PREDŠOLSKA VZGOJA

RAZVOJ IN UČENJE PREDŠOLSKEGA

OTROKA

PSIHOLOGIJA ψ

PLAN ZA ČETRTO IN PETO SREČANJE

Čustveni razvoj

Psihosocialni razvoj

Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja

Razvoj pojma samega sebe

Razvoj prosocialnega vedenja

Odklonska vedenja

Moralni razvoj

Igra

Risba

ČUSTVENI RAZVOJ Čustveno odzivanje je odvisno od individualnih značilnosti temperamenta (prirojen), trenutne starosti in

zunanjih okoliščin.

Čustva igrajo pomembno vlogo ţe v prvih 2. letih razvoja.

Otrokova čustva moramo sprejemati, se nanje odzvati, imeti mora občutek varnosti, dovoliti mu moramo postopno osamosvajanje, postaviti mu moramo omejitve in se drţati discipline.

Kako se čustva razvijajo?

1. Ob rojstvu – stanje umirjenosti in povečane aktivnosti. Ne predstavlja -/+ čustva.

2. 3 mes. – kaţe čustva ugodja (človeški glas, obraz – socialni nasmeh) in Neugodja (nezadovoljenost fizioloških potreb, nepričakovani draţljaji)

3. Po 6 mes. – tesnejši odnos čustvene navezanosti na eno ali več oseb, ki skrbijo zanj (jim kaţe naklonjenost).

Ob enem se pojavi strah pred tujci in separacijska anksioznaost (na odsotnost matere reagira s povečano budnostjo, zaskrbljenostjo, vznemirjenostjo). Najdemo tudi prve oblike jeze (ovira na poti do cilja; vključuje agresivni impulz)

4. Konec 1 leta – intenzivna čustva navdušenja (npr. zanimivo igranje z ljudmi) in Čustvo depresivnosti (potrtost, ţalost, ki se pojavi ob daljši ločitvi od matere)

5. Konec 2. leta – občutja radosti, sreče, ponosa

6. Od 18 mes.do 3 le in pol se pojavi ljubosumnost (ko otrok meni, da je nekdo drug zavzel njegovo mesto v pomembnem čustvenem odnosu). Pojavijo se občutki sramu, krivde (ko otrok spozna, da njegova dejanja niso zadostila pričakovanjem ljubljenih oseb-polula v pleničke).

ČUSTVENI RAZVOJ OSNOVNE ČUSTVENE POTREBE

potreba po izkazovanju in prejemanju ljubezni ; potreba po varnosti ; potreba po uspehu ; potreba po

spoštovanju in priznavanju ; potreba po koristnosti ; potreba po osamosvajanju ; potreba po disciplini in

omejitvah

URAVNAVANJE, IZRAŽANJE ČUSTEV

Samouravnavanje čustvenih stanj – preusmerjanje pozornosti (umika pogled, pokrije oči, se skrije za

mamo, pokrije ušesa), inhibicija vedenja (ali ga pritegniti v soc. sredino), tehnike pomirjanja (duda,

prijazno govorjenje, pestovanje), sami sebi začnejo pripovedovati besede,…

Otrok se tehnik spoprijemanja z negativnimi čustvenimi stanji uči od odraslih s pomočjo posnemanja.

PRAVILA IZRAŢANJA ČUSTEV:

ţe prve mesece starši ojačujejo pozitivne čustvene izraze (veselje, zanimanje), in ignorirajo negativne.

Dojenčki pa posnemajo izraze, ki jih vidijo.

Otroci se pravil učijo s pomočjo besednih navodil staršev, s pomočjo posnemanja z opazovanjem, in s

pomočjo besednih pojasnil o čustvenem doţivljanju drugih ljudi.

Do 3 l. svojih čustvenih stanj še niso sposobni zakriti s čustvom, ki ga ne doţivljajo.

CILJ= pridobiti nadzor nad čustvenim doţivljanjem v socialnih situacijah / kje in kdaj je primerno

izraţati svoja čustva

ČUSTVENI RAZVOJ SEPARACIJSKA ANKSIOZNOST

V prvem letu se pojavi previdnost oz. anksioznost do neznanih ljudi in anksioznost ob

ločitvi od osebe, na katero so navezani – separacijska anksioznost.

Odsotnost znane osebe mu povzroča močno neugodje, pojavi se separacijski protest, daljša ločenost lahko

vodi v brezup in “depresivnost”.

Pojavi se takrat, ko so dojenčki sposobni v predstavo priklicati odsotno zaščitniško osebo.

To je treba upoštevati pri uvajanju in vključevanju otroka v vrtec oz. jasli.

Ta ločitev sicer predstavlja obliko stresa za otroka in vodi do kratkotrajnih neugodnih učinkov na

otrokovo vedenje (jok, upad zanimanja za dogajanje, teţave s prehranjevanjem, spanjem, manj intenzivno

veselje ob srečanju s starši) , a velika večina malčkov se ugodno prilagodi na vsakodnevno

odsotnost staršev, kar izraţajo s pozitivnimi čustvi, vključevanjem v socialne dejavnosti z vrstniki in

vzgojiteljico, na katero se naveţejo.

STRAHOVI: Strah je čustvo, ki ga sproţi ogroţenost. Večina strahov je naučeno vedenje in jih vzbudijo:

neprijetni dogodki (ugriz psa), posnemanje vedenja (starše je strah), bujna domišljija (pošast v omari),

resnični draţljaji (močan zvok).

Strahovi s starostjo porastejo in so močnejši, nekateri izginejo. Predšolski otroci se bojijo ločitve od staršev,

teme, zvokov, majhnih ţivali, ostati sam, kasneje še hudih sanj, nevihte, poškodbe.

PSIHOSOCIALNI RAZVOJ Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja povezuje spoznavni (kognitivni) in osebnostni razvoj.

Zanima jo razvoj racionalnega dela osebnosti, jaza (ega). Predstavlja racionalni (zavestni) del osebnosti. Njegove funkcije so planiranje, organiziranje, občutek identitete, doţivljanje samega sebe.

Razvoj poteka po stadijih in v vsakem se razvije nova kvaliteta jaza (na novo organiziramo svoj odnos do sveta in sebe)-zaradi sprememb v posamezniku in okolju.

Zaradi novih zahtev pride v vsakem stadiju do razvojne krize. Uspešna rešitev da nove moči, pripravljenost za nove izzive. Pomembno vlogo ima okolje.

Rešitev krize – nadaljevanje razvoja.

PRVI STADIJ : ZAUPANJE nasproti NEZAUPANJU (1.leto)

Razvije se temeljno zaupanje, da je svet zanesljiv, da se bodo stvari uredile,…

Pomembne so ugodne izkušnje s svetom, zadovoljene morajo biti osnovne fiziološke in psihološke potrebe (po hrani, negi, čustveni toplini, varnosti). Potrebuje občutek stalnega, zanesljivega sveta.

Začne se razvoj pojma samega sebe in otrok potrebuje zaupanje v stvari, nad katerimi nima nadzora.

Ključno je vedenje oseb, ki za otroka skrbijo (mati)

Če osnovne potrebe niso zadovoljene ali se starši na njih niso pravilno odzvali, bo nezaupljiv do sveta, do lastne sposobnosti, bo imel občutek, da na dogodke ne more vplivati.

SOCIALNO EMOCIONALNI IN

OSEBNOSTNI RAZVOJ

DRUGI STADIJ: SAMOSTOJNOST NASPROTI DVOMU VASE IN SRAMU (2-3 leta)

Povečana gibljivost otrok in zmoţnost v drugih samostojnih aktivnostih (wc) – poveča občutek samostojnosti, neodvisnosti, samokontrole. Vse bi rad opravil sam.

Dvom vase in srameţljivost – če so starši preveč kritični, omejevalni ali celo posmehljivi do otrokovih poskusov

Pomembna je MOČ LASTNE VOLJE, ki izhaja iz občutka samokontrole.

Sovpada z navajanjem na čistočo

Naloga je najti ravnoteţje med kritičnostjo in popustljivostjo

TRETJI STADIJ: INICIATIVNOST (zadovoljstvo ob lastnih pobudah) NASPROTI OBČUTKU KRIVDE (4-5 leta)

Poveča se zmoţnost planiranja, organiziranja, doseganja ciljev

Otrok uţiva v aktivnosti, testira svojo moč, skuša doseči nove cilje

Občutek krivde v odnosu do svojih iniciativ – če starši usmerijo pozornost na neuspeh ali se mu posmehujejo

Naloga je pokazati potrditev, sprejeti njegove pobude, spodbujati njihovo odgovornost , njihov prispevek je vreden (pomoč doma, se igrajo sami z nekom,…).

Otroku lahko sporočamo kaj sme in kaj ne (npr. lahko pišeš po listu, ne po zidu).

So v predoperativni st. mišljenja in postavljajo vprašanja (kako, zakaj,…). Če se na vprašanj ne odzovemo, bo otrok podvomil v lastno vrednost.

PSIHOSOCIALNI RAZVOJ 4. STADIJ: DELAVNOST nasproti OBČUTKU MANJVREDNOSTI

S vstopom v šolo se pojavi teţnja po priznanju, so marljivi, potrebno dobiti priznanje 5. STADIJ : IDENTITETA nasproti KONFUZNOSTI

Oblikovati mora spolno in poklicno identiteto

MLADOSTNIK IN VRSTNIKI

Postanejo pomembnejši, nudijo vir soc.učenja, soc.veščin

Posebej kritičen do staršev, v druţino prinese vrednote svoje generacije

RAZVOJNE NALOGE V ADOLESCENCI:

Zreli odnosi z vrstniki obeh spolov

Oblikovati ţensko ali moško socialno vlogo

Sprejemanje in učinkovito uporabljanje lastnega telesa

Doseganje čustvene neodvisnosti od staršev

Pripravljanje na zakon in druţinsko ţivljenje

Priprava na poklicno in druţbeno udejstvovanje

Ustvarjanje lastne hierarhije vrednot in etičnih načel

Doseganje druţbeno odgovornega obnašanja

TRMA

Je običajna v predšolskem obdobju (2-5 let) in je različno intenzivna

Otrok ţeli pokazati svojo SAMOSTOJNOST in doseči IZPOLNITEV

SVOJE VOLJE.

Reagiranje odraslih: preusmeritev pozornosti, ignoriranje, umaknemo ga

v drugo sobo da se umiri, ostanemo mirni, odločni in ljubeči. Naknadno

se pogovorimo o njegovi ţelji, reakciji ipd.

RAZVOJ POJMA SAMEGA SEBE RAZVOJ POJMA SAMEGA SEBE

Samopodoba je celota predstav, stališč in sodb o samem sebi. Samopodoba je strukturirana, sestavljena iz večjega števila področij. Navadno so poudarjeni trije vidiki:

1. telesni jaz – podoba telesa ;

2. socialna jaz – podoba naših odnosov z drugimi ljudmi ;

3. duševni jaz – poznavanje samega sebe, pričakovanja do sebe in samospoštovanje

Gre za kombinacijo +/- doţivljanj sebe, kjer eden od polov prevladuje.

Pojmovanje sebe se razvije na osnovi IZKUŠENJ LASTNEGA TELESA (kaj zmorem) in DOŢIVLJANJA TEGA, KAR DRUGI MISLIJO O NJEM – zaznavanja drugih (npr. nikoli ničesar ne narediš prav, ti si zlat otrok,…). Nato si oblikuje podobo o tem, kdo je, kakšen je, kaj lahko pričakuje od sebe.

Sovpada s fazami psihosoc. Razvoja po Eriksonu (občutek varnosti, avtonomnost, iniciativnost).

Pogoj za razvoj pojma sebe sta 2 spoznanji:

Ločiti mora sebe od okolja (6,8 mes.) Konstantnost (stalnost) samega sebe (razvoj traja do 2,3 leta)

RAZVOJ POJMA SAMEGA SEBE

RAZVOJ POJMA SAMEGA SEBE

Pomemben dogodek je uporaba lastnega imena. 2.leti - Uporaba lastnega imena, ko se sporočilo nanaša nanj (“daj to Tanji”)

3.leta – vztrajanje pri samostojnem lotevanju stvari (“bom sam”)

4.leta – razširi pojem na “jaz in stvari, ki mi pripadajo”, kazati začne posesivnost (“to je moje”)

5.let – občutja o sebi začne verbalizirati, ima ţe oblikovano sliko o sebi (samopodobo). Vsebuje tako +/- sodbe o lastnem telesu, osebnosti.

RAZVOJ SPOLNE IDENTITETE

3. leta – pozna oznako deček ali deklica, a ne razume, da je spol nekaj stalnega (presojanje spola je na zunanjih značilnostih – npr. obleka)

4. leta – druge navadno pravilno razporedi po spolu in pravilno uporablja zaimke.

6. let – razumevanje konstantnosti spola (razume, da bo celo ţivljenje istega spola, razume razliko v spolnih organih in spolno identiteto (npr. spol M se ne spremeni, če obleče krilo). Začne dosledno posnemati istospolnega starša! Zakaj? Zaradi identifikacije/posnemanja vedenja in stališč/

RAZVOJ PROSOCIALNEGA VEDENJA

To so prostovoljna vedenja, ki drugim koristijo, izboljšajo njihovo počutje, imajo pozitivne učinke. Namen je pomagati drugim, ne da bi pričakovali korist zase.

Sem prištevamo: Sposobnost vţiveti se v druge (empatija), altruizem, enakopravnost, sodelovanje,

Pogosteje pomagajo: sociabilni, manj plašni, manj impulzivni, ki imajo zadovoljeno potrebo po varnosti in tisti, katerim starši hitreje zaupajo različne naloge (domače ţivali)

RZAVOJ EMPATIJE:

Gre za spoznavno-čustveni odziv na čustveno stanje druge osebe. Pomeni sposobnost vţiveti se v nekoga drugega, prepoznati, da je v stiski.

Začne se ţe zgodaj, ko otrok spozna, da svet obstaja ločeno od njega. Vendar je še egocentričen, ne ve kako zgleda situacija iz vidika drugega. Tako se na stanje drugega odziva le čustveno (poleg se joče), a poloţaja osebe ne razume

V 1 l. v situaciji distresnega stanja drugega prej iščejo tolaţbo zase kot za osebo v distresu. V 2 l. začnejo teţiti k temu, da bi pomagali (poboţajo, ponudijo igračo), tudi sami doţivljajo distres. V 3 l. distres diferencira v sposobnost vţivljanja v čustveni poloţaj druge osebe

RAZVOJ ALTRUIZMA (pomoč drugemu brez iskanja koristi): zaradi egocentrizma teţko uvidi, da nekdo potrebuje pomoč. Z upadanjem le-tega narašča altruizem.

RAZVOJ PROSOCIALNEGA VEDENJA Kako spodbujati to vedenje?

STARŠI / VZGOJITELJI SO OTROKOM MODEL prosocialnega vedenja: sami pomagajo drugim; jih spodbujajo k poslušanju zgodb, gledanju filmov, ki poudarjajo sodelovanje, nudenje pomoči; pojasnjujejo in navajajo razloge za primernost vedenja; otroka usmerjajo na posledice ki jih ima vedenje na čustveno stanje drugih,…

Vzgojitelj je v komunikaciji vljuden, spoštljiv, in jim tako daje ustrezen vzgled

Prosocialno vedenje je pogosto vezano na egocentrične motive (ţelja po nagradi, izogibanje neodobravanju s strani drugih)

Biti moramo ustrezen model (zakonitosti modelnega učenja:vzor, nagrada, navezanost), z otrokom se pogovarjamo o primernosti določenega vedenja.

Zaţelena vedenja POHVALITI. Pohvala je ojačitev (socailna nagrada), da bo takšno vedenje ponavljal.

navezuje se naj na točno določeno vedenje; Nasmeh, očesni stik, pokaţite navdušenje; Pohvalite tudi trud, pohvalite ga pred drugimi,…

Pri teţje vzgojljivih uporabi “bolj otipljivo” NAGRADO, ki naj bo: učinkovita, časovno blizu, postopno jo nadomeščajte s socialno nagrado.

ODKLONSKA VEDENJA

ODKLONSKA VEDENJA (muhavost, laži, agresivnost, odklanjane ukazov, zlovoljnost…)

- So znak, da se je začel vključevati v socialna razmerja; gre za SOCIALNO UČENJE.

- Gre za poskus uveljavljanja lastnega “jaza” in upor nesprejemljivim poloţajem.

- KONFLIKTNE SITUACIJE so PRILOŢNOST za razvoj veščin reševanja socialnih problemov. Strategije :

i) konflikta se lotite mirno in potrdite otrokova čustva; ii) zberite informacije in formulirajte problem; iii)

iskanje rešitev in skupen izbor ene.

- Otrok potrebuje številne realne izkušnje s konflikti, podpore, da zmore predvideti konflikte in se nanje

odzvati

- Med 4-6 letom začne fizično izraţanje takšnih vedenj upadati, narašča pa besedno (jezikanje, laţi,

pritoţevanje)

URAVNAVANJE VEDENJA

- NE! S silo premagovati otrokovega oporečništva, saj bo otrok upor prenesel na področja, kamor starši ne

morejo posegati!

- DA! i) odkrit pogovor; ii) vprašati se: poznam otroka, njegove ţelje, potrebe in jih spoštujem?, iii)

DOSLEDNOST v podajanju pravil, nagrad/kazni, vzgoji, iv) kazen je usmerjena na otrokovo vedenje in

NE na njegovo osebnost, v) ignoriranje nezaţelenega vedenja, nagrada zaţelenemu in pokazati zaţeleno,

vi) dober vzgled,…

ODKLONSKA VEDENJA LAŽ

Zakaj otroci laţejo? i) nimajo še trdnega notranjega nadzora nad resničnostjo tistega o čemer govori. ii)

izogniti se kazni za storjeno dejanje, iii) načrtujejo ţeleno dejanje in vedo, da bi jim starši to preprečili.

Stalno se vprašajmo zakaj se je zlagal? Ali je prekršil moralno (nekdo je prizadet, nanašajo se na odnose

med ljudmi) ali konvencionalno pravilo (druţbeno sprejemljivo vedenje) – otroka spomnimo, da njegova

izjava ni v skladu z dejanskim stanjem?

DRUGA ODKLONILNA VEDENJA: pretvarjanje, da ne sliši zahtev, začne ukazovati drugim, muhavost,

kasneje začnejo jezikati

KRAJE

v otroštvu normalen pojav (če gre za enkraten dogodek in se ne ponavlja),

vzroki so različni (močna ţelja po predmetu, postavljanje pred prijatelji, iščejo pozornost).

Z otrokom se pogovoriti in prikazati zakaj ne smemo krasti (ob tem ponazorimo čustveno stanje osebe-

ţalost).

TEKMOVALNOST: je izraz agresivnosti, uveljaviti svoj socialni poloţaj in zmanjšati poloţaj drugega. Ob

enem si ustvarja predstavo o sebi.

- Pripomore k učenju kake veščine, saj so otroci v skupini tekmovalni in bolj vztrajni kot če bi se veščine

učili sami. Tekme se pogosto končajo s prepirom.

ODKLONSKA VEDENJA

AGRESIVNOST Agresivno vedenje povzroča drugim telesno bolečino, strah, tesnobo,… Izraţena je lahko na fizičen, verbalen način ali posreden(zbadanje), obrekovanje, toţarjenje.

ZNAČILNOSTI AGRESIVNEGA VEDENJA:

Zmerne obl agresivnosti so normalna značilnost razvoja.

spremenijo se razlogi za agresivno vedenje. (Agresivnost je bolj usmerjena na vrstnike, ne več na starše).

Pride do premika iz preteţno telesne k besedni agresivnosti (jezikanje, laţi).

Bolj agresivni postanejo od 4. do 5 leta, ko se spremeni način igre (kooperativna)

Fantje so bolj agresivni, pri deklicah pa so prisotne posredne oblike (kričanje, neodobravanje)

Velike individualne razlike, ki so odvisne od prirojenih danosti (temperament) in vzgojnih vplivov (način vzgoje, modeli).

Na agresivnost vplivajo (frustracijska toleranca):

Način vzgoje (odobravanje, nagrajevanje takšnega vedenja, modelno učenje, kaznovanje)

Druţinske okoliščine (nesprejeti otroci, nedosledno kaznovanje) Vpliv vrstnikov (ohranjanje ţe pridobljenih vzorcev vedenja)

PREPIRLJIVOST

Predstavljajo pomembno socialno izkušnjo – spoznava mejo kaj je za drugega še sprejemljivo

Doseţe vrh med 3-6 letom; Pojavi se, ker ne zna navezati zrelejših socialnih stikov. Povezana je s čustvi – jezo.

Prepirov je največ med prijatelji, ne pustijo zamere

RAZVOJ MORALNEGA PRESOJANJA

Prvo leto le otrok amoralen, teţi k zadovoljevanju svojih potreb.

Začetek moralnega razvoja je med 1-3 letom, v ospredju so še lastne potrebe, a ţe upošteva pravila odraslih. Pravila upošteva zaradi lastih koristi.

Med 3 in 5 letom ţe govorimo o ponotranjenju moralnih norm in o občutku krivde, če jih krši.

Proti koncu predšol. Obd. Začne razumeti, da je pri dejanju pomemben tudi namen (ne le posledica), razume motive drugih ljudi in ve da so drugačni od njegovih, odpove se trenutni ţelji za dosego dolgoročnega cilja.

V predšol. Obdobju ima največji vpliv druţina.

Kohlberg- Kognitivni psiholog-zgodbe z moralno dilemo

Moralni razvoj poteka v stadijih, zaporedje je univerzalno, neodvisno od kulture, odvisen je od spoznavnega razvoja.

V predšol. Obd. Ima največji vpliv DRUŢINA, vrtec je dobro polje moralnega učenja (izkušnje).

Tehnike vzpodbujanja prosocialnega, moralnega vedenja: indukcija (predstavitev učinkov nesprejemljivega vedenja nekoga na druge ljudi, zakaj je to vedenje zaţeleno, pojasnjevanje razlogov), predstavitev vzrokov, ki so pripeljali do distresa ţrtve; vzgojitelj naj ustvari pristne, skrbne, pravične odnose, in racionalno postavljena pravila; pomembno je emocionalno ozračje,…

RAZVOJ MORALNEGA PRESOJANJA Loči 3. nivoje presojanja:

1. Premoralni nivo: presoja temelji na zunanjih kriterijih (npr. kakšna je bila fizična posledica škode).

- Predšolski otroci so na 1. nivoju – standardi so absolutni, postavijo jih določene avtoritete (starši).

- Pravila upoštevajo zaradi lastne koristi (da se izogne kazni ali išče pohvalo; ker bodo prišli do cilja).

- Fizična posledica škode je pomembnejša od posameznikovega namena.

- Avtoriteto obogajo, ker ima večjo moč. (“ Ni prav, da krademo, ker nas lahko ujamejo in zaprejo”)

2. Konvencionalni ali dogovorni nivo: presoje temeljijo na normah, pričakovanjih skupine, na dogovorih, ki veljajo v druţbi.

3. Postkonvencionalni ali avtonomni nivo: socialni ali pravni dogovori so relativni. Presojanje temelji na univerzalnih, etičnih načelih. Posameznik oblikuje moralna načela neodvisno od avtoritete in zakonov

IGRA

IGRA je temeljna otrokova dejavnost! V njej se razvijajo vsi pomembni duševni procesi! (intelektualne funkcije, domišljija, predstavljivost, socialni razvoj, motorične spretnosti, razvoj moralnega značaja…)

Pri igri cilj ni pomemben, pomembna so sredstva (takoj podre kar je zgradil), v igri si SVOBODEN (peljem se na luno), udeleţba je PROSTOVOLJNA, ni tveganja za neuspeh.

Toličič deli igro na 4. skupine:

1. Funkcijska igra (prijemanje, metanje, tek,…)

2. Domišljijska igra (igranje vlog)

3. Dojemalna igra (poslušanje pravljic, branje, posnemanje,…)

4. Ustvarjalna igra (pisanje, risanje, gradnja, pripovedovanje,…). Značilna je teţnja po uspehu.

Do 2 let je funkcijska igra; med 2 in 5 leti prevladuje domišljijska igra; po 6 letu ustvarjalna, dojemalna pa ves čas od 2 do 7 leta

IGRA Mlajši predšolski otrok: funkcijske igre (ţe bolj zahtevne-lovljenje ravnoteţja, preskakovanje ovir, metanje ţoge), raziskovalne igre (radovednost), prve oblike konstrukcijske igre,

didaktične igre (temeljijo na zaznavanju-nizanje predmetov po značilnostih) Višek doseţe domišljijska igra-igre vlog (velik pomen za socialno-čustveni razvoj).

Starejši predšolski otroci = igra v skupini. Skupine se večajo, so trajnejše, enaka starost v skupini, ni več starejših. Funkcijska igra prerašča v športno aktivnost. Dojemalna igra – pravljice, TV. Paziti, da zaradi dojemalne igre ni omejena ustvarjalna. Domišljijska igra upade zaradi ustvarjalnih iger (most k osnovnim oblikam dela-npr.

učenje). Gre za igre raziskovanja z igralnimi pripomočki.

Do 2. leta = individualna igra (ţelja po vključitvi staršev); Med 2. in 3. letom = vzporedna igra

(v istem prostoru se več otrok igra vsak po svoje);Mlajši predšolski otroci se ţe igrajo tudi v

manjših skupinah, ki pa se nenehno spreminjajo.

RISBA

Razvoj otrokove risbe je tesno povezan z razvojem otrokovega mišljenja, govora, s socialnim in čustvenim razvojem.

Likovno izraţanje – opazovanje sposobnosti zaznavanja, finih ročnih spretnosti, socialno doţivljanje okolja, čustveno doţivljanje.

Uporablja se kot diagnostično sredstvo in v terapevtske namene.

Mogoča je ocena splošnega duševnega razvoja na posameznih starostnih stopnjah. (velja tudi za igro)

1. oblika otrokove risbe = ČEČKANJE, ki nima pomena za otroka in odraslega. Otrok riše in uţiva v tem, da za pisalom ostaja sled. Risba nima pomena.

Nato postajajo črte bolj urejene, pazi, da ne gre preko risalne površine, začne risati po svojem vzorcu – vedno bolj nadzoruje koordinacijo oko-roka.

RISBA RISBA PREDŠOLSKEGA OTROKA

- Med 2. in 3. letom otrok poimenuje svoje čečkanje (preskok!). Povezano z razvojem simboličnega mišljenja. Poimenuje jo glede na asociacijo ob gledanju slike.

- Med 3. in 4. letom pa otrok ţe vnaprej pove kaj bo narisal.

- Shematska faza ali intelektualni realizem = obdobje likovnega izraţanja v predšolski dobi.

Otrok ne riše kar vidi, ampak kar o predmetu ve in čuti. Izstopa kar je zanj pomembno, ne glede na realno razmerje. Rentgenska slika – riše kot da bi videl skozi predmete Najprej riše kar je zanj pomembno, pogosto si pomaga z govorom, gibi Napredek v risbi se kaţe v kompoziciji – elementi so bolje razporejeni, prostor je

prikazan z osnovno črto,…Ve kaj bo narisal. Če je stvar, ki jo riše preteţka, jo bo poenostavil ali izpustil (ni detajlov, pravih kotov) Rad riše s plastelinom, izdeluje iz gline

Razvoj risanja človeka – 1. glavonoţec, 2. dobi oči, 3. izdelan trup, 4. popoln obraz, 5. okončine. Je lahko ocena splošnega miselnega razvoja.

Otroke spodbujamo k igri in risanju - omogočimo razvoj duševnih procesov, sprostitev in pomiritev.