UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

FAKTORING IN PREVARE V FAKTORINGU

Ljubljana, junij 2013 BETI GERŽELJ

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Gerželj Beti, študentka Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani,

izjavljam, da sem avtorica magistrskega dela z naslovom Faktoring in prevare v

faktoringu, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem prof. Dr. Vladom Dimovskim in

sosvetovalcem prof. dr. Mitjem Čok.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l.

RS, št. 21/1995 s spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih

spletnih straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z

Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani,

kar pomeni, da sem

o poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih

uporabljam v magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z

Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v

Ljubljani, in

o pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali

grafični obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisala;

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki)

kot mojih lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s

spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega zaključnega magistrskega

dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski

fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom.

V Ljubljani, dne 04.06.2013 Podpis avtorice:__________________

i

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1 OPREDELITEV FAKTORINGA ................................................................................... 3

1.1 Zgodovina faktoringa ..................................................................................................... 3

1.2 Opredelitev faktoringa .................................................................................................... 5

1.3 Vrste in storitve faktoringa ............................................................................................. 7

1.3.1 Storitve faktoringa ................................................................................................ 7

1.3.1.1 Financiranje terjatev ...................................................................................... 7

1.3.1.2 Upravljanje s terjatvami (vodenje salda dolžnikov, opominjanje in

unovčevanje terjatev) ...................................................................................................... 8

1.3.1.3 Prevzem tveganja neplačila ........................................................................... 8

1.3.2 Vrste faktoringa .................................................................................................... 9

1.3.2.1 Popolni oz. stalni faktoring ........................................................................... 9

1.3.2.2 Nepopolni faktoring oz. enkratni odkup ....................................................... 9

1.3.2.3 Domači faktoring......................................................................................... 10

1.3.2.4 Mednarodni faktoring .................................................................................. 10

1.3.2.5 Regresni faktoring oz. faktoring brez zavarovanja ..................................... 13

1.3.2.6 Neregresni faktoring oz. faktoring z zavarovanjem .................................... 13

1.4 Potek in izvedba faktoringa .......................................................................................... 14

1.4.1 Potek faktoringa .................................................................................................. 14

1.4.2 Izvedba faktoringa .............................................................................................. 15

1.5 Komu je faktoring namenjen ........................................................................................ 16

1.6 Stroški faktoringa ......................................................................................................... 18

2 TVEGANJA FAKTORING DRUŽBE ......................................................................... 21

2.1 Nepredvidljiva tveganja ................................................................................................ 21

2.2 Predvidljiva tveganja .................................................................................................... 22

2.2.1 Neplačilo ............................................................................................................. 22

2.2.2 Menedžment ....................................................................................................... 22

2.2.3 Osebni dogodki ................................................................................................... 22

2.2.4 Prevare ................................................................................................................ 23

2.3 Obvladovanje tveganj ................................................................................................... 24

2.3.1 Vzpostavitev finančnih limitov .......................................................................... 25

2.3.2 Določitev financiranih terjatev ........................................................................... 26

2.3.3 Skrben pregled odstopnika ................................................................................. 26

ii

2.3.4 Skrben pregled dolžnikov ................................................................................... 27

2.3.5 Skrben pregled nezapadlih terjatev .................................................................... 28

2.3.6 Skrben pregled zapadlih terjatev ........................................................................ 28

2.3.7 Oblikovanje in gradnja rezervacij ...................................................................... 28

3 FAKTORING V SLOVENIJI ....................................................................................... 29

3.1 Faktoring družbe v Sloveniji ........................................................................................ 30

3.2 Pravna ureditev faktoringa v Sloveniji ......................................................................... 32

3.3 Faktoring v Evropi ....................................................................................................... 35

4 PREVARE V FAKTORINGU V SLOVENIJI ............................................................ 38

4.1 Metoda raziskovanja .................................................................................................... 38

4.2 Načrt in izvedba raziskave ........................................................................................... 40

4.2.1 Načrt raziskave ................................................................................................... 40

4.2.1.1 Opredelitev raziskovalnega problema ......................................................... 40

4.2.1.2 Koncept raziskave in inštrument za zbiranje podatkov .............................. 40

4.2.1.3 Izbira vzorca in metode vzorčenja .............................................................. 41

4.3 Izvedba raziskave in analiza odgovorov raziskave ...................................................... 42

SKLEP ..................................................................................................................................... 50

LITERATURA IN VIRI ........................................................................................................ 53

PRILOGE

iii

KAZALO TABEL

Tabela 1: Vrste faktoringa glede na vrsto storitev, ki jih le-ta ponuja .................................. 9

Tabela 2: Promet slovenskih faktoring družb v zadnjih petih letih v milijonih evrov ........ 30

Tabela 3: Celoten faktoring promet po državah v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov . 36

KAZALO SLIK

Slika 1: Potek dvofaktorskega sistema ................................................................................ 11

Slika 2: Trikotni prikaz odnosa udeležencev faktoringa ..................................................... 14

Slika 3: Izvajanje ponavljajočega se stalnega faktoringa v petih korakih ........................... 15

Slika 4: Prilagoditev faktoringa prodaji podjetja ................................................................. 17

Slika 5: Simulacija - dodatna razlika v ceni s pomočjo popusta za predčasno plačilo ........ 20

Slika 6: Gibanje faktoring prometa v Sloveniji v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov .. 31

Slika 7: Tržni delež slovenskih faktoring družb v letu 2012 ............................................... 31

Slika 8: Faktorinški promet v letu 2011 v odstotkih ........................................................... 35

Slika 9: Gibanje faktoring prometa v Evropi in svetu v zadnjih sedmih letih v milijonih

evrov .................................................................................................................................... 38

1

UVOD

Globalna gospodarska kriza je zajela večino držav in Slovenija pri tem ni izjema. Vse več

podjetij bije težko bitko s krizo, nemalo jih je bitko z njo že izgubilo. Podaljševanje

plačilnih pogojev, plačilna nedisciplina, manjši obtok denarja v gospodarstvu in posledično

manjša naročila so največji povzročitelji likvidnostnih težav podjetij.

V času pred gospodarsko krizo, ko je bilo gospodarstvo v razcvetu, so se podjetja

zadolževala in investirala v svoj posel. Z gospodarsko krizo so se pojavile težave zaradi

nezmožnosti plačila lastnih obveznosti in posledično nezmožnosti dodatnega zadolževanja.

S prihodom gospodarske krize so tudi banke postale bolj previdne in konservativne pri

odobritvah posojil. Podjetja, ki so se v času krize obdržala nad vodo in zdaj ponovno

rastejo, se srečujejo z likvidnostnimi težavami, saj jim banke ne morejo odobriti

prepotrebnih denarnih sredstev.

V takih primerih je faktoring, kot je zapisal tudi Jeff Callender, 2003 v svoji knjigi

Factoring Wisdom, za mnoga podjetja edina rešitev, saj ponuja učinkovito upravljanje

terjatev in izkoriščanje sredstev, vezanih v terjatvah. Toda, kljub več kot 15-letni tradiciji

poslovanja največje faktoring družbe v Sloveniji, ostaja faktoring pri nas precej nepoznan.

V zadnjih letih je zavest o faktoringu višja in pozitivnejša, a kljub temu premalo razširjena.

Ločnica med vrstami faktoringa je nejasna, prednosti in njegove koristi pa še vedno

zabrisane.

Prav zaradi vse večje potrebe po likvidnosti in vse manjših možnosti za pridobitev

potrebne likvidnosti se podjetja zatekajo tudi k nedovoljenim načinom pridobitve denarnih

sredstev – h goljufijam in prevaram. Prevare so prisotne v vseh gospodarskih panogah, v

zadnji gospodarski krizi pa je mogoče opaziti porast prevar tudi v faktoringu. Vpliv goljufij

na faktorinške družbe močno narašča, saj faktorji delajo z visokim prometom in nizkimi

maržami. Goljufije v faktoringu predstavljajo za strokovnjake na tem področju velik izziv.

Namen magistrskega dela je prikazati vrste faktoringa, razlike med pravim, stalnim

faktoringom z regresno/neregresno pravico ter enkratnim odkupom terjatev, ki ga pozna

slovenski trg, ter raziskati prevare, s katerimi so se srečale faktoring družbe.

Cilj magistrskega dela je preučiti prevare, ki so doletele faktoring družbe v Sloveniji, in

znake, ki pokažejo morebitne prevare. Predstavljena bodo orodja za preprečevanje ali

zmanjševanje možnosti prevar in spremembe, ki so jih uvedle faktoring družbe, da bi se

izognile morebitnim prihodnjim prevaram. Prevare bodo analizirane in v celoti

predstavljene ugotovitve. Verjamem, da bodo močno koristile vsem faktorinškim družbam

na slovenskem trgu, saj bodo dobile vpogled v celotno situacijo in izvajanje faktoringa na

slovenskem trgu.

2

Magistrsko delo bo razdeljeno na štiri poglavja. V prvem poglavju bom predstavila

zgodovino faktoringa od začetka do danes. Opisala bom faktoring, njegovo delovanje,

vrste faktoringa, in razlike med vrstami faktoringa. Izkušnje so pokazale, da poznajo

podjetja po večini enkratni odkup terjatev, in kot takega razumejo faktoring splošno,

večina faktorinških družb, pa ga predstavlja kot pravi faktoring. Podrobneje bo preučen

pravi faktoring, ki je stalni, ponavljajoči se odkup terjatev, pri katerem gre za financiranje

obratnih sredstev na podlagi vseh terjatev, obstoječih in prihodnjih. V drugem poglavju

bom prikazala tveganja, s katerimi se srečuje faktor družba, in orodja za minimiziranje oz.

obvladovanje teh tveganj.

V tretjem poglavju bom predstavila delovanje faktoringa v Sloveniji. Pravno ureditev

faktoringa v Sloveniji ter faktoring v Evropi in svetu. Osrednji del magistrskega dela je

četrto poglavje, ki bo prikaz prevar v faktoring družbah v preteklosti, primerjava teh prevar

in predstavitev ugotovitve raziskave.

Z analiziranjem prevar bom poskušala odgovoriti na naslednja vprašanja:

Kaj kaže na možnost prevare?

Kaj lahko faktoring družbe naredijo vnaprej, da preprečijo prevaro?

Kateri so ukrepi faktoring družb ob sumu prevare, potrditvi prevare in njenem

reševanju, da minimizirajo izpad sredstev?

Ali so faktoring družbe uvedle kakšne spremembe pri načinu poslovanja glede na

pridobljene izkušnje?

Raziskava prevar se bo opirala na izkušnje faktoring podjetij v Sloveniji, katerih dejavnost

je izključno faktoring. Faktoring, ki ga izvajajo banke, ni zajet v sklopu oddelkov. Podatke

o prevarah, njihovih posledicah in o spremembah, ki so jih uvedle faktoring družbe po

prevarah, bom pridobila iz razgovorov z odgovornimi v faktoring družbah. Za raziskavo

sem se odločila z namenom, da bodo zbrane izkušnje vseh faktoring družb pripomogle k

učinkovitejšemu boju proti morebitnim prihodnjim prevaram v faktoringu.

Področje prevar v faktoringu bom raziskala s kvalitativno raziskovalno metodo, in sicer z

delno strukturiranim individualnim osebnim intervjujem vodilnih kadrov faktorinških

družb. Za kvalitativni pristop sem se odločila, ker nam omogoča, kot opisuje Zikmund

(2000, str. 220), pridobiti »občutenja« udeležencev v raziskavi. Poročanje v kvalitativni

raziskavi se navadno nanaša na besede udeležencev v raziskavi. Število udeležencev v

kvalitativni raziskavi je navadno manjše, največ se uporabljajo nestrukturirana vprašanja.

Kvalitativne raziskave so namenjene odkrivanju ozadja in vzrokov.

Pri izbiri načina zbiranja podatkov sem se na podlagi teoretičnega pregleda možnih metod

in na podlagi dejstva, da bodo intervjuvancem sporočeni tema pogovora in okvirna

vprašanja, intervju pa bo potekal v obliki pogovora z vsakim vodjem faktorinške družbe,

3

odločila, da za namen raziskave o prevarah v faktoringu v Sloveniji uporabim osebni delno

strukturirani intervju. O delno strukturiranem intervjuju govorimo, ko obstaja vnaprej

določen pripravljen spisek tem in vprašanj, vendar pa je njihova konkretna izvedba

prilagojena položaju in toku pogovora (Bregar, Ograjenšek & Bavdaž, 2005, str. 82).

Za namen raziskave prevar v faktoringu v Sloveniji sem izbrala neverjetnostno vzorčenje,

namenski vzorec. Enote sem izbirala s pomočjo baze AJPES na podlagi treh kriterijev:

glavna dejavnost, opredeljena pod šifro K64.990 – druge nerazvrščene dejavnosti finančnih

storitev, razen zavarovalništva in dejavnosti pokojninskih skladov, podjetje se ukvarja

izključno s faktoringom, in promet (5 po prometu največjih faktorinških podjetij).

V magistrskem delu bo večinoma uporabljen deskriptivni pristop, saj bodo podrobno

predstavljeni faktoring ter prevare v faktoring družbah. Pri tem bom uporabila teoretično

podlago in spoznanja, pridobljena v raziskavi, izbrano strokovno literaturo domačih in

tujih avtorjev, interno gradivo podjetja S-Factoring d. d., vire, literaturo in članke. Pri

pisanju magistrske naloge se bom opirala na izkušnje podjetja S-Factoring d. d., kjer sem

zaposlena. Kljub svoji mladosti je podjetje pridobilo veliko izkušenj in znanja od enega

izmed svojih lastnikov Intermarket Bank AG z Dunaja. Podjetje je na trgu že več kot

štirideset let in obvladuje več kot šestdeset odstotkov avstrijskega trga.

1 OPREDELITEV FAKTORINGA

1.1 Zgodovina faktoringa

Faktoring ima dolgo in bogato tradicijo, ki sega v čas pred 4000 leti v obdobje Hamurabija.

Hamurabi je bil kralj Mezopotamije, ki slovi kot zibelka civilizacije. Med drugim so se

Mezopotamci prvi domislili zasnove faktoringa. Čeprav je ta napredna civilizacija sčasoma

izumrla, se je zasnova faktoringa ohranila in razvijal se je naprej. Skoraj vsaka naslednja

civilizacija, ki se je ukvarjala s trgovino, je uporabljala določeno obliko faktoringa,

vključno z Rimljani, ki so kot prvi prodajali zadolžnice z diskontom (Vičič, 2003, str. 137).

Latinska beseda »factare« pomeni »narediti, delati«. Iz tega lahko sklepamo, da beseda

»factory«, kraj, kjer so narejeni proizvodi, ravno tako izhaja iz latinščine. Enako tudi

beseda »factor« izhaja iz iste besede, torej je »factor« nekdo, ki »poskrbi, da je narejeno«,

nekdo, ki »naredi« (Callender, 2008a, str. 4).

Če definiramo faktoring kot »pretvorbo prihodnjih prilivov v takojšnjo likvidnost s

posojilom ali predujmom, pogosto dopolnjeno z odkupom terjatev ali zavarovano z njimi«

obstaja »faktoring« že od približno 2000 p. n. š. Že takrat so v Perziji bogati posamezniki

financirali izvoz v zelo oddaljene trgovske kolonije. V 5. stoletju pr. n. št. so finančne hiše

kmetom odobrile posojilo za žetvena orodja in prodajali so končne proizvode (predvsem

žitarice).

4

V srednjem veku je faktoring doživel nov razcvet. Tudi ime izhaja iz tega časa: faktoring

in faktura izhajajo iz srednjeveškega »faktorja« in njegove »fakture«. Njegova dejavnost je

bila v glavnem prodaja blaga v lastnem imenu in za tuj račun. Čeprav se je faktor

dogovoril za daljše plačilne roke, je bil dobavitelj tisti, ki je nosil kreditno tveganje. V

veliko primerih je faktor prevzel tudi to tveganje, kar pomeni, da je zagotavljal unovčitev.

Pomemben sestavni del dejavnosti faktorja je bila odobritev posojila dobavitelju, saj je ta

moral takoj plačati stroške pristanišča, carino, prevoz in drugo. Zavarovanje faktorjevih

terjatev je bila zaradi popolnega nadzora nad blagom, računom in denarnimi prilivi

izjemna. Zaradi finančnega predujma in dobrega zavarovanja so se faktorji, ki so bili

likvidni, razvili v najpomembnejše financerje – dolgo pred obstojem prvih bank.

Prva množična uporaba faktoringa je dokumentirana iz časa ameriških kolonij pred

revolucijo. V tem obdobju so iz kolonij prevažali bombaž, krzno in hlodovino. Menični

posredniki v Londonu in v drugih delih Evrope so denar za te surovine nakazovali vnaprej,

kar je naseljencem v novih deželah omogočalo nemoteno dejavnost, ne da bi morali čakati

na plačilo kupcev iz Evrope. Ameriške kolonije so bile dolga leta gospodarsko odvisne od

svoje matične države, kar pomeni predvsem od Združenega kraljestva. Veliko blaga je bilo

izvoženega iz Anglije čez Atlantik, kjer so ga prodajali agenti. Ti so ga prodajali za

provizijo, vendar so morali založiti dajatve za carine in pristaniške pristojbine ter prevzeti

tveganje unovčitve terjatev. Končno so bili oni tisti, ki so poiskali odjemalce v Ameriki. Ta

oblika zunanje trgovine je izvoznikom prihranila izdatke, težave in tveganja pri postavitvi

podružnic v oddaljenih deželah. Agentje, imenovani »Merchant Factors«, so imeli vlogo

trgovca in tudi financerja, čisto podobno znanim »Faktorjem« iz srednjeveške Nemčije.

Tudi v Avstro-Ogrski monarhiji se je razvilo financiranje terjatev, čeprav je »faktoring« v

Avstro-Ogrski dobil drugačne poteze kot v industrijsko razvitem preostanku Evrope.

Konec 19. stoletja so bankirji postali pozorni na neprivlačen posel predplačila faktur. Posel

je bil v takratnem trenutku obrobnega pomena, vendar je bil princip zdrav: temeljil je na

menici.

Različne banke so tako podpirale ustanovitve kreditnih združenj, druge so jih ustanavljale

same. Bančne »faktoring ustanove« so se refinancirale tako, da so menice svojih strank

diskontirale pri svoji matični banki. Tak način poslovanja je bil za matične banke

sprejemljiv, saj so namesto velikega števila majhnih menic od številnih odjemalcev dobile

eno veliko menico. Avstrijske banke tako tega tipa » faktoringa« niso tržile same, ampak

so uporabljale za to ustanovljene »zadruge«.

Pred letom 1930 se je faktoring primarno uporabljal predvsem v tekstilni in oblačilni

industriji, ker je bila ostala industrija neposredni naslednik kolonialnega gospodarstva, ki

je le izjemoma uporabljalo faktoring. V letih po vojni so faktorji spoznali priložnost

oziroma možnost, da ponudijo faktoring tudi kot dejavnost, ki temelji na računih, in tako se

je začela širitev uporabe faktoringa.

5

Faktoring je bil v svoji moderni obliki prvič uporabljen v Angliji v 60. letih prejšnjega

stoletja. Na začetku razvoja dejavnosti v Veliki Britaniji je bila usmerjena pozornost

predvsem na zavarovanje tveganja kupca, zdaj pa je financiranje čisto jasno prišlo v

ospredje. Podjetja so največkrat ustanovili »Merchant Banks« − trgovske banke, ki so −

podobno avstrijskemu razvoju 50 let prej – v financiranju terjatev videli dobičkonosno

poslovno vejo. Veliko teh podjetij je v ZDA iskalo podporo za tehnično in operativno

podporo pri poslovanju. To bi bil lahko razlog za to, da sta dve ameriški ustanovi začeli

razvijati evropski trg faktoringa. Prva je bila Heller, velika zasebna ustanova za

financiranje bilančnih sredstev iz Chicaga, in druga First National Bank of Boston. Heller

je bil s tem imenom v letu 1963 prvi resni ponudnik faktoringa v Nemčiji in je še danes

vodilni na trgu. First National Bank of Boston je po posameznih državah z lokalnimi

bankami ustanavljala skupna podjetja za factoring.

1.2 Opredelitev faktoringa

Že zgodovinski razvoj kaže, da je težko najti enotno definicijo pojma »faktoring«. Vse

splošno veljavno definicijo najdemo v UNIDROIT konvenciji, sprejeti 28. maja 1988 v

Ottawi. Konvencija je bila sprejeta z namenom poenotiti pravila mednarodnega faktoringa,

faktoring pogodb in odstopa terjatev.

Konvencija pravi, da »faktoring pogodba« pomeni pogodbo, sklenjeno med prvo stranko

(dobavitelj) in drugo stranko (faktor), ter da je faktor vsak, ki izpolnjuje vsaj dve od spodaj

navedenih funkcij:

financiranje dobavitelja, vključno s posojili in predujmi;

knjigovodstvo dolžnikov;

izterjava terjatev in

zaščita pred tveganjem neplačila dolžnika.

V domači in tuji strokovni literaturi je možno pridobiti različne definicije o tem, kaj je

faktoring in kakšna je njegova umestitev med ostale finančne instrumente. Nekateri avtorji

ga postavljajo ob bok bančnim posojilom, spet drugi ga obravnavajo kot popolnoma

samostojen instrument, ki zaradi svojih lastnosti ni primerljiv z bančnimi posojili.

Najstarejša definicija opredeljuje faktoring oz. odstop terjatev kot način priskrbe denarnih

sredstev na osnovi odstopljenih kratkoročnih terjatev, nastalih s prodajo blaga, materiala

ali storitev (Klein, 1995, str. 89).

Nekoliko bolj preprosto definicijo podajajo Ross, Westerfield in Jaffe (2002, str. 810), ki

pravijo: » Faktoring predstavlja prodajo terjatev podjetja finančni instituciji, ki jo

imenujemo faktor. Podjetje se s fakorjem dogovori o pogojih kreditiranja za vsako terjatev

posebej. Celotno tveganje neizterljivosti terjatve tako od podjetja preide na faktor.

Faktorjev dobiček je diskont, ki ga obračuna podjetju ob nakupu terjatve. Običajno se ta

6

giblje od 0,35 odstotka do 4 odstotkov vrednosti terjatev«. V praksi definicija ustreza

definiciji ne-regresnega faktoringa oz. faktoring brez regresne pravice.

V domači literaturi najdemo različne definicije faktoringa. Bevc (1998, str. 30) opisuje, da

je faktoring postopek, pri katerem specializirana institucija (to je lahko tudi banka),

imenovana faktor, odkupuje kratkoročne poslovne terjatve od svojega komitenta

(prodajalca oziroma odstopnika terjatev) in zanj sočasno opravlja še druge finančne

storitve, npr. vodenje računov odprtih terjatev ter prejetih plačil, unovčevanje in izterjave,

zavarovanje pred riziki neplačila, spremljanje bonitete in kreditne sposobnosti poslovnega

partnerja, itd.

Potočnik (1992, str. 296) pa razlaga: »Pojem faktoring se tolmači dokaj različno. Nekateri

poudarjajo, da gre za odkup terjatev, drugi za vodenje knjigovodstva dolžnikov z inkasom

ali brez njega. V obeh primerih posebej poudarjajo posamezne dele faktoringa, ki šele v

povezavi natančneje opredeljujejo pojem. Bistvo faktoringa je, da prodajalec prenese na

faktoring vse terjatve, ki dejansko obstajajo in bodo dospele kasneje.«

Svetovna literatura in poslovna praksa sta si enotni: »Faktoring je pravni posel, s katerim

upnik, prodajalec blaga, svojo terjatev iz naslova kupnine odplačno odstopi, proda

specializirani finančni instituciji oz. finančnemu posredniku. Skleneta pogodbo, v kateri

posrednik prevzame tveganje za izterjatev odstopljene terjatve ali pa to tveganje ostane pri

prodajalcu blaga (Zidarič, 1995, str. 27−29).

V internem gradivu podjetja S-Factoring d. d., edinega podjetja, ki na slovenskem trgu

ponuja pravi t. i. stalni faktoring, zasledimo naslednjo definicijo faktoringa: »Faktoring je

finančna storitev in pomeni stalni odkup vseh prihodnjih terjatev do vseh ali le do izbranih

kupcev in njihovo takojšnje financiranje, ki ga izvede faktoring družba. To pomeni, da na

podlagi prodaje terjatev faktorju podjetje takoj prejme od 70 do 90 odstotkov bruto zneska

fakture, preostanek pa ob kupčevem plačilu. Dejansko plačilo dolžnika je odvisno od

obdobja poplačila (valute na računu). Čas poplačevanja lahko traja 15, 30, 60, 90 ali 120

dni.«

Na slovenskem trgu je najpogostejša oblika faktoringa enkratni odkup terjatev (angl.

Single invoice factoring). Ta način faktoringa se je na slovenskem trgu ukoreninil, kar pa

še ne pomeni, da je najboljša rešitev. Podjetjem, ki imajo težave z likvidnimi sredstvi,

odkup posamezne terjatve na dolgi rok ne pomaga, saj je vprašanje, ali lahko tako

upravičijo in plačajo stroške za faktoring ter dolgoročno rešijo težave z likvidnostjo. Ta

način faktoringa je bolj rešitev kratkoročnih težav v danem trenutku in ne pelje v smer

stabilizacije poslovanja. Poleg tega pa so enkratni odkupi veliko dražji in manj ugodni za

stranko kot stalni faktoring (Skok, 2009, str. 4). Jeff Callender, 2006 v knjigi Factoring

Fundamentals opisuje, da odkup posameznih terjatev oz. enkratne odkupe navadno izvajajo

na svetovni ravni majhne faktorinške družbe, ki nimajo zagotovljenega dolgoročnega vira

financiranja, ki bi jim omogočal širjenje glede na povpraševanje na trgu.

7

Po podatkih podjetja S-Factoring d. d. so edina družba, ki izvaja »stalni faktoring«, pri

katerem kontinuirano odkupujejo terjatve celotnega salda terjatev. To pomeni, da

faktorinška družba odkupi vse obstoječe nezapadle terjatve in vse prihodnje nastale terjatve

celotnega portfelja dolžnikov oz. izbranih dolžnikov, kar je tudi posebnost slovenskega

trga, ki izhaja iz odkupa posamezne terjatve. Ta način faktoringa pomeni, da lahko podjetje

predvideva denarni tok, saj faktorinška družba zagotavlja priliv vsakič, ko odstopnik izda

fakturo. V času gospodarske krize in posledične recesije je prav ta vrsta faktoringa tista, ki

lahko odstopniku pomaga prebroditi te težke čase, saj ga konstantno spremlja pri njegovem

poslovanju. Ker sredstva lahko predvidi, lahko tudi planira njihovo najugodnejšo porabo.

Stalni faktoring je v primerjavi z enkratnim odkupom za stranko/prodajalca tudi s

cenovnega vidika ugodnejši (Skok, 2009, str. 5).

1.3 Vrste in storitve faktoringa

V praksi poznamo veliko oblik faktoringa, ki so se razvile zaradi različne narave in obsega

posla, različnih potreb podjetij, zaradi različnih gospodarskih pogojev in navad poslovanja

v posameznih državah.

V osnovi lahko ločimo faktoring po treh merilih; glede na storitve, ki jih faktor opravlja:

popolni oz. stalni faktoring, ki je edini pravi faktoring, in nepopolni faktoring oz. enkratni

odkup, ki je v Sloveniji najbolj razširjen; glede na geografsko lokacijo udeležencev

faktoringa ločimo: domači in mednarodni faktoring; glede na prevzemanje tveganja

neplačila kupcev: regresni faktoring oz. faktoring brez zavarovanja in neregresni faktoring

oz. faktoring z zavarovanjem.

Kot bomo v nadaljevanju spoznali, se vse oblike faktoringa med seboj močno prepletajo in

dopolnjujejo, saj je vsaka vrsta faktoringa skupek storitev, ki jih ponuja.

1.3.1 Storitve faktoringa

Financiranje terjatev; upravljanje s terjatvami (vodenje salda dolžnikov, opominjanje in

unovčevanje terjatev); prevzem tveganja neplačila.

1.3.1.1 Financiranje terjatev

Brez dvoma je uporabnikom faktoringa najpomembnejša funkcija financiranja terjatev.

Faktor pravno gledano kupi terjatve podjetja in plača znesek kupljene terjatve z nakazilom

od dobavitelja, zmanjšano za stroške. Funkcija financiranja nastopi takrat, ko faktor

prodajalcu terjatve nakaže 70 - 90 odstotkov višine odkupljene terjatve, preostalih 20

odstotkov (zmanjšano za stroške) pa nakaže šele ob plačilu končnega kupca blaga.

8

Poslovno gledano to pomeni, da odstopnik ob izdaji fakture, ki je kot do zdaj izdana

neposredno kupcu blaga, faktorja obvesti o fakturi in takoj prejme 70 - 90 odstotkov

zneska fakture na račun pri svoji banki. Preostalih 20 odstotkov faktor nakaže šele po tem,

ko kupec blaga plača fakture. Ker predplačilo faktorja temelji na bruto znesku fakture,

prejme odstopnik, ob višini davka na dodano vrednost 20 odstotkov, takoj 96 odstotkov

vrednosti blaga oziroma storitve. Ker se davek na dodano vrednost odvede šele kasneje,

zagotavlja to zadostno likvidnost. Višina financiranja pri faktoringu se tako izenači višini

terjatev in s tem prodaje (Hibler & Müllner, 2007, str. 33 in 34).

1.3.1.2 Upravljanje s terjatvami

Poleg predplačila terjatev ponujajo faktorji tudi prevzem celotnega upravljanja s

terjatvami. V to spada prevzem knjigovodstva dolžnikov in tudi opominjanje ter

unovčevanje.

Faktor knjiži vse izdane fakture odstopnika in jim ponuja dnevno knjigovodstvo dolžnikov.

Poleg knjiženja prilivov opravlja faktor tudi opominjanje in unovčevanje po potrebah

odstopnika. Odstopnik ima pri tem možnost določiti, kako in kdaj naj se opominja, število

opominov (praviloma eden do tri opomine), izbiro besedila opomina, čas opomina (npr.

prvi opomin takoj po zapadlosti ali šele čez en teden po zapadlosti, drugi opomin en teden

pozneje ali v dvotedenskih razmikih itd.) Navadno se že v začetku sodelovanja dogovori,

ali faktor prevzame tudi pravno izterjavo terjatev.

Prednosti te storitve so predvsem v administrativni razbremenitvi odstopnika. Fakturiranje

se praktično v vseh dejavnostih izvaja samodejno, medtem ko je razvrščanje plačil pogosto

še ročno. Četudi so prvi opomini samodejno pripravljeni, izterjava terjatev še vedno

zahteva natančnejše opazovanje in pogosto individualno obravnavanje posameznega

dolžnika. Za to pa predvsem v majhnih in srednjih podjetjih pogosto primanjkuje kapacitet

ali časa (Hibler & Müllner, 2007, str. 44).

1.3.1.3 Prevzem tveganja neplačila

Faktor ponuja tudi prevzem tveganja neplačila terjatev v primeru dolžnikove

nesolventnosti. Pravno gledano je pri tej obliki faktoringa zakonsko določeno jamstvo

odstopnika izključeno za unovčljivost terjatve. Faktor zato odobri limite za posamezne

odjemalce, do katerih so terjatve zavarovane. Če postane kateri od dolžnikov nesolventen,

nosi faktor to tveganje. V praksi to pomeni, da odstopnik ne vrne že nakazanega

predplačila, ampak prejme, odvisno od pogodbenih določil, celoten ali del še odprtega

zneska terjatve. To obliko faktoringa imenujemo tudi faktoring s prevzemom tveganja

neplačila oz. »Non-recourse Factoring«, tj. faktoring brez regresa.

9

Prednosti zavarovanja tveganja se izkažejo seveda šele v primerih, v katerih je dolžnik

plačilno nesposoben. Izpadi terjatev, odvisno od velikosti, ne pomenijo za podjetje samo

zmanjšane likvidnosti, ampak predvsem dolgotrajno negativno vplivajo na dobičkonosnost,

saj s tem izpade pomemben del izida iz poslovanja. V skrajnih primerih lahko izpadi

terjatev povzročijo tudi nesolventnost odstopnika, kar se je v Avstriji v letu 2005 zgodilo v

2 odstotkih vseh primerov nesolventnosti (Hibler & Müllner, 2007, str. 47 in 48).

Vir: F.R. Sallinger, Factoring lax and practice, 1991, str.24.

1.3.2 Vrste faktoringa

1.3.2.1 Popolni oz. stalni faktoring

Popolni faktoring je tista oblika faktoringa, ki se v praksi najpogosteje pojavlja in vključuje

najširši obseg opravljenih storitev. Običajno gre za kontinuirani posel med odstopnikom in

faktorjem, pri katerem odstopnik odstopi vse svoje terjatve do dogovorjenih kupcev v

celoti. Nadalje pa faktor odkupljene terjatve vodi v svojih knjigah, jih upravlja, nadzoruje,

izvaja izterjavo in unovčenje ter pripravlja vsa potrebna poročila v zvezi s prevzetimi

terjatvami.

Pri popolnem faktoringu je običajno, da odstopnik ali faktor z obvestilom seznani kupca,

da je bila terjatev z odstopnika prenesena na faktor. Poudarjena je » del credere « funkcija.

To pomeni, da faktor proti nadomestilu (proviziji) prevzame tveganje plačilne

nesposobnosti kupca. S tem pridobi odstopnik popolno zaščito pred neplačilom kupca, ob

pogoju, da je faktor predhodno odobril zavarovanje. Faktorji običajno vnaprej izplačajo

večji del kupnine in s tem zagotovijo sredstva za financiranje odstopnikovih potreb in

posredno za kreditiranje odstopnikovih kupcev (Vičič, 2002, str. 19).

1.3.2.2 Nepopolni faktoring oz. enkratni odkup

Lazar (2008, str. 20) opisuje da preprosti faktoring predstavlja nasprotje popolnega

faktoringa. V bistvu preprosti faktoring predstavlja diskont faktur. Faktor v tem primeru

opravlja le funkcijo financiranja prodajalca in ne vodi knjigovodstva terjatev niti ne

zavaruje plačila in niti ne izvaja izterjave. Uporabljajo ga predvsem tista podjetja, ki

Tabela 1: Vrste faktoringa glede na vrsto storitev, ki jih le-ta ponuja

VRSTE

FAKTORINGA

FINANCIRANJE

TERJATEV

PREVZEM

TVEGANJA

NEPLAČILA

OBVEŠČANJE

KUPCEV

VODENJE

SALDA

DOLŽNIKOV

OPOMINJANJE

IN

VNOVČEVANJE

TERJATEV

Popolni oz. stalni vedno vedno vedno vedno vedno

Nepopolni oz. enkratni

odkupvedno nikoli nikoli nikoli nikoli

Z regreno pravico vedno nikoli vedno vedno vedno

Brez regresne pravice vedno vedno vedno vedno vedno

Tihi vedno včasih nikoli nikoli nikoli

Odkriti vedno vedno vedno vedno vedno

10

potrebujejo zgolj financiranje za plačilo dobaviteljem, ne pa tudi zavarovanja in

upravljanja terjatev.

Tovrstni posli običajno niso kontinuirani, temveč so le enkratnega značaja. Odstopnik

uporabi faktoring le za odstop določenega računa, kar navadno uporablja zaradi

likvidnostnih težav ali zaznane priložnosti, zaradi katere potrebuje dodatna sredstva. Pri tej

obliki faktoringa je za izvedbo posla bistvena boniteta klienta in ne kupca, saj je posel

zavarovan s popolno regresno pravico do klienta (Lazar, 2008, str.20).

1.3.2.3 Domači faktoring

Če so faktor, odstopnik in kupec v isti državi, govorimo o domačem faktoringu, ki je tudi v

Sloveniji prevladujoča oblika faktoringa. Domači faktoring omogoča odstopniku uporabo

faktoringa na podlagi odstopa faktur za dobavljeno blago ali opravljeno storitev kupcem

znotraj meja nacionalnega gospodarstva. Po opravljeni sklenitvi pogodbe o domačem

faktoringu odstopnik sproti odstopa in prenaša na faktorja terjatve do vnaprej dogovorjenih

kupcev. Domači faktoring poteka po sistemu enega faktorja, kar pomeni, da bo faktor

terjatve, katere mu prodajalec odstopi, prevzel in poskrbel za njihovo unovčenje. Kupec je

z odstopom terjatev običajno seznanjen in plača zapadle obveznosti na faktorjev račun

(Vičič, 2002, str. 21).

1.3.2.4 Mednarodni faktoring

Zaradi kompleksnosti spremljanja in obvladovanja državnega in tudi podjetniškega

tveganja se mednarodni faktoring skoraj vedno pojavlja kot popolni (pravi) faktoring,

izveden po dvofaktorskem sistemu, pri katerem nastopajo štirje subjekti, in sicer prodajalec

(odstopnik), izvozni faktor, ki je navadno v državi prodajalca, kupec v tujini in uvozni

faktor, ki je navadno v kupčevi državi (Gorenc, 1998, str. 15).

Izvozni faktor je zadolžen za vse stike z odstopnikom (izvoznikom), s katerim sklene

pogodbo, zadolžen je za njegovo financiranje in vodenje knjigovodstva terjatev, medtem

ko je uvozni faktor zadolžen za stike s kupcem (uvoznikom). Uvozni faktor je zadolžen za

unovčevanje terjatev, prevzem tveganja neplačil kupcev, opravlja vodenje knjigovodstva in

daje informacije v zvezi s pogoji, ki obstajajo na tujem trgu. Uvozni faktor ima običajno

boljše možnosti informiranja za presojanje bonitete uvoznika kot izvozni faktor. V primeru

unovčevanja oz. izterjave neplačanih terjatev lahko hitreje in uspešneje obravnava pravne

vidike in ureja težave pri inkasu v maternem jeziku (Salinger, 1999, str. 116).

Po veljavni mednarodni zakonodaji mora odstopnik obvestiti dolžnika o svoji nameri

odstopa terjatev, kar zanj uredi uvozni faktor s pošiljanjem uradnega, zakonsko urejenega

obvestila. Ključnega pomena pri procesu je dokazljivost odstopljene terjatve.

11

Odstopnik (izvoznik) sklene pogodbo o mednarodnem faktoringu z izvoznim faktorjem,

kateremu bo odstopal svoje terjatve do tujih kupcev. Izvozni faktor odkupljene terjatve

odstopi uvoznemu faktorju, ki pa je navadno v državi kupca (dolžnika). Ta tako prevzame

»del credere« tveganje od kupca (uvoznika) in skrbi za unovčevanje terjatev. Izvozni

faktor na osnovi odkupljenih faktur in podpisane odstopne izjave predčasno financira

odstopnik v dogovorjenem deležu celotne kupnine (običajno od 70 do 90 odstotkov

odkupljenih terjatev), zmanjšano za strošek provizije. Ko kupec (uvoznik) poravna svojo

obveznost uvoznemu faktorju, jo ta nakaže izvoznemu faktorju. Po prejetju plačila izvozni

faktor odstopniku nakaže še preostanek zadržanega dela, zmanjšan za strošek obresti za

dobo financiranja (Kostič, 2010, str.13)

Slika 1: Potek dvofaktorskega sistema

Vir: PRVI FAKTOR d. o. o., 2008.

1. Odstopnik (izvoznik) dostavi kupcu blago in mu izstavi račun.

2. Odstopnik odstopi terjatev izvoznemu faktorju in mu v ta namen izroči kopije računa in

drugih dokumentov, ki izkazujejo nastanek terjatve.

3. Izvozni faktor po vnaprej dogovorjenem formalnem postopku odstopi terjatev

uvoznemu faktorju v deželi kupca (uvoznika).

4. Izvozni faktor nakaže odstopniku delni znesek, predujem, navadno v višini od 80 do 90

odstotkov nominalne vrednosti odstopljenih terjatev, zmanjšan za faktorinško provizijo

in administrativni strošek za odstop.

5. Ob zapadlosti plačila kupec plača prejeto blago z nakazilom na račun uvoznega

faktorja.

6. Uvozni faktor najkasneje naslednji dan nakaže sredstva izvoznemu faktorju.

7. Izvozni faktor opravi poračun plačila za odstopljeno terjatev in nakaže odstopniku

razliko do polne vrednosti fakture, zmanjšano za obresti za dane predujme plačil.

Bistveno je, da sta izvozni in uvozni faktor povezana. Odnosi lahko temeljijo na

korespondenčni osnovi, kooperacijskih odnosih ali pa na kapitalskih povezavah. Zaradi

12

tega so nastala mednarodna faktorinška združenja (verige), ki zagotavljajo trdne povezave

med faktorji po svetu. Najpomembnejše in največje združenje je Factors Chain

Internacional (FCI) s sedežem v Amsterdamu, katerega člani so tudi tri slovenske

faktorinške družbe, in sicer: PRVI FAKTOR d. o. o., Finea Faktoring d. o. o. in A Faktor

d. o. o., sledijo Heller Overseas Corporation s sedežem v Chicagu, International Factors

group s sedežem v Bruslju in drugi (Bizjak, 1995, str. 21).

Poleg dvofaktorskega sistema oz. sistema dveh faktorjev se lahko mednarodni faktoring

pojavi še v obliki enojnega faktoringa ali neposrednega izvoznega faktoringa.

Različica dvojnega faktoringa je enojni faktoring. Pri enojnem faktoringu še vedno

sodelujeta dva faktorja (izvozni in uvozni), toda v tem primeru uvozni faktor prevzema le

komercialno tveganje (odobri limit, do katerega zavaruje plačila), vsa administrativna dela

v zvezi z vodenjem terjatev, inkasa in izterjave pa zadrži izvozni faktor. Bistvena razlika je

tudi v tem, da izvozni faktor prevzetih terjatev ne prenese na uvozni faktor. Šele v primeru,

da terjatev ni plačana določeno število dni po datumu zapadlosti, izvozni faktor prenese to

terjatev na uvozni faktor, ki s tem tudi prevzame vse obveznosti glede izterjave. Če je

izterjava neuspešna, je uvozni faktor glede na prevzeto komercialno tveganje dolžan po

dogovorjenem roku (navadno 90 do 120 dni po zapadlosti fakture) nakazati znesek fakture

izvoznemu faktorju, ta pa nato odstopniku prenakaže razliko.

Neposredni izvozni faktoring je enak domačemu faktoringu, le da je kupec v tujini. To

pomeni, da sodeluje le en faktor, ki prevzame nase enake funkcije kot pri domačem

faktoringu (torej tudi funkcije, ki jih ima pri dvojnem faktoringu uvozna faktorinška

družba). Neposredni izvozni faktoring se navadno uporablja v poslovanju s tistimi

državami, ki jih faktor dobro pozna in obvlada (navadno sosednje države ali gospodarsko

močne in razvite države). Tak način faktoringa pa se pojavlja tudi pri poslih z državami, v

katerih ni ustreznih korespondentnih faktorjev, s katerimi bi se lahko faktor v državi

izvoznika povezal v »dvofaktorski sistem«. Ta sistem ima za odstopnika prednosti v smislu

poenostavljanja in pospešitve izvedbe posla. Za faktor je ta sistem veliko zahtevnejši in od

njega zahteva neprimerno več previdnosti pri poslovanju, saj je soočen z drugačno

zakonodajo, poslovnimi običaji, jeziki itd. To za faktor predstavlja precejšnje težave, še

posebej, če je odstopnikov izvoz razpršen na več držav, v katerih ni mogoče poslovati po

sistemu dveh faktorjev (Kaiser, 2006, str. 53).

Razlika med domačim in mednarodnim faktoringom je v tem, da je pri domačem

faktoringu vedno vključen le en faktor (enofaktorinški sistem), medtem ko se v

mednarodnem faktoringu kot s prevladujočo obliko srečamo s sistemom dveh faktorjev

(dvofaktorinški sistem).

13

1.3.2.5 Regresni faktoring oz. faktoring brez zavarovanja (Angl. Recourse factoring)

Pri tej vrsti faktoringa faktor zagotavlja le funkciji financiranja in upravljanja terjatev, ne

pa tudi zavarovanja terjatev pred tveganjem neplačil kupcev. V primeru kupčevega

neplačila lahko faktor po določenem času po zapadlosti terjatev regresira odstopniku

neplačano terjatev, ki jo mora ta poravnati namesto kupca. Za ta korak se faktor odloči po

tem, ko izčrpa vse ostale možnosti.

Pri odobravanju tovrstne oblike faktoringa je poudarek ne samo na boniteti kupca, temveč

v veliki meri na boniteti odstopnika, saj je ta tisti, ki v skrajnem primeru kupčeve

nezmožnosti plačila poravna obveznost namesto njega (S-Factoring d. d., 2008).

1.3.2.6 Neregresni faktoring oz. faktoring z zavarovanjem (Angl. Non-Recourse

factoring)

Prednost te vrste faktoringa je, da faktor prevzame nase celotno odgovornost glede plačil

kupcev. Zaradi tega je faktor pripravljen komitentu financirati manjši odstotek odstopljenih

terjatev (Bond, 1993, str. 350).

Značilnost faktoringa brez regresne pravice je zavarovanje terjatev oz. prevzem tveganja

neplačila kupcev, saj faktor v primeru kupčevega neplačila odstopniku poravna preostali

delež fakture. Faktor pred financiranjem zavaruje terjatve odstopnika do določenega limita,

ki je praviloma enak limitu, ki ga je zavarovalnica odobrila faktorju. Limit zavarovanja se

določa na osnovi storitev, ki jih vključuje faktoring, bonitete dolžnika, plačilnih pogojev

ter tako imenovanih »mehkih« faktorjev, ki vplivajo na poslovanje.

Na podlagi odobrenih/neodobrenih limitov za kupca, lahko odstopnik posredno dobi

informacijo o kupčevi boniteti. Če faktor ni pripravljen odobriti limita za določenega

kupca, velja dobro razmisliti o poslovanju s takim kupcem na odprt račun (S-Factoring d.

d., 2008).

Neregresni faktoring navadno ponuja vse omenjene storitve: financiranje terjatev,

knjigovodstvo dolžnikov, opominjanje in unovčevanje ter prevzem tveganja neplačila. To

obliko uporabljajo predvsem podjetja, ki si poleg zagotovitve financiranja odprtih postavk

želijo še zavarovati pred tveganjem nesolventnosti svojih kupcev. Zaradi faktorjevega

prevzema celotnega upravljanja s terjatvami lahko dodatno prihranijo pri administraciji v

podjetju, ne da bi s tem zanemarili upravljanje in unovčevanje terjatev (Hibler & Müllner,

2007, str. 48).

14

1.4 Potek in izvedba faktoringa

1.4.1 Potek faktoringa

Udeleženci v domačem faktoringu (S-Factoring d. d., 2012) so: odstopnik − proizvodno ali

storitveno podjetje, kupec − tisti, ki izdelke ali storitve kupi, ter faktor − finančna

institucija, ki terjatve odkupi in financira.

Potek faktoringa v petih korakih (S-Factoring d. d., 2012):

odstopnik/prodajalec ob dobavi blaga ali storitve izstavi kupcu račun;

odstopnik/prodajalec odstopi faktorju terjatev;

faktorinška družba nakaže 70 do 90 odstotkov vrednosti terjatve, zmanjšane za

provizijo, na strankin/prodajalčev račun;

dolžnik je dolžan poravnati svoje obveznosti v določenem plačilnem roku na račun

faktorinške družbe;

faktorinška družba nakaže preostali del sredstev, zmanjšan za obresti na uporabljeno

financiranje, na odstopnikov/prodajalčev račun.

Slika 2: Trikotni prikaz odnosa udeležencev faktoringa

Vir: S-Factoring d. d., Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11.

Po sklenitvi faktoring pogodbe med odstopnikom in faktorinško družbo, odstopnik obvesti

svoje dolžnike o začetku sodelovanja s faktoring podjetjem z obvestilom o odstopu terjatev

(Priloga 1). To je obvestilo, ki kupce informira, da so od določenega datuma naprej vse

terjatve odstopljene faktorinški družbi (Hibler & Müllner, 2007, str. 56).

15

Pravno formalno je obveščanje dolžnika o prenosu terjatev obvezna, ni pa potrebna

dolžnikova privolitev za prenos terjatev (419. člen OZ):

1) Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti

o odstopu.

2) Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost

obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti

prevzemniku (Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 97/2007).

O odstopu terjatev dolžnika obvesti tudi zaznamek o odstopu terjatev, ki je na vsaki, od

določenega datuma naprej, izdani fakturi. Zaznamek o odstopu terjatve informira dolžnika

o pravnem učinku odstopa terjatve, kar pomeni, da ga opozori, komu je dolžan poravnati

svoj dolg iz naslova terjatve, da bo prost svoje obveznosti. Če je zaznamek zapisan na

računu, govorimo o odprtem faktoringu, v nasprotnem primeru o zaprtem faktoringu. Na

podlagi zaznamka o odstopu terjatev je bil faktoring v preteklosti vedno znova označen z

negativnim predznakom. To je bilo predvsem zaradi bank, ki so posojila zavarovale s

terjatvami. Pri omenjenih posojilih terjatev kot garancija ni bila vidna navzven, vidna je

bila le kot zaznamek v poslovnih knjigah med odprtimi postavkami (Hibler & Müllner,

2007, str. 57).

1.4.2 Izvedba faktoringa

Operativno sodelovanje med faktorinško družbo in odstopnikom terjatev se začne po

prejemu potrjenih obvestil o odstopu terjatev. Sodelovanje se večinoma začne s prodajo že

obstoječih, a še nezapadlih terjatev faktorinški družbi, kar finančno predstavlja za

odstopnika takojšnjo likvidnost. V nadaljevanju so tudi redne izdane fakture prodane

faktoring družbi − Slika 3.

Slika 3: Izvajanje ponavljajočega se stalnega faktoringa v petih korakih

Vir: S-Factoring d. d. ,Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11.

Posredovanje faktur se izvaja dnevno, tedensko ali vsakič po fakturiranju, največkrat preko

faxa, elektronske pošte ali po običajni pošti, kadar je faktur preveč za pošiljanje po

omenjenih dveh kanalih. Formalno se izdana faktura ne spremeni. Odstopnik izstavlja

16

fakturo še vedno v svojem imenu, edina sprememba je navedba zaznamka o odstopu

terjatev in transakcijski račun faktorinškega podjetja, za katerega je kupec dolžan poravnati

svoje obveznosti (S-Factoring d. d., 2008).

Na podlagi odstopljenih faktur v faktoring je ugotovljen novi saldo terjatev, ki je osnova za

nakazilo predujma odstopniku. Višina predujma (odstotek financiranja je določen

pogodbeno in se giblje med 70 in 90 odstotkov odstopljenih terjatev) (S-Factoring d. d.,

2008).

Da je spremljanje salda odkupljenih terjatev lažje, faktoring družba knjiži posamezne

fakture, ločeno po kontih dolžnikov. Tako ima odstopnik v vsakem trenutku jasno sliko o

stanju odstopljenih terjatev (znesek zapadlih in nezapadlih terjatev, katere terjatev so

dolžniki že poravnali in v kakšnem znesku, kolikšen je odobreni limit posameznega kupa,

itd.). O dogajanju na računu odstopnika je ta obveščen s poročili, ki jih prejme na dnevni,

tedenski in mesečni ravni po elektronski pošti, neposredno iz sistema (Priloga 2, 3, 4 in 5).

1.5 Komu je faktoring namenjen

V prvi vrsti je faktoring namenjen malim in srednje velikim podjetjem, ki imajo omejena

finančna sredstva.

Callender Jeff 2008 pravi, da je seznam podjetij, primernih za faktoring, enak dolžini

rumenih strani v telefonskem imeniku. Trditev ni tako daleč od resnice, če ta podjetja

ustrezajo pogojem, ki določajo podjetja, primerna za faktoring.

Za faktoring primerna so novoustanovljena podjetja, podjetja v času rasti in zrela podjetja,

ki potrebujejo dodatna likvidna sredstva. Ta podjetja morajo biti zaupanja vredna, ki

plačujejo navadno v roku 14 dni do dveh mesecev. Sem štejemo proizvodna in storitvena

podjetja, ki prodajajo državnim podjetjem in ustanovam ter drugim pravnim osebam,

velike korporacije in podobna podjetja. Dolžniki teh podjetji morajo biti pravne osebe,

torej druga podjetja, državne ustanove, kot so vrtci, šole, zavodi ipd., ki so redni plačniki z

daljšimi plačilnimi pogoji (Callender, 2008a, str. 8).

Zakaj so zgoraj navedena podjetja najprimernejša za faktoring? To so podjetja, ki dolgo

čakajo na plačila svojih kupcev in jim zaradi tega primanjkuje likvidnih sredstev, tveganje

neplačila njihovih kupcev pa je malo verjetno (Callender, 2009, str. 58).

Posebno primeren je faktoring za podjetja, ki so likvidna na dolgi rok (solventna), in imajo

tekoča likvidna sredstva vezana v terjatvah. Kot se je izkazalo, je faktoring idealen za

podjetja s hitro rastočimi in neenakomernimi prihodki, kjer je financiranje prilagojeno

razvoju prodaje bistvenega pomena (Slika 4). Prav zaradi tega je faktoring primeren tudi za

velika podjetja, pri katerih na aktivni strani bilance prevladujejo večinoma terjatve in

zaloge, zato lahko ponudijo malo bančne varnosti. Posledično to predstavlja težavo tudi za

17

ustanovitelja podjetja, saj se lahko podjetje pri uspešnem poslovanju hitro sreča s

finančnim primanjkljajem, ki ga s faktoringom lahko odpravi. Konec koncev uporablja

faktoring veliko podjetij, ki so odvisna od posameznega plačila njihovih strank. Manj

primeren je faktoring za panoge, v katerih je plačilo odvisno od predhodno opravljene

storitve ali dostavljenega blaga, kot npr. pri gradbeništvu in tam, kjer prihaja do rednih in

visokih kompenzacij (Hibler & Müllner, 2007, str. 61).

Faktoring je zelo primerna rešitev za hitro rastoča podjetja, ki potrebujejo dodatna likvidna

sredstva za financiranje svoje rasti. Uporaben je tudi v podjetjih, ki razvijajo nove

proizvode in storitve, saj omogočajo hitro pridobitev dodatnih denarnih sredstev. Prav tako

je zelo primeren za podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo sezonskih proizvodov. V takšnih

podjetjih se v sezonskem vrhuncu soočajo s precejšnjo razliko v potrebah po kapitalu in

sredstvih, ki jih imajo na voljo. Pojavi se lahko visoka zadolženost, ki ni v sorazmerju z

ostalimi postavkami bilance stanja. To težavo pa lahko reši faktor z odkupom terjatev do

kupcev (Salinger,1991, str. 41), saj se faktoring prilagaja prodaji – slika 4.

Slika 4: Prilagoditev faktoringa prodaji podjetja

Vir: S-Factoring d.d., Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 10.

Iz internega gradiva faktorinške družbe S-Factoring d. d. je razvidno, da je faktoring

priporočena oblika financiranja za podjetja, ki dosegajo veliko možnosti za rast prodaje,

vendar imajo premalo lastnega kapitala oziroma posojilnega potenciala za financiranje

obratnih sredstev; podjetja, ki stremijo k natančnejšemu planiranju (stabilnemu in

predvidljivemu denarnemu toku); podjetja, ki imajo možnost izkoriščanja casa scontov, ki

so večji od stroškov faktoringa: podjetja, ki želijo zmanjšati zadolženost v bilanci in

izboljšati boniteto podjetja, upravljanje terjatev in skrb za opominjanje dolžnikov

Slika 4: Prilagoditev faktoringa prodaji podjetja

0

100.000

200.000

300.000

400.000

500.000

600.000

700.000

800.000

EU

R

Month

Prodaja Faktoring financiranje (80%) Bančni kredit ali limit

18

prenesejo na faktor in se intenzivneje posvetijo osnovni dejavnosti ter podjetja, ki želijo

zmanjšati obseg kompenzacij in povečati poslovanje v denarni oziroma likvidni obliki.

Za faktoring niso primerna podjetja, katerih (S-Factoring d. d., 2008) storitve so izključno

projektne narave, storitve se obračunavajo postopno (situacije), storitve so lahko sporne

(reklamacije), kompenzacije predstavljajo pretežni del poslovanja.

Bond (1999, str. 192−193) pravi, da ni splošnega pravila o tem, katera podjetja lahko

uporabljajo faktoring, in odločitev o tem, ali uporabiti faktoring ali ne, je povsem

prepuščena komitentu, saj je ta najbolj seznanjen s finančnim položajem in potrebami v

podjetju. Praksa je pokazala, da so uporabniki faktoring storitev podjetja, katerih terjatve

do kupcev niso zastavljene banki ali kateremu koli drugemu gospodarskemu subjektu za

zavarovanje posojila, najetega za financiranje nakupa opreme, strojev, zgradb in zemljišč.

Faktoring uporabljajo tudi podjetja, ki jim banka zavrne vlogo za odobritev posojila, za

katerega je podjetje v zavarovanje pripravljeno ponuditi odprte kratkoročne terjatve do

drugih.

Ne smemo pa pozabiti, da je faktoring primeren samo za podjetja z zadostnimi terjatvami

do drugih pravnih oseb ali do državnih ustanov, saj fizične osebe uporabljajo druge načine

financiranja (Hibler & Müllner, 2007, str. 61).

S-Factoring d. d. pojasnjuje, da faktoring, poleg likvidnosti prinaša tudi druge prednosti.

Zagotavlja takojšnjo likvidnost po izdaji računa: možnost daljših plačilnih rokov (večja

konkurenčnost), predvidljivost/stabilnost finančnih tokov, možnost uporabe gotovinskih

popustov (casa sconti) ter financiranje, ki je prilagojeno dinamiki prodaje; upravljanje

terjatev: nadzor nad plačili, opominjanje kupcev, knjigovodstvo dolžnikov ter zmanjšanje

tveganja neplačil; izboljšanje bilančne bonitete: financiranje se ne pojavlja kot obveznost v

bilanci, zmanjša se bilančna vsota, poveča delež lastnega kapitala; ni potrebe po dodatnem

materialnem zavarovanju: brez dodatnih materialnih zavarovanj (hipoteka na

nepremičninah, itd.).

1.6 Stroški faktoringa

Vedno znova omenjen argument proti faktoringu so stroški. Struktura stroškov faktoringa

je zelo jasna ter sestavljena iz dveh komponent: obresti in faktoring provizije.

Faktorinška provizija pokriva stroške upravljanja in zavarovanja. Faktor zaračunava

provizijo v odstotni vrednosti od nominalnega zneska odstopljenih terjatev. Pravila, po

katerih posamezni faktorji določajo višino provizije, se od enega do drugega razlikujejo.

Na splošno se gibljejo v razponu od 0,5 do 2,5 odstotka nominalne vrednosti odstopljenih

terjatev (Salinger, 1991, str. 58).

19

Faktor zaračuna odstopniku provizijo kot nadomestilo za opravljanje storitev upravljanja in

zavarovanja terjatev, in sicer v odstotni vrednosti od nominalnega zneska odstopljenih

terjatev. Ta del celotnega stroška, skupaj z administrativnim stroškom za odstop, faktor

odtegne od dela kupnine, s katerim predčasno financira odstopnika. Na splošno se giblje

med 0,5 in 2,5 odstotka nominalne vrednosti odstopljenih terjatev (Salniger, 1991, str. 58).

(Cellender, 2008a, str. 9) Višino faktorinške provizije se določi glede na vrednost

faktorinškega prometa, število odstopljenih faktur, plačilne roke ter vrste storitev, ki jih bo

faktorinška družba opravljala za odstopnika. Na višino faktorinške provizije vplivajo:

znesek odstopljenih terjatev; višji, kot je znesek odstopljenih terjatev na mesečni ravni, in

boljša, kot je razpršenost dolžnikov z ustrezno plačilno disciplino in razumno število

odstopljenih faktur, nižja je provizija, število odstopljenih faktur posameznega dolžnika;

podjetje z več nižjimi fakturami ima višjo provizijo kot podjetje z manj fakturami višjih

zneskov. Primer: podjetje A želi faktorirati 30.000 evrov na mesec; ta vsota je sestavljena

iz 3 faktur po 10.000 evrov za 3 različne kupce. Podjetje B tudi želi faktorirati 30.000

evrov na mesec, vendar višina fakture znaša 100 evrov za 300 različnih kupcev. Jasno je,

da je čas obdelave za podjetje B veliko daljši in posledično predstavlja višje stroške kot pri

podjetju A, plačilni roki pa: daljši kot je rok plačila, tem dlje ima faktorinška družba

vezana sredstva. Z daljšim plačilnim rokom se povečujeta tudi tveganje in možnost

neplačila terjatev.

Stroški obresti se merijo v odstotkih na leto in se obračunavajo na dnevni ravni od zneska

financiranja. Zaradi praktičnih razlogov se obresti računajo agregatno, na mesečni ravni.

Stroški obresti se ne morejo obračunati vnaprej, ampak šele takrat, ko faktor dobi plačilo

od kupca (Salinger, 1991, str. 60).

Stroške financiranja oz. obresti sestavljata 3- ali 6- mesečni EURIBOR + pribitek. Pribitek

je odvisen od časa in višine uporabljenega financiranja ter bonitete odstopnika in

dolžnikov. Če so dolžniki državna podjetja, finančno stabilna podjetja ali podjetja z dobro

bonitetno oceno, je tveganje neplačila nižje in s tem je nižje tudi tveganje faktorinške

družbe. Posledično je tudi pribitek nižji. Če so dolžniki nezanesljiva podjetja in neredni

plačniki, faktorinška družba določi višji pribitek ali zniža odstotek financiranja, lahko tudi

oboje, saj predstavlja poslovanje s takim dolžnikom višje tveganje neplačila za faktoring

družbo. V skrajnem primeru lahko faktorinška družba odkloni odkup terjatev do takšnih

dolžnikov (S-Factoring d. d., 2008).

Pomembno vlogo pri določanju stroškov faktoringa igra tudi stabilnost odstopnika še

posebej pri faktoringu z regresno pravico, saj je stranka tista, ki nosi posledice neplačila.

Preveriti je potrebno, ali je premoženje podjetja oz. osebno premoženje lastnika zadostno

za pokrivanje slabih terjatev, kako dolgo podjetje posluje in kakšna je zgodovina

poslovanja podjetja (morebitne blokade računov, neplačila davkov, tožbe, kriminalna

preteklost …), sposobnost menedžmenta (kako dobro pozna lastnik podjetje in kako ga

20

vodi), če in koliko slabih terjatev je podjetje imelo, odnos in iskrenost odstopnika do

faktorinške družbe (Callender, 2008a, str. 8).

Primerjava bančnega kredita in faktoringa s stroškovnega vidika ni mogoča, saj ne smemo

pozabiti, da faktoring ni posojilo, temveč financiranje terjatev na podlagi odkupa terjatev z

določenim popustom in z dodatnimi storitvami (vodenje knjigovodstva dolžnikov,

spremljanje plačila dolžnikov, opominjanje in izterjava). Pri bančnih posojilih se obresti

zaračunajo za celotno posojilo ali na izplačan znesek v višini 0,1 do 2,0 odstotka, provizija

pa je navadno zaračunana enkratno – vnaprej za odobreni znesek. Pri faktoringu so obresti

obračunane za nakazan (financiran znesek), provizija v višini 0,50 odstotka do 2,00

odstotkov pa je obračunana za vse terjatve. Pri bančnem kreditu so potrebna materialna

zavarovanja, medtem ko zavarovanje pri faktoringu predstavljajo terjatve (S-Factoring d.

d., 2008).

Na drugi strani pa lahko podjetja svoje stroške faktoringa znižajo prav z uporabo

faktoringa, saj jim ta omogoča koriščenje popustov za predčasno plačilo. Navadno

dobavitelji odobrijo 2-odstotni popust za plačilo v 10 do 15 dneh. V času gospodarske

krize, ko je podjetij, ki bi si lahko privoščila predčasna plačila vse manj, pa lahko ti

odstotki znašajo tudi 5 odstotkov. Podjetje, ki ima dodatna likvidna sredstva vezana v

terjatvah, lahko ta odproda in z njimi predčasno poplača obveznosti do dobaviteljev in

prejme 3-odstotni popust za predčasno plačilo. Kolikšen je pri 2- do 3-odstotnem popustu

za predčasno plačilo strošek faktoringa oziroma ali pa podjetje morda tudi zasluži,

prikazuje spodnji primer.

Slika 5: Simulacija - dodatna razlika v ceni s pomočjo popusta za predčasno plačilo

Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev za strank, 2008, str. 15

Strošek faktoringa:

Višina odstopljenih terjatev v € 4.000.000,00

Faktorinška provizija v € 20.000,00

Strošek financiranja (obresti) v € 47.176,00

Strošek obdelave in odobritve v € 2.000,00

Skupaj strošek v € 69.176,00

Financiran znesek v € 1.000.000,00

Skupni strošek faktoringa (v %)

glede na financiran znesek in dneve

financiranja

6,92

Dnevi financiranja 365,00

EOM (v % na letni ravni) 6,92

Povprečni plačilni rok kupcev (dni) 90,00

EURIBOR (%) 0,65

Obrestni pribitek (%) 4,00

Višina fakt. Provizije (%) 0,50

Delež financiranja terjatev (%) 80,00

structuring fee: 0.20

Uporaba pridobljenega limita za predčasno poplačilo dobaviteljem:

Pridobljena dodatna sredstva v € 1.000.000,00 1.000.000,00 1.000.000,00 1.000.000,00

Casa sconto pri dobavitelju (%) 3,00 3,00 2,00 2,00

Plačilni rok pri dobavitelju (dni) 90,00 60,00 90,00 60,00

Prihranek s CS v € 121.666,67 182.500,00 81.111,11 121.667,67

Skupni prihranek v €: 52.490,67 113.324,00 11.935,11 52.491,67

21

Kot je iz zgornjega primera razvidno, podjetje, ki v enem letu odstopi v faktoring 4

milijone terjatev, pri tem pa koristi konstantno 1 milijon sredstev in jih uporabi za

plačevanje dobaviteljem s casa scontom, lahko pri navedenih stroških in proviziji zasluži

52.490 evrov čistega dobička.

To je še en primer, iz katerega je jasno, da je primerjava faktoringa in bančnega posojila,

kot bi primerjali jabolka in pomaranče, s čimer se strinja tudi Jeff Calledner v svojih

knjigah o faktoringu.

2 TVEGANJA FAKTORING DRUŽBE

Faktoring družbe se pri svojem poslovanju srečujejo z različnimi tveganji. Toda če je

narava posla znana, razumljiva, so tudi tveganja predvidljiva in jih je mogoče minimizirati.

Warren Buffet, največji ameriški investitor, je nekoč rekel: »Tveganja prihajajo iz

neznanja«, kar še posebej drži za faktoring. Tveganja, s katerimi se srečujejo faktorinške

družbe, je možno minimizirati in obvladati s primernimi orodji. Če je tveganje znano in

faktorinška družba kljub temu ustrezno ne ukrepa, je zelo velika verjetnost, da se bo prej

ali slej primorana soočiti z najslabšim možnim scenarijem, tj. s slabimi naložbami oziroma

izgubo denarja. Večina faktorinških družb se sooča z izgubami, vprašanje je le, kako velike

so in ali ogrozijo obstoj faktorinške družbe. Ob primerni razpršitvi in strukturiranih poslih

lahko še vedno nastanejo izgube, vendar v višini, ki ne ogrožajo obstoja faktorinške družbe

(Callender, 2006, str. 69).

Vrste tveganj, s katerimi se faktorinške družbe soočajo pri svojem poslovanju, je opisal

Callender, 2006, v svoji knjigi Factoring Fundamantals. V nadaljevanju bom vsa ta

tveganja tudi opisala.

2.1 Nepredvidljiva tveganja

Obstajata dve vrsti tveganj, ki ju ni mogoče predvideti. Gre za značajske značilnosti

vodstva podjetja in nagnjenost k neobvladovanju teh značilnosti. Obstajata dve vrsti ljudi

(Callender, 2006, str. 70): osebe, ki so visoko nagnjene k tveganju, in osebe, ki verjamejo

le v »dobro ljudi« (naivneži).

Visoka nagnjenost k tveganju navadno izvira iz pohlepa. Za podjetje je zelo nevarno, če sta

pohlep in želja po vedno več dobička postavljena na prvo mesto. Posledično to pripelje do

nezadovoljstva strank, ker ne dobijo storitev in asistence takšne kakovosti, kot bi jo

morale. Tudi odnosi v podjetju so vse slabši, saj zaposleni delajo pod nenehnim pritiskom,

stres pa slabo vpliva tudi na zdravje vseh udeleženih.

Na drugi strani pa lahko srečamo osebe, ki verjamejo le v dobro ljudi. Žal pa se prevečkrat

v poslu zgodi, da ljudje nimajo poštenih namenov in želijo v kratkem času »obogateti« na

tuj račun. Naivni direktorji so za njih lahke tarče. Če želijo strankam pomagati na različne

22

načine, je zelo lepa gesta, vendar žal nedobičkonosna, saj tako zlahka pripeljejo podjetje do

stečaja.

Ne prvi ne drugi profil vodje nista primerna za doseganje uspešnega poslovanja na trgu.

Do uspeha lahko privede le neka sredina med obema profiloma, ki vključuje poznavanje

posla, izkušnje na tem področju in uporabo razuma pri poslovnih odločitvah.

2.2 Predvidljiva tveganja

Poleg nepredvidljivih tveganj, ki se jih s težavo zavedamo, pa obstajajo tudi tveganja, ki

jih je mogoče predvideti in s katerimi se sreča večina faktorinških družb pri poslovanju

(Callender, 2006, str. 71): neplačilo kupcev, menedžment, osebni dogodki in prevare.

2.2.1 Neplačilo

Kupec ne poravna ene ali več faktur zaradi reklamacije proizvoda, ki mu ga je prodajalec

(odstopnik) dostavil, oz. storitve, ki jo je opravil, zaradi nezmožnosti plačila (pomanjkanje

sredstev), stečaja, prisilne poravnave ali političnega tveganja (moratorij plačil) ipd.

Vsi zgoraj našteti razlogi so lahko vzrok, da plačilo ne bo nikoli nakazano na transakcijski

račun faktorinške družbe. Omenjeno tveganje je mogoče zmanjšati z različnimi orodji za

obvladovanje tveganj, kljub temu pa se faktorinške družbe pogosto srečujejo z omenjenimi

tveganji.

2.2.2 Menedžment

Stranka, ki ima neučinkovit in nekvalificiran menedžment, slabo vodi posel, kar se kaže v

nekakovostnih proizvodih ali slabo opravljenih storitvah, to pa pripelje do nezadovoljstva

kupcev. Rezultat tega so lahko tudi neplačilo faktur in dolgovi, ki so posledica neplačila

strankinih obveznosti. Če ima davčni urad ali kateri od upnikov pravico do poplačila

terjatev, lahko pride tudi do zaplembe premoženja oz. blokade transakcijskega računa.

Slabo vodenje knjigovodstva preprečuje preglednost posla, kar je slabo tudi za faktorinško

družbo, saj se je primorana ukvarjati z neučinkovitostjo in neorganiziranostjo procesov, da

izvede posel. Odstopnik lahko tudi zapre podjetje, medtem ko so fakture še neplačane.

Izterjava teh faktur je lahko zelo otežena, sploh če se stranka in dolžnik ne zavedata svojih

obveznosti. Zaradi tega je ocena menedžmenta potencialnega odstopnika za faktorinško

družbo izredno pomembna.

2.2.3 Osebni dogodki

To so dogodki, ki jih ne more nihče predvideti, zgodijo pa se lahko vsakomur. Osebni

dogodki v odstopnikovem življenju (lastnik podjetja) ali v življenjih njegove družine, kot

23

so težja bolezen, poškodba, ločitev, smrt v družini ali smrt osebe, ki je odločilnega pomena

v poslu, lahko pomembno vplivajo na posel.

2.2.4 Prevare

Odstopnikova goljufija (angl. fraud) je nezaželen, vendar realen pojav, ki je pogostejši, kot

si morda mislimo ali bi si želeli. Pomembno je, da se faktorinške družbe tega zavedajo in

se pred tem tudi obvarujejo. Primeri goljufij, ki se lahko pojavijo v faktoringu (Callender

2006, str. 73, 74):

Odstopnik prejme plačilo za fakture, odstopljene v faktoring in jih ne prenakaže

faktorinški družbi. T. i. »ne prenakazilo« je najpogostejši način prevare, s katero se

sooča faktorinška družba. Napaka se navadno zgodi nenamerno na strani kupca, ki ni

pozoren na odstopno klavzulo na vsaki fakturi in rutinsko poravna fakturo na

transakcijski račun stranke. Faktorinška družba je tako primorana ob vsakem novo

pridobljenem odstopniku poklicati vse njegove kupce in preveriti, ali so prejeli

obvestilo ter jih obvestiti glede njihovih pravic in obveznosti, da v prihodnje ne bi

prišlo do napačnih plačil. Kljub zaznamku o odstopu terjatve na vsaki posamezni

odstopljeni fakturi kupci ne namenijo dovolj pozornosti temu, komu poravnavajo svoje

obveznosti. Če so terjatve kljub opozorilu poravnane na račun stranke, se mora

faktorinška družba zavedati, da bo takšno plačilo zelo težko dobila nazaj, sploh če ima

odstopnik velike težave z likvidnostjo (S-Factoring d. d., 2008).

Odstopnik izda fakture za blago, ki ni bilo dostavljeno, oz. storitev, ki ni bila

opravljena. Faktura, ki jo odstopnik pošlje faktorinški družbi v odstop, vsebuje

zaznamek o odstopu, faktura, ki jo odstopnik pošlje kupcu, pa te nima, temveč je na

fakturi naveden transakcijski račun odstopnika. Eden izmed primerov prevare je lahko

tudi, da odstopnik kupcu naroči, naj svoje obveznosti, kljub zaznamku o odstopu

terjatev na fakturi, poravna na njegov transakcijski račun. Navedeno se lahko zgodi v

dveh primerih, in sicer: a) odstopnik se srečuje z likvidnostnimi težavami, zato

opravičuje svoje dejanje z besedami, da to lahko naredi, saj potrebuje denar bolj kot

faktorinška družba; b) odstopnik je nezadovoljen ali prizadet zaradi določenih dejanj

faktorja; c) želi prekiniti pogodbo o faktoringu.

Odstopnik in kupec se lahko tudi dogovorita, da bo kupcu izdana faktura, ki jo bo

kupec potrdil, vendar jo potrdi oseba, ki v podjetju ni pooblaščena za takšno

potrjevanje.

Odstopnikova prevara je tudi, če ta izda fiktivno fakturo fiktivnemu kupcu. V tem

primeru kupec nima nikakršnega poslovnega razmerja z odstopnikom. Odstopnik se

zavestno odloči za storitev kaznivega dejanja, izdajanje lažnih listin.

24

Faktorinški družbi se lahko zgodi tudi to, da odstopnik trdi, da je lastnik nekega

podjetja, vendar v resnici ne podjetje ne kupec ne obstajata. To so fantomske fakture,

ki jih izda podjetje, ki sploh ne obstaja, za storitve, ki za kupca niso bile nikoli

opravljene, ali za izdelke, ki ne obstajajo. Vse zgoraj omenjeno se opravi z namenom

zavajati faktorinške družbe.

Financiranje na podlagi odkupa terjatev in prejemanje plačil zahteva zaupanje med

odstopnikom in faktorinško družbo. Dejstvo je, da je faktorinška družba izpostavljena

različnim tveganjem in odstopnikovim prevaram. Tveganja pa je možno minimizirati z

različnimi orodji.

2.3 Obvladovanje tveganj

Za obvladovanje tveganj je na voljo veliko orodij, s katerimi lahko in mora faktorinška

družba minimizirati tveganja pri svojem poslovanju. Seveda uporaba teh orodij ne

zagotavlja, da se faktorinška družna nikoli ne bo srečala z izgubo, bodo pa ta vsekakor

zmanjšala možnost izgube oz. obvarovala pred večjimi izgubami, ki bi lahko bile

katastrofalne in bi ogrozile poslovanje faktorinške družbe, kot navaja v svojem delu

(Callender, 2006, str. 77−87).

Zavedati se je treba, da se vsaka faktorinška družba v svojem poslovanju sreča z izgubami

kljub vsem varovalkam, ki jih pri svojem poslovanju uporablja. Najpomembnejši vzrok za

izgube faktorinških družb je neustrezna razpršenost poslovanja. Za faktorinško družbo sta

zelo pomembna razpršenost portfelja odstopnikov in tudi dolžnikov ter višina terjatev do

posameznega dolžnika. Pomembno je tudi, da faktorinška družba ne financira samo

terjatve ene ali dveh panog, temveč razprši financiranje tudi v drugih panogah, prav tako

pa določi, katerih panog ne bo financirala bodisi zaradi narave poslovanja panoge bodisi

načina poslovanja panoge, ki predstavlja preveliko tveganje − gradbeništvo.

Pravilna in pravočasna ocena tveganja posla, odstopnika in dolžnika ter ustrezno

zavarovanje za primer neplačila faktorinško družbo obvarujejo pred finančnimi težavami,

ki se lahko pojavijo predvsem pri velikem obsegu financiranja. Kot pri vsaki investiciji je

tudi pri faktoringu edino smiselno začeti z majhnim obsegom poslovanja in postopno

povečevati finančno izpostavljenost, medtem pa pridobivati znanje in izkušnje. Odločitve,

sprejete racionalno in po »zdravi pameti«, nič ne stanejo, faktorinški družbi pa lahko

prihranijo milijon evrov vredne napake, čas in glavobol.

Callender (2006, str. 80) uvršča orodja za minimiziranje tveganj v štiri skupine:

vzpostavitev finančnih limitov, določitev panog in terjatev, ki jih bo faktorinška družba

financirala, skrben pregled odstopnika, skrben pregled dolžnikov, skrben pregled rednih

terjatev, skrben pregled zapadlih terjatev ter vzpostavitev in oblikovanje rezervacij.

25

2.3.1 Vzpostavitev finančnih limitov

Limit predstavlja znesek, do katerega je faktorinška družba pripravljena financirati

posameznega odstopnika in dolžnika. Višina limita je odvisna od skrbnega pregleda

odstopnika ali dolžnika, njegove bonitete, finančnega stanja in vseh mehkih dejavnikov

poslovanja odstopnika ali dolžnika in predstavlja višino tveganja, ki ga je faktorinška

družba pripravljena prevzeti. Limite je nujno potrebno določiti, saj poskrbijo, da ne pride

do previsoke izpostavljenosti do posameznega dolžnika, odstopnika ali panoge. Limiti naj

vključujejo natančno določen maksimalen znesek financiranja nove stranke na mesečni

ravni; natančno določen maksimalni znesek financiranja posameznega odstopnika (da ne

pride do prevelike izpostavljenosti le enega odstopnika) − ta se z rastjo portfelja spreminja

oz. veča; maksimalni znesek povišanja financiranja za posameznega odstopnika;

maksimalni limit, do katerega je faktorinška družba še pripravljena financirati

posameznega dolžnika; individualni ter skupni limit za dolžnika − različni odstopniki

imajo lahko istega dolžnika. Določiti je treba višino financiranja, do katere je faktorinška

družba pripravljena prevzeti tveganje dolžnika pri odstopniku ter skupni limit dolžnika

(višina limita istega dolžnika pri odstopniku je odvisna od bonitete posameznega

odstopnika), maksimalni znesek fakture: določiti je treba limit, od katerega zneska fakture

dalje je treba preverjati oz. prositi dolžnika za potrditev fakture, maksimalni odstotek

sredstev, ki jih je faktorinška družba pripravljena nameniti posameznemu odstopniku ali

dolžniku.

Določitev limitov glede na odstopnika, dolžnika in višino fakture je eno najpreprostejših

orodij za izognitev katastrofalnim izgubam. Z določitvijo limitov in financiranja znotraj

določenih okvirov se faktorinška družba izogne previsoki izpostavljenosti do posameznega

odstopnika, ali dolžnika, in poslovanje faktorinške družbe ne bo ogroženo, če pride do

neplačila dolžnika, stečaja podjetja ali prevare.

Pri določitvi limitov je pomembno, da je faktorinška družba dosledna pri vsakem poslu, ne

glede na njegovo velikost. Če ima faktorinška družba najmanjši pomislek glede poslovanja

z določenim odstopnikom, mora slediti svojim pomislekom in ponovno pretehtati, ali se bo

odločila za financiranje na podlagi odkupa terjatev. Pazljivost, uporaba instinkta in »zdrave

pameti« je v faktoringu nasvet, ki mu je treba slediti, pojasnjuje Callender (2006, str. 81).

V Sloveniji faktorinške družbe uporabljajo štiri od zgoraj navedenih limitov, in sicer: limit

financiranja odstopnika, limit financiranja dolžnika, skupni limit financiranja dolžnika ter

višina terjatve, za katere je potrebna potrditev fakture.

Limit financiranja odstopnika: višina limita za posameznega odstopnika je odvisna od več

dejavnikov: boniteta odstopnika, število dolžnikov, ki so odstopljeni v faktoring, preteklo

poslovanje z odstopnikom (kot odstopnik ali kot dolžnik), poznavanje odstopnika, in drugi

mehki dejavniki. Najpomembnejša je boniteta dolžnika, ki vključuje pregled preteklih in

aktualnih finančnih izkazov. Zelo pomembno je, da faktorinška družba pregleda tudi

26

pretekle finančne izkaze, saj je iz njih razviden trend poslovanja odstopnika, način

zadolževanja ter sposobnost pokrivanja tekočih obveznosti. Slednje je izrednega pomena,

saj je v primeru neplačila s strani dolžnika, financirane terjatve dolžan plačati odstopnik. V

kolikor odstopnik v faktoring odstopi več dolžnikov je limit odstopnika praviloma seštevek

limitov teh dolžnikov. Limit financiranja dolžnika: višina financiranega limita dolžnika je

odvisna tako od bonitete odstopnika kot tudi bonitete dolžnika, višine predvidenega

prometa, ki ga bo odstopnik ustvaril z dolžnikom v tekočem letu, dogovorjenih rokov

plačil, zamud plačil, višine morebitnih medsebojnih kompenzacij, morebitnih zavarovalnih

limitov ter zgodovine poslovanja odstopnika z dolžnikom. Če ima odstopnik terjatve

zavarovane je limit dolžnika lahko enak zavarovalnemu limitu. V kolikor odstopnik do

sedaj z dolžnikom še ni posloval in le-ta ni prvovrsten dolžnik, lahko faktorinška družba v

začetku določi nižji limit, ki pa se povišuje s časom poslovanja in s pridobljenimi

pozitivnimi izkušnjami pri poslovanju z dolžnikom.

Primer določitve limita za dolžnika z enakomerno prodaja v celem letu brez sezonskih

nihanj in brez kompenzacij: predviden promet z dolžnikom v tekočem letu 120.000€, rok

plačila 60 dni, zamuda 10 dni;

120.000*0,8/360*(60+10) = 18.667€

Skupni limit financiranja dolžnika: ko ima več odstopnikov istega dolžnika, faktorinška

družba določi višino skupnega limit tega dolžnika, do katere ga je pripravljena financirati.

Limit je praviloma seštevek posameznih limitov tega dolžnika pri posameznem

odstopniku. Višina terjatve, za katere je potrebna potrditev fakture pred financiranjem, se

razlikuje od odstopnika do odstopnika in od dolžnika do dolžnika. Odvisna je predvsem od

povprečne vrednosti faktur, ki jih izda odstopnik posameznemu dolžnika. V primeru, ko

vrednost fakture odstopa od povprečne vrednosti navadno odstopljenih faktur, faktorinška

družba pred financiranjem zahteva potrditev omenjene fakture s strani dolžnika.

2.3.2 Določitev financiranih terjatev

Obstaja veliko gospodarskih panog, ki so primerne za faktoring oz. katerih terjatve so

faktorabilne. Iz tega razloga ni smiselno, da se faktorinška družba izpostavlja v panogah, ki

predstavljajo visoko tveganje, imajo določene posebnosti poslovanja, ali panoge, ki se

težko in počasi prilagodijo različnim položajem na trgu. V Sloveniji so takšne panoge npr.

gradbena industrija – projektna dela; transportna podjetja – zahteva veliko dokumentacije

in v nekaterih državah (Avstrija in Nemčija) ima specifičen način knjiženja z dobropisi

namesto fakturami.

2.3.3 Skrben pregled odstopnika

Faktorinška družba odkupuje terjatve od odstopnikov, zato mora te dobro poznati.

Odstopnik mora biti zaupanja vreden in imeti mora iskrene namene. Če faktorinška družba

dobi slab občutek ob srečanju z odstopnikom, je to vsekakor slab znak. Ker ob prvem

srečanju z odstopnikom faktorinška družba težko dobi jasno sliko o odstopniku, si pri oceni

27

odstopnika pomaga z javnimi bazami, ki nudijo informacije o odstopniku, njegovi boniteti,

finančnem stanju, morebitni kriminalni preteklosti ali morebitnih tožbah, o poravnanih

davčnih obveznostih, morebitnih blokadah transakcijskih računov itd. Če odstopnik nima

poravnanih davčnih obveznosti in so posledično transakcijski računi podjetja blokirani,

faktoring za podjetje nima pomena, saj se vsa financirana sredstva porabijo za pokrivanje

davčnih obveznosti, še preden pridejo do odstopnika in tako ne pripomorejo k njegovi

likvidnosti. Poleg tega nenehne blokade transakcijskega računa odstopnika kažejo na

nezmožnost odplačevanja obveznosti, kar na dolgi rok največkrat pomeni prenehanje

poslovanja podjetja.

Faktorinška družba mora poleg odstopnika oceniti tudi lastnika/vodstvo; koliko časa že

posluje, kakšne so izkušnje lastnika/vodstva v panogi, kako dobro pozna poslovanje

panoge in njene specifičnosti. Več, kot ima lastnik/vodstvo izkušnje v panogi, in bolj, kot

pozna svoj posel, manjše so potenciale možnosti za težave s podjetjem v prihodnosti.

Vprašanje, na katerega mora faktorinška družba najti odgovor že na začetku, je razlog,

zakaj se je odstopnik odločil za faktoring. Če podjetje namerava pridobljena finančna

sredstva porabiti za izplačilo plač, redno poravnavanje davčnih obveznosti, izplačilo plač,

širitev proizvodnje z novo opremo, povečanje števila zaposlenih, avansiranje dobaviteljev

oz. zmanjševanje plačilnih rokov do dobaviteljev na največ 30 dni, predčasno plačilo in s

tem koriščenje popustov za predčasna plačila ter nabavo večje količine materiala po nižji

ceni, je to za faktorinško družbo dober znak, saj pomeni, da odstopnik razume namen

faktoringa. Če želi odstopnik v faktoringu odstopiti terjatve do kupcev, ki so neplačniki, je

to znak, da odstopnik, ali ne razume pomena faktoringa ali pa potrebuje izterjavo.

2.3.4 Skrben pregled dolžnikov

Tako pomemben, kot je skrben pregled odstopnika, je pomemben tudi skrben pregled

dolžnikov, saj so oni tisti, od katerih mora faktorinška družba prejeti plačilo odkupljenih

terjatev. Faktorinška družba se mora prepričati, da sprejeti dolžnik zmore in bo poravnal

svoje obveznosti iz naslova odkupljenih terjatev. Najboljši in najhitrejši način za pridobitev

podatkov o plačilni sposobnosti in finančnem stanju dolžnikov so bonitetna poročila in

finančni izkazi podjetij, ki so dostopna na portalih bonitetnih hiš (I d. o. o., GVIN d. o. o.),

ali v drugih javnih bazah (AJPES). V javnih bazah so dostopne tudi informacije o stečajih,

prisilnih poravnavah, preteklih in obstoječih blokadah odstopnikovega transakcijskega

računa, morebitnih tožbah, v katerih je udeležen dolžnik, in ostalih dejavnikih, ki so

bistvenega pomena za minimiziranje tveganja.

Poleg informaciji na različnih portalih in bazah je zelo dober vir informacij tudi odstopnik,

saj najbolje pozna način poslovanja in plačilno disciplino svojega dolžnika. Faktorinška

družba naj vedno prosi odstopnika za izkaz oprtih postavk ter konto kartico dolžnika, saj je

iz njih najbolje razvidna plačilna disciplina dolžnika, na podlagi katere se faktorinška

28

družba lahko kaj hitro odloči, ali bo terjatev takega dolžnika odkupila in ali želi imeti

dolžnika v portfelju.

2.3.5 Skrben pregled nezapadlih terjatev

Po podpisu pogodbe z odstopnikom ta v faktoring odstopi terjatve do dogovorjenih

dolžnikov. Ob prejemu prvih faktur in pred njihovim financiranjem mora faktorinška

družba preveriti, ali je bila za izdano in odstopljeno fakturo storitev opravljena oz. blago

dostavljeno, ali je kupec z blagom/storitvijo zadovoljen, ali je znesek na izdani fakturi

pravilen, ali dolžnik namerava poravnati svoje obveznosti in ali je dolžnik obveščen, komu

mora poravnati svoje obveznosti.

Priporočljivo je tudi, da faktorinška družba preveri, kdaj namerava dolžnik poravnati svoje

obveznosti, ali bo obveznosti poravnal v roku ali bo imel zamudo in kolikšno. Pred prvim

financiranjem naj se faktorinška družba prepriča, da je dolžnik prejel obvestilo o odstopu

terjatev in da je na vsaki fakturi zaznamek o odstopu. S tem si bo družba zagotovila plačilo

na pravi, torej njen, transakcijski račun.

Faktorinška družba naj poleg posredovanja originalnih faktur zagotovi potrditev njihovega

obstoja z zahtevanjem potrjenih naročilnic, dobavnic, tovornih listov, ki jih posreduje

odstopnik ter s pisno potrditvijo in sprejemom dolžnikove fakture. S potrditvijo fakture

faktorinška družba minimizira tveganje financiranja neobstoječih ali spornih terjatev in s

tem izgubo sredstev.

2.3.6 Skrben pregled zapadlih terjatev

Faktorinška družba mora skrbno spremljati terjatve v svojem portfelju in njihovo

zapadlost. Oblikovano mora imeti strategijo opominjanja in ravnanja ob zapadlosti terjatev.

Prav tako mora faktorinška družba določiti toleranco financiranja (koliko časa po

zapadlosti so terjatve še financirane), kdaj se neporavnano terjatev nadomesti z novo/drugo

terjatvijo ter trenutek, ko se terjatve regresira/odstopi nazaj prvotnemu upniku. Sistem

opominjanja je izrednega pomena za odstopnika in tudi faktorinško družbo, zato se ga

določi že ob sklenitvi faktoring pogodbe. Izkušnje so pokazale, da dolžniki obveznost do

finančnih organizacij izpolnjujejo bolj dosledno kot npr. do dobaviteljev in v primeru

neplačila in posledično prejetega opomina, le-tege po večini poravnajo brez ugovorov.

2.3.7 Oblikovanje in gradnja rezervacij

Faktorinška družba si lahko z oblikovanjem rezervacij zagotovi dodatna sredstva za

zmanjševanje potencialnih izgub. Obstajata dve vrsti rezervacij: rezervacije na podlagi

faktorinških prihodkov, ki jih mora faktorinška družba začeti uporabljati že na začetku

poslovanja, in individualne rezervacije za vsakega odstopnika posebej. Rezervacija na

podlagi faktorinških prihodkov pomeni, da vsakič, ko faktorinška družba prejme od

dolžnika plačilo, nameni določen odstotek svojih prihodkov za rezervacije. Na začetku

29

poslovanja faktorinške družbe z odstopnikom naj bo ta odstotek višji, nekje 10 odstotkov

do 20 odstotkov. Sčasoma, ko je obseg posla in portfelja večji, se odstotek rezervacij zniža

na 5 do 10 odstotkov. Bistvo tovrstnih rezervacij je njihovo nenehno oblikovanje, da so

sredstva vedno na voljo za primer pokrivanja izgub. Sredstev iz naslova teh rezervacij

faktorinška družba ne sme nikoli nameniti pokrivanju rednih obveznosti ali financiranju

odkupljenih terjatev, temveč samo in izključno pokrivanju morebitnih izgub.

Individualne rezervacije se oblikujejo z zmanjševanjem odstotka financiranja. Na začetku

poslovanja z odstopnikom se določi višina rezervacije in nato se vsako financiranje

zmanjša za določen odstotek, ki je namenjen rezervacijam. Ko je določen odstotek

dosežen, je odstopnik financiran v celoti.

Zelo pomembno je, da so individualne rezervacije za vsakega odstopnika dogovorjene in

definirane že v pogodbi ter da je odstopnik seznanjen z namenom in potekom gradnje

rezervacij. Razlogov za gradnjo rezervacij je več: za primere reklamacij, stornacij faktur,

dolžnikovih neplačil faktur. V vseh teh primerih bi stranka morala nadomestiti fakturo z

novo fakturo ali vrniti že financirana sredstva. V obeh primerih bi to pomenilo nenadno

znižanje razpoložljivih likvidnih sredstev in poslabšanje poslovanja odstopnika. V primeru

gradnje rezervacij bo faktorinška družba pokrivala izpad sredstev iz oblikovanih izgub, kar

ne bo vplivalo na odstopnikov denarni tok. V primeru, da faktorinška družba uporabi

rezervacije, jih začne znova graditi na podlagi že omenjenih določil. Rezervacije tako

postanejo zavarovalna polica za primer slabih naložb.

Faktorinške družbe v Sloveniji do sedaj še niso izoblikovale prakse oblikovanja

posameznih ali skupnih rezervacij za primer izgube iz naslova morebitnih direktnih plačil,

stornacije faktur ali goljufije. Faktorinške družbe oblikujejo le slabitve za primere

goljufije, ko je le-ta potrjena. Navadno je to 100 odstotkov višine potrjenih goljufij ali v

primeru, da ima faktorinška družba zavarovanja, s katerimi bo delno poplačana izguba, le

za del, ki ni zavarovan. Vzrok za ne oblikovanje rezervacij je predvsem v nepripravljenosti

odstopnikov na zmanjšan odstotek financiranja zaradi oblikovanja rezervacij.

3 FAKTORING V SLOVENIJI

Kljub več kot 15-letni tradiciji faktoringa v Sloveniji je ta alternativna oblika financiranja v

Sloveniji še vedno premalo poznana in izkoriščena. Faktoring je v letu 2012 predstavljal

1,9 odstotka BDP, kar pomeni v primerjavi z letom 2011 23-odstotno rast. (2011 1,53-

odstotka BDP). Kljub rasti je prostora za rast in razvoj še veliko. Vzrok v nepoznavanju in

neuporabi faktoringa je tudi v dejstvu, da so podjetja v času konjunkture najemala bančna

posojila, saj so bila relativno poceni, zato ta niso imela potrebe po dodatnem oz.

alternativnem viru financiranja, faktoring družbe pa so bile pri informiranju preveč

toge in premalo agresivne.

30

Vloga faktoringa v Sloveniji se je začela krepiti v zadnjih letih pred gospodarsko krizo,

poglobila pa se je prav po letu 2008, saj je povpraševanje po faktorignu občutno naraslo,

ko so se začele kazati posledice gospodarske krize. Skok (2010, str. 51) ugotavlja, da je

vloga faktoringa kot alternativnega vira financiranja narasla tudi zaradi restriktivne politike

bank, ki v omejenih količinah kreditirajo celo svoje nekdaj najmanj tvegane stranke, in

zaradi zavarovalnic, ki ne ponujajo več zavarovanj za gradbeno in avtomobilsko industrijo

oz. so jih začele drastično ukinjati. Večjo uporabo faktoringa je mogoče opaziti tudi pri

večjih podjetjih ter v industrijah, ki jih je kriza najbolj prizadela.

3.1 Faktoring družbe v Sloveniji

Faktoring ni registrirana dejavnost, hkrati pa se pod faktoringom oglašuje veliko družb, ki

delajo le posamezne segmente faktoringa, zato ni znano natančno, koliko družb se pri nas

ukvarja s faktoringom. Največja faktorinška družba je PRVI FAKTOR d. o. o., naslednica

najstarejše, od leta 1994 delujoče družbe LB Factors, ki je od leta 2002 v skupni lasti NLB

in SID Banke. Sledi Afaktor d. o. o., ki deluje v okviru bančne skupine Abanke Vipe in

opravlja faktorinške storitve od leta 1999 kot naslednik SKB faktorja. Tu je še zasebna

mariborska družba Finea Faktoring d. o. o., ki spada v skupino Finea Holding d. o. o., in

Prva finančna agencija d. o. o., ki je bila ustanovljena leta 2005. Najmlajša faktorinška

družba na slovenskem trgu je podjetje S-Factoring d. d. ustanovljen leta 2007 (lastnici sta

Banka Sparkasse d. d. in avstrijska faktorinška banka z več kot 40-letno tradicijo

faktoringa na trgu, Inermarket Bank AG, ki je članica združenja FCI).

V Sloveniji ni bilo nobene prave faktoring družbe, kakršno poznajo v tuji poslovni praksi

in katere izključna dejavnost je faktoring, vse do leta 1994, ko sta avstrijska faktorinška

banka Intermarket Bank AG in Ljubljanska banka ustanovili skupno delniško družbo LB

Factors. Z njima se je v slovenski poslovni praksi začel razvoj poslov faktoringa.

Tabela 2: Promet slovenskih faktoring družb v zadnjih petih letih v milijonih evrov

Faktor/leto 2008 2009 2010 2011 2012

S-Factoring d. d. 19.848 53.654 48.358 64.628 86.478

Afaktor d. o. o. 133.182 122.260 125.993 113.683 111.972

Prvi Faktor d. o. o. 300.649 216.990 227.832 236.902 267.238

Finea faktoring d. o. o.* 24.050 13.494 8.006 9.005 3.593

Prva finančna agencija d. o. o. 140.000 112.135 111.716 113.351 138.698

Skupaj v 1000 619.737 520.542 523.915 539.580 607.979

Legenda: * Podatki iz statistike FCI, kar pomeni samo mednarodni faktoring

Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11.

Kot je razvidno iz tabele št. 2, faktoring promet v Sloveniji vztrajno raste, tudi po letu

2008, ki je bilo za Slovenijo rekordno po faktorinškem prometu. Tako kot na evropskem in

31

svetovnem trgu je v letu 2009 upadel faktorinški promet tudi v Sloveniji. Največji krivec je

svetovna gospodarska kriza, ki se je začela poglabljati v letu 2009. Nasprotno z

gospodarstvom predstavlja kriza za faktoring možnosti za rast, kar je v letih, ki so sledila,

tudi občutiti. Promet je začel v letu 2010 ponovno naraščati, rast pa se nadaljuje tudi v letu

2011 in tudi 2012. Faktorinški promet je v 2012 za 14,3 odstotka višji kot v istem obdobju

lani in je tik pod prometom, ustvarjenim pred gospodarsko krizo leta 2008.

Slika 6: Gibanje faktoring prometa v Sloveniji v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov

Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 11.

Slika 7: Tržni delež slovenskih faktoring družb v letu 2012

Legenda: * Podatki iz statistike FCI, kar pomeni samo mednarodni faktoring.

Vir: S-Factoring d. d. Predstavitev Faktoring 2012, 2012, str. 12.

0

100.000

200.000

300.000

400.000

500.000

600.000

700.000

2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012

Promet v mio EUR

0%

10%

20%

30%

40%

50%

S-Factoringd.d.

Afaktord.o.o.

Prvi Faktord.o.o.

Fineafaktoringd.o.o.*

Prvafinančnaagencija

d.o.o.

14 18

44

1

23 Tržni delež v odstotkih

Faktorinška družba

32

Največji tržni delež ima najstarejša faktoring družba PRVI FAKTOR d. o. o., in sicer 44

odstotkov. Družba je v času svetovne gospodarske krize (torej od leta 2008) povečala tržni

delež za 9,6 odstotne točke. Sledita ji Prva finančna agencija d. o. o. s 23 odstotki in A

Faktor d. o. o. z 18 odstotki. Tudi njuna tržna deleža sta se v času krize povečala, in sicer

Prva finančna agencija za 6,8 odstotne točke, Afaktor d. o. o. za 3,2 odstotne točke. Na

tretjem mestu je najmlajša faktorinška družba S-Factoring d. d. za 14 odstotki. Kljub

mladosti in majhnosti je S-Factoring d. d., družba z največjim povečanjem tržnega deleža

med krizo, in sicer za 11,9 odstotne točke. Družbi z najmanjšim tržnim deležem Finea

faktoring d. o. o., ki zavzema 1 odstotek slovenskega faktorinškega trga, je kot edini padel

tržni delež v času krize, in sicer za 2,2 odstotne točke. Povečanje tržnih deležev je še eno

dejstvo, ki potrjuje, da je gospodarska kriza velika priložnost za rast faktoringa.

Slovenski trg ima kar nekaj posebnosti, ki vplivajo na ustvarjanje faktorinškega prometa:

visok delež kompenzacij tako medsebojnih kot verižnih, slaba likvidnost, dolgi plačilni

roki, plačilna nedisciplina, zakonsko obvezujoči e-poboti, provizije največjih trgovcev in

pretežno enkratni odkupi.

V Sloveniji je faktoring kljub negativnemu prizvoku »vir financiranja za slaba podjetja«

vse bolj prepoznaven, saj se število uporabnikov vsako leto veča, kar kaže tudi nenehna

rast. Rast prometa in števila uporabnikov je posledica zelo prilagodljive in koristne

alternativne oblike financiranja obratnih sredstev, ki je med podjetji izredno dobro sprejeta

in cenjena.

3.2 Pravna ureditev faktoringa v Sloveniji

Najstarejša pravna ureditev faktoringa je UNIDROIT konvencija, ki je bila sprejeta 28.

maja 1988. Mednarodni faktoring je pridobival vse pomembnejšo vlogo pri razvoju

mednarodne trgovine, zato se je Mednarodni inštitut za unifikacijo zasebnega prava iz

Rima (UNIDROIT: International Institute for Unification of Private Law) odločil pripraviti

predlog konvencije o mednarodnem faktoringu. Namen konvencije je bil sprejetje enotnih

pravil za zagotavljanje pravnega okvira, ki bo olajšal mednarodni faktoring, hkrati pa

ohranil pravično ravnotežje interesov med udeleženci pri faktoring poslih. Konvencija

opredeljuje pojem pogodbe o faktoringu, ureja institut odstopa terjatev, ki so predmet

pogodbe o faktoringu, ter določa, kdaj se konvencija uporablja. UNIDROIT organizacija

izhaja iz predhodnice Organizacije združenih narodov – Društva narodov. Proučuje

potrebe in metode modernizacije, harmonizacije in koordinacije privatnega in predvsem

gospodarskega prava med državami in skupinami držav ter pripravlja in usklajuje pravne

instrumente. Organizacija združuje 63 držav članic, tudi Slovenijo (od leta 1995), ki

sprejmejo njen statut.

Kljub članstvu v UNIDROID organizaciji je pravna ureditev faktoringa v Sloveniji

omejena, saj nimamo zakona, ki bi faktoring obravnaval kot samostojno finančno

dejavnost. Korbun (2004, str. 31), navaja, da faktoring v naši zakonodaji ni posebej urejen.

33

Pri iskanju določenih rešitev je treba slediti večjim pravnim virom, najpogosteje v

Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 97/2007), v nadaljevanju OZ, Stvarnopravnem

zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001), v nadaljevanju SPZ , Zakonu o bančništvu, (Ur. l. RS, št.

7/1999) v nadaljevanju ZBan, Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o bančništvu,

ZBan-1A,( Ur. l. RS, št. 1/2008), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o

bančništvu, ZBan-1B (Ur. l. RS, št. 109/2008), Zakon o spremembah in dopolnitvah

Zakona o bančništvu, ZBan-1C (Ur. l. RS, št. 19/2009), Zakon o spremembah in

dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1D (Ur. l. RS, št. 98/2009). Zakon o spremembah

in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1E (Ur. l. RS, št. 79/2010), Zakon o

spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1F (Ur. l. RS, št. 09/2011), Zakon

o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1G (Ur. l. RS, št. 59/2011),

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1H (Ur. l. RS, št.

85/2011), Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1I (Ur. l. RS, št.

48/2012) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu Zban-1J (Ur. l. RS,

št. 105/2012).

ZBan prvi in tretji odstavek 6. člena uvršča faktoring, odplačno prevzemanje terjatev z

regresom in brez, k drugim finančnim dejavnostim. Dejavnost factoringa lahko opravljajo

banke ali druge finančne organizacije. Druge finančne organizacije (7. člen ZBan) so

pravne osebe, ki kot izključno ali pretežno dejavnost opravljajo druge finančne storitve iz

prvega odstavka 6. člena ZBan oziroma druge finančne storitve na podlagi zakona, ki ureja

zavarovalništvo, trg vrednostnih papirjev, investicijske sklade in družbe za upravljanje, ter

na podlagi drugih zakonov, ki urejajo finančne storitve.

Edini zakon, ki izrecno omenja faktoring, odkup terjatev z regresom ali brez njega, kot

vzajemno priznano finančno storitev, je ZBan-1 (Ur. l. RS, št. 131/2006) v drugem

odstavku 10. člena.

Posebno opredelitev faktoringa najdemo tudi v Zakonu o deviznem poslovanju ZDP-1 (Ur.

l. RS, št. 23/1999), ki v drugem odstavku 12. člena uvršča faktoring med komercialne

kredite: »Med komercialne kredite se štejejo tudi posli odkupa terjatev (factoring), če je

prvotni posel, na podlagi katerega je terjatev nastala, ustrezal značaju komercialnega

kredita.«

Pravno ureditev faktoringa lahko iščemo v pravni ureditvi cesije. Zakon, v katerem

najdemo največ določil o odstopu terjatev (cesija), je OZ, ki v VI. poglavju določa

spremembe upnika ali dolžnika, in sicer v členih od 417 do 426. Prvi odstavek 417. člena

OZ določa, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo

terjatev: pri tem izvzame tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, in tudi

tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali pa njihova narava nasprotuje prenosu na

drugega. Pomembna so tudi določila iz drugega, tretjega in četrtega odstavka istega člena,

ki pojasnjujejo, da prepoved odstopa terjatev tretji osebi, dogovorjena med upnikom in

dolžnikom, nima učinka in da je dolžnik prost svoje obveznosti, tudi če jo izpolni novemu

34

upniku terjatve. Prepoved odstopa terjatev v praksi ni zaželena, saj ne omogoča odstop

terjatev in s tem pridobitev likvidnih sredstev s pomočjo odstopa terjatev.

419. člen OZ prav tako opredeljuje, da je odstopnik dolžan obvestiti dolžnika o odstopu

terjatev, ni pa potrebna dolžnikova privolitev v odstop. Dolžnik lahko svojo obveznost

poravna odstopniku le, če za odstop ni vedel. Obveščanje dolžnika o odstopu je bistvena,

saj kljub dejstvu, da je odstop terjatev zakonska pravica odstopnika, v slovenski poslovni

praksi privolitev v odstop predstavlja oviro. Da se faktorinške družbe izognejo morebitnim

ugovorom o nespornosti terjatve, vedno poskrbijo za dolžnikovo potrditev odstopne izjave

pred financiranjem. Veliko dolžnikov ne priznava faktoringa in ne želi podpisati odstopne

izjave ter plačevati na transakcijski račun faktorinške družbe. Ker je pogoj za financiranje,

podpisana odstopna izjava, se nemalokrat zgodi, da dolžnik ne podpiše odstopne izjave in

posledično odstopnik ne more pridobiti finančnih sredstev na podlagi odkupa terjatev. Žal

v Sloveniji še vedno velja pravilo močnejšega in če je dolžnik veliko podjetje, si zakon o

odstopu terjatev kroji po svoji meri in izsiljuje odstopnika z odpovedjo medsebojnega

sodelovanja, če se odločijo za faktoring, oz. prisilijo odstopnika, da zniža cene v zameno

za strinjanje s faktoringom. Tako kot odkup terjatev OZ ureja tudi večkratni odkup, in sicer

na podlagi vrstnega reda obveščanja. Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam,

pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali

se je pri dolžniku oglasil prvi (420. člen OZ).

Za razliko od OZ pa SPZ zagovarja načelo prioritete cesije, saj za učinkovitost cesije ni

treba obvestiti dolžnika. Če je zgradba cesije takšna, da obveščanje ni pogoj za odstop

terjatve, potem velja prioriteta cesije. Iz tega izhaja, da lahko pride do konflikta med

fiduciarno cesijo in klasično cesijo. Če se pri večkratnem prenosu iste terjatve pojavijo

običajne cesije, velja pravilo iz OZ. V primeru dveh ali več fiduciarnih cesij pa bo veljalo

načelo prioritete prve cesije (SPZ). Pri kombinaciji cesije v zavarovanje in običajne cesije

bi imelo prednost določilo OZ, to je prva obvestilo dolžniku (Skok 2010, str. 32).

Leta 2011 je bil sprejet Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih ZPreZP, (Ur. l. RS, št.

18/2011) v nadaljevanju ZPreZP, ki je predstavljal grožnjo delovanju faktorinških družb.

Zakon uvaja 60-dnevni plačilni rok za zasebni sektor in 30-dnevni plačilni rok za javni

sektor ter obvezni večstranski pobot ob več kot 15-dnevni zamudi. ZPreZP med

gospodarskimi družbami ni bil dobro sprejet, saj je v nasprotju s svojim namenom

preprečevanja izgub dosegel ravno nasprotni učinek. Obvezna prijava terjatev v pobot je

povzročila, da so podjetja 14 dni pred rokom za prijavo v pobot prenehala plačevati svoje

obveznosti in tako podjetja niso imela denarja za plačevanje rednih obveznosti. Kljub

dejstvu, da se terjatve med seboj pobotajo, večina podjetij še vedno preferira prejemanje

plačil v denarju kot v obliki pobota, saj se tako lahko sami odločijo o času in vrstnem redu

plačila svojih obveznosti. Zaradi obvezne prijave v pobot so dolžniki faktorinških podjetij

v pobot prijavljali tudi terjatve, ki so bila odstopljene, in posledično je moral obveznosti

poravnati odstopnik. Poleg ostalih anomalij je tudi člen o določitvi obveznega 30- in 60-

dnevnega plačilnega roka popolnoma irelevanten, saj dopušča daljši plačilni rok, če je to

zapisano v gospodarski pogodbi.

35

»Zakon posega v premoženjske pravice gospodarskih subjektov s tem, ko določa, da

morajo prijaviti zapadle obveznosti, prav tako pa pretrga denarne tokove«, meni

Razborškova, direktorica družb E.kompenzacija in Prva finančna agencija. ZPreZP je

veljal tudi za faktoring oz. odkup terjatev, saj so dolžniki dolžni prijavljati terjatve v e-

pobot, četudi so odstopljene, kar seveda ni imelo pomena. Z uvedbo obveznega pobota so

imele faktorinške družbe ogromne težave, saj dolžniki niso želeli sprejeti faktoringa in niso

želeli plačevati svojih obveznosti, kajti za svoje terjatve plačila niso prejeli, ampak so se le

pobotali. Leta 2012 je bil sprejet ZPreZP-1 (Ur. l. RS, št. 57/2012), ki je med drugim

izločil odkup terjatev iz obveznega pobota, kar je omogočilo normalno nadaljnje

poslovanje faktorinških družb.

Ker zakonodaja ne pokriva veliko vprašanj o faktoringu in ravnanju pri odstopu terjatev,

ostajajo odprta tudi vprašanja o stečajnem postopku ali prisilni poravnavi pri odkupu

terjatev. Pri stalnem faktoringu se počasi oblikuje sodna praksa, da stečajni upravitelji teh

transakcij ne izpodbijajo, saj dejansko ne gre za prioritetno poplačilo upnikov.

Če primerjamo zakonske določbe pravne ureditve faktoringa v tujini in Sloveniji,

ugotovimo, da je slovenska zakonodaja precej ohlapna in pomanjkljiva v primeru

faktoringa.

3.3 Faktoring v Evropi

Število, struktura in poslovni model faktoring podjetij in vseh bank, ki so izvajale

faktoring, so se v 40 letih obstoja faktoringa v Evropi bistveno spremenili. To ne nazadnje

kaže tudi obseg poslovanja v posameznih državah.

Faktorinškega promet v letu 2011:

Svet skupno: 2.015.413 mio. evrov

Evropa 1.217.811 mio. evrov

Ostale države: 797.602 mio. evrov

Slika 8: Faktorinški promet v letu 2011 v odstotkih

Vir: FCI's much awaited figures for 2011 worldwide factoring industry, 2012.

Slika 8: Faktorinški promet v letu 2011 v %

60 40 Evropa

Svet

36

Natančna predstavitev razvoja obsega faktoringa v Evropi med leti 2005 in 2011 temelji na

podatkih Factors Chain International (FCI v nadaljevanju), poročilo za leto 2011 (Tabela

2), ki kažejo na rast pomembnosti faktoringa v Evropi. Medtem, ko je svetovna rast v

sedmih letih znašala 98% je le-ta v Evropi znašala 70%, v ZDA 53%, v Aziji 276%, v

Afriki 276% in v Avstralaziji 145%.

Tabela 3: Celoten faktoring promet po državah v zadnjih sedmih letih v milijonih evrov

Nadaljevanje

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

EVROPA

Avstrija 4.273 4.733 5.219 12.936 23.163 8.307 8.986

Belgija 14 41.106 40.958 41.051 23.921 32.203 38.204

Bosna in

Hercegovina 35 45 45

Bolgarija 0 35 300 450 340 550 40.909

Hrvaška 175 340 40.909 40.910 16.469 2.793 2.269

Ciper 2.425 2.546 2.985 3.255 12.844 16.497 3.758

Češka 2.885 4.025 28.581 5 27.820 15.067 5.115

Danska 7.775 7.685 8.474 41.034 40.915 8 42.614

Estonija 41.001 41.154 40.969 1.427 1 1.227 1.164

Finska 17.441 40.919 24.077 24.077 10.752 41.011 13

Francija 89.02 100.009 121.660 135 128.182 153.252 174.580

Nemčija 55.110 72 89 106 96.200 129.536 157.260

Grčija 18.719 45.047 15.523 40.949 40.980 14.715 14.731

Madžarska 29.952 32.174 40.911 40.942 19.025 3.339 2.817

Irska 23.18 29.693 22.919 24 19.364 20.197 18.303

Italija 111.175 120.435 122.800 128.200 124.25 143.745 175.182

Latvija 20 276 42.370 18.994 900 328 371

Litva 23.377 1.896 25.235 12.844 1.755 19.725 2.134

Luksemburg 280 306 490 600 349 321 180

Malta 0 1 25 52 105 136 200

Nizozemska 40.991 41.054 31.820 30 30 35 46

Norveška 9.615 11.465 17 15 40.923 15.075 16.395

Poljska 41.093 4.425 41.159 41.128 12 16.210 41.169

Portugalska 16.965 16.886 16.888 18 17.711 20.756 27.879

Romunija 550 750 40.969 23.743 41.000 41.122 2.582

Rusija 19.756 8.555 40.921 16.150 21.398 12.163 21.174

Srbija 0 150 226 370 410 500 926

Slovaška 830 1.311 13.881 41.061 41.275 981 1.171

Slovenija 230 340 455 650 650 650 550

Španija 55.515 66.772 83.699 100 104.222 112.909 122.125

Švedska 41.140 41.111 41.111 16 18.760 18.760 29.259

Švica 41.153 2 2.513 21.582 5 4 16.497

37

se nadaljuje

Vir: FCI's much awaited figures for 2011 worldwide factoring industry, 2012.

Najnovejše statistike kažejo, da se je faktorinški promet v svetu v letu 2011 v primerjavi z

letom 2010 močno povečal, in sicer za 22 odstotkov. Skupni promet leta 2011 znaša

2.015.413 evrov. Čeprav se je obseg v letu 2009 nekoliko zmanjšal, je v letu 2010 daleč

presegel številke 2008, do sedaj rekordnega leta v zgodovini faktoringa. Močna rast se je

nadaljevala tudi v letu 2011, v še enem rekordnem letu za faktoring. Glavni trgi s

spektakularno rastjo so Kitajska (77 odstotkov), Rusija (74 odstotkov), Južna Afrika (41

odstotkov), Nizozemska (31 odstotkov) in Avstralija (28 odstotkov). Splošno je faktoring

industrija v času finančne krize uspešnejša od mnogih drugih ponudnikov v finančnih in

zavarovalniških sektorjih (FCI's much awaited figures for 2011 worldwide factoring

industry, 2012).

Za člane FCI so bili rezultati še bolj impresivni: skupni promet se je povečal za več kot 24

odstotkov, mednarodni pa skoraj za 37 odstotkov. Rezultati kažejo, da so izvozniki in tudi

uvozniki po vsem svetu vedno bolj seznanjeni s prednostmi, ki jih prinaša faktoring:

obratni kapital, zaščita pred kreditnim tveganjem in nadzor nad plačili, medtem ko je

uvoznik upravičen do nakupa na odprti račun, brez potrebe po sprožitvi akreditivov ali

sprejemanju restriktivnih plačilnih pogojev (FCI's much awaited figures for 2011

worldwide factoring industry, 2012).

Ko so Jeroena Kohnstamma, generalnega sekretarja FCI, zaprosili za komentar o zadnjih

podatkih, je ta izrazil prepričanje, da je faktoring industrija dobro pozicionirana in da igra

vedno bolj pomembno vlogo pri zagotavljanju obratnega kapitala in obvladovanju

tveganja. Dodal je tudi, da ponudniki faktoringa ne nadomeščajo storitev, ki jih ponujajo

banke, po drugi strani pa vedno več bank ponuja faktoring, bodisi preko specializiranih

odvisnih družb ali prek specializiranih oddelkov/služb znotraj banke (FCI's much awaited

figures for 2011 worldwide factoring industry, 2012).

Glede mednarodnega faktoringa Kohnstamm dodaja: »Tako, kot je bilo napovedano v

preteklosti, se je pomen azijskega trga za mednarodni faktoring še povečal. Največja rast je

na področju domačega in tudi mednarodnega faktoringa na trgih Kitajske, Tajvana in Hong

Konga. Kljub temu pa velike države EU in ZDA še vedno ostajajo močni "uporabniki"

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

EVROPA

Turčija 30.621 14.925 19.625 41.047 20.280 38.988 30.869

Ukrajina 333 620 890 1.314 530 540 955

Velika

Britanija 237.205 248.769 286.496 188 195.613 226.243 268.080

Evropa

skupaj v 1000 715.471 806.958 932.264 888.528 876.649 1.045.069 1.217.811

38

uvoznega in izvoznega faktoringa« (FCI's much awaited figures for 2011 worldwide

factoring industry, 2012).

Slika 9: Gibanje faktoring prometa v Evropi in svetu v zadnjih sedmih letih v milijonih

evrov

Vir: FCI's much awaited figures for 2011 worldwide factoring industry, 2012.

4 PREVARE V FAKTORINGU V SLOVENIJI

4.1 Metoda raziskovanja

Raziskovalni proces je proces, ki se ga moramo lotiti sistematično, da ne bi prezrli

nobenega koraka, kar bi nas lahko napeljalo do napačnega zaključka ali napačnega

rezultata. Najpogosteje uporabljen je splošni raziskovalni model. Sestavljen je iz dveh

delov; načrtovanja in izvedbe, ki ju sestavlja osem faz (Bastič, 2006, str. 4):

a) Načrtovanja raziskave:

Opredelitev raziskovalnega problema (preučevanega pojava)

Opredelitev raziskovalnega problema je ena najpomembnejših faz raziskovalnega procesa.

V njej opredelimo cilj raziskave. Cilj raziskave mora biti čim natančneje in jasneje

opredeljen, saj je od njega odvisna vsebina ostalih faz raziskovalnega procesa.

0

500

1.000

1.500

2.000

2.500

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011

Promet v mio EUR

Evropa Skupaj

Svet Skupaj

39

Izdelava koncepta raziskave

Z izdelavo koncepta raziskave pojasnimo, kako bomo poiskali odgovore na postavljena

raziskovalna vprašanja. V tem delu poleg koncepta opredelimo še kaj in kako bomo merili,

strategijo vzorčenja, okvir analize in njen časovni okvir.

Izdelava instrumenta za zbiranje podatkov

Vsako sredstvo, s katerim zbiramo podatke za raziskavo, se imenuje 'raziskovalno orodje'

ali 'raziskovalni instrument'. Najpogosteje uporabljeni raziskovalni instrumenti za zbiranje

podatkov so načrt intervjuja, vprašalnik, navodila za izvedbo intervjuja. Če za raziskavo

načrtujemo uporabo primarnih podatkov, izdelamo instrument za zbiranje podatkov sami

ali uporabimo takega, ki je bil že uporabljen v drugih raziskavah. Če pa načrtujemo

uporabo sekundarnih podatkov (že zbranih podatkov v druge namene), izdelamo

dokument, v katerega se vpisujejo potrebni sekundarni podatki.

Izbira vzorca

Natančnost in zanesljivost naših ugotovitev je močno odvisna tudi od načina, kako smo

izbrali vzorec. Najpomembnejši cilj pri izbiranju vzorca je, ob upoštevanju stroškov

raziskave, minimiziranje razlik med vrednostmi, ki jih dobimo iz vzorca, in tistimi, ki

veljajo za statistično množico. Osnovno načelo vzorčenja je z relativno majhnim številom

izbranih statističnih enot dobiti z visoko verjetnostjo dokaj realno sliko o proučevani

statistični množici. Teorija vzorčenja temelji na dveh pomembnih načelih, to je na načelu

nepristranskosti in načelu maksimalne natančnosti. Pri izbiri vzorčenja izbiramo med

naključnim, nenaključnim in mešanim vzorčenjem. V okviru prvih dveh obstaja več

strategij vzorčenja. Poznavanje teh strategij, njihovih prednosti in slabosti omogoča

uporabniku izbiro najboljše strategije glede na postavljeni cilj raziskave in raziskovalna

vprašanja.

Pisanje raziskovalnega predloga.

Rezultate prvih štirih faz, v katerih so bila opravljena potrebna pripravljalna dela za

uspešno izvedbo raziskave, strnemo v raziskovalnem predlogu. V njem je natančno opisan

raziskovalni problem in podrobno predstavljen načrt raziskave, s katero bomo dobili

odgovore na postavljena raziskovalna vprašanja.

b) Izvedba raziskave

Zbiranje podatkov

Potem ko smo opravili prve štiri faze in njihove rezultate strnili v raziskovalnem predlogu,

začnemo s samo raziskavo. Ta začne zbiranje podatkov, ki jih bomo uporabili pri iskanju

odgovorov na postavljena raziskovalna vprašanja. Zbiranje podatkov je odvisno od vrste

potrebnih podatkov (primarni, sekundarni) in od izbranega raziskovalnega instrumenta.

Zbiranje podatkov ne glede na izbrano metodo poraja nekaj etičnih težav.

40

Obdelava podatkov

Pri obdelavi podatkov se zbrani podatki obdelajo v informacije, s katerimi bomo poskušali

dati zanesljive odgovore na postavljena raziskovalna vprašanja. Metode, ki jih bomo

uporabili pri obdelavi zbranih podatkov, so odvisne od: vrste zbranih podatkov (opisni,

numerični) in načina predstavitve dobljenih rezultatov zainteresiranim javnostim.

V teoriji se raziskave delijo v kvantitativne in kvalitativne. Večino dejansko opravljenih

raziskav v ekonomiji je težko razvrstiti le v eno skupino, saj te uporabljajo tako

kvalitativne kot kvantitativne metode.

Pisanje raziskovalnega poročila

Raziskava se konča s pisanjem raziskovalnega poročila, ki je mnogim najtežje opravilo v

tem procesu. V poročilu seznanimo zainteresirano javnost, kaj smo proučevali, kaj smo

odkrili in kateri zaključki sledijo našim ugotovitvam.

4.2 Načrt in izvedba raziskave

4.2.1 Načrt raziskave

4.2.1.1 Opredelitev raziskovalnega problema

Namen raziskave je podrobneje preučiti prevare v faktoringu. Temeljni cilj raziskave je

ugotoviti znake, ki kažejo na možnost prevare, kaj lahko faktoring družbe naredijo vnaprej,

da preprečijo prevaro, kateri so ukrepi faktoring družb ob sumu na prevaro, ob potrditvi

prevare in njenem reševanju, da minimizirajo izpad sredstev. Ugotavljali bom tudi, ali so

faktoring družbe uvedle kakšne spremembe pri načinu poslovanja glede na izkušnje, ki so

jih doživele?

4.2.1.2 Koncept raziskave in inštrument za zbiranje podatkov

Za pridobitev primarnih podatkov imamo na voljo kvantitativne in kvalitativne raziskave.

Na podlagi teoretične razlage obeh metod sem ugotovila, da bo za raziskavo prevar v

faktoringu v Sloveniji najprimernejša kvalitativna analiza. Kvalitativni pristop nam

omogoča pridobiti »občutenja« udeležencev v raziskavi. Poročanje v kvalitativni raziskavi

se navadno nanaša na besede udeležencev v raziskavi. Število udeležencev v kvalitativni

raziskavi je navadno manjše, pri čemer je poudarek na uporabi nestrukturiranih vprašanj.

Kvalitativne raziskave so namenjene odkrivanju ozadja in vzrokov. Medtem ko smo pri

kvantitativnem raziskovanju usmerjeni na »širino« in informacije tipa »koliko«, pri

kvalitativnem raziskovanju poskušamo pridobiti informacije o vzrokih. Sprašujemo se,

zakaj je nekaj nastalo. Kvalitativne raziskave so še posebej primerne za odkrivanje občutij,

vrednot, motivacij, stališč in percepcij (Zikmund, 2000, str. 220).

Če povzamemo po Zikmundu (2000, str. 218), se kvalitativna analiza nanaša bolj na

prisotnost oziroma odsotnost določene vsebine, kot pa na njeno pogostost; pri kvalitativni

41

analizi nas bolj zanima vsebina kot izraz globljih dejavnikov; kvalitativna analiza je

namenjena obravnavi kompleksnejših tem kot kvantitativna analiza; in pri kvalitativni

analizi je delež že znanih vsebin navadno večji v primerjavi s kvantitativno raziskavo.

Metode kvalitativne analize uvrščajo globinske in delno strukturirane intervjuje. Pri izbiri

načina zbiranja podatkov sem se odločala med delno strukturiranem in nestrukturiranem

oz. globinskim intervjujem. O delno strukturiranem intervjuju govorimo, ko obstaja

vnaprej določen pripravljen spisek tem in vprašanj, vendar pa je njihova konkretna izvedba

prilagojena položaju in toku pogovora. Če pa je določena zgolj tema za pogovor, o kateri

se izpraševalec odprto in prosto izraža, dobi pogovor oznako nestrukturirani ali globinski

intervju (Bregar, Ograjenšek in Bavdaž, 2005, str. 82).

Glede na dejstvo, da so bili intervjuvancem sporočeni tema pogovora in okvirna vprašanja,

intervju pa je potekal v obliki pogovora z vsakim vodjem faktorinške družbe, sem za

namen raziskave o prevarah v faktoringu v Sloveniji uporabila osebni, delno strukturiran

intervju. Za individualni intervju sem se odločila, saj zaradi visoke stopnje komunikacije in

interakcije velja, da z njim dobimo najbolj kakovostne podatke (Biemer & Lyberg, 2003,

str. 189). Prav tako so lahko pri individualnem intervjuju vprašanja kompleksnejša, odprta,

postavljena v različnem vrstnem redu. Lahko jih je veliko in zahtevajo precej časa za

odgovarjanje, stopnja odgovorov je visoka, je zelo prilagodljiv, anketiranec ima možnost

ohranjanja motivacije intervjuvanca in podaja dodatna pojasnila, s čimer prepreči napačno

razumevanje vprašanja (Bregar, Ograjenšek in Bavdaž, 2005, str. 83−87). Ker je

poglobljeni intervju sproščen poglobljen pogovor o vnaprej določenih temah, ki pa je

dovolj odprt, da sodelujoči lahko izražajo tudi spontana in na videz s tematiko

nepovezana razmišljanja, nam prav ta poglobljena oblika spraševanja omogoča, da

prodremo pod površinske odgovore in identificiramo vzroke za pojav specifičnih čustev in

dejanj, s čimer odkrijemo vzorce motivov in odnosov naše ciljne skupine. Področja, na

katerih se uporablja, so predvsem raziskave s poslovno javnostjo (Kvalitativne raziskave,

2012).

4.2.1.3 Izbira vzorca in metode vzorčenja

Vzorec je del populacije, ki obsega enote populacije (izbrane naključno ali nenaključno) z

namenom, da iz vzorčnih podatkov izračunamo ocene parametrov (Statistični terminološki

slovar, 2002, str. 147). Ocene parametrov odražajo značilnosti celotne populacije, ki jih

dejansko ne poznamo. Namen vzorčenja je torej oceniti neznane značilnosti celotne

populacije (Bregar, Ograjenšek in Bavdaž, 2005, str. 31).

Bistvo vzorčenja, kot načina zbiranja podatkov v raziskovanju, je v tem, da je mogoče

rezultate statistične obdelave podatkov za omejeno število enot, ki smo jih izbrali po

določenih postopkih, posplošiti na celotno populacijo (Bregar, Ograjenšek in Bavdaž 2005,

str. 31).

42

Poznamo dve vrsti vzorčenja a) verjetnostno vzorčenje: kadar so vzorčne enote izbrane

naključno in je verjetnost izbire enot v vseh stopnjah postopka znana in različna od 0

(Statistično društvo, 2001, str. 144) in b) neverjetnostno vzorčenje: kadar enote niso

izbrane naključno in dobljene ocene ne dopuščajo ocenjevanja parametrov z intervali

zaupanja ali preizkušanja domnev (Statistično društvo, 2001, str. 84).

V verjetnostno vzorčenje spadajo: enostavni naključni vzorec (katera koli enota v

populaciji ima enako in vnaprej znano možnost, da bo izbrana), stratificiran naključni

vzorec (enote v skupini so razdeljene na stratume, ki se medsebojno izključujejo; iz

vsakega stratuma se nato izbere naključni vzorec), vzorec skupinic (populacijo razdelimo

na medsebojno izključujoče se skupine, izmed katerih izberemo vzorec skupin za nadaljnje

raziskovanje).

V neverjetnostno vzorčenje sodijo: kvotni vzorec (v populaciji opredelimo kategorije, nato

pa v vsaki kategoriji obdelamo predpisano število enot), namenski vzorec (izberemo tiste

enote populacije, za katere menimo, da bodo dale najbolj natančne oziroma najbolj

relevantne podatke), priložnostni vzorec (izberemo tiste enote populacije, do katerih

najlaže pridemo) (Kotler, 1996, str. 136–139).

Za namen raziskave prevar v faktoringu v Sloveniji sem izbrala neverjetnostno vzorčenje,

namenski vzorec. Enote sem izbirala s pomočjo baze AJPES na podlagi dveh kriterijev:

glavna dejavnost opredeljena pod šifro K64.990 – druge nerazvrščene dejavnosti finančnih

storitev, razen zavarovalništva in dejavnosti pokojninskih skladov, in promet (5 po

prometu največjih faktorinških podjetji).

Omenjenima kriterijema je ustrezalo 5 podjetji; PRVI FAKTOR d.o.o., Afaktor d. o. o.,

Finea faktoring d. o. o., S-Factoring d. d. in Prva finanačna agencija d. o. o.

4.3 Izvedba raziskave in analiza odgovorov raziskave

Za namen pridobitve podatkov o prevarah v faktoringu v Sloveniji sem januarja 2013

opravila individualni globinski intervju z vodji treh faktorinških družb:

PRVI FAKTOR d. o. o., Aleš Sever,

A Faktor d. o. o., Bojan Šuštar in

S-Factoring d. d., Roman Gomboc.

Z ga. Dragico Razboršek iz faktoring družbe Prva finančna agencija d. o. o. intervjuja

nisem uspela opraviti zaradi odsotnosti na delovnem mestu.

Globinski individualni intervju je vseboval 22 osnovnih vprašanj (Priloga 6) in je trajal 1

uro. Od štirih faktoring družb v Sloveniji sem odgovore prejela od treh, kar pomeni 75

odstotkov. Povzetek odgovorov na vprašanja je naveden v nadaljevanju.

43

V Sloveniji so v preteklosti faktoring družbe izvajale največkrat enkratne odkupe. Z

razvojem faktoringa in povečanja potrebe po likvidnosti pa je pravi, stalni, faktoring prišel

v ospredje. Faktoring družbe v Sloveniji izvajajo regresni faktoring in tudi ne regresni

faktoring. Zadnjega izvajajo v manjšem obsegu, ena od družb pa v svoji ponudbi ne-

regresnega faktoringa nima, saj so zaradi razmer na trgu zavarovalnice nefleksibilne in

niso pripravljene ponuditi zavarovanj terjatev. Zaradi omenjene nefleksibilnosti

zavarovalnic se je pojavila alternativna oblika faktoringa, to je regresni faktoring z

zavarovanjem. Pri omenjenem faktoringu odstopnik obstoječe zavarovanje za dolžnike, ki

so preneseni v faktoring, vinkulira/prenese v korist faktoring družbe. S tem si odstopnik

lahko zagotovi višji limit financiranja dolžnika, saj je zaradi zavarovanja in posledično

nižjega tveganja izpada sredstev faktoring družba pripravljena ponuditi višje limite.

Način poslovanja je v vseh intervjuvanih faktorinških družbah dokaj podoben, razlikujejo

se v načinu obveščanja dolžnika o odstopu terjatev in dokumentacije, ki je potrebna za

začetek sodelovanja. Dve od treh intervjuvanih faktoring družb ponujajo enkratne odkupe

in tudi stalni faktoring, ki predstavlja večino poslovanja. Obe družbi sta skladni, da je

tveganje za prevaro pri enkratnem faktoringu višje kot pri stalnem faktoringu, saj se pri

enkratnem odkupu ta zgodi vedno v dogovoru odstopnik − dolžnik, ker se pred

financiranjem vedno zahteva potrditev fakture. Udeleženi dolžnik fakturo seveda potrdi, ko

pa pride čas plačila, pa oba izgineta. V primerjavi s stalnim faktoringom so navadno pri

enkratnem odkupu zneski višji, izterjava zahtevnejša in izguba posledično višja.

Vse faktoring družbe sodelujejo tako z domačimi kot tudi tujimi dolžniki. Dve od

intervjuvanih družb se s tujimi dolžniki srečujeta preko dvofaktorskega sistema (izvozni

faktoring). Ena od njih meni, da je prav zaradi dvofaktorskega sistema tveganje za prevaro

s tujimi dolžniki manjše kot z domačimi, saj za plačilo terjatev jamči uvozna faktoring

družba. Druga faktoring družba pa meni, da je kljub dvofaktorskem sistemu poslovanje z

dolžniki iz tujine bolj tvegano, saj so informacije o njih težje dosegljive, včasih celo

nedosegljive. Finančni izkazi so dosegljivi le s pomočjo odstopnika, ki pa jih včasih ne želi

priskrbeti, saj meni, da bo dolžnik prepričan, da odstopnik ne verjame njegovemu

poslovanju, če ga poprosi za izkaze. Tako meni o tveganju s tujimi dolžniki tudi družba, ki

sodeluje s tujimi kupci neposredno, torej brez faktoring družbe v dolžnikovi državi.

Postopek za začetek sodelovanja je pri vseh treh faktoring družbah enak, in sicer:

Ponudba podpis pogodbe obveščanje dolžnika o odstopu financiranje.

Pred podpisom pogodbe je treba dobro poznati posel odstopnika, preveriti finančno stanje

in druge mehke dejavnike, tako odstopnika kot tudi dolžnika. Kljub temu da je dolžnik

tisti, ki terjatve poplača, lahko faktoring družba pri dolžnikovem neplačilu uveljavi regres.

V nadaljevanju bomo predstavili, kaj faktoring družbe po podpisu pogodbe naredijo; kaj

predhodno (pred financiranjem in med sodelovanjem), da prevaro preprečijo, kaj ob

44

potrditvi prevare, kako si zagotovijo poplačilo sredstev in kakšne spremembe uvedejo, da

zmanjšajo možnost morebitnih prevar v prihodnje.

Po podpisu pogodbe je najpomembnejše dejanje obveščanje dolžnika o odstopu terjatev, ki

je eno od bistvenejših orodij za preprečevanje goljufij. Faktoring družbe informirajo

odstopnike o odstopu terjatev z obvestilom o odstopu terjatev (Priloga 1), ki ga morajo

dolžniki podpisati pred financiranjem in velja za vse prihodnje terjatve, ali s potrjevanjem

odstopnih izjav vsakokrat pred financiranjem ali podpisom tripartitnega sporazuma o

odstopu terjatev. S podpisom omenjenih dokumentov faktoring družba ozavešča dolžnika o

odstopu terjatev in si zagotovi, da bodo sredstva plačana na transakcijski račun faktoring

družbe in ne na transakcijski račun odstopnika. Faktoring družbe zahtevajo sprotno

potrjevanje faktur večinoma za domače kupce, saj je potrjevanje za tuje kupce

dolgotrajnejše, ker pošta potuje dlje (pred financiranjem je potreben originalen potrjen

dokument), poleg tega pa predstavlja sprotno potrjevanje dodatno obremenitev za dolžnike,

kar lahko povzroči nestrinjanje s faktoringom. Zaradi tega je poleg odstopne izjave nujen

tudi zaznamek o odstopu terjatev na vsaki fakturi. Ena od družb za obveščanje tujih

dolžnikov pri dvofaktorskem sistemu tako uporablja samo zaznamek o odstopu na vsaki

fakturi. Pri dvofaktorskem sistemu je zaznamek o odstopu terjatev dovolj, saj za plačilo

poleg dolžnika jamči tudi izvozna faktorinška družba, kar pomeni, da je tveganje za

faktoring družbo manjše.

Pri enofaktorskem sistemu so faktoring družbe same dolžne poskrbeti za dolžnikovo

plačilo. Za tuje kupce je težje pridobiti finančne izkaze in druge mehke dejavnike, s

katerimi bi družbe lahko ocenile boniteto dolžnika, zato dve od treh družb uporabljata

potrjevanje odstopnih izjav tudi za tujino, ena od njih z olajševalnimi okoliščinami. Da

stranka ne čaka predolgo na financiranje, se faktorinška družba strinja s tem, da za

financiranje terjatev zadošča potrjena odstopna izjava po elektronski pošti ali faksu (kar

zadošča tudi za sodišče, če pride do ugovora o nespornosti terjatev) in naknadno originalna

izjava, ki jo pošlje dolžnik neposredno faktoring družbi. Kot omenjeno pa ena od družb že

na začetku poslovanja podpiše tripartitni sporazum, s katerim pridobijo privolitev dolžnika

ter zavezo, da bo vse fakture plačeval na transakcijski račun faktoring družbe. Družba

lahko s tripartitnim dogovorom tudi ukine oz. izloči določene pogoje iz komercialne

pogodbe med odstopnikom in dolžnikom, kot npr. prepoved odstopa terjatev.

Pri stalnem faktoringu je navadno poslovanje z odstopnikom dolgoročno, zato se lahko po

določenem času, ko se izoblikuje odnos med odstopnikom in faktoring družbo, ki temelji

na zaupanju in poznavanju, ukine sprotno potrjevanje in zadošča potrditev odstopne izjave,

ki velja za vse prihodnje fakture. Velikokrat pa je že na začetku poslovanja zadostna

enkratna potrditev odstopne izjave za vse nadaljnje terjatve. To velja v primeru, ko je

dolžnik znano in finančno dobro stoječe podjetje, s katerim je poslovanje že utečeno in je

dolžnik izredno dober plačnik. V takem primeru sta komunikacija z dolžnikom in

potrjevanje odprtih postavk izredno pomembna. Faktoring družbe pošiljajo v potrditev

dolžnikom izkaz odprtih postavk enkrat letno, ena od družb pa jih za določene dolžnike

45

pošilja pogosteje; bodisi četrtletno ali polletno in enkrat konec leta. Potrditev izkaza

odprtih postavk je pomembna, saj velja na sodišču kot potrditev obveznosti (prav tako kot

potrditev odstopne izjave), ki se ji dolžnik ne more izogniti.

Tudi komunikacija z dolžnikom je eden od pomembnejših ukrepov pri zmanjševanju

tveganja prevar. Faktoring družbe že pred začetkom financiranja vzpostavijo stik z

dolžnikom, predstavijo se jim, poprosijo za osebe in druge podatke za stik, za osebe, ki so

odgovorne za plačila ter potrditve odstopnih izjav, in jih ponovno obvestijo o odstopu

terjatev. Ena od družb vzpostavi stik z dolžniki takoj, ko prejme potrjeno odstopno izjavo.

S tem se prepričajo, da je oseba, ki je izjavo potrdila, dejansko odgovorna za potrjevanje in

da so o odstopu obveščene tudi osebe, odgovorne za plačevanje faktur. Velikokrat se

namreč zgodi, da odstopno izjavo prejme in potrdi vodja finančne službe/oddelka, ta pa

pozabi sporočiti v oddelek računovodstva, kjer se plačila dejansko izvajajo, zato je

omenjeni telefonski klic zelo pomemben. Komuniciranje z dolžniki je nujno tudi ob

zapadlosti fakture, po določenem dnevu zapadlosti (ko je poslovanje utečeno, je frekvenca

plačil pri določenem dolžniku znana), pri vsakršnem odstopanju plačila ali delnih plačilih.

Plačilna disciplina v nekaterih državah je lahko v veliko pomoč pri preprečevanju prevar.

Kot je znano, italijanski, nemški in avstrijski trg ne poznajo delnih plačil, kar pomeni, da je

za faktoring družbo, delno plačilo od dolžnika iz omenjenih trgov znak, ki mu mora slediti.

Ena od družb je na podlagi delnih plačil ugotovila prevaro z izdajo fiktivnih faktur.

Seveda se lahko zgodi, da kljub vsem potrditvam in preverjanju dolžnik sodeluje z

odstopnikom pri prevari, zato je dobro imeti stik pri dolžniku tudi s katerim od drugih

oddelkov, npr. z nabavno službo. Iz primerov prevar je znano, da se stranka navadno

dogovori za sodelovanje pri prevari z eno osebo v financah oz. računovodstvu dolžnika,

zato faktoring družbe, ko sumijo na prevaro, pokličejo npr. nabavno službo pri dolžniku in

ugotovijo, ali odstopnik z omenjenim dolžnikom sploh sodeluje in koliko.

Znak za prevaro je že, če ni stalnega potrjevanja in faktoring družba prejme v odstop

fakturo, katere višina krepko presega povprečje v preteklosti izdanih faktur. V takem

primeru vse družbe preverijo nespornost takšne terjatve pri dolžniku in tudi pri odstopniku.

Preverjanje je lahko telefonsko oz. pisno. Pisno ima ena od družb kot edino, ki zadošča za

potrditev nespornosti terjatve. Nespornost terjatev faktoring družbe preverijo tudi tako, da

zahtevajo poleg faktur še vso spremno dokumentacijo, ki jo morata potrditi odstopnik in

tudi dolžnik: naročilnica, dobavnica, CMR (Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz

tovora po cesti), tovorni list, carinski list, prevzemnica, prodajne pogodbe, skratka vsa

morebitna spremna dokumentacija. Znaki, ki kažejo na možnost prevare, so naslednji:

plačilo je prejeto od fizične osebe; nemogoče je prejeti spremno dokumentacijo za

odstopljeno fakturo; višina odstopljene fakture presega povprečno višino odstopljenih

terjatev; plačila prenehajo prihajati; odstopnik v nobenem primeru ne želi komunikacije

faktoring družbe z dolžnikom; dolžnik je brez zadržkov pripravljen ponuditi jamstvo za

plačilo v obliki hipoteke, menic oz. kakršnega koli drugega zavarovanja; prejeta plačila s

transakcijskega računa, ki ni transakcijski račun dolžnika; delna plačila; prepogosti

46

dobropisi v višini predhodno odstopljene fakture; stik pri dolžniku je samo določena oseba;

oseba za stik pri dolžniku je dosegljiva samo na prenosnem telefonu; podatkov o dolžniku

ni mogoče pridobiti na javno dostopnih virih; odstopanje datumov izdaje faktur in

zapadlosti, ki je navedena na fakturi, ki jo prejme faktoring družba, in na tisti, ki jo prejme

dolžnik; na fakturi, ki jo prejme dolžnik, ni zaznamka o odstopu; navodilo odstopnika

dolžniku, da mora fakturo poravnati na transakcijski račun odstopnika in ne transakcijski

račun faktoring družbe; odstopnikovo obvestilo dolžniku, da dolžnik ni več v faktoringu;

prepogosta so direktna plačila na odstopnikov transakcijski račun.

Ko se faktoring družbe srečajo s kakšnim znakom, ki kaže na prevaro, takoj obvestijo

odstopnika in dolžnika ter pošljejo v potrditev izkaz odprtih postavk. Če je prevaro storil

odstopnik, faktoring družba takoj zahteva pojasnilo od odstopnika. Včasih pride do prevare

zaradi stiske odstopnika, ki upa, da bo s prejetim financiranjem rešil trenutno težko

likvidnostno situacijo in da bo lahko v nadaljevanju normalno posloval. Velikokrat oz.

skoraj vedno se zgodi, da odstopnik zavlačuje in se izgovarja bodisi na napako v

komunikaciji med njim in dolžnikom bodisi na napako, ki jo je storil eden od zaposlenih

bodisi trdi, da je napaka enkratni dogodek in da bo vse v redu. Če je prevara narejena v

sodelovanju odstopnika in dolžnika, bo dolžnik pri preverjanju signalov podpiral vse

trditve odstopnika in faktoring družbo zavedel, da je vse v redu. Pri ugotovitvi takšne

prevare faktoring družbe terjajo tudi dolžnika za plačilo, saj je potrdil obstoj in nespornost

neobstoječih terjatev.

Ko je prevara potrjena in je dolžnik postavljen pred argumentirana dejstva, ta prevaro tudi

prizna. Takrat faktoring družbe zahtevajo takojšnje poplačilo dolga. Ker je za faktoring

družbo zelo pomembno, da je izguba ničelna oz. minimalna, ta najprej unovči vsa

zavarovanja, ki jih je prejela ob podpisu pogodbe: menica ali v zadnjem času izvršnica.

Dve od intervjuvanih faktoring družb že ob podpisu zahtevajo poleg menic tudi druga

dodatna zavarovanja, kot so poroštvo lastnikov in povezanih družb, vpis hipoteke na

nepremičnine, zaloge, bančne garancije, še posebej tam, kjer se dogovarjajo za dolgoročno

sodelovanje.

Poleg zgoraj navedenih zavarovanj pa faktoring družbe za poplačilo dolga zahtevajo od

odstopnika odstop novih nespornih terjatev, preverijo celotno premoženje stranke in

možnost poplačila dolga s prodajo premoženja, izvršbo na transakcijski račun in na

terjatve. Pri dvofaktorskem sistemu lahko pri izterjavi dolga pomaga tudi izvozna faktor

družba, ki ima večji in lažji dostop do dolžnikov, več informacij o njih ter pozna lokalno

zakonodajo in pravni pouk.

Da bi faktoring družbe nastalo izgubo sanirale v najkrajšem možnem času, obvestijo

odstopnika tudi o morebitni kazenski ovadbi ob nesodelovanju. Seveda je pripravljenost za

sodelovanje večja, saj policija preiskuje sum kaznivega dejanja tudi ob morebitnem plačilu

odstopnika. Ko je prevara dejanje iz obupa, je odstopnik pripravljen sodelovati, vendar pa

je v veliko primerih ta prezadolžen in so sredstva za poplačilo težko izterljiva. Dejstvo pa

je, da je veliko prevar storjenih iz pohlepa, in oseba, ki ji jih je zgrešila, nima namena

47

poplačati, zato faktoring družbe ostanejo tudi nepoplačane, odstopnik pa izgine. Faktoring

družbe lahko nastalo škodo poplačajo v kratkem času ali pa tudi nikoli.

Za minimiziranje izpada sredstev ob prevari je bistveno pravočasno odkritje prevare oz.

namere za prevaro. Kadar pri prevari sodeluje samo stranka, faktoring družba reagira pri

vsakem signalu, zato je ugotovitev prevare hitrejša oz. najkasneje pri zapadlosti fakture, ko

se preverja, zakaj dolžnik ni plačal. Če pa se je odstopnik dogovoril z dolžnikom za

sodelovanje pri prevari, je to težko ugotoviti, saj je zadeva premišljena in izpeljana tako, da

odstopanje terjatev in poplačilo faktur potekata naravno in nesumljivo. Prevara je lahko

ugotovljena zelo hitro, kar je odvisno od procesa komuniciranja z dolžniki oz. pri prvem

(ne)plačilu ali pa dolgo, tudi do treh let ne, saj je prevara najpogostejše pri obstoječih, že

utečenih poslih, ko faktoring družba pozna odstopnika in poslovanje ter ji zaupa, ta pa

takšno zaupanje izkoristi.

V Evropi in svetu faktoring družbe za pokrivanje izgub pri morebitnih prevarah oblikujejo

rezervacije, ki predstavljajo določen odstotek od vsakokratnega financiranja odstopnika.

Znesek rezervacij se od zneska financiranja odšteje, na koncu, po prekinitvi pogodbe pa ga

odstopnik dobi nazaj. V Sloveniji faktoring družbe ne oblikujejo rezervacij, saj se z

zmanjšanjem financiranja zaradi rezervacij odstopnik ne bi strinjal. Vsekakor pa faktoring

družbe v Sloveniji oblikujejo slabitve, takoj ko je prevara potrjena. Višina slabitev je

odvisna od zavarovanj, ki jih imajo faktoring družbe, in ocene pokritja dolga, ki je nastal

zaradi prevare. Če faktoring družba oceni, da kljub zavarovanjem ne bo poplačana,

oblikuje slabitve za celotni znesek dolga.

Faktoring družbe v Sloveniji so v preteklosti doživele različne prevare, ki pa so bile

storjene po nekakšnem standardnem vzorcu, razlikovale so se le uporabljene tehnike in

metode:

Fiktivne fakture: faktoring družba je z odstopnikom podpisala pogodbo o odstopu

terjatev. V tistem času faktoring družba ni imela prakse komuniciranja z dolžnikom,

zato je vso potrebno dolžnikovo dokumentacijo priskrbel odstopnik. Po prejetju vse

potrebne dokumentacije je faktoring družba financirala terjatve. Na začetku poslovanja

je bilo poslovanje po običajnem postopku. Terjatve so bile financirane, poplačane,

ponovno financirane in poplačane, vse do trenutka, ko so plačila prenehala prihajati. Po

določenem času po zapadlosti je faktorinška družba komunicirala z dolžnikom in

ugotovila, da omenjene fakture sploh niso bile izdane njim. Odstopnik je izdal fiktivne

fakture, ki jih je plačeval z osebnega računa (na poštnem okencu) in ker faktoring

družbe ne preverjajo transakcijski račun, iz katerega prihajajo plačila, je takšna prevara

določen čas uspevala. Kasneje so ugotovili, da je odstopnik ponarejal tudi finančne

izkaze.

Različna višina faktur: po podpisu pogodbe je faktoring družba prejela originalno

potrjeno dolžnikovo odstopno izjavo. Ker so bili pogoji za financiranje izpolnjeni, je

48

družba financirala odstopljene terjatve. Na začetku poslovanja je bilo vse tako, kot

mora biti, plačila so prihajala redno v takšnem znesku, kot je bila faktura izdana, zato

faktoring družba ni komunicirala z dolžnikom ob vsaki zapadlosti fakture. Izkaz

odprtih postavk pa je v potrditev poslala enkrat letno. Po določenem času so začela

prihajati delna plačila, ki na slovenskem trgu niso nič nenavadnega, zato faktoring

družba ni bila takoj pozorna na to. Odstopnik je po povpraševanju faktoring družbe o

delnih plačilih zadevo vedno obrazložil z dobropisom, in ker je bil predmet prodaje

stroj po naročilu, je faktoring družba na začetku takšno razlago sprejela. Pri naslednjem

delnem plačilu pa je faktoring družba dolžniku v potrditev poslala izkaz odprtih

postavk, na podlagi katerega je ugotovila neskladnosti v višini faktur. Takoj je

zahtevala kopije faktur od dolžnika in ugotovila prevaro. Odstopnik je po predložitvi

kopij dolžnikovih faktur prevaro potrdil. Faktoring družba se še vedno trudi izterjati

dolg od odstopnika.

»Fresh« fakture: to so fakture, ki so izdane za blago, ki sploh ni bilo izdano ali storitev

ni bila opravljena. Izdajanje takšne fakture je navadno v dogovoru med odstopnikom in

dolžnikom, saj dolžnik takšne fakture tudi potrdi.

Iste fakture, odstopljene več različnim pravnim osebam: na zgodnjem začetku svojega

poslovanja je faktoring družba imela ogromno goljufijo, ki je pustila veliko izgubo v

poslovanju. Odstopnik je bilo znano slovensko podjetje, ki je bila obstoječa stranka

lastnikov, poslovanje je bilo utečeno, vsi podatki preverjeni, poslovanje s stranko pa

transparentno. Ker je faktoring družba prejela od lastnikov priporočila o pozitivnem

poslovanju podjetja, rednem odplačevanju obveznosti in pozitivnem finančnem

poslovanju podjetja, ta ni imela zadržkov pri poslovanju. Podjetje je v faktoring

odstopilo dolžnike, ki so velika in finančno močna mednarodna podjetja. Po podpisu

pogodbe je poslovanje nemoteno potekalo; klavzule so bile na fakturah in plačila so

prihajala redno, zato ni bilo vzrokov za sum na prevaro. Po določenem času plačila

niso več prihajala, zato je faktoring družba komunicirala z dolžniki in ugotovila, da so

bile fakture poravnane že drugemu upniku. Kasneje se je izkazalo, da je bilo upnikov

več in da je odstopnik oškodoval več podjetij doma in v tujini. Ker pri večkratnem

odstopu velja, da je do sredstev upravičen tisti, ki dolžnika prvi obvesti, so bila

oškodovana podjetja pri plačevanju faktur poplačana po principu »Kdor prvi pride, prvi

melje« torej, kdor je prvi poklical ali poslal opomin, ta je prejel plačilo. Pri izterjavi

dolga je faktoring družbi pomagal tudi izvozni faktor, vendar pa celotnega dolga ni bilo

mogoče izterjati.

Direktna plačila stranki: z direktnimi plačili so se srečale in se še srečujejo vse

faktoring družbe. Dolžnik izvede plačilo fakture na odstopnikov transakcijski račun,

namesto na transakcijski račun faktoring družbe, odstopnik pa o tem faktoring družbe

ne obvesti. V takem primeru odstopnik prejme sredstva od faktoring družbe in od

dolžnika. Ko faktoring družba izve, navadno od dolžnika, za direktno plačilo, zahteva

od odstopnika takojšne nakazilo. Velikokrat se zgodi, da odstopnik prosi faktoring

49

družbo, da si dolg poplača z naslednjimi/drugimi fakturami ali plačili kupcev. Na

začetku poslovanja se lahko zgodi, da se kateri od kupcev zmoti in fakturo poravna na

odstopnikov transakcijski račun, če pa se to ponavlja ali se zgodi po določenem času

poslovanja, pa je to že znak za goljufijo.

To je le nekaj primerov prevar, katerih žrtve so bile faktoring družbe v Sloveniji. V Evropi

in svetu je takšnih primerov še več, vendar pa niso bistvenega pomena metode, temveč

dejstvo, da je faktornig družba poplačana z lastnim denarjem; obseg se povečuje, faktoring

družba plača predujem, nato je faktoring družba ponovno poplačana z lastnim denarjem

itd.

Ko se faktoring družbi zgodijo prevare, te analizirajo, kaj se je zgodilo, zakaj in na kakšen

način. Poiščejo morebitne napake v postopkih in procesih ter sprejmejo ukrepe, da se ti

postopki in eventualno dokumentacija spremenijo, da se prevara v prihodnje ne bi

ponovila.

Vse omenjene faktoring družbe so od začetka svojega delovanja pa do danes že doživele

prevare, iz katerih so se veliko naučile in so jih prisilile v spremembe, ki danes

preprečujejo ali zmanjšujejo tveganje za prevare. Spremembe so uvedli predvsem na

področju operativnega poslovanja; pred financiranjem komunicirajo z dolžnikom in

pridobijo njihova soglasje in strinjanje s faktoringom ter podpis tripartitnega dogovora;

poleg odstopnih klavzul in obveščanja dolžnikov o odstopu terjatev brez njihove potrditve

odstopne izjave so uvedli odstopno izjavo z dolžnikovo potrditvijo, uvedli so tudi

vsakokratno potrjevanje odstopljenih faktur; uvedli so pošiljanje sprotnih potrditev

odstopljenih faktur na faks ali mail direktno faktoring družbi in ne odstopniku, nujno in

neizbežno je obveščanje dolžnikov o odstopu terjatev takoj po prejemu potrjene odstopne

izjave; konstantno komunicirajo z dolžniki; pogostejše pošiljajo izkaze odprtih postavk

dolžnikom v potrditev; opominjajo dolžnike kljub zahtevanju odstopnika o ne

komuniciranju (omenjena zahteva je znak zaradi katerega faktoring družbe postanejo takoj

bolj pozorne); zahtevajo prodajne pogodbe med odstopnikom in dolžnikom; preverjajo

transakcijski račun, iz katerih prihajajo plačila; pri dolžniku komunicirajo z dvema

različnima osebama in vpeljujejo nove, boljše instrumente zavarovanja – izvršnice itd. Da

je tveganje poslovanja minimizirano, faktoring družbe nenehno vpeljujejo novosti ob vsaki

spremembi običajnega poslovanja oz. sumu na nepravilnosti v odstopnikovem poslovanju.

Faktoring družbe pri poslovanju upoštevajo postopke, ki jim omogočajo poslovanje z

minimalnim tveganjem. Vendar pa pri tem poslu nihče ne ostane brez praske. Če se stranka

in dolžnik dogovorita, kljub vsem preverjanjem in potrditvam faktoring družba zelo težko

ugotovi namero prevare, ko pa jo, je izguba neizbežna.

50

SKLEP

Prevare so prisotne v vseh gospodarskih panogah. V času zadnje gospodarske krize je

mogoče opaziti porast prevar tudi v faktoringu. Vpliv goljufij na faktorinške družbe močno

narašča, saj delajo faktoring družbe z visokim prometom in nizkimi maržami. Goljufije v

faktoringu predstavljajo za strokovnjake na tem področju velik izziv.

Raziskava Asociation of Certified Fraud Examiners, izvedena leta 2010, je pokazala, da

tipično podjetje izgubi 5 odstotkov letnega prihodka zaradi goljufij. Goljufija je eden

vodilnih nezakonitih načinov obračanja denarja, s katerimi se obrne celo več denarja kot z

nezakonitimi posli z drogami (Factoring Chain International, 2012, str.3).

V faktoringu je goljufija tveganje, ki je in bo vedno prisotno. To tveganje je v večini

primerov možno prepoznati in preprečiti. Ključna in največja šibkost faktorinških družb so

fakture in spremna dokumentacija, kot so naročilnica, dobavnica, tovorni list, CMR itd., saj

predstavljajo zavarovanje za faktoring družbe, za odstopnika pa orodje za goljufijo.

Za izvedbo prevare je treba imeti tekoče poslovanje, poznati je potrebno komercialno

poslovanje, poslovne knjige, spremno dokumentacijo, fakture ipd., zato osebe, ki izvedejo

goljufijo, navadno niso profesionalci. To je običajno poslovnež, ki je pod hudo (za katero

misli, da je začasna) finančno obremenitvijo, ki v dejanju obupa prevara faktor. Ta oseba

ne pozna faktoring družbe in njenih šibkih točk, ne pozna pomanjkljivosti v njenem

sistemu, nima načrta, poleg tega pa misli, da mu bo malo dodatnega denarja pomagalo

skozi težke čase.

Navadno se prevare pojavijo pri strankah, kjer je posel že utečen in je faktoring družba

razvila določeno raven udobja in zaupanje do stranke in tudi dolžnika. Izkušnje faktoring

družb kažejo, da se skoraj vsaka prevara stranke običajno zgodi kot dejanje obupa in se

začne v relativno majhnem obsegu, ki se povečuje vse do točke, ko se ustavi. Prevara je

običajno storjena z izdajanjem fiktivnih in »fresh« faktur ali prejemanjem plačil

neposredno od dolžnikov.

Klasičen primer prevare je izdaja fiktivne fakture, po možnosti za velikega prvorazrednega

dolžnika; odstopnik odstopi terjatve, za katere prejme 80−90 odstotkov predplačila, ki ga

pokriva le nekaj tednov kasneje z dobropisom ali obvestilom o neposrednem plačilu. Prvič

deluje, zato stranka ponovi postopek, vendar malo drugače: najprej izdaja fakturo X, in

namesto da jo pokriva z dobropisom (ki bi zmanjšal njegova razpoložljiva sredstva), tik

pred datumom zapadlosti fakture X izda novo višjo fiktivno fakturo Y. S sredstvi iz

naslova financiranja fakture Y najde način plačila fakture X, s katerim prepriča faktor, da

je plačilo prejel od dejanskega dolžnika, za katerega je bila fiktivna faktura izdana;

navadno s plačilom na poštnem okencu s plačilnim nalogom v imenu dolžnika. Postopek se

ponavlja, in kar se je začelo z majhno goljufijo, postopoma postaja vse večja goljufija − za

takšno prevaro faktoring družbe uporabljajo izraz »kiting«.

51

V večini primerov je v goljufijo vpletena samo stranka, vendar pa je treba spremljati

dolžnike enako kot stranko, saj niso redki primeri, ko dolžnik sodeluje s stranko. Iz tega

razloga je za faktoring družbe izredno pomemben dober pregled stranke, njenega

finančnega stanja, bonitetne ocene, vpletenost v kakršnekoli tožbe, pregled menedžmenta,

lastniške povezanosti družbe z drugimi družbami ali mogoče dolžnikov, ki jih želi vključiti

v faktoring. Pregledati je treba dotedanje poslovanje družbe in seveda vseh mehkih

dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje s stranko (odzivnost menedžmenta, usposobljenost

računovodstva, financ, ali družbe planirajo, razpršenost portfelja kupcev, itd.). Kljub

natančni in dosledni analizi potencialne stranke in njenemu dobremu finančnemu stanju ni

dovolj le pregled stranke pred začetkom poslovanja, temveč tudi med poslovanjem.

Tako pomemben, kot je pregled potencialne stranke, je pomemben tudi pregled njenih

dolžnikov, saj so v prvi vrsti tisti, ki bodo plačevali odkupljene terjatve, njihova boniteta in

finančno stanje pa bistveno vplivata na višino limita, do katerega je faktoring družba

pripravljena financirati terjatve dolžnika določeni stranki.

Ker so odstopljene terjatve podlaga za financiranje in ker so te zavarovanje faktoring

družb, je potrebno njihovo stalno in natančno spremljanje. Faktoring družbe (poleg

stalnega potrjevanja faktur) tako vsaj enkrat letno preverijo stanje terjatev pri dolžnikih in

ugotavljajo morebitna neskladja, za katera je zaželeno, da jih ni ali so minimalna in so

posledica časovnega zamika pri knjiženju. V preteklosti se je izkazalo, da preverjanje

odprtih postavk enkrat letno predstavlja preveliko tveganje, zato so se nekatere faktoring

družbe odločile za polletno oz. četrtletno potrjevanje izkaza odprtih postavk. Poslovanje

slovenskih podjetij je naravnano tako, da je v posameznih oddelkih zaposlenih čim manj

ljudi in je vsak od njih zadolžen za veliko več dela, kot ga zmore, zato je včasih

pridobivanje potrjenih izkazov odprtih postavk zamudno in dolgotrajno. Zaradi tega lahko

stranka s prevaro naredi veliko škode faktoring družbi, preden jo ta odkrije.

Tudi (ne)plačila dolžnikov so lahko znak prevare, zato je potrebno njihovo skrbno

spremljanje. Za preprečitev prevare je potrebna redna komunikacija z dolžniki pred

financiranjem ob zapadlosti in po zapadlosti faktur, ob delnem plačilu, v primeru

neposrednega plačila na odstopnikov transakcijski račun in seveda ob kakršni koli

nenavadni spremembi ali znaku, ki kaže na prevaro.

Trik, za katerega se zdi, da se ponovi v vsakem velikem in "uspešnem" postopku goljufije:

faktor prejema plačila, za katera misli, da so dolžnikova, dejansko pa so to plačila, ki jih je

odstopnik izvedel s sredstvi, prejetimi od faktorinške družbe. Dejansko je faktoring družba

poplačana z lastnimi sredstvi (kiting).

Da bi faktoring družbe preprečile »kiting«, je potrebno spremljanje transakcijski račun

plačnikov. Baza tekočih računov podjetij je javna, torej je takšno spremljanje mogoče,

vendar zamudno, zato se faktoring podjetja tega ne lotijo. Menim, da je takšen pregled

52

prilivov obvezen, saj lahko vsak posameznik poravna obveznosti posameznega podjetja na

pošti s plačilnim nalogom, ne da bi brez preverjanja bančnega računa, s katerega je prišel

priliv, faktoring družba to ugotovila. Prav tako je znak prevare plačilo z dolžnikovega

osebnega računa. Če pride do direktnega plačila dolžnika na račun stranke, ga je ta dolžna

prenakazati z istega bančnega računa, na katerega ga je prejela, torej poslovnega računa

stranke in ne svojega osebnega računa. To velja tudi za s. p., če ima lastnik osebni račun

odprt tudi na drugi banki. Prevare, ki so bile storjene s pomočjo plačevanja preko poštnega

okenca, so se v preteklost že pojavljale in so zaradi ne preverjanja bančnega računa

plačnika, storile veliko škode faktoring družbam, preden so te ugotovile prevaro.

Kljub vsem varnostnim ukrepom za zmanjševanje tveganja prevar se te zgodijo, ko se

odstopnik in dolžnik dogovorita o sodelovanju. Takšnega sodelovanja ni mogoče niti

predvideti niti potrditi, dokler goljufija ne pride do točke, ko plačila prenehajo prihajati,

faktoring družba pa začne s preverjanjem plačil, ki so jih v preteklosti opravili »dolžniki«

na transakcijski račun faktoring družbe.

V poslu faktoringa nihče ne ostane brez praske, je pa izguba stranke od časa do časa morda

zdrava, četudi je ta posledica strankine goljufije. Zelo pomembno je dejstvo, da je

preprečevanje goljufij v celoti skoraj nemogoče. Obstajajo pa sredstva in načini za

omejitev obsega morebitnih izgub, ki jih faktoring družbe pri svojem poslovanju

uporabljajo in tudi vsak dan izpopolnjujejo.

53

LITERATURA IN VIRI

1. Bastič, M. (2006). Metode Raziskovanja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

2. Berk, A. (2004). Plačilna sposobnost slovenskih podjetij in neposredni učinki njenega

zakonodajnega. Revizor, 15 (3), 83.

3. Bevc, M. (1998). Zavarovanje in izterjava terjatev. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

4. Bizjak, Z. (1995). Financiranje izvoza in uvoza podjetji s sistemom faktoring in

forfaitinga (Magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

5. Bond Cecil, J. (1993). Credit management handbook. New York: McGraw-Hill.

6. Bregar L., Ograjenšek I., & Bavdaž M. (2005). Metode raziskovalnega dela za

ekonomiste. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

7. Callender, J. (2003). Factoring Wisdom. Washington: Dash Point Publishing, Inc.

8. Callender, J. (2006). Factoring Fundamentals. Washington: Dash Point Publishing,

Inc.

9. Callender, J. (2008a). What is factoring. Washington: Dash Point Publishing, Inc.

10. Callender, J. (2008b). Factoring Versus Other Financing. Washington: Dash Point

Publishing, Inc.

11. Difference from Bank loans. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://en.wikipedia.org/wiki/Factoring_%28finance%29#Differences_from_bank_loans

12. Factoring 101. Najdeno 22. julija 2012 na spletnem naslovu http://www.echo-

finance.com/factoring.htm

13. Factoring Chain Internatioanal (2012). FRAUD How to detect and prevent? (Interno

gradivo). Dunaj: Aysen Cetintas.

14. Factoring Chain International (2012). Seminar on Fraud detection and prevention

(interno gradivo). Dunaj: Factoring Chain International.

15. Factors Chain International (2012). Najdeno 25. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.factors-chain.com/

16. Faktoring. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.eracunovodstvo.org/blog/podjetnikov_slovar/faktoring/

17. FCI`s much awaited figures for the 2011 world factoring industry. Najdeno 17. avgusta

2012 na spletnem naslovu http://www.fci.nl/news/detail/?id=139

18. Filipič, D., & Markovič-Hribernik, T. (1998). Osnove financ. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta.

19. Gorenc, V. (1988b). Ugovor o factoringu. Zagreb: Školska knjiga.

20. Hibler, T., & Müllner, M. (2007). Faktoring von A bis Z. Wien: Linde Verlag Wien

Ges.m.b.H.

21. Ilešič, M. (2001). Uvodna pojasnila k Obligacijskemu zakoniku. Ljubljana: Založba

Uradni list Republike Slovenije.

22. International factoring asociation. Najdeno 23. julija 2012 na spletnem naslovu

https://www.factoring.org

23. Kostič J. (2010). Faktoring in njegova uporaba na področju Slovenije in ostalih

republik bivše Jugoslavije – primer podjetja Prvi Faktor d.o.o. (diplomsko delo).

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

54

24. Kotler, P. (1996). Marketing Management – Trženjsko upravljanje. Ljubljana:

Slovenska Knjiga.

25. Kvalitatitvne raziskave. Najdeno 15. novembra 2012 na spletnem naslovu

http://www.gfk.si/marketing_solutions/qualitative_research/index.si.html

26. Lazar, A. (2008). Vpliv faktoringa na upravljanje s kreditnim tveganjem v banki.

(diplomsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

27. O podjetju. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.prvafina.si/podjetje/o_podjetju/index.html

28. Obligacijski zakonik. Uradni list RS, št. 97/2007.

29. Popravek zneska obračunanega DDV pri opravljeni storitvi odkupa nezapadlih terjatev

faktoringa. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.eracunovodstvo.org/blog/racunovodstvo/popravek-zneska-obracunanega-

ddv-pri-opravljeni-storitvi-odkupa-nezapadlih-terjatev-faktoringa/

30. Potočnik, V. (2000). Komercialno poslovanje z osnovami trženja 1: nabava,

skladiščenje prodaja (2. izd.). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

31. Pravna ureditev mednarodnega faktoringa. Najdeno 29. Julija 2012 na spletnem

naslovu http://www.si-revizija.si/povzetki_Revizorjev/2012-02-vrencur_asic.php

32. Premalo poznan faktoring. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=74825&VsebinaId=595407&utm_so

urce=e-bilten&utm_medium=email&utm_term=faktoring&utm_content=e-bilten-

mar11

33. PRVI FAKTOR d.o.o. Najdeno 29. Julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.prvifaktor.si/

34. Regulation of factoring companies. Najdeno 29 julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.factoring-broker.org.uk/public/regulation-of-factoring-companies/

35. Ross, S. A., Westerfield, R. W., & Jaffa, J. F.(2003). Corporate finance (6th ed.).

Boston: McGraw-Hill/Irwine.

36. S katerimi instrumenti zavarovati poslovne terjatve. Najdeno 29. julija 2012 na

spletnem naslovu http://www.eracunovodstvo.org/blog/svetovanje/s-katerimi-

instrumenti-zavarovati-poslovne-terjatve/

37. Sallinger R. (1991). Factoring Law and Practice. London: Sweet and Maxwell.

38. S-Factoring d. d. (2012). Predstavitev Faktoring 2012 (Interno gradivo). Ljubljana: S-

Factoring d.d.

39. S-Factoring d. d. (2012). Predstavitev za stranke 2008 (Interno gradivo). Ljubljana: S-

Factoring d.d.

40. S-Factoring d. d. (2013). Poročila za stranke (Interno gradivo). Ljubljana: S-Factoring

d.d.

41. Skok, I. (2010) Factoring kot alternativni vir financiranja v Sloveniji. (magistrsko

delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

42. Sporočila za javnost 2005. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.nlb.si/deset-let-prvega-faktorja?doc=12062&linkgroupid=0

43. Statistično društvo Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti. (2001).

Statistični terminološki slovar. Razširjena izdaja z dodanim slovarjem ustreznikov v

55

angleščini, francoščini, nemščinin in italijanščini. Ljubljana: Statistično društvo

Slovenije.

44. Stvarnopravni zakonik. Uradni list RS, št. 83/2001.

45. Šuštar, B. (1999). Faktoring in odkup terjatev. Gospodarski vestnik: Ljubljana.

46. The History of Factoring. Najdeno 22. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.nycfactoring.com/factoring_history.html

47. UNIDROID konvencija o mednarodnem faktoringu. Najdeno 29 julija 2012 na

spletnem naslovu http://www.unidroid.org/English

48. Vičič, V. (2002). Tržna komunikacija za finančno storitev – faktoring. (Diplomsko

delo). Ljubljana: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor.

49. What does factoring cost?. Najdeno 29. julija 2012 na spletnem naslovu

http://www.bridgeportcapital.com/bridgeport_faq.php

50. Zakon o bančništvu ZBaN-1. Uradni list RS št. 131/2006.

51. Zakon o bančništvu. Uradni list RS, št. 131/2006.

52. Zakon o deviznem poslovanju ZDP-1. Uradni list RS št. 23/1999.

53. Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih ZPreZP -1. Uradni list št. 57/2012.

54. Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih ZPreZP. Uradni list št. 18/2011.

55. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1B. Uradni list RS št.

109/2008.

56. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1C. Uradni list RS,

št. 19/2009.

57. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu, ZBan-1D. Uradni list RS,

št. 98/2009.

58. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o bančništvu, ZBan-1A. Uradni list RS, št.

1/2008.

59. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem

prenehanju. Uradni list RS, št. 40/2009.

60. Zgodovina faktoringa. Najdeno 23. junija 2012 na spletnem naslovu

http://faktoring123.wordpress.com/category/zgodovina-faktoringa/

61. Zikmund, W. (2000). Business Research Merhods.USA: Harcour College Publishers.

PRILOGE

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Obvestilo o odstopu terjatev

Priloga 2: Poročili knjižene postavke

Priloga 3: Poročilo stanja terjatev in financiranja

Priloga 4: Poročilo starost terjatev

Priloga 5: Poročilo Izkaz odprtih postavk

Priloga 6: Vprašalnik za globinski intervju

1

PRILOGA 1: Obvestilo o odstopu terjatev

(Celotno ime in naslov dolžnika)

Ime in naslov odstopnika

Obvestilo

Obveščamo vas, da smo s Pogodbo o faktoringu št. --------/2011 (v nadaljevanju «Pogodba«),

sklenjeno z «ime faktoring družbe«, »naslov faktoring družbe« (v nadaljevanju: Faktor), na

Faktorja prenesli vse Terjatve, ki so in bodo nastale do vas iz pogodbe kot tudi kateregakoli

drugega medsebojnega razmerja, nastalega med vami in našim podjetjem pri opravljanju

pridobitne dejavnosti.

Zaradi tega bodo vsi računi, ki bodo izstavljeni od sedaj dalje, vsebovali naslednjo izjavo:

Vse naše terjatve, tudi te s tega računa, so bile odstopljene »ime faktoring družbe«, s sedežem »naslov faktoring družbe«. Zato ste kot dolžnik prosti svoje obveznosti le, če jo izpolnite prevzemniku »ime faktoring družbe« tako, da terjani znesek plačate na račun št. TRR Fakroting družbe pri XY IBAN: SI XY, SWIFT: XY. Prosimo, da tudi vse čeke in menice ter kopije morebitnih reklamacij pošljete na »faktoring družba«

Posledično je namesto nas vaš upnik Faktor. Plačilo vseh bodočih Računov naj se izvrši po

dogovorjenih plačilnih pogojih, na zgoraj navedeni Faktorjev račun. Kakršnakoli zavrnitev plačila

zaradi odstopanj v kvaliteti/količini dobavljenega blaga/storitve mora biti sporočena tudi Faktorju.

Z izjemo zgoraj navedenega se naša poslovna razmerja z vami ne spremenijo. Še naprej nam

boste pošiljali naročilnice za dobave in mi bomo nadaljevali z dobavo blaga/opravljanjem storitev v

skladu z dogovorjenimi pogodbenimi pogoji.

_____________________________

(Odstopnikov žig in podpis pooblaščene osebe)

V Ljubljana, dne

Podpisani

_________________________________________________ sem bil obveščen o odstopu in brez

pridržka izjavljam, da soglašam z odstopom vseh terjatev iz zgoraj navedenih razmerij Faktorju.

______________________________

(Dolžnikov žig in podpis pooblaščene osebe)

V ………………., dne ………………

Vir: S-Factoring d.d. Poročila za stranke, 2013

2

PRILOGA 2: Poročilo knjižene postavke

Vir: S-Factoring d.d. Poročila za stranke, 2013

3

PRILOGA 3: Poročilo stanja terjatev in financiranja

se nadaljuje

4

nadaljevanje

se nadaljuje

5

nadaljevanje

Vir: S-Factoring d.d. Poročila za stranke, 2013

6

PRILOGA 4: starost terjatev podrobno

Vir: S-Factoring d.d. Poročila za stranke, 2013

7

PRILOGA 5: Izkaz odprtih postavk

Vir:S-Factoring d.d. Poročila za stranke, 2013

8

PRILOGA 6: Vprašalnik za globinski intervju

Raziskovalna vprašanja praktičnega dela magistrske naloge, ki so bila posredovana

intervjuvancem vnaprej:

Kateri znaki kažejo na možnost prevare?

Kaj lahko faktoring družbe naredijo vnaprej, da preprečijo prevaro?

Kateri so ukrepi faktoring družb ob sumu na prevaro, potrditvi prevare in njenem

reševanju, da minimizirajo izpad sredstev?

Ali so faktoring družbe uvedle kakšne spremembe pri načinu poslovanja glede na

pridobljene izkušnje?

Podrobna vprašanja globinskih individualnih intervjujev

1. Kako pogosto in na kakšen način komunicirate z dolžniki?

2. Ali preverjate stanje terjatev z dolžniki, na kakšen način in kako pogosto?

3. Kako poteka obveščanje dolžnika o odstopu terjatev?

4. Ali zahtevate pri fakturah spremne dokumente?

5. Kaj naredite v primeru, ko prejmete fakturo v odstop, ki presega povprečno višino

faktur, ki vam jo odstopnik normalno pošilja v odstop?

6. Katere ukrepe uvedete ob sumu na prevaro (kaj vse ste naredili, preverili, da ste

sum lahko potrdili)?

7. Na kakšen način je bila prevara storjena?

8. Koliko časa je trajalo, preden ste prevaro ugotovili?

9. Kdo je bil vpleten v prevaro?

10. Katere ukrepe ste izvedli ob potrditvi prevare?

11. Kakšna je bila komunikacija s stranko ob sumu na prevaro (način, količina in

vsebina komunikacije)?

12. Kdaj in na kakšen način ste začeli terjati sredstva od stranke/dolžnika?

13. Kako ste si zagotovili poplačilo sredstev?

14. Ali poteka poplačilo brez zapletov?

15. Kako vpliva kazenska ovadba oz. opozorilo na morebitno kazensko ovadbo na

sodelovanje stranke oz. pripravljenosti na poplačilo dolga?

16. Kaj storite z dolžnikom, ki sodeluje pri prevari s stranko?

17. Koliko časa je/bo poplačilo trajalo?

18. Ali so bila zahtevana morebitna dodatna zavarovanja?

19. Ali oblikujete rezervacije in slabitve za primer slabih naložb, če so to skupinske ali

individualne in v kakšnem odstotku?

20. Ali je možnost prevar pri enkratnem odkupu večja kot pri stalnem faktoringu in

zakaj?

21. Ali je pri tujih kupcih večja možnost za prevare kot pri domačih in zakaj?

22. Katere spremembe pri poslovanju ste vpeljali, da bi preprečili morebitne vnovične

prevare?