skofija maribor nacrt mladinske pastorale

Škofija Maribor: Načrt mladinske pastorale (2001) 1

ŠKOFIJA MARIBOR

ŠKOFIJSKI ZBOR O MLADINI

NAČRT MLADINSKE PASTORALE

Maribor 2001

Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori Gospod.

Jer 29,11-14


PREDGOVOR

UVOD 1. VIDETI

1.1. Mladina na prehodu v novo tisočletje1.2. Ponudbe za mlade s strani države in civilne družbe1.3. Religioznost pri mladih1.4. Mladi v Cerkvi1.5. Mladinska pastorala in nosilci1.6. Osnovni pastoralni pristopi1.7. Strukture, sredstva, financiranje mladinske pastorale1.8. Znamenja upanja

2. PRESODITI

2.1. Odločitev naše Cerkve za mladega človeka2.2. Pastoralni kriteriji v delu z mladimi2.3. Hrepenenje mladih po občestvu2.4. Oznanjati Kristusa po poti vzgoje2.5. Namen načrta mladinske pastorale

3. DELOVATI

3.1. Cilji 3.1.1. Poti evangelizacije mladih: prvi, drugi in tretji glavni cilj- osebna rast- rast v skupnosti- spremljevalci mladih3.1.2. Srce evangelizacije mladih: četrti glavni cilj- srečanje s Kristusom3.1.3. Sadovi evangelizacije mladih: peti, šesti in sedmi glavni cilj- živeti poklicanost- skrb za uboge- dejavnost v družbi3.2. Nosilci uresničevanja NMP3.3. Strukture in sredstva za uresničevanje NMP3.4. Etape uresničevanja NMP


PREDGOVOR

Pred seboj imamo sad skoraj štiriletnega temeljitega in napornega dela vseh, ki so v naši škofiji odgovorni za pastoralo mladine - ŠKOFIJSKI NAČRT MLADINSKE PASTORALE; je hkrati rezultat tretjega škofijskega zbora. Z njim smo sklenili "pastoralno trilogijo", se pravi tri škofijske pastoralne zbore, ki so bili posvečeni DRUŽINI, DUHOVNIKOM in MLADIM. Na teh treh temeljih raste celotna pastorala škofije. To so hkrati trije nosilni stebri naše krajevne Cerkve, mariborske škofije.

Iskreno se zahvaljujem p. dr. Vinku Škafarju, generalnemu tajniku tretjega škofijskega zbora, celotnemu tajništvu, posebej podtajniku p. mag. Branku Cestniku, vsem stalnim in občasnim sodelavcem, predvsem pa animatorjem mladinske pastorale v dekanijah.

Kdor vsaj malo spremlja pastoralno delo svetega očeta, papeža Janeza Pavla II., lahko spozna, da mu je pastoralno delo z mladino najbolj pri srcu. Večkrat je poudaril, da mora imeti pastorala mladine prioritetno mesto v celotnem dušnem pastirstvu. Razumljivo! Kdor dela za mladino, dela za prihodnost naroda in Cerkve. Mladi bodo naše plačilo ali naša obsodba. Papež se tega zaveda, zato želi v vseh dušnih pastirjih zbuditi čut odgovornosti, da bi vsaki generaciji mladih oznanili Kristusov nauk. To je permanentna evangelizacija novih generacij, da bi odkrile Kristusa kot svojega sopotnika v življenjski Emavs in ga sprejele kot vsebino in smisel svojega življenja.

To pastoralno skrb Petra našega časa razodevajo njegovi številni osebni posegi ali pastoralni interventi, ki so kažipoti za mladinsko pastoralo: Apostolsko pismo vsem mladim sveta v "letu mladih" (1985), vsakoletni svetovni dan mladih s posebno poslanico, lansko svetoletno romanje mladih v Rim (15. - 21. avgusta 2000). Poznavalci svetoletnega dogajanja zatrjujejo, da je prav to papeževo srečanje z dvomilijonsko množico mladih bilo vrhunec celotnega svetoletnega dogajanja v Rimu in po svetu. Ob tej priložnosti je mladim dejal: "Bodite ponosni, da ste del Cerkve, da ste Cerkev prihodnosti!" Kdo se ne bi ob tem spomnil njegovega srečanja s slovensko mladino 18. maja 1996 v Postojni, ko je skupaj z mladimi na glas premišljeval o apostolu Tomažu, njegovi neveri in veri, o njegovem iskanju, ki je ga privedlo v gotovost resnice o Kristusu.

Papež želi odpreti oči vsem, ki se posvečajo mladini, posebej še dušnim pastirjem, da bi spoznali stiske, pričakovanja in številna vprašanja, ki tarejo mladega človeka: nasprotja v svetu, izbira poklica in življenjske poti, porabništvo in brezciljnost današnje družbe, brezposelnost in podobno. Vsa ta nasprotja silijo mnoge mlade v zanikanje vrednot, v moralno utrujenost, pasivnost, naveličanost, v uživaštvo in odtujenost. Vse to so znamenja staranja in temu se mladost upira. Mladi hočejo biti mladi.

Kdor prejme Kristusa, njegov evangelij kot klic v življenje ter mu velikodušno sledi, tega kljub vsem nasprotjem v človeku in svetu navdaja krščansko upanje in zdrav življenjski optimizem. V njegovih očeh je luč, ki sveti v prihodnost, jo vidi, pravilno presoja in se nanjo odgovorno pripravlja. V takem mladem človeku je mladost naroda in Cerkve.

Dr. Franc Kramberger, škofNa praznik Gospodovega oznanjenja, 25. 03. 2001


UVOD

1. "Dajem vam prihodnost in upanje!" V imenu te Božje obljube smo leta 1998 v Škofiji Maribor krenili na večletno pot imenovano Škofijski zbor o mladini. Mladi se nam pogosto zdijo vse prej kot upanje Cerkve in sveta in vse močnejši je občutek izgube stika z njimi. Toda ne zaupati mladim - nosilcem prihodnosti, bi pomenilo ne zaupati Bogu - Gospodarju prihodnosti. Po drugi strani pa je vsaka generacija poklicana, da sprejme Jezusa Kristusa za svojega odrešenika in tega vabila ne more nobena preslišati, saj bi s tem preslišala samo sebe, oziroma svoja najgloblja hrepenenja po svobodi Božjih otrok.

2. Pred nami je Načrt mladinske pastorale (NMP), sklepni dokument Škofijskega zbora o mladini (ŠZ 3)1 škofije Maribor. Zbor smo začeli pripravljati v letu 1998, ko smo preko posvetov tajništva ŠZ 3 in dekanijskih referentov za mladino temeljito pregledali stanje mladinske pastorale v naši škofiji. Aprila 1999 smo imeli prvo zasedanje in Shod mladih v dvorani Tabor, nakar se je v sklopu dogajanja na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem intenzivno delo zbora na nek način preselilo na vseslovensko raven. Na drugem zasedanju ŠZ 3, ki je bilo oktobra 2000, smo začrtali glavne smernice in cilje Načrta mladinske pastorale, katerega prvi osnutek smo pregledali in s popravki vred izglasovali na tretjem zasedanju aprila 2001.

3. Načrt mladinske pastorale povzema skoraj štirileten proces pastoralne refleksije o mladih v Cerkvi in slovenski družbi. Ugotovili smo nemajhen upad mladih, ki se izražajo za pripadnike katoliške veroizpovedi, obenem pa krepitev jedra verne mladine. Ugotovili smo spremembe pri načinih dela z mladimi: medtem ko klasična mladinska veroučna skupina več ne pritegne takega mnoštva vernih mladih kot v osemdesetih, so v zameno v devetdesetih zrasla in se ponekod zelo razširila civilna mladinska združenja katoliškega porekla. Nenazadnje smo ugotovili pripravljenost in nepripravljenost naše krajevne Cerkve za soočanje z današnjim mladostnikom, ki je pogosto pod velikimi družbenimi pritiski in se vse bolj umika v zasebnost.

4. Na podlagi teh ugotovitev ter smernic, ki nam jih glede mladih dajeta Splošni pravilnik za katehezo ter slovenski pokrajinski koncil, smo sprejeli nekatere strateške pastoralne odločitve. Odločitev za krščansko občestvo, katero smo zapisali v namen načrta, bo srčika mladinske pastorale, evangelizacija po poti vzgoje pa naša osnovna mentaliteta in metoda. To pomeni, da bomo načrtno pozorni na celostne vzgojne procese in večplastnost potreb mladega človeka, pri vsem pa bomo poudarjali spremljanje in rast mladega človeka v skupini ali v drugih občestvenih oblikah.

5. Načrt mladinske pastorale ni priročnik za konkretno delo z mladimi in tudi ni zgolj splošno teološko pastoralno besedilo, čeprav vsebuje nekatere prvine obojega. Načrt služi krajevni Cerkvi, da globlje razmisli o svojem poslanstvu med mladimi, da vzame zares izziv mladosti, da pregleda, zbere in zedini svoje moči, da se na različnih ravneh v dobrobit mladega bolje organizira in poveže. Uresničitev načrta je zato dolgoročna in zahteva sodelovanje vseh pastoralnih delavcev kakor tudi konkretno programiranje mladinske pastorale po župnijah, dekanijah ter v različnih združenjih in gibanjih.

6. Tretji del NMP nam podaja jasno postavljene cilje ter vrsto vzpodbud vsem ravnem, da te cilje v svojem okolju uresničijo. Zaradi svoje odprtosti v prihodnost in usmerjenostjo v konkretno delovanje je ta del tudi najmanj dodelan; zlasti na prehodu z glavnih ciljev na delne. To je skratka del, ki mora v prihodnjih letih že zaradi predznaka škofijski biti še napisan s strani pastoralnih delavcev in mladih.

Tajništvo ŠZ 3


1. VIDETI

1.1. Mladina na prehodu v novo tisočletje

7. Splošni pravilnik za katehezo ugotavlja: "Hitre in hrupne kulturne in družbene spremembe, številčni porast mladih, uveljavljanje podaljšane dobe mladosti preden se mladi vključijo v odgovornosti odraslih, brezposelnost in trajna nerazvitost v nekaterih deželah, pritiski porabniške družbe ..., vse to so dejavniki, ki dajejo svetu mladih podobo sveta na čakanju, sveta razočaranja in pogosto dolgočasja, celo tesnobe in obrobnosti. Oddaljevanje od Cerkve ali vsaj nezaupanje do nje se širi pri mnogih kot trajna drža."2 Te ugotovitve veljajo tudi za mladino mariborske škofije in nasploh za slovensko mladino.

8. Urad RS za mladino (UM)3 govori o treh procesih, ki so se okrepili v zadnjem desetletju:

- počasno zmanjševanje deleža mladih v celotni populaciji: zaradi podaljševanja povprečne življenjske dobe in zaradi zmanjševanja prirastka prebivalstva;

- podaljševanje mladosti v trideseta leta: zaradi podaljševanja izobraževanja za vse več mladih in zaradi težavnosti zaposlovanja, ki mladim otežuje trajno zaposlitev;

- počasnejši procesi integracije v socialni prostor: zaradi diskriminiranega položaja mladine pri vključevanju v družbene procese in zaradi težjega dostopa do materialnih dobrin.

9. Ena zadnjih študij o mladini pri nas govori o povečani "socialni ranljivosti" mladih na prelomu v novo tisočletje.4 Slednjo spremlja kompleksen "proces ukinjanja in preseganja mladine in mladinskosti kot vmesnega ali prehodnega obdobja".5 Mladost se torej po eni strani podaljšuje in vsebinsko razširja, po drugi pa se pod pritiskom nove modernizacije (konec blokovske delitve, informatika, neoliberalizem) začenja razkrajati, torej podrejati "konkurenčni in profitni" logiki odraslih. Zaradi tega se pojavlja močno individualiziran življenjski potek mladih. Za individualizirane življenjske drže pa velja, da so "negotove, izpostavljene možnim izgubam, torej tvegane in vse prinašajo s seboj določeno mero socialne ranljivosti".6

10. Devetdeseta leta k tem procesom dodajo nova tveganja in nevarnosti. "Prva značilnost sprememb otroštva in mladosti v devetdesetih letih je rastoč pritisk na mlade, da si pridobijo čim več in čim višjo izobrazbo, visoko kulturno raven in nanju vezana priznanja, spričevala, nazive, ki omogočajo družbeno promocijo, kariero, privilegije in podobno."7 Socialna ranljivost mladih sovpada z novimi oblikami revščine med njimi, ki ne izhajajo toliko iz težkih ekonomskih razmer temveč iz razbitega družinskega okolja, psiholoških stisk in duhovne brezsmernosti.8

11. Množična reakcija mladih na te pritiske je "vračanje iz javnega življenja v zasebnost"9. S tem mladi kažejo svojo nepripravljenost na družbo tveganj in konkurence. Od tod tudi ena največjih razlik med mladino osemdesetih in današnjo mladino: "Če je bila za mlade v Sloveniji po raziskavi iz leta 1985 značilna kombinacija 'družbeni pesimizem in pripravljenost na angažiranje v družbi in spreminjanje družbe', zaznavamo v raziskavah v devetdesetih letih drugačno kombinacijo, namreč 'družbeni optimizem in nepripravljenost za družbeno angažiranje'."10

12. Ob vseh teh pritiskih ostaja družina najmočnejše zavetišče mladih. "Mladi odraščajo v relativno ugodnih razmerah pretežno srednjeslojnih družin z izdatno materialno, socialno in psihološko podporo staršev. Družina predstavlja vzpodbujevalno institucijo in ni več obremenjena z generacijskimi konflikti med starši in otroki."11 Ravno zaradi močno pozitivne vloge družine pri


slovenski mladini so toliko bolj usodnejše in boleče posledice za mladostnika, če družina razpade. Medgeneracijski mir pa je lahko varljiv, ker često pomeni pomanjkanje vzgojne napetosti in torej nezanimanje staršev za svet svojih mladostnikov. Družina se v tem primeru rada spremeni v mladostnikov "hotel".12

1.2. Ponudbe za mlade s strani države in civilne družbe

13. Slovenska država ima podobno kot druge moderne države Urad za mladino, ki deluje v okviru Ministrstva za šolstvo in šport in je v svojem delovanju odvisen od političnih strank na oblasti.13 Med drugim UM skrbi za proračunsko sofinanciranje mladinskih programov in finančno pomoč mladinskim organizacijam. Posebno pozornost slovenska država namenja mreži mladinskih centrov "ki so namenjeni mladini ne glede na pripadnost katerikoli organizaciji ali na kakršno koli nazorsko opredelitev. V tovrstnih centrih, ki so drugod po Evropi zelo običajni, pri nas pa žal še precej redki, se mladi družijo, ustvarjajo in imajo številne možnosti za ustvarjalno preživljanje prostega časa."14 Drugi pomembni projekti države in UM so usmerjeni k promociji strpnosti, k boju proti drogam, k mladinskim študijam in mladinskemu turizmu. Podobno kot država imajo urade za mladino ali podobne ustanove tudi nekatere večje mestne občine.

14. Tudi nemalo civilnih združenj se ukvarja z mladimi oziroma so mladi sami povezani v mnoga društva. V slednja pristopajo po različnih ključih: po interesu za prosti čas (šport, hobiji,...), po družbenem statusu (študentje, podeželani, ...), iz humanitarnih nagibov (prostovoljno delo v sociali, prostovoljno gasilstvo, ...), na podlagi svetovnonazorske usmeritve (katoliška društva), na podlagi politične usmeritve (podmladki strank), itd. Večino mladinskih društev na Slovenskem (razen nekaterih tradicionalnih: gasilci, skavti,...) pa pesti pomanjkanje aktivnega članstva. Največkrat le peščica navdušencev izvaja več večjih projektov. Mladinska društva se povezujejo v forume kot Mladinski svet Slovenije, Enotni mladinski prostor, ipd..

15. Poseben problem na Slovenskem, ki nemalo vpliva na razvoj mladinske scene in delno tudi na samo mladinsko pastoralo, je politizacija civilne družbe in ponovno živa ideološka diferenciacija. Politizacija civilne družbe se kaže v tem, da tudi velika "nevladna, prostovoljna, človekoljubna in neprofitna" društva in organizacije mladih prikrito ali odkrito obvladujejo politični centri moči, ki so praviloma pokomunističnega in levoliberalnega porekla. Ideološka diferenciacija, ki je prav tako dediščina polpreteklega režima, pa se kaže v družbenem in medijskem odrivanju "nenaših", med katere praviloma poleg pomladnih političnih strank spadajo ravno civilne organizacije katoliškega navdiha in Cerkev sama. Na prvem Shodu mladih mariborske škofije, 27. aprila 1999, v dvorani Tabor v Mariboru smo podali izjavo za javnost, v katero smo med drugim zapisali: "Vendar ugotavljamo, da organizirana katoliška mladina v naši mladi demokraciji še vedno vzbuja pomisleke, začudenja in prikrita ali odkrita nasprotovanja državnih uradnikov in njihovih šefov."15

1.3. Religioznost pri mladih

16. Če kombiniramo podatke iz državnih raziskav16 s podatki iz raziskave, ki smo jo 1998 opravili po župnijah naše škofije,17 dobimo, da je leta 1998 na 100 slovenskih srednješolcev: - 59 izjavljalo, da pripada katoliški veroizpovedi;- 26 hodilo redno k sv. maši;- 7 bilo aktivnih v mladinskih skupinah ali drugače aktivnih v župniji.

17. Tri poglavitne drže mladih do vere pa so leta 1998 bile:- biti na določen način veren in se čutiti pripadnika Cerkve, vendar ne sprejemati vsega njenega dogmatskega in moralnega nauka;


- ne biti veren, vendar ne nasprotovati veri;- biti na določen način veren in neveren hkrati, se pravi biti iskalec, dvomljivec, brez močnejših opcij za ali proti.

18. Iz podatkov je tudi razvidno da:- je v petih letih (1993 - 1998) za 10% upadla pripadnost mladih Katoliški cerkvi;- upad ni zajel jedra katoliške mladine, temveč njen rob (tiste, ki niso hodili veliko k obredom);- je jedro katoliške mladine je v zadnjem desetletja številčno (več tedenskega obiska) in kakovostno (večje sprejemanje katoliškega nauka) naraslo;- osnovna alternativa krščanstvu mladim niso nove oblike duhovnosti temveč nevera (porasla za 8%);- je nastrojenost mladih proti religiji manjšinska drža, vendar proti koncu devetdesetih narašča.

19. Trend v drugi polovici devetdesetih je torej bil naslednji: količinsko je pripadnost slovenske mladine Katoliški cerkvi upadla, kakovost vere med verno mladino pa je narasla. Količinsko upadanje ima gotovo vzroke v politični in družbeni situaciji Slovenije in vlogi Cerkve v družbi skozi devetdeseta.18 V poosamosvojitvenem obdobju smo bili priča simpatiji do Cerkve, kateri se je priznavala izjemno pozitivna vloga pri družbenih spremembah. V drugi polovici devetdesetih je vladajoča politično kapitalska elita razvila stare in nove oblike "kulturnega boja" in medijske antipatije do Cerkve. V razmerah "kulturnega boja" sta razumljiva bodisi odklon desetine mladih od Cerkve bodisi naraščajoča nestrpnost med mladimi do vernikov in Cerkve. Vendar se je v teh istih razmerah jedro verne mladine povečalo in se bolj oklenilo Cerkve. To lahko pripišemo tako logiki istega proticerkvenega "kulturnega boja", ki šibke odvrne, močne pa utrdi, kot vedno bolj profilirani in kvalitetni ponudbi za mlade s strani mladinske pastorale (npr. vse večja ponudba "duhovnih vaj" za mlade in animatorska služba).

20. Ko govorimo o številčnem stanju verne in neverne mladine, se samo po sebi odpre kočljivo poglavje birmanske pastorale. Več kot očiten je namreč velik vsip mladih takoj po birmi. Čeprav temeljite pastoralne in pedagoške analize tega pojava še nimamo, lahko govorimo o štirih vzrokih, zakaj mladi množično zapustijo župnijska občestva ravno po birmi:

- versko negotovo družinsko zaledje in pritisk staršev: "do birme moraš"; za starše je birma pogosto le pomemben "obred prehoda";

- močan pritisk potrošniškega propagandnega stroja, ki nagovarja pubertetnika k neevangeljskim vrednotam;

- v samem mladostniku se prebuja nova čutna in čustvena razsežnost, ki zahteva nova soočanja z okoljem in drugače vzpostavljen odnos do vzgojnih avtoritet;

- naša birmanska kateheza je največkrat okorna in množična, po sami birmi pa v župnijah nimam razvite mladostnikovim potrebam primerne ponudbe.

1.4. Mladi v Cerkvi

21. Med verno mladino oz. med člani mladinskih veroučnih skupin mariborske škofije smo marca 1998 izvedli obširno anketo.19 Rezultati slednje nam izrišejo dokaj jasno podobo vernega mladostnika. Nemalo pa so k večjemu poznavanju vernih mladostnikov pripomogla dekanijska srečanja mladine, katerih zapisnike smo strnili v dokument.20


22. Družina. Versko življenje v družini je za mladostnika ključnega pomena pri ohranitvi in poglobitvi vere v času srednje šole in potem. Mladi, ki prihajajo iz urejenih družin, z večimi otroci, z redno versko prakso in ki so bili deležni dokaj uravnovešene vzgoje, imajo bolj urejeno molitveno življenje kot tisti, ki prihajajo iz konfliktnega družinskega okolja ter permisivne vzgoje. Mladi, ki so aktivni v Cerkvi, so običajno tudi versko najbolj aktivni med svojimi družinskimi člani.

23. Molitev. Vsak dan moli 42,2 % vernih mladostnikov. Redne molitve je več pri dekletih kot pri fantih, nekoliko več pri (manjšinski) mestni kot pri (večinski) podeželski mladini. Kljub bolj izraženi težnji po druženju, nemolivci zaupajo prijateljem precej manj kot molivci. Nemolivci kažejo tudi manj odprtosti za socialno in karitativno angažiranost.

24. Morala. Glede splava in predzakonskih spolnih odnosov mladi kažejo dokaj ohlapen odnos: splav odobrava 26,5 % vernih mladostnikov, predzakonske spolne odnose pa 58,7 %. Odobravanje splava in predzakonskih spolnih odnosov je povezano s splošno nerazvitim duhovnim in zakramentalnim življenjem, ne pa z izobraženostjo ali socialnim statusom.

25. Spoved. K spovedi jih mesečno gre 16,3 %, večina pa se jih spoveduje dvakrat ali trikrat na leto. Manj se spovedujejo mladi deležni popustljive vzgoje, manj tudi tisti iz nekoliko bolj kritičnih družin in tisti z neredno udeležbo staršev na obredih.

26. Obhajilo. Slaba tretjina kot središče sv. obhajila postavlja oseben odnos do Jezusa, skoraj enako število estetsko čutenje ("po obhajilu mi je lepo"), 18 % pa lastne probleme ("po obhajilu razmišljam o lastnih problemih").

27. Cerkev. Kot kritiko na Cerkev in na delo samih mladinskih skupin mladi najbolj poudarjajo, da Cerkev nima dovolj posluha zanje. Tu se kaže določena kriza katehetskega diskurza, saj izgleda, da se pogosto ne dotakne tega, čemur mladi pravijo "naši resnični problemi". Zanimivo pri tem je, da mladi zahtevajo "več duhovnosti in manj politike" ter obenem "manj duhovnosti in več posluha za mlade".

28. Duhovnik. V večini primerov mladi ločeno doživljajo domačega duhovnika in Cerkev na Slovenskem. Nekateri zaupajo več Cerkvi in manj duhovniku, drugi obratno. Mladostnik z negotovim in nerazvitim verskim čutom ne sprejema duhovnika kot tistega, ki se postavlja kot moralni zgled in institucionalizirani voditelj, temveč kot lik človeka, s katerim želi biti skupaj in se pogovarjati o mladostniških problemih.

29. Skupina. Mladostnik s šibko versko podlago gre v mladinske skupine iz družabnostnih nagibov in tudi uspešnost skupine ocenjuje po tem, kako prijetna in razgibana zna biti v družabnem oziru. Medtem ko mladostnik, ki se ima za "globoko" vernega, išče potrditev in poglobitev lastnega religioznega izkustva in je tudi manj toleranten do "razgrajačev" v skupini. Večina mladih zahteva še bolj sproščeno ozračje znotraj skupine in cerkvenega okolja.

30. Aktivnost. V mladih obstaja odprtost za večjo aktivnost. Kar slaba polovica članov mladinskih veroučnih skupin izraža pripravljenost na animatorsko in katehetsko delo. Ob tem opažamo, da mladi, ki so na nek način že okusili izziv večje angažiranosti v družbi in Cerkvi, so pripravljeni storiti še več; tisti pa, ki so doslej bili pasivni, pa hočejo ostati pasivni.

31. Narava in dobrodelnost. Intimno versko doživljanje je zelo pogosto vezano na naravo. Če slednje po eni strani kaže na tradicionalno slovensko navezanost na zemljo in na še vedno dominanten agrarni religiozno-kulturni vzorec v naši Cerkvi, je po drugi strani zaskrbljujoče, ko


podatke o navezanosti na naravo postavimo ob številke, ki ponazarjajo karitativno in družbeno razsežnost vere. Te so nizke. Med vzporednimi dejavnostmi skupine npr. samo 2 % mladih pravi, da se radi udeležujejo karitativne dejavnosti in da jih bogati. Ravno zato tudi Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo v Cerkvi na Slovenskem (OTS) opaža "določeno neskladje v mladostnikovem duhovnem razvoju" in govori o "nevarnosti intimizma".21

1.5. Mladinska pastorala in nosilci

32. Sklepno besedilo zbora Cerkve na Slovenskem o razvoju mladinske pastorale na Slovenskem piše: "Začetki povojne mladinske pastorale segajo v šestdeseta leta, ko je popustila ostrina totalitarnega režima. Nov polet ji je dalo koncilsko in pokoncilsko dogajanje. Marsikje so se oblikovale župnijske mladinske skupine, ki so jih vodili domači duhovniki. Metoda dela teh skupin je bila izrazito katehetska, le da so bile teme v primeri z osnovnošolsko katehezo izbrane bolj naključno in po željah mladih. Mladinska veroučna skupina je navadno gojila tudi trenutke družabnosti, priljubljena so bila romanja in izleti v naravo. (...) V drugi polovici šestdesetih let so posamezni duhovniki in redovne skupnosti začeli prirejati različne oblike duhovnih vaj. V istem obdobju je dobila slovenska mladina stik z mednarodnimi duhovnimi gibanji, ki so se jim v naslednjih dveh desetletjih pridružila še nova." Poleg velikega vsakoletnega srečanja mladih v Stični med posebnosti naše mladinske pastorale sodi tudi množična povezanost mladih s taizéjsko duhovnostjo od začetka sedemdesetih let. "V devetdesetih letih so ob novih pastoralnih ustanovah za mladino (MOM, ŠOM, DOM) na krajevni in narodni ravni nastala tudi številna katoliška združenja mladih. V teh združenjih mladi postajajo subjekt mladinskega dela. Novo razsežnost je mladinski pastorali v zadnjem desetletju po nekaterih župnijah dala že močno uveljavljena animatorska služba."22

33. Največ dejavnosti za mlade in z mladimi v mariborski škofiji se zgodi na ravni posameznih župnij. Najpogostejša oblika dela z mladimi ostaja mladinska veroučna skupina, ki se praviloma dobiva ob koncu tedna.23 Skupina šteje od 10 do 15 članov in v večini primerov jo vodi duhovnik, vodenje skupin pa prevzema vse več usposobljenih laikov. Približno 40 % župnij v mariborski škofiji nima mladinske veroučne skupine. Skupno število mladih, ki so redno ali vsaj občasno pri mladinskem verouku ali v kakšni podobni župnijski mladinski skupini v naši škofiji presega 3000.24

34. Ob mladinskem verouku župnije za mlade pogosto pripravijo tudi družabna srečanja, izlete, duhovne vikende ali vaje. Župnije, ki nimajo mladinske veroučne skupine, mlade največkrat angažirajo v raznih delih za župnijo (jaslice), ali pa v kakšni drugi interesni skupini (največkrat pevski zbor). Zelo malo župnij pa ima kakšno socialno ali kulturno profilirano mladinsko skupino. Razlike med župnijami glede mladinske pastorale so zelo velike. Po eni strani imamo nekaj župnij, ki v mlade vlaga veliko energije in zalog in poskuša pastoralo mladih zasnovati kar najbolj celostno - celo z ustanovitvijo mladinskih centrov; po drugi pa imamo veliko župnij, kjer so nekateri mladi le pasivno navzoči pri obredih in nekateri morda le občasno aktivni v kakšni dejavnosti za širšo skupnost.

35. V zadnjih letih je tudi dekanija aktivneje vstopila v mladinsko pastoralo. V škofiji imamo že kar nekaj Dekanijskih odborov za mladino (DOM). Ti odbori so sestavljeni iz mladih, vodi pa jih dekanijski referent za mladino. Trudijo se povezovati posamezne skupine mladih na področju dekanij, organizirati prireditve širšega pomena (predavanja, koncerte,...), pomagati župnijam brez mladinske pastorale. Eden večjih problemov na dekanijski ravni je ne dovolj uveljavljena in določena vloga dekanijskega referenta za mladino.

36. Za mlade se trudimo tudi na škofijski ravni. Mladi sodijo med tri škofove ožje pastoralne


prioritete (zraven duhovnikov in družine). V zadnjem desetletju je škofija vložila veliko v ustanavljanje škofijske gimnazije ter v utrditev visokošolskega teološkega študija v Mariboru in s tem močno oživila šolsko obliko mladinske pastorale. Neposredno pod okriljem škofijskega ordinariata se odvija študentska pastorala v univerzitetnem mestu Maribor. Škofijski referat za študente in mladino pa prevzema skoraj vse večje dogodke za mlade, kakor tudi nadvse pomembno usposabljanje mladih za mladinsko delo preko Šole za animatorje. Samo Bogoslovno semenišče vsako leto pripravi odmeven kviz za mlade. Na škofijski ravni pa vseeno opažamo pomanjkanje natančnejših pastoralnih strategij in nepovezanost med posameznimi nosilci mladinske pastorale. Zlasti ni dovoljšnjega pretoka med škofijskim in posameznimi dekanijskimi referati ter drugimi organizmi, ki delajo za mlade.

37. Skoraj vse redovne skupnosti v naši škofiji imajo več ali manj razvito mladinsko pastoralo. Nekatere so v delo z mladimi vložile še posebej veliko materialnih in človeških zalog ter ustvarile določene nove pastoralne prakse in strukture za mlade. Redovi najbolj izstopajo po ponudbi duhovnih vaj za mlade in drugih oblik duhovnega poglabljanja. Ob tem opažamo precejšnjo povezanost med raznimi redovi ter pripravljenost redovnikov na delo v mešanih pastoralnih ekipah.

38. Posebno vlogo v mladinski pastorali v zadnjem desetletju dobivajo cerkvena gibanja.25 Vsako izmed njih razvija dejavnosti za mlade in mlade vabi v svojo sredo. Nekatera gibanja pa so skoraj v celoti sestavljena iz mladih ali iz velike večine mladih. Ta gibanja so tudi bolj kot druga usmerjena v mladinski prostor in s svojo dejavnostjo nemalo pripomorejo k popestritvi celotne mladinske pastorale.

39. Ob gibanjih so se v zadnjem desetletju na področju naše škofije razmahnila tudi civilna združenja mladih.26 Po eni strani so ta društva v polnosti subjekt civilne družbe po drugi pa ohranjajo in načrtno krepijo svojo krščansko identiteto. V ta namen večino statutov tovrstnih društev predvideva lik duhovnega asistenta, med svoje dejavnosti pa vključuje razne oblike krščanskega izobraževanja in duhovnega poglabljanja. Nekatera lokalna združenja pa celo prevzemajo določene naloge DOM-a. Ravno zaradi organizacijske samostojnosti in nenavezanosti na klasične cerkvene strukture so gibanja in združenja pogosto naletela na neodobravanje ali celo nasprotovanje s strani ustaljenih pastoralnih struktur oz. župnij. Ponekod se je združenje obravnavalo kot tisto, "ki odpelje mlade iz župnije". Naletimo pa tudi na nasproten pojav, ko neko združenje ali gibanje prevzame malodane ves prostor mladinske pastorale v župniji. Vse to kaže, da se uravnovešenega razmerja med gibanji in združenji na eni strani ter župnijo na drugi strani še vedno učimo.

40. Od velikih mednarodnih duhovnih tokov ima izjemen vpliv na našo verno mladino taizéjska ekumenska in molitvena duhovnost. Okrog 500 mladih iz naše škofije gre vsako leto na novoletno molitveno srečanje, nemalo v poletnem času v Taizé, ponekod pa se redno dobivajo na molitvenih urah v taizéjskem slogu.

41. Poleg ustaljenih struktur in dejavnosti v mariborski škofiji za rast mladih poskrbimo tudi preko posebnih dogodkov in prireditev:

- na škofijski ravni: škofijski kviz za mlade, shod mladih, nočno romanje na Ptujsko goro, evropsko novoletno srečanje;

- na dekanijski in župnijski ravni: dekanijske duhovne obnove za mlade, družabna srečanja, liturgični shodi, športne prireditve,...;27


- prireditve s strani gibanj, združenj, redovnih skupnosti.28

1.6. Osnovni pastoralni pristopi

42. V povezavi s pravkar navedenimi nosilci mladinske pastorale, lahko razberemo, kateri so osnovni pastoralni pristopi v pastoralizaciji mladih.

43. Mladinska kateheza. Mladinska kateheza ostaja najpogostejši način dela z mladimi. V odsotnosti enotnega načrta katehez,29 največkrat katehet sam ali pa skupaj z mladimi zasnuje program katehez. Kateheze so ponavadi na teme, ki "zanimajo mlade". Sama mladinska kateheza pa je za razliko od osnovnošolske pospremljena s poudarkom na družabnosti in je sploh del širše dinamike v mladinski skupini.30

44. Duhovne vaje. Pojem "duhovne vaje" je pri nas zelo raztegljiv: lahko pomeni klasični ignacijanski model vaj, lahko pa tudi le skupno bivanje v mladih v odmaknjeni naravi z nekaj močnejšimi katehetskimi momenti. Vsekakor pa je slovenska množičnost ponudbe duhovnih vaj in odziva mladih nekaj posebnega v celem srednjeevropskem prostoru.

45. Animacija. V mariborski škofiji se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja t.i. "animiranje mladih".31 Za razliko od prejšnjih dveh pristopov "animiranje" cilja na celostno vzgojo mladega človeka. Ta pristop torej razvija take dejavnosti, ki ne zanemarjajo duhovne razsežnosti, ampak jo harmonično vključujejo v široko paleto potreb in razsežnosti mladostnika (telesno, kulturno, razvedrilno,...). Zlasti pride ta pristop do izraza v mladinskih centrih, v bolj odprtih mladinskih skupinah, pri preventivni salezijanski metodi ter v združenjih, ki se še posebej posvečajo vzgoji (npr. skavti).

46. Osebno spremljanje. V vseh anketah mladi kažejo potrebo po spremljanju "od blizu". Ta potreba apelira najprej na starše, nato na duhovnike, na katehete in na animatorje. Opažamo več slogov spremljanja mladih:

- klasično duhovno vodstvo: je dokaj redko tudi zaradi pomanjkanja duhovnih voditeljev;

- duhovno-zakramentalno spremljanje: je bolj pogosto, najpogostejša oblika je pogovorna spoved;

- terapevtsko spremljanje (npr. narkomana iz droge): je dokaj redko in bolj priložnostno, tudi zato, ker zahteva veliko energije in časa ter ima zelo negotove izide;

- katehetsko-vzgojno spremljanje (npr. spremljati mladega iz skupine, kako raste, in si včasih veti čas zanj"): je najpogostejši način spremljanja mladih, intenzivnost osebnega pristopa je manjša in pride do izraza v kriznih situacijah;

- prijateljsko vzpodbujanje in zaupanje: je najširša oblika spremljanja in v veliki meri se zgodi med mladimi samimi.

Zlasti v intenzivnih oblikah spremljanja se kaže pomanjkanje spremljevalcev. Po eni strani je temu vzrok preobremenjenost pastoralnih delavcev, po drugi pa kriza v osebni komunikaciji

47. Romanja. Mnogim mladim veliko pomenijo raznovrstna mladinska romanja, ki jih prirejajo škofijske in dekanijske službe, župnije in redovi. Kljub naporom in intenzivni duhovi dejavnosti, se mladi teh romanj še vedno udeležujejo množično. Opažamo, da so nekatera romanja privlačna tudi tistimi, ki običajno nimajo rednega stika s krščanskim občestvom.


48. Prostovoljno delo. Najpogosteje je prostovoljno delo mladih povezano z življenjem župnije (obnova prostorov, priprava liturgičnih slovesnosti, izdelava jaslic, ...). Prostovoljno delo še posebej pride do izraza v tistih redkih skupinah, ki so usmerjene v kulturo in socialo.

49. Izobraževanje. V zadnjem desetletju je naša Cerkev razvila poseben pristop v mladinski pastorali, ki se zgodi v okvirjih izobraževanja. Izobraževanje je lahko institucionalne in državno priznane narave (škofijska gimnazija, enota teološke fakultete), pastoralno formalne narave (Šola za animatorje), ali pa v obliki raznovrstnih tečajev (npr. računalniški tečaj). Ob tem ko mladega pripravljamo na določen poklic, pastoralno službo ali veščino, ga vzgajamo celostno in v smislu tesnega povezovanja vere in življenja.

50. Priprava na zakon. V mladinsko pastoralo moremo šteti različne oblike priprave na zakon, ki zaobjemajo tudi mnoge mlade, ki so se po birmi oddaljili od Cerkve. Nekaterim je ravno želja po zakramentu sv. zakona spodbuda, da prejmejo zakramente uvajanja.

51. Skupaj z odraslimi. Mladinska pastorala se odvija tudi v skupinah, ki so po večini sestavljene iz odraslih kristjanov, vendar v njih načrtno skrbijo za podmladek. Take skupine so pevski zbori, dobrodelne, biblične ali liturgičen skupine, pa tudi sam župnijski pastoralni svet.

1.7. Strukture, sredstva in financiranje mladinske pastorale

52. V naši škofiji delujejo naslednje strukture, katerih glavna skrb je mladinska pastorala:

53. Škofijski referat za mladino. Predstavlja ga za to imenovan duhovnik, ki je obenem tudi študentski duhovnik v mestu Maribor. Referat nima precizirane oblike financiranja in programa delovanja. Vlogo Škofijskega odbora za mladino (ŠOM), ki smo ga ustanovili šele ob zaključku ŠZ 3,32 pa je v zadnjih treh letih prevzemalo tajništvo ŠZ 3.

54. Dekanijski referent za mladino je običajno mlajši duhovnik, ki ga izvoli dekanijski zbor duhovnikov. Njegovo delovanje je v veliki meri odvisno od časa, ki ga ima na razpolago, in od samega razpoloženja med dekanijsko duhovščino. Ponekod dekanijski referent deluje dokaj suvereno in je kot tak poznan pri mladih, drugod pa je zgolj formalno postavljen lik. Na ravni dekanij delujejo tudi Dekanijski odbori za mladino (DOM). Teh odborov je v škofiji redno aktivnih le pet.33 Sestavljajo jih dekanijski referent, katehetje in predstavniki mladih iz posameznih župnij. Odbori pri svojem delu naletijo na kar nekaj težav: najpogostejša je, da se del dekanijske duhovščine običajno ne zanima zanje ali pa celo vidi DOM kot nepotrebno "vzporedno pastoralno strukturo" dekanijskemu zboru duhovnikov.34

55. Šola za animatorje je usmerjanje v usposabljanje mladih za mladinsko delo. Predvsem zaradi vse številnejših birmanskih skupin je povpraševanje po šoli veliko. Ekipa tako ne more zadovoljiti vseh potreb s terena. Mariborski model šole se je v zadnjem letu razširil po vsej Sloveniji.

56. Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška ostaja naš največji institucionalni in vzgojno pastoralni projekt za mlade. Kljub ugledu in kakovosti programa pa jo še vedno pesti huda prostorska stiska in politični pritiski.

57. Enota teološke fakultete v Mariboru. Osnovna naloga enote ostaja izobraževanje bodočih duhovnikov, vendar je vanjo vpisanih precej laikov. Vpisi laikov so predvsem zaradi nerešenega statusa laiškega teologa v upadanju. Enota s svojimi dejavnostmi nemalo prispeva k splošni pastorali študentov v Mariboru.


58. Mladinski centri. Mladinskih centrov z izdelanim programskim in kadrovskim profilom v naši škofiji, razen centra Sinaj in nekaj salezijanskih ustanov, ni. Imamo pa kar nekaj centrov v ustanavljanju, centrov, ki delujejo po načelu "mladinske sobe", ter župnijskih domov, katerih poudarjena dejavnost je mladinska pastorala. Po tovrstnih centrih se mladim poleg klasične kateheze in duhovnih vsebin ponuja tudi preživljanje prostega časa, razne oblike neformalnega izobraževanja, ter posamezni projekti.35

59. Študentski center. Katoliški študentski center Sinaj v Mariboru je namenjen pastorali študentov v mestu Maribor. Deluje po principu mladinskega centra (skupine, projekti, krožki) ter po principu univerzitetne kapele (študentska maša).36 Poleg postavljenega vodstva določene dejavnosti na centru vodijo študentje sami. Slednji velikokrat prihajajo iz vrst laiških teologov.

60. Center za duhovne poklice (CDP) vstopa v mladinsko pastoralo z vidika spremljanja mladih v iskanju življenjske poklicanosti. Center, katerega člani so predstavniki škofijske duhovščine in različnih redov, v namen večjega poznavanja duhovnih poklicev pripravlja razne prireditve.

61. Domovi duhovnosti. V škofiji je kar precej domov duhovnosti. Razen doma v Kančevcih in sv. Jožefa v Celju, ti domovi nimajo samostojnih programov za mlade, ampak so bolj hiše, ki jih odgovorni dajo na razpolago za skupine iz cele škofije.

62. Financiranje mladinske pastorale. Viri financiranja mladinske pastorale so zelo različni. Osnovni vir ostajajo darovi vernikov, ki se preko župnijskih in dekanijskih blagajn stečejo ponekod redno, drugod pa priložnostno v mladinsko pastoralo. Drug vir so sredstva, ki jih za kakšen projekt zberejo mladi sami. Če so mladi civilno-pravno organizirani, lahko dobivajo sredstva za svoje delovanje in posamezne projekte tudi iz naslova občin, države, študentskih organizacij, ipd.. Na tem mestu opažamo določeno neveščost mladih, da bi se potegovali za družbena sredstva, do katerih so zaradi družbeno koristnih projektov največkrat upravičeni. Na škofijski ravni precejšnje breme nosi Sklad vzgoje in izobraževanja (sofinancira Slomškovo ustanovo, obe semenišči, center Sinaj, enoto TEOF). Sama Škofijska gimnazija pa se financira po koncesiji in iz prispevkov staršev.

1.8. Znamenja upanja

63. Ob koncu momenta "videti" nas lahko zaskrbi veliko pojavov med mladimi, zlasti če razmišljamo o oddaljevanju mladih od Cerkve in o moralnem relativizmu med samo verno mladino. Toda krščanska drža je drža upanja, zato zaključimo z znamenji upanja, ki so naslednja:

- velika večina mladih je sprejela zakramente uvajanja in dobra večina čuti svojo pripadnost Cerkvi tudi v najbolj burnih letih svojega dozorevanja;

- kljub agresivni potrošniško libertarni ideologiji, mnogi mladi iščejo duhovne vire;

- kljub močni propagandi proti Cerkvi militantna proticerkvenost med mladimi nima večjega odziva;

- krog globlje vernih in versko razgledanih mladostnikov se kljub pomanjkljivostim mladinske pastorale in zunanjim pritiskom širi;

- družina ostaja mladim prvo in najpomembnejše zaledje ter visoka vrednota,

- mladi kristjani so kritični do svoje Cerkve, vendar obenem zahtevajo več prostora zase in so


večinoma pripravljeni na delo v krščanskem občestvu;

- v mladinsko pastoralo nemalo pastoralnih delavcev vlaga ogromno ustvarjalnosti in truda.


2. PRESODITI

2.1. Odločitev naše Cerkve za mladega človeka

64. "Na splošno se ugotavlja, da so prve žrtve duhovne in kulturne krize, ki prizadeva svet, mladi rodovi. Prav tako je tudi res, da ima prizadevanje za boljšo družbo v njih največ upanja."37 Zato Cerkev po svetu skrb za otroke in mladino postavlja med svoje prioritetne naloge. Temu sledi tudi mariborska škofija, ki je že s samo odločitvijo za Škofijski zbor o mladini postavila mladinsko pastoralo na visoko mesto med svojimi pastoralnimi dejavnostmi. OTS o odločitvi za mlade pravi: "Vsako posamezno krščansko občestvo mora najprej obnoviti svojo 'zavezo' z mladim rodom; k srcu si mora vzeti radosti in stiske, potrebe in hrepenenja mlade dobe. Naučiti se mora zaupati v mladega človeka, se pravi v njegovo sposobnost, da razumno uravnava svoje življenje ter išče in ljubi Boga. (...) Mladi ljudje bodo tako zares postavljeni v središče zanimanja Cerkve, Cerkev pa bo ustregla globokim in silnim težnjam po iskanju smisla, solidarnosti, celo po verski izkušnji, ki jih kažejo mnogi mladi."38

65. Vendar načelna odločitev za mlade še ni porok prenove in poživitve mladinske pastorale v naši škofiji. Tako odločitev je namreč potrebno utemeljiti v pastoralno teološki refleksiji, uskladiti s splošnimi pastoralnimi smernicami in jo konkretizirati v obliki načrtov in programov dejavnosti za mlade.

66. Odločitev za mladega človeka naše škofije je v skladu s temeljnimi odločitvami Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem , ki so navedene v sledečih točkah:

67. Odločitev za človeka: "Cerkev na Slovenskem se v duhu 2. vatikanskega koncila in pokoncilskih dokumentov zavestno odloča za služenje današnjemu človeku po načelu, da je človek pot Cerkve."39 To pomeni, da nas zanimajo konkretni mladi in njihova vsakdanja izkušnja sebe in sveta, na podlagi katere zasnujemo našo oznanjevalno in vzgojno dejavnost.

68. Odločitev za solidarnost: "Kristjani kot posamezniki in kot skupnost smo poklicani, da s čutom odgovornosti za sočloveka in celotno človeštvo odkrivamo in pomagamo blažiti največje rane sodobne družbe tudi po poti institucionalnih in strukturnih sprememb".40 To pomeni, da skrbimo za vse mlade in pri tem posebno skrb namenimo tistim, ki so v taki ali drugačni stiski in ki so žrtve sodobnih oblik revščine. Ob tem se zavedamo nujnosti spreminjanja družbe po evangelijskih kriterijih in aktivnega sodelovanja tudi mladih kristjanov pri tem.

69. Odločitev za občestvo pomeni, da "mladinska pastorala mora biti integrirana ali vključena v pastoralo župnije - biti mora njen sestavni del - in hkrati usmerjena v življenje družbe, sicer osami in okrni v zagledanosti vase."41 Mladinska pastorala torej vzgaja mlade k živemu občutku pripadnosti matičnim cerkvenim občestvom obenem pa jih uči gledati na družbo in svet izrazito solidarnostno, kot na veliko skupnost bratov in sester. Po drugi strani to odločitev razumemo tudi znotraj pastoralnega odnosa med vzgojiteljem in mladimi in v sami skupini mladih. Pomeni predvsem sproščen in bratski stil vodenja skupin ter prevlado iskrenosti in dejavne ljubezni med člani skupine.42

2.2. Pastoralni kriteriji v delu z mladimi

70. Osnovni namen in kriterij mladinske pastorale je oznanjevanje Jezusa Kristusa mladim in vključitev mladih v življenje Cerkve: "Mladinska pastorala mora biti kristocentrična in ekleziološko usmerjena, se pravi biti mora zagledana v Kristusa in prežeta z ljubeznijo do Cerkve, Cerkve na


Slovenskem, in sicer takšne, kakršna je."43 Mladinska pastorala se ne more in ne sme skrčiti na družbeno, družabno, izobraževalno in vzgojno animiranje mladih. Slednje so njene nujne razsežnosti, ne pa njeno bistvo.

71. Na podlagi odločitev Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in razmišljanj, ki so zorela skozi ves proces ŠZ 3, ob temeljnem kriteriju govorimo še o petih pastoralnih kriterijih, ki jih mora upoštevati vsako pastoralno delo z mladimi. To so dialog, misijon, dejavna ljubezen, liturgija, kateheza in vzgoja.

72. Kriterij dialoga: "Mladinska pastorala mora imeti dialoško dimenzijo, to pomeni, da mora biti odprta za izzive in znamenja časa, odprta za tiste, ki so razočarani nad Cerkvijo in so jo zapustili, ali pa je nikoli niso poznali, odprta za tiste, ki so ob robu ali daleč stran od Cerkve in so obrnjeni od nje. Mladinska pastorala naj nagovori vse mlade."44 Dialoška naravnanost mladinske pastorale zahteva bolj aktivno vstopanje v svet njihovih vsakdanjih stisk in upov ter bolj dosledno spoštovanje govorice mladih, se pravi večje zanimanje za njihovo kulturo in vzpodbujanje mladih, da se izražajo v sodobnih prostorih kulture.

73. Kriterij dialoga sovpada z misijonskim kriterijem, ki pomeni inkulturacijo ter trud, da so naši predlogi pomenljivi za čim širši krog mladih in ne samo za tiste, ki so že verni oziramo že sodelujejo v skupinah. Tudi Splošni pravilnik za katehezo poudarja, da "mora sodobna evangelizacija mladih pogosto imeti bolj misijonsko kot pa strogo katehumensko razsežnost."45

74. Liturgično kerigmatični kriterij. V mnogoterih dejavnostih mladinske pastorale se moramo zavedati neizogibnosti in nenadomestljivosti odkritega oznanjevanja Jezusa Kristusa po različnih katehetskih metodah ter edinstvenosti liturgičnega izkustva, ki more na poseben način povezati mladega z Bogom in mu postati neizčrpen vir moči za vsakdanje življenje.

75. Kriterij dejavne ljubezni. Kakršnakoli oblika mladinske pastorale mora vključevati vzgojo za dejavno ljubezen do bližnjega. "Pretirano duhovnost intimnih doživetij," pravi OTS, "mora nadomestiti močna duhovnost odnosa." Saj je odnos in dejavna ljubezen do bližnjega "najbolj imeniten prostor, v katerem se že posvečujemo in gradimo Božje kraljestvo."46

76. Kriterij vzgoje. Ko govorimo o vzgoji, govorimo o pristopu k celostnim procesom zorenja in rasti. Tak pristop nam priporoča Splošni pravilnik za katehezo, ki o katehezi mladih pravi: "Položaj namreč pogosto zahteva apostolat med mladimi, da namreč mladinska animacija prevzame počlovečujoči in misijonski značaj kot prvi potrebni korak, da bi dozorele ugodnejše razmere za strogo katehetski trenutek. Zaradi tega stvarnost večkrat obvezuje, da okrepimo predkatehumensko dejavnost znotraj celostnih vzgojnih procesov."47 O vstopanju v celostne vzgojne procese piše tudi slovenski koncil: "Zato je pomembno, da v skladu s široko vzgojno tradicijo Cerkve odkrijemo prvine vzgojnega pristopa, kot so celostna podoba človeka, neselektiven pristop k mladim, spoštljiva interpretacija njihove vsakdanje govorice in kulturnega izraza, upoštevanje postopnosti v rasti ter prvenstvena vloga medosebnega odnosa."48

2.3. Hrepenenje mladih po občestvu

77. "V mladem človeku je zelo globoka in naravna želja po skupnosti. (...) Mlad človek na vsak način hoče doživeti skupnost, četudi v delno surogatni obliki na stadionu ali na rock koncertu," ugotavlja OTS49 in se pri tem naslanja na drugi vatikanski koncil, ki uči: "Človek je namreč do globin svoje narave družbeno bitje in brez odnosov do drugih ne more ne živeti ne razvijati svojih darov."50 Hrepenenje mladih po občestvu je razvidno tudi iz empiričnih raziskav, zlasti ko slednje


pokažejo, kako visoko mladi cenijo varnost in stabilnost lastnih družin, kako pomembno jim je prijateljevanje v klapi in nenazadnje, ko Cerkev in duhovnike ocenjujejo po kriterijih pristnih medčloveških odnosov.

78. S svoje strani je "Cerkev po svojem bistvu občestvo (communio), ki temelji na občestvu Božjih oseb, na evangeljskih odnosih in vključuje vse vernike, ne glede na njihovo vlogo v njej."51 Cerkev torej že po svojem najglobljem bistvu mlade sprejema in vključuje v živa občestva ter jih vzgaja za pristne bratske odnose in solidarnostno družbeno držo. Vendar se OTS na tem mestu vpraša: "Če je tako in če smo kristjani po najgloblji definiciji skupnost verujočih in odrešenih, zakaj torej večina mladih, že birmanih kristjanov, svoje želje po skupnosti noče ali ne more zaživeti v domačem župnijskem okolju?" Nato odgovarja: "Bolj kot ideološki konflikt ali pomanjkanje vere temu največkrat botrujeta dva različna koncepta skupnosti in skupine. Večkrat se zgodi, da na eni strani najdemo mlade, ki hočejo skupino, v kateri bi jim bil omogočen preboj iz anonimnosti in v kateri bi mogli na več področjih izraziti lastno individualnost ter bili poslušani in cenjeni; na drugi strani pa najdemo župnijo, ki jih obravnava pretirano pokroviteljsko in zaščitniško ter jim z vidika sporočanja in skupinske dinamike ponuja dokaj okrnjeno izkušnjo skupine."52

79. Naša Cerkev je zato poklicana k ustvarjanju živih občestev, v katerih bodo mladi brez razlik sprejeti, spoštovani v svoji enkratnosti ter spremljani na poti rasti v zrele krščanske osebnosti. Uresničevati slednje vodilo je laže "v manjših živih občestvih, kjer med člani vladajo bratski in sestrski odnosi. Zato je tam, kjer je to mogoče, potrebno oblikovati občestva, ki bodo zadovoljila posameznikova upravičena notranja pričakovanja. Kjer pa so že, jih velja z odprtostjo sprejemati in spodbujati."53 To pomeni dvoje:

- da na teoretični ravni osvojimo táko pojmovanje skupine, ki bo v skladu z znanstvenimi dognanji o pojavih in procesih v skupini ter bo s svojo širino dopuščalo ustvarjanje skupin različnih profilov in notranjih zakonitosti;

- da na praktični ravni poleg danes prevladujočih skupin z družabno-katehetsko naravnanostjo ustvarjamo še skupine s socialno-karitativnimi, kulturno-razvedrilnimi, misijonskimi, molitvenimi in podobnimi naravnanostmi.54

80. Opažamo, da so mnogi mladi vključeni v življenje krajevnega občestva, ne da bi bili aktivni člani kakšne mladinske skupine.55 Predvsem tem najprej predlagajmo rast skozi mladinsko skupino, vendar moramo obenem dopuščati, da mladi sami izberejo svojo skupino in svoj način zorenja v skupnosti. Za mnoge je namreč že redna nedeljska maša in urejeno družinsko življenje močan vir rasti v Kristusu in občestvenega izkustva, drugi pa so namesto v mladinsko skupino lahko vključeni v skupine s starejšimi (Karitas, pevski zbor ipd.).

81. Ko ustvarjamo skupine, se moramo obvarovati "tehničnega" pristopa, ki temelji zgolj na dobri organiziranosti, usklajenih programih in ustreznih pogojih za življenje skupine. Skupina vstane ali pade na pristnih medosebnih odnosih. "Pristno evangeljsko izkustvo srečanja z Bogom, na katerem rasteta posameznik in Cerkev, je namreč izkustvo ljubezni do bližnjega. (...) To izkustvo je osnova, na kateri se gradi identiteta mladostnika in rešuje problem sprejemanja samega sebe."56 In to izkustvo mora mlademu omogočiti najprej njegov vzgojitelj in katehet, od katerega mladi bolj kot izobraženost in moralno vzornost pričakujejo, "da zna biti prijatelj vsakemu človeku" in "da se rad druži z mladimi".57

82. Strateškega pomena pri prenovi občestva in mladinske pastorale je vprašanje, kdo bo vzgajal mlade? Duhovnik ostaja eden prvih katehetov in vzgojiteljev mladih, vendar je njegovo delo zelo


razvejano in mora skrbeti za vse skupine in celotno občestvo, medtem ko delo z mladimi zahteva veliko energije in časa. Zato velja toliko večja pozornost laiškim voditeljem in animatorjem skupin. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem o njih pravi: "Ta služba je neizogibna zlasti, ko se v občestvu vzpostavi mreža pastoralnih in vzgojnih ponudb za mlade. Odgovorni za pastoralo naj bi torej intenzivneje iskali in vzgajali voditelje iz vrst mladih. Mladinske pastorale bo končno toliko, kolikor bo v Kristusu 'močnih' in pedagoško kakovostnih voditeljev, ki so pripravljeni skupaj z mladimi hoditi in iskati. Mnogi mladi so pripravljeni prevzeti to vlogo, saj pastoralna izkušnja in raziskave kažejo, da mladih ne nagovori samo tista skupnost, ki jih zna poslušati in ceniti, ampak še bolj tista, ki jih zna postaviti pred določeno odgovornost".58

83. Ob vsem tem ne smemo pozabiti, da se krščansko občestvo - vključno z mladinsko skupino - kot občestvo preverja predvsem v svojem odnosu do ubogih. Pristna krščanska skupnost ni samo tista, ki razvija določene karitativne dejavnosti, ampak še bolj tista ki v temeljih svojo vero živi in oznanja skozi skrb za uboge in ki uboge oziroma žrtve raznih oblik revščine med mladimi hoče in zna vključiti v svoje živo jedro.

2.4. Oznanjati Kristusa po poti vzgoje

84. Večji del pastoralne refleksije skozi Škofijski zbor o mladini in skozi sam proces Plenarnega zbora59 je bil usmerjen v razmišljanje o t. i. "vzgojni izbiri" v mladinski pastorali. Vzgojni pristop k mladim v prvi vrsti izhaja iz Božje pedagogike, kot je razvidna iz Svetega pisma, ko "Bog kot genialen in jasnoviden vzgojitelj preoblikuje nestalnosti življenja svojega ljudstva v učne ure modrosti in se prilagaja različnim starostim in življenjskim razmeram".60 Prvine "vzgojnega delovanja" Jezusa Kristusa pa so naslednje: "Sprejemanje drugega, posebno ubogega, majhnega, grešnika kot ljubljeno osebo, ki jo Bog išče; pristno oznanjevanje Božjega kraljestva kot veselega oznanila Očetove resnice in tolažbe; slog nežne in močne ljubezni, ki osvobaja od zla in pospešuje življenje; nujno povabilo k vedenju, ki ga podpira vera v Boga, upanje v kraljestvo in ljubezen do bližnjega; vključevanje vseh sredstev medosebne komunikacije, kot so beseda, molk, metafora, podoba, zgled in še nešteto različnih znamenj".61

85. Ko se odločamo za vzgojno izbiro, ki upošteva mladega "tam, kjer je", hočemo tudi premagati pretirano deduktivne in pokroviteljske pristope, ki še vedno zaznamujejo večji del naše mladinske kateheze in so sami po sebi izključujoči do tistih mladih, ki pričakujejo, da bo Cerkev bolj upoštevala njihovo vsakdanjo izkušnjo in jim omogočila določen protagonizem. Vzgojna izbira torej omogoča bolj dosledno upoštevanje naslednjih stopenj:

- humanizacija: ceniti mladega v njegovi človeški izvirnosti in mu pomagati pri plemenitenju osebnih vrlin, vzgajati ga k izbiri za življenje;

- evangelizacija: oznanjati mlademu Jezusa Kristusa, ki je polnost vsakega življenja;

- katehizacija: spremljati mladega v spoznavanju Jezusa Kristusa in ga vzgajati k življenju po evangeliju.

86. OTS govori o petih načelih vzgojne izbire:62

1. Celostna podoba človeka: Stavimo na mladega človeka v vseh njegovih razsežnostih: duhovni, duševni, telesni; ožje občestveni in širše družbeni ter dosledno upoštevamo vse potrebe in zakonitosti rasti - od tipično duhovnih zakonitosti zorenja za kontemplacijo in samopodaritev do psihofizičnih zakonitosti čutenja, dojemanja in biološke rasti. V vsem tem najdemo naravno


podlago za spoštljiv dialog ter za oznanjevanje in ustvarjanje človeka in družbe po Božji podobi.

2. Odprtost do vseh in vsakega mladega: Jemljemo zares vse mlade; enako tiste, ki so aktivno vključeni v župnijska občestva kakor tiste, ki so "zadnji", na "obrobju" življenja.

3. Spoštovanje vsakdanje govorice: Sprejemamo mladostnikovo vsakdanjo govorico, smo v dialogu z njo in jo prečiščujemo in zanima nas njegov kulturni izraz. To pomeni, da širimo pastoralno dejavnost v njegov naravni bivanjski prostor. Kulturne, športne in razvedrilne dejavnosti mladih tako postanejo pastoralno ovrednotene, zavestno vzgojno zasnovane in organizacijsko podprte.

4. Postopnost v rasti: Enako pozornost kot visokemu idealu zrelega kristjana posvečamo tudi trudu na vmesnih stopnjah, to pomeni, da poleg odraslosti ovrednotimo in sprejemamo tudi večrazsežnostni pojav odraščanja in se ob mladem učimo potrpežljivega spremljanja.

5. Prvenstvo medosebnega odnosa: Vzgoja je proces, ki se izrazito dogaja v odnosu. Mlad človek mora poleg zgleda vzgojitelja doživeti tudi njegovo osvobajajočo ljubezen, ki mu bo pomagala, da bo odkril, razvil in zmogel dajati, kar je dobrega in lepega v njem. Vzgojitelj se mora spustiti v "tveganje" takega odnosa.

87. Marsikomu takšna izbira zbuja pomisleke, posebej če jo primerja z nujo neposrednega oznanjevanja Božje besede mladim. Zdi se kot da ukvarjanje s počasnimi vzgojnimi procesi zavira ali pozablja na bistveno razsežnost mladinske pastorale, ki je sprejetje Jezusa Kristusa. O povezanosti med vzgojo in evangelizacijo zato pastoralna stroka razmišlja: "Vzgojni proces pomaga mladim sprejeti življenje in ga vzljubiti preko osebnih odgovorov temelječih na velikih vrednotah človeštva, vse do priznanja, da že samo bivanje nosi v sebi religiozno vprašanje. Evangelizacijski proces ponudi vero kot odgovor in kot nadaljnji izziv ljubezni do življenja, vse do sprejetja, da je Jezus Gospod in polnost življenja. Oznanilo vere je tako vedno bolj močna spodbuda k počlovečenju in se zrcali na vseh področjih človekove rasti. V tem vzgojnem stilu oba procesa sestavljata enotno pot oblikovanja: vzgoja odpre pot v religiozno življenje in vodi k deju poslušanja - sprejetja evangelija. Evangelij postane seme znotraj te izkušnje, ki je do tega trenutka zorela, in vrne mladim možnost za prenovljen program vsakdanjega življenja."63

88. Ko se odločamo o vzgojni izbiri, se zavedamo, da slednja zahteva spremembo mišljenja pastoralnih delavcev (izrazno širša in bolj občestvena pastorala) in osebne drže do mladih (bolj pozitivna in sproščena). Obenem se tudi zavedamo, da dosledna uresničitev vzgojne izbire pomeni dokaj radikalen poseg v infrastrukturne standarde naših župnij in drugih ustanov, saj smo vajeni graditi in prenavljati iz liturgičnih in katehetskih potreb občestva, manj pa iz potreb mladih po druženju in celostnem razvoju.

2.5. Namen načrta mladinske pastorale

89. Zavedajoč se prelomnosti časov, potrebe po notranji prenovi Cerkve ter po novi evangelizaciji mladih,64 moremo zdaj, ko smo videli stanje mladine in mladinske pastorale in ko smo oboje teološko in pastoralno presodili, zastaviti "namen" pričujočega pastoralnega načrta oziroma cilj, ki povzema vse druge cilje pri prenovi mladinske pastorale v mariborski škofiji. Na podlagi namena, ki je strukturna, idejna in karizmatična srčika NMP, bomo izoblikovali sedem glavnih ciljev oziroma strategijo delovanja za prenovo mladinske pastorale.65

90. Namen Škofijskega načrta mladinske pastorale se glasi: Z mladimi ustvarjati skupnosti, v katerih bodo sprejeti in kjer bodo v srečevanju s seboj in z bližnjim odkrili in sprejeli Jezusa


Kristusa, jih v teh skupnostih spremljati v osebni rasti in jih pripravljati na odgovorno gradnjo občestev in civilizacije ljubezni. 66


2. DELOVATI

3.1. Cilji

91. Na podlagi namena smo na drugem zasedanju ŠZ 3 izdelali sedem glavnih ciljev NMP-ja. Glavni cilji so splošen in zavezujoč oris strategije delovanja, kot jo narekuje namen. Vsak glavni cilj vsebuje več delnih ciljev, ki so bolj konkretni. Pod vsak delni cilj so v tabele zapisani predlogi za uresničitev tega istega cilja.67

3.1.1. Poti evangelizacije mladih

92. PRVI GLAVNI CILJ: Osebna rast

Mlade vzpodbujati k dejavnemu pristopu v procesu osebne rasti - da bodo spoznavali sebe in odkrivali svoje darove. Pri tem je treba upoštevati značilnosti mladostniške dobe in različne kulturne stile mladih.

93. DELNI CILJI:

1. Odpreti več prostorov dialoga, kjer lahko mladi govorijo o sebi.

2. Župnijski pastoralni svet ali skupina animatorjev naj opravi kritičen pregled mladinske pastorale v župniji ter analizo okolja, v katerem se gibljejo mladi.

3. Raziskovati interese, potrebe in tendence mladih tudi s pomočjo strokovnih empiričnih raziskav.

4. V vseh krščanskih občestvih načrtno iskati in ustvarjati možnosti za konkretno služenje in dejavno vključevanje mladih v življenje skupnosti, da bodo skozi protagonizem v skupnosti sami sebe bolj spoznali in cenili.

5. Pri izobraževanju pastoralnih delavcev posvetiti posebno pozornost spoznavanju mladinske kulture in psihologije ter skupinske dinamike.

94. DRUGI GLAVNI CILJ: Rast v skupnosti

Ustanavljati skupine in skupnosti, v katerih bodo mladi lahko skupaj rasli in dejavno sodelovali. Ponudba skupin naj bo kvalitetna in čim bolj pestra. Oblikujejo naj se na način, da bo v mladih rasel čut pripadnosti Cerkvi.

95. DELNI CILJI:

1. Po župnijah in dekanijah poleg že obstoječih veroučnih skupin ustanavljati mladinske skupine z določenimi profili: kulturni, umetniški, socialni, športni.

2. Poleg rednega delovanja naj skupina pripravi tudi kakšen projekt kulturne, družbene ali duhovne narave.

3. Interesno dejavnost vključiti že v osnovnošolski verouk, da se otroci po birmi lažje najdejo v župnijskem občestvu.


4. Skupine naj se čim bolj povezujejo na medžupnijski in dekanijski ravni.

5. Sistematično usposabljati voditelje in animatorje za mladinsko delo in vodenje skupin.

6. Pri vsakem projektu iskati podporo staršev, župnijskih pastoralnih svetov in duhovnikov.

7. Voditelji skupin mladih naj izdelajo enoleten načrt delovanja, da se vidi namen, smisel in cilj skupine. Iz načrta naj bodo razvidni kriteriji preverjanja.

8. Skupnosti naj poskrbijo, da je prostor za mlade domač, da se ne čutijo ogrožene in da jih kdo ne moti.

96. TRETJI GLAVNI CILJ: Spremljevalci mladih

Mladega naj v njegovi celostni rasti prek osebnega odnosa, oblik skupnega bivanja in tudi sodobnih komunikacijskih sredstev spremljajo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in animatorji. Pri svojem delu naj se med seboj povezujejo in delajo po skupnih pastoralnih smernicah.

97. DELNI CILJI:

1. Poseben poudarek naj bo na usposabljanju vzgojiteljev in animatorjev za osebno delo, da bodo mladi iskali stik z voditeljem, ne le v skupini, ampak tudi v drugih situacijah.

2. Teološka fakulteta, Teološka pastoralna šola, Šola za animatorje in druge pastoralno-izobraževalne institucije naj usposabljajo pastoralne delavce, da bodo poznali in spremljali mlade.

3. Osveščati in podpirati starše - prve spremljevalce mladih - pri njihovem vzgojnem trudu.

4. Duhovnike in mlade pripravljati in uvajati v pogovorno spoved in različne oblike duhovnega spremljanja.

5. ŠOM naj pripravi pedagoško-pastoralni priročnik o spremljanju mladih.

6. Pri spremljanju uporabljati tudi sodobna komunikacijska sredstva.

3.1.2. Srce evangelizacije mladih

98. ČETRTI GLAVNI CILJ: Srečanje s Kristusom

Prek katehez, svetopisemskega sporočila, bogoslužja, zakramentalnega in molitvenega življenja ter skozi vsakodnevne dejavnosti uvajati mlade v osebni odnos s Jezusom Kristusom - Odrešenikom, ki prinaša polnost življenja.

99. DELNI CILJI:

1. Omogočiti mladim izkušnjo srečanja z Jezusom prek molitve, meditacije, osebnega pričevanja.

2. Omogočiti doživetje sv. maše kot praznovanje skupnosti, kjer bodo vsi vključeni v sodelovanje.


3. Uvajati v redno in osebno doživetje zakramenta sprave.

4. Pripravljati na zakrament sv. zakona kot na dogodek posebne Božje bližine v življenje moža in žene.

5. Uvajati v dialog z Božjo besedo skozi Sveto pismo.

6. Z mladimi spoznavati in na njim primeren način pripravljati tradicionalne ljudske pobožnosti.

6. Oznanjevanje Jezusa Kristusa mladim naj išče nove načine izražanja. Vsebine naj bodo življenjske, da jih bodo mladi lahko zaživeli in s tem postali priče vere in krščanskih vrednot v svetu.

5. Osebnega srečanja z Jezusom Kristusom ne zapirati v strogo katehetske in liturgične momente, temveč vzgajati za odnos z Njim tudi skozi vsakodnevno življenje občestva in dejavnosti skupine.

3.1.3. Sadovi evangelizacije mladih

100. PETI GLAVNI CILJ: Živeti poklicanost

Mlade v procesu celostne rasti vzgajati za pristne medčloveške odnose in pristno duhovno življenje. Mlade pripraviti za gradnjo občestev v družini, župniji, šoli in delovnem okolju ter odločitev o življenjski poklicanosti.

101. DELNI CILJI:

1. Vzgajati za odnose. To pomeni, da znotraj različnih skupin vzgajamo mlade za občestvene vrednote, da se naučijo živeti drug z drugim in da jim je občestvo pomembnejše od individualizma in egoizma.

2. Mladi naj se spodbujajo in animirajo med seboj.

3. Vzgajati za odločitev o stanu. Delo z mladimi naj vodi k temu, da bodo sposobni odgovorno sprejeti svojo življenjsko odločitev bodisi zakon, redovništvo, duhovništvo ali kak drug življenjski poklic.

4. V skupini je potrebno spodbujati narodno in krščansko zavest oziroma samozavest, spodbujati spoštovanje do sebe in svoj ponos.

102. ŠESTI GLAVNI CILJ: Skrb za uboge

Mladi naj darove, ki jih bodo razvijali v skupnostih, v evangeljskem bratstvu s posebno skrbjo delijo z vsemi, ki so odrinjeni ali duhovno in gmotno osiromašeni.

103. DELNI CILJI:

1. Že obstoječe skupine naj bodo bolj odprte: več stika z okolico, več razumevanja do drugačnih.

2. V načrtu delovanja mladinske skupine naj bo jasno opredeljen odnos skupine do ubogih in predvidena vloga solidarnosti v rasti skupine.


3. Negovati razne oblike prostovoljnega dela za bližnjega.

3. Zlasti v večjih mestih in na dekanijski ravni ustanoviti mladinsko skupino z izrazito socialno naravnanostjo.

104. SEDMI GLAVNI CILJ: Dejavnost v družbi

Mlade pripraviti, da bodo vstopili v svet kulture, umetnosti, politike in gospodarstva kot zreli pričevalci za Kristusov evangelij.

105. DELNI CILJI:

1. Mlade vzgajati za dejavno odgovornost za druge in za skupno dobro slovenske in vse človeške družbe.

2. Vzgajati jih, da bodo pristni kristjani in državljani tako v cerkvenem občestvu kot v šoli, službi in javnem življenju.

3. Spoznavati družbeni nauk Cerkve.

4. Vzpodbujati mlade za konkretno družbeno in politično angažiranje in jim zato tudi nuditi možnosti.

5. Mlade pripravljati na preroško držo nasproti kulturi smrti po geslu "Izberi življenje".

3.2. Nosilci uresničevanja NMP

106. Za uresničevanje NMP, s pomočjo katerega hočemo prenoviti mladinsko pastoralo v mariborski škofiji, je potrebno natančneje določiti naloge posameznih struktur in nosilcev mladinske pastorale, kakor tudi predvideti konkretne postopke in sredstva za uresničevanje tega pastoralnega načrta. Največ seveda pričakujemo od konkretnih nosilcev mladinske pastorale, se pravi od ljudi, ki delajo in živijo z mladimi.

107. Od škofov in zbora duhovnikov, ki kot župniki, kaplani in duhovni asistenti mladinskih združenj, največ delajo z mladimi, ter od katehetov in drugih laiških voditeljev mladih pričakujemo:- da vsak pri sebi preveri, kakšen je njegov odnos do mladih, koliko časa se jim posveča, kako jih sploh umešča v svoje pastoralno razmišljanje in delovanje;- da se študijsko poglobijo v cerkvene dokumente, ki govorijo o pastorali mladih, in da sledijo družbeni in cerkveni razpravi o mladini;- da se bolj pripravijo na osebno spremljanje mladostnikov, zlasti tistih, ki prevzemajo animatorsko ali drugo voditeljsko službo;- da se s svojo avtoriteto postavijo zlasti za mlade iz družbenega roba in tiste, ki so v stiski;- da se med seboj bolj povezujejo in si izmenjavajo izkušnje ter se dopolnjujejo v delu z mladimi.

108. Od krščanskih družin pričakujemo:- da se zavedajo vzgojnega izziva, ki jim ga prinaša mladost njihovih otrok;- da sodelujejo v krščanskem občestvu v skrbi za mlade;- da so informirani o stanju mladine in da v težkih trenutkih znajo poiskati pomoč.

109. Od krščanskih občestev pričakujemo:


- da se nemira mladih ne ustrašijo, temveč da mlade vzamejo kot prioritetno skrb;- da v paleti služb zelo visoko postavijo animatorsko službo;- da v konkretne dejavnosti skupnosti redno vključujejo mlade;- da upoštevajo potrebe mladih pri vzpostavitvi infrastruktur in razporeditvi sredstev.

110. Od animatorjev, ki prihajajo iz vrst mladih, pričakujemo:- da opravljajo svojo službo tesno povezani s svojimi pastirji kakor tudi z večjo mero ponosa in samopobude;- da po osnovnem usposabljanju skrbijo za dodatno izobraževanje s področja teologije in humanističnih ved;- da ob skrbi za druge poskrbijo še bolj za lastno duhovno rast in se vsako leto udeležijo duhovnih vaj ali vsaj duhovne obnove;- da se bolj zanimajo za slovensko družbo in da se aktivneje vključujejo v javno življenje, zlasti na področju mladinske kulturne scene in politike;- da se med seboj povežejo v "skupnosti animatorjev".

111. Od samih mladih kristjanov pričakujemo:- da zaupajo v svoja občestva in da bolj izpostavijo svoje potrebe in vidike;- da pogumno prevzemajo odgovornosti v matičnih občestvih;- da v svoji okolici z večjo samozavestjo pričujejo za Kristusa, zlasti skozi skrb za sovrstnike v stiski.

3.3. Strukture in sredstva za uresničevanje NMP

112. Ob konkretnih nosilcih mladinske pastorale so za uresničevanja pričujočega načrta odgovorne stare in nove službe in strukture. Škofijski pastoralni svet in Pastoralna služba naj tako v svoje delovanje v sam vrh nalog uvrstita sprotno spodbujanje in nadzor uresničevanja NMP-ja po škofiji. Tudi druge ustanove in uradi (Enota TEOF, TPŠ, Urad za katehezo, Urad za laiške teologe) naj se čimprej soočijo s pobudami NMP-ja in jih vključijo v svoje programe delovanja.

113. Novoustanovljeni Škofijski odbor za mladino (ŠOM)68 naj intenzivno in dosledno sledi uresničevanju NMP-ja. Posebna skrb ŠOM-a naj bodo razne oblike izobraževanja in duhovnega poglabljanja nosilcev mladinske pastorale.

114. Dekanije naj ustanovijo Dekanijske odbore za mladino (DOM). Bolj natančno kot doslej naj opredelijo naloge in konkretne projekte posameznih DOM-ov. Dekanijski referent za mladino naj bo postavljen za daljše obdobje.

115. Posebno mesto v celotni škofijski pastoralni shemi naj dobijo razne že obstoječe oblike pastoralnega usposabljanje mladih, v prvi vrsti Šola za animatorje. Slednja naj postane model usposabljanja za animatorje birmanskih skupin. V ta namen naj se ekipa izvajalcev dodatno razširi.69 Program šole pa naj se dopolni z usposabljanjem za animiranje srednješolske populacije in z usposabljanjem za mladinsko delo v kulturi in sociali.70

116. Dekanije in župnije naj ustanovijo mladinske sobe71 ali pa vsaj opremijo kak večji prostor za mlade, v katerem potekajo redna srečanja mladih in se jim omogoča sproščeno preživljanje prostega časa. Dekanije in večje župnije naj razmislijo o ustanovitvi mladinskih centrov (MC). Ob tem naj se zavedajo tveganosti takega projekta.72 Da do slednjega pride, mora biti opravljena skrbna analiza mladinske scene, vodstvo mora biti primerno izkušeno in usposobljeno, po zmožnostih plačano ali celo redno zaposleno. Priporočljiva je civilnopravna registracija MC.


117. Ko govorimo o strukturah za mlade, se moramo zavedati, da veliko projektov in metod mladinske pastorale presega meje "intimno duhovnega"73 in ima nemajhen družbeni pomen. Zato je mladinska pastorala upravičena do določene pozornosti in sredstev s strani države, občin in drugih institucij. Vendar moralna upravičenost do sredstev ni dovoljšen razlog, da se verna mladina civilno pravno organizira v društva in klube različnih vsebin in razsežnosti. Poglaviten razlog za to naj bo doprinos mladih kristjanov k razgibanosti civilne družbe in k sami kakovosti demokracije.

118. Z razširjanjem dejavnosti za mlade v smeri celostne vzgoje in nove evangelizacije, se bodo morali bolj natančno določiti mehanizmi financiranja struktur in nosilcev. Vsaka dekanija in župnija naj glede na dejavnosti za mlade načrtuje neke vrste "sklad za mlade". Same mladinske skupine naj se bolj potrudijo za financiranje svojih projektov (iskanje sponzorjev, prodaja ročnih del,...). Civilno pravno organizirana združenja mladih pa naj nekoga izmed svojih članov še posebej usposobijo za pridobivanje sredstev iz naslova državnih in občinskih struktur. Na vseh nivojih je priporočljiv finančni plan.

3.4. Etape uresničevanja NMP

119. Načrt mladinske pastorale, ki ga imamo pred seboj, je dolgoročen in na prvi pogled nekoliko nov, saj v slovenski Cerkvi nismo vajeni tovrstnega načrtovanja. Zaradi tega moramo posebno pozornost nameniti postopnosti uresničevanja. Predvidevamo lahko štiri velike, obenem ločene in prekrivajoče se etape:

120. Promocija načrta in krepitev eklezialne volje

Najprej moramo NMP sploh spoznati. Vendar bo pri tem bolj kot golo seznanjanje s vsebino pomembna krepitev eklezialne volje za spremembo. Opažamo namreč več zaskrbljujočih drž, na primer: vnaprejšnja skepsa glede rezultatov NMP, nepripravljenost za sodelovanje izven svojih običajnih okvirjev, nepripravljenost na refleksijo in kritičen pretres določene pastoralne prakse. NMP bomo promovirali v obliki knjižice, dekanijskih predavanj in na internetu.74

121. Usposabljanje nosilcev

Sočasno s promocijo NMP bomo okrepili že obstoječe oblike izobraževanja in duhovnega poglabljanja za nosilce mladinske pastorale. Organizem (dekanija, župnija, ...), ki bo resno vzel prenovo mladinske pastorale, bo že dalj časa pred večjimi projekti (ustanovitev nove skupine, ustanovitev MC, ...) usposabljal voditelje za ta projekt. Usposabljanje bo potekalo v duhu temeljnih opcij NMP.

122. Skladni premiki na različnih nivojih

Po opravljeni analizi, začrtanih ciljih in z usposobljenimi voditelji se bomo lotili prvih večjih projektov. Vsak organizem ima svoj izhodiščni položaj, zato ne smemo pričakovati, da bomo v istem obdobju vsi delali enake stvari. Saj ponekod ni nobene vidnejše oblike mladinske pastorale, drugod pa smo tik pred ustanovitvijo mladinskega centra. Skratka, ne glede na vsebino posameznih programov, je nadvse važen pristop, ki mora biti zaznamovan z novo gorečnostjo in bolj načrtno miselnostjo.

123. Nadzor uresničevanja in redne refleksije

Pomemben bo pretok informacij. Vsak organizem naj poroča o svojih novih projektih. Tako bo


vzpodbujal ostale in se ob soočenju z drugimi lažje in bolj kakovostno preverjal. ŠOM bo na internetu in v Pastoralnih pogovorih redno poročal o dogajanjih po škofiji. Proti koncu pastoralnega leta pa bo eno zasedanje posebej posvetil refleksiji o uresničevanju NMP. Podobno tudi DOM in drugi organizmi. Posebno mesto v refleksiji o NMP naj dobi prireditev "shod mladih", ki se naj zgodi vsaka tri leta in ki naj ohrani praznično podobo "sejma mladinske pastorale".

------------

1 Zbor smo imenovali tudi Tretji škofijski zbor (ŠZ 3), saj je nasledil prvega (o družini) in drugega (o duhovnikih).2 Kongregacija za duhovščino, Splošni pravilnik za katehezo (SPK), CD 75, Ljubljana 1998, 182. 3 Povzemamo po Delovno gradivo za Nacionalni program RS za mladino, ki ga je pomladi 1998 izdal Urad za mladino na straneh http://www.mss.edus.si/um/nacprog/.4 Prim.: Mirjana Ule in sodelavci, Socialna ranljivost mladih. Ministrstvo za šolstvo in šport - Urad RS za mladino, Maribor, Založba Aristej: 2000. Delo je nastalo na podlagi raziskave "Mladina 98".5 Prav tam, str. 17.6 Prav tam, str. 86.7 Prav tam, str. 18.8 Prim. Mednarodni seminar "mladi - ulica - prihodnost", Sodobne oblike revščine mladih, Ljubljana, Salve: 1999.9 Delovno gradivo za Nacionalni program RS za mladino.10 Prav tam.11 Prav tam. Isti dokument še razlaga: "Med slovensko mladino v devetdesetih prevladujejo ekspresivni vrednotni stili v 'pasivni' varianti. Zavzemajo se za tipične ekspresivne vrednote (mir, nenasilje, varnost, samorazvoj, prijateljstvo), vendar brez večje socialne in politične angažiranosti in kritičnega odnosa do stvarnosti. Namesto vrednot, ki so bile oprte na velike ideologije, se med mladimi danes pojavljajo vrednote, ki so bližje posamezniku in njegovi osebni izkušnji. Relativna pasivnost mladinske ekspresivnosti se kaže tudi v pasivnih (potrošniških) oblikah preživljanja prostega časa, v indiferenci do različnih subkulturnih stilov in v kompleksu resignacije, apatije in umika v zasebnost."12 Sklepno besedilo pokrajinskega koncila o stanju mladine piše: "Na začetku tretjega tisočletja Cerkev na Slovenskem ohranja dediščino preteklih desetletij, obenem pa išče nove smeri apostolata med mladimi. Z veseljem ugotavlja, da kljub sekularizaciji in prevladujoči, veri nenaklonjeni medijski kulturi določen del slovenske mladine ohranja stik s Cerkvijo in da je po zadnjih mednarodnih raziskavah slovenska mlada generacija celo bolj religiozna kot generacija njenih staršev. Vendar natančnejši pogled v vero mladih razkriva, da je čut pripadnosti Cerkvi pasiven in ohlapen ter da se mladi oddaljujejo od njenega živega jedra. (...) Po izsledkih domačih raziskav je slovenska mladina bolj optimistična do stanja družbe kakor v preteklosti, toda nepripravljena, da se angažira v procesih spreminjanja te družbe. V letih od 1990 do 2000, v času kulturne in družbene tranzicije, se je povečala socialna ranljivost mladih, pojavile so se nove oblike revščine in družbenih patologij, sama mladina pa je vse manj nosilka kritičnih idej. Pomenljiv je pojav množičnega umikanja mladih iz javnega v zasebno sfero. Temu botrujejo vse večji pritiski za doseganje izobraževalnih rezultatov, liberalna logika konkurence, težave pri zaposlovanju ter splošno pomanjkanje mladim potrebnih sogovornikov. Ugotovitve o umikanju v zasebnost veljajo tudi za vernega mladostnika, pri katerem se pojavlja "dokaj močna težnja zagrajevanja svoje vernosti v privatno in intimno sfero, torej v sfero intimnega estetskega čutenja in iskanja samega sebe". Izberi življenje. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (SDPZCS), 331-332.13 UM "opravlja zadeve, ki se nanašajo na celovito spremljanje vloge in položaja mladih v družbi, izboljševanje pogojev za organiziranje in delovanje mladih ter njihovih organizacij, pospeševanje mobilnosti mladih, zagotavljanje različnih ugodnosti za mlade (mladinska kartica, regresiranje potovanj...), vzpodbujanje izvenšolskih vzgojno- izobraževalnih dejavnosti za mlade in izvajanje drugih ukrepov, katerih cilj je celovito vključevanje mladih v družbene procese." Iz predstavitve Urada RS za mladino na internetu: http://www.uradzamladino.org 14 Prav tam. 15 Glej http://www.slomsek.net/sinaj/shod99. Sam Shod, ki se ga je udeležilo nad 4000 mladih, je doživel popolno medijsko blokado s strani dnevnega časopisja.16 Glej prilogo Podatki in tabele.17 Škofijski zbor o mladini, Mladi v veroučnih skupinah in pri nedeljski maši. Rezultati ankete izvedene med župniki februarja 1998, delovno gradivo za prvo zasedanje ŠZ 3, Maribor 1999. Večino dokumentov, ki so nastali skozi proces ŠZ 3, najdete na http://users.volja.net/brane88ce/ 18 Raziskava "Mladina 98" ponekod nejasno operira s pojmi "vera", "religija", in "pripadnost Cerkvi". Vendar ker večina slovenske mladine izraža pripadnost Katoliški cerkvi, lahko predpostavljamo, da "veren" največkrat pomeni "katoličan" in da "odnos do religije" največkrat pomeni "odnos do Katoliške cerkve".19 Škofijski zbor o mladini, Raziskava o veri mladih. Izpis in krajši komentar, delovno gradivo za prvo zasedanje ŠZ 3,


Maribor 1999.20 Glej Škofijski zbor o mladini, Dekanijska srečanja mladih: november 1998 - marec 1999. Sinteza zapisnikov, delovno gradivo za prvo zasedanje ŠZ 3, Maribor 1999.21 Medškofijski odbor za mladino, Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo v Cerkvi na Slovenskem (OTS), Ljubljana 1999, str. 38.22 SDPZCS, 328-330. 23 Prim. Mladi v veroučnih skupinah in pri nedeljski maši.24 Po statistiki Pastoralne službe za leto 2000 imamo naslednje stanje:Število mladih pri mladinskem verouku.. 3086Število mladinskih veroučnih skupin...........262Število ur............ 393225 Slovenska skupnost krščanskega življenja, Marijino delo, Skupnost Emanuel, Prenova v Duhu, Marijina vincencijanska mladina, Salezijanski mladinski centri in animatorji, Vera in luč, Pot, Frančiškova mladina.26 Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, Akademsko katoliško združenje AMOS, Kolpingova mladina in več lokalnih združenj (npr. Katoliška mladina Ptuj).27 Nekaj primerov: Postna duhovna obnova za Prekmursko mladino, Koroški dan mladih, Križev pot mladih po ulicah Maribora, dekanijski turnirji mladinskih skupin v različnih športih.28 Nekaj primerov: Betlehemska lučka miru, Podaj mi roko, Klarin dan mladih, asiško romanje, ...29 MOM pripravlja triletni ciklus katehez za mlade. Kateheze bodo na voljo v jeseni 2002.30 Na prvem zasedanju ŠZ 3 smo zaznali 6 problemov, ki pestijo mladinsko katehezo:- govorica: nepovezanost z življenjem in neupoštevanje govorice mladih;- pričevanje: premajhna pričevanjska drža katehetov;- duhovna neusposobljenost: potreba po duhovna globini in smislu za posalnstvo;- strokovna neusposobljenost: umanjkanje na pastoralno pedagoškem nivoju;- starši: mladi brez stika s starši, starši niso vključeni v mladinsko pastoralo;- zaprtost skupine: skupina samozadostna in neobčutljiva na okolico.Glej Škofijski zbor o mladini, 6 problemov kateheze mladih, gradivo za tretje zasedanje ŠZ 3, Maribor 2001.31 Prim. Elisabetta Maioli - Juan E. Vecchi, Animator v skupini mladih, Maribor, Slomškova založba: 1997.32 Ustanovna seja ŠOM je bila 21. maja 2001 na centru Sinaj v Mariboru.33 Glej primer DOM http://www.atechnet.dhs.org/~dom/34 Tako po anketi o dekanijski mladinski pastorali, ki smo jo v okviru ŠZ 3 izvedli marca 2000.35 Glej primer salezijanskega mladinskega centra http://www.salve.si/smc.mb/36 Glej http://www.sinaj.net.37 SPK 181.38 OTS, str. 45.39 SDPZCS, 43.40 SDPZCS, 50.41 Nagovori škofa dr. F. Krambergerja ob otvoritvi škofijskega zbora o mladini.42 Glej SDPZCS, 66-70.43 Škofijski zbor o mladini, Nagovori škofa dr. F. Krambergerja ob otvoritvi škofijskega zbora o mladini, 25. aprila 1999, v Mariboru, priloženo gradivo za drugo zasedanje ŠZ 3, Maribor 2000.44 Prav tam.45 SPK 185.46 OTS, str. 40.47 SPK 185.48 SDPZCS, 336.43 Škofijski zbor o mladini, Nagovori škofa dr. F. Krambergerja ob otvoritvi škofijskega zbora o mladini, 25. aprila 1999, v Mariboru, priloženo gradivo za drugo zasedanje ŠZ 3, Maribor 2000.44 Prav tam.45 SPK 185.46 OTS, str. 40.47 SPK 185.48 SDPZCS, 336.59 Prim. OTS, str. 16-18.60 SPK 107.61 SPK 108.62 Prim. OTS, str. 21-24.63 Elisabetta Maioli - Juan E. Vecchi, Animator v skupini mladih, Slomškova založba, Maribor 1997, str. 25-26.64 "Nova evangelizacija je potrebna zaradi sprememb, ki se dogajajo v srcih ljudi in njihovem mišljenju. Evangelizacija je 'nova' v zavzetosti oznanjevanja, v metodi, ki upošteva kerigmo in katehezo ter v pristopu do človeka in osebnem pričevanju. Nanaša se na stanje človekovega duha, ki ga je potrebno pozorno in spoštljivo odkrivati, da bi mogli zaznati


tista vprašanja, ki vznemirjajo sodobnega človeka, ali pa mu jih pomagati celo zastavljati." SDPZCS, 59.65 O pastoralnem načrtovanju in o dotičnih pojmih glej OTS, str. 43.66 Besedilo namena smo najprej zasnovali v celodnevni delavnici o pastoralnem načrtovanju, ki je potekala v okvirju župniškega seminarja avgusta 2000 v Mariboru in ki se ga je udeležilo 28 mladih duhovnikov mariborske škofije. Končna redakcija in potrditev besedila se je zgodila na 2. zasedanju ŠZ 3.67 Tabele (ki jih v internetni izdaji NMP ni) so bile vstavljene v besedilo NMP po tretjem zasedanju ŠZ 3. So pripomoček za bolj razločno razporeditev množice predlogov za uresničitev glavnih ciljev. Nekateri kvadratki so prazni, ker natančnejših predlogov ni bilo pa tudi zato, da jih lahko "izpolnijo" pastoralni delavci sami. Za tovrstno obliko zapisovanja konkretnih dejavnosti smo se odločili na strokovnem posvetu o NMP, ki je potekal 21. maja 2001 v prostorih Pastoralne službe v Mariboru.68 Glej Škofijski zbor o mladini, Statuti ŠOM in DOM, priloženo gradivo za drugo zasedanje ŠZ3, Maribor 2000. Temeljna besedila statutov so bila usklajena na medškofijski ravni in potrjena od SŠK.69 Trenutno Šolo za animatorje vodi 9 kvalificiranih voditeljev.70 Na tem mestu lahko pridejo v poštev programi Akademije za mladinsko delo, ki vodi Mladinski ceh iz Ljubljane.71 Pod tem pojmom ne razumemo zgolj prostora, temveč določen program dejavnosti.72 Mladinski centri, cerkveni ali civilni, imajo običajno kratek rok trajanja - dokler se klapa ustanoviteljev ne razide. Preživijo le tam, kjer je vodstvo profesionalno, financiranje stabilno, programi pa raznovrstni; ter tam, kjer se skomercializirajo, kar pa seveda več ne služi osnovnemu namenu.73 Ideologije od razsvetljenstva naprej tiščijo vero v "intimistični" kalup. Ta tendenca ostaja živa tudi v sodobni slovenski družbi.74 Na straneh http://users.volja.net/brane88ce/ .

skofija maribor nacrt mladinske pastorale

Documents