univerza v mariboru · 2017-10-26 · delovanja. potrebna sta natančna anamneza in klinični...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

POMEN KOMUNIKACIJE PRI OBRAVNAVI PACIENTA NA

HEMODIALIZI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2008 Violeta Balevska

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: doc. dr. Majda Pajnkihar, univ. dipl. org.

POVZETEK V diplomskem delu je predstavljen pomen profesionalne komunikacije pri obravnavi pacienta na hemodializi. Ledvično popuščanje in kronična ledvična odpoved vselej vplivata na psihično in fizično funkcioniranje pacienta ter zahtevata celovito in individualno obravnavo pacienta. Za uspešno premagovanje bolezni je potrebno vzpostaviti dobre medsebojne odnose, pridobiti pacientovo zaupanje in mu zagotoviti sprotne informacije ter zdravstveno-vzgojno delo. Metodologija dela. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo delno odprtega vprašalnika. Z raziskavo smo želeli ugotoviti nivo profesionalne komunikacije s pacientom na hemodializi in njen vpliv na lažje sprejemanje bolezni, najti pot za izboljšanje počutja in za učinkovito spodbujanje pacientov k prevzemanju aktivne vloge v življenju in za sodelovanje pri zdravljenju. Rezultati raziskave. Z raziskavo smo dosegli zastavljene cilje, hkrati pa spoznali težave pacientov z ledvično odpovedjo ob spopadanju s težko in dolgotrajno boleznijo, njihove poglede o pomenu komunikacije v procesu zdravstvene obravnave ter dobre medsebojne odnose z medicinskimi sestrami na dializi. Ključne besede: pacient na hemodializi, kronična ledvična odpoved, medicinska sestra, zdravstvena nega, profesionalna komunikacija. ABSTRACT In the diploma work is introduced the role of professional communication with hemodialysis patients. The chronic renal impairment and the end stage renal disease have an important influence on psychological and physical status of the patients which demand a complete and individual treatment of the patients. For successful treatment of the disease we have to establish good reciprocal relations, acquire patients confidence, assure current information and nurse educational work with the patients. Methodology of the work. The study based on quantitative methodology using questions for the patient. The aim of our study was to establish level of the professional communication with hemodialysis patients, the influence of professional communication on better acceptance of chronic disease. We also wanted to determine the influence of effective stimulation of the patients on their acceptance of active role in life and treatment of disease to improve the state of the patients health. Results of the study. Our study confirmed difficulties of hemodialysis patients with their acceptance of nature of chronic kidney disease and process of hemodialysis treatment. We found positive results concerning professional communication and reciprocal relations in Department of hemodialysis. Key words: hemodialysis patients, chronic kidney disease, nurse, nursing, professional communication.

VIOLETA BALEVSKA: POMEN KOMUNIKACIJE PRI OBRAVNAVI PACIENTA NA HEMODIALIZI

KAZALO VSEBINE 1 UVOD............................................................................................................................ 2 2 PREDSTAVITEV KRONIČNEGA PACIENTA ......................................................... 4 3 ANATOMJA IN FIZIOLOGIJA LEDVIC .............................................................. 6

3.1 Anatomija ledvic .................................................................................................... 6 3.2 Fiziologija ledvic .................................................................................................... 6 3.3 Patofiziologija ledvic.............................................................................................. 8

3.3.1 Vnetja ledvic.................................................................................................... 8 3.3.2 Odpoved ledvic.............................................................................................. 10

3.4 Hemodializa.................................................................................................... 12 3.5 Komplikacije pri hemodializi ............................................................................... 14

3.5.1 Hipotenzija .................................................................................................... 15 3.5.2 Srbež .............................................................................................................. 15

4 PROFESIONALNA KOMUNIKACIJA V ZDRAVSTVENI NEGI ......................... 16 4.1 Pomen komuniciranja ........................................................................................... 16 4.2 Načini komuniciranja ........................................................................................... 17 4.3 Elementi uspešne komunikacije ........................................................................... 17 4.4 Vplivi na uspešnost komuniciranja ...................................................................... 18 4.5 Terapevtska komunikacija.................................................................................... 20

4.5.1 Značilnosti terapevtske komunikacije ........................................................... 20 4.5.2 Tehnike terapevtske komunikacije ................................................................ 21

4.6 Kultura komuniciranja.......................................................................................... 22 4.7 Značilnosti komunikacije s pacientom na hemodializi in svojci.......................... 23

5 METODE IN PREISKOVANCI................................................................................. 25 5.1 Namen................................................................................................................... 25 5.2 Cilji ....................................................................................................................... 25 5.3 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................ 25 5.4 Metodologija in metode dela ................................................................................ 25 5.5 Raziskovalno okolje ............................................................................................. 25 5.6 Raziskovalni vzorec.............................................................................................. 26 5.7 Etični vidiki raziskave .......................................................................................... 26

6 REZULTATI RAZISKAVE........................................................................................ 27 7 RAZPRAVA................................................................................................................ 53 8 SKLEP......................................................................................................................... 58 9 ZAHVALA.................................................................................................................. 60 10 LITERATURA .......................................................................................................... 61 11 PRILOGE .................................................................................................................. 64


1 UVOD

Število pacientov s kronično ledvično boleznijo in kroničnim ledvičnim popuščanjem v Sloveniji in v svetu naraščata. Večina teh bolezni napreduje do končne odpovedi ledvic. Kronična ledvična bolezen je stanje, kjer pride do napredujočega in nepopravljivega zmanjšanja delovanja ledvic. Ledvična odpoved nastopi, ko ledvice prenehajo delovati ali je raven njihovega delovanja manjša od deset odstotkov. Stranski presnovki beljakovin in aminokislin ter odvečna tekočina, ki se pri zdravem človeku izločajo skozi ledvice, se pri ledvični okvari kopičijo v organizmu. Kronični ledvični pacienti so posebna populacija zaradi narave njihove bolezni in načina zdravljenja (Ponikvar, 2004).

Dializno zdravljenje je zahtevno z več vidikov. Pacient si prizadeva, da je njegovo zdravstveno stanje čim bolj stabilno, pri tem pa se mora dnevno spopadati z omejitvami, ki jih prinaša bolezen. Na spremenjeno življenjsko situacijo se pacienti pogosto odzovejo z opuščanjem aktivnosti in z depresijo. Pacientu se je zato potrebno posvetiti individualno. Pomagati mu je potrebno, da se znebi strahu pred dializo. Izobraževanje in zdravstveno-vzgojno delo je pri tem izrednega pomena. Psihološki aspekt pacientov s končno ledvično odpovedjo je pomemben za celostno zdravljenje (Lipičnik, 1998).

Kronične bolezni ne spremenijo le fizičnega počutja človeka, ampak vselej vplivajo tudi na njegovo psihično funkcioniranje, socialno življenje in ekonomski status. Glede na to, da je vsak pacient svet zase, potrebujemo veliko mero potrpežljivosti in empatije, da navežemo pravi stik s pacientom, da nam zaupa in da sta komunikacija in odnos med medicinsko sestro in pacientom obojestranska. To je proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in zavzetega zdravstveno-vzgojnega dela. Pričnemo že ob prvem stiku v pred dializnem obdobju, ko zdravnik nefrolog oceni, da bo pacient potreboval dializno zdravljenje (Parapot, Mlakar, 2005, str. 104).

Pri celotni obravnavi je zelo pomembna priprava pacienta na aktivno sodelovanje, ki zajema informiranje in psihično pripravo pacienta. Medicinska sestra je v tem primeru učiteljica in vir informacij, ki pomagajo pacientu pri razumevanju težav in novo nastalih razmer. Od medicinske sestre in ostalih članov zdravstvenega tima je odvisno, kako se bodo pacienti aktivno vključili v procesu zdravljenja in v normalno življenje. Pacientu je potrebno pomagati, da bo živel kvalitetno osebno, družinsko in socialno življenje. Delo medicinske sestre zahteva socialne in komunikacijske spretnosti (Mlinšek, 2004).

Komunikacija s temi pacienti je zahtevna in specifična. Nemalokrat trud in želja, da bi pacient spremenil vzorce v življenjskem slogu, ki so za njegovo zdravje škodljivi, naletijo na gluha ušesa, saj so pacienti nepripravljeni za sodelovanje, kar je posledica njihovega psihičnega stanja. V kolikor obema ne uspe vzpostaviti odprtega, a hkrati spoštljivega odnosa, je vzdušje njune interakcije lahko izredno mučno, kar posledično vpliva na rezultate zdravljenja in razpoloženje med dializiranjem (Lipičnik, 1998).

Predvsem v prvem obdobju potrebujejo pacienti in njegovi svojci popolno informacijo o bolezni, obravnavi in zdravem načinu življenja. Poleg tega potrebujejo razumevanje,


pomoč in oporo medicinske sestre. Zaradi dolgotrajne obravnave je pomembno, da so komunikacija in medsebojni odnosi na visokem profesionalnem in humanem nivoju. Obravnava mora biti individualna in holistična, kjer je poudarjen pacient kot človek z njegovimi osebnimi, družinskimi in družbenimi potrebami. Pacientu je potrebno pomagati v situaciji, ki pomembno vpliva na njegovo vsakodnevno življenje in tudi na kakovost življenja.

Komuniciranje v zdravstveni negi je umetnost. Besede lahko človeka osrečijo, razveselijo, obdarijo, opogumijo in bogatijo. Lahko pa tudi povzročajo bolečino, žalost, potolčejo človeka. Zato je potrebno, da medicinska sestra obvlada komunikacijo, da se bo pacient lažje spoprijel s težavami in stresnimi situacijami. Komunikacija je tako osnovna dimenzija delovanja medicinske sestre in vitalna aktivnost, potrebna za kontakt s pacientom. Za medicinsko sestro je komunikacija proces, s katerim osnuje odnos do sočloveka in s tem izpostavlja svoje poklicno poslanstvo kot pomočnica posamezniku ali družini v preventivi, zdravljenju, doživljanju bolezni in trpljenju (Filipič, 1998).

Dobri medsebojni odnosi in ustrezna komunikacija v negovalnem timu in v odnosu do pacientov ter njihovih svojcev sta rezultat prizadevanja vseh članov tima in pacientov ter posledično zagotavljata tako visoko kakovost dela kot zadovoljstvo pacientov in zaposlenih (Pajnkihar, 2006).

Informiranje pacienta in njegovih svojcev je temelj, na osnovi katerega se lahko aktivno vključijo v obravnavo in prevzemajo odgovornost ter sprejemajo odločitve oziroma sodelujejo pri odločanju. Osnova za dobre medsebojne odnose sta učinkovita besedna in nebesedna komunikacija. Komunikacija pogojuje dobre ali slabe medosebne odnose, ki temeljijo na moralno-etičnih načelih, na humanizmu in profesionalizmu. Dobrih odnosov brez upoštevanja etičnih norm namreč ni. Dobra in uspešna komunikacija vodi k sporazumu in dobrem počutju na obeh straneh, četudi njena vsebina ni razveseljujoča, posebej, če moramo sporočiti slabo novico, izreči kritiko ali kaj podobnega. Pomembno je, kako to naredimo (Flajs, 2005).

Vsak pacient in obiskovalec bi naj že ob prvem kontaktu z zdravstveno institucijo spoznal, da je prišel v humano ustanovo, kjer zaposleni spoštujejo človeka in njegovo celovitost, si prizadevajo za ohranjanje njegovega dostojanstva in dajejo poudarek humanim in enakopravnim partnerskim odnosom (Pajnkihar, 2006).

Vzemimo si čas za pacienta!


2 PREDSTAVITEV KRONIČNEGA PACIENTA

In pride dan, ko sem na tleh, ko upanje bledi in strah je v očeh;

takrat so solze skrite v dlaneh.

In iščem sonce, čakam na drugačen dan,

ko svet bo lep, da smeh zasije v očeh.

Takrat spoznam, da dializa me rešuje, brez nje ni solz

in še nasmeha ni; saj mi življenje podaljšuje

in upanje spet oživi.

(Marija Kafol, dializna pacientka)

Pacienti s kronično ledvično odpovedjo se na začetku bolezni soočajo s psihičnimi in fizičnimi težavami, ki tudi po prihodu v bolnišnico ne prenehajo. Povezane so z depresijo, strahom, jezo in občutki krivde. Spoprijeti se morajo z boleznijo, ki spremeni njihovo družinsko in socialno življenje ter prinaša ekonomsko negotovost, hkrati pa čutijo pomanjkanje energije, utrujenost, nespečnost in druge težave, ki jim onemogočajo normalno življenje. Občutja ob premagovanju bolezni ene izmed pacient so opisana v zgoraj navedeni izpovedi.

Zdravstvena nega je pri pacientih s kronično ledvično boleznijo, za katere v prihodnosti predvidevamo nadomestno zdravljenje, zelo kompleksna. Natančno je potrebno spremljati potek in napredovanje bolezni, skušati prepoznati in vplivati na dejavnike, ki povzročajo poslabšanje ledvičnega delovanja, seznanjati bolnike z njihovo boleznijo ter jih počasi pripraviti na morebitna nadomestna zdravljenja. Psihična travma je tako manjša. Potrebno je tudi tesno sodelovanje med zdravnikom, pacientom in medicinsko sestro kot nosilko zdravstvene nege, kar omogoča bolj kvalitetno delo in doseganje dobrih rezultatov (Povzeto po Gornik, 2005, str. 95).

Klinična znamenja ledvične odpovedi zaznamo pri pacientu šele ob napredovali bolezni in so odsev prizadetosti posameznih organov ali organskih sistemov. Najpogostejša klinična znamenja prizadetosti so izguba teka, slabost, bruhanje, driske, hujšanje, uremični zadah, ulceracije sluznice, zadihanost pri telesnih naporih, zastoj v pljučih, acidotično dihanje, bledica, rumenkasta barva, srbečica, anemija, motnje v strjevanju krvi, pogoste okužbe, zvišani tlak, srčna odpoved, perikarditis in tamponada srca, motnje v ritmu, ateroskleroza in drugo.

Eden od najpogostejših zapletov je zvišan arterijski krvni tlak. Pri 90 odstotkov pacientov s kronično ledvično odpovedjo je zvišan tlak posledica povečane prostornine zunajcelične tekočine in zadrževanja natrija v telesu. Poglavitna načela zdravljenja zvišanega arterijskega tlaka pri teh pacientih so dietni ukrepi, antihipertonična zdravila, predvsem pa uporaba zaviralcev angiotenzin konvertirajočega encima in kalcijevih antigonistov ter dodatka diuretika pri hipervolemičnih pacientih. Urejenost krvnega tlaka je za prognozo pacienta s kronično ledvično odpovedjo zelo pomembna, če ne celo najpomembnejša.


Diagnostika kronične ledvične odpovedi temelji še ugotovitvah, ali gre za akutno ali za kronično okvaro ledvičnega delovanja, kakšen je vzrok ali temeljna bolezen, ki je povzročila funkcijsko okvaro in o obstoju dodatnih reverzibilnih dejavnikov, ki so na to vplivali. Razjasnitev omenjenih vprašanj je pomembna za pacientovo prognozo, za izbiro načina zdravljenja in za preprečevanje nadaljnjega slabšanja ledvičnega delovanja. Potrebna sta natančna anamneza in klinični pregled pacienta.

Ledvično odpoved potrdimo z laboratorijskimi preiskavami. Najpomembnejša je določitev serumske koncentracije kreatinina, sečnine, elektrolitov in bikarbonata. V pomoč je tudi ultrazvok. Pri pacientih z akutno ledvično odpovedjo sta ledvici normalno veliki ali celo povečani, pri kronični ledvični odpovedi pa zmanjšani, parenhim je hiperehogen. Pri določenem delu pacientov s kronično odpovedjo ledvic temeljne ledvične bolezni ne moremo prepoznati.

Zdravljenje kronične ledvične odpovedi je usmerjeno v preprečevanje slabšanja ledvičnega delovanja, upočasnitev napredovanja kronične ledvične odpovedi, v zaviranje nastanka prizadetosti drugih organov in zmanjševanje uremične simptomatike. Ukrepi na posameznih stopnjah odpovedi so različni. Zdravila lahko neposredno vplivajo na slabšanje delovanja ledvic ali prek stranskih učinkov na druge organe. Temeljni ukrep je omejitev soli. Za preprečevanje hipervolemije so potrebni diuretiki. Za vzdrževanje stanovitnega ledvičnega delovanja mora biti pacient zadostno hidriran. Čezmerna izguba ali premajhen vnos tekočine lahko ledvično delovanje bistveno poslabšata.

Na upočasnitev slabšanja delovanja ledvic lahko vplivamo z urejanjem krvnega tlaka, hiperteinsko dieto, uravnavanjem serumske koncentracije fosfata in ravni lipidov ter nekaterimi drugimi ukrepi. Raziskave so pokazale, da lahko z vzdrževanjem normalnega arterijskega krvnega tlaka v zgodnjem obdobju kronične ledvične odpovedi upočasnimo napredovanje ledvične bolezni. Pri tem je pomembno znižanje tako sistemskega kot glomerulnega zvišanega tlaka.

Na potek ledvične odpovedi ugodno vpliva tudi omejitev beljakovin v prehrani. Pacienti s kronično ledvično odpovedjo imajo moteno presnovo maščob. Pri skoraj 50 odstotkov pacientov najdemo hiperlipoproteinemijo in znižano koncentracijo holesterola HDL. Posledica je povečana pogostnost ateroskleroze. Še večji pomen ima ta motnja pri pacientih z moteno toleranco za glukozo. Dietno uravnavanje pri teh pacientih je zelo zapleteno, zato potrebujemo pomoč dietetikov.

Izvajati moramo tudi ukrepe, ki vplivajo na upočasnitev prizadetosti drugih organov. Skrbimo za nadomeščanje kalcija, za uravnavanje acidobaznega ravnovesja in za preprečevanje zaprtja. Pomembno je tudi preprečevanje anemije, ki močno vpliva na počutje in rehabilitacijo pacienta s kronično ledvično odpovedjo.

Ko vsi ostali ukrepi odpovedo in uremične simptomatike ne moremo več obvladati, začnemo z nadomestnim zdravljenjem - s hemodializo, peritonealno dializo ali presaditvijo ledvic (Klinična znamenja, zapleti, diagnostika in zdravljenje povzeto po Pocajt, Širca, 1997).


3 ANATOMJA IN FIZIOLOGIJA LEDVIC

V človeškem telesu imajo ledvice pomembno nalogo, saj filtrirajo krvno plazmo in s tem izločajo odpadne produkte presnove in telesu tuje snovi. Če ledvično delovanje odpove, se te snovi kopičijo v krvi in tako imenovani preostali dušik se povezuje. Poleg tega sodelujejo ledvice pri izločevanju vode, soli in kislin. Zato pride pri odpovedi ledvic do edemov in do zastrupitve s kalijem in kislinami. Skozi ledvice se pretaka okoli 25 do 30 odstotkov krvi aktivnega krvnega obtoka, kar znese v 24 urah približno 2000 litrov. Iz te krvi nastane dnevno okoli 1,5 litrov urina (Pocajt, Širca, 1997).

3.1 Anatomija ledvic

Ledvice so paren organ fižolaste oblike in nekoliko sploščene. Posamezna ledvica je dolga 10 do 12 cm, široka 5 do 6 cm in debela 3 do 4 cm. Opisujemo zgornji in spodnji pol ali extremitas superior et inferior; sprednjo izbočeno in zadnjo ravno stran ali facies anterior et posterior ter konveksni lateralni rob ali margo lateralis in konkavni medialni rob ali margo medialis. Medialni rob ima v sredini vdolbino, ki jo imenujemo ledvična lina ali hilus renalis, ki se nadaljuje v 3 cm globoko špranjo ali sinus renalis. Skozi ledvično lino vstopajo v ledvico žile in živci, izstopajo pa sečevod in mezgovnice. Zgornjemu polu vsake ledvice se kot kapica prilega nadledvična žleza ali glandula suprarenalis. Ledvica je zgrajena iz skorje in sredice. Ledvična skorja ali cortex renis je debela 0,5 do 1 cm in se nahaja na površju ledvice, sega pa še med posamezne piramide proti sredini ledvice v obliki ledvičnih stebričkov. Ledvična sredica je razporejena centralno v obliki piramid, ki jih je 10 do 15 v vsaki ledvici. Piramide so z bazami obrnjene proti površini ledvic, vrhovi pa so koničasti in gledajo proti ledvičnemu sinusu. Piramide so vzdolžno progaste, na vrhu piramid pa se odpirajo izvodila nefrona. Nefron predstavlja osnovno funkcionalno enoto ledvice. Nefronov je okoli milijon in so združeni v večje funkcionalne enote. Nefron sestoji iz kapilarnega prepleta, ki ga imenujemo glomerul in je vložen v skorjo ledvic, in iz sečnega kanalčka, ki ga imenujemo tubul. Številni tubuli se med seboj združujejo v skupne zbiralne kanale. V ledvičnem hilusu pa prestopi urin iz ledvične žleze v sečevod (Hojs, 2000, str. 179).

3.2 Fiziologija ledvic

Priprava urina se prične s filtracijo v glomerulu. Pri tem ostanejo beljakovine plazme v plazmi, skoraj vse druge sestavine plazme pa gredo s filtrirano vodo v tako imenovani primarni urin. Ta zapusti Bawmanovo kapsulo glomerula in pride v tubulus kontortos I ali proksimalni tubul, ki leži v ledvični skorji in je sestavljen iz epitelnih celic, sposobnih presnove. Podaljški protoplazme na eni in globoke vdrtine na drugi strani rabijo povečanju stisne površine, znotraj s primarnim urinom, zunaj pa z medcelično tekočino. Po kanalčku proksimalnega tubula teče urin skozi Henlejevo zanko ledvične sredice in se vrača po njenem dvigajočem se kraku nazaj v ledvično skorjo. Tubulus kontortos II ali distalni tubul vodi urin naprej do zbiralnega kanala, ki gre do papile. Šele med to pasažo tubulov se odvijajo procesi, ki z izmenjavo vode in v njej


raztopljenih snovi narede iz primarnega urina končni urin, ki ga je volumsko bistveno manj in je tudi sicer spremenjen.

Ožilje ledvic je v tesni prostorski in funkcionalni povezavi s posameznimi deli ledvic. Interlobarne arterije in veje ledvične arterije na meji med skorjo in sredico v loku zavijejo. Od tod tečejo arterije interlobulares radialno skozi ledvično skorjo in oddajajo glomerulom kratke dovodne žilice. Ko se iztisne ultrafiltrat plazme, pa vodijo vasa efferentia k peritubulnim kapilaram oziroma k vasa recta. Za glomerule zunanjega dela ledvične skorje je značilno, da prehajajo odvodne arteriole v peritubulne kapilare in preskrbujejo ledvično tkivo s krvjo. Za glomerule, ki ležijo na meji med sredico in skorjo, je značilno, da njihove odvodne arteriole prehajajo naravnost skozi ledvično sredico v obliki dolgih, lasnicam podobnih zavojev. Ta vzporedni potek Henlejevih zank in žil je posebnega pomena za dokončno koncentracijo urina.

Dnevno se skozi glomerule filtrira in nastane okoli 180 litrov primarnega urina, to je trikratna množina vse telesne tekočine. Od tega se skozi proksimalne tubule in Henlejeve zanke ponovno resorbira nazaj okrog 150 litrov primarnega urina, skozi distalne tubule pa pod vplivom adiuretina, hormona zadnjega režnja hipofize, še dodatnih 28,5 litrov primarnega urina. Z urinom se torej izloči le 1,5 litra ali 0,83 odstotkov filtrirane vode. Če je v krvi premalo ali nič adiuretina, se lahko, ker odpade ponovna resorpcija vode, izloči dnevno do 20 litrov vode oziroma razredčenega urina.

Skozi obe ledvici se dnevno filtrira približno 26.000 mmol natrija na dan. Od tega se ga izloči približno 150 mmol, kar je približno enako količini vnesenega natrija s hrano. Ostali del natrija se skupaj s kloridom in bikarbonatom ponovno resorbira nazaj v proksimalnih tubulih. Predvsem v distalnih tubulih se pod vplivom aldosterona, hormona skorje nadledvične žleze, opravlja še različna, fakultativna resorpcija natrija, deloma v zameno za kalijeve ali vodikove ione. Sečnina, končni produkt beljakovinske presnove, se lahko zaradi svoje dobre topnosti v vodi in maščobah vrne nazaj v kri že s pasivno difuzijo. Filtrirana glukoza se normalno popolnoma resorbira nazaj v krvi. Šele tedaj, ko je filtracija glukoze močnejša kot resorpcijska sposobnost glukoze v tubulih, pride do prekoračenja glukoznega praga in glukozurije.

Ledvice uravnavajo tudi kislo-bazično ravnotežje, katerega cilj je stalno vzdrževanje pH vrednosti krvne plazme na približno 7,4. Ker pa s hrano dobimo prebitke kisline in v presnovi nastaja ogljikov dioksid, se morajo H ioni na veliko izločati iz telesa preko pljuč z izdihanjem hlapljive ogljikove kisline, skozi ledvice pa z izločevanjem drugih kislin (Fiziologija ledvic povzeta po Pocajt, Širca, 1997).

Naslednja naloga ledvic je vzdrževanje normalnega osmotskega pritiska krvne plazme, ki je odvisen od koncentracije v vodi raztopljenih sestavin. Pri zvišanju osmotskega pritiska, npr. pri žeji, se s sodelovanjem adiuretina tvori majhna množina močneje koncentriranega urina. Pri zmanjšanju osmotskega pritiska, npr. pri večjem pitju vode, se zaradi zmanjšane količine adiuretina v krvi v velikih količinah izloča bolj razredčen urin (Hojs, 2000, str. 179). Poleg vseh teh nalog ledvice izločajo tudi številne hormone, od katerih nekateri učinkujejo samo v ledvičnem tkivu, drugi pa v vsem organizmu. Ledvice bistveno


sodelujejo pri vzdrževanju normalnega, pa tudi povišanega krvnega tlaka, predvsem prek hormonskih mehanizmov. Ledvice izločajo hormon eritropoetin, ki predvsem pri odraslih sodeluje pri nastajanju rdečih krvničk. Pomanjkanje tega hormona je pri kroničnih ledvičnih pacientih vzrok slabokrvnosti ali anemije. Prek ledvic se izloča večji del zdravil. Ta se kopičijo v ledvicah in lahko pri bolnih ledvicah ali čezmerni količini zdravil povzročijo hude okvare. Zato je potrebno pri pacientih, katerih delovanje ledvic je zmanjšano, posebno skrbno izbirati in odmerjati zdravila (Hojs, 2000, str. 179).

3.3 Patofiziologija ledvic

Bolezni ledvic so v razvitejšem svetu med najpogostejšimi vzroki smrti pri moških in ženskah v starosti od 20 do 40 let. O razširjenosti bolezni ledvic in sečil pričajo tudi podatki o obolevnosti (Pocajt, Širca, 1997).

3.3.1 Vnetja ledvic

Bakterijske infekcije sečil so danes za infekcijami dihal najpogostejši razlog, zaradi katerega prihajajo pacienti k splošnemu zdravniku. Večina žensk v rodni dobi preboli takšno infekcijo vsaj enkrat, večina moških pa ima po 70. letu težave zaradi povečane prostate.

Bakterijske infekcije sečil zelo motijo pacienta, ga zaskrbljujejo in povzročajo odsotnost z dela, medtem ko je le včasih potrebno bolnišnično zdravljenje, saj je zdravljenje s kemoterapevtiki po navadi zelo uspešno. Kadar ni motnje v odtoku seča v sečilih, bolezen danes ne privede do usodnih posledic. Bakterijske okužbe pa se pri nekaterih pacientih zelo pogosto ponavljajo. Takšnih okužb ni posebno težko ozdraviti, težje pa je preprečiti nastanek novih.

Akutno vnetje ledvic

Akutna vnetja ledvic so zelo pogosta in običajno potekajo brez posledic. V določenih primerih se rada ponavljajo in preidejo v kronična. Delimo jih na akutni glomerulonefritis in akutni cistopielonefritis.

Akutni glomerulonefritis: Akutno vnetje ledvic se lahko odigrava na glomerulih. Gre za nekako drugotno bolezen, ki v razmiku 1 do 3 tedne sledi prvotni bolezni. Najpogostejše bolezni, ki privedejo do akutnega vnetja ledvic, so streptokokne okužbe, kot npr. škrlatinka, huda angina, šen in druge. Streptokoki sprožijo tvorbo protiteles, ki se vežejo z antigenom povzročiteljev. Ti kompleksi, antigen – protitelo se odlagajo predvsem v mikrofiltru ledvic, torej v glomerulih, in sprožajo tam škodljive reakcije na ožilju. Taka vnetja po navadi prizadenejo otroke in mladostnike do 16. leta starosti. Pomanjkljivo izločevanje soli in vode povzroči edeme, ki se ne kažejo najprej na nogah, ampak na obrazu, predvsem na vekah. Krvni pritisk je po navadi zvišan. Ker je ledvični filter okvarjen, najdemo v urinu beljakovine in rdeča krvna telesca. Količina urina je zmanjšana, urin pa temen. Pacienti se počutijo utrujeni in pobiti, imajo glavobol in


vročino, včasih tudi bolečine v predelu ledvic. Pri zelo visokem krvnem pritisku pride do bruhanja, motenj vida in celo do krčev. Zdravljenje je v strogem ležanju, visokih odmerkih penicilina, hrani brez soli, včasih tudi brez beljakovin. Vode pije pacient le toliko, kot je ledvice lahko izločijo.

Če delovanje ledvic odpove za daljši čas, ga moramo nadomestiti umetno. Za preprečevanje takega vnetja ledvic je potrebno streptokokne okužbe pravilno zdraviti s penicilinom, posebno pri epidemijah v šolah in družinah (Vnetja ledvic povzeta po Hojs, 2000, str. 184-198).

Akutni cistopielonefritis: Druga oblika akutnega vnetja ledvic lahko nastane zaradi motenega odtoka urina, kot npr. pri ledvičnih kamnih, hipertrofiji prostate, pri zožitvah sečnih poti, ohromitvi mehurja ali v nosečnosti, kjer bakterije prodrejo po sečnih poteh do ledvičnih čaš in povzročajo pyelitis ali vnetje ledvičnih čašic. Včasih se začne vnetje z vnetjem sečnega mehurja, ki je v nekaterih primerih povzročen z jemanjem urina s katetrom. 60 do 70 odstotkov takih okužb je povzročenih z Escherichia coli, ki izvirajo iz črevesja. Posebno pogosto so prizadete deklice do enega leta in pol starosti. Redkeje povzročajo vnetje ledvičnih čašic bakterije, ki pridejo tja po krvi.

Akutno vnetje ledvičnih čašic se začne s slabim počutjem, mrzlico, visoko vročino, vročinskim izpuščajem in glavobolom. V področju ledvic čuti pacient hude bolečine, ki podobno kot pri ledvičnih kamnih izžarevajo proti dimljam, ledveni predel je občutljiv na pritisk, pogosto uriniranje spremljajo hude bolečine. V urinu najdemo bakterije, beljakovine in bela krvna telesca, ki dajejo urinu motnost. Zdravljenje zahteva mirovanje v postelji in odstranitev možnih zavor odtekanja urina. Pri vročini dobi pacient najprej antibiotik širokega spektra. Pri nezadostnem zdravljenju postane bolezen kronična (Akutni cistopielonefritis povzet po Pocajt, Širca, 1997).

Kronično vnetje ledvic

Kadar akutnega vnetja ledvic ne pozdravimo v celoti, se to rado ponavlja in preide v kronično vnetje. V mnogih primerih poteka kronično vnetje ledvic brez značilnih simptomov, katerim pacient ne pripisuje velikega pomena in se jih sploh ne zaveda. Kronična vnetja ledvic razdelimo na kronični pielonefritis in kronični glomerulonefritis.

Kronični glomerulonefritis: Pri kroničnem glomerulonefritisu pride do žilnih krčev z zvišanjem pritiska in sprememb mrežničnih žil na očesnem ozadju. Pacient je bled in utrujen, toži zaradi glavobola in motenj vida. Ledvice rade atrofirajo, zaradi visokega krvnega tlaka pa lahko odpove srce. Zdravljenje obsega dieto brez oziroma z malo soli in zdravila, ki znižujejo krvni pritisk. Drugi potek kroničnega glomerulonefritisa vodi do nefrotičnega sindroma, ki se kaže v veliki propustnosti ledvičnega filtra za beljakovine, zato je v urinu dosti beljakovin, spremembe v krvnem pritisku pa niso tako očitne. Krvna plazma, ki je izgubila dosti beljakovin, v ožilju ne more več zadrževati dovolj tekočine, zato ta izstopa v tkivo. Tako pride do nefrotičnega edema ali edema zaradi pomanjkanja beljakovin. Zdravljenje obsega možno beljakovinsko dieto, zdravila za splavilo soli - saluretike in pri akutnih recidivih antibiotike (Kronično vnetje ledvic povzeto po Hojs, 2000, str. 198).


Kronični pielonefritis: V primeru, da akutnega pielonefritisa ne pozdravimo, postane vnetje kronično. Kronični pielonefritis je zelo pogosto obolenje, ki ga ugotovijo pri 3 do 8 odstotkov obdukcij. Bolezenski znaki kroničnega pielonefritisa so številni. Včasih pokažejo na bolezen vročinski napadi in levkociti v urinu. Približno 33 odstotkov počasi potekajočih primerov kaže le neznačilne splošne znake in jih odkrijemo šele, ko ledvice popolnoma odpovedo. Tako je mogoče pri približno 20 odstotkov prizadetih opaziti le utrujenost, glavobole in hujšanje ter pri 25 odstotkov rahle vročine.

Izpad ledvičnega delovanja povzroča anemije, izpad ledvičnega krvnega obtoka pa v 60 odstotkih povzroča zvišanje krvnega tlaka. Pacienta pripeljejo k zdravniku težave s srcem in obtokom. Zdravljenje teh kroničnih ledvičnih vnetij zahteva dolgotrajno terapijo z antibiotiki. Pri tem moramo z urinokulturami večkrat ugotavljati, ali so bakterijski povzročitelji še vedno občutljivi na preparat, ki ga dajemo (Kronični pielonefritis povzet po Hojs, 2000, str. 204).

3.3.2 Odpoved ledvic

Klinično opisujemo normalno ledvično delovanje z naslednjimi parametri:

glomerularna filtracija, koncentracijska zmožnost ledvic, acidifikacijska sposobnost. O zmanjšanem delovanju ledvic govorimo, kadar sta okrnjeni koncentracijska zmožnost in/ali zmanjšana glomerularna filtracija, obenem pa je koncentracija kreatinina v serumu normalna (Malovrh, 2004).

Akutna ledvična odpoved

Akutna ledvična odpoved je sindrom naglega slabšanja ledvičnega delovanja. Osnovna motnja je hitro zmanjševanje glomerulne filtracije, ki se kaže s hitrim povečevanjem serumskih koncentracij dušičnih snovi, predvsem sečnine in kreatinina. To je akutna motnja, zaradi katere ledvice ne morejo več vzdrževati ničelne bilance vode, elektrolitov in endogenih snovi, ki nastanejo pri presnovi in se izločajo večinoma skozi ledvice. Kadar je količina seča zmanjšana, govorimo o oligurični ledvični odpovedi, ko pa je ta normalna, govorimo o neoligurični ledvični odpovedi. Poznamo prerenalno azotemijo ali funkcijsko ledvično odpoved in akutno intrinzično ledvično odpoved ali akutno parenhimsko ledvično odpoved (Pocajt, Širca, 1997).

Akutna funkcijska ledvična odpoved je posledica zmanjšanja krvnega pretoka skozi ledvice zaradi zožitve žil v ledvicah. Najpogostejši vzroki so krvavitve, obilno bruhanje, izgubljanje tekočine z znojenjem in drisko ali premajhno vnašanje tekočine. Pri tem je deloma zmanjšana glomerulna filtracija, koncentracijska zmožnost ledvic pa je normalna. Pretok seča skozi tubule je zmanjšan, zato je tubulna reabsorbcija vode, natrijevega klorida in sečnine povečana. Izloča se majhna količina koncentriranega seča z nizko koncentracijo natrija in visoko koncentracijo sečnine. Aktualna funkcijska


ledvična odpoved preneha takoj, ko je odstranjen vzrok. Ko ta deluje dalj časa, preide prerenalna azotemija v akutno parenhimsko ledvično odpoved (Pocajt, Širca, 1997).

Potek akutne ledvične odpovedi se klinično deli v oligurično obdobje, poliurično obdobje in obdobje rekonvalescence. Oligurija lahko traja od nekaj ur do nekaj mesecev, navadno pa 10 do 14 dni. Pri starejših pacientih je daljša, to pa pomeni tudi slabšo obnovitev delovanja. Najdaljši čas, po katerem je prišlo do pomembnega izboljšanja delovanja, je od 3 do 11 mesecev. Če oligurija traja dlje od enega meseca, je treba ponovno preveriti možnost difuzne kortikalne nekroze, hitro napredujočega glomerulonefritisa, vaskulitisa, intersticijskega nefritisa ali zapore ledvične arterije. Glomerulna filtracija se izboljša predvsem v prvih dveh tednih rekonvalescentnega obdobja, vendar se delovanje izboljšuje že od 3 do 12 mesecev po akutni tubulni nekrozi. Pri veliki večini pacientov se glomerulna filtracija popravi do vrednosti, ki je navadno malo manjša kot pred nastopom akutne ledvične odpovedi (Pocajt, Širca, 1997).

Zdravljenje akutne ledvične odpovedi temelji na zgodnjem odkrivanju rizičnih pacientov in odstranjevanju mogočih škodljivosti. Prehod prerenalne akutne ledvične odpovedi v parenhimsko lahko preprečimo s pravočasnim nadomeščanjem tekočine. To se je pokazalo še posebej učinkovito v preteklih vojnah. Zdaj se kaže, da jo je mogoče preprečiti tudi pri opeklinah, hudih poškodbah in velikih operacijah, če dovolj hitro nadomestimo manjkajočo znotraj-žilno tekočino. Pri pacientih z renovaskularno boleznijo, s srčno odpovedjo, jetrno odpovedjo ali nefrotičnim sindromom gre za stanja kroničnega zmanjšanja ledvične prekrvavljenosti. Tukaj je treba paziti, da se izognemo hipovolemiji in znižanju tlaka, da ne uporabljamo nesteroidnih antirevmatikov, diuretikov ali perifernih vazodialatatorjev. Akutno ledvično odpoved lahko zdravimo tudi z nekaterimi zdravili, kot so manitol, diuretik Henlejeve zanke, dopamin, kalcijevi blokatoriji, infuzija aminskih kislin in infuzija magnezijevega klorida (Pocajt, Širca, 1997).

Prognoza akutne ledvične odpovedi je odvisna od razmer, ki so pripeljale do nje. Smrtnost pri pacientih z akutno ledvično odpovedjo je največja po kirurških operacijah, manjša pri pacientih z notranjimi boleznimi in pri pacientkah po porodu ali z boleznijo rodil. Smrtnost je odvisna od starosti. Manjša je pri pacientih pod 40 let in večja pri pacientih nad 60 let. Kljub vpeljavi hemodializnega zdravljenja se smrtnost ni zmanjšala, najverjetneje zato, ker s skrbnim zdravljenjem na intenzivnih oddelkih pacienti preživijo dlje in se pri njih razvije akutna ledvična odpoved, vzrok smrti pa je navadno odpoved več organov in organskih sistemov. Glavni vzrok smrti so sepsa, kardiovaskularni in dihalni zapleti, krvavitve in hiperkalemija (Pocajt, Širca, 1997).

Kronična ledvična odpoved

Kronična ledvična odpoved je stanje, ki se pojavi zaradi napredujočega zmanjševanja delujočega ledvičnega tkiva. Preostali delujoči nefroni s spremenjeno glomerulno filtracijo, tubulno reabsorbcijo in tubulno sekrecijo vzdržujejo ničelno bilanco elektrolitov, vode in nekaterih topljencev ter tako ohranjajo stanovitnost notranjega okolja. Okvara ledvičnega tkiva je kronična, trajna in nepopravljiva. Zaradi velike


ledvične rezerve in adaptacijskih mehanizmov se ničelna bilanca vode lahko vzdržuje še pri 95 odstotkih okvarjenih nefronov. Med vzroki za nastanek kronične ledvične odpovedi so najpogostejši kronični glomerulonefritisi, diabetična nefropatija, kronične tubulointersticijske bolezni, kot so obstruktivna uropatija in policistične ledvice, analgetična nefropatija in druge.

Vzrok za nastanek kronične ledvične odpovedi so lahko nekatere ledvične bolezni. Ne glede na vzrok je temeljna patogenezna motnja zmanjšanje glomerulne filtracije. Ta se lahko zmanjša zaradi zmanjšanja števila nefronov, zmanjšanja glomerulne filtracije posameznega nefrona ali obojega skupaj. Prilagoditveni odgovor na odstranitev dela ledvične sredice je hipertrofija preostalih nefronov. Zaradi povečanja pretoka plazme skozi glomerulne kapilare se poveča količina glomerulne filtracija na nefron, s tem pa se poveča celotna glomerulna filtracija.

Potek kronične ledvične odpovedi se po Brennerju deli v štiri razvojne stopnje. Ta delitev temelji na stopnji znižanja glomerulne filtracije in posledičnih kliničnih znamenjih:

Prva stopnja – zmanjšana ledvična rezerva se klinično ne kaže z bolezenskimi znamenji. Počutje pacienta je normalno, normalni so tudi biokemični izvidi. Natančnejše preiskave pokažejo znižano glomerulno filtracijo.

Druga stopnja ledvične odpovedi - že ugotovimo povišano koncentracijo dušičnih retentov, moteno koncentracijsko zmožnost ledvic, poliurijo, nikturijo, lažjo anemijo in zvišanje arterijskega tlaka.

Tretja stopnja nastopi takrat, ko se glomerulna filtracija zmanjša pod 20 odstotkov normalne, imenujemo pa jo ledvična odpoved. Kaže se z napredovalo anemijo, težje obvladljivim zvišanjem arterijskega tlaka, hipokalcemijo, hiperfosfatemijo in hiperkalemijo ter znamenji hujše prizadetosti posameznih organov in organskih sistemov.

Četrta, kronična stopnja - ugotovimo hujšo prizadetost vseh organskih sistemov. Govorimo o popolnoma razvitem uremičnem sindromu (Kronična ledvična odpoved povzeta po Balon, 2000, str. 212).

3.4 Hemodializa

V klinični medicini pomeni hemodializa odstranjevanje nerabnih snovi iz telesnih tekočin in dodajanje želenih snovi z difuzijo preko umetne polprepustne membrane. Na ta način naj bi zagotovili normalno sestavo telesnih tekočin. Hemodializa torej nadomesti ekskretorno funkcijo ledvic, vzdržuje ravnovesje vode in elektrolitov ter uravnava acidobazno ravnovesje. Je najbolj razširjena metoda nadomestnega zdravljenja pri akutni in kronični ledvični odpovedi.

Hemodializa je po času prisotnosti najstarejša oblika nadomestnega zdravljenja, po številu pacientov pa najpogostejša. Hemodializa je neboleč postopek odstranjevanja


strupenih odpadnih snovi (sečnina, kreatinin), normaliziranje kislosti (pH) in odvzemanje odvečne tekočine iz telesa preko hemodializnega filtra s pomočjo aparata. Za učinkovito čiščenje krvi je potreben zadosten pretok krvi preko umetnega dializatorja, za kar je potreben poseben žilni pristop.

Postopek hemodialize traja 4 do 5 ur, dva do trikrat tedensko. Podrobneje se o postopkih HD in dieti, ki spremlja ta način zdravljenja, s pacientom pogovarjamo, ko je že vključen v zdravljenje. Razložimo mu, da je za izvajanje hemodialize potreben ustrezen žilni pristop. Žilne pristope delimo na začasne in trajne (Hemodializa povzeta po Pocajt, Širca, 1997).

Arteriovenski standard žilnega pristopa za zdravljenje s hemodializo: Za kronične hemodializne paciente je najprimernejši žilni pristop, ki ga žilni kirurg oz. nefrolog skonstruira v lokalni anesteziji. Med seboj poveže konec pacientove vene s stranjo arterije.

Za arteriovensko fistulo je pomembna kakovost arterij in ven. Zato velja pravilo, da pri pacientu, pri katerem se pričakuje, da bo potreboval dializno zdravljenje, ni dovoljeno zbadanje ven zgornjih okončin nad zapestjem, razen v nujnih primerih. Pacienta seznanimo, kdo in na kakšen način mu bo skonstruiral žilni pristop.

Pred posegom žilni kirurg oceni kvaliteto žile s kliničnim pregledom in ultrazvokom. Na osnovi tega se odloči za najprimernejše mesto operacije. Po možnosti naj bi imeli pacienti skonstruirano fistulo več tednov pred začetkom zdravljenja, da je dovolj časa, da fistula dozori. Po konstrukciji fistule dobi pacient pisna navodila o spremljanju delovanja fistule in njenem čuvanju (Arteriovenski standard žilnega pristopa povzet po Malovrh, 2004).

Slika 1: Pacientka, priklopljena na hemodializni aparat

(vir: UKC Maribor, arhiv oddelka za hemodializo)


Slika 2: Vez med dializatorjem in življenjem …


Slika 3: Arteriovenska fistula – »drugo srce hemodializnega pacienta«


3.5 Komplikacije pri hemodializi Med pogoste komplikacije pri hemodializi štejemo hipotenzijo, krče, nauzeo in bruhanje, glavobol, bolečine v prsih, bolečine v hrbtu, srbež, zvišano telesno temperaturo in mrzlico.


3.5.1 Hipotenzija

Hipotenzija je najpogostejši in najpomembnejši akutni zaplet med hemodializo. Zanjo so odgovorni številni dejavniki, ki vplivajo na srčni minutni volumen in celokupni periferni upor. Med njimi so pomembni: volumen zunajtelesne krvi, stopnja ultrafiltracije, spremembe v osmolarnosti plazme, uporaba antihipertenzivnih zdravil, odstranjevanje kateholaminov, acetat, ki je srčni depresor in vazodilatator, hipoksemija in anafilaktosini.

Padec arterijskega krvnega tlaka lahko poteka brez kliničnih simptomov ali ga spremljajo bruhanje, ishemična srčna bolečina, motnje srčnega ritma, izguba zavesti in celo smrt. Akutno hipotenzijo zdravimo s takojšno infuzijo fiziološke raztopine natrijevega klorida, paciente namestimo v Trendelenburgov položaj in prehodno povsem ustavimo ultrafiltracijo.

3.5.2 Srbež

Srbež najdemo pri dveh do treh hemodializnih pacientih. Najbolj je izrazit ali pa se pojavi izključno med hemodializo ali kmalu po njej. Vzrok srbeža še ni pojasnjen, čeprav so našli v koži hemodializnih pacientov različne spremembe (Komplikacije pri hemodializi povzete po Pocajt, Širca, 1997).


4 PROFESIONALNA KOMUNIKACIJA V ZDRAVSTVENI NEGI

4.1 Pomen komuniciranja

Komuniciranje je sredstvo, ki omogoča ljudem v vsakdanjem življenju izmenjavo in posredovanje najrazličnejših informacij za dosego določenih ciljev. Gre za kompleksni proces, ki vključuje inter- in intrapersonalne faktorje. Vsaka oseba je edinstven posameznik, ki na osnovi svoje edinstvenosti, vzgoje in življenjskih izkušenj interpretira zunanji svet ter si praviloma prizadeva za dobro komunikacijo s svojim okoljem. Vendar pa uspešno komuniciranje nikakor ni preprosto, zato ga lahko posameznik bolj ali manj uspešno obvladuje (Pajnkihar, Stričević, 2007, str. 33-35).

Komunikacija povezuje tudi medicinsko sestro s pacientom in jima omogoča, da skupaj dosežeta cilje, ki se nanašajo na zdravje. Medsebojni odnosi so ključnega pomena za optimalno in refleksivno profesionalno zdravstveno nego, še posebej, ker so povezani z boleznijo in posledično z bolečino in trpljenjem. Osnovo za dobre medsebojne odnose predstavljata učinkovita besedna in nebesedna komunikacija, ki sta vselej rezultat prizadevanja medicinske sestre in pacienta (Pajnkihar, Stričević, 2007, str. 33).

V zdravstveni negi pomagajo pri zadovoljevanju potreb pacienta dobra komunikacija in znanje ter spretnosti o medsebojnih odnosih. Posamezniki se morajo naučiti, kako oblikovati te odnose drug z drugim. Pričakovano je, da medsebojni odnosi izžarevajo toplino, prijaznost in profesionalnost. Poudarjati morajo spoštovanje kot temeljno vrednoto zdravstvene nege in spoštovanje človekovega dostojanstva (Pajnkihar, Lahe, 2006).

Komunikacija s pacienti in sodelavci je sestavni del poklicnega delovanja medicinske sestre. Medsebojne komunikacije dajejo smer in vsebino njenemu delu in ji zagotavljajo samopotrjevanje v poklicu. Na komunikacijo zato gledamo kot na osnovno dimenzijo delovanja medicinske sestre in vitalno aktivnost, potrebno za kontakt s pacientom (Filipič,1998, str. 221).

Za medicinsko sestro je komunikacija proces, s katerim osnuje odnos do sočloveka in s tem izpostavlja svoje poklicno poslanstvo kot pomočnica posamezniku ali družini v preventivi, zdravljenju, doživljanju bolezni in trpljenju. Medicinska sestra prek komunikacije posreduje informacije, pomaga pacientu izražati občutke in duševne reakcije na bolezen ter mu pomaga pri zadovoljevanju njegovih potreb (Filipič,1998, str. 221).

V profesionalni komunikaciji mora medicinska sestra poleg znanja iz teorije zdravstvene nege dobro poznati tudi samo sebe. Razumevanje sebe in skladnost lastnega doživljanja z doživljanji drugih sta osnova za uspešno interakcijo z drugimi. Učenje in razmišljanje o samopodobi omogoča medicinski sestri večjo ustreznost in prilagodljivost v odzivanju na zahteve ljudi, s katerimi prihaja v stik (Filipič,1998, str. 221).


4.2 Načini komuniciranja

Obstajajo različni načini komunikacije, ki jih na splošno razvrščamo v verbalno ali besedno in neverbalno ali nebesedno komunikacijo. Medtem ko predstavlja verbalna komunikacija govoreči svet, pa neverbalna zajema vse ostale oblike človekove interakcije, kot so gibanje, kretnje rok in izraz obraza. Obe komunikaciji med sogovornikoma vselej nastopata sočasno, saj se nenehno prepletata in dopolnjujeta. Odločilno pa je, da sta v sozvočju, kar pomeni, da se verbalno sporočilo človeka sklada z neverbalnim.

Verbalna komunikacija je govorna in pisna, saj zajema govor, poslušanje, branje in pisanje. Neverbalna komunikacija, ki je zelo pomembna in jo pojmujemo kot del verbalne komunikacije, predstavlja položaj in gibanje človeka v prostoru, držo in hojo, kretnje rok, nog in glave ter mimiko obraza in oči. V zadnjem obdobju pa se je zelo razvila tudi uporaba sodobnih komunikacijskih naprav, preko katerih ljudje komunicirajo: telefon, telefaks, računalnik in elektronska pošta.

Besedna komunikacija vključuje vse načine, ki temeljijo na govoru in jeziku. Nebesedne komunikacije pa ni tako lahko jasno definirati. Človeško interakcijo je precej težko razdeliti v dve ločeni kategoriji, tj. besedno in nebesedno. Besedna dimenzija je tako intimno povezana in tako fino vpletena v tisto, kar smo predhodno poimenovali nebesedna komunikacija, da ta izraz ni vedno primeren za opisovanje vedenja, ki ga proučujemo. Posameznik lahko pošlje informacijo prek neglasovnih in nebesednih sredstev, a bo prejemnik kljub temu moral uporabiti jezikovne simbole, da bo razbral pomen sporočila.

Glede na resničen pomen nebesedne komunikacije se zdi, da gre za napačno poimenovanje. Besedni simbol je lahko glasoven ali neglasoven. Glasovni izraz ni nujno simboličen. Krik, na primer, je glasoven, vendar nebeseden na refleksni sprostitveni ravni. Po drugi strani pa si ga mimoidoči, ki ta krik sliši, razlaga kot glasovnega, a ima v danih okoliščinah zanj lahko pomen, ki presega pomen, ki ga ima krik za svojega nosilca. Tako si torej mimoidoči pomen, ki ga razbere v kriku in ki je posledica njegovih lastnih preteklih ali pa posrednih preteklih izkušenj, razloga kot besedo in zanj ta krik postane tako glasoven kot tudi beseden.

Zaradi enostavnejšega razumevanja postavimo definicijo, da kadar strategije oddajnika ali pošiljatelja ne vsebujejo glasovnih ali jezikovnih sredstev, sporočilo sodi v kategorijo nebesedne komunikacije (Načini komuniciranja povzeti po Rungapadiachy, 2003, str. 250).

4.3 Elementi uspešne komunikacije

Dobra komunikacija zagotavlja lažje doseganje ciljev in usklajenost človeka s samim seboj in z okoljem. Omogoča razvijanje intimnih doživljanj posameznika, oblikovanje uspešnih odnosov ter učinkovito reševanje nasprotij in različnosti.


Elementi uspešne komunikacije so:

zunanji videz in obleka zdravstvenega delavca naj bosta čim bolj nevtralna, tako da ne motita pričakovanj pacienta;

prostor - stola v prostoru med sogovornikoma (pacientom in zdravstvenim delavcem) naj bosta postavljena tako, da vzdržujeta očesni stik, oba naj sedita v isti višini. V idealnem primeru naj ne bi nihče prisostvoval pogovoru;

aktivno poslušanje je eden izmed temeljev uspešnega komuniciranja. Kaže se z očesnim stikom, z držo telesa, z mimiko obraza in gestami;

razumevanje kulture pacienta - komuniciranje je oteženo, če sogovornika prihajata iz različnih kulturnih slojev, čeprav govorita isti jezik. Še večje ovire pa so, ko zdravnik pride v stik s pacienti iz drugih kulturnih okolij. Ovire so manjše, če pozna nekatere navade in stališča najpogostejših kultur.

Odnosi, dobri ali slabi, se zrcalijo v delu ljudi in njihovem pristopu do drugih ljudi. Kjer so odnosi dobri, ljudje med seboj komunicirajo. Navzven odsevajo zadovoljstvo in predanost delu in poklicu, kar spodbuja tudi okolico k pozitivnemu razmišljanju in zbuja upanje. Tam, kjer so odnosi slabi, pa se lahko še tako trudimo skriti napetosti in nelagodno počutje zaradi slabih odnosov, moramo vedno računati na to, da nas bodo ljudje spregledali - to se namreč občuti (Elementi uspešne komunikacije povzeti po Latković, 2002).

4.4 Vplivi na uspešnost komuniciranja

Uspešnost komunikacije in medsebojnih odnosov sta vselej odvisna od prizadevanj vseh udeležencev v procesu komuniciranja, saj tukaj velja pravilo interakcije. Tako so tudi dobri odnosi med pacientom in medicinsko sestro rezultat zavzetosti obeh. Oba sta odgovorna, da aktivno sooblikujeta odnos, ki jima bo pomagal uresničiti skupno dogovorjene cilje (Flajs, 2005).

Za vzpostavitev enakopravnega partnerskega odnosa mora medicinska sestra pridobiti zaupanje pacienta z doslednim upoštevanjem etičnih načel, spoštovanjem pacientove osebnosti, z zagotavljanjem pravice do zasebnosti in do informacij. Odnosi med pacientom in medicinsko sestro se odražajo prek komunikacije, še zlasti nebesedne. Pacient nenehno spremlja in kritično analizira nebesedna sporočila ter se nanje odziva z zaupanjem ali nezaupanjem. Zaradi vse večje časovne stiske so osebni kontakti v zdravstvu pogosto omejeni na minimalni čas, kar slabo vpliva na odnose in zavira dobro sodelovanje. Komunikologi poudarjajo, da v zahodni kulturi ne znamo poslušati in biti dovolj pozorni, kar paciente zelo obremenjuje. Dejstvo je, da pacienti raje izberejo tisto zdravstveno ustanovo, kjer doživijo topel odnos in osebno spoštovanje, kakor pa vrhunsko znanstveno uspešno, a v odnosih bolj hladno (Filipič, 1998).

Za kulturo odnosov pa ni dovolj le hotenje, potrebno je tudi znanje, zato so posebna usposabljanja vedno bolj pogosta. Analize tudi kažejo, da pacienti ne razumejo


približno petdeset odstotkov tistega, kar jim zdravstveni delavci pripovedujejo, s čimer je prekinjen stik možnosti sodelovanja. Zdravstveni delavci naj bi zato uporabljali bolj ljudski jezik, ki ga vsi pacienti lahko razumejo, zatem pa tudi preverjali, če je pacient navodilo razumel. Pri tem naj bi bili pozorni, da pacientu ne zastavljajo neposrednega vprašanja: »Ali ste razumeli, kar sem vam povedal?« Na tako vprašanje bo odgovor namreč vselej pritrdilen, saj bi se pacient sicer pokazal kot neinteligenten. Vsakega pacienta zanima, kaj je zdravnik rekel, zato kasneje o tem sprašuje druge paciente. Tako postanejo pacienti, ki so dalj časa v bolnici, že nekakšni eksperti za razlaganje diagnoz, prognoz in navodil. Ko dajemo navodila ali informacije, zato raje rečemo na koncu: »Ali sem bil razumljiv, bi radi še kaj vprašali, kako vam lahko pomagam?« in podobno. Taka vprašanja pacienta ne postavijo v sumljivo sodbo, koliko je inteligenten, zato bo vprašal, kar želi, pa tudi povedal, česa ni razumel. Za pomembnejša navodila pa je najbolje, da so podana pisno. S tem je zagotovljeno, da jih pacient ne bo pozabil ali napak razumel (Filipič, 1998).

Nekateri komunikologi opozarjajo na finese diskretnosti, ki je sicer osnovno načelo vsakega zdravstvenega dela, toda hkrati velja načelo poznavanja ter informiranja. Medicinska sestra mora poznati pacienta, njegovo diagnozo in tudi anamnezo ter upoštevati širše vidike obravnave. Toda že pri socialni anamnezi se zastavlja vprašanje, kaj mora vedeti in česa ni potrebno. Na splošno velja, da mora poznati pacientovo zakonsko skupnost, življenjske razmere družine, število otrok, starost, pa še pacientovo prejšnje zdravljenje, njegova nazorska prepričanja in podobno. Vendar naletimo na primere, ko pacient vsega tega ne želi pripovedovati in ga taka vprašanja obremenjujejo. Ko medicinska sestra opazi, da pacient nerad odgovarja na vprašanja, se mora ustaviti. Poznavalci pravijo, da se lahko odlično organizira in izvaja nego tudi brez takih podatkov, Jung pa upošteva celo pacientovo željo, da ostane anonimen. Pri komuniciranju pa je zagotovo najpomembnejša nebesedna komunikacija in pri tej je na vrhu molk. Molk je v zdravstvu izjemno bogat s sporočili. Trenutek molka lahko nazorno pokaže nezanimanje, podcenjevalni odnos do pacienta ali tudi negativno prognozo. Prav tako lahko en sam gib roke, droben izraz obraza ali zastoj v govoru pove nekaj, česar ne želimo reči. Za zdravstvenega delavca nasploh je tako danes dokaj neresno, če pojasnjuje, da je upošteval diskretnost in ni ničesar govoril s pacientom. Pomembneje je namreč, kaj mu je sporočil, kakor pa, kaj je ali česa ni govoril (Gorše Muhič, 1999, str. 21-22).

Poglobljena, vsestranska in pravočasna informiranost pa je nepogrešljiv pogoj za komunikacijo. Biti informiran pomeni imeti moč ter možnost pravilnega odločanja. Informacija je bistvo, ki vodi k cilju, ki je pogoj za uspešnost in poštenost komunikacije. Informacija ne vsebuje le sinteze podatkov, to še ne zadostuje, temveč vsebuje tudi širše in ožje socialne ali osebne odnose, obenem izhaja iz kulture določenega okolja, kjer lahko nastopa kot samostojen vidik tudi etičnost. Informacija mora nekje nastati in biti predana, naslovljena na drugega. Drugi pogoj je, da je prenesena, da torej potuje do poslušalca ali sprejemnika, in tretji pogoj, da je sprejeta in razumljena (Trček, 1998).

Nebesedno komuniciranje je težko obvladovati, zato se zdravstveni delavci v razvitem svetu vse bolj usposabljajo za take naloge, saj morajo biti tudi igralci in ne le objektivni


izpovedovalci resnice. Drug vidik je pozornost sama – pacient vedno želi, da ga medicinska sestra posluša. Pri tem pa se nikakor ne more izgovarjati na pomanjkanje časa. Pacient namreč dobro razume krizo časa, hkrati pa še bolj razume, da je to izgovor za izogibanje pogovoru. Temeljno vodilo je zavedanje različnosti, spoznavanje človekove mikrokulture in njegovega modela vrednot. Da lahko razumemo drugega človeka in spoznamo njegove vrednote, pa se moramo najprej ozreti vase; in prvi korak je analiziranje lastnih vrednot ter boljše poznavanje samega sebe in svojega jaza (Rungapadiachy, 2003, str. 281-282).

4.5 Terapevtska komunikacija

Terapevtska komunikacija je proces, ki zajema skupno doseganje ciljev v razmerju med medicinsko sestro in pacientom, kjer sta oba enakovredna in aktivna udeleženca in spoštujeta medsebojni odnos. K temu pripomorejo številne tehnike, ki poudarjajo smisel njunega razmerja. Predvsem sta izpostavljeni terapevtska komunikacija kot pozitivna v procesu zdravstvene nege, kjer je največji poudarek na poslušanju, in neterapevtska komunikacija kot zavirajoči element v odnosih. Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas in skrbno vodenje medicinske sestre, sloni pa na zaupanju in spoštovanju pacienta ter prepoznavanju njegovih težav in potreb. Terapevtsko komunikacijsko celoto sestavljata medicinska sestra in pacient, ki vstopata v ta proces z izkušnjami, občutki, strahovi, pričakovanji in vrednotami (Pajnkihar, 1999).

V odnosu medicinska sestra in pacient mora biti v ospredju njuna aktivna vloga, saj imata oba bogato znanje, a različne oblike vedenja, kar omogoča, da se med njima razvije edinstven odnos s kognitivnimi, emocionalnimi in psihomotornimi sposobnostmi, ki jih odkrivata v skupnem prizadevanju, z namenom izboljšanja pacientovega zdravja. Ta odnos je oblikovan za dopolnjevanje medsebojnih potreb, kjer skušamo pacientu pomagati, da doseže in vzdržuje optimalno zdravje (Gorše Muhič, 1999, str. 23).

4.5.1 Značilnosti terapevtske komunikacije

Terapevtska komunikacija postavlja v ospredje skupno delovanje medicinske sestre in pacienta za doseganje ciljev negovalnega procesa. Medicinska sestra vzpostavi s pacientom odnos, ki ji omogoča natančno zbiranje podatkov in zagotavlja možnosti za skupno dogovarjanje, načrtovanje, izvajanje in vrednotenje zdravstvene nege. Za doseganje teh skupnih ciljev pa je potrebno:

Zaupanje: je pogoj za vzpostavitev dobrega odnosa. Pridobimo ga s spoštljivim sprejemom pacienta in njegovih občutij, z jasno in razločno komunikacijo, empatičnim poslušanjem, lastno doslednostjo in spoštljivostjo do pacientovega vedenja.

Sprejemanje: pacienta sprejmemo takšnega kot je, četudi se ne strinjamo z njegovimi oblikami vedenja. Ne smemo ga obsojati, temveč samo sporočati, kar vidimo, in s tem vplivati, da se morebitnega neprimernega vedenja zave in ga spremeni.


Empatija: vključuje našo dovzetnost za pacientove občutke. Je več kot le razumevanje pacientovih misli, je eden najučinkovitejših dejavnikov v doseganju sprememb in učenja, s pomočjo razdajanja sebe.

Spoštovanje: je naše notranje stališče, ki se kaže z izkazovanjem pozornosti in pomembnosti pacientu, priznavanjem njegove vrednosti, avtonomije in dostojanstva.

Samorazkrivanje: v terapevtski komunikaciji je samorazkrivanje pacienta namenjeno doseganju uvida v njegove probleme, občutke in vedenje.

Zaupnost: pogovor s pacientom mora biti zaupne narave, kar ne velja za določene informacije, pomembne za ostale zdravstvene delavce, kadar je to v dobro pacienta (Gorše Muhič, 1999, str. 23-24).

4.5.2 Tehnike terapevtske komunikacije Za vzpostavljanje terapevtske komunikacije uporablja medicinska sestra specifične tehnike. Pri tem mora biti nepristranska in tankočutna ter upoštevati, da je vsak pacient individuum s svojimi potrebami in željami. Tehnike terapevtske komunikacije so: Poslušanje: aktivni proces sprejemanja informacij in reakcije na sprejeto

sporočilo. Terapevtska vrednota je neverbalna komunikacija medicinske sestre, ki z zanimanjem posluša pacienta.

Tišina: periode neverbalne komunikacije med udeleženci. Neverbalna komunikacija je od pacienta sprejeta.

Rdeča nit: pri tem ponudimo pacientu pomoč, da ve, kaj od njega pričakujemo.

Odprti komentarji: pacientu pojasnimo vprašanja, da sam določi smer in se odloči, kaj je zanj primerno.

Potrdilo: spoznanje, da pacient vpliva na medsebojni odnos. Razložimo mu, kako pomemben član je v medsebojnem odnosu in kako to dobro vpliva na medsebojne odnose.

Odraz, presoja: je usmerjena na pacientove ideje, čustva, vprašanja, zadovoljstvo. Paziti moramo, kako pacientu pokažemo pomembnost njegovih idej.

Iskanje razjasnitve: pacienta vprašamo, če je potrebna dodatna razlaga pri razumevanju sporočila. Še enkrat vse ponovimo, da se prepričamo, da nas pacient razume.

Zbranost: vprašanja ali izjave razširimo ali razvijemo v pacientove ideje. Vključimo se v direktni pogovor.

Povzetek: ponovimo izjavo, ki je sporna v času medsebojnega sodelovanja. Tako pomagamo pacientu, da loči, kaj je zanj dobro in kaj ne.


Načrtovanje: je skupna odločitev glede na cilje, ki smo jih zastavili skupaj s pacientom. Neprestano ponavljamo, kako pomembno je sodelovanje za medsebojne odnose (Tehnike terapevtske komunikacije povzete po Balzer Riley, 2000).

4.6 Kultura komuniciranja

Zdravstveni delavci se morajo zavedati, da brez dobrega poznavanja kulture komuniciranja ni moč uspešno komunicirati. Pri komunikaciji s pacienti, še zlasti takrat, ko nastopijo problemi, je v veliko pomoč poznavanje načel etičnega komuniciranja v zdravstvu. »Kulturne vrednote so plod subjektivnih presoj, subjektivne koncepcije glede dobrega in želenega. Kot take so vodilo in motivator našega vedenja ter imajo funkcijo meril za naše izbire odločitev. V organizacijah se osebnostni sistemi vrednot soočajo, konfrontirajo ter končno bolj ali manj uspešno zlivajo v skupni vrednotni sistem, ki je temelj tako imenovane organizacijske kulture« (Berlogar, 1999).

Beseda in barva glasu odražajo kulturo človeka, zato mora medicinska sestra vedeti ne samo, kaj govori, temveč tudi, kako govori. Intonacija glasu predaja pacientu misli in občutke zdravstvenega osebja. Monoton govor namreč pacienta odbija, prav tako kot histerično kričanje. Glas mora pacienta pomirjati. Iz glasu se čuti lepota duše ali pa grobost njegovih občutkov. Pacient reagira bolj na barvo glasu, kakor pa, da bi razumel smisel besed. Vse to lahko pacienta vznemiri in privede do jatrogenih reakcij. Zelo pomembna naloga zdravstvenega osebja je, da obvlada kulturo govora (Dolenc, 1993).

Etično komuniciranje je tisto, ki omogoča prave informacije, potrebne za presojanje in ustrezno izbiro ter odločitve, predvsem pa, da iz njega ni izključen nihče od tistih, ki si komunicirati želi in ki s svojim komunikacijskim deležem na kakršenkoli način lahko prispeva h kvaliteti komuniciranja in organizacijskega dogajanja (Berlogar, 1999). Po mnenju Antona Dolenca (1993) je komuniciranje etično, če se v njem kaže osnovno spoštovanje osnovnega dostojanstva človeka, organizacijskega pripadnika, in če se z njim spodbuja razvoj vseh njegovih potencialov.

Znati komunicirati, pomeni svojo lastno komunikacijo prilagoditi konkretni situaciji, konkretnemu partnerju, konkretnim ciljem, vse to seveda v kontekstu temeljnih etičnih načel. Pacient v prvem kontaktu z zdravstvenim osebjem ne sme občutiti, da zdravstveno osebje nima časa zanj, da ga ne posluša. Zdravstveno osebje mora prisluhniti pacientu, da bi ga »osebnostno« videlo (Dolenc, 1993).

Pri delu in komunikaciji zdravstvenega osebja s pacientom je predvsem potrebno, da je prisotna dobrota, sočutje in zavest, da se zdravstveno osebje zaveda, da opravlja izjemno humano delo. Zdravstveno osebje mora dopolnjevati nesebična ljubezen do svojega poklica in do pacienta. Kolegialnost povečuje moč medicinskega kolektiva in zagotavlja ustvarjalno atmosfero. To je enako pomembno za pacienta kot za člane kolektiva in ne nazadnje za širši ugled bolnišnice (Ule, 2003).


4.7 Značilnosti komunikacije s pacientom na hemodializi in svojci

Medicinska sestra mora vzpostaviti s pacientom medsebojni partnerski odnos z empatičnim in intelektualnim odzivanjem na vsa njegova prepričanja, potrebe in težave. Le tako ji uspe spodbuditi spoštovanje, zaupanje in dostojanstvo ter pomagati pacientu zagotoviti samostojnost in integriteto misli, duha in telesa. Vzpostavljeni humani medsebojni odnosi omogočajo priznavanje vrednot posameznika in dopuščajo pravico pacienta do sprejemanja lastnih odločitev, kar mu olajša obdobje bolezni. Razvijanje takšnih odnosov zahteva dobro organizirano in na znanstvenih dokazih osnovano prakso in predstavlja predvsem visoko moralen, human, skrben in nesebičen pristop do soljudi.

Delo s kroničnim ledvičnim pacientom zahteva od medicinske sestre dobro razvito sposobnost spoprijemanja s kompleksnimi interakcijami, ki nastajajo ob pacientovem zaznavanju in sprejemanju bolezni in terapije, spremenjeni socialni vlogi in posebnih čustvenih stanjih. Komunikacija s takimi pacienti je za zdravstveno osebje zato zelo zahtevna (Značilnosti komunikacije s pacientom na hemodializi in svojci povzete po Kapš, 2005, str. 13-14).

Dializno zdravljenje je zahtevno z več vidikov. Ko si pacient prizadeva, da bi bil njegov zdravstveni status čim bolj stabilen, se mora dnevno spoprijemati z omejitvami, ki jih bolezen prinaša. Medicinska sestra mu lahko pri tem pomaga z vzpostavitvijo komunikacije, ki ustvarja pozitivne medsebojne odnose in je čim manj stresna tako za eno kot za drugo stran. Med največje strese pacienti uvrščajo redni, trikrat tedenski prihod na dializo, kjer jih zbadajo v fistulo, ki je njihova vez med dializatorjem in življenjem. Zaradi spremenjenega ravnovesja v telesu morajo prilagoditi način svoje prehrane in omejiti vnos tekočine. Napornost zdravljenja in hitra utrujenost pogosto prispevata k zgodnjim upokojitvam, njihov socialni krog se oži, slabi se tudi ekonomski položaj. Na spremenjeno življenjsko situacijo pacienti pogosto odreagirajo z opuščanjem aktivnosti in depresijo (Logar, 2005, str. 17-18).

Z vidika komunikacije med medicinsko sestro in pacientom je pomemben še en moment. Medicinska sestra običajno dela vseskozi z istimi pacienti. V kolikor jima ne uspe vzpostaviti odprtega, a hkrati spoštljivega odnosa, je vzdušje njune interakcije lahko izredno mučno, kar vpliva na rezultate zdravljenja in razpoloženje med dializiranjem. Zato se je potrebno vsakemu pacientu posvetiti individualno in mu pomagati, da se v prvi vrsti znebi strahu pred dializo. Pri tem je izrednega pomena takojšnje zdravstveno vzgojno delo. Običajno je šok presežen, ko je pacient vključen v nadomestno zdravljenje in ugotovi, da se počuti bolje (Logar, 2005, str. 18-19).

Zdravstvena vzgoja je dolgotrajen proces, pri katerem je dosega izobraževalnih ciljev mogoča v relativno kratkem času. V proces edukacije so vključeni tudi partnerji oziroma družina. A se vselej zastavlja vprašanje motivacije pacientov, da bodo razumeli in sprejeli spremenjen način življenja in omejitve, ki jih prinaša bolezen, da bodo želeli nove informacije o prehrani in jih bodo voljni vseskozi upoštevati. Morda se bodo čutili v podrejenem položaju, naše nasvete pa razumeli kot napad na njihovo avtonomijo. Smo morda premalo prijazni, smo pokroviteljski, jih pomilujemo in jim s tem določamo neenakopravno vlogo? (Bobič, 2005, str. 32).


Medicinska sestra, ki dela s pacienti z dokončno odpovedjo ledvic, potrebuje stalni profesionalni razvoj, zato se je dolžna izobraževati in skrbeti tudi za svojo osebnostno rast, da bo sposobna graditi humane partnerske odnose. Zaradi dolgotrajne obravnave je pomembno, da so komunikacija in medsebojni odnosi na visokem profesionalnem in humanem nivoju. Obravnava mora biti individualna in holistična, kjer je poudarjen pacient kot človek, z njegovimi osebnimi, družinskimi in družbenimi potrebami. Zdravstvena nega ob kroničnih pacientih na nadomestnem zdravljenju je čustveno zahtevna. Večjo kakovost dela in izpolnitev poklicne vloge lahko medicinska sestra doseže s profesionalnim znanjem in spretnostmi, s sposobnostjo empatije in dobrega komuniciranja. Pacienti morajo začutiti našo iskrenost in dobronamernost, saj še posebej v prvem obdobju potrebujejo našo pomoč, razumevanje in polno podporo (Mesojedec, 2002, str. 265).

Pacientu moramo pomagati pri nastali novi zdravstveni situaciji, ki pomembno vpliva na njegovo vsakodnevno življenje in tudi na kakovost življenja. Informiranje pacienta in njegovih svojcev je temelj, na osnovi katerega se lahko aktivno vključijo v obravnavo in prevzemajo odgovornost ter sprejemajo odločitve oziroma sodelujejo pri odločanju. Komunikacija je osnovna dimenzija delovanja medicinske sestre, vitalna aktivnost, potrebna za stik s pacientom. Medicinska sestra prek komunikacije posreduje informacije, pomaga pacientu izražati občutke in duševne reakcije na bolezen ter mu pomaga pri zadovoljevanju njegovih potreb (Filipič,1998).

Medicinska sestra, ki je zaradi izven telesnega krvnega obtoka med postopkom dializiranja vseskozi prisotna ob pacientu, se mora tem bolj zavedati pomena komunikacije. Vsaka priključitev pacienta na dializni aparat zahteva od medicinske sestre veliko koncentracijo, a mora biti ob tem še posebej pozorna na občutja pacienta. S svojim čutnim ravnanjem mora zagotoviti toplo ozračje in zaupanje pacienta v njeno strokovnost. Zapleteno delovanje dializnih monitorjev jo vsekakor zelo zaposli in je pogosto povsem skoncentrirana na pripravo dializnih aparatur, raztopin in materialov. Trenutek časa, ki si ga bo vzela, da bo pacienta prijazno pogledala, ga pozdravila in mu znova pojasnila postopek, ji bo olajšal čas sobivanja njim. Tako se ne sme zgoditi, da bi pacient kdajkoli zaznal njeno brezbrižnost (Mesojedec, 2002, str. 264).

Vsak človek se v življenju sreča s težavami, boleznijo in trpljenjem. Tedaj potrebuje pomoč od zunaj. Ko jo išče v zdravstvu, je njen osnovni vir pogosto prav medicinska sestra. Če ima ta ustrezno znanje in izkušnje s komunikacijo, lažje spremlja pacienta in mu pomaga na njegovi poti do zdravja. Profesionalna komunikacija in dobri medsebojni odnosi omogočijo medicinski sestri, da pomaga pacientu, da ponovno začuti voljo do življenja in vzpostavi sozvočje s svetom. Tako je cilj profesionalne komunikacije medicinske sestre s pacientom zagotovo medsebojni odnos,v katerem bo pacient brez strahu in zadržkov sporočal svoje potrebe, želje in pričakovanja (Filipič, 1998, str. 250).


5 METODE IN PREISKOVANCI V poglavju je predstavljen namen diplomskega dela, cilji, zastavljena raziskovalna vprašanja, metodologija in metode dela, raziskovalno okolje, raziskovalni vzorec in etični vidiki raziskave.

5.1 Namen Namen diplomskega dela je predstaviti pomen profesionalne komunikacije pri obravnavi pacienta na hemodializi.

5.2 Cilji predstaviti pacienta na hemodializi; opisati kronično ledvično odpoved in komplikacije te bolezni; opisati profesionalno komunikacijo v zdravstveni negi; opisati specifično komunikacijo s pacientom in njegovimi svojci; predstaviti pomen komunikacije za pacienta na hemodializi in ugotoviti njen vpliv

na lažje sprejemanje bolezni.

5.3 Raziskovalna vprašanja

Ali so pacienti na dializi zadovoljni z odnosom in komunikacijo medicinske sestre?

Ali so pacienti aktivno vključeni v proces obravnave? Ali se pacienti zavedajo prednosti sodelovanja in soodločanja v procesu

obravnave? Ali dobijo pacienti dovolj informacij, ki jih najbolj potrebujejo v procesu

zdravljenja?

5.4 Metodologija in metode dela

Raziskava temelji na kvantitativni metodologiji. Za zbiranje podatkov je bil uporabljen delno strukturiran vprašalnik, ki je zajel 23 vprašanj. Analiza podatkov je izdelana z računalniškim programom.

5.5 Raziskovalno okolje Raziskava je potekala v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor na Oddelku za hemodializo.


5.6 Raziskovalni vzorec

V raziskavi je sodelovalo 50 pacientov, vključenih v hemodializno zdravljenje na Oddelku za hemodializo.

5.7 Etični vidiki raziskave

Pred začetkom raziskave je bilo pridobljeno soglasje Etične komisije Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. V raziskavi je upoštevana individualnost in avtonomnost vsakega pacienta. Pacienti so bili informirani o možnosti odklonitve sodelovanja v raziskavi.


6 REZULTATI RAZISKAVE

V raziskavo je bilo vključenih 50 pacientov z Oddelka za hemodializo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Graf 1: Spol anketiranih pacientov

Od 50 pacientov je 20 ali 40 % žensk in 30 ali 60 % moških.


Graf 2: Starostna struktura pacientov

Starostna struktura: do 20 let 0, od 21 do 30 let 1 pacient (2 %), od 31 do 40 let 4 pacienti (8%), od 41 do 50 let 5 pacientov (10 %), od 51 do 60 let 16 pacientov (32 %), od 61 do 70 let 11 pacientov (22 %) in nad 70 let 13 pacientov (26 %). Ugotovimo lahko, da je kar 40 pacientov ali 80 % anketiranih starih nad 51 let. Tako je mogoče sklepati, da je ledvična odpoved pogostejša pri srednji in starejši populaciji.


Graf 3: Izobrazba anketiranih pacientov

Nižjo izobrazbo ima 9 pacientov ali 18 %, srednjo izobrazbo 36 pacientov ali 72 %, višjo 4 ali 8 % in visoko izobrazbo 1 ali 2 %. Podiplomske izobrazbe nima nihče. Ugotovimo lahko, da je največ pacientov z dokončano srednješolsko izobrazbo.


Graf 4: Obdobje obiskovanja hemodialize

Manj kot leto dni obiskujejo dializo 4 pacienti ali 8 % anketiranih, od 2 do 5 let obiskuje dializo 24 pacientov ali 48 %, 6 do 10 let 14 pacientov ali 28 %, 11 do 15 let 4 pacienti ali 8 %, 16 do 20 let 1 pacient ali 2 %, medtem ko 3 pacienti ali 6 % obiskuje dializo že več kot 20 let. Zaključimo lahko, da največja skupina ali 48 % obiskuje dializo od 2 do 5 let, sledi ji 29 % pacientov, ki hodi na dializo od 6 do 10 let.


Graf 5: Občutki pacientov ob spoznanju, da imajo kronično ledvično odpoved

Pri vprašanju je bilo možnih več odgovorov. Tako je strah občutilo 17 pacientov ali 34 % anketiranih, obup je občutilo 16 pacientov ali 32 %, tesnobo 14 ali 28 %, jezo 10 ali 20 %, medtem ko 7 pacientov ali 14 % ni občutilo nič posebnega, ko so izvedeli za svojo bolezen. Iz odgovorov je razvidno, da se v pacientih ob spoznanju, da so zboleli za kronično ledvično odpovedjo, prepleta več neprijetnih občutkov hkrati, prevladujejo pa strah, obup in tesnoba. Tako so le redki posamezniki, ki se jih spoznanje o težki bolezni ne dotakne pregloboko in so sposobni s svojim optimizmom sami brez dodatne pomoči premagovati velik del težav.


Graf 6: Občutki pacientov po pridobitvi informacij o bolezni in poteku zdravljenja

Po pridobitvi informacij o bolezni in poteku zdravljenja se je prvotni neprijeten občutek spremenil pri 18 pacientih ali 36 % anketiranih, medtem ko se je pri 24 pacientih ali 48 % spremenil le delno, pri 8 pacientih ali 16 % pa se neprijeten občuten ni spremenil, temveč se je nadaljeval. Ugotovimo lahko, da se precej pacientov dokaj težko spoprijema z boleznijo, saj se kljub pridobljenim informacijam o bolezni in poteku zdravljenja kar 64 % pacientov le delno ali sploh ne more znebiti neprijetnih občutkov ob spoznanju, da imajo kronično ledvično odpoved.


Graf 7: Nudenje prve psihične, fizične in emocionalne podpore pacientom

Na vprašanje je bilo možnih več odgovorov. Tako je 14 pacientov ali 28 % imelo na začetku obravnave psihično, fizično in emocionalno podporo od moža ali žene, 31 pacientom ali 62 % je nudila podporo družina, 10 pacientom ali 20 % prijatelji, 16 pacientom ali 32 % medicinska sestra, 17 pacientom ali 34 % zdravnik, dvema pacientoma ali 4 % ostali zdravstveni delavci, medtem ko dvema pacientoma ali 4 % podpore ni nudil nihče. Zaključimo lahko, da so pacienti na začetku obravnave imeli podporo z več strani, največ pa s strani družine. Razvidno je, da so pacienti bili deležni precejšnje podpore še od zdravnika (34 %) in medicinske sestre (32 %), nezanemarljiv pa je tudi delež prijateljev, ki so pripravljeni nuditi pacientom psihično, fizično in emocionalno podporo (20 %). Izkazalo se je tudi, da se pacienti lahko zanesejo na svoje partnerje, družino in prijatelje, ki so jim pripravljeni na začetku obravnave in nasploh nuditi psihično, fizično in emocionalno podporo. Ob tem je zanimiva izjava nekaterih pacientov, da jim podpore ne nudi nihče. Predvidevamo lahko, da so ti tako samostojni in odločni ter se želijo sami spopasti z boleznijo, ali pa resignirani in zavrti ter odklanjajo vsako podporo, ker se jim je zaradi bolezni porušil svet.


Graf 8: Pomembne informacije za paciente na začetku zdravljenja

Na vprašanje je bilo možnih več odgovorov. Tako je na začetku zdravljenja potrebovalo informacije o bolezni 22 pacientov ali 44 %, informacije o zdravljenju 32 pacientov ali 64 %, informacije o možnih komplikacijah 22 pacientov ali 44 %, informacije o zdravljenju in prehrani 40 pacientov ali 80 %, informacije o fizičnih aktivnostih 8 pacientov ali 16 %, o zdravem načinu življenja 19 pacientov ali 38 %, medtem ko dva pacienta (4 %) na začetku zdravljenja nista potrebovala nobenih informacij. Videti je, da pacienti na začetku zdravljenja potrebujejo različne informacije. Najpogosteje potrebujejo informacije o zdravljenju in prehrani. Sledijo informacije o zdravljenju, o bolezni in možnih komplikacijah ter zdravem načinu življenja. Le 16 % pacientov zanimajo informacije o fizičnih aktivnostih, medtem ko 4 % na začetku zdravljenja ne potrebujejo nobenih informacij.


Graf 9: Pridobivanje prvih informacije o bolezni in poteku zdravljenja

Tudi na to vprašanje smo dobili več odgovorov. Največ ali 45 pacientov oz. 90 % je prve informacije o bolezni in poteku zdravljenja dobilo od zdravnika, 9 pacientov ali 18 % od medicinske sestre, 5 pacientov ali 10 % od svojcev, 5 pacientov ali 10 % iz literature, enemu pacientu (2 %) ni dal informacij nihče, noben od vprašanih pa ni pridobil informacij od drugih pacientov. Sklepamo lahko, da pacienti pridobijo prve informacije o bolezni in poteku zdravljenja iz več strani. Največkrat jim prve informacije posreduje zdravnik, sledijo medicinska sestra, svojci in literatura.


Graf 10: Seznanjanje pacientov in svojcev s pomenom sodelovanja pri zdravljenju

S pomenom sodelovanja pacienta in svojcev pri zdravljenju je bilo seznanjenih že pred začetkom zdravljenja 38 pacientov ali 76 %, 7 pacientov ali 14 % ni bilo seznanjenih s pomenom sodelovanja, 5 pacientov ali 10 % pa smatra, da so bili pred začetkom zdravljenja premalo seznanjeni s pomenom sodelovanja pacienta in svojcev pri zdravljenju. Ob vseh prednostih, ki ga ima sodelovanje pacienta in svojcev pri zdravljenju, je skorajda nerazumljiv odstotek pacientov (14 %), ki niso bili seznanjeni s pomenom sodelovanja, in tudi tistih 10 %, ki smatrajo, da so bili s prednostmi sodelovanja pri zdravljenju premalo seznanjeni. Tukaj lahko pomislimo, da je določen odstotek pacientov tako prizadet zaradi svoje bolezni, da nekaterih informacij preprosto ne dojamejo, druga skupina, ki meni, da so premalo seznanjeni s prednostmi, pa dokazuje, da pacienti potrebujejo več pojasnjevanja in več pozornosti.


Graf 11: Zavedanje pacientov o pomenu sodelovanja pri zdravljenju

Pomena sodelovanja pri zdravljenju se je že pred začetkom zdravljenja zavedalo 23 pacientov ali 46 %, ob začetku zdravljenja 22 pacientov ali 44 %, medtem ko se je 5 pacientov ali 10 % zavedalo pomena sodelovanja po letu in več zdravljenja. Ni pa nobenega pacienta, ki se ne zaveda pomena sodelovanja. Kot je videti, se pacienti dokaj hitro zavedajo pomena sodelovanja pri zdravljenju, četudi prejšnji graf zajema 24 % tistih, ki niso bili ali so bili premalo seznanjeni s pomenom sodelovanja. Sklepamo lahko na dokaj visoko stopnjo prosvetljenosti pacientov, ki želijo aktivno sodelovati v procesu zdravljenja.


Graf 12: Seznanjanje pacientov s posledicami nesodelovanja pri zdravljenju s hemodializo

S posledicami nesodelovanja pri zdravljenju s hemodializo je bilo seznanjenih 45 pacientov ali 90 %, 2 pacienta (4 %) s posledicami nista bila seznanjena, 3 pacienti ali 6 % pa ne vedo, če so bili seznanjeni s posledicami nesodelovanja pri zdravljenju z dializo. Razvidno je, da je bila večina pacientov seznanjenih s posledicami nesodelovanja pri zdravljenju z dializo, medtem ko za 10 % pacientov, ki niso bili ali ne vedo, če so bili seznanjeni s posledicami nesodelovanja, lahko predvidevamo, da so določene informacije preslišali ali jih v celoti niso dojeli zaradi svoje prizadetosti.


Graf 13: Težave pacientov pri sprejemanju omejitev, povezanih zdravljenjem

Omejitve, povezane z zdravljenjem, je težko sprejelo 24 pacientov ali 48 % vprašanih, 19 pacientov ali 38 % je težko sprejelo omejitve le na začetku zdravljenja, medtem ko 7 pacientov ali 14 % s sprejetjem omejitev, povezanih z zdravljenjem, ni imelo težav. Razberemo lahko, da ima slaba polovica pacientov težave pri sprejemanju omejitev, povezanih z zdravljenjem, medtem ko ima druga polovica težave le na začetku, manjši del pacientov pa teh težav sploh nima. Na podlagi tega lahko sklepamo, da se ljudje na splošno v dokaj veliki meri težko sprijaznimo z omejitvami, ki jih prinaša življenje.


Graf 14: Upoštevanje predpisanih omejitev

Predpisane omejitve vedno upošteva 29 pacientov ali 58 % vprašanih, 18 pacientov ali 36 % upošteva predpisane omejitve le včasih, medtem ko 3 ali 6 % predpisanih omejitev ne upošteva. Vidimo, da dobra polovica pacientov vselej upošteva predpisane omejitve, vendar je veliko pacientov, ki omejitve upoštevajo le včasih, in preveliko tudi tistih, ki predpisanih omejitev ne upoštevajo in bi zato očitno potrebovali več informacij. Iz tega lahko razberemo tudi nizko stopnjo prosvetljenosti pacientov in pomanjkanje skrbi za svoje zdravje, saj se le dobra polovica zaveda pomena omejitev, ki bistveno vplivajo na izboljšanje njihovega zdravstvenega stanja, medtem ko ima druga polovica do zdravja brezskrben odnos.


Graf 15: Pričakovanja pacientov do medicinske sestre na dializi

Od medicinske sestre na dializi pričakuje dobre medsebojne odnose 34 pacientov ali 68 %, strokovnost pričakuje 30 pacientov ali 60 %, razumevanje 20 pacientov ali 40 %, da zna medicinska sestra poslušati, pričakuje 13 ali 26 %, humanost pričakuje 12 pacientov ali 24 %, en pacient (2 %) pa pričakuje, da se medicinska sestra zaveda svojih pacientov. Razberemo lahko, da pacienti pričakujejo od medicinske sestre v prvi vrsti dobre medsebojne odnose, sledijo strokovnost, razumevanje, da zna poslušati, nadalje humanost in »da se zaveda svojih pacientov«.


Graf 16: Pričakovanja pacientov do medicinske sestre pri premagovanju bolezni

Na vprašanje smo dobili več odgovorov. Tako 34 pacientov ali 68 % pri premagovanju bolezni potrebuje od medicinske sestre predvsem nasvete, 18 pacientov ali 36 % potrebuje sprotne informacije, 16 pacientov ali 32 % pozornost, trije ali 6 % pod »drugo« navajajo, da potrebujejo pomoč, prijaznost; želijo, da je medicinska sestra prepričana o svoji sposobnosti in da jim pomaga. Noben pacient pa ne smatra, da od medicinske sestre ne potrebuje ničesar. Razvidno je, da pacienti v največji meri želijo in potrebujejo nasvete za lažje premagovanje svojih zdravstvenih tegob in pričakujejo od medicinske sestre sprotne informacije ter pozornost.


Graf 17: Aktivno vključevanje pacientov v proces zdravstvene obravnave

V proces obravnave je aktivno vključenih 34 pacientov ali 68 %, delno je vključenih v proces obravnave 15 pacientov ali 30 %, in le eden (2 %) ni vključen v proces obravnave. Na tej podlagi je mogoče sklepati, da je več kot polovica pacientov aktivno vključenih v proces obravnave, je pa zanimivo, da 30 % pacientov meni, da so vključeni le delno. Razmišljamo lahko, da je kar velik del pacientov zahtevnejših, saj očitno želijo več informacij in več pozornosti medicinske sestre. S tem je potrjena potreba po specifični in individualni obravnavi vsakega pacienta posebej. Sleherni ima namreč svoje potrebe in zahteve ter tudi svoj pogled na ravnanje ljudi, ki mu pomagajo do zdravja.


Graf 18: Vključevanje svojcev pacientov in drugih zanje pomembnih posameznikov

v obravnavo na začetku zdravljenja

Na začetku zdravljenja so bili svojci oziroma za paciente pomembni posamezniki vključeni v obravnavo pri 38 pacientih ali 76 %, medtem ko pri 12 pacientih ali 24 % niso bili vključeni. Zaznati je mogoče, da kar precej svojcev ni vključenih v obravnavo, vendar je podatek lahko varljiv, kajti verjetno je odvisen tudi od pripravljenosti samih svojcev in od samostojnosti posameznih pacientov.


Graf 19: Občutja pacientov ob prvem stiku z medicinsko sestro

Na vprašanje je bilo možnih več odgovorov. Tako je 39 pacientov ali 78 % ob prvem stiku z medicinsko sestro zaznalo prijaznost medicinske sestre, 37 pacientov ali 74 % razumevanje, 30 pacientov ali 60 % spoštljivost in 18 pacientov ali 36 % strokovnost medicinske sestre. Pomilovalnega odnosa ali nerazumevanja medicinske sestre ni občutil nihče. Zaznati je mogoče, da pacienti pozorno opazujejo in vselej zelo kritično vrednotijo odnose, še posebej ob prvih kontaktih z medicinsko sestro. Sklepamo pa lahko tudi na visoko profesionalni odnos medicinskih sester do pacientov.


Graf 20: Pomen dobre komunikacije in dobrih medsebojnih odnosov z medicinsko

sestro

Dobri komunikaciji in dobrim medsebojnim odnosom z medicinsko sestro pripisuje zelo velik pomen 42 pacientov ali 84 %, velik pomen 6 pacientov ali 12 % in majhen pomen 2 pacienta ali 4 %. Nihče pa ne smatra, da dobra komunikacija in dobri medsebojni odnosi z medicinsko sestro nimajo nobenega pomena. Videti je, da večina pacientov ceni dobro komunikacijo in dobre medsebojne odnose z medicinsko sestro, saj obema pripisujejo zelo velik ali velik pomen. V manjšini so pacienti, katerih stališče je razumsko težko sprejeti, saj imata dobra komunikacija in dobri medsebojni odnosi z medicinsko sestro zanje majhen pomen.


Graf 21: Vpliv dobre komunikacije pacientov z medicinsko sestro na proces zdravljenja

Za 36 pacientov ali 72 % ima dobra komunikacija z medicinsko sestro zelo velik vpliv na proces zdravljenja, za 13 pacientov ali 26 % ima velik vpliv, za enega pacienta ali 2 % ima majhen vpliv. Nihče pa ne smatra, da dobra komunikacija z medicinsko sestro nima vpliva na proces zdravljenja. Prepričanje pacientov, da ima dobra komunikacija z medicinsko sestro zelo velik ali velik vpliv tudi na sam proces zdravljenja, daje slutiti, da se velika večina zaveda pomena dobre komunikacije z medicinsko sestro in medsebojnega razumevanja nasploh. Zavedajo se pozitivnih reakcij, ki se ob dobri in sproščeni komunikaciji sprožajo v človeku in mu pomagajo na poti do zdravja, ob tem pa zagotovo bistveno vplivajo tudi na celoten proces in rezultate zdravljenja.


Graf 22: Odražanje vpliva dobre komunikacije med medicinsko sestro in pacientom

Tudi na to vprašanje je bilo možnih več odgovorov. Tako 26 pacientov ali 52 % smatra, da dobra komunikacija med medicinsko sestro in pacientom vpliva na medsebojne odnose, 18 pacientov ali 36 % smatra, da vpliva na ohranjanje spoštovanja, naslednjih 18 pacientov ali 36 % meni, da vpliva na dobro počutje med obravnavo in 15 pacientov ali 30 %, da dobra komunikacija med medicinsko sestro in pacientom vpliva na ohranjanje dostojanstva. En pacient je pod »drugo« zapisal, da je pomemben pristop medicinske sestre do pacienta, saj pacientom to veliko pomeni. Iz odgovorov ponovno veje prepričanje pacientov o pomenu dobrih medsebojnih odnosov, saj imajo vrednote, kot so ohranjanje spoštovanja in dostojanstva, dobro počutje med obravnavo ter sodelovanje v procesu obravnave zanje približno enako velik pomen. Rezultati kažejo tudi na zavedanje pacientov, da dobra komunikacija med medicinsko sestro in pacientom odločilno vpliva tudi na medsebojne odnose, na ohranjanje spoštovanja in dostojanstva ter na dobro počutje med obravnavo.


Graf 23: Posvečanje medicinskih sester pacientom

43 pacientov ali 86 % meni, da si medicinske sestre na dializi vzamejo dovolj časa za pogovor, 7 pacientov ali 14 % smatra, da si medicinske sestre vzamejo premalo časa za pogovor, medtem ko nihče ni mnenja, da si ne vzamejo časa, in nihče, da si nikoli ne vzamejo časa za pogovor. Razberemo lahko, da je večina pacientov zadovoljna, ker čuti, da si medicinske sestre na dializi odtrgajo dovolj časa za pogovor. Pozornost pa velja nameniti 14 % pacientom, ki jim po njihovem prepričanju medicinske sestre namenijo premalo časa za pogovor. Ti pacienti očitno potrebujejo več pozornosti in več pogovora, da bi se lažje soočali s svojimi težavami.


Graf 24: Razumevanje in dostopnost medicinskih sester do pacientov

43 pacientov ali 86 % smatra, da medicinske sestre razumejo njihovo stanje in se z njimi lahko pogovorijo, 5 pacientov ali 10 % meni, da se lahko pogovorijo le včasih, 2 pacienta (4 %) pa sta prepričana, da medicinske sestre premalo razumejo stanje in se z njimi ne moreta pogovoriti, medtem ko je en še pripisal, da imajo medicinske sestre preveč papirnate vojne in jim zato včasih zmanjka časa za pogovor. Nihče pa ne smatra, da medicinske sestre ne razumejo stanja pacientov in se z njimi sploh ni mogoče pogovoriti. Ugotovimo lahko, da večina pacientov nima težav in se lahko pogovorijo z medicinsko sestro, ki tudi razume njihovo stanje. Drugače je pri 10 % pacientov, ki očitno ne najdejo pravega stika, saj menijo, da se lahko z medicinsko sestro pogovorijo le včasih.


Graf 25: Ocena komunikacije z medicinsko sestro

Komunikacijo z medicinsko sestro je 30 pacientov ali 60 % ocenilo kot odlično, 19 pacientov ali 38 % kot dobro in 1 pacient (2 %) kot zadostno. Noben pacient ni ocenil komunikacije z medicinsko sestro kot nezadostno. Videti je, da večina pacientov ocenjuje komunikacijo z medicinskimi sestrami kot odlično ali dobro. Vendar lahko na podlagi odgovorov na ostala vprašanja kljub temu sklepamo, da potrebujejo pacienti več pozornosti.


Graf 26: Želje pacientov po spremembi odnosov z medicinsko sestro na dializi

44 pacientov ali 88 % si v odnosu z medicinsko sestro na dializi ne želi nobenih sprememb, le 6 pacientov ali 12 % izraža želje po nekaterih spremembah. Tako pacienti izpostavljajo hitrejše ukrepanje, ko monitor zazna napako, nadalje menijo, da so medicinske sestre dobre in pridne, le novega dializnega prostora in novih aparatov se veselijo. Želijo še, da jih »pika« vedno ista medicinska sestra, in hkrati, da ostane medicinska sestra še naprej tako prijazna, nasmejana in čustvena. Razbrati je mogoče, da je večina pacientov na dializi zadovoljna z odnosom medicinskih sester.


7 RAZPRAVA

V raziskavo je bilo vključenih 50 pacientov, od tega 20 žensk in 30 moških. Na podlagi rezultatov raziskave lahko sklepamo, da je ledvična odpoved težka in dolgotrajna bolezen, ki za daljše obdobje korenito spremeni življenje pacientov. Pretresljivo je dejstvo, da več kot polovica pacientov obiskuje dializo do pet let, skoraj tretjina pa celo do deset let. To predstavlja za paciente daljšo izključitev iz normalnega toka življenja, ki je povezana z omejitvami in številnimi težavami, na katere reagirajo povsem različno. Medicinska sestra lahko pomaga pacientu pri premagovanju problemov in graditvi upanja in pozitivnega odnosa do prihodnosti, vendar si mora najprej pridobiti zaupanje pacienta, ki je nujno potrebno za razvoj uspešnih medsebojnih odnosov. Ob spoznanju, da so zboleli za kronično ledvično odpovedjo, se v pacientih prepleta več neprijetnih občutkov hkrati, prevladujejo pa strah, obup in tesnoba. Tako so le redki posamezniki, ki se jih spoznanje o težki bolezni ne dotakne pregloboko in so sposobni s svojim optimizmom sami brez dodatne pomoči premagovati velik del težav. Veliko pacientov se dokaj težko spoprijema z boleznijo, saj je raziskava pokazala, da se kljub pridobljenim informacijam o bolezni in poteku zdravljena lahko le delno ali sploh ne morejo znebiti neprijetnih občutkov ob spoznanju, da imajo kronično ledvično odpoved. Slaba polovica pacientov ima težave pri sprejemanju omejitev, povezanih z zdravljenjem. Druga polovica pacientov ima težave le na začetku zdravljenja, medtem ko nekateri s sprejemanjem omejitev nimajo nobenih težav. Na splošno lahko zaključimo, da se ljudje v dokaj veliki meri težko sprijaznimo z omejitvami, ki jih prinaša življenje. Za medicinske sestre na dializi pa je to klic, da se še bolj posvetijo pacientom in pogosteje spodbudijo pogovor o omejitvah, povezanih z zdravljenjem. Zanimivo je tudi, da dobra polovica pacientov vselej upošteva predpisane omejitve, veliko pacientov upošteva omejitve le občasno, medtem ko nekateri pacienti predpisanih omejitev sploh ne upoštevajo. Po tem lahko sklepamo na večjo ali manjšo zainteresiranost in skrb pacientov za svoje zdravje. Tako se polovica pacientov zaveda pomena upoštevanja omejitev, ki bistveno vplivajo na izboljšanje njihovega zdravstvenega stanja, dokaj velik in prevelik pa je odstotek tistih, ki svojega zdravljenja ne jemljejo dovolj resno. Tudi to je alarm za medicinske sestre, ki nakazuje, da potrebujejo pacienti več pogovora, edukacije in več pozornosti. Izkazalo se je, da se pacienti lahko zanesejo na svoje partnerje, družino in prijatelje, ki so jim pripravljeni na začetku obravnave in nasploh nuditi psihično, fizično in emocionalno podporo. Največjo podporo nudijo pacientom: družina, zdravnik, medicinska sestra, partnerji in prijatelji. Ob tem je zanimiva izjava nekaterih pacientov, da jim podpore ne nudi nihče. Predvidevamo lahko, da so ti tako samostojni in odločni ter se želijo sami spopasti z boleznijo, ali pa resignirani in zavrti ter odklanjajo vsako podporo, ker se jim je zaradi bolezni porušil svet. Raziskava je dala odgovore na štiri raziskovalna vprašanja, in sicer:


»Ali so pacienti na dializi zadovoljni z odnosom in komunikacijo medicinske sestre?«

Raziskava je pokazala, da večina pacientov ceni dobro komunikacijo in dobre medsebojne odnose z medicinsko sestro, saj jim pripisujejo zelo velik ali velik pomen. V manjšini so pacienti, za katere dobra komunikacija in dobri medsebojni odnosi nimajo velikega pomena. Čeprav je stališče, ki daje slutiti odklonilen odnos pacientov, razumsko še tako težko sprejeti, je potrebno te paciente in njihove težave razumeti in jim z največjo subtilnostjo ponuditi pomoč. Dejstvo je namreč, da sta tako pacient kot medicinska sestra primorana sodelovati v procesu zdravljenja, četudi sprva morda težko vzpostavljata kontakte zaradi svoje različnosti ali neskladja interesov. Pri tem je seveda odločilna vloga medicinske sestre, ki mora s profesionalnim pristopom pripraviti pacienta k sodelovanju. Zanimivi so občutki in zaznave pacientov ob prvem stiku z medicinsko sestro, kjer so pozitivno in v skoraj enako visokem odstotku izpostavljeni: prijaznost, razumevanje, spoštljivost in strokovnost, kar zagotovo kaže na visoko profesionalni odnos medicinskih sester do pacientov ob sprejemu. Spodbudno je prepričanje pacientov, da ima dobra komunikacija z medicinsko sestro zelo velik ali velik vpliv tudi na sam proces zdravljenja, kajti to daje slutiti, da se velika večina zaveda pomena dobre komunikacije z medicinsko sestro in medsebojnega razumevanja nasploh. Zavedajo se pozitivnih reakcij, ki se ob dobri in sproščeni komunikaciji sprožajo v človeku in mu pomagajo na poti do zdravja, ob tem pa zagotovo bistveno vplivajo tudi na celoten proces in rezultate zdravljenja. Pacienti se zavedajo, da dobra komunikacija med medicinsko sestro in pacientom odločilno vpliva tudi na medsebojne odnose, na ohranjanje spoštovanja in dostojanstva ter na dobro počutje med obravnavo. Na splošno pacienti ocenjujejo komunikacijo z medicinskimi sestrami na dializi kot odlično ali dobro. Večina je zadovoljnih, ker čutijo, da si medicinske sestre odtrgajo dovolj časa za pogovor. Vendar pa je med vsemi kar nekaj tudi takih, ki jim po njihovem prepričanju medicinske sestre namenjajo premalo časa za pogovor. Ti pacienti zagotovo potrebujejo več pozornosti, da bi se lažje soočali s svojimi težavami. Dolenc (1993) tako upravičeno opozarja, da pacient v kontaktu z zdravstvenim osebjem ne sme občutiti, da zdravstveno osebje nima časa zanj, da ga ne posluša. Zdravstveno osebje mora prisluhniti pacientu, da bi ga »osebnostno« videlo. Medicinska sestra je tista, ki s svojo prefinjeno subtilnostjo zaznava potrebe in ne nazadnje tudi skrite želje pacientov, ki jih bodisi ne upajo ali nočejo izreči na glas. Molčečnost pacienta si ne moremo nikakor tolmačiti kot priznanje, da je zanj vse v redu in da ničesar ne potrebuje. Medicinska sestra ga mora torej tudi izzvati in povprašati po počutju ter trenutnih potrebah. V glavnem so pacienti prepričani, da medicinske sestre razumejo njihovo stanje in se z njimi lahko pogovorijo. Manj je teh, ki smatrajo, da se lahko pogovorijo le včasih, in še manj onih z občutkom, da jih medicinske sestre premalo razumejo in se z njimi ne


morejo pogovoriti. Ob tem pacienti opozarjajo, da imajo medicinske sestre preveč papirnate vojne in jim zato včasih zmanjka časa za pogovor. Videti je, da večina pacientov nima težav in se lahko pogovorijo z medicinsko sestro, ki tudi razume njihovo stanje, medtem ko nekateri očitno ne morejo najti pravega stika. Sklepamo lahko, da gre v teh primerih za motnje v komunikaciji na obeh straneh. Pacienti se včasih ne morejo ali ne znajo dovolj odpreti in izraziti svojih čustev, medicinske sestre pa so premalo pozorne in ne prepoznavajo znakov in neverbalnih sporočil pacienta. Medicinska sestra mora torej obvladati besedno in nebesedno komuniciranje, da bo lahko v celoti razumela pacienta in se pravilno odzivala. Pajnkihar (2007) namreč poudarja, da predstavljata osnovo za dobre medsebojne odnose učinkovita besedna in nebesedna komunikacija, ki sta vselej rezultat prizadevanja medicinske sestre in pacienta. Pacienti pričakujejo od medicinske sestre na dializi v prvi vrsti dobre medsebojne odnose, sledita strokovnost in razumevanje, želijo, da jim zna prisluhniti, pričakujejo še humanost in da se »zaveda svojih pacientov«. Za lažje premagovanje bolezni pa največ pacientov potrebuje in pričakuje od medicinske sestre nasvete, sprotne informacije in pozornost. Posebej želijo tudi, da je medicinska sestra prepričana v svoje sposobnosti in da jim pomaga. Pajnkihar (1999) upravičeno poudarja pomen terapevtske komunikacije, kjer komunikacijsko celoto sestavljata medicinska sestra in pacient, ki vstopata v ta proces z izkušnjami, občutki, strahovi, pričakovanji in vrednotami. V odnosu medicinska sestra in pacient mora biti v ospredju njuna aktivna vloga, saj imata oba bogato znanje, a različne oblike vedenja, kar omogoča, da se med njima razvije edinstven odnos s kognitivnimi, emocionalnimi in psihomotornimi sposobnostmi, ki jih odkrivata v skupnem prizadevanju, z namenom izboljšanja pacientovega zdravja. Sklenemo lahko, da pacienti budno spremljajo medicinske sestre pri delu in ocenjujejo vsako njihovo ravnanje ter se v veliki meri temu primerno tudi sami odzivajo. Medicinska sestra mora zato vzpostaviti s pacientom terapevtski odnos, ki sloni na zaupanju in spoštovanju ter prepoznavanju težav in potreb pacienta. V tem procesu je osrednja aktivna vloga obeh kot enakopravnih partnerjev. Obvladanje tehnike terapevtske komunikacije lahko medicinski sestri pri vzpostavljanju odnosov zelo pomaga.

»Ali so pacienti aktivno vključeni v proces obravnave?«

V proces obravnave je aktivno vključenih več kot polovica pacientov, preseneča pa mnenje kar precej pacientov, da so le delno vključeni v proces obravnave. Razmišljamo lahko, da so ti pacienti zahtevnejši, saj očitno želijo več informacij in več pozornosti medicinske sestre. S tem je potrjena potreba po specifični in individualni obravnavi vsakega pacienta posebej. Sleherni ima namreč svoje potrebe in zahteve ter tudi svoj pogled na ravnanje ljudi, ki mu pomagajo do zdravja. Hkrati se zastavlja še vprašanje, kaj pacienti sploh razumejo pod vključevanjem in aktivnim sodelovanjem v obravnavi. Morda potrebujejo o tem več informacij.


Na začetku zdravljenja se v obravnavo pacientov vključuje več kot polovica svojcev in za paciente pomembnih posameznikov. Pričakovano je večje vključevanje svojcev, vendar je podatek lahko tudi varljiv, saj je po eni strani odvisen od pripravljenosti samih svojcev, pa tudi od samostojnosti posameznih pacientov. Nekateri pacienti lahko namreč zaradi svojih osebnih lastnosti zavračajo sodelovanje kogarkoli v procesu zdravljenja in se želijo samostojno spopasti z boleznijo. Kako resnična je ob tem trditev Pajnkihar (2006), da so dobri medsebojni odnosi in ustrezna komunikacija v negovalnem timu in v odnosu do pacientov ter njihovih svojcev rezultat prizadevanja vseh članov tima in pacientov ter posledično zagotavljata tako visoko kakovost dela kot zadovoljstvo pacientov in zaposlenih. Prav je, da se zdravstvena nega nasploh končno otrese tradicionalnih vzorcev in se v celoti obrne k pacientu in njegovim potrebam, kjer so poudarjeni profesionalni in humani medsebojni odnosi, spoštovanje pacienta in njegovih pravic, ohranjanje njegovega dostojanstva in avtonomije, informiranje pacienta in ne nazadnje njegova aktivna vloga v procesu zdravstvene nege.

»Ali se pacienti zavedajo prednosti sodelovanja in soodločanja v procesu obravnave?«

Odgovor je pritrdilen, saj je večina pacientov seznanjena s pomenom sodelovanja pacienta in svojcev pri zdravljenju že pred začetkom zdravstvene obravnave. Vendar je ob vseh prednostih, ki ga ima sodelovanje pacienta in svojcev pri zdravljenju, nerazumljivo visok odstotek pacientov, ki pred začetkom obravnave niso bili seznanjeni s pomenom sodelovanja, pa tudi tistih, ki smatrajo, da so bili s pomenom sodelovanja premalo seznanjeni. Tukaj lahko pomislimo, da so posamezni pacienti tako prizadeti zaradi svoje bolezni, da nekaterih informacij preprosto ne dojamejo, medtem ko drugi želijo in potrebujejo več pojasnjevanja in več pozornosti. Z vzpostavitvijo humanih medsebojnih odnosov lahko medicinska sestra poruši pregrade nezaupanja in morebitnih čustvenih distanc pacienta in mu pomaga, da se počuti sprejetega, hkrati pa zagotavlja priznavanje vrednot posameznika ter dopušča pravico pacienta do sprejemanja lastnih odločitev, kar mu olajša obdobje bolezni. Spodbudno je, da se pacienti v glavnem dokaj hitro zavedo pomena sodelovanja pri zdravljenju, kljub dejstvu, da potrebujejo nekateri več informacij. V vsakem primeru lahko sklepamo na dokaj visoko stopnjo prosvetljenosti pacientov, ki so zainteresirani in želijo aktivno sodelovati v procesu zdravljenja.

Slaba polovica pacientov se zaveda pomena sodelovanja pri zdravljenju že pred začetkom obravnave, nekaj manj ob začetku zdravljenja, medtem ko se drugi zavedo pomena sodelovanja šele po letu in več zdravljenja. Ob tem lahko sklepamo na težo problemov, s katerimi se soočajo pacienti. Tukaj zavzema pomembno vlogo medicinska sestra z zdravstveno-vzgojnim delom. Večina pacientov je seznanjena s posledicami nesodelovanja pri zdravljenju s hemodializo. Zanimivo pa je, da kar precej pacientov meni, da niso bili ali ne vedo, če so bili seznanjeni s posledicami sodelovanja pri zdravljenju. Predvidevamo lahko, da pacienti zaradi obremenjenosti s svojim zdravstvenim stanjem ne obvladujejo situacije in določene informacije preprosto preslišijo. Zato mora razmišljanje medicinske sestre teči tudi v tej smeri. S pacientom mora vzpostaviti tak odnos, da lahko začuti njegovo


stisko in mu pomaga pri premagovanju stresa, ki ga omejuje v njegovih dejavnostih. Razvijanje takšnih odnosov pa zahteva dobro organizirano prakso, zasnovano na visoko moralen, humanem, nesebičnem in skrbnem pristopu do pacientov. Prav ima Filipič (1998), ki trdi, da je komuniciranje v zdravstveni negi umetnost. Besede lahko človeka osrečijo, razveselijo, obdarijo, opogumijo in bogatijo. Lahko pa tudi povzročajo bolečino, žalost, potolčejo človeka. Zato je potrebno, da medicinska sestra obvlada komunikacijo, da se bo pacient lažje spoprijel s težavami in stresnimi situacijami. Komunikacija je tako osnovna dimenzija delovanja medicinske sestre in vitalna aktivnost, potrebna za kontakt s pacientom. Za medicinsko sestro je komunikacija proces, s katerim osnuje odnos do sočloveka in s tem izpostavlja svoje poklicno poslanstvo kot pomočnica posamezniku ali družini v preventivi, zdravljenju, doživljanju bolezni in trpljenju.

»Ali dobijo pacienti dovolj informacij, ki jih najbolj potrebujejo v procesu zdravljenja?«

Odgovor na to vprašanje je pritrdilen, saj je raziskava pokazala, da pacienti dobijo dovolj informacij, ki jih potrebujejo v procesu zdravljenja. Na začetku zdravljenja potrebujejo pacienti različne informacije, najpogosteje o zdravljenju in prehrani, samo o zdravljenju, o bolezni in možnih komplikacijah ter zdravem načinu življenja. Manjši del pacientov na začetku zdravljenja ne zanimajo informacije o fizičnih aktivnostih. Sklepamo lahko, da ti pacienti ob spopadanju z boleznijo ne razmišljajo o svoji fizični dejavnosti, čeprav je tudi ta zanje izjemno pomembna. Težje pa razumemo redke paciente, ki na začetku zdravljenja ne potrebujejo nobenih informacij. To daje slutiti, da so ti pacienti morda zaradi svoje bolezni tako prizadeti, da se zaprejo vase in odklonilno reagirajo. Medicinska sestra mora te znake prepoznati in skušati pacienta postopno pritegniti k sodelovanju. Prve informacije o bolezni in poteku zdravljenja pridobijo pacienti iz več strani. Najpogosteje jim informacije posreduje zdravnik, kar je tudi pričakovano, nadalje medicinska sestra, svojci in literatura. Zanimivo je spoznanje, da se deset odstotkov pacientov poglablja v literaturo, najverjetneje skupaj s svojci. Morda lahko sklepamo še o nezaupanju pacientov, ki želijo preveriti informacije, pridobljene od drugod, čeprav je po drugi strani to mogoče razumeti tudi kot prizadevanje za lastno edukacijo. Potrjena je teza mnogih avtorjev, ki poudarjajo, da je informiranje pacienta in njegovih svojcev temelj, na osnovi katerega se lahko aktivno vključijo v obravnavo in prevzemajo odgovornost ter sprejemajo odločitve oziroma sodelujejo pri odločanju.


8 SKLEP

Z raziskavo smo dosegli vse zastavljene cilje, hkrati pa spoznali težave pacientov z ledvično odpovedjo ob spopadanju s težko in dolgotrajno boleznijo, njihove poglede o pomenu komunikacije v procesu zdravstvene obravnave ter dobre medsebojne odnose z medicinskimi sestrami na dializi. Če vemo, da se ljudje nasploh težko sprijaznimo z vsako omejitvijo, ki jo prinaša življenje, lahko tem bolj razumemo paciente na dializi in njihove stiske, s katerimi se morajo spoprijeti in jih premostiti, da bi kljub vsem omejitvam in tegobam, ki jih pestijo, zmogli ohraniti kvaliteto življenja na znosnem nivoju. Bolezen jim namreč tako zelo spremeni normalni tok življenja, da je ovirano njihovo psihično funkcioniranje, socialno življenje in ekonomski status. Ob spoznanju, da so zboleli za kronično ledvično odpovedjo, se v pacientih prepletajo strah, obup in tesnoba, ki se pri vsakem posamezniku različno odražajo. Medicinska sestra na dializi ima veliko odgovornost, da prepozna psihično stanje pacienta in mu pomaga pri premagovanju problemov in graditvi upanja ter pozitivnega odnosa do prihodnosti, vendar si mora najprej pridobiti zaupanje pacienta, ki je nujno potrebno za razvoj uspešnih medsebojnih odnosov. Sicer drži, da je uspešnost komunikacije in medsebojnih odnosov odvisna od prizadevanj vseh udeležencev v procesu komuniciranja, ker tukaj velja pravilo interakcije, vendar je res tudi to, da je v medsebojni komunikaciji najpomembnejša prav nebesedna komunikacija. Medicinska sestra mora torej obvladati tako besedno kot nebesedno komuniciranje, če želi v celoti razumeti pacienta in se pravilno odzivati. Da pa bi resnično lahko razumela pacienta, se mora najprej ozreti vase in analizirati lastne vrednote. S profesionalnim pristopom in vzpostavitvijo humanih medsebojnih odnosov lahko medicinska sestra poruši pregrade nezaupanja in morebitnih čustvenih distanc pacienta in mu pomaga, da se počuti sprejetega, hkrati pa mu priznava vrednote ter dopušča pravico do sprejemanja lastnih odločitev, kar mu olajša obdobje bolezni. Raziskava je potrdila pomen profesionalne komunikacije v zdravstveni negi, kot ga zagovarjata Pajnkihar in Stričević (2007), ko trdita, da komunikacija povezuje medicinsko sestro s pacientom in jima omogoča, da skupaj dosežeta cilje, ki se nanašajo na zdravje. Medsebojni odnosi so ključnega pomena za optimalno in refleksivno profesionalno zdravstveno nego, še posebej, ker so povezani z boleznijo in posledično z bolečino in trpljenjem. Osnovo za dobre medsebojne odnose predstavljata učinkovita besedna in nebesedna komunikacija, ki sta vselej rezultat prizadevanja medicinske sestre in pacienta. Posamezniki se morajo naučiti, kako oblikovati odnose drug z drugim, in kakor zatrjujejo avtorji, je pričakovano, da medsebojni odnosi izžarevajo toplino, prijaznost in profesionalnost, hkrati pa morajo poudarjati spoštovanje kot temeljno vrednoto zdravstvene nege in spoštovanje človekovega dostojanstva. Tako Ule (2003) upravičeno poudarja, da je pri delu in komunikaciji zdravstvenega osebja s pacientom predvsem potrebno, da je prisotna dobrota, sočutje in zavest, da se


zdravstveno osebje zaveda, da opravlja izjemno humano delo. Zdravstveno osebje mora dopolnjevati nesebična ljubezen do svojega poklica in do pacienta. Kolegialnost povečuje moč medicinskega kolektiva in zagotavlja ustvarjalno atmosfero. To je enako pomembno za pacienta kot za člane kolektiva in ne nazadnje za širši ugled bolnišnice.


9 ZAHVALA

Za izjemno pomoč in nesebično podporo v času študija na Fakulteti za zdravstvene vede in pri pripravi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem svoji družini in staršem, posebej pa še Zlati Zelič, ki mi je prijazno pomagala v skrbi za otroke. Prisrčna zahvala gre tudi mentorici in izjemni predavateljici doc. dr. Majdi Pajnkihar, ki me je spodbujala v času študija in mi stala ob strani z nasveti, kadarkoli sem se z vprašanji obrnila nanjo. Hvala tudi sodelavcem in vsem ostalim, ki so mi s svojim razumevanjem dajali v času študija moralno podporo. Violeta Balevska Maribor, december 2008


10 LITERATURA Balon Pečovnik, B. Kronična ledvična odpoved. V: Krajnc I. (ur.). Pečovnik

Balon B. (ur.). Interna medicina za Visoko zdravstveno šolo. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola Maribor. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000:207-222.

Balzer Riley, J. Communication in Nursing. 4th ed. St Luis: Mosby, 2000. Berlogar, J. Organizacijsko komuniciranje: Od konfliktov do skupnega pomena.

Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1999. Bobič, B. Dietno ozaveščen in zadovoljen dializni bolnik – iluzija ali realnost?

V: Parapot M. (ur.). Zbornik predavanj: Strokovno srečanje ob 25. obletnici hemodialize in 10. obletnici zdravljenja s peritonealno dializo v dializnem centru Novo mesto, 4.-5. november 2005. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov za področje nefrologije, dialize in transplantacije ledvic, 2005:29-33.

Dolenc, A. Medicinska etika in deontologija. Ljubljana: Tangram, 1993. Filipič, I. Komunikacija v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32:221-215.

Flajs, N. Učinkovito komuniciranje in reševanje konfliktov: Seminar s področja

komunikacije in kontaktne kulture. Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Maribor, 24. februar 2005. Maribor: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2005.

Gorše Muhič M. Komunikacija v zdravstveni negi. V: Kogovšek B. (ur.).

Kobentar R. (ur.). Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije: za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Psihiatrična klinika,1999:15-26.

Hojs R. Bolezni sečil. V: Krajnc I. (ur.). Pečovnik Balon B. (ur.). Interna

medicina za Visoko zdravstveno šolo. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola Maribor. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 2000: 179-206.

Kapš, P. Sindrom izgorelosti pri obravnavi kroničnega ledvičnega bolnika. V:

Parapot M. (ur.). Zbornik predavanj: Strokovno srečanje ob 25. obletnici hemodialize in 10. obletnici zdravljenja s peritonealno dializo v dializnem centru Novo mesto, 4.-5. november 2005. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov za področje nefrologije, dialize in transplantacije ledvic, 2005:11-16.


Latković, B. Bolnik in zdravnik - partnerja v komuniciranju. Ljubljana: Društvo pljučnih bolnikov Slovenije, 2002.

Lipičnik, B. Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1998.

Logar, B. Motivacija medicinske sestre pri delu s kroničnimi ledvičnimi bolniki.

V: Parapot M. (ur.). Strokovno srečanje ob 25. obletnici hemodialize in 10. obletnici zdravljenja s peritonealno dializo v dializnem centru Novo mesto; Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije; Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2005:13-14.

Malovrh, M. Pristop k bolniku pred konstrukcijo arteriovenske fistule. V: Butrovič Ponikvar, J. (ur.). Marn Pernat, A. (ur.) 3. nefrološki kongres z mednarodno udeležbo, Brdo pri Kranju, 29. sept. - 2. okt. 2004. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, Klinični oddelek za nefrologijo, Klinični center, 2004:173-89.

Mesojedec, M. Predstavitev preddializne edukacije bolnikov v Splošni bolnišnici Celje. V: Parapot M. (ur.). Zbornik predavanj: Strokovno srečanje ob 25. obletnici hemodialize in 10. obletnici zdravljenja s peritonealno dializo v dializnem centru Novo mesto, 4.-5. november 2005. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov za področje nefrologije, dialize in transplantacije ledvic, 2005:115-121.

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola Maribor, 1999.

Pajnkihar, M., Lahe, M. Spoštovanje pacientovega dostojanstva in avtonomnosti

v medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V: Filej, B. (ur.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege: Zbornik predavanj in posterjev. 1. simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo, Maribor, 21. 09. 2006. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006:31-34.

Pajnkihar M, Stričevič M. Vpliv psihosocialnih faktorjev na komunikacijo in

medsebojne odnose med otrokom, starši in medicinsko sestro. Zbornik predavanj: Komunikacija in kakovost v pediatrični zdravstveni negi. Strokovni seminar Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji, Zveza društev medicinskih sester in tehnikov Slovenije, Portorož, 25.-26. oktober 2007. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji, 2007:33-35.

Parapot, M., Mlakar, M. Individualna oblika pred dializne edukacije v DC Novo

mesto. Zbornik predavanj: Strokovno srečanje ob 25. obletnici hemodialize in 10. obletnici zdravljenja s peritonealno dializo v dializnem centru Novo mesto, 4.-5. november 2005. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza


društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov za področje nefrologije, dialize in transplantacije ledvic, 2005:104-114.

Pocajt, M., Širca, A. Anatomija in fiziologija za medicinske šole. Ljubljana:

Državna založba Slovenije, 1997. Rungapadiachy, DM. Medosebna komunikacija v zdravstvu: Teorija in praksa.

Ljubljana: Educy, 2003:250. Trček, J. Medosebno komuniciranje - kontaktna kultura. Ljubljana: Korona plus,

1998.

Ule, M.: Spregledana razmerja. Maribor: Založba Aristelj, 2003.

11 PRILOGE

PRILOGA 1 VPRAŠALNIK ZA PACIENTE Spoštovani! Sem Violeta Balevska, študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in pripravljam diplomsko nalogo z naslovom Pomen komunikacije pri obravnavi hemodializnega pacienta. Za raziskovalni del naloge potrebujem Vašo pomoč, zato Vas vljudno prosim, da odgovorite na anketni vprašalnik. Zagotavljam Vam, da bodo vsi podatki, pridobljeni s to anketo, anonimni in uporabljeni izključno za potrebe diplomskega dela. Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem. Violeta Balevska Maribor, november 2008 …………………………………………………………………………………………………..................... Na vprašanja odgovorite tako, da obkrožite črko pred ustreznim odgovorom. Pri nekaterih vprašanjih je možnih več odgovorov. Spol: a) ženski b) moški Starost: a) do 20 let b) 21 do 30 let c) 31 do 40 let d) 41 do 50 let e) 51 do 60 let f) 61 do 70 let g) nad 70 let Izobrazba: a) nižja b) srednja c) višja d) visoka e) podiplomska 1. Koliko let hodite na dializo? a) manj kot1 leto b) 2 do 5 let c) 6 do 10 let d) 11do15 let

e) 16 do 20 let f) več kot 20 let 2. Kaj ste občutili, ko ste izvedeli, da imate kronično ledvično odpoved? a) strah b) obup c) tesnobo d) jezo e) nič posebnega 3. Ali se je prvotni občutek spremenil, ko ste pridobili informacije o bolezni in poteku zdravljenja? a) da b) delno c) ne 4. Kdo vam je na začetku obravnave nudil psihično, fizično in emocionalno podporo? a) mož/žena b) družina c) prijatelji d) medicinska sestra e) zdravnik f) ostali zdravstveni delavci g) nihče 5. Katere informacije ste potrebovali na začetku zdravljenja? (možnih več odgovorov) a) o bolezni b) o zdravljenju c) o možnih komplikacijah d) o zdravljenju in prehrani e) o fizičnih aktivnostih f) o zdravem načinu življenja g) nobenih 6. Kdo vam je dal prve informacije o vaši bolezni in poteku zdravljenja? a) zdravnik b) medicinska sestra c) drugi pacienti d) svojci e) literatura f) nihče 7. Ali ste bili pred začetkom zdravljenja seznanjeni s pomenom sodelovanja pacienta in svojcev pri zdravljenju? a) da b) ne c) premalo 8. Kdaj ste se zavedali pomena vašega sodelovanja pri zdravljenju? a) pred začetkom zdravljenja b) ob začetku zdravljenja

c) po letu in več zdravljenja d) nikoli 9. Ali ste bili seznanjeni s posledicami nesodelovanja pri zdravljenju s hemodializo? a) da b) ne c) ne vem 10. Ali ste težko sprejeli omejitve, povezane z vašim zdravljenjem? a) da b) le na začetku c) ne 11. Ali vedno upoštevate predpisane omejitve? a) da b) včasih c) ne 12. Kaj pričakujete od medicinske sestre na dializi? a) strokovnost b) razumevanje c) humanost d) poslušanje e) dobre medsebojne odnose f) drugo (navedite, kaj) …………………. 13. Kaj pričakujete od medicinske sestre pri premagovanju bolezni? a) nasvete b) sprotne informacije c) pozornost d) nič e) drugo (navedite, kaj) ………………… 14. Ali ste aktivno vključeni v proces obravnave? a) da b) delno c) ne 15. Ali so bili vaši svojci oziroma za vas pomembni posamezniki na začetku vključeni v obravnavo? a) da b) ne 16. Kaj ste občutili ob prvem stiku z medicinsko sestro? (možnih več odgovorov) a) prijaznost b) razumevanje c) spoštljivost d) strokovnost e) pomilovanje

f) nerazumevanje 17. Koliko pomena pripisujete dobri komunikaciji in dobrim medsebojnim odnosom z medicinsko

sestro? a) zelo veliko b) veliko c) malo d) nič 18. Kakšen vpliv ima po vašem mnenju dobra komunikacija z medicinsko sestro na proces zdravljenja? a) zelo velik b) velik c) majhen d) nima vpliva 19. Na kaj vpliva dobra komunikacija med medicinsko sestro in pacientom? a) medsebojne odnose b) ohranjanje dostojanstva c) ohranjanje spoštovanja d) sodelovanje v procesu obravnave e) dobro počutje med obravnavo f) drugo (navedite, kaj) …………………… 20. Ali si medicinske sestre na dializi vzamejo dovolj časa za pogovor z vami? a) da b) ne c) premalo d) nikoli 21. Ali menite, da medicinske sestre razumejo vaše stanje in se lahko z njimi pogovorite? a) da b) ne c) včasih d) premalo 22. Kakšna je komunikacija z medicinsko sestro? a) odlična b) dobra c) zadostna d) nezadostna 23. Ali bi želeli kaj spremeniti v odnosu z medicinsko sestro na dializi? a) da (navedite, kaj) ……………………… b) nič HVALA ZA SODELOVANJE IN LEP POZDRAV!

univerza v mariboru · 2017-10-26 · delovanja. potrebna sta natančna anamneza in klinični...

Documents