novosti na področju dovoljenj za promet z zdravili ... · pdf filepogostnosti je uporabljen...

Novosti na področju dovoljenj za promet z zdravili - JAZMP, januar 2012

1

Zdravila z novimi učinkovinami

Lastniško ime, jakost, farmacevtska oblika

Nelastniško ime Imetnik DzP Oznaka ATC, 3. nivo ATC Režim izdaje, posebna oznaka

/

Nova zdravila z znanimi učinkovinami



Dicuno 25 mg filmsko obložene tablete Dicuno 50 mg filmsko obložene tablete

diklofenak Vitabalans Oy M01AB05, nesteroidna protivnetna in protirevmatična zdravila

Rp

Galantamin Jenson 8 mg trde kapsule s podaljšanim sproščanjem Galantamin Jenson 16 mg trde kapsule s podaljšanim sproščanjem Galantamin Jenson 24 mg trde kapsule s podaljšanim sproščanjem

galantamin Jenson Pharmaceutical Services

N06DA04, zdravila za zdravljenje demence

Rp ∆

Losartan Generics 50 mg filmsko obložene tablete Losartan Generics 100 mg filmsko obložene tablete

losartan Generics UK C09CA01, antagonisti angiotenzina II

Rp

Ondansetron Accord 2 mg/ml raztopina za injiciranje ali infundiranje

ondansetron Accord Healthcare

A04AA01, antiemetiki in zdravila proti slabosti

ZZ

Zdravila v novih farmacevtskih oblikah



/

Zdravila z novimi jakostmi



/

Nove indikacije in druge pomembnejše spremembe

Lastniško ime, jakost, farmacevtska oblika/nelastniško ime/oznaka ATC


2

ARANESP 10 (15, 20,30,40, 50 ,60, 80, 100, 130, 150, 300, 500) mikrogramov raztopina za injiciranje, darbepoetin alfa, B03XA02 Posodobitev poglavij 4.6 Nosečnost in dojenje Pri nosečnicah ni ustreznih in dobro kontroliranih študij z zdravilom Aranesp. Študije na živalih niso pokazale neposrednih škodljivih vplivov na nosečnost, razvoj zarodka/plodu, porod ali postnatalni razvoj. Spremembe plodnosti niso zasledili. Pri predpisovanju zdravila nosečnicam je potrebna previdnost. Ni znano, ali se zdravilo Aranesp pri človeku izloča v materino mleko. Tveganja za dojenčka ni mogoče izključiti. Odločiti se je treba ali za prenehanje dojenja ali za prekinitev/prenehanje zdravljenja z zdravilom Aranesp, z upoštevanjem koristi dojenja za otroka in koristi zdravljenja za žensko. Ženskam, ki med zdravljenjem z zdravilom Aranesp zanosijo, priporočamo vključitev v Amgen-ov program spremljanja nosečnosti. Kontaktni podatki so navedeni v poglavju 6 Navodila za uporabo. 4.8 Neželeni učinki a) Povzetek varnostnega profila Med ugotovljenimi neželenimi učinki, povezanimi z zdravilom Aranesp, so hipertenzija, možganska kap, trombembolični dogodki, konvulzije, alergijske reakcije, izpuščaj/eritem in čista aplazija rdečih celic (PRCA); glejte poglavje 4.4. V študijah, v katerih so zdravilo Aranesp uporabljali subkutano, so kot o posledici zdravljenja poročali o bolečini na mestu injiciranja. Nelagodje na mestu injiciranja je bilo praviloma blago in prehodno ter se je pojavilo predvsem po prvi injekciji. b) Seznam neželenih učinkov v obliki preglednice Pogostnosti neželenih učinkov so naštete spodaj glede na organski sistem in pogostnost. Za razvrstitev

pogostnosti je uporabljen naslednji dogovor: zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10),

občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000), neznana pogostnost (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). Podatki so predstavljeni ločeno za bolnike s kronično odpovedjo ledvic in bolnike z rakom; to odraža različen profil neželenih reakcij v teh populacijah. Bolniki s kronično odpovedjo ledvic Podatki iz kontroliranih študij zajemajo 1357 bolnikov: 766 jih je dobivalo zdravilo Aranesp in 591 r-HuEPO. V skupini, ki je dobivala zdravilo Aranesp, je bilo 83 % bolnikov na dializi, 17 % pa ne. Možganska kap je bila ugotovljena kot neželen učinek v dodatni klinični študiji (TREAT, glejte poglavje 5.1). Pogostnosti neželenih učinkov, zabeleženih v kontroliranih kliničnih študijah in postmarketinških izkušnjah, so:

Organski sistem po MedDRA Pogostnost Neželeni učinek

Bolezni krvi in limfatičnega sistema neznana pogostnost* čista aplazija rdečih celic

Bolezni imunskega sistema zelo pogosti* preobčutljivost

Bolezni živčevja pogosti možganska kap

občasni* konvulzije

Srčne bolezni zelo pogosti hipertenzija

Žilne bolezni občasni trombembolični dogodki

Bolezni kože in podkožja pogosti izpuščaj/eritem


3

Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije

pogosti bolečina na mestu injiciranja

*glejte poglavje c

Onkološki bolniki Neželene učinke so ugotavljali na podlagi kumulativnih podatkov sedmih randomiziranih, dvojno slepih, s placebom kontroliranih študij zdravila Aranesp pri skupaj 2112 bolnikih (zdravilo Aranesp 1200, placebo 912). Te klinične študije so vključile bolnike s čvrstimi tumorji (npr. rakom pljuč, dojke, kolona, jajčnika) in limfatičnimi malignomi (npr. limfomom, multiplim mielomom). Pogostnosti neželenih učinkov, zabeleženih v kontroliranih kliničnih študijah in postmarketinških izkušnjah, so:

Organski sistem po MedDRA Pogostnost Neželeni učinek

Bolezni imunskega sistema zelo pogosti* preobčutljivost

Bolezni živčevja občasni* konvulzije

Srčne bolezni pogosti* hipertenzija

Žilne bolezni pogosti trombembolični dogodki, vključno s pljučno embolijo

Bolezni kože in podkožja pogosti izpuščaj/eritem


zelo pogosti edemi

pogosti bolečina na mestu injiciranja

*glejte poglavje c

c) Opis izbranih neželenih učinkov Bolniki s kronično odpovedjo ledvic Možganska kap je bila med bolniki s kronično odpovedjo ledvic v študiji TREAT opisana kot pogosta (glejte poglavje 5.1). V posameznih primerih je bila v povezavi z zdravljenjem z zdravilom Aranesp opisana čista aplazija rdečih celic zaradi nevtralizirajočih protieritropoetinskih protiteles, pretežno pri bolnikih s kronično odpovedjo ledvic, ki so zdravilo dobivali subkutano. Če je diagnosticirana čista aplazija rdečih celic, morate zdravljenje z zdravilom Aranesp prekiniti, bolnika pa ne smete prevesti na drugo rekombinantno eritropoetično beljakovino (glejte poglavje 4.4). Pogostnost vseh preobčutljivostnih reakcij je bila na podlagi podatkov iz kliničnih preskušanj pri bolnikih s kronično odpovedjo ledvic ocenjena kot zelo pogosta. V povezavi z darbepoetinom alfa so poročali o resnih preobčutljivostnih reakcijah, vključno z anafilaktično reakcijo, angioedemom, alergijskim bronhospazmom, izpuščajem na koži in urtikarijo. Pri bolnikih, ki so dobivali darbepoetin alfa, so poročali o konvulzijah (glejte poglavje 4.4). Pogostnost je na podlagi podatkov iz kliničnih preskušanj ocenjena kot občasna. Onkološki bolniki Pri onkoloških bolnikih so v postmarketinškem obdobju opažali hipertenzijo (glejte poglavje 4.4). Na podlagi podatkov iz kliničnih preskušanj je pogostnost pri onkoloških bolnikih ocenjena kot pogosta; pogosta je bila tudi v skupinah s placebom. Pri onkoloških bolnikih so v postmarketinškem obdobju opažali preobčutljivostne reakcije. Pogostnost vseh preobčutljivostnih reakcij je bila na podlagi podatkov iz kliničnih preskušanj pri onkoloških bolnikih ocenjena kot zelo pogosta. Preobčutljivostne reakcije so bile zelo pogoste tudi v skupinah s


4

placebom. V povezavi z darbepoetinom alfa so poročali o resnih preobčutljivostnih reakcijah, vključno z anafilaktično reakcijo, angioedemom, alergijskim bronhospazmom, izpuščajem na koži in urtikarijo. Pri bolnikih, ki so dobivali darbepoetin alfa, so v postmarketinškem obdobju poročali o konvulzijah (glejte poglavje 4.4). Na podlagi podatkov iz kliničnih preskušanj je pogostnost pri onkoloških bolnikih ocenjena kot občasna. V skupinah s placebom so bile konvulzije pogoste. Pediatrični bolniki s kronično odpovedjo ledvic Podatki, ki se nanašajo na varnost zdravila Aranesp pri pediatričnih bolnikih, so omejeni. Varnost zdravila Aranesp so ocenili v klinični študiji pri pediatričnih bolnikih s kronično odpovedjo ledvic (starih od 1 do 18 let), tako pri zdravljenih kot nezdravljenih z dializo, ki so bili stabilni na epoetinu alfa in so nato za vzdrževanje koncentracije hemoglobina prešli na zdravilo Aranesp. Pri pediatričnih bolnikih niso ugotovili dodatnih neželenih učinkov v primerjavi s tistimi, ki so bili že pred tem opisani pri odraslih bolnikih.

4.9 Preveliko odmerjanje Največja količina zdravila Aranesp, ki jo je mogoče varno injicirati v enem ali več odmerkih, ni določena. Zdravljenje z zdravilom Aranesp lahko povzroči policitemijo, če koncentracija hemoglobina ni natančno nadzorovana in odmerek zdravila ustrezno prilagojen. Po prevelikem odmerjanju zdravila Aranesp so opažali primere hude hipertenzije (glejte poglavje 4.4). V primeru policitemije je treba uporabo zdravila Aranesp prehodno prekiniti (glejte poglavje 4.2). Narediti je mogoče flebotomijo, če je klinično indicirana. MYOZYME 50 mg prašek za koncentrat za raztopino za infundiranje, alglukozidaza alfa, A16AB07 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Imunsko posredovane reakcije Pri uporabi alglukozidaze alfa so ugotovili hude kožne reakcije, verjetno imunsko posredovane, vključno z ulcerativnimi in nekrotizirajočimi kožnimi lezijami (glejte poglavje 4.8). Pri nekaj bolnikih s Pompejevo boleznijo, ki so se zdravili z alglukozidazo alfa in so imeli visoke titre protiteles IgG (≥102.400), so opazili nefrotski sindrom (glejte poglavje 4.8). Pri teh bolnikih so pri biopsiji ledvic odkrili odlaganje imunskih kompleksov. Stanje bolnikov se je izboljšalo po prekinitvi zdravljenja. Zato je pri bolnikih z visokimi titri protiteles IgG priporočljiva redna analiza urina.

4.8 Neželeni učinki Bolezni sečil: nefrotski sindrom, proteinurija; pogostnost neznana

PREVENAR 13 suspenzija za injiciranje, cepivo proti pnevmokokom, polisaharidno, konjugirano (13-valentno, adsorbirano), J07AL02

Nova indikacija in dopolnitev podatkov 4.1 Terapevtske indikacije Aktivna imunizacija za preprečevanje invazivnih bolezni, ki jih povzroča Streptococcus pneumoniae, pri odraslih, starih 50 let in več. Za podatke glede zaščite proti specifičnim pnevmokoknim serotipom glejte poglavji 4.4 in 5.1.

4.2 Odmerjanje in način uporabe Odrasli, stari 50 let in več En sam odmerek. Potreba po ponovnem cepljenju z naslednjim odmerkom cepiva Prevenar 13 ni bila dokazana. Ne glede na to, ali je bil bolnik predhodno že cepljen proti pnevmokokom, je v primeru priporočljive uporabe 23-valentnega polisaharidnega cepiva najprej treba dati cepivo Prevenar 13 (glejte poglavji 4.5 in 5.1).


5

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij Odrasli, stari 50 let in več Cepivo Prevenar 13 se lahko daje sočasno s sezonskim trivalentnim inaktiviranim cepivom proti gripi (TIV - Trivalent Influenza Vaccine). V dveh študijah pri odraslih, starih 50-59 let ter 65 let in več, so dokazali, da se cepivo Prevenar 13 lahko daje sočasno s trivalentnim inaktiviranim cepivom proti gripi (TIV). Odziv na vse tri antigene TIV ob sočasnem dajanju cepiva TIV in cepiva Prevenar 13 je bil primerljiv z odzivom ob dajanju cepiva TIV samega. Ob sočasnem dajanju cepiva Prevenar 13 in cepiva TIV je bil imunski odziv na cepivo Prevenar 13 slabši kot ob samostojnem dajanju cepiva Prevenar 13. Klinični pomen tega ni znan. Sočasna uporaba z drugimi cepivi ni raziskana. Različna cepiva za injiciranje je treba vedno injicirati na različna mesta. Sočasno dajanje cepiva Prevenar 13 in 23-valentnega polisaharidnega cepiva ni bilo raziskano. V kliničnih študijah, v katerih je bilo cepivo Prevenar 13 dano 1 leto po 23-valentnem polisaharidnem cepivu, je bil imunski odziv za vse serološke tipe slabši v primerjavi z odzivom ob dajanju cepiva Prevenar 13 posameznikom, ki predhodno niso bili imunizirani s 23-valentnim polisaharidnim cepivom. Klinični pomen tega ni znan.

4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje

Plodnost in nosečnost Podatkov o uporabi 13-valentnega pnevmokoknega konjugata pri nosečnicah ni. Študije na živalih ne kažejo neposrednega ali posrednega škodljivega vpliva na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3) Dojenje Ni znano, ali se pnevmokokni 13-valentni konjugat pri človeku izloča v mleko.

4.8 Neželeni učinki Odrasli, stari 50 let in več Varnost je bila ovrednotena v 6 kliničnih študijah, v katere je bilo vključenih 6.198 odraslih v starosti od 50 do 95 let. Cepivo Prevenar 13 je bilo dano 5.667 odraslim; 2.616 (46,2 %), starim od 50 do 64 let, in 3.051 (53,8 %), starim 65 let in več. 1.916 odraslih, ki so prejeli cepivo Prevenar 13, je vsaj 3 leta pred študijskim cepljenjem prejelo 23-valentno pnevmokokno polisaharidno cepivo, 3.751 pa jih predhodno ni prejelo 23-valentnega polisaharidnega cepiva. Posamezniki, starejši od 65 let, so poročali o manj neželenih učinkih kot mlajši odrasli, ne glede na to, ali so bili predhodno že cepljeni proti pnevmokokom. V celoti so bile kategorije pogostnosti podobne za obe skupini.

Neželeni učinki iz kliničnih študij Poročila o lokalnih reakcijah in sistemskih učinkih so bila pridobljena dnevno, 14 dni po vsakem cepljenju, v vseh kliničnih študijah. Naslednji podatki o pogostnosti temeljijo na neželenih učinkih, za katere so ocenili, da so povezani s cepljenjem s cepivom Prevenar 13 pri odraslih: Presnovne in prehranske motnje: Zelo pogosti: zmanjšan apetit Bolezni živčevja: Zelo pogosti: glavoboli Bolezni prebavil: Zelo pogosti: driska Pogosti: bruhanje Občasni: navzea


6

Bolezni imunskega sistema: Občasni: preobčutljivostna reakcija, vključno z edemom obraza, dispnejo in bronhospazmom Bolezni kože in podkožja: Zelo pogosti: izpuščaj Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije: Zelo pogosti: mrzlica, utrujenost, rdečina na mestu injiciranja, zatrdlina/oteklina na mestu injiciranja, bolečina/občutljivost na mestu injiciranja, omejena sposobnost gibanja roke Pogosti: zvišana telesna temperatura Občasni: limfadenopatija, omejena na mesto injiciranja Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva: Zelo pogosti: artralgija, mialgija V celoti ni bilo pomembnih razlik v pogostnosti neželenih učinkov, če je bilo cepivo Prevenar 13 dano odraslim, ki so bili predhodno cepljeni s pnevmokoknim polisaharidnim cepivom. Večja pogostnost nekaterih poročanih sistemskih reakcij je bila opažena ob sočasnem dajanju cepiva Prevenar 13 s trivalentnim inaktiviranim cepivom proti gripi (TIV) v primerjavi s samostojno danim cepivom TIV (glavobol, mrzlica, izpuščaj, zmanjšan apetit, artralgija in mialgija) ali samostojno danim cepivom Prevenar 13 (glavobol, utrujenost, mrzlica, zmanjšan apetit in artralgija).

5.1 Farmakodinamične lastnosti Breme bolezni pri odraslih, starih 50 let in več Incidenca invazivne pnevmokokne bolezni pri odraslih narašča s starostjo od 50 let naprej, z dejavniki tveganja (kajenje, vnos alkohola) in z osnovnimi, sočasno prisotnimi boleznimi (kronična srčnožilna bolezen, kronična pljučna bolezen, vključno z astmo, okvara ledvic, sladkorna bolezen in kronična bolezen jeter, vključno z alkoholno boleznijo jeter). Pljučnica z bakteriemijo, bakteriemija brez žarišča in meningitis so najpogostejše pojavne oblike invazivne pnevmokokne bolezni pri odraslih, starih 50 let in več. Po podatkih opazovalnih študij so pnevmokokni serotipi v cepivu Prevenar 13 odgovorni za najmanj 50-76 % (odvisno od države) invazivnih pnevmokoknih bolezni pri odraslih, starejših od 50 let. Pri približno 80 % odraslih gre pri invazivni pnevmokokni bolezni za pljučnico z bakteriemijo. Poglavje je dopolnjeno s podatki iz študij imunogenosti pri odraslih, starih 50 let in več.

LEVEMIR 100 e./ml raztopina za injiciranje v injekcijskem vložku, insulin detemir, A10AE05 Razširitev starostne meje 4.1 Terapevtske indikacije Zdravljenje sladkorne bolezni pri odraslih, mladostnikih in otrocih, starejših od 2 let.

4.2 Odmerjanje in način uporabe Zdravilo Levemir je mogoče uporabljati sàmo, kot bazalni insulin, ali v kombinaciji z bolusnim insulinom. Uporabljati ga je mogoče tudi v kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki ali kot dodatno zdravljenje k liraglutidu. V kombinaciji s peroralnimi antidiabetiki in kot dodatno zdravljenje k liraglutidu je priporočljivo zdravilo Levemir uporabljati enkrat na dan, uvodoma z odmerkom 10 e. ali 0,1-0,2 e./kg. Odmerek zdravila Levemir je treba titrirati glede na potrebe posameznega bolnika. Pediatrična populacija Učinkovitost in varnost uporabe zdravila Levemir sta bili dokazani pri mladostnikih in otrocih, starejših od 2 let v do 12 mesecev trajajočih študijah (glejte poglavje 5.1). Kot velja za vsa insulinska zdravila, je treba glukozo v krvi otrok in mladostnikov spremljati pozorneje ter odmerek zdravila Levemir individualno prilagoditi.


7

Zdravila Levemir pri otrocih, mlajših od 2 let, niso preučevali.

Dopolnjeno tudi poglavje 5.1 Farmakodinamične lastnosti.

RASILEZ 150 mg (300 mg) filmsko obložene tablete, aliskiren, C09XA02 Dopolnitev poglavja 4.8 Neželeni učinki Bolezni kože in podkožja: Občasni: izpuščaj, hude kožne neželene reakcije (angl. severe cutaneous adverse reactions (SCAR)), vključno s toksično epidermalno nekrolizo (TEN) in reakcijami ustne sluznice. Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva: Pogosti: artralgija Na podlagi izkušenj po prihodu zdravila na trg so poročali o artralgiji. V nekaterih primerih se je artralgije pojavila v sklopu preobčutljivostne reakcije. Na podlagi izkušenj po prihodu zdravila na trg so pri bolnikih s povečanim tveganjem opisovali ledvično disfunkcijo in primere akutne ledvične odpovedi (glejte poglavje 4.4). Poročali so tudi o perifernih edemih, zvišanju vrednosti kreatinina v krvi in o hudih kožnih neželenih reakcijah (angl. severe cutaneous adverse reactions, SCAR), vključno s toksično epidermalno nekrolizo (TEN) in reakcijami ustne sluznice. REVATIO 20 mg filmsko obložene tablete, sildenafil, G04BE03 Dopolnitev podatkov za pediatrično populacijo 4.2 Odmerjanje in način uporabe Pediatrična populacija Pri pediatričnih bolnikih s PAH se ne sme uporabljati odmerkov, večjih od priporočenih (glejte tudi poglavji 4.4 in 5.1).

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi V dolgotrajni razširjeni študiji so pri pediatričnih bolnikih, ki so prejemali odmerke, višje od priporočenih, opazili povečano število smrtnih primerov. Zato se odmerkov, večjih od priporočenih, pri pediatričnih bolnikih s PAH ne sme uporabljati (glejte tudi poglavji 4.2 in 5.1). REYATAZ 100 mg (150 mg, 200 mg, 300 mg) trde kapsule, atazanavir, J05AE08 Dopolnitev poglavij 4.2 Odmerjanje in način uporabe Pediatrični bolniki (mlajši od 6 let): Varnost in učinkovitost zdravila REYATAZ pri otrocih, starih od

3 mesece do 6 let, nista bili dokazani. Trenutno razpoložljivi podatki so opisani v poglavjih 4.8, 5.1 in

5.2, vendar pa priporočil o odmerjanju ni mogoče dati. Zdravila REYATAZ se ne sme uporabljati pri

otrocih, mlajših od 3 mesecev, zaradi pomislekov glede varnosti, še posebej je treba upoštevati možno

tveganje za pojav kernikterusa.

Nosečnost in poporodno obdobje Drugo in tretje trimesečje nosečnosti: Uporaba zdravila REYATAZ 300 mg z ritonavirjem 100 mg morda ne bo zagotovila ustrezne izpostavljenosti atazanavirju, še posebej kadar je učinkovitost atazanavirja ali celotnega režima zdravljenja ogrožena zaradi odpornosti na zdravilo. Glede na majhno število podatkov, ki so na voljo, in variabilnost med posameznimi bolnicami med nosečnostjo, je treba razmisliti o spremljanju koncentracij zdravila (Therapeutic Drug Monitoring), da bi tako zagotovili ustrezno izpostavljenost. Nadaljnje zmanjšanje izpostavljenosti atazanavirju se lahko pričakuje, kadar se atazanavir daje skupaj z zdravili, za katera je znano, da zmanjšajo izpostavljenost atazanavirju (npr. tenofovir ali antagonisti receptorjev H2).


8

Če je potrebna uporaba tenofovirja ali antagonista receptorjev H2, je treba razmisliti o povečanju odmerka zdravila REYATAZ na 400 mg z ritonavirjem 100 mg ob sočasnem spremljanju koncentracij zdravila (glejte poglavji 4.6 in 5.2).

Uporaba zdravila REYATAZ z ritonavirjem ni priporočljiva pri nosečih bolnicah, ki prejemajo tako tenofovir kot antagonist receptorjev H2.

Poporodno obdobje: Po morebitnem zmanjšanju izpostavljenosti atazanavirju med drugim in tretjim trimesečjem nosečnosti, se lahko izpostavljenost atazanavirju poveča v prvih dveh mesecih po porodu (glejte poglavje 5.2). Bolnice po porodu je zato treba skrbno spremljati glede pojava neželenih učinkov. V tem obdobju je treba za bolnice upoštevati priporočeno odmerjanje za ne-noseče bolnike,

vključno s priporočili glede sočasne uporabe zdravil, za katera je znano, da vplivajo na izpostavljenost atazanavirju. (glejte poglavje 4.5).

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij Posodobljena je Preglednica 2: Interakcije med zdravilom REYATAZ in drugimi zdravili. Pediatrična populacija

Študije medsebojnega delovanja so izvedli le pri odraslih.

4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje

Nosečnost Podatki, pridobljeni pri manjšem številu nosečnic (od 300 do 1.000 izidov nosečnosti), ne kažejo, da bi bila uporaba atazanavirja povezana s pojavom malformacij. Študije na živalih ne kažejo vplivov na sposobnost razmnoževanja (glejte poglavje 5.3). Med nosečnostjo se sme zdravilo REYATAZ uporabljati le, če možne koristi upravičujejo možna tveganja. V kliničnem preskušanju AI424-182 je 41 nosečnic med drugim in tretjim trimesečjem nosečnosti prejemalo zdravilo REYATAZ/ritonavir (300/100 mg ali 400/100 mg) v kombinaciji z zidovudinom/lamivudinom. Pri 6 od 20 bolnic (30%), ki so prejemale zdravilo REYATAZ/ritonavir v odmerku 300/100 mg, in 13 od 21 bolnic (62%), ki so prejemale zdravilo REYATAZ/ritonavir v odmerku 400/100 mg, so poročali o pojavu hiperbilirubinemije stopnje 3 do 4. O pojavu laktacidoze v kliničnem preskušanju AI424-182 niso poročali. V študiji so ovrednotili 40 dojenčkov, ki so prejemali profilaktično protiretrovirusno zdravljenje (ki ni vključevalo zdravila REYATAZ) in so v času poroda in/ali med prvimi 6 meseci po porodu imeli negativne rezultate testov na HIV-1 DNA. Pri treh od 20 dojenčkov (15%) katerih matere so se zdravile z zdravilom REYATAZ/ritonavirjem v odmerku 300/100 mg in pri štirih od 20 dojenčkov (20%), ki so se rodili materam, ki so se zdravile z zdravilom REYATAZ/ritonavirjem v odmerku 400/100 mg, so poročali o vrednosti bilirubina stopnje 3-4. O znakih patološke zlatenice niso poročali. V tej študiji se je 6 od 40 dojenčkov zdravilo s fototerapijo za največ 4 dni. Pri novorojencih niso poročali o pojavu kernikterusa. Za priporočila o odmerjanju glejte poglavje 4.2 in za farmakokinetične podatke poglavje 5.2. Ni znano, ali lahko zdravilo REYATAZ, če ga jemljejo nosečnice, poslabša fiziološko hiperbilirubinemijo in pri novorojenčkih in dojenčkih povzroči kernikterus. V predporodnem obdobju je potrebno dodatno nadziranje. Dojenje Ni znano, če se atazanavir ali njegovi presnovki izločajo v materino mleko. Študije na podganah so pokazale, da se atazanavir izloča v mleko. Splošno priporočilo je, da ženske, okužene z virusom HIV, ne dojijo, da ne bi tako prišlo do prenosa virusa HIV. Plodnost Pri predkliničnih študijah plodnosti in zgodnjega embrionalnega razvoja pri podganah je atazanavir


9

spremenil estrusni cikel, vendar pa ni vplival na parjenje ali plodnost (glejte poglavje 5.3). Posodobljena je tabela neželenih učinkov.

4.8 Neželeni učinki Posodobljena je tabela neželenih učinkov. Bolezni imunskega sistema: občasni: preobčutljivost Presnovne in prehranske motnje: občasni: sladkorna bolezena, hiperglikemijaa,b, zmanjšanje telesne mase, povečanje telesne mase, anoreksija, povečan apetit Psihiatrične motnje: občasni: depresija, dezorientiranost, anksioznost, nespečnost, motnje spanja, nenormalne sanje Bolezni živčevja: pogosti: glavobol; občasni: periferna nevropatija, sinkopa, amnezija, omotica, somnolenca, paragevzija Očesne bolezni: pogosti: očesni ikterus Srčne bolezni: občasni: torsade de pointesa; redki: podaljšanje intervala Q-Tca, edem, palpitacije Žilne bolezni: občasni: hipertenzija Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora: občasni: dispneja Bolezni prebavil: pogosti: bruhanje, driska, bolečina v trebuhu, navzea, dispepsija; občasni: vnetje trebušne slinavke, gastritis, distenzija abdomna, aftozni stomatitis, flatulenca, suha usta Bolezni jeter, žolčnika in žolčevodov: pogosti: zlatenica; občasni: vnetje jeter, holelitiazaa, holestazaa; redki: povečanje jeter in vranice, vnetje žolčnikaa Bolezni kože in podkožja: pogosti: izpuščaj; občasni: multiformni eritema,b, toksični izbruhi na kožia,b,sindrom medikamentoznega izpuščaja z eozinofilijo in s sistemskimi simptomi (DRESS)a,b, urtikarija, alopecija, pruritus; redki: Stevens-Johnsonov sindroma,b, vezikobulozen izpuščaj, ekcem, vazodilatacija Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva: občasni: atrofija mišic, artralgija, mialgija; redki: miopatija Bolezni sečil: občasni: nefrolitiazaa, hematurija, proteinurija, polakisurija; redki: bolečina v ledvicah Motnje reprodukcije in dojk: občasni: ginekomastija Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije: pogosti: sindrom lipodistrofijeb, utrujenost; občasni: bolečina v prsnem košu, splošno slabo počutje,zvišana telesna temperatura, astenija; redki: motnje hoje a O teh neželenih učinkih so poročali med spremljanjem zdravila po pridobitvi dovoljenja za promet, med kliničnimi preskušanji zdravila REYATAZ pa se niso pojavili. Kategorija pogostnosti je bila ocenjena s pomočjo statističnega izračuna na osnovi skupnega števila bolnikov, ki so se z zdravilom REYATAZ zdravili v randomiziranih nadzorovanih in drugih izvedenih kliničnih preskušanjih


10

(n= 2.321). b Za več podrobnosti glejte poglavje c. Opis nekaterih neželenih učinkov.

V poglavju 5.1 Farmakodinamične lastnosti dodana preglednica 8 s farmakokinetičnimi podatki, pridobljenimi pri z virusom HIV okuženih nosečnicah, ki so prejemale zdravilo REYATAZ v obliki kapsul skupaj z ritonavirjem ter podatki o farmakokinetiki pri pediatrični populaciji.

ERBITUX 2mg/ml (5 mg/2 ml) raztopina za infundiranje, cetuksimab, L01XC06 Dopolnitev poglavij 4.1 Terapevtske indikacije

v kombinaciji s kemoterapijo na osnovi irinotekana;

kot primarno zdravljenje v kombinaciji s FOLFOX

4.2 Odmerjanje in način uporabe Pediatrična populacija

Cetuksimab ni primeren za uporabo pri pediatrični populaciji za odobrene indikacije.

4.3 kontraindikacije Kombinacija zdravila Erbitux s kemoterapijo, ki vsebuje oksaliplatin, je kontraindicirana pri bolnikih z metastatskim kolorektalnim rakom (mCRC, metastatic colorectal cancer) z mutiranim tipom KRAS ali kadar mCRC status KRAS ni znan (glejte tudi poglavje 4.4).

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Bolezni dihal Poročali so o primerih intersticijske pljučne bolezni, pri čemer je bila večina bolnikov pripadnikov japonske populacije. Če ugotovite intersticijsko bolezen pljuč, morate zdravljenje s cetuksimabom prekiniti, in bolnika ustrezno zdraviti Očesne bolezni Bolnike z znaki in simptomi, ki bi vzbujali sum na keratitis, kot je akutni pojav ali poslabšanje: vnetja očesa, solzenja, občutljivosti na svetlobo, zamegljenega vida, bolečine v očesu in/ali pordelosti očesa, je treba takoj napotiti k specialistu oftalmologu. Če je diagnoza ulcerativnega keratitisa potrjena, je treba zdravljenje s cetuksimabom prekiniti ali ukiniti. Če se diagnosticira keratitis, je treba skrbno pretehtati koristi in tveganja nadaljevanja zdravljenja. Cetuksimab je treba uporabljati previdno pri bolnikih z anamnezo keratitisa, ulcerativnega keratitisa ali zelo suhih oči. Tudi kontaktne leče so dejavnik tveganja za keratitis in razjedo. Kožne reakcije Zaradi kožnih reakcij, ki so zelo pogoste, bo morda treba prekiniti ali ukiniti zdravljenje. Glede na smernice klinične prakse je treba razmisliti o preventivni uporabi peroralnih tetraciklinov (6 - 8 tednov) in dermalna uporaba 1-% hidrokortizonske kreme z vlažilcem. Za zdravljenje kožnih reakcij so uporabili srednje do zelo močne topikalne kortikosteroide ali peroralne tetracikline.

4.8 Neželeni učinki Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora Občasni: intersticijska pljučna bolezen Bolezni kože in podkožja Zelo redki: Stevens-Johnsonov sindrom/toksična epidermalna nekroliza SYCREST 5 mg podjezične tablete, asenapin, N05AH05 Dopolnitev poglavij 4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje

Pri novorojenčkih, ki so bili med tretjim trimesečjem nosečnosti izpostavljeni antipsihotikom (vključno z


11

zdravilom Sycrest), obstaja tveganje za pojav neželenih učinkov, vključno z ekstrapiramidnimi in/ali odtegnitvenimi simptomi, katerih jakost in čas trajanja po porodu sta lahko različna. Pri novorojenčkih so poročali o agitaciji, hipertoniji, hipotoniji, tremorju, somnolenci, respiratorni stiski in motnjah hranjenja. Posledično je treba takšne novorojenčke skrbno nadzirati.

4.8 Neželeni učinki Bolezni imunskega sistema: alergijske reakcije, pogostnost ni znana Motnje v času nosečnosti, puerperija in perinatalnem obdobju: sindrom odtegnitve zdravila pri novorojenčku (glejte poglavje 4.6) TAXOTERE 20 mg koncentrat in vehikel za raztopino za infundiranje TAXOTERE 20 mg koncentrat za raztopino za infundiranje TAXOTERE 80 mg/4 ml koncentrat in vehikel za raztopino za infundiranje TAXOTERE 80 mg koncentrat za raztopino za infundiranje Taxotere 160 mg/8 ml koncentrat za raztopino za infundiranje docetaksel, L01CD02 Dopolnitev poglavij 4.2 Odmerjanje in način uporabe Adjuvantna terapija raka dojke Bolnicam, pri katerih se razvije stomatitis 3. ali 4. stopnje, moramo odmerek zmanjšati na 60 mg/m2.

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Kongestivno srčno popuščanje (KSP) Bolnice je med terapijo in v obdobju nadzora po terapiji potrebno kontrolirati glede simptomov kongestivnega srčnega popuščanja. Bolnice, ki so bile zaradi raka dojke s pozitivnimi bezgavkami zdravljene s shemo TAC, so imele v prvem letu po zdravljenju večje tveganje kongestivnega srčnega popuščanja (glejte poglavji 4.8 in 5.1). Bolnice s 4+ bezgavkami Za preživetje brez bolezni (DFS – disease-free survival) in celokupno preživetje (OS – overall survival) ugotovljena korist pri bolnicah z bezgavkami 4+ ni bila statistično značilna, zato končna analiza ni v celoti potrdila pozitivnega razmerja med koristjo in tveganjem TAC pri bolnicah z bezgavkami 4+ (glejte poglavje 5.1).

4.8 Neželeni učinki Dopolnitev s podatki iz študije TAX316. TOVIAZ 4 mg (8 mg) tablete s podaljšanim sproščanjem, fesoterodin, G04BD11 Dopolnitev poglavja 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Pri uporabi fesoterodina so poročali o angioedemu, ki se je v nekaterih primerih pojavil po prvi uporabi zdravila. Če se pojavi angioedem, je treba prenehati z uporabo fesoterodina in nemudoma začeti z ustreznim zdravljenjem. VFEND 50 mg (200 mg) filmsko obložene tablete, VFEND 40 mg/ml prašek za peroralno suspenzijo, VFEND 200 mg, prašek za raztopino za infundiranje, vorikonazol, J02AC03 Dopolnitev poglavja 4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Neželeni učinki na vid: Poročali so o dolgotrajnih neželenih učinkih na vid, ki so vključevali zamegljen vid, optični nevritis in edem papile vidnega živca (glejte poglavje 4.8). BRUFEN 200 mg (400 mg,600 mg) filmsko obložene tablete, ibuprofen, M01AE01


12

Nova indikacija 4.1 Terapevtske indikacije Vročina pri odraslih in mladostnikih.

4.2 Odmerjanje in način uporabe Vročina pri odraslih in mladostnikih: Ena 200 mg tableta ali ena 400 mg tableta od enkrat do trikrat dnevno, ko je potrebno. Tablete Brufen je potrebno vzeti s kozarcem vode. Pogoltniti jih je treba cele in se jih ne sme žvečiti, lomiti, drobiti ali sesati, da bi se izognili neugodju v ustih in draženju grla. RHOPHYLAC 300 mikrogramov/2 ml raztopina za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi, humani imunoglobulin anti-D, J06BB01 Posodobitev in dopolnitev poglavij 4.1 Terapevtske indikacije Preprečevanje Rh(D) imunizacije pri Rh(D)-negativnih ženskah Preprečevanje pred porodom

načrtovano preprečevanje pred porodom;

preprečevanje pred porodom po zapletih v nosečnosti vključno s: splavom/grozečim splavom, zunajmaternično nosečnostjo ali grozdasto molo, intrauterino smrtjo ploda (intrauterine fetal death - IUFD), transplacentarno krvavitvijo (transplacental haemorrhage - TPH) zaradi predporodne krvavitve (ante-partum haemorrhage - APH), amniocentezo, biopsijo horionskih resic ali porodniškimi manipulacijskimi postopki, npr. zunanjim obratom ploda, invazivnimi posegi, hordocentezo, topimi poškodbami trebuha ali terapevtskimi posegi pri plodu.

Preprečevanje po porodu

porod Rh(D)-pozitivnega (D, Dšibak, Ddelni) novorojenčka Zdravljenje Rh(D)-negativnih oseb po nekompatibilnih transfuzijah Rh(D)-pozitivne krvi ali drugih izdelkov, ki vsebujejo eritrocite, npr. koncentrat trombocitov.

4.2 Odmerjanje in način uporabe Odmerjanje Odmerek imunoglobulina anti-D določimo glede na stopnjo izpostavljenosti bolnika Rh(D)-pozitivnim eritrocitom. Pri tem upoštevamo, da 0,5 ml koncentriranih Rh(D)-pozitivnih eritrocitov ali 1 ml Rh(D)-pozitivne krvi nevtraliziramo s približno 10 mikrogrami (50i.e.) imunoglobulina anti-D.

Na podlagi kliničnih raziskav zdravila Rhophylac priporočamo naslednje odmerke. Za podrobne informacije študije glejte poglavje 5.1. Upoštevati je treba tudi odmerke in urnik odmerjanja humanega imunoglobulina anti-D za intramuskularno in intravensko uporabo, priporočene v drugih uradnih smernicah. Preprečevanje Rh(D) imunizacije pri Rh(D)-negativnih ženskah

Preprečevanje pred porodom: priporočeni odmerek je enkratni odmerek 300 mikrogramov (1500 i.e.), injiciran intravensko ali intramuskularno.

Načrtovano preprečevanje pred porodom: Enkratni odmerek 300 mikrogramov v 28. – 30. tednu nosečnosti.

Preprečevanje pred porodom po zapletih v nosečnosti: Enkratni odmerek 300 mikrogramov damo čim prej, najkasneje v 72 urah, in to po potrebi ponavljamo v 6-12-tedenskih intervalih ves čas nosečnosti.

Preprečevanje po porodu: za intravensko dajanje je zadostni odmerek 200 mikrogramov (1000 i.e.).


13

Pri intramuskularnem dajanju priporočamo 200 mikrogramov (1000 i.e.) do 300 mikrogramov (1500 i.e.).

Pri uporabi po porodu damo zdravilo materi čimprej v roku 72 ur po porodu Rh(D)-pozitivnega (D, Dšibak, Ddelni) novorojenčka. Če je minilo več kot 72 ur, ne smemo opustiti dajanja zdravila, temveč ga damo bolnici takoj, ko je to mogoče. Odmerek po porodu moramo dati tudi v primeru, ko je bolnica že prejela preprečevalni odmerek pred porodom in tudi, če v materinem serumu dokažemo rezidualno aktivnost imunoglobulina, ki je ostala od prenatalne profilakse.

Če sumimo na obsežno feto-maternalno krvavitev (> 4 ml (0,7% – 0,8% žensk)), npr. v primeru fetalne/neonatalne anemije ali znotrajmaternične smrti ploda, njen obseg določimo z ustrezno metodo, npr. Kleihauer-Betkejevim testom kislinske elucije za ugotavljanje fetalnega HbF ali pretočno citometrijo, s katero izrecno določamo Rh(D)-pozitivne celice. Glede na to bolnici po potrebi damo dodatne odmerke imunoglobulina anti-D (10 mikrogramov ali 50 i.e.) na 0,5 ml plodovih eritrocitov. Nekompatibilne transfuzije eritrocitov Priporočeni odmerek je 20 mikrogramov (100 i.e.) imunoglobulinov anti-D na 2 ml transfundirane Rh(D)-pozitivne krvi ali na 1 ml koncentrata eritrocitov. Ustrezni odmerek je treba določiti po posvetu s specialistom transuziologom. Kontrolne preiskave na Rh(D)-pozitivne eritrocite je treba opravljati na vsakih 48 ur in dajanje nadaljnih odnmerkov imunoglobulina anti-D, dokler ne bodo iz krvnega obtoka odstranjeni vsi Rh(D)-pozitivni eritrociti. Največji odmerek 3000 mikrogramov (15000 i.e.) zadošča v primeru večje nekompatibilne transfuzije, ne glede na to, da morda prostornina transfuzije presega 300 ml Rh(D)-pozitivne krvi. Priporočamo intravensko uporabo, ker bo tako takoj dosežena ustrezna plazemska koncentracija. Če zdravilo injiciramo intramuskularno moramo velike odmerke injicirati v obdobju nekaj dni. Način uporabe za intravensko uporabo, dano s počasnim injiciranjem Če so potrebni veliki odmerki (> 2 ml za otroke ali > 5 ml za odrasle) in izberemo intramuskularno injiciranje, priporočamo dajanje v deljenih odmerkih na različna mesta. Če je intramuskularno dajanje kontraindicirano (motnje strjevanja krvi) moramo zdravilo Rhophylac dati intravensko.

4.3 Kontraindikacije Dodano: Preobčutljivosti za humane imunoglobuline

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi V primeru uporabe po porodu je zdravilo namenjeno dajanju mamicam. Ne smemo ga dati novorojenčku. Zdravilo ni namenjeno uporabi pri Rh(D)-pozitivnih posameznikih niti pri posameznikih, ki so že imunizirane za Rh(D) antigen. Resne alergijske reakcije so redke, vendar se lahko pojavijo alergijski odzivi na imunoglobulin anti-D. Zdravilo Rhophylac vsebuje majhno količino IgA. Čeprav se imunoglobin anti-D uspešno uporablja pri zdravljenju izbranih bolnikov s pomanjkanjem IgA lahko taki posamezniki s pomanjkanjem IgA po prejemu zdravil pridobljenih iz plazme, ki vsebujejo IgA, razvijejo protitelesa proti IgA in se lahko pojavijo anafilakticne reakcije. Zato mora zdravnik pretehtati koristi zdravila Rhophylac glede na morebitno tveganje za preobčutljivostne reakcije. Redko lahko humani imunoglobulin anti-D povzroči padec krvnega tlaka z anafilaktično reakcijo, celo pri


14

bolnikih, ki so dobro prenašali prejšnje zdravljenje s humanimi imunoglobulini. Če se pojavijo simptomi alergijske ali anafilaktične reakcije, moramo z dajanjem nemudoma prenehati. V primeru šoka upoštevamo trenutne zdravstvene standarde za zdravljenje šoka. Bolnike, ki so prejeli nekompatabilno transfuzijo in prejemajo zelo velike odmerke imunoglobulina anti-D, je treba spremljati klinično in z biološkimi parametri zaradi tveganja za pojav hemolitične reakcije. Podatki o varnosti glede prenosljivih povzročiteljev Standardni ukrepi za preprečevanje okužb, ki so posledica uporabe zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, vključujejo izbor dajalcev, presejanje posameznih donacij in zbirov plazme za specifične označevalce okužbe ter vključitev učinkovitih ukrepov v fazi izdelave za inaktivacijo/odstranjevanje virusov. Kljub temu pri dajanju zdravil, pripravljenih iz človeške krvi ali plazme, možnosti prenosa kužnih povzročiteljev ne moremo zanesljivo izključiti. To velja tudi za neznane ali na novo pojavljajoče se viruse in druge povzročitelje. Za sprejete ukrepe velja, da so učinkoviti pri virusih z ovojnicami, npr. HIV, HBV in HCV. Utegnejo pa biti omejeno učinkoviti pri virusih brez ovojnice, npr. HAV in B19V. Obstajajo spodbudne klinične izkušnje, da se hepatitis A ali B19V ne prenaša z imunoglobulini, predpostavljamo pa tudi, da vsebnost protiteles pomembno prispeva k varnosti pred virusi. Močno priporočamo, da ob dajanju zdravila Rhophylac bolniku vsakokrat zabeležimo ime in serijsko številko izdelka, da ohranimo povezavo med bolnikom in serijsko številko izdelka. Motnje seroloških preiskav Po injiciranju imunoglobulina lahko prehodno zvišanje različnih pasivno prenesenih protiteles v bolnikovo kri povzroči lažno pozitivne rezultate serološkega testiranja. Pasiven prenos protiteles proti eritrocitnim antigenom, npr. A, B in D, lahko moti nekatere serološke preiskave za določanje protiteles proti eritrocitom, na primer antiglobulinski test (Coombsov test), še posebej pri Rh(D)-pozitivnih novorojenčkih, katerih matere so prejele prenatalno profilakso.

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij Živa oslabljena virusna cepiva Aktivno imunizacijo z živimi virusnimi cepivi (npr. ošpice, mumps ali rdečke) odložimo za 3 mesece po zadnjem dajanju imunoglobulina anti-D, saj lahko okrni učinkovitost živega virusnega cepiva. Če je treba dati imunoglobulin anti-D v 2–4 tednih po cepljenju z živim virusnim cepivom, je lahko učinkovitost tega cepljenja okvarjena.

4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje Plodnost Študije na živalih za plodnost niso bile opravljene z zdravilom Rhophylac. Vendar pa klinične izkušnje s humanim imunoglobulinom anti-D kažejo, da ni pričakovati škodljivih učinkov na plodnost. Nosečnost To zdravilo je namenjeno uporabi v nosečnosti. Pri otrocih 432 žensk, ki so pred porodom prejele zdravilo Rhophylac 300 mikrogramov, niso poročali o neželenih dogodkih, povezanih s preučevanim zdravilom. Dojenje To zdravilo se lahko uporablja med dojenjem. Imunoglobulini se izločajo v materino mleko. Pri otrocih rojenim 256 ženskam, ki so po porodu prejele zdravilo Rhophylac 300 mikrogramov, kot tudi pri otrocih rojenim 139 ženskam, ki so pri porodu prejele zdravilo Rhophylac 200 mikrogramov, niso poročali o neželenih učinkih povezanih s študijo o zdravilu.

4.7 Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji Zdravilo Rhophylac nima vpliva na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

4.8 Neželeni učinki


15

Na podlagi kliničnih študij, v katerih je sodelovalo 592 bolnikov, in na podlagi izkušenj iz obdobja po trženju zdravila poročajo o naslednjih neželenih učinkih. Neželeni učinki v spodnji preglednici so razvrščeni po organskih sistemih v skladu s klasifikacijo MedDRA. Pogostnost je bila ocenjena v skladu z naslednjimi kriteriji: zelo pogosti (≥1/10), pogosti (≥1/100 do <1/10), občasni (≥1/1.000 do <1/100), redki (≥1/10.000 do <1/1.000), zelo redki (<1/10.000).

Organski sistemi (MedDRA)

Neželeni učinki

Pogostnost po MedDRA

Bolezni imunskega sistema preobčutljivost, anafilaktični šok redki

Bolezni živčevja glavobol občasni

Srčne bolezni tahikardija redki

Žilne bolezni hipotenzija redki

Bolezni dihal, prsnega koša in mediastinalnega prostora

dispnea redki

Bolezni prebavil navzea, bruhanje redki

Bolezni kože in podkožja kožne reakcije, eritem, pruritus občasni

Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva

artralgija redki


povišana telesna temperatura, slabost, mrzlica

občasni

Na mestu injiciranja: otekanje, bolečina, eritem, zatrdlina, toplota, pruritus, izpuščaj

redki

Poročali so o hudi intravaskularni hemolizi, ko je bil anti-D injiciran intravensko Rh(D)-pozitivnemu bolniku z imunsko trombocitopenično purpuro (ITP). Poročali so o hemolizi s smrtnim izidom. Natančna pogostnost tega neželenega učinka ni znana. Za varnost glede prenosljivih povzročiteljev glejte poglavje 4.4.

4.9 Preveliko odmerjanje Posledice prevelikega odmerjanja niso znane.

5.2 Farmakokinetične lastnosti Biološka razpoložljivost humanega imunoglobulina anti-D za intravensko uporabo je popolna in takojšnja. IgG se hitro porazdeli med plazmo in ekstravaskularno tekočino. Humani imunoglobulin anti-D za intramuskularno uporabo se v prejemnikov obtok absorbira počasi in doseže najvišje ravni 2 do 3 dni pozneje. Razpolovni čas humanega imunoglobulina anti-D je približno 3-4 tedne in se lahko razlikuje od posameznika do posameznika. IgG in kompleksi IgG se razgradijo v celicah retikuloendotelijskega sistema.

PAKLITAKSEL Mylan 6 mg/ml koncentrat za raztopino za infundiranje, paklitaksel, L01CD01 Dopolnitev poglavij 4.2 Odmerjanje in način uporabe Uporaba pri otrocih: Zaradi pomanjkanja podatkov o varnosti in učinkovitosti uporaba zdravila Paklitaksel Mylan pri otrocih, mlajših od 18 let, ni priporočljiva.

4.3 Kontraindikacije Preobčutljivost za paklitaksel ali katerokoli pomožno snov, zlasti makrogolglicerol ricinolat (glejte poglavje 4.4).


16

Zdravila Paklitaksel Mylan ne smete uporabljati pri bolnikih z izhodiščnim številom nevtrofilcev < 1500/mm³ (< 1000/mm³ pri bolnikih s KS). Uporaba zdravila Paklitaksel Mylan je kontraindicirana med dojenjem (glejte poglavje 4.6). Pri KS je zdravilo Paklitaksel Mylan kontraindicirano tudi pri bolnikih s sočasnimi, resnimi in nenadzorovanimi okužbami.

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Ker lahko med dajanjem zdravila pride do ekstravazacije, kot posledice infiltracije, je treba med aplikacijo natančno opazovati mesto infundiranja.

4.6 Plodnost, nosečnost in dojenje Ni zadostnih podatkov o uporabi paklitaksela pri nosečnicah. Dokazano je bilo, da paklitaksel pri kuncih deluje tako embriotoksično kot fetotoksično ter pri podganah zmanjšuje plodnost. Kot druga citotoksična zdravila lahko tudi paklitaksel škoduje plodu, če se ga uporablja pri nosečnicah. Paklitaksela ne smete uporabljati med nosečnostjo, razen če je nujno potrebno. Ženskam v rodni dobi je treba pojasniti, da med zdravljenjem s paklitakselom ne smejo zanositi, v kolikor pa zanosijo, morajo o tem nemudoma obvestiti svojega zdravnika. Bolnice in bolniki v rodni dobi in/ali njihovi partnerji morajo uporabljati kontracepcijo še najmanj 6 mesecev po zaključku zdravljenja s paklitakselom. Zaradi možne neplodnosti se morajo bolniki moškega spola pred začetkom zdravljenja s paklitakselom posvetovati o možnosti zamrznitve semena. Med dojenjem je uporaba paklitaksela kontraindicirana (glejte poglavje 4.3). Ni znano, ali se paklitaksel izloča v materino mleko. Med zdravljenjem mora bolnica prenehati dojiti.

4.8 Neželeni učinki Reakcije na mestu injiciranja: V nekaterih primerih se je reakcija na mestu injiciranja pojavila bodisi ob uporabi podaljšane infuzije ali pa se je pojavila šele po 7-10 dneh. Dopolnjena je tabela neželenih učinkov.

4.9 Preveliko odmerjanje Antidot za primere prevelikega odmerjanja paklitaksela ni znan. V primeru prevelikega odmerjanja je treba bolnika skrbno nadzirati. Zdravljenje je treba usmeriti h glavnim pričakovanim toksičnim učinkom, ki so supresija kostnega mozga, periferna nevrotoksičnost in mukozitis. Preveliko odmerjanje pri pediatričnih bolnikih je lahko povezano z akutno toksičnostjo alkohola.

NATRIJEV RISEDRONAT Actavis 5mg (30 mg, 35 mg) filmsko obložene tablete, risedronska kislina, M05BA07 4.2 Odmerjanje in način uporabe Optimalno trajanje zdravljenja osteoporoze z difosfonati ni bilo določeno. Potrebo po nadaljnjem zdravljenju je treba redno ponovno pretehtati, upoštevajoč koristi in morebitna tveganja uporabe zdravila Natrijev risedronat Actavis pri posazmeznem bolniku, zlasti pri uporabi 5 let ali dlje. Pediatrična populacija: Natrijevega risedronata ni priporočljivo uporabljati pri otrocih mlajših od 18 let, ker o njegovi varnosti in učinkovitosti ni dovolj podatkov (glejte tudi poglavje 5.1).

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Atipični zlomi stegnenice Pri zdravljenju z difosfonati so poročali o atipičnih subtrohanternih in diafiznih zlomih stegnenice, zlasti pri bolnikih na dolgotrajnem zdravljenju osteoporoze. Do takšnih prečnih ali kratkih poševnih zlomov lahko pride kjerkoli na stegnenici, od točke tik pod manjšim trohanterjem do malo nad suprakondilarno zadebelitvijo. Zlomi so se pojavljali ob minimalni poškodbi ali brez poškodbe; nekateri bolniki so tedne ali mesece, preden je prišlo do popolnega zloma stegnenice, občutili bolečino v stegnu ali v dimljah, ki so jo pogosto spremljali radiološki znaki stresnega zloma kosti. Zlomi so bili pogosto obojestranski, zato je


17

treba pri bolnikih, ki se zdravijo z difosfonati in so utrpeli zlom stegnenice, pregledati tudi nasprotno stegnenico. Poročali so tudi o počasnem celjenju teh zlomov. Pri bolnikih, za katere se sumi, da so utrpeli atipični zlom stegnenice, je treba razmisliti o prekinitvi zdravljenja z difosfonati, dokler se ne opravi ocena razmerja med koristnostjo in tveganjem za vsakega posameznega bolnika. Bolnikom je treba svetovati, naj med zdravljenjem z difosfonati o kakršnikoli bolečini v stegnu, kolku ali dimljah obvestijo svojega zdravnika; vsakega bolnika s temi simptomi je treba pregledati glede nepopolnega zloma stegnenice.

4.8 Neželeni učinki Bolezni kože in podkožja: levkocitoklastični vaskulitis, pogostnost neznana Bolezni mišično-skeletnega sistema in vezivnega tkiva Redki: atipični subtrohanterni in diafizni zlomi stegnenice (neželeni razredni učinek bifosfonatov)

5.1 Farmakodinamične lastnosti Pediatrična populacija Varnost in učinkovitost natrijevega risedronata raziskujejo v potekajoči študiji pri pediatričnih bolnikih, starih od 4 do manj kot 16 let, z imperfektno osteogenezo. Po zaključku eno leto trajajoče randomizirane, dvojno slepe, s placebom nadzorovane faze te študije so v skupini, ki je dobivala risedronat, ugotovili statistično pomembno povečanje mineralne gostote kosti v ledveni hrbtenici v primerjavi s skupino, ki je dobivala placebo. Vendar pa so v skupini, ki je dobivala risedronat, ugotovili vsaj 1 nov morfometričen (rentgenografsko ugotovljen) zlom vretenc več kot v skupini, ki je dobivala placebo. V celoti rezultati ne podpirajo uporabe natrijevega risedronata pri pediatričnih bolnikih z imperfektno osteogenezo.

ANGELIQ 1 mg/2 mg filmsko obložene tablete, estradiol in drospirenon, G03FA17 Dopolnitev in posodobitev poglavij (izsledki študije Million Women Study in študij WHI) 4.2 Odmerjanje in način uporabe Dodatne informacije za posebne skupine bolnikov Otroci in mladostniki Zdravilo Angeliq ni namenjeno za uporabo pri otrocih in mladostnikih. Starejše bolnice Na voljo ni podatkov, ki bi kazali na potrebo po prilagajanju odmerkov pri starejših bolnicah. Glede zdravljenja žensk, starih 65 let ali več, glejte poglavje 4.4. Bolnice z okvaro jeter Ženske z blago do zmerno okvaro jeter dobro prenašajo drospirenon (glejte poglavje 5.2 Farmakokinetične lastnosti). Uporaba zdravila Angeliq je kontraindicirana pri ženskah s hudo boleznijo jeter (glejte poglavje 4.3). Bolnice z okvaro ledvic Pri ženskah z blago do zmerno okvaro ledvic so opazili rahlo povečanje izpostavljenosti drospirenonu vendar ni pričakovati, da bi bilo klinično pomembno (glejte poglavje 5.2). Uporaba zdravila Angeliq je kontraindicirana pri ženskah s hudo boleznijo ledvic (glejte poglavje 4.3).

4.3 Kontraindikacije Dodano: znane trombofilične motnje (npr. pomanjkanje proteina C, pomanjkanje proteina S ali pomanjkanje antitrombina; glejte poglavje 4.4),porfirija

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Izsledkov o tveganjih, povezanih s HNZ za zdravljenje prezgodnje menopavze, je malo. Ker pa je absolutno tveganje pri mlajših ženskah manjše, je lahko razmerje med koristjo in tveganjem pri njih ugodnejše kot pri starejših.


18

Hiperplazija in rak endometrija Pri ženskah z intaktno maternico se med dolgotrajnim jemanjem samih estrogenov poveča tveganje za hiperplazijo in raka endometrija. Opisano tveganje za raka endometrija je med ženskami, ki jemljejo samo estrogene, od 2- do 12-krat večje kot pri ženskah, ki ne jemljejo estrogenov, kar je odvisno od trajanja zdravljenja in odmerka estrogena (glejte poglavje 4.8). Tveganje lahko ostane večje še vsaj 10 let po končanem zdravljenju. Ciklično dodajanje progestagena vsaj 12 dni na mesec med 28 dnevnim ciklusom ali stalno kombinirano estrogensko-progestagensko zdravljenje pri ženskah, ki nimajo odstranjene maternice, prepreči povečano tveganje, ki je povezano s samo estrogenskim HNZ. Rak dojke Pregled izsledkov kaže večje tveganje za raka dojke med kombiniranim estrogensko-progestagenskim in morda tudi med samo estrogenskim HNZ. Tveganje je odvisno od trajanja HNZ. Randomizirana, s placebom nadzorovana klinična študija Women’s Health Initiative (WHI) in epidemiološke študije so enotne glede ugotovitve, da je tveganje za raka dojke pri ženskah, ki prejemajo kombinirano estrogensko-progestagensko HNZ, večje. To tveganje postane opazno po približno 3 letih zdravljenja (glejte poglavje 4.8). Povečano tveganje se pokaže po nekaj letih zdravljenja, vendar se v nekaj (največkrat v petih) letih po končanem zdravljenju povrne na izhodiščno raven. HNZ, predvsem kombinirano zdravljenje z estrogeni in progestageni poveča gostoto dojk na mamografskih posnetkih, kar lahko oteži radiološko odkrivanje raka dojke. Venska trombembolija HNZ je povezano z 1,3- do 3-krat večjim tveganjem za vensko trombembolijo (VTE), tj. globoko vensko trombozo in pljučno embolijo. Tveganje za pojav takšnih stanj je v prvem letu HNZ večje kot kasneje (glejte poglavje 4.8). Med splošno znanimi dejavniki tveganja za VTE so uporaba estrogenov, starost, večji kirurški posegi, osebna in družinska anamneza, debelost (BMI > 30 kg/m2), nosečnost/obdobje po porodu, sistemski eritematozni lupus (SEL) in rak. O morebitni vlogi varikoznih ven pri VTE ni enotnega mnenja. Bolnice z znanimi trombofilnimi stanji imajo povečano tveganje za nastanek VTE, ki ga HNZ lahko še poveča. Zato je HNZ pri teh bolnicah kontraindicirano (glejte poglavje 4.3). Kot pri vseh bolnikih po kirurških posegih, je treba v primarni preventivi zelo paziti, da se v tem času prepreči nastanek VTE. Če bo po načrtovanem kirurškem posegu sledila dolgotrajna imobilizacija, je priporočljivo 4 do 6 tednov pred kirurškim posegom s HNZ začasno prenehati. Zdravljenja se ne sme ponovo začeti, dokler ženska ni povsem pokretna. Pri ženskah, ki v osebni anamnezi nimajo VTE, imajo pa sorodnika v prvem kolenu z anamnezo tromboze v zgodnji starosti, se lahko naredi presejalni test. Pred tem je treba žensko natančno seznaniti z omejitvami takšnega testiranja (pri presejalnem testu se odkrije le del motenj strjevanja krvi). Če je nagnjenost k strjevanju krvi (trombofilija) povezana s trombozami pri družinskih članih ali če je motnja »huda« (npr. pomanjkanje antitrombina, pomanjkanje proteina S ali pomanjkanje proteina C ali kombinacija motenj), je HNZ kontraindicirano. Pri bolnicah, ki že prejemajo kronično antikoagulantno zdravljenje, je treba natančno pretehtati razmerje koristi in tveganja HNZ. Če se po uvedbi HNZ pojavi VTE, je treba uporabo zdravila prekiniti. Bolnice je treba opozoriti, da se takoj posvetujejo s svojim zdravnikom, če se pojavijo morebitni simptomi trombembolije (npr. boleče otekanje noge, nenadna bolečina v prsnem košu, dispneja). Koronarna bolezen srca Z randomiziranimi nadzorovanimi kliničnimi študijami niso dokazali, da so ženske z ali brez obstoječe koronarne bolezni srca, ki so prejemale kombinirano estrogensko-progestagensko ali samo estrogensko


19

HNZ, zaščitene pred miokardnim infarktom. Med kombiniranim estrogensko-progestagenskim HNZ je relativno tveganje za koronarno bolezen srca nekoliko povečano. Ker je izhodiščno absolutno tveganje za bolezni koronarnih arterij zelo odvisno od starosti, je število dodatnih primerov koronarne bolezni srca zaradi kombiniranega estrogensko-progestagenskega zdravljenja pri zdravih ženskah pred menopavzo, zelo majhno, vendar se s starostjo poveča. Ishemična možganska kap Kombinirano estrogensko-progestagensko in samo estrogensko zdravljenje sta povezana z do 1,5-krat večjim tveganjem za ishemično možgansko kap. Relativno tveganje se s starostjo ali časom od menopavze ne spreminja. Ker pa je izhodiščno tveganje za možgansko kap močno odvisno od starosti, se celotno tveganje za možgansko kap pri ženskah, ki uporabljajo HNZ, s starostjo poveča (glejte poglavje 4.8). Rak jajčnika Rak jajčnika se pojavlja redkeje kot rak dojke. Dolgotrajno (vsaj 5- do 10- letno) samo estrogensko HNZ je bilo povezano z nekoliko večjim tveganjem za raka jajčnika (glejte poglavje 4.8). Nekatere študije, med njimi tudi WHI, kažejo, da je lahko tveganje pri dolgotrajnem kombiniranem HNZ podobno ali malo manjše (glejte poglavje 4.8).

4.8 Neželeni učinki Tveganje za raka dojke Med ženskami, ki so kombinirano estrogensko-progestagensko zdravljenje prejemale več kot 5 let,

obstaja do 2-krat večje tveganje za raka dojke. Vsako večje tveganja pri ženskah med samo estrogenskim

zdravljenjem je bistveno manjše kot med kombiniranim estrogensko-progestagenskim zdravljenjem.

Stopnja tveganja je odvisna od trajanja uporabe (glejte poglavje 4.4).

Predstavljeni so izsledki največje randomizirane, s placebom nadzorovane študije (študija WHI) in

največje epidemiološke študije – Million Women Study (MWS).

Študija Million Women Study – ocenjeno dodatno tveganje za raka dojke po 5-letni uporabi

Starost (leta)

Dodatno število primerov na 1.000 žensk, ki niso

nikoli uporabljale HNZ v 5- letnem obdobjua

Razmerje tveganjab Dodatno število primerov na 1.000 žensk, ki so uporabljale

HNZ v 5 letih (95 % interval zaupanja)

samo estrogensko HNZ

50 – 65 9 – 12 1,2 1 – 2 (0–3)

kombinacija estrogen-progestagen

50 – 65 9 – 12 1,7 6 (5 – 7)

a izhodiščne incidence v razvitih državah b Celotno razmerje tveganja. Razmerje tveganj ni stalno, ampak se povečuje s trajanjem uporabe. Opomba: Ker se izhodiščna incidenca raka dojke med državami EU razlikuje, se sorazmerno temu razlikuje tudi število dodatnih primerov raka dojke v posameznih državah.

Študije US WHI – dodatno tveganje za raka dojke po 5-letni uporabi

Starost (leta)

Incidenca na 1.000 žensk, ki so prejemale placebo v 5

letih

Razmerje tveganja in 95 % interval zaupanja

Dodatno število primerov na 1.000 žensk, ki so uporabljale

HNZ v 5 letih (95 % interval


20

zaupanja)

samo konjugiran konjski estrogen

50 – 79 21 0,8 (0,7 – 1) -4 (-6 – 0)a

konjugiran konjski estrogen in medroksiprogesteron acetat (estrogen & progestagen)b

50 – 79 17 1,2 (1 – 1,5) +4 (0 – 9)

a Študija WHI pri ženskah brez maternice, ki niso imele povečanega tveganja za raka dojke b Če je bila analiza omejena na ženske, ki pred študijo niso uporabljale HNZ, v prvih 5 letih zdravljenja ni bilo opaznega večjega tveganja, po 5 letih pa je bilo tveganje večje kot pri ženskah, ki niso uporabljale HNZ. Tveganje za raka endometrija Ženske po menopavzi, ki imajo maternico Tveganje za raka endometrija je približno 5 na 1.000 žensk, ki imajo maternico in ne prejemajo HNZ. Pri ženskah, ki imajo maternico, se samo estrogensko HNZ ne priporoča, ker poveča tveganje za raka endometrija (glejte poglavje 4.4). Glede na trajanje samo estrogenskega zdravljenja in odmerka estrogena se je tveganje za raka endometrija v epidemioloških študijah povečalo med 5 in 55 dodatnih potrjenih primerov na 1.000 žensk, starih od 50 do 65 let. Dodatek progestagena samo estrogenskemu zdravljenju za vsaj 12 dni na ciklus lahko prepreči to povečano tveganje. V študiji Million Women Study petletno kombinirano (sekvenčno ali neprekinjeno) HNZ ni povečalo tveganja za raka endometrija (relativno tveganje 1 (0,8 – 1,2)). Rak jajčnika Dolgotrajno, samo estrogensko ali estrogensko-progestagensko HNZ je bilo povezano z nekoliko večjim tveganjem za raka jajčnika. V študiji Million Women Study je bilo petletno HNZ povezano z enim dodatnim primerom na 2.500 žensk, ki so uporabljale HNZ. Tveganje za vensko trombembolijo HNZ je povezano z 1,3- do 3-krat večjim relativnim tveganjem za vensko trombembolijo (VTE), tj. globoko vensko trombozo ali pljučno embolijo. Pogostnost takšnih stanj je večja v prvem letu hormonskega zdravljenja (glejte poglavje 4.4). Prikazani so izsledki študij WHI:

Študije WHI – dodatno tveganje za VTE med 5-letno uporabo

Starost (leta)


letih



HNZ

samo estrogen peroralnoa

50 – 59 7 1,2 (0,6 – 2,4) 1 (-3 – 10)

kombinirani estrogen-progestagen peroralno

50 – 59 4 2,3 (1,2 – 4,3) 5 (1 – 13)

a študija pri ženskah, ki nimajo maternice Tveganje za koronarno bolezen srca Tveganje za koronarno bolezen srca je nekoliko večje pri ženskah, starejših od 60 let, ki uporabljajo kombinirano estrogensko-progestagensko HNZ (glejte poglavje 4.4). Tveganje za ishemično možgansko kap Kombinirano samo estrogensko in estrogensko-progestagensko zdravljenje sta povezana z do 1,5-krat večjim relativnim tveganjem za ishemično možgansko kap. Tveganje za hemoragično možgansko kap se


21

med HNZ ne poveča. To relativno tveganje ni odvisno od starosti ali trajanja uporabe. Ker pa je izhodiščno tveganje zelo odvisno od starosti, se celotno tveganje za možgansko kap pri ženskah, ki uporabljajo HNZ s starostjo poveča (glejte poglavje 4.4).

Študije WHI skupaj – dodatno tveganje za ishemično možgansko kapa med 5-letno uporabo

Starost (leta)


letih



HNZ v 5 letih

50 – 59 8 1,3 (1,1 – 1,6) 3 (1 – 5) a razlik med ishemično in hemoragično možgansko kapjo ni bilo.

Poročali so tudi o drugih neželenih učinkih, povezanih z estrogensko-progestagenskim zdravljenjem, kot so: - bolezni žolčnika, - bolezni kože in podkožja: kloazme, multiformni eritem, nodozni eritem, žilna purpura, - verjetnost demence pri ženskah, starejših od 65 let (glejte poglavje 4.4).

REGLAN 10 mg tablete, metoklopramid, A03FA01 Ukinitev uporabe v pediatrični populaciji, posodobitev poglavij 4.1 Terapevtske indikacije Odrasli stari 20 let in več Gastroduodenalna disfunkcija REGLAN simptomatsko lajša gastroduodenalno disfunkcijo, vključno z dispepsijo, flatulenco, zgago, bolečino, regurgitacijo žolča in slabostjo. Ti simptomi se lahko pojavijo pri gastritisu, duodenitisu, peptičnem ulkusu, hiatalni herniji, refluksnem ezofagitisu, holelitiazi in po holecistektomiji. Navzea in bruhanje REGLAN je indiciran za zdravljenje nauzeje in bruhanja, v povezavi z gastrointestinalnimi motnjami, cikličnim bruhanjem, kongestivnim srčnim popuščanjem, blago emetogenim citostatskim zdravljenjem in/ali obsevanjem in bruhanjem po narkozi. Diabetesna gastropareza REGLAN je indiciran za lajšanje simptomov povezanih z akutnim in ponavljajočim se želodčnim zastojem (diabetesna gastropareza). Običajni simptomi so nauzea, bruhanje, zgaga, občutek vztrajne polnosti po obrokih in anoreksija. Migrena REGLAN olajša nauzeo in bruhanje ter zmanjša želodčni zastoj pri migrenskih napadih. Izboljšano praznjenje želodca pripomore k boljši absorpciji sočasno uporabljenih zdravil proti migreni (kot je npr. paracetamol), ki je pri teh bolnikih lahko zmanjšana. Pooperativna stanja REGLAN obnavlja normalno želodčno praznjenje in gibljivost po operacijah. Diagnostični postopki REGLAN se uporablja pri diagnostičnih postopkih kot sta radiologija in duodenalna intubacija.


22

Pospeši prehod barijeve kaše, tako da skrajša čas želodčnega praznjenja, razširi duodenalni bulbus in koordinira peristaltiko. Odrasli stari od 18 do 19 let Pri mlajših odraslih mora biti uporaba metoklopramida omejena na: - slabost in bruhanje povzročeno z blago emetogenim citostatskim zdravljenjem in/ali obsevanjem, - pomoč pri duodenalni intubaciji, - premedikacijo pred kirurškimi postopki. 4.2 Odmerjanje in način uporabe Natančno je treba upoštevati priporočila za odmerjanje, da se izognemo distoničnim neželenim učinkom. Celodnevni odmerek metoklopramida pri običajnih okoliščinah ne sme preseči 0,5 mg/kg telesne mase. Največji enkraten odmerek metoklopramida je 20 mg. Odrasli Terapevtske indikacije Priporočeno odmerjanje metoklopramida je: - 10 mg trikrat na dan, 30 minut pred jedjo za bolnike s telesno maso nad 60 kg in polovični odmerek za bolnike s telesno maso pod 60 kg. Diagnostične indikacije Enkratni priporočni odmerek metoklopramida 5 do 10 minut pred preiskavo je: - 10 do 20 mg za preiskovance stare 20 let in več, - 10 mg za preiskovance stare od 18 do 19 let s telesno maso nad 60 kg in polovični odmerek za preiskovance s telesno maso pod 60 kg. Otroci in mladostniki Uporaba pri otrocih starih manj kot 1 leto je kontraindicirana (glejte poglavje 4.3). Uporabe pri otrocih starih 1 leto in več in ter mladostnikih do 18 let ne priporočamo. Časovni razmik med posameznimi odmerki metoklopramida mora biti najmanj 6 ur. Odmerjanje pri ledvični okvari Pri bolnikih z ledvično okvaro je odmerke zdravila priporočljivo zmanjšati. Pri bolnikih z glomerulno filtracijo od 0,17 do 0,83 ml/s je odmerek zdravila priporočljivo zmanjšati za 25 %. Pri bolnikih z glomerulno filtracijo pod 0,17 ml/s je odmerek zdravila priporočljivo zmanjšati za 50 %, razmiki med posameznimi odmerki zdravila pa so nespremenjeni.

4.3 Kontraindikacije Preobčutljivost za zdravilno učinkovino ali katerokoli pomožno snov. Krvavitev, mehanična zapora ali perforacija prebavil. Bolniki z nevroleptično inducirano tardivno diskinezijo v preteklosti. Feokromocitom (razen kadar se metoklopramid uporablja za provokacijo ali kot diagnostični test). Epilepsija. Prolaktinski tumorji. Sočasno zdravljenje z levodopo. Uporaba pri otrocih starih manj kot 1 leto je kontraindicirana zaradi povečanega tveganja ekstrapiramidnih motenj (glejte poglavje 4.4).

4.4 Posebna opozorila in previdnostni ukrepi Zdravljenje z metoklopramidom je treba takoj ustaviti, če se pojavijo ekstrapiramidni simptomi. Ekstrapiramidne motnje se lahko pojavijo še posebej pri otrocih in mladostnikih (glejte poglavje 4.8) in/ali pri uporabi visokih odmerkov. Te neželene reakcije popolnoma izginejo po prekinitvi zdravljenja, lahko pa potrebujejo simptomatsko zdravljenje (benzodiazepine in/ali antiholinergični antiparkinsoniki).


23

Če bruhanje, kljub zdravljenju, vztraja, je treba bolnika ponovno pregledati in izključiti možnost druge motnje, kot je npr. draženje možgan. Pri zdravljenju z metoklopramidom je potrebno upoštevati časovni razmik med posameznimi odmerki (najmanj 6 ur), tudi v primeru bruhanja in zavrnitve odmerka, da se izognemo prevelikega odmerjanja. Previdnost je potrebna: - pri starejših bolnikih, - pri bolnikih z ledvično in jetrno okvaro, parkinsonovo boleznijo, arterijsko hipertenzijo (zvečanje vrednosti kateholaminov), tumorjem na dojki (zvečanje vrednosti prolaktina), porfirijo in pri bolnikih, ki imajo v anamnezi podatek o depresiji in/ali atopiji (vključno z astmo). Metoklopramid lahko vpliva na duševne in/ali telesne sposobnosti. Metoklopramid lahko zvečuje pritisk na šivih po anastomozi črevesa. Med zdravljenjem z metoklopramidom se je potrebno izogibati pitju alkohola, zaviralcem MAO, tricikličnim antidepresivom ali simpatikomimetičnim aminom. Nevarnost pojava tardivne diskinezije zvečujejo starost, spol (ženski), čustveno neravnotežje, uporaba antiholinergikov ter odmerki in dolžina zdravljenja z nevroleptiki. Metoklopramid ni namenjen za dolgotrajno zdravljenje. Zaradi tveganja za nastanek tardivne diskinezije naj zdravljenje ne traja dlje kot 3 mesece. Poročali so o primerih methemoglobinemije, ki je lahko povezana z pomanjkanjem encima NADH citokrom b5 reduktaze. V primeru methemoglobinemije je potrebno zdravljenje z metoklopramidom takoj in trajno prekiniti in izvesti primerne ukrepe. Zdravilo REGLAN vsebuje pomožno snov laktozo monohidrat. Bolniki z redko dedno intoleranco za galaktozo, laponsko obliko zmanjšane aktivnosti laktaze ali malabsorpcijo glukoze/galaktoze ne smejo jemati tega zdravila.

4.5 Medsebojno delovanje z drugimi zdravili in druge oblike interakcij Dodano: Sočasno zdravljenje z metoklopramidom in levodopo je kontraindicirano zaradi medsebojnega antagonizma. Sočasna uporaba z alkoholom lahko tudi pospeši praznjenje alkohola iz želodca in tako poveča njegovo absorpcijo iz tankega črevesja. Predhodna uporaba metoklopramida lahko zmanjša emetični učinek apomorfina. Sočasna uporaba lahko potencira zaviralne učinke na CŽS tako apomorfina kot metoklopramida. Ob sočasni uporabi sukcinilholina in mivakurina z metoklopramidom je podaljšana nevromuskularna blokada.

4.7 Vpliv na sposobnost vožnje in upravljanja s stroji Zdravilo REGLAN lahko povzroči zaspanost, omotico in ekstrapiramidne motnje gibanja in tako zmanjša sposobnost vožnje in upravljanja s stroji, zato velja relativna prepoved upravljanja vozil in strojev. Sočasno uživanje alkohola dodatno zmanjša sposobnost vožnje in upravljanja s stroji.

4.8 Neželeni učinki Neželeni učinki, ki se lahko pojavijo med zdravljenjem z metoklopramidom so v nadaljevanju razvrščeni po organskih sistemih. Neželeni učinki so lahko zelo pogosti (≥ 1/10), pogosti (≥ 1/100 do < 1/10), občasni (≥ 1/1.000 do < 1/100), redki (≥ 1/10.000 do < 1/1.000), zelo redki (< 1/10.000) in neznano pogosti (ni mogoče oceniti iz razpoložljivih podatkov). Neželeni učinki so odvisni od odmerka in časa jemanja. Bolezni krvi in limfatičnega sistema Zelo redki: levkopenija, nevtropenija, agranulocitoza in methemoglobinemija (ki je lahko povezana s pomanjkanjem encima NADH citokrom b5 reduktaze, še posebej pri novorojenčkih (glejte poglavje 4.4)). Bolezni imunskega sistema


24

Redki: koprivnica. Zelo redki: anafilaksija. Bolezni endokrinega sistema Redki: prolaktinemija. Psihiatrične motnje Zelo pogosti: zaspanost, razdražljivost. Redki: nespečnost, vznemirjenost, delirij, depresija in manija. Bolezni živčevja Občasni: atetoza, tremor, sedacija in ekstrapiramidni simptomi (akutna distonija in diskinezija, Parkinsonov sindrom, akatizija, tudi po uporabi enkratnega odmerka zdravila, še posebej pri otrocih in mladostnikih (glejte poglavje 4.4)). Pri večini bolnikov je učinkovita uporaba antiholinergikov, npr. benztropina. Redki: glavobol in tardivna diskinezija (reverzibilna in ireverzibilna oblika), ki se lahko pojavi med dolgotrajnim zdravljenjem z metoklopramidom (več mesecev do več let). Zelo redki: maligni nevroleptični sindrom (Ta sindrom je lahko usoden in vključuje hiperpireksijo, spremenjeno zavest, mišično rigidnost, avtonomno nestabilnost in povišane vrednosti kreatinfosfokinaze ter ga je treba urgentno zdraviti z dantrolenom in/ali bromokriptinom, zdravljenje z metoklopramidom pa je treba takoj prekiniti), zmanjšana stopnja zavesti in krči. Srčne bolezni Redki: palpitacije in supraventrikularna tahikardija. Zelo redki: bradikardija in popolni AV blok. Žilne bolezni Redki: hipotenzivna in hipertenzivna kriza. Bolezni prebavil Pogosti: driska. Redki: zaprtje in navzea. Bolezni kože in podkožja Redki: makulopapulni izpuščaji. Bolezni sečil Redki: poliurija in inkontinenca. Motnje reprodukcije in dojk Redki: povečanje dojk, ginekomastija, galaktoreja, motnje libida in priapizem. Splošne težave in spremembe na mestu aplikacije Zelo pogosti: utrujenost. Redki: slabo počutje.

Spremembe tudi v poglavjih 5.1 Farmakodinamične lastnosti ter 5.2 Farmakokinetične lastnosti. 5.3 Predklinični podatki o varnosti Raziskave toksičnosti metoklopramida po enkratnem odmerku na podganah, miših, kuncih, psih in opicah po peroralni ali parenteralnih poteh so pokazale, da ima metoklopramid majhno stopnjo toksičnosti. LD50 pri miših je sto- do tisočkrat večja od terapevtskega odmerka. Metoklopramid so raziskovali z največjimi odmerki na podganah (80 mg/kg telesne mase na dan), psih (80 mg/kg telesne mase na dan) in kuncih (10 mg/kg telesne mase na dan). Večina raziskav je bila narejena po peroralni poti, nekatere pa z intramuskularno, intravensko ali subkutano injekcijo. Raziskave so trajale od 2 do 77 tednov pri podganah, od 2 do 54 tednov pri psih in 12 tednov pri kuncih. Raziskave toksičnosti pri miših, podganah in kuncih niso dale dokaza, ki bi imel klinični pomen pri ljudeh. Metoklopramid ne vpliva na plodnost, embriogenezo in perinatalne in postnatalne značilnosti


25

raziskovanih vrst (miš, podgana, kunec). Metoklopramid ni teratogen. Čeprav so pri živalih v raziskavah z metoklopramidom poročali o različnih vrstah tumorjev, razlika s pojavnostjo tumorjev pri primerjalnih skupinah ni bila statistično pomembna.

novosti na področju dovoljenj za promet z zdravili ... · pdf filepogostnosti je uporabljen...

Documents