ocene in poroČila

OCENE IN POROČILA

Jezik in slovstvo, let. 53 (2008), št. 3–4

Leben, Andreas, in Neweklowsky Gerhard (ur.), 2007: Wiener Slavistisches Jahrbuch: Mit Beiträgen zur Tagung »Die Slowenistik in Österreich/Slovenistika v Avstriji«. Band 53. Wien: OAW, 272 str.

Zbornik je plod simpozija z naslovom Slovenistika v Avstriji, ki sta ga 1. in 2. junija 2006 organizirala Inštitut za slavistiko in Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju ob podpori tamkaj-šnje filološke fakultete. Ker ima študij slovenistike v Avstriji – na Dunaju, v Gradcu in Celovcu – razmeroma dolgo in bogato tradicijo ter svoje mesto na univerzah, kjer je izoblikovan na diplomski ravni, so – ali naj bi bile – pobude za taka znanstvena srečanja nekaj najbolj običajnega. V zborniku, kakršen je pričujoči, vidim možnost za spodbujanje dialoga in izgradnjo mostov med nacionalno in drugimi slavistikami oz. slovenistikami. Prav slednje so, če se poslužim Bahtinovega slovarja, zaradi svojega t. i. »zunajbivanja«, življenja na ozkem stiku z drugim, nemškim kulturnim krogom – pa tudi pozicije zunanjega opazovalca, ki jih lahko odtegne nekaterim nacionalnim predsodkom, tako da so na slovenski jezik in literaturo sposobne pogledati z zmernostjo –, tiste, ki so poklicane za to, da nacionalni vedi postavijo vprašanja, ki si jih prej morebiti ni zastavljala. Razkrijejo ji lahko nove pomenske možnosti, ki so naložene v duhovnih proizvodih naroda, in

pripomorejo k njihovemu ustvarjalne-mu razumevanju. Šele nacionalna in druge slovenistike skupaj morejo ponuditi širši in kompleksnejši pogled na slovenski jezik, literaturo in kulturo. V tem kontekstu omenimo trenutno aktualen interdisciplinarni projekt dunajske slavistike, katerega plod bo enciklopedija slovenskega jezika, literature in kulture na Koroškem. Poteka pod okriljem avstrijske akademije znanosti in združuje znanstvenike z različnih družboslovnih in humanističnih področij ter avstrijske in slovenske slaviste. Sem spada lingvogeografski projekt Slovenskega, Slovanskega in Evropskega lingvističnega atlasa, o katerem piše v zborniku Vera Smole. Izvaja se na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, pri njem pa izmed avstrijskih slovenistov z gradivom na terenu in monografskimi dialektološkimi obravnavami koroških govorov sodelujejo Ludvik Karničar, Herta Maurer-Lausegger, Gerhard Neweklowski in Pavel Zdovc.

Razprave za zbornik je prispevalo 21 strokovnjakov s področja slovenistike, največ avstrijskih, med slovenskimi Silvija Borovnik in Vera Smole z

166 Ocene in poročila

mariborske in ljubljanske univerze. Njegov tematski razpon je širok. Jezikoslovne razprave dajejo najprej vpogled v dogajanje na področju jezika v srednjem veku, zatem pa se zanimanje preusmeri na njegov razvoj v dobi protestantskega gibanja. Pozornost je na javnih vlogah slovenščine v 18. stoletju. Obravnavana je slovenska literatura s posebnim ozirom na slovensko koroško ustvarjalnost. Strnjeno so podana spoznanja, ki jih lahko poraja jezikovna praksa in poučevanje slovenščine kot drugega/tujega jezika. Tu so spoznanja s področja zgodovine znanosti, ki razkrivajo slovensko-nemške znanstvene stike. Prostor je odmerjen prevodoslovju, ki se zoži na vprašanje posredovanja slovenske prevodne literature v nemškem prostoru in obratno. Zbornik zaključujejo vprašanja in premisleki o usodi in perspektivah slovenistike na celovški, graški in dunajski slovenistiki, ki kljub manjšemu pesimizmu napovedujejo kontinuirano življenje avstrijskih slavistik.

Gotovo bi vsak bralec glede na zanimanja razprave drugače klasificiral in dal poudarek zdaj tej, zdaj drugi temi. Upoštevajoč 500-letnico Trubarjevega rojstva, ki je znotraj slovenističnih in drugih znanstvenih okvirjev za jedrno temo zanimanja v tem letu postavila protestantizem, znotraj tega pa njegove zasluge za oblikovanje slovenskega knjižnega jezika in razvoj slovenske (tiskane) književnosti, bi v središče postavila razpravi Gerharda Neweklowskega z naslovom Primož Trubar als Schöpfer einer Schriftsprache in Radoslava Katičića Zur Polemik von Primus Truber mit Paulus Skalich. V jedru

članka Neweklowski pregledno prikaže, kakšne rešitve je Trubar predlagal v pisavi in (na)glasoslovju (pisava l-ja, s- in š-jevskih glasov ter jata, pojav preglasa za zgodovinsko mehkimi soglasniki, zvočniška glasova lj in nj) ter analizira njegove rešitve pri samostalniških končnicah (v dajalniku množine pri a-jevskih korenih) in predlogih (na, za, nad, raz). Zatem prehaja na morfološko raven, kjer sistematično predstavi kratke oblike pridevnika in rabo določnega člena. Slednja je zanimiva, saj je posledica vpliva pri prevajanju iz nemščine in pokaže na razliko med obema jezikoma, ki sta že ubrala svoj razvoj. Avtorja zanimajo sklanjatvene paradigme tipa bog in srce, saj se je ta naglasni tip razvil prav v času Trubarja, ter nekatere glagolske oblike. Od tod prihaja do spoznanja, da je Trubar bolj ali manj sam zaslužen za utemeljitev in utrditev knjižnega jezika, medtem ko so mu Krelj, Dalmatin in Bohorič s posameznimi modifikacijami največ sledili. Drugi prispevek je aktualen, ker se posveča medkulturnim stikom. Obravnava slovensko-hrvaške odno-se in se ustavlja ob doslej manj upoštevanem Skalichevem tekstu iz leta 1560, za katerega je značilno odklonilno mnenje o Trubarjevem prevodu Biblije. Še najbolj zanimiva je analiza Skalichevega očitka Trubarju glede pretirane rabe germanizmov. Katičić dokaže, da Skalich ni razumel Trubarjeve izbire jezika in odločitve, da se bo tudi pri besedišču držal ljudske podlage. V nadaljevanju pa na primeru Skalichevega zavračanja Trubarjeve sicer premišljene izbire latinične pisave za slovenske prevode prepričljivo pokaže, da sta avtorja pripadala različnima jezikovnima

Ocene in poročila 167

tradicijama in da sta slovenščina in hrvaščina – kljub bližini kajkavske hrvaščine in slovenščine – ubrali vsaka svoj književni razvoj ter bili že od 2. polovice 16. stoletja ločeni.

Da ni bila slovenščina le samostojna in od drugih jezikov razmejena enota, temveč da ji je že v srednjem veku pripadalo govorno področje, širše od današnjega, pokaže v razpravi Zur Frage der Nordgrenze des slowenischen Sprachgebiets im Mittelalter Georg Holzer. Razprava je jedrnata, vendar je avtor svoje teze obširno potrjeval od sredine osemdesetih, v devetdesetih letih prejšnjega in od začetka tega stoletja; mnoge izmed njih so izšle prav pri Dunajskem slavističnem zborniku. Težišče je na vprašanju, kdaj so bili vsi današnji slovenski dialekti med seboj identični in hkrati že različni od preostanka slovanske jezikovne družine; z drugimi besedami; kje bi se dalo v srednjem veku potegniti severno mejo slovenske jezikovne skupnosti. Holzer pristane na severno Nižjo Avstrijo, v kolikor slovenščino tega obdobja razumemo kot slovanščino z bavarskim superstratom. Ugotovitev se mi zdi pomembna za jezikovno umestitev Brižinskih spomenikov, katerih jezik potemtakem ne izhaja z območja, na katerem se danes govori slovensko, temveč iz vzhodne Avstrije med slovenskim in češkim govornim področjem, in je prostorsko gledano veliko bližje slednjemu. Inspirativno je spoznanje, da je slovenščina v srednjem veku obsegala bistveno širše območje od današnjega, a le če jo razumemo z ozirom na bavarščino, torej (konkurenčno) nemščino. To je tudi eden od razlogov, zakaj je slovenščina pustila toliko sledov

v nemških dialektih in toponimiki današnje Avstrije, npr. v območju Visokih Tur, kar preučuje Heinz D. Pohl (Die Bedeutung des Slowenischen für die Toponymie der Tauernregion). Med tipičnimi primeri navaja poimenovanja za vzpetine zemeljskega površja, rastlin in kmečkih jedi. Po drugi strani je nemško besedišče bogatilo slovensko (npr. poimenovanja oblastnih struktur). Slovanske jezi-kovne oblike protetičnega j-ja, nazalov, artikulacija skupine -schk- so vplivale tudi na krajevna imena na vzhodu in jugu Avstrije. Med drugim so podlaga imenom v občinah Kals in Heiligenblut ob vznožju Velikega Kleka.

Dalje po kronološki lestvici gre v spremljanju slovenščine Vincenc Rajšp. V prispevku Uveljavljanje slovenščine kot poslovnega jezika v času Marije Terezije in Jožefa II.: patenti v slovenskem jeziku očrta njeno uveljavljanje v javnosti od 2. polovice 18. stoletja. Postala je jezik prava, državne in cerkvene uprave ter šolstva. Rajšpova razprava je za slovenista zanimiva, saj strnjeno podaja funkcijsko raznovrstnost slovenščine v omenjeni dobi in ne zanemarja dejstva, da se je slovenščina kljub povečani vlogi nemščine dejansko uveljavljala. Med razmeroma maloštevilnimi patenti v slovenščini, za kar je bilo med drugim krivo pomanjkanje prevajalcev, najdemo najstarejši znani objavljeni patent v slovenskem jeziku iz leta 1749, ki se tiče dezerterstva.

O slovenski literaturi razmišlja v svojih razpravah šest avtorjev. Skladno s svojim raziskovalnim težiščem, ki gre ženskemu avtorstvu, Silvija Borovnik nadrobno analizira dela slovenskih


pesnic v Avstriji. Razprava je zasnovana dvodelno, tako da zelo dobro prodre v bistvo zastavljenega problema. Njen lok namreč sega od domačijskih avtoric pa vse do tistih, ki v svojem pesništvu obravnavajo širok razpon problemov ženske v sodobnem svetu. Najprej predstavi pesniško zbirko in poetiko Milke Hartman (1902–1997), za katero so značilne rodoljubne, deloma patetične pesmi z ljubečim odnosom do jezika, doma, zemlje in se iztečejo največ v subjektovo povezanost z narodnim kolektivom. V kontrastu s tem pride v prispevku do izraza poetika ustvarjalk, obremenjenih z bolj »intelektualnimi« temami in za katere je značilna večja literarnoestetska ambicija. Borovnikova začenja z Majo Haderlap (1961), katere pesništvo je osrediščeno na bivanjske teme, ljubezen, nasprotje med vaškim in mestnim okoljem, narodno usodo in je za razliko od Hartmanove daleč stran od narodne vzgojnosti. Avtorica na podlagi vrste primerov pokaže, kako postane pri Haderlapovi dom ambivalenten, saj ni le varno zavetje, ampak hkrati utesnjuje, ter analizira položaj ženske ustvarjalke, ki je toliko bolj problematičen zaradi vpetosti v patriarhalni kolektiv. Med značilnost-mi poetike Cvetke Lipuš (1966) Borovnikova navaja neobremenjenost s socialno in narodno usodo, sproščenost izraza, vidno v besedno-glasovni igri, večpomenskosti izraza in ustvarjalni rabi arhaizmov in koroškizmov, ter humornost, ki prihaja do izraza v njeni erotični poeziji. Izpostavlja pesničino samosvojost, ki se razen v jezikovnem izrazu odraža v distanciranju od vsakršne pripadnosti. Prehaja k Maruši Krese (1947), pri kateri podčrta ironično dimenzijo njenega pesništva,

medtem ko pri Mileni Merlak (1935) opozori na izstopajoči motiv »iskalstva in brodolomstva«; imenuje jo »osamelko«. V sklepu navedena imena slovenskih književnic v Avstriji (Minka Korenčan, Flora Rauter, Maria Bartoloth, Ivana Kampuš) razumem kot poziv k usmerjanju zanimanja k t. i. marginam literarnega sistema. Z analizami njihove ustvarjalnosti bodo zapolnjene bele lise literarnozgodovinskega polja. Komplementarno dopolnilo spo-znanjem nacionalne literarne vede so raziskave Johanna Strutza (Regionalität – Interregionalität – Komparatistik. Die slowenische Literatur im Rahmen des Klagenfurter komparatistischen Regionalschwerpunkts). Pri njem se mi zdi pomembno poudariti, da izraz »regionalni« nikakor ni v povezavi z literarnoestetsko neambicioznostjo, ozkostjo, omejenostjo literature, kakršna se utegne zazdeti, če nanjo gledamo znotraj meja Slovenije, temveč je otežen s kulturno-jezikovno večdimenzionalnostjo. Strutz na poseben način razpre meje nacionalne vede, saj literature, ki nastaja zunaj meja Slovenije in izvira iz življenja in delovanja na stiku, ne umesti ne k enemu ne k drugemu jezikovnemu in kulturnemu krogu. V tovrstnih raziskavah vidim sama možnost za dopolnitev nacionalnega literarnega sistema ter njegovo vez z drugimi literarnimi sistemi, konkretno, nemškim in italijanskim. Avtor analizira tri primere literature obeh avtohtonih slovenskih skupnosti v Italiji in na Koroškem: koroškega pesnika Janija Oswalda in tržaška pisca Borisa Pahorja in Alojza Rebulo. Pri prvem nazorno pokaže, kako je identiteta v tradicionalnem pomenu besede v dvojezičnem okolju postavljena pod


vprašaj, saj se subjekt ne odloča, ampak sprejme nase »breme« večjezičnosti in večkulturnosti. Sodobni slovenski književnosti se posveča Peter Scherber (Österreich, 1938 und die Folgen). Analizira romana Draga Jančarja Severni sij in Andreja Hienga Čudežni Feliks, ki skozi časovno oddaljeno optiko tematizirata dogajanje okrog druge svetovne vojne. Ustavila bi se ob Scherberjevi natančni analizi Jančarjevega teksta iz prvega dela članka. Če upoštevamo, da je kritika roman proglasila za manj uspelo stvaritev, je omenjena analiza korektiv v zgodovini recepcije tega dela. Skozi niz argumentov postane jasno, da je Jančarjeva tematizacija te zgodovinske dobe antipol povojni realsocialistični podobi zgodovine. Večdimenzionalnost dela izostri avtor s potrditvijo uvodne teze o njegovi vrstni izmuzljivosti, saj romana nikakor ni mogoče spraviti samo pod oznako psihološkega kriminalnega romana ali družinske kronike. Če vse to spravim v povezavo z neposredno pred tem predstavljenimi težišči interkulturne komparativistike, ki so na jezikovni in kulturni polifoniji književnosti, bi to analizo umestila med sodobne literarnovedne razprave posebej zaradi tistega dela, v katerem meče luč na lokalno specifiko dogajališča – skozi oči avktorialnega pripovedovalca bralec spoznava tudi zgodovino in topografijo Maribora – ter izpostavlja oplajanje nemškega in slovenskega elementa. Čeprav je njuno sobivanje v romanu na ozadju aktualnih dogodkov vse bolj neznosno, groteskno in presvetljeno z ironijo, ki napoveduje katastrofičen razplet, Scherber z izostritvijo slovensko-nemških odnosov implicira, kje še so v Jančarjevem, pa tudi drugih delih

raziskovalni potenciali interkulturno orientirane literarne zgodovine.

Bernarda Katušić (Tavčars Realismus) realizem odtegne enoumni definiciji, saj ni več oznaka za časovno obdobje, in ga razširi na način pisanja, upodobitveno obliko, ki se je ne da zvesti na eno samo zgodovinsko obdobje, ampak je fleksibilna in podvržena spremembam. Na tej podlagi relativizira utečeno trditev, da je Tavčarjeva Visoška kronika vrhunec slovenske realistične proze. Strinja se, da delo upošteva zakonitosti realistične poetike 19. stoletja (forma kronike, tematizacija dela slovenske zgodovine, opiranje na konkretno obstoječe kraje dogajališča, vključitev zgodovinskih osebnosti, opiranje na zgodovinske vire in dokumente, kronološko-kavzalni princip pripovedovanja, zunanja fokalizacija, ki se vzdržuje pojasnjujočih komentarjev, eksplicitnih vrednotenj, omejenost pripovedujočih instanc na neposredno videno in slišano), vendar po drugi plati pokaže, kje je realistična poetika spodkopana z iracionalnimi in nadnaravnimi elementi (fantastično-romantični kolorit, pojav hudiča v podobi človeka, ženske, obtožene čarovništva, motiv vračajočih se mrtvecev, razpetost protagonista med katoliško prepričanje in vraže). Trk dveh diametralno nasprotnih si podob sveta, empirično-realistične in srednjeveško-mistične, ki se ne izključujeta, ampak sta le kritično sopostavljeni, moramo po Katušićevi brati kot vsoto delnih sodb in razumeti kot krinko za Tavčarjev kompleksen odnos do sveta. Razprava izpod peresa Stefana Simoneka (Wiener An- und Einsichten in Oton Župančičs Briefen an Berta Vajdič) je nastala na podlagi pisemske korespondence


(1897–1911) med Otonom Župančičem in njegovo zaročenko. Za Simoneka je gradivo zanimivo z vidika vpliva dunajskega velemestnega življenja, v katerem so se ponujale možnosti za medkulturne kontakte (pa tudi konflikte), na Župančičev pesniški razvoj in preko njega na internacionalizacijo slovenske književnosti moderne. Soodgovorne za to so bile po Simonekovi analizi Župančičevih refleksij njegove izkušnje z gledališčem, glasbenim življenjem, muzeji in nemškim časopisjem (Die Zeit) ter internacionalnimi secesijskimi razstavami upodabljajoče umetnosti. Kljub Župančičevemu navdušenju za omenjeno kulturno dogajanje, ki je širilo njegovo obzorje in intenziviralo navdušenje za internacionalizacijo umetnosti, članek ne zanemarja pesnikovega stalnega vračanja k slovenskemu stališču.

Večkrat omenjeni in aktualni poskus prestopanja meja tradicionalnega literarnozgodovinskega diskurza, kate-rega sledi sem že izpostavila na primeru nekaterih razprav, dopolnimo s še eno li-terarnovedno razpravo Andreasa Lebna (Probleme der Autobiographieforschung im slowenischen Kontext). Najprej pregleda dosedanje raziskave na področju avtobiografije, zatem pa očrta glavna problemska polja in perspektive, s pomočjo katerih bi se dalo to področje literarne vede nadgraditi in se po tej poti vključiti v mednarodni znanstveni diskurz. Leben opaža do konca osemdesetih let podhranjenost literarne vede na tem raziskovalnem področju. To med drugim povezuje z narodnokonstitutivno in -afirmativno funkcijo literarne vede, zgodovine in velikega dela literature, zaradi česar so bili bolj individualni žanri in

problematike potisnjeni v kot. Ključno spoznanje je, da je avtobiografija v glavnem veljala za polliterarno vrsto in je bila podrejena zgodovinopisni perspektivi ter umeščena k spominski literaturi (Bernik, Dolgan, Kmecl). Na drugi strani opaža v obravnavi avtobiografije posamezne premike (Hladnik, Pušenjak, Zadravec, Grdina, Koron, Šlibar), ki ne problematizirajo le razmerja fakt in fikcija, temveč jih zanima tudi pojem subjekta, struktura in funkcije tega žanra. Kvalitativni in kvantitativni dvig avtobiografskih raziskav povezuje s procesom demokratizacije Slovenije. Upoštevajoč navedena imena raziskovalcev, ki segajo od slovenistike do germanistike in primerjalne književnosti, zgodovine pa sociologije, lahko rečem, da to polje res prerašča okvirje nacionalne vede in je možnost tako za povezovanje z drugimi nacionalnimi vedami kot tudi drugimi znanstvenimi disciplinami.

V prevodoslovnem razdelku zbornika Erich Prunč (Deutsch-slowenische/kroatische Übersetzung 1848–1918) predstavi raziskovalni projekt Balkanske komisije Avstrijske aka--demije znanosti, katerega težišče je nemško-slovensko-hrvaška prevajalska dejavnost med omenjenima letoma. Ker sta se slovensko in hrvaško jezikoslovje ter literarna veda le malo ukvarjala s kulturnimi aspekti pri prevajanju, pa še to večinoma v povezavi s t. i. kanonskimi teksti, skuša projekt to vrzel zapolniti in naglasiti še druge vidike prevajanja. Jedro projekta je zato izgradnja podatkovne baze, ki naj prikaže vse slovenske in hrvaške prevode zamejene dobe. Korpus je podlaga za različne raziskave, vendar bi kot slovenistka, katere zanimanje je


tudi na nemški književnosti 19. stoletja na Slovenskem, izpostavila zlasti tisto funkcijo elektronske baze, s katero se da zasledovati pot posameznega teksta od izhodiščnega do ciljnega besedila. Na tej podlagi namreč lahko izluščimo cilje, norme, kriterije, ki so vodili prevajanje iz nemščine v slovenščino. Prunč ugotavlja, da je ključno vlogo pri prevajanju poleg zvrstne selekcije igrala norma ciljnokulturne adaptacije; prevajalci so upoštevali kulturno in socialno pogojene recepcijske sposobnosti publike, nezanemarljivo je bilo njihovo ideološko ozadje, založnikove idr. težnje v literarni komunikaciji. Podaja prevoda Mayevega teksta s strani Hrizogona Majerja. Podobno Erwin Köstler (Wem soll die Übersetzung nutzen?), le da ga zanimajo mehanizmi posredovanja slovenske literature v nemški prostor. Prav tako izpostavlja vlogo praktičnih, osebnih in nacionalnih konceptov – in to na obeh straneh –, ki so bili ključni za nastajanje prevajalskega kanona. Namesto Prešernovega primera bi omenila manj znani primer J. F. Perkoniga. Köstler meni, da je koroški pisec nedvomno zaslužen za prevode slovenske literature v nemščino, vendar hkrati opozarja, da je bila njegova kulturnoposredniška vloga zgolj simbolna. Z vrednotenjem slovenske literature po narodnopsiholoških kriterijih je na poseben način legitimiral hegemonistične težnje nemštva na Koroškem. Očividno je, da so bile kulturne in ideološke težnje pri vzpostavljanju literarnih sistemov nekaj običajnega in da se tudi bistveno večji nemški literarni sistem v tem smislu ni razlikoval od slovenskega. Tu se mi zato kažejo spodbude za primerjalno preučevanje vzpostavljanja obeh literarnih sistemov. Kako je lahko izbor

tekstov za prevod instrumentaliziran npr. s strani posrednikovih ideoloških konceptov, pokaže na primeru Ivana Cankarja.

Zgodovino znanosti pokrivata prispevka Sergia Bonazze (Kopitar und Friedrich Schlegel in Wien: Wissenschaftsbeziehungen) in Katje Sturm-Schnabl (Miklosichs Bedeutung für die Slowenistik unter besonderer Berücksichtigung seiner Lesebücher für Mittelschulen). Bonazzov prispevek je aktualen iz treh razlogov. S tem, ko postavlja v središče slovensko-nemške znanstvene odnose, predstavlja še eno od perspektiv za širjenje meja nacionalne literarne vede. Njegova revizija in ponovno ovrednotenje dokumentov in korespondenčnih virov ter Kopitarjevih polemičnih člankov v Schleglovi reviji spodkopava uveljavljeno mnenje, da sta bila znanstvenika najožje duhovno povezana. Če je Schlegel v Kopitarju videl učenjaka, zaradi česar ga je povabil k sodelovanju in bil celo pod njegovim vplivom (sanskrit), je Kopitar podobno kakor npr. Humboldt dvomil v Schleglovo znanstvenost. Pomen prispevka je še v tem, da na koncu dodaja dve doslej nenatisnjeni pismi Fr. Schlegla Kopitarju. Sturm-Schnablova predstavi znanstveno delo Franca Miklošiča. V središču so njegove slovenske čitanke za višjo stopnjo gimnazije, za katere se je obvezal na uradno prošnjo leta 1849. Z vključitvijo slovenskih in prevodnih tekstov iz drugih slovanskih jezikov ter francoščine in nemščine je postavil merilo za pisanje šolskih beril. Ustavlja se ob slovenski slovnici in strokovnem slovensko-nemškem slovarju, za katerega se je odločil leta 1850 in je postal gradivo za Pleteršnikov


slovar. Avtorica poudarja Miklošičev pomen pri znanstvenem utemeljevanju slovenskega jezika in slovenistike kot nacionalne vede ter njegov doprinos za slovenski šolski sistem in prakso, iz katere so spet vzniknili novi znanstveniki in ustvarjalci (Štrekelj, Murko, Glaser idr.).

Šolska oz. jezikovna praksa je predmet prispevka Elizabete Jenko (Jezikovna praksa pri pouku slovenščine kot tujega jezika). Vabljiv je zlasti za sloveniste-praktike, saj se vsakodnevno srečujejo z vprašanji pristopov pri poučevanju slovenščine, ki naj pripelje tako do poznavanja kot znanja jezika, ter načrtovanja vsebin. Jenkova najprej očrta programe poučevanja slovenščine na Ljudskih visokih šolah, avstrijski Akademiji za obramboslovje, ki se že ravna po evropskem jezikovnem okvirju, prehaja na Celoletno šolo slovenskega jezika in se ustavlja ob pouku slovenščine na dunajski univerzi, kjer dobi pouk slovenščine po obliki intenzivnejšega tečaja s približno 350 urami spremljevalno vlogo. Srečuje se s problemom, kako na eni strani razviti pri učečih se čim boljše sporazumevalne zmožnosti, na drugi pa dati čim boljšo podlago za znanstveno in raziskovalno delo ter omogočiti vpogled v teorijo jezika in sociokulturni kontekst. Odgovor na to je vse prej kot enostaven.

V zadnji del zbornika so umeščene tri razprave. Herta Maurer-Lausegger (Zur Slowenistik an der Universität Klagenfurt) nas seznani z dolgo razvojno potjo slavistike v Celovcu, kjer je po svoji predhodnici, Visoki šoli za izobraževalne vede, dobila mesto na Alpsko-jadranski univerzi. Da se

za slavistiko zunaj meja Slovenije ni bati, priča podatek, da potekajo slovenistične raziskave tudi na oddelku za splošno jezikoslovje in primerjalno literarno vedo (Neweklowski, Pohl, Maurer-Lausegger, Strutz). Celovška slavistika redno sodeluje z Ljubljano in Mariborom, od koder prihajajo v Celo-vec gostujoči jezikoslovci in literarni zgodovinarji, ter koprsko univerzo. Veliko vlogo ima lektorat slovenskega jezika, ki je tako izobraževalnega kot socialnopolitičnega pomena. Slovenščino študirajo tisti, katerih materni jezik je slovenščina, ter tisti s slabšim znanjem ali celo popolni začetniki. Njihove diplome, ki segajo od fonologije do dialektologije in literature, odražajo izpopolnjenost študijskega programa. Dolgo tradicijo graške slavistike prikaže Ludwig Karničar (Die Perspektiven der Slowenistik in Graz). V Gradcu je bila 1811 odobrena prva stolica za slovenščino, kjer so do konca prve svetovne vojne učili Murko, Krek, Nahtigal, Oblak, Štrekelj, Ramovš ter pisali zgodovino slavistike na tem področju. Če je bila sprva zamišljena bolj kot jezikoslovni študij, ki naj izobrazi profesorje slovenščine in so se nanjo vpisovali največ Slovenci, je od sedemdesetih let profil študentov drugačen. Kakor v Celovcu se nanjo vpisujejo nemško govoreči Avstrijci. Karničar poudarja, da je zanimanje za ta študij v porastu zadnjih deset let, saj je slovenščina delovni jezik Evropske unije. Med dosežki graške slavistike ne moremo mimo projekta leksikalne inventarizacije koroškega ljudskega jezika, za katerega sta dala Prunč in Hafner pobudo v sedemdesetih letih.

V nasprotju z zgornjima prispevkoma


pa Gero Fischer (Perspektiven der Slowenistik am Institut für Slawistik der Universität Wien aus der Sicht der Lehre) meni, da eksistenca dunajske slovenistike v nobenem primeru ni zagotovljena, saj nima lastne stolice. Po njegovem so največji krivci za to prenovljeni bolonjski programi, ki vodijo v združevanje vseh nacionalnih filologij pod slavistiko. Po drugi plati gre na vse skupaj pogledati bolj optimistično. Resnost slovenističnega študija in da so za to dani vsi potrebni pogoji namreč potrjuje prispevek Eve Hüttl-Hubert. Izkaže se, da je dunajska nacionalna knjižnica prava zakladnica slovenističnih fondov. Slovensko beletristično in drugo gradivo ima nezanemarljiv delež v elektronskih katalogih. Za slovenista-raziskovalca je npr. uporabna baza digitaliziranih časnikov in časopisov v okviru virtualne čitalnice avstrijske nacionalne knjižnice ANNO, kjer med drugim najdemo Laibacher Zeitung (1783–1918), Illyrisches Blatt in Intelligenzblatt.

Pričujoči zbornik je vabljiv za sloveniste »širokih« zanimanj, saj daje vpogled v širok spekter problemskih polj; od jezikoslovnega do literarnovednega,

didaktičnega in prevodoslovnega. Mnoga so verjetno zaradi svojega specifičnega položaja odprli prav avstrijski slovenisti in na poseben način razprli meje nacionalne vede. Članki se gibajo od bolj teoretskih do praktično orientiranih, svoje postavke pa avtorji ilustrirajo z različnimi aplikacijami in primeri. Iz razprav je razvidno, da so internacionalni problemi in preudarki pustili sledove tudi v slovenističnem znanstvenem diskurzu. Če je bil prej – vsaj kar se tiče literarnovedne discipline – večinoma usmerjen k vzdrževanju narodne identitete in so bili podlaga za literarnoestetsko presojanje in literarnozgodovinsko vrednotenje narodni kriteriji, lahko zdaj – in potem ko so funkcijo narodne reprezentacije in afirmacije prevzeli politični idr. sistemi – posvetimo pozornost še drugim problemskim poljem, ki so bila prej bolj v senci nacionalno orientirane znanosti. Tu bi izpostavila preučevanje slovensko-nemških literarnih, kulturnih in znanstvenih stikov.

Urška PereničUniverza v Mariboru Filozofska [email protected]

Življenjska zgodba kot terapevtsko sredstvo in katarza

Uvod

Teorija o avtonomnosti literature je slovensko prakso le-te prignala do skrajnosti predvsem v poeziji in mestoma tudi v prozi (prim. Žabot 1996).

Kljub temu da je stvarno življenjsko gradivo še zmeraj ostalo odlična snov – če je dovoljeno tako reči – sodobne

slovenske klasike,1 bi bilo imenitno primerjati avtorske postopke v procesu literarizacije lastnega spominskega gradiva v teh in drugih, tu neimenovanih, a prav tako dobrih delih.

1 Prim. Edvard Kocbek, Tovarišija (1949), Lojze Kovačič, Prišleki (1984–1985), Vladimir Kavčič, Prihodnost, ki je ni bilo (2005).


Kajti ne posreči se vsakemu – menda mu niti ni do tega –, da bi v njegovem avtobiografskem delu prevladala estetska funkcija (Stanonik 2001: 143–145). V zadnjih desetletjih je količina avtobiografske literature narasla v zavidljive številke. Od tod dejstvo, da so se s tovrstno literaturo začele ukvarjati poleg literarne zgodovine po abecedi še: antropologija, etnologija,2 geografija, historiografija, psihologija in sociologija (Stanonik 2002: 198–209).

Vprašanjema o življenjskih zgodbah, in sicer ali so zgodovina ali literatura (Stanonik 1997: 85–105) in koliko gre pri njih za resničnost ali utvaro (Stanonik 2002: 191–210), se tokrat pridružuje premislek o življenjski zgodbi kot terapevtskem sredstvu ali celo katarzi.

Podlaga za prispevek so tri knjige treh žensk – presenetljivo ali ne! – avtoric, ki jih povezuje: 1. geografski vidik: vse tri izhajajo iz Žirovskega vrha; to je planotasto hribovje od Gorenje vasi in nad Žirmi Poljanski dolini in se izteka proti Smrečju in Šentjoštu v Polhograjskih Dolomitih, 2. zgodovinski vidik: ozadje vseh treh knjig je druga svetovna vojna (1941–1945), 3. stan: vsaka od njih je (bila) mati z veliko družino, 4. izobrazba: vse tri so bile brez posebne izobrazbe, vendar brez dvoma izjemno bistre in modre.

2 Prim. monografijo Mojce Ramšak Portret glasov (Raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev) v Borec (revija za zgodovino, an-tropologijo in književnost) 55, št. 603–67, Ljubljana 2003.

Julijana (roj. Jesenovec) Kavčič (1895–1980)

Avtorica prve knjige je Julijana (Jesenovec) Kavčič (Lavrovec 1895 – Šentjošt 1980). Knjiga obsega 148 strani, urediti jo je pomagala dr. Zmaga Kumer. Julijana je začela o svojem življenju pisati na pobudo svojih otrok 10. marca 1973:

Vsako stvar bi skoraj rajši, kakor da o sebi kaj pišem. Ker me pa vedno silijo in nagovarjajo, posebno še snaha Ivanka, pa naj bo v božjem imenu. Mlad človek dela načrte, star pa obuja spomine. Pisava gotovo ne bo brez napak, kar bom pa napisala, je pa bilo resnično. (Kavčič 1995: 9.)

Kdaj je končala pisati svoje spomine, iz besedila samega ni razvidno. Njena avtobiografija je bila objavljena šele po smrti, in to že dvakrat. Vsekakor je pravilna odločitev uredništva, da iz spoštovanja do izvirnega besedila Snopkove mame, ki je končala le dva razreda osnovne šole, besedila niso lektorirali. »Izvirno besedilo ima pač svojo pričevalno vrednost.«3 Šele štiriletni hčerki je oče kupil Abecednik in jo učil brati (Kavčič 1995: 11). Toda že osemletna je morala iti za pastirico in od doma si je za tolažbo želela knjig:

Komaj sem čakala, da bo kdo prišel od doma, da bi mi prinesli kaj, ko jih je toliko, da bom imela kaj za brat. Ena stara žena, ki je bila v bajti, rekli so ji bajtarica, mi je od začetka pomagala in učila pasti ovce. Bilo jih je kakih 15 ali 20. Nič kaj ni bila zadovoljna z menoj. »Ne vem, če bo kaj s tem otrokom«, je rekla, ko sva prignali domov. »Nič ji niso mar ovce. Tam za kakšno smreko

3 Pripomba uredništva, Mati mučencev, 4.


čepi in bukve bere.« Doma so mi rekli, da ne bom dobila knjig, če ne bom bolje pasla. (Kavčič 1995: 12.)

O, koliko lepih pesmic sem se naučila in prepevala na paši, vmes sem pa brala kakšne lepe povestice ali življenjepise, primerne moji starosti. Za to so skrbeli moji skrbni starši. Brala sem od svete Germane, ki je bila tudi pastirica in je imela hudobno mačeho. Spala je v hlevu pri ovcah. Tako me je prevzelo, da sem tudi jaz hotela spati pri ovcah. Seveda mi niso pustili. (Kavčič 1995: 15–16.)

Nepozabni so spomini. Zunaj mraz in sneg, toliko ga je že, da se nikamor ne vidi. Samo ata še morejo s krpljami malo narediti kakšno gaz do vode ali do drv. Mi otroci smo pa okoli tople peči. Mama kuhajo večerjo. Kar nas je večjih, klekljamo. Po večerji molimo sveti rožni venec. Vrstimo se vsak večer drugi. Po molitvi pa ata vzamejo v roko knjigo. Kar je majhnih, jih denejo spat, da ata ne motijo, ko bodo brali. Takrat je moralo biti vse tiho, če ne so takoj nehali. Tako so znali brati, da jih je bilo užitek poslušati. Kakšno veselje je bilo vselej, ko so prišle Mohorjeve knjige. Takoj smo se zatopili v branje. Res lepo je bilo! Še danes se hvaležno spominjam, kaj mi je pomenila dobra knjiga, kaj vsega sem se naučila iz knjig. Posredovale so mi, dale so mi možnost, da sem rada brala. Knjiga mi je bila in mi je še učiteljica skozi življenje. V življenju te dostikrat kaj zadene, da dostikrat ne veš, kaj in kako, pa pogledaš v knjigo in s pogumom rečeš: O, če so zmogli ti in te, zakaj bi jaz ne in dobiš korajžo, pa kar gre. (Kavčič 1995: 31–32.)

Z veseljem se spominjam, kako lepo je bilo pri nas doma, čeprav smo bili revni. Šele danes vem, kako smo imeli dobre in skrbne starše, ki so znali usmerjati naše korake v življenje. Še bolj z zgledom kot besedo. Toliko smo imeli dobrih knjig! Pa vsi tako radi brali! (Kavčič 1995: 32–33.)

Iz navedenih odlomkov se vidi, kaj

je Julijani Kavčič pomenila knjiga. Branje jo je delalo miselno prožno, sposobno oblikovati samostojna stališča in jih neprenehoma preverjati z novim berivom. Narava ji je bila vedno zelo blizu. Rada in lepo je pela in iz pogostih navedkov raznih verzov v njenem pisanju ni jasno, ali so njen lasten izdelek ali jih podaja po spominu iz kakšnega branja. Primerjava treh knjig na podlagi dveh motivov

a) LjubezenŽena blizu osemdesetih let ljudi in svoje početje nenavadno trezno presoja. Rahločutno in z zastrtim obžalovanjem poroča o svoji neuresničeni ljubezni. Nikoli si nista naravnost izrazila svoje naklonjenosti, saj to ni bilo spodobno! Čeprav je čutila, da se rada vidita. Morda bi se iz tega še kaj razvilo, da ji ljubljenega ni požrla prva svetovna vojna. Preizkušena žena ne taji, da je bila poroka z drugim bolj sad naključja kot resnične ljubezni. Toda potem se obletnice svoje poroke vsako leto s častjo spominja, enako tudi svojih petih sinov. b) Druga svetovna vojna 1941–1945Julijana Kavčič je bila – bi dejali včasih – zelo pobožna, toda stvarna. Saj je morala poleg pogosto opitega moža kot bajtarica v skrajni revščini skrbeti za številno družino. Povila je štirinajst otrok in v svojih spominih vsakega posebej okarakterizira. Za pet sinov, ki so jih odpeljali ob koncu druge svetovne vojne, ni nikoli izvedela, kje so našli svoj grob. Njihova mati ne joče za njimi niti ne obliva z gnevom njihovih morilcev. O njih piše z neznansko zavestjo svetopisemske Makabejke (prim. 2 Mak 7):


Vsi so postali žrtve komunizma. Strašno je bilo njihovo trpljenje! Ne vemo, kje počivajo. Imam pa upanje, da jih krasi palma mučeništva. Srečna se štejem, da sem mati mučencev. (Kavčič 1995: 52–53.)

Za nekatere legendarna Snopkova mama s svojim pisanjem ne blaži lastnih pekočih ran, lajša jih bralcu, ki se prepusti njenim spominom. 2 Marija oz. Mica (roj. Čadež) Demšar (1915)

Marija Demšar, doma iz Gornje Dobrave pri Gorenji vasi v Poljanski dolini, je svojo življenjsko zgodbo zapisala v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je imela okrog sedemdeset let in jo je naslovila preprosto Moje življenje. Pobudo za njen izid je dala urednica knjige, ki je izšla leta 2007 v samozaložbi,4 vendar je izdajo vsaj simbolično podprla gorenjevaška občina.5 V računalnik je besedilo vnesla avtoričina hči Anica Stražar. Oblikovanje in prelom je prav tako profesionalen. Jezikovno ga je pregledala Milka Bokal, vendar zelo obzirno, saj je bilo besedilo posodobljeno le pravopisno. Najprej je izšlo v 100 izvodih in nato zaradi povpraševanja še enkrat v prav toliko izvodih. Življenjepis obsega le 51 strani, čeprav ima knjiga skupaj 96 strani. Proznemu besedilu je namreč dodano še petnajst avtoričinih pesmi in pogledi njenih petih otrok na njihovo mater.

Prvotno je Marija Demšar opisala svoje življenje le v Sloveniji, medtem ko je razdelek o življenju v Kanadi dodala na izrecno prošnjo urednice s

4 Muzejsko društvo Žiri je navedeno zgolj pro forma.5 Njen župan je avtoričin mali nečak.

posredovanjem otrok šele pri svojih krepko devetdesetih letih. Leta 1979 je Marija Demšar začela svoj spis z mislijo na otroke:

Ljubljeni moji otroci! Velikokrat ste me prosili, naj vam napišem knjigo mojega življenja. Skušala bom ustreči vaši želji, pač kakor bom mogla. Ker mi ni dal Bog talenta za pisanje, se zadovoljite s temi vrsticami, ki bodo površno opisale pot moje preteklosti. (Demšar 2007: 5.)

a) LjubezenMedtem ko so Julijani Kavčič okoliščine šele po poroki njene hčere na Gorenjsko omogočile, da se je odpravila od doma malo dlje in v pozni starosti celo na kakšno romanje, se je Marija Demšar še kot dekle hitro odločila za ta korak. Tako je hotela pregnati prva ljubezenska razočaranja, ki so jo za dolgo čustveno nekako omrtvičila. V Škofji Loki, Kranju, Mariboru se je preizkusila kot varuhinja otrok, gospodinjska pomočnica, delavka v gostinstvu, in tako imela dovolj možnosti za spogledovanje in nova znanstva, ki pa ji niso prinesla pričakovanega olajšanja. Zavedala se je svoje ženske privlačnosti, o čemer v svojem delu nesramežljivo pripoveduje in že zdavnaj odrasli otroci so še danes ponosni na mater lepotico. Končno se je po desetih letih le ogrela in poročila z mladeničem, ki ji je bil 15-leten obljubil, da jo bo počakal, če se bo odločila zanj. Oba vsestransko zrela, čustveno globoka, z visokimi etičnimi merili, intelektualno sposobna sta se preselila v Žiri in predvidevala uresničiti svoje življenjsko poslanstvo v žirovski čevljarski zadrugi Sora. Mož je postal trgovski potnik in je iskal naročila za delo po celi takratni Jugoslaviji, žena se je usposobila za


prešivalko zgornjih delov. To je bilo za tiste čase v njenem okolju, ko so dekleta brez izobrazbe lahko odhajala le za dékle ali se kvečjemu priučile za šiviljo, med najbolj uglednimi deli. Rodila se jima je hčerka. Začela sta se pripravljati na zidavo lastnega doma.

b) Druga svetovna vojna 1941–1945 Druga svetovna vojna je vse obrnila na glavo. Kot kraj ob (rapalski) meji so Žiri najprej zasedli Italijani, toda krajevni veljaki jih niso prenesli in so se odpravili po Nemce. Ti so novačili slovenske moške za njihov rajh. S pogosto prav tako prisilnimi mobilizacijami so svojo vojsko krepili partizani; v bližini (Vrh Svetih Treh Kraljev, Rovte, Šentjošt) so nastale domobranske postojanke, pojavili so se plavogardisti.

Nemška okupacijska oblast je zasegla žirovske čevljarske delavnice in zadolžila njihove delavce, da se preselijo v Kranj. Marijin mož je bil med njimi in se v negotovosti ob koncu druge svetovne vojne (kot civilist) odločil iti na Koroško. Od tam mu je pot kazala v Kanado. Marija je bila tako pogumna, da je šla z gorenjevaškimi možmi sama za njim, ga v begunskem taborišču res našla in se srečno vrnila v Žiri, medtem ko je mož šel v Kanado. Doma je kljub povojnemu pomanjkanju iznajdljiva Marija z nadčloveško močjo dogradila hišo, kaj hišo, vilo. Gotovo je bila sredi petdesetih let to najlepša stanovanjska stavba v Žireh. 6

Končno je prišel tisti srečni dan po petih letih, dan vselitve. [Hčerka] Marija je vriskala od veselja, vedela je, da bo lahko skakala po hiši, da ne bodo več

6 To upam reči iz avtopsije.

trkali na strop tuji ljudje. Prvo noč je bila presrečna, želeli sva močno, da bi bil še ata pri nama. Govorili sva, kako srečen bi bil v svoji hiši. (Demšar 2007: 43.)

Kadar sva prišli z Marijo domov, me je vedno postavila pred hišo in rekla: »Poglejte, kako se nama hiša smeji.« Bila je vsa srečna. (Demšar 2007: 43.)

Lepo je bilo živeti v tej hiši. Pozabila sem na ves trud. Mislila sem na ata, zakaj ga ni, da bi skupno živeli. Mislila sem, da bi bilo nam dobro. (Demšar 2007: 44.)

Svetlolasa ženska, visoke postave in čednega stasa se je morala ves čas otepati pohotnih moških. Doživela je celo neokusno sceno. Tisti, ki je bil v rosni mladosti zavrgel njeno ljubezen, jo je nagovarjal, naj bo njegova in naj se loči od svojega moža:

Reče mi, da sem neumna, ker ga čakam in zapravljam mladi čas. Ponudil se mi je, da mi vse zrihta za ločitev zakona. (Demšar 2007: 44.)

Mnogi so rekli, da ne bom šla v Kanado, da ne bom mogla pustiti tako lepe hiše itd. Jaz sem pa mislila svoje. Moje delo v Žireh je skončano. Hiša stoji, spomenik očetovih in mojih žuljev. Sedaj me čaka druga dolžnost, ki jo moram izpolniti. Mislila sem, Oče nebeški, daj mi tudi tukaj dovolj moči, da zdržim v vseh težavah, ki mi bodo prihajale na pot. (Demšar 2007: 45.)

Prišel je dan odhoda, 28. oktobra 1952. Moja sestra je prišla že zvečer in šla z menoj na avtobus ob šestih zjutraj. Ko sem zapuščala hišo, se nisem ozirala nazaj; čakali so, da bom jokala. Bila sem vesela, presrečna, šla sem v novo težko pričakovano življenje. Sama nisem verjela, da se res peljem proti Kanadi, mislila sem, da so le sanje. (Demšar 2007: 45.)

Toda v Kanadi je priseljence brez izjeme čakal trd začetek, kar Marija


Demšar opisuje z lastno izkušnjo:

Sobe so bile opremljene le s posteljo, mizo in stolom in mala omara za perilo. V stenah so bile omare za obešanje oblek. Jaz sem dobila v trgovini kište od pomaranč, na te dile sem nalimala rožasti papir in je bila nočna omara in kako so bili fantje veseli, ko so jih dobili, da so lahko dali uro in pepelnik nanjo. Kolikokrat sem se spomnila moje češnjeve politirane oprave, ki je ostala v Žireh, postle, modrocov, kovrtre. Tukaj me je čakala železna, vsa obtolčena z mrežo, odeja navadna konjska deka. (Demšar 207: 47.)

Leta 1972 je mož nenadoma umrl, da je morala odslej sama skrbeti za pet nedoletnih otrok:

Po očetovi smrti je nastala prava kalvarija za mene. (Demšar 2007: 49.)

Toda na prehojeno pot gleda z zadoščenjem:

Jaz sem se trudila s stanovalci do 89. leta moje starosti, sedaj sem pa sama v hiši, ker ne morem več vsega narediti. Otroci so vsi šli skozi univerzitetno izobrazbo. Danes imajo stalne službe in svoje lepe domove z družinami, mene pa obiskujejo. Sama se še rihtam in počistim za seboj, samo to si želim, da ne bi bila komu v nadlego. Vse drugo prepuščam Bogu in usodi mojega življenja. Končno sem pa že vsega navajena. (Demšar 2007: 50–51.)

Mati Korajža je imenoval eden od bralcev glavno osebo te življenjske zgodbe. Nič sentimentalnosti, nobenega samopomilovanja. Nasprotno: veliko trdega dela, vztrajnosti in osebnega dostojanstva.

Cilka (roj. Pečenik) Štucin (1940) Izhaja iz bajtarske hiše. Toda že od

otroštva je želela postati kmetica, in to v času, ko to sploh ni bilo sodobno in moderno. To pa ne pomeni, da ni bila pripravljena sprejemati napredka, ki se je v kmetijstvo vedno bolj vpletal. Kljub velikemu nasprotovanju poznejše tašče se ji je posrečilo primožiti na – kot kažejo urbarji – najstarejšo in eno najbolj uglednih kmetij v Žirovskem Vrhu. Kljub temu da je bila odličnjakinja, ji šola ni dišala.

Ali je mogoče bilo preveč kmečke krvi v meni in obenem ljubezni do dela v naravi in živalmi ter vsem, kar je povezano z delom na kmetiji. (Štucin 2007: 22.)

Toda danes je še vedno med najbolj aktivnimi in družbeno angažiranimi – pa ne le kmečkimi – ženskami v svojem okolju. Dejavna je v več stanovskih organizacijah, oglaša se v časopisih in na radiu, kjerkoli si upa zastaviti besedo v prid malega človeka (prim. Štucin 2007: 75–77).

Njena Življenjska zgodba kmetice iz Žirovskega Vrha je nastajala v času 1997–2007. Iz njenega rokopisa jo je v računalnik vnesel njen najmlajši sin Jure, prelom, oprema in oblikovanje ovitka so bili v profesionalnih rokah. Knjiga s trdimi platnicami ima 125 strani in jo je jezikovno, prav tako kot prejšnjo, pregledala Milka Bokal. Snov je z mednaslovi razčlenila urednica, in sicer: Oče, Mama, Obiski na očetovem domu, Očetova rodbina, Mamina rodbina, Šola, Klekljanje, Nova hiša, Ljubezen, Nesreče, Huda zima, Uran, Gobe, Romanja, Hčerka, Podlešanova kmetija, Poroka, Motorna žaga, Gospodinjstvo, Rudnik, Sinovi, Bolezen, Andrej, Družbeno udejstvovanje, Novosti v kmetijstvu, Medsebojne zveze, Preteklost, Razprtije, Vest, Borovnice,


Arnika, Živina, Vaški posebneži, Kmečki stan nekdaj in danes, Pregovori, Turistično društvo, 40-letnica poroke, Najini vnuki in vnukinje.

Tako kot prejšnji dve knjigi, se tudi ta začenja s posvetilom otrokom:

Nekaj vrstic bi rada napisala, da ne bi šlo vse v pozabo. Namenila bi jih svojim otrokom in vnukom za branje in spoznavanje, kako so živeli moji starši in kaj doživljali – seveda to vem po pripovedovanju moje mame. Napisati pa želim tudi svoje življenje in dogodke v našem ljubem domačem kraju. (Štucin 2007: 5.)

Tudi ta življenjska zgodba je zaznamovana z drugo svetovno vojno, toda zaradi avtoričine rojstne letnice je tokrat smiselno obrniti zaporedje primerjanih motivov.

a) Druga svetovna vojna 1941–1945 Druga svetovna vojna je še ne dveletni Cilki in njenemu še ne polletnemu mlajšemu bratcu vzela očeta. Ubili so ga partizani jeseni leta 1942. Tega se seveda sama ne spominja, kako se je to zgodilo, opisuje po pripovedovanju svoje matere, ki je po komaj treh letih zakona postala vdova in to ostala celo življenje. To je zaznamovalo Cilkino otroštvo in seveda tudi njeno poznejšo opredelitev na tisti kruti čas.

b) LjubezenS kolikšno ljubeznijo danes zrela ženska in babica številnih vnukov piše o svoji ljubezenski romanci, epsko široko, čustveno vznemirjeno, etično zanesljivo:

Leta 1955 je v Žirovskem Vrhu posvetila elektrika. V hiše so prišli prvi radijski sprejemniki. To je bilo zanimivo poslušati novice iz daljnega sveta, pa Četrtkov

večer in tako dalje. No, pri nas ni bilo radia do leta 1962; takrat ga je za božič kupila mama. Prinesel in priklopil ga je moj Cene. (Štucin 2000: 29.)

S Podlešanovim Cenetom sva se spoznala na kresno nedeljo leta 1956. /…/ To nedeljo pa so se moje in njegove oči srečale ter zanetile iskre ljubezni, ki je potem plamtela dolgo let in šla skozi marsikatero preizkušnjo, preden je dozorela in sva se 26. septembra 1964 poročila. (Štucin 2000: 28.)

Pred cerkveno poroko sem želela iti z ženinom še na očetov grob in mu prižgati svečko ter dati rože na njegov prerani grob. Njegov spomenik je teden pred poroko nekdo nikoli znan hudobnež prevrnil in poškodoval. Toda z mamo smo imeli dobre ljudi, ki so to hitro popravili.Ne vem, zakaj je to nekdo storil, gotovo iz škodoželjnosti do naše družine. Poroko oz. mašo sva z ženinom z vso resnostjo spremljala in doživljala kot res velik dogodek. Sedaj ženin in nevesta ter priče pred oltarjem udobno sedijo na stolih, midva pa sva cel obred maše klečala v za to pripravljeni klopici. Kot bi bilo danes, se spominjam, ko sva si izmenjala poročne prstane. Meni se je roka tresla tako močno, da sem komaj nataknila Cenetu prstan na roko. On pa je čisto mirno to storil. (Štucin 2007: 48.)

Dve leti pred tem se jima je rodila hčerka:

Jaz in moj bodoči mož oz. Cene ali Vinko, kakor mu je že pač kdo rekel, sva vedela, da nama je namenjena skupna pot skozi življenje. Tudi hudobni jeziki niso mirovali in so naju obrekovali, ja, da sem »prešvoh« za na tako veliko kmetijo in da ne bom imela otrok, pač, da sva že dolgo prijatelja in se nama nič ne zgodi itd. Ljubezen pa je res storila svoje. Pričakovala sva otroka. (Štucin 2000: 40.)

To je njuna edina hčerka, potem se jima je rodilo še šest sinov. Tašča mladi ni prepustila gospodinjstva, možu se je


zrahljalo zdravje, na rojstnem domu so se godile hude reči, tako da je brat umrl v najlepših letih, snoval se je rudnik urana Žirovski vrh. Že iz tega se vidi, da pozornost Cilkinega pisanja sega čez meje njene domačije, dotakne se novosti v kmetijstvu in napredka v vaški skupnosti, pa vendar jo spomin rad zanese tudi v preteklost. Spominja se vaških posebnežev, zapiše celo nekaj pregovorov, pretehtava kmečki stan v preteklosti in dandanes, ponosna je na ustanovitev Turističnega društva Žirovski Vrh, čigar pobudnica je bila, vse to z namenom, da bi njeno okolje ne obtičalo ali celo nazadovalo.

Veselje do življenja, ki se je kalilo v številnih težavah, zaznamuje tudi to tretjo življenjsko zgodbo.

Sklep

1. Vse tri knjige prihajajo s slovenske-ga podeželja in so zaznamovane z drugo svetovno vojno.

2. Druga svetovna vojna naredi prvo ženo za »mater mučencev«, drugo za »begunko«, saj odide za svojim možem in s prvo hčerko v tujino, v daljno Kanado in pusti v domovini izredno lepo hišo, pravcato vilo. Tretjo je ista vojna naredila za siroto. Vzela ji je očeta in izkušnjo srečnega otroštva. Toda nobene od njih prestano gorje ni zagrenilo in osebnostno pohabilo.

3. Vse tri so svoje spomine pisale predvsem za njihove lastne otroke. Zato so pravzaprav zasebne narave. Julijana Kavčič se loti pisanja že v pozni starosti, medtem ko Marija Demšar in Cilka Štucin v starosti sredi šestdesetih let. To bi utegnilo veljati kot zakonitost,

saj so to leta, ko se človek že dobro zaveda, da se je njegova življenjska krivulja upognila navzdol. To je čas, ko se človek začenja zavedati svoje končnosti in minljivosti in bi rad kaj od svojega predal svojim potomcem, pustil v zgodovini poleg otrok, če jih seveda ima, kakšno sled. Prva avtorica je to storila leta 1974, druga 1979, tretja v času 1997–2007.

4. Nobena od navedenih avtoric se ne more dokazati s kakšnim formalnim šolanjem. Julijana Miklavčič je imela menda samo dva razreda, Marija Demšar o tem sploh ne govori. Menda je osnovno šolo že končala, saj je bila v času njenega otroštva že obvezna, medtem ko je Cilka Štucin raje, kot da bi se vpisala v nižjo gimnazijo po drugi svetovni vojni, hodila tri leta v četrti razred in s tem za eno leto skrajšala svoje obvezno šolanje.

5. Toda vse tri je učilo življenje. In njegovo šolanje so dobro prestale. Saj so izjemno bistre, zelo pametne, preudarne, vztrajne, zaupajo v življenje in nenazadnje verne. Kljub pripadnosti stanu malih ljudi se ne ponižujejo, so skrajno resnicoljubne, zato ni v njih nič lažne skromnosti.

6. Povezuje jih izredna iznajdljivost, globoka ljubezen do življenja. Nobena od avtoric se ni branila otrok. Julijana jih je rodila štirinajst, Marija pet, od tega enega sina, in Cilka sedem, od tega eno hčer.

7. Kakor se vidi iz pisem otrok, le-ti kot odrasli materam vračajo hvaležnost za njihovo poslanstvo. 8. Besedilo v vseh treh knjigah spremljajo fotografije iz družinskega


arhiva. To je eden od dokazov, da so namenjene najprej in predvsem lastni rodbini in njihovim potomcem. Kljub temu je v njih veliko dragocenega gradiva za življenjski stil slovenske družine od začetka do nekako tretje četrtine 20. stoletja.

9. In odgovor na naslovno vprašanje? Objave njihovih življenjskih zgodb na bralca vsekakor delujejo katarzično, o terapevtski vlogi je – pogojno – govoriti le v 3. primeru. Vse tri avtorice so močne, izjemno močne žene.

10. Navedeni pregled kar kliče po temeljiti obdelavi vseh treh knjig, morda na podlagi teorije Hane Hlôškove (1996) ali Mojce Ramšak (2003).

Viri in literatura

Demšar, Marija, 2007: Moje življenje. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Muzejsko društvo Žiri.

Hlôšková, Hana, 1996: Kategória minulosti v rozprávačskej stratégii. Slovensky národopis 44/3. 315–333. [Kavčič, Julijana], 19952: Mati mučencev: Spomini Snopkove mame iz Šentjošta. Ljubljana.

Stanonik, Marija, 1997: Življenjske

zgodbe med zgodovino in literaturo/Life histories between history and literature/Lebensgeschichten zwischen Historie und Literatur. Makarovič, Marija, in Ramšak, Mojca (ur.): Vrednotenje življenjskih pričevanj/Evaluation of Biographies. Studi Slavi dipartimento di linguistica università degli studi di Pisa, N0 8, ECIG. 85–105.

Stanonik, Marija, 2001: Teoretični oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.

Stanonik, Marija, 2002: Življenjska zgodba – resničnost ali utvara. Traditiones (Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta/Acta Instituti ethnographiae et Instituti ethnomusicologiae Slovenorum) 31/1. 191–210.

Štucin, Cilka, 2007: Življenjska zgodba kmetice iz Žirovskega Vrha. Ur. Marija Stanonik. Samozaložba Cilka Štucin.

Žabot, Vlado, 1996: Volčje noči. Murska Sobota: Pomurska založba.

Marija StanonikZRC SAZU Inštitut za slovensko [email protected]

ocene in poroČila

Documents