Nuša, na Dovjem letos nisi bila prvič.

Kakšne spomine imaš na ta kraj pod

soncem?

Na Dovjem sem taborila že tretjič, sicer pa

je imel Savinjski meddruštveni odbor, v

okviru katerega taborimo vsako leto, na

tem prostoru tabor že petkrat. Pssst!

Naokoli se šušlja, da se sem vračamo zopet

čez 4 leta. Sicer pa bi Dovje lahko imenovala

za svojo taborsko prelomnico. Ko smo tukaj

namreč taborili leta 2009, sem bila na

taboru zadnjič kot udeleženka in tako kot

letošnji starejši udeleženci prvič stala na

našem očaku. Leta 2013 sem se na Dovje

pripeljala naravnost z vodniškega tečaja in

bila prvič na taboru kot vodnica, letos pa sem bila prvič vodja planinskega tabora. Ta kraj mi je

zelo pri srcu, saj me nanj vežejo sami lepi spomini.

Kakšni so občutki po še enem izpeljanem planinskem taboru? Tokrat si bila vodja tabora. Je bilo

kaj drugače kot prejšnja leta?

Kako krasno je, ko odgrneš šotor in se v jutranjem soju žarkov pred tabo baha Triglav s svojimi

sosedi. Pravljično. Božansko. Enkratno. In takšni so tudi občutki po izpeljanem še enem

planinskem taboru. Seveda pa so zaradi »položaja« pomešani z merico še večje odgovornosti

in s kakšno uro več dela, živčki pa so bili tudi malce bolj aktivirani.

Za konec prosimo, da z nekaj besedami opišeš letošnji planinski tabor.

Hm, letošnji tabor je bil:

PLANINSKI – izvedli smo ture na Kepo in Dovško Babo, Triglav, Slap Peričnik, Vitranc, Ciprnik,

v Tamar;

ŠPORTNI – igrišča za odbojko, nogomet in boj med dvema ognjema so bila ves čas zelo

obiskana;

DRUŽABEN – družili smo se ob tabornem ognju, se igrali razne igre;

VODNI – en popoldan smo preživeli na bazenu, ohladil nas je tudi slap Peričnik, imeli smo

bitko v polivanju;

POUČEN – skozi teden smo izvedli predavanja o opremi in pakiranju nahrbtnika, prehrani,

prvi pomoči, zgodovini planinstva, vremenu, nevarnosti v gorah, orientaciji in o zavarovanih

rastlinah;

MODER – tabor je preplavil moder val, ko smo razdelili nove majčke in se fotografirali;

MUZEJSKI – obiskali smo Slovenski planinski muzej in Planiški muzej;

ORLOVSKI – bili smo v Planici, si ogledali nordijski center in se kot pravi orli povzpeli na vrh

letalnice;

PRAVLJIČNI – vsak dan so nas obiskovali Kekčevi junaki, udeleženci pa so bili razvrščeni v

mešane skupine, ki so se imenovale po pravljičnih junakih oz. po junakih iz legend, ki krožijo v

okolici Dovjega;

JUNAŠKI – 16 udeležencev je osvojilo Triglav, vsi skupaj pa smo preživeli močno neurje;

KRALJEVSKI – kuharici sta poskrbeli, da smo vsak dan jedli kot kralji;

ZALJUBLJEN – poročilo se je kar 10 parov, od tega je imel en par bronasto, drugi par pa

srebrno poroko;

PRIJATELJSKI – stkalo se je za veliko pajkovo mrežo novih prijateljskih vezi, starejše hribovske

vezi pa so se obnovile in okrepile.

Dovje je razloženo naselje z gru-

častim jedrom v Občini Kranjska

Gora. Leži v Zgornjesavski dolini, na

vršaju, ki ga je nasulo več potokov

izpod karavanške Kepe. Naselje je

nad levim bregom reke Save

Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi

Zgornjesavsko dolino od Jese-

nic proti Kranjski Gori. K Dovjemu

spadata zaselka Mlinca in Vatiš.

Prebivalci se preživljajo z živinorejo

(poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v

sosednji Mojstrani.

Kraj se prvič omenja med letoma 1029 in 1045 z imenom »Dolgo Polje«. Župnijska cerkev sv.

Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je kot duhovnik 38 let služboval skladatelj in

gornik Jakob Aljaž. V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med

obema Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik.

VODNIKI:

Nina Gradič Planko

Silvo Užmah

Manca Čujež

Nina Maček

Nuša Verdev

Matic Iskra

Bojana Volk

Roman Žvegler

Matej Planko

MLADINSKI VODITELJI:

Aljaž Čede

Janez Palčnik

Gašper Košak Pevec

Tilen Cmok

Domen Rosenstein

Nac Mastnak

Luka Košak Pevec

Matic Bobnar

Gaj Čede

ZDRAVNIKA:

Alenka Urbajs

Janez Palčnik

MENTORICA:

Nataša Čede

KUHARICI:

Martina Vodeb

Darinka Horvat

PRIPRAVNIK ZA MV-ja:

Gašper Škornik

ŽAN CMOK

NATAŠA SENICA

MAJ DROBNE

KRISTJAN ROM

HANA ŽUREJ

EVA KLAVŽAR

NIKA ŠKORNIK

JAKA MIHELIČ

IVAN BRUSHNEVSKYY

KARIN KRISTAN

EMA VERBOVŠEK

VID ZEME

GREGOR MANSUTTI

TAJDA MAJER

MATEVŽ TOVORNIK

NINA DOBOVIŠEK

LULU DOLŽAN

BLAŽ STEBLE

ŽIGA BLATNJAK

JULIJAN ROM

TINKA GRAT

BENJAMIN KOŠAK

PEVEC

MIHA MANSUTTI

ZALA ŠKOBERNE

ROK ŠTANCAR

JAKOB DEBELJAK

ŽIGA KNEZ

ŠPELA IPŠEK

NINA POLENEK

ŠTORMAN

TIMEJA NOVAK

JAKA VOGA

GAŠPER POZNIČ

MARK PIHLAR

EVA GORENJAK

LUKA VOGA

PINA BERK

LUKA MANSUTTI

AJDA ŠUSTER

ŽIGA ČEDE

NUŠA ČAKŠ

NEJC POLENEK

ŠTORMAN

TINA KNEZ

PETJA BERK

LEILA VOUK

ŽAN BLATNJAK

PETER MANSUTTI

DAŠA ŠLATAU

MARCEL KOVAČ

JULIJA GORIŠEK

BLAŽ ČAKŠ

NINA STEINER

ALJAŽ STEBLE

Ogled Dovjega smo začeli v taboru s čudovitim razgledom na Mojstrano in okolico.

Odpravili smo se na pot do Slovenskega planinskega muzeja. Prvič smo se ustavili

pri kipu moža, ki je kazal z desno roko proti goram. Kasneje smo ugotovili, da je ta

mož Jakob Aljaž, ki kaže proti Triglavu. Naslednjič smo se ustavili pred zakletim

mostom, kjer smo poslušali staro zgodbo o možu, ki se ni pokrižal, ko je šel mimo

kapele. Pot smo nadaljevali po Mojstrani in se ustavili v Slovenskem planinskem

muzeju, kjer smo si odpočili in gledali bivak, ki so ga na novo prenesli v Mojstrano.

Ko smo odšli na ogled Dovjega, smo najprej

videli kip Jakoba Aljaža, ki kaže na Triglav. Bil je

planinec in župnik na Dovjem, napisal je Oj,

Triglav moj dom. Kasneje smo odšli do

zakletega mosta, kjer naj bi pred davnimi časi

strašilo. Ogledali smo si bivak. V Slovenskem

planinskem muzeju so bile plastične lutke, ki

so bile oblečene v stara ter nova oblačila za

plezanje.

Letos je bilo na taboru 15 novih

udeležencev. Morali so opravljati različne

naloge, Pehta jim je celo skuhala črve. Ob

koncu so dobili tudi udarce s štrikom. Na

koncu so dobili nagrado, in sicer sveto

planinsko pašteto ter priznanje. Leila: Bilo mi je zelo všeč, zdi se mi, da je bil

krst boljši kot lani, ker sta prišla tudi Pehta in

Bedanec.

Žan B.: Letos sem bil prvič na taboru.

Najbolj mi je bilo všeč, ko so me tepli po riti.

Medijska hiša Taborni MIŠMAŠ že vrsto let poroča o nenavadni navadi predsednika PD

Slivnica pri Celju Silva Užmaha. Izpod njegovega tradicionalnega taborskega slamnika

namreč pogosto pokukajo nagajive zlatolase kitke. Po navedbi našega modnega novinarja

naj bi bil to letošnji poletni hit. Na naša ušesa pa je prišlo tudi to, da naj bi se glamurozni

predsednik že dogovarjal z menedžerjem priznane slovenske turbo folk skupine Atomik

Harmonik, v kateri naj bi zamenjal eno od brhkih in navihanih Špelc. Govoric zaenkrat še

ni želel potrditi ali zavreči, dodaja le, da bomo o vsem pravočasno obveščeni. Kljub temu

pa najbrž ne gre le za govorice, saj smo iz njegovega šotora slišali tisti znani refren

˝Izbrala si bom fanta, tistga tavelizga…˝ Po neuradnih podatkih pa naj bi temu dodal še

čisto svojo koreografijo.

Zvečer smo dobili navodila, kaj vse si moramo pripraviti za pohod. Zbujanje je bilo ob 6.00

zjutraj. Sledilo je razgibavanje, seveda zajtrk, nato pa pregled opreme. Okoli pol osme ure

smo se odpravili iz tabora. Pot je bila strma, večinoma v senci in po gozdu. Na malici smo se

ustavili v koči pod Dovško Babo. Po polurnem počitku smo pot nadaljevali s prečudovitim

razgledom na Avstrijo in Triglav, ki je bil tisti dan precej sramežljiv in se je skrival za oblaki. Na

vrhu smo se seveda tudi fotografirali ter odšli nazaj v dolino na težko pričakovan mrzel tuš

ter kosilo.

Lep razgled, lepa pot, dobra družba.

Bili so super.

1.5 l vode, rezerva, malica,

sončna krema.

Tokrat smo zalotili vodnika Matica Iskro, ko je v družbi zasebnih

varnostnikov užival pod senčnikom ter gledal nogometno tekmo.

Opazili smo tudi njegove nohte na nogah, ki so bili polakirani v

različnih barvah z visokocenovnim lakom iz Milana. Ali gre za

njegovo stalnico še ni jasno, kot pa že vemo, se rad navdušuje nad

modo.

Zelo dolgo smo hodili. Bilo je

zelo vroče. Nalili smo si 1,5 l vode, vzeli

smo tudi opremo za plezanje in anorak.

Roman, Silvo, Matej, Nina,

Aljaž, Gašper.

Že prvo jutro v taboru smo se mladi planinci in planinke

pripravljali, da odrinemo na prvi pohod. Starejši smo se s

kombiji odpeljali na izhodišča malo višje od našega tabora.

In tam se je začela potna kriza …

Prvi del poti smo ''odšvicali'' v gozdu. Pot se je nadaljevala

po kamniti poti med iglavci. Pot je bila strma in ob robu je

bilo več globokih prepadov. ''To sploh ni bila pot,'' je rekel

Rozi (Domen R.), ki se nam je na pohodu z veseljem

pridružil.

Na koncu poti smo uporabljali plezalno opremo. S pomočjo zajle smo varno prispeli do vrha

Kepe. Tam sta bila dva križa. Jedli smo sveto planinsko pašteto in kruh, za dober okus pa smo

dobili še jabolko. V tabor smo prispeli pozno popoldne. Čakalo nas je kosilo.

Film govori o tem, kako so gradili stolp in iz česa je, ter kako se je Aljaž boril za Slovence, da

ni katera druga država dobila naš Triglav. V današnjem času so zgradili maketo Aljaževega

stolpa ter vse odnesli in zgradili na Triglavu.

Na pohod smo se odpravili v zelo meglenem in

mrzlem jutru. Zelo v redu, da je bila megla in

nismo videli prepadov pod Triglavom. Občutek je

bil boleč, ker so nas na vrhu krstili. Videli smo sneg

in napolnili svoje želodce z zelo dobrimi

testeninami. Občudovali smo veliko živali: svizce,

gamse, krave, bike in srne. Tisti, ki niso šli na

Triglav, so plezali v plezališču. Plezanje je bilo

zabavno, vozli pa dolgočasni.

Vse v taboru je zelo skrbelo,

redno smo dobivali klice, če je

vse v redu. Ko smo prišli nazaj v

tabor, nas je na oglasni deski

čakal list papirja, na katerem je

pisalo Dobrodošli, naši triglavski

junaki. Potem smo odšli na

bazen. Tam so nas pričakali

sorojaki, veliko so pripravili za

nas. Pričakali so nas zelo veselo,

kopanje pa ni bilo fajn, ker

nismo smeli skakat.

Nevihta se je zgodila v četrtek, 13. 7. 2016. Kar

naenkrat je začelo zelo pihati in hkrati tudi zelo

deževati. Pihalo je tako zelo, da nam je začelo

premikati šotore in uničevati kopalnico. Zaradi

miganja šotorov smo bili vsi zelo prestrašeni,

nekateri so celo potočili solze. Uničilo nam je dva

šotora in jedilnico. Zaradi nevarnosti v šotorih

smo se odločili, da bomo noč preživeli v telovadnici bližnje šole. Medtem ko smo mi spali, so v

taboru bili MV-ji in nekaj vodnikov, ki so pridno delali, in ko smo se vrnili, je bilo že vse lepo na

svojem mestu.

Po prespani noči v šoli smo si šli ogledat muzej

planinstva. Tam smo si najprej ogledali kratek

film, nato pa smo se razdelili v pare in reševali

naloge. Šli smo v simulator nevihte v gorah. Na

koncu smo dobili vsak svojo razglednico. Izdelali

smo tudi planike.

Pot ni bila zahtevna, počasi smo se vzpenjali do vrha.

Bilo mi je mrzlo. Večino časa smo hodili po gozdu.

Bilo je veliko kamnov, morali smo biti zelo previdni,

da nismo sprožili kakšnega plazu. Čas nam je hitro

tekel, saj smo se celo pot pogovarjali. Na vrhu smo

spili vodo in se posladkali z rozinami ter čokolado. Na

vrhu smo se tudi fotografirali. Potem smo šli počasi v

dolino do Planice.

Od tabora smo se z avtobusom peljali v Kranjsko Goro, kjer smo si najprej ogledali Zelence.

Pot smo nadaljevali do Planice. Do Planice smo hodili približno eno uro. Tam smo malicali in

si ogledali skakalce, ki so nam dali tudi podpise. Nato smo odšli v dolino Tamar. Večino časa

smo hodili po gozdu ter travniku. Do cilja smo hodili od ure in pol do dveh. Ko smo odšli iz

gozda smo malo hodili po travniku, videli slap in prišli do koče. Na koči smo za malico pojedli

pašteto ali evrokrem. Pili smo čaj in vodo, ki smo si jo vzeli s sabo. Morali smo biti oblečeni

kot čebula. Potem smo odšli nazaj in hodili približno eno uro. Potem smo imeli ogled

nordijskega centra v Planici. Domov smo se odpeljali z avtobusom in izleta je bilo konec.

V Planici je bilo lepo, saj smo videli Petra Prevca, ki nam

je delil avtograme. Nekateri smo se ga celo dotaknili.

Zelo sem užival na sedežnici in zelo mi je bil všeč razgled

na letalnici. Zelo mi je zanimivo, da je proga za tek na

smučeh kar v garažni hiši.

Zadnji večer tabora mladih planincev smo se mladi planinci namesto ob kresu zabavali kar v

jedilnici. Škof Iskra je poročil kar deset parov, hkrati pa zabaval tudi svate. Pari so stopili pred

oltar, ponovili obljubo in si izmenjali prstane. Na koncu so dobili še poročne liste. Ob koncu

večera smo zaplesali polko in se odpravili spat. V spalnih vrečah smo poslušali pravljico, a smo

hitro zaspali.

Na taboru smo bili deležni vode v različnih oblikah ali drugače:

Opozorili so nas, da moramo vse stvari dati na palete.

Na slapu je bilo najboljše, ko nas je pošprical. Fajn je bilo videti, ko je voda tolkla ob

skale.

Na bazenu smo se tunkali, špricali in bojevali na ramenih. Veliko otrok si je kupilo

sladoled in tatuje.

Vodniki so v vedra nalili vodo, mi pa smo se postavili v ravno vrsto, in ko je

Tilen zažvižgal, smo stekli napolnit plastenke. Na koncu smo bili vsi mokri in bilo je fajn.

Je hraber, pogumen fant. Pomaga vsem ter je nagnal Bedanca in s tem rešil Tinkaro

in Mojco. S seboj je prinesel tudi sladoled.

Boji se Bedanca, njena najboljša prijateljica je Tinkara. Rada poje, ima smisel za

modo.

Tudi ona zelo rada poje, je prijazna, jo skrbi za Kekca.

Boječ, strahopetec, saj se boji Kekca. Nesramen, ker izvaja nasilje nad otroki. Je

v razmerju s Pehto, ki je spil vso slivovko. Je nepismen.

Zna dobro kuhati (črve), ne mara hrupa, ukazovalna, čuden naglas, ne zna brati,

jezna je na Bedanca, ker so ji ušli črvi.

Rad ima Kekca in to da mu Kekec reče: ''Rožle, ti si tak cep'c''. Boji se Bedanca in

Pehte.

Koliko si star?

Star sem več kot 4 milijone let.

Koliko ljudi te letno obišče?

Tako veliko, da ne morem šteti.

Kako si nastal?

Z alpidskim gubanjem.

Tujci katere narodnosti te največkrat obiščejo?

Največ je Slovencev, nato Avstrijcev, Italijanov, Hrvatov, Čehov, Nemcev …

S katerimi sosednjimi gorami se najbolje razumeš?

Moj najboljši prijatelj je Mali Triglav, razumem se seveda tudi s kočo na Doliču, moja žena je

Škrlatica, ljubica pa Kredarica.

Kdaj te lahko obiščem?

Obiščeš me lahko kdaj koli (po svetlem), ampak najprej preveri vremensko napoved in se

prepričaj, če si dovolj pripravljen.

Kaj nam želiš sporočiti?

Name vodi veliko lepih poti, lažjih in zahtevnejših. Nekaj sem vas že srečal in veselim se še

srečanj z ostalimi.

1. Napihan, nabit sneg, ki sega s privetrne strani grebena previsno na njegovo odvetrno

stran.

2. Vrsta padavin.

3. Izhodišče za vse tri doline na Triglav.

4. Rad zavija čokolado.

5. Nujno potrebujemo, če se nam kaj zgodi.

6. Generalni sekretar PZS.

7. Knafeljc

8. 2143 m. n. v.

Spoštovani!

Sem redna bralka vašega tabornega glasila. Vsako leto že komaj čakam, da

pride september in z njim Taborni Miš Maš. Taborni Miš Maš nosi (je nosil, a

o tem pozneje!) čudovito ime, saj v sebi skriva tako miši kot maše, oboje pa je

nepogrešljiv del vsakega tabora. Bili so mokri kot miši, tihi kot miši, kadar

mačke ni bilo doma, so miši plesale, lovili so se slepe miši, in kot sem brala v

1. številki letnika 22 (leto 2012, tabor Podvolovljek), so lovili tudi ta zaresne

miši. Potem pa maše, najlepši zaključki tabora s poročnimi obredi in mašami

prečastitega Iskre. Katero ime bi lahko taborno življenje predstavilo bolje?

Če se lahko mejčkeno pohvalim, imam stiskane prav vse številke in spravljene

v vitrini skupaj z nekaterimi dragocenostmi, ki me spominjajo na mlada leta,

ko sem tudi sama rada zašla v naš planinski raj. Oh, kje je že to!

Tudi letos sem z veseljem pričakovala izid nove številke tabornega glasila. V

moji vitrini je bil prostor za že 26. (pohvala prizadevnemu društvu) številko

tabornega glasila, a sem bila nemalo razočarana, ko sem ugotovila, da to ni

več Taborni Miš Maš, ampak Taborni cajtng. Prosim?! Kako naj poleg vseh

25 Miš Mašov zdaj ob nje postavim Taborni cajtng? Pa kakšno ime je to? Saj

to ni slovenščina! Če bi imel urednik vsaj malo splošne razgledanosti, bi ne

dovolil takšne šlamparije. Slovenija se je več kot stoletje borila proti Nemcem,

nemčurjem, ki so hoteli zavladati nad našo deželico, zdaj pa tole! Cajtng?!

Lažje bi prenesla spremembo formata kot spremembo imena! In me zanima,

kakšna politika se skriva za spremembo imena, kdo je sploh odobril spremembo

in zakaj niste za spremembo vprašali svojih zvestih bralcev.

Prosim vas za pojasnilo in tudi opravičilo, ker bom sicer o obnovitvi naročnine

za prihodnje leto še resno razmislila.

Razočarana bralka iz Dolnjega Para

ODGOVOR UREDNIŠTVA:

Spoštovani!

Na začetku se Vam lepo zahvaljujem za pritožbo in vprašanje. Kot smo poročali v eni od naših

hčerinskih revij (v prilogi) založbe družbe Tabor media d. d. WECE CAJTNG, je družbo letos

prevzelo novo vodstvo. S prevzemom 51-odstotnega deleža, je vodstvo tako lahko spremenilo

imena tudi nekaj znamkam. Ker kot vsak ponudnik želimo biti v družbi čimbolj opaženi, zato

tudi novo ime in prevetren format.

S spremembo imena v Taborni cajtng, ki je sicer res popačenka iz nemščine, nismo želeli

načenjati nacionalnih čustev posameznikov, ampak se le približati z imenom, ki bi bil bralcem

bližje. To je tudi razlog, čemu je bilo to ime izbrano na prvem Razpisu za novo ime Tabornega

MIŠMAŠA.

Ko pa ste že ravno omenili naročnino, bo ostala z naslednjim letom enaka.

Upamo, da smo Vam vsaj malo prikazali ozadje prevetritve zdaj Tabornega cajtnga. Tudi z

novim imenom se bomo vsako leto trudili pokazati taborni živžav čimbolj barvito in živo.

S spoštovanjem,

Tabor media d. d.

PRILOGA:

Občina Šentjur

MK PZS

Fundacija za šport

KS Gorica pri Slivnici

KS Dramlje

OŠ Slivnica pri Celju

OŠ Planina pri Sevnici

V Planici je bilo lepo, saj smo videli Petra Prevca, ki nam je

delil avtograme. Nekateri smo se ga celo dotaknili.

Avtor neznan

Pivovarna Laško, d. d.

KEA

Telekom Slovenije

MEJA, d. d.

Trgovina Jager

Mirosan

Vital Mestinje

Drago Mackošek

Slaščičarna Jana

Plastex

Asfalt Kovač d. o. o.

Milan Grobin, s. p.

Frančišek Škoberne – Jimmy, s. p.

ČLANKE STA ZBRALA IN UREDILA: Patricija in Vid Palčnik

V GLASILU STA NAPAKE ODPRAVILI: Patricija Palčnik in Nina Gradič Planko

GLASILO JE OBLIKOVAL: Vid Palčnik

DA BRANJE NE BI BILO DOLGOČASNO, SO FOTOGRAFIJE PRISPEVALI: Manca Čujež,

Silvo Užmah, Nina Maček, Nina Gradič Planko, Feri Kropec, Nuša Verdev

Taborni cajtng Dovje 2016, september 2016