sodnikov informator - predstavitev · sodnikov informator – 9/2016 40. april 2002 143.355 54/2002...

I N F O R M AT O Rs o d n i k o v

VSRS, Evidenčni oddelek Tel: 01 / 366 42 60 Faks: 01 / 366 43 13 ISSN 2335/3228

29. september 2016 Opr. št.: Sp 13/2016-9

9/2016

ZA SODNO PRAKSO

IZ ČLANKOV

ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI

IZ URADNIH LISTOV

IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

OBVESTILA SODIŠČEM

Vse, kar se nam zdaj zdi prastaro, je bilo nekoč novo. *

Omnia quae nunc vetustissima creduntur, nova fuere. (Tacit)

* Povzeto iz Stanko Banič in sodelavci: “Latinski pregovori, izreki in izrazi”, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1990, stran 223.

NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI

SODNIKOV INFORMATOR – 9/2016

Kazalo

I. ZA SODNO PRAKSO.............................................................................................................3

II. OBVESTILA SODIŠČEM.....................................................................................................7

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA..........................................................8KAZENSKO PODROČJE.....................................................................................................8

1) I Ips 11925/2009............................................................................................................8CIVILNO PODROČJE .......................................................................................................12

1) II Ips 304/2014............................................................................................................122) II Ips 95/2016..............................................................................................................173) II Ips 122/2016............................................................................................................194) II Ips 28/2016..............................................................................................................22

DELOVNO-SOCIALNO PODROČJE................................................................................241) VIII Ips 274/2016........................................................................................................24

GOSPODARSKO PODROČJE...........................................................................................251) III Ips 61/2016.............................................................................................................252) III Ips 5/2015...............................................................................................................283) III Ips 18/2015.............................................................................................................314) III Ips 20/2015.............................................................................................................335) III Ips 57/2015.............................................................................................................36

UPRAVNO PODROČJE......................................................................................................401) I Up 220/2016..............................................................................................................40

IV. ŠOLE ZA SODNIKE, SEMINARJI IN ŠTUDIJSKI OBISKI...........................................47

V. IZ ČLANKOV......................................................................................................................52PRAVNA PRAKSA, št. 33 (25. 8. 2016).............................................................................52PRAVNA PRAKSA, št. 34 (1. 9. 2016)...............................................................................53PRAVNA PRAKSA, št. 35 (8. 9. 2016)...............................................................................54PRAVNA PRAKSA, št. 36-37 (22. 9. 2016)........................................................................54MEDNARODNO POSLOVNO PRAVO, št. 281/2016.......................................................55DELODAJALEC, št. 9/2016................................................................................................56JAVNI SEKTOR, št. 9/2016.................................................................................................56DDV v poslovni praksi, št. 18 (31. 8. 2016).........................................................................56DDV v poslovni praksi, št. 19 (13. 9. 2016).........................................................................57PODJETJE IN DELO, št. 5/2016.........................................................................................57ODVETNIK, Revija Odvetniške zbornice Slovenije, št. 2/2016.........................................58

VI. IZ URADNIH LISTOV......................................................................................................591) Uradni list RS, št. 56 (26. 8. 2016)..................................................................................592) Uradni list RS, št. 57 (31. 8. 2016)..................................................................................593) Uradni list RS, št. 58 (2. 9. 2016)....................................................................................604) Uradni list RS, št. 59 (9. 9. 2016)....................................................................................605) Uradni list RS, št. 60 (16. 9. 2016)..................................................................................616) Uradni list RS, št. 61 (23. 9. 2016)..................................................................................62

- 1 -


VII. NOVOSTI V CENTRALNI PRAVOSODNI KNJIŽNICI................................................62

- 2 -


I. ZA SODNO PRAKSO

1) Preglednica povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (trinajsti odstavek 126. člena KZ, prvi odstavek 78. člena ZKP).

Št. Obdobje Znesek Objava v Uradnem listu RS1. januar 1999 104.666 SIT 28/992. februar1999 104.666 28/993. marec 1999 106.312 39/994. april 1999 106.140 50/995. maj 1999 106.558 59/996. junij 1999 108.158 70/997. julij 1999 107.925 78/998. avgust 1999 108.269 87/999. september 1999 109.907 95/9910. oktober 1999 110.402 107/9911. november 1999 114.944 5/200012. december 1999 122.050 17/200013. januar 2000 113.270 26/200014. februar 2000 114.807 35/200015. marec 2000 115.588 44/200016. april 2000 114.768 57/200017. maj 2000 118.275 65/200018. junij 2000 118.040 75/200019. julij 2000 120.144 87/200020. avgust 2000 121.774 97/200021. september 2000 121.358 109/200022. oktober 2000 123.817 118/200023. november 2000 132.673 6/200124. december 2000 133.437 12/200125. januar 2001 131.113 21/200126. februar 2001 129.611 31/200127. marec 2 130.330 40/200128. april 2001 130.067 52/200129. maj 2001 132.249 62/200130. junij 2001 131.486 69/200131. julij 2001 132.290 76/200132. avgust 2001 135.731 82/200133. september 2001 134.563 93/200134. oktober 2001 137.799 107/200135. november 2001 146.355 9/200236. december 2001 146.273 16/200237. januar 2002 143.274 25/200238. februar 2002 141.321 36/200239. marec 2002 142.894 45/2002

- 3 -


40. april 2002 143.355 54/200241. maj 2002 145.097 63/200242. junij 2002 144.082 77/200243. julij 2002 146.023 83/200244. avgust 2002 148.031 90/200245. september 2002 148.387 100/200246. oktober 2002 150.603 112/200247. november 2002 158.335 7/200348. december 2002 163.849 18/200349. januar 2003 155.936 29/200350. februar 2003 153.521 38/200351. marec 2003 153.627 48/200352. april 2003 154.810 59/200353. maj 2003 156.252 71/200354. junij 2003 156.098 83/200355. julij 2003 157.665 91/200356. avgust 2003 157.856 103/200357. september 2003 159.456 117/200358. oktober 2003 161.240 129/200359. november 2003 168.980 6/200460. december 2003 173.166 17/200461. januar 2004 163.301 25/200462. februar 2004 161.956 42/200463. marec 2004 163.838 56/200464. april 2004 162.961 68/200465. maj 2004 163.205 80/200466. junij 2004 164.996 95/200467. julij 2004 165.666 103/200468. avgust 2004 167.904 115/200469. september 2004 168.599 126/200470. oktober 2004 169.508 139/200471. november 2004 181.138 6/200572. december 2004 185.029 17/200573. januar 2005 171.380 119/200574. februar 2005 168.561 119/200575. marec 2005 172.842 119/200576. april 2005 171.779 119/200577. maj 2005 173.388 119/200578. junij 2005 172.972 119/200579. julij 2005 173.153 119/200580. avgust 2005 177.364 119/200581. september 2005 176.268 119/200582. oktober 2005 177.502 117/200583. november 2005 196.071 9/200684. december 2005 184.159 20/200685. januar 2006 180.193 30/200686. februar 2006 177.856 44/200687. marec 2006 181.982 52/2006

- 4 -


88. april 2006 178.716 64/200689. maj 2006 182.638 78/200690. junij 2006 182.275 90/200691. julij 2006 181.003 98/200692. avgust 2006 184.823 108/200693. september 2006 183.223 121/200694. oktober 2006 186.295 138/200695. november 2006 208.194 7/200796. december 2006 196.251 17/200797. januar 2007 815,68 EUR 26/200798. februar 2007 792,97 EUR 36/2007 99. marec 2007 815,34 EUR 45/2007100. april 2007 807,86 EUR 56/2007101. maj 2007 822,34 EUR 66/2007102. junij 2007 817,15 EUR 77/2007103. julij 2007 822,68 EUR 89/2007 104. avgust 2007 833,08 EUR 98/2007 105. september 2007 820,47 EUR 108/2007106. oktober 2007 846,38 EUR 121/2007107. november 2007 945,34 EUR 6/2008 108. december 2007 870,70 EUR 19/2008109. januar 2008 864,43 EUR 33/2008110. februar 2008 864,50 EUR 45/2008111. marec 2008 878,73 EUR 53/2008112. april 2008 879,19 EUR 67/2008113. maj 2008 882,94 EUR 79/2008114. junij 2008 883,58 EUR 85/2008115. julij 2008 890,24 EUR 94/2008 116. avgust 2008 909,12 EUR 103/2008117. september 2008 905,13 EUR 109/2008 118. oktober 2008 917,64 EUR 126/2008119. november 2008 981,58 EUR 8/2009120. december 2008 938,66 EUR 14/2009121. januar 2009 917,15 EUR 24/2009122. februar 2009 898,74 EUR 33/2009123. marec 2009 921,69 EUR 40/2009124. april 2009 920,67 EUR 50/2009125. maj 2009 917,56 EUR 61/2009126. junij 2009 924,64 EUR 69/2009127. julij 2009 922,14 EUR 78/2009128. avgust 2009 918,28 EUR 85/2009129. september 2009 929,36 EUR 94/2009130. oktober 2009 935,11 EUR 112/2009131. november 2009 999,49 EUR 7/2010132. december 2009 957,14 EUR 12/2010133. januar 2010 936,77 EUR 26/2010134. februar2010 930,01 EUR 35/2010135. marec 2010 967,32 EUR 45/2010

- 5 -


136. april 2010 960,02 EUR 53/2010137. maj 2010 956,55 EUR 63/2010138. junij 2010 965,71 EUR 70/2010139. julij 2010 960,14 EUR 76/2010140. avgust 2010 964,55 EUR 86/2010141. september 2010 963,84 EUR 92/2010142. oktober 2010 964,48 EUR 107/2010143. november 2010 1.041,19 EUR 6/2011144. december 2010 988,96 EUR 12/2011145. januar 2011 971,83 EUR 24/2011146. februar 2011 969,92 EUR 32/2011147. marec 2011 987,03 EUR 40/2011148. april 2011 975,98 EUR 52/2011149. maj 2011 982,99 EUR 60/2011150. junij 2011 985,95 EUR 69/2011151. julij 2011 974,91 EUR 75/2011152. avgust 2011 988,45 EUR 86/2011153. september 2011 978,20 EUR 94/2011154. oktober 2011 979,53 EUR 107/2011155. november 2011 1.053,96 EUR 8/2012156. december 2011 999,33 EUR 13/2012157. januar 2012 993,53 EUR 24/2012158. februar 2012 988,47 EUR 30/2012159. marec 2012 995,20 EUR 42/2012160. april 2012 987,67 EUR 51/2012161. maj 2012 996,62 EUR 58/2012162. junij 2012 978,99 EUR 67/2012163. julij 2012 976,81 EUR 73/2012164. avgust 2012 985,55 EUR 80/2012165. september 2012 972,73 EUR 88/2012166. oktober 2012 986,81 EUR 107/2012167. november 2012 1.035,01 EUR 8/2013168. december 2012 1.000,21 EUR 17/2013169. januar 2013 998,18 EUR 27/2013170. februar 2013 982,68 EUR 37/2013171. marec 2013 993,70 EUR 46/2013172. april 2013 993,16 EUR 55/2013173. maj 2013 997,13 EUR 63/2013174. junij 2013 982,72 EUR 71/2013175. julij 2013 990,88 EUR 79/2013176. avgust 2013 989,52 EUR 89/2013177. september 2013 983,30 EUR 96/2013 178. oktober 2013 999,99 EUR 111/2013179. november 2013 1.044,89 EUR 9/2014180. december 2013 1.007,65 EUR 15/2014181. januar 2014 1.005,75 EUR 21/2014182. februar 2014 994,34 EUR 33/2014183. marec 2014 996,97 EUR 38/2014

- 6 -


184. april 2014 1.001,03 EUR 51/2014185. maj 2014 1.000,69 EUR 59/2014186. junij 2014 995,64 EUR 64/2014187. julij 2014 1.002,75 EUR 69/2014188. avgust 2014 992,94 EUR 77/2014189. september 2014 994,31 EUR 85/2014190. oktober 2014 1.007,24 EUR 96/2014191. november 2014 1.053,77 EUR 6/2015192. december 2014 1.018,67 EUR 12/2015193. januar 2015 1.003,48 EUR 23/2015194. februar 2015 989,91 EUR 30/2015195. marec 2015 1.008,02 EUR 37/2015196. april 2015 1.005,52 EUR 47/2015197. maj 2015 997,51 EUR 57/2015198. junij 2015 1.003,74 EUR 62/2015199. julij 2015 1.005,06 EUR 73/2015200. avgust 2015 995,85 EUR 84/2015201. september 2015 994,90 EUR 91/2015202. oktober 2015 1.004,34 EUR 107/2015203. november 2015 1.082,34 EUR 5/2016204. december 2015 1.035,58 EUR 18/2016205. januar 2016 1.015,85 EUR 28/2016206. februar 2016 1.022,32 EUR 32/2016207. marec 2016 1.033,95 EUR 39/2016208. april 2016 1.021,74 EUR 46/2016209. maj 2016 1.016,36 EUR 52/2016210. junij 2016 1.018,70 EUR 59/2016

II. OBVESTILA SODIŠČEM

1) Od 19. do 22. septembra 2016 je na Cetinju v Črni Gori potekala Konferenca Vrhov-nih sodišč držav članic Evropske Unije in držav kandidatk za članstvo v Evropski Uniji. Konference so se udeležili predstavniki (predsedniki oz. sodniki) vrhovnih sodišč Albanije, Bosne in Hercegovine, Federacije Bosne in Hercegovine, Republike Srbske, Češke, Cipra, Danske, Estonije, Kosova, Litve, Latvije, Makedonije, Slovaške, Slovenije, Srbije, Španije, Turčije, Ukrajine, Združenega kraljestva, zvezne ameriške države Delaware in Črne Gore, kot organizatorke konference ter tudi predsednika Sodnih svetov Turčije in Črne Gore. Vrhovno sodišče naše države je predstavljal vodja Evidenčnega oddelka vrhovni sodnik Vladimir Hor-vat, ki je sodeloval tudi z referatom - „Unification of the jurisprudence of national courts thro-ugh the case law of the Supreme Court of Republic of Slovenia“. Konferenca je bila razdelje-

- 7 -


na v tematske sklope z naslovi: Evropska pot pravosodnih sistemov držav Zahodnega Balka-na, Podobnosti in razlike pravosodnih sistemov v zvezi z dobrimi praksami na področju izbo-ljšanja kvalitete pravdnih postopkov, Vloga vrhovnih sodišč pri ustvarjanju sodne prakse in vzpostavitvi zaupanja javnosti v pravosodje ter Sodelovanje z mediji in seznanjanju javnosti z delom sodišč. Razpravljalci so predvsem poudarjali, da mora sodni sistem vzpostavljati proce-se, ki bodo omogočili kvalitetno sojenje v razumnih rokih ter enotno sodno prakso. Poudarjen je bil pomen vrhovnih sodišč pri ustvarjanju sodne prakse in njihov vpliv na sodno prakso so-dišč nižjih stopenj, pri čemer je bilo opozorjeno na avtonomen in neodvisen položaj vseh so-dnikov, ki sodelujejo pri ustvarjanju kvalitetne sodne prakse. Izpostavljeno je bilo, da tudi države Zahodnega Balkana namenjajo veliko naporov pri vzpostavljanju omenjenih ciljev. V zvezi s problematiko odnosa medijev in javnosti do sodne veje oblasti, ki je ena izmed enako-vrednih vej oblasti, je bilo izraženo enotno stališče, da mediji lahko odločilno vplivajo na podobo delovanja sodstva, prav tako pa je bila poudarjena odgovornost medijev pri objektiv-nem prikazovanju funkcioniranja sodnih sistemov. V zvezi s tem je pomembno, da udeleženci postopka dobijo vtis, da so njihove trditve in stališča v sodnih postopkih slišana in objektivno presojana. Prav tako je bila poudarjena pomembnost informatizacije vseh sodnih postopkov na podlagi celovitega elektronskega spisa.

III. IZ ODLOČB SENATOV VRHOVNEGA SODIŠČA

KAZENSKO PODROČJE

1) I Ips 11925/2009

Obsojenec s posamičnimi ravnanji (14 sklenitev in izvršitev posojilnih pogodb) ni imel namena vsakič pridobiti svoji ženi le premoženjsko korist v znesku, kakršen je izhajal iz posamične posojilne pogodbe, temveč je imel od vsega začetka jasno izoblikovan cilj, da doseže veliko premoženjsko korist z ravnanji, ki imajo, če jih presojamo ločeno od nje-govega namena, res zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja. Vendar pa obsojenec s sklepanjem posamičnih posojilnih pogodb in prenakazili zneskov ni imel namena z vsako od obravnavanih pogodb storiti samostojno (temeljno) kaznivo dejanje in vsakič posebej pridobiti ženi posamične zneske, na katere so se posojilne pogodbe glasile, am-pak je že ob sklenitvi prve posojilne pogodbe vedel, zakaj in s kakšnim končnim ciljem jo sklepa. Bil je odločen, da bo s takšnim ravnanjem nadaljeval vse do pridobitve velike premoženjske koristi. Vsa posamična ravnanja obsojenca so bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno pre-povedano posledico želi doseči. Obsojenec je tako s postopnim ravnanjem izpolnjeval bit kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja. Pri takšnem ravnanju je sicer v objektivnem pogledu v vsakem posamičnem primeru izpolnil bit temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, a njegov naklep ni

- 8 -


bil usmerjen v izvršitev takega dejanja, ampak v izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku navedenega člena. Sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi je bilo tako le način izvršitve tega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče ugotavljati obsojenčevega na-klepa ločeno pri vsakem od posameznih ravnanj, saj je v tem primeru namen, ki ga je zasledoval obsojenec, postal del njegovega ravnanja pri uresničevanju objektivnih za-konskih znakov in s tem del biti kaznivega dejanja (finalistično pojmovanje krivde).(3) Obsojenec je svoje celotno ravnanje usmeril v realizacijo točno določenega cilja; ne-pravo, ki ga je zasledoval, je bila pridobitev velike premoženjske koristi. Obsojenec je imel jasno ciljno predstavo, njegova volja kot bistveni element direktnega naklepa je bila od vsega začetka njegovega delovanja usmerjena v dosego (končnega) cilja. Tako oblikovana volja obsojenca je po svojem bistvu namen, usmerjen v določen cilj. V tem kontekstu bi bilo življenjsko in pravno napačno slediti stališču vložnikov, po katerem bi ravnanje obsojenca šteli kot štirinajst samostojnih kaznivih dejanj po prvem odstavku 244. člena KZ, pri katerih bi za vsako posebej ugotavljali obstoj krivde. Tako bi ta ciljno povezana dejanja iztrgali iz njihove življenjske celote, nato pa bi jih, tako je stališče vlo-žnika, združili v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja prav zaradi življenjske povezanosti. Povedano drugače, po takem stališču bi ravnanje, ki življenjsko predstavlja celoto, najprej razcepili na posamezne dele zgolj po kriteriju, da objektivni znaki teh de-janj predstavljajo samostojno temeljno kaznivo dejanje, nato pa bi ta dejanja povezovali v nadaljevano kaznivo dejanje, ne da bi upoštevali, s kakšnim namenom je obsojenec in-kriminirana ravnanja izvrševal. Takšno stališče bi pomenilo zanikanje obsojenčevega namena, da pridobi ženi veliko premoženjsko korist, s tem pa tudi zanikanje postopnega načina izvršitve kaznivega dejanja kot enega dejanja, s katerim je obsojenec lahko dose-gel zadani cilj.

Iz obrazložitve:Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja, da ga je obsojenec storil tako, da je v času od 5. 1. 1999 do 8. 12. 1999 v Mariboru kot namestnik direktorja gospodarske družbe L. B., d. o. o., Maribor, pri opravljanju gospodarske dejavnosti – pri vodenju in finančnem poslovanju družbe z namenom, da S. K. pridobi premoženjsko korist, izrabil svoj položaj s tem, da je v navedenem obdobju iz denarnih sredstev gospodarske družbe L. B., d. o. o., S. C. odobril sku-pno 14 kratkoročnih kreditov, ki jih je v imenu družbe tudi podpisalter ji tako odobril kredite v skupni višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR), čeprav je vedel, da navedena kreditov gospodarski družbi ne bo odplačevala, saj za vračilo kreditov ni zahteval zavarovanja, krediti so bili, z izjemo pogodb pod opr. št. 12-09-99, 13-09-99 in 14-12-99, brezobrestni, prav tako pa jih S. K., glede na svoje finančno stanje, ni bila sposobna odplačevati in jih tudi dejansko ni vrnila, s tem pa je S. K. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR) in mu je šlo za to, da navedeni osebi pridobi takšno korist. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec s posamičnimi istovrstnimi dejanji, ki pred-stavljajo del enotne kriminalne dejavnosti, ob seštevku pridobil veliko premoženjsko korist in je glede na način izvršitve kaznivega dejanja podan njegov direkten naklep v odnosu do pri-dobitve velike premoženjske koristi S. K., saj se je obsojenec tega zavedal in je hotel, da na-stane takšna prepovedana posledica.

Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ali gre za eno kaznivo dejanje, ali nadaljevano ka-znivo dejanje, ali pa za realni stek več kaznivih dejanj, že večkrat obrazložilo, da kazensko-pravna teorija in sodna praksa poznata primere, ko je izvršitev kaznivega dejanja že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj.(1) V ta-

- 9 -


kih primerih je že "po sili zakona" izključen stek (na primer sestavljena ali alternativna kazni-va dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločenim številom ponavljanj itd.). V is-tih sodbah je obrazložilo tudi, da obstajajo življenjski primeri, pri katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek ali nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu, temveč teme-lji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja ča-sovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo eno-tnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za take primere lahko gre pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oško-dovanje določene osebne dobrine. V takih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja po-menijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoli-ščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega ži-vljenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb. V primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kjer ni možna pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena (ali poskušana) istočasno ali zapo-redoma iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, mora sodišče uporabiti institut nadalje-vanega kaznivega dejanja na podlagi 54. člena KZ-1.

Glede na ugotovljene okoliščine pravnomočna sodba izpostavlja stopnjo homogenosti obsoje-nčevega ravnanja do te mere, da je mogoč zaključek o tem, da je bilo izvršeno eno kaznivo dejanje, ne pa nadaljevano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je obsojenec v vlogi name-stnika direktorja družbe s svojo ženo sklenil 14 kratkoročnih posojil in za uspešno izvršitev posojilnih pogodb odredil nakazila finančnih sredstev z žiro računa gospodarske družbe L. B., d. o. o., na žiro račun svoje žene. Iz takega načina storitve kaznivega dejanja je razviden pove-zovalni element, ki se kaže v tem, da je obsojenec s svojim ravnanjem izkoriščal isto pri-ložnost, da v vlogi namestnika direktorja gospodarske družbe izkoristi tak korporacijski položaj za vnaprej točno določen cilj. V zvezi s posojilnimi pogodbami iz pravnomočne sodbe izhaja, da so se vse (z izjemo ene v znesku 1.000.000,00 SIT oziroma 4.172,93 EUR) glasile na isti znesek v višini 2.000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR, za vsa posojila pa je bil dolo-čen tudi isti rok plačila dne 31. 12. 1999. Tako opisana (zunaj razvidna) ravnanja obsojenca je potrebno obravnavati v povezavi z obsojenčevim poznavanjem premoženjskega stanja svoje žene S. K. in njegovim hotenjem uresničiti njene poslovne načrte oziroma premoženjske inte-rese. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z odvzemom protipravno pridobljene pre-moženjske koristi zaslišalo obsojenčevo ženo S. K., ki je povedala, da je vzela kredit v znesku 112.669,00 EUR za "otvoritev bara, ki potem ni šel", ob tem pa je sodišče upoštevalo tudi dej-stvo, da S. K. v roku enega leta na svoj bančni račun ni dobila nikakršnih drugih prihodkov kot izplačila obravnavanih posojil. To, da obsojenec za vračilo posojil ni zahteval nobenega zavarovanja, da so bila kratkoročna posojila (z izjemo zadnjih treh) dana brezobrestno, da posojenih zneskov ni skušal izterjati po sodni poti in da se je v letu 1999 odločil za neuteme-ljen odpis finančnih terjatev v znesku 21.436.104,03 SIT, kaže, da je vedel, da je ženino pre-moženjsko stanje slabo in posojenih zneskov ne bo mogla odplačevati. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja in obsojenčevega poznavanja okoliščin na strani žene je

- 10 -


utemeljen zaključek, da je obsojenec deloval z namenom pridobiti svoji ženi protipravno pre-moženjsko korist v znesku 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR). Ob upoštevanju ugotovitev pravnomočne sodbe, da je obsojenčeva žena hotela odpreti bar, vendar pa za to ni imela de-narja in upoštevaje zgoraj opisano ravnanje obsojenca, Vrhovno sodišče sprejema in upošteva ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je imel obsojenec že od vsega začetka izdelan na-klep pridobiti svoji ženi veliko premoženjsko korist v skupni višini 27.000.000,00 SIT (112.668,98 EUR), ki pa jo je dosegel s 14 odobrenimi posamičnimi posojilnimi pogodbami. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – gospodarsko družbo L. B., d. o. o., ki so nelo-čljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj, pridobiti veliko premoženjsko korist svoji ženi na škodo premoženja gospodarske družbe, tudi po oceni Vrhovnega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo de-janje po prvem odstavku 244. člena KZ. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno ugo-tovili, da je šlo za eno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, pri katerem je obsojenec že od vsega začetka zasledoval pridobitev velike premoženjske koristi, česar ne spremeni dejstvo, da je do pridobitve velike pre-moženjske koristi vodilo 14 kratkoročnih posojilnih pogodb, ki so predstavljale zgolj način iz-vršitve kaznivega dejanja in je torej bila prepovedana posledica uresničena postopoma.(2)

Navedeno stališče ustreza presoji konkretnega življenjskega primera, pri katerem ugotovimo, da obsojenec s posamičnimi ravnanji (14 sklenitev in izvršitev posojilnih pogodb) ni imel na-mena vsakič pridobiti svoji ženi le premoženjsko korist v znesku, kakršen je izhajal iz posa-mične posojilne pogodbe, temveč je imel od vsega začetka jasno izoblikovan cilj, da doseže veliko premoženjsko korist z ravnanji, ki imajo, če jih presojamo ločeno od njegovega name-na, res zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja. Vendar pa obsojenec s sklepanjem posamičnih posojilnih pogodb in prenakazili zneskov ni imel namena z vsako od obravnava-nih pogodb storiti samostojno (temeljno) kaznivo dejanje in vsakič posebej pridobiti ženi posamične zneske, na katere so se posojilne pogodbe glasile, ampak je že ob sklenitvi prve posojilne pogodbe vedel, zakaj in s kakšnim končnim ciljem jo sklepa. Bil je odločen, da bo s takšnim ravnanjem nadaljeval vse do pridobitve velike premoženjske koristi. Vsa posamična ravnanja obsojenca so bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začet-ka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči. Obsojenec je tako s postopnim ravnanjem izpolnjeval bit kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja. Pri takšnem ravnanju je sicer v objektivnem pogledu v vsakem posamičnem primeru izpolnil bit temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, a njegov naklep ni bil usmerjen v izvršitev takega dejanja, ampak v izvršitev kaznivega dejanja po drugem odstavku navedenega člena. Sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi je bilo tako le način izvršitve tega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče ugotavljati obsojenčeve-ga naklepa ločeno pri vsakem od posameznih ravnanj, saj je v tem primeru namen, ki ga je za-sledoval obsojenec, postal del njegovega ravnanja pri uresničevanju objektivnih zakonskih znakov in s tem del biti kaznivega dejanja (finalistično pojmovanje krivde).(3) Obsojenec je svoje celotno ravnanje usmeril v realizacijo točno določenega cilja; nepravo, ki ga je zasle-doval, je bila pridobitev velike premoženjske koristi. Obsojenec je imel jasno ciljno predsta-vo, njegova volja kot bistveni element direktnega naklepa je bila od vsega začetka njegovega delovanja usmerjena v dosego (končnega) cilja. Tako oblikovana volja obsojenca je po svo-jem bistvu namen, usmerjen v določen cilj. V tem kontekstu bi bilo življenjsko in pravno na-pačno slediti stališču vložnikov, po katerem bi ravnanje obsojenca šteli kot štirinajst samostoj-nih kaznivih dejanj po prvem odstavku 244. člena KZ, pri katerih bi za vsako posebej ugota-vljali obstoj krivde. Tako bi ta ciljno povezana dejanja iztrgali iz njihove življenjske celote,

- 11 -


nato pa bi jih, tako je stališče vložnika, združili v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja prav zaradi življenjske povezanosti. Povedano drugače, po takem stališču bi ravnanje, ki ži-vljenjsko predstavlja celoto, najprej razcepili na posamezne dele zgolj po kriteriju, da objektivni znaki teh dejanj predstavljajo samostojno temeljno kaznivo dejanje, nato pa bi ta dejanja povezovali v nadaljevano kaznivo dejanje, ne da bi upoštevali, s kakšnim namenom je obsojenec inkriminirana ravnanja izvrševal. Takšno stališče bi pomenilo zanikanje obsojenče-vega namena, da pridobi ženi veliko premoženjsko korist, s tem pa tudi zanikanje postopnega načina izvršitve kaznivega dejanja kot enega dejanja, s katerim je obsojenec lahko dosegel za-dani cilj.

---

(1) Tako npr. sodbe VSRS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 51408/2010 z dne 12. 11. 2015.

(2) Tako tudi sodba VSRS I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 in sodba in sklep I Ips 170/2007 z dne 18. 11. 2008.

(3) Več o tem v: dr. Matjaž Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2007, str. 111-112.

CIVILNO PODROČJE

1) II Ips 304/2014

Pri tehtanju med položajem pridobitelja, ki je sicer računal na dokončnost zemljiško-knjižnega razmerja, ki bo šele nastopila, in pravico tožnika, ki vlaga izbrisno tožbo in varuje lastninsko pravico, tožbi za njeno varstvo pa je lastna časovna neomejenost in ne-zastarljivost, je prednost vedno treba dati slednji.

Spremenjena tožba je samostojna, zato se pravočasnost trditev in dokazov v zvezi z njo presoja samostojno, glede na čas prvega naroka za obravnavo spremenjene tožbe.

Objektivne meje pravnomočnosti ne izključujejo le tožbe z enakim tožbenim zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno, pač pa tudi tožbo, s katero bi se uveljavljal zah-tevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odloče-no. Odgovor v konkretnem primeru je torej v tem, ali bi bila toženčeva tožba, s katero bi zahteval ugotovitev darilnega razmerja med njim in pokojnikom, dopustna. Povedano drugače, odgovoriti je treba na vprašanje, ali bi toženec s takšnim ugovorom moral do-seči (in tudi lahko dosegel) zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti.

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:Tožniki so kot dediči po pokojnem J. M. zahtevali ugotovitev neveljavnosti vknjižbe toženče-ve lastninske pravice pri večjem številu nepremičnin in posledično njen izbris iz zemljiške knjige, ker naj bi bila pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8.

- 12 -


2000, s katerima je pokojnik nepremičnine prenesel na toženca, nična. To je sodišče že prav-nomočno ugotovilo v prejšnjem postopku, v katerem so zahtevali tudi ugotovitev, da so nepre-mičnine del pokojnikove zapuščine, kar pa je bil pravnomočno zavrnjeno. Toženec je menil, da sicer nična pogodba o preužitku ustreza darilni pogodbi in da je tožba vložena prepozno.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.

Iz obrazložitve:Pokojnik je nepremičnine s pogodbo prenesel na toženca. Pravnomočno je ugotovljeno, da sta pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000 nična. Vknjižba toženčeve lastninske pravice je bila na njuni podlagi opravljena 29. 9. 2000, torej v času velja-ve starega ZZK, ki je izbrisno tožbo omejeval na prekluzivni rok 3 let (1). Do uveljavitve no-vega ZZK-1 z dnem 16. 9. 2003, ki upošteva stvarnopravno naravo izbrisne tožbe in časovnih meja njene vložitve ne določa več (2), triletni prekluzivni rok ni potekel. Potekel pa je do vlo-žitve tožbe 20. 4. 2012.

Za presojo pravočasnosti vložene tožbe je odločilno medsebojno učinkovanje določb omenje-nih zakonov. Določbe ZZK-1 se uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno so-dišče do uveljavitve tega zakona še ni odločilo o vpisu (prvi odstavek 246. člena ZZK-1). V konkretni zadevi je bil vpis že opravljen. V tem postopku sodišče odloča o njegovem izbrisu, kar je samostojen postopek. To narekuje uporabo določb ZZK-1, saj ta nima prehodne dolo-čbe, ki bi posebej urejala razmerje med določbami obeh zakonov glede izbrisne tožbe.(3) Ker triletni rok, ki bi prinesel dokončno in nespremenljivo ureditev spornega razmerja, do uvelja-vitve novega ZZK-1 ni potekel, uporaba novega zakona ne bo posegla v že zaključeno raz-merje med pravdnima strankama. Vknjižba je bila sicer res že opravljena, vendar je še vedno obstajala možnost, da bi se odločalo o njeni veljavnosti in izbrisu. Uporaba novega ZZK-1 lahko pomeni le t. i. nepravo retroaktivno veljavo novega zakona. Ta načeloma ni prepoveda-na, razen če bi nedopustno posegla v načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave Republi-ke Slovenije), ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in neza-starljivosti.(4) Enako ocenjuje tudi v tem primeru, celo ne glede na morebitno toženčevo dobro vero, na katero se sklicuje v reviziji. Morebitna dobra vera pred izbrisom varuje le na-daljnje pridobitelje, na prvega pridobitelja in njegovo varstvo pa nima vpliva.(5) Prav tako ne vpliva na oceno, ali je ustavno dopustno uporabiti nov zakon. Z izbrisno tožbo se namreč ne varuje morebitna pravica tistega, ki je vknjižen, saj je bistvo izbrisne tožbe ravno v tem, da ti-sti, ki je vknjižen, pravice sploh nima, z izbrisno tožbo zato v njegovo pravico sploh ne more biti poseženo.(6) Niti ne v njegovo pravico v pričakovanju, saj tudi iztek triletnega roka iz ZZK ni privedel do tega, da bi tisti, ki je vpisan, pravico pridobil, pač pa zgolj do dokončnosti in nedotakljivosti zemljiškoknjižnega razmerja. Drugačna razlaga določb ZZK, ki bi temeljila

- 13 -


na tem, da potek triletnega roka privede do pridobitve pravice, bi bila ustavno sporna glede na siceršnje pogoje, ki jih stvarno pravo določa za pridobitev pravic, npr. za priposestvovanje.(7) Po oceni Vrhovnega sodišča je pri tehtanju med položajem pridobitelja, ki je sicer računal na dokončnost zemljiškoknjižnega razmerja, ki bo šele nastopila, in pravico tožnika, ki vlaga iz-brisno tožbo in varuje lastninsko pravico, tožbi za njeno varstvo pa je lastna časovna neomeje-nost in nezastarljivost, prednost vedno treba dati slednji.

Toženec ne more uspeti niti s tem, da tožniki izbrisne tožbe niso vložili skupaj s tožbo za ugo-tovitev ničnosti. Izbrisna tožba mora zajemati ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na ugotovi-tev neveljavnosti vknjižbe (in ne pravnega posla), ter dajatveni zahtevek, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma izbris izpodbijane vknjižbe.(8) Zahteve po vmesnem ugotovitvenem zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla zakon ne postavlja. Poseben tožbeni zahtevek bo zato potreben le tedaj, ko je treba pravno razmerje pred želenim izbrisom sodno preoblikovati.(9) Še tedaj pa ni nujno, da je postavljen skupaj z izbrisnim.(10) Ker v konkretnem primeru tožniki neveljavnosti toženčeve vknjižbe ne gradijo na tožbenem obliko-valnem upravičenju (npr. na izpodbojnosti pogodbe), pač pa na ničnosti pravnega posla, ni po-membno, kako, še manj pa kdaj (skupaj z izbrisno tožbo ali ne) so tožniki uveljavljali njegovo ničnost. Nasprotnega tudi v razlogih odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3755/2008 ni najti, saj je to pojasnilo le, zakaj ni utemeljen v tisti zadevi aktualen zahtevek na ugotovitev obsega zapuščine, ne pa, ali je lahko utemeljen tukaj postavljeni zahtevek na ugotovitev neve-ljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice in njen posledični izbris.

Ne drži niti, da je sprememba tožbe podvržena prekluziji po 286. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Spremenjena tožba je samostojna, zato se pravočasnost trdi-tev in dokazov v zvezi z njo presoja samostojno, glede na čas prvega naroka za obravnavo spremenjene tožbe. Kriterij njene dovoljenosti je smotrnost,(11) ki mu je bilo zadoščeno.

Toženec sodišču druge stopnje še neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o prehodu nične pogodbe o preužitku v darilno pogodbo. Pritožbeno sodišče je nanje odgovo-rilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da se konkretni postopek nanaša le na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah, pri katerih se je toženec vpisal kot lastnik na podlagi pravnega posla, ki je bil že pravnomočno ugotovljen za ničnega v drugem postopku. Štelo je torej, da toženec v postopku o izbrisni tožbi morebitnega prehoda nične preužitkarske pogodbe v veljavno darilno razmerje ne more več uveljavljati.

Revident izpodbija pravilnost njegovih razlogov ter meni, da je sklenjeno pogodbo treba šteti kot darilno in presojati, ali je vknjižba zakonita (pravilneje: materialnopravno veljavna). Ugo-tovljena neveljavnost (konkretno ničnost) pogodbe o preužitku in dodatka k njej sicer ne po-meni avtomatično tudi neveljavnosti toženčeve vknjižbe lastninske pravice pri z njima zajetih nepremičninah. Izbrisna tožba namreč varuje lastninsko pravico. Zato jo imajo tožniki (oziro-ma pred njimi njihov pravni prednik) le do tedaj, dokler imajo lastninsko pravico. Na podlagi ničnega zavezovalnega posla (pogodbe o preužitku in dodatka k njej) in posledično opravljene vknjižbe ta na toženca ni prešla. Lahko pa bi nanj veljavno prešla na drugi podlagi, npr. s pri-posestvovanjem.(12) Če bi lastninska pravica na toženca prešla, tožniki lastninske pravice in izbrisne tožbe ne bi imeli več. Toženec bi lahko, pa čeprav na drugi podlagi, izkazal, da je ob-stoječa vknjižba veljavna in da ni pogojev za izbris njegove lastninske pravice. Drugačen pri-stop, ki bi najprej narekoval izbris toženčeve lastninske pravice iz zemljiške knjige in mu na-

- 14 -


ložil, da nato doseže ponoven vpis na drugi pravni in dejanski podlagi, bi ga v vmesnem času izpostavil nevarnosti obremenitve ali odtujitve nepremičnin. Po oceni Vrhovnega sodišča bi bil tak pristop tudi napačen. Predmet izbrisne tožbe je na prvem mestu ravno vprašanje, ali ima toženec veljavno podlago za vpis v zemljiški knjigi. O tem naj torej odloča sodišče, ki od-loča o izbrisni tožbi, odločitvi o veljavnosti vpisa in njegovem morebitnem izbrisu pa le sledi-ta ugotovljenemu.

Vendar toženec ne uveljavlja povsem drugega temelja pridobitve lastninske pravice, pač pa zatrjuje pridobitev na podlagi istega dogovora s pokojnikom z dne 24. 7. 2000 in z dne 28. 8. 2000 in se sklicuje na konverzijo nične preužitkarske pogodbe v veljavno darilno pogodbo. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je v 106. členu omogočal konverzijo nične pogodbe v drugo pogodbo, če je nična pogodba izpolnjevala pogoje za to drugo pogod-bo in če je bilo to v skladu s pogodbenim namenom in voljo pogodbenikov.(13) Enako določa sedaj veljavni 89. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na že pravno-močno rešeno predhodno vprašanje o ničnosti pogodbe o preužitku in dodatka k njej pa je od-govor, ali toženec lahko uspe s svojim ugovorom, v presoji, ali ga že zajemajo meje pravno-močnosti izdane sodbe, ali je torej o tem predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno. Objektivne meje pravnomočnosti namreč ne izključujejo le tožbe z enakim tožbenim zahtev-kom, o katerem je že pravnomočno odločeno,(14) pač pa tudi tožbo, s katero bi se uveljavljal zahtevek, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odloče-no.(15) Odgovor je torej v tem, ali bi bila toženčeva tožba, s katero bi zahteval ugotovitev da-rilnega razmerja med njim in pokojnikom, dopustna. Povedano drugače, odgovoriti je treba na vprašanje, ali bi toženec s takšnim ugovorom moral doseči (in tudi lahko dosegel) zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti.

Vrhovno sodišče odgovarja, da toženčeva tožba s takšnim tožbenim zahtevkom zaradi prepo-vedi ponovnega odločanja o isti stvari ne bi bila dopustna. Zato pravdno sodišče o veljavnosti njegovega vpisa na darilni podlagi ne more odločati niti kot o predhodnem vprašanju. Po do-ločbi 181. člena ZPP sodišče ugotavlja obstoj oziroma neobstoj pravice ali pravnega razmerja (v sodni praksi pogosto njegovo veljavnost). To mora biti dovolj opredeljeno, da ga ni mogoče zamenjati s kakšnim drugim pravnim razmerjem.(16) V pravnomočno končanem postopku je sodišče ugotavljalo obstoj in elemente pogodbenega razmerja med pokojnikom in tožencem, sklenjenega z dogovoroma, poimenovanima pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000 in dodatek k njej z dne 28. 8. 2000, ter njegovo veljavnost.(17) Torej točno opredeljenega (z datumom in tudi vsebino dogovora oziroma doseženega soglasja pogodbenikov o bistvenih sestavinah po-godbe) pravnega razmerja med njima. Že s tem, ko je ugotovilo, da doseženo soglasje o bi-stvenih sestavinah med pogodbenikoma po svoji vsebini predstavlja preužitkarsko razmerje, in odločilo o njegovi veljavnosti, saj je ugotovilo tudi njegovo ničnost, je izključilo vse na-knadne ugovore, ki se nanašajo na njegovo vsebino ter veljavnost, in s tem tudi možnost hkra-tnega obstoja veljavnega darilnega razmerja iz istega dogovora. Če je namreč ugotovilo, da sta pogodbenika s soglasjem glede bistvenih sestavin njunega razmerja stremela k preužitkar-skemu razmerju, vendar nista izpolnila pogojev za njegovo veljavnost, iz istega historičnega dogodka (torej iz istega doseženega soglasja o bistvenih sestavinah razmerja) ne more izhajati še veljavno darilno razmerje. Toženec bi zato že v prejšnjem pravdnem postopku, v katerem so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku zaradi neizpolnjevanja obličnostnih zahtev, lahko in moral uspeti z ugovorom, da zahtevane obličnosti za veljavnost preužitkarskega razmerja res ni, vendar iz istega pogodbenega dogovora med njim in pokojni-kom lahko izhaja veljavno darilno razmerje (darilna pogodba).(18) Če bi z ugovorom uspel,

- 15 -


bi ugotovljena obstoj in veljavnost darilnega razmerja (pokojnikov namen tožencu nepre-mičnine dati brez odmene) izključila že obstoj preužitkarskega razmerja (pokojnikov namen tožencu nepremičnine dati v zameno za njegovo protidajatev oziroma protistoritev - preuži-tek), s tem pa tudi vsakršno nadaljnjo razpravo o njegovi veljavnosti - ničnosti, ki so jo uve-ljavljali tožniki, kar bi vodilo v zavrnitev njihovega tožbenega zahtevka. Če tovrstnega ugo-vora v prejšnjem postopku toženec ni postavil, gre v njegovo breme.

Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---

(1) Določbi 100. in 101. člena ZZK.

(2) Določbi 243. in 244. člena ZZK-1.

(3) Enako novejša sodna praksa, primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2012, II Ips 1069/2008 in II Ips 882/2009, tudi J. Hudej v Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik, št. 7-8, leto 2013.

(4) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 54/2012, II Ips 1069/2008, II Ips 882/2009,...

(5) Tretji odstavek 244. člena ZZK-1.

(6) Primerjaj T. Pavčnik v Izbrisna tožba (analiza prakse višjih sodišč), Pravosodni bilten, št. 1/2012.

(7) Primerjaj J. Hudej, prav tam in T. Pavčnik, prav tam.

(8) Če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člena ZZK-1).

(9) Primerjaj T. Pavčnik, prav tam.

(10) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 200/2011.

(11) Prvi odstavek 185. člena ZPP.

(12) Primerjaj tudi J. Hudej v Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje, Pravnik, št. 7-8, leto 2013.

(13) Kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe, in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe.

(14) O identiteti zahtevka je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava. Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, to je sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati, niti če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in se morda sklicuje na drugo pravno podlago. Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1/2014 in v njej citirane odločbe.

(15) Primerjaj D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 166.

(16) Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 156.

(17) Preužitkarsko razmerje med pogodbenikoma je bilo v času njegovega nastanka podvrženo obličnostnim zahtevam notarskega zapisa (tretji in četrti odstavek 47. člena in 48. člen Zakona o notariatu, kot je veljal pred uveljavitvijo OZ).

- 16 -


(18) Tovrstne navedbe bi bilo mogoče presojati tudi z vidika veljavne prikrite pogodbe po določilu drugega odstavka 66. člena ZOR ali 50. člena OZ.

2) II Ips 95/2016

Naslovniku je treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu 141. in 142. čle-nom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Za opustitev je glede na okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo odsotnost iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času namerava vrniti v prvotno stano-vanje. Pri presoji je treba upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP) in vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem predalčniku (141. člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lah-ko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem.

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je tožencu naložilo, da mora tožeči banki priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo zneska 178.679,34 EUR z zakon-skimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 10. 2010 dalje do plačila ter dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino, posamezni del številka 22 v stavbi 3149 d. o. 964 - V. Zoper takšno odločitev se je pritožil toženec in navedel, da mu je sodišče tožbo vroči-lo po fikciji. Opozoril je, da bi bila takšna vročitev pravilna le v primeru, če bi dejansko sta-noval na naslovu, kjer se je vročitev poskušala opraviti. Poudaril je, da je bila tožeča stranka že v drugi pravdni zadevi, ki teče med istima strankama, seznanjena s tem, da začasno dela v Švici in se domov vrača le občasno, enkrat na dva do tri mesece. Navedel je, da se mu je v mesecu maju v Švici pridružila tudi njegova družina, na naslovu, kjer je bila vročitev opravljena, pa biva le njegov brat z družino, ki je 20. 6. 2014 našel izpodbijano zamudno sod-bo in mu jo poslal. Predlagal je, naj ga sodišče zasliši in vpogleda v sklep in zapisnik o glavni obravnavi v zadevi Okrajnega sodišča v Velenju VL 11287/2012. Poudaril je, da je sodišče z napačno vročitvijo poseglo v njegovo pravico do izjave in je zato podana absolutno bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo.

Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbo sodšča druge stopnje razveljavilo in zadevo vr-nilo temu sodišču v novo sojenje.

Iz obrazložitve:Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je pravica do izjave v postopku eden od pomembne-jših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave pa je vročanje. Z vročitvijo tožbe toženi stranki nastopi liti-spendenca in pravilna vročitev tožbe je (ob izpolnjenih drugih predpostavkah) tudi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Namen vročanja je omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča in da bo temu primerno lahko pri-pravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Pomembna pa je tudi pravica tožeče stranke do sodnega

- 17 -


varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar upravičuje razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-279/08).

Sodišče mora pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, oceniti ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je mogoče šteti, da se se je naslovnik s svojim ravnanjem odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem.(1) Pri odločanju so vselej pomembne okoliščine posameznega primera.

Možnost vročitve po fikciji (141. člen ZPP) pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vro-čiti osebno, vendar mora v tem primeru vročevalec najprej poskusiti zagotoviti osebno vroči-tev. Vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku pa so mogoče le ob pred-postavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja). Naslovniku je zato treba omogočiti, da dokaže, da vročitev po fikciji v skladu 141. in 142. členom ZPP ni bila pravilna, ker je stanovanje, kjer je bila vročitev opravljena, opustil. Za opustitev je glede na okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo odsotnost iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času namerava vrniti v prvotno stanovanje. Pri presoji je treba upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP) in vročanju z obvestilom o sodnem pisanju v poštnem predalčniku (141. člen ZPP), ta pa je v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem(2). Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da na-slovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načelo-ma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil).(3)

Trditve o pokvarjenem predalčniku je toženec prvič navedel v reviziji in jih zato revizijsko so-dišče ne more upoštevati. Iz listin v spisu je razvidno, da je vročevalec na vročilnici navedel, da ob prvem poskusu vročitve dne 28. 3. 2014 pisma ni mogel vročiti ne naslovniku ne ka-kšnemu odraslemu članu gospodinjstva. Prav tako ni uspel pri katerem od odraslih članov go-spodinjstva ali drugi osebi iz prvega in drugega odstavka 140. člena ZPP pustiti pisnega spo-ročila o tem, kdaj bo ponovno opravljal vročitev. Zato je to sporočilo pustil v hišnem preda-lčniku (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Ob takšnih okoliščinah vročanja dejstvo, da je v času vročanja, v stanovanju živela toženčeva družina in toženčev brat z družino, ne zadošča za oceno, da je bilo v zadostni meri zagotovljeno, da bo toženec dejansko seznanjen z začet-kom postopka. Stališče sodišča druge stopnje, ki je toženčevo pritožbo zavrnilo brez izvajanja s strani toženca predlaganih dokazov, je prestrogo in nesorazmerno posega v pravico toženca, da dokaže, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve ni imel možnosti, da se se-znani z vložitvijo tožbe.

---

(1) Glej sodbe Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Aždajič proti Sloveniji (št. 71872/12 in Dilipak in Karakaya proti Turčiji (št. 7942/05 in 24838/05).

(2) A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založbi Uradni list RS in GV, Ljubljana 2005, str. 558.

(3) J. Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 76.

- 18 -


3) II Ips 122/2016

Do možnosti izdaje sodbe presenečenja v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne sodišče prve stopnje.

Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za odločitev o zadevi bistveno vprašanje dopustnosti nagiba in s tem povezana (ne)sklepčnost nasprotne tožbe, pa se stranki in sodišče prve stopnje s tem niso ukvarjali, bi moralo zato pravdnim strankam v skladu z načelom kontradiktornosti omogočiti izjavljanje o novih materialnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje.

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

Toženci so otroci tožnika. Po materini smrti so vsi trije toženci kot sodediči po pokojni materi svoje zakonite dedne deleže v zapuščinskem postopku odstopili tožniku. Zapuščino po pokoj-ni materi je predstavljal njen solastniški delež na sporni nepremičnini do ½, toženci in tožnik pa so podedovali solastniški delež vsak do 1/8. Toženci so trdili, da je bil nagib njihove dari-tve solastniških deležev na nepremičnini očetu v tem, da očetu prepustijo lastništvo celotne nepremičnine (družinske hiše), s tem da v skupni nepremičnini vsi štirje bivajo kot družina do očetove smrti, po njegovi smrti pa sami dedujejo to nepremičnino. Ker so toženci začeli izva-jati nasilje nad tožnikom in se do njega nedostojno obnašati, je tožnik zoper vse tri vložil tožbo, s katero je zahteval, da izpraznijo in mu izročijo nepremičnino, ki jo zasedajo in katere izključni zemljiškoknjižni lastnik je tožnik. Toženci pa so nato zoper njega vložili nasprotno tožbo na ugotovitev prenehanja darilne pogodbe za odstop solastniških deležev na nepre-mičnini, ki je predmet pravde. Toženci so svoj tožbeni zahtevek utemeljevali na nagibu za sklenitev darilne pogodbe, ki je prerasel v kavzo pogodbe, ta pa naj bi kasneje zaradi vložitve tožbe na izpraznitev nepremičnine in očetove nameravane prodaje nepremičnine odpadla. So-dišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev nepremičnine, primarni in podredni zahtevek po nasprotni tožbi pa je v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je utemelje-nost tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi presojalo na podlagi zakonskih določb Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o preklicu darilne pogodbe in presodilo, da toženci niso sodišča z ničemer prepričali, da je tožnik zagrešil karkoli takšnega, da bi imeli pravico zahtevati razdrtje darilne pogodbe. Ravno obratno, toženci so tisti, ki s svojim nepri-mernim in žaljivim odnosom tožniku onemogočajo normalno življenje in tožnik ravno zaradi njihovega obnašanja zahteva njihovo izselitev.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje so toženci vložili pritožbo. V njej so (med drugim) uvelja-vljali, da je sodišče prve stopnje nedopustno samo prekvalificiralo trditve tožencev in jih presojalo kot preklic darilne pogodbe, čeprav toženci kot podlago za vrnitev darila niso nava-jali hude nehvaležnosti tožnika kot obdarjenca temveč nagib, ki je prerasel v podlago pogod-be, ta pa je kasneje odpadla. V zvezi s tem so sodišču prve stopnje očitali zmotno in nepopol-no ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in v prvi vrsti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker

- 19 -


sodba ne vsebuje odločilnih razlogov, kajti sploh ni presoje o odpadli podlagi darilne pogod-be, zaradi česar toženci niti ne morejo učinkovito uveljavljati pravnega sredstva zoper odloči-tev (kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Sodišče druge sto-pnje je tem pritožbenim razlogom pritrdilo in ugotovilo, da postopanje sodišča prve stopnje ni bilo pravilno in da so njegovi razlogi napačni. Je pa pritožbo v tem delu kljub temu zavrnilo, ker je ocenilo, da tudi pravilna uporaba materialnega prava narekuje enako rešitev. Po presoji sodišča druge stopnje namreč iz trditvene podlage v nasprotni tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka po nasprotni tožbi. Nagib za sklenitev pogodbe, ki naj bi bil po trditvah tožencev v tem, da bo oče ostal lastnik celotne hiše, oni pa bodo v njej lahko prebivali in jo po očetovi smrti dedovali, je namreč po presoji pritožbenega sodišča nedopusten. Kot pojasni, je omeji-tev razpolaganja z lastninsko pravico tako za čas življenja kot po smrti povsem v nasprotju s kavzo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu. Omejitev oporočnega razpolaganja po našem pravu ni dopustna (104. člen Zakona o dedova-nju, v nadaljevanju ZD), omejitev razpolaganja z lastninsko pravico ob sklenitvi darilne po-godbe pa si je mogoče zagotoviti na različne (zakonsko urejene) načine, npr. osebne služnosti oziroma prepoved odtujitve ali obremenitve, takšne pogodbene omejitve lastninske pravice pa po izrecni pritožbeni trditvi ni bilo.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom II DoR 334/2015 z dne 9. 3. 2016 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje (glede na okoliščine konkretnega primera) kršilo pravico stranke do izjave v postopku, ko je na pritožbeni stopnji potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar pri tem sprejelo drugačno pravno stališče, na pod-lagi katerega je šele prvič presodilo, da je zahtevek nesklepčen, strankam pa ni omogočilo, da se o tem izjavijo pred izdajo odločbe.

Vrhovno sodišče RS je reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka razve-ljavilo in zadevo vrnilo temu sodišče v novo sojenje.

Iz obrazložitve:Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred so-diščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih poobla-stil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega proce-snega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Ta obveznost velja v enakem obsegu tudi za instančno sodišče v primeru, ko to so-dišče ne pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč. Čeprav je jedro pravice do izjave izvirno na področju dejanskih vprašanj, tj. pravici stranke, da v postopku navaja dejstva (da mihi factum dabo tibi ius), je danes v praksi Ustavnega sodišča(2) enotno uveljavljeno stališče, da se pravica do izjave ne izčrpa na področju navajanja dejstev in dokazov, pač pa ima stranka tudi pravico do izražanja pravnih naziranj in s tem možnost vplivati tudi na ta del sodniškega od-

- 20 -


ločanja. Stranki mora biti omogočeno, da ob potrebni skrbnosti spozna, s katerih pravnih vidi-kov bo sodišče obravnavalo zadevo. Vendar iz ustavne pravice do izjave v postopku ne izhaja „pravica do pravnega pogovora“ strank s sodiščem, pač pa le, da je sodišče dolžno preprečiti sodbo, ki bi kljub njihovi zadostni skrbnosti stranke presenetila (t. i. sodbo presenečenja)(3). Ta dolžnost je bila z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP, ki je bila uvedena z novelo ZPP-D, izrecno določena tudi za pritožbeno sodišče. Z njo je bila pritožbenemu sodišču nalo-žena obveznost, da v primeru, ko na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba upora-biti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, s pi-sno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega od-stavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove do-kaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.

Do možnosti izdaje sodbe presenečenja v smislu drugega odstavka 351. člena ZPP lahko pride le v primerih, ko pritožbeno sodišče posreduje po uradni dolžnosti in uporabi pravno kvalifi-kacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista pomislili, pa tudi ne sodišče prve sto-pnje.(4) V obravnavanem primeru izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje izhaja iz ugo-tovitve, da vsebine dogovora, na katero se sklicujejo toženci, ni mogoče opredeliti kot nagib, ki je prerasel v (kasneje odpadlo) podlago darilne pogodbe, saj je ta nedopusten, in zato daril-na pogodba ni neveljavna. Navedeno vsebinsko pomanjkljivost (nesklepčnost) nasprotne tožbe je prvič ugotovilo šele sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na seji, pred tem pa tožencev ni opozorilo na možnost uporabe te pravne podlage. Ključno vprašanje v obravnava-ni zadevi je, ali je sodišče druge stopnje s takšnim postopanjem tožencem nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb prav-dnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za odgovor na navedeno vpraša-nje je ključnega pomena ugotovitev, ali je bilo sodišče druge stopnje dolžno tožencem omogo-čiti, da se izjavijo o novi pravni podlagi, ki jo je uporabilo, oziroma z drugimi besedami, ali sodba sodišča druge stopnje za tožence predstavlja presenečenje, torej ali toženci kljub po-trebni skrbnosti niso mogli in morali predvideti možnosti uporabe te pravne podlage(5) .

Prvostopenjsko sodišče se s pravnim vprašanjem nesklepčnosti tožbe, nagibom, njegovo ne-dopustnostjo in odpadlo kavzo pogodbe ni ukvarjalo (čeprav v točki 16 ugotavlja, da je med pravdnima strankama sporno, v čem je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe in ali je zaradi kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga darilne pogodbe). Toženci so spričo ravnanja so-dišča prve stopnje lahko utemeljeno sklepali, da zatrjevana dejstva zadostujejo za sklepčnost nasprotne tožbe in da nagib, kot so ga zatrjevali, z vidika njegove dopustnosti ni vprašljiv. Da bi bil nagib nedopusten oziroma v nasprotju s podlago darilne pogodbe tudi nasprotna stranka ni trdila(6). Od tožencev zato ni mogoče zahtevati, da bi tekom postopka na prvi stopnji ali v pritožbi izražali svoja pravna naziranja glede vprašanja sklepčnosti tožbe in (ne)dopustnosti nagiba.(7) Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za odločitev o zadevi bistveno vprašanje dopustnosti nagiba in s tem povezana (ne)sklepčnost nasprotne tožbe, pa se stranki in sodišče prve stopnje s tem niso ukvarjali, bi moralo zato pravdnim strankam v skladu z na-čelom kontradiktornosti omogočiti izjavljanje o novih materialnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje. Še zlasti je to pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko sodišče druge sto-pnje povsem spreminja materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje in za zavrnitev tožbe-

- 21 -


nega zahtevka navaja povsem druge materialnopravne razloge kot sodišče prve stopnje in stranka zoper takšno odločitev nima več rednega pravnega sredstva. Pravica do izjavljanja (sodelovanja) pa pomeni, da ima stranka možnost vplivati na odločitev tudi tako, da predstavi svoje pravne argumente – stališča, ki izpodbijajo odločitev, zoper katero ni več rednega prav-nega sredstva, oziroma da se izjavi o pravnorelevantnih dejstvih, upoštevnih z vidika takšnega pravnega stališča. Prav za kršitev tega vidika pravice do izjavljanja gre v obravnavani zadevi. Ker je torej sodišče druge stopnje spremenilo pravno podlago za odločitev v sporu v škodo tožencev in pri tem tožencem ni omogočilo, da se izjavijo o spornem pravnem vprašanju v tej zadevi - torej o tem, ali je tožba sklepčna ali ne, je s tem kršilo drugi odstavek 351. člena ZPP, kar je rezultiralo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nedopustno poseglo v pravico tožencev do izjave v postopku. Ta namreč po že obrazloženem ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih dejan-skih vprašanj, pač pa (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi sredstvo, ki stranki omogoča vplivati na pravno presojo sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese. Kot poudarjajo toženci, bi s tem, ko bi se toženci lahko glede novega materialnopravnega stališča izjavili, od-ločitev pridobila tudi na kakovosti, ker bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti tudi na pravne argumente, ki nakazujejo drugačno videnje zadeve.

---

(1) Toženci se sklicujejo na odločbo Up-822/13 z dne 4. 12. 2014 in Up-765/13 z dne 3. 12. 2015.

(2) V odločbi Up-1352/11 z dne 9. 5. 2013 Ustavno sodišče zapiše: „Pravica do izjave iz 22. člena Ustave namreč ni le sredstvo za čim bolj popolno razjasnitev spornih dejanskih vprašanj, pač pa zagotavlja stranki (kot izraz spoštovanja človekove osebnosti in zahteve po enakopravni obravnavi strank v postopku pred sodiščem) tudi možnost vplivati na pravno presojo sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese.“

(3) A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana, 2004, str. 234 - 238.

(4) J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 427, op. 1411.

(5) Eden od kriterijev je lahko ta, ali dejanska podlaga spora jasno kaže na možnost uporabe te pravne podlage.

(6) V odgovoru na nasprotno tožbo je tožnik sicer uveljavljal, da je nasprotna tožba nesklepčna, vendar ne iz razloga nedopustnosti nagiba, temveč ker naj zakon ne bi določal, da darilna pogodba preneha veljati, če bi podlaga kasneje odpadla.

(7) Pogoja potrebne skrbnosti sodišče vseeno ne sme tolmačiti preveč togo. To bi namreč povzročilo, da bi stranke navajale dejstva »za vsak primer« in »na zalogo«, kar bi bilo v nasprotju z želenim ciljem – pospešitvijo postopka.

4) II Ips 28/2016

Upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vlo-žitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravlja-nju.

Iz odločb sodišč prve in druge stopnje:

- 22 -


Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženec dolžan izseliti iz stano-vanjskih prostorov na naslovu ..., P., v I. nadstropju stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 1736/1, vpisane v vl. št. 1618 k. o. P. in te prostore prazne predati tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spre-menilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

S sklepom II DoR 143/2015 z dne 15. 10. 2015 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja aktivne legitimacije zavoda kot upravljalca stvar-nega premoženja države za vložitev tožbe za izpraznitev nepremičnin, ki jih ima zavod v upravljanju v smislu določb 5. točke 3. člena in 26. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) ter tretjega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) v zvezi z drugim odstavkom 111. člena Sta-novanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).

Vrhovno sodišče RS je revizijo zavrnilo.

Iz obrazložitve: Tožeča stranka je socialnovarstveni zavod, ki v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZZ upravlja s premoženjem, ki je z lastninjenjem postalo last ustanovitelja (strankega interveni-enta). To premoženje po navedenem zakonskem določilu uporablja zavod za opravljanje de-javnosti, za katero je bil ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne po-rabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev. Stanovanje, katerega izpraznitev zahteva tožeča stranka, spada v to premoženje, toženec pa ga zaseda brez pravnega naslova. Toženec v reviziji drugi odstavek 111. člena SZ-1, ki določa, da lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, interpretira strogo dobesedno, češ, da legitimacija pripada samo lastni-ku, saj zahtevek za izpraznitev presega upravljanje, uporabo in skrb za nepremično premože-nje, kot ga opredeljuje ZSPDSLS. Vrhovno sodišče takšno interpretacijo ocenjuje za preozko in v nasprotju z jasnimi določbami ZSPDSLS, ki opredeljujejo pojem upravljanja.

V 5. točki 3. člena ZSPDSLS opredeljuje pojem upravljanja kot skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrževanje; pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa; oddajanje v najem; obremenjevanje s stvarnimi pravicami; dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. V prvem odstavku 26. člena zakon nadalje ne-koliko podrobneje opredeljuje upravljanje in nosilca upravljanja in med upravljanje nepre-mičnega premoženja uvršča zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrže-vanje; pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa; odda-jo v najem; oddajo v brezplačno uporabo; obremenjevanje s stvarnimi pravicami; v drugem odstavku pa določa, da postopke upravljanja nepremičnega premoženja države in samouprav-nih lokalnih skupnosti izvaja upravljavec. Skrb za pravno in dejansko urejenost nepremičnega premoženja, njegovo oddajanje v najem in oddajo v brezplačno uporabo, ki jo zakon podeljuje upravljalcem, nujno zajema tudi skrb za to premoženje, če in kadar ga nekdo uporablja brez pravne podlage, učinkovito upravljanje pa je mogoče le, če ima upravljalec možnost tudi pravnega varstva premoženja v sodnih in drugih postopkih. Vrhovno sodišče je že zavzelo sta-lišče, da dom upokojencev (zavod) kot upravljalec stavbe, ki je sicer v lasti države, lahko utemeljeno uveljavlja nadomestitev koristi od uporabe prostorov v stavbi od tistega, ki je pro-store uporabil v svojo korist in da mu aktivno legitimacijo dajeta določili 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in tretji odstavek 65. člena ZZ.(1) Nobenega razloga ni, da bi ne imel

- 23 -


možnosti v primeru neupravičene uporabe prostorov zahtevati prenehanje takšnega stanja z njihovo izročitvijo, po potrebi tudi s tožbo pri sodišču. Odločitev v tej zadevi in odgovor na dopuščeno pravno vprašanje sledi že zavzetemu stališču, ki ga Vrhovno sodišče dopolnjuje s stališčem, da upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravlja-nju.

---

(1) Sodba II Ips 381/2002.

DELOVNO-SOCIALNO PODROČJE

1) VIII Ips 274/2016

Tožnica po pošti poslane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prevzela, in ker je bil prvi poskus vročitve opravljen 5. 9. 2014, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila vročitev opravljena 13. 9. 2014 in da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 13. 10. 2014. Tožba je bila vložena po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Iz obrazložitve:

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v izpodbijanem skle-pu. Za vprašanje pravočasnosti vložene tožbe so odločilna naslednja dejstva, ki sta jih ugo-tovili sodišči prve in druge stopnje: - tožena stranka je tožnici s priporočeno poštno pošiljko na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, poslala odpoved pogodbe o zaposlitvi; - tožnica je bila 5. 9. 2014 obveščena o prispeli poštni pošiljki;- v obvestilu je bilo navedeno, da mora v 15 dneh, to je do 22. 9. 2014 pošiljko prevzeti na pošti; - tožnica pošiljke v roku ni prevzela, zato je bila pošiljka vrnjena pošiljatelju;- tožnica je tožbo vložila 27. 10. 2014.

Na podlagi navedenih dejstev je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 štelo, da je bila tožba vložena prepozno. V skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. S takšno določbo je ZDR-1 glede vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi na drugačen način uredil fikcijo vročitve, kot pa je sicer urejena v 141. členu ZPP. Določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 je v razmer-ju do določbe 141. člena ZPP specialna, in jo je sodišče v tem sporu dolžno uporabiti.

- 24 -


Tožnica po pošti poslane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prevzela, in ker je bil prvi poskus vročitve opravljen 5. 9. 2014, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila vročitev opravljena 13. 9. 2014 in da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 13. 10. 2014. Tožba je bila vložena po izteku tega roka, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavr-glo.

Revizija se neutemeljeno zavzema za takšno razlago določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 po kateri bi se štelo, da je vročitev opravljena, ko poteče 8 dni od vrnitve nevročene pošiljke delodajalcu. Takšna razlaga bi bila v nasprotju s povsem jasno določbo samega zako-na. Ta določa, da se šteje, da je vročitev opravljena, ko poteče 8 dni od prvega poskusa vroči-tve. Za prvi poskus vročitve pa ni možno šteti datuma, ko je bila pošiljka vrnjena delodajalcu, kar je po izteku 15-dnevnega roka, v katerem bi delavec lahko prevzel pošiljko. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP, v zvezi s četrtim od-stavkom 384. člena ZPP, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena.

GOSPODARSKO PODROČJE

1) III Ips 61/2016

Samostojni podjetnik Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni dolžan povrniti škode, ki je temu nastala, ker se je samostojni podjetnik kot delavec poškodoval v delov-ni nezgodi, ki je posledica neizvedenih ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi.Iz obrazložitve sodbe

Dosedanji potek postopka

Sodišče prve stopnje je izdalo (delno) zamudno sodbo, s katero je tretjemu tožencu naložilo plačilo zneska 25.301,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja stroške nje-govega zdravljenja zaradi delovne nezgode in nadomestilo plače.

Sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 112/2014-8 z dne 23. 9. 2014 dopu-stilo revizijo glede vprašanja, ali je po določbi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) samostojni podjetnik dolžan Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije povrniti škodo, ki je temu nastala, ker se je samostojni podjetnik poškodoval v delovni nezgodi in ni izvedel ustreznih higiensko-sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi.

- 25 -


Tožnica z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi bila pritožba tretjega toženca zavrnjena.

Tretji toženec se v odgovoru na revizijo zavzema za zavrženje revizije, podredno pa za njeno zavrnitev.

Zatrjevano dejansko stanje

Tretji toženec se je 30. 6. 2009 poškodoval na gradbišču zaradi padca z lestve. Pri približno štirimetrskem vzponu na teraso se je vzpenjal po raztegljivi aluminijasti lestvi, ki za delo ni bila ustrezna, saj notranji del lestve ni imel dovolj širokega naslonjala na klin, zaradi česar se je zgornji del lestve izmaknil iz naslonjala. Poleg tega naj bi se tretji toženec nepravilno vzpe-njal, ker naj bi se ne opiral z obema rokama, v rokah pa naj bi nosil tudi material. Kdo je bil lastnik lestve, ni bilo zatrjevano.

Tretji toženec je bil kot samostojni podjetnik samozaposlena oseba.

Nosilni razlogi drugostopenjskega sodišča

Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je tožba v delu, ki zadeva tretjega toženca, ne-sklepčna, pomanjkljivosti pa ni mogoče odpraviti v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožnica ima v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena ZZVZZ pravico, da od delodajalca zahteva, da ji povrne škodo, v obravnavani zadevi pa je tretji toženec samozaposleni delavec, ki nima delodajalca. Zato tožnica od njega ne more zahtevati povrnitve škode.

Revizijske navedbe

Revidentka se zavzema za namensko razlago normativnih določb. Z razlago, ki išče namen pravnega določila, naj bi bilo mogoče priti do zaključka, da je podjetnik „kljub vsemu hkrati tudi delojemalec“.(1) V prid taki razlagi se sklicuje na določbe ZZVZZ, Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) in Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba), saj vsi navedeni predpisi nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu tudi samostojnemu podjetniku.

Presoja utemeljenosti revizije

Po določbi 87. člena ZZVZZ ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravico zahte-vati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

ZZVZZ ne določa, kdo je „delodajalec“.(2) Zakon o delovnih razmerjih delodajalca opredeljuje kot pravno oziroma fizično osebo ali drug subjekt, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Bistvo delovnega razmerja je v tem, da delavec za plačilo, osebno in ne-pretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Samozaposlena oseba dela

- 26 -


ne opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa v delovnem procesu hkrati opravlja tako funkcije, ki jih sicer opravlja delavec, kot tudi funkcije, ki jih sicer opravlja delodajalec.(3) Delo (ki ga za naročnike izvaja po pogodbah civilnega prava) samozaposlena oseba opravlja osebno, vendar pa si delovni proces organizira sama. Zato mora sama (smiselno) poskrbeti tudi za tisto, kar bi bilo sicer v delovnem razmerju med dvema ločenima subjektoma dolžnost delodajalca v okviru navodil in nadzora nad delavcem. Posebnosti položaja samoza-poslenih oseb se zato odražajo tudi v posameznih pravnih predpisih.

V obravnavanem primeru je šlo za nezgodo na delovišču. Držijo navedbe revidentke, da rele-vantni predpisi tudi samozaposleni osebi nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu. Pri tem pa je ne obravnavajo izključno kot delavca ali izključno kot delodajalca.

V času nezgode veljavni ZVZD je, upoštevaje zakonsko definicijo delavca in delodajalca, sa-mozaposleni osebi smiselno pripisal obe vlogi, posledično pa ji pritičejo tudi dolžnosti, ki jih zakon nalaga obema. ZVZD-1, ki je kasneje nadomestil ZVZD, je izrecno uredil tudi položaj samozaposlenih oseb, pri čemer je taka oseba odgovorna za svojo varnost in zdravje ter za varnost in zdravje drugih oseb, na katere vplivajo njena dejanja ali opustitve (55. člen ZVZD-1), pri svojem delu pa mora uporabljati sredstva za delo in osebno varovalno opremo, ki ustreza tveganjem pri delu ter predpisanim varnostnim in zdravstvenim zahtevam (57. člen ZVZD-1). V skladu z Uredbo(4) morajo samozaposlene osebe, ki so na gradbišču, ravno tako kot delodajalci upoštevati določbe Uredbe, ki se nanašajo na izvajanje temeljnih načel ZVZD, in drugih predpisov, ki se nanašajo na področje varnosti in zdravja pri delu (12. člen Uredbe).

Samozaposlena oseba mora torej sama poskrbeti tudi za tiste ukrepe v zvezi z varstvom pri delu, za katere je sicer v okviru delovnega razmerja zadolžen delodajalec, in se ravnati po njih, tako kot se mora sicer po njih v okviru delovnega razmerja ravnati delavec. Namen ukre-pov je v zagotavljanju varnosti delavcev oziroma samozaposlene osebe ter tretjih oseb, pri če-mer lahko za njihovo nespoštovanje delodajalci, delavci in samozaposlene osebe prekrškovno odgovarjajo. Razporeditev njihovih dolžnosti je med drugim pomembna tudi pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v razmerju do tretjih oseb in v notranjem razmerju med delavcem in delodajalcem.

Za odločitev v obravnavani zadevi pa ni pomembno to, ali je mogoče, upoštevaje predpise, ki ji nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu, samozaposleno osebo šteti za „delodajalca“. Ker gre pri razlagi 87. člena ZZVZZ za položaj samozaposlene osebe v razmerju do Zavoda, je bistveno to, da je bil tretji toženec kot samozaposlena oseba hkrati tudi zavarovanec in oškodovanec. Namen predpisov o zdravstvenem varstvu in zavarovanju je v varstvu položaja oškodovanca (zavarovanca). V nasprotju s tem namenom bi bila ureditev, po kateri bi mu Zavod najprej zagotovil sredstva za njegovo zdravstveno oskrbo (stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod - 91. člen ZZVZZ), nato pa od njega terjal njihovo povračilo. Taka interpretacija 87. člena ZZVZZ, ki bi Zavodu omogočala povrnitev škode od oškodovanca, bi imela za oškodovanca kaznovalni učinek. Zato ZZVZZ Zavodu v razmerju do oškodovanca (zavarovanca) načeloma ne daje r

sodnikov informator - predstavitev · sodnikov informator – 9/2016 40. april 2002 143.355 54/2002...

Documents