univerza v ljubljani fakulteta za druŽbene...
TRANSCRIPT
-
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Jure Spruk
Posredna vs. neposredna demokracija
Magistrsko delo
Ljubljana, 2013
-
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Jure Spruk
Mentor: red. prof. dr. Igor Lukšič
Posredna vs. neposredna demokracija
Magistrsko delo
Ljubljana, 2013
-
Posredna vs. neposredna demokracija
Razprave o demokraciji se znotraj politične teorije odvijajo že zelo dolgo časa. Trditev, da demokracije ni nikoli preveč, je še kako aktualna tudi dandanes, ko se odvijajo pomembne razprave o aktualni krizi in o tem kam si pravzaprav sploh želimo priti. Pri vsem tem tako ali drugače spoznavamo lastnosti sodobnih predstavniških oziroma posrednih demokracij, iščemo njihove pomanjkljivosti in načrtujemo boljše koncepte, ki bi podali kvalitetnejše odgovore na aktualna vprašanja. Pogosto se pri tem sklicujemo tudi na okrepljene mehanizme neposredne demokracije, ki bi prispevali k večji stopnji legitimnosti sprejetih odločitev. Ti mehanizmi naj spodbujajo aktivno državljanstvo in s tem vključevanje kar čim večjega števila ljudi k politični participaciji. Po drugi strani pa je jasno, da oblike neposredne demokracije ne zmorejo zadovoljivo povsem nadomestiti predstavniške demokracije, zato naj se med obema konceptoma vzpostavi ravnovesje. Magistrsko delo ponuja deskriptivno analizo demokracije in njenih glavnih teoretskih nastavkov – posredne in neposredne demokracije. Pričujoče magistrsko delo naj zato služi kot svojevrsten prispevek k aktualnim razpravam v družbi.
Ključne besede: demokracija, posredna demokracija, neposredna demokracija.
Indirect vs. Direct Democracy
The discussion about democracy within political theory held for a very long time. The claim that democracy is never enough is how topical these days, too, when they held important discussions on the current crisis and on where you actually want to get even. In this way or another, getting to know the properties of modern representative democracies, we are looking for indirect or their shortcomings and we are planning better concepts that would give answers to current issues down, quality improves. Often this is referenced on the enhanced mechanisms of direct democracy, which would contribute to greater legitimacy of the decisions taken. These mechanisms are to promote active citizenship and to integrate that as many people as to political participation. On the other hand, it is clear that the forms of direct democracy are not entirely satisfactorily replace the representative democracy and, therefore, to establish a balance between the two concepts. Dissertation offers descriptive analysis of democracy and its main theoretical attachments – indirect and direct democracy. The present dissertation should therefore serve as a contribution to current debates in society. Keywords: democracy, indirect democracy, direct democracy.
-
4
KAZALO
1 UVOD ................................................................................................................ 5
1.1 RELEVANTNOST MAGISTRSKEGA DELA ..................................... 5 1.2 CILJI, RAZISKOVALNO VPRAŠANJE IN HIPOTEZA ..................... 6 1.3 METODOLOGIJA .................................................................................. 6
2 DEMOKRACIJA ......................................................................................... 7 2.1 DEFINICIJA ............................................................................................ 7 2.2 MODELI DEMOKRACIJE .................................................................. 12
2.2.1 Klasična demokracija ..................................................................... 12 2.2.2 Zaščitniška demokracija ................................................................. 14 2.2.3 Razvojna demokracija .................................................................... 15 2.2.4 Ljudska demokracija ....................................................................... 16 2.2.5 Liberalna demokracija .................................................................... 17 2.2.6 Kritika liberalne demokracije ......................................................... 18
3 POSREDNA DEMOKRACIJA ................................................................ 22 3.1 IZVOR IDEJE PREDSTAVNIŠTVA ................................................... 22 3.2 POLITIČNO PREDSTAVNIŠTVO ...................................................... 28
3.2.1 Formalni pogledi na predstavništvo ............................................... 29 3.2.2 Deskriptivno predstavništvo ........................................................... 35 3.2.3 Simbolično predstavništvo ............................................................. 36
3.3 POLITIČNE STRANKE IN POSREDNA DEMOKRACIJA .............. 37 4 NEPOSREDNA DEMOKRACIJA ........................................................... 40
4.1 IZVOR NEPOSREDNE DEMOKRACIJE .......................................... 40 4.2 KAJ JE NEPOSREDNA DEMOKRACIJA? ........................................ 41 4.3 IZZIVI NEPOSREDNE DEMOKRACIJE ............................................ 43 4.4 NEPOSREDNA DEMOKRACIJA V REPUBLIKI SLOVENIJI ........ 45
5 ZAKLJUČEK ............................................................................................. 49 6 LITERATURA ........................................................................................... 51
-
5
1 UVOD
»Demokracija je v tem, da izbereš svoje diktatorje, potem ko so ti povedali tisto, kar ti misliš,
da hočeš slišati.« Alan Coren (Wikipedia 2013a)
1.1 RELEVANTNOST MAGISTRSKEGA DELA Zgornji citat že pokojnega angleškega humorista, satirika in pisatelja sem po skrbnem
premisleku vključil v pričujoče magistrsko delo. Lahko bi si izbral kakega bolj poznanega
avtorja, ki je imel oziroma ima povedati kaj bolj optimističnega o predstavništvu in
demokraciji, vendar sem ocenil, da bi se z gornjim citatom utegnilo strinjati veliko število
mojih sodržavljank in sodržavljanov. O demokraciji, takšni ali drugačni, se sploh v zadnjem
času sprašujejo mnogi posamezniki. Tako strokovnjaki, ki se znanstveno raziskovalno
ukvarjajo s to problematiko kot tudi povsem običajni sodržavljani, ki posebnih strokovnih
znanj nimajo. Pojavlja se veliko vprašanj in zdi se, da je teh vprašanj zaenkrat več kot pa
odgovorov, ki bi se zdeli zadovoljivi. Kaj je demokracija? Zakaj je pomembno, da jo imamo?
Kakšne so njene prednosti in pomanjkljivosti? Kakšne oblike demokracije poznamo? To je le
nekaj aktualnih vprašanj. V pričujočem delu ne bom dokazoval pravilnosti zgoraj navedenega
citata. Sam ga dojemam kot cinizem, kateremu bi se marsikdo nasmejal, marsikoga pa bi tudi
spodbudil k razmisleku o aktualnih vprašanjih. Sam sodim med slednje. Z zapisanim se ne
strinjam, je pa ta citat dovolj provokativen, da me je spodbudil k razmisleku.
Dejstvo je, da živimo v časih, ki od nas terjajo določene premisleke. Sem sodi tudi razmislek
o naravi sodobne demokracije. Zajc (2013) izpostavlja kot enega najpomembnejših izzivov za
politologijo v Sloveniji ravno vprašanje kako povezati predstavniško oziroma posredno
demokracijo z oblikami neposredne demokracije. Gre torej za vprašanje povezovanja
modernega koncepta demokracije, to je predstavništva, z klasičnim konceptom demokracije,
to je spodbujanje aktivnega državljanstva in s tem večje vloge državljanov v procesih
odločanja o javnih zadevah.
-
6
1.2 CILJI, RAZISKOVALNO VPRAŠANJE IN HIPOTEZA Razprave o demokraciji so nekaj kar že dolgo zaposluje različne strokovnjake, od politologov,
pravnikov do filozofov in še bi lahko naštevali. Še posebno v tem času so precej intenzivne,
saj se zdi, da liberalno – demokratični koncept več ne ponuja zadostnih rešitev na porajajoče
se težave. Vse več ljudi zahteva večji vpliv na odločanje o javnih zadevah in tu pridemo do
bistva mojega raziskovalnega vprašanja. Slednje se glasi: »Kako kombinirati dva navidezno
izključujoča se koncepta, posredno in neposredno demokracijo.« Cilji, ki so seveda povezani
z raziskovalnim vprašanjem, pa so sledeči:
• predstaviti pomembnost demokracije za sodobne družbe,
• predstaviti značilnosti liberalne demokracije, ki je v današnjem svetu prevladujoča,
• predstaviti nekatere koncepte, ki kritično obravnavajo liberalno demokracijo,
• predstaviti značilnosti koncepta posredne demokracije,
• predstaviti značilnosti koncepta neposredne demokracije.
Hipoteza, ki jo bom v sklepu pričujoče magistrske naloge bodisi potrdil bodisi ovrgel, pa se
glasi: »Koncepta posredne in neposredne demokracije se ne izključujeta, temveč se v
modernih državah ustrezno dopolnjujeta.«
1.3 METODOLOGIJA Pričujoče magistrsko delo se bo uvrščalo med teoretska dela. S pomočjo deskriptivne metode
raziskovanja in s pomočjo analiziranja določenih primarnih in sekundarnih virov, bom
zasledoval zgoraj navedene cilje, predvsem pa bom v zaključku te pričujoče naloge poizkušal
odgovoriti na izziv, ki ga ponuja zastavljena hipoteza.
-
7
2 DEMOKRACIJA »Demokracija je najslabša oblika vladavine razen vseh tistih oblik, ki so bile od časa do časa
preizkušene.« Winston Churchill (Wikipedia 2013b)
2.1 DEFINICIJA Postaviti definicijo demokracije se zdi prvovrstni izziv. Enotne definicije seveda ni, pa vendar
se zdi, da se mnogi politiki in politične stranke sklicujejo nanjo. V imenih političnih strank
pogosto najdemo besedo »demokracija«, »demokratična«, »demokrati« ipd. Ko politiki
predstavljajo in zagovarjajo lastno ravnanje oziroma ravnanje njihovih strankarskih kolegov,
pogosto pri tem uporabljajo besedo »demokratično« ali besedno zvezo »v skladu z
demokratičnimi standardi« ipd. Na termin »demokracija« očitno niso imune niti evidentno
nedemokratične države tega sveta. Države, ki torej ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za to, da
bi se lahko tako imenovale, so se poimenovale za demokratične. Lep primer tovrstnega
absurda je Severna Koreja, katere voditelji so v uradno ime države dodali še »Demokratična
Ljudska Republika«. Lahko si predstavljamo, da si v tej državi koncept demokracije
predstavljajo precej po svoje. Zagotovo se da zatrditi, da percepcija demokracije v tej državi
nima prav nič skupnega z percepcijo demokracije in demokratičnega ravnanja v severnih in
zahodnih državah tega sveta.
Do težnje po enotni definiciji demokracije je prišlo po kolapsu komunističnih sistemov v
vzhodni Evropi leta 1989. Takrat se je začelo opuščanje različnih pridevnikov, ki so prej stali
pred terminom demokracija, na primer »ljudska« ali »vodena«, hkrati pa je tudi prišlo do
poenotenja mnenj o tem kateri so minimalni pogoji, ki jih neka država mora izpolniti, da bi se
lahko vključila v elitni klub demokratičnih držav. Pred tem obdobjem so se številni
strokovnjaki celo izogibali uporabi termina »demokracija«, saj je bilo konceptualnih neznank
enostavno preveč. Robert Dahl je celo osnoval nov termin »poliarhija«, s čimer je želel v
diskurz uvesti več konceptualne natančnosti (Schmitter in Karl 1991). Sčasoma je termin
»demokracija« postal najbolj uporabljani pojem v svetu javnih zadev (Crick 2005). Dandanes
ima demokracija pozitiven prizvok. Gre za enega osrednjih konceptov v političnem diskurzu.
-
8
Ljudje nanjo pomislijo in jo izgovorijo kadar se borijo za svobodo in boljše življenje
(Schmitter in Karl 1991).
Termin »demokracija« in klasični koncept demokratične vladavine ima svoje temelje v antični
Grčiji. Termin izvira iz grške besede kratos, kar pomeni oblast oziroma vladavina. Beseda
torej pomeni vladavino demosa oziroma vladavino ljudstva. V nasprotju z moderno rabo tega
termina, pa v antični Grčiji ni pomenila nekaj pozitivnega. Imela je pejorativni pomen. Bolj
kot vladavino ljudstva je ta termin opisoval vladavino neizobražene, neuke mase. Mnogi
pomembni misleci tistega časa so demokracijo videli kot nevarnost – bila naj bi celo
sovražnica svobode in modrosti. Skozi zgodovino je bil navzoč strah pred demokracijo, saj
naj bi imela vse pogoje za to, da se sprevrže v vladavino drhali. Pejorativni pomen se je
demokracije držal še vse do dvajsetega stoletja (Heywood 2004; Heywood 2007). Heywood
(2007) navaja naslednje pomene, ki so se nanašali na demokracijo:
• sistem vladavine revnih in tistih brez privilegijev,
• oblika vladavine v kateri si ljudstvo vlada samo in za to ne potrebuje poklicnih
politikov in javnih funkcionarjev,
• družba, ki temelji na enakosti in ne na hierarhiji,
• sistem socialne države in redistribucije z namenom manjšanje družbene neenakosti,
• sistem v katerem se odločitve sprejemajo na podlagi koncepta večine,
• sistem, ki varuje pravice manjšin s tem, da ustvari zavore v vladavini večine,
• način, ki prinaša dodeljevanje javnih funkcij preko kompetitivnega boja za volilne
glasove,
• sistem vladavine, ki služi interesom ljudstva ne glede na participacijo v političnem
življenju.
Demokracija predstavlja sistem, ki ureja odnose med vladajočimi in vladanimi. Obstaja več
vrst demokracije, delovanje demokracij pa je usodno odvisno od družbeno – ekonomskih
pogojev, državnih struktur in prakse sprejemanja javnih politik (Schmitter in Karl 1991).
Seymour Martin Lipset (2003) je tako postavil tezo, da je demokracija neločljivo povezana z
ekonomskim razvojem. Demokratične države naj bi imele višjo stopnjo bogastva,
industrializacije, urbanizacije in izobrazbe kot nedemokratične države. Kot indice bogastva je
določil naslednje kriterije: bruto družbeni proizvod per capita, število oseb na eno motorno
vozilo, število zdravnikov na tisoč prebivalcev, število radijev, časopisov in telefonov na tisoč
-
9
prebivalcev. Kot indice industrializacije je določil odstotek zaposlenih v kmetijstvu in per
capita komercialno proizvedene energije. Kot indice urbanizacije je določil odstotek
populacije, ki živi v mestih z 20.000 prebivalci in več, odstotek prebivalstva, ki živi v mestih
z 100.000 prebivalci in več in odstotek tistih, ki živijo v okolju, ki ustreza standardu
metropolitanskih mest. Kot indice izobrazbe pa je določil stopnjo pismenosti in stopnjo vpisa
prebivalstva na osnovnošolski, srednješolski in visokošolski nivo. Pri vsaki kategoriji posebej
se je izkazalo, da so v prednosti demokratične države. Lipset demokracijo opisuje kot politični
sistem, ki zagotavlja ustavne možnosti za zamenjavo nosilcev oblasti, ter kot mehanizem, ki
omogoča največji možni vpliv ljudstva na odločanje s tem, ko izbirajo med kandidati za
politične funkcije na kompetitivnih volitvah.
Lipset je svojo definicijo demokracije izpeljal iz definicije Josepha Schumpetra, ki velja za
enega najvplivnejših teoretikov dvajsetega stoletja. Schumpeter (2003) demokracijo definira
kot institucionalni dogovor za sprejemanje političnih odločitev na podlagi katerega
posamezniki pridobijo moč odločanja s tekmovanjem za volilne glasove. Skladno s to
definicijo avtor ugotavlja, da parlamentarne monarhije, kot na primer Velika Britanija,
izpolnjujejo pogoje za demokratični status, medtem ko ustavne monarhije1, zaradi prevelikih
pooblastil pri imenovanju funkcionarjev, teh pogojev ne izpolnjujejo.
Nadalje Przeworski (2003) demokracijo dojema predvsem kot varnostni mehanizem.
Demokracija je pomembna, ker preko volitev omogoča zamenjavo oblasti brez nasilja.
Volitve so torej nekakšen substitut za nasilje. Avtor politiko očitno dojema kot izključno
konfliktno družbeno dejavnost, saj opozarja na temeljno značilnost volitev – ustvarjanje
zmagovalcev in poražencev. Vladanje torej ne pomeni nič drugega kot vsiljevanje odločitev
zmagovalcev poražencem. Tu se zastavi vprašanje zakaj poraženci spoštujejo odločitve
zmagovalcev? Zakaj ne izpodbijajo vladavine zmagovalcev? Avtor poudarja, da je
spoštovanje volilnih rezultatov v interesu tako zmagovalcev kot poražencev, saj je jasno, da
so, ob upoštevanju pošteno izpeljanih volitev, poraženci v manjšini in jim tudi nasilje ne bi
prineslo želene zmage. Volitve torej pomenijo konflikt brez nasilja. Engels je za volitve
uporabil metaforo papirnatega kamna.
1 Avtor je uporabil termin »ustavna monarhija«, kar bi lahko bilo problematično. Status ustavne monarhije ima danes tudi Velika Britanija, čeprav gre de facto za parlamentarno monarhijo. Ustreznejši izraz, v kontekstu, ki ga je uporabil avtor, bi bil »absolutna monarhija«.
-
10
Iz gornjih definicij izhaja, da so v demokraciji ključni institucionalni dogovori, ki temeljijo na
ustavnih in zakonskih normah. Slednji določajo merila in načine kako posameznik lahko
pridobi javno funkcijo. Pomembno je, da tovrstne dogovore podpira in se jih drži velika
večina ''družbenih deležnikov'', saj je od tega odvisna stabilnost demokratičnih družb. Iz
definicije Adama Przeworskega izhaja, da bi morebitne nepravilnosti pri izvedbi in
spoštovanju teh pravil lahko vodile v nasilne akcije tistih, ki bi iz procesov izšli kot poraženci.
Oblastniki, demokratični in nedemokratični, torej posamezniki, ki jim je bila poverjena
avtoriteta za podajanje legitimnih zahtev drugim osebam, se med seboj razlikujejo v predpisih
na podlagi katerih so bili izvoljeni in pa glede na njihovo odgovornost za lastno delovanje. Na
to kaže tudi definicija Marijana Pavčnika: »V demokraciji kot obliki države je razmerje med
državno organizacijo in družbo ustavnopravno institucionalizirano in mora omogočati, da
državljani na delovanje državne organizacije vplivajo, jo nadzirajo in uveljavljajo njeno
odgovornost. Od stopnje teh vplivov in dejanskih možnosti, da se uresničujejo, je odvisna tudi
razsežnost demokracije.« (Pavčnik in drugi 2006, 106)
Pri delovanju oblastnikov se pojavlja pomembno vprašanje določitve javnega prostora znotraj
katerega se sprejemajo zavezujoče kolektivne odločitve, ki jih državna oblast izvaja s
pomočjo prisilnih aparatov. Liberalna koncepcija demokracije favorizira ozko določen javni
prostor, saj se s tem ustvarja več manevrskega prostora za svobodno delovanje posameznika.
Na drugi strani socialistična oziroma socialnodemokratska koncepcija praviloma zagovarja
razširitev javnega prostora, predvsem preko okrepitve regulacijske moči države in tudi
kolektivnega lastništva lastnine. Nobena izmed navedenih koncepcij ne more biti vnaprej
prepoznana kot bolj demokratična od druge. Torej, ukrepi za krepitev zasebnega sektorja niso
manj demokratični od ukrepov, ki krepijo javni sektor. Sta pa potencialno nevarni obe
koncepciji, če se jih prižene do ekstremov. Liberalna koncepcija lahko privede do uničenja
zadovoljevanja kolektivnih potreb in izvajanja legitimne avtoritete, medtem ko socialistična
koncepcija lahko privede do uničenja zadovoljevanja individualnih potreb in nadziranja
nelegitimnih odločitev oblasti (Schmitter in Karl 1991).
Robert Dahl je v svoji knjigi A Preface to Democratic Theory razdelal tako imenovani
proceduralni minimum, ki mora obstajati v vsaki moderni politični demokraciji. Avtor si ni
delal iluzij, da je njegov koncept poliarhije pravilen. Še več, v knjigi zapiše, da je njegova
teorija poliarhije »netočno, nepopolno, primitivno urejanje zakladnice znanja o demokraciji.«
(Dahl 2006, 84). Njegov cilj je bilo prispevati k prihodnjemu odkritju zadovoljive teorije o
-
11
politični enakosti. Načelo politične enakosti je torej osrednji element vsakršne demokratične
teorije. Dahl je poliarhijo definiral kot politični sistem, ki združuje naslednje karakteristike:
• nadzor nad vladnimi odločitvami o javnih politikah je v ustavni pristojnosti izvoljenih
predstavnikov ljudstva,
• izvoljeni predstavniki ljudstva so izbrani na redno in pošteno izpeljanih volitvah,
• praktično vsi odrasli posamezniki imajo pravico voliti svoje predstavnike,
• državljani se imajo pravico svobodno izražati,
• državljani imajo pravico do iskanja alternativnih virov informacij; alternativni viri
informacij obstajajo in so zavarovane z zakonom,
• državljani imajo pravico ustanavljati neodvisne asociacije – politične stranke ali
interesna združenja (Dahl v Schmitter in Karl 1991, 117).
Schmitter in Karl (1991) sta k tem sedmim karakteristikam dodala še dve karakteristiki, ki ju
vidita kot nujen dodatek Dahlovi teoriji:
• javno izvoljeni predstavniki ljudstva morajo biti sposobni izvajati ustavno določena
pooblastila ne, da bi bili podvrženi neformalnim opozicijskim silam neizvoljenih
predstavnikov; ta karakteristika ščiti demokracijo pred tako imenovanim
elektorizmom – težnjo po osredotočenju le na formalno izvedbo volitev, ob tem, da se
prezre drugo politično realnost,
• politična skupnost (polity) se mora sama upravljati; sposobna mora biti neodvisnega
delovanja (Schmitter in Karl 1991, 117).
Ob vseh teh poizkusih kako definirati demokracijo, pa se zastavlja tudi vprašanje o tem kaj
demokracija pravzaprav ni. Kaj je tisto česar nam demokracija ne more kar ipso facto
ponuditi? Na demokracijo se polagajo velika pričakovanja o tem, da bo ponudila rešitve za
politične in ekonomske težave. Schmitter in Karl (1991) sta v zvezi s tem vprašanjem zaznala
sledeče poudarke:
• demokracije niso nujno ekonomsko bolj učinkovite od ostalih oblik vladanja;
ekonomski kazalci, kot na primer gospodarska rast, investicije in denarne zaloge, so
lahko v nedemokratičnih državah boljši2,
2 Lep aktualni primer predstavlja Ljudska Republika Kitajska, ki je uspela združiti na videz nezdružljivo – kapitalistično ekonomijo in avtoritarni politični sistem. LR Kitajska je trenutno druga največja gospodarska sila v svetu.
-
12
• demokracije niso nujno administrativno bolj učinkovite od ostalih oblik vladanja;
sprejemanje odločitev je lahko v demokratičnih sistemih bolj dolgotrajno in dražje,
• demokracije, ki nadomestijo avtokracije so lahko manj stabilne; do tovrstnih težav
večinoma prihaja zaradi nesoglasij elit glede novih institucionalnih struktur,
• demokratične družbe so resda bolj odprte, vendar to ne pomeni tudi odprtih ekonomij;
mnoge demokratične države se zatekajo k protekcionizmu. (Schmitter in Karl 1991)
Zgornji pomisleki so relevantni, vendar se zdi, da imajo demokratične družbe boljše možnosti,
da dosežejo želene cilje. Dobra stran demokracije je ravno v tem, da se lahko okoliščinam
prilagaja na podlagi konsenza. Politično stabilnost in ekonomsko učinkovitost se zdi lažje
doseči s pomočjo sistema, ki spoštuje temeljne človekove pravice.
2.2 MODELI DEMOKRACIJE Obstaja več vrst modelov demokracije, ki vsaka po svoje determinirajo ljudsko oblast. V
pričujočem podpoglavju bo predstavljenih pet različnih modelov. Gre za demokratične
modele, ki so se razvili skozi dolgo zgodovino demokracije – od antike do današnjih dni.
Predstavljeni bodo sledeči modeli:
• klasična demokracija,
• zaščitniška demokracija,
• razvojna demokracija,
• ljudska demokracija,
• liberalna demokracija.
2.2.1 Klasična demokracija Temelji klasične demokracije so bili položeni v antični Grčiji, natančneje v največji in
najmočnejši mestni državi – polisu Atenah. Oblika neposredne demokracije, ki je bila
značilna za Atene v petem in četrtem stoletju pred našim štetjem, se še vedno predstavlja kot
idealni sistem ljudske participacije. Klasična demokracija je imela vpliv tudi na kasnejše
mislece, predvsem Jeana - Jacquesa Rousseauja in Karla Marxa. Bistvo atenske demokracije
so predstavljali množični zbori državljanov. Vsi, ki so imeli status državljana so lahko
-
13
sodelovali pri sprejemanju najpomembnejših odločitev. Osrednji organ odločanja je
predstavljala skupščina oziroma ecclesia, člani katere so bili vsi državljani. Skupščina se je
sestajala vsaj štiridesetkrat letno, ob tem, da so bili nujno potrebni funkcionarji določeni z
žrebom za krajši čas. Predloge je v odločanje pošiljal Svet, ki je bil sestavljen iz petdesetih
državljanov. Funkcijo predsednika Sveta je vsak državljan lahko opravljal le enkrat v
življenju za en dan. Edino izjemo tu je predstavljalo deset najbolje usposobljenih vojaških
generalov, ki so bili zaradi njihovih spretnosti in izkušenj lahko ponovno izvoljeni (Heywood
2007). Model klasične demokracije torej temelji na spodbujanju aktivnega državljanstva.
Slednje spodbuja državljane k množični participaciji in prevzemanju odgovornosti za javno
dobro.
Eden najostrejših kritikov klasične demokracije je bil Platon. Slednji je napadel načelo
politične enakosti, češ da množici primanjkuje izkušenj in modrosti za sprejemanje
najpomembnejših odločitev. V to prepričanje ga je dodatno spodbudila usmrtitev njegovega
učitelja Sokrata leta 399 pred našim štetjem. Sokrat je bil usmrčen zaradi škodljivega vpliva,
ki naj bi ga imel zlasti na mladino. Spodbujal jih je h kritičnemu razmišljanju o tradicionalnih
vrednotah, ki so temeljile na državni veri (Klosko 2012). Tudi, če izvzamemo kritiko Platona
o pomanjkanju modrosti in izkušenj širše množice, je jasno, da klasična demokracija v
pomembnih aspektih odstopa od moderne demokracije. Pri razmisleku o odnosu med
posameznikom in polisom je prevladovalo mnenje, da lahko človek (pre)živi le znotraj
politične skupnosti. Polis naj bi bil naravna stvaritev, posameznik pa naj ne bi bil
samozadosten. Svobodo, moralno izpopolnjevanje in srečo naj bi posameznik lahko našel le
znotraj polisa. Aristotel je tako zapisal, da je življenja izven polisa zmožen le bog ali pa zver.
Prevladovalo je prepričanje, da je država nadrejena posamezniku. Država je nadzirala vse
aspekte posameznikovega življenja – družbeno, družinsko, ekonomsko in versko. Nasprotij
med posameznikom in družbo naj ne bi bilo, saj je vsak državljan lahko neposredno sodeloval
pri sprejemanju najpomembnejših odločitev. Posledično klasična demokracija ni poznala
koncepta človekovih pravic kot to velja za moderne demokracije (Zajc 2005; Heywood 2007;
Klosko 2012). Še en pomemben odmik klasične demokracije od moderne demokracije pa
predstavlja dejstvo, da so status državljanov v polisu uživali le moški rojeni v Atenah, starejši
od 20 let. Ženske, tujci in sužnji niso uživali nikakršnih pravic. Sklepa se lahko, da so
državljani Aten, torej moški starejši od 20 let, lahko toliko časa posvetili javnim zadevam
zato, ker so jih sužnji odvezali fizičnega dela, ženske pa domačih odgovornosti (Heywood
2007). Aristotel je nadvlado moških nad ženskami, otroci in sužnji označil za nekaj
-
14
naravnega. Vloga žensk je bila torej povezana le z rojevanjem otrok in skrbjo za dom.
Pogosto niso bile niti primarni objekt moškega poželenja, saj so ta ''status'' pogosto namesto
žensk imeli mladi fantje (Klosko 2012).
2.2.2 Zaščitniška demokracija Zaščitniška demokracija se od klasične demokracije razlikuje zlasti v tem, da ni dajala več
osrednjega poudarka na politični participaciji posameznika, temveč se je demokracija
spremenila bolj v nekakšen mehanizem za zaščito posameznika pred vpletanjem oblasti v
njegovo življenje. Takšno dojemanje demokracije je značilno za klasični liberalizem, katerega
osrednji cilj je zagotoviti kar čim bolj obširen prostor posameznikove svobode (Heywood
2007). Začetki te misli segajo v šestnajsto stoletje, ko je vzniknil koncept naravnih pravic.
Slednji poudarja pravice posameznika do življenja, svobode in zasebne lastnine. Moč
naravnih pravic je v tem, da so bile prepoznane kot pravice, ki so bile ljudem dane od Boga,
zato jih nobena oblast ni smela kršiti. Pri razpravah o pravici ljudstva do upora proti oblastem
je prav kršitev naravnih pravic pogosto bila tista, ki je ljudstvu dajala pravico do upora. Med
protagoniste zaščitniške demokracije se uvrščajo imena kot so John Locke, Jeremy Bentham
in James Mill. Locke je zagovarjal omejeno oblast. Slednja naj bi poskrbela ''le'' za
zavarovanje naravnih pravic. Naloge oblasti naj bi torej obsegale vzdrževanje javnega reda in
zaščito zasebne lastnine, zagotavljanje obrambe pred zunanjimi sovražniki in poskrbeti, da bi
se dogovori spoštovali. Locke je sicer zagovarjal pravico do volilne pravice, toda le za tiste, ki
so posedovali lastnino. Širšo podeljeno volilno pravico sta zagovarjala pionirja utilitarizma
Jeremy Bentham in James Mill. Bistvo utilitarizma predstavlja egoističen in racionalen
posameznik, ki deluje v smeri krepitve dobrega – užitka in preprečevanja slabega – bolečine.
Najpomembnejši pokazatelj užitka in bolečine naj bi bil denar. Bentham je sicer določil še kar
nekaj pokazateljev, vendar je jasno, da je denar najpomembnejši (Macpherson 2012). Torej,
ker je vsak posameznik dovzeten za užitek in bolečino naj se volilna pravica določi
univerzalno. S tem naj bi se uresničilo načelo največje sreče za največje število. Posameznik
naj bi postal v celoti odgovoren za lasten družbeni in ekonomski položaj. Slednje pomeni, da
je zaščitniška demokracija kompatibilna z laissez – faire kapitalizmom in ekonomskimi
teorijami Adama Smitha in Davida Ricarda (Heywood 2007). Model zaščitniške demokracije
torej želi predvsem zaščititi svobodo posameznika pred samovoljo oblasti in ostalih
posameznikov.
-
15
2.2.3 Razvojna demokracija Model razvojne demokracije se, za razliko od modela zaščitniške demokracije, poleg razvoja
dobrobiti posameznika ukvarja tudi z dobrobitjo celotne skupnosti. Eno radikalnejših
razvojnih teorij demokracije je ustvaril Jean – Jacques Rousseau. Njegove ideje so pomenile
precejšen odmik od liberalnih modelov in so pomembno vplivale na kasnejše mislece – od
marksistov, anarhistov do tako imenovane nove levice v šestdesetih letih dvajsetega stoletja.
Rousseau je demokracijo dojemal kot sredstvo za doseganje svobode posameznika. Bistvo
njegove teorije predstavlja težnja po spodbujanju aktivnega državljanstva, kar pomeni
spodbujanje posameznikov k neposredni politični participaciji, torej k soustvarjanju
zakonskih pravil, ki so obvezujoča za vse državljane. Rousseau je bil oster kritik
predstavniške demokracije, ki je bila v domeni liberalnih modelov demokracije. V svojem
famoznem delu The Social Contract je takole kritiziral angleško volilno prakso: »Prepričanje
Angležev, da so svobodni je velika napaka; svobodni so le takrat kadar volijo njihove člane
parlamenta; takoj, ko so izvoljeni, so ljudje zasužnjeni.« (Rousseau v Heywood 2007, 78)
Osrednji element njegove teorije je »splošna volja«. Slednja naj bi prestavljala resnično voljo
posameznikov, ki je ''očiščena'' sebičnih interesov posameznikov. »Splošna volja« torej ne
predstavlja agregata individualnih interesov, temveč gre za nekakšno ravnotežje znotraj
posamičnih interesov, ki je ''očiščeno'' nasprotujočih, sebičnih interesov. Pomembno torej je,
da znotraj »splošne volje«, ki se ji morajo podrediti vsi državljani, ni prostora za zasebne
interese. Izogniti se je potrebno močnim interesnim skupinam za katere obstaja nevarnost, da
bi lastne interese vsiljevale celotni družbi.
Manj radikalno teorijo pa je razvil John Stuart Mill. Razvijal je teorijo razvojne demokracije,
ki bi bila kompatibilna z predstavništvom. Mill je demokracijo dojemal predvsem kot
izobraževalni proces preko katerega bi posameznik dosegel izpopolnjenje. Zagovarjal je
univerzalno volilno pravico. Slednjo bi pridobili tako moški kot ženske, izključeni bi bili le
nepismeni člani družbe. Ni pa Mill verjel v politično enakost državljanov, saj je zagovarjal
neenako volilno pravico. Nekvalificirani delavci bi na volitvah imeli en glas, kvalificirani
delavci dva glasova, visoko izobraženi posamezniki pa pet ali šest glasov. To je posledica
-
16
njegovega nezaupanja v demokracijo oziroma njeno dovzetnost za ogrožanje svobode
posameznika ali pravic manjšin (Heywood 2007; Ryan 2012; Klosko 2012).
2.2.4 Ljudska demokracija Model ljudske demokracije je bil izpeljan iz ortodoksnih komunističnih režimov, ki so
vzniknili na območju sovjetske dominacije po koncu druge svetovne vojne. Pravzaprav gre za
model demokracije, ki ima svoj temelj v marksistični in leninistični politični teoriji. Ta model
predstavlja nasprotje liberalni koncepciji demokracije, ker pa je ideja demokracije pravzaprav
egalitarna, so se na demokracijo navezali tudi marksistični misleci. Termin je bil uporabljen
za opis težnje po vzpostavitvi družbene enakosti skozi kolektivno lastništvo. Karl Marx je
pričakoval, da se bo odprava kapitalizma rezultirala v vzponu pristne demokracije. Meščansko
demokracijo naj bi nadomestila proletarska demokracija, ki bi se vzpostavila v obdobju
prehoda med kapitalizmom in komunizmom. To prehodno obdobje je Marx poimenoval
diktatura proletariata. Marx ni opisal kako bi bila družba v prehodnem obdobju organizirana,
vsaj grob opis pa lahko razberemo iz njegovega občudovanja pariške komune iz leta 1871, ki
je temeljila na neposredni demokraciji. Diktatura proletariata bi se končala s tem, ko bi
izginila nasprotja med družbenimi razredi – kapitalisti in delavstvom. Slednje je podlaga za
odmiranje države, ki bi v komunizmu postala odveč (Heywood 2007). Odpravljeni bi bili vsi
represivni državni organi – policija, vojska, sodstvo. Ostala bi le nekakšna oblika
administracije, ki ne bi imela politične vloge. Njena glavna naloga bi bila koordinacija
gospodarske politike. Mihail Bakunin je to stanje opisal kot aristokracijo profesorjev
ekonomije3 (Ryan 2012). Zaradi nekonfliktnih in harmoničnih odnosov v družbi bi oblast in
različni instituti zaščite človekovih pravic postali nepotrebni (Zajc 2005).
Drugi vplivni teoretik modela ljudske demokracije je Vladimir Ilič Lenin. V resnici so se
komunistične države v dvajsetem stoletju bolj naslonile na njegove ideje kot na ideje Karla
Marxa. Lenin je napisal teorijo politične stranke – komunistične partije, ki bi predstavljala
avantgardo delavskega razreda. Le komunistična partija naj bi bila tista, ki zmore zagovarjati
resnične interese delavskega razreda in realizirati revolucionarni potencial množic. Velika
pomanjkljivost Leninove teorije je v tem, da ni vsebovala mehanizmov za omejevanje moči
3 Milovan Djilas je močan položaj strategov gospodarske politike v planskem gospodarstvu označil za tiranijo določevalcev.
-
17
komunistične partije in ni vsebovala zagotovil za ohranjanje odgovornosti delavskemu
razredu (Heywood 2007).
2.2.5 Liberalna demokracija Področje demokratične teorije je zelo pestro. Obstaja več različnih zvrsti oziroma modelov
demokracije. A za liberalno demokracijo lahko rečemo, da znotraj te pestrosti brez dvoma
prevladuje. Gre za preprosto dejstvo, da je liberalna demokracija danes prisotna, v takšni ali
drugačni različici, v skorajda vseh razvitih kapitalističnih državah na svetu, vključno z
nekdanjimi komunističnimi državami vzhodne Evrope, ki so bile del interesnega območja
Sovjetske zveze. Po padcu berlinskega zidu in padcu železne zavese je leta 1989 Francis
Fukuyama v svojem famoznem članku z naslovom The End of History, kot posledico prevlade
liberalne demokracije v svetu političnih idej, napovedal konec zgodovine. Takšna teza je sicer
prenagljena, saj obstaja vrsto drugih konceptov, ki kritizirajo liberalno demokracijo (nekaj
kritičnih konceptov bo predstavljenih v naslednjem podpoglavju).
Karakteristike, ki opisujejo model liberalne demokracije, torej prevladujoč demokratični
model v razvitem svetu, so sledeče:
• oblast ima temelje v ustavno določenih pravilih,
• zagotovljene so civilne svoboščine in temeljne človekove pravice,
• uveljavljen je sistem zavor in ravnovesij,
• poštene volitve, ki temeljijo na načelu ena oseba – en glas in en glas – ena vrednost,
• strankarsko tekmovanje in politični pluralizem,
• neodvisnost organiziranih skupin in njihovih interesov,
• tržna ekonomija, ki temelji na zasebni lastnini (Heywood 2007).
Liberalni del liberalne demokracije se je zgodovinsko razvil v mnogih državah preden so te
države postale demokratične. Tako so na primer ustavno oblast vpeljali v mnogih zahodnih
državah že v devetnajstem stoletju, vendar pa so volilno pravico, ki je danes v njeni
univerzalni obliki nepogrešljivi del liberalne demokracije, imeli le moški, ki so posedovali
lastnino. V Švici, ki mnogim državam danes predstavlja zgled, so ženske volilno pravico
dobile šele leta 1971. Liberalni aspekt znotraj liberalne demokracije temelji na načelu
omejene oblasti. Liberalizem oblast sprejema kot nujno zlo, ki je venomer dovzetna za to, da
-
18
se spremeni v tiranijo, ki bo posamezniku odvzela prepotrebni zasebni prostor. Iz tega
razloga znotraj liberalne demokracije obstaja vrsto institutov, ki varujejo posameznika pred
samovoljo oblasti – ustavno določene pravice posameznika, neodvisno sodstvo, vpeljan
sistem zavor in ravnovesij med državnimi organi oziroma vejami oblasti, ki preprečuje
prevlado enega oblastnega sistema nad drugimi. Pomembno je tudi spoštovanje civilne
družbe, ki temelji na civilnih svoboščinah in spoštovanju zasebne lastnine, s strani
liberalnodemokratskih režimov (Heywood 2004).
Demokratični del liberalne demokracije pa temelji na institutu volitev kot javnega odraza
sprejemanja politične avtoritete. Vsakršno odrekanje volilne pravice, ki bi temeljila na
neodobravanju določenega spola, rase, veroizpovedi ali ekonomskega položaja, je za
liberalnodemokratske režime nesprejemljivo. Volitve morajo biti kompetitivne, torej
volivcem morajo omogočati zadostno izbiro med posameznimi političnimi strankami in
kandidati za javne funkcije (prav tam). Liberalnodemokratski režimi pri izpeljavi volitev
morajo spoštovati naslednja načela volilnega sistema:
• načelo splošne volilne pravice; to načelo prepoveduje odrekanje volilne pravice na
podlagi narodnostne, razredne, rasne, ekonomske ali druge pripadnosti; volilno
pravico se sme odreči le tistim, ki zaradi mladosti ali prisotnosti duševne bolezni ne
(z)morejo glasovati;
• načelo enake volilne pravice; nanaša se na aktivno volilno pravico – pravico voliti
in pomeni, da ima glas vsakega volivca enako vrednost in da ima vsak volivec en
glas; to načelo je odraz ustavnega načela o enakosti pravic in dolžnosti ter o
enakosti pred zakonom;
• načelo svobodne volilne pravice in tajnosti glasovanja; svobodna volilna pravica
pomeni, da volivec lahko izkoristi to pravico ali pa tudi ne ter tudi to, da na volivce
nihče ne sme kakorkoli pritiskati kako oziroma koga ali kaj naj voli; tajnost
glasovanja pa volivcem jamči, da jih nikoli nihče ne bo klical na kakršnokoli
odgovornost zaradi njihove volilne odločitve (Grad 2004).
2.2.6 Kritika liberalne demokracije Parlamentarna večstrankarska demokracija po večjem delu sveta predstavlja demokratični
ideal. K temu je odločilno prispevala prevlada kapitalizma nad socializmom in zaton
-
19
marksističnih idej. Po letu 1990 so se okrepile ideje in institucije, ki so povezane z liberalno
demokracijo. A kljub temu se pojavljajo kritike tega prevladujočega demokratičnega modela,
ki so povezane tako z odsotnostjo volilnega telesa kot tudi z naraščajočim razkrajanjem družb
(Carter in Stokes 1998). V tem podpoglavju bodo predstavljeni le nekateri kritični pogledi na
liberalno demokracijo – marksizem, elitizem in republikanstvo.
Marksizem se v svojem bistvu spoprijema z razredno analizo. Z marksističnega zornega kota
politična oblast odraža distribucijo ekonomske moči in s tem neenako porazdelitev bogastva.
Ost kritike liberalne demokracije je usmerjena v stalna nasprotja med kapitalizmom in
demokracijo. Ta nasprotja se konkretno kažejo med politično enakostjo, ki jo zagovarja
liberalna demokracija in med družbeno neenakostjo, ki jo ustvarja kapitalistični ekonomski
sistem. Zaradi tesne povezanosti liberalne demokracije in kapitalizma, je
liberalnodemokratski demokratični model, s strani marksizma, prepoznan kot meščanska
demokracija, ki jo uspešno manipulira vladajoči razred – kapitalisti. Marksisti zagovarjajo
tezo, da oblast v družbi ne more biti enakomerno porazdeljena dokler med družbenimi razredi
obstajajo razlike (Heywood 2007). Zato tudi zagovarjajo odpravo družbenih razredov.
Osrednji ukrep je jasen – ukinitev zasebne lastnine proizvodnih sredstev. S tem bodo
nasprotja med družbenimi razredi odpravljena. Slednje pa bo vodilo v odmiranje represivnega
dela države.
Elitizem predstavlja ostro kritiko egalitarnih konceptov, predvsem demokracije in socializma.
Izpostavljeno je dejstvo vladavine elit, ki je lahko zaželena ali ne. Klasični elitistični teoretiki
– Vilfredo Pareto, Gaetano Mosca in Robert Michels so demokracijo označevali za farso
oziroma zablodo, ki nima prav nič opraviti z realnostjo. Po njihovih ocenah je politična moč
vedno skoncentrirana v rokah manjšin – elit (Heywood 2007). Mosca je družbo razdelil na
dva dela – tiste, ki vladajo in tiste, ki so podvrženi vladanju. Viri oblasti so venomer
neenakomerno porazdeljeni, kar s pridom izkoriščajo dobro organizirane, kohezivne
manjšine, ki so ravno zaradi lastne majhnosti in prilagodljivosti sposobne manipulirati in
nadzorovati množico oziroma maso tudi v demokratičnih sistemih. Mosca v svojem delu The
Ruling Class jasno zapiše, da oblast v demokraciji izhaja iz ljudstva, tudi deluje, da lahko za
ljudstvo, ni pa to oblast, ki bi jo izvajalo ljudstvo. Izvaja jo le vladajoči razred. Mosca, tako
kot tudi Michels, torej izpostavlja organizacijske prednosti elit, ki premorejo določene
karakteristike, ki so v družbi cenjene in zaželene. Te karakteristike so lahko bogastvo, skrb za
javno dobro, vojaške sposobnosti ali status v verski hierarhiji (Parry 2005). Če se je Mosca
-
20
osredotočil na organizacijske prednosti elit, pa se je Pareto navezal na psihološke prednosti.
Izpostavil je psihološke značilnosti, ki naj bi jih premogli člani elit. Član elite naj bi premogel
nekakšno kombinacijo lastnosti lisice (sposobnost manipulacije z množicami) in leva
(doseganje ciljev preko represije in nasilja) (Parry 2005; Heywood 2007). Skladno z klasično
– elitističnimi teorijami je liberalna demokracija zgolj nekakšna fasada, ki preprečuje pogled
na resnično stanje v družbi, kar se tiče izvajanja oblasti. Ljudstvo resda ima volilno pravico,
toda moč elite je prevelika. Manjšina z množico manipulira in jo vodi naravnost k odločitvam,
ki v večji meri pomenijo uresničitev interesov elite. Bistveno sporočilo elitizma je preprosto –
elitam se izogniti ne da. Temeljna razlika med klasičnimi in modernimi elitisti je zgolj v tem,
da prvi izpostavljajo homogenost elit drugi pa njihovo heterogenost oziroma kompetitivnost
med večjim številom elit z nasprotujočimi si interesi. Slednje je poimenovano demokratični
elitizem, saj je ljudstvo tisto, ki na volitvah lahko izbira ''lastno'' elito, ki mu bo vladala.
Tipičen predstavnik tovrstnega dojemanja demokracije je Joseph Schumpeter, katerega
definicija je bila predstavljena v prvem podpoglavju tega poglavja. Elitistično definicijo je
povzel tudi Friedrich Hayek, ki je elito dojemal kot gonilno silo zgodovinskega razvoja
(Kukathas 1998).
Republikanstvo ima temelje v antični Grčiji in Rimu. V osrčju te tradicije sta zasledovanje
javnega interesa in spodbujanje politične participacije državljanov ter s tem krepitev
neposredne demokracije. Vsak dober državljan naj bi, v skladu z republikansko tradicijo, dajal
prednost javnemu pred zasebnim, dolžnostim pred pravicami, bil aktiven državljan, kar
pomeni, da bi sodeloval pri sprejemanju kolektivnih odločitev in spoštoval sprejete kolektivne
odločitve (Stokes 2009). Ena najpomembnejših pripadnic te tradicije je zagotovo Hannah
Arendt. Bila je kritična do liberalne demokracije, saj je bila zagovornica neposredne
demokracije. Opozarjala je na relevantnost politike, ki je tista družbena dejavnost, ki
posamezniku omogoča svobodo preko aktivnega državljanstva, obenem pa podeljuje človeku
humanost – spoštovanje različnosti a hkrati tudi enakopravnosti. Arendtova je ključne
probleme modernih demokracij zaznala v tem, da se politika dojema kot mehanizem za
zadovoljevanje parcialnih interesov, da so si javno sfero vzeli poklicni politiki, obenem pa se
je večina ljudi spremenila v potrošnika, ki deluje egoistično in na ta način ne prispeva k javni
blaginji. Skladno s tem zadnjim očitkom je volitve označila za obliko korupcije (Canovan
1998). Arendtova je torej neposredno demokracijo videla kot mehanizem preko katerega bi
državljani začeli braniti javni interes. Problem republikanske tradicije pa je ravno v tem, kako
določiti javni interes ob očitnih pluralističnih interesih v družbi. Iz tega razloga so
-
21
republikanci zelo konservativni pri dodeljevanju državljanstev. Arendtova se je, za razliko od
večine drugih teoretikov participativne demokracije, zavedala, da se bo večina ljudi odrekla
aktivnemu državljanstvu. Nastala bi torej neka nova elita – elita aktivnih državljanov.
-
22
3 POSREDNA DEMOKRACIJA
»Concilium repraesentat mentem populi.« Kranjc (2006, 48)
Gornji latinski rek v enem stavku predstavi bistvo posredne demokracije oziroma političnega
predstavništva. V prevodu: skupščina predstavlja voljo ljudstva. Ljudstvo torej preko volitev
za določen čas prenese pooblastilo na izvoljene predstavnike za sprejemanje odločitev.
3.1 IZVOR IDEJE PREDSTAVNIŠTVA Termin posredna demokracija se pogosto zamenjuje s terminom politično predstavništvo, zato
bosta termina v nadaljevanju uporabljena kot sopomenki. Brez koncepta predstavništva (ne le
političnega) si danes težko predstavljamo delovanje sodobnih družb. Ta koncept je v družbi
prisoten že od obdobja antike. Odvetniki zastopajo svoje kliente, igralci na odrih predstavljajo
različne like, … Sam koncept pa je moderni pomen dobil šele z vplivom na politične procese.
Kot je znano, moderne družbe, demokracije delujejo po principih predstavništva. Slednje
preprosto pomeni, da oblasti odločitve sprejemajo v imenu ljudstva. Nekateri politični
teoretiki so do tega koncepta skeptični oziroma so skeptični do uporabe tega koncepta v
razpravah o demokraciji. Demokracija predstavlja pristno politično idejo, medtem ko
predstavništvo izvira iz drugih področij – prava, umetnosti in religije. Koncepcije
predstavništva so sledeče:
• slikovno predstavništvo; gre za predstavništvo pri katerem predstavnik na nekem
določenem mestu zamenja drugo osebo,
• gledališko predstavništvo; gre za predstavništvo pri katerem predstavnik interpretira
drugo osebo;
• pravno predstavništvo; gre za predstavništvo pri katerem predstavnik odloča v imenu
neke druge osebe na podlagi pooblastila (Brito Vieira in Runciman 2008).
Atenska demokracija je poznana po tem, da se je državljane spodbujalo k aktivnemu
vključevanju v odločanje o javnih zadevah. V resnici je bil sistem za državljane inkluziven in
so smeli ne le odločati, ampak tudi kandidirati za praktično katerokoli javno funkcijo.
Dejstvo pa je, da so tudi v Atenah de facto uporabljali koncept političnega predstavništva,
-
23
čeprav ga tako niso poimenovali. O pomembnih vprašanjih so namreč odločitve sprejemali
bodisi posamezniki bodisi majhne skupine posameznikov, ki so bili bodisi za to izvoljeni
bodisi so bili izžrebani. Skupščina državljanov se je sestala okoli štiridesetkrat na leto in v
vmesnem času je bilo potrebno tudi sprejemati določene odločitve.
Terminologija predstavništva izhaja iz starega Rima. Glagol repreasentare ni imel današnjega
pomena – pomenil je predstavljanje samega sebe neki drugi osebi oziroma množici ljudi.
Kljub temu pa se je tudi v Rimu de facto uporabljal koncept predstavništva. Rimsko pravo je
predvidelo zastopnike v tožbah, ki so se imenovali actor, curator, procurator, tutor ali
cognitor in so torej delovali v korist svojega zastopanca (prav tam).
Pomembno je k razvoju koncepta predstavništva prispevala tudi Cerkev. V srednjem veku se
je znotraj te institucije razvilo vprašanje izvajanja in izvora papeške oblasti. Zagovorniki
konciliarnega gibanja so poudarjali nevarnosti pred absolutistično vladavino papeža. Cerkev
so dojemali kot korporacijo, ki mora biti odgovorna lastnemu občestvu. Oblast naj bi Cerkev
izvajala kot celota, saj bi bilo dodeljevanje tolikšne moči zgolj eni osebi, to je papežu, lahko
bilo nevarno. Zagovorniki ''korporacijske'' Cerkve so predlagali ustanovitev generalnega
cerkvenega sveta, ki bi igral vlogo zakonodajalca znotraj Cerkve. Svet oziroma njegovi člani
bi odločitve sprejemali v imenu članstva Cerkve, torej vseh verujočih. Osrednje vprašanje je
bilo kako zaščititi Cerkev pred morebitno herezijo papeža4 (Vieira Brito in Runciman 2008;
Klosko 2012). Zagovorniki konciliarnosti so torej v Cerkev želeli vnesti ustavnost, ki bi
določala vpliv vseh verujočih in odgovornost papeža njihovim predstavnikom. Papeška moč
in vpliv bi prišla od spodaj in ne od zgoraj, torej od verujočih množic ne od Boga. V
šestnajstem stoletju je na koncu prevladala linija, ki je zagovarjala neomejeno papeško oblast.
V istem stoletju je prišlo do nastanka protestantske cerkve, ki je še danes decentralizirana,
škofje pa so voljeni s strani verujočih, papeške oblasti pa ne priznavajo.
Konciliarno gibanje znotraj Cerkve pa je vplivalo tudi na vzpon sekularnih reprezentativnih
teles po Evropi v trinajstem in štirinajstem stoletju. Vzpon je temeljil na dveh načelih
rimskega prava:
• plena potestas; skupina posameznikov pristane na to, da njihov predstavnik
sprejema odločitve, ki so za njih zavezujoče,
4 Cerkev je za heretičnega papeža razglasila Anastazija II., ki si je v petem stoletju prizadeval za pomiritev z vzhodno Cerkvijo.
-
24
• quod omnes tangit; skupni interes mora biti potrjen s strani vseh preko
predstavnikov, ki delujejo v njihovem interesu (Brito Vieira in Runciman 2008).
Srednjeveški parlamenti pa niso odigrali primerne vloge. Bili so bolj predstavniško telo
monarha vis a vis ljudstva in ne obratno. Povrhu pa je monarh arbitrarno presojal kdaj bo
sklical parlament5. Prve nastavke moderne, s tem pa tudi srednjeveških vodil osvobojene
teorije predstavništva, je postavil Thomas Hobbes v svojem delu Leviathan. Glede vpliva
Thomasa Hobbesa se pojavljajo zelo različne interpretacije. Nekateri v njegovi teoriji
predstavništva vidijo genezo sodobne demokratične teorije predstavništva, spet drugi ga
vidijo predvsem kot teoretika z izrazito nedemokratičnimi vzgibi. Njegov prispevek k
razvoju koncepta predstavništva je izrazito ambivalenten (Pitkin 1967; Runciman 2009).
Hobbes je v ideji predstavništva videl idejo, ki je sposobna moderno družbo obdržati
enotno. Moderne družbe so bile zanj preveč individualizirane in prevelike, da bi lahko
funkcionirale brez predstavnikov oziroma predstavnika, ki bi ga ljudstvo, preko
mehanizma družbene pogodbe, potrdilo in sprejelo kot suverena. Tu se zdi ključni
moment v katerem se osnuje družbena pogodba. Teoretiki družbene pogodbe, kamor
spada tudi Thomas Hobbes, so znani po tem, da so venomer razdelali tako imenovano
naravno stanje. Naravno stanje pa je stanje odsotnosti oblasti v katerem ni prostora za
avtoriteto. Hobbes je naravno stanje opisal kot stanje permanentnega boja posameznika
proti posamezniku. Obdobje miru naj bi nastopilo le tedaj, ko noben posameznik ne bi bil
pripravljen tvegati lastnega življenja v boju z drugimi posamezniki. Kljub temu, da je
Hobbes kot prvi naravni zakon prepoznal iskanje miru in pravico do življenja kot edino
človekovo pravico, se posamezniki v naravnem stanju naj ne bi mogli izogniti konfliktom.
Posamezniki v naravnem stanju ne bi bili v stanju boja vseh proti vsem, ker bi bili po
naravi pokvarjeni in zlobni, temveč zato, ker bi jih, v odsotnosti avtoritete in oblasti, vodil
močan strah – strah pred smrtjo. Ključni družbeni element, ki bi posamezniku omogočil
varnost, pa bi bila suverena oblast. Slednja bi posamezniku omogočila življenje, zato bi se
tej isti oblasti posameznik moral podrediti. Hobbes pa v svojem delu Leviathan ni
zagovarjal absolutistične monarhije, kot se velikokrat zmotno navaja, temveč se je zavzel
za absolutno avtoriteto in oblast, ki ima nalogo zaščititi lastno ljudstvo. Tovrstno oblast pa
lahko izvršuje bodisi posameznik, to je monarh, ali pa kolektiv, to je parlament. Zmotna
navajanja so verjetno posledica dejstva, da se je Hobbes med angleško državljansko vojno
5 Angleški kralj Charles I. je vladal brez parlamenta kar 11 let, od leta 1629 do 1640.
-
25
postavil na stran monarhije6 (Ryan 2012; Klosko 2013). V obdobju naravnega stanja mora
vsak posameznik torej privoliti v suvereno izvajanje oblasti nad njim. To mora storiti, saj
v naravnem stanju dogovori med ljudmi niso zavezujoči, ker ni nikogar, ki bi poskrbel za
spoštovanje teh dogovorov in jih na ta način vsilil. Suveren torej potrebuje absolutno
avtoriteto, da bo lahko izpolnil najpomembnejši cilj – zavaroval življenja ljudi. Suveren,
kot predstavnik vsega ljudstva, ima torej neomejeno pooblastilo, ki mu daje pravico, da
zaveže posameznike k uboganju in upoštevanju njegovih dejanj. Razmerje med suvereno
oblastjo in posameznikom temelji na načelu plena potestas (Brito Vieira in Runciman
2008). Hobbes v Leviathanu torej definira in upraviči politično obligacijo.
Najpomembnejša naloga organizirane multitude, kar Hobbes poimenuje Commonwealth,
je, da se obveže, da bo pooblastila enega ali skupino izmed njih, da jih bo zastopal in torej
nad njimi izvajal oblast. Pooblastilo, ki so ga posamezniki podelili oblastniku, je
neomejeno in absolutno obvezuje vse, ki so ga podelili. Pooblaščenec oziroma oblastnik
pa ni odgovoren tem posameznikom, ki so ga pooblastili, temveč le Bogu. Posamezniki so
torej vnaprej sprejeli dejanja oblasti. Ker pa oblastnik, posameznik ali kolektiv, ni
odgovoren ljudstvu, ga slednje ne sme klicati na odgovornost. Oblastnik torej uživa
maksimalno svobodo pri sprejemanju zavezujočih odločitev za ljudstvo (Pitkin 1967).
Še en avtor, ki je pomembno prispeval k razvoju koncepta predstavništva, pa je Jean
Jacques Rousseau. Rousseau, tako kot tudi Thomas Hobbes, spada med teoretike družbene
pogodbe. Je pa njegov odnos do predstavniške oziroma posredne demokracije, za razliko
od Hobbesa, izrazito negativen. Tudi Rousseau, tako kot Hobbes, življenje posameznika
vidi v družbi. Torej, noben posameznik ni samozadosten. Rousseau poudarja, da je
posameznik rojen svoboden, a družba je tista, ki mu nadene okove. Okovi predstavljajo
pomenljivo metaforo za življenje posameznika v družbi, katerega temelj je družbena
pogodba. Človek naj bi z družbeno pogodbo izgubil naravno svobodo in pravico do
lastnih dosežkov, pridobi pa državljansko pravico in pravico do zasebne lastnine. Tu se
zdi Rousseaujevo mnenje podobno mnenju Johna Locka, ki je poudaril, da politična in
civilna družba postaneta realnost zgolj tam, kjer se ljudje odpovejo izvajanju izvršilne
oblasti naravnega zakona in jo predajo skupnosti. Ljudje so po naravi svobodni, vendar se
postavijo v okove civilne družbe z namenom, da oblikujejo skupnost (Lukšič in Pikalo
2007). Rousseau je bil vnet zagovornik ljudske suverenosti in kot anti – aristokrat je znan
6 Delo Leviathan je nastalo leta 1647, torej v času vladavine republikancev.
-
26
kot vpliven teoretik participativne demokracije. Človek naj bi zares svoboden postal šele,
ko bi živel v družbi in se ravnal po zakonih, pri sprejemanju katerih bi sam sodeloval.
Zakonodajna oblast torej pripada izključno ljudstvu, niti ljudstvo samo pa se tej oblasti ne
more odreči. Rousseau je bil pravzaprav zagovornik volilne aristokracije, kar pomeni, da
zakonodajno oblast izvaja ljudstvo, izvršilno oblast pa izobražena elita. Posameznik se po
sklenitvi družbene pogodbe mora v celoti podrediti družbi in splošni volji ljudstva. Pri
snovanju slednje pa naj bi sodelovali le ekonomsko preskrbljeni moški. V srčiki ideje
splošne volje ljudstva je javni interes. Za parcialne interese prostora ni in Rousseau je
velike, vplivne interesne skupine videl kot grožnjo splošni volji ljudstva. Splošna volja
ljudstva torej ni zgolj seštevek parcialnih interesov, temveč gre za voljo, ki je tovrstnih
interesov očiščena. Iz splošne volje ljudstva, ki temelji na deliberaciji, se izloči vse
predloge posameznikov, ki so si nasprotujoči in ki ne upoštevajo javnega oziroma
skupnega interesa. Ravno zato Rousseau prednost vidi v manjših družbah, torej v družbah
z manjšim številom državljanom. Tako naj bi bilo nasprotujočih si interesov manj in
splošna volja ljudstva lažje artikulirana (Ryan 2012).
Garsten (2009) je napravil primerjavo Rousseaujeve teorije z liberalno tradicijo oziroma z
pomisleki Benjamina Constanta. Slednji je znan po tem, da je zagovarjal posredno
demokracijo oziroma politično predstavništvo, ki naj bi običajnim državljanom
omogočalo, da se jim ne bi bilo potrebno dnevno ukvarjati z političnimi zahtevami. Tako
Rousseau kot Constant sta svarila pred uzurpacijo oblasti. Neposredna demokracija pa je
sistem, ki spodbuja uzurpacijo oblasti, saj je oblast potemtakem enotna. Rousseau je
pristno demokracijo celo označil za nekaj nerealnega, saj da ljudje ponašanja v skladu z
pristno demokracijo nismo sposobni. V delu Social Contract je zapisal: »V striktnem
pomenu besede, pristna demokracija nikoli ni obstajala in nikoli ne bo obstajala. V
nasprotju z naravnim redom je, da bi večina vladala manjšini.« (Rousseau v Garsten 2009,
93)
Rousseau je, ko je pisal o predstavništvu, kritiziral morebitno uzurpacijo oblasti s strani
izvršilne oblasti. Zakonodajno in izvršilno oblast je ločeval in voljenim predstavnikom
znotraj izvršilne oblasti je želel preprečiti, da bi si vzeli pooblastila zakonodajne oblasti, ki
je lahko v rokah le ljudstva in ne manjšinske elite. To se zdi v nasprotju z navedenim
citatom zgoraj, a dejstvo je, da je Rousseau pisal tudi o tem, da je neposredna demokracija
vendarle mogoča tudi v večjih državah. Kot primer je navajal Rim, ki je sprejemal
-
27
pomembne odločitve na podlagi javne deliberacije (Garsten 2009). Odnos do teh zadev je
bil pri Rousseauju precej ambivalenten. Dejstvo pa je, da je zagovarjal absolutno
suverenost ljudstva. Predlagal je uvedbo občasnih referendumov na katerih bi ljudstvo
odločalo o oblikah izvrševanja izvršilne oblasti, ter o tem kdo naj položaje znotraj
izvršilne oblasti zaseda.
Rousseau političnega predstavništva ni v celoti zavrnil. Tu bi lahko potegnili vzporednico
z liberalno tradicijo. Je pa vnet zagovornik liberalne tradicije Benjamin Constant zavrnil
Rousseaujevo idejo o absolutni suverenosti ljudstva. Slednja naj bi bila dovzetna za to, da
si jo prisvojijo oziroma jo uzurpirajo demagogi in tirani. Kot primer je Constant navedel
stanje neposredno po francoski revoluciji in Maximiliena Robiespierra. Constant je,
skladno z liberalnimi načeli, opozarjal na obstoj dela človekovega življenja, ki je
individualen in torej ni vezan na kolektivne odločitve (prav tam). Posameznik je znotraj
tega ''območja'' avtonomen, kar pomeni, da tja oblast ne sme posegati. Nasprotno od
liberalne tradicije, pa je Rousseau predvidel praktično popolno podreditev posameznika
družbi.
Na podlagi teoretskih prispevkov Thomasa Hobbesa in Jeana Jacquesa Rousseauja pa je
francoski teoretik Abbe Sieyes napisal naslednje poudarke:
• predstavništvo ni bila druga najboljša oblika demokracije in ne bi smelo biti
razumljeno kot zgolj kompromis, ki bi ga vsilile praktične težave vladanja v
modernem svetu,
• predstavništvo je bilo zvesto principu politične enakosti a osvobojeno
pomanjkljivosti demokratične vladavine; predstavljalo je izboljšavo demokracijo,
• predstavništvo je omogočilo vladanje velikim skupnostim brez alienacije njenih
prebivalcev,
• alienacijo je preprečevala volilna pravica posameznikov, ki so lahko volili lastne
predstavnike, a jim niso smeli dajati navodil,
• ker so predstavniki bili svobodni pri sprejemanju odločitev, je bil pomemben
obstoj ločitve oblasti, kar je onemogočalo kopičenje prevelike moči v zgolj enih
rokah (Brito Vieira in Runciman 2008).
-
28
Sieyes je te poudarke napisal v želji, da bi se uresničili v post – revolucionarni Franciji
osemnajstega stoletja, a izkazalo se je, da so se ti poudarki bolj uresničil v takratnih
Združenih državah Amerike (prav tam). Nacionalna skupščina v Franciji si je namreč
sčasoma prisvojila tudi izvršno oblast, kar je pravzaprav vodilo v parlamentarni
absolutizem7.
3.2 POLITIČNO PREDSTAVNIŠTVO Posredna demokracija in z njo politično predstavništvo predstavljata realnost v sodobnem
svetu. Ogromne, heterogene družbe se zdijo neločljivo povezane s tem konceptom. Večina
držav je sprejela posredno demokracijo8 kot primeren sistem za delovanje njihovega
političnega sistema. Zdi se, da posredna demokracija ni koncept, ki bi se mu v danih razmerah
bilo moč odpovedati, niti to ni koncept, ki bi se mu večina ljudi želela odpovedati. Slavoj
Žižek tako v tem duhu razlaga: »Velika večina (ljudi, op.), vključno z mano, hoče biti pasivna
in se zanesti na učinkovit državni aparat, ki jamči za tekoče delovanje družbe, tako da lahko
posameznik v miru opravlja svoje delo.« (Žižek 2013)
V nekem trenutku se je očitno nezmožnosti delovanja ''pristne'' demokracije zavedal tudi že
pregovorno odločni zagovornik aktivnega državljanstva Jean Jacques Rousseau, kar se kaže v
citatu, ki je bil predstavljen v prejšnjem podpoglavju. Nadalje tudi iz republikanske miselne
tradicije prihajajo razmišljanja, ki se zdijo še kako kompatibilna z gornjim citatom. Tako se je
tudi goreča zagovornica politične participacije državljanov Hannah Arendt zavedala, da se bo
večina državljanov želela odreči pravici do izvajanja vpliva pri sprejemanju najpomembnejših
odločitev, ki bi se nanašale na javno sfero. Zdi se, da gre bistvo njenih razmislekov v smeri
zamenjave elite poklicnih politikov z elito aktivnih državljanov. Tudi tu se torej ni moč odreči
predstavništvu. Večina državljanov bo, skladno s temi razmisleki, še vedno pasivnih,
manjšina pa bo tista, ki bo o javnih zadevah razpravljala in o zavezujočih odločitvah na koncu
tudi odločala.
Bistvo političnega predstavništva je razmeroma preprosto. Gre za to, da se predstavlja nekoga
oziroma se predstavlja interese nekoga, ki ni prisoten. Koncept političnega predstavništva v
7 Zgodnje obdobje po francoski revoluciji je znano tudi pod imenom ''obdobje terorja''. 8 Termina politično predstavništvo in posredna demokracija uporabljam kot sopomenki.
-
29
sebi združuje dve navidezno diametralno nasprotujoči si stanji – odsotnost in prisotnost.
Posameznik ali skupina posameznikov je lahko, preko mehanizma političnega predstavništva,
hkrati odsotna in prisotna. Odsotna je njihova fizična pojava, a hkrati so prisotni njihovi
interesi, ki jih zastopajo njihovi predstavniki. Gre torej za nekakšno metafizično prisotnost.
Pri političnem predstavništvu je ključno kako natančno izvoljeni predstavniki zasledujejo
interese volivcev (Saward 2006). Osrednje dileme pri konceptu predstavništva so povezane z
razmerji med tistim, ki predstavlja oziroma zastopa in tistim, ki je predstavljan oziroma
zastopan. Kako svoboden je pri sprejemanju zavezujočih odločitev tisti, ki zastopa? Na
kakšen način, če sploh, je odgovoren tisti, ki zastopa? Komu je odgovoren? To je le nekaj
vprašanj, ki ponazarjajo dileme znotraj koncepta predstavništva. V nadaljevanju bodo
predstavljeni modeli predstavništev, ki na vsakega izmed teh vprašanj vsaj deloma nudijo
odgovore.
3.2.1 Formalni pogledi na predstavništvo
Koncept predstavništva predvideva delovanje pooblaščenca v korist pooblastitelja. Razmerje
med pooblaščencem in pooblastiteljem gre lahko v dve smeri: določitev pooblastil
pooblaščencu (od pooblastitelja k pooblaščencu) in določitev odgovornosti za pooblastitelja
(od pooblaščenca k pooblastitelju). Izvajanje nadzora pooblastitelja nad pooblaščencem je
močno oteženo. Posledično so v razmerju predstavništva venomer prisotne asimetrije, saj so
pooblaščenci posamezniki z lastnimi interesi, ki imajo v primerjavi z pooblastitelji pomembno
prednost – celovitejše informacije (Brito Vieira in Runciman 2008). Znotraj formalnega
predstavništva je potrebno izpostaviti predvsem dva navidez nasprotujoča si koncepta. Gre za
koncepta, ki opisujeta razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem. To sta koncept
pooblaščanja in koncept odgovornosti. Vsakega izmed teh dveh konceptov lahko izpeljemo
do skrajnosti in v tem primeru kaj lahko ugotovimo, da skrajnost pravzaprav pomeni negacijo
samega predstavništva. Ni namreč v domeni demokratičnega predstavništva, da prinaša
neomejeno svobodo pooblaščencu in ni v domeni demokratičnega predstavništva, da prinaša
popolno odvisnost pooblaščenca od mnenj in želja pooblastitelja. Gre torej za iskanje
primernega ravnovesja med protislovjem mandatnega in neodvisnega modela predstavništva.
-
30
Koncept pooblaščanja Pitkinova (1967) predstavi s pomočjo metafore črne škatle:
»Predstavništvo je neke vrste črna škatla, ki jo oblikuje začetno podeljevanje avtoritete,
znotraj katere predstavnik lahko počne, kar želi. Če škatlo zapusti, če prekorači meje potem
ne predstavlja več. Dobro ali slabo predstavništvo ne obstajata. Aktivnost predstavništva ali
dolžnosti predstavnika ne obstajata; vse kar je storjenega po podelitvi pooblastila in znotraj
določenih meja je po definiciji predstavništvo.« (Pitkin 1967, 39)
Značilnosti koncepta pooblaščanja so potemtakem sledeče:
• pooblaščenec je nekdo, ki je bil s strani pooblastitelja pooblaščen za delovanje v
korist pooblastitelja,
• pooblastitelj po podelitvi pooblastila postane odgovoren za odločitve, ki jih
sprejme pooblaščenec,
• pooblaščencu se pravice povečajo, odgovornost pa zmanjša,
• pooblastitelju se pravice zmanjšajo, odgovornost pa poveča,
• dobro ali slabo predstavništvo ne obstajata, obstajajo le meje, ki jih pooblastitelj
lahko določi pooblaščencu,
• odgovornost pooblaščenec občuti le kadar prestopi določene meje; v tem primeru
predstavništvo preneha.
Pitkinova (1967) je zaznala tri različne verzije zgornjega koncepta. Navezala se je na
nemške teoretike9, ki so izpostavljali koncept Organschaft, nadalje se je navezala na
demokratično predstavniško oblast, ter na teorijo Erica Voegelina. Bistvo koncepta
Organschaft je v tem, da predstavnik oziroma zastopnik zastopa kolektiv in ne
posameznika. Na ta način postane družbeni organ. Zastopnik torej deluje v korist skupine,
člani te skupine pa prevzamejo koristi in odgovornosti, ki sledijo odločitvam zastopnika.
Posebnost tega koncepta je v tem, da zastopniki niso le izvoljeni funkcionarji, temveč so
zastopniki tudi državni uradniki, ki položajev ne zasedajo na podlagi volilnih rezultatov. V
tem smislu imajo status zastopnika tudi državljani, ki ne opravljajo formalnih javnih
funkcij, temveč status državnega zastopnika pridobijo že s tem, da na volitvah izbirajo
člane državnih organov. Pri teoriji demokratične predstavniške oblasti je v temelj
postavljena zahteva za vnaprejšnjo podelitev pooblastila zastopniku, pri čemer je tudi tu
določeno spoštovanje odločitev zastopnika s strani pooblastiteljev. Bistveno pri tej teoriji
9 Max Webber, Hans Wolff, Georg Jellinek.
-
31
pa je podeljevanje pooblastila na volitvah. Torej, zastopniki so lahko le tisti posamezniki,
ki so bili izvoljeni na volitvah. Najbolj radikalni pa so poudarki političnega filozofa Erica
Voegelina. Slednji je kot merilo predstavništva prepoznal le učinkovitost. Demokratične
volitve torej niso merilo za predstavništvo. Slednje lahko ''prakticirajo'' tudi
nedemokratični voditelji. Voegelin je poudarjal, da družba resnično pridobi veljavo šele
takrat, ko v njenem imenu deluje predstavnik oziroma zastopnik (Pitkin 1967).
Koncept odgovornosti pa poudarka ne daje svobodi pooblaščenca, temveč daje poudarek
odgovornosti pooblaščenca do pooblastitelja. Bistvo predstavništva je obstoj odgovornosti
pooblaščenca. Če te odgovornosti ni, predstavništvo ne obstaja. Glavne karakteristike
koncepta bi se dalo opisati v naslednjih točkah:
• pooblaščenec je odgovoren pooblastitelju,
• odgovornost pooblaščenca se poveča, pravice pa omejijo,
• cilj koncepta: zagotoviti upoštevanje želja in interesov pooblastitelja s strani
pooblaščenca.
Če je za koncept pooblaščanja značilno, da predstavniško demokracijo definira z
enačajem volitev in avtoritete, pa koncept odgovornosti predstavniško demokracijo
definira z enačajem volitev in odgovornostjo. Torej, izvoljeni funkcionar je predstavnik,
ker bo podvržen reelekciji ali pa odpoklicu na naslednjih volitvah (Pitkin 1967).
Koncept odgovornosti se zdi precej prijazen do tistega, ki pooblašča. A v primeru
političnega predstavništva je pomembno predstavništvo skupin in ne zgolj posameznikov.
Res je, da predstavništvo neke skupine pomeni tudi predstavništvo vseh članov te skupine,
a na politično predstavništvo je potrebno pogledati z vidika celotne skupine. Teorija
političnega predstavništva se je namreč venomer nanašala na skupine. Tu se začnejo
zastavljati določena vprašanja. Imajo posamezniki znotraj skupine, ki se ne strinjajo z
odločitvijo večine članov, možnost veta? So tisti člani, ki so proti večinski odločitvi, še
zastopani? Na kakšen način se sprejemajo odločitve znotraj skupine (Brito Vieira in
Runciman 2008)?
Skupine, ki so zmožne delovanja v lastnem imenu, torej so sposobne imenovati lastnega
zastopnika, ponavadi združujejo člane z različnimi interesi., zato je pomembno, da zavoljo
enotnega delovanja skupine, pride do ustreznih končnih odločitev znotraj skupine, torej
-
32
katerega pooblaščenca pooblastiti in kakšne meje mu postaviti. Pomembno je torej, da se
pluralnost mnenj posameznih članov – inputi - izkristalizira v enotno kolektivno odločitev
– output. Odločitve v tovrstnih skupinah se lahko sprejemajo:
• z soglasjem; če slednje obstaja, težav ni z imenovanjem pooblaščenca, lahko pa
nastanejo pri določitvi meja; vsak posameznik ima pravico ugovarjati, a s tem se
pravzaprav izloči iz skupine,
• z večino; tu je pomembno, da se člani skupine še pred konkretnim glasovanjem
zavežejo, da bodo odločitve sprejemali z večino glasov10; odločitev sicer
zavezuje vse člane, toda člani manjšine bi lahko zahtevali, da se jih iz
odgovornosti izključi, zato je dobro, da se članstvo sproti odloča kdaj želijo biti
zastopani (prav tam).
3.2.1.1 Predstavništvo enotnega interesa
Eden najbolj poznanih zagovornikov enotnega interesa je zagotovo irski politični teoretik iz
osemnajstega stoletja Edmund Burke. Burke je politično predstavništvo dojemal kot
predstavništvo interesov, ki so neosebni, objektivni. Vsi ti interesi so enotni. V družbi torej ni
prostora za pluralnost interesov. Družba je enotna in ima enotne interese. Gre pravzaprav za
elitistični koncept. Burke je politične predstavnike dojemal kot del elite, ki zastopa celoten
narod. Obstoj te elite je nekaj nujno potrebnega, saj ''masa'' ni sposobna voditi družbe k
dvema ciljema: odkrivanju božjih in naravnih zakonov. Za zasledovanje slednjih ciljev pa je
potrebno imeti modrost in občutek za presojo. Večina ljudi tega nima, zato je na manjšini
znotraj družbe, da navedene cilje zasleduje v imenu celotne družbe. Burke je neenakost med
ljudmi videl kot nekaj naravnega in neizbežnega. Nimajo torej vsi ljudje enakih sposobnosti,
enake izobrazbe, enake želje po dokazovanju. Bil je torej zagovornik naravne aristokracije.
Kar je ključnega pri zamislih o enotnem družbenem interesu je to, da člani elite oziroma
politični predstavniki, delujejo v korist celotne družbe. Iz tega razloga politični predstavniki
niso predstavniki posameznih volivcev, temveč so predstavniki celotnega naroda. Da pa lahko
deluje v korist celotne družbe, mora biti član elite primerno izobražen, moder in sposoben,
predvsem pa mora biti svoboden pri svojem delovanju, saj v primeru, da bi bil odvisen od
mnenj ''mase'', ne bi mogel opraviti svojega dela. Dolžnost političnih predstavnikov torej je,
10 Thomas Hobbes je to predvidel v procesu nastajanja Commonwealtha.
-
33
da uporabljajo lasten razum za to, da delujejo v korist družbe. Člani elite naj bi tudi bili, na
podlagi njihove sposobnosti presoje in pravičnosti, odpornejši proti zasledovanju parcialnih
interesov. Burke je bil vnet zagovornik političnega predstavništva, saj je vztrajal pri neločljivi
povezanosti deliberacije in odločanja. Deliberacijo pa je dojemal kot proces, ki se dogaja le
znotraj parlamentov. O javnih zadevah naj bi torej odločali le člani parlamenta.
Obstoj družbene elite je torej ključen pri predstavništvu enotnega interesa. Zastavlja pa se
vprašanje o tem kako naj se te člane elite izbere. Burke je bil nasprotnik univerzalne volilne
pravice. Zagovarjal je ureditev po kateri bi volili le tisti, ki so tega sposobni oziroma imajo
dovolj znanja za to. Tako je predlagal, da bi v Angliji in na Škotskem lahko volilno pravico
imelo le 400.000 državljanov11. Tako naj bi vsaj za silo dosegli načelo elita izbira elito. Bil pa
je Burke zagovornik virtualnega predstavništva. Pri slednjem ni pomembna volilna procedura,
pomemben je efekt, ki ga povzročijo predstavniki (Pitkin 1967). Ni torej pomembna
demokratična volilna pravica, pomembno je, da izbranci delujejo v korist vseh. Interes je
enoten in Burke je to lepo ponazoril z izjavo, da družba pomeni dogovor med živimi, mrtvimi
in tistimi, ki se bodo šele rodili (Burke 2009).
3.2.1.2 Predstavništvo raznovrstnih interesov
Priznavanje pluralizma interesov v družbi je v domeni liberalizma, ki politično predstavništvo
dojema kot predstavništvo posameznikov in ne skupin. To priznavanje je značilno za moderne
demokratične države. Slednje v sebi združujejo dve vrsti ljudi: vladajoče in vladane. Znotraj
obeh skupin obstajajo heterogeni interesi in naloga sodobnega predstavniškega sistema je v
tem, da to heterogenost prepozna in se ji prilagodi (Brito Vieira in Runciman 2008). James
Madison in Alexander Hamilton sta predstavniško demokracijo videla kot substitut za
udeležbo državljanov na srečanjih, kjer bi sprejemali odločitve (Pitkin 1967). Čeprav sta
omenjena državnika opozarjala na nevarnosti, ki jih prinašajo dobro organizirane in vplivne
interesne skupine, pa sta se zavedala tudi realnosti modernih družb in s tem obstoja pluralizma
in konfliktov interesov v družbi. Interese je potemtakem potrebno nadzirati in jih držati v
ravnovesju. Moderni liberalizem12 zato državo dojema predvsem kot nevtralnega posrednika
11 Pri tem Burke zaide v kontradiktornost, saj je istočasno predlagal razširitev volilne pravice na Irskem in v Walesu. 12 Klasični liberalizem pa državo dojema predvsem kot nujno zlo. Posledično si prizadeva za minimalno koncepcijo države, katere glavne naloge naj bodo varovanje zasebne lastnine in zagotavljanje javnega reda in miru.
-
34
in arbitra med heterogenimi interesi v družbi in kot garanta družbenega miru, ob tem, da se
državi priznava pozitivna vloga pri širjenju svobode in ustvarjanju okolja za enake priložnosti
(Heywood 2012). James Madison je v predstavniško demokracijo polagal velike upe.
Parlament, kot osrednji demokratični organ, je videl predvsem kot blažitelja družbenih
konfliktov, medtem ko je za politične predstavnike predvidel vlogo preprečevalcev
okoriščanja zasebnih interesov na račun javnega interesa (Pitkin 1967). V slednje pa nista bila
prepričana James Mill in Jeremy Bentham, ki sta sicer zagovarjala enakopravnost državljanov
in njihovih predstavnikov, ob tem pa tudi širjenje volilne pravice, s čimer bi se dalo kaznovati
predstavnike, ki bi altruizem zamenjali za egoizem. Altruizem ima torej kaj lahko le omejen
čas trajanja in očitno teza Adama Smitha o ''nevidni roki''13 v politiki težko vzdrži.
Ob spoznanju heterogenosti sodobnih družb, ki temeljijo na demokratičnih načelih, kamor
spada tudi načelo splošne volilne pravice, pa se zdi ključna institucionalna ureditev volilnega
sistema. Slednji predstavlja osrednji mehanizem, preko katerega volilno telo oziroma
suvereno ljudstvo izbira politične predstavnike, ki v njihovem imenu sprejemajo zavezujoče
odločitve. V sodobnih, predstavniških demokracijah, splošna volilna pravica predstavlja
temeljno politično pravico posameznika. Kateri volilni sistem je torej primeren za sodobne,
heterogene družbe? V današnjem času najpogosteje uporabljeni volilni sistemi so
proporcionalni volilni sistemi. Slednji stremijo k načelu, po katerem mora število dodeljenih
mandatov v predstavniškem telesu ustrezati dobljenim glasovom na volitvah14. Zasledovanje
učinkov slednjega načela zagovorniki proporcionalnih volilnih sistemov prepoznavajo kot
izrazito pozitivno lastnost, saj to načelo zagotavlja politično predstavništvo tudi manjšim
strankam in različnim manjšinam15. Slednje se tako lahko rezultira v večji odzivnosti
predstavniškega telesa, kar pomeni, da se seznani z heterogenimi interesi in potrebami
državljanov (Krašovec 2007). Seveda pa ima tudi proporcionalni volilni sistem svoje slabosti.
Krašovec (2007) med najpogosteje kritizirane lastnosti proporcionalnih volilnih sistemov
navaja:
• Nestabilnost vlad in političnih sistemov povzroča praviloma višje število
parlamentarnih političnih strank, kar se pogosto rezultira v koalicijskih
vladah. 13 Adam Smith je tezo o ''nevidni roki'' postavil v ekonomski kontekst. Bistvo te teze pa je sledeče: s tem, ko posameznik zasleduje lastni interes, zasleduje tudi javnega hkrati. 14 Velikokrat je v kombinaciji z proporcionalnim volilnim sistemom uporabljena prohibitivna klavzula oziroma volilni prag, ki proporcionalni volilni sistem približa efektom večinskega volilnega sistema. 15 Učinkovito uresničevanje navedenega načela je usodno odvisno od določene prohibitivne klavzule. Višje je določena, bolj oteženo je uresničevanje pozitivnega aspekta proporcionalnega volilnega sistema.
-
35
• Zapletenost pretvorbe dobljenih glasov v sedeže pogosto volivcem
onemogoča razumevanje delovanja volilnega sistema.
• Razdeljena odgovornost v volilni enoti pomeni, da je odgovornost izvoljenih
predstavnikov znotraj volilne enote porazdeljena in s tem bolj nejasna16.
3.2.2 Deskriptivno predstavništvo Deskriptivni koncept predstavništva se docela razlikuje od formalnega koncepta, ki je bil
predstavljen v prejšnjem podpoglavju. Tu se osrednja dilema ne nanaša na relacijo pooblastilo
– odgovornost, temveč je osrednje vprašanje kakšen naj bi bil oziroma naj bo politični
predstavnik. V kontekstu deskriptivnega predstavništva se pogosto uporablja metafora
portreta. Torej, predstavniško telo mora kar čim bolj odsevati sestavo celotne družbe, kar
pomeni, da morajo biti člani različnih družbenih skupin v predstavniškem telesu zastopani
proporcionalno z njihovim številom v družbi. Na tem mestu postane precej očitna izbira
ustreznega volilnega sistema. Gre seveda za proporcionalni volilni sistem, ki posebej poudarja
načelo, ki predvideva, da mora število dodeljenih mandatov v predstavniškem telesu ustrezati
dobljenim glasovom na volitvah. Kot idealni volilni sistem, znotraj deskriptivnega
predstavništva, se ponuja čisti proporcionalni volilni sistem, torej brez volilnega praga, ter z
zgolj eno volilno enoto.
Deskriptivno predstavništvo torej ne daje poudarka na tem kaj predstavnik počne, temveč se
bolj osredotoča na to kakšen ta predstavnik je. Bolj kot strokovne in moralne kvalitete, je
pomembna podobnost predstavnika tistim volivcem, ki jih predstavlja. Pitkinova (1967) v tej
luči povzema drugega predsednika ZDA Johna Adamsa, ki je za politične predstavnike
zahteval, da enako kot tisti, ki jih zastopa, mislijo, čutijo, razumevajo in delujejo. Bistvo tega,
da predstavnik mora biti podoben lastnemu volilnemu telesu je v tem, da le na ta način
predstavnik lahko deluje v njihovo korist. Deskriptivno predstavništvo potemtakem temelji na
podajanju informacij. Temeljna naloga političnih predstavnikov je, da vladi oziroma izvršilni
oblasti prenašajo informacije o potrebah volivcev. Predstavnik posledično pri svojem
delovanju ni svoboden, temveč je zavezan pričakovanjem volivcev, ki so ga izvolili. Za opis
predstavnikovega delovanja se pogosto uporablja metafora megafona. Predstavnik je torej
16 Za proporcionalne volilne sisteme so značilne plurinominalne volilne enote, kar pomeni, da se v posamezni volilni enoti izvoli več predstavnikov kot eden.
-
36
povsem pasiviziran, govori in zagovarja le tisto, kar od njega pričakujejo volivci (Pitkin
1967).
V povezavi z deskriptivnim predstavništvom pa je potrebno opozoriti še na eno pomembno
karakteristiko. Predstavniško telo predstavlja le parlament. Predstavniška in oblastna funkcija
sta potemtakem ločeni. John Stuart Mill je v tem duhu predlagal, da naj parlament ne bo
oblastni, temveč deliberativni in nadzorni organ, ki zagotavlja prostor za pretok informacij in
za nadziranje izvršilne oblasti oziroma vlade. Podobno je razmišljal tudi Anthony Downs, ki
političnih predstavnikov ni dojemal kot zastopnike posameznikov, temveč jih je dojemal kot
zastopnike političnih strank, katerih glavna naloga pa je, da političnim strankam prenesejo
informacije o potrebah in željah njihovih volivcev (prav tam). Politične predstavnike je
označil za specialiste za zaznavanje volje državljanov, kar je na nek način razumljivo, saj je
Downs eden tistih teoretikov, ki so volilni proces zreducirali na golo ekonomijo. Razmerje
med politiki in volivci je enako razmerju med ponudnikom in potrošnikom na trgu. Politiki
ponujajo ''blago'', ki pa ga volivci na volitvah bodisi kupijo bodisi ne kupijo.
3.2.3 Simbolično predstavništvo Politično predstavništvo pomeni pred