BESeDAPOEZIJE

1 

Simon Gregorãiã

Poezije

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDAPOEZIJE

2 

BESeDA

Simon GregorãiãPOEZIJEPo drugi izdaji, iz leta 1885

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-063-4

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDAPOEZIJE

3 

UVOD

Poet, le malokomu znan,leÏi po svetu razmetan;da kip njegov bi vam podal,raztresene sem ude zbral —ne vseh! … a kdor pregleda té,spozna mu glavo in srce!

BESeDAPOEZIJE

4 

NA·A ZVEZDA

Zvezda mila je migljalain na‰ rod vodila je;lep‰e nam ta zvezda zala,nego vse, svetila je.

Toda, oh, za góro utone,skrije se za temni gaj;svetle vpra‰am milijone:vrne li se ‰e kedaj?

A molãé zvezdice jasne,odgovóra ne vedo,dol z neba vi‰ave krasnenemo na vpra‰avca zro.

Pridi, zvezda na‰a, pridi,jasne v nas upri oãi,naj moj dom te zopet vidi,zlata zvezda sreãnih dni!

BESeDAPOEZIJE

5 

MOJO SRâNO KRI ·KROPITE

Mojo srãno kri ‰kropitepo planinskih sonãnih tleh,kakor seme jo vrzitepo doléh in po bregéh.

Pómlad iz krvi rodilacvetke tisoãere boter prijazno mi gojilasvoje neÏne hãere bo.

Deve zorne, deãki zalibrali bodo roÏe te,v kite bodo jih spravljáli,devali jih na srcé.

In srcé jim bo ogrelocvetje, vzraslo iz krvi,da za rod in dom plamtelobode jim do konca dni.

BESeDAPOEZIJE

6 

NA SVETI VEâER

Pod góro gre dekletce mlado,ko svet obhaja sveto noã,spoznalo bi v potoku rado,kaj vi‰nja ji namenja moã.

Na valih lunin svit trepeãe,trepeãe v deklici srce,Ïeleãe pa in koprneãeoãesci uprè na dno vodé.

In glej, iz dna valov pozdravijo znan, krasán in ljub obraz,ki ji z nasmehom sladkim pravi,da tu je njiju zdruÏbe ãas!

K potoku vleãe tudi mene,ko sveto noã proslavlja svet,tam morda tèma se razÏene,ki v njo nebá je sklep odet.

Prinagnil bodem se nad vódo,prislu‰kal, kaj bo val ‰umljal;ne svoje, naroda usodov preroãnih valih bom iskal.

BESeDAPOEZIJE

7 

Kdaj sreãno moje bo domovje?Re‰itve njemu le ‰e ni?Kaj mi razkrilo bo‰, valovje?Nadjá srce se in — boji!

BESeDAPOEZIJE

8 

SAM

Gorjé mu, ki v nesreãi biva sam!A sreãen ni, kdor sreão uÏiva sam!Ima‰ li, brate, mnogo od nebes,od bratov ne odvraãaj mi oães!Duh plemeniti sam bo nosil bóli,a sreãe uÏival sam ne bo nikoli.

Odpri srce, odpri roké,otiraj bratovske solzé,sirotam olaj‰uj gorjé.

Kedór pa sreão uÏiva sam,naj ‰e soIzé preliva sam!

BESeDAPOEZIJE

9 

MAVRICA

Biserna lestva se vzpenja v oblak,spu‰ãa se onkraj na zemeljski tlak,mavrica pisana, boÏji prestol.Angeli hodijo gor in pa dol,zlate kropilnice v rokah drÏe,zêmljo preÏejno hlade in pojé.Gori na stolu pa Veãni sedi,kapljici vsaki on sreão deli:pade na polje — rodi zelenjad,kane na drevje — obilen dá sad,kaplja na njivi — dá Ïito zlató,kaplja na trti pa — vince sladkó.Sreãa se spu‰ãa na sleherno stvar,kadar zaliva nebe‰ki vrtnar.

BESeDAPOEZIJE

10 

VESELI PASTIR

Zakrivljeno palico v roki,za trakom pa ‰opek cvetic,ko kralj po planini visokipohajam za tropom ovãic.

Saj tukaj na sonãni vi‰avile sam sem, le sam gospodarÏivejem po pameti zdravi,za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem napoti,napoti ni meni nikdo;kdo ãisto veselje mi moti,kdo moti Ïivljenje mirnó?

Nikdár ne zmraãi se mi ãelo,nikdár ne stemné se oãi,in pojem in ukam veselo,da z gore v goró se glasi.

Naj drugi okoli po svetisi i‰ãejo slave, blaga,jaz hoãem na gori Ïiveti,tu sreãa, tu mir je doma.

BESeDAPOEZIJE

11 

Za ãredico krotko popevalbom pesemce svoje sladké,dolincem glasno razodeval,kar polni mi sreãno srce.

Ne, palice svoje ovãarskeza Ïezlo kraljévo ne dam,in raj‰i ko krone cesarskecvetice na glavi imam!

BESeDAPOEZIJE

12 

PRI ZIBELKI

Poãivaj mirno, angel ‰ibki,ki dni le ‰teje‰, ne ‰e let,

poãivaj sreãno v topli zibkiko v popju mlade roÏe cvet.

Sedaj trenutke sreãe jasnedeli nebe‰ki ti vladar,

zdaj ure ti teko prekrasne,krasnej‰ih, oh, ne bo nikdar.

Zibelka s cvetjem je nastlanain angeli pojó okrog;

bridkost nobena ni ti znana,ne teÏa rev, nadlog in tog.

Vihar sovraÏen svet pretresa,razganja srca divji boj;

nad zibko jasna so nebesa,v nedolÏnem srcu je pokoj.

Zato le spavaj, angel ‰ibki,ki niã ne ve‰ ‰e, kaj je svet,

poãivaj, snivaj sladko v zibkiko v mehkem popju mladi cvet.

BESeDAPOEZIJE

13 

Saj, ko poraste‰, dete zalo,drugaãe bode mnogokaj:

Da bi Ie vedno mi ostalonedolÏno, ãisto kakor zdaj!

BESeDAPOEZIJE

14 

KESANJE

Da zábil bi reve in teÏe,na posteljo starãek se uleÏe;

a ura za uro beÏi,in sen mu ne stisne oãi.

In, glej, o polnôãni se uriodpahnejo v sobico duri,

in studne po‰asti skoz njek postélji se mu pripodé.

»Kedó ste, obrazi pregrozni,pla‰eãi ob uri me pozni?

Kaj hoãe ta noãni sprevod,neznancev nadleÏni prihod?«

»Mi nismo neznani duhovi,mi tvoji nekdanji smo dnovi,

in tvoja dejanja s sebojpripeljemo v vas ti nocoj.

Tu Ïelje smo tvoje in mislisaj vedno smo bile ti v ãisli,

kaj zdaj nam odmiãe‰ oko,zakaj ti trepeãe telo?

BESeDAPOEZIJE

15 

In tukaj smo tvoje norosti,norosti zgubljene mladosti,

zvijaãe, krivice, laÏi,katerim roditelj si ti!

Kot zvesti sinovi in hãereti kraj‰ati hãemo veãere;

skrbnó si gojil nas nekdaj,zato te ne zabimo zdaj.«

In besno okrog zavrté sein zlobno mu v lice reÏé se,

pretvarjajo studni obraz,da mozeg preleta mu mraz.

In vedno ob uri Ïe pozniduhovi se vraãajo grozni,

po‰astni ponavljajo ples,in starãek ne stisne oães,

zgubljeno na veke je spanje,dobljeno pekoãe spoznanje:

najhuj‰a je vseh boleãinkesanje, krivice spomin!

BESeDAPOEZIJE

16 

SIROMAK

Kar Bog mi je Ïivljenje dal,odkar sem se zavedel,pod svojo streho nisem spal,pri svojih nisem jedel.

Svatuje dan za dnevom grad,po njem veselje vriska;a siromaka mraz in gladpod milim nebom stiska.

Kedó z menoj spregovoribesedico prijazno?Kedó, kedó razveselisrce, veselja prazno?

Po svetu hodim ãisto samod praga pa do praga,nikdó ne vpra‰a: kod in kam?Z nevoljo vsak pomaga!

To pa nadloga vseh nadlog,to hudo je najhuje,da, ker sem reven, ker ubog,me ljudstvo zaniãuje.

BESeDAPOEZIJE

17 

Kdor kruha ubranega ne je,ni skusil sirotenja,kaj je trpljenje, on ne vé,on ne pozna Ïivljenja.

Za vse je svet dovolj bogàt,in sreãni vsi bi bili,ko kruh delil bi z bratom brats prav srãnimi ãutili!

BESeDAPOEZIJE

18 

POGLED V NEDOLÎNO OKO

Nikar, nikar se me ne boj,nedolÏni, neÏni angel moj,

le semkaj k meni sedi,okó v okó mi gledi!

Pogled ti ãist, oko mirnó,v njem seva celo ti nebo,

in meni v njem leskeãeodsev Ïe davne sreãe.

Budí spomin mi krasnih dni,ko bil sem ‰e kot si zdaj ti,

spominja me mladostibrez toge, brez bridkosti.

Spominja me ãarobnih let,ko bil je v cvetju ves mi svet

enako vrtu v maji,ko Ïivel sem ko v raji.

Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,ne sme, ne morem vanj nazaj,

zaklenjena so vrata;proã, proã je doba zlata.

BESeDAPOEZIJE

19 

Pa ãe zaprt je sreãe raj,da gledam vanj se zdi mi, vsaj,

ko v tvoja zrem oãesa,odprta v njih nebesa.

Srce se v prsih mi topizamaknjeno v nekdanje dni,

v presreãno dobo cveta —o zlata, zlata leta!

BESeDAPOEZIJE

20 

JEFTEJEVA PRISEGA

Na boj na divje Amonite,sovraÏnike rodú srdite,je Jefte hrabro ãeto zbral;na meji, glej, sovraÏnih talkleãi glavar na travi rosni,da zmago bi mu Veãni dalv usodni vojski, smrtonosni:»O ãuj me, bojnih trum gospod,usli‰i mojo ti molitev,otmi, otmi svoj sveti rod!Ti vôdi ga v zmagalno bitev,dodeli sreãno mu vrnitev,in — to prisegam — prvo stvar,ki po dobljeni slavni zmagime sreãa na domaãem pragi,zakoljem tebi v Ïgalni dar,usode vojske gospodar!«Tako prisega vodja trum,glavarja ãuje hrabra ãeta,in srca, Ïe popreje vneta,navdihne neukroãen pogum.Kadàr se v gori utrga plaz,kedó li mu zastavi gaz?Ko tanke bilke trdni hrasti

BESeDAPOEZIJE

21 

se morajo ukloniti, pasti!A stokrat huje od plazovse Jefte s ãeto zadrvina vrste amonskih sinóv.Kako so tam kovala jekla,kako je kri v potokih tekla,na ãrna tla juna‰ka kri!Kot za Ïanjico Ïita snopileÏe po tleh vojakov tropi,poÏela jih je bridka smrtsovraÏnilk je pobit in strt,in zmagovit na tla domaãase Jefte s hrabro ãeto vraãa.Oj, to ti je ponosen godza té, o Jefte, in tvoj rod!Slaví te Izrael vesel,ker sveti dom si mu otel;do meje ti naproti vrejein vrsta venãanih devicna cesto trosi ti cvetic!nastilja palmove ti veje!In poti, polja in vasipovsodi mrgolé ljudi:visoki, nizki, stari, mladizmagavca videli bi radi,ki trume je sovraÏne zmel.Izmed ljudi na mlado rametu mati malo dete vzame:»Glej, on je Izrael otel!«In starãek od veselja plaka,

BESeDAPOEZIJE

22 

gledaje slavnega junaka,in sto in sto glasóv grmi:»Re‰itelj Jefte naj Ïivi!« —Îe sveti se domaãi krov,zidovje se belí naprotiin zdaj v mogoãni prelepotipred njim stoji ves dom njegov.In glej, mladenek cveten zbor,slavilno pesem prepevaje,srebrne strune prebiraje,privre ãez prag na beli dvor;pred njimi pa v obleki sneÏniv naroãje Jefteju hiti,kot na perutih angel neÏni,otrok njegov, edina hãi!A Jefte, glej, je mrtvobled,iz lic je proã Ïivljenja sled —ne kroÏi se oãetu rokav objem prisrãnega otroka.Junak, ki groze ne pozna,kaj zdaj ko listje trepeta?»Oh, nepremi‰ljena prisega!«obupno oãa zajeãi,da grozno se okrog razlega,da mraz pretresa vsem kosti.»Joj, ti nesreãni ôtrok moj,‰e bolj nesreãen oãa tvoj,ki kriv brezmejnega je zlega!Umreti mora‰, hãi, umretiv Ïivljenja polnem, lepem cveti:

BESeDAPOEZIJE

23 

prisegel sem, da prva stvar,ki po dobljeni slavni zmagime sreãa na domaãem pragi,Bogú bo dana na oltar;in tebe, oj otrok predragi,nebo izbralo si je v dar!Veliko terja‰, o, nebo,veliko terja‰ od oãeta!Odpusti, dete mi ljubó,zgoditi mora se tako:prisega grozna je — pa sveta!«In izvr‰i prisego oãe,in pade dekelce mlado,a oãe in ves narod joãe!

BESeDAPOEZIJE

24 

DARITEV

Daritev bodi ti Ïivljenje celo:Oltar najlep‰i je — srca oltar,Ljubezen sveta v njem — nebe‰k je Ïar,Gospodu Ïrtva — vsako dobro delo.O, da srce gojilo bi vsekdarTa sveti Ïar, naj Ïivo bi gorelo,Enako kresu vedno ti plamtelo,Bogu in domu Ïgalo vreden dar!Odloãno odpovej se svoji sreãi,Goreãe i‰ãi drugim jo doseãi,Îiveti vrli moÏ ne sme za sé.Iz bratov sreãe njemu sreãa klije,Veselje ljudsko njemu v óku sije,In tuja solza mu meãi srcé!

BESeDAPOEZIJE

25 

KUPA ÎIVLJENJA

Pod tabo pekèl in nebo nad teboj,a zemlja visi med obemain gori in doli zajemati v kupo Ïivljenja kipeãi napoj:zdaj bôli pekla, zdaj veselje neba,

pogosto vse vmes!Glej, to ti je resusoda svetá!Kedór je moÏak,

strupene se kupe ne brani,sladké se nikdar ne upijani,

no vedno ostane enak,in vedno ohranisi pokoj sladák!

BESeDAPOEZIJE

26 

IZGUBLJENI CVET

Sinoãi je pelako slavãek ljubó,zakaj pa je danesrosnó nje oko?

Sinoãi cvetoãa,rdeãa ko kri,zakaj pa ji danesobrazek bledí?

Imela je vrtec,oj vrtec krasán,ko davi je vstala,bil cvet je obran.

Oh, cvetje je rahlo,ãez noã se ospè;a Ïal je ‰e menipo njem, o deklè!

Tja doli po poljupa stopa nekdó,on cvet je potrgal,zdaj — uka glasnó!

BESeDAPOEZIJE

27 

PRI MRTVA·KEM ODRU

Oj, tu leÏi‰ na odri,kot angelãek mirú,oãesci jasnomodrizatisnjeni svetú.

Z roãico se roãicak molitvi sklepa ti;ta snegobela lica,kot prej, so Iepa ti.

In krog nedolÏnih senec,v rumenkastih lasehti plava cveten venec,na ustnih rajsk nasmeh.

Smrt ti ni strahovita,ãetudi v cvetu Iet,na licu se ti ãita,da ni ti mari svet!

âemu se joãe mati,kaj oãa se solzi?Po tebi Ïalovatipa meni se ne zdi!

BESeDAPOEZIJE

28 

Saj ti si sreãno sleklaoklep trohljivi zdaj;neslà je boÏja deklate v lep‰i, bolj‰i kraj!

Paã blagor, blagor tebi,tam dobro je za te!Na sreãnem boÏjem nebioj moli ‰e za mé!

BESeDAPOEZIJE

29 

SIROTI

Cvetica nerazvita,rastoãa vrh planin,ti zapu‰ãena, skritapoganja‰ sred peãin.

Kedó li te zaliva,komu paã ti si mar?Cvetica ljubezniva,pa jaz ti bom vrtnar!

Skrbno te bom zalival,lepó te bom gojil,ãetudi drug bo vÏival,ko cvet se bo razvil.

Oj, dete, dete malo,nedolÏno dete ti,sirota si ostalo,kedó za té skrbi?

Pa ãe nikdó na sveti,jaz bom pod skrb te vzel,le rasti v lepem cveti,cvetú bom jaz vesel.

BESeDAPOEZIJE

30 

Za blagost ti goreãebom prosil, angel moj,ãetudi tvoje sreãedelil ne bom s teboj!

BESeDAPOEZIJE

31 

NJEGA NI!

RoÏe je na vrtu plela,pela pesemco glasnó,Ïivo v lice zarudela,ko je stopil on pred njo.

»Daj mi cvetko, dete zalo,da na prsi jo pripnem,za spomin cvetico malo,preden v tuje kraje spem.«

Kito cvetja mu je dala,s cvetjem dala mu srce,sama v vrtu je ostala,on po svetu ‰el od nje.

RoÏe je na vrtu plela,pesmi pela je glasnó —kaj da vrta veã ne dela,kaj ne poje veã tako?

Deklica glavó pove‰a,vene obraz, prej cvetoã,nekaj nje srce pogre‰a,solz ji potok lije vroã.

BESeDAPOEZIJE

32 

âez ograjo vrtno gleda —mnogo mimo vre ljudi; —deva bleda, deva bleda,njega od nikodar ni!

BESeDAPOEZIJE

33 

V MRAKU

Le utoni, utoni za goró,le ugasi, sonce, luã svetló,oj, padi, padi gosti mrak,prinesi srcu mir sladak!

âemu sijalo bi lepóãemu, oj sonãece zlató?Povsod sirotam seva‰ le,nesreãen rod ogreva‰ le!

Kdo gledal bi ta hrib in dol,zaklet le v revo, jok in bol,hinavstva, zmot, trpljenja poln,sirot in sirotenja poln?

Doklèr mi sije‰, sonce ti,hladú, mirú mi v srcu ni,mori pogled, teÏi spominme svojih, ljudskih boleãin.

Le skrij se, sonce jasno, skrij,izgini svet izpred oãi,da zabi Ïalostno srcéãlove‰ke zmote in gorjé!

BESeDAPOEZIJE

34 

NA BREGU

Na bregu stojim in v mórje strmim:pod mano srdito valovjerohni ob kamnito bregovje;do néba pra‰i se megleni dim,

v obraz mi brizgajo peneod skalne stene;a stena skalnaostane stalna,

in jaz se na robu ne ganem,viharju kljubujem, ostanem!Ko v steno valovje, usode vihar

ob mé se zaganja;a duh se ponosni ne uklanja:ti streti me more‰, potreti nikdarusode sovraÏne besneãi vihar!

BESeDAPOEZIJE

35 

ZAOSTALI PTIâ

In ti si edini ‰e tukaj ostal,oj ptiãek, od trume vesele?In niã po krilatih ti sestrah ni Ïal,ki splule so v juÏne deÏele?

Oh, vidim, ni mogla te bolna perutãez morje ‰iroko prenesti,strl sredi je poti jo lovec ti krut,pri bregu si moral obsesti.

Zapú‰ãen, bolan zdaj na produ stoji‰perutco pobe‰a‰ krvavo,za druÏbo predrago sirota strmi‰v daljavo ãez morsko planjavo.

Paã sanja‰ o krajih, kjer sonce toplósestricam, druÏicam se smeje,kjer cvetje di‰eãe in sadje zlatóvisi od citronove veje.

Moj ptiãek, jaz dobro umejem bolest,ki ubogo srcé ti razriva;pa pojdi z menoj kot tovari‰ mi zvestin skupaj bolesti nosiva.

BESeDAPOEZIJE

36 

Saj meni so tudi ti dóli le prod,duh Iep‰e, sreãnej‰e mi sluti —kako jaz po njih omedlevam od tod,a strte so moje peruti!

BESeDAPOEZIJE

37 

VlNSKl DUHOVl

Toãaj, le znova kupo mi napolni,hladila daj, zdravila du‰i bolni!

Kadàr oko otoÏno v kupo uprem,skrivnostna ãuda v kaplji zlati uzrem:odpre se svet ãaroben mi in nov,oko zagleda sto in sto duhov,duhov ne zlobnih, nego ãistih, blagih,trpinom dobrih, toÏnim srcem dragih.Tu v kupi, glej, prekrasno zrem kraljico,nebe‰ko hãer, neskaljeno resnico;tik nje radóst — pozna se na oãeh —in deca njena: ‰ala, vtip in smeh!Navdu‰enost, ãuj, poje rajsko pesem,na zemlji ‰e enake sli‰al nisem.ln nade duh naprot ‰epeãe mi,podi obup, skrbi moreãe mi.Pogled duhov, vabljenje krasnih bóginjmi vnema v du‰i ãudodelen ogenj,up vraãa se v srcé, na usta smeh,in znova vÏiga radost se v oãeh.

Duhovi vinski, hvala vam tedaj!Napolni zopet kupo mi, toãaj!

BESeDAPOEZIJE

38 

âLOVEKA NIKAR!

V delavnico sem tvojo zrl,ki bitij si rodil brez broja!Skrivnostno snuje roka tvoja:nikjer je stalne ni stvari,a prah noben se ne zgubi.V delavnico sem tvojo zrl,in videl vedno sem vrtenje,prelivajoãe se Ïivljenje,prerojevanje, prenavljánje,iz bitja v bitje presnavljánje,a smrti nisem uzrl nikjer!Brezumni svet plakaje toÏi,ko pade cvet duhteãi roÏi,ko izmed dragih mu katerduhá okove v grob polóÏi,ãe‰: rodni brat mu je umrl!In — smrti ni!V delavnico sem boÏjo zrl,tam prestvarjánje sem stvari,a smrti nisem uzrl …Zaãetnik moj, ki si me ustvaril,duhá si iskro mi razÏaril,v oklep prsteni jo zaprl —zakaj, ve‰ ti! —

BESeDAPOEZIJE

39 

Ko ilnato bo‰ jeão strl,ne bom umrl!No duhu poÏenó peroti,ki jih iz dola solz in zmotrazvije na skrivnostno pot —kam ? Tebi hitel bo naproti,da enkrat tvoj obraz bi zrl,da zrl bi sonãnojasno lice,obraz ljubezni in resnice!To prst pa prsti izroãein svet ob noã pozabi kraj,krijoã ostanke te.In ni mi Ïal! Svet zabi naj!Ti ga ne zabi‰!Za novo stvar moj prah porabi‰ —za káko? Jaz ne vem,ti sam si gospodar!A eno te prositi smem:iz praha vzgôji ti cvetico,podari logu pevko-ptico,katerokoli ustvari stvar;kedór bi pa ko jaz na svetiimel ãutiti in trpeti,med dvomi, zmotami viseti —ãloveka — ustvariti nikar!

BESeDAPOEZIJE

40 

IZGUBLJENI RAJ

Izgubljen ãloveku je zemeljski raj,Adamova deca v pregnanstvu se joãe,in prosi, naj sreãe zapravljeni krajodpre ji na novo dobrotljivi oãe.

Nespametno ljudstvo, ãemú li tvoj stok?Na delo! Ne nosi mi kriÏema rok!Povrni se sámo v prvotnost nazaj,in na‰lo povsodi prvotni bo‰ raj!

BESeDAPOEZIJE

41 

LASTOVKAM

»Lastovke, oj Bog vas sprimi,ko po dolgi, ostri zimipriletele ste nazajv mirni na‰ planinski raj!Ve pomladi ste znanivke,dobre sreãe ste nosivke,kjer svoj dom postavite,blágost tja pripravite.Gostoljuben strop je moj:gnezda svoja nanj pripnite,tu valite, tu gojitesreãonosni zarod svoj.Skrbno jaz vam branil bomneÏni rod in mali dom.Tu nikdó se vas ne taknein mladiãev vam nikdoz roko kruto ne izmakne —ãuval jaz jih bom zvestó.«A zastonj je ves moj klic,ne plivabi sreãnih ptic.Razkropi se vse krdeloãez prijazno gorsko selo,razdeli se v pare trop,slednji par izbere strop,

BESeDAPOEZIJE

42 

kjer obesi mehko gnezdo;prazen je le moj, edin,ker nesreãe jaz sem sin,rojen pod nezgodno zvezdo!

BESeDAPOEZIJE

43 

V CELICI

Iz neme cele v Ïivi svetmlad samotar strmi,venoãih lic bledeãi cvetkropé mokré oãi.

Star potnik v okno vzpne oko,ko truden mimo gre,blagruje one, ki mirnópo celicah Ïivé.

»Ne moti, potnik, se nikar,ni tukaj dom miru,ni vselej svet pokoj vladarsred tihega zidú.

Moj dom je nizek in tesán,brezmejno to srcé,ãe brat zaklepa samostan,kdo uklene pa Ïeljê?

Doklèr se prsi dvigajo,srcé ‰e hrepeni,doklèr Ïelje se vÏigajo,pokoja, sreãe ni!

BESeDAPOEZIJE

44 

Zapustil svet sem mladolet,se v celico zaprl,umrl je zame celi svet,jaz nisem zanj umrl.

Zabíti ga — mi moãi ni,uÏiváti ga — ne smem;plamén, ki v srcu mi gori,morim in mrjem nem.

Ne vlada vselej svet pokojsred tihega zidu;ãe ne prinese‰ ga s seboj,ne najde‰ tu miru.

Le romaj, romaj svojo pot,glej, svet je lep ko vrt;rad bi s teboj iz teh samot —izhod mi je zaprt!«

BESeDAPOEZIJE

45 

PRIMULA

Poletni dan na zlatih Ïarkihiskril na svet je sonãni prah,po tratah se vsejal in jarkih,zaril se v prst, zavil se v mah.

Tam sonãne matere rojêncibledé zaprti v grob temán,svetóv nebe‰kih izseljêncimrjó v nesreãi dan na dan.

Îe zimski dan visi nad bregom,ãez dol besni Ieden viharin gozd in plan jeãi pod snegom —gorje ti, uboga sonãna stvar!

Kako sirota zdaj trepeãe,oh, da bi mogla gor nazaj,ãe ne, pa vsaj iz noãne jeãe,da gleda vsaj domaãi raj!

In zlato sonce, glej, prigreje,odpre sneÏeni se zapah,in sonãeã stotisóã prismejese tam, kjer mrl je sonãni prah.

BESeDAPOEZIJE

46 

Oj, to se v travi jasno bliska,po jarkih vse svetló, zlató,stotisoã tam trobentic piskaglasán pozdrav domov v nebo!

BESeDAPOEZIJE

47 

MOâ LJUBEZNI

Zaljubilo se je morje v luno,zaljubilo z neizmerno silo,z njo zdruÏiti se srãnó Ïelelo.Dolgih ‰est ur kvi‰ku je kipelo,drugih ‰est ur zopet togovalo,togovalo, bridko Ïalovalo,ker se Ï njo zediniti ni moglo.Vendar ni ljubezni popustilo,Ïelj kipeãih ni si ohladilo:vsáko ‰esto uro po odtokuzopet k ljubici se luni dviga,dviga se, se dvigniti ne more,Ï njo skleniti se nikdar ne more.Le vzdihljáji mórja gor kipijo;luno v temne megle zavijajetoÏijo morjá bridkosti luni.Ona se ljubezni verne usmili,ker skleniti z dragim se ne more,solze za vzdihljáje vraãater hladi kipeãe Ïelje morju. —âe tako studena voda ljubi,oj, kako pa bo to vroãe srce!

BESeDAPOEZIJE

48 

SVETA ODKLETEV

Sen sanja srce moje zlat:odprto je neboin ven se usiplje zbor krilat,kaj bo, kaj bo paã to?

âuj, gôri kliãe vi‰nji Bog:»Nocoj bo svet odkletin konec bode rev, nadlog,in raj mu ustvarim spet!«

Kot jasni utrinki trop duhovspusti se v solzni dol,nesoã zemljanom blagoslovin lek za Ïal in bol.

In razkropi se sonãni tropiskreã na vse strani,pod slamnati in zlati stropzdraveã, blaÏeã hiti.

Kjer joka se nesreãe sin,otre mu z Iic solze,kjer najde hi‰o boleãin,odnese ji gorjé.

BESeDAPOEZIJE

49 

In krog po svetu trop ble‰ãeãskoz temno ‰viga noã,iz bliskov meã krepkó vihteãv razganja teme moã.

In zmot, laÏi in zlobe duh,zavisti kleli gad,in srd, krivica in napuhgrme v pekla prepad!

In bes, ki v srcu tiãal je,celó v najbolj‰em — skrit,duh boÏji ga izbiãal je,poslan nas poblaÏit.

Resnice sonce sije zdaj,ljubezni greje Ïar,in svet je zopet cveten raj,in sreãna vsaka stvar.

Oj, to je zemlje vzvi‰en god,ãlove‰tva zlati dan!Prenovljen svet, prerojen rod,k boÏji sen krasán! …

Z vi‰av nadsonãnih kraljev kraljse zemlji nasmehljain prst njegov iz daljnih daljjo dvigne do neba.

BESeDAPOEZIJE

50 

Na veãno stisne jo srce,ljubezni prve vnet,s poljubom sladkim govoré:»Zdaj moj otrok si spet!«

Na ta poljub neba sladkostpre‰ine vse stvari,srce, utopljeno mi v radóst,zamaknjeno kopni! …

Srcé, Ie sanjaj ven in ven,o sen, ne uniãi se!A paã! Izgini sen kot sen,pa dej — uresniãi se.

BESeDAPOEZIJE

51 

ÎIVLJENJE NI PRAZNIK

Cvetoãega lica, cvetoãih ‰e letzdaj prve korake namerja‰ med svet —nastlali na stèzo so pisan ti cvet.Po poljskih cveticah te Ïive cveticespremljajo kot Ïenina mlade druÏice.In svatov prijateljskih radosten troppraznuje tvoj prvi v Ïivljenje vstop.In tebe — paã moti te cvetje na poti —to obãno veselje se tudi poloti!Ne ãuti‰ — naj srca ne vara te ãut! —da vhod le v Ïivljenje je s cvetjem posut!Ne sluti‰, da cvetje, na stèzo nastlano,le trnje zakriva, da zvene ti rano?Prijatelj, ne bode‰ za zlo paã mi vzelresnobne besede na praznik vesel:Ni praznik, predragi mi, na‰e Ïivljenje,Ïivljenje naj bode ti delaven dan!Od zora do mraka rosán in potánti laj‰aj in slaj‰aj ãlove‰ko trpljenje!Ne pla‰i se znoja, ne stra‰i se boja,saj mo‰ko dejanje krepãuje moÏa,a pokoj mu zdrave moãi pokonãa,dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!

BESeDAPOEZIJE

52 

DolÏán ni samó, kar veleva mu stan,kar more, to moÏ je storiti dolÏan!Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,a delo in trud ti nebo blagoslovi!

BESeDAPOEZIJE

53 

ROMARICA

ȉemu se ti tako mudi,oj romarsko dekle?

Saj k samostanu daleã niin k cerkvi vrh goré.

TeÏkà je pot in hrib strmán,poãivaj tu z menoj,

lahkó, lahkó ‰e v samostandospe‰, dekle, nocoj!«

»Da, romarica sem, gospod,a ne gor k cerkvi tej,

od tod ‰e daleã gre moj hod,mudi se mi naprej.

Goré ‰e tri, doline trimi prehoditi je,

deroãe globoãine trimi prebroditi je.

Za brodom tretjim bel je prod,za prodom svet zelen,

tja romarica spem od todna griãek osamljen.

BESeDAPOEZIJE

54 

Na griãku cerkev ne stoji,ne miren samostan,

k molitvi romarskih ljudine vabi zvon glasán.

In kriÏ ne kamnat ne Iesenne dviga se navpik,

prosilcem milosti nobentam ne deli svetnik.

Pa ãe nikdo tja ne hitipoboÏnih ãutij vnet,

ãe cerkve tam ne kriÏa ni —ta kraj je meni svet!

Na griãek nizki ta srãnójaz pokleknila bom

in gorko, kakor prej nikdo,solzeã molila bom,

Saj griãek drugim ni enak,to je nagroben griã,

pod njim poãiva mlad vojak,oh, meni drag mrliã,

Zapustil bil zastavo je,saj vem, po kom kopneã!

A plaãal Ïeljo z glavo je,plaãuje jo trohneã,

BESeDAPOEZIJE

55 

Na tuji zemlji zdaj leÏineznan, nemilován,

ne kriÏ ne kamen ne stoji,kjer on je zakopan,

Gomila posveãena ni,kropil ni ma‰nik je,

ni s trnjem ograjena ni,oh, ãredi v pa‰nik je! …

Paã ostra in nemila si,oj sodba svetna ti!

Ko kri za dolg prelila sini li dovolj ta kri?

Ni kazni ti zadosti smrt,nje muka in nje strah?

·e v grob celo tvoj sega ãrt,‰e mrtvi skruni‰ prah?

In to vesti ne peãe ti,da, grobni prah skruneã,

v nekrive in ljubeãe tistrupen zadira‰ meã? …

A zdaj naprej, na grob njegov,po sodbi svetni klet,

od svetih izobãèn grobov,a du‰i moji svet!

BESeDAPOEZIJE

56 

Na grobu tem se naselím,grob meni ni stra‰án,

skrbnó okrog ga ogradim,da veã ne bo teptan.

In ker pomnika ni grobnikpostavil na nasip,

jaz Ïiv mu bodem spomenik,trpeã ljubezni kip.

Tam naj kedàj ‰e moj pepelpoãiva, kjer njegov —

a bo li skupni prah prejelmrtva‰ki blagoslov?«

BESeDAPOEZIJE

57 

O NEVIHTI

Zanesi nam, zanesi, Bog,otmì na rev, otmì nadlog!Grozi sovraÏnica srdita,v oblakov sivih pla‰ã zavita;beseda njena — grom rohneã,in njen pogled je — blisk goreã.Besede grom in blisk oãesanebesa in zemljó pretresa.Pod pla‰ãem nosi biã prikrit,oj biã iz zrn ledenih zvit!Gorjé, ãe jezna ga zavzdigne,ãe Ï njim po polju plodnem ‰vigne,gorjé!Glej, tam na polju setev mlada,Ïivilo na‰e, na‰a nada,pod teÏo sklonjeno drevo,glej, neÏni cvet na mladem vrti,ognjeni sok na vinski trtiplahó ozira se v neho,in vse se vije, vse trepeãe,boji vse ‰ibe se grozeãe.Zanesi nam, zanesi, Bog,otmì nas rev, otmì nadlog!Oh, saj te kliãemo oãeta,

BESeDAPOEZIJE

58 

ãuj pro‰njo siromaka—kmeta,sprejmi na‰ jok in vzdih in stok,ne uniãi Ïuljev pridnih rok!Ti migni — blisku Ïar se upihne,le prst zavzdigni — grom potihne,le vêli — biã se razdrobi,le Ïêli — led se raztopi,in roka, ki je prej grozila,bo blagoslov na nas rosila.Zanesi nam, zanesi, Bog,otmì nas rev, otmì nadlog!— — — — — —Zastonj!Nebo mu pro‰nje te ne ãuje;vihar stra‰ánãez drn in strn grmé prihruje,ledeno zrnje v setve usujeoblak temán —konãan je cvet in sad obran —gorjé!Ozre se kmet na strte nade,ozre na sinke, hãerke mlade,in divja bol, skrbi stra‰néoãetu v srcu zabesné —gorje ti, ubogi kmet, gorjé!

BESeDAPOEZIJE

59 

UJETEGA PTIâA TOÎBA

Oj, zemlja ‰irna, zemlja lepa,ti vsa si bila moja last;

zdaj ozka kletka me zaklepa,ko ujel sem se v nesreãno past.

Ostrigli, oh, so mi peroti,da ni mi môãi v sinji zrak,

ãez hrib in dol — gorjé siroti —ne nosi veã me vzlet krepak.

Ne nosi veã me v Iog ko‰ati,kjer mnog prebiva zvest mi drug,

ni môãi mi v jeseni z bratis teh velih trat na cvetni jug.

Z ognjenim jeklom umoriliso mi nebe‰ko luã oãi,

da boÏjih ãud v prirode kriliuÏivati mi moãi ni.

Oko siroti oslepljeni,oko edino je — spomin,

a on ni vir tolaÏbe meni,spomin mi vir je boleãin.

BESeDAPOEZIJE

60 

Za mano ure sonãne sreãe,pred mano groza temnih dni,

krog mene stene veãne jeãe —pa naj spomin me veseli?!

Zdaj senãni gaj se v cvet odeva,oj senãni gaj, moj rojstni raj,

glasnó tam bratov zbor popeva,tu moj izgublja se vzdihljaj.

Z druÏico drug tam prosto leta,izbral si gosto je drevo,

in drobno gnezdo skrbno spleta,da spal bi neÏni rod mehko.

A meni svet je ves odcvetel,zaprt in slep sem samotar,

nikdar ne bodem gnezda pletel,gojil mladiãev nikedár.

Mrje mi v jeãi srce ubogo,brezcvetna gine mi mladost …

paã mnogo vzeli ste mi, mnogo,ko zlato vzeli ste prostost.

A enega mi vzeli niste,pa mi ne vzamete nikdar:

to pesmi so srebrnoãiste,to je glasov nebe‰ki dar.

BESeDAPOEZIJE

61 

Samotno v kletki bom prepeval,dokler ne poãi to srce;

vam du‰o mrzlo bom ogreval,in sebi bom hladil gorjé!

BESeDAPOEZIJE

62 

SVETI·âE

Z vi‰ave zelene je cerkvica belaprijazno v dolinski odsevala cvet;gor romarjev ãeta je mnoga hitelapo mir, po tolaÏbo, ki nima ju svet.A cerkvice ni veã! Zidovi posuti,brezboÏniki, oh, so razdrli jih kruti;zvonika ni zreti, ni ãuti zvonov,ne petja ne veme molitve glasov.Darilca, darov in darilnikov ni,svetilnikov veã in kropilnikov ni:Ïare ji le luãi na nebu goreãe,kropé jo megle izpod néba roseãe,Ïe trn in osat je prerasel razpad,po skalah tam plazi se pisani gad,in potnika groza obhaja,ko vidi strupenega zmaja.A meni kaj toÏnost objema srce,ko cerkve spominjam se vrhu goré,kaj solza v oko mi prihaja? …Sveti‰ãe najlep‰e je tvoje srcé,prostora ni ondi za zlate malike,sezidale so ga najvi‰je roké,naslikale notri nadzemeljske slike.Brezmejno ko Bog je sveti‰ãe srca,

BESeDAPOEZIJE

63 

skrivnostno kot on je, kdo paã proumè ga?Vesoljno neskonãnost zemljé in nebaz ljubeznijo sveto in Ïivo obsega!Stotisoã svetil na zvezdi‰ãu gorí,stotisoã ãutil v tem sveti‰ãu plamti,ob luãi so veãni priÏgana,ni niãna svetloba jim dana.Nesvetega niã ‰e ni pri‰lo v ta hram,duhovi le blagi kraljujejo tam,in boÏji krilatec sveti‰ãu od pragaodganja sovraga! —Jaz tukaj na pragu kot romar stojim,rad v tvoje sveti‰ãe upiram oãesa,in groza skrivnostna srce mi potresa,v lepoto ãarobno zamaknjen strmim.Ko zrem v sveti‰ãe nadzemeljsko to,srce mi neskonãno je polno takó,kot zrl bi v odprta nebesa.In vendar — kaj sili mi vedno v spominposuto sveti‰ãe na vrhu vi‰in?Kaj toÏnost srce mi pokriva,kaj solza oko mi zaliva? …

BESeDAPOEZIJE

64 

SRCE SIROTA

Osamelo, zapu‰ãenodete tu stoji mladó,

ãelo toÏno in megleno,in mokró mu je oko.

Mati mrtva, mrtev oãe,bratov nima ne sestra;

brez domú po svetu joãe,a kedó mu streho da?

Ta sirota osamelati, nesreãno si srce;

záte nima zemlja celabrata ne in ne sestré.

Saj tvoj dom ni tu na sveti,ti tam gori si doma;

tebe neãe svet umeti,ti ne more‰ pa sveta!

BESeDAPOEZIJE

65 

Tl VESELO POJ!

Le zelêni, senãni gaj,dúhti nad menoj;jaz kot list uvel sedajmrjem pod teboj.

Kaj ti, drobni ptiãek, dem:Le veselo poj!Poj, ãetudi jaz sem nem,stari znanec tvoj!

Ti lahkó ima‰ srcé,in lahkó perut,niã ne ve‰, kaj je gorjé,kaj obup je ljut.

Rádostno, krepkó Ïgoli‰vrh zelenih vej,vedno v cvetju le Ïivi‰,sreãen si vselèj.

Ko si v juÏni zletel raj,bil je gaj zelen,ko priplaval si nazaj,spet je pomlajen.

BESeDAPOEZIJE

66 

Meni‰ paã, da Ianski Iistdom ti spleta ‰e,in da jaz sem vedno tist,ko zdaj Ieta ‰e!

Ti ne ve‰, da zimski ãascvet je na‰ umrl,ne, da je Ïivljenje mrazto srce mi strl.

Toda, ptiãek, kaj za to,ãe umiram jaz?Kaj, ãe cvetje prelepovzel je zimski mraz?

Glej, zelen je znova gaj,sonãno je nebo,zemlja cvete kot nekdajÏívo in lepó.

Le skoz jasni zrak, moj ptiã,pa skoz senãni gaj,kaj bi motil te listìã,suh in mrtev zdaj?

Kaj ti mari, ãe molãistari znanec tvoj?Sreãen. bodi, ptiãek, ti,in veselo poj!

BESeDAPOEZIJE

67 

SOâI

Krasnà si, bistra hãi planin,brdkà v prirodni si lepoti,ko ti prozornih globoãinnevihte temne srd ne moti,krasnà si, hãi planin!Tvoj tek je Ïiv in je legák,ko hod deklet s planine;in jasna si ko gorski zrak,in glasna si, kot spev krepakplaninske je mladine —krasnà si, hãi planin!Rad gledam ti v valove bodre,valove te zeleno-modre;temnà zelén planinskih travin vedra vi‰njevost vi‰avlepó se v njih je zlila;na rosah sinjega nebá,na rosah zelenih gorálepoto to si pila —krasnà si, hãi planin!Ti meni si predraga znanka!Ko z gorskih pri‰umi‰ dobrav,od doma se mi zdi‰ poslanka,nesoãa mnog mi ljub pozdrav —

BESeDAPOEZIJE

68 

Bog sprimi te tu sred planjav! …Kako glasnó, ljubó ‰umlja‰,kako ãvrstó, krepkó skaklja‰,ko sred gora ‰e pot ima‰!A ko pridere‰ na ravnine,zakaj te Ïiva radost mine?Kaj trudno leze‰ in poãasi,zakaj so toÏni tvoji glasi?TeÏkó se loãi‰ od hribov,zibelke tvojega valovja?Mar ve‰, da teãe‰ tik grobov,grobov slovenskega domovja?Obojno bol paã tu trpi‰!V tej boli toÏna in poãasna,ogromna solza se mi zdi‰,a ‰e kot solza — krasna!Krasnà si, bistra hãi planin,brdkà v prirodni si Iepoti,ko ti prozornih globoãinnevihte divje srd ne moti!Pa oh, siroti tebi Ïugavihar grozán, vihar stra‰án;prihrúmel z gorskega bo juga,divjal ãez plodno bo raván,ki tvoja jo napaja struga —gorjé, da daleã ni ta dan!Nad tabo jasen bo oblok,krog tebe pa svinãena toãain deÏ krvav in solz potokin blisk in grom — oh, bitva vroãa!

BESeDAPOEZIJE

69 

Tod sekla bridka bodo jekla,in ti mi bo‰ krvava tekla:kri na‰a te pojila bo,sovraÏna te kalila bo!Takrat se spomni, bistra Soãa,kar gorko ti srce naroãa:Kar bode shranjenih vodáv oblakih tvojega neba,kar vode v tvojih bo planinah,kar bode v cvetnih je ravninah,taãas pridrvi vse na dan,narasti, vzkipi v tok stra‰án!Ne stiskaj v meje se bregov,srdita ãez branove stopi,ter tujce, zemlje-laãne, utopina dno razpenjenih valov!

BESeDAPOEZIJE

70 

SLOVO IN NAROâILO(Ig. Gruntarju)

Le pojdi torej, du‰a draga,ãeprav teÏkó mi je slovo;naj meni teãe solzna sraga,pa drugim bo‰ vedril oko.

Med tujce ne, ti gre‰ med brate,da zanje trudi‰ dan se vsak,da vzore mi uresniãi‰ zlatekot narodnjak in po‰tenjak.

HudobneÏ je podoben slani,ki padla v mrzli noãi je;kar ta je vrtu in poljani,kreposti on cvetoãi je.

A moÏ po‰ten je — sonce zlato,ki razsvetljuje, greje svet,ki v pisan cvet ogrinja trato,ki vrt in gaj odeva v cvet.

Visoko ãislam uãenjaka,ki nam preganja temo zmot,a bolj ‰e cenim po‰tenjaka,ki ve in hodi pravo pot.

BESeDAPOEZIJE

71 

Ti uãenost s krepostjo zdruÏi,kot sonce strinja luã in moã,s tem domovini zvesto sluÏi,neutruden zanjo dan in noã.

Znaãajen sam ‰e v ljudstvu znáãajoÏivljaj, goji in krepãaj,na to mi prvo skrb obraãaj,to na‰a je naloga zdaj!

V srca ljubljenih rojakovsej seme plemenitih roÏ,da bomo narod po‰tenjakov,da bomo narod vrlih moÏ.

Kar sanjala v trenutkih zlatihsva sanj za narod na‰ kedaj,ti vse uresniãi zdaj pri bratih,Ïivljenje zdaj vzorom daj!

Le pojdi torej, du‰a blaga,srãnó na delo sveto to;naj teãe meni grenka sraga,otiraj drugim jih skrbno!

BESeDAPOEZIJE

72 

MOJ âRNI PLA·â

Ta ãrni pla‰ã vam je v zasmeh,a — ga umejete?

Umete roso v teh oãeh,ki se ji smejete?

Gomile z roso to kropim,ki vre mi ãez obraz,

in pla‰ã, ki se ogrinjam Ï njim,po rajnkih nosim jaz.

Umrla ni ‰e mati mi,umrl ni oãe ‰e,

za sestrami, za bratimi srce ne joãe ‰e.

·e drage moje Bog Ïivi,in zahvaljujem ga,

a v grobu mnog mrliã leÏi,ki objokujem ga:

Pravico v grob so devali,pri grobu jaz sem bil,

pogrebci so prepevali,a jaz solzé sem lil.

BESeDAPOEZIJE

73 

Zrl bratoljubja sem pokop …Ko grob se je zaprl,

smejal se je spremnikov trop,v bridkosti jaz sem mrl.

Vzore pokopali so …— oh, to doãakal sem! —

na grobu tam plesali so,grenkó jaz plakal sem.

Radost tedaj je ubegla mi,moj duh je mrak objel,

bridkost je v du‰o legla mi,veã nisem bil vesel.

Tedaj oblekel sem ‰e mladobleko Ïalno to,

na grobe vzorov, sanj in nadsolzé mi zdaj teko.

BESeDAPOEZIJE

74 

SAMOSTANSKI VRATAR

Îivljenja valovje tam zunaj hrumí,tu vlada pa mir in tihota,tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi,tu notri je sveta samota.

Na pragu stojé jaz oziram se v svet,v ozidje se ozko oziram;v celici bivam nad petdeset Ietter duri odpiram, zapiram.

In bil samostanu prav veren kljuãaro pozni, o rani sem uri,utrujeni potnik in reveÏ nikdarzastonj ni potrkal ob duri.

Premnogi, ki du‰o obup jim je trl,tu na‰li so mir in tolaÏbo,za mir sem tisóãkrat duri odprl,nikoli jih nisem za zdraÏbo.

Tako jaz obraãal sem kljuãe vsekdar,tako sem v sluÏbi osivel;ti tudi, predragi mi, bodi vratar,in modro in mo‰ko bo‰ Ïivel.

BESeDAPOEZIJE

75 

Telo ti je hi‰a: v njej um gospodar,a ãut gospodinja ti bodi;poãutki so vrata, ti glej ko vratar,kaj ven in kaj noter ti hodi.

Kar ima‰ zlatá in pa srebrá doma,raztôpi ga v peãi ognjeni,zlatar naj iz tega ti kljuãke sková,pa v duri poãutkov jih deni.

Odprto navadno uho in oko,a usta zaprta mi nôsi,ãe treba, odpri pa ‰e usta srãnó,nikjer dovolitve ne prôsi.

Odprto srcé in odprte rokéimej za trpeãega brata;a trdno zapahni uhó in srcé,ko trka sovra‰tvo na vrata.

Hinavstvu in podlosti v du‰o ne daj,ne krivdi ne zlobi nobeni;kreposti razmakni srce na steÏaj,a skrbno ga strasti zakleni!

To bode edino ti prava prostost,ãe íma‰ poãutke v oblasti,to bode najvi‰ja modrost in krepost:brzdáti in vladati strásti!

BESeDAPOEZIJE

76 

NA POTUJâENI ZEMLJI

Pozdravljam sonãna te ravan,ki pred menoj si razprostrta!Ti lepa si kot sen krasán,podoba rajskega si vrta.

Kedó bi paã se ne zavzelo ãaroviti tej lepoti?Kako naj du‰e ãut veselo ãudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,ko náte potnik se oziram,moj duh temán je in mraãánin solze iz oãi otiram.

Na‰ bil nekdaj je ves ta raj,oãetom na‰im domovina;tuj narod tod se ‰iri zdaj,na‰ raj je tujcev zdaj lastnina.

Dobi se vãasih pergamen:nanj pesmi krasne, modre rekenapisal bil je moÏ uãen —o vredne, da Ïive na veke!

BESeDAPOEZIJE

77 

A Iist je tujcu v last pri‰el,on stara slova je izbrisal,ker njih modrosti ni umel,ter ãrte svoje je narisal.

Tak list prostran si ti, ravan!Na‰ ded tu pisal svoja dela,na‰ govor ãul si prek poljan,tu pesem na‰a je Ïivela.

A zdaj zatrt je tod na‰ glasin tuji krog zvene glasovi,tuj trg in grad, tuj ves je kras,oh, na‰i so samo — grobovi!

Zatorej, sonãnata ravan,ko nate moj pogled se upira,temán mi duh je in mraãán,in srce tuge mi umira!

BESeDAPOEZIJE

78 

DOMOVINI

O vdova toÏna, zapu‰ãena,ti mati toliko sirot,s krvjó, solzami napojena,ki bol pozna‰ le, niã dobrot,oj mati vdanega ti sina,oj zlata mati — domovina!Ti krasna si, krasnej‰e ni,kar jih obseva zarja dneva;krepostna si, vsa vredna ti,da krona venãa te kraljeva.A trnov le tvoj venec je,in rod tvoj rod-muãenec je;sovraÏni svet te Ie prezira,prezira te in te zatira!Kdaj to gorjé paã mine ti?Kdaj se oko ti ujásni kalno?Kdaj sleãe‰ to obleko Ïalno,kdaj sonce zlato sine ti?O, da z moãjo in sreão, slavo,ne s krono trnovo, neboovilo bi ti sveto glavo —kako bi ljubil te srãnó,kako bi jaz ti pel glasnó!A ker nikdó ne ‰teje te,

BESeDAPOEZIJE

79 

ker ves te svet tepta z nogami,jaz ljubim tem srãneje te,jaz ljubim tem zvesteje te,a ljubim te — s solzami!Oj mati moja domovina,ljubezen moja li edina,ti moja skrb in boleãina,Bog ãuvaj dobrotljivi te,Bog Ïivi te, Bog Ïivi te!

BESeDAPOEZIJE

80 

GROBNI SPOMENIK PRIJATELJU(Ivanu N. Stresu)

Kako bi zabil to gomilokjer blago tvoje spi srcé,ki mi brezmejno vdano biloves ãas do zadnjega je dne?

Ti bil mi nisi brat po krvi,a veã si bil mi tisoãkrat:bil meni si prijatelj prvi,po srcu in po duhu brat.

TeÏkó se ãlovek od mladosti,teÏko se Ioãi od nadéj,teÏko se loãi od prostosti —od tebe jaz sem se teÏéj.

In vendar, dragi, jaz po tebine bom veã bridko vzdihoval,saj na‰el si na boÏjem nebi,kar tukaj si zastonj iskal.

Po svôbodi je hrepenelo,po luãi, sreãi ti srcék resnici priti je Ïelelo —izpolnil Bog ti je Ïeljé.

BESeDAPOEZIJE

81 

Zdaj biva‰ vrh vi‰ave jasne,kjer ni mrakú, kjer ni noãi;tam sonce sreãe ti ne ugasne,resnice sonce ne stemni.

Tam re‰en reve si in teÏe,tam prost si izku‰njav in zmot,nobena spona te ne veÏe,volí‰ si kraj in ãas in pot.

Po jasni ‰viga‰ visoãinisam Iepa zvezda sred zvezdá,in k meni tudi v noãni tminipriplava‰ mnogokrat z nebá.

Tedaj sladko pripoveduje‰pravljic iz lep‰ih mi svetovter sreão rajsko opisuje‰,ki uÏiva v domu se duhov.

Gledaje sliko tvoje sreãein zroã nebe‰ki tvoj obraz,iz du‰e vzdi‰em koprneãe:»Naj grem, naj grem s teboj ‰e jaz!«

Le hrepenel jaz bodem k tebi,ne bom po tebi Ïaloval,saj na‰el si na boÏjem nebi,kar tukaj si zastonj iskal!

BESeDAPOEZIJE

82 

PASTlR

Tam gôri tam gôri za tretjo goróplanina dviguje v nebó se,iz dalje srcé omedleva na njó,obraãa na njo mi oko se.

Razmakni, predgorja se temnega zid,zavesa meglena, izgini,naj svobodno zopet se pase mi vidpo moji, po moji planini.

Oj, pa‰niki sonãni, lesovje temnó,vi viri, potoki studeni,ti slap moj grmeãi, ti selo mirnó,pri srcu ko nekdaj ste meni!

Îeljnó, kakor ded na‰ v izgubljeni raj,tja gledam na trate planinske,solzeã se oziram na mesta nazaj,kjer sanjal sem sanje detinske.

Tam, sreãen pastirãek, sem glásno pojoã,veselje srcá razodeval,poslu‰al je potnik, po dolu gredoã,moj drug mi je z onkraj odpeval.

BESeDAPOEZIJE

83 

Bridkósti in boli tam nisem poznal,pijoã le sladkosti sem rasel; —da bil bi paã vedno tam gori ostal,in ãrede oãetove pasel!

A vrgla usoda nemila me jeod doma Ïe v rosni mladosti,in s kupo modrosti pojila me je,‰e bolj me je s kupo bridkosti.

Postal sem med svetom drugaãen pastirin ãredo zdaj ãuvam sloveão;a usahnil veselja je prej‰njega vir,izgubil Ïivljenja sem sreão.

Onémel je petja veselega glas,srcé mi teró boleãine;zakaj sem zapusllil te, rojstvena vas,zakaj sem vas pustil, planine!

BESeDAPOEZIJE

84 

NAZAJ V PLANINSKI RAJ!

Pod trto bivam zdajv deÏeli rajskomili,srcé pa gor mi silinazaj v planinski raj; —zakaj nazaj?Nazaj v planinski raj!

Tu zêlen dol in breg,tu cvetje Ïe budi se,tu ptiãji spev glasi se,goré ‰e krije sneg, —zakaj nazaj?Nazaj v planinski raj!

Glej ta dolinski svet,te zlate vinske griãe,te niã, te niã ne miãenjih juÏni sad in cvet?Zakaj nazaj?Nazaj v planinski raj!

In to ti niã ni mar,da dragi srãno vdaniti kliãejo: »Ostani,

BESeDAPOEZIJE

85 

nikar od tod, nikar!«Zakaj nazaj?Ne vpra‰ajte zakaj!

O, zlatih dni spominme vIeãe na planine,po njih srcé mi gine,saj jaz planin sem sin!Tedaj nazaj,nazaj v planinski raj!

BESeDAPOEZIJE

86 

V PEPELNIâNI NOâI

Polnoãni zvon z visokih linkrepkó zaklenkal je!Potihnil glas je violin,strunar odbrenkal je!

PIesi‰ãa in gledli‰ãa sepovsod zapirajo,v odprta pa sveti‰ãa sezemljani zbirajo.

Glej, boÏji hram tam sred poljandviguje se v nebo,oj boÏji hram tako prostranin pa krasán tako!

Kot reke v mórje vanj nocojkrdela silna vro,sveti‰ãe polno je takoj —in duri se zapro.

Tu v bagru ino v svili vsenocoj ko‰ati se,di‰i ti po kadili vsein sveti v zlati se.

BESeDAPOEZIJE

87 

Veã biserov ko v dnu morjápred tabo se iskri,in veã, ko zvezd je vrh nebá,tu jasnih je oãi.

Tu gibki udje, vzorna rast,tu let in lica cvet,tu zêmlje slast, bogastvo, ãast …O, ti presreãni svet!

A ãuj!… Nek duh zakliãe mi:»Kar zre‰ jih pred seboj,zapi‰i med mrliãe mis pepelom tem nocoj!«

In stopil sem pred Ïrtvenik,kot bi duhovnik bil,pepel iz oljãnih je mladiknanj dél cerkovnik bil.

Pepela zdaj na téme semnajprvo sebi usul,vtopíl se v misli neme sem,le Bog je sam jih ãul.

Pozval nato krdela semin pri‰la so hrumeã,zaznámoval jim ãela sempreteã in pa svareã:

BESeDAPOEZIJE

88 

»Oj gre‰niki maziljeni,proã krono in ‰krlat,saj boste vsi prisiljeniukloniti smrti vrat.

Sedaj vi narodom ste strah,strah tudi vas bo zmel,to Ïezlo prah, prestol bo prah,vi boste prah, pepel!

Vi, ki zaklade zbirateiz bliÏnjikov krvi,ki reveÏe zatirate —prah boste tudi vi!

Ti roj, ki noã in dan preÏi‰,da brata v past bi ujel,ti smrti v zanke se ulovi‰,prah bode‰ in pepel!

In ti, ki z umom, cvetom Ietzdaj baha‰ se vesel,glej, preden ti odpade cvet,prah bode‰ in pepel!«

Pri‰el ‰e mnog, ‰e mnog je trop,mar bo se kak otel?Ne! Vsem podpisal sem pokop:»Prah boste in pepel!«

BESeDAPOEZIJE

89 

Nazadnje roj ‰e priskakljáneskrbnih, jasnih Iic,ãist, kakor angeli neba,in Iep‰i od cvetic.

Zaplakal nad tem krasom sem,ãe‰, tudi ta bo strt!·e te … s tresoãim glasom semzaznámoval za smrt …

Konãano! — Ne! — âuj, duri tamjeãé za‰kripljejo,in nove trume v boÏji hramskoz nje se usipljejo.

Na teh ni srébra ne zlatá,in blesk jim je neznan,na licih toÏnih se poznale sled solzá in ran.

To paã je siromakov rod,molãé je zunaj stalin mimo ãakal, da gospodprostora bi mu dal.

Sedaj, ko prost mu je pristop,korak pribliÏa svoj,jaz pa spoznam trpinov trop,oh, bil je — narod moj!

BESeDAPOEZIJE

90 

OdloÏil sem tedaj pepel,v kleãeãe uprl oko,za blagoslov sem roke vzelter kliknil sem krepkó:

»Le vstani, uborni narod moj,do danes v prah teptan,pepelni dan ni dan veã tvoj,tvoj je — vstajenja dan!«

BESeDAPOEZIJE

91 

POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!Na tisto tiho domovanje,kjer mnogi spe nevzdramno spanje,kjer kmalu, kmalu dom bo mojin — tvoj,nocoj se usul je roj moãán,saj jutri bo vseh mrtvih dan,vseh mrtvih dan!Bledó trepeãe nad grobovitisóã svetil,in kriÏe, kamne vrh gomiljesenski venãajo cvetovi —vseh mrtvih dan!Kjer dragi spe jim po pokopi,kleãé, solzé Ïiveãih tropi,oh du‰o tré jim Ïal in bol;pod zemljo pol, na nebu polnocoj jim je srcé:na grob lijo grenké solzé,v nebo gorké pro‰njé!O, le kleãite, le molite,po nepozabnih vam solzite,da bode grob od solz rosán,saj jutri bo vseh mrtvih dan,

BESeDAPOEZIJE

92 

vseh mrtvih dan!Solzite,molite.. .In jaz?Ko misli vsakedó na svoje,kogá, kogá pa srce mojespominja se taãàs?Vas, zabljeni grobovi,kjer kriÏ ne kamen ne stoji,ki niste venãani s cvetovi,kjer luã nobena ne brli.O, ãe nikdo nocoj se vas ne spomni,pozabil ni vas pevec skromniin pa — nebo!

BESeDAPOEZIJE

93 

OJ ZBOGOM, TI PLANINSKl SVET!

Na nebu zvezde sevajo,na vasi fantje pevajo,pojó glasnó, pojo lepó,pri srcu pa jim je hudó.

Kaj bi ne bilo jim hudó,kaj bi ne bilo jim bridkó,od dóma se poslavljajo,na vójsko se odpravljajo.

Planine sonãne, ve moj raj,jaz tudi loãim se sedaj:a Bog le vé, kaj tu pustim,in Bog le vé, kaj zdaj trpim.

Tu narod biva ‰e krepák,tu biva narod-po‰tenjak,ki svet ga ‰e okuÏil ni,ki ãas ga omehkuÏil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,tu Ïivel rad bi vekomaj,ni kraja mi krasnej‰ega,ni ljudstva mi milej‰ega.

BESeDAPOEZIJE

94 

Kar sreãe sem na svetu uÏil,sem jo v mladosti cvetu pil,sem pil vrh sonãnih jo vi‰inplanine proste prosti sin.

In zdaj, planine, ve moj raj,od vas tja v tuji moram kraj;kako mi pa je to teÏkó,le on tam gori ve samó.

Oj zbogom, domovinski svet,oj zbogom, ti planinski cvet,nebe‰ki ãuvaj te vladar,ne zabim te nikdar, nikdar!

BESeDAPOEZIJE

95 

VOJAKI NA POTI

Pomladni cvet odeva svet,tako cvetemo mi;

pod nebom ptiãev trop ne‰tet,po cesti gremo mi!

A ptiãki skozi jasni zrak,lahkó, Ïivó lete,

legák je tudi nam korak,a teÏko je srce.

Saj ptiãji rod se vraãa zdajdomov, glasnó Ïgoleã:

mi sveta tla domaãa zdajpustili smo trpeã.

Mi nismo ptiãev trop legák,ki sam si pot volí;

begoten smo neba oblak,ki veter ga podi!

Lepo Ïari meglica se,pod nebom plavajoã,

ozira v njo cvetica se,hladila ãakajoã.

BESeDAPOEZIJE

96 

A ãrn oblak bo neki dan,iz njega blisk in tresk!

In toão usuje na ravan,ki uniãi up sosesk.

Zdaj ne boji se nihãe nas,mi ne grozimo tod;

pozdravlja mnog nas lep obrazgredoãe mimo tod.

Koj bomo pa oblak stra‰ánob uri hudi mi;

sovraÏni roj bo paã konãan,Ï njim morda — tudi mi!

BESeDAPOEZIJE

97 

DEKLETOVA MOLITEV

Pred tabo kleãim,izvoljena Deva,ihtim in drhtimobjokana reva.Saj tebi odprtoje moje srce,saj tebi je znanovse moje gorjé.Okusila semv zorni mladostiIjubezni sladkostin, oh, nje bridkosti.Kot sonãece ãistmoj srãni je Ïar,ne bo me ga srampred tabo nikdár.In vendar zakajta ãisti plaménpodÏiga sedajmi pekel ognjen?Trepeãe, oh, revi,mi slehema Ïilakot listje na drevi,ko bliÏa se sila,

BESeDAPOEZIJE

98 

drhtim, oh, drhtimsirota uboga,da v boju zgubim,ki Ijubim tako ga.Ko padel bi on —kako bi na svetisirota potem‰e mogla Ïiveti?To ubogo srce,to drobno srce,kako bi nosilobrezmejno gorjé?O ãuj, o ãuj,Devica presveta,pro‰njé in solzésirote, dekleta:Ko smrt bo kosilaãez bojno ravan,ti ãuvaj ljubljêncaudarcev, ran.Ti skrhaj nad njimpreteãe jeklenke,odvrni od njegamorilne svinãenke.Ti mene in njegaohrani bolesti,ti Ïenina vrniljubeãi nevesti!

BESeDAPOEZIJE

99 

PO BITVI

To bil je vihar, to bil je vihardo zora vso noã,

in bliskov je Ïar in gromov je udarrazsajal na moã.

Nikakor nikakor ni bil to vihar,bil divji je boj,

ni hrastov podrl, mladeniãe strlvihar je nocoj.

Po polju leÏe juna‰ke vrstéko gozd poraÏèn,

poseãen enkràt ne bo veã ko‰at,ne bo veã zelen.

Sinoãi junak krepák je bil vsak,prepoln je zdaj ran,

sinoãi cvetán, sinoãi moãán,zdaj bo pokopan.

Grob zeva globok, globok in ‰irok,sred mladih livad,

oh koliko sanj pokopljejo vanjin koliko nad!

BESeDAPOEZIJE

100 

Paã ãakala bo, paã ãakala bonevesta doma

in plakala bo, pretakala bobrez mere solzá.

A plakala bo in ãakala bosirota zastonj:

nje Ïenin je ubit in strt od kopitsovraÏnih je konj.

In mamke skrbné in ljube sestré‰e upajo zdaj —

a brat jim in sin iz daljnih ravninne pride nazaj.

Krvavo poljé, brezmejno gorjérodilo si ti!

Ker lilo si ti, ker pilo si tipotoke krvi.

Oh tisoã bo src in tisoã bo hi‰jokalo bridkó —

zakaj to pusti‰, zakaj to trpi‰,dobrotno nebo?!

BESeDAPOEZIJE

101 

VOJAKOVE NEVESTE POROKA

Venec sem poroãni vila,nád na njem sijal je Ïar;a kedaj ga bom nosilaz zaroãencem pred oltar?

Nade mrtve, vene venec,Ï njim jaz venem in bledim;daleã moj je zaroãenec,jaz odpravljam se za njim.

Kaj vam pravim, mati moja,ne jokajte za menoj:saj v deÏelo grem pokoja,kliãe Ïenin me s seboj.

Z vencem mi ovijte glavo,z biseri pa beli vrat,dajte svilno mi opravoin na róko prstan zlat.

Skliãite mi tovar‰ice,kar jih ‰teje na‰a vas,z mano naj zvesté druÏicezdaj se veselé na glas.

BESeDAPOEZIJE

102 

Drevi pojdemo k poroki,ko bo polno zvezd nebo!Tam na zvezdnatem obokiãaka me srce zvestó.

Tam se v veke bom zdruÏilaÏ njim, ki bil je tod mi zvest:kar je bridka smrt Ioãila,mila smrt zedini spet!

BESeDAPOEZIJE

103 

ZIMSKI DAN

SneÏeni prt zemljo odeva,krasnà pod njim sta gozd in plan;z nebá jasneje sonce seva,kot je sijalo letni dan.

Iskré po polju diamanti,po drevju biseri ble‰ãe,potòk se v srebro zdi vkovan ti,v zlató vkovane pa goré.

Kar ti oko najdalje plava,vse jasno, krasno, vse svetló!Krog bela stéza se planjava,nad njo se modro pne nebo.

A vsa lepota, ki tu seva,mrtvà se du‰i moji zdi;kjer cvetja ni in kjer ni speva,Ïivljenja ondi srcu ni.

Ta beli prt je za cveticeprostrt ‰irok mrtva‰ki prt,ta mrzli svit odgnal je ptice,kjer ‰e je v cvetju gaj in vrt.

BESeDAPOEZIJE

104 

To sonce ko pokopna sveãanad mrtvo stvarnico visi,paã slika sonca je ble‰ãeãa,a Ïivo sonce to veã ni!

Vsa zemlja v mrzli tej ble‰ãobipobeljena gomila je,in meni na tem splo‰nem grobibridkost srcé zalila je:

Podoba Ïiva na‰e dobesi ti, oj jasni zimski dan,prepoln kot ona si svetlobe,kot ona — mrtev in hladán!

Po glavah svetlo je in jasno,a v srcih zimsk je mraz in mrak;tam ne poganja cvetje krasno,tam ne odmeva spev sladák.

Ti pa, srce, mi ãuvaj cvetje,da mraz ne stre ga in vihar,poshrani v toplo ga zavetjekot umen in skrbán vrtnar.

In vi, oj pesmi toÏni glasi,v tej zimi ne molãite niã;saj tudi v golem grmu vãasizapoje kak samoten ptiã!

BESeDAPOEZIJE

105 

Ti, cvet in spev pozimski, búdiljudem spomin krasnej‰ih Iet,a búdi hrepenenje tudi,da vrnil bi se spev in cvet!

BESeDAPOEZIJE

106 

TRI LIPE

Na vrhu zelene gorétri lipe ponosno stoje,zveãer so ‰e stale na gori,kdo ve, ãe pa bodo ob zori?

Tesarji trije ‰e pred dnemnapravljajo k Iipam se trem,in vsak teh tesarjev na ramesekiro nabru‰eno vzame.

âuj! Glási Ïe mah se na mahin lipe se zvrnejo v prah,med delom tesar pa tesarjazaupno tako nagovarja:

Dé prvi, mladeniã vesel:»Te dni bom nevesto si vzel,za sé in nevesto mi zornozdaj posteljo ste‰em prostorno.«

Dé drugi: »Prinesle nocojso tri rojenice s sebojmi hãerko v naroãju cvetoãemzibelko stesati ji hoãem.«

BESeDAPOEZIJE

107 

A tretji: »Jaz nimam Ïene,otrok ne, ne ljube zvesté,ni treba mi postelje pirne,ni treba zibelke nemirne.

Umrlo je meni srcé,umrle so nade sladké,umrla ljubezen goreãa,umrla Ïivljenja je sreãa.

Zdaj rakev bom stesal temnóin lóÏil bom nadeje v njo,k njim mene ‰e kmalu denite,pa v ãrno zemljo zakopljite.«

Dekletce, po gori gredé,pogovore ãuje le-té,pri delavcih mladih se ustavi,tesarju pa tretjemu pravi:

»Kaj pravim ti, mladi drvar,ne te‰i si rakve nikar;ãemu li bi hotel umreti,ko lice ti v prvem je cveti?

O, ‰koda teh lepih oãi,ãe smrt jih prerano ugasi,in krasnega ‰koda Ïivota,ãe grobna obda ga temota!

BESeDAPOEZIJE

108 

Oj mladi, oj lepi tesar,na rakev ne misli nikar!Ko tebi zares bi zvonilo,‰e meni oko bi rosilo!«

Izgine dekle za goró,tesar se ozira za njo,po glavi pa misli rojé mu,iz misli dekletce ne gre mu.

Sekire tesarske zvenein trske od debel lete —dva prva sta delo konãala,kar mislila, to sta stesala,

Ko te‰e pa tretji tesar,primeri se ãudna mu stvar:glej, rakev se ‰iri in ‰iri,in noge ji vzrastejo ‰tiri.

To rakev mrtva‰ka paã ni,to postelja pirna se zdi …Ko dvajseti dan je napoãil,tesar se je — tretji poroãil.

Ob letu spet pojde v goró,a tesal — zibélko tam bo,o rakvah mu sodba je taka:za rakev naj lipa ‰e ãaka!

BESeDAPOEZIJE

109 

OLJKI

Drevo, rastoãe v vinskem bregu,lepó zeleno v belem snegu,oj drago oljkovo drevo,pozdravljam te srãnó, srãnó!Ko travnat ôtok v pu‰ãaviprijazno tukaj zeleni‰;vojak ponosen se mi zdi‰,stojeã po bitvi na planjavi:le njega bojni grom ni strl,tovari‰e je vse podrl.âemú je tebi smrtna silaÏivljenja moã in kras pustila?Da Ïiv nagrobni spomenikiz mrtvih tal ‰trli‰ navpik?Nikakor! Marveã to zelenjeoznanja novo nam Ïivljenje,ko spet se bo pomladil svet,ko nov razvil se bo nam cvet.Na té iz golih tam grmiãevzletava roj nam zvestih ptiãevin glásno v vejah Ïvrgoli,meneã, da svet se Ïe mladí.In oj, kako mudi radóna tebi moje se oko! —

BESeDAPOEZIJE

110 

Prijazno oljkovo drevo,pomnik nekdanjih dni cvetoãih,prerok krasnej‰ih dni bodoãih,

pozdravljam te,proslavljam te!

Ti v rane vliva‰ nam zdravila,svetostna nam rodi‰ mazila,oÏivlja‰ nam telesno moã,preganja‰ z luãjo temno noã.

Proslavljam te! —Mirú podoba ljuba tiljudem si Ïe iz davnih dni.Na‰ rod se ves je bil pokvaril,in modri Bog se je kesal,da je ãlove‰ko bitje ustvaril.Zato pa vse ljudi konãalv pregroznem, splo‰nem je potopu,zanesel malemu le tropu.Ves re‰eni ãlove‰ki rodtedaj en sam je nosil brod;kdo ve, ãe ta ubeÏi pokopu?Nad njim mraãnó, temnó nebo,in krog in krog brezdanja voda,a re‰nega nikjeri proda —

stra‰nó, stra‰nó!Kdaj ta brezbreÏna voda splahne?Kdaj srd neba se upokoji?Mar Bog na veke se jezi?O ne! Dih boÏji toplo dahnein voda gine, pada, sahne,

BESeDAPOEZIJE

111 

kakor pred soncem sneg kopni.In glej, iz vode se su‰eãedrevo priraste zeleneãe,golobãek bel se nanj spusti,na drevu kljuva, kljuva, pika,in ko z drevesa odleti,v rdeãem kljunu zelenimu oljkova mladika.Kako je paã brodar veselgoloba z vejico sprejel!To vejo z oljãnega drevesaso do ãlove‰kega roduposlala ubláÏena nebesav poro‰tvo sprave in miru. —Mirú simbol si tudi nam!Glej, pri‰la oljãna je nedelja,in polne srãnega veseljavrvijo trume v boÏji hram.Odrasle zre‰ in otroãiãe,nesoãe oljkove snopiãe,ãe ne, mladike oljãne vsaj,sveti‰ãe zdi se oljkov gaj.Skoz okna sonce boÏje lijev ta gaj svoj zlati Ïar z nebes,a bolj ‰e sreãe sonce sijeotrokom z lic in iz oãesskoz senco oljkovih peres.Pristopi starãek sivolasin blagoslov nebe‰ki kliãenjegov srãnó moleãi glas

BESeDAPOEZIJE

112 

na oljãne veje in snopiãe.O, naj te oljke, kjer bi bile,bi blagoslov in mir delile!Da, oljkove mladike temir bodo in blagóst rodile,ko hi‰e, vrte in poljéblagoslavljaje pokropé.Glej po kropljenju njivo, trato,kako razvija njih se kras!Kako se ziblje Ïito zlato,kako je poln p‰eniãni klas,pod srp Ïe sili, sili v pas —in drevje to — kako bogato!O sreãni kmetje, sreãna vas!Pa, oh, — kaj se temni nebo?Pod njim ‰e megle temnosivevalé ãez vrte, trate, njive,grmeã groznó, preteã stra‰nó.Pred selsko koãico kleãéotroci, starãki in Ïene,z bojeãim, solznatim oãesomk oblaãnim, mraãnim zro nebesom

glasno ihteã,k Bogu moleã.

A hi‰e skrbni gospodarmladike oljkove seÏiga,da umiril grozni bi vihar:in sveti dim se k nebu dviga,in glej, preteãi prej oblakna polja ulije deÏ krotak.

BESeDAPOEZIJE

113 

O, da bi ti, mladika mila,nevihto tudi utolaÏila,ki burno hruje med ljudmi,ki v srcu strastno nam besni,da meni vsaj bi jo umirila!Srce mi pravi, da jo bo‰,ãe prej ne, ko me bo‰ kropila!Pred duhom vidim nizko sobo,a v sobi bledo sveã svetlobo;med sveãami pa spava moÏ,bled moÏ, ogrnjen s pla‰ãem ãrnim,ki s trakom je na‰it srebrnim;on trdno spi, nevzdramno spi,strudila ga je teÏka hoja.MoÏa pa mnoÏica ljudiz mladiko oljkovo kropi,Ïeleã mu veãnega pokoja.Oj, bratje, ko se to zgodi,tedaj konãana pot bo mojain konec bo teÏav in boja,tedaj potihne za vsekdarsrca mi in sveta vihar!

BESeDAPOEZIJE

114 

ZNAMENJE

Na polju znamenje stoji,podoba krasna v njem Ïari,ni slika blaÏene Device,svetnika ne in ne svetnice.

âeprav obraz svetnika ni,ãeprav svetnice slika ni,podoba ta je meni sveta,ãasti jo moja du‰a vneta.

Pred njo presvetlo luã gojim,lepó, zvestó za njo skrbim,naj sveti sonce, zvezde jasne,pred sliko moja luã ne ugasne.

In cvetek, ki lepó cvetó,s poboÏno berem ji roko,pred njo prekrasne vence devamin zraven glásne pesmi pevam.

Ni znamenje na polju to,to moje je srcé gorkó;in ta obraz, prepoln miline,je slika moje domovine.

BESeDAPOEZIJE

115 

Ta svetla Iuã — moj srãni Ïar,le njej plamti in bo vsekdar,in z du‰e cvetjem plemenitimnjo kitil bom, kot zdaj jo kitim.

Njo prvi spev je moj slavil,poslednji njej se bo glasil,in zadnji glasi ti mi bojo:Bog ãuvaj domovino mojo!

BESeDAPOEZIJE

116 

Biser(Odlomek)

V gore balkanskekoraka junak,ko sonce se niÏa,ko bIiÏa se mrak.Veselja sonceje njemu utonilo,Ïivljenje njegovose je pomraãilo.Oh, lep tako,tako ‰e mlad,pa Ïe nesreãen,pa Ïe brez nad!Tri hipe je sanjalo raju ljubezni,a zdaj je vzbudíl sev bridkosti brezni.Mar vedel nisi,O, ubogi Nenad,da sad prepovedanti sreãe je sad?Turãini le smejov tvoji deÏelisladkosti pitiin biti veseli;

BESeDAPOEZIJE

117 

a ti, kristijan,a ti, Bolgar,ne stezaj mi rokpo sreãi nikdar!Za Turka se trudiin tôãi znoj,to tvoja dolÏnost,poklic je tvoj:podloÏnik si ti,tvoj suÏenj je rod,a on je vladar,on tvoj je gospod.Ti bodi vesel,ãe on se poniÏa,da koãici tvojise uborni pribliÏa,ãe tvojo si krasnonevesto izbere,ãe v harem odpeljenedolÏne ti hãere …Poljubi mu roko:on tvoj je gospod,ti rob si njegov,tvoj suÏenj je rod.To Alah veleva,in »prerok« to —ni prav, o junak,ni prav li tako?V gore balkanskekoraka junak,

BESeDAPOEZIJE

118 

ko sonce se niÏa,ko bliÏa se mrak.Ob skalnati stenisedaj se ustavi,ozira se temnopo cvetni planjavi,stoji in pretioblak temán,ki toão bo vsulna ‰irno ravan;stoji in pretikot oster meão boku junakaÏareã in grozeã.V oãeh se mu ogenjstra‰án uÏiga,kot noãni poÏar,ki z oken ‰viga.In votlo kot gromiz dalje grmisrdito in bridkojunak govori:»Star ribiã ob morjuje biser imel,‰e v kroni kraljevienak ni Ïarel.Tako je bil lep,tako svetál,za bisere vsene bil bi ga dal —

BESeDAPOEZIJE

119 

za bisere vse ne!Nikomur! … A menipodaril bi v darbil zaklad dragoceni,da ãuvam lepó ga,lepó in skrbnó,vedoã, da ga ljubimnad svoje oko.In bil bi ga ãuval,brezmejno ljubil,in raj‰i okokot biser izgubil!Saj on le je billuã mojih oãi,ki bil bi jasnílnoãi mi in dni! —A v noãi tihotni,v neskrbni noãi,pridrl je Turãink ribarjevi koãi.Ugrabil je mojedini zaklad,odnesel ga s sabona utrjeni grad.Paã sto dragotinima na gra‰ãini,in vendar pobral mizaklad je edini!Srcé zdaj umirami sled boleãin,

BESeDAPOEZIJE

120 

en biser moj gleda —ha, kleti Turãin!Da vedel bi jaz,kje ropar prebiva,katero ozidjemoj biser zakriva!Tam doli leÏi,sto belih gradov,kateri li gradpaã grad je njegov?To, milo nebo,dodeli mi vsaj,da roparja sreãejaz sreãam kedaj —tedaj pa poplaãata dolg mi krvavo:dal biser mi bode,dal — kleto glavo!«

BESeDAPOEZIJE

121 

DRAÎBA

Kaj danes hrumi razburjena vas?Kaj votlo, mrtva‰ko boben ropoãe?In ãuj, skoz hrum in ropot ta glas,glas dece, ki milo se joãe!

Pred hi‰o na selu sodnik sedi,na mizi usodnih pisem snopiãi,ob strani biriã in on stoji,ki huj‰i je nego biriãi.

Sodnike, biriãe je semkaj pozvalneusmiljenik trdi in grozoviti,sirotam negodnim vse bo prodal,da divjo pohlepnost nasiti.

Ropoãe boben in kliãe biriã,ljudje hrumé in plaãó otroci;a sivca brez ãuta ne gane niã,ne hrum, ne solzá potoci.

Ropoãe boben, vpije biriãin kos za kosom glasnó isklicuje;a nihãe ne more re‰iti niã,vse sam brezsrãnik kupuje.

BESeDAPOEZIJE

122 

Za kosom se kos od kmetije drobimed klikom in hrumom, ropotom in jokom,kot rezali ud bi na ud, se mi zdi,s telesa sirotnim otrokom.

Ah, hi‰o je Ïe izklical klicar —zdaj deca nesreãna zajoka, zastoka,kot streho objemal bi divji poÏarin kot da tramovje Ïe poka.

Îe v drugo, Ïe v tretje klicar se glasi,sirote trepeãejo v grozi, v brezupi,ljud prosi solzeã, naj jim hi‰o pusti,zastonj! ·e hi‰o on kupi!

A zdajci se vzpne moÏ sivolas,visok in ãastit in z brado do pasa,z bliskóvi v oãeh zagrmi na glaskot prerok iz davnega ãasa:

»Gorjé ti, gorjé, brezdu‰ni krvnik,ki solza sirot srcá ti ne gane,praviãen nad tabo bedi plaãnik,dolÏan ti tegà ne ostane.

Krivice si v brazde Ïivljenja sejal,sejal si nesreão, sejal si kletev,te setve sad stoteren bo‰ bral,prekletstvo tvoja bo Ïetev!

BESeDAPOEZIJE

123 

Kot ti zdaj iz doma sirote podi‰,za solze njih slep in gluh za njih stoke,nekdaj izÏenó iz tvojih hi‰in tebe in tvoje otroke!«

Ljudje ostrmé, odrtnik se zgroziin stresa od straha se kot trepetlika,neznanãeva groÏnja mu v úhu ‰umikot kletev stra‰nà Vsesodnika.

Ta kletev kot strela omami mu um,pla‰án, gologlav od druÏbe plane,in skozi vrste strmeãih trumbeÏi iz vasi na poljane.

BeÏi od domu obupen ves,kot izpred Boga ubijalec prvi,preganja ga kes kot stekel pesin ránja srce mu do krvi.

Ogiblje ljudi se, njih sel in mest,po krajih neznanih potiãe se blazen,Ïivi mu v spominu le kletve zavestin kazni preteãe bojazen.

Okrog brez poãitka blodi vsekdar,ne vé, kam pot ga bo tuja zanesla,kot ãoln, ki ga zgrabil je ljuti viharin strl mu brodarja in vesla.

´

BESeDAPOEZIJE

124 

Tako brez miru potuje skoz svet,usoda povsod preganja ga bridka,tako potuje Ïe kdovekaj let —ne bo li veã na‰el poãitka?

Krog zimska je noã! Mrzló in temnó!Polnoãni zvon Ïe v zvoniku udarja,a on pod streho se plazi plahóneznanega mu gospodarja …

Kako se naspal je! Kako je spoãit!Spet prej‰nja je moã mu po udih razlita,na posteljo sonãni poseva mu svitin tudi v moÏganih — mu svita.

A ãuj! Kaj zunaj hrumi tako?Kaj votlo, mrtva‰ko boben ropoãe?In ãuj, skoz ropot in hrumenje toglasove bridkó jokajoãe!

Gospôda sodnijska tam zunaj sedi,prodaja se hi‰a ponosna ob cesti,popotnik okoli vrÏe oãi,in hkrati je ves pri zavesti!

To ljudstvo mu znano je, znan ta kraj,ta krov mu je znan in znani zidovi,njegova je hi‰a na draÏbi sedaj,plaãó zdaj otroci njegovi.

BESeDAPOEZIJE

125 

Zarjuje kot lev od lovca zadet,nanj ljudstvo ozre se, spozna ga, se ãudi;a njemu zvrti, zmraãi se svetin mrtev na zemljo se zgrudi.

BESeDAPOEZIJE

126 

NEVESTA

Komu li kupuje‰ venãek s cvetic,komu ta prstanek zlati?

Zasé li ali za ktero druÏic,njim gre‰, nje vabi‰ li v svati?

Povesila kodrasto témence je,nasmehnila se, zarudela,

pospravila svatovsko brémence je,iz izbe je trÏne zletela.

A zunaj viharen zimski je dan,nov sneg na stari se usiplje,

pod teÏo vzdihuje hrib in ravanin drevje v dobravi ‰kriplje.

A kaj je dekletcu za zimo, za mraz!Saj nji cvete mladoletje,

gorkó nje srce je, Ïareã obraz,in v prsih poganja ji cvetje!

Pogumno, veselo hiti skoz snegiz trga prek ozke doline,

iz dola obrne v strmi se breg,saj dom ji je onkraj planine.

BESeDAPOEZIJE

127 

Paã strm je hrib in sè snegom zasut,deklica ãvrsto koraka,

krepãa jo mladost in nek sladek ãutin sreãa, ki z dragim jo ãaka.

Po gori pleza vi‰èj in vi‰èjin v sneg se ji dolbe stopinja,

a sneg se usiplje silnèj in silnèjin sled korakov zagrinja.

Le vi‰e in vi‰e se vzpenja v breg,Ïe sredi je gore visoke,

le dalje bori se, naj pada sneg,saj jutri je dan Ïe poroke.

A sneg le silnej‰i usiplje oblaknasiplje zamete sneÏene,

kdo padati videl je sneg kdaj tak,Ïe znati ni steze nobene.

Stopinje globoko se udirajo ji,Ïe pe‰a nevestica mlada,

Ïe udje od truda umirajo ji,poãíla bi malce si rada.

A kje? Tu hi‰e, tu strehe ni!Pa glej tam viseão peãino,

tam deva si skromno zavetje dobi,skloniv‰i se v plitvo dolblino.

BESeDAPOEZIJE

128 

Tam notri poãiva dekletce mlado,v naroãju okrasje poroãno,

kako ji bo jutri to stalo lepo,ko z dragim se sklene neloãno!

Primerjati jame si ves ta kras,na roko si prstan natakne,

ovije si venãek krog gostih lasin v misli se sladke zamakne.

Îe v duhu z ljubljencem se pred oltarpomiãe med brati in svati,

pred Bogom Ïe zdruÏena sta za vsekdar,Ïe dnevi ji vstajajo zlati.

Razgrinja bodoãnost se ji pred oãmicvetoãa in sonãnoblesteãa,

in slika na sliko pred njo se vrsti —oj kolika, kolika sreãa!

To sanja pol speã in bedeã na pol,a vse bolj jo spanec objemlje,

zdrsava na lahko z dolbline nizdolin v snegu mehkem zadremlje...

Jasni se… in zvezde Ïe dvigajo sein mraz ledeni pritiska —

kaj bakle po gori vÏigajo se,da gora v svetlobi se bliska?

BESeDAPOEZIJE

129 

Pri‰li so nevestico mlado iskat,i‰ãó in kliãó jo po gori,

svatovi jo i‰ãejo, Ïenin in brat,o zlati jo najdejo zori.

Pod steno kamnito nevzdramno spiz odejo sneÏeno odeta,

na levi ji prstan poroãni blesti,bel venec ji ãelo opleta.

BESeDAPOEZIJE

130 

SELITEV

Ob postelji smrtni trpinaponoãi sem straÏnik bil,

imel ni hãere ne sina,ni drug mu tolaÏnik bil.

Prebil paã boje je mnogein póznal je kes in dvom,

izkusil zunanje nadlogein viher notranjih je grom.

Zdaj konec bo borbi in zmoti,izdihnjen je zadnji vzdihljaj,

smehljaje se duh mu napotis krilatci nebe‰kimi v raj.

Ako s krilatci v nebesaodpravlja si duh njegov,

od mrtvega, glej, telesaposlavlja nebroj se duhov.

Ta roj skoz vesoljno Ïivljenjemrliãu bil temu je zvest:

to boj je, stotero trpljenjein skrb in strah in bolest.

BESeDAPOEZIJE

131 

Ta truma in ródbina njenazemljana vsakterega tre,

s ãlovekom najprvim rojenale z zadnjim ãlovekom zamre.

Iz mrtvega kam domovanjazdaj rablji srca hite?

I‰ãó si novega stanja,selijo se v — drugo srce!

BESeDAPOEZIJE

132 

VZORI

Z uzori se nikar ne bori,kot sonãni Ïarki so uzori,ki grejejo nam mrzli svet,bude, rode pri cvetu cvet.Uzori tudi plemeniti,ãe duh je z ognjem njih ogret,boÏanstven cvet mogó roditi.

Uzorov mi nikar ne môri,kot sonãni Ïarki so uzori:en sam mi sonãni Ïarek daj,Ï njim boÏje sonãece tam gorina prvi najdem ti migljaj.Kot sonãnih Ïarkov zlati trakuzor je plemeniti vsak.

Ne tu na zemlji zapu‰ãeniiz ognja na‰ega srca,iz isker na‰ega duha —iz luãi veãne so rojeni,le v njenem se Ïaré plameni.Zato pa sveti vsak uzornam gor, kjer je njegov izvor!

BESeDAPOEZIJE

133 

ISBN 91-7301-063-4

www.omnibus.se/beseda