preverjanje uČinkov vadbe miŠiČne hipertrofije na ... · predstavlja 10% tkivne mase, mišično...

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Kineziologija

PREVERJANJE UČINKOV VADBE MIŠIČNE HIPERTROFIJE NA RAVNOTEŽJE PRI AKTIVNIH STAREJŠIH

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA: izr. prof. dr. Katja Tomažin SOMENTORICA: Avtorica dela: asist. dr. Petra Prevc META ROVAN RECENZENT: prof. dr. Vojko Strojnik

Ljubljana, 2016

Ključne besede: hipertrofija, starostniki, ravnotežje, mišična moč, vadba na napravah

PREVERJANJE UČINKOV VADBE MIŠIČNE HIPERTROFIJE NA RAVNOTEŽJE PRI

AKTIVNIH STAREJŠIH

Meta Rovan

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, ali je mogoče z vadbo moči na napravah

izboljšati rezultate ravnotežnih testov pri aktivnih starejših. Prav tako smo želeli

izvedeti, ali je mogoče z vadbo hipertrofije povečevati mišično moč aktivnih starejših.

Po prvotnem testiranju v Laboratoriju za kineziologijo na Fakulteti za šport Univerze

v Ljubljani, kjer smo opravili 17 različnih meritev v treh sklopih (funkcionalni dosegi,

moč in ravnotežje), je vadbena skupina, ki jo je sestavljalo 21 vadečih, dvakrat

tedensko obiskovala vadbo na napravah, medtem ko je kontrolna skupina obiskovala

splošno vadbo. Vadba na napravah je bila sestavljena iz sedmih različnih vaj, ki so

bile namenjene predvsem krepitvi mišic spodnjih okončin in trupa. Meritve smo po

osmih tednih vadbe ponovili.

Rezultati testov moči so pokazali statistično značilne spremembe vadbene skupine v

največjemu navoru odmikalk kolka, iztegovalk gležnja in iztegovalk nog. Do

statistično značilnih razlik med vadbeno in kontrolno skupino je prišlo pri največjem

navoru iztegovalk gležnja in iztegovalk nog. Pri funkcionalnih dosegih se spremembe

pojavijo pri obeh skupinah, razen pri vadbeni skupini v funkcionalnemu dosegu z

roko. Med skupinama v spremembah razlik ni bilo.

Pri testu štirih kvadratov pride do sprememb v obeh skupinah, vendar pa razlike med

skupinama niso statistično značilne.

Pri testih stoje pride do sprememb pri vadbeni skupini v stojah na mehki podlagi in

pri tandemski stoji. Do sprememb pride predvsem pri premikih središča pritiska v

medialno–lateralni smeri. Izboljšave na mehki podlagi kažejo, da vadba moči na

napravah izboljša stabilizacijo sklepov nog na mehki podlagi. Izboljšave v medialno–

lateralni smeri so za starostnike zelo pomembne pri preprečevanju padcev.

Keywords: hypertrophy, seniors, balance, muscle strength, fitness-machine workout

DETERMINING THE EFFECTS OF A MUSCLE-HYPERTROPHY WORKOUT ON THE

BALANCE IN ACTIVE SENIORS

Meta Rovan

ABSTRACT

The purpose of the graduate thesis was to determine whether a strength-building

workout on fitness machines can improve the results of balance tests in active

seniors. Another goal was to determine whether it is possible to increase muscle

strength in seniors through a hypertrophy workout. After the first testing in the

Laboratory of Kinesiology at the Faculty of Sport of the University of Ljubljana, where

we performed 17 different measurements in three sets (functional reaches,

strength, balance), the workout group of 21 participants met twice weekly for a

fitness-machine workout, whereas the control group did a general workout. The

fitness-machine workout consisted of seven different exercises designed to

strengthen the muscles of the legs and body. After eight weeks’ workout,

measurements were conducted again.

The results of the strength tests showed statistically significant changes in the

workout group in the maximum torques of hip abductors, ankle extensors, and leg

extensors. Statistically significant differences between the workout and control

group were observed in the maximum torques of ankle and leg extensors.

With regard to functional reach, the changes occurred in both groups, with the

exception of functional arm reach in the workout group. There were no differences

between the groups.

In the four-square-step test, changes occurred in both groups; however, the

differences between them are not significant.

In the stance test, changes were recorded in the workout group in the soft surface

stance and tandem stance. Changes occurred especially in the shifts of the centre of

pressure towards the medial-lateral direction. Improvements on soft surface show

more efficient stabilisation of the ankle. Improvements in medial-lateral direction

are very important for seniors in the prevention of falls.

KAZALO

1 Uvod .................................................................................................................. 5

1.1 Upad moči v starosti ............................................................................................... 5 1.2 Upad v ravnotežju................................................................................................... 7 1.3 Vplivi vadbe za moč na ravnotežje ........................................................................... 9 1.4 Cilji naloge ............................................................................................................ 11 1.5 Hipoteze ............................................................................................................... 11

2 Metode dela .................................................................................................... 12

2.1 Preizkušanci ......................................................................................................... 12 2.2 Postopek in pripomočki ........................................................................................ 12

2.2.1 Test funkcionalnega dosega z roko ........................................................................ 12 2.2.2 Test funkcionalnega dosega z nogo........................................................................ 13 2.2.3 Stoje na tenziometrijski plošči ................................................................................ 14 2.2.4. Največje hoteno izometrično naprezanje iztegovalk nog ..................................... 14 2.2.5 Največje hoteno mišično naprezanje upogibalk in iztegovalk stopala ................... 15 2.2.6 Največje hoteno izometrično naprezanje iztegovalk in upogibalk trupa ............... 15 2.2.7 Največje hoteno izometrično naprezanje mišic odmikalk in primikalk kolka ........ 17 2.2.8 Test štirih kvadratov ............................................................................................... 17

2.3 Vadba za povečanje mišične mase ......................................................................... 18 2.4 Metode obdelave podatkov .................................................................................. 20

3 Rezultati ....................................................................................................... 21

3.1 Spremembe največjih hotenih mišičnih naprezanj po vadbi moči ........................... 21 3.1.1 Največji navor primikalk kolka ................................................................................ 21 3.1.2 Največji navor odmikalk kolka ................................................................................ 21 3.1.3 Največji navor upogibalk trupa ............................................................................... 21 3.1.4 Največji navor iztegovalk trupa .............................................................................. 22 3.1.5 Največji navor iztegovalk gležnja ............................................................................ 22 3.1.6 Največji hoteni navor upogibalk gležnja ................................................................. 23 3.1.7 Največji hoteni navor iztegovalk nog ..................................................................... 23 3.1.8 Relativne spremembe pri največjih mišičnih naprezanjih ...................................... 24

3.2 Spremembe ravnotežnih nalog po vadbi ................................................................ 24 3.2.1. Funkcionalni dosegi ............................................................................................... 24

3.2.1.1 Funkcionalni doseg z roko .............................................................................................. 25 3.2.1.2 Funkcionalni doseg z nogo naprej (anteriorno) ............................................................. 25 3.2.1.3 Funkcionalni doseg z nogo vstran (lateralno) ................................................................ 25 3.2.1.4 Funkcionalni doseg z nogo nazaj (posteriorno) .............................................................. 26 3.2.1.5 Relativne spremembe pri največjih hotenih funkcionalnih dosegih .............................. 26

3.2.2 Test štirih kvadratov ............................................................................................... 27 3.2.3 Stoje na tenziometrijski plošči ................................................................................ 27

3.2.3.1 Stoja snožno na trdi podlagi z odprtimi očmi ................................................................. 28 3.2.3.2 Stoja na trdi podlagi z zaprtimi očmi .............................................................................. 29 3.2.3.3 Stoja na mehki podlagi z odprtimi očmi ......................................................................... 31 3.2.3.4 Stoja na mehki podlagi z zaprtimi očmi.......................................................................... 33 3.2.3.5 Tandemska stoja na trdi podlagi z odprtimi očmi .......................................................... 36

3.3 Povzetek rezultatov ......................................................................................... 38 3.4 Razprava .............................................................................................................. 41

4 Sklep ................................................................................................................ 45

5 Viri ....................................................................................................................................... 46

5

1 Uvod

Človek se prične starati takoj, ko se rodi. Najprej se v vseh sposobnostih izboljšuje in

nadgrajuje, vendar pri določeni starosti te sposobnosti pričnejo upadati. Nekateri

prej, nekateri kasneje, pridejo do točke, ko jim staranje onemogoča samostojno

življenje. Nezmožnost samostojnega opravljanja osnovnih fizičnih opravil, kot so

hranjenje, požiranje, preoblačenje, osebna higiena, vstajanje s stola in hoja, se nam

danes zdi nekaj tako oddaljenega in nekaj, kar se nam ne bo zgodilo nikoli. Za temo

diplomskega seminarja sem se odločila prav z namenom ugotoviti, ali obstajajo poti,

ki bi lahko podaljšale tisti del človekovega kakovostnega bivanja, ko je neodvisen od

drugih in zaradi tega ocenjen kot najbolj dragocen. Kaj vse vpliva na staranje, s čim

ga zaustaviti, s čim ga upočasniti, so bila moja glavna vprašanja, ko sem si zastavljala

probleme, ki bi jih lahko uporabila v nalogi. Odločila sem se, da se osredotočim na

človekovo mobilnost, saj je ta slej ko prej ovirana ali celo zaustavljena.

Staranje oziroma senescenca je biološki proces. Kaže se kot postopno slabšanje fizioloških funkcij organizma, s tem se zmanjšuje njegova sposobnost vzdrževanja ravnovesja v telesu ter hkrati povečuje občutljivost za spremembe. Fiziološke spremembe, ki se pojavljajo v obdobju staranja vplivajo na kvaliteto življenja posameznikov. Življenjske funkcije organizma pešajo. Pešanje je posledica postopnega izgubljanja mišične mase, povečevanja količin maščobe, zmanjševanja mineralizacije kosti, nastajanja nevroloških sprememb in sprememb drže, slabšanja vzdržljivosti srca in ožilja. Prav tako prihaja do motenj funkcije čutil, drugačno je zaznavanje bolečine, pogosto se zmanjšajo kognitivne sposobnosti (Kos in Sedej, 2012). Vse te spremembe lahko privedejo do slabše mobilnosti in zmanjšanje kvalitete življenja. Dva pomembna dejavnika, ki zagotavljata uspešno mobilnost sta primerna mišična moč in ravnotežje. Nanju lahko v veliki meri vplivamo z vadbo. V športni literaturi in praksi obstajajo številni modeli vadb, katerih učinki so slabo preverjeni in raziskani. V diplomski nalogi bomo tako preverili učinke vadbe moči na ravnotežje pri aktivnih starejših.

1.1 Upad moči v starosti

Moč je sposobnost premagovanja zunanje sile s pomočjo lastnih mišic. Poznamo tri strukture moči, t.j. manifestno, topološko, akcijsko. Manifestna struktura deli moč na šprintersko, suvalno, odrivno,… Topološka struktura deli moč na moč rok, nog in trupa. Akcijska struktura pa deli moč na največjo, hitro in vzdržljivostno. Akcijska delitev moči omogoča bolj natančno načrtovanje vadbe moči kot ostala dva.

Največja moč, hitra moč in vzdržljivost v moči pa s staranjem upadajo. Spirduso idr. (2005) trdijo, da je maksimalna mišična moč dosežena med dvajsetim in tridesetim letom, nato sledi upad. Mišična moč naj bi upadla za 1-2% letno, eksplozivna moč, ki med vsemi oblikami moči upade najbolj, naj bi upadla kar 3-4% letno (Cijan in Cijan, 2003). Ni pa določeno, kdaj se bo upad pričel. Aagaard, Suetta, Caserotti, Magnusson

6

in Kjaer (2010) so ugotovili, da se pri nekaterih mišicah upad prične že relativno zgodaj. Mišična moč upade zaradi sprememb v mišici in sprememb v živčevju. V mišici upade število mišičnih vlaken, povečajo se motorične enote, zmanjša se prečni premer posameznega vlakna (predvsem hitrih vlaken) (Lexell, Taylor in Sjöström 1988). Število mišičnih vlaken pri mišici m. rectus abdominis se začne zmanjševati relativno zgodaj, medtem ko se pri drugih mišicah upad pospeši po 60. letu. Po drugi strani Narici, Maganaris, Reeves in Capodaglio (2003) za prelomnico pojava sarkopenije oziroma zmanjšanja mišične mase postavijo proti koncu petega desetletja življenja. Izguba mišične mase pa sovpada z izgubljanjem moči. Večja izguba mišične mase se pojavi v spodnjih okončinah. Glede na njihovo raziskavo se prečni presek prednje stegenske mišice (kvadricepsa) med mladimi do 29-ega leta in starejšimi (70-81 let) razlikuje za 25-33%. Medtem ko pri mlajših osebah kostno tkivo predstavlja 10% tkivne mase, mišično 30% in maščobno 20%, tkivna masa oseb starejših od 75 let sestoji v 8% iz kostnega, 15% mišičnega ter 40% maščobnega tkiva. Kot posledica razlik v zgradbi telesa prihaja do povprečno 20 do 40% slabših rezultatov med izometričnimi in koncentričnimi testi moči kakor pri mladih odraslih. Rezultati starejših od 70 let pa so slabši za 50% ali več (Porter, Vandervoort in Lexell, 1995). Upad v moči razlikuje glede na vrsto mišičnega naprezanja (izometrična, koncentrična ali ekscentrična), mesto mišic, ki jih merimo (zgornji ali spodnji del trupa), nivo gibalne aktivnosti in zdravstvenega statusa posameznika. Kamen, Du Sison in Patten (1995) so ugotovili, da pri 50% MVC še ne prihaja do tolikšnih razlik med rezultati mladih in starih kot prihaja do razlik pri maksimalnem izometričnem naprezanju. Upad je odvisen tudi od tipa mišičnih vlaken. Porter idr. (1995) so v predhodni raziskavi na glavi kvadricepsa (vastus lateralis) opazovali tipe mišičnih vlaken. Medtem, ko je pri hitrih vlaknih tipa 2 opaženo upadanje števila s staranjem, je pri počasnih vlaknih tipa 1 ta sprememba precej manj izrazita. Poleg sprememb mišičnih dejavnikov, se procesi staranja odrazijo tudi s spremembami živčnega sistema. Zmanjša se sposobnosti nivoja zavestne aktivacije, manjša vzdraženost α-motoričnih nevronov, zmanjša se hitrost prevajanja perifernih živcev, zniža se odziv refleksa H (Scaglioni, G., Ferri, A., Minetti, A. E., Martin, A., Van Hoecke, J., Capodaglio, P. idr., 2002). Zaradi naštetih sprememb je znano, da s starostjo število motoričnih enot upade (Clark in Manini, 2012). Kot je že zapisano, v starosti prihaja do odmiranja spinalnih motoričnih nevronov – apoptoze (Strojnik, 2012). Apoptoza je celična smrt, ki je programirana. Poznana je pod imenom fiziološke celične smrti. Dunaief, Dentchev, Ying in Milan (2002) jo označijo za celični samomor, uravnavan proces, ki odstranjuje odvečne celice. Poleg tega se spremeni tudi protokol delovanja refleksov. S starostjo se zmanjša, oziroma v nekaterih primerih celo izgine recipročna inhibicija. Torej aferentni dovod agonistu ne vodi k zaviranju delovanja antagonistov, temveč povečuje koaktivacijo mišic. Zmanjšuje se sodelovanje sinergistov. Ruffieux, Keller, Lauber in Taube (2015) z nekaj študijami ugotovijo, da pri starejših prihaja do intenzivne koaktivacije mišic nog in zaradi tega do večje togosti v sklepih nog.

7

Poleg sprememb živčno-mišičnih dejavnikov v starosti je potrebno omeniti tudi spremembe v hormonski sliki, ki so povezane z mišično maso. Strojnik (2012) zapiše, da se v starosti delež anabolnih hormonov zmanjšuje, hkrati pa se povečuje delež katabolnih hormonov. Za sarkopenijo oziroma zmanjšanje mišične mase so odgovorni predvsem zmanjšanje izločanja rasnega hormona, inzulinu podobnega rasnega hormona, androgenov (testosteron), estrogenov (estron, estradiol) in dehidroepiandrosteron sulfata (DHEAS) (Thomas, 2007). Poleg normalnih fizioloških sprememb, predvsem na nivoju živčno-mišičnega sistema v procesu staranja, tudi sprememba življenjskega sloga vpliva na upad moči. V starosti se gibljemo manj, gibanje je tudi manj intenzivno. Prav tako je sodobni trend naravnan k pretežno sedečemu načinu življenja. Do sprememb v življenjskem slogu prihaja tudi zaradi mišljenja, da šport ni namenjen starejši populaciji. Zato se starejši, v kolikor se ne čutijo več sposobni učinkovitega športnega udejstvovanja, raje umaknejo. Posledice upada moči se tako kažejo v zmanjšanju hitrosti hoje, oteženi hoji po stopnicah, problemih pri vstajanju iz sedečega položaja itd. Odločilna pa je predvsem moč mišic spodnjih udov, ki pripomore k ohranjanju funkcionalnih aktivnosti prebivalstva. Vsekakor ohranjanje moči omogoča tudi ohranjanje mobilnosti, hkrati pa preprečuje možnost padca. Kot smo že omenili, so najbolj pomembne mišice spodnjih ekstremitet. Oslabelost mišice gastroknemius, zadnjih stegenskih in ledvenih paravertebralnih mišic povzročajo tudi neustrezne kompenzacije premikov težišča v smeri naprej. Oslabelost mišice tibialis anterior, kvadriceps in trebušnih mišic lahko povzroči neuspešno uravnavanje premika težišča v smeri nazaj. Pri pomanjkljivem uravnavanju premika težišča medialno gre v večini primerov za oslabljen lateralni del zadnjih stegenskih mišic, oslabljene odmikalke kolka in mišice gastroknemius. Oslabljenost mišice tibialis posterior, medialnega dela zadnjih stegenskih mišic in primikalk kolka pa ne prepreči lateralnega premika težišča (Page, Frank in Lardner, 2010). Omenjene oslabelosti mišičnih skupin pa privedejo do poslabšanja statičnega in dinamičnega ravnotežja.

1.2 Upad v ravnotežju

Lahko rečemo, da je ravnotežje kompleksna sposobnost, ki je odvisna od mišične zmogljivosti, gibljivosti, vida in drugih senzornih prilivov (Rugelj, 2014). Preden pa se posvetimo parametrom, s katerimi je ravnotežje povezano, si je potrebno razložiti kaj ravnotežje sploh je. Ravnotežje je opisana kot sposobnost posameznika za vzpostavljanje oziroma ohranjanje središča pritiska nad podporno površino. Podporna površina je lahko mirujoča ali pa se giblje (Rogers, b.d.). Rugelj (2014) ravnotežje opredeljuje kot vzpostavljanje oziroma ohranjanje stabilnega položaja telesa v prostoru. Ravnotežje tesno povezuje z uravnavanjem drže. Ravnotežje drže pa opredeli kot stanje, v katerem so vse sile, ki delujejo na telo, v popolnem ravnovesju. Poznamo dve pojavni

8

obliki ravnotežja. Statično ravnotežje vzpostavljamo oziroma ohranjamo, ko telo miruje v določenem položaju, medtem ko je dinamično ravnotežje sposobnost, da ohranjamo ravnotežje med hotenim gibanjem. Ravnotežja se naučimo že v prvih letih življenja, v odraslem obdobju pa jo avtomatiziramo. Do srednjih let je ravnotežje najbolj učinkovito, saj pri najmlajših ravnotežni sistem še ni popolnoma razvit, pri starejših pa začne sposobnost vzpostavljanja ravnotežja upadati. Predvsem nadzor ravnotežja je slabši in posledično se težje prilagajamo spremembam, ravnotežje se prej poruši. Že samo en nepopoln priliv iz telesa in njegove okolice (senzomotorični, vestibularni ali vidni) poveča hitrost gibanja središča pritiska (SP) na podlago. Kakšen pomen imajo informacije, ki zagotavljajo občutenje telesa, se zavemo šele, ko nas njihove pomanjkljivosti privedejo do potrebe po spremembi strategij gibanja v prostoru. Do upada statičnim ravnotežjem pride veliko kasneje kot z dinamičnim ravnotežjem. Statično ravnotežje se poslabša ob resnejšem poslabšanju funkcionalnosti (Rogers, b. d.). Dobro ravnotežje je posledica delovanja različnih sistemov, ki so povezani med seboj. Pomembni so vizualni, vestibularni in somatosenzorični sistem. S pomočjo vizualnega sistema pridobimo informacije o okolici, lociramo posameznika, dobimo podatek o smeri ter hitrosti premikanja posameznika v določenem okolju. Ostrina vida, jasnost slike in informacija, ki je oblikovana s premikanjem posameznika po prostoru vizualni sistem poda informacijo. Vizualni sistem se pri starejših razlikuje po bolj omejenem vidnem polju in večji dovzetnosti za bleščanje. Vestibularni sistem se nahaja v notranjem ušesu in nam pošilja informacije o premikih glave. Vizualni sistem mu pri tem ne pomaga. Stremence, kladivce in nakovalce ali tako imenovane ušesne koščice ter polkrožni kanali, so senzorni organi v notranjem ušesu. Koščice sodelujejo pri zaznavanju premikov glave. Upoštevana je gravitacija, npr. smer in stopnja nagibanja glave. V polkrožnih kanalih se zadržuje tekočina. Kanali so pravokotni drug na drugega. Ob premiku glave pride do prelitja tekočine, ki spodbudi receptorje, ti pa pošljejo informacijo do možganov, kjer se oblikuje informacija o obračanju glave. Tretji sistem je somatosenzorični. Slednji podaja informacije o trenutnem položaju telesa in kontaktu s kožo preko pritiska, čutilnih senzorjev, vibracij ter mišičnih proprioceptorjev. Pri ohranjanju ravnotežja je pomembno zaznavanje sprememb pri prenašanju teže s pet na prste, za kar skrbijo dovodi somatosenzoričnega sistema (Rogers, b.d.). Vsi omenjeni sistemi s staranjem oslabijo. Ker sta si omenjeni ravnotežji po sistemu delovanja med seboj precej različni, obstajajo tudi različni testi za ugotavljanje upadanja ene in druge pojavne oblike. Ko so testirali razlike v ohranjanju ravnotežja pri odraslih in starejših so ugotovili, da so nihanja središča pritiska na podlago z zaprtimi ali odprtimi očmi bistveno višja pri starejših. Pri testih dinamičnega ravnotežja so ugotovili, da starejši na premik odgovorijo z daljšim zamikom. Prav tako so dokazali, da se s starostjo večajo razlike med stojo z odprtimi ali pa zaprtimi očmi. To pomeni, da je vid predvsem pri starejših zelo pomemben za ohranjanje ravnotežja (Perrin, Jeandel, Perrin in Bene, 1997).

9

Eden izmed pokazateljev slabšanja ravnotežnih zmožnosti v poznem obdobju življenja so tudi rezultati funkcionalnih dosegov. Funkcionalni dosegi pa so dober pokazatelj dinamičnega ravnotežja. Rugelj (2012) ugotovi, da se funkcionalni doseg pri starejših od 70 let zmanjša kar za 23%. Poleg funkcionalnega dosega opravi še druge teste, kot so test korakanja, kjer se število korakov zmanjša za 34%. Pri testu »vstani in pojdi« se poslabšanje opazi v podaljšanju časa, ki se podaljša za 64%. Upad sposobnosti dinamičnega ravnotežja pa zmanjša tudi hitrost hoje in spremeni njen vzorec, starejši hodijo s krajšimi in širšimi koraki (Kos in Sedej, 2012). Zaradi omenjenih sprememb je večja verjetnost padcev, ob katerih lahko pride tudi do resnejših poškodb in zlomov. Poškodbe, nesreče in padci, predvsem pa slabo zaupanje svojemu ravnotežnemu sistemu, pri starejših vzbudi strah pred padci. Strah pred padcem spremlja tudi nezaupanje v svoje sposobnosti, depresivnost, izogibanje telesni aktivnosti, kar vodi še k dodatni izgubi funkcionalnih sposobnosti in zmanjševanju kakovosti življenja (Kos in Sedej, 2012). Bilban (2008) je dopolnil klasifikacijo dejavnikov tveganja za padce po St. Louis Oasisu. Dejavnike tveganja je razdelil na ekstrinzične in intrinzične. Med ekstrinzične je uvrstil zdrs, spotikanje in premike težišča telesa. Zdrs se lahko zgodi na drseči ali nedrseči podlagi. Do spotikanja pride zaradi predmeta ali neravne površine. Pri premiku težišča pa govorimo o inerciji, trčenju, zunanji obremenitvi ali pa nenavadni drži. Med intrinzične dejavnike tveganja je uvrstil slabosti lokomotornega sistema, okvaro ravnotežja, senzorične okvare in kognitivne okvare. Pred padci in ostalimi gibalnimi ovirami se lahko zaščitimo z izboljšanjem oziroma ohranjanjem mišične moči in ravnotežja. Za ohranjanje je najbolj učinkovita telesna aktivnost oziroma vadba.

1.3 Vplivi vadbe za moč na ravnotežje

Vadba vpliva na upočasnitev degenerativnih procesov staranja. Vadba za moč ima raznovrstne učinke. Mayer, Scharhag-Rosenberger, Carlsohn, Cassel, Müller in Scharhag (2011) so ugotovili, da trening za moč (60-85% RM) pri ljudeh nad 60 let povečuje mišično moč zaradi povečanja mišične mase in nivoja aktivacije. S podobno raziskavo so mišično hipertrofijo kot posledico povečevanja velikosti vlaken tipa I in tipa II pri vadbi moči potrdili tudi (Frontera, Meredith O'Reilly, Knuttgen in Evans, 1988). Hkrati so opazili tudi porast stopnje akto-miozinskega delovanja. Številne druge študije pa so preučevali predvsem vpliv vadbe moči na izboljšanje statičnega in dinamičnega ravnotežja. Orr, Vos, Singh, Ross, Stavrinos in Fiatarone-Singh (2006) so potrdili izboljšanje ravnotežja v primeru vadbe za moč v primerjavi s kontrolno skupino, ki vadbe ni izvajala. Ugotovili so, da nizko intenzivna vadba (20% 1RM) moči najbolj izboljša rezultate ravnotežnih nalog. Vadečo skupino so razdelili v tri skupine, vsaka je vadbo izvajala z drugačno obremenitvijo. Vadili so dvakrat tedensko. Vadbo so obiskovali deset tednov. Izvajali so pet vaj v treh serijah po osem ponovitev. Vadbo so izvajali na napravah. Tudi ta raziskava ima svoje pomanjkljivosti, saj kontrolna skupina v času vadbe ni izvajala nobene druge vadbe. Torej težko trdimo, da ravno vadba za moč izboljša njihovo ravnotežje ali je dovolj kakršnakoli

10

aktivnost. Testiranja so izvajali tedensko, kar je lahko zabrisalo razlike med intenzivnostjo treninga. Naše mnenje je, da ni nizko-intenzivna vadba za moč tista, ki najbolj vpliva na izboljšanje rezultatov pri ravnotežnih testih. Merjenci so bili izbrani iz popolnoma zdrave populacije, zato je težko reči ali bi vadba učinkovala tudi pri bolnih ljudeh s kroničnimi težavami ali povečanim tveganjem za padce. Strojnik (2012) je preučeval slednjo skupino v domovih za starejše. Potrdil je, da je moč povezana z ravnotežjem oziroma s tveganjem za padce. Ugotovil je, da so bili tisti, ki so že imeli izkušnjo padca, v testih moči mišic spodnjih okončin slabši od tistih, ki izkušnje padca še niso doživeli. Nizek nivo moči je zagotovo dejavnik tveganja za padce. Opazil je tudi pasivno vlogo gležnjev pri gibanju saj je moč dorzalnih fleksorjev pri ljudeh z izkušnjo padca zelo nizka. Starejšim svetuje, da se poslužujejo tako vadbe za mišično hipertrofijo kot tudi za aktivacijo, hkrati pa naj vadba vključuje aktivacijo za eksplozivne akcije, saj je ravno sposobnost hitre moči najbolj povezana s funkcionalnimi sposobnostmi starejših ljudi. Vadbo je potrebno načrtovati in izvajati tako kot za mlajšo populacijo, več pozornosti je potrebno nameniti le postopnosti obremenjevanja. Lee in Park (2014) sta v raziskavi želela ugotoviti, če vadba moči izboljša ravnotežje pri starejših. V prvem tednu je vadbena skupina izvajala vadbo z intenzivnostjo 45 – 55% 1RM, do 12 tedna vadbe so intenzivnost povečali na 65 – 75%. Izvajali so 10 do 12 ponovitev v treh serijah. Po vadbi je bila moč spodnjih okončin, 2-minutni test stoje na mestu in merjenje ravnotežja statistično višje kot na začetku (p<0,01), vendar pa interakcija čas x skupina ni bila značilna (p>0,05). Pomanjkljivost te raziskave je v tem, da so se osredotočali predvsem na statično ravnotežje. Slednje se je bolj povečalo pri vadbeni kot pri kontrolni skupini. Kontrolna skupina v času testiranj ni obiskovala specifične vadbe. Tudi pri tej raziskavi so bili vadeči aktivni in zdravi. Najbrž bi bile pri manj aktivnih posameznikih razlike pred vadbo in po njej še večje. Težko je tudi zatrditi, da kontrolna skupina v času testiranj ni izvajala telesne aktivnosti. Muehlbauer, Gollhofer in Granacher (2015) ugotavljajo, da starost oziroma staranje vpliva na povezanost komponent ravnotežja in močjo spodnjih ekstremitet. Menimo, da je bil problem raziskave, da je raziskovala samo razmerje mišic spodnjih okončin, medtem ko so mišice trupa tudi pomembne za vzpostavljanje ravnotežja. Zapisali so, da sta moč in ravnotežje med seboj bolj neodvisna pri mlajših, medtem ko je povezanost značilno večja pri starejši populaciji (pozitivna povezanost med največjo močjo in dinamičnim ravnotežjem), vendar njihova raziskava ni vsebovala specifične vadbe, ki bi bila na primer usmerjena v izboljševanje moči in posledično izboljševanje ravnotežja ali obratno. Vadba za moč, ki je usmerjena v razvoj in ohranjanje mišične mase je pomembna tudi v obdobju staranja. Značilnosti vadbe za mišično maso je ta, da bo njen učinek večji v primeru izvedbe na vadbenih napravah, kjer lahko natančno določimo intenzivnost obremenitve (60 do 80% največjega bremena), kar pomeni, da lahko pričakujemo optimalno mišično adaptacijo. Pomanjkljivost izvedbe vaj na vadbenih napravah pa je, da je izvedena v manj zahtevnih ravnotežnih položajih (npr. v sedu), ki ne posnemajo funkcijskih gibov v vsakodnevnem življenju. Če povzamemo, vadba za mišično maso omogoča predvsem

11

mišično adaptacijo brez vpliva na centralne mehanizme uravnavanja ravnotežja (kontrolo ravnotežja na kortikalnem, subkortikalnem in spinalnem nivoju), zato pričakujemo neposreden učinek na izboljšanje moči izbranih mišičnih skupin. Posreden učinek pa tudi na sposobnost izvedbe ravnotežnih nalog. Ker najbolj optimalni modeli vadbe za moč, ki bi izboljšali ravnotežje še niso poznani, bo problem naloge ugotoviti, ali vadba za mišično maso na vadbenih napravah izboljša izvedbo nalog statičnega in dinamičnega ravnotežja pri aktivnih starejših.

1.4 Cilji naloge

Cilji diplomske naloge so bili ugotoviti ali je vadba za mišično maso na vadbenih napravah izboljšala: (1) največjo izometrično moč iztegovalk nog, dorzalnih in plantarnih upogibalk stopala ter mišic, ki primikajo in odmikajo kolk, (2) statično ravnotežje in (3) dinamično ravnotežje.

1.5 Hipoteze

Hipoteza 1: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč iztegovalk nog pri vadbeni skupini. Hipoteza 2: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč iztegovalk gležnja pri vadbeni skupini Hipoteza 3: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč upogibalk gležnja pri vadbeni skupini. Hipoteza 4: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč iztega trupa pri vadbeni skupini. Hipoteza 5: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč upogibalk trupa pri vadbeni skupini. Hipoteza 6: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč odmika noge v stoji pri vadbeni skupini. Hipoteza 7: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala največjo izometrično moč primika noge v stoji pri vadbeni skupini. Hipoteza 8: Vadba za mišično hipertrofijo bo povečala funkcionalni doseg z roko pri vadbeni skupini. Hipoteza 9: Vadba za mišično hipertrofijo bo povečala funkcionalni doseg z nogo pri vadbeni skupini. Hipoteza 10: Vadba za mišično hipertrofijo bo izboljšala rezultat pri testu štirih kvadratov. Hipoteza 11: Vadba za mišično hipertrofijo bo znižala skupno hitrost gibanja SP, hitrost gibanja SP v anterio-posteriorni in medio-lateralni smeri pri stojah v vseh pogojih. Hipoteza 12: Vadba za mišično hipertrofijo bo zmanjšala povprečno amplitudo gibanja SP v AP in ML smeri pri stojah v vseh pogojih.

12

2 Metode dela

2.1 Preizkušanci

V raziskavi je sodelovalo 21 vadečih in kontrolna skupina. Vsi izmed vadečih so predhodno obiskovali vadbo vsaj dvakrat tedensko, ki je bila zelo raznolika. V nadaljevanju pa smo preizkušance razdelili na dve skupini. Vadbeno, ki je izvajala vadbo za mišično maso na napravah in kontrolno, ki je nadaljevala s prejšnjo ravnjo aktivnosti. Preizkušanci so bili stari od 59 do 73 let (65±4,6 let). Zaradi prenizke frekvence obiskov vadb med prvim in drugim testiranjem, je vzorec, ki smo ga obravnavali v raziskavi štel 15 vadečih. V vzorcu smo upoštevali tiste, ki so se vadbe udeležili več kot sedemkrat, kar predstavlja 50% vseh vadbenih enot. V večini so sodelovale osebe ženskega spola, le eden izmed vadečih je bil moški. V povprečju so bili na prvem testiranju vadeči visoki 160,45±8 cm in tehtali 68,74±11 kg. Kontrolno skupino je sestavljalo 15 ljudi starih od 65,5±6 let. V povprečju so bili na prvem testiranju visoki 164±6 cm in tehtali 71,6±12 kg. Zdravstveno stanje vadečih je bilo primerno za izvedbo vadbe.

2.2 Postopek in pripomočki

Pred pričetkom vadbe za moč so bile izvedene uvodne meritve, ki so bile razdeljene v tri sklope. Prvi je predstavljal antropometrijske meritve. Izmerili smo telesno maso, telesno višino, dolžino noge in dolžino roke. Naslednji sklop so predstavljali testi ravnotežja. Izvedli smo test funkcionalnega dosega z roko in z nogo, stojo paralelno na tenziometrijski plošči v 4 pogojih ter tandemska stoja na tenziometrijski plošči v enem pogoju. Paralelno stojo so testiranci izvajali na trdni podlagi z odprtimi in zaprtimi očmi ter na mehki podlagi z odprtimi in zaprtimi očmi. Za mehko podlago smo uporabili mehko peno (Airex Balance Pad Elite, Švica). Tandemsko stojo so izvajali samo na trdni podlagi z odprtimi očmi. Izmerili smo še test štirih kvadratov, ki je klinični test za oceno dinamičnega ravnotežja. Na meritvah moči se je opravilo sedem testov. Vsi testi so se opravljali izometrično. Opravljene so bile naslednje meritve: iztegovanje nog, plantarna fleksija, dorzalna fleksija, izteg trupa, upogib trupa, odmik kolka in primik kolka. Nato je sledila vadba moči za povečanje mišične mase na vadbenih napravah, ki je trajala 8 tednov. Po vadbi pa smo izvedli zaključno testiranje, ki je vključevalo enako zaporedje in izvedbo testnih meritev.

2.2.1 Test funkcionalnega dosega z roko

13

Test je namenjen ocenjevanju anteriorno-posteriorne (AP) stabilnosti z merjenjem najdaljše razdalje, ki jo lahko oseba doseže z iztegnjenimi rokami, ne da bi premaknila stopala (Behrman, Light, Flynn in Thigpen, 2002) Za test smo potrebovali steno, merilni trak, ki je bil vodoravno pritrjen na steno v višini preiskovančevega akromiona ter ravnilo za odčitavanje dosežene vrednosti. Preiskovanec je bos stal ob steni v širini bokov in z roko v položaju devetdesetih stopinj antefleksije. Prsti na nogah niso smeli preseči linije, ki je bila z lepilnim trakom označena na tleh. Ob dvigu rok do kota 90 stopinj, smo z ravnilom odčitali začetno vrednost položaja merjenčevega sredinca. Iz opisanega izhodiščnega položaja je preiskovanec naredil maksimalni doseg naprej, ne da bi pri tem odmaknil peto od podlage, naredil korak naprej ali se dotaknil stene. V primeru premika, smo meritev ponovili. Pred štirimi poskusi, ki smo jih izmerili, je merjenec test ob sprotnih navodilih preizkusil. Rezultat testa je bil izmerjen ob maksimalnem iztegu roke v smeri naprej. Ker smo predhodno izmerili dolžino zgornjega uda, smo nato kasneje rezultat normalizirali glede na dolžino le tega. Za rezultat funkcionalnega dosega je bila izbrana povprečna vrednost razlike med končnim in začetnim položajem najbolj distalnega dela prstov (Behrman idr., 2002).

2.2.2 Test funkcionalnega dosega z nogo Test dosega z nogo (SEBT) ocenjuje sposobnost ohranjanja ravnotežja na eni nogi med doseganjem razdalje z drugo nogo (Gribble in Hertel, 2003). Za test smo potrebovali tri merilne metre dolžine 150cm, ki so bili pritrjeni na podlago. Pred samo meritvijo je posameznik preizkusil test. Dosežena razdalja maksimalnega dosega z najbolj distalnim delom noge je služila kot rezultat testa. Med posameznimi dosegi je bil odmor 30 sekund. V primeru izgube ravnotežja, prenosa teže na segajočo nogo ali premaknitve stojne noge iz začetnega položaja, se je meritev ponovila. Dosežene razdalje so bile normalizirane glede na dolžino noge, merjene od spina iliaca anterior do podlage (Gribble in Hertel, 2003). Merjenec je bos stopil z levo nogo s sredino stopala na stičišče treh linij dosega. Odčitali smo vrednost najbolj distalnega dela prsta ter najbolj distalnega dela pete. Njegova naloga je bila, da je s prosto nogo dosegel čim daljšo razdaljo v dani smeri, pri kateri se je rahlo dotaknil podlage in se nato vrnil v izhodiščni položaj. Stojne noge ni premikal. Smeri dosega so bile anteriorna, medialna in posteriorna. Najprej je dosegal z desno nogo naprej. Prva ponovitev je veljala kot poizkus, nato je doseganje v omenjeni smeri ponovil štirikrat. Po vsakem dosegu je imel preiskovanec 30 sekund časa za odmor, tako smo lahko izključili utrujanje. Izmerili smo razdaljo, ki jo je merjenec izvedel z najbolj distalnim delom noge. Pred pričetkom meritve smo mu izmerili dolžino noge, ki smo jo merili od spina iliaca anterior do podlage ter

14

glede na slednjo dolžino rezultat dosega tudi normalizirali. Za prikaz rezultatov posameznega parametra je bila izbrana povprečna razdalja treh meritev dosegov v smeri naprej, nazaj in v stran, normaliziranih na dolžino noge.

2.2.3 Stoje na tenziometrijski plošči Za meritev smo potrebovali tenziometrijsko ploščo (1200 x 600 x 100 mm – tip 9287, Kistler, Winterthur, Švica), program za zajemanje in analizo podatkov (ARS, Ljubljana, Slovenija) in tablo, ki je bila 3 metre oddaljena od tenziometrijske plošče. Na tabli je bila označena črna pika premera 10cm, ki je bila označena v višini merjenčevih oči. Na tenziometrijski plošči smo merili stojo v petih pogojih, (1) stojo snožno z odprtimi očmi, (2) stoja snožno z zaprtimi očmi, (3) stoja snožno na mehki podlagi, odprte oči, (4) stoja snožno, na mehki podlagi z zaprtimi očmi, (5) tandemska stoja (desna zadaj). Vse meritve so merjenci izvajali bosi in z rokami prekrižanimi na prsih. Vsaka meritev je trajala 20 sekund. Izvedli pa so tri ponovitve v vsakem pogoju. Odmor med vsako ponovitvijo je bil 30 sekund. Merilec je merjenca opozoril, kdaj je pričel z merjenjem in kdaj je 20 sekund merjenja poteklo. Pred pričetkom merjenja je merilec opozoril merjenca, da naj stopi na tenziometrijsko ploščo in se pripravi za meritev. V vseh petih pogojih smo izmerili skupno hitrost gibanja središča pritiska na podlago (mm/s), hitrost gibanja SP v anterio-posteriorni smeri (mm/s) in medialno-lateralni smeri (mm/s), povprečno amplitudo gibanja (mm) SP v anterio-posteriorni smeri in medio-lateralni smer ter frekvenco gibanja (Hz) SP na podlago v anterio-posteriorni smeri in medio-lateralni smeri.

2.2.4. Največje hoteno izometrično naprezanje iztegovalk nog Za meritev smo potrebovali tenziometrijsko ploščo (600 x 400 x 100 mm – tip 9253A11, Kistler, Winterthur, Švica), nožno prešo, ojačevalnik, kotomer, šiviljski meter in program za zajemanje in analizo podatkov. Merjenec je izvedel največje hoteno izometrično naprezanje iztegovalk nog (N). Pred tem je z nekaj poskusi postopoma stopnjeval naprezanje. Maksimalno naprezanje je ponovil dvakrat. V nadaljnjo obdelavo smo izbrali najboljšo ponovitev.

15

Slika 1. Največje hoteno Izometrično naprezanje iztegovalk nog v nožni preši. (osebni arhiv).

Na sliki 1 je prikazana priprava merjenca na maksimalen izometrični izteg nog v nožni

preši. Enak postopek je bil izveden na prvih in drugih meritvah.

V nadaljnjo obdelavo smo izbrali najboljšo ponovitev največjega hotenega

naprezanja upogibalk in iztegovalk trupa.

2.2.5 Največje hoteno mišično naprezanje upogibalk in iztegovalk stopala

Za meritev smo potrebovali ojačevalnik, Program za zajemanje in analizo podatkov, meter in izometrično gleženjsko opornico lastne izdelave. Meritve smo izvedli z gleženjsko opornico (lastna izdelava). Merjenec je bil vpet v opornico, tako da je bil kot v gležnju, kolenu in kolku je bil 90 stopinj. Meritve smo izvedli na desni nogi. Največje hoteno naprezanje upogibalk in iztegovalk je ponovil dvakrat (Nm). V nadaljnjo obdelavo smo izbrali najboljšo ponovitev.



2.2.6 Največje hoteno izometrično naprezanje iztegovalk in upogibalk trupa

Za meritev smo potrebovali okvir, tehtnico (Steinberg Systems, SBS-KW- 300AW 300kg/100g, Nemčija), verigo, najlonski trak, karabin, desko in merilne trakove.

16

Merjenec je izvedel največje hoteno izometrično naprezanje upogibalk in iztegovalk trupa. Pred tem je z nekaj poskusi postopoma stopnjeval naprezanje. Maksimalno naprezanje je ponovil dvakrat (Nm). Stopala so bila v širini bokov, tesno ob okvirju. Trak je bil nameščen pod pazduho, izmerjena je bila ročica: razdalja od sredine traku do črevničega grebena, ki predstavlja nivo zadnjega ledvenega vretenca (L5). Roki sta bili sproščeni ob telesu.

Slika 2. Merjenje največjega hotenega navora upogibalk trupa (osebni arhiv).

Na sliki 2 je prikazana priprava merjenca na maksimalno hoteno izometrično

naprezanje upogibalk trupa. Enak postopek je bil izveden na prvih in drugih

meritvah.

Slika 3. Merjenje največjega hotenega navor iztegovalk trupa (osebni arhiv).

Na sliki 3 je prikazana priprava merjenca na maksimalno hoteno izometrično

naprezanje iztegovalk trupa. Enak postopek je bil izveden na prvih in drugih

meritvah.

17



2.2.7 Največje hoteno izometrično naprezanje mišic odmikalk in primikalk kolka

Za meritev smo potrebovali okvir, verigo, tehtnico (Steinberg Systems, SBS-KW- 300AW 300kg/100g, Nemčija), desko, najlonski trak, karabin in meter. Merjenec je izvedel največje izometrično naprezanje odmikalk in primikalk kolka. Predtem je z nekaj poskusi postopoma stopnjeval naprezanje. Trup je bil ves čas med stebroma okvirja, z rokami se je merjenec držal okvirja. S pritrjenega merilnega traku smo odčitali razdaljo med merjenčevimi stopali.

Slika 4. Merjenje največjega hotenega navora primikalk kolka (osebni arhiv).

Na sliki 4 je prikazan postopek merjenja največjega hotenega navora primikalk kolka.



2.2.8 Test štirih kvadratov

Test štirih kvadratov je opredeljen kot veljaven in izvedljiv klinični preizkus

dinamičnega ravnotežja. Med preizkusom je oseba prestopala 4 palice, ki so

18

postavljene pravokotna druga na drugo v obliki križa. Oseba stopa preko palic v vse 4

kvadrate v smeri urinega kazalca, nato se obrne in enako ponovi v nasprotni smeri.

Navodila so bila, da mora oseba poskusiti zaporedje dokončati tako hitro, da bo

izvajanje še vedno varno in da se ne bo dotaknila katere izmed palic. Obe stopali

morata priti celi v stik s tlemi v vsakem kvadratu. Pogled je bil med izvajanjem

usmerjen čim bolj naprej (Blennerhassett idr., 2008). Izmerili smo čas izvedbe testa (s).

Vsak preizkušanec je test najprej poskusil, nato pa dvakrat izvedel. V nadaljnjo

obdelavo smo izbrali najkrajši čas izvedbe.

2.3 Vadba za povečanje mišične mase

Vadeči, ki so obiskovali fitnes, so bili zaradi lažje organizacije razdeljeni v dve skupini.

Eno skupino je obiskovalo 9 vadečih, drugo pa 12. Vadba na napravah je potekala

dvakrat tedensko po 1 uro. V uvodnem delu vadbene enote je potekalo dinamično

ogrevanje. Glavni del vadbe je bil sestavljen iz iztega hrbta, iztega nog v nožni preši,

dviga sprednjega dela levega in desnega stopala, odmika in primika leve ter desne

noge v stoji, zasuka trupa v desno in levo ter dviga na prste v sedu. Pri zadnji vaji smo

stopala podložili enkrat tedensko s podložko oblike ^, drugič pa oblike V. Vadba je

torej vsebovala deset vaj (tabela 1), če upoštevamo vajo za levo in desno stran telesa

posebej. Določitev bremena je bila med 60 in 80% največjega bremena. Pri

obremenitvah do 60% 1 RM so izvajali 13 do 15 ponovitev, ob povečevanju bremena

pa 10 do 12 ponovitev. Vaje so izvajali v dveh serijah. Pri vaji zasuk trupa v sedu se je

vaja izvajala izometrično z zadrževanjem 30 sekund. Tudi tu sta se izvajali dve seriji.

Prav ta vaja je bila edina, ki se je izvajala izometrično, pri ostalih vajah je bil tip

kontrakcij tekoča koncentrična kontrakcija. Odmori med dvema serijama so trajali

dve do tri minute, prav tako tudi odmori med vajami. Na koncu vadbe je sledil kratka

umiritev in razteg.

V Tabeli 1 so predstavljene mišice, na katere smo se osredotočali pri posamezni vaji.

Na levi strani tabele je predstavljena vaja, ki so jo vadeči izvajali. Na desni strani pa

so zapisane mišice, ki jim je bila vaja namenjena. Poudarek vadbe je bil na mišicah

spodnjih okončin in trupa.

Tabela 1

Vaje, ki so jih vadeči izvajali na vadbi

VAJA DELUJOČE MIŠICE

Iztegovanje nog v preši (TechnoGym,

Italija)

Iztegovalke nog

Plantarna fleksija in everzija sede na

trenažerju – dvig na prste v vodilih

(TechnoGym, Italija)

Iztegovalke gležnja

Plantarna fleksija in inverzija sede na Iztegovalke gležnja

19

trenažerju – dvig na prste v vodilih


Dorzalna fleksija sede – škripec


Upogibalke gležnja

Odmik v kolku stoje – škripec


Odmikalke kolka

Primik v kolku stoje – škripec Primikalke kolka

Rotacija trupa sede – trenažer


Rotatorji trupa

Izteg trupa sede – trenažer (TechnoGym,

Italija)

Iztegovalke trupa

V Tabeli 2 so predstavljena bremena, število ponovitev, serij in trajanje ciklusa ter

odmora med nalogami pri tekočih koncentričnih kontrakcijah. Prikazano je tudi

predvideno stopnjevanje obremenitve oz. periodizacija.

Tabela 2

Breme, število ponovitev, serij, odmorov ter stopnjevanje obremenitve pri tekočih

koncentričnih kontrakcijah

Teden Breme (%

1RM)

Št.pon. Št.serij Ciklus (min) Odmor med

nalogami

(min)

Test merjenje 1

RM

1 60 13-15 2 2 2-3

2 60 13-15 2 2 2-3

3 70 10-12 2 2 2-3

4 70 10-12 2 2 2-3

5 70 10-12 2 2 2-3

6 75 10-12 2 2 2-3

7 75 10-12 2 2 2-3

8 80 10-12 2 2 2-3

V Tabeli 3 so predstavljena bremena, število ponovitev, serij in trajanje ciklusa ter

odmora med nalogami pri kratkih izometričnih kontrakcijah. Prikazano je tudi

predvideno stopnjevanje obremenitve oz. periodizacija.

Tabela 3

Breme, število ponovitev, serij, odmorov ter stopnjevanje obremenitve pri kratkih

izometričnih kontrakcijah

Teden Trajanje Št.serij Ciklus (min) Odmor med RPE ob koncu

20

obremenitve

(s)

nalogami

(min)

serije

1 30 / 6 pon. 2 1 min 2-3 7

2 30 / 6 pon. 2 1 min 2-3 8

3 30 / 6 pon. 2 1 min 2-3 9

4 30 / 6 pon. 2 1 min 2-3 10

5 30 / 6 pon. 3 1 min 2-3 10

6 30 / 6 pon. 3 1 min 2-3 10

7 30 / 6 pon. 3 1 min 2-3 10

8 30 / 6 pon. 3 1 min 2-3 10

2.4 Metode obdelave podatkov

Za vse obravnavane spremenljivke smo izračunali osnovno statistiko in preverili normalnost porazdelitve. Razlike pred vadbo in po njej smo izračunali s pomočjo analize variance za ponavljajoče meritve z dvema faktorjema, oz. njuno interakcijo (čas x skupina). Faktor časa je imel dva nivoja (pred vadbo in po njej), faktor skupine je imel tudi dva nivoja (vadbena in kontrolna skupina). V primeru značilnega faktorja čas ali značilne interakcije faktorjev, čas in skupina, smo naknadno opravili še t-test za vezane vzorce. Za vse uporabljene statistične teste je bila značilnost sprejeta pri p< 0,05. Za obdelavo podatkov je bil uporabljen statistični program (SPSS, 23.0, IBM, ZDA).

21

3 Rezultati

Rezultati so predstavljeni v dveh delih. Prvi del predstavlja spremembe največjih

hotenih mišičnih naprezanj po vadbi moči. Drugi del predstavlja rezultate testov

dinamičnega ravnotežja in rezultate gibanja središča pritiska (SP) med mirno stojo

(snožno) na trdi in mehki podlagi z odprtimi ali zaprtimi očmi ter tandemsko stojo z

odprtimi očmi.

3.1 Spremembe največjih hotenih mišičnih naprezanj po vadbi moči

Vse meritve največjih hotenih mišičnih naprezanj so bile izvedene izometrično.

3.1.1 Največji navor primikalk kolka

Največji navor primikalk kolka je bil pred vadbo 84±22 Nm pri kontrolni skupini,

medtem ko je bil pri vadbeni skupini 80±25 Nm. Vadbena skupina je po vadbi

dosegla 84±20 Nm. Največji navor primikalk kolka kontrolne skupine pa je znašal

82±23 Nm. Vadba ni povzročila razlik v največjem navoru primikalk kolka

(F1,31=0,122; p>0,05). Prav tako se tudi spremembe v navoru primikalk kolka med

vadbeno in kontrolno skupino niso razlikovale, saj tudi interakcija časa x skupine

(F1,31=1,39; p>0,05) ni bila značilna.

3.1.2 Največji navor odmikalk kolka

Največji navor odmikalk kolka je bil pred vadbo 89±28 Nm pri kontrolni skupini,


dosegla 99±29 Nm. Največji navor kontrolne skupine pa je znašal 85±27 Nm. Razlike

v največjem izometričnem naprezanju odmikalk kolka pred vadbo in po njej so se

pojavile, saj je faktor časa (F1,31=6,153; p<0,05) značilen. Kontrolna skupina rezultata

ni izboljšala značilno (p>0,1), prav tako tudi vadbena skupina (p>0,05). Spremembe v

vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj

interakcija časa x skupina (F1,31=2,361; p>0,05) ni bila značilna.

3.1.3 Največji navor upogibalk trupa

Največji navor upogibalk trupa je bil pred vadbo 150±50 Nm pri kontrolni skupini,


dosegla 114±37 Nm. Največji navor upogibalk trupa kontrolne skupine pa je znašal

107±36 Nm. Spremembe v največjem navoru trupa pred vadbo in po njej so se

22

pojavile, saj je faktor čas (F1,29=5,309; p<0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina

ni izboljšala rezultata od prve do druge meritve (p>0,05), medtem ko je vadbena

skupina rezultat zmanjšala za 8,6 % (p<0,05). Spremembe v vadbeni skupini se niso

bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija časa x skupina


3.1.4 Največji navor iztegovalk trupa

Največji hoteni navor iztegovalk trupa je bil pred vadbo 173±73 Nm pri kontrolni

skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 139±37 Nm. Vadbena skupina je po

vadbi dosegla 153±44 Nm. Največji navor kontrolne skupine pa je znašal 171±72 Nm.

Razlike v največjem navoru iztegovalk trupa po vadbi niso bile značilne, saj faktor

časa ni bil značilen (F1,31=1,066; p=0,310). Vadba je povzročila tendenco izboljšanja

(F1,31=3,854; p=0,059), medtem ko je vrednost navora iztegovalk trupa pri vadbeni

skupini ostala podobna. Sprememba je na meji statistične značilnosti.

3.1.5 Največji navor iztegovalk gležnja

Največji navor iztegovalk gležnja je bil pred vadbo 89±28 Nm pri kontrolni skupini,

medtem ko je bila pri vadbeni skupini 70±16 Nm. Vadbena skupina je po vadbi

dosegla 92±25 Nm. Največji navor kontrolne skupine pa je znašal 89±27 Nm. Razlike

v največjem navoru iztegovalk gležnja po vadbi so bile značilne, saj je bil faktor časa

(F1,30=14,142; p<0,05) značilen. Kontrolna skupina ni izboljšala rezultata od prve do

druge meritve (p=1,00), medtem ko je vadbena skupina rezultat izboljšala za 33,4 %

(p<0,001). Spremembe v vadbeni skupini so se značilno razlikovale od sprememb v

kontrolni skupini (F1,30=13,601; p<0,05).

23

Grafikon 1 Največja hotena plantarna fleksija pri 1. in 2. meritvah

Grafikon 1 predstavlja največjo hoteno izometrično naprezanje iztegovalk gležnja pred vadbo in po njej. Oranžna

črta predstavlja vrednosti vadbene skupine, modra črta pa predstavlja vrednosti kontrolne skupine. Merska

enota, s katero je grafikon predstavljen, je Nm. . Tisti izmed faktorjev, ki so bili statistično značilni, imajo na grafu

statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico ( ***p<0,001).

3.1.6 Največji hoteni navor upogibalk gležnja

Največji hoteni navor upogibalk gležnja je bil pred vadbo 31±7 Nm pri kontrolni

skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 25±7 Nm. Vadbena skupina je po

vadbi dosegla 25±5 Nm. Največji navor kontrolne skupine pa je znašal 29±8 Nm.

Vadba ni povzročila sprememb v navoru upogibalk gležnja, prav tako razlike v

spremembah niso bile značilne, saj faktor časa (F1,30=0,671; p>0,05) in interakcije

časa x skupina (F1,30=2,987; p>0,05) nista bila značilna.

3.1.7 Največji hoteni navor iztegovalk nog

Največja hotena sila iztegovalk nog je bil pred vadbo 1250±351 N pri kontrolni

skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 1126±324 N. Vadbena skupina je po

vadbi dosegla 1263±400 N. Največji navor kontrolne skupine pa je znašal 1245±324

N. Razlike v največjem navoru iztegovalk nog po vadbi so bile značilne, saj je bil

faktor časa (F1,32=8,411; p<0,05). Kontrolna skupina ni izboljšala rezultata od prve do

druge meritve (p=1,00), medtem ko je vadbena skupina rezultat izboljšala za 12,6 %

(p<0,01). Spremembe v vadbeni skupini so se značilno razlikovale od sprememb v

kontrolni skupini (F1,32=10,141; p<0,01).

***

65

70

75

80

85

90

95

100

prva meritev druga meritev

Naj

več

ja h

ote

na

pla

nta

rna

flek

sija

(N

m)

Kontrolna skupina Vadbena skupina

24

3.1.8 Relativne spremembe pri največjih mišičnih naprezanjih Na grafikonu 2 so prikazane relativne spremembe največjih mišičnih naprezanj, izbranih mišičnih skupin po vadbi na napravah. Vadba je povzročila značilne razlike v spremembah največjega hotenega navora iztegovalk nog in iztegovalk gležnja. Vadbena skupina je povečala največje hoteno naprezanje odmikalk kolka in upogibalk trupa, vendar spremembe med skupinama niso bil značilne. Vadba ni izboljšala največjega hotenega navora upogibalk gležnja, primikalk kolka in iztega trupa.

Grafikon 2 Relativne spremembe pri največjih hotenih mišičnih naprezanjih po vadbi.

Modri stolpci predstavljajo kontrolno skupino, medtem ko oranžni stolpci predstavljajo vadbeno skupino.

Zvezdice nad standardnimi deviacijami predstavljajo značilno razliko v času za posamezno skupino. Značilne

razlike sprememb med skupinama pa so prikazane z zvezdicami ob osi x. (*p<0,05, **p<0,01, ***p<0,001).

3.2 Spremembe ravnotežnih nalog po vadbi

Rezultati so prikazani v treh delih. Najprej je prikaz sprememb funkcionalnih dosegov

z nogo in roko, njim sledi sprememba testa štirih kvadratov, v zadnjem delu pa so

predstavljene stoje na tenziometrijski plošči.

3.2.1. Funkcionalni dosegi

Pri funkcionalnih dosegih so merjenci dosegali z rokami in nogo. Z rokami so dosegali

v smeri naprej, z nogo pa so dosegali v smeri naprej, vstran in nazaj.

* **

***

*

* *

-20

-10

0

10

20

30

40

50

60

70

(

%)

Kontrolna skupina

Vadbena skupina

25

3.2.1.1 Funkcionalni doseg z roko

Največji hoteni funkcionalni doseg z roko je bil pred vadbo 38±8 % dolžine roke pri

kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 38±5 cm. Vadbena skupina je

po vadbi dosegla 42±9 %. Kontrolna skupina pa je pri ponovljeni meritvi dosegla

41±4 %. Vadba je povzročila razlike v funkcionalnem dosegu po vadbi, saj je bil faktor

časa (F1,32=10,235; p<0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina je rezultat zvišala

za 10,7 odstotka (p<0,01), medtem ko pri vadbeni skupini ni bilo značilnih sprememb

(p>0,1). Spremembe med skupinama niso bile različne, saj interakcija časa x skupina

(F1,32=0,003; p>0,05) ni bila značilna. Relativne spremembe v funkcionalnem dosegu

so predstavljene na grafikonu 3.

3.2.1.2 Funkcionalni doseg z nogo naprej (anteriorno)

Največji hoteni funkcionalni doseg z nogo naprej v anteriorni smeri je bil pred vadbo

68±9 % dolžine noge pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 68±9

%. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 73±10 %. Vrednost kontrolne skupine pa je

bila 73±8 %. Razlike v največjem funkcionalnem dosegu z nogo naprej med prvo in

drugo meritvijo so se pojavile, saj je faktor časa (F1,32=38,450; p<0,05) statistično

značilen. Kontrolna skupina je rezultat izboljšala za 9,1 % (p<0,001), medtem ko je

vadbena skupina rezultat izboljšala za 10,7 % (p<0,001). Razlike sprememb v

funkcionalnem dosegi naprej med skupinama niso bile značilne, saj interakcija časa x

skupina (F1,32=0,099; p>0,05) ni bila značilna. Relativne spremembe v funkcionalnem

dosegu so predstavljene na grafikonu 3.

3.2.1.3 Funkcionalni doseg z nogo vstran (lateralno)

Največji hoteni funkcionalni doseg z nogo vstran v lateralni smeri je bil pred vadbo

70±12 % dolžine noge pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini

71±10 %. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 77±11 %, vrednost kontrolne skupine

pa je bila 76±10 %. Razlike v največjem hotenem funkcionalnem dosegu z nogo

vstran pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa (F1,32=54,159; p<0,05)

statistično značilen. Kontrolna skupina je rezultat izboljšala za 9,5 % (p<0,001),

medtem ko je vadbena skupina rezultat izboljšala za 9,4 % (p<0,001). Razlike

sprememb v funkcionalnem dosegu z nogo v stran niso bile značilne, saj interakcija

čas x skupina (F1,32=0,090; p>0,05) ni bila značilna. Relativne spremembe v

funkcionalnem dosegu so predstavljene na grafikonu 3.

26

3.2.1.4 Funkcionalni doseg z nogo nazaj (posteriorno)

Največji hoteni funkcionalni doseg z nogo nazaj v posteriorni smeri je bil pred vadbo

78±17 % dolžine noge pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini

83±10 %. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 73±10 %, vrednost kontrolne pa je

bila 73±8 %. Razlike v največjem hotenem funkcionalnem dosegu z nogo nazaj med

prvo in drugo meritvijo so bile prisotne, saj je faktor časa (F1,32=30,122; p<0,05)

statistično značilen. Kontrolna skupina je rezultat izboljšala za 9,5 % (p<0,01),

medtem ko je vadbena skupina rezultat izboljšala za 8,1 % (p<0,001). Razlike

sprememb v funkcionalnem dosegu z nogo nazaj niso bile značilne, saj interakcija čas

x skupina (F1,32=0,021; p>0,05) ni bila značilna. Relativne spremembe v

funkcionalnem dosegu so predstavljene na grafikonu 3.

3.2.1.5 Relativne spremembe pri največjih hotenih funkcionalnih dosegih

Na grafikonu 3 so prikazane spremembe največjih funkcionalnih dosegov. Vadba je povzročila značilno povečanje funkcionalnega dosega noge naprej, vstran in nazaj. Podobne so bile tudi spremembe v kontrolni skupini. zato se spremembe v vadbeni skupini niso značilno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini pri vseh funkcionalnih dosegih.

Grafikon 3 Relativne spremembe pri funkcionalnih dosegih (FD) z roko in nogo po vadbi.

Modri stolpci predstavljajo kontrolno skupino, medtem ko oranžni stolpci predstavljajo vadbeno skupino.

Zvezdice nad standardnimi deviacijami predstavljajo značilne razlike v času za posamezno skupino (*p<0,05,

**p<0,01, ***p<0,001).

**

***

*** **

*** *** ***

0

5

10

15

20

25

30

FD roke FD noge anteriorno FD noge lateralno FD noge posteriorno

(

%)


27

3.2.2 Test štirih kvadratov

Rezultat testa štirih kvadratov je bil pred vadbo 8,3±2 sekunde pri kontrolni skupini,

medtem ko je bil pri vadbeni skupini 7,6±1,5 sekund. Vadbena skupina je po vadbi

dosegla 6,4±0,9 sekunde, kontrolna skupina pa 7,3±1,6 sekunde. Razlike v testu štirih

kvadratov med prvo in drugo meritvijo so se pojavile, saj je faktor časa (F1,32=42,996;

p<0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina je rezultat znižala za 11,7 %

(p=0.001), medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 14,1 % (p<0,001).

Razliko v spremembi rezultatov vadbene in kontrolne skupine prikazuje grafikon 4.

Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni

skupini, saj interakcija časa x skupina (F1,32=0,041; p>0,05) ni bila značilna.

Na grafikonu 4 so prikazane spremembe rezultatov pri testu štirih kvadratov. Vadba je povzročila značilno krajši čas testa štirih kvadratov pri vadbeni skupini. Spremembe pa so bile podobne tudi pri kontrolni skupini, zato se niso značilno razlikovale med skupinama.

Grafikon 4 Relativne spremembe v rezultatih testa štirih kvadratov

Prvi stolpec predstavlja kontrolno skupino, medtem ko drugi stolpec predstavlja vadbeno skupino. Zvezdice nad

standardnimi deviacijami predstavljajo značilne razlike v času za posamezno skupino (**p<0,01, ***p<0,001).

3.2.3 Stoje na tenziometrijski plošči

Stoje na tenziometrijski plošči smo razdelili na stoje snožno na trdi podlagi z odprtimi

in zaprtimi očmi, stoje snožno na mehki podlagi z odprtimi in zaprtimi očmi ter

tandemsko stojo z odprtimi očmi.

** ***

0

5

10

15

20

25


(

%)

28

3.2.3.1 Stoja snožno na trdi podlagi z odprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska (SP) pri stoji snožno na trdi podlagi z odprtimi očmi

pred vadbo je bila 22,1±5 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni

skupini 21,8±6 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 19,7±4,6 mm/s,

kontrolna skupina pa je imela pri ponovljeni meritvi 20,5±4 mm/s. Razlike v hitrosti

gibanja SP pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa (F1,31=8,173; p<0,05)

statistično značilen. Vadbena skupina rezultata ni izboljšala (p>0,1), prav tako

rezultata ni izboljšala kontrolna skupina (p<0,1). Spremembe v vadbeni skupini se

niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj faktor čas x skupina

(F1,31=0,041; p>0,05) ni bil značilen.

Hitrost gibanja SP anteriorno – posteriorno (AP) pri stoji na trdi podlagi z odprtimi

očmi pred vadbo je bila 11,9±2,4 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri

vadbeni skupini 11,7±2,6 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 10,6±2,6

mm/s. Vrednost ponovljene meritve pri kontrolni pa je bila 10,6±1,9 mm/s. Razlike v

hitrosti gibanja SP AP pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa

(F1,31=14,183; p<0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala

(p>0,1), prav tako rezultata ni izboljšala vadbena skupina (p>0,05). Spremembe v


interakcija čas x skupina (F1,31=0,201; p>0,05) ni bila značilna.

Hitrost gibanja SP medialno - lateralno (ML) pri stoji na trdi podlagi z odprtimi očmi

pred vadbo je bila 16,1±3,9 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri

vadbeni skupini 15,9±5,0 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 14,4±3,6

mm/s. Vrednost ponovljene meritve pri kontrolni pa je bila 15,3±3,1 mm/s. Razlike v

hitrosti gibanja SP ML pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa

(F1,31=4,455; p<0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala

(p>0,1), prav tako rezultata ni izboljšala vadbena skupina (p=0,1). Spremembe v



Povprečna amplituda gibanja SP AP pri stoji na trdi podlagi z odprtimi očmi pred

vadbo je bila 2,2±0,8 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini

2,1±0,9 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 1,8±0,9 mm. Povprečna amplituda

gibanja SP AP pri ponovljeni meritvi kontrolne skupine pa je bila 1,8±0,7 mm.

Spremembe v povprečni amplitudi gibanja SP AP v času so bile značilne (F1,31=6,825;

p<0,05). Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala (p>0,1), prav tako rezultata ni

izboljšala vadbena skupina (p>0,1). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno

razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija čas x skupina


29

Povprečna amplituda gibanja SP ML pri stoji na trdi podlagi z odprtimi očmi pred

vadbo je bila 2,6±1,4 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini

2,5±1,7 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 2,0±1,0 mm. Vrednost povprečne

amplitude gibanja SP ML pri drugi meritvi kontrolne skupine pa je bila 2,4±1,0 mm.

Spremembe pri vadbeni in kontrolni skupini v času ni bilo, saj faktor časa ni bil

značilen (F1,31=3,575; p=0,068). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno

razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija čas x skupina


Na grafikonu 5 je prikazan povzetek relativnih sprememb gibanja SP pri stoji na trdni

podlagi z odprtimi očmi. Vadba je povzročila značilne razlike pri frekvenci v ML smeri

pri vadbeni skupini. Spremembe v vadbeni skupini se niso značilno razlikovale od

sprememb v kontrolni skupini pri nobenem parametru.

Grafikon 5 Relativne spremembe pri stoji na trdni podlagi z odprtimi očmi po vadbi.

Kontrolna skupina je prikazana z modro barvo, medtem ko je vadbena skupina prikazana z oranžno barvo.

3.2.3.2 Stoja na trdi podlagi z zaprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska (SP) pri stoji na trdi podlagi z zaprtimi očmi pred

vadbo je bila 32,5±8 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni

skupini 29,5±7 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 30,7±9 mm/s. Kontrolna

skupina pa je pri drugi meritvi dosegla 31,0±8 mm/s. Sprememb v času pri obeh

skupina ni bilo, saj faktor časa (F1,30=0,893; p>0,05), prav tako se spremembe v

vadbeni skupini niso razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija čas

x skupina (F1,30=2,228; p>0,05) ni bila značilna.

Hitrost gibanja SP anteriorno – posteriorno (AP) pri stoji na trdi podlagi z zaprtimi

očmi pred vadbo je bila 18,3±5 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri

-60

-50

-40

-30

-20

-10

0

Hitrost gibanja SP Hitrost gibanja SPAP

Hitrost gibanja APML

Povprečnaamplituda gibanja

SP AP


SP ML

(

%)


30

vadbeni skupini 16,1±4 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 16,4±5 mm/s.

Kontrolna skupina pa je pri drugi meritvi dosegla 17,1±5 mm/s. Razlike v hitrosti

gibanja SP AP pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa (F1,30=5,385;

p<0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala (p=0,01), prav

tako rezultata ni izboljšala vadbena skupina (p=0,5). Spremembe v vadbeni skupini se

niso razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija časa x skupina


Hitrost gibanja SP medialno - lateralno (ML) pri stoji na trdi podlagi z zaprtimi očmi


skupini 21,4±6 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 22,5±7 mm/s. Kontrolna

skupina pa je pri drugi meritvi dosegla 22,2±7 mm/s. Do sprememb v hitrosti gibanja

SP ML med prvo in drugo meritvijo ni prišlo, saj faktor časa (F1,30=0,000; p>0,05) ni

značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v

kontrolni skupini, zato tudi interakcije časa x skupina (F1,30=1,421; p>0,05) ni bila

značilna.

Povprečna amplituda gibanja SP AP pri stoji na trdi podlagi z zaprtimi očmi pred

vadbo je bila 4,6±2 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini

3,3±1,2 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 3,6±1,6 mm. Kontrolna skupina pa

je pri drugi meritvi dosegla 4,1±2,2 mm. Do sprememb v hitrosti gibanja SP AP pri

stoji z zaprtimi očmi med prvo in drugo meritvijo ni bilo, saj faktor časa (F1,30=2,342;

p>0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od

sprememb v kontrolni skupini, zato tudi faktor interakcije čas x skupina (F1,30=2,446;

p>0,05) ni bil značilen.

Povprečna amplituda gibanja SP ML pri stoji na trdi podlagi z zaprtimi očmi pred


3,9±2 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 4,4±2 mm. Kontrolna skupina pa je

pri drugi meritvi dosegla 4,7±2,6 mm. Do sprememb v povprečni amplitudi gibanja

SP ML v času pri vadbeni in kontrolni ni bilo, saj faktor časa (F1,30=0,304; p>0,05) ni

bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso razlikovale od sprememb v

kontrolni skupini, saj faktor interakcije čas x skupina (F1,30=0,582; p>0,05) ni bil

značilen.

Na grafikonu 6 je prikazan povzetek relativnih sprememb gibanja SP pri stoji na trdni

podlagi z zaprtimi očmi. Vadba ni povzročila značilnih razlik pri nobenemu izmed

parametrov. Spremembe v vadbeni skupini se niso značilno razlikovale od sprememb

v kontrolni skupini pri nobenem parametru.

31

Grafikon 6 Relativne spremembe gibanja središča pritiska pri stoji na trdni podlagi z zaprtimi očmi -

tenziometrijska plošča.


3.2.3.3 Stoja na mehki podlagi z odprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska (SP) pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi pred


skupini 39,9±14 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 34,9±11 mm/s.

Kontrolna skupina pa je dosegla 36,3±7,6 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP pred

vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa (F1,31=17,128; p<0,05) statistično

značilen. Kontrolna skupina je rezultat znižala za 7,0 % (p<0,01), medtem ko je

vadbena skupina rezultat znižala za 11,5 % (p=0,01). Spremembe v vadbeni skupini

se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, zato tudi interakcije

čas x skupina (F1,31=1,406; p>0,05) ni bila značilna.

Hitrost gibanja SP anteriorno – posteriorno (AP) pri stoji na mehki podlagi z odprtimi



Kontrolna skupina pa je po vadbi dosegla 20,1±4 mm/s. Hitrost gibanja SP AP se v

času spremeni, saj je faktor časa (F1,31=23,722; p<0,05) statistično značilen.

Kontrolna skupina je rezultat znižala za 12,2 % (p<0,001), medtem ko je vadbena

skupina rezultat zmanjšala za 11,5 % (p<0,05). Vpliv vadbe na napravah ni povzročil

značilnih razlik v spremembah med skupinama po vadbi, saj interakcija časa x

skupina (F1,31=0,013; p>0,05) ni bila značilna.

-10

0

10

20

30

40

50




SP AP


SP ML

(

%)


32

Hitrost gibanja SP medialno - lateralno (ML) pri stoji na mehki podlagi z odprtimi


vadbeni skupini 27,6±10 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 24±7 mm/s.

Kontrolna skupina je pri drugi meritvi dosegla 26,0±6 mm/s. Kontrolna skupina

rezultata ni izboljšala (p>0,1), prav tako rezultata ni izboljšala vadbena skupina

(p=0,02). Razlike v hitrosti gibanja SP ML pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je

faktor časa (F1,31=7,680; p<0,05) statistično značilen. Med skupinama ni razlik, saj

interakcija časa x skupina (F1,31=3,349; p=0,077) ni bila značilna.

Povprečna amplituda gibanja SP AP pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi pred


6,6±3 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 5,3±3 mm. Kontrolna skupina je po

vadbi dosegla 5,3±2 mm. Kontrolna skupina je rezultat znižala za 18,6 % (p<0,001),

medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 17,1 % (p=0,01). Razlike v

povprečni amplitudi gibanja SP AP pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor

časa (F1,31=25,242; p<0,05) statistično značilen. Med skupinama ni razlik, saj


Povprečna amplituda gibanja SP ML pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi pred


6,5±5 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 4,9±3 mm. Kontrolna skupina je po

vadbi dosegla 2,3±2 mm. Kontrolna skupina rezultata ni spremenila (p>0,1), medtem

ko je vadbena skupina rezultat znižala za 19,6 % (p<0,01). Razlike med kontrolno in

vadbeno skupino so bile, saj sta bila faktor časa (F1,31=6,629; p<0,05) in interakcija

časa x skupina (F1,31=6,841; p<0,05) značilna.

Grafikon 7 Povprečna amplituda gibanja SP ML pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi na 1. in 2. meritvi

**

7

9

11

13

15

17


Po

vp

rečn

a am

pli

tud

a gi

ban

ja S

P M

L (

mm

)


33

Oranžna črta predstavlja napredek vadbene skupine, modra črta pa predstavlja stagniranje kontrolne skupine.

Merska enota, s katero je grafikon predstavljen, je mm. Tisti izmed faktorjev, ki so bili statistično značilni, imajo

na grafu statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico (**p<0,01).

Na grafikonu 9 je prikazan povzetek relativnih sprememb gibanja SP pri stoji na

mehki podlagi z odprtimi očmi. Vadba je povzročila značilne razlike pri povprečni

amplitudi gibanja SP v ML smeri in pri frekvenci v ML smeri za vadbeno skupino ter

pri frekvenci v AP smeri za kontrolno skupino. Spremembe v vadbeni skupini se niso

značilno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini pri nobenem parametru.

Grafikon 9 Relativne spremembe pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi - tenziometrijska plošča

Kontrolna skupina je prikazana z modro barvo, medtem ko je vadbena skupina prikazana z oranžno barvo. Tisti

izmed faktorjev, ki so bili statistično značilni, imajo na grafu statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico

(**p<0,01).

3.2.3.4 Stoja na mehki podlagi z zaprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska (SP) pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi pred



Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 91,95±25 mm/s. Kontrolna skupina ni

spremenila rezultata (p>0,1), medtem ko je vadbena skupina znižala rezultat za 13,4

% (p=0,002). Razlike med kontrolno in vadbeno skupino so bile, saj sta bila faktor

časa (F1,30=5,622; p=0,024) in interakcije časa x skupina (F1,30=8,389; p=0,007)

značilna.

** -50

-40

-30

-20

-10

0

10




SP AP


SP ML

(

%)


34

Grafikon 10 Hitrost gibanja središča pritiska na podlago pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi na 1. in 2.

meritvi

Oranžna črta predstavlja spremembe vadbene skupine, modra črta pa predstavlja spremembe kontrolne skupine.

Zvezdice nad standardnimi deviacijami predstavljajo značilne razlike v času za posamezno skupino (**p<0,01).

Hitrost gibanja SP anteriorno – posteriorno (AP) pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi


vadbeni skupini 54,1±18 mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 58,2 mm/s.

Vadbena skupina je po vadbi dosegla 47,3±15 mm/s. Kontrolna skupina rezultata ni

izboljšala (p>0,1), medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 11,7 %

(p=0,002). Razlike v hitrosti gibanja SP AP pred vadbo in po njej so na meji statistične

značilnosti, (faktor časa je F1,30=1,817; p=0,057), medtem ko so se med kontrolno in

vadbeno skupino razlike pojavile, saj je bil faktor interakcije časa x skupina

(F1,30=6,501; p<0,05).

Hitrost gibanja SP medialno - lateralno (ML) pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi



Kontrolna skupina pa je po vadbi dosegla 58,9±14 mm/s. Kontrolna skupina rezultata

ni izboljšala (p>0,1), medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 14,5 %

(p<0,01). Razlike med kontrolno in vadbeno skupino so bile, saj sta bila faktor časa

(F1,30=7,637; p<0,05) in interakcije časa x skupina (F1,30=6,268; p<0,05) značilna.

**

50

60

70

80

90

100

110

120

130

140

150


Hit

rost

gib

anja

sre

diš

ča p

riti

ska

(mm

/s)


35

Grafikon 11 Hitrost gibanja središča pritiska medialno – lateralno na podlago pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi

očmi na 1. in 2. meritvi

Oranžna črta predstavlja spremembe vadbene skupine, modra črta pa predstavlja stagniranje kontrolne skupine.

Merska enota, s katero je grafikon predstavljen, je mm/s. Tisti izmed faktorjev, ki so bili statistično značilni, imajo

na grafu statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico (**p<0,01).

Povprečna amplituda gibanja SP AP pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi pred


19,7±7 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 17,5±6 mm. Kontrolna skupina je

po vadbi dosegla 22,3±8 mm. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala (p>0,1),

medtem ko je vadbena skupina rezultat izboljšala za 10,0 % (p=0,01). Razlik v

povprečni amplitudi gibanja SP AP pred vadbo in po njej ni (faktor časa je F1,30=0,095;

p>0,05), medtem ko so se med kontrolno in vadbeno skupino razlike pojavile, saj je

bil faktor interakcije časa x skupina (F1,30=6,620; p<0,05).

Povprečna amplituda gibanja SP ML pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi pred


19,8±9 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 15,3±6 mm. Kontrolna skupina je

po vadbi dosegla 19,8±7 mm. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala (p>0,1),

medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 21,9 % (p<0,01). Razlike med

kontrolno in vadbeno skupino so bile, saj sta bila faktor časa (F1,30=7,076; p<0,05) in

interakcije časa x skupina (F1,30=7,932; p<0,05) značilna.

**

30

35

40

45

50

55

60

65

70

75

80


Hit

rost

gib

anja

SP

ML

(m

m/s

)

Kontrolna skupina vadbena skupina

36

Grafikon 12 Povprečna amplituda gibanja središča pritiska medialno – lateralno pri stoji na mehki podlagi z

zaprtimi očmi na 1. in 2. meritvi

Oranžna črta predstavlja spremembe vadbene skupine, modra črta pa predstavlja stagniranje kontrolne skupine.


na grafu statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico ( **p<0,01).

Grafikon 13 Relativne spremembe pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi - tenziometrijska plošča

Kontrolna skupina je prikazana z modro barvo, medtem ko je vadbena skupina prikazana z oranžno barvo. Tisti

izmed faktorjev, ki so bili statistično značilni, imajo na grafu statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico

(*p<0,05, **p<0,01).

3.2.3.5 Tandemska stoja na trdi podlagi z odprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska (SP) pri tandemski stoji na trdi podlagi z odprtimi



**

0

5

10

15

20

25

30


Po

vp

rečn

a am

pli

tud

a gi

ban

ja S

P M

L

(mm

)


** **

** *

** -50

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

40


Hitrost gibanjaAP ML


SP AP


SP ML

(

%)


37

Kontrolna skupina je dosegla 51,5±11 mm/s. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala

(p<0,5), medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 13,5 % (p<0,05). Razlike v

hitrosti gibanja SP pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je faktor časa (F1,31=6,571;

p<0,05) statistično značilen. Med skupinama ni razlik, saj interakcija časa x skupina


Hitrost gibanja SP anteriorno – posteriorno (AP) pri tandemski stoji na trdi podlagi z

odprtimi očmi pred vadbo je bila 30,6±9 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je

bila pri vadbeni skupini 33,9±13 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 28,7±15

mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 28,7±7 mm/s. Kontrolna skupina

rezultata ni izboljšala (p>0,1), prav tako rezultata ni izboljšala vadbena skupina

(p>0,05). Razlike v hitrosti gibanja SP AP pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je



Hitrost gibanja SP medialno - lateralno (ML) pri tandemski stoji na trdi podlagi z

odprtimi očmi pred vadbo je bila 37,5±10 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je

bila pri vadbeni skupini 38,8±16 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 33,4±11

mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 37,1±8 mm/s. Kontrolna skupina ni

izboljšala rezultata (p>0,1), medtem ko je vadbena skupina rezultat znižala za 11,1 %

(p<0,05). Razlike v hitrosti gibanja SP ML pred vadbo in po njej so se pojavile, saj je


interakcija časa x skupina (F1,31=4,007; p=0,054) ni bila značilna.

Povprečna amplituda gibanja SP AP pri tandemski stoji na trdi podlagi z odprtimi

očmi pred vadbo je bila 6,5±2 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri

vadbeni skupini 7,5±3 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 6,6±5 mm.

Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 6,1±2 mm. Razlike med kontrolno in vadbeno

skupino ni bilo, saj faktor časa (F1,31=1,946; p>0,05) in interakcije časa x skupina

(F1,31=0,401; p>0,05) nista bila značilna.

Povprečna amplituda gibanja SP ML pri tandemski stoji z odprtimi očmi pred vadbo

je bila 9,1±3 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 9,5±6

mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 7,6±4 mm. Kontrolna skupina je po vadbi

dosegla 9,2±3 mm. Kontrolna skupina rezultata ni izboljšala (p>0,1), medtem ko je

vadbena skupina rezultat znižala za 15,4 % (p<0,05). Razlike med kontrolno in

vadbeno skupino so bile, saj sta bila faktor časa (F1,31=4,201; p=0,049) in interakcije

časa x skupina (F1,31=5,290; p<0,05) značilna.

38

Grafikon 14 Povprečna amplituda gibanja središča pritiska medialno – lateralno pri tandemski stoji na trdi

podlagi z odprtimi očmi na 1. in 2. meritvi.

Oranžna črta predstavlja spremembe vadbene skupine, modra črta pa predstavlja spremembo kontrolne skupine.


na grafu statistično značilnost t – testa označeno z zvezdico (*p<0,05).

Grafikon 15 Relativne spremembe pri tandemski stoji na trdi podlagi z odprtimi očmi - tenziometrijska plošča.


Zvezdice nad standardnimi deviacijami predstavljajo značilne razlike v času za posamezno skupino (*p<0,05).

3.3 Povzetek rezultatov

V tabeli 4 je prikazan povzetek rezultatov testov moči.

*

0

5

10

15

20

25

30


Po

vp

rečn

a am

pli

tud

a gi

ban

ja S

P M

L

(mm

)


* *

*

-60

-50

-40

-30

-20

-10

0

10

20

30

40




SP AP


SP ML

(

%)


39

Tabela 4

Povzetek rezultatov testov moči.

Kontrolna skupina Vadbena skupina Čas skupina

Največji navor

primikalk kolka N.S. N.S. N.S.

Največji navor

odmikalk kolka N.S. N.S.

Največji navor

upogibalk trupa N.S. N.S.

Največji navor

iztegovalk trupa N.S. N.S. N.S.

Največji navor

iztegovalk gležnja N.S.

Največji navor

upogibalk gležnja N.S. N.S. N.S.

Največji navor

iztegovalk nog N.S.

Legenda: N.S. – ni bilo statistično značilno, statistično značilno zmanjšanje vrednosti pri drugi meritvi (p<0.05),

statistično značilno povečanje pri drugi meritvi (p<0.05)

V tabeli 5 pa je prikazan povzetek rezultatov testov ravnotežja.

Tabela 5

Povzetek rezultatov testov ravnotežja.

Kontrolna skupina Vadbena skupina Čas skupina

Funkcionalni doseg z

roko N.S. N.S.

40


nogo naprej N.S.


nogo v stran N.S.


nogo nazaj N.S.

Test 4-kvadratov N.S.

Stoja, odprte oči N.S. N.S. N.S.

Stoja, zaprte oči N.S. N.S. N.S.

Stoja na mehki

podlagi, odprte oči N.S. amplituda ML N.S.

Stoja na mehki

podlagi, zaprte oči N.S.

skupna hitrost

hitrost AP in ML

amplituda AP in

ML

amplituda ML

Tandemska stoja,

odprte oči N.S.

skupna hitrost

hitrost ML

amplituda ML

N.S.

Legenda: N.S. – ni bilo statistično značilno, statistično značilno zmanjšanje vrednosti pri drugi meritvi (p<0.05),

statistično značilno povečanje pri drugi meritvi (p<0.05)

41

3.4 Razprava

Vadba na napravah je povzročila značilno povečanje največjega hotenega naprezanja iztegovalk nog in iztegovalk gležnja, medtem ko pa sprememba pri kontrolni skupini ni bila značilna, prav tako je prišlo tudi do značilne razlike v spremembah kontrolne in vadbene skupine. Tako lahko v celoti potrdimo hipotezo 1 in 2. Do izboljšanja v slednjih dveh testih je najbrž prišlo tako zaradi večje mišične mase kot tudi zaradi povečanega nivoja mišične aktivacije. Začetni prirastek v moči iztegovalk nog in gležnja je najverjetneje temeljil predvsem na mehanizmih mišične aktivacije, t.j. rekrutacije, frekvenčne modulacije in sinhronizacije, saj se vadeči do sedaj z vadbo na napravah še niso ukvarjali. Vadba na napravah je povzročila značilno izboljšanje največjega hotenega navora odmikalk kolka in upogibalk trupa, kljub temu pa se spremembe v času niso razlikovale od kontrolne skupine. Zato lahko hipotezi 5 in 6 tudi delno potrdimo. Največji hoteni navor ostalih mišičnih skupin se po vadbi ni značilno spremenil, zato lahko hipoteze 3, 4 in 7 zavržemo. Razloge, da se največji navor upogibalk gležnja ni povečal, lahko iščemo v premajhnem bremenu in nepopolno izolirani vaji za upogibalke gležnja na vadbi, saj so ob nepravilni izvedbi vadeči vključevali še druge mišice nog in je bila posledično vadba upogibalk gležnja manj učinkovita. Pri nekaterih vadečih je nepoznavanje vadbe v fitnesu izzvalo strah pred poškodbami in zato bremena niso povečevali kot bi ga morali. Enako se je zgodilo pri iztegu trupa. Kljub svojim sposobnostim so vadeči dvigovali manjša bremena kot so bila predpisana. Težko je bilo določiti 1RM (največje breme, ki ga posameznik lahko dvigne), ker vaje ni nihče želel izvajati popolnoma maksimalno. Pri izvedbi vaje za primikalke kolka je prihajalo do vključevanja sinergistov. Vadeči so kljub opozorilom vaje izvajali s pomočjo drugih mišičnih skupin. Tudi tu bremena niso zmogli vedno povečevati, kot je to predvideval naš načrt vadbe. Hipoteze 8 tudi ne moremo potrditi. Rezultat funkcionalnega dosega z roko pri vadbeni skupini se ni statistično spremenil, medtem ko se je spremenil pri kontrolni skupini. Vzrok, da se statistična razlika ni pojavila, bi bil lahko ta, da je naša vadba izboljšala predvsem področje premikanja središča pritiska v medialno–lateralni smeri, medtem ko je funkcionalni doseg z roko odvisen od stabilnosti v anteriorno–posteriorni smeri. Glede na to, da na rezultate funkcionalnega dosega vplivajo tudi antropometrične lastnosti posameznika, smo rezultate normalizirali na dolžino roke, ki smo jo izmerili od akromiona do konca srednjega prsta. Ugotovljeno je bilo, da test kaže tudi razlike med starejšimi osebami, ki so že imele izkušnjo padca, od tistih, ki še niso imele izkušnje padca (Behrman, Light, Flynn, in Thigpen, 2002). Merjencev nismo povprašali o njihovih izkušnjah s padci, zato tega podatka za našo raziskavo nimamo. Hipotezo 9 lahko delno potrdimo, saj pride do sprememb pri vadbeni skupini v anteriorni, lateralni in posteriorni smeri. Prav tako pride do sprememb v vseh treh pogojih pri kontrolni skupini. Hipoteze ne moremo popolnoma potrditi, ker

42

spremembe med skupinama niso statistično različne. Do razlik pri vadbeni skupini je lahko prišlo zaradi povečane mišične moči iztegovalk nog, najverjetneje sprednjih stegenskih mišic. Kot potrditev lahko navedemo statistično značilno izboljšanje sile iztegovalk nog, kjer so prav sprednje stegenske mišice glavni agonisti. Stojna noga je posledično imela več moči in je omogočala večjo stabilnost med doseganjem druge noge. Test smo lahko uporabili, ker so bili merjeni starejši dobro fizično pripravljeni. Večina merjencev ni imela večjih motenj ravnotežja. Test funkcionalnega dosega z nogo bi bil v nasprotnem primeru lahko prezahteven. Manipuliranje z eno nogo med zadrževanjem ravnotežja na drugi od merjencev zahteva dobro ravnotežno sposobnost. Zaradi zmanjšane podporne ploskve je potrebna dodatna integracija senzoričnega vnosa informacij. Oblikovanje motoričnega odgovora pri ohranjanju ravnotežja in korekciji udov ter trupa je tako še bolj zapleteno. Ravno zaradi tega je test pri takšni starostni skupini včasih vprašljiv. Pri testu funkcionalnega dosega z nogo je potrebno upoštevati tudi zmanjšan obseg gibljivosti ter povečano togost sklepov spodnjih okončin. Zaradi tega prihaja do večjih razlik med rezultati mladih in starih. Zaradi več ponovitev pri izvajanju testa lahko pride do utrujanja in posledično slabših rezultatov (Gribble, Tucker in White, 2007) Hipotezo 10 potrdimo delno, saj pri testu štirih kvadratov med skupinama ni razlik. Tako pri vadbeni kot tudi pri kontrolni skupini se pojavijo značilne spremembe. Menimo, da je do izboljšav rezultatov testa štirih kvadratov prišlo predvsem zaradi procesa učenja. Merjenci so si nalogo zapomnili od prvega testiranja in ker so imeli za seboj na drugi meritvi že nekaj ponovitev, so le te izvajali hitreje in natančneje. Zato ni prišlo do razlik med skupinama. Pri hipotezi 11 so se razlike pri vadbeni skupini pojavile pri stoji na mehki podlagi. Pri stoji z zaprtimi očmi so se znižale skupna hitrost premika središča pritiska na podlago, hitrost premika središča pritiska v anteriorno–posteriorni smeri kot tudi v medialno – lateralni smeri. Tudi pri tandemski stoji je prišlo do sprememb pri vadbeni skupini. Zmanjšala se je skupna hitrost premika središča pritiska in hitrost premika središča pritiska v medialno–lateralni smeri. Pri nobenem izmed testov ravnotežja na tenziometrijski plošči ni prišlo do razlik med skupinama. Pri testih na trdi podlagi ni prišlo do sprememb. Menimo, da je do značilnih sprememb prišlo na mehki podlagi zato, ker je na nestabilni podlagi potrebna veliko večja stabilizacija sklepov nog in trupa. Vadba moči je najverjetneje izboljšala sposobnost stabilizacije sklepov in mišične koaktivacije. To pa se je odrazilo predvsem pri bolj zahtevnih nalogah, kot so stoje na nestabilni površini in stoje na zmanjšani podporni površini v medialno-lateralni smeri. Hipotezo 12 lahko potrdimo delno. Pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi se je znižala amplituda premika središča pritiska v medialno–lateralni smeri. Amplituda premika središča pritiska v anteriorno-posteriorni in medialno–lateralni smeri se je pri vadbeni skupini spremenila pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi. Pri

43

tandemski stoji se je pri vadbeni skupini spremenila amplituda premika središča pritiska v medialno–lateralni smeri. Izboljšave se pojavijo predvsem pri premikih v medialno – lateralni smeri, ki je pri starejših še kako pomembna. Boljše ravnotežje v omenjeni smeri preprečuje zdrse in s tem tudi padce. Podobno sta ugotovila tudi Lee in Park (2014), ki sta proučevala, če vadba moči izboljša ravnotežje pri starejših. Njihova vadba je bila podobno strukturirana kot naša. V prvem tednu je vadbena skupina z 49 člani izvajala vadbo z intenzivnostjo 45 – 55% 1RM, do 12 tedna vadbe so intenzivnost povečali na 65 – 75%. Izvajali so 10 do 12 ponovitev v treh serijah. Po vadbi je bila moč spodnjih okončin, 2-minutni test stoje na mestu in merjenje ravnotežja statistično višje kot na začetku (p<0,01) Kljub temu, da kontrolna skupina s 25 člani ni izvajala vadbe, interakcija čas x skupina ni bila značilna (p>0,05). Vzroke, da naša vadba moči ni izboljšala vseh parametrov ravnotežja, lahko poda raziskava Muehlbauer idr. (2015), ki ni našla veliko korelacij med ravnotežjem in močjo spodnjih ekstremitet. Podali so več razlag, zakaj je tako. Čeprav se za ravnotežje in eksplozivno moč uporabljajo podobni nevrofiziološki mehanizmi, ti delujejo specifično za vsakega posebej, oziroma se poslužujejo različnih vzorcev delovanja. Prav tako jim ni uspelo dokazati, da vadba ravnotežja vpliva na mišično moč in obratno. Nakazali so na problem, da je pri raziskavi težko ločiti vpliv vadbe po starosti, saj je še veliko drugih parametrov, ki ločujejo vadeče med seboj (npr. spol, utrujenost, treniranost). Ugotovili so, da je za izboljšanje ravnotežja poleg vadbe moči potrebna tudi vadba ravnotežja. To potrjuje tudi neobjavljena raziskava Lacroixa, Kressiga in Muehlbauerja, kjer so izvajali kombinirano vadbo ravnotežja in moči. Pri zdravih starejših med 65 in 80 letom starosti so izvedli 12 tedensko vadbo, ki je potekala trikrat tedensko. Izvajali so specifične vaje za izboljšanje statičnega in dinamičnega ravnotežja in vadbe za moč za spodnje ekstremitete. Prišli do specifično značilnega napredka v statičnem in dinamičnem ravnotežju, kot tudi v mišični moči. Pomanjkljivost naše študije je v velikosti vzorca, ki je bil premajhen, da bi lahko popolnoma ovrgli ali sprejeli vse postavljene hipoteze. Drugi omejitveni dejavnik je bila njihova predhodna aktivnost. Predvidevamo, da je pri nas do tovrstnih rezultatov prišlo, ker so bili merjenci tako iz vadbene kot iz kontrolne skupine aktivni že pred izvedbo raziskave. Kontrolna skupina je v času raziskave prav tako dvakrat tedensko obiskovala vadbo, kjer so izvajali tudi vaje za moč z lastno težo, kar bi lahko pripomoglo k povečanju njihove moči. Ne moremo izvzeti, da so se merjenci iz obeh skupin v tem času posluževali tudi drugih športnih aktivnosti. Glede na to, da so bile druge meritve izvedene v pomladnem obdobju, so se merjenci najbrž posluževali tudi del na vrtu, izletov v naravo, kar je zagotovo vplivalo na dejavnost na vadbi kot tudi na rezultate meritev. Tretji omejitveni dejavnik je bil tehnika izvedbe vaj. Kljub stalnemu nadzoru vadbe, so lahko vadeči vaje izvajali tako, da so ob izvedbi vključevali še druge mišice in si tako olajševali vajo, saj vse vaje niso bile popolnoma izolirane. Težko je tudi reči, če so vaje izvajali z ustrezno obremenitvijo, saj so zaradi strahu pred poškodbami lahko

44

vadili pod pragom svojih sposobnosti. Tudi na meritvah je najbrž prišlo do zadrževanja, čeprav so bili opozorjeni, da morajo meritve opraviti maksimalno.

45

4 Sklep Cilj diplomskega seminarja je bil ugotoviti, ali je mogoče z vadbo mišične hipertrofije izboljšati ravnotežje pri starejših, ki so aktivni že od prej, vendar niso izvajali vadbe za moč na napravah. Hkrati nas je zanimalo, do kakšne mere je pri že aktivnih starejših mogoče izboljšati največjo izometrično moč pri posameznih nalogah. Po zaključku raziskave lahko povzamemo, da kakršnakoli visokointenzivna vadba za

moč lahko izboljša rezultate v ravnotežju, funkcionalnem dosegu in moči. Vendar pa

težko rečemo, da je vadba za moč tista najbolj učinkovita vadba za izboljšanje

ravnotežja. Vsekakor tovrstna vadba izboljša rezultate v moči. Po vseh prej

omenjenih raziskavah je bilo zapisano, da je za ohranjanje dobrega ravnotežja in

telesne drže potrebna mišična moč. Torej kljub rezultatom meritev, ki niso potrdili

vseh naših hipotez, menimo, da ima vadba pozitiven učinek na ravnotežje. Vsekakor

bo na tem področju potrebnih še veliko raziskav, saj se zavedamo, da obstaja

ogromno pozitivnih učinkov vadbe za moč tudi na ostale gibalne sposobnosti.

Čeprav trdimo, da je vadba za moč učinkovita na več področjih, se je potrebno

zavedati, da je le pravilno tehnično izvedena in varna vadba tudi učinkovita vadba.

Tako je bila tudi naša vadba vedno nadzorovana in je vadečim omogočila, da so vadili

varno in brez neželenih posledic.

Veliko je bilo zapisanega o vadbi moči in vplivih na zmanjšanje tveganja pred padci.

Vsekakor sta mišična moč in ravnotežje zelo pomembna za zmanjšanje števila padcev

in poškodb, ki so v tem življenjskem obdobju še bolj nezaželene.

Menimo, da za vadbo ni nikoli prepozno. V vseh življenjskih obdobjih je gibanje

pomemben del našega življenja, ki ga ni vredno izpustiti. Še posebej v poznih letih je

lahko vadba in pa naš zdrav slog življenja tisti, ki bo podaljšal obdobje kvalitetnega in

samostojnega življenja.

46

5 Viri

Aagaard, P., Suetta, C., Caserotti, P., Magnusson, S.P. in Kjaer, M. (2010). Role of the nervous system in sarcopenia and muscle atrophy with aging: strength training as a countermeasure. Scand J Med Sci Sports, 20(1), 49-64. Åstrand, P. O. in Rodahl, K. (1986). Textbook of Work Physiology: Physiological Bases of Exercise (Third Edition). New York: McGraw-Hill. Behrman, A. L., Light, K. E., Flynn, S. M. in Thigpen, M. T. (2002). Is the Functional Reach Test Useful for Identifying Falls Risk Among Individuals With Parkinson's Disease. Arch Phys Med Rehabil, 83(4), 538-542. Bilban, M. (2008). Poškodbe starejših in padci. Delo in varnost, 5, 40-53. Blennerhassett, J. M. in Jayalath, V. M. (2008). The four square step test is a feasible and valid clinical test of dynamic standing balance for use in ambulant people poststroke. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 89(11), 2156-2161. Cijan, R. in Cijan, V. (2003). Zdravstveni, socialni in pravni vidiki starostnikov. Maribor: Visoka zdravstvena šola. Clark, C. B. in Manini, T. M. (2012). What is dynapenia? Nutrition, 28(5), 495-503. Dunaief, J. L., Dentchev, T., Ying, G. S. in Milam, A. H. (2002). The Role of Apoptosis in Age-Related Macular Degeneration. Arch Opthalmol, 120(11),1435-1442. Enoka, R. M. (1994). Neuromechanical Basis of Kinesiology. Champingn: Human Kinetics. Gribble, P. A. in Hertel, J. (2003). Considerations for Normalizing Measures of the Star Excursion Balance Test. Measurment in Physical Education an Exercise Science, 7(2), 89-100. Gribble, P. A., Tucker, W. S. & White, P. A. (2007). Time-of-day influences on static and dynamic postural control. Journal of Athletic Training, 42 (1), 35–41. Horak, F. B., Henry, S. M. in Shumway-Cook, S. (1997). Postural perturbations: new insights for treatment of balance disorders. Journal of the American Physical Therašy Association, 77(5), 517-33. Horvat, S. A. (2011). Telesna aktivnost starostnikov (Raziskovalno poročilo). Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenj Gradec. Pridobljeno iz http://www.dmsbztsg.si/2011/images/stories/A.Horv at_Telesna_aktivnost_starostnikov.pdf

47

Hurley, B. F. in Roth, S. M. (2000). Strength Training in the Elderly: Effects on Risk Factors for Age-Related Diseases. Sports Medicine, 30(4), 249-268. Kamen, G., Du Sison, S.V.C.C in Patten, C. (1995). Motor unit discharge behavior in older adults during maximal-effort contractions. Journal of Applied Physiology, 79(6), 1908-1913. Kos, N. in Sedej, B. (2012). Motnje funkcije čutil v starosti in njihov pomen za sposobnost funkcioniranja starostnika. Rehabilitacija, 10(1), 118-122. Lee, I. H. in Park, S. (2013). Balance Improvement by Strength Training for the Elderly. Journal of Physical Therapy Sciance, 25(12), 1591-1593. Lexell, J., Taylor, C. C. in Sjöström, M. (1988). What is the cause of the ageing atrophy? Total number, size and proportion of different fiber types studied in whole vastus lateralis muscle from 15- to 83-year-old men. Journal of the Neurological Sciences, 84(2-3), 275-294. Mayer, F., Scharhag-Rosenberger, F., Carlsohn, A., Cassel, M., Müller, S. in Scharhag, J. (2011). The Intensity and Effects of Strength Training in the Elderly. Dtsch Arztebl Int, 108(21), 359-364. Muehlbauer, T., Gollhofer, A. in Granacher, U. (2015). Associations Between Measures of Balance and Lower-Extremity Muscle Strength/Power in Healthy Individuals Across the Lifespan: A Systematic Review and Meta- Analysis. Sports Medicine, 45(12), 1671-1692. Orr, R., Vos, N. J., Singh N. A., Ross, D. A., Stavrinos, T. M. in Fiatarone-Singh, M. A. (2006). Power Training Improves Balance in Healthy Older Adults. Journal of Gerontology: Medical Sciences, 61(1), 78-85. Narici, M.V., Maganaris, C.N., Reeyes, N.D. in Capodaglio, P. (2003). Effect of aging

on human muscle architecture. Journal of Applied Physiology, 95(6), 2229-

2234.

Page, P., Frank, C. C. in Lardner, R. (2010). Assessment and Treatment of Muscle Imbalance: The Janda Approach. Champaign, Illinois: Human Kinetics. Perrin, P.P., Jeandel, C., Perrin, C.A. in Bene, M.C. (1997). Influence of Visual Control, Conduction, andd Central Integration on Static and Dynamic Balance in Healthy Older Adults. Gerontology, 43(4), 223-231. Rogers, M.E. (b.d.). Standing Strong: A program to Improve Strength and Balance

in Older Adults. Neobjavljeno delo. Department of Kinesiology and Sport

Studies, Wichita State University, Whichita, Kansas

48

Ruffieux, J., Keller, M., Lauber, B. in Taube, W. (2015). Changes in Standing and

Walking Performance Under Dual-Task Conditions Across the Lifespan. Sports

Medicine, 45(12), 1739-1758.

Rugelj, D. (2012). V ravnotežje usmerjena vadba: povezanost gibalnih in spoznavnih

aktivnosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.

Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja.Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.

Scaglioni, G., Ferri, A., Minetti, A. E., Martin, A., Van Hoecke, J., Capodaglio, P.,... Narici, M. V. (2002). Plantar flexor activation capacity and H reflex in older adults: adaptations to strength training. Journal of Applied Physiology, 92(6), 2292-2302. Strojnik V. (2012). Vadba za moč pri starejših osebah. V J.K. Djomba in M. Pori (ur.), Javnozdravstveni vidiki telesne dejavnosti (str. 80-83). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. Spirduso, W., Francis, K. in MacRae, P. (2005.) Physical Dimensions of Aging-2nd Edition. Champaign: Human Kinetics, Thomas, D. R. (2007). Loss of skeletal muscle mass in aging: Examing the relationship of starvation, sarcopenia and cachexia. Clinical Nutrition, 26(4), 389-399. Ulaga, M. in Kajtna, T. (2014). Učbenik za informatiko v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani. Ušaj. A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

preverjanje uČinkov vadbe miŠiČne hipertrofije na ... · predstavlja 10% tkivne mase, mišično...

Documents