1P R , o k t o b e r 2 0 0 8 , š t e v i l k a 1 1 | Č a s o p i s K o r o š k e g a l e r i j e l i k o v n i h u m e t n o s t i , S l o v e n j G r a d e c | I S S N 1 5 8 1 - 8 8 8 8

V življenju igra vsak svojo vlogo. Vse je naprej določeno. Zdi se mi, da sem videl veliko stvari, ki jih v resnici nisem videl. Da sem popotoval po deželah, kjer sploh nisem bil, da sem živel svoje in tuja življenja. Če že nisem bil kdaj poprej rojen, je najbrž nekaj znanja in izkušenj mrtvih prešlo vame. Morda nam, ki ostajamo, nekaj zapuščajo, kar so videli in se naučili, zatorej tudi meni, ki sem bil z njimi, preden so zatonili ali izginili. Življenje je globoko kot morje. Človek izplava iz njega, odigra svojo vlogo, nekaj malega se poveseli in odide – prihajajo pa drugi. Vse te ljudi sem nekje videl tudi pred smrtjo, tako kot jih tudi zdaj vidim žive.

Jože Tisnikar

2

Na naslovnici:Jože Tisnikar, Begunci (scena za proslavo ob Dnevu OZN / 98), 1998, risba s kredo, jupol, platno, 396 x 660 cm, sign. d. sp. Tisnikar 98 / inv. št. 212

PR, oktober 2008številka 11 Časopis Koroške galerije likovnih umetnosti, Slovenj Gradec

Izdaja Koroška galerija likovnih umetnostiGlavni trg 24, 2380 Slovenj Gradec

splet: www.glu-sg.si

elektronski naslov: galerija@glu-sg.si

telefon: +386 (0)2 88 22 131

faks: +386 (0)2 88 22 130

zanjo: Marko Košan

odgovorna urednica: Aleksandra Čas

uredniški odbor: Aleksandra Čas Katarina Hergold Germ Marko Košan Jernej Kožar Nina Popič Milena Zlatar

oblikovanje: Jasna Kalčič

fotografije: Primafoto Tomo Jeseničnik Stanko Hovnik arhiv KGLU

lektoriranje: Maja Martinc

naklada: 1000 izvodov

tisk: Eurograf, Velenje

ISSN 1581-8888

Timm Ulrichs in Ursula Neugebauer, mednarodno uveljavljena umetnika, iščeta sodelavce pri izdelavi umetniškega dela Nujen diskurz: histerija, med 10. in 17. novembrom, na temo zasebno - javno, ki bi jima dovolili, da fotografirata njihove televizije. Interesenti pokličite Nino Popič na tel. 02 88 22 131 in se dogovorite za obisk Timma Ulrichsa in Ursule Neugebauer

na vašem domu.

OGLAS

Jože Tisnikar je v mnogočem zaznamoval značaj Koroške galerije likovnih umetnosti od njenih začetkov v šestdesetih letih preteklega stoletja, ko sta ambiciozni hram umetnosti Karla Pečka in samonikli slikar vzajemno rasla, drug drugemu mentor in učenec hkrati. A tudi po tragični smrti pred desetimi leti je samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence ostala neusahljiv vrelec navdiha za snovanje prediva novih projektov, vtkanih v eno izmed osrednjih zbirk galerije, ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Skupaj s Tisnikarjevimi podobami iz stalne galerijske zbirke so ponudila ambient za simpozij, ki je ponudil nove poglobljene poglede na dokončani opus enega izmed največjih in najbolj prepoznavnih slovenskih slikarjev vseh časov. Pred desetimi leti, v času velike retrospektivne razstave in v trenutkih zasluženega zmagoslavja, se je zdelo, da pred Jožetom Tisnikarjem ni bilo nobenih ovir več. A nečimrnost je bila bistvu njegove osebnosti tuja. Bližje mu je bilo prisluškovanje odmevom naključnega srečanja s pogledom prijatelja ali bežnega znanca z ulice. Hlepenje po pristnem kontaktu s preprostimi ljudmi za »šankom« primestne gostilne, ki mu je predstavljala ambient, v katerem je vpijal radoživo življenje, moramo brati skozi nezavedno kopreno hrepenenja po arkadijskem idealu nedolžnosti in sreče, v katerem se veselje in žalost človeškega srca dopolnjujejta tako neizbežno kot v življenju narave dež in sonce ali dan in noč. S to zavestjo, a brez enega izmed najbolj posvečenih vodnikov, bomo morali poslej tipati v srce labirinta usode in iz klobčiča lastnih strasti izmotati Ariadnino nit svoje duše. Čim globlje se znamo vanjo potopiti, tem globlji se čutimo sami. »Zaznamovati hočem človekove poslednje ure, pa tiste, ki ostajajo za njimi, in tudi, kaj se s tem bitjem dogaja naprej, zakaj prepričan sem, da na nek način živi dalje. Nemogoče je, da bi se kar tako razblinil,« je zapisal k eni izmed svojih značilnih slik mogočnega opusa likovnih del, ki bo tudi njegovo prisotnost slejkoprej ohranil daleč onkraj minljivega ... v cikličnih nizih podob se je v vrtoglavih spiralah duhovnega objema sveta spuščal proti nedoumljivim prepadom, v katerih se skrivajo odgovori na vsa vprašanja ... z vztrepetalo, elementarno nagonsko potrebo se je približal naročjem, kjer v nareku izkušnje smisla počivajo Ljubezen, Smrt, Sreča ... kot glasnik izgubljene arhaične globine se je v koprenastem svetu prividov nezavedno bojeval za milost svoje notranje rasti ... z neusmiljeno slo po dejavnem razgaljanju samega sebe ... v slikarskem ritualu, s katerim je na oltarju zaveze izvirnemu poslanstvu umetnosti daroval esenco svojega intimnega bistva ... v odmevu vseobsegajočega čustva erosa, ki nemo grozo niča in tragično občutje življenja sprevrača v dejavno bolečino negotovosti in tveganja, napora in trpljenja, absurda in – ljubezni … melanholija kot dih smrti, ki orosi ogledalo duše, zaupanje svojim ranam pa smrt usmrti in jo spremeni v življenje ... v zarjo otroške nedolžnosti ... Ko je otrok bil otrok, ni vedel, da je otrok, zanj je vse imelo dušo in vse duše so bile eno. Ko je otrok bil otrok, je bil to čas naslednjih vprašanj: Zakaj sem jaz jaz in ne ti? Zakaj sem tu in ne tam? Kdaj se je začel čas in kje se konča prostor? Ali življenje pod soncem niso le sanje? Ali tisto, kar vidim, slišim in vonjam, ni le videz sveta izpred sveta? Ali res obstaja zlo in ljudje, ki so zares zli? Kako je mogoče, da jaz, ki sem jaz, nisem bil, preden sem postal, in da jaz, ki sem jaz, enkrat ne bom več jaz? (Peter Handke: Nebo nad Berlinom)

Hommage Jožetu TisnikarjuOb deseti obletnici umetnikove smrti

3

4

Zbirateljska politika javnih galerij v Slove-niji je posebna, saj so temelje za osnovanje muzeja slovenske likov-ne umetnosti postavili šele ugledni zanese-njaki Društva Narodna galerija leta 1918 ter združili dotedanje javne zbirke. Začeli so sistematično nakupova-ti umetnine, donacije družin in posamezni-kov pa so bile več kot dobrodošle.

V društvu, ki mu je predsedoval poznejši prvi ravnatelj Narodne galerije in muzealec Ivan Zorman, so bili ugledni strokovnjaki in umetniki, med najbolj znanimi osebnostmi slikar Rihard Jakopič, ki je za potrebe razstav že pred tem sam postavil t. i. Jakopičev paviljon (od

1909 do 1961, ko ga porušijo zaradi železniške proge!), potem umetnostni zgodovinar, teolog, pisatelj in diplomat dr. Izidor Cankar (med drugim tudi utemeljitelj Oddelka za umetnostno zgodovino na ljubljanski univerzi), duhovnik msgr. Viktor Steska, ki so ga imenovali tudi slovenski Vasari, glasbeni zgodovinar in muzealec dr. Josip Mantuani in mnogi drugi, med njimi tudi naš rojak, kipar Franc Berneker. Prvi razstavni prostori so bili v Kresiji, kjer so leta 1920 tudi odprli Stalno zbirko za javnost. Leta 1933 je Narodna galerija dobila prostore v Narodnem domu, kjer je še danes. Kmalu pa je, zaradi neustreznega statusa moderne umetnosti, v okviru Narodne galerije nastala tudi potreba po osnovanju Moderne galerije. Novo razstavišče in prostor za zbirke so načrtovali že pred vojno, leta 1939 je načrte izdelal arh. Edvard Ravnikar, vendar so vojne razmere gradnjo zaustavile in šele leta 1947 so lahko odprli prvo razstavo in začeli sistematično zbirati umetnine. Tudi v Mariboru je že pred vojno zorela ideja, da bi imeli galerijo. Prvi so jo izrazili člani kluba Grohar, udejanjili pa so jo lahko šele leta 1954, na pobudo tedanjega

ravnatelja Pokrajinskega muzeja Maribor prof. Boga Teplyja. Galerija je dobila prostore v stavbi nekdanjega samostana Celestink. Skoraj sočasno so podobne pobude zorele tudi v Slovenj Gradcu. T. i. akademska skupina je začrtala program galerije (Marijan Gnamuš, Primož Simoniti, Mirko Zdovc, Karel Pečko) in uradno so jo ustanovili leta 1957; ravnatelj je postal akad. slikar Karel Pečko. Leta 1956 so z razstavno dejavnostjo v prostorih osnovne šole (Gorjupova galerija) pričeli tudi v Kostanjevici na Krki, ki je prav tako prerasla v eno najdejavnejših slovenskih galerij s prestižnimi stalnimi zbirkami del slovenskih umetnikov. Šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja, in predvsem še pozneje, pa so bile ustanovljene druge galerijske ustanove v Sloveniji (začetki Galerije sodobne umetnosti v Celju so povezani z Likovnim salonom, ki je bil ustanovljen leta 1963; začetki Galerije Murska Sobota predstavljajo razstave v Razstavnem salonu arhitekta Franca Novaka od leta 1965 dalje, Pilonova galerija v Ajdovščini je bila ustanovljena leta 1973, Obalne galerije Piran leta 1976, istega leta tudi Galerija Velenje), če izvzamemo

Jože Tisnikar

Mestno galerijo v Ljubljani, ki je po podrtem Jakopičevem paviljonu nadaljevala z razstavno dejavnostjo in v devetdesetih letih tudi zasnovala stalno zbirko. Likovne zbirke so se razvijale tudi v okviru splošnih in posebnih muzejev, društev in drugih institucij (npr. galerija Equrna od leta 1982 dalje), ki so v osemdesetih in devetdesetih letih (npr. galerija Miklova hiša v Ribnici in zbirka ALU v Ljubljani), predvsem pa na začetku enaindvajsetega stoletja, nastajale tudi iz pobud lokalnih skupnosti (npr. Mestna galerija Gorica) in zlasti zasebnih pobud.

Skozi razstavno politiko galerije lahko sledimo poslanstvu posamezne galerije, še bolj pa prepoznavnosti njenih stalnih zbirk. V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je tako ena najbolj prepoznavnih zbirk Zbirka Hommage slikarju Jožetu Tisnikarju. Slikar, ki je vse svoje življenje živel in ustvarjal v Mislinjski dolini in postal kljub temu mednarodno prepoznaven, se brez dejavne galerije in ugodne kulturne klime okolja gotovo ne bi mogel uveljaviti. Združilo se je več dejavnikov, ki so vsi pomagali občutljivi umetniški osebnosti. Tako je imel zanj najprej razumevanje predstojnik bolnišnice dr. Stane

Strnad, ki ga je napotil k slikarju Karlu Pečku, pozneje je nad njim bdel tudi Strnadov naslednik dr. Drago Plešivčnik, ki je vsaj tako kot za bolnišnico živel za kulturo v mestu, zlasti za njeno mednarodno uveljavitev. Okoliščine so bile vsekakor ugodne za samoniklega

slikarja, zaposlenega v prosekturi. Primarij Strnad je bil tudi prvi zbiralec njegovih del in prav njemu, ter seveda njegovim dedičem, se imamo zahvaliti, da je deset najzgodnejših del našlo mesto v stalni zbirki Koroške galerije.

Tako lahko sledimo Tisnikarjevemu ustvarjanju vse od začetkov (najstarejše delo datira v leto 1957) do leta 1998, leta umetnikove smrti.

Zbirka šteje šestdeset izbranih del in je najobsežnejša javna zbirka v okviru nacionalnih in pokrajinskih galerij v Sloveniji. Tisnikarjeva dela, vsaj po nekaj izbranih kosov, vključujejo še javne zbirke galerij in drugih institucij: Moderna galerija v Ljubljani,

Umetnostna galerija v Mariboru, Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, Galerija Velenje, Galerija sodobne umetnosti v Celju, Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju, Lutkovno gledališče v Ljubljani (11 slik – likovne zasnove scene lutkovne igre Svetlane Makarovič: Mrtvec pride po ljubico), Artoteka Koroške osrednje študijske knjižnice na Ravnah na Koroškem in Sokličev muzej v Slovenj Gradcu.

v slovenskih javnih in zasebnih zbirkah

5

Jože TisnikarH u g o W o l f I I I

1990, olje, tempera, platnolast Alojz Ovsenik

Jože TisnikarB e g u n c i

1992, olje, tempera, platnolast Marija Tisnikar

6

7

Največjo zbirko (cca 130 del) pa je leta 1995 v Kranju za javnost odprl Alojz Ovsenik, ki je uspel pridobiti ključna Tisnikarjeva dela iz vseh obdobij. Umetnikova zapuščina, ki jo hranita vdova Marija in sin Robert, je sicer ena največjih, je pa poudarek na delih iz osemdesetih in devetdesetih let; starejša obdobja so zastopana le s posameznimi risbami. Z nekaj desetimi deli, ali z zastopanostjo z več kot enim delom, se ponašajo zbirke v podjetjih, ki so bolj ali manj javno dostopne. Posebej moramo poudariti Tisnikarjeva dela v zbirki podjetja Gorenje (cca 20 del iz sedemdesetih in osemdesetih let) in zbirki Autocommerce. Pomembne pa so tudi zasebne zbirke v Sloveniji, po številu Tisnikar sicer ni zastopan v večini, gre pa goto-vo v kontekst zbirateljskih politik posameznega lastnika, da v kolikor ima v zbirki zastopane slovenske ustvarjalce 20. stoletja, ne manjka Jože Tisnikar (npr. Galerija Fale na Koroškem). Pri obravnavi zbirk pa ne moremo izključiti prodajnih galerij, katerih lastniki imajo v lasti Tisnikarjeva dela in jih ne tržijo za vsako ceno (npr. Galerija HEST), kakor bi to bržkone morali, v kolikor bi bili zgolj posredniki med prodajalcem in kupcem. Znano je namreč, da je bila ponudba Tisnikarjevih del pred dobrim desetletjem precejšnja (t. i. stanovanjski zakon in še posebej razmere na področju bivše skupne države Jugoslavije) in je bila prava sreča, da so posamezniki, zlasti Alojz Ovsenik, prepoznali Tisnikarjevo

vrednost in bili pripravljeni vložiti nemajhna sredstva za nakup del. Tako so ohranili umetnikovo zapušči-no. Druga dela, ki pa so pristala na »prostem« trgu, so po obsegu ostala ravno pravšnja, da se Tisnikarjev opus ne more več »porazgubiti« po kosih med sicer uglednimi lastniki (domačimi in tujimi, med njimi je bil Walter Wichlas iz Dunaja, ki je svojo zbirko že porazdelil med dediče), kjer bi moral še desetletja čakati na ponovno odkritje strokovne in laične publike. Nedvomno je Tisnikar avtor, ki je v evropskem prostoru nekaj posebnega in bo na dolgi rok (nekaj desetletij običajno mine, da kakšen avtor utone v pozabo ali pa ga ponovno »odkrijejo«) samo še pridobival na veljavi. To je nenaza-dnje pokazal tudi letošnji simpozij ob umetnikovi desetletnici smrti, kjer so ugledni slovenski strokovnjaki (filo-zofi, sociologi, estetiki, umetnostni zgodovinarji in drugi) razpravljali o njegovem življenju in delu ter bili soglasni, da je Tisnikar nedvomno avtor, ki si zasluži pozornost in posebno obravnavo. Domača stroka je danes enotna s svojimi predhodniki, ki so za Tisnikarja in njegov opus že veliko naredili ter se trudili, da bi postal tudi mednarodno prepozna-ven. Po tujih izkušnjah pa je iluzija, da bi lahko več od tega naredili brez ustreznih mecenov javno-zasebnega partnerstva in brez podpore ne le do-mače strokovne javnosti in kapitala. Če bi vsi ti dejavniki ponovno združili hotenja, strokovnost, sredstva, po-slovnost in posluh za zahtevno ume-

tnostno publiko, ki jo Evropa seveda ima (kar potrjuje obisk umetnostnih središč v naši bližini), bi gotovo lahko uspeli. Seveda pa ne smemo pozabiti dobre nacionalne kulturne politike v najširšem pomenu te besede.

Če so torej v začetku 20. stoletja zbirke slovenske nacionalne ustanove Narodne galerije in njene sestre za moderno umetnost Moderne galerije nastale na pobudo posameznikov, ki so se zavedali pomena takšnih prizadevanj ter v ta namen osnovali združenje, je zato danes spet primeren apel, da kulturno ambiciozno in v mednarodne tokove vpeto mesto Slovenj Gradec in Mislinjska dolina ponovno prepoznata (seveda ne brez podpore nacionalne kulturne politike) pomen posebne obravnave umetnikovega opusa. Postavitev izbora del v okviru stalnih galerijskih zbirk »matične« galerije v Slovenj Gradcu za Tisnikarjev opus ni dovolj, zbirateljska vnema Alojza Ovsenika, ki je kot posameznik gotovo naredil največ, pa tudi ne. Potrebno je postavili Tisnikarjev opus pred oči mednarodne javnosti in ne le čakati, da ga pridejo samoiniciativno odkrivati tuji strokovnjaki in da ga poišče nekdo, ki bo pripravljen vložiti znatna sredstva, ki se bodo obrestovala na dolgi rok in še to bolj v smislu simboličnega (a zato vrednejšega) kapitala kulturne zakladnice. Na potezi smo torej vsi mi.

Milena Zlatar

8

9

POGOVORRado Poggi Aleksandra Čas

Rado, na Slovenj Gradec te ne veže samo tokratni projekt, pač pa tudi družinske vezi.

Sem sin Pina Poggija in Tatjane Gričnik Poggi, Slovenjgradčanke, kar me veže na našo hišo na Meškovi ulici in to je tudi povezava s tem mestom. Sam se čutim precej čustveno navezanega na to mesto, čeprav slabo govorim slovensko. Svoje otroštvo sem preživljal v treh državah, v Sloveniji, v Italiji, v Genovi in Piemontu, ter v nemškem Regensburgu, kjer sem tudi rojen. Po babičini smrti sem se v Slovenj Gradcu družil predvsem s prijatelji z Meškove (Vaupotom, Jurakovima, Potočniki, Debelakom) in to predvsem na kratkih bivanjih med počitnicami, sedaj pa sem tu že dva meseca in še toliko ostanem. Sicer pa načrtujem pogostejše obiske Slovenj Gradca, zlasti poleti, ko je na Siciliji prevroče.

Kaj si pravzaprav po izobrazbi, kje si se šolal?

Po končani osnovni šoli v Regensburgu, sem obiskoval različne šole, ker sem bil precej aktiven otrok (smeh), tako sem najprej obiskoval gimnazijo in zatem končal ekonomsko šolo. V tem času sem s partnerji ustanovil podjetje in po opravljeni maturi vpisal študij ekonomije. Čeprav sem vedno želel postati ali arhitekt ali se preizkusiti v sorodnih vedah, kjer si kreativen, vendar pragmatičen. Kmalu pa sem spoznal, da je lahko tudi ekonomija zelo uporabna in omogoča kreativnost. Takrat sem za nekaj časa delal tudi na področju oglaševanja, to je bil čas, ko se je 'pojavil' internet in smo ustvarjali sintezo s klasičnimi in modernimi mediji, in vzporedno s tem sem študiral ekonomske znanosti. Zatem sem se

posvetil predvsem organizaciji dela in informatiki. Ko smo začeli delovati širše in smo postali odvisni od delničarjev, sem opustil podjetje in se posvetil predvsem oglaševanju. Tako sem se pri 23-ih preselil v Genovo, kjer sem delal za IDmotion, ki je želel prodreti tudi na italijanski trg.

Glede na to, da si odraščal v stiku z ume-tnostjo, je imel oče odločilen vpliv za tvojo odločitev podati se v umetniške vode?

Vsekakor je moj oče vplival na moje življenje v splošnem smislu, tudi na to, da sem poklicno zašel v ekonomske sfere. Trenutek, ko sem se odločil, da se podam v bolj umetniške vode, natančneje v produkcijo, ker se ne vidim kot kurator, pač pa bolj kot interpret/zastopnik ume-tniških del, kot 'producent', saj z umetni-kom sodelujem širše, mu pomagam pri prepoznavnosti, je nastopil po materini smrti in v času, ko je imel oče retrospek-tivno razstavo v KGLU leta 2000. Takrat bi moral iziti tudi spremni katalog razstave, ki pa je izšel nekoliko pozneje, ko sem pričel sodelovati z Jernejem Kožarjem. Takrat sva se z njim tudi bolje spoznala in ugotovila, da imava zelo podoben pristop do umetnosti, do tega, kaj je umetnost, estetsko v umetnosti. Temu rad rečem socialna/družbena lepota, nekaj kar ima neko večjo veljavo, ne le klasično lepoto, lepo na prvi pogled. Dolgo časa sem imel zelo odklonilen odnos do slikarstva, na splošno do slik, saj sem odrasel v svetu, kjer so se umetniki izražali z instalacija-mi. Ugotovil sem, da mi slike ne ugajajo zaradi barve ali motiva, pač pa morajo imeti v sebi nekaj več. To pa je neke vrste avtentičnost, ki jo doseže umetnik. Eden takšnih umetnikov je gotovo Tisnikar, ki mi je zelo blizu, ne samo zaradi tega, ker sem ga poznal tudi osebno. Če je umetnik avtentičen, je resničen. In to se te dotakne. Tudi moj oče je takšen, v tistem času je v Slovenj Gradec gotovo prinesel nekaj svežega vetra, iz njega je vela drugačnost in s tem tudi avtentič-nost. Trenutno se tudi sam počutim zelo podobno, drugačnega.

Povod za tokratni PogovoR je naslednji galerijski projekt Necessary Discourse on Hysteria, katerega avtorja sta kustos mag. Jernej Kožar in Rado Poggi, gostujoči kurator, ki smo mu zastavili nekaj vprašanj v zvezi z njegovim življenjem in delom.

10

Glede na to, da je tvoj oče uveljavljen evropski vsestranski umetnik, verjetno lažje navežeš stike z nekaterimi starejšimi eminentnimi imeni umetnikov, npr. pri projektu Hysteria sodeluje Timm Ulrichs.

Povedati moram, da je moj pristop zelo čustven, doživljam ga od znotraj, saj sem odraščal v tem umetniškem svetu. Moj oče se je družil ne samo z umetniki, pač pa s širšim krogom ljudi, tudi z likovnimi kritiki, in to je vplivalo name. To so bile osebe, ki so mi bile zelo blizu, doživljal sem jih bolj kot del sorodstva in jih zato dojemam drugače. Seveda mi do neke mere to pripomore, vendar se moramo zavedati, da so tudi to le ljudje. Tudi na svojem ekonomskem področju sem ugotovil, da ljudje marsikoga vidijo kot nedotakljivega. Vendar ko jih spoznaš, ugotoviš, da so zelo družabni, dobri sogovorniki. Po drugi strani, bolj so znani, bolje jim je, če jih jemlješ kot popolnoma navadne ljudi. Tudi sam sem takšen, sem kakršen sem, ne igram. To sem preprosto jaz. In nikoli nisem imel težav z navezovanjem stikov. Tudi pri tem delu je tako. Nikoli nimaš česa izgubiti, najslabše, kar se lahko zgodi, je, da ne dobiš odgovora oz. je ta odklonilen.

Kakšen je tvoj pogled na sodobno umetniško produkcijo, ti je kateri od medijev še posebej blizu?

Najpomembnejša pri umetniku je avten-tičnost, kot sem že povedal. Z njo se lahko izraža v različnih medijih. Samo slikarstvo je medij, ki je gotovo zanimiv, ampak zame je preveč klasičen, danes ni več dovolj. Seveda umetnik potrebuje znanje, da lahko slika in slikarstvo je lahko en del, vendar je po mojem mnenju dober ume-tnik tisti, ki počne več stvari, se ukvarja z različnimi mediji. Tudi video sam zase ni dovolj, način življenja nam omogoča, da se poigravamo z različnimi tehnikami. Živimo v času, ko nas obdaja ogromno informacij in vedenj. Redki so tisti, ki se znajo dobro izražati samo s slikarstvom. Všeč mi je, če umetnik reagira na različne življenjske situacije.

Vendar ravno ta vsestranskost umetnika oz. multimedijska produkcija študentom pri nas ni omogočena, razen če se odločijo za podiplomski študij, oz. to znanje poiščejo na tujih akademijah, kjer so tovrstni pristopi že bolje razviti.

To je res. Vendar se z besedo umetnik danes zelo manipulira. Na primer, če rečem, da slikam, sem že umetnik ali če mi uspe prodati umetniško delo za visoko ceno, sem dober umetnik. Dober umetnik mora seveda obvladati tehniko, osnovni način. Lahko počneš razne stvari, podobno kot če bi dejal, da si pianist, pa znaš samo udarjati po tipkah. Interpretacija je lahko sprejemljiva pri vsakem posamezniku.

Kriterij umetnikov je, če ne obvladaš stvari, jih tudi ne moreš dokazati. Gre za to, da popolnoma obvladaš tehniko in nato nadgrajuješ.

S katerimi ustanovami si že sodeloval?Sam nisem umetnostni zgodovinar, zato zelo rad sodelujem z njimi, ker dobro sodelujemo. Večinoma sem prisoten kot asistent producent, kot eden od sodelujo-čih. Sodeloval sem z dr. Elmarjem Zornom, Helmutom Schneiderjem, Laszlom Glo-zerjem in Mazotta Foundation. Sam se še nisem identificiral s kakšnim samostojnim projektom, ker tudi moj način dela ni ravno priljubljen. Ne delujem s slavnimi umetniškimi imeni, ampak sem bolj v stiku z osebami, ki se ukvarjajo s kritiko, z opazovanjem umetniških področij, tega celotnega ambienta. Bolj me zanima celosten pogled na določeno snovanje konkretnega projekta, po stopnjah. Želim se vtihotapiti v njihova mišljenja, dojeti kako delujejo, razmišljajo, katere trike uporabljajo. Na tem področju sodelovanja delujem od trenutka, ko sem se odločil stopiti na umetnostno področje.

Kako dojemaš naš način dela, organizacijo? Projekt 'Necessary discourse on Hysteria' snuješ skupaj s kustosom Jernejem Kožarjem.

Ta projekt je moj prvi takšen idejni projekt, ki že tudi dobiva odzive meni po-membnih ljudi, npr. Schneckenburgerja, Closeja. Vsi me vzpodbujajo in to je zame zelo pomembno. Z nobenim od dosedanjih projektov se nisem identificiral v tolikšni meri kot se s tem. Bolj ko sem neodvisen, bolj sem avtentičen. Najraje počnem stva-ri, ki me res veselijo. Sem zelo skromen in ni mi težko preživeti meseca, ker še vedno sodelujem z enim od podjetij v severni Nemčiji, torej na ekonomsko-komercial-nem področju. Umetnost je zame neke vrste poklicni hobi, eno sem jaz, drugi je tisti, ki mora nekaj početi za zaslužek. Sem zelo družaben, vendar hkrati ne želim delovati odvisno od družbe. Zelo mi je všeč delo tukaj, ampak moramo ločiti med Slovenijo in Slovenj Gradcem.

Si lahko bolj natančen, misliš pri tem morda Ljubljano?

Tudi Ljubljano in Maribor, predvsem pa vsa mesta razen Slovenj Gradca. Ki je seveda tudi Slovenija, vendar meni pomeni mnogo več. Upam, da tudi moje delo dojemate tako, kot jaz dojemam vašega, kot dobrodošlo. Ne pretvarjam se, da mora imeti ta socialni pristop na umetnost, nje-no dojemanje ves prostor, ampak mislim, da gre na splošno za premalo prostora za tovrstno izražanje. Glede na stanje sodobne umetnosti in načina dela je danes problem biti osredotočen zgolj na umetno-stno zgodovino, pač pa moraš to združiti z menedžerskim pristopom. Jernej je zame eden briljantnejših mlajših poznavalcev

11

sodobne umetniške produkcije, ima svoj-stven pogled na njo. Morda sva zato dobra ekipa, ker se dopolnjujeva, združujeva dve različni področji. In mislim, da delujeva celostno. Slovenija kljub svoji majhnosti premore veliko mladih avtentičnih umetnic in umetnikov, verjamejo v svojo trenutno danost in verjamemo vanjo. Ta samozavest je zelo dobrodošla, ker ne stremijo samo za slavo, ampak za tem, da bodo tudi sami pripomogli k spremembam, napredku na svojem področju. In tukaj vidim najino do-bro sodelovanje, jaz sem bolj pragmatičen, Jernej pa vodi umetnostnozgodovinsko linijo. Upam, da bo Slovenj Gradec sprejel ta novi pristop, pri tem mislim različne generacije. Gre za temo, ki jo ljudje razu-mejo. Histerija so že trenutne gospodarske razmere. Torej naš vsakdan.

Tudi sicer sodeluješ v tandemu oz. si vajen skupinskega dela?

Predvsem sodelujem, ja, delujem skupinsko.

Kaj je vajin/tvoj namen doseči s tem projektom, kakšnega odziva si želiš?

Predvsem si želim, da bi muzeji/galerije spet postali bolj prostor konfrontacije, da bi ljudje bolj razmišljali o danem projektu

in ga s tem sprejemali bolj zavestno. Ja, predvsem to. Slovenjgraška galerija res deluje v majhnem mestu, meni osebno je zelo blizu, ker upam, da bo nekoč tukaj tudi Muzej socialne estetike. Lahko bi bila še bolj prodorna, če bi morda imela tovrstno zbirko, ker bi bila edinstvena in tako galerija kot mesto bi posledično postala še bolj prepoznavna.

Toda galerija je v svojih 50-ih letih delovala tudi zelo mednarodno usmerjeno.

Seveda je to pohvale vredno. Tu imate krasno kolekcijo del 60-ih, 70-ih. Vendar tukaj mislim bolj na to, da bi se uredila stalna zbirka očetovih del, ki sodi v starejšo generacijo umetnikov, ki si seveda želijo, da bi bilo njihovo delo prisotno tudi na ta način. Tukaj je pomembno tudi plodno sodelovanje, povezovanje s tujimi institucijami, npr. sam sem imel koncept sodelovati morda z galerijo Gibbelina s Sicilije in Muzejem iz Regensburga, in projekt bi se potem predstavil v vseh treh mestih. Če se osredotočimo samo na domačo ume-tniško produkcijo smo morda omejeni, ker je dobrodošlo sprejemati impulze tudi od drugod. Moj mentor Engelhorn Christof mi je nekoč dejal: »Rado, če že-liš odrasti, se druži z ljudmi, ki so boljši

od tebe.« To je normalno, od boljših se vedno naučiš nekaj novega. Podobno je pri Hysteriji, konfrontirali bomo starejšo in mlajšo generacijo. Zato je mednaro-dna primerjava pomembnejša. Pri tem ne izgubljamo lastnih korenin, s tem jih obogatimo in le še bolje razumemo.

Kateri so tvoji naslednji projekti?Predvsem razvijati ta projekt, moja vizija je ta koncept predstaviti širše, kot nekakšno turnejo, ohranjal bi glavno jedro skupine, predvsem tri starejše umetnike, in ta krog bi želel razširiti tudi s kakšnim umetnikom in predvsem umetnico več. Povabil bi tudi več mladih indijskih umetnikov, predvsem gre za to, da bi lahko doprinesli čim več različnih pogledov. Rad bi še povedal, da sem zelo hvaležen Slovenj Gradcu in KGLU, ki sta mi omogočila izvedbo tega projekta. Mislim, da je sodobna umetnost v Sloveniji zelo pomembna in na dobri poti, da bomo z družbenim pristopom prispevali k splošni razgledanosti. Zdi se mi, da ta novi kapi-talistični pristop ne bo vodil k razvoju, kot drugod, ko o vsem odloča kapital. Upam, da bodo vsi odgovorni, ki lahko prispevajo k temu, uspeli vzgajati in obdržati ljudi kot ljudi in ne kot nekakšne razumske stroje, ki delujejo znotraj sistema.

PReGLeDANO

Včasih se zgodi, da se v določenem trenutku zgodovine, v istem času in prostoru, znajdejo posamezniki, ki vsak zase in hkrati tudi vsi skupaj uspejo premakniti ustaljene poti ter s svojimi idejami in dejanji ustvariti povsem drugačne in nove.

SeptemberEccE Homo (man – Woman), Valentin oman

Galerija Mohorjan, Prevalje,5. – 30. september 2008

Na razstavi so bila prikazana dela iz slikarjevega novejšega obdobja ustvarjanja.

R AzSTAVA oPoJNoST,Davorin Horvat

Cerkev sv. Vida, Dravograd,10. – 30. september 2008

VII. LIKoVNE KomUNIK AcIJEBrda,18. – 20. september 2008

Tokratne sedme tradicionalne likovne komunikacije Brda so povezale šest povabljenih umetnic in umetnikov, ki so v sicer kratkem, pa vendar plodnem tridnevnem druženju, izmenjali medsebojne izkušnje in ustvarjali na pobočjih nad Turiško vasjo. Tokratni udeleženci so bili diplomirana slikarka Beti Bricelj, akademski slikar Denis Senegačnik, fotograf Tomaž Lunder, slikar Stojan Špegel ter domačina, akademska slikarka Lucija Stramec in arhitekt ter akademski kipar Boštjan Temniker. Njihova dela bodo na ogled od 28. oktobra do konca novembra 2008, v prostorih Andeškega hrama v Slovenj Gradcu.

R AzSTAVA DEL KoRošKIH LIKoVNIH UmETNIKoV

sedež Univerze v Ljubljani,24. september – 13. oktober 2008

V avli sedeža Univerze v Ljubljani je bila na ogled skupinska razstava del izbranih Koroških likovnih umetnikov, katere po-budnik je bil Zoran Rožič, predstavnik slikarjev ljubiteljev, ki se na Ravnah na Koroškem družijo v okviru KD Koroških likov-nikov. Med sodelujočimi je velik del umetnikov, poleg akad. slikarja in grafika Bogdana Borčića, zastopala generacija, rojena v petdesetih oz. šestdesetih letih: Stojan Brezočnik, Andrej Grošelj, Peter Hergold, Benjamin Kumprej, Šte-fan Marflak, Luka Popič, Zoran Rožič in Darja Srebnik. Avtorski izbor del je botroval, da so se slikarji in kipar predsta-vili z značilnimi deli, ki odražajo njihovo samolastnost.

R AzSTAVA »KR A JINE«,iz arhiva Likovnih srečanj v Dravogradu

Razstavni prostori Informacijske pisarne v Dravogradu,26. september – 20. oktober 2008

OktoberPAVLE šČURK

Galerija Štiblc, Mežica, 3. – 17. oktober 2008

Pavle Ščurk se, kljub temu da nima formalne likovne izo-brazbe, uvršča med vidnejše slovenske krajinarje. Ustvarja predvsem v tehniki akvarela, ki je najprimernejše umetnostno izrazilo za slikarsko raziskovanje krajine oz. narave in za izra-žanje atmosfere ter utripa, s svojo naključnostjo, zračnostjo, svetlobo in lahkotnostjo pa omogoča mnogotere umetniške možnosti. Ščurk v neposrednem soočanju z motivi z navdihom beleži prizore izbranih trenutkov, s katerimi se srečuje na številnih slikarskih kolonijah in ex temporih. Pejsaži imajo portretni značaj, saj z ujetimi motivi in z značilnim krajinskim vzdušjem ohranja določljivo razpoznavnost znanih mestnih vedut in pejsažnih izrezov. Kljub temu pa ne le dokumenti-ra, temveč podaja značilno vzdušje, razpoloženje kraja ter svoja subjektivna videnja, občutja in doživetja. Poistoveti se z različnimi tipi okolja v različnih letnih časih, zato njegov album podob zajema vse: od čiste krajine do vedute, marine in zimske krajine. Pred našimi očmi se vrstijo pogledi na razbur-kano morje, alpski svet, obrežja rek, mogočna drevesa, mestne vedute in osamljene kmetije s podeželja. Pejsaži trepetajo v koprenah svetlobe in barv. Delujejo kot na hitro na papir vržene sličice, v resnici pa gre za skrb-no zabeleženo impresijo. Barve izražajo njegovo občutje, sugerirajo atmosfersko razpoloženje in ustvarjajo vsebino slike. Z opuščanjem detajlov se konture zabrisujejo v ploskve akvarelnih prelivov in se podrejajo barvni obravnavi. Ščurk s koloritom reducira realno podobo pokrajinskega videza in se s stopnjevanjem tonov in oblik približuje abstraktnim vzorcem,

KOROŠKA RAZSTAVIŠČA IN GOSTOVANJA KOROŠKIH UMeTNIKOV

12

13

a zametki krajine, iz katere izhaja, so še vedno opazni, zato lahko rečemo, da osnovno likovno sporočilo gradi na tradicio-nalni motiviki. Po eni strani ne prinaša motivnih ali formalnih inovacij in ne posega v tokove, ki opredeljujejo aktualni likov-ni trenutek, po drugi strani pa se kažejo trdni temelji znanja, zrela likovna razmišljanja in znaki kakovosti.

Nina Popič

Razstava 15. likovnega srečanja Ex TEmPoRE

Cerkev sv. Vida, Dravograd,5. – 12. oktober 2008

Razstavljene slike so bile plod dela trinajstih likovnih umetnikov, ki so med 2. in 5. oktobrom v okviru srečanja snovali podobe občine Dravograd.

REšE VANJE NENAmIšL JENIH PRobLEmoV,oblikovalec Davorin Horvat

Informativno-prodajni center Zepter, Ljubljana,7. oktober – 7. november 2008

V okviru 21. bienala industrijskega oblikovanja se Davorin Horvat s svojimi izdelki predstavlja tudi v Ljubljani.

Fotografsko-kiparska razstava URšA HELLER IN DUšAN JEž

Cerkev sv. Vida, Dravograd,15. – 31. oktober 2008

Danes skorajda izpraznjen prostor se zdi, da je s to razstavo ponovno 'pridobil' nekaj ustreznega okrasja, značilnega za sakralne notranjščine raznih umetnostnih obdobij. Oba avtorja sta ustvarila dialog na temo iste motivne sfere, sakralne motivike, vendar vsak s svojega zornega kota dojemanja. Urša Heller, ki je svoje kiparsko znanje poleg triletnega tečaja na ALU, izpopolnjevala v ateljeju akad. kiparja Stojana Batiča, je že vrsto let predana predvsem oblikovanju in modeliranju enega materiala, glini, temu naravnemu materialu, ki omogoča razne oblikovne razsežnosti, vendar zahteva veliko mero spretnosti in domišljije, da postane značilna likovna govorica posameznega umetnika. Slednje je Urši Heller zagotovo uspelo, saj njene svetniške podobe, glinenim so se pridružile

tudi bronaste miniature, uspešno zagovarjajo princip izčiščenosti in preprostosti, ki jo zagotavljata material in predvsem značilna linija, s katero zarisuje zareze znotraj mehkobno oblikovanih prosto stoječih postavic. Na prvi pogled abstraktnim podobam avtorica odstre identiteto z ustreznimi atributi, ki so hkrati kompatibilen del celotne gmote, po drugi strani pa dominanten in s tem razpoznaven detajl. Motivna pot od upodobitev abstraktno podanih jaslic, preko angelov z lahkotno prhutajočimi krili, je dospela do izdelanih svetniških podob in pogostega motiva Svete družine, s katerimi ohranja lahkotnost in nakazuje razvoj v nekoliko bolj določene posamezne gmote. Samostojen fotograf Dušan Jež svojo izkušenost in spretno nastavljanje fotografskega objektiva že dobra tri desetletja združuje z dokumentarno, novinarsko in industrijsko fotografijo. Z digitalno obdelano fotografijo je svoj dialog s kiparskimi rešitvami Urše Heller podal pred leti, ko sta avtorja ustvarjala na temo 400-letnice Cervantesovega Don Kihota. V svoj fotografski objektiv je Dušan Jež ujel prepričljive podobe iz španske sedanjosti in jih domiselno pretvoril v podoživljanje sodobne Manče s pomočjo digitalne tehnologije. Tudi tokrat predstavljeni motivni svet sakralne dediščine je plod avtorjevega potovanja, tokrat po različnih slovenskih krajih, kjer je avtor beležil svetniške podobe in predvsem Mater Božjo ter Križanega z manj znamenitih spomenikov naše sakralne dediščine. Zdi se, kot da so le bežno ujeti v objektiv, vendar hkrati dominirajo v podanem fotografskem polju. Tako igrajo skoraj taisto vlogo kakor atributi na glinenih kipcih, le da tukaj odkrivajo tudi načetost zoba časa in s tem opozarjajo na minljivost motivno sicer neminljivega. Hkrati nas avtor z zavestno postavitvijo osrednjega motivana rob objektiva vzpodbuja, da iz podanih detajlov izluščimo, kar razkriva celota. Razstava nas vabi, da se poglobimo v sakralno dojemanje danega prostora, ki s pomočjo ustreznih protagonistov ustvarja intimistično noto in podoživljanje duha časa, ki je v tem interieru vel stoletja in se nemo(čno) prilagajal hotenjem posameznega obdobja.

Aleksandra Čas

oRIoNSaša Djura Jelenko in Darja Črešnar

Galerija Mohorjan, Prevalje,16. – 30. oktober 2008

Glina, ta pristni zemeljski naravni material pomeni tako odraz vsakdana kakor tudi kulturne dediščine kultur tisočletja pred našim štetjem. Vučedolska kultura (2900-2400 pr. Kr.) je zapu-stila opazne sledove v sodobni evropski dediščini. Svoj visoki standard je v začetku ustvarjala z gospodarstvom, povezanim z živinorejo, v kasnejši fazi pa z rudarstvom in metalurgijo

13

bakra, ki je temeljila na novem revolucionarnem tehnološkem procesu - serijskem vlivanju. Poleg tega je ta kultura, ki je časovno sorodna naši koliščarski kulturi na Ljubljanskem barju, prispevala tudi najstarejši evropski koledar, ki natančno določa ozvezdja, ki obeležujejo določene letne čase. Vučedol-sko novo leto se je tako začenjalo s spomladanskim enakono-čjem, ko je Sonce simbolično premagalo najvažnejše zimsko dominantno ozvezdje Oriona. Avtorici glinenih izdelkov, lončarki iz lončarske delavnice ARR, se modeliranju in oblikovanju v glini posvečata že dobro desetletje. V tem času sta tudi sami vodili delavnice in tako ta dandanes zelo priljubljen medij izražanja približali tudi obli-kovanja gline željnim udeleženkam. Medtem ko Darja Črešnar svoj delavnik posveča predvsem ustvarjanju glinenih izdelkov, Saša Djura Jelenko kot arheologinja rokuje s pristnimi najd-bami starodavnih kultur in razpolaga s poznavanjem le-teh ter tako tandemu prispeva svojstven pogled na izrazne oblike. Zatorej je njun pristop do izdelave raznovrstnih uporabnih in okrasnih predmetov toliko bolj spoštljiv tako do samega ma-teriala, gnetenja in oblikovanja le-tega, kakor tudi do končnih oblik. Za tokratno razstavo bi lahko dejali, da je nadgradnja predhodne razstave, ko sta se tematsko posvetili Zemlji. Njenemu nasprotju, nebu in dalje vesolju, pa sta se približali s konkretno temo ozvezdja – Oriona. Kot že omenjeno, značilno ozvezdje zimskega neba avtoricama predstavlja poseben izziv v dojemanju in podajanju keramičnih podob, ki so blizu zvezdam, ki so navidezno zvezane med seboj v posebno podobo – skozi stoletja im. Orion. Desetletno izpopolnjevanje in iskanje značilnega izražanja, ki sta ga izoblikovali v prepo-znavne in samolastne oblike skodelic, čaš, čajnikov, sladkornic in okrasnih izdelkov do nakita, na tej stopnji vodi na poti do skorajda umetniško podanih oblik abstraktnih dojemanj obravnavanega ozvezdja. Čar njunih izdelkov ni le v preprosto vrezanih oz. kraspanih dekorativnih linijah in uporabi zemeljske barve z dodatki premišljenih barvnih odtenkov, pač pa v prav posebni patini in tehniki obdelave, ki jo dosežeta z načinom dela, ki vključuje vse štiri zemeljske elemente: zemljo, torej glino, vodo za oblikovanje, zrak za sušenje ter ogenj za pečenje. In tako kakor Orion dominira na zimskem nebu od prvega mraka do poznih večernih ur, so njuni izdelki nemi pričevalci bogatega izročila starodavnih kultur.

Aleksandra Čas

8. mEDNARoDNI SImPozIJ FoRmA VIVA NA R AVNAH NA KoRošKEm 2008

17. – 30. oktober 2008

Organizatorji projekta: Koroški pokrajinski muzej in Občina Ravne na Koroškem

Vodja projekta: mag. Simona Javornik

Delovišče simpozija: Sistemska tehnika, d. o. o. in Stroji Ravne, d. o. o.

Sodelujoči umetniki 8. mednarodnega simpozija: mag. Roman Makše, mag. Boštjan Drinovec, Primož Oberžan in Graziano Pompili so ustvarjali nove tri forma vive v jeklu, s katerimi so razširili obstoječo sodobno kiparsko zbirko na Ravnah, že obstoječih 28 forma viv. Na desnih fotografijah so predstavljene v času izdelave.

14

15

otvoritev Forma vive v jeklu SoNIČNI obL AK/SoNIc cLoUD

Sistemska tehnika, d. o. o.,23. oktober 2008

Pred upravno stavbo Sistemske tehnike, d. o. o., je potekala otvoritev dela Forma vive avtorjev mag. Boštjana Drinovca in Primoža Oberžana z otvoritvenim nastopom in demonstracijo v živo zvočnega vidika skulpture.

Maj – avgustmark Požlep & Jaša: AGAINST THE HISToRy FoR A bIT oF GooD oLD LoVE.

Galerija sodobne umetnosti Celje,30. maj – 20. junij 2008

Uporaba manj vrednih materialov, rabljenih predmetov povečuje vtis arte povera. Revni materiali in posledično revna umetnost ima svoj natančno določen namen, ker ni lepa, niti to ne želi biti, se takoj vzpostavi kot nasprotje tisti umetnosti, kateri naj bi bila lepota imanentna. Tu ne gre za estetiko stvari, kajti to je danes popolnoma prevzel dizajn in jo usmeril v natančno določeno smer: za dosego boljših tržnih rezultatov. Tej pasti estetike se Jaša izogne na ta način, da uporablja rabljene, grde, neoblikovane predmete. Estetski učinek je tako drugje, je v sestavljanki, ki kot celota pripoveduje zgodbo današnjega sveta in s posameznimi elementi dopušča bogate asociacije. Temeljni princip dela je sestavljanje. Odpadki kot nasprotje lepemu. Vrnitev lepega v umetnost v obliki grdega. Estetizacija vsakdana povzroča

različne umetniške strategije: nekateri umetniki tekmujejo s hiperestetizacijo in lahkotnostjo sodobnih medijev, drugi gredo v smer poudarjenega kaosa, spet drugi pa izberejo pot neprodukcije kot odgovor na naravnanost naše družbe na permanentno storilnost. Kot da mora biti umetnost vsaj tako atraktivna kot ostale lepe stvari na tem svetu. Posledično se začne umetnost ocenjevati kot vse ostale realnosti: glede na njeno animacijsko vrednost - glede na to, koliko pozornosti pritegne in kako poveča število obiskovalcev. Tudi zato se umetniki obračajo v drugo smer, stran od estetizacije in se ukvarjajo z na prvi pogled manj pomembnimi stvarmi, kot so odpadki. Odpadni papir kot kotni relief in ne kot lepljenka ali kolaž kot pri Robertu Rauschenbergu. Hrup kot sestavni del vsakda-na, horror vacui je enako kot horror silentii. Vsa materialna navlaka, odpadki, ki ostajajo za nami – kot umetnost. Arhe-ologija prihodnosti, s predpostavko, da se zgodovina odvija v ustaljenih okvirjih – malo vojne, malo miru, a sčasoma se svet vendarle spreminja, seveda vedno retrospektivno, zgodovin-sko, pač zaradi smeri časa, v tem velikostnem redu, ki ga naseljujemo z 1029 atomi, ki mislijo. Kajti arheologi prihodno-sti bodo kot ostanke naše civilizacije našli odpadke. Po njih bodo sklepali o našem načinu življenja, o naših navadah in nenazadnje o naši umetnosti. To brezoblično gmoto, ki

ostaja za nami kot neizčrpen vir informacij, zadnje umetniško delo, in poleg tega celo neverjetno obstojno – če vzamemo le plastenke ali plastične nakupovalne vrečke. »Takole pride konec sveta, ne s treskom, temveč s cviljenjem.« Za nami bodo ostali odpadki in ne kakšna jekleno-steklena arhitektura.Estetika govori, da naše dojemanje ne potrebuje le poživlja-nja in stimulacije, temveč tudi tiha področja in prekinitve. Totalna estetizacija se kaže v svojem lastnem nasprotju, ko vse postane lepo, nič več ni lepo: neprestano vzburjanje vodi v indiferenco estetizacija se spremni v anestetizacijo. Sredi hiperestetizacije so nujna estetsko neobdelana področja.Metafora je način našega razmišljanja. Mehurčke proizvaja kompresor, ki z neznosnim hrupom potiska zrak skozi s »selo-tejpom« zlepljene slamice za pijačo – roza, modre in

rumene –

Jaša: The History Bit of Old Love

16

vse do vedra s šamponom. Vse je tako preprosto, kadar ni oblikovano. Mehurčki me spomnijo na dve stvari: na kopanje v kadi in na milne mehurčke, ki jih pihajo otroci, če pustim ob strani globok pomen fraze milnega mehurčka in njegovega razblinjanja. Jaša zgradi ozadje iz kartona in desk. Nanj, ki deluje kot platno za slikarje, lepi različne fragmente in jih sestavlja v smiselno celoto.Kopanje v kadi kot zavetišče, skrivališče, toplota, ki objema naše telo, ljubezen, erotika in seveda maternica. Tu ne more-mo mimo nekaj nadvse aktualnih asociacij od Agamemnona in Klitajmestre, ne mimo Marata, Jacques-Louisa Davida, seveda John Everett Millaisove Ofelije ali Bertoluccijevega Zadnjega tanga v Parizu in lažne Ofelije v kadi. Jaša nam sporoča le, da umetnost, življenje ne potrebuje oblik, sveta ni potrebno oblikovati, vzemimo ga takega, kot je.Pri ikonoklazmu gre za hotenje po absolutni etičnosti umetno-sti – po popolnem realizmu. Realizem v umetnosti ne pomeni nekaj realnega, kajti kako naj bo kopija, podoba bolj realna od originala. Umetnost izgubi potrebo po upodabljanju in se lahko zares spopade s problemom, ki jo spremlja že od njenega nastanka, to je z realizmom, šele, ko se razide z religijo, ko se kot voda razlije po družbi. Šele takrat, ko se umetnost osvobodi religioznih spon, postane realistična, ker ne upodablja več, temveč ustvarja – artefakte, predmete, ki imajo enak status kot vse druge stvari na svetu. Od drugih se razlikujejo po tem, da so umetniško delo: zaradi simbolnega pomena, konteksta, v katerem se znajdejo, estetike. Moder-nizem se je odpovedal upodabljanju in je začel ustvarjati artefakte, ki so umetniški predmeti, a ne predstavljajo in ne upodabljajo. Umetnost po Auschwitzu ni več mogoča, kot je rekel Adorno, torej je edini izhod zanjo popolnoma moralna drža – zato upodabljanje in reprezentacija nista več upoštevani. Ostane le še ustvarjanje. Sprememba statusa umetniškega dela, katerega pogoj obstoja je najprej etičnost in šele nato lepota, je privedla A. C. Dantoja, da je oznanil smrt umetnosti. Umetnost potrebujemo zaradi katarze, turiz-ma, varanja, navidezne resničnosti, videza, ki nam pomaga preživeti krutosti vsakdana. Umetniki namesto nas doživljajo in spreminjajo svet, nam ga predstavljajo takega, kot ga želijo videti ali takega, kot ga želimo videti. Zakaj dizajn ne more biti umetnost? Oblikovanje zavestno zavaja gledalca, ga osvaja in ga namerno želi prevarati, do te mere, da bo ta to oblikovano stvar pograbil in jo kupil. Oblikovanje torej nikoli ne more postati umetnost zaradi nemoralne komponente, ki jo ima. Edini oblikovalec, ki je lahko umetnik, je Damien Hirst in dizajn je tudi Janez Janša.Obiskovalec je presenečen in neizprosno določen z Jašinim, danes redko videnim, absolutnim pristopom. Brez distance lastnega dela in tudi brez sodobne ironije in postmodernega izmikanja se znajde v središču pozornosti umetnikovega ustvarjalnega procesa in je vanj vsrkan in nato iztisnjen kot zamašek iz steklenice.

Jernej Kožar

SANDI ČERVEKGalerija Božidar Jakac, nekdanja samostanska cerkev, Kostanjevica na Krki,23. maj 2008 - 17. avgust 2008

KatekizemZakaj je vse in ne raje nič, je temeljno vprašanje. Lahko, da slike Sandija Červeka na razstavi v cerkvi v Kostanjevici na Krki

zastavljajo ta mejna vprašanja naše sposobnosti spoznanja. Lahko so interpretacije praznin vesolja ali tistih 95 % nezna-nega: temne snovi in temne energije. S temi asociacijami tu-kaj ne želim vzbujati dvomov bivajočega ali ustvariti parodije ilustracij, kot se je nekajkrat zgodilo z informelom, ki so ga kot ekstremno protiracionalistično smer poskušali legitimirati tako, da so iskali primerjave v znanosti: z mikroskopskimi slikami ali slikami galaksij. Na tem mestu je blasfemično upo-rabljati izraza kot sta pointilizem ali celo religiozno slikarstvo, ker je oboje precej oddaljeno od umetnostnozgodovinske metode in uporaba takih izrazov preveč omeji široko polje, ki ga nagovarja Červekova postavitev. Červek je v cerkvi ustvaril prostor z ustavljeno svetlobo. Kot rečeno, pomeni govoriti o svetlobi dejansko govoriti o času, ne samo zaradi tega, ker se slike ne spreminjajo, ker so enako osvetljene, temveč tudi zaradi fizikalne dogme, da ima svetloba končno hitrost: ena minuta je torej enako 18×1011cm.

Iluzija prostora na sliki zaradi naslikanih, vgraviranih linij in elips je zelo podobna itinerarju subatomskih delcev ob koliziji, v posebnih napravah – pospeševalnikih. Od tu ta prva asociacija z osnovnimi gradniki snovi in od tu do eksistencia-lizma, spraševanja o biti in bivajočem, ni več daleč. Majhnost človeka, črne slike, tema vesolja, ustavljen čas, ki je v majhnih in velikih oddaljenostih simetričen, torej nam, navajenim minevanja in hrupa sesalcev za prah, nedojemljiv. Lahko, da je v teh slikah ilustrirana prihodnost, ko se bo povečala entropija vesolja in bodo od nas ostale le sledi snovi.

Renesančno slikarstvo velja za tisto, ki je najbolj verno posne-malo naravo, jo najbolj natančno upodobilo. Problem mimesis: in sicer upodabljati, posnemati naravo, torej jo potvarjati, ponarejati, kvariti in spreminjati, jo predstavljati drugim, ki nam potem v svoji nevednosti ali naivnosti verjamejo, da je nekaj, kar je na sliki, v resnici tako, ali še huje, da verjamejo, da je nekaj, kar je upodobljeno, enako resnično kot resničen predmet. Platon je bil tukaj dosleden.Natančno upodabljanje resničnosti dejansko pomeni najbolj varljivo varanje, zavajanje gledalcev – torej nemoralno početje. Tudi če vzamemo drug kriterij natančnosti upodablja-nja, to je način upodabljanja: centralna perspektiva, ki temelji na evklidski geometriji, katere temeljni princip je, da se dve

1717

MeJe LIKOVNe INTeRDISCIPLINARNOSTIO »GeNSKO SPReMeNJeNI UMeTNOSTI« IN NJeNIH KONZUMeNTIH

Na te okoliščine pa ni ostala imuna tudi likovna umetnost in vse njene spremljevalne discipline in inštitucije. Da bi lažje prodrli v srž v naslovu obravnavane tematike, mi dovolite, naj na začetku s kratko uverturo definiram ožji in širši pomen terminov likovno in interdisciplinarno.

likovno Kaj je domena umetnosti in kaj ni, se človek kontinuirano sprašuje vsaj od časa nastanka prvih velikih rečnih kultur. Družbena zrelost, predvsem pa naročniki v določenem prostoru in

času, so imeli dolgo časa ekskluzivno pravico do postavljanja kriterijev sprejemljivosti. Sodeč po likovnem bogastvu, ki smo ga iz teh časov dedovali, in po tezi, ki jo je izoblikoval Vinko Ošlak, namreč, da velika umetnost lahko nastane samo takrat, kadar je velik tudi njen naročnik, lahko kljub nedemokratičnosti odločanja rečemo, da smo imeli v preteklosti bistveno več »velikih« naročnikov. Kot da danes plačujemo davek za ustvarjalno svobodo, s katero pa, v večini primerov po modernizmu, ne vemo, kaj bi počeli.

Da telesno gledanje ni enako duhovnemu gledanju, nam je večini eksplicitno jasno, v kolikor pa besedo

Živimo v času, ko je človeštvo izgubilo kompas že na prenekaterem področju. Tako se na primer na krilih gospodarske rasti slepimo o boljšem jutri, zasvojeni s prekomernim pridobitništvom in potrošništvom smo si, vsaj v t. i. zahodnem svetu, osnovali »prenovljen« sistem vrednot, čigar postulate narekujejo korporacijske in politične elite. V tem sistemu so med drugim prednost pred težje nadzorovanimi vrlinami konstruktivnega subjektivizma dobile vrednote, ki so pisane na kožo kritičnemu kolektivizmu.

vzporedni premici nikoli ne srečata. Sodobna topologija je drugačnega mnenja: prostor je ukrivljen in evklidska geome-trija velja le še v našem majhnem svetu.

Pomen Červekovih slik ni toliko v njihovi črni objektivnosti –v tem pogledu spominjajo na »globoke« skulpture Anisha Kapoorja – bolje delujejo kot celota, kot postavitev. Vzdušje realnega (čistega) religioznega spoznanja stopnjuje popolna zatemnitev prostora. Gledalec se znajde v temnem prostoru, iz katerega izstopajo le posamezne slike, kot okna v noč ali tunel. Slike so kot izseki prostora, ne nam poznanega, temveč tistega nevidnega, vesoljnega, ki ga je največ. Z umetno svetlobo, ki dramatično izpostavlja določene dele, je Červek ustavil čas in poglobil religiozno spoznanje. Potrebno je poudariti, da je tudi osvetljava slikarjevo delo in je pri tej postavitvi najmanj tako pomembna kot so slike. Umetna svetloba je statična, se ne spreminja kot naravna. Pri tej postavitvi gre za celostno umetnino: cerkev kot droben arhitekturni biser, sestavljanka fragmentov različnih stilov,

ki so prezentirani v prostoru: gotika in barok. Ko govorim o religioznem in o katekizmu, ne mislim le vesoljne cerkve, prej opisujem doživljanje spoznanja ob tej razstavi, ki je najbližje religioznemu. Človek je majhen in bog je velik. Majhnost člo-veka poudarjajo črne slike, drobna senca obiskovalca se stopi s črnino podlage. Menim, da Červek ne agitira za neko nad bitje, a se zaveda majhnosti, nepomembnosti človeka in njegovega naključnega obstoja. Menim, da Červek ne govori o stvarjenju sveta, prej je demiurg sam, ker ustvarja, ne upodablja. Čeprav je v času, v katerem živimo, vloga umetnika kot romantičnega ustvarjalca nekoliko anahronistična, prevzeta in odigrana.

Čeprav se zdi z vidika sodobnega slovenskega slikarstva Čer-vekovo slikarstvo nekako odmaknjeno, sublimno, ne v estet-skem, temveč v geografsko družbenem pomenu, je slikarstvo te vrste pomembno, saj daje težo vsem sodobnim likovnim poskusom, ki na prvi pogled v likovnem izrazu, stilu odstopajo od tega »pozno modernističnega« slikarstva.

Jernej Kožar

» «

18

telesno zamenja beseda vizualno, besedo duhovno pa termin likovno, nastopi že več nejasnosti. Naj pojasnim. Za polnokrvno likovno ustvarjanje ni dovolj zgolj telesno gledanje, likovno komponiranje je namreč proces spreminjanja vizualno danega v višjo duhovno predelano stvarnost, ki je obogatena z vsemi čutnimi in umskimi spoznanji, ki so se do določenega trenutka uskladiščila v konstitucijski zavesti subjekta, ki mu pravimo likovni umetnik. Likovno lahko nastane samo v območju likovne prakse. Medtem ko vsakdanje vizualno komuniciranje uvrščamo med oblike olajšane, na rutini osnovane komunikacije, predstavlja likovna komunikacija obliko namerno otežene nerutinske komunikacije. Pri dekodiranju likovnih senzacij imata likovno produktivno zaznavanje in mišljenje odločilni vlogi. Ali kot pravi M. Butina: »Samo kdor zna likovno gledati, lahko razbere likovno sporočilo.« Za povezavo obeh skrbijo tudi čuti, saj gledalec podoživlja umetnino z istimi likovnimi čuti, s katerimi jo je umetnik ustvaril.

Če odštejemo hendikepirane na čutu vida, je vizualno zaznavanje neke vrste šablonizirano orodje - družbeno orodje, ki je dano v uporabo vsem. Na drugi strani likovno nikoli ni v enaki meri dostopno vsem, tako v smislu sprejemnikov (publike) in oddajnikov (umetnikov). Zaradi tega lahko učinkovito likovno zaznavanje poistovetimo z likovno stopnjo zrelosti individuuma - orodje individuuma.

Nerazumevanje relacij upodabljajoče, likovno, vizualno in multisenzualno je, na primer, v preteklosti botrovalo k spreminjanju imena ljubljanske akademije iz upodabljajoče v akademijo za likovno umetnost (leta 1962) in danes aktualna želja po preimenovanju v akademijo za vizualne umetnosti ali jutri v akademijo za multisenzualne umetnosti. Polnokrvna likovna umetnost je bila zmeraj vizualna in multisenzualna, nikoli pa tudi ni prenehala biti upodabljajoča.

interdiscipli-narnoInterdisciplinarno je danes, prav tako kot že lep čas beseda umetnost, najbolj pogosto uporabljena in zlorabljena beseda. V najbolj osnovnem smislu interdisciplinaren pomeni nanašajoč se na več znanstvenih disciplin ali ved. Neki fenomen ali artefakt obravnavamo interdisciplinarno, če svoja stališča o tem fenomenu poda širši krog stro-kovnjakov z različnih področij. Zato je policentrična sinteza interdisciplinar-nega dela zmeraj konsenz vseh stališč in je torej neke vrste timsko delo. O interdisciplinarnem lahko govorimo na treh različnih nivojih, in sicer na: » primarnem nivoju analitičnih

povezav z drugimi področji znotraj ene znanstvene ali umetniške discipline (primer: za arhitekta naj bi bila ključna interdisciplinarna kombinacija naravoslovno-tehničnih in likovno-kompozicijskih znanj), (nivo posameznika),

» sekundarnem nivoju v okviru povezav sorodnih znanstvenih in umetniških disciplin (primer: podoben ali soroden temeljni nabor znanj pri vseh zvrsteh, ki spadajo pod okrilje likovne umetnosti –

arhitektura, slikarstvo, kiparstvo, industrijsko oblikovanje, moda …), (nivo širše stroke) in

» terciarnem nivoju raznorodnih znanstvenih in umetniških disciplin (primer: strokovna mnenja naravovarstvenika, biologa, elektroinženirja in ekonomista o razlogih za in proti vetrnim elektrarnam), (nivo družbe).

likovno inter-disciplinarnoV povezavi z likovno umetnostjo nedvomno stopa v ospredje primarna interdisciplinarnost ali interdisciplinarnost individuuma. Osnovni razlog je v tem, da je izvor nastanka umetniškega dela vselej umetniški subjekt v prvi osebi ednine. Kar z drugimi besedami pomeni, da umetniško delo nikoli ne more nastati po sistemu interdisciplinarnega timskega dela, tako na sekundarnem kot še manj na terciarnem nivoju. Nadalje bom skušal to tezo zagovarjati.

Najprej poizkusimo v likovnem spominu najti priznano umetniško delo, ki ni plod invencije individuuma. Preden pa bi sploh pričeli z brskanjem je po mojem prepričanju vendarle potrebno podati še nekatere dodatne robne pogoje in dejstva.

Tudi tam, kjer so si umetniki zaradi velike količine dela (npr. pri javnih spo-menikih) delo razdelili, je tako v smislu delov kot celote avtorski del še vedno razpoznaven (Z. Kalin in K. Putrih, Figuralni portal na stavbi slovenskega

» «

» «

19

parlamenta). Nadalje »Gesamtkun-stwerk« je na primer res zgleden primer sekundarne likovne interdisciplinarno-sti, vendar moramo ob tem navesti vsaj dve dejstvi. Prvič, da v času izdelave takšne celostne umetnine še lahko govorimo, ne samo o sekundarni, ampak celo o terciarni interdisciplinarnosti na nivoju individuuma, in drugič, da je sleherno celoto predstavljala vsota po-sameznih delov, ti deli pa so ravno tako imeli imena in priimke. Takšne ljudi, ki jim je uspevalo na nivoju individuuma operirati s sekundarno ali terciarno interdisciplinarnostjo, smo poimeno-vali »homo univerzali« ali bolj po naše polihistori. Ko naprej razmišljamo o avtorstvu in preidemo na umetnostno področje arhitekture, nas ne sme zavesti dandanašnja birokratska delitev dela pri projektiranju in hierarhična delitev pri sami izvedbi. Za likovno produktivne arhitekte, ki ne snujejo samo novosti, ampak tudi originalnosti, pravijo, da niso nič drugega kot ljudje, ki znajo, v procesu implementacije lastne likovne zamisli v stvarno materijo, dobro držati na vajetih hordo izvajalcev. Podobnega mnenja je bil na področju urbaniz-ma avstroogrski arhitekt in urbanist Camillo Sitte, ki je zagovarjal še danes aktualno resnico, da namreč po gradbe-niško–birokratski poti ne moremo priti do dobrega mestnega načrta. Da ne združenja, ne komisije in ne pisarniške dejavnosti ne morejo napraviti ume-tniškega dela, kar mestni načrt med drugim zagotovo je. To lahko napravi le posameznik. Umetniške ideje se pač ne da spočeti v kolektivni zavesti, kar se kaže tudi pri umetniški skupini Irwin. Ta je na začetku vsaj navzven delovala kot skupina, danes pa vedno bolj stopa-jo v ospredje njeni posamezniki.

Pa poglejmo ali je res, da dobršni del krivde za današnje stanje v

umetnosti nosi tudi populariziranje interdisciplinarnih pristopov, ki so nam že zdavnaj ušli z vajeti, in ki jih nekritično kopiramo z modela na model.

Veliko kritikov in umetnikov svoje početje in prepričanje zagovarja s, po njihovem mnenju, evidentnim prekrivanjem znanosti in umetnosti v preteklih obdobjih, še posebej pri tem izpostavljajo obdobje renesanse in ime Leonardo da Vinci. Tem ljudem je potrebno povedati, da Leonardo svojih inženirsko-tehničnih izumov in svojih anatomskih študij nikoli ni deklariral za umetniške, kot jih tudi ni z umetniškimi mešal. Pa še v nečem je bistvena razlika. Sleherni človek v življenju vse stvari počne z določenim namenom in vprašanje, ki je na tem delu umestno, je, s kakšnim namenom je Leonardo raziskoval zgradbo človeka. Ali je bilo to zaradi želje po odpravi patoloških simptomov, ali zaradi želje po razumevanju osnovnega ustroja človeške figure, s katero je imel dnevno opravka na svojih platnih, ali mogoče zaradi obojega hkrati? Če danes umetnik secira ali riše človeško anatomijo, ga ne uvrstimo več med znanstvenike medicine. Mednje smo lahko uvrstili le Leonarda da Vincija in ljudi, katerih delo je bilo dovolj kvalitetno in pionirsko.

Ker se ponovitve v znanosti ne obnesejo, dandanes prenašajo znanstvena odkritja izpred 20., 30. ali več let na polje umetnosti. Za ponovljen znanstveni eksperiment še nihče ni dobil Nobelove nagrade za znanost, nagrado na kakšnem umetniškem bienalu pa

že marsikdo. Ponovitve pa niso banalne samo v znanosti, ampak še bolj v umetnosti, čemur smo še posebej priče v post duchampovski dobi.

Do katere meje lahko določena umetnostna zvrst pod svoje okrilje nekritično sprejema vse produkte »samooklicane« umetniške produkcije časa, v katerem živimo? Ali niso t. i. interdisciplinarnost, pluralnost, hibridnost, konceptualnost in posrednost med umetnikom in artefaktom v umetnosti večkrat zgolj beg zaradi neznanja, zavračanja povezav z obrtjo, nezmožnosti prisluhniti materialu? Kdor v kiparstvu poreče, da je bilo v kamen že tako vse izklesano, da z modeliranjem gline ni moč iznajti nove likovne gramatike, da smo z varjenjem že tudi zapolnili jekleni kiparski (vektorski) arzenal itd., temu se v življenju verjetno neznansko mudi na lahek način pokazati svoje »umetnine« (s tradicionalnimi materiali to brez znanja in truda seveda ne gre), ta se tudi ne zaveda, da isti boj za »novo podobo« v temelju nespremenjene bijejo tudi druge umetnostne zvrsti, kot so npr. glasba, gledališče in književnost. Da bom prav razumljen, vsak nov material ali medij ( je kot »nov« glasbeni instrument, z novim glasovnim razponom, z novimi možnostmi in navdihi komponiranja) poživi kiparstvo, vsaka nova tehnika in tehnologija da novim generacijam in projektom prej neslutene možnosti. Za arhitekturo velja slednje še bolj. Tu zagovarjam samo dejstvo, da je specializiranost tistega, ki v umetniškem mediju deluje, neizogibna in da bi se morali umetniki poglobiti v svoj medij in ne multiplicirati »prekvašenih« medijev.

20

Po logiki številnih razstavljenih del na preglednih razstavah in bienalih so danes prostore ateljejev zamenjali od-delki znanstvenih inštitutov. Produkcija sodobne umetnosti naj bi zahtevala koprodukcijo z znanstveniki, menedžerji umetniškega marketinga, aranžerji, itd. Ko zapuščamo to razstavljeno »mašine-rijo«, so naši občutki na moč podobni tistim, ki jih doživljamo po dolgem pešačenju v mega trgovskem centru, v katerem pa nismo kupili ničesar. Seveda se v teh supermarketih najdejo tudi svetle izjeme, ki nam le nekako kompenzirajo plačano vstopnino.

Rodovno drevo umetnostiV znanosti, umetnosti in še prej obrti je skozi celotno zgodovino razvoja človekovega dela in okolja prihajalo do nenehnih delitev dela in specializacij. Ko so se posamezne »veje« dovolj razvile, so se odcepile in jih danes poznamo kot samostojna »drevesa« z novimi poganjki, ki z izvorom nimajo nič več skupnega. Naj to ponazorim še z enim plastičnim primerom: alpinizem – plezanje v visokogorju, osvajanje vrhov – je način življenja, ki v večini javnosti vzbuja srh in nerazumevanje ob tveganem početju. Ko se je tehnika varovanja in treniranja spremenila, je alpinistom uspelo preplezati vedno težje smeri. Tako se je v 70-ih letih 20. st. iz alpinizma razvila in osamosvojila panoga športnega plezanja. Plezanje je potekalo v urejenih plezalnih vrtcih ali toplih športnih dvoranah na umetnih stenah. Športno plezanje tako, razen elementarnega plezanja, z alpinizmom ni imelo ničesar več skupnega. A specializacija je šla še naprej in tako poznamo danes delitev športnega

plezanja na težavnostno, balvansko in hitrostno plezanje. Kdo ve kam bo šel razvoj panoge jutri? Takšne redukcije (specializacije) bi lahko ponazorili na številnih primerih.

Samo v umetnosti se zdi, da do pravih odcepitev noče priti, da bi novo hotelo obdržati vse ugodnosti in privilegije starega, da pa bi opustili ves prej potreben trud in znanje. En tak poizkus so hoteli po revoluciji grafično-re-produktivnih tehnik izvesti fotografi druge polovice 19. st., ki so se obnašali kot »super nobl« slikarji s podobnimi ateljeji in načini dela. Ker sta fotografi-ja in kasneje film slikarstvu vzela velik del zgodovinsko dokumentarnih nalog, se je slikarstvo moralo zateči k iskanju strategij preživetja, katere so bile mate-rialnost, fizičnost in radikalna subjek-tivnost. Če bi namreč slikarstvo kopiralo fotografijo, bi bila to njegova smrt. Tudi na ravni psihologije je slikarstvo začelo raziskovati področja, ki jih fotografija ni mogla. Tu pride zelo prav Picassov sta-vek, da smo šele s pojavom fotografije lahko spoznali, kaj slikarstvo ni. K sreči sta skozi čas obe zvrsti zavzeli svoji po-dročji in danes živita (delujeta) ena ob drugi, vsaka s svojimi privrženci, kritiki, nalogami in terminologijo. Mogoče bi se iz navedene zgodbe lahko kaj naučila tudi sodobna umetniška situacija.

Rodovno drevo likovne umetnosti je bilo namreč v postmoderni dobi vse prevečkrat cepljeno z brstiči brez potrebnega enoletnega kambija, odrezani so bili na napačnem drevesu ob nepravem letnem času.

Za sodobni genski umetniški inže-niring bi lahko rekli, da dovoljuje in

namerno pospešuje prenos genov med popolnoma različnimi vrstami človeškega udejstvovanja. Pravega učinka »novih umetniških mutantov« na človeštvo še nismo uspeli povsem predvideti, nedvomno pa lahko prve simptome, ki govorijo o siromašnosti umetnostne sodobnosti, dovolj dobro opazimo že danes.

Naj v epilogu poudarim, da v pričujoči razpravi nisem negiral vplivov znano-sti na umetnost, zakaj o takšnih vpli-vih lahko govorimo tudi v povezavi z družbenimi, sociološkimi, političnimi, zgodovinskimi, kulturnimi in drugimi vplivi. Ost kritike, ki jo na tem mestu dajem v presojo tudi vam, je bila tukaj uperjena predvsem na nerazumno in-terdisciplinarno širjenje umetnostne-ga področja na discipline, ki s samo naravo umetniškega fenomena nimajo kaj skupnega. In še zadnji odstavek za vse kolege likovnike:

Če želite danes dodati novo seme na polje likovne umetnosti, ki so jo pred vami zorali in posejali že tisoči, morate imeti veliko talenta, še več pa volje do dela, lahko pa se tudi odločite, da boste izkoristil zmedo in izginotje kriterijev in se v dobi »kseroksnega stanja kulture«, kot bi rekel prof. dr. Jožef Muhovič, raje posvetite transgenskemu interdisciplinarnemu eksperimentiranju. V obeh primerih pa vedite, da ne drži stavek »Jeder Mensch ist ein Kurator.«, ampak stavek »Nur Zeit ist Kurator par excellence.«

Boštjan Temniker

» «

21

PReDSTAVLJeNODogodki V GALeRIJI in gostovanjaJunijRAzSTAVA PoETIKA

13. junij – 6. september

PoLETNA mUzEJSK A NoČ21. junij

Scenski recital poezije v okviru razstave Poetika v organi-zaciji Gimnazijskega kulturnega društva SPUNK.

PRoSL AVA ob DNE VU PoLIcIJE 24. junij Proslava s podelitvijo nagrad otrokom za likovni natečaj.

PoETIKoNoV LIRIČNI VEČER26. junij

V sodelovanju s Hišo poezije je v okviru razstave Poetika potekal večer poezije posvečen pesniku Rudolfu Maistru – Vojanovu. Izbrano poezijo so brali: Ivan Dobnik, Matej Krajnc, Radharani Pernarčič, Zoran Pevec, Tatjana Pregl Kobe in Stojan Špegel.

JulijbERNEKERJE VE LIKoVNE UST VARJALNIcE

1., 8., 15., 18. in 22. julij

Ustvarjalnice pod mentorstvom likovne pedagoginje Marjete Lužnik.

22

POdELiTE V diPLOM MATUR ANTOM Gimnazije Slovenj Gradec

14. julij

AvgustRAzSTAVA VRATA, metka Kavčič in bogdan borčić

14. avgust – 9. september Prenos razstave v Galerijo-Muzej Lendava.

SeptemberScENSKI REcITAL PoEzIJE

3. – 5. september V okviru razstave Poetika v organizaciji Gimnazijskega kulturnega društva SPUNK za dijake Šolskega centra.

ULIcE NAšEG A mESTA9. september Predstavitev knjige prof. Jožeta Potočnika.

30-LETNIc A podjetja KoPA d.d. 11. september

23. STRoKoVNo SREČ ANJE DEL AVcE V z AVoDA RS z A šoLST Vo

12. septemberSeminar na temo medkulturnega dialoga – Koroška brez meja.

oKRoGL A mIz A13. septemberNa pobudo Borisa Raja, kandidata za poslanca pri stranki Zares. Turizem: perspektivna gospodarska panoga Mislinjske doline.

RAzSTAVA DEL JožETA TISNIKARJAiz stalne zbirke KGLU

17. september – 17. oktober

Na razstavi posvečeni 10-letnici slikarjeve smrti so bila razstavljena Tisnikarjeva dela iz zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti, v kateri hranimo ključna dela iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij, razvrščena v motivno ra-znolike sklope, ki jih združuje zaznamovanost s tesnobnim vzdušjem bližine smrti. Omenjena zbirka v Koroški galeriji likovnih umetnosti ni zaključena. Ob stalnem pridobivanju novih del iz zapuščine se v zadnjih letih pod skupnim naslovom Hommage Jožetu Tisnikarju nadgrajuje v dialogu z deli drugih umetnikov, ki jim je skupna zavest o

minljivosti in krhkosti človekove eksistence. Tako so bila na razstavo vključena tudi dela posvečena slikarju Tisni-karju, avtorjev Hermana Pivka, Mirsada Begića, Zdenka Huzjana in Dragiše Modrinjaka. Postavitev razstave so dopolnjevala tudi izbrana dela iz slikarjeve družinske za-puščine. Ob otvoritvi razstave je izšel vodnik Tisnikarjevih del iz stalne zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti.

OKROGLA MIZ ARaznolikost je bogastvo družbe

18. septemberKoroško-Šaleška zveza upokojencev.

SVEČANA SEJA občinskega sveta mestne občine Slovenj Gradec

17. september – 17. oktober Proslava s podelitvijo odličij.

SImPozIJ o žIVLJENJU IN DELU JožETA TISNIKARJA

26. september

23

Fenomen slikarja Jožeta Tisnikarja smo obudili ob predavanjih umetnostnih zgodovinarjev, filozofov, sociologov in drugih stro-kovnjakov, ki so podali različne poglede na življenje in delo Jožeta Tisnikarja. Predavatelji so bili: dr. milček Komelj, umetnostni zgodovinar in likovni kritik (SLIKAR JOŽE TISNIKAR), dr. Nadja zgonik, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka (OPREDE-LITVE TISNIKARJEVEGA SLIKARSTVA), dr. mojca Puncer, filozofinja (TISNIKAR SKOZI OPTIKO UPRIZARJANJA), mag. Vinko ošlak, filozof in publicist (TISNIKAR IN ARHIMEDOVA TOČKA JOSIPA VIDMARJA), dr. Jožef muhovič, slikar, filozof in likovni teoretik (SKRIVNOST TISNIKARJEVE ŠIFRE), mag. Vlado Gotvan Repnik, polimedijski umetnik in gledališki režiser (gledališko-scenska projekcija VDOR REALNEGA). O predstavljenih temah bo izšel tudi zbornik.

PREDSTAVITEV ETNoLošKE ANALIzE TISNIKAR-JEVE RoJSTNE HIšE V mISLINJSKEm JARKU

27. september

S študijo o analizi te stavbe in prenovo v spominski muzej nas je na mestu samem seznanila brigita Rajšter, višja kustodinja, etnologinja in direktorica Koroškega pokrajinskega muzeja. Študija je bila zasnovana pred dobrim desetletjem v sodelovanju z Občino Mislinja.

OktoberKoncert skupine SToP

16. oktoberSkupina SLOVENSKI TOLKALNI PROJEKT (krajše SToP) deluje od leta 1999. Tolkalce je združila želja po komornem muziciranju, izvajanju kakovostnih skladb ter raziskovanju novih zvokov tolkal. Tako na zanimivih, predvsem pa ritmičnih koncertih predstavlja-

jo celo paleto klasičnih, etnoloških in drugih tolkal (kar lahko pomeni tudi kuhalnice, posode, igrače, avtomobilske zavore, cevi, loparje za namizni tenis, žoge, žeblje, kladiva, sode, piščalke, raglje …). Svoje glasbeno in družbeno poslanstvo izpolnjujejo hkrati na mnogo koncertih za mlade, organizirajo seminarje, poletne šole in festivale ter aktivno vzpodbujajo slovenske skladatelje k pisanju glasbe za tolkala. Člani skupine Barbara Kresnik, Matevž Bajde, Damir Korošec, Franci Krevh, Tomaž Lojen, Davor Plamberger in Dejan Tamše so se do sedaj pred-stavili na številnih samostojnih koncertih v Sloveniji in na tujem. Za sabo imajo gostovanja v Španiji, Italiji, Avstriji, na Češkem, Hrvaškem in v Južni Koreji. Na tokratnem koncertu so se posvetili tujim skladateljem Debussyju, Cahnu in Mar ti, njim ob bok pa so postavili tudi slovenska skladatelja Gregorca in Lazarja.

RAzSTAVA WHo20. oktober Odprtje razstave ob 60-letnici ustanovitve Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).Organizator: Pisarna Svetovne zdravstvene organizacije za Slovenijo in Koroška galerija likovnih umetnosti.

RAzGLASITEV NAGRAJENcEV 24. oktober Razglasitev nagrajencev Natečaja za izvirno otroško likovno in literarno delo ter fotografijo. Letošnje teme so bile: V znamenju dialoga, moj materni jezik, Primož Trubar. V okviru dogodkov ob Dnevu ozN je v Koroški galeriji l ikov-nih umetnosti potekala tudi predstavitev interdisciplinarnega socialno integrativnega projekta MODELI PODOBE, akademske slikarke Katje Sudec.

ob DNEVU REFoRmAcIJE30. oktober Osrednja občinska proslava, slavnostni govornik: Matjaž Kmecl.

Tisnikarja je Pivk prvič fotografiral, ko je na oddelku za likovni pouk Pedago-ške akademije v Ljubljani pripravljal diplomo na temo fotografskega por-treta; v naslednjih letih pa je nastalo še več portretov slikarja, predelanih in obdelanih na unikaten »pivkovski« način. Za razstavo v Koroški galeriji leta 2007 je Pivk naredil serijo foto-grafij, v katerih prepoznamo duhovno sorodnost s Tisnikarjem in njegovim motivnim svetom. Kakor na Tisnikarje-

vih platnih tudi v Pivkovih fotografskih podobah zasledimo prisotno slutnjo smrti; tesnobnost in nelagodje, ki vejeta iz njegovih podob, nas prav tako napeljujeta k razmišljanju o temeljnih vprašanjih človekove eksistence.

Delo z naslovom »Mojster Tisnikar« je danes del stalne zbirke Koroške galerije. Na velikem platnu vidimo po-dobo Tisnikarjevega obraza v bližnjem planu, oči so v senci, obraz nosi trpek

izraz, tančica, ki ga prekriva, spomi-nja na mrtvaško in obraz ožarjen z rumenkasto svetlobo daje vtis umrlega obličja, na katerem se izraža trpka sled bremena bolečin polnega preživetega življenja – ne le lastnega, pač pa sled bremena trpljenja vseh, ki so šli skozi njegove roke na zadnji tuzemski postaji – v bolnišnični prosekturi. Tokrat kot dolgoletni spremljevalec smrti tudi sam vstopa v neznano, ki je onstran našega dojemanja.

Pivkova upodobitev Tisnikarja gledalca pretrese, saj z vso silo začuti neizogibnost smrti, prisotne v obličju slikarskega mojstra, zapisanega v zgodovino umetnosti prav z vsakodnevno izkušnjo bližnje smrti zaznamovanim umetniškim izrazom.

Z vidika samega postopka nastajanja nam Pivkov portret ostaja skriv-nost, podobno kot ostajajo skrivnost Tisnikarjevi lastni tehnični postopki. Umetnik ga je obdelal skozi zanj zna-čilen postopek: fotografski posnetek je le osnova za nadaljnjo predelavo v temnici, kjer obdeluje negativ z raz-ličnimi fotografskimi postopki in tako zgradi iz negativa novo, bolj osebno podobo. Na koncu ne moremo več govoriti o fotografiji, saj jo avtorjevi posegi nadgradijo na povsem slikarski način, nastala podoba pa nam kot zmes realnega in fantastičnega spregovori s simbolično in metaforično govorico.

Mojster Tisnikar – v času življenja čarovnik s čopičem, ki je s svojo umetnostjo obujal mrtve nazaj v svet živih, kjer živijo naprej na njegovih slikah – na Pivkovem platnu predstavlja utelešenje lastnega slikarstva.

Katarina Hergold Germ

Herman Pivk (fotografija na platno, 156×137 cm, 2006)

24

V slovenskem prostoru lahko že vrsto let sledimo povsem samosvoji ustvarjalni poti fotografa Hermana Pivka (1963). V Koroški galeriji likovnih umetnosti je bila leta 2007 razstava, na kateri je Pivk predsta-vil svoja dela v dialogu s slikami Jožeta Tisnikarja; skozi tovrstno pred-stavitev so njegove fotografije pridobile še dodatno izpovedno moč.

2525

V času letošnjega poletja (13. junij – 6. september) je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled razstava Poetika, v katero so bili vključeni likovni umetniki, ki pišejo pesmi, in pesniki, ki delujejo tudi kot likovni ustvarjalci. Na to RazStavo So Se, Po-leG oStalIh SPRemljajoČIh doGodKov, vSebINSKo Nave-zovale tudI PoletNe beRNe-KeRjeve uStvaRjalNIce, KI jIh je vodIla lIKovNa Peda-

GoGINja maRjeta lužNIK. v lIKovNIh delIh, KI So NaStala Na uStvaRjalNIcah, So Se PRePletale ČRKe oz. beSedNa SPoRoČIla z lIKovNo IzPove-dNoStjo otRoK IN mladIh.

1. ustvarjalnica, 1. julij 2008;

Kolaž iz časopisnih izrezkov 28 otrok

2. ustvarjalnica, 8. julij 2008;

Naredimo knjigo 32 otrok

3. ustvarjalnica, 15. julij 2008;

Glinene črke 19 otrok

4. ustvarjalnica, 18. julij 2008;

Štampiljke 9 otrok (namenjena otrokom VVZ Slovenj Gradec),

5. ustvarjalnica, 22. julij 2008;

Štampiljke 36 otrok

Bernekerjeve ustvarjalnicePoletne

PReDSTAVITeVJure Markota

Tokrat predstavljamo Jureta Markoto, ki zaključuje študij kiparstva pri prof. Alenu Ožboltu na ljubljanski Akademi-ji za likovno umetnost in oblikovanje ter vzporedni študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Mladi Slovenjgradčan, tudi štipendist Pečkove fundacije, se je koroški jav-nosti predstavil že na dveh skupinskih razstavah, ki smo jih pripravili v okviru mladinskega projekta Kronos, ko je bil še na začetku študijske poti.

Na lanskoletni pregledni skupinski razstavi Koroških umetnikov 'To delo pervo moje' v Koroški galeriji likovnih umetnosti je sodeloval s stekleno instalacijo vdelano v leseno ogrodje (Brez naslova, les, steklo, 2007) in s tem delom nakazal svojevrsten pri-stop do medija kiparstva v klasičnem pomenu tega termina. Tekom študija se študenti kiparstva sicer preizkusijo v oblikovanju raznoterih materialov, pa vendar je še prezgodaj ugotavljati, kateri material bo postal prvina Mar-

kotove umetniške izraznosti. Morda bo eden teh ravno les, ki si ga je izbral na letošnjem tradicionalnem slikar-sko-kiparskem simpoziju v avstrijskem Sv. Vidu na Glini, kjer je sodeloval kot edini Slovenec in najmlajši med sodelujočimi. Tekom štirinajstdnev-nega ustvarjanja se je ravnal po svoje-vrstnem pravilu zastavljenega načina dela. Idejna osnova za pričetek dela tako slikarju kot kiparju več ali manj predstavlja dober osnutek oz. skica, s katero umetnik osnuje zamisel, ki jo lahko sistematično ovrže ali podkrepi z nadaljnjim delom. Jure Markota je za končno podobo lesene, prosto stoječe, v nadnaravni velikosti podane skulpture izbral akvarelni osnutek. Motivno si je za izziv prenosa iz dvodimenzionalnega v tri dimenzije izbral akt, sicer klasično, pa vendar eno izmed zahtevnejših motivnih re-šitev. Pravzaprav se je ravnal po prin-

Udeleženec VI. slikarsko–kiparskega simpozija v Sv. Vidu na Glini (St. Veit an der Glan, Avstrija, 1.–14. avgust 2008) ter projekta v okviru ALUO na otoku Muhu v estoniji (23.–31. avgust 2008)

26

27

cipu, kako sliko pretvoriti v konkretno tridimenzionalno realizacijo postavitve. Preko igre diagonal in vertikal se je iz naslikanih abstraktnih form postopoma približeval slutenim antropomorfnim tvorbam in končno konkretnim aktom, ki so zajeli določene poze, ki jih je kasneje realiziral v leseni postavitvi. Končna podoba le-te predstavlja sintezo slikarskih predlog, kjer posamezni izseki predstavljajo popolnoma samosvojo, a vendar v sebi za-ključeno celoto nadnaravne skulpture, ki se pne kvišku in hkrati vsestransko opreza okoli svoje osi. Strukturo lesa in njegove značilnosti ter zmožnosti oblikovanja je Jure Markota na omenjenem simpoziju uporabil tudi za vzporedno instalacijo, s katero je dobesedno prepredel bližnje drevo na samem prizorišču ustvarjanja in s tem posegel v dano organsko obliko materiala in jo tako vključil v protagonistično vlogo lastne zamisli.

Če je slikarsko-kiparski simpozij bliže klasičnim druženjem umetnikov v smislu kolonij in podobnih tovrstnih srečanj, pa naslednji obravnavan projekt, pri katerem je sodeloval Markota, predstavlja sodobnejši pristop organizacije povezovanja umetnostnih institucij in njihovega medsebojnega sodelovanja (v tem primeru je šlo za sodelovanje med ljubljansko ALUO z estonsko Akademijo likovnih umetnosti iz Tallina). Projekt 'Doings or not' (po principu 'Kaj LAHKO oz. MOREMO storiti' in 'Česa ne MOREMO storiti'), je na zanimiv način povezal mlade slovenske umetnike z estonskimi. Pričel se je z razstavo, video projekcijami in simpozijem letos junija v Galeriji Vžigalica in v Mestnem muzeju v Ljubljani (17. junij – 8. julij 2008). Vodilna tema razstave je bilo prespraševanje o tem, ali je umetnikova naloga oz. poslanstvo nakazovati, komunicirati, interpretirati, pokazati, skratka se oglašati ali molčati oz. ostati ravnodušen. Drugi del projekta je pomenil nekoliko bolj praktičen pristop organizatorjev gostiteljev, to vlogo je prevzel Muzej sodobnih umetnosti v Tallinu, in sicer na estonskem otoku Muhu, kjer so

potekale praktične delavnice konec letošnjega avgusta. Namen ustvarjalnih delavnic s spremljajočimi seminarji je bil poseči v razmisleke o ponovni uporabi in vzpostavitvi umetniških materialov, idej in znanj. Pod vodstvom tujih mentorjev so študenti razpravljali o temah, podanih na ljubljanskem simpoziju in jih tokrat skušali prenesti tudi v prakso. Tako so se študenti, poleg Markote so se projekta udeležili še kipar Anže Jurkovšek in slikarki Kaja Miloševič ter Vesna Blagotinšek, razdelili v dve skupini, pri čemer so eni obravnavali različne pristope o njihovih zmožnostih vpliva na posamezno obravnavano temo, drugi pa podali svoja videnja in dognanja o nezmožnostih le-tega.

Vsebinsko je simpozij tako posegel v razpravo o sodobnih umetniških praksah in namesto razmisleka o temah v kontekstu sodobne umetnosti omogočil pristop s konkretnimi aktualno naravnanimi razpravami in udeležencem gotovo doprinesel pomemben delež na poti njihovega nadaljnjega razvoja problemske, tehnične in motivne usmeritve ob koncu študijske oz. na začetku nove samostojne poti.

Aleksandra Čas

28

2929

30

Rad bi vas seznanil s projek-tom »Necessary Discourse on Hysteria« (Nujen diskurz o histeriji), ki se bo odvijal v Ko-roški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec, od 10. novem-bra do 10. decembra 2008.

Ime mi je Rado Poggi — Radopoggi in sem italijansko–slovenski Evropejec ter svobodni kurator; živim na Siciliji in v Nemčiji ter občasno tudi v Sloveniji. Skupaj z mojim idejnim somišljenikom Jernejem Kožarjem, enim od internih galerijskih kuratorjev in fascinantno briljantnim umetnostnim kritikom, ki ima resnični čut za sedanjost, sva od slovenskega Ministrstva za kulturo dobila možnost, da realizirava ta koncept o nujnem diskurzu, ki zadeva temo sodobne družbene histerije.

Če na kratko povzamem, gre za aktiviranje kreativnega potenciala v okviru 4-tedenskega diskurza, ki poskuša upoštevati, kolikor se da, večplastne osebnosti, z namenom, da bi jih v prvem tednu seznanil z izdelano vizualno interpretacijo tematike »družbena histerija« in jih v preostalih treh tednih spodbujal k izmenjavi in zavedanju.

Cilj je, razen prikaza vidikov sodobnih umetnikov glede aktualnih tem, ponovna oživitev galerije kot prostora za alternativo in, s pomočjo vašega aktivnega sodelovanja, prilagajanje muzealnega dela »današnjemu dnevu« in »človeku«, ne da bi bila pri tem okrnjena kvaliteta.

Povabili smo umetnike dveh generacij, da bi vam približali zgodovinski razvoj, predvsem pa da bi mladim sodelujočim umetnikom Viktorju Berniku, Vesni Bukovec, Jaši, Mukul

Deori, Tanji Vujinović, Julie Upmeyer in Metki Zupanič omogočili resnično izmenjavo s priznanimi veličinami umetnostne zgodovine: Flatz, Pino Poggi, Timm Ulrichs in Ursula Neugebauer. Dvomi o realizaciji teh odličnih namer so na tem mestu upravičeni in skušal jim bom biti kos.

Projekt se prične 10. novembra, ob 18. uri. Vabimo vas, da na mestu dogajanja pozdravite umetnike. Ves teden bomo v galeriji realizirali in instalirali dela posameznih umetni-kov, ki so bila do tega časa izdelana idejno, ne pa še dejansko. Vi, kot obiskovalec in sodelujoči, imate mo-žnost, da – ne samo opazujete, kako neka razstava nastaja – ampak lahko tudi posredujete svoje misli glede različnih tem, ki bodo vizualizirane.

V veliki dvorani bomo pripravili mize, ki bodo služile za beleženje vaših spodbud in idej. Tukaj lahko sodelujete pri procesu instaliranja razstave. Umetniki bodo vaše komentarje brali in obdelovali in vaše spodbude bodo v času štirih tednov prispevale k izrisavanju vedno bolj razločne podobe misli, ki nas ljudi resnično zaposlujejo. Nobene cenzure ali filtra, ki bi odločal o vrednosti vašega mnenja, ne bo. Na teh tablah bo zabeležen čisti in direktni dialog. Tako bo nastal lastni socialno-avtentični dokument. Vsak teden bomo barve pisal zamenjali, tako da bomo imeli na koncu štiribarvni dokument, ki ne bo čitljiv samo vsebinsko, ampak tudi kronološko.

In kaj se bo dogajalo v preostalih treh tednih po tem, ko bodo realizirana dela umetnikov?

Za raznovrstno izkoriščanje je na voljo galerijski prostor.

Kot lahko razberete iz programa na zadnji strani, pa s tem še ni vsega konec in umetnost lahko od sedaj naprej samo občudujemo.

Potem ko nam bo dr. Gorazd Mrevlje, znani slovenski psihiater, že med po-stavljanjem razstave posredoval svoje misli v zvezi s temo »masovna histeri-ja« in bo, upamo, medtem naš partner »Mladizamlade.si« na organizirani dražbi uspešno iztržil nekaj denarja za pomoč potrebnim otrokom v Koroški regiji, se bo pričelo drugo poglavje z vernisažem, 17. novembra.

Galerija bo postala mesto srečanj vedno ob 18. uri. Vsak torek bomo prikazovali avtorske (kratke) filme udeleženih umetnikov. Eden od najbolj ekstremnih evropskih umetnikov, Flatz, nas bo presenetil z eksplozivno predstavo (performansom), gostujoči simpozij se bo z enim od sodelujočih umetnikov, Pinom Poggijem, med drugim ukvarjal s temo umetniške identitete mesta, Tadej Pogačar nam bo predstavil novo produkcijo svojega dela (Zgodbe dveh mest), ki obravnava lokalni identitetni konflikt Ravne – Slovenj Gradec, mi pa bomo, zahvaljujoč Civilni iniciativi za razvoj Koroške, razglabljali o temi, kako se v neki družbi sprejemajo pomembne odločitve (primer: 3. razvojna os) in svetovno priznani in občudovani PR-ekspert Simon Bryceson nam bo razložil svoje poglede na politično histerijo in kako se danes in v bodoče lahko oblikuje splošno mnenje.

Za sprostitev pri tem skupnem angažmaju pa bo ob koncu drugega tedna poskrbel mladi zvezdnik Jure Murko, po Sloveniji poznani stand-up komedijant iz Meškove ulice, ko nam

31

bo v soboto, 29. novembra, orisal svoje poglede na aktualne stvari.

Tretji teden nas bo soočil z našo prihodnostjo, z Evropo in ilustracijo skupne evropske kulturne politike. Kdo bi bil lahko za to primernejši kot sodelavka Ministrstva za kulturo in pooblaščenka za evropski interkulturni dialog Špela Spanžel.

Samo dan pozneje nas bo dr. Polona Tratnik soočila z manipuliranjem življenja in (Bio)umetnosti; zagotovo pomembno žarišče, s katerim bi se lahko z več informacijami zavedneje spopadali.

Zaključek našega 4-tedenskega projekta »Necessary Discourse on Hysteria« (Nujen diskurz o histeriji) bo performans Jaše, kateremu se mora-mo med drugim zahvaliti za ambient, v katerem se bomo čudili, smejali in diskutirali. On zaključuje krog in s tem tudi prireditev. Omeniti moram še, da bo celotni diskurz »Necessary Discourse on Hysteria« dokumentiran na limitirano proizvedenem DVD-ju, ki si ga lahko zagotovite v galeriji, v posebej razstavljenih knjigah ali preko interneta.

Vsak obiskovalec, po vsej verjetnosti sam del dokumenta, ima možnost, da tako postane tudi del umetniškega dela in ima o tem dokumentacijo pri sebi doma. Dokumentacija bo izdana in dobavljena do konca leta.

Veselimo se štirih tednov, veselimo se vas!

Radopoggiprevod: Danica Mastnak

Oblikovanje: v okviru projekta N

ecessary Discourse on H

ysteria