oblike v 13. nastanek absolutizma - vedez.dzs.sivedez.dzs.si/datoteke/zgo2-2del.pdf · 56 oblike v...

56

OBLIKE V

vir

13. Nastanek absolutizma

Monarhija je nasilen način vladanja, ki se zmeraj izrodi bodisi v strahovlado bodisi v republiko. Oblast ne more biti nikoli enakopravno razdeljena med ljudstvom in vladarjem, pretežko je ohraniti ravnotežje. Moč nujno splahni na eni strani, medtem ko se poveča na drugi, a prednost je navadno na strani vladarja, ki poveljuje vojski.

Charles Luis de Secondat baron Montesquieu: Perzijska pisma (prev. Cirila Toplak), Mariborska literarna družba, Maribor 2000, str. 175.

KREPITEV VLADARJEVE MOČIOb izteku srednjega in začetku novega veka je prišlo v evropski družbi do sprememb, ki so v stanovskih monarhijah spodbudile krepitev vladarjeve moči. Število evropskih mest in njihovo prebivalstvo sta v 15. in 16. stoletju naraščala, skupaj z njima je naraščal delež obrti in trgovine v gospodarskem življenju večine evropskih držav. V družbi, ki je od zgodnjega srednjega veka temeljila na naturalnem gospodarstvu, se je uveljavljalo denarno gospodarstvo. Gospodarsko okrepljena mesta so si v poznem srednjem veku izborila sodelovanje pri vladanju, meščanstvo je bilo poleg plemstva in duhovščine vključeno v delo stanovskih državnih ali deželnih zborov. Meščanstvo in vladar sta bila svojevrstna politična zaveznika, saj sta si oba prizadevala zlomiti moč velikih fevdalcev. Fevdalna razdrobljenost je škodila razvoju obrti in trgovine in s tem koristim meščanstva. Vladarju, ki si je prizadeval za trdnejši nadzor nad monarhijo, je bila napoti neodvisnost fevdalcev.Na porazdelitev politične moči med vladarjem in stanovi v evropskih monarhijah je vplival tudi razvoj novih vrst orožja in tehnik bojevanja. Uporaba strelnega orožja je spremenila naravo vojskovanja. Fevdalna vojska, ki je temeljila na težki konjenici, vojnim nalogam ni bila več kos, v ospredje sta stopila pehota in topništvo. Uspešno vojskovanje je bilo po novem mogoče predvsem z najemniško vojsko poklicnih vojakov in ne več z vojsko, sestavljeno iz fevdalcev in njihovega moštva. Najemniška vojska je bila draga, njena oprema pa zahtevna. Organiziral jo je lahko samo vladar, ki je zanjo potreboval znatna sredstva. Ta je bilo mogoče dobiti edino z davki. Za pobiranje davkov je vladar potreboval uradniški aparat, ki pa je prav tako zahteval znatna sredstva. Stanovi so morali vladarju nenehno popuščati in mu zagotavljati zadostna sredstva za vojskovanje. Pri taki organizaciji vojaštva in organizaciji oblasti je plemstvo izgubljalo svoj vpliv in je postajalo čedalje bolj odvisno od vladarja. Vladarju so močna najemniška vojska, razvejen in vdan državni aparat in davki iz vse države konec 16. stoletja omogočali čedalje manj omejeno oblast. Njegova oblast je postajala absolutna (lat. absolutus – ločen), tako rekoč neomejena. Obliko vladanja, v kateri ima vladar v svoji monarhiji absolutno oblast, imenujemo absolutizem.

kako je montesquieu v 18. stoletju opredelil monarhijo? zakaj meni, da je nasilen način vladanja?

ponovite značilnosti stanovske monarhije.

katere spremembe v 15. in 16. in stoletju so pripomogle k utrjevanju neomejene vladarske oblasti?

57

LADANJA

ZNAČILNOSTI ABSOLUTISTIČNE DRŽAVEVladarji absolutističnih držav so vladanje v celoti prevzeli nase ter na svoj vojaški in uradniški aparat. Vladne posle so redko prepuščali svojim svetovalcem, o njih so odločali sami. To so počeli v prepričanju, da so vladarjevi interesi hkrati tudi državni interesi in nasprotno. Osebno so hoteli skrbeti za blaginjo v državi, pri čemer so sami določali, kaj je ta blaginja. Za učinkovito vladanje so vzpostavili centralizirano upravo in uradniški aparat, ki se je pri svojem delu oziral samo na monarha in ravnal po njegovi volji. Ker so finančne potrebe absolutistične države nenehno rasle, je moral ta aparat v vladarjevem imenu utrditi davčni sistem in gospodarstvo spodbujati tako, da je bil dotok finančnih sredstev v državno zakladnico čedalje večji.Absolutistični vladarji so za dosego absolutne oblasti morali zlomiti moč stanov, predvsem pa plemstva. Da bi bilo mogoče učinkovito izvajati gospodarsko politiko, temelječo na denarnem gospodarstvu, trgovini in obrtni proizvodnji in si z obdavčitvijo gospodarstva pridobiti znatna sredstva, so morali čim bolj izenačiti družbeni položaj svojih podanikov. Vladar, ki je bil nekoč senior visokemu plemstvu, je postajal poosebitev države, vsi drugi v njegovi monarhiji so zgolj njegovi podaniki, ki se podrejajo njegovi volji. Plemstvo je sicer ohranilo privilegiran družbeni in gospodarski položaj, a je izgubilo politični vpliv, še zlasti pa vpliv na vladarja in na njegove odločitve.Absolutistična država je bila na zunanjepolitičnem področju napadalna, ekspanzivna država, kajti vladar se je lahko kot poosebitev države izkazoval prek vojaških in zunanjepolitičnih uspehov. Večanje državnega ozemlja in odvisnost sosednjih (predvsem bogatih) dežel sta prinašala nove prihodke. Hkrati sta prinašala tudi vedno nove (vojaške in druge) izdatke, ki jih je bilo spet treba pokriti z novimi prihodki. Država se je čedalje bolj zadolževala, položaj prebivalstva, posebno nižjih slojev, je postajal čedalje težji. Najhuje je bilo na podeželju in v majhnih obrtnih delavnicah. Gospodarska politika, katere namen je bila rast sredstev v vladarjevi zakladnici, je zanemarjala razvoj poljedelstva in drobne obrti.

s pomočjo besedila pojasnite, kako je teoretik absolutizma

utemeljil smotrnost takega načina vladanja. katere veje oblasti

naj bi vladar v času absolutizma združeval?

Teoretična utemeljitev absolutizmaZa utemeljitelja absolutizma velja angleški filozof Thomas Hobbes (1588–1679). V delu »Leviatan« je razglabljal o suverenosti in o izvoru države. Hobbes je trdil, da je pradavno stanje človeka vojna vseh proti vsem. Tako stanje je bilo samo miselno in ne dejansko, kajti ljudje naj bi svoj samoohranitveni nagon in težnjo po moči brzdali z nenapisano družbeno pogodbo o oblasti – z njo so v svojo realnost priklicali vsemogočno državo, ki jo je Hobbes prikazal kot leviatana, kot biblično morsko pošast. Na čelu države je suveren – monarh, ki ga ne vežejo nikakršne pogodbe. Njegova oblast naj bi bila neomejena in naj bi se raztezala na območje zakonodaje, izvršilne oblasti in sodstva (tri veje oblasti). Na sliki je naslovnica prve izdaje Hobbesovega Leviatana iz leta 1651.

58

OBLIKE V

14. Francija – zgled

absolutistične države

Francija je bila v času vlade kralja Ludvika XIV. (1645–1715) zgled absolutistične države, on pa zgled absolutističnega vladarja. Absolutna kraljeva oblast ni nastala čez noč, njegova politična moč je rasla postopoma, od stoletja do stoletja. Leta 987 je karolinška dinastija na ozemlju današnje Francije izumrla, francoski prestol je zasedla nova dinastija, Kapetingi (imenovana po začetniku, Hugu Capetu). Kapetinška kraljeva oblast je bila šibka, saj se je kraljeva dedna posest razprostirala na majhnem ozemlju ob Seni in Loari z mestoma Pariz in Orléans. V drugih pokrajinah so neodvisno vladali visoki fevdalci. Kapetinško kraljevsko oblast so ogrožali še angleški kralji iz dinastije Plantagenet, ki so imeli v Franciji veliko posest in odlične rodbinske zveze. Kapetingom je uspelo Angleže izriniti z večine njihove francoske posesti, vpliv centralne oblasti v kraljestvu je s temi uspehi rasel. Kraljema Filipu II. Avgustu in Ludviku IX. Svetemu je uspelo v prvi polovici 13. stoletja kraljevo oblast utrditi in Francija se je začela razvijati v največje in gospodarsko najtrdnejše kraljestvo evropskega zahoda. Pariz, prestolnica francoskih kraljev, je postal velemesto s približno 200.000 prebivalci. Na pariški univerzi, ustanovljeni stoletje prej, so se zbirali najvidnejši evropski izobraženci in mesto je postalo središče srednjeveškega evropskega znanja. Filipu IV. Lepemu je uspelo Francijo ob izteku 13. stoletja okrepiti tudi proti papeštvu, še več, papeški dvor se je moral iz Rima preseliti v Francijo, v Avignon.

Krona francoskega kralja Ludvika IX. Svetega (1226–1270) iz dinastije Kapetingov, ki je utrdil francosko državo. Ludvik IX. je organiziral VII. križarski pohod. V Egiptu so ga zajeli in zanj zahtevali visoko odkupnino. Pozneje je vodil križarsko vojno proti Arabcem v Tunisu in tam tudi umrl. Zaradi izjemne predanosti veri so ga v 13. stoletju razglasili za svetnika.

zakaj je bila ivana orleanska v očeh angležev čarovnica, v očeh

francozov pa svetnica in junakinja? kako je njen spol vplival na

vrednotenje njenih dejanj?

Stoletna vojnaOd sredine 14. do sredine 15. stoletja je med Francijo in Anglijo s presledki potekala vojna, zaradi svoje izjemne dolžine imenovana stoletna vojna. Ključna vzroka zanjo sta bila spora v zvezi s pravico do francoskega kraljevskega položaja in nadoblastjo nad Gaskonjo. Do 30 let 15. stoletja je bila vojna sreča na strani Angležev, potem pa v prid Francozom. Ivana (Jean d’Arc), hči bogatega kmeta, je s svojimi verskimi videnji o francoski zmagi prepričala poveljnike domače vojske v odločilen boj za mesto Orléans. Francoska vojska je pod njenim navdahnjenim vodstvom izbojevala vrsto zmag in potisnila Angleže iz številnih dežel na francoskih tleh. Slika prikazuje njeno srečanje s kraljem Karlom VII. Kralj ji je bil naklonjen, kajti njena hrabrost mu je omogočila, da je prišel do krone in kot zakoniti vladar zasedel francoski prestol. Ivana je leta 1430 padla v angleško ujetništvo, kjer so ji sodili kot čarovnici. Leto pozneje so jo sežgali. Cerkev je kmalu po tem spremenila sodbo francoski narodni junakinji. Leta 1920 je bila Ivana, imenovana Orleanska, razglašena za svetnico.Stoletna vojna se je končala leta 1453, ko so Francozi zavzeli Bordeaux. Angleži so se takrat ukvarjali z vojno dveh rož. Na drugi strani, pri Francozih, je bilo drugače, v izčrpani državi je zavladal mir. Kraljevi položaj se je z vojno utrdil, kajti staro visoko plemstvo je v njej skoraj izginilo. Onstran Rokavskega preliva ni nihče več mogel seči po francoski kraljevski kroni.

59

LADANJA

Kraljeva centralistična oblast v Franciji se je povsem utrdila sredi 15. stoletja, po stoletni vojni z Anglijo. Vzpostavljena je bila stalna kraljeva vojska in uvedeni stalni davki. Oboje je prišlo prav v 16. stoletju, ko se je Francija kot velika evropska sila vojaško vpletala v razmere v Italiji in ko so se doma začele versko motivirane vojne. Vojne in razkošno dvorno življenje so zahtevali vedno nova sredstva in poslušnost vseh kraljevih podanikov. Absolutistični model vlade sta v Francijo vpeljala kardinal Richelieu, prvi minister Ludvika XIII. (1610–1643), in njegov naslednik na tem položaju, kardinal Mazarin. Med mladoletnostjo Ludvika XIV. je imel vplivni kardinal v državi vso oblast.

LUDVIK XIV. – SONČNI KRALJFrancoski kralj je star. V naši zgodovini nimamo primera, da bi kdo tako dolgo vladal. Govori se, da ima izreden dar za pokoravanje ljudi. Z enako silo vlada svoji družini, dvoru in državi. /…/Proučil sem njegov značaj in naletel na protislovja, ki jih sploh ne razumem. Ima na primer ministra, ki je star samo osemnajst let, in metreso, ki jih ima osemdeset. Globoko veren je, pa ne more trpeti tistih, ki pravijo, da je treba dosledno spoštovati božje zapovedi. Čeprav beži pred vrvežem mest in ima malo stikov z ljudmi, se od zore do mraka trudi, da bi o njem govorili. Ljubi trofeje in zmage, a se tako boji imeti dobrega generala na čelu svojih čet, kot bi se ga lahko bal, če bi načeloval sovražni vojski. Mislim, da se razen njemu še nikomur ni zgodilo, da bi bil zasut z več bogastva, kot bi si vladar sploh upal sanjati, obenem pa ječal pod pezo take revščine, da bi jo komaj kdo mogel prenašati.Mogočen je, kar še posebej velja za poslopja, kjer prebiva: na vrtu ima več kipov kot veliko mesto prebivalcev. Njegova garda je tako številna kot garda nebeškega kralja, pred katerim se prevračajo prestoli. Prav tako so številne njegove vojske, njegovi viri prav tako obilni in njegove finance neizčrpne.Iz Pariza, 7. dne meseca muharema 1713.


Ludvik XIV. je po Mazarinovi smrti vzel vso oblast v svoje roke. Njegovi nazori, kako vladati, so izhajali iz predstave o sebi kot vladarju »po božji milosti«, ki je v svojem kraljestvu tudi božji namestnik in ki od svojih podanikov pričakuje poslušnost in vdanost. Svoj kraljevski položaj je simboliziral s soncem, ki je edinstveno in ki drugim daje tako svetlobo kot toploto – od tod »Sončni kralj«. Med svojim dolgim vladanjem je dosledno odpravljal omejitve svoji oblasti, tako je leta 1673 ukazal, naj parlament vse njegove odloke sprejme takoj in brez ugovorov. Državno upravo je reorganiziral skladno s potrebami centralne oblasti, dal je kodificirati pravo (urediti posamične pravne določbe v eno zbirko) in urediti finance. To ni bila lahka naloga. Njegov poglavitni finančni in gospodarski strokovnjak Jean-Baptiste Colbert je z reformami le stežka sledil vladarjevim finančnim potrebam. Ludvik XIV. je finančno stabilnost svoje države načenjal z nenehnimi (večinoma neuspešnimi) vojaškimi pohodi in z izjemno velikim in razkošnim dvorom. Ob smrti je državo zapustil v velikih dolgovih in z neurejenim finančnim sistemom. Ker so njegovi nasledniki državo še bolj zadolžili in ker je breme dolgov najbolj občutilo revno podeželsko in mestno prebivalstvo, so se napetosti v Franciji v 18. stoletju

vir

na podlagi vira podajte podobo ludvika xiv. kot absolutističnega vladarja. v katerem obdobju

njegovega vladanja je nastal zapis? koliko let po domnevnem nastanku pisma se je njegovo vladanje

končalo?

Ludvik XIV. (1638 –1715)

60

OBLIKE V

nenehno krepile. Krepilo se je tudi sovraštvo do kraljevega dvora in do vsega, kar je spominjalo na absolutistično državo.

V pariškem parlamentu, najvišjem sodišču Francije, se je v 18. stoletju zbirala plemiška opozicija proti monarhovi samovolji. Remonstracijsko pravico (pravico ugovora) je dobil pariški parlament nazaj leta 1715, ko je kraljevi prestol zasedel Ludvik XV. Slika prikazuje delo parlamenta v letu 1723.

Nič ne bi imel proti, Uzbek, če bi smel videti pismo, ki bi ga v Madridu napisal Španec, ko bi se vrnil s poti po Franciji. Mislim, da bi maščeval svoj narod. Kako široke možnosti za hladnokrvnega in razmišljajočega človeka! Predstavljam si, da bi pričel svoj opis Pariza takole: »Tukaj je hiša, kamor zapirajo norce. Takoj bi pomislili, da bo največja v mestu. Sploh ne! Zdravilo je prav neznatno v primerjavi z velikostjo zla. Brez dvoma Francozi, o katerih imamo sosedje veliko slabega povedati, zaprejo nekaj norcev v norišnico, da bi tujci mislili, da preostali zunaj niso nori.« Naj moj Španec sam nadaljuje /…/


Na kraljevem dvoru v Versaillesu je prebivalo na tisoče ljudi, večinoma plemičev. Kralj je uvedel strog dvorni ceremonial in organiziral številne dvor-ne slovesnosti, na katerih ni smel nih-če manjkati. Svoje bivanje na dvoru je moralo plemstvo financirati samo. Dvor-no življenje je bilo zelo drago, zato je postajalo plemstvo čedalje bolj odvisno od vladarja in njegove naklonjenosti. Kralj je na slovesnostih rad igral božjo vlogo. S slovesnostmi in s strogim in zahtevnim dvornim ceremonialom je utrjeval kult vsemogočnega vladarja. Njegov naslednik, Ludvik XV., je kljub slabšemu gmotnemu položaju nadaljeval enako dvorno življenje. Slika prikazuje ples v maskah v sloviti Zrcalni dvorani v kraljevski palači v Versaillesu leta 1745. Razkošne dvorne slovesnosti so postajale preveliko breme za francosko državno blagajno, za njihove udeležence in vse francosko ljudstvo.

izluščite temeljne značilnosti francije kot absolutistične

države med vladanjem ludvika xiv. kako je potekal razvoj

francije iz stanovske monarhije v absolutistično državo?

kako se je spremenila vloga vladarja? kako so na to vplivale

zgodovinske okoliščine?

zakaj avtor besedila pariz in francijo v prvi polovici 18. stoletja

primerja z norišnico?

61

LADANJA

Ludvik XIV. je z zidavo svojega bivališča v kraju Versailles v okolici Pariza skoraj pol stoletja zaposloval na tisoče delavcev. Velikanski pravilno zasnovan stavbni kompleks je začel nastajati leta 1661 okrog lovskega dvorca Ludvikovega očeta. Dvor se je v eno največjih palač na svetu preselil šele dve desetletji pozneje. Okrog palače so uredili park, ki je na pogled segal v neskončnost, središče kompleksa je bila kraljeva spalnica. Palača in park sta simbolizirala moč njunega gospodarja, »Sončnega kralja«. Ta je zmogel premagati celo samo naravo, kajti ubrani kompleks so uredili na neplodnih močvirnatih in peščenih tleh. Palača v Versaillesu je bila zgled za številne rezidence v 17. in 18. stoletju.

OBLIKE V

62

15. Razsvetljeni absolutizem

Absolutizem se je pod vplivom vodilnih miselnih tokov in družbenih teorij v 18. stoletju začel spreminjati. Sama absolutistična vlada je ostala sicer nedotaknjena in vladarji so vladali avtokratično, toda pri tem so se začeli podrejati pravu in urejenemu položaju svojih podanikov. Svojo vlogo v državi so videli drugače kot njihovi predhodniki na prestolu v 17. stoletju. Sebe in svojih koristi niso več povsem enačili z državo in z njenimi koristmi, smoter svojega vladanja so videli v večanju blaginje države kot skupnosti svojih podanikov. Vladarji naj bi se podrejali državnim koristim in državni blaginji, bili so »prvi služabniki« države. Razsvetljeni absolutizem je imel v evropskih državah različne oblike glede na politične, gospodarske in verske razmere v njih. Med razsvetljene absolutiste prištevamo vladarje Prusije, Rusije, Švedske in Habsburške monarhije (glej poglavje Razvoj zgodovinskih dežel in Slovenci).

PRUSIJA – MAJHNA KNEŽEVINA POSTANE VPLIVNA ABSOLUTISTIČNA DRŽAVA

Branderburg-Prusijaozemlje, pridobljeno (z letnicami)

ozemlje, pridobljenoz vestfalskim mirom 1648

začasne pridobitve (z letnicami)

meje 1721

Sveto rimsko cesarstvoozemlje, pridobljeno do konca 17. stol. (z letnicami)

katera temeljna značilnost absolutistične države, povezana z zunanjo politiko, je razvidna iz

karte? karta prikazuje stanje pruske države do leta 1721, zato na njej ni poglavitne ozemeljske

pridobitve iz časa friderika ii. velikega, šlezije. kje je ta dežela in kaj je razen rudnega bogastva v

18. stoletju zanjo še značilno? poiščite ustrezne podatke v enciklopedičnih delih.

63

LADANJA

Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti je bilo v 17. stoletju ohlapna državna zveza več kot tristotih različnih enot. Ena do njih je bila Prusija. V 17. stoletju se je začel njen vzpon. Njena notranja organizacija je bila trdna, kajti vladarju je uspelo zlomiti moč stanov in vzpostaviti močno vojsko (eno največjih v Evropi kljub maloštevilnemu prebivalstvu) s strogo disciplino. Vladar je politično oslabljenim stanovom dodelil številne privilegije in tako pripomogel k vzponu zemljiškega plemstva – junkerjev. Življenje v državi je bilo podrejeno njenim vojaškim potrebam, kajti kar dve tretjini državnih prihodkov je bilo namenjenih vzdrževanju in krepitvi vojske. Plemstvo je sprejemalo častniške službe, te so bile podlaga za odličen položaj na dvoru in v državi. Vladar si je s podeljevanjem vojaških služb pridobil poslušnost junkerjev.Absolutistični pruski kralj ni imel sijajnega dvora, je pa imel sijajne vojaške akademije za mladeniče iz junkerskih vrst. Svoje oblasti ni izvrševal s pomočjo raznih svetov kot absolutistični vladarji drugod, temveč s svojim kabinetom na podlagi ministrskih poročil.Leta 1740 je pruski prestol zasedel Friderik II. Veliki, zagret privrženec sodobnih miselnih tokov. Pod njihovimi vplivi je spremenil razmere v državi in državni upravi. Odpravil je mučenje kot del zasliševanja in cenzuro tiska ter uvedel versko toleranco (glej poglavje Gospodarske, etnične in družbene spremembe). S krčenjem kraljevih lovišč za potrebe poljedelstva je nazorno pokazal, kako vidi svojo vladarsko vlogo. V zunanji politiki se je ravnal po načelih, veljavnih za absolutistično vladanje: napadel je Avstrijo, kjer se je za utrditev svojega položaja na habsburškem prestolu borila mlada Marija Terezija. V vojni je svoji državi pridobil z rudninami bogato Šlezijo. Po tej pridobitvi si je prizadeval za utrditev Prusije kot pomembne evropske države. Berlin je v njegovem času postal pomembna evropska prestolnica. Postajal je velemesto in središče umetnosti ter znanosti.

primerjajte preglednico ter navedite podobnosti in razlike.

Koncert s flavto Friderika Velikega v kraljevem dvorcu Sanssouci. Kralj si je dopisoval z vodilnimi misleci svojega časa, oboževal je flavto, filozofijo in uglajenost. Slika ga prikazuje kot vljudnega gostitelja, ki z igranjem na flavto zabava svoje goste. Dvorec Sanssouci v berlinski okolici je imel vse značilnosti bivališča razsvetljenega absolutističnega vladarja – bil je razkošna počitniška rezidenca z obsežnim parkom.

ABSOLUTIZEMRAZSVETLJENIABSOLUTIZEM

Kralj - absoluten vladar

merkantilizem

ostre, hude kazni

fiziokratizem

omilitev kazenskega sistema

omilitev tlake ali odprava podložništva

zmanjšanje vpliva plemstva in cerkve

privilegij za plemstvo in cerkev

bogastvo države je v zemlji in kmetijstvu

bogastvo države je v kapitalu (denar in

žlahtne kovine)

svoboda veroizpovedi

Kralj - prvi služabnik svoje države

vladar odloča o veri svojih podložnikov

podložništvo in tlaka

▼ ▼

pojasnite razliko med absolutizmom in razsvetljenim absolutizmom. navedite posebnosti

pruskega absolutizma in državnega sistema. kako so te posebnosti vplivale na moč države?

zakaj lahko za friderika ii. velikega trdimo, da je bil razsvetljeni vladar?

navedite področje, na katero je v duhu naprednih idej posegel in ki marsikje v svetu še

danes ne velja za samoumevno družbeno pridobitev.

OBLIKE V

64

RUSIJA – VLADARSKO ZGLEDOVANJE PO ZAHODNOEVROPSKIH OBLIKAH VLADANJA Moskovska kneževina se je v poznem srednjem veku otresla tatarske (mongolske) nadoblasti (glej poglavje Stičišča kultur) in v 15. stoletju močno povečala svoje ozemlje. Veliki knezi moskovske kneževine so že v 15. stoletju utrdili centralno oblast in omejili vpliv ruskega visokega plemstva, bojarjev. Car Ivan IV. Grozni (1533–1584) je meje svoje države razširil daleč na vzhod. Proti plemstvu je nastopil z osebno stražo z nalogami tajne policije, uvedel je enoten zakonik in ustanovil številne centralne urade. Svoj vzdevek si je prislužil s krutostjo in nasiljem nad sodelavci in zaupniki, predvsem pa zaradi uboja svojega najstarejšega sina v nebrzdani jezi. Car je bil hkrati pokrovitelj umetnosti, carska trdnjava Kremelj je takrat začela dobivati veličastno podobo, zgradili in okrasili so številne cerkve in samostane v prestolnici in drugod po državi.Po izumrtju dinastije Rurikov se je na carski prestol povzpela dinastija Romanov, ki je uvedla absolutizem, njen poglavitni predstavnik je car Peter I. Veliki (1689–1725). Mladi car je ob prihodu na prestol hotel Rusijo spremeniti v velesilo, ki bi lahko bila po svoji gospodarski in vojaški moči kos vsem drugim velikim evropskim silam, še zlasti pa osmanskemu imperiju. V letih 1697–1698 se je odpravil na pot po evropskih dvorih in mornariških središčih in si tako nabral potrebno znanje za želene spremembe. Leta 1703 je ustanovil novo rusko prestolnico, St. Peterburg, in začel je graditi številno in močno oboroženo vojaško mornarico. Z njo je Švedsko izrinil s položaja edine velike pomorske sile v Baltiku. Čeprav so bili mnogi med številnimi vojnimi pohodi proti Švedski, otomanskemu imperiju in Perziji neuspešni in so zahtevali veliko žrtev, je Rusija z njimi pokazala, da je velika vojaška sila in da želi dejavno krojiti politično usodo severne in vzhodne Evrope.

Med Petrovim obiskom v Angliji je carjevo spremstvo prebivalo v vili pisca dnevnikov Johna Evelyna v Sayes Courtu v Kentu. V treh mesecih so gostje povzročili tolikšno škodo, da je moral Evelyn ruskemu dvoru predložiti zajeten račun. Razkopali so gredice, potrgali zavese in uničili pohištvo, družinski portreti pa so jim rabili za tarče pri strelskih vajah. Večina plemičev ni znala brati in mnogi med njimi niso obvladali niti preprostega seštevanja.

Orlando Figes, Natašin ples, Kulturna zgodovina Rusije, Modrijan/Studia humanitatis, Ljubljana 2008 , str. 32–33.

vir

Peter Veliki je skušal evropeizirati svojo državo za vsako ceno in kljub velikim odporom. Slika prikazuje osovraženo rezanje brad. Dolga brada je v pravoslavnem svetu znak človeške podobnosti bogu in tesne vezi z njim.

kako se razlikuje vedenje ruskega plemstva, opisanega v besedilu, od vedenja plemstva v angliji v

tem obdobju?

Z ustanovitvijo St. Peterburga leta 1703 je Peter Veliki najrazločneje nakazal, da je njegovo cesarstvo evropska država s prestolnico, ki ima povsem evropski videz. Mestna arhitektura je bila popolno nasprotje leseni Moskvi, njegova lega na delti Neve je Rusiji odpirala pot proti Baltiku. V središču mesta so zgradili vsa poglavitna poslopja, tudi cesarsko palačo, imenovano Zimski dvorec. Trg pred njo je bil zasnovan tako, da je omogočal velike slovesnosti in vojaške parade. Carska prestolnica se je hitro širila in postajala velemesto.

65

LADANJA

Car je za dosego svojih ciljev v državi uvedel številne nepriljubljene ukrepe: reorganiziral je mornarico in upravo po švedskem vzoru, kopensko vojsko pa po pruskem. Uvedel je julijanski koledar, evropski način oblačenja in visokemu plemstvu vsilil evropski osebni videz – vključno z britjem, kar je prebivalstvo globoko žalilo. Državo je razdelil na velike enote državne uprave – gubernije, ki so se nato delile na province in okrožja. Bremena centralizirane države je podobno kot drugod po Evropi najteže prenašalo revno kmečko prebivalstvo. Zemljiški gospodje so jih imeli povsem v oblasti, njihov položaj je bil brezpraven. Davki, ki jih je predpisoval car, so kmetstvo potisnili v globoko revščino.

Razsvetljeni absolutizem se je v svoji posebni različici v 18. stoletju uveljavil tudi v Rusiji, njegova najvidnejša predstavnica je carica Katarina II. Velika (1762–1796). Katarina je bila nemška princesa, poročena z ruskim carjem Petrom III. Ta je bil žrtev zarote, na prestolu ga je nasledila ambiciozna in zelo izobražena žena, vneta pripadnica razsvetljenstva. Skupaj z ruskimi generali, ki so ji omogočili vzpon na prestol, je izvajala osvajalno zunanjo politiko. Rusija je takrat dejavno sodelovala pri razbijanju poljske državnosti in skupaj z Avstrijo in Prusijo pri delitvi Poljske. Čeprav je v svojih pismih evropskim izobražencem, kot sta bila Voltaire in Diderot, obsojala ljudsko nevednost in zagovarjala prosveto in kulturo, se je položaj večine ruskega prebivalstva med njenim vladanjem slabšal. Davčne potrebe absolutistične države so bile prevelike za zmožnosti zaostale, po večini poljedelske države. Kmetje so se upirali, najbolj znan je bil veliki upor Jemeljana Ivanoviča Pugačova v letih 1773–1774. Upor so neusmiljeno in s težavo zatrli.Katarina Velika je skrbela za razvoj rudarstva, trgovine in manufaktur, a je Rusija kljub temu gospodarsko in družbeno zaostajala za državami, po katerih se je zgledovala. Podoba njene carice kot razsvetljene vladarice je bila kljub temu skrbno izdelana. Doma si jo je prislužila s številnimi zunanjepolitičnimi in vojaškimi uspehi, s katerimi je Rusija povečala svoje ozemlje. V tujini si jo je utrdila s podporo ruski znanosti in umetnosti. Poleg številnih palač so v njenem času v ruski prestolnici ustanovili akademijo znanosti, v Moskvi pa univerzo. Ruski učenjaki in umetniki so s svojo dejavnostjo dosegali uspehe, ki so spadali v sam vrh evropskega znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.

opišite tiste značilnosti vladanja katarine velike, zaradi katerih

je veljala za razsvetljeno vladarico. kako sta absolutizem in

razsvetljeni absolutizem vplivala na strukturo družbe in na

položaj posameznih skupin v njej?

kako se je peter veliki lotil modernizacije ruske države? primerjate razvoj rusije in francije v

absolutistično državo.

Portret Katarine Velike v tradicionalni ruski opravi

zanimivost

Leta 1787 se je carica Katarina II. odpravila na obisk Krima, ki so ga ruske čete osvojile v vojnah z osmanskim imperijem. Caričin minister Gregor Potemkin naj bi dal ob poti po pusti pokrajini ob reki Dnjeper postaviti navidezna urejena naselja z zadovoljnimi ljudmi, ki so pozdravljali carski sprevod na njegovi poti na Krim. Naselja so bila zgolj kulise, ki so jih nenehno prestavljali ob poti, prehitevajoč carico, ki je morala biti z videnim nadvse zadovoljna. Nekateri zgodovinarji menijo, da je Katarina II. vedela za prevaro in da ta ni bila namenjena njenemu dobremu počutju, ampak tujim veleposlanikom v njenem spremstvu, drugi pa menijo, da gre za izmišljeno zgodbo Potemkinovih nasprotnikov. Izraz »Potemkinova vas« se je v 20. stoletju uveljavil v političnem besednjaku kot poimenovanje za olepšano prikazovanje dejanskega stanja.

66

OBLIKE V

16. Nizozemska se osvobodi

in postane parlamentarna

država

Nizozemska 1566–1648

Habsburški rimsko-nemški cesarji so s porokami z evropskimi vladarskimi dinastijami v 15. in 16. stoletju razširili rodbinsko posest na številne evropske dežele, tudi na Nizozemsko. Španski kralj Filip II. je to deželo nasledil po svojem očetu, cesarju Karlu V., ki je bil tudi sam španski kralj. Špansko-nizozemsko posest je sestavljalo 17 provinc, bile so najbogatejše dežele v španskem habsburškem imperiju. Ponašale so se z razvitimi ribištvom, trgovino in obrtjo. Tamkajšnji pomorci so bili vodilni v evropski trgovini z zunajevropskimi deželami, prek nizozemskih pristanišč je potekalo več kot pol vse svetovne pomorske trgovine. Davki iz teh dežel so španskim vladarjem v 16. stoletju prinašali neznansko velike dohodke. Prinašali so več, kot je bilo vredno vse srebro iz novega sveta, ki se je takrat stekalo v špansko kraljevo zakladnico. Poleg izjemnih gmotnih koristi si je španska krona prek Nizozemske zagotavljala tudi ugoden strateški položaj. Nizozemci so obvladovali severni

proučite karto in ugotovite, katere današnje države oz. dele držav je obsegala španska nizozemska

posest.

67

LADANJA

del Rokavskega preliva in s tem svojim španskim gospodarjem omogočali nadzor nad vojaško in gospodarsko dejavnostjo Francije in Anglije. Velik problem je bila za nizozemske španske habsburške gospodarje težnja nizozemskega plemstva in meščanstva po večji samoupravi, še večji pa razmah protestantizma v severnih provincah. Oboje je bilo za špansko krono nesprejemljivo, Filip II. si je prizadeval za centralizacijo uprave in za absolutno kraljevo oblast. Kot predan katolik je preganjal vse oblike protestantizma.

UPORNizozemsko nezadovoljstvo je doseglo vrhunec leta 1566, ko se je tamkajšnje plemstvo povezalo v zvezo in prosilo kralja za versko svobodo. Kralj je prošnjo zavrnil in Nizozemci so se uprli. Razplamtel se je boj za neodvisnost. Španci so uporne Nizozemce zasmehovali, češ da so »guex«, gezi – berači, uporniki pa so poimenovanje sprejeli kot častno. Filip II. je nad upornike poslal močno vojsko pod poveljstvom novega nizozemskega upravitelja, vojvode Alba. Vojvoda ni izbiral sredstev za zadušitev upora, dal je pobiti več tisoč upornikov in zapleniti veliko plemiškega in meščanskega premoženja. Učinek je bil ravno nasproten od želenega, upor se je še razmahnil in se spremenil v 80-letno vojno, v kateri se je nizozemski sever dokončno osvobodil španske nadoblasti. Južne, katoliške province so se leta 1578 pogodile s španskim kraljem, sedem severnih kalvinskih provinc pa se je leta 1581 združilo v Utrechtsko zvezo in razglasilo neodvisnost od španske krone. V Španiji so se z njihovo neodvisnostjo sprijaznili leta 1609, a bojev še zdaleč ni bilo konec. Šele sredi 17. stoletja je bil sklenjen mir in doseženo končno mednarodno priznanje v obliki Združene Nizozemske.

Španski slikar Diego Velázquez je znamenito »Predajo Brede« naslikal leta 1635, deset let po samem dogodku. Naslikal jo je v čast španskemu generalu italijanskega rodu, ki na sliki sprejema ključe osvojenega nizozemskega mesta. Španska vojska je skoraj leto dni oblegala Bredo. Njene branilce je prisilila k vdaji, vendar mesta ni oplenila in tudi prebivalstvu je bilo prizaneseno. Tak razvoj dogodkov lahko razberemo iz poz obeh osrednjih figur, izžarevali naj bi humanost in dobrohotnost.

68

OBLIKE V

MEŠČANSKA REVOLUCIJANizozemska osvobodilna vojna je bila hkrati tudi prva uspešna meščanska revolucija. V Združeni Nizozemski so bili generalni stanovi vrhovni organ oblasti, njen izvršni organ pa je bil državni svet na čelu z državnim upraviteljem. To mesto je zasedal princ Viljem Oranski, komandant osvobodilne nizozemske protestantske vojske. Najmočnejši člen v nizozemski zvezi je bila provinca Holandija, kjer je prevladujočo vlogo v vladanju imelo visoko meščanstvo. Državni interesi so bili predvsem njihovi interesi, zato sta se kapitalizem in kolonialna trgovina na Nizozemskem zelo razmahnila: mlada republika je v drugi polovici 17. stoletja postala največja svetovna pomorska sila. Nizozemska republika je bila hkrati zelo liberalna v verskih zadevah, poznala je svobodo veroizpovedi.

Pogled na amsterdamsko pristanišče v 16. stoletju. Dobro utrjeno mesto, prepleteno s prekopi, je v času nizozemskega osamosvajanja postajalo središče nizozemskega pomorstva, baltske trgovine in trgovine z vzhodno in zahodno Indijo. Stoletje pozneje se je pomen mesta za svetovno trgovino še povečal, postalo je svetovno finančno središče z banko za mednarodno trgovino z veliko koncentracijo kapitala. Mlada republika je z njo postala vodilna finančna in trgovska sila na svetu.

opišite strukturo republikanske oblasti na nizozemskem in jo primerjajte s strukturo organov

oblasti v republiki sloveniji. zakaj lahko trdimo, da je bila nizozemska glede svoboščin korak

pred drugimi? kako se ta liberalnost na nizozemskem kaže danes? kakšno obliko vladanja imajo na

nizozemskem danes?

pojasnite, zakaj se je upor proti španski oblasti spremenil v osvobodilno vojno. kako je

osvobodilna vojna potekala? iz karte razberite območje utrechtske zveze in poznejše mednarodno

priznane združene nizozemske. katere dežele so ostale pod špansko nadoblastjo? v kateri današnji

državi se nahaja njihova glavnina in s kakšnimi etničnimi problemi se soočajo tam?

v kateri fazi vojne je prišlo do predaje brede? pred nastankom utrechtske zveze ali po njem?

diego velázquez je znan kot španski dvorni slikar. kako je mogoče »predajo brede« povezati s tem

dejstvom? z znanjem o umetnosti ugotovite, v katero obdobje v zgodovini slikarstva spada

njegovo ustvarjanje. poznate kakšnega sočasnega nizozemskega slikarja?

69

LADANJA

17. Anglija med absolutizmom

in parlamentarizmom

VELIKA LISTINA SVOBOŠČINLeta 1066 je normanski vojvoda Viljem Osvajalec z zmago v bitki pri Hastingsu zavzel Anglijo in ji zavladal kot angleški kralj. V deželi, ki je bila pred tem razdrobljena na majhna saksonska kraljestva in je bila nekoč pod dansko nadoblastjo, je uvedel trdno osrednjo oblast. Kraljestvo je razdelil na grofije, za njihove upravitelje pa postavil predvsem svoje normanske vazale. Številne vojne s sosednjo Francijo in sodelovanje v križarskih vojnah so v naslednjih stoletjih zahtevali veliko sredstev, zato je angleški kralj od fevdalcev, svobodnjakov in od mest pobiral čedalje višje davke. Kralj Ivan, brat kralja in križarskega vojskovodje Riharda Levjesrčnega, je moral zaradi težkih finančnih vojaških bremen po prevzemu prestola znova zvišati davke. Njegov položaj je bil šibak, kajti v vojnah je izgubil obsežna rodbinska posestva v Franciji. V zameno za dobre odnose s papeškim dvorom je moral angleško kraljestvo predati papežu in ga od njega sprejeti v fevd. Ker je imel v primerjavi s svojimi predhodniki na prestolu neznatno posest, se ga je prijel vzdevek Ivan Brez zemlje. Kralj s šibkim vladarskim položajem je lahko do novih sredstev prišel edino tako, da je plemstvu priznal številne privilegije, zbrane v seznam, v Veliko listino svoboščin (lat. Magna charta libertatum). Ena številnih odredb listine iz leta 1215 je določala, da nad njenim uresničevanjem bedi kraljevski svet, ki se je zaradi stalnosti zasedanj kmalu uveljavil kot parlament. Ta je v naslednjem stoletju postal dvodomen, v zgornjem domu so bili visoki plemiči in cerkveni dostojanstveniki, v spodnjem pa poslanci grofij in mest.

Bayeuxška tapiserija je kar 70 metrov dolg in pol metra širok skrbno tkan tekstilni izdelek, ki prikazuje zgodovino Anglije na prehodu iz 10. v 11. stoletje, ko so deželi zavladali Normani. Glavno vlogo na njej imata Viljem Osvajalec in bitka pri Hastingsu leta 1066. Nastala je v 11. stoletju.

61. Upoštevajoč, da smo baronom v slavo božjo in za izboljšanje Naše dežele ter za lažjo razrešitev sporov med Nami in Našimi baroni podelili vse prej naštete pravice, želimo, da jim jih bo za vedno mogoče uživati neprekršene in v celoti in da jim bo ustanovljena in zagotovljena sledeča zaščita; baroni bodo izmed vseh baronov v kraljestvu po svoji lastni volji izvolili petindvajset predstavnikov in ti bodo z močjo, ki jim bo dana, branili mir in svoboščine, ki so jim bile dane in s to pričujočo listino zagotovljene; če bomo Mi ali Naš sodnik ali Naši uradniki ali kateri izmed naših služabnikov na kakršenkoli način odstopali ali prekršili izvrševanje kateregakoli člena o miru in varnosti in bodo kršitev opazili štirje izmed

Londonski Tower (stolp, trdnjava) je eden najpomembnejših angleških srednjeveških kulturnih spomenikov in simbol angleške monarhije. Njegov osrednji del so zgradili kmalu po bitki pri Hastingsu, bil je kraljevsko bivališče Viljema Osvajalca. Zgradba, ki je London varovala v smeri proti izlivu Temze v morje, je pozneje dobila številne druge vloge, od temnice do kraljeve zakladnice.

vir

70

OBLIKE V

petindvajsetih baronov, naj ti štirje pridejo pred Nas ali pred Našega sodnika, če Nas ni v kraljestvu, Nas s kršitvijo seznanijo in zahtevajo od Nas, naj jo brez odlašanja odpravimo. In če Mi, ali če Nas ne bo v kraljestvu, Naš sodnik kršitve ne bo odpravil v štiridesetih dneh po tem, ko je bil s kršitvijo seznanjen, naj omenjeni štirje baroni o tem poročajo preostalim baronom, ki naj Nas skupaj z ljudstvom vse dežele prisilijo in nadlegujejo, na kakršenkoli način jim to uspe; namreč z zasegom gradov, zemlje in drugih stvari v Naši lasti in na drugačen način, da bo sprememba izvršena, kot so hoteli; z izjemo Naše osebe in Naše kraljice in otrok; in ko bodo tako storili, naj bodo poslušni kot prej.

Odlomek iz listine »Magna Carta Libertatum« po: Avgust Lešnik: Od despotizma k demokraciji, razvoj ustavnosti in parlamentarizma,

Modrijan, Ljubljana 2000, str. 47–48.

NEMIRNI ČASIŠibka vladarjeva oblast je v deželo poleg parlamentarizma vnesla tudi nemir in nenehno merjenje moči med pripadniki visokega plemstva. Najhuje je bilo v 15. stoletju, ko je Anglijo pretresal tridesetletni boj med dvema velikima plemiškima rodbinama, vojna dveh rož. Tako so ga poimenovali po rdeči oziroma beli roži na grbih nasprotnikov. Končal se je leta 1485, ko se je na angleškem prestolu utrdila nova dinastija, Tudorji. Čeprav je dinastija imela kraljevo oblast trdno v rokah, se je parlament uveljavil kot zastopnik visokih slojev tedanje angleške družbe. Vladarji so ga vključevali v vladanje, njegovo naklonjenost so potrebovali zaradi skupne težnje po gospodarskem napredku Anglije, po njeni vključitvi v čezmorsko trgovino in zaradi težnje po izogibanju velikim evropskim sporom.

Elizabeta I. je Angliji vladala vso drugo polovico 16. stoletja. Bila je hči Henrika VIII. in njegove druge žene Ane Boleyn. Na prestolu je nasledila svojo polsestro Marijo, hčerko očetove prve žene, Katarine Aragonske. Marija je kot zavzeta katoličanka preganjala protestantizem. Zaradi krutosti in vztrajnosti pri tem je dobila vzdevek Krvava Meri (Bloody Mary). Eliza-betino vladanje je potekalo v drugačnem duhu, obnovila je protestantizem in verske svoboščine, sodelovala je s parlamentom. An-glikanska cerkev je v času njene vlade postala državna cerkev, vladar pa njen upravitelj in ne več njen verski voditelj. Pospeševala je go-spodarstvo, pomorstvo. Zmaga angleškega vojaškega ladjevja nad španskim je trajno ovekovečila njeno ime v angleški zgodovini, njeno vladanje pa kot zlato dobo. S svojo nenavadno opravo je želela poudariti pomen predanega vladanja. V vladarjevi osebi in nje-govi (v tem primeru: v njeni) podobi je moral biti najbolj izrazit in razpoznaven prav občutek za dolžnost do kraljestva in do podanikov. Priljubljena, a vladarsko odtujena vladarica se ni nikoli poročila.

opišite vlogo in naloge izvoljenih predstavnikov. zakaj so bili prav vsi pripadniki enega samega

stanu? kakšen je položaj kralja pri vladanju po zgornji ureditvi? kako poteka udejanjanje

parlamentarnih pristojnosti? primerjajte položaja angleškega kralja in rimsko-nemškega cesarja v

13. stoletju v njunih monarhijah.

Rojstna hiša Williama Shakespeara v kraju Stratford upon AvonStavba je napol zidana, napol lesena, pripadala je dramatikovemu očetu, rokavičarju in trgovcu z volno na veliko. Objekt je preprosto, a prostorno obrtniško meščansko domovanje in je odraz gospodarskega vzpona srednjih slojev angleške družbe v elizabetinski dobi. V času vladanja Elizabete I., imeno-vanem tudi elizabetinska doba, se je v Angliji razmahnilo dramsko ustvarjanje in z njo povezano gledališče. Njena vidna predstavnika sta bila William Shakespeare in Christopher Marlow.

71

LADANJA

UPORRazmere v državi so se bistveno spremenile v 17. stoletju, ko sta kralj Jakob I. iz nove vladarske dinastije Stuart in njegov sin, kralj Karl I., prišla v spor s parlamentom in z meščanstvom zaradi poskusov uvedbe kraljevega absolutnega vladanja. Nasprotja v državi so se še bolj zaostrila, ko je Karl I. zavrnil zahteve meščanstva, izražene v posebni peticiji (ang. Petitions of Rights). Še več, razpustil je parlament in zavladal sam, obdan zgolj s predstavniki visokega plemstva in vrhom anglikanske cerkve. V državi, kjer so parlamentarne pravice povezovali z dokumentom iz davne preteklosti, je bil tak razvoj dogodkov nesprejemljiv. Za vse, ki so bili do tedaj soudeleženi pri vladanju, je napočil čas upora proti kraljevi samovolji.Oblasti so sočasno izvajale še versko preganjanje, zato so se vsi zatirani združili v obrambo svojih pravic in v Angliji se je leta 1642 začela državljanska vojna. Na čelo upornikov je stopil podeželski plemič Oliver Cromwell in v imenu parlamentarizma povedel uspešno vojno proti kralju in njegovim pristašem. Premagani kralj Karel I. je pobegnil na Škotsko, a so ga od tam predali parlamentarni oblasti v Angliji, kjer so ga obsodili na smrt in obglavili.Cromwell je dal razpustiti zgornji dom parlamenta in razglasil je republiko. Angliji je zavladal kot lord zaščitnik (angl. Lord Protector). Njegovo vladanje je bilo uspešno, spodbujal je pomorstvo in Anglijo kot pomorsko silo postavil ob bok Nizozemski. Po angleško-nizozemskih vojnah je Anglija prehitela tekmico in postala vodilna pomorska svetovna sila.

PARLAMENTARNA MONARHIJAPo Cromwellovi smrti leta 1685 so v Angliji obnovili monarhijo pod dinastijo Stuartov. Zaradi vnovičnih poskusov uvedbe kraljevega absolutizma je parlament kralja Jakoba II. izgnal in ponudil prestol njegovemu zetu, princu Viljemu Oranskemu, nizozemskemu državnemu upravitelju. Novi kralj je moral podpisati deklaracijo o pravicah parlamenta, Bill of Rights, in potrditi versko svobodo in svobodo (parlamentarnega) govora v kraljestvu. Zmaga parlamentarne monarhije je ustvarila dobre razmere za razcvet gospodarstva, Anglija je postajala največja kolonialna sila na poti k industrijski revoluciji.

Britanski parlament, pogled na zasedanje spodnjega doma okoli leta 1715. V sredini sedi predsedujoči, člani spodnjega doma pa sedijo na klopeh levo in desno od njega. Ob ograji spodaj stojijo častniki, eden od njih nosi službeno palico.

s pomočjo literature in spletnih strani poiščite najpomembnejše predstavnike dinastije tudorjev.

do kdaj se je dinastija ohranila na angleškem prestolu? v kakšnih okoliščinah je prišlo do njene

zamenjave z dinastijo stuart?

Spomenik Oliverju Cromwellu, lordu zaščitniku, pred Westminstrsko palačo Palača je tradicionalni sedež britanskega parlamenta, zato je njegovo pogosto poimenovanje kar Westminster (glej vir o Listini pravic). Cromwellovemu spomeniku, ki je bil postavljen konec 19. stoletja, je bilo v kompleksu Westminstrske palače odrejeno vidno mesto – pred njenim najstarejšim delom.

Palača je znana tudi po velikem urnem stolpu, imenovanem Big Ben, zgrajenem v sklopu njenega novega dela v 19. stoletju.

72

OBLIKE V

vir

Londonsko anglikansko katedralo Sv. Pavla so zgradili med letoma 1675 in 1710, na pogorišču njene predhodnice, stare katedrale, uničene v velikem londonskem požaru leta 1666. Nova, baročna stavba je izžarevala novega duha angleške prestolnice: bila je med najvišjimi stavbami na svetu (v Londonu je bila najvišja vse do leta 1962), z veličastno kupolo in monumentalno sprednjo fasado. Njena skladnost in lepota sta ustrezali gospodarskim in političnim dosežkom angleške parlamentarne monarhije ter pomenu trdne anglikanske cerkve za državno ureditev.

Glede na to, da so v Westminstru zbrani duhovni in posvetni gospodje ter neplemiči, ki polno in svobodno zastopajo vse stanove tega kraljestva, dne trinajstega februarja v letu Gospodovem tisoč in šeststo in oseminosemdeset predložili njunima veličanstvoma, takrat imenovanima Viljem in Marija, Princ in Princesa Oranska, ki sta bila v lastnih osebah prisotna, določen napisan razglas, ki so ga bili sestavili imenovani plemiči in neplemiči v sledečih besedah, namreč: /.../ In zdaj, ko so imenovani cerkveni in posvetni gospodje, zbrani v skladu z namenom s svojih volil in pooblastil, in ko polno in svobodno zastopajo celokupno državno skupnost ter si z največjo resnostjo prizadevajo najti kar najboljša sredstva, da bi dosegli zgoraj opisane namere, v prvi vrsti zato (kot so v podobnih zadevah ravnali njihovi predniki), da bi potrdili in ohranili svoje starodavne pravice in svoboščine, tukaj razglašajo:PRAVICA SUSPENZIJE ZAKONOV – Da je kraljevo prilaščanje pravice suspendirati zakone in izvajanja zakonov brez odobritve Parlamenta nezakonito.PREJŠNJA PRAVICA ODPRAVLJANJA – da je kraljevo prilaščanje pravice odpravljati zakone ali izvajati zakone, kot jo je do nedavnega izvajala prejšnja oblast, nezakonito.

Odlomek iz listine »Bill of Rights« po: Avgust Lešnik: Od despotizma k demokraciji, razvoj ustavnosti in parlamentarizma, Modrijan, Ljubljana 2000, str. 47–48.

kako je videti zasedanje današnjega spodnjega doma britanskega parlamenta? kakšna je njegova

sestava in kakšna je sestava zgornjega doma britanskega parlamenta? kakšna je sestava slovenskega

parlamenta?

podoba katedrale sv. pavla je zrcalila gospodarski polet anglije v 17. stoletju. utemeljite ali

ovrzite trditev.

73

LADANJA

Vsi narodi v Evropi niso enako podložni svojim vladarjem. Nestrpna narava Angležev njihovemu kralju na primer ne dopušča, da bi okrepil svojo oblast.A kadar vladar, namesto da bi dal svojim podložnikom srečno živeti, le-te hoče onesrečiti in uničiti, ni več razloga za pokorščino. Podložnikov nič več ne veže nanj in povrnejo se v prvotno svobodo. Angleži tudi verjamejo, da neomejena oblast ne more biti zakonita, kajti zagotovo ni nikoli imela zakonitega izvora.

Charles Luis de Secondat baron Montesquieu: Perzijska pisma (prev. Cirila Toplak), Mariborska literarna družba, Maribor 2000, str. 178–179.

kakšna je vloga vladarja in parlamenta pri izvrševanju zakonodajne veje oblasti? v čem se vladarjev

novi položaj v vladanju razlikuje od položaja njegovih predhodnikov na angleškem prestolu?

razložite povezavo med uveljavitvijo zapisanega v listini »bill of rights« in gospodarskim ter

političnim razvojem anglije v 17. stoletju.

vir

kakšen je avtorjev pogled na angleško obliko vladanja? kako se opredeljuje do neomejene oblasti in

do njenega omejevanja?

Gospodarske,

etnične in družbene

spremembe v evropi

od 6. do 18. stoletja

1. Zemlja – vir preživetja in bogastva 2. Mesto in evropsko srednjeveško gospodarstvo 3. Kako dobro gospodariti – prve gospodarske teorije in njihovo udejanjanje 4. Industrija – nov način proizvodnje 5. Humanizem in renesansa 6. Humanistični in renesančni misleci, znanstveniki in izumitelji 7. Odsev zgodovinskega dogajanja v renesančni umetnosti 8. Izobrazba in tisk, širjenje pismenosti 9. Reformacija10. Protireformacija: katoliška in protestantska Evropa 11. Razsvetljenstvo 12. Ali so Evropejci odkrili preostali svet? 13. Velika geografska odkritja in snovanje kolonialnih imperijev 14. Menjava dobrin in idej

GOSPODARSKE, ETNIČNE IN DRUŽBENE SP

76

1. Zemlja – vir preživetja in

bogastva

V srednjeveški Evropi, svetu naturalnega gospodarstva, je bila zemlja prevladujoči vir preživetja in poglavitni vir bogastva. Fevdalizem, takrat prevladujoči družbeni sistem, je temeljil na njeni porazdelitvi v zameno za vojaško službo. V srednjem veku je z vso zemljo načeloma razpolagal vladar. Izjema je bila razmeroma neznatna zasebna posest. Vladar je za lastne potrebe obdržal le del zemlje, večino so imeli v rokah njegovi vazali, visoki plemiči ali visoka duhovščina. Tudi ti so za lastne potrebe obdržali le del svoje zemlje, njen večji del pa podelili v fevd svojim vazalom. Podeljevanje zemlje naprej v fevd je bilo mogoče do stopnje, ko je zemljiška posest njenemu prejemniku, fevdniku, še omogočala izpolnjevanje vazalnih obveznosti do seniorja. Prinašati je morala zadostne prihodke za vojaško (konjeniško) opremo in za vzdrževanje moštva, s katerim je bil dolžan služiti svojemu seniorju.Pod vplivom fevdalnega porazdeljevanja zemlje se je v srednjeveški Evropi uveljavila posebna, nanj vezana oblika gospodarske organizacije dru-žbe. Z mrežo fevdalnih razmerij se je ustvarila mreža zemljiških posesti, ki so pripadale vključenim v vazalna razmerja. Zadostni prihodki za vojaško službo niso bili edino merilo za določitev primernega obsega zemljiških posesti. Prejeta posest je morala ob tem zagotavljati še preživetje vseh, ki so živeli na njej. Njena velikost in sestava sta morali biti taki, da je z donosi preskrbela fevdnika z družino in služinčadjo ter njemu podložno prebivalstvo.

Porazdelitev opravil na fevdnikovi zemljiški posesti je temeljila na predstavah o družbi treh redov oz. stanov. Fevdnik je bil vojščak, pripadnik stanu, ki je bil soudeležen pri vladanju. Zanj ni bilo mišljeno, da bi opravljal kmečka in druga podobna opravila. Posest je užival kot zemljiški gospod. Živeti je moral svojemu stanu primerno, s svojim moštvom se je moral uriti za vojaško službo in z njim organizirati upravljanje posesti. Na svoji posesti je odločal sam (glej poglavje Načini življenja na podeželju in v mestih na tleh današnje Slovenije). Zemljo je obdelovalo njemu podložno kmečko prebivalstvo. Tudi visoka duhovščina in meništvo sta bila soudeležena pri vladanju. Tudi zanje bi bilo ukvarjanje s kmečkimi in podobnimi opravili nespodobno. Zato je tudi na cerkvenih posestvih (škofij in samostanov) delalo in živelo podložno kmečko prebivalstvo. Njihovi zemljiški gospodje so bili škofi, predniki samostanov ali njihovi vazali. Osnovna naloga podložnega prebivalstva je bila pridelava živeža.

600 900 1086postopna vzpostavitev zemljiških gospostev začetki triletnega kolobarjenja popis prebivalstva v angleškem kraljestvu

1100

500 600 700 800 900 1000 1100

začetki uporabepluga

zakaj lahko trdimo, da je bila v srednjem veku zemlja pomemben vir bogastva? kako se je njen

pomen spreminjal v zgodovinskih obdobjih?

v poglavju o evropski srednjeveški družbi ste spoznali poslanstvo treh redov.

kakšna je vloga kmetov v njej?

Vladar

Kronski vazali

Plemstvo

Podložniki

Fevdalna družba

Sen

ior

Sen

ior

Vaza

lVa

zal

▼

▼

▼

▼

▼

▼

pr

av

ic

e

do

lž

no

st

i

77

REMEMBE V EVROPI OD 6. DO 18. STOLETJA

ZEMLJIŠKO GOSPOSTVOZemljiške posesti fevdnikov, škofij in samostanov, na katerih je poleg zemljiškega gospoda živelo in delalo podložno prebivalstvo – podložniki, so bile organizirane v zaključene gospodarske enote, imenovane zemljiška gospostva. Zemljiško gospostvo sta navadno sestavljala dva dela:- dominikalna (iz lat. dominicus – gosposki) ali pridvorna zemlja, s katero je

zemljiški gospod razpolagal neposredno in ki je bila namenjena potrebam njegovega obsežnega gospodinjstva, in

- rustikalna (iz lat. rusticalis – kmečki) ali zakupna zemlja, ki so jo uživali njemu podložni kmetje v zameno za dajatve in delovne obveznosti (tlako) na dominikalni zemlji.

Gozdovi, močvirja in pašniki so bili večinoma t. i. srenjska zemljišča. Uporabljali so jih tako zemljiški gospod kot podložniki. Zemljiško gospostvo je bilo avtarkična (samozadostna) gospodarska enota. V družbi, kjer je bila trgovina neznatna in vezana na dobavo luksuznih dobrin za najvišje družbene sloje, so morali na zemljiškem gospostvu pripraviti in izdelati tako rekoč vse, kar so potrebovali. Zato so bili v njegovi sestavi obrtni obrati, kot so kovačnica, mlin, sirarna itd. Kupovali so samo tiste dobrine, ki jih ni bilo mogoče pridelati ali proizvesti v okviru zemljiškega gospostva, kot npr. kovine ali sol. Središče zemljiškega gospostva je bil dvor, prebivališče zemljiškega gospoda z gospodarskimi poslopji (žitnice, konjušnice, kovačnice, mlini, ...) in s pomožnimi bivalnimi objekti, kjer je bivala njegova služinčad. Hlapci in dekle so opravljali hišna in obrtna dela na dvoru. Skupaj s podložniki z zemljiškega gospostva so obdelovali pridvorno zemljo. Dvor zemljiškega gospoda so skozi stoletja vse bolj utrjevali, iz njega se je razvil poseben, za srednji vek značilen tip bivališča, grad.

Obstajala je civilizacija, nastala na gradu, tj. na posestvu, ki je vzniknila v podeželskih okvirih in ni imela prav nič opraviti z mestnim življenjem. V tej civilizaciji se je rodilo dvorsko življenje, katerega ime že samo kaže na njegov izvir, kajti nastala je na dvoru (=dvorišču), se pravi na delu gradu, kjer so se vsi srečevali.Fevdalni grad je torej obrambno sredstvo, življenjsko pomemben del posesti, naravno zatočišče za vse podeželsko prebivalstvo, če je prišlo do napada, kulturno središče, bogato z izvirnimi izročili brez vsakršnega antičnega vpliva.

Régine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003, str 78–79.

vir

v Amiensu postavijo stolp z uro

Colbert upravlja francoske financečrna smrt16611348

francoski parlament ženskam prepove državne službe Watt dobi patent za parni stroj1335 1593 1769

1200 1300 1400 1500 1600 1700 1800

navedite dele zemljiškega gospostva in pojasnite, čému je bil posamezen del namenjen in kdo ga je

uporabljal za bivanje in opravljanje gospodarske dejavnosti.

opredelite se do trditve, da je zemljiško gospostvo delovalo kot celota.

razložite vlogo dvora. poiščite kraj v vaši okolici, ki je po dejavnosti primerljiv z dvorom v

srednjem veku.

Dvormostmlingozdpašnik

pridvorna posest

hiše podložnikov

78


Bivališča podložnega kmečkega prebivalstva so se nahajala na rustikalni zemlji, ki so jo sestavljale podložne kmetije. Taka kmetija oz. huba (od nem. die Hube) je obsegala toliko zemlje, kolikor je je povprečna družina potrebovala za preživetje in dajatve zemljiškim gospodom in cerkvi. Število hub se je od zemljiškega gospostva do zemljiškega gospostva razlikovalo, lahko jih je bilo samo nekaj ali pa do več sto. Najpomembnejše in najpogostejše podložniške obveznosti in dajatve so bile:- odmerjena tlaka, delo, ki ga je moral podložnik (tlačan) opraviti na

dominikalni/fevdalčevi zemlji v določenem obsegu ali v natančno določenih dneh;

- neodmerjena tlaka, delo brez podrobnejše opredelitve, po potrebi;- pravdne dajatve, ki so jih podložniki najprej dajali v naravi (pretežno pridelki),

v poznem srednjem veku pa delno v naravi, delno v denarju. Med njimi sta bili najpomembnejši naglavna pravda (dajatev za uživanje kmetije ali raznih obratov) in mala pravda, s katero so morali oskrbovati predvsem grajsko gospodinjstvo (platno, perutnina, jajca, jagnjeta, mast, mleko, sir, bob, kruh, ...).

- desetina, cerkvena dajatev (ponavadi delež žita, živine, drobnice, perutnine, čebeljih panjev itd.).

Poleg naštetih so obstajale še druge dajatve, npr. primščina, naselnina, odselnina, kupščina itd. Podložni kmet je z njimi urejal svoj položaj na kmetiji – če si je kmetijo pridobil, če se je z dovoljenjem gospoda z nje odselil, če je nad njo hotel imeti dedno pravico in podobno.

V družbi, ki je nastala med 6. in 7. stoletjem, se je življenje organiziralo okrog zemlje /…/ Tlačan je bil tisti, od katerega so zahtevali stabilnost; ostati je moral na posesti: moral je gojiti, lopatati, razkopavati, sejati in tudi žeti. Kajti če mu je bilo po eni strani prepovedano zapuščati zemljo, je vedel, da bo dobil svoj delež žetve. /…/ fevdni gospod posestva ga ni mogel izgnati, prav tako kakor je tlačan ni mogel pobrisati s posestva. Ta intimna povezanost človeka in zemlje, na kateri je živel, je bila bistvo tlačanstva, kajti sicer je imel tlačan vse pravice svobodnega človeka: lahko se je poročil, si ustanovil družino, po njegovi smrti je zemlja pripadala njegovim otrokom, prav tako dobrine, ki jih je pridobil. Fevdni gospod pa je imel, bodimo na to pozorni, sicer na očitno drugi ravni enake pravice kakor tlačan, kajti svoje zemlje ni mogel niti prodati, niti odtujiti, niti je ni mogel zapustiti.

Régine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003, str. 93–94.

Zemljiško gospostvo v fevdalizmu ni bilo samo osnovna gospodarska, ampak tudi osnovna upravna in sodna enota. Zemljiški gospod je imel nad svojimi podložniki sodno oblast v obliki patrimonialnega sodišča (od patrimonij – očetovina, dedna posest z določenimi pravicami, po lat. pater – oče), lahko je sodil sam ali s prisedniki (s sodnim zborom, ki mu je predsedoval). Sodil je v manjših kazenskih in premoženjskih zadevah. Imel je tudi pravico prisilno izterjati zaostale dajatve. Tak položaj je od zemljiškega gospoda zahteval odgovorno ravnanje in skrb za podložno prebivalstvo, sicer je lahko postal vir zlorab in s tem kmečkega nezadovoljstva.

vir

izmed navedenih obveznosti podložnika navedite tisto, ki je bila zanj največje breme. odgovor

utemeljite.

79


Imela sem priložnost, da mi je dogodke iz svojega življenja zaupal neki stari poljedelski delavec, ki mu starost ni več dopuščala delati in je svoje dneve končeval v ubožnici: »To zemljo sem obdeloval vse svoje življenje, ne da bi imel zase en sam kvadratni meter.« V primerjavi s srednjeveškim tlačanom je bila njegova usoda neskončno bolj nesrečna: tlačan fevdnega gospoda je vedel, da bo tam v miru končal svoje življenje; nič ni bilo njegovo, toda uporabe mu nihče ni mogel odvzeti. In s tega vidika je bil do zemlje v enakem razmerju kakor sam fevdni gospod: ta ni posestva nikoli imel v polni posesti, kot jo pojmujemo danes. Lastnik je bila rodovina: prodal ali odtujil je lahko samo drugotne dobrine, ki jih je dobil kot osebno dediščino; nad glavno posestjo je imel samo pravico do uporabe.

Régine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003, str 96.

ŠIRJENJE ŽIVLJENSKEGA PROSTORA – KOLONIZACIJAOkoli leta 1000 je v Evropi živelo približno 30–35 milijonov ljudi, približno toliko kot v rimskih časih. Po stoletjih epidemij, plenjenja, množičnega preseljevanja in vpadov bojevitih ljudstev, ko je evropsko prebivalstvo zelo upadlo, se je položaj na celini umiril in število prebivalcev je spet začelo naraščati. Do sredine 14. stoletja se je število evropskih prebivalcev podvojilo glede na število v 11. stoletju, naraslo je na približno 70 milijonov ljudi. Najbolj se je povečalo tam, kjer se je najprej uveljavil fevdalizem, v današnjih Nemčiji, Franciji in na jugu Velike Britanije, v Angliji. O prebivalstvu zadnje v srednjem veku imamo najzanesljivejše podatke. Po zemljiški knjigi iz leta 1086, ki jo je dal sestaviti Viljem Osvajalec, naj bi v njegovem kraljestvu živelo 1.100.000 prebivalcev, po podobni knjigi iz prve polovice 14. stoletja pa naj bi jih tam živelo že 3.757.000. Kaže, da se je angleško prebivalstvo v treh stoletjih več kot potrojilo. Velika večina tedanjih Evropejcev, več kot štiri petine, je živela od zemlje. Razmerje med podeželskim in mestnim prebivalstvom se je začelo v Evropi koreniteje spreminjati šele v 18. stoletju.Povečevanje števila evropskega krščanskega prebivalstva je zahtevalo in hkrati tudi omogočalo širjenje njegovega življenjskega prostora. Notranjost celine je bila vse do visokega srednjega veka prekrita z obsežnimi in težko prehodnimi gozdovi tudi v nižinskih delih in ob pomembnih rekah. Naseljeni deli Evrope so do takrat spominjali na oaze, obkrožene s širno »zeleno puščavo«. Komunikacija med njimi je potekala po morju, rekah in naravnih poteh. Mreža rimskih cest je do takrat večinoma že razpadla. Z rastjo prebivalstva so v Evropi potrebovali čedalje več obdelovanih zemljišč. Pridobivali so jih s krčenjem gozdov in goščav. Najpogostejša načina krčenja sta bila požiganje in izsekavanje. Pri kultiviranju teh zemljišč sta imela pomembno vlogo dva meniška reda, ki sta ob molitvi zapovedovala tudi ročno delo: benediktinski in cistercijanski. Samostane sta postavljala v novoobljudeno pokrajino. Njihove posesti je obdelovalo podložno prebivalstvo.

vir

s pomočjo besedil pojasnite, zakaj lahko trdimo, da so imeli podložniki v srednjem veku poleg

obveznosti tudi določene privilegije. poiščite podobnosti in razlike s fevdnikom in se do njih

opredelite.

pojasnite okoliščine, ki so vplivale na rast prebivalstva v evropi. zakaj je prebivalstvo najbolj

naraščalo v deželah z uveljavljenim fevdalnim redom?

80


Poseljevanje novega prostora s kmečkim prebivalstvom in njegovo kultiviranje sta potekala v obliki kolonizacije oz. načrtnega naseljevanja v neposeljen ali redko naseljen svet. Izvajali so jo vladarji, visoko plemstvo in cerkev, da bi učinkovito izrabiti svoje zemljiške posesti. Preseljevanje dela prebivalstva v nenaseljene dele istega okoliša, npr. istega zemljiškega gospostva ali v njegovo neposredno bližino, imenujemo notranja kolonizacija. Do nje je prihajalo zaradi rasti prebivalstva in omejenosti starega poselitvenega prostora. Če je zemljiški gospod koloniste pripeljal s svojih oddaljenih posesti oziroma iz krajev, ki z novim niso bili v stiku, govorimo o zunanji kolonizaciji. Oblastniki so koloniste najprej naseljevali v nižinske dele svojih novih posesti, to fazo srednjeveške agrarne kolonizacije imenujemo nižinska. V poznem srednjem veku ji je sledila višinska kolonizacija, ki je zajela tudi više ležeče hribovske in gorske predele. Srednjeveška agrarna kolonizacija je najintenzivneje potekala med 10. in 14. stoletjem. Po vsej Evropi so nastajala nova naselja, vasi, zaselki, posamične kmetije. Čeprav so mnoga med njimi stara skoraj tisočletje, je pridevnik »nov«, ki spominja na selitev v novi kraj, še danes pogosto del njihovega imena. Kolonisti v prvih letih niso zmogli dajatev. Krčenje zaraščene pokrajine in njeno kultiviranje sta bila zaradi skromnih tehničnih sredstev naporna in težavna procesa, ki ju je moral zemljiški gospod spodbujati z olajšavami. Vzporedno z agrarno kolonizacijo so potekale tudi druge oblike načrtnega preseljevanja prebivalstva. Saški rudarji so se naselili ob balkanskih in transilvanskih rudnikih, normanski vitezi so poselili Anglijo, bizantinski vladarji so po opustelih delih Grčije in Male Azije naseljevali slovanske koloniste itd. Zunanja kolonizacija je skupaj z drugimi oblikami kolonizacije in načrtnega preseljevanja prebivalstva povzročila precejšnje etnične in gospodarske spremembe v Evropi. Etnični otoki, nastali s preselitvijo od daleč, so se večinoma asimilirali, meje med drugače govorečimi so se spreminjale.

kako se je notranja kolonizacija razlikovala od zunanje? kako

sta ta dva tipa kolonizacije vplivala na podobo podeželja in

etnične spremembe v evropi?

razdelite se v dve skupini. prva naj zagovarja trditev, da so

kolonizacijo predvsem zaradi lastnih interesov izvajali vladarji,

visoko plemstvo in duhovščina, druga skupina pa naj tej trditvi

oporeka.

ŽIVLJENJSKE RAZMERE NA EVROPSKEM PODEŽELJUGospodarski položaj podeželskega prebivalstva se je skozi stoletja spreminjal, razlikoval se je tudi od dežele do dežele. Ob podložnikih so vedno obstajali tudi kmetje svobodnjaki in tudi položaj teh ni bil povsod enak. V Angliji, Franciji in v zahodnih delih Nemčije je bilo malo pridvorne posesti, zato je bilo tam tudi tlake malo. Večina kmetov je imela kmetije po dednem pravu in obremenitve niso bile pretirane. Na Češkem, Ogrskem, v baltskih državah in na Poljskem je bilo teže, tlake je bilo tam veliko zaradi razširjene pridelave žita (glej Iz obdobja »temačnosti in mračnjaštva« v svetle nove čase).V poznem srednjem veku je na položaj podeželskega prebivalstva najbolj vplival razvoj denarno-blagovnega gospodarstva. Pod vplivom trgovine, ki je potekala za denar in s katero se je začelo na evropske trge v večjih količinah stekati luksuzno blago, so fevdalci začeli spreminjati naturalne dajatve v denarne. Zato so marsikje začeli zmanjševati obseg dominikalne zemlje in jo v zameno za dajatve podeljevati kmetom. Drugod, kjer je bilo mogoče zaslužiti

Napredek v kmetijstvu – nova podoba pokrajineVelikost in oblika njiv nista naključni. Povezani sta z načinom oranja in s številom obdelovalcev. Rimski učenjak Plinij je rimsko dolžinsko mero aktus opredelil kot identično s primerno potezo volovske vprege pri oranju. Aktus je znašal 120 čevljev (približno 34 m). Plinijeva orna poteza je bila opravljena z ralom. Njivo je bilo z njim najlaže obdelati, če je bila kvadratna. S plugom je bilo drugače, bil je težak. Pogosto obračanje vprege je bilo nesmiselno, zato so njive z njim postale dolge in ozke, dobile so obliko prog. Njive so bile blizu bivališč, v nižinah so bile ponavadi začrtane pravokotno na pot skozi naselje. Na njihovem robu so bili pašniki in gozd. Razvoj poljedelstva je spremljalo krčenje gozdov in izsuševanje močvirnih površin, podeželje je z njim dobivalo novo podobo. Na sliki so njive na Dravskem polju.

81


z žitom ali volno, se je obseg zemlje, ki jo je fevdalec zahteval zase, povečeval. S procesom denarnega vrednotenja dajatev so se v poznem srednjem veku na zemljiških gospostvih uveljavile posebne zemljiške knjige z zapisi podložniških obveznosti, urbarji.Z uvedbo denarnih dajatev so bili tudi kmetje prisiljeni vstopati v trgovske posle in trgovati s svojimi pridelki in izdelki. Kmečka trgovina in tovorništvo sta bila edini vir denarja za dajatve, zato sta se v poznem srednjem veku zelo razširila. Ob izteku srednjega veka in v 16. stoletju sta dosegla tolikšen obseg, da sta tekmovala z meščansko trgovino. S kmečko trgovino je prišlo do velikega razslojevanja kmečkega prebivalstva, nekateri so obogateli in izboljšali tudi svoj pravni položaj, večina jih je obubožala in s povečano tlako postala poceni delovna sila zemljiških gospodov. Ne samo zemljiški gospodje, ki so za razkošno grajsko življenje potrebovali čedalje več denarja, tudi vladar, ki je v državi krepil svojo oblast, je s svojimi finančnimi zahtevami pritiskal na kmečko prebivalstvo. Sredstva za vojskovanje so kot zadnji v verigi prelaganja bremen navzdol prispevali prav kmetje.

V bližnja mesta prinašajo prodajat, kar so pridelali na polju in dobili od živine in tu spet kupujejo, kar potrebujejo. Rokodelci med njimi ne živijo ali pa so zelo redki. V cerkve, ki so običajno posameznim pristavam zelo blizu, pridejo ob praznikih in dopoldne vsi skupaj poslušajo od svojega duhovnika božjo besedo in mašo, popoldne pa razpravljajo pod lipo ali na kakšnem drugem odprtem mestu o svojih stvareh; mlajši nato plešejo na glasbo piščali, starejši gredo v krčmo in pijejo vino. Brez orožja ne gre noben mož od doma; vsi so za vsak primer opasani z mečem. Posamezne vasi zberejo izmed sebe dva ali štiri može, ki se imenujejo kmečki mojstri; ti so posredniki pri sporih in pogodbah in pri obračunu skupnosti. Toda uprave nimajo oni, ampak gospod ali župan, ki je od gospoda postavljen.

Vasko Simoniti: Turki so v deželi že, Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju, Mohorjeva družba, Celje 1990, str. 158.

Bivalne razmere kmečkega prebivalstva so bile izjemno skromne. Majhna lesena bivališča z majhnimi okni, pokrita s slamo ali z lesom, so si ljudje delili z domačimi živalmi. Opreme je bilo v njih malo. Hranili so se predvsem z močnatimi jedmi, mlekom, sirom in z neznatnimi količinami mesa in rib. Osnovno sladilo je bil med, pijača pa vino ali pivo. V letih, ko je hrane primanjkovalo, so ceneno vino uporabljali kot hrano. Kmečki jedilnik se je v 16. stoletju začel spreminjati. Zaradi vnovičnega povečanja prebivalstva se je zmanjšala poraba mesa. Postopoma so se začele uveljavljati kulture iz novega sveta, predvsem fižol, koruza in krompir.

IZBOLJŠAVE V KMETIJSTVUVisoki srednji vek, obdobje od 10. do 12. stoletja, je čas velikih izboljšav v kmetijski tehniki. Po 10. stoletju se je v Evropi postopoma namesto dveletnega uveljavilo triletno kolobarjenje. V poznem srednjem veku je tako bilo mogoče pridelati bistveno več hrane kot prej. Obseg obdelanih površin se je

kako je blagovno-denarno gospodarstvo vplivalo na življenje slojev na podeželju?

zakaj je razvoj kmečke trgovine in tovorništva pripomogel k razslojevanju na podeželju?

navedite izdelke, s katerimi so trgovali kmetje.

ali je bilo v tem času zemljiško gospostvo še vedno zaprt avtarkičen sistem? odgovor utemeljite.

kako je v besedilu opisana vloga kmečkih mojstrov? kdo in kako izvaja sodno in upravno oblast nad

kmeti?

vir

82


s tem, ko je v prahi počivala samo tretjina in ne polovica obdelovalnih površin, znatno povečal. Postopoma so izboljševali orodje, predvsem orno orodje. Oralo se je večkrat na leto, rodnost so povečevali tudi z grabljenjem z železnimi grabljami in z okopavanjem. Uvajanje novih tehnik obdelovanja zemlje so najbolj spodbujali na samostanskih posestvih. Pod vplivom meniških redov so novosti sprejemali tudi drugod.

Napredek v poznosrednjeveškem kmetijstvu – plugRalo je razrahljalo samo vrhnjo plast zemlje. Zemlje ni obračalo ali podrezalo. V 11. in 12. stoletju so začeli v nižinskih predelih uporabljati plug, ki je zemljo tudi rezal in obračal. S plugom so spravili na površje spodnje, z rudninami bogatejše, rodovitnejše plasti prsti. Ralo je bilo razmeroma lahko orodje, s simetričnim plitkim ralnikom. Plug je bil težak in je imel globok asimetričen ralnik iz trdega lesa ali železa. Vleči sta ga morala dva para volov ali več. Z njim so lahko obdelali bistveno več zemlje kot z ralom. Slika iz 14. stoletja prikazuje premožnega francoskega kmeta in njegovega pomočnika pri oranju.Plug je sicer prinesel velik napredek v srednjeveško kmetijstvo, ni pa prinesel revolucije v preskrbi prebivalstva. V prvih stoletjih uporabe je bil dostopen samo redkim. Bil je drag, za oranje z njim je bilo treba imeti kar štiri vole ali več. Vzdrževanje živine ni bilo poceni, krmo zanjo je bilo treba zagotoviti skozi vse leto, kar ob majhnih donosih v srednjem veku ni bilo lahko. Ralo se je zato marsikje obdržalo še globoko v 19. stoletje. Srednjeveška družba je tudi s plugom ostala družba pomanjkanja in lakote.

Napredek v poznosrednjeveškem kmetijstvu - triletno kolobarjenje

opišite triletno kolobarjenje. ali veste, do kdaj se ja tak način obdelave zemlje ohranil v

slovenskem prostoru? zakaj se je količina pridelka v primerjavi z dveletnim povečala?

83


V visokem srednjem veku se je obseg obdelovalnih površin v Evropi že toliko povečal, da je izboljšana kmetijska proizvodnja omogočila pridelavo presežkov. Z njimi je bilo mogoče trgovati, v najbolj razvitih predelih celine so se na tej podlagi začela razvijati večja sejemska središča. Med najbolj znanimi so bili sejmi v francoski pokrajini Champagni. Do konca 11. stoletja se je na njih trgovalo lokalno, sredi 12. stoletja pa so postali kraj mednarodne trgovine.

pojasnite, kako so novosti vplivale na življenje kmeta.

84


2. Mesto in evropsko

srednjeveško gospodarstvo

Čeprav so se številna evropska antična mesta obdržala tudi po antiki, je bila njihova vloga za evropsko srednjeveško družbo in gospodarstvo vse do konca 11. stoletja zanemarljiva. V zgodnjem srednjem veku so imela podobno vlogo kot v rimskih časih, bila so administrativna in vojaška središča. Za mestnimi utrdbami so si svoje dvore uredili vladarji, upravljavci velikih območij, ali pa so v njih stolovali škofi. Njihovo prebivalstvo in gospodarska vloga v prostoru sta bila neznatna v primerjavi s prebivalstvom in z gospodarsko vlogo evropskega podeželja.Poleg starih mest, ki so se od 11. stoletja naprej širila in večala, so nastala nova mesta. Razvila so se tam, kjer je bila menjava dobrin najučinkovitejša – ob prometnih poteh, sploh ob njihovih križiščih, ob dvorih visokega plemstva. Naselbine, ki so se večale skupaj s sejmi, so kmalu dobile novo vlogo v prostoru, postale so središče neagrarne, obrtne proizvodnje. V mesta so se razvile takrat, ko je razvoj obrti zahteval delitev dela in ko se je bilo njihovo prebivalstvo prisiljeno odreči agrarni proizvodnji. Njihovi prebivalci so s tem postali nova kategorija prebivalstva, meščani.

Prebivalci mesta imajo običajno zavest, da so drugačna, posebna skupina ljudi, in jih kot take smatrajo tudi prebivalci ostalih, pretežno kmečkih naselbin. Čeprav so lahko notranje razdeljeni in razslojeni, izražajo skupno zavest o drugačnosti od prebivalstva izven mesta.

Miha Kosi: Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Ljubljana 2009, str. 15.

Vladarji in visoko plemstvo, ki so hkrati bili veliki zemljiški gospodje, so zaradi gospodarskih koristi spodbujali nastanek mestnih naselbin na svojih ozemljih in jim dodeljevali posebne gospodarske in politične pravice v obliki privilegijev. Z njimi so meščanom v zameno za davščine podelili pravico do stalnih sejemskih prireditev, jim v nasprotju s podložniki na podeželju jamčili osebno svobodo in jim dodelili pravico do samouprave. Samouprava je bila v mestih organizirana različno. Vsem je bila skupna udeležba vrhnjih slojev meščanstva (veletrgovci in denarniki) pri oblasti. Njihovi predstavniki so bili združeni v mestne svete, ki so odločali o vseh za organizacijo mestnega življenja pomembnih zadevah. Na njihovem čelu je bil predstavnik mestnega ustanovitelja ali nadoblastnika, na voljo so imeli različne izvršne organe. Mesta so bila dolžna poskrbeti za lastno obrambo, zato jim je bilo dovoljeno postaviti obzidja. Njihovi prebivalci, meščani, so bili osebno svobodni, zato so bila mesta zaželen kraj bivanja za podjetne podeželane. Mnogi so skušali ubežati s svojih zemljiških gospostev in se naseliti v mestu.

vir

navedite najprimernejše lokacije za ustanavljanje mest v visokem srednjem veku. kako se je njihova

vloga spremenila v primerjavi s prejšnjimi obdobji?

kaj je ločnica med meščanstvom in drugimi členi evropske srednjeveške družbe?

pojasnite razloge, ki so vladarje in visoko plemstvo spodbudili k ustanavljanju mest

na svojih posestih.

navedite privilegije, ki jih je mestni gospod podelil meščanom, in razložite, kako so le-ti vplivali

na njihovo življenje. primerjajte dolžnosti meščanov v srednjem veku z dolžnostmi današnjih

prebivalcev mest. Odgovor utemeljite.

85


Z rastjo mest je rasla tudi soodvisnost mesta in podeželja. Mesta so potrebovala veliko hrane in drugih podeželskih dobrin, podeželje je za povečano pridelavo in za preskrbo mest potrebovalo vedno nove izdelke iz mest. Trgovanje med njima je privedlo do krepitve menjalnega, denarnega gospodarstva in s tem do povečanja vloge denarja v gospodarskem življenju srednjeveške Evrope. Gospodarska dejavnost je kmalu dosegla stopnjo, pri kateri ni šlo več brez posojanja denarja, zato se je v mestih začelo razvijati denarništvo. Cerkev je njegov razvoj dolgo zavirala, čeprav je bila tudi sama močno vključena v gospodarske tokove in je tudi sama uporabljala denar. Dokler je bil denar samo sredstvo za učinkovito menjavo dobrin, je denarništvo imelo cerkveno podporo. Ko je denar sam postal tržno blago in ga je bilo treba kupovati za obresti, mu je cerkev nasprotovala. Obresti so plačilo za čas uporabe tujega denarja. Čas je bil po cerkvenih naukih in zapovedih v božji in ne v človeški domeni, ljudje z njim niso smeli gospodariti. Posojanje denarja za obresti je bilo krščanskemu prebivalstvu prepovedano. Kot denarniki so se v gospodarsko življenje mest vključevali Judje. Postali so potreben, koristen, a zaradi drugačne vere in kulture tudi zelo osovražen del evropskega mestnega prebivalstva. Živeli so v posebnih mestnih predelih, ločeno od drugih meščanov (glej poglavje Oblike vladanja).

Obrtniki v mestih so poskrbeli za svojo zaščito pred tujo konkurenco, v mestih so začela nastajati posebna združenja obrtnikov iste branže, cehi. Ti so imeli tudi druge funkcije, najpomembnejši sta bili dobrodelna skrb za svoje članstvo, predvsem za onemogle, vdove in sirote ter organiziran prenos znanj z mojstrov na pomočnike in vajence. V mestih je prišlo tudi do drugih, višjih oblik prenosa znanj, povezanih s t. i. svobodnimi umetnostmi. Samostanom so prevzela vlogo intelektualnih središč, izobraževanje se je iz njih preselilo v mesta. V najuspešnejših med njimi so se razvile prave skupnosti učencev (študentov) in njihovih učiteljev – prve evropske univerze.

Naloge cehovdoločitev števila mojstrov, pomočnikov, vajencevnabava surovinkontrola kakovosti in števila izdelkovnadzor nad ceno blagapodpora vdovam, sirotam, onemoglim članomizobraževanje vajencev in pomočnikovobramba mesta

Prebivalstvo večine evropskih mest ni presegalo nekaj več kot tisoč oseb ali v najboljšem primeru nekaj tisoč. Le peščica največjih evropskih mest je imela v 13. stoletju več kot 100.000 prebivalcev. Mesta, kjer je bila obrtna proizvodnja izjemno razvita, kjer sta se vzporedno z njo okrepila mednarodna trgovina in denarništvo in kjer so se obrtnikom in trgovcem kot mestno prebivalstvo pridružili še vrhunski intelektualci, so večinoma imela nekaj deset

zakaj so bili judje v mestih potrebni, a nepriljubljeni?

utemeljite razliko med denarjem kot plačilnim sredstvom in denarjem kot tržnim blagom.

Mizarska pomočnika predstavljata rezul-tate svojega uka na izpitu pred cehovskim mojstrom

vir

kaj so cehi? kako velik trg oskrbujejo?

zakaj so cehi določali število mojstrov, pomočnikov in vajencev?

navedite ukrepe, s katerimi so se domači obrtniki in trgovci

varovali pred tujo konkurenco.

86


Brugge – mesto na evropskem severuFlamsko (belgijsko) mesto Brugge je s prekopi povezano z morsko obalo. Mestne pravice je dobilo v prvi polovici 12. stoletja. Ko se je sredi 12. stoletja z močnimi nevihtami ustvaril naravni rečni dostop do morja, je mlado mesto zacvetelo. Postalo je veliko obrtno središče, mednarodni sedež trgovine s tekstilnimi izdelki, središče severnoevropske trgovske menjave z Genovo in Benetkami ter pomemben sedež evropskega denarništva. V mestu so v 14. stoletju uvedli pomembno gospodarsko novost, ustanovo za iz-menjavo vrednostnih papirjev in blaga. Nahajala se je v hiši trgovske rodbine Van der Beurse ali pri Beurse. Imela je podružnice po drugih bližnjih mestih, od tod poznejši izraz borza za tovrstne ustanove. Gospodarski napredek Bruggea je odneslo vreme: v 16. stoletju so reko in prekope, ki so mesto povezovali z morjem, zasule naplavine. Z velikopotezno trgovino je bilo konec, preselila se je v bližnji obmorski Antwerpen. Tja se je preselila tudi vrhunska flamska kulturna dejavnost, Antwerpen je postal središče flamskega likovnega ustvarjanja. Stoletje pozneje se je nad trgovsko dejavnost obeh flamskih mest povzpel Amsterdam.Mestni stolp v Bruggeu so zgradili že v 13. stoletju. V njem so hranili mestne dragocenosti in mestni arhiv, uporabljali so ga za požarno stražo. Njegovi zvonovi so meščanom oznanjali čas za delo, naznanjali so verske in javne dogodke, opozarjali na požare in druge nevarnosti. Kvadratni stolp nad mestno hišo so v 15. stoletju nadzidali z osmerokotnim zaključkom in ga tako povišali na 83 m. Bil je simbol uspešnega flamskega velemesta: tako stolp kot trgovina v mestu pod njim sta segala v sinje višave.

tisoč prebivalcev. Največ takih mest je bilo v severni Italiji in na Flamskem. Med mesti obeh gosto naseljenih območij je potekala živahna trgovina, toda ne po kopnem. Promet med njimi je potekal po morju (glej Iz obdobja »temačnosti in mračnjaštva« v svetle nove čase).

V Amiensu je 24. aprila 1335 Filip VI. ustregel prošnji župana in občinskih mož, ki so ga prosili, »da bi smeli napraviti ordnungo, kdaj naj zjutraj gredo delavci v omenjenem mestu in v okolici le-tega na delovni dan na svoja dela, kdaj morajo iti jest in kdaj se morajo po jedi spet prikazati pri delu; in tudi kdaj morajo zvečer popustiti delo za ta dan; in z omenjeno ordnungo naj bo narejeno, da lahko zvonijo z zvonom, ki so ga dali obesiti v stolp omenjenega mesta, ki je drugačen kakor drugi zvonovi …«

Jacques le Goff: Za drugačen srednji vek, Studia humanitatis, Ljubljana 1985, str. 78.

Zunanjost bolonjske osrednje cerkve sv. Petronija, ki lahko sprejme nekaj tisoč obiskovalcev – njena površina krepko presega površino nogometnega igrišča. V 14. stoletju je mesto prešlo pod papeško oblast. Začelo je nazadovati in izgubljati pomen – zdelale so ga vojne, epidemija kuge in predvsem konkurenca tistih sosednjih mest, ki so postala središča lastnih mestnih držav. Mesto, ki se ponaša s peto največjo cerkvijo na svetu, na prehodu iz srednjega v novi vek ni zmoglo moči za dokončanje njene veličastne fasade.

kdaj je mesto nastalo? kako je zemljepisna lega pripomogla k

njegovemu gospodarskemu razvoju in pozneje k stagnaciji?

navedite temeljne gospodarske dejavnosti.

kaj je pomenila politična osvoboditev nizozemske za razvoj

gospodarstva? gospodarski razcvet se je zrcalil tudi v likovni

umetnosti. kaj ste o flamski umetnosti in znanih likovnikih

spoznali pri umetnostni zgodovini?

primerjajte starost mestnega stolpa v bruggeu in amiensu

(vir) in ugotovite povezavo med nastankom tovrstnih stolpov in

zgodnjim kapitalizmom. za kaj so jih uporabljali?

kaj je borza?

87


zakaj lahko prebivalci bologne trdijo, da živijo v mestu, ki ima

antično kontinuiteto? pojasnite, kako je gospodarski razvoj

sosednjih mest vplival na moč bologne. kateremu slogovnemu

obdobju pripada cerkev sv. petronija in kaj je zanj značilno?

V vseh obmorskih mestih, ki imajo pristanišča, je bila in je nemara še vedno navada, da vsi trgovci, ki jih z robo zanese vanje, vse blago raztovorijo in spravijo v skupno skladišče, ki mu mnogokje pravijo dacarija in ga vzdržuje ali komuna ali fevdalni gospod. Tam izroče za to določenim nadzornikom pismeni seznam in ceno blaga in ti jim nato določijo prostor, kamor blago spravijo in zaklenejo. Omenjeni nadzorniki nato vpišejo na kupčev rovaš vse njegovo blago v dacarsko knjigo, kupec pa jim mora potem plačati določen znesek za vse, ali za del blaga, ki ga vzame iz dacarije. Iz te dacarske knjige prekupčevalci mnogokdaj zvedo za kakovost in količino uskladiščenega blaga, pa tudi za ime trgovca lastnika. Z njim se potlej, kadar nanese, menijo o menjavah, barantanjih, prodajah in razpečavah.

Giovanni Boccaccio: Dekameron, Založba slovenske knjige, Ljubljana, 1991, str. 529.

Z gospodarsko vlogo so mesta začela pridobivati tudi politični pomen v svojem prostoru – vladarji in visoki fevdalci so potrebovali denar, zato so morali imeti z mesti, ki so bila z davščinami zanje odličen vir prihodkov, urejene odnose. Najuspešnejša trgovska mesta so se za dosego boljšega položaja pri dogovarjanju z vladarji in visokimi fevdalci ter za zaščito in napredek blagovno-denarne menjave povezovala v zveze mest. V 13. stoletju je nastala najvplivnejša – zveza severnoevropskih mest Hansa, v katero so bila vključena trgovska obmorska mesta od Rusije na evropskem vzhodu do Anglije na evropskem zahodu. Z naraščanjem mestnega prebivalstva se je povečevala razlika med kulturno podobo mestnega in podeželskega prebivalstva in v njihovem dojemanju sveta, sploh časa. Čas, v katerega cerkev pri denarništvu dolgo ni dovolila posegati, je v mestu tekel drugače kot na podeželju. Na kmetih je bil nebistven za organizacijo dela in življenja, opravila so bila pretežno vezana na letne čase, zato ga ni bilo treba natančno meriti. Leto je minilo podobno kot leto prej in leto pozneje. V mestu je bilo drugače. S krepitvijo obrtne proizvodnje je nastala potreba po drugačnem merjenju časa. Za učinkovito obrtno proizvodnjo je bilo treba čas meriti tudi čez dan in povsem enakomerno – zagotoviti je bilo treba, da je bil čas, namenjen delu, vedno enak tako poleti, ko so bili dnevi daljši, kot pozimi, ko so bili krajši. Čas dela je bil javno zapovedan: v mestih so se takrat cerkvenim zvonikom pridružili še drugačni, mestni zvoniki, ki so naznanjali čas, določen za delo. Šele takrat so začeli v Evropi meriti čas tako, kot ga merimo danes; mehansko, z enakomernimi urnimi intervali.

V notarskih aktih zelo pogosto vidimo, da poročena ženska deluje samostojno; odpre, denimo, delavnico ali trgovino, in sicer ne da bi morala predložiti moževo dovoljenje. In končno, davčni seznami, kolikor so se nam ohranili – npr. za Pariz ob koncu 13. stoletja – kažejo množico žensk, ki opravljajo različne poklice: učiteljica v šoli, zdravnica, lekarnarka, mavčarka, barvarka, miniaturistka, knjigovezka itd.Šele ob koncu 16. stoletja so ženskam z odlokom parlamenta, sprejetim leta 1593, izrecno prepovedali vsakršno državno službo. Vpliv rimskega prava, ki se je takrat že razbohotil, je omejil žensko na to, kar je bilo v vseh časih njeno prednostno področje: skrb za dom in vzgoja otrok.

Régine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003, str. 115.

vir

zakaj ukrep tovrstnega skladiščenja? kdo je imel pri tem največ

koristi?

Bologna – mesto na evropskem juguCvetoče rimsko mesto (Bononia) se je v zgodnjem srednjem veku zelo skrčilo, a ni nikoli prenehalo obstajati. Bilo je pomembno politično središče in križišče poti z italijanskega severa na jug in z vzhoda na zahod. Razcvet je doživelo v 11. stoletju z razmahom mednarodne trgovine. Leta 1088 so ustanovili prvo, še danes obstoječo zahodnoevropsko univerzo. Bologna, kjer se je trlo trgovcev, obrtnikov, denarnikov, univerzitetnih učiteljev in študentov iz vse Evrope, je imela razvito mestno samoupravo in je bila zaradi svoje svobodomiselnosti priljubljeno pribežališče. V 12. stoletju se je pridružila ligi lombardskih mest proti Frideriku Barbarossi. V cvetočem, a hkrati nevarnem velemestu, ki je v 13. stoletju imelo 50.000 prebivalcev, so najimenitnejše rodbine za lastno varnost poskrbele z visokimi utrjenimi stolpi. Zgradili so jih približno 100, do danes se jih je ohranilo 22. Najznamenitejša med ohranjenimi sta stolpa Asinelli (97 m) in Garisenda (48 m) blizu glavnega mestnega trga.

88


Razvoj in obstoj srednjeveških mest sta bila usodno odvisna od učinkovitosti organizacije proizvodnje v obrti in obračanja kapitala. V poznem srednjem veku so se v najuspešnejših med njimi razvile manufakture, velike obrtne delavnice, kjer je vsakdo opravil samo svoj del proizvodnega procesa, ki je privedel do izdelave končnega izdelka V manufakturah so lahko zaposlili nekvalificirano delovno silo, ki jo je bilo mogoče priučiti le enega postopka in ki je bila bistveno cenejša od obrtnikov. Tak način organizacije dela je omogočal izdelavo velikih količin kakovostnih obrtnih izdelkov, ki jih je bilo smiselno prodajati na širšem trgu in ne samo v domačem mestu ali njegovi neposredni okolici. Manufakturni način proizvodnje je zahteval velika obratna sredstva za surovine, za mezde in proizvodna sredstva. Hkrati z njim je nastala še drugačna organizacija proizvodnje, založništvo. Kupec je proizvajalca založil tako s potrebnimi surovinami kot z vsem drugim, kar je potreboval za povečano proizvodnjo obrtnih izdelkov, in sicer v zameno za predhodno, s pogodbo določeno fiksno ceno izdelkov. Kapital je z obema novima oblikama obrtne proizvodnje postajal bistvena gospodarska prvina, za zagotovitev proizvodnje je postajal pomembnejši od obrtnih znanj posameznika, obrtnika. Povezava proizvodnje s kapitalom je v mesto vnašala nov gospodarski zagon in nove, na obračanju kapitala temelječe družbene odnose – manufaktura in založništvo sta bila znanilca kapitalizma.

kakšna je vključenost žensk v družbeno življenje, kot jo opisuje vir? kdaj in kako se ja ta položaj

spremenil? ali se položaj žensk v družbi srednjeveškega mesta sklada z vašimi predstavami? kako je s

položajem žensk v gospodarskem življenju mest v sodobnosti?

primerjajte delo v manufakturni delavnici z delom v obrtni delavnici.

izdelki, narejeni v manufakturnih delavnicah, so bili kakovostnejši in cenejši. utemeljite.

kje in zakaj se bolj uveljavlja založniški način proizvodnje?

zakaj sta bila manufakturni način proizvodnje in založništvo znanilca nove dobe?

Zemljevid Pariza v drugi polovici 16. stoletja. Na njem je lepo viden potek nekdanjega obzidja, kije v 13. stoletju zaobse-glo mestne predele na levi strani Sene. Po-gled iz zraka na Bo-logno, Milano, Firence, Aachen, Köln, Augs-burg in druga velika evropska mesta bi nam razkril podoben ra-zvoj današnjih strogih mestnih središč.

89


zakaj se je pariz tako hitro širil? določite čas in posledice širitve.

Največja evropska mesta, med njimi Pariz, so se v 12. stoletju tako razširila, da so potrebovala novo obzidje. Z njim so nekdanja predmestja postala novi mestni predeli. Pariz je novo obzidje dobil v začetku 13. stoletja, a je tudi to kmalu postalo pretesno. Trgovskemu središču na desni obali Sene ter kraljevski palači in škofiji na otoku se je na levem bregu pridružila hitro rastoča nova, t. i. Latinska četrt z znamenito pariško univerzo. Francoska prestolnica je še v istem stoletju postala največje in najgosteje naseljeno mesto katoliške Evrope. Za obzidjem so rasla nova predmestja, mesto so morali ponovno razširiti in v poznem srednjem veku zgraditi spet novo obzidje.

90


3. Kako dobro gospodariti –

prve gospodarske teorije

in njihovo udejanjanje

MERKANTILIZEM je bil vodilna gospodarska teorija v Evropi v 17. in 18. stoletju. Njegovi predstavniki so trdili, da je vir bogastva in moči države v nakopičenem denarju in plemenitih kovinah v državnih zakladnicah. Da bi se obojega v zakladnicah nabralo kar se da veliko, je morala država poskrbeti za aktivno trgovsko bilanco, torej za bistven presežek izvoza nad uvozom. Uvoz je bilo treba omejevati in z vsemi sredstvi onemogočati konkurenco tujih držav, medtem ko je bilo treba izvoz vsestransko spodbujati. Uvesti je bilo treba strogo/omejevalno carinsko politiko: odpraviti notranje carine in njim podobne dajatve in jih z vso strogostjo uvesti na državnih mejah. Z visokimi carinskimi dajatvami na tuje blago in s preprečevanjem vnosa tujega blaga v državo naj bi ustvarili ugodne razmere za prodajo domačega blaga. Za vsako ceno je bilo treba preprečevati izvoz surovin – te je bilo treba uporabiti doma in v tujino po visokih cenah prodajati končne izdelke. Pospeševati je bilo treba manufakturno proizvodnjo, sploh pa trgovino, in vse močno obdavčiti ter tako polniti državno blagajno. Da bi v državi ustvarili čim več (denarja za državno blagajno), je bilo treba obdavčiti tudi tiste skupine prebivalstva, ki v obdavčitev nekoč niso bile zajete – fevdalno plemstvo. Dodatna ukrepa sta bila višja obdavčitev porabe (ki so jo v državi spodbujali) in znižanje davkov na dohodke (da bi lahko prebivalstvo veliko porabljalo). Pomembno vlogo v merkantilistično zasnovanem gospodarstvu evropskih držav so imele njihove čezmorske posesti – kolonije. Tja so prodajali blago iz matične države in tako dosegali presežek izvoza nad uvozom. Trgovanje s kolonijami konkurenčnih držav je bilo prepovedano.

imenujte vladarja, ki mu je jean-baptiste colbert urejal finance.

kakšno gospodarsko politiko je vodil? ugotovite, kako sta

gospodarska teorija in agresivna zunanja politika povezani.

Države, ki so se v 17. stoletju ravnale po merkantilističnih pogledih na gospodarstvo, so dosegale velike gospodarske uspehe in tudi precejšnje zunanjepolitične uspehe. Gospodarski ukrepi so bili odvisni od izhodiščnega gospodarskega položaja posamične države in od razmerij med vodilnimi družbenimi sloji v njej. V Angliji in na Nizozemskem, v pomorskih deželah, kjer je bilo meščanstvo gospodarsko močno in politično vplivno, so težili k urejeni čezmorski trgovini in pretoku kapitala, kar naj bi država spodbujala s svojimi ukrepi. V obeh državah so si veletrgovci in lastniki kapitala prizadevali za trgovske čezmorske monopole. V Franciji so si prizadevali predvsem za poenotenje domačega, celinskega trga in za njegovo zaporo za tuje blago – to je bilo mogoče zastaviti v obliki gospodarske politike, kajti Francija je bila velika država s številnim prebivalstvom (ki je tudi veliko porabljalo). Da bi taka politika uspela, je bilo treba poskrbeti za stalnost cen živeža – država je predpisala stalne cene

Jean-Baptiste Colbert svojemu vladarju predstavlja člane francoske kraljeve aka-demije znanostiJean-Baptiste Colbert je leta 1661 sprejel težko nalogo: vladar mu je zaupal upravo državnih financ. Z energičnimi reformami in zakoni je francoske državne finance spravil v red, zvišal je davke in takse in s tem državne prihodke. Prizadeval si je za odpravo raznih notranjih carin in za njihovo prestavitev na meje kraljestva, spodbujal je izvoz in omejeval uvoz, organiziral je velike manufakture, trgovsko ladjevje, dal je gra-diti prekope, ceste, mostove, podpiral je ustanovitev kolonij ... O tem, kako zastaviti gospodarske ukrepe, je tudi pisal, velja za vodilnega predstavnika merkantilizma tako v teoriji kot v praksi.

opišite družbene spremembe v evropi na prehodu iz srednjega v novi vek.

91


osnovnih živil in tako umetno zadrževala ceno mezdnega dela v kmetijstvu. Izvoz žita je strogo prepovedovala.Že v 17. stoletju, še bolj pa v 18. se je izkazalo, da ima merkantilistična politika slabosti, ki lahko slabijo državno gospodarstvo. Njeno dosledno izvajanje bi zahtevalo gospodarsko blokado sosednjih in konkurenčnih držav s hkratnim vsiljevanjem svojega blaga taistim državam, kar je vodilo v hude spore med vodilnimi evropskimi silami. Izvoz in poraba nista mogla nenehno naraščati in državi zagotavljati dobrega finančnega položaja. Bolj kot izvoz so naraščali davki – potratna država, predvsem pa njen vrh, absolutistični dvor, sta načenjala stabilnost državnih financ in blaginjo prebivalstva. Dodatna težava za državo je bil položaj na podeželju – ker je morala pridelava hrane temeljiti na stalnosti cen živeža, se ta ni prilagajala razmeram na trgu, prihajalo je do velikih motenj v preskrbi in, če je bila letina slaba, tudi do lakote.

»Prebivalci Betike, mislite, da ste bogati, ker imate zlato in srebro? Vaša zmota mi vzbuja usmiljenje. Zaupajte mi, zapustite zemljo nizkotnih kovin, pridružite se mi v carstvu domišljije in obljubljam vam bogastev, da lastnim očem ne boste verjeli.« Nato je odprl veliko mehov, ki jih je prinesel s seboj, in svoje blago delil vsem, ki so ga le hoteli.Naslednji dan se je vrnil na ista razpotja in kričal: »Prebivalci Betike, bi radi obogateli? Predstavljajte si, da sem zelo bogat in da ste tudi sami zelo bogati. Vsako jutro si vbijte v glavo, da se je vaše bogastvo čez noč podvojilo, nato vstanite, in če imate upnike, jih pojdite izplačat s tem, kar ste si izmislili, in recite jim, naj si tudi sami domišljajo, da so izplačani.«


Avtor perzijskih pisem je živel v času, ko so se slabosti merkantilističnega sistema že izkazovale v slabem položaju francoskih državnih financ in v pešajočem francoskem gospodarstvu ter naraščajoči revščini prebivalstva. Z Betiko je mišljena Francija, blago v mehih, ki ga je čudodelnik delil med njene prebivalce, je bil zrak – satirična prispodoba za ničvredne vrednostne papirje in bankovce, ki so iz dneva v dan izgubljali vrednost.

povzemite značilnosti merkantilistične gospodarske teorije.

FIZIOKRATIZEMFiziokratizem je gospodarska teorija, ki se je začela uveljavljati v drugi polovici 18. stoletja, ko je Francija (in druge absolutistične države) pod vplivom merkantilizma zašla v hude gospodarske težave. Fiziokrati so kritizirali politiko enostranskega podpiranja neagrarne, zlasti manufakturne proizvodnje in zapostavljanja kmetijstva. Prizadevali so si za uveljavitev agrarne družbe in za gospodarsko svobodo, ne pa za državno vmešavanje v odnose med proizvajalci živil in njihovimi porabniki. Zavračali so merkantilistične trditve, da je vir bogastva v dragocenih kovinah in denarju ter v preseganju uvoza z izvozom, ter ugotavljali, da je pravo bogastvo v zemlji in novem proizvajanju dobrin.

s kakšnimi argumenti bi fiziokrati oporekali merkantilistični

gospodarski teoriji?

MERKANTILIZEMCilj gospodarstva

Aktivna zananjetrgovinska bilanca(več izvoza kot uvoza)

rast domače proizvodnje

končni izdelki uvoz suroviniz kolonij

državni krediti

nizki proizvodni stroški

nizki transportni stroški

nizko plačilo za delo

nizke cene žita in živine

vzdrževanje razkošnega dvora

razvoj stalne plačane vojske

kopičenje gotovine v posamezni državi omogoča

ustanovitev državnih obratov politika zaščitnih carin▼

▼

▼

▼

▼

▼

▼ ▼

odprava notranjih carin gradnja cest in kanalov

▼▼

▼ ▼

vir

François Quesnay (1694–1774), vodilni predstavnik fiziokratizma, je ugotavljal, da je treba odgovor na vprašanje o vrednosti in presežku vrednosti iskati v proizvodnji, ne v menjavi. Prepričan je bil, da je presežek dar narave in da je produktivno delo samo delo v kmetijstvu: edino delo, ki prinaša dejansko vrednost, dobrine. Država, ki ho-če povečati premoženje, mora dejavno in načrtovano podpirati in spodbujati razvoj kmetijstva. V drugi polovici 18. stoletja so fiziokratske nauke sprejeli po vsej Evropi in pospeševali kmetijstvo z uvajanjem novih obdelovalnih postopkov orodij in kultur.

Q ( )

92


4. Industrija – nov način

proizvodnje

Angleško meščanstvo je v 17. in 18. stoletju svoj kapital nalagalo v nakupe zemljišč. Njihov obseg so povečevali z izsuševanjem močvirij, z gradnjo prekopov pa so omogočili lažji pretok blaga. Po vsej deželi je nastalo na stotine kilometrov prekopov. Zaradi razvoja tekstilne proizvodnje in velikega povpraševanja po kakovostni otoški volni so veleposestniki začeli svoja posestva uporabljati za ovčerejo. Kmetom so branili uporabo srenjske zemlje, namesto tega so jo ograjevali in jo spreminjali v pašnike za svoje potrebe. Površine, ki so jih obdelovali podložni kmetje, so se krčile, lastniki zemljišč so tudi to zemljo spreminjali v lastne pašnike. Za male kmete so se življenjske razmere zelo poslabšale – brez srenjske zemlje, ki je omogočala živinorejo, je bilo na podeželju težko živeti, brez obdelovalne zemlje pa je bilo življenje sploh nemogoče. Obubožano podeželsko prebivalstvo se je začenjalo množično seliti v mesta in ob rudnike, kjer so jih lastniki proizvodnih obratov vključili v delo v zelo slabih razmerah.

Gospodarski sistem v Angliji je do 18. stoletja še temeljil na kmetijski proizvodnji, od tedaj naprej pa vse bolj na industriji, predvsem na tekstilni. Tehnike izdelave tkanin, posebno bombaža, so nenehno izpopolnjevali, da bi povečali proizvodnjo (tkalski čolniček, stroj za fino predenje, statve na vodni pogon, predilni stroj itd.). Pomembna stopnja v razvoju industrije je iznajdba in uporaba strojev, ki jih je poganjala para. Prvi, ki mu je uspelo pripraviti resnično uporaben in zmogljiv parni stroj, je bil škotski inženir James Watt. Svoj parni stroj je javnosti predstavil leta 1765. Njegov izum je podprl birminghamski tovarnar, svetovno znani izdelovalec vrhunskega kovinskega posodja in medalj Matthew Bolton. Skupaj sta začela izdelovati serijo parnih strojev za delo v različnih obratih, rudnikih, jeklarnah, tkalnicah in predilnicah itd.

Dvoje me je spodbudilo, da vam ponudim svojo podporo: spoštovanje do vas in spoštovanje do veliko obetajočega in genialnega projekta. Menil sem, da so za proizvodnjo vašega stroja, ki naj bi prinesla čim večjo korist, potrebni denar, dobri mojstri in široko zastavljena reklama. Da bo vaša iznajdba resnično deležna zaslužene pozornosti in spoštovanja, bomo najzanesljivejše dosegli, če izvajanja tega projekta ne boste prepustili tisti množici inženirjev, ki bi zaradi nevednosti, pomanjkanja izkušenj in potrebne prizadevnosti delali slabo in malomarno. Vse te pomanjkljivosti bi utegnile biti v škodo ugledu te iznajdbe. Da bi to preprečil in imel od tega kar največjo korist, se mi je porodila zamisel, da bi na bregu našega prekopa postavil v bližini svoje še eno delavnico, pri čemer bi lahko dal na voljo vso za proizvodnjo potrebno opremo. /.../ In tedaj se seveda ne bi bilo več vredno truditi ter proizvajati samo za tri grofije, temveč bi bilo primerneje proizvajati za ves svet.

Odlomek iz pisma Matthewa Boltona Jamesu Wattu iz leta 1769, nekaj dni po tem, ko je ta dobil prvi patent za svoj parni stroj. Absolutizem, Napoleonova doba, Človek in

čas, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 153.

sklepajte o motivih boltona za tako podporo.

kakšne so bile politične značilnosti angleške družbe v 17. stoletju?

v kakšnih okoliščinah so kmetje postali tovarniški delavci? kam so vlagali kapital meščani? zakaj

je ovčereja postala tako pomembna?

Wattov parni stroj

vir

93


S tem ko je parni stroj postal vodilna pogonska naprava, so se obrtne delavnice začele spreminjati v tovarne, ki so zaposlovale veliko ljudi. Da bi lahko proizvedli potrebno paro, so morali kuriti visokokalorične energente (premog) in uporabljati kotle iz kakovostnih kovin. Zato sta se začela razvijati premogovništvo in jeklarstvo. Za transport energentov in surovin so uporabljali prekope, v rudnikih pa čedalje pogosteje vagone na tračnicah, ki jih je bilo prav tako treba izdelati z novimi postopki v jeklarnah.Podoba angleških mest se je z nastankom industrijske proizvodnje začela spreminjati. Ne le, da so industrijska mesta izjemno zrasla (število prebivalstva v Birminghamu se je v slabem stoletju po ustanovitvi prvih industrijskih obratov podeseterilo), nastala so številna, prej neznana delavska naselja in tovarne z visokimi in številnimi dimniki. Prve tovarne so bile reprezentančna poslopja, grajena podobno kot dvorci – s svojo mogočnostjo, z zmogljivimi stroji, ki so jih ljudje zgolj servisirali, in z nenavadnim hrupom, ki so jih ti povzročali, so pritegnile veliko pozornosti obiskovalcev s celine, ki podobnih poslopij še niso poznali. Nov način pridobivanja energije, s parnimi stroji se je kmalu prenesel še na transport. Industrializirani Angliji je zagotavljal gospodarsko prevlado v Evropi in tudi v svetu.

kako se s pojavom industrijske proizvodnje spremeni podoba

mest?

ali je v vašem kraju tovarniški obrat, ki se sklada z opisano

podobo? ugotovite, kdaj je začel delovati.

Prejšnji teden smo gostili kneza Poiatowskega, nečaka poljskega kralja, in francoskega, danskega, sardinijskega ter nizozemskega ambasadorja. Ta teden prihaja grof Orloff in pet nadvse spoštovanih bratov, ki so zelo v čislih pri ruski carici. Včeraj smo sprejeli irskega podkralja in ta je z menoj večerjal. Redko mine dan brez obiska odličnih osebnosti.

Matthew Bolton o obiskovalcih svoje tovarne Soho leta 1767. Odlomek iz brošure ob 200. obletnici Boltonove smrti (prev. Dušan Mlacović),

Birmingham Museum & Art Gallery, Birmingham 2009.

pojasnite vzroke za takšno zanimanje državnikov in politikov.

Spomenik tovarnarju Matthewu Boltonu ter izumiteljema Jamesu Wattu in Williamu Murdocku, začetnikom moderne industrije. Pozlačena trojica, ki si ogleduje načrte za postavitev parnega stroja, je postavljena v središču Birminghama. Industrijska revolucija je konec 18. stoletja podeželsko mestece zahodno od Londona spremenila v največje angleško industrijsko središče.

vir

94


5. Humanizem in renesansa

Humanizem in renesansa sta sočasni, tesno povezani gibanji, zato nanju navadno gledamo kot na nerazdružljivo dvojico. Njun začetek sega v Italijo v 14. stoletju. Vodilni izobraženci v velikih, gospodarsko uspešnih italijanskih mestih so se začeli spraševati po vzrokih za neljubo politično dominacijo nemških in francoskih vladarjev nad svojo domovino. Sebe so doživljali kot naslednike najsvetlejših rimskih tradicij, svoje zavojevalce pa kot naslednike barbarov, ki naj bi v rimski svet pred stoletji vnesli neznanje, grdoto in nesvobodo. Odgovore, zakaj so dobre stare čase nadomestili hudi, temačni časi in kako spet vzpostaviti dobre čase, so iskali v študiju antičnih mislecev in literatov, katerih dela so se s prepisovanjem ohranila v številnih evropskih samostanih in sedežih pomembnih cerkvenih središč (glej Iz obdobja »temačnosti in mračnjaštva« v svetle nove čase).

S tako zastavljenim študijem so hote ali nehote spremenili svoj način gledanja na svet. V evropski družbi, v kateri sta cerkev in vera imeli stoletja vodilno vlogo pri razumevanju sveta, sta bila v središču zanimanja predvsem bog in onostranstvo. Svet, ki ni večen in na katerem so čakali zgolj zadnjo sodbo, se ni zdel vreden posebne pozornosti – zadostovalo je, kar so o njem zapisali cerkveni očetje. Človek je bil le neznaten delček minljivega sveta, vernik, ki čaka na svojo sodbo ob njegovem koncu in si mora na tem svetu prizadevati predvsem za bogu všečno življenje prek izpolnjevanja svoje družbene vloge (glej poglavje Oblike vladanja). Študij antičnih avtorjev je pokazal, da je bil človek v »dobrih«, »zlatih« časih dejaven in da ima kot podoba boga svoje dostojanstvo ter da teži k osebni svobodi. Zato je vreden vse učenjaške pozornosti in živeti mora polno, ustvarjalno življenje. Tak človek je vsestransko izobražen, veder, priljuden, prijazen in lepega videza – idealen človek, postavljen v središče učenjaškega zanimanja. Novi pogled na svet s človekom kot merilom vsega, kar nas obdaja, se je uveljavil v velikih italijanskih mestih in na tamkajšnjih vladarskih dvorih. Stoletje pozneje se je uveljavil tudi drugod po Evropi. Zanj se je uveljavilo ime humanizem (lat. humanus, človeški).

Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju, katerega je poleg telesne lepote, ki je ni bilo moč prehvaliti, pri vsem njegovem delu krasila tudi neizmerna prefinjenost. Bil je tako velik mojster, da je lahko z lahkoto rešil vsako težavo, ki se jo je lotil njegov um. V sebi je združeval moč in spretnost, po duhu in dejanjih je bil vzvišen in plemenit, sloves njegovega imena pa se je tako razširil, da ni bil cenjen samo za svojega življenja, ampak so ga ljudje kasneje, po njegovi smrti, še bolj spoštovali.

Giorgio Vasari: Življenje umetnikov, Studia humanitatis, Ljubljana 2006, str. 153.

vir

14361485končana kupola katedrale

v Firencah Botticelii: Rojstvo VenereKopernik: O gibanju

nebesnih teles nantski edikt

Gutenbergova tiskarna - prvi izidi

Martin Luther objavi 95 tez

augsburški verski mir

1456 1517 1555

15431572

1400 1500 16

kako so se dela antičnih mislecev in literatov ohranila do 14. in 15. stoletja?

95


Študij antičnih avtorjev je (spet hote ali nehote) prinesel na dan obilico vsebin, ki mislecev stoletja niso zanimale. Spoznali so antične mite, v katerih je imel svoj prostor tudi človek, in antične umetnine, ki so ponazarjale dostojanstvenega človeka. Spoznali so prepletenost človeka z naravo, kar je povečalo zanimanje zanjo, in človekovo dejavnost na številnih področjih, kar je povečalo zanimanje za naravoslovno in tehnično znanje. Razvoj naravoslovja, matematike, astronomije, anatomije, medicine in tehničnih ved je dobil pospešek – izobraženci so si prizadevali znanje iz starih del nadgraditi. Potrebna je bila nova metoda za spoznavanje sveta: premišljeno, na poskuse oprto opazovanje in proučevanje.

Leonardo da Vinci: Zadnja večerja

Leonardo da Vinci milanskemu vojvodi, 1482Ko sem, presvetli gospod, videl poskuse tistih, ki veljajo za mojstre v izumljanju vojaških naprav, in ugotovil, da se njihove iznajdbe prav nič ne razlikujejo od tistih, ki so navadno v uporabi, sem se opogumil, brez kakršnega predsodka do kogar koli, zaprositi za sprejem, da bi lahko Vaši ekscelenci pokazal nekatere od svojih skrivnosti.1. Skonstruiram lahko mostove, ki so zelo lahki in močni in vzdržljivi, s pomočjo bi lažje

premagali sovražnika; in druge, bolj masivne, ki se lahko upirajo ognju in napadom, vendar jih je lahko odstraniti in spet postaviti.

2. V primeru obleganja lahko odstranim vodo iz jarkov in naredim pontonske mostove in jurišne lestve in podobne naprave.

3. Lahko naredim tudi top, ki je lahek in enostaven za premikanje, iz katerega lahko izstrelimo točo majhnih kamnov in katerega dim zelo prestraši sovražnika, tako da ima velike izgube.

4. Lahko naredim oklepne vozove za prevažanje topništva, sposobne prebiti najmočnejše sovražnikove linije in odpreti varen prehod za pehoto.

5. Skonstruiram lahko top in možnar in láhko orožje lepega videza, bolj praktično od tistega, ki je običajno v rabi.

6. Kjer ni mogoče uporabljati topov, pridejo prav katapulti, metalci kamnov in druge naprave, ki jih večinoma ne uporabljajo. Na kratko, lahko vam priskrbim neskončno veliko naprav za napad in obrambo.

konec tridesetletne vojne izide Enciklopedija1648 1751

00 1700 1800

vir

96


7. Če se bitka odvija na morju, lahko skonstruiram številne stroje, primerne tako za napad kot za obrambo.

8. V času miru lahko popolnoma zadovoljim Vaše potrebe po stavbah, tako javnih kot privatnih, in prenašanju vode z enega kraja na drugega.

Lahko tudi izdelam skulpture v marmorju, bronu in glini, tudi v slikarstvu lahko naredim toliko kot vsak drug, kdorkoli že je. Še več, sprejel bi naročilo za čast Vašega očeta ter slavne hiše Sforca.

Leonardo da Vinci

Znamenita pisma (Sporočila, ki so spreminjala svet), zbral Frank McLynn, DZS, Ljubljana 1995, str. 67.

Humanizem je bil gibanje izbrancev. Začetniki so pripadali vrhu tedanje družbe, razumeli in spodbujali so ga v ozkih krogih, v vladarskih hišah in na dvorih najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov. Na univerze je prodiral počasi, množice pa z njim sploh niso prišle v stik ali v najboljšem primeru le posredno. Neizobražena množica ni imela ne denarja in ne razumevanja za to, s čimer so se ukvarjali humanisti. Njihovo posvečanje antičnim, poganskim časom in idealom so imeli za bogoskrunsko in brezbožno. Humanizem se je po drugi polovici 15. stoletja iz Italije razširil po vsej Evropi, toda spet na odlične posvetne ali cerkvene dvore.

Pogled na Firence leta 1490V poznem srednjem veku so se v Firence zgrinjale ogromne količine najboljših surovin za tamkajšnje velike tekstilne delavnice. Kakovostna oblačila so bila v srednjem veku zelo draga (dober ženski plašč je lahko bil vreden toliko kot manjša hiša ali dobro plovilo), zato je bila njihova proizvodnja zelo dobičkonosna. V mestu je bilo v tekstilno dejavnost vključenih več kot 20.000 ljudi, več kot prebivalcev vseh takratnih mest na Slovenskem skupaj. Firenčani so bili tudi trgovci in bančniki svetovnega kova, njihovo mesto je v 14. stoletju postalo eno vodilnih evropskih gospodarskih središč. Mesto je bilo skupaj s svojim obsežnim ozemljem organizirano v republiko, vladala mu je skupina najbogatejših družin. V drugi polovici 15. stoletja je bila prva med njimi bankirska družina Medici. Z njihovim vzponom na oblast je mesto začenjalo dobivati novo podobo, drugačno od podobe drugih evropskih, a tudi italijanskih mest.

Mesto bo na videz lepše, če bodo tudi trgovine in delavnice obrtnikov na premišljeno izbranih krajih. Bližina glavnega trga je tako primerna za menjalce denarja, slikarje in draguljarje, pa tudi za trgovce z začimbami, oblekami in drugimi cenjenimi zadevami.Obrtniki, ki širijo slab vonj in umazanijo, kot so na primer strojarji, sodijo v severna predmestja. Od tod veter le poredko zapiha, če pa se to že zgodi, je tako močan, da neprijetne vonjave prej razpiha, kot pa da bi jih ponesel do središča mesta. Nekateri celo menijo, da bi morala biti okrožja, kjer bivajo ugledni meščani, povsem zaprta za vse preproste ljudi.

Leon Battista Alberti: O arhitekturi, Studia humanitatis, Ljubljana 2007, str. 115.

s pomočjo obeh virov ugotovite, katere odlike in lastnosti so krasile renesančnega človeka.

kaj mora znati, kako se mora vesti in kakšna naj bo njegova zunanja podoba?

zakaj se avtor pisma najprej ne pohvali s svojim umetniškim znanjem?

napišite ponudbo milanskemu vojvodi, v kateri boste »tržili« svoja znanja.

vir

Most čez reko Arno, ki naj bi na svojem mestu stal že v antičnih časih, so v poznem srednjem veku s svojimi prodajalnami zasedali mesarji. Ko so Medičejci v mestu prevzeli oblast in ko so si onstran reke uredili varno palačo, so do državnih uradov v mestnem središču potrebovali enako varen, nemoten prehod. Arhitekt Giorgio Vasari je zato leta 1565 zgradil pokriti hodnik čez stari most in tako vladarju omogočil skrivno prehajanje med svojim domovanjem in državnimi poslopji (glej Iz obdobja »temačnosti in mračnjaštva« v svetle nove čase). Mesarji so se morali izseliti, oblast je na mostu hotela čistejšo obrt – od takrat most zasedajo zlatarji.

97


Piero della Francesca: Vzorčno mestoPo veliki epidemiji kuge sredi 14. stoletja, hudi poplavi (reka Arno) in po velikem uporu množice revnih suknarjev je mestna oblast začela urejati mesto drugače kot dotlej. Ulice, ob katerih so od konca 14. stoletja rasle visoke in trdne palače mestnih bogatašev po antičnih vzorih, so razširili in tlakovali. Enakomerni, veliki tlakovci so bili evropska novost, Firence so bile zato videti čistejše od drugih mest. V hišah so začeli urejati domiselne odvodne sisteme, priključene na mestne, javne zbiralnike, od koder je bila nesnaga speljana v reko. Javne in cerkvene objekte so ozaljšali z novimi fasadami ali pa po antičnih vzorih zgradili nove, veličastne. Šele konec 15. stoletja je Firencam v teh novostih sledil Milano in nato Benetke, Neapelj, Siena, Rim in manjša italijanska mesta – Ferrara, Mantova, Urbino. Vzornega renesančnega mesta, kot ga je naslikal Piero della Francesca okoli leta 1475, pa kljub temu ni bilo mogoče zasnovati niti v samih Firencah – preprosto prebivalstvo, ki ni poznalo antičnih mojstrovin in jim te zaradi svoje drugačnosti najprej niti niso bile všeč, se je pri gradnji ravnalo po tradiciji, praktičnosti in predvsem po cenah. Mesta, kot so si ga želeli humanistični misleci in renesančni umetniki, ne bi sprejelo za svojega.

Postavitev mogočne kupole na staro firenško gotsko katedralo iz 13. stoletja je bila težka naloga, zahtevala je veliko tehničnega in matematičnega znanja. Nič manj znanja ni bilo treba pokazati tudi pri izdelavi naprav za njeno postavitev. Če so znali v antiki postaviti veliko popolno kupolo na zemlji (rimski Panteon), zakaj je z novim znanjem v novih časih ne bi zmogli visoko nad mestom? Filippo Brunelleschi se je naloge lotil nadvse preudarno – rezultat je bila 42 metrov široka kupola z dvojno streho, ki s svojim vrhom sega 107 m visoko. Vanjo je vgrajenih več kot štiri milijone opek, ki skupaj tehtajo 37.000 ton. Kupolo so gradili 17 let, končana je bila leta 1436.

kako se je prisotnost humanizma in renesanse odražala v podobi

mesta?

Renesančne Firence: Brunelleschijeva arhitekturno-matematična mojstrovina

98


Brez izredne vneme, ki so jo v renesansi pokazali nekateri takratni zbiralci in se pri tem marsikdaj odrekli vsem osebnim koristim, bi imeli danes ohranjenih prav gotovo zelo pičlo število tekstov, zlasti grških. Papež Nikolaj I. je še kot menih zabredel v dolgove, ker je kupoval kodekse ali naročal njihove kopije. Bil je med prvimi, ki se je očitno vnel za obe poglavitni strasti renesanse: za bibliofilstvo in za stavbarstvo. Pa tudi kot papež ni pustil na cedilu svojih dobaviteljev: kopisti so pisali in iskalci so po njegovem naročilu prebrskali pol sveta. Perroto je prejel za prevod Polibija petsto dukatov, Guarino za prevod Strabona tisoč zlatnikov in bi jih moral dobiti še petsto, pa je papež prezgodaj umrl. Za seboj je pustil biblioteko, ki je obsegala pet tisoč oziroma devet tisoč zvezkov (različno število po različnem sistemu štetja). Ta knjižnica je bila namenjena vsem kurialom (članom papeške kurije) in je postala osnova kasnejše »Vaticane«. Papež Nikolaj je določil, da jo namestijo v sami palači kot njen najdragocenejši okras /…/ Ko se je moral papež zavoljo kuge s svojim dvorom umakniti v Fabriano, je vzel s seboj vse prevajalce in kompilatorje, da mu ne bi pomrli.

Jacob Burckhardt: Renesančna kultura v Italiji, DZS, Ljubljana 1981, str. 143–144.

s pomočjo vira opišite odnos med meceni in humanističnimi

izobraženci. kdo sta bila polibij in strabon in kaj je bilo

področje njunega delovanja?

Humanisti so se posvečali študiju jezikov, grščini in predvsem latinščini. Latinščina je še dolgo ostala jezik razprav, v književnosti pa so jo takrat začeli izpodrivati moderni jeziki. Velika večina evropskih narodov je dobila svoja prva literarna dela ravno v času humanizma in renesanse: njihovi jeziki so postali knjižni jeziki. Na novo odkriti antični motivi in zgodbe so postali predmet likovnega ustvarjanja – humanistična vedenja in znanja je bilo treba upodobiti. S preporodom literarnih znanj je nastopil še čas preporoda oz. renesanse (glej poglavje Iz obdobja »temačnosti in mračnjaštva« v svetle nove čase) drugih zvrsti umetnosti, od slikarstva do arhitekture. Umetnost, ki je temeljila na humanističnih idealih, na spoznavanju narave in človeka, je bila v tesnem stiku z novimi vsebinami in znanji. Bila je drugačna od dotedanje umetnosti – bila je videti kot prerojena umetnost »dobrih« starih časov.

Ko je bil kip nared, so se zaradi njegove velikosti začela kresati mnenja o tem, kako bi ga prenesli na trg Piazza della Signoria. Za ta namen sta /…/ izdelala čvrst lesen okvir in kip privezala nanj z vrvmi, da se pri udarcih ne bi razlomil in da bi sunke ublažilo enakomerno nihanje, nato pa so ga po lesenih deskah, ki so jih položili po tleh, prepeljali ter z vitli postavili na svoje mesto. Na vrvi, kjer je visel, so naredili vozel z gibljivo zanko, ki se je ob povečani teži zategnil, kar je bila res čudovita in izvirna domislica. Opisane zamisli o varnem in učinkovitem privezovanju bremen je Michelangelo tudi lepo narisal, njegova skica pa je še danes pri meni.

Giorgio Vasari: Življenje umetnikov, Studia humanitatis, Ljubljana 2006, str. 235–236.

kako je v viru predstavljen odnos do tehničnih znanj?

Čeprav je bil humanizem uveljavljen v zelo ozkih krogih in je imela večina (in še to samo mestnega) prebivalstva stik z renesančno umetnostjo le prek nenavadnih fasad palač mestnih bogatašev in prek opreme cerkva, so evropski misleci 18. in 19. stoletja obe gibanji slavili in ju videli kot prelomni za napredek človeštva. Pri tem so zanemarjali pomen učenosti v času pred njima in tudi dosežke tedanje umetnosti. Temeljitejše proučevanje srednjega veka v 20. stoletju je pokazalo, da so dosežki humanistov s srednjeveško učenostjo tesno povezani.

vir

vir

Renesančne Firence: Laurentinska knjižnicaRodbina Medici je bila velika podpornica znanosti in umetnosti. Za humanistične učenjake so dali ob mestni cerkvi sv. Lovrenca v začetku 16. stoletja zgraditi veliko knjižnico, v kateri so zbrali kar 11.000 starih rokopisov in 4500 prvih natisnjenih knjig. Arhitekturna mojstrovina z velikanskimi udobnimi sobanami je omogočala temeljit študij del antičnih in drugih piscev – posebej za potrebe uspešnega vrhunskega znanstvenega dela jo je načrtoval in zgradil sloviti Michelangelo Buonarroti.

99


Prav tako so izvedenci v našem 20. stoletju začeli na novo uporabljati izraz renesansa. Ob ugotovitvi, da so v krogu Karla Velikega vztrajno proučevali latinske in grške avtorje, so govorili o »karolinški renesansi« in izraz je postal splošno sprejet. Drugi, še bolj drzni, so govorili o »renesansi 12. stoletja«, celo o »srednjeveškem humanizmu« – ne da bi se jim /…/ pretirano posrečilo uveljaviti prvi ali drugi izraz, ki se ni skladal z navadno rabo. Tako gremo od renesanse do renesanse, kar uspešno prebuja dvome.

Régine Pernoud, Nehajmo že s tem srednjim vekom, Družina, Ljubljana 2003, str. 35.

Sodobniki humanizma in renesanse so zelo grajali izjemno bogatijo in razkošje odtujene cerkvene in posvetne elite. Življenjski slog političnih in cerkvenih mogotcev, ki so za krasitev svojih rezidenc in cerkva porabili neznansko veliko denarja (ki ga je bilo treba od nekod dobiti), njihova kulturna vzvišenost in oholost, njihova pretirano razkošna obleka in lepotičenje so se jim zdeli sprevrženi in vredni obsodbe.

Vendar je tudi moško telo predmet in hkrati odsev teh vprašanj. Renesančni moški se postavlja v središče sveta in se rad razkazuje v vsej svoji ponosni mogočnosti, ki ji malce krutosti ni tuje. Piero della Francesca je na obrazu Federica da Motefeltra upodobil izraz moškega, ki ve, kaj hoče.

Umberto Eco: Zgodovina lepote, Modrijan 2006, str. 200.

Renesančna ženska se liči in se posebej pozorno posveča lasem /…/ barva si jih v plavo, ki pogosto vleče na rdeče. Njeno telo je kot ustvarjeno za to, da ga laskavo poudarjajo izdelki zlatarske umetnosti, ki so sami narejeni s kanoni harmonije, sorazmerja in okrasja.Renesansa je obdobje podjetne, dejavne ženske, ki na dvorih narekuje modo in se prilagaja zahtevam razkošnega oblačenja, vendar ne pozablja negovati duha, dejavno sodeluje v umetniških tokovih, zna razpravljati in se spuščati v polemike ter je vešča filozofije.

Umberto Eco: Zgodovina lepote, Modrijan 2006, str. 196.

vir

vir

vir

Ferrara: Trdnjava sredi mestaVojvodska rodbina d'Este je svoje glavno mesto Ferrara urejala po vseh pravilih renesančnega urbanizma in ga zato po obsegu kar podvojila. Njihov grad je bil do tedaj na mestnem robu, s preureditvijo mesta pa je izgubil obrambno funkcijo. Vojvode so ga dali povečati in preurediti v razkošno rezidenco. Pri tem niso pozabili na njeno obrambo – zidovje mogočne stavbe jih je bolj kot pred sovražnikom od zunaj varovalo pred njihovimi podaniki.

100


Nad dogajanjem v Firencah in Rimu se je zgražal in proti njim pridigal vpliven firenški menih Girolamo Savonarola. Napadal je tako pregrešne papeže kot brezobzirne domače oblastnike, Medičejce. Množice so mu prisluhnile, a so ga zaradi prestrogih verskih pogledov kmalu zapustile. Leta 1517 so ga ujeli, mučili, obesili in nato njegovo truplo sežgali na grmadi, pepel pa stresli v reko Arno.

Sandro Bottiiceli: Pomlad, detajl

Spomenik Girolamu Savonaroli v Ferrari

kako sta v besedilu in na slikah predstavljena renesančni moški in kako renesančna ženska? katere

lastnosti so poudarjene pri posameznem spolu?

Piero della Francesca: Portret Federica da Montefeltra, 1465 Firence, Uffici

oblike v 13. nastanek absolutizma - vedez.dzs.sivedez.dzs.si/datoteke/zgo2-2del.pdf · 56 oblike v...

Documents