pohorske bajke.pdf

7/24/2019 Pohorske bajke.pdf

http://slidepdf.com/reader/full/pohorske-bajkepdf 1/203



Jože Tomažič

POHORSKE

BAJKE

m«»saCELJE 1990



l o g a r j e v G A J I C

O Č E T U I N M A T E R I Z A Z L A T O P O R O K O

Na falski planini Kum-no je nekoč živel logar.

Med frato in starimhojevim gozdom je bilanova gozdna poseka in natej požganici si je graščinski logar zasadil nekočsvoj vrtec, smrekov ga

j i č . . . Ko se je oženil, jezasadil dva mlada hojeva

koška, jelko in jelič, ju z gozdnimi cvetovi spletel v zelenokito, zemljo pod njima pa je pokril s planinskimi rožami.

Ob rojstvu prvega otročička je graščinski logar šel vsvoj gajič. Silno se je razveselil svojih dveh koškov, kajti

jelič in jelka sta se še vedno objemala ter si svoja vršičkasama spletala dalje. K njima je zasadil enoleten jelič.»Za mojega logarčka!«Čez dve leti je k jeliču vsadil še prvo jelko:»Za mojo prvo hčerkico, logarčico!«K njej je nato vsadil še smrečico:»Za mojo drugo hčerkico!«Ko pa se jima je rodila tretja hčerkica, so prišle v

logarsko kočo planinske vile, obstopile mater in novo-

rojenko ter prerokovale njeno usodo.»Po teh planinah bo prepevala pastirička in paslalogarjevo živad!« je rekla prva sojenica. »In bo srečna!«

»Ne bo pasla in ne bo srečna!« je prerokovala drugasojenica, »ker šla bo služit v falski grad, kjer bo delalain trpela, grajska dekla!«

»Ne bo grajska dekla, ker bo ponjo prišel gospodin jo vzel za ženko; postala bo gospa!« je dejala tretjasojenica.

5



»Ne bo gospa, le skrbna, srečna mati bo! Imela bodeset otrok, da bo hiša zanje premajhna!« je. dodala četrta sojenica.

»Ne bo srečna mati, ker vseh deset otrok bo šlo zdoma v svet iskat si dela, kruha in zaslužka; dom pa boprazen. Ob njem bosta stala oče in mati ter čakala, da

se vrnejo vsi njuniotroci, deseti bratjein desetnice. Na glavistaršev bosta padladva srebrna venca iz

jesenskega cvetja —otrok pa še ne bo.

Ko bosta njuni glavikot zimska cvetovaposuta s srebrnim iv- jem in bi si lahkospletla zlat venec, sebodo deseti bratje indesetnice vrnili. Todane v s i. .. « je končalazadnja vila.

In planinske vileso nato zapustile lo-garjevino.

Logar je zamišljeno stopal proti svojemu planinskemu ga- jiČu in vsadil tretjosmrečko:

»Za mojo tretjo hčerkico, za mojo Nančko!«K prvim štirim jelkinim koškom je v letih zasadil še

petero smrečic . . . In v logarjevem gajiču so se jelke in jeliči poganjali pod modro nebo, na logarjevini pa so raslizdravi logarčki in logarčice, planinski pastirčki in pasti-ričke. Pasli so in prepevali od same sreče, dokler nisozačeli odhajati z logarjevine učit se in služit.

Tedaj se je vilinsko prerokovanje spolnilo: sreče nazelenih planinah je bilo konec, zakaj tretja hčerka je šlav falski grad služit.

6



Pod trikraljevskim Pohorjem pa je ob potoku Ča-dramščici stal mlin in v njem je živel čadramski mlinar

s svojo ženko.Nekoč so k njemu prišle planinske vile iz skalnatihJeruzal pod Svetimi Tremi kralji. Ko so dobile belčkepšenične moke in kruha, so obstopile otroško postelj inmlinarico ter novorojenčku Ivančku prerokovale usodo:

»Ko bo shodil,bo pastirček!« jerekla prva vila so jenica.

»Ne bo pastirček, temveč mli-narček!« je dodaladruga.

»Ne bo mlinar-ček, postal bo gospod! Ko bo hodilpo zelenem Pohor

ju, bo prišel nekoč

v falski grad intam bo videl grajsko deklo, ki mubo tako všeč, da jobo vzel za ženo!«

je rekla tretja.»Pa ne bosta gospod in gospa! Ona bo kmetovala,

on pa vrtnaril. Imela bosta deset otrok in bosta srečnabrez lastne hiše!«

»Imela bosta deset otrok in ne bosta srečna, ker takrat, ko si bosta zanje sezidala tako zaželeni dom, bodovsi otroci šli po svetu . . . « je končala zadnja.

Zahvalile so se za moko in za kruh in odšle na tri-kraljevsko planino.

Mlinarjevi otroci pa so zrasli v čadramske pastirčke;najstarejši sin je ostal na očetovi domačiji za mlinarčka,drugi pa so šli v svet, si dela, kruha in službe iskat.

In mlinarček IvanČek je šel z doma v šole učit se,

da postane nekoč gospod . . .#

7



Leta so minevala, življenje pa se je spreminjalo; soje-niške prerokbe planinskih vil rojenic in sojenic so se začele spolnjevati.

Logarjeva hčerka NanČka je bila grajska dekla.Mlinarjev sin Ivan pa je postal gospod htinjski učitelj.

Ko sta se na logarjevini spoznala, je bila nova srčna vezspletena; v pohorski cerkvi svetega Petra in Pavla ju jeporočil htinjski župnik.

Na pohorski planini pa je graščinski logar izkopal hojev jelič ter ga posadil k Nančkini smreki; njuna vrhova je spletel ter ju povezal s cvetočimi kitami, na zemljo podnjune veje pa je nasul planinskih rož.

»Da bi Nančka z Ivanom bila srečna!« je zaželel graščinski logar in molil, da bi se izpolnilo. staro gozdarskoizročilo: če se s cvetom spletena vršiča spleteta lepo samadalje, bo sreča ...

In bila je sreča na lepem Htinju; leta so tekla in minevala, pomlad in poletje, jesen in zima pa so jima prinesli božjih darov.

Graščinski logar pa je v svojem gajiču vsadil v tekulet deset hojkinih koškov in vsakega krstil s planinskimcvetjem ter mu dal ime:

»Tale jelič je Janezov, ta smrečka je Marijina; njpnbratec je Božidarjev jelič. Tule rastejo: Ancina hojka,Maksova, Jožetova in Stanekova smrečka. Zadnja tri drevesca pa so lastnina Elice, Draga in Agice! Deset Ančki-nih otrok, deset mojih jelk in jeličev. Da bi le vsi leporasli!«

Hodil je od drevesca do drevesca in od prvega rodudo drugega; vsakega je objel in pobožal ter zmolil prošnjo, da bi dobri Bog poslal srečo njegovemu rodu, prvemu

in drugemu.Ko pa bi bil moral zasaditi tretji mlaj, za tretji svojrod, od same žalosti ni več zmogel te pomladanske saditve; nočni vihar se je bil zagnal v njegov gajič in zlomilsmreko njegove najmlajše hčerke, ki je kmalu nato umrla.

Njegova ženka je zbolela, ker je njeno materinsko srcepreveč žalovalo za svojim najmlajšim otrokom, in ko jelogar znova obiskal svoj gajič, se mu je srce bolno stisnilo, ker je videl, da se vrh njenega drevesa suši.

8



»Kmalu se bo popolnoma posušil in smreka bo umrla.Temu spletenemu jeliču bo odmrla družica, smreka bopostala sušica in brez nje bo začel hirati ves moj vrt!« je

logar žaloval za njima. »Mlaj zraste in dozori v les; tegapodere sekira ali pa v starosti nočni vihar!«In res; logarica je odšla za svojo hčerko. K njima je

odpotoval nato še logar sam. V logarjevem gajiču so umrle tri smreke: stari dve

spleteni in ena iz prve saditve. Ko so jih nočni viharjizrušili, je ves logarjev gajič prestrašeno vztrepetal innato vso noč šepetal in mrmral žalostinke.

*

Logarjev gajič je odslej obiskovala njegova hčerkaNančka ter hodila sadit tretji gozdni mlaj:

»Za najine vnuke in vnukinje!«In z leti je iz logarjevega gajica zrasel dedcev gaj,

saj so v njem rasli trije rodovi, trije nasadi: star gozd,dozorejavoč mlaj in mladi koški jelk in jeličev. Med njimise sprehajajo sorodne duše logarjevih, deda in babice zotroci, ter zdaj pa zdaj zaznamujejo katero drevo, mlaj,drevesce...

Neko noč se je porušilo drevesce vnukinje Majdiče,ki jo je nato Bog poklical k sebi za angelčka.

Ko je po strahotnem viharju, ki je divjal čez ta svet,prišla Nančka zopet v očetov gaj, je zaječala ob raztrganem deblu otrokovega drevesa, ki ga je ubila strela.

»Maksovo je!« je boleče spoznala mati Nančka in zapiskala ob svojem mrtvem sinu.

Prerokbe vil sojenic so se strahotno spolnjevale.Na stara leta sta ostala sama v svojem domeku pod

zelenim Pohorjem z najmlajšo hčerko Agico. Mati stoji oboknu ter zre v daljavo, ker njeno srce tedaj obiskujesvoje otroke, raztepene po tem božjem svetu; oče pa jotolaži, z njo pa tolaži tudi sebe:

»Ne žaluj za njimi! Vrnili se bodo!«»A ne vsi!« ji vztrepetajo ustnice v materinski bolečini.»Res, vsi ne!« ji žalostno pritrdi oče.In tedaj jo nežno prime za roko in jo popelje na prag

svetega domeka, da bosta prej učakala svoje otroke. . .

9



Stojita kot kipa na domačem pragu in čakata...Na njuni srebrnosivi glavi pa meče jesensko sonce zlate

lističe in vetrič iz daljave jih spleta v venca za njuno zlato

poroko.»Ženka, koliko let boš imela k letu?« jo nežno vpraša.»Kaj vprašuješ!

Saj veš! Jaz osemdeset, ti pa še štiriveč! O, le nič mine taji!«

»Bova pričakala svoje otroke?«

je zaskrbelo očeta.»Morava! Morava jih! Bo že ljubiBog tako ukrenil!«

»Veš — najinidrevesi sta že zelostari! Če bi prišelplaninski vihar...«

Tedaj se zagle

data v svoje od starosti motne oči insi v njih razberetaveliko skrb, skrbmatere in očeta, čene bi mogla dočakati vrnitve svojihotrok. Nehote siroka poišče roko:

»Morava jih počakati na pragu!«

In tako pričakujeta vse dni, od zore do mraka.Ko sta se v večernem mraku žalostna vrnila v svojo

ljubljeno hišo, je mati poiskala očetova očala in pisemskipapir ter sedla za mizo. S tresočo roko je napisala dragim otrokom pismo, prvo pismo v svojem življenju:

»Najprej se vam iskreno zahvalim za preljube mi slike,ki sem jih s tolikim veseljem sprejela; ko sem vas zagledala, so se mi potočile solze po obrazu. Te vaše slike so

10



zame pravo srčno zdravilo! Kadar se mi je za vami stožilo,sem prebirala vaša pisma, da sem se malo potolažila;zdaj pa, kadar mi bo pri srcu hudo, bom gledala mojeljube in drage otroke . . . Moje zdravje se precej zboljšujein upam, da bo do zime že vse dobro, saj nismo zamanpohorske korenine . . . V našem vrtu cvetejo rože in upam,da bodo dočakale zime, če jih prej ne pomori jesenskaslana. Moje misli so vedno pri vas. Zato vas v duhuobjemam in poljubljam.

Vaša ljubeča mati.«

Iz bližnje dalje pa v duhu pobožno romajo na svetidomači prag duše njunih otrok ter sipajo nanj s solzami

orošene rože,rože očetu in materiza zlato poroko...

11



Rojenice prerokujejo usodo

Vilin klobčič

Vile svetujejo zimsko setev

Vile in kmetove krave

Vodovnik ugrabi pastiričko

Jezerski zmaj

Dravski vodovnik

Gorski zmaj

Jezernik seli črno jezero

Velikan Volvel

Skopuh sezida kapelico

Zlodej sezida cerkev

Marijin zaklad

Poštelski zaklad

Turški zid



R O J E N I C E P R E R O K U J E J O U S OD O

S L O V E N J E B I S T R I Š K A B A J K A

P

Nekoč je naslovenjebistriškemPohorju živel velik skopuh.

Na svoji zemlji

je kmetoval in delal kot črna živinaod zore do mraka,s pridelki pohorskih polj in brež-nih njiv pa skoparil in stiskal kotsuha južina v svojipajčevini. Vse se

ga je izogibalo, Šecelo berači so šlidaleč mimo njegove koče, da se nebi zaman jezili natrdega skopuha.

Pa pridejo neko hudo zimo vile na obrežne njive klicat:Kmet, čas je, da seješ bob!«

Skopuh pa se je močno razjezil nad planinskimi vilami,

ker je le predobro poznal svoje strme njive v bregu, pokrite s snegom in ledeno skorjo. Vedel je, da bi se vesnasejan bob skotalil po breznih strminah in snežnih gladinah navzdol v klanec nad cesto.

»Ne bo nič, ne z zimsko setvijo ne z bobom!« se jedrl nad njimi. »Imam ga premalo, da bi ga v taki ziminaseval in ga prav po norosti zgubil! O, saj predobrovem, zakaj mi nasvetujete to zimsko setev. Pobrale bi garade in ga potem pojedle! Mi sami stradamo. Boba nam

15



že zmanjkuje, saj ga otepamo z zeljem od nedelje donedelje. Če bi zdaj odvrgel še ta semenski bob, bi tjalek letu res stradal!«

Planinske vile so bile na moč užaljene, rekle pa nisonič drugega kakor:

»Da bi tako bilo tudi res!«In so odšle v svoje vilinsko gradišče, skrito med ska

lami in pečinami, skopi kmetič pa v svojo črnkasto kočo.Kot se je bil skopuh zlagal in kakor so mu vile na

njegovo laž zaželele in odgovorile, tako se je k letu v resnici zgodilo. Na njegovih bobiščih je izcimilo tako malobobovke, da je stala le tu in tam katera na samem; a kajbi z njo, ko je pa še ta bila brez stročja. Trava je cvetela,

a cvetje se ni zavezalo in je ostalo brez plodov. .Skopuhovi otroci bi bili stradali in od gladu pomrli,če bi jim ne bili dobri sosedi pomagali z žitom, bobom inzeljem, da so imeli kaj jesti.

Ko pa je skopuhova žena rodila sinčka, so prišle odsvojega gradišča tri bele žene, vile rojenice in sojenice,stopile v skopuhovo kočo in kar same od sebe sedle zamizo v bogčevem kotu.

Spogledale so se in začele skopuha opravljati.

Prva vila rojenica pravi:»Hiša ni pometena! Same smeti in gnusoba nas jepričakala!«

»Na mizi ni niti prazne buče, kaj šele vina!« pravidruga vila rojenica.

»Tudi beli kruh nas ni Čakal!« je rekla tretja vilarojenica, »kajti gospodar te hiše je trd skopuh!«

Vse tri rojenice so si prikimale in začele znova; tokratso kot vile sojenice prerokovale skopuhovemu rojenčku

žalostno usodo.»Vse življenje bo hodil, kakor bi sejal bob!« je dejalaprva rojenica.

»Ne bo hodil, kot bi sejal bob, ker ga bodo volkovina paši raztrgali z njegovimi ovcami vred!« je sodiladruga vila sojenica.

»Ne bodo ga raztrgali volkovi na paši, ker se bo kotpastir sam obesil, ko bo stopil v enajsto leto!« je končalatretja vila.

16



Tam v revni postelji je na slami ležala skopuhova žena,stiskala svoje dete na prsi in prosila:

»Nikar ne kaznujte nedolžnega otroka zaradi očetoveskoposti! Saj ste se zdaj same prepričale, kako skopari;še meni ni privoščil buče starine in hleba belega kruha!— Zato ne bodite užaljene in ne jezite se nad menoj,siroto in nad mojim otrokom! — Rešite ga!«

Vile rojenice in sojenice so se spogledale in rekle vsetri hkrati:

»Končale smo! — Otrok se bo lahko rešil le v božjemimenu!«

Skopuhova žena pa ni slišala teh besedi.

In odšle so iz hiše čez dvorišče mimo listnjaka, kjer je oče skopuhove žene sekal smrekove veje za steljo inkurivo; za visokim kupom še neokleščenih vej so se ustavile in dejale:

»Ko bi le skopuhova žena vedela, da lahko reši svo jega sinčka v božjem imenu!«

Prisluhnile so vse tri vile sojenice, ko niso več čule petisekire iz listnjaka, so se zadovoljno nasmehnile in odšlepo njivskih ozarah domov.

2 Pohorske bajke 17



Stari dedec je vrgel okleščke tja na kup, široko sekaloza steljo pa je zasadil v mehak čok in ročno stopil vkočo pravit otročnici, kaj so se bile vile menile za list-njakom.

Mlada otroČnica se je hudo jokala, a oče, že star možak, jo je tolažil:

»Nič ne joči, saj sem dobro čul besede belih vil sojenic,da otroka lahko rešimo v božjem imenu!«

Šele zdaj se je uboga skopuhova žena pomirila.In res: kakor so bile rojenice prerokovale in sojenice

urekle, tako se je bilo tudi zgodilo. Ko je skopuhov sinkoshodil, se je tako čudno prestopal z noge na nogo in pritem zamahoval z rokama, kot bi z desnico zajemal zrnjeiz sevnika ter poseval semenski bob.

Mati pa ga je učila pred vsako hojo narediti z nogopred seboj križ in reči:

»V božjem imenu!«Dečko pa je stopal čedalje lepše in pravilneje.Ko je že toliko odrasel, da je lahko nosil cokle, so ga

podali z domačimi ovcami na pašo.Stari dedec mu je iz ovčnjaka spustil čredo na dvo

riščno gorico, odprl leso v plotu, v roko pa mu je dalsmolinjev bičevnik in z njim zarisal v pot znamenje križa.

»V božjem imenu!«Mladi pastirček je odgnal svoje ovce na pašo, zvečer

pa, ko je sonce zašlo v božje gnade, jih je prignal domov.Tako je gonil dan za dnem, teden za tednom; minilo jeprvo leto njegovega pastirčevanja, minilo je tudi drugo,ter še nekaj let, pa se mu ni še ničesar zgodilo. Vsi domači so že mislili, da se usodne prerokbe vil sojenic nebodo uresničile.

Ko je bilo pastirčku skoraj že deset let, žene nekegadne zopet kot po navadi ovčji trop v goščo na pašo. Pravtisti dan pa je dopolnil deset let in začelo se je enajsto leto.

Tedaj se pripode skozi goščavo gladovni volkovi, napadejo njegov ovčji trop, ga razženejo in raztrgajo vsedo zadnje ovce. Pastir je še ob pravem času splezal nadrevo ter tako ušel krvoločnim volkovom.

Ko pa je z drevesa videl, da so vse domače ovce raztrgali volkovi, ga je prevzela taka žalost, da je z vej in

18



debla potegnil zeleno srobotinasto vrv, jo zadrgnil v zankoin dejal:

»Zdaj se bom pa v božjem imenu — obesil!«In res; obesil se je, a srobotinasta vrv se je utrgala

in pastirček je padel na tla. Tedaj si je naredil novo vrvin na njej zadrgnil zanko ter se v drugič obesil — v bož

jem imenu.Toda tudi drugič se mu je vrv utrgala in padel je zdrav

na zemljo.Zdaj še v tretjič zavozlja vrv in zanko in se še tretjič

obesi, tudi tokrat v božjem imenu. Taka smrt pa mu nekini bila namenjena in zelena vrv se je še tretjič utrgala inobešeni je ostal živ in zdrav, ker v tem ga je prerokovana

usoda vil sojenic že zapustila.Odslej je pastir živel zdrav in srečen — v božjem

imenu; vedno pa se je skrbno izogibal, da se ne bi belimvilam s čim zameril. Kadar koli pa je začenjal kakšnonovo delo, vsakikrat je v zraku ali na zemlji naredil križin dejal:

»Pa naj bo v božjem imenu!«

2* 19



V I L I N K L O B

S L O V E N J E B I S T R I Š K A

C I C

B A J K A

V tistih starih in dobrih časih, ko so se po pohorskihzavetjih med skalami in pečinami sredi temnih lesov šeskrivale pohorske vile, je pri nekem planinskem kmetuslužil pastir. Brž ko je skopnel s pobočij sneg, je že jelgoniti krave na pašo.

K njemu pa so prišle vsako jutro bele vile s srebrnogolido za mleko. S seboj so prinesle takih trav in zelišč,da so se krave zanje kar bodle med seboj, ko so jih raz-trošene po travniku iskale. Krave so se vilam rade pomirile in privimljale obilo mleka.

V srebrni golidi so vile prinesle nabrano jutranjo rosoin z njo umile polna vimena ter jih nato ročno pomolzle.

Tako so prihajale že vso pomlad.Nekega poletnega jutra pa jih pastir ustavi:»Doma me gospodarica vedno krega, kako slabo neki

da pasem, ker krave nimajo skoraj nikoli nič mleka!«Bele vile pa ga v velikih skrbeh vprašajo:»Ali si gospodarici povedal, da me molzemo na paši

njene krave?«»Tega ji prav za prav nisem povedal, tako nor ven

darle še nisem! Krega me pa prav vsak dan, debela kra-varica pa me večkrat še nabunka po hrbtu; seveda, če jiprej ne uidem!«

»Tudi danes bomo pomolzle krave, ti pa gospodariciopoldne povej, zakaj nimajo toliko mleka! — Jutri zjutrajpridemo zopet in tedaj nam boš moral povedati vse, kar

je ona rekla!« V resnici so vile namolzle polno srebrno golido mleka,

in zadovoljne odšle proti svojemu skritemu zavetju medskalami in pečinami nad bistrim potokom.

»Mleko ji moramo plačati z darilom!« so se vile domenile med seboj.

20



In res; ponoči so izbrale nekaj črnih smrek za svoječudežne kolovrate; na njih so osnule iz modre mesečinespredene nitke in jih ovile z belo prejo, potegnjeno inspredeno iz nočne megle, ki jo je bilo megleno jezerje nadslovenjebistriško kotlino med Pohorjem, Bočem in Konjiško goro po gorskih potokih potisnilo v črne planine. Vsonoč so bele vilinske predice predle Irmine žarke z megleno

/M'*

volno na svojih velikih črnih kolovratih. Spredeno nit so

dvojno zasukale in jo zvile v prelepo se bleščeč klobčič.Drugo jutro so zopet vzele srebrno golido za mleko

ter ponesle s seboj novi klobčič. Krave so se že pasle napašniku, pastir pa je, na štoru stoječ, pokal z bičem tervriskal. Tedaj so pristopile bele vile in ga vprašale:

»Ah si povedal svoji gospodarici?«»Sem!« se kratko odreže pastir.»In kaj je rekla? Je bila huda?«»Zakaj bi neki bila huda! Rekla je, da si le namolzite

21



mleka, kolikor ga potrebujete, ona da bo že nekako prebila brez njega «

Pastir si je potegnil klobuk na čelo, zavriskal ter počil

z bičem. Vile pa so se zadovoljno oddahnile.»Če je res tako, potem bodo odslej krave imele še večmleka. Za mleko pa, ki smo ga doslej jemale kar samena paši, ji daj tale klobčič, ki smo ga ponoči spredle inzvile! Povej ji tole: ko bo klobčič odmotavala in nitko zvi jala v predena, ne sme nikdar želeti in reči: Da bi že bilskoraj konec! Če poreče tako, bo klobčiča in nitke ročnokonec!«

In vile so dale pastirju ta čudoviti klobčič preje, ki so jo

ponoči same spredle iz modre mesečine in nočne megle;zopet so pomolzle krave in odšle s polnimi golidami mleka.Pastir pa je skrbno nosil na rokah ta bleščeče beli

klobčič, ki so mu ga dale vile za gospodarico kot plačiloza mleko. Doma ga je veselo izročil svoji gospodinji:

»Bele vile so ti za mleko poslale tale klobčič preje.Naročile so mi še, da nihče ne sme želeti in reči, kadarbo klobčič odvijal: Da bi bil že skoraj konec! Drugače bopreje ročno konec!«

Gospodarica je prevesela vzela vilin klobčič ter ga vroki potežkala; bil je tako lahek kot pest kurjega puha.Ko je nitko odvila in jo pogledala, je videla, da je tankakot njen las in svetlikajoča se kot sneg v planinskemsoncu.

Odslej so po večerih odvijali in odmotavali vilin klobčič ter svileno prejo navijali na vreteno za predena in tezopet v nove klobčiče. Imeli so jih že polne kašte.

Domači pohorski tkalci so iz klobčičev stkali tako

tanko in tako silno belo platno, da je bilo kot meglenakoprena, močno pa neki tako kot nobeno domače hodnoplatno. Iz tega platna so nosili narejene bele srajce moškikot ženske, seveda le za nedelje in praznike.

Vilin klobčič so odvijali in odmotavali, a konca ni bilonikjer; klobčič pa je ostal vedno enako velik in debel.

Pa pride k njim neki lenuh služit za pastirja. Po večerji je moral tudi on odvijati vilin klobčič, čeprav se mu

je tako hudo zehalo in dremalo.Nekega večera pa reče jezno:

22



»To je pa vendarle čudno, da tega klobčiča ni nikdarkonec! Odvijam in odvijam, da sem navil že nič ne vemkoliko novih klobčičev, pa še vedno ni nitke konec! Dabi bil vendarle že kdaj konec!«

Kako se je pa čez nekaj časa začudil, ko je vilin klobčič bil čedalje drobnejši in je nenadoma zmanjkalo šetanke nitke. Gospodarica je lenuha nabunkala, a kaj, kopa ni nič več pomagalo.

Vilinjega klobčiča in njegove nitke je bilo zdaj v resnici konec.

23



V I L E S V E T U J E J O Z I M S K O S E T E V

s l o v e n j e b i s t r i š k a b a j k a

Pod sončnimpobočjem trikra-ljevskega Velikega vrha leži srediBistriške ravnine

prelepo mesto stremi cerkvami innovim gradom,Slovenska Bistrica. Slovenjebistriški grad, obdan zdvema visokimaobzidjema ter sširokim jarkom

med njima, stojitu šele nekaj stoletij, zakaj stariprvotni bistriškigrad je stal nastrmem pobočju

Htinjskega Pohorja nad Bistriškim potokom in je zdaj žepopolnoma razrušen.

Pod tem nekdanjim bistriškim gradom so v starih

časih živele bele žene. Vile so gostoljubnim in dobrosrčnim pohorskim kmetom svetovale pravi čas setve, vrstosemenskega žita in na kateri njivi naj sejejo. Za svojedobrohotne nasvete pa so dobivale razna darila; posebnopozimi, kadar jim je pod gradiščem v pohorskem mrazuže huda predla, so bile kmečkih darov silno vesele.

Bilo je v zgodnji pomladi; visoko Pohorje je bilo ševse pod debelo snežno odejo; bleščalo se je, kot bi bilovse pogorje posuto z belimi biseri. Takrat se je pohor-

\

24



skemu kmetiču približala gradiška vila in zaklicala naves glas:

»Kmet, sej bob! Sej bob!« Vilinemu nasvetu se je kmetič nemalo začudil:

»Kdo je pa že kdaj videl koga sejati bob po snežno-ledeni skorji?«

Ko sta se pa z ženo o tem menila, sta sklenila posejatibob, kakor je bila svetovala vila:

»Vilam se nihče ne sme zameriti!«»Vsak je srečen, če jo le vidi; kaj šele, če jo sreča in

če z njo govori!«»Najsrečnejši pa je tisti kmet, ki mu sama vila svetuje

čas in kraj setve,« je končala kmetica.

Kmetič vzame tedaj poln sevnik semenskega stroč-natega boba in gre sejat na tisto njivo, po kateri je belagradiška vila bila prej hodila in mu zaklicala, naj seje bob.

Kmet naseva in naseva; je pa silno slabe volje, kerse mu ves bob z okroglih ogonov kotali po zmrznjenemsnegu v ledene razgone, kjer ga je bilo že skoraj vsečrno.

Na razorih bele njive je stala gradiška vila in zadovoljno opazovala kmetiča, njegovo zimsko setev ter kako

se je stročnati bob lepo nabiral v razgonih.Ko kmet priseje do razorov, ji nejevoljno pravi:»Sejal sem ga, žeti mi ga pa ne bo treba!«

Vila pa mu odvrne:»Kjer si ga sejal, tam ga bos tudi žel!«Kmet je nekaj zagodrnjal, češ da je že prav in da bo

že videl; nato je z bele njive odšel s praznim Sevnikom(»roti svojemu domu. Na dvoriščni gorici se je ozrl invidel vilo, ki je šla na njivo in z razgonov pobrala ves

nasajeni stročnat bob ter ga odnesla v strme skale podbistriškim gradiščem nad mrzlo Bistrico. Doma so vilestročnat bob željno pojedle, le nekaj malega so ga prihranile za seme.

Zmladleta je mlado leto z zelenjem in cvetjem počasiprišlo iz vedno tople Bistriške doline tudi na pohorskeobronke in pobočja; v bistriških in htinjskogorskih vinogradih so že kopači prepevali ob prvi kopi. Takrat jekmet nameraval preorati tisto njivo, po kateri je bil po-

25



zimi nasejal str.očnat bob, ker je nameraval na njej vse- jati jaro žito.

Tedaj pa se je silno začudil in se razveselil svoje zim

ske setve, saj je videl, da že po vsej njivi poganja iztrde zemlje zeleni bob. Ves radosten in srečen je stekeldomov pravit svoji ženkici veselo novico.

Ob nedeljskih večerkah, ob teh svetih popoldnevih,sta pohorski kmet in kmetica hodila na njivo gledat, kakokaj bob raste.

»Iti ga bo treba plet! Saj trava in plevel tako bohotnorasteta, da bi bob še zadušila!« je nekoč spoznala kmetica.

»Dobodi si plevic!« je velel kmet.

In res; kmetica jih je naprosila.Ko pa so plevice prišle na ozare bobove njive ter hotele lepo poklekniti in počeniti, da bi začele plet, so našleves bob že oplet, plevel pa v kupih zmetan sredi razgonov.

»Ta bob bo pač dobro obrodil, ker oplele. so ga samevile!« so zatrjevale plevice srečni kmetici in odšle vsakana svoj dom po bistriških gorcah in vinogradih.

In res, zeleni bob je lepo rasel; rasel je vedno više,da je bobovina bila že visoka kot desetletni smrekov mlaj,

in bi se v njej skril celo odrasel Človek.»Bobovina je res čudovito zrasla, a kaj, ko pa nimaprav nobenega stroka!« se je potožila kmetica.

»Na, zdaj pa imamo dobro bobovo letino!« se hudujekmet. »Samo bobovino, kot mlad gozd visoko! — Karpokosil jo bom!«

Že je bil s koso na ozarah, da bi bil začel bobovkokositi, ko mu gradiška vila z ozar zakliče:

»Ne kosi je, kmet, ampak popiplji jo, kadar bo zrela!«In bela vila se je vrnila v pečine pod bistriškim gra

diščem.Kmet se je hudoval ter se jezil nad belo vilo, ki da se

je z njim tako grdo pošalila in ponorčevala.»Vilin nasvet je treba spoštovati in njen nauk ubo

gati!« si je dopovedal kmet in zato je košnjo bobovkeodložil.

Na jesen pa je tudi bobovina bila že zrela; šli so tedaj

kmetovi nadnjo in jo popipali ter jo izruli iz rodovitnezemlje. Zdaj šele so bili vsi začudeni, kajti stebla so bila

/ 26



polna črnega stročja, v njem pa je bilo nabito zdravegazrnja stročnatega boba.

Ko so bobovo stročje odtrgali in ga zluščili, so na-lušeili boba stokrat več, kot pa ga je bil kmet pozimi po

sejal na zasneženo njivo.»Zimska setev, ki so mi jo bile nasvetovale naše gra-

diŠke vile, je obrodila kot še nikoli!« se je hvalil pohorskikmetič ter sklenil, da bo vedno spolnil koristne nasvetegradiških vil.

27



V I L E

S E N T

K It A V E

B A J K A

I N K M E T O V E

L O V R E N Š K A

V davnih časih so se po severnih pobočjih Pohorja šerazprostirali sami pragozdovi. Redko naseljeni pohorskikmetje so bivali le ob vznožjih tega pogorja; po temnihin tihih gozdovih ter v nedostopnih pečinah pa so živele

še žalik-žene, bele vile.Nekaj časa so pohorske vile bivale tudi v divjih pečinah,

ki so se dvigale nagrmadene iznad smrekovja in hojevjav Tavžičevem lesu v Lehnu. S kmetom Tavžičem so teplaninske vile kot sosede bile zelo prijazne in dobre, saj je bil kmet Tavžič tudi zanje človek dobrega srca in radodarnih rok.

Pomladi, poleti in jeseni so kmetove krave vsak opoldan izginile iz hleva, da nihče nikoli ni prav vedel kam.

Le toliko so si mislili, da jih pokličejo k sebi lehenjskevile; tem pa se ni dobro zameriti, zato tudi nihče ni poskušal izvedeti kaj več, kam ravno opoldan izginejo kmetove krave. Ko so se pa zopet same vrnile, so imele vimenakar nabrekla od samega mleka. Kravarica in dekla mlekarica sta namolzli vedno toliko mleka, da so bile polnevse vedrice in golide. Zato kmetici Tavžičevki ni nikolimanjkalo ne sladkega, ne kislega mleka v latvicah, nesmetane in ne sira, ne masla za zabelo za postne dni, ko seniti z žlico ni smela dotakniti svinjske masti.

Kravarice so se sicer menjavale, a krave so še vednovse opoldneve neznanokam izginjale ter vedno imele dostimleka.

Nekoč pa vzamejo za pastirja hudo radovednega fanta,ki se je vtaknil v vsako reč, kamor bi se mu ne bi biloprav nič treba.

Ko je neko opoldne ostal sam v hlevu, so krave zopetnenadoma zginile; čez nekaj časa pa so se zopet prikazalevsaka na svojem prostoru.

28



»Kam neki zginjajo?« ga je skrbelo, ko je nekaj opol-dnevov zapored isto opazil. »Zvedeti moram, drugače nebom zdrav!«

In odločil se je o tem povprašati kravarico.»Ali ti veš, da naše krave vsako opoldne nekam zgi

nejo?« jo je prebrisano skušal pastir.»Seveda vem. Kaj ne bi vedela!«»Nu, pa kam, misliš, da gredo?«

»Ti si mi pravi norček! Kako naj bi pa jaz vedela, sajnisem krava!« se mu je smejala in molzla kmetove krave,ki so ji rade privimljale obilo mleka.

»Da si le kravarica, to vem tudi sam! — A kam pamisliš, da gredo?«

»Natanko tega ne vem, a mislim, da gredo k vilam vnaš le s. . .« se je izgovarjala debela kravarica. »Toda tonaj te nič ne skrbi in ne briga, drugače bo kravam mlekousahnilo!« ga je svarila.

»Ce je tako, veš, da ne bom nič več radoveden!« se ‘zlaže pastir, ki je po tihem že sklenil prav nasprotno:Zvedeti moram, pa naj se zgodi, kar koli hoče!«

29



In res, drugega dne opoldan se obesi kravi za rep; koodidejo iz hleva, ga krava vleče s seboj. Pastir se je trdnodrži za rep in nič ne pomaga kravi njeno brcanje in bez-ganje; radovedni pastir je vendarle obvisel. Tedaj je videl,da so kmetove krave krenile naravnost k pečinam sredigošče v Tavžičev les, kjer so prebivale bele planinske vile.

Pri pečinah so šle kar same od sebe k prelepim jaslim,ki so bile iz samega zlata; v jaslih pa je bila zanje pripravljena sama bela pšeničica. Krave so se lepo vstopilek jaslim in začele žreti.

Tedaj so prišle prelepe zlatolaske, bele vile s srebrnimigolidami v rokah, ter pričele molsti. Ko pa je prišlavila tudi do tiste krave, ki se ji je bil radovedni pastir

obesil za rep, je užaljena jezno zaklicala:»Tale pastir se nam je prikradel v naš skriti hlev!

Treba bo hlev prestaviti drugam in poiskati drugih krav!«Pri priči so vse odšle v pečine, krave pa naravnost

domov, za njimi pa radovedni pastir.Ko je prišla debela kravarica molzt krave, je prvič,

odkar je služila pri Tavžieevih, namolzla več kot polovicomanj mleka kot druge krati. Temu se je silno začudila:

»Kaj neki se je danes našim kravam pripetilo, da ni

majo skoraj nič več mleka?«»Kaj neki?! — Naše vile v pečinah so jih že pomolzle,

zato ni mleka!« si je mislil prebrisani pastir in to tudinepremišljeno, samo da bi se postavil, povedal kravarici.

»Kako pa ti to veš?« ga povpraša dekla.»Saj sem sam videl, k o .. .« šele zdaj se je mimogrede

zalotil, a bilo je že prepozno.Kravarica ga je že pretepla, med pretepanjem pa je

razlila še ono betvo mleka, kar ga je pri tej molži na

molzla.»Ali ti nisem rekla, da nikar ne stikaj za tem? Kaj?

No, ti seme radovedno!«Dekla ga je nabunkala, kmetica Tavžička pa ga je pri

priči spodila iz službe. Toda vse to ni nič vee pomagalo,zakaj krave so odslej ostajale vse opoldneve lepo domav hlevu in imele zelo malo mleka, kakor ga imajo še dandanes malo vse pohorske krave.

Planinske vile pa so užaljene zginile.

30



V O D O V N I K U G R A B I

S M A R T I N S K

p A S T I R l C K O

B A J K A

V starih časih je živel pod pohorskim slapompovodni mož . ..

Na južni stra

ni Pohorja se vlečeta proti Slovenski Bistrici dvepobočji: prvo pada od Velikegavrha na Pod vrh,drugo pa od Svetega Areha protivzhodu v Šmar-

tinski vrh, pod.ka-terim leži na vedno močno vetrovnem planjastemrebru prelepa vasŠmartno. Med te

ma pohorskima pobočjima hiti po globoko zarezani strugigorska Bistrica, skače čez črne pečine in se poganja terstrmoglavlja v petero potočnih slapov, v petero pohor

skih šumov.Največji izmed teh peterih slapov je Bistriški Šum,

Iti grmi prek črnega skalnatega hrbta v globok tolmun in]K>d njim v veliko dežo, od padajoče vode izdolbeno jamo,v kateri je nekoč bival povodni mož, pohorski vodovnik.

Le redkokdaj je iz svojega steklenega gradu iz dnatolmunske deže priplaval na vrh vode, prav pod padajočišum, sedel nato na mokro skalo ter se grel na soncu kotmartinček.

31



Vedno je sameval in žalostno premišljeval svoje podvodno samsko življenje. Cesto si je zaželel za svojo podvodno družico ženo iz človeškega rodu, obenem pa se je

tega bal, kajti staro izročilo trdi, da zveza med ljudmi in Vodovniki ni bila še nikdar srečna . ..Nekoč pa je že od daleč zagledal mlado in lepo pohor

sko pastiričko, kako skače in pleza po strmem bregu navzdol proti Bistriškemu Šumu. Brž se je pognal z vlažneskale v globoko dežo ter prežeče čakal nanjo. Mladapastirička pa je bosonoga skakala s skale na skalo, spečine na pečino in dospela prav do Šumovega tolmuna.Zazrla se je na belo peneči se slap, ki je truščal prek

črnega skalnatega hrbta v zeleni tolmun pod njim, da se je v visokem kolobarju dvigala voda, kot bi vrela v velikanskem podzemeljskem kotlu . . . Bistre kapljice šumečega slapa so se drobile v hlapeče meglice, ki so se vserosne dvigale iz vrelega tolmuna ter s svojim dihom pozibavale viseče leskove veje nad njim. Kljub velikanskemutrušču in Šumu pohorskih voda je vladal tod Čudovit mirin svečana tišina.

Skozi dihajoče veje so se raztrosili sončni zlati, se

skotalili z vej na listje, se od tam razleteli v zlat prah inrosne tenčice so tedaj v njem zagorele v mavričnem loku.Šmartinska pastirička je stala na skali, odvezala ruto,

razpletla svoji črni kiti ter prepustila svoje lase slapovimrosnim meglicam in Šumovemu vetriču, ki je prihajal izpadajočih planinskih voda.

Iz dna tolmunske deže se je tedaj vanjo zagledalvodovnik in ostrmel, kajti pastirička se mu je zdela kotvodna vila, tako je bila lepa in mlada. Njegovo srce se

je ob njej ogrelo in zopet zahrepenelo po družici, pačeprav bi bila iz nesrečnega človeškega rodu. Hotel bi bitiz njo vsaj nekaj časa srečen, čeprav bi ga morda poznejenesreča tem huje zadela ...

Slapove meglice so ji z rosnim vetričem razpletale kitein lase, da so se zvijale in valovile po njenem vratu kotčrna volna. V lička so priklicale nežno rdečo roso, ustniceso rdele kot fratne maline in drhtele pred nečim neznanim. Sklonila se je nad zeleno vodo in se samovšečno

ogledovala v vodi. Z roko je odnesla z rdečih ustnic rahel32



poljub ter ga položila na njih odsev v vodnem zrcalu kotsestrica svoji sestrici.

V tem trenutku pa se vodovnik ni mogel več premagovati; pozabil je na staro vero in izročilo.

»Ta pohorska vila mora biti moja žena!« si je dejal,se takoj pognal na vrh vodne gladine ter zgrabil prestrašeno pastiričko.

»Nič se me ne boj, ljuba vila! Ničesar žalega ti nestorim, le s seboj te odpeljem v stekleni grad tolmunske

jame, da mi postaneš življenjska družica, ženkica, čepravsem povodni mož! Le nič se me ne boj!«

»Spusti me, spusti!« je prosila. »Oča, mati, na pomoč!« je klicala, a zaman. Padajoči slap je zadušil njenkrik. Nikogar ni bilo nikjer v bližini in vodovnik jo jepotegnil pod vodo ter jo odpeljal v steklene dvorane svo

jega gradu.»Tukaj boš odslej živela, ljuba moja pohorska vila,

kot moja draga ženkica! Če mi boš zvesto služila ter miboš iz srca vdana, boš Čez leta lahko šla zopet na zemljoobiskat svoje ljube starše. .. Gorje ti pa, Če bi mi hotelazbežati od tod!« ji je vodovnik razložil.

Odslej je z njo kot mož tako lepo ravnal, da si ne bi

mogla želeti boljšega moža, in vdala se je v svojo usodo.Pospravljala je steklene dvorane Vodovnikovega gradu,

pometala smeti od praga proč v sobane, kjer so se smetispreminjale v suho zlato, saj je nasmetena tla škropilas svojimi solzami.

Tožilo se ji je po domu in svobodi, po ljubi materi indragem očetu, po bratih in sestrah, ki gotovo ne vedo,kako je njej v mladem srcu, v boleči duši, ki od samegahrepenenja gineva. Solze so ji kar same tekle z lic in

padale po tleh. Vodovnik pa jo je tolažil in spraševal:»Čemu j očes in se toliko žalostiš?«»Saj veš, po svobodi, domu in domačih hrepenim,

dokler se mi trepetajoče srce ne umiri v materinemobjemu!«

»Ne bodi huda name, a glej in razumi me! Tako radte imam, da bi umrl, če bi te več ne imel; zato te nazemljo ne morem več izpustiti. Tukaj ostani. Moja žena si!«

3 Pohorske bajke 33



In tako je tudi ostalo.Prvo leto je minilo in rodil se jima je sinček.

Vodovnik je bil matere in sinčka tako vesel, da bi jubil v svojih divjih objemih skoraj oba zadušil. Od veselja

je plesal in norel po steklenih sobanah svojega gradu terprepeval:

»Vodovnik ljubi ženko svojo, ker rodila mu je sinčka,mladega Vodovnika!«

Pastirica, vodovnica, pa je še kar •naprej jokala zasvojim svobodnim domom ter hrepeneče želela vsaj šeenkrat objeti starše, ljube brate in drage sestre. Znova ga

je začela tiho prositi:»Le za en sam kratek dan mi dovoli, da pogledam k

domačim na dom!«»Ne morem, ker te imam tako rad! Kaj bi brez tebe

najin sinek?« ga je zaskrbelo.»Prav zaradi sinka bi tako rada šla, da bi ga po

kapala materi, očetu!«»Ne, ne, potem te ne bi nikoli več videl, ne tebe ne

svojega sinka!« je slutil.Preteklo je drugo leto in rodil se jima je drugi sinček.

Vodovnik ga je bil prav tako vesel, vodovnica pa je ševedno žalovala, jokala in hrepenela ter ga prosila, da jospusti domov vsaj za en sam dan. Povodni mož pa se jebal, da se ne bi več vrnila k njemu; zato jo je tolažil, jiodsvetoval obisk ter jo stalno stražil, da bi mu ne moglapobegniti.

Lovil je pisane planinske postrvi in potočne rake ter jih prinašal svoji ljubljeni ženkici.

Vodovnica je kuhala, pometala dvorane, postiljala terpospravljala. Svoja otroka je imela rada, a še vedno ježalovala in jokala, ker svojega dragega doma na zelenemPohorju ni mogla in tudi ni hotela iztrgati iz svojega srca.

»Še vedno jočeš? Še nisi pozabila?« jo je sočutno spraševal povodni mož.

»Nikoli ga ne bom pozabila in nikdar ne bom nehalaza njim žalovati!« mu je trdo priznala.

Vodovniku se je trgalo srce; kako lahko bi bil srečen,ko bi bila srečna in zadovoljna tudi ljubljena ženkica.

Preteklo je tretje leto in rodil se jima je tretji sinček.

34



Oba sta ga bila silno vesela in bila bi srečna, če bi matinjegovih otrok lahko pozabila na svet, na mater, dom inzlato svobodo. Tako pa je ljubila svoje tri sinčke, stiskala

jih k prsim ter jim pravila o babici in dedeku, ki bi jihže tako rada videla, objela in poljubila.

Vodovnika pa je srce čedalje huje bolelo, ko je danin noč gledal in čutil ženino boleče domotožje. Njeni žalosti sta brezmejno hrepenenje in ljubezen do dragegadoma in ljubih domačih nadelovali stezo, da ji ni bilovideti ne konca ne kraja.

Nekega jutra pa ji pravi:»Dobro, pa pojdi svoje obiskat! S seboj ponesi svojega

najmlajšega sinčka, starejša dva pa ostaneta pri meni!«Žena mu kar ni mogla verjeti:»Ali je res? Pustil da me boš na moj dom?« ga je

spraševala. »Kaj ti naj prej še napravim?«»Pometi in pospravi vse po steklenem gradu, morda

zadnjic... Smeti pa poberi in vrzi v svoj predpasnik ter jih nesi materi in očetu v dar; to bodi darilo Vodovnika,tvojega moža!«

»Kako si dober, ljubi vodovnik!« Objela ga je, natopa ročno postorila vse, kakor ji je rekel in je bilo treba,

že je imela poln predpasnik smeti in najmlajšega sinčkav naročju. S poljubom se je poslovila od starejših dvehin hotela oditi. Tedaj pa je vodovnik privlekel dolgo, ojpredolgo vrv, jo z njo prepasal in jo nanjo privezal.

»Tako, zdaj pa pojdi! — A pomni dobro: ko potegnem[>rvič za vrv, moraš doma jemati slovo; ko potegnem drugič, moraš že od doma iti, k tretjemu pa že tukaj biti.Očeta in mater pa lepo pozdravi!«

Vodovnica je voljno potrpela tudi to moževo nezaupanje, saj se ji bo v tem trenutku spolnilo njeno triletnohrepenenje; zapustila bo za kratek dan ta stekleni podvodni grad in zopet stopila na suho zemljo, na zelenotratico pod modro nebo in zlato sonce.

Vodovnik jo je objel in poljubil ter ji z roko zapretil:»Gorje ti pa, če bi se ne hotela vrniti!«Ona pa tega že ni več dobro slišala, kajti njena duša

je bila že pri slapovem tolmunu.-Srečno, moj povodni mož!« mu je dejala in odšla.

35



Do zelenega tolmuna jo je spremil, sedel nato na vlažno,z mahom pokrito skalo ter žalostno zrl za mlado ženkico,tembolj žalosten, ker ji je v lepih očeh bral velikansko

radost in veselje.»Ljudi ima rajši kot mene in svoje otroke!« je spoznal in gledal, kako se pastirička vedno bolj oddaljuje;za njo pa se je vlekla dolga vrv.

»Saj mi ne moreš uiti; ta vrv te privleče k meni nazaj!« se je vidno potolažil.

Pastirica pa ni čutila težke vrvi za seboj, zdelo se ji je, kakor da se je spremenila v ptičko, tako lahka je bila.Iz globoke in ozko zarezane doline je bobnel potočni šum

ter ji pel. Njegovo pesem je cula in le predobro umela,saj je bilo v njej vse, kar je še lepega na tem svetu;večno šumenje zelenih planin, smrečic in smrekovcev, jelkin jeličev, žuborenje vodic in potočkov, ki so se sklicevaliz obeh bregov in se zlili v nov, večji potok. Ta je izpilvso biserno roso s planinskih cvetov in trav, se opijanilz dišavami smole in medene mane, da ni mogel nikoli večpozabiti čiste zelene barve in jo je pomešal vase. V žuborenje in klepetanje vseh teh potočkov je zaječala smreka

na žagi in spustila v vodo belo žagovino kot svoje smrtnesolze, ki so plavale in se vrtele okrog skal. Zaklopotal jemlin ob potoku, po katerem so plovači plavili bukovapolena, smrekove in hojeve plohe, ki so se z vrhovi zaletavali v ritne ter potrkovali med seboj ...

Ta ubrana pesem pohorskega potoka jo je ganila dosolz, ko so jo noge nosile po strmem travniku navzgorproti rojstni vasi, dragemu gmartnu. Že je zagledala svojorojstno hišo; prav taka je še, kot je bila, le v njenem

domotožju je bila še vse lepša; stene belosrebrne, slamnata streha vsa sončno zlata... Izza temnih oblakov se je vsul šop žarkov, ki so se kot angelske strune napeliin oprijeli drage zemlje in prostega neba. V to velikoharfo je butnil še veter, da je vsaka struna pela svojnapev o lepoti žitnih polj, senenih plastov, večno pojočihgoščav, padajočih slapov šumov in črnih jezerc.

»Te nebeške lepote ne more nihče občutiti, če je mladost ni pila na pastirskih poljanah; zato povodni mož nebo nikoli občutil, da je moje srce tukaj doma in da moja

36



duša tod vasuje m se vedno eešče vrača na očetov dom!« je bridko spoznala.

Tedaj pa je prišla do velikega hrasta; sedla je podnjegovo senco, da se odpočije. S pogledi je poljubljala

Šmartno; visoko na pohorskem obzorju prav med nebomin zemljo je carjeval Sveti Areh, pod Velikim vrhom sokraljevali Sveti Trije kralji; niže od teh velikanov sta segledala Sveta Urša in Sveti Urh. Med temi planinskimicerkvami pa se je razprostiralo po božji roki vsajeno

črno jelovje, zeleno smrekovje, vse ogromno, globoko inlomno, kot so temna pohorska okenca — črna jezer catam za kopami, prek katerih vabijo in klenkajo zvonovi.

Prav zdajle so cerkovniki zvonili in so zvonarji vlekliza vrvi.

Zdaj se je spomnila še Vodovnikove vrvi, ki jo bopotegnila nazaj v tolmun.

»Ne, ne bo me! Ne sme me več potegniti nazaj vsteklem grad!« ji je šinilo v glavo. Odvozljala je zadrgo,ki jo je spentljal njen mož, odmotala vrv s sebe in jobrž ovila okrog hrastovega debla ter jo zopet zadrgnila.

»Tako, zdaj pa le vleci in potegni trikrat ali pa tisoč-

37



krat!« je dejala vesela, pobrala sinčka in vsa lahka odšla

proti domu, saj je d olga Vodovnikova vrv s svojo težo ni

več zadrževala.»Pa sem se vendarle znebila te preklete vrvi in se

rešila življenja s povodnim možem!« je dejala veselo,kot bi se ji zvalil kamen s srca.

Že je pri očetovi hiši, že je prestopila rodni prag. V Črni dimnici pod nizkim stropom je bilo polno dima,

zato jih ni takoj našla.»Dober dan! Kje pa ste? Ali me še kaj poznate?«

je v eni sapi pozdravila.Tedaj so se domači zmezili tam s klopi ob peči in, ko

so jo zagledali, so skočili k njej in jo prijemali ter spra

ševali:»Ali si res ti? Si živa, ali si duh?«»Živa sem in domača hči, prava vaša hči in sestra!«

Solze so jo davile.»Kje pa si bila ta tri leta, da ni bilo po tebi ne duha

ne sluha?« so hoteli vedeti vsi hkrati.Ona pa je sedla k oknu na klop ter pogledovala na

hrast, če se morda že ne m aje . . . in začela je pravitisvojo zgodbo:

»Pred tremi leti sem gnala živad na pašo dol k bistriškemu potoku. Živad se je tako lepo mirno pasla, pa semšla tja k Šumu in tolmunu pod njim. Poslušala sem, kako je potok v slapu pel svojo prelepo pesem in se zanorilas poslušanjem slapovega petja in truščanja, da nisem nitiopazila povodnega moža, ko je priplaval na vrh vode.Zgrabil me je; klicala sem vas na pomoč, a nihče se odnikoder ni oglasil, ne prišel. Vodovnik pa me je zavlekelv svoj stekleni grad na dnu globoke deže pod šumom!«

Domači so onemeli, le mati jo je karala:»Ali ti nisem vedno pravila, da nikar ne hodi tja kŠumu, ker te lahko ugrabi vodovnik? — Pa me nisiubogala!«

»Res je, mati!« je trpko priznala hčerka in pogledalaskozi okno. Strepetala je, kajti hrast se je tresel, povodnimož je bil prvič potegnil za vrv in zdaj bi morala že jemati slovo. Zgubila je vso srčnost, ki jo je imela, ko je bila odvezala vrv ter jo otvezla krog hrasta.

38



»Iti moram!« je zajecljala.»Ostani še, saj nam nisi še nič povedala, kako je bilo

potem!« so vsi silili vanjo in ona je znova sedla na klopob oknu.

»Povodni mož se je vame zaljubil in me vzel za ženo. Da, Vodovnikova žena sem; rodila sem m u tri sinčke, na j

mlajšega imam tu pri sebi !«

Mati je zdaj nevoljno zagodrnjala, drugi so molčali;ona pa je strmela tja v hrast, ki se je že drugič silnozamajal: zdaj bi morala že iti...

»Moj mož ima otroke in mene tako rad, da bi breznas ne mogel več živeti! Pa je tudi drugače tako zelodober z menoj, kakor ne bi bil nobeden drug, pravi mož.

Tam pospravljam, postiljam, pometam sm eti. . . Ah, skoraj bi bila nanje pozabila. Te vam moj mož pošilja v dar!«

Vstala je, razvezala predpasnik in vsula smeti na tla;tedaj pa so se po tleh zakotalili sami zlatniki, da je vseostrmelo.

»To so pa zlati, te tvoje smeti!« je vzkliknil oče veselo, ko jih je že nekaj pobral in po zvenku spoznal, daso pravi.

»Zdaj pa moram iti, drugače se zgodi še kakšna ne

sreča! Že tako sem se predolgo zamotila. Moj mož je dobrega srca, le tako strašno nagle jeze je, da Bog prenesi!«»Bo že še malo potrpel tvoj kosmati mož! Saj si šele

komaj prišla in nič še nisi zvedela, kako smo mi ta časživeli!« ji je prigovarjala mati.

»Ne govorite tako o povodnem možu, mati! Drugačepride še sem!« se je hčerka zbala materinih hudih besed.

V strahu se je takoj ozrla skozi okno na hrast in tedaj je od groze zakričala; hrast se je tretjič silno zamajal. . .

»Če ti je tako žal po njegovem domu in po tistemkosmatem psu, čemu pa si sploh prišla?« je planila nanjo mati.

»Ne govorite tako grdo o njem, mati! On je moj možin oče mojih otrok!« je prosila hči.

»Takih otrok, ki so prav tako kosmati, kot je on sam,tvoj povodni ded!«

V tem trenutku je zunaj strašno zahreščalo in zabobnelo in hrast je padel, da se je zemlja stresla. Hčerka je

39



strepetala kot šiba na vodi, ker se je bala materine kletvein moževega maščevanja. Zdajci se odtrgajo vrata s podbojev in v hišo prigrmi sam vodovnik, ves moker in kosmat kot zelena žaba. Iz njegovih ribjih oči švigajo strele

zdaj sem zdaj tja po sobi:»Dober dan, kmet in oče moje žene! Kot vidim, je še

tu, namesto da bi bila že doma!« je votlo odmevalo vnjegovih prsih, kot bi grmel grom v daljavi, preden nastopi nevihta tudi tod.

»Bog daj, povodni mož! Prav praviš, da je še tu!Doma je!« mu odzdravi šmartinski kmet.

»Tu je bila, zdaj je doma tam dol pod šumom!«»Jaz za to nič ne vem in do zdaj nisem vedel!«

»Pa zdaj veš, da je moja žena in kje je odslej njendrugi dom!«»Kdaj pa sta šla v cerkev k poroki? Ha?« se je stru

peno vtaknila vmes še kmetica. »Da mora prav naša hišadoživeti tako sramoto!«

»Ne bom se zdaj še prerekal!« je odsekal vodovnik,se obrnil k svoji ženi in trdo zahteval: »Tri leta svaskupaj živela; jaz sem bil srečen, ti si ob moji sreči insvoji nesreči jokala in žalovala za domom, starši, brati

in sestrami. Pustil sem te na obisk k domačim, ko siobljubila, da se vrneš, kadar trikrat potegnem za vrv ...Ti pa si me grdo prevarila, strašno ogoljufala!«

»Ti pa si njo ogoljufal za srečno mladost, za krščanskizakon, ukradel njej in naši hiši čast!« je zbadala kmetica.

»Mati, nikar ga ne dražite še bolj, saj že dovolj divjav njem,« je tiho zaprosila hčerka.

»Le poteguj se zanj, t i . . . , ki nisi nič boljša od njega,ti, ki si prav taka, kot je on!«

Tedaj pristopi povodni mož k hčerki, svoji ženi, jonežno prime za roko in jo poprosi:»Žena, pojdi z menoj!«Ona pa je molčala in stiskala svojega najmlajšega

otročička k sebi. Toliko je hrepenela po domu in domačih,zdaj pa, ko je doma, ji je še huje. Da bi se pa vrnilazopet v ono podvodno ječo, kjer ne vidiš belih oblakovpod sinjim nebom, ne sonca nad zelenimi planinami, nečuješ prijetnega vetra iz domače vasi, ne žive duše! Vidiš

40



le pikčaste postrvi, potočne rake in kdaj pa kdaj kakegačrva, mušico, kobilico! Za temi hlastnejo ribe, za ribamiseže Vodovnikova roka. In tako je zopet vse tako strašnopusto v Vodovnikovem steklenem gradu. Res, zlata je v

njem, kolikor si ga poželi srce; a kaj, ko ga ne morepotrošiti na suhi zemlji, v domači vasi!

»Ne morem, ne morem!« je zajecljala.»Pojdi z menoj, ti pravim! Gorje ti, če me ne ubogaš!

Boš videla, da se bo zgodilo nekaj strašnega!« jo jeprosil in ji grozil obenem.

Ona pa je jokala in odkimavala.Tedaj pa plane vodovnik skozi vrata in prek dvorišča

in gorice, preskoči iz smrekovih krajnikov zvezan plot in

se požene po travnikih, njivah in skozi goščo naravnostproti Šumu in v dežo. Tam zgrabi najstarejšega sinčka,ki je bil tri leta star, in ga nabode na kol. Ubogi sinčekgrozno zavpije in zastoka ter v strašnih mukah umre.

Povodni mož, njegov oče, pa zgrabi kol z nataknjenimdečkom in zdirja iz steklenega gradu, od tam pa h kmetu.Za njim je drl tak vihar, da se je drevje do tal pripogibalo, grmovje, žito in trave pa so polegle, kot bi jihbila v zemljo zabila toča. Divjal je kot gorski hudournik,

kot planinska nevihta in že je bil zopet v kmetovi hiši.Ustavi se pred svojo ženo in ji vrže na kol nabodenega sinčka pred noge.

»Tu imaš svojega najstarejšega otroka! Gorje ti, češe sedaj ne pojdeš z menoj!«

Ona pa je od groze in bolečine odrevenela, ko je zagledala, kaj je napravila Vodovnikova nagla jeza in maščevalnost. Stala je kot drevo, ki se v nevihti ziblje semin tja, preden ga zruši vihar.

Zopet je vskočila kmetica:»Ce bi bil tvoj otrok postal prav tak pes, kot si ti,tedaj ga ni škoda!«

»Mati, moj sin je bil!« je zaječala hči. »In vi ste mubili babica!«

In znova so se zablisnile ribje oči povodnega moža iniz njih je švignila strela na omahujočo ženo.

»Če ne greš z menoj, ti nabodem in prinesem še drugega otroka!«

41



Zdaj je bilo za njo groze in groženj preveč, padla jenezavestna na tla, roki sta se ji razklenili in iz njih se jezvalila drobna štručka, njen najmlajši in najljubšd sinček.

»Tudi tega lahko nabodeš, če je tak kosmat pes, kotsi ti!« je bila kmetica neizprosna.

Tedaj je zgrabil vodovnik povitega otročička, planilk vratom, na pragu pa je postal in zasikal kletev:

»Prekleta bodi ta hiša! — Ti, žena, pa boš že še samaprišla za menoj!«

Zatresknil je vrata, da se je vsa hiša stresla in sozvezane stene zaškripale, ter izginil. Za njim je divjalataka nevihta, da so strele česale drevesa, kot bi drvar cepal pokonci postavljena bukova polena v drva in treščice.

Groza je prevzela vse domače. Kmet je vzel tedaj blagoslovljeno vodo in z njo vse domače prekrižal, hišo papoškropil. Nato so vsi pokleknili pred božjo martro v kotumed smrekovimi vejicami in molili.

»Obvaruj nas vsega hudega, o dobrotljivi Bog! In ne

daj , da se spolni nad našo hišo Vodovnikovo prekletstvo!«

Nihče ni opazil , da se je hčerka, Vodovnikova žena, osvestila, pokleknila in pobrala mrtvega sinčka v naročje:

nato pa tiho odšla iz hiše. Kakor mesečnica je stopala

vedno hitreje proti Šumovemu tolmunu, kjer je pohorski

slap divje rohnel in pel mrtvaško pesem Vodovnikovi ženi.

42



J E Z E R S K I

A R E S K A B

M

j

A

K

J

A

V starih časih je imel skoraj vsak pohorski vrh svojegorsko okence — črno jezerce; tam, kjer dandanes medplaninskimi kočami in temnimi smrekami stoji Sveti Areh,

je nekoč gledalo zeleno Pohorje s temnim očesom beleoblačke in migljanje srebrnih zvezd, zlato sonce in modro

mesečino nad seboj.Orni smrekov in hojev les je skrival to pohorsko

okence, da ga ni videl nihče, razen čistega neba nad njim;okrog in okrog je bila živa meja. Iz mehkih, močvirnihtal je zraslo planinsko borovje in, kolikor ga je zraslo odpomladi do jeseni, ga je poleti podrl divji vetrovnik, pozimi pa ga je potlačila snežna plast, višja od visokegamoža. Tako je bilo to temno jezerce obrobljeno samo spritlikavim borovjem kot črno oko s trepalnicami.

Ležalo je tako lepo v miru, brez Vodovnika jezerihka,brez pisanopikčastih postrvi; le divji vetrovnik se je včasih zagnal vanj, da bi se v temnih jezerskih vodah skopal in umil. Nekoč pa se je v bližnjem pohorskem pragozdu zgodilo nekaj nenavadnega: divji petelin je dorasel in preživel že sedmo pomlad . ..

Ko je bil divji petelin star sedem let, je znesel v svo jem življenju prvo in zadnje svoje jajce, ki pa je bilotako trdo in težko, da se je takoj pogreznilo v mehko

zemljo Črnico ter še globlje v sivobeli zrnati kamen. Vpohorskem granitu je petelinje jajce ležalo kot v gnezdu;zemlja in kamen sta iz njega izvalila zmaja...

Mladi zmaj je začel kljuvati jajčno lupino in jo pre-kljuval; grizel in pregrizel je trdo kamenje nad seboj, sepreril skozi gozdno zemljo in odpadlo iglic je ter prilezelna svetlo. Mladi zmaj je prišel na površino zemlje, ki jetakoj začutila, da bo ta plazeča se žival povzročila še obilonesreč in groze.

43



Zato sta se zemlja in kamen zganila, da bi ga znovapodsula; stare hoje in debele smreke so se podirale Čezenj,a zmaj je tekel živ in cel proti temnemu jezeru, ker tambi mu ne mogel škodovati niti planinski viharnik —

macesen s tremi vrhovi. V temnem jezercu pa je na moč naglo zrasel in, ko

mu je bilo v njem za njegovo neznansko telo preveč vode, je nekajkrat strašno udaril s svojim dolgim repom, da je jezero zašumelo in vzkipelo čez rob; velikanski hudournik je drl s pohorske kope po pobočju navzdol, podrlgredoč pastirske bajte in kmečke hiše, odnesel z visečihnjiv rodovitno zemljo ter zasul planinske travnike zblatom, peskom in zemljo.

Ko je zmaj znova zrasel, je pognal še več jezerskevode čez rob plainjaste kope, da je hudournik prinesel vdolino kar za cel gozd dreves in da je v dolini nastalapravcata povodenj.

Pred njegovo divjostjo ni bil več varen ne planinskigozd ne pohorska zemlja ne pastirji z živadjo na pašnikihne čokati Pohorci v lesenih bajtah in kočah.

»Kakšna zver se je neki naselila na jezerski kopi, datako zdeluje!« so se jeli spraševati nekateri.

»Treba bo pogledati; morda je sam zlodej planinozasedel pa se pretepa z vetrovnikom, hostnikom, jezer-nikom. Kdo ve?« so doumeli drugi.

In. res so se odpravili na visoko planino, gor k jezerski kopi na pohorskem hrbtu. Pot je bila huda, morali sopreskakovati z ležečega borovja na sosednjega. Pritlikavodrevje se je pod njimi vdiralo, da jim je moČvimicabrizgala izpod stopinj.

Stoječ na borovih vršičkih in plazečih ter dvigajočihse debelcih, so zagledali ob jezerski obali velikanskegakuščarja, zelenega zmaja.

»To bo tista zverina, ki nam pošilja hudournike!«»Le od kod se je neki vzel ta strašni kuščar!«»Kdo bi to vedel? Tu je, pa je!«

V tem trenutku je jezerski zmaj dvignil svojo kačjoglavo, odprl gobec, poln strašnih zob, in zarjul:

»Lačen sem, lačen, požreti hočem kravo, vsak mesec eno! Ce ne, vam uničim vse vaše goščave in mlade

44



frate, njive in travnike, koče in hleve z ljudmi in živad jo vred!«

Ljudje, stoječi in zibajoči se na pritlikavem borovju,so se spogledali in kar nato obljubili:

»Priženemo ti jo, le miruj v jezercu!«Držali so besedo in jezerski zmaj je dobival vsak me

sec po eno kravo.Krav pa je jelo primanjkovati, zato so se zbali:»Kaj pa mu bomo potem dali, ha?«

»Zahteval bo pitane vole, boste videli!«»To moramo nekako predrugačiti, drugače nam zmaj

čez nekaj let požre vse krave, vole, junčke in telice!«»Znebiti se moramo zmaja, drugače se bomo znebili

vse goveje živine!«

»Lahko je reči, znebiti se ga! A kako?«Tedaj zavriska eden izmed njih:»Jo že imam! — Kravo oderemo na meh, kožo na

polnimo z živim neugašenim apnom. Če jo zmaj požre,ga bo mučila žeja in se bo napil vode jezernice, da si jougasi. Seveda, namesto žeje si bo ugasil živo apno v trebuhu in tedaj ga mora raznesti, pa če bi bil sam hudič!«

»To je vse lepo in prav! Pa če bo kravo, se reče, apnozavohal in je ne bo hotel požreti!« je podvomil drugi.

45



»Kaj boš strašil in cincal; poskusiti je treba! Bomovideli, če jo bo požrl ali ne!«

Tako so tudi storili.Pod jezersko kopo je v zemlji obilo belega kamna

apnenca. Izkopali so ga, postavili apnenico in v njej žgalibeli kamen v živo apno. V kravjo kožo, na meh odrto, sonatlačili neugašenega apna ter meh zašili, šiv pa namazalis krvjo. Tako natlačeno in zašito kravo so zavlekli k jezeru in jo vrgli v vodo.

Gladovni in požrešni jezerski zmaj se je pognal zamrtvo kravo in jo pri priči požrl. Ko so ljudje videli, kako je potegnil vase vodo jezernico, so brž poskakali z borovjain jo ubrali od jezera proč.

»Gorje, če ga prehitro razžene, potem bo za nas hudo,da Bog prenesi!«

K sreči so le odnesli pete še o pravem času, zakaj čezkakšno uro ah kaj je na jezerski kopi grozno počilo intedaj so se vsi planinčani oddahnili, zakaj vedeli so, da je njihova krava raznesla jezerskega zmaja. Ko pa jepritekla po strmem pobočju še krvava jezernica, so zavriskali od silnega veselja ter zaplesali in se napili močnegabikastega vina iz svojih vinogradov, ki so se sončili na

vznožnih pobočjih pohorskih vinskih goric. Imeli so vinain vino je imelo nje; pogumno so se napotili v pohorskeklance, v katere je treba samo na pravem kraju vstopitiin se krepko poganjati po strmini prek kamnov in korenin. Hodili so po koritastem klancu tako lepo brezskrbno. saj se jim ni bilo treba nič bati, da bi kateri kampadel, čeprav so bili tudi okrogli, ne samo korajžni.

Ko so se primajali prek plašečih se borov, so zavriskali še močneje, zakaj tam ni bilo več niti zmaja niti

jezera.Na jezerskem robu se je namreč raztrgalo obrežje ter

so jezerske vode z vso silo pritisnile v razpoko. Zmajevo jezero je odteklo.

Ostalo pa je tam še mnogo mnogo let velikansko jezersko močvirje, ki so ga prerasli jezerski mah, močvirnatrava in ločje; iznad njih pa se je vedno bolj dvigalopritlikavo borovje.

Nekoč pa so v njegovi bližini pohorski vozniki vlačili

46



na podelih smrekove in hojeve plohe na vozno pot, da jihbodo drugi dan lahko več naložili in odvlekli po globokihklancih in pohorskih kolnikih na dom in od tam z vozovi v daljne doline. — Medtem sta se dva vprežna vola

pasla in se pripasla proti jezerskemu močvirju.Ko so vozniki imeli že na vseh podelih plohe naložene

ter so jih z verigami tesno porajkljali in povezali, ni bilonikjer enega para volov. Vozniki so vola iskali in iskali,a ves trud je bil zaman!

»Ko bi še živel zmaj, bi rekel, da ju je on požrl!« jedejal neki hlapec. Šli so za njuno sledjo in prišli do pravega močvirja; tam so z grozo videli mahovnato površinoraztrgano in tedaj so vedeli, da je vola požrlo močvirje.

»Zmaj se je maščeval za apneno kravo!« so dejali inžalostni odvlekli prednje podele, polne plohov.

Čez nekaj mesecev pa. so vode v Studencih pri Mariboru prinesle na dan telege ter jih odplavile v Dravo.

Da bi se živini in ljudem ne pripetilo še več sličnihnesreč, so na spodnjem robu močvirja nekdanjega planinskega jezerca postavili zidano kapelico, današnji Gornji križ imenovano, izpod katerega še dandanes izviraledeno mrzel studenec. Od tedaj ni bilo tam nobene ne

sreče več.Na močvirnem jezerišču, kjer je nekoč valovilo zma jevo jezerce, pa še vedno slezijo na dan studenčne vodemočvimice.

47



D R A V S K I

8 M O L N I S

V O D O V N I K

K A B A J K A

V starih časih je živel v divjih vrtincih srebrne Dravepovodni mož, dravski vodovnik. Prebival je s tremi hčerkami, povodnimi deklicami, v steklenem gradu na dnudravskega vrtinca. Te dravske vodovnice so živele v gradubrezskrbno življenje; kadar pa jim je bilo dolgčas, so se

spustile v vrtinec, ki se je vrtel nad Vodovnikovim gradomin tako vezal dravsko dno z rečno gladino in z vlažnimzrakom, napojenim z vonjem pohorskih gozdov in smolnatega lesa ter z zlatim soncem. Ta rečni vrtinec je vodovnice zavrtel in prisukal na površje srebrne Drave.Tedaj so se igrale z dravskimi valčki, lovile gozdni vonjin zlato sonce.

Nekoč pa so se, utrujene od dolgega plavanja in iger,splazile na granitno pečino, ki je molela iz reke, sedle

nanjo ter se predale toplemu soncu, dvigajočemu se izzazelenega Pohorja.Kar so se silno prestrašile; po brzi Dravi navzdol je

nesel rečni tok plitko ali šajko, tovorno ladjico z lesenostreho, zloženo iz rumenobelih smrekovih desk. Plitka jebila za tri navadne plohe dolga, široka pa malo Čez enega;na sprednjem in zadnjem koncu so bila tri dolga vesla,s katerimi so veslali dravski splavarji ter plitko vodilitako spretno, da so se izognili granitnim pečinam in pre

žečim čerem, ki so molele iz deroče reke; tudi dravskevrtince so srečno obšli.Prav mimo njihove pečine je srebrna Drava divje drla

v velikem ovinku po okljuki in zato so splavarski veslačimorali velika vesla trdo poprijeti in silno potegniti; dolgidrogovi vesel so se tako usločili, da je bilo videti, kakorda se bodo zdaj zdaj v silnem poku prelomili. Tudi trderoke dravskih veslačev so se spremenile v železen prijem,da so obdržali velika vesla v pravem toku; kadar so se

48



pognali naprej in potegnili ročaje vesel nazaj, jim je vsetelo zapelo kot napeta struna.

Ob prednjih veslih so tedaj dravske vodovnice zagle

dale tri mlade splavarje in, ko so se ti z veslom nagnilivznak, so spoznale, da so ti dečki lepi, prelepi. Za trenutek so jim pogledale v svetle oči in ujele njih blesk, ki jim je razgrel hladna srca.

Toda vitka ladjica je že zdrsnila po rečni gladini mimopečine in rečni tok jo je uravnal: na zadnjem koncu šajkepa so prav tako krmarili trije veslači, toda ti so bili žestarejši možaki, z dolgimi, gostimi bradami in rusastimibrki pod nosom.

Povodne deklice, hčerke dravskega Vodovnika, so hrepeneče zrle za hitro plujočo ladjico in, ko jim je za novim ovinkom izginila, so jim žalostne oči padle na spodn ji del

svojih teles. Prvič v njihovem življenju jim je bilo hudo,

da nim ajo nog prav k akor ti dravsk i veslači in splavarji ,

tem več le dolgo repno plavut.

Pognale so se molče v dravske vode in kot tri velikepostrvi švigale zdaj sem zdaj tja skozi deroče valove,dokler ni na rečni gladini zacmrkal velik vrtinec; spustile

so se vanj in se mu brez volje prepustile, da jih je vrtelpo mili volji, požiral vedno globlje, dokler se niso znašlepred steklenim gradom svojega očeta, povodnega moža.Srebrna reka Drava pa je z neusmiljeno naglico drladalje med dvema visokima gorskima zidovoma, zelenimPohorjem na desni in gozdnatim Kozjakom na levi obali.Žalostne vodovnice so drezale v podvodnem steklenemgradu; srce jim je hrepenelo za tremi mladimi splavarji,ki jih sedaj srebrna Drava nosi proti vzhodu vedno dalje

stran od njih.»Ali jih bomo še kdaj videle?« so si molče brale v

modrih očeh. Objele so se, ker v njihovo življenje je prišladoslej neznana bridkost, sladko hrepenenje, mladost inprva ljubezen. Tako jih je prevzelo, da so jokale.

Tesno objete jih je našel njih oče, dravski vodovnik;prinesel jim je zopet zlatih prstanov, srebrnih uhanov inprelepih brušenih kupic iz pohorskega stekla.

»Drage hčerke moje! Nate okrasja!« jim je ponudil

vse, kar so danes dravski splavarji in veslači nametali

4 Pohorske bajke 49



v njegov vrtinec kot odkupnino, da jih je pustil lepo varnopluti skozi svoje dravsko kraljestvo. Hudo pa se je začudil, ker se danes nobena hčerka ni niti ganila; sedeleso trdno objete, z rokami na srcih, njih modre oči pa so

sanjavo zrle v daljavo in točile dekliške solze.»Ali ste bolne? Ali se vam je kaj zgodilo?« se je pre

strašil oče, dravski vodovnik. »Ali vam je kdo prizadejalkaj hudega?«

»Nihče nas ni s hudim prizadel! — Videle pa smo tridravske splavarje, tako mlado in lepe, da nam srca hrepenijo za njimi, oči pa jočejo, kot še niso nikoli, odkarnam je umrla naša ljuba mati!« so se mu potožile.

»Poznam jih dobro! So pridni sinovi starega drvarja

iz pohorskega Smolnika! Oče drvari in lesu je, včasih vodikot kormanoš kakšen splav ali pa tudi plitko po našiDravi; vselej mi vrže v vrtinec kakšno zlatnino: prstan,uhan, verižico. Sinovi pa sp najboljši dravski splavarjivse Dravske doline; tudi oni se drže lepih starih navad!«

je pojasnjeval njih oče, vodovnik.»Saj pravimo, da nas niso žalili, niti se iz nas norče

vali. Samo me smo jih videle in že . . .«»Ne smele bi jih videti! Imele bi svoj srčni mir, tako

pa zdaj jočete in trpite!« Vodovniku je bilo težko, takotežko pri srcu, tem bolj, ker jim ni mogel pomagati, čeprav Jih je imel nad vse rad; dal bi za njih srečo tudistekleni grad na dnu srebrne Drave. Tedaj pa mu je vglavo šinila srečna misel in precej jo je na glas razodelsvojim hčerkam:

»Njih oče, stari smolniški drvar na visoki Hlebovini,zdaj na dravskem produ veže novo ladjico, dravsko plitko.K njemu splavam in pomenila se bova o tem. Bom pozve-

del in videl, kako in kaj!«In res, tako je tudi ročno storil. Iz steklenega gradu

se je vrgel v dravski vrtinec, ki ga je takoj dvignil izsvojih vrtinčastih valov. Ozrl se je navzgor po deročiDravi; nobenega splava, nobene šajke ni bilo videti, leDrava je penila svoje valove in na njih vršičkih so tu intam za hip zacveteli kupi belih pen ter prav tako hitrozginili, kakor so zrasli. Ob teh obrežjih so vonjali posmrekovi mani in smoli kobanski in pohorski gozdovi ter

50



z vejami mahali penečim se dravskim valovom v pozdravin slovo.

Dravski vodovnik se je naužil rečne srebrnine, nebesnemodrine, zlatega sonca in temnega zelenja črnih goščav;

po Dravi navzdol pa je s koroških gora z valovi vredplul hladen zrak, se zadeval ob rečne vrbe, topole in trepetlike ter se gnal naprej po globoki in ozki Dravski dolini proti sončnim, vinskim Slovenskim goricam. Nato se

je vodovnik vrgel deročim valovom naproti in plaval navzgor proti rečnemu toku.

Na ovinku je Drava nasula kar cel jezik obrušenegain zglajenega proda, ki ga je kotala in metala po svojistrugi sem in tja že s koroških gora. Na tem sivobelemprodišču je sonce belilo rumene smolne deske, olupljeneplohe in tesane trame, ki jih je stari smolniški drvar vezal

v dno in stene novega splava.Tja se je pognal dravski vodovnik, se potegnil z rokami na prodišče in sedel na splavovo dno.

Stari smolniški drvar ga je dobro poznal, saj ga jeneštetokrat videl v največjem dravskem vrtincu, kjer mu

je vsakikrat vrgel po stari splavarski šegi kak dar izzlata, srebra ali iz pohorskega stekla; prav zato se ga ninič prestrašil. Pokimala sta si kot dobra znanca in drvarmu je dal prvo besedo:

4* 51



»Le oddahni se in potegni vase malo našega zraka,dišečega po zelenih gozdovih in po smolnatih solzah!«

»Saj, saj; Drava tako dere, da me vedno utrudi!« jezačel vodovnik. »Delaš nov splav, kali?«

»Nov splav! S smolniških planin smo zvozili kupe lesa,desk, plohov in brun, da jih popeljemo po naši Dravi vslavonske ravnine, kjer ni zelenih gozdov; le zlata pšenicavalovi tam in rumena koruza!«

»Saj, treba je les splaviti! Boš sam splav krmaril? Aliti bo za kormanoša kdo drugi?« je pozvedoval vodovnik.

»Jaz sem že prestar za to! Le splave vežem in les vozim s pohorskih planin na rečno prodišče. — Peljali paga bodo moji sinovi!« je dejal ponosno.

»Saj, saj! Jih poznam tvoje sinove. Najboljši splavarji,krmarji in veslači so, kar jih je v Dravski dolini. Močniso, kot bi imeli v rokah žrdi senenih voz, tako ravnajovesla in krmarijo. Poleg tega so zdravi kot ribe v Draviin lepi, da jih je veselje pogledati!«

Staremu drvarju je vsa Vodovnikova hvala bila sumljiva, zato je rajši kar molčal in le zdaj pa zdaj na zgovornega Vodovnika malo po strani pogledal izpod smolnatega klobuka.

Ta pa je začel kar naravnost:»Tri hčerke imam!«»Jaz tri sinove! Pa? Kaj potem?«»Kaj potem? Tega še ne vem! Vem le to, da so moje

hčerke danes videle tvoje sinove in odsihmal so žalostne.Samo jočejo!«

»Ti presneti pjebi, taki! So mi pa že zopet kakšnozagodli na Dravi!« se je hudoval stari drvar.

»O, ne! Nič takega ni bilo!«

»Čemu pa potem tvoje hčerke jočejo?«»Ja, to je težko reči. Ti si oče treh sinov, jaz pa oče

treh hčera in razumel boš, kako je to, če se mladi zagledajodrug v drugega in se potem ne morejo pozabiti!«

»Že, že! Solze so ženska reč, za nas drvarje in splavarje pa so hrabro srce in trde roke. — Pameten možaksi, zato boš tudi lahko razumel, da splavar ni za podvodnoživljenje, hčerke povodnega moža pa ne za suho zemljo:splavar bi bil v reki nesrečen, srečen je le na njej; vo

52



dovnik pa je srečen v vodi, nesrečen pa na suhi zemlji.Ta dva sta tako kot sta si zemlja in voda: drug drugemunagajata ter se trgata in uničujeta, kjer se le moreta. —Tako jaz mislim o tem — o svojih sinovih in o tvojihhčerkah!«

»Saj, saj! Imaš prav; ljudje in Vodovniki nismo zaskupno življenje, ker bi bilo takšno življenje le nesrečaza prvega ali za drugega!« Pri teh besedah so mu ribjeoči jezno zagorele in brez pozdrava se je pognal s splavav deroče valove, v katerih je pri priči zginil.

Starega drvarja, dravskega splavarja pa je hudo zaskrbelo; saj je dravski vodovnik brez slovesa jezen odplaval. Če bi mu odslej nagajal pri plovljenju splavov inplitk na deroči Dravi? Da bi mu pred njim nenadoma odpiral nove in velike vrtince, katerim se ne bi mogli izogniti, niti jih prepluti? Da bi mu ti dravski vrtinci požrliplitke in splave ter z njimi vred pogoltnili še njegovo najdražje na tem svetu: njegove sinove?

Mrzel, skoraj leden pot ga je oblil pri teh težkih inskrbi polnih mislih, ki so ga jele mučiti in mu odslej nisohotele več iz glave.

»Pa saj ima tudi on otroke; bo vendar vedel, kako bi

mi bilo, če bi se ponesrečili! Joj, joj, strašno je to: njegove hčerke so že nesrečne. Da bi se le moji trije sinovine ponesrečili! Dobri Bog, daj, da se jim kaj hudega nezgodi!« je vzdihoval in prosil v tej splavarski molitvi.

Ko so se mu vsi trije sinovi, mladi dravski splavarji,srečno vrnili po suhem domov, jim je brž povedal o Vo

dovnikovem obisku, o željah glede njegovih treh hčerk inkaj mu je odgovoril. Z njegovim odgovorom so bili vsitrije zadovoljni, toda neznana skrb jim je stisnila srca:

»Kaj bo?«Ko je bil čez nekaj dni novi splav zgrajen, povezan,

naložen v sredini z deskami, iz katerih so si zložili splavarsko utico, — v njej bodo na dolgi vožnji po širokiDravi ležali in spali, kurili in kuhali, — so sneli iz zankše splavarska vesla ter jih potopili v deročo reko. In zopetso bili pri sprednjih veslih trije dravski splavarji, sinovistarega smolniškega drvarja, pri zadnjih veslih pa še trijedrugi veslači.

53



»Srečno vozite!« Tako ježelel oče sinovom na pot terodvezal splav;voda se je obsplavu zapeni-la, potopljenavesla so se napela in splav se je odbil od brega ter zaplul v

sredino rečnega toka. Staridrvar je stalna prodišču inzrl za njimi,dokler je še videl črne splavarje nasvetlo-rumenem spla

vu. Sinove insplav je nosilasrebrna gladina deroče Drave, ki je dobra,a je lahko tudizahrbtna. Pravpred ovinkomso se sinovi še

ozrli, s prostoroko zavihteliklobuke v zrakin iz vsega grlazavriskali očetu in domu vslovo, da se jenjih vrisk pognal v pohor

sko smrekovje,

54



nato preskočil Dravo in odmeval po strmem Kozjaku.Dravski tok pa je nosil splav silno hitro. Splavarji soveslali in krmarili ter prenekaterikrat tako potegnili, da jim je vse telo zapelo, v lok napeto veslo pa se je spro

žilo nazaj, da bi jih bilo od ročajev skoraj pometalo vvodo. Že so se srečno izognili ostrih skal, pečin in čeri,ki so molele iz reke, in se malo oddahnili. Drava je todmanj deroča, brez ovinkov ter podvodnih skal in čeri.

»Malo se spočijem, preden pridemo do vrtincev!« jedejal najstarejši sin, kormanoš.

»Voda nosi splav tako lepo po sredini struge, da nitreba drugega kot veslo lepo naravnano držati!« je menildrugi brat.

»Mene pa le skrbi, kako bomo prevozili dravske vrtince,zdaj ko se na nas jezi povodni mož!« je dejal najmlajšibrat.

»Ah, kaj! Bo že kako, 'tako kot je vedno bilo! Vsakpri svojem veslu in krmilu, vsak bo potegnil za dva, trisplavarje; pogumnim pomaga tudi voda sama in splav sebo sam lepo ravnal. V vrtinec pa vržemo po naši starisplavarski navadi prstan ali pa zlatnik in dravski V o d o v

nik bo zadovoljen!« je brezskrbno menil najstarejši brat.»Le mesni verjemite, da se bo povodni mož hotel ma

ščevati nad nami!«»Saj'mi trije vendar nismo nič zakrivili! Prav tako ni

kriv naš oče, če so se te presnete vodovnice zagledale vnas. To je pa vendar popolnoma jasno, da, kar živi v vodiin pod njo, ni za nas in za ta svet!«

V tem hipu pa so se iz reke pognale tri dravske vodovnice, tri velike ribe, se oprijele sprednjih vesel in žesedele na prednjem delu splava, vsaka pri nogah svojegasplavarja. S svojimi ribjimi očmi so se zazrle v mlade tri

brate, se naslonile na svoje roke, da so jim mokri zlatilasje padali z glave kot sončni slap.Bratom je postalo kar nerodno, tem bolj, ker se do

slej ni še nikoli dogodilo, da bi bile Vodovnikove hčerkeprišle na kak splav. Ko so se spomnili še Vodovnikovesnubitve, jim je postalo pri srcu silno tesno.

»Naš oče, dravski Vodovnik, nam je vse povedal!« jezačela prva Vodovnikova hčerka.

55



»Zdaj vemo, da ima vsaik izmed vas že svojo nevesto!« je dodala druga sestra vodovnica.

»A kljub temu vas imamo rade in vas hočemo rešiti!« je zatrjevala najmlajša. »Naš oče nam je sicer prepovedal

priplavati na površje, a nismo več mogle vzdržati doli vnašem steklenem gradu; on vas hoče za žalitev kaznovatis smrtjo. Zato vam je nastavil nove čeri in nove vrtinceob njih. . . Me pa vas imamo rade, tako hudo rade, davas hočemo rešiti. Veslali boste, kakor vam bomo metri velele; najstarejša pa bo vodila s kormanošem prvoveslo!«

Splavarji so jim voljno prikimali. In tako so veslaliin krmarili, kakor so svetovale in poveljevale tri Vodov

nikove hčerke, dravske vile. Srečno so se izoginili vsemnovim, nastavljenim čerem in pečinam, a v nove vrtinceso metali namesto zlatnine, srebrnine in pohorskega brušenega stekla — droben prod, zavit v koščke hodnegaplatna in robcev, da s tem prevarijo povodnega moža.Tako so jim nasvetovale Vodovnikove hčerke!

Splav je zaplul v mirnejši tok in tedaj so vse trihčerke vodovnice skočile v vodo, plavale nekaj časa obsplavu, se splavarjem ljubeznivo nasmehovalc in, ko so

se jim splavarji z vriskom zahvalili za njih dragocenopomoč, so se v vodi obrnile in odplavale po Dravi navzgordo vodovniškega vrtinca.

Nekaj časa so se brezbrižno prepuščale vrtečim sevalovom, da so jih nosili naokrog; njih dolgi, zlati lasjeso se razsuli po površju, tako da je imel vrtinec zlatvenec na zunanjem obodu; nato pa so se vanj pognale zglavo navzdol in vedno ožji vrtinec jih je vrgel pred stekleni grad na dnu srebrne Drave.

Tam pa jih je že strahovito jezen čakal oče, dravskivodovnik; iz njegovih ribjih oči so kar švigali zeleni bliski, kajti v rokah je držal nekaj prodnatih kamenčkov,zavitih v kosce hodnega platna.

»Kje ste se potepale?« je rjul nad njimi.»Malo smo se sončile na skalnatih čereh!« so se vse

tri zlagale.»Ali vam nisem prepovedal splavati na vrh rečne gla

dine?« Zaman je čakal na njih odgovor, zato je kar na-

56



daljeval svojo misel. »Oe pa ste že bile na rečnih skalah,ste morale videti splavarje, ki so s splavi pluli danesmimo našega vrtinca!«

»Videle smo splav in splavarje!« so zajecljale vse tri

Vodovnik ove hčerke v siln em strahu.»Čigav splav je bil?« je vrtal vodovnik.»Splav starega smolniškega drvarja!«»In splavarji na njem?«Zdaj pa se hčerke niso mogle več vzdržati; padle so

pred njim na kolena ter bridko zajokale; s solzami so gaše vedno ganile in preprosile. Toda tokrat je ostal neizprosen, trd.

»Kateri splavarji so bili?« se je zadrl znova.

»Saj veš!« so izjecljale v silnem joku.»Tako torej! Oni trije drvarjevi mladiči, ki imajo ževsak svojo nevesto izbrano? — No prav! — Jim že pokažem, kaj se pravi norčevati se z menoj, dravskim Vodovnikom! Razen tega so danes celo goljufali; namestoprstana, uhana ah steklene kupice so metali v vrtincekamenčke z dravskega produ!«

»Me smo krive! Nad nami se maščuj, ne nad njimi;tako mladi in lepi splavarji so!« so ga prosile.

»Torej ste še vedno bolne? Hrepenite za njimi kljubtemu, da vas ne marajo in čeprav imajo že izbrane neveste tam nekje na zelenem Pohorju? — Še vedno jihimate rade?«

»Še vedno ... in jih bomo tudi vedno rade imele. Pomagaj nam, če nam moreš! Njim pa ne prizadeni ničesarhudega! Oče, bodi dober z nami in z njimi! To te prosijotvoje nesrečne hčerke!«

Še vedno so klečale pred njim, vse v solzah. On pa je

nekaj trenutkov premišljeval, kaj naj stori, da jih pomiriin prežene iz njihovih src to strašno hrepenenje, ta ogenj,ki žge v prsih; da bi jih ozdravil te bolesti, ki jim preti,da si v njej izjočejo svoje modre oči. Ko jih je takoogledoval, se mu je srce zganilo, nekaj mehkega in toplega

je začutil zanje v svojih prsih in tedaj je sklenil: svojehčerke mora rešiti pred to ljubezensko moro, za vsakoceno! In pred tem sklepom se mora umakniti vse, pravvse! Tudi mladi splavarji, ki so krivci!

5 T



Sklonil se je k hčerkam, jih dvignil in nežno objel,nato pa jih je odvedel v stekleno dvorano, prelivajočo sev krasnih mavričnih barvah. Sredi te prelepe dvorane jebil okrogel ribnik in v njem so cvetele vodne rože, ki so

se svetile kot samo živo srebro.»Odslej boste čuvale naše srebrne vodne rože! V vrti

nec in na vodno gladino pa pojdem odslej edinole jaz!« je trdo odločil oče.

In tako je tudi bilo.Dravski vodovnik se je prepustil vrtincu, da ga je

vrgel na površje reke, kjer je lahko opazoval vse mimoplujoče splave in splavarje. Spodaj v stekleni dvorani paso bile zaprte njegove tri hrepeneče hčerke, vodne deklice

z ranjenimi srci. Bale so se za mlade splavarje, ker jimoče glede njih ni hotel ničesar obljubiti.

Na strmi pečini pa je prežal dravski vodovnik. Za vsedrugo je bil slep, celo pohlep po zlatih in bisernih darovihga je skoraj minil, nestrpno je čakal samo na splav starega smolniškega drvarja in na njegove tri sinove, dravske splavarje. Mesec dni je že preteklo, odkar je zamanprežal nanje. Toliko rumenih splavov, toliko tovornihladjic — plitk s strehami — in pod njimi deske, rezan

les, pohorsko steklo in kamen, koroška jabolka — jeplulo mimo njega in izginjalo po Dravi navzdol za ovinkom, le pravih ni bilo!

Nekega jutra pa so mu zažarele ribje oči, zakaj podravski gladini je drsel nov splav s splavarji, ki jih ježe ves mesec zaman in tako težko pričakoval. Ročno se

je pognal v dravske valove, ki so ga nesli do skalnih čeriin strmih pečin ter do velikega požirajočega vrtinca. Vnjem je prežal in prežal, dokler niso v bližini začela udar

jati prednja vesla.Tedaj pa se je pognal kot strelovita riba pod vesla

in zgrabil z vso močjo za vodilno veslo, ki ga je poganjalnajstarejši sin, kormanoš, ter ga odlomil; nato je odlomilše drugo veslo in za njim še tretjega. Potem se je takogrozotno zakrohotal, da so splavarji od groze kar odreveneli.

Videli so, da jih je splavarska sreča zapustila in dase je dravski vodovnik maščeval nad njimi prav na kraju,

58



ki je splavom in šajkam bil najnevarnejši. Deroči tokdivje reke je zdaj pograbil njihov splav, ga zavrtel innato z vso silo treščil ob čeri, da je strašno počilo in za-hreščalo. Splavarje je v trenutku silen udarec vrgel v

valove, splav pa so skale razklale in pretrgale vezi, da sose povezani tramovi in deske zopet razvezali in, kolikor jih ni bilo zdrobljenih in zataknjenih med čermi, — zopetzaplavali...

Splava in splavarjev starega smolniškega drvarja nibilo več; splav je bil razbit, splavarji pa so se potapljali;zdaj pa zdaj se je za hip prikazala iz valov boreča se rokaali noga, včasih pa kuštrava glava, ki v smrtnem strahulovi zrak, da bi si podaljšala za nekaj hipov življenje.

»Sveti Miklavž, naš patron, ti nam pomagaj!« je šeutegnil zavpiti najmlajši splavar, potem pa je tudi njegazgrabil vrtinec, ga zavrtel kot nalovljene veje in druglesen drobiž, nato pa je v vrtincu zlovestno zaklokotalo,zaemrkalo in ga požrlo.

Vedno temneje, vedno globlje ga je vrtel vrtinec kotvelikanski vodni sveder, ki je navrtal rov prav do dnastruge.

Voda mu je zalila usta, nos. Dušil se je; v ušesih mu

je čedalje bolj pošumevalo, v sencih je razbijala kri in —tedaj je zgubil zavest.Čez hip se mu je zavest toliko razjasnila, da je imel

nedoločen občutek. Je še živ, ali je že mrtev? Saj mu jetelo brez teže in brez lastne volje, kot bi mu bila ostalale lahka duša. Okrog njega se je jelo vedno močneje svetlikati, bližal se je dnu, na katerem je bilo posuto polnovodnih biserov, svetlih in bleščečih kot živo srebro. V veliko začudenje je nenadoma opazil, da se tudi njegovo

telo svetlika, kakor bi bilo polno poletnih kresnic. Karnato pa se je pred njegovimi očmi dvignil prelep steklenigrad dravskega Vodovnika in v srebrni dvorani je zagledal tri deklice vodovnice, Vodovnikove hčerke.

Brž ko je skozi steklene stene padla njegova sencav dvorano, so se ozrle in že so pritekle k njemu, ga pri jele in popeljale k majhnemu ribniku; tam so ga posadilena bisera sedež. Splavarju se je zdelo, da se mu vednobolj in bolj vrača zavest.

59



Okrog njega so pokleknile tri vodovnice in ga neučakano spraševale:

»Povej, se vam je zgodila nesreča?«»Kako ste se ponesrečili?«

»Kako si prišel semkaj? Kje so drugi splavarji, kjetvoja brata?«

In vse jim je lepo povedal, kako se je nesreča zgodila;o bratih pa ni nič vedel, niti o zadnjih treh splavarjih;gotovo so vsi utonili, kakor je utonil tudi on.

»Saj ti nisi utonil, le naš vrtinec te je požrl! K srečismo me doma, v steklenem gradu, da te bomo še lahkorešile!« so ga vse tri razburjeno tolažile.

Najmlajša pa je skušala njegovo srce:

»Ali imaš res Pohorko za nevesto?«»Res, imam jo!«»In jo imaš hudo rad?«»Zelo rad!«»Nas nimaš nič rad? Ali zame res ni več prostora v

tvojem srcu?«»Hvaležni smo vam bili vsi splavarji, ko ste rešile nas

in naš splav, zelo hvaležni, rekel bi lahko, da smo vasimeli celo nekoliko radi, toda popolnoma drugače kot pa

naše neveste. Rad te imam kot sestro, v mojem srcu pa je le ena, nevesta moja. Njeno je moje srce!« se jeiskreno razkril najmlajši splavar.

»Srcu ne moreš velevati, to vemo prav dobro me tri,najbolje pa naš oče vodovnik. Če je tako, pa kar ostanizvest svoji nevesti; tudi v našem imenu jo prav lepo pozdravi!«

Najmlajša se je sklonila k ribniku, medtem ko je izbrala najlepšo vodno rožo, bleščečo se, kot bi bila iz me

sečine stkana, vstala, mu jo dala ter z jasnim licem rekla:»To najlepšo vodno rožo ponesi svoji nevesti v spomin;

prinesla ji bo srečo na tem in na onem svetu. K porokigrede naj si jo zatakne za pas. Če pa bi želela in hotelaimeti poročni venec iz samih takih rož, naj si pride samaponje; dobila jih bo dovolj.«

Splavar je kar žarel od sreče in strmel v srebrnovodno rožo; tako prevzet ni mogel videti njenega hladnega obraza in njenih ledenih ribjih oči, ki so grozile z

60



maščevanjem. Držal je podarjeno vodno rožo na srcu inse najmlajši vodovnici zahvaljeval.

»Zdaj pa moraš od tod, da ostaneš živ!« so mu dejale.Peljale so ga ven iz steklenega gradu, ga vse tri objelein poljubile. Nato se mu je zopet zazdelo, da se mu jezavrtelo v glavi, stemnilo pred očmi in da ga je zopetzgrabil dravski vrtinec ...

In vrtinec ga je sukal in vrtel ter ga dvigal prav tako,kakor dviga splavarski sveder iz zvrtane luknje žagovinoin zvrtinčene izrezke na površje desak in tesanih brun;naposled ga je vrtinec vrgel na beli dan. Vrtinčev kolobarga je še nekajkrat zavrtel in ga vsakokrat malo od sebeodbil, dokler ga ni zagrabil vodni tok ter ga nesel kot

okrogel ploh, ki se je skotalil splavarjem izpod rok ter jim prehitro ušel v vodo. Reka ga je vrgla na ovinku naprodišče in tam je ležal, dolgo ležal. Šele polagoma se mu

je vračala zavest in v njej je priplavala na površje splavarska nesreča. V sencih mu je kljuvalo in razbijalo, dani mogel prav doumeti nesreče, ne verjeti v strahotnoresnico; želel si je zares, da bi bila le mučen sen. Ozrl se je <po rečnem obrežju, po zahrbtni Dravi; zdaj pa zdaj sovalovi prizibali kako zgubljeno desko od njihovega splava.

Na prsih mu je ležala splavarska nesreča kot mora termu stiskala še grlo. Tedaj pa ga je streslo, zakaj do kožepremočena obleka ga je mrazila. Torej je vendarle resnica, strašna in grozna?

Misli so mu vrtale v čudne sanje, kot bi mu kdo zabijal žareče žeblje v možgane; v spominu so se prikazaletri vodovnice in stekleni grad na dnu deroče Drave; spomnil se je najmlajše, ki mu je utrgala prelepo vodno rožoter mu jo podarila za nevesto. Dvignil je roko in glej

— še jo ima! Torej vse to vendarle niso bile le sanje,temveč kruta resnica, ne bajka ali pravljica, temveč pravisplavarski doživljaj.

Spravil se je le s težavo na noge ter se ozrl. Kje neikista njegova brata? Kje so ostali tiije splavarji, veslači inkrmarji z zadnjega dela razbitega splava? So h ostaliživi kot on, ali pa je vse pokopala mrzla reka? Ko bipriplul vsaj kakšen splav!« si je najmlajši splavar zdajživo zaželel.

61



Zvedel bi kaj o svojih. A prav kot nalašč ni bilonobenega na spregled.

Stisnil je podarjeno vodno rožo na srce in jel stopatiob rečni strugi navzgor, da bi prišel do njihovega prodišča, do doma in ljudi. Morda pa sta brata že doma, priočetu, ki strt od skrbi za njim stoji ob deroči Dravi in gačaka, željno čaka in hrepeni, da se mu še najmlajši sinvrne.

Ko je prišel na splavarsko prodišče, ni bilo tam živeduše. Ko je pa prišel domov, v drvarsko uto, je njegovoče od začudenja kar zazijal.

»Kaj si to ti, moj najmlajši sin?« je izdavil iz sebe.Sin je v trenutku videl vso strašno nesrečo, ki jih je

zadela; bral je to grozo v starih, motnih očetovih očeh.»Ni še nobenega domov?«Nič odgovora. Videl pa je očeta, kako je lezel vase

kot izpraznjen meh in se sesedel na klop ob steni terbuljil vanj.

Cez čas pa ga je jel izpraševati z rokami in s kretnjami — strašna slutnja mu je vzela glas —, da naj govori in pove.

In najmlajši splavar je ječal in se trgal:

»Tako lepo in srečno smo se vozili po Dravi, dokler senam niso približale Vodovnikove pečine s požirajočimivrtinci, ki so kar klokotali in votlo peli. Že smo mislili,da smo se jim srečno izognili, ko plane iz vode dravskivodovnik ter nam, da bi naštel komaj do deset, polomivsa prednja vesla. . . Tok je pograbil splav, ga zasukalter ga treščil ob čeri in skale. V hipu smo bili vsi vvodi... Potem ne vem več, kako in kaj se je z njimi zgodilo . . . Šele čez dolgo časa sem se na obrežju zbudil iz

nezavesti. O splavu in splavarjih pa ni bilo nikjer ne duhane sluha... Mislil sem, da sta že doma...« Tu se jetudi njemu strl glas.

»Nikogar še ni in ga tudi ne bo, tako slutim. Ti siprišel prvi in — zadnji! Moj Bog, da si mi na stara letaposlal tako nesrečo...« Staremu drvarju so se motneoči kar pordečile od solz za sinoma in za splavarji ter zasplavom, vsem njegovim premoženjem in zaslužkom zastara leta.

62



»To je maščevanje dravskega Vodovnika, ker mu nisem obljubil vas, treh sinov, za može trem hčerkam, vodnim deklicam! O, ko bi bil to slutil...« si je stari drvar

očital in delal težko vest.Že mu je najmlajši mislil razodeti, da so njega pravlepe in mlade vodovnice rešile, da ni utonil, pa je zamolčal, ker sam ni bil prepričan, ali je to resnica ali le sanjska blodnja.

Čakala sta žalostna dan za dnem, teden za tednom. Vrnili so se že vsi drugi dravski in koroški splavarji, lenjegovih ni bilo od nikoder več. Vrtinci so jih pogoltniliin na njihovem dnu so našli svoj hladni, vodni grob. ..

Prek njih valovi deroča srebrna Drava, po njej še plavajo in se zibljejo rumeni splavi dalje proti vzhodu. Vvrtince pa mečejo od takrat dravski splavarji dvoje:prstan za dravskega Vodovnika in smrekov križec navodni grob dravskim in pohorskim splavarjem.

Drava, čas in življenje pa so tekli dalje...Starega drvarja je splavarska nesreča strla; bolehal

je in bolehal, a kijub temu hodil še vedno na splavarskoprodišče čakat... Zaman vse hrepenenje, želje in pričakovanje, saj je minilo že leto dni od tedaj. Tako samasta bila povsod, tako prazna je bila drvarska uta.

»Pa se oženi, saj te nevesta še čaka in te ima rada.Le boji se zate, da te ne bi vzela Drava!« pravi oče neko

jutro svojemu najmlajšemu, zdaj edinemu sinu.»Če je vam tako prav, pa se bom! Poročil pa se bom

pri našem splavarskem patronu, pri svetem Miklavžu ins splavom se popeljem v cerkev!« mu odgovori sin.

»Če boš nevesto še lahko spravil na splav; splava inreke se od zadnje nesreče tako boji kot hudič križa! Kakobi se tudi ne bala!«

Najmlajši splavar pa se je spomnil vodne deklice innjene srebrne rože, ki mu jo je podarila za njegovo nevesto, češ da jima bo prinesla srečo; če pa bi nevestahotela še poročni venec iz samih takih vodnih rož, naj sipride sama ponje... Še zdaj mu zvene njene besede vušesih, mu pošepetavajo srečo in mu prigovarjajo; zatosklene popeljati se k poroki s splavom in gredoč poprositinajmlajšo Vodovnikovo hčer za vodne rože...

63



In res, tako je tudi bilo; vsi svatje s starešinama insvatice z vodiljama vred ter z glasnimi godci, prav vsi sože bili na novem splavu, le nevesta je trepetala in se balastopiti na zibajoča se splavova tla. Tedaj ji ženin vtakneza pas vodovničino rožo in jo potegne na splav.

Glasni godci so zaigrali polko, ki je poskočila s splavaprek dravskih valov, obletela vse temno pobočje severnega Pohorja in preskočila še na zeleni Kozjak. Starismolniški drvar je tedaj odvezal splav, v katerega se jezagnala Drava, ga zasukala v svoj tok sredi struge, veslain krmila so zapela svojo splavarsko pesem, splavarji pastaro svatovsko:

»Vzemi dekle prstan z roke . . . in pos lovi se !«Nevesta je jokala, ženin pa jo je hrabril in tolažil ter

imel v roki pripravljen zlat prstan za povodnega moža,

kateremu ga bo vrgel sredi vrtinca. Pri Vodovnikovih pečinah so jih pričakovale plavajoče Vodovnikove hčerke;

pred njimi je srebrn val nosil prelep poročni venec, spleten iz samih vodnih rož. Ženin, mladi splavar, jim je v po

zdrav zavriskal, nevesto pa je objel in ji dejal:

»Ne boj se jih! Vidiš, da držijo dano besedo; na Dravite čaka poročni venec, spleten iz samih vodnih rož . . .

Živela bova srečno, kakor so mi takrat prerokovale tevodne vile v svojem steklenem gradu. Veš, jaz sem žebil na obisku pri njih na domu...«

Umolknil je, ker je v njenih očeh bral grozo in strahpred smrtjo. Ozrl se je in šele tedaj opazil, da pluje svatovski splav prav tam, kjer je plul njihov zadnji splavpred letom dni...

Zmrazilo ga je, kajti zagledal je zopet oni splav z bratoma in drugimi veslači in krmarji, le njega ni bilo med

njimi. Mrtvi splav pa je s strahotno naglico zlovestno plulpo deroči Dravi za njimi.. .»V miru počivajte, moji bratje splavarji!« je pobožno

zamrmral kot molitev ter vrgel pet smrekovih križcev,vejnatih vršičkov, v vodo vsem petim na grob. V največjivrtinec pa je vrgel zlati prstan, dar povodnemu možu.

Prelepe Vodovnikove hčere so priplavale k svatovskem u splav u in tri roke so dvignile k nevesti poročni

venec ter jo vabile :

64



»Nevesta, vzemi ta srebrni poročni venec!« Nevestase je, bleda v obraz in tresoča se kot slamica na vodi,sklonila za ponujenim ji poročnim

vencem.Tedaj pa jo je

najmlajša Vodovnikova hčer zgrabila za stegnjenoroko in jo potegnila s splava. Svat

je so od groze zakričali, ženin pa se

je pogumno pognalza njo v deročo reko. Že jo je ulovil,

jo objel okrog pasu in plaval protisplavu, ko zagledamrtvaški splav zobema bratoma nakrmilu. Splav je dr

vel kar naravnostproti njima in bošel prav čez njuniglavi. Zato se mu

je hotel izogniti stem, da za trenutek potopita svojiglavi pod vodo . . .Mrtvi splav pa je

zdrsnil prek njijuin ju neusmiljenoza vedno pokopalpod seboj...

Splavarjevo nevesto in njenega ženina so zgrabili Vo

dovnikovi vrtinci ter z njima zaplesali namesto svatovskepolke — mrtvaški ples. Dravski vodovnik se je maščevalin splaval v svoj stekleni grad na dnu srebrne Drave. Odtakrat ga nihče ni več videl, niti njegovih treh hčerk.

5 Pohorske bajke 65



G O R S K I Z M A J

S L O V E N J E K O N J I Š K A B A J K A

velikanskimi železnimi verigami porajkljano, da se ni razpočila ali pa sesula.

V tej votlini Konjiške gore je nekdaj valovilo gorsko jezero. Šumelo in udarjalo je ob strme stene votle gore,da so iz razpok med skalami pritekali mrzli studenci; kopa se je jezero umirilo, so takoj presahnili. Gorsko jezero

je vpijalo vase deževje z gorskih strmin, tako da po vsejgori ni bilo niti enega studenca. Zato se ni na njej naselil

niti en kmet. Samo borno gozdovje se je sililo na obehstrmih pobočjih s svojo rastjo na kamnitih tleh in medpečinami...

Razen dežja pa je to gorsko jezero vleklo bistro vodovje tudi iz reke Dravinje, ki priteka z južnega Pohorja:tam pod Rogljo se pohorski kamen na dveh straneh solziin dva planinska izvira se zlivata ter skačeta čez črnepečine in temno skalovje, da čimprej dospeta v Zreče indalje, dalje v vedno večjem potoku. In tako je to skrito

jezero sredi gorske votline polno pohorskega vodovja.Zgodilo se je v starodavnih časih, da se je nenadomav tem gorskem jezeru prikazal jezerski zmaj, in nihčeni vedel, kdaj in od kod se je privlekel.

»Morda ga je v jezero prinesla pohorska Dravinja, ko je bil komaj tako velik kot navaden rak?« so se spraševali prestrašeni Dravinjci.

»Od kod neki naj bi ga bile dravinjske vode pobrale,saj ni bilo po vsem Pohorju, od Velikega vrha pa do Rog

Še dandanes pravijo Pohorci in Dravinjci, da je Konjiškagora znotraj votla inda so jo zato v staro

davnih časih imeli z

66



lje in Vitanjskih planin čuti o kakem gorskem zmaju!«so trdili Pohorci.

»Morda pa je tisti v Vitanjskem jezeru imel mlade?« je skrbelo Zrečane, ki so bili Vitanju najbližji.

VitanjČani pa so vedeb povedati: »Tudi v hudi luknjizdeluje taka vražja zalega!«Najsi bo že kakor koli, nihče ni vedel nič pravega; da

pa je prišel v to gorsko jezero zmaj, to je bila zdaj, žal,resnica, ki so jo dobri Dravinjci občutili na svoji koži.

Jezerski zmaj v svoji votb gori namreč ni miroval.Tako silovito je plaval in se poganjal po jezeru sem in tja,da je jezersko vodovje pljuskalo prav do vrba znotrajvotle gore, od koder je zopet pljuskalo v številnih trušče-

čih slapovih na jezersko gladino in na zmaja; skozi razpoke pa je pridrla voda tudi na svetlo. Takrat so posevernem in južnem pobočju Konjiške gore drh hudourniki ter zarezali v gorski' strmini tiste žlebiče in struge,po katerih še dandanes bobni kamenje in drčijo po zemeljski drči plohi in drva iz konjiškogorskih goščav, kajitiza vozne poti in gorske kolnike je gora prestrma.

Kadar je jezerskogorski zmaj divjal in udelaval v svojivotlini, se je vsa gora tresla in po njej je strašno bobnelo

in tulilo; niti ob najhujših nevihtah, ki so prišle s Konjiškega Pohorja ah pa sem iz Vitanjskega kotla, ni takogrozno grmelo.

»Saj bo goro podrl!« so se bali tržani.»Gorje nam tedaj, če se gora razleti po našem trgu!«»In če se gorsko jezero razlije, potem bo poplavljen

ne samo naš trg, temveč bo vsa Dravinjska dolina od Zrečpa do Makol pod vodo!«

»Gorje nam!« so vpih prestrašeni.

»Treba bo povprašati našega gospoda, če bi mordaon vedel za kakšno stredstvo, ki bi nam odpomoglo!«»Tako je! K našemu župniku pojdimo!« so sklenili

tržani in takoj odšli v župnišče, ki čepi nad konjiškimtrgom kakor kak obrambni grad za debelimi in visokimizidovi. Gospodu so vse lepo razložili, zakaj in čemu soprišli k njemu.

Konjiški župnik je malo premislil in jim odgovoril:»Res je, preti nam strašna nesreča; silna voda nas

5 ' 67



lahko zalije in še gora nas lahko podsuje, če bi jo jezerski zmaj podrl. Tudi sam sem že premišljeval o tem, kakobi se te zmajske pošasti znebili ali pa jo vsaj potolažili!«

»In kaj ste si namislili?« so bili tržani radovedni.

»Treba se bo z zmajem pogoditi, dokler ne najdemo nekoga, ki bi ga s svojo močjo pregnal ali pa celo ubil!«

je dejal konjiški župnik svojim prestrašenim župljanom.»Res, to bi bilo najboljše; toda kdo naj gre k zmaju?«Trški župnik je bil že sam pri sebi sklenil oditi tja gor

nad trg, kjer skozi skalnato razpoko priteka iz gore jezersko vodovje in se steka v Dravinjo. Toda, da bi šel sam,bi bilo nekoliko nerodno. Premišljal je, kako bi pripraviltržane, da bi šli skupaj tja ter zastran pošasti nekaj

ukrenili. No, zdaj so se mu pa sami tako rekoč ponudili.Že čez nekaj dni je vodil veliko procesijo iz trške cerkvesvetega Jurija na pobočje h gorskemu izviru. Tam jepoškropil z blagoslovljeno vodo v obliki križa, pomolil innato zaklical:

»Zmaj, pridi k izviru!«Hip nato se je bistra voda hudo zapenila in vse po

škropila, po votli gori pa je silno zabobnelo in jezerskizmaj je zatulil:

»Sem že pri izviru! Kaj hočeš od mene?«»Prosimo te, bodi v svojem jezeru v tej gori pri miru,sicer se gora še podre na nas in jezero bi poplavilo vsoprelepo Dravinjsko dolino in vse rodovitne njive, pa tudinaši dobri travniki bi bili pod vodo!« je na vse grlo klicaltrški duhovni gospod.

»Dobro, miroval bom, če mi vsako leto na Jurjevo pripeljete prav k tejle odprtini šest nedolžnih deklet, belooblečenih in opletenih devic v dar!« je grozno odmeval

zmajev odgovor.Ta strašna zmajeva zahteva je premrazila vse tržanez župnikom vred, da so se lahko le s pogledi sporazumevali. Take žrtve ne morejo dati, pa še vsako leto!

»In če ti jih ne žrtvujemo?« ga vpraša trški župnik.»Tedaj bo trg porušen in vsa dolina poplavljena!«

Vse tržane je spreletel leden strah. Nemi so se spogledovali ter si v očeh brali grozo pred koncem, če bi zdajzmaju ne obljubili zahtevanih šest devic.

68



»Kaj naj mu odgovorim?« jih je povpraševal župnik.»Vi ste očetje, vi bi morali žrtvovati svoje hčere!«

»Če mu odbijemo, bo nas vseh konec; če pa mu obljubimo, da mu bomo dali vsako leto šest naših deklet, nasostane še vendarle nekaj živih!« so modrovali, a pravodločiti se le niso mogli. Toda zmaj je terjal odgovor.

»Torej, kaj naj mu rečem?« jih je znova vprašalžupnik.

»Nič ne pomaga, dati mu jih bomo morali, da rešimotrg in vso dolino!« so žalostno izjavljali težko preskušenitržani.

Tedaj se je župnik znova oglasil:»Zmaj naše gore, kličem te! — Takole smo sklenili,

da ti bomo s težkim in žalostnim srcem žrtvovali šestdevic, kakor si jih od nas zahteval, samo da boš res dalmir! — Je tako prav?« .

Skozi gorski izvir je zagrmelo:»Prav bo tako! — Toda gorje vam, če bi me skušali

prevariti ah pa če bi na dar pozabili! Potem se bo zgodilo ... že sami veste kaj!«

Zdaj se je čudna procesija vila nazaj proti trgu. Tržaniniso vedeli, ah so storili prav ah ne. Bili so veseh, da sorešili sebe in trg z Dravinjsko dolino vred, žalostni pazaradi šestih hčera, ki jih bodo morali vsako leto na Jur jevo žrtvovati tej zmajski pošasti.

Zmaj je odslej miroval v svojem jezeru, ki je še karnaprej srkalo deževje s trške gore ter pilo bistro vodovjeiz pohorske Dravinje; tudi gora sama se ni tresla v votlemgrmenju in bučanju, saj so tržani svojemu zmaju rednovsako leto pripeljah šest nedolžnih deklinic pred skalnoodprtino ob izviru. Zmaj jih je s svojo sapo potegnil v

goro ter jih požrl.In tako so tržani s solznimi očmi in krvavečimi srci

leto za letom žrtvovali svoje hčere, da so uživali preljubimir, da so si ohranili svoje življenje in svoj ljubljeni trgpred porušitvijo in povodnijo. Jezerski zmaj pa je požiralsvoje žrtve, jih vsako leto prebavljal ter plaval po svo

jem gorskem jezeru.Nad tem dravinjskim trgom pa je v svojem gradu

živel bogat graščak. Ravnodušno je vsa ta leta opazoval

69



tržane pod svojim visokim gradom in bil za njih bolečinein skrbi popolnoma neobčutljiv vse dotlej, dokler ni prišlavrsta tudi na njegovo hčerko edinko, ki bo na Jurjevo morala biti žrtvovana s peterimi tržankami strašnemu gorskemu zmaju. Šele zdaj se mu je sicer neobčutno srcenenadoma očetovsko razmehčalo nad vsemi dosedanjimižrtvami. Premišljal je, kako bi hčerko rešil in pozvedovalter povpraševal vse ljudi daleč naokrog, če bi mu kdovedel svetovati.

Tedaj pa mu nasvetuje star pohorski drvar, da bi najnaprosil velikana hostnika, ki živi v pohorskih gozdovihin hostah; ta bi mu mogel in hotel pomagati.

»Jaz mislim, da bi on že lahko pomagal, saj je takomočan, da kar z eno samo roko izpiplje bukev, hrast alikatero si že bodi drevo. Tudi skale in pečine lomi kakormi kruh; morda bi pa zmaja lahko celo ubil in bi se gatako znebili enkrat za vselej!«

Trški graščak se je tega sveta tako razveselil, da jepohorskega drvarja objel:

»Vidiš, ti si mi prava duša pohorska. Kar s teboj pojdem v pohorske goščave, da najdeva velikana hostnika!«

In res, brž se napotita z brežnega trškega gradu prek

plodne Dravinjske doline proti Čadramlju pod gozdnatimPohorjem ter stopata ob divji rečici Oplotnici vedno globlje v planinsko tesen in vedno više v pohorsko planinomed Velikim vrhom in Rogi jo.

Ko tako hodita pol dneva, zagledata že od daleč, kakose v planini podirajo bukve druga za drugo.

»Tam podira hostnik!« iztegne stari drvar svojo desnico proti onemu bukovju.

»Le ročno k njemu!« sili graščak.

Šla sta kar počez skozi planinsko goščavo in hosto,samo da sta prej prišla do pohorskega velikana hostnika.Hostnik je bil čokat in plečat možak; nogi sta mu

stali kot ravni debli dveh mladih bukev, velikanski rokipa kot dve stari veji, ki rasteta iz debelne razsohe. Njegova glava pa ni bila nič kaj lepa, saj je bila vsa rusa-sta, obraz pa bradat, kakor bi s stare'hojke visel od vrhado tal bradati lišaj.

Ko sta trški graščak in pohorski drvar ponižno stala

70



pred hostnikom, ju je nezaupno, skoraj grdo ogledoval,zakaj vse, kar pride iz doline sem gor na njegove planine, ni kaj prida.

»Kaj me motita pri podiranju!« je zabučalo nad nju

nima glavama kot vihar, ki se igra in pošumeva z vrhovismrek, hojk in bukev.

Zdaj je trški graščak proseče pogledal starega drvarja,češ da naj on prvi spregovori.

»Tale je dravinjski graščak, jaz pa sem njegov drvar!« je boječe spregovoril.

»Graščak ali drvar, to je zame popolnoma vseeno; obasta ista človeška golazen, ki mi dela nemir v mojih ho-stah, graščak s puško, drvar s sekiro! Kaj bi rada?« se

je nad njima zadrl velikan hostnik.Zdaj se je trški graščak vendarle toliko opogumil, da

je lahko hostniku vse lepo počasi razložil, kako in kaj jez zmajem v gori nad njegovim gradom, ter mu potožilsvojo bolečino glede hčerke edinke. Slednjič ga je klečezaprosil:

»Reši mi edinko, saj ti lahko ubiješ tega strašnegazmaja, ki nam grozi uničiti ves naš trg in poplaviti vsoDravinjsko dolino, da bi utonili vsi, ljudje in živina.«

Velikan hostnik je bil na zunaj surov in grčast, pa je imel vendarle mehko, dobro srce . .. Nedolžne žrtveso se mu zasmilile.

»Koj pojdimo, vidva mi bosta kazala pot, da ne zgrešim! V dolini in na ravnini sem kar preneroden, tu pogorah in planinah pa sem doma in trdno hodim!«

Vsi trije so odšli z visoke planine: graščak in drvarvesela in presrečna, hostnik pa jezen in namrgoden, kotbi bil zajtrkoval kislo repo.

Bilo je ravno na Jurjevo, ko bi morali dravinjskitržani zopet zmaju pripeljati šest nedolžnih deklet, medkaterimi bi morala biti tudi graščakova edinka. Zopet se je iz trga vila dolga procesija po pobočju navzgor k izviru, toda tokrat brez šesterih nedolžnih žrtev; namestonjih pa je stopal pohorski velikan hostnik in za njim nepregledna množica tržanov in Dravinjcev.

Pred odprtino ob izviru se hostnik ustavi, malo pregleda pečine in drevje, ki je raslo tam naokrog, nato pa

71



se zadovoljno nasmehne. Trški župnik pristopi in poškropiizvir z blagoslovljeno vodo ter naredi čezenj znamenjekriža, nato pa zakliče:

»Zmaj, pridi k izviru!«

V votli dravinjski gori je zabučalo jezersko vodovjein zapljuskalo po njenih obrežjih in stenah, da se je streslagora in vsa trška procesija; izvir se je belo zapenil inzmaj je priplaval k odprtini.

»Sem že pri izviru! Kje je šest devic?« je zarjul, da je po votli gori odmevajoče zagrmelo.

»Pridi bliže, da se malo pomenimo!« ga je povabil*trški župnik, naredil prostora velikemu hostniku in mutiho zaželel, naj vse lepo naredi v božjem imenu, tako da

jih reši groznega zmaja.Skozi izliv je zdajci pomolil zmaj svojo kačjo glavo,

grozno zavil oči na vse strani in iskal svoje mlade žrtve.»Nič se ne bomo menili! Kje so device; nikjer jih ne

vidim!« je rjul.»Kaj boš le, siroče ubogo, tako udelovalo! Deklet si

že požrl, kolikor si jih, več jih ne boš! Zdaj se bova midva malo pomenila!« se razkorači pred njim pohorskivelikan hostnik.

Gorski zmaj pa se je grozno ujezil nad predrznimhostnikom:»Kaj hočeš ti, kruljavo in grčasto človeče?« Pihnil je

vanj tako strašno, da je velikan pri priči padel po zemljikot posekano drevo, da se je zemlja naokrog njega ugreznila. Toda velikan hostnik se ni dal kar tako ugnati. Dotikz zemljo mu je dal novih moči, po vseh štirih se je splazilv bližino izvira in zrasel tam kot dvodelno drevo. Zmaj

je znova zaprhal vanj, a hostnik se je malo zamajal, kot

se maje smrekov vrh v zimskih vetrovih; vedno znovain znova je zdaj zmaj pihal, a vedno z istim uspehom: nič!Ko se je hostnik zopet zamajal z gornjim delom svo

jega telesa, je stegnil svoji močni roki, se oprijel z njimabližnjega drevesa ter ga pri priči izrul, kot bi plevica nanjivi potegnila plevel iz lanu. Za prvim je izpipal še drugodrevo, nato še nekaj, tako da je bila odprtina pri izvirulepo vsega drevja očiščena. Prav tako naglo je hostnikosmukal eno drevo vseh vej in že je debelsko ritno padlo

72



po zmajevi glavi ter padalo tako urno in krepko, da jebil zmaj že po prvih udarcih ves zmeden in omotičen.Hostnik pa je udrihal, da je bila zmajeva glava že vsaploščnata.

Ko se je hostniku deblo razpeliščilo in je ravno osmu-kaval drugo drevo ter si ga pripravljal za orjaški kij,se je zmaj malo zavedel in stegnil svojdolgi vrat proti hostniku. Tržani, župnikin graščak so odgroze zakričali inv strahu odreveneli,

kajti zmaj se je nagnil nad hostnika.Ta pa je bil že pripravil nov kij in znjim udaril zmajakar od spodaj navzgor, da je spodnjačeljust kar tresknilaob zgornjo in še so

padali strahotni, neusmiljeni udarci.»Tako, da, z obeh

strani ti bom glavozravnal!« se je norčeval hostnik.

Že je zmaj krvavel, zato se je jelplaziti ritensko skozi

odprtino v goro. Gledalci so znova zakričali: »Ušel ti bov goro!«Hostnik pa jih je mimogrede pomilovalno ošvrknil,

nato odtrgal velikansko pečino ter jo treščil prav na zma jev vrat, ki je ležal v tem hipu ravno na skali. In že jeodletela zmajeva glava, iz vratu pa se je ulil kar cel potokkrvi. Zmaj je bil ubit...

Toda zdaj je pretila nova nevarnost; hostnik je bilnamreč odtrgal ob izviru ogromno skalo in s tem povečal

73



v strmini luknjo, skozi katero je zdaj drlo jezersko vodovje in jo še samo sproti povečavalo.

Zmajevo truplo je zdrknilo nazaj v votlino in še hudo

udelovalo; gora se je kar stresala pod njegovimi udarci,ko se je stegovalo v poslednjih krčih, čeprav je bilo žebrez glave. V tem se je luknja ob izviru še poglobila, kotbi se bilo pobočje razklalo, in votla gora je bruhala neizmerne potoke in reke krvavih jezerskih voda iz svojenotranjosti. Vodovje je lomilo drevje, drlo nad trgom inpo njem navzdol proti reki Dravinji, ki je kar vidno naraščala in naraščala.

Tržani so z grozo strmeli v to peklensko povodenj, ki

jo je povzročil mrtvi zmaj; v srcih pa so bili srečni, kerso bili vsi na pobočju nad trgom, kamor ne sega in nebo segla narasla voda.

Jezersko vodovje pa je vedno bolj drlo iz votle gore vDravinjsko dolino in jo že zalilo. Rdeča vodna gladina se

je dvigala vedno više in više, tudi po trgu samem je drlakar prava krvava reka.

»Zmaj je sicer ubit, toda našega trga tudi ne bo več,če povodnji ne bo konec,« so glasno tarnali tržani.

Hostnik se je v zadregi nerodno smejal, kajti protitakemu vodovju je bil tudi on brez moči; gozd že podre,lahko lomi kamenje, toda z vodovjem si ne ve kaj početi.

Zdaj se spomni trški župnik svetega Jurija, cerkvenega patrona svoje trške župnije: »Danes še nisem maševal, zato bo ta povodenj!«

In trški župnik si kar ni mogel odpustiti takega grehain take pozabljivosti! Treba bo takoj iti v cerkev maševat!In že se je pognal v vodovje, pa mu je pri priči noge lepospodneslo in ga zaneslo do nekega hleva. Tam se je trškižupnik nehote ustavil in, ko je zagledal belega konja, jekar zavriskal. Pognal se je nanj in z veliko težavo sta boljpriplavala kot prišla do trške cerkve. Cerkvena vrata paso bila odprta in zato je voda nemoteno drla tudi v cerkev.Stala je že tako visoko, da je župnik moral kar na konjuprijahati vanjo.

Tudi sveto mašo je moral brati kar na konju. To se

je zgodilo na Jurjevo, ko je sicer trško žegnanje; tokratpa je bil pred glavnim oltarjem župnik sam na belem

74



konju, tržani pa so v grozi in strahu medleli in trepetalina pobočju dravinjske gore nad svojim zalitim trgom.

Ko je župnik prebral sveto mašo, je vodovje začelonaglo upadati, kajti gorsko jezero se je že izteklo v na

raslo Dravinjo, ki je gnala krvavo vodovje proti Boču indalje po spodnji Dravinjski dolini. Vodovje je upadaloin odtekalo.

Trg je bil rešen strahotnih voda. Tržani pa so bilirešeni tudi strašnega zmaja, ki ga je ubil pohorski velikan hostnik.

Hostnika so vsi tržani z župnikom in graščakom vredspremili do skrite Oplotnice, kjer so se lepo poslovili inodšli: hostnik na zeleno Pohorje, tržani pa so v dobri uri

bili že lepo doma, zadovoljni in srečni, ker so se za vednoznebili požrešnega gorskojezerskega zmaja.Pred vhod k jezerskemu izviru so zvalili dve velikan

ski skali, ju zvezali z dvema železnima sponama ter takoza vedno zaprli dostop v notranjost gore. Ti dve skali staše dandanes iz trga dobro vidni.

Srečni vaščani so v večni spomin na te burne dogodkeizbrali svoj trški grb: na zelenem polju je bel žrebec vspomin na onega, ki je ponesel trškega župnika skozi vodev njihovo cerkev. Trg so krstili za Konjice, gori pa so

od takrat pravili Konjiška gora. Še dandanes ni tam nobenega studenca, ker se vse vode odtekajo v votlo Konjiškogoro, le gorskega zmaja ni več v njej, saj ga je pohorskivelikan hostnik ubil enkrat za vselej.

75



J E Z E R N I K S E L I C R N O J E Z E R O

r i b n i S K a b a j k a

Na Kozjaku priMarenbergu je preddavnimi stoletji živel v blatnem jeze

ru povodni mož — jezernik.Na dnu te veli

kanske mlakuže jeimel jezernik svojpodvodni grad, kjer

je vse dni in nočisamotaril. Le kadar se je šel sončit

na okroglo mahov-nato blazino, jepriplaval na jezersko površino; takrat je vedno od-

pasal svoj čudoviti pas, ki mu je dajal njegovo velikansko moč. O Jezernikovem pasu so si ljudje pripovedovali,da bi tisti, ki bi mu ga mogel na skrivaj izmakniti, postalnajmočnejši človek na tem delu sveta; bil bi tedaj močan

kot jezernik, ki tako vzburi svoje jezero, da vzkipi, intedaj nastane grozanska nevihta s strelo in točo, s plohoin povod ni jo.

Nekoč se je marenberški jezernik zopet pognal navodno gladino, se povzpel na majhen otoček, ves obraselz zelenjem in močvirskimi travami, sedel nanj in ga pričelveslati po jezeru. Na njem se je pripeljal do obrežja,prav takrat, ko so na jezerski pašnik prignali pastirjisvoje črede na pašo.

Nad tihim jezerom so zacingljali pastirski zvonci, ka

76



terih pa povodni mož ni mogel poslušati. Brž je obrnilsvoje jezersko plovilo od suhe zemlje in pričel urno veslati, da bi se še ob pravem času umaknil radovednimočem.

Toda bilo je že prepozno, zakaj pastirji so ga že zagledali in ga z velikim vriščem pozdravili.»Oho, poglejte, saj to je pa naš jezernik!«»Jaz sem, jaz!« se jim takoj oglasi jezernik.»Priveslaj malo k nam!«»Čemu?«»Najprej pridi k nam, pa zveš!«»Če zataknete kravje in ovčje zvonce s travo!«Pastirji so se spogledali in se molče sporazumeli; utr

gali so nekaj šopov trave in z njimi zatlačili pastirskezvonce, nato pa stekli k črnemu jezeru.»Jezernik, zdaj jih menda nič več ne čuješ!«»Zdaj res ni več čuti zvončkljanja!«»Zato pa priveslaj s svojim otočkom semkaj!«Pastirji in pastiričke so ga tako dolgo prosili, da se

je jezernik končno res dal pregovoriti. Pazljivo si je zategnil svoj čudoviti pas ter pognal otoček k nizkemuobrežju, kjer so ga že pričakovali pastirji. V jezerskem

ločju je svoje plovilo kar z roko zaustavil ter se s svojimiribjimi očmi zagledal v pastirje.»Nu, kaj bi radi?«»Marsikaj bi radi zvedeli od tebe!«»Torej na dan z besedo!«»Tebi je lahko reči, nam pa je težko začeti!« so men

cali sem in tja ter se boječe obotavljali vprašati ga naravnost. Ko pa so opazili, da jezernik postaja že skorajnevoljen in siten, se je najstarejši pastirček vendarle

opogumil:»Pravijo, da je tvoj pas tako Čudovit! Ali je res?«»Menda bo že res, če tako pravijo!«»Da postaneš šele takrat tako močan, da narediš ne

vihto in burjo, grom in strelo, deževje in povodenj, kadarsi ga opašeš?« so ga skušali.

»Potem bi zdaj moralo že treskati in liti!« se je jezernik izognil pravemu odgovoru.

»Pravijo, da si močan za devet volov in še bolj.«

77



Jezernik je molčal ter jih ostro opazoval.»Čemu bi to radi vedeli?«Zdaj so pa pastirčki molčali, gledali v tla in iz gole

zadrege s petami vrtali v zemljo. Končno se eden ojunači:»Takole smo se menili: koliko bi hotel za svoj drago

ceni pas?«»Nič, ker ga ne dam!« odseče jezernik.»Pa če ti nekaj novega povemo, česar ti prav gotovo

še ne veš? Ha, kaj pa potem?«»Nič, kaj pa potem?« de on zamišljeno.»O, pa še mnogo. — Cerkev svetega Janeza zidajo pri

nas v vasi na hribu in več stotov težke zvonove so naročili, da se bo njih zvonjenje čulo čez hrib in plan, čezbregove in doline ...«

»Novo cerkev da zidajo? In zvonove da pripeljejo?«Ta novica je jezernika tako potrla, kot bi strela udarilav samotno drevo na bregu. Že zdaj ni imel ljubega miruv tem jezeru; prenekateri mu je zalučal čez vodno gladinoplošonat kamen, drugi ga je zagnal celo v jezerske globočine, da bi ga razjezil. Poleg teh prekletih kamnov paše ti nesrečni pastirski zvonci! No, zdaj pa se naj tem

pridružijo še težki cerkveni zvonovi, ki bodo tulili in bolilinad krajem in jezeriščem, da ne bo pred njimi ljubegamiru niti na jezerskem dnu! Ta človeški rod je res strašen, saj mu nič hudega noče, pa ga vendar ne pustipri miru.

Ta nepričakovana novica ga je tako ujezila, da je brezbesede odbil svoj travnati otočič od brega in jadrno od-veslal iz jezerskega ločja ob obrežju, kjer so pastirčki stalinemi in začudeni, saj pač niso mogli slutiti, da ga bo

njihova vest tako potrla.Jezernik pa je sredi jezera legel vznak v mehko ma-hovje, ločje in bičje ter se zazrl v zlato sonce, ki se jepočasi vozilo čez velikanski gorski zid — Pohorje, pokrits ornimi goščami in lesovi. Njegove oči so se zastrmeleskozi megleno daljavo na gozdnato Pohorje, na njegoveširoke vrhove, skoraj ravne kope in močvirnato planjo.Nenadoma mu je zažarelo ribje oko; v glavo mu je šiniladrzna misel: treba se bo preseliti. .. Da, preseliti v tak

kraj, kjer bo nemoteno sam gospodaril, kjer bo večni mir,78



ki ga ne bodo motili pastirji s svojimi čredami, zvonci inkamenjem, kamor ne bi segli več niti cerkveni zvonovi. . .

»Na vrh Pohorja, tja preselim svoje jezero! Da, taikostorim! Prej pa si grem še ogledat pohorske poti, da bom

jezero laže selil!« je sklenil in od veselja štrbunknil karna glavo v jezerske globine.

Tam je čakal večernega somraka; šele tedaj se je pognal zopet na vodno površje, sedel na obrasli otočič ter sena njem odpeljal do jezerskih trav in močvirnatega ločja

ob obrežju. Skrbno se je ozrl na vse strani in, ko se jeprepričal, da ni nikjer žive duše, se je dvignil iz jezerskihtrav, sam ves zelen, ter se napotil mimo Marenberga podstrmo skalo, prek ravnega, prodnatega polja proti šumečiDravi. Nad marenberško polje je že legla hladna noč, sajso po deroči Dravi priplavale z visokih koroških goramrzle nočne sape, na nočnem nebu pa so se v trepetanju

zasejale nemirne zvezde.Jezernik je neopaženo dospel do premikajočega se sre

brnega traku, ki je tekel po dravski strugi skozi ozkoDravsko dolino in njene tesni. Z brega je odtrgal zelenovažo, travnato rušo, jo potisnil v reko, skočil nanjo in nanjej preplaval divjo Dravo prav ob Vuhredu pod črnimPohorjem.

Poiskal je pohorski potok Vuhredščico, gorski hudo-

79



urnik iz Hudega kota med Malo in Veliko kopo ter Črnimvrhom; držal se je tega vuhredskega hudournika in stopalob njem v mlečni mesečini pod črnimi smrekami in ho

jami ter zelenimi bukvami strmo navzgor po severnempobočju Pohorja. Hudournik je bil vedno bolj divji v svojiraztrgani strugi; velikanske pečine so ležale nagrmadenedruga na drugi, čez planinsko vodo so ležala polžka debladreves, ki so se od starosti sama zrušila, ali pa jih jepodrla kamena strela v divjih nevihtah. Hoja po raztrgani strugi je bila čedalje težavnejša. Zato jo je jezernikzapustil in skočil v pohorski klanec, ki se zajeda globokov gorsko pobočje, čigar zemljasto dno plužijo plazeči seplohi z voznih podelov. Pozimi grme po ledenem dnu širokedrvarske sani z grmado bukovih drv, ob poletnih nevihtahpa dere po njem nekaj ur gorski potok in poglablja topohorsko vozno globačo.

Stopal je po dnu tega klanca, da je kar grmelo inbobnelo v obe smeri, navzdol in navzgor. Na ovinku jeprišlo klančevo dno na vrh planinskega pašnika in tedaj

je zagledal črnomodro goro Svetega Antona z romarskocerkvijo; v cerkvenem stolpu je slutil zvonove, zato jehitel z ovinka zopet v gozdni klanec in se uločil po potinavzgor, vedno više.

Na majhnem sedlu se je prikazala cerkvica SvetegaBolfenka z velikansko lipo. Na lipine korenine je jezerniksedel, da se malo oddahne in spočije. Šele sedaj je spoznal, kako visoko se je že povzpel po severnem pobočjuPohorja; grebel je z očmi po dolinski megli, iščoč legomarenberškega polja; zdaj ga že ima kot na dlani, saj se je meglena reka tam razlila v veliko stransko jezero intam zadaj nekje samevajo nocoj njegove mlake. . . Bližnja gora, na kateri kraljuje sveti Anton, mu leži pravpod nogami in štrli iz megle kot samostojno zrasla, ločena od dveh strani.

Tedaj so v svetoantonškem stolpu odbile polnočneure; jezernik jih je štel; dvanajstkrat je oddaljeno odmevalo skozi mesečno pohorsko noč. Nato so iz črne goščeostro priskakljale srne s srnjakom, ki jih je peljal v najvišje deteljišče na polnočno pašo. Jezernik je te lepe inplahe Živah opazoval s takim veseljem, da bi jim postal

80



najrajši pastir. Ko pa je stopil za njimi, so mu pokazalevsaka svojo belo liso in zbežale.

Obrnil se je zopet proti samotni Bolfenkovi cerkvici,šel mimo nje v črni les, vedno više in više. Stare hoje sobile vedno nižje, pri štoru sicer debele, proti vrhu pačudno tanke in polne bledikastega lišaja, ki se je, visečna kratkih in krmežljavih vejah, svetil v mlečni mesečinikot brade starih mož. Nizko hojevje se je redčilo; povisoki in mehki travi v rosi je le tu in tam še stala kotčlovek velika, krmežljava hoja; ker se je drevje razredčilo, je proti vrhu postalo vse bolj mesečno, svetlo, zračnoin hladno. Že je stal na Veliki Kopi, tako obširni in klo-bučasti, da ni vedel za pravi vrh.

»Tako lepo je tukaj! Noč in tako svet mir!« je dejalves raznežen. »Nebo je tako blizu!«

V tem trenutku pa je v Bolfenkovi cerkvi zazvenelzvon, kot bi počil; morda je bil le spomin divjega lovcaali je pa vanj nalašč butnil bojni prebivalec, vetrovnik.

»Škoda za ta prelepi vrh, a še tu ne bi imel miru predzvonovi; Bolfenkovi in Antonovi so še preblizu. Veter bimi prinesel njih glas sem gor na Veliko Kopo!«

Ogledoval si je vrhove na večerno stran; vsi so bili

nižji, zaradi tega bližji kakšni skriti gozdni cerkvici innjenim zvonovom. Obrnil se je na nasprotno, jutranjostran; tam je zagledal prav tako široko kopo z velikoplanjavo na vrhu. Bil je to Črni vrh, najvišji pohorski vrh.

»Še tega si ogledam!« se odloči jezernik in stopa poširokem pohorskem grebenu; to pogorje se mu je zdajzdelo kot hrbet velikanskega plazilca, ki leži stegnjen od jutranje do večerne strani.

Mesec mu je padal že naravnost v hrbet, ko je stopil

na Orni vrh. Pod njim ni videti kake blede cerkvice sredigozdne črnine. Ko pa se je dodobra ozrl, je zapazil v svojeveliko začudenje na Jezerskem sedlu pravo pohorskookence, Ribniško jezero. Bilo je tako čudovito lepo intu ko skrivnostno čarobno, saj je na črni vodi trepetalolunino srebro, kot bi ga ribniški jezernik umival; tedajpa je potegnil bojevit vetrovnik čez gladino, ki se jestemnila, kot bi z ribjo mrežo pobral vse lunine srebrnike. Iz plazečega se borovja so se vsipali novi, sprva

H 1'ohornkp bajke 81



umazani srebrni kolobarčki in krogi, se zjasnili in zbistrili in zopet jih je vetrovnik potegnil z jezerske gladinena drugo stran ...

»Škoda, da je tukaj že jezerce!«In šel je mimo njega, ne da bi se pozdravil z bratom

iz jezernikovega rodu. Pritlikavi borovci so se polegli navse strani okrog njega in zaspali kot utrujeni stražniki.

Ko je jezernik tako hodil po vrhu nočnega Pohorja, je šele spoznal, kako prostrano, velikansko gorstvo je;saj mu ni videti ne konca ne kraja. Za prvim vrhom seprikaže drugi, med njima dolg, planjast greben, pa zopetkot zvon okrogla kopa. Tam na vzhodu so zažareli prvioblački v nebeškem ognju; zdaj šele je videl, da leži pred

njim počez temna zareza, globača Šiklarica. Stekel je pobregu navzdol in po drugi strani zopet navzgor, toda tam je tako lepo položno, kot bi si bil sam ljubi Bog napravilto gorsko pot za nebeški sprehod v zgodnjih jutrih inpoznih večerih.

Z visokih trav se je razlivala nočna rosa; Jezernik jebil že ves moker, kot bi se bil pri svojem bratu, ribniškem jezerniku okopal.

Čez medleče zvezde se je potegnil jutranji ogenj; po

prej Črni lesovi so postali temnomodri, le njih vršiči sordeče zažareli, kot bi se bili v nebeškem jutranjem ognjuprižgali. V jutranji zarji se je rodilo krvavordeče sonce.Stari borovci in hoje so že bedeli, le njih zaspano krmežljavi mlaj je še dremal v sladkem jutranjem spanju.

Pred jezernikom se je razprostirala velikanska visokaplanota in skozi planinsko jutro je šel proti soncu čezPlaninko.

Ta prostrana planota mu je bila zopet silno všeč, če

prav Planinka ni pravi vrh, ampak planjasta kopa, kakorvečina pohorskih vrhov. Skoraj nobenemu ni mogel reči,da je širok in položen. Nad njim je bilo že toplo jutro.Jezernik pa še vedno hodi in išče, ko pred poldnem nenadoma zagleda v nizki kotanji prelep planinski gradič.

Zaustavi se, kot bi ga po glavi oplazila veja, ter siz roko zasloni oči; da, lesen gradič je; pred njim grajskalipa, okrog njega pa planinske njive in travniki z vrtičem.

»Jaz pa res nimam sreče! Kjer je lepo, povsod je že

82



nekdo, zvon ali jezero, ki me prežene!« se je žalostil inhudoval ter nato sedel pred nizko, staro lišajasto hojo.

Izpred nje je zrl tja h gradiču na Planinki, ko pritečeiz njega na gorico mlad dečko ter jame klicati vrabce inlastavice. V ročici drži kos belega kruha, ki jim ga drobi.

Zdaj se jezernik ni mogel več zadržati, tak glad jezačutil, ko je zagledal kruh in bele drobtinice med zelenotravo; vstal je in stopil proti gradiču in dečku.

»Kaj iščeš tukaj in mi plašiš ptiče!« je zakričal grajski deček nadenj ter prenehal drobiti kruh.

»Tvojih ptičev ne plašim, le za nekaj kruha te pravlepo prosim!« pravi jezernik.

»Ne dam ti ga!« osorno odbije dečko.

»Pa mi pusti pobrati vsaj nekaj teh belih drobtin!2e od snoči sem na poti in danes še nisem nič jedel, nitiene same drobtine! Tako strašno sem lačen!« ga iskrenopoprosi jezernik.

Mladi dečko pa plane s palico nadenj ter ga hoče tepsti.»Molči, stari lažnivec! Zdaj bo že poldan, pa da bi od

snoči ne bil še nič jedel! Lažeš!«Zdaj se jame jezernik mlademu ošabnežu umikati proti

mlaki sredi gorice, grajski dečko pa za njim, žugajoč in

preteč mu s palico.»Jaz ti že pokažem, ti stari potepuh!« kriči nad njim

in ga nekajkrat udari. Tedaj pa se deček spotakne inpade v mlako, kakor je dolg in širok. Jezernik ga dvigneiz blatne mlake in, ko dečko zagleda svojo obleko vsozamazano in blatno, začne kričati na vse grlo proti gradu:

»Mati, mati! Nekakšen starec me tepe in v mlako me je vrgel! Mati!«

Njegova mati je pogledala skozi okno in poklicala svo

jega otroka k sebi. Razvajeni sinko ji vse potoži, sevedase ji je zlagal — ter preklinja starega berača, potepuhačudnega, ki ga še nihče nikdar tod ni bil videl. Graščakinja popelje svojega sinka k bogato obloženi mizi, vzamez nje hleb belega kruha, ga prelomi in zdrobi ter mu začne z njim snažiti umazano obleko.

»Le nič ne joči, sinko moj, ti srček moj zlati! Oblekoti že osnažim in operem, samo da mi oni berač potepinskibrez kazni ne uide!« ga tolaži.

83



Neznani starec — jezernik pa je že stal pod oknom inprosil:

»Sinoči nisem večerjal, danes pa še ničesar zaužil; če

prav bo že poldne, sem še tešč. Zato prav lepo prosim zakos kruha, da si z njim potolažim svoj glad! Dobra žena,daj mi jesti!«

»Kaj, ti boš meni prigovarjal, bodi dobra! Kaj! Tipotepuh leni, berač stari in gladovni? Kaj morda misliš,da kruh in denar kradeva, da bi ga kar takole vsakemu,ki bi se prikradel tod mimo, metala?« se je drla nad jezer-nikom, ki je še vedno potrpežljivo čakal in prosil podoknom.

Ko pa je skopa graščakinja uvidela, da se sumljiviberač le nikamor ne gane, je pograbila kruh, s katerim je čistila umazano dečkovo obleko, ter mu ga vrgla vobraz:

»Na, žri in požri, ti črni maček! In pri priči se mipoberi spred mojega gradu ter s Planinke sploh! Če se nezgubiš od tod, bom poščula pse nate!«

Zasramovani jezernik pa je mirno pobral onesnaženiin blatni kruh, ga pobožno poljubil in se zanj iskreno

zahvalil ljubemu Bogu na modrem nebu.»Dobri Bog, bodi zahvaljen za ta kruh!« je rekel naglas, se obrnil in odšel čez gorico k studencu, ki je žuborel po lesenem žlebu in se iz njega zgubljal med zelenotravo. . . Jezernik se je sklonil k žlebu, da bi z dlanjo pilmrzlo studenčnico ter si z njo ugasil žejo, a že je pritekeldeček in kričal nad njim, da mu ne pusti tukaj p iti. ..Pobral je nekaj kamnov ter mu jih vrgel v hrbet, v glavoin na žleb, da se je studenčnica skalila.

»Če sem jaz pil mlakužo, pa jo še ti pij!« je kričal.Skopa in zlobna graščakinja pa je slonela na oknu in

ščuvala svojega sinka:»Tako je prav, ljubi sinko moj, tako!«Zdaj priskoči sinko ter beraču pljune v obraz. »Na,

Žabar, pl junec v obraz!«To pa je jezernika tako strašno ujezilo, da je pri priči

sklenil kaznovati oba za njuno hudobijo in skopost. Obrnilse je proti njima ter ju z dvignjeno pestjo preklel:

»Preklet bodi ta grad in vidva z njim!«

84



V prvem trenutku je graščakinja odrevenela, šele čeznekaj trenutkov je skočila ter spustila svoje pse za čudnimberačem in vsiljivcem. Oba, skopulja in njen sin, sta ščuvala pse, da so stekli čez gorico, a zaman; jezernik je že

brez sledu zginil za prvimi smrekami, prav tako, kot bi sepri priči spremenil v hojko, starikavo smreko ali viharnik. V resnici pa se je jezernik skril v votlo deblo in, ko

sta se grajska skopulja in njen sinček godrnjaje vrnila

v svoj gradič na Planinki, je stopil h gozdnemu izvirku,sedel k njemu v travo ter božji kruhek umil, nato ga paslastno pojedel. Napil se je še planinske studenčnice terse dobremu Bogu prisrčno zahvalil za skromni poldnič,za kruh in vodo.

Po soncu nad jelkinimi vršički je sklepal, da je že ve-čerka. Vračal se je po istih pohorskih potih in višavskihstezah kot davi čez najvišje zapadne pohorske kope invrhove. Nad njimi je bilo sončno zlato, ki so ga vpijaledo pijane omamljenosti srednjegorske rože pohorskih planin; ob potih so goreli opečnatordeči ogenjčki kot šopekmajhnih, zahajajočih sonc. Grebeni, sedla, planje, kope invrhovi so goli, brez krmežljavih in pritlikavih hojk in

85



smrek, le visoka trava se bohoti, da je stopinja v njej tihakot na debelem mahu.

Jezernik je stopal proti soncu na zapadno stran Pohorja in, ko je globoko doli zagledal na severnem obronku

prelepo Ribnico, jo je mahnil kar počez skozi temno goščo,naravnost proti tej planinski vasi. Tik nad Ribnico pa se je vasi izognil v gozd ob njej, se obrnil na levo stran in jo kot kakšen hostnik rezal proti Vuhredu, ki čepi pravtam, kjer si Pohorje namaka svoje vznožje v mrzli Dravi.Legel je v grmovje na obrežju ter čakal sončnega zahoda;šele v večernem somraku je na odtrganem travnatemplazu preplaval deročo reko.

Le malo se mu je bilo treba povzpeti in že je pred

njim ležalo Marenberško polje, majhno, a tem dražje inljubše. Tam pod skalnatimi stenami je v varstvu svojegagradu ležal doli ob cesti marenberški trg, nad njim pa sona strmem Kozjaku samevale njegove črne mlake. V trditemi je bil zopet doma. Vrnivši se s svojega pohorskegaromanja in iskanja, je bil tako utrujen od dolge poti, da je kar padel v črno jezero in v svojem povodnem gradičuzaspal kot ubit in prespal vso noč in še dan.

Sele drugega dne pod večer se je jezernik prebudil in

se brž pognal na jezersko površino; sedel je na svoj zeleni otoček in se vozil sem in tja po jezerski gladini, njegov pogled pa je visel na velikanski temnomodri gmotisevernega Pohorja in njegove misli so se sprehajale* mednajvišjimi vrhovi in planjavami med Veliko Kopo, Črnimvrhom in Planinko. Da, Planinko! Že misel sama ga jestresla, kadar se je spomnil grajske skopulje in njenegazlobnega sina, ki mu je celo v obraz pljunil. Nobeno živobitje ga še nikdar ni tako ponižalo in razžalilo.

»Vama že pokažem črnega mačka in tvoj pljunec vobraz!« jima je s pestjo zagrozil v daljavo.Ko se je že dodobra znočilo, je stopil k bližnjemu koz-

jaškemu kmetu, potrkal na okence ter zaklical:»Hej, hoj! Kmet, saj še menda ne spiš!«»Ne še! Kdo pa kliče in kaj bi rad?« se je oglasil koz-

jaški kmet pri odprtem okencu. Zunaj je tedaj bila žetrda tema, zato ni mogel videti jezerniku v obraz in gani spoznal.

86



»Voznik sem, noč me je zalotila tam v klancu, pa nemorem izpeljati svojega voza, ker sta moja voleka preslaba; zato te lepo prosim za priprego; posodi mi svojačrna voliča!«

»Izpeljati ne moreš? To je pa res hudo! — Nu, volati že posodim, le hlapca ti ne morem dati, ker ga nimam!«se je izgovoril kmet.

»Nič zato, brez volarja mi je še ljubše. Kar sam juodženem in, ko bom vožnjo končal, te bogato poplačam!«

»2e prav, že!«Kmet je šel kar v temi v svoj hlev in zaprege! par

črnih volov ter ju dal nočnemu vozniku za priprego.»Ko ju postaviš nazaj v hlev k jaslim, ju pa priveži!«

»Bom, bom!« je bil jezernik volov vesel in ju odgnalnaravnost k črnim mlakam. Opasal si je tedaj svoj čudodelni pas in že je stal pred njim močan voz z velikanskokadjo. Nato je svoj dragoceni pas namočil v jezero in gaožel v kad na vozu. Jezero je pri priči zginilo, kad pa jebila polna jezerskega vodovja. Pobožal je še črna volekain pognal proti šumeči Dravi in črnemu Pohorju.

Težak voz je škripal in cvilil po nočnih klancih in globačah. Prek kadinega roba je pljuskalo jezersko vodovje.

Vola sta se ob strežnih dragah kar sama ustavljala in seoddihovala. Nočni voznik ju je zopet pognal in še sampritisnil voz od zadaj, da sta vlekla kar precej laže, vednoviše in više proti golim vrhovom in pohorskim kopam.

Po grebenu in po planjah vrh Pohorja pa je šlo karsamo od sebe. Od Velike Kope sem so jih spremljali črnioblaki; veter jih je gnal po nebu za njimi, se jim upiralv hrbte, v voz s kadjo, da je šlo kot namazano. Zrakpa je že dišal po nevihti. Proti jutru so že prevozili poprečno globačo Šiklarico in zdaj se zopet vzpenjajo navzgor proti svojemu cilju, proti širokemu vrhu, Planinki.

Ko je jezernik zmagoslavno ustavil na vrhu PlaninkeČrna vola, vprežena v svoj voz, se je jutranje nebo zapelos črnimi oblaki; zabliskalo se je in strašno treščilo v sko-puljin gradič v kotanji pod vrhom. Tedaj so se raztrgalivsi oblaki in ulilo se je kot iz vedrice; zdaj se zaleti še jezernik od strani v kad in izlije jezersko vodovje, ki jedrlo z vrha v kotanjo. Vode so naraščale, studenčki so se

87



razlili v uničujoče reke in med grmenjem in bliskanjem je nastalo na Planinki novo jezero prav tam, kjer je bilaprej zemlja z gradom zlobne skopulje.

»Tu imata zdaj svoj pljunec in svojega črnega mačka

vrnjena!« je grmel jezernik z vrha. »Sam Bog me je izbral za svojega maščevalca!«Ko se je nad potopljenim gradom s skopuljo in njenim

zlobnim sinom vred novo jezero umirilo, je jezernik izpregel voliča, pustil voz in kad ležati kar tam ter gnal voličas Planinke nazaj v lepo frato. Tam sta se voliča napasla,pri studencu se lepo napila in vsi trije so legli v senco terzaspali; prespali so ves dan. Šele proti večeru so se vzdignili in se napotili proti domu onkraj Drave.

Bila je še noč, ko ju je jezernik spravil v kmetov hlev, jima snel telege in ju privezal z verigami k jaslim. Vsakemu voliču je obesil na roge dve vrečici suhih zlatnikov,po eno na vsak rog. Telege je obesil na zid pri hlevskihvratih ter odšel trkat na kmetovo okence: »Hej, hoj!«

Kmet se mu je takoj oglasil in vprašal, kdo da je.»Jaz sem, jezernik! Vola sem ti postavil v hlev, plačilo

ti visi na njunih rogovih, za uslugo pa hvala lepa! In nezameri mi, da sem ju potreboval kar dve noči in en dan.

Vožnja na vrh Pohorja in nazaj je pač dolga!«»Kaj si pa vozil?«»Jezerske vode in svoj podvodni grad sem preselil gor

v pohorske planine, kjer je tako lep božji mir! Tam nine pastirskega zvončkljanja, ne cerkvenih zvonov. Še enkrat, hvala ti lepa za vole in zbogom!«

In jezernik je zginil. Od takrat ga nihče več ni videlnad Marenbergom, kjer so svetemu Janezu sezidali novocerkev in obesili velike zvonove v zvonik. Izginile so čez

noč tudi črne mlake jezernikove.Ko je drugo jutro kozjaški kmet zarana vstal in šelv hlev, je našel oba vola na tleh — mrtva. Jezernikovavožnja je bila vendarle zanju prehuda! Kmet si je svojo jezo ohladil in svojo žalost potolažil z jezernikovim plačilom, saj je na vsakem volovskem rogu visela vrečicasamih zlatnikov!

Za to novico so vaščani pri Svetem Janezu nad Marenbergom brž izvedeli. Stekli so k črnim jezerom, pa jih

88



Našli so novo pohorsko jezero, na katerem se je povodnimož sončil.

»Oho, saj to je pa naš jezernik!« so zakričali.»Seveda sem! — Ali ne bom imel niti tu miru pred

vami?« se je razjezil nad njimi.»Svoj dragoceni pas nam daj!«»Figo, če hočete!« in je štrbunknil v vodo.Kozjaški pastirji in pastiričke so ga klicah, zmerjali

in vabili, da se naj vendar zopet prikaže, a vse njih vzklikanje je bilo zaman. Jezernik ni več priplaval nad vodo.Kamenja tam okrog ni bilo pri roki, da bi ga bili metaliv amo jezero. Nalomili so borovih vejic ter jih vrgli na jezersko gladino. Tedaj pa so jezernikove roke pobrale te

ni bilo nikjer več, le mokrotno jezerišče je stalo še tam.Kozjaškim pastirjem je bilo silno žal za jezernikovim pasom, ki da jim ga je jezernik obljubil, pa ne dal.

Zmenili so se, da ga pojdejo na vrh Pohorja iskat; in

res, šli so in, ko so jim Pohorci povedali, da je novo jezerona Planinki naraslo šele v zadnji nevihti, so bili prepričani, da je njihov jezernik tja preselil svoje črno jezero.

89



borove vršičke in jih zataknile ob robu jezera in brž jezraslo pritlikavo jezersko borovje kot živa zelena mejaokrog črnega jezera.

»Jezernik si dela živ plot okrog svojega jezera!« sokričali pastirji.Tedaj pa je neki pastir zajel v dlan jezerske vode in

jo hotel popiti; bila pa je grenka, čmkasta in smrdela jepo gnilobi močvirskih trav, da je vodo takoj izpljunil nazajv jezero. O, da bi tega ne bil storil, zakaj jezerska gladina se je pri priči vzmehurila, kot bi jezero na svojemdnu že vrelo.

»Bežimo, bežimo, jezero bo vzkipelo!« so se drle in

vreščale pastiričke.»Ne bi bil smel pljuniti v jezero; zdaj pa si jezernika

razdražil!« so ga karali pastirji in vsi zbežali od novegapohorskega jezera proč, kolikor so jim dale noge.

Nad pohorskimi vrhovi pa so se iz jezerskih okencdvignile bele meglice in črni oblaki; začelo se je bliskatiin grmeti, da je bilo groza. Pohorski jezerniki so pripravili planinsko nevihto, da sam Bog prenesi. Lilo je izoblakov kot iz vedric, studenci so narasli, kot bi iz vsa

kega pohorskega okenea odtekalo jezersko vodovje, hudourniki so drli po globokih klancih, ki so bili skoraj doroba polni blatnega vodovja.

Kozjaški pastirji in pastiričke so prišli domov, premočeni do kože, a vsi zadovoljni, da so razdraženemu je-zerniku ušli živi in zdravi. . . Nobenemu pa nikdar večni prišlo na misel, da bi še pljunil v njegovo jezero!

Ko je nekoč pohorska zemlja v suši kar pokala, se je neki pastir odločil pozvati jezernika, da bi poslal žejnizemlji, rastju in bilju blagodejnega dežja. S seboj jeprinesel hleb belega kruha in ga vrgel v vodo; na jezerski gladini je plaval kot velik cvet belega lokvanja.

Zopet je jezero skrivnostno šumelo, jezerniki so odprlisvoja številna jezerska okenca po vsem Pohorju, iz njihso se dvignile bele megle, se zavile okrog pohorskih kopin vrhov, da so vsi dobili na svoje glave deževne kape.Narahlo je pričelo rositi in je rosilo nekaj dni, dokler se

suha zemlja ni napila blagega dežja in se odžejala.*

90



V črnem jezeru še dandanes biva jezernik in pošiljavsemu Pohorju, Dravski dolini in sosednemu Kozjakudeževje. Zelo rad in hvaležno prejema bel kruh; strašnopa se razjezi, če mu kak zlobnež pljune v jezero ali pa

vrže vanj črnega mačka, zakaj še vedno ni pozabil sko-puljinih zalivk: »Zgubi se, črni maček!« ter pljunka, kimu ga je vrgel njen zlobni sin v obraz. Nad vsakim takimpredrznežem se maščuje, kot se je strašno maščeval nadskopuljo in sinčkom, čigar gradič leži na dnu Črnega jezera, njuni duši pa v somračnih večerih zeleno gorita kotdva prekleta močvirna plamenčka.



V E L I K A N

s l ° v e n j o r a

V O

g K A

L V E L

B A J K A

V brezdanji votlini med pečinamišentiljskega Turjaka, tam na južnemvznožju mislinjske

ga Pohorja je vstarodavnih časihživel pohorski velikan Volvel.

Velikan Volvel je bil oženjen z belo ženo Grakinjo,ki mu je hodila nanajvišji vrh gozdnatega Pohorja na

birat polnočno vol-velico ter mu iznje kuhala napoj,ki mu je dajal tisto

neznano moč, da se je lahko iz pečinskega brezna vozilna črnem oblaku naokrog.

Bil je Volvel baje tak velikan, da je za zajtrk pojedelkar celega junca, ki mu ga je njegova žena Grakinja skuhala. Seveda ga je po použitem mesu hudo žejalo, zato se

je le nekajkrat prestopil in že je bil ob reki Mislinji; kadar je ob njenem izviru pil, je reka prenehala teči.- Tako gladoven in žejen je baje bil ta pohorski velikan

Volvel. Zaradi tega je hodil na samotne planinske kmetije ter v mislinjske vasi krast kmetom govedo iz hleva,pastirjem pa je kar s paše ukradel rogato živino in jopotem odgnal proti svojemu kamnitemu breznu, kjer jo

je skril v votlino, zaprto z velikanskimi železnimi vrati.

92



Tako se je sproti oskrboval s kravami in voli, junci intelicami ter telički.

On je živino kradel, žena mu jo je pa kuhala in takosta pohorska velikana lepo in varno živela skrita v svojivotlini, globoko v gori pod visokim Turjakom.

V Šentilju pod Turjakom pa je živel tiste dni pogumenkovač, ki se ni bal ne zmaja ne zlodeja in ne pohorskegavelikana Volvela. Ko mu je edina krava nenadoma ne-znanokam izginila, je kovač ročno osumil velikana v tur jaški gori, da mu jo je on ukradel za zajtrk.

Brž pograbi težko kovaško kladivo in se napoti protigori Turjaku.

Hodi in hodi, ko zagleda stopinje ene same krave, ki je šla proti globoki votlini, skriti v gozdnatem Turjaku.Zdaj je bil tem bolj prepričan, da je na pravi sledi.

In res, že je na dnu brezna, ko ne more več naprej;zakaj pred njim so zapirala vhod težka železna vrata. Pogumno udari s težkim kladivom po njih in prisluhne, čebo kaj odgovora.

Udari še vdrugič in vtretjič z vso močjo.Tedaj pa se oglasi od znotraj ženski glas:

»Kdo si, ki mi ne daš miru?«»Kovač šentiljski sem!« ji odgovori pogumno.»Če iščeš mojega moža Volvela, vedi, da ga ni doma,

ker se je na črnem oblaku odpeljal krave iskat in lovit!«»Nu, potem sem pa kar prav prišel! Tvojega deda

ne iščem, pač pa svojo kravo, ki mi je zginila! Zato miročno odpri!«

Volvelova žena Grakinja tedaj malo premišljuje, natopa mu svetuje:

»Bodi, kdor si že, jaz ti ne odprem!«»Bom pa vrata razbil!« ji zagrozi kovač.»Odpreti ne boš mogel, samo če najdeš travo volvelico

in rečeš: ,Hajd, krava, nazaj h Krsniku, zemlji je trebadežja!*; tedaj se bodo vrata hitro odprla!«

»In kje raste ta presneta trava?«»Na najvišjem vrhu Pohorja. Natrgati pa jo moraš

na Janževo, kadar gorijo šentjanževski kresovi; izbratipa moraš le tisto travo volvelico, ki zraste in cvete od pol

noči do ene!« se mu zasmeji velikanova žena.

93



Kovač pa, ne bodi len, brž gre iskat na najvišji pohorski vrh travo volvelico. Išče jo in išče, toda zaman.

Napoti se proti Turjaku, a zdajci zagleda črno meglo

in v njej velikana Volvela, ki na črnem oblaku jaha protivotlini. Kovač ga že namerava povprašati za svojo zgubljeno kravo, prav za prav ukradeno, a se ga tako ustraši,da zbeži, kolikor so mu noge dale.

Kmalu nato je neki šentiljski pastir pasel krave. Živinase je tako lepo mimo pasla, da je pastir v senci debelebukve brezskrbno zaspal. Kako pa se je prestrašil, ko se

je prebudil, zakaj pogrešil je vseh devet krav! Ročno jih jame iskati.

Ko najde kravje stopinje, jih sledi tja proti Turjaku,kjer je bila globoko v gori skrita votlina. Brez krav nesme domov, zato pogumno stopi med orjaške pečine.

Kar mu noga obstane in ves odreveni, zakaj pred njim je ležal velikan Volvel kot podrt hrast. Spal je trdno;prsi so se mu dvigale, kot bi rasel in padal kak hribček;iz velikih nosnic pa se mu je pri vsakem izdihu pokadilasapa kot dim iz kovačnice in vsakokrat je zapiskal, kotbi volar trobil na pomladansko jelševo trobilo. Po obrazu

so mu sedali obadi in sitne muhe, ki jih pa velikan ničutil, saj je ob njem sedela njegova žena Grakinja termu jih z mlado bukvijo odganjala.

Pastir se je obeh silno prestrašil in zazdelo se mu je,da ima velikan Volvel namesto orjaških nog velikanskizmajski rep.

Ko se je strahu in groze toliko otresel, da se je lahkoobrnil, jo je na vso moč ubral iz velikanove votline.

V Šentilju pa gre naravnost h gospodu župniku termu z grozo pove, da pohorski velikan Volvel spi v globokivotlini pod Turjakom, da mu bela žena z mlado bukvijoodganja muhe in da ima namesto človeških nog zmajskirep... Krave pa da ima prav gotovo zaprte v svoji votlini, ker je zasledil njihove stopinje prav do nje.

Gospod župnik vzame žegnano vodo in s pastirjem ročno odideta nad divjega moža, velikana Volvela, ki je ševedno trobil v spanju in puhal skozi nosnici dva stebra

belega dima.Gospod ga brž poškropijo z blagoslovljeno vodo:

94



»Če si človek, ostani človek! Če si pa zmaj pozo j, bodizmaj pozoj! Izgini pa tja, kjer raste tvoja trava volvelica,ti in tvoja žena Grakinja!«

In res: v tem hipu se velikan prebudi, iz votline se pri

kradejo črne megle in velikan pograbi svojo belo ženoter švigne na svojem črnem oblaku iz turjaške votline.Zunaj se je črni oblak gnal navzgor nad pohorskimi pla

ninami in koder je jahal velikan Volvel svoj oblak, so sepodirala in lomila .najstarejša in celo najdebelejša drevesa.

Velikan Volvel je s svojo ženo odplaval na najvišjipohorski vrh.

Tam še dandanes raste njegova trava volvelica, kadargore po nočnem Pohorju šentjanževski kresovi. Marsikateri pastir, kmet in drvar jo je že šel iskat, a tiste prave,ki bi bila zrasla od polnoči do ene, še nihče ni našel.

Tudi velikana samega od takrat nihče več ni videl, nena zeleni šentiljski gori ne na Turjaku ne v prelepi Mislinjski dolini pod vznožjem gozdnatega Pohorja, le otrokestrašijo z njim še dandanes:

95



»Ne hodite zdoma, dokler bomo na planini podirali alipa po planinskih travnikih kosih, ker drugače bo prišelpo vas divji mož, pohorski velikan Volvel ter vas zavlekelv svojo votlino pod Turjakom!«

Pastirji pa od takrat pohorskim kmetom brezskrbnopasejo krave, juncke in telice po poljanah, pašnikih infratah ter si pripovedujejo šentiljsko bajko o pohorskemvelikanu Volvelu, o njegovi ženi Grakinji ter o čudovitiin skrivnostni travi volvelici, ki menda raste na najvišjempohorskem vrhu ...

96



S K O P U H S E Z I D A K A P E L I C O

a r e š k a b a j k a

Pred več stoletji je prišel z vzhodnestrani na zeleno Pohorje puščavnik Lov

renc. Takrat so tosrednjevisoko pogor je pokrivali še pravipragozdovi; v njih sogospodarile tolpe volkov in lisic ter rjavihmedvedov.

V skritih gozdnihkrajih in skalnatih

votlinah so prebivalepohorske vile, ki sole v največjih sti

skah hodile na kmetske domove: pozimi prosit za jedila,spomladi nasvetovat čas in kraj setve, poleti so prišlepred nevihtami pomagat žet zrelo žito, na paše so hodiles srebrnimi golidami molst krave, ki so jim zato prinašaleizbranih planinskih trav, da so bolj vimljale in imele vednoz zdravim mlekom nalita vimena.

V planinskih jezerih na kopah in vrhovih je vodnaril jezernik — pohorski povodni mož, ki je hrepenel po jezerski ženici iz človeškega rodu; kadar pa so ga ljudje zlučanjem kamenja v jezerca razjezili, je jezero vzkipeloin nastala je ploha ali nevihta s strelo in točo.

V potočnih dežah in globokih tolmunih pod slapovi jeprežal na mlade pastirčke in predrzne pastirje vodovnik,potočni povodni mož. Nad temnimi, neprehodnimi gozdovi,nad volčjimi tolpami in medvedi ter nad vso divjadjo pa

sta se venomer pretepala orjaški gozdni mož hostnik ter

7 Pohorske bajke 97



vetrovnik, gospodar pohorskih vetrov in planinskih neviht.Divji lov je gnal nevidni divji lovec, kaznovana dušalovca, ki je nekoč ustrelil v božjo martro. Pohorce pa sozapeljevali zlodeji zelenci, da bi jim za suho zlato in bo

gastvo prodali duše .,.Med te bajne prebivalce in zverjad pohorskih pragozdov in goščav je torej pred davnimi časi zašel puščav-nik Lovrenc; volčje tolpe so ga preganjale, z drevesnihrazsoh so nanj prežale divje mačke, mu grozili kosmatimedvedi, tako da je bil prestrašen do smrti. Le čudežno je med temi nevarnostmi ostal še živ, zakaj tako je hotelnjegov krstni varuh, sam sveti Lovrenc, ki se mu je vsanjah prikazal in mu pokazal to gozdnato pogorje z željo,

da mu postavi kapelico. V sanjskem prividu mu je svetnikpokazal tudi že za kapelico izbran prostor prav na vrhugorskega grebena, od koder se je videlo na vse štiri stranite prelepe zemlje.

Puščavnik Lovrenc se je ročno napotil v pohorske pragozdove iskat kraj, kjer bi naj postavil novo kapelico;hodil je kar po pohorskem hrbtu, iskal in blodil, a vsezaman. Nikjer ni videl takega kraja, travnate planje, kibi bila njegovi sanjski podobi vsaj podobna, Če že ne

enaka. Zablodil je, da ni vedel več ne kod ne kam, kar pani bilo nič čudnega, saj ga je na skrivaj zapeljeval nanapačne poti in steze divji hostnik; zeleni zlodej pa jeprežal na njegovo dušo ...

Blodeče tavanje skozi pragozd med robidnimi ostrogami in mehkejšim malinjem ga je tako hudo utrudilo,da se je ves zdelan in zmučen sesedel na prhlo deblo drevesa, ki ga je nekoč v zimskih vetrovih podrl divji lovecs svojo nevidno sekiro. Hudo ga je mučil glad, še huje

pa strašna žeja. Na pohorskih pobočjih je polno ledenomrzlih studencev in pronicajočih močilnikov ter jezeriščz mnogimi črnimi jezerci, razen na samem gorskem grebenu in v vzhodnih predelih.

Puščavnika je žeja strašno mučila, da že ni mogel nikamor več. Sklenil je počakati nočne rose ter si z njo vsajza silo pogasiti žejo, dokler ne najde studenčka, ne pridedo jezerca, ali pa da pade dež.

»Kaj pa, če ne najdem ničesar?« ga je premrazilo.

98



»Ljubi moj patron! Ne dopusti, da na tem Pohorjuod žeje umrem, saj ti potem ne bom mogel postaviti novekapelice!« je kleče prosil puščavnik.

Komaj je vroče in iskreno odmolil, glej, že je izpod

korenin stoletne jelke primočila studenčnica in vlažno zadišala; izgrebel je v zemljo jamico, kjer se je nabiralaledena studenčnica. Pokleknil je pred novim izvirkom, sesklonil nadenj in se odžejal.

»Zahvaljen bodi zato, sveti Lovrenc!«Nekaj časa je sedel pri novem izvirku, ki je izdolbeno

jamico že napolnil z mrzlo vodo, da se je slezila čez rob,močila zemljo in v njej izginjala, dokler se je tudi gozdnazemlja črnica ni napila. Izvirek je bil vedno močnejši in

že je čez zamočeno drago zažuborel bister studenček; njegova pesmica se je ujela s pošumevanjem smrekovihvršičkov v prelep gozdni spev zelenih planin.

Na večerni strani so se pohorske kope in planinskivrhovi že kopali v večerni zarji; videti je bilo, kakor daso od njihovih večernih ognjev švignili rdeči prameni terse obesili ob srebrne loke nad Pohorjem plavajočih oblakov. Iz pragozdov pa je legel modrikast somrak, ki se ječez dan skrival pod gostimi smrekami in koševjem.

Vedno bolj se je večerilo in nastajala je noč.Puščavniku je večerna zarja kazala pot od novega stu

denčka malo navkreber. Ko je dospel do majhne, s ornimpečevjem obdane in s planinsko trato pokrite ploščadi, jezadovoljen obstal na teh pečinah ter se oziral na svet podseboj, nad katerim je večerni somrak že razprostrl nočnetenčdee.

Tam za pragozdnim robom je zapazil planinsko kočo.Bila je lesena, modrosiva, skozi majčkena okenca, skozi

vetmik in svisli pa se je na obeh straneh strehe vlekel dim,zakaj koča ni imela ne zaprtega ognjišča ne dimnika; vnotranjosti je bila kuhinja in hiša obenem: dimnica.

»Tu pa prebiva človek; kdor si bodi, k njemu pojdemter ga poprosim za prenočišče in malo večerje!« se je bržodločil in stopil urno proti koči.

Vrata so bila zapahnjena, zato je lepo potrkal in zaklical:

»Odprite, ljudje božji, odprite!«

7* 99



Čez čas se je znotraj oglasil osoren moški glas:»Kdo si ti, ki praviš: ljudje božji?«»Ubog popotnik sem!«»Potepuh, reci rajši!«»Ne potepuh, puščavnik!«»Kaj bi pa rad zdaj na noč?« je vztrepetal glas.»Prav lepo prosim, če me vzamete čez noč pod streho,

saj sem z malim zadovoljen; se bom že stisnil v kak kot,samo da bom na suhem in na gorkem; noč bo zunaj podnebom hladna, gozd in trate se bodo orosile, da se bo znjih povsod ulivala nočna voda in mi močila haljo!« jeprosil puščavnik.

Tedaj je zapah zaropotal, vrata so se odprla in naprag je stopil star možak, ves vase stisnjen. S pogledom

je ošinil tujca od nog do glave. Puščavnik je že nameraval vstopiti, ko ga kočar surovo porine nazaj čez prag:

»Le nazaj, v moji koči ni prostora za tuje ljudi. Če sipuščavnik, pojdi v gozdno puščavo ter me ne nadleguj sprošnjami za prenočišče!«

»Na prostem se bojim volkov in medvedov.«»Prava reč, če te prav raztrgajo in požro!« je zamah

nil kočar z roko, se obrnil, stopil v kočo, ročno zaloputnilvrata za seboj ter jih zopet zapahnil. Precej nato je pomolil svojo glavo skozi okence ter se zadrl nadenj:

»Zgubi se mi spred oči! — Kaj pa še Čakaš?«»Če mi že ne daš prenočišča, pa mi podari vsaj košček

črnega kruha za večerjo! Tako sem lačen, da se mi žemegli in temni pred očmi!« ga je znova lepo zaprosil ponižni puščavnik.

»Ti si mi res zrel popotnik! — Najprej bi se rad lepoprikradel v mojo bajtico — saj sam vidiš, da ni koča! —

da bi me okradel. O, pa me ne boš, ne! Ono betvico zlatnikov imam dobro shranjeno! — Zdaj me terjaš še zavečerjo? Za kruh? Kako naj ti ga pa dam, ko ga imamle še kos, pa še ta je tako trd kakor kamen!« se je izgovarjal skopi možak.

»Čeprav je suh kruh, ga že razmočim v rosi ali pa vstudenčnici!« je ugovarjal puščavnik.

»Nič ti ne dam, da veš! Vse življenje garam ter šte-dim, še sam si ne privoščim, samo da bom imel za stara

100



leta, zdaj bd ti naj pa kar vse razdal: kočo in kruh! —Kaj pa sploh iščeš tod po visokem Pohorju?«

»Iščem kraj, kjer bom postavil kapelico svetemu Lovrencu, kakor mi je bil v sanjah naročil!« In puščavnik je

sklenil roke in povzdignil oči proti nebu, pričakujoč odtam pomoči. Nato pa je počasi spregovoril:

»Pa bodi tako, kakor si prej dejal! — Skopuha bo žepravični Bog nagradil po njegovih zasluženjih!«

»Zdaj me boš pa še preklinjal! Pri priči se mi zgubispred oči!« se je znova zadrl nadenj skopuh ter z deskona smuk zapahnil še okence. Stopil je proti mizi, kjer jeležal kos črnega kruha in segel po njem, da bi si ga odrezal. Toda groza! Kruh je postal črn kamen!

»Kruh — kamen? Tak to mi je napravil ta puščavnik?« Tekal je po koči kot norec sem in tja; tedaj pa sose začele stene počasi premikati in koča je postajala vednomanjša in manjša, dokler ni bila res prava utica. Tedaj

je skopi starec pobral kruh-kamen in zdirjal iz koče-utice,da bi našel puščavnika ter se nad njim maščeval za tohudičevo delo. Stekel je po mali planji naokrog ter gaiskal. Naposled ga je našel, stoječega na skalnatih pečinah.

»A, tu si ti, zlodej, ki si mi kruh spremenil v kamen,

kočo pa v utico!« je rjul skopuh.»Ne jaz, temveč pravični Bog te je kaznoval po tvojihdveh lažeh, da sta laži zdaj postali resnica. Zdaj vidiš,kako strogo Bog kaznuje skopuhe!«

Zdaj je starega skopuha prevzela groza.»Če tako hudo kaznuje, kakšno kazen je potem izbral

za mojo zakrknjeno dušo? Če veš, povej; svetuj mi, kajnaj storim, da mi bo Bog odpustil?« Pri teh besedah jepadel pred njim na kolena in se milo razjokal kot otrok.

Puščavnik pa je dvignil roke proti nebu:»Ne vem, kakšna usoda te čaka, toda z dobrimi delisi jo lahko omiliš. Zdaj pojdi v svojo utico in premišljuj,kaj ti je storiti! Jaz ostanem nocoj na teh pečinah in bommolil; prosil bom svetega Lovrenca za pomoč, da ti pravični in dobri Bog odpusti tvoj veliki greh — skopuštvo!«

Stari skopuh se je potuljeno splazil v uto, puščavnikLovrenc pa je legel po skalnati ploščadi; bilo je trdo,sila trdo ležišče, le pod glavo mu je bila vlažna mahov-

101

W j^ !CA JOS/ PA VO-h:



nata blazinica za vzglavje. Zrl je v migljanje zvezd na jasnem nebu; iskal je med njimi skupino šestih zvezd,Marijin križec. Ko ga je našel, se je pokrižal in se zahvalil:

»Na nočnem nebu gori Marijin križec iz samih zvezd,videl sem ga in pod njim bom varno zaspal tudi medzvermi iz pohorskega pragozda! Amen!« Utrujen je kmaluzatisnil oči in zaspal.

V sanjah pa se mu prikaže sveti Lovrenc in mu zaukaže, naj prav ob teh skalah postavi novo kapelico.

Ko se je zdanilo, se je puščavnik zbudil ter se ozrl.Kako je bil vesel, ko je spoznal ta kraj, ki je bil onemuprostoru iz sanj docela enak. Tedaj je prišel iz utice spo

korjeni skopuh ter ga prosil, če mu lahko s čim pomagain postreže.

Puščavnik pa mu je z veseljem odvrnil:»Našel sem prostor za novo kapelico; prav nocoj pa

se mi je v sanjah spet prikazal sveti Lovrenc in mi velel,naj jo prav tukajle postavim. Če hočeš, mi pri zidanjupomagaj!«

Seveda je skopuh to rad storil in kmalu sta s puščav-nikom sezidala svetemu Lovrencu novo kapelico.

In skopuhu je bilo s tem odpuščeno.#

šentlovrenška kapelica pa stoji Še dandanes ter sedrži južne stene Arehove cerkve na vrhu zelenega Pohorja,ob njej pa ležijo puščavnikove pečine.

102



Z L O D E J S E Z I D A C E R K E V

B A J K A

V naše kraje obderoči Dravi je prišelpred mnogimi stoletji pobožen mož poimenu Bolfenk ter se

le malo časa zadržalv prijazno lepem Mariboru, zakaj tam navečerni strani mu jepogled obvisel natemnem pogorju, kise je dvigalo nadDravsko dolino kakor

črnozelen zid. To temno in skrivnostno pogorje se je pre

cej naglo dvigalo; proti srebrni Dravi so njegova strmapobočja kar prepadala, medtem ko so vzhodni gorski izrastki zginjali lepo polagoma v ravno polje. Vse pogorje je bilo na gosto pogozdeno s črnim lesom, le tu in tam je bil pod vrhom še svetlejši pas bukovja. Med gozdnimdrevjem je visel pod vejami še moder mrak ter v komajvidnih tenčicah izpuhteval med iglicami in listjem.

Puščavnik Bolfenk že dolgo ni videl tako lepega pogorja s tako globokimi gozdovi, v katerih se je pomešalo

zeleno smrekovje s črnim hojevjem ter rumenkastim bukovjem. Zato je želel izvedeti ime tega pogorja.»Zeleno Pohorje je to, naše drago Pohorje!« mu je

odgovoril star možak, ki ga je bil srečal.»Ali ni nič ljudi tam gori, ker ni videti nobene njive,

travnika, hiše, ne cerkve?« se je čudil.»So, so, na drugi, sončni strani! Tam ležijo na planja-

stih pobočjih prelepe pohorske vasice, vse hiše so lesenein slamnate strehe imajo, le bele cerkvice so zidane in

103



krite z lomljenim skrilavcem. Na tej sončni strani Pohorja pa je še pravi pragozd, nedotaknjen od ljudi, njihovih sekir in žag:; medvedi in volkovi so pravi gospodarji nad divjadjo. Tako je naše Pohorje!« je končal mo

žak in nadaljeval svojo pot prek ravnega polja.Puščavnika pa je vleklo srce na zeleno Pohorje, v nje

gove divje pragozde, na njegovo severno stran . . .»Tja pod najvišji vrh pojdem, da najdem blaženi mir,

ljubo mi samoto in gozdno tišino; tam gori bom poiskalprostor, kjer bom zgradil cerkvico svetemu Bolfenku, zaščitniku in varuhu svojemu!«

Zvezal je sekiro in žago ter si ju vrgel na hrbet, vdesnici pa je stiskal popotno palico, pokleknil na prod

nata tla sredi polja in molil:»Daj mi, ljubi in dobri Bog, zdravja in moči, da pri

dem srečno tja gor pod zeleni vrh! Nakloni mi tako dolgoživljenje, da ne bom omagal, dokler ne sezidam cerkvicesvetemu Bolfenku! Ko bom svoje življenjsko delo končal,pa rad zatisnem trudne oči, da bom pokopan sredi novepohorske cerkvice!«

Ko je odmolil, je brž vstal in počasi stopal proti pohorskemu vznožju ter kmalu zginil v temnem gozdu. SprVa

je naletel še na slabo shojeno stezo, ki so jo napravilimorda lovci, morda drvarji, pastirji ali pa divjad, todačim više se je vzpenjal, tem manj je je bilo. Že je prišeldo tako gostega smrekovega mlaja, da ne bi mogla skoziniti gibčna lisica, ne volk. Zato je potegnil s hrbta sekirodesnico ter z njo obsekoval veje; včasih pa je moral posekati cel grm, ki mu je zapiral stopinjo.

Ko si je tako krčil novo gozdno stezo, pride do mrzlega studenčka; utrujen sede k izviru ter se napije hladne

studenčnice in se nazoblje zrelih borovnic, ki jih je bilovse črno.»Dobrotljivi Bog bodi zahvaljen za jed in vodo! Poto

lažil sem si glad in pogasil žejo, zdaj pa bom lahko prodiral v pohorski pragozd!«

In res, s sekiro v eni roki, z leskovo palico v drugi,se je plazil počasi vedno globlje in vedno više.

Med smrekovje in jelovje so se jele mešati orjaškebukve, vedno več jih je raslo tam in tako na gosto, da

104



so pod seboj zadušile skoraj ves smrekov in bojev mlaj.Tudi svetleje je bilo pod to orjaško bukovo streho, ki so jo tako visoko držala modrosiva debla kot debeli, gladkiin okrogli stebri. Skozi to bukovje mu je bila hoja precej

lažja kot pa v nižjem gozdnem pasu med samimi smrekami, bori in hojami.Proti večeru, ko se je pod drevesnimi krošnjami že

zgostil modrikast somrak, je dospel puščavnik na skorajdocela golo planjo sredi pragozda, od koder se mu je pocelodnevni utrudljivi hoji odprl zopet svet pod večernonebo, ki je gorelo z zahajajočim soncem vred v nebeškemognju. Zdelo se mu je, kot bi vse bukovje nevidno gorelov bajnem večernem ognju.

Tedaj se je ozrl še globoko dol v dolino; po njej jetekla deroča Drava kot srebrna preproga, po kateri jelila večerna zarja proti vzhodu in se odbijala na odsekanem Meljskem hribu, da' je pod njim zagorelo še mestoMaribor.

»Tu pozidam božji hram, svetniku cerkvico, sebi pagrob!« se je odločil puščavnik.

Ko se je še malo ogledoval po izbrani planji, je zapazilob gozdnem robu veliko lesniko, polno drobnih, še ne

zrelih sadov. Za njo pa je vrel na dan tako ledenomrzelstudenček, da ga je vsega streslo, ko je izpil nekajpožirkov,

Nato je legel na hrbet v mehko travo, zrl v večernonebo, ki se je iz žarnordečega spreminjalo v temnomodro.Gez čas je legla božja tišina planinske noči čez črnomodroPohorje; nad njim se je srebril zvezdnat obok. Puščav-niku so se oči kar same zaprle; utrujen od dolge hoje, jetrdno zaspal in prespal vso noč.

Šele nočna rosa in jutranji hlad sta ga prebudila. Na jutranji strani se je rodil nov dan. Sklenil je kar precejzačeti z zidanjem Bolfenkove cerkvice. Za zajtrk se jenapil čiste studenčnice, nato pa vzel žago in sekiro ter šelv pragozd, kjer si je s smrekovega debla olupil rjavoskorjo in si iz nje naredil škorjasto utico, kakršne si postavljajo naši drvarji sredi dela v gozdovih.

V bližini je skozi visok mah štrlelo mnogo sivih kamnov, črnih pečin in skal, prav tako kot bi bile tam zrasle

105



ali pa kot bi jih bil kak voznik izgubil s svojega voza.Puščavnik se je tega kamenja silno razveselil; izkopal ga

je ter skotalil na kup sredi planje.Z ušesom svoje sekire ga je obdeloval, odbijal in pri-

sekaval za zidake in že pod večer prvega dne je obdelanokamenje zložil v temeljni zid. Spet se je napil mrzle studenčnice, na meji svetlega bukovja se je nazobal še sladkih in mehkih malin ter, zadovoljen z delom prvega dne,utrujen zaspal v utici iz smrekove skorje. Med trdni spanec pa so se prikradle mučne sanje . . . Iz črnega pragozda se je privlekel zelenec, prečuden lovec; krenil jenaravnost k njemu, puščavniku, ki je tako lepo zidal.

»Dober dan, puščavnik, kaj pa zidaš?« ga je nagovorilzeleni lovec.

»Svetemu Bolfenku cerkev, sebi pa grob. Kajti cerkvicobom zidal vse svoje življenje!« se mu zaupa puščavnik.

»Cerkev in grob, praviš? Pa kar sam si se lotil tegazidanja?«

»Da; za pokoro, da si z delom zaslužim sveta nebesa!«»Tako, tako; kaj pa svet, na katerem zidaš, je tvoj?«»Ni še moj, a bo svetnikov, ko bo že stala cerkvica,

in moj, ko bom ležal v grobu!«»Ne bo ne svetnikov ne tvoj, ker ta zemlja je moja!«

se je tedaj začel razburjati zelenec.»Moja bo in svetnikova!« je zatrjeval puščavnik.»Bova šele videla, kdo bo močnejši in kateri izmed

naju bo zmagal! Kar poskusiva se!« ga je izzival.Puščavnik pa se je boja branil in branil, a zelenec ga

prime čez roke in ga kar v prvem hipu vrže podse; poklekne mu na prsi, z rokami pa mu stisne vrat, da ga ječimdalje huje dušilo.

»Zdaj mi pa še reci, da bo svet tu okrog tvoj!« jeizzival zelenec in ga še silneje dušil. »Zlodejev je ta svetin njegov tudi bo, kakor bo hudičeva tudi tvoja duša . . .Tokrat bom na lahek način dobil eno dušo. Ali čuješ,puščavnik, tvojo dušo!«

Stisnil mu je vrat še huje in puščavnik je tedaj v mislih poklical Boga v pomoč, da mu reši dušo . ..

Zbudil se je iz strašnih sanj; bilo mu je, kakor bi seotresel grozne more.

106



Svitalo se je že, zato je takoj vstal in zmolil svojo jutranjo molitev, da si z njo popolnoma prežene morečesanje o svoji borbi z zlodejem, o borbi za svojo dušo into drago zemljo, na kateri se je zaobljubil postaviti cer

kvico svojemu patronu, svetemu Bolfenku.Ko pa je stopil v rosno jutro sredi planinskih gozdov,

je z veliko žalostjo opazil, da je njegovo včerajšnje zidanje ogelnega zidu razrušeno. Ponoči je nekdo razdrl zidter razmetal vse kamnite zidake po planji, največje skalein pečine pa so zginile; udrta sled je kazala, da so jihnjemu neznane moči skotalile po strmem severnem pobočju v Dravsko dolino, ki leži vsa v jutranji megli.

V tem trenutku je znova živo občutil svojo borbo z

zlodejem v sanjah; zdaj je bil prepričan o tem, da^mu ninihče drugi kot sam zlodej nagajal in ponoči porušil, kar je on prejšnji dan sezidal.

»Kar dajva se! Bom videl, kateri izmed naju bo močnejši!« je puščavnik stisnil pest ter se ročno podal nasvoje delo. Znašal in valil je zidno kamenje nazaj na kup,da ga bo imel za zidanje lepo pri roki.

Iz jutranjega svita se je rodilo prelepo planinsko jutro in močna nočna rosa se je kar zlivala z visokih trav

in mahu na njegovo puščavniško haljo, ki se je zmočilaše čez kolena. Tedaj si je z rokami nabral čiste rose, si vnjej orosil izmučeni obraz ter se je napil z dlani.

V tem trenutku pa prikoraka iz mračnega gozda neklovec v zeleni obleki; na glavi mu čepi zelen lovski klobuk,prek ramena pa mu visi puška. Ko ga puščavnik zagleda,se pri priči spomni zlodejevega obraza iz svojih morečihsanj in takoj ve, da je zeleni lovec sam zlodej.

»Dobro jutro, puščavnik!« ga pozdravi zeleni lovec.

»Bog daj, zlodej!« mu odzdravi trdo.»Od kod me pa poznaš?« se čudi zelenec.»Iz nočnih sanj, ko si me dušil!«»To se ti je le sanjalo! Čemu neki naj bi te pa jaz

dušil?« se zlodej dela neumnega.»Ti že sam najbolje veš! Toda moje duše ne dobiš ni

koli! Nikdar!«»Si zidaš bajto?« je zlodej preskočil pogovor.»Utico že imam; tu bo stala cerkev.«

107



»Čemu cerkev sredi tega pragozda? Ali jih že ni dovoljpo vseh kopah, vrhovih in pobočjih? Saj se ne bo upalsem noben romar, je preveč volkov in medvedov todnaokoli!«

»Jaz nisem dozdaj še nobenega videl! — Sicer pa, čemuto prazno govoričenje! Cerkev bom sezidal, kakor sem sebil ljubemu Bogu zaobljubil, pa če je tebi prav ali ne!«

»Če jo boš tako počasi zidal,« se je krohotal zlodej inz roko pokazal na razmetano kamenje, »je vse svoje življenje ne boš sezidal!«

»Seveda, če mi boš ti vse sproti ponoči razrušil, karbom jaz podnevi naredil!«

Puščavnik se odpravi spet na delo, zlodej pa, posme-hujoč se mu, odide v goščavo. Ves ljubi dan je puščavnikkopal skale, s sekiro lomil in jih drobil ter obdeloval zanove zidake, ki jih je kar sproti zlagal v nov temeljni zid.Šele v trdi temi je z zidanjem nehal, utrujen odšel v svojoutico in zaspal brez sanj, zato je ob zori vstal ter spočitin dobre volje odšel takoj na delo.

Njegovo včerajšnje zidanje pa je bilo zopet porušenoprav tako kot delo prvega dne. Pograbila ga je sveta jeza,ko je zagledal zelenega zlodeja.

»Poberi se od tod, hudič!«

»Ali si kaj jezen, puščavnik?« ga podraži oni.Puščavnik pa se brž pomiri in mu odvrne:»Če je taka božja volja, da me dobri Bog skuša v moji

potrpežljivosti, čemu bi se jezil? Česar ni, to še bo!«»Tudi jaz prav tako mislim; česar še ni, to še prav

gotovo bo! Napraviva pogodbo; jaz ti Čez noč sezidamcerkev, ti pa mi prepustiš prvega romarja, ki pride vanjo!«

»Ne, nikoli!« odločno odbije puščavnik zlodejev predlog. »Kar ni moje, tega ti ne morem dati za plačilo, ro

marjeva duša je božja, ne moja, da bi zanjo lahko s tebojbarantal! — Poberi se od tod, hudič, ti pravim!«»Pojdem, a še pridem!« se zlodej zlobno zakrohota.Puščavnik se zopet odpravi na delo kakor prejšnja dva

dneva. Zdaj ga je začelo močno skrbeti; saj ne bo mogelizpolniti svoje zaobljube, če mu bo hudobec sproti vsakonoč porušil, kar bo on s trudom čez dan sezidal. V večernizarji je prenehal z zidanjem, pokleknil ob njem in molil:

108



»Ljubi Bog, daj mi zdravja in moči, da izpolnim danozaobljubo, če ti je prav, da na tem izbranem prostorusezidam cerkev. Ne daj pa, da bi zlodejevi skušnjavi

podlegel! Kaj naj storim? Svetuj mi, veliki Svetovalec!« V tem hipu se mu je v srcu oglasil božji glas:»Napravi, kakor veš in znaš; toda vedi, prvi romar

ne bo imel duše!«Potolažen je puščavnik legel na svoje trdo ležišče in

zaspal. V sanjah se je znova boril z zelenim zlodejem zazidavo zaobljubljene Bolfehkove cerkvice, za katero jeskušnjavec zahteval prvega romarja . . .

Ves utrujen je zarana spet vstal, se z jutranjo roso

umil ter se je napil, da je bil ves čist kot njegova duša.Ko pa je videl svoje včerajšnje zidanje znova porušenoin zidno kamenje razmetano, ga je zgrabila sveta jeza,da je zakričal v goščavo;

»Zdaj mi je pa že dovolj, hudič!«Zlodej se takoj prikaže; smejoč se mu, ga skuša:»Ali si kaj jezen, puščavnik?«»Kako ne bi bil jezen, če je pa božja volja, da tukaj

pozidam cerkvico, ti mi pa vse sproti porušiš!«

»Če je taka božja volja, napraviva pogodbo: jaz tebicerkev, ti meni romarja! — Če tega ne maraš, boš ževidel, kateri izmed naju je močnejši!«

Zdaj se je puščavnik spomnil božjega glasu, ki se mu je sinoči oglasil v srcu in mu dejal, da prvi romar ne boimel duše.

»Potem je taka božja volja, da sprejmem zlodejevoponudbo!« premišljuje puščavnik ter se brž odloči.

»Dobro, sprejmem tvojo ponudbo: ti meni cerkev, jaz

tebi prvega romarja!«»Velja! A pomni, jaz se bom najine pogodbe natančnodržal!« je zapretil zlodej.

»Jaz tudi!« je odvrnil puščavnik, odšel v svojo uticoin molil ves dan, vso dolgo noč, da prvi romar v resnicine bi imel duše ...

Vražji stavbenik pa je zažvižgal in pri tej priči se jeiz gozda vsulo toliko zelencev, zlodejev, da jih je bilo nacerkvenem stavbišču kot listja in trave. Zlodej pa jim

veli, zakaj bil je njih poveljnik:.

109



»Na delo, peklenski zidarji! Še to noč mora stati natem kraju cerkev! Za plačilo pa vam dam prvega romarja,ki stopi v novo romarsko cerkvico. Na delo torej!«

Zdaj so se množice zelenih hudobcev razdelile v manjšeskupine ter ročno odšle na delo.

Prvi oddelek je v klancu lomil kamenje, obdelovalpečine ter obsekaval zidake in jih nosil na kup na stavbi-šče. Druga vražja skupina je drobila odkrušeno kamenjein grušč v pesek, ga presevala na železnih sitih in ga vozilana lesenih vozičkih na stavbišče. Tretja množica je v kamnolomu lomila beli apnenec, zidala apnenico in v njej žgalaapno. Še vsega vročega so odnašali dol k studencu in gav globoki jami gasili. Četrta skupina je podirala smreke

in macesne, klestila veje in sekala vrhove; s sekiramitesačami jih je tesala v brune za strešno ogrodje in stolpnistol, ter žagala plohe v deske za cerkvena tla, klopi, oknain vrata. Manjše število kamnolomcev je lomilo pohorsltiskrilavec in ga cepilo v strešnike. Tam na stavbišču pa

je velika skupina peklenskih zidarjev mešala pesek inapno v malto, jo podajala zidarjem, ki so zidali in bokalistrop ter gradili širok in težak zvonik.

Delo je šlo spod rok, da je bilo veselje. Zlodej pa jih

je še vedno priganjal k delu, ker se je bal, da cerkev nebi bila čez noč postavljena.

Puščavnik pa je vso noč prebedel v samotarski uticiin prisluškoval udarcem vražjih zidarjev in mizarjev terkrovcev.

Ko je prvi jutranji svit skočil na temnomodro Pohorje, je tam pod Reškim vrhom našel novo planinsko cerkvico,ki so jo čez noč sezidali peklenščki. Na tej senčni stranistrmega Pohorja je bila sredi globokih črnih pragozdov

edina.Zlodej je takoj stopil pred puščavnikovo utico in gapoklical:

»Dobro jutro, puščavnik! Cerkvica je sezidana!«Puščavnik se je prikazal iz svoje utice in oba sta šla

proti novi cerkvici, ki se je v jutranji zori bleščala medtemnomodrim mrakom, umikajočim se vedno globlje podzelene veje.

»Jaz sem držal dano besedo!« se je pobahal zlodej.

110



»Jaz jo pa še bom!« se je odrezal puščavnik.Oba stopita tedaj v novo cerkvico in se skrijeta v

temen kot, da bosta nemoteno lahko opazovala in videlaprvega romarja, ki bo prestopil cerkveni prag novega

božjega hrama.Nestrpno čakata in čakata. Dolgo ni bilo nič, naposled

pa se na pragu cerkve prikaže - volkz ugrabljenim ja-gnjičem prek hrbta. Volk se zavlečev temen kot in vrže jagnjiča predse

na cerkvena tla.Tedaj pa stopi

predenj puščavnikter mu vzame jagnjiča, zlodeju paveli:

»Dar je moj,romar pa tvo j! . . . Vzemiva si vsak

svoje, vse po pogodbi!« In puščavnik stisne mrtvega

jagnjiča na svojeprsi ter stopa počasi proti vratom.

Zlodej pa se jemočno razjezil, ker je bil tako strašno ogoljufan za dušoprvega romarja; zažvižgal je na prste in že se je vsulo

v cerkvico toliko zelenih' peklenščkov, da je bila cerkevna mah polna.»Tu imate svoje plačilo — volka!« jim veli.Peklenska drhal se je ročno vrgla na prestrašenega

volka ter ga pri priči raztrgala na tako drobne koščke,da je vsak zelenec dobil komaj eno samo dlako.

Za njihovega poveljnika pa še dlake ni ostalo, zato se je nad vsem tako ujezil, da je planil kar skozi zid, in tedaj je nastala velikanska luknja, ki je ostala še stoletja . . .

111



Pred cerkvijo ga je puščavnik počakal in mu skromnodejal:

»Zdaj sva šele videla, kateri izmed naju je bil ne

močnejši, temveč pametnejši!«Zlodej je od jeze in sramu samo zatulil ter pri pričizginil: na Pohorju ni hotel sezidati nobene cerkvice več.

Puščavnik pa se je dobremu Bogu zahvalil za njegovopomoč in nasvet; hodil je vsako jutro in vsak večer molitv novo cerkvico, ki jo je posvetil svojemu varuhu, svetemuBolfenku, ter živel samotno življenje pohorskega puščav-nika do svoje smrti.

*

Od takrat so pretekla že stoletja; sto in sto planinskihneviht je divjalo čez Bolfenkovo cerkev na severnem Pohorju, ki se je v mladem letu že sto in stokrat obleklo vzeleno obleko. V jeseni je tam okrog gorelo bukovje kotnebo v večerni zarji, pozimi pa se je obleklo v debel zimskikožuh, ki se je v planinskem soncu blesketal kot z biseriin dragulji posut, da je ljudem jemalo vid.

Dandanes pa je cerkvica že skoraj vsa porušena, kajti

zlodej jo hodi ponoči rušit; vsako noč odkruši kak kameniz cerkvenega zidu. Le kapelica, kjer je nekoč bil glavnioltar, in debeli, široki zvonik še stojita; med njima pa sezlodejeva luknja sredi zidu vedno bolj veča. Bolfenkovacerkvica sameva ter se podira tam na severnem pobočjugozdnatega Pohorja, ker vrag jemlje to, kar je zlodejpostavil.

112



A K L A D

B A J K A

V južno pobočjepohorskega Velikegavrha so se v teku stoin stoletij zajedli gorski potoki, ki so v pla

ninskih neurjih kothudourniki poglabljali svojo strugo vednobolj v samo granitnoosrčje zelenega Pohorja. Cim večji so .bili in čim niže so tekli, tem globlje so bilenjih grapaste struge.

Med njimi pa so nastajali padajoči grapasti hrbti s širokimi pobočji ter s kopastimi planjami in planicami. Tegorske struge s svojimi hudourniki so žive meje med pohorskimi vasicami, ki čepijo v planinskem soncu, v zimskih vetrovih, v dišečem pošumevanju globokih, črnihsmrekovih in hojevih gozdov.

Med gorskima potokoma Oplotnico in Cadramščico sedviga strmo padajoči pohorski izrastek VeUkega vrha;na njegovem razglednem slemenu čepi vasica Kebelj zdvema gradovoma; zgornji grad se dviga na vrhu nadvasjo, spodnji grad pa leži sredi strmega pobočja podvasico. Tik nad Kebeljskim potokom se je v vijugah vzpenjala stara cesta dravinjskih romarjev k Svetim Tremkraljem, v Ruše, Puščavo in k Sv. Arehu.

Po tej stari cesti so pred mnogimi stoletji pojoč romali pohorski in dravinjski božjepotniki, noseč s sebojna tisoče in tisoče svojih križev in težav, želja in prošnja— srebra in zlata za cerkveni zaklad Pohorske Marije.

8 Pohorske bajke 113



V obeh kebeljskih gradovih pa sta tiste dni prebivalakebeljska graščaka, brata. Kot roparska viteza sta s plačanimi hlapci prežala na romarje ter jim s silo in zvijačoodvzemala srebro in zlato, namenjeno zakladu Pohorske

Kraljice v Puščavi onstran glavnega gorskega hrbta.Roparski plen sta si razbojniška viteza lepo bratovsko

delila, zajete bogatejše romarje pa odganjala v spodnjigrad, od tam pa po strmem podzemeljskem hodniku vzgornji grad, ki je čepel kot velikanski okrogel stolp pravna kopi Kebeljskega vrha. Tam sta jih vrgla v globokoklet, grajsko ječo, iz katere ni bilo več izhoda pod zlatosonce.

Razbojniški hlapci obeh roparskih vitezov pa so na

stari poti prežali na romarje; preoblečeni so bili v delavce in drvarje, ki so popravljali in nadelovali cesto vklancu in se zapletli z vsakomer v pogovor. Pri komer sozaslutili denar, so ga lepo povabili medse . . . Posebno trikrat na leto je bila cesta v klancu pod spodnjim gradom

• polna; to so bili romarski dnevi pfed velikimi cerkvenimishodi pri Treh kraljih, pri ruški Mariji in pri Svetem

Arehu; trije tedni pred temi prazniki: — trikraljevsko,ruško in areško nedeljo.

Nekoč pa prijaha po romarski cesti mlado dekle. Graščinski hlapci, plačani napadalci kebeljskih roparskih vitezov, jo ročno ustavijo; dva sta zgrabila konja za uzdo,drugi pa so lepo romarko potegnili iz sedla na tla.

»Pustite me, pustite me!« je kričalo dekle.Grajski hlapci pa so se ji krohotali:»Ostani, lepa romarka, malo med nami!«»Pustite me, da nadaljujem svojo pot!« jih je prosila

mlada j ah alka.

»Kaj si gluha, da nisi čula? Ostaneš pri nas!« so sesurovo drli nad njo. »Kam pa hočeš, in še sama?«»Na romanje k ruški Mariji! — Pustite me! — Kaj

hočete od mene?«»Denar in tebe, lepo romarko!«»Denarja nimam! Pustite me, na pomoč, ljudje božji!«

je zavpila na vse grlo ter se jim zaman skušala iztrgatiiz razbojniških pesti.

Vtem pa že zasliši peketanje; od spodnjega gradu pri-

114



dirjata dva konjenika. Hrupno in sunkovito zaustavitasvoja konja, potegneta iz nožnic svetli sablji ter navalitana napadalce ...

»Komur je življenje ljubo in drago!« je vpil prvi in

mahal nad hlapci, toda udarca ni zadal niti enemu.»Stran roke od tega dekleta, kdor hoče še nositi glavo

na vratu.« Tudi ta ni, za čudo, zadel.Napadalci so mlado romarko pri priči izpustih ter se

počasi poskrili za smrekovim koševjem in jelševim grmov jem; roparska viteza pa sta zdajci skočila s konj na tlain planila k mladi romarki:

»Ne bojte se naju! Viteza sva! ...«»Pojdite z nama v najin grad nad cesto, da se malo

oddahnete in otresete strahu!«Popeljala sta jo k njenemu konju ter jo dvignila inposadila v sedlo, nato pa še sama urno zajahala; vsi trijeso nato odjahali po klancu' nad strmim travnikom protispodnjemu gradu. Tam sta ji znova pomagala iz sedla,privezala vse tri konje k lesenemu drogu, nato pa jo popeljala prav h gradu. Šele zdaj je mlado dekle zapazilo,da v grajski steni ni vrat; v pritličju ni niti oken, le vprvem nadstropju s o . . . Srce se ji je strašno stisnilo, da

je znova od strahu zaječala.Eden vitezov je potegnil za skriven ročaj v zidu in vgradu je skrivnostno zazvonilo; drugi vitez pa jo je tolažil:

»Nič se ne bojte! — Kakor ste sami pravkar videli, je tod polno razbojnikov in tolovajev, zato najin gradnima pri tleh nobenih vrat ne oken, da sva pred roparskimi napadalci popolnoma varna!«

Zdajci pa zaškriplje nad njim majhen, lesen pod inse ustavi pri zemlji. Viteza potisneta plašno dekle pred

seboj na lesena tla, viseča na debelih vrveh, in, ko sta šesama stopila k njej, se je preprosto dvigalo škripajočedvignilo in se ustavilo pred vrati v prvem nadstropju.

Tedaj so vsi trije stopili v lepo grajsko sobano, polnobogastva in razkošja. Mlada romarka se je vsemu silnozačudila:

»Toliko lepot in dragocenosti v tem divjem kraju, kjercestni roparji napadajo mirnega romarja? Vidva pa karsama s tem bogastvom?«

8* 115



Roparska viteza sta se spogledala in že je prvi odvrnil:

»Prav zaradi teh številnih romarjev živiva v tej gorski divjini, da jim pritečeva na pomoč. . . Da pa se raz

bojnikov, tolovajev in roparjev ubraniva, živiva v gradubrez glavnih grajskih vrat in prizemskih oken, kakor steže sami bili pravkar opazili!«

»Tako je, prav tako!« mu je pritrdil brat.Ponudila sta ji mehak sedež ob oknu.Utrujena je sedla in pogledala skozi; na nasprotnem

bregu se je razprostiral za sončnozelenim pašnikom črnles; vedno više se je vlekel navzgor po strmem pobočju,pod sam Veliki vrh, pod katerim je iznad jelovih vršičkov

molel stolp trikraljevske cerkve. Na drugi strani pa jeta divji, čudovito lepi gorski svet strmo padal nekam vgozdne globine kraj gorskega potoka.

Zdajci pa se lepa romarka zdrzne; pogled ji je padelna tisto mesto, kjer so jo bili še pred kratkim napadlicestni roparji. . . Prestrašena od strašne groze ni moglaverjeti svojim očem; videla je, kako se ponavlja strašniprizor, iz kakršnega se je ona pred dobro uro rešila. . .Napadeni romarji kriče, prosijo in kličejo na pomoč, a

zaman. . . Vzdrami se kot iz strašnih sanj ter zakliče vitezoma:»Cestni roparji so pravkar znova napadli romarje! Ali

jih ne gresta branit?« Viteza sta se namrdnila in skomizgnila z rameni:»Vsakemu pa res ne moreva priteči na pomoč! Se jih

bodo že kako rešili, sicer pa je bolje, da greste od oknaproč; napad vas preveč razburja!«

In potegnila sta jo skoraj s silo stran.

Vtem pa se bliža gradu hrup in trušč in že pozvoniskrivnostni zvonec.»Vdrli bodo!« je v strahu zakričalo dekle.»Nikar se ne bojte! Ne bodo ne!« . . . jo tolaži prvi

vitez in skrivaj pomežikne svojemu bratu, kot bi spraševal, kaj in kako bi zdaj.

Zvonec znova zazvoni, krik je že pod gradom.»Torej so romarji pribežali semkaj iskat zavetja in

pomoči pred razbojniki!« premišljuje lepa romarka.

116



Vik in klici na pomoč so vedno glasnejši in že se predvrati prikažejo divje glave, nato prsi, noge... in že sovstopili razbojniki ter pred viteza sunili dva romarja.

»Tule ju imate! Menda sta hudo bogata! Dober plen

bo danes!«Na vitezov migljaj so se njegovi hlapci takoj umaknilina dvigalo in so se spet pogreznili ob grajski steni. Tudieden obeh bratov-vitezov je šel z njimi.

»Usmiljenje, usmiljenje!« sta prosila romarja na kolenih pred vitezom.

On pa je grozeče zakričal:»Denar sem ali pa sta ob življenje!«Lepi romarki se je stemnilo pred očmi in, ko se ji je

znova zjasnil pogled, je videla, kako vitez jemlje romar jema denar, pobira verižice, trga uhane in prstane; vsesamo čisto zlato in srebro. In še ju pretepa, še išče inkriči nad njima:

»Več nimata, ha? Sta skrila? — Nu le počakajta! Obdenar sta že, ob življenje pa še bosta, če mi takoj nepovesta, kje imata še ostalo!«

»Ničesar več nimava. Vse zlato in srebro, ves Marijinzaklad je že v vaših rokah!« sta mu jecajoč zagotavljala.

»Ves Marijin zaklad? Ha-ha-ha!« V tem trenutku je mlada romarka klecnila, se onesvestila in padla po tleh kot slabo prislonjena žrd. Vitez se je vprašujoče ozrl, ko pa je videl ležati na tleh nezavestnodekle, je planil k njej, pokleknil in začel z ropanjem; zvratu ji je utrgal verižico, pobral ji je uhane, prstan in zapestnico, nato pa segel Še v nedrje ter potegnil izza njegakar celo vrečico ...

Surovi prijemi njegovih grabežljivih rok so onesve-

ščeno romarko vzdramili.»Pusti mi to! To je namenjeno Mariji, za zdravje mo jega očeta . . . ! « je obupno zakričala.

»Marija ne potrebuje zlatih verižic!« ji je zabrusil prvivitez v prestrašeni obraz. »To zlato in srebro potrebujevamidva! Ha-ha-ha! Za najin Marijin zaklad!« se je norčeval.

»Ne norčujte se, ne ropajte teh stvari, ki so bile namenjene Mariji! Vam bodo prinesle le nesrečo!« mu jezagrozila romarka.

117



»Marijin zaklad pa nesrečo? Meni in nama? Vama pačin tebi tudi!« je grozil prvi vitez vsem trem.

Lepa romarka se je zgrozila ob misli, kako je bila napadena, kako sta jo ta dva viteza le navidezno rešila iz

rok tolovajev, ki pa so le njuni hlapci, plačanci.»To je le navaden ropar, ne vitez! Marija, pomagaj

mi! Maščuj me!« je ihtela romarka na tleh.Roparski vitez pa se ji je le posmehljivo namrdnil,

udaril trikrat s peto ob tla in že so se prikazale skoziodprtino tal v temnem kotu divje glave njegovih hlapcev. Namignil jim je in že so razumeli gospodarjevo kretnjo : planili so nad oropance, jih zgrabili in odvedli s sebojskozi odprtino po stopnicah navzdol v temno prižemi je

roparskega gradu.Oropani jetniki sprva niso mogli zaradi popolne teme

ničesar videti; šele tedaj, ko so si roparski hlapci prižgalismolnice, suhe treske in treščice, so zagledali pred sebojzidan vhod v podzemeljski hodnik. Hlapec plameničar jestopal prvi ter svetil vsem ostalim za seboj.

Sele sedaj so zapazili, da ne hodijo po podzemeljskemhodniku, temveč le skozi poševen rov navzgor po strmemstopnišču, vsekanem kar v zemljo. Vlažen, plesniv zrak,

smrdeč po trohnobi, po neprezračeni zemlji jih je dušil,da so vedno bolj kašljali.

»Le kašljajte! Dokler boste kašljali, boste še pri življenju; ko pa ne boste več kašljali, vas ne bo več medživimi!« jih je tolažil prvi hlapec, plameničar. Hlapci paso jih na pol vlekli, na pol suvali in potiskali pred seboj,vedno strmo navzgor po vlažni zemlji skozi zatohli rov.

Prve smolnice in treske so dogorevale in plameničar- jevo utrinjanje ni nič več zaleglo.

»Prekleto, zdaj bomo še v temi!« so preklinjali razbojniki in še bolj surovo ravnali z ujetniki. Spotaknil se je zdaj eden zdaj drugi, zdaj tu hlapec zdaj tam jetnik. V temi in pod zemljo so si bili podobni, čeprav neenaki:prvi jetniki, drugi jetničarji; prvi so natihoma prosiliMarijo za pomoč, drugi pa so preklinjali in klicali samegapeklenščka.

Zdaj so hlapci jeli preklinjati še plameničarja, ker jevzel s seboj premalo suhih smolnatih tresk, oni pa jih je

118



prav tako klel in jih rotil, da morajo vsak čas priti vgornji grad. In res, že se je čistil zrak, da so laže zadihalatesna pljuča, že se je trda tema razredčila v somrak; koso zadnjič zavili na desno, so že vsi mežikali, ker so jih

oči, nevajene svetlobe, ščemele. Srca jetnikov pa so sil-neje razbijala. Vsi trije so trepetali pred neznano usodo,ki jih čaka ...

»Kam nas vlečete?«»V gornji grad! Kam drugam si pa mislila?« se je

obregnil jetničar.»Kaj bo tam z nami?« sta komaj izdavila romarja.»Nič ne bodita preradovedna! Vse zvesta ob svojem

času, ko boste čepeli v ječi tega mučen iškega stolpa. Ha-

ha-ha!« jih je zasmehijivo tolažil zadnji hlapec in jih jelznova suvati.

Medtem so dospeli v grajske ječe gornjega kebeljskegagradu; to je bil le velikanski okrogel stolp s sila debelim zidovjem. Ko so se odprla težka železna vrata, jebušknil proti njim strahoten zrak, mrliški smrad. Jetni-čarji so jih krohotaje se sunili v smrdečo temo.

»Le naprej, vi živi mrliči in vi mrtvi ljudje!« Zatresk-nili so vrata za njimi; smrad in — nekaj živih mrtvecev.

Le-ti so se zgrozili nad novimi prišleci, ki so zdaj šezdravi in polni življenja, a ki bodo prav kmalu le še životarili kot mrtvaki, željni belega dne, polni groze in strahupred počasnim umiranjem, pred strašno smrtjo od gladuin gnilobe.

Tako so izginjali dravinjski romarji, namenjeni čezpragozdno Pohorje v Puščavo, v Ruše ali pa le k Arehuin k Trem kraljem.

Sprva so ljudje mislili, da so v pohorskih goščavahzablodili — brez hrane umrli od gladu, ali pa so jih napadli rjavi medvedje, volčja krdela. Sčasoma pa so jelekrožiti čudne govorice o kebeljskih grajskih lastnikih, tembolj, ker so nekateri pastirji, lovci in drvarji često slišaliiz gradu prestrašene klice na pomoč, tako strašne inobupne klice, da so rezali do samih kosti. In govorice sonaraščale ter se širile: kebeljski gospodje niso vitezi, temveč gozdni in pocestni roparji, ki napadajo verne romarje

119



1

na božji poti, jim odvzemajo srebro in zlato in dragocenosti, namenjene Mariji v dar.

Razburjenje se je širilo, naraščala je sveta jeza medpoštenimi Pohorci in Dravinjci. Naposled so se zbrali,

oboroženi s kosami, motikami, sekirami, krampi in cepini,ter se po mačje splazili ob obeh straneh Kebeljskegapotoka in stare ceste ob gorski strugi. Poskrili so se vgozdovju; po cesti so poslali dva romarja, sami pa prežaliv zasedi.

Romarja počasi stopata po poti, pojoč Marijino pesem,ki se trga v smrekovju in lovi po črnem skalovju in sezgublja v skrivnostnem šumenju gorskega potoka.

Nenadoma romarska pesem potihne, kot bi se pretr

gala, skozi vonjajoči gozd pa se utrga strašen klic napomoč, klic poln groze. Oboroženi Pohorci in Dravinjciplanejo iz skritih zased na grajske hlapce.

Borba je bila kratka: romarja osvobojena, plačani napadalci pa zvezani na tleh, preklinjajoč viteza in rotečoborožene domačine, da naj jih izpuste; da jim pokažejoskriti ročaj za zvonec za zidno dvigalo, da jim predajooba roparska viteza, da rešijo ugrabljene romarje iz grajskih ječ in mučeniškega stolpa, da jim pokažejo zaklad . . .

Pohorci in Dravinjci pa jim niso zaupali, zato so odvzeli vezi le enemu samemu grajskemu hlapcu, da jih bovodil v spodnji grad, kjer živita sama roparska poglavarja.Gnali so ga pred seboj kot svojega vodnika ter tako dospeli pod grajsko zidovje. Tam je vodnik segel v zid terizvlekel navaden kamen; za njim se je pokazala zidnaodprtina in. v njej ročaj. Potegnil je zanj in znotraj jezazvonil zvonec kot vedno, kadar so se bili vrnili z roparskega napada.

V tem trenutku je nad njihovimi glavami zaškripalozunanje dvigalo, toda se pri priči zopet ustavilo; zvezanihlapec je zagnal svarilen krik in vik:

»Ujeli so nas! Rešite naš zaklad!«Skozi okno sta se za hipec pokazali glavi roparskih

vitezov ter brž izginili, kajti pod gradom je bila tuja insovražna množica oborozencev in se je še večala, zakajzdaj so prišli pod grad že tudi vsi oni, ki so napadli grajske hlapce. Roparji so ležali zvezani na tleh in kričali.

120



Napadalca so poskušali plezati po neometanih zidovih,toda po navpični steni do prvega nadstropja je bilo vendarle previsoko in prestrmo. Že so jeli znašati posekanadrevesa ter jih prislanjati ob grajski zid; prvi napadalci

so že plezali po deblih in vejah, da bi dosegli v nadstropjuokna in dvigalo.Tedaj pa se je skozi okna privalil gost dim, za njim

pa so švignili ognjeni zublji.»Viteza razbojnika sta grad zažgala!«»In bosta sama v njem zgorela!«Zvezani tolovaji pa so se škodoželjno posmehovali:»Ne bosta gorela ne! Saj bosta ušla po podzemelj

skem rovu na gornji grad! Ha-ha!«

V četverokotnem gradu se je ogenj širil s silno naglico: že je rdeči petelin poskočil na vrh grajske strehe.Kaj čuden je bil pogled na ta goreči grad; bil je podobenorjaškemu dimniku, iz katerega švigajo visoki plameniin nosijo iskre, kot bi se bil v njegovi notranjosti odprl'sam pekel.

Spodnji grad je gorel in napadalci so bili brez moči,saj nihče ni mogel vanj vdreti, ker grad v pritličju ni imelne vrat ne oken, v nadstropno višino pa nihče ni mogel.

Čez čas se je zrušila streha, nato je zgrmelo še nadstropjein ostalo je le četverokotno zidovje, iz katerega se ječrno kadilo ter vroče žarelo.

Domači napadalci so se zdaj podali po zelo strmembregu proti gornjemu gradu, ki je čepel na kopi Kebeljskega vrha, sredi gostega gozda. Ta grajski stolp pa jebil ves okrogel in prav tako pri tleh brez vrat in oken;le visoko pod okroglo streho je bilo nekaj strelnih lin.Tudi do teh ni bilo moči splezati brez visokih lestev; takihpa ubogi kmetje niso premogli. Razkropili so se po grajskem gozdu okrog okroglega stolpa ter skrbno pretaknilivsako jamo, vsako ped le malo bobnečih in pojočih tal,da bi morda staknili skriti izhod. Toda vse iskanje in vesnjihov trud je bil zaman; nikjer niso našli nobenih vratič.

Planili so nad zvezane hlapce, da jim pokažejo skrivenvhod v grajski stolp, toda ti so drug za drugim zatrjevah:

»To je mučeniški stolp, ki je brez izhoda!«»Izhod mora biti nekje!«

121



»Že, a ta je v spodnjem gradu! — Viteza sta se pravgotovo po podzemskem rovu zatekla sem gor, kjer jenad kletnimi ječami, grobovi živih mrtvecev in mrtvakov,

tudi okrogla soba, primerna za zasilno bivanje,« je povedal najzgovornejši grajski hlapec.»Potemtakem nam ne moreta uiti?«»Če sta za seboj zasula vhod podzemeljskega stopni

šča, potem sta oba ujeta in živa pokopana, kot so biliživi pokopani tudi vsi romarji.«

»Treba ju je torej le stražiti!« so sklenili kmetje inse razdelili v dve skupini; ena je obkolila gornji grad,druga pa se je podala k spodnjemu, da zastraži vhod

morebitnim beguncem.Daleč naokoli se je kot blisk raznesla vest, da vrliKebeljčani stražijo v okroglem stolpu svoja graščaka,roparska viteza, katera čaka ista usoda, kakršno sta delila med pobožne in nedolžne pohorske romarje.

Stražili so in stražili, saj so često ob strelskih linahopazili kak bled in prestrašen obraz.

Neko strašno noč pa, ko se je z vitanjskega kota pri-podila planinska nevihta, je treskalo in grmelo, kot bibil sodni dan; burja je lomila smreke in jelke, strele sorazčesavale drevesa od vrha do tal. Opolnoči pa se je razparalo nebo in nebesni plamen je švignil v okroglo strehookroglega stolpa; strela je zažgala mučeniški stolp in nadkebeljska roparska viteza je prišel sodni dan.

Ujeta sta živa zgorela nad strašnimi grobnicami grajskih ječ, v katerih so v popolni temi od gladu umirali nedolžni romarji.

Stražarji so z grozo strmeli v božji ogenj, ki je uničilta mučeniški stolp, ter šepetali:

»Sam Bog ju je kaznoval ter maščeval nedolžne Marijine romarje!«

Gornji grad je gorel vso noč in še ves naslednji dan.Tedaj so domači stražarji rešili jetnike, kolikor je biloše živih, ter zapustili ta strašni kraj, ujete roparje paodgnali v grajske ječe oplotniškega gradu.

Pohorske romarske poti so bile zopet varne. V gornjem gradu, ki so ga Kebeljčani nazvali Muče-

122



niški stolp, pa so vsako noč goreli gozdni plamenčki,včasih mračno modri, včasih ognjeno rdeči, med njimi pavselej tudi zlatorumeni! Vsi domačini, prav kot vsi pohorski romarji so vedeli:

»Ti gozdni plamenčki so romarske duše!«»Zlatorumeni plamenčki, to so cvetovi Marijinega za

klada!«»Da, tako bo; zakladi cveto, romarske duše pa pla-

menčkajo, ker so zgorele v božjem ognju!« Vsi so to vedeli in vendar se teh Marijinih zakladov

ni polakomnil nihče, nobeden Pohorec. Bajka o teh zakladih pa se je med romarji in božjepotmki širila kot živoljudsko izročilo, prav kot resnična vest o kebeljskih ro

parskih vitezih.Nekoč pa je prišel iz Dravinjske doline Kebeljčanom

neznan'kmet; vola sta pripeljala prazen voz, kot bi šelz njim v planino po plohe. Ta voznik pa se je namenil narazvalino kebeljskega gornjega gradu; vola je izpregel,da sta se pasla po gradu, voz pa je potegnil samotež vsmrekovo koševje, sam pa se podal v razvaljeni Mučeniški stolp iskat Marijinih zakladov.

Kopal je in iskal, toda bilo je vse zaman. Prenočil je

kar v gozdu in tedaj je videl goreti in cveteti romarskezaklade; dobro si je zapomnil prostor in ga zaznamovals smrekovimi vejami.

Vso noč je cvetel Marijin zaklad, vso noč so plamenč-kale romarske duše. Neznani kopač in iskalec pokopanegazaklada vso noč ni zatisnil očesa.

Ko se je zdanilo, je šel z motiko in krampom nadzakopani zaklad. Kopal je in kopal, odmetaval zidno kamenje, oglje zgorelih brun, ožgani pesek razpadlega zad-

nega ometa, ril prav po tistem kraju, kjer je ponoči videlcveteti zaklad in kamor je vrgel smrekove vršičke inkrižce zelenih hojk.

A vse kopanje, ves trud je zaman, zaklada ni in ga ni.Tedaj iskalec zaklada poklekne in moli:»Ljuba Marija, pomagaj mi, da najdem tvoj zaklad,

da ga bom lahko izkopal. Polovico si ga obdržim, polovicopa dam tebi, ki ti je bil po romarjih namenjen! To tiobljubljam, le pomagaj mi, da ga najdem!«

123



Napoti se znova na delo; koplje in koplje, odmetavakamenje, pesek in oglje, in res...

Kar zadene kramp ob nekaj trdega, pri tem pa je zazvenelo, kakor bi udaril ob železen kotel.

»Zaklad sem zadel!« je zakričal od samega veselja in jel z lopato odmetavati, kot bi bil ponorel od same nestrpnosti. In znova je kovinsko zazvenelo, to pot še lepšein čisteje kot prvič.

»To zveni zlato, Marijin zaklad!« mu je igralo srce.Še nekaj lopat in že se je zableščalo zlato in srebro:

zlatniki in srebrniki, prstani in uhani ter verižice, obeski inzapestnice. Te bleščeče dragocenosti so mu jemale vid, kotbi bil pol dneva gledal v samo sonce. Z rokami si je zakrilboleče oči, nato jih je le na pol odprl, z roko pa segel vzaklad.

»Ah, zaklad, moj zaklad!«Ko se ga je nagledal in nabožal, se je znova lotil dela,

kopal je z vso silo in hitel, samo hitel z delom, da bi čim-prej odkopal kar celo kad z zakladom, ki sta ga roparskaviteza skrila zase . . .

Ko je bila kad z zakladom odkopana, je nastala novazadrega; bila je tako težka, da je ni mogel niti premakniti, kaj šele jo spraviti na svoj voz. Toda brž se znajde:

treba bo pač zaklad predejati, prazno kad skotati na vozin zaklad znova predevati.»Malo zamudno delo, a zato tem prijetnejše, takole

broditi med zlatimi verižicami in v rokah prekladati suhozlato in srebro!« se je tolažil, smehljajoč se zadovoljno.

Kad je bila kmalu izpraznjena; naložil jo je na vozter spet znosil ves zaklad vanjo. Pokril jo je s kostanjevim in bukovim listjem, ki ga je pritrdil še s praprotjo invejicami.

»Da ga kdo ne vidi!« ga je hudo skrbelo. Zapregel je vola ter ju z bičem pognal. Vola sta se z nogami uprlav zemljo, napela močna vratova in potegnila; voz s kadjose je jel premikati.

Na mali ravninici je vola ustavil; vozna pot bo odslejpočasi padala navzdol po globokem klancu, zato je kadz verigami porajkljal, da mu ne bi silila na prvi podelvoza. In zopet je pognal.

124



Vola sta počasi stopala ter vlekla težki voz, težji, kotpa če bi bil poln samih plohov ali rezanega lesa.

Kmet je ves čas skrbno stopal ob izkopanem zakladu,

držeč se kadi. Zdaj pa zdaj so mu prsti ušli med listjemin vejami v kad in, ko je otipal zlatnino in srebrnino, mu je srce burno zaplesalo in v glavi se mu je od sreče inbogastva kar temnilo, kot bi se mu bledlo.

»To bom bogat!«Zdajci pa se je zdrznil ob misli:»Ne bom tako bogat, kot bi lahko bil! Jaz, bedak ne

umni! — Mariji sem obljubil polovico zaklada!«Cim dalje je stopal ob vozu, tem bolj se je kesal, da

je Mariji toliko obljubil, in jel si je prigovarjati:»Ne, ne da ji polovice! — Nekaj moram vendar imetitudi za svoj trud! — Tretjino ji dam!« — »Ne, četrtina jibo zadostovala!« mu je zdajci z desne zašepetal nek duh.

Zganil se je in prestrašen pogledal na desno, da bividel, kdo mu je odkril skrivno željo kar na glas; a videlni nikogar.

»Ne daj ji četrtine! — Le nekaj verižic ji daj! Dovoljbo imela!« ga hujska nekdo z leve.

Zgrozil se je in se sunkoma obrnil na svojo levico, atudi tam ni bilo nikogar. Zdaj se je v njem začela borba:

»Dam ji! — Ne, ne dam ji!«»Prav imaš! Vse obdrži kar zase!« je slišal z levice.»Bil bi pač nor, če bi ji sploh kaj dal!« ga hujska

nekdo z desne strani. Vtem sta vola že stopala s klanca na položno ravnino

med samim sivim bukovjem. Nato pa se je vozna potpočez ujedla v hud breg; na eni strani brezni gozd navzgor, na drugi pa huda strmina navzdol. In prav ob tejstrani je stopal voznik, ves zatopljen v premišljevanje inoklevanje.

»Saj res, nor bi bil, Če bi ji kaj dal od tega zaklada!Saj ona ne potrebuje ničesar! Kupim ji težko svečo, pabo! In par očenašev bom zmolil! Da, molil bom rajši tembolj!« se je kmet v trenutku za trdno odločil.

V tem hipu pa se je zgodilo nekaj strašnega; vola sta

stopala preveč ob robu ceste, obe stranski kolesi sta zašli čezenj in voz se je nagnil. Verige in porajklji zarož-

125



ljajo, kmet zakriči nad voloma in podpira težko kad, dase ne b i . . . Toda voz strašno zaškriplje, telege in oje sev hipu zdrobe, tako da sta voliča odletela vsaksebi. Voznikse je bil oprijel priklenjene kadi, voz pa je jel drveti po

strmini navzdol, vedno hitreje in huje, da je kar žvižgalo.Kmet je zamešal, ker ni bilo večsile, ki bi bila vozlahko še ustavila;on pa je visel obstrani kadi, kot biga bile nevidnevražje roke z verigami priklenilenanje. Ko je zabliskovit hip odprloči, je videl predvozom debelo bukev. Ni še utegnilzamešati, ko se jevoz zadel ob bukovo deblo in se raztreščil. -Voznik je

obležal ob njem zrazbito glavo, kadpa se je kotala navzdol v grabo. Zaklad se je vsipal iznje ter pozvanjalmrliču.

Ob njem pa stase krohotala dva

zlodeja:»Še tebe naj pobere vrag, če je že naju!« je škodoželjno zavpil prvi.

»Zaradi tega prekletega Marijinega zaklada!« je dostavil drugi.

Bili sta pogubljeni duši obeh roparskih vitezov.

#

126



Čez Kebeljsko Pohorje je šlo že več^stoletij. Nad^prijazno pohorsko vasico in pod njo pa še dandanes strlepod modro nebo razvaline obeh kebeljskih gradov; naKebeljskem vrhu okrogel, razvaljen mučeniški stolp —Zajčji grad, in sredi brežnega travnika četverooglat Zbe-gov grad, ki zre s svojimi od ognja očrnelimi praznimiokni tja na sončni Modrič, na visoki planinski Kot pod

Velikim vrhom ter na stolp trikraljevske romarske cerkve.Kebeljčani pa še dandanes s ponosom pripovedujejo

o svojih davnih prednikih, ki so uničili svoja gospodarja,roparska kebeljska graščaka. Med pohorskimi romarji paše krožijo pravljice o cvetočem Marijinem zakladu na

Zajčjem gradu v kebeljskih strminah in o zasutem podzemskem rovu med obema grajskima razvalinama.Nad staro, zaraslo in opuščeno cesto pa so dravinjski

, romarji in pohorski božjepotniki shodili nove romarskepoti k Svetim Trem kraljem in mimo njih k Svetemu Arehu, v Ruše in k Devici Mariji v Puščavo, kadar jihpovabijo tri nedelje: areška, ruška in trikraljevska.

127



P O g T E L S K I Z A K L A D

r a d v a n j s k a b a j k a

ploh ali pa na nov štor ter zmolil

Pred davnimi leti je v pod pohorskivasi Radvanju živel ubog drvar, ki je hodil v skrivnostni gozd napravljično gradiščePoštelo drvarit inlesovat. O PoŠtel-skem gradišču jeslišal že toliko bajkin pravljic o strahovih, zelencu indivjem lovcu, o že

leznem vitezu, o čarovniški stari babiin o nevidnih psih,da je vsak večer poopravljenem delusedel na skladovnico drv, na ležečvsakokrat po en

rožni venec.»Da bi ne imeli vsi ti poštelski duhovi in vsa ta bajna

bitja do mene in nad menoj moči. Oče naš . . .«Tako je začenjal vsak rožni venec.Nekoč pa, na predvečer kresne noči — bilo je v gozdu

že precej somračno — ko se je vračal z dela in od večernemolitve sredi poštelskega gozda, se mu pri vratih pravljičnega gradišča nenadoma prikaže bela, bela žena. Pobožni drvar se je v hipu prekrižal in v roki trdneje stisnilsvoj molek; nevede se je ustavil ter odrevenel kot visoko

128



spodžagan štor sredi goščave. Bela žena pa se mu je približala ter mu spregovorila:

»Veren in pobožen mož si; morda si prav ti oni srečnež, ki bo dvignil poštelski zaklad iz pogreznjenih globin

ter rešil grešne duše, ki ga kot blodni duhovi čuvajo terprestrašijo vsakogar, ki bi se drznil približati se zlatemusvetlikanju in zakladnemu cvetenju.«

Prestrašeni drvar je dvignil roki v kretnjo, kot bi sebranil; tudi povedati je nameraval isto misel, toda neznana groza ga je stisnila za grlo, da ni mogel črhnitiniti besedice.

Hkrati je tudi bela žena dvignila roki ter mu s kretnjozabranila govoriti:

»Poklican si, da vidiš poštelski zaklad. . . Imaš dovoljčisto dušo, da ga boš lahko izkopal in dvignil . . . Rotimte pa, naj se zgodi kar koli, ne spregovori niti besedice,ker pri priči bi se začarani zaklad znova pogreznil inskril; nihče ne ve za kako dolgo.«

Drvar je ves prevzet pritrjevalno pokimal.Bela žena pa se je obrnila in ga s kretnjo povabila,

da ji naj po tihem in molče sledi. Pobožni drvar si je čezusta položil kazalec, z desnico v zraku naredil križ in v

mislih zašepetal: »Križ božji, pa pojdimo.«Na mah se je razdelila velika črna skala ter se ne

slišno razmaknila; skozi nastalo odprtino je planil taksvetlobni sij, da je prestrašenemu drvarju za nekaj hipovvzelo vid. Medtem se je odprtina še bolj razmaknila takov globino kot v širino in iz bleščečih in bajnih globin se je dvignila prelepa gozdna cerkvica.

»To je lovska cerkvica, ki se je pogreznila takrat, koso v njeno cerkveno grobnico položili zlato krsto pogan

skega kralja Atila. Na kraljevi zlati krsti ležita zlata kraljevska krona in zlata sablja... Za kraljevo grobnico pa je kraljeva zakladnica; v njej so tri velike kadi suhegazlata in čistega srebra. — Pojdi z menoj in videl boškraljevski zaklad. — Znova pa te opozarjam, da nečrhneš niti besedice, drugače se ves poštelski zaklad zopetpogrezne in znova zgine v zemeljskih globinah.«

Drvar, ves prevzet od lepote in bleska čarobne cerkvice, je molče prikimal in čez usta držal leseni križec rožnega




venca. Kot v sanjskih prikaznih je ves omotičen stopal zasvojo bajno vodiljo, belo ženo ...

Cerkvena vrata so se sama od sebe neslišno odprlain oba sta prestopila cerkveni prag. Duh po vlažni za

tohlosti mu je planil v obraz.Cerkvica je bila prazna, nobene žive duše nikjer. Pred

glavnim oltarjem je v kamnitih tleh bila bela plošča, ki jo je bela žena z neznatno lahkoto dvignila. Tedaj so seprikazale zidane stopnice, ki so ju vodile v cerkveno podzemlje, v kraljevo grobnico in iz nje v bajno zakladnico.

Sla sta mimo zlate kraljeve krste, na kateri se je velika kača bila zvila čez zlat meč v kraljevi kroni. Drvarjaso po hrbtu spreleteli ledeni mravljinci.

Toda strah in grozo je v hipu pregnalo njegovo začudenje, zakaj v cerkveni zakladnici so zrasle tri velikanske kadi, iz katerih so pod Črn strop žareli zlati odsvitikot pravljičnobajni stebri, ki nosijo velikanski kamnitnistrop. Na vsakem vrhu bajne kadi pa je čepel črn pes kotčuvar tega bajnega zaklada.

Bela žena mu namigne in mu dovoli:»Zajemi in nagrabi si srebra in zlata, kolikor te je

volja in kolikor ga boš mogel odnesti.«

Ubogega drvarja je bajno bogastvo poštelskega zaklada vsega prevzelo in zmedlo, da se je spozabil invzkliknil;

»Kolik zaklad! Koliko siromašnih drvarjev bi bilolahko srečnih!« V tem trenutku pa je ves bajni sijaj inpravljični blesk kraljeve zakladnice ugasnil, izginila jebela žena in z njo tudi bajna cerkvica. Drvarju se jezdelo, kot da se vse okrog njega pogreza, njega pa skrivnostne vile dvigajo. Od groznega občutka je zaprl oči, kot

bi bil slep in gluh za vse dogajanje okrog sebe.Ko se je Čez čas vzdramil iz čutne omotičnosti in nezavestne odrevenelosti, je stal zopet sam sredi nočnegagozda na Poštelskem gradišču; ves bajni poštelski zaklads pravljično lovsko cerkvico vred se je bil pogreznil; nadnjim sta se črni skali zopet združili v nedoločno gmotokakor poprej.

Šele zdaj se je drvar popolnoma zavedel ter se otreselčudnega strahu in groze; usekal jo je kar počez in bežal

130



s Poštelskega gradišča, kolikor so ga samo noge nesle. Ves znojen je pritekel v vasico Radvanjo ter naravnostv vaško gostilno, da si je s požirkom žganja poplaknil izgrla še zadnje ostanke strahu. V obraz pa je bil videti

tako prestrašen, da so se vsi pivci s krčmarjem vred karzazijali vanj.Preplašeni drvar pa je zdaj jel pripovedovati svoj ne

verjetno čudni doživljaj tam na Poštelskem gradišču. Ko je opisal še bajni zaklad v treh kadeh, so se pivcem zasvetile oči kot volkovom v nočni temi, kadar se približajo ognju.

»In praviš, da je res tak zaklad?« je hotel radvanjskižupan znova čuti. »Da bi zadostoval za nas vse in še za

vse Pohorce ter Poljance?«»Za vse, za vse, in še bi ga ostalo prek zadosti,« jezatrjeval drvar.

Radvanjčani so se spogledali zdaj z županom, zdaj skrčmarjem, zdaj z drvarjem; vsi so pri priči bili istihmisli.

»Poštelski zaklad moramo izkopati in ga dvigniti,« sozaklicali vsi hkrati.

Župan pa je odločil in svojim občanom velel:

»Nocoj je kresna noč, ko zakladi gorijo in cvetijo.Takoj domov po najtežje vozove in vole! Po močne hlapce!Po motike, lopate in krampe! Najprej bo rabota, potempa skupno plačilo.«

Radvanjčani so se pri priči porazgubili proti svojimdomovom. Ni še minilo pol ure, ko so se že zgrinjali zvseh strani ter se vzpenjali na črno Pohorje po vzhodnemobronku, ki se položno dviga z Dravskega polja.

Na prvih gričevnatih sedlih je ležala s pravljicami ope

vana prazgodovinska vas in gradišče Poštela. Nad njo jenočni gozd skrivnostno pošumeval. Po voznih potih soškripali težki vozovi in pred njimi so sopihali vprežni voli;oboje so pustili na robu gradiščnega gozda ter pri njihpustili za čuvaja hlapca.

Vsi drugi pa so, obloženi z motikami, krampi in lopatami, krenili za svojim vodnikom, pobožnim drvarjem, ki je edini izmed njih ne samo videl goreti poštelski zaklad,temveč je bil celo v pogreznjeni lovski cerkvici ter v njeni

9’ 131 5*



grobnici in zakladnici. Pokazal jim je tisto črno skalo, kise je hila prej neslišno razmaknila in tedaj so vsi vedeli,kje morajo kopati.

Med njimi pa je bil tudi vaški vsevedež Andrejček, ki

je znal bajati, rotiti in bojda tudi čarati, zato so ga vsiklicali za čarovnika Andrejčka.

No, in čarovnik Andrejček je v leskovju poiskal enoletno palico, jo odrezal in z njo očrtal čarovniški krog,ris, ki jih bo čuval peklenskih strahov in zlodejevih skušnjav. Vsi iskalci in kopači poštelskega zaklada so zdajstopili v čarovniški ris, Andrejček pa je iz žepa potegnilčrne bukve ter iz njih bral čudne molitvice in rotUnekletvice.

Ni še Andrejček končal svojih rotilnic in zaklinje-valnic, ko je skozi črni gozd pridrvel nočen jezdec takodivje, da so izpod konjskih kopit brizgali kar celi snopiutrinkov in isker. V diru jim je zakričal tja v čarobni ris:

»Ne smete nič govoriti! Potem bo vse najdeno vaše.«In že je oddirjal. Šele tedaj so odreveneli kopači in iskalcizakladov spoznali, da je nočni jezdec bil železni vitez terda je jahal konja, ki je imel le tri noge, zakaj izpod njegovih kopit so se utrinjali le trije snopi isker kot roji

kresnic. Vsi so si položili kazalce čez usta v znamenje, da morajo odslej molčati kot grob. Stopili so iz risa in začelikopati.

V hipu je mimo njih prijahala kar cela četa nočnih jezdecev ter zdrvela za svojim vodnikom, železnim vitezom v črno goščavje.

Kar za njimi pa prikrevsa ob grčasti palici stara baba.Pri zakladnikih se ustavi, opre se na svojo grčo ter jih

vpraša:»Ste morda videli železnega viteza?«Toda kopači so molčali kot grob, zakaj tako je zahte

valo ljudsko izročilo, tako jim je bil še pred kratkimnaročil sam nočni jezdec, železni vitez. Molčali so in kopalidalje, kot bi stare babe ne bil nihče niti slišal niti videl.

Stara baba pa jezno zakriči:»Zdaj bi pa že res hotela vedeti, na katero stran je

vitez odjezdil, da ga lahko dohitim.«

132



Kopači so si mislili: prav ti, stara baba, ga boš s palico dohitela. Da, da, ter so se ji na glas jeli smejati,režati se in krohotati.

Toda nihče ni spregovoril nobene besede.

To pa je staro babo tako ujezilo, da je planila nadnjeter s svojo grčavo palico začela udrihati po vseh hkrati,da je kar pokalo. Šele zdaj so kopači spoznali, da je starababa bila prava Čarovnica, zato so v hipu zbežali v ris,ki ga je njihov čarovnik Andrejček bil orisal z enoletnoleskovko, preden so začeli iskati in kopati za zakladom.

Zdajci je prenehalo padati po njihovih hrbtih in staračarovniška baba je sedla na svojo grčasto palico ter oddirjala še umeje kot prej nočni jezdeci.

»Gradiščanski duhovi nas hočejo prestrašiti in pregnati,« so se zakladniki sporazumeli s kretnjami. »A mi, se ne damo,« so se zdaj trkali na svoje junaške prsi, da je v nočni tišini kar čudno odmevalo. Stopili so iz risa terznova začeli kopati in iskati poštelski zaklad. Molče sokopali ter izkopano zemljo metali na velike kupe in nasipe. S krampi so kotali skale, čudno velike, kakršnih biživ krst drugače ne bil mogel niti premakniti, toda nocoj je kresna n oč . . . in vsaka stvar ima posebno moč.

Tedaj je nekaj kopačev zapazilo, da se je skozi zemeljske plasti jel svetlikati poštelski zaklad. Kopači so sezdaj še bolj vrgli na delo.

Svetlikanje zaklada in zlato cvetenje je bilo vednomočnejše.

Že se je prikazal vrh cerkvičinega stolpa z nasajenim jabolkom in križem. V vseh srcih je že gorela sreča, kerzdaj so res na pravi sledi. In dvignili bodo pogreznjenipoštelski zaklad ter si ga lepo razdelili. In vsi bodo ne

izmerno bogati, srečni in zadovoljni.Toda še vedno ni bilo konca skušnjav, zakaj pravzdajle se je od nekod privlekel čuden možak, ves zelen,kakor prvo zmladletsko listje. Zelenec se pri njih lepoustavi ter jim zaželi srečo pri delu.

»Bog daj srečo!«Kopači se mu molče zahvalijo in odzdravijo.Hostni zelenec pa nadaljuje svoj začeti pogovor:»Ljudje božji, ste že kaj našli?«

133



Zakladniki skomizgnejo z rameni.Zelenec pa se temu silno začudi:»Kaj? Še vedno niste našli poštelskega zaklada? Saj

se že svetlika, saj že cvete. Jaz ga že vidim. Res čudno je, da ga še vi niste ne videli ne našli. — No, pa srečno!Bog vam daj srečo!«

Tedaj pa je nekemu jezikavemu kopaču ušlo:»Kaj bi sedaj s srečo, saj se nam zaklad že smehlja.

Zaklad je pod nami, videli smo ga že, le izkopali še ne.« Vsi so se zgrozili, tudi jezikavi kopač sam. Toda zdaj

je bilo že prekasno.Stolpni vrh z jabolkom in križem se je kar vidno

znova pogreznil; zlato iskren je in kresno cvetenje poštelskega zaklada je pri priči ugasnilo.

»Ves trud in vse delo je bilo zaman,« so vzdihovaližalostni kopači.

Radvanjski župan pa je nad jezikavim kopačemsilno vzrojil:

»Ali nisi mogel držati jezika za zobmi? Zijalo babje!«Zdaj so planili nanj še drugi kopači, ga pograbili,

vrgli v izkopano jamo ter živega zakopali.»Pa še ti čuvaj zaklad in sedi na njem, baba klepetava!«»Ni prav, zdaj nas bo pa še njegova duša strašila, če

bomo k letu znova v kresni noči prišli iskat in kopat poštelski zaklad,« je župan zmajeval z glavo. »Niste pravstorili, ne, niste.«

Žalostni, jezni in nejevoljni so pobrali svoje orodje terga z velikim truščem in preklinjanjem zmetali na vozove.Ko pa so volarji hoteli vole pognati, se ti niso niti premaknili z mesta, kajti vsak vol je vlekel na svojo stran.

»Naš kopač že straši,« so se čuli prvi vzkliki.

Volarji in vozniki pa so zdaj bolje pogledali in pregledali, kaj je vzrok, da se vozovi ne premaknejo z mesta.

»Seveda, če so pa vsi voli zamenjani,« je opazil prvivolar. »Prvi par volov je zaprežen kot zadnji, zadnji jesrednji, srednji pa prvi. To pa še ni vse. Desni voleki sona levici, levi pa na desni strani ojesa.«

»Potem seveda ne morejo nikamor. Pa nam še pravite,da straši naš kopač,« je ponosno ugotovil radvanjskižupan.

134



Ko so jih domači volarji in vozniki prepregli ter jihz biči pognali, pa je šlo tako hitro kot še nikoli.

»Le meni verjemite. Naš kopač že straši. Le poglejtenaše vole, kako tečejo kot konji,« je dejal čarovnik An

drejček ter jo s Poštelskega gradišča ucvrl kar povprekproti Radvanju.Za njim pa so tekli vsi ostali kopači poštelskega za

klada, le volarji in vozniki so šli ob volih in vozovih.Šele v radvanjski gostilni so si z močnim pohorskim

vinom privezali duše. Ko jim je zlati vinček pekrčan intežki framčan zlezel ne samo v noge, temveč tudi v glave,so se jim po mizah vse glave, bikasto težke, povesile,da so zmučeni zadremali in pospali.

*

Tekla so leta in z njimi so minevale kresne noči, kogori in cvete tudi poštelski zaklad ter se s pogreznjenolovsko cerkvico dvigne na površje.

Bližnji Radvanjčani in Razvanjčani so prenekaterikratskušali najti in izkopati pogreznjeni zaklad — tri kadizlata in srebra ter zlato krsto z zlato kraljevsko kronoin sabljo, toda vsakikrat so jih čudni sprevodi nočnih jez

decev, zelencev, duhov in bajnih bitij tako prestrašili, daso zbežali. In tako leži še dandanes tam na Poštelskemgradišču neizkopan zlati poštelski zaklad.

Nad njim in nad pogreznjeno lovsko cerkvico pa rastein šumi pohorski gozd ter si pripoveduje o starodavnihčasih in pravijiči bajke in povesti: baje jih zna že tri sto.

135



T U R Š K I Z I D

R U S K A b a j k a

Pred petimi, šestimi stoletji so pridrvela turška krdelana ravno Ptujsko polje, na zeleno Pohorje ter mimo Maribora tudi v prelepo Dravsko dolino; prišla so ropatimetje, požigat vasi in samotne koce, morit nedolžne krist

jane; premnogokrat so odvedli tudi slovenske otročičes seboj v turško sužnost. Tedaj so se Rušani dogovoriliz Bistričani, Lobničani in Smolničani, da bodo zapadnood Ruš sezidali od vrha strmega Pohorja pa do deročeDrave obrambni zid, za katerim bodo branili vsi ruški Po-dravci in Pohorci svoje družine, domove in svojo vero.

In res, skupno so se lotili težkega dela.Po hudo brezni strmini severnega Pohorja od samega

Arlnovega vrha pa do raztrgane struge deroče Drave so

nagrmadili kamenja, pečevja in skal v tri sežnje visokin seženj debel zid; v njem so pustili dve vrsti odprtinza strelske line. Pred tem obrambnim zidom so podrligozd, vrbovje in vejevje zažgali, da bi jim ne delalo na-potja, debla pa razžagali v plohe in jih zložili za nalaščv zemljo zabitimi koli, ki jih bodo z vrvmi v primernemtrenutku boja izdrli — in naloženi plohi bodo zgrmeli pobrežni strmini navzdol proti Dravi...

Za obrambni zid so znosili vse domače čebelne koše

in panje; v pohorskem pragozdu pa so poiskali še številnedružine divjih čebel, ki so domovale v votlih drevesnihdeblih; taka drevesa so podrli ter iz debla izžagali onidel, kjer so prebivale divje čebele s svojim satovjem, Žepred podiranjem so jim seveda zadelali vhodno odprtinoz zračnim pokrovom, da se niso zadušile.

In tako so ob svojih slamnatih koših in drevesnihpanjih domačih čebelnih družin ter divjih rojev čakalidravski in pohorski čebelarji, žalostno zroč na te naj

marljivejše muhe, ki se bodo spuščene razdraženo za-

136



kadile nad roparskega sovražnika ter ga s svojimi želinapadale in pikale; tako bo vsaka izmed njih s svojosmrtjo pomagala braniti svoji matici, čebelni kraljici,

njihovo domače satovje v slamnatem košu, v lesenempanju, da se obrani njih rod...Na vrhu obrambnega zidu samega pa so čakale grma

de skal in kamenja ter drevesnih štorov, da jih hrabreroke pohorskih branilcev zvalijo nad rdeča turška pokrivala ter na glave pod njimi.

Na dobro vidna razgledišča so znosili kar cele grmadevejevja in drugega lesa, ob grmadah pa so noč in danprežali grmadni stražarji, da jih z ognjem podžgejo terdajo s tremi zaporednimi streli iz možnarjev nagla znamenja: Turek je v deželi!

Že so pribežali prvi begunci z Dravskega polja v obdravsko trdnjavo in v mesto Maribor; vse je iskalo varnega zavetja za visokimi obrambnimi zidovi taborov obcerkvah na gričih in hribih, tlačani pa so morali iti branitgrad svojega gospoda in tlačitelja.

Ko so po razglednih vrhovih zagorele prve stražne

137



grmade ter se vedno bolj množile, kot bi nevidna božjaroka zažigala velikonočne kresove pred Gospodovim vsta

jenjem, so se Bistričani, Rušani, Lobničani in Smolničani jadrno preselili iz svojih dravskih in pohorskih vasic ter

samotnih kmetij za svoj orjaški obrambni zid za Rušami;v dobrih dveh urah so bili že vsi za njim lepo na varnem.Na vozovih so rešili svoj živež in drugo imetje, živino sonagnali v pohorske gozdove za zidom, kjer so jo pastiričke z deco pasle in čuvale.

Pri Svetem Urbanu in na Ostrem vrhu, na strmemKozjaku na Slovenski kalvariji sredi Dravske doline inna pohorskem Reškem vrhu nad Svetim Bolfenkom sogoreli grmadni kresovi; tam pri Mariboru pa so timski

ognji požirali prijazne vasice in skromne domove sredisamotnih polj in gozdov.

Čez turški ogenj, čez domače grmadne kresove, skozidivji krik krvoločnih Turkov k Alahu, skozi prestrašenevzdihe in prošnje k edinemu pravemu Bogu — so se trgalistreli možnarjev in žalostno klenkali cerkveni zvonovi.

Sem od Maribora so se utrgala divja krdela, vsa rdečain divja, kot bi bili pridivjali iz peklenskega ognja samipeklenščki; za njimi se je pomikal ognjeni zid nad drav

skimi vasmi in domovi, saj jih je vodil z ognjem in mečem sam turški sultan Sulejman.Bilo jih je bojda kot listja in trave . ..In ko so drli skozi izpraznjene Ruše, je sultan Sulej

man velel ob vaški cesti postaviti tri velikanske kadi invsak turški vojak je, gredoč mimo njih, moral vreči poen turški denar v znamenje in obljubo, da bo ubil vsajpo enega kristjana.

Skozi goreče Ruše jih je šlo kot listja in trave, saj so

bile baje vse tri velikanske kadi zvrhano polne samegaturškega denarja, ki ga bodo Turki nazaj grede zopetpobrali, vsak vojak enega ...

Komaj dobre pol ure za Rušami pa so naleteli naobrambni zid iz pohorskega granita, za njim pa živi zidpohorskih branileev; pesti so jim bile kot kamen, oči kotsmrtni ogenj, v junaških prsih pa so bila trda srca in v

njih je gorel sveti plamen za njihov pohorski dom, slovenski rod in krščansko vero.

138

i



Cez prepadno strmino je nagrmadeno ležal črn zid, ki je ločil pohorske branilce v sivi raševini od napadajočihTurkov v oblačilih kot kri in ogenj rdečih.

Z obrambnega obzidja so ženske roke zvalile prve

skale, štore in plohe, skozi strelne line so planili prvistreli, toda pred zidom se je nagnetlo sovražnika, da se

je vse kar pordečilo. Napadali so vedno silne je.Že so pohorski čebelarji s težkimi srci odpažili vhode

čebelnih košev in panjev in jih zagnali prek zidu; tam sose razjarjene čebele v smrtnih rojih zaletele v sovražneobraze ter zabadale vanje svoja žela in z njimi puščaletudi svoja življenja. Umirale so čebele za svoj čebelji rod,za svojo matico, čebeljo kraljico.

Turki so se jih preklinjajoč otepavali:»Te proklete pohorske muhe so pa hude!«Toda Turkov je bilo vedno več, kot listja in trave

pomladi.Drvarske in splavarske pesti so zdaj potegnile za sro-

botne vrvi, ki so izdrle v zemljo zabite kole, in za njimiv skladovnice naloženi plohi so se sprva le rahlo zganili,se obrnili, nato pa z vrha zdrveli pred obrambnim zidomnavzdol. Cim dalje so se plohi kotalili, tem bolj divje so

se drveč odbijali od zemlje v zrak in zopet težko padalinanjo, da se znova poženejo v zrak nad rdečimi glavami. Plohi so treskali in udarjali drug ob drugega terpred seboj in pod seboj pomandrali vse živo v pohorskozemljo, ki je jela željno piti sovražno kri, ter zdrobljena trupla jezno stresati s svojih strmin v reko podseboj.

Vedno novi turški oddelki so prihajali pred obzidje;in vedno novi valovi težkih plohov so se prožili iz pripravljenih skladovnic, se valih in kotalili po strmem pobočju,prinašajoč z vrha pohorske planine smrt turškim napadalcem.

Toda bela smrt je posegala s svojo koščeno roko zdajna to, zdaj na drugo stran črnega zidu; domačinov je bilovedno manj, medtem ko so nove sovražne turške čete ševedno prihajale, zakaj njih poveljnik, sultan Sulejman, jestal na visoki skali na drugem bregu deroče Drave terpošiljal vedno nove borce v krvavi boj in v smrt — pod

139



valečimi se plohi in v hladnih valovih jezne reke, ki se ježe vsa pordečila s krvjo in oblekami padlih Turkov.

Sultan Sulejman stoji na dravski skali, gleda divjanjekrvavega boja, kriči nad svojimi poveljniki in preklinja

svoje bojevnike, kiše vedno niso moglipreplezati obrambnega zidu.

»Za Alaha v bojin v smrt!« se jenjegovo povelje postoterilo po vsemokrvavljenem pobočju.

»Za dom, veroin naš rod!« jeprigrmel odgovorv odmev z onestrani ter bobnelkot gorski gromin se valil od za

hrbtne reke pa doplaninskih kop zelenega Pohorja.

»Za dom naš,vero in slovenskirod! Ne boj za vsmrt, temveč boj

za življenje!« je grmelo in odmevalo iz stoterih grl vse-naokoli.

»Pri Alahu in preroku! Naprej v boj, Čeprav v smrt!« je divjal sultan Sulejman in zrl v strašni boj na življenjein smrt med domačini in svojimi. Gleda in opazuje, nade-

ja joč se, da bo tem prekletim domačinom vendarle jeloprimanjkovati borcev in streliva, drvarjev in plohov, kot

je tem prekletim čebelarjem že zmanjkalo onih vražjihmuh s strupenimi želi.

Zdajci pa se zdrzne; z roko si zasenči oči, da laže inbolje zre na pohorsko pobočje, na vrh in sedlo pod njim.

Svojim očem ne more verjeti, zato poklice tri poveljnike.140



»Poglejte tja gor pod vrh! Kaj vidite na onem sedlu?«Poveljniki se zagledajo v pokazano jim smer ter se

prestrašeno zganejo:»Pri Alahu in preroku! Ti krščanski psi dobivajo po

moč! Še ne bomo zmagali!«Zrli so in strmeli, zakaj prek sedla pod vrhom se jevlekla neskončna vrsta moških, žensk in otrok, noseč sseboj kamenje, pečine in valeč pred seboj nove plohe...Brž ko je prva skupina zginila za obrambnim zidom, žese je na sedlu prikazala nova, za drugo tretja, četrta...

»Za tem zidom je teh krščanskih psov zbranih preveč,da bi jih premagali!« je končno uvidel sultan Sulejmanin, ko je žalostno zrl na zahrbtno reko, v kateri se je pred

skalnatimi čermi zajezil kaj nenavaden jez, jez iz pohorskih piohov in krvavih turških trupel, tako da je dravskovodovje odtekalo okrvavljeno, tedaj je ukazal, da najbrezuspešni napad opuste, napadajoče Čete pa naj se počasi umaknejo.

Čez prepadno strmino so prigrmeli novi plazovi pohorskih plohov, ki so jih naredile trde pesti pohorskih drvar

jev ter jih sprožile žuljave roke smolniških, lobniških indravskih splavarjev. Sicer zahrbtna in divja reka pa jim

je tokrat dobra zaveznica in zvesta pomočnica, vse spre jema v svoje vodovje, plohe in Turke, jih požira v divjihvrtincih in jih pošilja v podvodne grobove na svoje dno.

Turške čete so se ob krvavi Dravi počasi umikaleproti starodavnim Rušam, kjer so zažgali vse, kar še nipogorelo ob njihovem prihodu. V naglici so bežeči vojakipobirali iz treh kadi vsak po en turški denar; tokrat dabodo videli in vedeli, koliko se jih je rešilo in ušlo strašnismrti v hladnih valovih.

Bilo jih je baje kot listja in trave, ko so šli prvič

mimo; ko pa so se vračali, jih je bilo mnogo, mnogo manj,zakaj pobrali so komaj le zvrha nekaj, ves drugi denarpa je ostal v polnih kadeh.

»Čeprav jih je bilo kot listja in trave, pa so se vendarle morali umakniti!« so se priduševali Pohorci.

»Nekaj pred našo močjo, še več pa pred našo zvijačo!«so dodajali zavedni Rušani in Smolničani, ki so zdaj naširoko pripovedovali svojo bojno zvijačo . . .

141



Za obramhnim zidovjem je bela smrt vedno bolj gospodarila; vedno manj je bilo pohorskih borcev, sovražnikov pa vedno več, tako je vsaj bilo videti. Tedaj pa

veli njih poveljnik poskusiti svojo srečo z bojno zvijačo;čez sedlo pod vrhom so korakali in nosili vedno isti starčki,žene in otroci; brž ko je prva skupina zginila za zidom,se je divje pognala za hribom navzgor k sedlu in znovašla kot druga skupina prek njega.

Tako so eni in isti ljudje, bila jih je le peščica, hodiliprek sedla ...

»Turški sultan pa je mislil, da nam čez naše Pohorjeprihaja številna pomoč prav kot priteka Dravi vedno novo

vodovje, brez konca in kraja!« so se hvalili ponosni Pohorci s svojo zvijačo.»Zdaj pa za njimi!« so klicali nekateri.»Spodimo jih, da jim nikdar več ne pride na misel

priti po Dravski dolini nad naše Ruše!« so predlagali drugi.Toda zmagali so pametnejši, kajti za ponoven boj na

odprtem, nezavarovanem polju jih je bilo mnogo, mnogopremalo. Kljub temu pa so se zapletli še v zadnje boje,ko so vdrli v pogorele Ruše; le Marijina cerkev se je

čudežno belila nad črnim vaškim pogoriščem. Ostala jeedina nezažgana ruška hiša, božja hiša ruške Marije,kraljice vernih Pohorcev.

Skozi božjo vežo so stopali še okrvavljeni borci terubrano zapeli zahvalo svoji Materi za zmago nad brezvernimi krvoloki, ona pa jim je obljubila svojo pomoč šeza vse prihodnje hude čase, ki bodo prišli nadnje in nadnjih potomce.

Žuljave roke so se prekrižale in sklenile v zahvalnimolitvi za vse rešene in žive ter v globoki žalosti za vsepadle tam za ruškim turškim zidom ...

Po molitvi pa so se vse roke razklenile, stisnile sekirein žage, krampe in motike ter se lotile velikega dela:

»Na črnih vaških in samotnih kmečkih pogoriščih morajo zrasti novi, beli domovi za srečnejši pohorski rod, kiprebiva in bo še prebival tod, rod planinskih kmetov indrvarjev ter dravskih splavarjev!«

*

142



V staroslavni ruški cerkvi še dandanes molijo in vzdihujejo pohorski rodovi, potomci onih junakov iz Ruš,Smolnika, Lobnice in Bistrice, ki so se borili in umiraliza svoj dom, rod in vero tam za turškim zidom ter s

ponosom zrejo v svilnato, z zlatom pretkano turško zastavo, ki so jo njih junaški predniki ugrabili divjim,roparskim Turkom.

Ob Marijinem oltarju še dandanes vise turške verige,ki jih je tja obesil v večni spomin ruški domačin, ki je posedmih letih zbežal iz turške sužnosti ter se kot turškibegunec srečno vrnil v svojo drago ruško vas. In tako soruški verniki z zaupanjem zrlitudi na to železno znamenje turške sužnosti, ki jim je bilo dokaz, da so se

nekateri vendarle še vrnili živi in zdravi na svoj ljubi dom.Po prepadni strani pa turški obrambni zid vedno boljrazpada; v nemirnih pohorskih nočeh, kadar na temnemnebu sije polmesec kot spomin turškega bojnega znamenja, se z njega kruši kamenje, kot bi ga bile sprožilenevidne roke nemirnih duš teh večnih stražarjev, ki sopadli tam za turškim zidom. Sproženo kamenje grmi pobrežnem pobočju v deročo Dravo, da na njenem dnu poveča kamnato gomilo nad turškimi grobovi.

143



10 Pohorske bajke



Prevzetna drvarka

Nora lovca

Kurja čarovnica

Začarana kača

Gospod obišče starčka

Nevestica z zvezdo na čelu

Oče proda svojega sinčka



P R E V Z E T N A D R V A R K A

V L J I C A

Visoko na pohorski planini za

Velikim vrhom jesredi hojevja leža

lo črno planinsko jezero. Nedaleč odnjega pa je na posekani golarni stala drvarska bajta.

V njej je nekočživel reven drvar ssvojo ženo. V gra

ščinski drvariji je imel vedno obilo dela: čez leto je po

diral zrelo bukovje, ga klestil, razsekoval veje v poklesti,debla pa žagal, kalal in cepil. Narejena drva je zlagal vdrvarske skladovnice, da so se čez poletje na soncu inzraku posušila in da jih je logar zmeril. Na velikih drvarskih sankah jih je vlačil po ledenih klancih in zasneženihsmučinah h gorskemu potoku, da jih je ob spomladanskem deževju narasla potočna voda igraje plavila v dolino.

Drvarka pa je posekano gozdovje požigala, posekespreminjala v požganice, novine in frate, nalagala gozdno

kamenje na pol zgorele štore, črno gozdno zemljo pa prekopavala v fratno njivo. V spočito zemljo je nato zmlad-leta vsadila krompirja in zelja, v jeseni pa vsejala vfratno krompirišče soržico, rž in oves. Vsako jesen jenakopala toliko fratnega krompirja ter nasekala tolikozeljnatih glav in vehutja, da je na zimo zredila lepo pitanega prašiča; po mladih fratah pa je čez leto lahko paslasvojo kravo.

In tako sta delala od zore do mraka kot črna živina;delala za graščakov dobiček in za svoje življenje. Skromno

10“ 147



sta živela in od nedelje do nedelje jedla krompir in zelje.Le kdaj pa kdaj sta imela kakšen priboljšek; kos domačevojene, prekajene svinine ali pa nalovljenih postrvi iz planinskih potokov in tolmunov.

»Jutri je nedelja: nalovi v črnem jezeru nekaj rib!«veli nekoč drvarka svojemu možu.

Drvar je bil svoji ženi vedno lepo pokoren, kakor sespodobi; ubogal jo je in odšel na obraslo obrežje planinskega jezera ribarit.

Lovi in ribari, ko ulovi zlato ribico. Zlatila se je kotsonce in bleščala kot čudovita Marijina krona pri SvetihTreh kraljih. Take ribe drvar še svoj živ dan ni niti videl,kaj šele ulovil; le v svojih mladih letih je že slišal stare

drvarje pripovedovati, da imajo tudi postrvi svojo kraljico, zlato ribico ...

Ulovljena zlata ribica se mu je skušala med prsti izmuzniti, a drvarjeva pest je bila trda kot bukova grča;ni mu mogla več zbežati.

Prinesel si jo je prav k obrazu, da so ga zlate luskezaščemele v oči, vajene le hojevega in bukovega zelenja.

Ves zaverovan je strmel vanjo. Nenadoma pa ga je zlataribica z repom klapoušknila po obeh rusastih licih.

»Oho, mrcina, taka si?« se je vznevoljil. In že jo jez žuljavo levico trdo stisnil okrog života in vratu, z desnico pa odpiral njena usta, da bi ji v grlo potisnil svojdebeli palec ter ji z vzgibom strl njen šivnik, ko spregovori zlata ribica:

»Toliko še počakaj, da ti nekaj povem!«Drvar se je začudil, a vendarle malo počakal in ji rekel:»Govori torej!«Zlata ribica se je malo oddahnila, s široko zijajočimi

usti vpila planinskega zraka in dejala:»Vsa sem lepa in mlada; moje zlate luskinice se bleščev črnih jezerskih globinah kot tisoč zvezdic na temnemnebu ali kot roj šentjanževih kresnic v nočnem gozdu.Na šotnem dnu črnega jezera je moj podvodni gradič,kjer me vse ribice pričakujejo, da se vrnem z izleta, kajtinjih ribja kraljična sem! — Ti pa si me ulovil in mi hočešstreti vrat ter me zadušiti!«

Drvar je bil na zunaj trd kot bukova grča, srce pa je

148



imel dobro in mehko kot bukov žir; zlata ribica, ribjakraljična, se mu je v dno njegovega drvarskega srca zasmilila.

»Če je res, da si ribja kraljica, potem plavaj, kamorti je ljubo in drago. Ne bom ti storil nič žalega!«

Tedaj je drvar odprl svojo pest in zlata ribica se jepognala v črno jezero. Preden je odplavala, je še rekla:

»Nikoli ti tega ne pozabim! Če boš pa kdaj kaj potreboval ali si česa želel, le pridi sem na jezerski breg. Čakala te bom tu, da ti pomorem v vsem, kar bo dobro inkar bo prav!«

Znova je zapljuskala jezerska gladina, se vzvalovila vvodnih krogih, ki so se večali in večali, naposled pa sose ob nizkem obrežju razbili v pene in vodo. Jezerskagladina se je zopet umirila in ugladila; črno jezero jeznova tiho ležalo sredi visokih starih smrek in hoj terpolegajočega borovja in se bleščalo kot temno gorsko oko.

Drvar je še gledal, kako so se ostri vrhovi okolnihsmrek in hoj postavili na glavo v jezero, kako so njihmehko senčni odsevi migljali in se prelivali v šotni vodi.kot nad potopljenim pravljičnim svetom, nato pa se jes praznimi rokami vrnil v svojo bajto.

Pred drvarskim domom je godrnjala njegova žena terse jezila nad svinjami, ki so v plotu našle špranjo in seskozi njo splazile v zadelano fratno njivico, kjer je imeladrvarka posajen krompir.

»Toliko skuhe in pomij sem ob uri dala tem presnetimsvinjam! Seveda jim je vsega premalo, ker godljo razmečejo, pitje polijejo, potem pa kar na frato nad mojsemenski krompir. Ti bi pa tudi že zdavnaj lahko plots krajniki popravil in s trtami prepletel, da mi ne bi žeprav vsake luknje zvohale!« se je zdaj jezila še nad njim,ko se je že znesla nad plotom.

»Povsod vendar ne morem biti; drvariti čez teden, obnedeljskih jutrih pa ribariti; kdaj pa naj popravim plot?«

Vzel ji je iz rok sekiro in se takoj pripravil k delu:z zvitimi smrekovimi trtami je povezal pokončna okleščena kola, med njiju pa poševno naložil krajnike.

Tedaj pa se ženska spomni, po kaj ga je bila poslala;hudo ga pogleda in vpraša:

149



»Kje imaš pa ribe, da jih za najin nedeljski opoldničspečem?«

»Nisem imel sreče; nič jih nisem nalovil!« ji odvrnedrvar. Resnico je povedal, obenem pa se je tudi zlagal,

vse ob eni sapi.»Tako? — Kaj pa si potem tako dolgo delal pri je

zeru?« se je ona hudovala in namrščila obrvi nad strogimi očmi, ki so se zapičile v njegove kot ostrogin trn vboso nogo.

Drvar je bil odkritosrčen in navajen vedno govoriti lečisto resnico, kajti na vsaki najmanjši laži ga je takojulovila kakor otroka. Tako ji je tudi zdaj vse lepo povedal,da je ulovil zlato ribico, a jo tudi izpustil, ker ga je bila

tako lepo prosila, da se mu je v srce zasmilila.»Takega moža pa še ne! — Domov bi jo bil prinesel

živo! Bi nama vsaj kaj pripomogla, ker zlata ribica zmorevse!« se je kregala.

Drvar pa se je branil:»Kaj pa sem jaz vedel!«»Vsaj to bi bil lahko vedel! Z dedcem je pač velik

križ! — Kar ročno se mi spravi zopet ribarit! In glej,da jo zopet uloviš! Potem zahtevaj, da bova imela v gro-

150



fovskem gozdu velike fratne njive z ržjo in ovsom, obbistriškem potoku pa svoj mlin!« mu je strogo naročila.

Drvar jo je dobro poznal, zato je ročno obrnil svojenoge proti gozdnemu jezerišču. Na jezerskem bregu se je

ustavil in gledal v temno vodovje, ki mu je rastlinska šotana dnu jezera dajala temnorjavo barvo.Že je ribja kraljica kot puščica pridrsela k bregu in

ga vprašala:»Povej, kaj bi rad! Izpolnim ti vsako željo, če jo bom

le zmogla in če bo prav!«Drvarju je bilo rpalce nerodno; rajši bi ji bil kaj pri

nesel, kot pa jo prosil. Toda njegova žena je huda in zatole izjeclja njeno željo.

»Moja žena, saj ne rečem, da bi bila hudobna, le sitnari včasih, da bi jo laže nosil, kot pa poslušal — bi radaimela veliko fratno njivo, posejano z ržjo in ovsom, obpotoku pa nov mlin za mletje najinega žita!«

Zlata ribica je samo pokimala, z repom udarila nalevo in na desno, nato pa kot zlata strela švignila v temne jezerske globine, kjer je njeno bleščeče se luskinasto telesce zginilo.

Drvar je pohlevno stopal proti svoji bajti in premišljeval o ženini zahtevi ter o nemi obljubi zlate ribje kraljice. Radovedno je dvomil in na tihem hudo želel, da bibilo res. Ko je prišel na gozdno jaso, je radostno zavriskal, zakaj njegove, skromnosti navajene oči so zletelena veliko, novo fratno njivo ter božale in poljubljale valujočo rž in nekoliko nižji oves. Okrog nove gozdne njivese je potegnil planinski plot iz trtja in krajnikov.

Zadovoljno srce mu je radostno tolklo, da je pospešilsvoj korak, tembolj ker mu je ob bistrem potoku klopotalnov mlin. Poln sreče je že od daleč pozdravil svojo ženko:

»No, zdaj si menda zadovoljna? Tvoja stara in davnaželja je spolnjena. Zdaj imava veliko njivo, da bo dovoljzrna za zmesni kruh, in lasten mlin!«

Drvarka, ki je stala na bajtinem pragu, našopirjenakot razdražena koklja, saj je imela hodna krila podpa-sana, na pasu pa podbočeni roki, se je namdmila in vanjobregnila:

»Kaj fratno ržišče, kaj mlin! — Zakaj pa nisi zahte-

151



val še velikega, pravega planinskega gozda z zrelim inlepo ravno stegnjenim lesovjem? — Poleg mlina novožago, da bi na njej rezal najine plohe?«

Drvar se je v zadregi popraskal za ušesi in se izgovoril:

»Saj mi nisi tega rekla!«»Rekla! Rekla ti res nisem! Toda to bi si lahko tudisam mislil! — Kar ročno se mi obrni in pojdi tja k črnemu jezeru ter zlati ribi povej, da hočem imeti še praviplaninski gozd in lastno novo žago ob mlinu, kot ju imajoplaninski kmetje!« mu je zadirčno velela.

Drvar se je hitro obrnil in odšel proti šotnemu jeze-rišču, ki je bilo lepo skrito med polegajočimi, pritlikavimiborovci. Ko je prišel na jezerski breg, je že priplavala knjemu zlata ribja kraljica.

»Že drugič sem tukaj!« se je opravičeval drvar.»Le povej, kaj želiš!« mu veli ribja kraljica,»Jaz prav za prav nič več ne želim, ker sem že s tem,

kar si nama storila, zelo zadovoljen in srečen. — Todamoja ženka, se reče drvarka, babnica, hoče zdaj imeti šepravo planinsko goščo z zrelim, lepo raščenim lesom, dolob potoku pa poleg mlina še žago! — Ne bodi huda name,saj veš, pri nas babnica nosi hlače!«

Zlata ribica se je malo nasmehnila, prikimala, udarilaz repom na levo in na desno ter kot zlata strela švignilav svoje podvodno kraljestvo.

Drvar jo je mahnil naravnost proti domu. Z razgledneposeke se je zagledal in zastrmel v prelepo smrekovje inhojevje, ki je za fratnim ržiščem stalo ravno kot novesveče na romarskem oltarju v pohorski cerkvi. Hladenvetrič je pošumeval z vrhovi in vršički, pozibaval vejevje;z drevja je zeleno zibanje spolzelo na rženo njivo in jovzvalovilo. Čez goščo in čez rženo klasje pa se je spreletel rahel piš in spodil po frati kar celo vrsto zelenih

valov.Tam doli ob potoku pa je novi mlin dobil sosedo, novožago. Drvar je tedaj slišal dvoje tako sladkih pesmi: hreščeče vriskanje žage ter bobneče klopotanje mlinskih kamnov. Kar nekajkrat je skočil in se pognal čez mlaj innizke smrekove koške in že je privriskal k svoji bajti.

Pred bajtinim pragom pa se je košatila njegova žena:

152



»Kaj le vriskaš, mlinar in žagar!« ga je nahrulila.»Kako ne bi, saj mi srce kar samo vriska od sreče, ko

vidim tako lep in še cel gozd, poln ravnih smrek in hoj!Čez žagino kolo pa trušči bistra voda, da žaga kar poje!«

»Ti mi tudi prepevaš kot kak pastir na planini! —Kakšen pa si, žagar? Raztrgan in razcapan s starimi coklami. Sram te bodi!« ga je ošabno kregala.

Drvar se kar ni mogel načuditi njeni oholi bahavostiin jo je karal:

»Preveč si bahata in prevzetna!«»Kaj le čvekaš, mlinar in žagar, svoji gospodarici! —

Kar brž se mi obrni! Svoji zlati ribici pa povej, da nočem

biti več drvarka, ki bi garala vse svoje življenje in delalapo drvarijah in fratah kot črna živina. Biti hočem mestnagospa! Te drvarske bajte ne maram več videti! Imetihočem planinski gradič, od njega gladko cesto dol v Bistriško dolino, da se popeljem po svoje goste, po bistriškogospodo!«

Njen mož, drvar, je kar zazijal vanjo:»Da tako prevzetuješ? Se ne bojiš božje kazni?«»Molči, hlapec in žagar, ter stori, kar ti veli tvoja go

spodarica!« mu je trdo ukazala.»Gospa pa že taka!« je zagodrnjal gospodar vase, seobrnil in tretjič odšel k črnemu jezeru.

Tam ga je ribja kraljica že pričakovala in vprašala:»Kaj pa zdaj hoče drvarka?«»Ne bodi name huda, da sem znova tukaj! — Toda

moja žena noče biti ne drvarka ne kmetjca, temveč mestna gospa, ki bo imela lep planinski gradič, pa konje inkočijo, da se bo prav po novi cesti lahko odpeljala po

bistriško gospodo. — Ne zameri ne meni ne njej, saj veš,kako je, če se ubogo siroče prevzame!«Ribja kraljica pa se mu nasmehne:»Vem to le predobro, zato je tokrat še ne bom kazno

vala ! Le lepo mimo pojdi domov, kjer boš našel vse tako,kot je hotela tvoja žena, ne drvarka, ne kmetica, temvečmestna gospa!«

Prikimala mu je, udarila z bleščečim repom na levo inna desno ter kot zlata nit prerezala temno jezersko va-

lovje za seboj.

153



Drvar je čimdalje bolj zamišljen in zaskrbljen stopalproti svojemu domu . ..

Tam, kjer je prej čepela drvarska koča, se je bahavodvigal planinski gradič, na beli cesti pred njim sta ne

mirno stopicala mlada konjička, zaprežena v prelepo ko

čijo. V kočiji je že sedela gospa, njegova žena in mu milostno ukazala:

»Odpeljem se v Bistriško dolino, v mesto po boljšodružbo, da mi ne bo tu, med temi goščami preveč dolg

čas! Z volkovi, medvedi se ne morem zabavati, s teboj,hlapec zabiti, drvarski, pa ne meniti!«Njen mož, drvar, se je kar zavzel in zdrznil nad tako

nesramno prevzetnostjo:»Saj se boš prenapihnila od napuha, da boš še počila

kot žaba!«»Molči, hlapec! — Pojdi k svoji ubogi ribi in ji povej,

da ji ukazujem tole: ko pripeljem povabljeno bistriško

154



gospodo v svoj planinski gradič, hočem imeti polno vedrico jezerskih postrvi, ki mi jih boš nalovil ti! Tudi ribja kraljica mora biti med njimi, zakaj jaz sama jo hočem speči

in pojesti s svojimi gosti! Če mi tega ne narediš, se minikar več ne prikaži pred oči. Tudi jesti prej ne dobiš!Zdaj pojdi, hlapec!«

Spustila je konjema uzdi, ju z bičem podkurila, da staplanila v dir, in kočija je oddrdrala po novi cesti.

Drvar je žalostno zri za njo in odkimaval:»Nič dobrega ne more biti iz tega!«Premišljeval in tuhtal je, kaj mu je zdaj storiti, da

se ne zameri ne gospe, to se pravi svoji ženi, in ne ribji

kraljici. Obotavlja se in premišljuje, končno pa sklenevendarle oditi k zlati ribici, ne zahtevat, temveč tožitsvoje gorje. Le nerad se napoti proti črnemu jezeru, ki

je mimo ležalo sredi igličastih borovcev kot veliko gorsko oko, v katerem je odsevalo potopljeno modro neboz ovčjimi oblački vred.

Čez hip je s šotnega dna priplavalo na jezersko gladino sto in sto pisanih postrvi: na zrcalni vodi so seustavile, kot bi sedele, le pisani životki so jim na lahno

trepetali. Pohorski drvar še svoj živ dan ni videl tolikoteh najžlahtnejših rib, niti takrat, ko je bil neki ribji tat jezero spustil, da je skoraj vsa voda odtekla.

Zdajci se na zrcalni gladini zasveti majhno sonce;bila je zlata kronica, ki jo je nosila ribja kraljica nasvoji glavici.

»Kaj hoče še tvoja prevzetna gospa?« ga vpraša.Drvarju se je milo storilo ob misli, kaj vse mu je bila

naročila njegova žena, to se pravi gospa. Odkril se je ter

v silni zadregi vrtel v rokah svoj luknjičavi klobuk.»Dobra ribica, nikar mi ne zameri, da te zopet nadlegujem! — Ti ne veš, kako se je vse spremenilo, odkar simi uslišala vse tri želje moje žene! Napodila me je nazaj,še jesti mi ni dala, čeprav sem že gladoven kot volk naplanini. Pognala me bo, če ji ne nalovim polno vedricoživih postrvi za njene goste, ki jih bo privlekla iz bistriškega mesta sem gor na planino!«

»Postrvi dobiš polno vedrico, da bo imela za vso po

vabljeno gospodo dovolj!« je obljubila zlata ribica.

155



»Ljuba kraljica, toda to še ni vse! Ne upam se tipovedati, ker se bojim, da se boš preveč razjezila, kaznovala to prevzetnico, z njo vred pa tudi mene!« se je zvijaldrvar v zadregi.

»Povej! Če bom zmogla in če bo prav, kar hoče tvojagospa, bom storila! Le govori!«

»Ukazala mi je ... da ... moram uloviti... tudi tebe!Spekla da te bo in z gosti pojedla! Ne zameri mi, takose pač prevzame le siroče, če nenadoma obogati in dobioblast v svoje roke!« jo prosi drvar, a zaman.

Zlati ribici je bilo te ženske baharije in prevzetnostiže preveč.

»Vrni se domov, drvar, in ji reci: nikoli!«

Ribjo kraljico je predrzna zahteva hudo užalila in raz jezila. Z repom je udarila navzkriž, po dolgem in počez: jezerska gladina se je odprla in ribja kraljica je z vsemsvojim dvorom izginila v kraljevskem gradu, ki je bilsezidan iz samih bisernih školjk, Nato se je jezersko vodovje nad vsem razlilo in vse zakrilo.

Iz temnih globin so priplavale na zrcalno gladino belepene, jeza ribje kraljice.

Zdaj je prestrašeni in ubogi drvar vedel le predobro,

da se bo zgodila strašna nesreča. Zelo zaskrbljen je stekel naravnost domov.Tam je bilo še vse lepo kot je bilo prej: fratno ržišče,

za njim globok gozd, pred njim planinski gradič z belocesto; gor iz grabe je šumel bistriški potok, ki je ševedno truščeč gnal mlinsko kolo in vrtel žagino kolesje.

Legel je pod smreko, željno prisluškoval pesmi planinske žage in malega mlina ob bistriškem potoku. Mednjiju pa se je zdajci pomešalo še drdranje nove kočije.

Njegova žena, to se pravi gospa, je peljala bistriškogospodo k sebi v gradič na ribjo gostijo, gostijo jezerskihpostrvi in njih zlate ribje kraljice. Že je veselo hrumelapovabljena družba in stopala iz kočije pred gradičem, kopokliče gospa drvarja predse:

»Nu, hlapec moj, je vse pripravljeno za ribjo gostijo?«Drvar, to se pravi njen mož, ji odkima:»Nič ni pripravljeno; postrvi bi bila ribja kraljica še

dala, a sebe — nikoli!«

156



V tem trenutku je zginilo vse: planinski gradič, gozdza njim in fratna njiva, cesta in kočija s konji, mlin inžaga ob potoku. Povabljena gospoda je bila to, kar jebila in je zabrusila svoji gostiteljici v obraz, da je le pre

vzetna drvarka.In oba, drvar in drvarka, sta bila spet siromašna kot

prej. Zlate ribice, ribje kraljice, pa od takrat ni ulovilnoben ribič več!

157



N O R A L O V C A

H T I N J S K A L O V S K A

Nekoč sta živela na visoki planiničudna možaka: prvi

je bil nor, drugi papameten ni bil. In

tako sta si pamet-njak in norak domišljala, da sta namoč pametna in silno modra. Delo pa

je obema smrdelo.Drug drugemu stapravila in dokazovala, da jima za

radi dela utrujeneroke zatečejo in daimata nato pod pazduho nabrekle bule.

In tako si nekoč domislita, da bosta odslej živela brezdela, kot živijo ptiči pod nebom, kot živijo v pohorskihgoščavah volk in medved, zajec in lisica, srna in jelen indivji petelin s svojo kuro.

»Kdo bi vedno delal!« je dejal prvi norak.»Viš, pa res! — Lovila bova divjad in zverjad, pa

bova imela vedno dovolj mesa. Zakaj bi samo graščinskagospoda žrla divjačino?«

»Tako je! Lov si bova lepo delila!« predlaga prvi.Stisneta si roki v znamenje sporazuma in se pri tej pričipodasta z golimi rokami v pohorsko goščo na lov, kerlovila da bosta kar na roko . . .

Stopata tako skozi planinsko smrekovje in hojevjeter gledata in prežita: prvi norak na desno, drugi na levo,

158



da bi kaj zagledala in z rokami ulovila. Kar obstojita podneko smreko kot dva ukopana jelova štora: po deblu jeplezala veverica in skakala z veje na vejo, kot bi je bilsam lahek rep; vejevje se je pod njenim skokom komaj

vidno vdajalo in počasi zamajalo.Tedaj dregne prvi norak drugega med tretje in četrto rebro:

»Si čul, p je! — Veverica!«»Vis, pa res, vidim veverico!« ga dregne drugi pamet-

njak nazaj.»Si čul! Kako drobčkana in majhna je!«»Viš, pa res, midva pa sva tako velika!«»Si čul, kako ta drobna krota skače po vejah!«

»Viš, pa res, midva pa le zemljo tlačiva!«»Si čul, in ne pade dol!«»Viš, pa res! Ne pade! — Veš kaj? če tak drobiž tako

skače in ne pade na zemljo, pa bi midva ne skočila, kisva tako neznansko velika v primeri z njo!«

»Si čul! Prav imaš in prav praviš. Veš kaj? Splezajna smreko in skoči za veverico, jaz vaju pa kar tule lepopočakam! Pa da ne pozabiš, kar sva se domenila: vsakpolovico!«

»Veš da!« mu pritrdi drugi norak in ročno spleza nasmreko. Navihana veverica ju je ves čas opazovala inprisluškovala njunemu noremu modrovanju. Hihitala se je zvito sama zase ter skakala kot pero z veje na vejo.Norak se je z vrha prav tako spuščal z veje na vejo terse vsakikrat le s težavo še ulovil.

Zdajci pa se veverica požene s smreke na hojo, on paza njo! Veverica spleza po hoji navzgor, on pa pade medvejami dol. Padajočemu je neka veja raztrgala še usta,

da je priletel ves okrvavljen po obrazu na zemljo.Na tleh pa ga je čakal prvi norak in ga vprašal:»Si čul, kje pa imaš veverico?«»Viš, pa res, nanjo sem pa kar pozabil!«»Si čul! Ne boš me! Gredoč si jo požrl, ti lakota gla

dovna!«»Veš, da je nisem! Res ne!«»Si čul, ne laži, grdoba lažniva! Če ne, te pretepem

kot ušivo babjo jopo!«

159



»Verjemi mi, da ne lažem; nisem je požrl!«»Si čul, nikar se ne izvijaj, lažnivec grdi! Saj si okoli

ust še ves krvav, lakota gladovna!«Drugi si seže z roko v boleči obraz in šele tedaj spo

zna po svoji krvavi dlani, da mu njegov prijatelj govoriresnico. Tedaj se v skrbeh popraska za ušesom:

»Vidiš, pa sem res krvav! Le kdaj sem jo požrl, danič ne vem za to?«

Prvi pametnjak pa se ni dal s tako lažnivim izgovorom kar tako zlahka odpraviti pa da bi zgubil še polovicolovskega plena, kakor sta se bila dogovorila pred pričetkom lova. Vrže se nanj in kar pod isto smreko se stepeta.Premetavata se in kopičkata se tako, da je zdaj prvi zgo

raj in drugi spodaj, zdaj drugi spodaj in prvi zgoraj.Na veji pa se jima je smejala veverica. Drugega je

smeh še bolj podkuril, da je udaril.»Zdaj se mi boš pa še posmehoval?«Prvi je tajil, da se ni smejal in se ni.Še bolj se premetavata in pretepata, vsa divja in raz

dražena. Nad njima pa se je še vedno glasil veveričinsmeh. Zdaj je drugi pametnjak s pestjo pokril prvemunoraku usta:

»Zdaj se smej, če se še moreš!«Prvi se je napihoval, izbuljil oči, a glasu ni mogel

spraviti iz ust.Drugi norak je zdaj užival zadoščenje, toda le pre

sneto kratko; nad njim se je nekdo zopet zasmejal. Tedajspusti noraka pod seboj, plane pokonci, da bi se vrgel nadzasmehovalca... Šele zdaj vidi, da ni nikjer nikogar razen one veverice na veji, ki jo je bil zaman lovil.

Prvi norak se ves polomljen pobere s tal:

»Si čul, veverica se nama je smejala!«»Viš, pa res! Jaz sem pa bil ves čas prepričan, da si

se mi ti fežal!«Podasta si roke in si ju močno stisneta v znamenje

sprave in pravega prijateljstva.»Si čul! Ne bodi hud!« poprosi prvi.»Saj veš, da nisem jezen!« odvrne drugi. »A na smreko

me ne spraviš več tako po noro! Le po pameti loviva, kar je na zemlji!«

160



Preden sta odšla po goščavi, sta še s pestjo zažugalain zapretila navihani veverici, da se ji bosta že maščevala. Ona pa je posmehljivo zažvižgala, utrgala dva smrekova storža ter zagnala vsakemu enega v neumni obraz,

nato pa mahoma zginila za smrekovim deblom.»Si čul! Z vevericami že ne bo nič kaj prida!«»Veš, da ne! Bova morala pogledati po kakšni drugi

divjadi!«Tako sta noraka sklenila in se lačna podala na lov.Hodita in hodita po smrekovi gošči ter gledata, prvi

na levo, drugi na desno, da bi kaj zasledila. Kar druginorak nenadoma zakriči, kot bi bilo po njem.

Ko se je prvi norak ozrl, ga je videl viseti v zraku:

z nogama je bingljal, z rokama pa kreljutil kot ujetavrana in kričal:»Pomagaj mi, prijatelj!«Prvi norak je pristopil ter si vse lepo počasi ogledo

val; toda nič se ni mogel spoznati, zakaj prijatelj' jevisel v zanki, ki jo je bil nastavil kak lovski tat za smein srnjake.

»Si čul! Si že spet v zraku! Pa si bil rekel, da bovalovila po zemlji!« je posmehljivo dejal prvi.

»Viš, pa res! Že zopet sem v zraku! Le kako bi zdajprišel na zemljo? Veš kaj? Poglej malo naokrog, če mordanajdeš kak vzvod, zadrgo ali rajkelj!« mu veli drugi norak, ki je kot kako ptičje strašilo plaval sredi goščave,klical in kričal.

Prvemu noremu se je že zasmilil, zato prične stikatiza zankami, ki so bile nastavljene vsenaokrog. Stika inišče ter tiplje po mahovnatih tleh, sega pod smrekovokoševje, med črno borovničevje, pod zibajočo se praprot,

ko strašno zatuli:»Si čul! Sem že našel!«»Veš kaj, prijatelj, kar hitro me reši!«»Kaj si nor? Kako naj te rešim, če pa me nekaj tako

strašno drži za desnico.«Divji lovec je tam namreč nastavil tudi lisici, volku,

ki bi ročno pritekla, brž ko bi začula meketanje jelenovoali srnino blejanje. Oba noraka zdaj kričita od hudih bolečin ter kličeta na pomoč.




»Dobri ljudje, pomagajte nama, rešite naju!«In res! V bližini je prilezel divji lovec iz svojega skri

tega stojišča ter v svojo veliko jezo zagledal v zankiprvega noraka namesto srnjaka, v lisičji pasti pa drugega pametnjaka namesto lisice ali volka. Skočil je k nji

ma ter ročno sprožil zankino vzmet, da je nori padel natla kot vreča oglja z zvrhanega voza, ga s palico premlatil, nato pa po zadnjici pobožal še drugega, ki je imeldesnico v stisnjeni lisičji pasti. Nato je divji lovec razklenil sproženo past, da je nori lahko iz nje potegnil vsookrvavljeno desnico, ter ju nahrulil:

»Kaj pa lazita tod in stikata za divjadjo!«»Veš, tako hudo sva lačna kot dva sestradana vol

kova, pa sva se napotila v goščo, da bi si na roko kaj

nalovila!« se je opravičeval drugi nori lovec.Divji lovec pa se je norčeval:»Na roko da bi kaj ulovila? Kaj sta nore gobe žrla?

Saj zajci in srne niso postrvi ali pa raki, da bi jih lovilana roko! Ne lazita!« je vzrojil nad njima.

Nora lovca pa sta vsa prestrašena zatrjevala:»Dobri človek, verjemi nama, da sva govorila čisto

resnico, samo resnico!«Lovski tat ju je neverno ogledoval, saj ni mogel ver

jeti, da bi mu ta dva gozdna potepuha ne bila lagala.Zato ju je skušal:»Zdaj mi pa še tajita, da ne poznata zanke za divjad

in lisičje pasti!«»Si čul! Potem si bil ti divjačina!« se je ponorčeval

prvi norec iz drugega.»Viš, pa res, kaj neki si pa ti prijel s svojo roko, ali

zajca ali lisico, da ti je še vsa krvava?« je zasmehljivodejal drugi norak.

Že sta se vzrepenčila kot dva divja petelina in bi sebila zopet spoprijela, če ju ne bi bil divji lovec razgnalz debelo, grčavo palico:

»Mir! Vidim, da sta res že popolnoma divja in nora!«in bliskovito mu šine v glavo misel, da bi ju najel zasvoja nosača, ki bi ju lahko pošiljal po ulovljeno div

jad; tako bi ta dva namesto njega opravila nevarno opravilo. Če bi ju pa zalotil graščinski logar ali pa lovski

162



paznik: njemu nič mar! — Naj z mirno dušo prime inzapre ta dva ali pa premlati in ju nato spusti...

Zato jima ponudi službo. *»Vidim, da se ničesar ne bojita, niti seči v nastavljeno

lisičjo past niti v še neizproženo zanko za divjad! —

Prav taka dva pametna lovska pomagača potrebujem!Pridita k meni v službo!«

Oba noraka se vzradoščena spogledata.»Si čul, služila bi kot lovska hlapca!«»Viš, pa res! Potem bi se naučila pravilnega lova!«Divji lovec ju navihano opazuje, ju prevejano nago

varja in vabi, bahajoč se:»Seveda se bosta naučila pravilnega lova; jaz sem

divji lovec, ki strelja in krade iz graščinskega lovišča

zajce, srnjake in jelene, srne in košute, divje peteline inkure. Včasih pihnem za zabavo in kislo juho še kakšnoveverico!«

Ko je drugi norak slišal besedo veverica, je planil knjemu kot ogenj v suho smrekovo sušico in takoj sprejelponudbo glede službe, zahteval je le še, da ju nauči loviti,slediti divjačino in zverjad, meriti in streljati.

»Veš kaj? Potem že pokažem oni veverici!« se je druginorak vzradostil že ob sladki misli, ko se ji bo lahko ma

ščeval zaradi one potegavščine, zasmehovanja in smrekovega storža...

»Si čul! Kar pojdiva v službo!« sklene še prvi norakpametno.

In res! Divji lovec ju vzame kar hitro s seboj; prejpa je še znova nastavil zanko in lisičjo past.

»Pojdimo! Toda skupaj ne moremo hoditi, ker bi preveč truščali in bi vse zbežalo pred nami. Jaz bom šel polovski stezici, vidva pa na vsaki strani po sredi gošče,

kot bi iskala gobe ah pa žela praprot!«Noraka sta se zadovoljno nasmehnila drug drugemu:

»Kako je prekanjen in zvit kot kozji rog! Od tega pametnega lovca se bova še mnogočesa naučila in to kar lepogredoč!«

Vtem pa je dal divji lovec že prvemu trtnat koš termu velel:

»Na dno boš metal ustreljeno živad, čeznjo pa zelen

n* 1 6 3



mah, da jo lepo pokriješ! Če te pa kdo sreča ali vpraša,kaj laziš tod okrog, mn reci, da iščeš in nabiraš gobe!«

»Nabiramo gobe! Si čul!« je ponovil prvi.Drugemu noraku pa je vrgel hodno krilo in jopo, pred

pasnik in naglavno ruto ter mu potisnil v roke še srp,rekoč:

»Ročno se preobleci v žanjico! Žel boš praprot in jometal na kup! — Če pa zagledaš graščinskega logarja alipa lovskega paznika — saj ju boš takoj spoznal, zelenoobleko imata — pa začni prepevati, da bom jaz vedel puško skriti. Sta me razumela?«

Oba noraka sta urno prikimala ter se pri tej pričispremenila: prvi v nabiralca gob, drugi pa se je pre

oblekel v žensko, ki je žela zeleno praprot.Divji lovec pa je stopal kar lepo po lovski poti in navse strani oprezal za divjadjo in zverjadjo. Gleda in oprezuje, a tokrat je bilo vse kot zakleto; nikjer ničesar.Stopa čimdalje bolj jezno in nevoljno, ko se mu z nekesmreke zasmeje veverica ter mu vrže na pot oglodansmrekov storž.

Zdaj lovski tat naglo pomeri in sproži. Veverica pa,namesto da bi utihnila in se lepo padajoč popeljala z veje

na vejo in na tla, se je pričela dreti, kot bi jo živo drlna meh; bila je zadeta v hrbet, tako da ni mogla večletati, le na veji je ležala in kričala.

To pa je divjega lovca hudo ujezilo, zato še enkratpomeri nanjo, ko začuje žanjčevo prepevanje. — To jedogovorjeno znamenje. Pri tej priči potisne puško podhmeljasto plast ob lovski stezici ter žvižgajoč brezbrižnonadaljuje svojo pot skozi planinski gozd.

Vtem priteče ves upehan graščinski lovski paznik k

prvemu noraku, ki je nabiral gobe; k sreči jih je že imelnekaj v košu.»Kdo je streljal? Si čul?« se je paznik zadrl nanj..»Čul sem, čul, a vem pa ne, kdo bi to bil. Še najver

jetneje je bil kak lovec, ki ima puško.«Lovski paznik ga je grdo pogledal, namrščil obrvi in

zahrul znova:»Nikar se ne delaj norega!«»Saj se ne, ker sem res nor!« je dejal resno.

164



»Kdo pa ti je dovolil nabirati po graščinskem gozdugobe?«

»Oni lovec tam spredaj, ki je tudi streljal!« se muodreže norak.

Paznika je pograbila zdaj taka jeza, da je pobral debelo drgolo ter ga z njo pošteno premlatil, nabrane gobepa razmetal po gošči in jih pohodil ter poteptal.

»Pri priči se mi poberi!«Norah zdaj res ni vedel, pri čem je, kajti tako si te

stvari ni predstavljal. Mislil je na svojega tovariša, ki biga rad na paznika opozoril, zato se je obotavljal in počasiobiral.

»Kaj še čakaš?« se je znova zadrl lovski paznik.

»Mojo babo, ki tamle praprot žanje!« se odreže norak.Lovski paznik je zdaj stekel proti žanjici ter se drl

tudi nad njo, kdo da ji je dovolil praprot žeti v graščinskem gozdu, da se naj pri tej priči zgubi iz gošče, sicerda ji vzame še srp in ji pokaže pot, da ji bodo kikle karpo zraku frfotale za njo.

»Onile lovec tam spredaj je bil z menoj mnogo pri jaznejši in vljudnejši, kot si pa ti!«

Sele zdaj ji je lovski paznik videl v obraz, ki je bil

Še ves okrvavljen. Zato jo vpraša:»Od česa si pa tako krvava okoli ust?«»Praprot me je, to se pravi, veja je bila!«»Od kod pa imaš tako nizek glas, babnica?«»ViŠ, pa res! Debel glas, si hotel reči! Kaj ga ne bi

imel, če sem pa moški!« Komaj je to spregovoril, že se je ugriznil v ustnico, a bilo je že prepozno, ker lovskipaznik se je zapodil vanj in ga vrgel po tleh, da so sepod hodnim krilom pokazale moške hlače.

»Tu nekaj ni v redu!« je zakričal paznik ter mu pokleknil na prsi in ga stisnil za vrat. »Govori, sicer tezadavim! Kaj delaš tu?«

»Saj vidiš, praprot žanjem, kot mi je bil onile lovecukazal! On pa medtem lovi in strelja!«

Lovski paznik ga je pri tej priči spustil, skočil pokonci kot usločena veja in planil po lovski stezici tja,kamor mu je bil norak z roko naznačil smer odhoda div jega lovca.

165



»Si čul! Pridi no sem k meni!« zakliče tedaj prvi norak drugemu.

Ta se je podvizal in že je stal, hudo se čudeč, pri

njem.»Viš, pa res, da te je parkrat obrnil! — Bi rekel, da

se je zopet nekdo ponorčeval z nama. Prvo veverica, potemlovska zanka in lisičja past, zdaj pa še lovski tat!«

»Si Čul! Tudi jaz bi dejal, da imaš prav! Nekaj svase pa le naučila: kako se moraš skrivati, kako najlažeprevariš lovskega paznika. To tudi nekaj velja!«

»Viš, pa res! Zdaj poznam že lovske pasti in zanke,lovsko skrivanje in laganje. Potrebno pa je le še nekaj

malega in to je glavno: imeti morava puško in, seveda,streljati tudi morava znati.«

Med njunim norim modrovanjem in pametnim norenjem se je bil prav za njun hrbet priplazil divji lovec terse jima hudomušno muzal, češ: še enkrat vaju bom speljal, ker sta le tako presneto zrela in tako pametno nora!Na glas pa jima zakliče:

»Sem že tu in vse to, kar sta si želela, vama radevolje pokažem in vaju naučim v zahvalo in plačilo, ker

sta me tako lepo rešila. Kaj želita torej zvedeti najprej?« ju vpraša.Noraka sta bila v nemali zadregi; šele čez čas se ze

dinita v želji in zahtevi, da jima naj pove in razloži toletežavo:

»Ker ste že tako dobri z nama, pa nama povejte,kako bova pa vedela, kje je kakšna divjad in zverjad?«

Lovski tat jima je zadovoljno pomežiknil:»Nič lažjega in nič težjega kot to! Poznati morata

sledi: sledi zajca, lisice, volka, medveda, srne, jelena!«»Aha, to, to! Sledi je treba poznati!« sta zdaj takojuvidela oba noraka, ki bi rada postala prava lovca.

»No, in po sledi je divjad in zverjad treba slediti takodolgo, dokler je ne uloviš, to se pravi, ustreliš! — To pani mogoče pred zimo; šele v snegu so sledi lepo vidne inrazločne. Zato se snidemo prav tu, kjer smo zdaj, brž kozapade prvi sneg!«

Noraka sta bila s tem predlogom povsem zadovoljna

in sta se vsa srečna poslovila od dobrega in spretnega166



lovskega tatu. Ta jima je še od daleč zaklical v spomin,naj nikar ne pozabita priti, kadar bo prvi sneg pobelilplaninski gozd.

In res; brž ko je neke pozne jesenske noči prvi snegpobelil goščo in frate, gozdne njive in travnike, sta norakapohitela v graščinski gozd, da ne bi zamudila dogovorjenega sestanka z lovskim tatom. Nista še dolgo čakala inse prestopicala z noge na nogo, ko pride z nasprotnestrani divji lovec s puško prek rame.

»Si čul! Mož beseda je!« je dregnil zdaj prvi norakdrugega.

Ta se je ozrl ter mu smeh lepo vrnil:

»Viš, pa res! Najin lovski učitelj je že tu!«Živahno se pozdravijo, lovski tat pa jima stisne roki,da so jima prstni členki kar zaškripali. Oba noraka stasi pomežiknila, češ zdaj pa bo! Divji lovec se je zadovoljno namuznil:

»Najprej vaju naučim brati sledi!«»To, to!« sta zahrepenela lovska učenca, oba noraka,

ter z izbuljenimi očmi požirala vsako lovčevo kretnjo inponaredila vsako njegovo stopinjo.

Divji lovec ju je vodil skozi zasnežen gozd; v pobeljenihtleh so se črnile razne sledi, temnile se stopinje zverjadi,divjadi in gozdnih ptičev. Kar ju ves prestrašen ustavi:

»Tu je stopal graščinski logar s svojim lovskimpsom!«

Njegova lovska učenca sta zazijala vanj:»Po čem pa si to spoznal?«»Prav lahko! — Človeške stopinje so prav na gosto;

torej jih je puščal za seboj star človek, ki je truden inle s težavo gazil sneg celec. Pasjo sled pa poznata od prejtudi že vidva sama!«

»Viš, pa res! Lovčeve stopinje in pasja sled!« se jezačudil drugi norak.

»Si čul! Hejhata, kako je lovec na moč učen!« jespoznal prvi.

Muhasti divji lovec pa je nadaljeval:»Lovčeve stopinje in pasje sledi že poznata. Zdaj pa

vama pokažem še zajčje! Te so pa takele!« In s puškinim kopitom je vtisnil v novem snegu Štiri jamice. Da pa

167



si bosta njih pravilno razvrstitev laže zapomnila in si joza vse žive dni zabila v svojo noro pamet, ju je potisnilv sneg, da sta na vseh štirih drezala na prstih, dokler juni že dovolj zazeblo v prste; šele tedaj sta se smela znovaprestaviti, to se pravi, naredila sta nov zajčji skok, kakor jima je divji lovec rade volje pojasnil.

Čez čas sta imela gole roke in bose noge od mraza ževse rdeče; prsti so jima že otrpnili, le v njih vršičkih ješe živo žgalo, ker se jima je pošteno zanohtilo.

Divji lovec ju je tedaj zadovoljno pohvalil.»Zajčje sledi zdaj tudi že poznata! — Preden vama

razkažem merjenje po mušici na koncu puškine cevi tersamo streljanje, vama pokažem gozdno njivo z detelji-ščesm pod snegom, kamor se hodijo zajci tudi sedaj pozimi past, kot so se pasli pomladi, poleti in jeseni!«

In res; vsi trije gazijo sneg. celec, divji lovec kot prvi,na vsaki strani pa po en norak. Prigazijo tako do belegozdne njive; za zasneženim grmom se ustavijo, da setako skrijejo zajčjim očem. Lovski tat, njun učitelj, pa jima razlaga, da naj le lepo pazita nase in na zajce.

Niso čakali dolgo, ko so vrli zajci priskakali tja nabelo njivo; zajčki so posedli na repke ter pozorno sledilistarim zajcem in zajkljam, ki so jim prav po starševskonazorno kazali, kako je treba urno in spretno razbrskatizapadli sneg, da čimprej in najlaže pridejo do slastnedetelje pod zimsko odejo iz debelega snega. Za njimi sose skušali še njih nadebudni mladiči, zajčki.

Lovski tat sname puško z ramena. Nato pa jima pomoli pod nos puškino cev z mušico na koncu, rekoč:

»Tole je mušica, tole pa železni zob; čez oboje merimtako, da mušico nataknem na merilni zobček in zdaj po

gledam prek obeh na zajčji rep... Poknem pa po njemšele takrat, ko se zajec že naje detelje.«

»Kako pa veš, kdaj je zajec detelje sit?« se zanimataoba nora lovska učenčka.

»Kako ne bi vedel! — Zajec se z deteljo ves napolniin kadar pride detelja že v repek, tedaj se ta postavi lepotrd pokonci kot moj palec! Takole...«

Zdaj jima da v roke svojo puško, češ zdaj pa le lepomerita. In res! Meri prvi norak in gleda skozi puškino cev:

168



»Si čul! Jaz sem jih že ulovil na mušico!« ter ponosnopoda puško drugemu pametnjaku. Ta je pa gledal karprek cevi:

»Jih vidim, viš pa res!«

»Meriti zdaj že znata!« ju pohvali muhasti lovski tat,»zdaj vama pokažem še, kako se napolni puška!«

»Si čul, to, to!«»Viš, pa res, to, to!«Divji lovec brž vtakne skrivaj naboj v puškino cev,

nato pa postavi puško lepo pokonci v sneg, vzame iz notranjega prsnega žepa stekleničko žganja ter ga nalijev cev.

»Za strel je žganje najboljše, to zažge, da je veselje.

Po njem so vsi zajci kar zmočeni, kot bi bili norega žganja pijani!«»Si čul? Jejhata me!«»Viš, pa res, kaj vse neki veste in znate!«

V tem hipu jima prebrisani lovec da z roko znamenje,da naj molčita, ker da hoče zdaj poslušati, kaj se zajcimed seboj menijo. Oba noraka si z rokami zvesto začepitausta, da jima prav tedaj, ko bi bil njun molk najpotrebnejši in najkoristnejši, ne bi ponevedoma ušli iz njih

kakšni začudeni in radostni vzkliki.Muhasti lovec nastavi svoje uho, nato pa jima po-šepeta:

»Menijo se, da smo trije lovski norci, ker ne zažgemopo njih, ko so že siti kot bobni.«

Oba noraka mu spodbudno pomežikneta, češ potempa le vžgi po njih!

In res; lovec pritisne na petelinček in tedaj se razležeskozi belo gozdovje močan strel; tam na deteljišču pa soposkočili zajci in zajklje visoko v zrak.

»Zadel sem jih!« de lovec bahavo proti hvaležnimalovskima učencema.

»Si čul! Kako pa veš, da si jih zadel?«»Saj sta oba videla na svoje oči, kako visoko so po

skočili v zrak od samega veselja; zadetek oni pokažejovedno s skokom v zrak.«

»Jejhata me, si čul!«»Cul, čul! Jojmeneca, tak tako je to?«

169



Divji lovec jima je zdaj pomignil, da naj ga sledita.In res; stopala sta vsa razburjena za njim tja na zajčjedeteljišče sredi bele gozdne njive. Tam so ležali kar trije

ustreljeni zajci, za vsakega eden.Oba noraka pa vesela in presrečna.Lovski zvitež pa jima še zabiči:»Zdaj sta videla vse, kako je treba loviti; zdaj sta pa

že kar prava, dobra lovca!«»Si čul!« ponosno dregne prvi drugega.»Čul, čul!« mu odvrne drugi ter zaviha obraz tako ba

havo, da bi mu sneg lahko padal kar v nos. Kmalu pa sespomni in razburjen vpraša:

»Ja, to je vse prav lepo in prav! Kaj pa puška?«

»Si čul! Puška, puška!« je zaskrbelo še prvega.»Doma imam še eno, zato vama lahko tole prodam!

Za drag denar, seveda!« jima zvito pomežikne, »ker tapuška vedno zadene.«

Oba noraka pa vsa presrečna in vesela! Za lovski poukin odlično puško mu rade volje izročita ves denar, ki stasi ga v več letih s težkim delom zaslužila in prihranilaza svoja stara leta in za slabše čase. Saj ga odslej nebosta nič več potrebovala.

In tako dasta noraka lovskemu prebrisancu ves denar, lovec pa njima svojo puško z nekaj naboji.»Zdaj pa sta kar novopečena!« ju pokroviteljsko po

treplja po ramenih, vrže enega zajca na svoje rame ter jima zaželi obilo sreče na njunih bodočih lovih. »Srečno!« jima še pomaha z gazi.

»Si čul, kaj je bil nama rekel, da sva novopečena?«»Čul, čul! Mislil je najina zajca! Zdaj se nama zače

njajo dobri časi! Nič dela, le lov, lov! Lovila bova, ležalav svoji bajti in jedla divjačino kot volk ali graščak. To

bo življenje!«Drug drugemu si zadovoljno pomežikneta ter odideta

vsa srečna po gazi domov.Že naslednje jutro oditeta na lov prav na isto lovsko

stojišče, kjer so bili včeraj vsi trije. Skrijeta se za belimgrmom. Stojita in čakata ter čakata in stojita, da sepridejo zajci na zasneženo deteljišče past.

Stojita in čakata, a teh presnetih zajcev ni od niko-

170



der! Oba je že močno zazeblo, v prste pa se jima je hudozanohtilo.

»Si čul! Zajcev menda danes ne bo!«»Viš, pa res, da jih ni!«»Gotovo se grejejo kje pod grmom lepo na toplem!«»Na toplem v svojem ložu pod grmom; naju pa tako

strašno zebe!«»Si čul! Popijva žganje, saj zajcev tako ne bo!«»Viš, pa res! Kar dajva ga!«In res, potegnila sta ga vsak nekajkrat in žganja ni

bilo več.Tedaj pa priskačejo mladi zajčki iz svojega skritega

ležišča pod belim grmom na zasneženo deteljišče; razposajeno razbrskajo uležani sneg, se napasejo detelje, natopa predrzno posedejo na svoje zadnjice ter si s tačkamibrusijo uhlje in lepo umivajo svoje narezane gobčke.

Nora lovca pa vsa iz sebe! Merita nanje in jih pogledujeta skozi puškino cev, ki jo napolnita z nabojem. Meritananje in čakata, kdaj jima bodo prevzetni zajčki pokazalitrde repke, v znak, da so že detelje siti. . .

»Si čul! Saj zajci se menijo, poslušaj!«Drugi nori lovec nastavi zdaj uho in čuje zajčji posmehljivi pogovor: »Saj se danes nobeden ni še umil,žganje sta spila in nimata ničesar, da bi v cev nalila;zato nas ne bosta ustrelila!«

»Viš, pa res! Iz naju se norčujejo in se nama še posmehujejo!« jim s pestjo zažuga drugi norak.

Zajci so se še vedno objestno prekopicavali, se iz norih lovcev norčevali, nato so jo pa menili že popihati v

svoja topla ležišča, ko nori lovec pomeri mednje, potegneza petelinček in sproži.

In res, počilo je po zajcih tako močno, da so poskočilivisoko v zrak in norcema pokazali svoje trde repke, posmehu joč se: »Pa si rekel, da ne bo ustrelil!« zajavkaprvi zajec.

»Kdo bi pa bil mogel vedeti, da ima v glavi še malopameti!« zbode drugi zajec in veselo odskače.

Nora lovca, ki sta se ob hudo močnem strelu tako

prestrašila, da sta oba padla v sneg na svoji zadnjici, sešele zdaj utegneta pobrati iz belega celca. Zdaj jo urno

171



mahneta na shojeno deteljišče, da bi pobrala ustreljenezajce.

Tam pa ni bilo niti enega zajca, le nekaj dlake jeležalo v pogaženem snegu. Debelo se spogledata, potrkata

po norih glavah, rekoč:»Si čul! Strel je bil tako močan, da je vse zajce raz

trgalo!«»Viš, pa res! Raztrgalo jih je; le malo dlake je od njih

še ostalo!« Vtem pa je od nekod prigazil graščinski lovski paz

nik, jima vzel puško, ju premlatil in nato spodil iz planinskega lovišča. Nora lovca pa sta v svoji bajti jokalaza zgubljeno lovsko srečo, ki je nikdar nista imela.

Dandanes ni nobenega več, ne norih lovcev, ne njunelovske bajte. Le zlobni jeziki vedo še o njima kaj povedatiter pokazati prostor, kjer je nekoč stala njuna bajta.



k u r j a Č a r o v n i c aG O R N J E B I S T R I S K A P R A V L J I C A

V prejšnjih časih je za gabrovim gozdičem stala razdrta in poveznjena kočica. V njej je živela majhna, staraženka in skrbela zase in za svojo kurjo družino. Psičekpa je varoval vse troje: leseno kočo, staro ženko in kurjodružino.

Vsako jutro se je v lopi, majhni kot kurnik, zasukalater poklicala svoje kokoši: »Čopka, ti bodi prva, za tebojSivka, potem Rdečka, pa ti Golovratnica in Rjavka, paše ti Belka! Za vami pa petelin, psiček in jaz!«

Tako se je napotila njena kokošja družina iz lopice postezi proti zelenemu gabrovcu. Kokoši so s steze škililena obe strani, kjer je tako lepo rasla živa trava, po kateri pa niso smele niti kljuniti. Travnik med kočico ingabroveem je bil namreč sosedov. Sosed je za vsako kuro

vrgel smrekovo poklest, če je le katero zasledil.»Mi greš stran! Saj boš več pohodilo kot požrlo!« jenad njimi kričal in tako jim ni kazalo drugega kot to, daso samo škilile ter lepo hodile po stezi v goščo.

Tam pa so se vse razteple, saj jim je kočarka zaklicala: »No, kurice moje, zdaj pa le!« Sama pa je sedlaali pa pogledala za gobami. Toda tokrat čez noč ni zraslanobena, zato se je naslonila na grčast gaber. »Stara semže, stara!« si je večkrat sama sebi dopovedovala ter gle

dala na svojo kočico pred gabroveem. Ta je bila od starosti in od dima že vsa črna; na strehi je bilo še nekajslame, katero je preraščal svetlozelen mah. Vmes pa sose svetile leskove trte kot gola rebra, ki so klicala ponovih otepih skopa. Toda kočarka je vedno dejala: »Zamebo že še držala!«

Sicer pa ni na tem božjem svetu imela nikogar razensvojih kur, ki so ji nesle jajca, katera je potem proda jala. Psička pa je imela še posebno rada. Cesto ga je

173



vzela v naročje. »Ti ubogi psiček, le počakaj, ti boš dobilgrunt! Ti boš dobil vse, kočico z brajdami in vrtek z drenom, in kdor bo tebe vzel za svojega, p a . . .«

Prenehala je, ker je k njej prisedla gostilničarkinadekla.

»Ravno prav, da sem vas našla,« jo je ogovorila.»Kaj pa je takega?«»Nekaj jajc bi kupila, če jih imate!«»No, nekaj jih že bo, saj so mi jih čez teden nanesle

moje kurice!«»Vaše kokoši so pa res pridne! Zadnjič sem odnesla

celo košaro jajc, danes imate pa že druge.«»Seveda, tako je. Treba je kuram tudi znati streči.

Moraš jih gnati na pašo, da najdejo črvov, trave, peska,no, in jaz jim pa še potem prav na drobno narežem, polijem, pomešam in jim dam. No, včasih so mi znesle celopo dve jajci na dan, zjutraj eno in zvečer eno.«

»Kaj? Dve v enem dnevu? To pa že ni več po pravem,« je posumila dekla in takoj vprašala: »Ali mi pro-daste katero kokoš? Tisto čopko bi rada kupila.«

»O, tiste čopke pa že ne prodam! Za nič na svetu ne!Je predobra jajčarica. Poleg tega jo imam pa še posebnorada, ker je zdaj tako pametna. Le enkrat jo je bilo nekaj znorilo, da se je steklovine nazobala.«

»Kaj ni poginila?« je dejala dekla.»Seveda bi bila poginila, pa še kar brž, če ne bi bilo

mene.« In stara ženka ji je ponosno pokimala.»Kako pa ste jo rešili?«»Tistikrat sem bila stopila malo dol v dolino, v mesto.

Ko pridem domov, pa vidim, da mi je nekdo razbil okno.Na tleh pa skoraj nič stekla. Gledam in gledam, pa vidimčopko, kako se valja in vraži vame, kakor bi jo grizlo.Skočim k nji. Mislila sem, da je medtem gotovo maloskočila na sosedov travnik, pa ji je sosed s kako poklestjozlomil nogo. Pogledam nogi, obe celi. Moja uboga koko-dajcka pa je zvijala vrat po hrbtu, velikanski krof pa ji jestopil iz perja in venomer je tožila, da jo boli. »Kaj pa,če bi bila požrla steklovino?« si mislim in jo malo potipampo krofu. »Te tu boli?« jo vprašam. »Tu, tu!« mi je potožila.

174



»To da vam je rekla?«»No, če ti pa rečem, da mi je rekla. — Premišljevala

sem, kako bi jo rešila. Seveda bi mi bilo zelo žal zanjo,ker je tako dobra nesnica in je nesla tako debela jajca.Tedaj sem jo za obe nogi privezala k onemule drevesu, ji stisnila glavico med kolena, popipala s krofa perje, no,in nož je zdrknil za kožo. Prerezala sem ji krof, izpraznila

175



vse, kar je sirota nakljuvala in požrla, nato vzela iglo innit ter ji oboje zopet zašila.«

»In ji niste rane nič z mastjo namazali?«»Nič! Spustila sem jo in vidiš jo še sedaj, kako lepo

hodi tamle in tako pametno tu in tam kaj kljune. Rada jo gledam, ko tako čedno zavije glavico in te razumnogleda. Tako je pametna, da se lahko kar med seboj po-menive.«

To pa je bilo dekli že presumljivo in si je mislila:»Tu gotovo ni vse v redu, vse pošteno in po pravem.Nekaj čarovnije je gotovo vmes!« Na glas pa je rekla:»Pa prodajte petelina!«

»O, veš, tudi njega ne prodam. Tako je pameten inubogljiv, tako lepo skrbi za kure in napravi vse, kar kolimu porečem: še na svoj rep bi sedel, če bi zahtevala.«

»Na rep bi sedel? Ni mogoče!« To je pa nori dekli bilože preveč. Skočila je na pot med gabrovjem in kar brezvsega pridrvela domov. Doma pa jo je krčmarica vprašala: »Si kupila kakšno kuro? Si prinesla kaj jajc?«

»Nič nisem kupila in tudi ničesar nisem prinesla. Šehvalo mi boste vedeli, da nisem! Bodite vendar pametni!Od kurje čarovnice naj bi kupovala, da bi skočil iz jajcnazadnje še kakšen hudiček!« je bila vsa preplašena.

»Kaj pa vendar blebetaš?«»To, kar mi je Gabrovka sama pravkar pravila in kar

sem na tele svoje uhlje čula! S kurami se meni in pri tem jim nekaj nameša, da ji potem kure znesejo po dve jajcina dan! Pa to še nič ni! Petelin meni nič, tebi nič, sedena svoj rep, če mu le reče ta kurja čarovnica. In njenačopka se je nekoč pod njenim oknom same steklovine na-žrla. Vsaka poštena kura bi poginila, ta pa ni. Z nožem

ji je prerezala krof, vse zmetala iz njega, pritisnila spetglavo na vrat in kura ji miga naprej. Pomislite, še mazalani nič, niti pokadila s kačjim slačilom! Kurja čarovnica

je, in konec besedi!« je zatrjevala. »In še to: s svojimpsom se je menila, da bo po njeni smrti grunt dobil.«

Vse to je nora dekla lepo razbobnala daleč naokrogin vsakomur zabičevala, da je stara kočarka za gabrov-cem kurja čarovnica, da se prav zagotovo pri njej sha

jajo tudi stare čarovnice, ki se potem posvetujejo, kako

176



bi škodovale ljudem in živadi. Nekateri so se ji smejali,nekateri pa so se jeli starkine kočice in nje same izogibati.

V tem gabrovcu, kjer se je drezala starkina kočica, sobojda v starih časih živeli razbojniki in roparji, ki so se

čez dan skrivali, ponoči pa hodili na rop in tatvino. Seveda jih tiste dni ni bilo nikjer več, zato pa se je nekajpastirjev domenilo, da se bodo prepričali, koliko je resnicena teh starkinih čarovnijah. Zastrašili jo bodo, potembodo pa že videli, ali je čarovnica ali ni.

In res. Z večernim mrakom je zlezel iz gabrovega ga- jiča strah in se razširil okrog razdrte kočke in siUl celovanjo. Stara ženka je vrata trdno zapahnila, nato pa šezavalila tjakaj hrastov čok.

Sedaj prav gotovo nihče ne bo mogel vdreti.Edino okence, ki je bilo brez šip, ker jih je nekdo nekoč razbil, je zapotegnila z desko na smuk. Luči, majhnega kresnička, pa itak ni nikoli zvečer prižgala, da se nebi skozi kakšno špranjo kaj videlo. Njene kure so sespravile spat vsaka v gnezdo v zemljatem podu ter sedelena njih kot kak hudiček na svoji graščini. Psiček pa jeskočil skozi luknjo ven pred kočo ter jo čuval.

Seveda je bilo že hudo mračno, ko so iz gabrovega

gozdiča prilezli razbojniki. Pes je zalajal. A neki razbojnik, to se pravi pastir, ga je z gabrovko oplazil, da jemočno zacvilil ter brž smuknil skozi špranjo v kočko.

»Kaj pa je, kaj? Te je kdo prestrašil?«Pes pa se je stiskal pod njene noge in potihoma cvilil.Tedaj pa je zaropotalo po dverih in zabobnalo po

okenski deski. Na podstrešju se je nekaj zrušilo, da sozaškripale stropne deske in se je iz njih vsul dimast prahin saje.

»Ujuj, coprnica, zdaj se pokaži! Ujuj!« je zatulilo.Kokoši so se zatekle k njenim nogam ter v kot pod

klopjo. Ženka je že hotela zaklicati na pomoč: »Ljudjebožji, pomagajte in vsi svetniki! — Tatovi, razbojniki!«,a strah se ji je usedel prav v grlo, tako da ni spravilaniti glasu iz sebe. Vsa je kar otrpnila.

»Čarovnica, no babnica coprniška, boš prifrčala skozistreho ali ne?« so tulili in rjuli razbojniki okrog oglov.Nato je čida, kako ropotajo po vratih, in zaskrbelo jo je:




»Kaj, če zapah in čok vendarle ne bi vzdržala? MojBog! ...« Tedaj so začivkale kokoši in pes je zatulil odstrahu. Zunaj je bilo slišati še nekaj stopinj in pogovar

janje, nato pa je bilo krog kočice zopet vse mirno in tiho

vso dolgo noč.Za gabrom pa so vso noč ležali razbojniki, to se pravipastirji, ter čakali, kdaj se bodo skozi streho vsule čarovnice z vražjimi kurami in psom, ki bruha ogenj ... Čakaliso vso dolgo noč in v prvem svitu so zginili, ne da bi bilikaj videli in doživeli.

Skozi špranje se je že svital dan, ko je petelin zapelsvojo jutranjo pesem, da so se kokoši predramile in takojzaskrbljeno vprašale: »Ko, ko, ko kaj?« Šele tedaj se je

starka oddahnila, ker je s svitom bila nevarnost že mimo.S sekiro je odbila zapahnjeno desko pri okencu ter pokukala ven na izabelino brajdo: nikjer nikogar! Otreslase je nočne more in strahu pred razbojniki.

»Pogledati moram okrog kočke, če mi niso kaj ukradliali pa kaj nastavili.«

Hrastov čok, ki ga je bila snoči zavalila, je ležal ne-premaknjen. Hotela ga je odmakniti, pa ga ni mogla. Pre-euta noč ji je vzela še tiste moči, kar jih je imela. Tudi

dveri, ki so sicer vedno malo zijale, so bile sedaj pravtrdo stisnjene k podbojem.»Tatinske roke se vam naj posušijo do ramen, razboj

niki!« Treba bo počakati, da ji kdo odpre od zunaj, kobo šel mimo. Stala je pri oknu, vpila in čakala, a od nikjer nikogar. Tedaj je poklicala k sebi psička:

»Tu sedi in, ko boš videl iti koga mimo, zalajaj!«Psiček je zacvilil in potrpežljivo čakal.Starka je že začutila glad in tudi kokoši so se gnetle

za njo ter vrazile: »Ko, ko, kaj, ali bo zajtrka kaj?«»Počakajte no, kuričke moje in ne sitnarite venomer,saj tudi jaz še nisem nič jedla! Malo posta vam ne bo ničškodilo! Tja na gnezda sedite in znesite prej jajca!«

In res, vse so odvrazile tja, vsaka na svoje gnezdo.Ko je zalajal pes, je starka planila pokonci, stekla do vratin bunkala po njih: »Hej, slišite, odprite, in pomagajte!«

Toda od zunaj ni bilo nič slišati, le neskončen poldan-ski mir je bil. Pogledala je skozi okno, nikjer nikogar.

178



»Zakaj si pa lajal?« je vprašala psa. Ta pa je namignil z glavo, češ da je na brajdo sedel vrabec in ga jemoral pregnati. Ženici pa je kar naprej krulil želodec.Razbrskala je na kuhinjskem kamenju pepel in žerjavico,

jo pokrila s suhljadjo in tako dolgo pihala, da je naredilaogenj, V trinogato ponev je nalila vode ter vsula vanjosivega krompirčka. Kokoši pa so se po vrsti oglašale:

»Kokodajc, jajc, kokodajc, jajc.« Pretegnile so si noge,malo obrale svoje perje ter nato še bolj godrnjale in vra-zile. »Znesle smo jajc, lačne pa smo še zdaj. Ko, ko, kajpa je to?«

Čez čas je bil krompir kuhan, odcedila je z njega vodoter postavila ponev na javorovo mizo. Pes, ki je bil poleg

petelina edini moški pri hiši, je imel staro pravico sedetikjer koli v koči, zato je bil takoj na mizi, kokoši pa poklopi. Največja Čopka pa je že spravila predse krompirček: »Kokodajc, ta je pa moj, ker sem znesla največ debelih jajc!«

Vse druge pa so se zgražale: »Ko, ko, ko, kaj pa je to?«Stara ženica pa je z lajavim gregcem — noževa klina

se mu je premikala naprej in nazaj — olupila krompir voblicah, olupke pa metala kokošim.

»Na, čopka. Še to, da boš nesla debela jajca! — Pa tl,sivka, in ti, rdečka! Boš šla stran, ti belka! — Ti pa leše počakaj, ker neseš najbolj drobička jajca, za tvojadobim vedno najmanj. Le pet krajcarjev.«

Tako jih je krmila s krompirjevimi olupki, s hvalo inkregom. Nazadnje sta dobila še pes in petelin, pa je bilpoldnič pri kraju. V košarico je dala jajca ter jih odneslav kuhinjo. Kokoši pa so tačas obstopile belko:

»Si čula, neseš jajca, ki jih proda le po pet krajcar

jev? Naša so pa po deset!«»Kaj mislite, da sem nora, da bi si za pet krajcarjevpustila kar Čreva raztrgati?«

Vse so se tedaj zgražale nad njo, tako malomarnico!Zunaj pa se je sonce že precej nagnilo nad zelenim

gabroveem, saj je večerka že skoraj minila in so se izgajiča že začele spuščati dolge sence. Tedaj pa je psičektako hudo zalajal, da je ženko kar vrglo k oknu. Kakobi je tudi ne, ko pa je proti kočki šla krčmarjeva dekla

12* 179



z županom, za njim pa cela kopica otrok in radovednihbabnic. Urno je ženka bila pri vratih ter po njih bunkala:

»Ljudje božji, odprite!«Župan je stopil k vratom, se prekrižal in jih poškropil

z žegnano vodo, nato pa je potegnil iz zanke debelo palico,ki je vrata zadrževala, da se niso mogla odpreti.

»Le odpri, od zunaj je že odjenjalo!« je župan zavpil.»Kaj od zunaj je bilo tudi še kaj? O ti grdobe hu

dobne! Župan, če ste tako dobri, potisnite še vrata noter,zakaj jaz tega štora ne morem odvaliti,« je lepo prosila.

Župan se je s svojimi širokimi pleči uprl v dveri inkočica je bila odprta. Iz nje pa je vsa srečna stopila staraGabrovka. Župan pa jo je resno vprašal: »Bable, zdaj pale lepo povej, če se res s kurami meniš in če znaš reskuram zmešati tako coprniško reč, da ti potem znesejovsak dan po dve jajci? In tudi to povej po pravici, četvoj petelin v resnici sede na rep in če bo ta pes resničnodobil po tvoji smrti grunt? Če je vse to res, potem si vresnici kurja čarovnica.«

»Seveda se menim s kurami, če se nimam s kom drugim, a si tudi sama odgovarjam. Pes pa ne more dobitiza menoj grunta, ker ga nimam, saj imam le to kočico zbrajdo in vrtom. Petelin je res sedel na repu, a na pasjem!Moja čopka pa se je zadnjič nažrla v vinu namočenegakruha ter se napila Še šmarnice, potem pa je bila takozmedena, da je šla sredi večerke spat; ko pa se je zbudila, je mislila, da je že drugi dan in je ročno spustila še eno jajce. Tedaj je res znesla dve na en dan.«

»Si zdaj čula svoje?« se je župan obrnil k nori dekli,kateri se je vse smejalo ter hvalilo kurjo čarovnico.

180



Z A Č A R A N A K A Č A

R A D V A N J S K A P R A V L J I C A

Neki radvanjski pastir je nekočpasel na Habakukovi gorici kmetove svinje. Čeprav

je pastir nanje šetako pazil, mu jeena svinja vendarle vedno neznano-kam izginila. Čeprav jo je vztrajno iskal, je nikdarni mogel najti. Čeznekaj časa se je

pa zopet prikazalana svinjski gorici.Med vsemi je bilanajbolj rejena innajlepše pitana.

Pastirju kar nišlo v glavo, kamsvinja vsak dan izgine in od česa je

tako lepo rejena. Pa pove vse to svojemu gospodarju.Kmet pa mu veli:»Vzemi hodno vrečico! Napolni jo s prosom ter jo

priveži svinji za rep! V dno vrečice pa napravi luknjico,tolikšno, da bo skozi njo lahko padalo proso. — Po proseni sledi jo boš potem že lahko sledil.«

In res; svinjski pastir je naredil, kot mu je bil gospodar naročil. Svinji je privezal za rep luknjičavo vrečico,polno rumenega prosa. Svinja pa mu je tudi zdaj ušla.

181



Toda po zemlji so tu in tam ležala prosena zrna in po teh je pastir zdaj lahko sledil.

Pastir gre in hodi po proseni sledi, pa pride do črnegadvorišča, ki je bilo ograjeno z ene strani s črno kočo, z

druge strani pa s prav tako črnim hlevom; po dvoriščnihtleh pa je bila raztresena lepa zrnata koruza.

Na tem črnem dvorišču je zagledal svojo svinjo, ki ježeljno hrustala po tleh razmetano turščico.

»Aha, zdaj vem, kam si mi uhajala in od česa si takodebela,« de svinjski pastir najdeni svinji.

Svinja je zobala turščico lepo mirno naprej, kot bi gane bila čula. V tem pa čuje za seboj nek sikajoč glas in,ko se je ozrl, zagleda za seboj tri črne kače. Silno se jih

ustraši, da je od groze kar zazijal.Največja kača pa spregovori:»Nikar se nas ne boj! Ne bomo te pičile, ne! — Smo

le tri v kače začarane sestre in, če si voljan, nas jutrilahko rešiš.«

Svinjski pastir je strmel v tri kačje zvitke z dvignjenimi glavicami v sredini; vse tri so ga mirno, a srepo gledale ter čakale njegovega odgovora.

»Pripravljen sem vas rešiti. Kaj naj storim?« je

končno izdavil.»Trdno smo bile prepričane, da pride tudi naš rešitelj!

— Jutri zjutraj moraš biti še pred sončnim vzhodom nanašem dvorišču. Glej, da boš trikrat umit in lepo čist.Obljubiš li?« je sikala največja kača.

»Obljubim!« je dejal pastir začudeno. »In kaj še?«»Stori po svoji pameti!« in največja kača se je razvila.

Tam, kjer je prej ležala lepo zvita, je bilo prgišče suhihzlatnikov in te mu je dala rekoč:

»Vzemi svoje prvo plačilo.«Svinjski pastir, ki je bil od sile ubog, je zlatnike seveda

z največjim veseljem pobral ter jih vtaknil v hlačna žepa.»Torej jutri navsezgodaj. — Za zlato pa za zdaj naj

lepša hvala.«»Ne pozabi! — Trikrat čisto umit. — Tudi pot do sem

si dobro zapomni, da je ne zgrešiš!« mu je zabičala kača.Njegova svinja je bila medtem že vso raztreseno tur

ščico pobrala in je pravkar zapustila črno dvorišče. Pastir

182



pa za njo. Svinja je krenila naravnost na svinjsko goricopri Habakuku, pastir pa ves čas lepo za njo, kot bi jognal na pašo.

O vsem tem ni svojemu gospodarju črhnil niti bese

dice. Svinje je lepo pasel do večera, v mraku pa jih jeodgnal v svinjak; zlatnike je skril pod slamnato vzglavje,nato legel ter trdno zaspal.

Drugo jutro pa je zaspal, kajti na jutranji strani ježe gorelo nebo v jutranji zarji. Ko se je prebudil, planepokonci in teče, kolikor so ga noge nosile. Teče tako inpriteče na ono črno dvorišče.

Šele tam se je v strahu spomnil, da se je pozabil trikrat umiti, ker se je prekasno vzdramil; po obrazu pa je

bil ves rosan, ker so ga bile veje grmičev in dreves oškropile z roso, ko je tekel skozi rosni gozd. Naglo potegnez desnico po obrazu.

»Otrok, otrok, zakaj si se zamudil?« je tožila največjakača.

Svinjskemu pastirju je bilo hudo:»Gospodarju nisem hotel naročiti, da bi me prej zbudil

kot po navadi. — Jaz pa sem, priznam, zaspal, in zamudilpravi čas.«

»Sonce je že vzšlo. — Poleg tega se nisi trikrat umil,le z roso si si obraz enkrat orosil,« je očitala kača.

Pastir je sklonil glavo in molčal.Kača pa je nadaljevala:»Zdaj je, kar je. — Lahko bi nas bil rešil vse tri. Tako

pa si rešil le mene, ker si si le enkrat z roko orosil obraz.« V tem trenutku pa poči največji kači koža in iz kač

jega slačila se dvigne lepa, prelepa mladenka. Odčaranasestra stopi pred strmečega svinjskega pastirja, ga veseloobjame in poljubi rekoč:

»Rešena sem in tvoja sem zdaj.«Nato pa se je ozrla na ostali dve manjši kači ter

žalostno dejala:»Rešil si le mene samo. Moji sestri pa še čakata svo

jega rešitelja. Dolgo, zelo dolgo ga bosta morali še čakati,zakaj ni se še izcimilo niti drevo, ki bo dalo les za zibelko,v kateri bodo odzibali novega rešitelja.«

»Hudo mi je, zelo hudo,« ji pastir prizna iskreno.

183



Ko sta se ozrla po črnem dvorišču, se je okrog njijuna mah vse spremenilo: črno dvorišče v prijazen kmečkidvor, črna koča v prelepo belo kmečko hišo, za njo panovi hlevi, polni živine.

»Vse to je moje in tvoje,« mu pokaže odčarana mladenka.»Je najino in jaz ti postanem mož, ti pa meni ženkica.«In odpeljal jo je v novo kmečko hišo; za njima pa sta

lezli dve kači, sestri nove gospodarice, ter se zvili podhišni prag, da jima bosta prinesli sreče, obilo sreče.

Mlada dva sta odslej v resnici živela srečno, presrečnoživljenje.

Pod hišnim pragom pa še čakata v kači začarani sestri,da se rodi tudi njun rešitelj.

184



G O S P O D O B I Š Č E S T A R Č K A

S l i v n i š k a l e g e n d a

Ko sta Kristusin sveti Peter šehodila po naši domovini, sta prišlanekoč z ravnegaDravskega poljana sončno Pohor

je nad današnjo Slivnico. Hodila sta že dolgo po prelepem Slivniškem Pohorju ter iskala kočo, kjer bi se vsatrudna in lačna mogla odpočiti in kaj prigrizniti. Pa prideta po strmem hribčku do samotne kočice.

»Nikjer ni nikogar,« opazi sveti Peter.Kristus pa mu veh:»Le potrkaj in odprlo se ti bo.«In res, sveti Peter je storil, kakor mu je ukazal njegov

Gospod.Zdajci se škripajoč odpro vrata in na pragu se pri

kaže preplašen starček in ju vpraša:»Kaj pa želita, popotnika?«»Malo prigrizka in malo počitka,« mu odvrne sveti

Peter.»Kdo pa sta?« je vprašal starček.Sveti Peter tedaj z roko pokaže na Gospoda in starčku

pove, kdo da sta.

Starček se ju v božjem strahu zelo razveseli, ju povabiv svojo skromno hiško ter jima ponudi klop ob peči, dasi malo odpočijeta.

»Sta gotovo trudna in zdelana,« ju nagovori skromnistarček, ko je videl, kako težko sta sedla na klop terprijetno vzdihnila, kot bi jima bilo odleglo.

»Trudna in lačna sva, hudo lačna,« mu prizna svetiPeter. »Imaš morda kaj za pod zob in kakšno pijačo?«

185



Starček je bil zdaj silno v zadregi, kako bi božjimaromarjema postregel z južino, saj je le predobro vedel,da ni niti koščka kruha pri hiši niti požirka hruševca ali jabolčnika, kaj šele bučka zlate framske starine.

»Hudo je pri hiši, če ni kruha. — Z ženko ga imavale za velike praznike. To se pravi, velik praznik je tudidanes, ko sta k nama prišla vidva v vas, toda ničesarnimam pri hiši. Tudi pijače ne, le tako, kot nam jo jeljubi Bog dal: čisto in bistro studenčnico.«

Sveti Peter se je sitno in nejevoljno namrdnil, medtemko je bil Gospod zadovoljen:

»Pa prinesi bučo vode.«Starček odkrevsa v zakajeno kuhinjo, kjer je njegova

ženka pravkar bila zakurila krušno peč. Tedaj ji starčekves razburjen pove, da sta ju prišla obiskat na svojempotovanju sama božja romarja, Kristus in sveti Peter,ki da sta silno lačna in žejna.

»Križ božji,« se je zavzela starka. »Niti skorjice kruhanimava. — Veš kaj? Kuro bom zaklala, čeprav je edinapri hiši, in jima jo vrgla v pisker.«

Možek je bil s tem seveda sporazumen in že sta začelaloviti staro kokoš, ki je čepela pod pečnim komenom.Toda kokoš se jima je zmuznila iz okornih rok, skočila

iz črne kuhinjice v lopo in od tam v hiško ter pribežalanaravnost h Gospodovim nogam, kjer se je hotela skriti.»Zaklala jo bom, da vama bom lahko skuhala kaj

boljšega za večerjo. Za naju bodo le ajdovi žganci,« jedejala starka v silni zadregi.

Gospod pa poboža njuno kokoš, rekoč:»Če pa je tako, naj le ostane živa. — Še mnogo jajc

vama bo nanesla. Midva pa bova tudi z ajdovimi žganciprav zadovoljna. K žganku še požirek studenčnice, pa bo.«

»Ko bi bilo vsaj kislo mleko s smetano,« je zahrepenelsveti Peter. »Sam ajdov žganek ne gre tako lahko po grlunavzdol, če ni kaj mokrega za njim.«

»Saj bo voda,« ga tolaži Kristus.Starka spodi zdaj svojo edino kuro iz hiške ter gre

kuhat ajdove žgance, možek pa vzame lončeno bučo tergre k studencu po vodo.

»Tako siromaštvo,« je godrnjal sveti Peter.

186



»A sta zadovoljna in srečna,« ga zavrne Gospod.Molče sta sedela ter prisluškovala ognju, kako je pra

sketal in plapolal v peči ter kuhal večerjo njima in ubogima starčkoma.

Sveti Peter je le stežka pričakal skromno večerjo, ki jo je starka postavila na javorovo mizo v kotu med okencema. Starček pa je pristavil vrč mrzle vode bistrice tergosta povabil k skromni večerjici.

Sedli so okrog mize; Gospod v kotu, sveti Peter prioknu, nasproti njima pa starčka. Tedaj je možek zaprosil:

»Pa molite vi, Gospod.«In Gospod je sklenil svoji roki, ju nato razklenil ter

ju blagoslavljaje pridržal nad skledo ajdovih žgancev invrčem hladne studenčnice, nato pa molil.

»Bog vama požegnaj!« sta voščila gostoljubna starčka.»Tudi vama!« se je zahvalil Gospod.In vzeli so lesene žlice ter začeli jesti. V skledi so se

ajdovi žganci kar tresli in se svetili od domače zabele, da je po hiški silno prijetno zadišalo. Ko so pobrali že vsezabeljene žganke z rdečimi ocvirki, je domačica segla pobučo in zalila nezabeljene žganke do roba sklede...

»Mleka nimava, tudi pijače jabolčnice ne!« se je opravičevala. Ko pa je zajela žlico vode studenčnice in jopotegnila vase, je okusila, da nima v ustih vode, temvečdobro, sladko mleko. S hvaležnim pogledom se je Gospoduzahvalila, starček pa je slastno jedel.

In večerjali so: ajdove žgance, polite s sladkim mlekom. Željno so vsi zajemali, toda v skledi je bilo žgancevvedno enako; prav tako je bilo z mlekom. Navečerjali sose in še je skleda ostala skoraj polna.

»To pa shrani! Bosta imela lahko še za nekajkrat zavečerjo in poldnič!« veli Gospod gostoljubni starki...Nato vstane s svojim svetim tovarišem, se poslovi odgostoljubnih starčkov in ju vpraša:

»Koliko pa vama dolgujeva za večerjo?«»Kako?« se je začudila starka. »Saj sta bila vendar

najina gosta.«»In tako skromno sva vaju pogostila,« je dostavil

starček. »Nič, nič.«

Gospod pa ju hvaležno pogleda, končno jima ponudi:

187



»Pa si zaželita nekaj in jaz vama željo uslišim.«Starčka sta se presenečeno spogledala, nato se prijela

za roke kot mlada nevesta in ženin, stopila pred Gospodain ga prosila:

»Če si res smeva nekaj zaželeti, potem te prosiva, dabi umrla oba isto uro in isti dan. Nič drugega si več neželiva.«

Gospod ju je ganjeno potrepljal po ramenu in jimaprikimal; ker pa so se mu po licu prisolzile biserne kapljice, jih je ulovil v dlan in oba starčka z hožjimi solzami poškropil:

»Bodita blagoslovljena!«In Gospod ter njegov sveti tovariš sta odšla od sa

motne kocke v črni gozd, kjer sta legla na zelen mah intrdno zaspala.Čez nekaj let se je pri gostoljubnih starčkih oglasila

božja poslanka, bela žena s koso in ju vzela...Slivničani so ju pokopali v skupen grob; iz njune

gomile pa sta pognali dve drevesi, lipa in lipovec, ter ses cvetočimi vejami objemali, kadar je z neba na njijupadalo sončno zlato in zvezdno srebro.

Če dandanes ležeš pod ti dve lipi, ti šumeče veje pripovedujejo slivniško legendo o Gospodovem obisku pridveh starčkih ...

Tam pa, kjer je nekoč stala siromašna kočka obehstarčkov, se dandanes beli lepa cerkvica.

188



N E V E S T I C A Z Z V E Z D O N A Č E L U

V E N C E S E L J S K A P R A V L J I C A

Pod gozdnatim Velikim vrhom inpod lepo vinorodno Htinjsko goroleži dolinska vas

Sv. Venčeselj, mimo nje pa teče počasen in moten potok. Iz potoka Ložnice se kuhajo lenemegle, da pokrije jo ložniško dolinotako, da iz meglenega jezera moli le

okrogel otoček z»vasjo sredi sveta,« z Venčesljem.

V tej Ložniškidolini je pred mnogimi stoletji živela

uboga dninarica, mačeha s še bolj ubogim sinom. Obema je bilo siromaštva že dovolj in preveč. Zato si je ubogamačeha namislila svojega sina bogato oženiti.

Pokliče tedaj sina predse in mu veli:»Sin moj, oženil se boš! Glej, da bo nevesta bogata,ker le tedaj bo konec najinega siromaštva, stradanja indela!«

Sin ji je ubogljivo pritrdil:»Oženil se bom. — Če pa bo nevesta tudi še bogata,

to bova šele videla.«Na ta odgovor ga je mačeha grdo pogledala in mu

trdo pribila:

189



»Mora biti bogata. Uboge neveste ne maram k hiši.Kaj naj neki pomnoži uboštvo? Še večje siromaštvo, stradanje in garanje.«

Sin ji je molče obljubil, toda srce je bilo drugače...

Ko je šel prvo nedeljo v venčeseljsko cerkev k maši,se je ozrl po ženski strani ter zagledal lepo in bogatokmečko hčer. Pred cerkvijo jo je počakal in ji z očmi namignil, naj ga za vasico počaka.

In res; na mehki stezici sredi žitnih polj sta se pričakala.

»Mačeha mi je naročila, naj se bogato oženim. Kajmeniš ti?« jo nagovori.

»Če mene vzameš, boš bogat,« mn je namignilo dekle

in takoj odhitelo proti svoji kmetiji.Sin je veselo zavriskal, toda srce mu je govorilo, dabogastvo še ni vse na tem božjem svetu, da naj še kateropovpraša, preden si izbere zvesto družico, družico za življenje do smrti.

Drugo nedeljo se zopet ozre po ženski strani in ugledamlado deklinče, lepo rdeče kot mlado jabolko. Pomežikne ji, da naj ga po maši počaka tam za venčeseljsko vasjo.

Tam za vasjo ji razodene mačehino povelje in željo,da se naj bogato oženi.

»Kaj k temu porečeš ti?« jo prime za roko.»Bogastvo ni vse, dober glas tudi nekaj zaleže. To se

pravi, dober glas in ponos.«»Ponosen biti o pravem času, ne pa bahat. Imaš prav

tudi ti,« ji pritrdi in se poslovi, ne da bi se bila do koncadogovorila.

Tretjo nedeljo pri večernicah pa zagleda prelepo, aubogo viničarsko hčerko; tudi tej namigne ...

Tam za venčeseljsko vasjo jo dohiti ter jo ulovi za

žuljavo roko:»Počakaj malo! Nekaj bi te rad vprašal.«Ona ga je spodbudno pogledala, rekla pa ni nič.Zato je on vprašal kar naravnost:»Kaj praviš, če bi se midva vzela?«Uboga viničarjeva hčerka mu je sramežljivo priznala:»Meni je divja žena, pohorska vila rojenica preroko

vala, da bom tistemu, ki me vzame, rodila čudnega otroka,

190



ki bo imel na čelu nebeško znamenje, srce pa plemenitoin žlahtno čez vse drugo. O kakšnem bogastvu in slavi pavila rojenica ni nič govorila. — Tako mi je pravila mojamati.«

Sin je razmišljal o vilinem prerokovanju, o čudnemnebeškem znamenju, o plemenitem srcu. Spomnil se jetudi prvih dveh deklet, ki sta mu ponujali bogastvo inslavo .. . Toda v njegovem srcu je zmagala tretja, siromašna viničarjeva hčerka.

Prijel jo je za roko in ji dejal:»Ce ti je prav, pa se vzemiva. Sicer sva oba tako

siromašna kakor cerkvena miš na veliki petek, toda roke

imava zdrave.«»Moja mati pravijo, da smo mi siromaki srečnejši odbogatih kmetov.«

»Morda, bova videla.«Travniška stezica se je vijugala ob kolenih lenega

potoka Ložnice, ki so ga stražile tihe vrbe. Le v košatih jelšah je skrivnostno pošumeval večerni vetrič, ki se jeprizibal izpod zelenih trikraljevskih planin prek htinjsko-gorskih vinogradov; iz kalne Ložnice pa so se potočne

ribe belice poganjale za vodnimi mušicami in kačjimipastirji.

Za modro Brinjevo goro je rdelo večerno nebo, kersonce je šlo v božje gnade spat, zato pa je prižgalo zvezdovečernico.

Mlada dva sta še vedno stopala ob ložniškem potoku,iz katerega so se komaj vidno jele dvigati prosojne večerne tenčice ter se jele plesti med vrbami in jelšami.

»Nevestica mojega srca. Glej, potočne vile ti tkejo

na potočnih statvah poročno obleko,« ji je tiho pošepetalna uho.

»Ko bi le bilo res,« je dahnila v večerni mrak.Gledala sta v mračne tenčice, nato pa se zazrla drug

drugemu v oči, v katerih je že umrla večerna zarja.Hipoma pa oba hkrati opazita:»V tvojih očeh se odsvita zvezda večernica.«Njima pogleda sta se dvignila v nočno nebo, kjer jima

je gorela zvezda sreče.

»Nevestica, glej, to je najina zvezda!«

191



»Pravijo, da ima vsak človek svojo zvezdo,« mu jev odgovor zašepetala ona.

»Pravijo že, toda to velja za druge ljudi. — Midvapa imava oba le eno samo zvezdo, zvezdo večernico, kinama bo kazala pot do sreče.«

»Najina srečna zvezda, zvezda večernica,«Krenila sta proti črnemu Pohorju in proti dišečim

pohorskim vinogradom, kjer je nad vodno drago čepelazidanica, vinska gorca, njen domek.

»Lahko noč, moja nevestica.«»Lahko noč, moj ženin.«»Tretji ponedeljek bova že mož in žena,« ji je za

šepetal na uho, jo srčno poljubil ter se vriskajoč izgubilmed nemirnimi brajdami.

Še domov je privriskal, še svojo mačeho je v neizmernisreči objel in jo zavrtel, kot bi že plesal svatovski ples.

»Noriš, ali kaj ti je?« se mu je iztrgala mačeha izobjema.

»Norim od sreče. Mati, našel sem pravo nevesto,« jesin ves zažarel.

»Katera je?« je mačeha vprašala hladno. »Bogata?«»Bogata in siromašna. Da, siromašna, ker kot vini

čarjeva hči nič nima, bogata, ker ima tako blago indobro srce.«

»Blago in dobro srce ...« se je rogala trdo. »Ti nisemzmerom zabijala v glavo, da si poišči bogato nevesto?In da mi je že najinega siromaštva prek zadosti. Zdaj pase naj vzameta še siromak in siromačica. — Ne, ne, nebo nič,« je odbila.

»Bo, mati, bo. — Potočne vile ji že tkejo belo oblekoter pletejo iz belčkih vodnih rož poročni venček. Da, in

zvezdo sva si tudi že izbrala, zvezdo večernico,« je goreloiz njegovega srca.»Zdaj pa res noriš. Kakšna obleka, kakšen venec,

kakšna zvezda?«»Da, srečna zvezda.«»Dva — pa eno zvezdo ? Potem bo nekdo umrl. . .

Slišiš, taka je stara vera.«»Babja vera, vražja vera, ne pa vera mojega srca. —

Mati, za Brinjevo goro, za to Marijino božjepotno goro,

192



je sonce zašlo, pa je prižgalo zvezdo večernico hkrati nanočnem nebu in v najinih očeh... Sama zvezda večernica naju je zvezala.«

»Ti in tvoja nevesta z zvezdo,« se mu je mačeha po

rogala. »Izberi si drugo, bogato.«»Sem si že izbral. In tretji ponedeljek se poročiva, pa

če je vam prav ali ne!« je dejal trdo in odšel iz kočkev noč.

In tako se je tudi zgodilo: v ponedeljek ju je predglavnim oltarjem svetega Venčeslava zvezal za vse življenje venčeseljski kaplan in sin je pripeljal svojo ženkico,ubogo viničarko, na svoj siromašni domek — proti raa-čehini volji.

Toda mlada dva nista dolgo uživala svoje sreče inmladosti...

Po visokih gorah in razglednih vrhovih so v Črno nočzagoreli grmadni kresovi; po vseh pohorskih in dolinskihcerkvah so se zamajali zvonovi ter raztrgali nočno tišino.Iz vseh dolinskih in gorskih vasic se je dvigal strašenkrik:

»Turki, Turki gredo — bežimo!«Mačeha ni hotela bežati nikamor, češ v taki siromašni

kočuri tudi Turki nimajo kaj iskati, ne najti, ne vzeti. Sinpa se je za svojo mlado ženkico zbal, zato jo je poslal nanjen dom, tja gor med pohorske vinograde.

»Najbolj miren bom, če bom vedel, da si doma.«Objel jo je in v slovo poljubil.»Na zvezdo večernico glej!« mu je zaklicala ženkiea.

In ločili sta se njuni poti; ona je šla proti Pohorju, on pav Venčeselj, v cerkveni tabor, branit cerkev in dom, svoježivljenje in imetje drugih sovaščanov.

Toda kruti Turki so z veliko premočjo obkolili venčeseljski cerkveni tabor, ga divje napadali, dokler nisovdrli vanj. Za tabornim obzidjem je bil mesarski bojkončan; po cerkvenih grobiščih so ležali ubiti branilci, šežive pa so ujeli in jih uklenili v turške verige ter odgnali kot ujetnike s seboj, leseno cerkev pa so zažgali, da je gorela sredi grobov in cerkvenega tabora kot grozečaturška grmada, ubitim borcem pa kot strašno krvavavečna luč.




Ko so jih devali v grobove, mlada ženka ni našla mednjimi svojega ljubljenega moža . . .

Čeprav je po roparskem napadu divjih Turkov minilože skoraj leto dni, osamela dninarka še vedno ni imela

o svojem mladem možu nobenih vesti.Nemir srca jo je buril, a prav tako jo je tolažila misel,da ni padel na venčeseljskem pokopališču za tabornimobzidjem. Morda pa vendarle še živi, živi kot turškiujetnik. Čim dalje je teklo življenje, odkar je bila samapri moževi mačehi, tembolj je v daljavo hrepenelo njenoljubeče srce.

Vsak večer je zrla v umirajočo sončno zarjo in sezastrmela v zvezdo večernico, brž ko se je bila prižgala.

Njeno srce je bilo v zvestobi, misli in želje so se k zvezdivečernici dvigale v slutnji in nadi, da se pri njej srečajoz mislimi njenega moža, ki morda kot turški suženj ječikje v daljni Turčiji ter hrepeni po njej ...

»O, zvezda večernica, bila si zvezda najine sreče, zdajpa strašne nesreče. Če te iz daljave gledajo njegove oči,če k tebi letijo njegove hrepeneče misli in želje, sprejmi

jih in mi jih sporoči! — Od mene pa mu pošlji srčne pozdrave. Sporoči mu tudi, da me mačeha ne more žive

videti, da me sovraži in črti ter že sedaj preklinja najinodete, ki bo prišlo na svet, namesto da bi z veseljem blagoslavljala njegovo rojstvo. — O, zvezda večernica, daj mitolažilno znamenje, da moj dragi mož še živi!«

Spomnila se je vilinskega prerokovanja pohorskerojenice, da bo njeno dete rojeno s čudnim nebeškimznamenjem...

In nekega večera je rodila hčerkico. Mačeha ji je bilababica in, ko je ta zagledala na otrokovem čelu prirojenoznamenje — zvezdo, se je zgrozila.

»To je vražja čarovnija.« V hipu je sklenila strašen načrt: novorojenko je treba

spraviti stran od hiše, da ne bo nesreča še večja. Umoritise je ni upala, zato je sklenila dete izstaviti, da ga priroda sama uniči. In že ga je odnesla od mlade, nezavestnematere.

S podstrešja je pritresla iz slame in trtja spleten sev-nik, ga zalila s smolo in voskom, položila vanj v plenice

194



povito dete, ki je nosilo na čelu zvezdo, nebeško znamenje. Skrbno se je ozrla, če je nihče ne vidi, in, ko se jeprepričala, da ni v njeni bližini žive duše, je skočila zdetetom v jerbasu k ložniškemu potoku ter ga predala

potočnim vodam.Počasna in kalna Ložnica je zasukala jerbas z izpostavljenim otrokom ter ju nosila leno pod visečimivrbami in tihimi jelšami navzdol proti Venčeslju.

Z nekakim olajšanjem in z novo tesnobo v zlobni dušise je mačeha vrnila v koČko, kjer jo je mlada mati komajslišno klicala k sebi:

»Mati, kje ste? Kje je moje dete?«»Jaz sem tu, deteta pa ni tu, saj sploh ni prišlo na

svet,« se je zlobnica lagala.»Mati, povejte mi resnico! Hočem zvedeti resnico, pačeprav bi bila še tako bridka zame, mlado mater otroČ-nico,« jo je prosila.

»Nu, če že hočeš vedeti; rodila si spačka.«Otročnica je bolno zaječala.Zlobna mačeha pa ji je z lažnivimi besedami rezala

materinsko srce:»Da, spacka. — Živ krst ne bi mogel spoznati ali

ugotoviti, ali ima mačjo glavo, ali pa pasjo. — Da imajozaznamovani preklano ustnico kot zajci, to sem že čula invidela; takega spačka pa še nisem videla ne slišala zanj.«

»To ni res! To je laž, laž!« je zaklicala mlada mati,kolikor je v svoji slabosti mogla. »To ne more biti res. —Moje dete pa spačeno. Vila rojenica mi je prerokovala,da bo imelo nebeško znamenje na sebi.«

»Nebeško znamenje, nebeško,« se je rogala. »Ne morebiti nebeško, če pa ni niti zemeljskemu podobno, zato je

novorojeno spače splavalo po vodi potočnici,« je trdoizjavila zlobna mačeha.»Po vodi?« je zaječala otročnica. »Predali ste otro

čička vodovju? Gorje vam, detomorilka. Bog in graščakvam bosta sodila.«

»Tebi bosta sodila, tebi, čarovnici. Ce bi ne bila, nebi porodila takega spačka, pol psa, pol mačka.«

Grozeče je zaloputnila škripajoča vrata in odšla naravnost na grad Vinarje tožit svojo snaho, ki da je čarov-

13* 195



niča. Verjeli so njenim lažnivim besedam in vrgli mladomater v najglobljo graščinsko ječo.

»Če bi videli še rojenega spačka, bi jo zažgali nagrmadi,« je razsodil vinarski graščak.

Zdaj je bilo trdosrčni mačehi že silno žal, da je deteizročila tihi Ložnici; potem bi zlahka dokazala, da je bilnovorojenček na čelu zaznamovan s hudičevo zvezdo...Tako pa se je morala zadovoljiti, da je snaho spravila vgrajsko ječo.

Na sončnem nebu pa je zvezda večernica močneje zagorela ter poslala močan žarek na izpostavljeno detecez zvezdico na čelu; zvezdnat žarek je zdaj varno vodilslamnati jerbas z otrokom po vodni gladini, kot bi bil

plaval začaran čolniček brez vesel in brez veslača. Visečeveje potočnih vrb so se jerbaščku razmikale kot razpleteni zeleni lasje povodnih vil; tu in tam se je na ovinkihČolniček zavrtel in znova tiho splaval navzdol.

Ob mlinskem jezu je spodnjeložniški mlinar pravkarspuščal jez, da ne bo čez noč v njem preveč vode, ko jezačuden obstal in zastrmel v neznano plovilo, ki ga jevodil svetlikajoč žarek z zvezde večernice. Tem bolj se jezavzel, ko je jerbas priplaval k njemu na potočni breg ter

je v njem našel speče drobceno dekletce s prirojenimznamenjem na čelu, z zvezdico.»To bo pod srečno zvezdo rojeno dete,« si je dejal ter

jerbas z detetom veselo odnesel v svoj mlin ob spodnjiLožnici sredi Bistriške doline.

Še bolj se je najdenčka razveselila mlinarica, saj staživela brez lastnih otrok, ki sta si jih tako srčno želela.Zdaj pa jima je dobri Bog poslal pod srečno zvezdo rojenodekletce z zvezdico na čelu. Vzela sta ga kot božji dar

za svojega in gledala nanj kot na punčico svojih oči...Mimo njune radosti in malih skrbi je tiho in skrivnostno pošumevala lena Ložnica, ki je edina vedela zaskrivnost izpostavljenega dekletca. Tekle so mimo lož-niškega mlina pohorske vode, tekla so leta življenja,dekletce z zvezdico na čelu pa je raslo v veselje in skrbmlinarjevih. Da zakrije radovednim očem prirojeno znamenje ter prepreči nepotrebna povpraševanja, je skrbnamlinarica prevezala dekletovo čelo s pisano rutico.

196



Deklinica pa je rasla in se razvijala v prelepo dekle,ki je imelo čudovito plemenito srce. Zato sta se mlinarjazačela bati zanj, da ne bi zagorelo v mladi ljubezni zanekom, ki bi je ne bil vreden.

Nekoč pa pride k mlinarjevemu jezu iz bližnjih in prelepih Vinarij sam graščak s svojim sinom. — Pod jezomsta lovila ribe belice. Medtem pa je iz mlina stop Jo deklez rožnim venčkom okrog čela. Ko je graščakov sin zagledal dekle, sta se oba zdrznila in se zastrmela drugdrugemu v oči, razprostrla svoje roke ter stopala drugproti drugemu. Vodila ju je skrivna moč, prva in lepa,prava in globoka ljubezen. Objela sta se in srčno poljubila.

Tedaj pa se je cvetlični venček na njenem čelu pre

maknil in mladi graščak je zagledal na njem prirojenoznamenje.»Zvezdica!« je od radosti kriknil in poklical svojega

očeta. »Oče, glej, moje dekle ima na čelu prirojeno nebeško zvezdico, znamenje iz našega grba. Sam Bog mi jo jeizbral za ljubo ženo, za vinarsko graščakinjo.«

Stari graščak iz razglednih Vinarij je zdaj pristopilin izbrano nevestico poljubil na čelno zvezdico.

Skupno so odšli v mlin, kjer je vinarski graščak za

čudenima mlinarjema izjavil, da je njuna hči pravkarpostala sinova nevestica, saj nosi na čelu prirojeno znamenje, vzeto iz rodbinskega grba vinarskih graščakov.

Mlinarjeva sta bila tako presenečena, da nista moglačrhniti niti besedice. Ko pa sta videla hčerkine oči, stamolče prikimala, saj je hčerkina radost tudi njuno veseljein njuna sreča.

»Nevestica z zvezdo na čelu, ostani zdrava!« sta seod nje poslovila graščaka z Vinarij in odšla.

Cez tri tedne pa sta znova prišla z godbo in svati terpopeljala vse tri: stara mlinarjeva in njuno hčerko.

Ko so prišli pojoči svatje na okrašeni in cvetoči grad Vinarje, se je nevestica na grajskem dvorišču ustavila indejala svojemu ženinu:

»Želim, moj ženin in bodoči moj ljubljeni gospodar,da odpreš vse grajske ječe. Želim, da na dan najineporoke postanejo prosti in svobodni vsi jetniki grajskih

ječ. Naj se z nami vred vesele!«

197



»Nevestica moja, ti imaš plemenito srce!« se je vzra-dostil ženin.

»Nevestica ima plemenito srce,« so vzklikali veselisvatje.

Mladi ženin je tedaj velel poklicati grajskega ječarjain mu velel odpreti vse ječe ter jetnike izpustiti, da lahkoprisostvujejo njegovi poroki.

In odšli so v grajsko kapelo, kjer ju je poročil grajski kaplan.

Medtem pa so se pred kapelo zbrali vsi oproščeni jetniki in jetnice ter si z rokami zakrivali svoje obraze,zakaj sončna svetloba jim je slepila oči. Tedaj niso moglizapaziti, da se je mednje pomešal star popotnik, ves zde

lan in zmučen od dolgega romanja; tudi on je nemirnočakal na svatovski sprevod.

Zabučale so orgle, okrašena vrata so se odprla nastežaj in na božji prag sta stopila mladoporočenca. Vsese je zastrmelo v prelepo nevestico, zakaj nad njenimporočnim venčkom se je bleščala zvezda.

V tem hipu pa sta v množici hkrati zakričala dva glasova, ženski in moški:

»Zvezda večernica.«

Neznani berač je planil k nevestici in srce se mu jekar trgalo, da je padel na kolena:

»Prav taka je bila moja ženka, tvoja mati.«Zdajci pa se k njemu prerine sivolasa grajska jetnica;

tudi njej se je trgalo srce, zakaj po glasu ga je spoznala:bil je njen mož.

Nemo sta se spogledala in v utrujenih očeh brala vsetrpljenje in muke, ki sta jih pretrpela od svoje ločitvepred dvajsetimi leti.

»Bila sem v grajski ječi vse od takrat, odkar semrodila . . . Le zvezda večernica me je tolažila.. . « je ginjena ječala.

»Bil sem turški ujetnik in prav danes sem se vrnil izčrne sužnosti v domače kraje, kjer sem zaman iskal svojdom in preljube domače.«

Nevestico pa je njeno srce vleklo h ganjenima starcema; da bi ju potolažila, je pristopila in ju hotela obdariti.

198



o č e p r o d a s v o j e g a s i n č k a

H T I N J S K A P R A V L J I C A

••

Nekoč je na zelenem Pohorju živel kmet; tako zelo je obubožal, da se je žalosten napotil

v svojo razredčenogoščo še po zadnjesmreke, ki so muostale sredi posekin jas. V silni žalosti in veliki skrbiprešteva te podrtesmreke, prešteva,pa žalosten spoznabridko in krutoresnico, da je podrtega lesa za dolgpremalo.

»Vse posestvomi pojde na boben,« mu je ušlo

ob drvenju vetra čez nekdanje goščave. »Še ta dobra zemlja bo šla rakom žvižgat,« so mu odmevale njegove stopinje.

Ves potrt sede na smrekov štor, si zaskrbljeno zakoplje obraz v zdelane dlani ter začne v svoji tesnobi in stiskiiskati pomoči, izhoda, ko ga nekdo z roko potrka po ramenu. Kmet se počasi zdrami iz svojega premišljevanjater se ozre.

Za njim je stal kaj nenavaden možak, lovec, ves zelenod glave do nog, a drugače je bil videti kaj premožengospod.

200



»Kaj tako premišljuješ?« ga ogovori zeleni lovec.»Kako ne bi. Podrl sem zadnje smreke; za temi pojde

na boben še zemlja sama. Vse gre rakovo pot, vse pojdek vragu,« je jezljivo priznal obubožani kmet.

»Če je pa taka, ti jaz lahko pomagam. Seveda, če hočeš. Odkupim ti tele zadnje smreke, povrhu pa ti še denarja posodim,« je zapeljivo ponujal zeleni lovec.

Siromašni kmet ni zdaj prav nič razmišljal, zato se jetako nenadejane pomoči silno razveselil.

»Dobri gospod, ali mi v resnici hočete pomagati v sili? Vaše posojilo mi bo seveda hudo dobrodošlo. — Kaj pazahtevate za svoje posojilo in za obresti?«

»Nekaj mi daš, kar še sam ne veš, da imaš pri hiši.

Za vračilo in obresti te pa čez sedem let nekaj povprašam. Si zadovoljen s pogoji?

»Izgovorim si le, da tisto, za kar še ne vem, da imampri hiši, ne sme biti dosti vredno ali kaj prida. Drugačepa sem vašega posojila seveda močno vesel. Kdaj lahkodobim denar?«

»Lahko še danes. — Če zapelješ tale smrekov les vdolino k lesnemu trgovcu ter se s praznim vozom vrneš

KNjl7Ni/-'s

201



domov na zeleno planino, mislim, da boš denar, moje posojilo, že našel.«

»Prav,« in udarila sta si zadovoljno v roke.Zeleni lovec je ponosno odšel prek poseke, obubožani

planinski kmet pa je veselo naložil smreke na prednjipodel voza, jih z verigo oklenil in z debelo vejo porajklal,vpregel par krav in veselo zapokal z bičem.

In tako sta šla vsaksebi: skrivnostni lovec v zelenogoščavo, planinski kmet pa s smrekami na podelu porazjedenih klancih in globačah proti dolini.

Smreke je tam prodal ter se v mraku vračal, sedeč naprednjem podelu, proti svojemu domu na visoki planini.

Doma pa je bilo vse narobe, zakaj njegovo ženo je

sredi večerke prevzela materinska bridkost, da je v popolni samoti porodila sinčka ...

Ko je kmet to zvedel, je bil še bolj vesel. Skočil jek mladi materi ter ji od sreče stiskal znojni roki:

»Sreča naju čaka. Sinka si rodila, jaz pa sem dobilposojilo v zajem.«

»Že prav, samo da bi bilo vse po božji sreči,« je zašepetala srečna mati. »Pojdi na podstrešje in prinesi za na

jinega sinka staro, družinsko zibelko.«

Srečni oče je pri priči zdirjal iz hiške v lopo in tampo strmih, lesenih stopnicah na zakajeno podstrešje. Vkotu je našel zibelko in jo ročno odnesel. Prepevajoč jo

je postavil ob porodničini postelji. Nato je vanjo položilslame, čeznjo pa pernato blazino. Ko je v zibelko položilše svojega otročička, je presrečen sedel in položil svojonogo na spodnji obod zibelke, da bi prvič zazibal.

Toda zibelka je bila tako težka, da se ni zazibala.Kmet je planil pokonci, da bi pregledal morebitno okvaro.

Ko pa je pogledal v zibelko, je pod otročičkom namestoslame našel denar.»Denar, sami zlatniki so v zibelki!« je vzkliknil. Za

čuden je vzel enega v roko ter ga položil v ženino dlan.»Kot ogenj me peče,« je ta zakričala ter ga vrgla po

tleh. Zažarel je kot leteč ogenj brez plamena.»Mene pa nič ne peče,« je zastrmel mož.»To ni po božje. To so vražji denarji,« se je zgrozila

mlada žena otročnica.

202



Ta mah je kmetu šinilo v glavo: »Vražji denarji«.Spomnil se je onega zelenega gospoda, ki ga je sredi večerke obiskal tam v gozdu ter mu ponudil svojo pomoč ...Prestrašen je pogledal svojega sinčka, nato svojo ženo,

potem pa le stežka izdavil moreče vprašanje:»Je bil popoldne kdo pri tebi?«Žena ga je prestrašeno pogledala, nato pa počasi in

težko pripovedovala:»Sredi večerke je bila taka prava tišina v tej najini

hiški... Na mah pa začujem v lopi težke moške stopinje; nekdo je stopal po stopnicah in hodil po podstrešju,nato pa zopet odšel, ne da bi ga bila jaz videla. Popadlame je takoj strašna groza, da sem se komaj privlekla

do postelje in že je prišlo dete na svet... Tedaj so seneslišno odprla vrata in vstopile so tri belčke žene, planinske vile, rojenice. Vzele sp mi dete, ga lepo okopalein povile v platnene plenice, ki so jih bile prinesle sseboj. . .«

»O, srečne vile!« je vzkliknil kmet. »Sreča naju Čaka,naju in najinega otroka.«

Otročnica pa je trudno nadaljevala:»Sreča? — Bog ve. — Vile rojenice so nato obstopile

mojo posteljo in prerokovale sinčkovo usodo. Prva jerekla: ,Ko bi le sinko vedel, da je na svetu najslajši med— materin nasmeh/ Druga je dodala: ,Ko bi le dečekspoznal, da je na tem svetu najmehkejša pernica — materino naročje/ Tretja pa je grenko sodila: ,Ko bi le sinvedel, da je na tem božjem svetu najtrši kamen — očetovo srce, ki ga je — še nerojenega prodalo/«

Ob teh besedah je kmeta oblil leden znoj. V možganese mu je vrinila strašna misel, ki ga je jela mučiti:

»Kaj, če sem res sinka prodal onemu zelencu, ki mordani bil nihče drug kot sam zlodej?«

Skočil je v kot, kjer je med smrekovimi vejicami viselstar križ ih poleg njega steklenička blagoslovljene vode.Odlomil je smrekov križec z vejice, ga pomočil v blagoslovljeno vodo ter z njim prekrižal svoje dete.

»Križ božji naj te varuje pred zlodejem.«Z vražjim denarjem je kmet poravnal dolgove in rešil

svojo zemljo, da ni prišla na boben.

203



Kmetica je čez teden dni zdrava vstala. Zdravo je bilotudi njeno dete in, ko je bilo krščeno, se zanj ni več takosilno bala.

Sinko je rasel kot mlada smrečica. Bil je zdrav in lep

deček, da se je mati vedno s ponosom ozirala nanj. Kadar pa se je spomnila njegovega rojstva, ga je tesnobnoobjela in posadila v naročje ter mu pripovedovala vilinskoprerokovanje treh planinskih rojenic in sojenic. In dečko je besede belih vil slišal že tolikokrat, da jih je znal napamet od prve do zadnje besede.

In tako so živeli srečno.Toda na dnu njune sreče je še vedno bedel strah, še

vedno je tlela skrb, še vedno jima je sanje trapila težka

mora.»Kdaj neki pride zlodej po vračilo in obresti?« ju je

skrbelo in vrtalo kot večno glodajoč črv.In prišlo je sedmo leto.Ob koncu sedmega leta pa je prišel zeleni zlodej in

terjal:»Takrat v gozdu si mi prodal sinka.«»Ni res, le pri hiši nevredno stvar. Sinko pa mi je

vse na tem svetu,« je ugovarjal kmet.

»Zdaj ni čas, da bi se prepirala o vračilu. Dejal semti, da te povprašam nekaj za obresti. Zato mi odgovorina prvo vprašanje: Kaj je slašje kot med?«

»Materin nasmeh,« je vpadel sinko tako naglo, da očeni mogel niti besedice črhniti.

»Kaj je mehkejše kot pernica?« je jezno velel zlodej.»Materino naročje,« je znova vpadel sinko.Zlodejeve oči so se jele bliskati, obraz se hudo krem-

žiti. Končno je siknil nad sinčkom:

»Pa še povej, kaj je trše kot kamen?«Sinko se je ozrl zdaj na prestrašenega očeta, zdaj na

zgroženo mater, ki mu je prikimala. . . in trdo je odsekal:»Trše kot kamen je očetovo srce, ki me je tebi pro

dalo.« V tem hipu pa je sinko planil v kot božje martre,zgrabil s prvo roko stari hišni križ, z drugo pa posodicoz blagoslovljeno vodo ter pogumno stopil pred razjarjenega zlodeja:

»Zdaj pa ti meni odgovori. Kakšna je tale vodica?

204



Kaj je tole leseno znamenje? Ju morda že poznaš? Sinjuno skrivnostno moč morda že občutil?« je odločnovpraševal in terjal odgovor.

Toda zlodej se je zvijal kot deževni črv v sušni zemlji.

Tedaj pa se je sinko razjezil in vrgel po njem vsoblagoslovljeno vodo, s križem pa križal po zraku svetoznamenje.

»To je moje vračilo, to so moje obresti.«In zlodej jo je pri priči odkuril v pohorsko goščo,

kjer je znova bridko občutil, da prevara rodi le prevaro.Na zeleni planini pa so srečno živeli kmet in kmetica

s svojim bistrim sinčkom.

KNJIŽNICA JOSIPA VPfNJAK.SLOVjENSliA S[S,: r a

PIONIRSKI ODOižLhK



JOŽE TOMAŽIČ -PISATELJ, GLEDALIŠČNIK IN PROSVETAR

Rodil se je 9. marca 1906 na Tinju na Pohorju in tu tudipreživel svoja mlada leta. Vse svoje življenje je posvetilpredvsem mladini.

Bil je veseljak, šaljivec. Rad je pel, igral na klavir. Ljubil

je naravo, predvsem rože, saj je kot učitelj na Tinju spremenil šolski vrt v cvetličnjak. Tudi gobarstvu se ni odrekel.Slikal in fotografiral razne kraje, posebno z oljnatimi barvami kot npr. Slap Šumnik nad Rušami, rojstno vas Tinje,Križ pri treh kraljih in planinsko kočo, ki pa je bila v časudruge svetovne vojne požgana. Bil je vnet planinec. Pravposebno pa so mu bila pri srcu gledališča ter koncerti. Zelo

je rad potoval, zanimal se za domovino, posebno za znamenitosti, kakor tudi za razne kraje v inozemstvu. Ob neki

priliki je dejal: »Pa sem le videl piramide!«Idilično Tinje je s svojo razgibano pokrajino od Visol,Turiške vasi, Urha, Repa, starodavnega Keblja do Modričain Malega Tinja močno vplivalo na mladega Tomažiča. Tu

je živelo vse polno pravljičnih in bajeslovnih zgodb, ki somočno pritegovale mladeniča.

Oče Ivan, mlad učitelj na tinjski šoli, je nadarjenega sinaposlal na učiteljišče v Maribor. Kot učitelj je najprej služboval v Prekmurju in sicer v Kuzdoblanu, Stanjevcih, Domanj-ševcih in Doljni Lendavi. Nato pa se je Tomažič vrnil spetna Tinje in postal duša,prosvetnega in družbenega življenja.Prirejal je igrice, mladino poučeval o kmetijstvu, ustanovil

je tamburaški orkester . . . Starejši ljudje se ga še danes shvaležnostjo in spoštovanjem spominjajo.

V tem času se je začel živo zanimati za ljudsko blago inpisateljevati. V začetku tridesetih let je nadaljeval študij na

Visoki pedagoški šoli v Zagrebu, nato pa je kot profesorslužboval v Črnomlju, Celju in na Jesenicah. Vojna leta je

2 0 6



preživel v Ljubljani in bil le honorarno zaposlen v Dramskem gledališču. Dokončal je igralsko akademijo, delal priLjudskem gledališču v Celju, največ pa na Jesenicah, kjerima v kroniki zabeleženih kar 41 režij. V glavnem je

pisateljeval v času od leta 1941-1945. Glavnina njegovih del je nastala takrat. Omeniti je treba predvsem Pohorske pravljice (1942) za katere je bil deležen takratne Prešernoveliterarne nagrade. Pohorske bajke (1943) Dravska roža(1943) Drvarka Marija (1944), Pastirčkova nebesa (1943),

Pohorske legende (1944), Oglarjev sin (1944) in Mrtvo srce(1944) . Leta 1951 pa je za oder pripravil ljudsko igro

Mlinarjev Janez. Po osvoboditvi je najprej služboval vCelju, nato pa je bil do upokojitve 1970 ravnatelj osemletkePrežihov Voranc na Jesenicah. Tu se je posvetil pedagoškemu in prosvetnemu delu. Veliko truda je vložil v amatersko

pohorske bajke.pdf

Documents