stres in izgorelost visokoŠolskih uČiteljev · 2018. 9. 9. · da stres predstavlja tehtnico...

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Organizacija in management kadrovskih in

izobraževalnih sistemov

STRES IN IZGORELOST VISOKOŠOLSKIH UČITELJEV

Mentor: doc. dr. Miha Marič Kandidatka: Maja Nikolič

Somentorica: doc. dr. Gozdana Miglič

Kranj, avgust 2018

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Mihu Mariču ter somentorici doc. dr. Gozdani Miglič za vso podporo in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge. Posebne zahvale gredo tudi moji družini, predvsem pa prijateljem, ki so mi stali ob strani in me spodbujali pri pisanju diplomske naloge.

POVZETEK Stres sproži vrsto fizičnih in duševnih simptomov. Fizični stres slabi imunski sistem, povečuje občutljivost za različne bolezni, povzroča bolečine ter zmanjšuje fizično vzdržljivost. Dolgotrajen stres pa lahko poveča tveganje za kronično utrujenost, ki ga imenujemo tudi sindrom izgorelosti. Stres izčrpa tudi duševno stanje, katere najpogostejši simptomi vključujejo razdražljivost, nihanje razpoloženja in izčrpanost, ki lahko preide v depresije, tesnobo in nižjo kakovost življenja. Prav tako pa stres vpliva tudi na delovno uspešnost. Poleg osnovnega teoretičnega dela o stresu in izgorelosti smo se osredotočili tudi na proučevanje nastalih simptomov stresa in izgorelosti na delovnem mestu ter kako nastale simptome zmanjšati. Dobri delovni pogoji vodijo k večji učinkovitosti in tudi k večjemu zadovoljstvu zaposlenih, v našem primeru visokošolskih učiteljev. V raziskovalnem delu smo uporabili anketni vprašalnih ter ga razposlali na različne univerze in fakultete po Sloveniji. Želeli smo ugotoviti v kolikšni meri so visokošolski učitelji podvrženi stresu in ali so že kdaj bili izgoreli. Kateri simptomi stresa se pri visokošolskih učiteljih najpogosteje pojavljajo ter katere tehnike sproščanja najpogosteje uporabljajo. Na podlagi zbranih podatkov smo v zaključnem delu podali naše ugotovitve. Ugotovili smo, da visokošolski učitelji niso podvrženi stresu, vendar pa je kar nekaj naših anketirancev že doživelo stopnjo izgorelost. Zato lahko predvidevamo, da tisti, ki so že bili izgoreli pravočasno prepoznajo simptome stresa in jih tako pravočasno ublažijo. Najpogostejši način sproščanja med našimi anketiranci je druženje s prijatelji in družino. Ugotovili pa smo tudi, da stopnja stresa ne vpliva na spol posameznika ter da prav tako ni odvisna od vrste zaposlitve.

KLJUČNE BESEDE:

- stres, - izgorelost, - visokošolski učitelji, - simptomi stresa in izgorelosti, - zmanjševanje stresa in izgorelosti.

ABSTRACT Stress triggers many physical and mental symptoms. Physical stress and a bad immune system increase sensitivity for many diseases, cause pain and decrease physical endurance. Long term stress can increase the risk for chronic fatigue, which we also call the burnout syndrome. Stress drains mental state, of which the most common symptoms include irritability, mood swings and exhaustion, that can lead to depression, anxiety and lower quality of living. Stress also has an influence on work performance. Besides the basic theoretical part about stress and burnout we also focused on studying about the created symptoms of stress and burnout in the work place and how to decrease those symptoms. Good work conditions lead to a higher efficiency and higher satisfaction of the employees, in our case, college teachers. In the research part we used a survey questionnaire, which we sent out to various colleges and universities in Slovenia. We wanted to find out to what extent are university teachers a subject to stress and if they have ever experienced a burnout. Which symptoms of stress are most common and which techniques of stress release do they use most often. Based on the collected information we gave our conclusion in the final part. We found out that college teachers aren't subjected to stress, but there were some respondents who did experience a level of burnout. We assume, that those who did experience burnout recognised the symptoms in a timely manner. The most common way of stress release amongst our respondents was socializing with friends and family. We also found out that the rate of stress doesn't depend on the gender of the individual and their type of employment.

KEYWORDS:

- stress - burnout - college teacher - symptoms of stress and burnout - decreasing stress and burnout

KAZALO

1. UVOD .................................................................................. 1

1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA ................................................... 1

1.2. PREDSTAVITEV OKOLJA ....................................................... 2

1.3. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE ................................................ 2

1.4. METODE DELA .................................................................... 2

2. PREGLED TEORIJE ................................................................. 3

2.1. STRES .............................................................................. 3

2.1.1. STRESORJI, SIMPTOMI STRESA IN FAZE ODZIVANJA NA STRES ... 4

2.1.2. STRES NA DELOVNEM MESTU .............................................. 5

2.2. IZGORELOST ...................................................................... 7

2.2.1. SIMPTOMI IN FAZE IZGORELOST ........................................... 8

2.2.2. IZGORELOST NA DELOVNEM MESTU ..................................... 9

2.3. ZMANJŠEVANJE STRESA IN IZGORELOSTI ............................... 10

2.3.1. OBVLADOVANJE MISLI, VEDENJA IN ČUSTEV .......................... 11

2.3.2. OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI POSAMEZNIKA IN SPREMEMBA OKOLJA ................................................................................. 12

2.3.3. ZDRAVA PREHRANA IN GIBANJE .......................................... 12

2.4. VISOKOŠOLSKI UČITELJI ...................................................... 13

3. RAZISKAVA .......................................................................... 16

3.1. HIPOTEZE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................... 16

3.2. OPIS VZORCA .................................................................... 16

3.3. ANALIZA ........................................................................... 20

4. DISKUSIJA ........................................................................... 33

5. ZAKLJUČEK.......................................................................... 39

LITERATURA IN VIRI .................................................................... 41

KAZALO SLIK ............................................................................. 44

KAZALO GRAFOV ........................................................................ 44

KAZALO TABEL ........................................................................... 44

PRILOGE .................................................................................. 44

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Maja Nikolič: Stres in izgorelost visokošolskih učiteljev stran 1

1. UVOD Stres je vedno bolj prisoten v vsakdanjem življenju posameznika. Predstavlja občutek, ki ga imajo ljudje predvsem kadar so preobremenjeni. Spopadajo se s zahtevami iz zasebnega, kakor tudi iz poslovnega področja, saj so te zahteve lahko povezane financami, delom, odnosi s prijatelji ali družino, pomembne življenjske prelomnice, kot so poroka, rojstvo otroka, ločitev ali upokojitev oziroma vse kar predstavlja resničen ali namišljen izziv ali dogodek, ki ogroža dobro počutje človeka. Naše telo na nevarnosti odgovarja različno, vendar, če stresne situacije trajajo predolgo lahko postane škodljivo, saj ogroža človekovo duševno in telesno zdravje. V različnih življenjskih obdobjih nas spremljajo drugačni cilji, ki si jih zastavljamo na svoji življenjski poti, zato se je že vsak srečal s stresno situacijo. Vedno bolj postajamo »marionete« sodobnega sveta, saj nas vse hitrejši tempo življenja preganja, da stremimo k čim hitrejšemu uresničevanju naših zastavljenih ciljev. V veliki meri »dihamo« za svoje delo, zato zanemarjamo svoje lastne potrebe, zanimanja, želje, občutke in jih tako ne postavljamo na prvo mesto, kot bi jih morali. Preveč smo zasedeni s svojim delom oziroma s službo, ki ji imamo. Saj tudi v času, ko nismo več na delovnem mestu ali pa smo celo na družinskem izletu, dopustu, imamo s seboj računalnik ali mobilni telefon ter tako pregledujemo našo elektronsko pošto in nanjo odgovarjamo. Nenehoma smo tudi dosegljivi na mobilne telefone in tako rešujemo morebitne težave, ki jih imajo v službi, v času naše odsotnosti. Naše telo bi se moralo v tem času, ki je bil namenjen naši rekreaciji in sprostitvi, spočiti in nabrati nove energije za naše nadaljnje podvige, vendar zaradi vseh teh motenj to ni mogoče. Tako postaja stres sestavni del našega življenja, kar pa nas v najhujšem položaju pripelje do prisilnega počitka oziroma tudi do sindroma izgorelosti.

1.1. PREDSTAVITEV PROBLEMA Vse pogosteje med prijatelji, kot tudi med sodelavci naletimo na pogovore na temo stresa in izgorelosti, katera sta vedno bolj prisotna v zasebnem in delovnem okolju. Tako se z omenjenima problemoma vsak dan srečujejo tudi visokošolski učitelji. Poklic visokošolskega učitelja je izredno zahteven, saj je njihova dolžnost nameniti veliko pozornosti visokim potrebam in zahtevam študentov. Njihovo delo temelji na stalnem izobraževanju in izpopolnjevanju njihove strokovne modrosti, doseganju dobrih rezultatov, tako v predajanju svojega znanja učencem, kot tudi želje po dokazovanju in napredovanju v svojem poklicu. Zato te pritiski na delovnem mestu, povzročajo zmedo v neuravnoteženem delovanju telesa ter prav tako ustvarijo nepravilnosti v duševnem delovanju visokošolskega učitelja.



1.2. PREDSTAVITEV OKOLJA Naša raziskava bo temeljila na proučevanju stopnje stresa in izgorelosti visokošolskih učiteljev, ki smo ga izvedli na slovenskih univerzah. Učitelji lahko zagotovijo učinkovito in uspešno opravljeno delo pod nizko stopnjo stresa, saj določena mera pozitivnega stresa vpliva na motivacijo ter po telesu sproži adrenalin, kateri pripomore k boljši zbranosti, energičnosti in sposobnosti za soočanje z novimi vsakodnevnimi izzivi na delovnem mestu. Poučevanje je tudi eden izmed stresnih poklicev, saj morajo istočasno opravljati več vlog in odgovornosti.

1.3. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE Ob močni želji po osvajanju in doseganju najboljših rezultatov, tako v zasebnem kot tudi poslovnem življenju, pozabljamo na naše telo in um, katera potrebujeta zadostno količino počitka za uresničevanje le-teh. Zaradi tega predvidevamo, da so visokošolski učitelj pod visoko stopnjo stresa, kar posledično vodi v izgorelost. Naše omejitve so bile osredotočene predvsem na reševanje anketnega vprašalnika, saj nas je skrbelo kolikšno bo število rešenih anket glede na njihovo razpoložljivost. Želeli smo ugotoviti ali se anketiranci zavedajo prisotnosti stresa oziroma ali si pred tem problemom zatiskajo oči ter kako se spopadajo z omenjeno problematiko sodobnega časa.

1.4. METODE DELA Pregledali smo literaturo domačih in tujih avtorjev ter tako predstavili teorijo in ugotovili kateri so dejavniki, ki povzročajo stres ter kateri simptomi stresa in izgorelosti so najpogosteje izraženi. Prav tako smo pregledali tudi metode za preprečevanje stresa in izgorelosti visokošolskih učiteljev. S pomočjo literature smo sestavili anketni vprašalnik, kateri nam bo v veliko pomoč pri raziskavi. V praktičnem delu smo raziskovali prisotnost stresa in izgorelosti pri visokošolskih učiteljih. Orodje, ki smo ga uporabili za našo raziskavo ter pridobivanje podatkov je bil anketni vprašalnik. Razposlali smo ga po elektronski pošti visokošolskim učiteljem, kateri poučujejo na slovenskih univerzah. Pri anketnem vprašalniku je bila zagotovljena anonimnost. Vzorec je zajemal 52 visokošolskih učiteljev. Nato smo podatke analizirali. Na podlagi analize zbranih podatkov smo v nadaljevanju podali ugotovitve ter predloge za izboljšave pri zmanjševanju stresa in izgorelosti.



2. PREGLED TEORIJE

2.1. STRES Za vsakega posameznika beseda stres pomeni drugačen odziv na stresorje oziroma vsakega posameznika ob asociaciji na izraz stres prevzamejo drugačna čustva, saj smo si med seboj karakterno različni. Vsi imamo edinstveno ter drugačno osebnost, zato nas prevzamejo številne emocije, zaradi katerih na iste dražljaje iz okolice odreagiramo drugače. »Stres predstavlja fiziološki, psihični in vedenjski odgovor posameznika, ki se skuša prilagoditi ter privaditi notranjim in zunanjim dražljajem (stresorjem). Stresor pri tem predstavlja katerikoli dogodek, osebo ali predmet, ki ga posameznik doživlja kot težavnega oz. ogrožajočega, zato posledično pri njem izzove stresni odziv« (Zorjan, Cukut Krilić in Šprah, 2016, str. 8). Odgovor našega telesa na stresne razmere je lahko del bujne domišljije, kjer naši možgani na podlagi preteklih izkušenj predelujejo dogodke in si ustvarjajo tako resnične kot namišljene stresne okoliščine. Kot dejanski primer lahko izpostavimo, da zaradi bolezni ne bo mogoče izpeljati zastavljenega cilja v določenem časovnem obdobju, ki smo si ga zadali ali pa nam je bil določen s strani drugih. Namišljene stresne situacije pa lahko prikažemo kot primer naših misli in predstav o neresničnih dogodkih, ki so lahko tudi predstava naših neuspešnih preteklih obveznosti (Jeriček Klanšček in Bajt, 2015). Torej je stres odziv posameznika na razdvojenost med človekovimi zahtevami in zmogljivostmi. Ko ne moremo več obvladovati okoliščin v katerih se nahajamo ter telesno in duševno nismo več dovolj močni za reševanje delovnih nalog, se naše telo začne odzivati z različnimi reakcijami na okolico. Takrat pravimo, da smo pod vplivom stresa. Ta izraz je prvič uporabil Hans Selye leta 1949, ki je bil mnenja, da stres predstavlja tehtnico človekovega čustvenega prilagajanja na nove ter nepoznane izzive iz okolja (Vukovič, 2018). Glede na definicijo in raznoliko dojemanje, lahko stres opredelimo kot negativen oz. distres ali pozitiven oz. eustres. Slednji za nekatere predstavlja izziv, pozitiven občutek zmedenosti ter kratkotrajno vpliva na delovanje posameznika (Rauber, Bilban in Starc, 2015). Tako v telesu ustvari zdravo mero pozitivne tekmovalnost ter prijetno čustvo, ki spodbudi kreativni način spopadanja z novimi izzivi. Pomaga tudi pri osebni rasti posameznika, saj ga na nek način stresne situacije lahko tudi motivirajo za delo in tako tudi pripomore, da človek prevzame vedno več odgovornosti pri svojih življenjskih odločitvah (Zorjan, Krilić in Šprah, 2016). Distres pa je posledica ponavljajočih stresnih situacij, ki negativno vplivajo na učinkovito telesno in umsko zmogljivost posameznika pri vsakodnevnih aktivnostih. Zato nimamo več želje, da bi čim bolje opravljali zastavljene naloge, ki nas vodijo do zastavljenega cilja, se najprej pojavijo simptomi napora in razdražljivosti. Težave s spoprijemanjem stresa se najpogosteje pojavljajo tudi v obliki slabšega zdravstvenega stanja (Bajt in Jeriček Klanšček, 2014).



2.1.1. STRESORJI, SIMPTOMI STRESA IN FAZE ODZIVANJA NA STRES Tušak in Blatnik (2017) stresorje opredeljujeta kot negativne dogodke ali okoliščine oziroma stanje v katerem se posameznik s svojo občutljivostjo sooči s stresnimi simptomi. Stresor, ki mu lahko rečemo tudi povzročitelj stresa, se pojavlja kot nevarnost oziroma nekaj kar človeku pomeni oviro, zahtevo, obremenitev ali izziv (Vukovič, 2018). Isti avtor stresorje strokovnjaki razvršča v tri najpomembnejše skupine, katere povzamemo v nadaljevanju. Stresorji ozadja navadno trajajo dolgo časa in so neopazne ter na videz nepomembne okoliščine, ki povzročajo stresne odzive. Povzročajo zmanjšanje delovne sposobnosti in ga označujemo kot distres. Neprimerna svetloba, hrup, neprimerna temperatura in vlaga, pomanjkanje delovnih pripomočkov so le nekatere okoliščine, ki otežujejo delovno sposobnost ter povzročajo zdravstvene težave. Osebni stresorji so nepredvidljivi dogodki in okoliščine, ki se pojavijo v posameznikovem življenju, kateri terja veliko umske in psihične napetosti. Izvor stresa lahko predstavlja bolezen, ki prizadenejo posameznika ali njegove družinske člane lahko pa predstavlja tudi strah pred izgubo delovnega mesta. Kataklizmični stresorji so nepredvidljive katastrofe, ki so posledica delovanja narave (poplave, potresi, požari itd.) in v večini prizadenejo večjo skupino ljudi. Ustvari se občutek pripadnosti. Skupina ljudi razume drug drugega, saj občutijo enaka čustva in vedenje v dani stresni situaciji. Stres je povezan s številnimi motnjami v duševnem in telesnem zdravju, saj vplivajo na razvoj različnih bolezni prav tako pa tudi na nezdrav način življenja, kot so kajenje, nepravilna prehrana ali pomankanje spanja. Simptomi stresa zajemajo tudi posledice preobremenitve hormonov, kar posledično vodi k kroničnim boleznim (Sysoev, Sedlar, Kos in Pogačnik, 2014). Odzivi na stresne situacije, ki za nas pomenijo neko grožnjo, se večinoma zgodijo takoj po dražljaju iz okolice. Traja lahko od nekaj ur ali pa celo nekaj dni. V začetni stopnji se naši možgani oziroma naše vedenje lahko odraža z zmedenostjo, ne razumemo kaj se nam je ta trenutek zgodilo, zato so naše reakcije počasnejše (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Ker smo si med seboj različni, vsak posameznik ne doživlja enakih simptomov stresa. Slika 1 nam prikazuje medsebojno povezovanje simptomov stresa, ki so med seboj prikazani na večjih različnih ravneh. Naši simptomi misli in čustev, se prepletajo z telesnimi simptomi stresa, ki vplivajo na naše vedenje. Čustveni odgovori so zelo močni in se pri vsakem posamezniku različno odzovejo ter trajajo različno dolgo, vendar se v povprečju nekje v 21. dneh soočijo s stresno situacijo.



Slika 1: Simptomi stresa (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006)

Do sedaj smo lahko ugotovili, da stres najpogosteje prihaja od zunanjih dejavnikov oziroma ga lahko povzroči tudi naša domišljija in ima notranje, psihološke in fiziološke posledice. Faze odzivanja na stres potekajo po predpisanem vrstnem redu (Dernovšek, Kobe in Grum, 2017). Tako isti avtorji navajajo pet faz, katere smo v nadaljevanju na kratko opisali: faza šoka predstavlja začetek odziva na stres in zastopa simptome naših misli; faza jeze posameznik se odziva s cinizmom, odrezavostjo, zadirčnostjo, lahko tudi z agresivnostjo, saj s tem izraža svoje nezadovoljstvo in jezo do drugih in tudi do samega sebe; faza pogajanja ali pa faza »če« človek poizveduje pri okolici in se pogovarja z drugimi ljudmi ter tudi s samim seboj in ugotavlja »kaj bi bilo če bi bilo«; faza žalosti v ospredju je človek in njegov stresni dogodek, ki ga spremlja z občutki žalosti, otožnosti ter bolečino; faza sprejetja dogodka in povrnitve ravnovesja v zadnji fazi pa se človek sooči s stresnim dogodkom ter pri tem poskuša izvleči tudi nekaj pozitivnega, kar mu bo v prihodnosti lahko pomagalo oblažiti stres. 2.1.2. STRES NA DELOVNEM MESTU Stres je vedno bolj prisoten na delovnih mestih, saj od zaposlenih zahteva predanost svojemu poklicu. Zaradi uvajanja novih tehnologije in hitrega tehnološkega razvoja, vodilni v podjetjih od zaposlenih zahtevajo večjo stopnjo odgovornosti ter sposobnosti za delo. Zato so potrebna nova znanja in veščine, ustvarjajo se drugačni pogoji dela, kar vodi tudi v spremembo delovnega časa, motivacijo ter zadovoljstvo za delo. Med zaposlenimi se tako oblikujeta želja in

Misli

Tega ne zmorem.

To je grozno, kar se mi dogaja.

Vsi pritiskajo name.

Slabo se počutim.

Zmešalo se mi bo.

Preveč je vsega.

Telo

Potne in mrzle dlani

Pospešen utrip srca

Glavobol

Prebavne motnje

Izpuščaji

Slabost

Zakrčene mišice

Težave z dihanjem

Čustva

Potrtost

Napetost

Jeza

Pretirana občutljivost

Razdražljivost

Preperljivost

Vedenje

Pomanjkanje volje

Neorganiziranost

Jokavost

Težave s spanjem

Težave s pozornostjo



tekmovalnost po novih dosežkih na delovnem mestu, kar posledično delavce vodi v stres ali celo v izgorelost. Stres na delovnem mestu je razmerje med zahtevami dela ter sposobnostjo zaposlenega. Delo ima številen doprinos k pozitivni naravnanosti delavca, saj prinaša mesečni dohodek, socialno pripadnost določeni skupini ljudi ter občutek vrednosti. Zaradi številnih zahtev, visokih pričakovanj, želji po napredovanju in dokazovanju delovne sposobnosti pa posameznika pripeljejo do stresa na delovnem mestu. Strokovnjaki so dokazali, da so zaposleni, ki delajo več kot 40 ur na teden podvrženi kardiovaskularnim boleznim ter njihovo delo ni več tako učinkovito (Mikša, 2015). Na stres v delovnem okolju vplivajo različni dejavniki, kot so na primer vrsta zaposlitve, razmere med delom in nedelom, konflikt vlog zaposlenega v delovnem okolju, negotovost vloge, prevelika ali premajhna obremenjenost, odgovornost za druge zaposlene, organizacijski dejavniki, nadlegovanje in nasilje na delovnem mestu ter delovne razmere (Traven, 2005). Zahteve in obremenitve na delovnem mestu so lahko različne. Med njih štejemo fiziološke (hrup, neprimerna delovna svetloba, temperatura ter vlažnost zraka), psihološke (razumske, čustvene) in ekološke obremenitve. Stres povezan z delom pa je lahko tudi rezultat slabega spodbudnega delovnega okolja v katerem delavci niso ustrezno motivirani in organizacija ne dopušča posameznikovega osebnega razvoja (Bilban, 2014). Monotonost in ponavljajoči gibi, ki jih zaposleni tvorijo pri svojem delu prav tako negativno vpliva na posameznikovo počutje, saj tako povečujejo dodatne telesne obremenitve in s tem posledično možnosti za poškodbe pri delu. Vukovič (2018) v svojih raziskavah navaja, da je v Evropskih državah v letu 2017 več kot 50 odstotkov zaposlenih opravljalo svoje delo v prisilnih držah. Poleg telesnih obremenitev pa se v zadnjem času vedno bolj pojavljajo tudi psihični pritiski oziroma specialne oblike stresa kot so nasilje na delovnem mestu, grožnje med zaposlenimi in nadrejenimi. Jeriček in Bajt (2015) navajata, da so raziskave Eurostata pokazale, da je stres na delovnem mestu najpogostejši problem, saj 27 odstotkov delavcev v Evropski uniji potrjuje, da stres pripomore k njihovim slabšim opravljanjem delovnih nalog . 53 odstotkov zaposlenih pa je mnenja, da stres na delovnem mestu vpliva na njihovo zdravje ter varnost na delovnem mestu. Po podatkih je v letu 2017 v državah Evropske unije več kot 70 odstotkov zaposlenih delalo več kot 60 odstotkov svojega delovnega časa v naglici ter pod časovnim pritiskom. Posledica tega je slaba organizacija dela, slab odnos med zaposlenimi in nadrejenimi, saj si med seboj ne izmenjujejo jasnih ter točnih informacij. K temu pripomore tudi nepoznavanje svojega dela ter vloge v podjetju, saj se na opisne probleme sooča kar 90 odstotkov zaposlenih (Vukovič, 2018). Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, ki ga navaja (Bizjak, 2014) , saj na letni ravni v Sloveniji izgubimo več kot 10 milijonov delovnih dni zaradi bolniške odsotnosti, stroški pa znašajo približno 400 milijonov evrov. Dernovšek, Gorenc in Jeriček



(2006) so že v svojih zgodnjih raziskavah ugotovile, da stres na delovnem mestu v 15 članicah Evropske unije vsako leto oškoduje približno 40 milijonov zaposlenih in tako povzroči 20 milijard škode v ekonomiji, zdravstvu in okolju. Slika 2 prikazuje prehod iz pozitivnega stresa v negativnega. Prikazano je, da posameznik lahko zaradi vsakodnevnih naporov (kateri trajajo več let) in območja ugodja (daje človeku trenutno moč in signal, da lahko delo opravlja hitreje) preide v fazo telesne in čustvene izčrpanosti, katera vodi v sindrom izgorelosti.

Slika 2: Povezanost količine stresa in funkcioniranja posameznika (Vir: Dernovšek,

Kobe in Grum, 2017, str. 32)

2.2. IZGORELOST Izgorelost je ena izmed nevarnosti v našem življenju, za katero stopnjujemo naša pričakovanja in dosežke, saj mislimo, da zmoremo vse. Zaradi tega pa pogosto zanemarimo dejstvo, da je za to potrebo vložiti veliko časa, tudi delovne obremenitve postajajo vedno težje, saj postajamo samokritični in od nas samih zahtevamo vedno več. Vsi te pritiski lahko vodijo v izgorelost. Pojem izgorelost se je na slovenskih tleh začel pojavljati v sedemdesetih letih, kar je dokaj pozno, saj so simptome izgorelosti poznali že nekaj časa. V preteklosti so ljudi, ki so kazali znake izgorelosti, označevali kot ljudi kateri so nezmožni, leni ali nesposobni za delo ter. Strokovnjaki so enotnega mnenja, da je potrebno omenjen sindromom jemati kot resno psihosocialno težavo (Tušak in Blatnik, 2017). »Izgorelost je končna stopnja stresa. Do izgorelosti pride, ko odpovedo prilagoditveni procesi, nastali kot odgovor na dolgotrajno ravnotežje/nesorazmerje med zahtevami in sposobnostmi za obvladovanje le-teh« (Mikša, 2015, str. 35). Izgorelost se običajno ne razvije nenadoma oziroma kar čez noč, ampak se znaki pojavijo že zelo zgodaj in se skozi proces vedno bolj stopnjujejo. Odvisno pa je od



nas samih ali znake uspešno prepoznamo. Lahko pa si pred tem celo zatiskamo oči in opozorilne znake (npr. utrujenost) potlačimo in si tako nakopičimo še več dela s postopkom odpravljanja le-tega. Zato pravimo, da je sindrom izgorelosti progresivno in kronično stanje (Rakovec-Felser in Pernat Drobnež, 2016). Depresijo, fibromialgijo in izgorelost številni posamezniki in tudi nekateri zdravniki te bolezni med seboj ne razlikujejo, saj imajo med seboj zelo podobne simptome. Izgorelost označujejo kot pred stopnjo depresije. Sindrom izgorevanja nastane zaradi psihične in fizične izčrpanosti in jo označujemo kot bolezensko stanje. Zaradi nepravilnega delovanja v telesu nastajajo simptomi izgorevanja. Najpogostejši so motnje spanja, slabša koncentracija, depresivnost, utrujenost, razdražljivost, izogibanje in pomanjkanje stikov z drugimi ljudmi, prebavne težave, težave s srcem in ožiljem, ki lahko pripelje tudi do infarkta ali možganske kapi, različna vnetja ter alergije (Megla, 2018). Za večino ljudi je delo in zasebno življenje povezano. Znaki izgorelosti ne morejo postati vidni samo zaradi izčrpanosti in slabe delovne uspešnosti ampak tudi zaradi slabih družinskih razmer in ovir pri doseganju drugih pomembnih življenjskih ciljev. Zato, kar se zgodi na delovnem mestu, ni pogoj, da tam tudi ostane ampak lahko negativno ali pozitivno vpliva na zasebno življenje ali obratno. Iz preteklih raziskav lahko ugotovimo, da sta izgorelost in ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem negativno povezana (Terment, 2017). Številne raziskave so potrdile, da je sindrom izgorelosti tudi nalezljivo bolezensko stanje. Ljudje nezavedno oponašamo ali prevzemamo vedenje, ton glasu, držo ali kretnje oziroma na splošno celotno obnašanje nekoga drugega s katerim preživimo določen čas ali obdobje svojega življenja. Ko pa se vživimo v vlogo poslušalca pa zavestno prevzemamo čustva in trenutno razpoloženje drugega, saj mu poskušamo olajšati psihične bolečine s podobnimi situacijami, ki smo jih imeli tudi mi (Vogelnik in Bilban, 2015). 2.2.1. SIMPTOMI IN FAZE IZGORELOST Simptomi izgorelost so zelo podobni znakom stresa, saj so prav tako pustijo določene posledice in motnje v vsakodnevnem delovanju posameznika na čustveni, telesni, vedenjski in motivacijski ravni. Bajt in Jeriček (2015), znake in simptome izgorelosti delita na štiri področja, katera bomo v nadaljevanju na kratko opisali. Čustvene znake opredeljuje otožno razpoloženje, kjer je prisotna povečana razdražljivost, napetost, čustvena izčrpanost ter občutek tesnobe. Najpogostejši telesni znaki, so predvsem težave s spanjem, povečana kronična utrujenost, bolečine v mišicah, glavobol itd. Pri vedenjskih znakih se običajno poveča količina popitega kofeina, alkohola ter prekomerno uživanje tobaka, koncentracija upade, poveča se število konfliktnih situacij. Motivacijski znaki se pri posamezniku kažejo v tem, da se prepusti usodi, obdajajo ga občutki razočaranja, izgubi voljo za kakršno koli delo. Znaki na področju mišljenja pa so povečana pozabljivost in slabša zbranost, posameznik ima občutek, da nima vpliva na svoje življenje, saj je prisotno tudi nizko samospoštovanje.



Enako kot pri stresu, tudi izgorelost razdelimo v faze. Mikša (2015) je faze izgorelosti razdelila na tri. Pri prvi fazi gre za ravnovesje med zahtevami in sposobnostjo obvladovanja. V drugi fazi se pojavijo kratkotrajni občutki izčrpanosti, napetosti ter utrujenosti. V zadnji tretji fazi pa posameznik spremeni odnos in način vedenja, saj se v veliki meri posveča uresničitvi svojih ciljev ali pa ga to več ne zanima, ker je zaradi preobremenjenosti spremenil pogled in svoja stališča. Krajnc (2017) stopnje izgorevanja opisuje, kot kronično utrujenost, katero posameznik kaže okolici kot obsedenost z delom. V naslednji stopnji se človek počuti, da je ujet v nekem načinu življenja iz katerega ne more ubežati. To stanja traja približno tri mesece, nato pa se izgorelost navadno konča z zlomom, ki je kratkotrajen. Posameznik ima občutek popolne izčrpanosti, nima več volje do življenja oz. kaže depresivne znake, kateri se v najslabšem primeru lahko končajo celo s samomorom. Postopek zdravljenja sindroma izgorelosti lahko traja tudi več let predno si človek popolnoma opomore. 2.2.2. IZGORELOST NA DELOVNEM MESTU Delovni čas je čas, ko je delavec prisoten na delovnem mestu. Človek pa zaradi poklicne izpostavljenosti podvržen različnim pritiskom, ki se od stroke do stroke med seboj razlikujejo. Nekateri poklici zahtevajo podaljševanje delovnega časa, zato da bi lahko napredovali. Zato se vedno bolj pogosto pojavljajo izrazi na delovnem mestu, kot so obsedenost z delom, izgorelost ter številne različne bolezni (utrujenost, motnje spanja, prebavne motnje, bolezni srca, mišic ter duševne bolezni), ki prizadenejo človeka (Bilban in Stare, 2015). »Z izrazom »izgorelost« (burnout) se običajno poimenuje specifičen sindrom, ki je posledica podaljšane izpostavljenosti delovnemu stresu in je značilen predvsem za poklice, ki jih označuje obsežno delo z ljudmi v čustveno zahtevnih situacijah« (Tušak in Blatnik, 2017, str. 125). Izgorelost na delovnem mestu je odraz zmanjšanju produktivnosti, učinkovitosti, saj je delovna moč posameznika zelo nizka. Poveča pa se fluktuacija, absentizem ter število bolniških odsotnosti, ki lahko nastanejo tudi zaradi nesreč pri delu. Zato se sindrom izgorelosti najpogosteje pojavlja v podjetjih, kjer so časovni pritisk, zelo visoke delovne zahteve, pomanjkanje podpore ter dodeljevanje nalog sodelavcev in nadrejenih, pomanjkanje samostojnosti na delovnem mestu stalnica (Jeriček in Bajt, 2015). Znaki izgorelosti se kažejo pri različnih poklicih, najbolj izpostavljana delovna mesta pa so na področju izobraževanja, zdravstvenih delavcih, managementa ter na splošno zaposlenih v javni upravi. Ena izmed raziskav, katera je bila izvedena na slovenski populaciji (1480 testirancev) na področju izgorelosti, je pokazala, da kar 58 % anketirancev kazalo znake izgorelost, 8 % izmed njih pa je bilo resno izgorelih (Vogelnik in Bilban, 2015). Megla (2018) je v svoji knjigi navedla nekaj zaskrbljujočih podatkov pridobljenih na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ki za Slovenijo navajajo podatke, da se 70 do 80 odstotkov zaposlenih pri svojem osebnem zdravniku zglasi zaradi prekomernega doživljanja stresa na delovne mestu. Začetne znake izgorelosti,



kaže kar približno 50 odstotkov zaposlenih, vsak deseti pa doživi končno stopnjo izgorelosti. Izdanih receptov za antidepresive v letu 2015 pa je bilo 540300, katere vrednosti so bili 11,7 milijonov evrov.

2.3. ZMANJŠEVANJE STRESA IN IZGORELOSTI Ko stres na delovnem mestu prične ovirati delo, naše zdravje ali osebno življenje, je čas za ukrepanje. Ne glede na ambicije, ki so različne glede na delo vsakega posameznika, obstajajo načini in koraki kako lahko preprečimo nastajanje škodljivega učinka stresa, ki lahko vodi v izgorelost. Da bi ponovno pridobili občutek nadzora na svojim privatnim in delovnim okoljem, zboljšali zadovoljstvo pri delu, povečali dobro počutje v službi in izven njega, lahko storimo veliko stvari. Slika 3 na naslednji strani prikazuje, da se na stresne reakcije vedno odzovejo naša čustva, misli, telo ter naše vedenje. Vsak posameznika pa ima možnost obvladovanja in presoje na katere dejavnike bo imel vpliv oziroma da znamo ločiti na katere stvari imamo vpliv in na katere ne, kar pa se lahko skozi življenjske izkušnje naučimo.

Slika 3: Ugodno in manj ugodno spoprijemanje s stresom (Vir: Dernovšek, Kobe in

Grum, 2017, str, 32)



2.3.1. OBVLADOVANJE MISLI, VEDENJA IN ČUSTEV Postopek pri zmanjševanju stresa se začne z vključevanjem vseh miselnih in vedenjskih procesov, kateri poskušajo obvladovati stresne dražljaje iz okolice ali neravnovesja v nas samih (Jeriček in Bajt, 2015). V prvi vrsti je najpomembnejše, da se stresa zavedamo, saj je lahko več kot 90 % našega prepričanja tistega, katerega se ne zavedamo (Kunc, 2017). Dernovšek, Kobe in Grum (2017) so mnenja, da je potrebno razčleniti preteklost in sedanjost, saj nam ta postopek olajša razlikovanje moči nadzora nad stresnimi razmerami. Prav tako zagovarjajo, da lahko vsak posameznik nadzoruje in upravlja svoje misli, saj jih vsak po svoje interpretira in je tako primoran obvladovati tudi svoje vedenje. Potrebno se je zavedati, da se je ne potrebno obremenjevati in si povzročati dodatnega, nepotrebnega stresa s stvarmi ali dogodki na katerih nimamo vpliva oziroma jih ne moremo spremeniti, da bi bili za nas ugodni (Jeriček in Bajt, 2015). Eden glavnih korakov je, da znamo svoja čustva preusmeriti v miren in premišljen način odzivanja na stresno situacijo. Ta korak je eden najpomembnejših, saj gradimo našo samokontrolo izražanja občutkov. Pomaga nam, da se pri nastali situaciji ne odzovemo burno in agresivno. V veliko pomoč nam je tudi pri medsebojnih pogovorih v različnih skupinah ljudi in uveljavljanju svojih prepričanj, stališč (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Zelo pomembno je tudi, da znamo ločiti prijetna, pozitivna čustva od neprijetnih, negativnih čustev. Če bomo neugodno razmišljali o dogodkih in imeli negativna pričakovanja, se bo nesreča, ki vpliva na naše življenje, vendar le zgodila. Negativne misli poskušamo preusmeriti v pozitivne, saj tako vplivamo na naša čustva, občutke in vedenje (Dernovšek, Kobe in Grum,2017). Naše misli so močno povezane s telesom, saj ko smo zaskrbljeni, se ne počutimo dobro ali ko smo prestrašeni, naše telo začne podobno delovati oziroma sproži enake reakcije kot naše misli. Kadar občutimo nervozo, se tudi naše telo odzove z različnimi simptomi, kot je na primer pospešeno dihanje. Ta povezava lahko poteka tudi v obratni smeri, torej ko je naše telo utrujeno (na primer zaradi telesnih naporov v telovadnici), naše misli tak položaj pretvorijo v stresnega, zato se tudi naše vedenje spremeni (Elkin, 2014). Zaradi tega isti avtor navaja, da je sproščanje telesa zelo pomembno, saj se s tem sprosti tako telo kot tudi človeški um. Za hitro odpravljanje telesne napetosti in tako stresa je najboljši način postopek pravilnega dihanja, saj se tako lahko najhitreje sprostimo. Ker smo pod stresom, smo tudi bolj napeti in utrujeni, zato nam dihanje pomaga, da telo oskrbimo s potrebnim kisikom in tako preprečimo, da se pospešeno bitje srca pomiri. Za izboljšanje fizičnega in psihičnega zdravja Megla (2018) priporoča tehniko sproščanja z uporabo aromaterapije. V svoji knjigi navaja številne raziskave tujih avtorjev, ki dokazujejo zmanjševanje simptomov stresa in izgorelosti z uporabo eteričnih olj. Uporaba teh olj ublaži številne simptome stresa, saj s pomočjo čutil pomaga ustvariti občutek ugodja na celotno telo.



Dernovšek, Gorenc in Jeriček (2006) so prav tako mnenja, da se za tehniko sproščanja naših mišic priporoča masaža telesa, katera prav tako pripomore k zmanjšanju utrujenosti, krvnega tlaka, pripomore tudi k boljšemu spancu, motivaciji ter posledično zmanjšuje napetost v mišicah. Naše misli delujejo ves čas, tudi ko spimo, torej je naš um ves čas v delovanju, zato je eden od korakov proti zmanjševanju stresa tudi poslušanje pomirjajoče glasbe. Vsakemu posamezniku prija različna vrsta melodije, zato je potrebno ugotoviti kaj prija vsakemu človeku posebej. S pomočjo moderne tehnologije si lahko ustvarimo različne zvoke, katere nas umirijo in tako poslušamo glasbo na poti v službo ali predno se odpravimo na večerni spanec (Elkin, 2014). 2.3.2. OSEBNOSTNE ZNAČILNOSTI POSAMEZNIKA IN SPREMEMBA OKOLJA Subjektivno doživljanje stresnih situacij in dogodkov je povezano tudi z osebnostnimi značilnostmi posameznika. Tušak in Blatnik (2017) jih v svoji knjigi razdelita na tri tipe, katere v nadaljevanju na kratko opišemo. Tip A, za katere so značilne oblike vedenja kot so, nemirnost, razdražljivost, neučakanost, tekmovalnost, so slabi poslušalci, zaradi malenkosti se tudi hitro razburijo, želijo opraviti čim več dela v najkrajšem možnem času. Tip B so posamezniki, ki jih lahko opišemo kot dobrovoljne, potrpežljive, sproščene, znajo najti ravnovesje med zasebnim in poklicnim življenjem, kljub svoji mirnosti pa prav tako dosegajo cilje, ki so si jih zadali, vendar na način s katerim ne škodujejo svojemu zdravju. Tip C pa opisujejo kot pasivne, podrejene, ubogljive in zatirajo svojo jezo. Pri premagovanju stresa, kot ga navajajo Dernovšek, Gorenc in Jeriček (2006) je med bolj priljubljenimi načini tudi sprememba okolja, ki je lahko kratkoročno (menjava kraja bivanja, spremenimo okolje) ali dolgoročno (menjava delovnega mesta, prebivališča, prostora ali kraja). Posamezniki se iz stresnega okolja umaknejo, saj potrebujejo določeno spremembo ter nov način življenja (Jeriček in Bajt, 2015). 2.3.3. ZDRAVA PREHRANA IN GIBANJE Megla (2018) navaja, da je za nemoteno delovanje naših možganov potrebno zaužiti dovolj potrebnih aminokislin, ki v našem telesu tvorijo beljakovine. Tako določene aminokisline pridobimo iz hrane, katere so nam v veliko pomoč pri zmanjševanju znakov depresije, tesnobnosti, stresa, izgorelosti, utrujenosti, povečanju energije ter budnosti za opravljanje vsakodnevnih nalog. Priporočena živila, katere omenjena avtorica predlaga, so torej vse beljakovine (npr.: perutnina, ribe, mleko in mlečni izdelki, jajca, sojini izdelki), oreščki in semena (npr.: mandlji, orehi, arašidi, chia in bučna semena), sadje (npr.: avokado, banane, datlji, papaja), zelenjava (npr.: stročnice, solata, repa, zelje) ter ogljikovi hidrati (npr.: čokolada, piškoti, žita, testenine). Ista avtorica pa je mnenja, da imajo veliko vlogo pri zdravi prehrani tudi vitamini, kot so B3, B6, B12, železo, magnezij, baker in cink. Da bi telesu zagotovili vse



potrebne sestavine, je potrebno zaužiti v zmernih količinah raznoliko hrano ter vnesti dovolj tekočine. Določena živila imajo neposreden vzrok na stres, saj nam trenutno dajejo občutek energije, sicer pa nam na dolgi rok škodujejo. To so predvsem kofein, alkohol, nikotin, sladkor, sol in maščobe. Stres v našem telesu povzroča krče in zaprtje. Uživanje hranljivih snovi, kot je hrana, ki je obogatena z vlakninami (sadje, zelenjava in žita) preprečuje nastajanje teh napetosti (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Sprehodi, enodnevni ali izleti za vikend, različne telesne aktivnosti na prostem, sprehodi s hišnimi ljubljenčki, ples in številne različne druge dejavnosti ob katerih se posameznik lahko sprosti in za kratek čas odmisli na težave, ki jih ima. Redna telesna aktivnost pripomore k rasti mišičnih in možganskih celic, poleg tega pa se ob telesni vadbi sproščajo »hormoni sreče« in krepijo posameznikovo odpornost proti stresu (Dernovšek, Kobe in Grum, 2017). Pri zmanjševanju izgorelosti lahko vsak posameznik naredi naslednje korake (po Čanč, 2014 v Bajt, Jeriček in Britovšek, 2015): delovne naloge si razdeli za vsak dan sproti ter se najpomembnejših lotimo najprej; posameznik posega po resničnih ciljih za katere je prepričan, da jih bo lahko dosegel, ne da bi se pri tem popolnoma izčrpal; pri opravljanju delovnih nalog si redno vzame odmor za kratek počitek; težave, ki nastanejo je potrebno v čim hitrejšem času rešiti, če le - te nastanejo pri delu in se jih ne da rešiti, mora posameznik razmisliti tudi o menjavi delovnega mesta; človek naj svojo energijo, voljo in čas usmerja v stvari, dogodke ali ljudi za katere mu je mar; večino časa naj vsak posameznik nameni stvarem, katere ga razbremenijo in ne obremenjujejo; v primerih, ko človekove zmožnosti ne dopuščajo več opravljanja dodatnih nalog, je tudi potrebno reči ne; vsak posameznik mora svoje delo ceniti in se tudi nagraditi s stvarmi katere so mu ljube.

2.4. VISOKOŠOLSKI UČITELJI Učitelji imajo zelo pomembno vlogo v našem življenju, saj nam pomagajo, da postanemo uspešna in zrela oseba ter si ustvarimo dobro življenjsko pot. Poučevanje je tako izjemo dragocen poklic, ki ponuja priložnosti za izobraževanje in spodbujanje pri razvoju mladih, zaradi tega pa je lahko tudi zelo zahteven poklic. »Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa. Pri svojem delu sledijo in prispevajo k razvoju znanosti, umetnosti in stroke na področju, za katerega so izvoljeni, samostojno izvajajo določeno področje znanosti, umetnosti oziroma stroke in skrbijo za prenos tega znanja« (SPOT, Slovenska poslovna točka, 2016). Visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci opravljajo izobraževalno, znanstveno-raziskovalno, umetniško in strokovno delo na visokošolskih zavodih, kateri so prikazani v tabeli 1. Zakon določa različno trajanje nazivov, vendar so lahko izvoljeni v isti naziv, za isto obdobje, pod pogojih, ki določa zakon (Akt o spremembi Minimalni standardi



za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih, 2011); visokošolski učitelji, znanstveni in umetniški delavci so izvoljeni za obdobje petih let, asistenti so izvoljeni za obdobje treh let ter redni profesorji in znanstveni svetniki so izvoljeni v trajni naziv.

Nazivi visokošolskih

učiteljev

Nazivi znanstvenih delavcev

Nazivi visokošolskih sodelavcev

Redni profesor Znanstveni svetnik Asistent

Izredni profesor Višji znanstveni svetnik

Bibliotekar

Docent Znanstveni sodelavec

Strokovni svetnik

Lektor (za izvajanje jezikovnega pouka)

Višji strokovni sodelavec

Višji predavatelj Strokovni sodelavec

Predavatelj Učitelj veščin

Tabela 1: Nazivi (Akt o spremembi Minimalni standardi za izvolitev v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na

visokošolskih zavodih, 2011)

Učitelj mora znati obvladovati različne pedagoške in didaktične pristope. Za učinkovito in kvalitetno poučevanje je potrebno, da ima učitelj ustrezno pedagoško usposobljenost ustvariti, potrebno pa je tudi ustvariti prijetno delovno okolje ter navezati kontakt s študenti (Bardorfer, 2013). V veliki večini imajo učitelji delovni čas daljši, kot je običajno, saj se njihov delovnik nadaljuje tudi z delom od doma. Vsi nadrejeni, prav tako tudi vodstvo fakultet za svoje sodelavce najraje izberejo tiste delavce, ki so predani delu, imajo prekomerno željo in so na nek svoj način odvisno od dela oziroma jim lahko rečemo tudi da so deloholiki. Veliko zaposlenih na fakultetah sprejemajo tak način dela, saj so mnenja so le tako lahko uspešni in produktivni. To pa je največji vzrok, ki učitelje pripelje do izgorevanja (Krajnc, 2017). V nadaljevanju bomo predstavili povzetke rezultatov nekaterih preteklih raziskav na področju stresa in izgorelosti na delovnem mestu učitelja. Narejena je bila študija, kjer so med drugim ugotavljali tudi kakšen je delovnik za visokošolske učitelje in raziskovalce na univerzah po Sloveniji. Delovnik v času predavanj, v povprečju traja 50,4 ure. Ta čas je v veliki večini namenjen poučevanju, pripravah na poučevanje, mentorstvu, ocenjevanju in razvijanju pedagoških vsebin. Delavnik v času, ko visokošolski učitelji nimajo predavanj, se ta malenkost spremeni. Več časa posvetijo raziskovalnemu delu. Visokošolski učitelji, ki poučujejo na slovenskih univerzah v primerjavi z drugimi evropskimi državami, preživijo več časa oziroma je njihov delovnih daljši (Klemenčič, Flander in Pečjak, 2015). Sabherwal, Ahuja, George in Handa (2015) so v svoji raziskavi proučevali študijo o poklicnem stresu med člani fakultete v visokošolskih ustanovah. Ugotovljeno je



bilo, da na raven stresa vplivajo raznoliki dejavniki v izobraževalnih ustanovah. Na podlagi zbranih rezultatov so najpomembnejši vzroki za stres med anketiranci vključevali slabe odnose s sodelavci, pomanjkanje rednih odmorov, dolg delovni čas, nadlegovanje na delovnem mestu, pomanjkanje komunikacije, slabe plače, dejavniki, ki so povezani s hitrostjo in intenzivnostjo sprememb na delovnem mestu, omejen dostop do usposabljanja ter pomanjkanje organizacijske podpore. Vidic (2014) je v svojem delu ugotavljala specifične stresorje pri poklicu učitelja. Raziskava je bila narejena na vzorcu učiteljev v državah Evropske unije, med njimi je bila tudi Slovenija. Vzorec je zajemal malo manj kot 30 % osnovnošolskih učiteljev, nekaj več kot 50 % srednješolskih učiteljev ter manj kot 20 % poklicnega izobraževanja. Vpliv stresa pri poklicu učitelja je odvisna predvsem od posamezne države, katere imajo različne zahteve od tega poklica. Slovenija je bila v primerjavi z drugimi EU državami na vrhu po moči stresorjev. Pri nas imajo učitelji velik problem pri verbalnih žalitvah, ki je lahko posledica neskladnih zakonov o pravicah in dolžnostih šolarjev. Furguson, Mang in Frost (2017) so raziskovali odnose med pogostostjo uporabe socialne podpore in dejavniki stresa, zadovoljstva pri delu, kariero, poklicno zavezo in demografske značilnosti. Ugotovili so, da se učitelji, ki se srečujejo s stresom na delovnem mestu, pogosteje pogovarjajo s svojimi prijatelji ter družino. Učitelji se pogosteje pogovarjajo tudi z drugimi učitelji o stresu, saj se lahko povezujejo in med seboj razumejo na način, ki ga prijatelji in družina ne morejo. Spoznali so tudi, da so tisti učitelji, ki so redko govorili o stresu, dosegli višjo stopnjo zadovoljstva pri delu, vendar dozdevajo, da so za obvladovanje stresa uporabili drugačne metode, ki niso socialne.



3. RAZISKAVA V raziskovalnem delu smo za zbiranje podatkov uporabili anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen na spletnem mestu 1KA. Povezava do spletne ankete je bila razposlana na elektronske naslove, kateri so javno objavljeni na spletnih straneh slovenskih univerz. Anketiranci so prostovoljno pristopili k reševanju anketnega vprašalnika, pri katerem jim je bila zagotovljena tudi anonimnost. Na začetku smo anketnemu vprašalniku postavili nekaj splošnih demografskih vprašanj, kot so spol, starost, število otrok, zakonski stan ter izobrazbo, nato pa smo zastavili vprašanja, ki se nanašajo na obravnavano problematiko s katerimi smo ugotavljali stopnjo stresa in izgorelosti pri visokošolskih učiteljih.

3.1. HIPOTEZE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA Z analizo podatkov zbranih s pomočjo anketnega vprašalnika smo si zastavili naslednje hipoteze in raziskovalna vprašanja: H1: Visokošolski učitelji so pod stresom. H2: Visokošolske učiteljice so bolj podvržene stresu kot visokošolski učitelji. H3: Zaradi stresa se pri visokošolskih učiteljih povečuje odsotnost z dela zaradi bolezni. H4: Visokošolski učitelji, ki so zaposleni za določen čas in po pogodbi, kažejo več znakov stresa. RV1: Koliko visokošolskih učiteljev je že doživelo izgorelost? RV2: Kateri načini sproščanja visokošolskim učiteljem najbolj koristi pri zmanjševanju stresa? RV3: Kateri simptomi stresa pri delu visokošolskega učitelja so najpogostejši? RV4: Katere trditve o odgovornosti do dela visokošolskega učitelja so najpogostejše? RV5: S katerimi splošnimi osebnostnimi trditvami se najbolje poistovetijo visokošolski učitelji? S pomočjo anketnega vprašalnika (Priloga 1) bomo poskušali zastavljene hipoteze potrditi ali ovreči ter odgovoriti na raziskovalna vprašanja.

3.2. OPIS VZORCA Anketa je bila aktivna v času od 19.06.2018 do 09.07.2018. V tem času je anketo odprlo 121 anketirancev. Začelo jih je izpolnjevati 87, v celoti pa jih je rešilo 52. Pri analizi podatkov smo upoštevali samo v celoti rešene anketne vprašalnike, ker so nekateri anketiranci pred časno prekinili z izpolnjevanjem ankete. V opisu vzorca bodo predstavljene demografske značilnosti anketirancev. Te pa so spol, starost, zakonski stan, število otrok, stopnja izobrazbe, naziv visokošolskega učitelja, koliko časa že poučujejo ter vrsto zaposlitve.



Graf 1: Spol anketirancev (n=52)

Graf 1 nam prikazuje podatke anketirancev glede na spol. V raziskavi je sodelovalo 52 anketirancev, od tega 25 moških (48,08 %) in 27 žensk (51,92 %).

Graf 2: Starost anketirancev (n=52)

Graf 2 prikazuje starostne skupine anketirancev. Najmlajši anketiranec je star 27 let (1,92 %). Od 30 do 35 let so bili trije anketiranci (5,77 %). Naslednjo starostno skupino od 36 do 41 let je sestavljalo 12 anketirancev (23,07 %). Od 42 let do 47 let je bilo 10 anketirancev (19,23 %). V starostni skupini od 48 do 52 let je bilo največ anketirancev, 13 (25 %). Sledile so še tri starostne skupine. Prva je od 53

48,08%

51,92%

Moški

Ženski

1,92%

5,77%

23,07%

19,23%

25,00%

17,31%

3,85% 3,85%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

do 30 30 - 35 36 - 41 42 - 47 48 - 52 53 - 58 59 - 64 65 - 68



do 58 let, kjer je bilo devet anketirancev (17,31 %), nato pa sta sledili še skupini od 59 do 64 let ter od 65 do 68 let, v obeh skupinah sta bila po dva anketiranca (3,85 %). Najstarejši anketiranec je štel 68 let. V povprečju so naši anketiranci stari 45,62 let.

Graf 3: Zakonski stan anketirancev (n=52)

Graf 3 prikazuje, da je 39 anketirancev poročenih (75 %), kar predstavlja večino vzorca. Nato je pet anketirancev, kateri živijo z izven zakonskim partnerjem (9,62 %). Samskih in anketiranci, ki imajo partnerja, vendar živijo v ločenih gospodinjstvih pa je pri vsakem po trije (5,77 %), nato pa je še vsak po en anketiranec ločen in vdovec (1,92 %).

Graf 4: Število otrok anketirancev (n=52)

5,77%

75,00%

1,92% 1,92% 5,77%

9,62%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

Samski/-a Poročen/-a Ločen/-a Vdovec/-a Imampartnerja,

vendar živivav ločenih

gospodinjstvih

Živim z izvenzakonskimpartnerjem

15,38%

28,85%

38,46%

15,38%

1,92%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

45,00%

0 1 2 3 4



Graf 4 prikazuje, da ima 20 anketirancev dva otroka (38,46 %). Sledi 15 anketirancev, ki imajo po enega otroka (28,85 %) ter po 8 anketirancev z nič ali tremi otroci (15,38 %). En anketiranec pa ima štiri otroke (1,92 %). V povprečju imajo naši anketiranci 1,60 otroka.

Graf 5: Stopnja izobrazbe (n=52)

Graf 5 prikazuje, da ima večina anketirancev končano stopnjo izobrazbe z doktoratom, kar predstavlja 46 vseh anketirancev (88,46 %). Pet anketirancev ima končan magisterij (9,62 %) ter ena oseba ima univerzitetno izobrazbo (1,92 %).

Graf 6: Nazivi visokošolskih učiteljev (n=52)

1,92%

9,62%

88,46%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

Univerzitetna Magisterij Doktorat

36,54%

28,85%

21,15%

13,46%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

Docent Izredni profesor Redni profesor Drugo



Iz grafa 6 razberemo, da 19 anketirancev poučuje z nazivom docent (36,54 %), kar predstavlja večino vzorca. Sledijo jim izredni profesorji, ki jih je 15 (28,85 %), nato pa je še 11 rednih profesorjev (21,15 %). Pod sklop drugo pa je odgovorilo sedem anketirancev (13,46 %), kateri so predstavljali nazive kot so, višji predavatelji, predavatelj, lektor ter asistent.

Graf 7: Koliko let že učite? (n=52)

Graf 7 prikazuje koliko let že učijo visokošolski učitelji. V skupini od 1 do 10 let jih poučuje 17 učiteljev (32,69 %). Od 11 do 20 let jih poučuje 15 učiteljev (28,83 %), od 21 do 30 let pa jih poučuje 16 učiteljev (30,77 %). Štirje učitelji (7,68 %) pa učijo od 31 do 50 let. Povprečno let glede na naš vzorec poučujejo 18,44 let, pri tem je minimum eno leto poučevanja ter maksimum 50 let.

3.3. ANALIZA Graf 8 nam prikaže v kolikšni meri so anketiranci pod stresom. Dva anketiranca (3,85 %) nikoli ne občutita stresa. Največ anketirancev 19 (36,54 %) jih je pod stresom občasno, takoj za njimi pa je 18 anketirancev (34,62 %), ki pogosto občutijo stres. Zelo pogosto jih je pod stresom 12 (23,08 %) ter en anketiranec (1,92 %) je vedno pod stresom. 2,83 znaša povprečje naših anketirancev, kar pomeni, da so občasno ter pogosto podvrženi stresu. Standardni odklon pa je 0,90.

Graf 8: V kolikšni meri so pod stresom? (n=52)

32,69%

28,83% 30,77%

7,68%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

1 - 10 11 - 20 21 - 30 31 - 50

3,85%

36,54% 34,62%

23,08%

1,92%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

Nikoli Občasno Pogosto Zelo pogosto Vedno



Graf 9: V kolikšni meri so pod stresom glede na spol? (n=52)

Graf 9 nam prikazuje v kolikšni meri so anketiranci pod stresom glede na spol. Nikoli ne občutita stresa ena ženska (3,70 %) in en moški (4,00 %). Občasno je pod stresom osem žensk (29,63 %) ter 11 moških (44,00 %), za katere predstavlja večino vzorca. Pogosto jih občuti stres 10 žensk (37,04 %), kar predstavlja večino v ženskem vzorcu anketirank. V primerjavi z moškimi so ženske zelo pogosto pod stresom, saj jih več občuti stres. Osem žensk (29,63 %) ter štirje moški (16,00 %) zelo pogosto občutijo stres. Vedno pa je pod stresom en moški (4,00 %) ter nobena ženska (0,00 %).

Graf 10: Ali ste oziroma ste bili že kdaj izgoreli? (n=52)

3,70% 29,63%

37,04% 29,63%

0,00%

4,00% 44,00%

32,00% 16,00%

4,00%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Nikoli Občasno Pogosto Zelo pogosto Vedno

Ženske Moški

30,77%

69,23%

Da

Ne



Graf 10 prikazuje odgovore na vprašanje ali so oziroma so že kdaj bili izgoreli. 36 anketirancev (69,23 %) jih je odgovorilo z odgovorom ne, 16 (30,77 %) anketirancev pa jih je pritrdilno odgovorilo.

Graf 11: Vrsta zaposlitve (n=52)

Graf 11 prikazuje vrsto zaposlitve. Za nedoločen čas je zaposlenih 41 anketirancev (78,85 %), kar predstavlja večino. Za določen čas je zaposlenih pet anketirancev (9,62 %), po pogodbi pa šest anketirancev (11,54 %).

Graf 12: Zaposleni za določen čas in po pogodbi

78,85%

9,62% 11,54%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

Nedoločen čas Določen čas Po pogodbi

20,00%

40,00%

20,00% 20,00%

0,00%

50,00%

33,34%

16,66%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

100,00%

Nikoli Občasno Pogosto Zelo pogosto

Določen čas Po pogodbi



Iz grafa 12 razberemo v kolikšni meri in koliko anketirancev zaposlenih za določen čas ter po pogodbi občutijo stres. Za določen čas ena oseba nikoli ne občuti stresa ter nihče, ki je zaposlen po pogodbi. Občasno sta dva anketiranca (40,00 %), ki sta zaposlena za določen čas občasno pod stresom ter trije anketiranci (50,00 %), ki so zaposleni po pogodbi. Pogosto občuti stres en anketiranec (20,00 %) zaposlen za določen čas ter dva anketiranca (33,34 %), ki sta zaposlena po pogodbi. Zelo pogosto pa sta pod stresom po en anketiranec v obeh vrstah zaposlitve, tako za določen čas (20,00 %), kot tudi po pogodbi (16,66 %).

Graf 13: Ste bili v zadnjem letu odsotni od dela zaradi bolezni? (n=52)

Grafa 13 prikazuje podatke anketirancev, če so bili v zadnjem letu dni odsotni od dela zaradi bolezni. 13 (25,00 %) jih je odgovorilo z da. 39 anketirancev (75,00 %) pa v zadnjem letu dni ni bilo na bolniški odsotnosti, kar tudi predstavlja večino vzorca.

Graf 14: Prisotnost stresa in trajanje odsotnosti od dela zaradi bolezni v zadnjem

letu

25,00%

75,00%

Da

Ne

23,08%

15,38% 7,69%

7,69%

15,38%

7,69%

15,38%

7,69%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

Občasno Pogosto Zelo pogosto Vedno

1 - 5 6 - 10 11 - 15 16 - 35



Graf 14 nam prikazuje prisotnost stresa pri anketirancih, ki so bili v zadnjem letu dni odsotni zaradi bolezni. Trije anketiranci (23,08 %) so bili odsotni v obdobju od 1 do 5 dni, zaradi bolezni in so kazali znake občasnega stresa. En anketiranec (7,69 %) je bil prav tako občasno pod stresom in je bil odsoten od dela 35 dni. Pogosto je občutilo stres pet anketirancev, vendar so bilo različno odsotni, od tega sta bila dva (15,38 %) odsotna od 1 do 5 dni ter prav tako dva anketiranca (15,38 %) od 6 do 10 dni ter en anketiranec (7,69 %) je bil odsoten od 11 do 15 dni. Zelo pogosto je občutil stres en anketiranec (7,69 %), ki je bil odsoten od 1 do 5 dni, druga dva anketiranca (15,38 %) pa sta bila odsotna od 11 do 15 dni. Vedno je občutil stres pri svojem delu en anketiranec (7,69 %), ki je bil odsoten zaradi bolezni 5 dni. Tabela 2 nam prikazuje različne načine sproščanja, ki anketirancem koristijo pri zmanjševanju stresa. Za obisk fitnesa, vodenih vadb se je 18 anketirancev (34,62 %) odločilo, da se s tem načinom sproščanja nikoli ne odloča, štirje (7,69 %) pa se za to zelo pogosto odločijo. Za meditacijo se je prav tako odločila večina anketirancev kar 22 (42,31 %), da to tehniko sproščanja nikoli ne uporablja. Zelo pogosto in vedno pa se je za vsako odločilo po dva anketiranca (3,85 %). Sprehod, kot način sproščanja se je en anketiranec nikoli ne srečuje. 15 anketirancev (28,85 %) pa se za omenjen način sproščanja pogosto odloči. Branje knjig kot način sproščanja se je za odgovor nikoli odločilo sedem anketirancev (13,46 %) in prav tako za odgovor zelo pogosto. 17 anketirancev (32,69 %) se občasno srečuje s to tehniko sproščanja. Za gledanje televizije se občasno odloči 19 anketirancev (36,54 %), kar predstavlja večino vzorca, dva (3,85 %) anketiranca pa vedno. Poslušanje glasbe, kot način sproščanja sta se za odgovor nikoli odločila dva anketiranca (3,85 %) ter 20 (38,46 %) za odgovor občasno. Za druženje s prijatelji se nikoli ne odloči en anketiranec (1,92 %), 19 anketirancev (36,54 %), kar predstavlja večino vzorca pa se vedno odločijo za način sproščanja za druženje s prijatelji in družino.



V kolikšni meri Vam našteti načini sproščanja koristijo pri zmanjševanju stresa? Ovrednotite jih z 1 - nikoli, 2 - občasno, 3 - pogosto, 4 - zelo pogosto

ali 5 - vedno.

Podvprašanja Odgovori Veljavni Št. enot Povprečje Std. Odklon

1

Nikoli 2

Občasno 3

Pogosto

4 Zelo

pogosto

5 Vedno

Skupaj

Obisk fitnesa, vodenih vadb 18 (35%) 16 (31%) 9 (17%) 4 (8%) 5 (10%) 52 (100%) 52 52 2.3 1.3

Meditacija 22 (42%) 18 (35%) 8 (15%) 2 (4%) 2 (4%) 52 (100%) 52 52 1.9 1.0

Sprehod 1 (2%) 14 (27%) 15 (29%) 13 (25%) 9 (17%) 52 (100%) 52 52 3.3 1.1

Branje knjig 7 (13%) 17 (33%) 12 (23%) 7 (13%) 9 (17%) 52 (100%) 52 52 2.9 1.3

Gledanje televizije 6 (12%) 19 (37%) 16 (31%) 9 (17%) 2 (4%) 52 (100%) 52 52 2.7 1.0

Poslušanje glasbe 2 (4%) 20 (38%) 13 (25%) 10 (19%) 7 (13%) 52 (100%) 52 52 3.0 1.1

Druženje s prijatelji in družino 1 (2%) 6 (12%) 13 (25%) 13 (25%) 19 (37%) 52 (100%) 52 52 3.8 1.1

Tabela 2: V kolikšni meri našteti načini sproščanja koristijo pri zmanjševanju stresa (n=52) (Vir: spletna anketa)



V nadaljevanju so našteti simptomi stresa pri Vašem delu visokošolskega učitelja, ki jih ovrednotite z 1 - nikoli, 2 - občasno, 3 - pogosto, 4 - zelo

pogosto ali 5 - vedno.


1

Nikoli 2

Občasno 3

Pogosto

4 Zelo

pogosto

5 Vedno

Skupaj

Zmanjšala se mi je telesna odpornost.

9 (17%) 23 (44%) 15 (29%) 4 (8%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.3 0.9

Utrujen/-a sem tudi, ko spim dovolj.

6 (12%) 15 (29%) 19 (37%) 11 (21%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.7 1.0

Hitro se razburim zaradi malenkosti. 5 (10%) 20 (38%) 16 (31%) 9 (17%) 2 (4%) 52 (100%) 52 52 2.7 1.0

Pozabljiv/-a sem. 7 (13%) 24 (46%) 15 (29%) 5 (10%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.4 0.9

Težko se zberem. 14 (27%) 23 (44%) 11 (21%) 3 (6%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.1 0.9

Doživljam panične napade. 37 (71%) 12 (23%) 2 (4%) 1 (2%) 0 (0%) 52 (100%) 52 52 1.4 0.7

Jem več oz. manj kot običajno. 14 (27%) 17 (33%) 9 (17%) 12 (23%) 0 (0%) 52 (100%) 52 52 2.4 1.1

Popijem več kave ali čaja kot običajno.

15 (29%) 13 (25%) 11 (21%) 12 (23%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.4 1.2

Pokadim več cigaret kot običajno. 43 (83%) 2 (4%) 6 (12%) 1 (2%) 0 (0%) 52 (100%) 52 52 1.3 0.8

Popijem več alkohola kot običajno. 36 (69%) 10 (19%) 6 (12%) 0 (0%) 0 (0%) 52 (100%) 52 52 1.4 0.7

Čutim napetost in razdražljivost, ki jo nikakor ne morem pomiriti.

12 (23%) 21 (40%) 6 (12%) 12 (23%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.4 1.1

Sem brez volje, nič me ne motivira. 10 (19%) 27 (52%) 8 (15%) 7 (13%) 0 (0%) 52 (100%) 52 52 2.2 0.9

Tabela 3: Simptomi stresa pri delu visokošolskega učitelja (n=52) (Vir: spletna anketa)



Tabela 3 prikazuje simptome stresa pri delu visokošolskega učitelja. Telesna odpornost se največkrat občasno zmanjša 23 anketirancem (44,00 %), enemu anketirancu (2,00 %) se telesna odpornost vedno zmanjša. Znake utrujenosti pogosto kaže 19 anketirancev (37,00 %), vedno se znaki utrujenosti kažejo enemu anketirancu (2,00 %). Zaradi malenkosti se občasno razburi 20 anketirancev (38,00 %), dva anketiranca (4,00 %) se vedno razburita zaradi malenkosti. Simptome stresa pozabljivosti kaže 24 anketirancev (46,00 %), pri enemu anketirancu (2,00 %) se vedno kažejo simptomi stresa pozabljivosti. Težko se zbere 23 anketirancev (44,00 %), en anketiranec (2,00 %) se zaradi stresa vedno težko zbere. Panične napade nikoli ne doživlja 37 anketirancev (71,00 %), en anketiranec (2,00 %) jih doživlja zelo pogosto. 17 anketirancev (33,00 %) kaže občasne težave pri prehranjevanju, pojejo manj ali več kot običajno, devet anketirancev (17,00 %) pa ima pogoste težave s prehranjevanjem. Več kave oziroma čaja nikoli ne popije 15 anketirancev (29,00 %), vedno pa zaužije več kave ali čaja en anketiranec (2,00 %). Več cigaret kot običajno nikoli ne pokadi 43 anketirancev (83,00 %), zelo pogosto pa en anketiranec (2,00 %). Več alkohola kot običajno nikoli ne popije 36 anketirancev (69,00 %), pogosto pa več alkohola popije šest anketirancev (12,00 %). Simptome napetosti, katere nikakor ne morejo pomiriti občasno občuti 21 anketirancev (40,00 %), en anketiranec (2,00 %) pa vedno občuti napetost, katero ne more pomiriti. Brez volje in motivacije je občasno 27 anketirancev (52,00 %), zelo pogosto pa jih je sedem (13,00 %). Tabela 4 prikazuje trditve o odgovornosti do dela visokošolskega učitelja. Občutek, da niso tako učinkoviti, kot bi lahko bili ima občasno 22 anketirancev (42,00 %), trije anketiranci (6,00 %) pa imajo vedno občutek neučinkovitosti. Fizično in čustveno izčrpanosti občasno občuti 23 anketirancev (44,00 %), dva anketiranca (4,00 %) pa izčrpanost občutita vedno. Praznino in depresivnosti ima zaradi svojega dela občasno 20 anketirancev (38,00 %), zelo pogosto praznino in depresivnosti pri svojem delu občutita dva anketiranca (4,00 %). Po 15 anketirancev (29,00 %) je na trditev odgovorilo s pogosto in zelo pogosto, da če delo ni popolno opravljeno, občutijo nezadovoljstvo, nikoli pa tega občutka nimata dva anketiranca (4,00 %). Občutek razočaranja, ker pri svojem delu ne dobijo priznanja občasno občuti 20 anketirancev (38,00 %), vedno pa imajo občutek razočaranja trije anketiranci (6,00 %). 20 anketirancev (38,00 %) se pri svojem delu pogosto naprezajo, da bi čim hitreje končali delom, pet anketirancev (10,00 %) pa se jih pri svojem delu nikoli ne napreza. 18 anketirancev (35,00 %) občasno pri stresni situaciji ohranja mirnost in pri tem razmišlja pozitivno, štirje anketiranci (8,00 %) pa nikoli ne ohranjajo mirnost in ne razmišljajo pozitivno o stresni situacij.



V nadaljevanju so naštete trditve o odgovornosti do dela visokošolskega učitelja, ki jih ovrednotite z 1 - nikoli, 2 - občasno, 3 - pogosto, 4 - zelo

pogosto ali 5 - vedno.


1

Nikoli 2

Občasno 3

Pogosto

4 Zelo

pogosto

5 Vedno

Skupaj

Zdi se mi, da nisem tako učinkovit/-a, kot bi lahko bil/-a.

5 (10%) 22 (42%) 14 (27%) 8 (15%) 3 (6%) 52 (100%) 52 52 2.7 1.0

Občutim fizično in čustveno izčrpanost. 4 (8%) 23 (44%) 12 (23%) 11 (21%) 2 (4%) 52 (100%) 52 52 2.7 1.0

Čutim praznino in depresivnost zaradi svojega dela.

18 (35%) 20 (38%) 9 (17%) 2 (4%) 3 (6%) 52 (100%) 52 52 2.1 1.1

Če delo ni popolno opravljeno, z njim nisem zadovoljen/-a.

2 (4%) 10 (19%) 15 (29%) 15 (29%) 10 (19%) 52 (100%) 52 52 3.4 1.1

Razočaran/-a sem, ko za svoje delo ne dobim priznanja.

11 (21%) 20 (38%) 8 (15%) 10 (19%) 3 (6%) 52 (100%) 52 52 2.5 1.2

Naprezam se, da bi čim hitreje končal/-a z delom.

5 (10%) 11 (21%) 20 (38%) 10 (19%) 6 (12%) 52 (100%) 52 52 3.0 1.1

Kadar se soočam s stresno situacijo, poskušam o njej razmišljati pozitivno in pri tem ostati

miren/-a. 4 (8%) 18 (35%) 16 (31%) 5 (10%) 9 (17%) 52 (100%) 52 52 2.9 1.2

Tabela 4: Trditve o odgovornosti do dela visokošolskega učitelja (n=52) (Vir: spletna anketa)



V nadaljevanju so naštete vsakodnevne trditve, ki jih ovrednotite z 1 - nikoli, 2 - občasno, 3 - pogosto, 4 - zelo pogosto ali 5 - vedno.


1

Nikoli 2

Občasno 3

Pogosto

4 Zelo

pogosto

5 Vedno

Skupaj

Ljudje me hitro spravijo v bes. 9 (17%) 31 (60%) 9 (17%) 1 (2%) 2 (4%) 52 (100%) 52 52 2.2 0.9

Bojim se konflikta. 17 (33%) 21 (40%) 10 (19%) 3 (6%) 1 (2%) 52 (100%) 52 52 2.0 1.0

Na stvari gledam s pozitivnimi mislimi. 0 (0%) 11 (21%) 23 (44%) 8 (15%) 10 (19%) 52 (100%) 52 52 3.3 1.0

Svojih čustev ne morem nadzorovati zato občasno izbruhnem.

17 (33%) 25 (48%) 9 (17%) 1 (2%) 0 (0%) 52 (100%) 52 52 1.9 0.8

Raje ustrežem, kot da rečem ne. 4 (8%) 16 (31%) 19 (37%) 10 (19%) 3 (6%) 52 (100%) 52 52 2.8 1.0

Za vse, kar gre narobe se takoj čutim krivega.

12 (23%) 22 (42%) 11 (21%) 5 (10%) 2 (4%) 52 (100%) 52 52 2.3 1.1

Tabela 5: Vsakodnevne splošne trditve (n=52) (Vir: spletna anketa)



Tabela 5 nam prikazuje s katerimi splošnimi osebnostnimi trditvami se najbolje poistovetijo anketiranci. Trditev, da jih ljudje hitro spravijo v bes jih je z odgovorom občasno odgovorilo 31 anketirancev (60,00 %), na zelo pogosto je odgovoril en anketiranec (2,00 %). 21 anketirancev (40,00 %) se občasno boji konflikta, en anketiranec (2,00 %) pa se ga vedno boji. Pogosto pozitivno na stvari gleda 23 anketirancev (44,00 %), zelo pogosto pa osem anketirancev (15,00 %). Svojih čustev občasno ne more nadzorovati 25 anketirancev (48,00 %), en anketiranec (2,00 %) pa svojih čustev ne more nadzorovati in pri tem občasno izbruhne. 19 anketirancev (37,00 %) pogosto raje ustreže, kot da reče ne, trije anketiranci (6,00 %) pa vedno ustrežejo. Občutek krivde, kadar gre vse narobe ima občasno 22 anketirancev (42,00 %), dva anketiranca (4,00 %) se vedno počutita krivega.

Graf 15: Zadovoljstvo z delom (n=52)

Graf 15 prikaže kako so anketiranci zadovoljni s svojim delom. Zelo slabo sta ocenila dva anketiranca (3,85 %) ter prav tako z vrednostjo slabo, dva anketiranca (3,85 %). Dobro ter zelo dobro je zadovoljstvo z delom ocenilo 21 anketirancev (40,38 %). Šest anketirancev (12,00 %) pa je svoje zadovoljstvo z delom ocenilo z vrednostjo odlično. Naši anketiranci so zastavljeno vprašanje v povprečju ovrednotili s 3,52, kar pomeni, da so dobro ter zelo dobro zadovoljni z delom. Standardni odklon pa pri tem znaša 0,90.

3,85% 3,85%

40,38% 40,38%

11,54%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

45,00%

Zelo slabo Slabo Dobro Zelo dobro Odlično



Graf 16: V kolikšni meri ocenjujejo, da uspešno usklajujejo zasebno in poklicno

življenje (n=52)

Graf 16 prikazuje v kolikšni meri anketiranci ocenjujejo, da uspešno usklajujejo zasebno in poklicno življenje. Zelo slabo jih je odgovorilo pet (9,62 %), šest anketirancev (11,54 %) jih je ocenilo z vrednostjo slabo. 26 anketirancev (50,00 %) je ocenilo, da dobro usklajuje zasebno in poklicno življenje, kar tudi predstavlja večino vzorca. Zelo dobro je svoj odgovor ovrednotilo 10 anketirancev (19,23 %). Pet anketirancev (9,62 %) pa odlično usklajuje zasebno in poklicno življenje. V povprečju, ki znaša 3,08, naši anketiranci ocenjujejo, da dobro usklajujejo zasebno in poklicno življenje. Standardni odklon znaša 1,04.

Graf 17: Splošno zadovoljstvo z življenjem (n=52)

9,62% 11,54%

50,00%

19,23%

9,62%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%


1,92%

9,62%

32,69%

46,15%

9,62%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

45,00%

50,00%




Iz grafa 17 razberemo, da je en anketiranec (1,92 %) svoje splošno zadovoljstvo z življenjem ocenil z vrednostjo zelo slabo. Slabo je ocenilo pet anketirancev (9,62 %), dobro splošno zadovoljstvo z življenjem je ovrednotilo 17 anketirancev (32,69 %). 24 anketirancev (46,15 %) je splošno zelo dobro zadovoljno s svojim življenjem, to pa predstavlja veliko večino vzorca. Pet anketirancev (9,62 %) pa je splošno zadovoljstvo z življenjem ovrednotilo z vrednostjo odlično. Splošno zadovoljstvo z življenjem so splošno ocenili z dobro ter zelo dobro, saj povprečje vprašanja znaša 3,52 pri tem pa je standardni odklon 0,87.



4. DISKUSIJA H1: Visokošolski učitelji so pod stresom. V prvi hipotezi smo želeli ugotoviti ali so visokošolski učitelji pod stresom, zato smo v anketnem vprašalniku zastavili naslednje vprašanje: »V kolikšni meri ocenjujete, da ste pod stresom?«. Podatke smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika, katere smo nato analizirali, kar je prikazano v grafu 8. Ugotovili smo, v kolikšni meri so visokošolski učitelji pod stresom. Izmed 52 anketirancev sta samo 2 anketiranca (3,85 %) odgovorila, da nikoli nista pod stresom, kar pomeni, da je stres v veliki meri prisoten pri delu visokošolskih učiteljev. Da so občasno pod stresom jih je odgovorilo 19 (36,54 %), pogosto se pri delu visokošolskega učitelja srečuje 18 anketirancev (34,62 %), zelo pogosto jih je odgovorilo 12 (23,28 %). Ena oseba (1,92 %) pa je vedno pod stresom. Na podlagi zgoraj navedenih podatkov, smo hipotezo ovrgli, visokošolski učitelji niso pod stresom. V povprečju so anketiranci odgovorili na vprašanja, katera so ovrednotili s 2,83, kar pomeni, da so v večini odgovorili na vprašanje z odgovoroma občasno ter pogosto. Standardni odklon je pri tem znašal 0,90. Zaradi odgovornega dela, ki ga imajo visokošolski učitelji smo predvidevali, da je njihovo delo stresno. Da se stopnja stresa pri njihovem delu ne bi stopnjevala, jim priporočamo več krajših odmorov med delovnim časom, saj bodo le tako tudi pri svojem delu bolj zbrani in tako naredili manj napak. H2: Visokošolske učiteljice so bolj podvržene stresu kot visokošolski učitelji. Ženske v veliki večini bolj pogosto pokažejo svoja čustva oziroma občutke, ki jih doživljajo skozi različne življenjske situacije. Moški pa svojih čustev ne pokažejo v tolikšni meri, kot ženske, zato smo postavili hipotezo s katero smo želeli ugotoviti ali je ženski spol res bolj podvržen stresnim situacijam pri delu visokošolskega učitelja v primerjavi z moškim spolom. Graf 1 in nam prikazujeta podatke pridobljene glede na spol anketirancev. Naš vzorec je zajemal 52 anketirancev, od tega je bilo 25 moških (48,08 %) ter 27 žensk (51,92 %). Iz grafa 9 smo prikazali kakšna je stopnja stresa pri ženskah in kakšna pri moških. Razbrali smo, da 1 ženska (3,70 %) in 1 moški (4,00 %) nista nikoli pod stresom. 8 žensk (29,63 %) in 11 moških (44,00 %) so občasno pod stresom. 10 žensk (37,04 %) in 8 moških (32,00 %) so pogosto podvrženi stresu. 8 žensk (29,63 %) in 4 moški (16,00 %) so zelo pogosto pod stresom. 1 moški (4,00 %) pa je vedno pod stresom. Iz pridobljenih rezultatov smo hipotezo ovrgli. Visokošolske učiteljice imajo v naši raziskavi višji odstotek podvrženosti stresu kot visokošolski učitelji, vendar pa je ta odstotek minimalen. Večina moških anketirancev je odgovorilo, da so občasno pod stresom, med tem ko so ženske v večini odgovorile, da so pogosto podvržene stresu. Tako je povprečje odgovorov pri moških znašalo 2,72, pri ženskah pa 2,93. Na podlagi rezultatov, predvidevamo, da se verjetno ženske v primerjavi z moškim spolom, v dani stresni situaciji odzovejo preveč silovito. Zato lahko svetujemo, da



poskušajo ženske na stresni dogodek odreagirati bolj mirno in svoje emocije pri tem rahlo ublažijo. H3: Zaradi stresa se pri visokošolskih učiteljih povečuje odsotnost z dela zaradi bolezni. Zaradi hitrega tempa življenja, stalnega prilagajanja različnim življenjskim situacijam ter tudi dokazovanja na delovnem mestu, naš imunski sistem občasno tudi oslabi. V anketnem vprašalniku smo zato zastavili dve vprašanji, s katerimi smo želeli ugotoviti ali stres vpliva na odsotnost z dela visokošolskih učiteljev, zaradi bolezni. Postavili pa smo tudi dodatno vprašanje s katerim smo želeli ugotoviti njihovo trajanje odsotnosti od dela zaradi bolezni. Graf 13 nam prikazuje koliko anketirancev je bilo zaradi bolezni odsotnih v zadnjem letu dni. Izmed 52 anketirancev jih je bilo odsotnih le 13. V grafu 14 je zajeta prisotnost stresa in trajanje odsotnosti od dela zaradi bolezni v zadnjem letu dni. Z vprašanjem: »Ste bili v zadnjem letu dni odsotni od dela zaradi bolezni?«, smo želeli ugotoviti koliko anketirancev je bilo odsotnih od dela. Od 52 anketirancev jih je 13 (25,00 %) odgovorilo pritrdilno. V anketnem vprašalniku se je tem anketirancem prikazalo dodatno vprašanje: »Koliko časa je trajala Vaša odsotnost od dela zaradi bolezni?«. V povprečju so bili odsotni 7,23 dni. Najmanjše število odsotnih dni med anketiranci je bilo tri, največje pa 35. Na zastavljeno hipotezo se navezuje tudi naslednje vprašanje: »V kolikšni meri ocenjujete, da ste pod stresom?«. Od tega so štirje anketiranci (30,77 %) odgovorili, da so občasno pod stresom. Pet anketirancev (38,46 %) je odgovorilo, da je pogosto pod stresom, trije (23,08 %) zelo pogosto ter en anketiranec (7,69 %) pa je vedno pod stresom. Na podlagi pridobljenih rezultatov hipoteze ne moremo ne zavrniti ne potrditi, saj ni statistično značilna. V zadnjem letu dni je bila odsotna od dela zaradi bolezni le ena četrtina vseh anketirancev, kar je prav tako relativno majhen vzorec. Ker v anketnem vprašalniku nismo zastavili vprašanja s katerim bi ugotovili resničen vzrok njihove odsotnosti, prav tako ne moremo potrditi, da so bili anketiranci odsotni z dela zgolj in samo zaradi znakov stresa. H4: Visokošolski učitelji, ki so zaposleni za določen čas in po pogodbi, kažejo več znakov stresa. Vrste zaposlitve se pri visokošolskih učiteljih razlikujejo, za nedoločen čas, določen čas in po pogodbi. Z vprašanjem na kakšen način so zaposleni, smo želeli ugotoviti koliko anketirancev je zaposlenih za določen čas ter po pogodbi ter v kolikšni meri so ti pod stresom. Pri interpretaciji odgovorov smo si pomagali z grafoma 11 in 12. Za nedoločen čas je zaposlenih 41 visokošolskih učiteljev (73,85 %), za določen čas jih je 5 (9,62 %) ter po pogodbi jih je 6 (11,54 %). Izmed 11 anketirancev, ki so zaposleni za določen čas ter po pogodbi ocenjujejo, da so pod stresom: nikoli ni pod stresom 1 anketiranec (9,09 %), občasno je pod stresom 5 anketirancev (45,45



%), pogosto so 3 (27,27 %) ter zelo pogosto sta 2 anketiranca (18,18 %). Ti podatki so prikazani v grafu 11 in 12. Hipoteza, da so visokošolski učitelji, ki so zaposleni za določen čas in po pogodbi, kažejo več znakov stresa lahko zavržemo. Večina jih je odgovorila, da so občasno pod stresom, vendar je vzorec naših anketirancev relativno majhen, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da so visokošolski učitelji, ki niso zaposleni za nedoločen čas bolj podvrženi stresu. RV1: Koliko visokošolskih učiteljev je že doživelo izgorelost? V naši raziskavi smo anketirancem zastavili naslednje vprašanje »Ali so oziroma so že kdaj bili izgoreli?«. Velikokrat pravimo ali slišimo od prijateljev ali sodelavcev, da bomo zaradi dela »pregoreli«. Zato smo želeli ugotoviti ali so oziroma so že kdaj bili visokošolski učitelji izgoreli. Ugotovili smo, da jih je 16 že izgorelih, kar predstavlja 30,77 % našega vzorca, 36 anketirancev (69,23 %) pa znakov izgorelosti še ni opazilo. Podatki so prikazani v grafu 10. Povprečje znaša 1,69 ter standardni odklon 0,47. Kot smo v naši raziskavi ugotovili, so visokošolski učitelji že doživeli stopnjo izgorelosti, vendar pa na zastavljeno raziskovalno vprašanje ne moremo pritrdilno odgovoriti. Na stopnjo izgorelosti kljub močni želji po uspehu, vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so na primer odnosi na delovnem mestu s svojimi sodelavci in nadrejenimi. V veliki meri na izgorelost vpliva tudi osebnost posameznika ter različne stresne situacije, ki spremljajo posameznika na svoji življenjski poti. Da bi bila stopnja izgorelosti pri visokošolskih učiteljih manjša, bi bilo potrebno oziroma bi morali znake stresa prej prepoznati, saj so se tako simptomi stresa le še stopnjevali. Izgorelost je zadnja stopnja stresa, vendar vsi ne ločijo njenih znakov, saj so nekateri mnenja, da so izgoreli že samo zaradi prevelike telesne utrujenosti. Izgorelost je dolgotrajna izčrpanost, katera lahko privede do zmanjšanja zanimanja za delo, ki ga opravljamo. RV2: Kateri načini sproščanja visokošolskim učiteljem najbolj koristi pri zmanjševanju stresa? V anketnem vprašalniku smo našteli naslednje načine sproščanja, ki visokošolskim učiteljem najbolj koristijo pri zmanjševanju stresa, kateri so obisk fitnesa, vodenih vadb, meditacija, sprehod, branje knjig, gledanje televizije, poslušanje glasbe in druženje s prijatelji in družino. Želeli smo ugotoviti za kateri način sproščanja se najpogosteje odločijo. Ta

stres in izgorelost visokoŠolskih uČiteljev · 2018. 9. 9. · da stres predstavlja tehtnico...

Documents