UNIVERZA V LJUBLJANI ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO

OKOLJSKA PSIHOLOGIJA

Marko Polič

Ljubljana, 2002

OKOLJSKA PSIHOLOGIJA

VSEBINA

01. UVAJANJE opredelitev in področja ekološke psihologije; narava odnosov med človekom in okoljem: ekološki determinizem; sistemsko-teoretični pristop; teorije, ki se osredotočajo na dražljaje in tiste, ki se osredotočajo na nadzor; značilnosti ekopsiholoških metod; 02. DRUŽBENI PROCESI IN OKOLJE zasebnost; ozemeljsko vedenje; gneča; vedenjski okvir; soseske in mesto; družbeno-prostorski obrazci; družbeno bežno in družbeno težno okolje; 03. SPOZNAVNI VIDIKI OKOLJA Značilnosti zaznavanja okolja; spoznavni zemljevidi; estetski vidiki okolja; pojem kraja; pomeni v okolju; 04. ČUTNE KAKOVOSTI IN NJIHOVI VPLIVI svetloba in barve; tema; hrup; temperatura; vonjave in smrad; 05. ODKLONSKI POJAVI V OKOLJU smetenje; vandalizem; kriminal; duševna patologija; 06. PSIHOLOGIJA IN NAČRTOVANJE razlike med uporabniki, naročniki in načrtovalci; procesi usklajevanja; presoje vplivov na okolje; stiki z javnostjo; 07. ZNAČILNOSTI VEDENJA IN DOŽIVLJANJA V NEKATERIH POSEBNIH OKOLJIH šole; igrišča, trgi, poti; naravna okolja: parki, gozdovi, vrtovi; stadioni; bolnice; restavracije itd.

V I R I A. Splošni viri 02. Altman I. & Wohlwill J.F. (Eds.), Human Behavior and Environment, New York: Plenum Press, Serija knjig, ki obravnavajo različna področja ekološke psihologije (metode; problemi posebnih skupin, npr. ostareli, otroci; medkulturne razlike; promet itd.) in še ni zaključena. 02. Bechtel R.B. (1997) . Environment & Behavior: An Introduction, London: SAGE Novejši, obširen pregled spoznanj okoljske psihologije 03. Bell P.A., Fisher J.D. & Loomis R.J., Environmental Psychology, London: W.B.Saunders Company, 1978 Eden starejših zelo izčrpnih uvodov v ekološko psihologijo. 04. Bell P.A., Greene T.C., Fisher J.D., Baum A. (1996). Environmental Psychology. Fort Worth: Harcourt Brace College

Publishers Četrta izdaja prejšnje knjige 05. Bonnes M., Secchiaroli G. (1995). Environmental Psychology, London: Sage Novejši, splošni teoretični uvod v okoljsko psihologijo 06. Canter D., The Psychology of Place, London: The Architectural Press, 1977 Knjiga enega najvidnejših evropskih ekoloških psihologov posvečena psihologiji kraja, enega osnovnih pojmov ekološke psihologije. 07. Cassidy T. (1997). Environmental Psychology, Hove: Psychology Press Uvod v okoljsko psihologijo 08. Gifford R., Environmental Psychology, London: Allyn and Bacon, 1987, 1997 Splošni uvod v ekološko psihologijo. 09. McAndrew F.T. 1993). Environmental Psychology, Pacific Grove: Brooks/Cole Uvod v okoljsko0 psihologijo 10. Stokols D. & Altman I. (Eds.), Handbook of Environmental Psychology, vol.I. in II., New York: Wiley & Sons, 1987 Okoli 1500 strani obsegajoči priročnik, ki so ga napisali najvidnejši ekološki psihologi in obravnava osnovna vprašanja ekološke psihologije. 11. Trstenjak A., Ekološka psihologija, Ljubljana: Delo, 1984 Edina slovenska knjiga posvečeno ekološki psihologiji, zelo problemsko zastavljena. 12. Veitch R. & Arkkelin D. (1995) Environmental Psychology, Englewood Cliffs: Prentice Hall

Uvodna knjiga v okoljsko psihologijo B. Posebna vprašanja 1. Nasar J.L. (Ed.), Environmental Aesthetics, Cambridge: Cambridge University Press, 1988 Eno novejših del, ki se ukvarja s teoretičnimi in uporabnimi vidiki estetskih vprašanj okolja. 2. Levy-Leboyer C. (Ed.), Vandalism, Amsterdam: North-Holland, 1984 Knjiga je zbornik referatov z mednarodnega simpozija o vandalizmu (Pariz, 1982) in prinaša pregled teorij, ki ga razlagajo, opise pojavnih oblik ter prikaz možnih protiukrepov. 3. Polič M. (Ur.) (1994), Psihološki vidiki nesreč, Ljubljana: URSZR Prikaz vedenja povezanega z nesrečami. 4. Polič M. (Ur.) (1998). Javnost in nesreče, Ljubljana: ZIFF 5. Trstenjak A., Človek in barve, Ljubljana: DDU Univerzum, 1978 Knjiga predstavlja pregled teoretičnih in uporabnih vidikov psihološkega proučevanja barv. 6. Sime J.D. (Ed.), Safety in the Built Environment, London: E.& F.N.Spon, 1988 Knjiga, predstavlja zbornik mednarodne konference o varnosti v grajenem okolju in prinaša vrsto prispevkov (požari, evakuacija, otroške nesreče, varnost fizično prizadetih) katerih ugotovitve velja upoštevati pri oblikovanju okolja. 7. Sinha A. (1995) Readings in Environmental Psychology: Landscape Perception, London: Academic Press 8. Zeisel J. (1991) Inquiry by Design, Cambridge: Cambridge University Press Metodološki priročnik za raziskovanje na področju ekološke psihologije. 9. Carr S., Francis M., Rivlin L.G., Stone A.M. (1992). Public Space. Cambridge: Cambridge University Press Vprašanja javnega prostora, trgov, parkov ipd.

C. Revije 01. Environment and Behavior, Ena najuglednejših in najstarejših revij iz področja ekološke psihologije je dosegljiva na Katedri za urejanje krajine Biotehniške fakultete (Jamnikarjeva ul.). 03. Journal of Environmental Psychology, Zelo kakovostna in vsebinsko široko zastavljena evropska revija, ki je dostopna v knjižnici Oddelka za psihologijo, Filozofske fakultete (Aškerčeva 12).

1. OKOLJE IN PSIHOLOGIJA: NA POTI K OKOLJSKI PSIHOLOGIJI

Gospod K. je imel raje mesto B kot mesto A.

“V mestu A,” je rekel, “me ljubijo; toda v mestu B so bili prijateljski z menoj. V mestu A so mi naredili koristi; toda v mestu B so me potrebovali. V mestu A so me povabili k mizi, toda v mestu B so me povabili v kuhinjo.”

B. Brecht, Zgodbe gospoda Keunerja

Vprašanja medsebojnih odnosov človeka in njegovega okolja niso nova, toda šele v zadnjih desetletjih se začenjamo zavedati vse njihove teže. Ne gre le za fizični ali biološki obstoj človeka, ampak vse bolj stopa v ospredje tudi njegov razvoj kot družbenega bitja. Človek se odtujuje od sebe, od svojega lastnega človeškega bistva. Med njega in naravo, med njega in druge ljudi, se postavlja tudi okolje, ki ga je sam ustvaril oziroma oblikoval. Ogledali si bomo nekatere vidike tega posredništva, predvsem tam in toliko, kolikor gre za psihološka vprašanja pomembna za oblikovanje okolja. S tem se ukvarja okoljska psihologija.

Kevin Lynch, avtor knjige “Slika nekega mesta”

Terence Lee, psiholog, ki je odkril, da je soseska družbeno-prostorski

obrazec

Roger G. Barker, prvi

ekološki psiholog

SLIKA 1. Ugledni začetniki Okoljska psihologija, nastajajoč v šestdesetih letih tega stoletja, kot odziv na probleme mestnega življenja s katerimi se je soočala razvita meščanska družba, je iskala in našla – zahvaljujoč družbenim pogojem svojega nastanka in močni behavioristični tradiciji ameriške psihologije – vzroke teh težav v ustroju mesta, višini stavb, razporedu ulic, takšnem ali drugačnem oblikovanju sosesk, gneči itd. Srečujemo se z nekakšnim arhitektonskim ali okoljskim determinizmom, ki meni, da je okolje neodvisna, človeško vedenje pa odvisna spremenljivka, da je torej okolje določujoča sila človeškega vedenja, ki se ji mora človek podvreči in prilagoditi, če hoče preživeti. Toda to enostransko stališče je zmotno že v svoji osnovi, saj enosmeren vzročno posledični odnos pozablja na to, da tudi dejavnost posameznika menja dražljaje na katere se le-ta odziva. Zdi se, da je osnovna pomanjkljivost

1

mnogih projektov prav posledica zanemarjanja dejavnosti posameznika, ki v dano okolje vnaša svoje cilje in stališča, ki pa niso nujno tisti, ki si jih je zamislil načrtovalec. Prav psihološke raziskave so opozorile, kako različni so pogledi načrtovalcev in uporabnikov njihovih “izdelkov”. Nočem seveda reči, da okolje ne vpliva na človeka, na njegovo vedenje in doživljanje. Če bi bilo tako, tudi okoljska psihologija in druge znanosti o okolju ne bi bile potrebne. Pomislimo samo na to, kakšen vpliv je imela na dogajanje in odnose v družini uvedba električne razsvetljave, zamenjava lončenih peči s centralnim ogrevanjem, uvedba angleških stranišč, nastanek večnadstropnic, razvoj prometa ipd. Toda, ali se lahko zato strinjamo z Leejem (1971), ko pravi: “Trditi, da okolje oblikuje naše vedenje ne pomeni priznanja, da smo nemočno oblikovani, ampak je to le izražanje potrebe po proizvajanju in ohranjanju, po naši lastni volji, interakcije med človekom in okoljem, ki bo vodila razvoj nas in naših otrok v zaželjeni smeri”. Z drugimi besedami, ni tako zaskrbljujoče dejstvo, da nas oblikuje okolje, saj dokler razumemo proces, lahko tudi posredujemo in ga usklajujemo z našimi željami. Sprejem te mehanične slike človeka in njegovih odnosov z okoljem pa ni vprašljiv le glede svoje veljavnosti, ampak tudi z vidika enostavnega dejstva, da je le malokateri oblikovalec okolja, ko je bilo to enkrat zgrajeno, ugotavljal kako se dejansko obnese. Ugotovitve Festingerjeve raziskave o vplivu prostorskih dejavnikov na nastanek prijateljstva, Barkerjevi družbeno-prostorski okviri in Newmanovo branljivo okolje, dajejo le navidezne dokaze za svoje trditve. Pogled pod površino odkriva poenostavljanja. Okoljski determinizem je lahko ustrezen le v določenih močno omejenih pogojih. Njegova enostranska osrednja domneva, da je fizični načrt oblikovalec družbenih procesov, vzeta iz konteksta, lahko vodi neoprezneže v naivno politiko preoblikovanja okolja, v upanju, da bo le tej, nujno sledila tudi sprememba v vedenju ljudi. Altman zato ponuja družbeno-sistemski, okoljski model, po katerem:

sta okolje in vedenje tesno prepletena; obstajajo vzajemni vplivi med človekom in njegovim okoljem; so ti odnosi dinamični in spremenljivi in se pojavljajo na različnih ravneh vedenja twer delujejo kot skladen sestav.

Rober Sommer, raziskovalec osebnega

prostora

Edward T. Hall, človek, ki je odkril osebni prostor

Irwin Altman, ki je pokazal, da je zasebnost proces

SLIKA 2. Pionirji proučevanja izmenjav človek-okolje

2

V okviru uradne ali t. i. “akademske” psihologije se srečujemo predvsem z ločenim, posebnim obravnavanjem posameznih duševnih procesov, npr. procesov spoznavanja, voljnih in čustvenih procesov ipd. Psihologi proučujejo posamezne človekove odzive na posamezne dražljaje ali manjše vzorce dražljajev iz okolja. Še celo socialna psihologija je svojega subjekta oziroma skupino postavila zgolj v družbeno okolje, ki pogosto menda visi v zraku. Tudi psihologija osebnosti, ki naj bi dajala najbolj celovito podobo človekovega duševnega življenja, s svojimi enostranskimi osebnostnimi konstrukti in ne najbolj uspešnimi poskusi združevanja psiholoških spoznanj v celoto, pogosto zanemarja fizično okolje. Tako kot so družbene znanosti zanemarjale fizično-prostorske sestavine okolja, pa so vede o oblikovanju okolja zanemarjale družbene in psihične procese, ki v njem potekajo. Zanimal jih je okvir, ne pa njegova vsebina. Ljudje pa žive v zapletenem fizičnem in družbenem okolju, ki ju je nemogoče ločiti, s tem pa tudi človeka od njiju. Razčlenjevalen in delen pristop je sicer smiselen in včasih edino možen na začetni stopnji razvoja neke znanosti, postane pa ovira, kadar se postavi zahteva po usmerjenem, znanstveno zasnovanem, pa tudi vrednotno določenem poseganju v živo stvarnost. Odriva ga vizija resničnega človeka.

SLIKA 3. Primer Pruitt-Igoe: Leta 1954 dokončan projekt je sestavljalo 43 enajstnadstropnih stavb za približno 12.000 ljudi. Na začetku so.ga v revijah celo hvalili, ker ni imel neizkoriščenih prostorov in naj bi bil odporen na vandalizme. Toda kmalu po otvoritvi so se pojavili problemi. Ker načrtovalci niso upoštevali značilnosti človeške dejavnosti in doživljanja, je projekt postal leglo strahu, vandalizma in kriminala. Stanovalci so ga zapuščali. Po enajstih letih so zato celoten projekt porušili. Znanstveno področje lahko opredelimo na več načinov. Opredelitev je lahko vsebinska in predmetna, ter vsebuje bistvena določila danega področja, lahko pa je tudi operacionalistična in daje pregled, oziroma našteva to, s čemer se dano področje ukvarja. Proshansky in sodelavci (1976) menijo, da

3

je pogoj za prvo opredelitev ustrezna teorija, a tudi, da okoljska psihologija za sedaj take teorije še nima. To ne pomeni, da sploh nima nobene teorije. Toda njene teorije se nanašajo le na posebne pojave znotraj področja in nimajo zadostne splošnosti. Kljub temu poskusimo področje zakoličiti, že zato, da bi ga razlikovali od psihologije nasploh. Mnogi pisci (Cassidy, 1997) govore o medsebojnih odnosih med fizičnim okoljem in človeškim vedenjem, ali o transakcijah med obema. Problematičnost tovrstnih opredelitev je očitna v neki pripombi Mehrabiana in Russella (1974), ko pravita: “Navsezadnje se psihologija kar največ ukvarja z odnosom med dražljajem in odzivom; vsak dražljaj v psihološki teoriji ali eksperimentu pa predstavlja del okolja. Tako S – R pristop k psihologiji ter tradicionalne meje med različnimi vpeljanimi področji psihologije ne pomagajo dosti pri opredeljevanju okoljske psihologije kot edinstvenega področja.” Okoljska psihologija sodi tudi med znanosti o okolju in moramo zato pri njeni opredelitvi upoštevati tudi njihove opredeljujoče značilnosti (Proshansky in sod., 1976):

ukvarjajo se z okoljem, ki je urejeno in opredeljeno s človeškimi dejavnostmi;

izhajajo iz perečih družbenih problemov; po naravi so multidisciplinarne; vključujejo proučevanje ljudi kot neločljivi del vsakega problema.

Polič (1978) opredeljuje okoljsko (takrat še “ekološko”) psihologijo kot tak pristop k psihološkim vprašanjem, ki izhaja iz okolja, ter se ukvarja s spoznavanjem zapletenih odnosov med pojavi zavestnosti in vedenja ter celovitim fizično-družbenim okoljem človeka, pa tudi z uporabo teh spoznanj. Gre torej predvsem za poseben pristop in ne toliko za posebno stroko psihologije (kot je v predavanju leto poprej poudaril A. Trstenjak1

), saj je njena drugačnost predvsem v izhodišču in ne v posebnem predmetu. Ko je pisec tega prispevka v tistih letih na nekem sestanku sekcije za teoretsko psihologijo DPS seznanjal svoje kolege z njeno problematiko je nekdo od udeležencev pripomnil: “Saj to je vendar vsa psihologija”. Slika 1 nam podrobneje kaže s čem se ta psihologija ukvarja.

1 Pokojni psiholog, akademik Anton Trstenjak je leta 1984 objavil prvo knjigo v Sloveniji z naslovom “Ekološka psihologija”, ki je v celoti posvečena temam okoljske psihologije. Nekatere vsebine okoljske psihologije so bile že prej zajete v njegovih spisih o barvah, omeniti pa moramo tudi enciklopedični deli Miroslava Adlešiča “Svet svetlobe in barv” in “Svet zvoka in glazbe”.

4

UDELEŽENCI PROCESI/VEDENJA KRAJI Posamezniki Zidano okolje (mladi, stari, osebnost, (dom, soseska, mesto načrtovalci itd.) Zaznavanje okolja skrajna okolja itd.) (spoznavni zemljevidi, stališča in nagnjenja do okolja, estetika družbeno-prostorski obrazci itd.) Male skupine Naravno okolje (družina, delovna enota, (zemlja, rastline, viri ekipa itd) Družbeni procesi itd.) (zasebnost, ozemeljskost, gneča, osebni prostor, Večje družbene družbeno težno oz. bežno enote okolje itd.) Pridružena vprašanja (soseske, občine, mesta (energija, prevoz, itd.) onesnaževanje itd.) SLIKA 4: Altmanov (1976) prikaz raziskovalnih področij okoljske psihologije. Prikaz govori sam zase. Vedno gre za tri osnovne sestavine: udeležence, njihovo dejavnost in kraj dogajanja, ki jih proučujemo v njihovi celoti, npr. stališča neke skupine do naravnega okolja. Vplivni ameriški psiholog evropskega porekla Kurt Lewin nam je zapustil naslednjo znano enačbo:

B = f(P,E) = f(LSp)

kjer B označuje vedenje, P osebo, E

okolje in LSp življenski prostor. V njej opozarja na tesno povezanost človeka in njegovega okokja. Obe spremenljivki je treba obravnavati kot enovito sestavo med seboj odvisnih dejavnikov, tj. kot življenjski prostor danega posameznika. Njegov učenec in eden od začetnikov ekološke2 psihologije, Roger Barker, ki je leta 1968 objavil prvo knjigo z naslovom “Ekološka psihologija”, je naprej razvijal njegove ideje in menil, da vedenja ne moremo opredeliti izven okolja v katerem se pojavlja, ker oba predstavljata del iste celote. Predmet proučevanja zanj ni vedenje samo po sebi, ampak celota vedenje-okolje. Bil je med prvimi psihologi, ki so šli iz laboratorija in proučevali to vedenje v njegovem naravnem okolju. To je bila pomembna novost, čeprav je avtor s svojim vedenjskim okvirom, oziroma povezovanjem izvenosebnega vzorca vedenja, tj vedenja kakršno vsi ljudje kažejo v nekem okolju, in ustrojem istega, končal v okoljskem determinizmu. Ljudje se res običajno v določenem okolju vedejo na določen način. Toda ne vedno in ne v vsakem od okolij. Kot pravi Rudi Supek (1979) je človek “kot naravno bitje moral biti usposobljen za vstopanje v interakcije z okoljem, tj. za sprejemanje vtisov iz okolja, toda tudi za njihovo menjanje po svojih potrebah,

2 V ameriški literaturi uporabljajo izraza “environmental” (okoljska) in “ecological” (ekološka) psihologija v različnem pomenu. Ekološka psihologija se veže predvsem na delo R. Barkerja, okoljska pa se nanaša na celotno področje ali pristop.

5

6

za izgrajevanje vedenja na osnovi izkušenj, toda tudi za dejavno spreminjanje teh izkušenj s spreminjanjem vedenja, ne da bi čakal na “pritisk od zunaj, ne da bi padal v krizo lastnega obstoja… Človek je torej moral vgraditi v sebe sposobnost obrambe svoje individualnosti proti stereotipiji kolektivne izkušnje…” Okoljski determinizem, ki mu Barker zapada, ravno predstavlja tak “pritisk od zunaj”, ne glede na to, kako je določen.

KAZALO 1. OKOLJE IN PSIHOLOGIJA: NA POTI K OKOLJSKI PSIHOLOGIJI

1 2. NEKATERE TEORETIČNE RAZLAGE ODNOSOV

MED ČLOVEKOM IN NJEGOVIM OKOLJEM 7

3. METODE EKOLOŠKE PSIHOLOGIJE 23 4. SPOZNAVNI ZEMLJEVIDI 47 5. SOCIALNI PROCESI IN OKOLJE 76 6. OKOLJE, NJEGOVE NEVARNOSTI IN ČLOVEŠKO VEDENJE

85 7. VANDALIZEM 102 8. STANOVANJE IN DELOVNA OKOLJA 117 9. VOZNIK, CESTA, PEŠEC 126 10. ESTETSKI VIDIKI ČLOVEKOVEGA OKOLJA 139 11. PSIHOLOŠKI VIDIKI KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V MESTU

148 12. ČUTNE KAKOVOSTI OKOLJA 157 13. VEDENJSKE PASTI IN OKOLJE, NJIHOVI VZROKI IN NAČINI PRESEGANJA

170 14. PRESOJA VPLIVOV NA OKOLJE 177 15. MODELI VPLIVANJA 192 BESEDNJAK

2. NEKATERE TEORETIČNE RAZLAGE ODNOSOV MED ČLOVEKOM IN NJEGOVIM OKOLJEM Ker se bomo v nadalnjem besedilu občasno sklicevali na posamezne psihološke teorije in modele odnosov med človekom in njegovim okoljem, si jih bomo sedaj ogledali. Lahko jih razvrstimo v dve skupini, v tiste, ki se osredotočajo na nadzor in v tiste, ki se osredotočajo na dražljaje. Teorije osebnega nadzora so nastale v poskusu razlage učinkov možnosti vplivanja na okolje. Povezane so s človeškimi motivi, potrebami in željami. Pomanjkanje nadzora vodi v psihološko reaktanco ali v naučeno nemoč. Druga skupina teorij pojmuje fizično okolje kot vir dražljajskih obvestil pomembnih za počutje. Draženje vključuje tako razmeroma enostavne dražljaje, kot so svetloba, barva, zvok, hrup, vročina, mraz, pa tudi bolj zapletene, kot so drugi ljudje. Dražljaji se spreminjajo na dva načina, glede na količino in glede na pomen. V prvem smislu se dražljaji spreminjajo glede na jakost, trajanje, pogostost in število. Pomen nam daje psihološka ocena teh dražljajev. Bralec se lahko vpraša o tem, katera od mnogih teorij pa potem sploh drži. Lahko rečemo, da gre za simpatrične teorije, tj. take, ki delujejo vzporedno. Pojavi, ki jih razlagajo, zahtevajo namreč ločene in različne teoretične osnove, da bi jih lahko razumeli in jih ne more do konca razložiti nobena posamezna teorija. Zaznana svoboda in kraj nadzora Obseg, do katerega dano okolje omogoča posamezniku uspešno uresničevanje njegovih načrtov in ciljev, določa tudi posameznikovo raven zadovoljstva s tem okoljem. Ob tem moram omeniti tudi znano delitev motivacije na notranjo in zunanjo. Človek je lahko za nekaj motiviran zaradi dejanja samega, oziroma njegovih posledic, ali pa gre za okrepitve, ki so z dejavnostjo umetno povezane preko dejavnosti drugih ljudi. Pojem notranje motivacije lahko dopolnimo s pojmom "kraja nadzora" ali "kraja vzročnosti." Ljudje so namreč notranje motivirani, kadar menijo, da so povzročevalci neke dejavnosti, ne pa kadar je to nekdo drug, nekdo od zunaj. Sam pojem se namreč nanaša na obseg, do katerega posameznik meni, da so njegovi uspehi ali neuspehi ali plod njegove lastne dejavnosti, ali pa zunanjih vplivov. V tem smislu je kraj nadzora lahko notranji (izid je pripisan lastnemu trudu) ali zunanji (izid je pripisan sreči, usodi, ipd.). Ljudje navadno uspeh pripisu-jejo sebi, svoji sposobnosti, znanju in/ali trudu, neuspeh pa zunanjim dejavnikom. Zdi se, da zunanjo in notranjo okrepitev ni dobro združevati, saj lahko s tem povzročimo znižanje vrednosti samega dejanja za osebo (zato, ker ni več sama tista, ki nadzira dogajanje). Zunanja motivacija je smiselna kadar želimo okrepiti neko vedenje, katerega notranja vrednost je nizka, ali pa kadar je potrebno razviti neko spretnost, da bi nato uživali v dani dejavnosti.

31

Posameznik lahko izgubi nadzor kadar raven dražljajskega vnosa iz fizičnih ali socialnih virov ni optimalna, ali pa, kadar se v določenem okolju ne more vesti na zaželjen način. Kadar je omejeno željeno vedenje, je izgubljen nadzor nad zmožnostjo delovanja na zunanje okolje, kadar pa je neustrezen nivo vnosa, posameznik izgublja nadzor nad svojim notranjim stanjem. Lahko razlikujemo tudi med zaznanim in osebnim nadzorom. Prvi se nanaša na zavedanje nadzora, drugi pa na skladnost med namerami in posledicami, ki jih zapuščajo posameznikova dejanja. Občutek in možnost nadzora sta vezana na razpoložljive izbire, na njihovo število, različnost in pomen. Bolj, ko se čutimo svobodne pri izbiri, večji občutek nadzora imamo. Psihološka reaktanca Psihološka reaktanca se nanaša na odzive ljudi takrat, kadar je ogrožena svoboda njihovega delovanja. Ljudje težijo k temu, da so sami pobudniki svoje dejavnosti. Kadar imajo omejeno svobodo izbire, oz. kadar jo karkoli ali kdorkoli ogroža, se pojavlja psihološka reaktanca, ki motivira poskuse ponovne pridobitve te svobode ter odstranitve bodočih omejitev. Nujni predpogoji za nastanek reaktance so:

oseba meni, da lahko prosto izbira med danimi alternativami; ta svoboda izbire je zanjo pomembna; oseba opazi ogrožanje te svobode.

Sama velikost oz. moč reaktance je odvisna od:

absolutne pomembnosti ogrožene svobode za posameznika; relativne pomembnosti te svobode v primerjavi z ostalimi v trenutku

grožnje; obsega odstranjene svobode; bodočih posledic grožnje; moči grožnje.

Odzive na reaktanco lahko razdelimo v dve skupini:

subjektivni odzivi, tj. posledice na področju zaznavanja in presojanja, nastale v skladu z motivacijsko spremembo reaktance, ki se kažejo v spoznavni preureditvi situacije;

vedenjski odzivi, npr. napad na vir grožnje ali pa umik iz situacije, Zdi se, da so subjektivni odzivi pogostejši, saj so manj podvrženi nadzoru, pa tudi manj anti-socialni. Z okoljem povezane situacije nudijo obilo možnosti za nastanek reaktance, saj se ljudje pogosto soočajo s posegi, ki jim ne ustrezajo ali jim celo škodujejo. Za njeno preprečevanje je pomembno, da prizadeti zahtevane omejitve razumejo in jih sprejmejo. Naučena nemoč

32

Kadar, kljub večkratnemu trudu po ponovni vzpostavitvi nadzora, posameznik pri tem nima uspeha, se mu lahko začne dozdevati, da njegova dejanja nimajo nobenega učinka na situacijo, da jih ne nadzoruje, ter zato preneha s poskusi ponovne pridobitve nadzora. Nekako se vda v usodo. Nauči se, da je nemočen. Čeprav bi kasneje lahko nadzor obnovil, tega ne bo več poskusil. Gre za to, da učenje katerega izidov nimamo pod nadzorom, povzroča motivacijske, spoznavne in čustvene primanjkljaje. Tovrstno vedenje je bilo pogosto pri ujetnikih v koncentracijskih taboriščih. Ti so imeli res zelo majhen vpliv na svojo usodo. Model dražljajske obremenitve Na posameznika včasih deluje premalo dražljajev, včasih pa je z njimi preobremenjen. Obe skrajnosti sta škodljivi. Poglejmo si, kakšne so njune posledice. Stanje dražljajske podobremenitve ali čutna deprivacija se nanaša na stanja, ko na čutila ne delujejo zunanji dražljaji ali pa je njihov učinek zmanjšan. Kadar pa dražljaji niso odstranjeni ampak delujejo, vendar so čim bolj izenačeni, brez sprememb in razlik, ko torej ne prinašajo nobenih informacij, govorimo o zaznavni deprivaciji. Skrajne oblike teh stanj dosegamo predvsem v laboratorijih, približki pa so možni tudi v vsakdanjem življenu, npr. dolgočasno potovanje z vlakom, čakanje v čakalnici, zapor itd. V primeru čutne deprivacije mora biti preizkušanec v popolni tišini in temi, posebne naprave zmanjšujejo tipno in termično ter celo statično draženje. Vseh dražljaje nikoli ni moč odstraniti, zato lahko govorimo le o delni čutni deprivaciji. Od vseh postopkov se je še najbolj obnesla potopitev v vodo. Poskuse izvajajo več ur, dni ali tednov. Med čutno deprivacijo nastajajo spremembe v fizioloških, spoznavnih in emocionalnih procesih. Spremeni se ritem možganskih valov, upor kože se najprej zviša, nato pa začne upadati. Medtem ko znižana frekvenca možgans-kih valov kaže na nižjo budnost možganske skorje, znižan upor kože pomeni vznemirjenje avtonomnega živčevja. Med deprivacijo se dvigne občutljivost čutnih organov, poslabšajo se bolj kompleksne oblike zaznavanja, podaljšajo reakcijski časi, zaznave oblik postajajo izkrivljene, pojavijo se živahne pre-dstave, neustrezni občutki in halucinacije. Slednje so bolj pogoste med zaznavno, kot pa med čutno deprivacijo. Praviloma so vidne. Moten je proces mišljenja (usmerjenost, reševanje problemov). Deprivacija pospešuje avtistično mišljenje in ovira realistično, logično mišljenje. Čustvene spremembe se kažejo v tesnobi, epizodah strahu, zmedenosti, prebudijo se latentne duševne bolezni. Deprivacija zviša sugestibilnost, k čemer pripomore zmedenost, nesposobnost koncentracije in usmerjenega mišljenja ter silovita potreba po spremembi stanja. Posebno pa je značilna "lakota" po dražljajih, po spremembi. Vse omenjene spremembe so odvisne od mnogih dejavnikov, od vrste deprivacije, njenega trajanja, osebnostnih značilnosti itd. Motnje so najhujše drugega in tretjega dne deprivacije. Ženske jo prenašajo nekoliko bolje.

33

Nasprotno stanje, čutna preobremenitev nastopi, ko na posameznikove čutne organe deluje preveč zelo intenzivnih dražljajev. Imamo lahko torej bodisi premočne dražljaje ali preveč različnih dražljajev ali oboje. Največ so raziskovali preobremenitev zaradi premočnih dražljajev (npr. hrup). Značilne reakcije so bile upadanje pozornosti, porast notranje napetosti, utrujenost, nespečnost, upad občutljjivosti ter potreba po prenehanju draženja. Kadar preobremenitev nastopi zaradi preveč raznolikih dražljajev se pojavi potreba po bolj enakomernih dražljajih. Zavedati se moramo, da so človekove zmožnosti predelave obvestil omejene. Kadar količina obvestil preseže zmožnost organizma za predelavo, bo posameznik uporabil različne prilagojevalne mehanizme, npr.:

manj časa se bo ukvarjal z vsakim obvestilom; zanemarjal bo nepomembna obvestila ter opazil le to kar je koristno; dražljajski vnos je prerazporejen tako, da zmanjša preobremenitev; preprečuje nezaželjene vnose; z različnimi ukrepi zmanjšuje jakost dražljajev.

Preobremenitev lahko nastopi tako na spoznavnem, kot tudi na čustvenem in socialnem področju. Mnogi pojavi, ki nastanejo med deprivacijo in preobremenitvijo so si podobni: motnje pozornosti, tesnoba, propadanje integriranosti kompleksnih procesov; drugi pa nasprotni: namesto iskanja dražljajev težnja po prekinitvi draženja. Zuckerman (Pečjak, 1977) je razložil učinke omenjenih stanj s teorijo optimalne ravni draženja. Po tej teoriji potrebuje vsak človek za normalno delovanje možganov ustrezno količino dražljajev, kar tvori optimalno raven draženja. Poleg jakosti so pomembni tudi kompleksnost, variabilnost in novost. Lahko bi rekli, da gre za njihovo informacijsko vrednost. Optimalna raven draženja se med posamezniki razlikuje. Vsak človek ima svojo optimalno raven draženja, ki je odvisna od večih dejavnikov, predvsem pa od preteklih izkušenj. Glede na njih se optimalna raven draženja lahko tudi spremeni. Odzivi na dano okolje so delno določeni tudi s tem, koliko se to okolje odklanja od posameznikove adaptacijske ravni. Bolj ko se neko okolje odklanja, močnejši bodo odzivi. Ljudje se vedejo tako, da dražljaji čim bolj ustrezajo njihovi optimalni ravni. Če je dražljajev premalo jih iščejo, če jih je preveč jih skušajo zmanjšati. Ljudje se lahko znajdejo v kateri koli od teh skrajnosti. Pomislite na dolgotrajno čakanje v čakalnici, na bivanje v zaporu ali bolnici ipd. na eni strani, ter na hrup disko kluba ali pa preobilico informacij na velikem cestnem križišču, na drugi. Teorija adaptacijske ravni Videli smo, da preveč ali premalo dražljajev v okolju moteče deluje na organizem, da je najugodnejša neka srednja raven draženja. To je izhodišče teorije adaptacijske ravni. Človek namreč ne presoja posameznih dražljajev

34

osamljenih, pač pa tudi upoštevaje druge prejšnje in sedanje dražljaje. Ustvari si nekakšno subjektivno lestvico, v kateri adaptacijska raven predstavlja srednjo vrednost, oz. je to vrednost tistega dražljaja, ki izzove nevtralen odgo-vor. Skrajni dražljaji lahko to vrednost premaknejo v svojo smer. Stres: dejavniki in vplivi Opredelitev V psihologiji in medicini je pogosto stališče, ki na mnoge vplive iz okolja gleda kot na stresorje, tj. neugodne dejavnike, ki v organizmu izzovejo stres. Zato tudi ni čudno, da sta stres in prilagoditev pogosta v mnogih razpravah: razmere, v katerih mora posameznik obvladati naraščajoče zahteve, medtem ko so njegovi osebni viri in izbire omejeni ali celo upadajo, določajo teoretične okvire pojmov stres, prilagoditev in pristojnost. Stres lahko opredelimo kot katerokoli spremembo v zunanjem ali notranjem okolju (=stresor, op. av.), ki je tako močna ali dolgotrajna, da obremeni prilagojevalno zmožnost organizma do njene meje, in ki v določenih razmerah lahko povzroči razkroj vedenja, neprilagojenost ali slabo delovanje. Stresni odziv ima fiziološke, čustvene in vedenjske sestavine. Stres lahko nastopi zaradi fizičnih dražljajev, okužbe ali alergičnih odzivov, lahko ga povzroči tudi cela vrsta dražljajev ali sprememb v socialnih ali psiholoških področjih življenja. Zdravnik Hans Selye je bil pionir raziskav stresa. Raziskoval je fiziološke odzive telesa (sistemski stres). Zelo so ga zanimali kronični stresorji, katerih učinek je skušal pojasniti z splošnim prilagojevalnim sindromom (General Adaptation Syndrome = GAS). Pojav si bomo ogledali nasploh, ne da bi se spuščali v njegove fiziološke podrobnosti. Stresor

Učinkovitost

osnovna raven

alarmni odziv

odpor

izčrpanost Stres

SLIKA 1. Splošni prilagoditveni sindrom (GAS) oz. prikaz vpliva stresa na posameznikovo učinkovitost. Splošni prilagoditveni sindrom je v osnovi fiziološki pojav in ima le omejeno vrednost za razumevanje psiholoških vidikov stresa, čeprav je smiselna domneva, da ti spremljajo fiziološko dogajanje. Razlikujemo tri stopnje GAS: 1. alarmni odziv, ko se telo odzove na začetni udarec stresa; 2. odpor, ko si telo opomore od prvih čustvenih odzivov na stres ter se

pripravi na upiranje daljšemu stresu;

35

3. če je stres premočan ali če predolgo traja, se mu organizem ne bo mogel več upirati in bo nastopila izčrpanost. Njena posledica je lahko tudi smrt. Organizem se ne vrne v normalno stanje pač pa stalno slabi. Narava

prilagoditve je odvisna od vrste stresa in sporeda uravnalnih mehanizmov, s katerimi sestav razpolaga.

Odziv na stresor je Selye opisal kot nespecifičen, ker je menil, da vsi stresorji povzročijo enak fiziološki odziv. S tem se niso vsi strinjali (Bernard in Krupat, 1996), saj model ni upošteval psihosocialnih dejavnikov. Spoznavni procesi npr. lahko vplivajo na to ali bomo dražljaj zaznali kot stresor ali ne, različni stresorji pa lahko izzovejo različne čustvene odzive. Posebna značilnost stresorja je njegova zmožnost, da sproži proces obvladovanja, kot odziv na dejansko ali zaznano neravnotežje. Živi organizmi morajo vzdrževati v ravnotežju dejavnike, potrebne za svoj obstoj. Neustrezne oz. škodljive obremenitve iz okolja jih lahko spravijo iz ravnotežja in povzročijo stres v sestavu. Mehanizmi povratne zveze skušajo obnoviti ravnotežje s pomočjo uravnalnih dejanj. Manjši stresi celo omogočajo izboljšanje učinkovitosti, toda dolgotrajna izpostavljenost stresu ali močnejši stres ga lahko izčrpata. Razen od svoje moči in trajanja je končni učinek stresa odvisen tudi od posameznika in situacijskih dejavnikov. Odziv organizma na stres je lahko samodejen, lahko pa vključuje tudi številne spoznavne dejavnike. Dražljaj bo stresor le, če ga posameznik prepozna kot škodljivega ali grozečega. Bolečina je nedvom-no znak prisotnosti fizičnega stresorja. Prepoznava psiholoških stresorjev pa je bolj zapletena in predvsem odvisna od prejšnjih izkušenj. Na vse dražljaje iz okolja se ne bomo enako odzivali. Da bi se stresni proces začel, da bi nekaj izzvalo naš obrambni odziv, moramo to najprej prepoznati kot grožnjo. Richard Lazarus se je ukvarjal z interakcijo zunanjih (stresor) in notranjih (spoznava) procesov. To interakcijo so on in sodelavci – upoštevaje odnos med posameznikom in okoljem - poimenovali izmenjava. Pri pojasnitvi psiholoških procesov v stresnih izmenjavah so uporabili pojem “spoznavna ocena”. Poudarjali so pomen dogodka za osebo in ne toliko sam stresor. Lazarus je menil, da posameznikovo mnenje o razmerah določa ali so te stresne. Stres naj bi bil torej posledica ocene in ne njen predhodnik. Zunanji dražljaji niso stresni sami po sebi, ampak taki postanejo s pomočjo procesa ocenjevanja. Temperatura 32o ni grožnja za prebivalce juga, lahko pa povzroči stres pri Eskimu. Lazarus (po Bellu in sod., 1996) meni, da je ta ocena odvisna od individualnih psiholoških dejavnikov (intelektualnih sposobnosti, znanja ali prejšnjih izkušenj in motivacije) ter od spoznavnih vidikov dane situacije (nadzora nad dražljaji, napovedljivosti dražljajev ipd.). Na stopnji odpora so mnogi obvladovalni procesi spoznavni, tako da se mora posameznik odločiti o svoji vedenjski strategiji. Ta je odvisna od individualnih in situacijskih dejavnikov, ki določajo vedenje: fizični ali besedni napad, kompromis, beg itd. Spoznavna ocena je dvodelni miselni proces med katerim se posameznik odloča o možnih stresnih dražljajih. Prvotna ocena se ukvarja z določanjem dogodka kot stresnega, drugotna ocena pa z ugotavljanjem posameznikovih zmožnosti za spoprijem z dogodkom. Med prvotno oceno dogodek ali razmere razvrstimo kot:

nepomembne – dogodek ali sprememba ocenjeni, da nimata večjih posledic.

dobrodejne – Lazarus jih je imenoval “benigne pozitivne”.

36

stresne – dogodek ali sprememba ocenjena kot: 1. možno škodljiva ali povzročajoča izgubo – navadno gre za bolezen

ali poškodbo, ki se je že pojavila. 2. možno ogrožujoča – pričakovanje bodoče škode. 3. možni izziv – stresni dogodek ali okoliščine, ki lahko nudijo tudi

možnost za dobiček ali rast. Razvrstitev temelji na posameznikovi prejšnji izkušnji in učenju. Vsaka od teh ocen naj bi izzvala drugačne čustvene odzive. Škodljivi stresorji lahko izzovejo jezo, gnus, žalost ali razočaranje, ogrožujoči stresorji lahko izzovejo tesnobnost in izzivi povzročajo razburjenje. Drugotna ocena se nanaša na posameznikovo oceno lastne sposobnosti in virov potrebnih za spoprijem s škodljivimi, ogrožujočimi ali izzivajočimi dogodki. Navadno prvotna ocena predhodi drugotni, a ne nujno, saj sta med seboj povezani. Če v drugotni oceni nizko ocenimo svoje sposobnosti za spoprijem, bo tudi prvotna ocena dogodek ocenila kot bolj stresen. Ob teh dveh ocenah obstaja še ponovna ocena, tj. zavedanje, da neprestano ponovno vrednotimo in spreminjamo naše ocene ob prilivu novih obvestil. Ponovna ocena lahko vodi v spremembo prejšnjih ocen in torej v večji ali manjši stres. Omeniti moramo še pojma “ranljivost” in “spoprijem”. Ranljivost se nanaša na posameznikovo pomanjkanje fizičnih ali socialnih virov, potrebnih za spoprijem z razmerami. Spoprijem predstavlja spoznavno ali vedenjsko delovanje, ki ga posameznik izvaja, da bi obvladal posebne zahteve, ki jih oceni kot presegajoče njegove vire. V osnovi gre pri spoprijemu za posameznikov poskus, da spremeni bodisi stresorja, bodisi stresni odziv. To ni samodejen proces ampak zahteva napor in vključuje naučeno vedenje. Da bi bil nek dogodek ocenjen kot stresor mora biti pomemben za posameznika in obstajati mora zaznano neskladje med zahtevami razmer in posameznikovimi viri za spoprijem z njimi. Stres se pojavi, ko posameznik meni, da se s stresorjem ne more spoprijeti. Stres torej nastane v interakciji med dogodkom in posameznikovima ocenama. S spoznavnimi procesi so povezana tudi mnoga čustva, npr. jeza in strah. Omenil sem že, da, kadar odzivi niso ustrezni, pride do izčrpanosti. Na srečo je pogostejša neka druga možnost. Kadar je organizem večkrat izpostavljen neprijetnemu dražljaju, postanejo njegovi stresni odzivi vse šibkejši. Pride do prilagoditve, bodisi ker postaja nevrofiziološka občutljivost na dražljaj šibkejša, ker se zmanjša negotovost, povezana s stresorjem, ali pa se ta oceni kot vse manj ogrožujoč. Prilagoditev ima tako pozitivne kot negativne plati. Skoraj vsi dogodki v našem življenju, rojstvo, šolanje, poroka itd. vključujejo nekaj stresa. Tako se posameznik uči, kako se bo bolje znašel v naslednji stresni situaciji. Dokler stres lahko obvladamo, je njegova "učna" funkcija za organizem koristna. Po drugi strani pa, kadar celota vseh stresov preseže posameznikove zmožnosti, pride do fizičnega ali duševnega zloma - do psihosomatskih motenj, upada učinkovitosti in zmanjšane odpornosti na druge stresorje.

37

Teorijo stresa je razvil predvsem Lazarus s sodelavci; z njo lahko razložimo odzive na mnoge grožnje.

Viri in vrste stresorjev Razlikujemo štiri temeljne skupine stresorjev: kataklizmične dogodke (npr. potresi in poplave), stresne življenjske dogodke (npr. smrt v družini, ločitev), dnevne pritiske (npr. dolga vožnja na delo, delovne obremenitve) in okoljske stresorje (npr. hrup, gneča). Vsi ti predstavljajo kontinuum, ki ga kaže slika 12.

Makrosistemski stresorji Kronični Nenadne travme stresorji Življenjske Dnevni Nedogodki spremembe pritiski Najbolj Najbolj nezvezni zvezni

SLIKA 2. Stresni kontinuum (Kaplan, 1996) Kaplan (1996) razlikuje življenjske dogodke in kronične strese, ki določajo končne točke stresnega kontinuuma. Medtem ko so življenjski dogodki nezvezni, opazni dogodki, ki označujejo pomembne življenjske spremembe z jasnim začetkom in dobro opredeljenim potekom, so kronični stresi v mnogočem drugačni. Ne začnejo se kot dogodki, ampak se počasi razvijajo in trajajo dolgo časa

MOŽNI

STRESOR

PRVOTNA OCENA

• posledice (od pozitivnih do

• škoda (možna in doživeta)

DRUGOTNA OCENA

• ustreznost virov • zmožnost

spoprijemanja

ZAZNAVA STRESA

neustrezni viri

in nesposobnost spoprijemanja

ode ustrezni viri

dobre zmožnosti za spoprijem

ni grožnje grožnja zmanjšana

negativnih)

pozitivne posledice malo ali nič šk

SLIKA 3. Ocena stresa v situaciji (Kaplan in sod., 1993)

38

Mnogi od omenjenih stresorjev neposredno vplivajo na telo (npr. okvara sluha zaradi hrupa), vendar se po psihološki stresni teoriji negativni psihološki učinki lahko pojavijo šele potem, ko oseba zaznavno in spoznavno oceni neko prvino okolja kot stresno. Pri tem gre za dve oceni (slika 13):

prvotna ocena se nanaša na presojo narave in velikosti okoljske prvine drugotna ocena ovrednoti zmožnost posameznika, da se spoprime z

grožnjo. Kadar prvotna ocena določi prvino kot ogrožujočo, vendar drugotna pokaže, da ima posameznik nad njo takojšen in neposreden nadzor, bo le malo ali nič neprijetnih psiholoških učinkov. Zaznani osebni nadzor izniči negativne učinke mnogih stresorjev, čeprav posameznik morda sploh nič ne naredi. Za zmanjšanje učinkov stresorjev zadostuje zgolj vednost o zmožnosti ali zaznava nadzora. Kaj pa, kadar človek ne nadzira stresorja? V tem primeru lahko uporabi eno od naslednjih dveh strategij:

spoprijem s problemom ali obvladovanje čustev.

S prvo strategijo se spoprime s težavo in jo skuša rešiti, tj. spraviti stresor pod lastni nadzor, čeprav morda ne tako enostavno kot v prejšnjem primeru. Učinkovitost posamezne strategije je odvisna od razmer. Kadar te možnosti nima, uporabi drugo strategijo, obvladovanje čustev. Neprijetna čustva, ki jih je povzročil stresor, skuša bodisi zmanjšati, bodisi jih bolje prenašati, ne da bi skušal spremeniti stresor. Včasih, posebej ob hudih naravnih ali drugih nenadzorljivih nevarnostih, ljudje uporabijo tudi druge, na čustva osredotočene strategije:

izogibanje oziroma zanikanje nevarnosti varanje samega sebe, tj. uporabijo poenostavljene ali nestvarne ukrepe vero, tj. zanašajo se na prepričanja v usodo in božjo pomoč fatalizem, tj. sprejmejo grožnjo kot neogibno in se ji ne skušajo izogniti.

Tovrstni napori sicer res zmanjšajo strah in tesnobo, toda posamezniku obenem preprečijo, da bi se spoprijel z grožnjo, tudi ko bi bilo to možno.

Fizično okolje in zdravje Okoljska psihologija je ponudila več teoretičnih razlag odnosov med okoljem in vedenjem. Eden najšire uporabljanih je okoljski stresno-prilagojevalni model (Bernard in Krupat, 1994; Bell in sodelavci, 1996). Model začenja z okoljem, tj. objektivnimi fizičnimi pogoji, ki obstajajo neodvisno od posameznika. Sledi zaznava okolja na katero vplivajo individualne psihološke razlike. Tu se model razcepi na dve spoznavni poti. Ena predstavlja okolje zaznano kot optimalno in vodi v homeostazo ali stanje blagostanja. Druga predstavlja okolje zaznano kot neoptimalno in vodi v vzburjenje in/ali stres in poskuse spoprijemanja. Spoprijemanje lahko vodi v prilagajanje in pozitivne učinke ali pa v nadaljevano vzburjenje ali stres in negativne učinke. Slednje se lahko razvije v bolezen.

39

OBJEKTIVNI INDIVIDUALNE RAZLIKE

FIZIČNI SITUACIJSKI DEJAVNIKI POGOJI SOCIALNI POGOJI

KULTURNI DEJAVNIKI

ZAZNAVANJE OKOLJA

ZAZNAVANJE ZAZNAVANJE OKOLJA KOT OKOLJA KOT

OPTIMALNEGA NEOPTIMALNEGA

HOMEOSTAZA VZBURJENOST STRES

SPOPRIJEM

NADALJEVANA VZBURJENOST PRILAGAJANJE IN STRES

POZITIVNI UČINKI NEGATIVNI UČINKI SLIKA 4. Model okoljsko-vedenjskih odnosov (po Bellu in sod., 1996) Stres in bolezen Za merjenje stresov so raziskovalci uporabili dve meri: pomembne življenjske dogodke in dnevne pritiske. Življenjski dogodek je kakršenkoli pomemben pojav, ki zahteva od posameznika, da se mu prilagodi. Navadno so stresne posledice teh dogodkov merili z Ocenjevalno lestvico socialne preureditve (SRRS) Holmesa in Raheja. Lestvico sestavlja seznam dogodkov, ki temelji na kliničnih izkušnjah avtorjev z mnogimi ljudmi. Le-te sta zaprosila, da razporedijo dogodke glede na stopnjo preureditve ali napora pri spoprijemanju, ki ga vsak dogodek zahteva. Tako sta s pomočjo povprečnih ocen dobila seznam 43 življenjskih dogodkov, razporejenih od najmanj stresnega do najbolj stresnega. Prikazuje ga preglednica 2. Kot iz preglednice vidimo, niso vsi dogodki nujno nezaželjeni. PREGLEDNICA 1. Nekaj primerov stresnih dogodkov in njihove srednje vrednosti z Holmesove in Rahejeve lestvice

40

VRSTNI

RED ŽIVLJENJSKI DOGODEK SREDNJA

VREDNOST 1 Smrt zakonskega partnerja 100 2 Ločitev 73 4 Zapor 63 5 Smrt bližnjega sorodnika 63 6 Osebna poškodba ali bolezen 53 7 Poroka 50 8 Izguba službe 47

10 Upokojitev 45 11 Sprememba zdravja pri članu družine 44 13 Težave v spolnih odnosih 39 14 Rojstvo novega družinskega člana 39 16 Sprememba finančnega stanja 38 17 Smrt dobrega prijatelja 37 23 Sin ali hči sta zapustila dom 29 32 Sprememba stanovanja 20 43 Manjše kršitve zakona 11

Holmes in Rahe sta menila, da je ključna značilnost stresorja sprememba oziroma obseg psihološkega prilagajanja ali spoprijemanja, ki ga dogodek zahteva. Ljudje takih dogodkov v posameznem letu lahko doživijo več ali tudi nobenega. Raziskave kažejo, da starejši ljudje poročajo o manj dogodkih kot mlajši, samski in ločeni pa o več dogodkih kot poročeni ali ovdoveli. Lestvico so uporabljali predvsem pri raziskovanju odnosov med stresom in boleznijo. Odkrili so korelacijsko zvezo (0.30) med stresnimi dogodki in kasnejšimi boleznimi in nesrečami. Ljudje z večjim številom točk v preteklem letu so bolj verjetno zboleli v bližnji prihodnosti. Lestvici pa so očitali nejasnost posameznih izrazov in neupoštevanje specifičnih pomenov dogodkov za posameznika. Večjemu stresu, ko je bil posameznik izpostavljen, bolj je s posameznim prepričanjem soglašal. Dve od prepričanj, pri katerih so razlike glede na stres pomembne, sta pozitivni, eno pa negativno. Pri bolnikih je bila pomembna razlika le pri enem mnenju, da si človek zaradi živali ne more privoščiti daljših počitnic. Ta razlika je nastopila predvsem zaradi oseb, ki so bile najbolj (več kot 200 točk) izpostavljene stresom.

41

Lazarus in Folkman (po Bernardu in Krupatu, 1994) sta razvila dvojno samo-poročano lestvico kot alternativo prejšnji: Lestvici dnevnih pritiskov in dvigov razpoloženja. Lestvici ocenjujeta manjše življenjske neprijetnosti (npr. izguba ključev, prometni zastoji) in zadovoljstva (npr. uspešno dokončanje naloge) in ne pomembnih življenjskih dogodkov. Pritiske opredeljujeta kot izkušnje in pogoje vsakdanjega življenja, ki jih ocenjujemo kot izstopajoče in škodljive ali ogrožujoče, dvige razpoloženja pa kot izstopajoče in pozitivne ali ugodne. Pritiski so možni stresorji, dvigi razpoloženja pa možni pospeševalci zdravja. V tem se njun pristop razlikuje od prejšnjega, ki je tako negativne kot pozitivne dogodke smatral za možne stresorje. V tem smislu ti dve lestvici ne merita istega vidika stresa kot Holmesova in Rahejeva lestvica, o čemer priča tudi

odsotnost korelacije med njima pri moških in nizka korelacija pri ženskah. Kar se tiče zveze z zdravjem, lestvica pritiskov korelira z boleznijo in to bolj kot SRRS lestvica. Za stres naj bi mnogi raziskovalci ugotavljali, da je povezan z zelo različnimi boleznimi, od artritisa in astme do raka, glavobolov in čirov na želodcu, vendar ugotovitve niso vedno skladne. Otežuje jih tudi dejstvo, da stresi lahko vplivajo na zdravje bodisi neposredno preko s stresom povzročenih fizioloških sprememb, bodisi posredno, preko vedenjskih sprememb, ki vplivajo na zdravje. Upoštevati pa moramo, da nimajo vsi stresi škodljivih posledic, da so nekateri lahko tudi koristni, pa tudi, da med stresom in boleznijo lahko posredujejo različni posredniki. Nekateri ščitijo posameznika pred škodljivimi vplivi stresov, delujejo torej blažilno. Blažilci lahko vplivajo na prvotno in drugotno oceno tako, da znižajo oceno škode ali grožnje in okrepijo zaupanje v zmožnosti spoprijemanja, ali pa neposredno zmanjšajo telesne učinke stresa. Vedenjski vzorci vrste A in B, socialna opora, osebni nadzor, čvrstost, raven dejavnosti, občutek za smešno ipd. se pojavljajo kot blažilci ali neposredno delujejo na stres. Socialna opora Vprašanje socialne opore je v zadnjih letih prišlo v ospredje raziskovalnega zanimanja kot eden najpomembnejših dejavnikov pri obvladovanju kritičnih življenskih dogodkov in vsakdanjih stresov. Izvira iz medsebojnega sodelovanja in človekove integracije v družbo in se nanaša na količino in kakovost teh izmenjav. Povezana je tudi z zaznavo zdravja in z zdravstvenim vedenjem, saj se odrasli z več socialnimi vezmi vedejo bolj zdravo in so bolj zdravi. Najprej bom skušal opredeliti osnovne pojme. Lahko bi rekli, da je socialna opora pomoč, za katero posameznik meni, da jo bo v trenutku stiske prejel od drugih ljudi. Opredelitev izhaja iz vidika prizadetega. Socialna podpora, posebno pri osebah s postravmatsko stresno motnjo, opravlja v času stiske pet funkcij, oziroma nudi žrtvi (Figley, 1986): 1. čustveno pomoč, tj. tolikšno skrb, ljubezen, naklonjenost in simpatijo da

je prizadeti prepričan, da je ta, ki ga podpira, na njegovi strani; 2. hrabritev, tj. tolikšno hvalo in poklone, ki jih nudi podpornik da

prizadetemu vdihne pogum in upanje (tudi opora samooceni); 3. svetovanje pri reševanju problemov, tako, da prizadeti čutijo, da so po

zaslugi podpornika bolje obveščeni (tudi obveščevalna opora); 4. tovarištvo je čas, prebit s podpornikom, ukvarjanje s stvarmi, ki so

obojestransko prijetne; zaradi njega se prizadeti ne čutijo osamljeni (tudi opora mreže);

5. otipljivo pomoč, ki se nanaša na praktične vire, ki jih nudi podpornik, npr. pomoč z različnimi opravki, pri prevozu, denarnem posojilu, nakupu ali kakšni drugi obliki konkretne pomoči; zaradi nje se žrtev čuti rešena nadležnih nalog.

42

Podobne vrste naravno se pojavljajočih izmenjav pomoči razlikujejo tudi drugi avtorji. Učinkovitost opore je odvisna od okoliščin v katerih se je pojavil stres. Različne vrste opore ustrezajo različnim potrebam (slika 15).

VRSTA STRESORJA OPTIMALNA VRSTA OPORE NADZORLJIV OBVEŠČEVALNA HRABRENJE Stresor lahko preprečimo ali ČUSTVENA njegove posledice zmanjšamo NENADZORLJIV Stresorja ne moremo preprečiti, ali njegovih posledic zmanjšati PODROČJE STRESA

43

DOBIČKI OTIPLJIVA DOSEŽKI SAMOOCENA

SOCIALNA VLOGA MREŽA ODNOSI ZVESTOBA MREŽA

SLIKA 5. Optimalna skladnost med stresom in socialno oporo (po Bernardu in Krupatu, 1994)

Razlikovati moramo med socialno oporo in socialno mrežo. Prvi pojem smo že opredelili, drugi pa se nanaša na dejavnike kot so število odnosov, ki jih ima posameznik, pogostost stikov z različnimi ljudmi in število povezav med člani mreže. Mreža enostavno predstavlja okvir v katerem deluje socialna opora. Je posameznikova osebna skupnost ljudi s katerimi je v tesnejših stikih. V različnih pristopih zasledimo različne poglede na socialno oporo (Quast & Schwarzer, 1984; Orford, 1992) in sicer kot na:

glavni učinek socialne opore, ko naj bi ta neposredno vplivala na počutje, ne glede na raven stresa;

posredujoči ali blažilni dejavnik, ki ščiti osebo pred škodljivimi učinki stresnih dogodkov, če ni stresa, opora ne vpliva;

dejavnik, ki omogoča napovedovanje odzivov na stres, tesnobo, depresijo ali z osebo povezanih spoznav;

možnosti izhajajoče iz osebnostnih ali ekoloških dejavnikov in končno so tu še pojmovni modeli socialne opore, ki se ukvarjajo z njenim

ustrojem. Rezultati različnih raziskav so protislovni in Orford (1992) meni, da bo socialna opora učinkovita v toliko, kolikor se sklada z določenimi obstoječimi potrebami za oporo. Heller in Swindle (po Quastu & Schwarzerju, 1984) sta v svojem pojmovnem modelu zajela različne vidike socialne opore in procesa spoprijemanja. Njegove sestavine, ki vplivajo na spoznavno samooceno, ugodnosti, zaznano socialno oporo in akcijske alternative so: a. ekološki, skupnostni, družinski in vrstniški vplivi; b. socialne povezave (mreže), ki jih nudi okolje; c. zahteve okolja in stresnih dogodkov; d. osebnostne značilnosti (poteze, slogi obvladovanja in socialne spretnosti v

ocenjevanju in vzdrževanju socialnih interakcij); e. genetske in konstitucionalne dispozicije in vedenja, ojačevana v zgodnjem

otroštvu.

44

Socialna mreža in osebne značilnosti predstavljajo bistvene prvine modela. Na prvo vplivajo okolje, skupnost, družina in vrstniki. Socialne mreže se nanašajo na vedenja, ki jih nudi okolje, zaznana socialna opora pa obsega vplive teh vedenj na osebo. Nekatera okolja bolj vspodbujajo nastanek in razvoj mrež, druga pa manj. Različni vidiki socialne opore se s časom spreminjajo, tudi zaradi vplivov kritičnih dogodkov in razvoja osebne (ne)prilagojenosti. Ljudje so aktivni v razvoju, izbiri, vzdrževanju in dostopnosti socialne opore. Ta je potencialni del procesa s katerim obvladujemo posledice nesreč in drugih nevarnosti. Zavedati se moramo, da se socialna opora lahko sprevrže tudi v socialni nadzor. Psihiatrični bolniki so npr. zelo vključeni v socialne oporne sisteme, toda tudi pod velikim socialnim nadzorom. Ljudje v zelo nadzorovanih okoljih (bolnišnice, kasarne, zapori) najbrž ne zaznavajo svojega okolja kot pozitivnega opornega sestava. Zdi se jim, da preveč skrbijo za njih in da prejemajo podporo, ki je ne potrebujejo. Če to skrajnost socialne nadzorne razsežnosti poimenujemo popolni socialni nadzor, imamo na drugem koncu kontinuuma socialno osamitev, situacijo, ko nihče ne skrbi za posameznika. Do nje pogosto pride v krajih visoke gostote prebivalcev. V tem sklopu lahko tudi na socialno oporo gledamo kot na razsežnost obsegajočo na enem koncu zaželjeno socialno oporo, na drugem pa oporo, ki jo posamezniku vsiljuje okolje. Optimalna raven socialne opore je nekje vmes med obema skrajnostima. Različni raziskovalci (Solomon, 1985) menijo, da socialna opora v kriznih časih deluje kot nekakšen blažilec, ki neposredno blaži negativne učinke izkušnje (npr. bolezni, nesreče) ter pospešuje kasnejše obvladovanje in prilagoditev. Če je ustrezna, zaščiti posameznika pred fizičnimi in duševnimi motnjami in dejansko predstavlja najučinkovitejšo strategijo obvladovanja stresnih življenskih situacij. Toda vprašamo se lahko, od česa je odvisna socialna opora, saj je vsi prizadeti nimajo v enaki meri. Iz vsakdanjega življenja vemo, da so ljudje, ki skoraj nimajo bližnjih in prijateljev in tisti, ki jih imajo veliko. Na to vpliva vrsta osebnostnih in situacijskih dejavnikov. Socialna osamitev je povezana z večjo umrljivostjo, trajni odnosi pa zdravje pospešujejo. Tako poročeni živijo dlje od ločenih, ovdovelih ali samskih (Bernard in Krupat, 1994). Imajo tudi manj kroničnih zdravstvenih težav. Ti izsledki so predvsem korelacijske narave, kar pomeni, da je možno tudi to, da se zdravi bolj verjetno poročajo (ampak najbrž tudi bolj skrbijo drug za drugega, se vzajemno podpirajo in spodbujajo k bolj zdravemu načinu življenja). Socialna mreža ne deluje vedno oporno. Daljša in neprostovoljna medsebojna odvisnost prijateljev in sorodnikov pogosto vodi v strese in sovražnosti. Končno nam tudi znani pregovor pravi, da imamo vsakega gosta po treh dneh dovolj. Tudi dolžniško-upniška razmerja so ljudem neprijetna in se jim želijo izogniti, že zaradi nekakega občutka enakopravnosti. Ljudje imajo v življenju tudi različne vloge, ki v kriznih časih lahko stopijo v navzkrižje. VIRI 1. Altman I. (1975). The Environment and Social Behavior. Monterey: Brooks/Cole 2. Bell P.A., Greene T.C. , Fisher J.D., Baum A. (1996). Environmental Psychology. Fort

Worth: Harcourt Brace College Publishers

45

46

3. Bernard L.C., Krupat E.K. (1994). Health Psychology: Biopsychosocial Factors in Health and Illness, Fort Worth: Harcourt Brace College Publishers

4. Brcar-Štrukelj, P., Polič, M. & Stergar E., Odnos mladih do zdravja in dejavniki, ki ga določajo, Psihološka obzorja, 4, 1-2, 9-23

5. Brehm S.S. (1992). Intimate Relationships. New York: McGraw-Hill 6. DiMatteo M.R. (1991), The Psychology of Health, Illness, and Medical Care, Pacific

Grove: Brooks/Cole 7. Figley C.R. (1986). Traumatic Stress: The Role of the Family and Social Support System.

V: Figley C.R. (Ed.) Trauma and its Wake, vol. II. , New York: Brunner/Mazel, 38-54 8. Fischoff B., Lichtenstein S., Slovic P., Derby S.L. & Keeney R.L. (1983), Acceptable

Risk, Cambridge: Cambridge University Press 9. Furnham A.F. (1988), Lay Theories, Oxford: Pergamoon Press 10. Gifford R. (1987), Environmental Psychology, Boston: Allyn and Bacon 11. Ittelson W.I., Proshansky H.M., Rivlin L.G., Winkel G.H., Dempsey D. (1974). An

Introduction to Environmental Psychology. New York: Holt, Rinehart and Winston 12. Kaplan H.B. (1996). Psychosocial Stress, New York: Academic Press 13. Kaplan R.M., Sallis J.F., Patterson T.L. (1993). Health and Human Behavior, New York:

McGrawHill 14. Matarazzo J.D. (1980), Behavioral health and behavioral medicine: Frontiers for a new

health psychology, American Psychologist, 35, 807-817 15. Orford J. (1992). Community Psychology,Chichester: Wiley 16. Pennebaker J.W. & Brittingham G.L. (1982), Environmental and Sensory Cues Affecting

the Perception of Physical Symptoms, In: Baum A. & Singer J.E. (Eds.), Environment and Health, Hillsdale: LEA

17. Polič M. (1989), Poglavja iz zaznavanja, Ljubljana: FF 18. Quast H., Schwarzer R. (1984). Social Support and Stress: Theoretical Perspectives and

Selected Empirical Findings. V: Schwarzer R. (Ed.), The Self in Anxiety, Stress and Depression, Amsterdam: North Holland, 235-263

19. Searight R.S. (1992), Psychologists and Primary Medical Care, Paper presented at the 25th ICP, Brussells

20. Stroebe W., de Wit J. (1996). Health-impairing Behaviours. V: Semin G.R., Fiedler K. (Eds.). Applied Social Psychology, London: SAGE

21. Taylor S.E. (1991), Health Psychology, New York: McGraw-Hill 22. Zimbardo P.G. & Leippe M.R. (1991), The Psychology of Attitude Change and Social

Influence, New York: McGraw-Hill

4. METODE EKOLOŠKE PSIHOLOGIJE Ekološka psihologija ne pozna nekih posebnih metod, povsem drugačnih od tistih, ki so v psihologiji običajne. Toda narava vprašanj s katerimi se sooča, predvsem izredna zapletenost fizičnega okolja v katerem se pojavljajo ljudje s svojo dejavnostjo in doživljanjem, narekuje nekatere značilnosti metodoloških pristopov. Raziskujemo celovito okolje (sestav človek - okolje), človeško vedenje pa je zelo občutljivo na pogoje pod katerimi ga raziskujemo. Vendar imamo na razpolago mnogo različnih raziskovalnih metod in tehnik. Najprej si bomo ogledali nekatere splošne značilnosti psiholoških metod in tehnik, nato pa še posebnosti na področju ekološke psihologije. Raziskave na področju psihologije torej lahko izvajamo v različnih okoljih in na različne načine. Nekatere počivajo na sistematičnem opazovanju pojavov v stvarnem, naravnem okolju. Pravimo jim študije polja. V njih želi raziskovalec s svojimi posegi čim manj motiti dogajanje, tako, da bi res opazoval "resnično" ali "naravno" vedenje. Proces opazovanja ali merjenja pojava naj bi ne vplival na sam pojav. Toda zavedati se moramo, da vsako sistematično opazovanje vsaj do neke mere vpliva na opazovani pojav. Včasih študije polja vključujejo premišljeno preoblikovanje neke pomembne značilnosti situacije. Tedaj govorimo o eksperimentih polja. Na drugi strani so raziskave, ki potekajo v okoljih namerno narejenih za raziskovanje. Navadno govorimo o laboratorijskih eksperimentih. Obstajajo tudi raziskave, ki potekajo v nekakšnih vmesnih okoljih. Včasih skušajo v čim večji meri posnemati neko naravno pojavljajoče se okolje in govorimo o eksperimentalni simulaciji. Kadar nas zanima mnenje ali sodba določene skupine ljudi o nekem pojavu, pa menimo, da okolje nanju ne vpliva se srečujemo s preglednimi vzorci, če pa na sodbe vpliva dano okolje ne pa toliko poreklo oseb, govorimo o nalogah presojanja. Obstajajo tudi raziskovalne strategije, ki ne dajejo nobene nove informacije ampak predelujejo vneseno. Takšne so računalniške simulacije. Oblikujejo simulacijo nekega stvarnega sistema, ki je za razliko od eksperimentalne simulacije zaprt. Naštete raziskovalne strategije se razlikujejo po vsiljivosti raziskovalnih operacij in po splošnosti sistemov, ki jih proučujejo. Nekatere zajemajo normalna življenjska okolja takšna kot so, druge le posamezne spremenljivke (laboratorijski eksperiment). Večji zunanji veljavnosti prvih ustreza večja notranja veljavnost drugih. Rezultate laboratorijskih eksperimentov pogosto ne moremo posplošiti na neko življenjsko dogajanje, vendar nam lahko pojasnijo splošne odnose med posameznimi spremenljivkami. Eksperimenti so bolj vsiljivi, pa tudi splošnejši. Zato si posamezni pristopi niso v nasprotju ampak se dopolnjujejo. Kakšno raziskovalno strategijo bomo izbrali je odvisno od vrste dejavnikov, predvsem od zastavljenega vprašanja, od razpoložljivih virov in še bi lahko naštevali. Na izide eksperimentov, pa ne samo njih, lahko vplivajo še drugi dejavniki ob tistih, katerih vplive proučujemo. Zato se jim velja izogniti oz. jih nadzirati. Za kakšne vplive gre nam kaže preglednica 1.

23

Govoreč o osnovni raziskovalni paradigmi ekološke psihologije si Craik (1970) zastavlja tudi naslednja štiri vprašanja:

Na kakšen način bomo okolje prikazali opazovalcu? Katere vedenjske odzive opazovalca bomo vzbudili in beležili? Katere so ustrezne značilnosti prikaza okolja? Čigava pojmovanja bomo proučevali?

Poglejmo si njegove odgovore. Tako razlikuje tri načine predstavitve okolja:

Neposredna predstavitev, se nanaša na takojšnjo izkušnjo kraja, na neposredne zaznavne odzive osebe.

Zastopništvo vključuje skice, zemljevide, risbe, modele, pa tudi video, film, fotografijo ipd., ki zastopajo resnično okolje. Zastopniki sami nimajo značaja izvirnika, toda izbiramo lahko zaželjene značilnosti, in kot kažejo nekatere raziskave so lahko ta zastopništva dovolj veljavna.

Domišljijske predstavitve uporabljajo enostavno ime ali kako drugo oznako okolja ali kraja, da bi vzbudile v posamezniku spomin ali sliko istega. Gre za kraje, ki se jih spomnimo ali pa si jih predstavljamo, ker jih poznamo v resnici.

Preglednica 1: Dejavniki, ki motijo izide eksperimentov

Zgodovina Na odzive preizkušancev lahko vplivajo še drugi dogodki do katerih je prišlo v obdobju eksperimenta in ne zgolj učinek neodvisne spremenljivke.

Dozorevanje Spremembe v preizkušancih do katerih pride tekom časa in so neodvisne od eksperimentalnega postopka lahko vplivajo na njihove odzive.

Testiranje Spremembe v odzivih lahko nastopijo zato ker merjenje neke storitve naredi preizkušanca bolj občutljivega nanjo.

Obraba naprav Kasnejša merjenja se lahko razlikujejo od prvih zaradi sprememb v napravah ali pogojih - npr. obraba ali okvara naprav, utrujenost opazovalca ipd.

Regresija Če so preizkušanci izbrani glede na svoj dosežek na dani meri, lahko njena nezanesljivost povzroči sistematičen premik k sredini, če jo uporabimo tudi za kasnejše meritve.

Izbira Če so preizkušanci izbrani kako drugače in ne slučajno, lahko sistematične razlike med skupinami oz. njihova interakcija z eksperimentalnim učinkom privedejo do razlik, ki niso zgolj posledica eksperimentalnega učinka.

Osip Če nekateri preizkušanci iz prvega opazovanja odpadejo iz eksperimenta pred končnim merjenjem, se lahko spremeni distribucija značilnosti v posameznih skupinah, kar lahko vpliva na končni dosežek oz. vstopa v interakcijo z eksperimentalnim učinkom.

Interaktivni učinki

Katerikoli od naštetih dejavnikov lahko vstopi v interakcijo z eksperimentalnim učinkom in ima moteče posledice.

24

Na predstavljeno okolje se lahko opazovalci odzovejo na različne načine, lahko ga opišejo, ocenijo, izrazijo svoja stališča itd. Pomembnost odzivov je odvisna tudi od tega, kdo okolje opazuje. Niti dva človeka ne vidita stvari povsem enako, ker ne uporabljata okolja nujno na enak način. Craik je zato razvrstil opazovalce v štiri splošne skupine:

Posebne pristojne skupine, ki vključujejo osebe, ki se poklicno ukvarjajo z okoljem - arhitekte, urbaniste, krajinske arhitekte itd.

Posebne uporabniške skupine, npr. starejše osebe, otroke, študente, bolnike itd.

Osebnostne tipe, kjer upoštevamo, da vsakdo vidi in uporablja okolje na osnovi svojih osebnostnih lastnosti. Introvertiranec je npr. lahko na okolje veliko manj občutljiv kot ekstravertiranec.

Običajni ljudje, ko nas zanima povprečen človek, katerega opazovanja niso pod vplivom nekih posebnih dejavnikov.

Craik se bolj ukvarja s posameznikovimi zaznavnimi in spoznavnimi odzivi na okolje, kot pa z njihovo razlago. To ima tako prednosti, kot pomanjkljivosti. Po eni strani ni vplivov na vedenje, po drugi pa je težko napovedati kaj se bo zgodilo, kadar v opazovanem sestavu nastopijo določene spremembe. Oglejmo si še dokaj izdelan model Mehrabiana in Russella (1974), ki menita, da se ekološka psihologija ukvarja z dvema osnovnima področjema: čustvenim vplivom fizičnih dražljajev in njihovim učinkom na različne vrste vedenja, npr. na delovno učinkovitost ali socialno interakcijo.

OKOLJE

(barva, temperatura)

(označuje prostorske

med dražljajskimi sestavinami nekega

okolja)

ČUSTVENI ODZIVI Zadovoljstvo Vzburjenost

Dominantnost

VEDENJSKI ODZIVI Približevanje - umik (kar vključuje fizični

pristop, raziskovanje, a

ali nebesedna sporočanja preferenc)

Značilna čustva povezana z

OSEBNOSTJO

Čutne modalnosti

Stopnja informacije

in časovne odnose

PRIMARNI

storitev ali druga besedn

SLIKA 2: Mehrabianov in Russellov (1974) prikaz področja ekološke psihologije. Na sliki 2 je prikazan njun okvir za proučevanje na področju ekološke psihologije, ter očrtane pomembne spremenljivke, ki se pojavljajo v večini

25

situacij. Fizični in socialni dražljaji v okolju neposredno vplivajo na čustveno stanje osebe in s tem tudi na njeno vedenje v okolju. Trije čustveni odzivi, zadovoljstvo, vzburjenost in dominantnost, povzemajo čustva-vzbujajoče kakovosti okolij, ter služijo tudi kot posredujoče spremenljivke v določanju različnih vedenj vrste približevanje-umikanje, npr. fizični pristop, delovna storilnost, socialna interakcija itd. Na tej osnovi sta avtorja razvila vrsto mer obravnavanih spremenljivk, ki sta jih predstavila v obliki vprašalnikov ali pa lestvic semantičnega diferenciala. Zadnji postopek se pogosto uporablja in bomo zato o njem povedali nekaj več. Gre za tehniko, ki jo je v okviru svojih raziskav pomena iznašel Charles Osgood in ki je našla zelo široko uporabo tudi na področju ekološke psihologije. Meri tiste vidike pomena, ki jim pravimo konotativni pomen in ki so odvisni od človekove motivacije, čustev in osebnosti. Razvije se z čustvenimi izkušnjami. Gre za vrsto lestvic, ki jih sestavljata po dva bipolarna pridevnika (npr. lep-grd, velik-majhen), med katerima se običajno nahaja sedemstopenjska ocenjevalna lestvica. Nekateri uporabljajo tudi več oz. manj stopenj (navadno devet ali pet). Toda vrnimo se spet k obravnavenemu modelu ter si oglejmo posamezne postopke, oziroma merske pripomočke.

Mere čustvenega stanja ali značilnih čustev: Kadar z lestvicami merimo čustvena stanja v posameznem okolju zahtevamo od oseb, da si zamislijo, da se nahajajo v dani situaciji ter ocenijo svoja čustva v njej. Oglejmo si še primere lestvic za različna čustvena stanja:

Zadovoljstvo: Srečen :---:---:---:---:---:---:---: Nesrečen Vzburjenost: Razburjen :---:---:---:---:---:---:---: Miren Dominantnost: Nadzoruje :---:---:---:---:---:---:---: Nadzorovan

Mera težnje k vzburjenosti: Sestavlja jo 40 trditev, ki jih mora oseba oceniti na devetstopenjski lestvici "Zelo močno se strinjam - Zelo močno se ne strinjam". Trditve so npr. take:

Želel bi delo tujega dopisnika. Nisem preveč pozoren na okolje. Rad imam presenečenja.

Splošna mera stopnje informacije: Sestavlja jo več devetstopenjskih lestvic semantičnega diferenciala, npr.:

Raznolik :---:---:---:---:---:---:---:---:---: Enoličen Običajen :---:---:---:---:---:---:---:---:---: Redek

Someren :---:---:---:---:---:---:---:---:---: Nesomeren

Besedna mera približevanja - umikanja: Sestavlja jo osem vprašanj. Preizkušanec mora odgovoriti koliko časa bi želel ostati v dani situaciji, koliko časa bi jo rad raziskoval, koliko časa bi v njej želel delati in koliko časa bi želel biti tam v družbi. Odgovori se sučejo med "nič" in "več dni".

26

Vedenjski zemljevidi To je pristop, ki je zelo značilen prav za področje ekološke psihologije, saj je v njenem okviru tudi nastal. Vedenjski zemljevidi predstavljajo obliko neposrednega opazovanja v naravnem okolju. Sledimo gibanju ljudi v danem okolju ter opazujemo vrste vedenj, ki se v njemu pojavljajo. Gre torej za prepoznavo uporab prostora kot dejavnika v vedenju. Ustaljeni postopek poteka po naslednjih korakih (po Ittelsonu in sod., 1974): 1. Najprej je treba prepoznati opazovalne kategorije. To storimo s stalnim

opazovanjem območja, ki nas zanima in beleženjem, v pogovornem jeziku, opaženih vedenj. Zapiske nato razčlenimo, da bi ugotovili glavne kategorije vedenja, ki nas zanimajo. Poudarek je na vidnih, lahko prepoznavnih vedenjih, ki zahtevajo kar najmanj sklepanja s strani opazovalca.

2. Sledi določanje fizičnega območja, katerega vedenjski zemljevid želimo narediti, npr. sobe, hodnika, igrišča, ulice itd.

3. Nato moramo pripraviti navodila za opazovalce, ter ustrezne obrazce za beleženje opazovanj. Slednji nam omogočajo enostavno zapisovanje početja na opazovanem kraju.

4. Pripraviti je potrebno tudi urnik opazovanja. Običajno ne zapisujemo dogajanja ves čas, ampak po metodi časovnih vzorcev, npr. vsakih petnajst minut. Manjše prostore lahko opazujemo tudi stalno, lahko pa vzorčimo ne le čas ampak tudi prostor.

Vedenjske zemljevide lahko uporabimo na štiri načine:

dajejo nam stenografski opis razporeditve vedenj na danem kraju; omogočajo nam primerjavo vedenj, npr. med moškimi in ženskami, med

osebjem in bolniki, med stanovalci in gosti itd. kot sredstvo raziskovanja nam dajejo napotke, ki vodijo k razvoju splošnih

načel uporabe prostora v različnih okoljih; vedenjski zemljevidi omogočajo tudi napovedovanje vedenja v določenih

vrstah prostora in s tem tudi načrtovanje določenih okolij vnaprej, pred vselitvijo.

Izkušnje kažejo, da je vedenjski zemljevid enostavna in zanesljiva metoda za opazovanje človeških odzivov na določeno okolje. Najbolj natančna je takrat, kadar opazujemo majhno območje (npr. znotraj stavbe) ter kadar nas zanima omejen spored vedenj. Na ugotovitve vpliva tudi začetna razvrstitev oz. določitev vedenj, ki jih nameravamo opazovati. Vedenjski okviri V uvodnem poglavju smo mimogrede omenili tudi Barkerjev (1968) vedenjski okvir. Lahko se srečamo tudi s potrebo po pregledu vedenjskih okvirov v nekem okolju, npr. v mestu. Vedenjski okvir je ekološka enota v kateri ljudje izkazujejo značilne vzorce vedenja. Te enote so omejene v prostoru in času. Večina človeških vedenj se pojavlja v dobro opredeljenih družbeno-fizičnih okoljih, npr. v trgovini, parku, šoli itd. Vedenja v posameznem vedenjskem okviru so si bolj podobna, kot pa vedenja istega posameznika v različnih

27

okvirih. To velja tako za posameznike, kot za skupine. Vedenjski okviri so torej bolj dosledni od ljudi, ter oblikujejo značilne ekološke enote. Pregled vedenjskih okvirov je postopek s katerim si pridobimo popis in opis teh okvirov v večjih ekoloških enotah, npr. v mestu ali ustanovi. Manjše enote so namreč nekako vgnezdene v večjih. Do pregleda pridemo v naslednjih korakih, npr. za mesto:

določi vse možne vedenjske okvire z uporabo neposrednih opazovanj, analize vsebine lokalnih časnikov itd.

odstrani "nevedenjske okvire", ki ne ustrezajo danim merilom; neposredno opazuj vsak vedenjski okvir (običajno v obdobjih po 30 minut),

zapisuj opazovanja kot vedenjske epizode in jih razvrsti v enajst akcijskih vzorcev (npr. delo, izobraževanje, zdravje, rekreacija itd.) in štiri tipe vedenja (npr. čustveno, manipulacija, razgovor), ter opiši unačilnosti okolja;

razvrsti vedenjske okvire v skupine (genotipe); vedenjski okviri so v istem genotipu, če lahko normalno nadaljujejo z delovanjem, kadar je njihovo ključno osebje izmenjano;

razloži podatke glede na posledice pri načrtovanju grajenega okolja. Spoznavni zemljevidi Pomembna metoda, ki jo uporablja ekološka psihologija, so tudi t.i. spoznavni zemljevidi, tj. postopki s katerimi skušamo ugotoviti kako si ljudje predstavljajo prostorske odnose in značilnosti okolja. Razvrstimo jih lahko v dve skupini:

spoznavni zemljevidi krajev, ki so jih ljudje neposredno zaznavno izkusili; spoznavni zemljevidi dobljeni s spoznavno predelavo osebne izkušnje

(npr. potovanja) in obvestil (npr. knjig, slik, pogovorov), ki odražajo tudi posameznikovo nevednost, predsodke in prepričanja.

Do spoznavnih zemljevidov lahko pridemo na različne načine. Osebo lahko prosimo, da nam na praznem listu nariše neko območje ali kako pot. Lahko gre za nek določen kraj (npr. Ljubljano), območje, ki ga oseba pozna (npr. njena soseska), neko območje iz preteklosti its. Značilna za ta postopek je zahteva, da oseba prevede svoje predstave v grafično, prostorsko obliko. Izdelek lahko še dodatno opiše in označi. Rezultate analize zemljevidov, ki jih dobimo pri nekem vzorcu anketirancev, lahko združimo v skupno sliko okolja, ter slednjo primerjamo s slikami drugih skupin ljudi. Neka druga, bolj strukturirana oblika preizkušnje, enostavno zahteva od izpraševanca, da zariše črto okoli nekega predela, npr. svoje soseske. Ta, t.i. družbeno-prostorski obrazec bomo opisali na drugem mestu. Mnoge raziskave so pokazale, da se prebivalci in načrtovalci razlikujejo po svojih predstavah o soseski. Zato je lahko za načrtovalca zelo koristno, če ve, kako si jo prebivalec predstavlja. Znani so tudi posredni spoznavni zemljevidi, tj. postopki v katerih izpraševanec razvrsti vrsto elementov (npr. občine, mesta, države itd.) glede na neko lastnost (npr. glede na to, koliko želi v nekem kraju stanovati, delati itd.). Nato združimo razvrstitve celotnega vzorca izpraševancev, rezultate faktorsko analiziramo in predstavimo grafično v obliki zemljevida (Gould &

28

White, 1974). Ta postopek nam pravzaprav manj odkriva prostorske predstave o danem okolju, ampak bolj združene zaznave ali preference določenih krajev v zemljevidni obliki. Zato to tudi niso spoznavni zemljevidi v osnovnem pomenu te besede, čeprav so prav tako znani pod tem imenom. Opazovanje fizičnih sledi Opazovanje ljudi, njihovega okolja in njihovih medsebojnih odnosov poteka na različne načine. Opazovanje fizičnih sledi pomeni sistematično opazovanje fizičnega okolja, da bi našli odraze prejšnje dejavnosti, ki ni nastala zato, da bi jo raziskovalec meril (Zeisel, 1991). Sledi so lahko nastale nezavedno ali pa gre za zavestne spremembe v okolju. Na njihovi osnovi lahko raziskovalec sklepa zakaj je neko okolje tako kot je, kako ga ljudje uporabljajo, kaj čutijo zanj in predvsem kako neko okolje ustreza potrebam svojih uporabnikov. Po drugi strani pa so že Sommerjeve raziskave pokazale, da pride do spremembe vedenja, ko spremembe v okolju presežejo določen prag. Seznanili se bomo z nekaterimi značilnostmi postopka opazovanja sledi, načinom njihovega beleženja in vrsto sledi, ki so pomembne za načrtovanje. Postopek sam je lahko vir provokativnih idej, je nevsiljiv, ga je lahko uporabiti in se ukvarja z dolgotrajnimi pojavi. Na osnovi sledi si raziskovalec lahko zastavi vprašanja o njihovih vzrokih, namerah oseb, ki so jih povzročile ter sosledju dogodkov, ki so vodili do sledi. Seveda se v svojih sklepih lahko tudi zmoti. Nevsiljivost postopka pomeni, da ga lahko uporabimo tudi kadar gre za zbiranje podatkov glede katerih so opazovanci občutljivi. Sledi so navadno obstojne in se k opazovanju lahko še povrnemo zaradi zbiranja dodatnih podatkov. Jasno je, da so trajnejše sledi bolj opazne. Problem pa nastopa, ker različne dejavnosti zapuščajo sledi v različni meri. Opazovanje samo je razmeroma enostavno in hitro nudi potrebne informacije. Pred začetkom opazovanja se je treba odločiti kako in kdaj bomo opazovali sledi: s pomočjo diagramov, risb, fotografij, kodirnih seznamov ali kombinacij omenjenih. Opazovanja morajo potekati po določenem urniku, da bi se izognili sistematičnim učinkom vzdrževanja ali raznih predvidljivih dejavnosti. In na kaj moramo biti pozorni? Pregled nam nudi preglednica 2.

Preglednica 2: Fizične sledi dejavnosti Stranski proizvodi rabe Izražanje sebe

Erozije Poosebljenje Ostanki Identifikacija

Manjkajoče sledi Skupinsko članstvo Prilagoditve za uporabo Javna sporočila

Pomagala Uradna Ločevanja Neuradna Povezave Nelegalna

Stranski proizvodi rabe odražajo početje ljudi v okolju (npr. smeti ali obrabe, ki jih puščajo uporabniki). Ostale tri kategorije predstavljajo to kar ljudje

29

30

naredijo okolju. Prilagoditve za uporabo odražajo spremembe s katerimi uporabniki prilagodijo okolje svojim potrebam in željam (npr. izgradnja ograje, porušitev zidu). Izražanje sebe se nanaša na spremembe s katerimi ljudje poudarijo pripadnost prostora, izrazijo svojo osebnost (npr. zastava ali verski simbol). Javna sporočila zajemajo spremembe kakršne so npr. stenski posterji in grafiti s pomočjo katerih ljudje komunicirajo s svojim okoljem.

4. ČUTNE KAKOVOSTI OKOLJA Okolje v katerem živimo, postaja vse bolj zapleteno in ob izrednih tehnoloških dosežkih na eni strani, ga po drugi nekako vse manj obvladamo in nam je vse bolj tuje. Razlogi za to so različne narave (gospodarski, družbeni) in le nekaj jih more razložiti tudi psihologija. Ogledali si bomo nekatere, kolikor se nanašajo na nekatere najbolj osnovne, prvobitne čutne lastnosti okolja: zvok, barvo, vonj in toploto. Očitno je, da te kakovosti človek dojema tako kot biološko kakor kot družbeno bitje, da se odražajo tudi v njegovem družbenem življenju. Videli bomo, kako nam postajajo vse bolj neoprijemljive in njihovi vplivi protislovni - čeprav so ta protislovja pogosto le navidezna. Zdi se, kot da naša čutila ne pripadajo današnjemu svetu, saj nas obvestila, ki jih posredujejo, pogosto zavajajo (vonjave, okusi, barve), delujejo moteče (hrup), nekaterih pomembnih vrst dražljajev pa sploh ne zaznavamo ( razna sevanja, vonj strupenih plinov). Naša čutila, skupaj s celotnim živčnim sestavom, so se razvila v dolgotrajnem procesu odzivanja na zahteve okolja. Oko, uho, nos in druga čutila so nastajala in začela odražati tiste lastnosti okolja, ki so bile za živo bitje najpomembnejše, tisto svetlobo, zvok in vonj. ki so v kar največji meri prispevali k njegovemu obstoju. Niso pa zmogla in še danes ne morejo ugotoviti in prepoznati vseh svetlob, zvokov in vonjev lastnosti okolja in njihovih jakosti. Po eni strani je tu postavila mejo sama narava čutila (tako npr. oko ne zaznava valov daljših od 700 nm, zaradi sovpadanja z lastnim sevanjem zrkla), po drugi pa nekakšna "varčnost" narave. Kakšnas bi bila naša čutila, če bi morala občutiti vse dražljaje posameznega področja, posebej ko mnogi ne, ali pa niso sporočali nič novega, ko so njihova obvestila dejansko odvečna, nepomembna za obstoj. Človeška kultura ta razmerja v mnogočem spreminja. Razvoj človeka, kolikor je znan, kaže, da so genetske spremembe zelo počasne v primerjavi s hitrimi spremembami, ki jih v naše življenje vnaša moderna tehnologija. Pojavljajo se pogosto kot stranski in nezaželjeni proizvodi civilizacije, ki jih v naravnem okolju sploh ni bilo. Zaradi svoje narave čutila vedno težje sledijo zahtevam sodobnega sveta, saj enostavno bolj ustrezajo okolju preteklosti. In če je tako, se zastavlja vprašanje, kaj je potrebno storiti? Zdi se, da je enostavneje oblikovati okolje po meri človeka, kot pa bodisi spreminjati njegovo dednostno zasnovo, ali pa počakati na ustrezen proces prilagajanja. To seveda ne pomeni, da se je treba vrniti v okolje naših prednikov, ampak je potrebno nekaj storiti s sedanjim svetom, oz. s tistimi njegovimi sestavinami ali vidiki, ki ljudem ne ustrezajo. V kolikor bomo pri tem vedeli, kako je zaznavanje posaqmeznih čutnih kakovosti nekdaj prispevalo k človeškem življenju, bomo tudi bolje razumeli v kakšnih razmerah smo se znašli. Svet barv in njegova sporočila Očitno je, da je razvoj barvnega vida tesno povezan s pojavo in razvojem barv na površini zemlje, saj bi bil brez njih povsem odvečen. Sevedaq se lahko takoj kdo oglasi s pripombo, da so barve subjektivna danost. To je sicer točno, vendar imajo svoj objektivni korelat v ustreznih valovnih dolžinah

157

svetlobe. Pisane barve, tako značilne za površje zemlje3, so predvsem organskega porekla, so lastnost rastlinskih in živalskih tkiv, da izbirno odbijajo valovne dolžine v zdaleč več različicah, kot pa je to z neorgansko naravo (razen izjem kot so mavrica, barve raznih kristalov itn.). Brez življenja bi naša zemlja nosila enolično barvo puščave. Barvni vid se je razvijal šele v povezavi s sporočilno vrednostjo barv, ko je omogočal živalim odkrivanje in razlago naravnih barvnih sporočil. Le-ta so lahko različna, vendar v osnovi nasledja:

pritegovanje pozornosti in opozarjanje; prenašanje obvestil in neposredno vplivanje na čustva opazovalca.

Pri človeku nastopajo motnje na vseh treh področjih. Človek je tudi prvo in edino živo bitje, ki uporablja barvo, ki jo nanaša tudi tja, kjer je prej ni bilo. Ta uporaba je bila v začetku le nadaljevanje naravnih pojavnih oblik, počasi pa se je od nujih vse bolj oddaljevala. Medtem, ko ima v naravnem svetu skoraj vsaka barva svoj pomen, je drugače v umetnem človeškem svetu. Barve prednetov so vse bolj nesmiselne glede na vlogo istih. Vlada nekakšna barvna anarhija. Že od najbolj zgodnjega otroštva naprej se srečujemo z enakimi, a različno obarvanimi predmeti oz. obratno. Učimo se, ne uporabljati, pač pa zanemarjati barvna sporočila. Taka uporaba barv povsem onemogoča ustrezen človeški biološko pogojeni odziv. Vendar ta ni povsem pozabljen. Sledi naše razvojne dediščine se kažejo v odzivih na barvno okolje. V barvah iščemo pomen celo kadar ne sporočajo ničesar. O tem pričajo simbolični pomeni barv. Značilen je primer rdeče barve, ki je bila že od nekdaj nekoliko dvoumna. Označevala je tako nevarnost (kri), kot tudi predmete s pozitivno valenco (sadeži, cvetje). Zato so jo živa bitja vedno sprejemala le kot pomembno sporočilo, katerega vsebina bo razvidna iz konteksta v katerem se bo pojavilo. Kadar se pojavlja v neobičajnem okolju - in to je dandanes pogosto - enostavno ne vemo kaj naj storimo, ali gre za nevarnost ali za kaj drugega. Naj še ob tem omenim, da je reakcijski čas na dražljaj rdeče barve krajši od reakcijskih časov na druge barve. In ne le, da barv ne moremo pravilno uporabljati. Marsikje celo izginjajo iz našega okolja. Mestno okolje, okolje večine danes živečih ljudi, postaja vse bolj sivo, nepestro. Prevladujejo barve betona in asfalta kombinirane z večjo ali manjšo množico reklamnih napisov. Ali to odtehta vso pestrost žive narave naj si vsakdo odgovori sam. O vplivu barv na razpoloženje je bilo že marsikaj zapisanega. Žal so mnoge navedbe protislovne. Zdi se, da ni povsem jasno koliko posamezne razsežnosti barv (ton, nasičenost, svetlost) vplivajo na te pojave. A vendar, prevladuje prepričanje, da tople barve poživljajo in hladne pomirjajo. Zato naj bi bila spalnica obarvana z zelenimi in modrimi toni, obednica pa krem in oker. V bolnišnicah moramo biti pozorni na veže, sprejemnice in hodnike v katerih dobi bolni9k prve vtise. Morje bele barve ga navdaja z občutkom dolgočasja in osamljenosti. V bolniških sobah je važen strop, ker bolniki pogosto ležijo in strop prevzema vlogo stene. Zato je treba uporabiti nežne, pomirjujoče barve, ki uspavajo, a ne deprimirajo (nenasičena rumeno-zelena, ki pomirja, ne da bi vznemirjala). Sploh se priporoča uporaba nenasičenih barv. Stene naj bodo brez vzorcev zaradi bolnikovih projekcij (vnašanja pomenov). Operacijske

158

dvorane morajo biti zelene zaradi paslik. Razburljivi ljudje naj bi potrebovali močnejše dražljaje iz okolja, tj. tudi bolj dejavne barve. Te naj bi jim pomagale pri preusmeritvi njihovih napetosti. Hladne in pomirjujoče barve naj bi pomagale tihim in vase zaprtim ljudem. Na sploh so kratkovalovne barve (modri del spektra) ljudem bolj všeč kot dolgovalovne (rdeči del spektra). Le za otroke do sedmega leta velja ravno obratno. Zdi se, kot da starejši bolj uživajo v pomirjujoče delujočih barvah. Toda uporaba najbolj všečnih barv ni vedno dobra. Tako sta npr. ostarelim ljudem najbolj všeč modra in zelena barva. Toda teh dveh barv praktično ne razlikujejo. Za znajdenje v okolju ima to lahko negativne posledice. Hrup - nova dražljajska značilnost okolja Ena najbolj značilnih lastnosti človeškega okolja je njegova hrupnost. Najenostavneje bi hrup lahko opredelili kot nezaželjen, nadležen zvok. Opredelitev je subjektivna. Zasnovana je na mnenju, na vrednostni oceni enega ali večih ljudi. Včasih ni težko doseči soglasja o tem kaj je hrup. So zvoki, ki nikdar in nikomur niso všeč, pa tudi taki, ki so hrup le v določenih trenutkih, na določenih krajih in za določene ljudi. Zaradi enake narave naših čutil in živčnega sestava, kulture oz. podobnih izkušenj sploh, se tudi podobno odzivamo na posamezne zvoke. Zato hrup ni nekaj čisto drugega za vsakega posameznika. V svoji osnovi ima končno tudi neko fizikalno sestavino, jakost zvoka, ki jo zaznamo kot glasnost, Čeprav je določena glasnost (ki se razlikuje od ene do druge okoliščine) nujni pogoj za hrup, ni tudi zadostni. Sama glasnost še ne pomeni tudi hrupa. Slednje je odvisno od narave zvoka (glazba ali hrup zakovnega kladiva), naše dejavnosti (spanje ali plesanje), okolja (stanovanje ali cesta) itd. Sluh, pravi Miller (1978), igra pomembno vlogo tako v posameznikovem kot v družbenem prilagajanju na okolje. S sluhom odkrije človek objekte, ki povzročajo zvok, tako podnevi kot ponoči. Dejstvo, da je slušni sestav tesno povezan s človeškim aktivacijskim in budnostnim sestavom, še povečuje možnost ustreznega odziva na dražljaje iz okolja. Sluh je nujno prisoten v družbenih procesih prilagajanja in obvladovanja okolja (sporazumevanje, prenos izkušenj). Vendar skrajno močni zvoki, ki jih povrhu povzročajo še viri, ki so za posameznika nepomembni, slednjega vse prepogosto razburijo brez vsake potrebe, najmanj pa prilagojevalne. Nemalokrat se celo mešajo z zaznavo pomembnih zvočnih signalov. Razvijajoči se slušni sestav ni potreboval in tudi ni razvil sredstev, ki bi ga ščitila pred hrupom. Naravno okolje pozna v najslabšem primeru le grmenje in druge močnejše zvoke ob nevihtah in viharjih, hrup slapov ipd. Toda ti zvoki so bodisi kratkotrajni, ali pa se jim človek lahko izogne. Šele umetno okolje zadnjih dveh stoletij je spoznalo ali točneje ustvarilo to, čemur pravimo hrup. Lahko razlikujemo tri osnovne dejavnike, ki vplivajo na to koliko nam bo nek zvok nadležen, tj. koliko bo hrupen:

glasnost, napovedljivost in zaznani nadzor nad virom hrupa.

159

Kadar zvok preseže določeno jakost je nevaren zdravju. Že precej prej moti besedno sporazumevanje, vznemirja in razburja ter zahteva več pozornosti. Ovira človeka pri temu, da bi počel kar želi. Človek zmore "slišati ven" iz ozadja drugih zvokov. Vendar obstajajo meje te sposobnosti, saj se nezaželjeni zvoki, hrup, lahko mešajo z zaznavo željenih zvokov, jih maskirajo. Tako slušni signal postane nezaznaven ali pa spremeni kakovost. Govorec nezavedno dviga glas v hrupnem okolju, saj bo tako več njegovih sporočil točneje prejetih. Mnogi, ki delajo v hrupu, pravijo, da so se ga navadili. Toda zdi se, da je točneje nekaj drugega, namreč drugačen slog življenja. Zmanjšali so količino govornega sporazumevanja ter povečali količino nebesednega. Slednje je sicer pomembno, a še zdaleč ne more nadomestiti govora, ki je, kot se zdi, nujni pogoj za razvoj družabnih odnosov, pa tudi same osebnosti. Pri otrocih obstaja še dodatni problem, saj poteka pridobivanje jezika preko govora. Zato imajo otroci tudi več težav pri sporazumevanju v hrupu, kot pa odrasli. Možno je tudi - čeprav še nedokazano - da hrup vpliva na govorni razvoj. Nepredvidljiv, nereden hrup bolj moti, kot pa napovedljiv ali stalen. Stalen, neprekinjen zvok, posebej, če ni preglasen, ne moti. Ritmični zvoki celo izboljšajo spanje. Ni zato čudno, da ljudi bolj moti ropot avtoceste, kot pa enako glasna železnica. Nepredvidljiv hrup je bolj vznemirjujoč. Na njega se človek - prav zaradi nepredvidljivosti - ne more navaditi, zahteva več pozornosti in je torej bolj moteč. Nenaden hrup med nekim opravilom lahko povzroči napako ali celo nesrečo. Tak hrup zelo moti spanje. Vedeti moramo, da so čutni organi tudi med spanjem, tako kot med budnostjo, občutljivi za določene dražljaje. Obvestila iz čutil dosegajo tudi tedaj najvišja možganska središča in očitna brezbrižnost za zunanje dražljaje izvira iz zapletene preureditve možganskih procesov med spanjem. V njih se presoja pomembnost čutnega obvestila ter s tem uglasi dejavnost možgan. Nenaden, nepričakovan dražljaj, ki je lahko včasih označeval nevarnost, danes pa je le del našega mestnega vsakdana, zato človeku ne da spati. Prav tako nas bolj moti tisti hrup, ki ga ne moremo nadzorovati. Kadar sami uporabljamo neko hrupno napravo, jo po želji lahko izključimo. Zato nas običajno ne moti. Toda avtocesta ali kak drug vir hrupa, ki je od nas neodvisen, nas razburi, celo razjezi in takemu stanju se težko privadimo. Ljudje skušajo običajno vzpostaviti nadzor nad virom hrupa. Zelo nevarno stanje nastaja, kadar so neuspešni. Tedaj nastopi naučena nemoč.Celo kadar bi kasneje lahko vzpostavili nadzor, ga ne bodo. Prebivalci hrupnih mestnih predelov se pogosto vdajo v usodo, ko vidijo, da njihove potrebe in želje ne naletijo na odziv. Zaznavanje kemičnih snovi Najprej se moramo seznaniti z razvojem čutil in poskusiti razumeti zakaj so ravno takšna. Bežen oris pojava je omejen predvsem na t.i. kemična čutila. To ne pomeni, da kemične spremembe drugim čutom niso dostopne. Vendar so jim v teh primerih dostopne na drugačen, posreden način.

160

Bolj, ko se je v razvoju organizmov živčni sestav večal in centraliziral, manjša je postajala vloga genov v natančnem programiranju vedenjskih vzorcev živih bitij. Živali z večjimi možgani so postajale bolj in bolj odvisne od izkustvenega učenja. Večji možgani so jim omogočali razlikovanje bolj zapletenih dražljajskih vzorcev, shranjevanje novih obvestil ter širši spored odzivnih vedenj. Stvarnost, kot jo poznamo preko čutil, postaja v nekem smislu vse bolj natančen model možnega sveta, model, ki omogoča živčnemu sestavu obvladovanje izredne količine obvestil iz okolja. Ta model sveta je vrstno specifičen. Evolucija čutil se kaže na eni strani v funkcionalnem razlikovanju čutil, ki postajajo občutljiva le za določene vrste fizikalnih ali kemičnih procesov, z druge strani pa se čutila razporejajo na določene dele telesa. Pod vplivom fizikalnih in kemičnih sprememb v okolju, ki so pomembne za obstanek življenja, so se razvili specializirani čutni sestavi. Obenem se moramo zavedati, da energije, ki jih zaznavamo, predstavljajo le droben delček vseh možnih energij, tiste v katerih je osredotočenih največ koristnih informacij za živo bitje. Najbolj enostavni so kemični dražljaji, ki jih predelujejo čutila okusa in vonja. V tem primeru se dražljajske molekule fizično prenašajo iz njihovega vira do ustreznega kemijskega čutila v organizmu. Ni težko pokazati, da mora biti čutilo oblikovano tako, da se odzove na določen elektrokemičen način na fizični stik z določeno molekulo ali razredom molekul. Kemična čutila: voh in okus. Da bi neko snov lahko zavohali mora biti hlapljiva. Vendar ne zavohamo vseh hlapljivih snovi, npr. vode. Nadalje morajo imeti te snovi določeno mole-kularno težo (med 15 in 300, tj. vsota atomskih tež vseh atomov v molekuli). Tako lahko npr. zavohamo alkohol C2H5OH (2*12+6*1+16 = 46), ne pa sladkor C12H22O11 s težo 342. Poleg omenjenih dveh na vonjalnost vplivajo še drugi dejavniki. Najbrž ni bila razvrstitev dražljajev na nobenem čutnem področju tako pomembna kot prav pri vohu. Medtem ko lahko npr. zvok natančno opišemo s frekvenčno sestavo in jakostjo, za odorante ni tako enostavno. Uporabiti moramo kvalitativne opise. Že Aristotel se je ukvarjal z razvrščanjem vonjav, a še do danes nimamo popolnega sistema razvrščanja. Enega od mnogih je predlagal Henning (1916). Razlikuje šest osnovnih vonjav, ki jih je razvrstil v obliki prizme. V različnih kulturah se različni deli prizme vonjav uporabljajo v različni meri. Henning meni, da se morajo enostavne vonjave nahajati na površini prizme, kompleksne pa v njeni notranjosti. V zvezi s prizmo prihaja do problemov že zato, ker se ljudje zelo razlikujejo v svojih sodbah o vonjavah. Nismo enako občutljivi na vse vonjave. Za zaznavo je na liter zraka potrebnega več kot 4 mg ogljikovega tetraklorida. Nekaterih plinov, npr. ogljikovega monoksida sploh ne zaznamo. Psi so na nekatere vonjave 100-krat bolj občutljivi od nas.

161

Na občutljivost vpliva več dejavnikov. Med posamezniki so velike, do 20-kratne individualne razlike. Ženske naj bi bile na vonjave bolj občutljive od moških, posebno za biološko pomembne vonjave. Medtem ko vonjave dokaj dobro zaznavamo, pa dosežki pri razlikovanju niso tako blesteči. Dva vonja kisa se morata razlikovati za približno 26%, da bi ju razlikovali. Verjetno je tako, ker diferencialni vonjalni pragi niso pomembni za preživetje, ampak so potrebni pri kuhanju in podobnih opravilih. Pomemben pojav je adaptacija, tj. začasno znižanje občutljivosti čutila po daljšem draženju Po določenem času v nekem prostoru teže zaznamo vonjave. Za vsakdanje življenje ima adaptacija tako dobre kot slabe strani. Kadar smo v smrdečem okolju, nam olajša življenje. Toda zaradi adaptacije morda ne bomo opazili nevarnega plina ali znakov požara, kar je lahko usodno. Adaptacija zmanjša občutljivost, vendar je ne odpravi popolnoma. Še vedno nekaj vohamo.V povprečju zaznana velikost vonja upada po stopnji približno 2.5 % na sekundo. Po manj kot minuti je skoraj popolna. Na tej točki znaša zaznana velikost vonja približno 30 % začetne velikosti. Zaznana velikost nikakor ne upade do nič. Omeniti moramo tudi to, da izpostavljenost eni vonjavi zviša prag druge, kar pomeni, da jo teže zaznamo. In kako točni smo pri prepoznavi vonjev? Pri testiranju so preizkušanci (po Matlin, 1988) razmeroma točno prepoznali vsakodnevne vonjave. Točni so bili za kavo, banano in čokolado, manj točno pa so prepoznali vonje, ki so jih ocenili za neznane. Zdi se, da ljudje delajo napake zato, ker ne morejo podati pravega imena in ne ker bi pomešali vonjave. Koliko informacije potrebujemo za prepoznavo vonja? Praviloma ga lahko prepoznamo z enim vdihom. Zadostuje že najmanjši fizično možen vdih (manj kot pol sekunde). Pogosto se nam zgodi da prepoznamo vonj, a pozabimo njegovo ime (pojav "na vrhu nosu"). Vemo, da ga poznamo a se ga ne moremo spomniti. Ženske so tudi pri prepoznavah boljše od moških. Bolje prepoznavajo vse vrste hrane, pa tudi vonj snovi povezanih z moškimi (npr. motorno olje) ali z ženskami. Zakaj je tako, ni jasno. Ljudje točneje prepoznavajo vonjave, ki jih točno poimenujejo, pa tudi znane vonjave. Po vonju lahko prepoznajo spol, sorodnike ipd. Tudi pri vonju obstaja neke vrste vonjalna konstantnost. Ne glede na jakost vdiha bo moč vonja enaka. Okus se nanaša na zaznave do katerih pride pri stiku med snovmi in poseb-nimi čutnicami v ustih. Kadar psihologi govore o okusu, to zajema le omejen del zaznav, na katere mislimo pri vsakdanji uporabi besede okus. Položaj okusnih čutnic na jeziku pomaga pri preprečevanju vstopa nezaželenih snovi v želodec. Obenem je občutek okusa povezan tudi z refleksom bruhanja. Skupaj z vohom nam pove, ali je snov užitna ali ne. Kljub določenim razhajanjem se večina psihologov strinja, da poznamo štiri osnovne okusne kakovosti: sladko, grenko, slano in kislo. Znana je

162

Henningova okusna piramida. Sestavo posameznega okusa lahko predstavimo s položajem na tej piramidi. Vsaj trije od omenjenih osnovnih okusov omogočajo prepoznavo hrane, ki je kritična za preživetje omnivorov, tj. jedcev mesne in rastlinske hrane (Logue, 1991). Sladek okus pogosto kaže na dober vir ogljikovih hidratov, tj. jedila, ki predstavljajo vir energije. Strupene snovi so včasih grenke, sol pa je nujna za ohranjanje celične homeostaze. Slano

Sladko Grenko Kislo SLIKA 1: Henningova piramida okusov Čeprav danes prevladuje razvrstitev zasnovana na štirih okusih, nekateri raziskovalci menijo da obstajajo več, kot le štirje osnovni okusi, ker je okus mešanic drugačen od okusa sestavin. Razne študije podpirajo obstoj štirih osnovnih okusov zato, ker uporabljajo dražljaje iz teh štirih kategorij, pa tudi, ker raziskovalci uvajajo pristranost z uporabo besed sladko, grenko, slano in kislo v navodilih. Bartoshuk meni, da lahko posamično prepoznamo sestavine okusnih mešanic, saj le-te ne oblikujejo novih okusov. Nekateri dodatni okusi naj bi izvirali od drugod in ne iz okusnih brbončic. Oglejmo si sedaj še nekaj osnovnih procesov v zvezi z okusom. Tako absolutni pragi okusa varirajo z različnimi snovmi. Kininov sulfat zaznamo že v majhnih količinah, sladko glukozo pa šele v velikih. Razlikujemo prag zaznavanja od precej višjega praga prepoznavanja; pri prvem nekaj sploh zaznamo, pri drugem pa gre za tisto koncentracijo snovi, ki ji lahko prepoznamo okusno kakovost. Opravljene raziskave kažejo, da mora biti koncentracija snovi povečana za 15 do 25 %, za zaznavo razlike v okusu. Situacija je podobna kot pri vonju. Že v desetinki sekunde zanesljivo ločimo nek okus od vode. Ni torej potrebno neko daljše obdobje za draženje čutnice, da bi lahko presodili kakovost okusa. Na prage vpliva več dejavnikov, tako tisti vezani na okuševalca, kot tisti vezani za kakovost dražljaja. Med značilnosti okuševalca, ki vplivajo na zaznavo okusa sodita npr. kajenje in neobčutljivost na določene snovi. Mnogi raziskovalci sploh izključujejo kadilce iz svojih poskusov. Vendar te razlike niso dosledne in se ne pojavljajo vselej. Ostaja vprašanje, ali kadilci in nekadilci zaznavajo isto aromo. Nekateri ljudje ne morejo okusiti določenih snovi; tako kot barvna slepota. obstaja tudi okusna slepota. Ime je zavajajoče, podobno kot pri barvni slepoti. Tudi okusno slepi lahko okusijo večino snovi, neobčutljivi so le na nekatere okuse. Vendar lahko te snovi zaznajo v veliko večji (300 kratni) koncentraciji. Zdi se da imajo ljudje brez okusa manj čutnic za grenke in sladke snovi.

163

Pragi so odvisni tudi od lastnosti dražljajev, npr. barve, temperature in pikantnosti. S segrevanjem bomo lahko zaznali določene okuse, ki jih pri hladnem jedilu ne bi. Toplo vino ima drugačen okus od hladnega. Vendar narava tega odnosa ni povsem jasna. Nekateri menijo, da so ljudje najbolj občutljivi na jedi s sobno ali telesno temperaturo. Kisle snovi so manj občutljive na temperaturo, kot slane, sladke ali grenke. Za vse okuse smo najbolj občutljivi med 22 in 32 stopinjami Celzija. Pri daljši izpostavljenosti določenemu okusu se pojavi adaptacija. Z odstranitvijo snovi se prag hitro zniža. Po močnem okusu se nam drugi okusi zde šibkejši. Okusi trajajo dlje, kadar ljudje srkajo rastopino, kot če jo drže na jeziku. Zdi se, da gibanje jezika pri srkanju podaljšuje okus. Posamezna čutnica ne nudi daljšega draženja. Omeniti moramo tudi pojava prečne adaptacije in okrepitve, ko adaptacija na neko snov bodisi zviša ali pa zniža prag za okus druge snovi. Če ste pili čaj z limono, se vam kisla marinada ne bo zdela tako kisla. Toda, če ste najprej pojedli sladek kolač, bo oranžni sok neprijetno grenek. Na sploh velja, da je prečna adaptacija značilna za posamezno okusno kakovost. Če ste adaptirani na kislo, boste manj občutljivi na druge kisle okuse, toda vaša občutljivost na slano, sladko ali grenko ne bo zmanjšana, ampak morda celo povečana. Rezultati prečne adaptacije podpirajo mnenje o štirih osnovnih okusih. Čeprav smo vonj in okus obravnavali ločeno, pa gre nedvomno za dva tesno povezana zaznavna sistema. Čiste okusne dražljaje redko srečamo, razen morda v laboratorijih. Včasih je pri določanju arome vonj celo pomembnejši od okusa. Pomembnost vonja za okus so raziskovali tudi eksperimentalno. Hyman in sod. so dali preizkušancem oranžni sok, kis in čokoladni sirup. Preizkušanci so lahko pod enim pogojem okušali in vonjali, v drugem pa so imeli zamašen nos. Tisti, ki so lahko uporabili tudi vonj so bili veliko bolj točni v svojih sodbah. Izjema je bil le kis, kjer skupina z vonjem ni bila nič boljša. Kako pa je s kombinacijo intenzitet okusa in vonja. V načelu velja, da je zaznava celote za približno 33 % šibkejša, kot vsota obeh jakosti. Pri hedonskih preferencah, tj. sodbah o prijetnosti ali neprijetnosti hrane, ki so osrednje v naših zaznavnih odzivih na hrano, so pomembni vsi že omenjeni dejavniki, pragi, adaptacija, prečna adaptacija itd. Na užitek vplivajo tako značilnosti okuševalca, kot značilnosti hrane. Ljudje se razlikujejo tudi v odporih do različnih jedil. Midkiff in Bernstein sta ugotovila da je imelo vsaj 57 % njunih izpraševancev kako averzijo. Večina odporov se je nanašala na proteinsko hrano, npr. na piščance ali drugo meso, zelo redko pa na oranžni sok ali čokoladno pecivo. Pogosto pride do odporov zaradi povezovanja določenih jedil z nekim neprijetnim dogodkom, zlasti z boleznijo.

164

Na preference vplivajo tudi lastnosti hrane. Pomembna je njena barva, vpliv temperature, čeprav obstajajo individualne razlike v idealni temperaturi. Barva vpliva na začetno vidno sodbo in nudi obvestilo, ki bodisi podpira ali pa nasprotuje okusu in vonju. Zelene tekočine ustvarjajo vtis, da so manj sladke od enako sladkih tekočin druge barve. Obe čutili naj bi nam omogočali varno uživanje hrane in izogibanje okoljem, ki bi nam lahko škodovala. V načelu to velja. Toda sodobni človek manipulira z vonjavami in okusi, posnema okuse in vonjave užitnih stvari in ustvarja prijetno dišeče snovi, ki so lahko celo strupene.

Zastrupitve Zastrupitve predstavljajo odziv organizma na neko kemično snov, ki lahko

škoduje zdravju, povzroči poškodbo ali smrt. Nastopijo lahko zaradi zaužitja (npr. strupene snovi, neustreznega zdravila), stika (npr. s strupeno rastlino), vdiha (npr. ogljikovega monoksida) ali uboda (npr. žuželke, kače). Nekatere snovi ob zaužitju izzovejo tudi kemično poškodbo tkiva (npr. kisline). Zelo so ogroženi otroci mlajši od petih let. Medtem, ko se otroci mlajši od enega leta razmeroma malo gibljejo in so nadzorovani, se to z začetkom hoje spremeni. Majhni otroci so pogosteje lačni in žejni, kot starejši. Pritegujejo jih stvari s prijetnim vonjem, svetlih barv ali znanih oblik. Toda te lastnosti uporabljajo tudi proizvajalci, da bi naredili svoje proizvode bolj privlačne. Pomislite, kakšne vonje imajo različna čistila, ki so vse prej kot užitna. Ker majhni otroci preiskušajo stvari predvsem s poskušanjem, so še bolj ogroženi, saj bodo verjetneje zaužili kako strupeno snov. Pri treh letih postane otrok pustolovsko razpoložen. Nevaren je čas pred obroki, ko so otroci lačni in čakajo na hrano. V vročih poletnih mesecih naraste zaužitje strupenih tekočin, ko otroci pijejo tudi snovi, kot so razni naftni proizvodi, razredčila za barve, pesticidi ipd. Starejši od treh let postanejo bolj izbirčni pri prehrani in pitju in imajo raje stvari z dobrim okusom. Nevarna je tudi navada, da starši poimenujejo zdravilo "bonbon", da bi pripravili otroka do zaužitja, ko je bolan. Mnoga zdravila imajo res videz bonbonov, nenadzorovano zaužitje pa je lahko nevarno. Nevarno je tudi spravljanje zdravil ali raznih strupenih oz. neužitnih snovi v druge posode (npr. od hrane ali pijače). Vedno jih je treba pustiti v originalni posodi! Otroci tudi radi posnemajo odrasle. Če vidijo, da starši zaužijejo neko snov, jo skušajo zaužiti tudi sami. Odrasli pogosto tudi slabo ocenijo otrokove zmožnosti in razumevanja. Pri otroku med 6 meseci in 5 letom razlikujemo tri stopnje, v katerih naravne težnje po raziskovanju in eksperimentu lahko vodijo v zastrupitev:

med šestim mesecem in enim letom nese otrok v usta vse, kar najde; njegov svet so tla in vse kar lahko tu doseže; najpogosteje se prikoplje do čistil;

v obdobju od prvega do tretjega leta je največ zastrupitev; svet otroka predstavljajo sedaj površine miz in omaric, peči ipd.; tu pogosto najde čistila, zdravila in kozmetiko;

med tretjim in petim letom pogosto preseneti starše s svojimi zmožnostmi; doseči skuša vse, kar se da in pri tem kaže veliko ustvarjalnost.

165

Preprečevanje nesreč je zanesljivo le, če so nevarne snovi shranjene na mestih, ki jih otroci ne morejo doseči! Užitne stvari morajo biti ločene od neužitnih! Vsi proizvodi naj bodo ustrezno označeni. Zdravil ne uživajmo v prisotnosti otrok zaradi možnega posnemanja. Imenujmo jih s pravimi imeni in ne "sladkorček" ali "bonbon", saj otrok ve, da so bomboni užitni in "dobri". Ko smo že pri sladkarijah, velja upoštevati, da sodobna proizvodnja živil ponuja vrsto sladkarij, katerih prehrambena vrednost je vprašljiva. Organizem je sicer nagnjen k uživanju sladke hrane, ker je vir kalorij oziroma energije, ki je potrebna za delovanje telesa. V naravnem okolju prebavljivih virov kalorij ni ravno veliko, vendar je nagnjenost k taki hrani biološko koristna. Toda naravna sladka hrana vsebuje še kaj drugega poleg sladkorja, ki je praktično edina sestavina bonbonov in podobnih slaščic. Ponujajo nam torej biološko manjvredno hrano, ki le simulira potrebno in privlačno naravno živilo. Podobno je tudi z videzom hrane. Neustrezna barva nas lahko odvrne od nje, kot nas ustrezna privlači. To proizvajalci izkoriščajo in ponujajo izdelke od mesa do kruha, ki so "prave" barve in videza. Da so te "prave" barve pogosto strupi, naivni odjemalci praviloma ne vedo. Žal naša čutila ne zaznavajo "nepravih" primesi in nas zavajajo v samozastrupljanje. Poglejmo še, kako ljudje zaznavamo nevarnost pesticidov. Silver in Wogalter (1991) navajata, da je v ZDA leta 1988 najmanj 14.000 ljudi iskalo pomoč v bolnišnicah zaradi zastrupitev s pesticidi. Zdi se, da se mnogi ljudje ne zavedajo njihove nevarnosti, ne nazadnje zato, ker nam ponujajo vedno nove proizvode. Proizvajalci jih opremljajo z opozorilnimi nalepkami, vendar jih kupci ne prebirajo! Opozorilo morda ne pritegne pozornosti, ljudje se zanašajo na poznavanje izdelkov in da so jih doslej uporabljali brez nesreče itn. Zaznana nevarnost pa povečuje pripravljenost za prebiranje opozoril. In kaj nanjo vpliva? Odvisna je od vrste pesticida in značilnosti podatkov na nalepki: od števila sestavin, splošnih in posebnih trditev itn. Več naštetih sestavin, krajši rok učinkovanja in večje število vrst žuželk proti katerim učinkuje, povečuje kupčevo zaznavo nevarnosti pesticida. Pomembno je tudi opozorilo, da moramo hraniti snov izven dosega otrok, prav tako pa napotki za ravnanje v primeru izpostavljenosti in priporočilo za zdravniško pomoč. Vendar se moramo zavedati, da zaznana nevarnost ni edini dejavnik, ki vpliva na vedenje! Zelo pomembno je, da so navodila napisana jasno in razumljiva tudi laiku. Besedilo mora biti čitljivo. To velja tudi za zdravila. Povprečno poznavanje kemikalij je takšno, da so potrebna razumljiva in natančna navodila za uporabnike! Velikokrat so lastnosti kemičnih snovi v izdelkih enostavno prikrite z imenom izdelka, ki o tem nič ne pove. Pogosto je cilj poimenovanja zgolj boljša prodaja in ne vsebinsko obvestilo kupcu. Onesnaževanje okolja Uporaba kemikalij in neustrezno ravnanje z njimi predstavlja eno glavnih nevarnosti za naravo, ljudi in okolje sploh. Marsikdo istoveti onesnaževalce samo z velikimi podjetji, ne zaveda pa se, da je vsakdo od nas v večji ali manjši meri onesnaževalec. Mnoge škodljive snovi pridejo v biosfero zaradi

166

navidezno nedolžnih vsakdanjih ravnanj (npr. izpuh iz avtomobilov, dim iz peči), ki pa so zelo nevarna. Procesi o katerih smo pravkar govorili, nam vsaj deloma pojasnjujejo zakaj je tako. Onesnaževanje okolja je torej posledica neustreznega človeškega vedenja, pa tudi vpliva na to isto vedenje. Če ne drugega, sooča ljudi z omejitvami. Če je zrak preveč onesnažen za določene skupine ljudi (otroci, bolniki, stari ljudje) ni dobro, da v kritičnem času zapuščajo stanovanje. Onesnaženo okolje onemogoča človeku vrsto aktivnosti (npr. rekreacijo), da ne govorimo o pomanjkanju virov (npr. vode). Vpliva lahko tudi na socialne odnose. Dveletna raziskava življenja v Midwestern Cityu v ZDA (po McAndrewu, 1993) je odkrila povezavo med višjo ravnijo smoga in povečanim številom družinskih izgredov sporočenih policiji. Laboratorijske raziskave so pokazale, da neprijetne vonjave vodijo do bolj negativnih čustev do okolja in ljudi. In zakaj se ljudje odločneje ne uprejo povzročanju onesnaževanja? Odgovor leži v vsaj dveh pojavih: adaptaciji in stroških. Pogosto se ljudje tudi ne zavedajo povezave med onesnaženostjo in zdravjem (Veitch & Arkkelin, 1995). Onesnaženje se navadno postopno razvija in ljudje se nanj navadijo. Nekateri celo menijo, da naj bi tudi na tem področju veljal Weber-Fechnerjev zakon, kar bi pomenilo, da onesnaževanje narašča veliko hitreje, kot pa njegova zaznava. Obenem človeštvo proizvaja in uporablja kemikalije veliko hitreje in v večjih količinah kakor se uspejo porabniki seznanjati z njihovimi vplivi na zdravje in okolje. Za vrsto škodljivih snovi tudi ne vemo, kako bi jih odstranili. Gifford (1987) poroča o raziskavi zaznave smoga med prišleki in dolgoletnimi prebivalci Los Angelesa. Slednji so bili že tako navajeni na smog, da niso več razlikovali kdaj je in kdaj ga ni. Nasploh so ljudje prepričani, da je njihovo okolje manj onesnaženo kot sosednja. Vendar Evans in sodelavci (1982) poročajo, da so bili zavedanje in negativna stališča do onesnaževanja močnejši pri ljudeh, ki so dalj časa živeli v mestu. Naj še omenim, da na zavedanje onesnaženja zraka vplivajo predvsem fizikalni parametri kakovosti zraka in publiciteta množičnih medijev o njegovi kakovosti. Vemo že, da mnogih strupenih plinov (npr. ogljikovega monoksida) sploh ne moremo zavohati. Nasploh ljudje določajo onesnaženost zraka glede na zaznane čutne učinke (npr. vonj oz. smrad, zmanjšana vidna ostrina, prah), strokovnjaki pa bolj upoštevajo povzročevalce onesnaženja (npr. število avtomobilov, tovarn ipd.). Ena od posledic tega je dejstvo, da je pozornost javnosti pogosto bolj usmerjena k učinkom onesnaženja in ne k njegovim vzrokom. To pomeni, da je treba javnost naučiti drugačnega opazovanja onesnaženja, takega, ki bo izhajalo iz izvorov onesnaženja. Zaznani stroški protiukrepov prav tako niso zanemarljivi. Če je zaposlitev odvisna od dodatnih stroškov, bodo ljudje razmislili o svojem početju. Dokler pristop ne bo sistemski in ne bo zajel celotne skupnosti, bodo delni interesi vedno prevagali nad potrebo po čistejšem okolju. Spomnimo se samo socialnih pasti. Onesnaženost pogosto na prvi pogled sploh ni vidna in je povezana z povsem običajnimi, npr. poljedelskimi opravili. Nevarnost pogosto postane znana šele kasneje. Oglejmo si samo psihološke posledice nekaterih kemikalij. Lebovits in sodelavci (1986) poročajo, da so se pri Michiganskih kmetovalcih zaradi

167

uporabe polibrominatnih bifenilov (PBB) iz kontaminirane živinske krme pojavili simptomi depresivnosti, občutki krivde, povečana tesnobnost in čustveni umik. Razvili so se tudi somatski defenzivni simptomi in mnogi nevrološki simptomi. Dogodki na Love Kanalu, ko so zgradili naselje na bivšem odlagališču nevarnih odpadkov, so sploh povzročili dolgotrajno krizo. Ob drugih znakih, so se pri ljudeh pojavili strahovi pred možno boleznijo, posebno pred rakom. Nezaupanje do oblasti in pomanjkanje strokovnih obvestil je njihov stres še povečalo. Spomnimo se tudi domačega onesnaževanja s PCB v Krupi. Ljudje se onesnaženosti vse bolj zavedajo in imajo v načelu do nje negativen odnos. Za njih postaja vse bolj stresna, posebno če morajo živeti v bližini kakega onesnaževalca. Žal pa pogosto med načeli in konkretnimi dejanji zija globok prepad. Ne nazadnje je onesnaženje okolja povezano tudi z zdravjem. Vendar je eden najpogostejših odzivov zanikanje nevarnosti. Obstajajo raziskave vedenjskih vplivov nekaterih pogostejših onesnaževalcev ozračja, kot so ogljikov mono in dioksid, tobačni dim itd. Ogljikov dioksid draži možganske centre za dihanje, ogljikov monoksid znižuje zmožnost koncentracije, povzroča spominske primanjkljaje, vpliva na nastanek prometnih nesreč itd. Tobačni dim je eden najpogostejših onesnaževalcev domov. V mnogih deželah se ga skušajo bolj ali manj neuspešno otresti. Posebno pogosto je kajenje v nerazvitih deželah. Čeprav se tudi mnogi kadilci zavedajo njegove škodljivosti, se je tobaku zaradi narave tobačne zasvojenosti težko odpovedati. Raziskave so pokazale, da nekadilcem niso všeč kadilci, ki kadijo v njihovi prisotnosti. Njihova čustva nasploh so ob kajenju bolj sovražna. Nesreče v kemični industriji Onesnaženo okolje je nedvomno nevarno, in pri večji onesnaženosti je več bolnih in mrtvih ljudi. Propada seveda tudi narava. Toda medtem, ko je onesnaževanje postopen in pogosto v začetku manj opazen proces, so nesreče nagle prekinitve, ki naenkrat lahko zahtevajo veliko življenj in škodujejo zdravju mnogih. Baram (1993) navaja, da nesreče v kemičnih tovarnah v ZDA naraščajo z zaskrbljujočo hitrostjo. Če vemo, da je sorazmerno več nesreč v nerazvitih deželah, je ta podatek še toliko bolj pomemben. Da bi razumeli odzive ljudi na nevarnosti v njihovem okolju, moramo upoštevati tako spoznavne (zaznavo tveganosti in zaznani pomen koristi in stroškov), kot čustvene vidike (s stresom povezane odzive). Odzivi pa so povezani tudi z načinom sprejemanja odločitev in nesodelovanje javnosti lahko vpliva na zavračanje različnih posegov v okolje. Nesreča v kemični tovarni Icmesa v Sevesu v Italiji leta 1976, jasno kaže pomen človeškega dejavnika pri nastanku nesreče (Powell & Canter, 1985). Po nesreči so nastale velike količine strupene kemikalije (dioxin), ki so se nato sprostile v okolje. Zaradi napake v postopku je reakcija dosegla temperaturo, ki je omogočila nastanek dioxina. Vodstveno osebje v Sevesu je bilo

168

169

prepričano, da proces ne more doseči take temperature. Kasnejša raziskava je odkrila mnoge pomanjkljivosti, ki so spodbudile in poslabšale nesrečo. Možnosti nesreče sploh niso predvidevali in nanjo niso bili pripravljeni. Na nesrečah se seveda lahko učimo in tako je bilo tudi s to. Vendarle se zdi, da je cena visoka in da bi se marsikaj dalo storiti že prej. Dvojna narava tehnologije ji omogoča, da po eni strani preprečuje in po drugi povzroča nesreče. Tehnološka nesreča je po definciji posledica izgube nadzora nad neko tehnologijo. V zvezi s kemično industrijo je znanih kar nekaj velikih nesreč, ki so terjale desetine, pa tudi tisoče mrtvih in povzročile veliko škodo. Nastanek tovrstnih nesreč, tj. tiste človeške napake, ki jih povzročajo, je že precej raziskan, manj pa učinkoviti protiukrepi. Spoprijemanje z nesrečami, ko so enkrat že izbruhnile, je prav tako podvrženo človeškim omejenostim. Ljudje se z nevarnostjo soočajo dostikrat prepuščeni samo svojim omejenim čutom. Lahko zaznajo dim, ne pa bolj nevarni ogljikov monoksid. Kadar se dim premika hitreje od 7 m/s ljudje ne bodo preživeli, če bodo bežali pred njim. Toda naša biološka narava nas sili, da bežimo pred nevarnostjo. Ti odzivi so bili nekdaj koristni, toda v sodobnem svetu včasih niso. Med nesrečo v kemični tovarni v Bhopalu v Indiji, ko se je sprostil oblak strupenega plina v gosto naseljenem delu mesta, so ljudje bežali pred približujočim se oblakom. Ta jih je dohitel in več tisoč je bilo mrtvih. Beg v drugo smer ali pa preprosto zapiranje oken in vrat v stanovanjih (če seveda dobro tesnijo) bi mnoge ljudi lahko rešila. Toda ob močnem stresu se pri človeku pojavijo osnovni prvobitni odzivi, naučeni pa izginejo. Ustvarjalnost se umakne stereotipnim odzivom. Da se ljudje lahko navadijo živeti v bližini nevarnih objektov in okolij, celo takih v katerih je prišlo do mnogih manjših nesreč, priča primer San Juanika v Mehiki (Urbina-Soria et al., 1988). Obrat je bil odprt trideset let pred veliko eksplozijo in v njemu je bilo že veliko manjših nesreč. Take razmere so žal značilne za mnoge dežele v razvoju. Leta 1984 je prišlo do požara na napravah in vtekočinjeni plin je eksplodiral. Tresljaji zemlje so se čutili do oddaljenosti 40 km. Po uradnih virih naj bi umrlo 324 ljudi, 200 hiš bilo povsem podrtih, mnogo ljudi je bilo poškodovanih itn. Čeprav se je ljudem potem zdelo njihovo okolje bolj nevarno, je bil le malokdo pripravljen kaj storiti, da bi spremenil razmere in zmanjšal tveganost. Ljudje se vse prevečkrat sprijaznijo z nevarnostjo in zanemarjajo vse podatke, ki pričajo, da je ta lahko bližnja in huda.

5. SOCIALNI PROCESI IN OKOLJE Odnosi med človekom in njegovim okoljem so predvsem družbeni odnosi, ne le zaradi družbene posredovanosti naših izkušenj, družbene pogojenosti našega delovanja in obvladovanja narave, ampak tudi zato, ker je naše okolje vedno dvojne narave, pomeni nam vsaj dvoje:

fizično okolje vsakdanjega bivanja, npr. naše mesto, hišo v kateri živimo, park,... z vsemi njihovimi simbolizmi in družbeno določenimi načini obnašanja;

družbeno okolje, tj. ljudi, s katerimi živimo in delamo, družino, šolo, delovno organizacijo, društvo, ipd. kar vse obstaja v, ali na takem ali drugačnem prostoru.

Dvojnost je torej samo pogojna, bolj odvisna od pristopa in nikakor ne od neke stvarne razdeljenosti. In, ali niso konec konvev vsa vprašanja vezana na naše okolje, pa naj bo to njegova onesnaženost, načini uporabe, itd., predvsem družbena vprašanja? Ta družbenost povezana z okoljem se kar najbolj odraža v vrsti za okolje vezanih procesov in odnosov, med katerimi je osnovna zasebnost, ostali pa imajo svojo vlogo predvsem v njenem uravnavanju oz. so z njo funkcionalno povezani.

Socialna osamitev (dosežena zasebnost je

večja od zaželjene)

⇓

Zaželjena zasebnost

(ideal)

Medosebni nadzorni mehanizmi

• osebni prostor • ozemlje • besedno vedenje • nebesedno

vedenje

Dosežena zasebnost

(izid)

Optimum

zasebnost je enaka

zaželjeni)

⇑ Gneča

(dosežena zasebnost je manjša od zaželjene)

(dosežena

SLIKA 3: Prikaz odnosov med zasebnostjo, osebnim prostorom, ozemljem in gnečo (po Taylorju in Altmanu, 1983). Zasebnost Običajno pod zasebnostjo razumemo posameznikovo težnjo in možnost, da bi bil sam, da bi se ločil od drugih, da bi se izognil druženju z njimi. Vendar je ta opredelitev preveč ozka in statična. Sodobna psihologija je vprašanje zastavila širše. Zasebnost predstavlja drugo stran, toda tudi celovit del družbenosti, skupnega življenja ljudi, kajti le v človeški družbi, med drugimi ljudmi, lahko ta potreba sploh obstaja ter se uresničuje. Uresničuje pa se lahko v različnih stopnjah in na različne načine. Zato se mi zdijo bolj sprejemljive tiste opredelitve, ki v njej vidijo proces, v katerem posameznik (ali skupina) nadzoruje možnost stikov med seboj in drugimi ljudmi, možnost

76

prenosa obvestil v eno ali drugo smer ter svobodo izbire s kom, kdaj in kje se bo družil (Altman, 1976; Ittelson in drugi, 1974). Takšna opredelitev se nanaša na različne družbene enote in pojave zasebnosti ter omogoča analizo le-te kot dvosmernega procesa med posameznikom (ali skupino) ter ostalimi (okoljem). Ta opredelitev vključuje tudi izbirni nadzor, po čemer vidimo, da gre za dejaven in dinamičen proces uravnavanja. Tako razumljena zasebnost ni samo primernejši teoretični pojem, temveč postavlja v povsem novo luč pojmovanje človeka in njegovega položaja v oblikovanju prostora njegovega bivanja. To pa pomeni, da zahteva tudi drugačno razreševanje urbanističnih in arhitektonskih vprašanj. Altman (1976) pojmuje zasebnost kot dialektični, neenoličen proces med posameznikom ali skupino ter njihovim okoljem. Proces je dialektičen, ker gre za medsebojno delovanje sil, ki združujejo, oz. razdružujejo ljudi, neenoličen pa zato, ker je "idealna" zasebnost samo točka na kontinuumu želenega, na katerem so odkloni v katerokoli smer nezaželjeni. Zasebnost je tudi proces uravnavanja meje med "jaz" in "ne jaz". Lahko razlikujemo med zaželeno zasebnostjo (= subjektivno določeno idealno stanje, ki odraža želje posameznika ali skupine glede druženja) in doseženo zasebnostjo (= rezultat družbenega vnosa in iznosa). Čeprav je težko tako zapleten proces razvrstiti v neke kategorije, pa lahko po Westinu (v Ittelsonu in sod., 1974) razlikujemo štiri osnovna stanja zasebnosti:

osamljenost, ki ustreza stanju vidne osamitve posameznika in se obenem pokriva z običajnim pojmovanjem zasebnosti;

zaupnost, ki se nanaša na posameznikovo potrebo po zasebnosti kadar je član para ali manjše skupine, ki želi doseči čim bolj osebne odnose med svojimi člani;

neimenovanost, ki se pojavlja, kadar se posameznik lahko reši nadzora in istovetenja na javnih mestih;

zadržanost, tj. psihološko ločitev posameznika od drugih.

77

Nadzor nad vnosom drugih Nadzor nad iznosom drugim 1.

O

D

dz = zz

5.

O

D

dz = zz

2.

O

D

dz = zz

6.

O

D

dz = zz

3.

O

D

dz < zz

7.

O

D

dz < zz

4.

O

D

dz > zz

8.

O

D

dz > zz

O = oseba ali skupina D = druga oseba ali dražljaji iz okolja

Meja okoli osebe je lahko: zaprta

dz = dosežena zasebnost zz = zaželjena zasebnost

odprta

SLIKA 4: Altmanov prikaz zasebnosti. V primerih 1, 2, 5 in 6 je O dosegla zaželeno raven stikov z D, ni pa je dosegla v ostalih štirih primerih. Primer 3 kaže, da je D šel čez zaprto mejo O-ja (npr. odprl je vrata in ga motil), četrti pa, kako O ni uspel doseči želene ravni druženja (npr. D ni slišal O-jevega poziva, da naj vstopi). Primera 7 in 8 sta somerna prejšnjima (Altman, 1976). Ta stanja je Westin sicer opredelil ad hoc, kar se jim pozna, saj razvrstitev ni izčrpna in kategorije niso enoznačno opredeljene. Tako se osamljenost nanaša na posameznikov odnos do njegovega fizičnega okolja, ne pa na izkušnjo osamljenosti, medtem ko je zaupnost opredeljena kot bližnji odnos med dvema človekoma, ki ga dosegata z ločevanjem od ostalih. Prav tako se ne ukvarja z odnosi med štirimi stanji zasebnosti. Toda kasnejše empirične raziskave, npr. Pedersenova (1979) so jo bolj ali manj potrdile, s tem, da so npr. zaupnost razbili v zaupnost z družino in zaupnost s prijatelji, ter dodali še osamitev. Zasebnost seveda ni sama sebi namen, ampak ima v življenju posameznika in skupnosti pomembno vlogo. Zadovoljuje vrsto potreb, kot je npr. tista po osebni samostojnosti (npr. z nadzorom nad okoljem), po čustveni razbremenitvi, po samovrednotenju, omogoča omejeno in zaščiteno sporazumevanje itd. Različnih stanj zasebnosti pa ni možno le razvrščati ali jim iskati vlogo, ampak lahko ugotavljamo tudi njihove razsežnosti. To je skušal storiti Laufer s sodelavci (1976). Predvswem opozarjajo na to, da se ljudje šele v procesu svojega družbenega razvoja nauče, kdaj in kako naj bodo ločeni od drugih ljudi. Zasebnost je prav tako tudi interakcijski pojem; predpostavlja obstoj

78

drugih, možnost druženja z njimi in željo po uravnavanju ali nadzoru tega druženja. Da bi se človek dobro počutil, je potrebno nekakšno ravnotežje med "odprtostjo" in "zaprtostjo" do drugih. Westinova analiza kaže, da ljudi moti prevelika ali premajhna ločenost od drugih. Na tem mestu bi lahko smiselno uvedli pristop zasnovan na Helsonovi teoriji adaptacijske ravni, oziroma, Thibaultov in Kelleyev pojem primerjalne ravni, ki je posameznikova točka subjektivne nevtralnosti, določena z neko modalno ali srednjo vrednostjo izidov, ki so osebi že znani. Kakršenkoli odklon od te vrednosti je posamezniku neprijeten. Druženje ljudi je stalen proces medsebojnega delovanja sil, ki ljudi bodisi združujejo, bodisi ločujejo. Želja po vrsti in količini druženja se s časom spreminja. Vendar skrajna stanja, tako dolgotrajna ločitev od drugih (zato je bil verjetno "izumljen" zapor), kot stalna prisotnost drugih (gneča), niso nikomur prijetna. Ljudje težijo k neki optimalni ravni druženja. Kadar je dosežena željena stopnja družabnosti, tedaj je nek družbeni sestav uravnotežen. Zasebnost se spreminja tudi v teku posameznikovega življenja, ker se z različno starostjo menjajo potrebe, izkušnje, sposobnosti, želje ter občutki posameznika, s tem pa tudi vzorci zasebnosti. V toku življenja sprejema posameznik različne vloge, družba mu postavlja različne naloge in zahteve; menja se končno tudi sama družba, tako da prej naučeni vzorci obnašanja postanejo v novih razmerah neustrezni. Nastanek in razvoj zasebnosti poteka skupaj z razvojem osebnosti, to je, v procesu razločevanja osebe od njenega družbenega in fizičnega okolja. Otrok se šele nauči biti "jaz". Šele na določeni stopnji tega razločevanja postane tudi zmožen in potreben zasebnosti, to je urejanja količine in vrste stikov z drugimi ljudmi. Tako v najbolj zgodnjih obdobjih predstavlja fizična ali psihološka ločitev od drugih za otroka neprijetno izkušnjo. Otrok se nauči neodvisnega, nenadzorovanega delovanja šele tedaj, ko je zanj sposoben. Na vprašanje, kaj je zanje zasebni prostor, navajajo mlajši otroci razne prostore v hiši, starejši pa opisujejo prostore izven nje. Čeprav so zaq večino to osamljena mesta, pa mlajši le navajajo prisotnost vsaj enega odraslega. Raziskava narejena s 5 do 17 let starimi otroki (Ward, 1977), je odkrila štiri osnovne pomene zasebnosti, značilne za vsa obdobja:

biti sam in nemoten, oziroma imeti to možnost; nadzorovanje dostopa do informacije, tj. možnost, da ima otrok svoje

skrivnosti; nenadlegovanost in nadzor nad dostopom do svojih prostorov.

Trije od teh pomenov, tisti, ki se nanašajo na fizični prostor, so bhili pogostejši pri otrocih, ki so imeli svoje sobe. Nadzor nad informacijo, sicer pomemben za vse, je bil značilen za otroke, ki si zasebnosti ne morejo zagotoviti fizično. Biografsko-zgodovinska razsežnost se nanaša na razlike v osebnih zgodovinah, ki ljudi navajajo na različno občutljivost za mehanizme, ki uravnavajo zasebnost. Razsežnost nadzora zajema že omenjeno svobodo

79

izbire večjega ali manjšega druženja z drugimi, medtem ko se ekološko-kulturna razsežnost nanaša na uporabo fizičnega okolja za doseganje nadzora nad druženjem. Altman (1975) navaja primer Mehinacu plemena iz Brazilije, pri katerem poteka uravnavanje zasebnosti na več ravneh, ki vsebujejo fizično okolje (vednost o poteh drugih, toda tudi posedovanje skritih krajev; skupno življenje, pa vendar ločevanje družin ter moških od žensk), besedno obnašanje (ne sprašuje se o zasebnem življenju ostalih, molčečnost, tiho govorjenje) ter nebesedno telesno obnašanje (zadrževanje čustvenih izrazov). Naj omenim še severnoafriške Tuarege, ki zasebnost uravnavajo z zastiranjem svojega obraza. Tako je Tuareg bolj zastrt, kadar govori z nadrejeno in manj, kadar govori s podrejeno osebo. Lahko zaključimo, da se zasebno obnašajo vsi ljudje, da pa to svojo zasebnost uravnavajo na kar najbolj različne načine, določene s kulturo ter stopnjo družbenega in tehnološkega razvoja. Dano fizično okolje lahko le bolj ali manj ustreza nekemu stanju zasebnosti, oz. potrebi po njej. Vendar se posameznik v procesu socializacije nauči, kako naj zasebno deluje na posameznih mestih; drugače se obnašamo v kopalnici kot na delovnem mestu. Ostale razsežnosti se nanašajo na obnašanje na mestih, ki niso javna, kot tudi na zasebnost kot psihično izkušnjo. Gneča in njeni vplivi Ena najbolj izrazitih značilnosti mestnega življenja je najbrž gneča. Že po opredelitvi je v nekem smislu nasprotna zasebnosti, ali točneje, nekaterim njenim stanjem (osamljenosti in zaupnosti), čeprav nekatera druga morda celo pogojuje (neimenovanost). Predvsem moramo razlikovati med gostoto, tj. številom ljudi na enoto površine, ter gnečo, kot izkustvenim stanjem v katerem ljudje občutijo omejitvene vidike omejenega prostora. Prva je sama po sebi vrednostno nevtralna in predstavlja nujni (vendar ne tudi zadostni) pogoj za pojavo druge, ki jo običajno vrednotimo kot negativno. Prostorske omejitve lahko pridejo do izraza tudi zaradi neprostorskih značilnosti o0kolja (npr. potreb osebnega prostora). Gneča pomeni Stokolsu (1976) obliko psihološkega stresa, kjer posameznikove potrebe po prostoru presegajo razpoložljive možnosti, ter zato pride do neravnotežja med zahtevami okolja in posameznikovimi zmožnostmi za njihovo obvladovanje. Z druge strani pa raziskovanja McClellanda in Auslanderja (1976) kažejo, da fizično stanje pomanjkanja prostora ni nujno negativno.Čeprav je zveza med gostoto in nezadovoljstvom praviloma visoka, to ne velja za tista okolja, v katerih je prisotnost in opazovanje ostalih sestavni del dejavnosti (npr. stadion, kino, restavracija, plesišče). Poleg nujnega obstajajo torej tudi zadostni pogoji za gnečo, npr. različni družbeni dejavniki (vrsta dejavnosti, vrsta medsebojne interakcije, situacijske in kulturne norme, itd.), osebnostne lastnosti (čustveno in fizično stanje, temperament), fizično-ekološki pogoji (temperatura, hrup, vlažnost, število oken in vrat, barva sten, oblika in višina prostora, pohištvo in

80

njegova razporeditev itd.), vendar s tem seznam zadostnih pogojev še ni izčrpan. Freedman (1975) je opravil eno najobsežnejših raziskav gneče in meni, da gostota sama po sebi nima niti dobrega niti slabega vpliva na ljudi, ampak samo okrepi odzive, ki so značilni za dane razmere. Posameznik se torej odziva na situacijo in ne na gostoto. Slednja naj bi vplivala le na jakost odziva. Čeprav pisec meni, da gneča ni nov pojav v človeški zgodovini in da zato življenje v sodobnem mestu ni tako nenaravno, pa vendarle pozablja na številone, ne le količinske, ampak tudi kakovostne družbene in tehnološke spremembe, ki so še kako spremenile pogoje življenja v mestu. Gneča je končno tudi posledica določenih družbenih pogojev, npr. prenaseljenosti, gradnja večnadstropnic, ki ne ustrezajo človekovim potrebam, pomanjkanje prostora za rekreacijo itd. Upravičena je tudi Stokolsova (1976) delitev na nevtralno in osebno gnečo. Pri prvi se neuresničena prostorska pričakovanja nanašajo na fizično razsežnost okolja, pri drugi pa nastajajo motnje zaradi bližine nezaželenih, sovražnih ostalih.

P O

P O-

A B SLIKA 5: Nevtralna (A) in osebna (B) gneča. V prvem primeru je željeni prostor večji od razpoložljivega, v drugem pa je željena razdalja večja od možne (Stokols, 1976). McCarthy in Saegertova (1978) sta primerjala izkušnje stanovalcev 14-nadstropnih stolpnic in trinadstropnih blokov, ki so se nahajali v isti soseski. Stanovalci višjih stavb prihajajo v stik z mnogimi osebami v skupnih prostorih svojih stavb. Zato, ker ti stiki presegajo njihovo zmožnost druženja, oz. sposobnost predelave delujočih družabnih dražljajev, čutijo družabno preobremenitev. Ta preobremenitev se odraža v občutku gneče v stavbi, izgubi nadzora, varnosti in zasebnosti v njeni neposredni okolici, v problematičnih socialnih odnosih med stanovalci ter v odtujitvi in nezadovoljstvu s stanovanjsko okolico sploh. Stanovalcem, ki so imeli občutek, da je v hiši več gneče se je tudi zdelo, da so ostali stanovalci manj prijateljski, manj pripravljeni naediti uslugo, manj pripravljeni zaustaviti vandalizem ali pa pomagati napadenemu sostanovalcu. Ljudje se na gnečo niso navadili, saj so jo tem bolj občutili, čim dlje so živeli v takem okolju. Omenimo še Newmana (1972), ki navaja neposredno zvezo med številom nadstropij in številom kaznivih dejanj v različnih stavbah. Obe omenjeni in še mnoge druge raziskave so žal upoštevale le goli odnos med počutjem ali številom kaznivih dejanj in višino stavbe, zanemarile pa so druge, predvsem družbene značilnosti danih razmer. Podrobnejše analize so skoraj vedno pokazale, da je situacija vse prej kot enostavna, da npr. ni

81

vseeno kakšna je sestava stanovalcev, družbene razmere itd. S tem nikakor nočem priporočati stolpnic. Konec koncev je tudi njihova izgradnja rezultat določenih družbenih razmer. Ozemeljsko vedenje Pod vplivom etoloških raziskav se je tudi v psihologiji povečalo zanimanje za tista vedenja, ki jih ljudje kažejo glede na fizično okolje, ki si ga prilaščajo in/ali ga uporabljajo krajši ali daljši čas. Same opredelitve ozemeljskosti gredo od tistih, ki izpostavljajo dejavno obrambo nekega področja, preko tistih, ki menijo, da gre še za kaj več kot zgolj za obrambo, do onih, ki obrambe sploh ne omenjajo, ampak nadzor ali stalno uporabo nekega območja. Te opredelitve gredo istočasno od tistih, ki smatrajo ozemeljskost za prirojeno, do onih, ki menijo, da je priučena. To omenjam zato, ker je od dejstva ali gre za prirojenost ali pridobljenost odvisna tudi možnost smotrnega delovanja in oblikovanja našega okolja. Edney (1974) navaja vrsto argumentov v prid zadnjega pojmovanja ozemeljskosti pri ljudeh. Pri tem izhaja predvsem iz raznovrstne in spremenljive narave človeškega ozemeljskega vedenja. Vsekakor ostaja dejstvo, da takšno človeško vedenje obstaja ter, da ga moramo upoštevati pri načrtovanju. Primer parka DANA v Cambridgeu v ZDA, o katerem poroča Hester (1975) to jasno kaže. Skupina mladoletnikov si je v tolikšni meri "prisvojila" park, da so zaradi tega nastopali stalni spori med njimi in ostalimi uporabniki. Spori so nastajali zaradi vdora ostalih na njihovo "ozemlje". Spori so se porajali predvsem na tistih področjih, kjer se je mladoletniška skupina največkrat zadrževala. Problem so razrešili tako, da so preselili objekte in poti namenjene drugim z ozemlja skupine. Lahko razlikujemo več vrst ozemelj. Altman jih deli v relativno stalna prvotna ozemlja (dom in prostori, ki niso dostopni drugim), manj pomembna drugotna (klubi, gostilna v soseščini), ter le občasno zasedena javna ozemlja(parki, ulice, trgi). Vprašljiva je že opredelitev drugotnih ozemelj, ki so nekje med prvotnimi in javnimi. Dejansko lahko govorimo o nekakšnem kontinuumu ozemelj, ki gre od ozemelj, ki so v izključni rabi posameznika ali skupine, do ozemelj, dostopnih vsem. Tako pojmovanje tudi bolj ustreza zasebnosti, kot smo jo v začetku opredelili. Prav tako Altman ne upošteva osebnega prostora, nad katerim ima oseba običajno kar največji nadzor. Obstajajo tudi drugačne razčlenitve ozemlja. Ne glede na razlike med pristopi velja, da v vsakem od teh ozemelj, ali morda točneje, v vsakem delu kontinuuma ozemeljskosti, poteka določena vrsta in količina posameznikovih stikov z drugimi ljudmi. Zdi se, da Proshansky in sodelavci upravičeno štejejo ozemeljskost za tisti mehanizem obnašanja, ki služi zadovoljevanju potrebe po zasebnosti, kajti z njo ljudje uravnavajo svoje prostorske potrebe od katerih je odvisna tudi zasebnost. Družbeno bežno in družbeno težno okolje V kolikor želimo v nekem fizičnem okolju spodbujati družabnost, ali pa jo morda želimo zavirati, je povsem očitno, da ni vseeno, kakšen je razpored fizičnih objektov, npr. pohištva v njem. Različne raziskave so pokazale, da

82

lahko razlikujemo med družbeno težnim in družbeno bežnim prostorom, kjer prvi pospešuje, drugi pa zavira medčloveško interakcijo. Za družbeno-bežno okolje je značilen linearen razpored elementov, za družbeno-težno pa krožen ter posamezne skupine elementov.

Družbeno - bežno okolje Družbeno-težno okolje Slika 6: Družbeno-bežno in družbeno-težno okolje Osnovno pojasnilo različnega vpliva obeh prostorov je v dejstvu, da družbeno-težno okolje spodbuja očesni stik, olajšuje sporazumevanje in ws tem prispeva k razvoju in ohranjanju družabnih stikov. Družbeno-bežno okolje jih preprečuje. Osamljenost Osamljenost je stanje, ki ga poznajo mnogi ljudje in iz katerega se vse prepogosto ne znajo izviti. Ni enako fizični osamitvi, ampak gre za občutek prikrajšanja in nezadovoljstva zaradi neskladja med socialnimi odnosi, ki si jih želimo in tistimi, ki jih imamo (po Brehmovi, 1992). Osamljeni se počutimo kadar smo sami pa bi bili radi z drugimi. Gre torej za eno od stanj zasebnosti. Obstaja več razvrščanj osamljenosti. Tako lahko glede na naravo razlikujemo dve vrsti osamljenosti:

socialno osamljenost, ko so ljudje nezadovoljni in osamljeni zaradi pomanjkanja socialne mreže prijateljev in znancev;

čustveno osamljenost, ko so ljudje nezadovoljni in osamljeni zaradi pomanjkanja močnega odnosa.

Čeprav se razlikujeta po vzrokih, obe povzročata občutke prikrajšanosti. Vsako osamljenost odpravlja določena vrsta odnosa, ki se ne moreta nadomeščati. Kadar pogrešamo določen odnos smo osamljeni, čeprav imamo morda druge, zelo zadovoljive odnose. Glede na to ali sploh nimamo nikogar, ali pa smo le začasno osamljeni, lahko razlikujemo (po Murphyu in Kupshiku, 1992) tri vrste osamljenosti:

kronično osamljenost, ki se razvije iz socialnih primanjkljajev v obdobju več let; situacijsko osamljenost, ki je navadno posledica prekinitve odnosa in prehodno osamljenost, ki se nanaša na kratke napade osamljenosti, ki jih

občasno izkusijo vsi ljudje.

83

84

Povedano nam kaže, da ima osamljenost več razsežnosti, da ni enostaven kontinuum. Prav tako se potreba po druženju s časom spreminja, spreminjajo se norme pomena pojma “biti osamljen”. Osamljenost pogosto povezujejo s starostjo, toda v ZDA npr. so najbolj osamljeni mladostniki in mladi odrasli. Šele pri višjih starostih naj bi se začela povečevati. Manj osamljene se počutijo poročeni in ženske. Vzrokov osamljenosti je več, od osebnostnih značilnosti posameznika do različnih zdravstvenih, okoljskih in socialnih dejavnikov.

8. PRESOJA VPLIVOV NA OKOLJE

Presojanje vplivov na okolje postaja vse pomembnejši del priprave različnih posegov v okolje, saj neustrezen poseg lahko bistveno poškoduje okolje in kakovost življenjskih pogojev. Te presoje predstavljajo del širšega področja ocenjevanja okolja. Na tem mestu se bomo osredotočili zgolj na vrednotenje psiholoških vidikov kakršnihkoli posegov, so pa njihovi možni vplivi lahko najbolj različne narave in so psihološki le eni med mnogimi. Upoštevati moramo tudi, da različni vplivi niso neodvisni drug od drugega, da se prepletajo, sovplivajo, vstopajo v interakcije različnih vrst itn. Craik in Feimer (1987) govorita o ocenjevanju okolja kot o splošnem pojmovnem in metodološkem okviru za opisovanje in napoved povezanosti lastnosti krajev z različnimi spoznavnimi, čustvenimi in vedenjskimi odzivi. Ugotavljanje napovednih odnosov med opisnimi lastnostmi krajev in njihovimi ocenami in uporabo nudi osnovo za razumevanje izmenjav okolje-vedenje ter omogoča izboljšanje načrtovanja, oblikovanja in upravljanja okolja. Obenem predstavlja ocenjevanje okolja podaljšek psihološkega ocenjevanja, ki ima že dolgo tradicijo. Splošna ocenjevalna paradigma se sestoji iz:

večrazsežnostnega taksonomskega modela, ki nudi opisni in napovedne spremenljivke

množice meril in zaloge samokritičnih pojmov in multivariatnih statističnih postopkov za

preizkušanje veljavnosti in koristnosti napovedi. Napredek v ocenjevanju okolja nudi postopke za presojo mnogih opisnih in napovednih spremenljivk. Mnoge izvirajo iz teoretičnih virov različnega porekla. Sodobna okolja niso statična. Najbrž ni delčka zemlje, ki ne bi bil podvržen stalnemu procesu okoljskih sprememb, ki jih povzročajo ljudje. V sodobni družbi je ta proces institucionaliziran v obliki pravil, zakonov, uradov, poklicev in odločevalskih postopkov. Proces okoljskega načrtovanja, oblikovanja in upravljanja lahko opazujemo v okviru pojma sociokulturne evolucije. Množica posebnih načrtov, oblikovanj in upravljalskih praks, ki jih proizvaja neka družba predstavlja napore za doseganje ustrezne okoljske prilagoditve. Proces sociokulturne evolucije nudi dosledno izbiro meril za prepoznavo alternativ, ki ustrezajo merilom funkcionalne adaptacije. Societalni mehanizmi kot so legitimnost, posnemanje in difuzija delujejo v smeri ohranitve izbranih variant in eliminacije ostalih. Dodatni mehanizmi kot so kazni, politike, zakonodaje, kodi in navodila spodbujajo ohranitev in ponovitev izbranih variant. Ocenjevanje okolja nudi sistematična sredstva spodbujanja sociokulturne evolucije. Vrednostna ocenjevanja krajev ocenjujejo obseg do katerega ti ustrezajo eksplicitno merjenim standardom storitve in učinkovitosti. Opisna in napovedna ocenjevanja ugotavljajo posebne lastnosti načrtov, oblikovanj in upravljanj krajev, ki so povezane z variacijami v kriterijskih merah.

177

V programu ocenjevanja okolja lahko razlikujemo pet korakov:

izberemo vzorec krajev iz dane kategorije ali področja krajev izvedemo kriterijsko oceno vzorca krajev; pričakujemo, da bodo kraji kazali

pomembne razlike v kriterijskem kazalcu izvedemo opisno ocenjevanje istega vzorca krajev in dobimo vrsto

lastnosti opisne lastnosti povežemo z merili; ta odnos nudi preliminarni namig glede

možnih napovednikov kriterijskih mer potrebna je še prečna validacija napovednih odnosov na novem vzorcu

krajev, da bi zagotovili splošnost ugotovitev. V okviru ocenjevalnega modela so merila značilno vrednostna, nakazujoč nek vidik okoljske kakovosti. Uporabljamo pa tudi nevrednostna merila (npr. zakaj so stavbe različno znane). Prepoznava kriterijskih spremenljivk pogosto pomeni vrednote in vrednotenje, kar zaobjame konstrukt okoljske kakovosti. Proces zahteva pojmovno analizo konstrukta okoljske kakovosti kot se nanaša na analizirane enote. Navadno je ta konstrukt zapleten in multidimenzionalen. Pojmovna analiza okoljske kakovosti nudi osnovo za vzpostavljanje izčrpne standardne množice kazalcev za ocenjevanje posameznih krajev. Poznamo kazalce okoljske kakovosti (npr. kakovost vode ali zraka) in zaznane kazalce okoljske kakovosti (temelje na ocenah opazovalcev). Kar se tiče napovedi poznamo empirične posplošitve in napovedi na osnovi simulacij. Kadar so dostopne opisne in vrednostne presoje okolja za nek vzorec krajev imamo tako osnovo za iskanje empiročnih posplošitev. Gre torej zato katere opisne lastnosti krajev kovarirajo z njihovo vrednostno oceno. Napovedi vrednostnih ocen krajev lahko izpeljemo tako iz tehničnih1 (temelje na tehničnih sistemih merjenja) kot opazovalnih (temelje na soglasnih vtisih v običajnem jezikovnem okviru s strani opazovalcev danih krajev) opisnih presoj. Poiščemo npr. korelate kakovosti prizora ali pogostosti obiskovanja prostora za taborjenje. Na simulaciji temelječe napovedi omogočajo napoved lastnosti možnega kraja ali posega pred samo spremembo. Omogočajo tudi povečanje sodelovanja javnosti.

Mnogi posegi predstavljajo izjemno obremenitev za okolje. Njihovi vplivi so lahko izredno zapleteni in potekajo na različnih ravneh. Vplive, ki nas zanimajo, lahko opredelimo kot kakršnekoli stvarne ali zaznane spremembe v interakcijskih možnostih ljudi, ki jih lahko pripišemo uresničitvi določenih programov ali posegov, oziroma njihovemu predvidevanju. Obravnavali bomo torej učinke na ljudi, na njihovo življenje, delo, prosti čas in medsebojne odnose, ki so posledica določenega

1 tehničnim presojam pravimo včasih objektivne, opazovalnim pa subjektivne

178

posega. Poseg je lahko izgradnja avtoceste, smetišča, odlagališča, oblikovanje zaščitenega območja itn. Vplivi lahko nastopijo kadarkoli med nastajanjem oz. izvajanjem projekta. Časovno lahko razlikujemo naslednje vplive oz. skupine posledic (Llewellyn, 1981):

predhodne vplive, ki nastopijo že med načrtovanjem projekta, posebno pri dolgoročnih projektih in se kažejo v špekulacijah z zemljo, v zanemarjenem vzdrževanju stavb (saj bodo te predvidoma podrli ali pa bodo npr. zaradi bližine ceste postale manj privlačne) in posledičnem odseljevanju. Zaradi tega se bo spremenila narava nekega kraja ali soseske že dolgo pred pričetkom del (znano je, da tovrstni projekti zahtevajo vsaj deset let od načrtovanja do uresničitve, pogosto pa je to obdobje še veliko daljše);

vplivi povezani z izgradnjo so praviloma takojšnji in opazni ter zelo moteči, saj gre za vdor težkih strojev (hrup, tresljaji, prah, dim, ovire).Bližnji prebivalci in različne poslovne dejavnosti so med izgradnjo zelo prizadeti. Manj opazne, toda bolj kritične so spremembe v sistemu izvajanja socialnih uslug (policija, gasilci, zdravniška pomoč), saj je pogosto zaradi del otežen dostop do kraja, sekunde ali minute pa so v mnogih primerih lahko meja med življenjem in smrtjo.

socialno-psihološke posledice dokončanega projekta nastopijo po njegovi izgradnji, včasih celo po več letih. Avtocesta lahko postane fizična ovira, ki loči en del skupnosti od drugega, osami sosesko, oteži ljudem dostop do javnih objektov (šol, delovnih mest, bolnišnic, trgovin, cerkva), ogrozi varnost otrok, prekine vzorce druženj in prijateljstev ipd. Lahko tudi popolnoma spremeni videz okolja zaradi izstopanja novozgrajenih objektov, večje gostote prometa v prej mirnem kraju, izgube odprtega prostora, razraste se urbanizacija, spremeni uporaba zemljišč itd. Nastanek teh sprememb pogosto ni predviden, kot tudi ne njihove posledice.

Če je bil pravkar nakazan časovni potek možnih vplivov in/ali posledic, pa jih lahko razlikujemo tudi glede na njihovo naravo in smer vplivanja:

glede na naravo pa lahko ločimo vsaj naslednje vplive/posledice: 1. na področju čutnih kakovosti okolja, npr. hrup, onesnaženje zraka itd.; 2. na področju videza kraja; 3. na področju socialnih odnosov; 4. na področju varnosti; 5. na področju spremembe vzorcev individualnega vedenja; 6. na področju počutja in zdravja itd.;

glede na smer vplivanja lahko vse vplive/posledice razdelimo na pozitivne in negativne.

Po vrsti si bomo te vplive/posledice sedaj ogledali, toliko bolj, ker pogosto predstavljajo zanemarjeni vidik pri tovrstnih projektih. To so ne nazadnje pokazale tudi polemike nastale ob predlogu izgradnje avtocest. Zavedati se moramo, da se investitor pogosto loti objekta le kot gradbenega projekta, do neke mere upošteva še videz, dolgoročne socialne in druge posledice pa ga več ne zanimajo. Zato so presoje vplivov na okolje potrebne že zelo zgodaj,

179

če želimo preprečiti razliène škodljive posledice. Upoštevati moramo, da je najboljši tisti potek ceste, ki daje največjo socialno korist ob najmanjših socialnih stroških. Opozoril pa bi ob tem še na t.i. vedenjske pasti, ki se nanašajo na situacije v katerih se posamezniki ali skupine lotijo neke obetajoče dejavnosti, ta pa kasneje postane nezaželena in je težko z njo prenehati. Poznamo tudi protipasti (grehi opuščanja), ko se izognemo možnemu dobrodejnemu vedenju. Teh pasti in protipasti je več vrst in imajo različne vzroke, npr. razmerje med kratkoročno koristjo in dolgoročno škodo, nezavedanje dolgoročne škode, vpliv prejšnjih vlaganj itd. Pogosto gre za to, da prejšnja dejanja ali odločitve, ne glede na sedanjo smiselnost ali koristnost, določajo sedanje vedenje. Ob tem bi še omenil Hartgenovo (1981) ugotovitev, da se stopnja gradnje avtocest zmanjšuje zaradi vrste družbenih in nacionalnih ozirov, predvsem pa zaradi naraščajoče skrbi za okolje, zavedanja omejenosti energetskih virov, skrbi za škodljive učinke cest na naselja, omejenosti finančnih virov ipd. Socialni stroški izgradnje avtocest Preselitev Ena najresnejših posledic izgradnje avtocest je preselitev družin, posameznikov pa tudi raznih poslovnih dejavnosti. Tu ne gre le za pravično denarno in drugačno nadomestilo (novo stanovanje je npr. lahko objektivno celo boljše od prejšnjega), pač pa za mnoge socialne in psihološke posledice, posebno kadar preselitev zadene starejše. Takrat se lahko poruši njihova socialna mreža in ostanejo brez socialne opore. Porušijo se vsakodnevne navade, odnosi in pričakovanja, pa tudi znajdenje v okolju. Posledice se kažejo v depresijah, ki lahko trajajo tudi več let. Bolj, ko je nekdo navajen na svoje prejšnje okolje, dlje ko v njem živi in bolj ko je bil z njim zadovoljen, težje se bo prilagodil novemu. V novem okolju bo manj druženja s sosedi, manj sodelovanja v aktivnostih soseske, manj zadovoljstva z okoljem, povečalo pa se bo število oseb, ki navajajo, da nimajo prijateljev itd. Zato preselitev ne more in ne sme biti samo stvar nekega denarnega ali materialnega nadomestila, pač pa premišljen proces v teku katerega se bodo prizadeti preselili v čim ustreznejše okolje. Prekinitev socialnih vezi Avtocesta zaradi svoje velikosti (dolžine in širine) in narave predstavlja oviro v okolju, oz. mejo v Lynchevem smislu. Tu ne gre zgolj za oviro v fizičnem, ampak tudi psihološkem smislu. Zato bo treba posvetiti posebno pozornost področjem, ki prej niso bila ločena s prometnico ter proučiti lokalne prometne tokove prebivalcev. Glede na razmeroma veliko gostoto poselitve Slovenije, bo vsaka cesta nujno prekinila ali vsaj oslabila določene socialne vezi. Do neke mere se razmere lahko popravijo z ustreznimi izvennivojskimi prehodi, vendar narave meje ne bodo bistveno spremenili. Nazorno nam vpliv prometa na socialne stike in odnos do okolja kažejo izsledki neke raziskave Appleyarda in Lintella (1972).

180

SLIKA 1: Vpliv gostote prometa na količino socialnih stikov in velikost domačih ozemelj (Appleyard in Lintell, 1972) Raziskava sicer ni obravnavala avtocest, ki predstavljajo v bistvu še skrajnejšo obremenitev in oviro kot pa v njej obravnavane ulice. Ob ulicah s šibkim prometom so imeli ljudje trikrat toliko prijateljev in dvakrat toliko znancev v sami ulici, kot pa tisti, ki so stanovali v zelo prometnih ulicah. V slednjih so bili tudi stiki preko ceste veliko redkejši. In to je bila cesta, ki se jo je - za razliko od avtocest - dalo prečkati. Gostota prometa je vplivala tudi na način uporabe ulice, na dogajanje v njej, na odnos do kraja itd. Hrup Hrup je ena od najbolj resnih posledic izgradnje avtoceste. Opredelimo ga lahko kot neželjen, neprijeten zvok in prebivalci tovrstno ogroženih krajev ga pogosto omenjajo kot nekaj kar jih zelo moti. Pogosto je tudi vzrok za izselitev iz kraja. Hrup z avtocest predstavlja bolj ali manj kontinuiran zvok, ki se spreminja iz ure v uro preko celega dne, na bolj ali manj pravilen način. Proizvaja ga celotna mreža cest in ni omejen samo na neko omejeno okolje. To je tudi hrup, ki izziva največ protestov. Posledice se kažejo v težavah s spanjem, večji razdražljivosti, zdravstvenih težavah, motnjah relaksacije, težavah v sporazumevanju, zmanjšanem zadovoljstvu z življenjskimi pogoji itd. Normativi na tem področju so znani, opozoril pa bi, da so ljudje, ki so do začetka gradnje živeli v zelo tihem vaškem okolju, lahko še bolj občutljivi na zvok kot meščani. Zato bi navedel nekaj pražnih vrednosti za notranjost stanovanj v različnih okoljih (Szokolay, 1980).

181

VRSTA OKOLJA raven dB(A) podnevi raven dB(A) ponoèi Vaško področje 40 30

Predmestje 45 35 Mesto 50 35

Meja med notranjostjo in zunanjostjo stavbe se v poletnih mesecih, ko so okna odprta, zabriše. To je pri presoji treba upoštevati. Nekateri avtorji navajajo višje vrednosti (55 Ldn dB), pri katerih se zelo pritožuje manj kot 10 % prebivalcev. Na vsak način pa je treba težiti k čim manjšemu hrupu. Posebno so ogroženi otroci in njihov razvoj (npr. počasnejši razvoj branja, zdravstvene težave itd.). Videz Oblikovanje okolja zahteva tudi upoštevanje človeških potreb po lepem, saj estetska kakovost okolja vpliva na neposredno izkušnjo, na dobro počutje ter na vedenje nasploh. Primerjalne lastnosti dražljajskih vzorcev naj bi posredovale tovrstne izkušnje. Te lastnosti so predvsem: zapletenost, novost, skladnost in presenetljivost. Povezano so z negotovostjo, ki jo vsebuje dražljaj, oz. z navzkrižjem, ki ga ta vzbuja v osebku ob poskusu razlage. Skladnost npr. prispeva k lahkoti razumevanja prizora, toda avtocesta je pogosto v neskladju z naravnim okoljem v katerem se pojavlja. Zato Berleant (1988) meni, da se morajo avtoceste odzivati na geološke in topografske značilnosti pokrajine, prenašati njene obrise vozniku ter opogumljati spoštovanje in sodelovanje v ritmu pokrajine. Izkušnja gibanja in njena združitev vidnih in topografskih potez morata postati glavni cilj cestnega inženirja ter nadomestiti zgolj skrb za hitrost, tehnièno enostavnost in geometrièno neposrednost. Le tako bo potovanje po cesti predstavljalo izkušnjo pokrajine in ne vajo v vzdržljivosti. Zdravje in počutje Promet kot tak pomembno vpliva na zdravje ljudi. Tu ne govorim o prometnih nesrečah, kjer je to očitno. Gre za vplive, ki jih ima po eni strani udeležba v prometu na zdravje ljudi, po drugi pa cestni promet kot generator škodljivih emisij (hrup, onesnaževanje ozračja, ogrožanje pitne vode itd.). Udeležba v prometu je torej tesno povezana s stresom, posebej kadar gre za zahtevne prometne situacije (vožnja v koloni, prehitevanje, križišča). Stres sam lahko opredelimo kot stanje neravnovesja v organizmu, ki nastopi zaradi neskladnosti med zahtevami okolja in posameznikovo zmožnostjo, da jih obvlada. Kaže se v različnih fizioloških, čustvenih in vedenjskih odzivih, ki se pojavijo zaradi skrajnih zahtev okolja oz. stresorjev. Prometni stresorji so razmere povezane z različnimi oblikami potovanja in z njim povezanih okolij, ki izzovejo neprijetne in nezdrave odzive pri izpostavljenih posameznikih. Viri stresa so zelo zapletene prometne situacije (npr. nevarni ovinki, prehod iz ene avtoceste na drugo, prehitevanje, nenadno zaviranje ipd.). Odnos ni enosmeren in ljudje se z zahtevami okolja spopadajo na razliène naèine.

182

Njihovo dobro počutje je odvisno od stopnje skladnosti med njihovimi cilji in dejavnostmi ter okoljem v katerem se izvajajo. Ti odnosi ali točneje izmenjave, ker so vzajemni, potekajo na različnih ravneh. Lahko razlikujemo vidik posameznega voznika, kraja in ljudi, ki žive ob cesti itd. Stokols in Novaco govorita o prometni impedanci (oviri), ki se nanaša na okoliščine, ki interferirajo s posameznikovim gibanjem med dvema točkama. Varnost Posebno pozornost je treba posvetiti povezanosti prometnih površin in ureditev z varnostjo. Cesta namreč ni nekaj nevtralnega, ampak s svojim videzom, ureditvijo in potekom še kako vpliva na varnost. Preglednost, ne predolgočasno in enolično ali pa prezapleteno okolje, ki bi povzročalo utrujenost ali stres, ustrezna obremenitev s prometnimi znaki in pravočasna informiranost o izhodih z ceste so pomembni dejavniki varnosti. Upoštevati je treba tudi možnost neugodnih vremenskih razmer (npr. megla) in ustrezne odseke dodatno osvetliti. Težiti je treba k čim gladkejšem odvijanju prometa, saj zastoji in kolone povečujejo količino neustreznih vedenj in povečujejo stres. Zato naj bodo križišča čim bolj prepustna in s čim manj konfliktnimi točkami. Opozoril pa bi še na tisto značilnost možnih križišč v nivoju, ko t.i. oznaèena prednost ne ustreza psihološki prednosti. Psihološka prednost predstavlja navzkrižje med formalnimi in družbenimi pravili. Nekatere ceste imajo zaradi dejavnikov kot so širina, gostota prometa, potek (ravna cesta nasproti ovinkasti), osvetljenost, prisotnost objektov ob cesti ipd. t.j. zaradi svojega videza "višji" status in vozniki, ki vozijo po njih pogosto menijo, da so na prednostni cesti, ne glede na dejansko prednost. Raziskave kažejo, da to pomanjkanje skladnosti med formalno in psihološko prednostjo pogosto vodi v nesreče. Značilen primer takih navzkrižij so T - križišča. Pomembna je tudi povezava z avtocesto prekinjenih poti, da bi preprečili dvoje:

poskuse neregularnih prehodov, ki bi lahko nastali na mestih prekinitve za ljudi pomembnih povezav (npr. med domačijo in njivo);

nove povezave v obliki nad ali podhodov oz. nad ali podvozov so navadno neugodne za pešce. Ti ne marajo naglih sprememb nagiba in se jim skušajo izogniti. Zato naj bodo vse oblike izvennivojskih prehodov čim bolj položne. Prevelike spremembe nagiba so posebno ovirajoče za gibalno prizadete osebe.

ZADEVA: Pripombe in dopolnila k gradivu “Zasnova modelov ranljivosti okolja za energetsko infrastrukturo in vodnogospodarske dejavnosti” z vidika ekološke psihologije Vplivi obravnavanih posegov na posameznike in skupnost (gre za povezane, a ne istovetne vplive) so v obravnavanem gradivu izrecno prisotni v obravnavi bivalnega okolja, neizrecno pa še v nizu drugih lastnosti, ki predstavljajo ljudem neko vrednoto ali vrednost, oziroma so kakorkoli povezani z njihovo izkušnjo okolja ali vedenjem v njem. Pravzaprav

183

poimenovanje ranljivost bivalnih kakovosti utegne zvesti obravnavane vplive zgolj na obravnavo sprememb v čutnih kakovostih, predvsem onesnaževanja okolja. Zato bi bilo morda to rubriko bolje poimenovati “model ranljivosti posameznika in skupnosti (v njunem okolju)”. Sami vplivi pa se nato nanašajo na naslednje: ⇒ že omenjene čutne kakovosti okolja (hrup, smrad, onesnaženje ipd.); ⇒ simbolične in estetske vidike okolja in njegovo odzivnost; ⇒ družbene odnose in skupnost; ⇒ gibanje in udobje; ⇒ rekreacija in relaksacija; ⇒ lastninske in upravljalske vidike ter različne pravice posameznikov in

skupnosti v okolju; ⇒ različne potrebe in želje različnih socialnih skupin; ⇒ možnost nastanka socialnih pasti ter varnost (nesreče, npr. podrtje jezu). Omenjeni vidiki se prepletajo in se navadno ne javljajo v povsem čisti obliki. Obenem nastopa problem njihovega ocenjevanja, saj mnoge presojamo preko odzivov ljudi, t.j. nekako posredno (tudi preko anket, sprememb v vedenju itd.). Po naravi so lahko torej tako objektivni kot subjektivni. Prav tako se stališča in mnenja ljudi lahko spreminjajo, pa prej sprejemljive zadeve postanejo nesprejemljive in nasprotno. Obenem lahko tudi način predstavitve posega - ne glede na njegovo objektivno dobrodejnost ali škodljivost - vpliva na njegovo (ne)sprejemljivost. Prav tako moramo vedno upoštevati še vplive dejavnosti kot take: zaposlitev, možne spremembe socialne strukture, ... Prav tako so vplivi odvisni od tega ali poseg poteka na krajih kjer je prisotnost ljudi stalna, ali pa tam, kjer je zgolj občasna, ter ali gre za območje širšega ali ožjega interesa. Upoštevati je potrebno tudi nabirajoče se učinke posega, t. j. presojati ga je treba vedno z daljše časovne perspektive. Ne nazadnje se vedno srečujemo tudi z etičnimi vidiki posegov. Mnoge od teh vplivov bo težko prikazani na enodimenzionalni karti, posebej zato, ker se praviloma ne izravnavajo ali izničujejo, ampak nekateri predstavljajo nujne pogoje za kakovostno življenje in njihova sprememba lahko to kakovost bistveno zniža. Z vsem povedanim predvsem dopolnjujem in razčlenjujem predloženo gradivo. Modeli ranljivosti bivalnih kakovosti (oz. ljudi in skupnosti) 5.5.1. Izhodišče za vrednotenje 1. Osnovna opredelitev bivalnih kakovosti Nedvomno je ta sklop treba zastaviti širše in ne omejiti zgolj na bivalne kakovosti. Bližina bivališč je sicer na vsak način pomembna za presojo (ali kot pravi pregovor: “daleč od oči daleč od srca”), ampak niso vsi vplivi povezani zgolj z bližino ali videzom. Predvsem je treba omeniti še vpliv na socialne odnose in socialno dinamiko. 2. Ogroženost bivalnih kakovosti

184

Dodati je treba ob v gradivu omenjenih še druge vidike: družbene odnose in dinamiko, varnost, videz 3. Kakovostne opredelitve bivalnih kakovosti Ne smemo jih omejiti zgolj na onesnaženje, ampak dodati še prej omenjene. 4. Ranljivost Ranljivost, ko gre za ljudi in skupnost, ni in ne more biti določena zgolj z objektivnimi kakovostmi okolja, ampak tudi s tem kar je v glavah ljudi, z njihovim doživljanjem okolja in možnih sprememb ter z ustrojem in dinamiko socialnih odnosov. Ta ranljivost ni vedno neposredno očitna ampak včasih posredno dostopna preko ugotavljanja javnega mnenja ali na kak drug način. 5.5.2. Analiza in vrednotenje 1. Obstoječe vrednostne opredelitve, normativi - dodati zadovoljstvo z obstoječim okoljem, kakovost socialnih odnosov 2. Dosegljivi podatki - dodati ankete (videz, zaznava ogroženosti, sprejemljivost,...), opazovanja, razni ustrezni statistični podatki 5.5.3. Model 1. Koncept dodati možne motnje omenjene v teh pripombah (od javnega mnenja, lastnine, upravljanja,... do drugih vidikov) 2. Zgradba modela ranljivosti... dodati:

parameter razred ocena

sprejemljivost sprejemljiv nesprejemljiv

1 3

zaznana ogroženost ni je

1 3

lastninske spremembe ni je

1 3

zaznani vpliv na poseg je ni

1 3

Vsaj našteti vidiki lahko vplivajo na ranljivost in bi jih veljalo vključiti v model.

------------

185

Matrika interakcij bi potemtakem za ta del lahko izgledala nekako takole:

posegi

okolje-sistemi, raba, potenciali

posek rastja...

zemeljska dela

postavitev...

krajinska u...

obratovanje

nevarnost

III. VARSTVO LJUDI IN SKUPNOSTI

Čutne kakovosti okolja

- ozračje x - voda x x x x x - tla x x x x x - hrup x x x x - podnebje x Krajinska slika (videz)

x x x x x

Kulturna dediščina x x x x x x Naravna dediščina x x x x x x Skupnost - družbena struktura

x x

- populacijska struktura

x x x x x

- dinamika x x x x x Gibanje x x x x x Varnost x x x x x Premoženje x x x x Upravljanje x x x x x Soodločanje x x x x x

nesreč

Izvor dodatnih podatkov za matriko: ⇒ nekatere podatke je možno pridobiti z ustreznim procesom presoj; npr. če

poseg preseka neko naselje, ali oteži povezave med posameznimi njegovimi deli, bo vplival tudi na dinamiko dogajanja v skupnosti, na količino in vrsto odnosov med ljudmi;

⇒ prav tako bo prisotnost gradbenih in drugih delavcev ob pripravi in gradnji vplivala na lokalno skupnost, ti vplivi pa ne bodo prenehali takoj z zaključkom gradnje; obenem bodo novozaposleni lahko vplivali (v dobro ali v zlo) na populacijsko strukturo skupnosti.

⇒ Videz se v tem kontekstu nanaša samo na zaznavo in oceno okolja, na njegovo všečnost; oz. na nevšečnost predloženega posega; ta podatek je možno pridobiti preko javnih razprav ali anket

⇒ Varnost je tudi stvar subjektivne zaznave in ne zgolj objektivnih kazalcev. Presoja varnosti laikov se razlikuje od presoje strokovnjakov. Zato je tudi tu potrebno dobiti ustrezna mnenja prebivalcev.

⇒ Ljudje lahko ocenijo nek poseg negativno preprosto zato, ker menijo da se nekaj dogaja proti ali mimo njih. Zato je treba ugotoviti (in zagotoviti) kolikšen vpliv na dogajanje imajo.

⇒ Tudi kasneje, ob obratovanju objekta, je treba presoditi kolikšen vpliv bodo imeli ljudje nanj v primerih, če objekt kakorkoli vpliva na njihovo življenje (npr. nihanje vode v zajezitvah, odlagališča odpadkov, transport).

186

Predlagam torej, da se v predloženi zgradbi modela ranljivosti dodajo vsebine, ki so specifično vezane na ljudi (posameznike) in skupnost, torej na psihološke in družbene vidike ranljivosti. Te vsebine predstavljajo v nekem smislu zadostne pogoje za sprejemljivost posameznih posegov. So subjektivne, vendar objektivno določljive s pomočjo ustreznih merskih pripomočkov, opazovanj ipd. V gradivu predloženo zgradbo modelov bo torej treba nekako nadgraditi še s temi vsebinami. Zato bi veljalo spremeniti naslov “bivalno okolje”, ker kot tak zajema zgolj del psihološke problematike. Zaradi določene relativne nenatančnosti predlaganih vsebin, ki izvira tudi iz njihove narave, bo najbrž treba nekatere predložene spremembe še doreči, vsekakor pa o njih temeljito razpravljati. VPRAŠANJA Psihološka obravnava ranljivosti okolja zajema vsaj dva vidika: 1. obravnavo ranljivosti kot take, saj je ta v veliki meri subjektivno opredeljena in je treba upoštevati tudi psihološke razloge za dano opredelitev; 2. ranljivost psihološko relevantnih sestavin ali vidikov okolja, ki jih v grobem lahko razčlenimo na naslednje: a) čutna kakovost okolja (npr. hrup, svetloba, onesnaženje ozračja ipd.); b) videz okolja (estetske kvalitete, npr. lepo, prijazno, skladno itd. ali nasprotno od tega, pa tudi čitljivost, možnosti za znajdenje v okolju), simbolične vrednosti in razsežnosti; c) možne nevarnosti (npr. zastrupitev, poplava, eksplozija, itd.); d) socialnopsihološko okolje (zasebnost, ozemeljskost, gneča, socialna struktura, mreža, opora itd.); ob tem je treba upoštevati, da lahko neustrezna priprava oz. izpeljava nekega posega, ki sam po sebi ni kritičen, izzove resne družbene posledice (odpore, konflikte) in s tem poškoduje socialno okolje. Kakor so že razčlenjene pa vse psihološke sestavine predstavljajo soodvisno celoto med seboj, pa tudi z vsemi drugimi vidiki okolja, kjer nekatere od slednjih tudi neposredno odražajo. OPREDELITEV RANLJIVOSTI Glede opredelitve ranljivosti in povezanih pojmov so v osnovi sprejemljive tiste, ki jih navaja Kontič (1993). Ob tem je treba poudariti troje: 1. ranljivost okolja opredeljena kot združena ocena ranljivosti posameznih

relevantnih sestavin okolja ne predstavlja vsote teh ranljivosti, pač pa izhaja iz sistemskega pristopa in gleda na okolje in njegove vidike ter sestavine kot na celovit sistem, katerega deli so sovisni. Ranljivosti posameznih sestavin so torej odvisne ena od druge in jih lahko samo

187

zaradi tehničnih razlogov v določenih stopnjah študije ranljivosti okolja obravnavamo ločeno.

2. ranljivost je izražena kot možnost negativnih vplivov posegov v okolje,

vendar se je treba zavedati, da se negativno nanaša na družbeno dogovorjeno, že nesprejemljivo - po obsegu in/ali vrsti - posledico nekega posega. To pomeni, da merila ranljivosti niso statična in absolutna, pač pa so plod vsakokratnega družbenega dogovora (ki je odvisen od znanja, različnih interesov itd.). Zato bo treba razmisliti o rednih preverjanjih in določanjih meril ter mehanizmih za preprečevanje njihovega prilagajanja aktualnim kratkoročnim interesom.

3. merila ranljivosti je treba postaviti dolgoročno, z vidika možnih dolgoročnih

posledic. Časovna perspektiva evropskega človeka je namreč še vedno prekratka in se premalo zaveda vseh kasnejših posledic, toliko manj, kolikor bolj oddaljene so. Zato je treba že v merila presoje vgraditi mehanizme, ki bodo v čim večji meri zagotavljali upoštevanje dolgoročnih procesov. Zahtevano obdobje bo seveda spet stvar dogo-vora.

Psihološko ranljivost bi lahko opredelili, kot možnost poslabšanja počutja, zdravja in blagostanja posameznika in skupnosti zaradi danega posega(ov) v okolje. Poseg lahko privede tudi do izboljšanja stanja, včasih pa so njegove posledice odvisne od tega kako je zaznan in ne od njegovih objektivnih vplivov na okolje. SESTAVINE PSIHOLOŠKE RANLJIVOSTI Oglejmo si podrobneje osnovne, psihološko relevantne vidike okolja in njihovo ranljivost: a) Morda je še največ znanega o čutnih kakovostih okolja, saj so normativi glede hrupa, osvetlitve ipd. prisotni v različnih predpisih, nanašajočih se na urejanje okolja, varstvo pri delu itd. Merila v teh predpisih so včasih postavljena preozko in statično in ne upoštevajo tudi širših psihičnih in socialnih posledic. Hrup npr. ne povzroča samo okvar sluha pač pa škodljivo vpliva tudi na človekovo počutje, učinkovitost, socialne odnose itd. Toda enaka jakost zvoka v enem okolju lahko ne bo zaznana kot hrupna v drugem. Zato se tudi normativi za hrup (podnevi) v mestu razlikujejo od tistih na vasi (50 dB(A) : 40 dB(A)). Gre za vprašanje človekove čutne prilagoditve, ki v določenih mejah omogoča vzpostavitev različnih meril. Ljudje se pogosto ne zmenijo za tiste značilnosti okolja, ki niso zaznavne, pa jih zato lahko tudi zakonodajalec premalo upošteva. Zato tudi za vrsto prvin nimamo meril. b) Marsikdaj bosta lahko dva, na prvi pogled povsem enaka posega, izzvala različne odzive. Tako kot pri čutnih kakovostih okolja, tudi pri videzu velja, da ljudi bolj moti to, kar je očitno, kot pa ono, kar je skrito očem. To ni poziv po

188

zakrivanju grdega ali škodljivega, pač pa dejstvo, da je možno določene, sicer koristne ali nujne, vendar neprivlačne posege v okolje napraviti družbeno sprejemljive in se z doseganjem sprejemljivega videza izogniti družbenim konfliktom in drugim škodljivim posledicam (npr. gospodarskim, komunalnim). Še pomembneje je, da se v prijetnem okolju ljudje bolje počutijo, da je kakovost medosebnih odnosov boljša, ne nazadnje pa vpliva pozitivno tudi na delovno učinkovitost. Zavedati pa se moramo, da so merila na tem področju, predvsem zaradi svoje subjektivnosti, še precej neizdelana. Obstaja le nekaj splošnih napotkov, temelječih bodisi na raziskavah, bodisi na praktičnih izkušnjah. Vedno je možno z uporabo ustreznih psiholoških metod (npr. anket) razreševati konkretna vprašanja. c) Možne nevarnosti v okolju lahko škodljivo vplivajo na posameznike in družbeno skupnost. Vendar to ni nujno, saj je psihološko bolj pomembno to, kako ljudje zaznavajo dano nevarnost ter možnosti njenega nadzora in ne ta sama po sebi. Izgradnja po mnenju prizadetih prebivalcev, nevarnega objekta (npr. nuklearne elektrarne, jezu, kemične tovarne pa tudi takega, ki morda ni resnično nevaren), bo skoraj gotovo izzvala odpore v danem okolju ter škodljivo vplivala na ljudi ne glede na dejansko nevarnost. Kar se tiče tovrstnih objektov pa velja reči, da predstavljajo psihološka merila ranljivosti le zadostni pogoj, zdravstvena, geološka, kemična ipd. pa nujnega. Če nek poseg ni primeren glede na ta merila, potem tudi eventualno soglasje prizadetih ne more spremeniti njegove neprimernosti. Kontičeva (1993) razprava ustrezno zajema tovrstno problematiko in je tudi psihološko relevantna. d) Če so mnogi, dosedaj omenjeni vidiki oz. sestavine, bolj ali manj prisotni v različnih predpisih, pa to skoraj da ne velja za posege v socialno okolje. Pri tem predlagam tudi upoštevanje uradne opredelitve zdravja, kot jo daje WHO. Če je npr. potekala razprava o prometnici skozi naselje, se je osredotočala kvečjemu na hrup, ni pa zajemala vplivov na kvaliteto socialnih odnosov. Toda posegi v okolje vplivajo na posameznikovo in skupinsko zasebnost, možnosti odločanja in izbire, olajšajo ali otežijo nadzor nad okoljem, vspodbujajo ali pa zavirajo socialne stike, odklonsko vedenje itd. Preprosto, postavljajo okvire posameznikovemu življenju. Potrebno bo opredeliti vse vrste procesov in struktur v socialnem okolju in v posamezniku na katere lahko vplivajo bodisi sami posegi v okolje, bodisi njihova neustrezna izpeljava. Seveda bo treba določiti tudi kritične posege. Še na nekaj bi opozoril. Nek poseg sam zase, lahko objektivno, z vidika škodljivih emisij, pripelje do izboljšanja okolja (npr. zaprtje neke tovarne), toda po drugi strani ima lahko škodljive socialne in psihične posledice (brezposelnost). ZNAČILNOSTI RANLJIVOSTI Zavedati se moramo, da imajo različni posegi različen obseg in kakovost vpliva. Sprememba namembnosti nekega poslovnega prostora bo morda

189

prizadela le stanovalce hiše v kateri se nahaja (lahko pa tudi širše okolje, če gre za dejavnost s takim vplivom oz. za njeno ukinitev), izgradnja prometnice, stanovanjskega naselja, hotela itd. pa precej širše okolje. Pri tem bodo vplivi posega odvisni tako od velikosti kot od kvalitet danega okolja. Zato bodo mnoga merila sprejemljivosti nujno relativna, vezana za dani kraj oz. prostorski obseg. Določiti pa bo treba tudi tista, ki so za neko okolje ali pa ne glede na kraj stalna. Če zagovarjamo sistemski pristop k študiji ranljivosti okolja, bo treba določiti tudi postopek združevanja posamičnih ocen oz. ocen posamičnih sestavin ranljivosti. Pri tem bo treba upoštevati znane teorije in modele ter jih vgraditi v postopek. Narediti bo torej treba nekak splošen model ranljivosti, ali pa morda več posamičnih glede na naravo posegov. Praktično se ta problem lahko rešuje s faznostjo postopka, menim pa, da ne gre za primerjavo "hrušk in telet", pač pa za obravnavo različnih vidikov nekega okolja oz. posega, razen v tem smislu, da bi morda kdo hotel tehtati in kompenzirati različne ranljivosti med seboj. Tovrstna primerjava pa je nedvomno nedopustna. Vsaka razsežnost okolja oz. ranljivost ima neko točko, nek prag, preko katerega ni dopusten prehod. Toda upoštevati je treba možne odnose med razsežnostmi: seštevalne, odštevalne in sinergične. ------------------------------------------------------------------------------------------------------- Pri obravnavi socialnopsihološkega okolja bo morda smiselno upoštevati tiste vidike in sestavine, ki jih podaja Altman (1976) v svojem modelu: ------------------------------------------------------------------------------------------------------ UDELEŽENCI: posamezniki, male skupine (družine, delovne ekipe) in večje družbene enote (soseske, mesta,..) ------------------------------------------------------------------------------------------------------- PROCESI/VEDENJA: zaznavanje okolja (spoznavni zemljevidi, nagnjenja in stališča, estetika) in družbeni procesi (zasebnost, ozemeljskost, prostorska vedenja,...) ------------------------------------------------------------------------------------------------------- KRAJI: grajeno okolje, naravno okolje, pridružena vprašanja (energija, onesnaževanje, prevoz,...) ------------------------------------------------------------------------------------------------------- Interakcija teh treh vidikov in danega posega omogoča tudi presojo njegovih psiholoških posledic. Še na neko vprašanje bi opozoril. V psihološki literaturi se vztrajno ponavlja ugotovitev o pomembnih razlikah v zaznavi in presoji okolja med oblikovalci in uporabniki. To je posebej kritično, ker gre za subjektivne pojme, ki so zato precej neoprijemljivi, čeprav se z ustreznimi postopki dajo izmeriti. Pogosto se ti dve skupini sploh ne znata sporazumeti, saj sta osredotočeni na različne vidike okolja (tudi zaradi različne vloge, ki jo imata, načrtovalec se osredotoča npr. na načrt, uporabnik na vzdrževanje). Toda, ni lahko ugotoviti kaj je za ljudi (uporabnike) dobro, saj tega pogosto ne znajo povedati, njihove preference niso ustaljene, raje imajo to kar poznajo, želje različnih ljudi si nasprotujejo itd. Pomemben negativen vidik posegov v okolje je preplanira-nost okolja, tj. preveč omejitev za posameznika in skupino. Če hoče biti po

190

191

meri človeka ne sme biti preveč statično. Povečati mora število možnosti, ki so ljudem na razpolago, ter biti odprto za spremembo in rast. Na tem mestu velja omeniti Sommerjev pojem mehke arhitekture, ki je za razliko od trde odzivna na prisotnost človeka in njegove potrebe. Prav trda, neodzivna arhitektura, čeprav morda v začetku privlačna, slej ko prej izzove odpor ali vsaj pasivizura ljudi. Prototip take arhitekture je zapor, se mu pa približujejo tudi mnoge javne in stanovanjske stavbe s svojimi betonskimi zidovi in nespremenljivo notranjostjo. STANJE V SLOVENIJI Kar se tiče razmer v Sloveniji lahko glede psihološke ranljivosti omenimo:

obstoj zakonsko določenih normativov glede čutnih kakovosti (npr. hrup, emisije strupenih snovi itd.);

bolj ali manj popoln pregled in zaščita kulturne in naravne dediščine, ki predstavljata simbolične vrednote okolja.

Ostali vidiki so do neke mere zajeti v različnih socioloških in psiholoških raziskavah, ki pa niso udejanjene v ustreznih predpisih. Zato bo potrebno opraviti pregled opravljenih ustreznih raziskav ter opredeliti področja, ki jih bo treba - če želimo tudi psihološko ranljivost vključiti v obravnavo posegov - še raziskati.

9. MODELI VPLIVANJA Kaj je vplivanje? Reardonova (1991) ga opredeljuje kot dejavnost, ki skuša spremeniti vedenje vsaj ene osebe s pomočjo simbolične interakcije. To ni nekaj kar ena oseba dela drugi, ampak kar dela z njo. To je postopna dejavnost in ne nenadna enkratna sprememba pri prepričevanih. Vedeti moramo, kako daleč bo nek posameznik lahko šel. Oseba mora biti motivirana za spremembo. Zato mora prepričevalec poznati relevantna stališča in motive prepričevanega. Ker je najboljše prepričevanje samoprepričevanje moramo doseči sodelovanje s prepričevanimi. Njihova lastna dejavnost naj jih prepriča. In ta dejavnost mora biti na nek način nagrajena. Lahko tudi s tem, da tako ravnamo v skladu z priznanimi družbenimi normami. Vedenje in vplive, ki ga določajo, razlaga več teorij. Tu ne bi omenjali osnovnih, kot so pogojevanje in druge teorije učenja ali pa teorije spoznavne skladnosti. Slednje pravijo, da novo obvestilo zmoti posameznikovo spoznavno ureditev. Motnja je nedopustna in vodi v napetost. Težnja sili posameznika k doseganju skladnosti. Omeniti moramo še teorije socialnega učenja, predvsem učenje z vzorom. O tem smo že govorili. Na področju zdravja se je dokaj uveljavila Ajzenova teorija načrtovanega vedenja, ki pravzaprav predstavlja dopolnitev teorije upravičene akcije Iceka Ajzena in Martina Fishbeina. Avtorja menita, da so ljudje navadno razumni in na predvidljiv način uporabljajo razpoložljivo informacijo. Vedenje je pod neposrednim vplivom vedenjskih namer, tj. obvez sebi ali drugim, da bomo nekaj storili. Le-te so odvisne od stališč do akcije, subjektivnih norm o njeni ustreznosti in zaznanega vedenjskega nadzora nad dano akcijo. Omenjeni dejavniki ne prispevajo vedno enako k nastanku namere. Teorijo bi lahko zapisali v obliki enačbe:

VN = Su1 + SNu2 + ZNu3

kjer je VN vedenjska namera, S stališče, SN subjektivna norma in ZN zaznani nadzor, u pa predstavlja težo oz. pomen posameznega dejavnika. Oglejmo si posamezne sestavine modela podrobneje.

192

Stališča do akcije

• Prepričanja o izidih vedenja (če bom telovadil, bom bolj zdrav in bolj privlačen)

• Ocene izidov vedenja (biti zdrav in privlačen je zaželjeno)

Subjektivne norme glede akcije

• Normativna prepričanja (Družina in prijatelji menijo, da moram telovaditi)

Vedenjske namere

Zdravstveno

vedenje • Motivacija za privolitev (Želim storiti to, kar oni želijo)

(Namera telovaditi) (Telovaditi)

Zaznani vedenjski nadzor (Sposoben sem za telovadbo)

SLIKA 1: Teorija načrtovanega vedenja Ajzena in sodelavcev (po Taylorju, 1991) Posameznikovo stališče do določenega vedenja je odvisno od njegovih izstopajočih prepričanj o dejanju (o izidih in njihovi verjetnosti). Ovrednotenje posameznega prepričanja (ei) in njegova moč (bi) skupaj določata posameznikovo stališče do vedenja:

S = Σbiei

tj. gre za vsoto proizvodov ocene posledic dejanja kot pozitivnih ali negativnih (e) in njihove verjetnosti (b). Subjektivne norme so odvisne od posameznikove presoje normativnih pričakovanj za njega pomembnih drugih (staršev, učiteljev, vrstnikov, nadrejenih,...), pa tudi njegove pripravljenosti, da jih v svojem vedenju upošteva. Subjektivna norma je torej skupna funkcija normativnih prepričanj, ki jih posameznik pripisuje pomembnim drugim (NPi) in njegove pripravljenosti oz. motivacije, da se ravna po njih oz. jih upošteva (MUi):

SN = ΣNPi MUi

Zaznani nadzor (ZN) nad vedenjem je Ajzen dodal modelu zato, ker je menil, da bo vedenjska namera močnejša, kadar ljudje menijo, da lahko nadzirajo svoje vedenje.

193

Prepričevalna komunikacija Obrobni premik

stališča Stališče je razmeroma začasno, neodporno in ne napoveduje vedenja

Motiviranost za predelavo? Osebna pomembnost; potreba po spoznavi; osebna

odgovornost itd.

NE

DA

DA

NE

Prisotnost obrobnih znakov?

Pozitiven/negativen afekt; privlačnost; strokovnost; število argumentov itd.

Sposobnost za predelavo? Motne; ponovitev; prejšnje znanje; razumljivost

sporočila itd.

DA NE Narava spoznavne predelave:

(začetno stališče, kakovost argumentov itd.)

Prevladujejo pozitivne

misli

Prevladujejo negativne

misli

Prevladujejo nevtralne oz. nič od

prejšnjega

Ohranitev ali obnovitev začetnega

stališča

Sprememba spoznavne strukture: Ali so nove spoznave sprejete in shranjene v

spominu? Ali različni odzivi bolj izstopajo kot prej?

NE

DA (Pozitivno)

DA Negativno

Osrednja pozitivna stališčna

sprememba

Osrednja negativna stališčna sprememba

Stališče je razmeroma trajno, odporno, in napovedovalno za vedenje

SLIKA 13: Dve poti vplivanja. Slika kaže možne izide po izpostavljenosti prepričevalni komunikaciji ( po Shavittu in Brocku, 1994) Znan je tudi model verjetnosti predelave, ki počiva na ugotovitvi, da želijo imeti ljudje ustrezna prepričanja in stališča, saj je to najboljše pri reševanju vsakdanjih težav. Opisuje omejeno število poti na katere vir, sporočilo in druge spremenljivke vplivajo na stališča. V osnovi sta dve poti za doseganje spremembe, osrednja in obrobna. Oseba lahko zadevo temeljito premisli in presodi, ali pa v vse vloži manj spoznavnega napora in pride do sprememb na osnovi enostavnih asociacij, sklepov ali hevristik. Sem sodi odločanje na osnovi znakov kot so: zaznava vira sporočila kot eksperta, njegova privlačnost, dolžina sporočila, privlačen omot izdelka ipd. Ljudje pač ne morejo enako premisliti vsa prejeta sporočila. Zato so obrobno dosežene spremembe manj trajne in slabše napovedujejo vedenje. Model napoveduje verjetnost da bo prepričevani prisluhnil sporočilu, ga skušal premisliti in presoditi in sprejeti ustrezna stališča. Ko je predelava verjetna, bo oseba najbrž uporabila osrednjo pot. Na to vplivajo pomembnost stvari za osebo in še druge spremenljivke. Pomembni sta motivacija in zmožnost za predelavo. Ni vsako sporočilo dovolj zanimivo, da bi o njem razmišljali in nimamo vedno za to dovolj časa. ACE model pravi, da ljudje uporabljajo tri merila za presojo: ustreznost (obseg do katere zadevo odobravajo pomembni drugi oz. je "prava"),

194

doslednost (obseg do katerega oseba meni, da je to nekaj kar naj bi počel oz. je že počel) ter učinkovitost (obseg do katerega dejanje vodi k željenim ciljem). Aktivacija Izbirna Neposredna zaznava Opredelitev Vedenje stališča zaznava stališčnega objekta dogodka

Norme Opredelitev razmer

Slika 14: Prikaz Fazijevega procesnega modela (po Shavittu in Brocku, 1994) Faziov stališčno-vedenjski procesni model domneva, da vedenje določa posameznikova opredelitev oz. razlaga dogodka. Opredelitev ima dve sestavini, posameznikovo zaznavo stališčnega objekta in njegovo opredelitev razmer. Slednja se nanaša na posameznikovo vednost o primernih in pričakovanih vedenjih v danih razmerah. Vemo tudi, da stališča oblikujejo naše zaznave. Če se stališče aktivira v spominu deluje kot sito skozi katerega opazujemo objekt. Če te spominske aktivacije ni, bo zaznava počivala na trenotno opaznih lastnostih objekta, ki lahko s stališčem niso skladne. Dostopnost stališča bo določala odnos med njim zaznavami ali presojami objekta. Ta odnos je močnejši, čle je stališče dostopno. Podobno velja tudi za odnos med stališčlem in vedenjem. Tovrstni modeli zanemarjajo nerazumski ali čustveni vidik človeškega delovanja, pa tudi vedenje, ki ga v večji meri vodijo navade in ne razum. Zanemarja tudi zunanje dejavnike, npr. socialne spretnosti potrebne za določeno vrsto vedenja ali kompleksne interakcije med posamezniki v okoljih v katerih se vedenje pojavlja. Oglejmo si še od česa je odvisna sprememba stališč in vedenja. Zavedati se moramo, da so stališča in vedenja v krožnem odnosu, ena sledijo drugim v razvojnem procesu. Poslušalstvo Sporočilo s katerim želimo spremeniti stališča dajemo na domačem ozemlju poslušalstva. Ti ljudje že imajo neka stališča in koristno jih je poznati, da bi vedeli katera je potrebno spremeniti. Zaradi individualnih razlik bo težko spremeniti stališča prav vsakogar. Učinkovito je kadar spodbujamo stališčno spremembo preko potreb in motivov, ki so pomembni za posameznikovo samooceno in v katere je visoko vpleten. Prepričevalec Le-ta mora biti v očeh poslušalstva verodostojen, tj. zaznan kot strokovnjak in vreden zaupanja. Iz spremembe stališč ne bi smel vleči osebnih koristi. Če je privlačen za poslušalce jih bo verjetneje prepričal. Po svojih lastnostih naj bo podoben poslušalstvu, oz. naj bodo te lastnosti za poslušalstvo sprejemljive, izraža pa naj stališča, ki so skladna s stališči poslušalcev.

195

Sporočilo Sporočilo naj vsebuje argumente obeh strani in naj ne bo enostransko, razen, če gre v smeri stališč poslušalcev. Pomembnejše stvari naqj bodo na začetku ali na koncu sporočila, saj si te dele sporočila ljudje bolje zapomnijo. Če gre za strokovno poslušalstvo ali za enostavno zadevo jim lahko prepustimo, da sami pridejo do sklepa o zadevi. Trajnost sprememb Najtrajnejše so tiste spremembe do katerih je prišlo ob aktivnem sodelovanju. Napotki za uspešno kampanjo Backer in sodelavci (1992) so na osnovi analiz različnih zdravstvenih propagandnih akcij in razgovorov z znanimi strokovnjaki, pripravili več napotkov za dobro propagandno akcijo. Tu navajam predvsem tiste, ki so primerni tudi za spodbujanje krvodajalstva: 1. Najučinkovitejše so kampanje, ki uporabljajo več medijev. 2. Učinkovite kampanje kombinirajo medije z akcijami v skupnosti, malih

skupinah in individualne aktivnosti (sistemski pristop) 3. Skrbno izberejo del javnosti, ki ga želijo doseči. 4. Pozornost lahko pritegnemo z vključevanjem sporočila kampanje v

zabavni program ali s pritegovanjem znanih oseb ipd. 5. Ponavljanje posameznega sporočila zveča učinkovitost. 6. Poudarjati je treba pozitivne vidike. 7. Poudariti je treba sedanje nagrade in ne oddaljene negativne posledice. 8. Vključiti je treba v načrtovanje in delovanje pomembne ljudi in skupine v

medijih in vladi. 9. Pomemben je časovni potek kampanje. 10. Kampanjo je treba ovrednotiti med načrtovanjem in izvajanjem. 11. Postaviti je treba zmerne in dosegljive cilje. 12. Uporaba strokovnih marketinških pristopov 13. Povezana naj bo s servisom, ki nudi neposredno obvestilo (vroči telefon) 14. Psihografska segmentacija je bolj učinkovita kot demografska. 15. Usmeriti kampanjo na ljudi povezane s ciljno populacijo (vrstnike, starše) 16. Pozorna izbira vzorov (da se ne sprevržejo v negativne) 17. Za povečanje vednosti izbrati nove medije 18. Vloga vlade 19. Nasloviti kampanjo na obstoječe znanje in prepričanja. 20. Pretestiranje Propagandne akcije delujejo na več ravneh na občinstvo in učinek na vsaki je treba ugotoviti.

196

197

Preglednica 4: Hierarhija učinkov propagandne akcije na občinstvo in vzorčne mere učinkov (Backer et al., 1992) Raven delovanja Vzorčne mere učinkov 1. Izpostavljenost sporočilom TV ocene 2. Zavedanje sporočil Anketa 3. Informiranje s sporočilom Anketa 4. Prepričevalnost sporočila Anketa 5. Izražanje namere za spremembo vedenja

Anketa

6. Dejanska sprememba vedenja Opazovanje vedenja 7. Ohranjanje vedenjske spremembe Opazovanje vedenja Da bi uveljavili željeno spremembo, moramo doseči kritično množico. Potem se bo vedenje širilo tudi samo po sebi. Kritična množica predstavlja točko v času ko zadostno število posameznikov sprejme dano vedenje in se stopnja sprejemanja ohranja zaradi lastnega zaqgona. Pojem kritične množice zahteva razmeroma velike zgodnje propagandne vnose v procesu širjenja vedenja, toda potem, ko jo osvoji določeno število ljudi se vedenje širi z lastno močjo. Kritična množica se pojavlja zaradi zadovoljnih sprejemalcev danega vedenja, ki vrstnikom pripovedujejo o svojih izkušnjah. To tudi pomeni, da se širjenje vedenja začne razmeroma počasi, učinki pa se nabirajo. S tem končujem. Ne zato, ker bi bilo povedano vse. To končno niti ni možno. Zgolj nakazani so obrisi dejavnikov, ki skupaj z drugimi oblikujejo naš odnos do okolja in vedenje v njem. Slovenija kot celota in njene posamezne pokrajine so žrtev istega procesa, ki v svetovnih merilih vodi v bedo in propad. Toda pojavljajo se tudi tolažilni znaki. Ne v smislu teorije, ki pravi, da ljudje nekako samodejno, ko pridejo do nekega praga, preusmerijo svoje vedenje. Ta preusmeritev nikakor ne bo nastala sama po sebi in boljšega okolja nam ne bo podaril nihče. Spremeniti se bo moralo marsikaj v nas samih, tudi oholo prepričanje, da smo gospodarji narave. Smo le njen del, ki lahko - celo po lastni zaslugi - propade skupaj z njo. In naj nas ne tolaži, da smo svojo deželo morda zasvinjali manj kot mnogi drugi. Zakaj, kakršenkoli že je, se tudi ta in tak prispevek zliva v vsesplošno uničevanje nekdaj zelenega planeta. Naj postanejo naši napori raje del velikega popravnega izpita, ki se še niti ni dobro začel. VIRI 1. Bell P.A., Fisher J.D. & Loomis R.J. (1978) Environmental Psychology, London: Saunders 2. Evans G.W., Jacobs S.V. & Frager N.B. (1982) Behavioral Responses to Air Pollution, V: Baum A. & Singer J.E.

(Eds.) Advances in Environmental Psychology, vol.4., 237-269 3. Gifford R. (1987), Environmental Psychology, Boston: Allyn and Bacon 4. Leff H.L.(1978) Experience, Environment, and Human Potentials, New York: Oxford University Press 5. Lem S. (1977) Summa Technologiae, Beograd: Nolit 6. Plous S. (1993), The Psychology of Judgment and Decision Making, New York: McGraw-Hill 7. Rachlin H. (1989), Judgment, Decision, and Choice, New York: Freeman 8. Simon H. (1957), Models of man: Social and rational, New York: Wiley 9. Tversky A. & Kahneman D. (1981), The Framing of Decisions and the Psychology of Choice, Science, 211, 53-

458 10. Zimbardo P.G. & Leippe M.R. (1991) The Psychology of Attitude Change and Social Influence, New York:

McGraw-Hil

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000

Izkušnja narave v mestu

Marko Polič

r j

Povzetek V prispevku so p ikazane različne teorije zaznavan a okolja s posebnim ozirom na naravno okolje, ter možne razlage krepilne vloge naravnega okolja. Nakazani so tudi konkretni napotki za oblikovanje naravnega okolja v mestu.

Abstract Theories of environmental perception with an emphasize on perception of natural environment are presented, as well as explanations of possiblerestorative influences of natural environment. Guidelines for designing natural environment in towns are given. Uvajanje Okoljska psihologija že od svojega nastanka skuša razložiti zapletene odnose med človekom in njegovim vsakdanjim fizično-socialnim okoljem v vseh njihovih pojavnih oblikah in upoštevaje najrazličnejše prvine med katerimi odnosi potekajo. Naravno okolje iz katerega človeška vrsta izhaja in kamor se znova in znova skuša vrniti ima tu posebno mesto. Videli bomo, da brez narave ne moremo, da pa jo po drugi strani uničujemo in zlorabljamo in se marsikdaj zadovoljujemo s cenenimi nadomestki. Stopnja naravnosti okolja je najpomembnejša lastnost po kateri razlikujemo različna okolja. Oblike v naravnih okoljih so mehkejše, bolj okrogle in bolj pestre in nejasne kot tiste v grajenih okoljih. Prav tako je za naravna okolja značilen večji obseg dražljajskih jakosti (mokro/suho, vroče/hladno) in manjša stopnja nadzora teh dražljajskih vnosov. Naravna okolja so bolj spremenljiva in vključujejo tudi premikajoče se nežive objekte kot so oblaki, voda, sonce in mesec. Kljub vsemu pa je težko jasno opredeliti naravno okolje in ga razlikovati od umetnega. Zato jih pogosto negativno opredeljujemo, po tem kar niso: niso proizvod človeške dejavnosti ali posredovanja. Toda kje je meja? Ali mestni park ni naravno okolje, ali to ni gozd ki ga človek ureja? Ali je to morda samo še kak pragozd oz. še nedostopne globine morij? Wohlwill(1983) opozarja na nejasen pomen pojma naravno okolje in navaja tri možne probleme:

naravna okolja, ki ne vključujejo artefaktov, vendar kažejo vpliv človeške dejavnosti

vsiljivost artefaktov (daljnovodi, ceste,...) uvoz delov narave v grajeno okolje (od zaboja z rožami na balkonu do parka).

Vprašanje je, ali ni zahteva po tem razlikovanju plod naše lastne kulture, saj imajo različna ljudstva različna pojmovanja narave. Toda brez razlikovanja

1

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 naravnega in grajenega okolja bi bilo težko pojasniti razlike v zaznavanju in odzivih na oba. Naravo pojmujemo tu v najširšem smislu kot karkoli zelenega ali listnatega na kateremkoli kraju, pa čeprav gre za posamezno drevo sredi betonskega trga. O živalih v tem sklopu ne bomo govorili, čeprav prav tako predstavljajo naravo. Skušali bomo zgolj razumeti kako je z naravo v mestnem okolju. Zato pa bo potreben najprej širši pogled in razumevanje odnosov človek - narava sploh. Naj še omenim, da je odnos do okolja lahko povezan z osebnostnimi lastnostmi. McKechnijev Vprašalnik okoljskih odzivov poleg drugih z okoljem povezanih osebnostnih lastnosti razlikuje tudi pastaralizem (posameznikova želja po ohranjanju narave in razvoju naravnega okolja) ter urbanizem (priljubljenost mest in velike gostote). Govoreč o zaznavi okolja pogosto mislimo zgolj na vid. Res to čutilo pošilja v možgane kar 60 % čutnih vlaken, vendar okolje zaznavamo tudi z drugimi čuti. Težiti je treba k strukturam, ki bi vzburjale vse zaznavne sestave. Te bodo tudi verjetneje vzbudile čustveni odziv. Nekaj takega je s svojimi znanimi hišami počel avstrijski arhitekt in slikar Hundertwasser. Iz njegovih hiš z balkonov in skozi okna rastejo drevesa, tla okoli hiš pa so neravna, tako, da jih res spoznavamo z večimi čuti. Kraji so tudi viri različnih psihološko pomembnih sporočil. Teoretična izhodišča Šele teorija nam omogoča učinkovito ukrepanje. Problem nastopa, kadar je možnih razlag več in ne vodijo vse v isto smer. Po drugi strani pa gre pogosto za tako zapletene pojave, da jih posamezna teorija še ne zmore v celoti zajeti. Videli bomo, da so tudi na tem področju mnoga nasprotja bolj navidezna kot dejanska, da se pogledi različnih raziskovalcev dopolnjujejo in šele skupaj nudijo dovolj popolno in uporabno sliko. Opozoriti velja morda še na Brunswikovo idejo o reprezentativnem načrtu, tj. mnenje, da mora raziskovalni načrt vključiti širšo množico okoljskih dražljajev, kot pa je bila to do tedaj navada v psihologiji. Ti morajo bolj zastopati stvarni svet. Enostavneje rečeno, psihologija mora iti tudi v okolje vsakdanjega življenja. Najprej si bomo ogledali dve teoriji, ki skušata razložiti kako človek zaznava okolje in s tem seveda tudi, kako ga bo uporabljal.

2

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000

OKOLJE DALJNI ZNAKI BLIŽNJI

ZNAKI SODBE O OKOLJU

lastnosti ekološka veljavnost

okolja

SLIKA

j

j

1. Brunswikov lečniokolja ne zaznavamo nepona ob ektivnih lastnostih(ekološka veljavnost). Tempredeluje (uporaba znakopazovalčevi vtisi o dal nih

Prva je Brunswikov probleče (slika 1). Po tem mkot okolje. Okolje nudi osmisliti, da bi lahko v prizoru uporaben in leznajdemo v novem okoljpomembnih in nepomemne popolnoma nezanesljveljavnost se nanaša pomenom znaka. Uporab

barvitost

e

s

aomo ubi

a

stavb

e priljubljenost

prisotnost vode

vrsta vegetacij

l

t

število vozi

dosežek

f

model. Zaznava okuredno, ampak se kaokolja in so različ znakom da posam

ov) pri zaznavnih znakih. Zaznava tem

bilistični funkcionaldelu sta za zaznavanogo znakov. Najkolju deloval. Navnanje mora biti smo lahko zmedennih znakov. Noben

v, ampak je to le z na pravilne verjetn znakov predstavlja

raznolikost

edinstvenost

žn

paz

d

naravnost

onesnaženos

uporaba znakov

il

j

sira okoljske dražljaje. Znač nostiejo v daljnih znakih. Le-ti temeljeo pomembni za točno zaznavo

eznik različno težo in jih različno sodbah. Bližnji znaki so torej

elji na n ihovi razlagi.

izem, ki mu pravijo tudi model nje pomembna tako opazovalec omembnejše mora zaznavajoči dno je le manjši del znakov v aznavajoči pozoren. Kadar se i, saj še ne zmoremo razlikovati znak ni ne popolnoma zanesljiv oločeno verjetnostjo. Ekološka ostne odnose med okoljem in verjetnostni pomen, ki ga znaku

3

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 pripiše opazovalec. Zaznava naj bi bila poskus izločanja uporabne slike okolja iz množice potencialno zavajajočih znakov. Z izkušnjo se naučimo pomembnih znakov in kako jih uporabiti, problemi pa nastopijo v neznanih okoljih, posebno kadar si vzorci znakov niso podobni. Zaznava je ustrezna kadar zaznavajoči obteži pomen znakov ustrezno njihovemu dejanskemu pomenu, kadar torej uporaba znakov ustreza njihovi ekološki veljavnosti.

t

r

. t j ,

Precej drugačen pristop k zaznavi je ponudil Gibson. Meni, da določene ureditve znakov nudijo zaznavajočemu neposredno, takojšnjo zaznavo okolja. Odzivamo se na pomene, ki že obstajajo v ekološko strukturiranem okolju. Stvarnost je sestavljena iz snovi (npr. glina, železo, steklo) in površin (tla, zidovi, strop). Razporedi snovi in površin (imenovani ureditve) nudijo možnosti (affordance), oz. neposredno zaznavne funkcije. Te so stalne funkcionalne lastnosti objektov, kot jih organizem srečuje pri dejavnem raziskovanju. So vrstno specifične. Oblikujejo možnosti za dejavnost, kot jo tudi omejujejo. Ekološka niša je množica uporabljenih možnosti. Ljudje lahko te možnosti spreminjajo. Obstajata dve široki kategoriji možnosti: tiste, ki se nanašajo na žive pojave in tiste, ki zajemajo nežive. Gibson je zavrnil tradicionalno razlikovanje naravnega in kulturnega sveta. Možnosti naravnih pojavov in tiste možnosti, ki so rezultat kulturnih dejavnosti se bistveno ne razlikujejo, saj so značilnosti človeškega grajenega okolja oblikovane iz naravnih virov okolja, ali kot pravi sam Gibson (1979) »napaka je ločevatinaravno od umetnega kot da gre za dve okolji; artefakte je reba narediti iz naravnih snovi. Napaka je tudi ločevati kulturno okolje od naravnega okolja,kot da obstaja svet miselnih proizvodov azličen od sveta materialnih proizvodov Je le en sve in vse živali žive v n em čeprav smo ga mi človeškeživali spremenili tako, da nam ustreza«. Zaznav ne sestavljajo nekakšne prvine kot so barve in oblike. Ne vidimo teh prvin, ampak možnosti – kaj nam kraj omogoča. V to smer bi moral iti tudi študij arhitekture. Prezasedenost z obliko je posledica pogleda na arhitekturo kot vizualno umetnost in ne kot na način nudenja funkcionalnega prostora v katerem ljudje žive, delajo in se sproščajo. Ne glede na pojmovne razlike tako Brunswik kot Gibson poudarjata, da zaznavo lahko najbolje razumemo z raziskovanjem zaznavajočega v stvarnem okolju. Omeniti moram še Berlyneove primerjalne lastnosti, tj. značilnosti dražljajev, ki pritegnejo opazovalčevo pozornost, ter ga silijo k nadalnjemu raziskovanju in primerjanju. Gre za abstraktne lastnosti, ki temelje na fizičnih potezah. Te lastnosti so novost, neskladnost, zapletenost in presenetljivost ter naj bi vplivale na estetsko presojo in željo po raziskovanju. To počnejo preko dveh psiholoških razsežnosti, hedonskega tona (lepota ali zadovoljstvo) in negotovosti-vzburjenosti. Zmerno zapleteni, novi, neskladni in presenetljivi prizori naj bi bili najbolj privlačni. Vendar to velja le za grajeno okolje, naravno pa se temu izmuzne. Mešane, grajeno-naravne prvine se zde

4

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 neskladne, a če naravne prevladujejo, se bo prizor zdel privlačen. Wohlwill je prejšnjim lastnostim dodal še ustreznost, tj. koliko določena prvina ustreza okolju. Jack Nasar ponuja tri vrste abstraktnih fizičnih kakovosti, ki povzročajo pozitivna ali negativna vrednotenja: formalne, simbolične in obrazce. Formalne vključujejo zapletenost in urejenost načrta, simbolične se izražajo v slogu, obrazci pa se nanašajo na tipičnost načrta. Različne ocene temelje na različnih kakovostih. V naši razpravi se bomo sklicevali še na Appletonovo teorijo obeta in zavetišča (priljubljenost krajev na robu med odprtimi in zaprtimi območji), izhajajočo iz evolucijskega pogleda. Odprta območja nekaj obetajo, zaprta pa nudijo zavetišče. V takem okolju naj bi se počutili varnejši. Obe značilnosti predstavljata možnost v Gibsonovem smislu. Priljubljenost okolja naj bi pojasnjevale bodisi konkretne lastnosti, kot so število dreves, ali pa abstraktne primerjalne lastnosti. Najbolje jo seveda lahko pojasnimo, če dovolj vemo o okolju in opazovalcu, saj se spreminja odvisno od značilnosti enega in drugega.

SLIKA

2. Leva slika vsebuje skrita obvestila, nadaljevati je treba pot, da bi videli

kaj je za ovinkom. Desna slika kaže prizor, ki nekaj obeta, a cesta in cestnasvetilka nekako nista preveč skladni z naravnim ozadjem. Tu pa že pridemo do izsledkov Rachel in Stephena Kaplana (1989, 1998), ki nekako združujeta opazovalca in okolje, pri čemer izhajata iz spoznavnih in evolucijskih idej. Menita, da priljubljenost okolij za ljudi izhaja iz evolucijske preteklosti naše vrste in prilagojevalne vrednosti posameznega okolja. V tem smislu naprej razvijata Gibsonov pojem možnosti. Funkcionalnim kakovostim okolja, ki omogočajo ljudem doseganje pomembnih ciljev, pravita spoznavne možnosti. Dve splošni razsežnosti razlagata privlačnost različnih vrst okolja: okoljske vsebine in prostorski razpored. Ena najbolj očitnih vsebin je prisotnost narave, razpored pa se nanaša na lastnosti kot so odprto-zaprto in opredeljen-neopredeljen prostor. Ljudje naj bi posedovali močno željo po osmišljanju okolja in vpletenosti vanj. Okolja, ki to omogočajo bodisi takoj

5

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 ali pa v prihodnosti, naj bi bila tudi bolj priljubljena. Skladnost, čitljivost, zapletenost in skrivnost, nastale s kombiniranjem osmišljanja in vpletenosti, naj bi omogočale napovedovanje priljubljenosti nekega kraja. Z naraščanjem vsake od teh lastnosti naj bi se priljubljenost večala, vendar le do neke meje. Preveč čitljivosti npr. lahko zmanjša skrivnost v okolju. Okolje bo pregledno, vendar dolgočasno. Toda skrivnostno okolje bo privlačno le tako dolgo, dokler se ne bo zazdelo nevarno. Privlačnejša so tudi bolj znana okolja. Strateška uporaba teh lastnosti, posebno skrivnosti, ustvarja znano privlačnost japonskih vrtov. Iluzija oddaljenosti in globine se doseže tako, da višja drevesa posadijo v bližini hiše, manjša pa bolj daleč. Tako se zdijo bolj oddaljena kot dejansko so, vrt pa zato večji. Podrobnosti v ospredju so bolj izdelane, zato se ozadje izgublja v daljavi in poglablja iluzijo velikosti in razdalje. Skrivnost nastaja zaradi skritih vidikov. Zaradi strateške namestitve skal in dreves ni možno vrt videti naenkrat in se mora opazovalec sprehoditi po njemu, da bi odkril nove perspektive. Vodomet, ribnik ali potok so skriti pred neposrednimi pogledi, tako da šum vode pritegne pozornost. Poti vijugajo in se izgubljajo v grmovju ter tako nudijo občutek skrivnosti in večje razdalje.

j i j

, il, i i j ,

PREGLEDNICA 1. Priljubljenostni okvir Kaplanovih, po katerem e priljubljenost prizora funkcija potrebe po njegovi osmislitvi n po vpletenosti vanj. Obvestilo e lahko opazovalcu na razpolago takoj ali pa obljubljeno. Skladni prizori omogočajo takojšnjo spoznavno ureditev prvin prizora. Zapleteni prizori nudijo dovolj obvestil, da ohranjajo opazovalca zaposlenega. Čitljivi prizori dajejo opazovalcuobčutek da se ne bo izgub skr vnostn pa mu nakazuje o da se bo več naučil, če si bo upal vanj (Kaplan in Kaplan, 1983)

POTREBE RAZPOLOŽLJIVOST OBVESTIL osmislitev vpletenost

sedanje ali takojšnje skladnost zapletenost bodoče ali obljubljeno čitljivost skrivnost

Rachel Kaplan (1978) govori o srečanju z naravnim okoljem kot o zeleni izkušnji. Potreba po njej je pri večini ljudi zelo močna. Da bi bili z naravo zadovoljni ni potrebno kaj posebnega, zadostuje že navadno drevo ali malo odprtega prostora. Raziskave kažejo, da opazovanje naravnih prizorov zniža stres, spodbuja pozitivna razpoloženja in čustva ter okrevanje po bolezni. Narava naj bi bila primer intrinzične potrebe, ki jo rabimo zaradi nje in ne zaradi nečesa drugega. Prav tako so ljudem bolj všeč naravna okolja v primerjavi z umetnimi. Celo manjši posegi v naravo lahko zmanjšajo privlačnost prizora. Vdor naravnih prvin v grajeno okolje zbuja pozitivne občutke. Drevesa in grmičevje ob cestah vodita v pozitivno ocenjevanje okolja. Ko so v neki raziskavi v Izraelu vprašali 96 študentov arhitekture in 102 učitelja naj imenujejo kraj, ki je bil zanje v otroštvu najpomembnejši, jih je 97% imenovalo zunanja okolja (park, obala). Podobne odgovore je dalo 86% ameriških študentov.

6

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 Herzog (1995) navaja, da podatki raziskav kažejo, da (a) so ljudem naravna okolja bolj všeč od mestnih, (b) med mestnimi so jim bolj všeč tista, ki vsebujejo naravo, (c) nevzdrževana narava jim je manj všeč od oblikovane in (d) v mestu so drevesa visoko vrednotena. Srečali se bomo tudi z razločljivimi razsežnostmi potrebnimi za učinkovit opis okolja. Zaenkrat še ne obstaja splošno sprejeta množica teh razsežnosti, ogledamo pa si lahko možen seznam, potreben za opis mestnega okolja, pridobljen na reprezentativnem vzorcu mestnih prebivalcev. Te lastnosti ustvarjajo sliko mestnega okolja (po Giffordu, 1998):

gospodarski potenciali (prostor za poslovno in industrijsko rast) različnost rabe zemljišča (kombinacija rekreacijskih, komunalnih, industrijskih, poslovnih in stanovanjskih zemljišč)

zgodovinski pomen (zgodovinska znamenja, dogodki, meje) ljubeči spomini (pozitivni osebni spomini prebivalcev) pojavnost grajenega okolja (starost, slog, vrsta stavb) naravne lastnosti (voda, hribi, drevesa) gibanje in lokacija (promet, steze za pešce, osrednjost ureditev) pomembnost kot središče dejavnosti (dinamika vpletenosti javnosti, vključenost v slovesnosti, nakupovanje, šport, javni dogodki).

Vsako mesto ima lahko te razsežnosti v različni meri in različne. Posamezne so za različne prebivalce lahko različno pomembne. Ponujen je le okvir za opis mesta. V njem zasedajo naravne lastnosti pomembno vlogo. Ljudem so všeč lepi prizori in izkušnje v naravi, težnja ki se z naraščanjem urbanizacije veča. Odzivi na krajino vsebujejo tako prirojene kot naučene sestavine. Zato ne preseneča, da na všečnost naravnih okolij - čeprav so nam nekateri naravni prizori vedno bolj všeč (drevesa, tekoča voda) kot drugi (močvirja, puščava) - vpliva tudi duh časa. Tako je npr. v 18. stoletju vpliv Newtona, Descartesa in drugih vplival na nastanek pojmovanj narave kot stroja, ki ga je bog pognal v gibanje. Narava je bila somerna, geometrična in matematično natančna in najbolj cenjena kadar je ustrezala tem pričakovanjem. Toga geometrija francoskih vrtov z natančnimi oblikami je bila narava v najboljši obliki. Kasneje je angleško romantično gibanje nasprotovalo tem pogledom in vrtovi so imeli več prostotekočih linijh in nežno zakrivljene obrise v poskusu odstraniti meje med vrtom in krajino. Narava kot krepilni dejavnik Ljudje so že od nekdaj menili, da jim naravno okolje dene dobro, pa so ga skušali vnesti tudi v svojo bližino, ohraniti stik z naravo. Viseči vrtovi Babilona, ali pa zelenje v rimskih mestih ter še mnogokje prej in kasneje, nam pričajo o tem. Tudi izsledki mnogih raziskav kažejo, da so ljudem naravni prizori bolj všeč od mestnih, da je za mnoge bivanje v naravi zelo pomembno. Ampak, ali

7

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 lahko to priljubljenost prevedemo v boljše zdravje ali počutje, okrevanje, ali izboljšano psihično delovanje ipd. Seznam koristi, ki jih prinaša naravno okolje, je neizčrpen. Po Giffordu (1997) naj bi bilo osnovnih deset naslednjih: spoznavna svoboda1 (pozorni smo lahko na kar želimo in delamo kar želimo kadar želimo), umik (možnost biti razmeroma prost družbenih pravil in omejitev), izkušnja narave (zadovoljevanje neke osnovne potrebe), povezanost z ekosistemom (zavedanje, da smo del narave), rast (možnost za samorazvoj in učenje od narave), izziv (razburjenje zaradi možnosti nevarnosti), vodenje (odgovornost za druge), socialne izkušnje (nove in drugačne socialne izkušnje), zdravje in samonadzor. Pomaga nam celo zgolj opazovanje narave. Bolniki, ki so bili v sobah s pogledom na zelenje so hitreje in z manj težav okrevali. Študentje, ki so gledali filme o naravi, so si hitreje opomogli po stresu, kot tisti, ki so gledali kaj drugega. So pa tudi drugačni podatki, npr. pri bolnikih v domovih za ostarele (po Giffordu, 1997). Toda, kako nam narava pomaga? Nekateri menijo, da to ne izhaja iz narave same, ampak iz nekaterih njenih lastnosti, ki jih imajo tudi druga okolja. Po čustveno-budnostnem pristopu naj bi dobrodejni vplivi izhajali iz pozitivnih čustev, ki jih narava vzbuja, ki pa bi jih vzbudilo vsako tiho in mirno okolje. Narava naj bi nudila zmanjšano količino dražljajev, kar naj bi vplivalo dobrodejno. Raziskave tega ne podpirajo. Drugi pogled izhaja iz kulture, ki naj bi nas učila ljubezni do narave, pa dobrodejni vplivi izvirajo preprosto iz dejstva, da smo na priljubljenem kraju. So pa tudi pogledi, da naj bi narava kot taka vplivala dobrodejno. Kaplanova (1994) v svojem pristopu miselne utrujenosti navajata štiri vidike krepilnih okolij: umik, obseg, privlačnost in skladnost. Narava je sama po sebi privlačna in priteguje našo nevoljno pozornost. Taka pozornost zahteva malo napora in prizor enostavno sprejmemo. Omogoča nam umik, tj. odsotnost nekaterih vsakdanjih vidikov življenja. Spoznavno aktivnost vodijo tako vzorci v okolju, kot lastnosti osebe. Kadar se ti dejavniki vzajemno podpirajo, so skladni. Vse to je krepilno, saj se moramo navadno dejavno osredotočati večino časa, dejavna pozornost pa je utrujajoča. V naravi se torej sprostimo.

Pomembnost narave pri okrevanju poudarja tudi Ulrichov (1981, 1995) evolucijski biofilični2 pristop. Ljudje so se nekaj milionov let razvijali v naravnem okolju, v mestih pa živimo šele droben delček tega časa. Zato naj bi bili genetsko veliko bolj prilagojeni naravnemu okolju in se nanj pozitivno odzivali. Genetsko je biti v naravi kot biti doma, tam kamor sodimo. To pa je krepilno. Neposredno, nezavedno sproženi čustveni odzivi, ne pa nadzorovani spoznavni odzivi, naj bi igrali osrednjo vlogo v odzivu na naravo. Ulrich navaja tri možne odzive na biofilično naravo: pozornost/približevanje/všečnost;

1 Polič in sod. (1981) so ugotovili, da bi ljudje v naravnem okolju počeli veliko več stvari kot v grajenem. 2 Potreba po stiku z naravo - že Wilson je menil, da naj bi bila ta temeljna genetsko določena potreba sodobni izraz genetske nagnjenosti k temu, da ljudi privlačijo drugi živi organizmi. Sociobiološki pristop je morda omejujoč, zato je treba po Kahnovem (1999) mnenju upoštevati še razvojne in kulturne vidike.

8

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 fizična in psihološka obnova; povečana spoznavna storitev. Odvisno od značilnosti okolja in posameznikovega stanja pride do prilagojevalnih odzivov. Nenevarni naravni prizori naj bi delovali krepilno. Naravni prizori pritegujejo pozornost – če so nevarni povzročajo stres, prijatni pa pomirjajo. Opazovanje naravnih prizorov naj bi pri študentih zmanjšalo vpliv stresa po izpitu, bolniki, ki so imeli iz sob pogled na vsaj nekaj dreves pa naj bi po operaciji hitreje okrevali, od tistih, katerih okna so gledala na zid. Pogled na naravne prizore je znižal predoperativno napetost in tesnobnost. Stres zmanjšuje že opazovanje videa, ki kaže naravne prizore. Končno bolnikom pogosto prinašamo tudi rože. Toda ali ne leži v tem nevarnost, da bi pravo resničnost lahko zamenjali z navidezno, resnična drevesa z njihovimi slikami. Medtem, ko je pristop Kaplanovih spoznaven (povrnitev naših zmožnosti za pozornost), je Ulrichov čustven (v naravi se počutimo dobro). Na tem mestu bi omenil še Kahna (1999), ki skuša pojasniti neobčutljivost za onesnaževanje, saj zavedanje le-tega zahteva primerjavo onesnaženega z manj onesnaženim stanjem. Ljudje, ki imajo izkušnje zgolj z onesnaženim okoljem, sprejmejo to stanje kot normo s katero primerjajo bolj onesnažena stanja. To se nadaljuje iz generacije v generacijo, ko je vsaka navajena na bolj onesnaženo okolje. Imamo okoljsko generacijsko amnezijo, saj ljudje upoštevajo okolje v katerem so odrasli kot normo za kasnejše primerjave. Zelenje v mestu Parki nedvomno izražajo željo meščanov po stiku z naravo. To počnejo na različne načine, z vrtovi okoli hiš, obiskovanjem parkov, ali morda nekaj cvetličnimi lončki na balkonu. Predstavljajo ustrezno okolje za mnoge prostočasovne in rekreacijske dejavnosti in dvigajo zaznano vrednost soseske (Hayward, 1989). Po drugi strani pa lahko povzročajo napetosti, predstavljajo grožnjo. Ljudje se pogosto odločajo za uporabo parkov bolj na osnovi tega kdo park obiskuje (prijatelji, prodajalci drog) kot značilnosti okolja.Če je v nekem okolju prisoten kriminal, potem park ne bo izjema. Vrtnarjenje – ena najbolj priljubljenih zunajstanovanjskih dejavnosti mestnih prebivalcev v ZDA - ima mnoge pozitivne posledice, npr. ponos na dosežke, povišano samooceno in manjšo stopnjo vandalizma v okolju. Ljudje, ki imajo okoli hiš vrtove, ocenjujejo svojo sosesko kot bolj prijazno in bolj čutijo pripadnost skupnosti. Vrtovi namreč nudijo kraje za srečanja in možnost za skupno delo. Dajejo občutek nadzora nad okoljem. Zaradi njih se poveča občutek ozemeljskosti in kraj postane bolj branljiv v Newmanovem smislu. Ljudje radi delijo pridelek s svojega vrta z drugimi, delijo pa si tudi informacije o vrtnjarjenju, radi sadijo nove vrste rastlin. SukKweon in sodelavci (1998) so ugotovili, da uporaba zelenih zunanjih prostorov povečuje tako moč socialnih vezi v soseski, kot tudi občutek skupnosti pri starejših prebivalcih. Prisotnost, število in razpored dreves vpliva na kolčino časa, ki ga ljudje prebijejo zunaj. Skupni prostori s travo in drevesi

9

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 so povezani s količino socialnih dejavnosti v tem prostoru. Ljudje, ki živijo zraven zelenih dvorišč tam prebijejo več časa, kot če zelenja ni. Z bivanjem zunaj pa je povezana tudi skrb za drevesa, saj ljudje, ki skrbijo za rastlinje, prebijejo več časa zunaj.

S

iLIKA 3. Ljubljanska tržnica seveda ni kraj za druženje zgolj zaradi dreves, kot

Trg republike ni povsem neprimeren za druženje zgolj zaradi odsotnosti narave n prisotnosti vozil. Bell in sodelavci (1996) navajajo podatke raziskav, ki kažejo, da park ne sme biti oddaljen več kot tri minute od stanovanja, da bi ga ljudje uporabljali. Coley s sodelavci (1997) tudi omenja vpliv naravnega okolja na večjo uporabo zunanjih prostorov, pa še, da okolja z drevesi pritegujejo večje število ljudi vseh starosti, kot tista brez dreves. Več kot je dreves, več ljudi bo istočasno zunaj. Bližja, ko so drevesa stanovanjem, več bodo ljudje v njihovi bližini. Zeleno okolje zmanjšuje zaznavo gneče v gosto naseljenih območjih. Zato je sajenje dreves in drugih naravnih prvin v stanovanjskih okoljih koristna praksa, ki izboljšuje kakovost bivanja. Gifford (1997) poroča o izsledkih raziskave privlačnosti in varnosti 180 parkirišč. Privlačnost se je večala z večanjem količine rastlinja, ocena varnosti pa je bila visoka le tedaj, kadar je bilo rastlinje dobro vzdrževano in je predstavljalo del ureditve krajine. Zdi se, da nenadzorovano rastlinje nakazuje opazovalcu možnost nasilja. White in sodelavci (po Cherulnik, 1993) so analizirali dogajanje na 18 majhnih trgih v New Yorku in odkrili več značilnosti, ki pogojujejo uspešnost takih krajev, tj. pozitivno socialno interakcijo: možnosti za sedenje (število, razpored, vrsta), drevesa (število, velikost), voda, dostop in preglednost ter udobnosti (hrana, trgovina, razsvetljava). Herzog in Gale (1996) navajata, da se vpliv dreves ob cesti zmanjšuje kadar je veliko dreves po dvoriščih. Navajata tudi ugotovitve Sommerja in sodelavcev, da ljudje različne vrste dreves različno ocenjujejo.

10

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000 Toda park ni vedno zaznan kot prijazen kraj. Zaraščene, nepregledne parke lahko ljudje zaznajo kot nevarne in se jim izogibajo. Prav tako bo za drevjem in grmovjem zakrita hiša večkrat tarča vlomilcev.

S

LIKA 4. Zelenje polepša okolico, kaj doda ali kaj zakrije. Toda zanemarjenanarava ni preveč privlačna.

Vseeno pa se lahko strinjamo z Goldom (po Kaplan, 1983) ko pravi, »...da predstavlja drevo najbolj izstopajočo prvino mestne krajine«. Temu se pridružujejo tudi mnogi drugi avtorji. Naravna vsebina prizorov je za ljudi vedno pomembna. Posebej so priljubljena drevesa, listavci, voda in rože. Toda grobe teksture in rastlinje, ki zakriva vidni dostop niso taki. Vsekakor naravno okolje ni enostaven enorazsežnostni konstrukt, saj ljudje razlikujejo svoje okolje glede na niz značilnosti, vidnih in funkcionalnih. Pogled na avtomobile nas moti. Lahko sklenemo s Herzogom in Galejem (1996), da raziskave podpirajo naslednje sklepe o prisotnosti narave v mestu:

prisotnost narave v mestnem okolju je povezana z njegovo povečano privlačnostjo;

nevzdrževana narava v mestnem okolju je manj priljubljena kot dobro vzdrževana

drevesa so visoko cenjene sestavine mestne narave. Viri

1. Bell P.A., Greene T.C., Fisher J.D., Baum A. (1996). Environmental Psychology, Fort Worth: Harcourt Brace College Publishers

2. Cherulnik P.D. (1993). Applications of Environment-Behavior Research, Cambridge: Cambridge University Press

3. Coley R.L., Kuo F.E., Sullivan W.C. (1997). Where Does Community Grow? The Social Context Created by Nature in Urban Public Housing, Environment and Behavior, 29, 4, 468-494

4. Gibson J.J. (1979). An Ecological Approach to Visual Perception, Boston: Houghton Mifflin

5. Gifford R. (1997). Environmental Psychology, Boston: Allyn and Bacon 6. Hayward J. (1989). Urban Parks, V:Altman I., Zube E. (Eds). Public Places and

Spaces, New York: Plenum Press, 193-254

11

NARAVA V MESTU 7. konferenca DKAS Ljubljana, 12. – 13. 10. 2000

12

7. Herzog T. (1995). A cognitive Analysis of preference for urban nature, V: A. Sinha (Ed.). Readings in Environmental Psychology, Landscape Perception, London: Academic Press, 65-81

8. Herzog T.R., Gale T.A. (1996). Preference for Urban Buildings as a Function of Age and Nature Context, Environment and Behavior, 28, 1, 44-72

9. Kahn P.H. (1999). The Human Relationship with Nature, Cambridge: The MIT Press

10. Kaplan R. (1983). The Role of Nature in the Urban Context, V: Altman I., Wohlwill J.F. (Eds.). Behavior and the Natural Environment, New York: Plenum,127-161

11. Kaplan S. (1995). The Restorative Benefits of Nature: Toward an Integrative Framework. Journal of Environmental Psychology, 15, 169-182

12. Kaplan S., Kaplan R. (1983). Cognition and Environment, Ann Arbor: Ulrich's 13. Kaplan R., Kaplan S. (1994). The Experience of Nature, Cambridge: Cambridge

University Press 14. Levine C. (1984). Making City Spaces Lovable places, Psychology Today, 6, 56-63 15. Polič, M., Dekleva, B., Marjanovič L., Umek, P., Pomenske in vedenjske značilnosti

različnih okolij, Anthropos, 1981, IV-VI, 207-217 16. SukKweon B., Sullivan W.C., Wiley A.R. (1998). Green Common Spaces and the

Social Integration of Inner-City Older Residents, Environment and Behavior, 30, 6, 832-858

17. Ulrich R.S., Simons R.F., Losito B.D., Fiorito E., Miles M.A., Zelson M. (1995). Stress recovery during exposure to natural and urban environments, V: A. Sinha (Ed.). Readings in Environmental Psychology, Landscape Perception, London: Academic Press, 149-178

18. Ulrich R.S. (1981). Natural Versus Urban Scenes, Environment and Behavior, 13, 5 523-556

19. Wohlwill J.F. (1983). The Concept of Nature, V: Altman I., Wohlwill J.F. (Eds.). Behavior and the Natural Environment, New York: Plenum, 5-37

6. ESTETSKI VIDIKI ČLOVEKOVEGA OKOLJA Oblikovanje okolja za človeka zahteva tudi prepoznavanje in upoštevanje njegovih potreb. Ena od njih je tudi potreba po lepem okolju. Dejansko, ljudje brez izjeme, čeprav na različne načine, doživljajo svoje okolje tudi kot lepo, prijetno, zaželjeno, ali pa kot nasprotje omenjenega. Ni bilo zato slučajno, da so prebivalci nekaterih novih ljubljanskih naselij takoj po vselitvi prebarvali zidove ali pa zamenjali tapete. Pogoji življenja, tehnološka in kulturna stopnja, družbeni in drugi odnosi, določajo kakovost in kolikost te izkušnje. Čeprav gre za univerzalno, predvsem za človeka značilno doživljanje, je lepo v precejšnji meri predvsem subjektivno določljivo. To je razumljivo, saj je celo zaznava istega dražljajskega vzorca lahko različna pri različnih ljudeh.

SLIKA 1: Zgornja slika omogoča, v odvisnosti od zaznavne spretnosti in kulturne izkušnje, različne razlage pri različnih ljudstvih. Vsebuje dva pomembna znaka: slikovni globinski znak dan s kotom sobe, ki pri "zahodnem" opazovalcu okrepi kulturni znak, to je pravokotno okno. Afriški opazovalci ne upoštevajo slikovnih globinskih znakov, v tem primeru še posebej ne, ker je globinski znak v nasprotju s kulturnim - pločevinko na dekletovi glavi. Tako prvi opisujejo notranjost hiše s pravokotnim oknom za glavo dekleta, drugi pa mlado dekle, ki nosi na glavi štirigalonsko pločevinko, pogost pojav v vzhodni Afriki (Deregowski, 1973). Vendar obstajajo tudi nekateri objektivni korelati te izkušnje, ki jo kot splošna načela ali zakonitosti do neke mere tudi določajo. Z njimi se je psihologija ukvarjala že v svojih zgodovinskih začetkih. Znano je, da je eden od "očetov" psihologije, G.T. Fechner posvetil precej pozornosti raziskovanju estetskih sodb. Ta vprašanja niso bila tuja tudi mnogim drugim strokam in vedam (arhitekturi, filozofiji, umetnosti, itd.). Dodati pa moram naslednje: če je občutek za lepo univerzalen in bistveno človeški občutek, to še ne pomeni, da je prirojen, tako kot nam npr. tudi naš jezik ni prirojen. To kar je prirojeno je predvsem zmožnost za izkušnjo lepega in očitna težnja, pojavljajoča se v vseh zgodovinskih obdobjih in okoljih, po podejanjenju te izkušnje, bodisi z umetniškim ustvarjanjem, bodisi z uživanjem v lepem. Gre za očiten človekov poskus preseganja dane stvarnosti, ter za njeno počlovečenje, ki mu materialno osnovo predstavlja t.i. razvojna "nedokončanost" človeka, njegova odzivnost na celoten možni svet

139

in ne le na vnaprej določene vtise (kakršen je npr. vidni svet žabe), kar mu omogoča, da v dejavnem sovplivanju z okoljem določa lastni razvoj kot obliko samouravnave, ki onemogoča pretirano utrjevanje zunanjih občutkov ter razbija togo vedenje. Dejstvo, da se ljudje aktivno razvedujejo, raziskujejo in namerno manipulirajo z okoljem, celo kadar so njihove osnovne potrebe (npr. žeja, lakota) zadovoljene, kaže, da poleg običajnih potreb obstaja tudi potreba po informaciji, po spoznavni dejavnosti, po spremembi. Radovednost je dejansko ena temeljnih človeških potreb. Medtem ko žival njena lastna narava omejuje na okolje, ki ji je dano, lahko človek izbira in načrtuje. V tem smislu imajo njegove potrebe produktivne posledice. Tu se lahko tudi vprašamo kaj je v okolju tisto, kar vzpodbuja radovednost. Za Berlynea (1974) je to pestrost ali mnogoterost. O njegovem pristopu bo kasneje še govora. Razumevanje preferenc za okolje je nakazovalo tudi nekatere vzporednice z pogoji v katerih se je razvijala človeška vrsta. Tak pristop omogoča nekatere povsem smiselne razlage. Začnimo kar s samim pojmom "preferenca". Le-ta pred-stavlja več kot zgolj mero všečnosti. Osebki so dajali ocene hitro in z lahkoto, težko pa so jih utemeljili. Zdi se, kot da predstavljajo nekakšno intuitivno vodilo vedenja, nagnjenje k izbiram, ki vodijo proč od neustreznih okolij k zaželjenim. Pomembnost informacije v teh odločitvah je povsem ustrezna, če preživetje tekom evolucije zahteva konstrukcijo in uporabo spoznavnih zemljevidov. To je prilagojevalno. Posebej naj bi ljudi zanimala nova informa-cija, tj. obet posodabljanja ali razširitve spoznavnega zemljevida. Istočasno se ne smejo preveč oddaljiti od znanega, saj bi v situaciji, ki je ne poznajo postali nemočni. To dvoje pa se pokriva z že omenjenima razumevanjem in razis-kovanjem. Nagnjenost k okolju ki podpira uspešno adaptacijo ni edinstvena za človeka pač pa je med vrstami precej razširjena. Živali kažejo preference za okolja v katerih se njihova vrsta uspešno razvija. To bi seveda govorilo v prid prirojenosti preferenčnega odziva. Nekatere raziskave so se lotile tudi tega vprašanja (Balling & Falk, 1982). Proučevali so preference različno starih posameznikov za različne vrste okolij: puščavo, deževni gozd, savano, mešani gozd in severni gozd. Ker je poznanost in s tem izkušnja pomemben dejavnik preferenc, lahko domnevamo da se bodo evolucijski vplivi pokazali predvsem pri mlajših preizkušancih, ko ima poznanost razmeroma šibek vpliv. Dejansko je bil tak vzorec tudi dobljen. Mlajši otroci (8 do 11 letni) so dali savanam prednost pred ostalimi biomi. Pri 15 letih je začel prevladovati gozd kar je najbrž odraz poznanosti, saj je tak prisoten v tistemu delu ZDA. Savane naj bi bile okolje v katerem se je človeška vrsta razvila. Na podobno misel je prišel tudi britanski geograf Appleton. Postavil je teorijo katere glavni sestavini sta obet in zavetišče. Prvo se nanaša na vidik, pregled pokrajine, drugo na varno mesto za skrivanje, tako, iz katerega lahko opazujemo ne da bi nas videli. Ljudje naj bi imeli raje okolja z temi lastnostmi, saj imajo prilagojevalne prednosti.Preference za pokrajino naj bi se torej ukvarjale z obvestili, točneje z njihovim zbiranjem na eni strani in nevarnostjo biti v informacijski zgubi na drugi. Naj omenim na tem mestu še neko opozorilo. Leff (1978) v svoji knjigi povzema ugotovitve Sommerja in Dubosa, ki opozarjata na nevarnost človekove prilagoditve na hrup, umazan zrak, gnečo, grda mesta ter druge oblike vidnega in funkcionalnega onesnaženja. Morda, meni, bi se lahko prilagodili celo apokaliptičnim vizijam ekologov in pisateljev znanstvene fantastike. Zdi se, da tudi za prilagoditev na neustrezno okolje velja znano Weber-Fechnerjevo načelo psihofizike, ki pravi, da komaj zaznane razlike pri

140

neki vrsti dražljajev naraščajo sorazmerno z naraščanjem celotne količine danih dražljajev. Obstaja nevarnost, da bi se lahko ljudje ne le prilagodili določenemu nivoju onesnaženja, temveč tudi, da bi ob zvišanju tega nivoja opažali razlike šele ob vse večjih stopnjah onesnaženja. Tako prilagajanje je seveda ovira za učinkovito ukrepanje. Zato mu Leff upravičeno zoperstavlja, kot pravi, stvarno prilagajanje. Le-to je učinkovita psihološka in fizična dejavnost za izboljšanje kakovosti okolja. Spomnimo se tudi Frommove (1978) trditve, dačlovek ni neskončno prilagodljiv, temveč, da se vedno s protestom odziva na neustrezne zahteve okolja. Življenje nam nudi dovolj primerov tako za prvo kot za drugo. Raziskave na živalih nam dajejo vpogled v določene prvine človeškega estetskega doživljanja, čeprav ne morejo pojasniti vse njegove pestrosti. Težko je seveda govoriti o estetskih izkušnjah pri živalih, čeprav so jih nekateri od prvih raziskovalcev pripoznali (npr. C. Darwin). Obstoj pozitivnega čustvenega tona naj bi ustrezal osnovnim človeškim estetskim čustvom. Vendar nam je tudi ta dostopen šele preko vedenja živali. Posebno vprašanje predstavlja tudi dedna pogojenost odziva na določene barve ali oblike, ki so znaki dane vrste. Šele odstranitev vpliva prirojenih mehanizmov nam da odgovor o možnih "estetskih čustvih". Tako imajo npr. kapucinske opice raje čiste barve kot pa mešane, če pa že barve so mešane, morajo biti med njimi jasne razlike. Raziskave z vzorci, ki se kot taki ne pojavljajo v okolju (npr. razni geometrični liki) so pokazale, da ima večina živali raje urejene črno-bele vzorce kot pa neurejene. Izjema so le ribe.

A B SLIKA 2: Kartoni s somernimi in ritmičnimi (A) ter nepravilnimi vzorci (B), med katerimi so morale živali izbirati. Eksperiment naj bi dokazoval določene "estetske" preference ne glede na prirojenost, saj so raziskovalci menili, da se taki vzorci ne pojavljajo v naravnem okolju. Vprašamo se lahko, ali pravokotno okolje ne daje zasnove za ustrezne preference pri suhozemnih živalih, nepravilne oblike podvodnega okolja pa drugačne pri vodnih (Rensch, 1976).

Osnovna estetska načela pri človeku Pri estetskih učinkih, to kažejo izsledki mnogih raziskav (Rensch, 1976) predstavljajo pomemben vidik povzročena čustva, predvsem prijetni čustveni toni, ki se pojavljajo nekako kot lastnosti povezane z mnogimi našimi občutki in pojmovanji. Raziskave otrok in pripadnikov prvobitnih ljudstev so opozorile na nekatera osnovna načela tega doživljanja.

141

V vidnem polju so bolj zaželjene pestre barve kot pa nianse sivega, črno bolj kot belo, posebno pa so privlačne visoko nasičene barve. Čiste barve (rdeča, rumena, zelena, modra) so bolj privlačne kot mešane (vijolična, rjava, rumenozelena). Dejstvo, da je rdeča barva pogosto najbolj privlačna kot "topla", lahko morda pripišemo njenemu poživljajočemu učinku ali pa k temu morda prispeva kontrast s pretežno zelenim naravnim okoljem. Pri sestavljenih barvah je bolj priljubljena mešanica komplementarnih barv, kot pa nekomplementarnih. Pri dveh čistih barvah, ki sta fiziološko povezani s sočasnim kontrastom, se najbrž pojavlja povečana jasnost in zaznavnost, zmanjšana zapletenost, ter zato tudi pozitivna čustva. Mešanica barv, ki se le malo razlikujejo, se ne zdi lepa.

Prijetne občutke vzbuja ponavljanje, oz. redna izmenjava prvin. To zmanjšuje zapletenost ter omogoča lažje doumevanje, s tem pa tudi prijeten čustveni ton. Zato je privlačna dvostranska somernost.

Prijeten čustveni ton je povezan z lahkoto doumevanja pri opazovanju zvezne zakrivljenosti črte ali obrisa. Krog, viba, S-krivulja, valovita ali celo ravna črta so v splošnem bolj prijetni kot nepravilne cik-cak črte. Gre za očitno delovanje geštaltističnega načela dobre oblike. Podobne pozitivne čustvene tone povzročajo natančnost, jasnost oblike, posebno jasnost s katero slednja izstopa iz okolja.

V bolj zapletenih predstavitvah je ravnotežje med levo in desno stranjo bolj prijetno kot prevladovanje ene od strani. Kadar se obe polovici zelo razlikujeta, dobimo občutek ravnotežja le, če je jakost vidnega dražljaja obeh približno izenačena. Kadar gre za stavbe lahko npr. dolžino izravnajo višina oz. obratno, simbolični pomen, značilna oblika, barva, tekstura, itd.

Pri bolj zapletenih predstavitvah je ljudem skladnost bolj všeč od nesklad-ja.

Naj tu omenim, da je za človeka značilna neka splošna težnja po vnašanju reda v okolje. Red lahko opredelimo kot stopnjo in vrsto zakonitosti, ki vlada med odnosi delov neke celote. Brez take urejenosti človek ne bi mogel obvladovati svojega okolja. Omeniti moram tudi urejenosti nekako nasproten pojav - sestavljenost ali zapletenost. Zapletenost se nanaša na množino odnosov med deli neke celote. Množina tu ne pomeni gole količine. Vzorec, ki ga sestavlja množica prvin in odnosov je lahko celo zelo enostaven, npr. vrt z rožami. Urejenost teži k zmanjšanju zapletenosti in obratno, vendar ne moreta obstajati ena brez druge. Zapletenost brez urejenosti je zmešnjava, urejenost brez zapletenosti je dolgčas. Zaradi svoje zapletene sestave, nastale v odzivu na raznolično okolje, mora človek tudi ustrezno delovati, če naj se uresniči kot človek.

Empirično proučevanje lepega Psihologija je že od vsega začetka pristopila k estetskim vprašanjem eksperi-mentalno. Čeprav so bile raziskave prvih eksperimentalnih psihologov tudi na tem področju dokaj enostavne in delne ter so povezovale med seboj le posa-mezne spremenljivke (proučevali so npr. privlačnost barv, likov) pa so njihove metode še danes uporabne.

142

Berlyne (1974) meni, da lahko zaradi mnogih novih pristopov, metod, ciljev,... po letu 1960 govorimo o novi eksperimentalni estetiki. Odlikujejo jo naslednje lastnosti: 1. Osredotoča se na primerjalne lastnosti dražljajskih vzorcev. To so

ustrojne ali oblikovne lastnosti, ki vzbujajo primerjalne odzive ter pozornost. Najpomembnejše so naslednje: zapletenost, novost, neskladje in presenetljivost. Wohlwill (1976) je kasneje začel razlikovati dva povezana vidika zapletenosti, raznolikost ter ustrojno ali organizacijsko zapletenost, ter dodal Berlynovim lastnostim še dvoumnost. Vse te lastnosti so tesno povezane z negotovostjo, ki jo vsebuje dražljaj, oz. s navzkrižjem, ki ga ta vzbuja v osebku ob poskusu razlage. Dražljaji zato vzbujajo raziskovalne odzive, ki naj zmanjšajo negotovost ali navzkrižje. Lahko bi tudi dejali skupaj z Nohlom (1980), da je pojavljanje teh parametrov rezultat učinkov kontrasta:

zapletenost je kontrast med mnogimi istočasnimi dražljaji; novost je kontrast med sedanjimi in prejšnjimi dražljaji; nepričakovanost je kontrast med sedanjimi dražljaji in pričakovanji; dvoumnost je kontrast med istočasno vzbujenimi pričakovanji.

2. Osredotoča se na motivacijska vprašanja. 3. Proučuje tako besedno kot nebesedno izražene sodbe. 4. Poudarja zveze med estetskimi pojavi in ostalimi psihološkimi pojavi. Za njeno teoretično usmeritev je značilno naslednje: 1. Umetniško delo razčlenjuje z vidika informacijske teorije, kot sestav prvin,

od katerih lahko vsaka prenaša informacijo štirih vrst: semantično, izrazno, kulturno in sintaktično.

2. Umetniško delo je zbirka simbolov, ki so ikonični po naravi ter sporočajo vrednostne lastnosti.

3. Na umetniško delo gleda kot na vzorec dražljajev, katerega primerjalne lastnosti mu dajejo pozitivno notranjo hedonsko vrednost.

Posebna značilnost Berlynovega in sorodnih pristopov je povezovanje hedonske vrednosti s spremembami v vzburjenosti, saj menijo, da estetski vzorci povzročajo hedonske učinke z delovanjem na vzburjenost. Glede na to, da prej omenjene primerjalne spremenljivke delujejo zaradi kontrasta med obstoječimi dražljaji, spomini na prejšnje dražljaje in pričakovanji bodočih, je osebek v stalnem zaznavnem navzkrižju, ki povzroča notranje napetosti, ki se izidejo v vzburjenost. Preveč in premalo vzburjenosti je neprijetno. Predvsem zapletenost naj bi preko vzburjenosti vplivala na privlačnost, vendar ne gre za enostaven proces, saj bi nam bila drugače enako všečna vrt in smetišče, ki sta enako zapletena. Gre za to, da človekov zastopniški sestav ni nevtralen do vsebine. Pozitivne hedonske vrednosti nastopajo bodisi ob zmernem naraščanju vzburjenosti, bodisi ob njenem zmanjšanju kadar doseže neudobno visoko raven. Zavedati se moramo tudi, da so odzivi lahko različnih vrst, odvisno od posameznikovih ciljev. Ta lahko tudi raziskuje okolje. Tedaj je nepopolna zaznava tista, ki ga motivira k nadalnjemu iskanju obvestil, za razliko od preferenčnih odzivov, ki so čustveno obarvani in katerih namen ni raziskovanje temveč doumevanje. Berlyne in njegovi sodelavci so dokazovali da teorija optimalnega draženja velja le za preferenčne odzive. Le na

143

čustvenem področju naj bi obstajala srednja raven mnogoterosti, ki bi ustrezala najvišji ravni ocene. Raziskovalni odzivi naj bi naraščali linearno.

Hedonska

vrednost

A B SLIKA 3: Krivulja, ki kaže odnos med vzburjenostjo in hedonsko vrednostjo, ti. Wundtova krivulja (A). Vzburjenost bi lahko nadomestila tudi količina dražljajev, hedonski ton pa udobnost. Najbolj prijetna je srednja stopnja vzburjenosti oz. količine dražljajev. Všečnost umetniškega dela ali okolja je odvisna od medsebojnega delovanja dejavnikov, ki višajo oz. nižajo vzburjenost. Krivuljo (A) lahko razložimo kot vsot krivulj (B), ki predstavljata stopnjo dejavnosti dveh nasprotujočih si sestavov v možganih, prvotnega nagrajevalnega ter zavračevalnega sestava (Berlyne, 1974). Wohlwill (1976) dopolnjuje zgornji model poleg ostalega tudi z ugotovitvijo, da oseba vrednoti neko okolje glede na dano razsežnost z ozirom na referenčni okvir vspostavljen s prejšnjo izkušnjo v drugih okoljih. Ta referenčni okvir določa adaptacijski nivo (AN) na katerega se nanašajo veličine te razsežnosti.

AR

SLIKA 11: "Metuljčkova krivulja" razlaga všečnost z adaptacijskim nivojem (AN). Navpična črta (1) označuje AR, oz. dražljaje na katere smo prilagojeni. Dražljaj ni na tem nivoju ne prijeten, ne neprijeten, temveč nevtralen (2). Pri manjšem odmiku od AN postane prijetnejši (3,3'), pri večjih pa neprijetnejši (4,4'). Razlaga se lahko sklada s prejšnjo, v kolikor se zapletenost spreminja skladno z izkušnjo (Hochberg, 1978). Tako Leff navaja raziskave, ki kažejo, da osebe, ki so se pred kratkim prese-lile iz vasi v manjše mesto, presojajo le to kot bolj onesnaženo, hrupnejše, večje, itd. kot pa osebe iz velikih mest. Na področje vrednotenja okolja uvaja Thibautov in Kelleyev pojem primerjalnega nivoja (PN), ki je posameznikova točka subjektivne nevtralnosti, tj. v bistvu nekak AN, pri presojanju všečnosti. PN je določen z neko modalno ali srednjo vrednostjo izidov, ki so osebi že znani, kjer je vsak izid obtežen glede na svoje izstopanje. Dejanski ali možni izid izstopa toliko, kolikor ustreza sodbi ali odnosu za katerega gre ter je

144

oseba pogosto prišla z njim v stik. Preden bi si ogledali nekatere ugotovitve s področja vrednotenja okolja, pa še nekaj besed o raziskovalnih metodah Berlynea in drugih raziskovalcev. Postopki s katerimi so prihajali do ustreznih odzivov pri svojih osebkih so bile bodisi razne vrste besednih ocen (npr. lestvice semantičnega diferenciala), psihofiziološke mere (beleženje fizioloških sprememb, ki spremljajo čustvena stanja, npr. PGR), mere vedenja (npr. čas raziskovanja, kadar lahko osebek nekaj toliko časa gleda, posluša, ipd. kolikor mu je všeč; raziskovalna izbira, kadar izbira med predstavljenimi vidnimi ali slušnimi vzorci, ipd.) ter drugi. Kaplanova (po Bell et al., 1978) navajata šest dejavnikov, ki nam lahko odkrijejo preference za različne vrste okolij. To so:

skladnost, oz. stopnja do katere "gre prizor skupaj" ali je urejen; večja ko je, lepši je;

tekstura, ali stopnja do katere se vsebina prizora zdi gladka oz. neravna (surova, neobdelana); bolj gladka nam je bolj všeč;

prepoznavnost, ali stopnja poznanosti, ki omogoča opazovalcu razvrščanje vsebine prizora; bolj ko je prepoznaven, bolj nam je všeč;

prostornost, ali količina prostora, ki ga vidimo v prizoru; prostornejši nam je bolj všeč;

zapletenost, ali število različnih prvin v prizoru; zmerna stopnja zaplete-nosti nam je najbolj všeč;

skrivnostnost, ali stopnja do katere prizor vsebuje skrita obvestila; bolj skrivnosten nam je bolj všeč. Vendar moramo upoštevati, da npr. vsak zavit hodnik vendarle ne bo prijeten. V nepreglednih krajih se lahko skrivajo tudi lumpi.

Nekatere od teh lastnosti se pokrivajo z že omenjenimi Berlyneovimi primerjalnimi lastnostmi, vendar model Kaplanovih poudarja informacijsko vsebino, v funkcionalnem ali ekološkem smislu, prizora kot osnovo za sodbo. Všečnost okolja Velik del tovrstnih raziskav okolja je bil zasnovan na Berlynovih ugotovitvah. Zato niti ni čudno, da so raziskovalci iskali povezave med primerjalnimi lastnostmi okolja ter njegovo estetsko vrednostjo. Med najbolj proučevanimi lastnostmi je bila prav zapletenost. Našli so nedvomno povezavo med njo in všečnostjo okolja. Včasih so dobili tudi značilno krivuljo oblike obrnjenega U. Posebnega pomena je bila prisotnost naravnega okolja, ki je nasploh navadno privlačnejše od umetnega, ter kot se zdi odločujoči dejavnik pri vrednotenju. Zdi se, da je praktično nemogoče določiti stopnjo raznolikosti naravnega okolja, ki bi bila primerljiva s tisto umetnega na zgornjem koncu lestvice. Prednost naravnega okolja smo odkrili tudi v neki naši raziskavi (Polič in sod., 1978). Zavedati pa se moramo, da je Berlyne delal svoje poskuse na abstraktnih vzorcih oz. slučajnostno generiranih vidnih dražljajih in ne z zastopniki stvarnih okolij. Glede na to so Wohlwillove raziskave v katerih je proučeval odzive na umetniška dela in fotografije zunanjih okolij pomemben premik. Čeprav se je tudi pri njemu pojavila obrnjena U-krivulja pa ni dosegla nivoja pomembnosti. Ločevanje naravnega in umetnega okolja je v kasnejših

145

raziskavah (Kaplan, 1987) pokazalo, da med zapletenostjo in všečnostjo obstaja odnos, vendar linearen. Mnenje, da naj bi preference za zunanje okolje sledile istemu vzorcu kot slučajni nesmiselni dražljaji bi pomenila zanemarjanje vsebine. Kaplan je s sodelavci odkril da so med najbolj priljubljenimi prizori dveh vrst. Vsebujejo bodisi pot, ki izginja za ovinkom ali pa kaže svetlo jaso delno zakrito za listjem. V obeh primerih je prizor obljubljal več obvestil z pomikom v prikazano okolje. To obljubo dodatnih obvestil je poimenoval "skrivnost". Ne smemo je zamenjati z Berlynevo primerjalno spremenljivko "presenečenje". Ta se nanaša na nepričakovanost nekega vidika prizora, skrivnost pa na novo informacijo, ki ni prisotna pač pa sledi iz prizora. Gre torej za proces sklepanja. Naslednji pomembni dejavnik všečnosti je bila skladnost". Gre za prisotnost somernosti, ponavljajočih se elementov in spojenih tekstur, ki prispevajo k dobremu geštaltu. Gre za zmožnost napovedovanja v prizoru, za lahkoto organiziranja informacije v njem. Zdi se torej, da so za všečnost pomembni tudi dejavniki, ki prispevajo k razumevanju. Tako imamo sedaj zapletenost, skrivnost in skladnost. V določenih stvareh so si podobne, pomembne pa so tudi razlike. Medsebojne odnose nam kaže tabela 1.

PREGLEDNICA 1: Okvir za napovedovanje všečnosti RAZUMEVANJE RAZISKOVANJE

TAKOJŠNJE skladnost zapletenost SKLEPANO čitljivost skrivnost

NAPOVEDANO Pomembno je razlikovanje dveh afektivno pomembnih informacijskih izidov, tj. razumevanja (osmišljanja prizora) in raziskovanja (pritegnjenost k virom dodatnih obvestil). Skladnost prispeva k lahkoti razumevanja prizora, skriv-nost in zapletenost pa se nanašata na informacijo pomembno za nadaljno obdelavo. Informacija je lahko na razpolago takoj, ali pa se nanjo sklepa oz. je obljubljena. Pojem čitljivosti, podoben Lynchovem, se nanaša na informacijo ki pospešuje razumevanje, oz. omogoča napovedovanje in vzdrževanje orientacije v prostoru. Spremenljivke v matriki se nanašajo na različna okolja in situacije. Dodatno so raziskave opozorile še na nekatere vsebine, ki so bile posebno pomembne za preference. Imenovali so jih primarne kakovosti okolja in med nje sodijo npr. voda in listje. Naj tu omenim še kako lahko naravno okolje vpliva na zaznavo umetnega (Thayer & Atwood, 1978): 1. Prisotnost rastlin lahko polepša okolje s tem, da mu doda pozitivne

pomene ali raznolikosti. Rastline so torej nekakšna dodana, prišteta kapaciteta.

2. Rastline lahko tudi zakrijejo grde ali neurejene dele okolja. Delujejo torej kot nekakšna odštevalna kapaciteta.

3. Rastline lahko vstopajo tudi v interakcijo z umetnim okoljem, tako da povezujejo prej nepovezane, ločene prvine v celoto.

146

147

Večino raziskav všečnosti okolja so naredili s pomočjo diapozitivov ali foto-grafij. Zdi se, da te dovolj dobro nadomeščajo stvarno okolje. Raziskave so pokazale, da tudi druge primerjalne lastnosti vplivajo na estetsko doživetje v okolju. Tako je obljuba nove informacije (slika ovinka ali poti, ki izginja za stavbami) v pozitivni zvezi s privlačnostjo. Isto velja za skladnost, kar se kaže v željah, da avtocesta ne bi šla skozi park, ali, da bi se ohranil enoten slog v nekem predelu mesta. Problem je seveda določiti kaj je za koga skladno. Raziskovalci so izdelali vrsto vprašalnikov, npr. EPQ (Environmental Preference Questionnaire = Vprašalnik preferenc v okolju), ki je namenjen raziskovanju individualnih razlik v vrednotenju okolja (Kaplan, 1977). Raziskav je na tem področju vedno več. Predmet proučevanja je stanovanjsko okolje, povezava med estetsko vrednostjo, udobnostjo ter raznimi družbenimi dejavniki (npr. gnečo), raziskujejo se poleg primerjalnih še druge spremenljivke, itd. Pokazalo se je, da je še eno klasično psihološko področje - eksperimentalna estetika - dobilo svoje mesto pri reševanju konkretnih in perečih vprašanj našega okolja. V i r i: 1. Berlyne D.E. (Ed.) Studies in the New Experimental Aesthetics,London: Wiley, 1974 2. Deregowski J.B. Illusion and Art, V: Gregory R.L. & Gombrich E.H. (Eds.), Illusion in Nature and Art, London:

Duckworth, 1973 3. Fromm E., Revolucija nade,Beograd: Grafos, 1978 4. Hochberg J.E., Perception, Englewood Cliffs: Prentice-Hall, 1978 5. Kaplan R., Patterns of Environmental Preference, Environment and Behavior, 1977,9,2,195-216 6. Leff H.L., Experience, Environment, and Human Potentials,New York: Oxford University Press, 1978 7. Rensch B., Basic Aesthetic Principles in Man and Animal, V: Altner G.(Ed.), The Nature of Human Behavior,

London: Allen & Unwin, 1976 8. Thayer R.L. & Atwood B.G., Plants, Complexity, and Pleasure in Urban and Suburban Environments,

Environmental Psychology and Nonverbal Behavior, 1978, 3,2,67-76 9. Wohlwill J.F., Environmental Aesthetics: The Environment as a Source of Affect, V: Altman I. & Wohlwill J.F.

(Eds.), Human Behavior and Environment, London: Plenum, 1976

7. OKOLJE, NJEGOVE NEVARNOSTI IN ČLOVEŠKO VEDENJE

Začel bi z ugotavljanjem enostavnega dejstva, da govoreč o okoljski psihologiji, tj. o odnosih med ljudmi in njihovim okoljem, govorimo predvsem o ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih. Fizično okolje je samo sredstvo, posrednik ali kraj njihovega uresničevanja. Preko njega in v njem se prelamljajo naše potrebe, želje, bojazni in dejavnosti. To ni morda nikjer tako očitno kot kadar gre za nevarnosti s katerimi se ljudje v okolju soočajo. Vse, od hujših ali blažjih nesreč, pa do vandalizmov in kriminala se to kaže v celotnem človeškem vedenju. Že od majhnega se soočamo s popolno odvisnostjo od drugih ljudi, vse od zadovoljevanja osnovnih potreb pa do osmišljanja stvarnosti. Drugi ljudje so najpomembnejši vir naše varnosti, toda tudi najpogostejši povzročitelji naših strahov. Človeška moč leži v skupnem delu. Samo tako lahko obvladajo lokalno okolje ter ustvarijo bolj ali manj stabilen svet v katerem se počutijo kot doma. Za naše, morda niti ne tako davne prednike, za nekatere plemenske družbe pa še danes, je bil humanizirani svet le majhen žep reda in varnosti obkrožen z množico groženj. Vsakemu razvedovanju, ki je predpogoj za druge dejavnosti, je potrebna neka stalna začetna točka. To je bil dom, domači kraj, edini svet, ki so ga naši predniki poznali in v katerem so se počutili sorazmerno varne. To je bilo za njih središče sveta, urejeno vesolje sredi neurejenega kaosa. Za stare Grke so bili Delfi "popek sveta", za muslimane pa je bila to Meka s Ka'abo. Kot posledica se pojavlja nasprotje med domačim krajem in neznanimi, nedoločenimi prostori, ki ga obkrožajo. Tako so stari Egipčani (Wilson, 1967) živeč v dolini Nila, izenačevali tujce z divjimi zvermi in jih postavljali na hribe okoli svoje doline. Za posamezne družinske skupnosti afriškega plemena Lugbarov je bilo značilno, da so sorazmerno z oddaljenostjo "videli" tujce kot vse bolj grozne (Davidson, 1977). Najbolj oddaljeni naj bi bili samo po videzu še ljudje in naj bi hodili po glavi. Razdalja je bila za prednamce predvsem družbeno-moralna razdalja. Moč medčloveških odnosov je bila namreč v prvobitnih skupnostih zelo odvisna od bližine oziroma oddaljenosti. Sorazmerna nerazvitost proizvodnih sil je namreč omogočala zgolj sodelovanje in pomoč "na bližino". Z povečevanjem človeške moči strahovi upadajo, pojavljajo pa se tudi novi. Sodobne stavbe se učinkovito upirajo normalnim naravnim spremembam. Izjemni dogodki lahko še vedno porušijo mesto, toda občutek strahu je sedaj drugačen od tistega v preteklosti. Naravne sile se ne zdijo več nekaj sovražnega. To ne pomeni, da se jih več ne bojimo, da se nam ne zde nevarne. Še vedno ostajajo tudi drugi ljudje, ki nas lahko ogrozijo. Vprašanj je veliko in tu bomo pregledali le nekatera. Videli bomo kaj so in kako se človek sooča z nesrečami različnega porekla, kaj nam prinaša življenje v velikih mestih, kaj ima okolje z nasiljem vezanim na športna igrišča, za vlome ipd. in kaj se da s tem v zvezi storiti. Ne nameravam se spuščati v t.i. družbena konfliktna stanja, ker se v njih fizično okolje vendarle pojavlja kot manj pomemben dejavnik, razen kolikor ni predmet osvajanja, »čiščenja« ipd.

____________________________ 85

PSIHOLOŠKI VIDIKI NESREČ Ljudje se že od nekdaj soočajo z nesrečami in nevarnostmi. Vendar so šele v petdesetih letih začeli s prvimi sistematičnimi raziskavami psiholoških vidikov nesreč. Do tedaj, pogosto pa še danes, so namesto dejstev govorili predsodki. Ljudje so skušali nekako osmisliti za njih pomemben dogodek. Nesreča namreč vedno, posredno ali neposredno, prizadene ljudi. Drugače sploh ni nesreča. Tako kot lahko nastane zaradi človeške dejavnosti, je predvsem človeško vedenje tisto, ki preprečuje ali blaži njene posledice. To pomeni, da moramo poznati značilnosti človeškega vedenja v izrednih razmerah, tj. takih, v katerih posameznik ali skupina ne delujeta več normalno in se počutita ogrožene. Gre za sorazmerno novo psihološko področje, ki z ene strani išče prava vprašanja in postopke za njihovo razreševanje, z druge pa se zgublja v tradicionalnih predstavah o delovanju človeka, v predsodkih in napakah. Znanih je vrsta povsem nasprotnih stališč in mnenj. Sprejetje enega pomeni tudi drugačno delo, načrtovanje in vedenje. Tu pa lahko včasih leži meja med življenjem in smrtjo, med dramo in tragedijo. Zato bom skušal jasneje prikazati stanje in različne alternative povezati s pogoji njihovega nastanka. Pri tem se bom opiral na rezultate empiričnih raziskovanj. Domačih je žal tu bolj malo. Zato je treba dobljena spoznanja sprejemati z določenim zadržkom tam in v toliko, kolikor so v določenih razmerah pomembni dejavniki kulture in tradicije, družbenih, gospodarskih in okoljskih pogojev, ipd. Po drugi strani pa vendarle nismo na samotnem otoku. Obstajajo skupne značilnosti vedenja različnih skupin ljudi v podobnih okoliščinah. Izhodiščna točka te razprave je vedenje normalnih ljudi v nekih nenormalnih razmerah. Temu vedenju pogosto pripisujejo nerazumnost. Toda praviloma šele v analizah narejenih po dogodku, ko je situacija dobro znana in ustrezno vedenje jasno. Vzrok za nastanek te napake leži v dejstvu, da pogosto mešamo razumnost in vedenje usklajeno z zahtevami dane kulture, ter vsako drugačno obsojamo. Takšna vedenja pogosto, čeprav ne vedno upravičeno, uvrščamo v t.i. kolektivno vedenje, ki ga Turner in Killian (1972) opredeljujeta kot dejavnost skupin, ki delujejo brez jasnih napotkov svoje kulture. Do kolektivnega vedenja prihaja, kadar je družbeni sistem v krizi, kadar so njegove tradicionalne institucionalne strukture v veliki meri uničene, nevtralizirane ali pa jih ljudje nimajo več za ustrezno vodilo svoje dejavnosti. Družbeni sistem je lahko moten v različni stopnji in različnem obsegu. Vendar moram takoj reči, da je kolektivno vedenje v svojih skrajnostih, kot so npr. panični beg, kriminalno vedenje, družbeni nemiri, ipd. med nesrečami razmeroma redko. Tako vedenje pa je sestavni del družbenih konfliktnih stanj. Kaj pa sploh so nesreče? Zanimajo nas tiste, ki v nekem trenutku prizadenejo neko skupnost, ne pa samo posameznika. Ali lahko govorimo o nesrečah nasploh? Danas vse bolj prevladuje mnenje, da je razreševanje vprašanj povezanih s kakršnokoli nesrečo podobno, ne glede na njenega povzročitelja, da jih imamo lahko za člane istega razreda pojavov. Medtem, ko so prve opredelitve nesreč upoštevale predvsem njihovo fizično stran ter jih tako proglašale za različne, so novejši pristopi bolj socialno usmerjeni ter pristopajo k nesrečam kot k istovrstnim pojavom. Poudarek se premika od fizičnega dogodka k različnim vidikom socialne situacije.

____________________________ 86

Vitaliano in sodelavci (1987) opredeljujejo nesreče kot "relativno hiter in v prostoru koncentriran dogodek, ki vpliva na prepoznaven družbeni podsistem (npr. skupnost, sosesko) zaradi nastanka velike nevarnosti in/ali uničenja, prekinjajoč sposobnost sistema da oskrbi svoje člane s pričakovanimi življenskimi pogoji in se pojavlja v kontekstu v katerem obstaja soglasje o pomenu situacije, ustreznih normah in vrednotah ter prednostih, ki jih je treba upoštevati”. Quarantelli (1982) enostavno meni, da do nesreče pride, kadar zahteve dogodka presegajo zmožnost skupnosti na njegovo obvladovanje. Če bi si ogledali značilnosti naravnih in pa po človeku povzročenih nesreč, bi med obojimi opazili veliko podobnosti. Čeprav so obojne bolj ali manj nepredvidljive in se izmikajo nadzoru, pa je ta za obe različen. Naravne sile po definiciji niso pod našim nadzorom, medtem ko tehnološke odražajo neuspeh sistema, ki je enkrat bil pod nadzorom. Pomanjkanje nadzora takrat kadar pričakujemo, da ga imamo, pušča drugačne psihične posledice kot takrat, ko ni pričakovan. Izguba pričakovanega nadzora je vezana za reaktanco in razburjenje, v drugem primeru pa gredo odzivi v smeri neaktivnosti in nemoči. Skrajna izguba nadzora spreminja tudi stopnjo zaupanja v neko tehnologijo. Negotovost nesreč in njena zaznava Mnogi dogodki v človeškem življenju se kažejo kot bolj ali manj verjetni, torej negotovi. Značilen primer predstavljajo nesreče in vreme. Pomembno je dejstvo, da presoja verjetnosti teh dogodkov vpliva na vedenje prizadetih. Čeprav se ljudje danes bolj zavedajo nevarnosti naravnih nesreč, jih pogosto ne upoštevajo. Zaznava nevarnosti se vsaj iz štirih razlogov razlikuje od zaznave vsakdanjega okolja (Ittelson et al.,1974):

V večini krajev so naravne nesreče razmeroma redke, niso del vsakdanjega življenja. Redka nevarnost vodi do izkrivljanj v dojemanju okolja. Ljudje vidijo grožnjo kot možno in oddaljeno in ne kot neposredno in stvarno.

To so dogodki, ki se izmikajo nadzoru ali pa je ta omejen. Takšni dogodki zahtevajo velike prilagoditve (spremembe) v načinu življenja, ki jih

ljudje neradi sprejemajo. Obvestila o nevarnosti so pogosto dvoumna in nudijo nezadostno količino

zanesljivih znakov. Zato so sodbe manj točne kot v normalnih okoliščinah. Ljudje se s temi vprašanji soočajo na različne načine. Medtem, ko nekateri sploh odstranijo nevarnost ali negotovost iz svojih zaznav, se drugi počutijo nemočni, da bi karkoli storili. Vendar je osnovno vedenje povezano z negotovostjo nesreče. Povedano ne pomeni, da ljudje soočeni z nesrečo, ne bodo nič naredili. Kadar gotovost prevlada negotovost v zaznavi nevarnosti, ali kadar velikost nesreče povzroči krizne odzive, bodo ljudje na vsak način storili potrebno. Nasprotno se dogaja kadar zaznana pogostost in nizka verjetnost dajeta negativno gotovost, da do nesreče ne bo prišlo. Med obema skrajnostima so človeški odzivi najmanj predvidljivi. Posameznik ali skupina soočeni z nevarnostjo morajo torej oceniti verjetnost

____________________________ 87

dogodka, razpoložljiva vedenja in njihove posledice ter se za eno odločiti. Na ta proces vpliva več dejavnikov: • ljudje niso realni ocenjevalci verjetnosti in posledic skrajnih dogodkov; • ne zavedajo se vseh možnosti ki jih imajo na razpolago; • pristranost v predelavi obvestil omejuje možnost primerjave alternativ; • imajo širok in raznolik izbor ciljev, ki jih želijo doseči. Odločanje pogosto otežuje tudi pretirana prepričanost v pravilnost lastne (tudi napačne) sodbe. Zdi se, da psihološko osnovo za to neupravičeno gotovost predstavlja njihova neobčutljivost na pomanjkljivosti domnev na katerih sodbe počivajo. Vse prepogosto se ne zavedamo omejenosti našega znanja. Morda do tega prihaja zaradi čoveške želje po gotovosti. Vse povedano velja žal tudi za strokovnjake. Vedenje ljudi med nesrečo Starejša pojmovanja, da nesreče po pravilu povzročajo dolgotrajne in težke posledice v duševnem zdravju, so novejše raziskave ovrgle. Vedenje ljudi v skrajnih situacijah je namreč ostajalo nadzorovano in je ustrezalo zahtevam situacije. Zanimivo pa je, da so se posamezniki boljše prilagajali kot organizacije. Prav tako so bile pogosto bolj škodljive t.i. drugotne nesreče, nastale zaradi neustrezne pomoči (razseljevanje ljudi, življenje v zabojnikih, ipd.). Zdi se, da se skupnost vede kot nekakšna spužva, ki se pod pritiskom začasno deformira, a se hitro vrne v normalno stanje ob ohranjenem ustroju. Zavedati se moramo, da nesreča ne pomeni nekakšne popolne prekinitve z normalnim življenjem, pač pa se veliko tega kar je obstajalo prej, prenaša v nove razmere. Naj omenim le socialno oporo, tj. stopnjo do katere posameznik meni, da se lahko opira na enega ali več ljudi za bodisi materialno,...čustveno pomoč ali obe v trenutku potrebe. Takšna pomoč v težkih časih deluje kot nekakšen blažilec med posameznikom in njegovimi nevšečnostmi. Večja ko je, hitreje si bo opomogel. Seveda ima vsaka pomoč svoje meje. Lahko bi seveda še marsikaj rekli o vedenju in doživljanju ljudi, toda omejimo se le še na pojem panike. Obstaja prepričanje, da je to eden od najpogostejših in najbolj značilnih odzivov med nesrečo. Skorajda ni učbenika socialne psihologije, ki ne opisuje dogodkov, ki so se pripetili 30. oktobra 1938 v ZDA med radijskim prenosom Wellsove zgodbe Vojna svetov. Pravijo, da je dogodek tipičen primer množične panike. Toda, ali je bilo zares tako. Raziskava opravljena takoj po dogodku je pokazala, da je 84 % poslušalcev - bilo jih je 32 milionov - vedelo, da gre za zgodbo in niso niti pomislili, da gre za karkoli drugega. To ne pomeni, da je ostalih 16 % postalo histeričnih in paničnih. Veliko število teh ljudi je bežalo od doma, ker so menili, da gre zares za najnovejše vesti, kar v tistem času, neposredno pred začetkom II. svetovne vojne ni bilo čudno. Cantrill (po Sherif in Sherif, 1969) meni, da v stabilnejših časih neka igra, ne glede na svojo realističnost, ne bi povzročila takega preplaha. Ljudje bi počakali na nadalnja obvestila. Tu pa je šlo za epizodo človeškega vedenja do katere je pripeljal vzorec okoliščin, ki so nudile matriko za visoko sugestibilnost. Ob kaosu in resnični katastrofi lahko tudi povsem navaden dogodek privede do preplaha. Vendar je bilo v omenjenem primeru število paničnih vedenj nepomembno. Ljudje niso pobegnili na vrat na nos. Odkod pa potlej takšno poudarjanje panike. Zato obstajata vsaj dva razloga:

____________________________ 88

SLIKA 1: Tloris in prikaz dogajanja v Munchenskem Lowenbraukellerju (po Simeu, 1980)

Pogosto prihaja do ti. krožnega dokazovanja, ko opisovanje dogodka pomešamo z razlago. Tako npr. vedenje večjega števila ljudi med požarom opišemo kot panično in pojasnimo, da se je pojavilo zaradi panike. Tako dogodek pogosto razlagajo tisti, ki kasneje ob mirni analizi ugotavljajo možnosti ustreznejšega vedenja. Toda po bitki je lahko biti general. Vprašanje je kaj so vedeli in videli tisti, ki so bili v nevarnosti. To nam kaže tudi dogodek do katerega je prišlo 12 aprila 1973 v Munchnu (Sime, 1980), ko je okoli 3000 mladih ljudi zapuščalo polno dvorano, pa sta zaradi pritiska množice umrli dve dekleti. Sklicevanje na paniko ni upoštevalo funkcionalnih posledic masovnega zapuščanja prostora, dejstva, da obiskovalci niso poznali ostalih izhodov ter da tisti v ozadju niso nič vedeli o dogodkih spredaj.

Pogosto prihaja do zmede zato, ker mnogi ljudje svojo izkušnjo opisujejo kot panično, čeprav gre morda samo za tesnobnost ali strah. S tem hočejo povedati, da so bile njihove zmožnosti začasno oslabljene in zato niso odgovorni za svoje vedenje.

Včasih služi označevanje lastnega vedenja kot paničnega zgolj v opravičilo, »češ nič nisem mogel, bilo je močnejše od mene«.

S povedanim nočem reči, da panike sploh ni. Vendar ni tako pogosta kot se misli. Toda kaj sploh je panika? Lahko jo opredelimo kot akutno reakcijo nenadzorovanega strahu, ki jo odlikuje beg. Kaže se kot poskus umakniti se iz nevarnega področja, pri čemer bežeči ne razmišljajo o socialnih posledicah svojih dejanj in se vedejo individualistično, nesocialno in nerazumno, vendar ne nujno tudi nefunkcionalno in neprilagojeno. Toda, če je panika nesocialna, ni protisocialna, če je nerazumna, ni protirazumna. Paničen človek ne bo ubijal drugih zaradi svoje rešitve, nerazumnost pa predvsem pomeni, da ne bo upošteval vseh možnih alternativnih vedenj, temveč se bo omejil na beg. Toda to ni brezglavi beg, temveč beg iz kraja nevarnosti. So tudi pogoji v katerih bo verjetneje izbruhnila panika. To so predvsem:

____________________________ 89

obstoj predkrizne opredelitve nekega okolja, da v njem prihaja do panike; pomanjkanje predkriznih socialnih vezi med potencialnimi udeleženci, saj

te vezi zavirajo paniko; zaznava možne ujetosti; občutek nemoči; občutek socialne izolacije; zavest o nevarnosti in ugotovitev da se poti bega hitro zapirajo.

In kakšni so protiukrepi? Izhajajo seveda iz pogojev v katerih panika nastaja. Predvsem je treba ljudi seznaniti z možno nevarnostjo, je ne skrivati pred njimi, "da ne bi prišlo do panike". Seznaniti jih je treba s protiukrepi, oblikovati skupinsko disciplino ter zagotoviti dobro vodenje. In oblikovati okolje, ki bo po eni strani odpornejše na nevarnosti, po drugi pa olajševalo umik, če že pride do nje. Izpraznitev zgradb Hitra in varna izpraznitev posebno večjih stavb (gledališč, trgovskih centrov, zabavišč, postaj ipd.) je posebno pomembna pri preprečevanju težjih posledic požarov ali drugih nevarnih dogodkov. Zato ni vseeno kako je stavba oblikovana, kako so postavljeni izhodi, širina in značilnosti stopnic, ipd. Z vsem tem se soočajo ogroženi ljudje. Zato morajo biti značilnosti njihovega doživljanja in vedenja ustrezno vgrajene v oblikovanje stavb in organizacijo reševanja. Raziskave začete v sedemdesetih letih so zavrnila goli "fizikalni" model vedenja, ki je upošteval le zmogljivost hodnikov, vrat in stopnišč, ljudi pa izenačeval z nerazmišljajočimi objekti, ki se premikajo po vnaprej določenih poteh. Tak pogled se je hitro lahko zadovoljil z minimalnimi širinami hodnikov in maksimalno dolžino reševalnih poti. Ogroženi ljudje bi se morali predvsem umikati pred nevarnostjo. Pravzaprav je ta model zelo podoben pojmu panike, podoben samo v tem smislu, da so za oba modela ljudje le nerazmišljajoči objekti, pri čemer prvi model sploh ne upošteva čustev, drugi pa govori o pretiranih (strah). Na žalost noben ne pojasnjuje, kaj bodo ogroženi zares naredili. Mnenje, da se ljudje le umikajo pred nevarnostjo, je napačno in poenostavlja situacijo. Takšni pogledi zanemarjajo potencialno različnost človeških vedenj. Izpraznitev tudi ni navadna reakcija bega, ker vsebuje preveč zapleteno duševno in spoznavno aktivnost. Mnoge raziskave so pokazale, da ljudje praviloma zapuščajo stavbo po isti poti po kateri so v njo prišli, razen kadar izrecni vidni znaki ne opozarjajo na alternativo (npr. vrata z oknom skozi katero se vidi zunanji prostor). Ljudje se v nevarnosti celo še bolj kot v normalnih razmerah držijo znanega, znanih krajev ali ljudi. Če so bili v skupini se umikajo kot skupina in ne vsak zase. Tudi v kritičnih trenutkih so ljudje predvsem družbena bitja in ne individualisti. Smer gibanja ne določa samo nevarnost, ampak tudi poznanost kraja in ljudi. Zavedati se moramo, da se poznanost ne nanaša samo na enostavno dejstvo, da smo po neki poti že šli, temveč tudi na to, koliko je načrt stavbe običajen, oziroma koliko ima nenavadno nameščenih prostorov, hodnikov, ipd. Varnost se vsekakor začenja že pri arhitektonskem načrtu. Vsekakor se ljudje lahko z vajo marsičesa nauče, toda v okoljih, ki jih zasedajo predvsem prehodne populacije (trgovine, gledališča) ni možnosti, da bi obiskovalce

____________________________ 90

izvežbali. To seveda ne pomeni, da je vseeno kako so izvežbani uslužbenci. Obiskovalcem lahko olajšamo dodatno seznanjanje s stavbo z odstranjevanjem napisov kot so "uporaba samo v sili". Oglejmo si še nekaj dejstev. Očitno je, da je pretok ljudi odvisen od širine hodnika ali stopnišča. Zavedati se moramo dejstva, da se ljudje izogibajo dotikom drugih ljudi ali zida. Pomislimo na t.i. osebni prostor, ki določa različne medsebojne interakcije. Zato je efektivna širina vedno manjša od merjene. Ugotovljeno je, da za izpraznitev ni merodajen le čas potreben da od najbolj oddaljenega prostora pridemo do izhoda, ker ljudje navadno vsaj še toliko časa porabijo ugotavljajoč za kaj sploh gre. Najprej namreč žele zmanjšati negotovost. Prav opazovanje vedenja drugih ljudi nam daje navadno ključni znak, kaj naj sami storimo. Tudi izpraznitev je končno socialni dogodek.

SLIKA 2: Videz zasilnega izhoda v trgovskem centru na severu Anglije (Sixsmith in sod., 1988). Oglejmo si še primer trgovskega centra na severu Anglije (Sixsmith in sod., 1988). Gre za zapleteno stavbo z okoli 200 enotami. Pri gradnji so zelo pazili na videz, ter so zasilne izhode oblikovali kot stenske slike (murale), označeni pa so bili z napisom nad vrati. Zastavilo se je vprašanje koliko ljudi bo take slike prepoznalo kot izhode in kaj pomenijo takšni kot so za vedenje med izpraznitvijo. Prepoznavanje je pomembno iz več razlogov. Eden je ta, da bližina izhoda ne določa nujno tudi njegove uporabe, ker gre tudi za vpliv drugih socialnopsiholoških spremenljivk. V tem kontekstu je treba ljudem nujno dati jasen znak in obvestilo na katero lahko oprejo svoje evakuacijske odločitve. Novost vrat v obliki stenskih slik je lahko v tem smislu vprašljiva. V kolikor nasprotujejo pričakovanjem o tem kakšen naj bo izhod v sili, manj verjetno je da jih bodo ljudje uporabili. Ta nepoznanost ima lahko težke posledice upoštevaje človeške preference za znano v kriznih situacijah. Prepoznavnost vrat vpliva na zaznavo izhoda v sili, pri enkrat sprejeti odločitvi o izpraznitvi. Pri ljudeh obstaja, kot vemo, težnja, da zapustijo stavbo tam kjer so vanjo vstopili, razen če ni močnih vidnih znakov za neko alternativo. V omenjenerm centru naj bi bili to napisi nad vrati. Toda, ali je to dovolj. Teoretični okvir za daljnje razmišljanje - v kolikor želimo spoznanja posplošiti - lahko najdemo v Gibsonovem pojmu afordanc (nudil). Gibson je poudaril komplementarnost človeka in njegovega okolja. Okolje ni nekaj kar se zaznava v abstraktnih, geometričnih izrazih, ampak ga sestavljajo stvari, ki imajo lahko za

____________________________ 91

posameznika neposreden pomen. Površine so pomembne ker nudijo oporo, poti omogočajo gibanje z enega mesta na drugo. Človeške akcije se oblikujejo v okviru omejitev in možnosti, ki jih nudi okolje. Gibsonova teorija opredeljuje naravni, ekološki odnos med osebo in krajem. Sama raziskava v trgovskem centru je pokazala, da so bili ljudje v njem orientirani na nek splošen način, brez podrobnosti. Uporabljali so zgolj najbolj očitne znake, npr. glavne prodajalne. Seveda je proces razvedovanja bolj odvisen od prepoznavanja potez okolja in ne od njihove obnove. Spoznava in okolje sta v iskanju poti dinamično povezana. Okolje nudi na licu mesta znake ljudem, ki delujejo na nekem splošnem nivoju abstraktnega razvedovanja. Kar se tiče zasilnih izhodov večina ljudi (54 %) ni vedela kje so, celo 83 % pa se ni spomnilo na noben izhod med vhodom in svojim sedanjim položajem. Samo 75 % vprašanih je uspelo najti izhod v eni minuti, medtem ko so ostali potrebovali veliko več časa. Tudi pri uspešnih iskanje izhoda ni bilo optimalno. Samo 28 % ljudi je uporabilo najbližji izhod. Mnoge je motil videz vrat. Tipičen odziv je bil: "Tu je zasilni izhod, toda kje so vrata?" Mnogi so iskali bolj prepoznavna vrata. Nekateri niso opazili 2 m oddaljenega izhoda. Preprosto jih niso prepoznali kot izhode. Splošni odziv je bil negativen, vrata so skrita, vnašajo zmedo ali pa so preprosto del zida. Menili so, da mora zasilni izhod tudi izgledati kot tak. Vrata so zaznali kot ovire, ki niti nimajo oblike vrat. Očitno obstajajo pri ljudeh nekaka pričakovanja o tem kakšni naj bodo zasilni izhodi. Stenske slike nimajo - če uporabim Gibsonov izraz - afordance vrat. Sami napisi so nezadostni. Posledice so očitne. Izhodi morajo bolj izgledati kot vrata. Če že slike morajo ostati, jih je treba uokviriti ter namestiti kluke, kar bi obveščalo za kaj gre. Tudi z boljšimi vrati vedenje dela ljudi ne bo optimalno. Mnogi bodo šli ven skozi znana vrata, njihovo gibanje bodo usmerjali dolgi hodniki, vedenje drugih, itd. NASILJE VEZANO ZA ŠPORTNE TERENE IN DOGODKE Tako v svetu kot pri nas je vse več nasilja vezanega za določene športne dogodke. Najbolj znano je tisto vezano za nogomet, vendar obstaja tudi v drugih športih. Zakaj prihaja do tega? Vprašanje predstavlja izziv za psihologijo. Čeprav se vzroki nahajajo globlje v družbenogospodarskih in političnih pogojih življenja, so mehanizmi pojavljanja tudi psihološko vprašanje. S športom povezane nerede lahko razvrstimo v pet glavnih kategorij, glede na motive sodelujočih (Vamplew, 1983; Mark in sod., 1983):

frustracijski neredi se pojavljajo kadar so gledalci prikrajšani v svojih pričakovanjih glede igre in/ali sojenja. Zaznana krivica je pogosto vir frustracije, posebno če navijači menijo da je sodnik odvzel zmago njihovim.

izobčenski neredi nastajajo kadar skupine k nasilju nagnjenih gledalcev uporabijo športni dogodek za prikazovanje svojih protisocialnih dejavnosti. Takšno nasilje je dejavnost prestopnikov.

protestni neredi se pojavljajo kadar del množice uporabi športni dogodek za izražanje političnih pritožb.

konfrontacijski neredi nastanejo kadar pride do navzkrižja med gledalci, ki pripadajo rivalskim skupinam (etničnim, nacionalnim,...)

ekspresivni neredi nastanejo zaradi skrajnih čustvenih stanj ki spremljajo zmago ali poraz, posebno če je bil ta nepričakovan.

____________________________ 92

Obstajajo značilnosti športov in stadionov, ki večajo možnost agresivnega vedenja. Včasih se zdi kot da so arena in tribune načrtovani tako, da bi se čustveni vplivi čim bolj okrepili. Množica ljudi, sorazmerno anonimnih, napojenih z večjimi ali manjšimi količinami alkohola, opazuje nek agresiven dogodek, tekmo. Znano je tudi, da gneča kot taka ni ne dobra ne slaba, temveč, da samo krepi to kar je v razmerah že prisotno. Medtem, ko so včasih menili, da opazovanje agresivnih dogodkov vodi v katarzo, da ljudje opazujoč takšne dogodke nenasilno odreagirajo svojo lastno nakopičeno agresivnost, novejše raziskave kažejo, da opazovanje agresivnih dogodkov tudi samo povzroča agresivnost. Po opazovanju agresivnega dogodka postanejo ljudje bolj nagnjeni k agresivnosti. Po nekaterih teorijah (Canter in sod., 1989) pri nogometnem huliganizmu ne gre toliko za nasilje, kot za nekakšno nenasilno ritualizirano izražanje agresivnosti. Opazujoč nasilje na tekmah od blizu so ugotovili, da je bolj nakazano kot resnično. Skupine gredo ena proti drugi vendar se nikoli ne srečajo. Zdi se, kot da v ljudeh obstajajo notranje ovire, ki določajo do kam smejo z izražanjem nasilja. To je kot nekakšen način ukvarjanja z nasiljem na ritualiziran način. Toda, če posreduje policija prekine ta ritual, notranje ovire padejo in lahko pride do resničnega pretepa. Tu nas ne zanima toliko to nasilje kot takšno, temveč bolj v zvezi z fizičnim okoljem, s stadionom. Raziskave Canterja in sodelavcev (1989) so pokazale, da so ljudje, ki na stadionu sedijo, manj nagnjeni k nasilju kot tisti, ki stojijo. Manj nasilja je bilo na stadionih, kjer so vsi sedeli. Ločevanje nasprotnih skupin na različne dele stadiona je pripeljalo do njihove večje identifikacije in do večjega nasilja na razdaljo (npr. metanje steklenic). Canter sodi, da rešitev problema ni, ali ni predvsem, policijska zadeva. Najprej je potrebno spremeniti naravo nogometne tekme, kot jo doživljajo gledalci. Tem je treba ponuditi varno okolje. Klub je treba čim bolj povezati z navijači ter s skupnostjo v kateri se nahaja objekt. Upravljalci kluba morajo bolj skrbeti za gledalce. Morajo jih upoštevati kot kliente in ne kot potencialne kriminalce. Ugotoviti je treba kaj potrebujerjo, kaj želijo, kar uprava kluba ne more vnaprej vedeti ali določiti. Obisk tekme mora biti podoben obisku gledališča, turistična atrakcija, dogodek enakega ranga in ne nekaj za primitivne, neizobražene množice. Klub se mora čim bolj odpirati proti skupnosti, ponujajoč ji prostor za rekreacijo ipd. Obiskovalci morajo tja prihajati na sprostitev in ne na potencialen pretep. Potovanje do stadiona mora biti čim bolj enostavno in udobno. Ko ljudje pridejo, jih mora pričakati nekakšna dobrodošlica, počutiti se morajo kot gosti. Okolje nam stalno nudi različna sporočila in pomene. Če je grdo in ne ponuja dobrodošlice bo povzročilo sovražne ali vsaj negativne odzive. Prijetno okolje vzbuja pozitivne odzive. To je samo nekaj ugotovitev o resnem in širokem vprašanju. NEKATERA VPRAŠANJA MESTNEGA ŽIVLJENJA Lahko začnem s trditvijo, da je mestno življenje prevladujoč način življenja današnjega človeka. Ni več pomembno ali nam je to všeč, ali je dobro oziroma vsaj naravno; gre za enostavno dejstvo, da večji del človeštva danes živi v mestih in da za sedaj nimamo druge možnosti. Pustimo ta splošna vprašanja, zanemarimo tisto pozitivno kar nam mesto prinaša na različnih področjih življenja in spregovorimo nekaj besed o njegovih nevarnostih ali vsaj neprijetnostih. Nekatere so povezane z množico fizičnih in socialnih dražljajev s katerimi se sooča mestni človek, ne zmore jih

____________________________ 93

pa predelati. Milgram (1970), ki je morda najjasneje opisal mehanizme prilagajanja in pokazal da istočasno delujejo tako na spoznavni ravni (usmeritev pozornosti in urejanje obvestil) kot na socialni in čustveni (izogibanje medčloveškim odnosom in zmanjševanje njihovih čustvenih sestavin), govori o večih mehanizmih prilagajanja ter omenja tri socialne posledice teh razmer: • zmanjšana zavest o družbeni odgovornosti; ljudje, ki so stalno preobremenjeni z

dražljaji bodo nezaupljivi do drugih glede njihovih potreb, interesov in zahtev, kar vodi do tega, da jim v nevarnosti ne pomagajo;

• zmanjšana vljudnost v medsebojnih odnosih; • anonimnost postaja pravilo; pojavlja se razosebljanje, zaradi česar je vsakdo sam

v množici, to pa vodi do večjega prenašanja odklonov vseh vrst. Tu se ne bomo podrobneje ukvarjali z zmanjšanim zanimanjem za druge, s tem kar sta Latane in Darley (1976) poimenovala učinek priče.

SLIKA 3: Zemljevid "strahu" severne Philadelphije (po Downsu in Stei, 1977) Ljudje dokaj dobro vedo ali in koliko so varni pred kriminalom v svojem mestu ali soseski. To je določeno z nizom dejavnikov, vse od osebne izkušnje s krajem, njegovim videzom ter značilnostmi posameznika. To kažejo tudi spoznavni zemljevidi. Mesta niso vedno prijazni kraji za življenje in obvestila, ki jih vsebujejo spoznavni zemljevidi nekega področja, lahko kažejo veliko več kot zgolj poznavanje znamenj in

____________________________ 94

poti. Mnogi mestni predeli so visoko stresni, celo nevarni. David Ley je oblikoval zemljevid takšnih strahov lokalnega prebivalstva severne Philadelphije. Obstaja nekakšna nevidna mentalna topografija psihičnega stresa v tej soseski, v kateri "vrhovi" označujejo kraje, ki se jim je treba izogibati, "doline" pa so varnejše. Vrhovi se pokrivajo predvsem s področji gangov, zapuščenimi stavbami, ipd. Ta obvestila so za tamkajšnje prebivalce nujna za preživetje. Številni taki zemljevidi ne odražajo samo okolja temveč tudi mnoge druge vidike življenja. Raziskava (po Gouldu in Whiteu, 1974) izvedena z otroci v črnski četrti Bostona, ko so risali zemljevide svojega kraja, to dobro kaže. Prikazani so zemljevidi treh otrok. Spodnji del vsakega zemljevida kaže del mesta v katerem žive belci. Na Davejevem zemljevidu je to povsem prazen del. V razgovoru je postalo jasno, da se deček tega predela boji in da ne zahaja vanj. Za njega je to terra incognita, medtem ko navaja podrobnosti okoli hiše in šole na drugi strani Parkerjeve ulice. Tudi Ernestov zemljevid prikazuje to ulico kot mejo. Narisana je nesorazmerno široka, s čemer, čeprav nezavedno, Ernest poudarja to širino kot psihološko oviro. Oba dečka nista šla čez njo. Toda Ralph, ki gre v šolo na drugi strani, je narisal povsem drugačen zemljevid. Četrt belcev je zmanjšal ter jo napolnil s šolami, kar kaže na njegovo zaznavo izobraževanja, kot poti umika iz segregiranega življenja. Očitno pa je, da ima Ralph mnogo širši pogled na svoje okolje, da ni omejen samo na področje okoli doma.

SLIKA 4: Spoznavni zemljevidi treh črnskih otrok (po Gouldu in Whiteu, 1974). Nevarnosti pa niso razporejene le prostorsko, pač pa tudi časovno. Francoski časopis L'Aurore je objavil zemljevid New Yorka z obvestili o nevarnih področjih namenjenimi francoskim turistom. Najbrž so bili turisti opremljeni s temi zemljevidi še

____________________________ 95

bolj preplašeni. Amerikanci so jim kmalu vrnili udarec z podobnim zemljevidom Pariza. Ali je bilo zaradi tega kaj manj žrtev se ne ve.

SLIKA 5: Zemljevid nevarnih predelov New Yorka. Oglejmo si še raziskavo Kirkove (1988) o varnosti nekega študentskega kampusa. Predeli za katere so študentje menili da so nevarni so imeli več rastlinja, manj prebivalcev in slabšo razsvetljavo. Napadi so bili verjetnejši v stanovanjskih predelih. Anketiranci so menili, da so področja, ki so bolj oddaljena od njihovih stanovanj nevarnejša, podatki pa so kazali, da se je večina napadov pripetila v ali blizu žrtvine hiše. To kaže, da so napadi verjetnejši tam kjer študenti žive ne pa v zapuščenih delih naselja. Možno je seveda tudi to, da je v krajih, ki se zde nevarnejši manj napadov preprosto zato ker se jim ljudje izogibajo. Slika nam kaže omenjeni kampus, 18 področij katerih nevarnost so ocenjevali ter pogostost napadov po policijskih podatkih. Ocene se ravno ne skladajo z resničnim stanjem. Za študente so pomenili nevarnost naslednji znaki: slaba razsvetljava in kraji za skrivanje. Zdi se, da je za oceno nevarnosti najbolj merodajen videz in pa govorice, mnogo manj pa osebna izkušnja. Med ocenami moških in žensk obstajajo razlike. Moškim se zdi kraj varnejši. Ženske so pogosteje podvzele varnostne ukrepe, predvsem pasivne (niso šle v nevarne predele, šle so v spremstvu, ipd.).

____________________________ 96

SLIKA 6: Zemljevid kampusa z oznako krajev napadov (črne pike) ter sliki "varnega" in "nevarnega" predela, kot so ju ocenili študenti (Kirk, 1988) Tema in agresivnost Čeprav lahko skupaj z Yi-Fu Tuanom (1979) ugotovimo, da je mesto zahvaljujoč električni energiji pregnalo temo, to ne pomeni da v njem ni teme in da ni vezana za nekatere nezaželjene vrste vedenja. Page in Moss (1976) sta se v svoji raziskavi ukvarjala z možnimi vzročnimi vplivi teme na izražanje agresivnosti. Znano je, da se dobršen del kriminalnih dejanj pripeti na temnejših krajih, dvoriščih, parkih, ipd. Avtorja

____________________________ 97

navajata, da se celo 90 % takih dejanj pripeti ponoči. Zveza med obema pojavoma je morda samo ta, da tema omogoča sorazmerno "varno" izražanje agresivnosti. Ali zmanjšanje stopnje kriminala za 33 do 70 % z izboljšanje razsvetljave v ameriških mestih pomeni samo lažji in večji nadzor policije ali pa gre še za kaj drugega. Raziskovalca sta z eksperimenti Milgramovega tipa pokazala, da je možna tudi drugačna razlaga. V temnem okolju so bili preizkušanci bolj agresivni. To lahko razložimo na vsaj tri načine:

Tema lahko poveča občutek anonimnosti in s tem zmanjšuje zavore. Vrsta raziskav je pokazala da posamezniki v takšnih situacijah lahko delajo to česar drugače ne, zmanjšuje se vpliv normativnih omejitev, hitreje se vspostavljajo pristni medosebni odnosi (kar vedo zaljubljenci). Tema, oziroma anonimnost, ki jo omogoča, vspodbuja tiste možnosti, ki so v danem trenutku najmočnejše, bodisi pozitivne ali negativne.

Tema lahko vpliva na večjo agresivnost kot pogojni dezinhibitor. V mnogih temnih okoljih (spalnica, bar) počnemo stvari, ki jih drugje ne. Kot rezultat takšnih izkušenj se pojavlja manjša zavrtost kot odziv na pogojni dražljaj - temo.

Tema lahko "loči" napadalca of žrtve. Že Milgram je ugotovil, da je pri večji oddaljenosti preizkušanca od "žrtve" za prvega kaznovanje veliko lažje. Tema deluje podobno, ker je žrtev manj vidna, težje se opažajo njeni odzivi, s čemer se zmanjšuje empatični odnos do nje.

Najbrž moramo upoštevati vse tri razlage, vendar bi težko pristali na to, da je tema vzrok napada. Ona le znižuje prag za izražanje agresivnosti. Omogoča jo tako zaradi zmanjšanega nadzora kot zaradi pomanjkanja psihičnih zavor. To pa še ni pravi vzročno posledični odnos. Vendar velja o vsem razmisliti kadar ukinjamo - zaradi varčevanja - javno razsvetljavo. Mestno okolje in kriminal Ropi, vlomi in še kaj, strah pred kriminalom, resnični kriminal in dejavniki okolja so tesno povezani. V predelih kjer se s kriminalom redko srečujejo se ljudje ne bojijo, medtem ko je visoka stopnja kriminalitete praviloma povezana z ustreznim strahom. Posledica tega je umikanje pred neznanci, nenudenje pomoči, manjša stopnja ukvarjanja z drugimi, večja anonimnost, upadanje socialnega nadzora, kar vse veča možnosti resničnega kriminala. Nekatera okolja povzročajo ta strah v večji meri:

nepregledna in slabo nadzorovana področja, ki so nezadostno osvetljena, kjer je malo ljudi, bodisi mimoidočih bodisi stanovalcev;

temna, izolirana področja, predvsem če se ne vidijo iz stanovanjskih področij, npr. parki, športna igrišča, enofunkcionalna področja;

podzemeljski prehodi, viadukti, parkirišča in garaže; kraji kjer je mnogo čudnih ljudi, pijancev, prostitutk,... slabo oskrbovana področja za katera je značilen vandalizem in propad; področja, ki so na slabem glasu.

Na takih krajih je manj gotova pomoč drugih, manj je tudi poti za umik. Tu se ne bom ukvarjal z Newmanovim pojmom branljivega prostora, ker ga že

____________________________ 98

prepogosto omenjajo in je bralcem verjetno znan. Vendar si poglejmo na konkretnem primeru, koliko se lahko ocena nekega okolja narejena na osnovi tega pojma pokriva z resnično kriminaliteto. Za stavbe v neki soseski v Den Haagu so ocenili glede na naslednjih pet meril, kje bodo tam vlomi:

preglednost iz stanovanj in javnih poti; ukvarjanje stanovalcev s posebnimi področji upoštevajoč oddaljenost od

stanovanja; videz področja (javno vs. zasebno); možnost nadzora (perspektiva, osvetljenost) poti umika.

SLIKA 7: Napovedani in resnični vlomi (van der Voordt, 1988) Stopnja ranljivosti je ocenjena po teh merilih, sumarni zemljevid pa so primerjali s podatki o vlomih v 9 letih. Očitna je precejšnja podobnost obeh zemljevidov. Kraji na vogalih kompleksa (lahek umik) in pritličja z več trgovinami po vhodu (anonimnost, pomanjkanje osebne zavzetosti) so bili posebno ranljivi.

Slika 8: Prototipa “varne” in “k vlomom nagnjene” hiše (McAndrew, 1993) Rand (1984) navaja značilnosti stavb in stanovanj, ki jih vlomilci pogosteje obiskujejo:

Na blokih z večjim številom vlomov je več prometnih znakov (omejitev hitrosti, stop), dopustna hitrost pa je nekaj višja kot pri nevljomljenih. Prevladujejo javni znaki in obvestila. Zdi se, da to daje storilcu ključ, da je tu za njega varno, če drugi znaki kažejo da ni nikogar doma. To je morda tudi storilčev stereotipen pogled

____________________________ 99

na mesto, da torej področje s temi znaki kaže na manjši socialni interes v skupnosti in večje opiranje na javne avtoritete.

Vlomljeni domovi imajo veliko manj ograj in ovir kot nevlomljeni. Velja, da se vlomilci nasploh izogibajo prevelikemu številu ovir. Najraje imajo, če lahko v prostore vstopijo neposredno z javne površine. Če morajo čez dvorišče in notranja področja, potem pa še iskati pot v notranji zoni doma, morajo preiti vsaj tri pomembne meje ter načrtovati možni umik, ki pa bo težji. Če je torej hiša omejena z resničnimi ali simboličnimi ovirami bo vlom manj verjeten.

Vlomljeni domovi imajo manj sledi neposrednega bivanja. Očitno vlomilci vedno iščejo znake odsotnosti, npr. kopico časopisov, pošte, steklenice mleka, ipd. Najraje imajo stavbe, ki so zapuščene začasno za nekaj ur, če lahko zanesljivo predvidijo kdaj se bodo stanovalci vrnili, da v tem času opravijo vlom. V stavbah kjer so stanovalci na dopustu je lahko prisotnost vlomilca bolj očitna in jo opazijo sosedi ali mimoidoči, ki stanovalcev morda sploh ne poznajo. Prekinejo namreč neko običajno dnevno rutino. Pomembna je tudi prisotnost avta. V hiše bre garaž bodo prej vlomili, saj prisotnost avta na parkirišču pove ali je kdo doma (to seveda velja za ZDA kjer ima skoraj vsakdo avto);

Vlomljene hiše se slabše vidijo iz sosednjih stavb. Povedano že vsebuje tudi načine reševanja problema. S tem končujemo tudi sprehod po nevarnostih, s katerimi nas naše okolje sooča. Zgodba seveda ni končana, dani so le njeni odlomki. Začeli smo z tistim najslabšim, vsaj po številu ljudi, ki jih prizadene, končali pa smo z manj nevarnimi, čeprav neprijetnimi in včasih za prizadetega tudi nevarnimi dogodki. Skozi vse povedano se kot rdeča nit vleče pomen drugih ljudi in odnosov z njimi za naše življenje. Viri 1. Canter D., Comber M., Uzzell D.L. (1989), Football in its Place, London: Routledge 2. Davidson B., (1977), Genij Afrike, Zagreb: Stvarnost 3. Downs R.M., Stea D. (1977), Maps in Minds, New York: Harper & Row 4. Gould P., White R. (1974). Mental Maps, Harmondsworth: Penguin 5. Ittelson W.H., Proshansky H.M., Rivlin L.G., Winkel G.H., Dempsey D. (1974), An Introduction to

Environmental Psychology, New York: Holt 6. Kirk N. (1988), Factors Affecting Perceptions of Safety in a Campus Environment, V: Sime J.D. (Ed.),

Safety in the Built Environment, London: E. & F.N. Spon 7. Latane B., Darley J.M. (1976), Bystander »apathy«, V: Hollander E.P., Hunt R.G. (Eds.). Current

Perspectives in Social Psychology, London: University Press, 140-152 8. Mark M.M., Bryant F.B., Lehman D.R. (1983), Perceived Injustice and Sport Violence, V: Goldstein

J.H. (Ed.), Sports Violence, Berlin: Springer, 83-109 9. McAndrew F.T. (1993). Environmental Psychology, Pacific Grove: Brooks/Cole 10. Milgram S. (1970), The experience of living in cities, Science, 167, 3924, 1461-8 11. Page R.A., Moss M.K. (1976), Environmental Influences on Agression: The Effects of Darkness and

Proximity of Victim, Journal of Applied Social Psychology, 6, 2, 126-133 12. Quarantelli E.L. (1982), What is a disaster?, V: Jones B.G., Tomaževič M. (Eds.), Social and

Economic Aspects of Earthquakes, Ljubljana: ITRMS 13. Rand G. (1984), Crime and Environment, Journal of Architectural Planning Res., 1, 3-19 14. Shaw K.T., Gifford R. (1994). Residents' and Burglars' Assessment of Burglary Risk from Defensible

Space Cues, Journal of Environmental Psychology, 14, 177-194 15. Sherif M., Sherif C.W. (1969), Social Psychology, London: Harper & Ross 16. Sime J.D. (1980). The Concept of Panic, V: Canter D. (Ed.), Fires and Human Behaviour, New

____________________________ 100

____________________________ 101

York: Wiley 17. Sixsmith A., Sixsmith J., Canter D. (1988), When is a Door Not a Door? A study of evacuation route

identification in a large shopping mall., V: Sime J.D. (Ed.), Safety in the Built Environment, London: E. & F. N. Spon

18. Turner R.H., Killian L.M. (1972), Collective Behaviour, Englewood Cliffs: Prentice Hall 19. van der Voordt T. (1988), Spatial Analysis of Crime and Anxiety – Research data from the

Netherlands and implications for design, V: Sime J.D. (Ed.), Safety in the Built Environment, London: E. & F.N. Spon

20. Vitaliano P.P. et al., (1987), A Psychoepidemiologic Approach to the Study of Disaster, Journal of Community Psychology, 15, 99-122

21. Vamplew W. (1983). Unsporting Behaviour, delovno gradivo 22. Vilson D.A., (1967), Egipat, V: Frankfort H., Wilson D.A., Jakobsen T. (Ur.), Od mita do filozofije,

Beograd: Minerva 23. Yi-Fu Tuan (1979). Landscapes of Fear, Oxford: Basil Blackwell

8. VANDALIZEM

Pojav nesmiselnega pustošenja in uničevanja, zlasti kulturnih vrednot, ima dolgo preteklost. Začel se seveda ni šele z vzhodnogermanskimi Vandali, ki so leta 455 opustošili Rim, čeprav je po njih postal znan. Toda ti so bili prvi značilni primer, ki se je, upravičeno ali ne, vlekel skozi vso znano zgodovino in pripeljal tudi francoskega duhovnika in kasnejšega opata Henrija Gregoriea (1750-1831), do tega, da je leta 1794 skoval izraz vandalizem (franc. vandalisme). Mož, vnet republikanec, zaslužen za odpiranje šol, knjižnic in znanstvenih ustanov v takratni Franciji, je menil, da so uničevanja umetniških del med revolucijo krivi njeni sovražniki, in je tako primerjal njihovo vedenje z divjaštvom Vandalov. Tako je beseda vandalizem, v začetku uporabljena morda bolj kot zmerljivka, ostala med znanstvenimi izrazi vse do danes. Ni se treba bati, da bi izginila, kajti tudi o po njej poimenovanem pojavu še ne moremo govoriti v preteklem času, saj se ni končal ne z Vandali in ne s sovražniki francoske revolucije. Dejansko je pojav celo vse pogostejši. Uničevanje spomenikov in nagrobnikov, razbijanje šip in uličnih svetilk, pisanje po zidovih ipd. so postali nekako del našega vsakdana, vendar nikakor ne del, s katerim bi se družba kar tako sprijaznila, saj pojav poleg neposrednih posledic v okolju zapušča tudi motnje v družbenih odnosih ter lahko vodi v brezbrižnost, strah in razkroj, kot meni Roos (1982). V mnogih deželah je postal veliko zlo mestnega, pa tudi vaškega življenja. Pri nas pojav postaja vse bolj pereč, čeprav morda še ne dosega obsega, kakršnega ima npr. v ZDA in nekaterih evropskih deželah. Zavedati se moramo tudi dejstva, da so uradni podatki o tovrstnih dejanjih le vrh ledene gore, o dejanskem stanju pa lahko le domnevamo. Vendar to ni predmet te razprave. Tokrat bom skušal le podati oris samega pojava v njegovih različnih pojavnih oblikah ter možne razlage in protiukrepe. Opredelitve in vrste vandalizma Kaj je tisto, kar opredeljuje vandalizem in ga razlikuje od ostalih odklonskih dejanj? Najbrž je prav usmerjenost vandalizma k poškodovanju ali uničenju stvari in ne k nasilju nad ljudmi tista kritična lastnost. Seveda tudi uničenje stvari lahko pomeni svojevrstno namestniško nasilje nad ljudmi. Za razbitimi šipami, potrganimi rožami, poškodovanimi avtomobili ipd. se lahko skriva tudi maščevanje nad posameznikom, ustanovo, družbo kot tako itd. Vendar, kot meni van Vliet (1982), pri različnih piscih ni ravno velikega soglasja o tem kaj je vandalizem. Mnoge opredelitve so preširoke (npr. poškodovanje stvari) in zato niso uporabne. Ožji pristopi so se pojavili v poskusih količinskega določanja škode (materialna in družbena škoda) ali pa na osnovi vsebine dejanja (Casserly in sod., 1980). V teh primerih gre že bolj za razlikovanje vrst vandalizma, tako kot tudi v tistih, ki vandalizem vežejo na določene kraje (npr. šolski vandalizem). Na tem mestu se ne bi spuščal v prikazovanje različnih uradnih opredelitev iz zakonov različnih dežel, ampak bi se pridružil mnenju že omenjenega van Vlieta, da je uporabnost pravnih opredelitev omejena vsaj zato, ker se osredotočajo na zakonske vidike vandalskih izpadov, zanemarjajo pa njihovo družbeno ozadje ter psihološke predhodne okoliščine. Prav tako so preširoke, saj zajemajo vse od pisanja po zidu (grafiti) do požigov, to je poškodovanje, ali uničenje tuje lastnine brez privolitve lastnika. Kljub temu pa

102

se kažejo v mnogih teoretičnih razpravah o vandalizmu. Vendar je tudi osredotočanje na družbene in psihološke dejavnike lahko vprašljivo vsaj toliko, da lahko razlike v omenjenih dejavnikih zahtevajo tudi različno razvrščanje enakih izidov (npr. nekdo lahko razbije okno namerno, nekdo pa v igri). Toda ta vprašljivost nastopa bolj z vidika statističnega zajemanja pojava; vsebinsko, z vidika razumevanja, pa je pristop najbrž bolj upravičen. Stan Cohen (po Casserlyu in sod., 1980) razvršča vandalska dejanja na osnovi pomena, ki ga imajo za storilca, v naslednjih sedem skupin:

dobičkarski vandalizem, ko storilci poškodujejo stvari zato, da bi prišli do denarja ali dobrin;

taktični vandalizem, kadar hoče storilec s poškodovanjem pritegniti pozornost ali pospešiti reševanje neke zadeve (npr. poškodovanje jedilnice kot protest proti slabi hrani);

ideološki vandalizem, ko je škoda narejena v podporo neki ideološki zadevi (npr. uničevanje javne lastnine ali imovine pripadnikov drugih narodov med nacionalističnimi izbruhi);

povračilni vandalizem, ko je škoda narejena zaradi maščevanja (npr. razbijanje šip na šoli zaradi slabe ocene);

igralni vandalizem, pri katerem je škoda povzročena kot del igre (npr. razdreti telefon na najbolj bistroumen način);

grafiti, ko je škoda povzročena, da bi storilec izrazil samega sebe ali da bi sporočil kaj drugega (npr. razna ljubezenska sporočila);

zlonamerni vandalizem, pri katerem prvine jeze, sovraštva in napadalnosti niso tako vezane na tarčo kot pri povračilnem vandalizmu, vendar pa so vseeno usmerjene (na posamezne vrste lastnine) in odzivne (kot rešitev določenih življenjskih in drugih težav). Primer slednjega vandalizma bi lahko bil šolski vandalizem kot posledica frustracije zaradi šole.

Glede na škodo, ki jo povzroča – materialno in družbeno – lahko razlikujemo štiri kategorije vandalizma (Casserly in sod., 1980), glede na visoke ali nizke ene in druge stroške oziroma škodo. Zeisel (1974) je v svoji razvrstitvi vandalizmov združil tako višino škode kot vrsto motiva oziroma namen storilca, kar prikazuje spodnja preglednica.

POSLEDICA MOTIV

Trenutna škoda, ki zahteva takojšnjo

oskrbo

Nabirajoča se škoda, ki zahteva ponavljano

oskrbo Zavesten Zlonamerni vandalizem Nezlonamerno

poškodovanje stvari Nenameren Napačno imenovani Škoda, skrita v

vandalizem vzdrževanju

103

Zlonamerni vandalizem je bil že opredeljen, napačno imenovani zadeva škodo, ki nastane npr. ob igri (razbita šipa pri igranju nogometa), nezlonamerno poškodovanje stvari se vsaj deloma pokriva s Cohenovim igralnim vandalizmom (npr. otroci narišejo na šolskem zidu gol, ki ga rabijo za igro, ne iz zlobe, ampak, ker se jim zdi to njihova zakonita potreba), škoda, skrita v vzdrževanju, pa se nanaša na povečane vzdrževalne stroške zaradi nenamernih dejanj ob vsakdanji uporabi nekega prostora (npr. otroci si skrajšajo pot čez trato ali skozi živo mejo, kar občasno zahteva stroške zaradi obnovitve).

Vendar obstaja, opozarja Cohen (1982), vprašanje kako pojasniti t. i. proces pripisovanja odklonskosti. Odgovor na vprašanje, zakaj je neko dejanje odklonsko in drugo ne, ni enostaven, saj odklon ni nekaj vnaprej danega, stalnega. Posamezna vedenja, možnosti in posamezniki šele z družbenimi opredelitvami, odzivi in politiko pridobijo svojo odklonskost. Tako je tudi pri vandalizmu. Očitno je, nadaljuje Cohen, da:

nimamo vseh oblik kršitve pravil za odklonske, problematične ali kriminalne; ne uveljavljamo vseh pravil, ki prepovedujejo nezakonito uničevanje

imovine; ne imenujemo in obravnavamo vseh prekrškov kot prestopke.

Odklonsko in neodklonsko dejansko pomenita nekakšne kontinuume oblik, kontekstov in ljudi oziroma razmer, v katerih je prekršitev pravil še dopustna, sprejemljiva, inštitucionalizirana in »normalizirana« ali pa to ni.

SLIKA 1. Grafiti lahko odražajo protest proti nekemu dogodku, kot ta uperjen proti francoskim jedrskim poskusom Omenil sem že negativno plat vedenja, označenega za »vandalizem«. Cohen navaja tudi pet pogojev, pod katerimi podobno vedenje ni vandalizem:

Obrednost: ob določenih priložnostih in na določenih krajih, npr. ob raznih praznovanjih, je poškodba določenih stvari lahko nekako sprejemljiva, odpuščena ali pa se celo podžiga (npr. razbijanje kozarcev na poroki, ob praznovanju rojstnega dne ipd.).

Zaščita: podobno kot v prejšnjem primeru je vedenje določenih skupin, ki jim je dala družba nekakšno kolektivno pravico do sodelovanja v vandalizmu (npr. študenti ali dijaki ob koncu šolanja). Celo kadar so storilci kaznovani, je kazen milejša, kot je sicer za podobne odklone. Ta zaščita je pogosto pridobljena tudi na razredni osnovi.

Igra: kadar škoda nastane kot del igre, se redkeje kaznuje, saj je nekako razumljiva. Izrazi, kot so »igra«, »zabava«, »dogodivščina« ipd., služijo za racionalizacijo in nevtralizacijo negativnih označb.

Odpisanje: manjše poškodbe ali okvare se štejejo za normalne, pričakovane in redne značilnosti določenih okolij in organizacij. Zaradi njegove pričakovanosti in prodornosti temu vedenju ne pripisujemo

104

odklonskosti (npr. pisanje po stenah v straniščih, vrezovanje imen v drevesa ipd.).

Obzidanost: uničevanje imovine v določenih polzaprtih (šole, tovarne) ali totalnih (zapori, bolnišnice za duševno bolne) ustanovah ostaja nevidno za zunanji svet ter je bodisi inštitucionalizirano ali pa obredno kaznovano le za zidovi dane ustanove.

Zato, meni Cohen, je vprašanje opredelitve vandalizma tudi široko politično, mi bi dejali družbeno vprašanje. Čeprav se bom nadaljevanju razprave v tej smeri izognil, saj zaradi svoje zahtevnosti presega namen tega besedila, ki hoče le narediti prerez skozi pojav, ki mu pravimo vandalizem, pa bi omenil še Readejevo (1982) mnenje, da vandalizem sploh ni posebna vrsta odklonskega vedenja, ampak stranski proizvod normalnega vedenja, kadar le-to ni podvrženo ustreznemu družbenemu nadzoru. Podrobneje se bomo z njegovim stališčem srečali še kasneje. Dotakniti se moram še enega vprašanja, neke značilnosti, ki jo vandalskemu vedenju pogosto pripisujejo – njegovi nesmiselnosti, nerazumnosti, muhavosti ipd. Podatki kažejo, da le ni povsem tako. Videli smo že, da vrste vandalizmov lahko ločimo glede na motivacijo storilcev, naravo tarče itd. Od kod torej ta razlika med javnim mnenjem in stvarnostjo. Že omenjeni Cohen v enem svojih zgodnejših prispevkov (Cohen, 1971), razlaga pojav s tem, da ljudje zaznavajo vandalizem kot nekako sprevrženost puritanske etike. Le-ta zahteva, da mora biti vsako dejanje izvršeno zaradi neke razpoznavne koristi. Prav zato, ker ta korist običajno ni očitna pri vandalizmu – nihče ne pridobi ničesar – se zdi vandalizem nesmiseln. Edini način, da bi ga osmislili, je domneva, da nima smisla. Morda je razlog tudi v tem, da bi bilo priznanje pravega smisla teh dejanj za družbo nesprejemljivo in bi morda delovalo v smislu njihovega uzakonjenja? Kot pravita Fisher in Baron (1982), je z vandalove perspektive vandalizem pogosto siselen odziv na to, kar vidijo kot nepravične razmere. Zato tudi ni slučaj, pravita, da je cilj napada pogosto javna imovina kot nekakšen simbol nepravičnega sistema. Njeno uničevanje je tako nekakšno maščevanje, a tudi poziv družbi, da spozna svojo krivdo. Nekatere pojavne oblike in značilnosti vandalizma Za vandalizem lahko rečemo, da je predvsem dejavnost dečkov (11 do 15 let) in mlajših moških (do 25. leta). Gre torej za skupine, ki so fizično že več ali manj dovolj dozorele, precej manj pa so dozorele družbeno in osebnostno. Deklet je med vandali izredno malo, razmeroma največ še pri pisanju po zidu (grafiti). Ti podatki veljajo0 le za odkrite vandale, vendar večine nikoli ne odkrijejo. V ZDA ostane kar v 90 % prijavljenih dejanj storilec neodkrit. Razne ankete med mladostniki (Mawby, 1982) so pokazale, da jih je več kot polovica že kdaj storila kakšno vandalsko dejanje. Vandalizem ni ne prostorsko in ne družbeno omejen, saj vandali prihajajo tako iz mestnih kot iz vaških okolij, iz vseh slojev prebivalstva ter so različnih narodnosti. Niso pa vsa okolja enako izpostavljena vandalskemu divjanju. Zdi se, da so med najbolj izpostavljenimi parki in otroška igrišča, pole, javni promet, ustanove (študentski domovi, knjižnice, prevzgojni zavodi, kultni prostori, muzeji itd.), stanovanjske hiše (predvsem nova naselja in trgovinski predeli v središču mesta, večnadstropnice itd.) ter cestna oprema 105

(svetilke, koši za smeti, klopi, telefonske govorilnice, prometni znaki itd.). Vandalizem se pojavlja predvsem na nenadzorovanih krajih, čeprav moram takoj reči, da pomanjkanje nadzora in vandalizem nista v nikakršni vzročni zvezi. Prav tako je vandalizmu bolj izpostavljena javna kot pa zasebna lastnina. To sledi že iz samega seznama najbolj izpostavljenih objektov in krajev, gre pa najbrž tudi na račun skrbi za objekte ali tega, čemur smo včasih rekli družbena samozaščita. De Gruchy in Hansford (1980) sta v svoji raziskavi vandalizma v Brisbaneu oziroma njegovih trgovskih središčih ugotovila tudi naslednje:

štiri najpogostejše vrste vandalizma so bile odstranitev ali poškodba stvari, ki so jih čez noč pustili zunaj, razbijanje šip, grafiti ter poškodovanje pritrjenih znakov ali napisov;

večina primerov se je dogodila ponoči ob koncu tedna, škoda ni bila velika in le 25 % so jih prijavili policiji;

poškodovane so bile predvsem stavbe, ki so izstopale iz okolja, ki so imele na fasadi velike steklene površine ter so stale blizu krajev z nočnimi zabavišči.

Zanimiva je tudi Webbova (1982) raziskava vpliva različnih spremenljivk (količine in vrste nadzora, različnih možnosti za beg) na verjetnost različnih vandalskih dejanj. Raziskavo oziroma spremenljivke prikazuje naslednji diagram. visok Spremenljivka A Nadzor stavbe nizek visok Spremenljivka B Nadzor ulice nizek (x) ulica pregrajena z zidom, visokim 3 m Spremenljivka C Pot pobega (y) odprta cesta (z) ovinkasta zadnja ulica poškodba telefonske celice Vrsta poškodba ulične svetilke Spremenljivka D vandalizma poškodba ograje grafiti 106

Dvanajst do šestnajstletnim dečkom je opisal okolja, zasnovana na različnih sestavah spremenljivk A, B in C, oni pa so morali oceniti, s kakšno verjetnostjo bi v posameznem okolju storili vsako od omenjenih štirih vrst vandalizma. Odgovori so pokazali, da bi se vandalizem nasploh pojavljal predvsem v okoljih s pomanjkljivim nadzorom, predvsem pa tam, kjer obstaja možnost pobega s kraja dejanja. Grafiti so bili najverjetnejša vrsta vandalizma, poškodovanje uličnih svetilk pa je bilo najmanj verjetno. Van Dijk in sod. (1982) menijo, da je razlika v stopnji vandalizma med posameznimi kraji odvisna od t. i. dejavnikov privlačnosti in dejavnikov gojenja. Prvi se nanašajo na tisto, zaradi česar je neko okolje privlačno za vandale, drugi pa na dejavnike, ki v nekem okolju proizvajajo vandale. Omeniti je treba, da storilci pogosto žive blizu kraja, v katerem so storili vandalsko dejanje. Kasneje se bomo te razlike lotili podrobneje, sedaj pa si bomo ogledali še nekatere posledice vandalskih dejanj. Metanje kamnov na mimovozeča vozila, razbijanje oken, trganje žic javnih telefonov in njihovo uničevanje sploh, teptanje cvetličnih gred, razbijanje spomenikov itd. povzroča ne le večjo ali manjšo materialno škodo (ta gtre lahko letno tudi v težke milijone), ampak imajo tudi druge posledice. Med njimi so poškodbe zaradi pokvarjenih igral, zamude gasilcev ali prve pomoči zaradi pokvarjenih javnih telefonov, težave, ki jih imajo starejši ali fizično prizadeti stanovalci višjih nadstropij zaradi pokvarjenih dvigal, in še bi lahko naštevali. Ne nazadnje naj omenim tudi slabo počutje prebivalcev, nezaupanje do sosedov in odtujenost sploh. Oglejmo si še nekaj primerov vandalizma, vezanega na poseben kraj. Skoraj vsi raziskovalci omenjajo šole kot tipičen primer kraja, ki je zelo izpostavljen. Vandali tu poškodujejo predvsem umivalnice, vrata in stene, pohištvo, parke, igrišča, učbenike, opremo, okna itd. Razbijanje šip je dejansko najpogostejše posamično vandalsko dejanje v šolah. Vandalizem je pogostejši v šolah, v katerih je veliko slabih učencev (maščevalni vandalizem). Poškodbe nastajajo predvsem ob koncu tedna, pred ali po pouku, med počitnicami, predvsem torej takrat, kadar je majhna verjetnost, da bi bil v bližini šole še kdo drug. Edino dejanja, s katerimi je hotel storilec motiti potek pouka, se dogajajo med njim. Vandalski izpadi so pogostejši v večjih kot v manjših šolah in velikost šole je celo pomembnejša od velikosti kraja, v katerem je. Redkejši so v šolah, ki so tesneje povezane s skupnostjo, v kateri so. Bolj so izpostavljene srednje šole (od osnovnih), bolj tiste z zastarelo opremo, nizko moralo osebja in nezadovoljnimi in zdolgočasenimi učenci. V neproblematičnih šolah so bili odnosi med učitelji manj formalni, bolj so bili povezani s šolo, niso se vedli sovražno ali avtoritarno do učencev, niso uporabljali ocen kot disciplinskega sredstva, učenci so cenili učiteljevo mnenje o sebi, starši so podpirali disciplino v šoli ipd. Te šole so bile običajno tudi bolje vzdrževane, imele lepši videz ter bile v prijetnejšem okolju. V njih je bilo tudi zelo malo osebnega nasilja. Pogosta tarča vandalskih napadov so tudi različni kioski (časopisni, telefonske kabine itd.). Tisti, ki stojijo na krajih, kjer so bolj podvrženi očem javnosti, so običajno manjkrat poškodovani. Istočasno nekateri raziskovalci (Mawby, 1982) 107

ugotavljajo, da bolj, ko se nek kiosk uporablja, večkrat bo tudi poškodovan. Ta ugotovitev pomeni svojevrsten paradoks, ki ga Mawby pojasnjuje s tem, da večja uporaba javnega prostora ne daje le več prič, ampak tudi več možnih storilcev. Omenil sem že, da se vandalizem pojavlja tudi v vaških predelih. Njegove pojavne oblike so tu lahko drugačne, saj so drugačni tudi objekti, ki so mu na razpolago. V svoji raziskavi navajata Donnermeyer in Phillips (1982) naslednje značilne primere vaškega vandalizma:

uničenje ali kvarjenje poštnih nabiralnikov; uničenje ali poškodovanje sprednje trate npr. z avtomobilsko vožnjo; razbijanje oken na hiši, garaži ali skednju; razbijanje šip ali sprednjih luči na parkiranem avtomobilu; uničenje ali poškodovanje zunanjih okrasov ob praznikih; brizganje parkiranega avtomobila z barvo ali streljanje vanj s pištolo; vožnja skozi žitno ali koruzno polje, najpogosteje z vozilom, ki ima pogon na

štiri kolesa (npr. džip); uničevanje ograj ali odpiranje ograd ter namerno ali nenamerno izpuščanje

živine; razbijanje zunanjih luči; uničevanje prometnih in drugih znakov ob cestah.

To seveda niso vsa možna vandalska dejanja, ki se lahko zgode v vaškem okolju. Za nekatera od naštetih lahko rečemo, da so celo tipično ameriška (npr. streljanje v avtomobile). Dejanja se običajno dogajajo v okolju, v katerem storilec živi, potekajo preko celega leta, vendar predvsem jeseni in ob koncu tedna. Tudi za vaški vandalizem veljajo ugotovitve, ki veljajo za vandalizem nasploh (tj. gre predvsem za dejavnost moških, ki poteka v skupini, pogosto v pijanem stanju ter ponoči). Predvsem so vandali napadali posestva, ki so bila blizu ceste (dostopnost) ali bliže večjim mestom. Vandalizem ni vezan le na določene kraje, ampak se pojavlja tudi ob določenih priložnostih. Značilna oblika takega vandalizma je t. i. nogometni huliganizem, pogost v Angliji in ne ravno redek tudi pri nas. Odlikuje ga dvoje lastnosti (Dunning in sod., 1982):

prihranjen je predvsem za moške in tem moškim, ki jim lahko rečemo nogometni huligani, pomeni nogomet

žarišče za napadalno vedenje, oziroma točneje, za izražanje norm »napadalne moškosti«.

Dejstvo, da gre pri nogometu za nasprotje med dvema moštvoma, vodi v skupinsko istovetenje in zvišanje znotrajskupinske sloge, v nasprotju z lahko ugotovljivimi zunanjimi skupinami, t. j. nasprotnim moštvom in njegovimi navijači. Tekma se tako pojavlja ne le kot nek šprtni dogodek, ampak tudi kot borba za prevlado med člani dveh skupnosti. Nasprotje se torej pojavlja na dveh ravneh, na ravni tekme same in na ravni »ozemeljskega vdora«, ki ga predstavlja obisk nasprotnega moštva in njegovih navijačev. Slednje se lahko izraža na različne načine, vse od mahanja z zastavami in kričanja do fizičnega spopada in vandalskega uničevanja. 108

Poskusi razlage Vandalizem poskuša razložiti več teorij. Te teorije so različne narave in predvsem različne splošnosti. Nekatere skušajo pojasniti, zakaj se vandalizem pojavlja na določenih krajih ali objektih, druge spet ga zajemajo v širšem družbenem kontekstu. Razlage si včasih nasprotujejo, pogosto pa se le dopolnjujejo. Tukaj jih bom le pregledno prikazal. Teorije, ki so se osredotočale na značilnosti kraja dejanja, so izhajale predvsem iz dejstva, da niso vsi kraji enako izpostavljeni vandalskim napadom. Zdi se, da so fizične značilnosti okolja, oblika in vrsta stavbe ter površin lahko zelo pomembni. Že Jane Jacobs (po Webbu, 1982) je poudarjala obstoj ovir, ki nastajajo z jasno razmejitvijo javnega in zasebnega prostora, ter vlogo stanovalcev v nadzoru in skrbi za okolje. Njene ideje, ali pa vsaj podobne, se v precej bolj izdelani obliki pojavljajo tudi pri znanem urbanistu Oscarju Newmanu (1972), ki jih je za razliko od Jacobsove skušal tudi empirično podpreti. S primerjanjem stopnje kaznivih dejanj v fizično različnih stanovanjskih okoljih (družbenogospodarske spremenljivke je nadzoroval) je prišel do pojma t. i. »branljivega prostora«, t. j. stanovanjskega okolja, ki zavira hudodelstva s tem, da skrito ozemeljskost in občutek skupnosti v stanovalcih prevede v odgovornost za varno, plodno in dobro vzdrževano okolje. Načrtovanje v skladu z načeli branljivega prostora (npr. ozemeljska opredelitev prostora, možnost nadzora, načrtovanje, ki se izogiba zaznamovanosti) naj bi dajalo jasno sporočilo o ustrezni oziroma neustrezni (vandalizem) rabi prostora. To, kar tej teoriji ali bolje pristopu lahko očitamo je svojevrsten ekološki determinizem, t. j. pojmovanje, da je okolje neodvisna, vedenje ljudi pa odvisna spremenljivka. Razlaga tudi dela iz vandalizma (in drugih kaznivih dejanj) le stvar priložnosti in ne pojasnjuje, zakaj vandalizem sploh nastaja. Pojasnjuje ga, da tako rečem, le krajevno. S svojim poenostavljenim pojmovanjem ozemeljskosti (ki je bolj etiketa kot pa kaj drugega), je Newman preveč poenostavil tako naravo hudodelstev kot tudi pojem branljivega prostora. V najboljšem primeru je le nakazal, kako pregnati vandalizem iz nekega kraja, da bi se nato lahko preselil kam drugam ali pa bi ga morda zamenjale druge oblike odklonskega vedenja. Vendar je treba povedati, da leži ta teorija v osnovi večine raziskav odnosov med fizičnim okoljem in vandalizmom. Webb (1982) meni, da pomeni korak naprej v tej smeri pristop, ki gleda na vandalizem z vidika priložnosti. Ta pristop se zanima ne le za to kako storilec ocenjuje možnosti, da bo opažen, ampak tudi za njegovo oceno posledic le-tega. Newmanov poudarek ozemeljskosti zamenjuje s storilčevo zaznavo položaja, oceno verjetnosti posredovanja in zaznavo možnih posledic. Pojem »priložnosti« naj bi omogočil bolj stvaren pristop k proučevanju vandalizma in razumevanju narave branljivega prostora. Več ko je možnosti za uspešen pobeg, večja naj bi bila tudi verjetnost vandalizma. S tem se sklada tudi dejstvo (Webb, 1982), da se znani vandali raje udejstvujejo v okolju, ki ga dobro poznajo, tako fizično kot družbeno, kot pa v povsem neznanem okolju. V slednjem primeru ne vedo točno, kakšne bi lahko bile možne posledice (da bi bili opaženi, da bi kdo posredoval, kar je odvisno tudi od teže dejanja itd.).

109

Treba je reči, da je sicer o priložnosti govoril že Newman, toda pri Webbu je pojem bolj izdelan in operacionaliziran. Vendar tudi ta pristop ostaja predvsem na ravni dejanja s tem, da poudarek prenaša na storilca in kraj ter njuje medsebojne odnose. Podobna po naravi – v tem, da se ukvarja z značilnostmi fizičnega okolja, tj. z izbiro tarč – je tudi Allenova in Greenbergerjeva (1978) estetska teorija vandalizma. Le-ta izhaja iz ugotovitve, da so lahko za storilce uničevalna dejanja zelo prijetna že sama po sebi. Za mladostnike je vandalizem pogosto šala, zabava, nekakšno »uničevalno stvarjenje1«. Uničevanje naj bi bilo prijetno, ker vsebuje značilnosti estetske izkušnje. Spremenljivke, povezane z videzom objekta (npr. zapletenost), ki določajo užitek, izhajajoč iz družbeno sprejemljive interakcije z njim, lahko določajo tudi zadovoljstvo, ki izhaja iz vandalizma. Z drugimi besedami, pretvorbo gradiva v nekaj novega, bodisi s tvorno, bodisi z uničevalno dejavnostjo, naj bi določali isti psihološki dejavniki. Pojav je možno razložiti z Berlynejevo teorijo odnosa med hedonsko vrednostjo dražljaja (užitkom) in vzburjenostjo. Videz okolja (s tem pa tudi vzburjenost in preko nje užitek) je neposredno odvisen od naslednjih dejavnikov:

primerjalnih spremenljivk, kot so zapletenost, novost, skladnost in pričakovanost;

psihofizičnih lastnosti, kot so velikost, barva in intenziteta, ter ureditev ali vzorca dražljajskih prvin.

Zaradi svojih fizičnih značilnosti se bo ljudem zdel nek objekt zanimiv oziroma dolgočasen, lep ali grd itd. Kadar pa bi nek objekt ali okolje lahko šele s spremembo postal lepši ali zanimivejši, do take spremembe lahko celo pride, čeprav morda na družbeno nezaželen način. Vandal tako poišče v okolju objekt, za katerega meni, da se bo bodisi razbil na najbolj privlačen način ali pa da bo po samem uničevalnem dejanju njegov videz zanimivejši in privlačnejši, kot je bil prej. Teorija ima močno in šibko obliko. Po prvi bodo videz določenih objektov v okolju, pričakovani užitek med dejanjem in morda pričakovani videz objekta po dejanju delovali kot vzbujevalni znaki oziroma pomembni vzročni dejavniki v nastajanju vandalizma. Šibkejša inačica meni, da estetske spremenljivke, povezane z objektom, služijo le kot razločevalni znaki, ki določajo izbiro med možnimi cilji.

Kot že prejšnje, tudi ta teorija ne posega v družbene korenine vandalizma, ampak razlaga to, kar pravi tudi njena šibkejša inačica – izbiro tarče. Nobena od do sedaj omenjenih teorij ni npr. poskušala razložiti dejstva, da niso vsi ljudje vandali, s tem pa tudi odgovoriti na vprašanje, zakaj nekateri so. Allen in Greenberger (1980) sta nadaljevala svoje razmišljanje z domnevo, da znižani zaznani nadzor2 nad okoljem pod določenimi pogoji vzpodbuja

1 Uporabljena je skovanka “wreckreation” (po wreck = uničiti in creation = stvaritev, stvarjenje) kot nekakšna parafraza besede “recreation”.

110

2 Pomensko ustrezajo temu izrazu še naslednji pojmi: pristojnost, nemoč, odtujitev, priučena nemoč in drugi, čeravno obstajajo med njimi določene razlike v poudarku. Pojem “zaznani nadzor nad okoljem” je zelo splošen in se nanaša na vpliv, ki ga ima posameznik v fizičnem,

vandalizem kot sredstvo ponovnega vzpostavljanja nadzora, pri čemer estetske kakovosti lahko določajo stopnjo tega nadzora. Kadar posameznik izgublja nadzor oziroma se mu to dozdeva, bo poskušal spremeniti fizično okolje, če na družbeno ne more vplivati ali pa so ti vplivi neuspešni. To spreminjanje okolja lahko poteka na neškodljiv in družbeno sprejemljiv način, npr. s poosebljanjem (=prilagajanje in preoblikovanje okolja po svoji želji), ali pa bo posameznik skušal nadzor vzpostaviti z odločnejšimi ukrepi, npr. z uničevanjem. Gre torej za nekakšno nadomeščanje resničnih ciljev z uničevanjem kot takim. Le-to vzbuja v posamezniku prijetna čustva in mu s tem daje občutek večjega nadzora. S to teorijo je narejen pomemben premik k pojmovanju vandalizma kot družbenega pojava sui generis, ki bo našel svoje nadaljevanje in pomembno razširitev v modelu vandalizma, zasnovanem na teoriji izenačenosti (Fisher in Baron, 1982). Po tej teoriji naj bi:

pri ljudeh obstajala splošna

težnja k enakosti v medsebojnih odnosih in v odnosih z družbo,

neenakopravni odnosi naj bi povzročali žalost in jezo, ki motivirata posameznika in/ali skupino k ponovni vzpostavitvi dejanske enakosti (tj. k spremembi objektivnega stanja) ali k doseganju psihološke enakosti (tj. k drugačni zaznavi enakosti na osnovi spremenjenih prepričanj).

111

družbenem ali spoznavnem svetu. Najneposredneje je občutek nadzora dan ob manipuliranju z različnimi vidiki naravnega in grajenega fizičnega okolja, tudi z uničevanjem.

VZPOSTAVITEV

ENAKOSTI S POMOČJO

MOČAN NADZOR

DRUŽBENO SPREJEMLJIVIH

SREDSTEV

UGODNEJŠI DRUŽBENI

ODZIVI, VEČJA DOBIČKARSKI/

IDEOLOŠKI/ TAKTIČNI

VANDALIZEM

MOŽNOST ZA DOLGOTRAJNO

ENAKOST, POVEČAN

ZAZNANI IN DEJANSKI

NADZOR ZA STORITELJA

ZMEREN NADZOR

MOTIVACIJA NEENAKOSTI

URAVNAVA S STOPNJO NADZORA

USMERJEVALCI

npr. stanje fizičnega okolja,

sprejemenljivke

NEUGODNEJŠI DRUŽBENI

ODZIVI, MANJŠA

POVRAČILNI IN ZLONAMERNI VANDALIZEM

MOŽNOST ZA DOLGOTRAJNO

ENAKOST, POVEČAN

NAVIDEZNI IN POVEČAN DEJANSKI

NADZOR ZA STORITELJA

ŠIBEK NADZOR

SKRAJNO

NADZOR

DRUGOTNI

skupinske

ŠIBEK NEMOČ

SLIKA 2: Diagram poteka procesov v modelu izenačenosti. Sosledje dogodkov je časovno in ne vzročno (Fisher in Baron, 1982). Vandalizem naj bi bil posledica neenakosti različnega porekla in bi nastajal kot poskus izenačevanja, kot odziv na zaznano kršitev ene vrste pravil (npr. norm pravičnosti v družbenih odnosih), s kršitvijo drugih pravil (npr. uničevanje tuje imovine). Model vandalizma, zasnovan na teoriji izenačenosti, naj bi ne le omogočil razlago različnih vrst vandalizma (ob domnevi, da je neizenačenost ta, ki jih povzroča), ampak bi v sebi združil tudi mnoge vidike ostalih teorij in pristopov. Če je teorija zaznanega nadzora Allena in Greenbergerja preveč individualistična in pogreša družbene primerjave, pa je zaznani nadzor lahko kritični usmerjevalec možnosti, da bo vandalizem sredstvo obnavljanja izenačenosti. Podobno se lahko pojavijo arhitektonske značilnosti kot usmerjevalke pojavnih oblik vandalizma. Model izenačenosti lahko zajame vandalizem tako kot obliko odklona v sestavu in kot obliko upora proti sestavu, obliko, ki zavrača osnovne usmeritve in prevladujoče vrednote. Na sliki 1 je celoten model pregledno prikazan.

112

Neizenačenost (oz. obnova izenačenosti) motivira vandalizem, nadzor3

pa usmerja njeno obvladovanje. Vandalizem se bo najverjetneje pojavil pri visoki zaznani neenakosti in zmernem ali nizkem nadzoru, saj slednji ne dopušča uporabo bolj konstruktivnih načinov obračuna z neenakostjo. Kolikor stopnja nadzora določa način obnove enakosti, pa nam tudi omogoča predvidevanje vrste vandalizma, ki se bo pojavil v določenih okoliščinah. Upoštevajoč Cohenovo razdelitev, lahko pri razmeroma visokih stopnjah nadzora (vendar ne dovolj visokih, da bi dopuščale družbeno sprejemljive odzive) pričakujemo vandalizem, ki bo objektivno bolj uporaben v doseganju dejanske enakosti, saj je pri močnem nadzoru posameznik lahko bolj izbirčen v izbiri ciljev. V teh razmerah se bodo običajno pojavili dobičkarski, ideološki in taktični vandalizem, ki so manj intenzivni in običajno niso podvrženi napačnemu tolmačenju. Pri šibkem nadzoru se pojavljata predvsem povračilni in zlonamerni vandalizem, ki sta bolj intenzivna in večkrat napačno razumljena. Kolikor sta neenakost in nadzor nad okoljem nujna pogoja za vandalizem, pa obstaja tudi vrsta zadostnih pogojev. Med njimi so predvsem stanja fizičnega okolja (npr. fizična odpornost okolja, znaki nevzgojenosti in slabega vzdrževanja, znaki pripadnosti oziroma lastnine, simbolične vrednosti okolja) ter značilnosti ogrožene skupnosti (npr. močna, povezana soseska) in vandalske skupine (prisotnost ali odsotnost drugih4). Posledice vandalskega dejanja, kar zadeva vandala, vključujejo obseg obnove dejanske ali pa psihološke enakosti, količino nadzora, ki mu jo dopušča, če ima za storilca negativne posledice (npr. kadar je zasačen) in pomene, ki jih dejanju pripisuje družba. Z družbenega vidika zajemajo izidi strah pred ponovitvijo, pomen, pripisan dejanju, in protivandalske ukrepe. Čeprav kratkoročno lahko različne vrste vandalizmov obnovijo zaznano enakost v podobnem obsegu, pa imajo lahko tako za vandala kot za družbo različne dolgoročne posledice.

3 Nadzor je opredeljen glede na moč posameznikovega prepričanja, da lahko učinkovito preoblikuje izide in dogovore in tako vpliva na način obnove izenačenosti. Zaznani nadzor določa več dejavnikov, predvsem pa:

dejanske možnosti za učinkovit nadzor v nekem sestavu, posameznikove sposobnosti za njihovo uporabo, zmožnosti za prepoznavo virov neenakosti in naučena pričakovanja glede nadzora v podobnih okoliščinah.

4 Vrsta raziskav je opozorila na pojav, da so ljudje v skupini pripravljeni bolj tvegati kot pa, kadar so sami. Pojav razlaga več teorij, med njimi tudi naslednje (Clark, 1971):

Teorija seznanjanja, ki pravi, da je premik k tveganju psevdoskupinski pojav, ki nastaja v skupini, vendar ne zaradi skupinskih dogajanj. V skupini naj bi se posameznik le bolj seznanil z možnim tveganjem.

Teorija vodstva meni, da imajo tisti, ki več tvegajo, tudi večji vpliv v skupini. Premik k tveganju nastopa kot posledica njihovega vpliva.

Teorija razpršitve odgovornosti meni, da prisotnost skupine osvobodi posameznika polne odgovornosti, saj ima ta (vsaj začasen) vtis, da je dejanje nastalo tudi pod vplivom skupine.

Teorija tveganja kot vrednote meni, da je zmerno tveganje večja kulturna vrednota kot opreznost in da želijo biti posamezniki v skupini pripravljeni tvegati vsaj toliko kot njihovi vrstniki.

113

Zadnja teorija je med najbolj popularnimi. Žal nam prostor ne dopušča, da bi pojav podrobneje osvetlili, predvsem z vidika dejavnikov, ki ga omogočajo.

Celoten model je eden redkih, ki uvideva smiselnost vandalizma ter omogoča obravnavo tako z vidika posameznika kot skupine in družbe ter upošteva tudi zapletene odnose med lastnostmi fizičnega in družbenega okolja. Toda velja le v toliko, kolikor velja tudi teorija izenačenosti sama. Ta pa je le ena od večih psiholoških teorij družbenih odnosov. S tem bi končal prikaz teorij vandalizma, ne da bi pokazal tudi na nek končni odgovor. Omenjene seveda niso vse teorije in ne vsi pristopi, tako ne tisti, ki vidijo v vandalizmu le vidik ali celo posledico širšega sindroma stališč in vedenj, ne tisti, ki ga povezujejo z odzivi mladih ljudi na normativni sistem, ki jim zanika možnosti za vključevanje v odgovorne in konstruktivne družbene naloge, ali pa tiste, ki vidijo v njem odsev sprememb v družbeni ureditvi, in še bi lahko naštevali. Prikazane so bile le nekatere najbolj izdelane in skladne teorije, čeprav ne nujno tudi najbolj ustrezne razlage vandalizma. Protivandalski ukrepi Glede na razširjenost ter izredno pestrost pojavnih oblik vandalizma je nastala tudi vrsta ukrepov, usmerjenih v njegovo preprečevanje. V grobem bi jih lahko razvrstili v dve skupini:

ukrepi, usmerjeni k ukinjanju vandalizma v družbi sploh; ukrepi, usmerjeni v odstranitev vandalizma iz posameznega ožjega ali

širšega okolja. Glede na dejstvo, da še niso dovolj znani pravi razlogi za nastanek vandalizma, je prvo veliko teže uresničljivo, glede drugega pa lahko zasledimo nekaj več uspeha. Seveda je le za posamezne ukrepe možno reči, da sodijo izrecno v eno ali drugo skupino. Zato si bomo ogledali še druge razvrstitve protivandalskih ukrepov. Hope (1982) meni, da se lahko borimo proti vandalizmu na tri načine, in sicer z:

družbenim preprečevanjem, tj. z delovanjem proti posameznikovi motivaciji za sodelovanje v vandalizmu;

zakonodajalnim preprečevanjem, tj. z okrepitvijo (ali morda zmanjšanjem) zakonskih kazni proti vandalom, ter z

zmanjšanjem priložnosti oziroma s spreminjanjem okolja, v katerem se vandalizem pojavlja na tak način, da zmanjšamo priložnost za poškodovanje stvari ter povečamo tveganje storilca, da bo ujet.

Van Dijk in sodelavci (1982) vidijo možnost preprečevanja v podobnih ukrepih: okrepitvi tarč vandalskih napadov, represiji, oblikovanju boljših priložnosti za mladino ter njenem večjem vključevanju v okolje. Vidimo, da gre po eni strani za posege v fizično okolje, po drugi pa za posege v družbeno okolje in posameznika. Kar se tiče fizičnega okolja, so protiukrepi usmerjeni predvsem v onemogočanje vandalizma na danem kraju (razen kolikor gre za gradnjo raznih igrišč in drugih objektov, namenjenih možnim vandalom in njihovi koristnejši izrabi časa in prostora). Nekateri izhajajo tudi iz že omenjenih teorij vandalizma. Tako bi po estetski teoriji vandalizma morali oblikovati okolje tako, da bi različne vrste uničevanja in razbijanja nudile vandalom čim manj užitka. Ukrepi izhajajo iz vpliva, ki ga ima videz okolja na posameznikovo željo, 114

da bi ga spremenil tudi na družbeno nesprejemljiv način. Kadar npr. nek preveč enostaven objekt stoji v zelo zapletenem okolju, ga bo posameznik poskušal spremeniti v smeri večje zapletenosti (npr. tako, da ga razbije). Zato je treba poskrbeti, da se objekti, ki predvsem služijo kot tarče, ne bodo razbili na zanimiv način (npr. razbijanje majhnih oken poteka na manj zanimiv način kot razbijanje velikih steklenih površin), ter da ne bodo vzbujali vandalizma ne s svojim začetnim videzom in ne z videzom po poškodovanju. Seveda je vedno možno okrepiti tarčo. Vendar ima okrepitev lahko različne posledice:

vandalizem se bo premaknil k šibkejšim, manj odpornim objektom; okrepljena tarča lahko pomeni še večji izziv za vandale oziroma za njihov

nadzor nad okoljem: tako se bodo še bolj potrudili, da jo uničijo. Okrepitev tarče je smiselna le tedaj, kadar le-ta ni običajni cilj vandalov, ampak lahko nastopi poškodba zaradi neke druge dejavnosti, npr, igre z žogo, ali preprosto zaradi rabe. Izbira gradiv, ki dajejo manj užitka pri uničevanju, je na izpostavljenih krajih morda še bolj učinkovita. Allen in Greenberger (1978) navajata, da nudijo največ užitka ob uničenju po vrsti naslednja gradiva: ogledalno steklo, ravno steklo, strešna opeka, les in kovine. Pomemben protiukrep je tudi takojšnje odpravljanje vseh poškodb na objektih. Znan izrek »vandalizem privlači vandalizem« je žal še kako resničen. Stavba, na kateri je že nekaj razbitih oken, bo prej ostala brez vseh šip kot pa tista, ki razbitih oken nima. Onesnaženo in poškodovano okolje nekako sporoča, da je taka dejavnost tam dopustna. Vzdrževano in lepo okolje sporoča nekaj prav nasprotnega, morda tudi zato, ker opozarja na večjo povezanost tam živečih ljudi z njim. Naj ob tem omenim še neko Zimbardovo (1969) raziskavo, v kateri je opazoval, kaj se bo dogajalo z zapuščenimi avtomobili. Ugotovil je, da so bili ti slej ko prej vandalizirani, pa tudi, da obstaja vrsta t. i. znakov zapuščenosti (npr. odstranjene registrske tablice, odprt pokrov motorja ali prtljažnika, odstranjene pnevmatike ipd.), ki opozarjajo možne vandale, da jim je vozilo na razpolago. Uživanje v vandalizmu naj bi bilo manjše tudi takrat, kadar storilci ne morejo v polni meri videti samega postopka uničevanja in njegovih posledic (po estetski9 teoriji), kar lahko dosežemo npr. s tem, da objekt sam ni osvetljen, ampak je osvetljena njegova okolica. Vrsta ukrepov sledi tudi iz Newmanove teorije branljivega prostora. Vzpostavitev ozemeljskosti, tj. pretvorba javnih (ali z drugimi besedami »nikogaršnjih«) krajev v poljavne s simboličnimi mejami okoli objektov (npr. z živo mejo, nasadom) oziroma s prisotnostjo znakov uporabe (npr. klopi, sušilni drogovi ipd.), večja preglednost oziroma možnost nadzora so že taki posegi. Omenil sem že tudi pomen možnosti za beg s kraja dejanja. Kadar okolica ne nudi možnosti oziroma celo otežuje beg ali pa je ta manj razburljiv, bo manj tudi vandalskih dejanj. 115

116

Kar se tiče zakonodajalskih in prisilnih ukrepov, imajo lahko podoben učinek kot prejšnji (npr. močan policijski nadzor deluje preprečevalno, vendar le v okolju, kjer obstaja), lahko posegajo v posameznikovo vzgojo (npr. alternativne kazni, kot je popravljanje škode) itd. Vendar pa so najbrž največjega pomena tisti ukrepi, ki segajo v spremembo določenih družbenih odnosov, v večje vključevanje mladih ljudi v zadeve skupnosti, v oblikovanje boljših odnosov v okolju. Pogosto izvira manjši poudarek na teh ukrepih iz enostavnega dejstva, da je bilo pri vandalizmu najbolj očitno prizadeto fizično okolje in da so probleme reševali predvsem strokovnjaki za oblikovanje okolja. Torej so tudi rešitve iskali v njegovem spreminjanju, ne pa v iskanju pravih vzrokov vandalskih dejanj. To pa je naloga, ki ostaja tudi za naprej. VIRI 1. Allen V.L., Greenberger D.B. (1978). An Aesthetic Theory of Vandalism. Crime & Delinquency, 24, 3, 309-321 2. Allen V.L., Greenberger D.B. (1980). Destruction and Perceived Control. V: Baum A., Singer J.E. (Eds.)

Advances in Environmental Psychology, Vol. 2, Hillsdale: LEA 3. Becker F.D. (1977). Housing Messages. Stroudsburg: Dowden 4. Casserly M.D. et al. (1980). School Vandalism, Toronto: Lexington Books 5. Clark R.D. (1971). Group-Induced Shift Toward Risk, Psychological Bulletin, 76, 4, 251-270 6. Cohen S. (1971). Directions for Research on Adolescent Group Violence and Vandalism. British Journal of

Criminology, 9, 319-340 7. Cohen S. (1984). Sociological Approaches to Vandalism. V: Levi-Leboyer C. (Ed.). Vandalism, Amsterdam: North

Holland, 51-61 8. DeGruchy G.F., Hansford G.J. (1980). An Environmental and Architectural Investigation of the Crimes of Burglary

and Vandalism in four Commercial Sub-Centres in Bribane. M-E Systems, 10, 3-4, 203-6 9. Donnermeyer J.F., Phillips G.H. (1984). Vandalism and the Impacz on the Rural Victim: The Case of the United

States, V: Levi-Leboyer C. (Ed.). Vandalism, Amsterdam: North Holland, 149-160 10. Dunning E.G. et al. (1982). The Social Roots of Football Hooligan Violence, Leisure Studies, 1, 139-156 11. Fisher J.D., Baron R.M. (1982). An Equity-Based Model of Vandalism. Population and Environment, 5, 3, 182-

200 12. Hope T.J. (1984) Preventing Vandalism: Lessons from an Action Research Project. V: Levi-Leboyer C. (Ed.).

Vandalism, Amsterdam: North Holland, 335-343 13. Mawby R. (1984). Vandalism and Public Perceptions of Vandalism in Contrasting Residential Areas. V: Levi-

Leboyer C. (Ed.). Vandalism, Amsterdam: North Holland, 235- 246 14. Reade E. (1984). Vandalism: is household movement a substitute for social control. V: Levi-Leboyer C. (Ed.).

Vandalism, Amsterdam: North Holland, 133-148 15. Newman O. ((1972). Defensible Space, London: Architectural Press 16. Roos H.E. (1984). Vandalism as a Social Problem. V: Levi-Leboyer C. (Ed.). Vandalism, Amsterdam: North

Holland, 119-132 17. Van Dijk B., van Soomeren P., Walop M. (1984). Vandalism in Amsterdam, V: Levi-Leboyer C. (Ed.). Vandalism,

Amsterdam: North Holland, 319- 334 18. Van Vliet W. (1984). Vandalism: An Assessment and Agenda. V: Levi-Leboyer C. (Ed.). Vandalism, Amsterdam:

North Holland, 13-36 19. Wawrzynski J.K. (1984). Vandalism in residential areas in England: Oldham case study. V: Levi-Leboyer C. (Ed.).

Vandalism, Amsterdam: North Holland, 283- 294 20. Webb B. (1984). Is there a place for vandalism?. V: Levi-Leboyer C. (Ed.). Vandalism, Amsterdam: North

Holland, 175- 187 21. Zeisel J. (1974) Designing out Unintentional School Property Damage. V: Carson D.H. (Ed.). Man-Environment

Interactions. Stroudsburg: Dowden 22. Zimbardo P.G. (1969). The Human Choice: Individuation, Reason, and Order versus Deindivideuation, Impulse,

and Chaos. V: Arnold W.J., Levine D. (Eds.). Nebraska Symposium on Motivation, Lincoln: University of Nebraska Press

9. Voznik, cesta in pešec IZHODIŠČA Pri obravnavi prometnega okolja se psihološkemu pristopu ne moremo odreči, saj šele človek v interakciji s tako ali drugače oblikovanim okoljem pokaže njegove prednosti in/ali pomanjkljivosti. Prav slednje se lahko izidejo tudi v nesreče, katerih preprečevanje je v ospredju prizadevanj prometnih strokovnjakov. Kakor je po spoznanjih vrste neodvisnih raziskav človek glavni dejavnik njihovega nastanka (slika 1), se nam skoraj samodejno ponuja težnja po njegovem “izboljšanju”, ne nazadnje tudi zato, ker so se mnogi inženirski posegi izkazali za premalo učinkovite. Čeprav človeškega dejavnika ne smemo zanemariti, pa so mnoga novejša spoznanja pokazala, da posegi v okolju ob upoštevanju zakonitosti vedenja prometnih udeležencev lahko zagotovijo večjo prometno varnost.

CESTNO UPORABNIK CESTE

VOZILO

2 24 65 4 2 3 27 57 6 2

1 3 1 1

UK 28 95 8

ZDA 34 94 12

OKOLJE

SLIKA 1: Prispevek različnih dejavnikov (v %) k nastanku prometnih nesreč kot so ga neodvisno odkrile angleške in ameriške raziskave (Rumar, 1985). Napake uporabnika so bile po vrsti predvsem neustrezen razgled, previsoka hitrost, nepozornost, zmotne domneve, neustrezen manever in notranje motnje. Teorije, pravi Huguenin (1997) so nujne za znanstveno obravnavo, posebno za urejanje podatkov, preverjanje dejstev, oblikovanje povezav z drugimi področji znanja ali za razlago ali napoved dogajanja. Ampak, kot utemeljeno pripominja Geller (1996), brez teorije uspešni protiukrepi niso možni, saj so, bi lahko dodali, bolj podobni slepemu poskušanju. Vendar zaenkrat še psihologija nasploh, kaj šele prometna psihologija, nimata neke celovite teorije človeškega vedenja, v našem primeru vedenja v prometu. Zadeva je prezapletena, da bi jo zmogla v celoti pojasniti katera od dosedanjih teorij, pa zato različne soobstajajo, vsaka pojasnjujoč določene vidike obravnavanega pojava. Zato se bomo najprej vprašali o psihološki naravi človeka, kot jo je oblikovala evolucija, in o njeni skladnosti z zahtevami sodobne prometne tehnologije.

126

Problemi cestnega prometa so bili najprej predvsem tehnološke narave: izgradnja zanesljivih, gospodarnih, varnih in udobnih vozil uporabnih na tedanjih cestah in seveda izgradnja le-teh. Človek je tedaj deloval v neposrednem stiku z okoljem, takojšnja povratna zveza, ki jo je ta stik omogočal, pa mu je takoj povedala ali dela prav ali narobe. Razvoj tehnologije je človeka odrešil večine neposrednega fizičnega napora, elektronska revolucija pa še nekaterih miselnih nalog. Ali bo šel razvoj v smer popolnega zamenjevanja voznika z računalnikom še ni jasno, saj so avtomobili privlačni predvsem zaradi dejavne gibljivosti, ki jo omogočajo posamezniku. Če so pozitivni učinki omenjenih sprememb očitni (npr. hitrost in udobnost gibanja), pa so to tudi pomanjkljivosti, predvsem še vedno nizka stopnja prometne varnosti, pa hrup, onesnaževanje okolja ipd. Obenem je razvoj prometa privedel do odložene ali zmanjšane oz. ukinjene povratne zveze ob različnih manevrih. Če je bilo v začetkih vsako vedenje takoj nagrajeno ali kaznovano je sedaj drugače. Celo nekatera nevarna vedenja, npr. prekratka varnostna razdalja, so pogosto nagrajeni, varna vedenja pa kaznovana (vsaj z občutkom, da smo prepočasni). Povsem očitna je tudi povezava med hitrostjo in prometnimi nesrečami. To je razumljivo, saj so ljudje biološko uravnani na hitrost pešačenja, to je do 10 km/h, ne pa na deset in večkrat višje hitrosti. Preprosto, ne morejo se vedno pravočasno odzvati na zahteve razmer. Delovanje in zmogljivosti naših čutil ter zmožnost odzivanja pač nista prilagojeni novim razmeram (pomanjkljiva zaznava visokih hitrosti, neprilagojen nočni vid ipd.). Človek preprosto ne more več uporabljati naravnih znakov in signalov, oziroma ti več ne ustrezajo, umetni jih pa še ne zmorejo ustrezno nadomestiti. Vse to ima mnoge posledice (Rumar, 1991):

pozornost moramo usmeriti na bolj oddaljene točke; gostota informacije je večja; razlike v hitrosti različnih uporabnikov ceste se večajo; težko je napovedati možne točke nevarnosti ob mnogih hitrih vozilih; čas in razdalja potrebna za manever sta sorazmerna kvadratu hitrosti; napake je težje popraviti in imajo težje posledice; energija ob trku je sorazmerna kvadratu hitrosti.

Voznik med vožnjo predeluje obvestila, ki se nanašajo vsaj na tri vrste nalog (Riemersma, 1979):

vzdrževanje smeri in nadzor nad hitrostjo; manevriranje (sprememba smeri, prehitevanje itd.) in izbiro poti.

Medtem ko je na prvi, najnižji ravni predelava obvestil lahko povsem samodejna, je na višjih spoznavna. Neučinkovitost prometnih znakov pogosto izvira prav iz tega, da se obvestila, ki jih prinašajo, vmešajo v samodejno predelavo obvestil in nadzor vedenja, kot je to npr. pri vzdrževanju smeri in hitrosti. Cilj tega vmešavanja je prav prekinitev samodejnega vedenja. Kadar se to ne zgodi, prometni znaki ne učinkujejo. Mnoge ugotovitve kažejo, da z njimi ni lahko doseči spremembe samodejnega vedenja tudi, če so jasno vidni in razumljivi. Brown (1982) govori o šestih sestavinah vozniške naloge povezanih z varnostjo pešcev, ki si jih bomo sedaj ogledali. Treba je reči, da se različne

127

razvrstitve voznikovih nalog prekrivajo, prinašajo pa tudi posebnosti. Tako je tudi z Brownovo. Razlikuje naslednje naloge voznika:

Iskanje poti: voznik pregleduje (cestni) prizor iščoč simbolične ali besedne znake, signale ali zapomnjena znamenja, da bi napredoval po izbrani poti do cilja. Ta proces je zanj zahteven. Običajno si vozniki zapomnijo besedno ali slikovno predstavo izbrane poti in morajo neprestano primerjati to miselno predstavo z dejanskim stanjem na cesti. Zapomnitev je lahko pomanjkljiva ali neustrezna, kar bo občasno zahtevalo zvišan miselni napor. Mnoge neskladnosti so povezane z hierarhičnimi sestavi označevanja smeri. Voznik si npr. zapomni niz imen ob daljši cesti, pa se nenadoma znajde v razmerah, ko so označeni zgolj bližnji kraji. Včasih težave povzročajo obvozi, ki naenkrat voznika spravijo v povsem neznano okolje. Težave lahko povzroča tudi neskladnost znakov s spominskim vkodiranjem, kar nam kaže slika 2. Značilnosti ceste morajo ustrezati voznikovim pričakovanjem, saj bo drugače prišlo do napak in zmotnih odločitev, kar v končni posledici lahko vodi tudi v nesreče v katere so vključeni pešci, tudi otroci.

M6 M5 M5 M6 M6 ZAVIJ DESNO a b Slika 2. Znak na križišču M5 – M6 ni v skladu z voznikovimi pričakovanji (a) in mu ne verjame. Alternativni znak kaže dejansko geometrijo križišča (Lewis, 1979)

Problem za voznika je lahko tudi določanje točke kjer se trenutno nahaja in kaj sledi. Zato mu mora cestno okolje stalno sporočati kje se nahaja in s tem omogočiti stalni nadzor nad potovanjem ter tako zmanjšati miselni napor. To posebej velja za voznike v neznanem okolju.

Sledenje poti: v tem sklopu opisujemo predvsem vedenje voznikov, ki

vozijo skozi znano okolje. Potek vožnje bodo normalno določali prepoznava, pogosto nezavedna, značilnosti zemljepisnega in prometnega sestava. Ne bo jim treba »brati« prometnih znakov, dnevne izkušnje s potjo pa bodo vodile v višje hitrosti in nestrpnost do zastojev. Take voznike lahko preseneti nepričakovana sprememba (npr. nesreča, delo na cesti, sprememba prometnih znakov, zapora ceste itn.). Njihovo vedenje je zaradi teh značilnosti lahko nevarno za pešce. Posebej blizu voznikovega doma se nevarnost lahko zviša, saj je voznik z mislimi že na cilju. To praviloma vozniki, ki se vozijo v in iz dela in vsaj v Angliji ob teh urah beležijo zvišano število nesreč v katere so vključeni otroci. Zato je

128

smiselno – če je le možno – take dnevne voznike preusmeriti stran od šol, oziroma le-te bolj integrirati v bivalno okolje. Pogosto tudi pri gradnji šol ne upoštevajo kako otroci prihajajo v šolo.

Sledenje vozišču (prometnemu pasu): voznikova naloga je tudi sledenje, ko upravlja vozilo po izbrani poti. Vidne zahteve upravljanja so odvisne od fizičnega okolja, vozila, prometnih pogojev, hitrosti in drugih dejavnikov. Viri vidnih obvestil, ki določajo upravljanje vozila, so pogosto oddaljeni (glede na vidni kotni premik) od tistih, ki prinašajo obvestila o pešcih. Voznik se osredotoča na območje »žarišča širjenja«, tj. na točko v kateri se nam objekti zde nepremični in bo usmerjen predvsem na nasprotni prometni tok. Na ovinkih bodo vozniki pozorni na bližnji cestni rob zaradi primerjanja poteka ovinka z lastno vožnjo. Tveganje pešca je odvisno od teh sprememb v pozornosti. Na ravni cesti bo v normalnih pogojih voznik na večji oddaljenosti prej opazil pešca, ki namerava prečkati, ga bo pa lahko spregledal, če to počne preblizu, saj je voznikova pozornost, oz. njegovo opazovanje poti zoženo in pešec v bližini ni opažen.

Izogibanje trku: je stalna voznikova naloga v zahtevnem prometnem okolju. Pozornost, zaznava in odločanje so zasedeni z odkrivanjem, predvidevanjem in reševanjem dinamičnih interakcij med voznikovo vožnjo in premikanjem drugih udeležencev. Voznikovo pregledovanje znakov za izogibanje trka določajo: (a) pozornost na neobičajne in prepričljive dogodke, ki zahtevajo odločanje glede na možnost nesreče; b) usmeritev pozornosti na tiste dele prizora, ki glede na izkušnje lahko povzročajo nevarnost in c) dogodke o katerih so se že odločili, je treba preveriti glede na ustreznost odločitve. Sestavina (a) prinaša nevarnost za pešce, ki vstopajo v vidno polje voznika, ki je oddaljeno od smeri njegovega pogleda. Bolj nevarne so razmere pri pojavi sestavin (b) in (c). Predvsem v (c) voznik išče poseben objekt, dogodek ali akcijo. Voznik ima miselno predstavo, ki jo skuša uskladiti z zaznanim prizorom. Če skladnosti ni se informacijska predelava lahko prekine, odvisno od zahtev okolja.

Upoštevanje pravil: dolžnosti in odgovornosti voznikov so določene z predpisi in dogovori. Pravila si morajo vozniki zapomniti, v delovanje pa jih spravijo opažene lastnosti in dogodki na cesti. Druge signalizirajo različni prometni znaki, ki ponujajo bolj specifična sporočila. Če so dobro oblikovani in postavljeni ne bodo povečali voznikovih spoznavnih obremenitev. Lahko pa pride do motenj, če pravila niso skladna z voznikovo zaznavo trenutnih cestnih razmer (npr. če je na cesti malo vozil, vozniki vozijo hitreje). Tveganje za pešca se vedno zveča, kadar do interakcije med njim in voznikom pride med voznikovimi poskusi iskanja, razumevanja in upoštevanja informacije o prometnih pravilih. Kritično je torej kadar se prehod za pešce nahaja v bližini točke, ki je za voznika kakorkoli zahtevna.

Nadzor nad vozilom: izkušeni vozniki neprestano nadzirajo svoje vozilo. Precejšenj del nadzora poteka nezavedno, ali pa ga toliko obvladajo, da ne moti za drugih dejavnosti, predvsem opazovanja.

Voznikove zmogljivosti za predelavo obvestil so omejene. Lahko celo rečemo, da ima ta zmogljivost tako svojo zgornjo kot tudi svojo spodnjo mejo. Človeški živčni sestav najbolje deluje v vmesnem obsegu. Tako prekoračitev zgornje,

129

kot ne doseganje spodnje meje lahko povzročita prekinitev normalnega delovanja možgan. Z obema možnostima se srečujemo med vožnjo. Oglejmo si najprej bolj znano čutno preobremenitev. Povzročata jo lahko bodisi hitrostni stres, bodisi obremenitveni stres. Pri prvem gre za stopnjo, s katero dražljaji delujejo na čutila, oz. za hitrost prihajanja obvestil. Drugi se nanaša na število neodvisnih virov obvestil, npr. prometnih znakov, drugih vozil, cestišča, kazalnikov v vozilu ipd. Med vožnjo sta oba običajno tesno povezana. Višja hitrost ob več virih obvestil ni isto kot enaka hitrost ob posameznem viru ali nižja ob enakem številu virov. Pomembnost hitrostnega stresa kaže tudi zmanjšanje števila nesreč ob nižjih dopustnih hitrostih. To gre seveda tudi na račun poenotenja prometnega toka in s tem večje predvidljivosti celotnega dogajanja. Križišča predstavljajo velik vir obremenitvenega stresa (npr. potreben pregled nad širšim območjem, posebno ob zavijanju) o čemer priča nesorazmerno veliko nesreč, ki se v njih ali ob njih pripetijo. Wilde (1980) ugotavlja, da vozniki veliko previdneje pristopajo k zelo prometnim nepreglednim križiščem, kot pa k tistim, kjer je promet redek. Tako imenovani varnostni količnik

VK = 1 - (ŠTEVILO DEJANSKIH NEZGOD/ŠTEVILO MOŽNIH NEZGOD)

je bil visok za križišča z gostim prometom in nizek za tista z redkim. Objektivno zahtevnejša križišča so torej dejansko varnejša. Vozniki najbrž podcenjujejo nevarnost trčenja v bolj varnih križiščih in se v njih manj ustrezno vedejo. Druga plat medalje, čutna podobremenitev, se nanaša na voznikovo zaznavo redkih, nerednih in nejasnih obvestil v enoličnem in dolgočasnem okolju (budnost). Zamislimo si samo vožnjo po pusti ravni cesti, po možnosti še ponoči. Upadanje budnosti razlagata med drugimi tudi teorija pričakovanja in teorija vzburjenosti. Po prvi nižja pogostost signalov zniža opazovalčeva pričakovanja in je zato manj pozoren. Druga govori o upadu vzburjenosti kadar iz okolja prihaja premalo dražljajev, kar spet vpliva na znižanje pozornosti. Vse kar dviga raven čutnega vnosa, vpliva tudi na večjo budnost. Omenjeno praktično pomeni, da mora prometni sestav glede količine obvestil, ki jih posreduje prometnemu udeležencu, ostajati v določenih mejah. Ne sme biti ne prebogat in ne prereven z obvestili in čim bolj prilagodljiv trenutnim potrebam prometnega udeleženca. Rumar (1990, 1991) je skušal podati enostaven model voznika, ki bi upošteval vsaj nekatere od naštetih spoznavnih omejitev. Zavedati pa se moramo, da je človek družbeno bitje in celovita osebnost, katere delovanje določajo ob spoznavnih še mnogi drugi socialni in motivacijski dejavniki, ki so v modelu bolj implicitno prisotni. Ker imamo v ospredju predvsem odnos voznik-okolje, bo za nadalnjo razpravo to zadostovalo. Rumarjev model nam kaže kako dražljaji iz okolja vplivajo na različna čutila in zaporedje sit določa katera informacija bo uporabljena in katera ne. Le najpomembnejši del obvestil bo prešel omejeni kanal in postal zunanja osnova za odločitve. Na koncu mišice izvedejo željeno dejanje, ki spremeni dražljaj in povratno vpliva na zaznavo.

130

Na omenjene osnovne funkcije vplivajo različne višje, npr. naši motivi. Motivacija in izkušnje vplivajo na raven in smer pozornosti ter na pričakovanja. Tri sita predstavljajo značilne omejitve, ki lahko vodijo v napake, neželjena vedenja in končno do nesreč. Fizična sita so dana z naravo okolja (npr. ovire za razgled, hrup) in jih je treba čim več odstraniti, da vozniku vsaj omogočimo, da zazna in presodi razmere.

MOTIVACIJA

Izkušnje rnost Pričakovanja

Fizično Čutni Kratkoročni Zaznavno Omejeni Odločitveni Odzivno okolje procesi spomin urejanje kanal procesi vedenje

Fizično Zaznavno Spoznavno sito sito sito

Pozo

SLIKA 3: Rumarjev (1991) model voznikovega vedenja, ki opisuje glavne dejavnike, ki določajo pridobivanje in predelavo obvestil. Tri sita nakazujejo tri značilne napake. Zaznavno sito je odvisno predvsem od fizioloških omejitev. Potrebujemo določene najmanjše (pražne) količine energije, določene najmanjše razlike med njimi, da bi jih lahko zaznali oz. razlikovali. Delovanje tega sita je očitno med nočno vožnjo, pri zaznavi hitrosti nasprotnih vozil ali pa lastnega vozila itd. Spoznavno sito je bolj odvisno od motivov, izkušenj in pričakovanj. Pomemben dejavnik je že omenjeno pomanjkanje povratne zveze. Njegovo delovanje je očitno pri zaznavi in vplivu prometnih znakov, pri vedenju v križiščih, predvidevanju gibanja drugih vozil, oceni nevarnosti, sprejemanju varnostnih ukrepov ipd. Vozniki zaznavajo in si zapomnijo prometne znake glede na pomembnost, ki jim jo pripisujejo. Ta je določena z izkušnjo. Znak za splošno nevarnost navadno prevozijo brez potrebe po kakršnemkoli odzivanju in se zato njegova pomembnost zniža. Vedeti moramo tudi, da sta istočasno lahko učinkovita največ dva prometna znaka. Če jih je na nekem mestu preveč, bodo samo prispevali k voznikovi preobremenitvi, koristili pa mu ne bodo. Namesto znakov vozniki pogosto uporabljajo druga, bolj naravna obvestila. Med njimi je pogosta t.i. psihološka prednost (Verhaegen in Dewitte, 1980; Bole, 1998). Nanaša se na prednost, ki jo vozniku “dajejo” nekateri naravni znaki, ki so lahko v nasprotju s formalnimi. Nekatere ceste imajo psihološko “višji status” kot ostale in vozniki, ki vozijo po njih bodo prepričani v to, da imajo v križišču prednost. To neformalno statusno razliko povzročajo dejavniki kot so: širina ceste (zadostuje že razlika 20 cm),

131

cesta, ki gre naravnost, gostota in hitrost prometa (zadostuje že razlika 20 vozil na uro), osvetljenost, prisotnost trgovin, ipd. Čim več teh dejavnikov usklajeno deluje, tem pomembnejši je status poti in njena psihološka prednost. Pomanjkanje usklajenosti s formalno prednostjo predstavlja pomemben dejavnik povzročanja nesreč in zato ne čudi količina nesreč v križiščih. Med protiukrepi izhajajočimi iz pravkar naštetih dejavnikov bi omenil zgolj naslednje:

prilagajanje okolja človekovim omejitvam (npr. osvetlitev cest); seznanjanje prometnih udeležencev s temi omejitvami in omogočanje, da

jih varno izkusijo med usposabljanjem; nudenje povratnih zvez, ki jih promet običajno ne omogoča; spreminjanje voznikovih vrednot in stališč do varnosti v prometu.

Še nekaj velja omeniti. Ljudje si o vsaki stvari ali pojavu s katerim se srečajo ustvarijo nek miselni model, ki jim pomaga znajti se v razmerah. To velja tudi za promet in v tem sklopu tudi za ceste. Dober miselni model omogoča napovedovanje učinkov akcij; brez njega delujemo na slepo, po občutku, ne vemo kaj lahko pričakujemo, kaj storiti, če gredo stvari narobe,… Načrtovani Uporabnikov model model Slika sestava

NAČRTOVALEC

UPORABNIK

SESTAV

SLIKA 4. Načrtovani in uporabljeni miselni model (Norman, 1988) Načrtovani model je načrtovalčev miselni model. Uporabnikov model je miselni model, ki je nastal med interakcijo s sestavom. Slika sestava izhaja iz narejene fizične strukture (vključno z dokumenti, navodili in nazivi). Komunikacija med načrtovalcem in uporabnikom ni neposredna, ampak preko slike sestava. Če ta ne ponudi jasne in skladne slike, si bo uporabnik ustvaril napačen miselni model. Miselni modeli so modeli, ki jih imajo ljudje o sebi, o drugih, o okolju in stvareh. Oblikujejo jih z izkušnjo, vajo in navodili. Miselni model stvari ali

132

pojava nastane predvsem z razlago njenega zaznanega delovanja in vidnega ustroja. Pojavlja se zaradi težnje po pojasnjevanju stvari in nam pomaga razumeti naše izkušnje, predvidevati izide dejanj in obvladovati nepričakovano. Pogosto izvirajo iz slabega razumevanja in pomanjkljivih podatkov. Vidni del stvari (npr. naprave) je njena sistemska slika in preko nje stopa uporabnik v stik z njo. Kadar ni ustrezna, bo uporabnik stvar težko uporabljal. Vrnimo se še malo k zaznavanju. Gibson (1979) je opozoril na pomen dinamičnih znakov v vidnem polju (slog sprememb), ki nam nudijo obvestila o oddaljenosti in gibanju objektov. Ti znaki so lahko pomembnejši od npr. kazalca na merilcu hitrosti, Lahko jih pa, kot bomo videli, uporabimo za takšne spremembe v okolju, ki bodo vplivale na zaznavo hitrosti in s tem tudi na njeno spremembo.

A B SLIKA 5: Optični tok (A) pri opazovalcu, ki se premika naravnost naprej (Warren, 1995). Pike ustrezajo elementom v okolju, črte pa hitrosti s katero se premikajo. Slika (B) nam kaže kako se to zdi vozniku (Schiff, 1980), ki pelje naravnost naprej. Zaznava lastne hitrosti poteka predvsem na podlagi navideznega gibanja pokrajine v vidnem polju. Zdi se, kot da premikajoče se slike izhajajo iz neke točke pred nami (žarišče širjenja) in se najprej počasi, nato pa vse hitreje premikajo mimo nas. Večino tega gibanja zaznamo z obrobnim vidom. Raziskave so pokazale, da vozniki pri zmanjševanju hitrosti podcenjujejo svojo hitrost, pri pospeševanju pa jo precenjujejo. Vozniki so v obeh primerih izbrali hitrost, ki je bila med začetno in zahtevano. Omeniti moram še pojav prilagoditve, saj dlje ko voznik vozi z neko hitrostjo, bolj se je privadi in večje napake dela pri ocenjevanju kasnejših hitrosti. Zdi se mu npr. da pri znižanju hitrosti vozi veliko počasneje kot sicer. Kako to vpliva na varnost, npr. pri zapuščanju avtoceste, si lahko mislimo. Vrsta raziskav je tudi opozorila na dele vidnega polja, ki jih voznik predvsem opazuje (Mourant in Rockwell, 1970). Spremembe v vidnem vzorcu lokacij in povečanje njihove gostote v teku časa kažeta, da izkušnja igra pomembno vlogo v določanju opazovanja. Najprej vozniki opazujejo široko območje, ko pa poznajo cesto se osredotočijo na veliko manjše. Ker se mora voznik, ki poti

133

ne pozna, opreti predvsem na prometne znake, morajo biti ti ustrezno razporejeni, tj. sovpadati z voznikovim opazovanjem. Voznik z obrobnim vidom nadzoruje druga vozila in robne oznake voznega pasu. Zato je pomembno, da so te lahko opazne, saj je obrobni vid manj oster. Pomembne so tudi razlike med začetniki in izkušenimi vozniki. V teku prvih ur voznik pregleduje široko območje, tudi točke visoko nad obzorjem. Po približno mesecu dni izkušenj so navpična osredotočanja bolj omejena, vodoravna pa bolj pestra. Po treh mesecih so bolj osredotočena na žarišče širjenja ceste, voznik pa se veliko bolj zanaša na obrobni vid s katerim nadzira stranski položaj vozila. Z nabiranjem izkušenj se voznik vse bolj osredotoča na manjše območje. Začetniki gledajo bliže in bolj desno pred vozilom v primerjavi z izkušenimi vozniki. Pogosteje opazujejo robnik za oceno položaja vozila, spregledujejo več prometnih znakov, težje prepoznajo oddaljene nevarnosti in manj pogosto gledajo v ogledalo. So še nespretni in preobremenjeni s pridobivanjem vidnih obvestil. Ti rezultati kažejo, da je v teku prvih ur skoraj vsa zmogljivost predelave obvestil zasedena z ohranjanjem položaja vozila na cesti. S pridobivanjem izkušenj se za to bolj uporablja obrobni vid, voznik pa se osredotoča na večjo razdaljo. Tako pridobi več časa za predelavo obvestil, posebno pri višjih hitrostih.

SLIKA 6: Povprečni položaj opazovanj posameznih elementov v vidnem polju za vožnjo za drugim vozilom in za normalno vožnjo (Mourant in Rockwell, 1970). Pred prehodom na prikaz nekaterih uporab naštetih ugotovitev, bi želel omeniti še nekaj splošnejših pristopov ali modelov, ki govore o vozniškem vedenju in ima njihov sprejem lahko take ali drugačne posledice. Predvsem velja omeniti, da se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo t.i. interakcijski modeli, ki različne prvine prometnega sestava obravnavajo v njihovi medsebojni zvezi. Klasični inženirski pristop, ki meni, da varnost neposredno narašča s tehničnimi izboljšavami, je sicer prispeval pomembne izboljšave, a ni zmogel pojasniti vseh dogajanj na cesti. Tu so bili bolj učinkoviti interakcijski pristopi. Tako Wildeova (1994) teorija homeostaze tveganja ponuja idejo, da je stopnja nesreč izid samouravnavajočega se procesa povratne zveze. Homeostaza seveda ne pomeni konstantnosti in nespremenljivosti, saj se ciljna raven tveganja suče v določenih mejah in se pod določenimi pogoji tudi spreminja. Je proces in ne izid. V osnovi teorija homeostaze tveganja trdi, da so ljudje pri vsaki dejavnosti pripravljeni sprejeti neko subjektivno določeno raven tveganja oziroma ogrožanja svojega zdravja, varnosti ali drugih zadev, ki jih cenijo, v zameno za koristi, ki jih ta dejavnost prinaša. Ljudje stalno ocenjujejo količino tveganja, ki naj bi mu bili

134

izpostavljeni. Primerjajo jo s sprejemljivo ravnijo in skušajo čim bolj zmanjšati razlike med obema. Če je subjektivna raven tveganja nižja od še sprejemljive, bodo ljudje povečali izpostavljenost nevarnosti in obratno. Ciljna raven tveganja je tista, pri kateri je razlika med koristmi in stroški (vključno z zaznano nevarnostjo) največja. Čeprav obstajajo primeri, ko ljudje težijo k tveganju, pa gre praviloma za pasivno sprejemanje nujnih posledic izbire dejavnosti. Kadar so pričakovane koristi tveganega vedenja visoke in pričakovani stroški razmeroma nizki, bo ciljna (željena, sprejeta, subjektivno optimalna) raven tveganja visoka. Vprašamo se lahko, zakaj ljudje ne bi težili k ničelni ravni tveganja? Očitno izbirajo tisto raven tveganja, ki jim nudi največjo neto korist. Ničelno tveganje ni smiselna izbira, saj ni vedenja brez tveganja. Totalna varnost ne nudi nobene koristi razen same sebe. Ljudje tudi ne razmišljajo neprestano o nevarnosti, saj bi bilo to paranoično. Zaznana raven tveganja bo vedno odvisna od njihovih izkušenj z neko dejavnostjo ali dogajanji, od ocene trenutnih razmer in od stopnje zaupanja v lastne zmožnosti za obvladovanje razmer. Vsaj za prometno področje podpira model vrsta podatkov. Naj omenim samo pričakovanja povezana z uvedbo ABS zavornega sistema. Le-ta omogoča naglo zaviranje udi v neugodnih razmerah (npr. ob dežju ali na poledeneli cesti). Pričakovali bi, da bodo vozniki, ki ga uporabljajo, manjkrat udeleženi v prometnih nesrečah. Žal ni bilo tako. Znižano tveganje zaradi izboljšave vozila so prilagodili ciljnemu tveganju z manj varno vožnjo. Izgube zaradi nesreč in vedenje voznikov naj bi bila vzajemno povezana v zaprtem uravnalnem krogu, z ravnijo sprejemljivega tveganja kot zunanjo nadzorno spremenljivko. Preprosto, za doseganje večje varnosti niso dovolj zgolj tehnične ali tehnološke rešitve, saj gre za celovit sestav v katerem se posamezne sestavine odzivajo druga na drugo in v spremenjenih pogojih delujejo drugače. V tem primeru se vozniki odzivajo na izboljšave vozila tako, da zmanjšano tveganje zaradi varnejšega vozila, uravnajo z drugače bolj tvegano vožnjo. Kljub pomembnosti tehničnih ukrepov, zato ne smemo pozabiti na druge sestavine v sestavu, predvsem ne na ljudi. Teorija homeostaze tveganja ponuja drugačne protiukrepe za zmanjšanje stopnje nesreč. Predvsem je treba znižati ciljno raven tveganja. Iz modela izhaja, da uvajanje kakršnih koli nemotivacijskih ukrepov, tj. takih, ki ne vplivajo na ciljno raven tveganja, ne bo učinkovito. Evans (1986) navaja niz podatkov, ki ta model zavračajo. Tako je npr. omejitev hitrosti na 55 mph v ZDA pomembno zmanjšala število prometnih nesreč. Podoben učinek je imela na zmanjšanje števila mrtvih in poškodovanih obvezna uporaba varnostnih pasov. Toda to bolj kaže na enostranskost Wildeove teorije, ne pa na njeno popolno zmotnost.

135

primerjalnik 1 a točka seštevanja c zaznani stroški in ciljna raven + željeno koristi dejavnosti tveganja prilagajanje: a - b ≈ 0 2 - odločevalske 4 b d sposobnosti zaznavne nana rav dejavnost zaz en sposobnosti tveganja prilagajanja 3 e f sposobnost obvladovanja končna izguba dejavnosti zaradi nesreče odložena povratna zveza

SLIKA 7: Homeostatski model povezuje stopnjo nesreč po prebivalcu na nekem območju z ravnijo previdnosti pri danem vedenju in obratno, pri čemer je povprečna ciljna raven tveganja nadzorna spremenljivka (po Wildeu, 1994). Evans (1985) uvaja splošnejši model vedenjske povratne zveze, ki se nanaša na spremembe v vedenju nastale v odziv na spremenjene zunanje fizične pogoje. Zanimiv je tudi Fullerjev (1984) model po katerem naj bi se voznik med vožnjo trudil ne le, da pride na cilj, ampak tudi, da se izogne neprijetnim dražljajem in situacijam. Dražljaji na poti so redko sami po sebi neprijetni, ampak postanejo taki kot rezultat interakcije med tem kar voznik počne in značilnostmi samih dražljajev. Praviloma je lastna dejavnost voznika tista, ki določa ali bo njegova interakcija z okoljem neprijetna. Dražljaji imajo torej le potencial neprijetnosti. Ko je podan razlikovalni dražljaj (npr. prometni znak, dež) za nek ovirajoči, potencialno neprijetni dražljaj, lahko voznik bodisi naredi vnaprejšnji izogibalni odziv, ki če je uspešen, prepreči ali nevtralizira potencialni neprijetni dražljaj, ali pa se ne odzove, oziroma se odzove drugače. Ker povezava med razlikovalnimi in neprijetnimi dražljaji ni popolna, neprijetni dražljaj ne bo nujno sledil neustreznemu odzivu. A če sledi, mora voznik narediti odloženi izogibalni odziv, ali pa pride do nezgode. Bolj ko so izogibalni odzivi odloženi, večja je možnost nesreče, saj je tudi vedno manj časa za ukrepanje, in ukrep je pogosto bolj silovit (npr. naglo zaviranje). Voznik se mora naučiti povezati razlikovalni in neprijetni dražljaj, kar pa ni vedno lahko, saj neupoštevanje razlikovalnega dražljaja ne vodi vedno v nesrečo. Vpliv različnih vzorcev oznak na cestišču na hitrost Videli smo, da je zaznava hitrosti odvisna od sloga sprememb v vidnem polju, le ta pa je povezan tudi z naravo okolja. Končno je vsakemu vozniku jasno, da se nam še tako visoke hitrosti na široki avtocesti zde nizke, veliko nižje na stranski, z drevesi obraščeni cesti pa višje. Na presojo hitrosti vpliva tudi iluzija, ki jo ustvarjajo dražljaji v okolju. S popačenjem prostorske geometrije

136

vidnega polja so poskusili (Denton, 1980; Griffin in Reinhardt, 1995) vplivati na zaznavo hitrosti in s tem na vedenje voznika tako, da bi zmanjšal hitrost. Znana sta dva vzorca poslikav in sicer:

stekajoče se cikcakaste črte (>>>), med katerimi je vse manjši razmak in prečne črte (podobne kot na prehodih za pešce: III) z zmanjšujočim se

razmakom. S prvim postopkom so v Osaki bistveno znižali hitrost na Yodogawa mostu, s tem pa tudi število trkov. Drugi pristop je prvi preiskusil Denton. Na cesti opremljeni z prečnimi progami med katerimi je bil vse manjši razmak, so res dosegli zmanjšanje hitrosti. O podobnih poskusih poroča kakih deset študij, ki nudijo različne rezultate. Omeniti moramo, da so uporabile različne vzorce, na različnih cestah, v različni dolžini ipd. Večina študij poroča o znižanju hitrosti ali vsaj o zmanjšanju njene variabilnosti. Nekateri poročajo o dolgotrajnem vplivu oznak, drugi o tem, da je prehoden. Hitrost se je bolj zmanjšala čez dan kot pa ponoči, kar kaže na pomen zaznave teh črt. Nekatere raziskave kažejo, da je vpliv črt še večji, če jih spremljajo tudi zvočni in kinestetični znaki (npr. zaradi drugačne narave pobarvane površine). Omeniti pa velja, da ne gre nujno samo za vpliv spremenjene geometrije vidnega polja, ampak da proge morda delujejo kot opozorilo vozniku, naj zniža hitrost. Umirjanje prometa Umirjanje prometa bi lahko opredelili (Jacobson, 1997) kot obrzdanje avtomobilskega prometa z uporabo ukrepov, ki fizično spremenijo delovne značilnosti ceste. Za tem stoji pristop, ki za razliko od prostorskega ali časovnega ločevanja različnih vrst prometnih udeležencev, vidi možnost tudi v njihovi skladni interakciji. Da bi to dosegli, avtomobil ne sme delovati na običajen način. Namesto vprašanja, “Zakaj avtomobilisti hitro vozijo?” je treba postaviti drugo, “Zakaj avtomobilisti lahko hitro vozijo?”. Odgovor na zadnje vprašanje je, ker jim cesta to omogoča. Ceste so pač tako narejene, da čim bolj olajšajo in pospešijo tok vozil. Toda to, kar je koristno npr. pri medmestni vožnji, ni pri vožnji skozi stanovanjsko sosesko. V naseljih imamo končno še druge uporabnike cest in ne zgolj avtomobiliste. Klasični pristopi z omejitvami hitrosti, stop znaki in nadzorom se niso preveč izkazali, bili so nepraktični in neučinkoviti, čeprav so se prebivalcem morda zdeli potrebni. Vlivali so zmoten občutek varnosti, obenem pa imeli še dodatne škodljive posledice zaradi povečanja hrupa in onesnaževanja. Fizično spreminjanje operativnih značilnosti ceste v smeri upočasnjevanja prometnega toka se je nedvomno izkazalo za učinkovitejše. Začelo se je v Delftu leta 1960, ko so se prebivalci uprli avtomobilom. S preoblikovanjem cestišča so jih prisilili k ovinkasti in torej počasnejši vožnji. Ta ukrep ni preprečil prometa ampak ga je zgolj umiril. Projekt so poimenovali woonerf (bivalno dvorišče). Poseg so kmalu sprejeli tudi Nemci, in kot umirjanje prometa je kasneje zašel tudi v Severno Ameriko. Uspešni posegi vključujejo kombinacijo naslednjih ukrepov:

vodoravne in/ali navpične spremembe na trasi ceste zoženje ceste ali prometnega pasu spremembe cestne površine (teksture, barve itd.) in

137

138

povečanje količine zelenja. Ne le, da je ta poseg usmerjen k znižanju hitrosti, ampak tudi k oblikovanju lepšega in bolj prijaznega okolja, okolja, ki sporoča, da ni namenjeno predvsem vozilom. Ne vpliva zgolj zaradi fizičnih sprememb, ampak je s svojimi sporočili njegov vpliv tudi psihološki. Podatki pričajo, da je tudi učinkovit. To seveda nista edini dve možni uporabi psiholoških spoznanj pri oblikovanju okolja. Sta pa morda najbolj razvidni. Toda mnoge druge možnosti nas še čakajo. Človeški element v prometnih razmerah je predvsem predelovalec in uporabnik obvestil. Je najbolj dejaven in bistveni del prometne situacije. Ko se pojavijo kritične razmere voznik navadno opazi neko obvestilo, ki ga opozori na razmere in ukrepa, da bi preprečil neželjeni trk. Če ne prejme nobenih obvestil, ali pa jih spregleda, če se napaèno odloči ali deluje, pride do trka. Učinkovitost voznika je odvisna od njegove predelave opozoril ter odzivov nanje. Človeško predelavo obvestil lahko opišemo s štirimi povezanimi procesi: • zaznava • prepoznava • odločanje • ukrepanje Do nesreče lahko pri zaradi neuspeha pri katerem koli od teh procesov. Voznik lahko preprosto ne opazi nevarnosti, npr. znaki zanjo niso v njegovem vidnem polju ali jih zakriva ovira, lahko ne sliši signala ali pa ga ne razlikuje od okoljnega hrupa. Pa tudi, če dražljaj opazi ga lahko ne dojame kot znak za nevarnost, npr. če je v okolju preveč dražljajev, če npr. zaradi slabše vidne ostrine ne prepozna znaka. Lahko pa znak za nevarnost zazna in prepozna, vendar je odločitev o ukrepanju neustrezna. In celo, če je pravilna, lahko vedenje ni ustrezno.

DELOVNO GRADIVO LJUDJE V POŽARIH

PSIHOLOGIJA ZA GASILCE

Renata Kranjčec in Marko Polič

Ljubljana, 2001

KAZALO ČLOVEŠKO VEDENJE KOT DEJAVNIK POŽARNE VARNOSTI 3 Človek kot povzročitelj požarov 4 PRILOGA 1: Gasilci "podžigali" požige! 5 Otroci in požar 7 Otroci v skupini 8 Šola in požar 8 Požari v gospodinjstvu 9 Nenaklepno povzročanje požarov 9 Psihične posledice nesreč 10 Stresni odzivi otrok 11 Psihološka pomoč ob nesreči 13 Panika 14 Vedenje ljudi med požarom 17 Opozarjanje 20 Značilnosti in zahteve učinkovitega opozarjanja 21 Požarni preplah 25 Uporaba gasilnih naprav 26 Izpraznitev stavb 27 Primer požara v bolnišnici 29 Dejavniki umika v nuji 31 Predpogoji 32 Odzivi na nenadne dogodke 33 Dejavniki, ko je prometni tok močan 33 PRIMERI POŽAROV 34 1. POŽAR V GLEDALIŠČU IROQUOIS 2. POŽAR V KLUBU KOKOSOV GAJ

34 36

3. POŽAR V CIRKUSU HARTFORD 38 4. POŽAR V KLUBU BEVERLY HILLS 39 5. BREZGLAVI NAVAL NA KONCERTU SKUPINE “WHO” 40 6. NESREČA LETALA “TRANS WORLD AIRLINES” 42 7. BOMBA V SVETOVNEM TRGOVSKEM CENTRU 42 Povzetek 44 Preprečevanje požarov in njihovih posledic 44 ODLOČANJE V KRIZNIH RAZMERAH IN DELOVANJE KRIZNIH SKUPIN 47 Tradicionalne teorije odločanja 47 Naravno odločanje 48 Odločanje na temelju prepoznave 49 Značilnosti kriznega vodje 51 Krizne skupine 51 NARAVA STRESA PRI RAVNANJU Z MRTVIMI 53 Dejavniki stresa 53 Značilnost razmer, ki vplivajo na doživljanje stresa 54 Strategija spoprijemanja s stresom 55 VRTOGLAVICA 57 BUDNOST, UTRUJENOST IN UČINKOVITOST 58 PSIHOLOŠKI VIDIKI LETALSKIH NESREČ 59 Možni vzroki 60 Značilnosti 61 Psihološki odzivi 63 Načrtovanje ukrepov 64 Viri 65

2

ČLOVEŠKO VEDENJE KOT DEJAVNIK POŽARNE VARNOSTI Skušali bomo osvetliti nekatere vidike človeškega vedenja v zvezi s požari. Žal je tako, da za to področje veljajo besede, ki sta jih pred leti zapisala psihologa John Keating in Elizabeth Loftus (1981), da "precej vemo o poteku požarov, zelo malo pa o vedenju ljudi med požarom" in dodali bi lahko, da tudi "pred požarom". Šele v sedemdesetih letih so se začela prva resnejša raziskovanja, ki so odpravila mnoge predsodke in napačne domneve o tem, kaj ljudje med požarom počnejo, predvsem tudi, kaj počnejo pred njim oziroma ob njegovem začetku. Ob dejstvu, da večino požarov povzroči človek, ter ob tem, da so ljudje sami pogosto žrtev ognja, je čudno, da do teh raziskav ni prišlo že prej. Očitno je namreč, da zgolj varnostno-tehnični ukrepi in občasna obvestila v sredstvih javnega obveščanja niso dovolj, saj človeških napak in zmot pogosto ne morejo preprečiti. Zato bo vsak požarno-varnostni ukrep, ki ne bo upošteval tudi človeškega dejavnika, nezadosten in pogosto celo neustrezen. Šele razumevanje človeških vidikov povzročanja in razvoja požarov lahko pomembno prispeva k zmanjševanju njihovih škodljivih posledic. Naj mimogrede omenim, da v Sloveniji ljudje neposredno povzročijo okoli 80 % vseh požarov (v ZDA 65% vseh gozdnih požarov), za večino ostalih pa vzrok ni znan. V nadaljevanju si bomo ogledali človeka kot povzročitelja požarov, predvsem pa to, kako se med njimi vede. Marsikatera ugotovitev predstavlja tudi neposredno zahtevo po spremembi predpisov, tradicionalnega vedenja itd. Odgovori bodo le nakazani, saj šele raziskave v domačem okolju lahko dajo posebne napotke, ki jih potrebujemo. Nastanek požarov in njihove posledice so odvisni od vrste dejavnikov, tako od gospodarske razvitosti dežele, kot od kulturnih, socialnih in podnebnih dejavnikov. Vsak od njih po svoje prispeva k nastanku požarov in teži njihovih posledic. Vsi skupaj pa predstavljajo okvir, v katerem bo potekala nadalnja razprava, osredotočena predvsem na to, kako se človek kot posameznik sooča s požarom. Na ogenj so imeli ljudje že od nekdaj nasprotujoče poglede. Po eni strani jih je privlačil, po drugi pa so se ga bali. Ker predstavlja pomembno sestavino naše izkušnje fizičnega sveta, so ga grški filozofi smatrali za eno temeljnih prvin sveta. Nadzor nad ognjem, oziroma njegova uporaba, sta predstavljala za naše prednike pomemben razvojni korak. Toda nadzor še ni popoln, in tisto, kar je očitno še najbolj problematično, je človek sam. Kako in koliko, bom skušal pokazati v tem pregledu. Videli bomo, katere so tiste človekove lastnosti in vedenja, ki so povezani s požari. Znani angleški psiholog David Canter (1980) jih je razvrstil v naslednje štiri skupine: 1. Človek kot povzročitelj požara: To področje je razmeroma slabo raziskano, kar predstavlja očitno posledico tehnične tradicije ukvarjanja s posledicami in ne z vzroki. Ogledali si bomo nekaj ugotovitev o požigih in požigalcih, o otrocih, kot povzročiteljih požarov, ter o dejavnikih, ki prispevajo k nastanku požarov kot nesreč (npr. neprevidnost, kršitev pravil). Čeprav se pogosto sprašujemo, kako je možno, da se ob vsem opozarjanju in vednosti o ustreznem vedenju, znova in znova srečujemo s požari, nastalimi zaradi neupoštevanja varnostnih ukrepov pri varjenju, zaradi nepravilnega ravnanja z bencinom in podobnimi snovmi, zaradi kurjenja v naravi itd. je očitno, da to še vedno ostaja pomembno psihološko

3

vprašanje. 2. Zgodnji odzivi na požar: Le-ti predstavljajo pomemben vidik proučevanja človeškega vedenja med požarom, saj se pogosto v začetku skromni plamenčki sprevržejo v velike požare ali pa zahtevajo veliko žrtev prav zaradi neustreznih prvih odzivov. Ko enkrat gori, so učinki ognja kar najbolj odvisni od odziva in vedenja oseb, povezanih z njim. Razlikujemo lahko vsaj dve stopnji v zgodnjih odzivih, prepoznavo in delovanje. Ukrepanje proti požaru je nemogoče, dokler nekdo ne ugotovi, da gre za požar, ter o tem obvesti druge. Žal zgodnjo stopnjo prepoznave požara odlikuje dvoumnost. Zato je ugotovitev, da prisotnost neobičajnih okoliščin (npr. vonja, dima, toplote, šumov) pomeni požar, pogosto prepozna. Naj ob tem še omenim znano človeško nagnjenje k normalnosti, ki se kaže v tem, da bomo - dokler se le da - ohranjali prepričanje, da se ne dogaja nič nenavadnega, nevarnega. Ko je požar prepoznan, lahko prizadeti ukrepajo le toliko, kolikor jim dopuščajo okoliščine. Lahko poiščejo stike z drugimi, gasijo, zapustijo prizorišče itd. Splošnih navodil za najbolj ustrezno vedenje žal ni, saj se tudi požari med seboj razlikujejo. 3. Reševanje in evakuacija: Ko je enkrat požar prepoznan, nastopajo tovrstna vedenja. Dejavnost ima sedaj en sam cilj - reševanje (ljudi in imovine). Predevsem v visokih stolpnicah, polnih ljudi, to ni enostavno. Posamezniki se lahko ovirajo med seboj. Posledice ovir na rešilni poti ter možne nezgode na stopnicah so lahko tragični, kadar je prisotnih veliko ljudi. Posebno vprašanje predstavljajo stavbe, katerih prebivalci se ne morejo ali ne smejo reševati sami. To so bolnišnice, domovi za ostarele, zapori itd. V gozdnih požarih gre predvsem za reševanje imovine, lahko pa se zgodi - kadar se požar približa naseljenim krajem, ali pa so v gozdu ljudje, da postane pomembno tudi njihovo reševanje. 4. Požar, posameznik in družba: Pogostost, vplivi in učinki požarov na posameznika in družbo niso zanemarljivi, čeprav se marsikdo nemara nikoli ne bo neposredno srečal s požarom. Vsekakor pa se bo soočil s pripravami in opozorili, vezanimi za požar oz. njegovo preprečevanje, da ne omenjam dolgoročnih učinkov posledic požarov. Zdi se, da je pogostost poročanja o požarih neposreden odraz družbenega zanimanja zanje. Na javnost veliko bolj vplivajo posledice požarov v javnih prostorih (npr. v kinu, gledališču, veleblagovnici, tovarni, veliki stanovanjski stolpnici), kot pa v posameznem stanovanju ali zasebni hiši, čeprav slednje niso nič manj hude. Požari v posameznih stanovanjih so le manj očitni, časovno niso zgoščeni in prizadenejo naenkrat le ožji krog ljudi. Prav zato mnogi požari, ki pa lahko nosijo v sebi tudi kal hude katastrofe, gredo mimo povsem neopaženo. Tudi način življenja v neki družbi lahko predstavlja pomemben dejavnik požarne (ne)varnosti. Človek kot povzročitelj požarov Ljudje lahko povzročijo požare na različne načine, predvsem pa namerno ali nenamerno. Med slednje sodijo požari, ki so posledica igre (predvsem otroške), malomarnosti, nepazljivosti, neznanja, napak itd. Požigi, to je namerno povzročanje požarov, predstavljajo v nekaterih deželah resno družbeno in gospodarsko zlo. Poznamo jih tudi v Sloveniji, med vzroki pa prevladujejo maščevanje, neurejeni medsebojni odnosi in vinjenost. Požigalce

4

lahko razdelimo vsaj v tri skupine (Vreeland & Levin, 1980): 1. požigalci zaradi dobička; 2. osamljeni požigalci, in 3. požigalci v skupini. Prva skupina je npr. precej pogosta v ZDA. Pojavlja se predvsem takrat, kadar spreminjanje pogojev gospodarjenja povzroča prekomerno zavarovanje. Dejansko je to za mnoge del normalne poslovne dejavnosti, saj je verjetnost, da bodo odkriti, razmeroma majhna. Za psihologe ta skupina ni bila preveč zanimiva, saj gre pravzaprav za zelo razumna, čeprav nemoralna dejanja. Tako kot obstajajo gospodarske razmere, ki vodijo k požigom, lahko obstajajo morda tudi ustrezni psihološki dejavniki tveganja. Končno, ne postanejo vsi ljudje požigalci zaradi dobička, čeprav žive v enakih gospodarskih razmerah. Na to vprašanje zaenkrat še ni odgovora. PRILOGA 1: Gasilci "podžigali" požige! Požigi zaradi dobička so lahko najbolj nenavadni. Taki so bili tudi tisti, ki so se pripetili med 29. junijem in 29. avgustom 1993 na območju Ormoža. Gasilcem se še sanjalo ni, da so (nevede) “povzročali” številne požige in z njimi vznemirjali ljudi, poroča novinar Otmar Klipšteter. Kazniva dejanja naj bi imela korenine v drugi polovici junija, ko naj bi 31-letni J.Š. v krajevni gostilni ponudil J.K. 500 avstrijskih šilingov za "uslugo" - da podtakne požar v njegovi opuščeni stari hiši. Pred tem je hišo zavaroval. J.K. si je šilinge "pošteno" prislužil, saj naj bi 29. junija odšel v omenjeno zgradbo in z vžigalnikom prižgal slamo. Pozneje si je priskrbel alibi v omenjeni gostilni. Nato so osumljeni skupaj opazovali vaške gasilce v njihovih prizadevanjih, da bi pogasili požar. Le-ti so svoj gasilski uspeh proslavili z gašenjem žeje, in sicer v prav tej gostilni. Tudi to so gasili - kakor se spodobi za gasilce - temeljito in pri tem pridno polnili gostilniško blagajno. To je spodbudilo gostilničarjevo poslovno žilico. Razmišljal je tako: če bo še kje gorelo, bi gasilci znova gasili - dvojno in to bi navrglo nove tolarje v njegov žep... Zato je 3. julija nagovoril že znanega J.K., naj zaneti ogenj v vinski kleti J.V.. Za to mu je ponudil nagrado - zastonj pijačo v lokalu. Tako podžganega J. naj bi h kleti odpeljal R.F. in ga opazoval kako se je z vžigalnikom trudil zažgati slamnato streho. Ko mu je to uspelo, se je ponovila gasilska akcija na kleti in v gostilni. Slednja je bila tako uspešna, da naj bi gostilničar nagovoril J.K. k novemu požigu. Gasilska zgodba se je ponovila in nato še trikrat. Vnemo požigalcev so ohladili šele kriminalisti. Ko je 13. septembra ponovno zagorelo, so kmalu odkrili, da je za ta požig odgovorna zakonska družica enega od osumljenih, ki je tako želela speljati sum na stranski tir. Osumljenci so svoja dejanja priznali. po Ljubljanskem Dnevniku, 1.X.1993 Osamljeni požigalci predstavljajo psihološko najbolj zanimivo skupino, kar odraža tudi število njim posvečenih raziskav. Glede na motive požigov razlikujemo požige iz ljubosumja, iz maščevanja, požige, usmerjene proti materi ali drugim članom družine, samomorilske požige, pa tudi t.i. piromane, osebe, ki požigajo "brez razloga", zaradi nekega nepremagljivega nagiba. Obstajajo tudi požigalci, ki požigajo enostavno zato, da bi imeli priložnost "postati junaki" pri kasnejšem gašenju.

5

Tudi skupinskih požigov je več vrst: politični, vandalski ter požigi ob neredih. Prvi so usmerjeni predvsem v dramatiziranje problemov, zbeganje in izzivanje oblasti ali političnih nasprotnikov ter izsiljevanje in strašenje iz političnih razlogov. Vandalske požige pogosto povzročajo skupine dečkov, ki se postavljajo pred vrstniki ter počno to prej zaradi razburljivosti, kot pa zaradi želje po uničevanju. Požige ob nemirih spremljajo izbruhi skupinskega nasilja. Povezani so z družbenimi napetostmi in nemiri in se pojavljajo le kot eden od znakov neurejenih družbenih razmer. Med požigalci se občasno pojavljajo tudi skupine prostovoljnih gasilcev. Tako želijo bodisi opozoriti javnost na svoj pomen, bodisi uživajo v razburjenju, ki ga povzroča požar. Marsikdo je morda zaradi slednjega tudi postal gasilec. Požigi so praviloma dejanja mladostnikov in mlajših moških, ženske pa so v njih precej redkeje udeležene. Gre torej za predvsem moško dejavnost. Požigalci naj bi bile osebe šibkih sposobnosti in nižje izobrazbe. Medtem, ko je očaranost z ognjem splošen pojav, smatramo požige za nenormalna dejanja. Pogosto so jih skušale razlagati psihoanalitične teorije, ki so pri tem posebno poudarjale spolnost. Podatki novejših raziskav ne podpirajo domneve, da požigalce ogenj spolno draži, prav tako pa ne domnevne zveze med enurezo in požiganjem. Zdi se celo, da so mnogi požigalci fiksirani na oralni (psihotični) ravni in ne na kasnejši falično-uretralni. V skoraj vseh primerih so se pri njih pojavljale nevrotske, psihotske ali psihopatske poteze. Rezultati niso vedno nedvoumni, tako da o tem končna beseda še ni izrečena. Požig ni osamljeno protidružbeno dejanje, ampak so požigalci udeleženi tudi v drugih takih pojavih. Požigalstvo je lahko le eden od znakov šibkejšega samonadzora in samozavesti ter pomanjkanja spretnosti, nujnih za pridobivanje ustreznih spodbud iz okolja. Na to opozarja tudi dejstvo, da je med požigalci mnogo ljudi, ki imajo težave v zakonu in na delu, oz. se vdajajo alkoholu. Med njimi je veliko več primerov kaznivih dejanj uperjenih proti premoženju, kot pa proti drugim osebam. Zdi se, da imajo težave pri izražanju agresivnosti in morda prav požig predstavlja nekakšno premeščeno agresivnost. Požig je lahko prav posledica bojazni pred agresivnostjo do drugih, pred tem, da te drugi napadejo, ali pa nesposobnosti učinkovitega napada oz. obrambe. Zastavlja se vprašanje, zakaj požigalci izbirajo prav ogenj za razreševanje svojih težav. Lahko bi navedli dva možna razloga (Vreeland & Levin, 1980):

požig nudi takojšnje posledice, ki lahko na posameznika delujejo kot nagrada (sam pogled na ogenj, gneča, sirene, zvonovi ipd.);

možno je, da gre za mehanizem izogibanja. Kadar posameznik ni dovolj prepričan vase ter je neuspešen v stikih z drugimi, mu lahko postanejo ti stiki odbojni. Če ima nato težave z drugimi ljudmi, jih ne bo znal rešiti na družbeno sprejemljiv način. V kolikor se bo pri tem odločil za agresivno vedenje, se bo prav s požigom izognil neposrednemu soočanju z žrtvijo. Požig obenem nudi požigalcu nekakšno možnost nadzora nad okoljem, možnost, ki si jo ni zmožen pridobiti na nek drug način.

Na pojav požiganja vpliva vrsta dejavnikov: psiholoških, socialnih, simboličnih in še mnogih drugih. Upoštevaje to, je treba zasnovati tudi ukrepe za njegovo preprečevanje.

6

Otroci in požar Otroci razmeroma pogosto povzročajo požare, kot so tudi njihove pogoste žrtve. O tem se lahko prepričamo tudi v dnevnem tisku. Skušali si bomo ogledati zakaj je tako.

Otroci so razmeroma pogosto tako požigalci kot žrtve požarov. Skorajda ni otroka, ki ne bi kazal zanimanja za ogenj, ki pa ga ne more zadovoljiti z normalnimi vsakdanjimi dejavnostmi. To zanimanje slej ko prej spremlja igra z ognjem, posebej pri dečkih. Zanimanje za ogenj se pojavi že zelo zgodaj, med drugim in tretjim letom starosti, nato do osmega leta stalno narašča, a tudi potem bistveno ne upade (Kafry, 1980). Število povzročenih požarov je največje med tretjim in petim letom, po sedmem pa začne hitro upadati. Po osmem1 letu naj bi otroci le izjemoma povzročali požare. To ne pomeni, da se otroci manj ukvarjajo z ognjem, ampak odraža predvsem otrokovo večje obvladovanje ognja. Vzgojni posegi morajo biti zato usmerjeni v spodbujanje obvladovanja, ne pa v preprečevanje zanimanja za ogenj. Večina požarov, ki so jih povzročili otroci, je bila posledica enostavne igre z ognjem. Predvsem od naključnih dejavnikov (npr. prisotnost vnetljivih snovi) je bilo odvisno, ali je prišlo do požara ali ne. Sodobno stanovanjsko okolje z mnogimi vnetljivimi snovmi in brez odprtih ognjišč je manj naklonjeno tovrstni otrokovi igri. Zato je tudi razumljivo, da raziskovalci niso našli bistvenih razlik med otroki, ki so se igrali z ognjem, in onimi, ki so povzročili požar. Otroci se zavedajo, da je igranje z ognjem prepovedano, zato se igrajo po skritih krajih, kar dodatno poveča nevarnost požarov. Wooden (1985) ugotavlja, da mladi požigalci niso enotna skupina z enotno motivacijo. Razlikuje štiri osnovne tipe mladih požigalcev, vsakega s posebnimi vzorci požiganja in razlogi zanje. Najmlajšo skupino (do 10 let) sestavljajo radovedni otroci, ki naključno povzroče požar pri igranju z ognjem. Mnogi so izražali željo, da bi postali gasilci, ko odrastejo. Ostale tri, nekaj starejše skupine sestavljajo otroci s težavami, prestopniki (uporabljajo ogenj kot protest proti avtoriteti) in duševno moteni posamezniki. Za mnoge otroke je požig dejansko simbolično dejanje, pogosto znak skritega fizičnega ali čustvenega stresa. Otroci, ki ne opustijo normalnega otroškega igranja z ognjem, dajejo s tem znak, da potrebujejo pomoč. In kako se s tem soočajo odrasli? Ob tem, da pogosto tudi sami premalo vedo o ognju (spomnimo se samo mnogih gospodinjskih požarov), se na igro z ognjem pogosto odzivajo bodisi s strahom ali pa z besom in kaznovanjem. Vse preredko se s tem tveganjem soočajo konstruktivno, kar bi pomenilo, da bi otroku dali ustrezne napotke ter poskrbeli za pridobitev potrebnega znanja in spretnosti. Mnogi otroci enostavno ne znajo razlikovati vnetljivih snovi od nevnetljivih, ne obvladajo varnega ravnanja z vžigalicami ipd. Otroci, ki so lahko prižigali vžigalice pod nadzorom odraslih, so to spretnost obvladali in so redkeje povzročali požare. Nekateri otroci, ki se pogosto igrajo z ognjem, kažejo značilno osebnostno sliko in bi jim po domače rekli "poredneži". So bolj nagajivi, podjetni, odločni, napadalni in impulzivni od svojih vrstnikov. Večkrat sodelujejo v igrah, ki vodijo v nesreče ter imajo več težav v odnosih z drugimi. Igranje z ognjem ni le osamljen problem ampak del otrokovega nagajivega vedenja. V tem vedenjskem vzorcu ne smemo videti le slabega. Ali si res želimo zgolj poslušnih, topih, neodločnih previdnežev? Najbrž ne! Pozitivne

1 Vendar McConnell in sodelavci (1996) navajajo, da nevarnost poškodb zaradi ognja doseže vrh med 15 in 19 letom.

7

osebnostne poteze porednežev je treba ohraniti, zmanjšati pa je treba nevarnosti, ki so jim zaradi njih lahko izpostavljeni. Njihovo dejavnost je treba usmeriti v pozitivno smer ter jim omogočiti razvoj nadzora nad lastnim ravnanjem. Golo prepovedovanje igranja z ognjem lahko celo poveča zanimanje zanj, zato naj bo preprečevanje usmerjeno v zadovoljevanje otrokovega zanimanja za ogenj. Omogočiti jim je treba sodelovanje v dejavnostih, povezanih z normalno uporabo ognja. Ob tem se je treba pogovoriti o možnih nevarnostih ter njihovem preprečevanju. Zato je treba starše ustrezno poučiti tako o ognju in požarih kot o tem, kako naj s tem seznanjajo otroke. Pri tem so pomembne tudi družinske razmere. Otrokovo družinsko okolje mora biti toplo in podpirajoče, obenem pa mora postavljati čvrste in urejene vedenjske omejitve. Največ težavnih otrok izvira iz družin, v katerih prevladujejo sovražni odnosi in kjer je le malo omejitev ali pa te odražajo zgolj trenutno razpoloženje staršev.

Otroci v skupini Medtem, ko je vedenje mlajših šolarjev v veliki meri odvisno od vedenja starejših, pa so starejši otroci pod vse večjim vplivom vrstniških skupin. Otrok, ki sam zase ne bi počel neumnosti z vžigalicami, bo lahko to storil pod vplivom svoje skupine. Pogosto so mladostniške skupine bolj nagnjene k tveganju, kot njihovi člani sami zase. To ima lahko svoje posledice tudi na področju požarne varnosti. Zato se bo treba pri starejših otrocih (višji razredi osemletke, srednje šole) ukvarjati s skupinami in doseči, da bodo otroci kot skupina sprejeli norme požarne varnosti. Pri tem jih je smiselno vključiti v različne akcije, ki so usmerjene v zagotavljanje večje požarne varnosti v šoli, krajevni skupnosti in kraju v katerem živijo. Skupina je pomembna tudi pri evakuaciji, saj se znanci raje umikajo skupaj in se iščejo. Šola in požar Znižanje otroških poškodb zahteva tako aktivne kot pasivne (strukturalne) ukrepe za preprečevanje nesreč. Preprečevalne strategije morajo zajeti tiste, ki za otroka skrbijo, same otroke in celotno skupnost. V mnogih državah izvajajo različne izobraževalne programe za preprečevanje požarov. Mnogi programi poudarjajo predvsem spoznavno stran problema (znanje o tem kaj gori, kako nastane požar, stvari s katerimi se ni treba igrati ipd.). Toda, čeprav je ta pomembna, se moramo zavedati, da je ključni cilj doseganje varnega vedenja, k čemur lahko prispevajo različni postopki vplivanja na vedenje (igranje vlog, preoblikovanje vedenja, simuliranje požarov itd,), ko želijo otroke naučiti posebnih vedenjskih sosledij (npr. “Nizko se plazi” kadar je dim). Koristno je sodelovanje staršev pri pripravi družinskih evakuacijskih načrtov. Pomembno je občasno ponavljanbje vaj zarado ohranjanja doseženega znanja in spretnosti. Gasilski oddelek v Oxnardu (ZDA) ima mobilno požarno varnostno hišo, ki omogoča obiskovalcu (primerna za starost 7 let in več) izkušnjo požara pod nadzorovanimi pogoji.

8

Požari v gospodinjstvu Precej pogosti so požari v gospodinjstvih. Najpogosteje nastanejo pri uporabi električnih in plinskih štedilnikov, pri kajenju, zaradi neustrezne električne napeljave, ogrevanja, otroške igre, napak v TV ali drugih aparatih ipd. Ogledali si bomo le nekaj ugotovitev o štedilnikih, kot pomembnih povzročiteljih požarov v gospodinjstvu. Angleški podatki (Whittington & Wilson, 1980) kažejo, da je z električnimi štedilniki povezanih kar dvakrat več požarov kot s plinskimi. Med razlogi za to so tudi naslednji:

vidljivost plamena, saj se uporabnik bolj zaveda nevarnosti plamena, kot pa nevarnosti vroče plošče, vendar naj omenim,da imajo nekateri novejši električni štedilniki plošče, ki med gretjem vidno (rdeče) žarijo;

slišnost, kajti šumenje plina opozarja, da štedilnik dela, električna plošča pa je neslišna;

nadzor nad temperaturo, ker se premik gumba plinskega kuhalnika jasno odraža v velikosti plamena, takih obvestil pa pri električnih štedilnikih ni;

toplotna zmogljivost, saj električna plošča ostane topla še nekaj časa po tem, ko jo izključimo;

zmote pri uravnavanju temperature, saj pri električnih štedilnikih lahko pomotoma pustimo ploščo prižgano, misleč, da je izključena.

Očitno daje plinski štedilnik uporabniku veliko več povratnih oobvestil o svojem stanju od električne plošče. Ali bo prišlo do požara, je odvisno od tega, kaj se kuha in kaj vse počne tisti, ki kuha. V večini primerov kuhinjskih požarov, le-ti nastopijo med kuharjevo oziroma kuharičino odsotnostjo, posebno kadar je na štedilniku vnetljiva snov (npr. olje ali mast). Odsotnost lahko nastopi zaradi nepričakovanega obiska, telefonskega klepeta, dela z otroci ipd. Kakšne bodo posledice kuhinjskega požara, je poleg ostalega odvisno tudi od protiukrepov ogrožene osebe. Le-ti pa so: polivanje z vodo, uporaba peska, brisač, gasilnih aparatov itd. Učinkovitost postopka je odvisna od tega kaj gasimo, vendar se zdi, da so najustreznejši postopki uporaba gasilnega aparata, izklop naprave, pokrivanje posode s pokrovko oziroma dušenje ognja z brisačami ali blagom. Možnosti poškodb so največje takrat, kadar se oseba neposredno dotika posode, v kateri je goreča snov. Nenaklepno povzročanje požarov Morda najpogostejši vzrok požarov se skriva v neprevidnosti, malomarnosti, z eno besedo v nesreči. Njihova analiza lahko poteka na različnih ravneh, od posameznika, preko organizacije do družbe v celoti. Vse te ravni so medseboj prepletene, izbira ravni analize v posameznem primeru pa je odvisna od tega, na kateri bi najlažje vnesli ustrezne spremembe. Mi se bomo lotili predvsem posameznika, toda zavedati se moramo, da je ta vpet v najbolj različne socialne odnose, ki med drugim lahko določajo, ali vsaj podpirajo tudi ravnanja, ki vodijo v nesrečo. Če je sežiganje vejevja in drugega gradiva nekje dolgoletna navada, jo bo težko spremeniti samo z vplivi na posameznike. Skupine so namreč konzervativne in podpirajo ustaljeno vedenje. Zato se bo za spremembo morala odločiti vsa skupnost. Šele sprememba skupinskih norm bo spremenila tudi ravnanje posameznika. O tem nam pričajo tudi mnogi - empirično preverjeni -

9

modeli spreminjanja človekovega vedenja, npr. Ajzenov model načrtovanega vedenja, po katerem je vedenje neposredni rezultat vedenjskih namer. Le-te so odvisne od stališč do določenega vedenja, subjektivnih norm o njegovi ustreznosti in zaznanega vedenjskega nadzora nad danim vedenjem. Povzročitelj požara po nesreči le-tega nikakor ni želel povzročiti. Zakaj pa je potem neustrezno ravnal? Vzrokov je več. Predvsem je neposredna izkušnja požara za posameznika razmeroma redka. Požari preprosto niso del njegovega vsakdanjega življenja. Končno pa nevarnost predstavlja le del okolja v katerem živimo in se večina ljudi zanjo večji del časa ne meni. To je normalno, saj je stalno premišljanje o nevarnosti običajna opredelitev paranoje. Redka zaznava nevarnosti pa vodi do izkrivljanj v pojmovanju okolja. Grožnja se zdi sicer možna, vendar oddaljena, ne pa takojšnja in stvarna. Posameznik je morda že velikokrat ravnal na določen način (npr. kuril ob ali v gozdu) pa se mu ni nič zgodilo. Njegovo ravnanje je bilo celo "nagrajeno", saj se je tako znebil odvečnih stvari, se rešil dodatnega dela, stroškov ipd. Prav to, da varno vedenje lahko zahteva velike prilagoditve, vodi v neupoštevanje navodil in napotkov ustreznih javnih ustanov. Obenem bo posameznik tudi menil, da ima dogajanje pod nadzorom, nesreča pa je ravno izguba nadzora nad dogajanjem. Sunek vetra lahko mimogrede spremeni majhen ogenj v velik požar. Toda pred nesrečo je vsakdo prepričan, da se "to meni ne more zgoditi". Potem je seveda že prepozno. Obvestila o možni nevarnosti so pogosto tudi dvoumna in nudijo nezadostno količino zanesljivih znakov o razvoju dogajanja. Psihične posledice nesreč Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da so odzivi ljudi na nesreče razmeroma podobni in neustrezni, da imajo nesreče praviloma dolgotrajne in hude posledice za duševno zdravje prizadetih, da se žrtve odzivajo neposredno na povzročitelja nesreče ter da je glavni dejavnik vedenja med nesrečo socialno-psihološka dinamika posameznih žrtev. Danes, po nekaj desetletjih raziskav resničnih nesreč, so mnenja drugačna. Ugotovljeno je, da so odzivi na nesreče praviloma raznovrstni in ustrezni. Vse kar se dogaja po nesreči je prav tako pomembno, ali pa celo bolj, kot pa to, kar se dogaja med njo. Ob vsem povedanem se moramo vendarle zavedati, da so nesreče in podobni dogodki za človeka travmatski in stresni. Čeprav jih večina dobro prenese, jih ne vsi. Zato si bomo ogledali splošni mehanizem stresa ter t.i. PTSD (potravmatska stresna motnja). V psihologiji in medicini na mnoge vplive iz okolja gledamo kot na stresorje, tj. neugodne dejavnike, ki v organizmu izzovejo stres. Stres lahko opredelimo kot katerokoli spremembo v zunanjem ali notranjem okolju, ki je tako močna ali dolgotrajna, da obremeni prilagojevalno zmožnost organizma do njene meje ter lahko povzroči razkroj vedenja, neprilagojenost ali slabo delovanje. Lahko ga povzroči bolezen, različni škodljivi fizični, socialni in psihološki dražljaji itd. Stresorji navadno sprožijo proces obvladovanja, kot odziv na dejansko ali zaznano neravnotežje. Manjši stresi celo omogočajo izboljšanje učinkovitosti, vendar dolgotrajna izpostavljenost stresu ali močnejši stres lahko izčrpata organizem. Učinek stresa je odvisen tudi od posameznika in situacijskih dejavnikov. Stres vpliva tudi na posameznikove spoznavne in druge funkcije. Pri močnem stresu so odločitve prenagljene. Odločevalec ne upoštva vseh možnosti in obvestil. Možnost za reševanje problemov je zmanjšana. Prizadeta sta posameznikova pozornost in zaznavanje, kaže pa se tudi spoznavna togost. Zato pod vplivom stresa ljudje spregledujejo možne

10

alternative in dolgoročne posledice odločitev, so neučinkoviti pri iskanju obvestil, napačno ocenjujejo pričakovane izide in uporabljajo poenostavljena pravila odločanja. Pride lahko tudi do zvečane agresivnosti in zmanjšane pozornosti do drugih. Kadar gre za zelo hude travmatske izkušnje (npr. smrt bližnjih), lahko pride do potravmatske stresne motnje (PTSD). Zanjo so značilni naslednji znaki:

obstoj prepoznavnega stresorja, ki bi izzval simptome pri skoraj vsakem človeku; podoživljanje travmatične izkušnje v ponavljajočih se sanjah, v ponavljajočih se in

vsiljivih spominih na dogodek ali v nenadnih občutkih ponovitve dogodka; otopelost odzivnosti ali zmanjšano ukvarjanje z zunanjim svetom, na kar opozarja

zmanjšano zanimanje za prej prevladujoče dejavnosti, ločevanje od drugih ali zoženo čustvovanje;

vsaj dva od naslednjih simptomov, ki se pri posamezniku nista pojavljala pred travmo: pretiran odziv na presenečenje, motnje spanja, občutek krivde povezan s preživetjem, motnje spomina, izogibanje dejavnostim, ki spominjajo na travmo in povečani simptomi zaradi dogodkov podobnih travmi.

Kako bo žrtev preživela PTSD je odvisno od stopnje predelave travme, posameznikove vloge v njej, njene narave, predbolezenskih osebnostnih potez in drugih dejavnikov. Motnje so lahko blage, lahko pa se prizadeti enostavno čuti ujet v travmi, nemočen, boji se, da se ta lahko vrne, obremenjen je s poplavo predstav, misli in čustev ter se ne znajde v času in prostoru. Boleče misli skuša pogosto odstraniti iz zavesti z mehanizmi izogibanja (potlačitev, zanikanje, blokiranje, zaznavno izkrivljanje in projekcija). Do prilagoditve bo prišlo, če so na razpolago ustrezni viri in če dovolj zgodaj pride do pomoči. Žrtve okrevajo, če si lahko zadovoljivo odgovore na naslednja vprašanja: kaj se je zgodilo?, zakaj se je zgodilo?, zakaj sem takrat ravnal tako kot sem?, kaj bi bilo če bi se nesreča ponovno zgodila? Prizadeti mora torej doživeti postopen proces obnove travmatskih vidikov katastrofe. To je le nekaj dejstev o tej motnji, ki pa navadno prizadene le manjši del ogroženih. Stresni odzivi otrok Travma je poškodba fizičnega ali psihičnega blagostanja posameznika in vpliva tudi na njegovo vedenje in doživljanje. Odzivi travmatiziranih otrok so zelo podobni odzivom odraslih, vendar razvojno ustrezni za otroke. Običajne odzive nam kaže preglednica 1. Seveda so odzivi otrok odvisni od vrste nesreče, predvsem od neposrednosti iizpostavljenosti in jakosti nesreče, pa tudi od otrokove starosti. Najboljši kazalec stresa so neobičajne spremembe v vedenju ali videzu otroka. Posledice pušča tako sam dogodek, kot tudi spremembe in motnje v vsakdanjem življenju, ki jih povzroči. Našteto so normalni odzivi na nenormalne razmere Družinska opora je pomembna pri premagovanju posledic travme, vendar pa lahko postanejo starši pretirano zaščitniški ali nestrpni z otroci. Otroci se želijo ponovno počutiti varne in vspostaviti nadzor nad okoljem. Tudi učitelji lahko pomagajo otrokom tako, da nudijo oporno in varno vzdušje in spodbujajo razredne dejavnosti, ki podpirajo obvladovanje stresnih težav. To delajo tako, da prisluhnejo otrokom in se odzivajo na besedne in nebesedne znake, nudijo dodatna zagotovila, oporo in spodbudo, stabilnost in predvidljivost. Otroci naj govorijo o izkušnji in izražajo svoje strahove in skrbi. Povejmo jim, da je to kar čutijo normalno. Psihološka pomoč ogroženim otrokom je potrebna takoj ko se pojavijo stresni odzivi (nemudnost); čim bliže kraju dogodka (bližina); v okolju kjer so tudi drugi podobno prizadeti otroci (skupnost); in kjer jih s pojasnili in zahtevanim vedenjem usmerjajo v

11

prepričanje, da so njihovi stresni odzivi normalni, da si bodo kmalu opomogli in prevzeli normalne obveznosti (pričakovanje).

Preglednica 1: Običajni odzivi otrok po izpostavljenosti travmatskemu dogodku

Noče spati sam; želi spati s starši Težave s spanjem, nočne more, spi med poukom Boji se stvari, ki ga spominjajo na travmatski dogodek. Jokanje in preplašeno privijanje k staršem - skrbi jih kje so starši Pomanjkanje čustvenega izražanja Neobičajne bolečine; glavoboli, bolečine v trebuhu Regresivno vedenje - vrača se k navadam, ki jih je že prerasel, npr. sesanje palca, mokrenje

v posteljo, otročji govor (verjetneje pri mlajših od 7 let) Pretirano aktivno vedenje Osamitev ali držanje zase (verjetneje pri starejših) Deluje zaspano ali otopelo, neobičajno tih Agresivnost, neposlušnost, odgovarjanje, destruktivnost, kraja Izbruhi jeze, razdražljivost, nenadne spremembe v razpoloženju Zmeden glede tega kaj je nesreča in kaj pomeni Zaskrbljen ali zmeden glede smrti Težave pri koncentraciji in delu v šoli Spremembe v odnosu z vrstniki (nenadoma spremeni količino stikov s prijatelji) Skrbi za lastno varnost, ter varnost staršev, bratov in/ali sester Sram ali občutek krivde za to kar je ali kar ni naredil Skrb za prihodnost - “če bo odrasel” Skrb za odzive staršev na travmo

Obravnava je kratkotrajna, usmerjena v sedanjo tesnobo in obvladovalna vedenja, vspodbuja izražanje čustev, posebno depresije ali jeze ter dovoljuje odreagiranje čustev povezanih s stresno izkušnjo. Prizadetim nudijo individualne in skupinske sestanke. Poudarja se nadaljevanje rednih nalog in obveznosti. Otroci se udeležujejo tako rednih dejavnosti (pouk), kot tudi spominskih slovesnosti za umrlimi, pogrebov, obiskujejo ranjene in poškodovane prijatelje ter starše umrlih. Po nesreči ni dobro če otroci ostajajo doma, saj skupaj s prijatelji (sotrpini) lažje premagujejo njene posledice. Prav prijatelji(ce) predstavljajo za travmatizirane otroke bistveni podporni sistem. Otrokom je treba pomagati da utrdijo vezi s šolo, učitelji, skupino. Nesreča ogroža tudi te odnose, njihova odsotnost pa je škodljiva. Otrokom s hujšimi težavami je treba nuditi ustrezno strokovno (psihološko, psihiatričnoo) pomoč. Vedeti pa je treba, da je prava vloga teh strokovnjakov predvsem indirektna, za sceno. Glavno nalogo morajo opraviti naravni oporni sistemi v skupnosti in družini. Ne smemo se izogibati razgovorom o travmatskem dogodku (ni pa jih treba vsiljevati za vsako ceno) saj le to omogoča prizadetim otrokom njegovo osmišljanje in predelavo. Povedati jim je treba, da bodo vsiljive misli sčasoma izginile. Zavedati se morajo, da kljub težavam življenje pač teče dalje. Če povzamemo. Pri prizadetih se lahko pojavi vrsta neobičajnih čustev in odzivov (občutek nemoči, krivde, jeze, sramu, vsiljive misli o dogodku ipd.). Vedeti morajo, da so to normalni odzivi na nenormalne razmere in da jih ni treba skrivati, se jih sramovati, pač pa je celo zaželjen pogovor o njih. Dejavnost prizadetega je zaželjena, vendar ne pretirana, ki se lahko pojavi kot beg od stvarnosti. Nastopi lahko tudi otopelost odzivnosti. To je obrambni odziv, ki omogoča, da se oseba ne sooči takoj z vso težo dogodka. Prizadeti naj ne zavrača pomoči. Včasih se bo res umaknil v samoto, toda koristno je druženje z bližnjimi in sotrpini. Svoje želje naj jasno povedo bližnjim in drugim. Življenje naj poteka čim bolj normalno. Čustva naj

12

izražajo v razgovorih, spisih, risbah. Vsi morajo biti bolj previdni, saj so ljudje pod stresom bolj podvrženi nesrečam. Če so težave prehude je treba poiskati pomoč strokovnjakov.

PSIHOLOŠKA POMOČ OB NESREČI

Na hude in nevarne razmere, kakršne so tudi ob požaru, se človek ne odziva na običajen način. Zato ne mislite, da je z vami kaj narobe, če doživljate močna, prej neznana čustva in občutke, ali pa sploh ničesar ne občutite, če se vedete drugače ipd. Vse to so normalni odzivi ljudi na nenormalne razmere ob požaru. Hujši, kot je požar, več kot je žrtev in škode, močnejši bodo taki odzivi. Lahko se pojavijo takoj po požaru, lahko pa tudi precej kasneje, celo več mesecev po dogodku. Navadno trajajo kratek čas, lahko pa pride tudi do kroničnih motenj. Strokovnjaki navajajo naslednje skupine značilnih stresnih odzivov:

Čustva: tesnoba, depresivnost, strah pred smrtjo ali poškodbo, nemoč in žalost, sram in jeza, pogosti bodo občutki krivde povezani s preživetjem, razočaranja se bodo izmenjevala z upanjem ipd.

Telesni odzivi: utrujenost, nespečnost, omotica, razbijanje srca, tresenje, težave z dihanjem, dušitev, slabost, driska, glavoboli in druge bolečine, menstrualne motnje, spremembe v spolnih odnosih itd.

Mišljenje in spomin: včasih se boste težko osredotočili, pojavljale se bodo spominske motnje, oteženo bo logično sklepanje, nastopala bo miselna togost itd.

Vedenje: izbruhi jeze in prepiri, poslabšani odnosi z drugimi ljudmi, slabša učinkovitost, težave v sporazumevanju, obdobja jokanja, poveča se lahko uživanje alkohola, tobaka in drugih drog.

Hujši pritiski lahko izzovejo podoživljanje travmatične izkušnje (predvsem med počitkom in spanjem) in otopelost. Da bi premagali vplive hude preizkušnje, si morajo ljudje odgovoriti na nekaj vprašanj:

Kaj se mi dogaja ali kaj se mi je zgodilo? Kaj bo z mano? Kaj bo, če mi ne bo bolje? Ali sem varen?

Opisane pojave lahko preprečite ali vsaj ublažite, če upoštevate naslednje napotke:

Ne bojte se naštetih odzivov in jih ne skrivajte, saj vam pomagajo preživeti hude pritiske. So nekaj normalnega.

Pripravite se tudi psihično na vse kar vas lahko doleti. Nadzor nad vedenjem in čustvovanjem je v vaših rokah.

Ne izogibajte se razgovorom o travmatskem dogodku. Delite strah z drugimi in se vzajemno hrabrite, ne pa strašite. Prepričujte sebe in druge, da bo nevarnost minila.

Mislite pozitivno, na to kar imate, kar vam je ostalo in ne na to kar je izgubljeno.

13

Med nevarnostjo in po njej potrebujete okoli sebe ljudi. Ne zavračajte jih. Dobro dene druženje s tistimi, ki so imeli podobne izkušnje.

Ne dopustite, da bi vaša stiska preprečila drugim možnost za razgovor z vami. Ne pozabite, da bodo otroci čustvovali podobno kot vi. Posebno skrb namenite otrokom, ki so izgubili starše. Tolažite jih, vendar ne

silite v njih. Pridobite si njihovo zaupanje. Otroci naj se pogovarjajo z vami in drugimi o svojih čustvih in naj se izražajo v

igrah in risbah. Vzemite si čas za spanje, počitek, razmišljanje in druženje z bližnjimi. Bodite aktivni, saj aktivnost ohranja dobro razpoloženje. Pomagajte drugim. Ne uživajte pomiril oz. uspaval, alkohola ali drugih drog. Jasno in pošteno izrazite svoje želje bližnjim in drugim. Živite čim bolj normalno. Bodite previdni, saj po močnih stresih pogosteje pride do nesreč. Če so težave prehude ali trajajo predolgo (več kot en mesec) poiščite

strokovno psihološko pomoč. Panika Znani raziskovalec vedenja ljudi v skrajnih razmerah Enrico Quarantelli v enem od svojih člankov o paničnem vedenju ugotavlja, da nasploh prevladuje zmotno prepričanje, da bodo ljudje v izjemnih situacijah ravnali panično. Panika je za mnoge celo sinonim za psihološke odzive ogroženih. Zato jih odgovorni pogosto niti ne opozore na nevarnost, kar ima lahko hude posledice (znano je npr., da se na požarni preplah ljudje že tako odzivajo z oklevanjem). Pogostejše je namreč nasprotje panike, nedejavnost in zanikanje nevarnosti zaradi strahu, da se ne bi osmešili. Po drugi strani se lahko na ta način izognejo odgovornosti za posledice nesreče tisti, ki so bili odgovorni za varnost ljudi, pa niso dobro opravili svoje dolžnosti. Raziskovalci so enotnega mnenja, da je človeško vedenje pod vplivom stresa razmeroma nadzorovano, razumno in prilagojevalno. Ljudje uporabljajo v nevarnih razmerah ustrezna sredstva za doseganje želenih ciljev. Njihovo vedenje je praviloma organizirano in funkcionalno, celo nadaljujejo s svojimi normalnimi vlogami. To gre lahko celo tako daleč, da posameznik v krizni situaciji nadaljuje svojo vlogo tako dosledno, da je to že nesmiselno. Canter (1979) navaja natakarje, ki so med nekim požarom kazali pot skozi dim k izhodu le tistim gostom, ki so sedeli za mizami za katere so bili normalno odgovorni. Ljudje za sosednjimi mizami so se morali zanašati na svoje natakarje. Vendar ohranjanje običajnih vlog praviloma ne gre v to skrajnost. Nočem seveda reči, da med nesrečo ljudje nimajo težav. Toda te so največkrat drugje, v aktiviranju raznih varnostnih načrtov, mobiliziranju ustreznih organizacij in organov, usklajevanju ključnih skupin, oskrbi z viri, pa tudi v povsem konkretnih nalogah reševanja, pripravljanja seznamov ponesrečenih, razporejanju poškodovanih v bolnišnice itd. Težave torej izvirajo prej od drugod kot pa iz konkretnega vedenja prizadetih v nesreči. Čeprav se lahko vedejo neustrezno, tudi panično, pa bi poudarjanje tega vedenja povsem izkrivilo splošno sliko dogajanja. Opredelitev panike je več in se nanašajo na mnoge različne vrste vedenja - od divjega bega do popolne paralize dejavnosti. Pogosto je to zgolj izraz, ki ga uporabljamo za poimenovanje vedenja prestrašenih ljudi. Vendar skoraj vse opredelitve poudarjajo strah, nered in beg. Panika lahko zajame osamljenega posameznika, soočenega z nevarnostjo, prav tako pa tudi skupino ljudi. V slednjem

14

primeru pride do izraza tudi interakcija med posamezniki in ne zgolj njihovo "neodvisno" delovanje. Quarantelli (1977) navaja šest značilnosti paničnega vedenja, ki se nanašajo na doživljanje in vedenje prizadetih. Za paniko so značilni zelo akutna reakcija strahu pred neko domnevno nevarnostjo in v odziv na specifično grožnjo, pa tudi nesocialen in nerazumen beg. Navadno ljudje ne bežijo panično iz nevarnih razmer. Čeprav se počutijo ogrožene, se praviloma ne vedejo panično, marveč celo neposredno ukrepajo proti nevarnosti. To počnejo v tolikšni meri, kolikor lahko nadzorujejo svoj strah. Za paničen odziv ni toliko značilna sama prisotnost strahu kot prisotnost nenadzorovanega strahu. Ljudje se lahko zelo bojijo, pa se vendarle vedejo situaciji primerno. V paniki nadzor nad strahom popusti in prevlada nagib k begu. Panična je oseba, ki je izgubila nadzor nad svojim strahom. Bežeči posa-meznik želi hitro rešiti predvsem sebe. Subjektivno ga vsega prevzema misel, kako bi prišel iz nevarnih razmer. To, da se panična oseba odziva na neposredno grožnjo, seveda ne pomeni, da le-ta dejansko obstaja. Stvarnost ali nestvarnost grožnje ni toliko pomembna. To, kar je odločilno, je osebna opredelitev razmer, ki določajo odziv. Panični odzivi se bodo pojavili tudi v razmerah, ki dejansko niso nevarne, če se bo prizadetemu zdelo, da je nevarnost možna. Navzven se panika kaže kot usmerjen in ne kot naključen beg, kot nesocialna in ne kot protisocialna dejavnost, kot nerazumno in ne kot protirazumno vedenje. Beg je najbrž ena najbolj izstopajočih značilnosti paničnega vedenja. Praviloma se kaže kot dejanski fizični beg, oz. tek, lahko pa tudi v ustreznih podobnih dejavnostih, npr. vožnji raznih vozil, plavanju, jahanju, plezanju, skakanju itd. To raznolikost v izražanju bega omogoča dejstvo, da je ljudem večina socialno naučenih in prirojenih gibalnih vzorcev vedenja na razpolago tudi med paniko. Ne vračajo se na otročje ali čisto biološke vzorce vedenj. Veliko redkeje se pojavlja nekakšna otrplost, psihološki umik iz nevarne situacije, ko npr. pravimo, da je nekdo “trd od strahu”. Izguba nadzora nad strahom in osredotočanje na beg ne pomenita, da se panična oseba sploh ne odziva na druge vidike situacije ali da zgolj slepo beži. Res je prav nasprotno. Panična oseba usmerja svoj beg in oblikuje vedenje skladno z okoliščinami. Panični beg ni brezglavi beg. Njegov cilj je priti z območja nevarnosti. Zato je vedno povezan s samo nevarnostjo. Ljudje bežijo iz posameznih krajev, npr. iz goreče hiše. Odmikajo se od točk nevarnosti. Le če kakšna nevarnost leži med domnevno varnostjo in ogroženo osebo, bo le-ta bežala v smeri nevarnosti, npr. če mora skozi ogenj na varno. Mnogo paničnih vedenj, ki se zde zunanjemu opazovalcu brezglavi beg v nevarnost, je prav te vrste. Osebe v paniki torej ne bežijo kar tjavendan, temveč se držijo splošne usmeritve v begu od nevarnosti k varnosti. Beg tudi ni normalen način zapuščanja prizorišča, zato se tudi zdi tako neurejen. Vedenje v paniki je vedno nesocialno, vendar ne nujno tudi protisocialno. Oseba se enostavno ne ozira na običajne odnose in pričakovanja. Celo najmočnejše vezi primarne skupine se lahko razbijejo in socialno najbolj pričakovani vzorci vedenj zanemarijo. Sime (1983) na osnovi analize 500 poročil o požarih meni, da je družabnost oziroma skrb za druge prevladujoča lastnost reševalnega vedenja med požari. Soočeni s fizično grožnjo in zapiranjem rešilnih poti, se ljudje ne vedejo panično, ne ukvarjajo se le s seboj, ampak skušajo predvsem ohraniti ali vzpostaviti stike z ostalimi ogroženimi člani skupine, s katero so psihološko povezani. Zdi se, kot da vsi preveč poudarjajo zgolj fizično grožnjo kot določevalko vedenja med reševanjem. Toda psihološko tesno povezani posamezniki se bodo skušali reševati z ostalimi člani svoje skupine. Tako se je približno polovica prizadetih v Simeovi raziskavi rešila z ostalimi člani primarne skupine, kar 73 % pa z enim ali več člani.

15

Ostali, ki so se rešili sami, so pretežno pripadali mešanim skupinam (prijatelji ali sorodniki, vendar ne iz ožje družine). Te drugotne skupine se manj ukvarjajo z ohranjanjem skupinskih vezi med reševanjem. Pomembno je torej, kdo je skupaj ogrožen, in ne le, kakšna je grožnja. Vendar družabnost sama po sebi še ne zagotavlja varnosti. Vedenje, ki zagotavlja večjo možnost preživetja skupini, je lahko bolj nevarno za njenega člana, kot če bi se ta reševal sam. Tako vedenje ščiti šibkejše člane skupine. Pri reševanju ljudje, dokler je le možno, ohranjajo stike z ožjimi sorodniki. Rešujejo se praviloma v skupini in ne osamljeni. Ločitev od družine in prijateljev je eden od glavnih dejavnikov pri naraščanju nagnjenja prestrašene osebe k izgubi čustvenega nadzora, celo kadar ve, da je možnost, da se ji bo kaj zgodilo, majhna. Panično vedenje je tudi nerazumno. Oseba v paniki ohranja ne le naučeno živčno-mišično usklajenost, potrebno za izvajanje kompleksne gibalne dejavnosti, temveè tudi zmožnost zaznavanja, spominjanja, mišljenja in vse druge socialno pridobljene procese, potrebne za delovanje. Človek ostane človek celo med paniko. Da bi posameznik bežal, mora biti zmožen zaznavati in oceniti situacijo kot zelo nevarno. Na vsaj minimalno stopnjo zavedanja kaže tudi dejstvo, da se panična oseba ne zaletava slepo v zidove, da gre skozi vrata in se izogiba oviram. Tudi pri kolektivni paniki se ljudje vsaj deloma zavedajo navzočnosti drugih. Nikoli ne gre za zelo razumna dejanja. Panična oseba nedvomno ne presoja različnih možnih alternativ vedenja v danih razmerah. Njena prva in glavna misel je beg. Njeno mišljenje pa ni protirazumno, tako da bi na osnovi danih premis delala nelogične sklepe, čeprav se morda tako zdi opazovalcu, ki ima vpogled v celotno situacijo. Prizadetemu se z njegove perspektive, zožene le na posamezne dele celotne situa-cije, taka razlaga ne bo zdela upravičena, saj se mu zdi, da beg povsem ustreza situaciji. Kasneje lahko situacijo tudi prevrednoti. Toda soočena s takojšnjo možnostjo, da bo uničena, panična oseba ne upošteva drugih možnih akcij razen bega. Do panike pride v nevarnih razmerah, ko tradicionalen socialno - kulturni okvir ne ustreza več za uravnavanje vsakodnevnega vedenja. Po Quarantelliju obstaja več pogojev za njen nastanek. Določuje jo obstoj predkrizne opredelitve okolij, kjer lahko pride do paničnega bega. Ljudje imajo predsodke o nevarnosti posameznih krajev in predstavo o tem, kaj bodo drugi v njih počeli. Požar v kinu je npr. po mnenju mnogih zelo nevaren, ker bo prišlo do brezglavega bega. To se zato lahko res zgodi. Vnaprejšnja določitev situacije lahko opredeljuje naše vedenje v njej. Nastanek panike pospešuje tudi pomanjkanje predkriznih socialnih vezi med možnimi udeleženci, saj so socialni stiki velika zavora za udeležbo v paničnem begu. Panični beg se pojavi, če so možnosti za beg očitne, ko je ujetost šele možnost in ne stvarnost. Do tega prihaja v razmerah, ki jih označuje dvoje: 1. posameznikovo jasno zavedanje nevarnosti in 2. ugotovitev, da se razpoložljive poti bega hitro zapirajo. Do izbruha množične panike ne bo prišlo, dokler zapiranje rešilnih poti ne bo zadrževalo velike množice na kraju nevarnosti. Večja kot je zaznana nevarnost v razmerah zaznane ujetosti in večji kot je strah, manj ljudi se bo rešilo. Med neposrednimi dejavniki, ki lahko izzovejo paniko, so naslednji:

zaznava možne ujetosti, občutek nemoči in občutek socialne osamitve v krizi ali odvisnost le od samega sebe.

16

Že prikaz značilnosti paničnega vedenja in opisi pogojev za njegov nastanka so nakazali, kakšni so možni protiukrepi. Naj jih nekaj naštejem: 1. Predvsem je treba seznaniti skupine ali množice z možnimi kriznimi razmerami. 2. Oblikovanje skupinske discipline preprečuje nastanek panike. 3. Veliko pomaga tudi dobro vodenje. 4. Pomemben protiukrep je vzpodbujanje smotrnih in zavestnih odzivov. 5. Nevarnost je treba realno oceniti, saj jo posameznik pogosto vidi pretirano. Vedenje ljudi med požarom Šele v zadnjih dvajsetih letih so se pojavile prve raziskave o tem, kako prizadeti doživljajo požar in kaj med njim delajo (Canter, 1980; Wood, 1972). Obravnavale so požare v različnih okoljih, od stanovanj do bolnišnic in zaporov, gozdne požare itd. Predvsem se požar kaže ljudem kot zapleteno, hitro se spreminjajoče dogajanje, ki je vsaj v zgodnjih stopnjah izredno dvoumno ter daje malo obvestil, na osnovi katerih bi prizadeti lahko začeli ukrepati. Ta obvestila so nujna, da bi ljudje lahko razumeli položaj in svojo vlogo v njem. Sprejem obvestila

RAZLAGA Neupoštevanje Poizvedovanje PRIPRAVA Dajanje navodil Raziskovanje Umik

DELOVANJE Izpraznitev Gašenje Opozarjanje Čakanje SLIKA 2. Splošni model vedenja med požarom Canterja in sodelavcev (1978) Canter in njegovi sodelavci (1978) so prišli do svojih podatkov s spraševanjem prizadetih, gasilcev in očividcev. Vsi ti so jim morali opisati, kaj so med požarom delali, ter odgovoriti na vrsto posebnih vprašanj. Posebno pozornost so posvetili zaporedju dogodkov ter krajem, v katerih so le-ti potekali. Posamezna dejanja vprašanih so kodirali v standarden "besednjak", ki je omogočil ugotavljanje skupnih značilnosti dogajanja. Te so se sicer razlikovale od kraja do kraja, a so kljub temu nudile nekakšno skupno sliko dogajanja med požarom. V samem poteku dejavnosti se pojavljajo točke možnega spreminjanja. Prva se pojavlja takoj po začetnih znakih požara, ko se začne bodisi poizvedovanje, bodisi neupoštevanje. Druga se pojavlja tedaj, ko oseba zazna nek veljaven znak požara, npr. dim, in se začne eno od treh sosledij pripravljanja. Tretja sledi pojavu posamezne priprave ter nudi možnost izbire med čakanjem, opozarjanjem, gašenjem in izpraznitvijo. Model predstavlja zgolj povzetek bolj zapletenih možnosti vedenja, kakršna so se z večjo ali manjšo verjetnostjo pojavljala med različnimi požari. Očitno je, da število možnih akcij narašča z razvojem požara. Medtem, ko je v začetnih stopnjah vedenje v različnih okoljih precej podobno, se v zaključnih pojavljajo tudi velike razlike.

17

Različne raziskave (Wood, 1972) kažejo, da se večina ljudi med požari vede bolj ali manj ustrezno. Le kakih pet odstotkov ljudi se vede tako, da povečajo tveganje. Večina ljudi tudi med požarom povzema vloge iz vsakdanjega življenja, pa se tako možje vedejo drugače kot žene, šefi drugače od podrejenih itd. Možje bodo tako prej gasili in reševali, žene pa se umaknile. Na odzive vpliva tudi starost in izkušnje z požari, pa še vrsta drugih dejavnikov. Delujejo v različnih medsebojnih kombinacijah ter se lahko medseboj bodisi krepijo, bodisi izničujejo. Naštel bom nekaj osnovnih Woodovih ugotovitev: 1. Varnost neke osebe med požarom je odvisna predvsem od njenega prvega

odziva, na znake požara. Mnogi taki odzivi so predvidljivi. Preglednica 2. nam kaže najpogostejše.

PREGLEDNICA 2. Pogostost posameznih prvih dejanj med požarom (Wood, 1980)

VEDENJE

Odstotek ogroženih, ki je to storil kot prvo dejanje

1. Gašenje 15 2. Poklical gasilce 13 3. Raziskoval požar 12 4. Opozoril druge 11 5.Nekaj naredil za zmanjšanje nevarnosti

10

6. Šel iz stavbe 9.5 7. Evakuiral druge iz stavbe 7

Ljudje, ki so bili usposobljeni ali pa so prejeli navodila za ravnanje med požarom bodo bolj verjetno opozorili druge ali pa organizirali evakuacijo kot prvo dejanje.

2. Med osebami, ki bodo takoj, ko ugotovijo, da gori, zapustile stavbo, bodo najpogosteje ženske, tisti, ki menijo, da je požar zelo resen, ter tisti, ki požara še niso doživeli. Poznavanje stavbe ne vpliva na zapustitev. Osebe, ki jo manj poznajo bodo verjetneje skušale rešiti osebne stvari.

3. Med osebami, ki bodo najverjetneje gasile, bodo predvsem moški, osebe stare od 30 do 59 let, tisti, ki se nahajajo v delovnem okolju, in tisti, ki so že doživeli požar. Obstaja nekakšen prag nevarnosti požara nad katerim bodo ogroženi iskali pomoč gasilcev. Ta prag je odvisen od vrste dejavnikov, vendar zaenkrat ni povsem jasno kaj vse ga določa.

4. Med tistimi, ki bodo med požarom zapustili stavbo, bodo največkrat ženske, tisti, ki ne poznajo sredstev za reševanje v sili, ki še niso doživeli požara ali pa niso sodelovali v proti požarnih vajah.

5. Med požarom se bodo v stavbo vračali predvsem moški, osebe stare od 20 do 39 let, tisti, ki stavbo zelo dobro poznajo, ki so že doživeli požar, pogostost vraèanja pa zmanjšuje prisotnost dima.

6. Med osebami, ki bodo skušale v prisotnosti dima priti skozenj, so predvsem moški, tisti, ki zelo dobro poznajo stavbo, ki ocenjujejo požar za zelo resen, ki se nahajajo v domačem okolju in so že doživeli hud požar. Jin in Yamada (1990) v svoji raziskavi ugotavljata, da dim dim škodljivo vpliva na miselne

18

procese in hitrost gibanja. Ogroženi čutijo čustveno nestabilnost, posebno če se v okolju ne spoznajo dobro.

Stanovalci pogosto ne vedo, da se ogenj v zaprtem prostoru drugače razvija in širi kot na prostem. Predvsem lahko poteka vse zelo hitro. Že tri minute po začetku požara je lahko vročina tolikšna, da se vse vnetljive stvari v sobi bliskovito vžgejo. Velike količine dima in strupenih plinov se širijo skozi odprta vrata in hodnike, v določenih razmerah (prepih) pa prodirajo tudi skozi razpoke in špranje. Pri tem se dvigajo v višino in polnijo sobo od zgoraj navzdol. Za zapustitev stavbe navadno ne potrebujemo veliko časa, toda mnogi ljudje se na požar napačno odzovejo. Ne zavedajo se, kako hitro lahko ogenj dobi uničujoče razsežnosti in izgubljajo dragocene minute, ko polnijo vedro z vodo. Za tako gašenje je mnogokrat že prepozno.

SLIKA 3. Požar v nekem disku v Manili je terjal 149 življenj. Gostje niso bili opozorjeni na požar, edini stranski izhod je bil zaklenjen, glavni izhod pa preozek (Ljubljanski Dnevnik, 20. marca 1996). Pomembna je tudi ugotovitev, da je treba iskati poreklo požara v dogodkih iz vsakdanjega življenja. Popolnoma oblikovana veriga dogodkov, ki pripelje do požara, vključuje tako fizične kot človeške povezave. Pomembno za preprečevanje požarov je, da se ta veriga čimprej prekine, še preden pride do požara. Obstajajo točke, v katerih je posredovanje razmeroma enostavno in učinkovito, še boljše pa je, če se veriga niti ne začne. Zato je potrebno proučevanje požarov začeti že pri vsakdanjem življenju in delovanju nekega okolja. Najti je treba ogrožena področja, tiste točke v okolju, ki jih lahko povežemo v scenarij za požar. Na nekatere možne sem tudi opozoril. OPOZARJANJE

Obveščanje o nevarnosti in/ali opozarjanje nanjo je sestavni del ukrepanja pri preprečevanju hujših posledic različnih nevarnih dogodkov, kot so nesreče, vojne

19

ipd. Dejansko mora vsak varnostni načrt vsebovati učinkovit obveščevalni in opozorilni sistem. Obvestila v takem sistemu potekajo v obeh smereh, k ogroženim in od njih. Pri ogroženih spodbuja ustrezne odzive, ki povratno vplivajo na obvestila. Opozarjanje namreč ni enkraten dogodek, ampak del neprekinjenega, razvijajočega se odnosa. Kakšna naj bodo opozorila, kdaj in kdo naj jih daje, kakšna sta njihov pomen in vloga? Na ta vprašanja je skušala odgovoriti vrsta strokovnjakov. Lahko razlikujemo tri stopnje med sprejemom opozorila in izvajanjem prilagojevalnega odziva. Te stopnje so po vrsti: premlevanje (potrditev sporočila in zbiranje obvestil), ocena osebnega tveganja (bližina, gotovost in moč dogodka) ter ocena logistike odziva (možnost zaščite, razpoložljiv načrt, ali je družina zbrana). Čeprav je že marsikaj znanega, vse stopnje procesa obveščanja še niso do konca raziskane. Nedvomno pa lahko rečemo, da je cilj opozorila, da ogroženi ljudje na novo opredelijo razmere, ne več kot nevtralne, ampak kot nevarne. Ob vsem tem ljudje še danes umirajo zaradi neučinkovitega opozarjanja. Mnogokrat so prvo opozorilo šele spremembe v okolju, značilne za sam fizični dogodek, ki privede do nesreče, npr. naraščanje vode, tresenje tal ali ogenj. Dogaja se tudi, da odgovorni ne opozorijo prizadetih na nevarnost enostavno zato, ker se boje, da bi prišlo do panike. To mnenje je povsem zgrešeno. Ob tem bi še omenil, da sta navadno prva odziva na opozorilo dvom in zanikanje. Lahko govorimo celo o nagnjenosti k normalnosti. Kadar je nesreča nepričakovana in ljudje nepripravljeni nanjo, bodo najprej dvomili o resničnosti opozoril in nadaljevali z vsakdanjimi dejavnostmi, dokler bo to možno. Iskali bodo druge možne razlage, s katerimi bi lahko nevtralizirali grožnjo, ki jo prinaša sporočilo. Sploh pa ljudje najbolj dvomijo o prvem opozorilu. Če je potrjeno, pride do ocenjevanja osebne ogroženosti (bližina prizadetega območja, zaznava gotovosti in posledic nesreče). Če se ta zdi dovolj velika, bodo prizadeti začeli razmišljati o potrebnem ravnanju. Lahko se tudi vprašamo, kdaj bodo odgovorne organizacije začele opozarjati ogroženo prebivalstvo, ali vsaj, kaj vpliva na zamude pri opozarjanju. Zdi se, da je slednje neposredno povezano s količino prejetih protislovnih obvestil, z jasnostjo in celovitostjo obvestil, s hitrostjo medorganizacijskega obveščanja in zaznano verodostojnostjo vira obveščanja. Žal je za obdobje pred nesrečo značilna prav podatkovna neskladnost. Kadar pa sta posameznik ali organizacija soočena s protislovnimi trditvami, bosta raje verjela tistim, ki so manj grozeče in zahtevajo manj ukrepanja. Izhodišče za obravnavo vloge opozarjanja je staro psihološko spoznanje, da se le in predvsem pripravljeni ljudje lahko učinkovito soočajo z nevarnostjo. Pripravljenost namreč sproži prilagojevalne procese. Ljudje, opozorjeni na nevarnost, lahko izvedejo vrsto preprečevalnih, blažilnih, varnostnih in zaščitnih ukrepov. Opozorila, ki jih posredujejo sredstva obveščanja, so "pripravljalna obvestila", saj so namenjena vnaprejšnji pripravi ljudi na soočanje z različnimi stresnimi dogodki. Njihov cilj je, poleg drugega, tudi zmanjšanje števila preprečljivih čustvenih motenj. Opozorila lahko namreč preprečijo ali blažijo čustvene udarce kasnejših groženj, če dogodke pravilno napovedo in če možne grožnje ne predstavijo v prečrni luči. Raziskave z bolniki (Janis, 1971) so pokazale, da so

20

operacije najbolje prestali bolniki, ki so bili o posegu, njegovih značilnostih in poteku vnaprej obveščeni. Njihova bojazen je bila zmerna, toda vnaprejšnji strah jim je omogočil duševno pripravo na grozečo nevarnost. Zato pri njih ni prišlo do občutkov nemoči in povečane ranljivosti, ko se je grožnja uresničila. Zdi se, da mora človek predvideti vir stresa in ga vnaprej predelati, da bi se lahko z njim kasneje učinkovito soočil. Opozorilo torej deluje kot nekakšno čustveno "cepljenje", ki omogoči povečanje stresne tolerance zaradi nastanka obvladovalnih mehanizmov in učinkovitih obramb. Toda eno je ugotovitev, da so vnaprejšnja opozorila pomembna, drugo pa vprašanje, kakšna naj bodo, da bodo učinkovita. Oddano opozorilo namreč še ne pomeni, da ga bo kdo sprejel ali pa se po njem ravnal. Sprejem sporočila zahteva ne le ustrezen fizični prenos, ampak tudi pozornost občinstva. Slednje ne bo pozorno, če bo sporočilo preveč boleče ali če bo očitno odstopalo od norm skupine. Če pa sporočilo izzove dovolj pozornosti, bo njegova zmožnost vpliva na ogrožene odvisna od:

razumevanja, to je obsega, do katerega ljudje dojamejo posredovano vsebino, in

upoštevanja priporočil, tj. stopnje, do katere posredovani argumenti prepričajo ljudi, da so se pripravljeni ravnati po napotkih.

Opozorilo ne vpliva samoumevno na ljudi, katerim je namenjeno. Ti niso pasivni in ubogljivi prejemniki navodil in ukazov. Resnica je prav nasprotna. Pomembno je to, kar ljudje vidijo ali verjamejo, njihova razlaga sporočila. Slednja lahko ali pa tudi ne ustreza nameram opozarjajočega. Ljudje pa morajo biti prepričani o resnosti nevarnosti, da bi sporočilo upoštevali. Na njegovo razlago na zelo zapleten način vpliva vrsta dejavnikov pred opozorilom, med njim in po njem. Mileti (po Drabeku, 1986) navaja, da so, celo kadar več oseb sliši isto opozorilo, med njimi razlike v tem, kaj so slišali in kaj verjamejo, in da bo njihovo početje odvisno od tega, kdo so, s kom so in koga ali kaj vidijo. Značilnosti in zahteve učinkovitega opozarjanja Zavedati se moramo, da so odzivi na opozorila vse prej kot enolični. Ne glede na vedenje, ki bo v nekih razmerah prevladovalo, bodo odzivi zajeli vse, od takojšnjega ukrepanja do popolnega zanikanja. Ljudje se na opozorilo ne odzivajo neposredno kot posamezniki, ampak v okviru medsebojnih odnosov z drugimi ljudmi. Zato je razlaga opozorila tudi socialni proces, ki opozorilo končno lahko socialno potrdi ali zavrne. Opozorila ljudje navadno namreč ne sprejemajo socialno osamljeni, ampak v družbi drugih. Zato je njihov odziv na sporočilo določen tudi z odzivi drugih. Če se ti ravnajo skladno z opozorilom, je slednje vredno zaupanja, drugače pa ne. Odziv na opozorilo vsekakor vsebuje opredelitev situacije, ki je odvisna od razlage sporočila in njegove socialne potrditve. Ta opredelitev nekako posreduje med namerami tistega, ki opozarja, in odzivi tistih, ki jim je opozorilo namenjeno. Le opozorilo, ki omogoča ustrezno razlago oziroma opredelitev situacije, bo doseglo svoj namen. Poglejmo, kaj vse vpliva na to opredelitev! Strokovnjaki (Quarantelli, 1984; Foster, 1986) navajajo predvsem naslednje dejavnike: 1. način opozarjanja, 2. zaznana oblika in vsebina sporočila, 3. prejšnje izkušnje in

21

4. potrditev opozorila. Način opozarjanja, to je sredstvo, prek katerega je opozorilo posredovano, je za njegovo učinkovitost izrednega pomena. Sporočila, podana prek sredstev javnega obveščanja, telefonov ali v osebnem razgovoru, se dozdevajo ljudem različno verodostojna, avtoritativna ali legitimna. Bolj verjamemo neposrednim opozorilom drugih ljudi kot pa sporočilom neosebnih medijev. Bolj ko je način sporočanja oseben, bolj bodo opozorilu verjeli. Osebno sporočanje namreč pomeni, da bo opozorilo bolj osebno specifično, to je prilagojeno osebi, ki ji je namenjeno, in zato učinkovitejše. Pri tem pride tudi do izmenjave sporočil, ne le do enosmernega prenašanja. Pri tem je tudi manj možnosti za izkrivljenje sporočila. Bliže ko je oseba prizadetemu področju, več bo osebnega obveščanja in večje bo število virov, ki jih bo uporabila za potrditev. V sredstvih javnega obveščanja bodo ljudje bolj verjeli tistim sporočilom, ki jih podajo uradne osebe, kot pa kdo drug, npr. napovedovalec. Bolj bodo zaupali opozorilom tistih sredstev javnega obveščanja, ki so jim zaupali že pred opozorilom. Oseba, ki jo je v družinskem krogu opozorila neka uradna oseba, bo verjetneje pristala na evakuacijo. Obvestila iz uradnih virov ljudje nasploh zaznavajo kot bolj verodostojna in jih v ravnanju upoštevajo bolj kot opozorila prijateljev, sosedov ali sorodnikov, vendar pa slednja upoštevajo bolj kot opozorila, dana prek množičnih medijev. Abe (1978) v svoji raziskavi odzivov na različne vire obveščanja navaja, da so med potresom v Niigati (Japonska) ljudi seznanjali z novicami predvsem prek tranzistorskih sprejemnikov. Poslušalo jih je 60 % prebivalcev. Kot med mnogimi drugimi nesrečami je tudi med to prišlo do govoric. Njihov glavni vir so bili osebni stiki (sosedje, mimoidoči, ljudje v zavetjih itd.). Kar 52,6 % ljudi je tem govoricam povsem verjelo, 16,6 % zelo in 11,1 % napol. Te podatke navajam, da bi pokazal na pomembnost osebnega obveščanja in vlogo družbenega okolja. Nasploh velja, da opozarjanje prek sredstev javnega obveščanja bolj nakaže, da je morda nekaj narobe, kot pa mobilizira ljudi za neko dejavnost, za neposreden odziv na opozorilo. Kadar je le možno, skušajo ljudje preveriti opozorila s pomočjo znakov oziroma dogajanja v okolju (npr. dim, vedenje drugih ljudi, značilni zvoki itd.). Časopisi so zaradi relativne počasnosti obveščanja manj uporabni, razen kadar gre za spodbujanje pripravljenosti na možno nevarnost. Več kot je različnih, tako formalnih (npr. radio, časopisi) kot neformalnih (npr. osebni stiki) virov, ki prinašajo opozorilo, bolj mu bodo verjeli, bolj resnična se bo zdela nevarnost, seveda če je vsebina virov usklajena. Neusklajenim obvestilom ljudje ne verjamejo, zato morajo odgovorni za obveščanje javnosti zagotoviti usklajenost. Spomnimo se npr., kakšni so bili napotki v različnih sredstvih javnega obveščanja leta 1986 v zvezi z nesrečo v Černobilu. Ena radijska postaja, en časopis sta prepričevala ljudi, da vse skupaj za nas ni nevarno, drugi pa prav nasprotno. Tudi posamezni strokovnjaki so prihajali v javnost z nasprotujočimi si mnenji. S tem seveda ne želim reči, da je treba komurkoli "zapreti usta". Toda tudi strokovno razčiščevanje ima svoj prostor in čas. Najmanj je potrebno spravljati ljudi v zmedo takrat, ko ne vedo, kaj naj počnejo, kajti lahko ravnajo povsem napačno.

22

Pomemben dejavnik zaupanja je tudi zaznana oblika opozarjanja. Pogosto je celo pomembnejša od same vsebine. Če npr. radio po nujnem opozorilu nadaljuje z običajnim sporedom, bodo ljudje opozorilu precej manj verjeli, kot če npr. postaja v celoti preide na opozarjanje. To kaže tudi dogajanje ob Wellesovi dramatizaciji "Vojne svetov". Še kako je pomembna vsebina opozorila. Kadar je nejasno, dvoumno ali pa dopušča razlago, da ne gre za neposredno nevarnost, bo tako, kot da ga sploh ni bilo. Med možnimi žrtvami nesreče namreč obstaja velika verjetnost, da bodo vse, kar kaže na nevarnost, spremenili v kazalnike običajnega stanja, v nekaj nenevarnega. Tako se življenje pač zdi nekoliko lažje. Z naraščanjem točnosti opozorila, večanjem števila obvestil o možnostih preživetja ter ob skladnosti z drugimi opozorili in jasnostjo grožnje se veča tudi verjetnost prilagojevalnih odzivov. Opozorila ne smejo biti preveč splošna, ampak morajo prinašati konkretna obvestila in podrobnosti ter napotke za ravnanje, posebno tiste, ki so pomembni za poslušalca. Bolj ko so konkretna, bolj jim bodo ljudje verjeli in večja bo zaznana grožnja oz. zaznana osebna ogroženost. Bolj verjetno se bodo opozorjeni po njih tudi ravnali. Učinkovitejša so opozorila o takojšnji nevarnosti kot pa o tisti, ki je časovno ali prostorsko oddaljena. Učinkovitejše je obvestilo o zanesljivi nevarnosti kot o možni nevarnosti. Hujša kot je na osnovi opozorila zaznana nevarnost, učinkovitejše bo obvestilo. Vendar ne sme biti prehuda, taka, iz katere ni rešitve, saj potem opozorilo posameznika pasivizira. Tudi opozarjanje na neko majhno nevarnost navadno ni učinkovito. Neredko se srečujemo s sporočili, ki zbujajo v ljudeh strah. Čeprav so taka sporočila včasih učinkovita, njihov učinek ne traja dolgo, ljudje se lahko začno izogibati nevarni situaciji (žarki x) ali pa so preplašeni in se čutijo nemočne. Pogosto celo preslišijo grozeča sporočila. Ta so učinkovita le, če zbudijo v posamezniku občutek, da lahko kaj stori, da ni nemočen. Preveč grozeča sporočila lahko celo zavrejo želeno vedenjsko spremembo. Bolj učinkovito je lahko obvestilo samo ali pa skupaj s pozitivnim pozivom. Dejansko je ustrezno obvestilo predpogoj za spremembo vedenja. Ljudje ga ne bodo spremenili, če ne bodo vedeli, kaj je nevarno oz. varno. Ni vseeno, kako so ista obvestila ljudem podana in kako je oblikovana odločitev, ki jo od njih zahtevamo. Odločitveni problem je določen z dejanji ali izbirami, ki so na voljo, med možnimi izidi ali posledicami ter kontingencami ali pogojnimi verjetnostmi, ki povezujejo izide z dejanji. Odločitveni okvir se nanaša na odločevalčevo pojmovanje dejanj, izidov in kontingenc, povezanih s posamezno izbiro. Gre torej za kontekst izbire oz. za različne možne modele sveta v Simonovem smislu. Okvir sam je po eni strani določen s formulacijo problema, po drugi pa z normami, navadami in osebnostnimi značilnostmi odločevalca. Iz tega izhaja, da lahko dani odločitveni problem uokvirimo na več kot en način. Alternativni okviri odločitvenega problema na neki način spominjajo na alternativne poglede na neki vidni prizor. Verodostojna zaznava zahteva, da se relativna višina dveh sosednjih dreves ne bo spreminjala v odvisnosti od smeri gledanja. Podobna zahteva velja tudi za razumno izbiro - preference med izbirami se ne smejo spreminjati s spremembo okvira. Toda pri ljudeh se zaradi nepopolnosti čutil in odločitvenih procesov oboje dogaja. S spreminjanjem uokvirjenja dejanj, kontingenc ali izidov lahko sistematično spreminjamo preference. Ni vseeno, ali ljudi pri odločanju o nekem

23

posegu vprašamo, ali hočejo rešiti 50 % ogroženih ali pa pristanejo na smrt drugih 50 %, ali pristanejo na neko verjetnost, da jih bodo toliko in toliko rešili, ali na verjetnost, da jih bo toliko in toliko umrlo. V naši kulturi na gotovo smrt ne moremo pristati, kot se ne smemo kockati z življenji. Pri tem ni pomembno, da gre v obeh primerih za enake posledice, le da je vprašanje postavljeno na drugačen način. Kontekst odločitve ne vpliva le na valenco alternativ, lahko vpliva tudi na znesek, izražen kot dobiček ali izguba. Če so alternative uokvirjene tako, da je referenčna točka nizko na lestvici vrednosti, bo dani dobiček vrednejši, kot če je referenčna točka postavljena visoko. Če smo že sprijaznjeni s smrtjo vseh ogroženih v neki nesreči, bo vsako rešeno življenje veliko pomenilo. Kadar pa računamo na malo žrtev, bodo naša upanja povsem drugačna. Prejšnje izkušnje s podobno nevarnostjo povečujejo zaupanje v opozorila. Tak posameznik celoviteje ocenjuje možno osebno nevarnost. Ljudje, ki so pred kratkim doživeli nesrečo, bodo verjetneje ukrepali. Toda prejšnji zmotni alarmi zavirajo ukrepanje, vsaj dokler opozorila ne ponudijo novih obvestil o povečani ogroženosti. Upoštevanje opozoril je odvisno tudi od niza demografskih in socioekonomskih značilnosti: spola, izobrazbe, pripadnosti določenim organizacijam, kraja bivanja itn. Opozorilom bolj verjamejo ženske, pripadniki velikih avtoritarnih organizacij, ljudje s srednjo izobrazbo, prebivalci večjih mest itd. kot pa drugi. Bližje kot so ljudje ogroženemu območju, bolj bodo verjeli opozorilu. Družina je pogosto prinašalec obvestil. Več kot je stikov med njenimi člani, večje bo število prejetih obvestil. Družine potrjujejo opozorila vsaj s štirimi različnimi socialnimi procesi: s pozivom oblastem (npr. klicanje Civilne zaščite), s pozivom vrstnikom (stiki s sorodniki, sosedi, prijatelji), z opazovalno potrditvijo (opazovanje fizičnega in socialnega dogajanja) in s skrito potrditvijo (opozorilo je potrjeno z vrsto različnih vedenj kot skrito posledico drugih dejavnosti). Zadnja dva procesa sta pomembnejša od prvega, a redkejša od drugega. Podobno vlogo ima tudi vključenost v življenje skupnosti. Ko ljudje prejmejo neko opozorilo, ga navadno skušajo najprej preveriti, tj. dobiti dodatna obvestila ali potrditev prvotnega sporočila. Le če je sporočilo potrjeno, mu bodo verjeli. Na verodostojnost opozorila vplivajo zaznane spremembe v fizičnem okolju, ki podpirajo opozorilo. Zaradi vsega tega je pogosto bolj kontekst sporočila tisti, ki določa odziv, ne pa vsebina. Ljudje bolj presojajo veljavnost opozorila z opazovanjem dogajanja v okolju, kot pa se odzivajo nanj. Na koncu še par besed o verodostojnosti informacijskega vira, ki je eden ključnih dejavnikov opozarjanja, oz. o njegovi prepričljivosti. Verodostojnost lahko opredelimo kot stopnjo skupnega in splošnega zaupanja v osebo ali ustanovo, zasnovano na znanem zapisu njune zanesljivosti (Renn in Levine, 1991). Znano uspešno preteklo delovanje je najpomembnejši dejavnik verodostojnosti, čeprav nanjo vpliva še niz drugih dejavnikov (objektivnost, zaznana pristojnost, korektnost, doslednost itd.). Toda na prepričljivost opozorila vplivajo med drugim tudi privlačnost vira opozarjanja, domneva o poštenih nagibih, socialni status in moč vira. Tudi te dejavnike je treba upoštevati, če želimo, da bo v primeru potrebe opozorilo opravilo svojo nalogo. To pomeni, da morajo različne, za varnost prebivalstva odgovorne ustanove tudi v normalnih razmerah seznanjati javnost s svojim delovanjem, postati morajo prepoznavne in vredne zaupanja.

24

V celoti se nam področje obveščanja in opozarjanja kaže kot zapleten socialni proces med različnimi dejavniki. Neupoštevanje njegove celovitosti lahko manjšo grožnjo spremeni v katastrofo. Požarni preplah Z različnimi znaki, ki označujejo preplah (tj. znamenje ali poziv za pripravljenost, alarm), se človek ne srečuje pogosto. Vendar se od njega pričakuje, da jih bo poznal in se nanje ustrezno odzval. Mnogi sistemi za preplah v različnih stavbah temeljijo na enostavni domnevi, da bo sproženi preplah (sirena, zvonec, utripajoča luč itd.) deloval kot dražljaj, ki bo ljudi obvestil o nevarnosti in na katerega se bodo ustrezno odzvali, npr. tako, da bodo izpraznili stavbo. Žal se ljudje pogosto ne zmenijo za preplah in iščejo dodatne dokaze, da jim grozi nevarnost. Zato mora opozorilo preprečevati raziskovalno dejavnost, saj ta samo jemlje čas. Učinkovita rešitev se nam pokaže šele z opredelitvijo nalog popolnega požarnega opozorilnega sistema. David Tong (16) jih vidi v naslednjem: 1. odkritje (samodejni in ročni postopki) 2. gašenje (sprožitev samodejnih naprav) 3. sporočanje: a) obveščanje ustreznih reševalnih služb (npr. gasilcev) b) opozarjanje uporabnikov stavbe 4. obvestila in navodila (v pomoč prizadetim pri doseganju varnosti). Tak sistem mora biti tehnično brezhiben, vendar bo učinkovit le, če so psihološke domneve, na katerih je zasnovan, veljavne. Na prvi stopnji, pri ročnih postopkih sprožanja preplaha, se nam zastavlja vprašanje, ali in kdaj po prvem soočenju z ognjem ga bo posameznik sprožil. Zdi se, da je to odvisno predvsem od:

zaznave s požarom povezane nevarnosti; posameznikove zaznave lastne zmožnosti za gašenje; posameznikove zmožnosti, da pod vplivom stresa najde točko, kjer bo lahko

sprožil preplah; zmožnosti za sporazumevanje z reševalnimi službami.

Samodejno gašenje se zdi na prvi pogled predvsem tehnično vprašanje, vendar se njegovi učinki lahko križajo z vedenjem ogroženih. Pri sporazumevanju z reševalnimi službami lahko nastopijo težave že zato, ker morda osebje v ogroženem objektu meni, da je bil samodejni preplah prenešen tudi v te službe, dejansko pa ni bil. Zato se zdi smiselna zahteva po povratnem obveščanju o sprejemu opozorila. To bo obenem preprečilo nepotrebne pozive. Posebno vprašanje je opozarjanje uporabnikov ogroženega objekta. Mora biti dovolj hitro, da bo vsem prizadetim omogočilo umik na varen kraj. To lahko dosežemo le, če bo opozorilni signal prekinil normalni potek življenja in dela ter vzbudil pozornost ogroženih. Signal ne bo vzbudil pozornosti, če je prešibek, vendar je težko določiti mejne vrednosti, saj so različne glede na okolje in ljudi. Njegova jakost, ne glede na to, ali je slušni ali vidni, mora biti tolikšna, da bo jasno izstopal iz ozadja drugih dražljajev, vendar ne sme motiti normalnih možnosti za sporazumevanje. Le-to mora biti prav med nevarnostjo čim bolj učinkovito.

25

Zelo resno vprašanje predstavlja razmerje med pravimi in zmotnimi preplahi, saj ljudje pogosto, vsaj v začetku, preplaha ne povezujejo z dano nevarnostjo. Ker je treba sisteme za preplah tudi preizkušati, morajo biti uporabniki objekta o tem obveščeni. Omogočiti jim je treba razlikovanje med nevarnostjo in njeno odsotnostjo, npr. med požarom in nepožarom. To se da doseči z različno vsebino signalov, besednimi sporočili, preizkušanjem v rednih časovnih presledkih, opozarjanjem pred začetkom lažnega preplaha itd. Ko so ogroženi postali pozorni na preplah, se začenjajo spraševati, kaj se dogaja in kaj naj storijo. Tradicionalno so bili preplahi namenjeni le opozarjanju ljudi, ne pa nadaljnjemu obveščanju in navodilom. Prav zaradi tega je pogosto prihajalo do odlašanja pri izpraznitvah. Preplah, ki ljudi tudi obvesti o tem, za kaj gre, omogoča ustreznejše in bolj enotno vedenje. Navodila morajo biti zelo prožna zaradi zapletenosti interakcij med opozorilnimi sistemi in uporabniki stavb. Zdi se, da tej zahtevi najbolj ustrezajo govorjena navodila. Ljudi ne smemo prepustiti nagonskim odzivom na opozorilni signal, ali pa se zanašati, da so morda prebrali kaka navodila in si jih povrh vsega še zapomnili. Psihološke raziskave so pokazale, da ljudje v trenutkih ogroženosti potrebujejo občutek, da je položaj vzela v roke neka avtoriteta. Vsa pomembna obvestila je treba ponoviti, saj ponavljanje sporočila prispeva k njegovemu razumevanju in pomnjenju. Da bi bilo jasno, mora sporočilo vsebovati običajne in znane besede. Sporočila morajo biti kratka, tako da si jih ljudje lahko zapomnijo in jim puščajo dovolj časa za ustrezno ravnanje. Boljša so tudi pozitivna navodila, ki povedo, kaj je treba storiti. Uporaba gasilnih naprav Gasilne naprave so nedvomno eden od najučinkovitejših pripomočkov za gašenje pred prihodom gasilcev, predvsem v bolnišnicah, šolah, hotelih, domovih za ostarele itd. Vendar tako tu, kot v stanovanjskih hišah (kjer je navadno zelo malo teh naprav), pri gašenju prevladuje uporaba raznih drugih pripomočkov in postopkov (polivanje z vodo, umaknitev gorečega predmeta, prekinitev dotoka goriva), ki so včasih tudi nujni predpogoj za uspešno gašenje. Zastavlja se vprašanje, zakaj ljudje v tako majhni meri uporabljajo naprave, oziroma s kakšnimi težavami se srečujejo pri njihovi uporabi. V preglednici so nekatere nakazane. PREGLEDNICA 3. Težave pri uporabi gasilnih naprav (Sime, Canter & Breaux, 1981)

26

A. DELOVANJE GASILNE NAPRAVE

• težave pri ravnanju z napravo (npr. z dviganjem) • nejasna navodila na napravi

razmeram • nezadostna izvežbanost • nepoznavanje opreme, njene lokacije, delovanja in/ali ustreznosti za gašenje danega

požara • bližina ali prednost drugih sredstev za gašenje • nedostopnost gasilne naprave (npr. zaradi dima) ali vira požara • premalo časa za iskanje ali uporabo naprave B. ALTERNATIVNE PRIORITETE/CILJI

eznikov, okoliščin ipd. • vpliv zanimanja ali zagotavljanja lastne varnosti in/ali varnosti drugih na drugačen

način (npr. z opozarjanjem ali umikom) • razen širjenja ognja/dima, vpliva na prioriteto tudi posameznikova: a) vednost o požaru b) interakcija z drugimi ljudmi c) prejšnja dejavnost

ožaj v družini, organizacijska hierarhija) e) stopnja zanimanja za škodo, osebno varnost in/ali varnost itd.

• pokvarjen mehanizem (npr. blokiran)

• navodila za gašenje ne ustrezajo danim

• povezani z naravo stavbe ali organizacije, ogroženih posam

d) vloga (npr. moški/ženska, pol

Gašenje je le eden od načinov soočanja s požarom. Videli smo že, da obstajajo tudi druge možnosti. Sama prisotnost gasilnih naprav še ne zagotavlja varnosti, saj jih ljudje pogosto ne uporabljajo ali ne znajo uporabljati. Za njihovo učinkovitost je potrebna tudi ustrezna usposobljenost. Težava pri tem je, da dobra vaja zahteva tudi izpraznitev naprave. Zato jo je morda smiselno povezati z vsakokratnim preverjanjem opreme. Ljudje morajo tudi vedeti, kako in kakšne požare je treba gasiti z gasilno napravo. Le če je ogenj majhen in je rešilna pot prosta, lahko začne posameznik gasiti. Pred tem mora prepoznati vrsto požara in imeti na razpolago ustrezno (delujočo) napravo. Zato je najbolje, če so na krajih, kjer lahko pride do najbolj različnih vrst požarov, na razpolago univerzalne gasilne naprave. Te morajo biti nameščene na takih krajih, ki bodo dostopni tudi med požarom. Primerna mesta so npr. ob vratih. Pri gašenju je vedno dobro imeti izhodna vrata za hrbtom, če se požar slučajno preveč razširi. Izpraznitev stavb Hitra in varna izpraznitev stavb, posebno večjih (npr. nebotičnikov, javnih dvoran, trgovskih hiš ipd.) je vsekakor izrednega pomena pri preprečevanju hujših posledic požarov in drugih nevarnih pojavov. Zato ni vseeno, kako je stavba oblikovana, kje so postavljeni izhodi, kakšne so širina in druge značilnosti hodnikov in stopnišč. Z vsem tem se soočajo ogroženi ljudje. Značilnosti njihovega doživljanja in vedenja morajo biti ustrezno upoštevane v oblikovanju stavb in organizaciji reševanja. Pred nadaljnjo obravnavo si oglejmo še nekaj osnovnih pojmov, kot jih opredeljuje Pauls (10) in so potrebni za celovit prikaz razmer. Predvsem razlikuje čas potreben za prehod dela stavbe, tj. pretočni čas (= populacija/kapaciteta pretoka), od časa, potrebnega za pot od izhodišča do varnega mesta (izven stavbe), tj. evakuacijski čas. Celotni evakuacijski čas se nanaša na

27

čas, ki je potreben, da vsi prebivalci stavbe pridejo na varno. Evakuacijski čas sestavljata dve skupini sestavin: 1. Čas, potreben za razmeroma kompleksno vedenje, ki predhodi ali spremlja umik

in vključuje čas med pojavom znakov ali pogojev, ki naj bi spodbudili evakuacijo, in odločitvijo vsakega evakuiranca za začetek gibanja (ne nujno proti izhodu) ter čas, ki ga zasede kakršnokoli vedenje, ki odvrne posameznike od neposrednega gibanja proti izhodu, ko se je enkrat začel umikati.

2. Čas, potreben za gibanje do izhoda, ki vključuje pretočne čase skozi različne dele izhodnega sistema, posebno najmanj učinkovite (vrata, hodniki, stopnišča) ter potovalni čas posameznika po najkrajši smeri.

Medtem ko so sestavine prve skupine bolj podvržene socialnim vplivom, so druge bolj odvisne od konstrukcijskih značilnosti stavbe. Zato prve v praksi pogosto zanemarjajo. Evakuacijski čas nikakor ni samo goli čas, potreben za prehod razdalje od izhodiščne točke do izhoda. Nikoli pa niso ti vplivi povsem čisti, saj se končno zgradba zaznava in uporablja na socialno posredovan način. Obenem moram poudariti, da prepozno opozarjanje s strani odgovornih pomembno skrajša čas, razpoložljiv za evakuacijo.

SLIKA 4. Posnetek kaže kako se ljudje gibljejo po 1,120 m širokem stopnišču med preizkusom maksimalnega pretoka (Pauls, 1980) Raziskave, ki so se začele v sedemdesetih letih, so zato pokazale, drugačno sliko od pričakovane (9;10;11). Predvsem so zavrnile goli "fizikalni" model vedenja, ki je upošteval le zmogljivosti hodnikov, vrat in stopnišč, ljudi pa izenačeval z nemislečimi objekti, ki se premikajo po vnaprej določenih poteh. Tako pojmovanje se je hitro zadovoljilo z minimalnimi širinami izhodov in maksimalnimi oddaljenostmi reševalnih poti. Mnenje, da se ljudje vedno samo umikajo pred nevarnostjo, poenostavlja situacijo, obenem pa sploh ni točno. Ljudje velik del časa, namenjenega evakuaciji, dejansko porabijo za raziskovanje razmer in odločanje, kaj naj storijo. Časa za dejansko evakuacijo zato pogosto zmanjka. Celo kadar je nevarnost razmeroma očitna, ti začetni procesi zahtevajo veliko časa.

28

SLIKA 5. Požarna vrata, ki niso zaznana kot vrata (Sixsmith in sodelavci, 1988) Ljudje praviloma zapuščajo stavbo po isti poti, po kateri so vanjo prišli, razen, če izraziti vidni znaki ne opozarjajo na alternativo (npr. vrata z oknom, skozi katero se vidi zunanje okolje). V nevarnosti se, celo bolj kot v normalnih razmerah, oklepajo znanega, pa naj bodo to znani kraji ali pa znani ljudje. Pri begu oziroma umiku se posamezniki, če so bili v skupini, umikajo kot skupina in ne vsakdo zase. Tudi v kritičnih razmerah so ljudje predvsem družbena bitja in ne individualisti. Smeri gibanja ne določa le vir nevarnosti (npr. ogenj), pač pa tudi poznanost kraja in ljudi. Pridružujejo se vrsti pred izhodom, ki se zdi blizu, čeprav je drugi, ki ga ne vidijo, bližji in pred njim ni vrste. V večnadstropnih objektih pogosto najprej spremenijo nadstropje in se potem gibljejo po izbranem, čeprav bi bilo morda bolje vrstni red zamenjati. Zavedati se moramo, da se poznanost ne nanaša samo na enostavno dejstvo, da smo po neki poti ali hodniku že kdaj šli, pač pa tudi na to, koliko je načrt stavbe običajen, oziroma koliko ima na neobičajen način postavljenih hodnikov, stopnišč ali izhodov. Varnost se dejansko začenja že pri arhitektonskem načrtovanju. Primer požara v bolnišnici Vedenje ljudi med požarom v bolnišnicah je med bolj raziskanimi, morda predvsem zato, ker so nemočni bolniki njihova pogosta žrtev. Tudi že omenjeni model Canterja in sodelavcev vključuje izkušnje takih požarov. Pomemben prispevek k vednosti o dogajanju med požari predstavljajo tudi ugotovitve Lerupa in sodelavcev (1980). Splošno razumevanje vedenja ljudi, povezano s specifičnim znanjem o poteku požarov, naj bi omogočilo takšno urjenje ljudi, ki bi vodilo k ustreznejšemu ravnanju. Žal uporabnost dosedanjih spoznanj omejuje več okoliščin:

pomanjkanje uradnih reševalnih strategij, ki bi lahko določale pravilen potek dejanj;

fizično okolje ni možno oblikovati tako, da bi v celoti odražalo določen

29

potek dejanj; niti dva požara si nista povsem podobna (čeprav to ne pomeni, da nimata

skupnih značilnosti); požari se lahko začno v mnogih različnih delih stavb, kar zahteva različne

reševalne strategije in dejavnosti. Lerup in njegovi sodelavci so raziskali požare v desetih bolnišnicah, ki so se razlikovale po namenu, velikosti, gradivu iz katerega so bile zgrajene, po kraju itn. V vseh požarih je bilo več smrtnih žrtev. Praviloma je bil vzrok smrti dim in ne plamen. Vsi požari so se pojavili ponoči ali zgodaj zjutraj, ko je bila večina bolnikov v posteljah. To je porajalo dodatne težave, saj osebje ne ve veliko o psiholoških vidikih nočnih razmer, ker se običajno srečuje s spečimi bolniki, ter premalo pozna dejansko dinamiko socialne situacije ter posebnosti vedenja in navad posameznih bolnikov, kar je lahko pomembno za ukrepanje ob požaru. Večina raziskovanih zgradb je bila enonadstropnih (smrtne žrtve opozarjajo, da reševanje v nizkih stavbah prav tako ni enostavno) in v več kot polovici primerov je bil vzrok požara kajenje. Raziskovalci menijo, da so okoliščine, ki so privedle do požara, med seboj povezane v nekakšno verigo. Zanimali so jih medsebojni vplivi ljudi in gorečega okolja. Njihov model vključuje na eni strani razvoj požara kot skupek stanj in kritičnih dogodkov, na drugi pa vedenje ljudi kot povezanost vedenjskih epizod in odločitvenih točk (podobno kot model Canterja in sodelavcev, le da dodajajo še "vedenje požara"). Kritični dogodki označujejo spremembe v poteku požara (npr. požar se širi v hodnik), med njimi pa so stanja, ki jih odlikuje neka notranja ustaljenost. V vedenju prizadetih lahko razločimo dele vedenja - vedenjske epizode (npr. raziskovanje reševanje), za katere je značilna notranja logika in doslednost, kakor tudi občutek smisla v povezavi položaja in dejanja. Odločitvene točke razmejujejo epizode. Vzporejanje stanj in epizod ter kritičnih dogodkov in odločitvenih točk - dokler se zavedamo, da gre na eni strani za požar in na drugi za človeško vedenje - daje model dogajanja med požari. Bistveni vidik modela je razkritje časovne zveze med vedenjem in požarom. V nasprotju z običajnim prepričanjem, da se ljudje med požarom odzivajo na goreče okolje na nek determinističen način, se zdi, da bolj samosvoje vodijo svoja dejanja. Na to opozarja relativna odsotnost ponavljajočih se odzivov na požar. Če bi vsi doživljali požar na povsem enak način, bi se ponavljali podobni odzivi oziroma dejanja. V proučevanih požarih se je pojavila izredna pestrost dejanj. To pomeni, da si ljudje razlagajo požar in se z njim soočajo na zelo oseben, včasih celo edinstven način. Na srečo lahko to edinstvenost povežemo z nekaterimi splošnimi načeli vedenja v sili, ki omogočajo splošnejše sklepe in morda celo predvidevanje vedenja. Ta splošna načela lahko pretvorimo v množico reševalnih dejanj, ki jih sestavljajo skupine vedenjskih epizod. Vsaka epizoda se lahko pojavi zaradi različnih ciljev, npr. znak za preplah zaradi obveščanja gasilcev, osebja ali zbujanja bolnikov. Vsak cilj se lahko uresniči na različne načine. Bolnike npr. lahko zbudi sirena, kričanje ali osebno bujenje. Čeprav so se v mnogih primerih pojavile enake epizode, ni bil enak njihov vrstni red. Tudi stanje požara, ob katerem se je pojavila enaka epizoda, je bilo le redko enako. S tem nočem reči, da se človek vede neodvisno od fizičnega okolja in požara, ampak, da si lahko različne situacije zelo različno razlaga in temu ustrezno ravna. Toda prav ponavljanje poteka in sosledja dejanj je nujno za kakršnokoli predvidevanje. Poleg tega varno fizično okolje zahteva dovolj časa, za dokončanje nujnih postopkov in vrste

30

reševalnih dejanj. Vedenjski zemljevidi, kot opis vedenja med požarom, ob upoštevanju njegove interakcije z gorečim fizičnim okoljem, so nudili nadalnji izbor podatkov. Slika prikazuje celotne požarne razmere, to je tako razvoj požara, kot potek človeškega vedenja. Požar sam se je v prikazanem primeru začel zaradi odvrženega cigaretnega ogorka v košu za smeti. Ko je bolnik zagledal ogenj, je mislil, da se bo le-ta ugasil sam od sebe. To se ni zgodilo. Tega bolnika so nato sicer rešili, toda vrata sobe, ki so jih pustili odprta, ter hitro širjenje ognja in dima so zahtevali življenja 31 bolnikov (od 46). Razčlenitev dogajanja v časovne odseke je pokazala, da je za reševanje najbolj kritično obdobje med odkritjem požara in prihodom gasilcev, ki se šele lahko učinkovito spopadejo z ognjem. Zato je potrebno ta čas čim bolj skrajšati, obenem pa storiti vse, da bo čim bolj učinkovito izkoriščen. To pomeni, da je treba okolje čim dlje vzdrževati v stanju, ki omogoča življenje, to je vsaj tako dolgo, da se vsi prizadeti lahko rešijo. Raziskovalci so predlagali vrsto izboljšav v oblikovanju bolnišničnega okolja, npr. namestitev detektorjev za dim v bolniških sobah, osrednji položaj sestrske sobe, povezavo samodejnega zapiranja požarnih vrat le z najbližjim detektorjem dima, alternativne načine zapuščanja sob itd. Dejavniki umika v nuji Chertkoff in Kushigian (1999) sta v svoji knjigi “Brez panike” analizirala več primerov požarov, tako takih z mnogimi žrtvami, kot onih, ki jih imamo lahko za primer uspešnega ukrepanja, ter nakazala ključne dejavnike, ki vplivajo na tak ali drugačen konec nesreče. Izide sta primerjala tudi z različnimi teoretičnimi razlagami paničnega oziroma neustreznega vedenja, ter ugotavljala njihovo ustreznost. Kaj je torej tisto kar povzroča izjemno fizično tekmovanje (odrivanje in suvanje drugih, gazenje po drugih)? Avtorja menita, da na to vpliva naslednjih deset dejavnikov samih ali v različnih kombinacijah. Razdelila sta jih v tri skupine: predpogoji, odzivi na nenadne dogodke in dejavnike, ko je prometni tok močan.

PREDPOGOJI 1. Obstajajo velike omejitve obsega prostora za prehode in/ali števila, širine ali

položaja zunanjih odprtin. 2. Prisotnih je veliko ljudi. 3. Prevladuje neznanje o posameznih možnih poteh in položaju nekaterih zunanjih

odprtin. 4. Ni ustreznega načrta za ukrepanje v sili ali ustreznega usposabljanja za

izvajanje tega načrta. ODZIVI NA NENADNE DOGODKE

1. Razširjena je zaznava resnih negativnih posledic zaradi neuspešnega izstopa ali vstopa v določenem časovnem roku

2. Razširjena je zaznava velikih omejitev razpoložljivega časa za vstop ali izstop. 3. Obstaja močna odzivna težnja po uporabi najbolj znanih ali najbolj izstopajočih

poti ali zunanjih odprtin. 4. Možni vodje ne zmorejo uveljaviti vpliva.

31

DEJAVNIKI, KO JE PROMETNI TOK MOČAN 1. Gostota množice je tako velika, da je v veliki meri izgubljena neodvisnost

posameznikovega delovanja. 2. Ni uspeha pri ohranjanju zunanjih odprtin neoviranih. Poglejmo si sedaj te dejavnike podrobneje. PREDPOGOJI 1. Omejitve prehodnega prostora lahko nastopajo zaradi arhitekturnega načrta

strukture, ali pa nastopijo zaradi ljudi v ustrezno načrtovani strukturi. V načrtu stavbe so lahko hodniki, stopnice ali veže, ki so preozki za hiter prehod velike množice. Prehodov je lahko premalo, lahko obstajajo tako postavljene stopnice, da se ljudje pri hitreb premikanju spotikajo obnje, pri načrtovanju pogosto pozabljajo na ustreznost prostora pri združevanju dveh ločenih tokov pešcev (npr. ko se tok ljudi iz balkona združuje s tistim iz prvega nadstropja) itn. Na stavbi je lahko premalo zunanjih odprtin, so preozke, ali pa niso ustrezno razporejene po celi stavbi. Zadostno število dovolj širokih zunanjih odprtin je nujno, če naj skoznje hitro izstopi velika množica. Ustrezen razpored je nujen, saj dopušča hiter izstop ljudem, ki prihajajo iz različnih delov stavbe, omogoča pa prehod tudi v primerih, ko so deli stavbe nedostopni. Strukturalni problem se lahko zaostri, ali pa nastopi v drugače ustrezni strukturi zaradi določenih sprememb v okolju. Poti so lahko ovirane zaradi različnih objektov, npr. pohištva, ali pa so zunanja vrata zaklenjena. Položaj stopnic, hodnikov ali vrat je zakrit zaradi slabe razsvetljave, neustreznih znakov ali njihove odsotnosti. Vrata so lahko zakrita z zavesami ali čem drugim, da bi se polepšal njihov videz itn.

2. Kadar je prisotnih veliko ljudi, je tudi število tistih, ki skušajo izstopiti ali vstopiti pomemben dejavnik pri upočasnjevanju. Več kot je ljudi, večje je razmerje št. ljudi/širina hodnikov ali stopninišč ali širina vrat. Velika množica zmanjša učinkovitost pretoka ljudi. Tudi, kadar je razmerje števila ljudi in širine stalno, so večje skupine manj učinkovite pri izstopanju.

3. Včasih ljudje poznajo zgolj en izhod in eno pot. Ljudje, ki so prvič v neki stavbi, lahko sploh ne poznajo katerakoli druga vrata ali pot razen tiste po kateri so prišli. Včasih potrebnega znanja o možnih poteh nimajo niti zaposleni. Če so zunanja vrata skozi katera je obiskovalec vstopil oddaljena, ali pa je pot do njih preprečena, lahko oseba vidno preišče obstoj drugih poti, ki bi morda vodile do izhoda. Očitnost teh alternativnih poti in vrat je ključnega pomena. Če ljudje ne poznajo ustroj stavbe je zelo pomembna očitnost znakov, ki vodijo k izhodu, poti in vrata pa ne smejo biti zakriti

4. Dober načrt mora določiti naloge vsega osebja ter poti, ki bi jih morali ljudje z različnih položajev uporabiti. Dober načrt bi moral predvideti različne možnosti in določiti kaj je treba storiti v določenih razmerah. Odsotnost dobrega načrta je lahko vabilo katastrofi, saj bo širitev preplaha ter obvestil o naravi in kraju nevarnosti verjetno slučajna. Ljudje so prisiljeni v trenutne odločitve o tem kaj naj storijo brez skrbnega, obveščenega upoštevanja tega, kar je najboljše za posameznika in skupino. Zato bodo nekatere poti pretirano uporabljane, druge pa premalo. Dober načrt pa je samo začetek. Odgovorni za izvajanje načrta ga morajo dobro poznati in zahtevano dejavnost dobro obvladati. Čustveno vzburjenje zaradi nevarnosti, poslabšana vidljivost zaradi dima, uspavalni vplivi okljikovega monoksida lahko vplivajo na pomnenje načrta in sposobnost njegovega učinkovitega izvajanja. Le če načrt tako dobro obvladajo, da je odziv

32

samodejen, bo načrt lahko uspešno izpeljan. ODZIVI NA NENADNE DOGODKE 1. Dokler razširjenost zaznave resnih negativnih posledic neuspešnega izstopa ali

vstopa ne preseže določenega praga, ljudje ne bodo suvali in odrivali drugih, hodili po njih ipd. Ravno nasprotno, počasno se bodo premikali ali ostajali kjer so. Pri zapuščanju stavbe bodo ljudje uporabljali fizično silo tekmujoč za dostop do izhoda takrat, ko opažajo da sta resna poškodba ali smrt zelo verjetni, če pravočasno ne izstopijo. Večja ko je kazen za neuspešen izstop v določenem časovnem roku, manjši je odstotek ljudi, ki bodo uspešno izstopili. Velika kazen namreč povzroča, da skuša preveč ljudi naenkrat izstopiti ter tako blokirajo izhod, da nihče ne more izstopiti.

2. Sama zaznava resnih posledic neuspešnega izstopa ali vstopa še ne bo vodila v uporabo fizične sile, če je ne spremlja zaznava, da je na razpolago zelo malo časa. Šele kombinacija teh dveh dejavnikov povzroči močno težnjo po hitrem premikanju. Manj ko je časa na voljo, slabše je usklajevanje.

3. Celo kadar ljudje poznajo druge poti in izhode, težijo k uporabi najbolj znanih in očitnih. Težnja je najbrž posledica učinka povečane vzburjenosti na spoznavno delovanje in vedenjske izbire, saj je v takih razmerah obseg pozornosti zožen in ljudje upoštevajo le nekatere možnosti, včasih le eno. Močno vzburjenje pospešuje prevladujoči odziv.

4. Nezmožnost možnih vodij, da dosežejo urejen tok ljudi nastopa zaradi več dejavnikov, npr. neuspeha da prevzame funkcijo vodje, nesposobnost komuniciranja, neučinkovito komuniciranje, oklevanje občinstva da upošteva napotke itn. Včasih ni jasno kdo naj prevzame vodstvo, zato mora dober načrt to predvideti. Celo v odsotnosti formalnega načrta je to očitno dolžnost obstoječega vodstva. Raziskave so pokazale, da delavci, ki neposredno poslujejo z obiskovalci, npr. natakarji in natakarice, le-te pogosto vodijo med evakuacijo. Žal se pojavljajo tudi razmere, ko je nejasno kdo bo vodja, pa nihče ne prevzame te vloge in ne usmerja toka. Toda celo če kdo prevzame vlogo vodje in skuša usmerjati tok pešcev, je lahko neuspešen. Če ni sistema za komuniciranje (ali pa zaradi požar ne deluje) se mora zanašati na govorjeni glas, kar pa lahko ne zadostuje za pridobivanje pozornosti večine ljudi. A tudi, če nekdo prevzame vlogo vodje in komunikacijski sistem deluje, vodja pa daje jasna in nedvoumna navodila, se ljudje lahko ne ravnajo po njih, ker niso prepričani, da ta oseba dovolj ve o okoliščinah s katerimi se soočajo ter o tem kako povečati učinkovitost pretoka. Vodja mora biti nekdo, ki ga ljudje prepoznajo kot pristojnega ali pa mora tako prepričanje vspostaviti s tem kaj in kako bo rekel.

DEJAVNIKI, KO JE PROMETNI TOK MOČAN

1. Iz opisa mnogih požarov je očitno, da izguba individualne akcije pomembno vpliva na poškodbe in smrti. Gostota množice postane tako velika, da se udeleženci ne morejo rećšiti iz toka. Neobvladljivi tok množice povzroča ostre medsebojne sunke, udarec lahko celo koga vrže po tleh, tok množice pa povzroči, da ga nato pohodijo, kljub temu, da to ne želijo. Kaj se bo zgodilo je odvisno od sil izven posameznikovega nadzora, pa lahko postane bodisi žrtev, ki jo pohodijo, bodisi nekdo, ki pohodi druge. Človek se počuti kot kaplja vode v deroči reki.

2. Ko ljudje enkrat izstopijo se njihova vloga v situaciji ne konča. Da bi lahko

33

ohranili hiter pretok ljudi iz ali v neko strukturo, mora biti območje za zunanjimi vrati prosto. Če se ljudje začnejo zbirati tako za zunanjimi vrati, bodo preprečili izstop tistim za njimi. Prav tako sprostitev tega območja olajšuje dostop reševalcem.

PRIMERI POŽAROV Vlogo naštetih dejavnikov si bomo ogledali še v nekaterih primerih katastrof, ki so se izšle bodisi slabo bodisi dobro (Chertkoff in Kushigian, 1999). Tako bomo morda bolje razumeli njihov pomen. 1. POŽAR V GLEDALIŠČU IROQUOIS Opis dogodka: Gledališče je bilo odprto 23. novembra 1903, požar pa se je pripetil 30. decembra istega leta. Nad odrom je bilo obešenih 280 kulis poslikanih z oljnimi barvami. Nekaj svetilk je bilo zelo blizu tem kulisam, napeljava pa je bila nevarno preobremenjena. Kulisa pri eni od svetilk se je vnela. Ogenj je bil v začetku majhen, vendar ga osebje ni uspelo pogasiti, ker ni bilo ustrezno opremljeno (ni bilo dovolj gasilnih naprav – le dve na prah; sistem oskrbe z vodo pa še ni bil dokončan). Požar se je razširil na ostale kulise. Veliko je bilo temnega dima. Azbestnih zaves med odtom in publiko niso spustili. Dva velika ventilatorja nad odrom nista delovala, njunih odprtin pa niso mogli odpreti, bilo pa je odprto prezračevanje v stropu nad galerijo. Prišlo je do nenadne eksplozije ognja proti stropu nad galerijo. Plameni so takoj usmrtili nekaj ljudi. Luči niso bile prižgane in prizorišče so osvetljevali le plameni. Mnogi zasilni izhodi so bili zaklenjeni. Večina ljudi iz parterja se je urejeno umaknila. Na balkonu so bila srednja vrata (f na sliki) zaklenjena, na zadnjih pa je eno krilo ostalo zaprto (e). Takoj za temi vrati so bile tri stopnice, za mnoge obiskovalce fatalne. Od treh zasilnih izhodov (m) na severni strani balkona so lahko odprli le enega. Obiskovalci, ki so se umikali z galerije so po pravim kotom trčili na tok umikajočih se z balkona. Največ mrtvih je bilo na galeriji. Tudi na galeriji so bili izhodi, razen zadnjega, zaprti, a so nekatere uspeli odpreti. Takoj za izhodom z galerije je bilo treba iti desno navzdol po stopnicah. Mnogi so šli naravnost naprej. Gasilci in policija so se hitro odzvali na preplah. Plameni, temen dim in pomanjkanje svetlobe so njihove napore oteževali. Gasilci so v razmeroma kratkem času (cca 20 minut) spravili požar pod nadzor. Vse skupaj so v požaru umrle 602 osebi. 1. Omejitev prehoda: velika veliko vrat je bilo zaklenjenih in jih kasneje niso

odklenili, čeprav bi uslužbenci to lahko storili; čeprav hodniki niso bili pretirano ozki, so nekateri najožji (1,83 m) morali prepustiti posebno veliko množico, notranjost gledališča je bila v smeri vzhod-zahod, glavni vhod pa je bil na jugu, zasilni izhodi pa na severu, kar je mnogim podaljpšalo in zapletlo pot; ko so bežali, so se ljudje spotikali čez stopnice neposredno za vrati območij s sedeži, na glavnih stopnicah pa je oster obrat oteževal spuščanje množici ljudi – ko je nekdo padel ga je množica pohodila in kupi pohojenih so zaprli umik.

2. Velikost množice: 2.000 velika množica na stojiščih 3. Poznavanje poti: srednje (?) gledališče je bilo novo in igra je bila prva, ki so

jo tam predvajali, za večino občinstva je bil to prvi obisk gledališča in najbrž niso bili pozorni na možne zasilne poti izhoda, na vstopnici je celo pisalo »popolnoma varno pred požarom«, v temni in z dimom napolnjeni stavbi so ljudje spregledali obrat do stopnic in nadaljujoč naravnost prišli do zaklenjenih vrat, požar jim je preprečil vrnitev; uprava ni nudila nobenih obvestil o možnih izhodih.

4. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: nič osebje ni prejelo nobenih

34

navodil in ni bilo usposobljeno za izpraznitev v sili; posledično so pustili nekatera notranja vrata zaklenjena.

SLIKA 6. Tloris parterja, balkona in galerije gledališča Iroquois (Chertkoff in Kushigian, 1999) 5. Zaznana nevarnost: skrajna smrtna ogroženost požar je bil izjemno močan,

posebno na balkonu in galeriji, ker je odprtina med odprtimi vrati odra in odprtinami na vrhu in zadnjem delu avditorija povzročila curek plamenov ven in navzgor, gost, nevaren dimje napolnil stavbo in ljudem je bilo očito, da je smrt nujna, če se ne rešijo.

6. Zaznani razpoložljivi čas: skrajno kratek Ogenj in dim sta hitro postala

35

nevarna, plameni so do smrti osmodili nekatere obiskovalce na balkonu in galeriji preden so sploh uspeli vstati s svojih stolov, tako so se vsi zavedali skrajnega časovnega pritiska.

7. Uporaba najbolj izstopajoče poti: v začetku, ostale poti kasneje najprej je večina obiskovalcev šla po poti, po kateri so vstopili, nekateri so skušali izstopiti skozi zasilne izhode, ki so bili bližji tistim na severni strani, nastopajoči so poznali ali odkrili izhod.

8. Vpliv vodje: neupoštevanje v parterju, nič na balkonih eden od nastopajočih je rotil občinstvo naj mirno in urejeno odide in je morda na nekatere vplival, ni pa mogel vplivati na tiste na balkonu in galeriji; vratarji so imeli malo če sploh kaj nadzora nad množico.

9. Gostota množice: skrajno gosta gneča, posebno na stopnicah je bila tako velika, da so se ljudje nujno zadevali medseboj, če je kdo padel, je gostota prisilila druge, da so ga pohodili, čeprav so se temu skušali izogniti; območja kjer so se združevali različni tokovi niso bila dovolj velika, da bi prenesla nenadno povečanje števila ljudi.

10. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: manjši problem začetna prenatrpanost na zunanji strani izhoda je upočasnila umik, toda policija je ombočje kmalu lahko nadzirala in olajšala izstop in dostop do stavbe.

2.POŽAR V KLUBU KOKOSOV GAJ Opis dogodka: Klub je bil prvotno odprt 27. oktobra 1927 v zapuščeni betonski stavbi v Bostonu. Notranjost je posnemala videz tropskega paradiža. V notranjosti je bilo veliko umetnih palm. Leta 1935 je bil klub obnovljen. Leta 1938 so ga razširili še na sosednjo stavbo. Električno napeljavo v novbih prostorih je napeljal nekdo, ki je to počel v prostem času in ni bil električar z licenco. Požarni inšpektor je klub ocenil kot ustrezen (zadostno število izhodov, ni vnetljivih okrasov). Do požara je prišlo 28. novembra 1942. Požar je po nesreči povzročil natakar, ki je želel nadomestiti manjkajočo žarnico. Pri tem si je svetil z vžigalico, ki jo je upihnjeno odvrgel na tla. Pri tem se je vnela umetna palma, ki je čez nekaj časa zagorela in požar je izbruhnil. Hodniki so bili poddimenzionirani, poti neoznačene, mnogi zasilni izhodi zaklenjeni ipd. Gasilcem so delale težave ozke ulice okoli kluba. Umrlo je 492 oseb od privližno 1000, ki so bili ta večer v klubu. Omejitev prehoda: velika veliko zunanjih vrat je bilo zaklenjenih, tudi zasilni izhod na vrhu stopnišča (ker se je uprava bala, da bodo zastonjkarji ušli, ne da bi plačali); izhodna vrata so bila neustrezna (na glavnem vhodu so bila le ena vrtljiva vrata in ko so jih vrgli iz okvira so se vanje ujeli izstopajoči, ena od notranjih vrat pa so se odpirala navznoter in je pritisk množice onemogočil njihovo odpiranje); nepritrjene mize in stoli so se prevrnili in postali resna ovira; hodnik in prehodi so bili neoznačeni in slabo razsvetljeni, zunanja okna so bila zakrita z notranjimi stenami in jih ljudje niso opazili, dokler jih gasilci niso prebili.

36

SLIKA 7. Tloris kluba Kokosov gaj (Chertkoff in Kushigian, 1999)

Velikost množice: 1.000 velika množica, postavljene so bile še dodatne mize 1. 2. Poznavanje poti: omejeno večina ljudi je poznala le eno pot iz stavbe (tisto,

po kateri so prišli), to je želela tudi uprava, ker so se bali zastonjkarjev, ki bi lahko pobegnili, če bi poznali ostale poti; uprava ni naredila nič, da bi obiskovalce seznanila z zasilnimi izhodi.

3. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: nič ni bilo usposabljanja osebja za primer izpraznitve stavbe v sili.

4. Zaznana nevarnost: skrajna smrtna ogroženost ko so se enkrat ljudje v določenem območju kluba zavedli nevarnosti, je kmalu postalo očitno, da moč ognja in gostota dima grozita z neizbežno smrtjo.

5. Zaznani razpoložljivi čas: skrajno kratek požar se je širil zelo naglo iz enega območja v drugo z malo ali brez vnaprejšnjega opozorila; posledično so imeli ljudje, ko so se začeli umikati, na razpolago malo časa, da bi iztopili živi.

6. Uporaba najbolj izstopajoče poti: v začetku, ostale poti kasneje najprej so ljudje iz salona kjer se je požar začel iztopali po poti, po kateri so prišli; zasilni izhod na vrhu stopnišča je bil zaklenjen, zato so šli na glavni izhod; iz drugih dvoran so šli bodisi na glavni izhod oz. na bližji izhod, šele ko sta zamašitev in ogenj zaprla pot po kateri so vstopili, so bodisi sami odkrili nove poti, ali pa sledili drugim (včasih osebju) do drugih izhodov.

7. Vpliv vodje: spremenljiv, včasih v malih skupinah nekateri poskusi socialnega vplivanja so uspeli, drugi pa ne; policijski kapitan, ki je bil v eni od dvoran, je skušal beg upočasniti, pa so ga podrli; ko je različno klubsko osebje skušalo pomagati ljudem v iskanju drugih izhodnih poti, so jim nekateri sledili, drugi pa ne.

8. Gostota množice: skrajno gosta v vseh prostorih je bilo toliko ljudi, da so izgubili nadzor nad lastnim gibanjem; sorodnike in prijatelje so pogosto razdružili, ljudi je vrglo skozi vrata ali proč od njih, v odvisnosti od sil zunaj njihovega nadzora; zadevali so drug ob drugega, hodili po drugih, ne zaradi lastne odločitve, ampak ker jih je množica tako nosila.

9. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: velik problem ozke ulice okoli kluba so povzročile neizogibno zamašitev; približno polovica ljudi v klubu je umrla in večina ostalih je bila ranjena; mrtvi in ranjeni so ležali na pločniku in na ozkih ulicah; gledalci so se hitro zbirali, eni da bi pomagali, drugi da bi zgolj opazovali; policija se je trudila nadzirali območje in oskrbeti reševalce s potrebnim prostorom ter jim odpirati pot.

37

3. POŽAR V CIRKUSU HARTFORD Opis dogodka: Do požara je prišlo 6. julija 1944 v Hartfordu. Hartfordski oddelek za požarno varnost ni bil pooblaščen za pregled cirkusa. Ta je bil slabo opremljen s protipožarno opremo, sam šotor pa je bil prepojen z mešanico parafina v bencinu, da bi postal nepremočljiv. Požarnih vaj niso imeli. Veliki šotor je imel 9 izhodov širokih od 1,5 m do 9 m. Dva izhoda sta bila zasedena s hodnikom za živali. Požar se je začel ob zahodni steni šotora. Osebje je najprej menilo, da ga bo lahko pogasilo z vodo, a pri tem ni uspelo. Mnogi so kasneje povedali, da so ogenj opazili dovolj zgodaj, a niso hoteli povzročati panike. Ljudje so se najprej urejeno umikali, toda zaradi prehitrega širjenja požara se red ni mogel ohraniti. Osebje ni skušalo organizirano pomagati obiskovalcem, ki so bili bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Po njih so padali goreči deli šotora. Umrlo je 169 oseb, približno dve tretjini otrok. 1. Omejitev prehoda: velika dva kovinska hodnika za živali, ki sta vodila iz

zaprte arene v kletke izven šotora sta ovirala prehod in večino trupel so našli vzdolž njiju; mnoge poti do izhoda so se zoževale v smeri izhoda, nekatere poti, posebno tiste, ki so jih uporabljali nastopajoči, so bile preozke, saj niso bile namenjene obiskovalcem; prevrnjeni stoli na stojiščih so ovirali tok ljudi.

SLIKA 8. Tloris cirkusa Hartford (Chertkoff in Kushigian, 1999) 2. Velikost množice: 7.500 – 8.000 velika množica 3. Poznavanje poti: srednje (?) razpored v šotoru je bil enak kot prejšnja leta,

tako da so ga nekateri obiskovalci morda poznali, ker pa je bilo vsako leto le nekaj predstav, je bila poznanost v najboljšem primeru srednja; uprava ni opozorila občinstvo na različne možne izhode bodisi preko ozvočenja, bodisi s sliko v programu; toda obiskovalci so verjetno lahko videli večino izhodov z večine sedežev; vidni pregled je omogočal srednjo raven znanja.

4. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: nič bilo je le malo protipožarne opreme, osebje ni bilo usposobljeno za izpraznitev v sili; kljub pogostim manjšim požarom in občasnim večjim je cirkus deloval, kot da so bili vsi požari nepomembni, taki, ki jih zlahka pogasi nekaj ljudi z vedrom vode.

5. Zaznana nevarnost: skrajna smrtna ogroženost požar je bil hud; veliki kosi goreče ponjave so padali na množico, šotor se je začel podirati; poškodba ali smrt je bila zanesljiva za tiste, ki ne bi uspeli priti iz šotora.

38

6. Zaznani razpoložljivi čas: skrajno kratek ker je bila ponjava prepojena z mešanico parafina in bencina se je ogenj hitro širil; v 5 do 10 minutah je ogenj zajel celoten šotor.

7. Uporaba najbolj izstopajoče poti: predvsem proč od ognja požar se je začel ob stranski steni blizu glavnega vhoda, zato so se ljudje umikali proč od tega izstopajočega vhoda; mnogi so šli proti velikim izhodom na vzhodni strani šotora, ostali so uporabili ožjo pot vzdolž severne in južne strani stojišč; le malo se jih je splazilo pod stranskimi stenami šotora..

8. Vpliv vodje: majhen orkester je nadaljeval igro; tu in tam je osebje ali policija pomagala osamljenim posameznikom, a ni bilo usklajenih naporov po usmerjanju izpraznitve.

9. Gostota množice: skrajno gosta posebno okoli hodnikov za živali je bila velika gneča; ljudje so bili potisnjeni ob hodnike, ali v njih ter včasih ujeti med palice ograje; 7500 do 8000 ljudi je množično zapuščalo nabito polna stojišča in se skušalo prebiti skozi goreči šotor skozi omejeno število izhodov, od katerih so bili nekateri ovirani.

10. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: ni bila problem slike požara z zunanje strani kažejo zgolj ljudi v begu; begunci se niso zaustavljali in so nadaljevali beg proč od podirajočega se šotora; vodja državne policije je prevzel nadzor in vodil reševalno operacijo ter nadzor nad množico.

4. POŽAR V KLUBU BEVERLY HILLS Opis dogodka: Klub se je nahajal v majhnem kraju Southgate. To je bila velika stavba z mnogimi prostori v kateri so lahko istočasno potekali mnogi različni dogodki. Požar je izbruhnil 28. maja 1977. Mnoga vrata so bila zakrita z zavesami ali drugače skrita. Leta 1970 je v stavbi že bil požar po katerem je bila obnovljena. Požarna ocena je navajala vrsto pomanjkljivosti obnovljenega objekta. Izhodi so bili poddimenzionirani. Električna napeljava ni bila urejena skladno s predpisi. Požar se je začel v t. i. Zebra sobi (že pred izbruhom požara so nekateri obiskovalci slišali čudne zvoke, temperatura v delu sobe je bila previsoka, nekateri so opazili dim ipd.). Po 20:30 je bila soba zapuščena, da je nekaj narobe v njej pa so odkrili ob 21. uri. Vest o požaru se je neformalno med osebjem širila po klubu. Ko so bili obveščeni so se začeli obiskovalci urejeno umikati. V kabareju so nadaljevali z gledanjem predstave. Požar se je začel vse hitreje širiti v različnih smereh. Pojavil se je gost dim, luči v drugem nadstropju so ugasnile. Umrlo je 165 oseb. Požar je povzročila neustrezna električna napeljava. 1. Omejitev prehoda: velika ena, ali celo dvoja izhodna vrata so bila

zaklenjena; izhodnih vrat je bilo nasploh premalo za toliko ljudi; po celem klubu so bile ovire, npr. nepritrjene mize in stoli, v eni od dvoran so bile stopnice, ki so vodile na štiri različne ravni z ograjami med njimi in gostim razporedom miz in stolov; stranske poti iz te dvorane do zunanjih vrat so bile zapletene in neoznačene; v temi nastali zaradi gostega dima in pokvarjene električne napeljave so se nekateri izgubili in zadušili oz. zastrupili.

2. Velikost množice: 2.500 (preko 1.000 v kabaretski dvorani) vse banketne sobe so bile v času začetka požara zasedene, razen tiste v kateri je požar izbruhnil; v kabaretski dvorani so bile postavljene še dodatne mize in stoli.

3. Poznavanje poti: zelo omejeno ni jasno koliko obiskovalcev je bilo tam prvič in koliko so ostali poznali stavbo; razgovori so pokazali, da je bilo znanje omejeno, celo osebje ni poznalo vseh izhodov; razpored hodnikov in sob v prvem

39

nadstropju je bil zelo zapleten, ljudje so se pri iskanju poti zanašali na vodenje in informacije osebja; ne osebje, ne obiskovalce ni nihče seznanil z možnimi potmi iz stavbe .

4. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: nič čeprav so lastniki obljubili, da bodo usposobili osebje, se to ni zgodilo; obveščanje in vodenje ljudi je bilo s strani osebja zgolj improvizirano.

5. Zaznana nevarnost: skrajna smrtna ogroženost čeprav v začetku skoraj ni bilo dima v mnogih območjih, je hitro širjenje požara kmalu opozorilo na skrajno nevarnost.

6. Zaznani razpoložljivi čas: skrajno kratek v začetku, ko je bilo maslo ali nič dima, ljudje niso čutili nuje, toda hitro širjenje požara je kmalu opozorilo, da je takojšnja izpraznitev nujna.

SLIKA 9. Razmere v klubu Beverly Hills in prikaz položaja žrtev (Chertkoff in Kushigian, 1999) 7. Uporaba najbolj izstopajoče poti: v začetku, kasneje vodeni do ostalih poti

najprej so šli obiskovalci proti glavnemu izhodu, ko pa je požar presekal pot do njega so se zanašali na vodenje natakarjev.

8. Vpliv vodje: v glavnem dober osebje je vodilo goste, ki so jih stregli na varno; ljudje so zlahka sprejeli tako vodenje.

9. Gostota množice: skrajno gosta ozka pot, ki je vodila do sprednjega izhoda je postala prezasedena in je upočasnjevala napredovanje; ko je ogenj zajel kabaretsko dvorano so se ljudje prerivali naprej in suvali tiste pred seboj, če je kdo padel so ga pohodili in gomila ljudi je zaustavila izstop.

10. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: v začetku velik problem v začetku so se ljudje zunaj izhodov prepočasi odmikali od stavbe in povzročali zastoje; izstopanje je bilo zato upočasnjeno; policija in gasilci so uspeli odmakniti ljudi od stavbe in razčistiti območje okoli nje.

5. BREZGLAVI NAVAL NA KONCERTU SKUPINE “WHO” Opis dogodka: Do nesreče je prišlo 3. decembra 1979 v Cincinnatiju. Tega dne naj bi v tamkajšnjem Riverfront Coliseumu gostovala popularna skupina Who. Ljudje so začeli prihajati že zgodaj popoldne, čeprav je bila predstava šele ob 20. uri. Večina kart (18.348) ni bila označenih in je temeljila na načelu kdor prej pride. Ob 19:20 je

40

množica pred stavbo štela že 8000 ljudi. Malo po tem so ena od vrat odprli in začel se je strahoten pritisk naprej. Nekaj ljudi je padlo in so jih pohodili. Enajst ljudi je umrlo. 1. Omejitev prehoda: velika le majhno število vhodov razporejenih blizu skupaj,

razmere pa so še poslabšala vrtljiva vrata. 2. Velikost množice: 8.000 po policijskih ocenah je bilo v času nesreče

prisdotnih 8.000 ljudi. 3. Poznavanje poti: dobro ljudje so se zbirali okoli vhodov kjer naj bi vstopili;

jasno je bilo kje je vhod.

SLIKA 10. Razmere pred Kolizejem v Cincinnatiju ob koncertu skupine »Who«. Osenčeno je območje kjer je bila množica najbolj gosta in je prišlo do nesreče (Chertkoff in Kushigian, 1999) 4. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: nič niti najeto osebje znotraj, niti

malo število policajev zunaj ni bilo posebej usposobljenih za nadziranje množice. 5. Zaznana nevarnost: na nekaterih območjih velika nevarnost ljudi je

preplašil pritisk množice; na območjih kjer je kdo padel je to povzročilo nevarnost; tisti, ki so padli, ali so bili blizu tega so prepoznali nevarnost, ljudje na obrobju pa niso vedeli, da je kdo padel.

6. Zaznani razpoložljivi čas: skrajno kratek ljudje v bližini padlih in tisti na tleh so vedeli, da se mora to hitro končati, ali pa bo prišlo do resnih poškodb.

7. Uporaba najbolj izstopajoče poti: proti razpoložljivim vhodom ljudje v gneči so bili potiskani proti vhodom.

8. Vpliv vodje: ni ga bilo ljudje v množici niso mogli zaustaviti pritiska naprej; policija na obrobju ni vedela, da so ljudje padli in so jih pohodili, dokler ni bilo prepozno za 11 umrlih.

9. Gostota množice: skrajno gosta gneča je bila tako velika, da je včasih ljudi dvignilo s tal, nekateri so celo izgubili čevlje; postalo je težko ali celo nemogoče dvigniti roko nad glavo; razen na obrobju je bilo malo možnosti za posamično delovanje.

41

10. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: velik problem omejeno število pregledovalcev kart je upočasnjevalo vstop; znotraj vhodnih vrat so bili zastoji pri vrtljivih vratih.

6. NESREČA LETALA “TRANS WORLD AIRLINES” Opis dogodka: Do nesreče je prišlo 30. julija 1992. Zaradi zmotnega preplaha je posadka prekinila vzlet. Letalo je bilo v zraku šest sekund. Pri naglem spustu je prišlo do poškodbe in posledično do požara. Vseh 292 ljudi je uspešno zapustilo letalo. 1. Omejitev prehoda: ustrezna hodniki in izhodi so ustrezali hitri izpraznitvi; vsi

so izstopili skozi troja vrata v dveh do treh minutah. 2. Velikost množice: 292 v letalu je bilo 280 potnikov in 12 članov posadke. 3. Poznavanje poti: dobro nedvomno je večina potnikov že letela prej z letalom

in so poznali splošne razmere v letalu, morda celo na prav takem; na komercialnih poletih so potniki opozorjeni s pomočjo slik in opozoril pred poletom o položaju izhodov in tem kako se odprejo; morda niso vsi dovolj pozorni na opozorila, toda nasploh je znanje dobro.

4. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: odlično Letalska pdjetja skrbijo za usposabljanje osebja za primer sile.

5. Zaznana nevarnost: skrajna grožnja smrti dim in posamezni plameni so se videli po zrušitvi; očitno je šlo za skrajno nevarnost.

6. Zaznani razpoložljivi čas: skrajno kratek glede na ogenj in eksplozivno naravo letalskega goriva je bil razpoložljivi čas skrajno kratek.

7. Uporaba najbolj izstopajoče poti: ravnanje po navodilih vodje vsi potniki so se ravnali po navodilih osebja ter izstopili skozi izhode kamor so jih le ti usmerili in ne skozi kakšne druge po lastni izbiri.

8. Vpliv vodje: odlično osebje odgovorno za evakuacijo potnikov je delovalo odločno in potniki so se ravnali po navodilih.

9. Gostota množice: gosta dvestodvaindevetdeset ljudi je izstopili skozi en hodnik in troja vrata v dveh do treh minutah; torej je bila gostota toka precejšnja, toda ljudje so ohranili posamično svobodo gibanja in niso spotikali drug drugega.

10. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: ni predstavljala problema po izstopu po drči je vsakdo naredil prostor za naslednjega, ni bilo zamašitev izven letala.

7. BOMBA V SVETOVNEM TRGOVSKEM CENTRU Opis dogodka: V Svetovnem trgovskem centru (sedem stolpnic na Manhattanu) je prišlo 26. februarja 1993 do podtaknjene eksplozije. V centru dela okoli 50.000 ljudi, dnevno pa ga obišče okoli 80.000 drugih. Eksplozija je bila ob 12:18 uri v podzemeljski garaži. Šest ljudi v bližini tega kraja je bilo ubitih. V neposredni okolici je izbruhnil požar. Dim se je začel širiti v ostale prostore stavb. Ljudje so se v redu umaknili na varno oz. počakali v svojih sobah. 1. Omejitev prehoda: ustrezna število hodnikov, stopnišč in izhodov je bilo bolj

ali manj ustrezno v večini stavb, čeprav bi bila izpraznitev desettisočev iz obeh stolpov lahko težavna pri večjem časovnem pritisku.

2. Velikost množice: 50.000 glede na to, da je do eksplozije prišlo v času, ko so bili mnogi zunaj na kosilu, število ljudi v Svetovnem trgovsek centru ni bilo tako

42

veliko, kot bi lahko bilo. 3. Poznavanje poti: dobro veliko število ljudi v stavbah je bilo tam zaposlenih

oz. so jo pogosto obiskovali; nekaj jih je bilo prvič, predvsem v hotelu; podatki vprašalnikov so pokazali, da celo vsi zaposleni v obeh stolpih niso poznali vseh treh stopnišč, čeprav dobro, je bilo znanje daleč od popolnega; predstavniki vsakega od najemnikov naj bi bili usposobljeni in naj bi nato usposobili člane svojega podjetja; v resnici ta program ni dobro deloval.

4. Načrtovanje za nevarnost/usposabljanje: neustrezno obstajali so načrt izpraznitve, program usposabljanja za predstavnike podjetij in vaje dvakrat letno; načrt izpraznitve je zahteval uporabo komunikacijskega sistema, ki v stolpih ni deloval, usposabljanje je bilo neustrezno, vaje pa simulacija, saj večina ljudi med vajo ni nikoli zapustila svojega nadstropja.

5. Zaznana nevarnost: srednje nevarno zaradi dima požar je bil omejen na območja pod zemljo, tako da je grozil predvsem dim; čeprav je bil v nekaterih stavbah precej gost, je dejansko ogrožal le ljudi ujete v dvigalu enega od stolpov.

SLIKA 11. Položaj pri WTC. Na drugi sliki je označeno mesto kjer je bila eksplozija (Chertkoff in Kushigian, 1999) 6. Zaznani razpoložljivi čas: dolg glede na to, da je bil požar omejen na kletno

območje kjer je bila eksplouija, da se je širil le dim, so imeli ljudje dovolj časa za izpraznitev, oz. bi lahko celo ostali v svojih pisarnah do prihoda gasilcev in policajev.

7. Uporaba najbolj izstopajoče poti: v začetku, toda mnogi so čakali v pisarnah tisti, ki so sestopili v stolpih so uporabili najbolj znano stopnišče; mnogi niso poznali točen položaj vseh treh stopnišč; nekateri s drugem stolpu so šli na streho in jih je rešil helikopter; mnogi so čakali v pisarnah.

8. Vpliv vodje: kadar je bil, odlično v hotelu, kjer je komunikacijski sistem deloval, je osebje učinkovito usmerjalo ljudi iz stavbe; v stolpih je bil sistem uničen in so bili ljudje prepuščeni sami sebi; gasilci in policaji, ki so se vzpeli po stopniščih so imeli pomembno vlogo v obveščanju in pomoči ljudem med izpraznitvijo.

9. Gostota množice: gosta gostota množice se je spreminjala, toda na kritičnih stopniščih vsakega od obeh stolpov je bila precejšnja; gostota je naraščala proti nižjim nadstropjem zaradi konvergence ljudi iz različnih nadstropij na stopnišče;

43

svoboda posameznikovega gibanja je ostala; ljudje so lahko omogočili prehod drugim; gasilci in policija je lahko napredovala navzgor.

10. Prenatrpanost za zunanjimi odprtinami: ni bila problem kljub velikemu številu gasilcev z njihovo opremo, zdravstvenemu osebju z opremo ter mnogim evakuirancem in opazovalcem, je policija lahko ohranjala izstopne odprtine proste; izstop ni bil težaven.

Povzetek Pri težavah pretoka je nastopao šest skupnih dejavnikov: velike omejitve prehoda, velika množica, nobenih načrtov in usposabljanja, skrajno velika zaznana grožnja, skrajno kratek razpoložljivi čas in velika gostota množice. Čeprav ni vseh šest potrebnih za nastanek katastrofe, so bili tisti, ki so sprožili možno fizično tekmovanje med ljudmi, ki se je končalo s poškodbami in smrtmi. Ostali štirje dejavniki, poznavanje poti, uporaba najbolj izstopajoče poti, majhen vpliv vodje in zastoji za zunanjimi odprtinami so bili pomembni le v nekaterih nesrečah. Oba primera z dobrim pretokom sta imela dva skupna dejavnika: ustrezne, neovirane poti in odsotnost zgostitev za izhodnimi odprtinami. Imela sta še druge pozitivne lastnosti, bodisi dober načrt, učinkovito usposabjenost in vodenje ter seveda ustrezne poti do varnosti, bodisi zmerno grožnjo in dolg zaznani čas oz. odsotnost potrebe po takojšnji izpraznitvi. Ob komunikaciji z ljudmi je bil vpliv vodij odličen. Preprečevanje požarov in njihovih posledic Glede na velik davek, ki ga požari pobirajo tako v človeških življenjih kot v dobrinah, je treba storiti vse, da do njih ne pride, oziroma da je škoda, ki jo povzroče, čim manjša. To lahko dosežemo na več načinov. Predvsem morajo ljudje vedeti, zakaj in kdaj do požara sploh pride. Vse preveč požarov namreč nastopi zaradi nevednosti in malomarnosti. V ZDA naj bi okoli 70 % požarov v stavbah povzročila prav malomarnost. Ob znanju, morajo biti ljudje tudi pripravljeni na varno vedenje, sprejeti varnost kot pomembno življensko pravilo. Do mnogih požarov pride tudi zaradi neustrezne ali pokvarjene opreme ali naprav. Ljudje se morajo naučiti, kako lahko prepoznajo nevarnost (npr. izrazit vonj po bencinu v garaži lahko pomeni, da rezervoar nekje pušča). Poznati morajo tudi preventivne ukrepe. Pogosto je koristno opraviti pregled možnih nevarnosti, npr. ugotoviti, ali kdo kadi v postelji, ali so vžigalice izven dosega otrok, ali se uporabljajo ustrezne varovalke, ali so električne pečice pregledane na servisu, ali so vnetljive snovi shranjene na ustreznem mestu, ali vsi člani družine vedo, kaj je treba storiti v primeru požara, ali vedo, kod se morajo umakniti, ali so zavese blizu peči iz negorljive tkanine, ali so v hiši uporabne gasilne naprave, so dimniki redno čiščeni itd. Takih vprašanj si lahko zastavimo še in še, pomembno pa je, kakšni so odgovori nanje. To nam ne sme biti vseeno. Seveda so tudi področja, za katera so odgovorni določeni državni organi. To so razni predpisi, ki določajo protipožarno gradnjo. Žal lahko v naših mestih najdemo vrsto novih hiš, ki takim zahtevam ne ustreza. Nimajo npr. požarnih stopnišč, notranja oprema ni iz nevnetljivih snovi, razpored prostorov ne olajšuje znajdenja in izpraznitve v primeru ogroženosti. Medtem ko so marsikje po svetu obvezne redne vaje v izpraznjevanju stavb, posebno poslovnih stolpnic, nekaj povsem običajnega, so pri nas razmeroma redke.

44

Toda star pregovor pravi, da vaja dela mojstra, poleg tega pa lahko še opozori na možne vire zastojev in ovir pri reševanju. Zato morajo praktične protipožarne vaje postati redna dejavnost ne le enot Civilne zaščite, ampak prav vseh ljudi. Tudi člani družin bi se morali pomeniti o tem, kaj narediti med požarom, saj je ta nevarnost nekaj povsem stvarnega. Tak družinski načrt bi moral po Thygersonu (1986) vsebovati naslednje: 1. Vsakdo bi moral spati za zaprtimi vrati. Zaprta vrata namreč lahko zadržijo

širjenje ognja in dima ter tako nudijo ogroženemu nekaj dodatnih minut, ki so lahko življensko pomembne. Okno naj bo, če se le da, vsaj delno odprto, tako da požar ne bo porabil vsega kisika.

2. Na načrtu stanovanja je treba označiti reševalne poti iz vsakega prostora z alternativami. Pojasniti je treba izhode skozi okna. Nikoli se ne sme iti skozi okno z glavo naprej.

3. Pri pripravljanju rešilnih poti je treba posebno upoštevati majhne otroke in ostarele osebe.

4. Dogovoriti se je treba, na kakšen način naj vsak družinski član sproži preplah, npr. s trkanjem ob steno ali kričanjem.

5. Članom družine je treba povedati, naj ne izgubljajo časa z oblačenjem in zbiranjem vrednejše imovine.

6. Vsakdo mora vedeti kako naj pred izhodom preveri vrata. Če so vroča, je treba izbrati drugo pot.

7. Če je treba ostati v sobi, je najustreznejši položaj poleg rahlo odprtega okna. Špranje pod vrati je treba podložiti z (mokrimi) brisačami ali drugimi tkaninami. Pri gibanju skozi sobo polno dima, je treba držati glavo približno pol metra nad podom. Nos in usta naj bosta pokriti z mokro krpo, če ni druge možnosti pa pri prehodu skozi zadimljen prostor (če ni prevelik) zadržite dih.

8. Dogovoriti se je treba za zborno mesto izven hiše. 9. Ko so enkrat določene reševalne poti, je potrebno redno urjenje izpraznitve

(vsaj na šest mesecev). Za javne objekte navajata Chertkoff in Kushigian (1999) več napotkov, ki naj bi odpravili težave pri izpraznitvi stavb. Naslavljata jih na različne ljudi, glede na njihovo vlogo v tovrstnih razmerah: (1) lastnika/upravljalca, (2) vlado, (3) osebje in (4) obiskovalce.

1. Lastniki/uprava: Le-ti lahko veliko naredijo za večjo požarno in drugo varnost, bodisi s strukturalnimi spremembami, bodisi z organizacijskimi, usposabljanjem itn. Lahko namestijo znake za izhod in označijo poti, spremenijo smer odpiranja vrat, tako da se odpirajo navzven oz. v smeri toka, skrbijo za to, da so vsa vrata odklenjena, zamenjajo vrtljiva vrata s takimi, ki se odpirajo navzven, odstranijo vse zelo vnetljive snovi, dodajo zasilne izhode, odstranijo ovire, razširijo izhodna vrata, namestijo škropilce itn. Psihološke raziskave so opozorile na več psihičnih procesov, ki vplivajo na ravnanje lastnikov in upravljalcev, na njihovo prepričanje, da so njihove zgradbe varnejše kot so: zanikanje možnosti skrajno negativnih dogodkov, prepričanje, da se taki dogodki dogajajo predvsem drugim, precenjevanje verjetnosti povezanih2 dogodkov, odpor do spreminjanja prvotne

2 Kombinacija dogodkov je povezana, če je v obliki “oba A in B”. Npr. kakšna je verjetnost da v stavbi ne bo požara ne danes in ne jutri, če je verjetnost, da ne bo požara v posameznem dnevu 99 %? Čeprav je verjetnost, da pride do požara nekega posameznega dne skrajno nizka, pa je precej višja za daljše obdobje. Verjetnost, da ne bo prišlo do požara v 500 dneh je skrajno nizka, v tem primeru manj kot en odstotek. Ljudje se ne zavedajo dovolj dolgoročnih tveganj.

45

ocene tveganja, prepričanje da smo varnejši kot pa smo mislili pred nekatastrofično nezgodo in pretirano zaupanje v lastne sodbe in odločitve. Obstaja več psiholoških postopkov s katerimi lahko ublažimo njihov vpliv: (1)lastnik/upravnik naj si živo predstavlja kakšen bi katastrofični dogodek lahko bil, (2) naj premisli našteje različne načine na katere bi do takega dogodka lahko prišlo, (3) naj točno beleži kolikokrat so se podobni dogodki v preteklosti pripetili, (4) prepričajte ga, da si pridobi oceno tveganja s strani strokovne toda neodvisne tretje strani, (5) ko ocenjuje verjetnost povezanih dogodkov iz verjetnosti neodvisnih posamičnih dogodkov, naj najprej poda oceno verjetnosti posameznega dogodka in naj šele nato pomnoži verjetnosti, da bi dobil verjetnost povezanega dogodka, (6) prepričajte ga, da je treba občutek samozaupanja zmanjšati zaradi obstoja pretiranega zaupanja vase in (7) naj našteje možne razloge zaradi katerih bi lahko bili njegova odločitev ali sodba napačni. Če so torej lastniki ali uprava zainteresirani za varnost strukture in ljudi v njej, morajo upoštevati vsaj seznam desetih prej naštetih dejavnikov: odpraviti omejitve prehoda, ohranjati število ljudi, ki ga stavba še varno zmore, oskrbeti osebje in obiskovalce z obvestili o izhodih, razviti dober nnačrt za primer nevarnosti in oskrbeti ustrezno usposabljanje, namestiti varovala kot so požarni preplahi, škropilniki ipd., v načrtih upoštevati različne poti za različne skupine in obvestiti vse o njih, čim bolj povečati učinkovitost vodij z usposabljanjem, struktura stavbe in varnostni načrt naj usmerjata ljudi tako, da ne bo prišlo do zamaškov ter določiti odgovornost za nadzor množice pri zunanjih odprtinah.

2. Vlada: Predvsem mora sprejeti zakone, ki določajo varno gradnjo ter jih dosledno izvajati. Čeprav so bili v preteklosti predpisi sprejemani na osnovi nepreverjenih domnev o hitrosti gibanja skupine ljudi, obstaja vse več empiričnih podatkov o gibanju množice. Zato so predpisi vse bolj zasnovani na trdnih domnevah. A sami predpisi brez doslednega izvajanja niso dovolj. Potrebno je doseči nepolitično uveljavljanje predpisov, kompetentno osebje za njihovo izvajanje in izobraženo javno mnenje. Pregledi stavb morajo potekati takrat ko je v njih veliko ljudi in ne ko so prazne (saj v tem sprimeru inšpektor lahko spregleda ovire, ki povzročajo zastoje. Jasno mora biti kdo je odgovoren za pregled načrtov in stavbe. Če je odkrita kršitev, mora biti odpravljena. Ustrezne agencije in inšpektorati morajo imeti dovolj osebja za redno zagotavljanje ustreznih pregledov ter potrebno ukrepanje proti kršiteljem. Potrebni so torej strogi predpisi, njihovo dosledno izvajanje s strani zadostnega števila poštenih in usposobljenih uradnikov.

3. Osebje: Če bo uprava poskrbela za varno strukturo oz. če bo v to prisiljena s predpisi, potem bo osebje delalo v optimalnih pogojih. Seznanilo se bo z vsemi izhodi ter bo dobro usposobljeno za izvajanje varnostnega načrta. Kaj pa, če za to ni poskrbljeno. Zaposleni bi lahko v prostem času raziskali stavbo dokler je do konca ne spoznajo, posebno izhode. Zmožni naj bodo najti pot celo v temi in dimu. Ob nesreči naj prenesejo vsa potrebna obvestila drugim, posebno če so prepričani v svoje znanje. Ne zmanjšujte nevarnosti pri prenašanju informacije. Če so ljudje pravočasno obveščeni o nevarnosti, potem se vedejo ustrezno. Če je nevarnost podcenjena, potem napredujejo počasi, pa jim ob prihodu nevarnosti zmanjša časa. Pri obveščanju bodite čim bolj jasni. Omenite vidna znamenja ob poti. Ponovite navodila, da bi izboljšali pomnenje ljudi. Čim prej zaženite požarni preplah in pokličite gasilce. Prevzemite odgovornost za varnost obiskovalcev na vašem območju. Vodite jih takoj po preplahu, ker poznate pot. Če čas dopušča vodite na varno tudi ljudi iz drugih območij.

4. Obiskovalci: Kot tak nimate nadzora nad strukture ter nad vedenjem osebja.

46

Toda, če imate možnost lahko zahajate v varne objekte (npr. hotele s škropilci), naučite se varnih izhodov, bodite pozorni na varnostna obvestila o postopkih in poteh, seznanite se z načrtom stavbe, posebno položajem izhodov, če je sila kličite gasilce in zaženite preplah, ob najmanjšem znaku nevarnosti pojdite iz objekta (raziskave kažejo, da se ljudje počasi odzivajo na dim ali zvok preplaha), ne oklevajte, če je požar upoštevajte varnostne ukrepe (npr. ne odpirajte vroča vrata, zapirajte vrata za sabo, ostanite pod ravnijo dima in ne uporabljajte dvigal), ostanite mirni in nadzirajte svoje razburjenje ipd.

To je le nekaj napotkov, in še zdaleč ne vse. O požarih bi se dalo povedati še veliko, nekatere zvrsti pa sploh niso omenjene (npr. požari v rudnikih ali v tovarnah). Osnovna načela veljajo tudi za njih, čeprav je lahko konkretni potek dogodkov vsakič drugačen. Toda vedno so odločilni pravočasna prepoznava in hitro ter ustrezno ukrepanje, predvsem pa preprečevanje dogodkov, ki vodijo v požar. Žal se ljudje vse premalo učijo iz preteklih izkušenj. Po začetnem močnem odzivu, se zanimanje hitro izgubi in stare napake se ponavljajo. ODLOČANJE V KRIZNIH RAZMERAH IN DELOVANJE KRIZNIH SKUPIN

Veliko raziskovalcev (Quarantelli, po Flinn, 1996) ugotavlja, da nesreče in krize spreminjajo socialno ureditev in jih ni moč obvladati z isto organizacijsko ureditvijo, s katero rešujemo vsakdanje težave. V kritičnih razmerah je bistveno, kako se vodja odloča in poveljuje. Odločanje na kraju dogajanja je ena od najpomembnejših sposobnosti učinkovitega vodje. Hitro mora osmisliti zmedeno in nejasno situacijo. Imeti mora tudi nadzor nad odzivi. Izkušnje so pokazale, da je učinkovit odziv odvisen od pravočasnega prejema natančnih in celovitih informacij ter od pravilnih odločitev in ukrepov ob izbruhu krize. Če se vodja ekipe v kriznih razmerah odloča prepočasi in če se pojavijo motnje v komunikaciji, je akcija neuspešna. Tradicionalne teorije odločanja O odločanju nasploh obstaja veliko literature iz matematike, statistike, ekonomije itn., vendar je za vodenje v kriznih razmerah le malo uporabne. Literatura le redko obravnava nejasne, dinamične situacije, nevarne dogodke in hude časovne pritiske. Vse to pa je značilno za resne krizne razmere. Tradicionalna teorija nam nudi zgolj modele, ki so primerni za odločanje vodstvenih ljudi in kupcev, ki želijo sprejemati matematično idealne odločitve in imajo za to dovolj časa. Običajno obsegajo tradicionalni modeli naslednje faze: 1. prepoznavanje problema 2. priprava več možnih rešitev problema 3. ovrednotenje teh alternativ z eno izmed številnih strategij (npr. pretehtanje in

primerjanje značilnosti alternativ) 4. izbor in izvršitev najboljše ovrednotene alternative. Ko izbiramo avtomobil, imamo na voljo pet potencialno ustreznih modelov. Kako se bomo odločili o nakupu? Vsak model ima številne lastnosti, nekatere izmed njih so za nas pomembnejše kot druge. Zaradi tega ocenimo pomembnost vsake lastnosti (subjektivna korist). Končno ocenimo, kateri izmed modelov nudi najboljšo

47

kombinacijo teh, za nas pomembnih lastnosti. Obstajajo različne strategije za ovrednotenje in primerjavo značilnosti. Teoretično lahko tak pristop omogoči sprejetje »najboljše« odločitve, pod pogojem, da imamo za to dovolj energije, neomejen čas in vse pomembne informacije za analize odločitev. Čeprav na tak način pogosto usposabljajo poveljnike, ta metoda v kriznih razmerah ni učinkovita.

Iz vsakodnevnega življenja vemo, da se v znanih razmerah pogosto odločamo skoraj avtomatsko, na podlagi izkušenj. Alternativ ne pripravljamo in vrednotimo zavestno, ampak preprosto vemo, kaj je prav. To lahko imenujemo intuicija ali »dober občutek«, vendar tudi, ko tako razsojamo, poteka nekaj miselnih aktivnosti. Pri prvi vrsti odločanja gre za počasno analitično primerjavo, pri drugi pa za hitrejšo presojo na podlagi intuicije.

Kateri slog odločanja naj uporabijo poveljniki na prizorišču dogajanja? Naravno odločanje Od srede osemdesetih let je naraščalo zanimanje za preučevanje naravnega odločanja v kompleksnih stvarnih razmerah, ki imajo štiri glavne značilnosti: dinamično in stalno spreminjanje pogojev, odzive na te spremembe v stvarnem določenem času, nedefinirane cilje in slabo strukturirane naloge ter izobražene ljudi (Klein in sodelavci, 1993). To se nanaša na raziskovanje odločanja pri strokovnjakih, ki delujejo v dinamičnem okolju, npr. v letalu med poletom, v vojaških operacijah, požarih, poškodbenih oddelkih v bolnišnicah oziroma enotah intenzivne nege ter v nevarni industrijinpr. nadzorne sobe v jedrskih elektrarnah). Te raziskave naravnega odločanja so izredno pomembne za razumevanje odločanja vodij in njihovih skupin na prizorišču dogajanja, ker opisujejo njihovo dejansko početje in odločanje. Tako dobimo opise tega, kako vodje oziroma poveljniki dejansko sprejemajo operativne odločitve v kriznih razmerah.

Klein (1991) navaja deset dejavnikov, ki opisujejo odločanje v naravnih okoljih: 1. slabo opredeljeni cilji in slabo strukturirane naloge 2. nezanesljive, dvoumne in nepopolne informacije 3. spreminjajoči se in tekmovalni cilji 4. dinamični in kontinuirano spreminjajoči se pogoji 5. povratno delujoča zanka (reakcije v stvarnem času na spremenjene pogoje) 6. stres zaradi časovnega pritiska 7. veliko tveganje 8. več vlog za eno osebo 9. organizacijski cilji in norme 10. izkušeni odločevalci. Ko se odločamo v tipičnem naravnem okolju (npr. letalo med poletom, poškodbeni oddelek, centri za poveljevanje vojaškim ladjam, kontrolne sobe, požari itn.), dobivamo informacije iz različnih virov. Pogosto so nepopolne, dvoumne in se hitro spreminjajo. V kriznih razmerah delata poveljnik in njegova skupina pod velikim stresom, v zelo tveganih pogojih, pod hudim časovnim pritiskom, njihova življenja pa so v nevarnosti in so bolj ali manj odvisna od njihovih odločitev. Z vidika raziskovanja naravnega odločanja so tradicionalni normativni modeli

48

odločanja, ki so osredotočeni na pripravljanje alternativnih rešitev in sočasnega vrednotenja izbir, za odločanje v naravnem okolju redkokdaj uporabni. Za tako odločanje namreč potrebujemo več časa, kot pa ga običajno imamo na voljo ob nesrečah.

Teoretičnim pristopom k naravnemu odločanju je skupno upoštevanje dinamičnosti in velikih pritiskov. Zaradi časovne omejenosti in tveganja si strokovnjaki prizadevajo bolj za zadovoljive kot optimalne odločitve. Lipshitz in Ben Shaul (1996) sta izpostavila skupne značilnosti modelov naravnega odločanja. Modeli vsebujejo proces ocenjevanja (ali prepoznavanja) razmer in proces sklepanja (zaporedno primerjanje situacij z akcijami), kar vse poteka v napredujočem krogu premišljevanja in akcij. Po mnenju Frederica (1995) se »v naravnem okolju mišljenje in delovanje medsebojno sestavljata in ne ločujeta.« Poudarek ni na eni sami odločitvi ali izbiri v dilemi, ampak mora odločevalec izjemno hitro reševati medsebojno povezane probleme. Zaradi nezadovoljstva s tradicionalnimi teorijami odločanja, ki niso zmogle pojasniti odločanja v nevarnih razmerah, so se pojavili novi pogledi. Eden glavnih raziskovalcev naravnega odločanja je bil Gary Klein. Njegov model odločanja zmore predstaviti odločanje nevarnih razmerah.

Odločanje na temelju prepoznave

Klein (1985) je poskušal razumeti odločanje na veliko različnih področjih. Zanimal se je za operativna okolja, kjer ljudje izkušeni v odločanju, vplivajo na potek tveganih akcij pod časovnim pritiskom, v dinamičnem okolju, z negotovimi, dvoumnimi informacijami in več vlogami navzočih. Sredi osemdesetih je začel raziskavo odločanja gasilskih poveljnikov v mestih. Ugotovil je, da njihove razlage lastnega odločanja ne ustrezajo nobenemu običajnemu modelu odločanja. Ko je na primer intervjuval poveljnika gasilske ekipe, ki je pravkar končal uspešno akcijo gašenja, je ta na prošnjo, naj opiše svoje odločanje, na Kleinovo razočaranje povedal, da se sploh ni zavedal, da se odloča, ampak je samo dajal povelja in nadzoroval gašenje. Gasilski poveljnik so trdili, da niso »izbirali«, »tehtali alternativ« ali »ocenjevali verjetnosti«. Dejanski odzivi so temeljili na dotedanjih izkušnjah, načrtovali so, nadzorovali in spreminjali načrt, da bi se učinkovito spoprijeli s problemi v dani situaciji. Redkokdaj je gasilski poveljnik primerjal dve možnosti. Tukaj torej ni možno uporabiti koncepta optimalnega izbora. Celo več, zdi se da bi lahko zaradi dovolj dolgega iskanja optimalne rešitve gasilski poveljnik celo popolnoma izgubil nadzor nad operacijo. Gasilski poveljniki so raje iskali akcije, ki so bile uporabne, pravočasne in stroškovno ekonomične.

Klein in sodelavci so ugotovili, da poveljniki lahko opišejo alternative postopkov v akcijah, toda med nesrečo (kritičnim dogajanjem) ne zapravljajo časa za premišljanje o prednostih in slabostih različnih alternativ. Zdi se, da so poveljniki osredotočeni na ocenjevanje in razvrščanje dane situacije. Ko ugotovijo, da se ukvarjajo z določeno vrsto dogodka, običajno tudi poznajo tipičen odziv za njegovo obvladovanje. Nato hitro ovrednotijo izvedljivost tega postopka in si predstavljajo, kako ga bodo izpeljali in preverijo, če gre lahko kaj pomembnega narobe. Če predvidijo problem, lahko načrt spremenijo. Le če ga zavržejo, bodo pretehtali drugo strategijo. Klein (1993) je s sodelavci preučeval ljudi v različnih razmerah, ki sprejemajo odločitve in so soočeni

49

s podobnimi zahtevami. Odkril je iste vzorce odločanja. Na podlagi teh ugotovitev je razvil strategijo odločanja, imenovano odločanje na temeljuosnovi prepoznave. Ta opisuje hitro odločitev izkušenega človeka osebe o uporabi ustreznih ukrepov v razmerah, ko so pod velikim pritiskom.

V modelu so predstavljene tri osnovne oblike odločanja (slika 1). Po najpreprostejši verziji, ki je predstavljena kot raven 1, odločevalec prepozna tip situacije, pozna primeren odgovor in ga izvede. Če so razmere bolj kompleksne in/ali odločevalec ne more preprosto klasificirati tipa problema, (kot je na ravni 2) sledi faza diagnosticiranja (ocene razmer). Ta lahko vsebuje preprosto primerjanje potez, ko odločevalec premišljuje o več razlagah situacije. Pri tem uporabi glavne poteze za določitev razlage, ki zagotavlja najboljše ujemanje z znaki, ki so na voljo. Druga možnost je, da odločevalec kombinira te poteze za konstrukcijo verjetne razlage razmer. To imenujejo gradnja zgodbe, na podlagi katere se porodi nova odločitev. Kjer je ustrezen odziv nedvoumno povezan z oceno situacije, poteka, kot je predstavljeno v modelu na ravni 1. Kadar je odločevalec manj prepričan o vrednosti alternative, potem ravna po verziji na ravni 3: oseba pred izvršitvijo akcije na hitro miselno ovrednoti možnost glede verjetnih težav (Klein in Ceandell 1995). To imenujemo »miselna simulacija« ali »predigranje« postopka akcije. To torej ni takojšen »odgovor na akcijo«. Če pričakuje težave, bo poskus modificiral ali prilagodil, še preden bo dejansko zavržen. Takrat bo poveljnik ponovno preveril razmere in pripravil drug postopek akcije. Zdi se, da gre pri naravnem odločanju (kot je npr. odločanje na temelju prepoznave) bolj za intuitivne odzive kot pa analitično primerjavo ali racionalen izbor alternativnih možnosti. Ključne značilnosti odločanja na temelju prepoznave so (Klein 1993):

osredotočenost na ocenjevanje situacije namen je zadovoljiti, ne optimizirati pri izkušenih odločevalcih običajno deluje že prva možnost serijsko izdelovanje in ovrednotenje alternativ možnost preverimo z uporabo miselne simulacije osredotočenost na izdelavo in izboljšanje alternative odločevalec, ki se odloča je pripravljen za delovanje.

Predstavljeni model je eden najbolj uporabnih za krizne situacije, ne glede na področje. V raziskavi odločanja gasilskih poveljnikov je bilo 80 odstotkov njihovih odločitev tega tipa. Kaempf s sodelavci (1992) je imel dveurne intervjuje, da bi ugotovil slog odločanja v nerutinskih kriznih razmerah v vojski, ko je bilo sporov le malo. Analiza odločanja, je pokazala, da so častniki uporabljali strategijo odločanja na temelju prepoznave pri 95 odstotkih svojih akcij. To pomeni, da se pogosteje opirajo na prepoznavanje razmer in priklic ene od ustreznih akcij, kot pa da bi premišljeno primerjali alternativne ukrepe za akcijo.

V ZDA je model odločanja na podlagi spoznanj široko sprejet in po njem vadijo v gasilskih, vojaških, medicinskih, letalskih, industrijskih in drugih enotah. Murray na primer (1994b) poudarja, da je model odločanja na temelju prepoznave mnogo primernejši pristop k razvoju razumevanja odločanja gasilskih poveljnikov kot pa tradicionalen analitični pristop. Obstaja pa seveda še veliko drugih uporabnih pristopov.

Značilnosti kriznega vodje

50

Za razumevanje odločanja je pomembno poznati tudi značilnosti odločevalca. Flinova (1996) je navaja naslednje lastnosti, ki so jih v pogovorih naštevali ljudje, ki izbirajo vodje: sposobnost za vodenje, komunikacijske zmožnosti, delegiranje odgovornosti, upravljanje ekipe, odločanje pod pritiskom (posebej pod stresom), ocena razmer (zavedanje razmer), načrtovanje in izvajanje akcije, ostaja miren in obvladuje stres pri sebi in drugih, vnajprejšnje načrtovanje za pripravljenost na možne probleme ipd. Tudi sama sem decembra 1999 opravila pilotsko raziskavo o tem, kako skupina 20 poklicnih gasilcev (iz gasilskih brigad po Sloveniji), ki so sodelovali na usposabljanju v Izobraževalnem centru na Igu, vidijo učinkovite vodje ekip pri posredovanju v primerih požara. Najpogosteje so omenjali naslednje značilnosti učinkovitega vodje:

je zelo dobro strokovno usposobljen dobro pozna svojo ekipo in ve komu lahko zaupa katero nalogo zna usklajevati delo svojih ljudi z delom drugih služb (reševalci, policija,

prostovoljci, centrom za obveščanje) po akciji naredi z ekipo natančno analizo akcije in odpravo nepravilnosti v

prihodnje je umirjen, ni paničen nadzoruje akcijo obvlada situacijo, je samozavesten in mu ekipa zaupa realno presoja o možni škodi in ogroženosti ljudi se hitro in pravilno odloča je sposoben oceniti razmere in predvideti potek akcije ter potrebe po okrepitvi zbere pravočasno čimveč informacij razumljivo in glasno daje poveljuje je izkušen.

Naštete lastnosti v veliki meri sovpadajo s tistimi, ki jih navaja Flinova. Krizne skupine Rezultat delovanja v kriznih razmerah seveda ni odvisen le od vodje, ampak je njegovo odločanje odvisno od skupine. Poveljniška skupina v kriznih razmerah zbira in predeluje informacije zato, da poveljniku pomaga usmerjati odločitve, uskaljevati in nadzorovati akcije ekipe, kontrolirati nastajajočo škodo in usmerjati delo. Vodja učinkovito vodi skupino, kadar se njegova povelja izvršujejo, skupina razume situacijo in deluje po enotnem načrtu. Tako je seveda delovanje skupin, ki so pod časovnim pritiskom in ko je tveganje veliko. Opozoriti je treba, da vse združbe niso skupine, kar omejuje uporabnost eliko laboratorijskih raziskav. Skupina je »dvojica ali več ljudi, ki so v dinamični, medsebojni odvisnosti in se prilagajajo drug drugemu zato, da bi dosegli pomemben skupen cilj/poslanstvo. Pri tem ima vsak dodeljeno specifično vlogo ali funkcijo in omejeno dobo članstva.« (Salas in sodelavci, 1992) Pomembnost skupinskega dela v industriji in vojski se je pokazala v veliko nesrečah v kompleksnih sistemih, h katerim je prispevalo prav slabo skupinsko delo. Rouse,

51

Cannon-Bowers in Salas (1992) so pri preučevanju poročil o nesrečah ugotovili tri glavne probleme skupinskega dela: 1. nejasno definirane naloge so vzrok za slabo izvedbo nalog 2. posledica pomanjkanja natančne usklajenosti je neuravnoteženst 3. slaba komunikacija. Orasanu (1994 b) poroča, da so tudi pri analizah letalskih nesreč v letih 1983 do 1987 ugotovili, da se je zaradi slabega presojanja in sprejemanja odločitev zgodilo 47 odstotkov nesreč. Zelo pogosto so tudi ugotovili, da je en član skupine (običajno kopilot) neustrezno zaznal napako drugega člana (ponavadi pilota). Orasanu pravi, da so vplivi vloge, položaja in nejasnost dinamičnih razmer zelo pomembni. Za poveljniško skupino je kritična mera učinkovitosti kakovost odločanja na poti k uspešnemu reševanju situacije. Model učinkovitosti krizne skupine, ki je predstavljen na sliki 3, temelji na splošnem modelu vedenja skupine (npr. McGrath 1984) ter natančnih analizah skupinskega odločanja.

Glavni elementi tega modela so:

1. Izhodiščni dejavniki, ki vključujejo značilnosti vodje, strukturo in značilnosti posameznih članov skupine ter izkušnje skupine kot celote. V veliko organizacijah vodja skupine ali poveljnik nima možnosti izbrati članov skupine, ampak mora delati z ljudmi, ki so na voljo, pri čemer so njihove lastnosti kritične za uspeh.

2. Upoštevane naj bodo okoliščine, v katerih mora skupina delovati, organizacijska kultura (»način, kako stvari počnemo tukaj«) ter zahteve nalog in okoliščin v skrajnih razmerah.

3. Skupinski procesi in dinamika: to sta način in slog skupinskega dela: način komuniciranja, usklajevanje aktivnosti, metode odločanja, podpora in sodelovanje članov skupine itn.

4. Končne spremenljivke, tudi učinkovitost skupine (npr. uspešnost, hitrost, število napak), učinkovitost posameznih članov, učinkovitost kriznega vodje (poveljnika), stopnja zadovoljstva pri delu in stres, ki so ga občutili med operacijo.

Če želimo imeti učinkovito skupino, mora vsak njen član obvladati ne le svoje naloge, ampak mora nujno imeti tudi sposobnosti za skupinsko delo, npr. biti mora sposoben jasne komunikacije. Ljudje se morajo čutiti kot skupina, biti morajo motivirani za učinkovito delo in imeti jasno idejo o svojih ciljih. Analiza funkcioniranja skupin (Salas in Cannon-Bowers, 1995) je pokazala, da je za doseganje velike skupinske učinkovitosti potrebno, da skupina zelo jasno razume ne samo celotne naloge, ampak tudi vloge drugih in njihove odgovornosti. Člani skupine morajo imeti občutek za potrebe drugih. Pomembno je vodenje. Vodja mora usposobiti skupino, da bo premišljevala vnaprej oziroma predvidevala, ne pa, da bo zgolj sledila situaciji. Zelo učinkovite skupine nadzorujejo svojo učinkovitost in ostajajo samokritične, popravljajo in prilagajajo svoje metode dela kot nujno dejavnost.

52

Te ugotovitve vplivajo na nameščanje osebja, načrtovanje dela in trening spretnosti za skupinsko delo, vodenje skupine, trening spoprijemanja s stresom ter trening miselnih modelov (npr. pomoč skupinam, da gradijo in delijo skupno sliko razmer).

NARAVA STRESA PRI RAVNANJU Z MRTVIMI Na odzive reševalcev vplivajo na eni strani osebnostne in druge značilnosti reševalca, kot na primer izkušnje, starost ali spol, po drugi strani pa dane razmere, kot je čakanje na začetek reševanja, videz posmrtnih ostankov itn. Soočanje z velikim številom trupel pa tudi s posameznimi je za človeka zastrašujoča izkušnja, ki ga zelo prizadene in mu povzroči psihične težave ne glede na poklic in izkušnje. Marsikdaj so reševalci še po več mesecih poročali o simptomih stresnih motenj. Na višjo stopnjo čustvene stiske vpivajo tudi mladost, neizkušenost, nižji čin in večja izpostavljenost mrtvim. Dejavniki stresa Raziskave na tem področju so se predvsem osredotočale na reševalce v času reševanja in po njem. Odzive pred začetkom reševanja so redko raziskovali.

STRES ZARADI PRIČAKOVANJA IZPOSTAVLJENOSTI UMRLIM V NESREČI

Slika 12. Dejavniki stresa zaradi mrtvih v nesreči (po Ursanu in Reševalci lahko čakajo minute ali pa tudi dneve od prejereševanja. Med čakanjem poročajo o visokih stopnjah streprejemu informacije o nesreči in pričakovanju soočenpričakovanja ima torej pomembne psihološke in fiziološkučinkom ob kasnejšem dejanskem izvajanju naloge, razliku Izkušnje s stresnimi pogoji zmanjšujejo učinke boddejavnikov, ki povzročajo stres. Neizkušene osebe v spstopnjah strahu in tesnobnosti kot izkušene. Tako poklicni nižji stresni odziv in boljše mentalno zdravje po nesrečahsodelavci ali prostovoljci. Te ugotovitve kažejo, da izkušn»cepljenje« proti stresu in vplivajo na zniževanje stresa nesrečo in porast učinkovitega vedenja ob nesrečah. Pole

DEJAVNIKI STRESA

IZKUŠNJE

SPOL

(NE)PROSTOVOLJNOST

McCarrollu, 1994)

ma obvestila do začetka sa. Stres doživljajo že ob ja z njo. Stres zaradi e učinke, ki so podobni jejo se samo v jakosti.

očih stresorjev oziroma lošnem poročajo o višjih reševalci dosledno kažejo kot pa njihovi neizkušeni je predstavljajo nekakšno zaradi pričakovanja pred

g izkušenj je za optimalno

53

vedenje med nesrečami pomembno tudi kakovostno usposabljanje. Posvetovanje pred nesrečo lahko ugodno učinkuje na stres zaradi pričakovanja. Raziskave so pokazale, da ženske brez izkušenj v ravnanju z mrtvimi v primerjavi z moškimi, doživljajo višjo stopnjo stresa ob pričakovanju stika s trupli, izkušene ženske in moški pa se v tem niso razlikovali. Starost, rasa ali izobrazba niso bili povezani s stresom v času pričakovanja. Prostovoljci ob nesrečah, ki imajo neposredni stik tudi z mrtvimi, izražajo bistveno nižji stres kot tisti, ki ne sodelujejo prostovoljno. Značilnosti razmer, ki vplivajo na doživljanje stresa Po poročanju izkušenih reševalcev so nekatere izkušnje hujše od drugih. Skoraj za vsakogar, ki je imel izkušnje s trupli otrok, jih samo videl ali pa imel z njimi neposredni stik, je bilo to stresno. Močnejše doživljanje stresa ob stiku z otroškimi trupli je značilno za ljudi nasploh, ne glede na starost ali dejstvo, da sami imajo ali nimajo svojih otrok (glej sliko 13.). Ob otrocih se pojavlja občutek, da so povsem nedolžne žrtve, ki jih je doletela prezgodnja smrt, ko sploh še niso zaživeli. Tudi patologi neradi delajo avtopsije na njih. Ob najdbah igrač doživljajo reševalci večjo tesnobnost, ker lahko iz tega sklepajo, da so med žrtvami tudi otroci. Otroška trupla Naravni videz teles Čutni dražljaji (vonj) ZNAČILNOSTI TRUPEL Novost, presenečenje in šok IN RAZMER Identifikacija in čustvena vpletenost Osebne stvari Smrtne nezgode SLIKA 13. Značilnosti trupel in razmer povezane s stresom (prirejeno po Ursanu in McCarrollu, 1994) Pri reševalcih vzbuja posebno neprijetna občutja tudi naravni videz trupel na katerih niso očitni razlogi smrti (oblečeni, brez vidnih poškodb). Vpliv takih trupel je včasih lahko hujši, kot bolj prizadetih, saj slednja izgubijo žariščno točko – obraz. Nekateri reševalci se lahko zavestno ogibajo stiku s trupli. Tudi kadar je verjetnost stika s trupli majhna, pogosto nosijo rokavice. Kaže, da imajo rokavice tako dejansko kot imaginarno zaščitno vlogo. Zmanjšajo verjetnost neposrednega stika s truplom, pa tudi psihološko delujejo zaščitno. Močni čutni dražljaji predstavljajo izjemno nadležen vidik dela za reševalce. Pogosto omenjajo vonj trupel ter vidne in tipne občutke. Tudi, kadar so trupla dejansko brez vonja ali pa je ta šibek (zaradi mraza), se jim zdi, da oddajajo vonjave. Po reševanju imajo občutek, da je vonj še prisoten in da ga ne morejo »sprati s sebe«. Močne vonjave običajno spremljajo reševalce ob stiku z razkrajajočimi se trupli. Imajo občutek, da jim vonj vdira v telo in da v njem nekaj časa tudi ostane. Tega

54

vdora vonja ne morejo preprečiti, tako kot na primer lahko odvrnejo pogled. Pogosto ga skušajo prekriti z vonjem po kavi, kajenjem cigaret, delom v nizkih temperaturah ali pa uporabljajo vonje za prekrivanje, kot sta pepermintovo ali pomarančno olje s katerim prepojijo maske. Pogosto imajo reševalci po stiku z umrlimi še nekaj časa težave ob pripravljanju jedi in prehranjevanju. Tudi več mesecev po nesreči se izogibajo uživanju mesa, ker jih pečeno meso spominja na žrtve ognja. Lahko tudi za nekaj časa izgubijo voljo do spolnih odnosov, ker jih npr. golo telo spominja na trupla s katerimi so se srečali pri reševanju. Mnogim, ki so imeli stik s trupli, se dalj časa vsiljujejo slike trupel ali njihovih delov, še zlasti, če so bila ta ožgana ali iznakažena. Ob stiku s trupli so pomembni tudi presenečenje, šok in strah pred nepričakovanim. Zato je treba pri usposabljanju reševalce pripraviti na najhujše. Tako ne bodo presenečeni in bodo vedeli, kaj jih lahko čaka. Presenečenje in šok lahko doživijo pri odpiranju vreč s trupli, saj ne vedo kaj bodo videli, posebno kadar je truplo obrnjeno na trebušno stran, z glavo navzdol. Četudi je obrazna stran poškodovana, je običajno zadnja stran glave nedotaknjena. Ljudje se bojijo, kaj bodo videli, ko bodo truplo obrnili. Identifikacija in »čustvena vpletenost« s trupli povzročata pri reševalcih visoko stopnjo stresa. Podobne učinke imajo tudi najdene osebne stvari žrtev, kot so pisma, fotografije ipd. Ob tem se jim zdi, da poznajo žrtvine najbližje in čutijo neke vrste odgovornost do njih. Posebej močna občutja vzbuja stik s trupli prijateljev in znancev. Močnejša identifikacija in čustvena vpletenost je značilna tudi za soočenje s trupli sodelavcev. Velikokrat je odpravljanje teh učinkov na reševalce po opravljeni akciji zahtevnejše in dolgotrajnejše kot je bila sama akcija. Strategije spoprijemanja s stresom Strategije spoprijemanja s stresom se v različnih fazah iskanja trupel razlikujejo, kar je odvisno tudi od izkušenj, ki jih imajo reševalci s trupli. Praktične vaje predstavljajo najbolj učinkovito pripravo na dogodke ob nesreči. Posebno neizkušene in prostovoljce je treba vnaprej pripraviti tudi na najhujše. To lahko poteka v obliki krajših navodil, ki postajajo vse bolj natančna ko se reševalci pomikajo od začetnega zbornega mesta do kraja nesreče. Reševalcem je treba čim bolj natančno povedati kaj naj pričakujejo, saj je negotovost (kaj lahko pričakujejo) stresna sama po sebi, prav tako pa tudi šok zaradi presenečenja. Ob samem stiku s trupli se reševalci ščitijo pred različnimi čutnimi vnosi (vonjave, videz, zvoki), skušajo na trupla gledati kot na neosebe (k čemer jih izkušeni sodelavci tudi spodbujajo), kot na »delo«. Toda nepoškodovana telesa (naravnega videza) se pogosto zde vse preveč človeška (»ta ne more biti mrtev«). Zato reševalci uporabljajo mnoge različne samodejne strategije, ki jim pomagajo ohranjevati razdaljo do žrtev (npr. ne gledajo jih v obraz).

55

PREGLEDNICA 4. Strategija spoprijemanja s stresom ob soočanju in stiku s trupli (Ursano in McCarroll, 1994)

STRESOR STRATEGIJA SPOPRIJEMANJA Pred izpostavljenostjo (čakanje) Pomanjkanje informacij o nalogah in vlogah Predvidevanje lastnega odziva na trupla

praktične vaje dajanje navodil sprejemanje navodil postopno izpostavljanje

Med izpostavljenostjo (na kraju dogajanja)Čutna preobremenjenost Naravni videz teles Ravnanje z osebnimi stvarmi žrtev Utrujenost in pretirana predanost Močni čustva (npr. strah, osamljenost)

Izogibanje in zmanjševanje močnih dražljajev Razistovetenje in uporaba vlog Razistovetenje in uporaba vlog Počitek, hrana, spanje, supervizija Delo v paru z izkušeno osebo Opora supervizije Humor Pogovor

Po izpostavljenosti (po dogodku)

Močna čustva (npr. žalost, odtujitev)

Razbremenitev Izobraževanje Razbremenitev Podpora družine in organizacije

Potreba po informacijah

Nagrade Strategije za odstranjevanje vonjav so manj učinkovite. Na srečo pride do adaptacije (znižanja vonjalne občutljivosti po podaljšani izpostavljenosti vonjavam) in reševalci postopno opuščajo različne strategije prekrivanja vonjav. Rokavice zmanjšajo tipni stik s trupli. Čeprav so prejšnje izkušnje koristne, pa ne naredijo posameznika neranljivega. Celo izkušene reševalce lahko pogled na nenavadno izmaličeno ali postavljeno truplo pretrese. Pretres lahko povzroči tudi živalsko truplo. Fizična utrujenost pogosto nastopa zaradi podaljšanega dela, pomanjkanja spanja, pomanjkljivih urnikov prehranjevanja, prenašanja težkih tovorov in pomanjkanja časa, da bi si ljudje opomogli. Stres zmanjšajo pogosti odmori, zmanjšanje vidnega stika s trupli (npr. pregrade med postajami za identifikacijo) ipd. Zaradi pretirane predanosti reševalci pogosto delajo pod pogoji, ki jih normalno ne bi prenašali. Včasih morajo zaradi psihičnih težav zapustiti prizorišče, navadno pa potrtosti in drugih čustev na prizorišču ne kažejo zaradi skrbi o svoji javni podobi (skrbi jih kakšni se bodo zdeli sodelavcem, ne želijo da bi se zdelo, da ne zmorejo). Vendar se morajo o svojih čustvih pogovarjati in si nuditi oporo pri premagovanju težav. Posebno vodje morajo biti na to zelo pozorni. Če kdo ne zmore, se iz njega ne smejo norčevati. Humor se kaže kot pomemben dejavnik zniževanja napetosti. Bolj pogost je, kadar so reševalci sami, zunaj pogledov javnosti. Večina humorja je spoštljivega, črni pa ni preveč zaželjen.

56

Na obvladovanje stresa vpliva tudi posameznikova poklicna vloga. Le-te so navadno dobro določene. Vloge neprofesionalcev morajo določiti in okrepiti drugi, navadno pri uvodnem dajanju navodil, ko poudarijo pomembnost posameznikovega dela. Za prostovoljce je zavest o tem, da opravljajo pomembno delo zelo pomembna. Vodja in delovna skupina sta nujna vira opore med zahtevnim delom. Za neizkušene sodelavce je zelo pomembna prisotnost izkušenih, saj znižuje šok in presenečenje začetne izpostavljenosti. Reševalci lahko potrebujejo pomoč še ure in dneve po nesreči, saj psihične težave lahko trajajo dalj časa po koncu reševanja. O tem je bilo v preteklih številkah Ujme že pisano (Šešok, 1997, 1998). Podatkih različnih raziskav in poročila reševalcev nedvomno kažejo, da je ravnanje z mrtvimi zahtevna naloga na katere je treba ljudi ustrezno pripraviti in jim po akciji pomagati z ustrezno razbremenitvijo. VRTOGLAVICA

Za vrtoglavico lahko rečemo, da je iluzorno gibanje okolja ali posameznika in lahko zavzame mnoge različne oblike. Ob raznih dejavnikih v osrednjem živčnem sistemu lahko pride do vrtoglavice tudi zaradi dražljajev oz. gibanja določene vrste. Če posameznika zavrtimo okoli katerekoli osi (običajno navpične) in nato hitro zaustavimo, se bo okolje navidezno vrtelo še naprej. Do iluzije pride zaradi neskladja vestibularnega in vidnega vnosa. Normalno tega neskladja ni. Ravnotežna čutila točno kažejo velikost in smer vrtenja in to v skladu z vidom in drugimi čuti. Le kadar je ravnotežni sestav pognan prek svoje normalne meje, pride do navzkrižja in napačne zaznave. To povzročajo tudi poškodbe in bolezni. Podrobneje si bomo ogledali še višinsko vrtoglavico. Gre za vidno povzročeno stanje, ki ga navadno doživljamo na vrhu visokih objektov (stavb, dreves, mostov, na robu prepada ipd.) in se kaže kot subjektivna nestabilnost drže in gibanja. Temu se pridružujeta še strah pred padcem in različni vegetativni znaki, ki spontano izginejo po zapustitvi kritičnega položaja. Na višinsko vrtoglavico se lahko navadimo s ponavljano izpostavljenostjo. Zakaj nastopi? Ena od razlag pravi, da je višinska vrtoglavica distančna vrtoglavica, do katere pride zaradi vidne destabilizacije ravnotežja, kadar postane razdalja med opazovalčevim očesom in najbližjim vidnim mirujočim ozadjem prevelika. Da bi lahko ohranili stabilno pokončno držo je potrebna kompenzacija naravnega nihanja telesa. Optimalno ravnotežje zahteva neprestan nadzor zaznavnih posledic spontanih telesnih gibov. Ta nadzor omogočajo vestibularna in telesna čutila, predvsem pa vid. S pomočjo vida stabiliziramo našo držo. Toda vid lahko vpliva nanjo tudi destabilizirajoče. Ti učinki nastopijo, kadar vidno zaznano gibanje ne ustreza dejanskemu premiku telesa, kot ga zaznajo druga čutila. Geometrična analiza pokaže, da se mora telesni nagib pri naraščanju razdalje med očmi in najbližjim mirujočim ozadjem povečati, da bi ga lahko vidno zaznali. Večja, ko je razdalja do objekta, manjši je kotni premik na mrežnici. Glede na to, da je amplituda naravnega stranskega premika glave približno 2 cm, postaja pomembna razdalja do objekta, pri kateri ta nagib ne bo več možno vidno zaznati. Pri 2 cm

57

znaša ta razdalja približno 3 m. Po tej razdalji nastopi zaznavno navzkrižje, saj vestibularna in telesna čutila zaznajo telesni nagib, vidni sestav pa ga več ne more. Navzkrižje je možno rešiti s povečanjem telesnega nagiba, tako da se spet vključi vidni nadzor. To pa ima lahko za posledico dejansko izgubo ravnotežja. Pomembno zvečanje amplitude telesnega nihanja veča nevarnost padca z visokih položajev. Zato je višinska vrtoglavica opozorilo, ki ga je treba resno upoštevati. Raziskave so opozorile na naslednje značilnosti višinske vrtoglavice:

velikost subjektivne višinske vrtoglavice je odvisna od položaja telesa; največja je pri pokončni drži, ko je vzdrževanje ravnotežja najtežje, in najmanjša v ležeči;

višinsko vrtoglavico lahko povzroči tako pogled navzdol, kot pogled navzgor, saj je kritični dejavnik razdalja in ne smer gledanja;

višinska vrtoglavica se pojavlja na razdalji okoli 3 m in se veča z naraščanjem višine, vendar le do približno 20 m;

stranska in vzdolžna telesna nihanja ali nihanja glave nelinearno naraščajo z večanjem razdalje oči- objekt. Bližnje mirujoče ozadje na obrobju vidnega polja zmanjšuje tako subjektivno vrtoglavico kot neravnotežje.

Pogoji nastanka višinske vrtoglavice nakazujejo tudi možnosti njenega zmanjševanja in odpravljanja:

izogibati se je treba pokončni stoji v kritičnih situacijah na velikih višinah; pri gledanju navzdol je treba poiskati mirujoče znake v bližnjih objektih v

obrobnem vidnem polju; položaj glave in telesa naj bo usklajen s težnostjo, saj bo imel drugače vid

razmerno večji pomen v primerjavi z vestibularnim čutnim vnosom. Kadar višinska vrtoglavica povzroči fobijo, govorimo o strahu pred višino ali akrofobiji, za katero je značilna nepovezanost objektivne in subjektivne (zaznane) nevarnosti padca. Budnost, utrujenost in učinkovitost Obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost pri opravljanju nalog. Ena od njih je njeno trajanje. Stopnja do katere opravilo zahteva stalen napor, dolge ure stalne pozornosti, daljšo neprekinjeno dejavnost, ponavljanje in vzdržljivost vpliva na učinkovitost. Nekatere naloge zahtevajo daljši fizični napor, npr. dolgi pohodi, hribolazništvo. Druge zahtevajo dolga obdobja budnosti ali nedejavnega nadzora, npr. dežurstvo, straža. So tudi take, ki zahtevajo obdobja dela, prekinjena z obdobji znižane dejavnosti. Pri posameznikih, ki opravljajo dolgotrajno naporno fizično delo, lahko pride do kisikovega dolga, zaradi nabiranja mlečne kisline v mišicah pa postanejo telesni gibi manj natančni (mišična utrujenost). Dobro izvežbani in visoko motivirani ljudje lahko delajo tudi po 10 - 15 ur zdržema, čeprav s spremenljivo učinkovitostjo. Pri dolgotrajnem opravljanju spoznavnih nalog (logičnmo mišljenje, reakcijski časi, kodiranje in dekodiranje) pride do upada učinkovitosti. Budnost (= sposobnost opaziti in se odzvati na majhne dražljajske spremembe v daljših časovnih obdobjih), zahteva maksimalno fiziološko in psihološko

58

pripravljenost na reagiranje. Tekom časa opazovalci postanejo vse manj sposobni opaziti različne signale. Učinkovitost je odvisna tudi od obdobja dneva in vrste naloge. Za nekatere smo bolj učinkoviti zjutraj, za druga pa kasneje. Pomanjkanje spanja premakne to obdobje za 2 do 4 ure. Prehod z dnevnega na nočno delo in obratno povzroči desinhronizacijo in upad učinkovitosti. Kratki odmori zvišajo učinkovitost, posebno pri nalogah, ki zahtevajo stalno pozornost. Mlajši odrasli potrebujejo 7 do 9 ur spanja v 24 urah, da bi bili najbolj učinkoviti. Če se nabira t.i. "spalni dolg" postaja posameznik vse manj učinkovit. Med pomanjkanjem spanja pri dolgotrajnem delu pride do občasnih blokov, tj. kratkih obdobij neodzivanja, ki jih je s trajanjem dela vse več. Raziskave pomanjkanja spanja so pokazale naslednje:

ljudje se ne prilagodijo na zmanjšano količino spanja, čeprav menijo nasprotno;

prejšnje izkušnje s pomanjkanjem spanja ne pomagajo k večji učinkovitosti; višje stopnje razdrobitve spanja znižajo obnavljalno moč spanja in zmanjšajo

obnovo spoznavnih funkcij; dremež pogosto koristi kasnejši storitvi; znižanje učinkovitosti pri pomanjkanju spanja narašča z leti; do 5 urni neprekinjen dremež preprečuje znižanje učinkovitosti; če se spanje pojavlja v kratkih obdobjih preko celega dne je manj učinkovito,

kot če nastopi v enem kosu; takoj po dremežu se marsikdo počuti lenega, apatičnega in učinkovitost

upade (15-30 minut bo zbujanju); ta spalna inercija je vsaj deloma odvisna od stopnje spanja ob zbujanju; narašča z globino spanca;

spanec je najugodnejši v obdobju najnižje telesne temperature, tj. med polnočjo in 6 uro ali pa pozno popoldne. Najbolj učinkoviti smo med 6 in 12 uro.

PSIHOLOŠKI VIDIKI LETALSKIH NESREČ Letala predstavljajo eno najvarnejših prevoznih sredstev, saj je, upoštevaje število prevoženih kilometrov, verjetnost, da bo potnik ubit v letalski nesreči stokrat manjša, od te, da ga bo doletela smrt v avtomobilu. Kljub temu so letalske nesreče med tistimi, ki se jih najbolj bojimo. Letenje, čeprav stara človeška želja, za ljudi pač ni najbolj naraven način gibanja. Odsotnost čvrste opore, ki vzbuja občutek nemoči in pomanjkanje nadzora v trenutku nuje, je še vedno eden naših bistvenih strahov. Omeniti moram še, da predstavlja zaznava možnosti letalskih nesreč značilen primer uporabe hevristike dostopnosti. Zaradi svoje katastrofičnosti, velikega števila mrtvih pri posamezni nesreči, velike pozornosti, ki je sredstva javnega obveščanja takim nesrečam namenjajo ipd. se nam zde bolj verjetne, kot pa dejansko so. Tudi to veča z letalskim prevozom povezane strahove. Toda kljub vsemu ljudje letijo in vedno več jih to počne. V tem prispevku se bomo lotili vprašanja njihovega doživljanja in vedenja povezanega z letalsko nesrečo in dejavnikov, ki na to vplivajo. Vednost o tem je pomembna, saj lahko bistveno ublaži posledice nesreče.

59

Zavedati se moramo, da možne žrtve letalskih nesreč niso samo potniki in posadka, pač pa tudi ljudje na zemlji, na območju kamor je letalo padlo. Posledice nesreče, neposredne in posredne, pa se raztezajo še širše. Prizadeti so svojci žrtev, člani reševalnih ekip, zniža se zaupanje v tovrstni prevoz itn. Vse to postavlja velike zahteve tako vsem organizacijam, ki se z letalskimi prevozi ukvarjajo (prevozniki, letališča), kot širši družbeni skupnosti. V zadnjem času se vse bolj poudarja tudi primarna preventiva (Williams in sod., 1988) usmerjena na ljudi, ki bi utegnili biti žrtev letalskih nesreč oz. na same žrtve. Taka preventiva zajema vse od načrtovanja in vaj, preko izobraževanja pa do takojšnje pomoči prizadetim. Možni vzroki nesreč Če so bili v začetku letalstva vzroki nesreč predvsem v nepopolni tehnologiji, nezmožnosti nadziranja in napovedovanja neugodnih vremenskih razmer ter posredovanja teh informacij pilotom, pomanjkanju njihovega zdravstvenega in psihološkega nadzora, pomanjkljivem usposabljanju itn. so se danes - ob siceršnji ublažitvi nekaterih prejšnjih - pridružile še nove težave. Tako Butcher in Dunn (1989) ob vremenu in konstrukcijskih težavah navajata še povečan zračni promet in težave z njegovim nadzorom, neuspehe v usklajevanju posadke, terorizem ter gospodarske pritiske na letalske prevoznike in posledično zanemarjanje varnosti. Lahko rečemo, da se je z razvojem in širitvijo letalskega prometa povečala tudi njegova ranljivost, posebej zato, ker mnogi od dejavnikov nesreč leže izven letalstva, v družbenih in gospodarskih odnosih. Politični spori se odražajo v terorističnih napadih na letala "nasprotne strani", gospodarski pritiski pa v iskanju prihrankov na različnih koncih. Pri tem varnost ni nobena izjema. Kratkoročno pač ne prinaša profitov, dolgoročna škoda, da ne govorimo o žrtvah, pa je pogosto premalo zanimiva. Zato postaja nujna - ne le na področju letalskega prometa - sistemska vgradnja varnostnih zahtev v ustrezne predpise. Varčevanje pri varnosti ni dopustno in če gledamo družbo kot celovit sistem se tudi "ne splača". Žal mnogi, tudi najbolj odgovorni, zanikajo obstoj problemov na področju letalske varnosti, sklicujoč se pri tem na razmeroma ugodne statistične kazalce. Vendar dejstvo, da je žrtev letalskih nesreč manj kot žrtev nekih drugih nesreč, tem prvim čisto nič ne pomaga. Cilj pa ni relativna, pač pa čim večja varnost. Svoje prispeva tudi dejstvo, da so v nesrečah udeležene različne kompanije in različna letala, ter da se tudi vzroki posameznih nesreč razlikujejo. Zaposlenim se zdi nesreča le daljnja možnost, ki je večina tekom svojega dela sploh ne bo doživela. Ne nazadnje sam proces raziskave vzrokov nesreče prispeva k zanikanju problema. Logika je nekako naslednja. Raziskovalna skupina dokaže, da je bilo dano nesrečo možno preprečiti. Vsi dejavniki, ki so pripeljali do nje so pojasnjeni, kar se izide v prepričanje, da jih bo odslej možno nadzorovati in da se nesreča ne bo mogla ponoviti ("vsaj ne nam"). Žal pa se nesreče še pojavljajo in se še bodo. Ob vse večjem in gostejšem letalskem prometu je možnost hude letalske katastrofe vse verjetnejša. Tudi zato, npr. zahteva Zvezna letalska uprav ZDA od letališč pripravljenost za spoprijemanje z nesrečami. Letališča morajo imeti izdelan varnostni načrt, ki zagotavlja takojšen odziv na vse vrste nevarnosti in druge neobičajne razmere, da bi tako zmanjšali možnost in obseg osebne in druge škode na letališču. Tak načrt mora vključevati naslednje postavke: (1) navodila osebju o tem kako se odzvati na splošno letalsko nesrečo, bombo, požar, naravno nesrečo, sabotažo, sevanje ali jedrski napad; (2) zdravstveno pomoč tako v obliki osnovnih zdravstvenih zalog in pomoči, informacij o zmogljivosti lokalnih bolnišnic ter prevozu ranjenih; (3) imena in stične informacije reševalnih

60

skupin, rešilnih voz, članov skupine za spoprijemanje z nesrečo ter drugih; (4) stavbe (če se je nesreča pripetila na letališču) za začasno namestitev ranjenih in mrtvih ter (5) postopke za nadzor množice. To so zahteve, ki jim mora ugoditi sodobno letališče. Vendar, kot ugotavljata Butcher in Hatcher (1988), večina letališč ni pripravljena na ukvarjanje s psihičnimi problemi povezanimi z nesrečo. Letališki načrti za spopadanje z nesrečami in njihovimi posledicami praviloma zanemarjajo psihološke potrebe ljudi vključenih v nesrečo, tj. preživelih in njihovih svojcev, posadke ter reševalnega osebja. Toda, če stvari ostajajo zgolj na papirju in niso preverjene v praksi, če osebje ni izvežbano, sam načrt ne pomeni veliko. Zato predpisi mnogih držav zahtevajo redne vaje za primer nesreče. Določen vpogled v zahtevnost teh nalog je nudila tudi lanskoletna (maj, 1993) vaja na brniškem letališču. Ena ključnih nalog letališkega osebja bo poleg samega reševanja tudi ustrezno obveščanje javnosti, saj sta za obdobje takoj po nesreči značilna pomanjkanje obvestil in nastanek govoric. Prav ljudje v čakalnicah letališč so pogosto zanemarjeni. Ne vedo kako je s sorodniki ali prijatelji, so sploh bili na ponesrečenem letalu, ali so živi itd. Značilnosti Posebna obravnava letalskih nesreč izhaja iz domneve, da imajo take nesreče nekaj skupnih značilnosti ali da nastopa poseben vzorec teh značilnosti, kar jih dodatno opredeljuje. To si delijo tudi z drugimi prometnimi nesrečami (npr. z brodolomi in železniškimi nesrečami). Butcher in Dun (1989) ter Hodgkinson in Stewart (1991) omenjajo naslednje značilnosti takih nesreč:

skoraj vedno se pojavljajo brez opozorila, nenadno in nepričakovano, pa tudi, če je nevarnost prepoznana, so posadka in potniki navadno nemočni, kar poveča občutek šoka pri žrtvah in se odraža v visokem številu prizadetih zaradi stresnih motenj po travmi;

lahko se pripetijo v krajih, ki reševalcem niso takoj ali zlahka dostopni, kar lahko poveča delež mrtvih, zaradi umiranja ranjenih preživelih in izpostavljenosti ostalih hudim razmeram v okolju;

pojavljajo se v okolju, ki je preživelim tuje, s čemer se poveča njihova zmedenost, zaradi težav v sporazumevanju (vključujoč jezikovne ovire) in kasnitve obvestil pa imajo težave tudi sorodniki žrtev in preživelih;

posebej v letalskih nesrečah so skoraj vedno mrtvi; pogosto se izidejo v popolno katastrofo s 100 % mrtvih;

visoke hitrosti pri katerih prihaja do nesreč se kažejo tudi v hudih poškodbah trupel, ki so včasih tudi močno ožgana, kar poveča stres reševalcev, povzroča težave pri prepoznavi in poveča čustveno prizadetost svojcev;

bolj, kot ostale po človeku povzročene nesreče, zapuščajo pogosto prav prometne hude in dolgotrajne duševne motnje;

ponovno srečanje z razmerami v katerih je prišlo do traume je pogosto nujno in lahko, zaradi učinka resenzitizacije, izzove dolgotrajno čustveno stisko; prav fobično izogibanje podobnim razmeram je značilno za postravmatski stresni sindrom pri letalskih nesrečah;

po letalski nesreči nastopi močan občutek izgube nadzora in nemoči, ki lahko povzroči depresivne težave;

61

pogosto nastopi jeza, usmerjena proti možnim krivcem, posadki, nadzornikom poletov, letalski kompaniji ipd.;

pri preživelih, posebno pri članih posadke, lahko nastopi močan občutek krivde, tudi če za to ni nobenih razumnih razlogov;

zaradi socialne opore je zelo pomembna povezanost med preživelimi, žal pa so navadno razmetani po obsežnem geografskem območju in se po nesreči hitro razidejo, kar lahko vodi v občutke osamitve in otežuje poskuse organizirane psihološke opore; to je posebno značilno za mednarodne polete;

letalska nesreča ima močan čustveni izžarevalni učinek, tj. vpliva tudi na posameznike, ki vanjo niso neposredno vključeni (npr. družine žrtev, zaposleni v letalskem podjetju);

preživeli in družine žrtev so pogosto deležni neželene pozornosti medijev in odvetnikov, ki bi se radi v njihovem imenu pravdali;

začasno se zmanjša zaupanje v varnost letalskega prevoza, posebno v krajih povezanih z nesrečo;

nesreča je lahko še hujša, kadar se letalo zruži na naseljen kraj; tako je npr. leta 1988 padec Pan Amovega Jumbo Jeta na Lockerbie povzročil ne le smrt vseh potnikov, ampak tudi enajstih prebivalcev tega kraja.

Glede na to, da se približno 85 odstotkov letalskih nesreč vendarle pripeti na ali v bližini letališč (pri vzletih in pristankih) to postavlja posebne zahteve prav pred letališko osebje in bližnje kraje. Posebno pozornost zasluži odnos medijev obveščanja in odvetnikov do prizadetih. Ta odnos neredko povzroča nove traume. Časopisni, radijski in TV novinarji namreč pogosto vsiljivo trpinčijo preživele, njihove družine ter reševalne delavce. Gre namreč za dogodke, ki so medijsko izredno zanimivi. Mnogi novinarji celo nadzirajo frekvence ustreznih ustanov in se lahko znajdejo na kraju nesreče še pred reševalci in jih motijo pri reševanju. Preživeli in njihove družine niso navajeni stikov z mediji in se ne znajo braniti pred njihovo vsiljivostjo. Novinarji skušajo podati sliko tragedije, vendar vse prevečkrat na račun žrtev. Kaj je torej treba ukreniti, kako najti ravnovesje med pravico javnosti da "ve" in pravico ranljivega posameznika do zasebnosti v trenutkih žalosti. Tudi to mora postati del učinkovitega načrta spopadanja z nesrečo in njenimi posledicami. Kar se tiče samega letališča mora to urediti prostor, kjer bodo novinarji lahko dobili želene informacije, ne da bi motili bodisi reševalni proces bodisi njegove žrtve. Moramo pa se zavedati tudi druge strani vključitve medijev, tj. njihove vloge pri spoprijemanju z nesrečo, saj lahko z točnim obveščanjem marsikaj naredijo za blažitev njenih posledic. V zahodnih državah, predvsem v ZDA predstavljajo nesreče tudi torišče delovanja odvetnikov. Ti bi želeli predstavljati preživele v odškodninskih procesih, saj po človeku povzročene nesreče vključujejo tudi vprašanje odgovornosti in možne krivde. Zastopništvo preživelih oz. svojcev žrtev je seveda pomembna zadeva, a spet ni vseeno kako poteka. Sodni procesi lahko še poglobijo frustracije žrtev in dolgoročno otežijo procese prilagajanja. Ker tudi letalska podjetja in zavarovalnice žal ne bodo vedno izpolnili svojih obveznosti do žrtev (spomnimo se samo "naše" Korzike), bodo tudi procesi še nujni. Vendar ni vseeno na kakšen način bodo prizadeti vanje vključeni. Z druge strani pa lahko tudi država naredi kaj več z ustrezno zakonodajo, ki bo ščitila šibkejšo stran.

62

Psihološki odzivi V načelu so odzivi in potrebe prizadetih z letalsko nesrečo podobni tistim v drugih nesrečah. Opisane značilnosti letalskih nesreč, posebno njihova intenzivnost, izpostavljajo preživele in druge prizadete hudim duševnim stresom. Nikogar ni, ki ne bi doživel neke oblike stresa. Bliže, ko je bil kdo ogroženemu področju (npr. v samem letalu ali pa na kraju padca) hujši bodo nanj vplivi nesreče in bolj verjetne težave v psihološkem prilagajanju. Psihološka pomoč pa je le redko dostopna. In kakšna je prizadetim sploh potrebna? Osnovni vzorec poteka soočanja z nesrečo je pri letalskih nesrečah enak tistemu pri drugih. Predstavlja ga sosledje prekrivajočih se stopenj: opozorilo, obdobje grožnje, udarec, pregled stanja, reševanje, pomoč in okrevanje. Videli smo že, da je prva (in morda tudi druga) stopnja razmeroma redka, saj so letalske nesreče nenadne. Pravzaprav so sodobni avtorji (Butcher & Dunn, 1989) pozorni zgolj na tri stopnje, prvo povezano s samo traumatsko izkušnjo (udarec), odzive takoj po nesreči (odmik) in dolgotrajnejše zaplete (potrauma). Med udarcem (t.j. med samim dogodkom, trkom, ipd.) pride pri nekaterih prizadetih do velikih motenj v normalnem delovanju (šok, dvom, izguba orientacije in zmedenost). Ti simptomi lahko trajajo od nekaj minut do več ur, potem pa postopno prepuščajo prostor čustvom, ki so lahko zelo močna. Del prizadetih bo ostal hladen in zbran, del pa bo lahko utrpel tudi hujše psihične posledice (trajnejše motnje z izgubo orientacije, negibnostjo in otopelostjo, občutkom, da ne nadzirajo čustev itn.). Kadar delujejo se ukvarjajo predvsem z reševanjem in zaščito sebe in bližnjih. Ti odzivi se začnejo takoj po začetnem udarcu in trajajo dokler traja sama nesreča. V kasnejšem obdobju se žrtev psihično loči od pokojnih, prilagodi življenju brez njih ter začne ustvarjati nove odnose. Prilagaja se torej novim razmeram po nesreči. Ta proces lahko traja več mesecev. Potek prilagajanja pa ne bo ustrezno potekal pri vseh prizadetih in pri nekaterih lahko nastopijo začetni znaki potravmatske stresne motnje, vključujoč podoživljanje dogodka, otopelost, apatijo, umik, motnje čustvovanja, kognitivne ali vegetativne somatske znake in občutek krivde. Zanimiv je tudi način soočanja z nesrečo pri zaposlenih v letalskem podjetju. Tu ne mislim zgolj na klasične vzorce stresnih odzivov oz. bolj ali manj učinkovito vedenje med nesrečo, pač pa na štiri značilne spoznavne procese, ki se pojavljajo v obdobju po nesreči in so jih odkrili (Butcher & Hatcher, 1988) v razgovorih po nesreči. Njihova vloga je v obnovitvi občutka obvladovanja razmer. Na prvi proces vpliva strah in zajema iskanje obvestil o članih družine ali prijateljih, ki bi utegnili biti na ponesrečenem letalu. Zaskrbljeni zaposleni telefonarijo oz. odgovarjajo sami na klice družine ali prijateljev. Ti razgovori jih dodatno obremenjujejo. Naslednji spoznavni proces je usmerjen v razreševanje problemov in obsega iskanje vzrokov nesreče: mehanska napaka, pilotova napaka ali kriminalno dejanje. Govorice ali podatki o mehanski napaki zvišujejo že tako visoko raven tesnobnosti, saj morajo zaposleni še naprej leteti z enakimi letali. Govorice ali podatki o tem, da gre za pilotovo napako jim ponuja občutek olajšanja in znižanja napetosti. Govorice ali podatki, da gre za kriminalno dejanje povečujejo frustracijo in jezo.

63

Tretji spoznavni proces vsebuje zavestne, domišljijske ponovitve dogodkov, ki so vodili v nesrečo. Najprej znana dejstva kombinirajo z znanimi ali namišljenimi osebnostnimi lastnostmi posadke ponesrečenega letala in si predstavljajo njihovo vedenje in misli, nato pa si skušajo zamisliti sebe v taki situaciji. Te ponovitve sčasoma ponehajo, raven tesnobnosti pa pade na sprejemljivo raven. Končno se osredotočijo na odločitev, da bodo nadaljevali s poleti, oz. vzdrževali letalo ali kako drugače pomagali drugim, da bodo leteli. Pri tem se srečujejo tudi s pritiski bližnjih, da bi prenehali z letenjem. Načrtovanje ukrepov Načrt ukrepov ob nesreči zahteva enostavnost, jasnost, prožnost, vajo, komunikacijo in usklajenost. Zapletenost masovne nesreče in veliko število vključenih posameznikov ter mnogi nepredvidljivi in edinstveni dogodki namreč ne dopuščajo drugačnih možnosti. Sama intenzivnost dogodkov med veliko nesrečo lahko oteži sledenje ukazom, pretirano število predpisanih pravil in postopkov pa onemogoči prilagajanje razmeram. Odgovornim je treba omogočiti, da se odločajo na osnovi konkretnih okoliščin in potreb. Predvidena mora torej biti splošna strategija ukrepanja, konkretne taktične odločitve pa se sprejemajo upoštevaje naravo dogodka. To seveda pomeni, da mora biti osebje vrhunsko usposobljeno in reševalni načrt praktično preizkušen. Le praktičen preizkus lahko odkrije učinkovitost in pomanjkljivosti možnega ukrepanja, omogoči sodelujočim seznanitev njihovimi vlogami ter ugotovi njihovo pripravljenost. Prav je, da ni šele resnična nesreča tak preizkus. V pomoč pri letalskih nesrečah se ne vključujejo le letališki reševalni delavci, pač pa tudi gasilci, reševalci, člani Civilne zaščite, policaji, zdravstveni in drugi delavci od drugod. Za te je vaja pomembna, da se sploh seznanijo z načinom dela letališča in zahtevami reševanja pri letalskih nesrečah. Vse to zahteva tudi usklajevanje dela vseh teh zelo različnih skupin. V resničnih nesrečah so zelo pomembni logistični problemi. Nadzor opazovalcev, ki silijo na kraj nesreče in motijo delo reševalcev, zagotavljanje gladkega poteka prevoza različnih reševalnih skupin in žrtev, jasno določena prioriteta obravnave žrtev itn. morajo biti določeni že pred nesrečo. Pomoč žrtvam mora biti zagotovljena čim bliže kraju nesreče, saj po nekaterih ocenah kar od 3 do 20 % žrtev, ki bi jih lahko rešili, umre v t.i. "terapevtskem vakuumu", v prvih dvajsetih minutah po nesreči. Vendar nekateri raziskovalci poudarjajo tudi pomen pravočasnega prevoza v bolnišnice, saj so le-te veliko bolje opremljene od terenskih ekip, ki naj bi poškodbe predvsem stabilizirale in preprečevale smrt. Toda to že ni več psihološko vprašanje. Očitno pa je, da je kar največjega pomena to, kar je narejeno že pred nesrečo, t.j. ustrezno načrtovanje, izvežbanost in povezanost letališča s širšo družbeno skupnostjo.

64

65

VIRI 1. Anderson, T., An Airport Director´s Perspective on Disaster Planning and Mental Health Needs, rokopis 2. Appleton I., 1980, The Requirements of Research into the Behavior of People in Fires, V: Canter D. (Ed.), Fires and

Human Behaviour, New York: Wiley, p. 13-30 3. Blanshan S., Quarantelli E.L. (1981). From Dead Body to Person: The Handling of Fatal Mass Casualties in Disasters,

Victimology, 6, 1-4, 275-287 4. Butcher, J.N. (1980), The role of crisis intervention in an airport disaster plan, Aviation, Space, and Environmental

Medicine, November, 1260-1262 5. Butcher, J.N. & Hatcher, C. (1988), The Neglected Entity in Air Disaster Planning, American Psychologist, 43,9 6. Butcher, J.N. & Dunn, L.A. (1989), Human Responses and Treatment Needs in Airline Disasters, V: Gist R. & 7. Canter D., Breaux J. & Sime J., 1978, Human Behaviour in Fires, BRE, Fire Research Station 8. Canter D., 1980, Fires and Human Behaviour, V: Canter D. (Ed.), Fires and Human Behaviour, Chichester: Wiley, p.1-12 9. Chertkoff J.M., Kushigian R.H. (1999). Don’t Panic, Westport: Praeger 10. DuBrin, A. J. (1996). Essentials of management (4th ed.). Ohio: South-Western College Publishing. 11. Flin, R. (1996). Sitting in the Hot Seat. Chichester: Wiley 12. Geyer T.A.W.,Bellamy L.J., Max-Lino R., Harrison P.I., Bahrami Z. & Modha B., 1988, An Evaluation of the Effectiveness of

the Components of Informative Fire Warning Systems, V: Sime J.D. (Ed.), Safety in the Built Environment, London: E. & F.N. Spon, p. 36-47

13. Glendon, A. I. & McKenna, E.F. (1995). Human Safety and Risk Management, 14. Hale A.R. & Glendon A.I., 1987, Individual Behaviour in the Control of Danger, Amsterdam: Elsevier 15. Hershiser M.R., Quarantelli E.L. (1976). The Handling of The Dead in a Disaster. Omega, 7, 3, 195-208 16. Jin T. & Yamada T., 1990, Experimental Study on Human Emotional Instability in Smoke Filled Corridor, Journal of Fire

Sciences, 8, march/april, p. 124-134 17. Kafry D. (1980), Playing with Matches: Children and Fires, V: Canter D. (Ed.), Fires and Human Behaviour, New York:

Wiley, 47-61 18. Keating J.P. & Loftus E.F., 1981, The Logic of Fire Escape, Psychology Today, Vol. 15, No. 6, p. 14-17 19. Lerup L., Cronrath D. & Liu J.K.C., 1980, Fires in Nursing Facilities, V: Canter D. (Ed.), Fires and Human Behaviour,

Chichester: Wiley, p. 155-180 20. Pauls J.L., 1980, Building Evacuation: Research Findings and Recomendations, V: Canter D. (Ed.), Fires and Human

Behaviour, New York: Wiley, p. 251- 275 21. Pauls J., 1988, Egress Time Criteria Related to Design Rules in Codes and Standards, V: Sime J.D. (Ed.), Safety in the

Built Environment, London: E. & F.N. Spon, p. 18-29 22. Reason, J. (1991). Human error. Cambridge University Press, Cambridge 23. Sime J.D., 1983, Affiliative Behaviour During Escape to Building Exits, Journal of Environmental Psychology, No. 3, p.

21-41 24. Sime J.D., 1985, Movement Toward the Familiar, Environment and Behavior, Vol. 17, No. 6, p. 697-724 25. Sime J.D., 1988, Access and Egress for Handicapped People in Public Buildings, rokopis, Portsmouth: BUSRU 26. Sime J.D., 1989, Handicapped People or Handicapping Environments?, Building Journal Honkong China, Sept./Oct. 27. Sime J.D. & Kimura M., 1988, The Timing of Escape: Exit Choice Behaviour in Fires and Building Evacuations, V: Sime

J.D. (Ed.), Safety in the Built Environment, London: E. & F.N. Spon, p. 48-61 28. Thygerson A.L. (1986), Safety, Englewood Cliffs: Prentice Hall 29. Šešok S. (1997). Razbremenitveni pogovori z reševalci. Ujma, 11, 295-299 30. Šešok S. (1998). Kratkoročne in dolgoročne posledice sočutne utrujenosti pri reševalcih. Ujma, 12, 220-223 31. Tong D. (1982), A Study of Improvement in Fire Alarm Comprehension and Rapid Building Evacuation in the Event

of Fire, Research paper, Fire Research Unit, Guildford: University of Surrey 32. Ursano R.J., McCarroll J.E. (1994). Exposure to traumatic death: the nature of the stressor. V: Ursano R.J., McCaughey

B.G., Fullerton C.S. (Eds.) Individual and community responses to trauma and disaster , Cambridge: Cambridge University Press, 46-71

33. Vreeland R.G. & Levin B.M., 1980, Psychological Aspects of Firesetting, V: Canter D. (Ed.), Fires and Human Behaviour, New York: Wiley, p. 41-46

34. Williams, C.L., Solomon, S.D. & Bartone P. (1988), Primary Prevention in Aircraft Disasters, American Psychologist, 43,9,730-739

35. Wilpert, B., Qvale T. (1993). Reliability and safety in Hazardous Work Systems, Hove: LEA 36. Wood P.G., 1972, The Behaviour of People in Fires, Borehamwood: Fire Research Station, Fire Research Note 953 37. Wooden W.S. (1985), Arson is Epidemic - and Spreading Like Wildfire, Psychology Today, 19, 1, 23-28

6. PSIHOLOŠKI VIDIKI KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V MESTU Izhodišča Kakovost mestnega ali kakršnega koli življenja je vedno tudi stvar danih zgodovinskih okoliščin, ki jo določajo tako absolutno kot relativno. Zaznava razmer pa je v končni posledici ta, od katere so odvisne naše presoje in zadovoljstva. Umestiti jo je treba v prostoru in času. Kadar gre za načrtovanje, ki je kot tako po definiciji usmerjeno v prihodnost, se nam zastavlja tudi vprašanje časovné perspektive, tj. časovne usmerjenosti v neko obdobje in njenega dosega. Naša splošna časovna perspektiva izhaja iz kulture v kateri živimo in ustreza tehnološki družbi v kakršni živimo. Trajanje doživljamo kot tok, ki nas nosi iz preteklosti v prihodnost. To pojmovanje nam omogoča tudi načrtovanje, usklajevanje našega življenja z življenjem drugih. Res smo usmerjeni v prihodnost, toda naprej gledamo le do določene meje. Naša prihodnost zajema nekaj let, kvečjemu desetletij in ne stoletja. Naša perspektiva je pravrzáprav tako kratká, da preprečuje uresničevanje mnogih projektov. Če bi gledali, dalj naprej najbrž ne bi prišlo do tako masovnega onesnaževanja okolja. Pogosto smo vse preveč vpeti v sedanjost (ali celo preteklost) in ta določa naše odločitve. To se kaže tudi pri načrtovanju razvoja Ljubljane. Ne le, da so bili načrti, pogosto preveč kratkoročni (čeprav proglašani za dolgoŕočne), ampak tudi v toliki meri omejeni s sedanjostjo, da so se nekatere rešitve že v nekaj letih izkazale za pomanjkljive ali celo povsem napačne (npr. potek železnice skozi mesto). Razlogov za to je več, nenazadnje v prepletanju in sovplivanju strokovnih in političnih odločitev, ko so se slednje nekompetentno vmešavale v stroko, s tem pa tudi stroki dajale alibi za napake. Zato bo ena glavnih nalog pri doseganju učinkovitega načrtovanja - ki je nujni pogoj za zvišánje kakovosti življenja v mestu - jasna razmejitev odgovornosti posameznih skupin (politike, stroke, uprave, uporabnikov itn.) - ter resnično dolgoročno načrtovanje, ki bo upoštevalo dognanja vseh, za to področje pomembnih strok. To pa pomeni tudi upoštevanje psihologije, sociologije, etnologije, tj. ob urbanizmu vseh strok, kí se še ukvarjajo s človekom. In vsaj še en pogoj uspešnega načrtovanja obstaja, tj. njegova celovitost. Načrtovanje razvoja Ljubljane ob neupoštevanju razvoja širšega področja, pa tudi cele Slovenije in Evrope bo preprosto neučinkovito, saj ta področja niso neodvisna drugo od drugega, pač pa spremembe v enem povzročijo spremembe v ostalih. Na to opozarjam zato, ker so ljudje nagnjeni k poenostavljanju, k zanemarjanj širših, skritih vidikov dogajanja. Sklenemo lahko torej, da je eden od pogojev doseganja većje kakovosti življenja ustrezno načrtovanje, ki mora biti multidisciplinarno, uprto v prihodnost in celovito (tako prostorsko kot po dejavnostih). V nadalnjem bom skušal osvetliti tiste, psihološko relevantne, vidike in pristope, ki so za te procese bistveni.

148

MESTO, ODPRTI PROSTOR IN LJUDJE

Uvajanje, razvoj in problemi Javni prostor mesta, tj. odprti, javnosti dostopen kraj, se pojavlja že z njegovim nastankom. Pojavlja se v mnogih oblikah in pod različnimi imeni, naravno ali načrtno: športni tereni, trgi, igrišča, travniki, naravna območja, vrtovi itd. Odprti prostori so vsa tista območja, ki so odprta prosto izbranim in spontanim dejavnostim ljudi (Lynch, 1972). Ta odprtost ni vezana za lastništvo, velikost, vrsto uporabe ali krajinske značilnosti. Območje lahko postane odprto bodisi z fizičnimi spremembami ali z administrativno odločitvijo. Po Lynchu (1972) naj bi vrednost odprtega prostora ležala v naslednjem:

Kot območje

dovzetno za mnoge uporabe širi posameznikovo možnost izbire in mu omogoča neposredno uresničevanje zadovoljstev s čim manj socialnimi in gospodarskimi omejitvami.

Kjer odprti prostor ni zelo izumetničen in kjer je socialno vlaganje nizko, ima posameznik možnost razkazovanja mojstrstva, soočanja z izzivi in dejavnega sodelovanja na način, ki mu običajno ni dopusten v varovanem in dragem mestnem okolju.

Ker se odprti prostor manj intenzivno uporablja in se zdi ljudem manj strukturiran, je kraj za sprostitev.

Odprt prostor je ustrezen za srečevanje z novimi znanci. Sproščena in začasna situacija omogoča preboj skozi nekatere socialne ovire.

Odprt prostor omogoča razumevanje sebe in okolja, saj sodelovanje v novih dejavnostih nudi nove in neposrednejše odnose s seboj in s svetom.

Dolgoročno odprti prostori prispevajo k skupnostnem nadzoru saj omogočajo rast in spremembo.

Mumford (1969) omenja agoro, katere najstarejša in najbolj vztrajna funkcija je v tem, da je bila prostor mestnega shajanja in šele potem tržni prostor. Agora, pravi Mumford, je predvsem odprt prostor, javno vzdrževan in namenjen javnim potrebam. Upoštevati moramo dinamično ravnotežje med javnimi in zasebnimi dejavnostmi, ki se razlikuje od obdobja do obdobja in od kulture do kulture. Seveda se mnoge skupne zadeve, danes ne opravljajo več tam in tako, ampak potrebe po javnih prostorih ostajajo. Tudi mesto ni več to kar je bilo. Beg v mesto vse bolj zamenjuje beg iz mesta, vsaj tistih, ki si to lahko privoščijo. Kajti mesta tudi siromašijo, propadajo, postajajo leglo kriminala in odtujenosti, kakršnih manjši kraji ne poznajo. Vse manj so naravna in s hrupom in umazanijo delajo življenje nevzdržno. Imajo seveda tudi svoje privlačnosti, pestrost življenja, znamenitosti ipd., ki ne privlačijo zgolj turistov. Ampak v tem prispevku se bomo lotili javnih odprtih prostorov v mestu, predvsem parkov1 in igrišč. Ti so namreč predstavljali odgovor na omenjene mestne probleme. Skušali so jih rešiti s preprostim dodajanjem novih prvin, ne da bi pri tem skušali spremeniti osnovni mestni ustroj (Bell in drugi, 1996). Naravni prizori so namreč za ljudi vedno privlačni, pa naj bi tako vrnitev narave v mesto le temu pomagala, ga nekako pozdravila. Najprej so

1 Beseda “park” je prvotno pomenila zaprto območje v katerem so bile živali za lov. Ti kraljevski parki so bili prvotno namenjeni zgolj dvoru. Zgodnejši so bili zelo formalni in geometrično oblikovani, v 18. stoletju pa se pojavljajo bolj neformalni slikoviti parki.

149

ljudje zahajali na pokopališča, prve javne ali poljavne vrtove v mestih. V Evropi so se kraljevski vrtovi odpirali tudi za javnost. Sredi prejšnjega stoletja je Olmstead s sodelavci oblikoval Centralni park v New Yorku, prvi severnoameriški javni park. Navdihnjeni z angleškim romantizmom, književno in umetniško vrnitvijo k naravi, so skušali oblikovati iluzijo narave s skrbnim oblikovanjem topografije, vode in rastlin. Parki so bili oblika krajinske umetnosti2, ki naj bi predstavljala naravo, takšno kakršna bi idealno lahko bila. Parki devetnajstega stoletja so bili naravna zemljišča za zadovoljstvo, ki naj bi praviloma nudila tihe razglede in možnosti za premišljanje sredi širečih se mest. V nekaterih mestnih parkih so imeli celo črede ovac in jelenjadi, tako zaradi pastoralnega videza, kot zaradi vzdrževanja trat. Parke so od mesta ločevali nasipi in žive meje. Podpirali so tudi različne skupinske dejavnosti (npr. drsanje, igre z žogo, tenis). Vse bolj so se zavedali tudi posebnih otroških potreb in nastajala so otroška igrišča.

SLIKA

1: Botanični vrt v Montrealu ob uživanju v naravi ponuja mnoge nove funkcije, npr. izobraževalno. V začetku 20 stoletja so parki vse bolj postajali kraji za organizirane dejavnosti npr. različne športe, manj pa je bil njihov namen zgolj ohranjevanje narave. Leta sredi tega stoletja so bila obdobje rekreacije. Parki in igrišča so predstavljali javno uslugo, potrebno ljudem, ki so imeli vse več prostega časa. Značilnost teh igrišč, ki so jih pogosto vgrajevali v prejšnje parke, je bila nekakšna standardizacija prvin, ki so jih uporabljali ne glede na krajevne razmere (Carr et al., 1992). Zanemarjanje, ograje, kriminal in navzkrižja, ter mestni problemi sploh, so se koncem tega stoletja odrazili tudi v parkih. Načrti javnih krajev so bili pogosto preveč omejujoči in togi, niso zadovoljevali osnovnih potreb po udobju, sprostitvi in raziskovanju. Preveč so podpirali zgolj nedejavno obiskovanje ali vnaprej določene dejavnosti. Pa vendar je nov odnos do okolja povzročil renesanso tudi na tem področju. Pojavili so se novi, specializirani parki in kulturni centri, npr. botanični in živalski vrtovi, akvariji z dvojno, učno/zabavno vlogo, ter obnavljali tradicionalni. Vprašanje je seveda, koliko zgodovinski parki ustrezajo zahtevam sodobnega mesta. Koliko naj okolje podpira organizirane dejavnosti in koliko bolj nedejavna opravila? Enostaven stik z naravo je ljudem potreben in parki odražajo to potrebo, po

2 V tem obdobju je bila rojena krajinska arhitektura kot poseben poklic.

150

drugi strani pa ni preveč verjetno, da bodo ljudje redno uporabljali parke oddaljene več kot tri križišča od doma. Pojavlja se tudi potreba po rekreacijskem vrtnjarjenju, ki kot tako vodi v občutek ponosa, znanja in povišano samooceno pri prebivalcih ter zmanjšuje vandalizem. Ljudem omogoča okrevanje po dnevnih stresih. Prebivalci, ki so imeli dostop do vrtov so ocenjevali svoje soseske kot prijaznejše in so imeli močnejši občutek skupnosti. Vrtovi torej dodajajo skupnosti socialno kohezijo, ker nudijo kraj za srečanja in možnosti za skupno delo. Vrtnarjenje povečuje občutek ozemeljskosti in je zato okolje bolj branljivo (v Newmanovem smislu). Vsekakor pa predstavlja javno življenje predpogoj za razvoj javnih prostorov. V vseh naseljih lahko razlikujemo javna in zasebna območja, kjer javna simbolizirajo skupnost in celotno družbo ali kulturo. Odsotnost javnega življenja in javnih prostorov vodi v osamljenost in ločenost ter nesodelovanje prebivalcev. Sodobni socialni in politični sistemi po mnenju Carra in sodelavcev (1992) spodbujajo - predvsem kolikor zadevajo mesta - zasebnost, usmerjenost k sebi. Javno življenje je povezano tudi s podnebjem, saj je bolj izrazito v toplejših podnebjih. Ampak, v Kanadi obstajajo območja, ki jih ljudje pozimi celo bolj uporabljajo, npr. “podzemeljsko mesto” v Montrealu, s trgovinami, hoteli, restavracijami in trgi. Pomembni pa so tudi vplivi tehnologije in samega fizičnega ustroja prostora, narava in velikost skupnosti, njena pestrost. Omeniti moram še Milgramov (1992) pojem “preobremenitve”, ko se človek v mestu sooča s preobilico različnih dražljajev, pa mora, da bi lahko normalno deloval, izbrati zanj pomembne in druge zanemariti. To vodi v usmerjanje k sebi in zanemarjanje drugih. Ljudje se celo bojijo drugih, spregledujejo berače, brezdomce in potrebne pomoči. Skozi prostor hodijo z zoženim vidikom, zanemarjajoč bogastvo, pestrost in človeškost okoli sebe. Izgubljajo tudi pomoč drugih. Javni prostor je vse manj prostor za srečanja in druženje in vse bolj prostor nevarnosti in strahu.

SLIKA 2: Skupno “sprednje dvorišče” je pogosto zapuščen kraj (Market Street - San Francisco)

Ampak brez njega ni prijazne skupnosti in druženja, vsega kar človeku kot družbeni živali omogoča obstoj. Prevladovati začne zgolj osamljenostni pol zasebnosti, pol ločevanja in nezaupanja. Ostvarjeni zasebnosti pa je pogoj

151

prav možnost nadzora in s tem tudi izbire med druženjem, med stiki in osamljenostjo. Ljudje potrebujejo za svoj človeški obstoj cel kontinuum nedruženje - druženje, ravnotežje med enim in drugim. Potrebujejo priložnost za eno ali drugo. Drugače se lahko srečamo bodisi z razpadom, atomiziranjem skupnosti, ali pa s konformizmom in plitvostjo. Psihološki vidiki javnega prostora Carr in sodelavci (1992) menijo, da morajo predvsem naslednje tri osnovne vrednote voditi razvoj parkov: odzivnost, demokratičnost in pomen. Odzivni prostori so tisti, ki služijo potrebam svojih uporabnikov. Osnovne potrebe, ki jih ljudje skušajo zadovoljiti na javnih krajih pa so udobje, sprostitev, dejavna in nedejavna zaposlitev in raziskovanje. Sprostitev nudi olajšanje pred dnevnimi stresi, zaposlitev z drugimi pa spodbuja posameznikovo dobro počutje in družabnost. Javni prostor je lahko tudi kraj za zanimive dejavnosti (npr. rekreacija, vrtnarjenje, pogovarjanje), odkrivanje sebe ali drugih, stik z naravo pa je zdravilen. Poznavanje vseh teh potreb je pomembno za njegov uspeh. Poglejmo si jih malo podrobneje:

SLIKA 3: Greenacre Park v New Yorku nudi možnost sprostitve, omogoča različne dejavnosti, nadzor nad osebnim prostorom z ustrezno namestitvijo stolov, varnost, pozitivno vpliva prisotnost vode in rastlinja ipd. (Carr et al., 1992).

152

Udobje je praviloma nujno za zadovoljevanje ostalih potreb, npr. počitka, zaščite pred neurjem, druženja. Pomemen vidik udobja predstavlja zaščita pred soncem, pa tudi dostop do njega (odvisno od podnebja in letnega časa). Udobni sedeži in njihovo zadostno število so ključni za večino javnih prostorov. Pomemben je njihov položaj, dostop, premičnost, sedeži za posameznike in skupine, možnost počitka, klepeta, zasebnosti, razgleda itn. Ljudje npr. radi gledajo tok pešcev. Socialno in psihološko udobje se nanašata tudi na občutek varnosti. Mnogim ljudem je njihovo okolje nevarno in jim omejuje svobodo gibanja. Upoštevanje varnosti lahko bistveno prispeva k udobju javnega kraja, pa naj gre za osebje, ali za fizične lastnosti, ki se kažejo v odprtosti in preglednosti. Prav zaradi varnosti se ljudje izogibajo nepreglednim krajem. H udobju sodijo tudi oskrbovani toaletni prostori.

Sprostitev je povezana z udobjem, ki je predpogoj zanjo, in je bolj izrazito stanje. Podpirajo jo odmik ali kontrast s sosednjim mestnim okoljem, ločitev od motornega prometa, prisotnost naravnih prvin, posebno vode (npr. umetni slapovi) in dreves ipd.

Nedejavna zaposlitev z okoljem lahko vodi v sprostitev. Vključuje opazovanje prizorov, predvsem drugih ljudi. Zato so zelo privlačni sedeži ob toku pešcev. Višinska razlika omogoča to opazovanje brez vzpostavljanja očesnega stika (kar je lahko neprijetno). Spomnite se samo odprtih pariških kavarn. Ljudi pritegujejo tudi predstave (pevci, žonglerji, šprtni dogodki ipd.). Zato predstavlja urnik tovrstnih predstav pomembno sredstvo upravljanja s javnim prostorom. Ljudi zanimajo tudi različne fizične lastnosti prostora, npr. vodometi, zvonovi, umetniški objekti, ali pa preprosto zanimiv razgled ipd. Zelo privlačne so obale in žal je obala Ljubljanice v tem smislu slabo izkoriščena.

Aktivna zaposlitev se nanaša na bolj neposredno izkušnjo okolja in ljudi. Ne zanima vseh le opazovanje krajev ali drugih ljudi, ampak tudi bolj neposreden stik z njimi. Čeprav trg ni idealni kraj za seznanjanje, pa prisotnost neobičajnih dogodkov ali pojavov (npr. žongler, kip) lahko vodi v t. i. “triangulacijo”, ko ta posebna lastnost omogoča povezavo med ljudmi in jih spodbudi k stiku. Toda javni kraji so tudi okolje za druženje tistih, ki se že poznajo. Manj ko je motornega prometa več bo tega druženja, če seveda prostor ni prevelik ali na njem ni preveč ljudi. Možnost nadzora nad prometnimi tokovi na ulicah, bo povečala njihovo uporabo in ljudje bodo z njimi bolj zadovoljni. Uporaba javnih krajev je odvisna tudi od starosti uporabnikov (otroci, starši z otroci, ostareli). Predvsem mlajši ljudje se veliko družijo v okviru rekreacijskih dejavnosti in imajo raje možnosti za aktivno zaposlitev v okolju v primerjavi s starejšimi. Vprašati se moramo, ali naša mesta bolj podpirajo nedejaven način življenja v primerjavi z dejavnim in kako vspostaviti ustrezno ravnotežje. Ne nazadnje ne smemo pozabiti na potrebe fizično ali psihično prizadetih. Okolje mora ljudem ponujati tudi nekatere izzive za dejavnost, pa najsi bo to šport, udeležba na zabavi, trgovanje ipd.

Raziskovanje je prav tako razlog za prisotnost na javnem kraju in predstavlja željo po draženju in užitek v novih izkušnjah. Raziskovanje je ena osnovnih človeških potreb. Znano je, kako utrujajoče je okolje brez sprememb, brez novosti. Na javnem prostoru lahko opazujemo početje drugih, si ogledujemo kraj, pestrost njegovih oblik in različne razglede. Da

153

bi bilo raziskovanje del izkušnje znanih krajev, se morajo ti fizično spreminjati oziroma se mora spreminjati dejavnost v njih. Tako lahko npr. spremembe v perspektivi nudijo sosledje razgledov. Kontrast, skrivnostnost in druge lastnosti nudijo nove izzive. Upravljalci lahko programirajo različne dejavnosti v parku ali na trgu. Končno pa potrebo po raziskovanju zadovoljujemo tudi s potovanji. Vsakdo je že kdaj popotoval po tujih krajih in jih raziskoval.

Vse omenjene potrebe so med seboj tesno prepletene in ljudje v različnih trenutkih zadovoljujejo različne med njimi, včasih pa tudi več potreb istočasno. Prav zato morajo biti javni prostori tako pestri in odzivni. Demokratični prostori ščitijo pravice uporabnikov. Dostopni so vsem skupinam in omogočajo tako prostost delovanja kot začasno prisvajanje in nadzor. Javni prostor je kraj z manj omejitvami od doma in delovnega mesta. Lahko ga spremenimo z javnimi dejavnostmi. Nudi občutek moči in nadzora, omejen zgolj z enakimi pravicami drugih. To so kraji, kjer se ljudje učijo živeti skupaj. Lynch (1981) razlikuje pet razsežnosti prostorskih pravic: prisotnost, uporaba in delovanje, prisvajanje, preoblikovanje in dispozicija, k so jih Carr in sod. (1992) preimenovali v dostop, svoboda delovanja, upravičenost, spreminjanje in lastnina in dispozicija:

Možnost dostopa je osnovna za uporabo kraja. Tu gre tako za fizični dostop, tj. odsotnost ovir in povezanost s sosednjimi območji. Včasih lahko z ovirami (npr. vrati) zmanjšamo uporabo prostora. Vidni dostop je prav tako pomemben, če želimo, da bi ljudje prostor uporabljali. Ljudje morajo videti, da je pred njimi javni prostor, ki ga lahko uporabljajo. Vidnost je nadvse pomembna pri presoji varnosti kraja. Za starejše ljudi je park s preobilico dejavnosti neprivlačen. Možnim obiskovalcem je treba omogočiti tovrstno presojo. Vendar pa se vidni dostop ne pokriva z željo po zasebnosti, po tem, da nisi vsem na očeh. Javni prostor mora ponuditi na ustrezen način obe možnosti. Končno pa imamo še simbolični dostop, kjer gre za prisotnost znakov, ki kažejo kdo je in kdo ni dobrodošel v nekem okolju. Ti znaki so lahko tako ljudje (npr. varnostniki), kot prisotnost raznih objektov (npr. restavracije). Določene ovire v prostoru lahko označujejo prisvajanje prostora s strani neke določene skupine.

Svoboda delovanja vključuje možnost izvajanja željenih dejavnosti, možnost željene uporabe prostora ob prepoznavi, da gre za skupen prostor. Prav neskladni interesi različnih skupin lahko svobodo ene spremenijo v grožnjo za drugo skupino. Za doseganje svobode uporabe prostora so zato pomembna pravila, ki jo urejajo. Spodbujati je treba različne dejavnosti tako, da to ne omogoča prevlado nobene skupine. Pestrost mora biti skladna. Seveda tudi fizične lastnosti kraja omogočajo oz. onemogočajo posamezne dejavnosti. Različni kraji ponujajo pač različne možnosti. Razčlenjeni kraji z mnogimi različnimi prostori so posebej primerni za različne dejavnosti. Prisotnost neprijetnih ali nevarnih dejavnosti ali ljudi otežuje prosto uporabo kraja.

Upravičenost do kraja se nanaša na lastninske interese. Gre za zasebnost in ozemeljsko vedenje, ki sta obliki prisvajanja prostora. Z njima si ljudje povečujejo obseg možnosti in svobodo izbire v danih razmerah. Ljudje si prisvajajo dele javnih okolij iz različnih razlogov. Občutek nadzora

154

nad krajem (praviloma s strani lokalnih prebivalcev) poveča njegovo uporabo in skrb zanj. To je očitno tudi drugim obiskovalcem, ki to upoštevajo. Posamezniki ali male skupine si navadno prisvojijo le majhen del javnega prostora. Toda pogosto si ga prisvajajo tudi večje skupine, ki lahko javni prostor spremenijo v domače ozemlje in omejujejo dostop drugim obiskovalcem. Različne skupine prebivalcev imajo različen odnos do takega prisvajanja. Včasih pride tudi do časovne delitve ozemlja. Ugotoviti je vedno treba, kdaj je tako prisvajanje lahko koristno, kdaj pa omejuje pravice drugih. Preveč formalno urejanje zadev lahko npr. omeji uporabo javnega prostora s strani lokalnih prebivalcev, po drugi strani pa pomankljivo upravljanje privede do privatizacije kraja. Pogosto lahko s fizičnim oblikovanjem dosežemo sožitje različnih skupin.

Spreminjanje je za uspešnost javnih prostorov zelo pomembno. Spremembe se lahko pojavljajo na različne načine, lahko so trajne ali začasne. Vprašati se je treba, kaj lahko uporabnik naredi s krajem in koliko so te spremembe povratne. Premičnost sedežev omogoča prilagajanje okolja aktualnim potrebam uporabnikov. Obenem je taka sprememba tudi povratna. Grafiti mnogim krajem dodajo občutek kraja in različnosti. Javne prostore lahko spremenimo tudi za določene posebne priložnosti (npr. neke proslave ali prireditve). Načrtovanje aktivnosti je pomemben vidik spreminjanja kraja.

Javni prostor poseduje javnost, čeprav ga morda ne nadzira. Srečujemo pa se lahko tudi z drugimi oblikami lastnine. Tako npr. se lastništvo lokalnih prebivalcev nad nekim odprtim prostorom kaže v večji odzivnosti na potrebe skupnosti, nižjim stroškom vzdrževanja, manj vandalizma in pogostim spremembam. Taki prostori so lahko stalno ali pa zgolj občasno odprti za javnost.

SLIKA 4: Pompidoujev trg je postal prvovrstno prizorišče za pariške cestne umetnike Pomeni prostora omogočajo nastanek močnih povezav med krajem, osebo in svetom. Ljudje se povezujejo s svojim fizičnim in socialnim okoljem. Stalno uporabljan javni prostor z mnogimi spomini omogoča sidranje posameznikovega osebnega trajanja v hitro se spreminjajočem svetu. Pozitivni pomeni javnega prostora se razvijejo takrat, kadar okolje postane pomemben del njihovega življenja. Zato pa morajo biti ti prostori prilagojeni okolici in podpirati željene dejavnosti, ter nuditi občutke udobja in varnosti ter povezave z drugimi ljudmi. Omogočiti morajo nastanek izkušenj in občutek pripadnosti. Srečujemo se s pojmom identitete kraja, tj. s spoznavami o

155

156

fizičnem svetu v katerem posameznik živi. Te spoznave predstavljajo spomine, ideje, čustva, stališča, vrednote, pomene in pojmovanja vedenja in izkušenj, ki jih povezujemo z vsakdanjim okoljem. Pomembne zveze med posameznikom (ali skupino) in okoljem nastanejo z njegovim sodelovanjem v oblikovanju in vzdrževanju okolja. Razvoj pomena je dejansko interaktiven proces med prostorom in osebo. Kraji, ki zadovoljujejo vse te potrebe, ščitijo pravice in nudijo pomen bodo privlačni in zato tudi gospodarsko uspešni. Uporaba psiholoških spoznanj Naštel sem nekaj psiholoških zahtev pomembnih za oblikovanje uspešnih odprtih prostorov. O tem kako bi se jih dalo upoštevati, kaj je za to potrebno storiti, kako torej oblikovati javni prostor po meri človeka tu ne bi posebej razpravljal. Še bolj pomembno je vprašanje kaj je treba s tem v zvezi storiti v naših mestih. In seveda ali sploh je pripravljenost za to, da bi se kaj storilo. Ali imamo dovolj odprtih prostorov in če že, ali so ustrezni. Poglejmo samo Ljubljano. Trg republike je veliko parkirišče, enako tudi Kongresni trg. Notranja dvorišča večine hiš v Ljubljani so polna garaž, drvarnic in podobne navlake. Nikakor pa niso kraji za druženje. Ljubljanica je v svojih betonskih okovih ločena od ljudi, namesto da bi ti živeli ob njej in z njo. Tam kjer je to možno pa je že predmestje. Stara Ljubljana se srečuje s stalnim navzkrižjem med družabnostjo in mirom tam stanujočih. Fontan, najbolj privlačnih krajev za mestne ljudi, praktično ni. Predlog fontane na Prešernovem trgu je naletel na odpor, ampak ta kraj kar kliče po nečem takem, čeprav morda ne ravno po taki kot je bila predložena. Včasih se človek vpraša ali Ljubljana, razen tržnice in Prešernovega trga, sploh ima kaj takega kot odprti, javni prostor. No tu sta še Tivoli in Ljubljanski grad. Ampak, ali je to dovolj? In predvsem, ali bi lahko naredili naše mesto za bolj prijazno, bolj družabno. Viri 1. Bell P.A., Greene T.C., Fisher J.D. & Baum A. (1996), Environmental Psychology, New

York: Harcourt Brace College Publishers 2. Carr S., Francis M., Rivlin L.G. & Stone A.M. (1992), Public Space, Camridge: Cambridge

University Press 3. Lynch K. (1972), The Openness of Open Space, Kepes G. (Ed.) Arts of the

Environment,New York: G. Braziller, 108 -124 4. Lynch K. (1981), A Theory of Good City Form, Cambridge: MIT Press 5. Milgram S. (1992), The Experience of Living in Cities, V: Milgram S., The Individual in a

Social World, New York: McGraw-Hill 6. Mumford L., 1969, Mesto v zgodovini, Ljubljana: DZS

7. STANOVANJE IN DELOVNA OKOLJA STANOVANJE Notranjost in oprema današnjih stanovanj sta nedvomno določeni tako z gospodarskimi zmožnostmi lastnika oz. najemnika, kot z utrjeno tradicijo in kulturnimi normami. Pogosto predstavljajo stanovanja niz pravokotnih škatel povezanih z vrati različne širine. Če gre za eno ali dvonadstropno zasebno hišo so škatle v pritličju navadno namenjene skupnim dejavnostim (jedilnica, dnevna soba, kuhinja ipd.), tiste v višjih pa spanju, toaleti ipd. Na vsak način pa škatle pogosto niso tako razporejene, da bi ustrezale namenjeni jim funkci-ji. Npr. izhod na vrt v spalnici in ne v dnevni sobi, ali pa dnevna soba obrnjena na sever. Soba je lahko tudi preozka s čemer preprečuje neformalni, krožni razpored pohištva. Ljudje bodo seveda stanovanje uporabljali tako kot jim ustreza, toda uporabo jim lahko olajšamo ali otežimo. Omenili smo že, da prijazno okolje spodbuja druženje. Ni nobene potrebe da katerakoli soba v stanovanju ne bi bila prijetna. Ker je za druženje potrebna zmerno visoka stopnja vzburjenja, naj bi vse sobe namenjene zabavi gostov ali druženju članov družine (razen za obroke) imele zmerno visoko obremenitev. Področja namenjena nalogam, ki zahtevajo nizko raven vzburjenosti - prehrana, spanje ali pa opravljanje zapletenih nalog, ki zahtevajo koncentracijo, morajo biti prijetna a nizko obremenjujoča. Kakšen pa naj bo razpored prostorov. Nedvomno bo skupno mnogim načrtom področje socializiranja: kuhinja in dnevna soba. To področje mora imeti največ sončne svetlobe in najlepši razgled. Če gre za hišo z vrtom naj ima izhod na vrt. V stanovanjih brez služinčadi - in taka so praviloma pri nas - je kuhar(ica) ključna oseba in ne sme biti izoliran, saj njegove aktivnosti tvorijo gravitacijsko središče družine. Kuhinja je tudi vir nekaterih osnovnih blagodati: hrane v hladilniku, pijače ipd. Ljudje imajo veliko razlogov da gredo v kuhinjo, ki tvori naravno srce doma. Zato mora biti prikladna in privlačna, dobro zračena in osvetljena. Površine morajo biti enostavne za vzdrževanje. Visoko teksturirani podi ali pulti ki se jih drži umazanija ne smejo biti v njej. Štedilnik, umivalnik in hladilnik morajo biti tako razporejeni da olajšajo gibanje in doseg željenih stvari. Z minimiziranjem gibanja pa ne smemo pretiravati, saj bo učinek prej neprijeten kot ne. Kuhinja vendarle ni tovarna. Kuhinja mora biti obkrožena in ne ločena od glavniih bivanjskih prostorov. Le-ti morajo biti funkcionalni vendar ne specializirani. omogočiti morajo različne željene aktivnosti. Na ta način prispevamo k družinski kohezivnosti. Na vsak način pa lahko načrt hiše oz. stanovanja izboljšamo z opazovanjem dejanskega dnevnega vedenjskega vzorca. Ugotoviti moramo kdaj in kako pogosto se uporabljajo posamezni prostori in ali uporaba ustreza predvideni funkciji. Kar se tiče notranje opreme se moramo zavedati da veliko ali vgrajeno pohištvo omeji stanovalca na statičen in potencialno dolgočasen vzorec. To je

117

velik problem manjših stanovanj, saj morajo ljudje nekam pospraviti oblačila in druge stvari. Ogledala nameščena tako da odražajo najprijetnejše dele sobe ne le da vizualno povečajo prostor, pač pa tudi njegovo zapletenost. Zato se izogibajte zrcalom zročim v prazno steno ali dolgočasne tapete. Prispevala bodo hladnejšemu in nizko-vzburjajočem počutju. Tudi cvetje poveča zaplete-nost. Toda k obremenitvi ne prispevajo le ti statični elementi pač pa tudi glazba. Z ustrezno vrsto in glasnostjo lahko dosežemo željeni počutek. Podobno je tudi z razsvetljavo. Močno osvetljene sobe so bolj vzburjajoče kot šibko osvetljene. Glede na dejavnost je treba razsvetljavo spreminjati. Potrebno je torej fleksibilno osvetljevanje. Ker se ljudje izogibajo temnim kotom, rabimo dovolj svetilk da lahko vse osvetlimo in so tako dostopni uporabi. Čim bolj je treba izkoristiti naravno razsvetljavo. Včasih si lahko - za zabave - pomagamo z barvnimi svetili. Rdeča luč je najbolj vzburjajoča. Barvne luči spreminjajo barvo znanih objektov, ki se zde neskladni ali tuji, s čemer povečamo njihovo novost. Vendar moramo te učinke uporabljati previdno in le ko želimo doseči visoko raven vzburjenja. Za večino socialnih situacij - razen če niso že vsi pijani in torej psihološko povsem depresivni - je taka razsvetljava ali celo stroboskopska preveč nova in povzroča izogibanje. Pri uporabi barv je treba upoštevati njihove čustvene vplive. Svetlejše ali bolj nasičene barve so bolj prijetne. Najprijetnejše so modra, zelena, purpurna, rdeča in rumena. Manj svetle in bolj nasičene barve so bolj vzburjajoče. Najbolj vzburjajoča je rdeča, nato oranžna, rumena, vijolična, modra in zelena. Za družabno področje bomo torej izbrali bolj vzburjajoč ton in bolj nasičeno barvo. Ni slučaj, da so ti obrazci prevladovali v boljših bordelih iz prejšnjega stoletja. Mnoge dnevne sobe so katastrofa ne le zaradi barv, pač pa tudi zaradi razporeda pohištva ali oblike sobe. Sobe se zde prevelike ali prehladne. Visoko obremenjujoča površina (zelo teksturirana z ostrimi barvnimi kontrasti in vzburjajočimi barvami) se zdi bliže kot nizko obremenjujoča. Zaznano obliko sobe lahko z uporabo tega načela bistveno spremenimo. Strop lahko "spustimo" ali "dvignemo" z uporabo bolj ali manj vzburjajočih barv in tekstur. Sobo povečamo če eno od nasprotnih sten prepleskamo v svetlejšem odtenku iste barve. Velike sobe s pohištvom ob stenah in velikimi vmesnimi presledki preprečujejo interakcijo med gosti. Bolj ko so (neznani) ljudje oddaljeni eden od drugega, manj je med njimi interakcije. Če se ne poznajo so tudi bolj sproščeni. Če so si prostorsko bliže je več napetosti, a tudi več pogovora. Premajhna razdalja (manj kot 1.20 m) poveča napetost in izzove izogibalno vedenje. Pomemben je tudi kot pod katerim ljudje sedijo.Ljudje, ki sedijo vzporedno eden z drugim (na kavču) ne bodo drug z drugim veliko govorili. Če se gledajo iz oči v oči se interakcija poveča. Če kot presega 90o je možnost razgovora drastično zmanjšana. Ker na kavču ljudje dejansko sedijo pod kotom 180o to zelo ovira socialno interakcijo. Kavči za tri ali več oseb so socialno zelo neučinkoviti in to tem bolj čim daljši so. Par se na kavču še lahko obrača, več ljudi pa se že ne more, tako da bi se gledali. Na sliki si lahko pogledamo kdo se bo pogovarjal v sobi z velikim kavčem.

118

Obremenitev jedilnice naj bo nižja kot v dnevni sobi. Drugače lahko združeni vzburjevalni učinek okolja in akta zauživanja hrane ter z njim povezanega druženja povzroči previsoko vzburjenost. To se kaže tudi v tem, da med jedjo ljudje znižajo glasnost glazbe, imajo raje šibkejšo svetlobo, ne marajo motenj od zunaj pogosto pa tudi ne resnih razprav med kosilom. Spalnice služijo predvsem spanju in naj bodo prijetne vndar ne preobre-menjujoče. Otroci, ki težko zaspijo se lahko tako odzivajo na preveč vzburjajočo sobo. Spalnice v katerih se odvija tudi spolna dejavnost lahko bolj obremenjujejo. V mnogih motelih v ZDA so popularne vodne postelje, ki s svojimi nepredvidljivimi gibanji še zvišajo vzburjenost. V spalnici naj bo tudi vir glazbe. Neizkušene pare lahko preveč vzburljivo okolje moti. Njihova vzburjenost je že tako dovolj visoka. Še par besed o stanovanjih v blokih. Treba je reči, da več ko nudijo varnosti, zasebnosti, bolj ločujejo ljudi od okolja. Otežujejo jim medsebojna srečanja. Moramo vedeti, da je v mestih težnja po zasebnosti večja kot v vasi, saj je tudi socialna obremenitev večja. Ozemeljsko vedenje je posebno izrazito med ljudmi, ki delajo v zelo obremenjenem okolju. Zato je potrebno v večnadstropnicah predvideti dostopne prostore za druženje (hodniki, skupni prostori,...) . Ni odveč, če v pritličju naredimo zelo prijazno vežo s stoli, mizicami, rožami ipd. DELOVNA OKOLJA V tovarnah delavci navadno delajo v omejenem prostoru ter so navajeni na dražljaje, tako da okolje, ki je morda obiskovalcu novo in zapleteno, za njih ni tako. Bolj ko je delo enostavno, repetitivno, bolj mora biti okolje vzburljivo in obratno, zahtevne intelektualne naloge zahtevajo manj obremenjeno okolje. Včasih to dosežemo s spreminjanjem dražljajev. Sprememba (kakršnakoli) praviloma zviša produktivnost v tovarni. Včasih je za to zelo koristna uporaba glazbe. Poseben problem je delo v izmenah. Nočna rabi bolj vzburjajoče okolje. ŠOLE Čeprav učenje praviloma povezujemo s šolo se dogaja tudi v drugih, najbolj različnih okoljih. Dogaja se torej v okoljih, ki so oblikovana v ta namen, pa tudi v okoljih ki niso namenjena predvsem učenju. Tu se bomo ukvarjali z vlogo fizičnega okolja v učenju, tj. z vplivi arhitekture, hrupa, razsvetljave, tempera-ture, gneče, razporeda pohištva ipd. Večina tovrstnih raziskav se je ukvarjala z šolskimi okolji, a ne samo z njimi. Učilnica je v svojem zgodovinskem razvoju prešla nekaj različnih prostorskih oblik, ki pa so vse predvsem odražale prevladujoče idejne poswtavke šolnikov dane dobe. V nadalnjem bom skušal pokazati, kako se je šola iz okolja za poučevanje vse bolj spreminjala v okolje za učenje. Razlika med obema pojmoma ni v nekaj črkah, ampak v večjem ali manjšem poudarjanju

119

učenčeve ustvarjalnosti. Razvojno lahko razlikujemo vsaj štiri glavne oblike učilnic:

pravokotna učilnica z na pod pritrjenimi ali vsaj nepremakljivimi klopmi za učence ter z učiteljevo mizo v sprednjem srednjem delu razreda, po možnosti še dvignjeno, postavljeno na podij.

kvadratna učilnica s premičnimi stoli in klopmi za učence ter z učiteljevo mizo potisnjeno v kot.

krožna učilnica, ko je oblika sobe sicer res kvadratna, klopi učencev pa so trapezoidne oblike, tako, da lahko z njimi oblikujemo krog, učitelj pa sploh nima posebne mize.

odprta učilnica, po velikosti presega vse prejšnje, nima več značilnih klopi in stolov za učence in učitelje, polna je raznih skritih kotičkov in predelkov itn.

Prvi vzorec je bil značilen za šolske stavbe na prelomu stoletja. Pravijo, da tipična pravokotna oblika učilnic izvira iz:

značilnosti arhitekture 19. stoletja, ki je gradila predvsem pravokotne stavbe;

fizičnih zahtev po osvetlitvi, zračenju in enostavnem vstopu in izstopu učencev;

pedagoške filozofije, ki je poudarjala disciplino ter zahtevala od učencev, da vso pozornost usmerijo v učitelja kot edini vir znanja.

Spremembe v teh izhodiščih so vplivale na spremembe v oblikovanju šolskega prostora. Pojmovanje, da je učenec "prazen" organizem, "nepopisan" list, ki pod vplivom nagrad in kazni pod nadzorom učitelja, povezuje dražljaje in odzive, je poudarjalo učenčevo pasivnost ter pomembnost učitelja. Zato so bili učenci razporejeni v ravnih vrstah, zato so morali vsi gledati naravnost naprej, kjer je v središču njihove pozornosti kraljeval učitelj. Nastanku kvadratne učilnice je botrovalo predvsem novo pojmovanje otroka, predvsem otroka učenca. Starejša vizija učenca ni zmogla razložiti vse pestrosti dogajanja v šolski situaciji. Razvoj psihologije je prinesel nove poglede ter pokazal, da otrok ni nekak nepopisan list, ki ga nato učitelji polnijo z znanji. Prav nasprotno, otrok je mešanica potreb, vrednot, prepričanj, projekcij, pa tudi zavestnih, pred in podzavestnih psihičnih sil, ki določajo njegovo vedenje in doživljanje. Vse bolj je v spoznanja prodiral pogled na učenca kot aktivnega bitja. Učenje ni več zgolj proces povezovanja dražljajev in odzivov pod vplivom nagrade ali kazni, temveč dinamičen spoznavni in afektivni proces. Središče učnega procesaq vse bolj postaja učenec in ne učitelj. Prvi, to je njegova osebnost, potrebe, določajo kaj se bo učilo. Zato je tudi bila učiteljeva miza pomaknjena vstran in spuščena, zato so nepremakljive klopi zamenjali premakljivi stoli, ki so bolj ustrezali potrebam učencev. Toda učenec je še nekaj več, je tudi in predvsem družbeno bitje. Ta pogled je vezan za pospešen razvoj socialne psihologije po drugi svetovni vojni. Učenje se pojavljqa v vrsti medosebnih akcij in reakcij, saqj je vsak učenec tudi nekak "dražljaj" za vsakega sošolca. In, če je otrok predvsem družbeno bitje, morajo biti tudi smotri izobraževanja družbeni. In, če je učenje družbeni ali skupinski proces ali ne bi tudi prostorske značilnosti razreda morale odražati to dejstvo. Prav krožna učilnica, to je učilnica osredotočena na skupino kjer vsak

120

vsakemu gleda v obraz (prej so morali učenci gledati le učitelja) najbolj odraža te težnje in poglede. Najnovejši pogledi na učenca so se zapičili v skupno lastnost do sedaj obravnavanih pojmovanj, namreč na dejstvo, da so bila vsa zasnovana na domnevi o nekakšni splošni težnji po vzdrževanju ravnotežja z zadovoljevanjem potreb. Dejansko, kadar smo npr. lačni, potem jemo in tako ohranjamo ravnotežje, ki naj bi bilo naravno stanje našega organizma. Tudi pri učenju gre za zadovoljevanje potreb. Vendar ni tako jasno za kašne potrebe gre. Živi organizem teži ne le k zmanjšanju ampak tudi k povečanju količine dražljajev. To je potreba, ki v svoji bolj razviti obliki leži v osnovi odkritij nekega Kopernika, Galileja ali Einsteina, ki je v osnovi človekovih vesoljskih podvigov. Raziskave Piageta in drugih so pokazale, da osrednji dejavnik v razvoju otroka ni enostavno zadovoljevanje lakote in drugih t.i. primarnih potreb, temveč možnost za učinkovito interakcijo z okoljem, ki se kaže v otroški radovednosti in raziskovalni dejavnosti. Otrok, ki ima zadovoljene vse osnovne telesne potrebe nikakor ne bo ostal pri mkiru. Prav nasprotno. Normalna oseba potrebuje za svoje dobro počutje zadostno količino dražljajev ter tudi išče dražljaje v kolikor jih v okolju ni dovolj. Tako so osebe v neki raziskavi, ki so jim plačali, da ne bi nič delale - zagotovljeno so imele prehrano in udobno bivanje - že po dveh, treh dneh prekinile svoje sodelovanje v raziskavi. Človeku je lastna, za sedaj sicer še nezadostno opredeljena, potreba po vzburjenju, novosti, dražljajski pestrosti in morda predvsem izziv po reševanju problematičnega. Učenec ne samo, da odgovarja na zastavljena vprašanja in rešuje zastavljene probleme, ampak tudi išče nove probleme ter nove dražljaje. Tej viziji naj bi ustrezala nova oblikašolskega prostora. To je odprti razred. Izhajajoč iz otrokove radovednosti, kot pomembnega razvojnega dejavnika, naj bi bil razred urejen ne z ozirom na najbolj učinkovito prenašanje znanja, ampak predvsem glede na težnjo, da otroku čim bolj povečamo obseg možnosti za raziskovanje. Kraj učenja ni "moja" miza, temveč mesto kjer se nekaj dogaja. Jasno je, da je tako okolje za učitelja še kako zahtevno, tako glede orgqanizacije, kot z ozirom na vsebinsko pripravo. Najbrž se še iz svojih študentskih let spomnite kako veliko pozornost je psihologija posvetila nefizičnim dejavnikom učenja in kako je zapostavljala fizično okolje. V zadnjih letih se je situacija temeljito spremenila. Tako sta npr. Wollinova in Montagneova spremenili tipično sterilno psihološko predavalnico v tako z mehkejšo svetlobo, rožami, posterji, zavesami in preprogami. Po petih tednih so bili študentski dosežki na izpitih pomembmo višji kot pri tistih študentih, ki so ostali v prejšnjih predavalnicah. Fizični dejavniki lahko torej povzročijo pomembne spremembe. Gre preprosto za to, da šolsko okolje lahko vpliva na večjo učinkovitost in privlačnost izobraževanja. Seveda fizično okolje ne more spremeniti izobraževanja samo po sebi - verjeti v to bi pomenilo pristajati na ekološki determinizem. Toda vstopa v interakcijo z neekološkimi dejavniki ter tako bodisi spodbuja bodisi zavira učni proces. Osebnostne značilnosti študentov (šolske izkušnje, stališča, starost, spol, osebnost) vstopajo v interakcijo z fizičnimi značilnostmi učnega okolja (velikost, hrup, vzdušje, gostota, oblika) ter s socialno-organizacijskim vzdušjem (pravila, program, način poučevanja, napredna ali tradicionalna usmeritev itd.), da bi tako nastala z učenjem povezana stališča (zadovoljstvo

121

z šolo, pripravljenost na učenje itd.) ter vedenja (sodelovanje v razredu, pozornost na učna gradiva, spraševanje, aktivnosti, ustvarjalnost ter seveda učenje). Weinstein je sumiral domneve raziskovalcev učenja in fizičnega okolja takole: 1. Čeprav okolje ne uči neposredno lahko bodisi pospešuje bodisi zavira

učenje, tako neposredno kot simbolično. Glasen hrup lahko neposredno interferira z prenosom informacij, grda, umazana učilnica pa simbolizira učencu, da šola in učitelji ne skrbijo za njihov napredek.

2. Učinki fizičnega okolja na učenje niso splošni pač pa posredovani z socialnim in šolskim kontekstom. Tako se odprte učilnice slabo obnesejo kadar učitelji v njih enostavno prenesejo učne metode iz drugačnega šolskega okolja.

3. Ne obstaja eno najboljše okolje za učenje. Najboljše fizično okolje je tisto, ki ustreza učnemu gradivu, ciljem pouka in značilnostim učencev. Isto okolje bo lahko omogočilo odlične rezultate v enem primeru ter slabe v drugem.

4. Učenje je najučinkovitejše kadar fizično okolje obravnavamo tako pozorno kot druge vidike učne situacije. Žal mnogi izobraževalni programi na to niso preveč pozorni.

Naloga ekološke psihologije na tem področju je, da najde pogoje pod katerimi se fizični in nefizični elementi okolja tako kombinirajo da bo učenje izboljšano. Nekatere raziskave so opozorile, da je učenje delno odvisno od konteksta v katerem se pojavlja. Naša storitev na področju naučenega bo boljša tam, kjer smo se tega naučili ne pa na nekem drugem mestu. Študentje so uspešneje naredili izpite v predavalnici v kateri so poslušali predavanja. Najbolj učinkoviti smo v okolju, kjer smo se dano snov naučili. To ne velja za vsako gradivo (npr. oceno razdalj). Žal še ne vemo kateri vidiki okolja vplivajo na storitev. Nekateri menijo, da gre za vpliv poznanosti okolja. Toda kako poznanost okolja vpliva na storitev. Morda smo manj napeti v znanem okolju. Morda je učenje na nek način povezano z okoljem, z fizičnimi značilnostmi kraja (mnemotehnika).Toda kakšna je narava teh asociacij? Velikost šole Raziskave so pokazale, da velikost šole vpliva na nekatere vidike učenja:

Večje šole nudijo večjo raznolikost izbir, vendar pestrost ne naražča tako hitro kot velikost.

Sodelovanje v izbirnih aktivnostih je bilo enako v velikih in malih šolah, razlika je bila le v tem, da so učenci v manjših šolah sodelovali v večih pa tudi večkrat na odgovornejših mestih.

Študenti v velikih šolah so poračali da njihovo zadovoljstvo pogosteje izhaja iz namestniških izkušenj (npr. biti s šole, ki je zmagala na tekmovanju). Pri tistih z manjših je zadovoljstvo izhajalo iz neposrednega sodelovanja.

Študenti iz manjših šol so pogosteje menili da jim sodelovanje pomaga pri učenju spretnosti, vključevanju v skupino, pri tem da jih drugi cenijo itd.

Študenti iz malih šol so poročali o več dosežkih (javno priznanje napora npr. objavljena pesem)

Pokazalo se je, da v malih šolah obstaja pri vseh aktivnostih kronično pomanjkanje ljudi. Študenti v malih šolah so skoraj prisiljeni sprejeti bolj aktivno, osrednjo in izzivno vlogo saj pogosto ni drugega, ki bi delo prevzel.

122

Lahko razlikujemo decentralizirane šole z številnimi manjšimi ločenimi stavbami ter centralizirane z eno ali dvema velikima stavbama. Študenti v decentraliziranem naselju so potrebovali več časa za prehod iz razreda v razred. Ta čas je vplival na zmanjšanje konverzacije učitelj - študent. Učitelji v novih šolah so bili v glavnem bolj zadovoljni kot tisti v starih, čeprav tisti v starih niso bili vedno nezadovoljni. Na to so vplivali še drugi dejavniki. Preoblikovanje stare stavbe zbuja še večje zadovoljstvo. Hrup ne vpliva vedno kvarno na učni proces. Odnos je zelo zapleten in je odvisen od fizikalnih značilnosti zvoka (glasnost, višina, kontinuiranost, pomen), značilnosti učenca (motivacija, osebnost, občutek nadzora) ter vrste in zapletenosti naloge (branje, učenje napamet, reševanje problemov, poslušanje). Otroci na hrupni strani šole so se učili slabše, vendar rezultati različnih študij niso vedno dosledni. Zmeren hrup pomaga hiperaktivnim otrokom pri učenju. Ne pomaga pa autističnim. Ti postanejo še bolj pasivni in repetitivni. Velja da hrup škodljivo vpliva na učenje težkega gradiva. Hrup interferira z komunikacijo učenec-učitelj, študent lahko zgreši ključna navodila, učitelj pa je lahko prisiljen v ponavljanje zaradi česar obdela manj snovi. Hrup lahko interferira z razvojem otrokovih strategij za predelovanje informacij; če hrup ni pod nadzorom učencev to škoduje občutku osebnega nadzora; hrup dviga krvni pritisk kar lahko interferira z učenjem. Na vsak način se zdi da hrup interferira z učenjem. Dekleta so bolj ogrožena kot fantje. V razredih z dnevno svetlobo so bili otroci bolj pozorni. Njihovi dosežki so bili boljši. Nekateri učinki svetlobe se pojavljajo šele po daljšem času. Učinki svetlobe in barve precej kontroverzni. Fluorescentna svetloba ni dala nekih dramatičnih negativnih učinkov, čeprav je nepriljubljena. Učenci so bili najbolj uspešni na inteligenčnih testih ko je bila temperatura malo pod optimalno, pri nizki vlažnosti in zmernem kroženju zraka. Dvig temperature je povezan s slabšo storitvijo. Pri optimalnih pogojih je storitev manj variabilna kot v vročini.

Slika 7: Vrsta raziskav je pokazala, da so v razpravah navadno najbolj aktivni učenci, ki sedijo spredaj in v sredini.

123

PISARNE Optimalna je odvisna od vrste nalog. Bolj ko so te zahtevne, manj obremen-jujoče sme biti okolje. Odprte pisarne, kakršne poznamo tudi pri nas, so že preživete. Manj so fleksibilne kot pisarne z vrati. V teh ima človek, če tako želi zasebnost, če pa potrebuje več dražljajev, lahko odpre vrata. V pisarnah naj bodo radijski aparati, saj z njimi lahko vplivamo na vzburjenost. Dostopna in ustrezno opremljena skupna soba na fakulteti ali v drugi ustanovi je pomembna za srečevanja, izmenjavo idej, spodbujanje ipd. Žal, ustanove pogosto nimajo takih skupnih področij. Kot da se teži k zmanjšanju medosebnih stikov. RESTAVRACIJE IN BARI Znane so bile že v mestu UR leta 2100 pred našim štetjem. In imamo jih še danes. Vanje hodijo najbolj različni ljudje. Kako vsem narediti okolje prijetno. Idealna restavracija je najbrž kraj, ki vsebuje mnoga okolja, kjer se ljudje počutijo varne, udobno ali srečno. To so okolja, ki morajo povzročiti pristop, tj. ljudje naj vstopijo, nekaj časa ostanejo, uživajo in plačajo. Ti ljudje prihajajo iz različnih okolij in od različnih dejavnosti ter si morda želijo neko komplementarno okolje. Zato bi idealna restavracija vsebovala visoko obremenjujoče okolje na eni in zelo sproščujoče, mirno na drugi strani. Na eni strani bi imeli bar s plesom in stroboskopskimi lučmi, množico,... možne so še manjše sobe ob glavni, ki bi jim pogosto spreminjali videz in s tem vnašali novost. Glavni bar naj ne bo prav ob plesnem podiju kjer bi se množica borila za pozornost nekaj natakarjev. Bolje je več manjših barov v malo manj obre-menjenih delih prostora ali na obrobju. Nasprotna skrajnost so posebne, tihe sobe z udobnimi fotelji nameščenimi tako, da zagotavljajo zasebnost in zmanjšajo možno interakcijo na minimum. Nobeno od teh dveh skrajnih okolij ne vspodbuja interakcije med tujci. Zato bi bilo potrebno še okolje, ki bi jo. To ne more biti ne visoko in ne nizko obremenjeno okolje, pač pa nekje med nizkim in srednjim.Naj bo nekaj tihe glazbe, a ne disonantne. Svetloba naj bo nekaj šibkejša, a ne prešibka. Okolje naj ne bo preveč starinsko, nikakor pa ne preveč moderno. Ljudje, ki iščejo družbo so že tako bolj vzburjeni v anticipaciji srečanja s tujcem in zato ni potrebno da okolje povzroči še dodatno vzburjenje. Mnogi bari imajo dolge pravokotne bare. Ko ljudje sedijo en ob drugem se je precej neudobno obračati. Sedenje ob ravnem baru ne spodbuja razgovora, razen v kotih. Ljudje, ki sedijo pravokotno bodo več razgovarjali kot ostali. Okrogli bari veliko bolj spodbujajo razgovor. Zato ima veliko zaslugo večja možnost nebesedne komunikacije. Tudi cik-cak bar olajšuje razgovor. Ločene mize v tovrstnem lokalu niso ustrezne, saj ljudje ne sedajo za delno zasedeno mizo, razen če to ni res nujno, ali pa jim je jasno pokazano naj prisedejo. Mnogo premalo se v gostilnah uporabljajo okna. Ta kot da so odveč, čeprav so ljudem pogosto všeč in se ne žele skrivati v temi.

124

125

V jedilnicah naj ne bo posebnih dodatnih dražljajev. Kadar je nivo vzburjenosti visok, jedo ljudje hitreje, kar jim povzroča težave. Mnogi ljudje ne marajo biti med jedjo vidno izpostavljeni. Zato je primerno uvajanje delitev (z okrasnim cvetjem ipd.), cik-cak razpored, ki ima sedaj drugo vlogo. Razsvetljava naj ne bo premočna itd.

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo UMIRJANJE PROMETA V prejšnjem poglavju smo že omenjali umirjanje prometa in nekatere njegove teoretične osnove. V tem bomo skušali problematiko natančneje prikazati. V zadnjih letih postaja namreč umirjanje vse splošnejši pojav in pojavljajo se nova in nova spoznanja o možnih umirjevalnih ukrepih in njihovi učinkovitosti. Tudi raziskav in virov o njih je vse več. Gre v osnovi za drugačen pogled na prometne sisteme, za multimodalne poglede in občutljivost na socialne stroške uporabe avtomobilov. Ozko zasledovanje hitrosti, zmogljivosti in varnosti dopolnjujejo še drugi oziri. Nekaj tega bomo v nadalnjem še prikazali. Pojem umirjanje prometa je znan še pod drugimi imeni, npr. upravljanje prometa v soseski, ublažitev prometa, manjšanje prometa, nadzor nad prometom v soseski itn. Izraz »umirjanje prometa« pa ima tolikšno opisno moč, da ga uporabljajo celo v krajih, kjer se uradno drugače imenuje. In za kaj sploh gre. Podkomite ITE1 ga opredeljuje takole:

»Umirjanje prometa je kombinacija predvsem fizičnih ukrepov, ki zmanjšujejo negativne učinke uporabe motornih vozil, spreminjajo vedenje voznikov in izboljšujejo pogoje za nemotorizirane uporabnike ulic.« Podkomite razlikuje umirjanje prometa od preoblikovanja cest, naprav za nadzor prometa in opremljanja ulic. Naprave za nadzor prometa, npr. STOP znaki in znaki za hitrostne omejitve so urejevalni ukrepi, ki zahtevajo uveljavljanje (npr. policijski nadzor). Nasprotno pa so ukrepi umirjanja prometa samouveljavljivi. Bolj temeljijo na zakonih fizike kot človeški psihologiji2 pri upočasnjevanju prometa. Obcestna drevesa, luči in drugi ulični elementi, čeprav dopolnjujejo umirjanje, ne silijo voznikov neposredno k upočasnjevanju. Ukrepi preoblikovanja poti (npr. zaprtje ulice, omejevanje zavijanja itn.) ne sodijo v sklop umirjanja, saj ne spreminjajo voznikovega vedenja (npr. hitrosti) ampak njegovo izbiro poti. Vendar pa razlike med tema vrstama ukrepov niso tako izrazite: obojni so inženirski in samouveljavljivi. Neposreden cilj umirjanja je zmanjšanje hitrosti in količine prometa na sprejemljivo raven (sprejemljive za dano vrsto ulic in naravo mejnih dejavnosti). Pravzaprav je to bolj sredstvo za doseganje večje varnosti in aktivnejšega uličnega življenja. Tako so npr. želeli v San Joseu v ZDA z umirjanjem doseči naslednje cilje: zmanjšati tranzitni promet, zmanjšati promet tovornjakov, zmanjšati pojavljanje previsokih hitrosti, zmanjšati hrup, vibracije in onesnaževanje zraka, zmanjšati število nesreč in oskrbeti varnejše okolje za pešce in otroke. Ukrepi so se izkazali za učinkovite, tako objektivno kot v mnenjih prebivalcev.

1 Institute of Transportation Engineers

_______ 67

2 Tako meni Ewing (1999), videli pa smo že, da je za njihovo učinkovitostjo tudi kar nekaj psihologija (vidni vplivi zožitev, “kaznovanje” prehitre vožnje čez grbine ipd.

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo PREGLEDNICA 1. Prevladujoči ukrepi umirjanja prometa v 153 mestih in okrožjih ZDA (Ewing, 1999)

UKREP ŠTEVILO OKOLIJ grbine odvračala/zaprtja prometni otoki dušilci inženirski ukrepi (kakršnikoli)

79 67 46 35 110

Kratka zgodovina Umirjanje prometa se je najprej pojavilo v Evropi v šestdesetih letih, ko so se jezni prebivalci nizozemskega mesta Delft borili s tranzitnim prometom tako, da so spremenili svoje ulice v »woonerven« ali »živa dvorišča«. Kjer so se prej gibali avtomobili je postalo skupno območje opremljeno z tablami, klopmi, škatlami s peskom, parkirnimi območji štrlečimi na ulico ipd. Vse to je spremenilo ulice v oviro za vozila in podaljšek doma za prebivalce.

SLIKA 1. Nizozemski woonerf (živo dvorišče) v Delftu (Ewing, 1999) Nizozemska vlada jih je uradno odobrila leta 1976. V naslednjem desetletju se je ideja razširila še v mnoge druge države. Zakone in predpise so spremenili tako, da so dopuščali woonerf v Nemčiji, Švedski, Danski, Angliji, Franciji, Japonski, Izraelu, Avstriji in Švici. Do leta 1990 je bilo na Nizozemskem in v Nemčiji že več kot 3.500 skupnih ulic, na Japonskem 300 in v Izraelu 600. Seveda taki ukrepi niso zdravilo za vse, ampak predvsem za ulice z nizko gostoto prometa. Široka uporaba cestnega pohištva (opreme) podraži tak poseg tudi za 50 odstotkov v primerjavi z normalno rekonstrukcijo ulice. Vozila se upočasnijo tja do 15 km/h kar je smiselno le za krajše razdalje. Nizozemska vlada je primerjala woonerfe z drugimi posegi, npr. odvračalnimi obrazci z zaprtjem ulic in enosmernimi ulicami ter danes standardnimi ukrepi za umirjanje prometa z grbinami in drugimi fizičnimi ukrepi. Od treh vrst ukrepov je bilo umirjanje prometa glede na stroške najbolj učinkovito in so ga uradno sprejeli 1983. V zgodnjih osemdesetih letih se je Norveška soočila s problemom medmestnega prometa oz. vprašanjem vožnje skozi njena mnoga majhna mesta. Zaradi cene obvoznice niso predstavljale sprejemljivo rešitev. Odločili so se za umirjanje prometa.

_______ 68

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Tudi Danska se je odločila za umirjanje prometa na avtocestah skozi majhna mesta. Pri vhodu v mesto so namestili vnaprejšnja opozorila ali portal, v središču mesta pa so namestili šikane, otoke, dušilce in drugo. Izid je bil zmanjšanje hitrosti, upad števila nesreč in izboljšanje kakovosti zraka. Cena posega je znašala približno eno četrtino do eno tretjino cene obvoznice. To je vodilo do niza posegov na podobnih glavnih cestah skozi Dansko. Podobno so ukrepali tudi v Nemčiji v državi Nordrhein-Westfalen, ko so v 28 vaseh, skozi katere je šla medmestna avtocesta, le-to prometno umirili z zožitvami, otoki, teksturiranimi površinami in preoblikovanimi cestnimi prostori. Zabeležili so pomembno znižanje hitrosti na avtocestah pri vožnji skozi mestna središča v skoraj vseh primerih.

SLIKA 2. Primer umirjanja prometa na širšem območju v Buxtehudeju v Nemčiji (Ewing, 1999) Dejansko so v Nemčiji začeli z umirjanjem prometa (verkehrsberuhigung) v poznih sedemdesetih letih in so hitro ugotovili, da umirjanje posameznih ulic vodi v odvračanje prometa. Že mirne ulice so postale še mirnejše, ko se je promet preselil na že prepolne ulice. Zato so se odločili za preverjanje izvedljivosti prometnega umirjanja območij, kjer so načela umirjanja razširili na glavne ceste. V osemdesetih so izvedli dolgoročno demonstracijo teh ukrepov v šestih nemških mestih. Na širših območjih so uveljavili hitrostno omejitev 30 km/h; lokalne ulice so opremili z hitrostnimi platoji, šikanami in xxxxx točkami; enosmerne ulice so spremenili v dvosmerne. Krožne ceste in arterije so v posameznih primerih zožili. Alternativnim oblikam prevoza so dali višjo prioriteto. Preiskus je pokazal naslednje:

• gostota prometa se ni spremenila • hitrosti so se znižale • pogostost nesreč se ni spremenila, zmanjšala pa se je njihova teža • onesnaževanje zraka se je zmanjšalo • hrup se je zmanjšal • uporaba goriva se je – odvisno od lokacije – zvišala ali znižala.

_______ 69

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo V celoti gledano so bili rezultati pozitivni in so opogumili mnoga mesta, da so sprejela programe umirjanja prometa na širših območjih. Čeprav so v Angliji že leta 1963 v vladnem dokumentu Promet v mestih sprožili moderne ukrepe umirjanja prometa, pa so se šele nedavno lotili uveljavljanja teh ukrepov na glavnih cestah ter preoblikovanja ulic v prostor za ljudi. Avtor cdokumenta Colin Buchanan ugotavlja, da rast prometa ogroža kakovost mestnega življenja, vendar ponuja predvsem kratkoročne rešitve. Mestna območja naj bi rekonstruirali tako, da bi se prilagodila avtomobilom. Soseske bi zaščitili z zapiranjem ulic in uporabo kratkih enosmernih delov, da bi preprečili tranzit. Poudarili so ukrepe nadzora obsega prometa in praktično izključili nadzor hitrosti. Ukrepi so dosegli razmeroma majhen vpliv na stopnjo nesreč v primerjavi z ukrepi v drugih državah, tako, da je nek kritik leta 1989 zapisal, da »je bila uporaba umirjanja prometa v Britaniji skoraj neopazna, izvedena tu in tam v novih naseljih in običajno na zelo razredčen in šibek način«. Kasne3jše spremembe so tudi Britanijo približale evropskim ukrepom. Razvoj se seveda ni ustavil v Evropi ampak je segel tako v Avstralijo kot v ZDA in še kam. Orodjarna umirjevalnih ukrepov V teku let je na področju umirjanja prometa nastala cela zbirka ukrepov in skušali bomo pripraviti nekakšen njihov pregled. Ewing (1999) v to zbirko ne uvršča naprav za nadzor prometa in izboljšav ulične ureditve. Poenostavljeno bi lahko rekli, da se umirjanje prometa zvaja na dvoje:

• prepoznavo narave in obsega s prometnih problemov v dani ulici ali na danem območju; • izbiro in uvajanje stroškovno učinkovitih ukrepov za razreševanje prepoznanih problemov.

PREGLEDNICA 2. Posplošena ocena ukrepov za umirjanje prometa (Ewing, 1999) naprava za

prometa

zmanjšanje prometa

zmanjšanje hitrosti

hrup in onesnaževanj

e

varnost omejitev

a promet

u

dostop reševalni

h vozil

problemi vzdrževanj

a

raven kršitve

stroški

hitrostne grbine

znaki STOP

prepoved

LEVO/DESNO

enosmerna ulica

blažilci

prometni

otok

sredinska ovira

prisilna smer

polodvračale

c

diagonalni

možno

ni verjetno

da

da

ni verjetno

možno

da

da

da

da

da

omejena

ne

ne

ne

malo

verjetno

ne

možno

verjetno

verjetno

verjetno

povečan hrup

povečan

zmanjšan

zmanjšan

ni spremembe

ni

spremembe

zmanjšan

zmanjšan

zmanjšan

zmanjšan

ni dokumentiranih problemov

nejasno

izboljšana

izboljšana

izboljšana za pešce

nejasno

izboljšana

izboljšana

izboljšana

izboljšana

izboljšana

ne

ne

ni zavijanj

ena

ne

ne

le zavijanj

e v desno

ena

tranzitni promet

manjše težave

ni težav

ni težav

ena smer

ni težav

nekaj omejitev manjše omejitve

manjše omejitve manjše omejitve

nekaj omejitev

nekaj

ne

ne

vandalizem

ne

tovornjaki zadevajo robnike

vandalizem

ne

vandalizem

vandalizem

ni jiv

o

možno visoka možno visoka

nizka

ni jiv

o nizka

nizka

možno visoka možno visoka nizka

nizki

nizki

nizki

nizki

srednji

srednji

srednji

srednji

srednji

upravljanje dostop

uporabl

vožnje v

smer

uporabl

nekaj

smer

_______ 70

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo odvračalec

slepa ulica

zmanjšan

popoln omejitev vandalizem

vandalizem

nizka

srednj

i

visoki

Če je problem tranzitni promet so potrebni ukrepi ene vrste, če je problem hitrost gre za druge. Seveda se ta linearni pogled (problem rešitev) na umirjanje prometa zruši, ko se sooči s pravnimi, postopkovnimi in političnimi omejitvami. Zaenkrat bomo te ostale vidike zanemarili. Čeprav večina ukrepov umirjanja vpliva tako na volumen prometa kot na hitrost, jih navadno razvrstimo glede na njihov prevladujoči učinek. Popolne in polovične zapore ulic, različni odvračevalci, sredinske ovire in prisilno obračalni otoki so ukrepi za nadzor volumna. Njihov osnovni namen je odvračanje ali odstranjevanje tranzitnega prometa. Hitrostne grbine, hitrostne table, dvignjena križišča, prometni otoki, šikane, dušilci, stranski premiki in preusmerjena križišča so ukrepi za nadzor hitrosti, z osnovnim namenom upočasnjevanja prometa. Ukrepi za nadzor gostote prometa Popolna zapora ulice so ovire nameščene preko ulice, ki jo popolnoma zaprejo za tranzitni promet. Običajno puščajo le pločnik in kolesarske steze. Pravimo jim slepe ulice (cul-de-sac, dead end) Ovire sestavljajo poraščeni otoki, zidovi, stebri, ali druge ovire, ki puščajo le odprtino ožjo od širine avtomobila. Zaprtje ulic je eden najpogostejših ukrepov za preprečevanje tranzitnega prometa. Gre za precej protisloven ukrep in v mnogih skupnostih so jim nasprotovali, ponekod pa jih sploh več ne dovoljujejo (Ewing, 1999). Težave nastopajo zaradi dostopa reševalnih vozil, cestne povezanosti in zmogljivosti, preobremenjenosti vzporednih ulic ipd. Včasih pa so zadnja možnost za rešitev problema. Praviloma jih nadomeščajo z drugimi ukrepi.

SLIKA 3. Polzaprtja, načrtovana za upoštevanje (Ewing, 1999)

_______ 71

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Polovična zapora ulic so ovire, ki preprečujejo potovanje v eno smer na kratki razdalji na drugače dvosmerni ulici. Pravijo jim tudi delno zaprtje ali enosmerno zaprtje. Kadar dve polovični zaprtji namestimo eno nasproti drugemu na križišču dobimo pol-odvračevalce. Polzaprtja predstavljajo najpogostejši ukrep nadzora količine prometa po slepih ulicah. Pogosto jih uporabljajo več v zaporedju, da bi pot skozi sosesko postala manj direktna. Niso postavljene na isti strani, tako da mora voznik stalno spreminjati smer. Navadno so postavljene na križiščih, včasih pa tudi drugod, navadno med stanovanjskimi in nestanovanjskimi predeli. Tako zaščitimo stanovanjski del pred poslovnim prometom. Vendar je polzaprtje sredi ulice manj učinkovito kot popolno zaprtje. Če jim preprečimo uvoz v ulico, bodo vozniki zaprtje upoštevali. Ko so enkrat v ulici obstaja težnja, da gredo okoli kratke ovire.

SLIKA 4. Umirjanje prometa s popolno zaporo ulice (slepe ulice) (Ewing, 1999) _______ 72

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 5. Polovična zapora ulic (Ewing, 1999) Ostali ukrepi za nadzor količine prometa so redkejši. Diagonalni odvračevalci so ovire nameščene diagonalno preko križišča, ki preprečujejo vožnjo skozenj. Pravimo jim tudi polni odvračevalci ali diagonalna zaprtja ulic. Podobno kot polzaprtja, so diagonalni odvračevalci navadno nameščeni cikcakasto, da oblikujejo manj neposredne poti skozi sosesko. _______ 73

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 6. Diagonalni odvračevalci (Ewing, 1999) Sredinske ovire so dvignjeni otoki postavljeni vzdolž središčne črte ulice, ki se nadaljujejo skozi križišče tako, da preprečujejo vožnjo skozi križajočo cesto. Pravijo jim tudi sredinski odvračevalci ali otočni odvračevalci. Prisilni obračalni otoki so dvignjeni otoki, ki preprečujejo določene premike na pristopih k križišču. Pravijo jim tudi prisilna obračalna kanalizacija, ali otoki za obračanje v desno. Obstajajo tudi ukrepi kot so zvezdni odvračevalci in prirezani diagonalni odvračevalci. _______ 74

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 7. Sredinske ovire (Ewing, 1999)

SLIKA 8. Polodvračevalci (Ewing, 1999)

_______ 75

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 9. Otoki za prisilno zavijanje (Ewing, 1999) Zaradi skrbi, da bi se promet preselil z umirjenih ulic na vzporedne, ki niso umirjene, se raje uporabljaqjo manj omejujoče oblike nadzora količine vozil. Žal je manj omejujoče oblike lažje kršiti. Slika 10 prikazuje še nekaj možnih ukrepov, pa tudi za že prikazane obstajajo še druge različice. _______ 76

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 10. Različni ukrepi za nadzorovanje količine prometa Ukrepi za nadzor hitrosti Obstajajo tri vrste ukrepov za nadzor hitrosti:

• navpični ukrepi, ki uporabljajo sile navpičnega pospeška za odvračanje previsokih hitrosti; • vodoravni ukrepi, ki uporabljajo sile stranskega pospeška za odvračanje previsokih hitrosti in • zožitve, ki uporabljajo zaznani občutek zaprtosti za odvračanje previsokih hitrosti.

_______ 77

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Ker so fizične sile bolj prisiljive, so navpični in vodoravni ukrepi učinkovitejši v zmanjševanju hitrosti. Nekateri zožitev, ki ohranjajo standardno širino cestišča sploh ne uvrščajo med umirjevalne ukrepe, ampak kvečjemu med izboljšave za pešce. Navpični ukrepi Hitrostne grbine so okrogla dvignjena območja na cesti. Uporabljajo tudi izraze cestne grbine in valovitost. Wattsova profilna grbina, ki so jo razvili in preskusili v Britanskih laboratorijih za raziskovanje prometa je med najbolj običajnimi ukrepi v ZDA. ITE priporoča grbino dolgo 3,6 m v smeri potovanja in visoko 7,5 d0 10 cm, parabolične oblike za hitrosti 24 do 32 km/h. V nekaterih evropskih državah je razmak med grbino in pločnikom dovolj velik, da omogoča vožnjo kolesarjem, v ZDA pa je ožji, da odvrača motoriste. Dolžina 3,6 m zagotavlja, da osebna vozila grbine ne bodo zajahala. Preskušali so tudi krajše grbine, ki so delovale bolj kot hitrostne izbokline. Te povzročajo neudibje že pri nižjih hitrostih, pri višjih pa se vplivi hitro absorbirajo, vendar lahko pride do poškodbe obese ali izgube nadzora nad vozilom. Njihove ocene so zelo protislovne, odvisno od ocenjevalca. So razmeroma poceni in učinkovite v znižanju hitrosti, če so ustrezno razporejene. Vendar se opazovalcem ne zdijo privlačne, čeprav se da njihov videz izboljšati (nasadi v ulicah, pobarvane, označene).

SLIKA 11. Različni profili grbin (Ewing, 1999) Hitrostni platoji so na vrhu ravne hitrostne grbine narejene iz opeke ali drugega teksturiranega gradiva na ravnem delu. Pravijo jim tudi trapezoidne grbine, hitrostne platforme in če so označene za prečkanje dvignjeni prehodi. Običajno so dovolj dolge za celotno vozilo. Njihova dolga ravna površina in položnejši pristop glede na grbine, omogoča višje hitrosti. Opeke ali drugo gradivo izboljšuje njihov videz, priteguje pozornost ter povečuje varnost in zmanjšuje hitrost. Eno najobilajnejših kaže slika 12.

SLIKA 12. Primerjava hitrostnega platoja in grbine (Ewing, 1999)

_______ 78

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 13. Primeri hitrostnih platojev, ki so po vrsti stali 10.000 $, 1.700 $ in 2.400 $ (Ewing, 1999) Platoji omogočajo uporabo tudi na pomembnejših ulicah, kjer so količina prometa in hitrosti previsoke za grbine. Primerne so tudi zato, ker lahko služijo kot dvignjeni prehodi za pešce in tako označujejo njihovo ozemlje. Počasnejši promet in boljša vidljivost pešcev prispevata k njihovi varnosti. Običajne grbine tega ne omogočajo. So pa dražje od grbin ter preveč »prijazne« za reševanje določenih hitrostnih problemov. Ostali navpični umirjevalni ukrepi vključujejo dvignjena križišča, teksturirane tlake in več nepravilnosti, kot so dvignjeni prehodi in tresoče bunke na križiščih.

SLIKA 14. Dvignjeno križišče (Ewing, 1999) Dvignjena križišča so ravna dvignjena območja, ki pokrivajo celotno križišče, z rampami na vseh pristopih in pogosto z opekami ali drugim teksturiranim gradivom na ravnih površinah. Navadno se dvignejo do ravni pločnika, oz. malenkost niže, da nudijo znak vidno prizadetim. Tako celotno križišče postane ozemlje pešca. Primerne so za gosta mestna območja. Teksturirani tlaki so cestne površine tlakovane z opeko, betonskimi ploščami, odtisi na asfaltu ali drugim gradivom, ki nudi stalne majhne spremembe v navpični ureditvi.

_______ 79

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 15. Hitrostne grbine (Ewing, 1999)

_______ 80

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 16. Hitrostni platoji (Ewing, 1999)

_______ 81

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 17. Dvignjeni prehodi za pešce (Ewing, 1999)

_______ 82

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 18. Dvignjena križišča (Ewing, 1999)

_______ 83

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 19. Teksturirani tlaki (Ewing, 1999) Vodoravni ukrepi Vodoravni ukrepi dosegajo zmanjšanje hitrosti tako, da silijo voznika v vožnjo okoli vodoravnih ovinkov in s preprečevanjem dolgih razgledov na cesto pred njim. Najbolj znan vodoravni ukrep je prometni

_______ 84

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo krog. Prometni krog je dvignjen otok na križišču okoli katerega kroži promet. Včasih jim pravijo križiščni otoki. Navadno so okrogle oblike ter poraščeni, čeprav ne vedno.

SLIKA 20. Prometni krogi v soseski (Ewing, 1999)

SLIKA 21. Montažni prometni otoki (Ewing, 1999)

_______ 85

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Otoki preprečujejo voznikom prehitro vožnjo skozi križišča s preprečevanjem ravne tranzitne vožnje. Vozniki morajo najprej zaviti desno, nato levo, ko vozijo mimo otoka ter nato spet desno. Težave lahko povzroča nezmožnost velikih vozil, da vozijo po krivuljah malega premera. Pri odpravi te težave lahko pomaga poseben profil otoka, ki omogoča vožnjo avtobusom in tovornjakom.

SLIKA 22. Prometni otoki z izrezi za tranzitna vozila (Ewing, 1999) Vodoravni odklon pri otokih lahko sili motorna vozila v pešaška območja, ali na območje kolesarjev. Tudi, kadar obstajajo posebne kolesarske steze, lahko kolesarji iščejo bližnjise in sekajo krivine ter se mešajo z motornim prometom. Zato se marsikje v bližini parkov, šol in drugih generatorjev pešcev in kolesarjev izogibajo tej rešitvi. Prav kolesarji v ZDA so pogosto nasprotovali prometnim otokom (Ewing, 1999). Zato si oglejmo nekaj njihovih mnenj o različnih umirjevalnih ukrepih. PREGLEDNICA 3. Pogled kolesarjev iz Boulderja na ukrepe umirjanja (Ewing, 1999) UKREP POGLEDI zaprtje ulic rahla podpora dokler se ohrajajo učinkovite tranzitne povezave za

kolesarje hitrostne grbine močna podpora dokler ne segajo na kolesarske steze dvignjeni prehodi (platoji) močna podpora dokler ne segajo na kolesarske steze in prehodi niso

teksturirani dvignjena križišča nasprotujejo zaradi visokih stroškov prometni krogi nasprotujejo zaradi visokih stroškov, nevarnosti za strnjevanje kolesarjev

in zmede za motoriste – do neke mere se da prenašati pri majhni količini vozil

zmanjševanje premera rahla podpora dokler kot kolesarji niso prisiljeni v spajanje z vozili sredinski otoki ni soglasja – nasprotujejo če so kolesarji nagneteni skupaj z hitrimi vozili znaki STOP rahla podpora hitrostni radar rahla podpora foto radar močna podpora Problem otokov je tudi njihova cena, saj je večkratnik cene grbin ali platojev. Dodatni stroški nastopajo zaradi velikosti posega, uporabe betona namesto asfalta, potrebe po rastlinjenju in pogoste nujnosti novega poteka robnikov po vogalih. Včasih je možno v opremljanje otokov in skrb zanje vključiti tudi lokalne stanovalce.

_______ 86

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 23. Osnovni in povečani krog z oceno stroškov (Ewing, 1999) In kakšna je njihova učinkovitost. Raziskave, ki so primerjale hiztrosti vozil pred in po uvedbi otokov so pokazale, da se hitrosti na na ulici med otoki (midblock) le malo znižajo, ali pa celo narastejo. Za razliko od grbin in platojev so otoki omejeni na križišča, ki pa se lahko nahajajo na večjih razmakih. Območje njihovega vplivanja je omejeno na nekaj deset metrov v obe smeri od otoka. Njihov glavni dosežek ni znižanje hitrosti ampak večja varnost v križiščih (v Seattleu so tako znižali število trkov za 95 %). Težave s dolgimi vozili so ponekod reševali tako, da so ta lahko zavila levo pred otokom. To je sicer vnašalo nekaj zmede, ni pa delalo večjih težav.

SLIKA 24. Vozi desno, razen vozil daljših od 7 metrov (Ewing, 1999) Podobna prometnim krogom v soseskah so krožna križišča, ki prav tako zahtevajo, da promet kroži v smeri nasprotni urnemu kazalcu okoli osrednjega otoka. Za razliko od krogov se uporabljajo na ulicah z gostejšim prometom, na arterijah in zbiralnih ulicah, kjer pogosto nadomeščajo prometno signalizacijo ali STOP znake. So večji od krogov in imajo dvignjene razcepljene otoke, ki kanalizirajo prihajajoči promet v desno.

SLIKA 24. Sodobno krožno križišče (levo) in staromodni prometni otok (desno) (Ewing, 1999) _______ 87

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 25. Krožno križišče (Ewing, 1999) Obstaja precep ali gre za ukrep umirjanja, ali pa so krožna križišča zgolj oblika urejanja križišč. Glede na odklone pri vstopu (ki omejujejo hitrost) in kroženjo nasprotno urnemu kazalcu okoli osrednjega otoka (ki tudi omejuje hitrost), umirjajo promet. So v podobnem razmerju do prometnih krogov kot so grbine do platojev, tj. ista geometrijska lastnost namenjena višjim hitrostim in večji gostoti. Pri sodobnih krožnih križiščih mora prihajajoči promet počakati na vrzel v prometnem toku preden lahko vstopi v križišče. Drugi vodoravni ukrepi umirjanja vključujejo šikane, preurejena križišča, stranske premike in neobičajne ukrepe kot so deflektorski otoki ter polkrogi.

_______ 88

Šikane so podaljški robnika, ki se izmenjujejo z ene strani ulice na drugo oblikujoč S – krivulje. Pravijo jim tudi odkloni, serpentine, zasukane krivulje ali pregibi. So manj običajne od krogov, delno zaradi visokih stroškov preurejanja robnikov in orastlinjevanja. Če vniso dobro oblikovane lahko dopuščajo

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo višje hitrosti voznikom, ki sekajo pot po osrednji liniji ter preskušajo svojo spretnost na ovinkih. Evropski priročniki priporočajo premik v poravnavi vsaj v širini enega pasu, odklonske kote vsaj 450 in osrednje otoke, ki bi preprečili voznikom sredinsko okrajšavo.

SLIKA 25. Voznik sledi ravni »dirkalni črti« skozi šikane (levo) in šikane ustvarjene z zaščitenim parkiriščem (desno) (Ewing, 1999)

SLIKA 26. Šikane (Ewing, 1999) Podoben učinek, kot ga imajo šikane, lahko dosežemo za del teh stroškov z izmenjavo parkiranja na eni in drugi strani ulice.

_______ 89

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 27. Stranski premiki, ki spodbujajo (levo) ali odvračajo (desno) bližnjice (Ewing, 1999) Stranski premiki so podaljšek robnikov na drugače ravni ulici, ki povzroča, da se vozišče upogiba z ene na drugo stran prvotne smeri. Stranski premiki z ustrezno stopnjo odklona so se uporabljali na zbiralnih in celo arterijskih ulicah, kjer visoka gostota in hitrosti preprečujejo bolj ostre ukrepe. V Evropi so to standardni ukrepi, sprejeti pa so tudi v ZDA. Podobni so šikanam, saj so njihovi stroški zmerni in lahko oblikujemo zaščitena parkirišča. Dodajajo se jim osrednji otoki, ki preprečujejo voznikom sekanje krivin. Do pomembnega znižanja hitrosti pride pri stranskem premiku za vsaj širino vozišča in pri odklonskem kotu 450.

SLIKA 28. Preoblikovana križišča (Ewing, 1999)

_______ 90

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Preoblikovana križišča so spremembe v orientaciji, ki spremeni T – križišča z ravnimi pristopi v ovinkaste ulice, ki se srečajo pod pravimi koti. Prejšnje gibanje naravnost skozi vzdolž vrha T postane obračakno gibanje. So ukrep umirjanja za T-križišča, saj ravni vrh T otežuje doseganje odklona kot ga potrebujejo prometni otoki.

SLIKA 29. Zožitve premera ulice (Ewing, 1999) Zožitve Na koncu si bomo ogledali še umirjevalne ukrepe, ki uporabljajo zožitve na cesti za doseganje znižanja hitrosti. Zožitve navadno spremljajo orastlinjevanje, ulično pohištvo ali drugi navpični elementi, ki pritegujejo pozornost na zožitev in vidno omejujejo prostor. _______ 91

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 30. Razširjeni pločniki, ki omogočajo varno prečkanje (Ewing, 1999) Zmanjševanje premera (neckdown) so podaljški robnikov na križiščih, ki zmanjšujejo širino ceste med robnikoma. Pravijo jim tudi križiščne zožitve. V povezavi s prehodi za pešce so varni prehodi. So najobičajnejša oblika zoževanja ulic. Učinek na znižanje hitrosti je omejen zaradi odsotnosti izrazitih navpičnih ali vodoravnih odklonov. Njihov glavni namen je »opešačenje« križišč. To opravijo s skrajševanjem razdalje prečkanja za pešce in z opozarjanjem nanje z dvignjenimi otoki. Zniža se tudi hitrost zavijajočih vozil.

SLIKA 31. Razdalja prečkanja in hitrost zavijanja nasproti polmeru robnika (Ewing, 1999)

_______ 92

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 32. Zožitve s sredinskim otokom (Ewing, 1999) Druge vrste zožitev vključujejo zožitve s središčnimi otoki in dušilce. Zožitve z osrednjim otokom so dvignjeni otoki postavljeni vzdolž osrednje črte ulice, ki na tem mestu zožujejo vozni pas. Lahko jih orastlinimo s čemer prispevajo k videzu soseske. Nameščeni pri vstopu v sosesko in v kombinaciji z teksturiranim tlakom ter spomeniškimi znaki predstavljajo pristopna vrata v naselje.

SLIKA 33. Oblikovanje pristopa v naselje (levo) in osrednji otok, ki odvrača prehitro vožnjo na ovinku (Ewing, 1999)

_______ 93

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Osrednji otoki so učinkoviti, kadar so nameščeni nižje od križišča. Zavijajoča vozila so kanalizirana v desno. Učinkovitost se jim poveča, kadar predstavljajo kratke prekinitve v drugače odprti ulici in ne dolge sredinske otoke, ki kanalizirajo promet in ločujejo nasprotne tokove. Slednje se včasih izide v previsoke hitrosti, medtem ko prvo (morda zato, ker se zdijo kot ovira za prihajajoči promet) le-tega upočasnjuje. Podobno kot druge zožitve osrednji otoki lahko pomagajo opešačiti ulico. Nudijo zatočišče na polovici prečkanja in omogočajo pešcu varno čakanje na vrzel v prometnem toku.

SLIKA 34. Dušilci (Ewing, 1999) Dušilci so podaljški robnikov na ulici med križišči, ki zožujejo ulico z razširitvijo pločnika ali zasaditvijo. Če so označeni kot prehodi so tudi varni prehodi. Puščajo dva vozna pasova na ulici, čeprav ožja kot prej, ali pa celo le enega. Kadar je ulica zožena v en pas, je ta lahko vzporeden s traso ali pod kotom (vzporedni dušilec oz. kotni dušilec). V ZDA jim nasprotujejo zaradi varnosti, saj se nasprotna prometna tokova srečujeta v zožitvi. _______ 94

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 35. Sredinski otok odvrača zavijanje z visoko hitrostjo (levo), sredinski otok s prekinitvijo za prehod (sredina) in neuspešen dušilec (desno) (Ewing, 1999)

SLIKA 36. Drugi ukrepi za nadzor hitrosti (Ewing, 1999)

_______ 95

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 37. Drugi ukrepi za nadzor hitrosti (Ewing, 1999)

_______ 96

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 38. Kombinirani ukrepi (Ewing, 1999)

_______ 97

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 39. Kombinirani ukrepi (ewing, 1999) Oblikovalske težnje Ena od značilnosti razvoja na področju umirjanja prometa je prehod od enostavnih k mnogovrstnim programom. Z razvojem postajajo programo vse kompleksnejši. Začne se z enim, ali dvema ukrepoma, nato pa jih uporabljajo vse več. Z izkušnjami se spoznajo omejitve posameznih ukrepov in prave sestave različnih ukrepov. Tudi ulice niso povsod enake, ali pa želje prebivalcev, da ne govorimo o konkretnih prometnih problemih. Te težnje po mnogovrstnosti niso vedno očitne zaradi razvrstitve ukrepov v široke kategorije. Iskanje ustreznih ukrepanj je vodilo do bistrih kombinacij različnih ukrepov (glej sliki 38 in 39). Ukrepi se kombinirajo tudi na različnih točkah vzdolž iste ulice.

_______ 98

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

SLIKA 40. Različne kombinacije ukrepov: prometni krog z zožitvijo (zgoraj levo), hitrostni plato z dušilcem (zgoraj desno), hitrostni plato s šikano (spodaj levo) in hitrostni plato s sredinskim otokom (spodaj desno) (Ewing, 1999) Medtem ko so se zgodnji ukrepi usmerjali bolj na nadzor količine prometa, se sedaj vse bolj na njegovo hitrost. Element slučajnosti začetnih načrtov vse bolj zamenjuje predvidljivost. Zastavlja se vprašanje mešanja ali ujemanja umirjevalnih ukrepov na dani ulici ali območju. Po enem pogledu naj bi pri vsakem ukrepanju uporabili le eno vrsto ukrepov razporejenih v pravilnih presledkih, saj naj bi poenotenost pomagala pri prepoznavanju in razumevanju ukrepov. Toda po drugem pogledu poznanost opogumlja previsoke hitrosti. Zato marsikje namenoma mešajo različne ukrepe.

SLIKA 41. Različni ukrepi lahko privedejo do izboljšanja (Ewing, 1999)

_______ 99

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo Načrt, ki ga prikazuje slika 41 je temeljil na dveh pojmovanjih. Najprej so razmestili umirjevalne ukrepe v kratkih presledkih, da bi odvračali pospeševanje med njimi, spreminjali pa so tudi vrsto ukrepa, tako da se voznik ne more na posameznega navaditi. Kljub temu mnogi zagovarjajo predvidljivost pred presenečenjem. Varni vozniki bodo res upoštevali omejen razgled in oteženo premočrtno vožnjo, toda vedno je lahko kdo, ki ne bo tako ravnal. Na Danskem, kjer iajo na tem področju že veliko izkušenj, zagovarjajo razumno ravnotežje med enoličnostjo in pestrostjo. V ukrepanju se pojavlja tudi določena težnja od zožitev k odklonom, saj neustrezne zožitve lahko nevarnost celo povečajo. Zato prehajajo od ravnih zožitev k hibridnim ukrepom, ki vključujejo tako zožitve kot odklone.

SLIKA 42. Uvajanje odklonov (Ewing, 1999) V začetnih časih so postavljali posamezne ukrepe daleč vsaksebi, kar ni bistveno znižalo hitrosti v vmesnih delih ulic. Toda tudi premajhni razmaki so bili moteči, posebno za lokalne prebivalce, ki se večkrat na dan vozijo po teh ulicah.

SLIKA 43. Hitrost med ukrepi v funkciji njihove medsebojne razdalje (vrednosti so v čevljih, kjer 1 čevelj znaša 0,30 m) (Ewing, 1999) Če se je umirjanje prometa v začetkih pojavljalo le v posameznih točkah, se danes vse bolj obravnavajo cela območja. Vse bolj se kaže, da je treba umirjanje prometa načrtovati na širši osnovi, vendar ne tako _______ 100

Drzavne ceste in prometna varnost ucencev VI. porocilo

_______ 101

široki, da bi bilo težko doseči soglasje različnih udeležencev o ukrepih. Posamezna soseska je najbrž tisto optimalno območje za ukrepanje. Primer nam kaže slika 44.

SLIKA 44. Načrt umirjevalnih ukrepov v Jugovzhodni Sarasoti v ZDA (Ewing, 1999)

ODNOS DO OKOLJA, VEDENJSKE IN SOCIALNE PASTI

Marko Polič

Problem Katastrofične vizije futurologov in domišljija pisateljev znanstvene fantastike, ko so risali možne mračne scenarije prihodnosti, vse bolj postajajo resničnost. Idiličnih prizorov znanih še s preloma prejšnjega stoletja je vse manj. Svet, ki so ga nekdaj poznali, kot da nepovratno izginja. Že mi sami, kaj šele zanamci, se vse bolj nahajamo v opustošenem okolju v katerem bistri potoki, zelena drevesa in petje ptic postajajo zgolj oddaljen spomin. Ali je to nujno? Ali res mora vrsta, ki si je nadela obetajoče ime "homo sapiens" dokazati njegovo neresničnost? Ali se bomo res samo občasno še ponižno poveselili, tako kot Angleži, ko so po mnogih desetletjih v Temzi spet odkrili živo ribo? Kje so vzroki za to? In kje je rešitev? Kaj je treba storiti? Je to beg nazaj k naravi o katerem je govoril Rousseau in ga znova in znova vlečejo na plan nasprotniki sodobne tehnologije? Poglejmo, kaj o tem pravi Stanislav Lem (1977), ki ga mnogi poznate po odličnih znanstvenofantastičnih romanih, v svoji knjigi Summa Technologiae: "So

duhovi, ki mislijo hermetično in ki jih je kratko in malo nemogoče poučiti, da mora biti primitivizacija družbenih in gospodarskih struktur v večmilijardnem svetu tragedija, ustvarjanje kakršnih koli rustikalnih komun, pa je znotraj takega sveta de facto parazitizem, pa čeprav bi ga izvajali še tako častivredni idealisti, ker bi komune, čeprav se tega ne bi zavedale, živele na račun civilizacijske tehnologije, in če bi v njih vstopilo celo človeštvo, bi propadlo zaradi lakote in bolezni". Tako Lem. Rešitev je torej treba poiskati drugje, najbrž prav v obstoječih znanjih in v drugačni uporabi tehnologije, torej v drugačnem odnosu do okolja. Toda za to mora priti do pomembnih premikov v mišljenju in seveda v ukrepanju ter v strukturi in delovanju družbe in gospodarstva nasploh. Predvsem morajo ljudje spoznati, da onesnaženje in okvare okolja predstavljajo resno grožnjo življenju na zemlji, da k temu prispevamo vsi (čeprav ne vsi v enaki meri1 in čeprav se tega vedno ne zavedamo) in da smo za spremembo prav tako potrebni vsi. Za doseganje teh premikov moramo razumeti človeka v njegovih izmenjavah z okoljem. Te so določene z njegovo psihološko naravo, a tudi z vsemi drugimi značilnostmi, procesi in odnosi (družbene in gospodarske razmere, tehnološki razvoj, itd.). Pristop bo moral biti sistemski, tu pa bom poskusil pokazati zgolj njegov psihološki vidik. Brez upoštevanja zakonitosti človeškega doživljanja in delovanja namreč okolja ne bomo mogli izboljšati. Ni pa to še dovolj. Odnos ljudi do okolja povsem točno opisuje rek "daleč od oči, daleč od srca". Ljudi začne skrbeti onesnaženje, opustošenje okolja, ali izginjanje naravnih

1 Sicer smo res vsi na isti ladji, ampak nekateri se na njej vozijo v luksuznem razredu, drugi pa v podpalubju. Predlagane linearne omejitve torej že tako ne bi bile do vseh enako pravične. Prav gospodarsko najbolj razvite države, npr. ZDA in Japonska, ki najbolj onesnažujejo okolje, čutijo največji odpor do sprejemanja omejitev, ki bi, kakršne so, kvečjemu upočasnile propad ne pa izboljšale razmer. Po nekaterih teorijah naj bi se človeštvo vedlo samopopravljalno, ko zadeve pridejo predaleč, začnejo delovati popravljalni mehanizmi. Težava s tem optimističnim pogledom na zadevo je samo ta, da morda ne drži.

170

virov šele, ko problem postane javno viden - ko ozračje postane rumenkastorjavo in smrdi kot odtočni kanal, ali ko se račun za ogrevanje naenkrat podvoji. Toda z izginotjem - čeprav začasnim ali zgolj navideznim - zunanjih znakov problema, izgine tudi zanimanje zanj. Pojav je podoben t.i. kriznemu učinku, ko so zanimanje in delovanje med in takoj po nesreči izjemni, a kaj hitro pride do krizne amnezije in prejšnja pripravljenost za ukrepanje izgine, povrnejo pa se stare, čeprav morda nevarne ali vsaj nekoristne navade. Za pojavom se skrivajo nekatera znana psihološka načela. Predvsem ljudje razmišljajo o dražljajih in delujejo na tiste, ki se jih z lahkoto zavedajo. Pomembni so dražljaji, ki izstopajo in pritegujejo pozornost. Simon (1957) je postavil teorijo omejene razumnosti, v kateri trdi, da mora odločevalec oblikovati poenostavljen model sveta, da bi ga lahko obvladoval, saj je svet preveč zapleten, da bi se ga lahko zavedali v celoti. Ljudje iščejo zadovoljive in ne najboljših rešitev. Izberejo tisto pot, ki zadovolji njihove najpomembnejše potrebe, čeprav izbira morda ni idealna. Pogosto uporabljajo posebne hevristike, tj. mentalne strategije, s katerimi težave presoje poenostavijo. To so nekakšne miselne bližnjice, ki omogočajo odločanje ali ocenjevanje brez vseh za t. i. razumno odločanje potrebnih podatkov. Čeprav praviloma učinkovite, v določenih okoliščinah lahko odpovedo. Žal poškodovanje okolja ni vedno očitno. Mnoge, celo najbolj nevarne poškodbe so skrite in dostopne zgolj inštrumentom. Svoje vedenje pa ne bomo vzročno povezovali s poškodbami okolja, če te niso povsem očitne. Osebni odpadki preprosto izginejo, odnesejo jih ali pa jih odplaknemo. Sploh nam ni jasno, da onesnažujemo okolje tudi mi. Biologi npr. navajajo, da pri večdesetletnem onesnaževanju nekega jezera, 95 % škode nastane preden postane očitna neizvežbanemu očesu. Potem pa je za preokrenitev procesa navadno že prepozno. Leff (1978) piše, da predstavlja psihološka adaptacija, tj. navajenost na umazanijo, degradacije ipd. možno resno oviro okolju prijaznem človeškem delovanju. Vendar Lipsey (po Evans in sod., 1982) meni, da vsaj za onesnaženost ozračja to ne velja. Dlje, ko so ljudje izpostavljeni takemu onesnaženju, bolj jih bo problem jezil. V tem ga podpirajo ugotovitve raziskav, ki kažejo zmerno do visoko povezavo med zaskrbljenostjo zaradi onesnaženja zraka in fizičnimi znaki te onesnaženosti. Ko se enkrat nabere določena količina stresa zaradi neprestane izpostavljenosti slabemu zraku, ga posamezniki ne bodo več prenašali. Dalj časa, ko ljudje žive v mestu, bolj se zavedajo onesnaženosti in bolj ji nasprotujejo. Odnos do okolja je povezan tudi z našim pojmovanjem časa. Vsebino naše normalne zavesti sestavljajo stvari in ljudje, ki lahko obstajajo le v času. Naše izkušnje si sledijo linearno, tako kot ure na uri. Trajanje doživljamo kot strujo, ki nas nosi iz preteklosti v prihodnost. Ta način doživljanja časa tvori osnovo naše kulture. Omogoča nam tudi načrtovanje, usklajevanje našega življenja z življenjem drugih. Čas si organiziramo in načrtujemo, usmerjeni smo v prihodnost, ki je predvidljiva, manipuliramo s časom skoraj kot z materialom (čas je zlato), istočasno se ukvarjamo le z eno stvarjo itd.itd. Naš način razumevanja časa ima preživetveno vrednost v tehnološki kulturi. Toda, kakor smo sicer res usmerjeni v prihodnost, gledamo naprej le do določene meje. Naša prihodnost zajema nekaj let, kvečjemu desetletij in ne stoletja ali

171

tisočletja. Kot, da nas zanima le dobrobit sedaj živečih generacij. Naša perspektiva je pravzaprav tako kratka, da preprečuje uresničevanje mnogih projektov. Če bi lahko gledali dalj vnaprej, najbrž ne bi prišlo do ogrožujočega onesnaževanja okolja. Prav prekratek pogled naprej, prav prevelika omejenost na sedaj in tukaj in na znane probleme sedanjosti, nam preprečujejo tako njihovo reševanje, kot reševanje še neznanih, a že prisotnih težav, katerih pomemben (če ne najpomembnejši) del so tudi okoljske. Naslednjo oviro za okolju prijaznejše vedenje predstavlja dejstvo, da morajo okolju prijazni motivi tekmovati z veliko močnejšimi potrebami in željami. Ali si lahko privoščimo hrano brez pesticidov, ali smo pripravljeni zmanjšati uporabo osebnih avtomobilov, razporejati odpadke, se odpovedati tako priročni plastiki, cigaretam, ipd. »Naš denar in naša udobnost,« pravita Zimbardo in Leippe (1991) »sta otipljiva, očitna in takojšnja v primerjavi z našim majhnim in oddaljenim prispevkom k preprečevanju onesnaževanja oz. k izboljševanju velikih ekoloških problemov, ki jih niti ne moremo videti.« Prav zato, ker ljudje redko vidijo posledice okolju škodljivega vedenja ali pa se zavedajo, da imajo tudi nekatera njihova sedanja vedenja kasnejše škodljive posledice, manjkajo nekateri dejavniki, ki močneje povezujejo stališča in vedenja. Časovni pritisk in vplivi drugih, ki se vedejo okolju neprijazno, preprečujejo udejanjenje naših okolju prijaznih nagibov. Čeprav imamo morda okolju naklonjena stališča, nas vsakodnevni situacijski pritiski (npr. želja po udobju, vedenje drugih) vodijo v nasprotno smer. Naše vrednote nas morda usmerjajo v dobre namene, ki pa jih ne uresničimo. Konec koncev pravi nek pregovor, da je z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel. Najlažje je končno ne storiti nič. In ljudje smo nagnjeni k normalnosti, k temu, da nas zdramijo šele velike spremembe in hudi pritiski. Obstaja še cel niz socialno in psihološko določenih pojavov, ki nas obsojajo na ujetost v razmere, ki si jih ne želimo. Gre za t.i. vedenjske, oziroma socialne pasti.

•

•

Vedenjske in socialne pasti Pojem vedenjske pasti se nanaša na situacije, v katerih se posamezniki ali skupine lotijo neke obetajoče dejavnosti, pa ta kasneje postane nezaželena in je z njo težko prenehati. Te pasti so lahko tako socialne (te so najprej proučevali), kot individualne. Za vse se je uveljavil generični izraz "vedenjska past". Poznamo tudi protipasti (grehi opuščanja), ko se izognemo možnemu dobrodejnemu vedenju. Platt (po Bechtelu, 1997) pravi, da se socialna past pojavi v pogojih nasprotja med visoko motivirajočo kratkoročno nagrado ali kaznijo in dolgoročnimi posledicami. Razlikuje naslednje vrste pasti:

enoosebne pasti, ki so najenostavnejše saj vključujejo le eno osebo in velik časovni odlog pri preobratu ojačevalcev (npr. uživanje sladkarij in kasnejši karies); pasti z drsečimi ojačevalci, ko ojačevalec nudi vse manj zadovoljstva, dlje ko ga uporabljamo (npr. uživanje droge);

172

pasti z manjkajočim junakom, ko skupinsko korist prepreči negativno ojačevanje vsakogar, ki bi deloval in pride do precepa, ko je potreben »junak« za rešitev težav (npr. v zelo gostem prometu pade neka stvar s tovornjaka in potreben je kdo, ki bi tvegal in jo odstranil s ceste);

•

•

•

• • • • •

kolektivne pasti, ko ljudje delujejo v svojem kratkoročnem interesu v dolgoročno škodo vseh; vgnezdene pasti, do katerih pride v socialnih situacijah, ko se vedenje naglo pospešuje, saj nagrade zahtevajo vse hitrejše odzivanje (npr. nasilje se vse bolj pospešuje v odzivu na prejšnje odzive drugih).

Plousova (1993) razdelitev pasti in ustreznih protipasti je bolj vsebinska in poudarja mehanizme vsake od njih. Tako razlikuje:

pasti časovnega odloga, pasti nevednosti, pasti vlaganja, pasti poslabšanja in kolektivne pasti.

Lastnosti posameznih pasti se pogosto sestavijo v mešano past, vendar pa se načela, ki posamezno vodijo, medseboj razlikujejo. Zato bom obravnaval vsako posebej. Pasti časovnega odloga se nanašajo na razmere, ko kratkoročna korist ali ugodje nasprotujeta dolgoročnim škodljivim posledicam. Protipast gre v obratni smeri. Kratkoročno neugodje nasprotuje dolgoročnim koristim. V celoti vzeto gre za nasprotje med kratkoročnimi in dolgoročnimi posledicami neke odločitve oziroma dejavnosti. Ljudje se dolgoročnih posledic sicer pogosto zavedajo, vendar jih ne upoštevajo. Pri pasteh nevednosti se ljudje negativnih posledic ne zavedajo oziroma jih ne zmorejo predvideti. Te pasti so pogoste pri spremembah načina življenja. Značilen primer tovrstne pasti je zgodba o insekticidni odvisnosti ameriškega poljedelstva. Umetni organski insekticidi (npr. DDT) so bili v začetku zelo učinkoviti. Žal so pobili tudi ptiče in druge sovražnike škodljivcev, slednji pa so nanje postali odporni. Škoda je začela naraščati. Potrebni so bili novi in novi insekticidi. Past se je zaprla. Pasti vlaganja nastopijo takrat, kadar prejšnja vlaganja časa, denarja ali drugih virov vodijo ljudi v izbire, ki jih drugače ne bi naredili. Celo zmerna vlaganja preprečujejo opustitev projekta. Fischoff in sodelavci (1983) navajajo, da v ZDA niso opustili gradnje nobenega od važnejših jezov, potem ko so ga enkrat začeli graditi. Pasti poslabšanja se pojavijo, kadar dejavnost, ki v začetku nagrajuje, postopno postaja vse manj privlačna in/ali celo kaznovalna. Past z insekticidi, ki se je v začetku začela iz neznanja, se je kasneje sprevrgla v past poslabšanja. Pasti in protipasti poslabšanja pogosto povzročajo vedenja, ki se opazovalcem, ki celotnega poteka dogajanja ne poznajo, zde nesmiselna in samouničujoča.

173

Za razliko od dosedaj omenjanih pasti vključujejo kolektivne ali socialne pasti več oseb ali strani. Pojavijo se, ko zasledovanje posamične koristi vodi v škodljive posledice za vse. Posameznik nekaj stori, da bi si pridobil takojšnjo, kratkoročno korist, dejavnosti vseh posameznikov v dani situaciji pa vodijo dolgoročno do negativnega izida. Značilen primer tovrstne pasti je "zaporniška dilema", znana iz matematične teorije iger. Praktičen primer je opisal biolog Garrett Hardin (po Giffordu, 1997 in Plousu, 1993) v "Tragediji občinskih pašnikov". Skupna uporaba pašnikov je ob naraščanju števila živali in preseganju zmogljivosti pašnikov privedla do uničenja. Nasprotovale so si posamične koristi (vsaka žival je prinašala korist lastniku) in skupna škoda (uničenje pašnika). Izid bi bil najboljši, če bi vsakdo deloval v skupnem (javnem) interesu. In kaj vpliva na to, kako bodo ljudje delovali? Liebrand in sodelavci (1995) navajajo, da je v socialnih dilemah z N osebami sodelovanje toliko večje, kolikor: • • • •

je zaznana učinkovitost sodelovanja večja; so posamezniki manj anonimni in jih je možno lažje identificirati; so občutki osebne odgovornosti večji in skupinska identiteta izrazitejša in močnejša.

Gifford (1997) navaja, da z naraščanjem vrednosti vira, sodelovanje upada. Ljudje bolj sodelujejo, ko je okolje že degradirano, kot pa ko je še nedotaknjeno. Ugodno vpliva tudi razdelitev dobrine, tako, da je vsakdo odgovoren za en njen del. In če se ozremo še k sodelujočim. Več ko jih je, manj bo sodelovanja. Glance in Huberman (1994) navajata, da njuna matematična teorija socialnih dilem kaže, da splošnega sodelovanja ni možno ohranjati v skupinah, ki presežejo kritično velikost. Ta velikost je odvisna od posameznikovega pričakovanja o dolžini trajanja članstva v skupini, informacij, ki jih ima ter njegovih načrtov, ciljev in prepričanj. S starostjo in pa tam, kjer je vzpostavljeno zaupanje, sodelovanje in s tem ohranjanje dobrine, ali njena optimalna raba naraščajo. Ob zadostni "nagradi" za sodelovanje, socialna dilema (ali past) ni več to. Toda zavedati se moramo - tako vsaj nekatere ameriške raziskave - da je za posameznika pomemben njegov, ne pa skupni dobiček. Vendar je slednje odvisno tudi od samih razmer in prevladujoče usmerjenosti. Razlag socialnih pasti je več. Teorija tragične izbire meni, da so neenakost v razdelitvi virov in posledična stiska in trpljenje naravni in zato nespremenljivi. Mnogi uveljavljeni ideali (npr. svoboda in enakost) naj bi bili preprosto neskladni. Zato ne nudi rešitve tovrstnih dilem. Plattova teorija socialnih pasti vidi težavo v tem, da so okrepitve za vedenje v skupnem interesu ne le manjše, ampak pogosto tudi nepovezane z ustreznim vedenjem (tj. časovno so oddaljene). Teorija enakosti pravi, da posamezniki primerjajo svoje razmerje nagrada/vložek z razmerji drugih. Enakost ali pravičnost nastopata, ko so ta razmerja enaka. Ljudje skušajo namreč v medsebojnih odnosih utrditi in ohraniti ravnotežje med stroški in dobički. Če ni ravnotežja je to moteče in oseba bo skušala motnjo odpraviti z ponovnim vzpostavljanjem enakosti. Za razliko od prejšnjih, je po tej teoriji možna enakost ali pravičnost brez enakosti virov (ker gre za razmerja). Posameznik bo neenakost virov prenašal toliko

174

časa dokler bo menil, da je tisti, ki ima več, vložil v to tudi več napora. Toda, če je preveč posameznikov, ki vsi trdo delajo, ne bo za vse dovolj pravičnih nagrad. Dodati še moramo, da lahko posamezniki mentalno izkrivijo izide tako, da v svojih očeh ohranjajo enakost. Teorija omejene predelave pa meni, da večina ljudi deluje sebično ne zato, ker bi bili zlobni, ampak zato, ker se ne zavedajo nevarnosti kršitev. V vsaki od teorij je zrno resnice in pojav je - kot mnogi kadar gre za ljudi - prezapleten, da bi ga lahko razložila le ena sama. Rešitve, ki jih ponujajo različne teorije, segajo od vzpostavljanja močne osrednje oblasti, prestrukturiranja okrepitev, do večjega zavedanja posledic pretirane rabe omejenih virov. Možnosti spodbujanja okolju naklonjenih vedenj Gre seveda predvsem za vedenja. Sama stališča, še tako naklonjena okolju, so sicer nujna, a ne zadostna. V vzrokih težav pa se že nakazujejo tudi rešitve. Okolju naklonjeno vedenje mora postati nagrajujoče in njegovi stroški nižji. Motivacija za okolje mora postati močnejša od z njo tekmujočih dejavnikov časa, denarja, napora in udobja. In kaj je ustrezna nagrada? To so lahko obvezni vračljivi pologi za steklenice, nagrada za prihranek v porabljeni energiji ipd. Toda denar ni vse. In žal ukinitev zunanje spodbude pogosto zniža pogostost okolju naklonjenih vedenj. Še več, zunanje nagrajevanje lahko zniža vrednost in pomen naših lastnih, okolju naklonjenih stališč. Doseči je torej treba ponotranjenje motivacije za okolju naklonjeno vedenje. Postati mora pomemben del naše osebnosti. Družina in šola sta pomembni okolji za spodbujanje tovrstnih motivov. Ampak, ali se tega zavedajo vsi tisti, ki bi jih morali spodbujati?

• •

•

•

Omenil sem že, da je oddaljenost posledic pogosto tista, ki omogoča neustrezno vedenje. Kjer se le da je torej treba ljudem ponuditi takojšnjo povratno informacijo, pa naj bo to domača poraba energije, onesnaženost okolja ali kaj drugega. Povratna informacija je učinkovita ker:

omogoča nagrajujoči občutek dosežka; občutek prihaja od znotraj, s čemer spodbuja pripisovanje, da to počne, zato, ker ga osebno zadovoljuje; redno punujena, povratna informacija omogoča posamezniku vpogled v učinkovitost posameznih vedenj in zunanje beleženje dnevnih sprememb v ciljnih izidih nudi podatek, ki lahko predstavlja jasen znak uspeha.

Seveda je povratna informacija učinkovita takrat, ko lahko posameznik ali skupina očitno prepoznajo učinke svojih lastnih ravnanj. Učinkovito je tudi primerjanje svojega uspeha z uspehi drugih, seveda le ustreznih drugih. Prej smo že videli, da znaki nastajajoče okvare okolja praviloma niso takoj razvidni in se jih ljudje zato ne zavedajo. Okolje pogosto predstavlja ozadje za druge reči, postati pa mora lik, tj. priti mora v središče naše pozornosti. To lahko dosežemo z raznimi znaki in napisi, eden najpomembnejših znakov pa je okolje samo. Njegov videz nam pove kaj se v njem sme ali ne sme. Ni

175

vseeno kako se obvestila o okolju ponujajo. Suhi statistični podatki o onesnaženosti rek so dolgočasni in ne bodo vplivali na veliko ljudi. Obvestilo mora biti živo. Pred leti so v Ljubljani ponazorili število v nesrečah umrlih in ranjenih otrok tako, da jih je ustrezno število poleglo na glavni mestni ulici. Ta predstava je nedvomno naredila večji vtis kot statistični podatki sami. Tudi ni vseeno kaj v opozarjanju poudarjamo. Večina ljudi čuti odpor do izgub in je zato obet izgube učinkovitejša spodbuda od obeta dobička. Nadalje je treba spodbujati pozitivno sliko ljudi, ki se vedejo okolju prijazno. Vzpostaviti je treba zgled okolju prijaznega človeka. Očitna morajo postati okolju nenaklonjena vedenja tudi kadar jih spremljajo nasprotna stališča. Toliko na ravni posameznikov. Toda kaj je s tistimi problemi, ki so povezani z načinom proizvodnje, z delovanjem gospodarskega sistema, tj. z dejavniki, ki se pogosto kažejo kot odtujeni in nad posamičnim človeškim. Prav ti veliki ekološki problemi so pogosto izven vidika posameznika. Gre torej za več kot zgolj za spodbujanje okolju prijaznih navad pri posameznikih. Najprej si poglejmo, kako se da rešiti t.i. vedenjskih pasti? Raziskave so pokazale, da se past zmanjša ali celo izniči, kadar postanejo stroški sodelovanja povsem očitni. Vsake toliko časa je treba ponovno oceniti ali se vztrajanje v neki dejavnosti še splača, ne glede na do takrat vložena sredstva. Zato je treba vnaprej postaviti meje, do katerih smo pripravljeni vlagati, in vsakič na novo preveriti, ali se to še splača. Analiza stroškov in koristi mora biti usmerjena v prihodnost in ne v preteklost. Koristno je tudi, če začetne in kasnejše odločitve sprejemajo različni ljudje. Ljudje so namreč radi dosledni in če bi se isti ljudje tudi kasneje odločali, bi jih vezale njihove lastne prejšnje odločitve. K zmanjšanju pasti prispeva tudi skrajšanje zamika med vedenjem in negativnimi posledicami. Dolgoročno negativne posledice se morajo zdeti simbolično izrazitejše. Kratkoročni stroški morajo narasti. Vedenje mora takoj pripeljati do izgube. Možne so seveda tudi tehnološke rešitve, tj. sprememba dolgoročnih negativnih posledic. Rešitev globalne krize okolja leži tudi v vzgoji okolju prijaznih stališč in prepričanj v celotni kulturi. Bodoči politiki in upravljalci bi morali biti popolnoma okolju prijazni. Ampak zato morajo biti taki tudi njihovi volilci. Zimbardo in Leippe (1991) navajata, da obstajajo dokazi o učinkovitosti zgodnjih ekoloških izobraževalnih programov. To seveda ni le nekaj predavanj ampak neposredna izkušnja narave pod vodstvom učitelja, ki otrokom lahko dovolj podrobno odkrije tako njene lepote, kot pokaže škodljive posledice neustreznih ravnanj, njeno ostro nasprotje. Po drugi strani lahko množični mediji ohranjajo probleme okolja v središču pozornosti, torej v očeh opazovalcev in jih ne puščajo skritih nekje v ozadju. Ljudje se morajo naučiti konkretnih načinov reševanja problemov okolja. Na tem področju se srečamo tudi z normami, tj. skupno množico pričakovanj v skupini glede vedenja njenih članov. Gre za pravila, ki vodijo socialno vedenje. Psihologi razlikujejo več norm, npr. normo recipročnosti, ki pravi, da morajo ljudje pomagati tistim, ki so njim pomagali in da jim ne smejo škodovati. Norma socialne odgovornosti zahteva da pomagamo potrebnim ne glede na vračilo. Zdi se, da to deluje, če le stroški niso previsoki.

176

177

Naj bo za sedaj dovolj. Povedano predstavlja samo nastavek za razmislek o spodbujanju trajnostnega razvoja in o nekaterih dejavnikih, ki so nas pripeljali v sedanji položaj. Toda zavedati se je treba, da v psihologiji leži le del odgovorov na vprašanja o varovanju našega okolja. Ekonomija, sociologija, naravoslovje in tehnične vede bi imeli k temu še marsikaj dodati. To ne odvezuje psihologov, da ne bi razmišljali o poteh, ki bi vodile v razvoj bolj po meri narave in s tem končno tudi ljudi. VIRI

1. Bechtel R.B. (1997). Environment / Behavior, London: SAGE 2. Bell P.A., Greene T.C., Fisher J.D., Baum A. (2001). Environmental Psychology.

Fort Worth: Harcourt College Publishers 3. Gifford R. (1997). Environmental Psychology, London: Allyn and Bacon. 4. Glance N.S., Huberman B.A. (1994). The Dynamics of Social Dilemmas. Scientific

American, 270, 3, 58-63. 5. Leff H.L. (1978). Experience, Environment, and Human Potentials. New York:

Oxford University Press. 6. Lem S. (1977). Summa Technologiae. Beograd: Nolit. 7. Liebrand W.B.G., van Lange P.A.M., Messick D.M. (1995). Social dilemmas, V:

A.S.R. Manstead, M.Hewstone (Eds.). The Blackwell Encyclopedia of Social Psychology. Oxford: Blackwell, 546-551

8. Plous S. (1993). The Psychology of Judgment and Decision Making. London: McGraw-Hill.

9. Simon H. A. (1957). Models of man: Social and rational. New York: Wiley. 10. Zimbardo P. G., Leippe M. R. (1991). The Psychology of Attitude Change and

Social Influence. New York: McGraw-Hill.

SOCIALNI PRECEPI IN OKOLJSKE KRIZE: NA POTI DO KATASTROFE IN NAPREJ

Marko Polič1

Povzetek Prispevek govori o nekaterih nevarnostih, ki danes grozijo ljudem in naravi ter nastajajo predvsem zaradi netrajnostnega razvoja, pretirane in nesmiselne uporabe virov, potrošnje, ki to generira in nerazumnega odnosa, ki za tem stoji. Nakazani so možni scenariji razvoja in prikazani nekateri dejavniki, ki na neustrezen odnos do okolja vplivajo. Predvsem smo se lotili t.i. vedenjskih in socialnih pasti v katere se posamezniki ali skupnosti ujamejo in se jih težko rešijo. Prikazani so njihov način delovanja, psihološki mehanizmi ter nakazane možnosti preprečevanja tovrstnih ujetosti.

Abstract Some threats to human and nature that appeared mainly because of unsustainable development, excessive and senseless use of resources, consumption that generate all this and unreasonable attitude behind this, are described. Possible scenarios of development are indicated and certain factors that influence this unsuitable relationship toward environment presented. Mainly we are dealing with so called behavioral and social traps into which individuals or communities entrapped themselves and hardly escape. The way they operate, their psychological mechanisms and possibilities of salvation or prevention are presented.

Težave in nevarnosti Mnoge nevarnosti, ki ogrožajo ljudi današnjega sveta neposredno ali posredno povzročajo prav ljudje sami s svojo dejavnostjo. Ne mislimo tu zgolj ali predvsem na t.i. tehnološke nesreče, kjer so imena Otoka treh milj, Bhopala, Sevesa ali Černobila splošno znana, njihove posledice pa včasih niti še ne do konca ocenjene, ampak pojave2

vezane na ozračje (globalno segrevanje, ozonska luknja in njune sedanje in možne posledice kot so dviganje ravni oceanov, povečanje pogostosti in ostrine neurij, suše, ogrožanje preživetja mnogih rastlinskih in živalskih vrst vključno s človekom), na gozdove, zemljo in vodo, ki zaradi človeške dejavnosti hitro propadajo (tako se je samo krčenje gozdov v osemdesetih letih povečalo za polovico, na območju velikem kot Indija in Kitajska skupaj se je kakovost zemlje v času od druge svetovne vojne do danes zmerno do močno poslabšala, kakšnih 26 držav z približno 230 milioni ljudi trpi za hudim pomanjkanjem vode, da ne govorimo o njenem množičnem onesnaževanju) ter količino odpadkov, katerih količina po prebivalcu strmo narašča, predvsem v razvitih državah na čelu z ZDA. Vse skupaj dodatno otežuje rast prebivalstva, ki je od ene milijarde leta 1830 (ocena) naraslo na dve milijardi sto let kasneje, danes pa že presega šest milijard in naj bi ob koncu tega stoletja preseglo enajst milijard. Vpliv populacije na okolje poteka preko virov, ki jih

1 Prof. dr., Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo, Aškerčeva 2, Ljubljana 2 Povzeto po McKenzie-Mohru in Oskampu (1995).

170

ti ljudje porabijo ter tehnologije, ki jo uporabljajo za proizvodnjo dobrin. Obenem bo pričakovani porast nastopil predvsem v državah v razvoju, ki že tako žive na mejah obstoja. Še vedno je namreč poraba virov po prebivalcu največja prav v najbolj razvitih državah, nerazvite pa bi potrebovale hitrejšo rast tehnološkega in gospodarskega razvoja, ne toliko, da bi sploh dosegle razvite, kot, da bi si zagotovile preživetje. Boulding v svoji knjigi »Slika« (Image, 1956, po Russellu in Wardu, 1982) meni, da človeška dejavnost temelji prej na sliki zunanjega sveta, kot pa na njegovi objektivni stvarnosti. Če je tako, je seveda pomembno kakšna ta slika je in ko gre za nevarnosti in ogroženost, koliko se jih ljudje zavedajo. In še nekaj je na kar opozarja, namreč da medtem, ko so vse naše izkušnje nanašajo na preteklost, se vse odločitve nanašajo na prihodnost. Zato je slika prihodnosti ključna za vsako izbirno vedenje, značaj in kakovost slik prihodnosti, ki prevladujejo v neki družbi, pa so najpomembnejša vodila njene splošne dinamike. Psihologija nam govori o tem, da je naša zaznava prečiščena z našimi pričakovanji in vrednotami glede prihodnosti. Na tej liniji razmišljanja je bilo sprejeto poročilo Združenih narodov Naša skupna prihodnost, ki opredeljuje trajnostni razvoj kot zadovoljevanje potreb sedanjosti brez ogrožanja zmožnosti prihodnjih generacij po zadovoljevanju njihovih potreb. Tradicionalne slike, kot meni Olson (1995), postajajo vse manj verjetne in spodbudne. Potrebno je prekiniti vezi s kulturno sedanjostjo in miselno zaobseči možnosti za neko družbo, ki bo daleč prekašala našo lastno. Zgodovina nas uči, da so mnoge kulture doživele krizo usmeritve, ko so njihove slike prihodnosti zaostajale za glavnimi spremembami v njihovih socialnih sistemih, gospodarstvu, ali prevladujočih tehnologijah. V tem primeru lahko kultura izgubi svoj občutek samozavesti, ali pa najde notranje vire za oblikovanje novih prizadevanj in slik prihodnosti. Ne glede na svoje poreklo pa le nekatere slike postanejo dovolj vplivne, da bi spodbudile obsežne vedenjske spremembe. Njihove skupne značilnosti naj bi bile, da so (Olson, 1995): možne (in čeprav težko dosegljive ne neverjetne fantazije), visoko pozitivne (privlačne in motivirajoče), odprte (kažejo v nove smeri in vabijo k razdelavi), odzivne (ukvarja se z določenimi izzivi s katerimi se družba sooča, popravlja najbolj zastarele vidike prej prevladujočih slik prihodnosti) in združevalne (pomaga pri oživljanju občutka za smisel in namen v družbi). Kot smo že omenili naj bi bila ena od takih obetajočih se slik pojem trajnostne družbe. Pojem se je najprej pojavil v sedemdesetih letih v razpravah o strategijah razvoja siromašnejših območij, nato pa postal na besedni ravni splošno sprejet, vendar veliko manj uresničevan. In kako priti do trajnostnega razvoja? Eden od načinov pregledovanja zahtev za doseganje trajnostne prihodnosti je tudi uporaba t.i. IPAT formule, ki so jo razvili biolog Paul Ehrlich in drugi zagovorniki varstva narave. Formula

I = PAT pravi da je okoljski vpliv (I) katerekoli družbe proizvod njene populacije (P), količine materialnih stvari v družbi oziroma obilja (A) in okoljske škode povzročene z določeno tehnologijo (T), ki podpira pridobivanje obilja. Formula nudi le grobo oceno okoljskega vpliva, vendar omogoča razlikovanje med obetavnimi in nedelujočimi pristopi. Če vzamemo za izhodišče npr. leto 1995 in takratnemu okoljskemu vplivu pripišemo vrednost 1 (I = PxAxT = 1X1X1 = 1), lahko ocenimo relativne posledice

171

različnih scenarijev. Njihova obravnava presega namen tega prispevka. Naj samo omenim, da se I

v primeru scenarija izvirajočega iz domnev poročila Združenih narodov Naša skupna prihodnost za leto 2050 giblje med 2,5 in 5, kar je odločno preveč, čeprav manj kot ponuja scenarij pokojnega futurista Hermana Kahna (I= 10 do 40). Poročilo je bilo učinkovito v populariziranju pojma zdržnega ali trajnostnega razvoja, ni pa pokazalo kako se ga da doseči. Drugi scenariji, npr. scenarij nizke rasti, spremembe tehnologije ali trajnostne skupnosti so vsaj na teoretski ravni v tem bolj učinkoviti (I= od 0,012 do 0,3). Ponujajo slike, ki bi lahko delovale spodbudno v smeri nekega naravi bolj prijaznega razvoja. In teh slik je več in ni ene same edino zveličavne. Škodljivi okoljski vplivi niso nujna posledica tehnološkega razvoja, ampak prej uporabe tehnologij, ki so nedozorele, razsipne in neučinkovite. Ni treba, da take tudi ostanejo. Slika, ki jo ponuja trajnostni razvoj ni neka Rousseaujevska vrnitev nazaj k naravi, ni primitivizacija družbenih in gospodarskih struktur in ni statična utopija, ampak nova možnost raziskovanja na vseh področjih in iskanja vse boljših slik. Toda sodobne družbe še niso take. Večina ljudi se sicer zaveda okoljskih težav, mnogi jih v polni meri tudi občutijo, a vse preveč ne vedo kako jih razrešiti, saj se do okolja prijazno mišljenje bistveno razlikuje od prevladujočega načina mišljenja sodobne industrijske družbe (Milbrath, 1995). Le-to mišljenje je linearno, vzročno posledično, razreševanje okoljskih težav pa zahteva sistemsko, tj. na celoto usmerjeno mišljenje, ki se osredotoča na odnose v njej in se ne zgublja v delnih rešitvah. Razmišljanje o okoljskih problemih kot svetovnih lahko morebiti ponudi vtis, da pa pri nas tega ni, da jo to nekje drugje in težava za nekoga drugega. Ampak tudi v Sloveniji krepko prispevamo k slabšanju pogojev življenja. Večina rek je onesnaženih, na vodonosnih območjih lahko skorajda kdorkoli koplje pesek, zemlja je zastrupljena s pesticidi in insekticidi, neurejena smetišča so že na vsakem koraku, suše in poplave postajajo del vsakdanjika in še ni vidno, da bi se razmere popravljale. Zdi se, da je do sedaj samo gola sreča preprečila kakšno katastrofo hujših razsežnosti. Toda nekdo bo tudi jutri potreboval vodo in plodno zemljo, se želel varno sončiti ali kopati, nekdo bo tudi jutri še skušal živeti in bolje kot popravljati posledice katastrof je njihovo preprečevanje. Nekateri psihološki dejavniki okoljskega vedenja Predvsem morajo ljudje spoznati, da onesnaženje in okvare okolja predstavljajo resno grožnjo življenju na zemlji, da k temu prispevamo vsi (čeprav ne vsi v enaki meri3 in čeprav se tega vedno ne zavedamo) in da smo za spremembo prav tako potrebni vsi. Za doseganje teh premikov moramo razumeti človeka v njegovih izmenjavah z okoljem. Te so določene z njegovo psihološko naravo, a tudi z vsemi drugimi značilnostmi, procesi in odnosi (družbene in gospodarske razmere, tehnološki razvoj, itd.). Pristop bo moral biti sistemski, tu pa bomo poskusili pokazati zgolj del njegovega psihološkega vidika. Brez upoštevanja zakonitosti človeškega doživljanja in delovanja namreč okolja ne bomo mogli izboljšati. Ni pa to seveda dovolj.

3 Sicer smo res vsi na isti ladji, ampak nekateri se na njej vozijo v luksuznem razredu, drugi pa v podpalubju. Linearne omejitve, ki jih nekateri predlagajo, torej že tako ne bi bile do vseh enako pravične. Prav gospodarsko najbolj razvite države, npr. ZDA in Japonska, ki najbolj onesnažujejo okolje, čutijo največji odpor do sprejemanja omejitev, ki bi, kakršne so, kvečjemu upočasnile propad, ne pa izboljšale razmer. Po nekaterih teorijah naj bi se človeštvo vedlo samopopravljalno, ko zadeve pridejo predaleč, začnejo delovati popravljalni mehanizmi. Težava s tem optimističnim pogledom na zadevo je samo ta, da morda ne drži.

172

Odnos ljudi do okolja povsem točno opisuje rek "daleč od oči, daleč od srca". Ljudi začne skrbeti onesnaženje, opustošenje okolja, ali izginjanje naravnih virov šele, ko problem postane javno viden - ko ozračje postane rumenkastorjavo in smrdi kot odtočni kanal, ali ko se račun za ogrevanje naenkrat podvoji. Toda z izginotjem - čeprav začasnim ali zgolj navideznim - zunanjih znakov problema, izgine tudi zanimanje zanj. Pojav je podoben t.i. kriznemu učinku, ko so zanimanje in delovanje med in takoj po nesreči izjemni, a kaj hitro pride do krizne amnezije in prejšnja pripravljenost za ukrepanje izgine, povrnejo pa se stare, čeprav morda nevarne ali vsaj nekoristne navade. Za pojavom se skrivajo nekatera znana psihološka načela. Predvsem ljudje razmišljajo o dražljajih in delujejo na tiste, ki se jih z lahkoto zavedajo. Pomembni so dražljaji, ki izstopajo in pritegujejo pozornost. Žal poškodovanje okolja ni vedno očitno. Mnoge, celo najbolj nevarne poškodbe so skrite in dostopne zgolj inštrumentom. Svoje vedenje pa ne bomo vzročno povezovali s poškodbami okolja, če te niso povsem očitne. Osebni odpadki preprosto izginejo, odnesejo jih ali pa jih odplaknemo. Sploh nam ni jasno, da onesnažujemo okolje tudi mi. Biologi npr. navajajo, da pri večdesetletnem onesnaževanju nekega jezera, 95 % škode nastane preden postane očitna neizvežbanemu očesu. Potem pa je za preokrenitev procesa navadno že prepozno. Leff (1978) piše, da predstavlja psihološka adaptacija, tj. navajenost na umazanijo, degradacije ipd. možno resno oviro okolju prijaznem človeškem delovanju. Vendar Lipsey (po Evans in sod., 1982) meni, da vsaj za onesnaženost ozračja to ne velja. Dlje, ko so ljudje izpostavljeni takemu onesnaženju, bolj jih bo problem jezil. V tem ga podpirajo ugotovitve raziskav, ki kažejo zmerno do visoko povezavo med zaskrbljenostjo zaradi onesnaženja zraka in fizičnimi znaki te onesnaženosti. Ko se enkrat nabere določena količina stresa zaradi neprestane izpostavljenosti slabemu zraku, ga posamezniki ne bodo več prenašali. Dalj časa, ko ljudje žive v mestu, bolj se zavedajo onesnaženosti in bolj ji nasprotujejo. Odnos do okolja je povezan tudi z našim pojmovanjem časa. Vsebino naše normalne zavesti sestavljajo stvari in ljudje, ki lahko obstajajo le v času. Naše izkušnje si sledijo linearno, tako kot ure na uri. Trajanje doživljamo kot strujo, ki nas nosi iz preteklosti v prihodnost. Ta način doživljanja časa tvori osnovo naše kulture. Omogoča nam tudi načrtovanje, usklajevanje našega življenja z življenjem drugih. Čas si organiziramo in načrtujemo, usmerjeni smo v prihodnost, ki je predvidljiva, manipuliramo s časom skoraj kot z materialom (čas je zlato), istočasno se ukvarjamo le z eno stvarjo itd.itd. Naš način razumevanja časa ima preživetveno vrednost v tehnološki kulturi. Toda, kakor smo sicer res usmerjeni v prihodnost, gledamo naprej le do določene meje. Naša prihodnost zajema nekaj let, kvečjemu desetletij in ne stoletja ali tisočletja. Kot, da nas zanima le dobrobit sedaj živečih generacij. Naša perspektiva je pravzaprav tako kratka, da preprečuje uresničevanje mnogih projektov. Če bi lahko gledali dalj vnaprej, najbrž ne bi prišlo do ogrožujočega onesnaževanja okolja. Prav prekratek pogled naprej, prav prevelika omejenost na sedaj in tukaj in na znane probleme sedanjosti, nam preprečujejo tako njihovo reševanje, kot reševanje še neznanih, a že prisotnih težav, katerih pomemben (če ne najpomembnejši) del so tudi okoljske. Naslednjo oviro za okolju prijaznejše vedenje predstavlja dejstvo, da morajo okolju prijazni motivi tekmovati z veliko močnejšimi potrebami in željami. Ali si lahko privoščimo hrano brez pesticidov, ali smo pripravljeni zmanjšati uporabo osebnih avtomobilov, razporejati odpadke, se odpovedati tako priročni plastiki, cigaretam, ipd.

173

»Naš denar in naša udobnost,« pravita Zimbardo in Leippe (1991) »sta otipljiva, očitna in takojšnja v primerjavi z našim majhnim in oddaljenim prispevkom k preprečevanju onesnaževanja oz. k izboljševanju velikih ekoloških problemov, ki jih niti ne moremo videti.« Prav zato, ker ljudje redko vidijo posledice okolju škodljivega vedenja ali pa se zavedajo, da imajo tudi nekatera njihova sedanja vedenja kasnejše škodljive posledice, manjkajo nekateri dejavniki, ki močneje povezujejo stališča in vedenja. Časovni pritisk in vplivi drugih, ki se vedejo okolju neprijazno, preprečujejo udejanjenje naših okolju prijaznih nagibov. Čeprav imamo morda okolju naklonjena stališča, nas vsakodnevni situacijski pritiski (npr. želja po udobju, vedenje drugih) vodijo v nasprotno smer. Naše vrednote nas morda usmerjajo v dobre namene, ki pa jih ne uresničimo. Konec koncev pravi nek pregovor, da je z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel. Najlažje je končno ne storiti nič. In ljudje smo nagnjeni k normalnosti, k temu, da nas zdramijo šele velike spremembe in hudi pritiski. Obstaja še cel niz socialno in psihološko določenih pojavov, ki nas obsojajo na ujetost v razmere, ki si jih ne želimo. Ogledali si bomo še t.i. vedenjske, oziroma socialne pasti.

•

Vedenjske in socialne pasti ali precepi Pojem vedenjske pasti ali precepi se nanaša na situacije, v katerih se posamezniki ali skupine lotijo neke obetajoče dejavnosti, pa ta kasneje postane nezaželena in je z njo težko prenehati. Te pasti so lahko tako socialne (te so najprej proučevali), kot individualne. Za vse se je uveljavil generični izraz "vedenjska past". Poznamo tudi protipasti (grehi opuščanja), ko se izognemo možnemu dobrodejnemu vedenju. Platt (po Bechtelu, 1997) pravi, da se socialna past pojavi v pogojih nasprotja med visoko motivirajočo kratkoročno nagrado ali kaznijo in dolgoročnimi posledicami. Razlikuje naslednje vrste pasti:

enoosebne pasti,

•

•

•

•

•

ki so najenostavnejše, saj vključujejo le eno osebo in velik časovni odlog pri preobratu ojačevalcev (npr. uživanje sladkarij in kasnejši karies); pasti z drsečimi ojačevalci, ko ojačevalec nudi vse manj zadovoljstva, dlje ko ga uporabljamo (npr. uživanje droge); pasti z manjkajočim junakom, ko skupinsko korist prepreči negativno ojačevanje vsakogar, ki bi deloval in pride do precepa, ko je potreben »junak« za rešitev težav (npr. v zelo gostem prometu pade neka stvar s tovornjaka in potreben je kdo, ki bi tvegal in jo odstranil s ceste); kolektivne pasti ali socialne dileme, ko ljudje delujejo v svojem kratkoročnem interesu in v dolgoročno škodo vseh; v nasprotju nista nujno le posameznik in skupnost, ampak podjetje in skupnost, posamezna država in ostali svet ipd. izid pa je pogosto uničenje vira; vgnezdene pasti, do katerih pride v socialnih situacijah, ko se vedenje naglo pospešuje, saj nagrade zahtevajo vse hitrejše odzivanje (npr. nasilje se vse bolj pospešuje v odzivu na prejšnje odzive drugih).

Plousova (1993) razdelitev pasti in ustreznih protipasti je bolj vsebinska in poudarja mehanizme vsake od njih. Tako razlikuje:

pasti časovnega odloga,

174

pasti nevednosti, • • • •

pasti vlaganja, pasti poslabšanja in kolektivne pasti.

Lastnosti posameznih pasti se pogosto sestavijo v mešano past, vendar pa se načela, ki posamezno vodijo, medseboj razlikujejo. Zato bom obravnaval vsako posebej. Pasti časovnega odloga se nanašajo na razmere, ko kratkoročna korist ali ugodje nasprotujeta dolgoročnim škodljivim posledicam. Protipast gre v obratni smeri. Kratkoročno neugodje nasprotuje dolgoročnim koristim (npr. namesto, da bi pešačil v peto nadstropje in s tem prispeval k svojemu zdravju in manjši porabi energije, se vozim z dvigalom). V celoti vzeto gre za nasprotje med kratkoročnimi in dolgoročnimi posledicami neke odločitve oziroma dejavnosti. Ljudje se dolgoročnih posledic sicer pogosto zavedajo, vendar jih ne upoštevajo. Pri pasteh nevednosti se ljudje negativnih posledic ne zavedajo oziroma jih ne zmorejo predvideti. Te pasti so pogoste pri spremembah načina življenja. Značilen primer tovrstne pasti je zgodba o insekticidni odvisnosti ameriškega (in še mnogih drugih) poljedelstva. Umetni organski insekticidi (npr. DDT) so bili v začetku zelo učinkoviti. Žal so pobili tudi ptiče in druge sovražnike škodljivcev, slednji pa so nanje postali odporni. Škoda je začela naraščati. Potrebni so bili novi in novi insekticidi. Past se je zaprla. Pasti vlaganja nastopijo takrat, kadar prejšnja vlaganja časa, denarja ali drugih virov vodijo ljudi v izbire, ki jih drugače ne bi naredili. Celo zmerna vlaganja preprečujejo opustitev projekta. Fischoff in sodelavci (1983) navajajo, da v ZDA niso opustili gradnje nobenega od važnejših jezov, potem ko so ga enkrat začeli graditi. Tak primer je npr. tudi vlaganje v propadajoče podjetje. Več ko smo vanj vložili, težje bomo z nadalnjim vlaganjem prenehali. Pasti poslabšanja se pojavijo, kadar dejavnost, ki v začetku nagrajuje, postopno postaja vse manj privlačna in/ali celo kaznovalna. Past z insekticidi, ki se je v začetku začela iz neznanja, se je kasneje sprevrgla v past poslabšanja. Pasti in protipasti poslabšanja pogosto povzročajo vedenja, ki se opazovalcem, ki celotnega poteka dogajanja ne poznajo, zde nesmiselna in samouničujoča. Za razliko od dosedaj omenjanih pasti, vključujejo kolektivne ali socialne pasti več oseb ali strani. Pojavijo se, ko zasledovanje posamične koristi vodi v škodljive posledice za vse. Posameznik nekaj stori, da bi si pridobil takojšnjo, kratkoročno korist, dejavnosti vseh posameznikov v dani situaciji pa vodijo dolgoročno do negativnega izida. Značilen primer tovrstne pasti je "zaporniška dilema", znana iz matematične teorije iger. Praktičen primer je opisal biolog Garrett Hardin (po Giffordu, 1997 in Plousu, 1993) v "Tragediji občinskih pašnikov". Skupna uporaba pašnikov je ob naraščanju števila živali in preseganju zmogljivosti pašnikov privedla do njihovega uničenja. Nasprotovale so si posamične koristi (vsaka žival je prinašala korist lastniku) in skupna škoda (uničenje pašnika). Izid bi bil najboljši, če bi vsakdo deloval v skupnem (javnem) interesu. In kaj vpliva na to, kako bodo ljudje delovali?

175

PREGLEDNICA 1. Primeri socialnih precepov (prirejeno po Baronu, Kerru in Milleru, 1992) SODELOVALNA

IZBIRA SEBIČNA IZBIRA

NARAVA PRECEPA

precep skupnih virov

ohrani vir porabi vir Poraba vira je nagrajujoča, toda če ga vsakdo neomejeno porablja bo izčrpan.

nadzor rojstev imeti manj otrok imeti več otrok Velike družine so lahko za posameznika ugodnejše (npr. zaradi delovne sile ali varnosti na starost), toda preobljudenost lahko vodi v splošno bedo.

javni radio prispevaj ne prispevaj Vsak poslušalec privarčuje, če ne prispeva, toda če nihče ne prispeva, postaja ne bo delovala

prosta trgovina dopusti poln dostop do svojega tržišča

omeji dostop do svojega tržišča

Nacionalna industrija bo imela dobiček, če je drugim državam preprečen dostop na lokalni trg, toda vse nacije trpijo zaradi splošne trgovske vojne

proračunski primanjkljaj

opusti osebne interese, davčne olajšave itn.

drži se vsake pravice, davčne olajšave itn.

Vsak posameznik ali posebni interes je osebno na boljšem, če uresniči svojo pravico, toda veliki in škodljivi proračunski primanjkljaj nastopi če jih je preveč

Liebrand in sodelavci (1995) navajajo, da je v socialnih precepih z N osebami sodelovanje toliko večje, kolikor: • je zaznana učinkovitost sodelovanja • • •

večja; so posamezniki manj anonimni in jih je možno lažje identificirati; so občutki osebne odgovornosti večji in skupinska identiteta izrazitejša in močnejša.

Gifford (1997) navaja, da z naraščanjem vrednosti vira, sodelovanje upada. Ljudje bolj sodelujejo, ko je okolje že degradirano, kot pa ko je še nedotaknjeno. Ugodno vpliva tudi razdelitev dobrine, tako, da je vsakdo odgovoren za en njen del. In če se ozremo še k sodelujočim. Več ko jih je, manj bo sodelovanja. Glance in Huberman (1994) navajata, da njuna matematična teorija socialnih dilem kaže, da splošnega sodelovanja ni možno ohranjati v skupinah, ki presežejo kritično velikost. Ta velikost je odvisna od posameznikovega pričakovanja o dolžini trajanja članstva v skupini, informacij, ki jih ima ter njegovih načrtov, ciljev in prepričanj. S starostjo in pa tam, kjer je vzpostavljeno zaupanje, sodelovanje in s tem ohranjanje dobrine, ali njena optimalna raba naraščajo. Ob zadostni "nagradi" za sodelovanje, socialna dilema (ali past) ni več to. Toda zavedati se moramo - tako vsaj nekatere ameriške raziskave - da je za posameznika pomemben njegov, ne pa skupni dobiček. Vendar je slednje odvisno tudi od samih razmer in prevladujoče usmerjenosti. Razlag socialnih pasti je več (Gifford, 1997). Biosocialne teorije jih razlagajo z biološkim oziroma genetskim makeupom ljudi, oziroma menijo da tekmovalnost in sebičnost v človeškem delovanju prevladujeta. Teorija tragične izbire meni, da so

176

neenakost v razdelitvi virov in posledična stiska in trpljenje naravni in zato nespremenljivi. Mnogi uveljavljeni ideali (npr. svoboda in enakost) naj bi bili preprosto neskladni. Zato ne nudi rešitve tovrstnih dilem, ampak jih proglaša za nujne. Plattova teorija socialnih pasti vidi težavo v tem, da so okrepitve za vedenje v skupnem interesu ne le manjše, ampak pogosto tudi nepovezane z ustreznim vedenjem (tj. časovno so oddaljene). Teorija enakosti pravi, da posamezniki primerjajo svoje razmerje nagrada/vložek z razmerji drugih. Enakost ali pravičnost nastopata, ko so ta razmerja enaka. Ljudje skušajo namreč v medsebojnih odnosih utrditi in ohraniti ravnotežje med stroški in dobički. Če ni ravnotežja je to moteče in oseba bo skušala motnjo odpraviti z ponovnim vzpostavljanjem enakosti. Za razliko od prejšnjih, je po tej teoriji možna enakost ali pravičnost brez enakosti virov (ker gre za razmerja). Posameznik bo neenakost virov prenašal toliko časa dokler bo menil, da je tisti, ki ima več, vložil v to tudi več napora. Toda, če je preveč posameznikov, ki vsi trdo delajo, ne bo za vse dovolj pravičnih nagrad. Dodati še moramo, da lahko posamezniki mentalno izkrivijo izide tako, da v svojih očeh ohranjajo enakost. Teorija omejene predelave pa meni, da večina ljudi deluje sebično ne zato, ker bi bili zlobni, ampak zato, ker se ne zavedajo nevarnosti kršitev. V vsaki od teorij je zrno resnice in pojav je - kot mnogi kadar gre za ljudi - prezapleten, da bi ga lahko razložila le ena sama. Rešitve, ki jih ponujajo različne teorije, segajo od vzpostavljanja močne osrednje oblasti, prestrukturiranja okrepitev, do večjega zavedanja posledic pretirane rabe omejenih virov. Možnosti spodbujanja okolju naklonjenih vedenj Gre seveda predvsem za vedenja. Sama stališča, še tako naklonjena okolju, so sicer nujna, a ne zadostna. V vzrokih težav pa se že nakazujejo tudi rešitve. Okolju naklonjeno vedenje mora postati nagrajujoče in njegovi stroški nižji. Motivacija za okolje mora postati močnejša od z njo tekmujočih dejavnikov časa, denarja, napora in udobja. In kaj je ustrezna nagrada? To so lahko obvezni vračljivi pologi za steklenice, nagrada za prihranek v porabljeni energiji ipd. Toda denar ni vse. In žal ukinitev zunanje spodbude pogosto zniža pogostost okolju naklonjenih vedenj. Še več, zunanje nagrajevanje lahko zniža vrednost in pomen naših lastnih, okolju naklonjenih stališč. Doseči je torej treba ponotranjenje motivacije za okolju naklonjeno vedenje. Postati mora pomemben del naše osebnosti. Družina in šola sta pomembni okolji za spodbujanje tovrstnih motivov. Ampak, ali se tega zavedajo vsi tisti, ki bi jih morali spodbujati? Omenil sem že, da je oddaljenost posledic pogosto tista, ki omogoča neustrezno vedenje. Kjer se le da je torej treba ljudem ponuditi takojšnjo povratno informacijo, pa naj bo to domača poraba energije, onesnaženost okolja ali kaj drugega. Povratna informacija je učinkovita ker:

omogoča nagrajujoči občutek dosežka; • •

•

•

občutek prihaja od znotraj, s čemer spodbuja pripisovanje, da to počne, zato, ker ga osebno zadovoljuje; redno punujena, povratna informacija omogoča posamezniku vpogled v učinkovitost posameznih vedenj in zunanje beleženje dnevnih sprememb v ciljnih izidih nudi podatek, ki lahko predstavlja jasen znak uspeha.

177

Seveda je povratna informacija učinkovita takrat, ko lahko posameznik ali skupina očitno prepoznajo učinke svojih lastnih ravnanj. Učinkovito je tudi primerjanje svojega uspeha z uspehi drugih, seveda le ustreznih drugih. Prej smo že videli, da znaki nastajajoče okvare okolja praviloma niso takoj razvidni in se jih ljudje zato ne zavedajo. Okolje pogosto predstavlja ozadje za druge reči, postati pa mora lik, tj. priti mora v središče naše pozornosti. To lahko dosežemo z raznimi znaki in napisi, eden najpomembnejših znakov pa je okolje samo. Njegov videz nam pove kaj se v njem sme ali ne sme. Ni vseeno kako se obvestila o okolju ponujajo. Suhi statistični podatki o onesnaženosti rek so dolgočasni in ne bodo vplivali na veliko ljudi. Obvestilo mora biti živo. Pred leti so v Ljubljani ponazorili število v nesrečah umrlih in ranjenih otrok tako, da jih je ustrezno število poleglo na glavni mestni ulici. Ta predstava je nedvomno naredila večji vtis kot statistični podatki sami. Tudi ni vseeno kaj v opozarjanju poudarjamo. Večina ljudi čuti odpor do izgub in je zato obet izgube učinkovitejša spodbuda od obeta dobička. Nadalje je treba spodbujati pozitivno sliko ljudi, ki se vedejo okolju prijazno. Vzpostaviti je treba zgled okolju prijaznega človeka. Očitna morajo postati okolju nenaklonjena vedenja tudi kadar jih spremljajo nasprotna stališča. Toliko na ravni posameznikov. Toda kaj je s tistimi problemi, ki so povezani z načinom proizvodnje, z delovanjem gospodarskega sistema, tj. z dejavniki, ki se pogosto kažejo kot odtujeni in nad posamičnim človeškim. Prav ti veliki ekološki problemi so pogosto izven vidika posameznika. Gre torej za več kot zgolj za spodbujanje okolju prijaznih navad pri posameznikih. Najprej si poglejmo, kako se da rešiti t.i. vedenjskih oz. socialnih pasti? Obstajata vsaj dve vrsti rešitev: strukturalne in individualne. Prve skušajo spremeniti strukturo pasti ali precepa, druge pa posameznikovo izbirno vedenje. Tako v primeru strukturalnih rešitev lahko spremenimo metodo razdeljevanja vira ali pa le-tega razdelimo, v primeru individualnih pa lahko razmere popravimo s komunikacijo, spremembo vrednotne orientacije ipd. Raziskave so pokazale, da se past zmanjša ali celo izniči, kadar postanejo stroški sodelovanja povsem očitni. Vsake toliko časa je treba ponovno oceniti ali se vztrajanje v neki dejavnosti še splača, ne glede na do takrat vložena sredstva. Zato je treba vnaprej postaviti meje, do katerih smo pripravljeni vlagati, in vsakič na novo preveriti, ali se to še splača. Analiza stroškov in koristi mora biti usmerjena v prihodnost in ne v preteklost. Koristno je tudi, če začetne in kasnejše odločitve sprejemajo različni ljudje. Ljudje so namreč radi dosledni in če bi se isti ljudje tudi kasneje odločali, bi jih vezale njihove lastne prejšnje odločitve. K zmanjšanju pasti prispeva tudi skrajšanje zamika med vedenjem in negativnimi posledicami. Dolgoročno negativne posledice se morajo zdeti simbolično izrazitejše. Kratkoročni stroški morajo narasti. Vedenje mora takoj pripeljati do izgube. Možne so seveda tudi tehnološke rešitve, tj. sprememba dolgoročnih negativnih posledic. Rešitev globalne krize okolja leži tudi v vzgoji okolju prijaznih stališč in prepričanj v celotni kulturi. Bodoči politiki in upravljalci bi morali biti popolnoma okolju prijazni. Ampak zato morajo biti taki tudi njihovi volilci. Zimbardo in Leippe (1991) navajata, da obstajajo dokazi o učinkovitosti zgodnjih ekoloških izobraževalnih programov. To

178

179

seveda ni le nekaj predavanj ampak neposredna izkušnja narave pod vodstvom učitelja, ki otrokom lahko dovolj podrobno odkrije tako njene lepote, kot pokaže škodljive posledice neustreznih ravnanj, njeno ostro nasprotje. Po drugi strani lahko množični mediji ohranjajo probleme okolja v središču pozornosti, torej v očeh opazovalcev in jih ne puščajo skritih nekje v ozadju. Ljudje se morajo naučiti konkretnih načinov reševanja problemov okolja. Na tem področju se srečamo tudi z normami, tj. skupno množico pričakovanj v skupini glede vedenja njenih članov. Gre za pravila, ki vodijo socialno vedenje. Norme tudi zmanjšujejo socialno negotovost, saj se ljudje ne želijo od njih odklanjati. Vedenje in stališča pomembnih drugih namreč usmerjajo vedenje ljudi. Psihologi razlikujejo več norm, npr. normo recipročnosti, ki pravi, da morajo ljudje pomagati tistim, ki so njim pomagali in da jim ne smejo škodovati. Norma socialne odgovornosti zahteva da pomagamo potrebnim ne glede na vračilo. Zdi se, da to deluje, če le stroški niso previsoki. Naj bo za sedaj dovolj. Povedano predstavlja samo nastavek za razmislek o spodbujanju trajnostnega razvoja in o nekaterih dejavnikih, ki so nas pripeljali v sedanji položaj. Toda zavedati se je treba, da v psihologiji leži le del odgovorov na vprašanja o varovanju našega okolja. Ekonomija, sociologija, naravoslovje in tehnične vede bi imeli k temu še marsikaj dodati. To ne odvezuje psihologov, da ne bi razmišljali o poteh, ki bi vodile v razvoj bolj po meri narave in s tem končno tudi ljudi. VIRI

1. Barron, R.S., Kerr, N.L., Miller, N. (1992). Group Process, Group Decision, Group Action. Buckingham: Open University Press.

2. Bechtel R.B. (1997). Environment / Behavior, London: SAGE 3. Bell P.A., Greene T.C., Fisher J.D., Baum A. (2001). Environmental Psychology. Fort

Worth: Harcourt College Publishers. 4. Cave, S. (1998). Applying Psychology to the environment. Abingdon: Hoddewr &

Stoughton. 5. Gifford R. (1997). Environmental Psychology, London: Allyn and Bacon. 6. Glance N.S., Huberman B.A. (1994). The Dynamics of Social Dilemmas. Scientific

American, 270, 3, 58-63. 7. Leff H.L. (1978). Experience, Environment, and Human Potentials. New York: Oxford

University Press. 8. Liebrand W.B.G., van Lange P.A.M., Messick D.M. (1995). Social dilemmas, V: A.S.R.

Manstead, M.Hewstone (Eds.). The Blackwell Encyclopedia of Social Psychology. Oxford: Blackwell, 546-551.

9. McKenzie-Mohr, D., Oskamp, S. (1995). Psychology and Sustainability: An Introduction, Journal of Social Issues, 51, 4, 1-14.

10. Milbrath, L.W. (1995). Psychological, Cultural, and Informational Barriers to Sustainability. Journal of Social Issues, 51, 4, 101-120.

11. Olson, R.L. (1995) Sustainability as a Social Vision. Journal of Social Issues, 51, 4, 16-35. 12. Parks, C.D., Sanna, L.J. (1999). Group Performance and Interaction.Boulder: Westview

Press 13. Plous S. (1993). The Psychology of Judgment and Decision Making. London: McGraw-

Hill. 14. Russell, J.A., Ward, L.M. (1982). Environmental Psychology, Annual Review of

Psychology, 33, 651 – 688. 15. Zimbardo P. G., Leippe M. R. (1991). The Psychology of Attitude Change and Social

Influence. New York: McGraw-Hill.

PRESOJA VPLIVOV NA OKOLJE Marko Polič

Presojanje vplivov na okolje postaja vse pomembnejši del priprave različnih posegov v okolje, saj neustrezen poseg lahko bistveno poškoduje okolje in kakovost življenjskih pogojev. Te presoje predstavljajo del širšega področja ocenjevanja okolja. Na tem mestu se bomo osredotočili zgolj na vrednotenje psiholoških vidikov kakršnihkoli posegov, so pa njihovi možni vplivi lahko najbolj različne narave in so psihološki le eni med mnogimi. Upoštevati moramo tudi, da različni vplivi niso neodvisni drug od drugega, da se prepletajo, sovplivajo, vstopajo v interakcije različnih vrst itn.

•

• •

• •

•

Craik in Feimer (1987) govorita o ocenjevanju okolja kot o splošnem pojmovnem in metodološkem okviru za opisovanje in napoved povezanosti lastnosti krajev z različnimi spoznavnimi, čustvenimi in vedenjskimi odzivi. Ugotavljanje napovednih odnosov med opisnimi lastnostmi krajev in njihovimi ocenami in uporabo nudi osnovo za razumevanje izmenjav okolje-vedenje ter omogoča izboljšanje načrtovanja, oblikovanja in upravljanja okolja. Obenem predstavlja ocenjevanje okolja podaljšek psihološkega ocenjevanja, ki ima že dolgo tradicijo. Splošna ocenjevalna paradigma se sestoji iz:

večrazsežnostnega taksonomskega modela, ki nudi opisne in napovedne spremenljivke, množice meril in zaloge samokritičnih pojmov in multivariatnih statističnih postopkov za preizkušanje veljavnosti in koristnosti napovedi.

Napredek v ocenjevanju okolja nudi postopke za presojo mnogih opisnih in napovednih spremenljivk. Mnoge izvirajo iz teoretičnih virov različnega porekla. Sodobna okolja niso statična. Najbrž ni delčka zemlje, ki ne bi bil podvržen stalnemu procesu okoljskih sprememb, ki jih povzročajo ljudje. V sodobni družbi je ta proces institucionaliziran v obliki pravil, zakonov, uradov, poklicev in odločevalskih postopkov. Proces okoljskega načrtovanja, oblikovanja in upravljanja lahko opazujemo v okviru pojma sociokulturne evolucije. Množica posebnih načrtov, oblikovanj in upravljalskih praks, ki jih proizvaja neka družba predstavlja napore za doseganje ustrezne okoljske prilagoditve. Proces sociokulturne evolucije nudi dosledno izbiro meril za prepoznavo alternativ, ki ustrezajo merilom funkcionalne adaptacije. Societalni mehanizmi kot so legitimnost, posnemanje in difuzija delujejo v smeri ohranitve izbranih variant in eliminacije ostalih. Dodatni mehanizmi kot so kazni, politike, zakonodaje, kodi in navodila spodbujajo ohranitev in ponovitev izbranih variant. Ocenjevanje okolja nudi sistematična sredstva spodbujanja sociokulturne evolucije. Vrednostna ocenjevanja krajev ocenjujejo obseg do katerega ti ustrezajo eksplicitno merjenim standardom storitve in učinkovitosti. Opisna in napovedna ocenjevanja ugotavljajo posebne lastnosti načrtov, oblikovanj in upravljanj krajev, ki so povezane z variacijami v kriterijskih merah. V programu ocenjevanja okolja lahko razlikujemo pet korakov:

izberemo vzorec krajev iz dane kategorije ali področja krajev, izvedemo kriterijsko oceno vzorca krajev; pričakujemo, da bodo kraji kazali pomembne razlike v kriterijskem kazalcu, izvedemo opisno ocenjevanje istega vzorca krajev in dobimo vrsto lastnosti,

1

opisne lastnosti povežemo z merili; ta odnos nudi preliminarni namig glede možnih napovednikov kriterijskih mer,

•

• potrebna je še prečna validacija napovednih odnosov na novem vzorcu krajev, da bi zagotovili splošnost ugotovitev.

V okviru ocenjevalnega modela so merila značilno vrednotna, nakazujoč nek vidik okoljske kakovosti. Uporabljamo pa tudi nevrednotna merila (npr. zakaj so stavbe različno znane). Prepoznava kriterijskih spremenljivk pogosto pomeni vrednote in vrednotenje, kar zaobjame konstrukt okoljske kakovosti. Proces zahteva pojmovno analizo konstrukta okoljske kakovosti kot se nanaša na analizirane enote. Navadno je ta konstrukt zapleten in multidimenzionalen. Pojmovna analiza okoljske kakovosti nudi osnovo za vzpostavljanje izčrpne standardne množice kazalcev za ocenjevanje posameznih krajev. Poznamo kazalce okoljske kakovosti (npr. kakovost vode ali zraka) in zaznane kazalce okoljske kakovosti (temelje na ocenah opazovalcev).

•

•

Kar se tiče napovedi poznamo empirične posplošitve in napovedi na osnovi simulacij. Kadar so dostopne opisne in vrednostne presoje okolja za nek vzorec krajev imamo tako osnovo za iskanje empiročnih posplošitev. Gre torej zato katere opisne lastnosti krajev kovarirajo z njihovo vrednostno oceno. Napovedi vrednostnih ocen krajev lahko izpeljemo tako iz tehničnih1 (temelje na tehničnih sistemih merjenja) kot opazovalnih (temelje na soglasnih vtisih v običajnem jezikovnem okviru s strani opazovalcev danih krajev) opisnih presoj. Poiščemo npr. korelate kakovosti prizora ali pogostosti obiskovanja prostora za taborjenje. Na simulaciji temelječe napovedi omogočajo napoved lastnosti možnega kraja ali posega pred samo spremembo. Omogočajo tudi povečanje sodelovanja javnosti. Mnogi posegi predstavljajo izjemno obremenitev za okolje. Njihovi vplivi so lahko izredno zapleteni in potekajo na različnih ravneh. Vplive, ki nas zanimajo, lahko opredelimo kot kakršnekoli stvarne ali zaznane spremembe v interakcijskih možnostih ljudi, ki jih lahko pripišemo uresničitvi določenih programov ali posegov, oziroma njihovemu predvidevanju. Obravnavali bomo torej učinke na ljudi, na njihovo življenje, delo, prosti čas in medsebojne odnose, ki so posledica določenega posega. Poseg je lahko izgradnja avtoceste, smetišča, odlagališča, oblikovanje zaščitenega območja itn. Vplivi lahko nastopijo kadarkoli med nastajanjem oz. izvajanjem projekta. Časovno lahko razlikujemo naslednje vplive oz. skupine posledic (Llewellyn, 1981):

predhodne vplive, ki nastopijo že med načrtovanjem projekta, posebno pri dolgoročnih projektih in se kažejo v špekulacijah z zemljo, v zanemarjenem vzdrževanju stavb (saj bodo te predvidoma podrli ali pa bodo npr. zaradi bližine ceste postale manj privlačne) in posledičnem odseljevanju. Zaradi tega se bo spremenila narava nekega kraja ali soseske že dolgo pred pričetkom del (znano je, da tovrstni projekti zahtevajo vsaj deset let od načrtovanja do uresničitve, pogosto pa je to obdobje še veliko daljše); vplivi povezani z izgradnjo so praviloma takojšnji in opazni ter zelo moteči, saj gre za vdor težkih strojev (hrup, tresljaji, prah, dim, ovire).Bližnji prebivalci in različne poslovne dejavnosti so med izgradnjo zelo prizadeti. Manj opazne, toda bolj kritične so spremembe v sistemu izvajanja socialnih uslug (policija, gasilci,

1 tehničnim presojam pravimo včasih objektivne, opazovalnim pa subjektivne

2

zdravniška pomoč), saj je pogosto zaradi del otežen dostop do kraja, sekunde ali minute pa so v mnogih primerih lahko meja med življenjem in smrtjo. socialno-psihološke posledice dokončanega projekta nastopijo po njegovi izgradnji, včasih celo po več letih. Avtocesta lahko postane fizična ovira, ki loči en del skupnosti od drugega, osami sosesko, oteži ljudem dostop do javnih objektov (šol, delovnih mest, bolnišnic, trgovin, cerkva), ogrozi varnost otrok, prekine vzorce druženj in prijateljstev ipd. Lahko tudi popolnoma spremeni videz okolja zaradi izstopanja novozgrajenih objektov, večje gostote prometa v prej mirnem kraju, izgube odprtega prostora, razraste se urbanizacija, spremeni uporaba zemljišč itd. Nastanek teh sprememb pogosto ni predviden, kot tudi ne njihove posledice.

•

•

Če je bil pravkar nakazan časovni potek možnih vplivov in/ali posledic, pa jih lahko razlikujemo tudi glede na njihovo naravo in smer vplivanja:

glede na naravo lahko ločimo vsaj naslednje vplive/posledice: 1. na področju čutnih kakovosti okolja, npr. hrup, onesnaženje zraka itd.; 2. na področju videza kraja; 3. na področju socialnih odnosov; 4. na področju varnosti; 5. na področju spremembe vzorcev individualnega vedenja;

• 6. na področju počutja in zdravja itd.; glede na smer vplivanja lahko vse vplive/posledice razdelimo na pozitivne in negativne.

Po vrsti si bomo te vplive/posledice sedaj ogledali, toliko bolj, ker pogosto predstavljajo zanemarjeni vidik pri tovrstnih projektih. To so ne nazadnje pokazale tudi polemike nastale ob predlogu izgradnje avtocest. Zavedati se moramo, da se investitor pogosto loti objekta le kot gradbenega projekta, do neke mere upošteva še videz, dolgoročne socialne in druge posledice pa ga več ne zanimajo. Zato so presoje vplivov na okolje potrebne že zelo zgodaj, če želimo preprečiti različne škodljive posledice. Upoštevati moramo, da je najboljši tisti potek ceste, ki daje največjo socialno korist ob najmanjših socialnih stroških. Opozoril pa bi ob tem še na t.i. vedenjske in socialne pasti, ki se nanašajo na situacije v katerih se posamezniki ali skupine lotijo neke obetajoče dejavnosti, ta pa kasneje postane nezaželena in je težko z njo prenehati oz. se nanašajo na posamično korist in skupno škodo. Poznamo tudi protipasti (grehi opuščanja), ko se izognemo možnemu dobrodejnemu vedenju. Teh pasti in protipasti je več vrst in imajo različne vzroke, npr. razmerje med kratkoročno koristjo in dolgoročno škodo, nezavedanje dolgoročne škode, vpliv prejšnjih vlaganj itd. Pogosto gre za to, da prejšnja dejanja ali odločitve, ne glede na sedanjo smiselnost ali koristnost, določajo sedanje vedenje. Ob tem bi še omenil Hartgenovo (1981) ugotovitev, da se stopnja gradnje avtocest zmanjšuje zaradi vrste družbenih in nacionalnih ozirov, predvsem pa zaradi naraščajoče skrbi za okolje, zavedanja omejenosti energetskih virov, skrbi za škodljive učinke cest na naselja, omejenosti finančnih virov ipd. Socialni stroški izgradnje avtocest Preselitev Ena najresnejših posledic izgradnje avtocest je preselitev družin, posameznikov pa tudi raznih poslovnih dejavnosti. Tu ne gre le za pravično denarno in drugačno nadomestilo (novo stanovanje je npr. lahko objektivno celo boljše od prejšnjega), pač pa za mnoge socialne in psihološke posledice, posebno kadar preselitev zadene starejše. Takrat se lahko poruši njihova

3

socialna mreža in ostanejo brez socialne opore. Porušijo se vsakodnevne navade, odnosi in pričakovanja, pa tudi znajdenje v okolju. Posledice se kažejo v depresijah, ki lahko trajajo tudi več let. Bolj, ko je nekdo navajen na svoje prejšnje okolje, dlje ko v njem živi in bolj ko je bil z njim zadovoljen, težje se bo prilagodil novemu. V novem okolju bo manj druženja s sosedi, manj sodelovanja v aktivnostih soseske, manj zadovoljstva z okoljem, povečalo pa se bo število oseb, ki navajajo, da nimajo prijateljev itd. Zato preselitev ne more in ne sme biti samo stvar nekega denarnega ali materialnega nadomestila, pač pa premišljen proces v teku katerega se bodo prizadeti preselili v čim ustreznejše okolje. Prekinitev socialnih vezi Avtocesta zaradi svoje velikosti (dolžine in širine) in narave predstavlja oviro v okolju, oz. mejo v Lynchevem smislu. Tu ne gre zgolj za oviro v fizičnem, ampak tudi psihološkem smislu. Zato bo treba posvetiti posebno pozornost področjem, ki prej niso bila ločena s prometnico ter proučiti lokalne prometne tokove prebivalcev. Glede na razmeroma veliko gostoto poselitve Slovenije, bo vsaka cesta nujno prekinila ali vsaj oslabila določene socialne vezi. Do neke mere se razmere lahko popravijo z ustreznimi izvennivojskimi prehodi, vendar narave meje ne bodo bistveno spremenili. Nazorno nam vpliv prometa na socialne stike in odnos do okolja kažejo izsledki neke raziskave Appleyarda in Lintella (1972).

SLIKA 1. Vpliv gostote prometa na količino socialnih stikov in velikost domačih ozemelj (Appleyard in Lintell, 1972) Raziskava sicer ni obravnavala avtocest, ki predstavljajo v bistvu še skrajnejšo obremenitev in oviro kot pa v njej obravnavane ulice. Ob ulicah s šibkim prometom so imeli ljudje trikrat toliko prijateljev in dvakrat toliko znancev v sami ulici, kot pa tisti, ki so stanovali v zelo prometnih ulicah. V slednjih so bili tudi stiki preko ceste veliko redkejši. In to je bila cesta, ki se jo je - za razliko od avtocest - dalo prečkati. Gostota prometa je vplivala tudi na način uporabe ulice, na dogajanje v njej, na odnos do kraja itd.

4

Hrup Hrup je ena od najbolj resnih posledic izgradnje avtoceste. Opredelimo ga lahko kot neželjen, neprijeten zvok in prebivalci tovrstno ogroženih krajev ga pogosto omenjajo kot nekaj kar jih zelo moti. Pogosto je tudi vzrok za izselitev iz kraja. Hrup z avtocest predstavlja bolj ali manj kontinuiran zvok, ki se spreminja iz ure v uro preko celega dne, na bolj ali manj pravilen način. Proizvaja ga celotna mreža cest in ni omejen samo na neko omejeno okolje. To je tudi hrup, ki izziva največ protestov. Posledice se kažejo v težavah s spanjem, večji razdražljivosti, zdravstvenih težavah, motnjah relaksacije, težavah v sporazumevanju, zmanjšanem zadovoljstvu z življenjskimi pogoji itd. Normativi na tem področju so znani, opozoril pa bi, da so ljudje, ki so do začetka gradnje živeli v zelo tihem vaškem okolju, lahko še bolj občutljivi na zvok kot meščani. Zato bi navedel nekaj pražnih vrednosti za notranjost stanovanj v različnih okoljih (Szokolay, 1980).

VRSTA OKOLJA raven dB(A) podnevi raven dB(A) ponoèi Vaško področje 40 30

Predmestje 45 35 Mesto 50 35

Meja med notranjostjo in zunanjostjo stavbe se v poletnih mesecih, ko so okna odprta, zabriše. To je pri presoji treba upoštevati. Nekateri avtorji navajajo višje vrednosti (55 Ldn dB), pri katerih se zelo pritožuje manj kot 10 % prebivalcev. Na vsak način pa je treba težiti k čim manjšemu hrupu. Posebno so ogroženi otroci in njihov razvoj (npr. počasnejši razvoj branja, zdravstvene težave itd.). Videz Oblikovanje okolja zahteva tudi upoštevanje človeških potreb po lepem, saj estetska kakovost okolja vpliva na neposredno izkušnjo, na dobro počutje ter na vedenje nasploh. Primerjalne lastnosti dražljajskih vzorcev naj bi posredovale tovrstne izkušnje. Te lastnosti so predvsem: zapletenost, novost, skladnost in presenetljivost. Povezano so z negotovostjo, ki jo vsebuje dražljaj, oz. z navzkrižjem, ki ga ta vzbuja v osebku ob poskusu razlage. Skladnost npr. prispeva k lahkoti razumevanja prizora, toda avtocesta je pogosto v neskladju z naravnim okoljem v katerem se pojavlja. Zato Berleant (1988) meni, da se morajo avtoceste odzivati na geološke in topografske značilnosti pokrajine, prenašati njene obrise vozniku ter opogumljati spoštovanje in sodelovanje v ritmu pokrajine. Izkušnja gibanja in njena združitev vidnih in topografskih potez morata postati glavni cilj cestnega inženirja ter nadomestiti zgolj skrb za hitrost, tehnièno enostavnost in geometrièno neposrednost. Le tako bo potovanje po cesti predstavljalo izkušnjo pokrajine in ne vajo v vzdržljivosti. Zdravje in počutje Promet kot tak pomembno vpliva na zdravje ljudi. Tu ne govorim o prometnih nesrečah, kjer je to očitno. Gre za vplive, ki jih ima po eni strani udeležba v prometu na zdravje ljudi, po drugi pa cestni promet kot generator škodljivih emisij (hrup, onesnaževanje ozračja, ogrožanje pitne vode itd.). Udeležba v prometu je torej tesno povezana s stresom, posebej kadar gre za zahtevne prometne situacije (vožnja v koloni, prehitevanje, križišča). Stres sam lahko opredelimo kot stanje neravnovesja v organizmu, ki nastopi zaradi neskladnosti med zahtevami okolja in

5

posameznikovo zmožnostjo, da jih obvlada. Kaže se v različnih fizioloških, čustvenih in vedenjskih odzivih, ki se pojavijo zaradi skrajnih zahtev okolja oz. stresorjev. Prometni stresorji so razmere povezane z različnimi oblikami potovanja in z njim povezanih okolij, ki izzovejo neprijetne in nezdrave odzive pri izpostavljenih posameznikih. Viri stresa so zelo zapletene prometne situacije (npr. nevarni ovinki, prehod iz ene avtoceste na drugo, prehitevanje, nenadno zaviranje ipd.). Odnos ni enosmeren in ljudje se z zahtevami okolja spopadajo na razliène naèine. Njihovo dobro počutje je odvisno od stopnje skladnosti med njihovimi cilji in dejavnostmi ter okoljem v katerem se izvajajo. Ti odnosi ali točneje izmenjave, ker so vzajemni, potekajo na različnih ravneh. Lahko razlikujemo vidik posameznega voznika, kraja in ljudi, ki žive ob cesti itd. Stokols in Novaco govorita o prometni impedanci (oviri), ki se nanaša na okoliščine, ki interferirajo s posameznikovim gibanjem med dvema točkama. Varnost

•

•

Posebno pozornost je treba posvetiti povezanosti prometnih površin in ureditev z varnostjo. Cesta namreč ni nekaj nevtralnega, ampak s svojim videzom, ureditvijo in potekom še kako vpliva na varnost. Preglednost, ne predolgočasno in enolično ali pa prezapleteno okolje, ki bi povzročalo utrujenost ali stres, ustrezna obremenitev s prometnimi znaki in pravočasna informiranost o izhodih z ceste so pomembni dejavniki varnosti. Upoštevati je treba tudi možnost neugodnih vremenskih razmer (npr. megla) in ustrezne odseke dodatno osvetliti. Težiti je treba k čim gladkejšem odvijanju prometa, saj zastoji in kolone povečujejo količino neustreznih vedenj in povečujejo stres. Zato naj bodo križišča čim bolj prepustna in s čim manj konfliktnimi točkami. Opozoril pa bi še na tisto značilnost možnih križišč v nivoju, ko t.i. oznaèena prednost ne ustreza psihološki prednosti. Psihološka prednost predstavlja navzkrižje med formalnimi in družbenimi pravili. Nekatere ceste imajo zaradi dejavnikov kot so širina, gostota prometa, potek (ravna cesta nasproti ovinkasti), osvetljenost, prisotnost objektov ob cesti ipd. t.j. zaradi svojega videza "višji" status in vozniki, ki vozijo po njih pogosto menijo, da so na prednostni cesti, ne glede na dejansko prednost. Raziskave kažejo, da to pomanjkanje skladnosti med formalno in psihološko prednostjo pogosto vodi v nesreče. Značilen primer takih navzkrižij so T - križišča. Pomembna je tudi povezava z avtocesto prekinjenih poti, da bi preprečili dvoje:

poskuse neregularnih prehodov, ki bi lahko nastali na mestih prekinitve za ljudi pomembnih povezav (npr. med domačijo in njivo); nove povezave v obliki nad ali podhodov oz. nad ali podvozov so navadno neugodne za pešce. Ti ne marajo naglih sprememb nagiba in se jim skušajo izogniti. Zato naj bodo vse oblike izvennivojskih prehodov čim bolj položne. Prevelike spremembe nagiba so posebno ovirajoče za gibalno prizadete osebe.

ZADEVA: Pripombe in dopolnila k gradivu “Zasnova modelov ranljivosti okolja za energetsko infrastrukturo in vodnogospodarske dejavnosti” z vidika ekološke psihologije Vplivi obravnavanih posegov na posameznike in skupnost (gre za povezane, a ne istovetne vplive) so v obravnavanem gradivu izrecno prisotni v obravnavi bivalnega okolja, neizrecno pa še v nizu drugih lastnosti, ki predstavljajo ljudem neko vrednoto ali vrednost, oziroma so kakorkoli povezani z njihovo izkušnjo okolja ali vedenjem v njem. Pravzaprav poimenovanje ranljivost bivalnih kakovosti utegne zvesti obravnavane vplive zgolj na obravnavo sprememb v čutnih kakovostih, predvsem onesnaževanja okolja. Zato bi bilo morda to rubriko bolje poimenovati “model ranljivosti posameznika in skupnosti (v njunem okolju)”. Sami vplivi pa se nato nanašajo na naslednje:

6

⇒ že omenjene čutne kakovosti okolja (hrup, smrad, onesnaženje ipd.); ⇒ simbolične in estetske vidike okolja in njegovo odzivnost; ⇒ družbene odnose in skupnost; ⇒ gibanje in udobje; ⇒ rekreacija in relaksacija; ⇒ lastninske in upravljalske vidike ter različne pravice posameznikov in skupnosti v okolju; ⇒ različne potrebe in želje različnih socialnih skupin; ⇒ možnost nastanka socialnih pasti ter varnost (nesreče, npr. podrtje jezu). Omenjeni vidiki se prepletajo in se navadno ne javljajo v povsem čisti obliki. Obenem nastopa problem njihovega ocenjevanja, saj mnoge presojamo preko odzivov ljudi, t.j. nekako posredno (tudi preko anket, sprememb v vedenju itd.). Po naravi so lahko torej tako objektivni kot subjektivni. Prav tako se stališča in mnenja ljudi lahko spreminjajo, pa prej sprejemljive zadeve postanejo nesprejemljive in nasprotno. Obenem lahko tudi način predstavitve posega - ne glede na njegovo objektivno dobrodejnost ali škodljivost - vpliva na njegovo (ne)sprejemljivost. Prav tako moramo vedno upoštevati še vplive dejavnosti kot take: zaposlitev, možne spremembe socialne strukture, ... Prav tako so vplivi odvisni od tega ali poseg poteka na krajih kjer je prisotnost ljudi stalna, ali pa tam, kjer je zgolj občasna, ter ali gre za območje širšega ali ožjega interesa. Upoštevati je potrebno tudi nabirajoče se učinke posega, t. j. presojati ga je treba vedno z daljše časovne perspektive. Ne nazadnje se vedno srečujemo tudi z etičnimi vidiki posegov. Mnoge od teh vplivov bo težko prikazani na enodimenzionalni karti, posebej zato, ker se praviloma ne izravnavajo ali izničujejo, ampak nekateri predstavljajo nujne pogoje za kakovostno življenje in njihova sprememba lahko to kakovost bistveno zniža. Z vsem povedanim predvsem dopolnjujem in razčlenjujem predloženo gradivo. Modeli ranljivosti bivalnih kakovosti (oz. ljudi in skupnosti) 5.5.1. Izhodišče za vrednotenje 1. Osnovna opredelitev bivalnih kakovosti Nedvomno je ta sklop treba zastaviti širše in ne omejiti zgolj na bivalne kakovosti. Bližina bivališč je sicer na vsak način pomembna za presojo (ali kot pravi pregovor: “daleč od oči daleč od srca”), ampak niso vsi vplivi povezani zgolj z bližino ali videzom. Predvsem je treba omeniti še vpliv na socialne odnose in socialno dinamiko. 2. Ogroženost bivalnih kakovosti Dodati je treba ob v gradivu omenjenih še druge vidike: družbene odnose in dinamiko, varnost, videz 3. Kakovostne opredelitve bivalnih kakovosti Ne smemo jih omejiti zgolj na onesnaženje, ampak dodati še prej omenjene. 4. Ranljivost Ranljivost, ko gre za ljudi in skupnost, ni in ne more biti določena zgolj z objektivnimi kakovostmi okolja, ampak tudi s tem kar je v glavah ljudi, z njihovim doživljanjem okolja in možnih sprememb ter z ustrojem in dinamiko socialnih odnosov. Ta ranljivost ni vedno

7

neposredno očitna ampak včasih posredno dostopna preko ugotavljanja javnega mnenja ali na kak drug način. 5.5.2. Analiza in vrednotenje 1. Obstoječe vrednostne opredelitve, normativi - dodati zadovoljstvo z obstoječim okoljem, kakovost socialnih odnosov 2. Dosegljivi podatki - dodati ankete (videz, zaznava ogroženosti, sprejemljivost,...), opazovanja, razni ustrezni statistični podatki 5.5.3. Model 1. Koncept dodati možne motnje omenjene v teh pripombah (od javnega mnenja, lastnine, upravljanja,... do drugih vidikov) 2. Zgradba modela ranljivosti... dodati:

parameter razred ocena

sprejemljivost sprejemljiv nesprejemljiv

1 3

zaznana ogroženost ni je

1 3

lastninske spremembe ni je

1 3

zaznani vpliv na poseg je ni

1 3

Vsaj našteti vidiki lahko vplivajo na ranljivost in bi jih veljalo vključiti v model.

------------

8

Matrika interakcij bi potemtakem za ta del lahko izgledala nekako takole:

posegi

okolje-sistemi, raba, potenciali

posek rastja... zemeljska postavitev... krajinska u... obratovanje nevarnost

III. VARSTVO LJUDI IN SKUPNOSTI

Čutne kakovosti okolja

- ozračje x - voda x x x x x - tla x x x x x - hrup x x x x - podnebje x Krajinska slika (videz)

x x x x x

Kulturna dediščina x x x x x x Naravna dediščina x x x x x x Skupnost - družbena x x

- populacijska struktura x x x x x - dinamika x x x x x Gibanje x x x x x Varnost x x x x x Premoženje x x x x Upravljanje x x x x x Soodločanje x x x x x

dela nesreč

struktura

Izvor dodatnih podatkov za matriko: ⇒ nekatere podatke je možno pridobiti z ustreznim procesom presoj; npr. če poseg preseka

neko naselje, ali oteži povezave med posameznimi njegovimi deli, bo vplival tudi na dinamiko dogajanja v skupnosti, na količino in vrsto odnosov med ljudmi;

⇒ prav tako bo prisotnost gradbenih in drugih delavcev ob pripravi in gradnji vplivala na lokalno skupnost, ti vplivi pa ne bodo prenehali takoj z zaključkom gradnje; obenem bodo novozaposleni lahko vplivali (v dobro ali v zlo) na populacijsko strukturo skupnosti.

⇒ Videz se v tem kontekstu nanaša samo na zaznavo in oceno okolja, na njegovo všečnost; oz. na nevšečnost predloženega posega; ta podatek je možno pridobiti preko javnih razprav ali anket

⇒ Varnost je tudi stvar subjektivne zaznave in ne zgolj objektivnih kazalcev. Presoja varnosti laikov se razlikuje od presoje strokovnjakov. Zato je tudi tu potrebno dobiti ustrezna mnenja prebivalcev.

⇒ Ljudje lahko ocenijo nek poseg negativno preprosto zato, ker menijo da se nekaj dogaja proti ali mimo njih. Zato je treba ugotoviti (in zagotoviti) kolikšen vpliv na dogajanje imajo.

⇒ Tudi kasneje, ob obratovanju objekta, je treba presoditi kolikšen vpliv bodo imeli ljudje nanj v primerih, če objekt kakorkoli vpliva na njihovo življenje (npr. nihanje vode v zajezitvah, odlagališča odpadkov, transport).

Predlagam torej, da se v predloženi zgradbi modela ranljivosti dodajo vsebine, ki so specifično vezane na ljudi (posameznike) in skupnost, torej na psihološke in družbene vidike ranljivosti. Te vsebine predstavljajo v nekem smislu zadostne pogoje za sprejemljivost posameznih posegov. So subjektivne, vendar objektivno določljive s pomočjo ustreznih merskih pripomočkov, opazovanj ipd. V gradivu predloženo zgradbo modelov bo torej treba nekako

9

nadgraditi še s temi vsebinami. Zato bi veljalo spremeniti naslov “bivalno okolje”, ker kot tak zajema zgolj del psihološke problematike. Zaradi določene relativne nenatančnosti predlaganih vsebin, ki izvira tudi iz njihove narave, bo najbrž treba nekatere predložene spremembe še doreči, vsekakor pa o njih temeljito razpravljati. VPRAŠANJA Psihološka obravnava ranljivosti okolja zajema vsaj dva vidika: 1. obravnavo ranljivosti kot take, saj je ta v veliki meri subjektivno opredeljena in je treba upoštevati tudi psihološke razloge za dano opredelitev; 2. ranljivost psihološko relevantnih sestavin ali vidikov okolja, ki jih v grobem lahko razčlenimo na naslednje: a) čutna kakovost okolja (npr. hrup, svetloba, onesnaženje ozračja ipd.); b) videz okolja (estetske kvalitete, npr. lepo, prijazno, skladno itd. ali nasprotno od tega, pa tudi čitljivost, možnosti za znajdenje v okolju), simbolične vrednosti in razsežnosti; c) možne nevarnosti (npr. zastrupitev, poplava, eksplozija, itd.); d) socialnopsihološko okolje (zasebnost, ozemeljskost, gneča, socialna struktura, mreža, opora itd.); ob tem je treba upoštevati, da lahko neustrezna priprava oz. izpeljava nekega posega, ki sam po sebi ni kritičen, izzove resne družbene posledice (odpore, konflikte) in s tem poškoduje socialno okolje. Kakor so že razčlenjene pa vse psihološke sestavine predstavljajo soodvisno celoto med seboj, pa tudi z vsemi drugimi vidiki okolja, kjer nekatere od slednjih tudi neposredno odražajo. OPREDELITEV RANLJIVOSTI Glede opredelitve ranljivosti in povezanih pojmov so v osnovi sprejemljive tiste, ki jih navaja Kontič (1993). Ob tem je treba poudariti troje: 1. ranljivost okolja opredeljena kot združena ocena ranljivosti posameznih relevantnih

sestavin okolja ne predstavlja vsote teh ranljivosti, pač pa izhaja iz sistemskega pristopa in gleda na okolje in njegove vidike ter sestavine kot na celovit sistem, katerega deli so sovisni. Ranljivosti posameznih sestavin so torej odvisne ena od druge in jih lahko samo zaradi tehničnih razlogov v določenih stopnjah študije ranljivosti okolja obravnavamo ločeno.

2. ranljivost je izražena kot možnost negativnih vplivov posegov v okolje, vendar se je treba

zavedati, da se negativno nanaša na družbeno dogovorjeno, že nesprejemljivo - po obsegu in/ali vrsti - posledico nekega posega. To pomeni, da merila ranljivosti niso statična in absolutna, pač pa so plod vsakokratnega družbenega dogovora (ki je odvisen od znanja, različnih interesov itd.). Zato bo treba razmisliti o rednih preverjanjih in določanjih meril ter mehanizmih za preprečevanje njihovega prilagajanja aktualnim kratkoročnim interesom.

10

3. merila ranljivosti je treba postaviti dolgoročno, z vidika možnih dolgoročnih posledic. Časovna perspektiva evropskega človeka je namreč še vedno prekratka in se premalo zaveda vseh kasnejših posledic, toliko manj, kolikor bolj oddaljene so. Zato je treba že v merila presoje vgraditi mehanizme, ki bodo v čim večji meri zagotavljali upoštevanje dolgoročnih procesov. Zahtevano obdobje bo seveda spet stvar dogovora.

Psihološko ranljivost bi lahko opredelili, kot možnost poslabšanja počutja, zdravja in blagostanja posameznika in skupnosti zaradi danega posega(ov) v okolje. Poseg lahko privede tudi do izboljšanja stanja, včasih pa so njegove posledice odvisne od tega kako je zaznan in ne od njegovih objektivnih vplivov na okolje. SESTAVINE PSIHOLOŠKE RANLJIVOSTI Oglejmo si podrobneje osnovne, psihološko relevantne vidike okolja in njihovo ranljivost: a) Morda je še največ znanega o čutnih kakovostih okolja, saj so normativi glede hrupa, osvetlitve ipd. prisotni v različnih predpisih, nanašajočih se na urejanje okolja, varstvo pri delu itd. Merila v teh predpisih so včasih postavljena preozko in statično in ne upoštevajo tudi širših psihičnih in socialnih posledic. Hrup npr. ne povzroča samo okvar sluha pač pa škodljivo vpliva tudi na človekovo počutje, učinkovitost, socialne odnose itd. Toda enaka jakost zvoka v enem okolju lahko ne bo zaznana kot hrupna v drugem. Zato se tudi normativi za hrup (podnevi) v mestu razlikujejo od tistih na vasi (50 dB(A) : 40 dB(A)). Gre za vprašanje človekove čutne prilagoditve, ki v določenih mejah omogoča vzpostavitev različnih meril. Ljudje se pogosto ne zmenijo za tiste značilnosti okolja, ki niso zaznavne, pa jih zato lahko tudi zakonodajalec premalo upošteva. Zato tudi za vrsto prvin nimamo meril. b) Marsikdaj bosta lahko dva, na prvi pogled povsem enaka posega, izzvala različne odzive. Tako kot pri čutnih kakovostih okolja, tudi pri videzu velja, da ljudi bolj moti to, kar je očitno, kot pa ono, kar je skrito očem. To ni poziv po zakrivanju grdega ali škodljivega, pač pa dejstvo, da je možno določene, sicer koristne ali nujne, vendar neprivlačne posege v okolje napraviti družbeno sprejemljive in se z doseganjem sprejemljivega videza izogniti družbenim konfliktom in drugim škodljivim posledicam (npr. gospodarskim, komunalnim). Še pomembneje je, da se v prijetnem okolju ljudje bolje počutijo, da je kakovost medosebnih odnosov boljša, ne nazadnje pa vpliva pozitivno tudi na delovno učinkovitost. Zavedati pa se moramo, da so merila na tem področju, predvsem zaradi svoje subjektivnosti, še precej neizdelana. Obstaja le nekaj splošnih napotkov, temelječih bodisi na raziskavah, bodisi na praktičnih izkušnjah. Vedno je možno z uporabo ustreznih psiholoških metod (npr. anket) razreševati konkretna vprašanja. c) Možne nevarnosti v okolju lahko škodljivo vplivajo na posameznike in družbeno skupnost. Vendar to ni nujno, saj je psihološko bolj pomembno to, kako ljudje zaznavajo dano nevarnost ter možnosti njenega nadzora in ne ta sama po sebi. Izgradnja po mnenju prizadetih prebivalcev, nevarnega objekta (npr. nuklearne elektrarne, jezu, kemične tovarne pa tudi takega, ki morda ni resnično nevaren), bo skoraj gotovo izzvala odpore v danem okolju ter škodljivo vplivala na ljudi ne glede na dejansko nevarnost. Kar se tiče tovrstnih objektov pa velja reči, da predstavljajo psihološka merila ranljivosti le zadostni pogoj, zdravstvena, geološka, kemična ipd. pa nujnega. Če nek poseg ni primeren glede na ta merila, potem tudi eventualno soglasje prizadetih ne more spremeniti njegove neprimernosti. Kontičeva (1993) razprava ustrezno zajema tovrstno problematiko in je tudi psihološko relevantna.

11

d) Če so mnogi, dosedaj omenjeni vidiki oz. sestavine, bolj ali manj prisotni v različnih predpisih, pa to skoraj da ne velja za posege v socialno okolje. Pri tem predlagam tudi upoštevanje uradne opredelitve zdravja, kot jo daje WHO. Če je npr. potekala razprava o prometnici skozi naselje, se je osredotočala kvečjemu na hrup, ni pa zajemala vplivov na kvaliteto socialnih odnosov. Toda posegi v okolje vplivajo na posameznikovo in skupinsko zasebnost, možnosti odločanja in izbire, olajšajo ali otežijo nadzor nad okoljem, vspodbujajo ali pa zavirajo socialne stike, odklonsko vedenje itd. Preprosto, postavljajo okvire posameznikovemu življenju. Potrebno bo opredeliti vse vrste procesov in struktur v socialnem okolju in v posamezniku na katere lahko vplivajo bodisi sami posegi v okolje, bodisi njihova neustrezna izpeljava. Seveda bo treba določiti tudi kritične posege. Še na nekaj bi opozoril. Nek poseg sam zase, lahko objektivno, z vidika škodljivih emisij, pripelje do izboljšanja okolja (npr. zaprtje neke tovarne), toda po drugi strani ima lahko škodljive socialne in psihične posledice (brezposelnost). ZNAČILNOSTI RANLJIVOSTI Zavedati se moramo, da imajo različni posegi različen obseg in kakovost vpliva. Sprememba namembnosti nekega poslovnega prostora bo morda prizadela le stanovalce hiše v kateri se nahaja (lahko pa tudi širše okolje, če gre za dejavnost s takim vplivom oz. za njeno ukinitev), izgradnja prometnice, stanovanjskega naselja, hotela itd. pa precej širše okolje. Pri tem bodo vplivi posega odvisni tako od velikosti kot od kvalitet danega okolja. Zato bodo mnoga merila sprejemljivosti nujno relativna, vezana za dani kraj oz. prostorski obseg. Določiti pa bo treba tudi tista, ki so za neko okolje ali pa ne glede na kraj stalna. Če zagovarjamo sistemski pristop k študiji ranljivosti okolja, bo treba določiti tudi postopek združevanja posamičnih ocen oz. ocen posamičnih sestavin ranljivosti. Pri tem bo treba upoštevati znane teorije in modele ter jih vgraditi v postopek. Narediti bo torej treba nekak splošen model ranljivosti, ali pa morda več posamičnih glede na naravo posegov. Praktično se ta problem lahko rešuje s faznostjo postopka, menim pa, da ne gre za primerjavo "hrušk in telet", pač pa za obravnavo različnih vidikov nekega okolja oz. posega, razen v tem smislu, da bi morda kdo hotel tehtati in kompenzirati različne ranljivosti med seboj. Tovrstna primerjava pa je nedvomno nedopustna. Vsaka razsežnost okolja oz. ranljivost ima neko točko, nek prag, preko katerega ni dopusten prehod. Toda upoštevati je treba možne odnose med razsežnostmi: seštevalne, odštevalne in sinergične. ------------------------------------------------------------------------------------------------------- Pri obravnavi socialnopsihološkega okolja bo morda smiselno upoštevati tiste vidike in sestavine, ki jih podaja Altman (1976) v svojem modelu: ------------------------------------------------------------------------------------------------------ UDELEŽENCI: posamezniki, male skupine (družine, delovne ekipe) in večje družbene enote (soseske, mesta,..) ------------------------------------------------------------------------------------------------------- PROCESI/VEDENJA: zaznavanje okolja (spoznavni zemljevidi, nagnjenja in stališča, estetika) in družbeni procesi (zasebnost, ozemeljskost, prostorska vedenja,...) -------------------------------------------------------------------------------------------------------

12

13

KRAJI: grajeno okolje, naravno okolje, pridružena vprašanja (energija, onesnaževanje, prevoz,...) ------------------------------------------------------------------------------------------------------- Interakcija teh treh vidikov in danega posega omogoča tudi presojo njegovih psiholoških posledic. Še na neko vprašanje bi opozoril. V psihološki literaturi se vztrajno ponavlja ugotovitev o pomembnih razlikah v zaznavi in presoji okolja med oblikovalci in uporabniki. To je posebej kritično, ker gre za subjektivne pojme, ki so zato precej neoprijemljivi, čeprav se z ustreznimi postopki dajo izmeriti. Pogosto se ti dve skupini sploh ne znata sporazumeti, saj sta osredotočeni na različne vidike okolja (tudi zaradi različne vloge, ki jo imata, načrtovalec se osredotoča npr. na načrt, uporabnik na vzdrževanje). Toda, ni lahko ugotoviti kaj je za ljudi (uporabnike) dobro, saj tega pogosto ne znajo povedati, njihove preference niso ustaljene, raje imajo to kar poznajo, želje različnih ljudi si nasprotujejo itd. Pomemben negativen vidik posegov v okolje je preplaniranost okolja, tj. preveč omejitev za posameznika in skupino. Če hoče biti po meri človeka ne sme biti preveč statično. Povečati mora število možnosti, ki so ljudem na razpolago, ter biti odprto za spremembo in rast. Na tem mestu velja omeniti Sommerjev pojem mehke arhitekture, ki je za razliko od trde odzivna na prisotnost človeka in njegove potrebe.

•

•

Prav trda, neodzivna arhitektura, čeprav morda v začetku privlačna, slej ko prej izzove odpor ali vsaj pasivizura ljudi. Prototip take arhitekture je zapor, se mu pa približujejo tudi mnoge javne in stanovanjske stavbe s svojimi betonskimi zidovi in nespremenljivo notranjostjo. STANJE V SLOVENIJI Kar se tiče razmer v Sloveniji lahko glede psihološke ranljivosti omenimo:

obstoj zakonsko določenih normativov glede čutnih kakovosti (npr. hrup, emisije strupenih snovi itd.); bolj ali manj popoln pregled in zaščita kulturne in naravne dediščine, ki predstavljata simbolične vrednote okolja.

Ostali vidiki so do neke mere zajeti v različnih socioloških in psiholoških raziskavah, ki pa niso udejanjene v ustreznih predpisih. Zato bo potrebno opraviti pregled opravljenih ustreznih raziskav ter opredeliti področja, ki jih bo treba - če želimo tudi psihološko ranljivost vključiti v obravnavo posegov - še raziskati. Dodani so še nekateri primeri PVO za psihološki vidik.

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

1. DOUMEVANJE OKOLJA Marko Polič 1. SPOZNAVNA PRESLIKAVA OKOLJA Spoznavni zemljevidi, kot jih poznamo danes, so velikega teoretičnega in praktičnega

pomena za razumevanje človeških izmenjav z okoljem. Vsebujejo subjektivno znanje

okolja, nudijo vpogled v človeško razvedovanje v njem in v njegovo uporabo.

Boulding v svoji knjigi »Slika« (Image, 1956, po Russellu in Wardu, 1982) meni, da

človeška dejavnost temelji prej na sliki zunanjega sveta, kot pa na njegovi objektivni

stvarnosti. Spoznavni zemljevid je del te slike, notranje zastopstvo prostorske

organizacije zunanjega sveta obnovljeno iz spomina. To trditev podpirajo mnoge

ugotovitve o tem, da je za ravnanje ljudi pogosto bolj pomembna njihova zaznava okolja

kot pa stvarne razmere. Zaznava seveda praviloma ustreza stvarnosti, saj bi ljudje

drugače kot vrsta že davno propadli. Včasih pa se iz različnih vzrokov od nje odklanja ali

jo izkrivlja.

h SLIKA 1.1. Ebehavioristični psihologije. Enopodgano). Urbaspoznavnih zemzaznavanja mest

E. C. Tolman

dward Chace Tolman (1886 – 1959) je bil edenS – R obrazec in se z uvedbo spoznavnih zemljev od svojih najpomembnejših knjig je posvetil beli

nist Kevin Andrew Lynch (1918 – 1984) je uporabil ljevidov v današnjem pomenu. S svojim delom na pa je pomembno vplival na njihovo načrtovanje.

K. A. Lync

tistih psihologov, ki je izzval idov zapisal v temelje okoljske norveški miši (mislil je najbrž

Tolmanov izraz in postal »oče« odročju teorije oblike mesta in

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 2

Okolje nam vedno nudi več obvestil, kot jih zmoremo uporabiti. Izbiramo le tista in

toliko obvestil, ki so za nas pomembna in uporabna. Iz množice obvestil izločamo

uporabno sliko okolja. Ta je v veliki meri določena prav z izkušnjo. Zato lahko v novih,

neznanih okoljih nastopijo zaznavne težave, posebej v tistih, ki nudijo znake, ki niso

skladni z za posameznika običajnimi. Kadar govorimo o znajdenju v okolju, tj. o tem

kakšno sliko okolja, ki ni neposredno zaznavno dostopno, ima v glavi posameznik,

praviloma omenjamo t.i. spoznavne preslikave okolja. Pri njih gre za proces, ki ga

sestavlja vrsta psiholoških pretvorb, s katerimi posameznik pridobiva, kodira, shranjuje,

obnavlja in dekodira obvestila o relativnih položajih in lastnostih pojavov v vsakdanjem

okolju (Downs in Stea, 1973). Spoznavni zemljevid je posameznikova slika okolja, ki je

rezultat spoznavne preslikave in vsebuje položajno (kje) in nepoložajno (kaj) informacijo.

Je miselni okvir, ki vsebuje zastopništva prostorskih ureditev fizičnega okolja. Tak

zemljevid omogoča človeku prilagajanje in normalno delovanje v okolju. Odgovarja na

vprašanja kje se kaj nahaja in kako tja priti z danega kraja. Zavedati se moramo, da je v

stvarnosti opazovalec vzajemno delujoč del okolja in ne nedejavni prejemnik (Evans,

1980), kar se jasno kaže v njegovi sliki okolja.

Glede na to, da raziskovalci pogosto uporabljajo posameznikove risbe okolja za

ugotavljanje tega kaj o okolju ve, pripominjam, da se izraz "spoznavni zemljevid" nanaša

predvsem na to, kar ima posameznik "v glavi", na njegovo sliko okolja, grafična

predstavitev okolja pa je le eden od načinov sporočanja prve. Izraz "zemljevid" torej

pomeni le funkcionalno analogijo, saj gre za spoznavno predstavitev, ki ima funkcijo

kartografskega zemljevida, ne pa nujno tudi vseh njegovih fizičnih značilnosti.

Tolman (1948, ponatis 1973; po Langfield-Smithu, 1994) je bil najbrž prvi, ki je uporabil

izraz spoznavni zemljevid1 v njegovem sedanjem pomenu, ko je izvajal eksperimente s

podganami in menil, da le-te oblikujejo spoznavne zemljevide svojega ožjega okolja. S

tem je izzval prejšnji dražljajsko-odzivni model in nakazal prehod k spoznavni

1 Nekateri pisci, npr. Langfield-Smith (1994) imajo raje izraz »miselni zemljevid« kot splošnejši, vendar je ta izraz prihranjen tudi za posebno vrsto spoznavnih zemljevidov, namreč za prednostne zemljevide, ki jih je vpeljal geograf Peter Gould (1974)

2

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

psihologiji. Ti zemljevidi naj bi omogočili podganam gibanje po labirintu, celo ob

spremembi njegove strukture (slika 1.2).

a b SLIKA 1.2. Prvotni (a) in preurejeni (b) Tolmanov labirint. Podgane so najprej vadile v prvem labirintu, nato pa so jih preizkusili v drugem. Najpogosteje (35 %) so med več potmi izbirale pot v smeri položaja cilja iz prvega labirinta, kar kaže na oblikovanje prostorske slike okolja (Tolman, 1973). Še vedno ostaja nerešeno vprašanje ali je zastopstvo okolja analogno (zastopstvo ohranja

neko grobo, izomorfno skladnost z dejansko fizično strukturo) ali podmensko

(informacija je shranjena v seznamih ali povezanih mrežah temelječih na abstraktnih

zastopstvih pomena), oziroma na oba načina. Nekateri avtorji (Norman in Rumelhart,

1975; Norman, 1978) menijo, da je informacija lahko shranjena v spominskem sestavu na

en način in nato uporabljena v drugem, saj se spominski sestav uporablja v toliko

različnih nalogah, da mora imeti bogat in prožen notranji ustroj.

Morali bi upoštevati tudi Canterjevo (1988) svarilo, da pregled virov s področja vedenja

in okolja odkriva teorije in ugotovitve, ki so trdovratno stabilne, tj. vedenjske okvire in

stalne vzorce vedenja ekološke psihologije, raziskave miselnih zemljevidov z njihovimi

statičnimi dvorazsežnostnimi kakovostmi, določnost sprejemljivih ravni storitev pri

določeni svetlosti ali ob hrupu, pripisovanje pomena različnim simbolnim oblikam itn.

Opozoril je tudi na posledice takega pristopa, tj. raziskovalci zasledujejo spremembe, ki

jih povzročajo drugi ter pomanjkanje kakršnekoli razvojne teorije, ki bi vodila

načrtovalske in oblikovalske poklice. Zato predlaga, da bi se morali namesto z okoljem in

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 4

vedenjem ukvarjati z dejavnostjo in krajem, ki sta oba proizvod naše izkušnje izmenjav s

svetom. Z delovanjem na svoje okolje ga namreč osmišljamo. Ključna vprašanja

Spoznavni zemljevidi so za človeka pomembni, ker je od njih odvisno njegovo vedenje v

prostoru. Za razumevanje vloge, nastanka in delovanja spoznavnih zemljevidov, je

potrebno odgovoriti na naslednja tri vprašanja:

• Kaj ljudje morajo vedeti?

• Kaj ljudje vedo?

• Kako ljudje pridobivajo svoje znanje?

Spoznavni zemljevidi morajo vsebovati obvestila o položaju objektov in pojavov ter o

njihovih lastnostih, tj. o tem kaj se nahaja na danem kraju. Položajna obvestila lahko

nadalje razčlenimo na dve sestavini: smer in oddaljenost. Lastnosti delimo v opisne in

vrednostne.

Dejanska vednost

Ob primerjanju spoznavnih zemljevidov s kartografskimi ali pa s fotografskimi posnetki

lahko takoj ugotovimo, da ne gre za dobesedno obnovo. Spoznavni zemljevidi so visoko

izbirne, abstraktne in posplošene predstavitve. Posameznik ne preslikuje okolja

nedejavno, ampak vanj vnaša svoja pričakovanja, stališča in simboliko. Spoznavni

zemljevid je zato nepopoln, izkrivljen in poenostavljen, vendar uporaben. V njem

najdemo skupinske podobnosti in individualne razlike.

Vrste napak

Spoznavni zemljevidi so nepopolni, kajti naš svet je zvezen, oni pa dajejo nezvezno

površino. Nekatera področja v njih sploh ne obstajajo. To ne pomeni, da jih ne poznamo,

le nismo jih vnesli v našo predstavitev, ker za nas niso pomembna. Posebno pri otrocih se

dogaja, da velikost predstavljenega kraja odraža njegov pomen, ne pa resnične velikosti.

4

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SLIKA 1.3. Napaka evklidske pristranosti. Kv resnici (po Pococku in Hudsonu, 1978). Spoznavni zemljevidi so izkrivljeni

spoznavanja pretvorjene tako, da se p

evklidskega pogleda na svet. Ta i

prostorske rabe danega okolja (npr. p

smeri). Morda še pomembnejše je

uporablja spoznavne kategorije v kat

jih nato razlaga. Levy-Leboyer (1982)

imajo subjektivne razdalje tudi čustv

odbijanje oddaljenih dogodkov. Ve

posameznik živi in nekim drugim kraj

Obstajata več vrst predvidljivih na

evklidska pristranost, pristranost nadr

odgovori moških

r

odgovori žensk

in

o

zk

o

d

er

n

e

č

em

pa

e

stvarnost

ižišča se nam zde bolj pravokotna in poti bolj ravne kot so

poenostavljeni. Razdalje in smeri so v procesu

sameznikova subjektivna geometrija razlikuje od

rivljanja lahko pomembno vplivajo na vzorce

dcenjevanje ali precenjevanje razdalje v določeni

ejstvo, da posameznik v procesu spoznavanja

e kodira obvestila iz okolja in s pomočjo katerih

avaja Lundberga in sodelavce, ki so ugotovili, da

ne posledice. Eksponencialno določajo čustveno

ja, kot je zaznana razdalja med krajem kjer

, manj se čuti vpletenega v tamkajšnje dogodke.

k, ki so jim spoznavni zemljevidi podvrženi:

dnega merila in pristranost razčlenjenosti.. Kadar

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 6

gre za prvo pristranost se nam zdi, da je svet bolj evklidski kot je zares. Pri risanju

zemljevidov mnogi posamezniki rišejo srečujoče se ulice kot vzporedne, križišča, ki niso

pravokotna, kot pravokotna in lahno zakrivljene poti, kot ravne.

Kar se tiče druge pristranosti jo lahko najbolje ilustriramo z vprašanjem, kot je naslednje:

"Če plujemo iz atlantske strani Panamskega prekopa proti pacifiški strani, v katero smer

plujemo, proti zahodu ali proti vzhodu?" Ali pa, katero mesto je bolj na zahodu, Atene ali

Waršava? Kadar razmišljamo o krajih, ki nam niso dobro znani, se zanašamo na nadredno

merilo, tj. na širša območja, ki jim pripada dani kraj. Njihova uporaba pa lahko privede

do napake, saj prostorsko niso vsi deli istega širšega območja enako razporejeni.

Pristranost razčlenjenosti se nanaša na presojo razdalj. Miselna prekinitev smeri v več

delov vpliva na presojo razdalje. Ocene celotne poti ali pa od dela do dela naraščajo z

objektivno razdaljo, ocene razdalj znotraj delov pa ne. Zdi se kot da ne zmoremo

zanesljivega razlikovanja razdalj za kraje znotraj istega dela poti (Gifford, 1997).

Do napak lahko pride tudi zaradi preprostega pozabljanja. Vseh krajev ne obiskujemo

enako pogosto in zato tudi njihove slike ne bodo enako točne. Presoje razdalje so

praviloma manj točne od presoje smeri.

Včasih spoznavni zemljevidi vključujejo kraje ali poti, ki jih sploh še ni, so pa načrtovani,

želeni ali pa se o njih veliko govori ali piše.

Dejavniki razlik in podobnosti

Podobnosti v spoznavnih zemljevidih nastajajo zaradi:

• rednih in ponavljajočih se lastnosti v okolju;

• podobne predelave obvestil pri ljudeh (skupna biološka osnova);

• podobnega porekla, namena in pogostosti prostorskega vedenja.

6

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SLIKA 1.4. Pogled na ZDA iz New Yorka in Bostona (Gould, 1974). V takih šaljivih zemljevidih je pogosto tudi zrno resnice. Individualne razlike izvirajo predvsem iz razlik v vzorcih prostorske dejavnosti, določajo

pa jih osebnostne in socialne značilnosti. Zgornja dva zemljevida (slika 1.4.) na šaljiv

način prikazujeta pogled na ZDA pri prebivalcih dveh njenih mest. Toda v karikaturi je

zrno resnice. Slika o deželi je odvisna od točke iz katere jo gledamo, od naših želja,

stališč in idej vezanih za kraj bivanja. Podobna so tudi izkrivljenja, ki jih na prav tako

šaljiv način kaže slika 1.5a.

a b

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 8 Slika 1.5. Londončanov pogled (a) na Veliko Britanijo. Razen Londona je vse nepomembno. Izven njegovih meja se neha civilizacija. Zemljevid je kot novoletno čestitko leta 1971 razpošiljal vodilnim politikom po Angliji Doncasterski in pokrajinski razvojni svet. Ali imajo tudi Ljubljančani podobno predstavo o Sloveniji? Vas Edgcote igra osrednjo vlogo v Parkinsonovi geografski analizi družbenih razredov in premikov (b). Ljudje naj bi bili A-ji (aristokratski, anarhični ali umetniški) ali B-ji (buržoazni, birokratski ali benevolentni), njihov socialni položaj od obupa do privilegijev pa se izraža tudi geografsko (oboje Gould, 1974). Naša slika sveta je usklajena z našimi načrti za njegovo uporabo, tj. razlike med

resničnim okoljem in našo sliko o njem imajo smotrno vlogo v prostorskem vedenju.

Razlikujemo med zemljepisnim in vedenjskim okoljem. Vsi živimo v istem zemljepisnem

okolju vendar pa v različnih vedenjskih. To razlikovanje se sklada z razlikovanjem med

stvarmi kakršne so v resnici in stvarmi kakršne se nam zde, z razliko med stvarnostjo in

pojavom.

Pridobivanje obvestil o okolju

Ljudje si obvestila o okolju pridobivajo z vsemi čutili. Vidni, slušni, vonjalni in drugi

dražljaji sestavljajo enotno predstavitev kateregakoli okolja. Ta obvestila si lahko prido-

bimo na več načinov: z neposrednim stikom med osebo in okoljem ali pa posredno, iz

druge roke, s pomočjo zemljevidov, vodičev, navodil ipd. McDonald in Pellegrino (po

Bell in sod., 2001) razlikujejo med prvotnim in drugotnim prostorskim učenjem. V obeh

primerih oseba obvestila izbere in prenese skozi množico sit, ki jih nujno izkrivijo,

predvsem na način, ki je za osebo v danem okolju koristen. Rezultat tega precejanja je

nepopolna predstavitev, ki se spreminja s posameznikom in skupino. Obe omenjeni obliki

se razlikujeta od obvestil do katerih smo prišli s sklepanjem. Slednja so le posredno

povezana z okoljem ter so rezultat obdelave, dodajanja itd.

Ljudje, ki okolje spoznavajo preko zemljevidov si s tem pridobijo pogled iz ptičje

perspektive in tako verjetneje pridobijo pregledno znanje okolja, saj jim zemljevid nudi

neposreden vpogled v globalne odnose razdalje in položaja. Neposreden stik z druge

strani nudi prednost poznavanja okoljskega konteksta in točnejšo predstavo potovalnih

razdalj. Kadar je okolje enostavno in pregledno si tudi z neposrednim stikov lahko

razmeroma hitro pridobimo pregledno znanje.

8

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SPOZNAVNI VNOSI • navodila • zemljevidi • spoznavni zemljevidi

SPOZNAVNI ZEMLJEVID • asociacije s kraji • prostorski odnosi • potovalni načrti

ZNAČILNOSTI OKOLJA • čitljivost • oddaljenost

AKCIJSKI NAČRT

SLIKA 1.6. Neformalni model prostorske spoznave (po Bellu in sod., 2001). Akcijske načrte sta vpeljala Russell in Ward (1982), potovalni načrti pa so del mnogih akcijskih načrtov. Gärling in sodelavci (1983, po Golledgu, 1987) domnevajo, da imajo spoznavni zemljevidi tri medseboj povezane lastnosti: kraje, prostorske odnose in potovalne načrte. Spoznavni zemljevidi niso statični, že zato ne, ker si sposobnosti za pridobivanje znanj o

okolju pridobivamo z razvojem, ki ga je treba razlikovati od sprememb (= kakršnakoli

prekrojitev v ustroju, procesu ali dogodkih), enostavnega dodajanja in učenja. Vendar so

spoznavni zemljevidi tudi odporni na spremembe. Šele veliko število nasprotnih

podatkov povzroči ustrezno spremembo.

Lahko razlikujemo tri različne vrste zaznavanja okolja: operacionalno, odzivno in

sklepalno. Operacionalno je zaznavanje takrat, kadar posamezne prvine okolja

zaznavamo zaradi njihove vloge. Ljudje različno uporabljajo okolje, opravljajo različne

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 10

naloge ter izbirajo različne vidike okolja zaradi njihovega uspešnega opravljanja.

Ustvarjajo si nekakšno operacionalno okolje, sestavljeno iz ciljev, ovir in drugih prvin

povezanih s smotrno dejavnostjo. Zato so npr. v spoznavnih zemljevidih mest križišča

običajno nesorazmerno povečana. Človekova dejavnost v okolju oblikuje zaznavanje.

Okolje, ki moti izvrševanje nalog je za posameznika frustrirajoče. Optimalno je okolje, ki

ga lahko posameznik uporablja na različne načine.

Zaznava okolja se lahko odziva na konfiguracijo fizičnega okolja. Svetli, osamljeni,

edinstveni in razločljivi elementi se vsiljujejo v operacionalni iskalni vzorec potnika.

Zaznavanje je v tem primeru bolj pasivno kot aktivno. Gre za "predstavljive" prvine

okolja. To niso nujno zgolj vidni dražljaji, njihova predstavljivost pa je odvisna od jakosti

njihovih značilnosti, ter njihove relativne edinstvenosti v danem okolju. Najbrž je zato

eden osrednjih pojmov na področju spoznavanja okolja njegova čitljivost, oz. lahkota s

katero ga lahko prepoznamo in uredimo. Obstaja več prvin zaradi katerih je neko okolje

čitljivo. Za mesta jih je Lynch naštel pet, uporabne pa so tudi za druga okolja. To so

preprosto deli okolja v katerih je osredotočene največ informacije. Po vrsti pa so:

meja

znamenje

četrt

pot

vozlišče

SLIKA 1.7. Prvine okolja, kot jih je odkril Lynch, na primeru Ljubljane. Tu je osredotočene največ informacije. • poti, tj. linearni deli okolja po katerih ljudje potujejo (ceste, ulice, steze);

10

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

• robovi ali meje, tj. linearni deli, ki ločujejo posamezne dele okolja med seboj (reke,

močne prometnice, proga);

• četrti, tj. srednje velika področja, prepoznana kot posebne celote, s posebnim

značajem;

• vozlišča, tj. dobro znane točke do in od katerih ljudje potujejo, pogosto so to križišča

pomembnih poti, znani trgi ipd.;

• znamenja, tj. prepoznavne, očitne in izstopajoče prvine, npr. visoke stavbe, veliko

drevo, spomenik. Znamenja delujejo kot nekakšne sidrne točke pri prostorski

predstavitvi okolja.

Čeprav je Lynch te prvine odkril pri raziskovanju spoznavnih zemljevidov mest, pa se na

ustrezen način pojavljajo tudi v drugih ali širših okoljih. Zavedati se moramo, da se

spoznavni zemljevidi razlikujejo glede na vrsto okolja in prvine, ki v njem prevladujejo,

pa tudi glede na posameznikove izkušnje. Tako so npr. spoznavni zemljevidi ljudi z malo

socialnih stikov bornejši in nasprotno. Posamezne značilnosti okolja se lahko pojavljajo

tudi v več vlogah. Tako bo neka linearna prvina, npr. cesta, za tistega, ki hodi, ali se vozi

po njej, pot, za onega, ki jo hoče prečkati pa meja.

Iz Lynchevih spoznanj pa izhajajo tudi nekatere zahteve za oblikovanje bolj čitljivih mest

(Gifford, 1997):

• znamenja naj stojijo na glavnih odločitvenih točkah v cestnem sistemu;

• ta znamenja naj bodo razločljiva s povečanjem njihove vidljivosti (višina,

ločenost od sosednjih stavb, edinstven slog, spodbujanje javne rabe);

• osnovne ceste naj sovpadajo s funkcionalnimi mejami četrti in poudarjajo robove;

• ob obnovi četrti je treba ohraniti stavbe, ki bi lahko služile kot dobra znamenja;

• v preveč homogenih četrtih je treba zgraditi znamenja.

Zaznavanje pa je tudi sklepalno in verjetnostne narave. V teku svojega dozorevanja

razvije človek posplošen sestav kategorij, pojmov in odnosov o okolju, ki oblikuje naš

osebni model okolja, npr. mesta. Kadar pridemo v novo okolje usklajujemo vsako novo

izkušnjo z našimi splošnimi pričakovanji: dogodke umeščamo v ustrezno okolje, nikoli

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 12

prej videne stavbe uvrščamo v določen razred stavb, itd. Pomembne kraje opazimo,

nepomembne "zbrišemo". V tem smislu je zaznavanje v bistvu proces spoznavnega

odločanja.

Znano je, da so človeške zmožnosti za predelavo informacije omejene in da prevelika

količina informacije povzroči spoznavno preobremenitev. Pri soočanju s to težavo

uporabljajo ljudje različne strategije organiziranja zapletene informacije, ki si jo želijo

zapomniti. To velja tudi za prostorsko informacijo. Posamezne prvine okolja

organiziramo v različne skupine. V skladu z znanimi načeli likovne psihologije bodo

razvrščena v isto skupino znamenja, ki so blizu skupaj ali so si podobna (npr. po

arhitekturi ali rabi). Bell in sod. (2001) povezujejo to skupno razvrstitev z Lynchevim

pojmom četrti. Podatki kažejo, da se nam znamenja iz iste skupine zdijo med seboj

bližja, kot pa enako oddaljenim znamenjem izven svoje skupine. Vsaka skupina in tudi

referenčno točko, nekakšen »najboljši primer«, ki simbolizira vsa znamenja v skupini.

Podatki so lahko urejeni hierarhično ali pa na kak drug način odvisno od njihove narave,

medsebojnih povezav in seveda osebe, ki si jih zapomnjuje.

Milgram (1992) je v svojih raziskavah spoznavnih zemljevidov Pariza pokazal, da imajo

spoznavni zemljevidi mest več razsežnosti. Ne vsebujejo le spoznavnih zastopništev tega,

kar je dejansko tam, ampak vsebujejo tudi močne čustvene in intuitivne sestavine

povezane z izkušnjo kraja in pričakovanji kaj se bo zgodilo. Na te vtise vplivajo tudi

socialni dejavniki ter je tako mesto tudi kolektivno zastopništvo in si mnogi ljudje delijo

podobne slike. V tem smislu, pravi Hayes (1994), imajo spoznavni zemljevidi tudi

nekatere značilnosti socialnih zastopništev2 (reprezentacij).

Vloga spoznavnih zemljevidov

Spoznavni zemljevidi so izraz človekove težnje po vnašanju reda v okolje ter zmanjšanju

nereda z vnašanjem smiselnih obrazcev. Prebivalci oblikujejo sliko svojega mesta, pa tudi

drugih okolij, v glavnem vzdolž poti, ki jih običajno uporabljajo. Začenši pri znanem,

12

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

razvijajo sliko proti neznanemu. Kakšna bo, je odvisno od vrste dejavnikov. Naša vednost

o okolju, načini na katere si ga zamišljamo in simboliziramo so posledica naših izkušenj v

njemu in z njim.

Vrste spoznavnih zemljevidov

Razlikujemo lahko več vrst spoznavnih zemljevidov. Smiselno jih je deliti po naslednjih

dveh vidikih:

• glede na enostavnost oziroma zapletenost (količina vključenih prvin);

• glede na to ali se ukvarjajo z deli okolja na zaporeden način, s pomočjo povezav ali

pa prostorsko, z naznačevanjem relativnih položajev krajev, toda brez prikazovanja

povezav med njimi.

TOPOLOŠKI PROSTORSKI ZAPOREDNI

POLOŽAJNI

SLIKA 1.8. Primeri zaporednih in prostorskih spoznavnih zemljevidov po Appleyardu (1969; po Pococku in Hudsonu, 1978). Zaporedni so glede na naraščajočo zapletenost po vrsti fragmentirani, verižni, vejasti in zankasti ter mrežni, prostorski pa razpršeni, mozaični, povezani in vzorčeni. Znanje smeri sestavlja zaporeden postopkovni zapis izhodišča, vmesnih znamenj in cilja

dane poti. Posameznik mora vedeti kako naj pride od ene do druge točke. Prepoznati

2 Izraz socialno zastopstvo oz. reprezentacija se nanaša na način na katerega so vrednote, ideje in prakse urejene v in z vsakdanjim sporazumevanjem, dopuščajoč ljudem da se sporazumevajo in urejajo svoj svet. Gre torej za posebno kategorijo znanja in prepričanj, ki je socialno določena (po Seminu, 1995).

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 14

mora odločitvene točke kjer je potrebno spremeniti smer, ter seveda ali se nahaja na pravi

poti. Tako znanje se pojavlja pri predšolskih otrocih. Če so deli med seboj povezani

dobimo pregledne zemljevide. Napredovanje od znanja smeri k preglednemu znanju je

tudi napredovanje od enorazsežnega k dvorazsežnem znanju, ki nujno vsebuje pojma

kotne orientacije in smeri.

Kombinacija obeh vidikov nam da osem vrst zemljevidov (slika 6) različne zapletenosti

in prostorske narave. Zaporedni zemljevidi so najpogostejši in predstavljajo razvojno

nižjo stopnjo.

Referenčni okviri

Potem, ko si posameznik oblikuje spoznavni zemljevid nekega kraja, se zastavi vprašanje

povezovanja spoznavnih zemljevidov z okoljem, ki ga odražajo. Govorimo o različnih

vrstah referenčnih okvirov in najbolj običajna je delitev v naslednje tri, ki je tudi razvojno

pogojena:

egocentrični domicentrični abstraktni

SLIKA 1.9. Prikaz treh referenčnih okvirov. • Egocentričnemu referenčnemu okviru je za osnovo ose

položaj predmetov v okolju se opisuje glede na smeri

Vedno je treba upoštevati položaj tistega, ki okolje opis

značilen za majhne otroke - ti menijo, da so središče sv

šolanja so zmožni drugačne perspektive.

• Referenčni okviri so zasnovani na okolju in so odvisn

okolja (npr. gora, jezer, rek) in oblik umetnega (npr. zna

ba, ki si okolje predstavlja;

in strani človeškega telesa.

uje. Tak način orientacije je

eta. Šele v obdobju začetka

i od značilnosti naravnega

menj) ter vedno veljajo le za

14

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

določeno območje; nekateri govorijo tudi o domicentričnem razvedovanju, ki se

nanaša na okvir zasnovan v okolju in sicer je to navadno dom ali bivališče. Šolski

otroci se že lahko razvedujejo s pomočjo znamenj v okolju.

• Abstraktni referenčni okviri so zunanji tako za osebo kot za okolje; najbolj znani so

tisti, ki so zasnovani na straneh sveta, kot so določene s kompasom. Lahko jih

uporabljajo že enajstletniki.

To so le nekakšni splošni okviri. Na vsaki stopnji posameznik tudi drugače organizira

svoje znanje o okolju. Nekatere raziskave kažejo, da je referenčni okvir odvisen tudi od

poznanosti okolja, uporabo pa določajo tudi različni situacijski in kulturni dejavniki. Z

izkušnjami se ne veča le količina informacije pač pa tudi njena razlikovalnost in

povezovanje. Poznanost zelo olajša znajdenje v okolju. Način gibanja v okolju določa

naravo in organizacijo prejetih obvestil. Zato se npr. ta razlikuje pri voznikih in potnikih,

saj je za slednje okolje predvsem notranjost vozila. In katere prvine okolja si človek

najprej zapomni? Zdi se, da so to predvsem znamenja in poti, odvisno od narave okolja.

Tam kjer je več znamenj si bodo potniki najprej zapomnili njih, tam kjer jih je manj, pa

pridejo bolj v ospredje poti.

Lahko bi govorili tudi o objektivno in subjektivno zasnovanem razvedovanju, kjer je prvo

neodvisno od posameznika in značilnosti okolja, drugo pa se spreminja s položajem

razvedujoče se osebe, ali točneje, spreminjajo se odnosi med referenčnim okvirom in

okoljem. Med ljudmi obstajajo razlike v načinu njihovega zemljepisnega razvedovanja, ki

so pogojene s starostjo, izkušnjami, znanjem, kulturo itd.

Uporaba kartografskih zemljevidov je odvisna od strukturne skladnosti in orientacije.

Strukturna skladnost se nanaša na to, ali zemljevid ustrezno predstavlja dano okolje

(enostavna razvidnost relativnih položajev, oznake), razvedovanje pa olajša usmeritev

zemljevida v smer gibanja (gl. npr. Žerovnikov zemljevid Julijcev). Raziskave

opravljene na osebah, ki so se izgubile so pokazale, da njihovo gibanje ni bilo slučajno. V

odvisnosti od starosti, izkušnje in okolja lahko dokaj dobro napovemo pot izgubljenega.

Tako npr. izgubljene otroke mlajše od šestih let pogosteje najdejo na odprtih prostorih,

tisti med 6 in 12 leti pa si poiščejo zaklonišče.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 16

Ljudje aktivno osvajajo okolje in razvijajo akcijske načrte za svoje vedenje. Potovalni

načrti delno določajo katere prostorske informacije si bomo pridobili, kako bo

organizirana in kakšne sklepe o okolju bo oseba naredila. Celo zelo kratko potovanje

zahteva množico odločitev. Mnogi potovalni načrti so lahko rutinski in potekajo

samodejno, saj nam je pot znana. A tudi pri takih potovanjih se lahko zmotimo, ko v neki

točki sprejmemo (lahko nezavedno) napačno odločitev. Npr. ob napačnem znamenju

(drevesu, skali) spremenimo smer. Osvojiti neko pot, pomeni naučiti se vrste

postopkovnih pravil, ki preprečujejo, da bi se izgubili.

Manj, ko je na razpolago znakov v okolju, ki bi nudili zanesljivo prostorsko informacijo,

prej se bomo izgubili. Preprosto, svoje znanje o okolju bomo težko uskladili oz. povezali

z dano situacijo. Približna določitev položaja je odvisna od ocene razdalje in smeri

prepotovane od zadnjega znanega položaja. Če tega ne poznamo, smo izgubljeni, dokler

ne naletimo na novo znano znamenje. Uspešna določitev položaja zahteva:

• gibanje v ustrezni smeri;

• ohranjanje smeri in sprotno ocenjevanje položaja ter preverjanje pričakovanih

znamenj ob poti;

• določanje cilja.

Zaznana razdalja je pogosto izkrivljena zaradi dejavnikov, ki vplivajo na zaznavo hitrosti

ali časa potovanja. Upad navidezne hitrosti ali porast navideznega časa vplivata na

podaljšanje navidezne razdalje. Razdalja se zdi daljša, če hodimo, kot pa če tečemo,

daljša se zdi, če smo utrujeni, če je pot naporna ali neznana, nova.

2. DIALEKTIKA KRAJA IN AKCIJE Tradicionalna okoljska psihologija je s svojimi vedenjskimi okviri in trajnimi vzorci

vedenj, dvorazsežnostnimi spoznavnimi zemljevidi itn. predstavljala razmeroma statičen,

determinističen pristop. Tudi zato so se načrtovalci spotikali iz ene mode v drugo, niso pa

izhajali iz neke razvijajoče se teorije. Mesta je oblikovalo skoraj slučajno sosledje

sprememb. Lynch (1974) in še nekateri so bili častne izjeme. Tako Canter (1988) v

svojem vplivnem prispevku o akciji in kraju meni, da mora domnevno dihotomijo med

16

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

okoljem in vedenjem nadomestiti dinamično medsebojno vplivanje med akcijo in krajem.

V načrtovalskih dejavnostih in v raziskavah je treba iskati dialektične procese, ki

neprestano ustvarjajo spremembe v vzorcih in pomenih akcij glede na kraje. Osrednje za

te procese so zavestne namere, ki jih oblikuje človekovo zavedanje sebe in svoje vloge v

danem okolju. S krajem povezana pravila določajo namere in akcije, kateríh izidi se

odražajo v izraženem zadovoljstvu v ali z krajem. Načrt ni nevtralen vsebnik vedenj, pač

pa morajo fizične oblíke aktivno odražati in izražati izmenjave akcija/kraj katerih del so.

Prostorski odnosi med kraji izhajajo in prispevajo k mrežam vlog/pravil, ki dajejo tem

krajem njihovo razlikovalnost.

Tako kraji kot akcije so proizvod naše izkušnje izmenjav s stvarnostjo. Z delovanjem na

okolje si le-to osmišljamo. Razlike med različnimi vlogami ljudi v nekem okolju se

odražajo v različnih vzorcih dejavnosti ter različnih pojmovanjih transakcij v okolju. Ena

najpomembnejših je razlika med posamezniki, ki so odgovorni za spreminjanje krajev

(npr. urbanist) in tistimi, ki naj bi prenašali te spremembe (npr. prebivalci). Prvi dejansko

skušajo interferirati z obstoječimi izmenjavami med osebo in krajem. Če načrtovalec o

teh vzorcih akcij nič ne ve, bo njegov načrt neuporaben. Vodil bo v zmedo in

neproduktivne spremembe.

Canter (1988) meni, da je presenetljivo, kako načrti kljub vsemu delujejo. Pogostost s

katero ljudje lahko uporabljajo stavbe, ki so jih načrtovali ljudje z majhnim

razumevanjem bodočih uporabnikov ni rezultat fleksibilnosti stavbe ali prilagodljivosti

ljudi. Izhaja iz koherentnega ín zavestnega socialnega strukturiranja in medosebnih

pogajanj, ki omogočajo uporabo kraja. Zato se je treba ukvarjati s pravili, ki bodo vodila

akcije v krajih ter izdelati vzorec odnosov med krajem in vlogo, ki daje krajem njihov

ustroj in ureditev.

Kaj pa pravzaprav sploh so kraji. Canter (1977) pravi da niso zgolj lokacije. So

kategorizacije izkušnje. Gre za pojem, ki posreduje med različnimi vedami, ki se

ukvarjajo z okoljem, nadvse pomemben pa je tudi pri obravnavanju naših predstav okolja.

Nanaša se na osnovne prostorske enote, ki jim pripišemo informacije kot so ime in vloga

ter zaznavne značilnosti, kot so čustvene kakovosti in afordance (kaj kraj uporabniku

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 18

omogoča). Kraj je rezultat odnosov med dejavnostmi, pojmovanji in fizičnimi

značilnostmi pravi Canter (1977). Nekega kraja ne moremo popolnoma identificirati,

dokler ne poznamo z njim povezanih vedenj, njegovih fizičnih značilnosti, ter opisov ali

pojmovanj, ki jih imajo ljudje o teh vedenjih v tem fizičnem okolju. Kraji so tudi

hierarhično urejeni, od npr. sobe, ali celo nekega njenega dela, preko stavbe pa do

različnih makrookolij. Na kateri ravni bomo kraje proučevali je odvisno o tega kar nas

zanima. Ustvarjanje krajev je cilj načrtovanja okolja. Canterjeva zasluga je, da je

opozoril na njihovo zapletenost.

J

fizične značilnosti dejavnosti

SLIKA 1.10. Vizualna metafora narave kraja (p Kraji predstavljajo posameznikova razl

opravljati. Z razlikovanjem med posame

lahko oblikujemo učinkovitejše združev

prepoznavo nekakega najboljšega ali pra

dejavnostmi in kraji kot ustreznejše od d

• Odnosi med kraji: Povsem funkcio

učinkovit, kot pa tak, ki se odziva na

• Simbolično prežemanje: Dostop od e

razlikovanja med cilji dejavnosti, ki

pojmovanja

o Ca

ikov

zni

anje

veg

rugi

nale

vzo

neg

jih i

KRA

nterju, 1977)

anja glede na možne dejavnosti, ki jih želi

kovimi dejavnostmi in možnimi kraji za njih

obeh. Canterjev (1988) pristop ne omogoča

a kraja, ampak ponuja določene odnose med

h:

n vzorec povezav med lokacijami bo manj

rec razlikovanj uporabnikove vloge.

a do drugega kraja naj bi odražal/simboliziral

majo uporabniki teh krajev.

18

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

• Strukturirana fleksibilnost: Bistvena sestavina vzorca dejavnosti mora biti bistvena

tudi za pojmovanje načrta, elemente fleksibilnosti pa je treba prepustiti načrtovanju

manj pomembnih sestavnih krajev.

• Notranji cilji: Znotraj kraja bo imel vzorec dejavnosti značilen za ta kraj množico

povezanih ciljev. S temi cilji bodo povezani ustrezni pomeni. Oblika kraja mora zato

odražati te dejavnosti in pomene.

• Notranji/zunanji odnosi: Osnovno razvrščanje se nanaša na posameznikovo

prepoznavo kaj je s krajem povezano in kaj ne. To ustvari razliko med tem kaj je v in

kaj je izven kraja. Kritičen je torej način kako načrt obravnava odnos med zunaj in

znotraj.

3. KARTOGRAFSKI ZEMLJEVIDI KOT SPOZNAVNI ZEMLJEVIDI Spoznavni ali miselni zemljevidi niso zgolj zadeva bolj ali manj psihološko zasnovanih

raziskav. Celo običajni kartografski zemljevidi so pristranski. So vsaj Eurocentrični ali

severocentrični, izkrivljeni in polni čudnih prvin. Skozi celo zgodovino so zemljevidi

odražali človeško predstavo o okolju, njihovo znanje pa tudi njihova prepričanja,

predsodke, želje, strahove, napake itn. Black (1997) je v svojem prikazu zgodovinskih

zemljevidov to zelo jasno pokazal. Ne čudi zato, da je Lynn Liben (2001) posvetila

veliko pozornosti prav primerjalni obravnavi spoznavnih in kartografskih zemljevidov, ki

ju ima za sorodnika, a ne za dvojčka. Razlike med obema vrstama sta predvsem v

naslednjem:

• medij je notranji in miselni pri spoznavnih in zunanji in otipljiv pri kartografskih

zemljevidih;

• oblika je metaforična pri prvih in stvarna pri drugih.

To seveda pomeni, da je potrebno spoznavni zemljevid nekega posameznika najprej

pozunanjiti, da bi nam postal dostopen, kar pomeni, da je to pozunanjeno ne le odvisno

od posameznikovega znanja o okolju, ampak tudi od procesov potrebnih za pridobivanje

in sporočanje tega znanja. Zaenkrat se bomo omejili na nekatera osnovna načela

kartografskih zemljevidov, ki so povezana tudi z našo sliko sveta (Liben, 2001):

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 20

• načelo namena pravi, da ima kartografski zemljevid svoj namen, ni le nekaj, je za

nekaj;

• načelo dvojnosti pravi, da ima kartografski zemljevid dvojen obstoj, je nekaj in

zastopa nekaj;

• načelo prostorskosti pravi, da ima kartografski zemljevid svoje prostorsko bistvo:

ne le da predstavlja nekaj, to predstavlja v odnosu do prostora.

a

SLIKA 1.11. Prikaz s

Načela so soodvis

spoznamo na ze

prikazujejo. Dejst

(oziroma iz njega

ceste, če gre za av

objekti, če je nam

edino pravilne stv

na zemljevida s s

večji od npr. Bra

prepričani v to zah

zemljevid velikos

značilnosti sveta,

Vendar izkrivlja d

ohranja smer, dru

za pomorsko navi

veta v Merkatorjevi projekciji (a) in v projekciji enakih

na in delujejo na različnih ravneh. Poglejmo

mljevide bomo navadno hitro prepoznali

vo, da je zemljevid za nekaj pomeni, da bo

izključene) različne prvine, ki so pač upor

tomobilsko karto, plitvine, čeri in tokovi, če gr

enjena turistom ipd. Zemljevid torej ni nek

arnosti. Obstaja več stvarnosti, ki jih lahko z n

like 1.11. Prvega vsi poznamo še iz šole. Tod

zilije, ali pa Aljaska daleč proč od Rusije?

valjujoč izključni izpostavljenosti Merkatorje

t ustrezno prikazuje, toda tudi ta izbirno izkriv

saj je to nujno pri projekciji trirazsežnostnega

ruge prostorske značilnosti. Če prvi (slika 1.1

gi (slika 1.11 b) izkrivlja smer, toda ohranja po

gacijo (zaradi česar je tudi nastal), drugi pa je m

b

površin (b) (Liben, 2001)

si prvo. Če se vsaj malo

kateri kraj ali deželo

do vanj lahko vključene

abniku pomembne, npr.

e za pomorsko, turistični

akšno pomanjšanje neke

jim prikažemo. Poglejmo

a, ali je Greenland zares

Mnogi so morda celo

vi projekciji sveta. Drugi

lja neke druge prostorske

sveta v dve razsežnosti.

1 a) izkrivlja površino, a

vršino. Prvi je uporaben

orda bolj uporaben npr.

20

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

za oskrbo z iformacijo o površinah razpoložljivih za obdelavo v neki deželi. Vsak od njiju

nam sporoča nekaj drugega o resničnosti in če se tega ne zavedamo nas lahko vodi v

zmote.

Čeprav zemljevid je nekaj, tudi zastopa nekaj. Zato moramo razlikovati med fizičnimi

značilnostmi zemljevida, ki imajo oziroma nimajo zastopniškega pomena o tistem na kar

se nanašajo (referent). Poglejte na avtokarto Slovenije. To da je ploščat in ga lahko

upognemo nima nič z zastopanjem Slovenije, ampak gre za povsem postranske lastnosti

zastopništva. Druge lastnosti pa imajo zastopniški pomen. Tako npr. več lastnosti črt ima

zastopniško vlogo: njihova linerna narava zastopa linearno naravo cest, smer in

zakrivljenosti črt predstavljajo smer in krivulje ceste, različne barve3

se nanašajo na

različno vrsto cest itn. Toda tudi simboli, ki zastopajo nekaj imajo tudi povsem

nezastopniške lastnosti. Tako je npr. širina črt, ki označujejo ceste, postranska. Če bi npr.

to širino primerjali z merilom, bi bile ceste tudi po nekaj kilometrov široke. Širino pač

narekuje čitljivost in ne zastopništvo. Posamezna lastnost zemljevida (npr. barva) bo

lahko v nekem primeru postranska in v drugem zastopniška. Kartografske odločitve o

tem, katera lastnost bo imela katero zastopniško vlogo lahko temelje na osnovi skupnih

fizičnih kakovosti stvarnosti in zastopništva, na osnovi psiholoških asociacij med obema,

ali pa so poljubne. Prostorska narava simbolov pa vodi do tretjega načela razumevanja

zemljevidov. Vsi zemljevidi naj bi namreč služili kot sredstvo za sporočanje prostorskih

odnosov in oblik. Zato ni dovolj zgolj razumevanje posameznega simbola na zemljevidu,

ampak je potrebno doumeti njegov prostorski pomen.

Liben (2001) navaja Muehrckeja, ki omenja sedem vlog kartografskih zemljevidov:

beleženje in shranjevanje informacij, računsko pomagalo, pomoč pri gibanju, povzemanje

zapletenih in obsežnih podatkov, pomoč pri raziskovanju podatkov, pomoč pri

predočanju tega, kar bi bilo drugače skrito ter še spodbujanje razmišljanja. Nekatere od

teh vlog bi sicer lahko opravili, in jih tudi opravljajo, spoznavni zemljevidi, vendar so

kartografski zemljevidi bolj podrobni in natančni in pomagajo pri odpravljanju izkrivljenj

3 Ta zadnja značilnost je za razliko od prejšnjih dveh povsem arbitrarna, saj ceste niso v resnici tako obarvane. Zato je pomen barv podan v priloženem ključu.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 22

zaradi narave človeških miselnih procesov, npr. pristranosti nadrednega merila. Vendar

tudi »pravilni« kartografski zemljevidi še ne zagotavljajo pravilnih sklepov. Videli smo

že, da projekcija iz treh v dve razsežnosti povzroča določene »napake«. To je izkusil

ameriški predsednik Ford, ko je med volilno kampanjo obiskal še Fairbanks na Alaski. To

je naredil, ko je bil na službenem poletu v Tokio, pa so mu očitali zapravljanje

davkoplačevalskega denarja, saj je izris poti na Merkatorjevi projekciji pokazal velik

ovinek. Uporabniki pač niso razumeli prostorskih posledic te projekcije (slika 1.12).

b a

SLIKA 1.12. Pot predsednika Forda iz Washingtona v Tokio preko Fairbanks(a) in ortografski projekciji(b) (Liben, 2001).

Sliki jasno kažeta, da Ford ni zlorabljal davkoplačevalskeg

nepotrebnimi ovinki pri poletu. Fairbanks je predstavljal tako ali

dolgem poletu. Ta navidez zgolj tehnična podrobnost pa ima tudi

posledice. Kartografski zemljevidi, oz ustrezne projekcije, so bi

potreb, najprej tistih po potovanjih. Velik del naše vednosti o vi

neposredne izkušnje – končno bi lahko le iz vesolja videli polov

celoti – ampak iz ogledov zemljevidov. Tudi zato so naši spozn

izkrivljeni in nam občasno dajejo neustrezne informacije.

Danes se morda tega bolj zavedamo kot nekdaj, da ne omen

prepričani, da je zemlja ploščata.

a prikazana v Merkatorjevi

a denarja, vsaj ne z

tako nujno postajo na

psihološke korenine in

li izbrani zaradi naših

dezu sveta ne izvira iz

ico zemlje naenkrat v

avni zemljevidi lahko

jam časov, ko so bili

22

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SLIKA 1.13. Ilustracija iz knjige »Ozračje: popularna meteorologija« (L'Atmosphère:Mètèorologie Populaire) Camillea Flamariona (1888). Flamarion kot popularizator astronomije je seveda vedel kakšna je oblika zemlje, ampak slika dobro ponazarja prepričanja nekega prejšnjega časa, izvirajoča iz zaznane ploščatosti neposredno vidnega okolja.

Upodobitve, kot so zemljevidi, ki kažejo vidne stvari so starodavnega porekla. Za

ozemlje današnje Slovenije obstajajo vsaj iz rimskih časov, npr. Tabula Peutingeriana,

srednjeveška kopija cestnega zemljevida iz rimskih časov (Fridl in sod., 2001). Nasploh

pa se zemljevidi zgodovinsko pojavljajo v različnih oblikah in posebno kadar gre za večja

območja, ali celo cel svet niso vedno ravno najbolj natančni in so si njihovi avtorji

privoščili precej svobodno uporabo prostorske metrike, npr. popularni srednjeveški T-O

zemljevidi. Tako so bili poimenovani zaradi značilne krožne oblike z notranjim T-jem

(slika 1.14). V teh slikah je bil vzhod, Orient, vhajajoče sonce, Azija na vrhu, nad prečko

T-ja, ki sta ga tvorili reki Dan in Nil. Pod prečko na levi je bila Evropa in na desni Afrika,

ločeni s Sredozemjem, ki je oblikovalo navpični del T-ja (Tversky, 2001). Zemljevidi so

nujno poenostavljeni in ohranjajo predvsem informacijo pomembno za uporabnika. Kaj

in zakaj je bilo pomembno v preteklih časih je vprašanje, ki presega namen te knjige.

Zanimivo pa je, da običajna orientacija strani neba in celin, kot jo poznamo, ni taka že od

nekdaj.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 24

SLIKA 1.14. Srednjeveški T-O zemljevid, na katerem je Azija (vzhod) zgoraj, Evropa (sever) na levi in Afrika (jug) na desni (vzeto iz Tversky, 2001)

Pristranosti pa so polni tudi novejši zemljevidi, tudi taki, ki obravnavajo razna

zgodovinska dejstva (slika 1.15). Ali je res samo Kolumb odkril Ameriko (mislil je da je

prišel v Indijo), ali pa je tudi prvi »Indijanec«, ki je prišel v Evropo kaj odkril?

24

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SLIKA 1.15. »Razširjanje zgodovine na zemlji« (Extension de l'Histoire sur la Terre) iz F. Schraderjevega« Atlasa zgodovinske geografije« (Atlas de géographie historique) objavljenega v Parizu leta 1907 kaže povsem Eropocentrični pogled, oziroma je kartografijo ustrezajočo vrhuncu evropskega imperializma, kot pravi Black (1997) po katerem zemljevid povzemamo.

Pa pojdimo še v Slovenijo. V petnajstem stoletju, pišejo Fridl in sodelavci (2001) so

odkritje novih dežel, izum tiska in ponovno odkritje Ptolomejevih del povzročili razcvet

kartografije v Evropi in pojavili so se tudi zemljevidi sedanjega ozemlja Slovenije.

Zainteresirani bralec ali bralka bosta lahko več o tem prebrala v njihovi knjigi Nacionalni

atlas Slovenije. Tukaj bomo predstavili le nekaj primerov iz te knjige in drugih virov, ki

kažejo, da so tudi kartografski zemljevidi v določenem smislu spoznavni.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 26

a b

SLIKA 1.16. Zemljevid Sebastiana Münsterja DESCRIPTIO TOTIUS ILLYRIDIS (Opis vse Ilirije) iz leta 1552 (a). Originalna različica je bila črno bela, predstavljena pa je iz zbirke Draga Novaka (Bonn), in naj bi izvirala iz Münsterjeve razširjene izdaje Ptolomyjeve geografije. Zemljevid Wolfganga Laziusa GORITIAE, KARSTII, CHACZEOLAE, CARNIOLIAE, HISTRIAE, ET WINDORUM MARCHAE DESCRIP. (Opis Gorice, Krasa, Kočevja, Kranjske, Istre, in Slovenske meje) (b), ki ga je pripravil A. Ortelius in je bil objavljen leta 1573 v tretji izdaji atlasa Theatrum orbis terrarum (po Fridlu in sod., 2001). Tudi v zgodovini Slovenije je bilo torej več zemljevidov, ki so odražali prevladujoče

poglede in pojmovanja svojega časa. Zdi se, da je bil najstarejši zemljevid na katerem je

bilo prikazano tudi ozemlje današnje Slovenije zemljevid Sebastiana Münsterja

Descriptio totius Illyridis iz leta 1542, kjer so prikazane Istra, Kranjska in del Štajerske.

Prvič ga je objavil v tretji izdaji svoje Geografije Klavdija Ptolomeja. Omeniti velja tudi

Laziusov zemljevid iz približno istega obdobja. Očitno, predvsem prvi zemljevid kaže

zelo izkrivljen pogled na območje, z čudnim drevoredom, ki morda simbolizira gozdove,

mnogimi krajinskimi prvinami (npr. hribi, reke, gradovi in cerkve) ter neobičajno

usmeritvijo zemljevida (pogled s severa proti jugu). Na drugem zemljevidu je Cerkniško

jezero pretirano veliko, obkroženo z visokimi hribi in gozdovi.

26

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SLIKA 1.17. Valvazorjev (1689) zemljevid Vojvodine Kranjske in zemljevid Cerkniškega jezera. Znameniti znanstvenik iz 17. stoletja Janez Vajkard Valvasor je objavil številna

znanstvena dela. Morda je najpomembnejše med njimi Slava vojvodine Kranjske iz leta

1689, obsegajoča 15 knjig (3532 strani). V delu opisuje kraj, naravo in ljudi območja, ki

je danes glavni del Slovenije. V delu je tudi veliko zemljevidov, bodisi cele dežele ali

njenih delov, včasih z mnogimi podrobnostmi in liki prikazujočimi idiosinkrazije časa

(npr. hrib v bližini Cerkniškega jezera z liki čarovnic, ki letijo nad njim).

SLIKA 1.18. Zemljevid Slovenije Petra Kozlerja iz leta 1853 zagovarjajoč idejo Zedinjene Slovenije.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 28

V devetnajstem stoletju so vzcvetele ideje o slovenski istovetnosti in našle svoj izraz tudi

v zemljevidu. Značilen v tem smislu je Kozlerjev zemljevid, ki izraža politične ideje

svojega časa, namreč željo po Slovenski državi.

Vsi ti stari zemljevidi poudarjajo tiste vidike okolja, ki so se zdeli pomembni njihovim

avtorjem ali so bili pomembni glede na duh časa. Včasih se je za grafičnim izrazom

skrivalo tudi pomanjkanje zemljepisnega znanja ali morda točneje standardov

kartografskih prikazov. V tem smislu so bili stari zemljevidi zares spoznavni zemljevidi.

Danes predstavljajo pomemben vir za razumevaje slike dežele kakršna je bila.

4. METODE ZA RAZISKOVANJE SPOZNAVNIH ZEMLJEVIDOV Spoznavni zemljevidi, tj. postopki s katerimi skušamo ugotoviti kako si ljudje

predstavljajo prostorske odnose in značilnosti okolja so lahko pomembno sredstvo za

pridobovanje podatkov pomembnih za načrtovanje v prostoru. Videli smo že, da

spoznavni zemljevidi odražajo posameznikovo (skupinsko) uporabo prostora. To pa

pomeni, da nam omogočajo tudi predvidevanje bodoče uporabe, njeno upoštevanje pri

načrtovanju pa tudi morebitno vplivanje nanjo. Spoznavni zemljevidi nudijo vsaj dve

vrsti obvestil:

• o neposredni zaznavni izkušnji kraja;

• o spoznavni predelavi osebne izkušnje (npr. potovanja) in obvestil (npr. knjig, slik,

pogovorov), ki odražajo tudi posameznikovo nevednost, predsodke in prepričanja.

V letih po izdaji vplivne Lyncheve knjige Slika nekega mesta so se pojavile številne

metode in tehnike pridobivanja spoznavnih zemljevidov. Poudarjale so različne vidike

notranje miselne slike okolja ter ponujale posebne ali delne vpoglede vanjo. Vsak pristop,

ki odkriva sliko okolja v človeških mislih v vsej njeni pestrosti prispeva k našemu znanju

izmenjav med ljudmi in njihovim okoljem.

Razlikujemo torej več vrst metod in tehnik za pridobivanje te vednosti:

A. spoznavni zemljevidi Lynchevega tipa

B. družbeno-prostorski obrazci (Lee)

28

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

C. miselni zemljevidi (Gould)

D. osebnostni konstrukti (Kelley)

E. presoja razdalj in večrazsežnostno lestvičenje

Medtem, ko se v spoznavnih zemljevidih Lynchevega tipa pojavljajo tiste prvine slike, ki

prispevajo k čitljivosti mesta (ali okolja nasploh) in delujejo kot pomoč v razvedovanju,

Gouldovi (1974) miselni zemljevidi poudarjajo priljubljenost različnih okolij, tehnike

večrazsežnostnega lestvičenja razdalje, projektivne tehnike čustva, Leejevi (1963-64)

družbenoprostorski obrazci povezujejo fizični in socialni prostor itn., prispevajoč k vtisu

o zapletenosti spoznavnih zemljevidov in k pridobivanju čim bolj celovite predstave o

naravi dojemanja okolja.

A. Spoznavni zemljevidi Lynchevega tipa Spoznavni zemljevid je tehnika za ugotavljanje slike prostorskih odnosov in okoljskih

značilnosti ter stališč do njih pri ljudeh. Obstaja več načinov pridobivanja teh podatkov:

• Preizkušanec na praznem listu nariše območje ali pot, ki nas zanima. Lahko gre za

nek določen kraj (npr. Ljubljano), območje, ki ga oseba pozna (npr. njena soseska),

neko območje iz preteklosti itd. Značilna za ta postopek je zahteva, da oseba prevede

svoje predstave v grafično, prostorsko obliko. Izdelek lahko še dodatno opiše in

označi.

• lahko ga sprašujemo kje se kaj nahaja in beležimo odgovore

• lahko mu kažemo fotografije in skice krajev, on pa jih mora prepoznati in locirati.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 30

SLIKA 1.19. Primerjava funkcionalnih in pojmovnih provinc Finske (a) ter zaznane meje različnih predelov ZDA (b) (Saarinen, 1976).

b

a

Risarju lahko vnaprej ponudimo posamezna obstoječa znamenja ali obris območja, kar

zmanjša raznolikost odgovorov, uvaja pa umetne omejitve. Dobljeno gradivo analiziramo

glede strukture, sestavin, sloga, vključenih ali izključenih krajev ipd. Podatke večjega

števila oseb pretvorimo v kartografsko obliko tj. v skupno sliko kraja. Med seboj lahko

primerjamo zemljevide različnih skupin.

Samo risanje zemljevida vključuje štiri dejavnosti, ki niso vpletene kadar se spoznavni

zemljevid uporablja v vsakdanjem življenju, saj risanje predpostavlja (Levy-Leboyer,

1982):

• zmožnost razvedovanja v prostoru, tj. usklajevanja odnosov med zastopanimi

točkami in točkami na zemljevidu;

• sposobnost pomanjšanja velikega prostora tako, da na listu papirja vsebuje

sosesko, mesto ali državo;

• možnost izdelave geometričnih projekcij in

30

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

• poznavanje kartografskih simbolov.

Čeprav je Lynch razvil te zemljevide kot pripomoček pri urbanističnem načrtovvanju, so

z njimi raziskovali zaznavanje različnih okolij, od hiše do celega sveta. Primer nam

kažeta tudi spodnji sliki.

SLIKA 1.20. Svet, kot ga vidita Afričan in Američan (Saarinen, 1973). Očitno je, da ljudje v središče svoje slike okolja postavljajo lastno deželo, ki je navadno

tudi povečana. Bolj kot je neko območje oddaljeno, manj natančno je narisano, ali pa je

sploh izpuščeno.

B. Družbeno-prostorski obrazci Družbeno-prostorski obrazci so bolj strukturirana oblika raziskovanja spoznavnih

zemljevidov. Preizkušanci morajo preprosto obkrožiti tisto območje na zemljevidu

(kartografskem), ki ga smatrajo za svojega, ki jim je ali ni všeč ipd. Postopek se nanaša

predvsem na ugotavljanje sosesk, a je tudi širše uporaben. Mnoge raziskave so pokazale,

da se prebivalci in načrtovalci razlikujejo po svojih predstavah o soseski. Zato je lahko za

načrtovalca zelo koristno, če ve, kako si jo prebivalec predstavlja. Izpraševanec lahko

označi tudi predel, ki mu ni všeč, ali območje kjer bi npr. oblikoval krajinski park (Polič,

Mencin, Bartol in Marušič, 1991) itd.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 32

SLIKA 1.21. Kje naj bi bil krajinski park Radensko polje? Skupni zemljevid narejen na osnovi odgovorov posameznih preizkušancev (Polič in sod., 1991). Lee je ugotavljal različne značilnosti t. i. družbeno-prostorskih obrazcev, s katerimi jih je

dodatno opisal. Količnik soseščine NhQ, tj. razmerje med številom hiš, trgovin itd. v

obrazcu in številom teh objektov v krogu pol milje okoli stanovanja.

SLIKA 1.22. Posameznikov obrazec soseske (Lee, 1968) V nadalnjem si bomo ogledali izsledke nekaterih raziskav, ki smo jih v preteklih letih

izpeljali z Leejevim ali temu podobnimi postopki. Te raziskave so bile potekale v

Ljubljani ter v nekaterih manjših krajih ali območjih z različnimi cilji. Postopki za

ugotavljanje spoznavnih zemljevidov so bili navadno v sklopu širših vprašalnikov. Tukaj

bomo prikazali le nekaj osnovnih ugotovitev.

32

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

Zaznava mestne soseske Soseske predstavljajo pomemben del mestnega življenja in lahko v večji ali manjši meri

ustrezajo formalno določenim lokalnim skupnostim. V Sloveniji so bila mesta in občine

do leta 1991 razdeljeni v več krajevnih skupnosti, ki so štele od nekaj sto do nekaj tisoč

ljudi in so obsegale manjša območja. Nekatere so bile razmeroma uspešne in so dobro

zadovoljevale potrebe prebivalcev glede vsakdanjega upravljanja okolja in socialnega

življenja, druge pa so bile socialno in psihološko odsotne. V raziskavi izvedeni v

Ljubljani (Polič in sod., 1984) so nas zanimale povezanosti med subjektivno določeno

sosesko in formalno določeno krajevno skupnostjo (KS) ter kakovostjo njenega

delovanja. V raziskavo smo zajeli tri mestne KS, ki so se razlikovale po svoji prostorski

strukturi, npr. po izrazitosti mej, številom prometnih ulic, ki so jo prečkale, po prisotnosti

parkov, trgovin itn. V raziskavi je sodelovalo 252 prebivalcev KS (126 zakonskih

parov). Na zemljevidu mesta so morali označiti meje svoje KS ter del mesta okoli

njihovega doma, ki ga največ uporabljajo in jim »pripada«. Morali so odgovoriti še na

vrsto vprašanj o življenju v KS in svojih željah glede tega.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 34

A

G L

SLIKA 1.23. Zemljevid Ljubljane z vrisanimi mejami treh KS, Ajdovščine (A), Gradišča (G) in Ledine (L), ter družbeno-prostorski obrazci ženskih udeleženk (numerus je bil 50 za Ajdovščino, 60 za Gradišče in 16 za Ledino) iz teh KS (Polič et al., 1984). KS Ajdovščina zajema še bližnji park Tivoli. Rezultati razmeroma jasno kažejo, da so fizične značilnosti mestnega območja povezane

z zaznanim delovanjem lokalne skupnosti in zadovoljstvom z njo. Vplivajo tudi na

subjektivno sliko izkazano preko označbe »njihovega« kraja na zemljevidu mesta.

Soseska z izrazitimi mejami (v Lynchovem smislu) in jasno določenimi osrednjimi

območji je najbolje delovala (KS Gradišče). Družbeno-prostorski obrazec njenih

prebivalcev je bil jasen v primerjavi z obrazci prebivalcev ostalih dveh KS.

34

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

Priljubljeni in nepriljubljeni kraji V raziskavi stališč prebivalcev manjšega mesta Grosuplje do njegovega razvoja (Polič in

sod., 1991) smo slučajni vzorec 393 prebivalcev vprašali o različnih vidikih kraja in

možnostih njegovega razvoja. Del vprašalnika se je nanašal tudi na priljubljenost

različnih območij v kraju. Uporabili smo postopek pridobivanja t. i. družbeno-

prostorskega obrazca (Lee, 1968), dopolnjen tudi z njegovim negativnim vidikom, ko so

morali udeleženci označiti kraje, ki jih nimajo za svoje. Medtem ko so kot priljubljena

označevali predvsem območja okoli doma, središča mesta in območja okoli osnovne šole,

so bili nepriljubljeni kraji bolj homogeni, predvsem industrijsko območje in območje

avtobusne postaje. Ta območja so ocenili tudi kot neprijetna, zanemarjena, onesnažena

itn.

SLIKA 1.24. Skupinski »pozitivni« in »negativni« družbeno-prostorski obrazci (Polič in sod., 1991) Na določenih območjih se pozitivi in negativni obrazci prekrivajo, najbrž zaradi priljubljenosti domačih območij.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 36

Umestitev krajinskega parka Poleg Triglavskega narodnega parka je v Sloveniji tudi več manjših krajinskih parkov.

Glede na to, da proglasitev določenega območja za krajinski park prinaša tudi določene

omejitve za njegovo rabo, tako za lastnike kot za širšo javnost, so lahko odnosi do take

proglasitve včasih protislovni. Leta 1991 je bila v Grosuplju4 javna razprava o

proglasitvi Radenskega polja za krajinski park. V anketi, ki je zajela 254 prebivalcev

občine (iz manjših vasi ležečih okoli predvidenega parka) so bili udeleženci naprošeni, da

na zemljevidu označijo območja z najboljšo obdelovalno zemljo ter meje parka, kot si ga

zamišljajo.

(a)

(b)

SLIKA 1.25. Položaj naboljše obdelovalne zemlje (a) in možne meje krajinskega parka (b) (Polič in sod., 1991). Odgovor vsakega udeleženca je bil preslikan na isti prozorni list. Odgovori so bili odvisni od kraja bivanja udeleženca in položaja njegovih njiv.

Raznolikost ponujenih mej parka je odražala tudi različna pojmovanja o njegovi naravi in

funkcijah (kar se je odražalo tudi v odgovorih o posledicah proglasitve). Območja, ki so

jih najpogosteje umestili v park so bila jasno vidna, prostorsko izstopajoča in kulturno

4 Community Grosuplje covered not only the town Grosuplje but also a wider region around it, with woods, and meadows.

36

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

pomembna (npr. grad), medtem ko so vode, močvirje in druge biološko pomembne

biotope, ki naj bi bili vsebina krajinskega parka redkeje vključevali. Z izjemo močvirja so

lastniki zemljišč izpuščali svojo zemlje pri označbi meja parka.

Spoznavni zemljevid poplavnih območij Poplave so v Sloveniji razmeroma pogoste. Celje jim je pogosto izpostavljeno, vendar

grožnja ni enakomerno razporejena po mestu. Staro mestno središče je manj ogroženo.

Ker je zavedanje nevarnosti dejavnik, ki pomembno vpliva na pripravljenost prebivalcev

za ukrepanje v zvezi z njo, je bil cilj raziskave (Polič in sod., 1998) pridobiti vpogled v to

zaznavo. Slučajen vzorec 157 prebivalcev mesta iz treh različno ogroženih predelov smo

vprašali o njihovih izkušnjah s poplavo ter jih prosili, da na zemljevidu označijo območja

za katera menijo, da so zaradi poplav najbolj ogrožena.

SLIKA 1.26. Zemljevid Celja na katerem so ogroženi predeli označeni s črto in ogroženi deli mesta kot jih vidijo prebivalci treh različnih delov mesta (Polič in sod., 1998).

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 38

Iz slike 1.26 je jasno razvidno, da je zaznava nevarnost poplav povezana s krajem

bivanja. Čeprav sestavljeni odgovori kažejo določeno podobnost (npr. glede območjaq ob

reki) pa so tudi pomembne razlike. Udeleženci iz območij, kjer je dejanska (in zaznana)

nevarnost večja (Lisce), so zožili svojo zaznavo predvsem na ogrožena območja v svojem

predelu.

C. Miselni zemljevidi (Gould) To so posredni spoznavni zemljevidi, tj. postopki v katerih izpraševanec razvrsti vrsto

elementov (npr. občine, mesta, države itd.) glede na neko lastnost (npr. glede na to,

koliko želi v nekem kraju stanovati, delati, koliko ga poznamo itd.). Nato združimo

razvrstitve celotnega vzorca izpraševancev, rezultate faktorsko analiziramo in

predstavimo grafično v obliki zemljevida (Gould & White, 1974). Ta postopek nam

pravzaprav manj odkriva prostorske predstave o danem okolju, ampak bolj združene

zaznave ali preference določenih krajev v zemljevidni obliki. Zato to tudi niso spoznavni

zemljevidi v osnovnem pomenu te besede, čeprav so prav tako znani pod tem imenom.

38

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

območje s podobmočji,

občinami preferenčna površina

individualni miselni zemljevidi npr. država z

informacijski vnos

šum zaradi negotovosti

osebe

urejen

preferenc seznam

+

korelac. matrika

skupze-

+

SLIKA 1.27. Prikaz postopka za pridobivanje miselnih zemljevidov od surovih podatkpovršin (Gould, 1974). Zemljevidi posamičnih oseb se homomorfno preslikajozemljevid. Tovrstni zemljevidi so zelo uporabni, saj si na razmeroma enostaven in

nezahteven način lahko pridobimo vpogled v njegove preference, namer

bomo še nekaj informacij, ki nam jih lahko ta postopek posreduje.

nm

o

e

--

i miselni ljevid

v do preferenčnih v skupni miselni

za izpraševanca

ipd. Ogledali si

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 40

SLIKA 1.28. Skupni miselni zemljevid Velike Britanije (a) in pogled iz severa (b), iz Invernessa (Gould, 1974).

a b

Zanimive so primerjave izbir prebivalcev različnih delov neke dežele. V Veliki Britaniji

je npr. nasploh zelo priljubljen jug Anglije in London z okolico, toda Škoti imajo radi

tudi svoje območje. Nasploh pri priljubljenosti v različnih državah prevladujeta glavno

mesto oz. bolj razviti predeli in pa domači kraj. To nam kaže tudi mentalni zemljevid

priljubljenosti območij ZDA, enako kot podoben zemljevid vednosti o ZDA.

SLIKA 1.29. Miselni zemljevid ZDA pri izpraševancih iz Minesote (a) in Kalifornije (b) (Gould, 1974)

a b

40

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

SLIKA 1.30. Vednost o ZDA pri študentih iz Illinoisa (a) in potovalno polje študentov iz Severne Dakote (b) (Gould, 1974)

b a

Presoje se lahko nanaša na najbolj različne značilnosti območij ali držav, od tega kaj

preizkušanci vedo oz. če jih sploh poznajo, do gospodarske razvitosti, političnih vidikov,

socialnih in kulturnih možnosti, ohranjenosti okolja itd. Različni kraji lahko prejmejo

različne ocene na posameznih lestvicah, včasih tudi nasprotujoče. Kombinacija različnih

zemljevidov lahko pokaže splošno priljubljenost območja oziroma kateri vidiki so zanjo

najbolj pomembni.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 42

SLIKA 1.31. Vrednotenje različnih predelov Velike Britanije: a) privlačnost za bivanje med tistimi, ki so končali šolanje; b) privlačnost za bivanje med učitelji; c) splošna neprivlačnost med poslovneži in d) posebna, razvojna in vmesna območja (po Pococku in Hudsonu, 1978)

želeno nezaželeno indiferentno

posebna območja razvojna območja vmesna območja

D. Osebnostni konstrukti (Kelly) Pregledna mreža (repertory grid) je metoda za merjenje razvrščanj pojavov (krajev, ljudi,

dogodkov). Raziskovalcu pokaže katere stvari ljudje uvrščajo v iste ali različne skupine

in po čem se skupine razlikujejo. Z njo so ugotavljali zaznavo poljedelskih problemov,

zaznavo mestnih služb, primerjavo krajev (lokalno in nacionalno). Metodo je prvotno

razvil Kelly kot klinično tehniko za merjenje osebnosti.

Izpraševancu podamo trojice pojmov (besede, slike), ta pa mora povedati po čem sta si

dva od treh elementov podobna in po čem se tretji razlikuje od njiju. To ponavlja dokler

ne izčrpa vseh elementov. Le-te mu podajamo po slučaju, dokler ne izčrpamo vseh

kombinacij. Dobljene konstrukte analiziramo s faktorsko analizo in ugotovimo glavna

načela razlikovanja med elementi. Primer možnih rezultatov nam kaže preglednica 1.1.

42

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

PREGLEDNICA 1.1. Odgovorni list z elementi in konstrukti ter ocenami podobnosti in razlik

E L E M E N T I

hr

ib

cest

a

vas

izvi

r

žitn

a po

lje

stru

ja

gozd

nasa

d

fižol

afiž

kmet

ija

pašn

ik

PODOBEN 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 RAZLIČEN 1 suh X A A D D O D X D A moker 2 varen A D X A X A O A A A nevaren 3 naš D O A X A D D A X D tuj 4 5 6 7 8 9

K

O N

S T

R U

K T

I

10 V raziskavi uporabimo majhno število kart (elementov). Po slučaju izberemo tri in jih ponudimo anketirancu, ki mora povedati po kateri lastnosti sta si dva elementa podobna in se razlikujeta od tretjega. Odgovore vpišemo v ustrezna stolpca (PODOBEN oz. RAZLIČEN). To so konstrukti. V ustrezna okenca nato vpišemo X za podobno in O za različno. Za vse ostale elemente ocenimo ali so bolj na podobni (A) ali različni (D) strani. Postopek je razmeroma zahtevnejši in dolgotrajnejši ter bolj primeren za manjše skupine

izpraševancev. V večji meri kot pri ostalih pa pridejo do izraza pogledi preizkušancev.

E. Presoja razdalj in večrazsežnostno lestvičenje Metoda večrazsežnostnega lestvičenja (VL) omogoča ugotavljanje ali točneje

prikazovanje (posamičnih ali skupinskih) subjektivnih razdalj med kraji. Izpraševanci

ocenijo medsebojne razdalje (v kilometrih, v urah ali minutah, s pomočjo ocenjevalnih

lestvic itd.) med pari krajev, te se nato zberejo za celoten vzorec in analizirajo s

postopkom VL, ki nato nudi vpogled v predstavo o razdaljah med kraji, ki jo imajo ljudje.

Razdalje zastopajo določene informacije iz okolja in zmožnost ocene razdalje je

pomembna za potovanje po okolju. Lahko razlikujemo med vsaj tremi merami razdalje

(slika 1.32): zračna ali evklidska razdalja med dvema točkama, funkcionalna razdalja, ki

označuje dejansko potovalno razdaljo in spoznavna razdalja, ki se nanaša na eno ali

drugo od prejšnjih, vendar temelji na spoznavni oceni in ne na dejanskem merjenju (Bell

in sod., 2001).

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 44

A

park

reka

cesta

most B

funkcionalna razdalja

zračna razdalja

SLIKA 1.32. Funkcionalna razdalja med točkama A in B je bistveno daljša kot evklidska (zračna) razdalja, saj mora potnik prečkati reko. Spoznavna razdalja utegne biti še večja zaradi povečane stopnje informacije povzročene z zmešnjavo križišč in drugimi okoljskimi spremembami (prirejeno po Bellu in sod., 2001). Rezultatov tovrstnih raziskav se lotevamo s postopki večrazsežnostnega lestvičenja (VL).

Do sedaj obravnavane psihofizične lestvice so zajemale zgolj eno razsežnost. VL

predstavlja matematični postopek s pomočjo katerega lahko opazovalčeve sodbe o

medsebojnih razdaljah predstavimo prostorsko, kot npr. na zemljevidu. Graf bo pokazal

bližnje kraje skupaj. To lestvičenje predstavlja sodbe, ki jih ne moremo predstaviti vzdolž

ene razsežnosti ali kvalitete. Pomembno je tudi, kadar ne poznamo osnovnih razsežnosti

pomembnih za človeške sodbe. Če rečem npr. da je Meta podobna Špeli, nastaja

vprašanje na čem sem zasnoval svojo sodbo. Tudi ocene razdalj med kraji lahko temelje

na različnih skritih razsežnostih (dejanski razdalji, času potovanja, udobnosti, dostopnosti

ipd.). Mere podobnosti med dražljaji vsebujejo pomembno informacijo o načinu na

katerega osebe vidijo in kodirajo dražljaje. Lahko so torej kazalnik spoznavnega ustroja.

Oglejmo si še podrobneje postopek s katerim te skrite razsežnosti odkrivamo.

44

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

Pri VL gre za problem geometrične predstavitve n objektov (npr. krajev) z n točkami v t-

razsežnostnem prostoru tako, da razdalje med točkami na nek način ustrezajo empirično

dobljenim podobnostim ali razdaljam med objekti. Smatramo torej, da so podobnosti

povezane z razdaljami med dražljaji v nekem latentnem psihološkem prostoru, vzdolž

razsežnosti katerega nam postopki VL določijo koordinate dražljajev. Te razsežnosti naj

bi predstavljale pomembne lastnosti objektov, kar izhaja iz domneve, da so lahko mere

podobnosti med dražljaji kazalnik spoznavnega ustroja. Cilj VL je odkriti te razsežnosti

ter določiti koordinate dražljajev na vsaki od njih. Vprašanje njihove razlage je povezano

s prepoznavo ustreznih fizičnih in drugih korelatov. Oglejmo si to na enostavnem

primeru. Naj bodo dani trije objekti (dražljaji, ki so lahko besede, slike, liki, ipd.) A, B in

C, ki se med seboj razlikujejo v enem ali večih vidikih. Naj ima A močno izraženo

lastnost X, B lastnost Y, C pa naj bo nevtralen. Lastnosti so lahko fizične značilnosti, es-

tetske vrednosti, itd., to je lahko so objektivne ali subjektivne narave. Subjekt, ki ocenjuje

stopnjo njihove medsebojne različnosti lahko da naslednje ocene: AB = 5, AC = 4 in BC

= 3. V kolikor so sodbe zasnovane na eni sami osnovni subjektivni razsežnosti, potem je

možno razporediti objekte A, B in C vzdolž nje tako, da medsebojne razdalje ustrezajo

sodbam. V našem primeru ni tako. Pokaže se, da je za predstavitev teh sodb potreben

dvorazsežnostni prostor. Razsežnosti prikažemo z osmi I in II, projekcije treh dražljajev

na osi pa nam omogočajo njihovo identifikacijo, tj. da gre za lastnosti X in Y, ki ju je

oseba uporabljala v sodbah. Navadno seveda ta razlaga ni tako enostavna. Če gre za več

krajev v prostoru, seveda pričakujemo dvorazsežnostno sliko, ki pa je lahko bolj ali manj

zverižena, glede na točnost presoje razdalj.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 46

3 3 B B C A 4 B C A Slika 1.33. Eno in dvorazsežnostna predstavitev treh točk. Postopki, ki jih navadno uporabljamo nam dajejo tako prostorsko konfiguracijo za neko

število dražljajev, da so razdalje v tako dobljenem prostoru povezane s kazalniki razdalj

(ocenami anketirancev). Gre za poskus opisati ordinalne podatke s kardinalnim modelom.

ki ima intervalne ali racionalne lastnosti. Običajno je ta model evklidski. Število

razsežnosti t je poljubno in vnaprej postavljeno. Je stvar znanstvene presoje. Težimo k

čim manjšemu številu razsežnosti (t = 2 ali 3), zato objekte precej "nasilno" vstavljamo v

ta t-razsežnostni prostor, pri čemer vrstni red razdalj med točkami v prostoru ne ustreza

vedno popolnoma vrstnemu redu razdalj v matriki podatkov. Čim nižje je število

razsežnosti, tem večje je to odstopanje. Indeks normaliziranega stresa ali pa koeficient

alienacije (še sprejemljiv KA znaša največ 0.2) kažeta koliko funkcija, ki povezuje

razdalje končne konfiguracije s po velikosti urejenimi ocenami razdalj odstopa od

enoličnosti. Čim nižja je ta mera tem bolj je rešitev sprejemljiva. Moram pa tu opomniti,

da to ni edini možni način analize podatkov. Katerega bomo izbrali je odvisno od

domnev, zavedati pa se moramo, da vsak vnaša v podatke neko sebi lastno strukturo, ki

pa danemu vsebinskemu področju morda ne ustreza.

46

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

5. SLIKE OKOLJA IN NAČRTOVANJE Ugotavljanje slike okolja (dežele, območja, kraja) pri prebivalcih je za načrtovalca

pomembno, saj mu marsikaj pove o tem kako ljudje vidijo in uporabljajo okolje, kje se

prebivalci različnih predelov med seboj razlikujejo in kje se od njih v svojih predstavah

razlikujejo načrtovalci. Načrtovanje lahko opredelimo kot razporeditev virov,

upoštevajoč, da to vključuje lokacijo, posredovano skozi odločitve različnih vej oblasti

(Pocock in Hudson, 1978). Gre torej za več kot zgolj fizično načrtovanje in manipulacijo

s prostorskimi strukturami. Pri načrtovanju na sploh razporejamo vire z drugimi

metodami in ne z tistimi, ki jih postavlja trg. To zahteva tudi obstoj vrednostnega sistema,

ki se ne more izraziti skozi trg. Načrtovanje je torej lahko alternativa trgu kot sistemu za

razporejanje virov, lahko pa je posredovanje v takem (tržnem) sistemu. V slednjem

primeru ima vrsto nalog. Predstavlja dejanja države, ki imajo vlogo dejavnikov kohezije

in so namenjena ohranjanju in obnovi obstoječih socialnih odnosov.

Načrtovalci kot socialna skupina posedujejo slike okolja, ki se lahko razlikujejo od tistih

na katere žele vplivati, ali tistih na katere vplivajo načrtovalske odločitve o

prerazporeditvi virov. To ne zanika pestrost planerskih pogledov, kot imajo tudi druge

družbene skupine lahko svoje poglede. Različne slike okolja pri načrtovalcih in drugih

skupinah ne pomenijo, da so slike enih prave in drugih napačne. Različne skupine

preprosto na različne načine oblikujejo svojo sliko okolja in to lahko tudi spremenijo.

Problem različnih slik (in posledično razporeditve virov) se lahko razreši na tej

subjektivni ravni. To pa zahteva odločanje o želeni sliki o kateri bi se lahko oblikovalo

soglasje. Pocock in Hudson (1978) navajata tri modele načrtovalskega vedenja glede na

naravo določanja želenega okolja oz. pojmovanja participacije v načrtovanju:

1. načrtovalec kot vodja načrtovalci klienti Po tem model je odločilno načrtovalčevo pojmovanje stvarnosti, klienti pa mu lahko le

sledijo ne glede na svoje siceršnje želje. Sodelovanje klientov se zvaja na kasnejše

odzivanje na načrtovalsko ponudbo.

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 48

2. načrtovalec kot posnemovalec načrtovalec klienti Ta model je nasproten prejšnjemu, načrtovalec se odziva na izražene potrebe klienta, kot

jih ta vidi. Vprašanje je ali razpolagamo s ustreznimi sredstvi za odkrivanje želenih slik

okolja, pa tudi, da se potrebe v teku časa spreminjajo. Ljudje so tudi omejeni z obstoječo

izkušnjo in niso nagnjeni k novostim.

2. interakcija načrtovalec klient

načrtovalec

klienti Tretji model temelji na predpostavki interakcije med obema stranema: načrtovalci

pojasnijo razloge za svoja dejanja, klienti pa jim prenesejo svoje potrebe, tako kot jih

vidijo. Na osnovi stalnega dialoga se ustvari soglasje o najboljših rešitvah. Ta pristop

poraja vrsto težav in predpostavlja načrtovalčevo željo služiti potrebam različnih skupin

klientov, ne glede na njihov status ali moč.

Posledica načrtovanja je razporeditev virov. Ta je lahko nevtralna, progresivna in

regresivna (Pocock in Hudson, 1978). Prvega lahko takoj zavrnemo, saj nimamo družbe

soglasja, načrtovalci pa niso neka altruistična skupina ločena od družbe. Ostala dva

modela soobstajata v kapitalistični državi. Progresivno načrtovanje prerazporeja vire od

tistih, ki imajo boljši položaj k tistim, ki so v slabšem: od bogatih k siromašnim. Tako

blažijo najhujše posledice razdeljevalnih mehanizmov kapitalističnega načina

proizvodnje. Seveda so meje do katerih tak način lahko gre. Tretji model vidi

razporeditev virov kot odziv na zahteve prevladujočih socialnih skupin, tj. zahtevam

kapitala. Načrtovalci služijo tudi svojim lastnim interesom, saj so razmeroma močna

skupina.

48

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

RAZPOREDITEV VIROV

1. nevtralna

2. napredna razporeditev i

S P

p

se

b

G

la

to

u

načrtovalc

i

e

LIKA 1.34. Modeli razporejanja

odrobnejši prikaz psihološ

resega trenutni namen tega

na različnih ravneh in v ra

olj demokratičnem razreše

arling in Golledge (1989) n

hko izboljša kakovost člov

liki meri, da nam pove ka

streznim delovanjem teh pr

družbeni sistem –

tekmujoče

skupinedružbene

3. nazadnjaška r

i

virov in načrtovanja (

kih vidikov načrto

poglavja. Omenje

zličnih državah raz

vanju. Temu je n

amreč »pridobljen

eškega okolja pre

ko naj načrtujemo

ocesov.«

načrtovalc

azporeditev

v

j

Pocock in Hudson, 1978).

vanja in odnosov nač

no samo nakazuje dolo

lično rešujejo. Težnjo s

amenjena tudi ta razis

o znanje o zaznavno-sp

ko politike, načrtovanja

in oblikujemo okolje,

močne skupine

načrtovalc

močne skupine ! razporejene

po moči

prevladujoča smer toka viro

prevladujoča smer toka informaci

r

o

šibke skupin

šibke skupine

! razporejene po šibkosti

tovalec-uporabnik

čena vprašanja, ki

po njihovem čim

kava. Kot pravita

oznavnih procesih

in oblikovanja, v

ki ne interferira z

UVOD V SPOZNAVNE ZEMLJEVIDE 50

Viri 1. Black, J. (1997). Maps and History, London: Yale University Press. 2. Bell, P.A., Greene, T.C., Fisher J.D., Baum, A. (2001). Environmental Psychology, Fort Worth:

Harcourt Brace College Publishers. 3. Bonnes, M., Secchiaroli, G. (1995). Environmental Psychology, London: SAGE. 4. Buttimer, A. (1976). Exploring the social dimension of environmental knowing: a commentary, V:

G.T. Moore, R.G. Golledge (Ur.). Environmental Knowing, Stroudsburg: Dowden, Hutchinson / Ross, 214 – 218.

5. Canter D. (1977). The Psychology of Place. London: The Architectural Press. 6. Canter, D. (1988). Action and place: an existential dialectic, V: D. Canter, M. Krampen, D. Stea (Ur.).

Environmental Perspectives, Aldershot: Avebury, 1 – 17. 7. Cassidy, T. (1997). Environmental Psychology, Hove: Psychology Press. 8. Downs, R.M., Stea, D., Eds. (1973). Image and Environment, Chicago: Aldine. 9. Downs, R.M., Stea D. (1977). Maps in Minds, New York: Harper & Row. 10. Evans, G.W. (1980). Environmental Cognition, Psychological Bulletin, 88, 2, 259 – 287. 11. Fridl, J., Kladnik, D., Orožen-Adamič, M., Perko, D. (Ur.), (2001). National Atlas of Slovenia,

Ljubljana: Rokus. 12. Garling, T., Golledge, R.G., Eds. (1993). Behavior and Environment, Amsterdam: North Holland. 13. Gifford, R. (1997). Environmental Psychology, Boston: Allyn and Bacon. 14. Golledge, R.G. (1987). Environmental Cognition, In: Stokols D., Altman I. (Eds.). Handbook of

Environmental Psychology, New York: Wiley, 131-174. 15. Golledge, R.G. (1993). Geographical Perspectives on Spatial Cognition. V: T. Garling, R.G. Golledge

(Ur.). Behavior and Environment, Amsterdam: North Holand, 16 – 46. 16. Gould, P., White, R. (1974). Mental Maps, Harmondsworth: Penguin. 17. Harvey, J.H., Ed. (1981). Cognition, Social Behavior, and the Environment. Hillsdale: LEA. 18. Hayes, N. (1994). Psychology. London: Chapman & Hall. 19. Ittelson, W.H., Ed., (1973). Environment and Cognition, New York: Seminar Press. 20. Kaplan, S., Kaplan, R. (1983).Cognition and Environment, Ann Arbor: Ulrich's. 21. Kitchin, R.M. (1994), Cognitive Maps: What are They and Why Study Them?, Journal of

Environmental Psychology, 14, 1-19. 22. Langfield-Smith, K. (1994). Cognitive Maps. V: V.S. Ramachandran (Ur.), Encyclopedia of Human

Behavior, Vol. 1., 647 – 653. 23. Lee, T. (1968). Urban Neighbourhood as a Socio-Spatial Schema, Human Relations, 21, 3, 241-267. 24. Lee, T. (1976). Psychology and the Environment, London: Methuen. 25. Levy-Leboyer,C. (1982). Psychology and Environment. London: SAGE. 26. Liben, L.S., Patterson, A.H., Newcombe, N., Eds. (1981). Spatial Representation and Behavior

Across the Life Span, New York: Academic Press. 27. Liben, L.S. (2001). Thinking through maps. V: M. Gattis (Ur.). Spatial schemas and abstract

thought. Cambridge: The MIT Press, 45 - 77. 28. Lynch, K. (1974). Slika jednog grada, Beograd: Građevinska knjiga. 29. McAndrew, F.T. (1993). Environmental Psychology, Pacific Grove: Brooks/Cole 30. Mercer, C. (1975). Living in Cities, Harmondsworth: Penguin. 31. Milgram, S. (1992). The individual in a social world. New York: McGraw-Hill 32. Moore, G.T., Golledge, R.G. Eds.(1976). Environmental Knowing, Stroudsburg: Dowden,

Hutchinson & Ross. 33. Moore, G.T., Marans, R.W., Eds. (1997). Advances in Environment, Behavior, and Design. New

York: Plenum. 34. Norman, D.A., Rumelhart, D.E. (1975). Exploration in Cognition, San Francisco: Freeman. 35. Norman, D.A. (1978). The role of active memory processes in perception and cognition, V:

Proceedings of the XXIst international congress of psychology, Paris: Presses universitaires de France, 165 – 184.

36. Pocock, D., Hudson, R. (1978). Images of the Urban Environment, London: The MacMillan Press. 37. Polič, M., Mencin, M., Marušič, I., Bartol, B. (1991). Stališča prebivalcev občine Grosuplje do

nekaterih vidikov njenega razvoja, Grosuplje: Občina Grosuplje.

50

SPOZNAVNI ZEMLJEVID SLOVENIJE

38. Polič, M., Čuk, M., Musek, J., Umek, L., Umek, P., Tušak, M. (1984). Ekopsihološka raziskava življenja v mestu, Ljubljana: ZIFF.

39. Polič, M., Brilly, M., Tušak, M. (1998). Zaznava nevarnosti zaradi poplav: primer Celje, Ujma, 12, 215- 219.

40. Porteous, D.J. (1977). Environment & Behavior, Reading: Addison-Wesley Publishing Comp. 41. Russell, J.A., Ward, L.M. (1982). Environmental Psychology, Annual Review of Psychology, 33, 651

– 688. 42. Saarinen, T.F. (1973). Students Views of the World, V: R.M. Downs, D. Stea (Ur.). Image and

Environment, Chicago: Aldine, 148 – 161. 43. Saarinen, T. (1976). Environmental Planning: Perception and Behavior, Boston: Houghton Mifflin

Company. 44. Semin, G.R. (1995). Sociak representations. V: A.S.R. Manstead, Hewstone M. (Ur.), The Blackwell

Encyclopedia of Social Psychology, Oxford: Blackwell, 601-605. 45. Tolman, E.C. (1973). Cognitive Maps in Rats and Men, V: R.M. Downs, D. Stea (Ur.). Image and

Environment, Chicago: Aldine, 27 – 50. 46. Tversky, B. (2001). Spatial schemas in depictions. V: M. Gattis (Ur.). Spatial schemas and abstract

thought. Cambridge: The MIT Press, 79 - 112. 47. Veitch, R., Arkkelin, D. (1995). Environmental Psychology, Englewood Cliffs: Prentice Hall. 48. Whyte, A. (1977). Technical note (gradivo UNESCO-a).

BESEDNJAK Družbeno bežno in družbeno težno okolje - prvi izraz se nanaša na okolje, ki zavira družabnost (navadno ga odlikuje linearen razpored elementov), drugi pa na okolje, ki pospešuje družabnost (krožen razpored elementov). Ekološki determinizem - pojmovanje, ki meni, da je okolje neodvisna, človeško vedenje pa odvisna spremenljivka, da je okolje določujoča sila človeškega vedenja. Pozablja, da je odnos med posameznikom in okoljem dvosmeren, da tudi dejavnost posameznika menja okolje. Hrup - nezaželjen, nadležen zvok Kraj - osnovna prvina našega doživljaja okolja, ki v sebi združuje fizične lastnosti okolja, dejavnosti, ki v njem potekajo in pojme, ki jih o njem imamo. Naučena nemoč - označuje pojav do katerega pride kadar, kljub večkratnemu trudu po ponovni vspostavitvi nadzora, posameznik pri tem nima uspeha. Lahko se mu začne dozdevati, da njegova dejanja nimajo nobenega učinka na situacijo ter zato preneha s poskusi ponovne pridobitve nadzora. Vda se v usodo. Ozemeljsko vedenje - vedenja, ki jih ljudje kažejo glede na fizično okolje, ki si ga prilaščajo in/ali ga uporabljajo krajši ali daljši čas. Primerjalna raven - posameznikova točka subjektivne nevtralnosti pri presojanju všečnosti. Psihološka reaktanca - odzivi ljudi kadar je ogrožena svoboda njihovega delo-vanja. Kadar karkoli ali kdorkoli ogroža svobodo izbire se pojavi psihološka reaktanca, ki motivira poskuse ponovne pridobitve te svobode ter odstranitve bodočih omejitev. Spoznavni zemljevid - proces, ki ga sestavlja vrsta psiholoških pretvorb s katerimi posameznik pridobiva, kodira, shranjuje, obnavlja in dekodira obvestila o relativnih položajih in lastnostih pojavov v vsakdanjem okolju. Vedenjski okvir - omejen, samouravnavajoči se in urejen sestav, sestavljen iz nadomestljivih človeških in nečloveških sestavin, ki delujejo ena na drugo na časovno usklajen način tako, da izvedejo urejeno sosledje dogodkov imenovano program okvirja. Zasebnost - proces v katerem posameznik (ali skupina) nadzoruje možnost stikov med seboj in drugimi, možnost prenosa obvestil v eno ali drugo smer ter svobodo izbire s kom, kdaj in kje se bo družil.

_____________________________________________________________ 1