nasilje v druŽinah in varne hiŠe v

IZOBRAŽEVALNI CENTER GEOSS D.O.O.

OE Višja strokovna šola

NASILJE V DRUŽINAH IN VARNE HIŠE V

SLOVENIJI

DIPLOMSKO DELO

Trebnje, marec 2014 Tina Mežan

IZOBRAŽEVALNI CENTER GEOSS D.O.O.

OE Višja strokovna šola

Organizator socialne mreže

Diplomsko delo

NASILJE V DRUŽINAH IN VARNE HIŠE V

SLOVENIJI

Mentorica: mag. Gabrijela Hauptman Kandidatka: Tina Mežan

Somentorica: Simona Lovše

Trebnje, marec 2014

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici mag. Gabrijeli Hauptman za mentorstvo, čas in pomoč pri

oblikovanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi somentorici Simoni Lovše za vso podporo ter varnim hišam in

Centru za socialno delo Krško.

Posebna zahvala gre mojemu možu Damjanu ter mojim staršem, ki so mi finančno in

moralno stali ob strani, mi po potrebi svetovali in pomagali.

Zahvaljujem se tudi svoji prijateljici Tanji, ki mi je vlivala moč, voljo in upanje pri

izdelavi diplomske naloge. Dokazala mi je, da je vredno verjeti vase in da lahko

nemogoče postane tudi mogoče.

POVZETEK

Diplomska naloga obravnava nasilje v družinah in varne hiše v Sloveniji.

Predstavljeno je društvo Življenje brez nasilja Novo mesto, ki deluje v okviru varnih

hiš. V teoretičnem delu diplomske naloge je predstavljeno nasilje v družbi, družini,

še zlasti pa nasilje nad ženskami in otroki ter vloga varnih hiš. Predstavljene so varne

hiše v državi ter vloga prostovoljstva. V empiričnem delu je narejena raziskava med

uporabnicami ter strokovnimi delavci v varnih hišah o nasilju v družini ter o počutju v

varni hiši.

KLJUČNE BESEDE: nasilje, družina, varna hiša, ženske, otroci, organizator socialne

mreže

ABSTRACT

The diploma work deals with family violence and safe houses in Slovenia. There is

presented the Society Life without Violence Novo mesto, which operates within the

concept of safe houses. In the theoretical part of the thesis there is presented the

violence in society within family, and especially violence against women and children

and the role of safe houses. There are presented safe houses in Slovenia and the

role of volunteering. In the empirical part the survey was made between the users

and professional staff in safe houses on domestic violence and on welfare in the safe

house.

KEYWORDS: violence, family, safe houses, women, children, the social networking

organizer

4

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 6

1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE ........................................................... 7

2 TEORETIČNI DEL .................................................................................................... 8

2.1 NASILJE V DANAŠNJI DRUŽBI ........................................................................ 8

2.2 NASILJE V DRUŽINI .......................................................................................... 9

2.2.1 Nasilje nad ženskami ........................................................................................... 10

2.2.2 Nasilje nad otroki ................................................................................................. 13

2.3.2 Pristopi in ukrepi ob odkritju nasilja ..................................................................... 17

2.4 INSTITUCIJE ZA POMOČ ŽENSKAM ............................................................. 19

2.4.1 Varne hiše v Sloveniji ........................................................................................... 20

2.3.2 Varna hiša Novo mesto ........................................................................................ 25

2.3.3 Prostovoljstvo v Društvu življenje brez nasilja ...................................................... 27

3 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................................... 30

3.1 RAZISKAVA ..................................................................................................... 30

3.1.2 Namen in cilji raziskave........................................................................................ 30

3.1.3 Metodologija raziskovanja .................................................................................... 30

3.2 REZULTATI...................................................................................................... 31

3.2.1 Anketni vprašalnik za uporabnice ......................................................................... 31

3.2.2 Anketni vprašalnik za vodje ali strokovne delavce v varnih hišah ........................ 40

3.2.3 Intervju ................................................................................................................ 42

3.3 PREVERJANJE HIPOTEZ ............................................................................... 45

4 ZAKLJUČEK ....................................................................................................... 47

4.2 VLOGA ORGANIZATORJA SOCIALNE MREŽE V VARNIH HIŠAH ............... 48

5 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................ 50

6 PRILOGE ............................................................................................................... 53

5

KAZALO TABEL:

Tabela 1: Starost anketirank ................................................................................................ 31

Tabela 2: Stopnja izobrazbe anketirank ............................................................................... 32

Tabela 3: Pridobitev informacij o delovanju varnih hiš .......................................................... 33

Tabela 4: Mnenje o razširjenosti informacij o delovanju varnih hiš v družbi .......................... 34

Tabela 5: Vpliv delovanja varne hiše na življenje v samem kraju in okolici ........................... 35

Tabela 6: Razlogi za iskanje pomoči v varni hiši .................................................................. 35

Tabela 7: Čas trpljenja uporabnic, preden so se odločile za varno hišo ............................... 37

Tabela 8: Počutje anketiranih uporabnic v varni hiši ............................................................ 38

KAZALO SLIK:

Slika 1: Logotip Društva življenje brez nasilja ....................................................................... 27

Slika 2: Razlogi za prostovoljsko delovanje .......................................................................... 28

KAZALO GRAFOV:

Graf 1: Starost anketirank .................................................................................................... 31

Graf 2: Stopnja izobrazbe anketirank ................................................................................... 32

Graf 3: Pridobitev informacij o delovanju varnih hiš .............................................................. 33

Graf 4: Mnenje o razširjenosti informacij o delovanju varnih hiš v družbi .............................. 34

Graf 5: Vpliv delovanja varne hiše na življenje v samem kraju in okolici ............................... 35

Graf 6: Razlogi za iskanje pomoči v varni hiši ...................................................................... 36

Graf 7: Čas trpljenja uporabnic preden so se odločile za varno hišo .................................... 38

Graf 9: Počutje anketiranih uporabnic v varni hiši ................................................................ 39

Diplomsko delo: Nasilje v družinah in varne hiše v Sloveniji

6

1 UVOD

Družina je posebna skupina, ki temelji na skupnih socialnih, čustvenih, kulturnih,

materialnih in vedenjskih interesih ter tvori nek vrednostni sistem. V družini se

naučimo vrednot in kulture za nadaljnje življenje.

V današnjem času skoraj ne mine dan ali teden, da ne bi zasledili šokantnih

družinskih zgodb, bodisi v Sloveniji ali v tujini. Različni mediji, ki javnost seznanjajo o

tej problematiki, strokovne službe, vladne in nevladne organizacije, ki tej temi

posvečajo vedno več pozornosti, opozarjajo na vse več prisotnega nasilja v družinah.

Nasilje v družinah je postal aktualen in prepoznaven problem, o katerem razglablja

širša javnost, pa tudi stroka (socialni delavci, zdravstvo, policija, tožilstvo …). Da

tema »nasilje« ni več tabu tema, gre zasluga predvsem različnim pobudam in

akcijam feminističnih društev, ki o družinskem nasilju vse bolj govorijo in pišejo na

glas.

Nasilje v družinah je problem, ki ne sodi samo v zasebno področje družine, ampak se

mora nanj odzvati tudi država s svojimi institucijami. Varne hiše so zatočišča, ki

nudijo ženskam in otrokom varen prostor in jih varujejo pred nasiljem v družini.

Ključna naloga varnih hiš je zagotavljanje varnosti, zato je njihova lokacija strogo

varovana.

Oblik nasilja je več vrst. Tako je nasilje lahko fizično, psihično, spolno, ekonomsko,

pa tudi zanemarjanje. Storilec je lahko marsikdo in se ga na prvi pogled ne prepozna.

Tako je to lahko lasten oče, lastna mama, stric, teta, najbližji prijatelj ali znanec.

Nasilje je lahko prisotno povsod in vedno. Nasilje ni dopustno in zanj ni opravičila.

»Nasilje ni bolezen! Je priučeno vedenje. Vedno imamo možnost IZBIRATI, ali se

bomo odzvali nasilno ali ne. Občutek izzvanosti je stvar tistega, ki se počuti izzvan.«

(Ančič et al., 2002,128).


7

1.1 NAMEN IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE

V diplomskem delu bom predstavila oblike nasilja v družini, kakšne so lahko njihove

posledice, ki pustijo pečat na otrocih in ženskah. Opisala bom tudi postopke, kako

pristopiti k žrtvam in kako jim pomagati.

Osredotočila sem se tudi na delovanje varnih hiš, in na to, kako se soočajo s

problematiko, s katero se srečujejo. Največji problem, s katerim se srečujejo, je

povezan s financiranjem varnih hiš.

V sklopu diplomske naloge bom opravila raziskovalno nalogo na temo nasilja v

družini.

1.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA IN HIPOTEZE

1.2.1 Raziskovalna vprašanja

1. Ali Društvo življenje brez nasilja pozitivno vpliva na življenje v lokalni skupnosti?

2. Kaj menijo ženske o varni hiši in kakšna so njihova pričakovanja?

3. Kaj meni širša javnost o delovanju varnih hiš in kakšna so njihova pričakovanja?

4. Kakšni so cilji društva v prihodnosti?

1.2.2 Hipoteze

Da bi lahko odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja, bom postavila

naslednja hipoteze:

1. hipoteza: »Društvo pozitivno vpliva na življenje v skupnosti.«

2. hipoteza: »Ženske so zadovoljne z življenjem v varni hiši.«

3. hipoteza: »Širša javnost je dovolj seznanjena z delovanjem varnih hiš in jih

podpira.«

4. hipoteza: »Društvo želi podporo lokalne skupnosti.«


8

2 TEORETIČNI DEL

Slovar slovenskega knjižnega jezika definira nasilje kot »dejaven odnos do nekoga,

značilen po uporabi sile, pritiska« (SSKJ, 2005,624).

Zaviršek nasilje v družinah definira kot »način nadzorovanja, ki ga izvaja ena oseba

nad drugo in ki se manifestira na različne načine, vključuje pa fizično in spolno

nasilje, grožnje, emocionalne zlorabe in ekonomsko zatiranje« (Zaviršek, 1994,41).

»Nasilje je proces. Oseba, ki se znajde v nasilnem odnosu, se v začetku po navadi

niti ne zaveda, kaj se dogaja.« (Ančič et al., 2002,130).

Nasilje v družinah bi morali dojemati v najširšem družbenem okviru kot neupravičeno

uporabo sile in povzročanje škode. Družinsko nasilje je težko opredeliti, razdeliti ali

celo razumeti. Je raznolik in spremenljiv, večplasten in raznovrsten pojav, ki ga ne

moremo poenotiti. Največkrat se pripisuje problematičnim družinam, kjer naj bi bil

pogosto krivec alkohol, je pa resen družbeno-ekonomski problem (Kanduč, 2000).

2.1 NASILJE V DANAŠNJI DRUŽBI

Otroštvo bi moralo biti čas poln ljubezni, svobode, brezskrbnosti, vendar danes za

marsikaterega otroka to ni. Moralo bi biti obdobje, ki bi si ga otrok zapomnil za vse

nadaljnje življenje.

V današnjem času, ko se družba tako hitro spreminja in posamezniku postavlja

vedno višje cilje, se spreminja tudi vloga družine. Dom in družina bi morala biti varen

prostor, vendar pogosto temu ni tako. Starši so preobremenjeni s svojimi težavami in

cilji ter imajo posledično vse manj časa za svoje otroke.

Ena izmed najpogostejših oblik nasilja je psihično nasilje ali, kot ga lahko

poimenujemo, prikrito nasilje, ki se kaže kot povzročanje strahu in čustvenega

izsiljevanja. Obstajajo tudi druge oblike nasilja: fizično, verbalno, spolno ipd. Z

nasilnimi oblikami vzgoje podajamo otroku zelo slabo informacijo. Danes otrok

potrebuje jasne meje, občutek varnosti in starše, ki bodo odločni, pri tem pa ne


9

nasilni. To je lahko doseči s tem, da otroku podajamo jasna sporočila, ga spoštujemo

in ga sprejemamo kot celovito osebnost (Popovič, 2013).

Nasilje je bilo vedno prisotno in verjetno ga bomo težko izkoreninili, vendar je danes

veliko lažje, saj z raznovrstnimi institucijami in društvi opogumljamo žrtve, da

spregovorijo. Včasih je vse ostalo skrito za štirimi stenami, ženske in otroci so mislili,

da je tak odnos »normalen« in da so sami krivi za ta dejanja (Munc, 2011).

Za večino današnjih oblik družinskega nasilja sta značilna dva odnosa: odnos med

generacijam in odnos med spoloma. V današnjem času so odnosi med generacijami

veliko bolj svobodni, enakost med spoloma ne povzroča več napetosti, kot jih je

nekoč (Ančič et al, 2002).

»Čeprav gre v družini za neprestano podrejanje, prilagajanje, polariziranje,

diferenciranje, identificiranje, pa manipulacijo in dominacijo in celo zlorabljanje ter

represivnost (tako kot kjerkoli drugje v družbi), sta zanjo predvsem značilni

čustvenost in blizkost.« (Pečar, 1991,70).

2.2 NASILJE V DRUŽINI

»Nasilje v družini se lahko zgodi komurkoli. Ljudje, ki živijo z nasilnim partnerjem in

so žrtve nasilja v družini, so lahko iz različnih družbenih skupin. Nasilje v družini

prizadene ljudi ne glede na njihovo izobrazbo, starost ali življenjski slog.« Nasilje v

družini ni nikakor socialni problem oziroma ni omejen samo na revnejši sloj.

Nasprotno, storilci so lahko tako revni kot premožni moški, tako izobraženi kot

neizobraženi. Sama zloraba se lahko začne kadarkoli – takoj na začetku zveze ali po

več letih skupnega življenja. Oblike zlorabe izvirajo iz temelja – iz nasilneževe

patološke potrebe po občutku moči in želje po prevladovanju in nadzorovanju

šibkejšega od sebe (Zajc, 2010).

Z avtorjem (Zajc) se popolnoma strinjam, vendar sem mnenja, da nasilneži

pridobivajo vzorce nasilnega vedenja že v primarni družini. Tako velja tudi za ženske


10

žrtve, ki si nevede poiščejo takšnega partnerja, kot je bil njen oče; se pravi, če je bil

oče nasilen do mame in otrok, si bo sama izbrala podobnega partnerja.

2.2.1 Nasilje nad ženskami

Nasilje nad ženskami je pojav, s katerim se v Sloveniji vse bolj ukvarjamo. V tem

času smo naredili velik korak na zakonodajnem področju in pri razvoju različnih oblik

pomoči žrtvam nasilja. Veliko je bilo narejenega na področju ozaveščanja in

opozarjanja na pojav tega nasilja. Nasilje se lahko zgodi katerokoli ženski, ne glede

na starost, izobrazbo ali družbeni položaj. Nasilje nad ženskami izvaja storilec, ki

izrablja svojo moč nad šibkejšo osebo. Nasilje nad ženskami se v partnerskem

odnosu običajno dogaja leta in leta, preden žrtev upa nasilneža prijaviti. Statistično

trajanje dolgotrajnega nasilja je okrog pet let. V tem času žrtev utrpi resne posledice

na zdravju, predvsem na duševnem (Zavod Emma, 2014).

2.2.1.1 Psihično nasilje

Oblike psihičnega nasilja v partnerskem odnosu so:

Nadzor

Lahko se pojavi takoj na začetku partnerske zveze, a ga običajno žrtev ne zazna ali

se ga ne zaveda. Postopoma, ko je nadzor vse močnejši, ko partner neprestano

kritizira partnerko, ji s tem sporoča, da takšna kot je, ni dovolj dobra. Večinoma ima

on vse prav in samo on ve, kaj je dobro zanjo.

Neprestane zahteve

Gre za raznovrstne partnerjeve zahteve po pozornosti, ljubezni in spolnosti, ki se

nikoli ne nehajo. Pri tem ni pomembno, kako se ženska počuti ali kaj si želi,

pomembne so le njegove želje. Tukaj se ženska počuti nepomembno, nevidno.

Spozna, da v tem odnosu ni prostora za njene potrebe, čustva ali želje.

Pasti

Gre za moškega, ki s svojimi ravnanji dela tako neopazno in nevidno, da tega žrtev

največkrat ne zazna. Manipulira z raznimi igricami, da se ženska odzove, nato pa vso

krivdo prepira preloži na žensko.

Izločanje in poniževanje


11

S psihičnim izvajanjem nasilja nad žensko dobi moški občutek, da je več vreden kot

njegova partnerka – njenih besed in mnenja ne upošteva ali pa jih razvrednoti. S tem

ruši njeno samozavest in samospoštovanje.

Tihi dnevi

Je moško najmočnejše orožje, še zlasti, če je opaziti tudi sovražnost; gre za

kaznovanje s tišino, s katero povzroča napetost, nemoč, zapuščenost in strah. S tem

vedenjem ženski sporoča, da ni vredna njegove pozornosti. Da bi se tihi dnevi

končali, ženska pristane na vse mogoče, samo da bi ti dnevi minili.

Gospodar

Moški je prepričan, da se mora vse vrteti okoli njega. Pričakuje, da ga bo žena

potrpežljivo stregla. Ženska je v njegovih očeh vredna le toliko, kolikor mu uspe

ustreči v njegovim željam.

Lastnik

Taka želja je na začetku zelo prikrita, najprej se opazi kot njegovo zanimanje za

njeno življenje, kmalu pa postane dušeče, pojavijo se izbruhi ljubosumja. Ženska se

počuti kot objekt.

Igranje z besedami in dejstvi

Gre za sprevračanje besed in dejstev, ki ustrezajo samo njemu. Namen je zvaliti

krivdo na žrtev in prikazati sebe kot žrtveno jagnje.

Spreminjanje vedenja

Nagle spremembe vedenja in igranje ljubečega partnerja pred drugimi. Pri tem žrtev

največkrat krivdo prevzame nase.

Besede, ki ranijo

Nenehno kritiziranje, norčevanje, grobe besede so močno orožje, ki jih moški

uporablja, da prizadene in poniža žensko.

Izbruhi jeze

Z uporabo jeze hoče partner povečati nadzor nad partnerko in ji s tem vsiliti svojo

voljo. Zaradi strahu pred izbruhi želi žrtev partnerju ustreči za vsako ceno, da le ne

pride do novih izbruhov.

Nadvlada v spalnici

Da bi dokazal svojo moč nad partnerko, jo ponižuje, zatira v spolnem življenju. Lahko

ji grozi z uporabo sile, fizičnih poškodb, seksualnih potreb. Spolnost kot odtegnitev

pomeni način kaznovanja zaradi neprimernega obnašanja.


12

Ščuvanje otrok

Z raznimi podkupninami pridobiva otroke na svojo stran in jih obrača proti materi.

Tiranska pravila

Ker je prepričan da je poglavar družine, ji vlada z železno roko. (Ženska

svetovalnica, 2014 a).

2.2.1.2 Fizično nasilje

Poteka pogosto hkrati s psihičnim nasiljem – besednemu nasilju se pridruži še

udarec. Vsaka grožnja, ki je podkrepljena z dvignjeno roko, ni več samo psihično,

temveč tudi fizično nasilje. Partner oziroma mož, ki vsakodnevno vpije nad partnerko,

ji govori, da je nesposobna, da nič ne dela, da ne zna skrbeti zase in otroke ter doda,

naj se ga pazi, če se ne bo poboljšala, doseže, da se ga bo žena ali partnerka

prestrašila, saj ve, da bo postal nasilen. Med fizično nasilje spada vsaka brca,

klofuta, udarjanje ob zid, pretepanje z različnimi predmeti, napadi z nožem, lasanjem,

celo umor (Horvat et al., 2004).

»Cilj fizičnega (in drugih oblik) nasilja je pridobiti, povečati ali dokazovati svojo moč

nad žrtvijo!« (Horvat et al., 2004,45).

2.2.1.1 Spolno nasilje

»V priročniku Društva za nenasilno komunikacijo (1999) je spolno nasilje definirano

kot nezaželen poseg v posameznikovo spolno integriteto. Gre za vsako dejanje, s

katerim se eden od partnerjev ali ena od partneric ne strinja. Cilj spolnega nasilja ni

spolni odnos ali orgazem, pač pa je, tako kot v primeru psihičnega in fizičnega

nasilja, bistveno dokazovanje premoči in popolne kontrole nad žrtvijo.« (Horvat et al.,

2004,45).

Najbolj znana oblika je posilstvo, med samo spolno nasilje pa spadajo tudi: spolna

zloraba slabotnih oseb, incest ali krvoskrunstvo, neprimerni pogledi ali besede,

nagovarjanje k spolnem odnosu ipd. (Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999).

Dobnikar (2001) meni, da je polovica spolnega nasilja storjena doma, storilci pa so

večinoma znane osebe. Spolni nasilneži so moški iz vseh socialnih slojev.

Posledice spolnega nasilja se odražajo na ženski: počutijo se krive in strah jih je

drugih ljudi, so jezne ali pa doživljajo občutek umazanosti. Sovražijo svoje telo.


13

Postanejo odvisne od različnih drog ali pa imajo motnje hranjenja (Horvat, et al.,

2004).

Razlogov, zakaj ženske ostajajo v nasilnih odnosih, je veliko in so kompleksni. Ob

prvem nasilnem dogodku je ženska običajno šokirana in partnerju tudi odpusti, ker

ima še vedno lepe spomine na dobre stare čase in upa, da se bo partner spremenil.

Ženske, ki živijo v takšnih okoliščinah, postajajo vse tišje, pojavi se občutek nemoči

in jeze. Zakaj potem še vztrajajo ob nasilnežu? Zato, ker se po večini spoprijemajo z

ekonomsko vzdržnostjo, so brezposelne, brez prihrankov in posledično izgubijo

pogum, da bi tak odnos prekinile. Je pa tudi veliko takih, ki so materialno neodvisne,

pa si vendar ne upajo storilca prijaviti institucijam.

Razlogi, zaradi katerih ženske vztrajajo v nasilnih odnosih, so:

vzroke partnerjevih napadov iščejo pri sebi,

imajo občutek krivde,

ker jim povzročitelj nasilja obljublja, da se bo spremenil in da ne bo več nasilen,

povzročitelj nasilja grozi s samomorom ali nasiljem nad otroki,

so psihično in fizično izčrpane,

nimajo socialne mreže, ljudi, ki bi jim pomagali,

ekonomsko so odvisne od nasilneža.

Ženske, ki doživljajo nasilje, so prestrašene in se počutijo krive za nasilje. Vse to

otežuje odločitev, da bi zapustile nasilnega partnerja (Filipčič, 2002).

Nevladne organizacije opozarjajo, da se nasilje nad ženskami v Sloveniji krepi.

Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami je 25. november. »Podatki iz leta

2011, ko je bila izvedena nacionalna raziskava o nasilju nad ženskami, pričajo, da je

vsaka četrta že doživela fizično nasilje in vsaka druga psihično nasilje.« (Obolnar,

2013,5).

2.2.2 Nasilje nad otroki

»Nasilje nad otrokom je psihična ali fizična poškodba osebe, ki je stara manj kot 18

let, najpogosteje pa jo povzroči nekdo, ki je otroku blizu ali pa mu je vsaj znan: starši,

sorodnik, družinski prijatelj.« (Pušnik, 1999,18).


14

Nasilje nad otrokom nima le enega obraza. Pravzaprav je na nek način nasilno vse,

kar omejuje ali moti otrokov osebnostni razvoj, mu ogroža samopodobo. Tako je

lahko nasilje fizično, spolno ali pa psihično. Ne le udarci in poseganje v telesno

integriteto ter spolno izkoriščanje otrok, tudi drugačno je lahko trpinčenje – od

manipuliranja do brezbrižnosti, poniževanja ali drugačnih pričakovanj. Nasilje nad

otrokom se lahko dogaja na več ravneh; od tistih najbolj neposrednih do tistih

posrednih – grobih, prikritih, a dolgotrajnih, katerih učinek je hujši in se pokaže šele

postopoma, čez čas, ne kot rana ali modrica na telesu, ampak kot globoka bolečina,

prizadetost. Pri marsikom se pokaže posredno – v doživljanju, vedenju in ravnanju

tistih, ki so nebogljeni in odvisni od otrok, tako lastnih kot drugih (Satler, 1996).

Vse več je strokovne literature s področja psihologije, kriminologije, prava in

medicine, ki se ukvarja s problematiko nasilja in trpinčenja otrok. Vedno pogosteje je

zaznati zaskrbljenost javnosti zaradi tega problema. Trpinčenje otrok ni stranski

produkt moderne družbe, saj je bilo mnogo primerov slabega ravnanja prisotnih že

od začetka človeške vrste. V antiki je prevladovala avtoriteta moškega - očeta nad

družinskimi člani, kjer je imel oče proste roke pri ravnanju s svojimi otroki. Svoje

otroke je pojmoval kot miniaturne odrasle, ki so morali upoštevati in ubogati svoje

starše. Tako je npr. v Rimu imel oče pravico zavreči, prodati ali ubiti svojega otroka.

Tudi kasneje je bilo opaziti pri evropskemu narodu kruto ravnanje z otroki, vendar jim

je vera prepovedovala nekatera grda ravnanja, kot je detomor. Sčasoma se je

oblikoval v srednjem veku humanejši odnos do vzgoje otrok. Otroka danes

pojmujemo kot individuum in kot družbeno investicijo za prihodnost, nastala je

podlaga za pravico do intervencije različnih strokovnjakov v družini, kadar gre za

nasilje nad otrokom (Filipčič, 2002).

2.2.2.1 Obseg pojava nasilja nad otroki

»Raziskovalci trpinčenja otrok ne uporabljajo povsem enakih definicij pojava, zato je

izmerjen obseg pojava odvisen tudi od uporabljene definicije. Zaradi tega primerjava

različnih raziskav ni mogoča. Na splošno lahko trdimo, da je obseg pojava trpinčenja

otrok »neugotovljiv« zaradi metodoloških problemov merjenja. Poudariti je treba, da

je povsem napačno sklepati o obsegu ali gibanju obsega tega pojava na podlagi

števila primerov, ki jih obravnavajo pristojne službe.« (Filipčič, 2002,147).


15

V Sloveniji smo prvič ugotavljali obseg pojava leta 1985 z raziskavo Inštituta za

kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani (Šelih, 1988). Šelihova (vodja raziskave)

se je omejila na sodno statistiko in ugotavljala, kako se je gibalo število kaznivih

dejanj v obdobju med 1979 in 1985, katerih žrtve so bili otroci. V tem obdobju je

prišla do ugotovitve, da se je 30-odstotno zvišalo število oseb, ki so bile obsojene za

kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno na škodo otrok (do 18. leta). S to svojo analizo je

prišla do sklepa: »To je že porast, ki mora zbuditi zaskrbljenost, ne glede na to, da

število ni visoko.« (Filipčič, 2002,147).

Deset let pozneje (leta 1995) je skupina za obravnavanje zlorabljenih in trpinčenih

otrok v Sloveniji pod vodstvom Pavlovića ugotavljala, koliko primerov trpinčenja otrok

so opazile pri svojem delu nekatere službe (centri za socialno delo, šole, vrtci,

otroški dispanzerji). Zbrani podatki so pokazali, da se mreža navedenih služb letno

ukvarja s 3.000 do 3.500 primeri slabega ravnanja z otroki. Te številke zajemajo

samo trpinčenje, zlorabljanje in zanemarjanje otrok, ki jih institucionalni sistem opazi.

Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, koliko je še takšnih primerov, ki ostanejo prikriti

(Filipčič, 2002).

2.3 TRPINČENJE OTROK

Splošna domneva je, da so zlorabljeni le majhni otroci. Javnost je neprimerno bolj

razumevajoča do otrok žrtev, ki so mlajši od 12 let. Otrok v adolescenci naj bi sam

vplival na svoje vedenjske probleme, zato javnost meni, da če starši s telesnim

kaznovanjem poškodujejo adolescenta, si takšno ravnanje tudi zasluži. Tukaj gre za

klasičen primer prenašanja krivde na žrtev. »Po ugotovitvah ameriških raziskav

prevladujejo med žrtvami trpinčenja otroci, mlajši od sedem let. Približno četrtina jih

je starih med 8 in 12 let in okoli 20 % med 13 in 18 let.« (Filipčič, 2002,151).

2.3.1 Oblike trpinčenja otrok

Strokovnjaki opredeljujejo pojem »trpinčenje otrok« (angl. »child abuse«) kot

ogrožanje telesnega in čustvenega razvoja otrok. Gre za dlje časa trajajočo situacijo

in je sestavljena iz več stopenj (Filipčič, 2002).

Oblike trpinčenja otrok so sledeče:


16

Fizično nasilje oziroma telesno trpinčenje:

– Lahko je enkraten dogodek ali ponavljajoče se dogajanje.

– »Telesno kaznovanje je lahko posledica izgube samokontrole odrasle osebe, ali

pa je zavestno in namensko povzročanje trpljenja otroku.« (Satler, 1997,58).

– Neposredni telesni napad (ko se otroka kaznuje tako hudo, da ima to za

posledico zlome, odrgnine, zvine, izrazite modrice – udarci s palicami, nogami,

jermeni in drugimi predmeti, metanje otroka ob tla, porivanje po stopnicah,

klofute in lasanje, povzročanje opeklin in oparin, grobi napadi na otroka ipd.).

Spolno nasilje oziroma zloraba:

– V ta pojem uvrstimo posilstvo, spolno zlorabo slabotne osebe, spolni napad na

otroka, otipavanje, spolno nadlegovanje na delovnem mestu in druge oblike.

– »O spolni zlorabi otroka govorimo, ko odrasli uporabi dečka ali deklico za

zadovoljevanje svojih spolnih potreb.« (Ančič, et al., 2002,150).

– Spolna zloraba ni samo spolni odnos, ampak tudi otipavanje otrokovih spolnih

organov, samozadovoljevanje pred otrokom, siljenje otroka, da se dotika

spolnih organov odraslega, siljenje k gledanju pornografske literature in filmov,

da je otrok navzoč pri spolnem odnosu odraslih, otroška prostitucija … (Ančič,

et al., 2002).

Psihično nasilje oziroma trpinčenje:

– Pušnik (1999) meni, da je psihično nasilje konstantno nemoralen odnos oziroma

obnašanje odraslega do otroka, ki je v tem času čustveno prizadet. Če je otrok

prikrajšan za ljubezen, toplino, pozornost in skrb, se v otroku pojavijo občutki

manjvrednosti in se počuti nezaželenega in neljubljenega.

– Oblike psihičnega nasilja so: kaznovanje, vzbujanje občutka krivde,

poniževanje, zaničevanje, omejevanje pri osamosvajanju, odsotnost čustvene

topline, namensko odklanjanje podpore, zastrahovanje, izolacija otroka ipd.

(Satler, 1996).

Verbalno nasilje (grožnje, kričanje, posmeh, žalitve, zaničevanje, podcenjevanje

…)

»Kadar prihaja do fizičnega nasilja, je prisotno tudi psihično nasilje (psovke, žaljenje,

poniževanje). Prav tako je psihično nasilje prisotno, ko prihaja do spolnega nasilja.


17

Pogosto je poleg fizičnega in psihičnega nasilja prisotno tudi spolno nasilje.« (Ančič,

et al., 2002,129).

2.3.2 Pristopi in ukrepi ob odkritju nasilja

V procesu odkrivanja nasilja v družini se največkrat srečamo s številnimi drugimi

problemi, ki predstavljajo dodatno oviro na poti k odkritju. Razkritje je prvi korak k

osvoboditvi in razbremenitvi žrtve nasilja. Ne glede na to, kako težko ga je narediti, je

najpomembneje zlorabo ustaviti. Pogosto se zgodi, da otrok nima komu povedati,

zato potrebuje primeren prostor in čas, da bi povedal, kaj se mu je zgodilo. Ob

razkritju nasilja storilec običajno zanika dogajanje, sorodniki kažejo dvom v žrtvino

pripoved, zato žrtev postane zmedena in negotova (Satler, 1996).

Ob razkritju nasilja nad otrokom v družini se močno zamaje družinski sistem in

duševno stanje vse družine, kar lahko vodi do družinskih tragedij in razpada družine.

Kdaj posumimo na trpinčenje otroka? Znaki so lahko specifični npr. poškodbe

spolovila po spolni zlorabi, modrice ali druge poškodbe na telesu ob fizičnih napadih.

Lahko pa so nespecifični in so predvsem posledice otrokove čustvene prizadetosti.

Kažejo se na področju čustvovanja, vedenja, učenja ali pa kot motnja spanja in

prehranjevanja (Satler, 1996).

»Od trenutka, ko posumimo na dogajanje, do trenutka, ko z gotovostjo lahko rečemo,

da je otrok trpinčen, je namreč največkrat dolga, težavna in mučna pot.« (Satler,

1996,78).

Ob ugotovitvi trpinčenja otroka lahko strokovne službe razmišljajo in ukrepajo v dveh

smereh:

odstranitev otroka iz družine (da zavarujejo otrokovo življenje in zdravje),

spreminjanje otrokove družinske situacije (z dajanjem pomoči staršem, družini in

neposredno otroku) (Satler, 1996).

Ko otrok spregovori o nasilju, je pomembno, da aktivno sodelujemo v pogovoru,

predvsem smo pozorni na to, kar nam otrok govori. Zelo pomembno je, da ima otrok

pozitivno izkušnjo s pogovorom s prvo zaupno osebo. Otroku je potrebno verjeti in

mu pomagati. Dopovedati mu je potrebno, da za nasilje ni kriv on, pristop do otroka


18

naj bo miren in nikakor ne vsiljiv, dati mu je potrebno čas. Vedeti pa je potrebno, da

majhni otroci zelo težko odgovarjajo na neposredna vprašanja. Cilj vsega pa je nuditi

otroku varnost (Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999).

Če gre za žrtev nasilnega partnerja, si je potrebno zagotoviti lastno varnost z

upoštevanjem varnostnih ukrepov (priprave na izbruh):

Dobro je nekoga obvestiti, kaj se dogaja (npr. sosede ali sorodnike, da bodo v

primeru nasilja lahko poklicali policijo, če sama žrtev tega ne bi zmogla) – lahko ji

pomagajo zagotoviti prevoz, prenočišče, varen prostor za shrambo dokumentov.

Ob pojavu fizičnega nasilja naj si poiščejo zdravniško pomoč (možnost notranjih

poškodb). Od zdravnika naj zahtevajo, da jim izda potrdilo o poškodbi.

Zelo pomembno je shraniti raztrgana ali okrvavljena oblačila (zelo pomembni dokazi

zoper storilca). Zelo pomembne pa so tudi vse priče, ki bi lahko potrdile žrtvino

zgodbo (Ženska svetovalnica, 2014 b).

Kaj lahko še žrtev naredi? Pogovori naj se z osebo, ki ji zaupa. Obrne naj se na

organizacije za pomoč žrtvam nasilja, kjer dobi vso podporo in informacije, ki bodo

prišle prav ob odločitvah. Lahko pa poišče pomoč tudi v materinskem domu ali varni

hiši, kjer ženske z otroki dobijo v nujnih primerih začasno nastanitev (Zajc, 2010).

Kaj so dolžne pristojne službe storiti v zvezi z otrokom in družinskim nasiljem

(Gradivo izobraževalnega seminarja Praktikum, 2011):

1. Verjeti (je najbolj pomembno in jim je to potrebno povedati).

2. Potrditi (njihovo pripravljenost za pomoč).

3. Podpirati in jih spodbujati (da se zavejo, da niso sami krivi in naj se tega ne

sramujejo).

4. Dolžnost (dolžni smo jih podpirati, ko iščejo pomoč, jim ponuditi optimalne

možnosti, jih jemati resno).

5. Spremljati proces zaščite otroka.


19

2.4 INSTITUCIJE ZA POMOČ ŽENSKAM

Žrtve nasilja potrebujejo pomoč, saj si same težko pomagajo. Nasilje, ki ga nad

žensko izvaja moški, ni problem posameznice oziroma družine, je problem celotne

družbe/države. Za to so na voljo razne institucionalne oblike pomoči žrtvam (Horvat

et al., 2004).

Vladne institucije za pomoč ženskam so:

centri za socialno delo-CSD (so javni socialnovarstveni zavodi, ustanovila jih je

država; v Sloveniji jih je 62, le-ti nudijo socialno preventivo, socialno prvo pomoč,

osebno pomoč in pomoč družinam),

policija (njena naloga je varovanje življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi;

policija je načeloma prva, ki pride v stik z žrtvijo nasilja, njena dolžnost je, da se

odzove na vsak klic na pomoč),

državno tožilstvo (organ za pregon storilcev kaznivih dejanj; pregon na predlog

pomeni, da mora žrtev sama podati predlog za pregon kaznivega dejanja, kar stori

na policiji ali sodišču),

sodišče (odloča o družinskem razmerju, razvezi partnerja, dodelitvi skrbništva,

določa stike ter odloča o preživninah; ko imajo tožilci vsa zbrana dokazna gradiva,

jih pošljejo pristojnemu sodišču, ob pravnomočni obtožbi pa se začnejo glavne

obravnave),

zdravstvene ustanove (pogosto predstavljajo stik z žrtvami nasilja; načeloma

zdravniki ne prijavijo poškodb, razen v primeru hujše oblike nasilja),

Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije,

Urad vlade Republike Slovenije za enake možnosti,

brezplačna pravna pomoč (Horvat, et al., 2004).

Nevladne institucije ženskam in otrokom, žrtvam nasilja, nudijo psihosocialno pomoč

s pomočjo skupin za samopomoč za ženske. Le-te so:

Društvo SOS telefon za ženske in otroke/žrtve nasilja (http://www.drustvo-sos.si/),

Društvo Ženska svetovalnica (http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/),

Mirovni inštitut (http://www.mirovni-institut.si/),

Društvo za nenasilno komunikacijo (http://www.drustvo-dnk.si/),

http://www.drustvo-sos.si/

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/

http://www.mirovni-institut.si/),

http://www.drustvo-dnk.si/


20

Zavod EMMA (http://zavod-emma.si/),

Združenje proti spolnemu zlorabljanju (http://www.spolna-zloraba.si/),

Papilot/Center za pomoč žrtvam kaznivih dejanj

(http://www.prostovoljstvo.org/index.php?t=itemOrganization&uid=3589),

Društvo Ključ/Center za boj proti trgovini z ljudmi (http://www.drustvo-kljuc.si/),

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (http://www.scoms-lj.si/),

Društvo Center za pomoč mladim v stiski (http://www.cpm-drustvo.si/)

(Psihosocialna pomoč ženskam in otrokom, ki preživljajo nasilje, 2004,181-183).

2.4.1 Varne hiše v Sloveniji

»Varna hiša je stanovanjska hiša, ki predstavlja varen prostor, kamor se lahko pred

nasiljem odmaknejo ženske in njihovi otroci. Čeprav se na zunaj ne razlikuje od

ostalih družinskih hiš, jo od njih loči bistvena značilnost – v varni hiši je z raznimi

ukrepi v največji možni meri poskrbljeno za varnost stanovalk in njihovih otrok, med

drugimi tudi s tajnostjo lokacije.« (Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999).

2.4.1.1 Koncept varne hiše

V evropskem prostoru naj bi veljal nekakšen skupen koncept delovanja varnih hiš.

Varna hiša naj bi delovala po nekaterih principih oziroma načelih in sicer (Peršak,

1997,33-34):

princip tajnosti lokacije in anonimnosti: lokacija hiše je tajna, o stanovalkah varnih

hiš se nikomur ne posreduje nobenih informacij;

princip dostopnosti oziroma odprtosti: varna hiša je za nasvet in prvo socialno

pomoč dostopna kadarkoli, tudi ob nedeljah in praznikih;

princip opolnomočenja: stanovalke same skrbijo zase in za svoje otroke, v skupini

preizkušajo nove načine izražanja in uveljavljanja svojih interesov in se učijo

sprejemati odgovornosti za svoja dejanja; njihove odločitve se sprejemajo in

spoštujejo;

princip demokratičnosti: skupno življenje v hiši ustvarjajo stanovalke in zaposlene

na demokratičen način;

princip zagovorništva oziroma princip strokovne pristranosti: strokovnjakinje in

prostovoljke niso nevtralne do stisk žensk;

http://zavod-emma.si/

http://www.spolna-zloraba.si/

http://www.prostovoljstvo.org/index.php?t=itemOrganization&uid=3589

http://www.drustvo-kljuc.si/

http://www.scoms-lj.si/

http://www.cpm-drustvo.si/


21

princip prehodnosti: življenje v varni hiši je lahko le prehodna rešitev;

princip ženske pomagajo ženskam: v varni hiši so zaposlene le ženske.

2.4.1.2 Problem varnih hiš v Sloveniji

Problem varnih hiš se kaže predvsem:

v odvisnosti od ministrstva (predvsem glede financiranja, ki je projektno):

– vsako leto Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve objavi razpis, na

katerega se lahko prijavijo varne hiše; financiranje se na začetku sklene za eno

leto, po treh letih pa se program podaljša za pet let;

– ministrstvo financira stroške plač svetovalk ter del materialnih stroškov varne

hiše, ostala sredstva pridobijo varne hiše iz pogodb z občinami ter preko

donatorjev;

v tajnosti lokacije hiše (težko je zagotoviti anonimnost lokacije varne hiše, kljub

temu, da je večina uporabnic iz drugih krajev);

v sodelovanju občin in nosilcev programov;

v nudenju zavetišča ženskam, ki niso državljanke Republike Slovenije (sprejmejo

vse ženske žrtve nasilja, tudi tiste, ki nimajo urejenega statusa v Republiki

Sloveniji):

– če nimajo slovenskega državljanstva, niso upravičene do denarnih socialnih

prejemkov, ki jih državljani Slovenije lahko uveljavljajo na centrih za socialno

delo – nevladne organizacije jim lahko pomagajo z brezplačnimi tečaji

slovenskega jezika, pravno pomočjo pa ne, saj gre običajno za ženske, ki

nimajo formalne izobrazbe in niso konkurenčne na trgu delovne sile.

– Nekoliko več pravic imajo ženske z dovoljenjem za začasno ali stalno bivanje v

Republiki Sloveniji.

Varne hiše, zavetišča, zatočišča, krizni centri v Sloveniji so (Ministrstvo za delo,

družino, socialne zadeve in enake možnosti, 2012):

Varne hiše

Gorenjska:

Društvo za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja - Varna hiša Gorenjske

(varna hiša za ženske in otroke žrtve nasilja Gorenjske)

http://www.varnahisagorenjske.si/

http://www.varnahisagorenjske.si/


22

p. p. 575, 4000 Kranj

telefon: 051 200 083

e-pošta: vh.gorenjska(at)siol.net

Goriška:

Zavod Karitas Samarijan - Varna hiša Karitas za Primorsko

Skalniška 1, 5250 Solkan

telefon: 05 330 02 34

e-pošta: karitas.samarijan(at)siol.net

Obalno-kraška in notranjska:

Center za socialno delo Sežana - Regijska varna hiša Kras

telefon: 070 754 530 in 05 6202 442

fax: 05 6202 442

e-pošta : vhkras(at)gmail.com

Jugovzodna Slovenija:

Društvo življenje brez nasilja in krivic za podporo žrtvam kaznivih dejanj - Varna

hiša Novo mesto

p. p. 345, 8000 Novo Mesto

telefon: 07 332 68 95

e-pošta: varnahisa_nm(at)email.si

Koroška:

Društvo Regionalna varna hiša Celje – Varna hiša

p. p. 347, 3000 Celje,

telefon: 03 492 41 70

e-pošta: varna.hisace(at)siol.net

Osrednjeslovenska:

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja – Zatočišče za ženske in

otroke

p.p. 2726, 1001 Ljubljana

telefon: 01 524 19 93, 080 11 55

e-pošta: drustvo-sos(at)drustvo-sos.si

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9ug-fnqdmirjzZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9jzqhszr-rzlzqhizmZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9ugjqzrZflzhk-bnl');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9uzqmzghrz_mlZdlzhk-rh');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9uzqmz-ghrzbdZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9cqtrsun,rnrZcqtrsun,rnr-rh');


23

Društvo za nenasilno komunikacijo - Varna hiša za ženske in otroke žrtve nasilja

Miklošičeva 36, 1000 Ljubljana

telefon: 031 736 726

e-pošta: drustvo.nenasilje(at)siol.net

Društvo ženska svetovalnica Ljubljana - Krizni center Ženske svetovalnice

telefon: 031 233 211

e-pošta: info(at)drustvo-zenska-svetovalnica.si

Podravska:

Center za socialno delo Maribor - Varna hiša Maribor

Dvorakova ul. 5, 2000 Maribor

telefon: 02 250 66 00

e-pošta: gpcsd.maribor(at)gov.si

Center za socialno delo Ptuj - Varna hiša Ptuj

Trstenjakova 5a, 2250 Ptuj

telefon: 02 787 56 00

e-pošta: gpcsd.ptuj(at)gov.si

Pomurska:

Društvo varnega zavetja Pomurje - Varna hiša za ženske in otroke žrtve nasilja

p. p. 18, 9240 Ljutomer

telefon: 02 584 83 90

e-pošta: vh.ljutomer(at)siol.net

Savinjska:

Društvo regionalna varna hiša Celje – Varna hiša

p. p. 347, 3000 Celje

telefon: 03 492 63 56

e-pošta: varna.hisace(at)siol.net

Spodnjeposavska:

Center za socialno delo Krško, Zavetišče Pepcin dom

Cesta krških žrtev 1, 8270 Krško

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9cqtrsun-mdmzrhkidZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9hmenZcqtrsun,ydmrjz,rudsnuzkmhbz-rh');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9fobrc-lzqhanqZfnu-rh');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9fobrc-ostiZfnu-rh');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9ug-kitsnldqZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9uzqmz-ghrzbdZrhnk-mds');


24

telefon: 07 492 25 53, 07 492 59 68

e-pošta: gpcsd.krsko(at)gov.si

Materinski domovi:

Gorenjska:

Društvo za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, Varna hiša Gorenjske -

Materinski dom Gorenjske

p. p. 23, 4270 Jesenice

telefon: 05 994 30 19, 051 200 083

e-pošta: vh.gorenjska(at)siol.net

Goriška:

Zavod Karitas Samarijan - Materinski dom Solkan in Dom Karitas na cesti

Skalniška 1, 5250 Solkan

telefon: 05 330 02 34

e-pošta: karitas.samarijan(at)siol.net

Osrednjeslovenska:

Center za socialno delo Ljubljana Šiška - Materinski dom Ljubljana

Celovška 195, 1000 Ljubljana

telefon: 01 283 37 45, 01 583 98 00, dežurni GSM: 051 422 024

e-pošta: materinskidom(at)gov.si

Zavod Pelikan Karitas - Materinski dom Gumnišče in Materinski dom Višnja gora

Ciril Metodov trg 9, 1000 Ljubljana

telefon: 01 548 02 85

e-pošta: pelikan(at)karitas.si

Podravska:

Center za socialno delo Maribor - Materinski dom Maribor

Dvorakova ul. 5, 2000 Maribor

telefon: 02 623 25 26, 02 250 66 00

e-pošta: gpcsd.maribor(at)gov.si

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9fobrc-jqrjnZfnu-rh');

http://www.materinskidomgorenjske.si/

http://www.materinskidomgorenjske.si/

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9ug-fnqdmirjzZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9jzqhszr-rzlzqhizmZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9lzsdqhmrjhcnlZfnu-rh');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9odkhjzmZjzqhszr-rh');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9fobrc-lzqhanqZfnu-rh');


25

Savinjska:

JZ Socio - Javni zavod za socialno varstvene dejavnosti Celje - Materinski dom

Stanetova 4, 3000 Celje

telefon: 03 492 40 42

e-pošta: socio(at)siol.net

Škofijska Karitas Maribor - Materinski dom Mozirje in Žalec

Strossmayerjeva 15, 2000 Maribor

telefon: 059 08 03 50

e-pošta: info(at)karitasmb.si

Prvo zatočišče, v katerega so se lahko zatekle ženske z otroki, ki so doživele nasilje,

so odprli v Londonu leta 1972. V Sloveniji pa je Društvo SOS konec leta 1997 prvič

odprlo vrata zatočišča, v katerega se lahko zatečejo ženske iz cele Slovenije. 1996

so v Mariboru odprli vrata varne hiše, ki deluje pod okriljem tamkajšnjega CSD. Sledi

mu Društvo za življenje brez nasilja iz Novega mesta, ki je vrata odprlo leta 1999.

Nato so sledila odprtja zatočišč v Velenju, Celju, Slovenj Gradcu, Ljutomeru in na

Gorenjskem.

2.3.2 Varna hiša Novo mesto

Društvo Življenje brez nasilja je bilo ustanovljeno 9. 2. 1998 v Novem mestu. Je

humanitarna, nevladna in neprofitna organizacija in je edina na območju Dolenjske in

Bele krajine, ki se zavzema za ženske in otroke, žrtve nasilja v družini. Pri MDDSZ so

kot splošna dobrodelna organizacija vpisani v Register humanitarnih organizacij pod

zaporedno številko HO-SD-22. Program Varna hiša Novo mesto nudi ženskam in

njihovim otrokom, ki v družinskih in partnerskih odnosih doživljajo kakršnokoli obliko

nasilja, možnost umika v varen prostor, kjer si ob pomoči svetovalk na novo urejajo

življenje. V program je vključeno tudi spremljanje ter osebno in telefonsko svetovanje

vsem, ki so ali pa doživljajo nasilje. Prizadevajo si vzpostavitev ničelne tolerance do

nasilja.

Program varna hiša obsega:

nastanitev v varnem prostoru,

svetovalno delo,

delavnice,

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9rnbhnZrhnk-mds');

javascript:linkTo_UnCryptMailto('lzhksn9hmenZjzqhszrla-rh');


26

spremljanje in zagovorništvo,

informiranje javnosti in preventivo.

Društvo ima za izvajanje bivanja v najemu stanovanjsko hišo v bližini Novega mesta,

ki razpolaga s petimi sobami. Imajo 16 ležišč in štiri dodatna, tako da lahko v hišo

sprejmejo od pet do osem žensk in od 11 do 15 otrok. Uporabniki imajo na voljo dve

dnevni sobi, dve kuhinji, dve kopalnici s stranišči in vrt z vrtno uto.

Kaj zagotavlja varna hiša?

24 urno bivanje v ogrevanih prostorih,

souporabo kuhinje in toaletnih prostorov ter vseh naprav in inventarja,

uporabo elektrike za lastne potrebe,

uporabo posteljnine, brisač in odej,

uporabo igrač in didaktičnih pripomočkov,

uporabo vode in komunalnih storitev.

Bivanje v hiši je prostovoljno in ga uporabnice lahko kadarkoli zapustijo. V hiši

uporabnice same skrbijo za varstvo in vzgojo svojih otrok ter vodijo lastno

gospodinjstvo. Za red in čistočo skrbijo same, razpored jim dodelijo zaposleni. Za

bivanje v hiši plačujejo prispevek za del materialnih stroškov, kar znaša mesečno 30

% zneska denarne socialne pomoči, za prvega otroka 10 % ter vsakega nadaljnjega

5 % zneska denarne socialne pomoči.

Svetovalno delo obsega:

individualna svetovanja vsem, ki iščejo informacije o možnih oblikah pomoči v

primerih nasilja,

individualno in skupinsko svetovanje uporabnicam varne hiše,

individualno svetovanje uporabnicam po odhodu iz varne hiše.

Svetovalno delo opravljata svetovalki, ki sta usposobljeni za delo z ženskami in

otroki, ki doživljajo nasilje. Skupaj skozi proces svetovalnega dela z žensko

analizirajo situacijo, predelujejo njihova čustva in travme, iščejo optimalne rešitve, jim

razvijajo samozavest in samozaupanje ter jih informirajo o njihovih pravicah. V hiši

jim nudijo tudi razne delavnice, kjer jim pri izvajanju le-teh pomagajo prostovoljci. S

pomočjo likovnega, glasbenega in gibalnega izražanja ter iger pomagajo

stanovalkam in njihovim otrokom sproščati napetost po prestanih psihičnih in

čustvenih travmah, doživetih v nasilnem odnosu. Zelo veliko pa se ukvarjajo


27

svetovalci in prostovoljci z informiranjem javnosti, izvajajo predavanja, seminarje,

okrogle mize, usposabljanja in sodelovanje z mediji, informirajo javnost o

problematiki in samih posledicah nasilja v družini kot tudi izven nje (Društvo življenje

brez nasilja, 2014).

Slika 1: Logotip Društva življenje brez nasilja

Vir: Društvo življenje brez nasilja, 2014

2.3.3 Prostovoljstvo v Društvu življenje brez nasilja

Prostovoljstvo je oblika humane medsebojne pomoči, katere se še premalo

zavedamo. Ob hitrem tempu življenja, ki nam nalaga različne obveznosti in dolžnosti,

dostikrat nismo kos temu in ne zmoremo vsega opraviti. Samo prostovoljstvo v veliki

meri pripomore k odpravljanju socialnih razlik v družbi. Prostovoljec/prostovoljka je

posameznik/posameznica, ki opravlja prostovoljsko delo po svoji svobodni odločitvi in

brez materialne koristi v dobro drugih ali za skupno javno korist (Hauptman, 2011).

Razlogi, zakaj se oseba odloči za prostovoljstvo, so prikazani v spodnji sliki.


28

Slika 2: Razlogi za prostovoljsko delovanje

Vir: Hauptman, 2011, prirejeno po Ramovš, 2007

V Društvu življenje brez nasilja smo aktivni vsi člani prostovoljci. Sama v društvu

delam že tretje leto. Skupaj z mentorji sodelujemo in se dogovarjamo o projektih in

delavnicah, dajemo pobude in zamisli, da bi čim več skupaj naredili za dobrobit naših

uporabnikom. Nobeden od prostovoljcev za svoje delo ni plačan, se pa dobimo vsaj

enkrat letno na skupnem srečanju. Vsako leto ob dnevu boja proti nasilju nad

ženskami organizira društvo tradicionalni pohod na Gorjance ter letne tabore ob

Kolpi.

Za delo v društvu potrebujejo prostovoljce, da z njihovo pomočjo bolj kakovostno

izpeljejo program. Dela prostovoljcev so:

igralne urice z otroki,

nudenje učne pomoči otrokom,

varstvo otrok,

ustvarjalne delavnice za ženske in otroke,

različne aktivnosti za ženske in otroke,

pomoč pri promociji društva,

hišna opravila,

računalniška dela,

vrtnarska dela.


29

Zame je največja nagrada pozitiven odziv uporabnikov in zadovoljstvo otrok. Okrepila

sem si čustveno toplino, intuicijo, srčnost, sposobnost vživljanja, poslušanja, način

mišljenja in govorjenja in navsezadnje humanost do sočloveka, katerega bom v

svojem poklicu še močno potrebovala.


30

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 RAZISKAVA

Raziskavo sem se odločila izvesti v Društvu življenje brez nasilja, kjer tudi sama

opravljam delo prostovoljke. Glavni namen raziskave je ugotoviti kakovost delovanja

našega društva, počutja uporabnic, podporo društva v krajevni skupnosti in razloge

za iskanje pomoči v varni hiši.

3.1.2 Namen in cilji raziskave

V diplomski nalogi bom skušala odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

Kje so uporabnice dobile informacije o delovanju varnih hiš?

Kako dobro so v naši družbi razširjene informacije o delovanju varnih hiš?

Kako po mnenju uporabnic vpliva delovanje varne hiše na življenje v samem kraju

in okolici?

Kateri so bili vzroki, da so uporabnice poiskale pomoč v varni hiši?

Koliko časa so uporabnice trpele nasilje, preden so se odločile, da poiščejo

zavetje v varni hiši?

Kako se počutijo v varni hiši?

Kaj jim je v varni hiši najbolj všeč in kaj bi spremenile?

3.1.3 Metodologija raziskovanja

Za zbiranje podatkov in ugotavljanje stanja sem kot instrument raziskovanja

uporabila anketo in intervju. Vprašanja v anketi so bila zaprtega tipa, intervju pa

odprtega.

Anketni vprašalnik sem izdelala sama in ga razdelila med uporabnice varnih hiš.

Razdelila sem ga sedmim varnim hišam, dobila sem vrnjenih 18 rešenih anketnih

vprašalnikov iz treh varnih hiš (Novo mesto, Kras in Krško). Anketiranim ženskam

sem zagotovila anonimnost; izpolnjene ankete so oddale v zaprtih ovojnicah v svojih

ustanovah, vrnile so mi jih njihove strokovne delavke.


31

Za intervju s strokovno vodjo Društva življenje brez nasilja sva se dogovorili

individualno v prostorih našega društva. Pogovor je potekal odprto in sproščeno.

Veliko informacij sem pridobila tudi na podlagi opazovanj, saj imam veliko stikov z

uporabnicami, kjer delam kot prostovoljka.

3.2 REZULTATI

3.2.1 Anketni vprašalnik za uporabnice

Starost anketirank

Iz tabele številka 1 in grafikona številka 1 je razvidno, da so anketirane uporabnice

različnih starostnih skupin. Ena (5,56 %) uporabnica spada v starostno skupino od

19–29 let, pet (27,78 %) uporabnic v starostno skupino od 30–39 let, šest (33,33 %)

anketiranih uporabnic spada v starostno skupino od 40–49 let in ena (5,56 %) od 50–

59 let. Mladoletnih anketiranih uporabnic ni bilo, starejša od 60 let pa je bila ena

(5,56 %) anketirana uporabnica.

Tabela 1: Starost anketirank

STAROSTNA SKUPINA FREKVENCA ODSTOTEK

(%)

do 18 let 0 0,00

19–29 let 1 5,56

30–39 let 5 27,78

40–49 let 6 33,33

50–59 let 5 27,78

nad 60 let 1 5,55

SKUPAJ 18 100

do 18 let

19 - 29 let

30 - 39 let

40 - 49 let

50 - 59 let

nad 60 let

Graf 1: Starost anketirank

Vir: Lastna raziskava


32

Izobrazba anketirank

V začetku ankete so anketiranke označile tudi stopnjo svoje izobrazbe. Pet (27,78 %)

anketiranih uporabnic ima le osnovnošolsko izobrazbo, dve (11,11 %) anketirani

imata zaključeno nižje poklicno izobraževanje, šest (33,33 %) jih ima zaključeno

srednje poklicno izobraževanje. Tri (16,67 %) imajo 4-letno srednjo šolo. Po ena

(5,56 %) anketirana uporabnica ima zaključeno višje strokovno izobraževanje in

univerzitetno dodiplomsko izobraževanje.

Tabela 2: Stopnja izobrazbe anketirank

IZOBRAZBA FREKVENC

A

ODSTOTEK

(%)

Osnovna šola 5 27,78

Nižje poklicno izobraževanje (2-letna srednja šola) 2 11,11

Srednje poklicno izobraževanje (3-letna srednja šola) 6 33,33

Srednje splošno, strokovno, tehnično izobraževanje (4-letna srednja

šola)

3 16,67

Višje strokovno izobraževanje 1 5,56

Visoko strokovno izobraževanje 0

Univerzitetno dodiplomsko izobraževanje 1 5,56

Univerzitetno podiplomsko izobraževanje (magisterij) 0

Doktorat znanosti 0

SKUPAJ 18 100,00

Graf 2: Stopnja izobrazbe anketirank Vir: Lastna raziskava


33

Vprašanja

1. vprašanje: Kje ste dobili informacije o delovanju varnih hiš? Prosim, če lahko

obkrožite črko pred ustreznim odgovorom ali pa napišete na črto – možnih je več

odgovorov.

Šest (33,33 %) anketiranih uporabnic je pridobilo informacije o delovanju varnih hiš

pri prijateljih in znancih. Ena (5,56 %) anketirana uporabnica je pridobila informacije o

delovanju varnih hiš na televiziji. Po tri (16,67 %) uporabnice so pridobile informacije

na internetu oziroma v knjigah in revijah. Največ uporabnic, deset (55,56 %), je

pridobilo informacije na CSD ali v kriznemu centru.

Tabela 3: Pridobitev informacij o delovanju varnih hiš

KRAJ FREKVENCA ODSTOTEK (%)

Pri prijateljih, znancih 6 33,33

Na televiziji 1 5,56

Na internetu 3 16,67

V knjigah in revijah 3 16,67

V šoli, vrtcu 0 0,00

Pri študiju 0 0,00

V službi 0 0,00

Drugo 10 55,56

SKUPAJ 23 100,00

Graf 3: Pridobitev informacij o delovanju varnih hiš



34

2. vprašanje: Kako dobro so v naši družbi razširjene informacije o delovanju varnih

hiš? Prosim, če dani odgovor označite s križcem.

Štiri (22,22 %) anketirane uporabnice menijo, da so v naši družbi informacije o

delovanju varnih hiš zelo dobro razširjene. 11 (61,11 %) anketiranih uporabnic meni,

da so informacije premalo razširjene, tri (16,67 %) pa se ne morejo opredeliti.

Tabela 4: Mnenje o razširjenosti informacij o delovanju varnih hiš v družbi

RAZŠIRJENOST INFORMACIJ FREKVENCA ODSTOTEK (%)

Informacije so zelo dobro razširjene 4 22,22

Informacije so premalo razširjene 11 61,11

Ne vem 3 16,67

SKUPAJ 18 100

Graf 4: Mnenje o razširjenosti informacij o delovanju varnih hiš v družbi


3. vprašanje: Kako po Vašem mnenju vpliva delovanje varne hiše na življenje v

samem kraju in okolici? Prosim, če izbrani odgovor označite s križcem.

Iz tabele 5 je razvidno, da štiri (22,22 %) anketirane uporabnice menijo, da delovanje

varne hiše pozitivno vpliva na življenje v samem kraju in okolici. Po tri (16,67 %)

anketirane uporabnice menijo, da delovanje varne hiše nima vpliva na kraj, medtem

ko ostale tri (16,67 %) menijo, da negativno vpliva na sam kraj. Osem (44,44 %)

anketirank se ne more opredeliti oziroma o tem nima mnenja.


35

Tabela 5: Vpliv delovanja varne hiše na življenje v samem kraju in okolici

VPLIV FREKVENCA ODSTOTKI (%)

Pozitivno vpliva 4 22,22

Nima vpliva na kraj 3 16,67

Negativno vpliva 3 16,67

Ne vem 8 44,44

Drugo 0 0

SKUPAJ 18 100

Graf 5: Vpliv delovanja varne hiše na življenje v samem kraju in okolici


4. vprašanje: Kateri so bili razlogi, da ste poiskali pomoč v varni hiši? Prosim, če

lahko pri vsakem odgovoru označite s križcem eno izmed možnosti: pogosto, redko,

nikoli, ne vem/nisem prepričan-a.

Tabela 6: Razlogi za iskanje pomoči v varni hiši

TRDITEV ODGOVOR

Razlogi za iskanje pomoči v varni hiši: Pogosto Redko Nikoli Ne vem

Fizično nasilje partnerja nad vami (pretepanje …) 12 6 0 0

Fizično nasilje partnerja nad otroki (pretepanje …) 5 10 3 0

Psihično nasilje partnerja (žaljenje, ljubosumje, zmerjanje,

omejevanje, izsiljevanje …)

17 1 0 0

Spolno nasilje partnerja 4 7 7 0

Alkohol, droge partnerja 11 5 2 0

Revščina v družini 4 11 3 0

Bolezen partnerja (predvsem psihična) 10 3 4 1

Brezposelnost v družini 7 10 1 0

Drugo (vpišite svoj razlog) 0 0 0 0


36

Graf 6: Razlogi za iskanje pomoči v varni hiši


Fizično nasilje nad anketiranim uporabnicam je za 12 (66,66 %) uporabnic pogosto,

medtem ko je za šest (33,33 %) uporabnic redko.

Fizično nasilje partnerja nad otroki se je petim (27,78 %) anketiranim uporabnicam

dogajalo pogosto, medtem ko je bilo pri desetih (55,56 %) anketiranih uporabnicah

fizično nasilje partnerja nad otroki redko prisotno. Pri treh (16,67 %) anketiranih

uporabnicah pa ni bilo nikoli prisotno.

17 (94,44 %) anketiranih uporabnic je bilo deležnih psihičnega nasilja (žaljenja,

ljubosumja, zmerjanja, omejevanja, izsiljevanja) pogosto, medtem ko je samo ena

(5,56 %) doživljala prej omenjeno psihično nasilje redko.

Štiri (22,22 %) anketirane uporabnice so pogosto doživljale spolno nasilje partnerja,

sedem (38,89 %) uporabnic je doživljalo spolno nasilje partnerja redko in prav tako

sedem (38,89 %) anketiranih uporabnic nikoli.

Pri 11 (61,11 %) anketiranih uporabnicah je bil alkohol prisoten pogosto, pri petih

(27,78 %) redko in pri dveh (11,11 %) anketiranih uporabnicah ni bil nikoli prisoten.

Pri štirih (22,22 %) anketiranih uporabnicah je bila revščina v družini pogosta, pri 11

(61,11 %) je bila prisotna redko, pri treh (16,67 %) pa ni bila prisotna nikoli.


37

Pri desetih (55,56 %) anketiranih uporabnicah je bila pogosto prisotna bolezen

partnerja, pri treh (16,69 %) redko, pri štirih (22,22 %) anketiranih uporabnicah ni bila

bolezen partnerja nikoli prisotna, ena (5,56 %) pa je na vprašanje odgovorila z ne

vem.

Brezposelnost v družini je bila pri sedmih (38,89 %) anketiranih uporabnicah prisotna

pogosto, pri desetih (55,56 %) redkokdaj, medtem ko pri eni (5,56 %) anketirani

uporabnici ni bila nikoli prisotna.

5. vprašanje: Koliko časa ste trpeli nasilje, preden ste se odločili, da poiščete zavetje

v varni hiši? Obkrožite prosim ustrezno črko pred odgovorom ali vpišite koliko let.

Dve (11,11 %) anketirani uporabnici sta trpeli nasilje eno leto ali manj, preden sta se

odločili, da poiščeta zavetje v varni hiši. Dve (11,11 %) anketirani uporabnici sta trpeli

nasilje od 2–4 leta, pet (27,78 %) anketiranih uporabnic od 5–7 let, ena anketirana

uporabnica (5,56 %) 7–10 let in kar osem (44,44 %) anketiranih uporabnic je nasilje

prenašalo več kot deset let in sicer med 20 in 35 let.

Tabela 7: Čas trpljenja uporabnic preden so se odločile za varno hišo

LETA FREKVENCA ODSTOTKI (%)

1 leto ali manj 2 11,11

2–4 leta 2 11,11

5–7 let 5 27,78

7–10 let 1 5,56

več kot 10 let 8 44,44

SKUPAJ 18 100


38

Graf 7: Čas trpljenja uporabnic preden so se odločile za varno hišo Vir: Lastna raziskava

6. vprašanje: Kako se počutite v okviru varne hiše, kamor ste vključeni? Prosim, če

vsako trditev označite s križcem in izberete eno izmed možnosti: večinoma, včasih,

nikoli, ne vem/nisem prepričan-a.

Tabela 8: Počutje anketiranih uporabnic v varni hiši

TRDITEV ODGOVORI

Vaše počutje v varni hiši: Večinoma Včasih Nikoli Ne vem

Se zelo dobro počutim 12 6 0 0

Sem dobre volje 6 12 0 0

Sem sproščena 5 13 0 0

Se rada pogovarjam in družim 12 6 0 0

Se počutim varno 17 1 0 0

Sem žalostna 2 16 0 0

Sem zaskrbljena 8 10 0 0

Drugo (vpišite, če želite): 0 0 0 0

12 (66,67 %) anketiranih uporabnic se večinoma časa v varni hiši zelo dobro počuti,

medtem ko se jih šest (33,33 %) le včasih počuti zelo dobro.

Šest (33,33 %) anketiranih uporabnic je večinoma v varni hiši dobre volje, medtem ko

jih je 12 (66,67 %) le včasih dobre volje.

Pet (27,78 %) anketiranih uporabnic je večinoma časa sproščenih, medtem ko jih je

13 (92,22 %) le včasih sproščenih.


39

Včasih se šest (33,33 %) anketiranih uporabnic rado pogovarja in druži, 12 (66,67 %)

anketiranih uporabnic pa se rade družijo in pogovarjajo večino časa.

Skoraj vse anketirane uporabnice, 17 (94,44 %), se v hiši počuti varno, medtem ko

se ena (5,56 %) počuti varno le včasih.

16 (88,88 %) anketiranih uporabnic je v hiši žalostnih, dve (11,11 %) pa sta žalostni

večinoma.

Večinoma je v varni hiši zaskrbljenih osem (44,44 %) anketiranih uporabnic, deset

(55,56 %) anketiranih uporabnic pa je zaskrbljenih le včasih.

Graf 8: Počutje anketiranih uporabnic v varni hiši


7. vprašanje: Kaj Vam je v varni hiši najbolj všeč in kaj bi morda spremenili? Svoj

odgovor prosim zapišite!

Anketiranim uporabnicam je v varni hiši najbolj všeč prav varnost in zaščita, se pravi

to, da »hiša služi svojemu namenu«. Ena uporabnica je dejala, da sta ji ustaljeni red

in življenje zadovoljiva.


40

Uporabnicam je prav tako všeč, da so svetovalke prijazne, da pomagajo njim in

njihovim otrokom, da so lahko sproščene, dobre volje, preskrbljene in ponovno

varne.

To, da so v varni hiši, je anketiranim uporabnicam všeč. Ena anketirana uporabnica

pa je izrazila, kaj bi bilo dobro spremeniti in sicer to, da bi bilo večje število dni

dopusta na leto, saj meni, da je tega vsekakor premalo.

3.2.2 Anketni vprašalnik za vodje ali strokovne delavce v varnih hišah

Anketni vprašalnik za vodje ali strokovne delavce v varnih hišah sem poslala na vse

naslove varnih hiš, vendar sem odgovor dobila le iz dveh. Zaradi zagotavljanja

anonimnosti imena varnih hiš niso navedena. Odgovori so bili dobro izpolnjeni in z

njimi sem prišla do koristnih informacij. Vprašalnik je v prilogi. V nadaljevanju

povzemam vsebino obeh anketnih vprašalnikov.

3.2.2.1 Anketni vprašalnik številka 1:

Anketiranka je zaposlena v varni hiši kot strokovna delavka. Na vprašanje, v čem vidi

največji pomen delovanja varne hiše, kjer je zaposlena in varnih hiš na splošno v

Sloveniji, odgovarja, da program varne hiše ne ponuja novih rešitev na področju

socialnega varstva, je pa izjemno pomemben z vidika potreb v regiji, ki vse do leta

2012 ni imela programa varne hiše, ki bi zagotavljal dalj časa trajajočo namestitev in

psihosocialno obravnavo žrtev nasilja. V okviru regijske službe predstavlja enega od

treh ključnih programov na področju obravnave nasilja in je skladna s ciljem

Resolucije o nacionalnem programu na področju socialnega varstva 2006–2010.

Na vprašanje, kaj najpogosteje opaža ob vključitvi žensk v varno hišo, pravi, da ob

umiku v varno hišo ženske in njihovi otroci potrebujejo podporo in najpogosteje tudi

različne informacije, najtežje pa je zaživeti svoje življenje, sprejemati odločitve,

prevzemati odgovornost in izstopiti iz vloge žrtve. V veliko pomoč so jim tudi potrditve

in pohvale za majhne korake v smeri reševanja nastale situacije.

Na vprašanje, ali je javnost po njenem mnenju dovolj informirana z delovanjem

varnih hiš ali ne, pa meni, da je javnost le deloma informirana in da so vsakršne

dodatne informacije vedno dobrodošle.


41

Na vprašanje, ali se njihova varna hiša povezuje z lokalnim in širšim okoljem,

odgovarja, da brez sodelovanja z lokalno skupnostjo ne bi mogli delovati. Občine

sofinancirajo delovanje programa, nujno pa je sodelovanje s centrom za socialno

delo, zdravstvenimi službami, zavodom za zaposlovanje, Karitasom, Rdečim križem,

šolami, vrtci, Zvezo prijateljev mladine in drugimi organizacijami.

Na zadnje vprašanje, kakšni so cilji in pričakovanja njihove varne hiše v prihodnosti,

pa odgovarja, da želijo izvajati program vsaj v tolikšni meri kot do sedaj in da želijo

vzpostaviti program – bivalno enoto s spremljanjem, ki bi ženskam po odhodu iz

varne hiše omogočal lažji prehod v samostojno življenje.

3.2.2.1 Anketni vprašalnik številka 2:

Anketiranka je zaposlena kot vodja varne hiše.

Na prvo vprašanje, v čem vidi največji pomen delovanja njihove varne hiše in varnih

hiš nasploh v Sloveniji, odgovarja, da v zagotavljanju varnega prostora za žrtve

nasilja, ki na druge načine ne morejo zagotoviti svoje varnosti ter v ustvarjanju

pogojev, v katerih lahko s strokovno podporo ženska sama začne z urejanjem svoje

dolgoročne življenjske situacije.

Ob drugem vprašanju, kaj najpogosteje opaža ob vključitvi žensk v varno hišo,

navaja, da je njihova življenjska situacija zelo kompleksna, da se veliko žensk, žrtev

nasilja, zaradi posledic le-tega nahaja na robu revščine in ima močno zmanjšane

možnosti za ohranitev ali pridobitev zaposlitve.

Na tretje vprašanje, ali je javnost dovolj informirana o delovanju varnih hiš,

odgovarja, da ima javnost običajno popačene predstave o varnih hišah: pojavlja se

mnenje o izkoriščanju varnih hiš s strani žensk, po drugi strani pa nasprotno, da je

življenje v njih idealno, ali pa da so ženske tukaj »v zaporu«, da jim poberejo

mobitele, denar, jih omejujejo v gibanju …


42

Na vprašanje, ali se na kakšen način povezujejo z lokalnim in širšim okoljem, pove,

da sodelujejo v različnih strokovnih telesih na državnem in lokalnem nivoju ter da so

aktivni pri spreminjanju zakonodaje in strokovne prakse s področja nasilja v družini.

Na zadnje vprašanje o tem, kakšni so cilji in pričakovanja njihove varne hiše v

prihodnosti, pa vodja varne hiše pravi, da je program varne hiše zaradi svojih

omejitev in specifičnosti namenjen majhnemu delu žrtev nasilja, ki potrebujejo umik

na varno in da ga je potrebno nadgrajevati in širiti možnosti za različne skupine

žensk. Navaja, da so program razširili z varnimi namestitvami tistim žrtvam nasilja, ki

zaradi specifičnih potreb ne zmorejo prilagoditve na bivanje znotraj varne hiše.

Nadalje pa povzema, da aktivno sodelujejo s potencialnimi delodajalci za zaposlitev

žensk, žrtev nasilja.

3.2.3 Intervju

Intervju sem izvedla z vodjo Društva življenje brez nasilja. Povzetek intervjuja je

naveden v nadaljevanju, vprašanja pa so v prilogi.

Na prvo vprašanje, kdaj je postala strokovna vodja Društva življenje brez nasilja in

kaj jo je spodbudilo k temu ter koliko je zaposlenih v društvu, odgovarja, da je vodja

od maja 2004. Ker je imela izobrazbo socialne delavke in je želela delati na tem

področju, se je javila na razpis. Tri delavke so redno zaposlene za dejavnost varne

hiše, dve delavki vodita skupino za samopomoč, z društvom pa sodeluje tudi deset

prostovoljcev.

Na drugo vprašanje, s kakšnimi težavami se najpogosteje srečuje in na katerih

področjih, pove, da imajo najpogosteje težave pri pridobivanju finančnih sredstev za

nemoteno delovanje programa (razpisi, poročila, prošnje za donacije), pri

zagovorništvu uporabnic na drugih institucijah (CSD, policija, odvetniki itd).

Na tretje vprašanje, kakšna je prednost in morda pomanjkljivost njihovega društva,

pa navaja kot pomanjkljivost, da zaradi specifike dela uporabniki društva niso njihovi

člani društva, zato je članov malo, kar predstavlja težavo pri financiranju preko

razpisov občin, kjer denar delijo na podlagi števila članov v društvu. Nadalje navaja,

da nimajo finančnih sredstev za dodatno zaposlitev kakšne osebe, ki bi vodila


43

organizacijske zadeve, predsednica društva pa je zaposlena pogodbeno. Nadalje

navaja, da je ovira tudi ta, da morajo kljub majhnemu številu zaposlenih poslovati

enako, kot če bi jih bilo zaposlenih veliko več.

Kot prednost pa vodja vidi stalnost njihovih članov, kontinuiteto programa (izvaja se

že 15. leto), v strokovni rasti njihovih zaposlenih (strokovni delavci se redno

izobražujejo, imajo dolgoletne izkušnje in znanje, potrebno za celostno izvajanje

pomoči žrtvam nasilja v družini). Nadalje navaja kot prednost dejstvo, da ima društvo

status humanitarne organizacije in se lahko prijavlja na razpis FIHO (Fundacija za

financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij), medtem ko se javni zavodi na ta

razpis ne morejo prijaviti.

Na četrto vprašanje, kakšen je pomen njihovega društva, kako je javnost informirana

o njegovi dostopnosti in delovanju ter kako društvo vpliva na življenje v tej skupnosti,

pa pravi, da se njihovo društvo bori predvsem za pravice žensk in otrok, žrtev nasilja

v družini. Nadalje navaja, da v okviru programa izvajajo tudi skupnostne akcije s

področja seznanjanja in ozaveščanja javnosti o problematiki nasilja (posveti,

izobraževanje, stojnice, zloženke, prispevki v medijih, izvajanje psihosocialne pomoči

in podpore žrtvam, ki se odločijo za življenje brez nasilja), veliko energije vlagajo v

informiranje strokovni delavcev (v vrtcih, šolah, centrih za socialno delo, na policiji,

sodiščih ...), kjer se srečujejo z nasiljem.

Na peto vprašanje, ali meni, da je z leti v Sloveniji več nasilja v družinah ali ne ter

kako njihovo društvo vodi postopek ob prijavi nasilja, kako se sploh žrtev nasilja

lahko obrne k njim po pomoč, sogovornica odgovarja, da nasilja ni več kakor včasih,

le da je fizičnega nasilja manj in je v porastu psihično in ekonomsko nasilje, ker so

storilci bolj ozaveščeni in vedo, da je psihično nasilje težje dokazljivo. Nadalje vodja

varne hiše meni, da se o nasilju več govori – tudi država je leta 2008 sprejela Zakon

o preprečevanju nasilja v družini (ZPND; Ur. l. št. 16, 2008) in dodala v Kazenski

zakonik 191. člen, kjer je zagrožena kazen za nasilje v družini do pet let in se

preganja po uradni dolžnosti.

Na podvprašanje, kako društvo vodi postopek ob prijavi nasilja, odgovarja, da podajo

informacijo na podlagi ZPND (isti, 2008) na CSD in na policijo. Če je ženska


44

vključena v njihov program, ji pomagajo pri vseh postopkih za zaščito njene varnosti

(podaja prijave z zapisnikom na policiji, spremljanje na CSD, sodiščih, policiji,

pridobitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pridobitev odvetnika za sestavo tožbe

za prepoved približevanja, dodelitev otroka ...). Opis postopkov v varni hiši je v

prilogi.

Na šesto vprašanje, kakšni so postopki, ko je žrtev sprejeta v varno hišo in kakšna

pričakovanja imajo uporabnice, vodja varne hiše navaja, da imajo uporabnice

velikokrat napačna pričakovanja, kajti mislijo, da jim bodo v varni hiši spremenili

njihove partnerje, da ne bodo več nasilni, da jim bodo poiskali službo in stanovanje.

V okviru postopkov v varni hiši informirajo o možnih oblikah pomoči, jim pomagajo pri

predelavi travm zaradi doživetega nasilja. Žrtve morajo delati na sebi, sprejeti

dejstvo, da je storilec nasilja odgovoren za svoje početje in da se lahko spremeni le,

če se bo sam odločil za vključitev v terapevtski proces. V procesu osamosvajanja

morajo žrtve velikokrat spremeniti svoje vedenjske vzorce in se vključiti v

psihoterapijo, ker se izkaže, da je do zlorab nad njimi prihajalo že v njihovih matičnih

družinah, kjer so odraščale. Žal pa je težava v tem, navaja sogovornica, ker naše

zdravstvo ne omogoča brezplačne psihoterapije, na območju, kjer je njihova varna

hiša, ni niti kliničnih psihologov za otroke, ki bi jim lahko redno nudili pomoč.

Na sedmo vprašanje, na kakšen način izbirajo prostovoljce, odgovarja, da sklenejo

dogovor z njimi na podlagi predhodnega življenjepisa in njihovih izkušenj. Pred

pričetkom dela preverijo njihovo toleranco do nasilja, ki mora biti ničelna. Z njimi

opravijo poseben razgovor – predstavijo jim način in pogoje dela v programu.

Sogovornica navaja, da do sedaj niso imeli slabih izkušenj s prostovoljci; imajo svojo

mentorico, s katero sklenejo načrt dela, le-ta pa jih redno spremlja in usmerja pri

izvajanju vsebin v programu.

Na zadnje, osmo vprašanje, kakšni so njeni cilji in pričakovanja za prihodnje, pa

vodja varne hiše navaja, da si želijo, da bi v društvu zbrali finančna sredstva za

lastno varno hišo (sedaj v najemu). Nadalje navaja, da razvijajo nove preventivne

programe za preprečevanje nasilja (delavnice za otroke in strokovne delavce po

šolah) in programe za delo s storilci nasilja v družini. Kot zaključek pa navaja, da si


45

želijo stalnost financiranja s strani države in znižanje tolerance do nasilja s strani

vseh v družbi.

3.3 PREVERJANJE HIPOTEZ

Da bi lahko odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja, sem v uvodu

diplomske naloge postavila štiri hipoteze, ki jih bom v nadaljevanju na osnovi

dobljenih rezultatov raziskave potrdila ali zavrnila. Zaradi majhnega vzorca pa

rezultatov ne moremo posploševati.

3.3.1 Preverjanje 1. hipoteze: »Društvo pozitivno vpliva na življenje v skupnosti.«

To hipotezo sem preverjala s 3. anketnim vprašanjem. Štiri anketirane uporabnice

varne hiše (22,22 %) menijo, da delovanje varne hiše pozitivno vpliva na življenje v

samem kraju in okolici. Po tri (16,67 %) anketirane uporabnice menijo, da delovanje

varne hiše nima vpliva na kraj, medtem ko ostale tri (16,67 %) menijo, da negativno

vpliva na sam kraj. Osem (44,44 %) anketirank se ne more opredeliti oziroma o tem

nima mnenja.

Na podlagi anketnega vprašalnika oziroma raziskave, ki sem jo opravila v prej

omenjenem društvu, lahko to hipotezo le delno sprejmem.

3.3.2 Preverjanje 2. hipoteze: »Ženske so zadovoljne z življenjem v varni hiši.«

To hipotezo sem preverjala s 6. vprašanjem v anketnem vprašalniku za uporabnice,

katere rezultati jo povsem potrjujejo, saj se večina žensk v varni hiši zelo dobro

počuti (12 ali 66,67 %), ostalih šest (33,33 %) pa včasih zelo dobro. Nadalje so

večinoma dobre volje (šest anketirank ali 33,33 %), občasno je dobre volje 12

uporabnic (66,67 %), večinoma je sproščenih pet uporabnic (27,78 %), včasih pa

ostalih 13 (72,22 %). Da se zelo rade pogovarjajo in družijo večino časa navaja

večina uporabnic (12 ali 66,67 %), skoraj vse se v varni hiši počutijo varne, le dve

anketiranki (ali 11,11 %) sta žalostni večino časa, ostale pa niso (16 ali 88,88 %),

večina jih je zaskrbljenih le včasih (deset ali 55,56 %), večinoma pa osem (44,44 %).

Zato lahko 2. hipotezo v celoti sprejmem.


46

3.3.3 Preverjanje 3. hipoteze: »Širša javnost je dovolj seznanjena z delovanjem

varnih hiš in jih podpirajo.«

3. hipotezo sem preverjala z 2. anketnim vprašanjem o tem, kako dobro so v naši

družbi razširjene informacije o delovanju varnih hiš. Le štiri (22,22 %) anketirane

uporabnice menijo, da so v naši družbi informacije o delovanju varnih hiš zelo dobro

razširjene, 11 (61,11 %) anketiranih uporabnic meni, da so informacije premalo

razširjene in tri (16,67 %) menijo, da se ne morejo opredeliti.

Na vprašanje, ali je javnost po njihovem mnenju dovolj informirana o delovanju varnih

hiš tudi strokovna delavka številka 1 meni, da je javnost le deloma informirana in da

so vsakršne dodatne informacije vedno dobrodošle.

Strokovna delavka številka 2 pa navaja, da ima javnost običajno popačene predstave

o varnih hišah: da jih ženske izkoriščajo ali da je življenje v njih idealno ipd. Glede

podpiranja delovanja varnih hiš pa sem ugotovila, da jih javnost podpira in da so zelo

potrebne. Število varnih hiš v Sloveniji sem preverjala tudi v teoretičnem delu in

ugotovila, da jih je v državi veliko, a najbrž še premalo. Zato lahko 3. hipotezo delno

sprejmem.

3.3.4 Preverjanje 4. hipoteze: »Društvo želi podporo lokalne skupnosti.«

To hipotezo sem preverjala v anketnem vprašanju strokovnim delavcem/vodjem

varnih hiš in v intervjuju z vodjo. Strokovni delavci in vodje poudarjajo, da brez

sodelovanja z lokalno skupnostjo izvedba programa varne hiše ne bi bila možna.

Strokovni delavki menita, da se njihova varna hiša povezuje z lokalnim in širšim

okoljem in da brez tega ne bi mogli delovati. Občine sofinancirajo delovanje

programa, nujno pa je sodelovanje s centrom za socialno delo, zdravstvenimi

službami, zavodom za zaposlovanje, Karitasom, Rdečim križem, šolami, vrtci, Zvezo

prijateljev mladine in drugimi organizacijami.

4. hipotezo lahko sprejmem.


47

4 ZAKLJUČEK

V teoretičnem delu diplomske naloge sem predstavila, kaj pomeni nasilje v današnji

družbi. Osredotočila sem se na nasilje nad ženskami in otroki ter opredelila pristope

in ukrepe ob odkritju nasilja. Predstavila sem tudi institucije za pomoč ženskam,

žrtvam nasilja in sicer varne hiše v Sloveniji, s poudarkom na Varni hiši Novo mesto.

Opisala sem prostovoljstvo v Društvu življenje brez nasilja.

Osredotočila sem se na delovanje varnih hiš in njihovo spoprijemanje s problematiko.

V uvodu sem si zadala raziskovalna vprašanja. Na vprašanje, ali Društvo življenje

brez nasilja pozitivno vpliva na življenje v lokalni skupnosti, sem dobila odgovor, da

imajo uporabnice in strokovni delavci različne poglede na to. Uporabnice so ali

neodločne, ali pa celo menijo, da ne vpliva pozitivno, kar pa morda lahko povežemo

s tem, da se bojijo, da bi jih okolica prepoznala.

V empiričnem delu diplomske naloge sem izvedla raziskavo v varnih hišah in sicer

sem razdelila anonimni anketni vprašalnik med 18 uporabnic različnih varnih hiš,

anketni vprašalnik med strokovne delavce/vodje varnih hiš ter naredila intervju z

vodjo varne hiše. V ta namen sem v uvodu postavila raziskovalna vprašanja in

hipoteze.

Pri prvem raziskovalnem vprašanju, ali Društvo življenje brez nasilja pozitivno vpliva

na življenje v lokalni skupnosti, sem ugotovila, da so uporabnice odgovorile

neodločno, nekaj jih celo meni, da ne vpliva pozitivno.

Na drugo raziskovalno vprašanje, kaj menijo ženske o varni hiši in kakšna so njihova

pričakovanja, sem ugotovila njihovo izjemno zadovoljstvo in varnost v varnih hišah.

Na tretje raziskovalno vprašanje, kaj meni širša javnost o delovanju varnih hiš in

kakšna so njihova pričakovanja, pa sem ugotovila, da javnost podpira delovanje

varnih hiš, a hkrati premalo pozna njihovo dejavnost.

S četrtim raziskovalnim vprašanjem, kakšni so cilji društva v prihodnosti, sem

ugotovila, da si vodje prizadevajo za razvoj varnih hiš in za pridobivanje dodatnih

sredstev za njihovo delovanje.

Postavila sem štiri hipoteze, ki sem jih potrdila ali zavrnila. 1. hipotezo, da društvo

pozitivno vpliva na življenje v skupnosti, sem le delno potrdila. 2. hipotezo, da so


48

ženske zadovoljne z življenjem v varni hiši, sem sprejela. 3. hipotezo, da je širša

javnost dovolj seznanjena z delovanjem varnih hiš in da jih podpirajo, sem delno

sprejela. Presenečena sem bila nad to ugotovitvijo. 4. hipotezo, da društvo želi

podporo lokalne skupnosti, pa sem sprejela.

Sama problematika nasilja v družini izvira iz dejstva, da je nasilje v družini težko

prepoznavno, saj se dogaja za štirimi stenami.

Problem nasilja nad ženskami in otroki, ki sem ga opisala v diplomski nalogi, je

razmeroma občutljiva tema, ki se redko pojavlja v javnosti. Ne morem trditi, da prej

nasilja ni bilo, gotovo pa smo danes v družbi bolj občutljivi in ozaveščeni o nasilju,

več vemo o tem in ga posledično bolj problemsko izpostavljamo. Veliko več je govora

o otrokovih in ženskih pravicah, več govora je o odgovornosti odraslih.

Nasilje je vsekakor družbeni problem in zelo pomembno je, da se vsakršno nasilje

nad komer koli prijavi uradnim institucijam. Dolžnost prijave je dolžnost vsakega, ki

za nasilje v družini ve ali pa je sam priča tovrstnemu nasilju.

Nujno potrebno je namenjati vse več pozornosti vsem oblikam nasilja.

Za zaključek bi dodala, da sem s tem, ko sem se ukvarjala s tematiko diplomske

naloge in z raziskovanjem, spremenila pogled na nasilje nad otroki in ženskami;

postala sem veliko bolj občutljiva za različne pojavne oblike nasilja nad otroki.

4.2 VLOGA ORGANIZATORJA SOCIALNE MREŽE V VARNIH HIŠAH

Glede na to, da uporabnice že koristijo taka srečanja in posledično zapuščajo hišo, bi

jim zaradi dodatne varnosti kot organizator socialne mreže omogočila v varni hiši

dodaten prostor, kjer bi izvajala razna skupinska in posamična srečanja, kjer bi se

pogovarjali o težavah, tegobah in strahovih uporabnic.

Da bi bilo vzdušje bolj prijetno, bi si omislila tudi večerna srečanja v krogu, kjer bi se

pogovarjali, kaj smo počeli čez dan in kako bomo preživeli naslednji dan.


49

Ker v hišo pride veliko uporabnic z zelo nizkim samospoštovanjem in imajo težave z

medsebojno komunikacijo in zaupanjem, bi jim kot organizator socialne mreže

pripravila delavnico na temo o medsebojni komunikaciji in kako zgraditi ponovno

zaupanje v ljudi.

V diplomski nalogi sem ugotovila, da so ljudje premalo ozaveščeni o delovanju varnih

hiš. Kot organizator socialne mreže bi se trudila še z večjim ozaveščanjem javnosti,

pripravila bi več plakatov in raznovrstnih obiskov po osnovnih in srednjih šolah ter

zdravstvenih domovih, kjer bi imeli delavnice na temo »nasilje«.


50

5 VIRI IN LITERATURA

1. Ančič, K., et al., 2002. Nasilje-Nenasilje: priročnik za učiteljice, učitelje,

svetovalne službe in vodstva šol. Ljubljana, i2.

2. Dobnikar, M., 2001. Priročnik za usposabljanje prostovoljk (interna publikacija).

Ljubljana, Društvo SOS.

3. Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999. Kaj je varna hiša. Elektronski vir,

http://www.drustvodnk.si/dejavnosti/osebe-z-izkunjo-nasilja/varna-hia/15.html,

[dostop 28.1.2014].

4. Društvo življenje brez nasilja, 2014. Elektronski vir,

http://www.varnahisanovomesto.si/, [dostop 1.2.2014].

5. Filipčič, K., 2002. Nasilje v družini. Ljubljana, Bonex.

6. Gradivo izobraževalnega seminarja Praktikum, 2011. Nasilje v družini in spolni

napad na otroka. Ljubljana, Center Evropa.

7. Hauptman, G. 2011. Spodbujanje prostovoljskega dela v lokalnem okolju:

učbenik za 1. letnik. Elektronski vir,

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_E

SS/Impletum/IMPLETUM_279ORGANIZATOR_Spodbujanje_Hauptman.pdf,

[dostop 1.2.2014].

8. Horvat, D., et al., 2004. Psihosocialna pomoč ženskam in otrokom, ki preživljajo

nasilje. Ljubljana, Društvo SOS telefon.

9. Kanduč, Z., 2000. Družina in nasilje: nasilje družine in nasilje v družini. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, št. 52, str. 11–20.

http://www.drustvodnk.si/dejavnosti/osebe-z-izkunjo-nasilja/varna-hia/15.html

http://www.varnahisanovomesto.si/

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_279ORGANIZATOR_Spodbujanje_Hauptman.pdf

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_279ORGANIZATOR_Spodbujanje_Hauptman.pdf


51

10. Ministrstvo za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, 2012. Varne

hiše, zavetišča, zatočišča in materinski domovi ter drugi programi za

preprečevanje nasilja. Elektronski vir,

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varst

va/varne_hise/, [dostop 2.2.2014].

11. Munc, M., 2011. Nemoč nasilja. Maribor, De Vesta.

12. Obolnar, S., 2013. Revija ONA, ženski magazin Dela in Slovenskih novic, št. 5.

13. Pečar, J., 1984. Viktimologija družine. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št.

35 (2), 135-150.

14. Peršak, B., 1997. Varna hiša Maribor. Evropski koncept varne hiše. V:

Materinski domovi in sorodne institucije, Socialni izziv (8), 30-34. Ljubljana,

Socialna zbornica.

15. Popovič,T., 2013. Prihodnost Slovenije. Elektronski vir,

http://www.prihodnostslovenije.si/novice/tijana-popovic--%C2%BBkako-je-biti-

otrok-v-danasnji-druzbi%C2%AB/, [dostop 1.2.2014].

16. Pušnik, M. 1999. Vrstniško nasilje v šolah. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.

17. Revija Viva, 2010. Nasilje v družini. Elektronski vir, http://www.viva.si/Psihologija-

in-odnosi/355/Nasilje-v-dru%C5%BEini?index=5, [dostop 1.2.2014].

18. Satler, J. A., 1996. Namesto koga roža cveti: Trpinčen otrok, kako prepoznati in

preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok. Ljubljana, Meridiana.

19. Slovar Slovenskega knjižnega jezika, 2005. Ljubljana, DZS.

20. Šelih, A., 1988. Temeljni problemi pojava trpinčenega otroka. Ljubljana, inštitut

za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/

http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/

http://www.prihodnostslovenije.si/novice/tijana-popovic--%C2%BBkako-je-biti-otrok-v-danasnji-druzbi%C2%AB/

http://www.prihodnostslovenije.si/novice/tijana-popovic--%C2%BBkako-je-biti-otrok-v-danasnji-druzbi%C2%AB/

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/355/Nasilje-v-dru%C5%BEini?index=5

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/355/Nasilje-v-dru%C5%BEini?index=5


52

21. Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008. Uradni list Republike Slovenije, št.

16.

22. Zaviršek, D., 1994. Ženske in duševno zdravje. Ljubljana, Visoka šola za

socialno delo.

23. Zavod Emma, center za pomoč žrtvam nasilja. Nasilje nad ženskami, 2014.

Elektronski vir, http://zavod-emma.si/o-nasilju/nasilje-nad-zenskami/, [dostop

1.2.2014].

24. Ženska svetovalnica, 2014a. Kaj je nasilje. Elektronski vir, http://www.drustvo-

zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-je-nasilje, [dostop 1.2.2014].

25. Ženska svetovalnica, 2014b. Kaj storiti v primeru nasilja. Elektronski vir,

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-storiti-v-

primeru-nasilja, [dostop 1.2.2014].

http://zavod-emma.si/o-nasilju/nasilje-nad-zenskami/

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-je-nasilje

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-je-nasilje

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-storiti-v-primeru-nasilja

http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/nasilje-nad-zenskami/kaj-storiti-v-primeru-nasilja


53

6 PRILOGE

Priloga 1: Anketa

Priloga 2: Postopki v varni hiši


1

PRILOGA 1

Anketni vprašalnik med ženskami v varnih hišah

Pozdravljeni,

sem Tina Mežan, absolventka višješolskega študija Organizator socialne mreže in

pripravljam diplomsko nalogo z naslovom »Nasilje v družinah in varne hiše v

Sloveniji«, v kateri bi želela pridobiti mnenje žensk, ki so nastanjene v varnih hišah, o

pomenu le-teh ter o delovanju društev in varnih hiš v Sloveniji. Vljudno Vas prosim,

če lahko izpolnite anketni vprašalnik, ki je povsem anonimen. Vaši odgovori mi bodo

pomagali oblikovati mojo diplomsko nalogo, za kar se Vam že vnaprej zahvaljujem.

Uvodoma Vas prosim za nekaj osnovnih podatkov:

o STAROST (prosim, če s križcem označite, v katero starostno skupino spadate)

do 18 let 19–29 let 30–39 let 40–49 let 50–59 let nad 60 let

o IZOBRAZBA (s križcem v desnem stolpcu označite vašo zaključeno izobrazbo)

Osnovna šola

Nižje poklicno izobraževanje (2-letna srednja šola)

Srednje poklicno izobraževanje (3-letna srednja šola)

Srednje splošno, strokovno, tehnično izobraževanje (4-letna

srednja šola)

Višje strokovno izobraževanje

Visoko strokovno izobraževanje

Univerzitetno dodiplomsko izobraževanje

Univerzitetno podiplomsko izobraževanje (magisterij)

Doktorat znanosti

VPRAŠANJA

1. vprašanje: Kje ste dobili informacije o delovanju varnih hiš?Prosim, če lahko

obkrožite črko pred ustreznim odgovorom ali pa napišete na črto – možnih je več

odgovorov.

a) Pri prijateljih, znancih

b) Na televiziji

c) Na internetu

d) V knjigah in revijah

e) V šoli, vrtcu

f) Pri študiju

g) V službi

h) Drugo (vpišite prosim):_________________


2

2. vprašanje: Kako dobro so v naši družbi razširjene informacije o delovanju varnih

hiš?Prosim, če dani odgovor označite s križcem.

ODGOVORI

a) informacije so zelo dobro razširjene

b) informacije so premalo razširjene

c) ne vem

3. vprašanje:Kako po Vašem mnenju vpliva delovanje varne hiše na življenje v

samem kraju in okolici?Prosim, če izbrani odgovor označite s križcem.

ODGOVORI

a) pozitivno vpliva

b) nima vpliva na kraj

c) negativno vpliva

č) ne vem d) drugo (vpišite)

4. vprašanje: Kateri so bili razlogi, da ste poiskali pomoč v varni hiši?Prosim, če

lahko pri vsakem odgovoru označite s križcem eno izmed možnosti: pogosto, redko, nikoli, ne vem/nisem prepričan-a.

TRDITEV ODGOVORI

Razlogi za iskanje pomoči v varni hiši: POGOSTO

REDKO

NIKOLI NE VEM

Fizično nasilje partnerja nad vami (pretepanje …)

Fizično nasilje partnerja nad otroki (pretepanje …)

Psihično nasilje partnerja (žaljenje, ljubosumje, zmerjanje, omejevanje, izsiljevanje …)

Spolno nasilje partnerja

Alkohol, droge partnerja

Revščina v družini

Bolezen partnerja (predvsem psihična)

Brezposelnost v družini

Drugo (vpišite svoj razlog)

5. vprašanje: Koliko časa ste trpeli nasilje, preden ste se odločili, da poiščete

zavetje v varni hiši? Obkrožite prosim ustrezno črko pred odgovorom ali vpišite

koliko let.

a) 1 leto ali manj

b) 2-4 leta

c) 5-7 let

č) 7-10 let

d) Več kot 10 let – vpišite koliko:__________


3

6. vprašanje: Kako se počutite v okviru varne hiše, kamor ste vključeni?Prosim, če vsako trditev označite s križcem in izberete eno izmed možnosti: večinoma, včasih, nikoli, ne vem/nisem prepričan-a.

TRDITEV ODGOVORI

Vaše počutje v Varni hiši: VEČINOMA

VČASIH

NIKOLI NE VEM

Sem zelo dobro počutim

Sem dobre volje

Sem sproščena

Se rada pogovarjam in družim

Se počutim varno

Sem žalostna

Sem zaskrbljena

Drugo (vpišite, če želite):

7.vprašanje: Kaj Vam je v varni hiši najbolj všeč in kaj bi morda spremenili? Svoj odgovor prosim zapišite: __________________________________________________________________________

__________________________________________________________________________

__________________________________________________________________________

__________________________________________________________________________

Najlepša hvala za Vaše odgovore!

IZJAVA O AVTORSTVU IN SOGLASJE K OBJAVI DIPLOMSKEGA

DELA

Študent/ka ______Tina Mežan____________________ izjavljam, da sem avtor/ica

diplomskega dela z naslovom ____Nasilje v družinah in varne hiše v Sloveniji _, ki

sem ga napisala pod mentorstvom _____mag. Gabrijele Hauptman______________

in dovolim objavo diplomskega dela v Knjižnici Litija in na internetni strani šole.

V Litiji, 10.3.2014 Ime in priimek

Tina Mežan

nasilje v druŽinah in varne hiŠe v

Documents