Temeljna pravila socialne varnosti v slovenski zakonodaji

Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici

prof. dr. Zvone Vodovnikv sodelovanju z as. mag. Katarino Krapež

študijsko gradivo za predmet Pravo socialne varnosti

1. Uvod v sistem socialne varnosti 2. Načela socialne varnosti1

1 Prvi dve poglavji študentje študirajo po zapiskih, ppt in po učbenikih navedenih v učnem načrtu

3. SISTEM POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA

Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja obsega različne vrste zavarovanj.2 To so obvezna in prostovoljna zavarovanja, ki jih ureja zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in sicer

obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske vzajemnosti in solidarnosti in

obvezno in prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ob teh zavarovanjih je v okviru sistema predvideno tudi posebno zavarovanje na podlagi osebnih pokojninskih varčevalnih računov.

Obvezna zavarovanja so namenjena odpravljanju socialnih tveganj,3 ki jih na obravnavanem področju določa zakon, in sicer na temelju:

dela in prispevkov zavarovancev in

načela vzajemnosti in solidarnosti.

Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti države in delodajalcev za delovanje sistema in na osebni odgovornosti zavarovancev. V obvezno zavarovanje se lahko v primerih, ki jih določa zakon prostovoljno vključujejo tudi osebe, ki sicer ne izpolnjujejo pogojev za obvezno zavarovanje.

Vrste pravic

Zakon določa, katere vrste pravic se zagotavljajo zavarovancem v okviru posameznih tipov zavarovanj. V okviru podsistema pokojninskega zavarovanja je to zlasti pravica do različnih vrst pokojnin,4 v okviru podsistema invalidskega zavarovanja pa različne denarne ali nedenarne pravice.5 Zakon določa še "dodatne" pravice zavarovancev6 ter "druge" pravice zavarovancev.7

Posebni pravici, ki jih zunaj okvirov obveznega zavarovanja omenja in ureja zakon, sta pravica do državne pokojnine in pravice iz dodatnega pokojninskega zavarovanja.

2 Osrednji predpis, ki ureja to tematiko, je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 (Ur. list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02). Državni zbor je 14. 12. 2010 sprejel Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Na zahtevo Državnega sveta Republike Slovenije je o njem ponovno odločal in ga 23. 12. 2010 ponovno sprejel. Na pobudo sindikatov je bil razpisan zakonodajni referendum, na katerem je prišlo do zavrnitve zakona. V nadaljevanju bodo glavne rešitve ZPIZ-2 omenjene v opombah.3 Ta socialna tveganja so: starost, invalidnost, smrt, telesna okvara in potreba po stalni pomoči ter postrežbi.4 Starostna pokojnina (v ZPIZ-2 je bila predvidena tudi predčasna), invalidska pokojnina, vdovska pokojnina, družinska pokojnina, delna pokojnina. Invalidska pokojnina je kategorija, ki se uvršča v oba od omenjenih podsistemov.5 Pravica do prekvalifikacije, pravica do nadomestila za invalidnost, pravica do premestitve in dela s krajšim delovnim časom od polnega, pravica do drugih nadomestil iz invalidskega zavarovanja in pravica do povrnitve potnih stroškov.6 Dodatek za pomoč in postrežbo in invalidnina. 7 Odpravnina, oskrbnina in pravica do dodatka za rekreacijo ali enkratnega denarnega dodatka.

Narava pravic

Glede pravic iz obeh zavarovanj zakon poudarja, da so te pravice neodtuljive in osebne, kar pomeni, da jih ni mogoče prenesti na drugo osebo ali jih podedovati, da ne zastarajo, niti jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon.

Vloga države pri zagotavljanju pravic

Za oblikovanje in delovanje sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja skrbi država tako, da s predpisi določa stopnje prispevkov delodajalcev in zavarovancev, ter da predpisuje obveznost prijave v zavarovanje, ureja način odmere pravic, ureja plačila in izterjavo prispevkov ter pogoje za priznavanje, odmero in uživanje pravic. Država skrbi tudi za sistem matične evidence ter za nadzor nad zagotavljanjem individualnih pravic. Pomembna naloga države je, da zagotavlja izplačevanje denarnih prejemkov tudi v primerih nelikvidnosti sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Zavarovanci obveznega zavarovanja, nastanek obveznega zavarovalnega razmerja in zagotavljanje pravic

V obvezno zavarovanje se vključujejo zlasti državljani Republike Slovenije, lahko pa tudi tujci, če tako določa zakon oziroma mednarodna pogodba.

Zavarovalno razmerje med zavarovancem in sistemom pokojninsko invalidskega zavarovanja nastane na temelju samega zakona (ex lege) z vzpostavitvijo razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Delodajalci in drugi zavezanci so dolžni, da obstoj oziroma vzpostavitev tovrstnega razmerja takoj sporočijo pristojnim organom. Dolžnost sporočanja jih zavezuje tudi v zvezi s podatki, ki so potrebni za odmero oziroma za obračun in plačilo prispevkov.

Zavarovanci iz obveznega zavarovanja pridobijo pravice iz tega zavarovanja na temelju plačila prispevkov, s tem da zakon lahko določi izjeme od tega načela, tako da zavarovanci v nekaterih primerih pridobijo pravico tudi, če prispevki niso bili ali niso bili v celoti plačani. V tem primeru se zagotavlja finančna osnova za zagotavljanje pravic zavarovancev iz drugih virov, ki so predvideni z zakonom. Ob prispevkih delavcev in delodajalcev gre zlasti za proračunsko financiranje sklada obveznega PIZ, ki ga zagotavlja država. Država zagotavlja delno financiranje tega sklada iz kapitalskega sklada PIZ in iz drugih virov, ki jih določa zakon. Z namenom zagotavljanja pravic iz dodatnih zavarovanj je ustanovljen sklad dodatnega zavarovanja, za katerega zagotavljajo sredstva izključno zavarovanci in delodajalci.

Zavarovanci obveznega zavarovanja

Zavarovanci so delavci, ki so zaposleni v Republiki Sloveniji.8 Nekatere od kategorij zaposlenih imajo lastnost zavarovancev, če izpolnjujejo nekatere posebne pogoje. Nosilci javnih ali drugih funkcij so obvezno zavarovani, če za opravljanje funkcije prejemajo plačo. Detaširani delavci so obvezno zavarovani, če niso obvezno zavarovani po predpisih države, v katero so bili poslani, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno, medtem ko so tujci, ki so v Sloveniji zaposleni pri tujih subjektih, obvezno zavarovani le, če tako zahteva ustrezni mednarodni sporazum. Pomembna je še splošna zakonska opredelitev, da so obvezno

8 ZPIZ-2 je natančneje opredelil krog zavarovancev. Predvideno je bilo, da se obvezno zavarujejo fizične osebe , ki z delom ali opravljanjem dejavnosti, prejemanjem nadomestil po predpisih o urejanju trga dela, predpisih o starševstvu ali na drug način ustvarjajo oziroma imajo določene dohodke.

zavarovane tudi vse druge osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo za plačilo in niso obvezno zavarovane na drugi podlagi, če za to delo prejemajo plačilo najmanj v mesečnem znesku minimalne plače. Zakon v zvezi s tem primeroma omenja funkcionarje zasebnih pravnih subjektov (npr. zasebna družba, zbornica itd.).

Posebna pravila veljajo za državljane Republike Slovenije, zaposlene pri tujcih, pri čemer ni odločilno, kje opravljajo delo. Tuji delodajalci, ki v Sloveniji zaposlujejo državljane Republike Slovenije so ob tujih ali mednarodnih gospodarskih družbah tudi zavodi ter konzularna in diplomatska predstavništva. Državljani RS se obvezno zavarujejo, če delo opravljajo pri tujem delodajalcu v tujini, pa so bili prej zaposleni v Sloveniji ali so prebivali v Sloveniji in niso obvezno zavarovani v tujini. Čeprav so te osebe obvezno zavarovane v tujini, se obvezno zavarujejo v Sloveniji, če s tujo državo ni sklenjen mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju ali če iz kakega drugega razloga v tisti državi ne morejo uveljavljati ali uživati pravic.

V Sloveniji se obvezno zavarujejo samozaposleni, to je osebe, ki kot edini ali glavni poklic samostojno opravljajo katerokoli dovoljeno dejavnost. Kot takšne dejavnosti zakon primeroma našteva:

˗ samostojno opravljanje podjetniške ali obrtne dejavnosti,

˗ samostojno opravljanje kulturne dejavnosti z osebnim delom,

˗ samostojno opravljanje dejavnosti na nekaterih področjih javnih storitev v skladu z zakonom,

˗ opravljanje duhovniške oziroma druge verske službe,

˗ opravljanje odvetniške ali notarske dejavnosti v skladu z zakonom.

Obvezno se zavarujejo kmetje in člani kmetijskih gospodarstev9 in druge osebe, ki v Sloveniji samostojno opravljajo kmetijstvo dejavnost kot edini ali glavni poklic, če imajo zdravstveno sposobnost za opravljanje te dejavnosti, so dopolnili petnajst let in če dosegajo zadosten katastrski dohodek ali drug dohodek iz kmetijske ali podobne dejavnosti, od katere se plačuje davek iz kmetijske dejavnosti. Kot zadostni dohodek se šteje dohodek na člana kmetijskega gospodarstva, ki dosega znesek minimalne plače.

Obvezno se zavarujejo tudi vajenci, vrhunski športniki in šahisti. Prav tako tudi brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo ali katerim pripada pravica, da jim Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Enako velja za starša, ki je upravičen do starševskega dodatka, v prvem letu otrokovega življenja pod pogoji:

˗ da ni obvezno zavarovan na drugi podlagi,

˗ da ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,

˗ da je otrok državljan Republike Slovenije. 10

9 Kot kmetijsko gospodarstvo se štejejo različne oblike sodelovanja oseb na kmetiji. Gre lahko za življenjsko skupnost oseb ali za skupno proizvodnjo in delitev, ne glede na sorodstvene vezi, če se vsaj en član kmetijskega gospodarstva ukvarja s kmetijstvom kot edino ali glavno dejavnostjo. 10 Določila ZPIZ-2 so predvidevala razširitev obveznega zavarovanja na nekatere dodatne kategorije gospodarsko aktivnih oseb. Obvezno naj bi se zavarovali družbeniki osebnih in kapitalskih družb v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zadrug in so poslovodne osebe .Enako naj bi veljalo za osebe, »ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo, v kateri so imetniki poslovnega ali članskega deleža, delnic ali drugih pravic« najmanj četrtino glasovalnih pravic ali najmanj četrtinjski delež v kapitalu določene pravne osebe. Čeprav so zaposleni, naj bi se »prednostno« zavarovali kot družbeniki.

˗

Izvzem iz obveznega zavarovanja

Samozaposleni in kmet lahko pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uveljavi izvzem iz obveznega zavarovanja, če dosega v določenem obdobju (šest mesecev) neznatne dohodke. Enako velja za kmeta ali samozaposleno osebo, ki uživa pokojnino ali nadomestilo za invalidnost, če dela ne opravlja samostojno, temveč za opravljanje dela zaposluje vsaj enega delavca. Pravico do izvzema iz obveznega zaravovanja ima tudi oseba, ki uživa pokojnino ali nadomestilo za invalidnost, če je do uveljavitve pravice najmanj šest mesecev opravljala isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja, če uživa pokojnino ali pod določenimi pogoji nadomestilo za invalidnost.

Izvzem iz obveznega zavarovanja lahko uveljavljajo tudi tujci zaposleni v Republiki Sloveniji in državljani Republike Slovenije zaposleni pri tujcih, če se za njih uporabljajo pravni predpisi druge države.

Postopek za uveljavljanje izvzema iz zavarovanja določi minister pristojen za delo po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za finance.

Omejeno obvezno zavarovanje v posebnih primerih

Posebni primeri obveznega zavarovanja so primeri zavarovanja nekaterih oseb za nekatera socialna tveganja, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Omenjena tveganja so smrt, invalidnost ali telesna okvara. Osebe so obvezno zavarovane tudi za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe izven dela, nastale zaradi višje sile. Gre za osebe, ki opravljajo dela, pri čemer pridobivanje zaslužka ni glavni ali edini namen opravljanja dela, temveč je delo povezano z drugimi nameni, zlasti z izvajanjem vzgojno-izobraževalnega procesa. Gre na primer dijake in študente pri praktičnem pouku, pri opravljanju proizvodnega dela ali delovne prakse, osebe, ki se usposabljajo z delom in podobno. Poseben položaj imajo kmeti, ki se vključijo v sistem omejenega obveznega zavarovanja, če po zakonu niso vključeni v polno obvezno zavarovanje ali če se niso prostovoljno vključili v polno obvezno zavarovanje, kot tudi, če so uveljavili pravico do izvzema iz zavarovanja.

Nekatere kategorije oseb, ki opravljajo delovne aktivnosti, ki so v posebnem javnem interesu, in niso zavarovane na drugi podlagi, se obvezno zavarujejo za invalidnost, telesno okvaro ali smrt kot posledico poškodbe pri delu. Gre za aktivnosti, ki jih zakon izčrpno našteva, med njimi pa so na primer sodelovanje osebe v delovnih akcijah, reševalnih akcijah, sodelovanje pri izvajanju nalog vojaške službe, civilne zaščite, policije, gasilskih enot, in podobno.

Obvezno naj bi se zavarovale tudi osebe, ki so ustanovitelji in poslovodne osebe zavodov, katerih ustanovitveni akti ne določajo, da se presežek prihodkov nad odhodki uporabi izključno za opravljanje in razvoj njihove dejavnost. Tudi zanje naj bi veljalo »prednostno« zavarovanje kot ustanoviteljev in poslovodnih oseb. Nadalje je predvideni zakon razširjal obvezno zavarovanje še na osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo in ne prejemajo pokojnine. Kot delo v okviru drugega pravnega razmerja je omenjal zlasti delo: po podjemni, avtorski ali drugi pogodbi civilnega prava; malo delo; kot prokurist ali poslovodna oseba po predpisih o gospodarskih družbah; na podlagi imenovanja v organe kapitalske ali osebne družbe, fundacije, zavoda, zadruge, zbornice, lokalne skupnosti ali druge pravne osebe javnega ali zasebnega prava; na podlagi imenovanja za stečajnega upravitelja, likvidacijskega upravitelja ali upravitelja prisilne poravnave; na podlagi vpisa v register sodnih izvedencev ali sodnih cenilcev.

Podaljšano - pasivno zavarovanje

Osebe, katerim preneha delovno razmerje ali lastnost, na podlagi katere so bile obvezno zavarovane, ostajajo še naprej zavarovane za invalidnost oziroma telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela, če takrat, ko nastane omenjeni socialni primer, izpolnjujejo pogoje pokojninske dobe za pridobitev pravic ali so uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine.

Prekinitev obveznega zavarovanja

Obvezno zavarovanje traja ves čas obstoja razmerja, na katerega zakon veže obvezno zavarovanje, vendar pa zakon ureja tudi primere prekinitve obveznega zavarovanja. Določa, da se obvezno zavarovanje prekine, če je oseba na neplačanem dopustu, daljšem od trideset dni, če nastopijo primeri suspenza pogodbe o zaposlitvi ali če pride do začasnega prenehanja pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.11

Zakon posebej ureja trajanje obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb..12

Prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje

Zakon določa široke možnosti različnih kategorij oseb, ki po zakonu niso obvezno zavarovane, da se vključijo v sistem obveznega zavarovanja. To možnost imajo osebe, ki so zaposlene, kot tudi nekatere osebe, ki niso zaposlene.

Med osebami, ki niso zaposlene, imajo to možnost osebe, ki so državljani Slovenije, ki se v roku šestih mesecev po prenehanju obveznega zavarovanja sami zavarujejo, kar lahko storijo, če so bili v zadnjih desetih letih najmanj pet let vključeni v obvezno zavarovanje. V to kategorijo oseb spadajo tudi osebe, ki se šolajo ali so na izpopolnjevanju ali na specializaciji po prenehanju obveznega zavarovanja, opravljajo samostojno kmetijsko dejavnost pa niso obvezno zavarovane in osebe, ki so vpisane v katero izmed evidenc pri zavodu za zaposlovanje. Te osebe se lahko zavarujejo tudi, če uživajo družinsko pokojnino. Ostale osebe, ki spadajo v to kategorijo so še invalidi v varstvenih delavnicah, zakonci oziroma partnerji oseb, poslanih na delo ali na usposabljanje v tujino ter tujci, ki se lahko prostovoljno vključijo v zavarovanje, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom.

V obvezno zavarovanje se lahko vključijo tudi osebe, ki imajo status zaposlene osebe za čas, ko ne prejemajo plače in zato za to obdobje za njihovo zavarovanje niso plačani prispevki. To so osebe, ki so na neplačanem dopustu, osebe katerih pogodba o zaposlitvi je začasno suspendirana, osebe, ki so na služenju vojaškega roka in osebe, ki so zaposlene s krajšim delovnim časom za razliko do polnega delovnega časa.

11 Obvezno zavarovanje se ne prekine v času, ko so zavarovanci odsotni z dela zaradi bolezni, nege družinskega člana ali na starševskem dopustu. V primeru teh odsotnosti prejemajo zavarovanci ustrezna nadomestila ali druge denarne prejemke. Zavarovanje se ne prekine tudi v obdobjih, ko je zavarovanec na vojaških vajah in na drugih podobnih odsotnostih z dela, na katera ga kliče pristojni državni organ (policija, zaščita). 12 Gre zlasti za obdobje med registracijo ali začetkom opravljanja njihove pridobitne aktivnosti ter prenehanjem njihove aktivnosti, z odvzemom dovoljenja ali z izbrisom iz ustreznega registra (kulturni delavci), prenehanjem članstva v stanovski organizaciji ali zbornici (odvetniki) in podobno.

Starostna pokojnina

Splošni pogoji za pridobitev starostne pokojnine

Oseba pridobi pravico do starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe. Pravico do starostne pokojnine lahko pridobi oseba v treh možnih kombinacijah starosti in pokojninske oziroma zavarovalne dobe: 13

1. 58 let starosti in 40 (moški)/38(ženske) let pokojninske dobe,

2. 63 (moški) /61 (ženske) let starosti in 20 let pokojninske dobe in

3. 65 moški/ 63(ženske) let starosti in 15 let zavarovalne dobe.

Starostna meja se zniža za vsakega otroka ali posvojenca, za katerega je oseba "skrbela in ga vzgajala".14

Znižanje starosti je zagotovljeno tudi ženski, ki se je zaposlila pred 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja pred 18 letom starosti. Absolutna omejitev znižanja starosti je 55 let.15

Pokojninska osnova

Starostna pokojnina se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša.16 Gre za plače in zavarovalne osnove, ki so zmanjšane za prispevke in ugotovljeno davčno obveznost ter splošne olajšave, ki so bile zavarovancu priznane skladno z zakonom.17

Za izračun pokojninske osnove se štejejo tudi nekatera nadomestila plač iz delovnega razmerja ali iz socialnih zavarovanj. Večina nadomestil, kot je na primer nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, ne vstopa v pokojninsko osnovo, temveč namesto nadomestil vstopajo v to osnovo sorazmerno višji zneski plač ali osnov, od katerih so bili plačani prispevki in od katerih so bila izplačevana nadomestila.

V pokojninsko osnovo pa se ne vštevajo prejemki, ki bi sicer vstopili v to osnovo, vendar od njih niso bili plačani prispevki, razen izjem, ki jih določa zakon (nekateri prejemki iz invalidskega zavarovanja). Zakon našteva še druge denarne prejemke iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Ker delavci lahko opravljajo delo s krajšim delovnim časom, se odpira vprašanje, kako obravnavati njihove prejete plače z vidika ugotavljanja pokojninske osnove, od katere bo odmerjena starostna pokojnina. Zakon določa, da je treba v tem primeru plačo preračunati na "povprečni znesek, ki ustreza plači za polni delovni čas", ker tak preračun ustreza

13 Določila ZPIZ-2 so predvidevala zaostritev teh pogojev za upokojitev, ki naj bi se izvedla v daljšem prehodnem obdobju. 14 To pravico lahko uveljavi le eden od staršev, o čemer se dogovorita. Če do dogovora ne pride, uveljavi pravico tisti, ki je izrabil starševski dopust, če pa nobeden od staršev ni izrabil starševskega dopusta, je do znižanja starostne meje upravičena zavarovanka. Znižanje starostne meje znaša za enega otroka 8 mesecev, za dva otroka 20 mesecev in 36 mesecev za tri otroke. Za vsakega nadaljnjega otroka se znižanje starostne meje poveča za dvajset mesecev. V vsakem primeru pa ostaja minimalna upokojitvena starost 58 (56) let.15 Določila ZPIZ-2 so predvidela znižanje zahtevane starosti tudi za čas služenja vojaškega roka. Absolutna meja z vidika znižanja zahtevane starosti je bila predvidena za moške pri 60 letih starosti in za ženske pri 58 letih starosti. 16 Določila ZPIZ-2 so predvidevala podaljšanje obdobja. Kot pokojninska osnova so bili predvideni prejemki iz katerihkoli zaporednih 30 let zavarovanja od 1. januarja 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Iz najugodnejšega zaporedja let zavarovanja naj bi bila izločena tri leta, ki so za zavarovanca najmanj ugodna.17 Metodologijo izračuna plač, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove določi minister, pristojen za delo.

delavčevi delovni učinkovitosti, od katere naj bi bila v prvi vrsti odvisna pokojninska osnova. Zakon v zvezi s tem ureja tudi način preračuna omenjenega zneska..18

Plača, ki jo delavec dobi za delo preko polnega delovnega časa vpliva zaradi večje vrednosti enote tega dela na povprečno vrednost enote dela, v okviru polnega delovnega časa. V primerih nadurnega dela se celotna izplačila vštevajo v pokojninsko osnovo, če so za to delo plačani prispevki.

Če zavarovanec ne prejema plače ali nadomestila, se za izračun pokojninske osnove upošteva znesek, ki je bil podlaga za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač.

Plače ali zavarovalne osnove, ki štejejo v pokojninsko osnovo, se valorizirajo.19

Zakon ureja tudi najnižjo pokojninsko osnovo,20 od katere se zavarovancu odmeri višja starostna pokojnina, če bi njegova starostna pokojnina ob upoštevanju njegove pokojninske osnove ne dosegla zneska starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjene od najnižje pokojninske osnove.

Najvišja pokojninska osnova se zavarovancu določi v višini štirikratnika najnižje pokojninske osnove.21

Odmera starostne pokojnine

Starostna pokojnina se odmeri v odstotku od pokojninske osnove, ki ga določa zakon v odvisnosti od dopolnjene pokojninske dobe, delno pa tudi od starosti. Najnižja pokojninska doba, ki daje zavarovancu pravico do starostne pokojnine, je petnajst let. Za petnajst let pokojninske dobe zakon določa pravico osebe do starostne pokojnine v višini 35 odstotka (za moškega) in 38 odstotka (za žensko) pokojninske osnove (odmerni odstotek), ki je s tem tudi najmanjša možna odmera starostne pokojnine. Ta odstotek se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe poveča za 1,5% Osebe, ki pa presežejo polno delovno dobo (40, 38) in še ostanejo naprej v zavarovanju, so upravičene do večjega povečanja v višini, ki jo določa zakon za vsako dodatno leto pokojninske dobe do dopolnitve z zakonom določene "polne" starosti (63, 61 let).22 Oseba pa lahko ostane v zavarovanju tudi po dopolnitvi starosti 63 oz. 61 let, v tem primeru pa se vsako nadaljnje leto delovne dobe vrednoti z odmernim odstotkom v višini 1,5 % pokojninske osnove. 23

Osebi, ki ni dosegla polne pokojninske dobe, se določi odmerni odstotek (od 35 oziroma 38 % do 99,5 % pokojninske osnove). Njena odmerjena pokojnina pa se zmanjša, če ne doseže ob njeni uveljavitvi "polne starosti" (63, 61). Zmanjša se za določen odstotek za vsak mesec, ki zavarovancu manjka do polne starosti.24 Nasprotno temu se osebi, ki ostaja v zavarovanju

18 Plača v letu zavarovanja - deljeno - s številom ur opravljenih v krajšem delovnem času - krat – letno število ur polnega delovnega časa pri delodajalcu. 19 Valorizacijski količniki morajo ustrezati gibanju povprečja plač. Metodologijo za njihov izračun pa določa minister pristojen za delo v soglasju z ministrom za finance.20 Njeno višino določijo in jo objavijo organi ZPIZ.21 Tudi znesek oziroma višino najvišje pokojninske osnove določi in objavi ZPIZ.22 Z najvišjim relativnim številom, s katerim je določen odmerni odstotek za posamezno leto, je najbolj stimulirana podaljšana zaposlitev za eno leto, nato pa v naslednjih letih velikost relativnega števila pada.23 Po določilih ZPIZ-2 je bila predvidena sprememba te ureditve. Zakon naj bi določil, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Za 15 let zavarovalne dobe naj bi se odmerila v višini 35 % (moškemu) ali 39 % (ženski). Za vsako nadaljnje leto do dopolnjenih 25 let pokojninske dobe pa naj bi se prištelo 1,5 %, po dopolnitvi te dobe pa 2 %.24 Pri 58 let starem moškem se na primer pokojnina zmanjša za 0,30 % mesečno, pri 62 let starem moškem pa za 0,10 % mesečno (degresija)

tudi po dopolnitvi polne starosti pokojnina poveča tako, da se pokojnina za mesce v prvem letu po dopolnitvi polne starosti poveča za 0,3 %, v drugem letu za 0,2 % mesečno in v tretjem letu za 0,1 % mesečno. Če ostaja oseba v zavarovanju več kot tri leta, se ji po treh letih pokojnina ne povečuje več. Povečanje ali zmanjšanje pokojnine je trajno.

Starostna pokojnina se ne zmanjša osebi, ki sicer ne dosega polne starosti, temveč vsaj starost 58 let ter polno pokojninsko dobo (40,38). Starostni pogoj je še blažji za ženske, saj se jim meja 58 let zniža za toliko mesecev kolikor je ženska prebila v zavarovanju do 18. leta starosti, vendar je znižanje absolutno omejeno na 55 let starosti.

Najnižja starostna pokojnina je zavarovancem zagotovljena v višini zneska, odmerjenega od najnižje pokojninske osnove za petnajst let pokojninske dobe.25

Delna pokojnina

Zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, lahko pridobi pravico do začasnega uživanja delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa.

Državna pokojnina

Državna pokojnina je pravica, ki jo lahko uveljavi oseba s prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki nima pravice do druge pokojnine in katere lastni dohodki ne presegajo cenzusa za pridobitev pravic do varstvenega dodatka, in ki ob teh splošnih, izpolnjuje še posebne pogoje starosti (65), daljšega časa prebivanja (30) v Republiki Sloveniji v določenem starostnem obdobju (med 15 in 65 letom starosti). Državna pokojnina znaša 33,3% najnižje pokojninske osnove. Kadar je oseba upravičena do družinske ali vdovske pokojnine, ki ne dosega zneska državne pokojnine, lahko uveljavi državno pokojnino, če izpolnjuje pogoje za uveljavitev te pokojnine.26

Pravice invalidov

Opredelitev invalidnosti

Invalidnost je stanje, ki je posledica sprememb zdravstvenega stanja, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, če so te posledice ugotovljene po predpisanem postopku in če imajo te spremembe za posledico trajno zmanjšanje možnosti, da bi bilo osebi mogoče zagotoviti oziroma ohraniti delovno mesto oziroma možnosti za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije:

I. kategorija - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti,

II. kategorija - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in

III. kategorija - če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za

25 ZPIZ-2 je v zvezi s tem predvidel poenostavitev besedila z vsebinsko enako rešitvijo. 26 ZPIZ-2 je predvideval ukinitev te pravice in njeno nadomestitev z ustreznimi pravicami na področju socialno-varstvenih prejemkov.

njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen.27

Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen oziroma na katerem dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Preostala delovna zmožnost

Preostala delovna zmožnost se ugotavlja v primerih invalidnosti II. ali III. kategorije. Preostala delovna zmožnost je podana v več alternativnih primerih. Za takšen primer gre, če lahko zavarovanec dela na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove delovne invalidnosti, če gre za delo, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Za takšen primer gre tudi takrat, ko niso izpolnjeni prej omenjeni pogoji, vendar pa je zavarovanca mogoče s poklicno rehabilitacijo usposobiti za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Končno gre za preostalo delovno zmožnost tudi v primeru, ko lahko zavarovanec opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa s poklicno rehabilitacijo ali brez nje.28

Vzroki za nastanek invalidnosti

Zakonska ureditev opredeljuje različne vzroke nastanka invalidnosti. Gre za poškodbo pri delu, poklicno bolezen, bolezen in poškodbo izven dela. Te vzroke zakon podrobneje opredeljuje in razmejuje.

Zakon obravnava poškodbo "pri delu" sorazmerno široko, vsaj v to kategorijo všteva tudi poškodbe, ki nastanejo zavarovancu na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, na službeni poti ali na poti do nastopa dela. Z delom so mišljene tudi nekatere druge aktivnosti, ki jih omenja zakon (na primer aktivnosti v zvezi s šolanjem, druge organizirane aktivnosti in podobno). Zakon določa celo fikcijo, da gre za nesrečo pri delu, če se zavarovanec poškoduje na poti do zdravstvenih ustanov, v zvezi z uveljavljanjem pravic do zdravstvenega varstva.

Zakon opredeljuje tudi poklicno bolezen, s tem da na temelju te opredelitve pristojni državni organi (minister pristojen za zdravjeo) določijo dela, na katerih se pojavljajo poklicne bolezni

27 ZPIZ-2 je predvideval delno spremembo definicije invalidnosti oziroma njenih stopenj. Predvideval je naslednje značilnosti: kategorij: - I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti; - II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; - III. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.28 Določila ZPIZ-2 so predvidevala opredelitev preostale delovne zmožnosti invalidov druge in tretje kategorije na naslednji način. Za preostalo delovno zmožnost gre, če: -zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti ali -se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali -se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj štiri ure dnevno ali-zavarovanec lahko opravlja delo najmanj štiri ure dnevno.

in posebne pogoje ob katerih se bolezni, ki se pojavljajo pri izvajalcih teh del, štejejo za poklicne bolezni.29

Pridobitev pravic na temelju invalidnosti

Pravice na temelju invalidnosti pridobi zavarovanec,30 ki je vključen v obvezno zavarovanje - praviloma ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.31

Če oseba ni vključena v obvezno zavarovanje, pridobi te pravice le, če izpolnjuje posebej predpisane pogoje zavarovanja oziroma pokojninske dobe, ki se zahtevajo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Samozaposlene osebe, kmetje, vajenci, vrhunski športniki in šahisti, starši, zaporniki, ki se obvezno zavarujejo, niso upravičeni do vseh pravic invalidskega zavarovanja, temveč le do pravic, ki pripadajo invalidom 1. in 2. kategorije. To velja tudi za osebe, za katere velja zakonska ureditev posebnih primerov zavarovanja (npr. dijaki in študentje, udeleženci v reševalnih akcijah itd.). Enaka omejitev velja tudi za osebe, ki se prostovoljno vključujejo v obvezno zavarovanje.

Invalidska pokojnina

Temeljna pravica iz invalidskega zavarovanja je pravica do invalidske pokojnine. To pravico pridobi zavarovanec v vsakem primeru, torej ne glede na pokojninsko dobo, če gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Če pa je invalidnost nastala kot posledica poškodbe izven dela ali druge bolezni, zakon določa kot pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine predhodno pokojninsko dobo v določenem trajanju.32

Osebi, kateri je priznana invalidnost II. ali III. kategorije, se lahko zdravstveno stanje poslabša, tako da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice na podlagi pokojninsko invalidskega zavarovanja. V tem primeru oseba pridobi to novo pravico, če izpolnjuje predpisane pogoje starosti in zavarovalne dobe oziroma pokojninske dobe.

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna enako kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. V nekaterih posebnih primerih (na primer dijaki in študentje na delovni praksi, udeleženci mladinskih taborov), se kot pokojninska osnova za odmero invalidske pokojnine upošteva povprečna plača na zaposleno osebo v državi.33

29 Določila ZPIZ-2 so opredeljevala poklicne bolezni kot tiste, ki so povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in postopek določanja poklicne bolezni določi minister, pristojen za zdravje.30 Določila ZPIZ-2 so glede pravic invalidov druge in tretje kategorije predvidela naslednje rešitve. Te pravice pridobi zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti in: - je vključen v obvezno zavarovanje – ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo; - ni vključen v obvezno zavarovanje – če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. 31 Določila ZPIZ-2 so predvidevala razširitev kroga oseb, ki so obvezno vključni v sistem obveznega zavarovanja. Za te osebe »ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravjajo delo in ne prejemajo pokojnine« naj bi veljalo, da pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi I. kategorije, v primeru razvrstitve v II. kategorijo pa pravico do poklicne rehabilitacije.32 Ena tretjina ali ena četrtina razdobja od dopolnjenega dvajsetega, triindvajsetega ali šestindvajsetega leta (odvisno od pridobljene izobrazbe) starosti do nastanka invalidnosti. Pogoj starosti se zmanjša za toliko mesecev kot so te osebe eventualno prebile v času, ki šteje v zavrovalno dobo (študij, vojaški rok, civilna služba, nadomestni sestav policije, čas prijavljenosti na zavodu za zaposlovanje). Pri "mlajših invalidih" (pred dopolnjenim 21 letom starosti) zadostuje tri mesece zavarovalne dobe.33 Določila ZPIZ-2 so predvidela zmanjšanje osnove na najnižjo pokojninsko osnovo.

Odmera invalidske pokojnine

Višina invalidske pokojnine je v načelu odvisna od vzroka nastanka invalidnosti, od dopolnjene starosti in pokojninske dobe ter prištete pokojninske dobe.

Če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove v enaki višini kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 oziroma 38 let, ne glede na starost.

V drugih primerih pa se invalidska pokojnina praviloma odmeri od pokojninske osnove v odstotku, ki ustreza dopolnjeni pokojninski dobi kot se ta odstotek ugotavlja v zvezi z računanjem starostne pokojnine. Višina odstotka se ob upoštevanju zakonsko določenih minimumov določi ob upoštevanju tudi dejanske pokojninske dobe in prištete pokojninske dobe.34

Če je do invalidnosti prišlo zaradi součinkovanja vzrokov, ki deloma izvirajo iz nesreče pri delu ali poklicne bolezni, deloma pa iz nesreče zunaj dela oz. bolezni, se pokojninska osnova izračuna po načelu sorazmernosti.

Poklicna rehabilitacija

Poklicna rehabilitacija je celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo tako, da se lahko ustrezno razporedi oziroma zaposli in ponovno vključi v delovno okolje, oziroma se usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki (80. člen ZPIZ-1). Vklučitev v proces poklicne rehabilitacije je pravica in obveznost zavarovanca, da se na temelju dokončne odločbe zavoda in posebne tristranske pogodbe med zavodom, zavarovancem in delodajalcem ali zavodom za zaposlovanje vključi in opravi program izobraževanja, praktičnega dela ali usposabljanja.

To pravico in obveznost ima oseba, pri kateri je nastala druga kategorija invalidnosti, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnila 50 let starosti35 in če se lahko glede na preostalo delovno zmožnost usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljala s polnim delovnim časom.

Zavod lahko v zvezi z zagotavljanjem pogojev za izvedbo poklicne rehabilitacije prevzame stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev, če je to potrebno za izvedbo poklicne rehabilitacije. Zakon predvideva tudi širšo aktivnost ZPIZ pri izvajanju politike varstva invalidov. Predvideno je, da lahko ZPIZ del sredstev za invalidsko zavarovanje »nameni za ohranitev zaposlitve in pospeševanje zaposlovanja delovnih invalidov«.

Poklicna rehabilitacija se po pravilu opravi z izobraževanjem, na katerega je napoten invalid, s praktičnim delom ali z delovnim usposabljanjem ali z izobraževanjem ob delu, če zavarovanec s tem soglaša.

Zavarovanec, ki se je usposobil za določeno delo, pa še ne dosega "normalnega" delovnega učinka, ima pravico, da se določen čas privaja na novo delo, s tem da se ta čas šteje kot čas poklicne rehabilitacije. Če je potrebno, ima zavarovanec med poklicno rehabilitacijo pravico do nastanitve v kraju, kjer se opravlja poklicna rehabilitacija.

Stroške poklicne rehabilitacije nosi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

34 Prišteta pokojninska doba je fiktivna doba, katere trajanje določa zakon in ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če zavarovanec pri odmeri pravic še ni dopolnil polne starosti (63, 61 let). Odvisna je od starosti zavarovanca ali nekaterih osebnih okoliščin kot so različne vrste prizadetosti ali posebno hudih bolezni. 35 Določila ZPIZ-2 so predvidela dvig omenjene meje do 55 let starosti, dopuščala pa so tudi mejo do 50 let, če bi šlo za osebo, ki bi se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobila za drugo delo, ki ga bo opravljala s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno.

Med poklicno rehabilitacijo, ima zavarovanec pravico do denarnega nadomestila v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, razen če se usposablja ob delu (hipotetična invalidska pokojnina). V tem primeru ima pravico do nadomestila v višini 40 % od omenjene osnove. Če ima zavarovanec ob zaključku poklicne rehabilitacije pravico do premestitve, ima tudi pravico do začasnega denarnega nadomestila do takrat, ko je premeščen, v višini invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob zaključku poklicne rehabilitacije.36

Zavarovanec ima pravico do začasnega nadomestila v višini hipotetične invalidske pokojnine v prej omenjeni višini37 do ponovne zaposlitve38. V primeru, da se zaposli, se nadomestilo zmanjša na 20 % osnove. Zavarovanec seveda ne more odkloniti druge primerne zaposlitve brez posledic za uživanje omenjenih pravic. V primeru odklonitve druge ustrezne zaposlitve izgubi pravico do denarnega nadomestila.

Pravica do premestitve in nadomestila

Pravico do premestitve pridobi zavarovanec v primeru invalidnosti

- po končani poklicni rehabilitaciji,

- v primeru, da je invalidu nastala 2. kategorija invalidnosti po dopolnjeni starosti 50 let39 ter

- v primeru, da je invalidu nastala 3. kategorija invalidnosti ter je njegova delovna zmožnost za opravljanje dela v njegovem poklicu zmanjšana za manj kot 50 % pa je delavec še zmožen delati v svojem poklicu poln delovni čas na drugem delovnem mestu.

Pravico do premestitve zavarovancu zagotovi delodajalec. Ob tej pravici ohrani zavarovanec pravico do nadomestila za čas dela na drugem delovnem mestu, v višini, ki jo določa zakon (nadomestilo za invalidnost).

Pravica do dela s krajšim delovnim časom in delna invalidska pokojnina

Ti pravici pripadata zavarovancu,

- pri katerem je podana invalidnost III. kategorije, pod pogojem, da ni več zmožen delati s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije,

- pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa.

Obe pravici, od katerih prva bremeni delodajalca, druga pa zavod, jima pripadata v vsakem primeru, ne glede na vzrok nastanka invalidnosti.

Delna invalidska pokojnina se odmeri v deležu polne hipotetične invalidske pokojnine, ki ustreza deležu skrajšanja polnega delovnega časa. Polna hipotetična invalidska pokojnina je tista, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, če bi postal zavarovanec invalid prve kategorije. Vendar pa se tako izračunana delna invalidska pokojnina poveča za

36 Določila ZPIZ-2 so predvidevala povišanje nadomestila med rehabilitacijo na 130 % hipotetične invalidske pokojnine, vendar pa zmanjšanje nadomestila na 50% za čas čakanja na premestitev. 37 Osnova 100% hipotetične invalidske pokojnine velja za zaposlene zavarovance. Osnova drugih zavarovancev je nižja (80 %, 60 %). 38 Določila ZPIZ-2 so nameravala obdobje uživanja nadomestila v tem primeru omejiti na največ 2 leti. 39 Določila ZPIZ-2 so predvidevala kot pogoj za pridobitev pravice do premestitve pri invalidih 2. kategorije starost najmanj 55 let.

30 %, če je delavec, ki ohrani zaposlitev, hkrati premeščen na drugo delovno mesto ali za 40 %, če izgubi zaposlitev brez lastne volje ali krivde. V zadnjem primeru je predviden relativni maksimum delne invalidske pokojnine v višini 80 % hipotetične invalidske pokojnine.

Delna invalidska pokojnina se lahko tudi zmanjša in sicer za 30 %, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje.

Do delne invalidske pokojnine je upravičen tudi zavarovanec, ki je v času nastanka invalidnosti nezaposlen in ima pravico do denarnega nadomestila ali do plačanih prispevkov v sklad PIZ, ter zavarovanec, ki je v omenjenem času pasivno zavarovan (podaljšano zavarovanje po prenehanju razmerja ali lastnosti na podlagi katere je bil obvezno zavarovan).

Pravica do nadomestila za invalidnost

Pravica do nadomestila za invalidnost je pravica, ki pripada invalidu, ki je premeščen na drugo, manj zahtevno delo, in zanj prejema nižje plačilo. Njen namen je, da invalidu delno nadomesti izgubljeni zaslužek. Zakon določa podrobna pravila o pravici do nadomestila in o odmeri te pravice zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost:

- II. kategorije po dopolnitvi 50. leta starosti ali

- III. kategorije, ki lahko opravlja delo s krajšim delovnim časom ali s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu.

Za zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu letu starosti se nadomestilo odmeri ob upoštevanju njegovega položaja v času nastanka invalidnosti in načina prenehanja delovnega razmerja ter morebitne nove zaposlitve v razponu med 60 % in 20 %. V primeru nastanka invalidnosti III. kategorije pa se odmeri med 60% in 20% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Višina omenjenih odstotkov je odvisna od okoliščin, ki jih določa zakon.40

Invalidom se lahko namesto omenjenih pravic, torej do premestitve in nadomestila, ali do dela s krajšim delovnim časom in nadomestila za invalidnost na njihovo zahtevo prizna pravica do poklicne rehabilitacije.

Denarni prejemki brezposelnih delovnih invalidov

Zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost II. in III. kategorije, je delodajalec dolžan, če je to mogoče, obdržati v delovnem razmerju, ter mu zagotoviti pravice, ki mu jih daje zakon.41 Pri tem je treba upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti.

Delovnemu invalidu s preostalo delovno zmožnostjo, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu ne more ohraniti zaposlitve. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu tudi, če delavec:

40 Določila ZPIZ-2 so predvidevala, da bi imel pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če: - ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali ni bil obvezno zavarovan ali - mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali neodvisno od njegove volje ali krivde ali - je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali - se je zaposlil na drugem delovnem mestu.41 Ustrezna premestitev, zagotovitev poklicne rehabilitacije, zagotovitev dela s krajšim delovnim časom.

˗ ne nastopi poklicne rehabilitacije ali je ne konča v določenem roku,

˗ ne izpolnjuje obveznosti, določene v pogodbi o poklicni rehabilitaciji,

˗ ne nastopi dela na drugem delovnem mestu,

˗ ne prične z delom s krajšim delovnim časom.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoča le po posebnem postopku, katerega glavna značilnost je, da obstoj razlogov za odpoved ugotavlja, pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj pet delavcev, posebna komisija.42 Tudi pri delodajalcu, ki zaposluje manj kot pet delavcev, lahko razloge za odpoved ugotavlja omenjena komisija, če tako predlaga ZPIZ, zavezanec ali delodajalec.

Zavarovanec, kateremu preneha pogodba o zaposlitvi, lahko najprej uveljavlja pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, po "izteku" teh pravic pa pravice iz invalidskega zavarovanja, če za to izpolnjuje predpisane pogoje. Če je osebi nastala invalidnost pred 45. letom starosti, je treba stanje invalidnosti nadzirati z občasnimi kontrolnimi pregledi.

Nezaposleni invalidi pridobijo pravico do delne invalidske pokojnine ali denarnega nadomestila le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavijo na zavodu za zaposlovanje kot brezposelne osebe. Zavarovanec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi:

- najprej uveljavi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti,

- po » izteku« pravic po zakonodaji o urejanju trga dela, pa pravice po ZPIZ.

Povračilo potnih stroškov

Povračilo potnih stroškov je posebna pravica zavarovanca ali osebe, ki v primeru potrebe spremlja zavarovanca, če je zavarovanec napoten ali klican v drug kraj zaradi opravljanja zdravniških preiskav ali izdelave mnenja izvedencev. Enako velja, če je zavarovanec napoten v drug kraj zaradi poklicne rehabilitacije. Kriterije za povrnitev potnih stroškov določi zavod s splošnim aktom.43

Pravice za primer zavarovančeve smrti ali pogrešanosti

Zavarovančeva smrt ali pogrešanost je socialni primer, ki lahko gospodarsko in socialno ogrozi njegove družinske člane, zato zakon osebam, ki bi lahko bile ogrožene, priznava pravico do družinske pokojnine.

Obstajata dve vrsti pogojev za pridobitev te pravice. Nekateri pogoji so vezani na premoženjsko stanje in lastnosti osebe, ki bi lahko pridobila to pravico, drugi pogoji pa so odvisni od pravnega položaja zavarovanca v času njegove smrti oziroma pogrešanosti, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo o razglasitvi za pogrešanega. Zavarovanec je moral pred smrtjo dopolniti najmanj pet let zavarovalne dobe ali deset let pokojninske dobe, razen če je

42 Komisijo sestavljajo:

- predstavnik zavoda,

- predstavnik Inšpektorata Republike Slovenije za delo,

- predstavnik Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje in

- predstavnik delodajalcev in sindikatov.43 Določila ZPIZ-2 so predvidela opustitev te pravice.

umrl zaradi poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, saj v tem primeru trajanje pokojninske dobe ni pomembno.44 Seveda gre za izpolnjevanje pogojev na njegovi strani tudi takrat, ko je že pred smrtjo izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine ali invalidske pokojnine ali če je bil uživalec katere izmed teh pokojnin. Zakon določa, da so na njegovi strani izpolnjeni pogoji za pridobitev družinske pokojnine tudi v primeru, da je užival katero izmed pravic na podlagi invalidnosti.

Vdovska pokojnina

Vdovska pokojnina in družinska pokojnina sta tipični pravici iz pokojninsko invalidskega zavarovanja, ki se upravičencem zagotavljata v prvi vrsti na temelju načela solidarnosti, saj teh pravic ne uživa tisti zavarovanec, ki plačuje prispevke v sistem PIZ.

Vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova oziroma vdovec45 umrlega zavarovanca, če je izpolnjen kateri izmed pogojev, ki jih določa zakon. Prvi splošni pogoj je starost vdove ali vdovca. Če ima status zavarovanca, je pogoj za pridobitev omenjene pravice starost 53 let ob zavarovančevi smrti ali vsaj 48 let, s tem da lahko omenjeno pravico uveljavi šele takrat, ko dopolni 53 let. Pogoj starosti je blažji, če gre za osebo, ki nima lastnosti zavarovanca. V tem primeru zadostuje za pridobitev in uživanje pravice starost 48. let. Če je oseba dopolnila 45 let, lahko prične uživati pravico, ko dopolni 48 let.

Drugi pogoj za pridobitev vdovske pokojnine je popolna nezmožnost vdove ali vdovca za delo. Ta pogoj je izpolnjen tudi v primeru, da postane oseba popolnoma nezmožna oziroma nezmožna za delo v enem letu po zavarovančevi smrti. V tem primeru je pravica do vdovske pokojnine omejena na obdobje, dokler je takšna nezmožnost podana. Alternativa temu pogoju je pogoj, da je dolžan vdovec oziroma vdova preživljati enega ali več otrok, ki imajo pravico do vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu.46

Ob splošnih pogojih obstajajo tudi nekateri posebni pogoji za pridobitev oziroma uživanje vdovske pokojnine v primerih, ko je zavarovanec v času smrti že dopolnil pogoje za starostno upokojitev (skupni otrok, nepretrgano trajanje zakonske zveze).

Če vdova oziroma vdovec, ki je pridobil pravico do vdovske pokojnine zaradi nezmožnosti ali zato, ker skrbi za otroka oziroma otroke, to pravico uživa, dokler so izpolnjeni ti pogoji (nezmožnost, preživljanje). Če pa je vdova ali vdovec med uživanjem te pravice dopolnil oziroma dopolnila 53 let starosti, obdrži pravico do vdovske pokojnine trajno. Če ji, oziroma mu je pravica prenehala med 48. in 53. letom starosti, jo lahko znova uveljavi, ko dopolni 53 let starosti.47

Pravico do vdovske pokojnine ima tudi vdova, ki se ji je zavarovančev otrok rodil najkasneje 300 dni po smrti zavarovanca oziroma upokojenca. Pravica ji gre od zavarovančeve smrti dalje.

44 Ta ugodni pogoj je nameraval ZPIZ-2 odpraviti in vezati pravico le na preostale navedene pogoje. Predvideno je bilo, da ne glede na to, da je bil(a) vdova ali vdovec ob zavarovančevi smrti zavarovan(a) na podlagi predpisov, ki urejajo trg dela, ali kot družinski pomočnik po predpisih, ki urejajo starševstvo ali predpisih, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, vseeno pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je na dan nastanka zavarovalnega primera dopolnil starost 58 let.45 S položajem vdove oziroma vdovca je izenačen položaj razvezanega zakonca, katerega je bil zavarovanec dolžan preživljati pred smrtjo, kot tudi oseba, s katero je zavarovanec živel zadnja tri leta pred smrtjo v zakonski zvezi, ali če je živel z njo zadnje leto pred smrtjo, z njo pa je imel tudi otroka.46 Pravico do vdovske pokojnine ohrani vdova oziroma vdovec tudi v času, ko se otroku, ki je upravičen do družinske pokojnine, ta pokojnina ne izplačuje zaradi služenja vojaškega roka, opravljanja nadomestne civilne službe ali usposabljanja za rezervni sestav policije.47 Določila ZPIZ-2 so nameravala dvigniti zahtevano starost.

Družinska pokojnina

Družinska pokojnina je pravica, ki pripada:

˗ otrokom in posvojencem ter

˗ osebam, ki jih omenja zakon, in katere je zavarovanec v času svoje smrti preživljal.48

Otroci imajo pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti ali do konca šolanja ali vajeništva, pri čemer je omejitev dopolnjenih 26 let starosti, ki se sicer lahko še podaljša v primerih, ki jih določa zakon. Če otrok po petnajstem letu starosti postane brezposelna oseba in je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, ima pravico do družinske pokojnine najdlje do dopolnjenega osemnajstega leta starosti pod pogojem, da je prijavljen pri zavodu za zaposlovanje in da izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Če otrok uživa družinsko pokojnino in med tem postane popolnoma nezmožen za delo, ohranja to pravico, dokler traja takšna nezmožnost. Če postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere bi mu lahko bila priznana družinska pokojnina oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravic do svoje smrti preživljal.

Če je otrok iz upravičenih razlogov prekinil šolanje, se mu pravica do uživanja družinske pokojnine med šolanjem podaljša za toliko, kolikor je trajala upravičena prekinitev.

Starši, ki jih je zavarovanec preživljal, pridobijo pravico do družinske pokojnine, če so:

˗ do smrti zavarovanca dopolnili 58 let starosti ali

˗ so bili ob smrti zavarovanca popolnoma nezmožni za delo. V tem primeru pridobijo to pravico tudi kot trajno pravico, če so med uživanjem te pravice dopolnili 58 let starosti.49

Bratje in sestre lahko pridobijo pravico do družinske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, ki so določeni za otroke ali pogoje, ki so določeni za starše umrlega zakonca.

Za popolno nezmožnost za delo oziroma pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti.

Osnova za odmero in določitev vdovske pokojnine

Vdovska ali družinska pokojnina se odmeri od starostne pokojnine ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti (osnova za odmero). Osnova se izračuna po različnih pravilih za zavezance, ki so bili ob smrti uživalci starostne pokojnine, invalidske pokojnine ali drugih pravic na podlagi invalidnosti. Če zavarovanec ob smrti ni bil upravičen do teh pravic, se osnova določi od hipotetične starostne pokojnine ali hipotetične invalidske pokojnine, ki bi jo imel zavarovanec glede na vzrok smrti (nesreča pri delu in poklicna boleze ali nesreča oziroma bolezen), odvisno od tega, kateri temelj je ugodnejši za izračun osnove. Določen je tudi absolutni minimum osnove in sicer v višini 45 % pokojninske osnove umrlega zavarovanca ne glede na starost.

48 To so lahko pastorki, vnuki in drugi otroci brez staršev, starši in posvojitelji ter bratje in sestre, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje. 49 Določila ZPIZ-2 so kot pogoj za starše predvidevala 60 let starosti, če jih je zavarovanec preživljal, če pa bi kot osebe, ki bi bile popolnoma nezmožne za delo ob zavarovančevi smrti, pravico do družinske pokojnine pridobile pred to starostjo, bi pravico ohranili kot trajno, ko bi dosegli to starost.

Vdovska pokojnina se določi v višini 70 % od osnove. Če ima vdova ali vdovec hkrati pravico do starostne pokojnine ali invalidske pokojnine, lahko sam izbere, katero pokojnino bo užival. V primeru, da se odloči za starostno pokojnino ali invalidsko pokojnino, se mu izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, vendar največ do zneska v višini 15% povprečne mesečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Skupno izplačilo lastne in dela vdovske pokojnine ne presega starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe.50

Odmera družinske pokojnine

Družinska pokojnina se odmeri od osnove, določene za odmero družinske pokojnine v relativnem znesku, katerega višina je odvisna od števila družinskih članov, ter od tega ali so do družinske pokojnine upravičeni le ožji ali samo širši družinski člani, ali delno eni in delno drugi. Skupni znesek osnove, ki pripada enemu ali več upravičencem, znaša od do 100 % osnove.

Če otrok izgubi oba roditelja in je upravičen do družinske pokojnine po enem roditelju, mu praviloma pripada še 30 % od osnove za odmero družinske pokojnine po drugem roditelju, s tem da zakon določa absolutne meje tega povečanja.51

Sočasna odmera vdovske in družinske pokojnine

Ob smrti zavarovanca so možne situacije, ko eni družinski člani izpolnjujejo pogoje za priznanje vdovske drugi pa družinske pokojnine. V tem primeru se vdovska pokojnina odmeri po posebnih pravilih, s tem da ima priznanje te pokojnine ter družinske pokojnine ožjih družinskih članov prednost, širšim družinskim članom pa pripada »ostanek osnove za odmero družinske pokojnine«

Odpravnina in oskrbnina

Odpravnina oziroma oskrbnina sta pravici do denarnih prejemkov, ki pripadajo vdovi ali vdovcu, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu. Odpravnina pripada vdovi oziroma vdovcu, ki nima statusa zavarovanca. Določena je v višini šestmesečnega zneska vdovske pokojnine, ki bi ji (mu) pripada, če bi imel, oziroma imela pravico do vdovske pokojnine. Izplača se v šestih mesečnih obrokih, vendar se izplačevanje ustavi, če izpolni pogoje za starostno, invalidsko ali vdovsko oziroma družinsko pokojnino, če vstopi v zavarovanje ali če sklene zakonsko zvezo, oziroma če živi v zunajzakonski skupnosti.

50 Določila ZPIZ-2 so predvidela ureditev vdovske pokojnine v posebnih primerih. Po predvideni ureditvi naj bi ta pokojnina pripadala tudi vdovi, ki se ji je otrok umrlega zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom, rodil najkasneje 300 dni po njegovi smrti, in sicer od njegove smrti naprej. Pravico naj bi imel tudi zakonec, čigar zakon je bil razvezan, če ima po sodni odločbi oziroma po sporazumu pravico do preživnine in jo je užival do smrti zavarovanca ali uživalca pravic, kot tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic, določenih z zakonom, živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Razvezani zakonec bi pridobil pravico do vdovske pokojnine kot souživalec, če ima pravico do vdovske pokojnine tudi zakonec iz poznejše zakonske zveze ali zunajzakonski partner. Predvidena je bila tudi ureditev obsega pravice v omenjenih primerih. 51 Določila ZPIZ-2 so predvidela drugačno rešitev. Po tej ureditvi naj bi otroku, ki izgubi oba starša zavarovanca oziroma uživalca omenjenih pravic, naj bi se odmerila družinska pokojnina tistega od staršev, ki je ugodnejša, in sicer v višini 100 % osnove . Dvema ali več otrokom pa bi se v takem primeru odmerili družinski pokojnini po vsakem od umrlih staršev v višini 100 % osnove, ki bi se delili v enakih sorazmernih delih glede na število otrok.

Oskrbnina je pravica, ki pripada vdovi oziroma vdovcu, če se je v tridesetih dneh od izgube pravice od odpravnine ali vdovske pokojnine prijavil pri zavodu za zaposlovanje in če izpolnjuje premoženjske pogoje za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Praviloma znaša oskrbnina toliko kot vdovska pokojnina, uživati pa jo je mogoče največ 24 mesecev. Zakon določa primere, v katerih vdova oziroma vdovec izgubi pravico do oskrbnine.52

Varstveni dodatek – pravica s področja socialnega varstva

Varstveni dodatek, po novem urejen v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih, je posebna pravica, katere namen je zagotovitev socialne varnosti osebam, ki so upravičene do ene izmed pokojnin, vendar ta ne dosega najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Ker gre za poudarjen solidarnostni značaj te pravice, sta pogoja za njeno pridobitev in uživanje okoliščini:

˗ da oseba prebiva v Sloveniji,

˗ da oseba skupaj z družinskimi člani nima večjega premoženja ali dohodkov, ki bi jim zadoščali za preživljanje.53

Varstveni dodatek se odmeri različno glede na to, ali gre za starostno pokojnino ali gre za druge vrste pokojnin. Varstveni dodatek se odmeri od razlike med starostno pokojnino in najnižjo pokojnino za polno pokojninsko dobo (osnova za odmero varstvenega dodatka). Pravico do varstvenega dodatka ima oseba z najmanj 15 leti pokojninske dobe. V tem primeru znaša varstveni dodatek 60 % omenjene razlike. Ta odstotek se povečuje za predpisano relativno vrednost za vsako dodatno leto pokojninske dobe, tako da pridobi oseba s 35 leti pokojninske dobe 100 % znesek osnove oziroma omenjene razlike.

Če oseba uživa druge oblike pokojnine, zakon določa posebna pravila za odmero varstvenega dodatka k invalidski, vdovski ali družinski pokojnini.

Letni dodatek54

Letni dodatek je dodatna pravica, ki je namenjena upokojencem zaradi krepitve kakovosti življenja. Določi se v dveh različnih višinah tako, da prejmejo višji znesek uživalci pokojnin, katerih pokojnina je v mesecu izplačila letnega dodatka enaka ali nižja od zneska osnove najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Nižji znesek pa prejmejo uživalci pokojnin, katerih pokojnina v mesecu izplačila letnega dodatka presega znesek omenjene osnove, ter nekaterih nadomestil.

Dodatek za pomoč in postrežbo

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo zavarovanci, pri katerih prihaja do posebnega socialnega primera, to je, do fizičnega ali duševnega stanja, zaradi katerega jim je za zadovoljevanje "osnovnih življenjskih potreb neogibna stalna pomoč in postrežba drugega".

Ta pravica ob izpolnjevanju navedenega pogoja pripada:

52 Te dve pravici v ZPIZ-2 nista bili predvideni.53 Zakon določa, katere osebe se uvrščajo v omenjen krog družinskih članov, prav tako pa tudi, kateri prihodki štejejo oziroma ne štejejo v "skupne dohodke uživalca pokojnine in družinskih članov".54 Določila ZPIZ-2 so skupaj s to pravico predvidela tudi pravico do »letnega dodatka«, ki naj bi pripadala uživalcem pokojnin, določena pa naj bi bila v dveh višinah. Višino naj bi določal ZPIZ s soglasjem ministra pristojnega za delo, s tem da zakon ni predvidel okvirjev za določitev obsega te pravice, kar ni sprejemljivo.

˗ uživalcem starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, dodatni pogoj pa je, da imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,

˗ slepim, ki so pridobitno aktivni in osebam, ki so oslepele med uživanjem pokojnine ter nepokretnim zavarovancem,55 ki so zaposleni v določenem obsegu in nimajo te pravice na kaki drugi podlagi. Te osebe omenjeno pravico obdržijo tudi po prenehanju delovnega razmerja, če jim je delovno razmerje prenehalo brez njihove volje ali krivde in seveda, če se upokojijo.

Oseba ni zmožna opravljati oziroma zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, če se zaradi trajne spremembe v zdravstvenem stanju niti s pomočjo ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati, se hraniti, oblačiti in opravljati drugih opravil, ki so "neogibno potrebne za ohranjanje življenja". Pravica do dodatka pripada osebi, ki ne more zadovoljevati vseh osnovnih življenjskih potreb ali tudi osebi, ki ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb. Pravica pripada tudi osebi, ki je težji psihiatrični bolnik v domači negi in potrebuje stalno nadzorstvo.

O obstoju pogojev za pridobitev te pravice poda mnenje invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda, kriteriji za pridobitev pravice pa morajo biti v naprej določeni.

Dodatek se odmeri najmanj v višini 70 % zneska najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, če oseba ne more opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, če pa ne more zadovoljevati oziroma opravljati večine osnovnih življenjskih potreb pa v višini najmanj polovice od prej omenjenega zneska (35 %).56 Nekaterim najtežje prizadetim kategorijam upravičencev, se lahko na podlagi kriterijev, ki jih določi minister pristojen za zdravstvo, odobri tudi višji dodatek.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je alternativna pravica v razmerju do drugih dodatkov. Če ima upravičenec pravico do tega dodatka in do dodatka po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere.

Invalidnina

Invalidnina je pravica, ki pripada zavarovancem v primeru telesne okvare pod pogoji, ki jih določa zakon.57 Telesna okvara je kot poseben socialni primer podana, če pri zavarovancu nastane:

˗ izguba ali

˗ bistvena poškodovanost ali

˗ znatnejša onesposobljenost

posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnosti organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Če omenjeni socialni primer nastane med zavarovanjem, zavarovanec pridobi pravico do invalidnine pod enakimi pogoji glede pokojninske dobe kot veljajo za pridobitev invalidske pokojnine. Vrste telesnih okvar in v

55 Nepokretne so osebe, katerih zmožnost premikanja je zmanjšana najmanj za 70 %. Če gre za delno nepokretne osebe (zmožnost premikanja je zmanjšana za manj kot 70 %), dobijo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi, če so pridobili pravico do poklicne rehabilitacije in sicer od dneva pridobitve te pravice dalje. 56 Določila ZPIZ-2 so predvidela drugačen obseg pravice (53 % in 26,5 % najnižje pokojninske osnove. Ugodnejša pravica naj bi pripadala uživalcu pokojnine, ki potrebuje 24-urni nadzor svojcev (laična pomoč) in obvezno strokovno pomoč (najmanj zdravstveni tehnik) za stalno izvajanje zdravstvene nege. Tej osebi naj bi se odmeril dodatek za pomoč in postrežbo v višini 76 % najnižje pokojninske osnove.57 V skladu z načelom izločanja dajatev, ki temeljijo na solidarnosti, iz sistema piz, so določila ZPIZ-2 predvidevala opustitev te pravice v sistemu piz.

odstotkih izražene stopnje teh okvar določi minister pristojen za delo po predhodnem mnenju ministra pristojnega za zdravstvo.

Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica:

˗ poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na pokojninsko dobo,

˗ bolezni ali poškodbe zunaj dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne.

Pravica ne pripada osebam, pri katerih je telesna okvara nastala v času, ko niso bile zavarovane. Telesne okvare so razdeljene v osem stopenj, s tem da kot najtežja šteje prva stopnja, pri kateri je telesna okvara 100 %, pri osmi stopnji okvare pa ta okvara znaša 30 %.

Odmera invalidnine za telesno okvaro je odvisna od tega, ali je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ali ne. V prvem primeru se odmeri kot znesek, določen v odstotku od najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo,58v drugem primeru pa v višini 70 % prej omenjenega oziroma omenjenih zneskov. Če gre za "mešan" vzrok nastanka telesne okvare, se odmera opravi po načelu sorazmernosti glede na vpliv posameznega vzroka na skupen odstotek telesne okvare.

Invalidnina se lahko spremeni, če pride do spremembe stopnje telesne okvare. Pravica do invalidnine po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je izbirna pravica. Kadar ima oseba pravico tudi do invalidnine po drugih predpisih, lahko sama izbere pravico, ki jo želi uživati.

Usklajevanje pokojnin

Pokojnine se usklajujejo na podlagi statističnih podatkov o gibanju povprečnih plač na zaposlenega. Tudi čee v posameznem koledarskem letu življenjski stroški porastejo bolj kot plače, se pokojnine povečajo za porast povprečne plače.59 Usklajuje se tudi letni dodatek za in sicer najmanj za toliko, kot je uskladitev regresa za letni dopust zaposlenih v javnem sektorju.

Pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji

Ugodnejše pogoje za pridobitev pravice do pokojnin lahko urejajo posebni predpisi, vendar pa starostne pokojnine ni mogoče uveljaviti pred starostjo 55 (53) let starosti ter 35 (33) let pokojninske dobe. Sredstva v navedenih primerih zagotavlja Republika Slovenija iz proračuna.60

Pridobitev, uživanje in izguba pravic

Temeljno materialnopravno pravilo v zvezi s pridobivanjem pravic je, da zavarovanec pridobi pravico z dnem, ko so izpolnjeni dejanski in z zakonom določeni pogoji za njeno pridobitev.

Za pridobitev pravice do pokojnine je v načelu pogoj prenehanje obveznega zavarovanja. Kmet pridobi pravico do pokojnine, ko odsvoji kmetijo ali odda v dolgoročni najem, razen če

58 Na primer: za prvo stopnjo telesne okvare (100 %) znaša 24 % osnove, za osmo stopnjo (30 %) pa 10% osnove.59 Določila ZPIZ-2 so predvidela kombinirano usklajevanje pokojnin in sicer: za 70 % rasti povprečne bruto plače in za 30 % povprečne rasti cen življenjskih potrebščin. Uskladitev pokojnin naj ne bi bila nižja od ugotovljene rasti cen življenjskih potrebščin. 60 Določila ZPIZ-2 so predvidevala opustitev te ureditve.

to poskuša a ne uspe po ustrezni ceni, določeni v skladu z zakonom. Pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare oziroma z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi.

Zakon posebej določa pričetek uživanja pravic oziroma začetek izplačevanja. Pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pa se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. Izplačuje se od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Če gre za brezposelnega invalida, ki je do nje upravičen, se delna invalidska pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Zakon ureja izplačevanje delne invalidske pokojnine in nadomestila za invalidnost brezposelnim zavarovancem, izplačevanje nadomestila za invalidnost ter delne invalidske pokojnine in nadomestil zavarovancem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi invalidnosti.

Ureja tudi trajanje pravic na temelju invalidnosti in zadržanje izplačevanja prejemkov iz invalidskega zavarovanja uživalcem, ki brez opravičila ne pridejo na kontrolni pregled.

Zakon ureja pridobitev pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine po upokojencu, s tem da se upravičencem izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju izplačevanja starostne ali invalidske pokojnine umrlemu.

Z zakonom je urejena , pridobitev in pričetek izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo in izplačevanje invalidnine.

Glede uživanja izgube pravic je pomembna zakonska ureditev nemožnosti uveljavitve pravice oz. izgube pravice, če si oseba sama povzroči invalidnost ali telesno okvaro z namenom, da bi uveljavila pravice iz PIZ.

Zakon v okviru te tematike določa še razloge za prenehanje pravice do vdovske ali družinske pokojnine (sklenitev zakonske zveze), mirovanje uživanja družinske pokojnine v času služenja vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ki jo je izgubil in ta pravica ponovno »oživi«, omejitev pridobitve ali izgubo vdovske ali družinske pokojnine zaradi uboja zavarovanca, ter pravico do izbire med pokojninami iz obveznega zavarovanja, če zavarovanec pridobi pravico do različnih pokojnin.

Urejen je vpliv dohodkov (po pridobitvi pravice do pokojnine) na uživanje pokojnine. Pri obravnavanju te tematike je osrednja pozornost namenjena vprašanju ponovnega vstopa osebe v zavarovanje, ki ima za posledico, da se mu pokojnina v času nove aktivnosti, na temelju katerih se vključi v zavarovanje, ne izplačuje. Izjema od tega pravila je, če se oseba zaposli z največ polovico polnega delovnega časa. V tem primeru se upravičencu izplačuje polovica pokojnine. Izjema so tudi nekatere upokojene osebe, ki so bile samozaposlene (npr. umetniki), ki lahko v omejenem obsegu nadaljujejo z dejavnostjo tudi po upokojitvi, pokojnina pa se jim kljub temu izplačuje. Tem osebam se pokojnina ne odmeri ponovno.

Zavarovancu se pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že

uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri oziroma odstotnem povečanju pokojnine, ki je bila zmanjšana, se upošteva starost ob prenehanju zavarovanja, od katere se odšteje čas uživanja pokojnine pred ponovno vključitvijo v zavarovanje. Pravica do pokojnine, odmerjena po prejšnjih odstavkih, gre zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

V primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotno povečane pokojnine gre zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

Pokojninska doba

Pokojninska doba obsega čas:

˗ prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo,

˗ ki se šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov in

˗ ki je kot tak določen po posebnih predpisih.

V zavarovalno dobo šteje čas prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom ali krajšim delovnim časom v posebnih primerih, ki jih določa zakon (skrajšani delovni čas).61 V drugih primerih krajšega delovnega časa šteje v zavarovalno dobo čas, ki je v urah preračunan s krajšega na polni delovni čas. Vajencem se učna doba upošteva v zavarovalno dobo tako, da se dvanajst mesecev učnega razmerja šteje za šest mesecev zavarovalne dobe.

V zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je zavarovanec prejemal nadomestilo plače v obdobju, ko je bil v razmerju, ki je podlaga za zavarovanje (bolniški stalež, starševski dopust itd.) in v času poklicne rehabilitacije po pravilih invalidskega zavarovanja in drugi primeri obdobij, ki jih določa zakon.

Zakon v zvezi z določanjem zavarovalne dobe ureja tudi »podaljšano zavarovanje«.

V zavarovalno dobo se ob pogoju, da je plačan prispevek za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šteje tudi čas, ko je zavarovanec med trajanjem delovnega razmerja:

– na strokovnem izpopolnjevanju ali specializaciji, – na neplačanem izrednem dopustu, – na prestajanju zaporne kazni, ki ni daljša od 30 dni, če ni obvezno zavarovan kot

zapornik , – v priporu, če ta ni vštet v kazen, ter – čas, ko delodajalec zavarovancu prepove opravljati delo v primeru izredne odpovedi.

V zavarovalno dobo se štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe. V pokojninsko dobo pa se štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje, mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilca obveznega zavarovanja se, ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje ali, če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju, šteje, da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani.

61 Delovni invalid s pravico do delne invalidske pokojnine, nega otroka ali prizadete osebe v skladu z zakonom.

Za izpolnitev pogojev za starostno pokojnino se ob pokojninski dobi upošteva tudi tako imenovana "dodana doba". Gre za leta študija v zakonsko opredeljenem okviru, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali usposabljanja za rezervni sestav policije, če ta obdobja niso všteta v pokojninsko dobo. Kot dodana doba šteje tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, če ta obdobja niso všteta v pokojninsko dobo. K zavarovalni dobi se doda tudi ena četrtina obdobja obveznega dodatnega zavarovanja, če je bil zavarovanec vključen v to zavarovanje.62

Dokup pokojninske dobe

Presežnim delavcem ali tistim, katerim delovno razmerje preneha po predpisih o prisilni poravnavi, stečaju ali likvidaciji, se lahko dokupi največ pet let zavarovalne dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, če oseba izpolnjuje predpisane pogoje starosti in pokojninske dobe,63 ali če ima status zavarovanca pri katerem je podana invalidnost, nima pa zavarovalne dobe za pridobitev invalidske pokojnine.

Do pet let zavarovalne dobe lahko dokupi tudi sam zavarovanec, ki je že izpolnil pogoje za priznanje pravic do starostne pokojnine, oziroma uživalec pokojnine, s čemer lahko doseže ugodnejšo odmero pokojnine.64

Če pogojev za pridobitev oziroma uživanje pokojnine še ne izpolnjuje, lahko zavarovanec sam plača prispevke za obvezno zavarovanje za čas, ko je bil prijavljen kot iskalec zaposlitve ali kot brezposelna oseba pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in za čas, ki ga je prebil zunaj zavarovanja zaradi nege otroka mlajšega od treh let. Ta čas se mu všteva v zavarovalno dobo. Enako velja za čas dodiplomskega ali podiplomskega študija in služenja vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali usposabljanja za rezervni sestav policije. Zavarovanec lahko ob upokojitvi pred dopolnitvijo polne starosti (63, 61 let) doplača vrednost kapitaliziranih odbitkov (zbirni malus), s tem pa pridobi pravico, da se mu pokojnina izplačuje brez odbitkov. To plačilo lahko opravi za delavca tudi delodajalec. O pogojih dokupa dobe ali doplačila kapitaliziranih odbitkov odloča ZPIZ.

Državljanu Republike Slovenije, ki plača prispevke za obvezno zavarovanje, se upošteva v zavarovalno dobo čas, v katerem je bil po prenehanju zavarovanja zaposlen v drugi državi, s katero ni sklenjen sporazum o socialnem zavarovanju.

Prištevanje pokojninske oziroma zavarovalne dobe

Prišteta doba je fiktivna pokojninska doba, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še niso dopolnili starosti 63 (61) let. Prišteta doba je čas, ki se ugotavlja v določenem delu obdobja od datuma nastanka invalidnosti ter do datuma, ko bi zavarovanec oziroma zavarovanka dosegla z zakonom določeno starost.65

Nekaterim kategorijam zavarovancev, ki živijo v posebnih težkih osebnih okoliščinah (npr. osebe s posebno težkimi boleznimi ali telesnimi okvarami), zakon zagotavlja ugodnost, da se za pridobitev in odmero pravic njihovi zavarovalni dobi prišteje 1/4 dobe dejanskega

62 Določila ZPIZ-2 so predvidevala opustitev dodane dobe.63 58 let starosti in 35 (33) let pokojninske dobe, 63 (61) let starosti ter 15 let pokojninske dobe in 65 (63) let starosti ter 10 let zavarovalne dobe.64 Določila ZPIZ-2 so predvidela možnost dokupa zavarovalne dobe le za zavarovanca, in sicer za izpolnitev pogojev za starostno pokojnino kot tudi za ugodnejšo odmero. Ob tem pa je bila predvidena še možnost dodatnega dokupa zavarovalne dobe za čas obveznega vojaškega roka, če mu to obdobje še ni bilo všteto v pokojninsko dobo.

65 Določila ZPIZ-2 so predvidela dvig starosti.

zavarovanja. Hkrati se tem osebam zniža zahtevana starost za eno leto za vsaka štiri leta, prebita v zavarovanju.66

Matična evidenca in dolžnost obveščanja

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v Sloveniji nosilec informacijske službe za področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se upoštevajo podatki iz matične evidence o plačah, plačanih prispevkih in o drugih dejstvih, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Te podatke se zavodu dolžni v skladu z zakonom zagotoviti različni subjekti. Posebej je k temu zavezan delodajalec, ki mora enkrat letno poslati za vsakega zavarovanca, ki ga zaposluje, potrdilo o obračunanih in vplačanih prispevkih, kopijo potrdila pa tudi zavarovancem, za katere plačuje prispevek delodajalca.

Prijavno - odjavno službo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, sicer pa se matična evidenca uredi s posebnim zakonom.

Zagotavljanje sredstev

Zakon ureja sistem zagotavljanja sredstev v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako, da določa, katere so vrste prihodkov obveznega zavarovanja. Gre za različne vrste prispevkov zavarovancev in delodajalcev, ki jih plačujejo različni subjekti, nekatere kupnine, prihodki od obresti in dividend, sredstva iz državnega proračuna in drugi prihodki.

Zakon ureja tudi odhodke zavarovanja, ki so posledica uživanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tiste, ki predstavljajo stroške delovanja služb in organov upravljanja zavoda ter stroške prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje nekaterih uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja kot tudi drugi stroški.

Prispevki

Prispevki se obračunajo od osnove za plačilo prispevkov. Osnova za plačilo prispevkov zavarovancev so plače, nadomestila ali posebne zavarovalne osnove.67 Zakon določa najnižjo in najvišjo osnovo za plačilo prispevkov ter pogoje za zmanjšanje ali odpis prispevkov. V nekaterih primerih so osebe, ki niso zaposlene, a so vključene v obvezno zavarovanje, dolžne ob lastnem prispevku plačevati tudi prispevek delodajalca. Zakon vsebuje tudi številne druge določbe o prispevkih in o plačevanju prispevkov v sklad ZPIZ. Obračunavanje, plačevanje in stopnje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je urejeno v Zakonu o prispevkih za socialno varnost68.

Prihodki iz državnega proračuna

Iz državnega proračuna se zagotavljajo sredstva za pokrivanje obveznosti obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi:

66 Pravila ZPIZ-2 so predvidela enako prištetje zavarovalne dobe, vendar drugačno znižanje zahtevane starosti. Ta naj bi se znižala za toliko mesecev, kot bi bilo mesecev prištete zavarovalne dobe. 67 Določila ZPIZ-2 so kot osnovo za plačilo prispevkov predvidevala plače, nadomestila in »vse druge prejemke iz delovnega razmerja«. Pomembna so bila pravila o možnosti delodajalcev, da uveljavijo vračilo prispevkov, če zaposlijo mlade delavce (do 26. leta), ki se zaposlijo prvič za nedoločen čas.68 Zakon o prispevkih za socialno varnost ˗ ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996, 34/1996, 18/1996 - ZDavP, 87/1997 - ZDavP-A, 3/1998, 7/1998 - Odl. US, 106/1999 - ZPIZ-1, 81/2000, 97/2001 - ZSDP, 97/2001, 62/2010 - Odl. US.

˗ priznavanja ali odmere pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod

posebnimi pogoji69 ali

˗ zaradi izpada vplačil rednih prispevkov.

Sredstva iz proračuna so namenjena tudi pokrivanju razlike med prihodki zavoda ter njegovimi odhodki (»sofinanciranje«), kot tudi zagotavljanju likvidnosti zavoda.

Finančno poslovanje in premoženje spiz

Za zagotovitev sredstev za izvajanje nalog Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavod izdela letni finančni načrt, ki ga sprejme svet zavoda po predhodnem soglasju Vlade Republike Slovenije. Zavod mora pripraviti tudi letno poročilo, ki ga obravnava Državni zbor Republike Slovenije.

Zavod ima lastno premoženje, v katerega štejejo nepremičnine, stvarnopravne in obligacijsko - pravne pravice, delnice ali lastninski deleži, denar in ostala sredstva, na katerih ima zavod lastninsko pravico. Zavod lahko samostojno nastopa v pravnem prometu v skladu z zakonom in splošnim aktom zavoda. Lahko tudi ustanavlja gospodarske družbe, sklade in varstvene delavnice za poklicno rehabilitacijo in preprečevanje invalidnosti.

Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja

Sklad je pravna oseba, družba z omejeno odgovornostjo, ki je ustanovljena z namenom upravljanja nepremičnin in zagotavljanja neprofitnih in varovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe. Sklad je pridobil precejšnja sredstva v procesu lastninjenja oziroma privatizacije.70 Zakon določa, kateri so drugi viri osnovnega kapitala nepremičninskega sklada. Ureja tudi temeljne okvire njegovega pravnega statusa.71 Delovanje sklada nadzira Vlada RS s tem da daje soglasje k statutu, k planskim aktom, zaključnemu računu in podobno. V operativnem smislu z delovanjem sklada sodeluje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Kapitalski sklad pokojninsko invalidskega zavarovanja

Kapitalski sklad je pravna oseba, ki je ustanovljena z namenom zagotavljanja dodatnih sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zakon tudi glede tega sklada ureja vprašanje osnovnega kapitala sklada, v katerega spadajo sredstva, pridobljena v procesu lastninjenja in denacionalizacije. Sklad pridobiva sredstva z gospodarjenjem z omenjenim osnovnim kapitalom. Pri tem nalaga sredstva v skladu s predpisi o naložbah investicijskih skladov, ki se nanašajo na pooblaščene investicijske družbe, pri čemer ima lahko do 10% vseh naložb v obliki nepremičnin.

Zakon določa, da sklad posluje kot delniška družba. Zakon ureja njene organe in temeljne akte.

Sklad zagotavlja dodatna sredstva PIZ z upravljanjem in razpolaganjem s sredstvi, pridobljenimi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, in z upravljanjem drugih

69 Npr. za uživalce izjemnih pokojnin, državnih pokojnin, posebnih administrativnih pokojnin ipd. 70 To so stanovanja in drugi objekti, zgrajeni s sredstvi nosilcev pokojninsko invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji ter namensko zgrajena stanovanja in objekti za potrebe borcev NOV.71 Pravna osebnost, firma, statut, organi sklada.

pokojninskih skladov Gre zlasti za "prvi" pokojninski sklad in za sklad obveznega dodatnega zavarovanja.72

Postopek za uveljavljanje in varstvo pravic

Zakonska ureditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja vsebuje številne postopkovne (procesne) norme, ki urejajo postopek za uveljavljanje in varstvo pravic zavarovancev. Te norme so posebne norme, ki veljajo na tem področju, saj se za uveljavljanje in varstvo pravic v sistemu socialnih zavarovanj široko uporabljajo pravila zakonske ureditve splošnega upravnega postopka. Osebe lahko pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo pred organi zavoda prve stopnje. Ti organi izdajajo odločbe prve stopnje, zoper katere imajo zavarovanci pravico do pritožbe. Izjemoma ima pravico do pritožbe tudi delodajalec, če gre za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zakon tudi določa, kateri so organi druge stopnje, ki odločajo o varstvu pravic v upravnem postopku.73

Zoper odločbe organa druge stopnje je zagotovljeno sodno varstvo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem in sicer v roku 30 dni.

Poseben element postopka odločanja o pravicah zavarovancev je revizija odločb prve stopnje, ki se izvede po uradni dolžnosti, če je bila z odločbo osebi priznana kakšna pravica.74 Revizija ne zadrži izvršitve odločbe. Revizija se opravi tudi v primeru, da je bila zoper odločbo vložena pritožba, s tem da se o obeh pravnih sredstvih odloči z isto odločbo.

V reviziji se lahko odločba prve stopnje potrdi, spremeni, odpravi ali razveljavi. Če je odpravljena ali razveljavljena, mora organ prve stopnje v predpisanem roku izdati novo odločbo, ki je ponovno predmet revizije po uradni dolžnosti zaradi preizkusa, ali je nova odločba ustrezno popravljena.

Revizija ni predpisana v postopku uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja le v zvezi s preizkusom odločbe pristojnega organa zavoda, temveč tudi v zvezi s preizkusom pozitivnega mnenja invalidske komisije prve stopnje. To revizijo opravi invalidska komisija druge stopnje. Zoper odločbo, ki je bila izdana v reviziji, je zagotovljeno sodno varstvo, razen če je bila revidirana odločba razveljavljena ali odpravljena.

Nekatera pomembna pravila postopka uveljavljanja pravic iz zavarovanja

Postopek za uveljavljanje ali varstvo pravic lahko uvede upravičenec iz obveznega zavarovanja ali v invalidskih zadevah zavarovančev osebni ali izbrani zdravnik. Upravičenec lahko uvede postopek na dva načina:

˗ z ustno izjavo upravičenca na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda,

˗ z vložitvijo pisne vloge upravičenca z ustrezno dokumentacijo.

72 Določila ZPIZ-2 so aktivnost sklada obveznega dodatnega zavarovanje označila kot »poklicno zavarovanje«, ki ga izvaja sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, in ki se lahko oblikuje izključno kot vzajemni pokojninski sklad.73 Ti organi so: predstojnik enote zavoda, ki je krajevno pristojna za odločanje, predstojnik posebne enote zavoda na sedežu zavoda (odloča na prvi stopnji na podlagi mednarodnih sporazumov, odloča nadrugi stopnji) in predstojnik zavoda (odloča na drugi stopnji na podlagi mednarodnih sporazumov). V invalidskih zadevah je pristojni organ za oblikovanje izvedenskega mnenja na prvi stopnji invalidska komisija prve stopnje. Na drugi stopnji o tem v primerih, ki jih določa zakon, odloča invalidska komisija druge stopnje. 74 V revizijo ni treba predložiti odločbe enote na sedežu zavoda, s katero je bila osebi priznana pravicado pokojnine po mednarodnem sporazumu.

Zahtevo lahko vloži zavarovanec ali druga z zakonom določena oseba. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije.75

Postopki ugotavljanja obstoja ali obsega pravic zavarovancev so lahko dolgotrajni, zato zakon določa možnost, da pristojni organ (pooblaščeni delavec zavoda), ki ugotovi obstoj pravice do pokojnine, zavarovancu prizna na temelju zbranih podatkov pravico do akontacije pokojnine.

Kadar je za odločanje o obstoju pravice treba po pravilih posebnih strok ugotavljati obstoj pomembnih dejstev, od katerih je odvisen obstoj določene pravice, ta dejstva ugotavljajo izvedeniški organi zavoda. Ti organi so invalidske komisije, zdravniki posamezniki ali druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. Ti organi v postopku pred izdajo izvedeniškega mnenja sodelujejo z zavarovančevim osebnim zdravnikom, službo medicine dela, specialistično službo oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalci. Organizacijo in način dela izvedeniških organov določi zavod s splošnim aktom.

Različne vrste odločb o pravicah upravičencev imajo s časovnega vidika oziroma z vidika izvršljivosti različne pravne učinke:76

˗ takoj so izvršljive odločbe organov prve stopnje o pravicah iz obveznega zavarovanja, torej pritožba ne zadrži njihove izvršitve, razen če zakon ne določa drugače

˗ odločbe o priznanju pravic na podlagi invalidnosti druge ali tretje kategorije postanejo izvršljive, ko postanejo dokončne v upravnem postopku, torej ko potečejo roki za pritožbo, če pritožba ni bila vložena, če pa je bila vložena, ko o zadevi odloči organ druge stopnje

˗ odločba o pravici do invalidske pokojnine postane izvršljiva šele z dnem, ko postane pravnomočna, torej ko poteče rok za vložitev tožbe pred sodiščem ali ko sodišče izda odločbo, ki je ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

Posebnost odločb organov zavoda je, da odločitve, ki jih vsebujejo, v nekaterih primerih zavezujejo tudi tretje subjekte in ne le organe zavoda. Zakon določa, da je v primerih, ki jih določa zakon, za izvršitev zavezan subjekt tudi delodajalec ali Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje.

Zakon posebej omenja učinke oziroma izvršljivost odločb izdanih v obnovi postopka. Te odločbe učinkujejo od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi za obnovo postopka. Če je bila obnova postopka uvedena po uradni dolžnosti, ima odločba, izdana po koncu obnovljenega postopka, učinke od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločba.

V postopku uveljavljanja in varstva pravic iz pokojninsko invalidskega zavarovanja udeležencem v postopku nastajajo stroški, ki jih morajo nosilci nositi po pravilih, ki jih določa zakon. Zakon v zvezi s tem posebej poudarja, da stroške, ki jih imajo izvedenci, ki ugotavljajo dejstva, pomembna za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, krije zavod.

75 V tem primeru veljajo posebne omejitve za ustavitev postopka.76 Določila ZPIZ-2 so predvidela nova pravila o pooblastilih organov druge stopnje, da nezakonite dokončne odločbe na zahtevo upravičenca ali izdane po uradni dolžnosti - v roku 10 let razveljavijo ali spremenijo.

Organiziranost pokojninskega in invalidskega zavarovanja

Zaradi izvajanja nalog sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je ustanovljen Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kot javni zavod, katerega svet zavoda. Njegovi člani so predstavniki:

˗ reprezentativnih sindikatov in delodajalskih združenj ter vlade (socialni partnerji),

˗ upokojencev in delovnih invalidov,

˗ delavcev zavoda.

Svet zavoda sprejema normativne akte zavoda, kriterije za odločanje o pravicah zavarovancev ter programe dela ter različna poročila.

Svet določa način uporabe sredstev, ki so namenjena za zagotavljanje pravic zavarovancev ter ukrepe, s katerimi se zagotavljajo možnosti za uveljavljanje nekaterih pravic zavarovancev (npr. prekvalifikacija) ter sprejema nekatere druge odločitve, ki jih omenja zakon.

Posebej pomembna je pristojnost sveta, da sprejema tudi "izvršilne akte", s katerimi ureja vprašanja obveznega zavarovanja, za katera ni posebej določena pristojnost državnih organov.

Delo zavoda organizira in vodi njegov generalni direktor, ki ga imenuje svet zavoda, k imenovanju pa daje soglasje Vlada Republike Slovenije.

Podrobnejša določila o organih zavoda določa njegov statut, ki ga sprejema svet v soglasju z Vlado Republike Slovenije. Statut kot tudi drugi splošni akti zavoda, ki so pomembni za izvajanje zavarovanja, se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije.

Nadzor nad zakonitostjo delovanja zavoda ter namembnostjo rabe sredstev izvaja minister, pristojen za delo. Minister lahko zadrži odločitev organov zavoda, če oceni, da ni zakonita ali da ni v skladu s finančnim načrtom zavoda ali državnim proračunom. O tem minister obvesti Vlado Republike Slovenije. Zavod pa izvaja tudi interni strokovni nadzor.

Povrnitev povzročene škode

Zavarovanci v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja so v številnih primerih uživalci pravic, ki jih uveljavijo iz zavarovanja, čeprav do uresničitve določenega tveganja oziroma do zavarovalnega primera pride zaradi škodljivega ravnanja tretjih. V teh primerih je povzročitelj škode oziroma zavarovalnega primera zavarovancu odgovoren za nastalo škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in po posebnih pravilih zakonske ureditve sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Povzročitelji škode so po posebnih predpisih odgovorni za škodo zavodu, če škodo povzročijo namenoma oziroma iz velike malomarnosti. Če je povzročitelj škode zaposlena oseba, ki škodo povzroči pri delu ali v zvezi z delom, za povzročeno škodo odgovarja zavodu delodajalec, ki lahko od delavca pod pogoji, ki jih določa zakon, uveljavlja ustrezen regresni zahtevek.

Delavec je zavodu tudi neposredno in solidarno z delodajalcem odgovoren za škodo, če jo povzroči s kaznivim dejanjem. Ker gre pri uresničitvi tveganj praviloma za visoke škode, zakon določa obveznost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki ga lahko zavod zahteva od posamezne fizične osebe.

Zakon posebej ureja vprašanje odgovornosti delodajalca za škodo, ki izvira iz škodnih dogodkov, ki so posledica neizvajanja ukrepov za varnost in zdravje pri delu. Posebej je omenjena odgovornost delodajalca, če je prišlo do škode zavarovancem, ker so osebe, ki niso

bile zdravstveno sposobne in so delale brez predpisanega zdravniškega potrdila, pri delu ali v zvezi z delom utrpele škodo, ki je obremenila zavod. Delodajalec je odgovoren tudi za škodo, ki jo je povzročil zavodu, s tem ko zavodu ni predložil resničnih podatkov o dejstvih, od katerih je odvisna pridobitev, odmera ali izguba pravic.

Za nekatere primere nastanka škode zakon predvideva dolžnost zavarovanca samega ali tretje osebe, da povrne škodo. Zavarovanec je to dolžan storiti, če je škoda nastala zato, ker zavodu ni dal resničnih podatkov ali sploh ni dal podatkov, ki bi jih moral dati. Zakon posebej nalaga breme odškodninske odgovornosti priči, ki je krivo izpovedala in je to imelo za posledico priznanje pravice, ki sicer zavarovancu ne bi bila priznana. Če je oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje krive izpovedbe, je za nastalo škodo odgovorna solidarno s primarnim povzročiteljem.77

Zakon podrobneje ureja vprašanje, katera premoženjska prikrajšanja zavoda štejejo kot škoda78 in kako se ta prikrajšanja ugotavljajo in uveljavljajo.

Zakon ureja tudi posebna pravila o odškodninski odgovornosti zavoda. Ob splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti po določilih zakona o obligacijskih razmerjih zakon ureja situacijo, ko pride do škod pri zavarovancu zaradi napačnih odločitev organov zavoda. V tem primeru se upravičencu izplača "odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek moral biti plačan, pa do izvršitve odločbe".

Obogatitev in vrnitev preplačil

Če pride pri izvrševanju veljavnih odločitev o pravicah upravičencev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do preplačil, mora oseba, ki je bila s tem obogatena, preveč izplačane zneske vrniti. Če zavod ugotovi preplačilo, lahko to preplačilo, ki pomeni terjatev do osebe, kateri je bil neopravičeno izplačan določen znesek, pobota s terjatvijo, ki jo ima oseba do zavoda na način, ki je urejen z zakonom.

Dodatno pokojninsko zavarovanje

Standardno obvezno pokojninsko zavarovanje ne zagotavlja zavarovancem popolne socialne varnosti za primer starosti, zato zakonska ureditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja tudi sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja (drugi steber), ki je lahko obvezno ali prostovoljno. Ob tem obstajajo še možnosti komercialnih rentnih in življenskih zavarovanj, v katere se lahko državljani vključujejo pri zavarovalnicah (tretji steber).

Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje

Nosilec obveznega79 dodatnega pokojninskega zavarovanja je zlasti Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije, lahko pa so nosilci tega zavarovanja tudi pokojninske družbe, ustanovljene izključno za ta namen.

Dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje je urejen sistem zbiranja prispevkov delodajalcev (zaposleni niso zavezanci za plačilo prispevkov) z namenom zagotavljanja pravic oseb do "poklicne pokojnine" ali drugih pravic, ki jih uživajo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče več uspešno opravljati. Seznam takih delovnih mest določi minister, pristojen za

77 Solidarna odgovornost pomeni upravičenje oškodovanca, da prosto izbira, od katere osebe in v kakšnem obsegu bo uveljavljal odškodnino.78 Opustitev ukrepov za varnost pri delu, zaposlitev brez predpisanega zdravstvenega pregleda in podobno.79 Določila ZPIZ-2 imenujejo to zavarovanje »poklicno zavarovanje«.

delo s soglasjem reprezentativnih sindikatov in združenj delodajalcev pod pogoji, ki jih določa zakon.80

Obvezno dodatno zavarovanje je z zakonom uvedeno za vsa delovna mesta, pri katerih se je v preteklosti štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob teh se lahko določijo tudi druga delovna mesta, če je opravljanje dela omejeno z določeno starostjo, ker gre za delo "v tistih poklicih, v katerih fiziološke funkcije organizma zaradi narave in teže dela v takšni meri opešajo, da delavcu onemogočajo nadaljnje uspešno opravljanje iste poklicne dejavnosti po dopolnitvi določene starosti". Takšna delovna mesta določi posebna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo.

Na podlagi obveznega dodatnega zavarovanja imajo zavarovanci

pravico do poklicne pokojnine v skladu s pokojninskim načrtom obveznega dodatnega zavarovanja,81 ki se izplačuje zavarovancu v mesečnih zneskih od pridobitve pravice dalje.82

Posebnost poklicne pokojnine je, da s smrtjo zavarovanca ne ugasne pravica do pokojnine, temveč se zavarovančevim dedičem izplačujejo sredstva, zbrana na osebnem računu zavarovanca.

Zakon ureja statusne atribute Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije. Za poslovanje, delovanje in upravljanje sklada se uporabljajo podobna pravila, kot urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Sklad oziroma njegova sredstva so v "lasti" zavarovancev in so namenjena izključno kritju obveznosti do zavarovancev. Upravljajo ga organi kapitalskega sklada. Upravljanje s premoženjem sklada lahko kapitalski sklad prenese na "podupravljalca", to je, na družbo za upravljanje, ki ima dovoljenje za upravljanje investicijskih skladov.

Prostovoljno dodatno zavarovanje

Obstaja več oblik prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja na temelju različnih pokojninskih načrtov v okviru različnih pokojninskih skladov.83 Gre za individualno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje in za kolektivno zavarovanje. Kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je zavarovanje, v katerega se vključijo posamezniki preko delodajalca, ki v celoti ali delno financira pokojninski načrt. Vključiti pa se morajo osebe, ki so "pretežno" udeležene pri glasovalni pravici v organih upravljanja delodajalca (25%) ali pri deležu v kapitalu delodajalca (25%).84

Dodatno pokojninsko zavarovanje temelji na prostovoljnem plačevanju premij zavarovancev in delodajalcev v posebne pokojninske sklade prostovoljnega zavarovanja, pri čemer se plačnikom priznajo posebne davčne olajšave. Vplačila, ki jih zavarovanec ali delodajalec plačuje po obrokih ali v enkratnem znesku, se zbirajo na "osebnih računih zavarovancev" z namenom, da se jim v primerih, določenih s pokojninskim načrtom, zagotovijo "dodatne pokojnine" ali druge pravice. V prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje se lahko

80 Škodljivi vplivi na zdravstveno stanje in delovno zmožnost, posebno težki delovni pogoji, če se delo opravlja s polnim delovnim časom ali s krajšim delovnim časom, ki šteje za polni delovni čas.81 Pokojninski načrt je akt, v katerem so opisana splošna pravila o poklicni pokojnini. Akt aktuarsko potrdi pristojni državni organ, sprejme pa minister, pristojen za delo.82 Mesečni znesek se izplačuje uživalcu do pridobitve pokojnine v standardnem obveznem zavarovanju. Od upokojitve dalje se zavarovancu do njegove smrti izplačuje v okviru "znižane poklicne pokojnine". Zavarovanec lahko odloži začetek uživanja poklicne pokojnine. V času od poklicne upokojitve do redne upokojitve je zavarovanec zdravstveno zavarovan.83 Pokojninski načrt z naložbenim tveganjem, pokojninski načrt, ki ga financira delodajalec in vzajemni pokojninski sklad.84 Ta pogoj so nameravala določila ZPIZ-2 opustiti.

vključi zavarovanec ali uživalec pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Istočasno se lahko vključi po enem pokojninskem načrtu kolektivnega in po enem načrtu individualnega zavarovanja.

Pokojninski načrt

Pokojninski načrt je splošni akt dodatnega pokojninskega zavarovanja, s katerim se uredijo pogoji za pridobitev pravic iz pokojninskega dodatnega zavarovanja, vrste in obseg teh pravic in postopek za njihovo uveljavitev.85 Pokojninski načrt mora izpolnjevati določene pogoje,86 da je mogoče na njegovi podlagi uveljaviti davčne olajšave. Ustanovitelj zagotovi njegov vpis v sodni register, odobri pa minister, pristojen za delo.

Pokojninski načrt z naložbenim tveganjem zavarovancem zagotavlja izplačila pokojninskih prejemkov, ki so odvisna od višine vplačane premije in rezultatov nalaganja in poslovanja s sredstvi, zbranimi na osebnih računih zavarovancev. V načrtu mora biti določen tudi minimalni zajamčen realni donos na vplačano premijo, ki ne sme biti nižji od 50% obrestne mere, ki jo obračunavajo poslovne banke v Republiki Sloveniji na hranilne vloge vezane nad enim letom.87

Zakon določa najnižji znesek premije, ter ureja davčne olajšave v zvezi s tem. Zakon določa največji možni obseg davčne olajšave.

Pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja

Delodajalec ali več delodajalcev skupaj lahko oblikuje pokojninski načrt za zaposlene, s tem da se zaveže, da bo financiral pokojninski načrt tako, da bo delno ali v celoti plačeval premijo za zavarovance, ki so se vključili v ta pokojninski načrt, ki ga izvaja zaprt vzajemni pokojninski sklad. Delodajalec lahko tudi pristopi k že odobrenemu pokojninskemu načrtu, ki ga izvaja zavarovalnica, pokojninska družba ali odprt vzajemni pokojninski sklad. Zaposleni imajo pravico, da se vključijo v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja, delodajalec pa uživa davčne olajšave le, če dokaže, da je v pokojninski načrt vključenih najmanj 51 % zaposlenih. Zaposleni morajo imeti možnost, da se pod enakimi pogoji prosto vključijo v pokojninski načrt, vendar pa vključitev v pokojninski načrt ne sme biti pogoj za sklenitev delovnega razmerja pri delodajalcu.

Pokojninski načrt lahko zavarovancem prinaša različne ugodnosti, ki jih je lažje zagotoviti, če pokojninski načrt podpirajo davčne olajšave. Pogoj za njihovo uveljavitev je, da je v pokojninski načrt vljučenih najmanj 75 % vseh zaposlenih, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki pokojninski načrt financira.

Pokojninski načrt je lahko zasnovan tako, da delodajalec plačuje le del premije, drugi del pa plačujejo zavarovanci. V tem primeru se pokojninski načrt oblikuje "v skladu s kolektivno pogodbo, sklenjeno med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom, organiziranem pri delodajalcu". Če kolektivna pogodba ni sklenjena, se pokojninski načrt oblikuje v skladu s pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta, ki jo kot pogodbeni stranki skleneta delodajalec in predstavniki zavarovancev. Zavarovance zastopa reprezentativni

85 Določa na primer pogoje za vključitev zavarovancev v sistem, sitem določanja in plačevanja premij, vrste nevarnosti, ki so zavarovane po pokojninskem načrtu, pogoje za pridobitev pravic in obseg teh pravic, možnost prenosa obveznosti izplačevanja pokojnine na zavarovalnico, pogoje za izstop iz zavarovanja in drugo. Za zavarovance je posebej pomembno, da načrt vsebuje tudi zajamčen donos, katerega minimum določa zakon, kot tudi podatke o poslovanju izvajalca načrta (politike, stroški). 86 Gre za jamstva, da predvideni sistem zbiranja sredstev ustreza aktuarskim načelom, in da zbrana sredstva zadoščajo za kritje predvidenih obveznosti. 87 Določila ZPIZ-2 so predvidela način upravljanja pokojninskih skladov in zagotavljanja zajamčene donosnosti.

sindikat, več reprezentativnih sindikatov skupaj ali svet delavcev. Če pri delodajalcu niso organizirana delavska predstavništva, lahko o sklenitvi pogodbe odločajo zavarovanci na zboru delavcev z večino glasov vseh zaposlenih. Na strani delodajalca odloča o sklenitvi pogodbe uprava delniške družbe. Če je načrtovano plačevanje premij iz dobička družbe, pa je dolžna uprava predhodno pridobiti soglasje skupščine delniške družbe, ta možnost pa mora biti predvidena s statutom družbe.

Pogodbo mora potrditi notar v notarskem zapisniku.

Izvajalec pokojninskega načrta kolektivnega pokojninskega zavarovanja, ki že izvaja vsaj en pokojninski načrt, sme svojo dejavnost razširiti na ozemlje vseh držav članic EU. V drugi državi članici sme izvajati samo pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja. Pri ministru, pristojnem za delo v državi katere pravo se uporablja v tem primeru, mora pridobiti dovoljenje za opravljanje te dejavnosti. Izvajalec pokojninskega načrta lahko prične z izvajanjem dejavnosti v tuji, gostiteljski državi, ko pridobi ustrezne informacije o predpisih, ki jih mora upoštevati. Pri izvajanju dejavnosti mora namreč dosledno upoštevati predpise, ki urejajo delovna razmerja in socialno varnost v gostiteljski državi članici. Izvajalec se vpiše v posebno evidenco, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za delo v državi gostiteljici.

Tudi tuji izvajalci pokojninskih načrtov lahko zaprosijo za izvajanje dejavnosti v Sloveniji. Preko domačih oblastnih organov vzpostavijo stik s slovenskimi oblastmi, ki jim sporočijo podatke o izvajanju teh načrtov v Sloveniji. Ko tuj izvajalcev pridobi potrebne informacije o predpisih, lahko prične opravljati dejavnost v Sloveniji. Izvajanje te dejavnosti nadzirajo slovenske oblasti. Če ugotovijo kršitve predpisov, o tem obvestijo pristojne oblasti države iz katere prihaja tuj izvajalec. V primeru, da kršitve niso odpravljene, slovenske oblasti izvedejo potrebne ukrepe in o tem obvestijo oblasti države iz katere prihaja tuji izvajalec.

Izvajalci pokojninskega načrta

Pokojninski načrt izvajajo pokojninski skladi, ki se lahko oblikujejo kot vzajemni pokojninski skladi ali se ustanovijo kot pokojninske družbe. Izvajajo jih tudi zavarovalnice, ki imajo dovoljenje za opravljanje poslov življenjskega zavarovanja po zakonu, ki ureja zavarovalništvo. Izvajalci pokojninskega načrta so upravičeni do povračila vstopnih in izstopnih stroškov ter letne provizije skladu z zakonom. 88

Izvajalci pokojninskih načrtov morajo izvajati primerno naložbeno politiko v okvirih, ki jih določa zakon. mora skrbeti, da je upravljanje s premoženjem skladno z načeli preudarnosti, predvsem pa, da se sredstva nalagajo v največjo in izključno korist zavarovancev. Zakon določa največje dopustne izpostavljenosti po vrstah naložb (delnice, obveznice in drugo), kot tudi največje dopustne izpostavljenosti do različnih oseb. Pri tem se uporabljajo omejitve, ki veljajo za investicijske sklade in družbe za upravljanje ali strožje omejitve. Zakon določa pravila o skrbništvu na tem področju ter pravila o ločitvi premoženja sklada od premoženja ustanovitelja in upravljavca. Zakon tudi določa veliko omejitev možnosti izvršbe na premoženju sklada: Izvršba je mogoča le za zavarovanje oziroma poplačilo terjatev zavarovanca prostovoljnega dodatnega zavarovanja na podlagi sklenjene pogodbe o prostovoljnem dodatnem zavarovanju.

Vzajemni pokojninski skladi

88 Določila ZPIZ-2 so predvidela zožitev subjektov, ki lahko oblikujejo pokojninske načrte. To naj bi bili le pokojninski

skladi (vzajemni, krovni, kritni) ter subjekti, ustanovljeni po predpisih ene od držav članic EU zaradi upravljanja pokojninskih skladov – če gre za kolektivna zavarovanja. Sklade naj bi oblikovale in upravljale pokojninske družbe, zavarovalnice, banke, družbe za upravljanje.

Vzajemni pokojninski sklad ni pravna oseba. Je premoženje, ki je financirano s sredstvi, zbranimi z vplačilom premij prostovoljnega dodatnega zavarovanja oziroma ustvarjenimi z upravljanjem s temi sredstvi, in je namenjeno kritju obveznosti do zavarovancev prostovoljnega dodatnega zavarovanja. Skladi so v lasti zavarovancev sorazmerno z višino sredstev na njihovem osebnem računu. Najmanjše število članov je 1000. Vzajemni pokojninski skladi so lahko odprti ali zaprti.89

Ustanovitelji vzajemnega pokojninskega sklada so eden ali več delodajalcev ali finančne institucije, če pridobijo dovoljenje za ustanovitev vzajemnega pokojninskega sklada.90 Če je ustanovitelj delodajalec, sprejme pravila sklada in sklene pogodbo o upravljanju sklada z upravljavcem sklada, to je, s pooblaščeno zavarovalnico, banko ali pokojninsko družbo, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov upravljanja pokojninskih skladov po zakonu, ki ureja zavarovalništvo.91 Pridobiti mora tudi dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev, ki ga agencija izda, če ustanovitelj izpolnjuje vse pogoje za ustanovitev sklada, o čemer agencija tudi predhodno pridobi pozitivno mnenje ministra pristojnega za delo.

Vzajemni pokojninski sklad ima pravila, ki urejajo vprašanja dodatnega zavarovanja, ki jih določa zakon.92

Vzajemni pokojninski sklad lahko upravlja zavarovalnica, ki ima dovoljenje za opravljanje poslov upravljanja pokojninskih skladov ali banke z enakim dovoljenjem. Zakon določa vrste in obseg poslov, ki jih lahko opravlja upravljavec. Banke ali zavarovalnice lahko te posle prenesejo v upravljanje družbi za upravljanje, ki ima dovoljenje za upravljanje investicijskih skladov.

Upravljavec vzajemnega pokojninskega sklada sme sredstva vzajemnega sklada nalagati v okviru omejitev, ki jih določa zakon. Ustvarjen dobiček pripada zavarovancem sorazmerno obsegu sredstev na njihovih osebnih računih, uporabiti pa se sme tudi za druge namene, ki jih določa zakon. Upravljavec vzajemnega pokojninskega sklada mora občasno izračunati donos sklada. V primerih, ko je donos večji od zakonsko določenega zajamčenega donosa, je upravljavec dolžan oblikovati rezerve, ki jih je mogoče uporabiti v obračunskih obdobjih, ko donos ne doseže zakonsko zajamčenega. Upravljavec vzajemnega sklada ima pravico do ustreznih provizij za svoje delo ter povračila vstopnih in izstopnih stroškov. Član vzajemnega sklada lahko od upravljavca vzajemnega pokojninskega sklada v primerih, določenih s tem zakonom, pisno zahteva, da mu izplača odkupno vrednost enot premoženja, vpisanih na njegovem osebnem računu.

V primeru izgube je ustanovitelj dolžan izgubo pokriti. Šteje se, da gre za izgubo tudi, če s poslovanjem ni bil ustvarjen minimalni donos od gospodarjenja z vplačanimi premijami.

Ločitev premoženja

Zakon poudarja, da mora biti premoženje vzajemnega pokojninskega sklada ločeno od premoženja ustanovitelja in upravljavca vzajemnega pokojninskega sklada.93 Na tem (ločenem) premoženju je dopustna izvršba le v zavarovanje oziroma poplačilo terjatev

89 Zaprti so tisti, katerega člani lahko postanejo le zavarovanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki je ustanovitelj sklada.90 Zakon podrobneje določa, kateri subjekti štejejo za delodajalca.91 Če je upravljavec banka ali zavarovalnica, se ustanovi vzajemni pokojninski sklad tako, da banka oziroma zavarovalnica sprejme pravila sklada.92 Gre zlasti za pogoje za članstvo v skladu, za opredelitev lastninske pravice članov sklada na sredstvih na individualnem računu, investicijsko politiko sklada, način obveščanja ustanovitelja in članov o poslovanju sklada in podobno.

zavarovanca prostovoljnega dodatnega zavarovanja na podlagi sklenjene pogodbe o pokojninskem dodatnem zavarovanju.

Upravljavec se na podlagi pogodbe, ki jo sklene s Klirinško-depotno družbo vključi v članstvo te družbe in v trgovanje z vrednostnimi papirji, kadar sklepa posle, s katerimi nalaga sredstva v obliki depozitov in posojil. Pri tem sklepa pogodbe, iz katerih mora biti "jasno razvidno", da jih sklepa za račun vzajemnega pokojninskega sklada. Skrbeti mora, da so posojila ustrezno zavarovana.

Kriti sklad (ZPIZ-2)

Določila ZPIZ-2 so predvidevala ureditev kritnega sklada, ki je kritno premoženje, namenjeno kritju obveznosti zavarovalnice ali pokojninske družbe iz dodatnega zavarovanja. Oblikoval naj bi se izključno v korist članov dodatnega zavarovanja. Zavarovalnica ali pokojninska družba naj bi imeli možnost, da za izvajanje pokojninskega načrta oblikujeta več kritnih skladov, ki se med seboj ločijo po eni ali več posebnostih. Za kritne sklade naj bi smiselno veljala pravila o vzajemnih pokojninskih skladih.

V primeru, da bi upravljavec pokojninskega sklada izvajal naložbeno politiko življenjskega cikla člana, bi v ta namen oblikoval skupino treh kritnih skladov dodatnega zavarovanja. Ti naj bi se med seboj razlikovali po naložbeni politiki, ki bi upoštevala namen dodatnega zavarovanja in načela zakonske ureditve te tematike. Če bi član izbral naložbeno politiko življenjskega cikla, bi zavarovalnica v skladu s pravili upravljanja in glede na starost člana vplačana sredstva v dodatno zavarovanje razporejala med skladi, ki bi bili namenjeni starostni skupini, v katero se član uvršča. Izbiro skladov in delež sredstev, ki se vežejo na posamezni sklad, bi izvedla zavarovalnica v skladu s pravili upravljanja posameznega sklada. Upravljavec bi naložbeno politiko življenjskega cikla člana izvajal tako, da bi vplačila v dobro člana razporejal na denarni račun kritnega sklada, ki je namenjen starostni skupini, v katero se član uvršča. Ko bi član dopolnil mejno starost starostne skupine kritnega sklada, bi upravljavec ustrezen delež sredstev prenesel v drug kritni sklad. Član posameznega kritnega sklada pa bi imel tudi pravico, da enkrat letno izbere drugačno razporeditev sredstev, pri čemer pa ta ne bi smela biti bolj tvegana od razporeditve v skladu s politiko življenjskega cikla. Upravljavec pokojninskega sklada v samostojnem kritnem skladu dodatnega zavarovanja bi bil dolžan članom zagotoviti najmanj zajamčeno donosnost vloženih sredstev.

Pokojninska družba

Pokojninska družba je pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega zavarovanja. Po preteku enega leta od ustanovitve mora imeti družba najmanj petnajst tisoč zavarovancev pokojninskega dodatnega zavarovanja.94 Lahko je organizirana le kot delniška družba, ki pa ne sme opravljati drugih dejavnosti kot dejavnost pokojninskega dodatnega zavarovanja. V okviru te dejavnosti lahko opravlja naslednje posle:

˗ zbiranje premij in vodenje osebnih računov zavarovancev,

˗ upravljanje s premoženjem pokojninske družbe,

˗ izplačevanje pokojninske rente in

93 Določila ZPIZ-2 so natančnejša, zahtevajo pa tudi ločenost premoženja posameznih podskladov krovnega pokojninskega sklada. 94 Določila ZPIZ-2 so predvidevala opustitev tega pogoja.

˗ upravljanja z zaprtimi in odprtimi vzajemnimi pokojninskimi skladi.95

Pokojninska družba mora pred vpisom v sodni register pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti pokojninskega dodatnega zavarovanja. Dovoljenje za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega zavarovanja izda nadzorni organ po zakonu, ki ureja zavarovalništvo, na podlagi pozitivnega mnenja ministra, pristojnega za delo.

Pokojninska družba mora za opravljanje dejavnosti izpolnjevati ustrezne kadrovske zahteve96 in izdelati svoj poslovni načrt.

Zakon ureja sestavo in pogoje za članstvo v upravi pokojninske družbe, med katerimi je omenjen tudi "strokovni izpit za vodenje pokojninske družbe". Uprava je najmanj dvočlanska, s tem da morajo biti člani uprave zaposleni v pokojninski družbi. Za opravljanje funkcije člana uprave je potrebno posebno dovoljenje urada.

Pokojninska družba ima nadzorni svet. Glede sestave tega organa se ne uporabljajo določbe ZSDU, obstajajo pa tudi druge omejitve v zvezi s članstvom v tem organu. Z vidika varovanja interesov zavarovancev je pomembno, da je najmanj ena tretjina članov nadzornega sveta imenovana na predlog zavarovancev pokojninske družbe.

Statut pokojninske družbe mora vsebovati med drugim tudi določila o "načelih" in omejitvah vlaganj, pravila o izračunavanju stroškov poslovanja družbe in pravila o ugotavljanju dobička ter udeležbe na dobičku. Vsebovati mora tudi pravila o načinu obveščanja članov o stanju na njihovih osebnih računih.97

Za poslovanje pokojninske družbe se smiselno uporabljajo zakonska pravila o ustanavljanju in poslovanju zavarovalnic.

Vključitev v prostovoljno pokojninsko dodatno zavarovanje in prenehanje dodatnega zavarovanja

Oseba se vključi v sistem pokojninskega dodatnega zavarovanja s sklenitvijo ustrezne pogodbe z izvajalcem pokojninskega načrta, torej z zavarovalnico, ali pokojninsko družbo oziroma s pristopom k pravilom vzajemnega pokojninskega sklada. Pogodba zavezuje osebo, da vplačuje premijo, izvajalca pokojninskega načrta pa, da osebi zagotovi pravice iz pokojninskega dodatnega zavarovanja v skladu s pokojninskim načrtom. Oseba se lahko istočasno vključi v prostovoljno dodatno zavarovanje po enem pokojninskem načrtu kolektivnega zavarovanja in po enem pokojninskem načrtu individualnega zavarovanja, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje ( od 1. 1. 2012 dalje). Zavarovanje redno preneha, ko zavarovanec pridobi pravice iz prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.98 Preneha tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon (izredno prenehanje). Zakon omenja v zvezi s tem izstop, odpoved pogodbe, prestop k drugemu pokojninskemu načrtu, smrt zavarovanca pred pridobitvijo pravic in prenehanje izvajalca prostovoljnega dodatnega zavarovanja.

Izstop zavarovanca iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja je prost, s tem da zavarovanec nosilcu zavarovanja predloži pisno izjavo o izstopu. Izstopni rok je določen v pokojninskem načrtu.

95 Določila ZPIZ-2 omenjajo le posle upravljanja pokojninskega sklada in storitve izplačevanja pokojninskih rent. 96 Imeti mora pooblaščenega aktuarja, ki ga imenuje skupščina družbe ter strokovne delavce, ki imajo "ustrezna strokovna znanja in izkušnje s področja financ".97 Določila ZPIZ-2 opuščajo pravila o statutu pokojninske družbe. 98 Zakon določa načine, kako izvajalci pokojninskega načrta (vzajemni pokojninski sklad, zavarovalnica, pokojninska družba) zagotovijo trajne vire sredstev za uživanje pravic, ki pripadajo zavarovancu. Gre za prenos sredstev iz osebnega računa zavarovanca na posebne trajne račune.

Izvajalčeva odpoved pogodbe je enostranski akt izvajalca pokojninskega načrta, do katerega je izvajalec načrta upravičen, če zavarovanec kljub opominu neupravičeno ne plačuje premije.99 Odpoved je mogoča tudi, če je zavarovanec ob sklenitvi zavarovanja navedel neresnične podatke ali dejstva, ali če je zavarovancu prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, ki financira pokojninski načrt, delovno razmerje pa je bilo pogoj za vključitev v pokojninski načrt.

Če zavarovanec umre pred pridobitvijo pravice do dodatne starostne ali invalidske pokojnine, pridobi upravičenec100 pravico do enkratnega izplačila. Če pa prostovoljno zavarovanje preneha izredno (izstop zavarovanca, izvajalčeva odpoved) je zavarovanec ali upravičenec upravičen do enkratnega denarnega izplačila v višini odkupne vrednosti zavarovančevega premoženja v vzajemnem pokojninskem skladu.

Če pride do izrednega prenehanja prostovoljnega dodatnega zavarovanja (izstop, odpoved), pokojninski načrt pa je financiral delodajalec, lahko zavarovanec dvigne odkupno vrednost sredstev z realiziranimi donosi, ki jih je vplačal delodajalec. To pravico ima, če je do prenehanja zavarovanja prišlo brez krivde ali volje zavarovanca. V nasprotnem primeru ima pravico do dviga sredstev le v omejenem znesku (25 % do 100 %, odvisno od trajanja vključitve v pokojninski načrt).

Zavarovanec lahko preide iz enega pokojninskega načrta k drugemu. Zavarovanec, ki želi preiti k drugemu pokojninskemu načrtu, mora priložiti soglasje izvajalca pokojninskega načrta, na katerega želi prenesti sredstva od izvajalca pokojninskega načrta, iz katerega izstopa zavarovanec. Ta izvajalec mora opraviti prenos sredstev v roku 30 dni, zavarovanec pa mu mora povrniti stroške prenosa sredstev.

Pravice iz prostovoljnega pokojninskega dodatnega zavarovanja

Temeljna pravica v okviru tega zavarovanja je pravica do "dodatne starostne pokojnine", ki jo zavarovanci lahko uživajo v obliki mesečne pokojninske rente. Zavarovancem pa se lahko na temelju pokojninskega načrta zagotavlja tudi:

pravica do dodatne invalidske pokojnine in

pravica do dodatne družinske pokojnine.

Zavarovanec pridobi pravico do dodatne starostne pokojnine,101 če izpolni pogoje za pridobitev starostne pokojnine v okviru obveznega zavarovanja, in če je bil vključen v prostovoljno dodatno zavarovanje najmanj 120 mesecev, vendar praviloma ne pred dopolnitvijo starosti 58 let.102 Pokojnina je odvisna od višine sredstev na zavarovančevem osebnem računu in od njegove starosti.

Za pridobitev pravice do dodatne invalidske pokojnine za primer izgube delovne zmožnosti, se zahteva minimalna doba vključenosti v pokojninsko dodatno zavarovanje v trajnem 180 mesecev. Če zavarovanec tega pogoja ne izpolnjuje, ima pravico do dviga skupne vrednosti sredstev, zbranih na osebnem računu. Enak pogoj minimalne dobe vključenosti v

99 Odpoved je mogoča šele po tem, ko izvajalec zavarovanca brez uspeha pisno opomni.100 Upravičenec je lahko naveden v pokojninskem načrtu, sicer se sredstva prenesejo v zapuščinsko maso.101 Določila ZPIZ-2 ne predvidevajo posebnih pogojev za uveljavitev pravice, kot to velja za veljavni zakon. 102 Izjemoma lahko zavarovanec pridobi dodatno starostno pokojnino pred 58 letom starosti (predčasna dodatna starostna pokojnina), če je bil vključen v pokojninsko dodatno zavarovanje najmanj 180 mesecev, je dopolnil 53 let starosti in je vključen v dodatno pokojninsko zavarovanje po pokojninskem načrtu, ki posebej zagotavlja pravico do predčasne starostne pokojnine.

pokojninsko dodatno zavarovanje (180 mesecev) je potreben za pridobitev dodatne družinske pokojnine. Odmeri se na način, določen za odmero dodatne starostne pokojnine.103

Pokojninski načrt določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se zavarovanec in izvajalec pokojninskega načrta lahko dogovorita, da zavarovanec začasno ne plačuje premije po pokojninskem načrtu (mirovanje zavarovanja).

Davčne in druge olajšave

Premije, ki jih zavarovanci vplačujejo v sklade prostovoljnega dodatnega zavarovanja, se delno ali v celoti ne vštevajo v osnovo za dohodnino. Od zneskov, ki jih vplača delodajalec pa ta ne plačuje prispevkov za socialna zavarovanja. Priznavajo se kot odhodek v skladu s posebnim zakonom, ki ureja obdavčenje dohodkov. Zavarovanec in delodajalec uživata omenjene ugodnosti, če so bila vplačila opravljena na temelju pokojninskega načrta, ki je vpisan v poseben register pri davčnem organu. Pristojni davčni organ izda na temelju prijave odločbo o vpisu pogodbe o pokojninskem načrtu v register in hkrati odloči o vrsti in višini davčne olajšave. Zoper to odločbo je dovoljena pritožba.

Pokojninski načrt pristojni davčni organ izbriše iz registra, če ugotovi, da načrt ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev davčnih olajšav ali da se je pokojninsko dodatno zavarovanje po pokojninskem načrtu prenehalo izvajati. Tako tudi ravna, če ugotovi, da je bil vpis opravljen na podlagi neresničnih dejstev oziroma listin. Tudi zoper to odločbo pristojnega državnega organa je dovoljena pritožba. Posledica izbrisa pokojninskega načrta iz registra je izguba davčnih olajšav, ki jih imata zavarovanec in delodajalec.104

Nadzor

Zakon ureja sistem nadzora nad poslovanjem pokojninskih družb in izvajanjem dodatnega pokojninskega zavarovanja v zavarovalnicah, katerega namen je zavarovanje interesov in pravic zavarovancev, vključenih v pokojninske načrte dodatnega zavarovanja. Zakonska ureditev predvideva aktiven zunanji nadzor institucij, ki se ukvarjajo s pokojninskim dodatnim zavarovanjem.105 Vzajemne pokojninske sklade nadzira Agencija, pokojninske družbe pa nadzira organ, pristojen za nadzor zavarovalnic. Nadzor na davčnem področju izvaja davčna uprava Republike Slovenije. Vse te institucije so dolžne pri izvajanju nadzora sodelovati med seboj in si v zvezi z nadzorom izmenjavati podatke in informacije. Organi izvajalcev so dolžni sodelovati z organi nadzora in jim v zvezi s tem zagotavljati ustrezne dokumente in podatke.

Sklad obrtnikov

Je pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje storitev dodatnega prostovoljnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samostojnih podjetnikov, samozaposlenih oseb, njihovih družinskih članov in pri njih zaposlenih delavcev.

Sklad ima svoje organe in statut. Sklad posluje po enakih načelih kot vzajemni pokojninski skladi. V prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje se lahko vključijo osebe, ki so že vključene v obvezno zavarovanje. Zavarovanci za plačilo prispevkov so zavarovanci oziroma njihovi delodajalci, če se tako dogovorijo z zavarovancem. Kriterije za določanje višine dodatne pokojnine določa pokojninski načrt. Tudi pokojninske načrte dodatnega

103 Določila ZPIZ-2 ne predvidevajo posebnih pogojev za uveljavitev pravice, kot to velja za veljavni zakon.104 Teh pravil določila ZPIZ-2 niso več predvidevala.105 Določila ZPIZ-2 so predvidela tudi inšpekcijski nadzor.

pokojninskega zavarovanja pri skladu obrtnikov aktuarsko potrjuje Urad za zavarovalniški nadzor pri ministrstvu za finance, sprejme pa ga minister, pristojen za delo.106

106 Določila ZPIZ-2 so predvidela preoblikovanje v družbo za vzajemno zavarovanje, skladno z določbami zakona, ki ureja zavarovalništvo po opravljenem aktuarskem pregledu in pregledu dokumentacije, ki ga opravi Agencija za zavarovalni nadzor. Agencija izda dovoljenje za preoblikovanje. Z dnem vpisa preoblikovanja v sodni register preidejo vse premoženje ter pravice in obveznosti sklada obrtnikov na preoblikovano družbo, ki je od vpisa preoblikovanja v sodni register upravljavec vseh pokojninskih skladov, katerih upravljavec do vpisa preoblikovanja iz prvega odstavka tega člena v sodni register je sklad obrtnikov.

4. TRG DELA IN ZAVAROVANJE ZA PRIMER BREZPOSELNOSTI Pravna ureditev tematike trga dela in zavarovanja za primer brezposelnosti je tematika, ki jo v okviru gospodarskih in socialnih razmerij107 lahko umestimo v obe sferi. Značilnosti zaposlovanja in trga dela so ključnega pomena za narodno gospodarstvo kot tudi za posameznika, njegovo preživljanja, socialni položaj njega in njegove družine ter kakovost življenja. Na trgu dela se pojavljajo osebe, ki ponujajo zaposlitev in osebe, ki iščejo zaposlitev. To je vzrok procesov zaposlovanja. Vendar ti procesi niso le zadeva delodajalcev in iskalcev zaposlitve. V te procese se aktivno vključuje tudi država. Zaradi ključnega pomena na področju gospodarstva in socialne varnosti je zaposlovanje dejavnost javnega pomena in se organizira in izvaja kot javna služba. V javnem interesu je to področje urejeno z zakonskimi in podrejenimi predpisi. Tematika je obsežno obravnavana tudi na mednarodni ravni in je eno izmed najbolj izčrpno reguliranih področij v sferi delovnega in socialnega prava v mednarodnih pravnih aktih.

Slovenska zakonska ureditev na področju trga dela in zavarovanja za primer brezposelnosti ureja glavne pravice in obveznosti udeležencev zaposlovanja. Zakon o urejanju trga dela ˗ ZUTD najprej podrobno določa vlogo države na trgu dela. Določa, da so vrste ukrepov države na trgu dela naslednje:

storitve za trg dela; aktivna politika zaposlovanja (APZ); zavarovanje za primer brezposelnosti; zagotavljanje pravic iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer

brezposelnosti.

Za izvajanje ukrepov države na trgu dela izvajalci ukrepov od upravičencev ne smejo zahtevati plačila (15. člen ZUTD). Ob državi so lahko nosilke skrbi za načrtovanje in izvajanje zaposlovanja tudi paradržavne ustanove oziroma fundacije. Zakon jih imenuje »fundacije za izboljšanje zaposlitvenih možnosti«, ki se lahko ustanovijo z namenom »izboljšanja zaposlitvenih možnosti udeležencev fundacije ter usklajevanja ponudbe in povpraševanja na lokalnem ali regionalnem trgu dela oziroma za posamezne dejavnosti« (103. člen ZUTD). So naslednice »skladov dela« po prejšnjih predpisih.108 Ustanavljajo jih lahko združenja delodajalcev, zbornice in sindikati, torej osebe zasebnega prava. Vanje se kot udeleženci vključujejo zaposlene osebe. Za financiranje dejavnosti fundacije se lahko zagotavljajo in uporabljajo sredstva ustanoviteljev, javna sredstva, prispevki gospodarskih združenj in zbornic, neposredni prispevki delodajalcev, sredstva, zbrana z donacijami, in sredstva iz lastne dejavnosti (106. člen ZUTD). Fundacija lahko del sredstev pridobi iz

107 Ustava te pravice ne ureja v III. poglavju o ekonomsko-socialnih razmerjih temveč v II. poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kar tem pravicam zagotavlja posebno intenzivno varstvo (50. člen Ustave RS). Temeljni predpis, ki ureja to področje je Zakon o urejanju trga dela (Ur. list RS, št. 80/10). Zakon ureja ukrepe države na trgu dela, s katerimi se zagotavljata izvajanje storitev javne službe na področju zaposlovanja in ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Ureja tudi delovanje sistema zavarovanja za primer brezposelnosti. Določa izvajalce ukrepov, predpisuje pogoje in postopke za uveljavljanje posameznih pravic in storitev, ki jih določa zakon, ureja način financiranja ukrepov ter spremljanje, vrednotenje in nadzor nad njihovim izvajanjem ter ureja zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku. Omenjeni ukrepi se izvajajo za brezposelne in zaposlene osebe ter druge iskalce zaposlitve, delodajalce in druge osebe, ki iščejo informacije in nasvete o pogojih in možnostih zaposlovanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji (1. člen ZUTD).108 Skladi dela, ustanovljeni na podlagi določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 107/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 59/07 - ZŠtip in 51/10 - odločba US), se preoblikujejo v fundacije po tem zakonu v roku šestih mesecev od začetka uporabe tega zakona. Pogodbe o sofinanciranju dejavnosti skladov, sklenjene z ministrstvom, pristojnim za delo, pa ostanejo v veljavi do njihovega izteka (184. člen ZUTD).

državnega proračuna, obseg teh sredstev pa se določi v načrtu aktivne politike zaposlovanja ( APZ). Sofinanciranje se izvaja na temelju javnega razpisa (107. člen).109

Izvajalci ukrepov države na trgu dela so:

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje; domači ali tuji pravni subjekti s sedežem v Republiki Sloveniji, ki pridobijo koncesijo

in Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (72. člen ZUTD).

Zavod izvaja ukrepe v okviru svoje dejavnosti, ki je javna služba. Organ upravljanja Zavoda je svet zavoda, ki med drugim sprejema statut Zavoda po predhodnem soglasju Vlade RS. 110 Koncesionarji morajo izpolnjevati enake pogoje kot uslužbenci Zavoda, ki izvajajo te storitve. Koncesijo jim podeli prisojno ministrstvo na temelju javnega razpisa (85. in 86. člen ZUTD).

Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije zagotavlja zlasti izvajanje ukrepa vseživljenjske karierne orientacije, v okviru ukrepov APZ pa nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta ter usposabljanje in izobraževanje (102. člen ZUTD).

Zakon omenja dve vrsti storitev za trg dela in sicer:

vseživljenjsko karierno orientacijo in posredovanje zaposlitve.

Normative in standarde za izvajanje storitev in metodologijo za oblikovanje cen določi minister, pristojen za delo.

V zvezi z iskanjem zaposlitve in vključevanjem v storitev se lahko upravičencem zagotavljata dodatek za aktivnost in nadomestilo za potne in poštne stroške za celotno ali delno pokrivanje nastalih stroškov.111

Vseživljenjska karierna orientacija

Vseživljenjska karierna orientacija zajema aktivnosti, ki omogočajo identifikacijo sposobnosti, kompetenc in interesov za sprejemanje odločitev na področju zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja in izbire poklica ter omogoča »vodenje življenjskih poti tako, da se posamezniki teh sposobnosti in kompetenc naučijo in jih uporabljajo« (1. odst. 18. člena ZUTD). Storitve vseživljenjske karierne orientacije izvajajo izvajalci ukrepov, ki lahko za izvajanje teh storitev organizirajo centre, ki se ukvarjajo z vseživljenjsko karierno orientacijo. Aktivnosti vseživljenjske karierne orientacije so:

- informiranje o trgu dela;

- samostojno vodenje kariere;

- osnovno karierno svetovanje;

- poglobljeno karierno svetovanje;

- učenje veščin vodenja kariere.

Kot storitve vseživljenjske karierne orientacije se lahko izvajajo tudi aktivnosti, ki so namenjene učencem, dijakom, študentom in njihovim staršem.

109 Zakon ureja upravljanje fundacije preko petčlanskega »programskega sveta«. Ureja tudi evidentiranje fundacij (102. člen).110 Zakon ureja tudi pravni položaj drugih organov Zavoda in posebnosti pravnega položaja javnih uslužbencev, ki so zaposleni na Zavodu.111 Dodatek za aktivnost in njegova višina sta odvisna od trajanja vključitve osebe v izvajanje storitve. Dodatek za aktivnost, njegovo višino, način plačila in nadomestila stroškov pa » natančneje določi« minister, pristojen za delo.

Informiranje o trgu dela po določilih 19. člena ZUTD zajema različne oblike informiranja o možnostih zaposlovanja, izobraževanja, usposabljanja, finančnih pomočeh in drugih temah trga dela v Sloveniji in ostalih državah EU, EGP in v Švicarski konfederaciji (storitve omrežja javnih služb za zaposlovanje - storitve EURES).

Informiranje o trgu dela se izvaja kot:

- splošno informiranje, ki je zlasti informiranje o stanju in spremembah na trgu dela, o storitvah in o možnostih vključevanja v izvajanje ukrepov ter o pogojih za pridobitev denarnih nadomestil. Je brezplačno; in

- informiranje o možnostih zaposlovanja pa zagotavlja informacije o priložnostih za pridobitev zaposlitve in o usposabljanjih ter drugih oblikah pomoči, ki posamezniku omogočijo vključitev na trg dela ali zaposlitev.

Samostojno vodenje kariere zajema pripomočke, s katerimi posameznik načrtuje in vodi svojo kariero tako, da ga ti pripomočki vodijo skozi ključne točke, ki jih je treba pri tem upoštevati. Samostojno vodenje kariere se zagotavlja vsem osebam, ki to želijo (20. člen ZUTD).

Osnovno karierno svetovanje vključuje:

- individualno svetovanje in pomoč pri izdelavi zaposlitvenega načrta;

- pomoč pri iskanju zaposlitve, ki vključuje aktivnosti za pridobivanje veščin iskanja zaposlitve. Osnovno karierno svetovanje je namenjeno določanju zaposlitvenih ciljev v zaposlitvenem načrtu in se zagotavlja brezposelnim osebam in iskalcem zaposlitve, katerih zaposlitev je ogrožena.

Poglobljeno karierno svetovanje poleg svetovanja iz prejšnjega člena vsebuje še ocenjevanje kompetenc posameznika in izdelavo kariernega načrta za posameznike. Vključuje zlasti pomoč pri postavljanju kariernih ciljev, ocenjevanju interesov, lastnosti, sposobnosti in kompetenc, raziskovanju trga dela in drugo. Zagotavlja se brezposelnim osebam in iskalcem zaposlitve, katerih zaposlitev je ogrožena, oziroma za katere se domneva, da utegnejo imeti težave pri sprejemanju odločitev o svoji poklicni karieri ali zaposlovanju. Storitev se zagotavlja na podlagi prijave pri zavodu in izdelanega zaposlitvenega načrta. V okviru poglobljenega kariernega svetovanja se zagotavlja tudi zdravstveno zaposlitveno svetovanje kot pomoč brezposelnim invalidom in drugim brezposelnim osebam z zdravstvenimi omejitvami pri iskanju ustrezne in primerne zaposlitve ali kot pomoč in svetovanje pri vključitvi v ustrezen ukrep APZ. Zdravstveno zaposlitveno svetovanje izvajajo zdravniki medicine dela ali druge specialistične smeri, izbrani skladno z določili zakona, ki ureja zaposlovanje in zaposlitveno rehabilitacijo invalidov (22. člen ZUTD).

Učenje veščin vodenja kariere vključuje oblike, katerih namen je pridobivanje veščin za spoznavanje lastnih interesov in kompetenc, možnosti v okolju, učenje odločanja in uresničevanja zaposlitvenih in kariernih ciljev. Učenje veščin vodenja kariere se zagotavlja brezposelnim osebam in iskalcem zaposlitve, katerih zaposlitev je ogrožena. Storitev se zagotavlja na podlagi prijave pri zavodu in izdelanega zaposlitvenega načrta (23. člen ZUTD).

Storitve vseživljenjske karierne orientacije po tem zakonu se kot preventivne zagotavljajo učencem, dijakom in študentom ter njihovim staršem kot podpora programu karierne orientacije šole oziroma fakultete. Vključujejo aktivnosti, ki omogočajo spoznavanje trga dela kot je zagotavljanje gradiv in informacij o poklicih, perspektivah zaposlovanja in drugih značilnostih trga dela; opravljanje storitev, ki mladim omogočajo spoznavanje poklicev in trga dela, kot so na primer obiski pri delodajalcih, predstavitve poklicev in podobno. V tem okviru se izvaja tudi »preventivna timska obravnava« učencev in dijakov, pri katerih je večja verjetnost, da bodo imeli težave pri zaposlovanju; individualno karierno svetovanje za

učence, dijake in študente, ki vključuje ugotavljanje interesov, sposobnosti in drugih osebnostnih lastnosti; skupinske oblike učenja veščin vodenja kariere, kot so delavnice veščin iskanja zaposlitve, postavljanja kariernih ciljev, načrtovanja poti za doseganje kariernih ciljev (24. člen ZUTD).

Posredovanje zaposlitve

Posredovanje zaposlitve se izvaja v Sloveniji in v ostalih državah EU, EGP in v Švicarski konfederaciji. Obsega aktivnosti iskanja primerne ali ustrezne zaposlitve iskalcu zaposlitve in napotitev iskalca zaposlitve k delodajalcu ter aktivnosti iskanja ustreznega ali primernega delavca za delodajalca. Storitev se izvaja ob upoštevanju izobrazbe ali poklica, delovnih izkušenj in usposobljenosti iskalca zaposlitve. Zagotavlja se brezposelnim osebam in prijavljenim iskalcem zaposlitve ter delodajalcem, razen tistim z negativnimi referencami (25. do 27. člen ZUTD).

Z vidika urejanja pravnega položaja oseb, ki iščejo zaposlitev na trgu dela je mogoče ločevati pravni položaj:

- oseb, ki so redne iskalke zaposlitve in

- oseb, ki iščejo zaposlitev kot brezposelne osebe, in ki lahko uživajo posebne pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Te posebne pravice uvrščamo v sistem pravic "iz dela" oziroma iz socialnih zavarovanj. Zaposlovanje je splet dveh pomembnih procesov:

posredovanja dela in zaposlitve. Pri tem zakonska ureditev poudarja skrb za posameznika in njegovo zaposljivost. Tako zakon med cilji urejanja te tematike omenja tudi vzpostavitev mreže izvajalcev vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve, ki bo omogočala svobodno izbiro zaposlitve oziroma poklica, skladnega s posameznikovimi kompetencami in možnostmi zaposlitve, ter doseganje čim višje stopnje zaposlenosti (2. člen ZUTD)

zagotavljanje ukrepov za pospeševanje vključevanja državljanov v delo in zaposlitev. V tem okviru gre za splet aktivnosti javnih in zasebnih subjektov, ki so usmerjene k odpiranju in ohranjanju novih delovnih mest. Proces zagotavljanja omenjenih ukrepov temelji na vrednostnih izhodiščih ustave ter veljavnega mednarodnopravnega okvira o načelih produktivnega zaposlovanja, načelih svobode dela posameznika ter zagotavljanja osebnostnega ter strokovnega razvoja posameznika.

Uveljavljanje navedenih načel se zagotavlja preko izvajanja posredovanja na trgu dela in načrtovanja in izvajanja ukrepov "aktivne politike zaposlovanja", katerih glavni organizacijski nosilec je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, ki pri tem tesno sodeluje z različnimi javnimi subjekti, ki se ukvarjajo z vprašanji socialnega položaja zaposlenih, kot so na primer centri za socialno delo in ministrstvo, pristojno za delo. Temeljna razvojna usmeritev v zvezi s sistemom ukrepov aktivne politike zaposlovanja je:

krepitev preventivnih ukrepov v soočenjih s pojavom brezposelnosti ter priznavanje nematerialnih pravic brezposelnim osebam, delavcem in državljanom na obravnavanem področju ob postopnem oženju premoženjskih pravic oziroma denarnih prejemkov;

druga pomembna razvojna usmeritev je okrepljeno individualno obravnavanje primerov posameznikov, ki izgubijo zaposlitev, v okviru oblikovanja vsebine obveznega "zaposlitvenega načrta", ki ga izdela Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ali druga pooblaščena organizacija. Gre zapisni dogovor med brezposelno osebo ali osebo, kateri grozi izguba zaposlitve in zavodom ali drugim

izvajalcem ukrepov, v katerem skupaj opredelita zaposlitvene cilje in aktivnosti brezposelne osebe pri iskanju zaposlitve ter »migracijsko polje« iskanja zaposlitve. Načrt se občasno spreminja in dopolnjuje. Z njim se določi ustrezna zaposlitev za osebo in način njenega iskanja ter druge obveznosti osebe.112

Akt o vključitvi v izvajanje ukrepa je napotnica ali pogodba. Vrsta akta za vključitev v posamezen program se opredeli v katalogu APZ. Pri vključitvi v izvajanje ukrepa APZ se upoštevajo zlasti stanje na trgu dela na določenem območju in v določenem poklicu, stroški vključitve, osebne, poklicne, delovne in druge sposobnosti osebe ter njena starost, možnosti za uspešen zaključek ukrepa, želje osebe, če so utemeljene in jih je smiselno upoštevati glede na možnosti za zaposlitev v določenem okolju in obdobju, socialna ali zdravstvena oviranost osebe, razpoložljiva finančna sredstva in realne možnosti zaposlitve po zaključenem ukrepu.

Pomembna je tudi tretja razvojna usmeritev, po kateri se krepi aktivno sodelovanje med delodajalcem in predstavniki Zavoda pri preprečevanju in odpravljanju brezposelnosti.

Slovenija kot država je pri zakonskem urejanju naslovne tematike vezana na različne vire mednarodnega prava. Gre za akte OZN, zlasti pa akte Mednarodne organizacije dela (ILO) iz Ženeve.113 Pomembna so tudi določila aktov organov Sveta Evrope (Council of Europe), torej mednarodne organizacije, katere članica je tudi Slovenija. Med temi akti je zlasti pomembna Evropska socialna listina. Za Slovenijo kot članico Evropske Unije so pomembni sklepi in strategije te zveze na ekonomsko-socialnem področju. V okviru te tematike je velika pozornost namenjena preprečevanju in odpravljanju brezposelnosti.

Drugi člen ZUTD pojasnjuje, da z določili zakona v pravni red Republike Slovenije vnešene vsebine direktiv EU:

- Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (UL L št. 327 z dne 5. 12. 2008, str. 9) in

- Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL L št. 376 z dne 27. 12.2006, str. 36).

Posredovanje zaposlitve in posredovanje dela

Ustavna ter mednarodnopravna ureditev tematike trga dela ter zavarovanja za primer brezposelnosti določata dolžnost države, da zagotavlja pogoje za življenje, delo in osebni ter poklicni razvoj svojih državljanov.

V skladu s tem Slovenska pravna ureditev zaposlovanja postavlja za prvi cilj te dejavnosti zagotavljanje čim širših možnosti za trajno zaposlovanje državljanov, ob tem pa tudi za zaposlovanje za določen čas in za vključevanje v delo na drugih pogodbenih temeljih. Te

112 Oseba si lahko pridrži rok treh delovnih dni za podpis predlaganega zaposlitvenega načrta. Kadar soglasje o vsebini zaposlitvenega načrta ni doseženo, ima oseba pravico zahtevati izdajo odločbe, s katero se ob uporabi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, odloči o predlogu, glede katerega soglasje ni bilo doseženo. Odločbo izda pooblaščeni delavec zavoda ali drugega izvajalca ukrepov. O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za delo. Zoper odločbo ministrstva je dovoljen upravni spor. Če oseba odkloni podpis zaposlitvenega načrta, katerega vsebina temelji na odločbi, dokončni v upravnem postopku, se z dnem odklonitve preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb (113. člen ZUTD). 113 Med pomembnejšimi akti so zlasti Konvencija MOD št. 88 o organiziranju služb za zaposlovanje, 1948 (rat. 1958); Konvencija MOD št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti iz leta 1952 (rat. 1955); Konvencija MOD št. 168 o pospeševanju zaposlovanja ter o varstvu pred brezposelnostjo, 1988. Kljub temu da ta konvencija v Sloveniji še ni ratificirana, nova slovenska zakonska ureditev sledi njenim glavnim načelom kot je pospeševanje produktivnega zaposlovanja in prednost zagotavljanja pravic do storitev na trgu dela pred denarnimi dajatvami. Strateško pomembna so določila konvencije, o vprašanju financiranja varstva oseb v premeru brezposelnosti. Konvencija namreč določa kot možnosti prispevno ali neprispevno finaciranje ali pa kombinacijo obeh (12. člen Konvencije), ta možnost pa v Sloveniji še ni bila izrabljena.

naloge v prvi vrsti opravlja Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, njegovo dejavnost pa dopolnjujejo tudi koncesionarji.

Posredovanje zaposlitve in dela je lahko v praksi učinkovito le, če v zvezi s tem obstaja tesno sodelovanje med nosilci te aktivnosti in delodajalci. Delodajalci imajo v razmerju do Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje nekatere zakonsko določene obveznosti. Gre za dolžnost prijave prostih del, o nastanku ali prenehanju potreb po delu, dolžnost obveščanja o različnih vrstah sklepanja pogodb, katerih predmet je delo ter dolžnost poročanja Zavodu o zadevah, za katere zakon tako določa. Na temelju prejetih podatkov zavod za zaposlovanje organizira svoje aktivnosti v zvezi s posredovanjem zaposlitve in dela.

Zavarovanje za primer brezposelnosti

V Slovenski pravni ureditvi je zavarovanje za primer brezposelnosti obvezna vrsta socialnega zavarovanja za večino aktivnega prebivalstva. Samodejno, po samem zakonu so v obvezno zavarovanje vključene naslednje kategorije oseb:

osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji; osebe, ki po prenehanju delovnega razmerja prejemajo nadomestilo plače med

začasno zadržanostjo od dela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, funkcionarji v javnem sektorju, če za opravljanje funkcije prejemajo plačo, državljani zaposleni pri tujih in mednarodnih organizacijah in ustanovah, tujih

konzularnih in diplomatskih predstavništvih, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno in zaposleni pri tujih delodajalcih, za katere se v skladu s predpisi EU uporablja zakonodaja Republike Slovenije;

samozaposlene osebe; poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter

zavodu; družinski pomočnik, upravičenec do delnega plačila za izgubljeni dohodek po

predpisih o socialnem varstvu; osebe, ki so na podlagi poklicnega opravljanja rejniške dejavnosti obvezno

zavarovane skladno z določbami zakona, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, če niso zavarovane na drugi podlagi;

upravičenci do starševskih nadomestil, ki jim je prenehalo delovno razmerje v času starševskega dopusta, po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke;

starši, ki zapustijo trg dela zaradi nege in varstva štirih ali več otrok za čas upravičenosti do plačila prispevkov po predpisih, ki urejajo starševsko varstvo;

prejemniki denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi.

Za večino oseb, ki so delovno aktivne, pa niso zajete v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, zakonska ureditev omogoča prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje.114

114 Določila 57. člena ZUTD določajo, da se v obvezno zavarovanje lahko prostovoljno vključijo:

- slovenski državljani v delovnem razmerju z delodajalcem v tuji državi, ki po vrnitvi v domovino ne morejo uveljavljati pravic za primer brezposelnosti na drugi podlagi,

- zakonci in zunajzakonski partnerji slovenskih državljanov, zaposlenih v tuji državi, ki so bili neposredno pred odhodom v tujino, v delovnem razmerju ali samozaposleni,

- osebe v času suspenza pogodbe o zaposlitvi po predpisih o delovnih razmerjih,

- zakonci ali zunajzakonski partnerji diplomatov in drugih javnih uslužbencev, napotenih na delo v tujino, če so bili v obdobju enega leta pred odhodom v tujino prijavljeni na zavodu kot brezposelne osebe vsaj šest mesecev,

Zavarovanci in delodajalci kot tudi Republika Slovenija - so po posebnem zakonu zavezani za plačevanje prispevkov za namene zavarovanja za primer brezposelnosti v proračun Republike Slovenije. Osnova za obračun prispevkov je enaka kot na področju PIZ.

Brezposelne osebe imajo po zakonski ureditvi nekatere pomembne materialne in nematerialne pravice. Zakon določa , kdo je brezposelna oseba. Kot brezposelno osebo označuje tistega, ki je:

- iskalec zaposlitve, - je zmožen za delo, - prijavljen na zavodu, - aktivno išče zaposlitev in je pripravljen sprejeti ustrezno oziroma primerno zaposlitev,

ki mu ponudi zavod ali drug izvajalec storitve posredovanja zaposlitve ter: - ni v delovnem razmerju; - ni samozaposlen; - ni poslovodna oseba v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter

zavodu; - ni kmet; - ni upokojenec; - nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih, mlajšega

od 26 let.

Ti pogoji morajo biti izpolnjeni ves čas vodenja osebe v evidenci brezposelnih oseb.

Za brezposelno osebo se štejejo tudi tujec z državljanstvom države, ki ni članica EU ali EGP ali Švicarske konfederacije in ima osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let ali za nedoločen čas, tujec z osebnim delovnim dovoljenjem, izdanim osebi z začasno zaščito oziroma prosilcu za mednarodno zaščito, ter tujec, ki na podlagi sklenjenega mednarodnega sporazuma ali ob upoštevanju načela vzajemnosti izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, dokler prejema to nadomestilo.

Za brezposelno osebo se šteje tudi oseba, ki se izobražuje ob delu, na podlagi katerega je bila vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti, če se prijavi na zavodu zaradi uveljavitve pravice iz zavarovanja in z namenom aktivno iskati drugo zaposlitev ob nadaljevanju izobraževanja. Za brezposelno osebo se takšna oseba šteje ves čas prejemanja denarnega nadomestila in po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila, dokler izpolnjuje vse obveznosti brezposelnih oseb. Za brezposelno osebo se šteje tudi oseba, ki se je v izobraževanje vključila med ali po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, dokler aktivno išče zaposlitev in izpolnjuje ostale obveznosti brezposelnih oseb (8.člen ZUTD). ,

Pravice brezposelnih oseb

Brezposelne osebe imajo različne pravice, ki jih večinoma ureja zakonska ureditev trga dela in zavarovanja za primer brezposelnosti, delno pa tudi ureditev v posebnih predpisih, ki urejajo socialno varnost.

- zakonci ali zunajzakonski partnerji diplomatov in drugih javnih uslužbencev, napotenih na delo v tujino, če so bili v obdobju enega leta pred odhodom v tujino vključeni v zavarovanje za primer brezposelnosti vsaj šest mesecev, če niso obvezno zavarovani.

Predpisi o urejanju trga dela in zavarovanju za primer brezposelnosti, brezposelnim osebam primarno priznavajo nekatere nepremoženjske pravice, subsidiarno pa urejajo naslednje nematerialne oziroma premoženjske) pravice:

pravico do denarnega nadomestila za primer brezposlenosti,

pravico do plačila prispevkov za obvezna socialna zavarovanja.

Gre za pravice do denarnih prejemkov, katerih obseg se je v preteklosti ožil z namenom zagotoviti prihranke zaradi širitve pravic na področju aktivne politike zaposlovanja.115

Pravica do denarnega nadomestila

Delavec pridobi to pravico, če je bil pred nastankom brezposelnosti zavarovan najmanj v obdobju, ki ga določa zakon in če zanj ni ustrezne zaposlitve, pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala brez njegove volje ali krivde.116 Zakon določa tudi izjeme od tega načela. Tako lahko Lahko pa pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti uveljavi:

zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi ali se sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi preselitve in zaposlitve njegovega zakonca ali osebe, s katero najmanj eno leto živi v zunajzakonski skupnosti, v drugem kraju, ki je od kraja

115 Po prejšnji pravni ureditvi sta bili med denarnimi pravicami z zakonom določeni še denarna pomoč, do katere je bila upravičena brezposelna oseba, ki po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila še ni bila zaposljiva in je bila brez prejemkov in znatnega premoženja. Obstajala je tudi pravica do povrnitve prevoznih in selitvenih stroškov, če se je brezposelna oseba zaposlila v drugem kraju. 116 Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivci osebe se šteje, če pride do prenehanja:

- na temelju pisnega sporazuma;

- zaradi redne odpovedi, ki jo je podal delavec, razen v primeru, ko zakon, ki ureja delovna razmerja, določa, da ima delavec kljub redni odpovedi enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov;

- zaradi delodajalčeve redne odpovedi, podane delavcu iz krivdnega razloga;

- zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, razen v primerih, ko zakon določa drugače (sprememba delodajalca),

- zaradi delodajalčeve izredne odpovedi, razen izredne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela;

- zaradi izredne odpovedi s strani delodajalca prenosnika, ker je delavec odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku;

- zaradi delodajalčeve redne odpovedi iz razlogov, ki jih kot neutemeljene odpovedne razloge izrecno določa zakon, ki ureja delovna razmerja, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva;

- zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstva delavca pred odpovedjo, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva;

- če starejšemu delavcu, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja delovna razmerja, ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev, pa je dal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- zaradi prenehanja funkcije ali imenovanja nosilca javne ali druge funkcije v organih zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti v Republiki Sloveniji ali v organih lokalne samouprave, pa delavec ni uveljavljal pravice do vrnitve na delo skladno s predpisi, ki to omogočajo.

- zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker mu delodajalec več kot šest mesecev v zadnjih dvanajstih mesecih ni plačeval prispevkov za socialno varnost.

Zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov, to je, nesrečnih okoliščin. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi. Zavarovanci, ki so bili prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, ne morejo pridobiti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica prenehanja pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za zavarovanje, temveč posledica prostovoljnega izstopa (63. člen).

prebivanja zavarovanca oddaljen več kot uro in pol vožnje v eno smer z javnim prevoznim sredstvom;

zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se mu pri spremembi delodajalca po zakonu, ki ureja delovna razmerja, iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi;

eden od staršev, ki redno odpove ali se sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi nege in varstva štirih ali več otrok, ki je uveljavil pravico do plačila prispevkov za socialna zavarovanja po predpisih, ki urejajo starševsko varstvo, ko mu ta pravica preneha;

zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker mu delodajalec več kot šest mesecev v zadnjih dvanajstih mesecih ni plačeval prispevkov za socialno varnost.

Posebna pravila o izpolnitvi pogojev za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila in o tem, kaj se šteje za neprostovoljno izgubo zaposlitve, veljajo za osebe, ki niso bile zavarovane na temelju delovnega razmerja in tiste, ki niso bile obvezno temveč so bile prostovoljno vključene v sistem zavarovanja za primer brezposelnosti. Zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi. Zavarovanci, ki so bili prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti, ne morejo pridobiti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica prenehanja pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za zavarovanje, temveč posledica prostovoljnega izstopa (63. člen).

Upravičenec pravico do denarnega nadomestila pravico ohranja ves čas zakonsko določenega obdobja pod pogojem, da je po zakonsko določenih kriterijih ves čas

zmožen za delo,

zanj ni ustrezne zaposlitve,

aktivno išče zaposlitev, kar pomeni, da redno spremlja objave prostih delovnih mest oziroma vrst dela in se pravočasno prijavlja na prosta delovna mesta oziroma vrste dela v skladu z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu, se odziva na napotnice zavoda in drugih izvajalcev ukrepov po tem zakonu, se udeležuje zaposlitvenih razgovorov na vabilo delodajalca, zavoda ali drugih izvajalcev ukrepov, se javi zavodu v 15 dneh po poteku roka za izvedbo zadnje dogovorjene aktivnosti, določene v zaposlitvenem načrtu in uresničuje vse druge dogovorjene aktivnosti v zaposlitvenem načrtu (11. člen ZUTD),

ga ni mogoče vključiti v programe aktivne politike zaposlovanja.

Te kategorije zakon okvirno opredeljuje, za njihovo konkretizacijo pa je pooblaščen minister za delo. Šteje se, da je brezposelna oseba z vidika starosti "zmožna za delo", če je stara od 15 do 65 let starosti. Dodatni pogoj je, da pri tej osebi ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali nezaposljivosti po predpisih o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Od tega splošnega pravila določa zakon nekaj izjem (9. člen ZUTD). Če je oseba začasno nezmožna za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ji obveznosti, ki so določene z določili ZUTD, mirujejo, dokler traja začasna nezmožnost za delo. Brezposelna oseba, ki zaradi težav z odvisnostjo, težav v duševnem zdravju, večjih socialnih težav in drugih podobnih težav ni zmožna za delo, se šteje za

začasno nezaposljivo. Začasna nezaposljivost iz navedenih razlogov ter pravice in obveznosti te osebe se opredelijo v zaposlitvenem načrtu brezposelne osebe na podlagi mnenja o obstoju razlogov za začasno nezaposljivost in predloga možnih ukrepov, ki ga pripravijo posebne medinstitucionalne komisije.117

Ustrezna zaposlitev je zaposlitev:

- za nedoločen ali določen čas s polnim delovnim časom oziroma krajšim delovnim časom od polnega po zakonu, ki ureja delovna razmerja ali v skladu z odločbo o ugotovljeni invalidnosti,

- pogoj je tudi, da gre za zaposlitev na delovnem mestu, ki ni oddaljeno več kot tri ure vožnje z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja osebe do delovnega mesta in nazaj. Za brezposelno osebo, ki živi sama v skupnem gospodinjstvu z otrokom, starim do 15 let, za ustrezno zaposlitev šteje zaposlitev na delovnem mestu, ki ni oddaljeno več kot dve uri vožnje z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja osebe do delovnega mesta in nazaj.

- ustreza vrsti in ravni dokončane izobrazbe osebe, če je iskalec prve zaposlitve oziroma ponovno išče zaposlitev po prekinitvi zaposlitve za najmanj dve leti ali ki ustreza vrsti in ravni zahtevane izobrazbe za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ga je oseba opravljala večino časa v zadnjih 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti, in se določi z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu, pri določanju katerih se upoštevajo še delovne izkušnje, dodatna znanja in zmožnosti osebe in možnosti na trgu dela.

Brezposelni osebi se lahko ponudi primerna zaposlitev. Ta se ponudi po treh mesecih od prijave v evidenco brezposelnih oseb, če ni brezposelnih oseb, za katere bi bila ta zaposlitev ustrezna. Primerna zaposlitev je zaposlitev:

- za nedoločen ali določen čas z najmanj polovičnim delovnim časom, - na delovnem mestu, ki ni oddaljeno več kot tri ure vožnje z javnim prevoznim

sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja osebe do delovnega mesta in nazaj. Za brezposelno osebo, ki živi sama v skupnem gospodinjstvu z otrokom, starim do 15 let, se za primerno zaposlitev šteje zaposlitev na delovnem mestu, ki ni oddaljeno več kot dve uri vožnje z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja osebe do delovnega mesta in nazaj,

- zaposlitev, ki ustreza vrsti in največ eno raven nižji izobrazbi osebe glede na ustrezno zaposlitev, 118 in se določi z zaposlitvenimi cilji v zaposlitvenem načrtu

117 Brezposelna oseba, za katero se domneva, da utegne imeti težave z odvisnostjo, težave v duševnem zdravju, večje socialne težave in druge podobne težave, ki jo lahko ovirajo pri zaposlitvi, se z namenom razrešitve teh okoliščin predlaga v obravnavo posebnim medinstitucionalnim komisijam. Komisija je sestavljena iz najmanj treh članov: svetovalca zaposlitve, socialnega delavca in rehabilitacijskega svetovalca. Pri njenem delu lahko sodelujejo tudi delavci z drugih strokovnih področij. Člane komisije imenuje vodja urada za delo zavoda, pri katerem je brezposelna oseba prijavljena, skupaj z direktorjem pristojnega centra za socialno delo.

Komisija oceni težave brezposelne osebe, pripravi mnenje o razlogih za začasno nezaposljivost ter poda predloge možnih ukrepov in aktivnosti za čimprejšnje izboljšanje zaposlitvenih možnosti brezposelne osebe. Po potrebi lahko komisija pred pripravo mnenja pridobi še mnenje zdravnika, ki izvaja zdravstveno zaposlitveno svetovanje.

Če je osebi, za katero se pripravlja zaposlitveni načrt potrebna predhodna pomoč za odpravo socialnih težav oziroma stisk, se oseba po dogovoru v zaposlitvenem načrtu odstopi v obravnavo pristojnemu centru za socialno delo. Oseba, ki je ob odstopu prejemnik denarnega nadomestila, obdrži pravico do njegovega izplačevanja, če v skladu z zaposlitvenim načrtom s pristojnim centrom za socialno delo sklene dogovor o aktivnem reševanju svojih težav in dokler izpolnjuje v njem predvidene aktivnosti (117. člen ZUTD).

najkasneje v štirih mesecih od vpisa v evidenco brezposelnih oseb (12. in 13. člen ZUTD).

Zakonska ureditev opredeljuje kot aktivno iskanje zaposlitve redno prijavljanje na objave ustreznih in primernih delovnih mest pri zavodu za zaposlovanje in drugih izvajalcih posredovanja zaposlitve. Te obveznosti oseba nima, dokler je vključena v programe aktivne politike zaposlovanja, če v njenem zaposlitvenem načrtu ni določeno drugače. O svojem iskanju mora oseba poročati Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Vse elemente, od katerih je odvisna pravica do denarnega nadomestila, podrobneje določi minister za delo.

Pozitivni in negativni pogoji za pridobitev pravice do denarnega nadomestila

Pravico do denarnega nadomestila pridobi oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24 mesecih.119

Pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, razen če delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov teh ni plačal (59. člen ZUTD).

Odmera denarnega nadomestila

Osnova za odmero denarnega nadomestila je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Če je zavarovanec v obdobju iz prejšnjega odstavka prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev. Če je zavarovanec plačo prejemal krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto nadomestilo (61. člen ZUTD).

Za prve tri mesece znaša denarno nadomestilo 80 %, v naslednjih mesecih pa 60 % od osnove.120 Zakon določa tudi absolutni minimum (350 evrov) in relativni maksimum nadomestila (trikratnik minimuma).121 Višina osnove in denarnega nadomestila se obračunava v bruto zneskih, od nadomestila pa se obračunavajo ustrezni prispevki za socialna zavarovanja. Brezposelna oseba prejema nadomestilo določen čas, ki je odvisen od trajanja predhodnega dela oziroma zavarovanja.

Če brezposelna oseba v celoti izrabi pravico do denarnega nadomestila, se nato ponovno zaposli ter ponovno izgubi zaposlitev, pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila ne more uveljavljati delovne dobe oziroma dobe, ki je bila upoštevana za odmero denarnega

118 Iz te opredelitve je jasno razvidno, da predpisi s področja zaposlovanja in zavarovanja drugače opredeljujejo "ustreznost" drugih del kot predpisi z drugih področij, na primer s področja delovnih razmerij ali s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po prejšnji pravni ureditvi se glavna značilnost »ustreznosti« in »primernosti« dela ni presojala po pogoju izobrazbe, temveč po uvrstitvi delovnega mesta v isti ali eno stopnjo nižji plačni razred ustrezne kolektivne pogodbe.119 Prejšnja pravna ureditev je bila strožja: pogoj je bil zavarovanje dvanajst mesecev v zadnjih osemnajstih mesecih. 120 Brezposelna oseba lahko uveljavlja denarno nadomestilo v trajanju:

- treh mesecev za zavarovalno dobo od devet mesecev do pet let,

- šestih mesecev za zavarovalno dobo od pet do 15 let,

- devetih mesecev za zavarovalno dobo od 15 do 25 let,

- 12 mesecev za zavarovalno dobo nad 25 let,

- 19 mesecev za zavarovance, starejše od 50 let, in za zavarovalno dobo več kot 25 let,

- 25 mesecev za zavarovance, starejše od 55 let, in za zavarovalno dobo več kot 25 let. (60. člen ZUTD)121 Ta znesek in razmerje sta sporna (prenizka) z vidika usmeritev Konvencije MOD št. 168 in z vidika razmerja tega prejemka do denarne socialne pomoči, pa tudi z vidika zavarovalnega načela, ki velja na tem področju.

nadomestila v preteklosti. Zakon določa tudi izjeme od tega načela.122 Če oseba denarnega nadomestila ni v celoti izrabila, lahko preostali del izrabi ob ponovnem uveljavljanju te pravice. Če se nadomestilo uveljavlja v štiriindvajsetih mesecih po zadnjem prejemanju, upravičencu pripada denarno nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega nadomestila.

Če osebi, kateri po izteku denarnega nadomestila manjka do enega leta zavarovalne dobe za izpolnitev pogojev za upokojitev, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje v tem času plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Uveljavitev denarnega nadomestila in predčasno prenehanje pravice do denarnega nadomestila

Oseba lahko uveljavi pravico do denarnega nadomestila, če se prijavi pri Zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v tridesetih dneh po prenehanju delovnega razmerja. Ta rok ne teče v nekaterih obdobjih, ki jih določa zakon, in v katerih je delavcu oteženo komuniciranje z Zavodom. Neupravičena zamuda tega roka ima za posledico sorazmerno skrajšanje obdobja prejemanja denarnega nadomestila. Brezposelni osebi preneha pravica do denarnega nadomestila v primerih, ki jih določa zakon. Določila 65. člena ZUTD določajo, da do prenehanja pravice pride:

- z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, razen če se zaposli s krajšim delovnim časom, in ohrani pravico do sorazmernega dela nadomestila ali plačila prispevkov v PIZ in še nekaterih primerih, ki jih določa zakon (66. člen),

- z dnem, ko začne opravljati delo na podlagi drugega pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti;

- z dnem, ko se vpiše v register kot samozaposlena oseba; - z dnem, ko vpiše v register gospodarsko družbo ali zavod in kot edini družbenik

prevzame njeno vodenje, ali z dnem, ko se v njej zaposli; - z dnem, ko dopolni 65 let starosti oziroma ko pridobi status upokojenca; - z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je ugotovljena njegova popolna nezmožnost

za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju; - »ko je posredoval nepopolne ali neresnične podatke« o dejstvih, od katerih so odvisni

pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila; - ko preteče šest mesecev pripora in ta še ni odpravljen oziroma z dnem, ko nastopi

prestajanje zaporne kazni, daljše od šestih mesecev; - s prvim dnem v mesecu, v katerem je opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda

o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo;

- z dnem odklonitve ustreznega ali primernega dela, vključitve v APZ ali odklonitve podpisa zaposlitvenega načrta,

- z dnem, ko se sam odjavi iz evidence brezposelnih oseb.

O predčasnem prenehanju pravice do denarnega nadomestila zavod odloči po uradni dolžnosti. Poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, se odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila se odpravi tudi, če zavarovanec v

122 To pravilo ne velja za starejše osebe od 55 let z najmanj 30 leti zavarovanja,

delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic v smeri varstva zaposlitve, umakne tožbo ali sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsegata ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Se pa odločba o priznanju denarnega nadomestila ne odpravi, če je zavarovanec v delovnem sporu uspel zoper delodajalca, ki je v postopku likvidacije ali stečaja po zakonu, ki ureja postopke zaradi insolventnosti, ali če tudi po enem letu od uvedbe postopka za prisilno izvršitev sodbe, ta še ni izvršena.

Zakon določa tudi primere, ko prejemanje denarnega nadomestila in plačevanje prispevka do upokojitve "miruje", oziroma se začasno ne izplačuje brezposelni osebi, ker je njen pravni položaj začasno spremenjen tako, da prejema dohodke iz drugih virov ali je drugače ekonomsko in socialno oskrbljena.123

Brezposelna oseba, ki se zaposli s krajšim delovnim časom, ki ne traja več kot polovico polnega delovnega časa, ohranja pravico do sorazmernega dela denarnega nadomestila ali sorazmerni delež plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev. V času te zaposlitve lahko pride do situacije, da osebi preneha pravica do sorazmernega dela nadomestila (ker ga je izkoristila v celotnem trajanju). V tem primeru ima oseba pravico, da po prenehanju zaposlitve znova uveljavi denarno nadomestilo na temelju zavarovalne dobe, dosežene v času omenjene zaposlitve. Zakon ureja tudi ponovno uveljavitev plačila prispevkov (66. člen ZUTD).

Znižanje denarnega nadomestila zaradi pridobivanja dohodkov iz dela

Denarno nadomestilo se zniža zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200 eurov (mejni znesek).

Kot dohodek iz dela se šteje vsak dohodek iz katerega koli pogodbenega razmerja, na podlagi katerega zavarovanec opravi fizično ali intelektualno delo, vključno z opravljanjem storitev in ustvarjanjem ali izvedbo avtorskega dela. Kot dohodek iz dela se šteje tudi dohodek za opravljeno delo oziroma storitev prokurista ali za vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba.

123 Za takšne primere gre, če oseba:

- obvezno ali prostovoljno služi vojaški rok, opravlja nadomestno civilno službo oziroma usposabljanje za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije, je vpoklican kot pogodbeni pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske k opravljanju vojaške službe v miru ali je pozvan ali napoten na opravljanje nalog zaščite, reševanja in pomoči pogodbenega pripadnika Civilne zaščite;

- je v priporu ali na prestajanju zaporne kazni ali vzgojnega, varstvenega ukrepa ali varnostnega ukrepa, zaradi katerega do šest mesecev ne more biti na razpolago zavodu;

- prejema starševsko nadomestilo ali starševski dodatek po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke;

- je nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov za čas, ko prejema nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja;

- je vključen v program javnih del;

- se vključi v poklicno rehabilitacijo po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje;

- ne prebiva v Republiki Sloveniji, razen če mednarodni akt določa drugače;

- opravlja naloge družinskega pomočnika za obdobje, krajše od devet mesecev, če prenehanje opravljanja teh nalog ni nastalo iz razlogov, ki se po zakonu, ki ureja socialno varstvo, obravnavajo enako kot krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Čas mirovanja se ne všteva v čas trajanja pravice, ki pripada zavarovancu po določbah tega zakona (64. člen ZUTD).

Denarno nadomestilo se zavarovancu zniža za 50 odstotkov dohodka iz dela, ki presega mejni znesek. Če zavarovanec preživlja mladoletne otroke, se denarno nadomestilo za vsakega otroka poveča za deset odstotkov polnega zneska denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo, če ne bi ustvaril dohodka iz dela, vendar največ do polnega zneska denarnega nadomestila. Znižanje pa se ne izvede, če bi bilo denarno nadomestilo treba znižati za manj kot 20 eurov. Če že ob prijavi in uveljavitvi zahtevka za denarno nadomestilo obstaja podlaga za izplačilo dohodka iz dela, je zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Denarno nadomestilo se zavarovancu zniža v mesecu, v katerem je prejel plačilo za delo, oziroma v naslednjem mesecu po prejetem plačilu, če obvestila o prejetem plačilu ni več mogoče upoštevati pri obračunu denarnega nadomestila za tekoči mesec. Ne glede na to, se pri zadnjem obroku denarnega nadomestila, do katerega je upravičen zavarovanec, znižanje opravi že na podlagi dogovorjenega plačila za opravljeno delo. Zavod plačuje zavarovancu, ki je pridobil dohodke iz dela, prispevek za zavarovanje za primer brezposelnosti od osnove pred zmanjšanjem denarnega nadomestila. Zavarovancu, ki ne ravna v skladu s temi pravili, preneha pravica do denarnega nadomestila in mora vrniti neupravičeno prejete zneske denarnega nadomestila (67. člen).

Pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Zavarovanec, ki je državljan Republike Slovenije, države članice EU, EGP ali Švicarske konfederacije, in zavarovanec, ki je tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje, in mu po izteku denarnega nadomestila do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev manjka največ eno leto ter je brezposelna oseba, je upravičenec do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (68. člen ZUTD). 124

Uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti ter nadzor

Pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti lahko upravičenci uveljavljajo po pravilih postopka, ki ga ureja delno zakon ourejanju trga dela, delno pa zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Za postopek uveljavljanja in varstva pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti je značilno, da o teh pravicah na prvi stopnji odločajo organi Zavoda. Pritožba zoper odločbo o pravici do denarnega nadomestila ne zadrži izvršitve. O pritožbah zoper odločbe organov zavoda odloča ministrstvo, pristojno za delo. Zoper odločbo organa druge stopnje o pravici je mogoče v roku 30 dni s tožbo uvesti sodno varstvo pri sodišču, pristojnem za socialne spore (118. člen ZUTD).

Denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, oziroma po prenehanju razloga za mirovanje že priznane pravice do denarnega nadomestila, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja.125 Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo

124 V primerjavi s prejšnjo ureditvijo (do tri leta) je ta pravica sedaj ožja. 125 Ta rok ne teče med:

- boleznijo, če zavarovanec po prenehanju delovnega razmerja ni prejemnik nadomestila med začasno zadržanostjo z dela na podlagi predpisov, ki urejajo zdravstveno zavarovanje;

- upravičenostjo do starševskega dodatka;

- vojaško dolžnostjo ter opravljanjem nalog oziroma usposabljanjem za zaščito in reševanje na poziv pristojnega organa;

- prestajanjem pripora oziroma zaporne kazni ali vzgojnega ali varstvenega ukrepa do šest mesecev (118. člen).

od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve.

Če je delodajalec delavca odjavil iz obveznih zavarovanj, ne da bi ga pred tem seznanil s prenehanjem delovnega razmerja, teče rok, določen v prejšnjem odstavku, od dne, ko je bil delavec seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja (119. člen ZUTD).

Zakon v zvezi z dejstvi, ki so pomembna za uživanje pravic, poudarja dolžnost uživalcev pravic, da o vseh spremembah, ki vplivajo na pridobitev ali izgubo pravic, najkasneje v roku petnajstih dni obvestijo pristojni organ Zavoda.

Aktivna politika zaposlovanja Po določilih 28. člena ZUTD je aktivna politika zaposlovanja (APZ) nabor ukrepov na trgu dela, ki so namenjeni:

- povečanju zaposlenosti, - zmanjševanju brezposelnosti, - večji zaposljivosti oseb natrgu dela in- povečanju konkurenčnosti in prožnosti delodajalcev.

Iz te zakonske opredelitve je razvidno, da je APZ sistem ukrepov in aktivnosti, ki jih organizira in izvaja država z namenom spodbujanja zaposlovanja, večanja kompetenc in zaposljivosti ljudi ter izboljševanja konkurenčnosti gospodarstva.

Aktivnosti programov APZ lahko izvajajo zunanji izvajalci, ki so uvrščeni v register zunanjih izvajalcev aktivnosti programov APZ in h katerim izvajalec ukrepov APZ napoti osebo iz ciljne skupine programa APZ. Za zunanje izvajalce aktivnosti programov APZ, katerih vsebina je izvedba postopkov za ugotavljanje in potrjevanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij, štejejo izvajalci, vpisani v register izvajalcev postopkov za ugotavljanje in potrjevanje poklicnih kvalifikacij, ki ga skladno z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije, vodi Državni izpitni center (38. člen ZUTD).126 Z zunanjimi izvajlaci se lahko sklene pogodba, na temelju poziva registriranim zunanjim izvajalcem k predložitvi ponudbe za izvedbo aktivnosti posameznega programa. Pogodba se sklene z izvajalci, ki so predložili ponudbo z najnižjo ceno, za največ dve leti (44. člen ZUTD).

Izbor delodajalcev, ki bodo vključeni v izvajanje programov APZ, se izvaja v glavnem z javnim povabilom za zbiranje ponudb po predpisih, ki urejajo izvrševanje proračuna. Postopek javnega povabila vodi strokovna komisija, ki jo imenuje »predstojnik« izvajalca ukrepov APZ ( 47. člen ZUTD).

Brezposelne osebe in drugi iskalci zaposlitve imajo zaradi povečanja svojih zaposlitvenih možnosti pravico in obveznost, da se vključijo v izvajanje ukrepov APZ skladno z zakonsko določenimi temelji za njihovo izvajanje.

Ukrepi APZ so:

126 V register zunanjih izvajalcev se vpiše izbrani zunanji izvajalec, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

- je pravna oseba, registrirana za opravljanje dejavnosti v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU, EGP ali v Švicarski konfederaciji, ki izkaže interes za izvajanje aktivnosti programa APZ;

- ima pravno sposobnost za izvajanje aktivnosti programov APZ, za katere podaja predlog za vpis, ki se zahteva z zakonodajo, ki ureja izvajanje te aktivnosti;

- ima zagotovljene finančne vire za izvajanje aktivnosti programov APZ, za katere podaja predlog za vpis, ki se zahteva z zakonodajo, ki ureja izvajanje te aktivnosti;

- izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, določene v javnem pozivu;

- ni v stečajnem postopku, postopku prenehanja, postopku prisilne poravnave ali likvidaciji;

- ima poravnane vse davke in druge obvezne dajatve skladno z nacionalno zakonodajo;

- ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja v zvezi s svojim poklicnim ravnanjem;

- izvaja aktivnosti s področja tega zakona kot eno izmed dejavnosti, za katero je registriran (40. člen ZUTD).

usposabljanje in izobraževanje; nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta;127

spodbude za zaposlovanje; kreiranje delovnih mest; spodbujanje samozaposlovanja.

Ob nastopu večjih neskladij na trgu dela in v kriznih obdobjih lahko ministrstvo, pristojno za delo, pripravi dodatne ukrepe APZ z namenom ohranitve večjega števila delovnih mest, preprečevanja prehoda v “odprto brezposelnost” ali usposabljanja in izobraževanja z namenom zaposlitve pri novem delodajalcu (29. člen).

Osebam, vključenim v ukrepe APZ, se lahko zagotavlja celotno ali delno pokrivanje stroškov vključitve z naslednjimi denarnimi prejemki:

- dodatek za aktivnost;- dodatek za prevoz;- dodatek za stroške izobraževanja,

s tem, da so denarni prejemki iz prejšnjega odstavka in njihova višina odvisni od trajanja vključitve v program. Denarni prejemki iz tega člena, vrsta prejemka in višina ter upravičenost do povračila stroškov zdravniškega pregleda in povračila stroškov zavarovanja za primer nesreče pri delu v zvezi s posameznim ukrepom APZ se podrobneje uredijo v podzakonskem aktu.

Prednost pri vključevanju v izvajanje ukrepov APZ imajo osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ali socialno varstvene prejemke, osebe iz ranljivih skupin na trgu dela ter brezposelne osebe , ki še niso bile vključene v noben ukrep APZ. V katalogu APZ se prednostne skupine iz prejšnjega odstavka lahko razširijo za potrebe vključevanja brezposelnih oseb v izvajanje posameznih ukrepov APZ (35. člen ZUTD).

Formalni temelji za izvajanje ukrepov APZ so:

- smernice za izvajanje ukrepov APZ, - načrt za izvajanje ukrepov APZ in - katalog ukrepov APZ.

Smernice za izvajanje ukrepov APZ so strateški dokument, ki ga Vlada Republike Slovenije po predhodnem posvetovanju z ostalimi socialnimi partnerji sprejme za plansko obdobje na podlagi programa državnih razvojnih prioritet in investicij in drugih strateških dokumentov Republike Slovenije.128

Načrt za izvajanje ukrepov APZ je izvedbeni dokument, pripravljen na podlagi smernic APZ za proračunsko obdobje, in ga na predlog ministra, pristojnega za delo, sprejme Vlada Republike Slovenije. Ministrstvo, pristojno za delo, socialne partnerje seznani z načrtom v medresorskem usklajevanju, in socialni partnerji o njem lahko podajo mnenje.129

127 Nova ukrepa, uvedena z uveljavitvijo ZUTD v letu 2010.128 V smernicah se opredelijo zlasti obdobje veljavnosti; namen in cilji izvajanja ukrepov APZ; okvirni obseg in viri sredstev po posameznih ukrepih; kazalniki za spremljanje in vrednotenje učinkovitosti ukrepov APZ; cilji strateških dokumentov Republike Slovenije in EU, ki jih je treba doseči z izvajanjem ukrepov APZ, zajetih v smernicah, in njihov prispevek k doseganju teh ciljev. 129 V načrtu APZ se podrobneje kot v smernicah APZ opredelijo zlasti: namen in cilji izvajanja ukrepov APZ v proračunskem obdobju; obseg in viri sredstev v skladu s proračunom RS; prednostne ciljne skupine za vključevanje v ukrepe APZ; izvajalci ukrepov APZ; način spremljanja in vrednotenja ukrepov APZ.

Katalog ukrepov APZ je izvedbeni dokument načrta APZ. Katalog APZ pripravi ministrstvo, pristojno za delo, in ga objavi na svoji spletni strani.130

Izobraževanje brezposelnih oseb

Izobraževanje se izvaja kot neformalno in formalno izobraževanje. V izobraževanje se lahko vključujejo brezposelne in zaposlene osebe.

Formalno izobraževanje se izvaja z vključitvijo osebe v javno veljavni program za pridobitev javno veljavne izobrazbe. Namen formalnega izobraževanja je večanje zaposlitvenih možnosti s pridobitvijo višje ravni izobrazbe. S tem, da si pridobi višjo raven izobrazbe, oseba poveča svoje zaposlitvene možnosti.

Neformalno izobraževanje je usposabljanje in izpopolnjevanje in predstavlja obliko izobraževanja odraslih. Namen neformalnega izobraževanja je večanje zaposlitvenih možnosti s pridobitvijo novih znanj in kompetenc za vstop na trg dela ter uspešen razvoj kariere. Lahko se izvaja na različne načine, tudi kot usposabljanje na delovnem mestu. Usposabljanje na delovnem mestu poteka pri delodajalcih s pretežnim obsegom praktičnega usposabljanja. Izvaja se lahko tudi kot delovni preizkus.

Usposabljanje osebi omogoči pridobitev novih znanj in kompetenc s pomočjo registriranih izvajalcev usposabljanja. Potrdilo o opravljenem usposabljanju velja na celotnem trgu dela. Izpopolnjevanje pa je dejavnost, s katero se širi in poglablja že obstoječe znanje, spretnosti oziroma kompetence posameznika.

Nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta

Nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta sta namenjena pridobivanju novih znanj in kompetenc oseb, ki so zaposlene pri delodajalcih, in večanju konkurenčnosti in prožnosti podjetij, ki usposabljajo svoje zaposlene delavce.

Nadomeščanje na delovnem mestu se izvaja kot subvencioniranje popolne nadomestitve zaposlenega z brezposelno osebo. Delitev delovnega mesta se izvaja kot subvencioniranje delne nadomestitve zaposlenega z brezposelno osebo.

V nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta se vključujejo brezposelne osebe ter delodajalci, ki usposabljajo svoje zaposlene delavce, lahko pa tudi drugi iskalci zaposlitve v skladu z opredelitvijo v načrtu za izvajanje ukrepov APZ in katalogu ukrepov APZ (31. člen ZUTD).

Spodbude za zaposlovanje

Spodbude za zaposlovanje so namenjene predvsem povečanju zaposlitvenih možnosti ranljivih skupin brezposelnih oseb. Spodbude za zaposlovanje se izvajajo v obliki subvencij za zaposlitev. V spodbude za zaposlovanje se poleg ranljivih skupin brezposelnih oseb vključujejo tudi iskalci zaposlitve, katerih zaposlitev je ogrožena (32. člen ZUTD).

130 Katalog vsebuje zlasti: nabor programov, ki so namenjeni doseganju ciljev znotraj posameznih ukrepov APZ v proračunskem obdobju; program je sestavljen iz posameznih aktivnosti za doseganje teh ciljev; oznako programov glede na način financiranja in državno pomoč; namen programov; obdobje veljavnosti programov; vsebine in načine izvajanja programov; posebnosti izvajanja posameznih programov; ciljne skupine programov; trajanje vključitve ciljnih skupin v programe; upravičene stroške programov; način izbora izvajalcev aktivnosti posameznih programov; potrebno dokumentacijo (36. člen ZUTD).

Kreiranje delovnih mest in javna dela

Kreiranje delovnih mest je namenjeno spodbujanju delovne in socialne vključenosti ter izboljšanju usposobljenosti in delovnih veščin ranljivih skupin brezposelnih oseb. Izvaja se kot subvencioniranje začasnih zaposlitev in je lahko povezano z usposabljanjem. Izvaja se zlasti pri neprofitnih delodajalcih ali v javnem sektorju. V kreiranje delovnih mest se vključujejo ranljive skupine brezposelnih oseb (33. člen ZUTD).

Poseben program v okviru ukrepa kreiranja delovnih mest so javna dela (49. člen ZUTD). Javna dela so namenjena »aktiviranju brezposelnih oseb, njihovi socialni vključenosti, ohranitvi ali razvoju delovnih sposobnosti ter spodbujanju razvoja novih delovnih mest«.

Zaradi opravljanja javnih del brezposelna oseba sklene posebno pogodbo o zaposlitvi z izvajalcem javnih del. Ta pogodba preneha veljati, ko poteče čas, za katerega je bila sklenjena, predčasno pa v okviru splošnih pravil, ki jih določajo pravila zakona o delovnih razmerjih. Zakon o trgu dela pri določanju primerov predčasnega prenehanja tako, da konkretizira splošno določene primere in določa nekatere dodatne posebne primere. Ti primeri so naslednji:

- če se udeleženec zaposli ali samozaposli; - če se udeleženec vključi v usposabljanje, ki se financira iz sredstev evropskih

strukturnih skladov; - če udeleženec odkloni ustrezno ali primerno zaposlitev, ki mu jo je ponudil zavod

ali drug izvajalec ukrepov; - če udeleženec odkloni usposabljanje, ki ga predlaga zavod; - če udeleženec samovoljno zapusti javno delo; - če udeleženec »ne izpolnjuje delovnih obveznosti« iz sprejetega programa

javnega dela; - če udeleženec zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekakovostnega dela ne

dosega rezultatov, ki se lahko pričakujejo od povprečnega udeleženca; - če predčasno preneha program javnega dela iz objektivnih razlogov na strani

zavoda, izvajalca ali naročnika programa javnega dela (116. člen ZUTD).

Brezposelna oseba je lahko vključena v program javnega dela največ eno leto, zaradi stanja na trgu dela pa se lahko vključitev podaljša, vendar najdalj za eno leto pri istem izvajalcu javnih del. Ciljne skupine brezposelnih oseb, katerim se vključitev v program javnega dela lahko podaljša, in obdobje podaljšanja, se določijo v katalogu APZ (50. člen ZUTD).

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena zaradi opravljanja javnih del, se sklene ob upoštevanju posebnosti glede višine plačila za delo,131 trajanja letnega dopusta in razlogov za njeno prenehanje. Med vključitvijo je udeleženec upravičen do letnega dopusta, ki traja štiri tedne,

131 Po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za opravljanje javnih del, je udeleženec upravičen do plače, izražene v deležu od minimalne plače po ravneh strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti za delo, ki ga opravlja v programu javnih del, in sicer:

- za I. raven izobrazbe oziroma usposobljenosti 80 odstotkov minimalne plače;

- za II. raven izobrazbe oziroma usposobljenosti 85 odstotkov minimalne plače;

- za III. raven strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti 90 odstotkov minimalne plače;

- za IV. raven strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti 95 odstotkov minimalne plače;

- za V. raven strokovne in splošne izobrazbe oziroma usposobljenosti 100 odstotkov minimalne plače;

- za VI. raven strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti 110 odstotkov minimalne plače;

- za VII. raven strokovne izobrazbe oziroma usposobljenosti 120 odstotkov minimalne plače.

Udeleženec javnih del je upravičen tudi do povračila stroškov za prehrano med delom ter za prevoz na delo in z dela (52. člen ZUTD).

in v primerih, za katere tako določa zakon, ki ureja delovna razmerja, pravico do dodatnih dni letnega dopusta. Za pridobitev pravice do letnega dopusta in načina njegove izrabe se uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Udeleženec javnih del je lahko največ do ene četrtine delovnega časa vključen v programe usposabljanja in izobraževanja. Udeležencem javnih del se ne sme naložiti opravljanja nadurnega dela ( 51. člen ZUTD).

Zavod zagotavlja del sredstev za plače udeležencev javnih del predvsem v skladu z naslednjimi merili:

- povprečno stopnjo brezposelnosti v občinah oziroma regijah, - strukturo brezposelnih.

Poleg dela sredstev za plače zavod zagotavlja tudi odpravnine ob upokojitvi, sredstva za prehrano med delom ter za prevoz na delo in z dela. Naročnik oziroma izvajalec javnih del zagotavlja sredstva za pokrivanje razlike plač udeležencev, regresa za letni dopust ter materialnih stroškov, vključno s stroški prostorov in potrebne opreme za izvajanje programa javnih del. Za udeležence, katerih plača ne dosega minimalne plače, v skladu z zakoni, ki urejajo socialna zavarovanja, zagotavlja tudi plačilo prispevkov za socialno varnost od osnove v višini minimalne plače.

Izbor in sofinanciranje programov javnih del se podrobneje uredita v podzakonskem aktu (53. člen ZUTD).

Spodbujanje samozaposlovanja

Spodbujanje samozaposlovanja je namenjeno uresničitvi podjetniške ideje in ustvarjanju delovnih mest v mikro podjetjih, kot jih določa zakon, ki ureja gospodarske družbe in spodbujanju opravljanja katerekoli samostojne dejavnosti. Izvaja se kot pomoč pri samozaposlitvi in subvencioniranje samozaposlitve. Subvencije za samozaposlitev se dodelijo na podlagi zaposlitvenega načrta (48. člen).V spodbujanje samozaposlovanja se vključujejo brezposelne osebe ter iskalci zaposlitve, katerih zaposlitev je ogrožena (34. člen ZUTD).

Vrednotenje in spremljanje izvajanja ukrepov APZ

Uspešnost in učinkovitost ukrepov po tem zakonu je predmet predhodnega, vmesnega in končnega vrednotenja, ki ga izvede izbrani izvajalec.

Predhodno vrednotenje je podlaga za pripravo ciljev politike zaposlovanja na srednjeročni podlagi ter pripravo smernic APZ. Vrednotenje zajema zlasti:

- stanje na področju trga dela; - primerjavo stanja s cilji evropske politike zaposlovanja; - analizo strukturnih neskladij na trgu dela; - analizo in trende gibanja strukture brezposelnih po socialno demografskih

značilnostih; - predlog možnih ukrepov in njihov možni prispevek k odpravljanju neskladij na

trgu dela.

Z vmesnim vrednotenjem ministrstvo, pristojno za delo, ugotavlja uspešnost in učinkovitost ukrepov in njihov vpliv na dinamiko doseganja zastavljenih ciljev, ki so določeni v proračunu RS in smernicah APZ. Vmesno vrednotenje se izvede na polovici obdobja izvajanja politike zaposlovanja in smernic APZ.

Z naknadnim vrednotenjem ministrstvo, pristojno za delo, ugotavlja uspešnost in učinkovitost ukrepov, ki so bili izvedeni v preteklem obdobju izvajanja smernic APZ, njihov

vpliv na zastavljene cilje za to obdobje in vzroke odstopanj od zastavljenih ciljev. Naknadno vrednotenje vsebuje tudi pripravo priporočil za učinkovitejše izvajanje ukrepov. Naknadno vrednotenje se izvede najkasneje v enem letu po zaključku obdobja, kot je določeno v smernicah APZ (146. člen ZUTD).

Ministrstvo, pristojno za delo, spremlja uspešnost in učinkovitost izvajanja ukrepov na podlagi kazalnikov, ki so določeni na ravni glavnega programa in podprogramov proračuna RS, v smernicah APZ in v načrtu APZ glede na letno dinamiko doseganja ciljev. Ob tem ugotavlja tudi prispevek posameznih ukrepov in programov APZ k doseganju ciljev politike zaposlovanja, kot so določeni v dolgoročnih strateških dokumentih Republike Slovenije in EU za področje zaposlovanja. Spremljanje poteka na podlagi rednih in izrednih poročil izvajalcev ukrepov po tem zakonu, poročil izvajalcev ukrepov o dodeljenih državnih pomočeh in na podlagi analiz učinkovitosti posameznih ukrepov v različnih časovnih obdobjih.

Redna poročila izvajalcev, katerih podrobnejšo vsebino in obliko ministrstvo, pristojno za delo, določi v pogodbah z izvajalci, se pripravljajo kvartalno. Mogoča so tudi izredna poročila na zahtevo ministrstva (144. člen ZUTD).

Ministrstvo, pristojno za delo, s poročilom o izvajanju ukrepov enkrat letno seznani Vlado Republike Slovenije in ostale socialne partnerje.132

Nadzor

Zakon o urejanju trga dela ureja večplastni nadzor nad izvajenjem določil zakona v določilih od 147. do 163. člena Zakona o urejanju trga dela.

Ministrstvo, pristojno za delo, v okviru svojih pristojnosti organizira in izvaja finančni nadzor in inšpekcijski nadzor. Finančni nadzor ministrstva, pristojnega za delo, obsega notranji nadzor nad namensko porabo sredstev iz proračuna Republike Slovenije za izvajanje ukrepov na trgu dela. Način izvajanja nadzora ministrstva pri zunanjih izvajalcih in delodajalcih, ki so vključeni v programe APZ, se določi s pogodbo. Inšpekcijski nadzor izvaja Inšpekcija za področje zaposlovanja v okviru Inšpektorata za delo. Inšpekcijski nadzor izvajajo inšpektorji za področje zaposlovanja, ki so delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Za izvajanje inšpekcijskega nadzora se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor. Zakon določa posebne pristojnosti inšpekcije v razmerju do izvajalcev in koncesionarjev kot tudi do delodajalcev, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Urejen je redni in izredni inšpekcijski nadzor.

Pristojnosti za nadzor ima tudi Zavod RS za zaposlovanje in sicer nad osebami, prijavljenimi v evidencah zavoda kot tudi nad zunanjimi izvajalci in osebami ter delodajalci z vidika preverjanja namenske porabe sredstev APZ. Zavod mora o obsegu in vsebini izvedenega nadzora enkrat letno poročati ministrstvu, pristojnemu za delo. Naloge posameznih vrst nadzora nad osebami, prijavljenimi v evidencah zavoda, opravlja nadzornik službe za nadzor, za katerega zakon določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati, da lahko opravlja to nalogo.

132 Poročilo vsebuje zlasti:

- podatke o izvajanju ukrepov v preteklem letu, ki vsebujejo tudi analizo uspešnosti in učinkovitosti posameznih ukrepov in njihov prispevek k doseganju ciljev, ki so določeni v okviru proračuna RS, smernicah APZ in načrtu APZ;

- podatke o načrtovanih ukrepih v tekočem letu;

- podatke o doseganju ciljev evropske politike zaposlovanja;

- povzetek opravljenih vrednotenj ukrepov in programov.

Socialni partnerji v okviru Ekonomsko socialnega sveta o poročilu iz prejšnjega odstavka opravijo razpravo in podajo svoje mnenje (145. člen ZUTD).

Zavod preverja namensko porabo sredstev APZ, dodeljenih zunanjim izvajalcem in osebam ter delodajalcem, vključenim v programe APZ. V primeru ugotovljenih nepravilnosti ali nenamenske porabe sredstev ali kršitve sprejetih pogodbenih obveznosti v postopku preverjanja iz prejšnjega odstavka lahko zavod:

- izreče ustni opomin in odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti ter pomanjkljivosti v roku, ki ga določi sam;

- izda poročilo, na podlagi katerega se sprejmejo ustrezni ukrepi v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo in zakonodajo s področja izvajanja evropske kohezijske politike.

Na področju razvoja kadrov in štipendiranja opravlja nadzor Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje. Sklad opravlja nadzor nad namensko porabo sredstev APZ pri zunanjih izvajalcih in osebah ter delodajalcih, vključenih v ukrepe APZ.

Sklad mora o obsegu in vsebini izvedenega nadzora enkrat letno poročati ministrstvu, pristojnemu za delo.

Vrnitev sredstev in odškodninski zahtevki

V primerih nezakonite ali neupravičene pridobitve sredstev pri uživanju denarnih pravic ali pri vključevanju oseb v izvajanje ukrepov APZ je treba vračati sredstva po pravilih, ki jih določa zakon.

Vračilo denarnega nadomestila

Vračilo denarnega nadomestila ima zavod pravico zahtevati v primeru odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila in v primeru izplačil denarnega nadomestila po nastanku razlogov, zaradi katerih denarno nadomestilo po tem zakonu preneha ali miruje Zahteva se vračilo neto zneskov denarnega nadomestila, s tem da zakon določa, za katera obdobja je mogoče zahtevati vračilo. Rok za vračilo je 30 dni. Po vrnitvi zneskov davčna uprava vrne zavodu prispevke zavarovanca in zavezanca za obvezna socialna zavarovanja, plačane iz naslova vrnjenega denarnega nadomestila in na vrnjeno denarno nadomestilo plačano akontacijo dohodnine. (140. člen ZUTD).

Vračilo sredstev, izplačanih iz naslova ukrepov APZ

Vračilo sredstev, izplačanih iz naslova ukrepov APZ, izvajalci ukrepov zahtevajo od prejemnika sredstev, če so bila sredstva nenamensko porabljena oziroma če je prejemnik kršil sprejete pogodbene obveznosti. Od osebe, vključene v ukrep APZ, se zahteva vračilo tistih sredstev, porabljenih za izvajanje ukrepa, » za katera je tako določeno s pogodbo o vključitvi v program« (141. člen ZUTD).

Dogovor o vrnitvi neupravičeno prejetih sredstev in možnost odpisa dolga

Izvajalec ukrepov in dolžnik lahko skleneta dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejetega denarnega nadomestila ali sredstev, izplačanih iz naslova APZ.

Pri sporazumu s fizičnimi osebami je mogoče upoštevati višino terjatve in višino dohodkov zavarovanca in njegov socialni položaj tako, da ni ogroženo preživljanje zavarovanca in njegovih družinskih članov. Odlog vračila se lahko dogovori za največ šest mesecev, obročno vračanje pa v največ 24 obrokih. Pri sklenitvi dogovora s pravnimi ali samozaposlenimi osebami se upošteva plačilna zmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere dolžnik ni mogel vplivati. Odlog plačila je mogoč za največ šest mesecev, obročno vračanje pa v največ 12 obrokih. Mogoč je tudi odpis dolga, ki se lahko izvede po predpisih, ki urejajo javne finance, s tem da podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, odlog

plačila ali obročno plačilo s podzakonskim aktom določi minister, pristojen za delo, s soglasjem ministra, pristojnega za finance.

Štipendiranje

Zakonsko urejanje štipendiranja v Sloveniji

Zakon o štipendiranju (Uradni list RS, št. 59/07, 63/07-popr.,v nadaljevanju: ZŠtip) je Državni zbor RS sprejel 21. junija 2007. ZŠtip je začel veljati 19.7.2007, uporabljati pa se je začel s. 1 septembrom 2008, razen za namen podeljevanja kadrovskih štipendij, za katere se je ZŠtip že začel uporabljati z dnem 19.7.2007. Gre za sistemski zakon s področja štipendiranja, ki ureja:

državne (prej republiške), Zoisove, kadrovske štipendije, štipendije za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu ter štipendije za državljane

držav, s katerimi ima RS sklenjene dvostranske ali večstranske sporazume glede izobraževanja oziroma na podlagi vzajemnosti.

Za podeljevanje štipendij so pristojni Centri za socialno delo glede državnih štipendij, za podeljevanje Zoisovih štipendij pa Zavod RS za zaposlovanje in Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Med cilji obstoječe zakonske ureditve je tudi povečanje števila štipendistov in spodbujanje socialno šibkih udeležencev izobraževanja. Štipendije naj bi omogočile dijakom in študentom ugodne pogoje za učenje in študij in s tem zmanjšale potrebo po študentskem delu.

V pripravi je novi zakon, ki naj bi uredil to področje ob upoštevanju načel, ki so se oblikovala na temelju dosedanjih izkušenj. Ureditev naj bi postala še bolj enotna, pregledan in celovita. Med izhodišči urejanja je načelo, da naj bi zakon uvedel nove vrste štipendij in omogočil uživanje več vrst štipendij hkrati. Štipendiranje naj bi bilo omejeno le na dodiplomski študij.

Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije

Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije:

izvaja storitve vseživljenjske karierne orientacije ter ukrepe nadomeščanja delavcev na delovnem mestu in delitve delovnega mesta ter

usposabljanja in izobraževanja.

Sklad izvaja omenjene aktivnosti na temelju pogodbe, ki jo sklene z ministrstvom, pristojnim za delo (102. člen ZUTD).

Zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku

Tematika »dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabnikom« ( v nadaljevanju: dzdddu) je bila v preteklosti urejena zlasti v določilih Zakona o delovnih razmerjih, kjer je bil poudarek urejanja na posebnostih pogodbe med delodajalcem, ki izvaja dzdddu in delavcem, ki je pri njem zaposlen. Okvire urejanja te tematike je že v preteklosti določala ustrezna direktiva EU, novejša Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (UL L št. 327 z dne 5. 12. 2008, str. 9) pa je zahtevala dopolnitve ureditve vsebovane v določilih Zakona o delovnih razmerjih. Ta obveznost je izpolnjena z ureditvijo XI. poglavja Zakona o urejanju trga dela, zato so v nadaljevanju predstavljene glavne značilnosti nove ureditve.

Zakon najprej definira temeljne pojme s tega področja. Določa, da je delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, lahko vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa

pogodbe o zaposlitvi z delavci z namenom, da bi delavce napotil k uporabniku, pri katerem ti delavci začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika. Tak delodajalec je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje DZDDDU , oziroma v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje omenjene dejavnosti. Delavec, zaposlen pri delodajalcu, je delavec, ki ima s tem delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, in ga delodajalec napoti k uporabniku, kjer začasno dela pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika. Uporabnik je vsaka pravna ali fizična oseba, za katero pod njenim nadzorom in v skladu z njenimi navodili začasno dela delavec. Napotitev pa je čas, za katerega je delavec napoten k uporabniku (163. člen ZUTD).

V nadaljevanju zakon določa pogoje za opravljanje dzdddu. Določa, da mora delodajalec pred oddajo vloge za opravljanje te dejavnosti izpolnjevati naslednje pogoje:

- v obdobju zadnjih dveh let ni kršil delovnopravne zakonodaje; - v obdobju zadnjih dveh let nima neporavnanih obveznosti s področja davkov in

prispevkov; - izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih

podrobneje predpiše minister, pristojen za delo.

Te pogoje mora delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (164. člen ZUTD). Ob tem zakon določa še obveznosti delodajalca do delavca: delavcu mora zagotavljati vse pravice iz delovnega razmerja in mu brez kakršnih koli omejitev dopustiti možnost sklenitve delovnega razmerja pri uporabniku po zaključku obdobja napotitve. Ni mu dovoljeno zahtevati od delavca, da opravlja delo v okviru kakšnih drugih dejavnosti, za katere je delodajalec registriran. S temi delavci pa tudi ne sme opravljati del, ki jih je pridobil na temelju pogodb, sklenjenih po predpisih civilnega prava. Delodajalec ni upravičen zahtevati od delavca plačila ali drugega povračila zaradi napotitve k uporabniku ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi z uporabnikom ( 165. člen ZUTD). Posebne obveznosti ima po zakonu tudi uporabnik, ki mora v času začasne napotitve delavca ravnati v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, delavcu omogočiti seznanitev s prostimi delovnimi mesti oziroma vrstami dela pri uporabniku ter delavcu zagotoviti enake možnosti za zaposlitev za nedoločen čas pri uporabniku, kot je to omogočeno že zaposlenim delavcem pri uporabniku(166. člen ZUTD).

Delodajalec, ki je vpisan v register oziroma v evidenco, lahko opravlja DZDDDU za državljane Republike Slovenije, državljane držav članic EU, EGP ali Švicarske konfederacije ter za osebe, ki niso državljani držav članic EU, EGP ali Švicarske konfederacije in so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno, ali imajo osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo treh let, za osebe z začasno zaščito oziroma za prosilce za mednarodno zaščito. Minister, pristojen za delo, s podzakonskim aktom predpiše način sodelovanja delodajalca z zavodom (167. člen ZUTD).

Postopek za vpis v register ali evidenco

Pravna ali fizična oseba s sedežem na območju Republike Slovenije, ki želi opravljati dzdddu, naslovi vlogo za vpis v register na ministrstvo, pristojno za delo, to pa o vlogi odloči po pravilih o splošnem upravnem postopku. Vpis v register se opravi z dnem dokončnosti odločbe, ki jo izda ministrstvo, pristojno za delo. Dejavnost se lahko začne opravljati z dnem vpisa v register.

Delodajalec s sedežem v drugi državi članici EU, EGP ali v Švicarski konfederaciji, ki želi na območju Republike Slovenije opravljati dzdddu, poda predlog za vpis v evidenco na

ministrstvo, pristojno za delo. Predlogu za vpis priloži kopijo dovoljenja pristojnega organa države svojega sedeža za opravljanje te dejavnosti z overjenim prevodom v slovenski jezik. Dejavnost se lahko začne opravljati z dnem vpisa v evidenco. O vpisu v evidenco ministrstvo, pristojno za delo, izda potrdilo (168. člen 169. člen ZUTD).

O prenehanju opravljanja dejavnosti mora delodajalec nemudoma obvestiti ministrstvo. Dokončati mora začete posle, ministrstvu, pristojnemu za delo pa mora predložiti končno poročilo in mu izročiti dokumentacijo, ki se nanaša na vpis v register ali evidenco (171. člen ZUTD).

Ministrstvo izbriše delodajalca iz registra na predlog Inšpektorata RS za delo, drugih pristojnih organov ali po uradni dolžnosti in sicer v primerih, ki jih določa zakon (172. člen ZUTD). Končno zakon določa še obveznost delodajalca o poročanju in posredovanju podatkov ter o vlogi ministrstva, da uredi postopek v zvezi z registracijo in evidentiranjem delodajalcev ( 174. in 173. člen ZUTD).

Podzakonski predpisi s področja zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti

Organizacijo glavnega nosilca sistema zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti v Sloveniji ureja statut Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ). Ob tem obstaja v slovenski pravni ureditvi še cela vrsta podzakonskih predpisov, zlasti pravilnikov, ki podrobneje urejajo razmerja na področju zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti. Zaposlovanje tujcev je urejeno s posebnim zakonom ter z navodili o izvajanju zakona o zaposlovanju tujcev ter o prostem dostopu njihovih družinskih članov na trg dela, če gre za državljane članic Evropske unije.

Posebna je tudi zakonska ureditev zaposlovanja invalidnih ter slepih invalidnih oseb.

5. SOCIALNA VARNOST IN ZDRAVJE

Zdravstveno varstvo

Zdravje je človekova najpomembnejša dobrina, zato ima osrednje mesto v sistemu socialne varnosti. Poseben pomen zdravja za človeka je poudarjen že s sistemsko uvrstitvijo dejavnosti, ki zagotavlja osebam to dobrino, v obe veji socialne varnosti, to je v sistem socialnih zavarovanj in sistem socialnega varstva.

Predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so temeljna pravna podlaga za zagotavljanje socialne varnosti oseb s preprečevanjem in odpravljanjem zdravstvenih tveganj (rizikov) oziroma posledic nastanka socialnih primerov v zvezi z zdravjem. Zakonska ureditev zdravstvenega varstva ureja dve obliki tega varstva:

prva oblika se kaže v aktivnostih, ukrepih in storitvah nosilcev in izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Njihov namen je:

- krepitev zdravja in preprečevanje bolezni (preventiva) ter

- odkrivanje, zdravljenje, nega in rehabilitacija zbolelih ali poškodovanih (kurativa).

Druga oblika zdravstvenega varstva je zagotavljanje denarnih prejemkov osebam, ki zaradi sprememb v zdravstvenem stanju (bolezen, poškodba) začasno niso zmožne za delo.133

Zdravstvena dejavnost se organizira in izvaja zato, da se osebam zagotavlja ustrezna stopnja zdravstvenega varstva. Na vprašanje, kakšno zdravstveno varstvo je treba zagotavljati ljudem in kako morajo skrbeti za lastno zdravje in zdravje drugih, odgovarja zakonska ureditev temeljnih pravic in obveznosti oseb v zvezi z zdravjem. Pravice in dolžnosti oseb so zakonsko urejene v skladu s "programsko pravico", da je treba vsakomur zagotoviti najvišjo možno stopnjo zdravja. Tako opredeljeno pravico je mogoče obravnavati tudi kot pravno načelo na obravnavanem področju. S to pravico so neločljivo povezane nekatere dolžnosti oseb, ki jih zakonska ureditev ureja bolj ali manj abstraktno. Gre zlasti za dolžnost vsakogar, da skrbi za svoje zdravje. Druga pomembna dolžnost, ki je načelne narave, je dolžnost posameznika v razmerju do drugih oseb. Posameznik se mora vzdržati ogrožanja zdravja drugih ljudi. Osebam, katerih zdravje je neposredno ogroženo, mora vsakdo tudi aktivno pomagati. V nujnih primerih je vsakdo dolžan poškodovani ali bolni osebi po svojih močeh in sposobnostih dati prvo pomoč in ji omogočiti nujno medicinsko pomoč.

Pomembne obveznosti v zvezi s skrbjo za zdravje kot temeljno človekovo dobrino imajo tudi organizacije, ki izvajajo različne dejavnosti. Skrbeti morajo, da z izvajanjem svojih dejavnosti ne ogrožajo zdravega življenjskega okolja ljudi (72. člen Ustave Republike Slovenije). To velja za njihovo zunanje in tudi notranje poslovanje. Organizacije kot delodajalci morajo v skladu s predpisi skrbeti za zdravo in varno delovno okolje, v katerem zaposleni opravljajo delo. Položaj zaposlenih z vidika zdravja in varstva pri delu celovito urejajo različni predpisi. Gre zlasti za:

posebne predpise o zdravju in varstvu pri delu,

133 Osrednji predpisi, ki urejajo to področje, so Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. list RS, št. 9/1992 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami), Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. list RS, št. 9/1992 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami) in Zakon o pacientovih pravicah (ZpacP, Ur. l. RS, št. 15/2008).

predpise o zdravstvenem varstvu, zdravstveni dejavnosti in zdravstvenem zavarovanju.

Ti predpisi na primer delodajalcu nalagajo obveznost, da organizira izvajanje ukrepov za preprečevanje in odkrivanje poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in poškodb pri delu. Njegova dolžnost je, da zaposlenim zagotovi prvo pomoč ob poškodbi, obveščanje zaposlenih, ki je pomembno za varno delo, potrebne zdravniške preglede, ukrepe za utrjevanje zdravja in podobno.

Da bi bilo mogoče uresničevati omenjene temeljne pravice in obveznosti oseb do zdravstvenega varstva oseb, skrbi v prvi vrsti država kot temeljni nosilec sistema zdravstvene dejavnosti in zdravstvenega zavarovanja. Zakonsko ureja omenjena področja ter načrtuje razvoj sistema zdravstvenega varstva. S tega vidika je pomemben program zdravstvenega varstva, ki ga sprejme Državni zbor Republike Slovenije. Ta določa strategijo zdravstvenega razvoja, prednostna področja, naloge in cilje zdravstvenega varstva in podobno.

Zdravstvena dejavnost kot javna služba

Zaradi zagotavljanja zdravstvenega varstva je v sodobnih državah sistematično organizirana in pravno urejena zdravstvena dejavnost. Ta je z zakonom urejena kot javna služba, v omejenem obsegu pa se lahko izvaja tudi kot gospodarska dejavnost na podlagi koncesije. V okviru zdravstvene dejavnosti se osebam, ki jih doletijo zdravstvene težave, ki so s predpisi opredeljene kot socialni primeri na področju zdravstva, zagotovijo zdravstvene storitve in tudi dajatve zaradi začasne delovne nezmožnosti ali zmanjšanja delovne zmožnosti. Zdravstveno dejavnost ureja poseben zakonski predpis, ki določa standarde opravljanja dejavnosti ter organizacijo zdravstvene dejavnosti kot javne službe. Ureja subjekte, ki to dejavnost izvajajo (zdravstveni delavci in sodelavci), način izvajanja te dejavnosti (v skladu z medicinsko doktrino), cilje (preventivna, kurativna dejavnost) ter statusne oblike, v katerih se dejavnost opravlja (javni zavodi, zasebna zdravstvena dejavnost oziroma samozaposleno zdravstveno osebje). Ob upoštevanju zahtevnosti zdravstvene dejavnosti zakonska ureditev loči primarno, sekundarno in terciarno raven opravljanja dejavnosti. Zaradi opravljanja zdravstvene dejavnosti so vzpostavljena razmerja organiziranja in financiranja zdravstvene dejavnosti med izvajalci ter Zavodom za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, ta razmerja pa urejajo predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Nekatere posebne osebne pravice posameznikov na področju zdravstva ureja Zakon o pacientovih pravicah134. Gre na primer za pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvene ustanove in posvetovanja z izbranim specialistom. Pomembni sta pravica posameznika do konciliarnega pregleda, njegova pravica, da izve za diagnozo bolezni ter vse pomembne podatke v zvezi z zdravljenjem, da se prosto odloči za medicinski poseg, da vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, da zahteva premestitev v drug zdravstveni zavod in da ugovarja zaradi neustreznega zdravljenja. Pravico ima do vpogleda v obračun stroškov zdravljenja ter uveljavljati povzročeno škodo zaradi neustreznega zdravljenja.

Zdravstveno zavarovanje

Zdravstveno varstvo je področje socialne varnosti, na katerem se preprečujejo ali odpravljajo posledice nastanka socialnih primerov v zvezi z zdravjem. Nekatere univerzalne pravice do socialnega varstva pripadajo vsakomur (pravica do nujne zdravniške pomoči), druge pa

134 Določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti. Namen zakona je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem (1. člen ZPacP).

pripadajo omejenemu krogu oseb pod pogoji, določenimi z zakonom. Te so zagotovljene osebam v določenem obsegu v okviru zdravstvenega zavarovanja, ki je pomembno področje socialnih zavarovanj v Republiki Sloveniji, torej sistema socialne varnosti. Izvajanje obveznega socialnega zavarovanja je, tako kot tudi sama zdravstvena dejavnost, javna služba, za katero skrbi Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, ki je javni zavod, ki ga upravljajo in nadzirajo participativno oblikovani organi zavoda.

Zdravstveno zavarovanje obsega obvezno zdravstveno zavarovanje in prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Glavni nosilec zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, s tem da lahko prostovoljna dodatna zavarovanja izvajajo tudi druge pravne osebe. V okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja se osebam zagotavlja preventivno in kurativno zdravstveno varstvo zoper nevarnost nastanka in posledic pojavljanja socialnih primerov na področju zdravja. To so bolezni in poškodbe ne glede na vzrok njihovega nastanka, pa tudi nadzor nosečnosti ter poroda.

Predmet zdravstvenega varstva je odpravljanje posledic poslabšanega psihičnega ali (in) fizičnega stanja oseb na eni, ter gospodarskega oziroma socialnega položaja oseb, pri katerih pride do nastanka socialnega primera, na drugi strani.

Obvezno zavarovanje je pravno urejeno oziroma predvideno za zavarovance, ki so zaposleni ali samozaposlene osebe.135 V okviru tega zavarovanja pa obstajajo tudi posebni primeri

135 Zavarovanci po tem zakonu so:

1. osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji;

2. osebe v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji, poslane na delo ali na strokovno izpopolnjevanje v tujino, če niso obvezno zavarovane v državi, v katero so bile poslane;

3. osebe, zaposlene pri tujih in mednarodnih organizacijah in ustanovah, tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih s sedežem v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno;

4. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zaposlene pri tujem delodajalcu, ki niso zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja;

5. osebe, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic;

6. osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova;

7. kmetje, člani njihovih gospodarstev in druge osebe, ki v Republiki Sloveniji opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic;

8. vrhunski športniki in vrhunski šahisti – člani telesnokulturnih in šahovskih organizacij v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovani iz drugega naslova;

9. brezposelne osebe, ki prejemajo pri zavodu za zaposlovanje nadomestilo oziroma denarno pomoč;

10. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo pokojnino po predpisih Republike Slovenije oziroma preživnino po predpisih o preživninskem varstvu kmetov;

11. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo pokojnino od tujega nosilca pokojninskega zavarovanja, če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno;

12. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ki med bivanjem v Republiki Sloveniji ne morejo uporabljati pravic iz tega naslova;

13. družinski člani osebe, zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in niso zavarovani kot družinski člani pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja;

14. tujci, ki se izobražujejo ali izpopolnjujejo v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovani iz drugega naslova;

15. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uživalci invalidnin po predpisih o vojaških invalidih in civilnih invalidih vojne, pravic po predpisih o varstvu vojnih veteranov, žrtev vojnega nasilja in udeležencev drugih vojn ter uživalci republiških priznavalnin, če niso zavarovane iz drugega naslova;

16. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo nadomestilo po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih odraslih oseb, če niso zavarovane iz drugega naslova;

17. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejemajo stalno denarno pomoč kot edini vir preživljanja po predpisih o socialnem varstvu;

18. osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uživalci priznavalnin po predpisih o varstvu udeležencev vojn, če niso zavarovane iz drugega naslova;

19. vojaški obvezniki s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so v civilni službi kot nadomestilu vojaškega roka;

zavarovanja, za katere je značilno, da je obvezno za nekatere osebe, ki so vključene v delovne procese z drugim temeljnim namenom, kot je pridobivanje dohodka (na primer zaradi delovne prakse, usposabljanja, opravljanja splošno pomembnih nalog kot so reševalci in podobno). Te osebe so zavarovane le za nekatere zdravstvene rizike, predvsem za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje temelji na prosti odločitvi oseb, da se vključijo v to obliko zavarovanja, ki dopolnjuje obvezno zavarovanje. V okviru prostovoljnega dodatnega zdravstvenega zavarovanja se osebam zagotavljajo te pravice:

razlika do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki jo je treba plačati, ker obvezno zavarovanje ne zagotavlja povračila te vrednosti iz sklada obveznega zdravstvenega zavarovanja za vse storitve, temveč le za nekatere,136

večji obseg pravic od standardnih,

dodatne pravice,

zavarovanje oseb, ki niso zavarovane v okviru obveznega zavarovanja.

Predmet zdravstvenega varstva v okviru zdravstvenega zavarovanja

Predmet zdravstvenega varstva oseb je preprečevanje in odpravljanje posledic poslabšanega psihičnega ali fizičnega stanja oseb in njihovega gospodarskega oziroma socialnega položaja. Večina pravic v zvezi s tem je osebam zagotovljena z zdravstvenim zavarovanjem. Izjema so tiste pravice do zdravstvenega varstva, ki pripadajo "vsakomur". Poslabšanje psihičnega

19.a vojaški obvezniki s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji med služenjem vojaškega roka oziroma med usposabljanjem za rezervno sestavo policije;

20. osebe z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova;

21. državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovanci iz drugega naslova.

Za zavarovance po 7. točki prejšnjega odstavka se štejejo:

– kmetje, člani njihovih gospodarstev in druge osebe, ki v Republiki Sloveniji opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic, ustvarjajo s to dejavnostjo dohodek in so na tej podlagi vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali so se v to zavarovanje vključile prostovoljno;

– kmetje, člani njihovih gospodarstev in druge osebe, ki v Republiki Sloveniji opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic in niso pokojninsko in invalidsko zavarovane, če kmečko gospodarstvo dosega na člana gospodarstva mesečno najmanj tolikšen katastrski in drug dohodek, ki ustreza znesku 25% minimalne plače, zmanjšane za davke in prispevke. Za člane kmečkega gospodarstva se štejejo vse osebe, ki v okviru tega gospodarstva opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic.

Minimalna plača je najnižji znesek plače za polni delovni čas po predpisih o minimalni plači.

Kot drugi dohodki kmečkega gospodarstva iz druge alineje drugega odstavka tega člena se štejejo dohodki, od katerih se plačuje davek iz kmetijske dejavnosti in dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo.

Zavarovanci iz prve alineje drugega odstavka tega člena, ki so se v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključili prostovoljno, se lahko odločijo, da se bodo zavarovali za vse pravice iz 13. člena tega zakona ali pa le za tak obseg pravic, kot zavarovanci iz druge alineje drugega odstavka tega člena. Pogoje, pod katerimi posamezni zavarovanci lahko spremenijo obseg zavarovanja, se določi v pravilniku, ki ga sprejme minister, pristojen za zdravje (15. člen ZZVZZ). 136 S celotnim plačilom zdravstvenih storitev iz obveznega zavarovanja so zagotovljene nekatere posebej omenjene zdravstvene storitve in zdravljenje nekaterih posebnih obolenj. Do plačila vseh stroškov zdravstvenih storitev so upravičene nekatere posebej določene osebe (na primer nekatere kategorije invalidov, otroci, učenci in študenti). Iz sklada obveznega zdravstvenega zavarovanja se krijejo tudi vsi stroški preventivnih ukrepov, zdravljenja poškodb pri delu in poklicnih bolezni, nujni reševalni prevozi, zdravljenje in nega na domu ter v socialnih zavodih, zdravljenje nalezljivih bolezni, raka, sladkorne bolezni, epilepsije, cerebralne paralize, multiple skleroze, paraplegije, tetraplegije, živčno-mišičnih bolezni, hemofilije, soriaze in duševnih bolezni. Vsi stroški zdravstvenih storitev se v celoti zagotavljajo tudi vojaškim in civilnim invalidom vojne. Pri nujnem zdravljenju se zagotavlja tudi invalidom in drugim osebam, ki jim je priznan dodatek za pomoč in postrežbo po posebnih predpisih, invalidom s 70 - odstotno telesno okvaro, nekaterim osebam, ki izpolnjujejo pogoje po predpisih o socialnem varstvu, in osebam, katerih izdatki za doplačilo do polne vrednosti zdravstvene storitve bi presegali znesek, ki ga določi zavod.

oziroma fizičnega stanja je posledica nastanka socialnih primerov, ki jih določa zakon. To so bolezen, poškodba, poškodba pri delu, poklicna bolezen, porod in smrt. Ob nastanku socialnega primera pripadajo upravičencu pravice do zdravstvenih storitev v skladu s predpisi o zdravstvenem varstvu, zdravstveni dejavnosti in zdravstvenem zavarovanju. Pripadajo pa jim tudi nekatere premoženjske pravice. To so:

pravica do plačila zdravstvenih storitev,

pravica do nadomestila plače137 med začasnim zadržanjem z dela. Nadomestilo

praviloma sprva bremeni delodajalca, pozneje pa sklad zdravstvenega zavarovanja,138

pravica do povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavitvijo zdravstvenih storitev,139

pogrebnina in posmrtnina.140

Za uveljavljanje teh pravic so ob zakonskih predpisih pomembna pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ter pravila o prostovoljnih dodatnih zavarovanjih, ki jih sprejemajo organi upravljanja nosilcev zdravstvenega zavarovanja (Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, zavarovalnice).141

Financiranje zdravstvenega zavarovanja

Sredstva za obvezno zdravstveno zavarovanje se zagotavljajo zlasti s prispevki, ki jih plačujejo zavodu zavarovanci, delodajalci in drugi z zakonom določeni zavezanci. Zavezance za plačilo prispevkov in osnove za plačevanje prispevkov podrobno določata Zakon o

137 Nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela je kratkoročna, začasna in periodična denarna dajatev, ki jo zavarovanec prejme ob zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali izolacije, spremstva oziroma nege bolnega družinskega člana. To nadomestilo pripada zavarovancem, ki so v delovnem razmerju, in tistim, ki so zavarovani kot podjetniki, ali osebam, ki opravljajo gospodarsko ali poklično dejavnost kot edini ali glavni poklic, ali so vrhunski športniki in šahisti. Osebe, ki so zavarovane na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, imajo pravico do nadomestila le, če plačujejo poseben prispevek za denarne prejemke iz zdravstvenega zavarovanja. 138 Obstajajo nekatere izjeme, določene v zakonu, ko to nadomestilo začne izplačevati zavod že prvi dan zadržanosti z dela, na primer ob zadržanosti z dela zaradi presaditve živega tkiva in organov v korist druge osebe, posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva, ki ju odredi zdravnik, ter poškodb pri delu in poklicnih boleznih. Denarno nadomestilo se odmeri od osnove, ki jo določa zakon. Zakon določa najnižje in najvišje mogoče denarno nadomestilo. Denarna nadomestila se valorizirajo. Nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela pripada zavarovancu praviloma toliko časa, kolikor je zadržan z dela zaradi zdravljenja in medicinske rehabilitacije. V drugih primerih je trajanje omejeno (na primer nega družinskega člana, ki živi z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu, nega otroka do sedmih let starosti, nega starejšega prizadetega otroka). 139 Pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev imajo zavarovane osebe pravico do povračila potnih stroškov, ki zajema prevozne stroške, stroške prehrane in stroške nastanitve med potovanjem in bivanjem v drugem kraju. To pravico imajo, če morajo potovati k zdravniku ali v zdravstveni zavod v drug kraj, ker v kraju zaposlitve ali stalnega prebivališča ni zdravnika ali ustreznega zdravstvenega zavoda. Pravica pripada zavarovancem tudi, če jih osebni zdravnik, zdravstveni zavod ali zdravniška komisija napoti ali pokliče v kraj zunaj stalnega prebivališča ali kraja zaposlitve. Višino povračila stroškov določi zavod. 140 Pogrebnina in posmrtnina sta denarni dajatvi iz zdravstvenega zavarovanja, ki pripadata upravičencem ob smrti zavarovane osebe. Pogrebnina je nadomestilo za stroške pogreba ob smrti zavarovane osebe in pripada tistemu, ki je poskrbel za pogreb. Posmrtnina pa je le enkratna denarna pomoč ob smrti zavarovanca, ki jo prejmejo družinski člani, to je tisti, ki jih je zavarovanec preživljal do svoje smrti. 141 Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja podrobno urejajo vrste in obseg pravic in obveznosti zavarovancev in zavarovanih oseb. Določajo pogoje in postopke za uresničevanje pravic, standarde zdravstvenih storitev in pripomočkov, varstvo pravic zavarovanih oseb in nadzor nad uresničevanjem pravic in obveznosti. V teh pravilih so tako poleg drugih vprašanj podrobno urejene pravice iz obveznega zavarovanja, pravice do storitev osnove zdravstvene dejavnosti, pravice do storitev zobozdravstvene dejavnosti, pravice do storitev v domovih za starejše, posebnih socialnovarstvenih zavodih in zavodih za usposabljanje, pravice do storitev specialistično-ambulantne, bolnišnične ter terciarne zdravstvene dejavnosti, pravica do zdraviliškega zdravljenja, pravica do obnovitvene rehabilitacije invalidov, pravica do prevoza z reševalnimi in drugimi vozili, pravica do zdravil, ki so predpisana na recept, pravica do spremstva in v posebnem poglavju pravice do tehničnih pripomočkov. Prav tako so v posebnem poglavju urejeni standardi storitev tehničnih pripomočkov in materiala in pravice do zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini. V posebnem poglavju so urejene tudi pravice do nadomestil in povračil, določeni so postopki in pogoji za uveljavljanje pravic (tudi pravic iz Zakona o zdravstveni dejavnosti), urejena so vprašanja izvedenskih organov v postopkih uresničevanja pravic in tudi vprašanja varstva pravic.

zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Zakon o prispevkih za socialno varnost, ki določa tudi stopnje teh prispevkov.

Obvezno zdravstveno zavarovanje je z vidika financiranja razdeljeno na;

obvezno zdravstveno zavarovanje za poškodbo in bolezen ter

obvezno zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Zavarovanec za plačilo prispevka za obvezno zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicno bolezen je izključno delodajalec, ki plača za to zavarovanje prispevek v celoti. Za plačilo prispevka za zavarovanje za bolezen in poškodbo izven dela sta zavezanca dva, in sicer zavarovanec in delodajalec, praviloma vsak do ene polovice prispevne stopnje za to zavarovanje oziroma za prispevek za vse pravice iz naslova tega dela obveznega zavarovanja.142

Pri plačilu prispevkov samostojnih kategorij zavarovancev veljajo nekatere posebnosti glede na obseg zavarovanja v obveznem zavarovanju (prispevek za vse pravice, prispevek samo za pravice do storitev, poseben prispevek za nadomestila, pogrebnine in posmrtnine).

Tudi za nekatere posebne zavarovance veljajo posebnosti glede ureditve višine prispevne stopnje. Gre za plačevanje prispevkov, ki jih zagotavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za upokojence ali Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje za brezposelne osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za čas brezposelnosti oziroma ko so te osebe na javnih delih, in kadar, ko je zavezanec za plačilo prispevkov neposredno država, na primer za zavarovance, vojaške obveznike. Poseben prispevek se plačuje tudi za posebne primere obveznega zavarovanja, pri čemer so zavezanci za plačilo tega prispevka pravne in fizične osebe, ki jih opredeljuje zakon.

Osnova za plačilo prispevkov so bruto plače in bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela po predpisih o delovnih razmerjih za delavce v odvisnem delovnem razmerju, oziroma bruto zavarovalne osnove, po katerih so samostojne kategorije zavarovancev zavarovane v pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Za prostovoljno zavarovanje plačujejo prispevke (premije) delodajalci za svoje delavce, delavci zase ali pa delodajalci in delavci vsak do določene višine. Višino premij oziroma prispevkov določa zavod oziroma zavarovalnica.

142 Obe rešitvi sta v skladu z ureditvijo v konvencijah Mednarodne organizacije dela. To sta Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti in Konvencija št. 121 o dajatvah za nesreče pri delu in poklicne bolezni, po kateri je dolžan stroške obveznega zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni poravnati izključno delodajalec, za obvezno zavarovanje za primer poškodbe izven dela in bolezni pa mora biti breme prispevkov porazdeljeno enakomerno (vsak zavezanec pol obremenitve).

6. SOCIALNO VARSTVO Socialno varstvo kot sekundarno področje socialne varnosti skupaj s primarnim področjem, to je s socialnimi zavarovanji, oblikuje celovit sistem socialne varnosti. Glavni nosilec dejavnosti socialnega varstva je država, ki s predpisi ureja to področje, ga nadzira, organizira in financira.143 V manjšem obsegu to dejavnost dopolnjujejo aktivnosti oseb zasebnega sektorja gospodarstva ter institucij civilne družbe, zlasti društev. Dejavnost socialnega varstva je sekundarne narave, ker se zaradi preprečevanja in odpravljanja posledic uresničitve socialnih tveganj izvaja šele potem, ko je ugotovljeno, da socialnih tveganj ali posledic uresničitve socialnih tveganj ni mogoče odpraviti v okviru socialnih zavarovanj. S socialnim varstvom se osebam ali skupinam oseb, ki so potrebne pomoči, zagotavljajo socialnovarstvene storitve in (ali) dajatve, ki imajo preventivne ali kurativne učinke.144

Vloga države

Obseg dejavnosti se spreminja v skladu s socialnovarstvenim programom, ki ga sprejme državni zbor.145 Druga pomembna vloga države je, da usklajuje svoje dejavnosti in politike (davčna, štipendijska, stanovanjska itd.), tako da to ugodno vpliva na socialni položaj oseb. Pristojni državni organi v skladu s predpisi organizirajo omrežje socialnovarstvenih zavodov, ki opravljajo javno službo na tem področju, hkrati pa spodbujajo in podpirajo zasebno pobudo ter tudi prostovoljno delo na tem področju. Za delovanje sistema socialnega varstva skrbi ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, pri katerem se ustanovi strokovni svet. Člane sveta predlaga socialna zbornica, ki opravlja tudi pomembne strokovne naloge na področju socialnega varstva.

Javno službo socialnovarstvenih dejavnosti organizirajo in zagotavljajo država in občine oziroma lokalne skupnosti. Javno službo opravljajo zlasti javni socialnovarstveni zavodi.146 drugi socialnovarstveni zavodi, delno pa tudi posamezniki na temelju koncesije.

Centri za socialno delo morajo sprejemati odločitve, ki so jim z zakonom dodeljene kot javna pooblastila, ter opravljati druge naloge v skladu s predpisi. Njihova osrednja naloga je opravljanje javne službe na različnih socialnovarstvenih področjih. Center za socialno delo opravlja storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini za dom ter organizira skupnostne akcije za socialno ogrožene skupine prebivalst). Centri za socialno delo so javni socialnovarstveni zavodi. O socialnovarstvenih pravicah upravičencev odločajo pristojni organi socialnovarstvenih zavodov po pravilih splošnega upravnega postopka ter posebnih pravilih postopka, ki jih določajo predpisi o socialnem varstvu. Tako na primer posebna pravila določajo dolžnost varstva zaupnih podatkov o upravičencu in posebej poudarjajo dolžnost varovanja njegove osebne integritete in dostojanstva.

143 Socialnovarstvena dejavnost se financira iz državnega proračuna in proračunov lokalnih skupnosti.Sredstva za financiranje te dejavnosti se delno zagotavljajo tudi s sredstvi podjetij, plačili storitev,prispevki dobrodelnih organizacij in dobrodelnih organizacij za samopomoč ter prispevki donatorjev in drugih virov v odvisnosti od narave storitev.144 Osrednji predpis, ki ureja socialno varstvo, je Zakon o socialnem varstvu (Ur. list RS, št. 54/1992 spoznejšimi spremembami in dopolnitvami).145 Socialnovarstveni program določa strategijo razvoja socialnega varstva, prednostna razvojnapodročja, posebne potrebe območij ter omrežje javne službe.146 Pri javnih socialnovarstvenih zavodih je treba omeniti zlasti zavode, ki zagotavljajo socialnovarstvene storitve: centri za socialno delo, domovi za starejše osebe, zavode za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, varstvene delovne centre za duševno in telesno prizadete odrasle osebe, domov za otroke in mladostnike, prikrajšane za normalno življenjsko življenje, in socialnovarstveni zavodi za usposabljanje in varstvo otrok ter mladostnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju.

Druge vrste socialnovarstvenih zavodov, ki niso javni zavodi, lahko ustanavljajo različni ustanovitelji. To so zlasti sprejemališča, materinski domovi, svetovalnice in podobno. Taki zavodi se lahko ustanovijo, če izpolnjujejo predpisane minimalne tehnične, kadrovske in druge zahteve.

Naslednja kategorija organizacij, ki delujejo na socialnovarstvenem področju, so dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in invalidske organizacije. To so prostovoljne in neprofitne organizacije.

Socialnovarstvene storitve končno lahko opravlja tudi zasebnik, ki izpolnjuje pogoje strokovne izobrazbe in druge predpisane pogoje, ki jih mora izpolnjevati, da lahko v okviru zasebnega dela opravlja take storitve. Zasebnik lahko opravlja obe vrsti socialnovarstvenih storitev, in sicer storitve, ki imajo naravo javne službe na temelju koncesijske pogodbe, ter druge socialnovarstvene storitve na temelju dovoljenja za delo in odločbe o vpisu v register zasebnikov.

Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ˗ ZUJPS (Ur.list RS št. 62/10, 40/11) je poskusil sistematično urediti zagotavljanje nekaterih socialnih prejemkov upravičencem na področju socialne varnosti. S tem namenom so bile z zakonom urejene vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil iz javnih sredstev kot tudi pogoji za njihovo uveljavljanja kot so meje dohodkov in materialni položaj prosilcev, enoten način ugotavljanja njihovega materialnega položaja, višina oziroma obseg pravic iz javnih sredstev kot tudi postopek njihovega uveljavljanja. Zakon je glede uveljavljanja teh pravic določil nekatera načela. To so:

načelo enotnosti, načelo pravične razdelitve javnih sredstev, načelo ekonomičnosti in ciljne usmerjenosti prejemkov in načelo spoštovanja človekovega dostojanstva.

Pogoji, ki jih določa zakon za priznavanje pravic so naslednji: da dohodek osebe ne dosega meje dohodkov, ki jo za posamezno pravico iz javnih sredstev določa zakon, in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih določajo predpisi, ki urejajo posamezno pravico.

Zakon ureja vprašanje kdo in kako odloča o socialnih pravicah, ki so urejene z drugimi predpisi. Tako centri za socialno delo odločajo o pravici do naslednjih denarnih prejemkov:

1. otroškega dodatka po zakonu, ki ureja družinske prejemke;

2. denarne socialne pomoči po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke;

3. varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke;

4. državne štipendije po zakonu, ki ureja štipendiranje .

Po obravnavanem zakonu pa centri odločajo o različnih subvencijah in plačilih.147 Uživanje ene pravice lahko vpliva na priznanje drugih, zato zakon določa dolžnost upravičencev, da omenjene pravice uveljavljajo po z zakonom določenem vrstnem redu.148

Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo z zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. Zakon tudi določa, katere osebe se ne upoštevajo. Za nekatere vrste prejemkov se lahko ugotovljeni dohodek zmanjša (na primer za preživnine). Zakon pa tudi določa, da se nekaterim osebam ugotovljeni dohodek poveča in sicer za »fiktivni dohodek«, če se na primer ugotovi, da oseba plačuje za blago ali storitve, česar z ugotovljenim dohodkom ne bi zmogla. Tudi glede premoženja, ki se ugotavlja, zakon določa, da se nekateri elementi premoženja ne upoštevajo, na primer stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva, do vrednosti primernega stanovanja.

Zakon posebej obravnava tematiko državnih štipendij, ki so po novi zakonski ureditvi v pristojnosti centrov za socialno delo.

Zakon daje centrom za socialno delo diskrecijsko pravico, da ne upoštevajo kriterijev za priznanje nekaterih socialnih pravic. Tako na primer določa, da lahko v izjemnih primerih pri določitvi znižanja plačila vrtca ravnajo po prostem preudarku. Na temelju podatkov iz uradnih zbirk podatkov in drugih podatkov poleg dohodka in premoženja, ki ga določa zakon, ter drugih pogojev, ki jih določajo predpisi, lahko upoštevajo »tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb, zaradi česar bi plačilo vrtca ogrozilo socialno varnost oseb ali iz drugih pomembnih razlogov, in določi nižje plačilo programa za vrtce«, kot je določeno v zakonu (možnost izjem »v izjemnih primerih«).

Socialnovarstvene pravice ter upravičenci

Socialno varstvo je kot subsidiarno področje oziroma dejavnost v okviru sistema socialne varnosti namenjena najnujnejši oskrbi vsakogar, ki ga doletijo posledice uresničitve socialnih tveganj. Vsakomur so tako zagotovljene nekatere temeljne pravice, ki mu zagotavljajo temelje socialne varnosti in dostojanstvo. S tega vidika sta pomembni zlasti socialnovarstveni storitvi "prva socialna pomoč" in "osebna pomoč", ki se po predpisih zagotavljata vsakomur, ne da bi bili za to predpisani posebni pogoji. Finančno breme za to

147 To so :1. znižanju plačila za programe vrtcev po zakonu, ki ureja predšolsko vzgojo, 2. dodatni subvenciji malice za učence in dijake po zakonu, ki ureja šolsko prehrano, 3. subvenciji kosila za učence po zakonu, ki ureja šolsko prehrano, 4. subvenciji prevozov za dijake in študente po zakonu, ki ureja organizacijo in financiranje vzgoje in

izobraževanja, in po zakonu, ki ureja visoko šolstvo, 5. oprostitvi plačil socialnovarstvenih storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo6. prispevku k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika po

zakonu, ki ureja socialno varstvo, 7. subvenciji najemnine neprofitnega najemnega stanovanja, namenskega najemnega stanovanja, bivalne

enote, tržnega najemnega in hišniškega stanovanja po zakonu, ki ureja stanovanjska razmerja 8. pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev po zakonu, ki ureja zdravstveno

zavarovanje 9. pravici do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za državljane Republike Slovenije s

stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovanci iz drugega naslova po zakonu, ki ureja zdravstveno zavarovanje.

148 Denarne prejemke vlagatelj uveljavlja po naslednjem vrstnem redu: 1. otroški dodatek; 2. denarna socialna pomoč; 3. varstveni dodatek; 4. državna štipendija.

ima država. Druge pravice, ki se osebam zagotavljajo iz javnih sredstev, pa lahko uveljavljajo le osebe, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih določajo predpisi. V večini primerov je pogoj za uveljavitev teh pravic okoliščina, da je oseba državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji ali tujec s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek

Glavni premoženjski pravici, ki sta urejeni in se priznavata upravičencem na področju socialnega varstva sta pravici do denarnih prejemkov - denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Pravici oziroma prejemka sta posebej urejena z Zakonom o socialo varstvenih prejemkih (ZSVarPre)149 in urejata socialni položaj oseb, katerim je zagotavljanje denarnih sredstev iz sfere socialnega varstva nujno potrebno za preživetje.150

Zakon ureja pogoje za uveljavitev pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka, njuno višino, trajanje pravice, način izplačevanja teh denarnih prejemkov, postopek ugotavljanja neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, njegove posledice in način vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, financiranje, nadzor in zbirko podatkov.

ZSVarPre določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug z zakonom določen način, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom.151 Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka152 ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po ZSVarPr ter izpolnjujejo druge pogoje, ki jih določa zakon. Zakon določa načelo, da prejemnik denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela. ( 6. člen).

Denarna socialna pomoč in varstveni dodatek se financirata iz proračuna Republike Slovenije (55. člen).

Do varstvenega dodatka so upravičene osebe, ki so:

trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali

149 Zakon o socialno varstvenih prejemkih ˗ ZSVarPre (Ur. list RS št, 61/10, 40/11). Ta zakon se uporablja od 1. januarja 2012, ureja pa tudi pravico do varstvenega dodatka, ki je urejena v Zakonu o varstvenem dodatku (Ur. list RS, št. 10/08) in se uporablja do uveljavitve zakona. Določila 78. člena zakona so razveljavila nekatera določila zakona o socialnem varstvu, zlasti III. poglavje o Denarni socialni pomoči. Zakon posega tudi v ureditev Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, PIZ-1, v katerem z njegovo uveljavitvijo prenehajo veljati različna določila, zlasti pa III. poglavje zakona - Pravica do državne pokojnine. Zakon razveljavlja še nekatera pravila drugih predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev in drugih predpisov. 150 Minimum je dosežen, če so osebi zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega z zakonom. 151 Upravičenci so državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ter tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pravico do denarne socialne pomoči in varstveni dodatek lahko uveljavljajo tudi osebe, ki ta socialno varstvena prejemka lahko uveljavljajo na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo (3. člen).152 Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 288,81 evra. Usklajuje se po zakonu, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, na podlagi »primerljive metodologije«, najmanj vsakih pet let ugotovi višino minimalnih življenjskih stroškov. Če razlika med višino veljavnega osnovnega zneska minimalnega dohodka in višino na novo ugotovljenih minimalnih življenjskih stroškov presega 20 odstotkov, določi novo višino osnovnega zneska minimalnega dohodka (8. člen).

so starejše od 63 let ženske oziroma od 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali

katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ki bi opravičeval pridobitev pravic do denarne socialne pomoči vendar ne presega višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine za varstveni dodatek, ter izpolnjujejo druge pogoje, ki jih določa zakon (7. člen).

Denarna socialna pomoč

Zakon pravico do denarne socialne pomoči veže na premoženjski položaj družine, zato zakonska določila urejajo, kdo so osebe, ki jih je treba šteti kot člane družine,153 kdo po zakonu ne šteje kot družinski član, in katere osebe, ki so sicer družinski člani, vendar se ne štejejo pri ugotavljanju pravice do denarne socialne pomoči.154

Za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči je pomembna predhodna ugotovitev »lastnega dohodka«, v katerega se vštevajo različni dohodki in prejemki osebe.

Glavna kategorija so obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. Nadalje so to pokojninske rente, dohodki prejeti na podlagi pogodbe o vojaških aktivnostih, preživnine, nagrade, plačila dela rejnici ali rejniku, starševski dodatek, otroški dodatek, dodatek za aktivnost po predpisih, ki urejajo zaposlovanje, varstveni dodatek k pokojnini po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dodatek k pokojnini po zakonu, ki ureja zagotavljanje socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, rente iz življenjskega zavarovanja po zakonu, ki ureja zavarovalništvo, veteranski dodatek po zakonu, ki ureja področje vojnih veteranov, invalidski dodatek in družinski dodatek po zakonu, ki ureja področje vojnih invalidov ali invalidk, sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, ali njen družinski član, prejemki za delo pripornikov ali pripornic in obsojencev ali obsojenk, pomoči ogroženim osebam v obliki denarnih sredstev, pomoči v obliki denarnih sredstev, ki jih pomoči potrebne osebe prejmejo od dobrodelnih ustanov, pomoči, ki jih socialno ali drugače ogrožene osebe prejmejo od lokalne skupnosti, plačila za vodenje knjigovodstva na kmetijah po uradni metodologiji Evropske unije, dediščine, volila, denarna sredstva, prejeta kot darilo, od fizične osebe, ki ni delodajalka ali delodajalec, dobitki od iger na srečo, izplačila, ki jih prejme fizična oseba na podlagi zavarovanja za primer bolezni, poškodbe ali invalidnosti, katerih zakon, ki ureja zavarovalništvo, ne določa, kot obvezno zavarovanje, drugi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ne glede na to, ali so oproščeni plačila dohodnine.155 (12. člen). Lastni dohodek samske osebe oziroma družine se poveča za znesek (“fiktivno ugotovljeni

153 Zakon na primer določa, da se domneva, da obstaja med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Kot enostarševsko družino zakon šteje skupnost enega od staršev z otroki, kadar je drugi od staršev umrl in otrok po njem ne dobiva prejemkov za preživljanje, ali je drugi od staršev neznan, ali kadar otrok po drugem od staršev »prejemkov za preživljanje dejansko ne dobiva« (9. člen).

154 To so otroci in pastorki, ki so v rejništvu, in osebe, ki so v celodnevnem institucionalnem varstvu (11. člen). 155 Zakon določa, kateri dohodki oziroma prejemki pa se ne vštevajo. To so:

- subvencije, ki se izplačujejo iz proračuna za določene namene, razen izjem, ki jih določa zakon,

- subvencija, ki pripada mladi družini kot spodbuda za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja,

- enkratna denarna pomoč po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, zakonu o obrambi in zakonu o notranjih zadevah ter enkratna solidarnostna pomoč, ki jo izplača sindikat svojim članom z namenom nudenja materialne pomoči v primerih socialne ogroženosti ter v primerih reševanja izjemnih razmer (kot so smrt, naravne in druge nesreče), če je izplačana pod pogoji, ki so določeni z aktom, ki ga sprejme reprezentativni sindikat na ravni države,

dohodek”), ki ga samska oseba oziroma družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da ga je uporabila za plačevanje blaga ali storitev, česar z znanimi razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla (13. člen). Lastni dohodek se lahko tudi zmanjša, če oseba plačuje preživnino drugi osebi (14. člen).

Ob lastnem dohodku, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, je treba upoštevati tudi premoženje. Premoženje, ki ga je treba upoštevati je vse premoženje razen tistega, za katerega zakon določa, da se ne upošteva.

To je primerno stanovanje, premoženje, ki daje dohodke, ki se vštevajo v lastni dohodek, premoženje v finančnem ali poslovnem najemu (lizing), večina predmetov, ki so po predpisih izvzeti iz izvršbe, vozilo do določene vrednosti, premoženje, ki se uporablja za pridobivanje dohodka od dejavnosti, sredstva iz obveznega dodatnega ali prostovoljnega pokojninskega zavarovanja (24. člen).

Zakon določa merila za določitev višine minimalnega dohodka tako, da za posamezne družinske člane določa količnik, ki je odvisen od mesta te osebe v družini (na primer prva odrasla oseba) in od delovne aktivnosti , to je od števila ur dela na mesec (26. člen).

Zakon nadalje določa »izključitvene razloge«, torej razloge, ki preprečujejo, da bi oseba, ki bi bila po merilih upravičena do denarne socialne pomoči, dejansko izpolnjevala pogoje za pridobitev te pravice. Tak izključitveni razlog so po pravilu »prihranki oziroma premoženje, ki se upoštevajo po zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.« Zakon določa tudi izjeme od tega načela.156 Do pravice tudi niso upravičene osebe, ki ne dosegajo minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je lahko vplivajo , ali ki brez utemeljenih razlogov zavračajo , se izogibajo ali opuščajo aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedle do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja njihovega socialnega položaja. Tudi v zvezi s tem zakon določa izjeme (28. in 29. člen).

Zakon določa višino denarne socialne pomoči tako, da za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov pripada denarna socialna pomoč v višini minimalnega dohodka. Za druge upravičence se določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovim lastnim dohodkom. Višina denarne socialne pomoči za družino se določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, in lastnim dohodkom družine (30. člen). Centri za socialno delo pa imajo pooblastilo, da denarno socialno pomoč osebi povečajo ali zmanjšajo.157

- povračila škode za sredstva, ki jih je zavezanka ali zavezanec (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) dal na razpolago za obrambne potrebe in za potrebe varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami,

- dohodki, povezani s kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo, ki jih kot izjeme določi minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrico ali ministrom, pristojnim za kmetijstvo,

- štipendije in drugi prejemki, izplačani osebi, ki je vpisana kot učenka ali učenec, dijakinja ali dijak ali študentka ali študent za polni učni ali študijski čas, v zvezi z izobraževanjem ali usposabljanjem na podlagi posebnih predpisov,

-. prejemki, izplačani za kritje šolnine in stroškov prevoza ter prebivanja osebi, ki je vpisana kot učenec, dijak ali študent za polni učni ali študijski čas, ki jih izplača pristojni organ za zaposlovanje, ustanova, ustanovljena z namenom štipendiranja, ki ni povezana oseba ali sedanji, prejšnji ali bodoči delodajalec prejemnika ali osebe, ki je povezana s prejemnikom,

- prejemki, ki so namenjeni plačilu izobraževanja ali usposabljanja,

- prejemki, namenjeni pokritju stroškov prehrane med delom in prevoza na delo in stroškov v skladu z 2., 3., 4. in 5. točko 107. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 28/10 – uradno prečiščeno besedilo).

156 Omejitev je na primer mogoča, če upravičenec soglaša z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, katere lastnik ali lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) je, v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije ter izpolnjuje ostale pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči po zakonu (27. člen).157 Zmanjševanje denarne socialne pomoči je mogoče tako,, da se osebi denarna socialna pomoč sploh ne dodeli ali da se ji doleli v zmanjšanem obsegu, če na primer ugotovi da ima oseba večje prihranke, je dalj časa oskrbovana v bolnišnici, ji pri preživljanju pomagajo drugi in podobno. Mogoče pa je denarno socialno pomoč tudi povečati za dodatek za pomoč in postrežbo če gre za osebo, ki je do tega dodatka upravičena in to ugotovi in o tem odloči pristojna invalidska komisija (31. in

Izredna denarna socialna pomoč

Samski osebi oziroma družini se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati,

znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki pa jih z lastnim dohodkom

ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

Izredna denarna socialna pomoč se ob upoštevanju potreb samske osebe ali družine dodeli v enkratnem znesku ali za obdobje največ šestih mesecev. Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, s tem da zakon določa še dodatne omejitve tega prejemka na letni ravni (33. člen).

Center za socialno delo lahko z upravičencem na temelju ugotovitev o socialnih okoliščinah in o stiskah in težavah upravičenca ter ocene možnih rešitev sklene z upravičencem dogovor o aktivnem reševanju njegove socialne problematike, katerega vsebina je lahko vključitev upravičenca v psihosocialno rehabilitacijo, zdravljenje in podobno. Z dogovorom se določijo obveznosti upravičenca in sankcija za neizpolnjevanje obveznosti. To je lahko tudi prenehanje upravičenosti do denarne socialne pomoči. Upravičenec ima po zakonu pravico do povračila dejanskih stroškov, ki nastanejo zaradi izvrševanja omenjenega dogovora (35. člen).

Denarna socialna pomoč se lahko dodeli za določen čas glede na okoliščine. Prvič se lahko dodeli največ za obdobje treh mesecev. Denarna socialna pomoč se lahko dodeli ponovno, če so okoliščine, ki so temelj za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči ostale nespremenjene. Ponovno se lahko dodeli največ za obdobje šestih mesecev. Denarna socialna pomoč se lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti (nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške), bolezni, invalidnosti ali drugih okoliščin ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca.

Upravičencu, ki je:

trajno nezaposljiv ali trajno nezmožen za delo ali v starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške

ter je brez premoženja in se ne nahaja v institucionalnem varstvu in tudi njegovi družinski člani izpolnjujejo te pogoje, se dodeli trajna denarna socialna pomoč. Kljub temu se izpolnjevanje teh pogojev občasno preverja (enkrat letno) in če pride do sprememb lahko Center za socialno delo izda novo odločbo o pravici.

Če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (36. člen).

O upravičenosti do denarne socialne pomoči na prvi stopnji na podlagi vloge vlagatelja odloča center za socialno delo. Pritožba zoper odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči ne zadrži izvršitve. O pritožbah zoper odločbe centrov za socialno delo na drugi stopnji odloča ministrstvo (37. člen).

32. člen).

Sodelovanje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje in centrov za socialno delo pri obravnavi posebne skupine brezposelnih upravičencev do denarne socialne pomoči in drugih brezposelnih oseb

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje in centri za socialno delo medsebojno sodelujejo in si izmenjujejo nujno potrebne osebne podatke pri obravnavi posebne skupine brezposelnih upravičencev do denarne socialne pomoči in drugih brezposelnih oseb, ki so začasno nezaposljive zaradi težav v duševnem zdravju, težav z odvisnostjo ter večjih socialnih in drugih podobnih težav, z namenom razrešitve okoliščin, ki vplivajo na njihovo začasno nezaposljivost. Za ocenitev razlogov za začasno nezaposljivost upravičenca se oblikujejo posebne komisije Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ki imajo sedež pri pristojnih uradih za delo.158

Spodbujanje zaposlovanja upravičencev do denarne socialne pomoči

Delodajalec, ki vsaj za obdobje dveh let zaposli upravičenca do denarne socialne pomoči, ki je v zadnjih 16 mesecih denarno socialno pomoč prejemal najmanj 12 mesecev, lahko pridobi subvencijo za zaposlitev te osebe. Subvencija se izplača v dveh delih, in sicer prvi del iz sredstev aktivne politike zaposlovanja, drugi del pa iz sredstev za socialno varstvene prejemke v višini in na način, kot je določeno v Katalogu ukrepov aktivne politike zaposlovanja, ki ga izda zavod po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. (41. člen).

Upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba in ne prejema denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po zakonu, ki ureja trg dela, in je v zadnjih 12 mesecih denarno socialno pomoč prejel več kot devetkrat, je v času prejemanja denarne socialne pomoči dolžan sprejeti vsako zaposlitev, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti zavod.

Zaposlitev iz prejšnjega odstavka je opredeljena v zaposlitvenem načrtu po zakonu, ki ureja trg dela. Upravičenec do denarne socialne pomoči, ki odkloni ali prekine ponujeno zaposlitev, izgubi pravico do nje. To ugotovi pristojni organ zavoda z odločbo in o tem nemudoma obvesti center za socialno delo. Ta s prvim dnem naslednjega meseca po odklonitvi ali prekinitvi zaposlitve »razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena«. V primeru iz prejšnjega odstavka upravičenec naslednjih šest mesecev po mesecu izgube pravice do denarne socialne pomoči ni upravičen do denarne socialne pomoči. (42. člen).

Upravičenec mora pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči izpolnjevati tudi ves čas prejemanja denarne socialne pomoči. Dolžan je centru sporočiti vse dohodke in prejemke, prejete v času od vložitve vloge do poteka obdobja, za katero mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena, in dejstva in okoliščine oziroma vse spremembe, ki vplivajo na pravico do denarne socialne pomoči, njeno višino in obdobje prejemanja. Upravičenec mora spremembe iz prejšnjega odstavka sporočiti pisno ali ustno na zapisnik v osmih dneh od dne, ko je zanje izvedel. Center za socialno delo o spremembi odloči z ustrezno odločbo v roku 30 dni od dneva, ko je prejel predlog za spremembo.

Zakon ureja tudi način upoštevanja spremenjenih okoliščin (43. in 44. člen).

158 Posamezna komisija ima najmanj tri člane ali članice, in sicer svetovalca zaposlitve ali svetovalko zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: svetovalec zaposlitve), socialnega delavca ali socialno delavko (v nadaljnjem besedilu: socialni delavec). in rehabilitacijskega svetovalca ali rehabilitacijsko svetovalko (v nadaljnjem besedilu: rehabilitacijski svetovalec), poleg teh pa glede na specifične težave upravičenca lahko še druge strokovnjake iz drugih področij. Člane komisije imenuje vodja pristojnega urada za delo skupaj z direktorjem ali direktorico (v nadaljnjem besedilu: direktor) centra za socialno delo (40. člen)

Postopek ponovnega ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči

Center za socialno delo lahko v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči, kadar oceni, da bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči, ker upravičenec ni bil upravičen do denarne socialne pomoči ali je bil upravičen v nižjem znesku ali za krajše obdobje, ker je podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali ni pravočasno sporočil podatkov ali je sporočil neresnične podatke ali »zaradi drugih razlogov«. V tem postopku izda odločbo, s katero »razveljavi« odločbo, s katero je bila upravičencu dodeljena denarna socialna pomoč, in »ugotovi prenehanje upravičenosti« do denarne socialne pomoči ali določi drugo višino denarne socialne pomoči ali določi drugo obdobje prejemanja denarne socialne pomoči. O »spremembah odloči center za socialno delo s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin«. 159 Če center ugotovi, da je upravičenec podatke prikazoval lažno ali jih je zamolčal ali je sporočil neresnične podatke že pred oziroma ob izdaji odločbe, s katero mu je bila dodeljena denarna socialna pomoč, ali je bila odločba izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja upravičenca, to odločbo odpravi. V te m primeru polnoletni upravičenec šest mesecev po dnevu vročitve odločbe o neupravičenosti do denarne socialne pomoči ni upravičen do denarne socialne pomoči (45 člen).

Prejem dohodka za isto obdobje, kot je bila osebi dodeljena denarna socialna pomoč

Postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči se prične tudi, če upravičenec po izdaji odločbe prejme lastni dohodek za isto obdobje, kot mu je bila denarna socialna pomoč dodeljena. O tem mora pisno obvestiti center, katerega pristojni organ v tem primeru odpravi odločbo o dodelitvi denarne pomoči in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo (46. člen).

Vračilo neupravičeno prejete denarne socialne pomoči

Denarna socialna pomoč, ki jo je upravičenec prejel na temelju odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi odpravljena ali razveljavljena zaradi neupravičene pridobitve dela sredstev, se zmanjša, upravičenec pa je neupravičeno pridobljeni znesek dolžan vrniti v roku 30 dni. Dopusten pa je dogovor o načinu in času vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči. Pri tem se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Odlog plačila se lahko dogovori največ za čas treh let. Upravičenec je dolžan centru za socialno delo v skladu z dogovorom o vračilu denarne socialne pomoči redno predložiti dokazila o izvrševanju obveznosti.

Ministrstvo lahko na predlog upravičenca potem ko se seznani s predhodnem mnenjem centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine sredstev, ki so po davčni zakonodaji izvzeta iz izvršbe. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz upravnih evidenc. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam (48. člen).

159 Pravilno: odločitev centra o spremembi pravice učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po nastopu okoliščin.

Varstveni dodatek

Zaradi zagotovitve socialne varnosti imajo pravico do varstvenega dodatka osebe,

ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali so starejše od 63 let ženske oziroma od 65 let moški in:

1. so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali

2. katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, presega višino njihovega splošnega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, in zato niso upravičene do denarne socialne pomoči, ne presega pa višine njihovega posebnega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov. Pravico do varstvenega dodatka v sferi socialnega varstva pridobijo le, če je ne uveljavijo po drugih predpisih in če izpolnjujejo ostale pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči (49. člen).

Zakon določa merila za določitev višine posebnega minimalnega dohodka za varstveni dodatek. Določa, da se ugotavlja na enak način kot osnovni oziroma splošni minimalni dohodek, ki je merilo za presojo upravičenosti do denarne pomoči, vendar se posebni poveča tako, da se poveča ob upoštevanju z zakonom določenih količnikov.160

Način določitve višine varstvenega dodatka zakon določa tako, da se višina varstvenega dodatka za samsko osebo, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje in nima lastnih dohodkov - določi v višini 0,56 osnovnega zneska minimalnega dohodka, če pa ima lastne dohodke – pa v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek, ki pripada tej osebi, in njenim lastnim dohodkom. Osebi, ki »se nahaja v družini«, se določi varstveni dodatek kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov za varstveni dodatek, ki pripadajo posameznim družinskim članom družine, in lastnim dohodkom družine.

Za upravičence do denarne socialne pomoči se varstveni dodatek z uporabo količnikov, ki so enaki količnikom določanja posebnega minimalnega dohodka za ugotavljanje upravičenosti do varstvenega dodatka, to je, v višini, ki jo določa zakon.161

Pri ugotavljanju upravičenosti do varstvenega dodatka se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči. Treba pa je upoštevati še dodatno pravilo, da se pri presoji ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka samske osebe ali družine ne upoštevajo njeni prihranki do višine, ki jo določa zakon (52. člen).

Če je upravičenec do varstvenega dodatka lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije.

160 Ti količniki so naslednji:

1. 0,56 osnovnega zneska minimalnega dohodka:

– za samsko osebo,

– za edino odraslo osebo v družini in

– za odraslo osebo v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena in mu pripada nižji minimalni dohodek;

2. 0,28 osnovnega zneska minimalnega dohodka:

– za odraslo osebo v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena in mu pripada višji minimalni dohodek ali ima status aktivne osebe (50. člen). 161 Na ta način se stopničasto dvigujejo zneski, od katerih je odvisna upravičenost do varstvenega dodatka: prvo merilo je osnovni minimalni dohodek, drugo merilo je posebni minimalni dohodek, izračunan iz osnovnega in tretje merilo je varstveni dodatek, izračunan iz posebnega minimalnega dohodka, izračunan iz osnovnega minimalnega dohodka.

Trajno nezmožnost za delo osebe v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, njeno trajno nezaposljivost pa ugotavlja rehabilitacijska komisija oziroma izvajalec zaposlitvene rehabilitacije po predpisih o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov oziroma drug ustrezen organ, po predpisih, ki urejajo status invalidov (53. in 54. člen).

Socialnovarstvene storitve

Socialnovarstvene storitve so organizirane aktivnosti, ki se izvajajo v sistemu socialnega varstva zaradi preprečevanja socialnih stisk in težav ljudi. To so aktivnosti za pomoč ter pomoči za samopomoč posameznikom, družinam ter ogroženim skupinam prebivalstva (socialna preventiva).

Socialnovarstvene storitve so:

pravna socialna pomoč je aktivnost, ki se izvaja kot pomoč pri prepoznavanju stisk in težav ljudi ter oceni možnosti za njihovo odpravljanje v okviru socialnovarstvene dejavnosti;

osebna pomoč in pomoč družini sta svetovanje, urejanje in vodenje posameznika pri zagotavljanju njegovih socialnih zmožnosti.

Pomoč družini zajema več vrst aktivnosti. To je pomoč "za dom", ki je usmerjena k urejanju odnosov med družinskimi člani, pomoč na domu", ki se zagotavlja osebam, zlasti invalidom in starostnikom, kot nadomestilo za institucionalno varstvo. Tretja oblika pa je "socialni servis", ljudem zagotavlja pomoč pri hišnih opravilih.

Institucionalno varstvo so različne oblike pomoči osebam v zavodih, pri drugi družini ali v drugih organiziranih oblikah, s katerimi se nadomeščajo ali dopolnjujejo vloge doma in lastne družine.

Vodenje in varstvo je celovita organizirana skrb za odraslo telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in omogočanje vključevanja v okolje.

Zaposlitev pod posebnimi pogoji je ukrep, ki obsega vk1jučevanje prizadetih oseb v take oblike dela, ki jim omogočajo ohranjanje pridobljenih znanj ter razvoj novih sposobnosti.

Pomoč delavcem pri delodajalcih je svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovnem okolju in tudi ob prenehanju delovnega razmerja ter uveljavljanju pravic.

Omrežje javne službe za izvajanje osebne pomoči in pomoči družini na domu organizira in financira lokalna skupnost, preostalo pa Republika Slovenija.

7. STARŠEVSKO VARSTVO IN DRUŽINSKI PREJEMKI Tematika starševskega varstva in družinskih prejemkov je v sedanji slovenski zakonski ureditvi urejena celovito in zaokroženo. V veljavni zakonski ureditvi162 je zbrana snov, ki je bila v preteklosti razpršena v različnih predpisih. Sedanja zakonska ureditev torej vsebuje elemente delovnega prava in prava socialne varnosti. Temelji na starševstvu in družini kot posebnih družbenih vrednotah, zato je to področje, na katerem predpisi širijo pravice upravičencev.

Veljavni predpisi urejajo dve vrsti starševskih pravic. To so:

nepremoženjske osebne pravice do odsotnosti z dela in posebnega varstva staršev in premoženjske pravice do nadomestila plače na drugi strani.

Pravica do odsotnosti z dela zaradi izrabe starševskega dopusta je pravica iz delovnega razmerja, ki jo morajo zaposlenim osebam zagotavljati delodajalci. Kršitev te dolžnosti je z zakonom določena kot prekršek. Obseg pravice ureja zakon, način izrabe pa je odvisen od odločitev staršev in centra za socialno delo. Zato zakon določa, da morajo starši ter center za socialno delo obveščati delodajalce o svojih odločitvah o nameravani izrabi pravic oziroma o priznanju posamezne vrste pravic.

Druga pravica iz delovnega razmerja je pravica staršev do krajšega delovnega časa zaradi starševstva. Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas od polnega. Tudi eden od staršev, ki neguje in varuje otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka ima pravico delati krajši delovni čas. Delodajalec v takem primeru zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do njegove polne delovne obveznosti plačilo prispevka za socialno varnost od minimalne plače. Krajši delovni čas pa mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost oziroma polovico polnega delovnega časa.

Drugi sklop starševskih pravic so socialne pravice, ki imajo premoženjskopravno naravo. Med starševskimi dopusti imajo osebe pravico do nadomestil v skladu s predpisi. Za izrabo pravice do nadomestila ni treba, da bi bila oseba ves čas na starševskem dopustu. Pogoj za izrabo enega od starševskih nadomestil je, da so bile zavarovane pred dnevom nastopa posamezne vrste starševskega dopusta (zavarovalno načelo). Pravico do starševskega nadomestila imajo tudi osebe, ki nimajo pravice do starševskega dopusta, če so bile zavarovane najmanj dvanajst mesecev v zadnjih treh letih pred nastopom posamezne vrste starševskega dopusta (varstveno načelo). Starševska nadomestila so:

porodniško nadomestilo,

očetovsko nadomestilo,

nadomestilo za nego in varstvo otroka,

posvojiteljsko nadomestilo.

Pravica do starševskega nadomestila izključuje prejemanje drugih nadomestil po predpisih, ki urejajo zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. V tem času miruje pravica do prejemanja drugih nadomestil.

162 Osrednji predpis, ki ureja to tematiko, je Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. list RS, št. 97/2001 s poznejšimi spremembami in dopolnitvami).

Centri za socialno delo v Republiki Sloveniji so od ministra za delo, družino in socialne zadeve pooblaščeni, da odločajo pravicah iz zavarovanja za starševsko varstvo ter o pravicah do družinskih prejemkov. Center za socialno delo mora stranko opozoriti, da je v skladu s predpisi o delovnih razmerjih dolžna obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Pravočasno ga mora torej obvestiti o izrabi starševskega dopusta, oseba pa mora pri centru za socialno delo vložiti vlogo, s katero uveljavlja pravico do starševskega nadomestila.

Zahtevi za uveljavljanje posameznih vrst pravic morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev posamezne pravice. Na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je stranka navedla v svoji zahtevi in jih predložila, lahko center za socialno delo ugotovi dejansko stanje stvari in odloči o pravici do nadomestila, O pravicah iz zavarovanja za starševsko varstvo odloča na prvi stopnji pristojni center za socialno delo, o pritožbah zoper odločbe centra pa odloča ministrstvo, pristojno za varstvo družine. Odločbo ministrstva je mogoče izpodbijati s tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem.

Starševski dopust

Starševski dopust je pravica zaposlene osebe oziroma zavarovanca, ki jo zakon priznava osebi, ki ima pravico in dolžnost skrbeti za novorojenca. Ena od oblik starševskega dopusta, to je porodniški dopust, pripada tudi nosečnici, če rodi mrtvorojenega otroka.

Vrste starševskega dopusta so:

porodniški dopust,

očetovski dopust,

dopust za nego in varstvo otroka,

posvojiteljski dopust.

Starševski dopust je določen v koledarskih dnevih za polno odsotnost z dela. Delodajalci so dolžni delavcem zagotoviti odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta. Upravičenci do starševskega dopusta morajo pravočasno obvestiti svojega delodajalca o nameri izrabe starševskega dopusta. Center za socialno delo pa obvesti o priznanju posamezne vrste starševskega dopusta delodajalca oziroma pristojni organ za registracijo samostojne dejavnosti, če oseba zaradi izrabe starševskega dopusta začasno preneha opravljati dejavnosti.

Porodniški dopust

Mati ima pravico do porodniškega dopusta, ki traja 105 dni. Zakon posebej ureja obseg pravice matere do porodniškega dopusta, če rodi mrtvega otroka, če otrok umre med porodniškim dopustom, ali če otroka zapusti.

Porodniški dopust se porabi v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela. Mati mora nastopiti porodniški dopust osemindvajset dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog. Če mati ne nastopi porodniškega dopusta v tem roku, neizrabljenega dela porodniškega dopusta ne more izrabiti po otrokovem rojstvu, razen, če je porod nastopil pred predvidenim datumom. Če mati na dan poroda še ni nastopila porodniškega dopusta, nastopi porodniški dopust z dnem rojstva otroka.

V prvem življenjskem obdobju po rojstvu otroka je otrok biološko še povsem odvisen od matere, zato zakonska ureditev prav njej daje pravico do porodniškega dopusta. Če pa nastanejo okoliščine, ki materi takoj po porodu onemogočajo normalno izrabo porodniškega

dopusta, lahko porodniški dopust uveljavlja oče otroka. Tako ima oče pravico do porodniškega dopusta, če mati

umre,

zapusti otroka,

na podlagi mnenja pristojnega zdravnika trajno oziroma začasno ni sposobna za samostojno življenje in delo.

Oče ima pravico do porodniškega dopusta v obsegu, kot ga ima mati, zmanjšanem za toliko dni, kolikor jih je mati že izrabila, najmanj pa za osemindvajset dni.

Pravico do porodniškega dopusta ima oče otroka v soglasju z materjo tudi v primerih, ko otroka rodi mati, mlajša od osemnajst let, in ima status vajenke, učenke, dijakinje oziroma študentke. V tem primeru porodniški dopust traja sedeminsedemdeset dni in se skrajša še za toliko dni, kolikor je otrok star, ko oče nastopi porodniški dopust. Oče pa ima pravico do porodniškega dopusta, če dejansko neguje in varuje otroka.

Očetovski dopust

Očetovski dopust je pravica očeta do odsotnosti z dela zaradi sodelovanja pri negi in varstvu otroka med porodniškim dopustom matere in v obdobjih, za katera presodi, da je to koristno, s tem da to pravico lahko porabi v času, kot ga določa zakon.

Oče ima pravico do očetovskega dopusta, ki traja devetdeset dni. Oče mora izrabiti en del očetovskega dopusta med porodniškim dopustom matere, to je najmanj petnajst dni v obliki polne odsotnosti z dela. Oče lahko izrabi razliko očetovskega dopusta najpozneje do otrokovega tretjega leta starosti. Evidenco o izrabi tega dela dopusta vodita delodajalec in center za socialno delo. Ker oče nima pravice do očetovskega dopusta, če otroka dejansko ne varuje in ne neguje, ga ne more uveljavljati, če:

mati rodi mrtvega otroka,

mu je odvzeta roditeljska pravica oziroma so mu prepovedani stiki z otrokom,

otrok živi pri materi ali drugi osebi, tako da oče ne varuje in ne neguje otroka.

Če pa oče izrabi očetovski dopust pred nastopom omenjenih razlogov, mu pripada toliko dopusta, kolikor ga je že izrabil, preden so nastopili razlogi za prenehanje pravice.

Dopust za nego in varstvo otroka

Ta dopust je namenjen zagotavljanju nege in varstva otrok po preteku porodniškega dopusta. Traja 260 dni, izrabi pa ga lahko eden od staršev. Podaljša se za z zakonom določeno obdobje, če družino obremenjujejo nekatere posebne razmere v zvezi z rojstvom ali zaradi razmer v družini ob rojstvu. Posebne okoliščine v zvezi z rojstvom so rojstvo dvojčkov ali več živorojenih otrok, rojstvo nedonošenčka, rojstvo otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Posebne okoliščine v zvezi s stanjem v družini pa so, da starša ob rojstvu otroka varujeta in vzgajata najmanj dva otroka, stara do osem let. Del tega dopusta je mogoče izrabiti tudi zunaj z zakonom določenega 260-dnevnega obdobja, vendar najpozneje do osmega leta otrokove starosti. Za tako okoliščino gre tudi, če se pri otroku pojavi in ugotovi motnja v telesnem ali duševnem razvoju oziroma hujša bolezen.

O izrabi dopusta se starša dogovorita vsaj trideset dni pred potekom porodniškega dopusta, vendar dogovor ni potreben, če ta dopust v celoti izrabi le eden od staršev Dogovor skupaj z zahtevo predložita pristojnemu centru za socialno delo in tudi delodajalcem. Dopust za nego

in varstvo otroka se izrabi v strnjenem nizu dni v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. O časovni razporeditvi delne odsotnosti z dela se medsebojno dogovorita starša in delodajalca. Če ni dogovora, odloči o pravici do porabe dopusta center, ki pri tem upošteva otrokove koristi.

Posvojiteljski dopust

Posvojitelj ali oseba, ki ji je otrok zaupan v vzgojo in varstvo zaradi posvojitve, ima pravico do posvojiteljskega dopusta, katerega trajanje je odvisno od starosti otroka. Če gre za otroka, starega od enega do štirih let, znaša posvojiteljski dopust 150 dni, če pa je otrok star od štiri do deset let, pa posvojiteljski dopust traja 120 dni. Posvojitelj oziroma oseba, ki ji je otrok zaupan v vzgojo in varstvo zaradi posvojitve, nima pravice do posvojiteljskega dopusta, če je za istega otroka izrabil pravico do katere od drugih vrst starševskega dopusta. Če pa je drugo vrsto starševskega dopusta izrabil le delno, je posvojitelj oziroma bodoči posvojitelj upravičen do sorazmerno krajšega posvojiteljskega dopusta. Pravice do posvojiteljskega dopusta pa nima oseba, ki posvoji otroka svojega zakonca. Posvojiteljski dopust se lahko izrabi v strnjenem nizu dni ob polni ali delni odsotnosti z dela. Delodajalca mora upravičenec obvestiti o izrabi tega dopusta najpozneje v treh dneh od nastopa razloga za izrabo posvojiteljskega dopusta.

Družinski prejemki

V okviru ustavnega načela socialne države predpisi določajo pravice do različnih družinskih prejemkov, ki imajo različno naravo. Nekatere pravice so zavarovalne narave (delno plačilo za izgubljeni dohodek), večina pa je varstvene narave, nekatere pa so po pravni naravi neodvisne od zavarovalnega in varstvenega načela. Njihov namen je širši, to je, podpirati in krepiti gospodarske in socialne temelje družin (pomoč ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino).

Družinski prejemki so navedeni denarni prejemki:

starševski dodatek,

pomoč ob rojstvu otroka,

otroški dodatek,

dodatek za veliko družino,

dodatek za nego otroka in

delno plačilo za izgubljeni dohodek.

Starševski dodatek

Starševski dodatek je denarna pomoč staršem, kadar po rojstvu otroka niso upravičeni do starševskega nadomestila oziroma če ne prejemajo dohodkov, ki izključujejo to pravico (varstveno načelo). Pravico do starševskega dodatka ima mati, če imata mati in otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in sta državljana Republike Slovenije. Po 77. dnevu od rojstva otroka pa ima pravico do starševskega dodatka smiselno pod enakimi pogoji eden od staršev, o čemer se starša pisno dogovorita pred uveljavljanjem pravice.

Pod enakimi pogoji kot mati ima pravico do starševskega dodatka otrokov oče, če je mati umrla, zapustila otroka, če je na podlagi mnenja pristojnega zdravnika trajno ali začasno nesposobna za samostojno življenje in delo.

Pod enakimi pogoji kot mati ima pravico do starševskega dodatka tudi druga oseba, kadar dejansko neguje in varuje otroka. To je druga oseba, ki neguje in varuje otroka na podlagi odločbe centra za socialno delo oziroma sodbe ali začasne odredbe sodišča, izdane v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja. Tako je druga oseba upravičena do starševskega dodatka, če ji je na podlagi odločbe centra za socialno delo ali sodišča otrok zaupan v nego in varstvo.

Pravica do starševskega dodatka traja 365 dni od rojstva otroka. Oče in druga upravičena oseba ima pravico do starševskega dodatka v trajanju, kot ga ima mati. Če je mati pravico izrabila v enem delu, imajo te osebe to pravico v trajanju, zmanjšanem za toliko dni, za kolikor dni je to pravico že izrabila mati.

Predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določajo, da ima eden od staršev otroka - upravičenec do starševskega dodatka, ki skrbi za otroka v prvem letu otrokovega življenja, če ni obvezno zavarovan na drugi podlagi in če je njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in če je otrok slovenski državljan, status zavarovanca v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Centri za socialno delo pa so zavezanci za prijavo upravičencev do starševskega dodatka v obvezno pokojninsko zavarovanje. Zakon pa tudi določa, da lahko mati, oče ali druga oseba, ki prejema pokojnino, izbira med pokojnino ali starševskim dodatkom.

Center za socialno delo lahko odloči, da se starševski dodatek ne izplača v denarju, ampak dodeli v materialni obliki, kadar obstaja velika verjetnost, da družina starševskega dodatka ne bo porabila v skladu z njegovim namenom in da bo ogrožena socialno - ekonomska varnost otroka.

Pomoč ob rojstvu otroka

Pomoč ob rojstvu otroka je enkratni denarni prejemek v višini, ki jo določa zakon, namenjen nakupu opreme za novorojenca.

Namesto denarnega prejemka se lahko v enaki vrednosti zagotovi oprema za novorojenca. Število različnih vrst zavitkov in minimalno opremo, ki mora biti vsebovana v zavitku, predpiše minister. Minister po postopku oddaje javnega naročila izbere izvajalca, ki bo zagotavljal opremo in distribucijo opreme za novorojenca. Pravico do pomoči ob rojstvu otroka ima vsak otrok, katerega mati ali oče ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Pravica do pomoči ob rojstvu otroka se uveljavlja pri centru za socialno delo, ki je krajevno pristojen po materinem stalnem prebivališču. Če mati nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravico uveljavlja oče pri centru, ki je krajevno pristojen po njegovem stalnem prebivališču.

Otroški dodatek

Z otroškim dodatkom se staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje s predpisi določenega dohodkovnega razreda.163

163 Dohodkovni razred je določen v odstotku od povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji za koledarsko leto pred vložitvijo zahteve. Minister vsako leto v mesecu marcu določi nominalne meje dohodkovnih razredov za preteklo koledarsko leto. Višina otroškega dodatka se določi ob upoštevanju uvrstitve družine v dohodkovni razred. Skupna višina otroškega dodatka se določi za vse otroke, ki so upravičeni do otroškega dodatka, tako da se seštejejo posamezni zneski otroških dodatkov za vsakega otroka.

Pravico do otroškega dodatka ima eden od staršev oziroma druga oseba za otroka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji.

Otrok, ki je upravičen do otroškega dodatka, je oseba do dopolnjenega osemnajstega leta starosti, starejša oseba pa, če se šola, dokler ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta na dodiplomskem študiju, vendar najdlje do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti. Izjemoma se za otroka šteje tudi oseba po tej starosti, če traja njeno šolanje na visoki stopnji pet ali šest let, ali če oseba zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem ni končala šolanja v predpisanem roku. Status otroka se podaljša za toliko časa, za kolikor se je šolanje zaradi teh razlogov podaljšalo.

Pravica do otroškega dodatka se prizna za eno leto.

Dodatek za veliko družino

Dodatek za veliko družino je letni prejemek, namenjen družini z več otroki in se letno izplača v enkratnem znesku. Pravico do dodatka za veliko družino ima eden od staršev, če so starši in otroci državljani Republike Slovenije in imajo skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Velika družina je družina, ki ima tri otroke ali več. Pravico do dodatka ima tudi eden od otrok, kadar trije otroci ali več otrok iz iste družine živi brez staršev.

Pravico do dodatka za veliko družino lahko družina uveljavi v letu, v katerem se tretji otrok rodi najpozneje do tridesetega junija. Pravica do dodatka za veliko družino traja, dokler so izpolnjeni pogoji po zakonu.

Dodatek za nego otroka

Dodatek za nego otroka je denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina zaradi nege in varstva takega otroka.

Dodatek za nego otroka zaradi zvišanih življenjskih stroškov se upravičencu zagotavlja mesečno v skladu s predpisi. Za otroke s težko motnjo v duševnem razvoju in težko gibalno ovirane otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, je dodatek določen v povečanem znesku.

Pravico do dodatka za nego otroka ima eden od staršev, če je otrok državljan Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Pravica do dodatka za nego otroka se uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije.

Pravice do dodatka za nego otroka ni, če je otrok nameščen v zavod, v katerem ima celovito brezplačno oskrbo. Pravico center za socialno delo zmanjša, če otrok del leta preživi v zavodu, drugi del pa pri družini.

Pravica do dodatka za nego otroka traja v obdobju, ko se otroku zagotavlja posebno varstvo zaradi zdravstvenih razlogov, oziroma do osemnajstega lega starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega šestindvajsetega leta starosti.

Delno plačilo za izgubljeni dohodek

Delno plačilo za izgubljeni dohodek je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev, kadar prekine delovno razmerje in začne delati krajši delovni čas zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka. Mesečna višina delnega plačila za izgubljeni dohodek je minimalna plača, od katere upravičenec plačuje prispevke za

socialno varnost. Če začne eden od staršev delati krajši delovni čas, mu pripada sorazmerni delež delnega plačila za izgubljeni dohodek. Pravica se uveljavlja na podlagi mnenja zdravniške komisije. Delno plačilo za izgubljeni dohodek lahko uveljavi eden od staršev, če se odloči, da bo zaradi skrbi za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, prenehal delati polni delovni čas. Šteje se, da je oseba prenehala delo, če prekine delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, oziroma če zahteva izbris iz registra brezposelnih oseb. Ne šteje pa se, da je oseba prekinila delo, če je prenehala opravljati samostojno oziroma kmetijsko dejavnost.

Kadar zdravniška komisija na podlagi mnenja pristojnega centra ugotovi, da prejemnik plačila za izgubljeni dohodek otroku ne zagotavlja primerne nege in varstva na domu, mu pravica preneha prvi dan naslednjega meseca po tej ugotovitvi.