stavka v rudnikih trbovje • hrastnik in · pdf filedokumenti o rudarski stavki v zasavju...

DOKUMENTI O RUDARSKI STAVKI V ZASAVJU LETA 1958

STAVKA V RUDNIKIH

TRBOVJE - HRASTNIK IN ZAGORJE

OD 13.1. DO 16.1. 1958

Darja Skopec, univ. dipl. zgod.


Karl Gorjup Stavka1

Sirene žvižg odbija se od gore,ki v žgočem soncu glasno valovi,

v dolini sivi se igrajo vode,življenje trdo v soncu se topi.

Pred rovom čudne se zbero postave,ki vodi jih koščen možak,

zdaj vodja se naprej pomakne,in daje proti rovu znak.

In vsi kot eden stopijo v temo,le tu in tam zamahne kdo v slovo,

nihče z nikomer nič ne govori,izginejo za njimi vse sledi.

Življenje takšno vzame naj hudič,naj enkrat konec bo krivic,saj bolje v jami je umreti,

kot pa življenje takšno še trpeti.

1. Slovenske rudarske pesmi. Zbral in uredil Tine Lenarčič, izdala in založila Zveza kulturnih organizacij Trbovlje, Trbovlje 1983.


1. PREDGOVOR

V povojnem času, času socializma se je izoblikovala nekakšna nezgodovinska in nekritična (tudi) nemarksistična mentaliteta, ki je med nepopularne teme uvrščala tudi stavko trboveljskih in zagorskih rudarjev. Prva socialistična stavka je bila v zavesti ljudi v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoča le toliko, da je podžigala radovednost in ustvarjala varljivo predstavo, da so pošteni in pogumni le še tisti zgodovinarji (opisovalci naše povojne dobe), ki se na slepo (brez dokumentov, brez upoštevanja širših okoliščin in brez slehernega historičnega posluha) tu in tam spotikajo ob problem, dvoumno nami-gnejo na njegovo misterioznost in politično spotakljivost. Vse to je dajalo stavki nadih nečesa grobega in skrivnostnega, nečesa skoraj eksplozivnega. Končno odločitev o tem, da je poleg stavk iz kapitalističnega obdobja potrebno obravnavati tudi to prvo povojno stavko, da se prenehajo širiti špekulacije o njej, je dala Okrogla miza o delavskih stavkah v rudarskih revirjih leta 1983 (pripravili sta jo vodstvi revirskih sindikatov in ZK ter revirska komisija za zgodovino delavskega gibanja ZK in ljudske revolucije). Oris moje diplomske naloge je grajen na podatkih iz literature, člankih iz časopisov in revij, intervju-jih s še živečimi akterji stavke, predvsem pa na dokumentih, ki so nastali v povezavi s politično analizo in oceno stavke. Ta je boleče odjeknila predvsem med odgovornimi političnimi dejavniki. Posledica je malo ohranjenega gradiva, največ pri slovenskem partijskem vodstvu, ki pa ni bilo kritično samo do stavke, marveč zlasti do sebe. Od tu njegova politična in moralna samozavest, da se teh dokumentov pozneje ni sramovalo. Namreč, kadar je partija kritično ocenjevala lastno prakso, so njeni dokumenti uživali veliko mero javnega zaupanja brez slehernih zadržkov. Lahko rečem, da stavka ni bila misteriozna, ampak zgolj naravni rezultat spleta okoliščin: slabo obvla-dovane spremembe v gospodarstvu in politiki, sposobnost političnih subjektov ni bila na ravni zahteva-nosti, pod pritiskom lokalnih interesov se je skrhala politična odgovornost do celote, samoupravljalci niso bili emancipirani in so bolehali za »samoupravljalskim ludizmom«, državna uprava je delovala kot odtujena, delovnemu človeku nasprotna sila. Ko so se vse te okoliščine združile, je bila stavka razumljiv odraz delavskega nezadovoljstva. Še vedno pa radovednost močno buri to, da je do stavke prišlo v najbolj razvitem predelu Jugoslavi-je – v premogovnikih z močnim delavskim razredom ter dolgo in močno tradicijo razrednega boja. V nekaterih (zlasti novinarskih) obravnavah naletimo na namigovanja o protirevolucionarni naravnanosti stavke in represivnem reagiranju ZK nanjo, z druge strani pa smo priča posameznim ocenam in izjavam o skoraj nevzdržnih socialnih razmerah v času stavke.


2. UVOD

Zadrega, ki so jo v socialistični, komunistični družbi zbujali štrajki, je bila razvidna že iz samega poimenovanja. Že z jezikom se torej želi ustvariti vtis, da poznajo stavke samo v kapitalizmu, medtem ko je v socializmu to čisto nekaj drugega, pa zato potrebuje tudi drugačno ime. V ohranjenih doku-mentih, pa tudi v uradnih razpravah se je za to stavko uveljavila oznaka »trboveljski dogodki«, čeprav je nenatančna, saj med drugim izpušča »zagorski dogodek«, ki ga kljub krajšemu dogajanju ne mo-remo zanemariti. Omenjeno oznako je uporabil tudi Miha Marinko v svoji uvodni razpravi na plenumu CK ZK Slovenije 24. in 25. januarja 1958 v Ljubljani, kjer je dejal : »Nujno je treba obravnavati splošni notranje politični položaj, ker imamo zaskrbljujoče pojave predvsem v industrijskih mestih, ki so jih potencirali seveda zadnji trboveljski dogodki, ki predstavljajo dokaj nevšečno situacijo za našo predvo-lilno aktivnost, nevšečno situacijo tudi zaradi tega, ker istočasno sprejemamo tudi okrajne in občinske družbene plane.«2 V nekaterih virih se kot uradno sporočilo stavke navaja: Informacija v zvezi z dogod-kom v Trbovljah in Zagorju ter o nekaterih problemih v rudarstvu. Pri tem se lahko vprašamo, ali je zgoraj omenjena oznaka za ta štrajk nastala kot izraz nekakšne zadrege spričo nepopularnosti stavke v razmerah socialističnega samoupravljanja. Dokumenti, ki izvirajo iz takratnih razprav o dogodkih poleg izrazov: incident, prekinitev dela, ustavitev dela, protest, protestna prekinitev dela, spor, kon&iktna situacija, demonstracija, uporabljajo tudi izraze stavka ali štrajk. Slednja izraza zasledimo tudi v knjigi Martina Ivaniča: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13–16. 1. 1958 iz leta 1986, čeprav, kot pravi sam, bi po vsebinski in pojavni plati za te dogodke bolj ustrezal izraz protest. Menim, da sta izraza štrajk in stavka v dokumentih odraz ljudskega glasu, saj vemo, da je imelo stavkovno gibanje v Zasavju dolgo tradicijo. Tvorci dokumentov pa so bili Zasavci, ali pa so vsaj izhajali iz tega okolja. Tako so se ozirali predvsem na ljudski glas in ne na ideološke in lingvistične tančice. Mojo presojo lahko potrdim tudi z izjavo intervjuvanega gospoda Florijana Plevnika. Na vprašanje, ali je izraz prekinitev dela ustrezen za takratne dogodke, je odvrnil: »Bil je čisto tradicionalen štrajk, nobena pre-kinitev dela. Prav tak je bil kot v stari Jugoslaviji. Sociološko je bil podobna stvar kot nogometna tekma kadar uide iz rok.« Leksikalna de'nicija pojma štrajk (ang. strike): »Stavka, oblika razrednega boja, praviloma v kapitalističnih družbenoekonomskih odnosih: skupna načrtna ustavitev dela večjega števila delavcev z namenom izboljšati delovne pogoje in plače (socialni štrajk) ali uresničiti politične zahteve (politični štrajk). Orga-niziran štrajk vodijo sindikati, divji štrajk poteka neodvisno od sindikatov, večinoma celo proti njihovi volji. Štrajk iz simpatije (solidarnostna stavka) se vodi v podporo delavcev kakega drugega podjetja. Pri sedečem štrajku ostanejo delavci na svojih delovnih mestih, vendar zavračajo delo. Pri najostrejši obliki štrajka, splošnem (generalnem) štrajku, ustavijo delo vsi ali večina delavcev kake dežele. Pravica do štrajka je priznana v številnih državah. V socialističnih državah se štrajk praviloma ne tolerira, ker je oblast v rokah delavskega razreda. S prekinitvami dela delavci včasih protestirajo proti kršitvam samou-pravnih pravic. Prvi štrajk v Sloveniji 1889 v Trbovljah.«3 V političnih dokumentih najdemo precej posrednih in neposrednih stališč do vprašanja družbenih kon-&iktov in s tem tudi do vprašanja oziroma možnosti stavke:

2. Marinkova izbrana dela: 3. knjiga zbranih del Mihe Marinka, Komunist, Ljubljana 1984.

3. Leksikon, Cankarjeva založba 1973.


1. Program ZKJ je med drugim označil pojem družbene kon&iktnosti takole: »Delavski razred je temeljna sila socialistične družbe, nosi in jamči socialistični razvoj. V sami družbenoekonomski strukturi države obstaja vrsta ekonomskih, razrednih, vendar političnih in idejnih nasprotij, ki lahko v določenih pogojih dobijo antagonističen značaj.2. Stališče drugega temeljnega dokumenta, ustave, pa navajam po knjigi Nece Jovanova: »V prejšnji in novi ustavi SFRJ, ustavah socialističnih republik in avtonomnih pokrajin, zveznih in republiških za-konih in drugih pozitivno-pravnih dokumentih ni nobenega izrecnega stališča do stavk, v državi pre-hodnega obdobja na splošno in niti o stavkah v naši državi neposredno. V resnici pa obstaja znanstveno tolmačenje ustave, da človeške pravice temeljijo na načelu: »Dovoljeno ni samo tisto, kar je z ustavo ali z zakonom izrecno prepovedano. Ker stavka z ustavo in nobenim zakonom ni izrecno prepovedana, je skladno s tem znanstvenim tolmačenjem ustave pravno dovoljena.««4 Moram opozoriti, da gre tu za sklicevanje na dokumente oziroma stališča, izražena po obravnavani stavki. Kadarkoli je program ZKJ v prvotnih zasnovah nastajal v času te stavke, bi bilo verjetno najus-trezneje zgoraj citirano mnenje, da je stavka v socialistični deželi, blago rečeno, anahronizem, ker je oblast v rokah delavskega razreda. Prav to stališče je dajalo pečat politični razpravi po stavki.

4. Neca Jovanov: Radnički štrajkovi v SFRJ od 1958. do 1969. godine, Beograd 1979.


3. KRATEK ORIS RAZVOJA PREMOGOVNIŠTVA IN Z NJIM POVEZANEGA DELAVSKEGA GIBANJA V ZASAVJU

3.1 Odkritje premogovnih ležišč v trboveljski pokrajini

Kmetje so menda že davno poznali »črno zemljo«, ki jo je bilo mestoma najti skoraj na površju zem-lje in ni bila rodovitna. O tej zemlji sta slišala dva popotna rudarja, Thonhauser in Holubar. »Ko sta si jo ogledala, sta na licu mesta ugotovila, da gre za »kameni premog«. Na svoji nadaljnji poti sta prišla v Du-najsko Novo mesto, kjer sta v gostilni našla tamkajšnjega deželnega odvetnika Franca Maurerja in mu pripovedovala o svojem odkritju.«5 V Maurerju se je vzbudila želja po proizvajanju in kovanju dobička. Ker sam ni imel dovolj sredstev, je sklenil ustanoviti družbo. V trdnem upanju na uspeh se je Maurer konec zime leta 1802 napotil v Tr-bovlje, si ogledal površje in ugotovil, kje bi bilo najbolje kopati. Nato je s kmeti sklenil pogodbo glede zemljišča. Zemljo je vzel v najem za tako dolgo, dokler bo v kraju ali v bližini rudnik. Ena izmed pogodb je bila podpisana v Trbovljah 24. marca 1802. Na listini se je Maurer podpisal kot poslovodja ali upravnik (Werkführer) in je kmetom takoj izplačal celotno vsoto. Pogodbe za najem ostalih zemljišč se žal niso ohranile. Prvi izdatek, torej najemnina za zemljišča, potrebna za rudniško delo, je znašala okrog 1500 goldinarjev. Po najemu zemljišč je Maurer prosil rudarsko oblast, višji rudarski urad in rudarsko sodišče v Vordernbergu, naj mu podeli osem jamskih mer. Podelitvena listina je bila izdana 10. novembra 1804 na osnovi najvišje odločbe (rezolucije) 28. oktobra 1795 in dekreta dvorne komore za denarništvo in rudarstvo 27. novembra 1795. Celotno podjetje so v rudarsko knjigo vpisali kot »Rudnik kamenega pre-moga v Trbovljah (Steinkohlenbergbau in Trifail)«, v trboveljski pokrajini in župniji pod novoceljsko in laško zemljiško gosposko. Tako lahko zasluge za začetek rudarjenja v Zasavju pripišemo Francu Maurerju, ki se je Trbovljam na vso moč trudil dpreti vrata v svet. Rudniku so se začeli obetati boljši časi, ko je 2. junija 1846 slavnostno pripeljal prvi vlak v Celje in so skozi savsko dolino gradili železnico proti Ljubljani. Od takrat se je razvoj in uspeh rudnika strmo vzpenjal, saj je premog predstavljal zelo pomemben vir energije. Posledično so se razvijale različne druge oblike proizvodnje, npr. steklarna. In če danes vprašate predvsem starejši del prebivalstva Zasavja, ali bi rudniku napovedali takšno usodo, kot jo je doživel, torej postopno zaprtje, bi vsi jasno in glasno odgovorili: »Ne!«

3.2 Delavci in začetki delavskega vprašanja

Vodilno, nadzorno in upravno osebje rudnika je bilo večinoma tujega, nemškega porekla, delavci pa so bili skoraj brez izjeme Slovenci. Iz priimkov je razvidno, da jih je bilo razmeroma malo iz ožje trboveljske pokrajine: Čamer, Podmenik, Zupan, Kramar, Jereb, Lanišnik, Draksler, Jan, Fakin, Muzgar, Petelinšek, Forte. Večinoma so bili iz drugih krajev, zlasti s kranjskega in štajerskega Posavja. Delavci so bili sinovi kmetov, kočarjev in kmečkih obrtnikov. Z vstopom med rudarje so spremenili način življenja. Imeli so skromen zaslužek, živeti so morali iz dneva v dan, iz rok v usta. Delali so veliko, v težkih okoliščinah in v stalni nevarnosti za življenje. Stanovali so v zelo slabih razmerah in so se pogosto nezadostno prehranjevali. S poročenimi so trpele tudi njihove družine. V duševnem pogledu so bili zelo

5. Janko Orožen: Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola. Od početka do 1918, Občinski ljudski odbor Trbovlje 1958.


zanemarjeni, za branje in izobraževanje so imeli malo priložnosti in veselja, na telovadbo in šport ni nihče niti pomislil. Zato ni čudno, da so v takih okoliščinah pogosto izgubljali notranje ravnotežje. K temu so pripomogle tudi gostilne, ki jih je pogosteje rodila želja po lažjem življenju kakor dejanska potreba. To je povzročalo negativne pojave, spore tako med rudarji kot z domačim prebivalstvom. Toda takšni primeri niso bili redni, v splošnem so se delavci že zavedali svoje skupne usode in povezanosti z ostalim prebivalstvom. Na tem mestu lahko omenim pripoved prijatelja, ki izhaja iz rudarske družine. Večkrat mi je pripovedo-val anekdote svojega očeta rudarja in med njimi je bila tudi naslednja. Ko je oče prišel iz službe domov, ga je mama vedno pričakala z obilnim obedom. Zraven te velike količine hrane mu je postregla z enim do dvema litroma vina, ki ju je oče skoraj na dušek popil. Seveda je bilo tu na mestu vprašanje: »Ali ni bil nič pijan?« To vprašanje je svoji mami večkrat zastavljal tudi moj prijatelj in vedno dobil enak odgovor: »Veš, tvoj oče zelo trdo dela in mora popiti toliko vina, ker mu to prej koristi kot škoduje.« Prijatelj je še dodal, da je po obedu oče tako in tako preostanek dneva ali noči, odvisno od izmene v službi, spal. O odnosu delodajalcev do delavcev izvemo iz poročil, ki jih je Franc Roš popisal v svojih spominih. O Francu Ksaverju Maurerju pripoveduje, da je bil velik skopuh in je zelo slabo plačeval osebje na rudniku in v glažuti (steklarni). Iz Roševih spominov izvemo tudi, da so se delavci rudnikov prvič složno uprli izkoriščanju delodajalcev leta 1863 in 1869. V občinskem aktu, ki oba nastopa označuje kot upor, je navedeno, da so leta 1869 delavci napadli novo steklarno in okrajno glavarstvo je nemudoma poslalo v Trbovlje »žandarje«6 . Eden prvih znanih trboveljskih borcev za delavske pravice je bil Franc Stopar.

3.3 Začetki delavskega gibanja in prve stavke

Delavsko gibanje v Trbovljah je bilo pretežno mezdnega značaja. Manj pomembni so bili drugi vzroki: odnos nadrejenih do delavcev, delovna doba, delovne okoliščine, stanovanjske razmere. Tudi boj za politične pravice, ki so ga delavci pričeli leta 1896, je imel posredni namen izboljšati življenjske pogoje. Do prve prave stavke v Trbovljah je prišlo leta 1876. Izvedle so jo ženske, ki so delale »na dnevu.«7 Bile so močne, odločne in neustrašne. Ni pa jim bilo všeč ravnanje takratnega dnevnega nadzornika Krežeta in to, da jim je inšpektor Eichelter od plače vedno odvzel nekaj krajcarjev. Dvignile so pravi vihar. Niso popustile in odšle nazaj na delo, vse dokler jim odvzetega niso vrnili. Med miritvijo žensk pa jih je Rudolf Eichelter dobil celo z lopato po glavi. Marca 1877 so se vznemirili delavci Andreja Gruntarja, podjetnika, ki je razkrival premog na dnevnem kopu, ker jih je ogoljufal pri plači. Ko je opazil njihovo nezadovoljstvo, jih je skušal pomiriti z obljubo, da bodo razliko poravnali, vendar so delavci po poročilu, ki ga je gruntar poslal županu, izzvali pravi upor. Pri tem sta bila najodločnejša Franc Blanc in Franc Bidovec. Gruntar je poklical »žandarmerijo«8 , ki ju je zaprla. V dopisu je prosil župana, da ju kot povzročitelja javnega upora primerno kaznuje. Vendar župan ni ukrenil ničesar. Do večje stavke je prišlo 3. avgusta 1883 na Ojstrem, ko je bil lastnik rudnika Sarg. Delavci so prenehali z delom. Zahtevali so, da se razdeli denar bratovske skladnice. Grozili so jim z odpustom, toda niso jih mogli pomiriti. Prišlo je do deputacije rudarjev, ki jo je vodil »šihtni mojster«9 Čeh Edmund Jarolimek. Za umiritev rudarjev so na pomoč poklicali 16 orožnikov, ki se jim je 9. avgusta pridružila četa ljubljanskih »kuhnovcev«10 , po poreklu z zgornje Štajerske. Mir je bil dosežen, ko je okrog 200 delavcev prosto-voljno pričelo z delom. Kasneje se je vršila sodna preiskava. Devet mož je dobilo skupno 158 dni zapora,

6. policiste

7. Delati na dnevu pomeni, pobirati premog na dnevnem kopu.

8. policija

9. delovodja

10. vojaški policisti


200 pa so jih odpustili. Šihtnega mojstra Jarolimka so odpustili, obtožili poneverbe in izročili sodišču, ki mu je dosodilo štiri mesece zapora. Od leta 1883 pa vse do julija 1889, ko je izbruhnila prva velika stavka, so se vrstili številni majhni bo-jkoti in upori. Takrat je veliko nezadovoljstvo rudarjev, predvsem zaradi mizernih plač, izbruhnilo. Zasavski rudarji so bili že pred izbruhom stavke povezani z graškim Društvom za pravno zaščito in izobrazbo delavcev, vendar stalne organizacije še niso imeli. Ustno izročilo, da so se delavci sestajali v gozdu za loško cerkvijo in pri kmetih v Čečah, kjer so se med seboj dogovarjali in se posvetovali z odposlanci graškega društva, se gotovo nanaša na ta čas. O sami povezavi jasno govori dejstvo, da so se rudarji v revirjih uprli isti čas kot njihovi kolegi na zgornjem in srednjem Štajerskem.

3.4 Prva velika stavka leta 1889

V Zagorju je stavka izbruhnila 22. julija, v Trbovljah 23. julija in v Hrastniku 25. julija 1889. Temeljne zahteve rudarjev so bile: dvig plače za kopače za 1,15 goldinarja na dan in sorazmerno s tem tudi dvig plače ostalim kategorijam, zagotovitev brezplačnega olja za jamske svetilke, prost dan v nedeljo, svobodna izbira nakupa v kateri koli trgovini in pravica do podpore iz rudniške blagajne tudi za neporočene. Rudarjev od stavke ni odvrnila niti obljuba ravnatelja Terpotitza o dvigu plače za 25 odstotkov. Okrajni glavar Wagner in vodja revirskega rudarskega urada rudarski inženir Emanuel Riedl sta nago-varjala delavce, da bi se pomirili in odšli na delo. Trboveljski rudarji so že prvi dan stavke šli na pohod z Vod proti Trbovljam. Ker jim je rudar Trinkaus za popotnico zatrobil v rog, so ga imeli za kolovodjo in ga zaprli v orožniški kasarni. Kmalu so spoznali njegovo nedolžnost in ga izpustili. Vodje rudnikov so kljub stavki hoteli razpošiljati premog, kolikor ga je bilo na zalogi, hkrati pa so bili v hudih skrbeh. Komaj so uspeli sestavljati požarno stražo. Delavce so zaman pozivali na delo, saj so ti začeli odhajati iz revirjev. Mnogi so se skrivali po gozdovih ali pa odšli na kmete, kjer so opravljali različna poletna kmečka dela. Tudi razglas, ki jim je grozil z izgubo službe, če se ne vrnejo na delo do 29. julija, ni imel učinka. V začetku avgusta pa je s pomočjo drugega razglasa, ki je tistim, ki bi prišli nazaj v službo do 5. avgus-ta, obljubljal 8 do 10 odstotkov povišano plačo, pričel odpor slabeti. Dobra petina delavcev je pričela z delom. S pomočjo politične oblasti je vodstvo rudnika pričelo iz rudniških stanovanj izseljevati delavske družine, najbolj uporne delavce pa voditi v celjske zapore. Okrajni vladar je z zvijačo (žene je poslal po svoje može na kmete in v hribe, češ da se jim ne bo nič zgodilo če se vrnejo) privabil rudarje, ki so se 8. avgusta skupaj s svojimi družinami zbrali na prostoru pred ravnateljskim poslopjem. Tu jim je ravnatelj povedal, da se jim bodo plače povišale za 12 odstotkov. Nezadovoljni rudarji so se že hoteli raziti, ko jih je dal okrajni glavar obkoliti in poslati v Celje v zapore okrožnega sodišča. Tu so preživeli tri dni, nato pa so se končno vdali. Tudi v Hrastniku so se dogajale podobne stvari kot v Trbovljah. V zadnjih dneh stavke so z rudnika Hrastnik odgnali več delavskih vodij. Hrastniški delavci so pričeli z delom isti dan kot trboveljski, 15. avgusta. Nič manj trdo ni bilo v Zagorju. Proti koncu stavke je litijski glavar Grill izdal ukaz odpeljati iz revirja vse vodje delavcev. Sicer pa so Zagorjani vzdržali najdlje. Z delom so pričeli šele 19. avgusta.


Materialni uspeh stavke je bil skromen: za 12 odstotkov povišana plača, a moralni uspeh znaten. V tej stavki so rudarji prvič nastopili kot dejavnik, ki hoče soodločati pri oblikovanju in organiziranju družbe.

3.5 Druga velika stavka 1892

Prvi povod za stavko je bil incident, ki se je zgodil na dan sv. Barbare (4. decembra 1891), zaščitnice rudarjev. Zaradi nedostojnega vedenja sta bila odpuščena dva delavca. Drugi povod z istim vzrokom kot prvi pa se je zgodil 15. in 16. decembra 1891 na Ojstrem in v Hrastniku. Pravi vzrok stavke je povzročil rudarski kongres 25. decembra 1891. Tu so se zaupniki štajerskih rudar-jev dogovorili glede zahtev, ki so jih predložili vsem podjetjem in 1. januarja naj bi bili po revirjih shodi, na katerih bi sporočili odgovor podjetij in sklepali o stavki. Vsa podjetja so odgovorila odklonilno in politična oblast je shode prepovedala. Stavka je bila neizbežna. Izbruhnila je v noči med 1. in 2. januar-jem in poleg srednje Štajerske zajela tudi naše revirje. Boj proti delavcem je vodil ravnatelj Terpotitz. Ob strani mu je v Trbovljah stal okrajni glavar Wagner, v Hrastniku in na Ojstrem pa glavarjev komisar Tax. Tudi v tem primeru so iz Ljubljane v revirje prispeli kuhnovci z zgornje Štajerske Ker so stavkali vsi rudarji, je vodstvo od vsepovsod novačilo delavce. Prvo skupino je pripeljal stavbni podjetnik Viljem Fritsch. Ti delavci so nakladali premog, čistili železnico in delali pri separaciji. Druga skupina delavcev so bile brezposelne osebe z Dunaja. Skoraj vsi so pili žganje, kadili na slamnjačah, se prepirali, se delali bolne in nasploh niso hoteli delati. Delavci so prihajali tudi od drugod, vendar niso bili vajeni del na rudniku in zato so bili neuspešni. V celoti je takrat prišlo v Zasavje okrog 500 rudarjev. Stavko rudarjev je vodil Hafner s pomočnikoma kovačem Ratajcem v Trbovljah in kopačem Sotoškom v Hrastniku. V podporo delavcem sta prišla tudi Ehrlich in Resel iz Gradca. Kljub vztrajanju nekaterih pa je sredi meseca stavka počasi pojenjala. Prvi delavci so se že pričeli jav-ljati na delo. Vodstvo je najvidnejše stavkajoče izganjalo iz domovinske občine in v celoti je bilo izgnanih okrog 30 delavcev. Terpotitz si je zadal za nalogo popolnoma prečistiti delavske vrste in s tem preprečiti ponovno stavko. 23. januarja je bilo stavke v Trbovljah, v Hrastniku in na Ojstrem konec. Najdlje je vztrajala v Zagorju, do 26. januarja.

3.6 Organizacijske okrepitve

Po drugi veliki stavki je med rudarji prišlo do okrepitve. Bratovski skladnici sta se leta 1897 združili. Za rudarje je bila zelo pomembna uvedba splošne kurije 1896, s katero so dobili politične pravice, čeprav je bil njihov glas pri volitvah manj veljaven kakor pri ostalih volivcih, ki so volili v posebnih kuri-jah. Za ureditev odnosa med rudarskimi podjetniki in njihovimi delavci sta bili uvedeni dve skupini, prva podjetniška in druga delavska. S tem so dobili delavci za zakonito varstvo svojih pravic lastno voljeno zastopstvo.


3.7 Tretja velika stavka

Stavko, ki se je pričela 30. septembra 1903 in je trajala do 16. oktobra istega leta je pričelo, močno samozavestno trboveljsko delavstvo zaradi sklepa z Dunaja, da preprosto zavrnejo prošnjo glede mini-malnih plač. Trboveljskemu zgledu so sledili v Zagorju in Hrastniku. Celjski okrajni glavar baron Apfaltrer je bil v času stavke v Trbovljah in je s pomočjo žandarmerije skrbel za red. Sicer pa delavci v tej stavki niso kalili miru. V Trbovlje je prišel tudi celovški rudarski glavar Canaval. Tretji dan stavke so bili odposlanci rudarjev znova pri ravnateljstvu. Predložili so devet točk, s katerimi so zahtevali povišanje plač in zajeli celoten obseg rudarskega dela. Ravnatelj Drasch je poslal zahteve na Dunaj. Tam so jih deloma zavrnili, nekatere točke pa so, čeprav v zmanjšani meri, sprejeli. S tem je bilo stavke konec. Delavci so 17. oktobra odšli na delo. Stavka je bila v splošnem uspešna. Med njo so delavci v velikem številu pristopali k strokovni (socialde-mokratski) organizaciji. Pridružili so se ji tudi mnogi pazniki, ki so bili od poletja v sporu z ravnateljst-vom.

3.8 Četrta velika stavka

Prav mirnega ozračja po tretji veliki rudarski stavki ni bilo. Že prvo leto po njej so se delavci trudili, da bi na svojo stran pridobili čim več pazniškega osebja. Januarja 1905 so trboveljski rudarji s pomočjo svojih zaupnikov postavili določene zahteve glede plače, vodstvo pa jih je zavrnilo. Delavci so čakali več kot leto dni, preden so se odločili za najtežji korak. 27. decembra 1905 so iz-voljeni zaupniki trboveljskega, zagorskega in hrastniškega rudnika ter zastopniki strokovne organizacije predložili zahteve glede izboljšanja svojega položaja in pri tem zajeli vse skupine delavcev in vse vrste dela. Te zahteve je vodstvo odbilo. Rudarji v Trbovljah in Hrastniku so odgovorili s četrto veliko stavko. Rudarji v Zagorju so bili solidarni, vendar se stavki niso pridružili. Stavka se je pričela 22. januarja in je trajala do 7. februarja 1906. V Trbovljah in Hrastniku so povečali žandarmerijo in dobili na pomoč še vojsko. Samo v Trbovljah je bilo nad 100 žandarjev in 300 vojakov. V Trbovljah je stavko vodil stavkovni odbor na čelu z Linharton, ki ga socialdemokratska organizacija ni priznavala in ga je vzdrževalo delavstvo. Vpliven član stavkovnega odbora je bil tudi Rinaldo, sodelujoč že pri vseh predhodnih velikih stavkah. V Trbovljah pa je nastopil še tretji dejavnik, Pazniško-delavsko podporno društvo, ki je imelo tretji dan stavke svoj občni zbor, na katerem je na svoj način oblikovalo delavske zahteve. Zahtevalo je, da bo spravljalo delavce na delo, prosilo pa za varstvo tistih, ki bi bili voljni delati. Družba je sredi stavke dala odpoved tridesetim delavcem. Ta odpust je imel učinek v dvojnem smislu. Prvič se je povečalo število delavskih omahljivcev in drugič je stavkovni odbor poslal ravnateljstvu os-tro resolucijo. V njej je zahteval preklic odpovedi in da se spodijo iz službe tisti, ki so voljni delati. Na ravnateljstvu v Trbovljah in na Dunaju so bili vsi popolnoma presenečeni. Posredovati sta morali okrajno glavarstvo in rudarska oblast. Rudarji so se morali vdati. Prostovoljno je zapustilo trboveljske obrate 176 delavcev. Odšli so v tujino, večinoma v Westfalijo. Neuspela stavka je imela usodne posledice za strokovno organizacijo. Delavstvo jo je pričelo zapuščati.


Edini materialni uspeh, ki ga je stavka neposredno prinesla delavcem je bilo znižanje stanarine za »1K« , oziroma se je za 1K11 povišala nagrada za stanarino.

3.9 Delavsko gibanje po prvi svetovni vojni

Boj delavskega razreda v Zasavju je bil v letih po prvi svetovni vojni zagrizen in odločen, saj so delavci jasno vedeli, da se borijo za spremembo družbenega reda in kaj pomeni marksizem-leninizem v praksi. Ne smemo pozabiti, da je imela takrat komunistična partija v svojem programu uvedbo delavskega up-ravljanja v industriji. V povezavi s tem je jugoslovanska partija v svojem programu dosledno uveljavila teorijo Marxa in Lenina. To pa je dokaz velikega zaupanja partijskega vodstva v delavski razred, ki je vsaj teoretično predvideval nevarnost škodljive vloge birokratizma v graditvi socializma po zmagi proletar-ske revolucije.

3.10 Velika stavka rudarjev leta 1923

Rudarji so se 26. aprila 1923 v Ljubljani pogajali s Trboveljsko premogokopno družbo za izboljšanje življenjskih razmer. Brez uspeha. Njihovo nezadovoljstvo je dobilo svoj odraz v stavki, ki se je pričela v Hrastniku 20. julija 1923 in se naslednji dan razširila v Trbovlje in Zagorje. Trajala je do 17. septem-bra istega leta. Vodili so jo sami komunisti. Že takoj je okrepljena žandarmerija pričela iskati rudarske zaupnike, ki pa so se pravi čas umaknili in prek kurirjev vzdrževali zvezo z rudarji ter tako vplivali na potek stavke. Shodi so bili prepovedani, zato je skušal stavkovni odbor z ilegalnimi letaki vplivati na stavkajoče. V času stavke je prišlo do poskusa atentata na direktorja hrastniškega rudnika Drolca. Nastavljena je bila bomba. Po naključju je ostal nepoškodovan. Šele ob koncu 2. svetovne vojne leta 1945 so odkrili avtorja peklenskih strojev. To naj bi bil Avgust Coklin, zaposlen pri rudniku Hrastnik. Bombe pa so bile namenjene tudi direktorjema rudnika Trbovlje in Zagorje. S to stavko se niso strinjali niti socialdemokrati niti skupini nacionalistov in klerikalcev, vendar so stavkali zaradi solidarnosti. Kmalu so se na prigovarjanje oblasti opogumili in med stavkajoče pričeli vnašati malodušje z raznimi zastrašilnimi parolami, nekateri med njimi pa so postali celo prvi stavkokazi. Zaradi neenotnosti stavke in javnega nasprotovanja vseh meščanskih strank se je kljub prizadevanju komunistov, da bi stvar uspešno zaključili, pričela krhati. Združena reakcija je po 59 dneh dosegla zlom stavke. K temu je pripomogla tudi lakota, ki se je pojavila v družinah stavkajočih rudarjev. Aretirani so bili najvidnejši revolucionarji, med njimi vsi zaupniki, ki so po stavki odšli v tujino. To je bilo za delavsko gibanje, predvsem v Hrastniku, hud udarec. Doma je ostala samo še revolucionarna mladina, ki je nadaljevala razredni politični boj in se združevala predvsem v okviru društva Vesna. Ker so bile sredi leta 1924 vse delavsko napredne organizacije razpuščene, so komunisti skušali ustanavljati druge (Neodvisna delavska stranka), kajti zavedali so se, da sta brez legalnih organizacij množično gibanje in boj onemogočena. Da bi bila dosežena večja solidarnost in moč v boju za pravice rudarjev, je bila 22. marca 1925 na kon-gresu v Celju ustanovljena Zveza rudarjev Jugoslavije.

11. vrednostna točka


3.11 Gladovna stavka rudarjev leta 1934

Za gladovno stavko je agitirala partija in žene komunistov. Stavka se je pričela v Hrastniku 3. julija 1934, nato pa še v Trbovljah in Zagorju. V jami Hrastnik in Ojstro so izvolili odbore, katerih člani so bili komunisti, z nalogo v času stavke skrbeti za red in razdeljevanje zdravil stavkajočim ter vzdrževati stike z delavci – pogajalci s predstavniki rudnika. Med stavkajočimi so ne glede na politično pripadnost vladali vzorna disciplina, prijateljstvo in solidarnost. Komunisti, ki so stavko vodili iz Hrastnika, so organizirali stalno povezavo z delavci iz Trbovelj in Zagorja ter s tem preprečili razbitje enotnosti stavke. S tem so ohranili disciplino in moralno moč stavkajočih. Vpliv partije na stavko je bil popoln, saj so stavkajoči verjeli le besedam komunistov. Zvezo med stavkajočimi so vzdrževale predvsem žene rudarjev komunistov, ki so poskrbele tudi za politično razpoloženje zunaj jame. Gladovna stavka je predstavljala skrajen način boja rudarjev za obstoj, zato se je nad tem zgrozil ves tedanji demokratični in kulturni svet. Žal se stavkajoči niso zavedali moralne podpore in pogajalci so znova storili staro napako. Preveč so zaupali obljubi buržoazije ter zapustili jame. Ko je bila stavka končana, so žene stavkajočih rudarjev, zlasti tiste, ki so delale po navodilih partije, organizirale sprejem stavkajočih pred jamo. Sodelovala je steklarska godba in pevski zbor Svoboda II. Stavka je dosegla uspeh v moralnopolitičnem pogledu, medtem ko v materialnem ne. Tragičen značaj stavke je dodatno poglobila črna zastava, ki je ves čas neusmiljeno vihrala na izvoznem stolpu. Analiza te stavke je okrepila idejnopolitično zavest somišljenikov komunistov in ostalih rudarjev, zato je delo partije po teh stavkah postalo aktivnejše, saj je pridobila na ugledu in delavstvo je vse bolj zau-palo komunistom.

4. GOSPODARSKI RAZVOJ V PETDESETIH LETIH 20. STOLETJA

»Po drugi svetovni vojni so Slovenci skupaj z drugimi narodi Jugoslavije vzpostavili nov družbeno-ekonomski sistem na podlagi družbene lastnine in »vladavine delavskega razreda«. Gospodarstvo Slo-venije je v novi Jugoslaviji, ne glede na različne ocene, v določenih letih napredovalo in dosegalo v sve-tovnem merilu najvišje možne stopnje gospodarske rasti, dokler se niso pojavile nove motnje v obliki speci'čnih cikličnih nihanj, ki jih je začel generirati politični sistem, kar je vse očitneje pomenilo domi-nacijo politike nad ekonomijo. Politični cikli sovpadajo večinoma z volilnimi leti, ko si oblast pridobiva volilne glasove.«12 V splošnih oznakah se je uveljavila ocena, da je za to obdobje navznoter značilen dokaj hiter in sta-bilen gospodarski razvoj, navzven pa uspešno uveljavljanje nove Jugoslavije. (Potrditev stališč v času pritiska Informbiroja, vrsta mednarodnih sporazumov, podpora vsem prizadevanjem za mir, svobodo, enakopravno sodelovanje. Pri pregledu dokumentov iz tega obdobja ugotovimo, da zgornja oznaka sicer drži, praktično pa so ta razvoj spremljala številna protislovja in problemi. Nekaj o tem lahko preber-emo v govorih in člankih takratnih vodilnih slovenskih in jugoslovanskih osebnosti (Marinkova izbrana dela – 3. knjiga).)

12.. Neven Borak in Žarko Lazarević – uredila: Gospodarske krize in Slovenci, Inštitut za novejšo zgodovino, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana 1999.


V tem času so bile številne spremembe v gospodarskem razvoju, ki so očitnejše v normativno-zako-nodajni dejavnosti, medtem ko je v življenju opaziti bistveno počasnejši tok sprememb in močne odpore, ki so bili posledica premajhnega znanja in idejnopolitičnega razumevanja ciljev in poti družbenega raz-voja. Pojem že omenjene krize in ciklusa se po mnenju Nevena Boraka in Žarka Lazarevića povezuje s Kar-lom Marxom in njegovo analizo delovanja kapitalističnega gospodarstva: pomeni razmere, v katerih sta reprodukcija in ekspanzija kapitala ovirani. Nanaša se lahko na eno panogo, na več panog, na narodno gospodarstvo v celoti in na več narodnih gospodarstev. Krize so tako normalna sestavina kapitalizma in ne pomenijo le zloma reprodukcijskega procesa temveč tudi načine, kako se kapital reorganizira za nov proces akumulacije. Gospodarske krize so samodejno preraščale tudi v družbene krize, kar je imelo za posledico spremin-janje obstoječih in nastajanje novih gospodarskih in socialnih doktrin, tako na ideološko-teoretični in na praktični ravni. Ob tem velja še opozoriti, da so se s poglabljanjem kriz tudi doktrine radikalizirale. Neven Borak in Žarko Lazarević sta petdeseta leta razdelila na tri ciklična obdobja s pripadajočim administrativnim obdobjem. Prvo naj bi trajalo od marca 1949 do marca 1955. Zanj naj bi bil značilen nov gospodarski sistem. Drugo obdobje, obdobje prehoda v drugo petletko, ima časovno omejitev od marca 1955 do februarja 1958. Tretje je bilo obdobje novega sistema delitve dohodka in je trajalo od februarja 1958 do aprila 1960. Podobne ciklične teorije o petdesetih letih najdemo pri Jožetu Prinčiču. Obdobje od leta 1947 do leta 1952 je poimenoval prvi petletni načrt. Aprila 1947 je bil s sprejetjem zakona v zvezni skupščini sprejet Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva FLRJ 1947-1951. Bil je vsedržavni plan, kar po-meni, da je poleg razvojnih smernic in ciljev, veljavnih za vso državo, podrobno urejal tudi gospodarski razvoj ljudskih republik v naslednjih petih letih. Težišče državnega in republiškega razvoja je bilo na t. i. kapitalni graditvi, to je graditvi novih in modernizaciji obstoječih proizvodnih zmogljivosti v elektrogo-spodarstvu, rudarstvu in težki industriji, ki je vključevala črno metalurgijo in strojno industrijo. Že v letu 1948 so se začele uresničevati napovedi zahodnih, ruskih in nekaterih domačih strokovnjakov, da je ta načrt preveliko breme za novo jugoslovansko državo in zato neizvedljiv. Državno vodstvo ga je moralo do leta 1951 večkrat zmanjšati in preurediti, nato pa podaljšati za eno leto. V njem je bila industrializacija opredeljena kot nosilec načrtnega razvoja narodnega gospodarstva v Sloveniji. Določene so bile vrste in količine proizvodov, ki bi jih morala izdelati slovenska industrija, medtem ko sta bila proizvajalec in kraj proizvodnje določena le izjemoma. Petletni plan za razvoj narodnega gospodarstva LR Slovenije, ki je bil sprejet 8. julija, je republiško industrijo povsem podredil potrebam splošnega državnega razvoja. Slovenska proizvodnja naj bi se preusmerila na izdelovanje zahtevnejših specializiranih proizvodov, potrebnih za kapitalno graditev, ter predmetov široke porabe, ki jih je na jugoslovanskem trgu primanjkovalo. Informbirojevski zaplet in notranje težave so zvezno vlado prisilile, da je že poleti 1948 začela zmanjševati obseg investicij in spreminjati njihovo strukturo. Republiška vlada je morala materialna in 'nančna sredstva nameniti graditvi zveznih objektov na svojem ozemlju ter se odreči manj potreb-nim investicijam. Verjeli so zagotovilom Borisa Kidriča, da bodo omejevalni ukrepi kratkotrajni. Zmotno. Prišlo je do velike krize, kajti politika zvezne kapitalne izgradnje se v letu 1951 ni zaključila, temveč se je še bolj napela in zaostrila. Tako se je po Prinčiču pričelo obdobje družbenih planov in začetka snovanja novega večletnega gos-


podarskega načrta, ki je trajalo od 1952 do leta 1955. Po spremembah organiziranosti, družbene vloge in metod dela ZK po VI. kongresu ZKJ leta 1952 je prav med komunisti prišlo do dveh nasprotujočih si načinov delovanja. Marsikje so to razumeli, kot da se odpoveduje svoji glavni vlogi, odgovornosti za razvoj socializma. Zato so množico družbenih problemov prepuščali nekakšnemu samotoku oziroma drugim dejavnikom. Na drugi strani pa je bilo še vedno moč zaslediti vmešavanje v raznovrstne, povsem drobne probleme in vztrajanje na nespremenjenem načinu dela. S takšnim načinom dela so demobilizirali zlasti sindikate in organe upravljanja, dušili njihov nor-malen razvoj in zmanjševali njihovo usposobljenost za samostojno in učinkovito delovanje. »Prišlo je do pojava birokratizma; iz vsake pisarne upravnih organov grozi birokratska zarota in komunisti so se izčrpavali v dokazovanju svojih (tudi napačnih) ideoloških in političnih predpostavk v praksi. To je priv-edlo v stihijski razvoj in neobvladovanje položaja na številnih področjih družbenega življenja.«13 V oblastnih organih je leta 1952 vladalo prepričanje, da bodo republiške investicije veliko večje kot doslej. Kmalu je optimizmu sledilo razočaranje, saj je bilo potrebno pretežni del investicijskih sredstev zopet rezervirati za dokončanje del na kapitalnih objektih. Po sprejetju republiškega plana se je sloven-ska vlada lotila projekta »viskoza« – zgraditi industrijo umetnih vlaken v državi. Gospodarski svet je skle-nil plan v vsakem primeru, četudi z lastnimi sredstvi in tujim posojilom, uresničiti. Poleti 1952 je zvezni gospodarski svet seznanil republiške vlade s smernicami za pripravo osnutka gospodarskega načrta: kratkoročnega – do leta 1955 in dolgoročnega – do leta 1963. Temeljne naloge so bile: večja izraba domačih surovin, povečanje energetskih zmogljivosti, hitrejši razvoj nerazvitih republik in panog, ki so zaostajale v razvoju, povečanje izvoza. Ne glede na to pa so morali glavnino investicij nameniti elektro-gospodarstvu, rudarstvu in vodilnim industrijskim panogam. »Nedokončana dela na mnogih ključnih objektih so bila glavni razlog, da se je državno partijsko vodstvo odločilo podaljšati razvojno politiko prve petletke. Ker pa tega ni hotelo javno priznati, je to politiko poimenovalo temelja ali osnovna investicijska izgradnja ... Težišče je ostalo na graditvi elek-troenergetskih in težkoindustrijskih objektov zveznega pomena ter na preprečevanju, da bi razvitejše republike razpolagale z večjimi investicijskimi sredstvi in vodile svojo razvojno politiko.«14 V letih od 1953 do 1955 ni bilo pogojev, da bi Slovenija vodila samostojnejšo investicijsko politiko. Vsakoletni zvezni družbeni plan je večino načrtovanih investicijskih sredstev za Slovenijo preusmeril na temeljne objekte za izgradnjo hidroelektrarn Vuzenica, Vuhred in Krško, Železarno Štore, Tovarno glinice in aluminija Kidričevo in Tovarno roto papirja Videm. Republika je prav tako veliko ostalih sredstev, ki bi jih lahko namenila svojim investicijskim programom, v različnih oblikah odvajala v zvezni proračun. V teh letih je prišlo do sistemskih sprememb, ki so posredno začele ogrožati politiko pospešene industrializacije. Povezane so bile z rastjo industrijske proizvodnje in izvoza, padanjem uvoza cen in uravnoteženjem notranjega trga. V obravnavanih letih je zaživela že več let stara ideja o načrtnem zbiranju sredstev za pospeševanje gospodarskega razvoja manj razvitih in v vojni najbolj prizadetih okrajev v Sloveniji. Leta 1954 je bil ustanovljen investicijski sklad, iz katerega so začeli deliti posojila podjetjem, ki so bila nosilec industrial-izacije v dolenjskih in primorskih okrajih. Ker so zaloge premoga kopnele, termoelektrarnam niso posvečali nobene pozornosti in niso pričakovali, da bodo našli nova premogovna nahajališča. Leta 1954 so začeli v Kopru graditi tovarno motornih koles Tomos. To je bilo nujno zaradi številne izgube delovnih mest ob priključitvi Trsta k Italiji in preselitvi nekaterih podjetij v notranjost države.

13. Dušan Bilandžić: Zgodovina SFRJ, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980.

14. Neven Borak, Željko Lazarević, Jože Prinčič: Od kapitalizma do kapitalizma. Izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju; poglavje: Jože

Prinčič: Slovenski razvojni načrti v drugi Jugoslaviji – od jugoslovanskega k slovenskemu gospodarstvu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997.


Leta 1955 pa se je, pravi Prinčič pričela nova gospodarska politika in z njo drugi cikel sprememb. Za izhodišče lahko vzamemo stališča jugoslovanskih političnih vodstev do gospodarstva iz leta 1955 (seja izvršnega komiteja CK ZKJ 28. 9. 1955 in 4. plenum SZDLJ 27. 11. 1955). Zaključili so, da je potrebno začeti s postopnim prestrukturiranjem gospodarstva v korist tistih panog, ki prispevajo k izboljšanju življenjskih pogojev, zaradi česar je potrebno zmanjšati investicije v bazične dejavnosti, pospeševati pa naložbe v lahko industrijo in kmetijstvo ter povečati produktivnost dela in odpraviti neskladja. To politično usmeritev so v praktičnem življenju spremljali številni ukrepi, katerih učinkovitost je bila različna. Pokazalo se je ravno tisto kar je pozneje Tito izjavil v zvezi s pomanjkljivo prakso: »Mi smo ustvarili inštrumente in mislili, da bodo navzdol delovali sami po sebi, brez udejstvovanja sindikatov in partijskih organizacij. Potrebnega pojasnjevanja ni bilo.«15 Po smrti Borisa Kidriča sta se v najožjem političnem vodstvu izoblikovali dve struji. Josip Broz se je jeseni leta 1955 odločno postavil na stran tistih, ki so zahtevali takojšnjo spremembo gospodarske poli-tike. Spoznal je namreč, da je prišel čas, ko je treba končati obdobje boja za industrializacijo države in začeti obdobje mirnejšega in bolj vsestranskega gospodarskega razvoja. Spremembe, ki jih je sprejelo politično vodstvo, so bile:

• Uskladitev skupne investicijske porabe z gospodarskimi zmožnostmi.• Sprememba strukture investicij – povečanje naložb v panoge, ki so zaostajale, in v negospodarstvo.• Povečanje proizvodnje, delovne storilnosti, osebne porabe in življenjske ravni.• Racionalizacija poslovanja podjetij.• Krepitev narodne obrambe.

Z novo gospodarsko politiko pa so prišli tudi novi razvojni cilji: višja življenjska raven, uravnoteženje plačilne bilance, ustaljeno notranje tržišče ter večja podpora nerazvitim republikam. V obravnavanem obdobju smo torej priča načelni usmeritvi in praktičnemu prizadevanju za nad-aljnje osamosvajanje lokalnih skupnosti in delovnih kolektivov v skladu z globalnimi spremembami v družbenih odnosih po uvedbi delavskega samoupravljanja, ustavnega zakona in komunalnega sistema. Za proces decentralizacije je bilo nujno potrebno povečanje deleža sredstev za samostojno razpolag-anje. Po drugi strani je ta proces povzročal anomalije in odmike od začrtanih poti in ciljev. Do izraza je prihajala težnja po materialni krepitvi gospodarske baze okrajev in občin mimo razvojnih usmer-itev, pogosto v škodo življenjskega standarda delovnih ljudi. V nekaterih delovnih kolektivih so skrajno samovoljno dvigovali plače, kar je po eni strani povzročalo gospodarsko škodo, po drugi pa politično in socialno nerazpoloženje. Nekateri so si izplačevali visoke dobičke, medtem ko drugi tega niso mogli niti v zajamčenem obsegu, kar je bilo značilno tudi za trboveljski rudnik. Leti 1956 in 1957 sta bili neke vrste prehodno obdobje v gospodarstvu. Sklep zveznega izvršnega sveta je bil, da se bo nova gospodarska politika začela uresničevati takrat, ko bodo za to dani vsi pogoji. Najpomembnejša je bila stabilizacija gospodarskega življenja v državi. Centralna oblast je do tega cilja želela priti na naslednje načine:

15. Martin Ivanič: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13.–16. 1. 1958, Delavska enotnost, Ljubljana 1986.


• razširjanje tržne materialne baze,• utrditev notranje porabe oziroma zmanjšanje deleža investicij pri razdelitvi narodnega dohodka in sprememba investicijske strukture,• rast osebne porabe in življenjske ravni ter sredstev, s katerimi so podjetja lahko prosto razpolagala. Slovenska družbena načrta za obravnavani leti sta bila popolnoma prilagojena zveznima planoma. Svetozar Vukmanović Tempo pravi, da so uspehi v razvoju proizvodnje in standarda v letu 1957 povzročili uspavanje. »Industrijska proizvodnja se je v primerjavi s prejšnjimi leti povečala za 16 %. Takšno povečanje sta dosegli tako temeljna kot predelovalna industrija. Kmetijska proizvodna je dosegla rekordno raven, vendar ne samo zaradi ugodnega vremena, marveč zaradi pravilne kmetijske politike in zaradi uvedbe nagrajevanja po enoti proizvoda. Pomembni so bili tudi uspehi v decentralizaciji razpolaganja z družbenim proizvodom. Delavski sveti so razpolagali s približno 40 % družbenega proizvoda; ta sredstva so samostojno razdeljevali na plače delavcev, amortizacijo in sklade za razvoj podjetja. Ljudski odbori občin in okrajev so razpolagali s približno 22 %, organi samoupravljanja v socialnem zavarovanju pa z 11 % družbenega proizvoda. Tako so samoupravni in komunalni organi razpolagali s skoraj ¾ družbenega proizvoda.«16 Obdobje od leta 1957 do leta 1960 je bilo, kot piše Jože Prinčič, obdobje drugega petletnega načrta. Njegovi snovalci so imeli velike težave pri določanju njegove jasne razvojne perspektive in pri iskanju zanesljive poti za odpravo perečih problemov, zato je nastajal kar tri leta, vse do decembra 1957. V pretežni meri je bil usmerjen k reševanju v preteklosti nakopičenih problemov in neskladnosti. Njegovi glavni politični cilji so bili:

• rast osebne porabe in družbenega standarda,• zmanjšanje zunanjetrgovinskega primanjkljaja,• hitrejši razvoj nerazvitih področij v državi. Prednost pri razdelitvi kreditov so imeli kmetijstvo, promet, gradbeništvo, trgovina ter stanovan-jsko-komunalna graditev. V industriji je bilo težišče na rekonstrukcijah in modernizacijah, se pravi na naložbah, ki so zagotavljale boljšo izrabo obstoječih zmogljivosti ter večjo proizvodnjo za izvoz. Zvezni plan je imel močan direktivni in vsedržavni značaj, v ospredje so namesto ekonomsko političnih stopila politično-teritorialna načela in medrepubliški odnosi. Za Slovenijo, z izjemo elektroenergetskih objek-tov, ni bila predvidena graditev objektov, ki bi bili nosilci razvoja po letu 1961. Tako je moral republiški plan, ki ga je skupščina sprejela januarja 1958, moral prednost investicijam za povečanje kmetijske proizvodnje, izboljšanje trgovinskih, obrtnih, gostinskih, gradbenih in prometnih storitev ter ponudbe. V industriji naj bi se povečala proizvodnja električne energije, nekaterih visoko kakovostnih končnih izdelkov ter predmetov široke porabe. Leta 1957 je prišlo do nekaterih omejitev in predpisov, ki so zoževali vsaj formalno doseženo stopnjo samostojnosti lokalnih skupnosti in delovnih kolektivov. »To nam potrjujejo predpisi in ukrepi, ki so bili sprejeti v zvezni skupščini FLRJ konec leta 1957:

16.. Svetozar Vukmanović Tempo: Revolucija koja teče dalje, memoari, Mladinska knjiga, Ljubljana 1972.


1. zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov in zakon o delovnih razmerjih (sprejeta 10. 12. 1957),2. zakon o proračunskem prispevku iz osebnega dohodka delavcev, zakon o prispevku iz dohodka gos-podarskih organizacij (sprejeta 11. 12. 1957),3. zakon o sredstvih delovnih organizacij (20. 12. 1957).Ti zakoni so se začeli izvajati 1. 1. 1958.4. Pomembne zgoraj navedene spremembe je predvidel tudi že omenjeni Družbeni plan gospodarske-ga razvoja Jugoslavije 1957/61, sprejet 4. 12. 1957, omejitve pa so razvidne v sprejetih razvojnih planih za leto 1958.«17 Dušan Bilandžić in Jože Prinčič opozarjata na velik pomen že prikazane investicijske politike v gospo-darstvu, s katero so državni organi odločilno vplivali na pomen investicijske politike v gospodarstvu. Preseneča ponoven porast sredstev federacije leta 1958. S tako velikim deležem je federacija močno vplivala na investicijsko dejavnost in na gospodarska gibanja sploh. Drugi investitorji so najpogoste-je konkurirali za sredstva federacije ter dodajali svoj delež iz lastnih investicijskih skladov ter deloma bank. Gospodarska organizacija je na dohodek, to je tisti del celotnega prihodka, ki ji je ostal potem, ko je pokrila stroške poslovanja in prometni davek, plačevala državni prispevek iz dohodka. Čisti prihodek je kolektiv samostojno delil na akumulacijo in osebno porabo (osebne dohodke). Podlago za ugotavljanje osebnega dohodka delavcev je določil kolektiv samostojno s tarifnimi pravilniki. Ta visoka stopnja sa-mostojnosti je bila omejena le s pravico zbora proizvajalcev občin, da je dajal priporočila glede njegove uporabe, ter z nekaterimi splošnimi političnimi usmeritvami. Na rudniku Trbovlje so imeli vedno težave s plačami, ne samo leta 1958. Poskuse odpravljanja težav mi je v intervjuju zaupal gospod Florijan Plevnik, predsednik upravnega odbora Rudnika Trbovlje-Hrast-nik od leta 1959 do leta 1961: «… Če si v tistem času dal večjo plačo od povprečne jugoslovanske, si moral dati 25 % davka državi. Zato se plače niso kaj dosti dvigovale ali pa se je dvig plače na kakršen koli način celo skril. Z denarjem je bilo zelo hudo. Za dobro plačo rudarja je morala biti dobra povprečna cena premoga in tudi dobra storitev ... Skupaj z inženirjem Babičem sva naredila empirično formulo. Nekakšno statistično knjigo, ki je obsegala podatke za pet let. Ugotovila sva, da mora biti za zagotovitev plač nakopanih 80.000 ton premoga, na vsakih 1.000 ton pa mora biti tudi nekaj odstotkov dobička. Nakopali smo 104.000 ton premoga in zahtevali 4 % uspeha. Niso pristali. Po večkratnih izračunih sem ugotovil, da imamo ogromno dobička – kar 19 % in še zaslombo za naslednji mesec. S temi časovnimi razmejitvami bi lahko imeli ves čas dobiček. Nato pa je nekdo, ki je lobiral s Strojno, kar naenkrat plačal celoten račun za stojke. Denar je izginil … Eno leto po stavki je znova zmanjkal denar za decembrske in januarske plače. Morali smo kršiti zakone. Vastiča, ki je bil zadolžen za plače, smo s pretvezo poslali v Hrastnik. S tem smo ga rešili odgovornosti za kršitev zakona. Denar smo vzeli iz amortizacije za plače. Za to je vedel samo upravni odbor Rudnika Trbovlje-Hrastnik.«18 Vzroke upočasnjenega procesa deetatizacije sredi 50. let vidi Bilandžić v tveganosti oblikovanja nove, dotlej neznane gospodarske strukture in odporu organov državne uprave, v nerazvitosti in neskladnosti gospodarstva, nezaupanju v zmožnost in pripravljenost delovnih kolektivov, da bi na račun osebne po-rabe zagotavljali visoko stopnjo akumulacije in investiranja v nove zmogljivosti. Podrobnejše podatke o gospodarskih gibanjih v letu 1957 najdemo v različnih virih:

17. Dušan Bilandžić: Zgodovina SFRJ, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980.

18. Intervju z gospodom Florijanom Plevnikom.


• v uradnem listu FLRJ 28. 12. 1957 in• v stenografskih zapisnikih Ljudske skupščine LR Slovenije tretjega sklica za leto 1958, v gradivu zase-danja republiške skupščine 15. in 16. 1. 1958, ko je razpravljala o razvojnem planu republike v letu 1958 in o perspektivnem planu republike v obdobju 1957/61. Navedeni podatki so republiška povprečja in so za leto 1957 izraženi v primerjavi z gospodarskimi rezultati v letu 1956. Leta 1957 je narodni dohodek v Jugoslaviji porasel za 22 %, skupna osebna poraba za 13 % in po-raba na prebivalca za 11.5 %. Nominalno so plače porasle za 20.5 %, obseg investicij za 15 %. Porasel je zunanjetrgovinski primanjkljaj, cene na debelo in drobno in za 30 % obseg gospodarskih naložb iz sredstev gospodarskih organizacij, okrajev in republik. Tako z domačimi sredstvi ni bilo več mogoče nadaljevati enakega tempa. Realni dvig plač v gospodarstvu za 14 % je po eni strani spodbujal produk-tivnost, po drugi pa omogočal večanje razlik v prejemkih. Deloma je vse to slonelo tudi na uporabi tuje 'nančne pomoči in živahna gospodarska gibanja so prispevala k dvigu proračunskih izdatkov namesto predvidenih 8 % na 19 %. V Sloveniji se je industrijska proizvodnja v letu 1957 povečala za 13 %, realna osebna poraba za 13 %, produktivnost za 7 %, dohodki na prebivalca za 21 %, izdatki za socialno zavarovanje za 11 %. Za 10 % je porasel obseg investicij, negospodarskih za 21 %. Investicije iz sredstev ljudskih odborov so bile večje za 22 % in iz sredstev gospodarskih organizacij za 13 %. Zmanjšal se je delež investicij iz sredstev republike za 1.8 % in federacije za 5.3 %. Ta podatek je pomemben, ker je bilo v razpravah po stavki , v zvezi s t. i. šovinizmom do drugih predelov države večkrat slišati podatek o velikem deležu investicijskih sredstev federacije v nekaterih slovenskih naložbah. Čeprav so se investicije v industrijo in rudarstvo zmanjšale za okrog 3.5 %, se je pridobivanje premoga v tem letu povečalo za 7 %. Za leto 1958 je bilo predvideno 3-odstotno povečanje proizvodnje premoga. Še nekaj podatkov za leto 1957: cene kmetijskih pridelkov na debelo so porasle za 9 %, cene izdelkov na drobno pa za 4 %. Struktura proizvodnje je bila približno naslednja: sredstva republike in ljudskih odborov 47 mrd din, sredstva gospodarskih organizacij 74 mrd din, socialno zavarovanje 23,5 mrd din, drugi uporabniki 3,5 mrd din. Velika sredstva v prvi in tretji skupini marsikaj povedo o delitvi dohodka in obremenitvah gospodarstva. Prišlo je do zapletov v zvezi z dviganjem proračuna republike v okviru skupnih proračunskih sredstev LR Slovenije. Ta je iz 35 % v letu 1955 in 1956 leta 1957 padel na 28%, za leto 1958 pa je bil načrtovan 32-odstoten. To je bilo povezano z načrtom, da se plače v javnih službah v letu 1958 povečajo za 13 %, medtem ko naj bi se v gospodarstvu, odvisno od uspešnosti podjetij, dvignile za okrog 7 %. Iz teh podatkov lahko ugotovimo precejšnjo in premalo nadzorovano rast investicijske porabe, ki je z vsemi stranskimi učinki povzročala nestabilnost gospodarstva, zato je bil za leto 1958 predviden poudarek na intenzivnem, kakovostnem gospodarjenju. Omejitev samostojnosti ljudskih odborov okra-jev in komun je bila torej posledica zahteve po bolj obrzdani porabi investicijskih sredstev in posledica sprememb v delitvi proračunskih sredstev.Gledano v celoti je slovensko gospodarstvo v drugi petletki res še naprej raslo, tudi industrija je os-tala najpomembnejša gospodarska panoga, toda podroben pregled doseženega je pokazal, da vseh zadanih nalog niso izpolnili. Tako na primer niso dovolj povečali izvoza industrijskih izdelkov, delovne storilnosti in industrijske proizvodnje. Najslabše pa je bilo pri investicijski porabi, saj jim tu ni uspelo pre-


lomiti dosedanje prakse. Vse to je potrjevalo najbolj črnoglede napovedi, da se bo zaostajanje sloven-skega gospodarstva na področju proizvodnje, delovne storilnosti, zastarelosti osnovnih sredstev glede na jugoslovansko povprečje nadaljevalo tudi v šestdesetih. Na okrajni konferenci ZKS v Trbovljah 13. 2. 1958 so bili glede gospodarskih gibanj v trboveljskem okraju navedeni nekateri okvirni podatki za leto1957. Dohodki prebivalstva so zrasli za 19 % in plače v tem okviru za 23 %. Skupni dohodki so za več kot 25 % presegali skupne izdatke, kar govori o narasli kupni moči, ki je zaradi preskromne ponudbe povzročala naraščanje cen. V letih 1954 do 57 so prejem-ki za delo povprečno zrasli za 62 %, vendar so bile razlike velike. Tako je npr. v rudarstvu, industriji in gradbeništvu kar 63 % delavcev v prvem polletju 1957 prejemalo nižjo plačo od povprečne plače v okraju. Povprečna storilnost v rudniku Trbovlje-Hrastnik je bila v letu 1956 1,10 tone na 8 ur, v letu 1957 pa 1,16 tone na 8 ur. V rudniku Zagorje se je storilnost povečala nekoliko manj: 1956 – 1,13 tone in 1957 – 1,16 tone na 8 ur. Leta 1957 je bila povprečna plača v okraju 16.000 din. Takšno plačo je v prvem rud-niku prejemalo kar 48 % zaposlenih. V prvem rudniku sta leta 1956 po 7.000 din prejemala dva delavca, leta 1957 pa štirje. Med 7.000 in 8.000 din je leta 1956 prejemalo 17 delavcev in leta 1957 21 delavcev. Šlo naj bi za pomožno nekvali'ci-rano delovno silo. Plače v zagorskem rudniku so bile boljše. Leta 1957 do 7.000 din ni prejemal noben delavec, med 8.000 in 9.000 je prejemalo 30 delavcev, do 10.000 pa 70 delavcev. V rudniku Trbovlje-Hrastnik je bilo v letu 1957 na račun dobička izplačanih 131 % plače, v rudniku Zagorje pa 141 % plače. Konferenca je opozarjala na resne probleme na področju življenjskega standarda in stanovanjskih razmer; zato pa preseneča podatek, da v Zagorju leta 1957 stanovanjskega fonda v celoti sploh niso izrabili. Kot močan vir nezadovoljstva, ki je prišel do izraza tudi med stavko, so bile cene in trgovina v celoti. Ozemlje okraja je imelo po podatkih leta 1939 458, leta 1957 pa 320 prodajaln, s tem , da pojem »proda-jalna« ni bil de'niran. Če upoštevamo, da se je v tem času povečalo število prebivalstva za 15 % in , da je močno porasla njegova kupna moč, je raven trgovske dejavnosti na dlani.

5. GOSPODARSKI POLOŽAJ RUDNIKA PRED STAVKO IN NEKATERE PREDHODNE POLITIČNE OCENE

O gospodarskem položaju rudnika in nasploh o socialnih razmerah v Zasavju pred stavko nam veliko pove misel sekretarja partije, predsednika SZDL in predsednika sindikata rudarjev Jožeta Pikla: »Razmere so bile zelo slabe, pa mi kljub temu nihče ni hotel pomagati. V revirjih je bilo takrat okrog 12 – 14000 knapov. O cenah je vse odločal Beograd. Ni bilo za jest, pa ne za pit, pa nobene masti.«19 V zgornjem odstavku je razvidno, da je Jože Pikl združeval tri politične funkcije. Sam pravi, da je takšna združitev »ruski sistem«, ki se je kljub sporu s Sovjetsko zvezo obdržal.O tem, da se je gospod zavzemal za izboljšanje razmer je v intervjuju dejal tudi Florijan Plevnik, ki ima Jožeta Pikla še vedno v čislih: »Pikl je bil človek, ki je vsaj kaj naredil, ostali pa nič.«20 O slabih razmerah je govoril tudi Dušan Hočevar, nekdanji direktor rudnika rjavega premoga Zagorje:

19. Intervju z Jožetom Piklom. Jože Horvat: 1. štrajk nove Jugoslavije, Mladina, 10. 5. 1984



»Rudarji so od leta 1945 naprej delali skoraj nepretrgoma, delovnih dni na leto je bilo 320 in več. Pogoji za delo so bili slabi, delo je bilo izključno ročno in je zahtevalo izredne 'zične napore. V prvih letih so imeli rudarji relativno dobre zaslužke. Imeli so tudi posebne dodatke kot je bila jamska karta za živila, ki je omogočala relativno velik nakup moke, masti in mesa po zelo nizkih cenah. V začetku 50.-tih let so bile živilske karte ukinjene, hrana se je močno podražila, rudarske plače pa so ostale iste. Zvezna admin-istracija, strogo pod kontrolo politike, je trdno držala zamrznjene zelo nizke cene premoga. Tako so se na osnovi cenene energije ustvarjala sredstva za izgradnjo nove industrije na novih lokacijah ter za njeno uspešno poslovanje.« Če še enkrat iz prejšnjega poglavja povzamem osnovno orientacijo gospodarstva v 50. letih, je bila kar najhitreje razviti že obstoječo industrijo, odpirati nova delovna mesta in s tem zagotoviti zaslužek naraščajočemu številu prebivalstva. Pri obravnavi gospodarskega položaja Rudnika Trbovlje-Hrastnik moramo poleg nekaterih splošnih razmer v rudarstvu upoštevati še eno skupno značilnost, ki je dajala močan pečat miselnosti industri-jskih središč (Trbovlje, Jesenice). Imela so pomembno povojno funkcijo – obnovo gospodarstva in so bila v zlatih časih težke industrije v marsičem vezana neposredno na Beograd, kajti te dejavnosti so se štele za zvezne. Seveda tega dejstva ne gre precenjevati, je pa igralo določeno vlogo v času prestruk-turiranja gospodarstva sredi 50 let, ko se je vrednostna lestvica gospodarskih vej začela tudi praktično spreminjati. Tako je bilo še pred stavko in tudi po slišati, da so Trboveljčani v svojih načrtih uspevali, ker so bili enotni in so imeli za seboj politični hrbet. Iz poročila komisije izvršnega komiteja CK ZKS, 5. 3. 1958, ugotovimo, da se je gospodarski položaj premogovnika Trbovlje-Hrastnik leto dni pred stavko močno poslabšal. Začele so pohajati zaloge pre-moga, njegova cena je bila že nekaj let maksimirana in nižja od cene v drugih rudnikih s podobnimi pogoji izkopa in kalorično vrednostjo premoga, cene potrošnega materiala, zlasti elektrike, jamskega lesa in vžigalnih kapic, ki so bile proste pa so močno poskočile. Vendar je premogovniku z varčevalnimi ukrepi uspelo storilnost povečati za 5.5 %.

»Proizvodnja v premogovnikih Trbovlje-Hrastnik se giblje v zadnjih letih okoli 900 000 t premoga ter je omejena z obstoječimi zalogami. Rudniška storitev se je leta 1957 povečala na 1,16 t na šiht.«22 Finančne napovedi za tekoče leto so bile ugodne in kot navajajo nekateri viri, so izračuni pokazali, da bi bilo možno v letu 1957 izplačati rudarjem še okrog dve in pol plači nad veljavnimi tarifnimi pravilniki kot dobiček. To se ni uresničilo zaradi nove investicije rudnika in maksimirane cene premoga. Nadaljnje poslovanje rudnika je bilo povezano s problemom odpiranja novih zalog premoga zaradi usihajočih starih kopov. Gospodarska politika zaradi zmanjšanih investicij v industrijo in rudarstvo temu ni bila naklonjena. Naložbeni načrt za nov obrat, vreden 850 mio din, od česar je bilo podjetje zmožno plačati 350 mio din, ostalih 500 mio din pa bi moral kriti splošni investicijski fond, je bil zavrnjen, češ da ne ustreza veljavnim merilom. Da rudnik ni imel več lastnih investicijskih sredstev, ni bil kriv sam, marveč je bila to posledica takratnih predpisov o amortizaciji. Tako je rudnik novo naložbo začel z lastnimi sredstvi, znatna sredstva pa je namenil vzdrževanju nekaterih drugih obratov. S tem se je zmanjšal del dohodka za samostojno razpolaganje, torej tudi za plače. Vendar rudarji nove naložbe nikdar niso krivili za svoj težak 'nančni položaj. Poznejše ugotovi-tve o delu političnih organizacij, organov samoupravljanja in rudniške uprave dokazujejo, da delavci z dejanskim stanjem 'nančnega položaja rudnika sploh niso bili v celoti seznanjeni. Verjetno pa je, da so

21. Letopis Zagorje 1998, Roman Rozina: Stavka, Občina Zagorje ob Savi 1998.

22. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS.


na rudniku računali na skorajšnjo, že dolgo zahtevano izenačitev cen premoga, kar bi jim breme nove naložbe močno olajšalo. V drugem polletju se je 'nančni položaj rudnika še poslabšal, kar se je delavcem razodelo šele ob vprašanju izplačila 50 % dobička za 29. november. Takrat so začela politična, oblastna in upravna vod-stva okraja, občine in rudnika ob različnih priložnostih glasneje postavljati problem cenovne politike in razkoraka med ceno trboveljskega premoga in premoga drugih sorodnih premogovnikov. Vsa pozornost vodilnega aktiva v okraju, občini in rudniku se je osredotočila le na vprašanje maksi-miranih in neusklajenih cen premoga. Vodilni predstavniki revirjev so pozneje po vrsti priznavali, da je bilo politično in siceršnje delo med kolektivom slabo, da delavci, osnovne partijske in sindikalne organizacije in delavski sveti niso bili dobro obveščeni, da je bilo politično delo napačno. Prav tako so priznavali tisto, kar potrjujejo dokumenti, da razmer na rudniku niso obravnavali operativno, v smislu načrtnega iskanja rešitev. Upravičeno opozarja-jo, da se je ves »trboveljski primer« kuhal več let, ker se tudi vprašanje cen ni premaknilo z mrtve točke. V končni fazi so vzroke nezadovoljstva rudarjev ožili le na problem cene premoga. Pa tudi v zvezi s tem je pobuda za ukrepanje v revirje prišla od zunaj. Sindikalni voditelji so v razpravah po stavki opozarjali, da so v sindikatih o teh problemih večkrat raz-pravljali, vendar so njihove pobude padle na jalova tla. Problem so skušali reševati na kakšen drug način, ne le z višanjem cen premoga, ker ta kot energetski vir povzroča verižne podražitve. Ena od možnosti bi bila ponovna preučitev cene reprodukcijskih materialov in njihovo morebitno znižanje ali znižanje oziroma odpis obresti rudniku. Teh predlogov pristojne službe niso upoštevale in po stavki so bili veliko kritičnih pripomb deležni ravno sindikati. Za razloge nezadovoljstva so bili omenjeni pojavi: nesorazmerne podražitve nekaterih življenjskih artiklov, slabe razmere v trgovski mreži, stanovanjski problemi, izplačevanje nagrad in premij tako v last-nem podjetju kot na splošno, izplačevanje dobičkov v nekaterih drugih podjetjih, slab odnos rudniških uprav do delavcev, primeri nestrokovnega in negospodarskega vodenja rudnikov na eni ter pojavi ma-terialnega okoriščanja na drugi strani, slabe razmere na delu itd. Problem trgovine in višjih cen v revirjih ni bil nov. Zasledimo ga že leta 1954 in 7. 3. 1954 je Miha Marinko v zvezi s tem na 4. redni konferenci ZKS v Trbovljah dejal: »Če so v Trbovljah izredno visoke cene življenjskih potrošnih proizvodov, potem pomeni to, da je visok plačilni fond povzročil višje cene, da se plačilni fond izkorišča enostransko, medtem ko primanjkuje sredstev za reševanje drugih važnih problemov. Cen se ne da uravnavati samo s plačo.«23 To Marinkovo tolmačenje je bilo brez dvoma aktualno tudi leta 1957. Kupna moč in monopolni položaj obstoječe trgovinske mreže sta znatno spodbujala naraščanje cen blaga. Tradicija (danes neko-liko nerazumno dejanje) je bila tako močna, da so se mesečne zaloge živil kupovale ob izplačilu oseb-nih dohodkov in v takšnih primerih je po večurnem čakanju pred trgovinami moralo zavladati slabo razpoloženje. Zanimivo je bilo stališče partijskega foruma, ki je razpoloženje ljudi ocenjeval odlično in imel enako mnenje tudi za ostale negativne pojave. Za slabo voljo ljudi so večinoma krivili časopise. Napad na sredstva obveščanja se je pojavljal skoraj v vseh razpravah in je očitno simptomatičen. Vendar je Kardelj pravilno ocenil, da informiranje ne more biti boljše od splošnih družbenih razmer. Okrajna partijska konferenca v Trbovljah 13. 2. 1958 je ocenjevala, da stanovanjski problem na obeh rudnikih ni posebno žgoč, vendar naletimo tudi na nasprotna stališča. Na eni strani Martin Ivanič v svoji knjigi24 govori o tem, da je bilo, še posebej v Zagorju veliko dobro grajenih stanovanj nevseljenih in da

23. Miha Marinko: Izbrana dela 3, Komunist, Ljubljana 1984

24. Martin Ivanič: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13. 16. 1. 1958, Delavska enotnost, Ljubljana 1986.


je vsak rudar lahko dobil stanovanje, medtem ko iz intervjuja s Tinetom Lenarčičem dobimo popolnoma drugo sliko. »Začasna stanovanja so propadala, bila so slabo grajena in majhne kvadrature. Po koloniji je bila speljana savska voda za pranje perila. Na koncu vsake hiše je bilo stranišče, »vašhava«25, kopal-nic pa ni bilo. Venomer so prihajali novi ljudje. Pred drugo svetovno vojno so se morali rudarji po treh mesecih končane službe izseliti. Stanovanja so bila popolnoma zastonj. Rudarji niso plačevali stroškov. Potrebnih sredstev za vzdrževanje ni bilo. Za stanovanje je skrbel zunanji obrat. Razmere so se izboljšale proti koncu petdesetih let, ko je vodstvo prevzel Milan Kožuh. Bil je dober organizator. Interveniral je pri pravih organih in dobil sredstva za vzdrževanje strehe, napeljave vode in elektrike. Začelo se je graditi več stanovanj – bloki.«26 Na nasproten podatek znova naletimo v časopisu Komunist, kjer je zapisano: »V povojnih letih je delovni kolektiv sezidal 583 družinskih in 70 samskih stanovanj.«27 Na problem stanovanjske politike namiguje tudi zastavljeno Kardeljevo vprašanje revirskim komunistom, ali so res dobro ocenili, če bolj potrebujejo moderen družbeni dom, (pri tem je mislil na Delavski dom Trbovlje, ki so ga gradili ravno v tem obdobju) ali stanovanja za rudarje, ker je rudarski kolektiv razmeroma mlad. Naslednji problem so bile premije.28 Do zapletov z njimi je prihajalo pogosto, ker so se pogovorno za vodilno in nadzorno osebje imenovale premije, za normirane delavce pa akordni dodatek in ker so včasih (tudi na rudniku) izplačevali premije, dobička pa ne, čeprav je bila ta vezana na dobiček. Sistem premij je postal pri nekaterih podjetjih tako zmaličen, da nad njim ni imel nihče več pravega pregleda. Obstajajo dokazi o primerih, v katerih je direktor podjetja dobil toliko premije s povečano plačo, kolikor je v mesecu dni ni dobil ves kolektiv 300 ali 400 ljudi. Premije je ostro kritiziral Kardelj na 7. plenumu CK ZKS. Tu je bila izražena tudi misel o slabem političnem razpoloženju med nekaterimi skupinami izobraženstva, zlasti med kulturniki in posebej književniki, med katerimi so bili tudi člani ZK, ki niso imeli slabega 'nančnega položaja, saj je imela večina teh ljudi po dve in celo več plač. Vsa ta 'nančna pretiravanja v zvezi s premijami so se seveda dogajala tudi na rudniku Trbovlje-Hrast-nik. Tu so premije ob povprečni plači v okraju 16.000 din znašale kar 15.000 din, po drugih podatkih pa kar od 16.000 do 18.000 din. Delavci z nagradami in premijami vodilnega in nadzornega osebja niso bili seznanjeni in kljub slabemu razpoloženju prvih se nikomur ni zdelo pomembno, da bi to popravili. Premi-je so prejemali številni komunisti in pri tem pokazali veliko neskromnost. Ob vsem tem ne presenečajo govorice, da so trinajsto plačo (novoletni dobiček) pobrali tehnični uslužbenci in funkcionarji. O težavah s premijami je govoril tudi Miha Marinko: »Problemi so se pojavili zlasti ob prehodu v novo leto, ob trinajsti plači in delitvi letnega dobička, ob premijah, ob pojavu na tržišču, ko se v nekat-erih trgovskih podjetjih pridobivajo velika sredstva, ki si jih pravzaprav niso zaslužili sami, ki jim jih je omogočilo stanje našega gospodarstva in celotna gospodarska politika.«29 V tistem času so bila dokaj močna prizadevanja po dvigu produktivnosti. Borba proti uravnilovki je dejansko dala določene rezultate, ki so se kazali v večjih razlikah osebnih prejemkov, v večji storilnosti in nazadnje v razlikah v življenjskem standardu. Takšne prakse ni spremljala primerna politično-vzgojna akcija in med delavci je bilo čutiti odpor do večanja razlik v dohodkih. Zakonski okviri so bili tako za premije kot tudi za dobičke določeni v zakonu o delitvi dohodka in konkretno v tarifnih pravilnikih. Zaradi težnje po uveljavitvi novega zakona o delitvi dohodka so pri pojasnjevanju predpisov delavcem prikazovali, da jim bo omogočil boljše prejemke. V bistvu pa je šlo le za prerazporejanje dohodka. S poslabšanjem 'nančnega stanja rudnika – ob obveznem plačilu amor-tizacije okrog 90 mio din je zmanjkalo sredstev za izplačilo dobička za 29. november – so se napovedi postavljale na glavo in sindikat je izgubljal zaupanje delavcev. Zamuda izplačila je vznemirila tudi lo-

25. skupna pralnica za ročno pranje perila

26. Intervju z gospodom Tinetom Lenarčičem.

27. Komunist, Bojan Zavašnik: Pokažimo delovnim ljudem uspehe naše

socialistične graditve, Ljubljana 22. februar 1958, številka 8, leto XVII.

28. Premija, v tistem obdobju oblika nagrade, ki se je iz skupnega zneska

dobička izplačevala za dobro poslovanje vodilnemu in nadzornemu osebju ter

delavcem, ki so imeli normo.

29. Miha Marinko: Izbrana dela 3, Komunist, Ljubljana 1984.


kalne voditelje, saj je rudnik zaradi izgube s tem ogrozil tudi lokalne družbene fonde. Položaj je bil še bolj zaostren, ker je bilo pred vrati novo leto in s tem problem izplačila novega 50-odstotnega dobička. Glede slabega stanja je samo okrajni komite ZKS zavzel stališče, da je potrebno paziti, da na splošno ne bi prihajalo do pretiravanj pri izplačevanju premij in dobičkov. Edini razlog za nastali položaj so videli v ceni premoga, češ da jim federacija ne dovoli dvigniti cene premoga in jih s tem spravlja v neenako-praven položaj. Pri navajanju vzrokov za nerazpoloženje in stavkovni revolt pa ne moremo mimo še enega sklopa prob-lemov. Delavci so imeli številne očitke na račun slabega odnosa rudniških uprav do rudarjev. Vodilnemu osebju so očitali, da sploh ne prihaja med delavce, niti za novo leto, kar so počeli celo v kapitalizmu, da ne upošteva nasvetov starih, izkušenih rudarjev, zaradi česar prihaja tudi do materialne škode, da ne spoštuje sklepov delavskega sveta, oziroma da mu vsiljuje svoje predloge itd. Prav tako podatki govorijo o materialnem okoriščanju, stanovanjih, vilah, službenih avtomobilih, težkih milijonih za reprezentanco podjetij in ljudskih odborov, o sprejemanju sejnin, špekulacijah, sprejemanju honorarjev za delo, oprav-ljeno med službo in z družbenimi materialnimi sredstvi, o nepripravljenosti prevzemati neplačane ali slabše plačane politične funkcije in o tekmovanju za gmotno zanimivejše položaje, kar se je razpaslo zlasti med komunisti. O tem je tekla odkrita razprava na 7. in 8. plenumu ZK ZKS, na seji IK ZK ZKJ in na plenumu okrajnega komiteja ZKS Ljubljana, pa tudi na vseh partijskih razpravah po pismu IK CK ZKJ. O materialnem okoriščanju komunistov je v medijih odkrito spregovoril Milovan Djilas. Mnogim to ni bilo všeč. Svetozar Vukmanovič Tempo je svoje mnenje o njegovi odkritosti izrazil z naslednjimi beseda-mi: »Tistega popoldneva mi je Milica prinesla revijo Nova Misao, v kateri je bil natisnjen Djilasov članek Anatomija neke morale …Uničila me je očitna Djilasova želja, da se oddalji od partijskega vodstva, ki ga je prikazoval kot zaprt krog ljudi, ki žive zase, ki imajo vile, ki se prevažajo z državnimi avtomobili in v salonskih vagonih, ki hodijo na dopust v posebne počitniške domove, ki imajo lože v gledališču in na stadionu. Takšno pisanje je bilo zame več kot nemoralno. Govoriti o privilegijih drugih, sam pa jih na široko izkoriščati, tega nikakor nisem mogel imeti za moralno kritiko! Vtis je bil porazen tudi zato, ker je bilo vodilno jedro partije prikazano kot ločena kasta, ki razpada v svoji notranjščini. In sicer tisto jedro, ki je bilo nosilec vseh revolucionarnih sprememb, opravljenih v naši deželi med oboroženim bojem in po njem! …«30 Po občinski konferenci v Hrastniku sredi decembra je od nekaterih slovenskih predstavnikov v fed-eraciji, ki so se udeležili konference, prišla pobuda, ki priča, kako so revirska vodstva, zlasti partijska, poznala in razumela politične razmere oziroma kako so bila naivna in celo nesposobna. Po tej pobudi so predstavniki trboveljskega rudnika pristojnim zveznim upravnim organom 20. 12. 1957 predložili 'nančno stanje rudnika, pri čemer so opozarjali na podražitev reprodukcijskih materialov in maksimira-no ceno premoga, niso pa razčlenili problema nove investicije in vzrokov za nenadno, nepredvideno poslabšanje likvidnosti podjetja. V vseh razgovorih predstavnikov rudnika v Beogradu so sodelovali tudi predstavniki Slovenije v organih federacije (zlasti L. Šentjurc in M. Brecelj) in sekretar CK ZKS Miha Marinko. Za trdnejšo oporo pri presoji stavke in razmer pred njo bom navedla tudi nekatere poudarke iz političnih dokumentov v okraju in obeh občinah pred stavko. Možnost njihove uporabe je močno odvis-na od ohranjenosti dokumentov in njihove vsebinske vrednosti. Gre predvsem za dokumente iz druge polovice leta 1957. Iz ocene konference ZKS na trboveljskem obratu rudnika Trbovlje-Hrastnik 18. 7. 1958, ki nam ne daje

30. Svetozar Vukmanovič Tempo: Revolucija teče dalje, memoari, 2. knjiga, Mladinska knjiga Ljubljana 1972.


nobenih podatkov o njeni kakovosti, izvemo, da je na rudniku 306 komunistov. Podobno trditev lahko zapišemo tudi za oceno enake konference na rudniškem obratu Hrastnik 27. 7. 1958. Tu so v sklepe konference vnesli bistvene pripombe glede delitve dohodka po novem zakonu in glede problemov rudnika. Poročilo partijske konference na rudniku v Zagorju 4. 8. 1957 se začne z zanimivo ugotovitvijo, da od 303 komunistov rudnika ni bilo prisotnih niti polovica, kar nam potrjuje nadaljnjo trditev v poročilu, da so stari komunisti demoralizirani in pasivni, da predlogov komunistov in starih izkušenih rudarjev nihče ne upošteva in da kljub 35 odstotkom mladih med delavci ni mladinske organizacije. Poročilo je obširno obravnavalo tudi gospodarske težave rudnika in podčrtalo, da večina rudarjev dela na akord. Ohranjena je informacija o sindikalni organizaciji na rudniku v Zagorju, 23. 9. 1958, iz katere izvemo o slabostih sindikalne organizacije in dela sindikatov ne le na rudniku, ampak nasploh v vsej državi, in v katere, če ne bi v vseh razpravah po stavki prihajale tako močno v ospredje, skorajda ne bi mogli ver-jeti. Določeno vlogo pri reševanju gospodarskega položaja rudnika Trbovlje-Hrastnik je odigrala občinska konferenca ZKS Hrastnik 15. 12. 1957, o kateri je poleg zapisnika ohranjena tudi ocena. Tu se je prav moreče pokazala zaskrbljenost prebivalstva zaradi draginje in rudarjev zaradi novega zakona o delitvi dohodka, ker so bile cene premoga maksimirane, stroški proizvodnje pa so močno zrasli. Potrebno je bilo povečati produktivnost, maksimirati druge cene ali pa sprostiti cene premoga. Vendar pa partijske in sindikalne organizacije niso znale poiskati primerne poti za učinkovito rešitev zapletenega 'nančnega stanja rudnika. O zapletenih družbenih razmerah priča tudi politično poročilo na konferenci, ki je opozorilo na pod-cenjevanje političnega dela in na njegove pomanjkljivosti, na slabo ideološko razgledanost članstva, na pomanjkanje zanimanja komunistov za gospodarska in socialna vprašanja, na sprejemanje mladih v ZK mimo mnenja mladinskih organizacij, na enostranost sindikalnega dela in na razmeroma maloštevilno članstvo v sindikatu, na premajhno usposobljenost in samostojnost članov delavskih svetov in sploh na težave v partijskem delovanju po VI. kongresu ZKJ. Kljub temu je bilo v razpravi slišati nekoliko naivno stališče, da so volitve odbornikov pokazale zau-panje ljudi v ZK, saj so bili izvoljeni v večini sami komunisti. Na te volitve oziroma na dobro politično razpoloženje, ki da so ga te volitve potrdile, se je skliceval tudi politični aktiv zasavskih revirjev, ki je ves čas razprav o vzrokih in poteku stavke izražal presenečenje nad razpletom dogodkov. Posplošujoče in neprevidno ocenjevanje razmer, kot npr.: »/…/ politična vodstva so v občinah pokazala, da so sposobna samostojno organizirati in voditi važne politične akcije na terenu, komunisti pa so rešili nešteto prob-lemov, ki so težili naše delovne ljudi. Tako pa gre očitno za napačno in neodgovorno politično ocenjevan-je položaja, zaradi katerega niso bili storjeni nujni praktični koraki. Manjka torej praktično ukrepanje, ki bi korenito pretrgalo prakso, kakršna je porajala nezadovoljstvo, neaktivnost in nezaupanje delavcev v sposobnost ZK ter v njeno dejansko pripravljenost za uresničevanje deklariranih stališč.«31 Iz te množice negativnosti lahko vzamemo posameznike, ki so resno ocenjevali slabosti sindikalne organizacije ter pojave nezadovoljstva zaradi razlik v premijah in njihovega razdeljevanja v nasprotju s tarifnimi pravilniki, vendar brez praktičnega uspeha. Komentar o stališču Okrajnega komiteja glede cen premoga je odveč. Ta namreč meni, da je absurd, kako nekatera podjetja ustvarjajo dobiček na račun uporabe cenenega premoga, vendar pa v isti sapi pove, da glede tega ne bo storil ničesar, ker zakon tega ne dopušča in to ne bi bilo socialistično.

31. Ocena občinske konference ZKS Hrastnik, 15. 12. 1957.


Nesmiselno je pričakovati kakršnakoli sredstva iz federacije (ta bo podprla le zaostale kraje), ali iz republike. Probleme bo morala reševati republika ali kar okraj sam. Vse pa je poslabšal še nov zakon o delitvi narodnega dohodka. To stališče je pomembno, ker potrjuje pozneje izrečene ocene, da so bili vo-dilni ljudje v okraju in najodgovornejša politična telesa s svojimi pogledi in tolmačenji skupnih odnosov v državi hote ali nehote bili naklonjeni širjenju prepričanja o nekakšni zapostavljenosti Slovenije in ig-norantskem odnosu federacije do nje. Kljub vse slabšemu 'nančnemu in gospodarskemu položaju rudnika Trbovlje- Hrastnik proti koncu leta 1957, ko je nekako vse skupaj že vrelo, ne najdemo v poglavitnih partijskih razpravah na rudniku, v občini ali okraju nobenega resnega opozorila niti nobenega jasnega sklepa ali pobude o tem, da je nujno nemudoma tudi z izrednimi sredstvi začeti reševati položaj rudnika. Neodpravljene slabosti so se še povečevale in stavka je bila skoraj edina logična posledica.

6. NEPOSREDNI DOGODKI PRED STAVKO

»Bistvo štrajka se je začelo že leta 1957. Šlo je za dogovor med rudnikom Zasavje in Mihom Marinkom, da se cene premoga ne zvišajo. S tem so želeli zavreti in&acijo. Rudnik je delno povišal cene v letu 1957. Bila je velika težava je bila premeščati sredstva za plače. V tem času se je gradil Delavski dom. Gradnja je slonela na ramenih rudnika in cementarne. Ta dva sta v veliki meri delala na črno, npr. les je prišel na gradbišče na stroške rudnika. Dogovor je bil takšen, da se zaradi že omenjene in&acije cene premoga povišajo kasneje. To je uprav-ljala funkcija Zveznega ministrstva. Sem bil trikrat tam, pa nisem prišel do Tempa. Je bil zelo aroganten. Prišel sem samo do njegovega namestnika, ki pa tudi ni hotel nič slišati.Jaz sem se za te cene boril po eni plati, po drugi plati pa sta se borila Šentjurčeva in Marinko. Nismo uspeli. Ni bilo druge, kot da to vprašanje odprem pred zvezno skupščino. Dogovorili smo se, da bo predsednik skupščine pred mojim nastopom naredil pavzo. Namreč po pavzi so morali biti vedno prisot-ni vsi poslanci. V govoru sem takoj napadel Tempa. Prav zaradi mojega govora je moral s položaja. Po koncu mojega govora je predsednik skupščine znova naredil pavzo. Nihče od poslancev se mi ni upal približati. Momo Marković, član CK in poslanec, je zahteval, da me morajo kaznovati. Notranji minister ni bil za to. Rekel je nekako takole: »Pa što čemo ga sad kažnjavati. Ako bi svakog koji drži rječ kažnjavali onda ne trebamo nikakve skupštine.«32 Tako sem ostal v parlamentu.«33 20. decembra. 1957 so v Beograd odšli Ribič, direktor rudnika, Dolanc, pomočnik direktorja in inženir Jenčič. Zaradi cene premoga so se sestali z Marinkom, ekonomistom Balogom in Rakičem. Vse kalkulacije o 'nančnem stanju rudnika in predloge za ustrezne ukrepe je Stane Dolanc osebno prinesel v Beograd 26. decembra 1957. Dosežen je bil sporazum, da bo kritje izplačanega dobička za 29. november rešil izvršni svet z ustrezno uredbo, da bodo manjkajoča sredstva lahko nadomestili iz družbenih investicijskih skladov. Hkrati so predstavnike rudnika (ponovno) obvestili, da zvezna upravna telesa že dalj časa preučujejo vprašanje popravka cen premoga. Uredba o pravici kritja dobička iz družbenih investicijskih skladov je bila objavljena šele 31. decembra 1957 in do njene objave se je nerazpoloženje rudarjev močno stopnjevalo. V okraju so dvomili v jamstva republiških funkcionarjev, da občina ne bo utrpela škode. Tu je šlo za 60 mio din. Premočrtna logika bi

32. »Kaj ga bomo sedaj kaznovali. Če bi kaznovali vsakega,ki ima govor, potem ne potrebujemo nobene skupščine«.

33. Intervju z gospodom Vilijemom Škrinarjem.


terjala sklep, da so rudarji stavkali zaradi 60 mio din, ki bi jih sicer utrpela občina. Vsekakor pa so predstavniki rudnika 7. januarja 1958 znova prišli v Beograd z željo po izenačitvi cen premoga enake vrednosti, za kar je bil zadolžen zvezni svet za blagovni promet. Izkazalo se je, da ima pristojna služba sveta, to je urad za cene, drugačne podatke o kalorični vrednosti trboveljskega pre-moga, zato jih je sekretar sveta napotil na zvezni urad za cene, da preverijo razliko. Tu so naleteli na malomarnost, saj se jim je direktor urada namerno izognil. Ko so se vrnili v Trbovlje, so o vsem obvestili sekretarja CK ZKS, ki se je neposredno povezal s pristojnimi ljudmi v Beogradu in se zavzel za hitro in ustrezno rešitev. Decembra 1957 je Lidija Šentjurc telefonirala Vilijemu Škrinarju, da je njihova akcija uspela in da bodo januarja na seji ZIS-a povišali cene premoga.34 Ta trditev, ki jo je imenovani gospod podal v intervjuju je v neskladju z dokumenti fonda IK CK ZKS. V enem izmed poročil je namreč zapisano naslednje: »10. 1. 1957 je tov. Škrinjar od tov. Breclja izvedel, da bo ZIS na seji dne 14. 1. razpravljal o ceni trboveljskega premoga.« V tem primeru se lahko vprašamo, ali gre za lapsus, za nekoliko slabši spomin že ostarel-ega gospoda Škrinarja, ali za prirejanje dogodkov v prid ZK in prelaganju krivde na nekoga drugega. S pomočjo številnih pogovorov z udeleženci stavke, med katerimi mnogi zaradi različnih vzrokov ne želijo biti imenovani, ob pregledovanju ohranjenega gradiva, poznavanju tedanjih razmer itd. sem prišla do spoznanja, da je bilo v času, ko je vladala le ena, vsem znana partija, težko govoriti resnico, če vodilnim ni bila pogodu. Podobne nasprotujoče si trditve se bodo zaradi številnih nasprotnih podatkov v nad-aljevanju moje diplomske naloge pogosto vrstile. Vilijem Škrinjar je, kot nadaljuje v intervjuju. o uspelem povišanju cen takoj obvestil vse funkciona-rje, okrajne funkcionarje, direktorja rudnika, občinskega sekretarja ZK, predsednika sindikata rudnika in Franca Kralja, predstavnika UJV-ja. Tako so vsi vedeli, da se zadeva rešuje. Ravno nasprotno govorijo skoraj vsi dokumenti, tudi Martin Ivanič: »Trboveljski delegat na plenumu SZDL v Beogradu 10. 1. 1958 (ki je bil v zvezi s cenami premoga že prej v Beogradu) je dobil naročilo, naj se mimogrede pozanima tudi glede cene premoga. Izjavil je, da je od sekretarja sveta za blagovni promet slišal, da je akt že prip-ravljen, da pa še ni potrjen od urada za cene in da mora še na redno sejo zvezne vlade 14. 1. 1958. Očitno je poslanec vse skupaj napačno razumel in je sklepal, da urad za cene ne da pristanka in je dvomil o ugodni rešitvi cene premoga. O tem je obvestil le pomočnika direktorja rudnika in sekretarja občinskega komiteja ZKS.«35 Do Vilijema Škrinarja je bil še manj prizanesljiv Miha Marinko, ki je v svojem govoru dejal, da o urejenih cenah premoga ni obvestil nikogar: »Med zasedanjem SZDL 10. januarja 1958 v Beo-gradu je namreč trboveljski predstavnik dobil zagotovilo, da je popravek cene premoga odobren in da čaka le še na formalno potrditev na redni seji ZIS 14. januarja. Kot se je pokazalo v poznejših razpravah, ni ta delegat o tem uradno nikogar obvestil.«36 Popoldne 13. 1. 1958 je bil sestanek sindikata obeh obratov rudnika Trbovlje-Hrastnik. Ob dokaj demagoških nastopih posameznikov so ocenili, da je rudnik začel novo leto s 60 mio din izgube, da na-povedano splošno povišanje cen premoga za 5,2 % tega ne rešuje in da so bile delegacije za izenačitev cen v Beogradu neuspešne. Na sestanku je govoril tudi Jože Pikl in za vso nastalo situacijo krivil Marinka. Dejal je, da če bi slednji Titu povedal glede cen, bi bilo vse v redu. Pikl je nadaljeval, da je Marinka opo-zoril, da lahko pride do stavke, ker nima denarja za plače, kajti premog je moral po planski distribuciji naprej po Jugoslaviji, denarja pa ni bilo. Janko Rudolf je nato na sestanku predlagal Jožetu Piklu, naj se dogovori s Talarjem, predsednikom sindikatov Jugoslavije. Zaradi varnosti ga je poklical iz Litije. Dobil je predlog, da skličejo delegacijo, ki se bo s Titom dogovorila glede cene. Za vodjo delegacije se je po-

34. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS

35. Martin Ivanič: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13.–16.1. 1958, Delavska enotnost, Ljubljana 1986.



nudil šef udbe Cink. Zaradi nezaupanja v sindikat je sindikalni odbor trboveljske podružnice še tisti dan odstopil. Prav tako je ta popoldan zasedal sekretariat občinskega komiteja ZKS Trbovlje, ki je menil, da nova delegacija za Beograd ni potrebna, če okraj ne bo trpel izplačila dobička in če se popravi cena pre-moga za 5,2 %, bil pa je za blago resolucijo. V istem času se je v Trbovljah odvijal razširjeni plenum občinskega odbora SZDL Trbovlje. Nameravali so razpravljati o pripravah na volitve. Dnevni red je Šipek razširili s točko o gospodarskem položaju rud-nika. V sklopu te točke so govorili o »črnem« 'nančnem položaju Trbovelj, o izigravanju zvezne admin-istracije, o nujnosti delegacije itd., nič pa o tem, kaj vse je bilo dotlej storjenega, nič o jamstvih, da okraj zaradi dobička za 29. november ne bo prizadet, in sploh nič o rešitvi cen premoga naslednji dan na redni seji ZIS. Namesto tega so izvolili novo delegacijo, v kateri sta bila tudi Jože Pikl in Vilijem Škrinar. Omenjeno opozorilo Pikla Marinku, da bodo rudarji, če ne dobijo denarja, stavkali, je bilo zelo na mestu. Florijan Plevnik je v intervjuju dejal, da je vodstvo že prej na raznih sestankih govorilo, da bodo rudarji stavkali, vendar jih nihče ni jemal resno. Lidija Šentjurc in Miha Marinko v Beogradu nista hotela povedati, da rudarji grozijo s stavko. Lahko rečemo, da je vodstvo rudnika vedelo, da se nekaj pripravlja, a so vsi molčali. Namenoma, pravi Vilijem Škrinar, hoteli so osebne koristi. Poleg že omenjenih sestankov se je po besedah Vilijema Škrinarja tik pred stavko sestalo tudi nekaj za Trbovlje politično in gospodarsko pomembnih mož: Ribič, Pikl, Cink in Šipek. Že prej sem omenila, da je Škrinar o urejenih cenah premoga obvestil vse potrebne ljudi, a so žal informacijo obdržali zase. O vodstvu rudnika je spregovori naslednje: »Vedeli so, da se zadeva rešuje. Kljub temu so se v ozkem krogu sestali in se odločili za štrajk. Zaradi tega je bil to po mojem divji štrajk. Okrog so prinesli vse članstvo. Ravno tisti dan, ko je bil napovedan sestanek ZIS-a, se je delo ustavilo v nočni izmeni. Vedeli so, da ni nihče mignil s prstom, da bi se zadeva rešila. V štrajku je bil tudi globlji interes. Ribič je hotel, ker se je meni iztekal mandat, postati poslanec. Marinko pa ni bil za to. Dejal mu je: »Ti si gospodarstvenik in boš to tudi ostal, Vili pa je politik.« Tako je Ribič sklenil, da gre v akcijo. V zgodovini delavskega razreda se še ni zgodilo to, da bi bil direktor organizator stavke. Dosegli so le ta uspeh, da je postal Cink župan. Ker pa si je enormno poviševal plačo, so ga kaj kmalu odstavili.37 Trditvi, da je stavko skreiralo vodstvo rudnika se z naslednjo izjavo pridružuje Tine Lenarčič: »Po mojem mnenju bi bil kreator tega štrajka lahko celo Šipek. Znal je odlično povezovati med vodstvom in rudarji.«38 Med drugim je Šipek, predsednik sindikalne podružnice rudnika Trbovlje, v enem izmed številnih govorov rudarjem dejal: »Ako bodo delila dobiček ostala podjetja, ga bomo tudi mi, ali pa jaz nisem Šipek.«39 Z delegacijo, ki so jo izvolili na razširjenem plenumu občinskega odbora SZDL 13. 1 1958 sta odšla v Beograd tudi Vilijem Škrinar in Jože Pikl. Zelo čudi, da so vztrajali pri odhodu delegacije v Beograd, saj so pred odhodom na železniško postajo prek telefonske centrale v Trbovljah izvedeli za prekinitev dela na enem obratu rudnika Trbovlje. Ali je bila stavka argument za takojšnjo akcijo med rudarji ali pa za pot v Beograd? Tudi pri podatkih, kdo je vedel za začetek stavke in kdo ne, prihaja do nasprotij. Martin Ivanič znova vso krivdo vali na Vilijema Škrinarja, medtem ko oba v intervjujih priznavata, da je za stavko prvi izvedel Jože Pikl. Vilijem Škrinar o svojem odhodu v Beograd pravi naslednje: »Ko se je formirala delegacija za Beograd, sem šel zraven, ker sem bil prepričan, da se bodo čudno vedli. V Beogradu smo šli takoj na zvezni sin-dikat in na ministrstvo rudarstva. Tu je bil osnutek odredbe za povišanje cen premoga zasavskih pre-





mogovnikov pripravljen za ZIS. Bil je še brez podpisa Tempa. Pikl je to odredbo pri pomočniku ministra takoj vzel in telefoniral v Trbovlje, da je zadeva rešena, ter da se ustavi štrajk. Rudarji so sprva mislili, da je to provokacija. Pikl je dobil jasen odgovor. V centrali so ga celo vezali v jamo, tako da je povedal tudi rudarjem.«40 Jože Pikl k Škrinarjevi izjavi dodaja, da so najprej odšli k Edvardu Kardelju, kjer jih je njegova žena odpravila z besedami: »Joža, pusti ga pri miru, vso noč je imel težko sejo. Pojdi k Đuru Salaju.«41 Ker tudi on ni bil dosegljiv, so odšli na ministrstvo za rudarstvo. Od tu je Jože Pikl poklical na rudnik, da je vse urejeno, saj je ZIS 14. januarja 1958 potrdil akt o popravku in izenačitvi cen premoga, s čimer se je cena trboveljskega premoga dvignila za 13 %, cena zagorskega in njemu podobnih pa za 5,2 %. V rudniški centrali so ga povezali tudi z rudarji v jami. Po mnenju Flo-rijana Plevnika naj bi govoril s Francem Amerškom na »šohtu« A. Toda rudarji njegovim besedam niso verjeli in so nadaljevali s stavko. Na poti iz Beograda, ko se je delegacija vračala z vlakom, se je Jože Pikl napil in bi bil zaradi izjave: »Zmagali smo pa le!«, ki jo je izustil v Zidanim Mostu, kmalu zaprt.«42

7. POTEK IN RAZPLET STAVKE

Potek stavke in njen razplet sta polna pomembnih in dramatičnih situacij. Temeljni politični dokument za seznanitev z vzroki in potekom stavke je »Poročilo in analiza o do-godkih v Trbovljah in Zagorju«, ki ga je 5. marca 1958 predložila posebna komisija IK CK ZKS na podlagi številnih dokumentov in predvsem na podlagi obširne preiskave na terenu. Dejstvo, da so bile cene premoga določene, cene številnih drugih artiklov, tudi tistih, ki so bili v premogovniški proizvodnji nepogrešljivi, pa ne, je premogovnikom ustvarjalo občutek zapostavljenosti. Nekakšen občutek ogroženosti so vnašali še novi predpisi, ki so zaradi prestrukturiranja gospodarstva, njegove stabilizacije in želje, da se otresemo odvisnosti od zunanje 'nančne pomoči, bolj udarili po težkih panogah in seveda tudi po sredstvih ljudskih odborov. Noben politični ali oblastni organ ni sprožil načrtnega postopka za ozdravitev razmer z dolgoročnimi ukrepi. Izrazitejša je bila celo bojazen za občinske sklade kot pa za položaj rudnika in rudarjev. Prepričanje o splošni ogroženosti in neenakopravnosti se je iz vodilnih krogov širilo med rudarje in drugo prebival-stvo. Iz številnih ohranjenih izjav partijskih in sindikalnih funkcionarjev ter predstavnikov oblasti lahko sklepamo, da so bili delavci zelo slabo obveščeni o širših vzrokih položaja rudnika in o razvojnih usmer-itvah družbe, ki so v sebi nosile tudi razne omejitve. »Med delavce je vnašala nestrpnost do republiške in zvezne uprave predvsem cena premoga, ki je močno vplivala na samoupravljanje, češ kakšno to je, če moramo Beograd prositi, da mi prizna pravično ceno.«43

Parole o stavki 1958, naj bi se po nekaterih podatkih pojavljale že pred 29. novembrom ali pa 10 do 14 dni pred stavko. Vendar ni nihče reagiral, ker so vodstva mislila, da držijo situacijo v rokah. »Sredi decem-bra so se v rudniku na več mestih, na cigaretnih škatlicah, po zidovih, obratih in drugod pojavile parole kot: dajte nam dobiček, razne parole proti direktorju Ribiču in proti predsedniku OLO.«44 »Vsak dan so se na huntih pojavljale kakšne parole. Sindikalni funkcionarji so pritiskali na te stvari, češ da je v jami težka situacija. Mi se v te stvari nismo poglabljali, ker smo videli, da je proizvodnja zelo dobra in da zaradi



42. Intervju z Jožetom Piklom. Jože Horvat: 1. štrajk nove Jugoslavije, Mladina, 10. 5. 1984.

43. Franc Šetinc: Aktivist, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980



tega ne more biti tu težka situacija.«45 »Če bi bila rešena materialna plat in če bi znali delavcem pravilno razložiti, da ni problem v tem, ali dobijo prvega ali 15. plačo, potem do vsega tega ne bi prišlo.46 Iz neznanega vzroka (dramatizirajoče vzdušje in neobveščenost ali zavestno podžiganje razpoloženja) so se med rudarji pričele širiti govorice, da jim grozijo samo še 80 % plače. Vse te napetosti, kot nam potrjujejo zapisniki občnih zborov vseh treh revirskih občinskih sindikalnih organizacij, niso obravnavali niti sindikati. Po stavki so vsi izjavljali, da se jim je zdelo politično razpoloženje dobro, kar so sklepali po dobrih volilnih rezultatih in zelo solidni storilnosti rudarjev ter ocenjevali, da so očitno to razpoloženje precenili. Na tem mestu se postavlja vprašanje, ali so bili res toliko naivni in politično nesposobni ali pa so preprosto tolerirali naraščanje temperature, da bi imeli v svojih zahtevah zgovorno podporo na terenu. O vseh teh problemih so se pogovarjali v razmeroma ozkem krogu vodilnih posameznikov, ne pa na sejah organov, in nihče se ni zavzel za delovanje osnovne partijske organizacije med rudarji. Vse je zbujalo vtis, da vodilnim ustreza segrevanje političnega razpoloženja, in močno se je zdelo, da so to tako razumeli številni rudarji – tako komunisti kot drugi. O tem, da zgornje trditve še kako držijo, sem pisala že v prejšnjem poglavju. V pogovorih s še živečimi akterji v stavki sem prišla celo do zaključka, da je vodstvo rudnika, predvsem njegov direktor Alojz Ribič, stavko organiziralo. O krivdi vodstva za nastalo situacijo je govoril tudi Miha Marinko: »Zato, da bi se uveljavili so vodilni ljudje ustvarili psihozo, ki so jo znali izkoristiti negativni elementi. Rudarje so pridobili za štrajk. Danes je razpoloženje rudarjev takšno, da je ves kolektiv, razen krivcev, ki smo jih bili prisiljeni zamenjati ob splošnem odobravanju vse-ga članstva ZK v Trbovljah, naslednje dni, ko je šel na delo spoznal, da so nasedli. Sramovali so se in so, da bi popravili kar so lahko, nakopali 500 –700 ton premoga dnevno več kot prej, čeprav so že v decembru dosegli rekordno visoko proizvodnjo. To je znak, da je osnovni sloj delavcev zdrav in da so spregledali kdo so krivci.«47 »Trboveljski primer kaže na skrajno lahkomiselnost naših odgovornih političnih ljudi v okraju, v občini in v samem rudniku … Čeprav so nekateri tovariši že vedeli, da je stvar rešena, da se čaka samo na formalno odločitev, pa so kljub temu s svojim ravnanjem, s svojimi komentarji, z nezaupanjem v zvezni izvršni svet, v republiko itd. pomagali ustvariti psihozo negotovosti in tako dali direkten povod za izbruh, kateremu so se potem hitro postavili na čelo najbolj problematični in negativni elementi … Torej so vedeli, da bo stvar rešena, pa so namerno, zaradi osebnih razlogov molčali o tem, da bi se lahko pred svojim delovnim kolektivom pokazali kot heroji, kot ljudje, ki so uspešno izbojevali bitko za njihove interese. To je seveda ustvarilo tako razpoloženje … morda so dali celo pobudo naj sindikalna orga-nizacija odstopi, kar je potem sprožilo plaz, pa so ljudje, ki so si vse skupaj zamislili, izgubili položaj iz rok takoj, še tisto uro. To govori o strahoviti politični kratkovidnosti, ki zanika zaupanje v naš demokratični sistem, ki ustvarja vzdušje, kot da so oni predstavniki delavcev, mi vsi od kraja, od zveznega izvršnega sveta dalje, pa izkoriščevalci, kot so bili nekdanji kapitalisti, proti katerim je treba nastopiti s stavko, če hočejo delavci doseči določene uspehe/…/«48 Na eni strani je tekel postopek za ureditev cen premoga, o čemer je bilo obveščanje vse prej kot zadovoljivo, in na osnovi tega vodil logično pričakovane politične akcije med delavci, na drugi strani oziroma vzporedno pa je naraščalo nezadovoljstvo delavcev, ki je doseglo svoj višek 13. januarja. Zakaj šele takrat, saj so premije na rudniku razdelili že pred novim letom. In presenetljivo, ravno na predvečer, ko bi morala zvezna vlada sprejeti dokončno odločitev o cenah. Glede slednjega se sprašuje tudi Vilijem Škrinar. Vodstvo rudnika je kljub temu, da je vedelo o rešenih cenah premoga, prav pohitelo s podpi-hovanjem rudarjev za stavko. Menim, da so se zbali, da bi rudarji s svojim protestom morebiti počakali na sklep ZIS-a.

45. Zapisnik seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, dne 20. januarja 1958, govoril Vilijem Škrinar.

46. Zapisnik seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, dne 20. januarja 1958, govoril Jože Kurjevec.




Sicer pa je točen začetek stavke težko ugotoviti, ker že v dopoldanski izmeni 13. januarja niso delali redno. Dopoldanska izmena je redno odšla iz jame in popoldanska izmena redno ob 14. uri v njo. Ok-rog 17. ure pa so na obratu Pesko na rudniku Trbovlje ustavili delo. V ostalih predelih so opravljali samo najnujnejša vzdrževalna dela. Iz obrata Pesko so poslali obvestilo o prenehanju dela tudi v ostale pre-dele rudnika – v jame in obrate. »Državni sekretariat za notranje zadeve je bil o štrajku depeša obveščen 13. 1. 1958 ob 22.30 uri.«49 O tem, kdaj naj bi se stavka začela in o svoji usodi kot stavkajočega rudarja je spregovoril danes upokojeni rudar, Franc Jaklič: »Malo pred polnočjo sem izvedel, da se bo začelo. Ko sem prišel nazaj na delovišče, sem povedal, da bo stavka. Nekdo me je potem zatožil, na upravi rudnika, da sem že ponoči vedel, da bo zjutraj stavka. Potem so me policisti zasliševali šest noči zapored, hoteli so vedeti vse v zvezi s stavko. 17. so me pa aretirali in peljali v zapor v Trbovlje. Uradno zato, ker da sem hotel ilegalno prek državne meje, vendar so me zasliševali le o stavki. To je trajalo mesec dni. Potem so me izpustili zaradi gladovne stavke in predvsem zato, ker so iz jame začeli prihajati bunti z napisi, da bodo ponovno stavkali, če me ne izpustijo. Potem sem bil zaprt še dva tedna na Miklošičevi. Takrat sem dobil pravnomočno sodbo iz Celja in do julija, ko sem bil izpuščen sem bil poslan na Dob, kjer so takrat delali zapore.«50 Kaj natanko se je dogajalo po dramatičnem sindikalnem sestanku na trboveljskem rudniku in po odstopu upravnega odbora trboveljske podružnice 13. januarja, dokumenti malo povedo. Znano pa je, da so šele na popoldanski seji SZDL uradno sprožili vprašanje položaja rudnika, in da so kmalu po začetku te seje direktorja rudnika Ribiča obvestili, da je en oddelek trboveljskega obrata rudnika pre-kinil delo, ta pa tega obvestila ni prenesel plenumu SZDL, marveč je to posredno sporočil sekretarju občinskega komiteja ZKS, ki je bil hkrati predsednik SZDL, Jožetu Piklu. O tem, kdaj je kdo izvedel za začetek stavke rudarjev, ne moremo natančno de'nirati, saj se v dokumentih pojavljajo zelo različni podatki. Martin Ivanič v svoji knjigi piše o tem, da je bil o vsem prvi obveščen Vilijem Škrinar, kar pa je v intervjuju zanikal. Škrinarjevo zanikanje je potrdil tudi Jože Pikl: »Na sestanek SZDL so mi prišli povedat, da trije obrati stojijo. S predsednikom okraja Krško sva se zbala in odšla domov.«51 Tudi Miha Marinko govori o slabi obveščenosti o začetku stavke: »Tudi o začetku stavke v obratu Trbovlje je bilo poleg direk-torja rudnika Ribiča obveščenih le nekaj posameznikov, ne pa politična vodstva in celo občinski plenum SZDL ne, ki je medtem zasedal.«52 Medtem ko je plenum SZDL nadaljeval razpravo, je direktor rudnika odšel na oddelek, ki je ustavil delo. Po precej žolčnih razpravah je plenum kljub obveščenosti nekaterih posameznikov o prekinitvi dela in dejstvu, da jih je nekaj že izvedelo za sejo ZIS naslednji dan, izvolil delegacijo za Beograd. V njej so bili občinski, rudniški partijski in sindikalni funkcionarji. Med drugimi tudi Jože Pikl in Vilijem Škrinar, za vodjo delegacije pa se je javil šef udbe v Trbovljah in kasnejši župan Cink. Iz zgoraj navedenih po-datkov je torej jasno, da so udeleženci sestanka SZDL-ja vedeli, da bo ZIS razpravljal o ceni premoga. S tem lahko ponovno ovržemo trditev Martina Ivaniča, da Vilijem Škrinar pomembnih funkcionarjev o tej zadevi sploh ni obvestil. V nekaterih dokumentih pa se pojavljajo trditve, da so delegati o pričetku stavke izvedeli prek telefonske centrale na železniški postaji v Trbovljah, torej, ko so bili že na poti. Miha Marinko pa glede seznanitve delegatov s stavko omenja železniško postajo Zidani Most, kjer so zaradi prestopanja vlaka čakali na zvezo za Beograd. »Med rudarje se ni vrnila niti delegacija, ki je odhajala v Beograd in je bila v Zidanem mostu obveščena o začetku stavke.«53 Vilijem Škrinar je dejal, da je vedel, da se nekaj kuha, da pa je celotno delegacijo o vsej zadevi obvestil Jože Pikl, ko so bili že na poti. Oce-nili so, da je pomembneje oditi v Beograd in predstojne obvestiti o nastalih razmerah, kot pa se obrniti

49. Poročilo državnega sekretariata za notranje zadeve, uprava državne varnosti; Rekonstrukcija dogajanja v rudniških bazenih, 23.1. 1958.




53. Miha Marinko. Izbrana dela 3. Komunist, Ljubljana 1984.


nazaj domov, kjer bi bili brez potrdila ZIS-a o rešenih cenah premoga popolnoma nekoristni. O dogodkih delegacije v Beogradu sem obširneje pisala že v prejšnjem poglavju. Povzamem lahko, da so na ministrstvu za rudarstvo dobili osnutek odredbe za povišanje cen premoga zasavskih premogov-nikov, pripravljen za ZIS, in telefonsko takoj obvestili (Jože Pikl), da je zadeva rešena ter da se štrajk ustavi. Rudarji so sprva mislili, da je to provokacija, zato je Pikl v centrali dobil povezavo v jamo in tako povedal tudi rudarjem. Kasneje po stavki je prišlo do obtoževanj, da rudarji Pikla niso dobro razumeli po telefonu, ker so bile slabe zveze in da tako niso izvedeli za urejene cene premoga. Trditev je v intervjuju zanikal Florijan Plevnik. Pravi, da se je, ko so klicali iz Beograda, vse normalno slišalo. Klic so rudarji, natančneje Franc Ameršek sprejeli na »šohtu A«, kjer se je kuhala vsa politika stavke. Direktor rudnika je medtem, ko je bila delegacija v Beogradu, sam rudarjem na oddelku pojasnjeval, da se stvari rešujejo, da imajo zagotovila o pozitivni rešitvi tudi od političnega vodstva itd. Stvari je kas-neje ponovil tudi nočni izmeni, ki je prišla na delo. Stavkajoči so postavljali vprašanje glede dobičkov in cen premoga in razmerja med zagorskim in trboveljskim rudnikom. Če ne bi direktor postal povsem sam, bi mu rudarje verjetno uspelo prepričati, da bi šli iz rovov. Znano je namreč, da so ob stavkah rudarje vedno skušali dobiti iz jame. Toda v tem primeru vodstva političnih organizacij v okraju, občini in na rudniku precej časa niso prišla med stavkajoče delavce in jim še vedno niso pojasnjevala dejan-skega stanja v zvezi z rešitvijo cene premoga in širšimi gospodarskimi okoliščinami njihovega položaja. Čeprav je Jože Pikl po telefonu rudarjem zagotavljal, da so zadev glede plač in cen premoga, urejene ni bil uspešen. Rudarji so s stavko nadaljevali. Menim, da se je tako politično kot gospodarsko vodstvo šele od tistega trenutka dalje pričelo zavedati resnosti nastale situacije in ugotovilo, da bo za uspešen zaključek potrebna organizirana politična akcija. V noči med 13. in 14. januarjem se je direktor rudnika Ribič pogovarjal po telefonu s sekretarjem ZK ZKS M. Marinkom, ki mu je naročil, naj jutranji izmeni ponovijo dana zagotovila. Vendar je izmena odločno izjavila, da bodo delali, ko bodo stvari že rešene. Še vedno se ni sestal noben oblastni ali politični organ in tudi ni bilo nobenega štaba za usklajevanje aktivnosti. Rudarji so zahtevali, naj pride sekretar CK ZKS v jamo in jim zagotovi rešitev problemov. V delegaciji rudarjev ni bilo nobenega komunista in to najbolje priča, da je partija ostala izolirana, na robu dogajanja. Toda stavkali so vsi, razen obrata za specialna rudarska dela. Tudi člani partije niso delali. Po pripove-dovanju udeležencev stavke so njeni prijatelji in člani odšli domov. Florijan Plevnik pravi, da je bilo grozno, da se z ljudmi sploh ni dalo komunicirati in da je vsak skrbel le zase. V času stavke je imel kot glavni varnostni tehnik pomembno nalogo skrbeti za varnost. Glede na to, da je na rudniku pretilo ogromno nevarnosti (povprečno je bilo od 48 do 64 nesreč), je bilo tudi v času stavke več kot potrebno zagotoviti varnost. Najbolj pomembna je bila kontrola pri ventilatorjih, ki omogočajo izmenjavo jamskih plinov. Če bi se ti ustavili, bi prišlo do katastrofe, saj bi se v jami nabralo preveč CO2 in CO. Florijan Plevnik je imel svojo pisarno blizu pisarne rudarjev na »šohtu A«, kjer pravi da se je kuhala vsa politika štrajka. Tu so se zbirali rudarji – akterji. Imenovani »šoht« je bil povezan s hrastniškim rovom. Tako je tu potekala povezava med rudarji obeh mest tudi v času stavke. Ker pa upravni odbor sindikalne podružnice hrastniškega obrata prejšnji dan ni odstopil, tako kot je to storil trboveljski, je bila dezorientacija med rudarji na tem obratu manjša. Rudarji so tam delali le še do srede naslednjega dne, torej do 14. januarja. Vendar so jim iz trboveljskega obrata pošiljali ljudi in listke, ki so agitirali za stavko, pozneje pa tudi grozili. Do dokončne prekinitve dela na hrastniškem obratu je prišlo, ko trboveljski ni več pošiljal vagončkov za premog. Na pogovor s sekretarjem CK ZKS so prišli že


tudi hrastniški rudarji. Na omenjenem »šohtu A«, ki so ga rudarji po stavki imenovali tudi »Marinko šoht ali šoht sigmer«, se je sestala delegacija stavkajočih rudarjev in sestavila svoje zahteve. V ohranjenem gradivu najdemo prepis »Zahtev delegacije«, ki sicer ni označen tako, da bi lahko trdili, da gre za ta dokument, vendar menim kot tudi vsi avtorji, ki so o stavki že kdaj pisali, da je pravi. Njegova vsebina:

1. To ni štrajk, ampak demonstracija proti birokraciji in gospodarskemu sistemu.2. 50 % nagrade (dobička, op. a.).3. Obleka in obutev (delovna).4. Da vsakdo obdrži najvišje prejemke, čeprav spremeni svoje delovno mesto, na katerem bi zaslužil manj.5. Povrnitev za izgubljeni delovni čas v času štrajka.6. Nobenih represalij.7. Znižanje cen (življenjskim potrebščinam, op. a.).8. Obdrži naj se deputat pred letom 1945.9. Zagotovljeno plačo – hernšiht.

Vsebina in slog teh zahtev kažeta, da stavka ni imela ravno organiziranega vodstva, temveč so delali improvizirano. Do izraza so prihajali bolj bojeviti in nezadovoljni posamezniki. Toda kljub vsej neorganiziranosti rudarjev so se razmere tako zaostrovale, da je ZK morala organizirati močno politično akcijo. To potrjuje tudi takojšen prihod Rankovića, Kardelja in Todorovića iz Beograda v Ljubljano. 14. januarja zjutraj je Marinko klical v Trbovlje ter Viktorju Kovaču izrecno naročil, naj OK ZKS Trbovlje vendar pomaga reševati situacijo, ter mu tudi ponovno dal navodila za reševanje situacije. Dogovorila sta se, da pride Marinko okrog 13.30 ure v Trbovlje. Kovačeva dolžnost je bila mobilizirati komuniste in se pripraviti na zahteve, ki jih postavljajo delavci na rudniku. Marinko je prišel v Trbovlje ob 13.30 uri na zahodni obrat, kjer je Ribič sklical sestanek. Marinko je delegaciji rudarjev razložil, da ravno na ta dan ZIS rešuje probleme in, da jim gmotne razmere dovoljujejo izplačilo največ 30% mesečne plače za no-voletni dobiček. Delegacija se je vrnila med stavkajoče z zavestjo, da rudarjev ne bo zadovoljila, zato so jim iz rudniške uprave predlagali, da naj jim obljubijo 50 % dobička. Tako so s pretvezo zvabili rudarje iz rovov. Na oder, sestavljen iz cevi so poslali Marinka, da bi okrog 5000 poslušalcem razložil situacijo. Zraven je bil tudi Šipek. Marinko je pričel s svojim govorom in namesto, da bi rudarjem obljubil trinajsto plačo in dejal, da je vse urejeno, je pričel nekaj jecljati in govoriti, da bo denarja dovolj samo za pol plače. Takrat so rudarji spoznali, da so bili pretentani in težko si je zamisliti bolj vnetljive okoliščine. Najprej so prevrnili Marinkov avto, nato pa mu popolnoma preprečili nadaljnji govor. Franc Zupančič, ki je delal na zunanjem obratu, je vzel sekiro in Marinku presekal kabel mikrofona. Zavedati se moramo, da je bil povrhu vsega to tudi plačilni dan. Žene rudarjev so prišle po plačo in tem menda prinesle tudi alkoholne pijače, predvsem vino in tobak, ki so ju rudarji dobivali zastonj. Od rovov in pijače omamljeni rudarji so reagirali – milo rečeno – nepredvidljivo, številne žene pa so menda prav razgrajale. Marinka so pregnale z besedami: »Ti nam boš govoril, ki so nam med vojno kokoši kradel.«54 Starejši ljudje v Trbovljah vedo povedati, da so Miho Marinka resnično klicali kar kurji tat. Ko je torej nekaj ljudi zavpilo: »Pojdimo nazaj

54. Maja Megla: Trbovlje, Jana ambient, april 2003, štev. 46.


v jamo!«, rudarjev ni bilo več moč zaustaviti. To, da so morali Marinka pred rudarji in njihovimi ženami reševati policisti, ni popolnoma res. Ribič ga je odpeljal čez novo rešilno postajo po cesti do svojega stanovanja, kjer sta nato analizirala dogodke. Lahko pa rečemo, da je bil Marinko krivec, da se stavka ni končala. O tem je govoril tudi Florijan Plevnik: »Če v prvo ne bi poslali na oder Marinka, bi se vse že prej končalo. Veliko je bila kriva tudi partijska smetana v Trbovljah, ki je bila čisto zanič. Oni so pripeljali Marinka, ki je bil zame ideološki mečkač.«55 Po tem dogodku je končno stekla politična akcija za prekinitev stavke. V Trbovlje so prišli Kavčič, Šentjurčeva in Kraigher. Stanovanje Alojza Ribiča, direktorja rudnika, so naredili za sedež vodstva občine Trbovlje in dogajanja. Zaradi vse bolj zaostrene situacije je moral ukrepati tudi Matija Maček. Kot sem že napisala je bil depeša o štrajku obveščen 13. januarja 1958 ob 22.30 uri. Takoj je bila poslana v Trbovlje skupina uslužbencev državne varnosti za pomoč sekretariatu za notranje zadeve v Trbovljah. Predstavnika udbe s posebnimi nalogami sta bila Kladivar in Kastelic. Povečane so bile stanice NM v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. V Izlake pa so poslali skupino miličnikov s ciljem intervencije in kot potrebna tehnična sredstva. Vsi sek-retariati za notranje zadeve v NR Sloveniji so bili s telegramom obveščeni o dogajanju v Trbovljah in so dobili potrebna navodila. Pomembno je povedati, da je v sekretariatu za notranje zadeve v Trbovljah prišlo do spremembe v vodstvu sekretariata in da je zato tu do oktobra 1957 zaradi pričakovanja uki-nitve sekretariata za Trbovlje kot politično teritorialne enote, vladala organizacijska neorganiziranost. Kljub temu je svoje delo opravil zelo dobro. Ni prišlo do izgredov, ki bi imeli velike posledice. Hkrati je imela policija prepoved nošenja uniforme, zato so pred rudnikom Trbovlje, v kolonijah in poštne zveze nadzirali v civilu. Matija Maček je dal ukaz, da morajo vsak 'zični napad zatreti. Zadnji dan štrajka v trboveljsko-hrastniškem rudniku, 15. januarja. je Matija Maček direktorju rudnika dejal, če se rudarji ne bodo unesli, čaka vojska in policija v tovornjakih na Trojanah na intervencijo. Ta zadeva je končno streznila vodstvo rudnika, da bi bilo dobro štrajk končati. Ribič je odgovoril, da bo v najkrajšem času vse uredil. Mačkovo grožnjo z intervencijo policije je potrdil Edvard Kardelj v svojem govoru na plenumu CK ZKS 24. januarja 1958: »Predvsem mislim, da je bil zgolj slučaj, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem. Trboveljski proletariat je šel v demonstracijo pod vodstvom komunistov in se je v svoji večini pravzaprav prej zavedal, da je slabo, kar počenja, kakor pa večina komunistov v Trbovljah. Toda tudi v taki situaciji se zelo lahko zgodi, da komunisti odpovedo in izgube vodstvo, da nastane anarhija in se potem stvari polastijo neodgovorne in socializmu sovražne sile. In popolnoma mogoče je, da dogodki vzamejo tako smer, da boš prisiljen s silo in orožjem intervenirati. Reči moram, da smo bili pripravljeni tudi na to in da ne bomo nič premišljali, če bi si kdo drznil dvigniti roko nad socialistične pridobitve našega delovnega ljudstva.«56

Po Mačkovih grožnjah z intervencijo policije se je direktor rudnika res zdramil in stvari poskušal post-aviti na pravo mesto. Pri tem mu je v veliki meri pomagal sindikalni aktiv rudnika. Delegacija iz Beograda, ki je rudarjem po telefonu že zagotovila, da je vsa stvar urejena, je takoj ob prihodu v Trbovlje odšla v rudniške rove, da bi pomirila stavkajoče rudarje. Za umiritev razmer sta se najbolj zavzemala Vilijem Škrinar in Jože Pikl. Rudarjem sta ponovno zagotovila, da so vse stvari urejene in jim obljubila trinajsto plačo. S tem je bilo štrajka konec. »Rudarji so prišli iz jame 15. 1. 1958 ob 10. 30tih.«57 Tako so tretji dan stavke, 15. januarja po vseh neuspelih poskusih politična vodstva in uprava rudnika



57. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS, Potek in značilnosti stavke.


začeli položaj obravnavati veliko ostreje. Mobilizirali so komuniste in člane delavskega sveta. Politični aktiv je torej začel organizirano delovati šele tretji dan po začetku stavke. Isti dan popoldne se je sestal centralni delavski svet rudnika. Seji je prisostvoval tudi član centralnega komiteja ZKS in podpredsednik republiškega izvršnega sveta Stane Kavčič, Alojz Ribič, direktor rudnika, Viktor Kovač, sekretar okrajnega komiteja Trbovlje, Jože Pikl, sekretar mestnega komiteja Trbovlje, Tone Zupančič, podpredsednik Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje, Miha Marinko, Lidija Šentjurc, Matija Maček in Viktor Brecelj. Tukaj so sprejeli skupen proglas za rudarje:

»SKLEPI IN PROGLAS RUDARJEM58 Delavski svet Rudnika Trbovlje-Hrastnik, Sindikalna podružnica rudarjev in organizacija ZK so na svoji konferenci pretehtali nastalo situacijo in ugotovili:

1. S sklepom zveznega izvršnega sveta je rešeno vprašanje povišanja cene premoga Rudnika Trbovlje-Hrastnik, s tem da se ista zviša za 13.6% z veljavnostjo od 1. januarja 1958 dalje, in je bil torej predlog, ki ga je predlagala uprava rudnika v celoti sprejet.2. V zveznem izvršnem svetu je bil tudi sprejet predlog, da se isti del sredstev, ki so jih dali občinski ljudski odbori iz svojih investicijskih sredstev za izplačilo dodatnih plač rudarjem, povrne iz splošnih sredstev federacije.

V zvezi z rešitvijo teh dveh načelnih vprašanj je delavski svet Rudnika Trbovlje-Hrastnik v soglasju s sin-dikalno podružnico rudarjev in organizacijo ZK sprejel naslednje sklepe:

1. Vsem članom kolektiva Rudnika Trbovlje-Hrastnik se izplača 30. januarja 1958 polovica mesečnih prejemkov kot dobiček.2. Rudarjem se bo mezdo za dva nedelovna dneva plačalo v višini osnovnih tarifnih postavk.3. Rudarjem, ki so bili na rednem delu, se bo plačalo mezdo po doseženem povprečnem zaslužku v tem mesecu. Poleg tega še za vsak delovni dan kot zgoraj navedenim delavcem. Obratovodstvo lahko skupno s sindikalnimi predstavniki rešuje tudi individualne sporne primere.4. Vsem delavcem se prizna letno eno delovno obleko in en par obutve.

Glede na sprejete sklepe je Rudnik Trbovlje-Hrastnik postavljen v enakovreden položaj tako z Rudnikom Zagorje kot ostalimi rudniki v državi. Od dviga storilnosti in našega gospodarjenja pa je v mnogočem odvisno, kako si bomo v bodoče izboljševali svoj položaj.Zato ostro obsojamo vse negativne izpade in destruktivno kritiko ter direktne sovražne parole, ki so jih zadnji dan širili poedinci z negativno in sumljivo preteklostjo. Zato bo v bodoče delavski svet vse take neupravičene izpade obsodil in zahteval od organov oblasti, da proti njim povzamejo odločne ukrepe.Delavski svet, podružnica sindikata rudarjev in rudniški komite ZK smatrajo za potrebno, da se taki iz-padi energično preprečijo zato, ker ne moremo dopustiti, da nam neodgovorni posamezniki zapravljajo dolgoletni politični kapital, socialistični in delavski ugled, ki je bil zgrajen in dosežen s tolikimi napori.Delavski svet Rudnika Trbovlje-Hrastnik in rudniški komite ZK pozivata upravni odbor sindikalne podružnice rudarjev Trbovlje, da prične takoj z normalnim poslovanjem in prevzame poverjene mu dolžnosti ter s svojim aktivnim delom podpre izvajanje sprejetih sklepov in postavljenih smernic.

58. Zapisnik in sklepi izrednega zasedanja Delavskega sveta Rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik za poslovno dobo 1957/58, dne 15. 1. 1958.


Končno predlaga delavski svet, da občinska ljudska odbora Trbovlje in Hrastnik prevzameta vse ukrepe glede izboljšanja preskrbe v Trbovljah in v Hrastniku, ker je ugotovljeno, da so cene posameznih artiklov dostikrat višje kot so v okoliški trgovski mreži in središčih. Da se odpravi med delavstvom nezadovoljst-vo v tem pogledu, naj ObLO izvedeta potrebno kontrolo nihanja cen in preprečita vsako eventualno špekulacijo ali navijanje.Z normalnim obratovanjem prične rudnik danes, dne 15. januarja 1958 ob 22. uri.

Soglasno sprejeto! Srečno!

Rudniški komite ZK Trbovlje: Škrinar Vili, l. r. Delavski svet Rudnika Trbovlje-Hrastnik:Zdovc Franc, l.r.

Rudniški komite ZK Hrastnik: Majdič Leopold, l. r.

Sindikalna podružnica rudarjev Trbovlje:Šipek Franc, l. r. Sindikalna podružnica rudarjev Hrastnik:Kamenšek Anton, l. r.

Iz zgoraj navedenega sklepa in proglasa rudarjem lahko razberemo, da so na sestanku centralnega delavskega sveta odločno obsodili reševanje kon&iktov s stavko in sklenili, da bo rudnik začel normalno obratovati istega dne ob 22. uri. Na omenjenem sestanku je bil, kot pravi Pikl, izražen tudi sum o razširitvi, oziroma preselitvi stavke na sosednji zagorski rudnik. Toda zagorski funkcionarji so sum s trditvijo, pri nas je vse v redu, ovrgli. »Maček je tu dejal Piklu, da se boji za Zagorje. Zagorski funkcionarji so odvrnili, da je pri njih vse v redu. Maček Marinku: »Na lastnih prsih gojiš gada«. Sum je potrdila Šentjurčeva in tudi Vipotnik, sekretar okra-jnega komiteja Ljubljana je bil skeptičen.«59 Zjutraj ob štirih pa je Cink Piklu in Ribiču sporočil po telefonu, da Zagorje stoji. Stavka se je pričela 16. januarja ob 3.30 uri. V dokumentih se pojavlja podatek, da so se že 14. januarja rudarji iz posameznih delovišč sestali na domu mlajšega rudarja in se dogovarjali o stavki na rudniku Trbovlje. Nekdanji direktor rudnika rjavega premoga Zagorje Dušan Hočevar je zelo slikovito opisal tedanjo stavko zagorskih rudarjev: »Mesto je v hipu ohromelo, kraj je skoraj izumrl. Še šole so bile zaprte, ženske pa so s koši po trgovinah in gostilnah zbirale hrano za stavkajoče. Medijski molk je bil popoln, vendar se je novica hitro prebijala po vsej Sloveniji, saj so se na vseh železniških postajah kopičili prazni vagoni. Tak železniški telegraf je odigral svojo vlogo. Vsi uradni viri pa so o stavki molčali. Oblast se je čutila izredno prizadeto in ogroženo. Med najvišjimi predstavniki oblasti in politike, ki so prišli v revirje, so na srečo prevladovali tisti, ki so bili za pogovore s stavkajočimi. Drugi so v gozdove okrog Trojan pripeljali vso

59. Intervju z Jožetom Piklom. Jože Horvat: 1. štrajk nove Jugoslavije, Mladina, 10. 5. 1984


ljudsko milico Slovenije in predlagali poseg s silo in orožjem.«60 Za stavko rudarjev rudnika rjavega premoga Zagorje, 16. januarja 1958 se je bolj ali manj uveljavilo mnenje, da je bila izraz solidarnosti s trboveljskimi rudarji. V nekaterih dokumentih najdemo trditve, da so stavko izzvali politično nezadovoljni delavci, ki so na tak način hoteli obračunavati z oblastjo. Tu naj bi se v nasprotju s Trbovljami pojavljale izrazito politično sovražne parole: »dol z delavskimi sveti, dol z oblastjo, dol s komunisti, mogli bi imeti več plače, pa nam vse pojedo oni, ki so na oblasti.«61

Kljub temu, da zgornje trditve držijo, pa je nezadovoljstvo zagorskih rudarjev imelo tudi svoje razloge in je izhajalo iz lastnih pobud. Zagorski rudarji so bili prav tako kot številni drugi delavci nezadovoljni s svojimi razmerami in enako neobveščeni o njihovih objektivnih in subjektivnih vzrokih. Trboveljska stavka je bila zanje najbrž nekakšen povod oziroma priložnost, da to nezadovoljstvo odkrito izrazijo. Znani so očitki zagorskih rudarjev glede draginje, nizke trinajste plače, deputata (brezplačnega pre-moga, ki ga dobivajo rudarji), očitki, da uprava pošilja bolne delavce v jamo, da jim že 12 let obljubljajo eno in isto, vendar ničesar ne storijo itd. Delavskemu svetu niso zaupali, češ da njegovi člani samo kima-jo. Starejši rudarji so očitali, da nihče ne posluša njihovih nasvetov in da prihaja do velike gmotne škode, ki jo občutijo tudi delavci. Določila tarifnih pravilnikov se ne spoštujejo, čeprav jih sprejema delavski svet. Očitki so leteli tudi na direktorja, da ne pride med rudarje, jih podcenjuje, izsiljuje višjo plačo in se tudi kot član ZK obnaša ignorantsko. Kritizirali so velike razpone v plačah in izplačevanje premij ter se pritoževali nad novim načinom obračunavanja plač, ki so jim ga ob njegovem tolmačenju preveč poveličevali. Njihovi budnosti so ušla nekatera obvestila o stavki v Trbovljah in Hrastniku, čeprav so zagorski rudarji o stavki zagotovo več zvedeli šele od svojih sodelavcev, ki so živeli v okolici. Politično so se vodilni čutili dovolj močne, da bi obvladali znake nemira. Niso se pripravili »za vsak primer«, niso obvestili komunistov na rudniku in baje niso poznali vzrokov stavke v Trbovljah. Čeprav so vedeli, da so zagorski rudarji nejevoljni zaradi delovne obleke in obutve, jih niso obvestili o sklepu sindikata, da na nekaterih deloviščih dobijo obleko in obutev na račun podjetja. Prav to dvoje pa je bilo kasneje med stavko eno najglasnejših parol. Na tem rudniku je bilo kar 98 % delavcev včlanjenih v sin-dikat, vendar so mnogi članstvo sprejemali kot prisilno in so se jezili zaradi članarine. Kljub vsej tej naivni nebudnosti so 16. januarja vsi ostrmeli, da je ob 6. uri, ko bi z delom morala pričeti jutranja izmena, stavkal ves rudnik. V tej kratkotrajni stavki, končana je bila še isti dan, je med stavkajočimi prišlo, kot sem že omenila, do hujših izgredov; nastopili so z več parolami tudi proti družbeni ureditvi ter odnosom v državi. Do izraza so prihajali hujskaški posamezniki in posebno strupene so bile tudi ženske. Najbolj napadalni so bili mlajši delavci, predvsem tisti iz širšega, pretežno kmečkega zaledja, vidno vlogo pa so igrali že večkrat kaznovani ljudje, nekateri izključeni člani ZK in nekaj borcev. Komunisti niso soglašali s takšnim načinom, čeprav so tudi sami želeli rešitev problemov. Vladala je precejšnja zmeda in negotovost, večkrat se je slišalo, da v Trbovljah znova stavkajo. Stavka v Zagorju je dajala vtis organiziranosti in načrtnosti. Zaradi splošne paraliziranosti političnih vodstev je bila tudi tu potrebna zunanja politična intervencija. Končno je prišlo do seje delavskega sveta, na kateri so sprejeli sklepe v 13 točkah, nato pa jim dodali še dve.»Sklepi izrednega zasedanja delavskega sveta:Zasedanje je bilo 100%.


61. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS, Potek stavke na rudniku Zagorje.


Seji so prisostvovali vidni funkcionarji Okraja in komune.

1. Da se do 31. januarja izplača 50% dobička za leto 1957.2. Da se zagarantira 13. plača v tarifnem pravilniku ter da se izplača pri plači v mesecu decembru. Bilanca mora biti zaključena izključno do 31. marca, ostali dobiček pa se izplača za 1. maj.3. Da se zagotovi obleka in obutev brezplačno vsako leto, vsem delavcem.4. Da se jalovinski vozički številkam povrnejo.5. Zunanjim delavcev se mora povišati plača za eno grupo.6. Izgubljeni čas je delavcem plačati.7. Vprašanje norm, nedeljsko delo, deputatni premog rešuje na prvi seji Del. svet v okviru zakonitosti in gospodarskih možnosti, katere bo rudnik imel.8. Bolniška odpravnina in zagarantirani heren šiht se rešuje na prvi seji Republiškega odbora rudarjev Slovenije za vse rudarje Slovenije.9. Vprašanje direktorjev gostinskih podjetij in ostala kadrovska vprašanja rešuje zbor proizvajalcev na seji, katera se takoj skliče.10. Barake je takoj popraviti, istočasno pa se zagarantira gradnja nove stavbe, v katero se bodo vselili ljudje iz barak.K 7. točki dajemo pripombo, da se bo jamskim invalidom, ki gredo na manj vredno delo, zagotovila lastna grupa.11. Razpon plač mora biti 1 : 3.12. Konsekvence se ne bodo izvajale.13. Pripominjamo, da bi se moralo deputatni premog knjižiti na materialne stroške.Tov. poslanca Alojza Lukača in Jožeta Eberla se zadolžuje, da odpotujeta takoj nazaj na zasedanje v Lju-bljano in informirata izvršni svet Ljudske skupščine LRS o zahtevah našega kolektiva.Dodatno k sklepom delavskega sveta:Toč. 14. 100-odstotna plača se z delom našega podjetja garantira.Toč. 15. Končno se predlaga, da občinski ljudski odbor podvzame vse ukrepe za izboljšanje preskrbe, ker ugotavljamo, da so cene artiklom dostikrat višje kot v drugih krajih in središčih. Da se odpravi med delavstvom nezadovoljstvo, v tem pogledu naj Občinski ljudski odbor vrši potrebno kontrolo glede ni-hanja cen in prepreči vsako navijanje cen in špekulacijo.«62 Ti sklepi kažejo na veliko večjo stopnjo dodelanosti in so bili očitno oblikovani že na osnovi predhodno pripravljenih »Zahtev rudarjev« na seji delavskega sveta rudnika v 12 točkah.»Zahteve rudarjev na zasedanju delavskega sveta, 16. januarja 1958:

1. Naj se ne izvajajo nikakršne konsekvence med kolektivom.2. Vsako leto naj se zagotovi brezplačno obleka in obutev.3. Ker norme niso več realne, predlagajo, naj se ponovno preučijo.4. Na nedeljsko delo naj se ne jemljejo več odtegljaji.5. Premog naj se da brezplačno in v isti količini kot leta 1945.6. Jalovinski vozički naj se številkam povrnejo.7. Ljudje, ki gredo na manj plačano delovno mesto, naj dobijo plačo po svoji kvali'kaciji.

62. Sklepi izredne seje zasedanja delavskega sveta (Rudnika Zagorje, op. a.), 16. 1. 1958 v sindikalni čitalnici.


8. Z ozirom na to, da imajo zunanji delavci nizke plače, se jim ta dvigne za eno tarifno postavko.9. Bolniščina naj bi se plačevala za 31 dni, in ne za 26 kot doslej.10. Plače naj se regulirajo vzporedno z naraščanjem cen.11. Izgubljeni delovni čas naj se plača.12. Jamskim invalidom, ki gredo iz jame, naj se zagarantira zaslužek po grupi, ki jo imajo.«63 V nasprotju s podobnih trboveljskim dokumentom zagorska ne vsebujeta obsodbe negativnih iz-padov med stavko, postavljata pa več zahtev, ki so bile brezpogojno v pristojnosti rudniške uprave, delavskega sveta ali ljudskih odborov. Vprašanje, zakaj so rudarji takšne zahteve utemeljevali s stavko, ponuja več odgovorov: slabo poznavanje pristojnosti, neučinkovitost njihovih poprejšnjih zahtev, ne-zaupanje rudniški upravi, delavskemu svetu, sindikatu in ZK ter občinskemu ljudskemu odboru, lahko pa je tudi posledica določenega podpihovanja proti republiški in zlasti zvezni administraciji itd. S sprejetjem sklepov delavskega sveta je bila stavka na zagorskem rudniku 16. januarja 1958 ob 20. 30 uri formalno končana. Da pa so se stvari na obeh rudnikih dokončno pomirile, je moralo preteči še kar nekaj časa. K temu je pripomogel predvsem obisk predsednika države Josipa Broza Tita v Trbovljah. Na rudniku Trbovlje-Hrastnik je stavkalo okrog 4000 delavcev od približno 4200 zaposlenih, na rud-niku Zagorje pa 1200 delavcev od 2400 zaposlenih. Vsi oddelki v stavki niso bili enako aktivni, vendar so, v celoti vzeto, stavkali brez izjeme tudi komunisti, člani sindikata, delavskega sveta in upravnega odbora. Za zagorski rudnik so ohranjene izjave, da so se starejši rudarji vedli bolj zadržano in skušali delovati pomirjevalno. Stavkovno razpoloženje se je pod vplivom stavke rudarjev, deloma zaradi solidarnosti, deloma pa zaradi podobnih vzrokov nezadovoljstva delavcev močno razširilo, čeprav je Franc Cink, predsednik LO od predsednika Tita dobil ukaz, da se o stavki ne sme ničesar pisati. Tito je celo zanikal vest o stavki in je dejal, da gre le za manjši nesporazum. Prvi je objavil vest radio Trst, 23. ali 24. januarja 1958. Zanimivo je, da takratni mediji obveščanja niso smeli niti z eno besedo omeniti dogajanja v Zasavju. Veliko več so poročali v tujini kot pa doma. Zakaj je bilo temu tako nam pove izsek govora Mihe Marinka: »To govori o strahoviti politični kratkovidnosti/…/ da smo mi vsi od kraja, od zveznega izvršnega sveta dalje/…/ kot so bili nekdanji kapitalisti, proti katerim je treba nastopiti s stavko, če hočejo delavci doseči določene uspehe, da ne govorim o tem kakšno škodo bi nam to povzročilo v svetu, če bi stvari bolj prodrle v ja-vnost. Tako pa so ti dogodki šele včeraj prodrli v javnost in je tržaški radio šele včeraj objavil prvo vest o stavki v Trbovljah. Tako ti dogodki niso mogli kaj več škodovati našemu ugledu v svetu. Pa tudi v tem pogledu se jasno vidi, kako kratkovidni so tisti, med drugimi tudi komunisti, ki so se čudili, da ničesar ne objavljajo o trboveljskih dogodkih. Taka politična kratkovidnost nekaterih se mi zdi dokaj čudna. Mi ne moremo lahkomišljeno senzacionalno poročati o teh dogodkih, ne da bi se pri tem ozirali na učinke, ki jih lahko ima taka situacija v deželi, zlasti pa v svetu.«64 Iz tega je jasno razvidno, da se je politični vrh bal razkritja dejanskega stanja v državi. Ali so se potemtakem zavedali, da delavstvo ni zadovoljno s svojo kožo? Retorično vprašanje. A kaj, ko bi se lahko razblinil mit o državi, kjer vlada delavstvo, kjer ima vse niti marionete v rokah navaden državljan, samoupravljalec. Preveč lepo, da bi bilo res. Prav ta samoupravljalec, veliki lastnik državnega premoženja, pa ima zasluge, da so se vesti o stavki kljub strogi cenzuri, ki jo orwellovsko lahko označimo: »Big brother is watching you«,65 vseeno razširile. Razširile so se predvsem po zaslugi šoferjev, potnikov in seveda železničarjev (prazni vagoni). Sorodniki

63. Zahteve rudarjev na zasedanju Delavskega sveta Rudnika rjavega premoga Zagorje, dne 16. 1. 1958.


65. Dobesedni prevod: »Veliki brat te gleda«. V prenesenem pomenu pa pomeni popoln nadzor nad javnim življenjem.


so s pismi obveščali svoje znance. Večina informacij je bila netočna in pretirana. Vplivala je na psihozo in komentarje ostalega prebivalstva. Industrija je stavko odobravala in z njo simpatizirala. Tudi kmetje so bili na strani stavkajočih. Tako kot v prejšnjih stavkah sta tudi tokrat trgovina in gostinstvo upala na dolgoročno stavkanje. Uporniški čas jima je prinašal največ dobička. Če se stavka ne bi tako hitro ustavila, obstaja možnost, da bi se razširila tudi v druge industrijske in rudarske centre Slovenije, kjer so bili enaki ekonomski pogoji.

8. ODMEV NA DOGODKE V ZASAVSKIH REVIRJIH

8.1 Odmev dogodkov v Trbovljah in drugih rudnikih Slovenije

Duh stavkajočih se je najprej razširil na Strojno tovarno Trbovlje in Strojno mizarstvo Trbovlje. Politične organizacije in delavski sveti so bili pasivni in so dopustili, da so se vodstva podjetij »prepirala« s stavkajočimi. Posebnega programa stavkajoči niso imeli. Poleg solidarnosti z rudarji so najbolj poudar-jali boj proti špekulativnemu navijanju cen in slabosti trgovine. Delavce so uspeli pomiriti s pomočjo občinskega partijskega komiteja. Tovarniški komite ZK STT je 14. januarja, ko so že vedeli za stavko na rudniku in zaradi nezadovoljstva delavcev v tovarni celo predvidel možnost stavke v STT, zato je odločil, da partijske organizacije ne bo skliceval na posvet, da ne bi s tem še bolj razburkal duhov. Takšno politično sklepanje bržčas ne potrebuje komentarja. Na rudniku Krmelj so svojo solidarnost izkazali s tem, da je predsednik sindikalne podružnice rudnika Ivan Lužar naročil svoji uslužbenki, da napiše letak: »Stopite v štrajk.« Letak ni dosegel svojega namena in do stavke ni prišlo. Podobno je bilo na rudniku Zabukovica. Na rudarskih vagončkih se je 16. januarja 1958 pojavil na-pis: »Trboveljski rudarji se bore za boljše življenje.« Še isti dan so trije delavci zahtevali, da uprava skliče sestanek, na katerem bi rudarjem zagotovili: deputat premoga, 100 % plače in revizijo akordov. Do ses-tanka je sicer prišlo, vendar iz dokumentov ni razvidno ali so rudarji zahtevano tudi dosegli. V rudniku Kočevje v začetku ni bilo nobenih komentarjev. Direktor rudnika pa je svoje strinjanje s stavko potrdil z izjavo: »Prav je, da je prišlo do stavke, bodo vsaj vedeli kako je treba delati s knapi.«66 Med delavci Nafte v Lendavi so se razširile govorice, da bodo 'zično napadli vodilne osebe podjetja in z buldožerji vse razbili, če bodo premije razdelili samo med vodilni kader. Ob seznanitvi s trboveljsko stavko so jo želeli udejanjiti tudi sami in s tem stališčem so se strinjali tudi nekateri člani ZK. V rudniku Senovo so se predvsem iz ust vinjenih rudarjev pojavljale razne izjave v prid stavki. V rudniku Laško so delavci odobravali stavko v Trbovljah zatrjujoč, da so tam vsaj s stavko dosegli to, kar so že 12 let prosili, pa se jim je samo obljubljalo. V rudniku Sečovlje je ena petina nočne izmene rudarjev 16. januarja 1958 neupravičeno izostala od dela. Po vsem Mariboru se je govorilo, da bodo stavkali tudi rudarji v rudniku Velenje. V nekaterih doku-mentih pa se pojavljajo podatki, da so rudarji rudnikov Velenje in Pečovnik stavko v Trbovljah obsojali. Vzrok za takšno stališče naj bi tičal v starih antagonističnih sporih. Rudnik Trbovlje naj bi bil po mnenju imenovanih rudnikov »posebna republika«. Pozitivno pa je na razpoloženje v rudnikih Slovenije vplivalo tudi posvetovanje mladih rudarjev v Velenju.

66. Zapisnik III. redne seje Okrajnega komiteja ZK Trbovlje, dne 20. januarja 1958. Analiza odmeva dogodkov v zasavskih revirjih.


8.2 Odmevi v drugih industrijskih centrih Slovenije

Vest o stavki je povzročila največje zanimanje med delavci in uslužbenci raznih industrijskih podjetij v Sloveniji. Stavko so mnogi odobravali, večinoma izhajajoč iz ekonomskih pogojev svojega podjetja in zaskrbljenosti za lastne ekonomske razmere. Razpoloženje so stopnjevali razni neodgovorni, polpro-letarski, kriminalni, nergaški in protisocialistično razpoloženi elementi, ki so v nekaterih primerih nara-vnost pozivali k stavki. V jeseniški železarni so ugotovili, da se že nekaj časa ukvarjajo z enakim problemom kot v rud-niku Trbovlje, s plaforiranimi cenami. Sindikalni funkcionarji so bili mnenja, da bodo težavo odpravili na drugačen način kot v Trbovljah, čeprav so se med prebivalstvom in delavci širile vesti o organizirani stavki v železarni. Najdenih je bilo več letakov z vsebino: »Dol s komunisti, živela poštena demokracija, komunizem je smrt za delavca! Živjo Djilas! Smrt Mlakarju!«67 Na stenah hiš pa je bilo moč zaslediti tudi svastike. Po nekaterih podatkih v dokumentih, naj bi rudarji iz Trbovelj po telefonu pozivali delavce železarne Jesenice, da stopijo v solidarnostni štrajk. Delavci so s stavko soglašali tudi v tovarni Veriga v Lescah in Javor v Postojni, kjer so bučno razglašali, da če direktor ne bi popustil njihovim pritiskom in jim razdelil nagrado, bo sledila stavka. Pozivi k stavki so se pojavili tudi na Primorskem v tamkajšnjih podjetjih Gradilišče Postojna in Edvard Kardelj v Novi Gorici. Delavec prvega podjetja, Alojz Smerdu, je med delom kričal: »Živio Mussolini, naši komunisti jedo suh kruh, fašisti pa jedo meso!«68 V mariborski tovarni TAM so štirje delavci 15. januarja. 1958 ob 10.00 uri demonstrativno zapustili delo in k temu pozivali tudi ostale delavce. Kot vzrok so navedli prenizke plače. Tudi v Železarni Štore je skupina petih delavcev demonstrativno zapustila delo, ker niso pravočasno dobili zaščitnih oblek.Na sestanku občinskega komiteja Radovljica so predstavniki občine in podjetja Elan izrazili veliko zaskr-bljenost zaradi podjetja. Delavci so prejeli 75 % plače in mnogi so zaradi tega podjetje zapustili. Veliko nečimrnost za reševanje problema v podjetju je pokazal njegov direktor Rudi Finžgar. Med drugim je jasno poudarjal, da če delavcem ni prav, naj stavkajo. Največjo solidarnost rudarjem in odobravanje stavke so, kot sem že napisala, pokazali razni uslužbenci Direkcije jugoslovanskih železnic (vlakovodje, sprevodniki …). V veliki meri nosijo zaslugo za seznanitev domače, jugoslovanske javnosti z revirskimi dogajanji. Opaziti je bilo tudi veliko željo po prevetritvi lastnih vrst.

8.3 Odmev med ostalim prebivalstvom v Sloveniji

Najmanjše zanimanje za stavko je bilo med kmečkim prebivalstvom. Tisti pa, ki so pokazali zanimanje, so se s celotno stvarjo strinjali. Še več. Nekateri so bili mnenja, da bi bilo dogajanje moč uporabiti in/ali izrabiti v politične namene proti komunistični represivni oblasti na prihajajočih volitvah. Prav zaradi takšne protikomunistične usmerjenosti večine kmetov se je že takoj po uveljavitvi enopartijskega siste-ma v državi pričela korenita sprememba socialne strukture prebivalstva. O tej hitri spremembi govori Miha Marinko, ki s ponosom poudarja: »V zadnjih letih smo, poleg drugega, močno spremenili socialno strukturo prebivalstva. Take nagle spremembe, kot smo jo dosegli v Sloveniji, ni najti niti v visoko raz-vitih industrijskih deželah. V kratkem času smo skočili s 60 % kmečkega prebivalstva kar na 38 % !/…/




Delavski razred ne more imeti drugih želja kot socializem. Delavec nima želje postati kapitalist, postati mali kraljič na svoji zemlji tako kot privatni kmet. Zato je nujna socialistična sila, ki jo je treba na pravilen način usmerjati in a'rmirati v družbenem upravljanju.«69 Politika zmanjševanja kmečkega prebivalstva se je še pospešila po stavki rudarjev, pravi Tine Lenarčič. »Prišlo je tudi do politike manjšega zaposlovan-ja kmetov. Ti naj bi bili apriori proti komunistom. Zato jih je potrebno minimalizirati, da se jih utiša.«70 Uspelo jim je utišati jih, tako kot ostale t. i. državi sovražne elemente še za dolgih, marsikoga predolgih dobrih štirideset let. Vidnejši predstavniki nekdanjih meščanskih strank v Ljubljani stavki v Zasavju niso pripisovali večjega pomena. V njej niso videli možnosti za akcijo proti oblasti. Pozdravili so prebujanje delavcev in kmetov. Ocenili so situacijo v vrstah komunistov in prišli do zaključka, da je vse več pripadnikov ZK razočaranih nad njenim delovanjem. Opazili so, da se je v njihovih vrstah povečalo število intelektualcev, ki so spoznali nelogičnost, nedoslednost in praznino komunizma in doumeli, da je v praksi odpovedal. Kulturni delavci (novinarji, književniki) in študentje so menili, da je v zasavski stavki pomembno vlogo odigralo nacionalno vprašanje. Nacionalni problem naj bi se odražal v velikih dajatvah Slovenije ostalim republikam v državi in neenakopravnem položaju slovenskih podjetij v odnosu do podjetij v ostalih predelih države. To pa posledično prinaša nižji standard v Sloveniji. Pridružujejo se mnenju kmetov, da je vsa ta dejstva moč uporabiti na volitvah. Urednik Naših razgledov je bil zaradi izjave: »Armada pa, ki jo je ustvaril kapitalizem, čaka in bo čakala na Madžarskem, Poljskem in drugod.«71 predan sodniku za prekrške. Novinar Ljudske pravice Starin pa je zavzel stališče, da je revirska stavka ovrgla trditev, da v Jugoslaviji stavke niso potrebne ali celo upravičene in da so rudarji s svojim revoltom v tedanjo družbo prinesli nekaj povsem novega. Veliko študentov je stavko odobravalo zaradi mišljenja, da je le po tej poti mogoče spremeniti nevzdržne življenjske razmere. Novosprejeti zakon o univerzi je študentom nalagal težje učne pogoje in mnogi so se nagibali k reševanju problema s stavko. Odvetniški krogi so vzroke za stavko iskali v komunistih, ki so po njihovem mnenju postali apolitični. Takšno stališče je zastopal tudi odvetnik Sergej Volk iz Kopra, ki pravi, da je Jugoslavija postala uradniška država, saj določene osebe zasedajo dekretirane položaje že od leta 1945. S tem imajo vodilno vlogo vedno isti ljudje in mlajši kader nima perspektive. Bivši pripadniki informbirojevskega gibanja in povratniki iz Sovjetske zveze ter njihovi sorodniki do-godkov v Zasavju zaradi bojazni o posledicah niso želeli komentirati ali pa so bile njihove izjave popol-noma apolitične. Duhovščina je stavko odobravala in menila, da gre pri tem za moralni poraz socializma, čeprav so se zavedali, da bo na koncu oblast zmagala in organizatorje kaznovala. So se pa spraševali, kaj je narobe z oblastjo, če imajo delavci kar naenkrat pogum za upor s stavko. V vseh slojih in vrstah prebivalstva, zlasti med intelektualci, novinarji, študenti in celo med člani ZK, je bilo iz dokumentov zaslediti veliko nerazumevanje in protest proti neobveščanju javnih občil javnosti o dogodkih v Zasavju. Mnogi so kritizirali »svobodo« tiska. V tovarni Rog v Ljubljani pa se je 19. januarja 1958 pojavil letak, ki je na ironičen način zahteval objavljanje informacij o stavkovnem dogajanju.

69. Miha Marinko: Izbrana dela 3, Komunist, Ljubljana 1984




9. SITUACIJA NA RUDNIKU PO STAVKI IN NJENE POSLEDICE

Politično življenje v revirjih se je po energični politični akciji na površini razmeroma hitro normal-iziralo. Proizvodnja v rudnikih je bila prvi dan obratovanja po stavki rekordna. Prodajne cene premoga franko Trbovlje so se v letih 1956 do 1960 gibale takole: Z objavo v uradnem listu FLRJ so bile cene v juniju 1958 povišane od 70 na 170 dinarjev na tono in so znašale za kockovec 5.430 dinarjev na tono, za kosovec 5.010, za orehovec 4.520, za grahovec 4.010, zdrob 3.470 in za prah 1.740 dinarjev na tono. Kalorična vrednost premoga je v letu 1957 znašala 3.772 kalorij, v letu 1958 pa 3.750 kalorij. V začetku leta 1959 so se kupci pritoževali zaradi kakovosti premoga, ker so ga na zastareli separaciji slabo prali in sortirali. V tem času so bile težave s prodajo tudi zato, ker nova industrija ni začela obra-tovati v načrtovanem roku, na drugi strani pa se je proizvodnja premoga v Jugoslaviji v zadnjih šestih letih dvignila za šest milijonov ton, od tega za 1,7 milijona ton rjavega premoga in se je povpraševanje po njem zmanjšalo. Prav tako pa se je zelo zmanjšal izvoz iz zasavskega revirja zaradi nižjih cen poljskega in češkega pre-moga. Proti koncu leta 1959 je potreba po rjavem premogu tako narasla, da je bila nujna proizvodnja tudi ob nedeljah, ki pa je bila dražja od normalne. Zato je bilo rudniku dovoljeno, da premog, nakopan ob nedeljah proda po prosti prodaji in ceni.Spomladi leta 1960 je izšel predpis, da se sprostijo cene drobnim vrstam premoga, za debelejše pa so cene ostale omejene. V Zasavju so bile drobnim vrstam določene naslednje cene: grahovec 4.280 dinar-jev na tono, zdrob 3.900, prah 2.850 dinarjev na tono. Člani partijskih komitejev so po stavki dejansko pomagali urejevati nastale razmere. Vrstili so se številni sestanki, na katerih so skušali oceniti resnične vzroke stavke, njen podroben potek in zlasti vire nezadovoljstva, ki se je tako presenetljivo izrazilo v tej obliki. »Globinska« normalizacija življenja pa ni šla tako hitro. Tako med delavstvom kot med bivšimi vodil-nimi delavci se je čutila precejšnja politična ohromelost. Na priporočilo političnih forumov Hrastnika in po sklepu delavskega sveta je 30. julija 1959 začel rud-nik izdajati svoje občasno glasilo »Srečno«, ki je zelo pripomoglo k obveščanju kolektiva, s tem pa tudi k poglobljenemu delavskemu upravljanju in političnemu razpoloženju. Upravni odbor in delavski svet rudnika nista na sejah obravnavala samo problemov proizvodnje in investicij, ampak tudi številna druga vprašanja: gradnjo stanovanj, skrb za bodoče strokovne kadre (štipendiranje), splošni družbeni standard, številne prošnje organizacij itd. Po materialnih zmožnostih je rudnik pomagal tudi pri graditvi objektov splošnega družbenega standarda. V Hrastniku npr. šolo, športni stadion, cesto, regulacijo potoka, hišnim svetom pa je materialno pomagal pri vzdrževanju star-ih stanovanjskih hiš za rudarje. Pomembna je bila tudi nenehna skrb za počitek rudarjev in njihovih svojcev. V začetku leta 1959 so pričeli graditi vikend hišice in na Rabu svoj počitniški dom. 8. plenum CK ZKS je ocenjeval, da so ljudje po stavki veliko bolj odkrito govorili o različnih negativnih pojavih, čeprav so bili rudarji še najbolj molčeči. Zahtevali pa so, da se člani političnih vodstev sestajajo tudi z njimi, ne le z rudniškimi upravami in komunisti. Delavci so pristali na boj proti »uravnilovki« plač, sprijaznili so se z razlikami v plačah, zato pa so postali bolj občutljivi za privilegije, zlasti tedaj, ko so bili ti izglasovani celo na delavskem svetu. V zvezi z razpletom in posledicami stavke so značilni tudi nekateri zaskrbljujoči pojavi.


Največji izraz zaskrbljenosti je bila zahteva rudarjev po zmanjšanju razponov v plačah na »1 : 3«72, kar bi lahko povzročilo ponovno uveljavljanje »uravnilovske« miselnosti. O nezaupanju rudarjev v delavske svete govorijo »signali«, da nekateri člani kolektiva ne bodo volili v delavski svet, češ da je to »zgolj aparat direktorja.«73 Bili so tudi izrazi nezaupanja v nova partijska vod-stva, ter kritiko papirnate birokracije in zapletene zakonodaje, ki je »tako težko razumljiva za navadne državljane«.74 Končno pa je kritika letela tudi na vodilne politične delavce, ki so se izmikali odkriti raz-pravi in jo dušili. Lahko sklepamo, da je bil odnos ZK do stavke načelno povsem pravilen, saj problema ni zožila na nekakšno protirevolucionarnost rudarjev. Izhajala je iz pravilne ugotovitve, da glede na njeno vlogo leži odgovornost za nastanek in izbruh nezadovoljstva v prvi vrsti na komunistih. Za njihovo delo pa so konec koncev najbolj odgovorna partijska vodstva. Stavka je dala tudi pozitivne pobude za nad-aljnjo družbeno demokratizacijo in je prispevala k uveljavljanju načel 6. kongresa ZKJ in samoupravnih odnosov. Zveza komunistov je v tistem trenutku izpričala odgovornost tudi s tem, da se je postavila po robu sicer redkim težnjam po administrativnem in policijskem nastopu zoper stavko in se odločila za parti-jske, politične ukrepe. Direktor Rudnika Trbovlje-Hrastnik je bil do 31. decembra 1958 Alojz Ribič, nato pa je njegovo mesto prevzel Stane Dolanc iz Hrastnika, za njegovega pomočnika pa je bil imenovan Milan Kožuh iz Trbovelj. IK CK ZKS na svoji seji 18. januarja 1958 razpravljal o dogodkih v Trbovljah in Zagorju. Tu so sklenili raz-pustiti okrajni komite ZKS Trbovlje, občinski komite ZKS Trbovlje, občinski komite ZKS Zagorje, rudniški komite ZKS Trbovlje in rudniški komite ZKS Zagorje. Nadomestili so jih z začasnimi sekretariati z nalogo, da v najkrajšem času pripravijo okrajno konferenco ZK, na kateri so bila izvoljena nova vodstva, in da pomagajo komisiji IK CK ZKS preiskati vzroke in potek stavke. Po sklepu IK CK ZKS se je 20. januarja 1958 vršila seja okrajnega komiteja ZKS Trbovlje. Po nalogu CK in Tita se je je udeležila Lidija Šentjurc. S seboj je pripeljala administratorko, ki je natančno napisala vsak glas, ki ga je kdo izrekel. »Na osnovi tega zapisnika se je nato vrh CK-ja odločal in sklepal o posledicah. Postavljeno je bilo tudi vprašanje glede odstavitve Marinka. Toda bil je premočan politik, s še močnejšo zaslombo v Kardelju.«75 Seji sta prisostvovala tudi Ivan Maček in France Kimovec. IK CK ZKS je s svojimi sklepi seznanil Plenum CK ZKS 24. januarja 1958 in jih dal v potrditev. Kadrovske spremembe so bile izvršene tudi v sindikalnih vodstvih. Po nalogu Tita, ki je za nastalo situacijo povsem odkrito krivil tudi sindikalna vodstva, je dotedanjega predsednika Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Djura Salaja zamenjal Svetozar Vukmanović, ki je bil poprej odstavljen s položaja ministra. Odstopiti pa je moral tudi predsednik sindikata Slovenije Janko Rudolf. Kadrovsko se je okrepila uprava rudnika Zagorje (pomočnik direktorja in personalec). Predvidena je zamenjava predsednika občine Zagorje in zaposlitev razrešenih bivših funkcionarjev. »Na rudnik Trbov-lje so prišli tako imenovani padalci, učitelj, na rudniški komite pa je prišel prvoborec Đon.«76 »V Trbovljah so bili kaznovani z izključitvijo iz ZK: Šipek predsednik sindikalne podružnice rudnika Trbovlje, Škrinar Vili sekretar RK ZK rudnika Trbovlje, Jesenšek Janez organizacijski sekretar OK ZKS Tr-bovlje, Pikl Jože sekretar občinskega komiteja ZK Trbovlje pa z zadnjim opominom pred izključitvijo. V partijski preiskavi sta bila Kovač Viktor sekretar OK ZKS in tov. Burkeljc Viktor član sekretariata OK ZKS Trbovlje.«77 Ostale sankcije v Trbovljah so bile še: odstavitev direktorja rudnika Ribiča s prepovedjo, da se ne sme zaposliti v Trbovljah, odstavitev predsednika okrajne ZK Matevža Kovača, odstavitev direk-

72. Sklepi izrednega zasedanja delavskega sveta Rudnika Zagorje, 16. 1. 1958.

73. Zapisnik seje sekretariata občinskega komiteja ZKS Trbovlje, 25. 2. 1958.

74. Zapisnik sestanka sekretarjev osnovnih organizacij ZK v Trbovljah, 11. 3. 1958.



77. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki

ga je izdelala komisija IK CK ZKS. Ukrepi izvršnega komiteja CK ZKS.


torja cementarne zaradi dela na črno z rudnikom in odstavitev Jožeta Pikla s položaja predsednika ZK OK Trbovlje. »Vsi ti ljudje so dobili prepoved vsakršnega političnega dela in nastopanja in zaposliti so se morali izven delavskih centrov. Ribič je moral v elektrarno v Velenje za pomočnika direktorja, Kovač je moral v TAM Maribor, Jesenšek pa na kmetijstvo v Podčetrtek. Jaz sem dobil ponudbo za Ribnico na socialno zavarovanje ali v Rogaško Slatino. Izbral sem drugo, ker sem bil tako bližje domu. Šel sem na obisk na Rudnik Senovo in Zabukovico. Želel sem se tam zaposliti. V Zabukovici mi je direktor dejal: »Vili, ne hodi po rudnikih, ker imamo iz CK nalog, da te ne sme nihče zaposliti«.«78 V Hrastniku je bila razpuščena osnovna organizacija ZK strojnega obrata, in sicer 10. februarja 1958. Štela je 36 članov. Kot razlog za razpustitev je v dokumentih navedeno naslednje: »/…/ komunisti te organizacije so se prvi zavzeli za štrajk in so se tudi med štrajkom slabo obnašali.« 79

V Zagorju je bila razpuščena osnovna organizacija ZK obrata separacije. Štela je 24 članov. »Razlog – vsi člani organizacije so kot ostali stavkajoči iz zunanjih obratov odšli v jamo. Tudi med stavko so se zelo slabo zadržali.«80 Na že omenjeni seji OK ZKS Trbovlje, 20. januarja 1958 so sestavili posebno komisijo za obnovitev in razčiščenje dogodkov v zvezi s stavko (zaslišanje vseh vodilnih političnih in oblastnih funkcionarjev itd.), ki so jo sestavljali: Lidija Šentjurc, Franc Kimovec, Mitja Ribičič in Jože Kladivar. Komisija je na temelju dotedanjih ugotovitev predlagala tudi kaznovanje članov sekretariatov partijskih vodstev v Trbovljah in Zagorju. Politično in psihološko je bila stavka šok, resnični globinski pretres. Tudi tokrat se je potrdilo, da je nove odnose v družbi zelo preprosto graditi z normativno-pravnimi in političnimi spremembami. Nad-vse zapleteno, boleče, počasno in protislovno pa je spreminjanje odnosov v materialnem življenju in v zavesti ljudi, zlasti na področju moralne zavesti. Zastavlja se nam vprašanje, od kod, sicer redke, oznake da je bila stavka rudarjev izraz protirevolucio-narnih hotenj. Najverjetnejša je domneva, da so nastale med tistimi, ki so se zaradi nje »opekli«. Rudarji so se v svojem prvinskem hotenju uprli prav tistemu, kar ni bilo pošteno in pravično, kar ne bi moglo veljati za revolucionarno. Razen izjem so bili prepričani, da ne nastopajo proti socializmu, marveč proti tistemu, kar ga spodkopava. Pri tem ni moč prezreti določene soodgovornosti delavcev za maličenje odnosov in moralne zavesti, ker se kljub zakonskim pooblastilom in stalnim poskusom politične mobi-lizacije niso aktivneje postavljali po robu očitnim poskusom odtujevanja in nasilnega prilaščanja pravic samoupravljalcev oziroma članov sindikata in tako posredno pripomogli še k večjemu razlaščanju de-formacij. Zato bi smeli trditi, da je v ozadju stavke treba posebej poudariti problem zavesti tako med delavstvom kot med subjektivnimi silami. Stavka načenja vrsto vprašanj, ki so bila temeljna za razvoj socialističnega samoupravljanja. Opo-zarja, da se je ZK ujela v past »oblastniške« funkcije, ki je en sam kongres ne more ukiniti. Pokazalo se je globoko protislovje med tem, kar so posamezniki v imenu ZK zagovarjali v interesu krepitve samou-pravljanja, in med tem, kako so se obnašali kot vršilci določenih oblastnih funkcij in metod. S krepitvijo samoupravljanja bi ukinjali tudi svojo oblastno pozicijo – to protislovje je hudo hromilo tudi delo vseh državnih organov. Stavka je opozorila še na neko drugo protislovje sistema. Komuno so zasnovali kot obliko demokratične samoupravne oblasti, a v njenem razvoju so se kmalu pokazali tudi negativni učinki in pojavi. V pogojih omejene ekonomske suverenosti in skopih gmotnih možnosti so se v njenem delovanju ostro izrazili


79. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS. Ukrepi Izvršnega komiteja CK ZKS.

80. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS. Ukrepi Izvršnega komiteja CK ZKS.


lokalistični, partikularistični interesi. Odsevali so na eni strani zdravo naravno težnjo po hitrem gmot-nem in občem napredku, na drugi strani pa tudi nevzdržne ambicije vodilnih komunalnih struktur in posameznikov. Takšne ambicije so šle ponekod in občasno celo tako daleč, da je komuna delovala kot sistem odtujene, tipično državne oblasti, ki v težnji po izpolnitvi svojih ciljev zapostavlja tudi koristi svo-jega prebivalstva. Stavka revirskih rudarjev leta 1958 je očitno dokončno razblinila utvaro, da je razvoj socializma – če tudi v samoupravni obliki – premočrten, harmoničen proces. Razkrila je nevzdržnost dogmatskih, teoretsko-političnih predstav o tem, da revolucionarni preobrat sam po sebi spremeni miselnost ljudi. Opozorila je, da se v spreminjajočih pogojih življenja nekoč visoka etična zavest lahko spet vrne na nizko raven grobega individualističnega ali skupinskega karirerizma in da odnosi lahko nazadujejo tudi v socializmu. Žal kljub svoji drastičnosti, s katero so se izrazila, ta opozorila in spoznanja v mnogočem niso rodila trajnejših sadov in v bistvu niso preobrazila politične miselnosti in metod dela. Vsa izkušnja stavke bi se dala strniti v spoznanje, da se sleherna nedoslednost v revolucionarnih procesih neizprosno maščuje.

10. OCENE STAVKE V LUČI POLITIČNIH (PARTIJSKIH) DOKUMENTOV

Temeljni politični dokument za seznanitev z vzroki in potekom stavke je Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, ki ga je 5. marca 1958 predložila posebna komisija IK CK ZKS na podlagi obširne preiskave na terenu in razpoložljivih dokumentov. Za razumevanje okoliščin stavke in tudi njeno oceno je zelo pomemben še en, čeprav posreden dokument, zapisnik seje IK CK ZKJ 6. februarja 1958 in Pismo, ki ga je na podlagi te seje izvršni komite poslal organizacijam, organom in članom ZKJ 17. februarja 1958. Zapisnik seje IK in njegovo Pismo obravnavata številne slabosti v delu ZKJ in ugotavljata, da so negativni pojavi v Jugoslaviji dobili resne oblike predvsem zaradi napak v političnem delu ZK, posebno še v delu njenih vodstev. Glede trboveljske stavke izražata prepričanje, da so njeni vzroki vsejugoslovan-skega značaja, v revirjih pa so le izbruhnili na dan. Dogodke razčlenjujeta v veliko širših okoliščinah in na koncu prinašata tudi sklepe in usmeritve za delo komunistov pri odpravljanju slabosti v političnem delu. Posredno razjasnjuje trboveljske dogodke še cela vrsta drugih dokumentov ZK, pa tudi številni drugi viri gospodarskega in socialnega značaja. Ob prikazu pomembnejših poudarkov iz ohranjenih partijskih ocen moramo upoštevati nekaj okoliščin.

1. Ocene poudarjajo predvsem slabost političnega dela, ki je te vzroke še poglabljalo – pač enako kot verjetno namerno prizadevanje posameznikov, da se ustvari napeto politično ozračje, ki naj pristojne organe prepriča o resnosti položaja.2. Če vsebujejo nekatere ocene mnogo ostrine, je to predvsem zaradi prepričanja, da je bila stavka kot izraz nezadovoljstva nesprejemljiva pot za jugoslovansko družbo, njen ugled in stabilnost navzven.3. Poznejše ocene v veliki meri ponavljajo zgodnejše. Predvsem izrazito je to pri ocenah in stališčih nižjih partijskih organov v primerjavi z višjimi. Tudi zaradi tega so uporabljeni viri tako stališča ene osnovne organizacije kot ocene izvršnega komiteja ZK ZKJ – se pravi samega političnega vrha v državi.4. Pogosto povsem neurejene in nesistematične razprave (v fondu IK CK ZKS), ko je vsak od razpravljal-


cev skušal povedati čim več, so razlog zakaj prihaja do določenih ponavljanj ali nesistematičnega niza-nja pogledov. Večje sintetiziranje bi to odpravilo, a tudi obrusilo pomembne, zanimive odtenke. Obče družbene razsežnosti stavke rudarjev na svoj način najbolj odraža Kardeljeva trditev, da je ta »pravzaprav rezultat lokalnega birokratizma in naše pasivne tolerantnosti do njega. To je mešanica počasnosti centra pri reševanju individualnih, konkretnih problemov.«81 Kardelj namreč ugotavlja, da so bile glavne parole stavkajočih v resnici proti različnim lokalnim napakam in slabostim, proti privi-legijem kvali'ciranih delavcev, širokim razponom plač, premijskemu sistemu itd. postavljene so bile zahteve za delovne obleke, gumijaste škornje in deputat, torej stvari, ki so jih imeli v stari Jugoslaviji in bi jih lahko reševali v lokalnih okvirih in iz lokalnih sredstev. Brez dvoma pa so lokalna vodstva skušala del svoje odgovornosti preložiti na osrednje organe ter pri tem večkrat ravnala demagoško in politično škodljivo. Tukaj je zelo na mestu ugotovitev Josipa Broza Tita:

1. »Elementi in vzroki, ki so pripeljali do takega pojava – stavke, ne obstajajo samo v Trbovljah, Zagorju in Sloveniji, ampak tudi v vseh drugih republikah, nekje bolj, nekje manj.2. Bilo bi narobe, če bi sedaj začeli iskati vzroke samo spodaj. Mislim, da moramo iti od zgoraj navzdol in menim, da gre pri tem za poglavitno slabost v delu ZK ter zlasti sindikatih.«82

Politično akcijo za likvidacijo stavke v Sloveniji je Tito ocenjeval, da so komunisti premalo kritično ocenili tiste zgoraj (torej sebe) in preveč kritizirali tiste spodaj. Kardeljevo stališče na 7. plenumu CK ZKS je bilo, da je stvar treba zgrabiti pri korenu, tam, od koder prihaja bolezen – to je bolezen cele partijske organizacije v Sloveniji. Poglejmo sedaj najprej nekatere poudarke iz ocen o razpravah političnih vodstev v okraju, občinah in na rudnikih. Pogosto je bilo slišati mnenje, da so komunisti v okraju zaradi raznovrstnih napak in nedoslednosti izgubljali zaupanje med ljudmi. »/…/ zadnji dogodki so vendar kljub temu pomenili nekaj pozitivnega, ker so nas zdramili, da smo le pričeli razmišljati o svojem delu, o sebi, da smo se obrnili k množicam in tudi pričeli z njimi delati.«83 Usodna je bila pomanjkljiva ali napačna obveščenost komunistov o pomembnih odločitvah in stališčih v okraju. Samo partijsko delo je označevala kopica nepravilnosti. Veliko komunistov ni prihajalo niti na sestanke, drugi pa so bili preobremenjeni z zadolžitvami in zato povsod neučinkoviti. Sestanki so se pogosto končevali brez sklepov, bistvene zadeve pa so reševali ozki krogi ali posamezniki. Manjkalo je odločnosti, ki nosi v sebi tudi odgovornost. Zato je prevladalo čakanje direktiv od zgoraj. Vodilni niso hodili na mesto problemov, ampak so čakali, da so od tam prihajali na komite. Takšno delo komunistom ni omogočalo, da bi spoznavali probleme praktičnega življenja, ker niso poznali pravega razpoloženja ljudi in delavcev, so napačno sklepali. Očitkom o pogospodenosti vodilnih komunistov, »/…/ vsi hočete imeti vile, nihče več noče živeti v bloku…«,84 so se pridružili tudi očitki o privilegiranosti, gledanju zgolj svojih ali kvečjemu lokalnih ko-risti, nesposobnosti, nezaupanju do strokovnega kadra in izobražencev. V dokumentih najdemo veliko opazk o gospodu Ribičiču. To je ena, ki potrjuje zgornje trditve: »Od tovariša Ribičiča, kot člana okrajnega komiteja nisem mogel verjeti, da je tak. On je vzel 160.000 din premije, kakor sem slišal, medtem, ko so rudarji dobili po eno brisačo, češ naj se obrišejo pod nosom za dobičkom. Prav tako, je skoraj neverjetno,

82. Zapisnik razširjene seje IK CK ZKJ 6. 2. 1958 v Beogradu.

83. Konferenca ZKS okraja Trbovlje,13. 2. 1958, izjavil Franc Šetinc.



da je ob priliki nesreče, ki se je pripetila nekemu rudarju odklonil, da posodi avto za prevoz v bolnico, češ, da ga bo ponesreči zamazal.«85 Kaže pa, da vodilni ljudje, zvečine komunisti, nezaupanja množic sploh niso poznali ali pa so se slepili s tem, da so ga ignorirali. Presenečenje so doživeli šele tedaj, ko jim je med stavko stvar pričela uhajati iz rok, ko so komunisti ostali ob robu dogajanja ali pa so bili celo aktivni stavkajoči in lokalna vodstva niso mogla vplivati nanje ali jih s svojimi obljubami prepričati. Vodilni komunisti so s svojim občutkom prizadetosti ob raznih spremembah zaradi velikih lokalnih apetitov ustvarjali nerazpoloženje in nezaupanje tudi navzdol. Zaradi napačnega dela partijskih vodstev, zlasti okrajnega komiteja ZKS, katerega člani so bili dolgo časa zadolženi za eno samo občino, niso mogli spoznati in ne tolmačiti problemov celote. Zaradi preve-like koncentracije funkcij, zaradi odločanja ozkega kroga posameznikov, zaradi samovolje okrajnega sekretarja in vmešavanja ZK v operativno delo ljudskih odborov komunisti tudi niso mogli bolje delati. Točen je očitek, da so morali pisati preveč poročil in analiz za centralni komite, od tega pa ni bilo nobene koristi, kvečjemu škodljiva potuha, da so opravljali pomembno delo, ko so izpolnili zahteve višjih instanc. Delavce pa je najbolj bodlo v oči, da so bili nekateri komunisti zapleteni v razne gmotne nepravilnosti. V zapisniku seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje 20. januarja najdemo zanimivo oznako poglavitnih slabosti :

• poudarjeno izražanje lokalističnih teženj pri materialnih sredstvih, ki je dobivalo celo šovinistične razsežnosti v odnosu do drugih okrajev in republik;• odtrganost političnih vodstev od terena in ljudi; politika okraja je slonela na sekretarjih, odborih in direktorjih;• zanemarjanje partijskega življenja in dela in zanimanje zgolj za lokalna gospodarska vprašanja; • pomanjkanje odgovornosti in samokritičnosti pri najodgovornejših komunistih; neupoštevanje pri-pomb s terena, samovoljno spreminjanje ali celo črtanje kolektivno sprejetih sklepov.86

Vodilni ljudje so v okraju zaradi svoje lokalistične »samozadostnosti« v vsakem predpisu videli le novo nadlogo. Drugi pomemben vzrok za slabšanje razpoloženja delavcev je po neposredni krivdi vodilnega aktiva politika nagrajevanja, zlasti premij, ki niso bile izraz poslovne uspešnosti, temveč položaja posa-meznika. Zaradi ambicij vodstva, da o bistvenih rečeh odloča samo v ozkem zaprtem krogu, tudi samou-pravni organi niso imeli politične podpore. Seveda pa partija in sindikat tudi pri najboljši volji ne moreta krepiti samoupravnih organov in samoupravnega odločanja, če še sama ne razumeta nekateri temeljnih načel. O tem govori tudi ocena sekretarja začasnega okrajnega sekretariata ZKS Trbovlje Franca Kimo-vca, da so med rekonstrukcijo vzrokov in poteka stavke »morali ugotoviti, da ti komunisti pravzaprav nimajo niti pojma o nekaterih osnovnih elementih politike ZK /…/«. Ta sekretar pa je ob isti priložnosti poročal, da je situacija po stavki in po sprejetih ukrepih v revirjih zelo spodbudna. Vse izkušnje ob tem zastavljajo vprašanje, ali so tako hitri preobrati sploh možni, če ne gre za površinske, izključno zunanje izraze razpoloženja. Na okrajno in občinska vodstva je letela kritika, da ni čudno, če se kopičijo funkcije pri posameznikih, ko pa »ljudi za posamezne dolžnosti izbirajo z ozke liste aktivistov in puščajo ob strani veliko predanih in sposobnih ljudi, tudi nekomunistov.«87 »Na rudniku se mora napraviti analiza vseh komunistov, kakšne imajo kvali'kacije in če dejansko odgovarjajo delovnemu mestu, ali pa jih je postavil tu samo zato, ker

86. Zapisnik seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 20. 1. 1958.

87. Zapisnik okrajne konference ZKS Trbovlje, 13. 2. 1958.


so člani partije.«88 Marsikomu, ki ni bil le član ZK, ampak tudi član njenih organov v občini, so očitali boj za prestiž in položaje. Tako so menili, da je šla zadnja delegacija v Beograd, »da bi sebi pripisala zmago, da je najbolj odgovoren zastopnik rudnika, ki pristojnih ni uradno obvestil o seji zvezne vlade 14. janu-arja.«89 Seveda se lahko vprašamo, zakaj o tem na sestankih 13. januarja ni spregovoril kdo drug od obveščenih. Takšno ravnanje zopet potrjuje dejstvo, da je več kot očitno šlo za načrtno akcijo lokalnih vodstev, s katero so hotela ohraniti neokrnjene fonde občine in okraja. Zanimivo mnenje je bilo izrečeno na seji okrajnega komiteja ZKS 20. januarja. »Nič nismo naredili, da bi ljudem stvari na terenu pravilno pojasnili /…/ Mogoče smo se preveč zavarovali, da ne bo šel štrajk v takšno širino /…/ Situacijo so dobili v roke nam sovražni elementi, partija pa ni bila dovolj enotna, da bi lahko to preprečila kljub temu, da smo imeli v rokah argument, da je materialna stran rešena.«90 Svoje lokalistične ambicije so komunisti vnašali tudi v delo sindikata, SZDL, v samoupravne organe, vsi ti pa so se zaradi obstoječih razmer opirali na stališča svojih političnih vodstev, ne pa svojih volivcev. Posledica tako selekcioniranega načina obveščanja in tolmačenja stališč je bila tudi ta, da so bili delavci in drugo prebivalstvo okraja prepričani, da so bila dotedanja prizadevanja vodstva rudnika in okraja v Beogradu neuspešna in so jih z izražanjem svojega nezadovoljstva želeli podpreti. Najbrž to velja tudi za »strupeno« vpitje rudarskih žena. Zato seveda stavke v začetku marsikdo ni obsojal. Kmalu pa se je začelo mnenje nagibati k prepričanju, da so bili izigrani. Posledica tega je bila, da so prejšnji razboriteži svoja stališča precej spremenili. Takšen preobrat kaže tudi resolucija Zveze ženskih društev iz Zagorja, v kateri je rečeno: »Obsojamo zavratno dejanje, ko so rudarji pod vplivom nekaj kričačev, ki nimajo nobene pravice zastopati koristi delavskega razreda, prenehali z delom /…/ Obžalujemo, da so tudi nekatere žene nasedle tem hujskačem in da so se obnašale, kakor da bi rudarji stavkali v času kapitalističnega režima.«91

V končni fazi je prevladalo oportunistično stališče, da se v komunistični praksi ni uresničevala »linija« 6. kongresa ZKJ, saj so se partijski forumi od zgoraj navzdol vtikali v vse zadeve in zavirali samostojnost drugih organov in nit birokratizma in samovolje posameznikov se je vlekla od vrha navzdol. Toda tu smo zato, »da jasno povemo, da bomo to, kar smo doživeli, popravili«92. Gotovo tudi takšno prepričanje dokazuje, da komunistom ni bilo jasno, v čem so korenine njihovega napačnega dela. Nobenega dvoma ni, da komunisti ne bi razumeli, da bo razdeljevanje celo šestih ali sedmih plač dobička letno pri kolektivih v slabšem gmotnem položaju povzročilo nezadovoljstvo. Vendar se temu niso upirali, ker so tudi sami imeli koristi. Prav tako se, da se ne bi zamerili komu od vodilnih, niso upirali negativnim pojavom okrog sebe, kar pomeni, da so imeli pred očmi predvsem osebne koristi. Na enak način so se zaradi ozkih koristi istovetili z lokalnimi težnjami in pozabljali, da je ZK v prvi vrsti zagotovilo za enotnost in enakopravnost družbe v celoti. Tako se je logično še naprej slabšala kadrovska in idejna sestava zveze komunistov. Okrajna konferenca ZKS v Trbovljah je opozorila, da je razmerje med delavci in uslužbenci glede vstopa v ZK v obratnem sorazmerju. »Leta 1957 je bilo od izključenih članov 32 % delavcev in 18 % uslužbencev, pri sprejemu pa skorajda obratno.«93 Spremenila se je tudi starostna sestava članov, saj se mladi niso hoteli vključevati v vrste ZK. Na to je opozoril Franc Šetinc, ki je na eni izmed konferenc ZK okraja Trbovlje dejal: »Nekaj bi tudi rekel o odnosu med komunisti. Ko se kritiziramo in to večkrat za hrbtom, ne pa na sestankih, ne delamo to v želji, da bi drug drugemu pomagali, da bi odpravili napake, temveč se polivamo z gnojnico. Ko se bomo v prihodnje kritizirali moramo to delati v želji, da drug dru-gemu pomagamo, da bomo še močnejši, ne pa da drug drugega blatimo pred množico in izgubljamo

88. Zapisnik III. redne seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 5. 5. 1958.

89. Zapisnik izredne občinske konference ZKS Trbovlje, 2. 2. 1958.

90. Zapisnik seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 20. 1. 1958.

91. Martin Ivanič: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13.–16. 1. 1958, Delavska enotnost, Ljubljana 1986.

92. Zapisnik izredne občinske konference ZKS Trbovlje, 2. 2. 1958.

93. Zapisnik okrajne konference ZKS Trbovlje, 13. 2. 1958.


na ugledu. V tem je tudi vzrok, da v našo ZK ni prišlo še več mladih ljudi.«94 Osrednji partijski organi so revirskim komunistom zamerili predvsem to, da so svoje delavce zavajali s prikrivanjem pravih podat-kov in odločitev, višjim organom politične razmere prikazovali kot ugodne, s čimer so seveda olepševali svoje politično delo. Zato ne preseneča, da veliko delavcev ni vedelo, zakaj stavkajo in so zato postavljali zahteve, ki so bile v glavnem že izpolnjene ali pa so bile v pristojnosti lokalnih in podjetniških organov. Komunisti so se pri sprejemanju razvojnih planov obnašali demagoško, da s tem, kar dobijo, ne more-jo živeti. S takšno splošno prakso se lepo hranijo vsi, ki hočejo rovariti in kaj iztržiti in politična vodstva pri tem niso nedolžna, so ocenjevali na 7. plenumu CK ZKS. Namesto da bi ostali odločni pri usmeritvi, za katero se je družba odločila, so marsikje iskali izjemne poti in posegali po političnem pritisku. Opazke z velikimi obljubami funkcionarjev ob volitvah najdemo tudi v številnih drugih dokumentih. 7. plenum CK ZKS je v svoji analizi razmer, ki so privedle do stavke, sicer priznal, da so obstajali številni vzroki za nezadovoljstvo, vendar je nanizal kopico napak, ki so spremljale družbeni razvoj. Enega od vzrokov za takšno stanje je plenum videl v tem, da so komunisti še vedno delovali na stari način, ki pa ga spremembe v ureditvi in odnosih niso več prenašale. Ničesar niso storili, da bi ob osamosvajanju lokalnih organov oblasti in delovnih kolektivov okrepili družbeni nadzor nad njihovim gospodarjenjem ali da bi razvijali predvsem kolektivno, socialistično zavest, na kateri je bil grajen komunalni sistem. Nji-hova odgovornost jim je nalagala razvoj socialističnega samoupravljanja, da se borijo za spoštovanje temeljnih načel, na katerih lahko le-to uspeva. V resnici pa so se sami poistovetili s številnimi slabostmi v družbeni praksi in bili celo njihovi poglavitni nosilci. Zapadali so v lokalistični egoizem, se predajali karierističnim kombinacijam, se gnali za dohodki, položaji in naslovi ter drug drugemu gledali skozi prste. Demobilizirali so tudi druge družbene dejavnike, v katerih so formalno nastopali s stališči vodilne družbene sile. Splet teh objektivnih in subjektivnih razlogov je privedel do tega, da so komunisti trboveljske do-godke objektivno komunisti ne samo pripravili, ampak so jih dobesedno organizirali ter trboveljske rudarje neposredno potisnili v akcijo, v demonstracijo, ne na bazi plač, temveč zaradi tega, ker občinski ljudski odbor ni hotel utrpeti 30 milijonov, ki bi jih morali dati iz svojega fonda za trinajsto plačo, kakor predvideva zvezna uredba. Zaradi takšne usodnosti trboveljske stavke je Kardelj odločno zavrnil lahkoverne primerjave, da smo pri nas v nasprotju z Madžarsko, kjer je dobro leto prej prišlo do krvavih dogodkov, proti stavki poslali učitelja (F. Kimovca kot začasnega okrajnega sekretarja), ker »je bil zgolj slučaj, da tudi v Trbovljah ni bilo potrebno intervenirati z orožjem. Bistvena razlika med Trbovljami in Budimpešto je v tem, da je tam delavski razred nasedel izrazitim kontrarevolucionarnim parolam, trboveljski proletariat pa je šel v demonstracijo pod vodstvom komunistov in se je v svoji večini prej zavedal, da je slabo, kar počenja, kakor pa večina komunistov v Trbovljah. Toda v taki situaciji se zelo lahko zgodi, da komunisti odpo-vedo, izgube vodstvo in nastane anarhija. Reči moram, da smo mi bili pripravljeni tudi na to in da ne bomo nič premišljevali, če bi si kdo drznil dvigniti roko nad socialistične pridobitve našega delovnega ljudstva.«95 Zaradi tega Kardeljevega stališča so ga pozneje obtoževali, da je v Trbovljah hotel nastopiti z oboroženo silo. Hkrati pa to lahko razodeva njegov nepopustljiv odnos do komunistov glede odgovornosti za gra-ditev socialističnega samoupravljanja in neodvisnost Jugoslavije. Zavzel se je za samokritičen idejni in politični obračun z lastno prakso, za a'rmacijo doseženih uspehov, za praktično odgovornost za napake, kadar so posledica neodgovornega obravnavanja družbenih zadev, lokalizma, materialne pokvarjenos-

94. Zapisnik seje predsednikov občinskih vodstev, 29. 1. 1958.

95. Zapisnik 7. plenuma CK ZKS 24. in 25. 1. 1958 v Ljubljani.


ti, za idejno in kadrovsko okrepitev komitejev ZK, za večjo medsebojno obveščenost v Jugoslaviji ter za oster družbeni nadzor nad uresničevanjem pravic in dolžnosti. Mogoče pa je s to globoko vnemo hotel le popraviti ugled sebi in celotni KP. Večkrat sem že prebrala in se nato z dejstvi tudi prepričala, da kadar je KP pretirano hvalila ali kritizirala svoje delo, je vedno hotela zakriti burno dogajanje v zakulisju. Sedmi plenum slovenskih komunistov je dal še vrsto kritičnih pogledov na partijske odnose in delo. Ocene so opozarjale, da gre pri vsem skupaj za resne probleme znotraj ZK. Med drugim je značilna ugo-tovitev, da so komunisti premalo storili, da bi vzgojili samostojne in pogumne ljudi, ki bi si upali pove-dati resnico na plenumih. Podobno misel v zvezi s kritiko oportunizma je izrazil Tito: »/…/ Sprejemali smo celo vrsto odločitev, ko pa so tovariši odšli na svoj teren, v republike, so šli po liniji najmanjšega odpora, ko so naleteli na razne težave, pogosto so podlegli malomeščanskim in drugim vplivom, sklepi pa se niso izvajali.«96 Tito je sindikatom očital, da postajajo nekakšen drugi izvršni svet, namesto da bi po eni strani skrbeli za pravilno izvajanje ukrepov in nalog, delavskemu razredu pa pojasnjevali, kakšne rezultate bodo dali sprejeti ukrepi. Po drugi strani pa se borili proti naravnost osupljivim materialnim poneverbam in tep-tanju temeljnih pravic delavcev s strani podjetniških vodstev, ki jih sindikati in partijski komiteji včasih v tem celo podpirajo. Terjal je energično odpravo nepravilnosti in razlik, ki so posledica različnih pogojev dela, vendar se je zavzel za postopno in premišljeno pot, saj se je pokazalo, da je bila borba proti uravnilovki plač v prak-si preveč skokovita. Proti komunistom, ki ne bi spoštovali dogovorjenih stališč, pa je zahteval ukrepe. »Sankcija je potrebna, ker je ljudem treba preprečiti razdiralno in škodljivo početje za skupnost.«97

Tudi trboveljska stavka je bila po teh ocenah lepa priložnost za reakcijo, saj so se v njej a'rmirali protisocialistični elementi, »čeprav ne v vseh fazah, dejstvo pa je, da so se aktivirali najrazličnejši kontra-revolucionarji, lumpenproletariat, razni povratniki, zaporniki itd., ki sicer med rudarji niso mogli dobiti množične osnove. Dejstvo pa je, da so dobili vpliv nad delavsko mladino«98, med katero so bili sodeč po nekaterih dokumentih najbolj trmasti stavkarji. Naj ta prikaz ocen, za katerega je značilna predvsem kritika komunistov, saj so »prav dogodki v Trbovljah pokazali, da je večina rudarjev bila zavednejša in opreznejša od mnogih komunistov«99, sklenemo še z iskrico, ki kaže na raven usposobljenosti in političnega presojanja številnih partijskih organizacij in vodstev. Ko je slovensko partijsko vodstvo politične organe na terenu neposredno po stavki v revirjih opozarjalo na budnost, so iz Novega mesta odgovorili:«/…/ pri nas ni nevarnosti, pri nas so kmetje, delavcev nimamo.«100 Po tem premočrtnem sklepanju je torej za socialistično demonstracijo objektivno nevaren le delavec! Prav zaradi tega se zdi toliko bolj točna ocena pisma, ki ga je izvršni komite CK ZKJ poslal partijs-kim organizacijam. V njem je rečeno: »Negativni pojavi v našem družbenopolitičnem življenju so dobili resne oblike predvsem zaradi napak v političnem delu Zveze komunistov, posebno še v delu njenih vodstev.«101






101. Pismo IK CK ZKJ »Vsem organizacijam in vodstvom Zveze komunistov Jugoslavije« 17. 2. 1958.


11. STAVKE V SOCIALIZMU

Lenin je govoril o tem, da družba, ki nima poguma in sposobnosti, da spozna pravo resnico o sebi, ni prava družba. To je pokazal tudi z osebnim primerom, ko je javno pisal o »uporabi stavkovnega boja v državi s proletarsko državno oblastjo«. Podobno trditev kot pri Leninu zasledimo pri dr. Pavau Brajši. V enem od svojih intervjujev je govoril o kon&iktih in dejal, da kon&iktov ne more ustvariti kar nekdo, ki se mu to zahoče. »Kon&ikti so tu. Gre samo za to, kako se s kon&ikti ravna. Družba, naj bo to družina, delovni kolektiv ali družbeno politični zbor, kjer se o kon&iktu ne sme govoriti, je – še enkrat poudarjam – bolna in nehumana. To je pasiv-izirana in omrtvičena družba.«102 Prvi, ki se je v Jugoslaviji lotil raziskovanja teh neljubih dogodkov, štrajkov, in začel uradnim pogle-dom zoperstavljati svoje heretične misli, je bil dr. Neca Jovanov. Gradivo o stavki zasavskih rudarjev je dobil od Tineta Lenarčiča oziroma od njegovih nadrejenih. Tine Lenarčič je v službi tajnika rudnika Hrast-nik imel nalogo zbrati vse podatke o stavki. Opravil je ogromno intervjujev in pregledal gradivo. Zbrane podatke je oddal direktorju rudnika. Šele kasneje je gospod Lenarčič izvedel, da so bili namenjeni Neci Jovanovu. Ta je svoje stališče in rezultate raziskovanj o stavkah objavil v knjigi Radnički štrajkovi v SFRJ, ki je bila tudi njegova doktorska naloga. O stavkah vse od samega začetka, ko je izbruhnil trboveljski štrajk in je uradno sporočilo nosilo naziv »Informacija v zvezi z dogodkom v Trbovljah in Zagorju ter o nekaterih problemih v rudarstvu«, pa neka-ko do 80. let domači mediji in časopisi niso ničesar poročali. Domača javnost torej ni bila seznanjena z dejanskim dogajanjem v državi. To trditev lahko podkrepimo z besedami Darka Šajna: »/…/ potrebno je kljub dokaj abstaktnemu poročanju, ki posreduje dokaj partikularno sliko dogajanj in kjer se novi-narji ne predstavijo kot kakšni posebni borci za delavsko stvar, vseeno pohvaliti javna občila, ker sploh poročajo o dogajanjih v tovarnah, transportnih organizacijah itd. Še pred 10. leti je bilo kakšne novice zaslediti le v tujem tisku.«103 Stališče uradnih pogledov na stavke v socialisitčni Jugoslaviji je Alenka Puhar zelo dobro označila v članku, ki ga je objavila v reviji Teleks: »/…/ Kajti s štrajkom se je pri nas godilo podobno kot z jazzom: pojavil se je, naletel na hud odpor pri oblasteh, bil okvali'ciran kot nekaj nam tujega in za socializem nesprejemljivega, pa se je kljub temu širil, krepil in nobena ideologija ni nič pomagala, da ne bi postal iz nečesa tujega nekaj domačega.«104 Dr. Neca Jovanov je proučeval v prvi vrsti tri sklope vprašanj:

• Kakšen je bil značaj stavk v Jugoslaviji v obdobju od 1958 do 1968. leta, torej kakšna je njihova socialna realnost in kakšne so njihove značilnosti, kot na primer, pogostost pojavljanja, geografska razporejenost na jugoslovanskem področju, število delavcev, ki so sodelovali v posameznih stavkah, njihovo delovno mesto in podobno.• V katerih strukturah in segmentih naše družbe so bili ukoreninjeni vzroki stavk, katere okoliščine so povzročile nastanek stavk ter tudi njihovi neposredni povodi.• Kakšne so bile posledice stavk za stavkajoče in za podjetja, v katerih so se zgodile, ter za širšo družbeno skupnost.

102. Alenka Puhar: Štrajk je protest, štrajk je sramota, Telex, 28. 4. 1983, letnik 39, štev. 17.

103. Darko Štrajn: Kaj bi utegnile pomeniti prekinitve dela?, Mladina, 26.5. 1983, štev. 21.

104. Alenka Puhar: Skrbeti bi nas moral predvsem beli štrajk, Telex, 16. 6. 1983, letnik 39, štev. 24.


Hipoteze njegovih raziskovanj so bile sledeče:• Stavke izražajo razredno podobne antagonizme med delavskim razredom z ene strani in birokracije z druge. Delavski razred se pod vplivom samoupravljanja menja in je v mnogočem drugačen od klasičnega delavskega razreda v kapitalizmu. Sicer pa so bili v vse stavke vključeni prvenstveno proizvodni delavci, ki pripadajo delavskemu razredu ne glede na to za kakšno različico de'nicije tega družbenega razreda gre.• Možni sta dve vrsti vzroka za stavko: podedovana od stare družbe (ostanki buržoazije, politična in kulturna nerazvitost delavskih množic) in tista, ki je zelo speci'čna za socialistično družbo (birokracija, tehnokracija, koncentracija družbene moči v njenih rokah).

Končne raziskave so pokazale, da je prva hipoteza in del druge pravilna. Nobena od stavk ni nastala zaradi delovanja ostanka razrednega sovražnika v klasičnem smislu besede, medtem ko sta se birokraci-ja in tehnokracija razvili in vzpostavili kot tisti nasprotujoči »nasprotni pol« razrednega antagonizma, zaradi katerega so delavci stavkali v največjem številu primerov. Pomembno je povedati, da je avtor proučeval stavke v 60. letih. Za to obdobje je značilen t. i. lib-eralizem z vsemi negativnimi posledicami, razvoj samoupravnega socializma, razvoj znanih akcij ZKJ proti alternativam, nasprotnim samoupravljanju in interesom delavskega razreda. To obdobje je bilo predhodnica ustavni reformi. Avtor kot glavni vzrok za stavke omenja takšno razporeditev družbene moči ter materialnih in duhovnih dobrin, ki ne odgovarjajo niti dolgoročnim niti kratkoročnim interesom delavskega razreda. Družbena moč, ki normativno pripada delavskim svetom in upravnim odborom se je naenkrat znašla v pretežni meri v rokah vodilnih delavcev in strokovnjakov. Zato so nastajale kon&iktne situacije med delavskimi sveti in delavci. Procese, ki so privedli do tega stanja, avtor osvetljuje s pomočjo podatkov o zmanjševanju števila delavcev v delavskih svetih, upravnih odborih in skupščinah družbeno-političnih skupnosti, kot tudi s podatki o postopnem zmanjševanju števila delavcev – predsednika delavskih sve-tov in upravnih odborov. Prav tako so industrijsko-sociološka raziskovanja pokazala, da imajo delavci, zastopani v delavskih svetih in upravnih odborih v le-teh zelo slab dejanski vpliv, ravno nasprotno t. i. vodilni liniji v podjetjih. Globlje vzroke za več kot polovico stavk moramo iskati zunaj podjetij na t. i. makro nivoju oziroma v celotnem družbenem sistemu. V zvezi s tem avtor trdi, da so stavke predvsem posledica realnih eko-nomskih in političnih sil v globalni družbi in nakazuje na načelno nemogočo povezavo države kot »sile nad družbo« in neregularnega več ali manj liberalnega tržišča na eni strani in samoupravljanja na drugi. Vendar pa se moramo zavedati, da so vzroki stavk tako na mikro kot na makro nivoju. Glede obsega obravnavanih stavk v tem obdobju lahko zagotovo rečemo, da se niti ena ni razširila izven meja določene organizacije tako v teritorialnem smislu kot tudi glede na posamezne veje proiz-vodnje. Za nekatere stavke velja celo trditev, da stavka ni zajela niti celega podjetja, temveč so stavkali samo delavci v posameznih enotah, medtem ko so delavci drugih enot neovirano delali naprej. Subjekte oziroma protagoniste stavk predstavljajo proizvodni delavci na eni ter notranji poslovodni organi (direktor in drugi posamezniki na vodilnih delovnih mestih) in kolektivni organi samoupravljanja na drugi strani. Med njimi so na prvem mestu notranji organi, to je t. i. vodilna linija, na drugem mestu so prej omenjeni organi skupaj s kolektivnimi samoupravnimi organi in na tretjem kolektivni organi sa-moupravljanja. Glede strokovne kvali'kacije stavkajočih je bilo največ kvali'ciranih in polkvali'ciranih


delavcev in komaj omembe vredno število visoko kvali'ciranih delavcev. Neposredne povode za posamezne stavke, torej tiste konkretne okoliščine, zaradi katerih so se delavci odločili za stavko, najdemo predvsem v zelo slabem materialnem položaju delavcev. Prav ta problem se je v posameznih delovnih organizacijah vlekel zelo dolgo.Potrebno je poudariti, da so stavkali ljudje, ki po svoji družbeni realnosti in socialnem položaju pri-padajo delavskemu razredu, torej tistemu, na katerega se že dolgo obrača uradna politika in ne samo z željo, da izboljša njegov socialni položaj, temveč da tudi poveča njegovo vlogo pri odločanju v celot-nem družbenem dogajanju. Tako je v bistvu ob vsem tem najpomembnejše dejstvo, da stavkajo v glav-nem samo proizvodni delavci, torej ravno tisti, ki morajo biti nosilci in garanti izgradnje samoupravne socialistične družbe. Pomemben povod za stavko je bil materialni položaj delavcev. Vprašanje osebnih dohodkov, ki je bilo v 419 primerih stavk neposredni povod, se je nato v 285 primerih pokazalo tudi kot globlji vzrok za stavke. Med pomembnejšimi povodi pa lahko omenimo še: »zahteve delavcev za hitrejše uresničevanje samoupravljanja in njihovih pravic, torej zahteva, da vodilni delavci prevzamejo odgovornost v podjetju ali da jih zamenjajo drugi, in zahteva za izboljšanje položaja delovne organizacije v sistemu delitve in pogojih proizvajanja. Niti v enem primeru stavke pa ne moremo kot povod navesti pojava sovražnikove dejavnosti.«105 Vseeno pa ne gre posploševati glede subjektov pri stavkah. Ne moremo dejati, da so bili stavkajoči samo manj kvali'cirani delavci. Med prekinjevalci dela so se znašli tudi profesorji, učitelji, zdravniki in medicinske sestre, igralci in glasbeniki, obrtniki /…/106 Zaradi že tolikokrat omenjenega povoda za stavko, torej zaradi nizkih osebnih dohodkov, so leta 1979 stavkali tudi vsi, ki so bili zaposleni na sodišču v Babušnici, pa zdravniki in zdravstveno osebje ljubljanske bolnišnice (leta 1968), ko so sklenili, da iz protesta zaradi pičlih plač in slabih možnosti za delo ne bodo pripravljeni pomagati, razen nekaterim kritičnim bolnikom. Stavke oziroma tako imenovani izsiljeni sestanki so bili med zaposlenimi v zdravst-vu dokaj pogost primer. Leta 1982 je bilo denimo med 174 jugoslovanskimi stavkami samo pet zunaj gospodarstva – in po podatkih zveznega sveta sindikatov vseh pet v zdravstvu.107 Navedene trditve naj bi tako pokazale, da so se za stavko odločali tudi tisti, ki po družbeni delitvi ne pripadajo klasičnemu delavskemu razredu, vendar v veljavnem sistemu samoupravljanja svojih interesov ne zmorejo uvelja-viti po kateri od rednih poti. »Iz predhodnih ugotovitev lahko rečemo, da je do stavk največkrat prihajalo v kolektivih kjer, vladajo močna hierarhija, trdnejša organizacija in stroga kontrola. To so tiste delovne organizacije, v katerih je tako imenovana vertikalna hierarhija, ki si je navzkriž s široko samoupravno organizacijo. Do stavke je torej prišlo kot v odgovor delavcev, ki niso mogli dovolj vplivati na odločitve. Praviloma je šlo za kolek-tive, v katerih delavci ne sodelujejo pri delitvi dohodka.«108 Zanimiva ugotovitev pa je tudi ta, da so v bivši Jugoslaviji večinoma stavkali moški. »Kar še tiče vprašanja koliko so delavci uporabili druge poti za reševanje svojih problemov lahko rečemo, da je bila stavka samo v ¼ primerov res zadnja rešilna bilka, ki jim je še ostala, v vseh drugih primerih pa je bila stavka kar na prvem mestu uporabljenih sredstev. V več kot polovici stavk so bile zahteve delavcev povsem opravičene in prav v takšnem številu je bilo tudi njihovim zahtevam ugode-no.«109 Proučevanje stavk v nekdanji Jugoslaviji se je pričelo dokaj pozno. Šele leta 1965, torej kar sedem let po prvi pomembni stavki, stavki rudarjev v Trbovljah. Stavka je bila dolgo tabu tema za proučevanje

105. Neca Jovanov: Radnički štrajkovi v SFRJ, Beograd 1979

106. Alenka Puhar: Štrajk je protest, štrajk je sramota, Teleks, 28. 4. 1983, letnik 39, štev.17.

107. Katarina Lavš: Kakšna kuga napada zdravstvo, Teleks, 2. 6. 1983, letnik 39, štev. 24.

108. Ze'rino Grasi: YU STAVKE: protislovja, nelogičnosti, nedorečenosti in še kaj, Teleks, 18. 10 1984, letnik 40, štev. 42.



in javno razpravo. Tako bo to obdobje ostalo zanimivo zaradi tega, ker več kot polovica stavk ni imela nikakršnega odmeva v javnosti. Glede na trditve raziskav bi lahko dejali, da je javnost skoraj k vsaki četrti stavki v tistih časih izrekla anatemo in jih obsodila tudi kot nesamoupravno obliko boja. Leta 1958 je bilo videti, kot da je led prebit in že naslednjega leta je bilo 150 prekinitev dela, leta 1960 in leta 1961 pa na-tanko 50 manj in 1962. leta 225. Vse do leta 1966 ni bilo manj kot 200 stavk na leto, nekoliko manj pa jih je bilo do leta 1969. Šele tega leta je Zveza komunistov Jugoslavije posebno javno razpravljala o stavkah na svojem sedmem kongresu, kjer je njeno predsedstvo sprejelo »Zaključke o kon&iktnih situacijah v delovnih organizacijah in nalogah komunistov v njihovem samoupravnem reševanju.«110 »S podatki o stavkah so težave, ker jih je težko dobiti, za nameček pa so tudi dostopne številke ne-zanesljive. Potrebno je upoštevati, da so iz Slovenije pošiljali na zvezne sindikate samo podatke o preki-nitvah dela, ne pa tudi o izsiljenih sestankih, ki številke močno povečajo. Vendar je bila v Sloveniji, kjer je bilo stavk največ, relativno ustrezna evidenca, medtem ko je bila v manj razvitih republikah, kjer so se stavke pojavile dokaj pozno, evidenca slabša. Najbolj nezanesljivi so podatki s Kosova.«111 Odnos uradne politike do delavskih stavk lahko v grobem razdelimo v dve obdobji. Prvo traja od začetka 1958 do konca 1969, ko je CK ZKJ prvič opredelil svoje stališče do stavk. Tu se začne drugo obdobje, v katerem so zavladali bolj sproščeni pogledi in tudi iz njih izvirajoča dejanja. Za prvo ob-dobje je značilno, da se vse razprave (partijskih, sindikalnih ali kakšnih drugih) funkcionarjev sprašujejo, ali so stavke v samoupravnem socializmu sploh mogoče ter ne pomenijo neposrednega napada na socialistično naravo družbe in na razvoj samoupravljanja. Bolj ali manj vehementno poudarjajo, da gre za pritiske, izsiljevanja, nedemokratične postopke, ki pri nas ne morejo biti sredstvo za reševanje prob-lemov. Poglavitna in največkrat ponovljena misel v teh časih pa je bila, da imajo v samoupravnem siste-mu oblast v rokah delavci in da oni pač ne morejo stavkati proti sebi. Zoper koga torej? V Programu zveze komunistov Jugoslavije je bil pod vprašajem odnos med državo in samoupravl-janjem. Program je bil namreč na pozicijah dualizma dveh sistemov: samoupravnega sistema v gospo-darstvu in bolj ali manj klasičnega političnega sistema državne oblasti in komplementarnosti funkcij sa-moupravljanja in države kot trajne rešitve družbenega sistema. Izhodišče tega dualizma dveh sistemov je dominacija države tako 'nančnega kot trgovinskega kapitala nad samoupravljanjem v proizvodnem delu gospodarstva. V tem je tudi glaven izvor sporov tudi tistih, ki kulminirajo s stavko. Predsedstvo ZKJ je v analizi stavk ugotovilo, da raven razvitosti materialne strukture proizvodnih sil in organizacije dela ter zavesti delov delavskega razreda vodi v ko&ikte, ki se včasih izražajo kot prekinitve dela. Prekinitve dela po pravilu niso usmerjene v uničevanje samoupravnih produkcijskih odnosov, medtem ko so stavke v kapitalizmu v glavnem usmerjene v menjavo obstoječih produkcijskih odnosov in se tako tudi razlikujejo od prekinitev dela. Vendar pa vseeno obstaja problem, ker se v zaključkih dela predsedstva ZKJ nahaja trditev, da prekinitve dela upočasnjujejo razvoj samoupravnih odnosov. Glede na to trditev so stavke antisamoupraven pojav, čeprav v Jugoslaviji niti ena stavka ni bila sovražno obar-vana ali usmerjena k spodkopavanju samoupravljanja. Takšne prekinitve dela so sicer zadnja metoda sa-moupravljanja pri urejanju družbenih nasprotij in jih nikakor ne moremo popularizirati, vendar nimamo prav, če jim dajemo protisocialističen pečat. Zanimivo je, da pri analizi in pri iskanju vzrokov za stavke Program ZKJ sploh ne omenja nezado-voljivega položaja delavskega razreda in nezadovoljnega položaja proizvodnih delavcev pri razdelitvi materialnih dobrin, kar je bil glavni vzrok za delavske stavke. Prav tako kot nekakšno vodilo za odpravl-janje vzrokov za stavke ni omenjena sprememba odnosov sil v celotni institucionalni strukturi družbene


111. Alenka Puhar: Štrajk je protest, štrajk je sramota, Teleks, 28. 4. 1983, letnik 39, štev. 17.


in ekonomske moči v korist delavskega razreda. Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije se je strinjalo z zaključki Predsedstva ZKJ in dodalo še nekatere posebne zadolžitve sindikalni organizaciji, da v okviru svoje redne aktivnosti še posebej obravnavajo tista vprašanja, ki predstavljajo potencialno žarišče kon&iktov in prekinitve dela. Protislovje proti kateremu stavkajo delavci, torej odgovor na prej zastavljeno vprašanje je nekoliko osvetlil sociolog Nebojša Popov. »Eden od subjektov spora, to je delavstvo, je znan, drugi pa je skoraj neviden. Dokler se ne bo pokazalo, proti komu delavci stavkajo, lahko ostane absurdna trditev, da stav-kajo proti sebi, kar je toliko točno, kot če bi trdili, da je naš delavski razred prvi vladajoči razred v zgodo-vini, ki svojevoljno zapušča oblast in odhaja v ekonomsko migracijo.«112 Proti komu delavci stavkajo, se je ravno po zaslugi dr. Nece Jovanova pokazalo dokaj zgodaj. Tisti »nevidni drugi subjekt« v sporu je začel dobivati ime, bolje imena. Nekateri so govorili o birokraciji, drugi o tehnokratsko-birokratskih strukturah, tretji so jim dajali za družbo še »odtujene predstavnike delavcev« in »prvake subjektivnih sil«. Vse bolj je postajalo jasno, da je obstoječa družba razslojena družba bolj in manj privilegiranih, s tem pa seveda tudi družba raznolikih, med seboj nasprotujočih si interesov. Z drugimi besedami, za to priložnost sposojenimi pri Georgu Orwellu, vse bolj je bilo očitno, da smo vsi enaki, ampak da so nekat-eri bolj enaki. In da je bolj ali manj razumljivo, če ne že sprejemljivo, da si manj enaki prizadevajo postati bolj enaki. Vse to se je pokazalo tudi v uradnih stališčih, ki so bila v sedemdesetih letih do stavk že kar strpna. Vzemimo na primer izjavo Mike Špiljaka, ki je tedaj vodil jugoslovanske sindikate: »Naj vam konkret-no dokažemo, da tabujev ni . /…/ Navsezadnje smo mi vprašanje stavk ali prekinitev dela v sindikatih sistematično spremljali in analizirali /…/ če pride do prekinitve dela, ni treba iskati napake takoj v tistem, ki je to prekinitev sprožil, ampak v samoupravnem mehanizmu, ki je spodrsnil. To je vselej potrdila prak-sa, čeprav nočem reči, da ni bilo včasih tudi kakih ne samo nezadovoljnežev, ampak celo sovražnih elementov, ki so nezadovoljstvo poskusili izkoristiti.«113 Še dosti dlje je šel leta 1979 Vladimir Bakarić, ko je komentiral štrajke preteklega leta. V intervjuju za televizijo je Bakarić odkrito govoril o kon&iktu med delavci in upravo kot o razrednem kon&iktu, katerega skrajni cilj je obramba in ne zaviranje ali celo miniranje samoupravljanja. O štrajkih kot skrajni obliki tega razrednega kon&ikta pa je rekel: »Mi niti od enega od teh štrajkov nismo imeli škode; imeli smo nasprotno, samo koristi.«114 Iz vsega tega je kar sam od sebe vzklil sklep: treba je razvijati samoupravljanje, pa se bodo vsi kon&ikti razreševali po samoupravni poti. Seveda se je vse to razvijalo, toda na značilen jugoslovanski način: predvsem z bu-jnim razcvetom normativne dejavnosti (ustavi, ustavni amandmaji, zakon o združenem delu …). Vse to seveda v težnji, da se okrepi položaj delavskega razreda, da se ustvari svet, kjer bodo delavci razpolagali s pogoji in rezultati svojega dela, in ne da bo nekdo, tisti »neznani subjekt«, z vsem tem razpolagal v imenu delavskega razreda. Ob vseh razglabljanjih o stavkah v času socializma nas seveda zanima predvsem ideološka težnja stavkajočih delavcev. Lahko se vprašamo, ali je tudi v socialistični družbi poglavitna ideološka težnja stavk boj proti izkoriščanju in stopnjevanju izkoriščanja. Odgovor bi bil pritrdilen. Strinjam se s Tomažem Mast-nakom, ki pravi, da je naveden ideološki izraz pogosto nemarksističen ali protimarksističen. To pa nas ne more presenetiti, če vemo, da je marksizem v socialističnih družbah uradna ideologija izkoriščevalcev. Ta ideologija je moment delavskega osamosvajanja izpod novega razrednega gospostva. Na organizaci-jski ravni se to kaže kot neodvisnost stavkovnega boja od uradnih političnih struktur, zlasti partijskih in sindikalnih. To je celo pogoj uspešnosti delavskega boja in obenem njegova slaba točka: odsotnost

112. Alenka Puhar: Štrajk je protest, štrajk je sramota, Teleks 28. 4. 1983, letnik 39, štev. 17.




organizacijskih struktur otežuje koordinacijo in kontinuiteto boja socialističnega delavskega razreda. Pozitivna alternativa je v ustanavljanju neodvisnih, svobodnih sindikatov. »Štrajk je tako najbolj očiten dokaz, da formalno pravna procedura družbenega odločanja sama po sebi ne more zagotoviti vodilne vloge delavskega razreda in odpraviti mezdnega odnosa. Ravno nas-protno, struktura te procedure ta odnos celo poglablja. Tako je štrajk priznan kot dejstvo, ki predvsem opozarja na nerazvitost samoupravljanja.«115

V vseh letih samoupravljanja in številnih izkušnjah s stavkami ni prišlo do dogovora, ali je stavka samoupraven pojav ali ne. Prav tako za štrajk ne obstaja uraden naziv. Značilni jugoslovanski norma-tivizem si domišlja, da lahko objektivne danosti spremeni že samo s tem, da jih drugače poimenuje in uzakoni. Nekateri torej štrajku pravijo stavka, kar mogoče zveni neprikladno, ker preveč spominja na kapitalizem. Stavke v Jugoslaviji so se namreč v marsičem razlikovale od tistih klasičnih. Drugi to imenujejo prekinitev dela, tretji protestna ustavitev pa prenehanje dela, v zakonu o združenem delu pa bi lahko za formulacijo »kon&iktna situacija, ki je ni bilo mogoče urediti po redni poti«, prepoznali tisto stavko z začetka povedi. V osemdesetih letih je bila uvedena še distinkcija, ki je dobila ime izsiljeni sestanek ali celo zbor delavcev z izpadi. Ljudski glas pa je vedno govoril samo o štrajkih, ne da bi se menil za ideološke in lingvistične tančine. Zvezni pravni svet je leta 1973 preden je bila sprejeta nova ustava, razpravljal o možnosti, da bi pojem ustavitve dela vnesli v najvišji pravni dokument. Po razpravi in na pobudo predstavnikov sindikata je zvezni pravni svet sklenil, da v ustavo ne bo vnašal pravice do stavke. Ker stavke ni bilo v nobenem zakonu niti omenjene, bi lahko razumeli, da tudi ni bila z ničemer prepovedana. Prav gotovo pa drži, da je ostala nede'nirana. In da je bilo vse skupaj še bolj zapleteno, je bila Jugoslavija podpisnica mednarodnega sporazuma o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, s katerim so se države podpisnice obvezale, da bodo med drugim zagotovile tudi pravico do stavke. Torej je bila prva prekinitev dela leta 1958 – stavka rudarjev v Trbovljah, še ilegalna stavka, ki se je vti-hotapila v samoupravno družbo. Popolnoma se strinjam z besedami profesorja Županova ki pravi, da v stavki vidi njeno dvojno funkcijo: »sproščanje napetosti in hkrati sredstvo, da odpravimo nekatere spre-membe v delovni organizaciji in družbi nasploh«.116 Po njegovem mnenju prekinitve dela pomenijo manj, kot mislimo, saj je mnenja, da lažne boleznine in kraje pomenijo očitno veliko bolj smotrn način sproščanja napetosti. Stavka ima po njegovih besedah vedno okus po uporu, zato njeno mesto v družbi vselej spominja na balansiranje na noževi konici.

115. Mile F. Šetinc: Štrajk kot izsiljeni sestanek, Mladina, 7. 4. 1983, štev. 14.

116. Ze'rino Grasi: YU stavke: protislovja, nelogičnosti, nedorečenosti in še kaj, Teleks, 18. 10. 1983, letnik 40, štev. 42.


12. ZAKLJUČEK

Kaj bi lahko rekli za petdeseta leta, leta povojne obnove, leta udarniških akcij, širitve bratstva in enot-nosti z našimi slovanskimi brati, graditve nove – Titove Jugoslavije … Ljudje so z žulji na rokah in še z nam, nekdanjim Titovim pionirčkom, znano pesmijo na ustih: » /…/ mi gradimo ceste, pruge, postavl-jamo moste duge, pionirska snaga, udarna brigada /…/«,117 opeko za opeko ustvarjali kruh zase in za svoje otroke. Naivno so verjeli v lepše, boljše življenje, v katerem bo končno vse naše, pa čeprav nacio-nalizirano. Naposled so se uveljavila načela krvave francoske revolucije: enotnost, svoboda, bratstvo. Titu in njegovi partiji je počasi, a vztrajno, tako kot rimskim cesarjem s pomočjo kruha in iger uspelo ljudem v možgane vcepiti svojo ideologijo. Vsi so morali biti za, če je bilo za partijo črno, videti črno, belo, belo. Odtenke sivine so z represivnimi oblikami oblasti poskušali zradirati ali pa so jih nadzirali v stilu orwellovskega velikega brata. Ljudem so vidne živce prekinili s samoupravno slepoto, ki je zame le ena od prehodnih manifestacij duha ljudstva, ki mu pripadam. Na žalost pa v svojih, partijskih vrstah niso mogli izkoreniniti želje po stvareh, ki že stoletja vrtita svet, želje po denarju in oblasti. Verjemite, nekateri znajo biti pravi kolekcionarji. Ja, eni zbirajo značke, razglednice, sličice, drugi pa kupčkajo oblast in denar, ne da bi se menili za za seboj puščajoča trupla. Je bil to tudi povod za upor vedno revolucionarnih rudarjev? Po mojem mnenju da. Voditelji so upehani od hlastanja kdo bo koga in kdo bo kaj pozabili na delavce ter se od njih distancirali. Kruh je postajal vse bolj plesniv. Delavci so zaradi bojazni, da ga zmanjka, pričeli igrati druge igre. Ne rečem, da pri igri kot gostitelj ni sodelovala oblast, toda rezultat je bil vedno na strani domačih. Prvi se niso zavedali, v kakšen boj se spuščajo, nasprotnika niso naštudirali in ko je njihov vratar iz gola pobral nekaj žog, so, tako kot je dejal Florijan Plevnik, ugotovili, da jim je tekma ušla iz rok. Pa so jih dobili, z udarniško opeko po glavi. Posledice so bile tako hude, da dolgo niso vedeli, kaj storiti. Posredovati je moral sam lastnik gostujočega moštva in na koncu s pomočjo najožjih sodelavcev zamenjati trenerja, igralce pa prestaviti na druga igralna mesta. Dolgo je bilo treba molčati o tej drugačni igri, ki jo po zasavsko imenujmo štrajk. Bila je v popolnem nasprotju z vso ideologijo tedanjega časa. Toda štrajk je štrajk, ne ozirajoč se na družbeno ureditev je princip isti, ostalo so nijanse. Vemo, da je vsaka prepovedana stvar najslajša in zato je tudi zasavski štrajk marsikomu vzbujal sko-mine. Ker pa je bil veliki brat neusmiljen z grešniki, dlje od skomin ni šlo vse dokler se s to temo ni začel ukvarjati sociolog Neca Jovanov. Tudi on je pri svojem delu naletel na vrsto ovir, toda uspelo mu je pres-kakovati eno za drugo. Svojo študijo je zaradi oznake »strogo zaupno, za interno uporabo« lahko objavil s petletno zamudo. Toda konec dober, vse dobro. S spremembo političnega sistema, ko smo Slovenci tistega lepega poletnega večera občutili, kako je rahel vetrič prepihal našo novo domovino, smo lahko končno spregovorili o vseh preteklih dogodkih. Skomine so prerasle v sadove. Zasavski socialistični štrajk je postajal vse bolj željan raziskovanja in je svoje mesto našel celo v literaturi. »Dragi moj Miran. Če ti ni jasno, to je stavka doline. Knapovska. Večina partijcev je knapov. Nekateri smo to bili. Saj če bi samo tehtali: skupno je pravičnejše, bi potrpeli. Ker pa so beograjske napovedi svin-jarija, ki ne bo udarila samo po trenutnem žepu ampak tudi dolgo za naprej, tega ne moremo sprejeti. Ker ne smemo glasno povedati, smo raje tiho. Partija deluje, dragi moj. Že s tem, da se ne vmešava, kot pričakujejo birokrati v Beogradu. Razumeš?«

117. » /…/ mi gradimo ceste, železniške tire, postavljamo dolge mostove, pionirska moč, udarniška brigada /…/ «


Miran je bil nad nalogo osupnjen. Voditelje rudniških političnih organizacij bi še razumel. Na rudnikih so bili na položajih le začasno. Drugače občinski partijski sekretar, ki je na vrhu občinskega političnega kroga, kjer se bo, marljiv in predan, lahko dolgo vrtel na podobnih položajih.Morebiti je Marko uganil njegovo premišljanje. V pojasnilo mu je jezljivo zatrdil: »Če misli kak rdeče pobarvan čaršijaš v Beogradu, da se bo po bizantinsko igral z revirskimi knapi, se hudičevo moti. Dobil jih bo na hruško, kot jih je že marsikdo. Če pri tem nadrsa kak občinski partijski sekretar, ki ve, kje se je zlegel, ne bo tak hudič. V stavki zmerom kdo najeba.««118 Ob vsem napisanem je potrebno dodati tudi to, kar sem doživela pri izvajanju inervjujev z akterji in očividci stavke. Vsi ti maloštevilni ostareli ljudje se po vseh spremembah in vseh preteklih letih še vedno strašno bojijo govoriti o stavki. Zaradi tega jih je bilo kar nekaj popolnoma proti kakršnemu koli pogovoru, ali pa so želeli ostati anonimni. Šele ob takšnem dogodku se človek zave in hkrati sprašuje, pod kakšnim pritiskom politične oblasti prejšnjega, komunističnega sistema so ti ljudje živeli. Strahu pred posledicami svobodnega, neposrednega govora, jim ni pregnalo niti dvanajsto leto demokracije. Žalostno. Žalostno pa je tudi dejstvo, da verjetno nikoli več ne bomo doživeli stavke rudarjev, vsaj v Zasavju ne. Rudnike, ki so Zasavju dali identiteto, zapirajo. Nikoli več ne bomo mogli uporabiti matematičnega znaka je enako med besedicama Zasavje in rudarstvo. Čeprav to nas mlajših Zasavcev ne navdaja z melanholičnimi čustvi kot starejše, moram priznati, da me je nedavni dogodek rahlo stisnil pri srcu. Že kot majhni otroci smo vedeli, da iz rova Jame Ojstro v Hrastniku tiri rudniškega vlakca peljejo čez cesto in s tem ovirajo prehod pešcem in avtomobilom. Vedno se je bilo treba na tem mestu ustaviti, pogledati proti rovu, se prepričati, ali prihaja vlak, in nato prečkati cesto. Največkrat ga ni bilo. Včasih pa smo otroci imeli srečo in ga videli. Oči so se nam zaiskrile ob pogledu na majhne vagončke, napolnjene s premogom, ki jih je vlekla lokomotiva, na kateri je sedel rudar, strojevodja, črn kot krt. Enako kot že nič kolikokrat sem tudi pred kratkim, tokrat z avtomobilom, hotela prečkati tire, pa sem vsa osupla ugoto-vila, da jih ni več. V glavo mi je šinila misel, ki mi še cel dan ni dala miru: »Seveda, rudnik zapirajo.« Poprej ob besedi zapiranje nikoli nisem pomislila da nikoli več ne bom videla opisanega prizora, tokrat pa sem občutila, kako je v meni izginil delček zasavskega otroka.

Srečno!

118. Vinko Trinkaus: Upanje, samozaložba 1993.


13. PRILOGA: INTERVJUJI

13.1 Intervju z gospodom Florijanom Plevnikom

Kakšno delo ste opravljali na rudniku Trbovlje-Hrastnik v času stavke?V času stavke sem bil glavni varnostni rudarski tehnik, skrbel sem za varnost na rudniku Trbovlje.

Ali ste 15. 1. 1958, torej na dan začetka stavke, že pred nastopom dela vedeli, kaj se dogaja?Ne, šele ko sem prišel v službo.

Ker ste kot glavni varnostni rudarski tehnik skrbeli za varnost, ki mora na rudniku v vsakem trenutku biti popolna, ste imeli verjetno posebne zadolžitve na dan stavke?Jaz sem imel tisti dan nalogo skrbeti za varnost. Zjutraj sem šel v službo. Šel sem v jamo, da bi pregledal, kje so ljudje in da spravim »pur&«119 v centralni »magacin«120 . Nihče mi ni pri tem hotel pomagati, niti predsednik mladine ne. Moja druga naloga je bila, da sem se pogovoril z ljudmi na »C šohtu, A šohtu in šohtu zigmer ali Marinko šohtu«. Dejal sem jim, da ne smejo po nepotrebnem z dvigalom prevažati ljudi, da ne bo neumnost, ker je vse stalo. Na »zigmer šohtu« so se zbrali ljudje iz Hrastnika in Trbovelj in se posedli po tirih. Tretja naloga pa je bila, da je vedno kontrola pri ventilatorjih. Če bi se ti ustavili, bi prišlo do katastrofe. Potrebno je bilo skrbeti za jamske pline, da je bil zrak v redu, torej brez CO2, CO in metana.

Kakšno je bilo ozračje na rudniku?Bilo je obupno, nihče ni hotel nič pomagati. Sam sem moral skrbeti za varnost med štrajkom. Prijatelji in člani partije so šli domov jest. Tretja in šesta etaža sploh ni šla v jamo in vsi so govorili: »Vsak ve zase«. Z ljudmi se sploh ni dalo komunicirati.

Kaj je bil po vašem mnenju vzrok za stavko?Vzrok stavke so bile plafonirane cene premoga in še pravilen asortiman. Vsi so takrat čakali na plačilo, a ga ni bilo. Stavka se je kar vlekla, še tudi drugi dan popoldan je vse stalo.

Kje se je vse skupaj začelo? Začelo se je na A šohtu. Prišel je nekdo iz Hrastnika in dejal, da pri njih vse stoji. Glavni na A šohtu je bil Franc Ameršek. Tukaj se je kuhala vsa politika štrajka. Vse so vedeli in niso hoteli povedati. Ameršek se je oglasil na telefon, ko so klicali iz Beograda. Prav tako se je na tem šohtu sestavilo 15 točk – zahtev rudarjev. A šoht je bil torej pisarna rudarjev, kjer so se vsi zbirali.

Kdo je klical iz Beograda?O tem mi je pravil Jože Pikl. Ko je Jože Pikl rekel Pepci, da gre Edvardu povedat, kakšno je stanje v Trbov-ljah, mu je Pepca rekla: »Joža, pusti ga pri miru, ker je imel vso noč težko sejo, pojdi k Đuru Salaju.« Đura Salaja ni bilo. Dejali so tudi da telefoni niso delali, vendar to ni res. Dokaz, da so telefoni delali, je, da ko je Šipek klical na »šoht A«, se je vse normalno slišalo.

119. dinamit

120. skladišče


Ali so rudarji res že nekaj časa pred dejansko uresničitvijo grozili s stavko?Že prej na sestankih so vsi govorili, da bodo stavkali. Nihče jih ni jemal resno. Lidija Šentjurc in Miha Marinko nista hotela v Beogradu povedati, da rudarji strašijo s stavko.

Je prišlo mogoče do kakšnih izgredov med rudarji?Na rudnik so dobili vino, potem pa je bilo vse še slabše. Vino so vedno dobivali zastonj, prav tako kot tobak za čikanje.

Menite da je izraz prekinitev dela pravilen za takratne dogodke?Bil je čisto tradicionalen štrajk, nobena prekinitev dela. Prav tak je bil kot v stari Jugoslaviji. Štrajk je bil sociološko podobna stvar kot nogometna tekma, kadar uide iz rok.

Mi lahko opišete kakšen dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?Ljudje so že prišli ven iz rovov. Na oder so poslali Marinka, zraven pa je bil tudi Šipek. Saj vsi vemo, da Marinko ni bil noben govornik. Začel je nekaj momljati na odru in vsi so šli nazaj v jamo. Nekdo, ki je stal za mano, je najprej nekaj zavpil. Franc Zupančič, sem ga videl, spadal je pod zunanji obrat, je vzel sekiro in Marinku presekal kable. Takrat bi moral priti na oder pravi govornik. Čez en teden je prišel v Trbovlje Todorović. Bil je super govorec in ljudje so mu močno aplavdirali. Če v prvo ne bi poslali na oder Marinka, bi se vse že prej končalo. Veliko je bila kriva tudi partijska smetana v Trbovljah, ki je bila čisto zanič. Oni so pripeljali Marinka, ki je bil zame ideološki mečkač. Samo Pikl se je vedno kaj znašel, zato je velikokrat vlekel kratko.

Kako se je potem situacija razrešila?Potem je šla neka delegacija v rudnik, poleg je bila neka ženska. Skupaj dvanajst ljudi, med njimi Filip Žibret in Ferdo. V rešilnem moštvu so imeli štab. To je bilo zraven moje pisarne. Tu so se pogovarja-li o zahtevah rudarjev. Bil sem zraven, ko smo govorili glede plače. Predlagal sem, da plačo rudarjem izročimo, če ne, bo vse še slabše.

So bili ljudje in ostala podjetja v Zasavju in širom Slovenije solidarna z rudarji?Z rudarji so bili solidarni v Strojni, na Jesenicah in v Zagorju. Lahko bi se zgodilo da bi potegnila vsa industrija in bi postalo nevarno. Vse je bilo po malem strah. Vse skupaj se je umirilo šele po nekaj mes-ecih.

Ste bili član sindikata rudarjev?Takrat sem bil tudi v sindikatu in po stavki postal njegov tajnik.

Mogoče veste, zakaj so bile plače rudarjev v tistem obdobju takšen problem?Povprečno je bilo na mesec okrog 48 do 64 nesreč v rudniku. Pisati je bilo treba tudi ogromno poročil. V zvezi s plačami pa tudi to. Če si v tistem času dal večjo plačo od povprečne jugoslovanske, si moral dati 25 % davka državi. Zato se plače niso kaj dosti dvigale ali pa se je dvig plače na kakršen koli način celo skril. Z denarjem je bilo zelo hudo. Za dobro plačo rudarja je morala biti dobra povprečna cena premoga in tudi dobra storitev.


Je prišlo po stavki do kakšnih kadrovskih zamenjav?Po stavki so prišli tako imenovani padalci: učitelj, na rudniški komite pa je prišel prvoborec Đon.

Je imel rudnik kakšne koristi od stavke, se je kaj spremenilo?Dobili pa smo le nekaj dobička. Marinko je očital Piklu, da je ukradel čeke, ki naj bi jih dobili ljudje za premog in obleke. Pikl je v Beogradu hotel na oder in reči, da to ni res, pa ga je Pepca ustavila. Pikl je bil človek, ki je vsaj kaj naredil, ostali pa nič. Kavčič je s svojim samoupravljanjem v gospodarstvu ho-tel vnesti obveznice. To pa ni šlo skupaj, ker je bila lastnina družbena. Bil je ene vrste greh. Pikl je rekel Kavčiču »ta kšajht Albreht.« Teoretično je tako govoril o lastnini, da ga sploh niso razumeli. Verjel mu je samo Kardelj in mu dal prav.«

Tudi vaša zaposlitev se je po stavki spremenila, mar ne?Od leta 1959 do 1961 sem bil predsednik upravnega odbora Rudnika Trbovlje-Hrastnik. Na 5. kongresu ZKJ sem imel diskusijo o ceni premoga in po njej samo čakal, kaj bo. Tito po našem štrajku ni hotel več v Trbovlje. Bili smo osramočeni.

Kako ste po stavki zagotavljali denar za plače? Ali je v obdobju, ko ste predsedovali upravnemu od-boru, še kdaj prišlo do tako kriznih )nančnih razmer na rudniku kot ob prelomu leta 1957/58?Skupaj z inženirjem Babičem sva naredila empirično formulo. Nekakšno statistično knjigo, ki je obse-gala podatke za pet let. Ugotovila sva, da mora biti za zagotovitev plač nakopanih 80.000 ton premoga, na vsakih 1.000 ton pa mora biti tudi nekaj odstotkov dobička. Nakopali smo 104.000 ton premoga in zahtevali 4 % uspeha. Niso pristali. Po večkratnih izračunih sem ugotovil, da imamo ogromno dobička – kar 19 % in še zaslombo za naslednji mesec. S temi časovnimi razmejitvami bi lahko imeli ves čas dobiček. Nato pa je nekdo, ki je lobiral s Strojno kar naenkrat plačal celoten račun za »stojke«121 . Denar je izginil. Eno leto po stavki je znova zmanjkal denar za decembrske in januarske plače. Morali so kršiti zakone. Vastiča zadolženega za plače, so poslali s pretvezo v Hrastnik. S tem so ga rešili odgovornosti za kršitev zakona. Denar so vzeli od amortizacije za plače. Za to je vedel samo upravni odbor Rudnika Trbovlje-Hrastnik.

13.2 Intervju z gospodom Tinetom Lenarčičem

Kakšno delo ste opravljali na Rudniku Trbovlje-Hrastnik v času stavke?Takrat sem bil zaposlen na zunanjem obratu v pisarni. Zunanji obrat je imel 700 zaposlenih.

Kaj je bil po vašem mnenju vzrok in povod za stavko?Za to obdobje je bil značilen spor med državo in samoupravljanjem. Nekatere cene so bile sproščene, določene pa so bile cene premoga. Od leta 1952 do leta 1957 so se znižale za 5 %, stroški pa so narasli za 44 %. V časopisu je bila objavljena informacija, da so zaposleni v Roto papirju v Krškem dobili pet do šest mesečnih plač več ko rudarji. Najprej so nastalo situacijo hoteli reševati po mirni poti. Leta 1957 so se sindikati angažirali zaradi cene. Pogoste sestanke je imel tudi komite. Vendar so bili vsi mnenja, da

121. leseni oporniki v rudniških rovih


je kljub dobri situaciji rudnika nemogoče prestaviti cene premoga. Zagorski premog je bil za 400 din bolje cenjen kot premog iz Rudnika Trbovlje-Hrastnik. Svetozar Vukmanovič Tempo, tedanji minister za rudarstvo, je zviška gledal na Pikla. Bil je nenaklonjen rudarjem. Govoril je, da so to drugorazredni ljudje, zato tudi ni pravočasno ukrepal.

Kaj pa stanovanjska politika? Tudi tu naj bi tičal delni vzrok za stavko, čeprav je v nekaterih virih zapisano, da je bilo stanovanj dovolj.Začasna stanovanja so propadala, bila so slabo grajena in imela so majhne kvadrature. Po koloniji je bila speljana savska voda za pranje perila. Na koncu vsake hiše je bilo stranišče, skupne pralnice, kopalnic pa ni bilo. Venomer so prihajali novi ljudje. Pred drugo svetovno vojno so se morali rudarji po treh mesecih končane službe izseliti. Stanovanja so bila popolnoma zastonj. Rudarji niso plačevali stroškov. Sredstev za vzdrževanje ni bilo. Za stanovanja je skrbel zunanji obrat. Po letu 1952, 1953 se je vse premaknilo na bolje, ko je vodstvo prevzel Milan Kožuh. Bil je dober organizator. Interveniral je pri pravih organih in dobil sredstva za vzdrževanje – strehe, napeljava vode in elektrike. Začelo se je graditi več stanovanj – bloki.

Kje je bila torej kal stavke, pri vodstvu ali delavcih?Ko se je pričela stavka, so nadzorniki prišli k obratovodjem in spraševali kaj naj naredijo, ker nihče ni hotel delati. Vsi pa smo bili solidarni z rudarji. Stavkal ni samo obrat za specialna rudarska dela. Po mo-jem mnenju bi bil kreator tega štrajka lahko celo Šipek. Znal je odlično povezovati med vodstvom in rudarji.

Kje so se vodilni politiki sestajali in razreševali probleme v zvezi s stavko?Stanovnje Alojza Ribiča so Kavčič, Marinko, Šentjurčeva in Kraigher naredili za sedež vodstva občine Trbovlje in dogajanja.

Kdo je objavil prvo vest o stavki?Glede stavke je bil ukaz o tem ničesar pisati. To je ukazal župan Franc Cink, ki je bil hkrati tudi predsednik LO. Prvi je objavil vest Radio Trst. Po svetu se je veliko pisalo. Tito je zanikal vest o stavki in je dejal, da gre le za manjši nesporazum. Kardelj je dejal, da je stavko treba zatreti s tanki, notranji minister Ranković pa se je s tem strinjal.

Vendar pa ni bilo daleč od resne intervencije policije in vojske? Ali je policija držala vajeti v svojih rokah? Policija je imela nalogo, da ne smejo uniforme blizu, zato so v civilu nadzirali pred rudnikom Trbovlje, v kolonijah ter poštne zveze. Vse je bilo pod kontrolo. Prišli so tudi predstavniki Udbe iz Ljubljane: Kladivar in Kastelic z nalogami. Vsak 'zični napad je treba zatreti. Zadnji dan, 15. januarja, je Matija Maček direk-torju rudnika dejal, da če se rudarji ne bodo unesli, čakata vojska in policija v tovornjakih na Trojanah. Ribič je odgovoril, da bo uredil. Šel je v jamo in povedal rudarjem, da je ZIS ugodil njihovim zahtevam, tako da se lahko vrnejo delat. Maček je telefoniral, vojska in policija sta se umaknili.


Ali je bilo res, da je Miha Marinko doživel neljubi dogodek pri svojem govoru?Marinko je v svojem govoru pozabil povedati najpomembnejše. Poslušalo ga je 5.000 ljudi. Stal je na nekih ceveh in ni se ga dobro slišalo. Kar naenkrat je nekdo presekal kabel mikrofona s sekiro. To, da so ga morali reševati, ni popolnoma res. Ribič ga je odpeljal čez novo rešilno postajo, po cesti do svojega stanovanja. Tu sta potem analizirala dogodke.

Vsa dolina naj bi sodelovala z rudarji. Pa vendar, je morda prišlo do kakšnega dogodka, ki je bil na-perjen proti njihovemu boju?Vsa dolina je bila naklonjena rudarjem. Evidentno na vseh ravneh. Tako v prejšnjih stavkah kot v tej sta bila na njeni strani tudi trgovina in gostinstvo – velike koristi od stavke. Po stavki 16. 1. so ženske v Zago-rju s pomočjo AFŽ pripravile resolucijo, ki ni bila naklonjena boju rudarjev – kontrarevolucionarji.

Kakšne so bile posledice stavke?Posledice stavke so bile, da so ljudi prestavili na druga delovna mesta ali jih odpustili. Ribič, občinski partijski sekretar Trbovelj bi moral oditi na CK v Ljubljano, a ni hotel. Šel je v Velenje. Prišlo je tudi do politike manjšega zaposlovanja kmetov. Ti naj bi bili apriori proti komunistom. Zato jih je potrebno minimalizirati, da se jih utiša.

Tudi vi ste po stavki imeli drugačne zadolžitve na rudniku, mar ne?Ko je prišlo do sprememb v vodstvu, sem bil vse do avgusta 1958 tajnik rudnika Hrastnik. Imel sem nalogo zbrati vse podatke o tej stavki. Zbral sem vse bistvene podatke. Na razgovor sem povabil vrsto akterjev. Ogromno podatkov sem poslal občini Trbovlje in CK Slovenije. Od tu so jih poslali na CK ZKJ. Uporabil jih je Neca Jovanov za svojo doktorsko disertacijo.

Torej je doktorska disertacija Nece Jovanova narejena na podlagi podatkov, ki ste jih zbrali vi?Tako je. Na žalost pa se je mnogo zbranega gradiva do danes izgubilo in ga ni mogoče dobiti. 13.3 Intervju z gospodom Vilijemom Škrinarjem

Vi ste bili v času stavke ljudski poslanec v Beogradu in predsednik ZK Rudnika Trbovlje-Hrastnik. Tako lahko s političnega stališča navedete vzroke za pomanjkanje denarja na rudniku. Ali je bilo rudarstvo v tistem času res na stranskem tiru političnega zanimanja?Bistvo štrajka se je začelo že leta 1957. Šlo je za dogovor med rudnikom Zasavje in Miho Marinkom, da se cene premoga ne zvišajo. S tem so želeli zavreti in&acijo. Vse delovne organizacije, ki niso bile v tržni konkurenci ki so imele monopol, so si delile trinajsto plačo. Rudarji, ki so imeli kljub zelo težkemu delu majhno plačo, pa tega niso dobili. Šele potem po stavki. Rudnik je delno povišal cene v letu 1957. Velika težava je bila premeščati sredstva za plače. V tem času se je gradil Delavski dom. Gradnja je slonela na ramenih rudnika in cementarne. Ta dva sta v veliki meri delala na črno, npr. les je prišel na gradbišče na stroške rudnika. Dogovor je bil takšen, da se cene premoga povišajo kasneje zaradi že omenjene in&acije. To je upravljala funkcija Zveznega ministrstva. Sem bil trikrat tam, pa nisem prišel do Tempa. Je bil zelo aroganten. Prišel sem samo do njegovega namestnika, ki pa tudi ni hotel nič slišati.

121. leseni oporniki v rudniških rovih


Ste bili v boju za cene premoga v skupščini osamljeni, ali ste le imeli podporo ostalih slovenskih politikov?Jaz sem se za te cene boril po eni plati, po drugi plati pa sta se borila Šentjurčeva in Marinko. Nismo uspeli.

Pa vendar vam je na koncu uspelo, na kakšen način?Ni šlo drugače kot, da to vprašanje odprem pred zvezno skupščino. Dogovorili smo se, da bo predsed-nik skupščine pred mojim nastopom naredil pavzo. Po pavzi so morali biti vedno prisotni vsi poslanci. V govoru sem takoj napadel Tempa. Prav zaradi mojega govora je moral s položaja. Po koncu mojega govora je predsednik skupščine znova naredil pavzo. Nihče od poslancev se mi ni upal približati. Momo Marković, član CK in poslanec, je zahteval, da me morajo kaznovati. Notranji minister ni bil za to. Rekel je nekako takole: »Pa što čemo ga sad kažnjavati. Ako bi svakog koji drži rječ kažnjavali onda ne trebamo nikakve skupštine.«122 Tako sem ostal v parlamentu. Decembra 1957 mi je Lidija Šentjurc javila, da je naša akcija uspela, da bodo januarja na seji ZIS-a povišali cene premoga.

Gospod Martin Ivanič vam v svoji knjigi očita, da o uspehu glede cen premoga niste obvestili ni-kogar. Je to res?Takoj sem obvestil vse funkcionarje, okrajne funkcionarje, direktorja rudnika, občinskega sekretarja ZK, predsednika sindikata rudnika in Franca Kralja, predstavnika UJV-ja. Tako so vsi vedeli, da se zadeva rešuje. Kljub temu so se v ozkem krogu sestali in se odločili za štrajk. Sestali so se Ribič, Pikl, Cink in Šipek.

Torej je stavko skreiralo vodstvo. Kakšen je bil njihov interes, da so se odločili za tako tvegano de-janje?Zaradi tega je bil to po moje divji štrajk. Okrog so prinesli vse članstvo. Ravno tisti dan, ko je bil na-povedan sestanek ZIS-a, se je delo ustavilo v nočni izmeni. Vedeli so, da ni nihče mignil s prstom, da bi se zadeva rešila. V štrajku je bil tudi globlji interes. Ribič je hotel, ker se je meni iztekal mandat postati poslanec. Marinko pa ni bil za to. Dejal mu je: »Ti si gospodarstvenik in boš to tudi ostal, Vili pa je politik.« Tako je Ribič sklenil da gre v akcijo. V zgodovini delavskega razreda se še ni zgodilo, da bi bil direktor organizator stavke. Dosegli so le ta uspeh, da je postal Cink župan. Ker pa si je enormno poviševal plačo, so ga kaj kmalu odstavili.

Vi ste nato z delegacij z rudnika odšli v Beograd, čeprav ste že vedeli, da so cene premoga urejene. Zakaj? Kaj se je v Beogradu dogajalo?Ko se je oblikovala delegacija za Beograd, sem šel zraven, ker sem bil prepričan, da se bodo čudno vedli. V Beogradu smo šli takoj na zvezni sindikat in na ministrstvo rudarstva. Tu je bil osnutek odredbe za povišanje cen premoga zasavskih premogovnikov pripravljen za ZIS. Bil je še brez podpisa Tempa. Pikl je to odredbo pri pomočniku ministra takoj vzel in telefoniral v Trbovlje, da je zadeva rešena, da naj se štrajk ustavi. Rudarji so sprva mislili da je to provokacija. Pikl je dobil jasen odgovor. V centrali so ga celo vezali v jamo, tako da je povedal tudi rudarjem.

122. »Kaj ga bomo sedaj kaznovali. Če bi kaznovali vsakega ki ima govor, potem ne potrebujemo nobene skupščine.«


So potem rudarji prenehali s stavko ali so še vedno vztrajali?V Trbovlje je prišel Marinko. Ribič je sklical sestanek na zahodnem obratu. Rudarji so prišli iz jame ven. Marinko je rudarjem povedal, da je zadeva rešena. Namesto da bi jim rekla, da bodo dobili trinajsto plačo, sta začela nekaj cincati, da bo dovolj denarja samo za pol trinajste plače. Rudarji so se razburili, prebrnili Marinkov avto in šli nazaj v jamo. Jaz sem bil takrat še v Beogradu.

Stavka se je nato razširila na sosednja kraja Hrastnik in Zagorje. Ali rudarji še vedno niso hoteli ver-jeti, da je zadeva rešena?Drugi dan se je štrajk začel v Hrastniku, tretji pa v Zagorju. Interveniral je Matija Maček, kajti situacija se je zelo zaostrila. Na Trojanah je na intervencijo čakala močno oborožena policijska enota. Ta zadeva je končno streznila vodstvo rudnika, da bi bilo dobro štrajk končati. Tu je zelo dobro posegel vmes sindi-kalni aktiv. Midva s Piklom sva šla iz Beograda direktno v jamo. Štrajka je bilo konec in rudarji so dobili trinajsto plačo.

Kaj se je v političnih krogih dogajalo po stavki? Komu je uspelo pomiriti strasti?Da so se stvari dokončno pomirile, je v Trbovlje prišel tudi Tito. Kardelj je po stavki v Ljubljani sklical vse republiške in okrajne funkcionarje na sestanek. Bil je zelo oster. Poudarek je bil na delavcih, ki so bili vodilni na rudniku (tisti, ki soupravljali podjetje). Ti so tako rekoč stavkali sami proti sebi. Jaz pravim, da je tako delavsko upravljanje skrpucalo. Ekonomija prisili državo, da drži vse skupaj. Po stavki je prišla v Trbovlje po nalogu CK in Tita Lidija Šentjurc. Sklicala je sestanek. Na tem sestanku je prisostvovala ad-ministratorka, ki je natančno napisala vsak glas, ki ga je kdo izrekel. Na osnovi tega zapisnika se je nato vrh CK-ja odločal in sklepal o posledicah. Postavljeno je bilo tudi vprašanje glede odstavitve Marinka. Toda bil je premočen politik, in v Kardelju je imel premočno zaslombo.

Po stavki je prišlo do številnih sankcij. Tudi vi niste bili iz tega izvzeti. Katere sankcije pa so bile najpomembnejše?

Začele so se sankcije tako na rudniku kot med ostalimi politiki.1. Odstopil je predsednik zveze sindikatov Jugoslavije.2. Odstopil je Tempo.3. Odstopil je predsednik sindikata Slovenije Rudolf Janko.

Sankcije v Trbovljah:1. Odstavljen je bil Ribič s prepovedjo, da se ne sme zaposliti v Trbovljah.2. Odstavljen je bil predsednik okrajne ZK Matevž Kovač.3. Odstavljen je bil direktor cementarne – delo na črno z rudnikom.4. Jaz sem bil odstavljen kot predsednik ZK na rudniku.5. Pikl odstavljen kot predsednik ZK OK Trbovlje.

Nekatere so odstavili brez kakršnega koli ozadja, samo zato, ker so bili složni z rudarji.1. Predsednik predsedstva Jugoslavije dobil odstavko.


2. Predsednik sindikata Slovenije Jesenšek je bil odstavljen samo zato, ker je dejal, da je čisto prav, da je bil štrajk, ker se nihče ni premaknil.

Dodatne posledice sankcij pa so bile: 1. Vsi ti ljudje so dobili prepoved vsakršnega političnega dela in nastopanja.2. Zaposliti so se morali izven delavskih centrov.3. Ribič je moral v elektrarno v Velenje za pomočnika direktorja.4. Kovač je moral v TAM Maribor.5. Jesenšek je moral na kmetijstvo v Podčetrtek.6. Jaz sem dobil ponudbo za Ribnico na socialno zavarovanje ali v Rogaško Slatino. Izbral sem drugo, ker sem bil tako bližje domu. Šel sem na obisk na Rudnik Senovo in Zabukovico. Želel sem se tam zaposliti. V Zabukovici mi je direktor dejal: »Vili, ne hodi po rudnikih, ker imamo iz CK nalog, da te ne sme nihče zaposliti.«


14. VIRI:

Fond IK CK ZKS Slovenije1. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju, 5. 3. 1958, ki ga je izdelala komisija IK CK ZKS.2. Poročilo državnega sekretariata za notranje zadeve, uprava državne varnosti; Rekonstrukcija dogaja-nja v rudniških bazenih, 23. 1. 1958.3. Zapisnik izredne seje upravnega odbora Sindikalne podružnice rudarjev, razširjene s predsedniki in tajniki sindikalnih odborov, ki se je vršila dne 13. 1. 1958.4. Zapisnik razširjene seje Občinskega odbora SZDL Trbovlje, 13. januarja 1958.5. Zapisnik izrednega zasedanja delavskega sveta Rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik za po-slovno dobo 1957/58, dne 15. 1. 1958.6. Sklepi izrednega zasedanja Delavskega sveta 16. 1. 1958 v sindikalni podružnici.7. Zahteve rudarjev na izrednem zasedanju Delavskega sveta 16. 1. 1958.8. Sklepi redne seje Delavskega sveta rudnika Zagorje, 20. 1. 1958.9. Stenografski zapisnik VII. plenarne seje CK ZK Slovenije dne 24. in 25. januarja 1958.10. Zapisnik seje Okrajnega ZK Trbovlje, dne 20. januarja 1958.11. Analiza odmeva dogodkov v Zasavskih revirjih.12. Zapisnik seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, dne 20. januarja 1958.13. Zapisnik prve seje Okrajnega komiteja ZKS okraja Trbovlje, 3. 3. 1958.14. Zapisnik II. redne seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 8. 4. 1958.15. Zapisnik III. redne seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 5. 5. 1958.16. Zapisnik VI. redne seje okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 27. 5. 1958.17. Skrajšani zapisnik o sestanku v zvezi z razformiranjem okraja Trbovlje, 7. 5. 1958.18. Zapisnik seje začasnega sekretariata OK ZKS Trbovlje, 22. 1. 1958.19. Zapisnik 3. redne seje začasnega sekretariata ZKS za okraj Trbovlje, 12. 2. 1958.20. Zapisnik 1. seje sekretariata okrajnega komiteja ZKS Trbovlje, 11. 3. 1958.21. Zapisnik seje začasnega organizacijskega sekretariata ZK za okraj Trbovlje, 26. 1. 1958.22. Zapisnik seje predsednikov občinskih vodstev, 29. 1. 1958.23. Konferenca ZKS okraja Trbovlje, 13. 2. 1958.24. Sklep IK OK ZKS o razpustitvi okrajnega, občinskih in rudniških komitejev o okraju Trbovlje, 20. 1. 1958.25. Zapisnik izredne seje Upravnega odbora Sindikalne podružnice rudarjev razširjene s predsedniki in tajniki sindikalnih odborov – 13. januarja 1958.26. Sklepi in proglas rudarjem.27. Zahteve rudarjev na zasedanju delavskega sveta rudnika rjavega premoga Zagorje, 16. 1. 1958.28. Sklepi izrednega zasedanja delavskega sveta 16. 1. 1958 v sindikalni čakalnici.29. Zapisnik razgovora tov. Jesenška in tov. Šosa, 16. 1. 1958.30. Zapisnik izrednega sestanka Osnovne organizacije ZK Gimnazije I v Trbovljah, 17. 1. 1958. Uradna zabeležka sekretarja OO ZKS Gimnazije I v Trbovljah.31. Uradna zabeležka: Renko Srečko.32. Sklepi redne seje delavskega sveta rudnika Zagorje 20. 1. 1958.33. Izjava tov. Špan Sandija, zadeva komentarjev v Zagorju, O politični situaciji v Rudniku Trbovlje in


okrajnem komiteju ZKS Trbovlje. Razpust osnovnih organizacij in kaznovanje nekaterih članov ZK v Tr-bovljah, Hrastniku in Zagorju.34. Zapisnik izredne konference rudniškega komiteja ZKS Zagorje, 29. 1. 1958.35. Zapisnik sestanka aktiva komunistov v Zagorju, 17. 1. 1958.36. Zapisnik seje rudniškega komiteja ZKS Zagorje, 21. 1. 1958.37. Zapisniki razgovorov z bivšimi člani občinskega komiteja ZKS v Zagorju, 16. 1., 27. 1., 28. 1., 29. 1. 1958.• Zapisnik razgovora s tov. ing. Zabovnikom, direktorjem rudnika v Zagorju, 16. 1. 1958.• Zapisnik razgovora s člani bivšega občinskega komiteja ZK Zagorje, 27. 1. 1958.• Zapisnik razgovora s tov. Pečarjem na obč. LO Zagorje, 28. 1. 1958.• Zapisnik razgovora s tov. ing. Zabovnikom, direktorjem rudnika v Zagorju, 29. 1. 1958.38. Zapisnik občinske konference ZKS Zagorje, 2. februarja 1958.39. Zapisnik razgovora s tov. Kovač Viktorjem, bivšim sekretarjem OK ZKS Trbovlje in Janezom Jesenškom, bivšim org. sekretarjem OK ZKS Trbovlje, 22. 1. 1958.40. Zapisnik razgovora s tov. Viktorjem, bivšim sekretarjem OK Trbovlje, 22. 1. 1958.41. Zapisnik razgovora s tov. Janezom Jesenškom, bivšim org. sekretarjem OK ZKS Trbovlje, 22. 1. 1958.42. Zapisnik razgovora s tov. Škrinjarjem, bivšim sekretarjem RK ZK Trbovlje in Piklom, bivšim sekretar-jem občinskega komiteja Trbovlje, 22. 1. 1958.43. Zapisnik razgovora s tov. Viktorjem Burkeljcem, članom OK Trbovlje, 22. 1. 1958.44. Zapisnik razgovora s tov. Šipkom, predsednikom sindikalne podružnice v rudniku Trbovlje, 22. 1. 1958.45. Zapisnik razgovora s tov. Cinkom na Okrajnem komiteju SKS v Trbovljah, 23. 1. 1958.46. Zapisnik razprave s predstavniki sindikata podružnice rudarjev Hrastnik, katero je vodila tov. Lidija Šentjurc, dne 23. 1. 1958 v dopoldanskih urah v prostorih Občinskega ljudskega odbora Hrastnik.47. Izjava tov. Ribiča, direktorja rudnika Trbovlje – o poteku štrajka v Trbovljah, 27. 1. 1958.48. Zapisnik seje občinskega odbora SZDL Trbovlje, 13. 1. 1958.49. Zapisnik izredne občinske konference v Trbovljah, 2. 2. 1958.50. Zapisnik izredne konference rudniškega komiteja ZKS Trbovlje, 28. 1. 1958.51. Zapisnik skupnega sestanka občinskega in rudniškega komiteja ZKS Trbovlje, 21. 1. 1958.52. Poročilo in analiza o dogodkih v Trbovljah in Zagorju.53. Seznam okrajnega sindikalnega sveta Trbovlje.54. Občinski sindikalni svet Trbovlje. Sindikalna podružnica Rudnika Trbovlje. Občinski sindikalni svet Zagorje. Sindikalna podružnica Rudnika Zagorje. Ostali predlogi.55. Seznam rudniškega komiteja Trbovlje. Seznam rudniškega komiteja Zagorje. Seznam rudniškega komiteja Hrastnik. Začasni sekretariat za pripravo konference občinskega komiteja ZKS Zagorje.56. Naredba državnega sekretarja za blagovni promet tov. dr. Marjana Breclja o višini cene trboveljskega premoga, januar 1958.


57. Zapisnik skupne volilne konference občin okraja Trbovlje za volitve delegatov za VII. kongres ZKJ, 13. 2. 1958.58. Zapisnik o predaji materiala okrajnemu komiteju ZKS Novo mesto, 3. 6. 1958.59. Govor tov. Mihe Marinka na konferenci v Zagorju 18. 5. 1958.

Zasavski muzej1. Poročilo z okrogle mize o delavskih stavkah v rudarskih revirjih 1983.


15 LITERATURA:

Knjige:1. Martin Ivanič: Stavka v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Zagorje 13.–16. 1958, Delavska enotnost, Lju-bljana, 1986.2. Neca Jovanov: Radnički Štrajkovi v SFRJ od 1958 do1969. godine, Beograd, 1979.3. Svetozar Vukmanović Tempo: Revolucija teče dalje, memoari, Mladinska knjiga Ljubljana, 1972.4. Letopis Zagorje 1998, Roman Rozina: Stavka, Občina Zagorje ob Savi, december 1998.5. Janko Orožen: Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola. Od početka do 1918, Občinski ljudski odbor Trbovlje, 1958.6. Franc Šetinc: Aktivist, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980.7. Vinko Trinkaus: Upanje, samozaložba, 1993.8. Miha Marinko: Marinkova izbrana dela, 3. knjiga, Komunist, Ljubljana, 1984.9. Neven Borak, Žarko Lazarević – urednika: gospodarske krize in Slovenci, Inštitut za novejšo zgodo-vino, Zveza ekonomistov Slovenije, Ljubljana,1999.10. Dušan Bilandžić: Zgodovina SFRJ, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1980.11. Neven Borak, Žarko Lazarević – urednika: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju 1918–1945–1991, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1996.12. Jože Prinčič: V začaranem krogu. Slovensko gospodarstvo od nove ekonomske politike do velike reforme 1955-1970, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999.13. Neven Borak, Žarko Lazarević – urednika, Jože Prinčič: Od kapitalizam do kapitalizma: Izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997.14. Politična enciklopedija, Savremena administracija, Beograd, 1975.15. Sociološki leksikon, Savremena administracija, Beograd, 1982.16. Slovenske rudarske pesmi. Zbral in uredil Tine Lenarčič, Zveza kulturnih organizacij Trbovlje, Trbovlje, 1983.17. Stanko Brečko: Hrastnik skozi desetletja, Hrastnik, december 1979.18. Irena Ivančič Lebar: Naše Trbovlje, Grafex, Izlake, 1999.

Časopisi in revije:1. Marjan Horvat: 1.štrajk nove Jugoslavije, Mladina, 10. 5. 1984.2. Bojan Zavašnik: Pokažimo našim delovnim ljudem uspehe naše socialistične graditve; zapisano po okrajni konferenci ZK v Trbovljah, Komunist, Ljubljana 22. 2. 1958, štev. 8, leto XVII.3. Ze'rino Grasi, Ilustrovana politika: YU stavke: protislovja nelogičnosti, nedorečenosti in še kaj, Telex, 18. 10. 1984, letnik 40, štev. 42.4. Alenka Puhar: Štrajk je protest, štrajk je sramota, Telex, 28. 4. 1983, letnik 39, štev. 17.5. Alenka Puhar: Skrbeti bi nas moral predvsem beli štrajk, Telex, 16. 6. 1983, letnik 39, štev. 42.6. Katarina Lavš: Kaj če ne štrajk?, Kakšna kuga napada zdravstvo?, Telex, 2. 6. 1983, letnik 39, štev. 22.7. Mile F. Šetinc: Štrajk kot izsiljeni sestanek, Mladina, 7. 4. 1983, leto 83, štev. 14.8. Darko Štrajn: Kaj bi utegnile pomeniti prekinitve dela?, Mladina, 26. 5. 1983, leto 83, štev. 21.9. Tomaž Mastnak: Delavske stavke v socializmu, Mladina, 10. 11. 1983, leto83, štev. 39.10. Maja Megla: Trbovlje, Jana ambient, april 2003, številka 46.

stavka v rudnikih trbovje • hrastnik in · pdf filedokumenti o rudarski stavki v zasavju...

Documents