pripoved o minulih letih

Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko bese-dilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najpomembnejši zgodovinski vir za razumevanje srednjeveške zgodovine današnjih Belorusov, Rusov in Ukrajincev. Obe-

nem je ta najstarejši vzhodnoslovanski letopis tudi okno v kulturo, ki so jo določale svetov-nonazorske koordinate, ki so v marsičem drugačne od teh, ki določajo pogled na zgodovino v sodobnosti. Pripoved o minulih letih je tako torej tudi dokument, ki priča o neizogibni vpetosti vsake zgodovinske refleksije v ideološki kontekst obdobja, in čeprav so letopis v preteklosti pogosto uporabljali za utemeljevanje različnih, predvsem ruskih, v zadnjem času pa tudi ukrajinskih nacionalnih zgodovinskih mitov, je njegova resnična vrednost predvsem v tem, da o zgodovini razmišlja v njemu lastnih, srednjeveških kategorijah.

V času, ko zgodovina znova postaja pomemben argument v političnem in ideološkem dis-kurzu Vzhodnih Slovanov, je prvi prevod letopisa v slovenščino aktualen iz dveh razlogov: slovenskemu bralcu osvetljuje najstarejše obdobje dokumentirane skupne vzhodnoslovan-ske zgodovine, obenem pa ga z vsakim odstavkom vedno znova opozarja, da zgodovine – tako v srednjem veku kot danes – ni mogoče povsem ločiti od ideologije.

Pr

ipo

ved

o m

inu

lih

let

ih PRIPOVED O MINULIH LETIH

9 789612 377915

ISBN 978-961-237-791-5

ISBN 978-961-237-791-5 »Začnimo torej to pripoved.«

Pripoved_o_minulih_letih_naslovka_FINAL_nova.indd 1 11.11.2015 9:40:04

PRIPOVED O MINULIH LETIH

Prevod: Aljaž Glaser

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 1 10.11.2015 11:07:48

Pripoved o minulih letih

Naslov izvirnika: Повѣсть временныхъ лѣт

© za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015

Prevod: Aljaž GlaserUredil: Blaž PodlesnikAvtor spremne besede: Simon Malmenvall Lektorirala: Darja MarkojaŠtudenti magistrskega študija rusistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki so sodelovali v študijskem projektu: Radha Bačurina, Magdalena Cvetkova, Ana Čepar, Kaja Galič, Aljaž Glaser, Lara Kadmen, Sonja Kokalj, Matej Križanec, Klementina Laznik, Anamarija Marcina, Jerka Vrsalović, Yuliya Zapeka.Tehnično urejanje in prelom: Jure PreglauIlustracije: Miniature iz Radzivilovskega kodeksa (15. stol.)

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniIzdal: Oddelek za slavistikoZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Vodja uredništva strokovnih publikacij Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Tone Smolej

Ljubljana, 2015Prva izdajaTisk: Birografi ka Bori, d. o. o.Naklada: 300 izvodovCena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Inštituta za literarne prevode, Rusija.

CIP Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(47)”08/11”

PRIPOVED o minulih letih / prevod Aljaž Glaser ; [avtor spremne besede Simon Malmenvall ; ilustracije minature iz Radzivilovskega kodeksa (15. stol.)]. 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015

Prevod dela: Povest´ vremennyh let

ISBN 9789612377915

281983744


Kazalo

Beseda prevajalca 5

Pripoved o minulih letih O izvoru ruske dežele 7Ruska dežela dobi ime 15Rjurikova smrt in predaja oblasti Olegu 18Za Olegom je zavladal knez Igor 29Igorjeva smrt in Olgino maščevanje 32Krst kneginje Olge 40Svjatoslavova smrt in spor za nasledstvo 49Vladimirjevo iskanje vere in pogovor s filozofom 55Odločitev za krščanstvo in Vladimirjev krst 68Vladimirjeva smrt in Svjatopolkov zločin nad Borisom in Glebom 82Jaroslavova zmaga nad Svjatopolkom in dogovor z Mstislavom 91Ustanovitev Pečerskega samostana v Kijevu 98Spor med nasledniki Jaroslava in smrt Teodozija Pečerskega 113Prenos relikvij Teodozija Pečerskega 127Dogovor v Ljubeču in oslepitev Vasiljka Tereboveljskega 143Začetek vladavine Vladimirja Monomaha 165

Seznam gradiva 172Seznam okrajšav 173

Simon Malmenvall Kijevska Rusija in Pripoved o minulih letih 175

Prvi del: Oris zgodovine Kijevske Rusije do začetka 12. stoletja 175Vprašanje izvora 175Varjagi in Rjurik 176Oleg, prenos središča v Kijev in ime »Rus‘« 178Velika kneginja Olga in njen bojeviti sin Svjatoslav 181Vladimir Svjatoslavič prevzame oblast in širi svoje ozemlje 184Vladimirjeva verska politika in pokristjanjenje Kijevske Rusije 186Čas Jaroslava Modrega 190Od Jaroslava Modrega do Vladimirja Monomaha 193Pomen Kijevske Rusije 198


Drugi del: Pripoved o minulih letih kot staroruska osmislitev zgodovine odrešenja 200

Opredelitev 200Nastanek in slog 202Biblijski tipološki ključ 207Odrešenjska zgodovina že v naslovu 208Šest poudarkov, šest »postaj« 209Nezaključena zgodovina 213Jezik kot identiteta 214Krščanstvo, ki osmišlja in povzdiguje 218Prvenstvo Kijeva 220»Razsvetljeni« Vladimir 221Bizanc in Stara Rusija 223»Krščanski zakon« in poganstvo 226Vladarji kot uresničevalci božje previdnosti 228Tradicija in njen globlji pomen 231Knežji etos 234Izobrazba in pisna kultura 237Dragocena pristranskost 239

Reference 241


5Beseda prevajalca

Beseda prevajalca

Prevod Pripovedi o minulih letih (v nadaljevanju bom, sledeč splošno sprejeti konvenciji, za poimenovanje tega besedila uporabljal kratico PVL po naslovu kroniškega teksta v cerkveni slovanščini vzhodnoslovanske redakcije – Повѣсть временныхъ лѣт) je začel svojo pot

v skupinskem projektu študentov 1. letnika magistrskega študija rusistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pri predmetu Stara ruska književnost pod mentorstvom doc. dr. Blaža Podlesnika.1 V omenjenem projektu nastali slovenski teksti so mi služili kot ena od referenc pri sestavljanju prevoda.

Prevod se opira na prevod kronike v sodobno ruščino, ki ga je pripravil Oleg V. Tvorogov (gl. citirana dela) po izvornem besedilu v cerkveni slovanščini vzhodnoslovanske redakcije, kakor je to izpričano v t. i. Hipatijevskem rokopi-su – enem od rokopisov iz poznega srednjega veka, ki podaja tekst PVL. Na nekaterih nejasnih mestih se moje branje naslanja neposredno na izvirnik oz. na njegovo rekonstrukcijo, kakor jo v svoji monumentalni interlinearni izdaji podaja Donald Ostrowski (gl. citirana dela).

Kjer je to nujno za bralčevo razumevanje, so v tekst vstavljene pomenske opombe oz. dopolnitve, ki jih uvaja trikotni oklepaj (< … >). Nekatere izmed teh opomb so prisotne že v ruskem prevodu O. Tvorogova in te brez posebnega kvalifikatorja ohranjam tudi v slovenskem prevodu. Razlagalne dopolnitve, ki sem jih dodal sam, so prav tako zapisane v trikotnih oklepajih s pripisom »op. prev.«.

1 Za seznam študentov, ki so sodelovali v projektu, gl. kolofon.


6 Beseda prevajalca

Besedilo spremljajo komentarji pod črto; ti podajajo predvsem zgodovinske, geografske, kulturne in jezikovne podatke, ki lahko obogatijo bralčevo izkušnjo s tem časovno in kulturno oddaljenim besedilom. Večina podatkov v opombah je prevzeta iz izdaje O. Tvorogova (gl. citirana dela); v tem primeru vir informacije ni posebej naveden. Če informacije, uporabljene v komentarju, izhajajo iz drugega vira, je ta naveden.

Citati iz Biblije so v skladu s splošno sprejeto metodologijo pri prevajanju starih rokopisnih spomenikov prevedeni na novo; v prevodu se tako le minimalno naslanjam na izbiro besed v obstoječih slovenskih prevodih Biblije. Tekst Biblije je bil kronistu PVL namreč dostopen v obliki, ki se bistveno razlikuje od sodobnih izdaj (recimo Slovenskega standardnega prevoda Biblije, SSP) oz. je v primerjavi z njimi pomanjkljiv in vsebuje mnoga nepristna branja. Obenem pa je kronist pri citiranju Biblije (očitno iz spomina) pogosto delal napake in se oddaljil tudi od svojega tekstovnega vira; takšne napake segajo od sprememb besednega reda do združevanja, »konflacije« več različnih odlomkov iz Biblije v enega, ter pogosto bistveno spremenijo pomen citiranega odlomka (o tem gl. Ostrowski 2009).

Oznake citatov iz Biblije, ki jih navajam pod črto skupaj s komentarji, se tako ne sklicujejo na noben specifičen prevod ali izdajo Svetega pisma, temveč na »virtualni« tekst Biblije, jezikovno nevtralno abstrakcijo, v katero lahko umestimo odlomek v skladu z njegovimi semantičnimi lastnostmi. Strogo gledano bi torej moral veliko večino biblijskih citatov v PVL uvajati napotek »glej« (okrajšano »gl.«; na primer: gl. 1 Mz 1,1), saj navedki niso dobesedni; v tem prevodu pa (po konvenciji, ki ji v svojih komentarjih sledi že Tvorogov) pri veliki večini biblijskih citatov napotek »glej« vseeno opuščam, saj bi bil zaradi svoje povsodnosti redundanten.

Ob izidu prevoda bi se rad zahvalil vsem sošolcem in kolegom, ki so sodelovali v omenjenem študijskem projektu; nadalje se zahvaljujem profesorjem Blažu Podlesniku, Vidu Snoju, Jerneji Kavčič, Tomislavu Virku in Aleksandri Derganc ter kolegu Simonu Malmenvallu za številne koristne napotke in splošno strokovno pomoč. Posebna zahvala gre tudi Sari Dirnbek.


7Pripoved o minulih letih

Pripoved o minulih letih meniha iz Teodozi-jevega pečerskega samostana o tem, od kod je izšla ruska dežela < ... >, o tem, kdo ji je prvi zavladal, in o izvoru ruske dežele1

Začnimo torej to pripoved.

Po vesoljnem potopu so si trije Noetovi sinovi razdelili zemljo: Sem, Ham in Jafet. Semu je pripadel vzhod:2 Perzija, Baktrija, celo do Indije v dalj in v šir do Rinokurúre, se pravi od vzhoda pa do poldneva; Si

rija, Medija do reke Evfrat, Babilon, Kordina, Asirci, Mezopotamija, Starodavna Arabija, Elimaja,3 Indija, Silna Arabija, Kojlesírija,4 Komagena in vsa Fenicija.

Hamu pa je pripadel jug: Egipt, Etiopija, ki meji na Indijo, in druga Etiopija, v kateri izvira etiopska Rdeča reka, ki teče na vzhod; Tebe, Libija, ki meji na Kirinijo, Marmarija, Sirta, druga Libija, Numidija, Masurija, Mavretanija, ki se nahaja nasproti Agadirja. Na vzhodu pa so Kilikija, Pamfilija, Pizidija, Mezija, Likaonija, Frigija, Kamalija, Likija, Karija, Lidija, druga Mezija, Troada,

1 Med vsemi rokopisi PVL le Hipatijevski v naslovu omenja ime Nestor, ki zato verjetno ni bilo izpričano v izvirnem besedilu kronike.

2 Tukaj se začenja seznam dežel Noetovih sinov. Besedilo PVL tukaj ne sledi Bibliji (prim. 1 Mz 10,10–12,19 in 30), temveč kroniki bizantinskega kronista Georgija Hamartola (gl. naslednje opombe).

3 Predel Mezopotamije, znan tudi kot Elam.4 Gr. Koíle Syría, dob. Prazna Sirija, ravninski predel Sirije.


8 Pripoved o minulih letih

Bitinija, Eolija in Stara Frigija. K temu sodijo tudi nekateri otoki: Sardinija, Kreta, Ciper in reka Heona, imenovana Nil.

Jafetu pa so pripadle severne in zahodne dežele: Medija, Albanija, Mala in Velika Armenija, Kapadokija, Paflagonija, Galatija, Kolhida, Bospor, prebivalci Meotije, Derevije, Sarmatije in Tavride, Skitija, Tračani, Makedonija, Dalmacija, Molosija, Tesalija, Lokrida, Pelenija, ki se imenuje tudi Peloponez, Arkadija, Epir, Ilirija, Slovani,5 Lihnitija, Adriakija in Jadransko morje. Dodeljeni so mu bili tudi otoki: Britanija, Sicilija, Evbeja, Rodos, Hios, Lesbos, Kitera, Zakintos, Kefalonija, Itaka, Krf, del Azije, ki se imenuje Jonija, in reka Tigris, ki teče med Medijo in Babilonom. Do Pontskega morja6 na sever: Donava, Dnester in Kavkaško – se pravi Ogrsko – gorovje7 in od tam prav do Dnepra. In druge reke: Desna, Pripjat, Dvina, Volhov, Volga, ki teče na vzhod v Semove dežele. V deželah Jafeta pa bivajo Rusi, Čudi in razna ljudstva: <pleme, op. prev.> Merja, <pleme, op. prev.> Muroma, Vesi, <pleme, op. prev.> Mordva, zavološki Čudi, Permi, <pleme, op. prev.> Pečera, Jami, Ugri, Litovci, Zemgali, Korsi, Letgali in Livi.8 Poljaki in Prusi9 ter Čudi živijo blizu Varjaškega morja. Ob tem morju pa živijo Varjagi:10 proti vzhodu do Semovih predelov, proti zahodu pa do angleških in vlaških dežel.11

Potomci Jafeta so tudi Varjagi, Švedi, Normani, Goti,12 Rusi, Angli, Galičani,13 Vlahi,14 Rimljani, Nemci, Korljagi,15 Benečani, Genovežani in drugi – na zahodu mejijo na južne dežele in so sosedje Hamovih plemen.

Ko so Sem, Ham in Jafet vrgli žreb in razdelili zemljo, so živeli vsak na svojem kraju, da nihče ne bi mogel stopiti na bratovo ozemlje. In bilo je eno

5 Ta etnonim je dodal kronist PVL, saj ga v kroniki Hamartola ni.6 Tukaj se začenja opis slovanskih dežel; kronist PVL ne sledi več kroniki Hamartola.7 Karpati.8 Čudi so predniki Estoncev; iz plemen Perm in Pečera je izšlo ljudstvo Komi; Merja je pleme, ki je

živelo v okolici Velikega Rostova; pleme Muroma je živelo v bližini mesta Murom; Vesi ali Vepsi so živeli med Ladoškim in Belim jezerom; zavološki Čudi so živeli za prekladališčem tovora na Severni Dvini. Jami so bili predniki Fincev, pleme Ugra pa ljudstev Mansi in Hanti. Zemgali, Korsi, Letgali in Livi so baltska plemena, ki so živela ob Baltskem morju in Severni Dvini.

9 Baltsko pleme, ki je živelo ob obali Baltskega morja med Vislo in Njemenom.10 Rus. варяги, csl. варязи; kronistovo poimenovanje skandinavskih ljudstev (kasneje tudi za

najemniške vojščake, ki so jih ruski knezi sprejemali v svoja spremstva).11 Verjetno Italija.12 Verjetno prebivalci otoka Gotland.13 Različni viri predpostavljajo, da gre za Galičane, Galce, Gotlandčane ali Valižane.14 Kronistovo poimenovanje prebivalcev starega Rima.15 Morda kronistovo poimenovanje Karolingov.



samo ljudstvo. Ko so se ljudje na zemlji namnožili, so se namenili postaviti stolp do neba v času Nektana in Faleka. Zbrali so se v šinárski deželi, da bi zgradili stolp do neba in okoli njega mesto Babilon; gradili so stolp štirideset let in ni bil dokončan. In Gospod Bog je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, in Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo in en jezik.« In Bog je pomešal ljudstva med seboj, jih razdelil na dvainsedemdeset ljudstev in jih raztrosil po vsej zemlji. Ko je pomešal ljudstva, je Bog porušil stolp z velikim vetrom; njegove ruševine ležijo med Asirijo in Babilonom in merijo v višino in širino 5433 komolcev, in ruševine so se ohranile mnogo let.16

Po porušenju stolpa in razdelitvi ljudstev so Semovi sinovi zavzeli vzhodne, sinovi Hama pa južne dežele. Jafetovi sinovi so zavzeli zahod in severne dežele. Iz teh dvainsedemdesetih ljudstev je izšlo tudi slovansko ljudstvo, in sicer iz Jafetovega plemena – tako imenovani Noriki,17 ki so Slovani.

Dolgo zatem so se Slovani naselili ob Donavi, kjer sta sedaj ogrska in bolgarska dežela. Ti Slovani so se raztepli po svetu in si nadeli imena po krajih, kjer so se naselili. Tako so se nekateri naselili ob reki Moravi in se poimenovali Moravani, drugi pa so se poimenovali Čehi. Tudi naslednji so Slovani: Beli Hrvati, Srbi in Karantanci. Ko so Vlahi napadli obdonavske Slovane, so se naselili mednje in jih pričeli zatirati. Prišli so še drugi Slovani, se naselili ob Visli in se poimenovali Poljaki, iz teh Poljakov pa so izšli Poljani; drugi Poljaki so Ljutiči, spet drugi Mazovci in Pomorjani.18

Prav ti Slovani so se naselili ob Dnepru in se poimenovali Poljani, drugi pa Drevljani, saj so se naselili v gozdovih; drugi so se naselili med Pripjatom in Dvino ter se poimenovali Dregoviči. Drugi so se naselili ob Dvini in se poimenovali Poločani po rečici, ki se izliva v Dvino in jo imenujejo Polota.19 Tisti Slovani, ki so se naselili okrog jezera Ilmen, so si nadeli svoje ime in zgradili mesto, ki so ga poimenovali Novgorod.

16 Zgodba iz Biblije (1 Mz 11,1–9), dopolnjena z apokrifnimi detajli. Tekst je povzet po kroniki Hamartola.

17 Noriki, prebivalci Norika, rimske province južno od Donave, med Retijo in Panonijo. 18 Poljska plemena: Poljani so živeli v Mali Poljski, Mazovci med Vislo in Bugom, Pomorjani pa

na južni obali Baltskega morja. Slovansko pleme Ljutičev je živelo na južnem bregu Baltskega morja med Labo in Odro.

19 Desni pritok Zahodne Dvine.



Drugi so se naselili ob Desni, ob Sejmu20 in ob Suli21 ter se poimenovali Severjani.22 Tako se je razširilo slovansko ljudstvo, po njem pa je dobila ime tudi slovanska pisava.

Ko so Poljani sami živeli v teh hribih, je tod vodila pot od Varjagov na Grško in z Grškega po Dnepru; v zgornjem toku Dnepra je bilo mogoče prenesti brodove do reke Lovat. Po Lovatu je mogoče pripluti v Ilmen, veliko jezero; iz tega jezera teče reka Volhov in se izliva v veliko jezero Nevo,23 ustje tega jezera pa se izliva v Varjaško morje. Po tem morju je mogoče pripluti celo do Rima, iz Rima pa je moč po njem priti do Carigrada, od Carigrada pa v Pontsko morje,24 kamor se izliva reka Dneper. Dneper izvira v Oškem gozdu25 in teče proti jugu, Dvina pa teče iz istega gozda proti severu ter se izliva v Varjaško morje. Iz istega gozda teče Volga proti vzhodu in se v sedemdesetih ustjih izliva v Hvalinsko morje.26 Tako je mogoče iz ruske dežele pripluti po Volgi do Bolgarov in Hvalisov, proti vzhodu doseči Semove dežele, po Dvini pa pripluti do Varjagov; od Varjagov nato do Rima, od Rima pa do Hamovih dežel. Dneper se izliva v Pontsko morje v treh ustjih; to morje imenujejo Rusko – na njegovih bregovih je učil sveti Andrej, Petrov brat.27

Pravijo, da je Andrej, ko je poučeval v Sinopu in prispel v Herson, izvedel, da je nedaleč od Hersona ustje Dnepra. Zaželel si je iti v Rim in tako je priplul v ustje Dnepra, od tam pa je odplul navzgor po reki. In zgodilo se je, da je prišel in stal pod gorami na bregu reke. Ko je zjutraj vstal, je rekel učencem, ki so bili z

njim: »Ali vidite te gore? Nanje bo posijala božja milost, zraslo bo veliko mesto in Bog bo postavil mnogo cerkva.« In povzpel se je na gore, jih blagoslovil in postavil križ; pomolil je k Bogu, nato pa se spustil z gore, kjer bo kasneje Kijev, in odplul navzgor po Dnepru. Prišel je med Slovane, kjer danes stoji

20 Levi pritok Desne.21 Levi pritok Dnepra.22 Slovansko pleme.23 Ladoško jezero.24 Črno morje.25 Del Valdajskega višavja.26 Kaspijsko jezero.27 Kult apostola Andreja je bil zelo razširjen v Kijevski Rusiji; bržkone je kronist prav zato

vključil to zgodbo v PVL.



Novgorod, in videl ljudi, ki so tam živeli – kakšne šege imajo, kako se umivajo in bičajo – ter se močno začudil nad njimi. Šel je k Varjagom, prišel v Rim in pripovedoval, koliko ljudi je poučil in koga je videl, ter dejal: »Na poti semkaj sem videl čudo v slovanski deželi. Videl sem lesene kadi, ki jih močno segrejejo; slečejo se, da so nagi, in se polijejo z mitjem,28 nato pa vzamejo snope metličja in se začnejo bičati. Tako se pretepejo, da le stežka zlezejo ven, komajda živi; in polijejo se z ledeno vodo ter šele tako oživijo. To počnejo neprestano; nihče jih ne muči, le sami sebe mučijo, in ne umivajo se, temveč < ... > mučijo.« Ti, ki so to slišali, so se močno začudili. Andrej je po postanku v Rimu prispel v Sinop.

Poljani so v tistem času živeli sami in vladali svojemu rodu (že pred temi brati so namreč obstajali Poljani); vsi so živeli s svojim rodom na svoji zemlji, vsak je vladal samemu sebi. In bili so trije bratje: eden z imenom Kij, drugi Šček, tretji Horiv in njihova sestra Libed. Kij je živel na hribu, kjer je danes Boričev privoz,29 Šček na hribu, ki se danes imenuje Ščekovica, Horiv pa na tretjem hribu, po njem imenovanem Horivica. Zgradili so mesto in v čast starejšemu bratu so mu dali ime Kijev.30 Okrog mesta je bil velik borov gozd in tam so lovili divje zveri. Ti ljudje so bili modri in razumni in imenovali so se Poljani; zaradi njih so Kijevčani do današnjega dne Poljani.

Nekateri so iz nevednosti govorili, da je bil Kij brodar; v bližini Kijeva je bil tiste čase namreč brod z one strani Dnepra, zaradi česar so govorili: »Na Kijevski brod«. Če bi bil Kij brodar, ne bi potoval v Carigrad. Kij je vladal svojemu rodu, in ko je obiskal cesarja – ne vemo, katerega, vemo pa, da je bil, kot pravijo, ob svojem prihodu deležen velikih časti cesarja (katerega, ne vem).31 Ko se je vračal, je prišel do Donave; vzljubil je tisti kraj, zgradil majhno mesto in želel tam živeti s svojim rodom, vendar mu sosedje tega niso dovolili. Do današnjega dne ljudje z bregov Donave to mestece imenujejo Kijevec. Ko se je Kij vrnil v svoje mesto Kijev, je sklenil svoje življenje; njegova brata Šček in Horiv ter njuna sestra Libed so prav tako umrli tam.

Po teh bratih je njihov rod začel vladati Poljanom; Drevljani in Dregoviči so imeli svojo oblast, Novgorodski Sloveni so imeli svojo, drugačna je bila spet ob

28 Rus. мытьё; olje dišečih zelišč, ki so ga uporabljali za umivanje.29 Boričev privoz je povezoval center Kijeva s Podolom ob bregu Dnepra.30 O času nastanka mesta Kijev obstajajo različne teorije; nekateri nastanek mesta postavljajo že

v 5. stol., drugi pa najkasneje v 10. stol., toda mesto je začelo hitreje rasti šele pod Vladimirjem I. v 10.–11. stol.

31 Zgodovinar B. A. Ribakov domneva, da je bil Kij resnična zgodovinska oseba in da je obiskal Bizanc v času cesarja Anastazija (491–565) ali Justinijana (527–565), saj so arheologi na območju Kijeva odkrili novce teh dveh cesarjev.



reki Poloti, kjer živijo Poločani. Iz slednjih so izšli Kriviči, ki živijo ob zgornjem toku rek Volge, Dvine in Dnepra; njihovo mesto je Smolensk, tam živijo Kriviči. Iz njih izhajajo tudi Severjani. Ob Belem jezeru živijo Vesi, ob Rostovskem jezeru in jezeru Kleščina32 pa pleme Merja. Ob reki Oki – tam, kjer se izliva v Volgo – so druga ljudstva: Muroma, Čeremisi in Mordva. Slovanska ljudstva v ruski deželi so torej le naslednja: Poljani, Drevljani, Novgorodci, Poločani, Dregoviči, Severjani in Bužani, imenovani tako, ker so živeli ob Bugu; kasneje so se imenovali Volinjčani.

To pa so druga ljudstva, ki plačujejo davek Rusom: Čudi, Vesi, Merja, Muroma, Čeremisi, Mordva, Permi, Pečera, Jami, Litovci, Zemgalci, Korsi, Narova in Livi – ti govorijo svoje jezike, izvirajo iz Jafetovega rodu in živijo v severnih deželah.

Ko je ljudstvo Slovanov, kakor smo govorili, živelo na Donavi, so prišli iz skitske dežele, se pravi od Hazarov, tako imenovani Bolgari in se naselili ob Donavi in bili so naseljenci na slovanski zemlji. Potem so prišli Beli Ogri, pregnali Vlahe in tako poselili slovansko deželo ter ji zavladali. Ogri so se pojavili v času cesarja Heraklija in se bojevali s perzijskim kraljem Kozravom.33 Takrat so živeli tudi Obri,34 ki so se bojevali s cesarjem Heraklijem in ga skoraj ujeli. Ti Obri so se bojevali s Slovani in zatirali Dulebe,35 ki so prav tako Slovani, in delali so silo ženam Dulebov. Tako je bilo: ko se je Ober odpravljal na pot, ni dovolil vpreči konja ali vola, temveč je ukazal vpreči tri, štiri ali pet žensk, da so vlekle voz; tako so mučili Dulebe. Obri so bili visoke rasti in ponosnega duha in Bog jih je iztrebil: vsi so pomrli, niti eden ni preživel. V ruski deželi je še dandanes pregovor: »Pomrli so kot Obri.« Po njih nista ostala ne rod ne potomstvo. Za Obri so prišli Pečenegi,36 za njimi pa so Črni Ogri37 obšli Kijev, toda to je bilo kasneje, že pod Olegom.

Poljani, ki so si sami vladali, kakor smo že govorili, so bili slovanskega rodu in so se poimenovali Poljani. Drevljani so izšli iz prav teh Slovanov in so se poimenovali Drevljani. Radimiči in Vjatiči so iz rodu Poljakov. Med Poljaki

32 Jezeri Nero in Pleščejevo v današnji Jaroslavski oblasti v Rusiji.33 Bizantinski cesar Heraklij je leta 627 premagal perzijskega kralja Kozrava II. Kronika Hamar

tola med cesarjevimi zavezniki omenja Ugre, očitno te, ki so v PVL imenovani Beli Ogri.34 Avari; avarski kaganat, zveza raznih, večinoma turških plemen, je bil ustanovljen v 60. letih 6.

stol. Center kaganata je bil v Panoniji.35 Slovansko pleme iz skupine Antov; to ime so nosila plemena, ki so živela v volinjski deželi, na

Poljskem, Češkem in v srednjem toku Donave.36 Zveza turških plemen. Konec 9. stol. so Pečenegi zavzeli severno obalo Črnega morja in po

gosto napadali sosednje ruske kneževine.37 Predniki Madžarov.



sta bila namreč dva brata: Radim in Vjatko. Prišla sta in se naselila: Radim ob Soži – po njem so se poimenovali Radimiči, Vjatko pa se je s svojim rodom naselil ob Oki – po njem so ime dobili Vjatiči. In živeli so v miru med seboj Poljani, Drevljani, Severjani, Radimiči, Vjatiči in Hrvati.38 Dulebi so živeli ob Bugu, kjer sedaj živiijo Volinjčani, Uliči in Tiverci pa so se naselili ob Bugu, Dnepru in vdolž Donave. Bilo jih je mnogo, saj so živeli ob Bugu in Dnepru prav do morja.39 Njihova mesta so se ohranila do danes in Grki so jih poimenovali »Veliki Skiti«.40

Vsa ta plemena so imela svoje šege, zakone svojih očetov in izročila, in vsako pleme je imelo svoje običaje. Poljani imajo mirne in ponižne navade svojih prednikov, spoštljivi so do svojih snah in sestra ter mater, snahe pa izkazujejo veliko spoštovanje svojim taščam in svakom. Imajo tak poročni običaj: ni ženin tisti, ki gre po nevesto, temveč jo pripeljejo na predvečer poroke, naslednji dan pa prinesejo njeno doto. Drevljani pa so živeli živalsko, živeli so kakor živina: pobijali so se med seboj, jedli vse, kar je nečisto, porok pa niso imeli, temveč so dekleta ugrabljali ob vodah. Radimiči, Vjatiči in Severjani so imeli enake navade: živeli so v gozdu kakor vse zveri, jedli so vse, kar je nečisto, preklinjali so pred svojimi očeti ter snahami in niso se poročali, temveč so prirejali rajanja med vasmi. Srečevali so se na teh rajanjih, plesali in peli vsakršne demonske pesmi ter si jemali žene po dogovoru z njimi; imeli so po dve in po tri žene. In če je kdo umrl, so zanj pripravili gostijo, nato pa postavili veliko grmado, na katero so položili pokojnika in ga sežgali, potem pa so zbrali kosti in jih dali v majhno posodo ter jo postavili na steber ob cesti, kakor še danes delajo Vjatiči. Te navade so se držali tudi Kriviči in drugi pogani, ki niso poznali božjega zakona, temveč so si zakon postavili sami.

38 Pri Hrvatih gre verjetno za vzhodnoslovansko pleme. 39 Tiverci (iz antičnega imena za Dnester, Tiras) so živeli v bazenu Dnestra, Uliči pa verjetno ob

spodnjem toku Dnepra.40 V bizantinskem zgodovinopisju so ponavadi uporabljali etnonime, ki so izhajali iz antike;

imena ljudstev in plemen, ki so v antiki živela na določenih področjih, so prenesli na ljudstva, ki so tam živela v njihovi sodobnosti. Tako je na primer z etnonimom Skiti.



Georgij pravi v svojem letopisu:41 Vsako ljudstvo ima bodisi zapisane zakone bodisi običaje, ki jih ljudje, ki ne poznajo zakona, upoštevajo kot izročilo prednikov. Prvi med njimi so Sirijci, ki živijo na koncu sveta. Njihov zakon so običaji njihovih očetov: ne smejo nečistovati in prešuštvovati, ne smejo krasti, obrekovati, ubijati in nasploh delati zla. Prav tak je zakon Baktrijcev, imenovanih tudi Rahmani ali Otočani;42 po izročilu pradedov in vsled pobožnosti ne jedo mesa in ne pijejo vina, ne živijo v razvratu in ne delajo nikakršnega zla. Drugače je pri njihovih sosedih Indijcih: ti so morilci in zlodeji, pobesneli preko vseh meja: v notranjosti njihove dežele jedo ljudi in ubijajo popotnike, celo hranijo se kot psi. Tudi Kaldejci43 in Babilonci imajo svoje zakone: poročajo se z materami, nečistujejo z otroki bratov in morijo. In vsako brezsramno dejanje, ki ga zagrešijo, imajo za vrlino, četudi so daleč od svoje dežele.

Drugačen zakon imajo Gelejci:44 njihove žene orjejo, gradijo hiše in opravljajo moška dela pa tudi ljubezni se predajajo, kolikor hočejo; možje jih prav nič ne zadržujejo in ne sramujejo se. Med njimi so pogumne ženske, vešče lova na zveri. Žene vladajo svojim možem in jim ukazujejo. V Britaniji več mož spi z eno ženo, prav tako pa je mnogo žena v zvezi z enim moškim; brezzakonju sledijo kot postavi očetov in nihče jih pri tem ne ovira ali obsoja.

Amazonke45 nimajo mož, prav kakor nema živina; le enkrat na leto, ko je blizu pomlad, se odpravijo iz svoje dežele in se družijo z moškimi iz okoliških <dežel>; ta čas imajo za nekakšno slavje ali velik praznik. Ko spočnejo od njih, spet zapustijo te dežele. Če se, ko pride čas poroda, rodi deček, ga ubijejo, če pa je deklica, jo hranijo in skrbno vzgajajo.

Tako se tudi sedaj pri nas Polovci držijo zakona svojih očetov: prelivajo kri in se s tem celo ponašajo, jedo mrhovino in vse, kar je nečisto: hrčke in tekunice, za žene si jemljejo svoje mačehe in snahe pa tudi drugim običajem svojih očetov sledijo. Mi, kristjani vseh dežel, kjer verujejo v sveto Trojico, v en krst in kjer izpovedujejo eno vero, pa imamo en zakon, saj smo bili krščeni v Kristusa in smo oblekli Kristusa.46

41 Tukaj se začenja dolg segment, prevzet iz kronike Hamartola.42 V kroniki Hamartola so Baktrijci, prebivalci države v srednji Aziji, zmotno povezani z Rahm

ani, legendarnim ljudstvom, ki naj bi živelo na blaženih otokih.43 Semitsko pleme, ki je živelo na jugu Mezopotamije. 44 Skitsko pleme, ki naj bi po predstavah antičnih geografov živelo jugozahodno od Kaspijskega

morja.45 Legendarno ljudstvo bojevnic, o katerem so pisali antični in kasneje tudi srednjeveški avtorji. 46 Gal 3,27.



Sčasoma, po smrti teh bratov, so Drevljani in različna okoliška ljudstva začeli zatirati Poljane. Nanje, ki so živeli v gozdovih in v hribih, so naleteli Hazari47 in dejali: »Plačajte nam davek.« Poljani so se posvetovali in dali od vsakega ognjišča po en meč in Hazari so jih odnesli svojemu knezu in svojim starešinam ter jim rekli: »Poglejte, našli smo nove dajatve.« Ti so vprašali: »Od

kod?«, oni pa so odgovorili: »Iz gozda v hribih nad reko Dneper.« Vprašali so: »Kaj pa so dali?« Pokazali so jim meč. In hazarski starešine so dejali: »Ta davek nam ne bo v prid, knez. Dobili smo ga z orožjem, ki je ostro

samo na eni strani – s sabljo, oni pa imajo dvorezno orožje – meč. Usojeno jim je, da bodo pobirali davke pri nas in v drugih deželah.« Vse to se je tudi zgodilo, zakaj niso govorili po svoji, temveč po božji volji. Tako je bilo tudi pod faraonom, egiptovskim kraljem; ko so privedli predenj Mojzesa, so rekli faraonovi starešine: »Temu človeku je sojeno ponižati egiptovsko deželo.«48 Tako se je tudi zgodilo: Egipčani so poginili od Mojzesovih rok, prej pa so bili <Hebrejci> njihovi sužnji. Prav tako se je zgodilo s Hazari: najprej so sami vladali, nato pa so jim zavladali drugi; in ruski knezi vladajo nad Hazari do današnjega dne.

Leta 6360 (852), 15. leta v indiktu,49 ko je zavladal cesar Mihael,50 je ruska dežela dobila ime. To smo izvedeli, ker so v času tega cesarja prišli Rusi nad Carigrad, kot je zapisano v grškem letopisu. Zato bomo tukaj začeli in zapisali števila let:51 od Adama do vesoljnega potopa je 2242 let, od potopa do Abrahama jih je 1082, od Abrahama do Mojzesovega odhoda iz Egipta je

47 Turško ljudstvo, sorodno Protobolgarom. Sredi 7. stol. je na območju današnjega Dagestana, porečja Kubana in step ob Azovskem morju nastala državna tvorba, imenovana Hazarski kaganat.

48 Citat je apokrifen. Prim. 2 Mz 1,10.49 Kronika v skladu s tradicijo, ki se je v Kijevski Rusiji razširila s prevzetjem krščanstva, dati

ra dogodke od »stvaritve sveta«. Indikt je petnajstletni cikel, ki so ga uporabljali bizantinski kronisti.

50 Bizantinski cesar Mihael III. je prevzel oblast leta 842, ne 852. 51 V tem kronološkem orisu so omenjeni biblijski liki: prvi človek Adam, očak Abraham, Mo

jzes, ki je vodil eksodus Hebrejcev iz Egipta; pa tudi zgodovinske osebnosti in dogodki: kralji izraelskojudejskega kraljestva David (1004–965 pr. Kr.), njegov sin Salomon (965–928 pr. Kr.), Nebukadnezarjeva osvojitev Jeruzalema (597 pr. Kr.), Aleksander Veliki (336–323 pr. Kr.) in bizantinski cesar Mihael III. (842–867).


Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko bese-dilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najpomembnejši zgodovinski vir za razumevanje srednjeveške zgodovine današnjih Belorusov, Rusov in Ukrajincev. Obe-

nem je ta najstarejši vzhodnoslovanski letopis tudi okno v kulturo, ki so jo določale svetov-nonazorske koordinate, ki so v marsičem drugačne od teh, ki določajo pogled na zgodovino v sodobnosti. Pripoved o minulih letih je tako torej tudi dokument, ki priča o neizogibni vpetosti vsake zgodovinske refleksije v ideološki kontekst obdobja, in čeprav so letopis v preteklosti pogosto uporabljali za utemeljevanje različnih, predvsem ruskih, v zadnjem času pa tudi ukrajinskih nacionalnih zgodovinskih mitov, je njegova resnična vrednost predvsem v tem, da o zgodovini razmišlja v njemu lastnih, srednjeveških kategorijah.

V času, ko zgodovina znova postaja pomemben argument v političnem in ideološkem dis-kurzu Vzhodnih Slovanov, je prvi prevod letopisa v slovenščino aktualen iz dveh razlogov: slovenskemu bralcu osvetljuje najstarejše obdobje dokumentirane skupne vzhodnoslovan-ske zgodovine, obenem pa ga z vsakim odstavkom vedno znova opozarja, da zgodovine – tako v srednjem veku kot danes – ni mogoče povsem ločiti od ideologije.

Pr

ipo

ved

o m

inu

lih

let

ih PRIPOVED O MINULIH LETIH

9 789612 377915

ISBN 978-961-237-791-5

ISBN 978-961-237-791-5 »Začnimo torej to pripoved.«

Pripoved_o_minulih_letih_naslovka_FINAL_nova.indd 1 11.11.2015 9:40:04

pripoved o minulih letih

Documents