peter dirnbek firma kot pravni fenomen diplomsko delo · zil-1 zakon o industrijski lastnini zoi...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
PETER DIRNBEK
FIRMA KOT PRAVNI FENOMEN
Diplomsko delo
Maribor, 2016
1
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
FIRMA KOT PRAVNI FENOMEN
Študent: Peter Dirnbek
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Gospodarsko pravo
Mentor: dr. Saša Prelič
Lektor: Aljoša Rovan, Pia Vatovec
Maribor, september 2016
2
K AZALO
1. Uvod 8 ............................................................................................................
2. Zgodovinska podlaga in etimološka utemeljenost termina firma 10 ............
3. Pojem firme in njegova pravna narava 13 ....................................................
4. Načela firmskega prava 18 .............................................................................
4.1. Načelo izključnost 18 .........................................................................
4.2. Načelo obveznosti 21 .........................................................................
4.2.1. Pravilo o obvezni uporabi firme 22 ....................................
4.2.2. Pravilo o enotnosti firme 22 ...............................................
4.3. Načelo resničnosti 22 .........................................................................
4.4. Načelo zakonitosti 24 .........................................................................
4.5. Načelo primarnosti 25 .......................................................................
4.6. Načelo javnosti 26 ..............................................................................
4.7. Načelo stalnosti 26 .............................................................................
4.8. Načelo proste izbire 28 .......................................................................
5. Vrste sestavin firme 29 ..................................................................................
5.1. Bistvene in dodatne sestavine firme 29 ............................................
5.2.Prepovedane oziroma nedovoljene sestavine firme 30 ....................
6. Obveznostna in pogojna uporaba sestavin firme 31 ...................................
6.1. Obveznost uporabe slovenskega jezika in predvidene izjem 31 ......
6.2. Pogoji uporabe besede Slovenija in oznak države in
samoupravnih lokalnih skupnosti 33 ...............................................................
6.3. Pogoji uporabe imena in priimka oziroma psevdonima
zgodovinske ali druge znamenite osebe 33 ......................................................
7. Izbris sestavine firme 35 ...............................................................................
8. Registracija družbe in njene firme 36 ...........................................................
8.1. Registracija skrajšane firme 37 ..........................................................
9. Nameravana firma 38 ...................................................................................
3
10. Prenos firme 39 ............................................................................................
11. Firma družbe, katere družbenik je druga družba 40 .................................
12. Pravno varstvo firme 41 ..............................................................................
12.1. Varstvo firme v fazi vpisa v sodni register 41 .................................
12.1.1. Javnopravno varstvo 42 ...................................................
12.2. Pravno varstvo firme v gospodarskem prometu 42 .......................
12.2.1. Civilnopravno varstvo 42 .................................................
12.2.2. Tožba na izbris znamke iz registra po Zakonu o
industrijski lastnini (ZIL-1) 43 .........................................................................
12.2.3. Varstvo firme po pravilih o varstvu nelojalne
konkurence 44 ..................................................................................................
12.3. Kazensko pravno varstvo firme 45 .............................................
Zaključek 47 .......................................................................................................
Literatura in viri 48 ...........................................................................................
4
POVZETEK
Čeprav obsega drugo poglavje Zakona o gospodarskih družbah, ki nosi
naslov FIRMA, le šestnajst členov, se pokaže kompleksnost
pravnoteoretične materije šele s podrobnim proučevanjem tako zakonskih
določil, teoretičnih del kot tudi prakse sodišč.
Poudarek dela je na teoriji načel, ki prežemajo duh pozitivne
regulative, ter stopijo kot korektorji, kadar se izkaže zakonsko besedilo
kot nezadostno.
Fascinantna je pravna narava firme in njeno razmerje s podjetjem.
Navidezno nezanimivo naštevanje dovoljenih, prepovedanih in
pogojno dovoljenih sestavin se spremeni v zanimiv pravni rebus, znotraj
katerega se skuša najti ravnotežje med javnim in privatnim interesom,
med gospodarskim učinkom in varovanjem tretjih v pravnem prometu.
Pomembnost firme se kaže tudi v možnosti registracije zgolj
nameravane firme.
Na koncu se pregledno sprehodimo po raznoterih oblikah pravnega
varovanja firme, ki nakazuje, na katera področja sega njen vpliv.
Ob naštetem lahko potrdimo tezo diplomskega dela, da je firma
fenomen prava.
ključne besede: firma, načelo, pravno varstvo, sestavine, podjetje
5
SUMMARY
Altough the second chapter of the Corporative Law (ZGD-1) named
Company name has only sixteen articles, a detailed study of its
pharagraphs, theoretical studies and precedenses shows us just how
complex the theoretical matter at hand actually is.
The emphasis of the work is set on the theory of principles that are
guiding the written rules and when they fail to give the sufficient
solution, they step in too fill the gaps.
The lawful nature of the company name is fascinating – especially
concerning the relationship between company name and company.
Dull at the first glance, the list of allowed, prohibited and
conditionally allowed elements of firm turns into an interesting legal
game of finding the balance between public and private interest on one
hand and profit and protection of the third party on the other.
The importance of the firm is shown in the posibility of registering
an only planned company name, not yet founded firm.
At the end of this work we take a tour trough a variety of aspects of
the legal protection of the company name, wich shows how significant and
influential it actually is.
All things considered, we can confirm the thesis of the final work; the
company name is indeed a legal phenomenon.
keywords: company name, principle, legal protection, elements,
company
6
KRATICE IN OKRAJŠAVE
Direktiva 2008/95/ES Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami
EU Evropska unija
KZ-1 Kazenski zakonik
OZ-UPB2 Obligacijski zakonik
PK Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine
Sodišče EU Sodišče Evropske unije
Urad Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino
Uredba (ES) št. 207/2009 Uredba Sveta (ES) o blagovni znamki Skupnosti
URS Ustava Republike Slovenije
ZGD-1 Zakon o gospodarskih družbah
ZIL-1 Zakon o industrijski lastnini
ZOI Zakon o osebnem imenu
ZPOmK-1 Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence
ZOPOKD Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja
ZDru-1-UPB2 Zakon o društvih
ZSReg-F Zakon o sodnem registru
ZNP Zakon o nepravdnem postopku
ZVPot-UPB2 Zakon o varstvu potrošnikov
ZU Zakon o ustanovah
ZZ Zakon o zavodih
7
1. UVOD
V času, ko se vse bolj zdi, da postaja ime oziroma oblika pomembnejša od
vsebine, se upravičeno sprašujemo, kako daleč sežeta domet in vpliv firme
kot fenomena prava.
Kakor ima vsaka oseba osebno ime in priimek, kar ureja Zakon o
osebnem imenu , tako se po isti logiki urejanja v pravnem prometu določa 1
firma za osebne in kapitalske družbe, kar ureja Zakon o gospodarskih
družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in sicer v drugem poglavju. 2
Nedvomno s firmo individualiziramo pravni oziroma poslovni
subjekt na trgu in ga skušamo narediti karseda prepoznavnega, v primeru
gospodarskih subjektov konkurenčnega, kar ima za posledico, da se učinki
firme zrcalijo na najrazličnejših področjih pravnih razmerij in pravnih
področij. Za katera pravna področja gre? Kje najdemo vplive firmskega
prava? Ker že bežen prelet stičnih pravnih področij s pojmom firme
(dedno pravo, korporacijsko pravo, pravo intelektualne lastnine, kazensko
pravo, mednarodno javno pravo, upravno pravo) razkrije njeno
pomembnost in kompleksnost, lahko opredelimo pojem firme kot pravni
fenomen.
Kljub temu, da je firma obravnavana v sorodnih in mejnih pravnih
področjih, kot so pravo industrijske lastnine, konkurenčno pravo,
kazensko pravo, in sicer zaradi dodatnega pravnega varstva, se bom teh
področij na koncu naloge dotaknil le bežno, pretežni del pozornosti v
svojem diplomskem delu pa bom namenil teoretičnim vprašanjem, ki
izhajajo iz načel in pravnih pravil vsebovanih v matičnem zakonu
(ZGD-1).
Zakon o osebnem imenu, Uradni list RS, št. 20/2006 1
z dne 24. 2. 2006.
Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006 2
z dne 19. 4. 2006.
8
Nedvomno gre pri obravnavanju firme za izredno zanimiv,
pomemben, kompleksen, predvsem pa vpliven pojem, ki bo z večanjem
obsega družbenih odnosov, ki ga prinaša globalizacija, vzpodbujana s
strani sodobnih komunikacijsih sredstev in liberalizacije trgov, zahteval še
več pravne pozornosti in obravnave.
Čeprav firmsko pravo v dobi, ko nam vrednote in način življenja
narekujejo korporacije, dosega nesluten razcvet, že v naslednjem poglavju
ugotavljam, da so nastavki in podlage za pomembnost imena, oblike,
oziroma firme (vse tri termine za potrebe obravnave navajam kot
sopomenke, zavedajoč se, da med njimi obstajajo vsebinske razlike),
nastali že v temeljih naše pravne in civilizacijske kulture.
9
2. ZGODOVINSKA PODLAGA IN ETIMOLOŠKA UTEMELJENOST TERMINA FIRMA
Sodobna pravna znanost se naslanja na temelje rimskega prava. Pravo
vedno ureja le najpomembnejše družbene odnose, ostalo pa prepušča
“mehkejšim” oblikam regulacije medčloveških odnosov, kot so etika,
morala in druga nepisana pravila, na primer običaji, šege in navade.
Zgodovinska izkušnja ve povedati, da vsebina pravnih pravil ni niti
večna (nespremenljiva) niti za vse državne skupnosti enaka. Pravo je
kulturnozgodovinski in pravnocivilizacijski pojav, kot moderno pravo je
zavezano vrednotam, ki so del našega življenjskega sveta (temeljne
pravice, pravna država, ustanove demokracije), kot pozitivno pravo je
dejavno v določenem času in prostoru, ki ju mora ustrezno izražati, in
pravo je tudi državno (nacionalno) pravo, ki je vpeto v ožjo ali širšo
mednarodno skupnost. 3
Pravo je v odzivih na družbene spremembe praviloma počasno, togo
in nekako “caplja” za njimi. Uredi jih šele takrat, ko se izkaže, da so pereča
vprašanja urejanja nujno potrebna. Na drugi strani naše stvarnosti je
umetniška kultura, ki je senzibilnejša in bolj odzivna, vendar ravno tako
kot pravo črpa iz istega substrata – iz življenja samega. V obravnavi
zapisanih zgodovinskih umetniških stvaritev lahko razberemo vrednote
časa, v katerem so nastale, pravo pa ostaja, četudi opazovano skozi
zgodovinsko prizmo, presek oziroma “zgolj” minimum morale.
Za primer si oglejmo etimološki izvor latinskega reka “nomen est
omen” katerega avtorstvo pripisujejo rimskemu pisatelju Plavtu v delu
Persa, ko suženj Toxilus prepričuje svojega gospodarja Dordolusa, naj le ta
kupi drago sužnjo Lucrius (“dobiček”) z besedami: “Nōmen atque ōmen
M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in 3
dopolnjena izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, stran 21.
10
quantīvīs iam est pretī” (“Ime in omen sta vredna vsake cene”). Sam rek
“nomen est omen” pa pomeni: Ime je znak, ime govori samo zase . 4
O tem, da je bilo ime pomembna in zaščitena pravna dobrina, pričajo
tudi zgodovinski viri, ki opisujejo pravdne postopke pred pretorjem v
osebnem pravu Rimskega prava, ki so imeli za posledico infamijo
(zmanjšanje časti osebnega imena), v kolikor je prišlo do obsodbe
toženca. 5
Prav je, da se ozremo še na dva slovenska jezikovna vira, ki
opredeljujeta in aktualizirata pomen termina firma za potrebe našega časa
in prostora. Prvi je Slovar tujk, ki nam razkriva, da je beseda firma
italijanskega izvora, v prvem primeru ustreza pravni definiciji, v drugem
primeru pa povzema laično interpretacijo, ki pa vsebinsko ne zdrži pravne
interpretacije:
firma –e ž [ital. firma podpis] 1. trgovsko, poslovno ime, s katerim
trgovec vodi posle in se podpisuje, 2. (trgovsko) podjetje. 6
V drugem viru, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, se nepravilna
uporaba besede firma (iz pravnega gledišča) navrže že v prvem primeru.
Čeprav je za razumeti, da se jezikoslovci ukvarjajo z analizo rabe
slovenskega jezika, bi bilo zavoljo širjenja obče (in s tem tudi pravne)
kulture potrebno opozoriti na nepravilno laično rabo pravnih terminov –
tudi v obeh jezikoslovnih zbirkah. Drugi primer medtem pravilno navaja,
da gre za ime:
fírma -e ž (ȋ) 1. podjetje: trgovati z domačimi firmami; izvozna
firma; stara firma; zastopstvo tujih firm 2. ime (podjetja): vsako podjetje
Povzeto po: https://en.wiktionary.org/wiki/nomen_est_omen4
Povzeto po V. Korošec, Rimsko pravo, Splošni del, osebno stvarno in obligacijsko 5
pravo, Rodbinsko, dedno in civilno pravo, 2. izpopolnjena izdaja, Dopisna delavska univerza Univerzum Ljubljana, Ljubljana, 1980, stran 330.
F. Verbinc, Slovar tujk, peta izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976, stran 215.6
11
ima svojo firmo; spremeniti firmo; določbe o firmi ● pog. ta fant je
solidna, nesolidna firma nanj se lahko zaneseš, se ne moreš zanesti; publ.
hoteli so izključiti možnost, da bi se pod firmo svobode skrivale
anarhistične tendence videzom, krinko. 7
http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=firma+&hs=17
12
3. POJEM FIRME IN NJEGOVA PRAVNA NARAVA
Zakon o gospodarskih družbah ZGD-1, opredeljuje firmo: Firma je ime, s
katerim družba posluje (prvi odstavek 12. člena ZGD-1). Ta definicija je
zelo podobna tisti, ki jo najdemo primerjalno pravno v hrvaški zakonodaji
in literaturi. Idejo individualiziranja subjektov, ki s svojim imenom 8
razkrivajo svojo dejavnost, zasledujemo tudi pri drugih oblikah
ustanavljanja subjektov – v 6. členu Zakona o ustanovah , v 9. členu 9
Zakona o društvih , v 5. členu Zakona o zadrugah in drugje. 10 11
Individualizirano ime, ki označuje dejavnost je skupna sestavina vseh
primeroma naštetih subjektov, vendar ima kvaliteto firme, ki določa njen
posebno obravnavan pravni status le tista, ki ji tako pritiče iz ZGD-1).
Že ob obravnavanju jezikoslovnih virov v prejšnjem poglavju sem
opozoril na dvojnost uporabe besede firma in poudaril razlikovanje med
pravno interpretacijo, ki firmo opredeljuje kot ime, in laično, ki enači
firmo s podjetjem. V vsakdanjem življenju se torej beseda firma uporablja
na pravno nepravilen način. Primeri nepravilne laične uporabe so:
sodelovanje oziroma delež v firmi, delo v firmi, prihajanje v firmo ipd.
V praksi se firma pogosto enači z družbo kot pravno osebo. Vendar
firma ne individualizira (ne opredeljuje istovetnosti) družbe kot pravne
J. Barbić, Pravo društava, knjiga prva, opći dio, Organizator, Zagreb 1999, str. 254: 8
“Tvrtka je ime pod kojim društvo posluje. Imaju je društva I fizičke osobe kada je to propisano zakonom”.
Zakon o ustanovah, Uradni list RS, št. 70/05 z dne 26. 7. 2005.9
Zakon o društvih, Uradni list RS, št. 64/2011 10
z dne 12. 8. 2011.
Zakon o zadrugah, Uradni list RS, št. 97/2009 11
z dne 30. 11. 2009.
13
osebe, temveč je njena primarna funkcija individualizacija določenega
gospodarskega podjema pri nastopanju na trgu. 12
Podjem je stvarni substrat firme, je njena vsebinska komponenta, ki s
svojo dejavnostjo, aktivnostjo, delovanjem, proizvodnimi procesi na nek
način opravičuje sporočilo, ki ga firma komunicira z javnostjo. Ob tem
mora obstajati skladnost med firmo in podjemom, kar pomeni, da mora
firma jasno in stvarno izpričevati dejansko stanje oziroma namen
podjema.
Firma je ime, ki opravlja funkcijo individualizacije nosilca določenega
gospodarskega podjema. 13
Družba deluje preko svojega podjetja, ampak firme nima podjetje,
temveč njegov nosilec. Nosilec se pojavlja v pravnem prometu in se po
firmi razlikuje od ostalih pravnih subjektov, s firmo se vpisuje v sodni
register in se vodi v drugih evidencah, sodeluje v sodnih in ostalih
postopkih, pridobiva poslovni ugled itn. Okoliščina, da nosilec podjetja
deluje samo skozi svoje podjetje in to počne samo pod okriljem firme, ima
za posledico nerazdružljivost firme od podjetja, a se je kljub temu ne sme
zamenjevati za podjetje samo. Skupna jima je ravno pripadnost nosilcu
podjetja. Zato se firma ne more prenesti na drugega samostojno od
podjetja. Drugačno ravnanje bi napeljalo tretje osebe v zmoto glede 14
identitete osebe, ki se pojavlja v pravnem prometu. V poslovnih odnosih
se zaradi tega z gospodarskega vidika pod firmo izkazuje podjetje, s
N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., 12
dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 173.
Klaus J. Hopt Handelsgesetzbuch / begrundet von Adolf Baumbach, Fortgef. bis 24. 13
Aufl. von Konrad Dude, Beck’sche Kurz-Kommentare, 28. Auflage, Beck, Munchen, 1989, stran 82.
Glej 24. člen ZGD-1I, Uradni list Republike Slovenije, št. 55/2015 z dne 24. 7. 2015.14
14
pravnega vidika pa njegov nosilec. Zelo lepo vidno razlikovanje med 15
trojstvom (firma, podjetje, nosilec podjetja) se pokaže ob sodelovanju
nosilca podjetja v sodnem sporu – le ta se vodi z nosilcem podjetja in v
kolikor pride med sporom do spremembe nosilca podjetja (recimo zaradi
prodaje), se bo proces še vedno vodil zoper odsvojitelja, zoper prejšnjega
nosilca podjetja (razen, kadar procesna pravila velevajo, da se morajo
stranke v postopku zamenjati).
Firme se ravno tako ne sme enačiti z imenom poslovne enote ali
pogona… 16
Pomembno je razlikovanje med firmo in zaščitnim znakom, ker sta si
materiji na prvi pogled silno sorodni. Z zaščitnim znakom nosilec podjetja
označuje blago ali storitev, ki izhaja iz njegovega podjetja, z njim pa se ne
individualizira nosilec podjetja, ampak se ščiti tisto, kar le ta ponuja na
tržišču. V firmo se lahko vnese zaščitni znak izražen z besedo, ne pa tudi z
risbo. Za obravnavo grafičnih prikazov in risb se uporabljajo pravila, ki
veljajo za zaščito industrijske lastnine . To nikakor ne pomeni, da se ob 17
firmi ne more uporabiti tudi grafičnega prikaza, ampak ker le ta ni njen
sestavni del, ne uživa pravne zaščite, ki je na voljo firmi. Po drugi strani pa
ta omejitev ne pomeni, da sam ne more biti zaščiten, saj so za njegovo
J. Barbić, stran 255: “Društvo posluje preko svog poduzeća, ali tvrtku nema 15
poduzeće, nego njegov nositelj. On se pojavljuje u pravnom prometu pa se po tvrtki razlikuje od ostalih pravnih subjekata, pod tvrtkom se upisuje u sudski registar i vodi u ostalim evidencijama, sudeluje u sudskim I drugim postupcima, stječe poslovni ugled itd. Okolnost da nositelj poduzeća posluje samo preko svog poduzeća i da to čini samo pod svojom tvrtkom ima za posljedicu neodvojivost tvrtke od poduzeća, ali se ne smije poduzećem zamijeniti. Zajedničko im je pripadanje nositelju poduzeća. Zato se tvrtka ne može prenjeti na drugoga odvojeno od poduzeća. Drukčije postupanje dovelo bi treće osobe do zablude glede identitete osobe koja se pojavljuje u pravnom prometu. U poslovnim odnosima stoga se u gospodarskom smislu pod tvrtkom iskazuje poduzeće, a u pravnom smislu javlja se njegov nositelj.”
J. Barbić, stran 258: “Tvrtku se isto tako ne smije poistovjetiti ni s imenom 16
poslovne jedinice ili pogona …”
Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1), Uradni list RS, št. 51/2006 z dne 17
18.05.2006.
15
zaščito dane na razpolago druge pravne osnove. V četrtem odstavku 23.
člena ZGD-1 je jasno nakazana ta možnost, saj pravi, da določbe tega člena
ne posegajo v predpise o varstvu kokurence in druge predpise (kar je v tem
primeru relevantno), ki varujejo firmo.
Ko govorimo o firmi kot fenomenu prava, ne moremo spregledati
njene pravne narave. Do sedaj smo že večkrat poudarili, da je firma dovolj
individualizirano ime, ki identificira nosilca gospodarskega podjema na
trgu. Logična posledica je, da je to ime ustrezno pravno zaščiteno, kar
pomeni, da ima imetnik firme absolutno pravico do pravne zaščite zoper
tretje osebe, ki bi morebitno posegale vanjo. Ravno tukaj pa se pokaže
dvojna pravna narava firme – firma ima naravo osebnega prava, ki ima
premoženjskopravno zaščito. Še bolj natančno bi se izrazili, če bi dejali, da
gre za posebno (tj. firmsko) pravo, ki ga neločljivo tvorita obe pravni
komponenti. Njegova premoženjskopravna komponenta ima lastnosti
prava industrijske lastnine. Lahko gre za pomembno gospodarsko
vrednost, v kolikor se s firmo poveže “t.i. goodwill” ali dobro ime, ki ga
predstavlja v poslovanju na trgu in v razmerju do tretjih. S sistemom
reguliranja razpolaganja s firmo se kaže njena gospodarska funkcija, že
sama možnost razpolaganja z njo pa priča o tem, da ne gre za strogo
osebno pravico, ki bi bila nerazdružna od osebe, ki jo ima.
Čeprav gre za premoženjsko pravo, se firma ne more odvzeti ali biti
predmet izvršbe, ker se prenaša samo skupaj s podjetjem ali njegovim
pomembno pretežnim delom. Da se premoženjskopravna komponenta
umika pred osebnopravno, vidimo tudi tedaj, ko gre za predmet zastave,
saj podjetje kot celota (skupaj s firmo) to ne more biti. 18
Stran od teoretično pravnih podrobnosti pa lahko ponovimo, da
mora biti družba individualizirana, ker vstopa v razmerja nasproti drugim.
Povzeto po J. Barbić stran: 259, ki se sklicuje na: Stavovo njemačkih sudova o tome 18
u: Schmidt, K., o. c. u bilj. br. 93, str. 352.
16
Razmerja se vzpostavljajo le, če so subjekti individualizirani. Temu služi 19
v prvi vrsti individualizirano ime, vendar to še zdaleč ne zadostuje za
dovoljšno stopnjo razpoznavnosti. V nadaljevanju vstopamo v
podrobnejšo razčlenitev pravil, ki določajo individualizacijo. Uvodoma
lahko zgolj povzamemo, da gre za sistem, ki kombinira kogentnost in
dispozitivnost pravil individualizacije, ob tem urejanju pa so glavno vodilo
načela, ki jih bomo pripisali ob bok posameznim zakonskim pravilom.
J. Šinkovec, B. Tratar, Komentar Zakona o gospodarskih družbah s sodno prakso in 19
vzorci aktov gospodarskih družb ter prilogami, Založba Legat, Lesce 2004, str. 84.
17
4. NAČELA FIRMSKEGA PRAVA 20
V posameznih določbah 2. poglavja I. dela ZGD-1 uzakonja (posamezne)
vidike vseh (v pravnih ureditvah) splošno uveljavljenih načel firmskega
prava. Nekatere od njih uzakonja neposredno tako, da jih poimenuje, 21
druga pa izhajajo z načelnih odredb, ki urejajo firmo. Torej, medtem ko 22
so nekatera načela v zakonu eksplicitno poimenovana, moramo druga šele
izluščiti s pomočjo interpretacije zakonskega besedila, v katerem so ta
načela implicitno vsebovana, saj prevevajo duh firmskega prava. Posebno
so zanimive situacije, ko si dva načela stojita naproti, teorija in praksa pa
imata s tem pred seboj nove pravne izzive razmejevanja tovrstnih kolizij.
4.1. Načelo izključnosti
Da je načelo izključnosti gotovo eno najpomembnejših načel v
gospodarskem in pravnem smislu, potrjuje dejstvo, da ima v zakonu
(ZGD-1) lastno jasno in eksplicitno določilo v obliki 21. člena. To načelo 23
predstavlja zahtevo, da se mora firma vsake druge družbe z istim ali
sorodnim poslovnim predmetom učinkovito, jasno ločiti od firme druge
Pri razvrščanju načel sem sledil J. Barbiću stran 275-291 v kombinaciji z zakonom 20
ZGD-1.
N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., 21
dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 174.
J. Barbić, stran 275: “Neka od njih propisuje neposredno dajući im i ime, a neka 22
proizlaze iz načelnih odredaba, kojima uređuju tvrtku.”
“Firma se mora jasno razlikovati od firm vseh drugih družb”23
18
družbe. S tem se varuje tako korist družbe, ki je pod svojo firmo že 24 25
vpeljana na tržišču, kot tudi javni interes tržišča, da zaradi zamenljivih ali
sorodnih firm ne pride do zmote. Sestavine firme morajo biti takšne, da 26
glede predmeta poslovanja, vtisa o lastni identiteti ali povezanosti z drugo
družbo ne delajo zmede in ne kršijo prava intelektualne lastnine, kakor
tudi drugih, recimo osebnostnih pravic. Namen, ki ga zasledujemo skozi
upoštevanje načela izključnosti, je varovanje tretjih, ki nastopajo v
pravnem prometu. Tovrstne omejitve zato varujejo javni interes. Posebej
je potrebno opozoriti na to, da je novela ZGD-1 uvedla širši krog z
načelom izključnosti varovanih subjektov, saj je poleg obveznosti
razlikovanja med družbami s spremembo dikcije prvega odstavka 23.
člena ZGD-1I in dodatkom »in imen drugih subjektov« obveznost
razlikovanja razširila še na druge pravne subjekte. Registrsko sodišče
mora zavrniti poizkus vpisa kroga subjektov, ki se vpisujejo v sodni
register (zadruge, zavodi, gospodarsko interesna združenja), po noveli pa
tudi tiste, ki se v sodni register sicer ne vpisujejo – to velja za društva. 27
Kakšne so možnosti pravnega varstva v primerih, ko je načelo
izključnosti kršeno, se v oddelku, ki obravnava načela iz teoretičnega
vidika, ne bomo ukvarjali, pač pa bomo to storili v poglavju o pravnem
varstvu.
V Sodbi in sklepu III Ips 59/95 je Vrhovno sodišče RS odločilo: »Firma gospodarske 24
družbe se mora jasno razlikovati od firm drugih družb tako, da pri povprečnem kupcu ne more priti do zamenjave. Zato ni dopustna uporaba fantazijskega dodatka v firmi "Fructa", če je že pred tem bil registriran v drugi firmi dodatek "Fructal".«
Načelo izključnosti obravnavano tudi v VSL sodbi in sklepu I Cpg 1047/99: »…Za 25
razlikovanje firm na trgu je potrebno upoštevati dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega je lahko ravno posamezna sestavina firme (fantazijski dodatek) merodajna za presojo celotnega vtisa, ali gre za podobni firmi.«
Šinkovec, Tratar, str. 94.26
Povzeto po: M. Kocbek, S. Prelič, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), z novelo 27
ZGD-1I, uvodna pojasnila, 1. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 60.
19
Nadalje se moramo vprašati, kakšni so kriteriji oziroma podlage
razlikovanja. Čigava merila razlikovanja so upoštevna? Pri odgovoru na
slednji vprašanji je, da bi se lahko ugotovila stopnja medsebojnega
razlikovanja, potrebno ugotoviti skupna obeležja in značilnosti
primerjanih firm. Morda se to zdi paradoksalno, a ob ugotavljanju
različnosti moramo najprej primerjati podobnosti. Pri razlikovanju gre za
takšno stopnjo razpoznavnosti, ki jo je sposoben zaznati povprečen
potrošnik. Razlike morajo biti hitro vidne laičnemu očesu, zato ne štejejo
tiste, ki bi se lahko ugotovile šele s strokovno primerjalno analizo. Merilo
povprečnega potrošnika je abstraktno, kar pomeni, da je definicija
prepuščena sodni praksi nacionalnih sodišč, tem pa je na voljo sodna
praksa Sodišča EU. Ta je sicer s področja varovanja znamk, a glede na
sorodnost, ki se kaže v vzajemnem vsebinskem prepletanju obeh materij,
bi lahko uporabili njihov standard, ki pravi, da je povprečni potrošnik
oseba, ki je »povprečno informirana, pozorna in razumna«. 28
Posamezni vidiki načela izključnosti firme (zahteve po jasni
individualizaciji) pa so urejeni tudi:
- v pravilu, po katerem mora firma kapitalske družbe vsebovati
sestavino, po kateri se razlikuje od firme drugih družb (četrti
oziroma peti odstavek 27. člena v zvezi s 1. stavkom 13. člena
ZGD-1),
- v pravilu, po katerem mora firma osebne družbe, kadar obsega
enak priimek osebno odgovornega družbenika kot druga osebna
družba, obsegati dodatno (razlikovalno) sestavino (primerjaj drugi
odstavek 21. člena ZGD -1). 29
Tako je bilo rečeno tudi v Zadevi C-299/99, Koninklijke Philips Electronics NV proti 28
Remington Consumer Products Ltd., ZOdl 2002, stran I-05475.
N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., 29
dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 176.
20
4.2. Načelo obveznosti firme
Firma je eden izmed statusnih atributov družbe, saj je njen neločljiv del in
spada med obvezne sestavine ustanovitvenega akta ter jo je treba vpisati v
register. 30
Firma je obvezna korporacijsko pravna značilnost slehernega
gospodarskega podjema, zato je bistvo načela obveznosti (v tem primeru
vpisa) firme konstitutivni zakonski pogoj. V uzakonjeni obliki se to načelo
tehnično izvedbeno razlikuje glede na posamezno pravnoorganizacijsko
obliko družbe, osnovno razlikovanje pa je med osebnimi in kapitalskimi
družbami – pri prvih se morajo družbeniki ob ustanovitvi o firmi
sporazumeti, pri drugih pa je določitev firme obvezna sestavina statuta.
Načelo obveznosti prepoznamo v drugem odstavku 12. člena ZGD-1,
ki pravi, da mora biti v firmi oznaka, ki nakazuje dejavnost družbe.
Pri d.n.o. je v primerjalnem trgovinskem pravu firma bistvena in
obvezna oziroma je konstitutivni sestavni del samostojnosti družbe v
pravnem in poslovnem prometu. 31
Načelo obveznosti pa se ne zrcali zgolj v konstitutivnem elementu,
ampak se nanaša tudi na obdobje in proces eksistiranja (trajanja,
poslovanja) družbe. Razlikovanje je namreč v tem, v kateri fazi (začetni ali
nadaljevalni) je potrebno izpolnjevati zakonski pogoj obveznosti, kar nas
pripelje do pravila o obvezni uporabi firme, kot nekakšni izvedenki načela
obveznosti.
R Bohinc ... [et. al.], Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, , Gospodarski 30
vestnik, 1993, stran 51.
N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., 31
dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 536.
21
Da družba mora pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, v
kakršni je zapisana v register, pa izhaja iz prvega odstavka 19. člena
ZGD-1 in je naslednji primer obveznostnega načela.
4.2.1. Pravilo o obvezni uporabi firme
V 19. členu zakona (ZDG-1), ki v prvem odstavku določa, da mora družba
pri svojem poslovanju uporabljati firmo v obliki, kakršna je vpisana v
register, torej v celotni obliki, je načelo obveznosti (uporabe firme) lepo
razvidno. Poslovanje družbe zajema vsa primeroma našteta ravnanja
(sklepanje pravnih poslov, procesna dejanja v postopkih pred državnimi
organi, objava sklica skupščine in podobno).
4.2.2. Pravilo o enotnosti firme
Obveznost, da mora pri svojem poslovanju družba uporabljati zgolj eno
firmo, tudi če ima različne predmete poslovanja, se razteza na različne
vrste gospodarskih podjemov (na primer poslovanje v okviru podružnic,
pa tudi takrat, ko pride na primer do prevzema podjetja).
4.3. Načelo resničnosti firme
Načelo resničnosti firme je eno tistih, ki ni eksplicitno poimenovano v
členih zakona (ZGD-1), pa je v njem vendarle vsebovano implicitno, kot
eno osnovnih splošnih pravnih načel in s tem tudi načel, na katerih 32
http://www.oxfordreference.com/view/10.1093/acref/9780195369380.001.0001/32
acref-9780195369380-e-1124
22
temelji firmsko pravo. Firma družbe zato ne sme vsebovati neresničnih
dejstev ali zavajajočih sestavin. Podlaga za presojo, ali je firma družbe v
skladu z načelom resničnosti firme, je (ne povsem oddaljena) nevarnost,
da firma kot celota oziroma njene posamezne sestavine v pomembnejšem
delu poslovnih krogov, v katerih družba posluje, lahko ustvari(jo) napačen
vtis (prepričanje) o pomembnih značilnostih družbe. Zaradi načela 33
resničnosti je prepovedano navajati neresnične podatke, ob vsaki
spremembi stanja, ki je bilo v trenutku prejšnje objave sicer resnično, pa je
jih potrebno revidirati skladno z novo resničnostjo.
Do tovrstnih sprememb pride na primer pri preoblikovanjih družb.
Takrat se mora firma spremeniti, prejšnjo označbo pa zamenja nova –
tista, ki odgovarja oznaki družbe, v katero se je prejšnja družba
preoblikovala.
V kolikor pride do izbrisa dejavnosti, mora družba spremeniti firmo
tako, da izpusti zapis tiste dejavnosti, ki je ne prepozna kot lastno, vendar
pa družbi ni potrebno opraviti izbrisa, v kolikor je le dejansko prenehala z
dejavnostjo, saj trenutno neopravljanje ne pomeni, da te dejavnosti ne bo
začela zopet opravljati v prihodnosti. Zahteva po resničnosti podatkov se
razteza tako na obvezne kot tiste fakultativne, ki se navajajo v firmi na kar
opozarjajo tudi komentatorji zakona (ZDG-1) . 34
Tako je potrebno razlagati drugi odstavek 12. člena v zvezi s 13.
členom ZGD-1 ravno v duhu načela resničnosti – kljub eksplicitnemu
zapisu zakonskega pravila, da se le to nanaša samo na dodatne sestavine,
Klaus J. Hopt Handelsgesetzbuch / begrundet von Adolf Baumbach, Fortgef. bis 24. 33
Aufl. von Konrad Dude, Beck’sche Kurz-Kommentare, 28. Auflage, Beck, Munchen, 1989, stran 99.
Povzeto po: N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih 34
družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 178.
23
je potrebno načelo resničnosti razlagati tako, da se nanaša na vse
sestavine firme (celotno firmo).
Podatki o firmi tretjih oseb ne smejo zavesti v zmoto in tukaj se ne
postavlja vprašanja o nameri, saj je že sama možnost zavajanja objektivno
dejstvo, ki pride v kolizijo z načelom resničnosti.
Načelo resničnost ne nalaga obveze, da bi se v firmo morali navesti
čisto vsi izčrpni podatki družbe. Katere so obvezne sestavine, ki jih mora
firma vsebovati, bom opisal v nadaljevanju. Zaradi neresničnosti podatkov
firme so predvidene tudi kazenske sankcije, ki bodo ravno tako
obravnavane kasneje.
Po duhu načela resničnost se ravna tudi tudi pravilo 127. člena
ZGD-1, da morajo likvidacijski upravitelji k svojemu podpisu in dosedanji
firmi dodati pristavek »v likvidaciji«.
4.4. Načelo zakonitosti
Načelo zakonitosti je eno najvišjih postulatov pravne države, zato je
vsebovano v vrhovnem aktu, Ustavi Republike Slovenije v 28. členu – in
sicer načelo zakonitosti v kazenskem pravu . To je hkrati pravna podlaga, 35
da lahko pristojni registrski organ zavrne vpis v register firme, ki ne
izpolnjuje z zakonom določenih zahtev. S takšno zaščito se doseže, da je
firma primerna za vlogo, ki ji je namenjena v pravnem prometu.
Vpis firme zaradi načela zakonitosti ne bo mogoč, če manjka katera
od obvezno predpisanih sestavin, tiste, ki so, pa morajo ravno tako
ustrezati zakonskim pravilom, pa tudi ostalim načelom, ki prežemajo
Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03 in 35
69/04.
24
firmsko pravo. Zato se mora funkcija zakonskih odredb presojati v duhu
vloge firme ki ji je namenjena v poslovnem prometu.
4.5. Načelo primarnosti
Načelo izključnosti, ki je bilo obrazloženov oddelku 4.1., temelji na zaščiti
že vpisane firme napram firmam, ki bi želele doseči vpis, od prej vpisane
firme pa se ne razlikujejo v zadostni meri. Ta situacija je jasna, ni sporna
in izhaja iz načela rimskega prava prior tempore potior iure. Kadar pa
konkurirajo za vpis v register firme z nezadostnim razlikovanjem, se
registrski organ znajde pred dilemo, katera izmed njih ima močnejši
naslov za dosego vpisa, zato pride takrat do izraza načelo primarnosti.
Tudi takrat uporabimo isto načelo – prvi po času, močnejši v pravici – in
sicer za tiste predloge za vpis, ki so bile prej naslovljene na registrski
organ, seveda pod pogojem, da so bile izpolnjene vse vpisne zahteve.
Zanimivo je, da se ob morebitni menjavi firme družbe ne upošteva
kateri od nosilcev firme je starejši po trajanju (ob tem si na primer
nasproti stojita družba, ki menja firmo in druga družba, ki jo prvič
registrira). V trenutku menjave že vpisana firma zgubi moč primarnosti
vpisa, za novo prijavo pa se računa trenutek, ko je podana zahteva za
menjavo firme. Ravno tako izgubi moč primarnosti vpisa firma, ki zaradi
spremembe sedeža zahteva vpis pred novim krajevno in stvarno
pristojnim sodiščem. V kolikor se ne bi zadostno razlikovala od že vpisane
firme, bi moral registratorski organ takšno zahtevo zavrniti.
Nepopolna prijava tudi ne vpliva na načelo primarnosti, v kolikor
pozvani predlagatelj svojo prijavo dopolni v zahtevanem roku.
25
4.6. Načelo javnosti
Identifikacija (individualizacija in seznanitev z vrsto dejavnosti,
organizacijsko obliko) tistega, ki na trgu opravlja poslovno dejavnost, je
poglavitni namen uporabe firme. Z njo se tako krepi pravna varnost v
prometu, tretji pa dobivajo ključne informacije o osebi, s katero stopajo v
poslovni odnos. Več kot očitno je tudi to, da javnost registrov omogoča
udejanjanje načela v praksi. Menim, da načelo javnosti vpliva tudi na
definiranje tistih zakonskih pravil, ki urejajo pravila uporabe pisave in
jezika, saj bi se v nasprotnem primeru v neurejenem sistemu pravil za
uporabo črkovnega nabora in jezika kaj hitro znašli v nepregledni in
nerazumljivi množici firm. Takšna situacija bi negativno vplivala na
varnost v pravnem prometu. Pravno pravilo, ki ga imam v mislih, se
nahaja v 20. členu ZGD-1.
4.7. Načelo stalnosti
Načelo stalnosti firme želi brzdati prepogoste spremembe firme zaradi
vsake, nebistvene spremembe. To seveda ne pomeni, da ostane firma
nespremenjena, v kolikor so spremembe bistvene. S tem načelom se v
določeni meri odstopa od načela resničnosti. Gre za poizkus ohranjanja
pridobljenega ugleda in premoženjske vrednosti, v kolikor bi se na primer
sprememba članstva v družbi “obesila na veliki zvon”. Načelo stalnosti
firme je pravilo, ki mu nasproti stoji načelo resničnosti firme, kadar gre za
podatke, ki so vneseni v firmo, kasnejša sprememba pa več ne ustreza
dejanskemu stanju. To je torej tista meja, pod katero načelo resničnosti ne
more.
Načelo stalnosti se razlikuje glede na to, ali gre za kapitalsko ali
osebno družbo. Medtem ko kapitalska družba nadaljuje s poslovanjem,
26
četudi se je spremenila personalna sestava njenih članov (z izstopom ali
vstopom v družbo), saj se njihovo članstvo v družbi ne pojavlja v firmi,
predvsem pa tretjim ne odgovarjajo za obveznosti družbe, je v osebnih
družbah vse zgoraj napisano ravno diametralno nasprotno. Za
ponazoritev obvezne vključenosti osebnega imena v firmo družbe pri
osebni družbi in posledično obvezno spremembo firme v kolikor se
personalna sestava spremeni, naj služi zakonsko določilo 1. odstavka 78.
člena ZGD-1: Prijava za vpis v register mora vsebovati tudi ime, priimek in
prebivališče ali firmo in sedež vsakega družbenika.
Spremembe firme ravno tako niso potrebne takrat, ko nekdo, čigar
ime se nahaja v firmi družbe, svoje ime ali priimek spremeni (razlogi so
lahko ločitev, poroka, preimenovanje), seveda pa navedeno velja le za
kapitalsko družbo, v firmi katere je navedeno njegovo staro ime. Menim,
da ima tako zapisano ime v firmi lastnosti dodatnih sestavin, opredeljenih
v 13. členu ZGD-1.
Prav je, da še pogledamo, kakšne dileme in rešitve se nam odpirajo
pri osebnih družbah. Ker se morajo pri njih navesti imena vseh/nekaterih
članov (odvisno ali gre za izključno osebno ali mešano družbo), se mora ob
izstopu članov, katerih imena so vsebovana v firmi, spremeniti tudi firma,
saj je takšna zahteva načela resničnosti firme.
Firmo je potrebno vedno spremeniti, kadar pride do menjave
pravnoorganizacijske oblike družbe. V kolikor ne bi prišlo do menjave
firme, bi tretji lahko prihajali v zmoto.
Ob prenosu podjetja na novega nosilca sprememba firme ni obvezna,
zato je odločitev lahko v domeni novega nosilca, po vsej verjetnosti pa ga
bo vodila poslovna logika.
Z naštetimi načeli se postavljajo pravila, ki veljajo ves čas obstoja
firme in se uporabljajo za njeno nastajanje, vsebino, uporabo in zaščito. Z
njimi se pravzaprav ureja pravni ustroj firme, zato se uporabljajo v zvezi z
27
vsemi vprašanji, ki se nanašajo na firmo. Načela se ne uporabljajo ločeno,
ampak hkratno za urejanje določenih vprašanj firme. Med njimi ni
hierarhičnega odnosa, kadar pa obstajajo opravičljive potrebe, se ene
umaknejo pred drugimi. Ob tem ni samovolje, ampak so vsi primeri
predpisani, kadar bi dosledna brezizjemna uporaba nekega načela
pripeljala do posledic, ki ne bi bile primerne namenu firme. 36
4.8. Načelo proste izbire
Ustanovitelj lahko prosto izbira in oblikuje firmo, v okvirjih prepovedi,
zapovedi, omejevan in pogojev, ki mu jih zakon nalaga. Namerno sem jo
uvrstil na koncu seznama načel, saj se bomo o podrobnejšem definiranju
firme, ki opredeljuje in s tem omejuje načelo proste izbire, ukvarjali v
naslednjem razdelku. 37
J. Barbić, stran 275: Spomenutim načelima postavljaju se pravila koja vrijede za sve 36
vrijeme postojanja tvrtke I primjenjuju se na njezino nastajanje, sadržaj, uporabu I zaštitu. Njima se, zapravo, uspostavlja pravno uređenje tvrtke pa se primnjenjuju glede svih pravnih pitanja koja se odnose na tvrtku. Ona se ne primjenjuju odvojeno, nego zajedno, uređujući pojedina pitanja tvrtke. Među njima hierarhijskog odnosa, ali ponekad jedno ustupa pred drugim kada za to postoje posebno opravdane potrebe. Pri tome nema proizvoljnosti, nego su takvi slučajevi propisani kada bi doslijedna primjena nekog načela bez iznimaka dovela do posljedica koje ne bi bile primjerene namjeni tvrtke. (str. 275)
Povzeto po: Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj 37
gospodarskih subjektov, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 169.
28
5. VRSTE SESTAVIN FIRME
5.1. Bistvene in dodatne sestavine firme
Oznaka, ki nakazuje dejavnost družbe, je bistvena sestavina firme. Tako je
navedeno v drugem odstavku 12. člena ZGD-1, ravno tako je bistvena
sestavina firme označba pravnoorganizacijske oblike (za vsak tip družbe je
to predpisano od prvega do petega odstavka 27. člen ZGD-1). Družba
mora s firmo napotovati na dejavnost; gre za načelo resničnosti firme . 3839
Ta zahteva velja za vse – kapitalske in osebne družbe, v nadaljevanju pa
pride do razlikovanja pravil. Firme osebnih družb morajo vsebovati imena
osebno odgovornih družbenikov (prvi in drugi odstavek 27. člena ZGD-1),
medtem ko je uporaba dodatnih sestavin (13. člen ZGD-1), ki družbo
podrobneje označujejo, fakultativna.
Pri kapitalskih družbah pa je položaj diametralno nasproten, saj je
uporaba dodatnih sestavin obligatorna (tretji in četrti odstavek 27. člena
ZGD-1).
Za vse pa velja, da dodatne sestavine ne smejo biti take, da bi
utegnile spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja ali da bi
utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe
ali kršitve pravic druge osebe (13. člen ZGD-1).
Šinkovec, Tratar, stran 84.38
Obravnavano v poglavju o načelih.39
29
5.2. Prepovedane oziroma nedovoljene sestavine firme
S prvo omejitvijo sicer dovoljenih dodatnih sestavin (po dikciji 13. člena
ZGD-1I dodatne sestavine ne smejo spravljati v zmoto), imamo tudi
skupino z izrecno prepovedanimi oziroma nedovoljenimi sestavinami
firme. Firma ne sme vsebovati imen ali znakov tujih držav ali
mednarodnih organizacij (14. člen ZGD-1). Predvsem se poudarja, da bi
uporaba imen tujih držav nasprotovala že omenjenemu firmskemu načelu
stvarnosti firme . 40
Z nadaljnjimi prepovedmi se srečamo v 17. členu ZGD-1, kjer so v
prvi alineji kot prepovedane navedene besede ali znaki, ki nasprotujejo
zakonu ali morali, kar izhaja iz splošnega pravnega načela zakonitosti. V
drugi alineji so kot prepovedane navedene znamke ali neregistrirani
znaki, ki uživajo varstvo po predpisih, ali znamke, ki vsebujejo ali
posnemajo uradne znake. Ta pravila najdemo v Zakonu o industrijski
lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). 41
Šinkovec, Tratar str. 88.40
Zakon o industrijski lastnini, Uradni list RS, št. 51/2006 z dne 18.05.2006.41
30
6. OBVEZNOSTNA IN POGOJNA UPORABA SESTAVIN FIRME
6.1. Obveznost uporabe slovenskega jezika in predvidene izjeme
V 20. členu ZGD-1 najdemo pravila o rabi slovenskega jezika. Prvi
odstavek normativno razjasni, da se obveznost uporabe slovenskega jezika
brez izjeme nanaša na dve sestavini firme, in sicer na sestavino, ki
napotuje na dejavnost gospodarskega subjekta, ter na sestavino, ki
označuje njegovo pravnoorganizacijsko obliko. 42
Kar se tiče izjem, pa je je novela zakona za dodatne sestavine
predvidela dokaj širok krog dopustnosti, saj lahko poleg črk slovenske
abecede vsebujejo tudi črke X, Y, W in Q, poleg te izjeme pa se lahko kot
dodatne sestavine firme uporabljajo besede, ki vključujejo druge tuje črke
(primeroma Ć ali Đ), vendar zgolj, ko so vsebovane v besedah, ki ustrezajo
firmam, imenom ali priimkom družbenikov, ki so sestavni del firme, ali
kadar te ustrezajo registriranim znamkam.
Do trenutne ureditve pa je vodila silno razgibana zakonodajna
dinamika, ki je skušala vzpotaviti ravnovesje med načelom proste izbire in
varovanjem slovenskega jezika. Spremembe so bile najbolj izrazite v času
prej veljavnega ZGD , na spremembe je vplival tudi Zakon o javni rabi 43
slovenščine (v nadaljevanju ZJRS). V prvotnem besedilu tretjega 44
odstavka ZGD je bila izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka
razmeroma široko dopustna (obveznost uporabe slovenščine se je tako
M. Kocbek, S. Prelič, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), z novelo ZGD-1I, 42
uvodna pojasnila, 1. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 60.
Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 15/2005 43
z dne 17. 2. 2005.
Zakon o javni rabi slovenščine, Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10.44
31
nanašala le na dva elementa – oznaka predmeta poslovanja in
pravnoorganizacijsko obliko družb), dodatne sestavine pa so se zunaj
kakršnihkoli jezikovnih zahtev smele prosto oblikovati. 45
Takšna normativna ureditev je veljala osem let, ko je bila 2001
sprejeta novela ZGD-F. Tudi po njej je bila uporaba tujega jezika sicer
dopustna, a le pod pogojem, da ustrezajo firmam oziroma imenom
družbenikov ali gre za mrtev jezik oziroma fantazijska poimenovanja.
ZJRS se je problematike jezika v firmi gospodarskih družb dotaknil v
določbah 17. člena, a njegova ureditev ni dosegla željenega namena, kar je
ugotovil Urad za slovenski jezik, saj so se vse pogosteje uporabljale tuje
besede pod krinko fantazijskega poimenovanja.
Novela ZGD-G je posegla s prepovedjo tujega črkovnega nabora in
restrektivnejšo uporabo fantazijskih poimenovanj. Uporaba tujega jezika
je bila le izjemoma dovoljena (če je šlo za imena družbenikov, če je
ustrezno firmam, če je šlo za mrtev jezik). Fantazijska poimenovanja so za
ubesedenje v tujem jeziku morala uporabiti izključno črke slovenske
abecede. Črke W, X, Y, Q črke nemške abecede s preglasi ter Ć in Đ so bile
tako izključene.
Takšna ureditev je bila prenesena tudi v ZGD-1 s tem, da je in je
veljala do zadnje novele ZGD-1I zgodile so se le manjše nomotehnične
korekcije in uveden je bil pojem homonimne znamke. 46
Povzeto po: M. Kocbek, S. Prelič, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), z novelo 45
ZGD-1I, uvodna pojasnila, 1. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 56-57.
Povzeto po: povzeto po: M. Kocbek, S. Prelič, Zakon o gospodarskih družbah 46
(ZGD-1), z novelo ZGD-1I, uvodna pojasnila, 1. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 58-59.
32
6.2. Pogoji uporabe besede Slovenija in oznak države in samoupravnih lokalnih skupnosti
V kategorijo pogojne uporabe za firmo spada tudi beseda Slovenija in
oznake države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Za dovoljenje uporabe
besede Slovenija, njenih izpeljank, državne zastave ali grba je pristojna
Vlada Republike Slovenije. Za dovoljenje uporabe besede, ki označuje
državo ali samoupravno lokalno skupnost (primeroma: državni,
republiški, občinski) je poleg Vlade Republike Slovenije pooblaščen
pristojni organ samoupravne lokalne skupnosti. Dodatna svoboščina pa se
predvideva v tretjem odstavku obravnavanega 15. člena ZGD-1, ko gre za
vsebovanost domenske končnice .si; takrat dovoljenje Vlade Republike
Slovenije ni potrebno. S tem se je zakonodajalec prilagodil sodobnim
tehnološkim zahtevam, ki jih prinaša vseobsežna informatizacija družbe.
6.3. Pogoji uporabe imena in priimka oziroma psevdonima zgodovinske ali druge znamenite osebe
Podobno kot smo v prejšnji točki obravnavali pogoje uporabe državnega
imena in oznak države ter lokalnih skupnosti, kjer je interes širše in ožje
skupnosti varovan s kontroliranjem uporabe, se v 16. členu ZGD-1
obravnavajo pogoji uporabe imena in priimka oziroma psevdonima
zgodovinske ali druge znamenite osebnosti za firmo. Praviloma velja
načelo proste izbire firme, zakon pa daje določene omejitve. Če smo 47
uvodoma zapisali trditev, da se družba podreja diktatu korporacijskega
upravljanja, lahko z dovoljšno gotovostjo zapišemo, da se zahteve
individualizacije poslovnih subjektov (tako osebnih kot kapitalskih družb)
zrcalijo tudi na individualni, oziroma mikro ravni fizičnih oseb. V
Šinkovec, Tratar, str. 90.47
33
neoliberalni atomizaciji družbe, kjer je slehernik na trgu delovne sile v
obliki prekerizacije ali tako imenovane prisilne s.p.-izacije in si zato na
vsak način skuša ustvariti komparativno prednost, je tudi na tem mikro
nivoju uporaben starorimski rek “nomen est omen”. Gospodarski pomen
firme se kaže v tem, da se ob trajnem in uspešnem gospodarskem
poslovanju firma družbe spremeni v samostojno gospodarsko kategorijo,
ki ima tudi svojo premoženjsko, materialno vrednost, to je ugled družbe
ali t.i. goodwill. Tako imajo veliko marketinško vrednost zvezdniki 48
današnjega časa, bodisi na področju športa, bodisi popularne kulture in
umetnosti. Zato je v firmo dovoljeno vnesti ime, priimek oziroma
psevdonim le z dovoljenjem te osebe; v kolikor pa je že umrla, pa z
dovoljenjem njenega zakonca in sorodnikov do tretjega kolena v ravni
vrsti, ter staršev, če so še živi, ter z dovoljenjem ministra ali ministrice
pristojne za javno upravo. Ob tem gre opozoriti tudi na to, da ne gre nujno
le za nevarnost poseganja v premoženjsko korist, saj so s tem pogojem
zavarovane tudi osebnostne pravice pred morebitnimi neželenimi posegi
tretjih.
Š.Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, pravni položaj 48
gospodarskih subjektov, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 151; o samem pojmu »goodwill« v knjigi Jadek Pensa Dunja, Znamka, njen ugled in varstvo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2008, stran 79.
34
7. IZBRIS SESTAVIN FIRME
Zakon (ZGD-1) je v 18. členu predvidel sankcijo za primer, če je s
poslovanjem družbe kršen ugled države, samoupravne lokalne skupnosti
ali oseb iz 16. člena tega zakona in sicer izbris sestavine firme iz registra,
ki ga lahko predlagajo organi ali osebe iz 15. in 16. člena tega zakona,
izbris pa izvrši registrski organ. Do sodnega varstva lahko pridejo v
pravdnem postopku in sicer tako, “da ob zahtevi za prepoved uporabe
firme zahtevajo tudi izbris firme iz sodnega registra.” 49
Pod poglavje izbrisa bi bilo smiselno uvrstiti še druge zakonsko
določene primere izbrisa sestavine firme. V 25. členu (ZGD-1) zakonske
določbe uredijo vprašanja varstva pravice do imena kot posebne
osebnostne pravice, in sicer v prvem odstavku za primer, ko družbenik,
čigar ime je v firmi, preneha biti član družbe takrat družba sicer lahko
nadaljuje poslovanje pod dosedanjo firmo, a le z njegovim izrecnim
soglasjem. V kolikor družbenik preneha biti član družbe zaradi smrti,
predvideva zakon v drugem odstavku, da njegovi dediči v roku treh
mesecev po pravomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo izbris
pokojnikovega imena iz firme. Dodatno varovalko pa predstavlja določba
26. člena (tudi, ko je zamujen rok iz prejšnjega člena), ki določa, da na
predlog družbenika ali njegovega dediča iz prejšnjega (25. člena) registrski
organ izbriše njegovo ime ali priimek kot sestavino firme iz registra,
vendar postavlja pogoj, da je s poslovanjem družbe kršen njegov ugled.
Šinkovec, Tratar, str. 91.49
35
8. REGISTRACIJA DRUŽBE IN NJENE FIRME
Vir, ki določa, kateri podatki se vpisujejo v sodni register, je ZGD-1,
pravila določanja pa najdemo v šestem poglavju. Podrobneje pravila vpisa
določa 4. člen Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju ZSReg-UPB2), 50
upoštevati pa je potrebno tudi Uredbo o vpisu družb in pravnih oseb v
sodni register ter pravilnike o načinu vodenja sodnega registra, o 51
obrazcih predlogov za vpis v sodni register.
Postopek za vpis v sodni register se začne z vložitvijo predloga. Po
uradni dolžnosti ali na zahtevo drugega pristojnega organa začne sodišče
postopek samo, kadar tako določa ZSReg-UPB2. Sodišče vpiše družbo in
njeno firmo v sodni register, če je predlog s predpisano vsebino predložila
upravičena oseba, če so predlogu priložene predpisane listine, s katerimi
se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za vpis v sodni register in če je
zahtevek za vpis v skladu z zakonom. Sodišče mora oceniti, ali so za vpis
podani predpisani pogoji. Sodišče odloči s sklepom o predlogu oziroma
zahtevku za vpis. Zoper sklep o vpisu v sodni register je dovoljena
pritožba. 52
Prvi odstavek 47. člena ZGD-1 določa, da mora prijava za prvi vpis
družbe vsebovati firmo, dejavnost, sedež in druge podatke, določene z
zakonom. V kolikor ZSReg-UPB2 določenih vprašanj ne ureja, se smiselno
uporabijo pravila Zakona o nepravdnem postopku. 53
Na območju Slovenije ne sme biti družbe z enako firmo, kot jo ima
prej vpisana druga družba. To pravilo se razteza in velja neodvisno od
Zakon o sodnem registru Uradni list RS, št. 54/2007 z dne 18.06.2007.50
Uredba o vpisu družb in pravnih oseb v sodni register, Uradni list RS, št. 54/2015 51
z dne 20. 7. 2015.
Od 9. do 14. člena ZSReg-UPB2.52
Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 77/2008 53
z dne 28. 7. 2008.
36
vrste dejavnosti, ki jo opravlja družba na trgu. Ta pravica je torej izključna.
Pravilo se tolmači tako ekstenzivno, da velja tudi za subjekte, ki se sicer ne
vpisujejo v sodne registre – na primer društva (v prvem odstavku 23.
člena je novela ZGD-1 dodala dikcijo »in imen drugih subjektov«).
O pomembnosti vpisa v register priča prvi odstavek 5. člena ZGD-1:
»Družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v register.« Vpis v sodni
register je tisto pravno relevantno dejstvo, na podlagi katerega dobi
družba pravno in poslovno sposobnost.
8.1. Registracija skrajšane firme
Družba lahko uporablja tudi skrajšano firmo, kot izhaja iz drugega
odstavka 19. člena ZGD-1. Ta nadalje določa, da mora vsebovati vsaj
sestavino po kateri se razlikuje od firm drugih družb in oznako, za 54
kakšno družbo gre. Obveznost vpisa v register izhaja iz tretjega odstavka
19. člena ZGD-1.
Glej načelno pravno mnenje VS RS, iz dne 17. aprila 2001, objavljeno v Pravna 54
praksa številka 15, Gospodarski vestnik, 2001, stran 6.
37
9. NAMERAVANA FIRMA
Zakon predpisuje v 22. členu ZGD-1 tudi možnost registriranja
nameravane firme, to je firme, ki jo imajo bodoči družbeniki oziroma
delničarji namen uporabiti za poimenovanje družbe, ki jo nameravajo
ustanoviti. Vsak lahko zahteva, da registrski organ vpiše firmo v 55
register, ne da bi bila hkrati ustanovljena družba (nameravana firma) (1.
odstavek 22. člena ZGD-1). Lahko bi dejali, da gre za neke vrste
rezervacijo imena(seveda mislimo na firmo) za družbo, ki je v nastajanju,
oziroma bo šele nastala (in stato nascendi).
Tako kot velja za vpis firme, da morajo biti značilnosti firme take, da
dosegajo zakonsko določene pogoje, velja tudi za nameravano firmo, da
mora ustrezati določbam, ki zagotavljajo kvaliteto načel izključnosti in
resničnosti. Nameravana firma mora ustrezati določbam zakona o firmi
(2. odstavek 22. člena ZGD-1I).
Rok za prijavo vpisa družbe z nameravano firmo je eno leto. od vpisa
nameravane firme. V kolikor prijavitelj ne realizira vpisa, ima registrski
organ obvezo izbrisati nameravano firmo po uradni dolžnosti. Registrski
organ po uradni dolžnosti nameravano firmo izbriše iz registra, če
prijavitelj nameravane firme ne prijavi vpisa ustanovitve družbe s tako
firmo v enem letu od vpisa nameravane firme (2. odstavek 22. člena
ZGD-1I).
Varstvo nameravane firme se lahko ponavlja. 56
Povzeto po N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih 55
družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 187.
Šinkovec, Tratar, str. 95.56
38
10. PRENOS FIRME
Ker je firma neločljivo povezana s podjetjem, se lahko prenaša samo
skupaj s podjetjem. Firma se lahko prenaša samo skupaj s podjetjem. (22.
člena ZGD-1I).
Namen prepovedi je preprečiti t.i. »prazni prenos firme« oziroma
»nakup plašča firme« (Mantelkauf), ker bi takšen prenos lako predstavljal
zmotno predstavo o gospodarskem podjemu, predmetu in načinu
poslovanja), ki se označuje (individualizira) s firmo. 57
Izhaja se iz načela stvarnosti firme, ker bi brez stvarnega dela
(podjetja) ostal le še ovoj brez esence.
V stečaju je stečajni upravitelj pooblaščen prenesti firmo stečajnega
dolžnika skupaj s podjetjem, ki ga odtujuje. Če vsebuje firma ime osebe, je
za ohranitev imena potrebno njegovo, ali v primeru njegove smrti,
soglasje njegovih dedičev, oziroma oseb, ki imajo položaj dedičev.
Ni mogoča dodelitev licence firme, če se z njo ne prenese tudi
podjetje. Lahko si predstavljamo, da bi se nekomu prenesla firma skupaj s
podjetjem in, da bi se mu dodelila licenca za njeno uporabo v trajanju
zakupa podjetja, vendar ne brez podjetja, kar bi moralo imeti za posledico
ničnost. 58
R. Bohinc, et. al., v M. Kocbek (ur), Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 57
GV Založba, Ljubljana, 2002, stran 169.
Povzeto po: J. Barbić, stran 293-294.58
39
11. FIRMA DRUŽBE, KATERE DRUŽBENIK JE DRUGA DRUŽBA
Določba (28. člen ZGD-1I), ki obravnava primer, ko je družbenik družbe z
neomejeno odgovornostjo ali komplementar komanditne družbe družba,
določa, da se ta družba obravnava kot vsak drug družbenik, zato se mora
zapisati v firmo družbe d.n.o skupaj s priimkom vsaj enega družbenika,
navedbo, da je družbenikov več in oznako d.n.o. (1. odstavek 27. člena
ZGD-1I), v primeru firme komanditne družbe pa ravno tako skupaj z
vsemi zahtevanimi sestavinami določenimi v 2. odstavku 27. člena
ZGD-1I.
Ta določba je izpeljanka pravila, da mora biti v osebni družbi
sestavina firme osebno ime osebno odgovornega družbenika. Ker je v
primeru iz 28. člena osebno odgovrni družbenik druga družba, jo je
potrebno navesti v firmi (te prve, osebne) družbe z njenim imenom, torej
njeno firmo.
Gre za uzakonitev načela resničnosti firme.
40
12. PRAVNO VARSTVO FIRME
12.1. Varstvo firme v fazi vpisa v sodni register
Ob predlogu vpisa novega subjekta, nameravane firme ali spremembe
firme v sodni register se poda predlog registrskemu sodišču. Registrski
organ zavrne predlog za vpis firme v register, ki je v nasprotju z določbami
zakona ali ki se ne razlikuje jasno od že registriranih firm in imen drugih 59
subjektov v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 23. člena ZGD-1I).
Registrsko sodišče pozove predlagatelja, da v roku 15 dni spremeni
firmo in vloži spremenjeni predlog z ustreznimi listinami, v kolikor se
ugotovi, da je predlagana firma v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz
določb.
Sodni register v Sloveniji vodi enajst okrožnih sodišč. Navezna
okoliščina za pristojnost sodišča je sedež subjekta, o katerem odloča,
materialna podlaga pa izhaja iz zakona (ZGD-1I). Ker je sodišče dolžno
preveriti istovetnost firme s firmami vpisa vseh subjektov na področju
Republike Slovenije, si pomaga z računalniško podporo – programom, ki
podpira informatizirano glavno knjigo sodnega registra. Razumljivo je, da
se zaradi ekonomičnosti s pridom uporabljajo sodobne informacijske
tehnologije, ki bistveno skrajšajo postopek vpisa. Ker pa se zakonodajalec
zaveda, da ni mogoče vnaprej postaviti popolnega algoritma, ki bi odkril
vse podobnosti preverjanih firm, je v drugem odstavku 23. člena ZGD-1I
predvidel drugo obliko varstva za tiste družbe, ki menijo, da se firma
druge, kasneje registrirane družbe ne razlikuje jasno od njihove, ki je bila
registrirana prej.
Gre za Drugo poglavje ZGD-1I.59
41
12.1.1. Javnopravno varstvo
Pod pojem javnopravnega varstva lahko umestimo pazljivost registrskega
sodišča, ki mora po uradni dolžnosti preverjati, da firma nima
nedovoljenih elementov, za tiste, ki so dovoljeni le ob soglasju države,
lokalne skupnosti ali sorodnikov, pa mora preveriti, če ima predlagatelj
ustrezna soglasja. Na koncu je tu seveda že velikokrat omenjena zahteva
razlikovanja priglašene firme od že vpisanih firm.
12.2. Pravno varstvo firme v gospodarskem prometu
12.2.1. Civilnopravno varstvo
Do civilnopravnega varstva je upravičen prizadeti subjekt, ki lahko naperi
tožbo zoper družbo, ki je vpisana v register. Novela ZGD-1I je bistveno
razširila doseg načela izključnosti v firmskem pravu. Pravna osnova za 60
tožbo se nahaja v drugem odstavku 23. člena ZGD-1I in se glasi: Družba,
ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej
registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov , ki uživajo varstvo 61
po predpisih, ki urejajo znamke, ima pravico, da s tožbo zahteva opustitev
uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino, ter objavo sodbe na
stroške tožene stranke. Tožbo je mogoče vložiti najpozneje v treh letih po
vpisu firme druge družbe ali po vpisu nameravane firme.
Toži lahko na opustitev uporabe firme, njen izbris in po pravilih
obligacijskega prava na odškodnino. Za obstoj te odškodninske
M. Kocbek, S. Prelič, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), z novelo ZGD-1I, 60
uvodna pojasnila, 1. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 60.
Znak je poimenovanje znaka v postopku registracije; znamka pa je pravno varovan 61
znak za razlikovanje blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste v gospodarskem prometu oziroma pravica industrijske lastnine, ki izhaja iz že registriranega znaka.
42
odgovornosti (obveznost povrniti škodo), pa morajo biti poleg
protipravnosti ravnanja (kršitev firme) izpolnjene tudi druge
predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti določene v prvem
odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ- UPB1) 62
torej: vzročna zveza med kršitvijo in škodo, škoda ter krivda, ki se
domneva. 63
Sodna praksa pojasnjuje, da je temeljno načelo firmskega prava
načelo izključnosti, kar pa ne pomeni le tega, da firme ne smejo biti enake,
ključna je tolikšna stopnja razlikovanja, ki povprečnega potrošnika ne
spravlja v zmoto glede razlikovanja. 64
12.2.2. Tožba na izbris znamke iz registra po Zakonu o industrijski lastnini (ZIL-1)
Podlaga, da lahko imetnik prej registrirane firme s tožbo pri pristojnem
sodišču zahteva izbris znamke iz registra ter prepoved uporabe kasnejšega
znaka, če je bila znamka ob upoštevanju datuma vložitve prijave
registrirana v nasprotju s 44. členom ZIL-1 oziroma v nasprotju s točko f
prvega odstavka tega člena, razen v primerih iz 139. člena ZIL-1. Točka f
določa, da se kot znamka ne sme registrirati znak, če bi njegova uporaba
nasprotovala prej pridobljeni pravici industrijske lastnine, razen če je
imetnik prej pridobljene pravice izrecno soglašal z registracijo tega
znaka. 65
Obligacijski zakonik (OZ-UPB1), Uradni list RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007.62
N. Plavšak v M. Kocbek (ur), Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., 63
dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2014, stran 189.
Glej Sodba VSSI III Ips 127/97 z dne 15.1.1998.64
M. Albreht, Znamka in firma v pravu intelektualne lastnine, Diplomska naloga, 65
Maribor 2010, stran 40.
43
Tožba na izbris znamke iz registra ni dopustna po preteku petih let
od datuma vpisa pravice v sodni register, razen če prijavitelj znamke ni
prijavil v dobri veri. Če pristojno sodišče tožbi ugodi, se znamka izbriše iz
registra z dnem pravnomočnosti sodbe. 66
12.2.3. Varstvo firme po pravilih o varstvu nelojalne konkurence
Povzeti vsi trije odstavki in peta alineja 63.a člena v eno poved, ki je
relevantna za zahtevek pravnega varstva firme glasi:
Dejanja nelojalne konkurence (tj. dejanje podjetja pri nastopanju na
trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se
povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim podjetjem – neupravičena
uporaba firme drugega podjetja, ne glede na to ali je slednje dalo soglasje,
če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu) so prepovedana.
Pravna podlaga izhajajoča iz 63.a člena Zakona o preprečevanju
omejevanja konkurence (v nadaljevanjuZPOmK-1F) daje prizadetemu 67
udeležencu aktivno legitimacijo za naslednje zahtevke:
- pravica za odškodninski zahtevek po pravilih obligacijskega
prava;
- prepoved nadaljnih dejanj nelojalne konkurence s tožbo v
pravdnem postopku, uničenje predmetov s katerimi je bilo storjeno
dejanje nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja v
kolikor je to mogoče;
- zahteva objave sodbe v sredstvih javnega obveščanja, če je bilo
Tako določata šesti in sedmi odstavek 119. člena ZIL-1.66
Uradni list RS, št. 76/2015 67
z dne 9. 10. 2015.
44
dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega
obveščanja.
12.3. Kazensko pravno varstvo firme
Neupravičena uporaba tuje firme pri gospodarskem poslovanju je tudi
kaznivo dejanje. 68
Pravna podlaga za kazensko pravno varstvo firme se nahaja v določbi
233. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa
neupravičeno uporabo tuje firme ali znamke kot kaznivo dejanje. Gre za
kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Kaznovalna sankcija, ki izhaja iz 233.
člena KZ-1, določa zaporno kazen do treh. Vsa kazniva dejanja se
preganjao po uradni dolžnosti.
Kazensko pravne sankcije za pravne osebe pa se obravnavajo po drugi
pravni osnovi, in sicer gre za Zakon o odgovornosti pravnih oseb za
kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Na podlagi sedme točke 25. 69
člena ZOPOKD lahko kaznivo dejanje neupravičene uporabe firme ali
znamke stori tudi pravna oseba. Formalni pogoj je izpolnjen, če je mogoče
nesporno ugotoviti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v imenu ali na
račun ali v korist pravne osebe. Materialni pogoj pa veže odgovornost
pravne osebe za kaznivo dejanje na prispevek njenih organov h kaznivemu
dejanju oziroma na njeno okoriščanje s kaznivim dejanjem. Za
odgovornost pravne osebe morata biti kumulativno podana vsaj en
formalni in vsaj eden od naštetih materialnih temeljev v 4. členu
ZOPOKD. 70
Š.Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, pravni položaj gospodarskih 68
subjektov, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, GV Založba, Ljubljana 2009.
Uradni list RS, št. 9872004 z dne 9.9.2004.69
L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 135.70
45
V 12. členu ZOPOKD določa, da se sme za kazniva dejanja pravnih
oseb izreči denarno kazen, odvzeti premoženje, doseči prenehanje pravne
osebe ali prepovedati razpolaganje z vrednostnimi papirji, katerih
imetnica je pravna oseba.
46
ZAKLJUČEK
Laiku bi lahko najlažje razložili firmo kot pravni fenomen z besedami, da
je vse in je nič. Firma je vse, ker skomunicira z javnostjo tisto, kar bi tretji
morali vedeti o dejavnosti in pravno organizacijski obliki v kateri družba
posluje. V tem smislu je vse, saj, kot smo uvodoma zapisali, velja rimski
rek nomen est omen (ime je vse). Firma pa je nerazvezno povezana s svojim
stvarnim substratom, podjetjem, ki pa predstavlja celoten skup delovnega
podjema. Brez tega substrata bi bila firma le ovoj niča, torej bi bila neke
vrste nič. Seveda pa ima tudi ta ovoj svojo veliko vrednost, ki pa se ne
more prenašati in s tem doseči željene premoženjske učinke, brez druge
komponente komplementarnega bistva, oziroma podjetja. Če uporabimo
še en prikladen rek, da obleka naredi človeka, bomo lažje razumeli
funkcijo firme. V delu sem se posvetil vsem teoretičnim potankostim, ki
se skrivajo v firmskih načelih, v podrobnih pravilih o sestavinah firme in v
raznolikih vidikih njenega pravnega varstva. Firmo smo spremljali skozi
fazo njenega nastanka in aktivnega gospodarskega življenja. Posebej smo
raziskali kaj se zgodi, če firma ugasne skupaj z njenim nosilcem, ki
preneha svojo pravno eksistenco. Firma je pravni fenomen, ki bo vedno
bolj vreden pozornosti pravnih teoretikov, saj živimo času, ko je naš
poslovni uspeh močno odvisen od vizualne komunikacije. Naj se sliši še
tako pravno heretično, na nek način vsakdo od nas, ki ima Facebook profil
skorajda že izpolnjuje vse pogoje firme lastnega življenjskega podjema.
Manjka nam samo še statusna organizacijska oblika kot pogoj za vpis v
sodni register. S trendom vse večje prekerizacije in prisilne »s.p.-izacije«,
pa morda niti nismo več tako daleč.
47
LITERATURA IN VIRI
Knjige in članki:
- ALBREHT Maja, Znamka in firma v pravu intelektualne lastnine,
diplomska naloga, Maribor, 2010.
- BARBIĆ Jakša, Pravo društava, knjiga prva, opći dio, Organizator,
Zagreb, 1999.
- BOHINC Rado, et. al., Zakon o gospodarskih družbah s
komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993.
- BOHINC Rado, et. al., v M. Kocbek (ur), Zakon o gospodarskih
družbah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002.
- CIGOJ Stojan, Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava,
ponatis, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.
- HOPT Klaus J., Handelsgesetzbuch / begrundet von Adolf
Baumbach, Fortgef. bis 24. Aufl. von Konrad Dude, Beck’sche Kurz-
Kommentare, 28. Auflage, Beck, Munchen, 1989.
- IVANJKO Šime, KOCBEK MarIjan, PRELIČ Saša, Korporacijsko
pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, Druga, dopolnjena in
pedelana izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, GV Založba,
Ljubljana, 2009.
48
- KOROŠEC VIKTOR, Rimsko pravo, Splošni del, osebno stvarno in
obligacijsko pravo, Rodbinsko, dedno in civilno pravo, 2.
izpopolnjena izdaja, Dopisna delavka univerza Univerzum
Ljubljana, Ljubljana, 1980.
- KOCBEK Marijan, PRELIČ Saša ; [stvarno kazalo PROSTOR
Jerneja], Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) : z novelo ZGD-1I,
uvodna pojasnila, 1. natis, IUS Software, GV Založba, Ljubljana,
2015.
- PAVČNIK Marijan, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava,
2. pregledana in dopolnjena izdaja, 2. natis, Cankarjeva založba,
Ljubljana, 2003.
- REPAS Martina, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, 1. natis,
GV Založba, Ljubljana 2007.
- SELINŠEK Liljana, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba,
Ljubljana, 2006.
- ŠINKOVEC Janez, TRATAR Boštjan, Komentar Zakona o
gospodarskih družbah s sodno prakso in vzorci aktov gospodarskih
družb ter prilogami, Založba Legat, Lesce 2004.
- VERBINC France, Slovar tujk, peta izdaja, Cankarjeva založba v
Ljubljani, 1976.
49
Domači viri:
- Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 04. 06. 2008.
- Obligacijski zakonik (OZ-UPB2), Uradni list RS, št. 97/2007 z dne 24. 10. 2007.
- Uredba o standardni klasifikaciji dejavnosti, Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08.
- Uredba o vpisu družb in pravnih oseb v sodni register, Uradni list RS, št. 54/2015 z dne 20. 7. 2015.
- Zakon o društvih, Uradni list RS, št. 64/2011 z dne 12. 8. 2011.
- Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 15/2005 z dne 17. 2. 2005.
- Zakon o gospodarskih družbah z vidnimi spremembami novele ZGD-1I, Uradni list Republike Slovenije, št. 55/2015 z dne 24. 7. 2015.
- Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1), Uradni list RS, št. 51/2006 z dne 18.05.2006.
- Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 77/2008 z dne 28. 7. 2008.
- Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) Uradni list RS, št. 76/2015 z dne 9. 10. 2015.
- Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, Uradni list RS, št. 57/12 z dne 27. 7. 2012 .
50
- Zakon o osebnem imenu, Uradni list RS, št. 20/2006 z
dne 24. 2. 2006.
- Zakon o sodnem registru, Uradni list RS, št. 54/2007 z dne 18.06.2007.
- Zakon o ustanovah, Uradni list RS, št. 70/05 z dne 26. 7. 2005.
- Zakon o varstvu konkurence (ZVK), Uradni list RS, št. 76/2015 z dne 9. 10. 2015.
- Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-UPB2), Uradni list RS, št. 19/2015 z dne 20. 3. 2015.
- Zakon o zavodih (ZZ), Uradni list RS, št. 127/2006 z dne 7. 12. 2006.
Tuji viri:
- Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine, Uradni list
SFRJ-MP, št. 5/1974, št. 7/1986, Uradni list RS št. 24/1992,
Uradni list RS-MP, št. 9/1992, št. 3/2007.
Internetni viri:
- https://en.wiktionary.org/wiki/nomen_est_omen
- http://www.oxfordreference.com/view/10.1093/acref/
9780195369380.001.0001/acref-9780195369380-e-1124r
- http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?
name=sskj_testa&expression=firma+&hs=1
51
Seznam domače sodne prakse:
- VSL sodba in sklep I Cpg 1047/99.
- (najdeno na: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/
visja_sodisca/47944/)
- Sodba in sklep III Ips 59/95 (najdeno na: http://www.sodisce.si/
znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/30952/)
- Sodba VSSI III Ips 127/97 z dne 15.1.1998.
Seznam primerov Sodišča ES:
- Koninklijke Philips Electronics NV proti Remington Consumer
Products Ltd., zadeva C-299/99, ZOdl 2002, stran I-05475.
Ostali pravni viri:
- Načelno pravno mnenje, sprejeto na razširjeni občni seji
Vrhovnega sodišča RS 17. aprila 2001, Pravna praksa številka 15,
Gospodarski vestnik, 2001.
52