih čustev, občutkom krivde, primanjkuje jim samozaupanja
(Avsec, 2010). Avtorji navajajo, da se posamezniki slabše soočajo s stresom,
uporabljajo samoobtoževanje, izogibajo se težavam, uporabljajo strategije
usmerjene na emocije ali iskanju podpore s strani drugih. Svoje moči usmerjanju
k temu, da bi se spopadli s destruktivnimi emocijami, ki jih doživljajo in izbirajo
manj adaptivne strategije (McCrae in Costa, 1986; Holahan in Moos, 1987,
84
Obrien in Dilongis, 1996; Ramirez-Maestre, Martinez in Zarazaga, 2004; Leandro
in Castilo, 2010). Uporabljajo strategije usmerjene na emocije, ki imajo manj
uspešne rezultate (Lee-Bagglee, Dilongis in Preece, 2005) in ne zmanjšujejo
negativnih čustev, kar lahko celo doda sekundarna negativna čustva (Bolger in
Zuckerman, 1995).
Poleg tega raziskave kažejo, da kadar ljudje z višjo stopnjo nevroticizma
uporabljajo aktivne strategije kot so reševanje problemov, njihova izvedba ne daje
želenih pozitivnih rezultatov (Bolger in Zuckerman, 1995; Lee-Bagglee, Dilongis
in Preece, 2005). Zanimivo je tudi, da so manj fleksibilni pri izbiri strategije
spoprijemanja in ocenjevanju resursov glede na situacije. To je mogoče tudi
razlog za njihovo neuspešnost, kajti fleksibilnost je pri soočanju z različnimi
težavami v celoti smatrana kot ključna veščina pri spoprijemanju (Lazarus in
Folkman, 1984).
V deveti hipotezi smo predpostavili, da bodo študentje, v prvem letniku, ki
iščejo pomoč pri tutorjih, študentih višjih letnikov, na informacijskih srečanjih, ki
jih organizira ustanova (univerza), doživljali bistveno manj stresorjev. Izhajali
smo iz raziskav Wattona (2001), ki je odkril, da so dejavniki, ki napovedujejo
uspešno prilagajanje uspešnost v predhodnji šoli, kraj prebivališča, poreklo in
vključevanje v tutorske dejavnosti. Študentje, ki med študijem nadaljujejo svoja
življenja s svojimi družinami in tisti, ki prihajajo iz urbanih področij, se lažje
prilagajajo. Avtorji so odkrili, da je sodelovanje s tutorji ali udeležba pri
dejavnostih za usmerjanje študentov pozitivno povezana z doseganjem boljšega
povprečja v semestru.
Te hipoteze ne moremo potrditi, saj so rezultati, ki sicer kažejo tendenco v
pričakovani smeri, statistično nepomembni. Razlog lahko iščemo v številu
udeležencev v obeh skupinah oz. dvajset in sedemnajst. To je lahko nezadostno,
da bi se kazali statistično pomembne razlike.
Drugi razlog je tudi uporaba različnih merskih instrumentov. Watton (2001)
je raziskoval prilagajanje študentov prvih letnikov na univerzi, medtem ko mi
raziskujemo obseg stresogenih dejavnikov. V raziskavo je vključena tudi
uspešnost pri testiranju in interakcija s profesorji ter asistenti, vključevanje v
85
organizacijo dogodkov in tutorske dejavnosti ne le kot uporabnik, ampak tudi kot
izvajalec in pričakovanja od le-tega. V trenutni raziskavi je to le manjši del
instrumenta za merjenje stresogenih dejavnikov in ne dovoljuje ocenjevanje
odnosa med profesorji in študenti ter uspešnosti.
Pomembno je tudi obdobje izvajanja raziskave. V naši raziskavi je to bilo ob
koncu prvega semestra. 42,2 % študentov prvega letnika v raziskavi Pippiya
(2005) trdi, da se je na univerzo prilagodilo v prvem mesecu študija. Torej je
mogoče, da so razlike v obsegu stresogenih dejavnikov med študenti, ki iščejo
informacije in tistimi, ki jih ne iščejo, izginile v času prvega semestra.
Socialna podpora
Med študenti, ki dobivajo socialno podporo in tistimi, ki je ne dobivajo,
primerjave nismo mogli izvesti, kajti študentje v posameznih v skupinah so bili
neenakomerno porazdeljeni. V skupini, ki dobiva socialno podporo smo imeli 208
študentov, medtem ko smo imeli v skupini, ki ne dobiva socialne podpore, le 6
študentov. Posledično bi bila, zaradi neenakomerno porazdeljenih skupin, ki ju
premerjamo, statistična moč rezultatov podobne primerjave zelo oslabljena.
Težava in razlog za pojav neuravnoteženega vzorca v skupinah je lahko vprašanje,
ki smo ga zastavili oz. »Ali Vam drugi priskočijo na pomoč, kadar ste v težavah?«
in tudi v ogovorih, ki so enoznačni, in sicer DA ali NE.
Strategije spoprijemanja
Rezultati kažejo, da študentje psihologije v naši raziskavi najpogosteje
uporabljajo aktivne strategije spoprijemanja oz. aktivno spoprijemanje in
načrtovanje. Kohn, O'Brien in Pickering (1997) so mnenja, da je lahko uporaba
podobnih aktivnih strategij (reševanje problemov) boljša v situacijah, ki bi jih
lahko kontrolirali. V našem primeru je tako za delo, ki se lahko planira in
organizira, to so študijske naloge, pisanje poročil, priprava na izpite in kolokvije
in upravljanje s časom, ko morajo študentje veliko stvari opravljati naenkrat.
Avtorji ugotavljajo, da je ravno zaradi učinkovitega upravljanja s časom,
planiranjem in študijskimi tehnikami stres pri študiju velikokrat uspešno zmanjšan
86
in kontroliran (Brown, 1991). Rezultati raziskave Macana (1990) so pokazali, da
so študentje, ki se zaznavajo, kontrolirajo in organizirajo svoj čas, poročali o
večjem zadovoljstvu pri delu, z življenjem v celoti in so v manjši meri poročali o
pojavu stresorjev povezanih z delom in somatskimi obolenji. Pierce, Sarason in
Sarason (1996) govorijo tudi o povezavi uporabe teh strategij z višjo
samozavestjo pri študijskih nalogah in raziskavah ter boljšim obvladovanjem
stresnih situacij. Ti študenti so pogosto tudi bolj asertivni in vztrajni.
Vsekakor je pomembno raziskati tudi možen vpliv vzorca. V našem primeru
so udeleženci študentje psihologije in so rezultati lahko tudi pod vplivom njihovih
znanj, pridobljenih pri študiju. To je lahko v smeri, da v večji meri dejansko
uporabljajo take strategije, lahko je v smeri socialno zaželenega odgovarjanja ali
pa poskušanja ustvariti boljšo sliko o sebi (Paulhus, 2002). Vendar imajo tudi
drugi avtorji podobne ugotovitve pri splošni študentski populaciji (Tunde,
Adesokan, 2013). Študentje so v njuni raziskavi poročali, da najpogosteje
uporabljajo strategije povezane z reševanjem problemov, aktivnim pristopom in
planiranjem.
Pogosto se študentje usmerjajo tudi k iskanju instrumentalne podpore,
iskanju emocionalne socialne podpore, pozitivni reinterpretaciji, humorju in
samozaničevanju. Raziskave, ki so osredotočene na strategije povezane z
emocionalnim spoprijemanjem kažejo, da so te lahko adaptivne ali neadaptivne
(Crockett in sod., 2007). Avtorji so ugotovili, da je iskanje socialne podpore
učinkovita strategija spoprijemanja za študente, ki doživljajo visoke ravni stresa.
Udeleženci so poročali, da doživljajo anksioznost in depresivno simptomatiko v
manjši meri, kadar dobijo socialno podporo.
Ugotovitve te in drugih raziskav (Penland, 2000) govorijo o tem, da se
kadar je poudarek na negativnih čustvih in mislih poviša distres (npr ventiliranje,
samozaničevanje in ruminacije), medtem ko uporaba strategij, ki uravnavajo
čustva (npr. iskanje socialne podpore, sprejetje, humor, regulacija afekta),
zmanjšuje stres.
87
Dejavniki stresa pri študentih psihologije
Študentje so poročali o tem, da doživljajo najmočneje stresorje povezane s
časovnim pritiskom. Ta dimenzija močno izstopa pred drugimi. Podobna odkritja
imajo tudi drugi avtorji (Fuatai, Soon-Schuster, 2001; Carver in dr., 1989), ki
govorijo o tem, da največji stresor predstavlja to, da morajo študenti uskladiti in
urediti veliko stvari hkrati.
Študentje v drugih raziskavah so izpostavili tudi časovne pritiske (Chambel
in Curral, 2005), intenzivno tekmovalnost med sošolci, potrebo po hitrem
navezovanju stikov s sošolci in sostanovalci, da formirajo socialna omrežja,
pritisk o odločitvi glede nadaljnje kariere in razmišljanje o možnosti neuspeha
(Perry, Hall in Ruthing, 2007). Tako si tudi sledijo dimenzije v naši raziskavi oz.
razvojni izzivi, odtujenost od študija in ljubezenske težave. Preobremenjenost in
pomanjkanje časa posledica nezmožnosti usklajevanja množice poročil, pisnih in
ustnih izpitov, raziskovalnih nalog, razmišljanja o prihodnosti, o izboru smeri v
določeni stroki, specializaciji in ljubezenskih težav (Mikolajczyk, Maxwell,
Naydenova, Meier in El Ansari, 2008).
88
6. ZAKLJUČEK
Naša raziskava je poskušala preučiti dejavnike stresa in strategije
spoprijemanja v povezavi z nevroticizmom med študenti psihologije. Želeli smo
raziskati povezavo med demografskimi spremenljivkami kot so spol, način
bivanja in letnik študija ter stopnjo obsega stresogenih dejavnikov stresa
študentov. Rezultati kažejo, da obstajajo razlike v obsegu stresogenih dejavnikov
med študenti, ki živijo s starši in tistimi, ki živijo v študentskem domu, v
podnajemniškem stanovanju, tako kot smo predpostavili. Razlike med letniki niso
statistično pomembne, vendar obstaja tendenca, da je med višjimi letniki obseg
stresogenih dejavnikov povezanih s časovnim pritiskom in odtujenostjo od študija
višji. Rezultati o razlikah med spoloma, vendar prav tako statistično nepomembni,
kažejo tendenco, da je obseg stresogenih dejavnikov pri ženskah skoraj pri vseh
dimenzijah višji kot pri moških. Tako kot smo predpostavili, se je pokazala
zmerna pozitivna statistično pomembna povezava med stopnjo čustvene
nestabilnosti in obsegom stresogenih dejavnikov povezanih s socialnimi odnosi in
z razvojnimi izzivi. Podobno smo odkrili tudi pričakovano zmerno pozitivno
statistično pomembno povezavo med stopnjo čustvene nestabilnosti in
zanikanjem, samoobtoževanjem in vedenjsko neaktivnostjo kot strategijo
spoprijemanja.
6.1. Omejitve raziskave
Pri diskusiji in interpretaciji smo upoštevali tudi omejitve, ki so se pojavile
pri izvajanju raziskave. Komponentna analiza je pokazala, da so imele nekatere
postavke prevedenega Vprašalnika o nedavnih izkušnjah v življenju študentov
nižje faktorske uteži. Mogoče bi bilo ustrezneje vsebino postavk spremeniti in
prilagoditi, dodati nove postavke, ki so relevantne za slovensko populacijo
študentov.
89
Bolj informativno bi bilo, da bi se spremenili postavko, s katero smo merili
socialno podporo. Dodatna sprememba, ki bi bila koristna je lahko merjenje
socialne podpore z uporabo drugačne lestvice oz. takšno z razponom od 1 do 7.
Da bi bolje preučili vpliv pomoči tutorjev in informacij posredovanih s
strani univerze, bi bilo dobro, da se raziskava izvede v začetku prvega semestra,
kadar se študentje še vedno prilagajajo.
6.2. Praktične implikacije raziskave
Rezultati trenutne raziskave imajo nekaj implikacij, ki so pomembne za
študente Univerze v Mariboru, Univerze v Ljubljani in Univerze na Primorskem,
svetovalnice na univerzah za študente le-teh in za psihologijo kot področje.
V raziskavi sem želela določiti dejavnike, ki pomembno prispevajo k temu,
da študenti doživljajo višjo raven stresa. Poznavanje teh dejavnikov lahko dopolni
slika o študentih psihologije, njihovih težavah in moči. Raziskava lahko prispeva
k načrtovanju aktivnosti in programov, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem
študentov. Rezultati kažejo, da imajo študentje psihologije vrednosti za obseg
stresogenih dejavnikov pod povprečjem. Pomembno je, da imajo občutno višje
vrednosti pri dimenziji časovni pritiski (M = 2,40). Študentje poročajo, da se
udeležujejo več izvenštudijskih dejavnosti, imajo veliko odgovornosti, nimajo
časa za vse obveznosti, za opravljati imajo več stvari naenkrat in imajo premalo
časa za spanje. Višje so vrednosti tudi pri dimenzijah študijski izzivi (M = 1,87),
ljubezenske težave (M = 1,85) in odtujenost od študija (M = 1,74). Pogosto se
soočajo s pomembnimi odločitvami o izobraževanju in karieri v prihodnosti.
Poročajo o veliki količini vloženega truda za napredek, o finančnih bremenih in o
zapletih v ljubezenskih odnosih.
Zanimive za svetovalne službe na univerzah so tudi informacije o
najpogosteje uporabljenih strategijah spoprijemanja med študenti psihologije. To
so aktivne strategije spoprijemanja oz. aktivno spoprijemanje in načrtovanje.
Pogosto se študentje usmerjajo tudi k iskanju instrumentalne podpore, iskanju
90
emocionalne socialne podpore, pozitivni reinterpretaciji, humorju in
samozaničevanju.
Rezultati raziskave so lahko koristni za povečanje skrbi študentov za
samega sebe. To, da se srečujejo z mnogimi izzivi in stresnimi situacijami je nekaj
normalnega, saj je študentsko življenje popolnoma novo obdobje za njih.
Pomembno je iskanje ustrezne pomoči, kadar so v stiski. To je mogoče še težje za
predstavnike podobnih poklicev oz. tudi za same študente psihologije, saj bi ob
prihodu v svetovalnico srečali svoje znance.
6.3. Implikacije za prihodnje raziskave
Ugotovitve kot tudi omejitve trenutne raziskave, lahko začrtajo možne poti
za nadaljevalne raziskave te tematike. Smiselno bi bilo povečati raziskovalni
vzorec in preveriti moderatorje obsega stresogenih dejavnikov. To bi omogočilo
raziskovanje primerjave med univerzami glede na stresorje in strategije
spoprijemanja.
Bilo bi zelo zanimivo, če bi vključili še predavatelje teh treh univerz in
določili dejavnike stresa pri njih, saj bi s tem pridobili uporabne rezultate. S tem
se lahko raziskujejo procesi in težavna področja za zaposlene na univerzi, s čimer
bi se lahko izboljšali pogoji dela tako za predavatelje kot za študente.
Zanimivo bi bilo, da se poglobimo tudi v povezavo med doživljanjem stresa
in socialno podporo, ki jo dobivajo in iščejo študenti. Raziskovanje njene vloge
kot moderator in mediator povezave med ekstravertnostjo in stresom je lahko zelo
pomembna.
Nenazadnje bi bilo koristno, da bi se poglobili tudi v vpliv dejavnikov stresa
pri študentih. Zanimivo bi bilo preučiti povezave med stresom in depresivno
simptomatiko ter med stresom in somatičnimi obolenji. Iz naše raziskave se je
izkazalo, da imajo študentje ogromno obveznosti in občutijo, da imajo premalo
časa za spanje. Zato bi bilo dobro raziskati tudi povezavo med pojavom
stresogenih dejavnikov in motnjami spanja.
Pomembna je tudi povezava med motivacijo in stopnjo stresa študentov
psihologije, ki se lahko raziskuje iz perspektive teorije Decija in Ryana (2000) in
91
njune zadovoljenosti treh osnovnih potreb – po avtonomiji, kompetentnosti in
povezovanju.
92
7. VIRI IN LITERATURA
Aanes, M., Mittelmark, M. in Hetland, J. (2010). Interpersonal stress and poor
health. European Psychologist, 15, 3-11.
Abdullah, M. C., Elias, H., Uli, J. in Mahyuddin, R. (2010). Relationship between
Coping and University Adjustment and Academic Achievement amongst
First Year Undergraduates in a Malaysian Public University. International
Journal of Arts and Science 3 (11), 379-392.
Adewuya, A., Ola B., Aloba, O., Mapayi, B. in Oginni, O. (2006). Depression
amongst Nigerian university students. Prevalence and sociodemographic
correlates. Social Psychiatry Psychiatrical Epidemiology, 41, 674-8.
Ahmadi, J., Samavat, F., Sayyad, M. in Ghanizadeh, A. (2002). Various types of
exercise and scores on the Beck Depression Inventory. Psychological
Reports, 90(3), 821–822.
Aspinwall, L. G. in Taylor, S. E. (1992). Modeling cognitive adaptation: a
longitudinal investigation of the impact of individual differences and coping
on college judgment and performance. Journal of Personality and Social
Psychology, 63(6), 989-1003.
Avsec, A. (2010). Psihodiagnostika osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Ball, S. A, Tennen, H., Kranzler, H. R. (1999). Factor replicability and validity of
the Temperament and Character Inventory in substance-dependent
patients.Psychological Assessment, 11, 514–524.
Bautista R. Rundle-Gonzalez V. Awad RG. in Erwin PA. Determining the coping
strategies of individuals with epilepsy. Epilepsy and Behavior.
2013;27(2):286-91
Bautista, R. (2013) Racial differences in coping strategies among individuals with
epilepsy. Epilepsy and Behavior 29 (1), 67–71.
Bayram, N. In Bilgel, N. (2008). The prevalence and socio-demographic
correlations of depression, anxiety and stress among a group of university
students. Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 43, 667–672.
93
Berkman LF, Syme SL (1979). Social networks, host resistance, and mortality: a
nineyear follow-up of Alameda county residents. Am J Epidemiol.109:186–
204.
Beton, D. (2010). Soočanje s stresom zaposlenih, ki iščejo probleme drugih:
Primer centrov za socialno delo. Diplomsko delo:Ljubljana. Univerza v
Ljubljani, Ekonomska fakulteta.
Blake, R.L. in Vandiver, T.A. (1988). The association of health with stressful life
changes, social supports, and coping. Family Practice Research Journal, 7,
205-218.
Bojuwoye, O. (2002). Stressful experiences of first year students of selected
universities in South Africa. Counseling Psychology Quarterly, 15 ( 3), 277-
290.
Bolger, N. in Eckenrode, J. (1991). Social relationships, personality, and anxiety
during a major stressful event. Journal of Personality and Social
Psychology, 61, 440–449.
Bolger, N. in Schilling, E. A. (1991). Personality and the problems of everyday
life: the role of neuroticism in exposure and reactivity to daily stressors.
Journal of Personality, 59, 355–386.
Bolger, N., DeLongis, A., Kessler, R. C. in Schilling, E. A. (1989). Effects of
daily stress on negative mood. Journal of Personality and Social
Psychology, 57, 808–818.
Bolger, N., in Zuckerman, A. (1995). A framework for studying personality in the
stress process. Journal of Personality and Social Psychology, 69, 890–902.
Borkenau P, Ostendorf F (2008) NEO-FFI: Neo-Five-Factor-Inventory according
to Costa and McCrae. Göttingen, Germany: Hogrefe.
Bouchard, G., Guillemette, A. in Landry-Leger, N. (2004). Situational and
dispositional coping: An examination of their relation to personality,
cognitive appraisals, and psychological distress. European Journal of
Personality, 18, 221–238.
94
Boujut, E., Bruchon-Schweitzer, M. in Dombrowski, S. (2012). Coping among
students: development and validation of an exploratory
measure. Psychology, 3(8), 562-568.
Bouteyre, E., Maurel, M. in Bernaud, J. (2007). Daily hassles and depressive
symptoms among first year psychology students in France: The role of
coping and social support. Stress and Health, 23, 93-99.
Boyes, M. in French, D. (2011). Does appraisal mediate the relationship
betweenneuroticism and maladaptive coping? A pilot study in the context
of university exams. Individual Differences Research, 9(3), 165-172.
Brissette, I., Scheier, M. F. in Carver, C. S. (2002). The role of optimism in social
network development, coping, and psychological adjustment during a life
transition. Journal of Personality and Social Psychology, 82(1), 102-111.
Brooks, J.H. in DuBois, D.L. (1995). Individual and environmental predictors of
adjustment during the first year of college. Journal of College Student
Development, 36 (4), 347-360.
Brougham, R. R., Zail, C. M. in Miller, J. R. (2009). Stress, sex differences, and
coping strategies among college students. Current Psychology, 28, 85-97.
Brown, J. D. (1991). Staying fit and staying well: Physical fitness as a moderator
of life stress. Journal of Personality and Social Psychology, 60, 555-561.
Brown, R. T. (1991). Helping students confront and deal with stress and
procrastination. Journal of College Student Psychotherapy 6(2), 87-102.
Cannon, W. B. (1932). The Wisdom of the body. Pridobljeno 18.07.2014 na
http://www.panarchy.org/cannon/homeostasis.1932.html
Carver, C. in Connor-Smith, J. (2010). Personality and coping. Annual Review of
Psychology, 61, 679-704.
Carver, C. S. (1997). You want to measure coping but your protocol’s too long:
Consider the Brief COPE. International Journal of Behavioral Medicine, 4,
92-100.
Carver, C., Pozo, C, Harris, S., Noriega, V, Scheier, M., Robinson, D.
(1993). How Coping Mediates the Effect of Optimism on Distress – a Study
95
of Women with Early-Stage Breast-Cancer. Journal of Personality and
Social Psychology, 65, 375-390.
Carver, C., Scheier, M. in Weintraub, J. (1989). Assessing coping strategies: A
theoretically based approach. Journal of Personality and Social Psychology,
56, 267-283.
Carver, C.S., Scheier, M.F. in Weintraub, J.K. (1989). Assessing coping
strategies: a theoretically based approach. Journal of Personality Social
Psychology, 56 (2), 267–283.
Chambel, M. J. in Curral, L. (2005). Stress in academic life: Work characteristics
as predictors of student well-being and performance. Applied Psychology:
An International Review, 54, 135-147.
Chow, H. P. H. (2007). Psychological well-being and scholastic achievement
among university students in a canadian Prairie city. Social Psychology of
Education, 10, 483-493.
Cohen, L., Burt, C. in Bjorck, J. (1987). Life stress and adjustment: Effects of life
events experienced by young adolescents and their parents. Developmental
Psychology, 23, 583–592.
Cohen, S. In Wills, T., A. (1985). Stress, social support and the buffering hypothesis.
Psychological Bulletin, 98, 310-357.
Cohen, S., Kamarack, T. in Mermelstein, R. (1983). A global measure of
perceived stress. Journal of Health and Social. Behaiour. 24, 385-396.
Colarič, D., Eder, K. (2008). Anksioznost in depresija pri študentih Univerze v
Mariboru. (Raziskovalna naloga) pridobljeno dne 13.10.2014 na
https://dk.um.si/Dokument.php?id=23021
Conger, D. in Long, M. C. (2010). Gender gaps in college performance and
persistence. The ANNALS of the American Academy of Political and Social
Science, 627, 184-214.
Connor-Smith, J. K., in Flachsbart, C. (2007). Relations between personality and
coping: A meta-analysis. Journal of Personality and Social Psychology,
93(6), 1080–1107.
96
Costa, P. T. in McCrae, R. R. (1990). Personality: Another hidden factor in stress
research. Psychological Inquiry, 1, 22–24.
Crockett, L. J., Iturbide, M. I., Torres Stone, R. A., McGinley, M., Raffaelli, M. in
Carlo, G. (2007). Acculturative stress, social support, and coping: Relations
to psychological adjustment among Mexican American college students.
Cultural Diversity and Ethnic Minority Psychology, 13(4), 347-355.
Crockett, L. J., Iturbide, M. I., Torres Stone, R. A., McGinley, M., Raffaelli, M.,
in Carlo, G. (2007). Acculturative stress, social support, and coping:
Relations to psychological adjustment among Mexican American college
students. Cultural Diversity and Ethnic Minority Psychology, 13(4), 347-
355.
Cutrona, C. E., in Russell, D. W. (1990). Type of social support and specific
stress: Toward a theory of optimal matching. In B. R. Sarason, I. G.
Sarason, in G. . Pierce (Eds). Social support: An interactional view (pp.
319-366). New York: Wiley.
D’Zurilla, J.T., Maydeu-Olivares A. in Gallardo-Pujol, D. (2011). Predicting
Social Problem Solving Using Personality Traits. Personality and
Lndividual Differences, 50, 2, 142-147.
Davidson-Katz, K. (1991). Gender roles and health. V C.R. Snyder in D.R.
Forsyth (Ur.), Handbook of social and clinical psychology. The health
perspective. (pp179-196). New York, Pergamon.
Deci, Ryan Self regulation. A need for satisfactio scale
Delongis, A. D., Coyne, J. C., Dakof, G., Folkman, S., in Lazarus, R. S. (1982).
Relationship of daily hassles, uplifts, and major life events to health status.
Health Psychology, 1, 119–136.
Dyson, R. In Renk, K. (2006). Freshmen adaptation to university life: Depressive
symptoms, stress, and coping. Journal of Clinical Psychology, 62, 1231-
1244.
Eisenberg, D., Gollust, S. E., Goldberstein, E., in Hefner, J.L. (2007). Prevalence
and correlates of depression, anxiety, and suicidality among university
students. American Journal of Orthopsychiatry, 77, 534-542.
97
Entwistle, N., in Tait, H. (1990). Approaches to learning, evaluation of teaching
and preferences for contrastins academic environments. Higher Education,
19, 169-194.
Finch, J., in Graziano, W. (2001). Predicting depression from temperament,
personality and patterns of social relations. Journal of Personality, 69, 27–55
Fisher, S., Frazer, N. in Murray, K. (1986). Homesickness and health in boarding
school children. Journal of Environmental Psychology, 6, 35-47.
Flere, S. In Tavčar Krajnc, M. (2011). Education and training. V M. Lavrič (Ur.).
Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia, 321–348.
Ljubljana: Ministry of Education and Sports, Office for Youth; Maribor:
Aristej.
Flett, G. L., Molnar, D. S., Nepon, T. in Hewitt, P. L. (2012). A mediational
model of automatic perfectionistic thoughts and health: The roles of
negative affect and daily hassles. Personality and Individual Differences, 52,
565-570.
Folkman, S. (1997). Positive psychological states and coping with severe stress.
Social Science and Medicine, 45, 1207-1221.
Frielander, L. J., Reid, G.J., Shupak, N., in Cribbie, R. (2007). Social support,
self-esteem, and stress as predictors of adjustment to university among first-
year undergraduates. Journal of College student Development, 48, 259-274.
Fuatai, L., Soon-Schuster, F. (2001). Anxiety, stress and coping strategies among
University of South Pacific students. Pacific Health Dialog, 8(1).
Furr, S.R.,Westefeld, J.S., McConnel, G.N., in Jenkins, J.M. (2001). Suicide and
depression among college students. A decade later. Professional
psychology: Research and Practice, 32, 97-100.
Goldsmith, D., in Albretch, T. (1993). The impact of supportive communication
networks on test anxiety and performance. Communication Education, 42,
142-158.
Gomez, R., Holmberg, K., Bounds, J., Fullarton, C. in Gomez, A. (1999).
Neuroticism and extraversion as predictors of coping styles during early
adolescence. Personality and Individual Differences, 27, 3–17.
98
Grant, S. in Langan-Fox, J. (2006). Occupational stress, coping and strain: The
combined/interactive effect of the big five traits. Personality and Individual
Differences, 41, 719–732.
Gunthert, K. C., Cohen, L. H., & Armeli, S. (1999). The role of neuroticism in
daily stress and coping. Journal of Personality and Social Psychology, 77,
1087-1100.
Halamandaris, K. F. in Power, K. G. (1997). Individual differences, dysfunctional
attitudes, and social support: A study of the psychosocial adjustment to
university life of home students. Personality and Individual Differences, 22,
93-104.
Halamandaris, K. F. in Power, K. G. (1999). Individual differences, social
support, and coping with the examination stress: A study of the
psychosocial and academic adjustment of first year home students.
Personality and Individual Differences, 26, 665-685.
Helgeson, V. S., in Cohen, S. (1996). Social support and adjustment to cancer:
Reconciling descriptive, correlational, and intervention research. Health
Psychology, 15, 135–148.
Holahan, C. in Moos, R. (1987). Personal and contextual determinants of coping
strategies. Journal of Personality and Social Psychology, 52, 946–955.
Holmes, T., in Rahe, R. (1967). The social readjustment rating scale. Journal of
Psychosomatic Research, 12, 213–233.
House, J. S., in Kahn, R. L. (1985). Measures and concepts of social support. V S.
Cohen in S. L. Syme (Ur.), Social support and health (pp. 83-108). San
Diego, CA: Academic Press.
Hudd, S., Dumlao, J., Erdmann-Sager, D., Murray, D., Phan, E., Soukas, N., et al.
(2000). Stress at college: Effects on health habits, health status and self-
esteem. College Student Journal, 34, 217-227.
Hutchinson, J. G., in Williams, P. G. (2007 May) Neuroticism, daily hassles, and
depressive symptoms: An examination of moderating and mediating
effects. 42 (7), 1367-1378.
99
Ilieva, S. In Naydenova, V. (2011). Stres in zdravno povedenie v universitetska
sreda [Stres in zdravstveno vedenje v univerzitetnem okolju]. Psihologični
izsledvaniya – Marin Drinov: Sofija.
Inam, S. N., Saqib, A., in Alam, E. (2003). Prevalence of anxiety and depression
among medical students of aprivate university. Journal of the Pakistani
Medical Association, 53(2), 44–47
Jerant, A., Griffin, E., Rainwater, J., Henderson, M., Sousa, F., Bertakis, K. D. in
Fenton, J. (2012). Does applicant personality influence multiple mini-
interview performance and medical school acceptance offers? Academic
Medicine , 87, 1250-1259.
John, O. P. in Srivastava, S. (1999). The Big-Five trait taxonomy: History,
measurement, and theoretical perspectives. In L. A. Pervin in O. P. John
(Ur.), Handbook of personality: Theory and research. New York: Guilford
Press.
John, O. P., Donahue, E. M. in Kentle, R. L. (1991). The Big Five Inventory--
Versions 4a and 54. Berkeley, CA: University of California,Berkeley,
Institute of Personality and Social Research.
Kahn, J. S., Brett, B. L. in Holmes, J. R. (2011). Concerns with men’s academic
motivation in higher education: An exploratory investigation of the role of
masculinity. The Journal of Men’s Studies, 19(1), 65-82.
Kanner, A. D., Coyne, J. C., Schaefer, C. in Lazarus, R. S. (1981). Comparison of
two modes of stress measurement: Daily hassles and uplifts versus major
life events. Journal of behavioral medicine, 4(1), 1-39.
Kendler, K., Gardner, C. in Prescott, C. (2003). Personality and the experience of
environmental adversity. Psychological Medicine, 33, 1193–1202.
Khwaileh, F. M. in Zaza, H. I. (2011). Gender differences in academic
performance among undergraduates at the University of Jordan: Are they
real or stereotyping? College Student Journal, 45(3), 633-648.
Klanjšek, R. in Lavrič, M. (2011). Employment and entrepreneurship. V M.
Lavrič (Ur.). Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia,
100
321–348. Ljubljana: Ministry of Education and Sports, Office for Youth;
Maribor: Aristej.
Kohn, P. M., Lafreniere, K. in Gurevich, M. (1990). The inventory of college
students’ recent life experiences: A decontaminated hassles scale for a
special population. Journal of Behavioral Medicine, 13(6), 619 – 630.
Kohn, P. M., Lafreniere, K. in Gurevich, M. (1991). Hassles, health, and
personality. Journal of Personality and Social Psychology, 61(3), 478-482.
Kötter T, Tautphäus Y, Scherer M in Voltmer E. (2014). Health-promoting factors
in medical students and students of science, technology, engineering, and
mathematics: design and baseline results of a comparative longitudinal
study. BMC Medical Education 14, 134.
Kozmelj A. (2014). Študentje terciarnega izobraževanja po starosti in spolu.
Slovenija, letno. Statistični urad RS. Prebrano 10. 02. 2015 na: URL:
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0955002S&ti=&path=../D
atabase/Dem_soc/09_izobrazevanje/08_terciarno_izobraz/01_09550_vpisan
i_splosno/&lang=2
Krohne, H. W. (1990). Personality as a mediator between objective events and
their subjective representation. Psychological Inquiry, 1, 26–29.
Lakshmi V. N. (2009) Identifying stressors among university students. V Raju M.
V. R. (Ur.) Health psychology and counselling. Grand Rapids, MI:
Discovery Publishing House; 2009.
Lamovec, T. (1998). Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana:
VŠST.Odklon.
Lamovec, T., Musek, J. in Pečjak, V. (1975). Teorije osebnosti. Ljubljana:
Cankarjeva založba (11-106).
Lazarus, R S, (1991). Emotion and Adaptation. New York: Oxford University
Press.
Lazarus, R. S. in Folkman, S. (1984). Stress, Appraisal, and Coping. New York:
Springer.
101
Lazarus, R. S., DeLongis, A., Folkman, S. In Gruen, R. (1985). Stress and
adaptational outcomes: The problem of confounded measures.American
Psychologist, 40, 770–779
Leandro, P. G. in Castillo, M. D. (2010). Coping With stress and its relationship
with personality dimensions, anxiety, and depression. Journal of Procedia
Social and Behavioral Sciences 5, 1562–1573
Lee-Baggley, D., Preece, M., in DeLongis, A. (2005). Coping with interpersonal
stress: Role of big five traits. Journal of Personality, 73, 1141–1180.
Leong, F. T. L., Bonz, M. H. in Zachar, P. (1997). Coping styles as predictors of
college adjustment among freshmen. Counselling Psychology Quarterly,
10(2), 211-220
Lyon, B.L. (2000). Stress, coping, and health. A conceptual overview. In V.H.
Rice (Ur.), Handbook of stress, coping, and health. Implications for nursing
research, theory, and practice. London: Sage Publication Inc.
Macan, T. H. Shahani, C., Dipboye, R. L. in Phillips, A. P. (1990). College
student' time management: Correlations with academic performance and
stress. Journal of Educational Psychology, 82, 760-768.
Mao, Yanxia. (2005). Stressor, coping style and emotion of normal college
students. Chinese Journal of Health Psychology, No. 13(2), p136-139.
Maslach, C. (1982). Burnout: The cost of caring. Englewood Cliffs, NJ: Prentice
Hall.
Maslach, C., in Jackson, S. E. (1982). Burnout in health professions: A social
psychological analysis. V G. S. Sanders in J. Suls (Ur.), Social psychology
of health and illness (str. 227–251). Hillsdale, New Jersey: Erlbaum.
Masuda, M. in Holmes, T. H. (1967). Magnitude estimations of social
readjustments. Journal of Psychosomatic Research, 11, 219–225.
Mattlin, J.A., Wethington, E. in Kessler, R.C. (1990). Situational determinants of
coping and coping effectiveness. Journal of Health and Social Behavior, 31,
103-122.
McCrae, R. R. in Costa, Jr, P. T. (1986). Personality, coping and effectiveness in
an adult sample. Journal of Personality, 54, 385-405.
102
Mikolajczyk, R. T., Maxwell, A.E., Naydenova, V., Meier, S., in El Ansari, W.
(2008). Depressive symptoms and perceived burdens related to being a
student: Survey in three European countries. Clinical Practice and
Epidemiology in Mental Health, 4, 19.
Moneta, G.B., Spada, M. M. in Rost, F. M. (2007). Approaches to styding when
preparing for final exam as a function of coping strategies. Personality and
Individual Differences, 43, 191-202.
Mortimer, J. T., Finch, M. D., Ryu, S., Shanahan, M. J., in Call, K. T. (1996). The
effects of work intensity on adolescent mental health, achievement, and
behavioral adjustment: New evidence from a prospective study. Child
Development, 67, 1243–1261.
Murberg, T.A., Bru, E. in Stephens, P. (2002). Personality and coping among
congestive heart failure patients. Personality and Individual differences, 32,
775-784.
Murray-Harvey R 1999. How Teacher Education students cope with Practicum
Concerns. http://www.ajol.info/index.php/saje/article/viewFile/76596/67046
Pridobljeno 13. oktobra 2014
Musek, J. (1994). Stresi, krize in osebna čvrstost. V Polič, M. (Ur.). Psihološki
vidiki nesreč. Ljubljana: Uprava RS za zaščito in reševanje in Ministrstvo za
obrambo.
Musek, J.. (1994). Dejavniki medsebojne pomoči. V Polič, M.(Ur.), Psihološki
vidiki nesreč. Ljubljana: Uprava RS za zaščito in reševanje in Ministrstvo za
obrambo.
Musil, B. (2011). Health and wellbeing. V M. Lavrič (Ur.). Youth 2010: The
social profile of young people in Slovenia, 321–348. Ljubljana: Ministry of
Education and Sports, Office for Youth; Maribor: Aristej.
Nordlohne, E. (1992). Die Kosten jugendlicher Problembewältigung: Alkohol-,
Zigaretten- und Arzneimittelkonsum bei Jugendlichen. Weinheim: Juventa.
Nunnally JC: Psychometric Theory. New York: McGraw-Hill Press; 1978.
103
O’Brien, T. B. in DeLongis, A. (1996). The interactional context of problem-,
emotion- and relationship-focused coping: the role of the Big Five
personality factors. Journal of personality, 64, 775-813.
O'Brien, T. B. in DeLongis, A. (1996). The interactional context of problem-,
emotion-, andrelationship-focused coping: The role of the big five
personality factors. Journal of Personality, 64, 775-813.
Osman, A., Barrios, F., Longnecker, J., in Osman, J.R. (1994). Validation of the
Inventory of College Students’ Life Experiences in an American college
sample. Journal of Clinical Psychology, 50, 856-863.
Palsane, M. N., in Lam, D. J. (1996). Stress and coping from traditional Indian
and Chinese perspectives. Psychology and Developing Societies, 8, 129–53.
Park, C. L., in Adler, N. E. (2003). Coping style as a predictor of health and well-
being across the first year of medical school. Health Psychology, 22, 627–
631.
Pastirk S., Tabaj, A., Petrovič, A., Ponikvar, J., Belec, S., Čučnik, T. in Masten,
R. (2010). Stres na delovnem mestu, zadovoljstvo z delom, izgorelost in
strategije spoprijemanja s stresom delavcev na področju zaposlitvene
rehabilitacije. Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike
Slovenije - Soča.
Paulhus, D. L. (2002). Socially desirable responding: the evolution of a construct.
V H. I Braun, D. N. Jackson in D. E. Wiley (Ur.), The role of constructs in
psychological and educational measurement (pp.46-69). Mahwah NJ:
Lawrence Erlbaum.
Pearlin, L. (1982). The social contexts of stress.V L. Goldberger and S. Breznitz,
(Ur.) Handbook of Stress: Theoretical and Clinical Aspects. New York: The
Free Press.
Penland, E., Masten, W., Zelhart, P., Fournet, G., in Callahan, T. (2000). Possible
selves, depression, and coping skills in university students. Journal of
Personality and Individual Differences, 29, 963-969.
104
Penley, J. A. in Tomaka, J. (2002). Associations among the big five, emotional
responses, and coping with acute stress. Personality and Individual
Differences, 32, 1215–1228
Perry, R. P., Hall., N. C. in Ruthig, J. C. (2007). Perceived (academic) control
and scholastic attainment in college students. V R. Perry in J. Smart (Ur.),
The scholarship of teaching and learning in higher education: An evidence-
based perspective (s.477-551). New York, NY: Springer.
Pierce, G., Sarason, I. in Sarason, B. R. (1996). Coping and social support. In M
Zeidner in N. S. Endles (Ur.), Handbook of coping: theory, research,
applications (s. 434-451). New York: Wiley.
Pippy, S. (2005). The first year experience of new students at Memorial
University, Fall, 2005. Memorial University, St. John ' s, NL, Center for
Institutional Analysis and Planning. Pridobljeno 10.02.2015 na
http://www.mun.ca/ciap/Analysis/Survey/fyerep05.pdf
Ragheb, K.G., in McKinney, J. (1993). Campus recreation and perceived
academic stress. Journal of College Student Development, 34, 5-10.
Rahe, R. H. (1978). Life change and illness studies: Past history and future
directions. Journal of Human Stress, 4, 3–14.
Rakovec-Felser, Z. (1991). Človek v stiski – stres in tesnoba: povod in posledica
bolezni. Maribor: Založba Obzorja.
Rakovec-Felser, Z. (2002). Zdravstvena psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena
šola.
Rakovec-Felser, Z. (2009). Psihologija telesnega bolnika in njegovega okolja.
Razumeti in biti razumljen. Maribor: Založba Pivec.
Ramirez-Maestre, C., Martinez, A. E. L. in Zarazaga, R. E. (2004). Personality
characteristics as Differential variables of the pain experience. Journal of
Behavioral Medicine, 27, 147-163
Rawson, H., Bloomer, K., in Kendall, A.. (1994). Stress, anxiety, depression and
physical illness in college students. The Journal of Genetic Psychology.
155(3), 321-330.
105
Roesch, S. C., Wee, C., in Vaughn, A. A. (2006). Relations between the big five
personality traits and dispositional coping in Korean Americans:
Acculturation as a moderating factor. International Journal of Psychology,
41, 85–96.
Ross, S., Cleland, J., in Macleod, M. J. (2006). Stress, debt, and undergraduate
medical student performance. Medical education, 40, 584-589.
Roth, S. in Cohen, L. J. (1986). Approach, avoidance, and coping with stress.
American Psychologist, 41, 813–819.
Ruthig, J., Haynes, T., Stupinsky, R. in Perry, R. P. (2008). Perceived academic
control: Mediating the effects of optimism and social support on college
students’ psychological health. Social Psychology of Education, 12(2), 233-
249.
Ryan, R., in Deci, E. (2000). Self-determination theory and the facilitation of
intrinsic motivation, social development, and well- being. American
Psychologist, 55, 68-78.
Sanderson, C.A. (2003). Health Psychology. New York: Wiley
Schneider, K., Elhai, J.D. in Gray, M.J. (2007). Coping style use predicts
posttraumatic stress and complicated grief symptom severity among college
students reporting a traumatic loss. Journal of Counseling Psychology,
54(3), 344-350.
Seamon, J.G. in Kenrick, D.T. (1994). Introduction to Psychology (2nd ed.).
Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.
Seeman, T. E., Singer, B., Horwitz, R., in McEwen, B. S. (1997). The price of
adaptation—Allostatic load and its health consequences: MacArthur studies
of successful aging. Archives of Internal Medicine, 157, 2259–2268.
Selič, P. (1999). Psihologija bolezni našega časa. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
Selye, H. (1982) Stres bez distres [Stres brez distresa]. Nauka in izkustvo: Sofija.
Sennett, J., Finchilescu, G., Gibson, K., in Strauss, R. (2003). Adjustment of black
students at a historically white south African university. Educational
Psychology, 23(1), 107-116.
106
Shaikh, B. T. in Deschamps, J. P. (2006). Life in a university residence: Issues,
concerns and responses. Education for health 19(1), 43-51.
Shoji, K., Harrigan, J.A., Woll, S.B., in Miller, S.A. (2010). Interactions among
situations, neuroticism, and appraisals in coping strategy choice. Personality
and Individual Differences, 48, 270-276.
Smith, T. in Renk, K. (2007). Predictors of academic-related stress in college
students: An examination of coping, social support, parenting, and anxiety.
NASPA Journal, 44(3), 405-431.
Sonntag, U., Gräser, S., Stock, C. in Krämer, A. (2000). Gesundheitsfördernde
Hochschulen. Weinheim und München: Juventa.
Steptoe, A., Wardle, J., Pollard, T. M., Canaan, L. in Davies, G. J. (1996). Stress,
social support, and health-related behaviours: A study of smoking, alcohol
consuption and physical exercise. Journal of Psychosomatic Research, 41,
171-180.
Stock, C., Krämer A. (2000). Psychosoziale Belastung und psychosomatische
Beschwerden von Studierenden, V Sonntag U., Gräser S., Stock C. in
Krämer A.(2000). Gesundheitsfördernde Hochschulen. Weinheim und
München: Juventa.
Suls, J. in Fletcher, B. (1985). The relative efficacy of avoidant and nonavoidant
coping strategies: A meta-analysis. Health Psychology, 4, 249-288.
Suls, J., Green, P., in Hillis, S. (1998). Emotional reactivity to everyday problems,
affective inertia, and neuroticism. Personality and Social Psychology
Bulletin, 24, 127–136.
Swickert, R., Rosentreter, C., Hittner, J. in Mushrush, J. (2002). Extraversion,
social support processes, and stress. Personality and Individual Differences,
32, 877–891.
Swickert, R.J., Hittner, J.B. in Foster, A. (2010). Big five traits interact to predict
perceived social support. Personality and Individual Differences, 48, 736-
741.
Taylor, S. E. (2006). Health Psychology (6. Izdaja). Boston, MA: McGraw-Hill.
107
Tennant, C. (1999). Life stress, social support and coronary heart disease.
Australian and New Zealand Journal of Psychiatry, 33, 636-641.
Tice, D. M., in Baumeister, R. F. (1997). Longitudinal study of procrastination,
performance, stress, and health: The cost and benefits of dawdling.
Psychological Science, 8, 454–458.
Torsheim, T. in Wold, B. (2001). School-related stress, school support, and
somatic complaints: A general population study. Journal of Adolescent
Resear, 16(3), 293–303. doi: 10.1177/0743558401163003
Toskovic, N. (2001). Alterations in selected measures of mood with a single bout
of dynamic Taekwondo exercisein college-age students. Perceptual and
Motor Skills, 92(3), 1031–1038.
Towbes, L. C. in L. H. Cohen. (1996). Chronic stress in the lives of college
students: Scale development and prospective prediction of distress. Journal
of Youth and Adolescence, 25, 199-217.
Tunde Saadu, U. in Adesokan, A. (2013) Personality Types and Coping Strategies
as Correlates of Students’ Academic Achievement. Journal of Education
and Social Research. 3(5), 17-24.
Tyson P, Wilson K, Crone D, Brailsford R in Laws, K. (2010) Physical activity
and mental health in a student population. Journal of Mental Health, 19,
492-499.
Vollrath, M. (2000). Personality and hassles among university students: a three-
year longitudinal study. European Journal of Personality, 14, 199–215.
Ward R. M. in Hay, C. (2015) Depression, coping, hassles, and body
dissatisfaction: Factors associated with disordered eating. Eating
Behaviors 17, 14-18.
Wardle, J., Steptoe, A., Gulis, G., Sek, H., Todorova, I., Vogele, C., in Ziarko, M.
(2004). Depression perceived control, and life satisfaction in university
students fromcentral-Eastern and western Europe. International Journal of
Behavioural Medicine, 11(1), 27–36.
108
Watson, D. in Kendall, P. C. (1989). Understanding anxiety and depression: Their
relation to negative and positive affective states. In Anxiely and depression:
Distinctive and overlapping.features. London: Academic Press
Watson, D. in Pennebaker, J. W. (1989). Health complaints, stress, and distress:
Exploring the central role of negative affectivity. Psychological Review, 96,
234254.
Watton, S. (2001). The First Year Experience of New Students at Memorial
University. Centre for Instructional Analysis and Planning, Report 2001-04.
Wilbert. J. R. in Rupert, P. A. (1986). Dysfunctional attitudes, loneliness, and
depression in college students. Cognitive Therapy and Research, 10(l). 71-
77.
Wilcox, P., Winn, S. in Fyvie-Gauld, M. (2005). ‘It was nothing to do with the
university, it was just the people’: The role of social support in the first year
experience of higher education. Studies in Higher Education, 30(6), 707-
722.
Willis, H., Stroebe, M. in Hewstone, M. (2003). Homesick blues. The
Psychologist, 16, 526-528.
Wilson, F.and Mabhala, M. (2009). Key Concepts in Public Health. London: Sage
Publications.
Zwick, W. in Velicer, W. (1986). Comparison of five rules for determining the
number of components to retain. Psychological Bulletin, 99, 432-442.