Če želim,da bi biloDRUGAČE, moram nekaj spremenitiPeter GaborPeter Gabor

0kazalo

01 PREDSTAVITEV DELAVNICE 6

1.1 Povratne informacije udeležencev prvih dveh demo izvedb delavnice 8

2 TEORETIČNA IN IZKUSTVENA IZHODIŠČA 10

2.1 Štiri šole oz. pristopi h karierni /k zaposlitveni orientaciji 10

2.2 Teorija motivacije za današnji čas; kaj nas motivira v največji meri 11

2.2.1 Korenček in palica: sedem napak: 11

2.2.2 Presenetljiva resnica o tem, kaj nas motivira 11

2.3 Karierno / zaposlitveno svetovanje in osebno svetovanje 12

2.4 Nekatere "ovire na cesti" oz. zaviralci učinkovitosti svetovanja: 12

2.5 Kreacija oz. kreiranje lastnega življenja 12

2.5.1 Kaj to pomeni v praksi? 14

2.5.1.1 Sinhroniciteta 14

2.5.1.2 Samouresničujoča se prerokba in / ali miselna naravnanost 14

2.6 Ambivalenca / diskrepanca 16

2.7 Strategije odločanja 16

2.8 Jajce biti oz. ravni zavesti 1 7

2.8.1 Delovanje nezavednega oz. dinamično samoocenjevanje in razreševanje problemov 1 8

2.8.2 Risanje 19

2.8.2.1 Splošna navodila za aplikacijo risanja v svetovalni proces: 19

2.9 Pozitivna čustva : negativna čustva na delavnici 19

2.10 Pripovedovanje zgodb 20

2.11 Spraševanje in / ali diskutiranje 21

2.12 Čustva 21

2.12.1 Čustva in zaposlovanje 22

2.12.2 Naslavljanje čustev 22

2.12.3 Tehnike za čustveno razbremenjevanje (EFT in PEAT) 23

2.13 Imaginacija / vizualizacija 24

2.14 Smisel življenja oz. življenjsko poslanstvo 24

2.15 Časovna orientiranost 2 5

2.15.1 Optimalni časovni profil 26

2.15.2 Posamezniki, ujeti v preteklosti in sedanjosti 27

2.15.3 Kako lahko pomagamo posameznikom, ki so ujeti v negativni preteklosti in

pretirano hedonistični in / ali fatalistični sedanjosti 2 8

3 PRIPOROČILA MODERATORJEM ZA VODENJE DELAVNICE 30

4 PREDSTAVITEV DELAVNICE POTENCIALNIM UDELEŽENCEM PRED NJIHOVO

32ODLOČITIVJO ZA VKLJUČITEV

5 PRVO SREČANJE 35

5.1 Sprejem udeležencev 35

5.2 Razreševanje (trenutne) antagonistične motivacije oz. umirjanje s pomočjo tehnike PEAT 35

5.3 Pisanje / risanje lastne knjige življenja 37

5.4 Predstavitev moderatorja 39

3

0 5.5 Predstavitev udeležencev oz. pripovedovanje življenjskih zgodb

oz. verbalna predstavitev napisane knjige življenja 3 9

5.6 Povzemanje vseh predstavitev 4 0

6 DRUGO SREČANJE 42

6.1 Pogovor o doživljanjih na preteklem srečanju in v času med srečanjema 42

6.2 Zunanji in notranji dejavniki, ki vplivajo na nas in naše življenje 42

6.2.1 Zunanji dejavniki, ki vplivajo na nas in naše življenje 43

6.2.2 Notranji dejavniki, ki vplivajo na nas in naše življenje 47

6.3 Trening postavljanja ciljev in korakov za doseganje le-teh 49

6.4 Imaginacija / vizualizacija 50

6.4.1 Spreminjanje notranjih slik 51

7 TRETJE SREČANJE 55

7.1. Pogovor o doživljanjih na preteklem srečanju in v času med srečanjema 55

7.2 Časovna orientacija 5 5

7.3 Pomemben je vsak korak na poti do cilja 56

7.4 Kreacija lastne realnosti; moč prepričanj in emocij, ki jih gojim 58

7.5 Ozaveščanje prepričanj, ki jih gojimo o svetu 61

7.6 Ozaveščanje prepričanj, ki jih gojimo o sebi 62

7.7 Ozaveščanje prepričanj, ki jih gojimo o zaposlovanju 63

7.8 Sedem korakov za doseganje ciljev 64

7.9 Trening postavljanja ciljev in korakov za doseganje le-teh 68

7.10 Spreminjanje notranjih slik 69

8 ČETRTO SREČANJE 71

8.1. Pogovor o doživljanjih na preteklem srečanju in v času med srečanjema 71

8.2 Kreiranje pozitivnih / manj omejujočih prepričanj o svetu 72

8.3 Kreiranje pozitivnih / manj omejujočih prepričanj o sebi 73

8.4 Kreiranje pozitivnih / manj omejujočih prepričanj o zaposlovanju 74

8.5 Kaj je moj splošni smisel življenja oz. moje splošno življenjsko poslanstvo? 75

8.6 Trening postavljanja ciljev in korakov za doseganje le-teh 77

8.7 Spreminjanje notranjih slik 78

9 PETO SREČANJE 80

9.1. Pogovor o doživljanjih na preteklem srečanju in v času med srečanjema 80

9.2 Kaj je moj poklicni / zaposlitveni smisel življenja? 81

9.3 Zavzeto delovanje in akcije 83

9.4 Trening postavljanja ciljev in korakov za doseganje le-teh 85

9.5 Spreminjanje notranjih slik 86

9.6 "Čudežno vprašanje" glede zaposlitve 87

9.7 Zaključek delavnice 89

10 VIRI IN LITERATURA 92

11 NAVODILA ZA IZVEDBO 95

4

1predstavitevdelavnice 5

11 PREDSTAVITEV DELAVNICE

Naslov delavnice je, z dovoljenjem avtorice Eve Gutlinger, prevzet iz knjige Easy; Mit Leichtigkeit das Abenteuer leben gestalten.

Delavnica je koncipirana kot svetovalna delavnica, v kateri se prepletajo trije poglavitnimi pristopi, to je kombinacija:

s mehkih (samoreflektivnih) in s trdih tehnik in vajs z vseskozi prisotnima (po potrebi) kariernim in / ali zaposlitvenim svetovanjem ins osebnim svetovanjem.

Poglavitni problem strank in svetovalcev je pogosto nezmožnost za rešitev problema stranke oz. nezmožnost stranke, da postane zavestna določenih psihičnih (zavestnih, še bolj pogosto pa nezavednih) vsebin, ki ji onemogočajo, da bi naredila korak naprej. To drži tudi za svetovanje strankam na zavodu za zaposlovanje. Svetovalci – svetovalci zaposlitve, poklicni in rehabilitacijski – vsi se trudijo po najboljših močeh, da bi strankam pomagali premagati ovire, omejujoča prepričanja itd., toda uveljavljeni pristop - pogovarjanje, dajanje nasvetov, testiranje, poskusi motiviranja itd. - je, čeprav dobronameren, v določenih primerih nezadosten.

To še posebej drži v primerih dolgotrajno brezposelnih oseb.

Ko je to potrebno, je stranke moč nagovoriti tudi na drugačen, dopolnilen način. Te pristope, metode, tehnike, posredovanja lahko poimenujemo kot mehke oz. (do določene mere) umetniške tehnike. Te tehnike je moč uporabiti z namenom opogumljanja strank, da pridejo v boljši stik s samimi seboj. Boljši stik s samim seboj posamezniku pomaga pri sprejemanju odločitev in reševanju problemov.

Poudarek je na izboljševanju stika s samim seboj oz. posledičnem opolnomočenju s strani stranke same, pri čemer je svetovalec samo iniciator procesa. Preko tega procesa je stranka nato zmožna poiskati prave odgovore zase pri sebi samem.

Namen delavnice je dodatno prispevati k premiku udeležencev od statusa quo njihove situacije, dolgotrajne brezposelnosti, k njenemu (raz)reševanju. Delavnica ni namenjena učenju veščin iskanja zaposlitve, razlagi zakonitosti trga dela ipd.; temu so namenjene druge delavnice in ukrepi.

Delavnica oz. skupinska oblika svetovanja je primarno namenjena dolgotrajno brezposelnim oz. tudi težavnim strankam. Koncipirana je kot krajše delo na sebi. Delavnica je primerna tudi za druge skupine strank, ki so prijavljene na Zavodu, s poudarkom, da lažje zaposljive osebe seveda ne potrebujejo celomesečnega pristopa. Zanje bi bila primerna (glede na njihove značilnosti in potrebe) skrajšana oblika delavnice.

Tema: dopolnilni pristop k obravnavanju dolgotrajno brezposelnih oseb oz. pristopiti k dolgotrajno brezposelnim osebam na nekoliko drugačen način (od splošno uveljavljenega) z namenom spodbujanja njihovega samo reševanja situacije brezposelnosti

Namen: (samo)sprememba nekaterih stališč in prepričanj, ki jih dolgotrajno brezposelne osebe gojijo o samih sebi in o svoji situaciji brezposelnosti

6

1Cilji: udeleženci bodo:

s prišli v boljši stik s samim seboj,

s prišli v boljši stik s svojimi željami, kaj si v življenju želijo početi (v smislu službe oz. zaposlitve),

s samo izražali nekatera svoja prepričanja in stališča o svetu in o samem sebi,

s spremenili nekatera svoja prepričanja in stališča o svetu in o samem sebi,

s (do določene mere) dosegli opolnomočenje,

s trenirali postavljanje (tudi zaposlitvenih) ciljev in korakov za dosego le – teh.

Ciljna skupina: delavnica je primerna za vse brezposelne osebe, toda v prvi vrsti je namenjena:

s dolgotrajno brezposelnim in težko zaposljivim osebam, toda ne tistim, ki so psihiatrični pacienti oz. ne osebam z opaznejšimi psihološkimi težavami, ki

s imajo končano (vsaj) poklicno srednjo šolo; če so dovolj odprti, je delavnica (po dosedanjih izkušnjah) primerna tudi za osebe brez poklicne izobrazbe.

Velikost skupine: 8 – 10 oseb

Izvajalci:

s poklicni svetovalci,

s rehabilitacijski svetovalci,

s svetovalci zaposlitve za dolgotrajno brezposelne in

s svetovalci za lažje zaposljive brezposelne osebe, ki jim takšen svetovalni pristop leži oz. jim je blizu in ki so bili predhodno udeleženi (ne nujen, vseeno pa zaželeni pogoj) na (vsaj nekaterih) izmed navedenih internih izobraževanjih (delavnicah):

s komunikacija,

s metode in tehnike dela s skupino,

s svetovalni intervju,

s aktivacija svetovalnega procesa,

s motivacija,

s motivacijsko intervjuvanje.

Priporočljivo je, da zaradi naravnanosti delavnice (večinoma nedirektiven, pristop) moderatorji, ki bodo delavnico izvajali, le – te ne izvajajo na svojih matičnih uradih, ampak na uradih, kjer jih stranke ne poznajo. Z znanimi strankami po vsej verjetnosti zaradi pozicije avtoritete ne bodo uspeli vzpostaviti primerno mehkega pristopa oz. optimalno izvedbo delavnice.

Potek in trajanje:

s pisno vabilo na predstavitev delavnice; poleg standardnega vabila (iz ZP neta) potencialnim udeležencem poslati še posebno vabilo (v prilogi),

s predstavitev delavnice potencialnim udeležencem oz. motiviranje potencialnih udeležencev za vključitev v delavnico (srečanje pred začetkom delavnice); od 30 do 60 minut,

s 5 krat (lahko tudi 4 krat ali 6 krat; odvisno od dinamike v skupini); po približno 2 – 2.5 uri na srečanje; enkrat ali dvakrat na teden (celotni čas trajanja približno 1 mesec).

Dodatna aktivnost po izvedbi delavnice: vsaj eno spremljanje udeležencev oz. individualna obravnava vsakega udeleženca po zaključku delavnice.

7

1Gradiva:

s priročnik za inštruktorje.

Ključne informacije o posameznih enotah delavnice:

s pod naslovom vsake učne / delovne enote delavnice se nahaja tabela z osnovnimi informacijami

s v tabeli so navedeni naslednji elementi:s prioriteta; stopnje prioritete so označene s črkami A, B ali C:

  prioriteta A: nujno izvesti  prioriteta B: ne tako nujno izvesti  prioriteta C: ne nujno izvesti

s cilji; opis ciljev delovne enotes metode; navedba uporabljenih metods pripomočki; navedba potrebnih pripomočkovs urjevanje , zaključki; navedba načina utrjevanja oz. refleksije podanih vsebin, v primeru

vodene diskusije tudi predlog možnih vodilnih vprašanj.

Temeljna strokovna literatura:

s Amundson, N. E. (2009). Active Engagement; The being and doing of career counselling. Canada; Ergon Communications.

s Braden, G. (2011). Božanska matrika; most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja. Ljubljana; založba Cangura.

s Gutlinger, E. (2011). Easy; Mit Leichtigkeit das Abenteuer leben gestalten. Ennsthaler.

s McGraw, P.C. (2002). Življenjske strategije; kako se odločati, obnašati in živet i učinkovito. Ljubljana, Orbis.

s Matthews, A. (2000). Prisluhnite svojemu srcu; Poiščite smisel v življenju in pri delu. Ljubljana; DZS.

s Zimbardo, P.G. in Boyd, J. (2009). The time paradox : the new psychology of time that will change your life. New York; Free Press.

Druga potrebna oprema:

s Flip chart,

s barvice (po en paket z 12 barvicami na 2 udeleženca),

s beli A4 listi.

1.1 Povratne informacije udeležencev prvih dveh demo izvedb delavnice:

s delavnica je zelo dobro sprejeta;

s udeležencem je bil še posebej všeč sproščen način vodenja delavnice (zaradi katerega so se odprli in tudi bolje sprejemali vsebine, vaje itd.);

s udeleženci so v veliki oz. zadostni meri zadovoljni s konceptom, z vsebinami, uporabljenimi vajami, metodami in tehnikami – sprejeli so jih brez težav in zdijo se jim učinkovite;

s posebej so izpostavili to, da jim je bilo na delavnici omogočeno govoriti o sebi, izražati svoja mnenja in se pogovarjati med seboj ter z moderatorjem;

s na individualni ravni, na ravni doživljanja posameznikov se je udeležencem dogajalo boljše (spo)znavanje samega sebe, ozaveščanje določenih stvari pri samem sebi, prepoznavanje tega, kaj bi bilo pri sebi dobro spremeniti ter opolnomočevanje, čemur je delavnica primarno tudi namenjena, seveda tudi v povezavi z iskanjem zaposlitve.

8

2teoretičnain izkustvenaizhodišča9

22 TEORETIČNA IN IZKUSTVENA IZHODIŠČA

2.1 Štiri šole oz. pristopi h karierni in / ali k zaposlitveni orientaciji

Na področju karierne in zaposlitvene orientacije obstajajo štirje pristopi oz. konceptualni okviri.

s Prvi pristop je pristop socialne učinkovitosti (»matching«, ponudba in povpraševanje na trgu dela, socialne potrebe oz. potrebe družbe, realizem, posredovanje na delovna mesta, pristop kompetenc).

s Drugi pristop je razvojni pristop (samouresničenje posameznika, izbire posameznika, konstruktivistični pristopi, pristopi pripovedovanja zgodb).

s Tretji koceptualni okvir je pristop socialnega rekonstruktivizma (dekodiranje družbenega, kritična, reflektivna praksa, strukturalni pristopi).

s Četrti pristop je akademski pristop (statusna orientacija, ekspertni modeli, modeli, temelječi na raziskavah) (vse Sultana 2012).

Vsaka šola poudarja en vidik karierne in zaposlitvene realnosti. Šele skupaj tvorijo celoto.

Šola socialne učinkovitosti je samo ena izmed štirih šol.

Kot kaže, je najboljši pristop h kariernemu in zaposlitvenemu svetovanju pristop, ki do določene mere upošteva poglede vseh štirih šol.

Logiko šole socialne učinkovitosti dobro poznamo, saj jo v bistvu večinoma – vsaj na deklarativni ravni (praksa je bolj življenjska, saj drugače preprosto ne gre) - uporabljamo. Pri čemer je na mestu upravičena ocena, da je domet njenega vpogleda, pristopa in metode omejen. Predvsem zato, ker je v svojih konceptualnih okvirih glede na kompleksnost življenja in področja kariere ter zaposlovanja močno oz. zelo redukcionistična.

To trditev je moč podkrepiti tudi z raziskavami na področju karierne in zaposlitvene orientacije oz. odločanja posameznikov na tem področju, ki jih izvajajo v Luksemburgu: »Trg dela kot eden izmed dejavnikov, ki jih posamezniki upoštevajo pri sprejemanju svojih poklicnih odločitev, se glede na raziskave nahaja šele na četrtem mestu seznama dejavnikov (Ruppert 2010 d)«.

Delavnica je koncipirana kot dopolnilni pristop uveljavljenemu pristopu socialne učinkovitosti. In sicer iz smeri vseh preostalih treh šol: nekaj malega s področja akademskega pristopa, nekaj več s področja socialnega rekonstruktivizma in največ s področja razvojnega pristopa in konstruktivizma.

Tak - celovit - način gledanja na zaposlovanje in / ali situacijo na trgu dela enakovredno poudarja tako osebno odgovornost posameznika za lastno kariero, moč posameznika za kreacijo lastne kariere, kot tudi odgovornost širšega družbeno- politično – gospodarsko - monetarnega sistema za razvoj kariere posameznikov ter odgovornost posameznikov za sokreiranje tega širšega družbenega okolja. Obenem v obzir jemlje seveda tudi, toda z upravičeno zmanjšanim poudarkom, ponudbo in povpraševanje.

Perspektiva oz. perspektive so v življenju nas vseh zelo pomembne. Od perspektive oz. od načina gledanja in posledično doživljanja vsega, kar sestavlja naša življenja, je odvisno marsikaj: odnos do življenja, odnos do soljudi, pričakovanja, aspiracije, nivo motivacije, nivo upanja, poguma na ravni posameznika ter seveda tudi vse, kar se dogaja v družbi: odnosi, kolektivna pričakovanja, kolektivna motiviranost, duh naroda itd..

Perspektive so pomembne tako na ravni posameznikov, institucij, kot tudi širših družbenih sistemov.

10

2Te perspektive na različnih ravneh se med seboj prepletajo in vplivajo druga na drugo.

Vsekakor velja, da tudi institucije preko perspektiv, ki jih ponujajo oz. preko katerih obravnavajo svoje uporabnike, na le – te močno vplivajo.

Perspektive so lahko bodisi (bolj ali manj) parcialne, neživljenjske, omejujoče bodisi (bolj ali manj) celovite, življenjske, osvobajajoče. Celovit način gledanja na zaposlovanje in na situacijo na trgu dela oz. celovit pristop do svetovanja strankam ima in tako strankam prinaša oz. ponuja drugačno perspektivo od trenutno večinsko uveljavljene pri nas. Ne več samo perspektive ponudbe in povpraševanja, prilagajanja razmeram na trgu dela, krivda za to, da si nezaposlen, je samo in popolnoma tvoja itd.. Za razliko od preveč omejujoče, tesnobne perspektive, ponuja (do določene mere) osvobajajočo perspektivo. Osvobajajočo v smislu pripisa razlogov za širšo situacijo nezaposlenosti.

2.2 Teorija motivacije za današnji čas; kaj nas motivira v največji meri

Svet ljudi se spreminja. Spreminja se paradigma, naš pogled na svet in na nas same. Spreminjamo se tudi mi. Stari načini delovanja ljudi izgubljajo svojo moč, pojavljajo se novi načini.

Vedno bolj jasno postaja, da so stari načini samo motiviranja in motiviranja soljudi oz. prepričanja glede motivacije do določene mere preživeti. Korenček in palica model motiviranja ne dosegata več rezultatov, ki jih sta jih dosegala še do prek kratkim. To ne pomeni, da je ta model popolnoma preživet; po vsej verjetnosti je še vedno potreben, toda ne več v pretežni meri.

Raziskovalci človeške motivacije ugotavljajo, da nagrada (denar; pod predpostavko, da posameznik zasluži dovolj za normalno preživetje) in kazen oz. neugodje, povzročeno od zunaj (takšno ali drugačno) nista več tista, ki v največji meri spodbujata ljudi k aktivnostim.

2.2.1 Korenček in palica: sedem napak

s Izničita lahko notranjo motivacijo.

s Lahko zmanjšata uspešnost.

s Lahko zatreta ustvarjalnost.

s Lahko izpodrineta lepo vedenje.

s Lahko spodbujata goljufanje, bližnjice in neetično vedenje.

s Lahko vodita v odvisnost.

s Lahko spodbujata kratkoročno razmišljanje (Pink 2011, 59).

2.2.2 Presenetljiva resnica o tem, kaj nas motivira

Trije dejavniki, ki v največji meri motivirajo aktivnosti ljudi so:

s Avtonomija (ljudje delajo najbolj motivirano, če jim je omogočena zadostna mera avtonomije oz samostojnosti, glede tega, kaj bodo počeli in tudi glede tega, kako in kdaj bodo to počeli);

s Mojstrstvo (ljudje se radi urijo oz. postajajo vedno boljši v tem, kar delajo. Mojstrstvo se ravna po treh pravilih:

s mojstrstvo je način razmišljanja, kajti svoje zmožnosti morajo ljudje biti sposobni videti kot neskončno izboljšujoče in ne kot omejujoče,

s za mojstrstvo je potreben trud, pogum in namenska vaja,s mojstrstvo je nemogoče v celoti doseči, zato je hkrati mamljivo in zoprno.

11

2s Življenjski namen (ljudje delajo motivirano, če opravljajo tisto delo, ki je v skladu z njihovim

življenjskim namenom oz. če v svojem delu najdejo širši smisel, če delajo za širši cilj) (Pink 2011).

Prvi dve nogi tripoda, avtonomija in mojstrstvo, sta ključnega pomena. Toda za ustrezno ravnotežje potrebujemo tudi tretjo nogo – smisel, ki avtonomijo in mojstrstvo postavi v kontekst. Avtonomni ljudje, ki si prizadevajo za mojstrstvo, svoje delo opravljajo na visoki ravni. Toda tisti posamezniki, ki tako delujejo v smislu nekega širšega cilja, so zmožni doseči še več. Najbolj globoko motivirani ljudje, če ne omenjamo tistih, ki so najbolj produktivni in zadovoljni, svoje želje in aspiracije povezujejo z nečim, kar je večje od njih samih (prav tam).

»Življenjski smisel je ključni del nas ljudi, ki pa so ga pretekle teorije motivacije zanemarile oz. gladko spregledale. Smisel priskrbi aktivacijsko energijo za življenje« (Csikszentmihalyi, M., v Pink 2011) .

2.3 Karierno / zaposlitveno svetovanje in osebno svetovanje

»Helwig (1987) je na osnovi obsežne študije prišel do sklepa, da sta osebna motivacija in učinkovit odnos do iskanja zaposlitve vsaj tako pomembna, če ne celo bolj pomembna dejavnika pri iskanju zaposlitve kot veščine in tehnike iskanja zaposlitve« (v Liptak 2010).

»Imbimbo (1994) piše, da sta bili karierno oz. zaposlitveno svetovanje in osebno svetovanje vedno videna kot dve ločeni področji svetovalnih praks. Problem takšnega pogleda je v tem, da pogosto ignorira tudi ugotovitve dolgoletne tradicije na področju kariernega svetovanja, ki prepoznava velik pomen osebnostnih dejavnikov posameznika pri odločanju in sledenju svoji karierni poti. Verjame v to, da »mora biti svetovalec zmožen prehajati med aktivno in direktivno vlogo kariernega oz. zaposlitvenega svetovalca in spodbujevalno ter raziskovalno vlogo osebnega svetovalca«« (v Liptak 2005).

»Videnje, da sta karierno in zaposlitveno svetovanje in osebno svetovanje medsebojno neodvisna in izključujoča se, oz. da posamezniki lahko ločijo svoje osebne zadeve od tega, kar se dogaja na področju njihovih poklicnih življenj, je neutemeljeno poenostavljanje« (Liptak 2005).

Delavnica pokriva področje »osebne motivacije in odnosa do iskanja dela« in »osebnih dejavnikov«. »Peterson in Gonzales (2005) se strinjata, da osebno in karierno svetovanje ne smeta biti več ostro ločena, saj ljudje, ki pridejo h kariernemu oz. zaposlitvenemu svetovalcu pogosto potrebujejo obe vrsti svetovanja« ( Liptak 2005).

2.4 Nekatere ovire na cesti oz. zaviralci učinkovitosti svetovanja:

s opozarjanje, grožnje,

s moraliziranje, pridiganje,

s sojenje, kritiziranje, obtoževanje,

s sramotenje, zasmehovanje,

s ukazovanje, direktivnost,

s utemeljevanje, predavanje, svetovanje (Thomas Gordon, 1970, v Fuller in Tylor 2011).

2.5 Kreacija oz. kreiranje lastnega življenja

Dosedanje (znanstveno) videnje sveta, v katerem živimo, je bilo videnje, da je svet neodziven sistem, na katerega ljudje nimamo nobenega vpliva. To je videnje opazovalca. Novejše (znanstveno) videnje je diametralno nasprotno od tega. Moč ga je poimenovati kot videnja udeleženca.

12

2McTaggartova v knjigi Polje; Po sledeh nevidnih sil v vesolju navaja, »da je glavna predpostavka, ki so jo najprej preko enačb kvantne fizike ter nato preko eksperimentov poglabljali nekateri raziskovalci v zadnjih nekaj desetletjih, da je sama osnova našega vesolja valujoče morje energije, eno samo ogromno kvantno polje (McTaggart 2004)«.

Kvantni fiziki so ugotovili, da »kvantnih polj v kvantnem svetu ne povezujejo sile, temveč izmenjava energije, ki se nenehno porazdeljuje v dinamičnem vzorcu (prav tam)«.

Del tega polja s(m)o tudi živa bitja. Tudi ljudje: »na naši najbolj temeljni ravni smo živa bitja, vključno z ljudmi, skupki kvantne energije, ki nenehno izmenjuje informacije s tem neizčrpnim morjem energije (prav tam).

»Obstoj polja ničte točke implicira, da je vsa snov v vesolju medsebojno povezana z valovi, ki se širijo skozi čas in prostor in se lahko širijo v neskončnost, povezujoč posamezne dele vesolja z vsemi ostalimi deli (prav tam, 57).« »Če to drži, potem je vse povezano z vsem ostalim, kot nekakšna nevidna mreža (prav tam, 25)«.

Če smo preko polja ničte točke res povezani z vsem in je ves univerzum nedeljiva energetska celota, potem je na mestu sklep, da se stvarstvo odziva na nas – na naše misli, občutenja, delovanja, mi pa se odzivamo na to celoto in imamo dostop do nje oz. njenih posameznih delov, dogodkov itn.. Ti dve dogajanji sta po vsej verjetnosti nerazločljivo prepleteni.

Model vesolja, ki ga v zadnjem času orisujejo raziskovalci, je »model vesolja, ki je do določene mere pod našo upravo. Naše želje in namere ustvarjajo našo resničnost (McTaggart 2004, 208).« »Mislimo, torej vplivamo« (prav tam, 289).

Gregg Braden je to »ogromno kvantno polje« poimenoval Božanska matrika; »kvantna teorija in starodavna besedila implicirajo, da na nevidnih ravneh ustvarjamo načrte za odnose, kariere, uspehe in neuspehe v vidnem svetu. S te perspektive božanska matrika deluje kot ogromen kozmični zaslon, ki nam omogoča videti nefizično energijo naših čustev in prepričanj (našo jezo, naše sovraštvo in naš bes ter tudi našo ljubezen, sočutje in razumevanje), ki se projicirajo v fizičnem mediju življenja (Braden 2010, str. 14)«.

Načrte ustvarjamo tudi za »kariere, uspehe in neuspehe«.

Kozmos se odziva na človekove akcije, dejanja, misli, občutke, čustva, zavedno in nezavedno, racionalno in iracionalno.

Tako na neomejujoče misli, čustva, zavedno in nezavedno, kot tudi na omejujoče misli, čustva, zavedno in nezavedno.

To pa seveda ne pomeni, da je vsak posameznik kriv za vse okoliščine v svojem življenju.

Ljudje kulturno - družbeni svet, v katerem živimo in do določene mere posledično tudi osebne okoliščine vsakega posameznika so-kreiramo. Poudarek je na so – kreiranju.

Med drugim ima pri kreiranju življenja posameznika precej zraven tudi širši družbeni okvir, politika, gospodarstvo, itd.. Ideologizacija popolne odgovornosti posameznika zase je potencialno zelo nevarna reč. Nevarna v smislu, če posamezniku v življenju (ekonomsko in tudi drugače) ne uspe, je za to v polni meri odgovoren sam, družba, država, politika, lastniki kapitala in drugi sokreatorji družbene realnosti pa pri tem nimajo (popolnoma) nič.

13

2Kar seveda ni res; posameznik ne živi in ne deluje in ne more živeti in delovati neodvisno od širših družbeno kulturnih razmer.

2.5.1 Kaj to pomeni v praksi?

2.5.1.1 SinhronicitetaKot podkrepitev za to, da si do določene mere ljudje sami kreiramo svojo realnost, je moč navesti fenomen sinhronicitete C. G. Junga.

O pojavu, ki ga je kasneje poimenoval sinhroniciteta, je Jung pričel razmišljati na podlagi izkušenj oz. poročanja pacientov, s katerimi je delal, na podlagi poročanja o takšnih izkušnjah s strani objektivnih ljudi (znanstveniki, filozofi itn.), na podlagi lastnih doživetij ter na podlagi proučevanja klasične kitajske filozofije (Jung 1995, 185): »Kot psihiater in psihoterapevt sem se z omenjenim fenomenom pogosto srečeval in se lahko prepričal, kako pomembni so za notranje izkustvo človeka; svoje izkušnje s sinhronicitetnimi pojavi sem zbiral iz desetletja v desetletje« (prav tam). Ugotavlja, »da gre pri tem večinoma za stvari, o katerih se na glas ne govori, da se ne bi izpostavljali nepremišljenemu posmehu. Vedno znova je bil začuden nad tem, koliko ljudi ima izkušnje te vrste in kako skrbno so skrivali to nepojasnjivost« (prav tam).

»Sinhroniciteto je označil kot načelo akavzalnega oz. nevzročnega povezovanja« (Jung 1995, 187, op. 1). Pojem se nanaša na smiselno povezovanje oz. sovpadanje med seboj navidez nepovezanima psihičnim stanjem, pojavom na eni ter sočasnim objektivnim pojavom, pojavi, na drugi strani. »Sinhroniciteta tako najprej pomeni istočasnost določenega psihičnega stanja z enim ali več zunanjimi dogodki, ki se pojavljajo kot smiselne paralele trenutno subjektivnemu stanju – včasih pa tudi obratno« (Jung, 1995, 297).

V sklopu sinhronicitetnih dogajanj pomembno mesto zavzemajo emocije; »pri pojavljanju sinhronicitetnih fenomenov ne smemo zaobiti še enega pomembnega faktorja – emocij. Empirično je moč potrditi, da je pojavljanje raznih sinhronicitetnih fenomenov povezano z arhetipskimi dogajanji, kot so npr. krize, bolezni, pojav psihoze, in še posebej smrt. Poznano je, da posameznik v arhetipskih situacijah reagira močno afektivno, zaradi česar se upravičeno postavlja vprašanje ali emocije, če že ne drugega, ne pomagajo pri nastajanju sinhronicitetnih fenomenov« (Jerotić 1990, 55).

Braden to Jungovo ugotovitev dodatno podkrepljuje: »Naše najstarejše in najdragocenejše tradicije modrosti nas opominjajo, da pravzaprav obstaja jezik, ki nagovarja božansko matriko – jezik, ki nima besed in ne vsebuje običajnih komunikacijskih znakov, ki jih naredimo s svojimi rokami in telesom. Ta jezik ima tako preprosto obliko, da ga znamo že vsi »tekoče govoriti«. Pravzaprav ga uporabljamo vsak dan svojega življenja, saj je to jezik človekovega čustva« (Braden 2010, 16).

Zavedanje svojih prepričanj, misli, čustev, predsodkov, sodb, racionalnih in iracionalnih vsebin je zato zelo pomembno. Delavnica udeležencem do določene mere pomaga pri ozaveščanju teh vsebin. Obenem pa jim preko določenih metod in posredovanj pomaga pri preseganju določenih vsebin, ki jim onemogočajo, da bi se premaknili z mesta.

2.5.1.2 Samouresničujoča se prerokba in miselna naravnanost

Fenomena samouresničujoče se prerokbe in miselne naravnanosti sta v psihologiji poznana že kar nekaj časa. Ljudem se v življenju lastne prerokbe in miselne naravnanosti pogosto uresničijo. Tako kar se tiče njih samih in njihovih življenjskih okoliščin kot tudi kar se tiče soljudi: »…gre za to, da naša predstava o drugem človeku vpliva na naše obnašanje do njega. Drugi se seveda na to ponavadi odzove

14

2na način, ki potrjuje našo prestavo o njem. In znajdemo se v začaranem krogu« (Internetni vir I).

S svojimi prepričanji, stališči, čustvi itd., vplivamo nase in na svoje življenjske okoliščine, vplivamo pa tudi na druge in na njihove življenjske okoliščine. Sovplivamo in sokreiramo.

»Naravnanost ne vpliva le na to, kako vidimo druge ljudi, temveč utegne druge ljudi celo poboljšati ali poslabšati. V študiji več kot sto otrok so merili, koliko pričakovanja drugih o sposobnostih kakega otroka vplivajo na le – tega. Med otroci, o katerih so njihove matere menile, da so podpovprečni in da bodo takšni tudi ostali, jih le 7.7 odstotka v starosti od desetih do enajstih let ni imelo čustvenih motenj. Med tistimi pa, ki so jih matere ocenile kot nadpovprečne, teh težav ni imelo 46,2 odstotka. Teh razlik ni bilo mogoče pripisati drugim dejavnikom, na primer izobrazbi staršev, njihovi zaposlitvi, starosti, vrsti poroda ali velikosti družine, kar kaže, da gre za resnično neposreden vpliv naravnanosti« (Russel 1990, 165).

Podobno lahko na šolski uspeh otrok vpliva učiteljevo mnenje o njegovih zmožnostih. Če otroke z enakimi sposobnostmi razdelimo na dve skupini, učiteljem pa rečemo, da ima ena skupina višji inteligenčni količnik in da lahko od njih pričakujemo imeniten uspeh, druga skupina pa je v tem pogledu šibka, bo prva skupina uspevala precej bolje kot druga. Ta efekt, ki mu pravijo tudi Pigmalionov efekt, so potrdile številne raziskave, ne le v šolah, temveč tudi v službah, psihiatriji, medicini, politiki, družbenih odnosih in v drugih okoljih (prav tam).

Ali z drugimi besedami; motivacija je interpersonalni fenomen. Kar pomeni, da preko tega, kakšen odnos vzpostavimo s stranko oz. kako jo vidimo, do določene mere vplivamo nanjo.

Pri čemer je potrebno poudariti, da fenomena samouresničujoče se prerokbe in naravnanosti vsekakor nista samo fenomena površinskega pričakovanja in vedenja. In da nista samo fenomena misli oz. da za učinkovanje teh dveh procesov v realnosti niso zaslužne samo misli. Konotacija je miselna zato, ker se psihologija zaradi svoje tradicije je in se še vedno v največji meri ukvarja s kognicijo. Pri čemer neupravičeno zanemarja nekognitivni vidik človeka. Zelo veliko vlogo pri teh dveh fenomenih igrajo čustva; po vsej verjetnosti še večjo od kognicij.

Predpostavke + bazična prepričanja + pričakovanja + emocije + vedenje + … = kreirana izkušnja (v) realnosti oz. samouresničujoča se prerokba.

Bodisi:

s nikoli nisem bil dober v matematiki in nikoli ne bom;

s umrl bom v starosti 80 let, tako kot moj stari oče;

s za preživetje je treba trdo delati;

s če bom šefu povedal, kar mu gre, me bodo odpustili;

s itd..

Ali pa:

s do 28 leta bom zaslužil svoj prvi milijon evrov;

s za vse (vseeno) niso krivi moški;

s moje družinsko življenje je tako harmonično, da je že osladno ;

s itd...

15

2 2.6 Ambivalenca

Ljudje želimo razrešiti neželeno situacijo oz. problem, v kateri se nahajamo, pri čemer pa ima veliko posameznikov težave z antagonističnostjo motivacije. Radi bi naredili spremembo, toda pri tem nas ovirajo slabe izkušnje iz preteklosti, omejujoča prepričanja, odpori, z eno besedo, takšne ali drugačne blokade.

Motiviranje stranke, partnerja itd., na način, na katerega smo mi vsi navajeni to početi, ne deluje. Nihče ne more sogovorniku v naročje »naložiti« zvrhano mero motivacije za razreševanje oz. udejanjanje česarkoli v njegovem življenju.

Vsak posameznik mora lastno ambivalenco do svojih motivacijskih ciljev razrešiti sam.

Vsak posameznik poseduje lastne vire za to razreševanje. Obilico lastnih virov. Priti mora do lastnih rešitev. Bolj ali manj sam. Vsakdo je unikaten posameznik; kaj je najboljše zanj ve vsakdo najbolje sam.

Svetovalci strankam pri tem lahko samo pomagamo.

Ambivalenca:

s je v redu in naravna, je nekaj povsem običajnega;

s zaradi ambivalence raziskujemo možnosti;

s svetovalec dela z ambivalenco (Fuller in Tylor 2011).

Dilema radost – bolečina To je najpogostejša vrsta dileme v naših življenjih, ko govorimo o odločanju.

Če izbereš eno pot (sprememba), boš izgubil nekaj pomembnega, toda pridobil nekaj, kar potrebuješ. Na drugi strani pa, če se odločiš za drugo pot (status quo), boš obdržal tisto, kar ceniš, toda izgubil boš tisto, kar potrebuješ. Gre za dvojno zagato. Karkoli narediš, vedno nekaj izgubiš in nekaj pridobiš .

Posamezniki, ki se nahajajo sredi takšne dileme, se običajno premikajo med dvema za in dvema proti - v svojih mislih - v večnem krogu in niso zmožni sprejeti odločitve. Na ta način ostajajo ujeti v vedenju, ki je trenutna navada. Takšne dileme vodijo do zamrznjenega vedenja.

Štirje glasovi:

s najbolje, da ostaneš tam, kjer si;

s najbolje, da nekaj spremeniš;

s ostani tam, kjer si in izgubljaj še naprej;

s spremeni se in izgubi! (Fuller in Tylor 2011).

Zelo povedna je etimološka razlaga besede odločitev; v prvi vrsti gre pri vsaki odločitvi za od – ločitev, za ločitev od starega, poznanega, udobnega, za ločitev od tistega v trenutni situaciji, kar mi nekaj (takšnega ali drugačnega) prinaša.

2.7 Strategije odločanja

Strategijo odločanja in reševanja problemov je moč razdeliti na dva pristopa:a) kognitivne metode odločanja, npr. metoda plusi in minusi, b) intuitivno odločanje.

16

2Za mnoge posameznike je odločanje več kot zgolj razmislek o različnih faktorjih; seže do njihove duše in je zelo intuitivno. Dober občutek glede odločitve je lahko ključen faktor v procesu odločanja.

Vedno bolj jasno je, da odločanje poteka tako na iracionalni kot na racionalni ravni; odločanje je vedno celostno. Ljudje se nikoli ne odločamo samo racionalno (kot trdijo nekatere starejše teorije), vedno je v odločitev vpleten tudi (del) iracionalnega, npr. intuicija, občutki ipd., pri čemer ima vsakdo lahko povsem svoj pogled na to, kaj je racionalna in primerna odločitev. Tisto, kar potrebujemo sedaj, je ravnotežje. Danes se vse spreminja tako hitro, da se ni modro zanašati na stare formule, utečene prakse in omejene modele, ko se odločamo glede tega, kaj storiti. Potrebno je poiskati ravnotežje med vedno se odločati v skladu z znanstvenimi metodami ter med vedno se odločati po instinktu. To, da nam popolnoma zavlada intuicija, v primerjavi s tem, da nam je popolnoma vladala logika, ni napredek (vse Amundson 2009).

Odločanje je proces in tistemu, ki se odloča, ni potrebno imeti vedno vsega razdelanega, da se lahko premakne naprej.

2.8 Jajce biti oz. ravni zavesti

�

s spodnja tretjina jajca biti predstavlja podzavest,

s srednja tretjina jajca biti predstavlja zavest, zavestno,

s zgornja tretjina jajca biti predstavlja nadzavest oz. nadjaz oz. višji jaz,

s meje med temi tremi deli osebnosti oz. uma so prehodne,

s meje med jajcem biti (posameznikom) in okoljem je prehodna,

s tako podzavest kot nadzavest sta v veliki meri nezavedni,

s tudi vseh vsebin zavesti nimamo ves čas v aktivni zavesti (Parfitt 1997).

Nadzavest oz. višji jaz je »prostor navdiha, področje kreativnosti in velike lepote ter plemenitih idej« (Meadows 2003, 79 - 80). V nadzavesti se nahajajo tudi rešitve, viri za razreševanje problemov, ljubezen itd..

Nadzavedne vsebine so zavesti dosegljive preko meditacije, glasbe, (terapevtskih) pogovorov, občutkov itd. ter preko določenih tehnik in metod, ki jih je pogojno moč označiti s terminom umetniške tehnike. Vsi ti načini vzpostavijo most med nezavednim in zavednim.

�

podzavest

�

zavest�

nadzavest�

aktivna zavest�

17

2 2.8.1 Delovanje nezavednega oz. dinamično samoocenjevanje in razreševanje problemov

Projekcijske oz. projektivne tehnike in metode so zelo dobrodošle pri delu na samem sebi in pri delu s strankami.

Poglavitni razlog za njihovo uporabnost in koristnost je v tem, da se ljudje marsičesa, kar zadeva nas same, naš odnos do samih sebe, odnos do sveta in ljudi okoli nas, preprosto ne zavedamo. Marsičesa se ne zavedamo iz več razlogov:

s sami sebe ne vidimo od zunaj, ampak se gledamo od znotraj, zaradi česar naš pogled na samega sebe lahko vsebuje precej slepih peg,

s iz takšnih ali drugačnih razlogov se določenih stvari preprosto ne želimo zavedati (bolečina, obrambni mehanizmi itd.),

s itd..

Drugi razlog za njihovo uporabnost in koristnost, ki je tesno povezan s prvim, je ta, da ljudje običajno uvide, spoznanja, razjasnitve itd., ki jih o samem sebi spoznamo sami oz. do katerih se dokopljemo sami, sprejmemo in upoštevamo.

Za razliko od uvidov in spoznanj, na katere nas poskušajo opozoriti soljudje in življenje. Na informacije o nas samih iz zunanjega sveta se običajno odzovemo z odporom in trmo oz. jih ne sprejmemo ravno z odprtimi rokami.

»Komunikacija s samim seboj in razreševanje problemov se lahko zgodita tudi na napol nezavednem nivoju, pri čemer ustvarjalni proces služi kot močna pogonska sila. Sproščena ustvarjalna energija običajno služi kot koristen vir za reševanje svetovalnih problemov – bodisi direktno bodisi indirektno. Na primer.:

s risanje,

s pesnjenje,

s pisanje in pripovedovanje zgodb,

s uporaba metafor

s uporaba telesa ipd..« (Amundson 2009).

Omenjeni procesi se na začetku do določene mere dogajajo izven aktivne zavesti. Sčasoma pa posameznik postane v polni meri zavesten njihovih rezultatov. Mogoče je reči, da preko teh metod in tehnik posameznik v svoj nezavedni um naloži določen program. Ta program se potem predeluje in slej ko prej se rezultati tega programa pojavijo v njegovi aktivni zavesti.

Preko določenih samoprojekcijskih tehnik in metod posameznik lahko:

s poda določene odgovore samemu sebi o samem sebi. Poglobljena interpretacija s strani strokovne osebe pri njih ni potrebna. Seveda se lahko na kratko pogovori o izdelku s stranko, toda poglavitni namen teh metod in tehnik je raziskovanje samega sebe oz. samoozaveščanje. So precej učinkovite; če do uvida in razrešitve problema ne pride takoj, pride do njega v določenem času in / ali lahko razreši (določene) probleme oz. situacije, v katerih so se znašli. Preko teh metod in tehnik posameznik naloži določen program v svoj prizavestni, nezavedni um, ki se slej ko prej sprocesira in rezultati tega procesiranja slej kot prej pridejo do zavesti.

Slabe plati uporabe teh tehnik:

s vsi posamezniki teh aktivnosti ne počnejo radi,

s veliko jih je obremenjenih z estetskim izgledom končnega izdelka,

s svetovalec jih mora ponuditi na ustrezen način,

s itd..

18

2Dobre plati uporabe projekcijskih tehnik:

s večja dinamika svetovalnega procesa,

s zanimivo za svetovalca, predvsem pa za svetovanca,

s manj naporno za svetovalca (stranke ne prepričuje v nekaj),

s svetovanec pride v stik s samim seboj,

s itd..

2.8.2 Risanje

Risanje je zelo močna in uporabna samoprojekcijska tehnika. Risanje imamo vsi ljudje v krvi, ne glede na to ali se z risanjem ukvarjamo ali ne.

Verbalni jezik sicer je značilno človeški, toda ljudje smo mnogo več kot samo lingvistična bitja. Slika pove več kot tisoč besed; ko rišemo, rišemo tudi vsebine, ki jih težko ubesedimo. Ko rišemo, smo v večjem / tesnejšem stiku s samim seboj, tudi z nezavednimi deli nas samih, kot takrat, ko (samo) govorimo.

2.8.2.1 Splošna navodila za aplikacijo risanja v svetovalni proces:

Stranki na kratko razložimo, zakaj risanje, npr.: »Z risanjem boste samemu sebi dali določene odgovore na določena vprašanja«, v nadaljevanju pa:

a) jo povprašamo ali bo risanje v redu.

Poudarimo, da ni potrebno, biti obremenjen z estetsko vrednostjo risbe.

b) Pred samim risanjem jo poprosimo, naj najprej 3 – 5 minut samo čečka po praznem papirju (na ta način preklopi od racionalnega na ustvarjalni način delovanja, obenem se pa posledično sprosti). Povprašamo jo o občutkih in čustvih, ki so jo prevevali med čečkanjem in ali je njeno počutje sedaj kaj drugačno od predhodnega, ter kako je drugačno.

c) Na kratko podamo navodila za dotično risanje.

d) Povratnih informacij oz. interpretacij ni potrebno podajati, to ni namen metode; pomembno je samo, da se s stranko na kratko pogovorimo o narisanem oz. da jo vzpodbudimo, da risbo na kratko razloži sama sebi.

e) Na kratko stranko povprašamo o občutkih / čustvih, ki so jo prevevali med risanjem in ki jo prevevajo ob narisanem. Po končanem risanju stranko na kratko povprašamo o narisanem, poprosimo, naj nam na razloži, kaj je narisala in zakaj je to narisala tako, kot je oz. zakaj meni, da je narisala, kar je narisala na način, na kakršnega je narisala. V smislu razjasnjevanja povedanega le – to parafraziramo, če je to potrebno. Če opazimo kaj, kar izstopa, pa stranka tega ni ubesedila, to prijazno in mirno omenimo, najboljše v vprašalni obliki, npr.: »Opazil sem, da … kaj menite vi o tem?«

f) Če nam (iz tega ali onega razloga) ni do tega, da bi se s stranko pogovarjali o risbi, se ni potrebno pogovarjati o njej.

g) Pri aplikaciji risanja v skupini je odločitev za predstavitev narisanega drugim udeležencem popolnoma prostovoljna, možno pa je seveda tudi to, da se moderator odloči, da udeležencev sploh ne bo pozval k javnemu predstavljanju narisanega.

2.9 Pozitivna čustva : negativna čustva na delavnici

Vse v delavnici uporabljene samoreflektivne vaje, metode, intervence (risanje, vodena vizualizacija itd.), so koncipirane tako, da posameznik, ki jih izvaja, ne pade v negativna občutja ali kaj podobnega. V največji meri komunicira s svojim nadjazom (kjer se nahajajo ustvarjalnost, rešitve problemov, viri za razreševanje težav in zagat). Tu domujejo samo tako imenovana pozitivna čustva in občutja.

19

2Vsaka izmed teh vaj, metod, posredovanj sodi v eno od naslednjih dveh kategorij:

a) neposredna komunikacija z nadjazom (npr. vaja risanja smisla življenja),

b) najprej komunikacija z jazom (problem, zagata itd.) čemur sledi komunikacija (razreševanje dotičnega problema / zagate itd.) z nadjazom (npr. vaja vodena vizualizacija, vaja risanje problema in razrešitve problema).

Tudi pri vajah in metodah, ki na začetku do določene mere nagovorijo tako imenovana negativna čustva in občutja (npr. ko se odločiš za en problem iz svojega življenja, ki bi ga rad razrešil, se z usmeritvijo pozornosti na ta problem samodejno pojavijo tudi negativne emocije, ki ta problem spremljajo; občutenje je vedno prisotno), se v drugi fazi vaje le – ta umaknejo oz. se lahko celo transformirajo v pozitivna čustva in občutenja.

Pridobljene izkušnje z aplikacijo vaj in metod, uporabljenih v priročniku, kažejo na to, da udeleženci med delavnico in / ali med izvajanjem vaj in metod ne doživljajo negativne nastrojenosti, negativnih čustvenih izpadov ali česa podobnega. Ravno nasprotno; doživljajo občutenja miru, umirjenosti, radosti, igrivosti, svobode itd..

2.10 Pripovedovanje zgodb

Ljudje smo bazično zgodbarski. Pripovedovanje in poslušanje zgodb je v naši krvi.

Vsi od nas imamo potrebo, da se našo zgodbo sliši. Šele, ko nek dogodek iz svojega življenja ali svojo življenjsko zgodbo povemo sočloveku, se ta izkušnja dokončno vkomponira v nas; dokler ne povemo drugemu, izkušeno na nek način ni trdno oz. še ne čisto resnično.

Preko pripovedovanja zgodb tudi ozaveščamo vzorce ipd., po katerih delujemo. Pogosto na podlagi pripovedovanja zgod iz svojega življenja pripovedovalec doživi aha trenutek; šele, ko pripoveduje, se lahko zave, npr., kaj počne, kako deluje, na kašen način pravzaprav funkcionira, kakšne so nekatere njegove predpostavke, ki vplivajo na njegovo življenje ipd.. Ta efekt bi se dalo poimenovati kot efekt »ko povem, se zavem«.

Ljudje znanja, vedenja in informacije, ki so vkodirana v zgodbe prenašamo in osvajamo sorazmerno lahko.

Preko zgodb (lahko) tudi navdihujemo druge, jih opogumljamo ali razbremenjujemo.

Gre torej za pripovedovanje in aktivno poslušanje svojih življenjskih zgodb oz. zgodb iz svojega življenja:

s stranka svetovalcem, če svetovalec stranko aktivno posluša, stranka na ta način dobi tudi potrditev, da je vredna, da je nekomu mar zanjo ipd.;

s svetovalcev strankam »Če svetovalec s svetovancem deli svoje življenjske in poklicne izkušnje, je to zelo v redu« (Ruppert 2010a). Podelitev življenjskih in delovnih izkušenj svetovalca s svetovancem ni prepovedano, ampak je celo zelo dobrodošlo. V ozadju tega akta se skriva močan človeški oz. intermotivacijski naboj, ki lahko precej pripomore k svetovančevemu uspešnejšemu spoprijemanju z odločitvami, ki so pred njim. V generičnem smislu. Verjetnost, da se bo svetovanec odločal oz. postopal tako, kot se je odločal oz. postopal svetovalec, je majhna. Vsakdo med nami je unikaten oz. edinstven. Vsakdo odločitve v končni fazi sprejema po sebi, nam pa je pri tem lahko v precejšnjo pomoč prenos izkušenj, motivacije, poguma itd. preko podelitve izkušenj.

20

2 2.11 Spraševanje in diskutiranje

Ljudje smo odnosna bitja. Zaradi tega potrebujemo dialoško orientirano komunikacijo.

»Možgani funkcionirajo na način, da ko jim je zastavljeno vprašanje, avtomatično in aktivno pričnejo iskati odgovor nanj« (Gutlinger 2011).

Z vodenim pogovorom svetovancu (med drugim) pomagamo tudi, da samemu sebi ozavesti določene vsebine (prepričanja, rešitve problemov itd.). Ko povem, se zavem. Obenem tudi na ta način delujemo svetovalno in spodbujamo udeležence, da diskutirajo in izmenjavajo mnenja ter izkušnje tudi med seboj.

2.12 Čustva

Čustva so sestavni del človeka. Niso manj pomembna od razuma.

»Novejše raziskave, tudi na področju biologije oz. fiziologije poudarjajo pomembnost sodelovanja in medsebojne soodvisnosti med razumom in čustvom. Kot pravi Daniel Goleman v Čustveni inteligenci: »Ideal stare paradigme je bil razum, osvobojen vpliva čustev. Nova paradigma nas sili, da uskladimo glavo in srce«« (Wilks 2009).

Čustva so potrebna oz. opravljajo določene funkcije, zaradi česar jih je potrebno upoštevati tudi pri svetovalnem delu.

V novejšem času je razmerje med čustvi in razumom osvetlila raziskava dveh možganskih področij: amigdale in neokorteksa. V razvojnem smislu je starejša amigdala, ki jo imenujejo tudi čustveni možgani, in je odgovorna za vse naše impulzivne reakcije. Tudi za tiste, ki nam lahko rešijo življenje.

Neokorteks (možganska skorja), ki ga imenujejo tudi racionalni možgani, se je razvil kasneje v evoluciji človeka. Med drugim nam omogoča, da razmišljamo o čustvih, ki jih občutimo. To pa je že sposobnost, ki vodi h globljemu razumevanju lastnega duševnega doživljanja, njegove interpretacije in izražanja. Prav zaradi neokorteksa se lahko spustimo v logiko čustev ter se iz njih učimo.

Če amigdala deluje brez neokorteksa, lahko izgubimo nadzor nad seboj in delujemo neobvladano. To so stanja besa in drugih močnih čustev, ki človeka vodijo v povsem nerazumna dejanja, kot je na primer uboj. Če pa neokorteks deluje brez amigdale, postane življenje pusto in brezbarvno. Nekemu mladeniču so iz zdravstvenih razlogov odstranili amigdalo. Posledica je bila ta, da je povsem izgubil sposobnost prepoznavanja občutkov, tako svojih kot tudi občutkov drugih ljudi. To stanje imenujemo čustvena slepota. Brez amigdale ni solz, ni veselja, ni blaženosti …

Če v malo sodobnejšem jeziku opišemo povezanost omenjenih možganskih delov, potem se glasi takole. Čustveni možgani (amigdala) zaznajo in si zapomnijo praktično vse čustvene vtise, neokorteks pa na podlagi teh informacij podatke obdela. Pri tem upošteva vse čustvene izkušnje, ki so osnova za predvidevanje in odločanje npr. kaj se bo zgodilo, če delujemo na nek določen način ali pa, kakšne posledice bo imelo neko dejanje za nas in za druge. Vidimo torej, da so informacije, ki jih dobimo iz čustev, osnova razumskega delovanja in da je povezanost obeh delov nujna.

Gledano fiziološko povezava čustev in razuma obstaja in deluje. Drugo vprašanje pa je, kako ravnamo s svojimi čustvenimi in miselnimi procesi v psihološkem smislu, torej kako se v vsakdanjem življenju znajdemo med 'sporočili' čustev in razuma. To je približno tako, kot če bi imeli na voljo samo dva TV kanala in bi oddajala včasih enotna sporočila, spet drugič pa povsem nasprotna. Komu verjeti? V praksi je videti tako, da včasih sledimo čustvom z upanjem, da nas bodo pripeljala do želenega cilja. Drugič prepustimo vajeti razumu. Skozi oboje pa iščemo neko trajno zadovoljstvo, izpolnitev in srečo. Ali nam

21

2uspeva? Večina pokazateljev kaže, da ne najbolje. Način delovanja, ki ga krajše lahko poimenujemo 'ali – ali' (ali razum ali čustva), se največkrat ne obnese. Če se odločamo predvsem za eno, zatremo drugo.

Spoznanje, da je potrebno v življenju vzpostaviti drugačen odnos med čustvi in razumom, je že prišlo v zavest velikemu številu ljudi. Gre za sodelovanje in ne za prevlado enega ali drugega. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, na kakšen način to storiti. Kako vzpostaviti v sebi tako stabilnost, ki bo odsevala resnico čustev in razuma na način dopolnjevanja? Kako te dve povsem različni logiki povezati in se dvigniti v višjo kvaliteto notranjega in zunanjega življenja? Saj prav za to gre. Nočemo več cepetati na mestu ali se vrteti v krogu. Želimo naprej. In ta naprej pomeni, da želimo bolj bogate in izpolnjujoče odnose, da želimo sebe izražati iskreno, si ustvariti samopodobo, ki bo ustreznejša našemu pravemu jazu, živeti v skladu s svojimi prepoznanji in vrednotami, se učiti globlje ljubezni, premagati strah pred lastnimi čustvi in čustvi drugih ljudi, živeti tisto svobodo, v kateri se ne bojimo prevzeti odgovornosti zase in še mnogo drugega.

S tem pa smo odprli neko novo polje učenja. Saj ne, da bi bilo čustvovanje nekaj novega za nas, toda načini soočanja z lastnim čustvenim življenjem, razbiranje pomena čustev in prepoznavanje globljih sporočil, ki jih prinašajo, so za večino ljudi novi in še nepoznani. Naposled le imamo možnost, da se učimo čustvene abecede in opismenjevanja. Učiti se iz čustev pomeni razumsko odkrivati, zakaj čutimo tako kot čutimo, torej spoznati sprožilce in motive čustvenih odzivov.

Imajo pa čustva in čustveni vzorci 'veliko časa', saj vztrajajo tako dolgo, dokler ne dojamemo sporočila. To je lahko jutri, pojutrišnjem ali nikoli. Odvisno od naše odločitve in globine hrepenenja po spremembi in rasti. Saj je namen procesa sodelovanja med čutenjem in razmišljanjem v tem, da se spreminja naš odnos do stvari, dogodkov, ljudi, vzorcev, prepričanj … in da se širi zavedanje. Le v resnični simbiozi med čustvi in razumom se odpira področje globljega zavedanja, v katerem smo sposobni razumeti tiste razsežnosti življenja in sebe, ki bi nam sicer ostale skrite. Ko se pravilno povežeta inteligenca razuma in čustev, se odpre pot mogočnemu vedenju, ki nadgradi in osmisli dogajanje v človekovi psihi in življenju nasploh. To je inteligenca srca, ki jo nekateri imenujejo tudi duhovna inteligenca. Tudi zaradi tega je poznavanje namena in dinamike čustev, njihovo obvladovanje ter razvoj čustvene inteligence nasploh pomemben del samorazvoja vsakega človeka (vse Renata Bokan 2012, internetni vir II). Emotivni vidik je (tudi) v procesih odločanja izjemno pomemben dejavnik. Precej bolj, kot smo mu bili pripravljeni priznati še do pred kratkim. Zgolj racionalistični modeli o odločanju se poslavljajo, ker niso odraz realnega stanja tega, kaj vse ljudje smo. V naših življenjih zelo pomemben – do določene mere še vedno skrivnosten – del igrajo čustva, občutki, intuicija itd..

2.12.1 Čustva in zaposlovanje

»Teoretiki in do določene mere tudi praktiki kariernega / zaposlitvenega svetovanja pogosto iz svojih generalizacij izpustijo emotivni del odločanja, kar je gromozanska redukcionistična napaka« (Ruppert 2010b).

»V svetovalnem procesu je potrebno upoštevati, da med emocijami in kognicijo obstaja intenzivna korespondenca. Svetovalci moramo v odnosu do svetovancev »uporabljati« tako imenovano kognitivno empatijo; kognitivno empatijo je po vsej verjetnosti moč označiti za ključno kompetenco za svetovalce« (Ruppert 2010c).

2.12.2 Naslavljanje čustev

Čustva so tudi bistveni, konstituirajoči del motivacije. V bistvu je med čustvi in motivacijo težko potegniti ločnico Kot taka je zelo pomemben gibalec ali zaviralec vedenj(a). V prvi vrsti se vsi v .precejšnji meri odločamo na podlagi emocij, tako prijetnih (radost, prijetno vznemirjenje, pričakovanje,

22

2veselje, optimizem itd.) kot neprijetnih (strah, negotovost, slabe pretekel izkušnje, nezaupanje itd.).

V svetovalnem delu čustva svetovalcev premalo naslavljamo. V Sloveniji vsekakor. Ni se moč izogniti vtisu, da pri svojem delu s strankami običajno nagovarjamo (samo) njihov kognitivni vidik. Zato, ker smo žrtve stare paradigme, »…v kateri se čustva pogosto omalovažuje, da so vredna manj kot mišljenje« (Wilks 2009).

Z naslavljanjem oz. spraševanjem udeležencev o njihovem emotivnem doživljanju jih na nek način priznamo, prepoznamo kot celovite osebe, oz. jim dovolimo doživljanje čustev (tudi tako imenovanih negativnih). S tem jim (med drugim) sporočamo tudi, da jih vrednotimo pozitivno. Obenem pa jim na ta način pomagamo delati s čustvi.

Ko posameznik v polni meri ozavesti, katero čustvo trenutno doživlja in zakaj (čustva so prinašalci sporočil) ga doživlja, ga nato lažje sprejme (tudi s pomočjo podporne klime), v trenutku, ko pa ga (in sporočilo, ki ga nosi) sprejme, pa le – ta izgubi na svoji intenziteti (intenzivnost čustva pade vsaj za polovico). Posledično je (še posebej v primerih doživljanja intenzivnih, tako imenovanih, negativnih čustev) videnje trenutne situacije in odločanje jasnejše.

Če nam ne vladajo (pre)močne emocije, se lažje in bolj jasno odločamo ter posledično aktivno in uspešno delujemo v željeni smeri; (predvsem) negativne emocije nas pogosto držijo nazaj oz. zaradi njih ne zmoremo storimo koraka naprej. Tudi v smislu kreiranja realnosti v kateri živimo (tudi) preko emocij (glej zgoraj).

Namen postavljanja vprašanj o:

s emotivnih stanjih stranke ali

s o tem, katere emocije stranko navdajajo ob npr. določeni vaji, ki jo delajo ali

s katere emocije stranko navdajajo ob razgovoru o določeni tematiki

s itd.,je samoprepoznava in kratka naslovitev opaženih emocij. Ljudje so za takšen način odkrite obravnave emocij hvaležni, zaradi česar svetovalni proces v nadaljevanju lažje steče.

Svetovalci lahko zastavljamo svetovancem dve ključni vprašanji

s Katera čustva trenutno doživljaš oz. katera čustva si doživljal?

s Zakaj misliš, da doživljaš oz. si doživljal/a ta čustva? Kaj misliš, da ti sporočajo?

2.12.3 Tehnike za čustveno razbremenjevanje (EFT in PEAT)

Poleg tega, kar nam kultura dovoli videti, smo ljudje še precej več. Nismo samo fizično telo in racionalni um. Ljudje smo fizična in nefizična bitja; sestavljeni smo iz fizičnega in nefizičnega. Fizični del nas je telo, nefizični pa naš energetski, duhovni, zavestni, nezavedni del. Fizični del predstavlja samo relativno majhen del tega, kar smo; materialno telo naj bi predstavljalo le nekje od 3 – 5 % vsega, kar resnično smo; razmerje med telesnim in zavestnim, energetskim in nezavednim je v najboljšem primeru nekje okoli 10 : 90.

Pri čemer je na mestu poudarek, da nezavedne niso samo potlačene (po Freudu) vsebine, vsebine nezavednega so veliko bolj raznolike.

Med drugim je tudi iz kitajske tradicionalne medicine znano, da se po našem telesu ne pretakajo samo telesne tekočine, ampak tudi energija. Energija teče po energetskih žilah oz. kanalih, ki se imenujejo

23

2meridiani. Z dotikanjem določenih točk na našem telesu lahko vplivamo na pretakanje energije. Ker so čustva (e – mocija; energija v gibanju) energija v gibanju, preko vzpodbujanja energetskega pretoka posledično vplivamo na čustvena oz. razpoloženjska stanja. V smislu raztapljanja energetskih vozlov, blokad itd..

Gre za tehnike v sklopu meridianske oz. energetske psihoterapije. Poznamo več različnih šol meridianske terapije. Najbolj vidne so naslednje:

s EFT (Emotional freedom technique),

s PEAT (psiho – energetsko – avra - tehnologija) Živorada M. Slavinskega,

s EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem).

Prvi dve metodi sta do določene mere primerni tudi za samotretman. Gre za pritiskanje ali tapkanje na določene akupresurne točke po telesu, ob čemer oseba izgovarja tudi določene afirmacije. Pritiskanje ali tapkanje ponavljamo toliko časa, dokler situacija, ki jo želimo razrešiti in ki je imela velik negativno čustveni vpliv nanj, izgubi negativno valenco. Po tretmanu oz. tretmajih ostane npr. samo spomin na slabo izkušnjo, negativni čustveni naboj pa se raztopi. To (v prihodnosti) omogoča bolj svobodno in sproščeno vedenje.

»Vzrok za vsa negativna čustva je motnja v telesnem energijskem sistemu.Metoda EFT ne vsebuje dolgotrajnega postopka v smislu »no, pa mi povejte svojo življenjsko zgodbo…«. Ni tablet. Ni bolečega podoživljanja preteklih bolečih dogodkov. Ne potrebuje mesecev ali let za rezultate. Potrebuje samo delček običajnega časa in se pogosto opravi v nekaj minutah. Ljudje se enostavno znebijo svoje čustvene prtljage, navadno za vedno, in potem bolj učinkovito živijo svoje življenje« (Craig neznana letnica).

»Metoda EFT je zasnovana na odkritju, da ima neravnovesje v energijskem sistemu telesa močne učinke v človeški duševnosti. Ko odpravite neravnovesje, kar naredite z lahnim stimuliranjem nekaterih točk na telesu (tapkanjem), problem pogosto hitro izgine« (prav tam).

2. 13 Imaginacija

Imaginacija resnično deluje oz. ima opazen vpliv na življenje in okoliščine posameznika. Tudi v psihologiji je to že dolgo znano.

Najverjetnejši odgovor na vprašanje, zakaj dejansko učinkujeta, je združena razlaga, da zaradi oz. preko zavestno oz. nezavedne obdelave vsebin in / ali preko teorije kvantnega polja oz. kvantnega polja (zgoraj); z imaginacijo in vizualizacijo posameznik vpliva na svojo zavest in posledično na svoje nezavedno, kar se posledično manifestira v njegovi materialni realnosti.

V določenem smislu so imaginacija tudi risanje določenih »zadev« iz življenja posameznika, razreševanje problemov s pomočjo risanja, pripovedovanje zgodb itd..

2.14 Smisel življenja oz. življenjsko poslanstvo

Vsakdo od nas je unikaten. Vsakdo od nas ima tudi svoj, edinstven življenjski smisel. Življenjski smisel oz. življenjska poklicanost je pri vsakomur od nas najbolj bazično gibalo. Globinska motivacija. Če svoje življenje gradimo na podlagi te motivacije, se počutimo izpolnjene, koristne itd..

Zelo uspešni ljudje nimajo samo ciljev, ampak se zavedajo svojega poslanstva, svoje poklicanosti, imajo svoj vodilni življenjski cilj. Pri tem ni pomembno, kako ti ljudje definirajo svoj uspeh; poslanstvo ima

24

2lahko verski značaj ali humanitarni cilj, kot to velja za mater Terezo ali Alberta Schweitzerja, umetniški, kot na primer pri režiserju Stevenu Spielbergu ali slikarju Pablu Picassu, ali tehnološko – ustvarjalni, kot to velja za Billa Gatesa (Schwarz, Schweppe 2005, str. 41). Ti ljudje niso nujno bolj nadarjeni, bolj inteligentni ali prodorni, ni nujno, da imajo močnejšo voljo ali da so rojeni pod srečnejšo zvezdo, kot drugi. Pomembnejše je , da jim je vsa njihova stremljenja in moči uspelo usmeriti v en sam cilj, prav to pa je tisto, kar označuje poslanstvo. Gre za so učinek vseh vrednost, prepričanj, interesov, želja in ciljev nekega človeka. Občutek poslanstva vliva človeku vztrajno občutenje življenjskega cilja, krepi njegovo identiteto, odločnost, budi strast in navdušenje (prav tam).

Precej ljudi svojega življenjskega poslanstva nima ozaveščenega oz. razdelanega, zaradi česar skozi življenje plujejo nekoliko neučinkovito, če je to seveda pravi izraz.

»Večina ljudi je brez … vodilnega življenjskega cilja, nimajo poslanstva. Imajo poklic, delo, službo – to, kar morajo početi, delati – in imajo zasebno življenje, v katerem skušajo početi to, kar si v resnici želijo, da bi uresničili svoje vrednote« (Schwarz, Schweppe 2005, str. 41).

Veliko ljudi se tudi za poklic oz. za kariero odloča predvsem na podlagi strahov, izmed katerih je običajno najmočneje prisoten strah za preživetje oz. strah pred preživetjem, ne pa na podlagi svojega življenjskega smisla. Zato jih izbire, ki jih v življenju opravljajo, ne zadovoljujejo, ne radostijo in ne osrečujejo.

Odločajo se na podlagi bolečine in ne na podlagi radosti. Svoje življenje kreirajo iz bolečine, ne iz radosti.

Mišljeno je, da bi ljudje svoje življenje živeli iz in v radosti. Ne iz bolečine, trpljenja, neizmernega žrtvovanja za druge itd.. To postaja vedno bolj jasno. Ljudje ne pristajamo več na »življenje v solzni dolini, češ, da bomo samo na ta način po smrti prišli v nebesa«.

Precejšen del življenjskega smisla posameznika, če ne celo najpomembnejši, je tudi njegov poklicni (življenjski) smisel. Običajno je le – ta v skladu z njegovimi sposobnostmi, interesi, osebnostnimi značilnostmi itd.. Izkušnje kažejo, da ljudje, ki se za svojo poklicno pot odločajo na podlagi svoje življenjske poklicanosti, (med drugim) načeloma tudi nimajo večjih težav z zaposlovanjem.

Poklicni smisel življenja je lahko, npr. bodisi »doprinos profesionalnemu področju v smislu razvoja«, bodisi »delo varilca za 800 - 1000 EUR neto plače na mesec« itd..

To, da posameznik sledi in živi svoj življenjski smisel, je seveda dobro zanj. Toda ni dobro samo zanj; dobrobiti od njegovega dela, strasti, radosti, navdušenja, rezultatov, kreacij, oz. od česarkoli, kar je delil s svetom in delal za svet, imamo mi vsi; težko si je predstavljati svet brez npr. Alberta Einsteina, Nelsona Mandele, natakarice v sosednjem baru ali svetovalke na zavodu itd.. Vsakdo od nas zase in tudi za širšo družbo opravlja nujno potrebno funkcijo. Tudi ljudje, ki navidezno ne počnejo nič oz., ki so dolgotrajno brezposelni.

2.15 Časovna orientiranost

Ljudje svoja življenja živimo časovno orientirani. Na kontinuumu preteklost – sedanjost – prihodnost smo lahko različno orientirani ali podorientirani.

25

2Zimbardo (2009) razločuje pet časovnih usmeritev:

s preteklost:s negativna preteklosts pozitivna preteklost

s sedanjost:s hedonistična sedanjosts fatalistična sedanjost

s prihodnost.

Od tega, katera časovna orientacija pri posamezniku prevladuje, je odvisen način in posledično kvaliteta življenja, ki ga živi.

2.15.1 Optimalni časovni profil

s »Visoko na perspektivi pozitivna preteklost Občutek pozitivne preteklosti da korenine. Kot center samoafirmacije te preteklost poveže s samim seboj preko časa in prostora. Pozitivna preteklost te prizemljuje in poskrbi za občutek kontinuitete skozi življenje« (Zimbardo in Boyd, 2009).

Če svojo preteklost ne glede na zelo verjetne precejšnje negativne izkušnje vrednotimo pozitivno, preko česar se osvobodimo previsoke pozicije na perspektivi negativne preteklosti, nas preteklost ne bremeni več in posledično ne vleče več nazaj. Ljudje smo žal naravnani tako, da smo večinoma osredotočeni na tisto, kar je bilo ali je v naših življenjih negativnega. Karikirano rečeno; skorajda ves čas se ukvarjamo, premlevamo, se vrtimo okoli tega, kar je bilo ali je negativnega, slabega, neprijetnega v naših življenjih.

Pri čeprav se zdi ocena, da smo vsaj polovico ali celo do tri četrtine časa bolj ali manj zadovoljni kar na mestu.

To trditev je moč podkrepiti tudi z ugotovitvami opravljenih psiholoških raziskav, ki kažejo, da ima na nas »negativno dogajanje močnejši vpliv kot pozitivno« (Baumaister in sod., 2001, v Internetni vir III).

Pri čemer »te ugotovitve ne smemo razumeti narobe. To ne pomeni, da nas slabo bolj privlači kot dobro, temveč ravno nasprotno. Gre za to, da nas pogosto slabo močneje odbija, kot nas dobro privlači. Močnejši vpliv negativnega se kaže na mnogih področjih: življenjski dogodki (travmatski dogodki), medsebojni odnosi in partnerstvo (konflikti bolj kot soglasje, nezvestoba bolj kot zvestoba), učenje, vzgoja, emocije, stališča (negativne povratne informacije, negativne emocije, negativni vzgojni vplivi bolj kot pozitivni, negativni vtisi in stereotipi bolj kot pozitivni« (prav tam).

s »Zmerno visoko na perspektivi prihodnosti Preko perspektive prihodnosti svojo prihodnost lahko napolniš z upanjem, optimizmom in močjo. Prihodnost ti da krila, ki ti omogočajo leteti na nove lokacije in biti gotov v svoje sposobnosti soočanja z možnimi nepričakovanimi izzivi na poti. Omogoča ti, da si zmožen pobegniti statusu quo in da premagaš strah pred novostmi« (Zimbardo in Boyd, 2009).

Posamezniki, ki se na perspektivi prihodnosti nahajajo (pre)nizko, iz svojega življenja »ne bodo nič naredili«, ker ne bodo delali za to, da bi v prihodnosti dosegli takšne ali drugačne cilje (zaposlitvene, izobrazbene, osebne itd.). Posamezniki, ki so na perspektivi prihodnosti nahajajo previsoko, bodo skorajda ves svoj čas delali za prihodnost, za to, da bi še več dosegli, še več imeli ipd.. Takšni ljudje so deloholiki, ki se ne zanjo sprostiti in (tudi) uživati življenja.

26

2s »Zmerno visoko na perspektivi hedonistične sedanjosti Hedonistična sedanjost ti daje energijo in

radost za polno življenje. Ta energija te napaja za raziskovanje ljudi, krajev in samega sebe. Zmerna hedonistična sedanjost potrjuje življenje« (Zimbardo in Boyd, 2009).

Posamezniki, ki se na tej perspektivi nahajajo previsoko, živijo samo za sedanji trenutek – toda ne v smislu biti popolnoma prisoten v sedanjem trenutku, pač pa v smislu samo uživanja, zabave, sproščanja, nenapornega življenja, življenja brez truda itd., brez perspektive prihodnosti.

Posamezniki, ki se na tej perspektivi nahajajo prenizko, pa se ne znajo radostiti življenja, ne znajo se (po)veseliti, ne znajo se sprostiti in izpreči.

s »Nizko na perspektivi negativne preteklosti« (Zimbardo in Boyd, 2009) Glej zgoraj; perspektiva pozitivna preteklost

s »Nizko na perspektivi fatalistične sedanjosti« (Zimbardo in Boyd, 2009)

Posamezniki, ki se na tej perspektivi nahajajo (pre)visoko, občutijo in razmišljajo oz. se vdajajo občutenju in razmišljanju, da se tako v njihovih osebnih življenjih kot tudi širše gledano nič ne da spremeniti, popraviti, itd., zaradi česar so vsakršni trud, napor in prizadevanje brez smisla.

2.15.2 Posamezniki, ujeti v preteklosti in sedanjosti

Določena populacija ljudi je zasidrana bodisi v:

s negativni preteklosti bodisi v

s pretirano hedonistični bodisi v

s fatalistični sedanjosti. s

Ljudje, ki živijo v teh časovnih orientacijah, po pravilu posledično niso v zadostni meri orientirani na prihodnost. Ti ljudje preprosto ne koncipirajo oz. nimajo kognitivnih shem, ki bi jim »govorile«, da je za to, da bi nekaj dosegli, potrebno nekaj narediti. Niso bili tako vzgojeni, mogoče so se takšni že rodili ipd.. Primerna orientacija na prihodnost pomeni med drugim tudi orientacijo v trud, delo itd..

Drugi razlog, ki je po vsej verjetnosti samo »druga plat zgoraj navedenega kovanca«, ki jih zavira in onemogoča, je ta, da je njihova motivacija v bistvu zajezena s psihičnimi oz. energetskimi blokadami. Te energetske blokade so emotivne narave. Moč jih je poimenovati energetski zamaški oz. vozli. Običajno so to:

s strahovi,

s razočaranje,

s zamere,

s jeza,

s sovraštvo itd..

Običajno so to posledice slabih izkušenj iz preteklosti, ki niso bile primerno razrešene oz. predelane. To ima za posledico tudi to, da posameznik ne verjame oz. ne zaupa več v to, da si je do določene mere zmožen kreirati svoje življenje v »pozitivni« smeri. Svoje življenje si kreira v »negativni« smeri (samouresničujoča prerokba itd.), pri čemer pa v smislu obrambnega mehanizma nato to kreiranje v preveliki meri pripiše zunanjemu svetu, pomembnim drugim v svojem življenju, državi, zunanjim okoliščinam.

27

2 2.15.3 Kako lahko pomagamo posameznikom, ki so ujeti v negativni preteklosti in pretirano hedonistični in / ali fatalistični sedanjosti

Obstaja več metod, načinov ali posredovanj, s katerimi se da do določene mere popraviti navedene časovne fiksacije. To so večinoma zadeve, ki jih lahko oz. mora naredit vsak posameznik sam, v kolikor se odloči, da bi rad spremenil svoj časovni profil in posledično popravil svoj način življenja. Pri določenih spremembah posamezniku lahko pomagajo (psiho)terapevti.

Nekaj pa lahko naredimo tudi svetovalci, zaposleni na zavodu. Brezposelnim osebam lahko pomagamo, da se naučijo postavljati cilje in razdelovati korake, ki jih je potrebno narediti, da bodo dosegli zastavljene cilje.

Zimbardo in Boyd sta opravila eksperiment z učenci, ki so se nahajali zelo nizko na perspektivi prihodnosti na račun navedenih časovnih fiksacij. Trenirala sta jih v postavljanju ciljev, ki jih želijo doseči v prihodnosti ter v definiranju posameznih korakov za dosego le - teh.

Trening sta pričela s postavljanjem ciljev najprej za današnji dan, nato za jutri, nato za čez en teden, za čez en mesec.

Rezultati so opogumljajoči; udeleženi učenci so se po enem tednu navedenega treninga v opazni meri orientirali v prihodnost. Naučili so se da, če želijo kaj doseči, morajo za to tudi nekaj narediti. Do določene mere so se naučili tudi osredotočenosti na posamezni korak, oz. naučili so se osredotočenosti na korakanje, kar jim je odvzelo hromečo potrebo, da bi bil njihov cilj dosežen že danes.

To mi kot svetovalci na zavodu s strankami že počnemo, jim v tem smislu pomagamo, oz. jim poskušamo pomagati. Pri čemer to počnemo (bolj ali manj) delegirajoče. Zahtevamo, da stranka nekaj naredi. Pri tem smo bolj ali manj uspešni. Zdi se, da našo uspešnost zavira predpostavljanje, da so vse naše stranke (v zadostni meri) orientirane v prihodnost. Kar seveda ni res.

Zaradi tega (bolj ali manj) delegirano postavljanje ciljev oz. zahtevo po postavljanju ciljev, odločanju, iskanju službe, zaposlovanju itd. določena podskupina ljudi, prijavljenih na zavodu, v bistvu doživlja kot napad nase. Od njih zahtevamo nekaj, česar v njihovem opisu sveta preprosto ni. Zaradi tega jih doživljamo in okarakteriziramo kot ljudi, ki ne sodelujejo, ki ne igrajo po pravilih itd..

Za precej njih je moč trditi, da perspektiva prihodnosti sicer je prisotna v njihovem življenju, da perspektivo prihodnosti sicer v svojem časovnem profilu imajo, da pa jim njihova demotivacijska dinamika onemogoča realizacijo le – te.

Torej, strankam, še posebej tistim, ki niso v zadostni meri orientirane v prihodnost, lahko pomagamo s tem, da se z njimi najprej:

s odkrito in obenem prijazno na kratko pogovorimo o njihovi časovni orientaciji oz. o tem, zakaj njihov časovni profil ni optimalen,

s da jih vzpodbujamo in opogumljamo v postavljanju ciljev, začenši s kratkoročnimi cilji in nadaljujoč z bolj dolgoročnimi cilji (današnji, jutrišnji, enotedenski, enomesečni, enoletni cilj),

s da jim povemo oz. jim predstavimo, kako naj bi bilo postavljanje ciljev videno v praksi.

Pomagamo jim pri operacionalizaciji doseganja ciljev po korakih; povprašamo jih, katere korake bi bilo potrebno narediti, da bodo dosegli želeni cilj.

28

3priporočilamoderatorjemza vodenjedelavnice29

33 PRIPOROČILA MODERATORJEM ZA VODENJE DELAVNICE

s udeležence veliko sprašuj, diskutiraj z njimi o delavniških vsebinah, izkušnjah, doživljanjih v zvezi z vajami, o njihovih življenjih, o njihovih zagatah, težavah itd.; okoli polovico časa, namenjenega posameznim srečanjem, lahko zavzamejo pogovori, diskusije, vodene diskusije itd.,

s uporabljene metode, vaje in posredovanja so enostavne za uporabo tako za moderatorja kot tudi za udeleženca; »keep it simple« ,

s uporabljene tehnike, metode in vaje kombiniraj tako z osebnim (v skupini), kot tudi z zaposlitvenim svetovanjem (če je to potrebno),

s osebno svetovanje uporabljaj le v tolikšni meri, kot se ti zdi potrebno in kot se pri tem počutiš suverenega,

s udeležba na delavnici je prostovoljna; v primeru odločitve za neudeležbo na samem začetku ali sredi poteka delavnice ali samo v primeru določenih tehnik in vaj ne uporabljaj represivnih ukrepov,

s nikogar v nič ne sili, samo predlagaj mu,

s v tolikšni meri, kot je možno, poskusi do udeležencev pristopati na sodobno nevtralen način, s čim manj obsodb, presojanj, vrednotenj itd.,

s ko je potrebno nastopiti odločno, npr., ko je potrebno prekiniti eventualno spiralo negativnosti ali soočiti udeleženca z njegovim eventualnim razdiralnim ali samorazdiralnim vedenjem, ne oklevaj,

s z udeleženci deli zgodbe, izkušnje, dogodke iz svojega življenja in poglede ter videnja določenih vsebin itd.; takšna podelitev / izmenjava s pozicije enakovrednih sogovornikov doda dušo procesu in posledično doseže boljši učinek kot predavanje ex catedra. Toda, če čutiš, da se ne bi razkrival na ta način, tega ne počni oz. to počni samo v meri, ki je zate sprejemljiva,

s naslavljaj emocije in doživljanja udeležencev, ko je to potrebno; aktivno in jasno sporoči in / ali povprašaj, katera čustva v danem trenutku doživlja udeleženec,

s udeležencem pred vsako vajo, posredovanjem in metodo na kratko razloži teoretično oz. izkustveno ozadje le – te (zakaj funkcionira); s poudarkom na kratko (razen v primerih, ko želijo bolj podrobno razlago),

s (do določene mere) se prilagajaj, sledi potrebam udeležencev,

s če vidiš / začutiš potrebo po spremembi vrstnega reda vsebin (znotraj enega srečanja ali med srečanji), ga spremeni,

s če ti kakšna vsebina, metoda, posredovanje, vsebina ne leži, te ne prepriča, ti občutki govorijo, da jo ne bi uporabil, je ne uporabljaj,

s razlagalne in ostale vsebine posreduj samo v tolikšni meri, v kolikšni meniš, da je to potrebno in izvedljivo glede na značilnosti posameznikov v skupini,

s izvedbo delavnice prilagajaj dinamiki v skupini; če oceniš, začutiš, da predlagano zaporedje vsebin v določeni skupini ne funkcionira najbolje, ga prilagodi, spremeni,

s če oceniš ali začutiš, da bi bilo (glede na tvojo osebno in strokovno individualnost ter dinamiko v skupini) potrebno dodati kakšno vsebino, metodo, jo dodaj (do določene mere delavnico prilagodi sebi; vsakdo med nami je unikaten; vse, kar počnemo, počnemo najbolje, če to počnemo na nam lasten način),

s ne preobremenjuj posameznih srečanj z vsebinami, vajami, metodami, predavanji itd.; manj je več!

30

4predstavitevdelavnicepotencialnimudeležencem 31

44 PREDSTAVITEV DELAVNICE POTENCIALNIM UDELEŽENCEM PRED NJIHOVO ODLOČITIVJO ZA VKLJUČITEV

Vsebina, obrazložitev

Na to delavnico ste bili povabljeni zato, ker ste dolgotrajno brezposelni (več kot eno leto prijavljeni na zavodu).

Predvidevamo, da stanje dolgotrajne brezposelnosti ni tisto, kar si želite. V kolikor vas to, da ste dolgotrajno brezposelni, ne moti, se vam absolutno ni potrebno spreminjati samo zato, ker bi si tega želeli mi.

Mi bi vam z največjim veseljem dali delo oz. zaposlitev. Žal tega ne moremo storiti. Iz preprostega razloga, ker delovnih mest ne ustvarjamo mi. Mi nismo najpomembnejši dejavnik na trgu dela. Najpomembnejši dejavnik na trgu dela je sam trg dela.

Prioriteta A

Čas trajanja Od 30 do 60 minut

Cilji Udeleženci se bodo:

s seznanili z namenom in cilji delavnice

s seznanili s konceptualnim okvirom delavnice

s seznanili z okvirnim časovnim potekom delavnice

s seznanili z okvirnim vsebinskim okvirom delavnice

s seznanili z osnovnimi informacijami in pravili

Metode s Informiranje,

s pojasnjevanje,

s razlaga

Utrjevanje, zaključki Vodena diskusija: vprašanja:

s Kakšna se vam zdi delavnica?

s Vas zanima?

s Se boste odločili za udeležbo?

s Se strinjate s pravili?

s Vas kaj moti? Odgovarjanje na njihova vprašanja.

Pripomočki

32

4Mi smo zgolj posredniki med prostimi delovnimi mesti na eni strani in ljudmi, ki iščejo zaposlitev na drugi strani ter gasilci požarov. Tako družbeno sistemskih kot tudi individualnih, ki pa so medsebojno zelo tesno prepleteni. Teh požarov ne povzročamo mi. Obe nalogi – tako nalogo posredovanja kot nalogo gašenja požarov – opravljamo po svojih najboljših močeh. Ta moč je omejena z družbeno institucionalnim okvirom na eni strani, z individualnimi okviri naših uporabnikov na drugi strani ter z medsebojnim vplivanjem obeh. Opravljamo sicer še nekaj drugih družbeno potrebnih funkcij, toda kreiranja delovnih mest ni med njimi.

Je pa res, da z vami, ker ste prijavljeni na zavodu, moramo nekaj početi. S tem, da vemo, da vam, ko vam nekaj vsiljujemo (tudi to pač oz. na žalost moramo do določene mere početi), v bistvu ne pomagamo. Odločitve za korake oz. za nadaljnje korake v življenju morajo priti iz posameznika samega, samo v tem primeru je to zanj prava stvar. Če so koraki vsiljeni od zunaj, to ni dobro za nikogar.

Naš namen in namen delavnice je, da vas vzpodbudimo, da vam pomagamo ugotoviti, kaj si želite v življenju, kaj bi radi počeli oz. katere korake v življenju bi radi storili v prihodnosti. S poudarkom na zaposlitvi seveda, toda ne samo s tem poudarkom. Naš namen je, da pripomoremo k temu, da zaživite življenje v skladu s svojimi željami. Da pridete v boljši stik s samimi seboj.

Vsakdo je svojega življenja kovač. Od zunanjega sveta je odvisno marsikaj, toda niti slučajno ne vse. Kaj to pomeni; do določne mere si vsakdo od nas svoje življenje kreira sam. Radi bi vas spodbudili, da bi se vprašali, na kakšen način si vi kreirate svoje življenje. In ali bi lahko to počeli bolje.

Ker ugotavljamo, da utečeni pristopi (pogovor, nasveti, testiranje, napotovanja itd.) lahko posamezniku pri odkrivanju, česa si želi in kaj bi lahko izboljšal, da bi prišel do želenega stanja, pomagajo samo v določeni meri, smo se odločili, da to delavnico zastavimo na nekoliko drugačen način.

Kaj bomo počeli:s pogovarjali se bomo, s izmenjevali izkušnje, s delali vaje v manjših skupinah, s risali bomo, s postavljali cilje in korake na poti do le – teh,s izvajali vaje vizualizacije, itd..

Kako bomo to počeli:s srečevali se bomo petkrat po okoli 2 uri vsakič, enkrat ali dvakrat na teden,s druženja bodo zanimiva, ne bo dolgočasno,s v ničesar vas ne bomo silili, s odločitev za udeležbo na delavnici je prostovoljna,s ravno tako je prostovoljna odločitev za sodelovanje pri vseh vajah, tehnikah, metodah itd.,s radi bi vas samo vzpodbudili, da bi nekoliko razmislili o sebi in o svoji situaciji brezposelnosti, s ter vam pomagali pri razreševanju eventualnih zagat, ki jih imate na tem področju,s in sicer preko pogovarjanja ter nekaterih vaj in tehnik, ki vam bodo pomagale spremeniti tiste

stvari, za katere se boste sami odločili, da bi jih spremenili.

Pravila so naslednja:

s vse, kar se v skupini zgodi, pove itd. ostane v skupini,

s vse dejavnosti, vaje, podelitve itd. so prostovoljne; če česa ne želite narediti, povedati, vam ni treba in zato ne boste deležni nobenih sankcij.

33

5prvosrečanje34

55 PRVO SREČANJE

5.1 Sprejem udeležencev

Namen: vzpostavitev prijetne klime, zagotoviti dobro počutje udeležencev Cilji: razjasnitev nejasnosti, zagotoviti občutek varnosti

Prioriteta A

Čas trajanja Od 5 do 10 minut

Cilji Udeleženci se bodo:s počutili sprejetis počutili varni

Metode Neposreden pristop, povabilo v prostor

Pripomočki /

Utrjevanje, zaključki /

5.2 Razreševanje (trenutne) antagonistične motivacije oz. umirjanje s pomočjo tehnike PEAT

Prioriteta A, B

Čas trajanja 5 do 10 minut

Cilji Udeleženci se bodo:s seznanili z metodo razreševanja antagonistične

motivacijes preizkusili in izkusili metodos jo eventualno pričeli uporabljati v vsakdanjem

življenju

Metode s Informiranje, s pojasnjevanje, s razlaga,s uporaba tehnike

Pripomočki /

Utrjevanje, zaključki Vodena diskusija; vprašanja s Se vam tehnika zdi smiselna?s Ali se po uporabi tehnike počutite kaj drugače kot ste

se predhodno?s Na kakšen način?s Se vam zdi tehnika uporabna v vsakdanjem življenju?

Itd..

35

5Vsebina, obrazložitev:

Nevtralizacijo antagonistične motivacije je moč delati:

s na začetku vsakega srečanja ali

s med posameznimi srečanji - po potrebi (nemirna skupinska dinamika ipd..).

Za uvod in obrazložitev glej podpoglavje 2.13.3 Tehniki EFT in PEAT, str. 23 +Antagonistična motivacijaAntagonistična motivacija je motivacija bi – ne bi.

Na nas delujeta dva tipa antagonistične motivacije:

s globinska antagonistična motivacija; vsakdo od nas globoko v sebi doživlja in izkuša globoko vsajeno antagonistično motivacijo, ki v veliki meri določa potek naših življenj – gre za tako imenovano prvinsko polarnost, tako rekoč osebni yin – yang konflikt. Vsakdo doživlja sebi lastno prvinsko polarnost. Z globinskim PEAT-om je to prvinsko polarnost možno razrešiti oz. spojiti dva nasprotna pola v harmonično celoto

s površinska antagonistična motivacija; je bolj vsakdanje narave, npr.:s moram nekaj narediti, pa se mi trenutno ne da,s želim nekaj narediti, pa sem utrujen,s želim povabiti dekle na zmenek, pa me je tega preveč strah,s želim povabiti fanta na zmenek, pa me je tega preveč strah,s ob 9:00 imam naročeno stranko, obravnavi katere bi se najrajši izognil, s rad bi se prijavil na razpisano delovno meto, pa me je strah,itd..

Možno je seveda, da so tudi površinske antagonistične motivacije v določeni meri povezane z globinsko antagonistično motivacijo.

Praktična uporabaMetoda PEAT-a, ki omogoča samorazreševanje trenutne antagonistične motivacije je naslednja:

s akupresurni pritisk na jaz točko (žlička oz. prsnica) +

s sporočilo samemu sebi (umirjeno, nekajkrat):»Čeprav jaz (ime) ( … problem), popolnoma in absolutno sprejemam in ljubim sebe, svoje telo, svojo osebnost in to, da ( … problem)«.

Še ena metoda PEAT-a za samorazrešitev trenutne antagonsitične motivacije je tudi umiritev v kratkem času:

s odročena roka, zaprte oči +

s sporočilo samemu sebi:

s »Ko se moja roka dotakne noge, sem in se tudi doživljam kot popolnoma ok«.

Zakaj je smiselno izvajati to metodo:

s bolj si prazen,

s bližnjica do »flowa« oz. pretoka,

s potem se ti ne mudi, si bolj umirjen,

s traja samo 15 – 30 sekund (vse inštitut AM)..

Po nevtralizaciji trenutne antagonistične motivacije je človek precej bolj umirjen (če je bil pred nevtralizacijo nemiren), zbran itd.. Zaradi tega se aktivnosti v nadaljevanju loteva s precej več motiviranosti in jasnosti kot pred tem.

36

5 5.3 Pisanje in risanje lastne knjige življenja

Vsebina, obrazložitev:

Pred pisanjem in risanjem knjige življenja na kratko povemo naslednjo uvodno generalno razlago (velja tudi za risanje in nekatere druge metode v nadaljevanju delavnice):

s imamo dve možganski polovici; s leva m.p. je orientirana v logiko, jezik, načrtovanje, kritiko itd. (z eno besedo jo je moč

pogojno poimenovati kot racionalni del nas),s desna m.p. je orientirana v ustvarjalnost, v čutenje, v umirjenost (z eno besedo jo je

moč pogojno poimenovati kot iracionalni del nas);

s običajno (vzgoja v našo kulturo …) (precej bolj) uporabljamo levo m.p. ,

s desno m.p. zanemarjamo oz. je ne uporabljamo v tolikšni meri, kot bi jo lahko,

s težava je v tem, da samo z logiko in kritičnim umom ne moremo najbolje razrešiti težav, ne moremo se odločati celostno itd.,

s da bi slišali tudi glas naše intuicije, ustvarjalnosti, tihega vedenja, moramo najprej nekoliko utišati konstantno prisotno prigovarjanje logičnega in / ali kritičnega uma,

s to lahko storimo s poslušanjem glasbe, z meditacijo, z vizualizacijo, z risanjem itd..

Navodilo za pisanje in risanje knjige življenjaa) V tem (zgoraj predstavljenem) smislu vas najprej vabim, da nekaj minut čečkate po

praznem listu papirja.

Prioriteta A

Čas trajanja s Najprej 5 minut čečkanja (udeleženci čečkajo po praznem listu papirja), da se venomer prisotni kritični um umiri in da se sprostijo (glej spodaj)

s Pisanje in risanje med 30 in 60 minutami

Cilji Udeleženci se bodo:s napis