modrijan_november11

NOVEMBER•2011 {t. 11

Modrijan založba, d . o. o.

Poljanska cesta 15

1000 Ljubljana

Brezplačni izvod

Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

Zgodba z naslovne strani – Vinske bravure •2–3•

Zbirka Poteze – knjige z značajem •4–7•

Bralec – Preberite na dušek! •15–18•

Znanost v knjigi •22–23•

Knjiga – moja najboljša svetovalka •24–25•

Modrijanova knjigarna •28–29•

Križem po svetu Modrijanovih knjig •31•

Ne spreglejteHotel Chelsea (str. 4)Hotel Chelsea je naslov najdaljšega poglavja v knjigi Patti Smith Pač mulca. O Hotelu Chelsea na prelomu tisočletja piše novinar Ervin Hladnik - Milharčič, dr. Leonora Flis pa ga je obiskala te dni in nam iz New Yorka poslala kratko poročilo in nekaj fotografi j.

Kava – čarobni napoj (str. 8)Črna kot pekel, močna kot smrt, sladka kot ljubezen – vse to je lahko kava ... Če jo radi uživate, ne boste nič manj uživali v branju nove knjige dr. Božidarja Jezernika, ki jo v kratkem zapisu predstavljamo nekaj mesecev pred izidom.

Knjiga jeseni (str. 9)Čeprav smo si želeli, da bi bila že »knjiga pomladi«, ni šlo. Ecov Vrtinec seznamov se je tako dolgo »vrtinčil« k nam iz tiskarne v daljni Kitajski, da je vmes nastopila jesen. Zato naj bo – knjiga jeseni. Priporočamo!

Evropska nagrada za Draga Jančarja (str. 14)Drago Jančar si je letos po tretjem kresniku v pisateljski karieri »pripisal« še evropsko književno nagrado, ki jo podeljuje Zveza ACEL v Strasbourgu. Slovesna podelitev bo marca na Evropskih literarnih srečanjih v Strasbourgu. Čestitamo!

Če ne bi bila prevajalka ... bi bila vseeno prevajalka! (str. 19)Lili Potpara je na Modrijanovo knjižno polico postavila nov prevod – Tigrov grič Sarite Mandanna, enega izmed romanov, zaradi katerih si Lili želi biti ... samo prevajalka. Predstavljamo še druge knjige v njenem prevodu in vas vabimo k e-vprašanju.

Obdobje ran in čudežne svetilke (str. 20)Andrej Predin je pred štirimi leti, v 3. številki našega časopisa, izid svojega prvenca Na zeleno vejo pospremil s člankom »Naj se mi še kar malo vrti«. »Edino, kar je slabo pri izdaji knjige, je pisanje posvetíl,« je zapisal na koncu. In kaj pravi danes?

Zadnjo besedo ima ... (str. 32)Pisatelj Roman Rozina knjige ne samo piše in bere, temveč zna z njimi tudi potovati. In z njihovimi avtorji – z Márque-zom in Calvinom, s Kosmačem in Saramagom, s Sepúlvedo, z Rushdiejem in Hrabalom. Prijetno pot tudi vam!

Z ZELENE NA SUHO VEJO

Običajno na tem mestu dvakrat letno tolčem po nekakšnem imaginarnem bobnu in skušam bral-stvo prepričati, naj kupi kako Modrijanovo knjigo. Tokrat bi za to početje imel še razlog več – prebi-li smo namreč 109.000 naklade, kolikor znaša seštevek natisnjenih sobotnih Dnevnikov in Večerov ter izvodov, ki jih dostavimo na naslove zvestih kupcev naših knjig. Naj bo tokrat malce drugače.

Zavod RS za šolstvo se mi je vedno zdel nekakšen generalštab šolskega ministrstva, torej vrh ope-rative, ki usmerja delo na terenu, snuje doktrino, strategijo in taktiko izobraževanja. Tri centu-rije strokovnjakov za vsak šolski predmet posebej in vsako šolsko in obšolsko dejavnost, ki jim trajno ali občasno pomaga še legija pedagogov, metodikov, didaktikov ali specialistov. Minister lahko vsak hip računa na strokovno podporo za svoje odločitve, naj si gre za vprašanje, kaj je zdrava šolska malica, za proceduro ob pritožbi staršev ali celo za nove učne načrte.

Zavod je torej zelo razvejano drevo, ki mora, hočeš nočeš, odgovoriti na vsako šolsko vprašanje, pojasniti vsako šolsko zadrego. Delovati mora z vizijo in hkrati braniti ves teritorij države, ne oziraje se na to, kaj si kdo misli o tem. In o šoli ima vsak svoje mnenje – že na podlagi svoje iz-kušnje. Skratka, zelo zapleten sistem, ki sega od skrbi, da se nobenemu otroku ne zgodi kaj hu-dega, do manevrov, da zadosti vsem strokovnim (univerzitetnim) lobijem, ki krono svojega po-slanstva vidijo v tem, da se njihova stroka v pomanjšani obliki zrcali že v osnovni šoli.

Verjamem, da je to silno težka naloga. Ves čas med kladivom in nakovalom. Med najnovejšimi spoznanji o genetiki in med pretežko šolsko torbico, in to v sebičnem okolju, ki ne pozna milosti.

Sliši se pretirano, a verjamem, da je tako. Denimo, ob vsej ljubezni do naraščaja sredi države ne dajo soglasja za vrtec, v polruralnem okolju soseska minira gradnjo doma za starejše. In kje so še vsi malo manj in malo bolj drugačni.

Na srečo se v našem generalštabu z vsem tem niti ni treba ukvar-jati. Šola je velik filter in še malce po strani se drži, nekako tra-dicionalno in načelno, samo da bo vse prav. Na srečo imajo tam tudi prijetnejša opravila. Recimo izbor knjig za tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Vsaj doslej je bilo tako, dasiravno se je vedno našel kdo, ki je ugovarjal. Letos poleti pa se jim je tudi tu zalomilo.

Dušebrižniki so se spravili nad knjigi, namenjeni bralcem pro-stovoljcem (ki jim je, tako je videti, prva skrb nabiranje točk za nadaljnji vpis in morebitno štipendijo). Spravili so se pogroma-ško, in kot je običaj v takih situacijah, ko je vsa pamet v troben-ti, večina niti ni vedela, za kaj sploh gre. Na forumih in televi-zijah so tako glasno trobili, da je štabna komisija tako rekoč nemudoma eno od knjig prekvalificirala v priporočeno branje.

Taktična napaka ali še kaj več? Najprej je knjigi naredila rekla-mo, boljšo, kot bi jo lahko brali tukaj, hkrati pa posredno dala vedeti, da je v državi »manj kvarno« zaužitje literarnega vide-nja nasilja od soočenja z odraščanjem, pravzaprav njegovo sek-sualno platjo. Štab je klecnil ob preprostem dejstvu, da se začne s seznamom knjig, konča pa s seznamom ljudi, kot navaja tudi avtor sporne knjige v tem Modrijanu. Veja, na kateri so sedeli, se je tako posušila že sredi poletja. Utegne komu pasti na glavo, pa bo spet kraval. Sicer pa štabne vaje še trajajo.

Branimir Nešovićwww.modrijan.si

M O D R I J A N OVA KNJIGARNA

MODRIJANOVA KNJIGARNA – UGODJE S KNJIGOPričakujemo vas od 9. do 20. ure od ponedeljka do

petka in od 9. do 14. ure ob sobotah.Dobrodošli v Modrijanovi knjigarni

na Trubarjevi 27 v Ljubljani!

Z Modrijanovim novoletnim darilnim bonom si nakup pocenite za

5 €, unovčite pa ga lahko najpozneje 31. decembra 2011.

Glejte str. 26–27.

Ob srečanju z žlahtno

kapljico, kot radi

poimenujemo vino,

pogosto uporabimo

latinski pregovor IN VINO

VERITAS. Pri založbi

Modrijan pa to jesen

dodajamo – če je v vinu

resnica, je je v Vinskih bravurah še za kapljico

več. Več o vinu in vinski

kulturi boste namreč

zaman iskali v kakšni

drugi knjigi.Foto: Igor Modic

casopis-november-2011.indd 1 12.11.2011 10:24:42

2 Modrijan založba, d. o. o.Poljanska cesta 15

1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zgodba z naslovne straniOb srečanju z žlahtno kapljico, kot radi poimenujemo vino, pogosto uporabimo latinski pregovor IN VINO VERITAS. Pri založbi Modrijan pa to jesen dodajamo – če je v vinu resnica, je je v Vinskih bravurah še za kapljico več. Več o vinu in vinski kulturi boste namreč zaman iskali v kakšni drugi knjigi.

novo Vodnik po zemljevidu vinske kulture v Sloveniji in po svetu

472 strani205 × 265 mm

trda vezava75,90 €

Drago Medved

Vinske bravureO podobi vina ter njegovih snovnih in duhovnih poteh skozi našo zavestFotografije Drago Medved, Tomo Jeseničnik

Vinske bravure so vodnik po zemljevidu vinske kulture v Sloveniji in po svetu. Napisane so z ljubeznijo do trte in žuljavih rok vinogradnikov, z ljubeznijo do žlahtne opojne pijače. Popeljejo nas po Sloveniji, po vseh treh vinorodnih deželah in med njihove vinarje, in po svetu, celo po deželah, ki so bile doslej na vinskem zemljevidu manj prepoznavne (Peru, Venezuela, Brazilija, Indija, Kitajska, Rusija, Ukrajina, Velika Britanija itd.). Spremljajo nas skozi zgodovinsko in aktualno vlogo socialnih funkcij vina – od pijače opoja do zdravila in statusnega simbola; beseda je o vsem, kar je vino spremljalo v njegovih pojavnih oblikah: o spreminjanju kulturne krajine, o vplivu na različne zvrsti umetnosti, o pravni regulativi itd. Predstavljajo nam mnoge znane osebnosti iz sveta vinske kulture, pa tudi neznane, a pomembne ljudi, ki so in še sooblikujejo podobo vina doma in v svetu. Odstirajo psihološke in duhovne razsežnosti povezav med vinom in človekom ter pogled na hedonistične pojave v zvezi z vinom, poudarjajo etični in moralni vidik človeka v odnosu do vina ter opozarjajo na zlorabe v promociji in na neprimerne načine pitja. V vodniku boste našli tudi številne praktične informacije o slovenskih vinorodnih deželah in razlage izrazov, ki opisujejo vina in instrumentarij, s katerim vino postrežemo, čisto na koncu pa še seznam vinorodnih okolišev in priporočenih sort ter imensko kazalo.

Drago Medved (1947) se že dvajset let ukvarja s kulturo pitja in kulinarike ter predava

o vinski kulturi. Je vitez slo-venske viteške dvanajstije reda sv. Fortunata in vitez vina v Ordo equestris vini Europae. Napisal je več kot 20 knjig, ne-katere so tudi prevedene; osem jih je posvetil vinski kulturi: Trta življenja (1992), Najlep-še trte na Slovenskem (1995), Vinski brevir (1997, tudi an-gleška izdaja), Šampanjec, sreča sveta (1999), Sto resnic o vinu (2001), Refošk, resnič-na pravljica o rdečem kralju (2008, soavtor), Istenič peni-ne, življenjska zgodba druži-ne Istenič (2009), Vinske bra-vure (2011).

Moja knjiga je kakor vino; ima vse njegove bar-ve in vse njegove arome in okuse, prosojnost svetlobe in globino izraza. Kakor v dobrem vinu, če to hočete in znate, najdete vso človeško civilizacijo, tako je v mojih Vinskih bravurah veliko njenih sporočil. Skozi vino, seveda. Zato vzemite knjigo v roke, kadar imate čas, se udobno zleknite v fotelju in se začnite pogovar-jati z njeno vsebino. Vsrkavajte jo, počasi in uživaško. Slej ko prej vas bo napolnila kot čaša opojnosti, toda ne z alkoholom, temveč z nači-nom odstiranja skrivnosti, ki bivajo v vinski kulturi in v vas samih ...

Drago Medved

Naročite Vinske bravure:• Zaradi novih spoznanj, ki spreminjajo nekatere

dosedanje ustaljene predstave o vinu.• Zaradi odkrivanja novih vinskih območij in

držav, ki jih doslej nismo šteli za vinorodne.• Zaradi utrjevanja lastne razgledanosti o vinski

kulturi.• Zaradi koristnih informacij o tem, kako živeti

z vinom, kako ga spoznavati, uživati v njem in se od njega učiti modrosti.

IZ VSEBINENajbolj zanesljiva in slastna je poroka vina s hrano, ne glede na to, kdo je koga osvajal

Kelti so Rimljanom kazali pot do vinogradov in iz krhkih vrčev preselili vino v varne lesene sode

Prizor iz svetopisemskih dežel. Model za Novi svet ali vinograd v puščavi

Voda kot taka ima samo Boga stvarnika, vino pa célo plejado bogov in zavetnikov

Sonce srednjega veka ali Petrarka se ni motil, le vsega ni imel prav

Kdor dobro vino prideluje, zre Bogu v obraz – pri tem naj ne pozabi na svojega

Škof je dal zastražiti boljše vino, da ni pil tistega, ki je bilo kislo kot vrisk

Z vinogradom ni šale, kar sta dokazala že Mojzes in Hamurabi, Sromeljčana pa sta dala življenje za trto

Šampanjec je spremenil sliko vinskega sveta kot Gutenbergova galaksija meščanstvo in demokracijo

Od vojaškega škornja do damskega čevlja ali kako se piše zgodovina užitka in strasti

Klasični francoski šampanjec je iz dveh tretjin rdečih sort in samo ene bele

Dolga pot do mehurčkov v steklenici, ki se vijejo kvišku in hrepenijo po dotiku damskega poljuba

Kako so mehurčki zašli v vino oziroma zakaj se šampanjec iskri

Nekdaj kraljevsko vino je danes dostopno vsakomur in nič pomembnega na tem svetu ni brez njega

Podzemni svet Šampanje je podoben samostanskim križnim hodnikom

Rusi so slavili zmago nad Napoleonom s šampanjcem iz Reimsa, kjer so kronali večino francoskih kraljev

Katere šampanjce so pili na Titaniku in kaj so postregli na krožnikih te glamurozne krste

Slovenija je po številu pridelovalcev penine svetovna velesila v primerjavi z obsegom vinogradov

Slovenske penine so nekaj posebnega, ena od njih pa pride pred goste še z usedlino v steklenici

Ženske in vino

Vino je bilo pogosto zlorabljeno zaradi popačenih vrednot in za napenjanje mišic

Vse življenje je pil na zdravje, potem pa je umrl, ker je bil ves bolan

Vino je kot umetnina, je pa hkrati prodajni artikel, ki mora upravičiti svoj obstoj

Klopotec je samosvoj posebnež – če ni koristen, je pa zanimiv!

Vinske kleti kot domovanja vina in zunanja podoba vinogradnika

Najstarejša trta na svetu je žametovka na mariborskem Lentu

Kdo nas poučuje o vinski kulturi in o kulturi pitja

Spontana prazničnost martinovanja in kako so Japonci postali martinci

Vinski vitezi v tretjem tisočletju kot arhaična straža pred zlorabo časa

Foto: Igor Modic

Izkoristite možnost plačila na več obrokov!


3www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Zgodba z naslovne strani

Radgonsko-Kapelske gori-ce so kot ozek pas med pre-kmurskimi in srednjimi Slovenskimi goricami. Pod-nebje je tam izredno naklo-njeno vinski trti. Znane so odlične lege na Kapelskem in Janževskem Vrhu, kjer uspevajo predvsem odlič-ne bele sorte, zadnja leta tudi modri pinot. Ta je ob chardonnayu vse pogoste-je v družbi zlate radgonske penine, ki jo v kleti delniš-ke družbe Radgonske gori-ce že od leta 1850 pridelu-jejo po klasični metodi.Radgončan Alojz Klenošek se je izpopolnjeval v fran-coski Šampanji. Tam je bil štiri leta. Ko se je vrnil v domači kraj, je leta 1850 s pridobljenim znanjem za-čel pridelovati penino. Pisalo se je torej revolucio-narno leto, ko je na Dunaju vrelo od svobodomiselnih idej prebujajočih se naro-dov, ki so hoteli razrahljati trdni oklep monarhije in ga celo razbiti. To politično ki-penje in brbotanje lahko primerjamo s poskusi, ki jih je v svoji kleti opravljal Alojz Klenošek, da bi pri-delal enako vino, kot ga je videl, okušal in vzljubil v daljnji Šampanji.Uspelo mu je. Leta 1850 so dozorele prve steklenice in leta 1852 jih je poslal tudi na trg. O tem so naslednje leto pisale Kmetijske in ro-kodelske novice, ki jih je v Ljubljani izdajal oče naro-

da, dr. Janez Bleiweis, in sicer na prvi strani pod na-slovom Štajerska penina Kleinošekova. Uvodoma je pisec zapisal, da je šampa-njec tisto vino, ki najbolj godi gospodi in ji je najbolj milo. Potem pa nadaljuje: »Penina, pa se ve, ni na-ravno ali naravno izvrelo vino, temuč je umetno pri-pravljeno. To umetnost so znajdli francozki Šampanj-ci in so bili dolga leta edini posestniki te skrivnosti, ki jim je kaj lepih penezov donašala ..., ker pa se po celej Evropi in še drugod po 100 in 1000 krat več pe-nine potrebuje in spije, ka-kor v Šampanjskem vina prirase, je očitno, da je do-kaj ponarejene in iz druze-ga vina pripravljene.Tudi v našem cesarstvu so se že nekteri penine lotili ali, slobodno rečem, da še ni noben tak izvrstne zmo-gel, kakor zdaj naš verli Radgončan A. Kleinošek (po pravem Klenošek) […] kdor je imel priložnost nje-govo penino pokušati, se od nje dobrega, čistega okusa in nježnega živega peničenja prepričati, bode moje besede poterdil. Pri mnogterih – tu v Gradcu zlasti osnovanih – skušnjah in primerjavah Kleinošeko-ve penine s pravimi fran-cozkimi, je mnogim – inače štimanim vino – in penino-znancem spodletelo spo-znati: kterga je Kleinoše-

kova, kterga francozka! Marsikateri jo čislajo više od francozkih posebno za važnega vzroka voljo, da zdravju zmirom ljubi.G. Kleinošek pa je to ime-nit no reč tudi po pravem začel. Podal se je v Šampa-njo (Champagne), kjer je pri izverstnem vinorejcu in peničarju za drage dnar-je v njegovi vinarni čez pol leta sam pomagal, delal in še drugod pridno zveda-val, dokler je skrivnosti do živega prišel. Vrativši se počne leta 1850 iz sloven-skega vina kraj Radgone penino pripravljati. Perva pokuščina obeta srečen uspeh. Mahom se nade-polnemu početniku oba brata, ki jima je eden v Gradcu trgovec, s svojim premoženjem pridružita. Ali vlastitost štajerskega vina pokaže berž, da mu nobeden v Šampanji navad-nih načinov vino peničiti, na tenko ne prileže. Treba je bilo mnogo drugih sku-šinj, preden se je pogodilo značajnosti štajersko-slo-ven skega vina čisto primer-no pripravljanje.Dve dolgi leti so te drage skušnje terpele. Tu ne zdvo-jiti, svojih stroškov ne zgu-biti – temoč uspešno zma-gati – je le zamogla teh treh mladih vse hvale vrednih početnikov umna, stalna za svojo stvar vneta naduše-nost. Konec leta 1852 se je sreč no dognana Kleino-

šeko va penina že v proda-jo razposlala. Mahom je tako dopadla, da je v nekih mescih že 12.000 sklenic poličnih prodano ...«Danes je v avstrijskem Grad-cu, na Anton Kleinoscheg-Strasse 66, podjetje Brüder Kleinoscheg Gesellschaft m.b.H Wein-und Sektkel-lerei.Leta 1882 je švicarski Fran-coz Clothar Bouvier usta-novil Šampanjsko tvrdko Radgona, in od tedaj je v Gornji Radgoni tekla ne-prekinjena pridelava kla-sične penine. Le-to pride-lujejo iz grozdja bele sorte chardonnay in rdeče sorte modri pinot. Pri Clotharju Bouvierju je delal tudi Ivan Štampar. Bouvier ga je poslal v Éper-nay, da bi se tam poučil o modrostih pridelovanja šampanjca. Po štirih letih se je vrnil, in s pridom upo-rabljal pridobljeno znanje in izkušnje. Pozneje je bil lastnik velikega posestva in vinogradov na Svetinjah. Od leta 1936 je tam pridelo-val svojo penino po klasični metodi. Leta 1984 je njego-vo hišo z gospodarskimi poslopji – kompleksu še da-nes pravijo Štamparjevo – kupil Jože Kupljen, vino-gradnik in vinar, ter si tam uredil Mon Royal: pridelo-valno in arhivsko klet, vino-teko in prvo vinsko banko na Slovenskem ter vinsko akademijo. Od leta 1985 tudi Jože Kupljen prideluje penino po klasičnem po-stopku in na istem mestu nadaljuje to tradicijo.Dolgoletni glavni enolog radgonske kleti Alojz Fili-pič, diplomirani inženir ži-vilske tehnologije, o zlati radgonski penini govori s posebno ljubeznijo. Zanjo pravi, da se v njej ne sme čutiti nič asimetričnega, to-rej mora biti povsem har-monična, skladna. S tisti-mi, ki pravijo, da mora pri penini ostati še nekoliko opazen okus po kvasovkah, ker je to značilnost penine, se Alojz Filipič ne strinja, ker meni, da je vsak pri-okus po kvasovkah, tudi pri penini, vendarle tehno-loška napaka. Po njegovem, ni pa seveda edini, ki tako

misli, mora biti penina lepe svetle barve z razpoznav-no, a zadržano cvetico. De-lovati mora sveže, elegant-no. To je njeno temeljno poslanstvo. Sproščati mora majhne, čisto drobcene mehurčke, ki se morajo dolgo dolgo časa vzpenjati k vrhu ozkega in tankega, kar se da elegantnega ko-zarca. Velikost in trajnost mehurčkov sta odvisni od tlaka v steklenici, ki je obi-čajno okoli treh barov.V radgonski kleti hranijo tudi stare francoske šam-panjske steklenice iz prejš-njega stoletja. Njihov po-nos je kapniška klet, z naravnim vodnim virom in pravimi kapniki. Ob 150-let-nici pridelovanja penine po klasični metodi so pri ob-novi te kleti v njene stene vzidali 150 steklenic zlate radgonske penine.Izjemen razvoj v pridelavi penin je dosegla družina Istenič z Bizeljskega. Pred štirimi desetletji se je Janez Istenič odločil, da bo pride-loval penino v Stari vasi na Bizeljskem. Janez Istenič je na bizeljskih legah videl podobne razmere za dozo-revanje posameznih sort, kot jih ima Šampanja. Zato je ob chardonnayu in mo-drem pinotu zaradi prijet-ne kisline obdržal tudi lo-kalno sorto rumeni plavec, in tako dobil sveža in sad-na osnovna vina za široko paleto svojih penin. Isteni-čevi so v svet penin na Slo-venskem vnesli nov slog promocije pa tudi trženja. Ustanovili so prvi Klub lju-biteljev penin, se tesno po-vezali s kulinariko, pope-ljali svoje simpatizerje po mnogih vinskih deželah starega in novega sveta ter odprli svoje lastne prodaj-ne točke s penino. Občas-no izdajajo tudi revijo.

Živo mi je v spominu ostala degustacija penin ob 35-let-nici te hiše. Bila je 26. sep-tembra 2003, pokušali pa smo Barbare letnikov 1968, 1972, 1973, 1974, 1975, 1976 in 1977 ter Gourmet 1991, Gourmet brut de brut 1995, Gourmet polsuho 1995, Char donnay 1997 in Gour-met rosé brut 1999.Vsa Isteničeva družina – Ja-nez in soproga Mihaela, sin Miha in hči Barbara – se je in se še sedaj zbira v častit-ljivem kraju, ki sta mu dala pečat enolog mag. Janez Is-tenič in njegov sin Miha kot direktor podjetja, ki pride-luje in trži ne le penine, temveč tudi mirna vina in balzamični kis. Leta 2008 je hiša Istenič praznovala 40-letnico obstoja – v tem času jim v kleti zori 500.000 steklenic – kar so leta 2009 lepo proslavili z izdajo mo-nografije z naslovom Istenič penine – življenjska zgodba družine Istenič.

Vinske bravure, str. 207–210

Slovenija je po številu pridelovalcev penine svetovna velesila v primerjavi z obsegom vinogradov

Martinovo je mimo, ostal je spomin na dobro vino in jedačo, in tisto najpomembnejše, kar sodi zraven – dobro družbo, uglajeno v pogovoru in tudi v uživanju vina.

Če so bile takrat v vaših rokah Vinske bravure, že veste, da ob tej knjigi niti za pogovor zlepa ne zmanjka. Na primer o tem, ali je vsako peneče vino šampanjec.

Ali ste vedeli, da je Slovenija po številu pridelovalcev penine svetovna velesila v primerjavi z obsegom vinogradov?

Obiščite Modrijanov razstavni prostor na 27. slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 23. do 27. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani. Preverite na www.modrijan.si, kdaj bo Drago Medved na našem razstav-nem prostoru, ki bo v znamenju Vinskih bravur, podpisoval svojo novo knjigo.

Stara peninska klet v Radgonskih goricah

Alojz Filipič



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajemZbirka Poteze je bogatejša za zelo posebno delo – avtobiografijo ameriške glasbenice, pesnice in likovne umetnice Patti Smith. Avtorica – 30. decembra bo dopolnila 65 let – je knjigo Pač mulca (Just Kids) objavila lani januarja pri založbi Ecco (HarperCollins), novembra je prejela ameriško državno nagrado za književnost (stvarna literatura), letos pa bila nominirana še za ameriško kritiško nagrado, književno nagrado losangeleškega Timesa in nagrado Lambda. Ugledni Publishers Weekly je knjigo uvrstil med najboljših 10 leta 2010, letos je pristala tudi na seznamu »pomembnih knjig«, ki ga sestavlja Zveza ameriških knjižnic.

Oblikovanje zbirke: Branka Smodiš

135 × 220 mm

trda vezava s ščitnim ovitkom

označevalna vrvica

Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.Patti Smith

Pač mulcaPrevod Jure Potokar, spremno besedilo Peter Lovšin in Gregor Bauman

Patti Smith je leta 1989 Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Dvajset let pozneje je obljubo uresničila ...Robert Mapplethorpe (1946–1989), umetnik, fotograf, Pattijin ljubimec in prijatelj, je bil najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Spoznala sta se kot dvajsetletna pribežnika v Brooklyn, julija 1967. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala, če pa že nista bila lačna, jima je vedno zmanjkalo denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih sta hrepenela.Zgodba je napisana neposredno in brez olepševanja. Je pripoved o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč, pripoved o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo slovitih osebnosti (Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison, Andy Warhol ...), ki so zaznamovale zgodovino glasbe pa tudi popularne kulture nasploh. Pač mulca je ganljiva ljubezenska zgodba, ki se prične z naključjem (ali pa naj to imenujemo usoda), ki je povezalo Patti in Roberta, da sta postala cimra, prijatelja in ljubimca, predvsem pa navdih drug drugemu, in se konča kot elegija, kot poklon mrtvemu prijatelju.Pač mulca je dosti več kot še ena avtobiografija umetnice in opis romantičnega boemskega življenja v mladosti, je tudi ena najboljših in najbolj berljivih knjig o tem, kako postati umetnik.V knjigi je objavljenih več kot 30 fotografij.312 strani | 37,10 €

Hotel Chelsea je naslov najdaljšega poglavja v knjigi Pač mulca Patti Smith. Ta znameniti newyorški hotel na Zahodni triindvajseti uli ci št. 222, med Sed-mo in Osmo avenijo, ki je prve goste sprejel davnega leta 1884, je bil dom šte-vilnih znamenitih umetnikov, pisateljev, glasbenikov, filmskih ustvarjalcev. Bi vas mikalo prespati v sobi Thomasa Wolfa, Dylana Thomasa, Williama Burrough sa, Arthurja Millerja, Allena Ginsberga, Jacka Keroua ca, Charlesa Bukowskega, Stanleyja Kubricka, Dennisa Hopperja, Janis Joplin, Jimija Hendrixa, Leonarda Cohena, Patti Smith in Roberta Mapplethorpa ...? Patti Smith je v mladosti pre živela noč v Hôtel des Étrangers v Latinski četrti v Pa-rizu. V tem hotelu na št. 2 rue Racine, ki je danes Hô tel Belloy Saint-Ger main, je spal Arthur Rimbaud. V njem lahko prenočite, ko boste naslednjič v Parizu. V Hotelu Chelsea ne morete, kajti avgusta letos so ga zaprli. Kupil ga je neki ne premičninski mogotec, po prenovi pa hotel bržkone nikoli več ne bo isti.Hotel Chelsea je konec oktobra obiskala dr. Leonora Flis, literarna znanstve-nica, kritičarka, prevajalka in publicistka, avtorica sprem nega besedila k ro-manu T. C. Boyla Ženske, ki so v prevodu izšle malo pred Pattijinim delom. Za naš časopis je poslala kratko poročilo in nekaj fotografij.

novo

Ne pojdi nežno v to dobro noč Hotel Chelsea. Preveč mogočen, da bi bilo mogoče z ulice celega »ujeti« v sliko.

Foto: Leonora Flis

Zaradi prenove v hotelu trenutno ne sprejemajo gostov, mimoidoče obiskovalce pa odpravijo z nekaj nevljudnimi frazami, tako da mi je uspelo vstopiti le v sprejemni pro-stor, kjer je recepcija. Mimo mene so švigali ljudje s pre-nosnimi telefoni in se nekaj dogovarjali. Ozrla sem se po stenah, ki so me obdajale, in priznam, da je, kljub veli-kim posodam s stensko barvo in različnimi orodji, ki so ležala na tleh, do mene prišel duh preteklosti, duh boem-skosti. Preprosto dihal je skozi pore sten. Že spominske table ob vhodu nas opozorijo na slavne prebivalce: pesni-ke, pisatelje, igralce, režiserje, glasbenike, fotografe, arhi-tekte in nasploh »kreativce na potenco«. Ob kratkem po-stopanju po recepciji in po okolici hotela me je presunil občutek nekakšnega upora zoper minevanje, goreče klju-bovanje smrti, simbolni in tudi de janski. Zdi se, kot da se

Chelsea in njeni duhovi pre minulih in še živečih umetni-kov ravnajo po besedah valižanskega pesnika Dylana Thomasa, ki je leta 1953 v Hotelu Chelsea tudi umrl. Naj prevedem začetek njegove pesmi Do not go gentle into that good night, ki jo je posvetil umirajočemu očetu:

Ne pojdi nežno v to dobro noč,plamti in divjá naj starost ob zatonu dneva;ugašajoči plamen naj divje strese tvoja moč.

Plamen umetniškega izraza v Hotelu Chelsea plamti brez predaha in komaj čakamo, da hotel svoja vrat spet odpre za širen pretok idej in inspiracij.

Leonora FlisPesniku Dylanu Thomasu v spomin Foto: Ronald Milland


5www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

S prijateljico Julie Sender sem se sprehajal po Triin-dvajseti ulici.»A veš, kaj je to?« me je vprašala pred zgradbo med Sedmo in Osmo avenijo.Bil se zamišljen in nisem opazil rdeče opečnate zgrad be, mimo katere sva hodila. Julie je bila moja vodička po mestu in mi je rada kazala kraje, ki jih uporabljajo lokalci. Judov-sko delikateso Katz na Prvi aveniji z domoljubnimi pla-kati iz druge svetovne voj-ne, japonski bar Metro-nom, kjer so v tretji kleti pod zemljo ob štirih zjutraj utrujenim kuharjem iz ja-ponskih restavracij točili sake, in druge skrite zna-menitosti.»A, prosim?« sem rekel.Zasmejala se je.»To je Hotel Chelsea. To mo-raš vedeti, če živiš tukaj. Lokalne mite moraš spo-štovati.«»Ja, ja. Vem. Sem že bil tu-kaj.«Julie se ni dala odpraviti. Hotel je hudo obrabljena neogotska stavba, ki spo-minja na arhitekturo an-gleških univerz. Če ne bi bilo nevpadljivega napisa nad vrati, bi lahko mirno

šel mimo, ne da bi vedel, da hodim mimo newyorš-kega templja junakov.»Bob Dylan je živel tukaj.«»Vem.«»Jimi Hendrix.«»Ja.«»Janis Joplin.«Vedel sem, da se ne bo ustavila do večera. Za temi opekami so živeli vsi, ki so se iz New Yorka povzpeli na nebo ameriške mitologi-je. V poceni hotel so prišli, še preden so sosedi vedeli zanje, in so se po odrih in galerijah v mestu tepli za preživetje.»Pa ti veš, kaj je bilo v zgradbi na drugi strani uli-ce?« sem jo vprašal.Zvedavo je pogledala sivo zgradbo z anonimno fa-sado.»Tam so neke nevladne or-ganizacije.«Zdaj sem jaz dobil prilož-nost, da bom poznavalec. Vsak ima svoje mite.»Ne. Tisto je bila zgradba centralnega komiteja ko-munistične partije Ameri-ke. Tam sem leta 1988 in-tervjuval njenega general-nega sekretarja Gusa Halla. Njegova tajnica se je ime-novala Carrol Marx. Sekre-tar newyorške celice pa je bil pohabljeni center Knick-sov Jarvis Tyner. V pritličju je bila knjigarna Revoluti-on Books, ki se je preselila na Broadway v bližino trga Union.«»Ja,« Julie ni bila preveč impresionirana. »Tukaj oko-li je vse mogoče. To je res lep kraj.«

***

Ko sem na prelomu tisočle-tja živel v New Yorku, sem imel rad Triindvajseto uli-co na zahodni strani Man-hattna. Tam sem kupil kolo in računalnik, po Deveti aveniji pa sem ob sobotah stopil do Petnajste ulice, kjer je bila v stari tovarni tržnica Chelsea. Pekarna Fat Witch je prodajala do-mače piškote, na dnu dol-gega hodnika pa je Izraelec ponujal industrijsko ku-hinjsko posodo. Korejci so imeli najboljšo ribarnico v mestu s celo jato živih ja-stogov v akvarijih.Od Petindvajsete ulice dol proti repu otoka se je začel skoraj pravljični svet New Yorka. Nekdanji industrij-ski del mesta se je preobli-koval v umetniške ateljeje, klavnice so čez noč spre-menile podobo in postale restavracije, razpadajoče hi-še s pročelji iz litega železa

so se pomladile in izobesi-le izveske Prada, Antropo-logie in Appla.En čas mesta je mineval. In ker v New Yorku čas ali sto-ji pri miru ali pa bezlja, včasih po enem tednu sko-raj nisi več prepoznal ulice. Jasno je bilo, da bodo umet-niki v nekaj letih izginili iz velikih ateljejev v nekda-njih tekstilnih tovarnah in da se bodo ljudje, ki so de-setletja preživeli v cenenih stanovanjih, preselili v Bro-oklyn ali Queens.Hotel Chelsea je bil samo obrabljen poceni hotel, ki je sobe oddajal na dolgi rok. Še vedno so v njem ži-veli gosti, ki so se zelo tru-dili gojiti podobo ljudi, ki jim bo vsak čas uspelo na-rediti nekaj velikega.Včasih mi je bilo žal, da ži-vim v mestu in ne potre-bujem hotelske sobe. Tam okrog so hodile zgodbe. Allen Ginsberg je v sobi v drugem nadstropju napisal Howl (»Tuljenje«), Charles Bukowski pa je pisal be-sedila za stripe Roberta Crumba. Tam so se motali duhovi Sex Pistols in okost-njaki skoraj slavnih ljudi, ki se nikoli niso izkopali iz potrebe po poceni najem ni-nah, ker so do konca ostali skoraj slavni. V spokojnem to nu ljudi, ki pripovedujejo zgodbe, si tam okoli slišal hrup avtomobilov iz Bron-xa, ki so s počasno vožnjo in navitimi basovskimi zvoč-niki pretresali celo ulico.Bam. Bam. Bam. Soseda, ki je doma ob treh zjutraj na-vijal popevke, sem se spo-mnil kot bebca. Portoriča-na, ki je explorerja predelal v potujoč stroj za demolira-nje z zvočnimi efekti in se ponoči pod okni plazil po cestah, pa si zaznal kot kulturo. Svojo kulturo.

Hotel Chelsea je v popol-danskem soncu žarel v barvah New Yorka, nosil njegove vonjave in dotike. Njegove znamenite okrogle stopnice si lahko pogledal samo od spodaj iz pred-dverja, ker je receptor skrb-no čuval zasebnost svojih čudnih gostov. Tekali so ven noter v nenehni zamu-di. Od tam so zdrveli v svo-bodo nesmiselnega drvenja skozi mesto in se z mate-matično natančnostjo pre-mikali med skrbno varova-nimi privatnimi prostori med potniki na podzemni.Bil je čas, ko so se Američa-ni pripravljali na vojno. Ho-tel Chelsea je slovel kot do-movanje ljudi, ki z vojno nikoli nimajo opraviti dru-gače kot na demonstraci-jah proti njej. Z Julie sva govorila o politiki.Julie je zelo skrbelo, da Bush morda ne bo izgubil na volitvah. Govorila je, da se bo odselila, če bo še štiri leta predsednik. Bush je zmagal še enkrat in ona se ni odselila. New York je mesto, ki se ga je težko znebiti.»Ne berem časopisov,« je ponosno rekla pred razgr-njeno sobotno izdajo Ti-mesa. In potem povedala vse, kar je pisalo v njem.

»V soboto ga prelistam. Ampak čez teden ga ne vzamem v roke. Sobotna izdaja me zanima samo za-radi razprodaj. Nič nočem vedeti o politiki.«Spotoma se je spustila v pedantno analizo razmerij v ameriški politični družbi in na hitro analizirala raz-merja moči v Bushevem kabinetu.Odpravila sva se na proti-vojne demonstracije na trgu Union. Iz Brooklyna sva šla z vlakom po gornji poti in z vlaka G prestopila na številko 7, ki je prišla iz Queensa.Na vlaku E sta se v mesto peljala fant in punca, ki sta bila prav tako namenjena na demonstracije. Oblekel sem suknjič in si v trenutku neprevidnosti nadel maji-co z napisom »New York Times«. Onadva sta pamet-no oblekla kratke hlače in lahko majico.»Imava vse?« je vprašal on.»Saj veš, kakšna sem,« je odgovorila s prijaznim na-smehom. »Vse sem pripra-vila. Tukaj je steklenica z vodo in tukaj še ena. Obli-ži, sprej proti odrgninam, tablete proti bolečinam, ruta proti solzivcu in re-zervno perilo za vsak pri-mer. Nikoli ne veš.«

Priprave na spopade s poli-cijo so bile nepotrebna fol-klora. To v resnici niso bile demonstracije, ampak ne-dolžni shodi. Na njih si sre-čal starodavne socialistične aktiviste, ki so proti vojni demonstrirali že v šest-desetih letih, in študente NYU, ki so odkrivali veselje do pisanja sloganov na veli-ke pole iz šeleshamerja.Na Unionu ni bilo prav ve-liko ljudi. Na robu parka so postavili dva velika zvočni-ka. Govorili so člani poli-tičnih skupin z eksotični-mi imeni, škof episkopalne cerkve in razvneti politični aktivisti. Organizator pro-testa Lou Posner se je umak-nil in prepustil mikrofon suhljati skuštrani ženski, ki je bila oblečena, kot da je ravnokar vstala s poste-lje. Na pol recitirala, na pol pela je »People Have the Power« z albuma Dream of Life in pozvala prisotne, naj pojejo z njo. Za ljudi ne vem, ampak ona je kazala neverjetno moč.»Veš, kdo je to?« me je zbadljivo vprašala Julie.»Ja, vem. To je Patti Smith. Na vseh protivojnih de-monstracijah je in vedno je videti kot nepospravljena postelja.«Bila je na protivojnem sho-du v Centralnem parku, na velikih demonstracijah v Washingtonu in v provin-cialnem klubu Varšava v Greenpointu v Brooklynu. Kjerkoli so demonstrirali proti vojni, je stopila na oder in zapela »People Have the Power«. In če je imela s seboj kitarista in bobnarja, še »So You Want to Be a Rock 'n' Roll Star«. Prihajala je iz časov, ko sta bili politika in glasba eno in isto. Prelepa podo-ba silovite moči preživet-ja, po litične inteligence in neskončnega veselja do živ-ljenja.»A veš, da je živela v hote-lu Chelsea?« je vprašala Julie.»Ja, vem. Vsi so živeli tam.«

Robert in Patti leta 1970 v sobi 204 Hotela Chelsea.Napis ni nič posebnega. Najbrž ga bodo zamenjali.

ra Flis

Foto: Ronald Milland© Judy Linn

Foto: Igor Modic

Tam okrog so hodile zgodbeErvin Hladnik - Milharčič



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zbirka Poteze – knjige z zna~ajemUmetnost v najboljšem primeru ne more biti nič več kot sredstvo, da za trenutek pozabiš na človeško polomijo.

Isaac Bashevis Singer

Ljubezen in izgnanstvoAvtobiografska trilogija

Prevod Primož Trobevšek, spremna beseda Klemen Jelinčič Boeta

392 strani34,90 €

Isaac Bashevis Singer (1902–1991), Nobelov na-grajenec leta 1978, se je rodil v Leoncinu blizu Varšave in odrasel v glo-boko verni in zelo izo-braženi družini (oče je bil hasidski rabin). Na pi-sateljsko pot se je podal pod vplivom starejšega brata, še preden je leta 1935 emigriral v ZDA, kjer je do smrti živel tes-no povezan – duhovno in fizično – z judovsko skup nostjo. Že kot mla-denič se je na Poljskem, ravno tako pod bratovim vplivom, odmaknil od tradicionalnega judovstva ter začel razmišljati o večnih vprašanjih, ki tvorijo idejno jedro njegovega leposlovja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, rav-nanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih in siceršnjih okoliščin.Spomini Ljubezen in izgnanstvo bodo odstrli zanimi-vo življenjsko izkušnjo, iz katere je zraslo Singerjevo leposlovje. Verjetno bodo vzbudili nekaj začudenja nad tem, koliko je v pripovedništvu avtobiografske-ga, morda tudi nad moralizmom in religioznostjo, celo misticizmom umetnika, ki s svojo mešanico res-nicoljubnosti ter humorja in zastrte ironije včasih ustvarja vtis, da je cinik.

Kar se je zgodilo, se je po skritem nedoumljivem nareku zgodovine moralo zgoditi.

Andrej Inkret

In stoletje bo zardeloKocbek, življenje in delo

Tretjega novembra je minilo trideset let od smrti Edvarda Kocbeka, morda ene najkontroverznejših slo-venskih osebnosti 20. stoletja. In stoletje bo zardelo velja za njegovo prvo biografijo in prinaša poglobljeno branje o Kocbekovem življenju in delu. Je tudi drago-cen dokument, ki se na trenutke bere kot napeta kri-minalka iz slovenske novejše zgodovine. Kritik, ese-jist, raziskovalec in urednik dr. Andrej Inkret se je pri opisovanju Kocbekovega življenja striktno, natančno in nepristransko oprl na vso razpoložljivo dokumen-tacijo, na Kocbekove knjige, pesmi, novele, članke, av-torefleksije – predvsem na tisoče strani njegovih dnev-niških zapiskov – kakor tudi seveda na dokumente in pričevanja o njegovem življenju in delu ...

Avtorjev namen je, kot pravi, »pripovedovati o tem, od kod je Kocbek prišel, kako je živel in kako umrl, v kaj je verjel in o čem dvomil, kako – zakaj, čemu – se je odločal, kakor se je, in sploh – kaj je storil v življe-nju in kako so se dogajale stvari, ki so bile močnejše od njega in ki so se zgodile proti njegovi volji« ...V knjigi je objavljenih več kot sto fotografij.

Zakoni in pravila so zasnovani za povprečneže. (F. Lloyd Wright)

T. C. Boyle

ŽenskePrevod Aleksandra Rekar, spremna beseda Leonora Flis

T. C. Boyle (roj. 1948) ve-lja za enega izmed naj-pronicljivejših pripove-dovalcev na ameriš kem literarnem prizorišču. Ženske so njegov dvanaj-sti roman – napisal je še več zbirk kratkih zgodb –, a prvi, ki je preveden v slovenščino.Zgodba temelji na življe-nju Američana Franka Lloyda Wrighta, enega izmed največjih arhitek-tov 20. stolet ja, ki ga svet pozna zlasti po poslopju Guggenheimovega muzeja in hiši Fallingwater, poznavalci pa še po mnogih dru-gih mojstrovinah. Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov fiktivni japonski učenec, izrisuje pa se zlasti skozi oči štirih žensk, ki so usodno zaznamovale njegovo živ-ljenjsko pot: predane Catherine Tobin, samosvoje, mamilom vdane kiparke Maude Miriam Noel, femi-nistke Mamah Borthwick Cheney in črnogorske ple-salke Olgivane Lazović Miljanov, ob kateri se je ustalil in z njo ostal do smrti. Čeprav gre za roman, se avtor trdno opira na – resnično fascinantna – zgodovinska dejstva iz živ ljenja ekscentričnega arhitekta, medtem ko je notranje življenje pripovedovalcev plod njegove domišljije. Slog je samosvoj, bogat, mestoma baročen, več pripovednih perspektiv pa ponuja slikovit portret, že kar razkošno fresko nekega življenja in časa.

novo

novo

Vladimir Nabokov

Govori, spominPremlajena avtobiografi japrevod in spremna beseda Breda Biščak | 408 strani | 31,50 €

Andy Warhol

Filozofija Andyja WarholaOd A do B in spet nazajprevod Lili Potpara, spremna beseda Lev Kreft | 256 strani | 27,20 €

Mohandas K. Gandhi

AvtobiografijaZgodba o mojih eksperimentih z resnicoprevod Uroš Kalčič, spremna beseda Andrej Ule | 664 strani | 44,90 €

Ingmar Bergman

Laterna magicaprevod Lea Kozman, spremna beseda Jurij Meden | 288 strani | 25,30 €

Ryszard Kapuściński

Potovanja s Herodotomprevod in spremna beseda Nikolaj Jež | 256 strani | 25,30 €

George Orwell

Poklon Katalonijiprevod Uroš Kalčič, spremna beseda Peter Vodopivec | 248 strani | 31,20 €

Viktor Jerofejev

Dobri Stalinprevod Lijana Dejak, spremna beseda Miha Javornik | 336 strani | 32,10 €

Barvasta spirala v stekleni kroglici, tako vidim svoje življenje.

Treba je torej misliti na nič. Iskalec resnice mora biti ponižnejši od prahu.

Bil sem človek moči, ki se ni naučil uživati v moči.

Prvi, ki se je zavedel mnogo-terosti sveta kot njegovega bistva, je bil Herodot.

Dihal sem zrak enakosti ... Stalin je ustvarjalec magičnega totalitarizma.

V začetku naslednjega leta v zbirki Poteze izide Špicelj češkega pisatelja Petra Placáka

(prevod in spremna beseda Nives Vidrih).

Spremljajte zbirko na www.modrijan.si.

Foto: Igor Modic

© Spencer Boyle

Andrej Inkret

preberite odlomek naw w w . m o d r i j a n . s i�

640 strani49,10 €

536 strani35,20 €

T. C. Boyle


7www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Zbirka Poteze – knjige z zna~ajem

Kolimske zgodbe so krute in surove zgodbe o živ-ljenju v gulagu na seve-rovzhodnem robu Azije, ob reki Kolimi in njenih pritokih. Pripovedujejo o razčlovečenem človeku na robu življenja in smr-ti; človek se ohranja le kot telo, ker le tako lahko preživi, pozabljajoč na vse zakone etike in mo-rale, zatirajoč sleherni duhovni in miselni vzgib svoje zavesti. Prisilno de-lo, pretepanje, neznosne razmere v taborišču, ne-vzdržno podnebje, po-manj kanje hrane in zdra-vil ga silijo v nenehno životarjenje in boj za ob-stanek; na pragu smrti se posveča običajnim opravilom vsakdanje hi-giene in prehranjevanja, vendar je sposoben opa-ziti tudi sočloveka, »bra-ta po oseminpetdesetem

členu«, ali droben dogo-dek v naravi, ki mu raz-svetli življenje.Šalamov je Kolimske zgodbe pisal v letih 1954–65; prvič so bile objavlje-ne leta 1978 v Londonu, leta 1981, po nagradi francoskega Pena, pa so postale svetovna uspeš-nica. So »ogledalo, ki od-seva dno taboriščnega sveta ... drugega sveta, sveta, v katerem velja za-kon: ti umri danes, jaz jutri, sveta brez morale,« je o njih zapisal Mihail Geller. Andrej Sinjavski pa jih je označil za »pri-ročnik o odpornosti člo-veškega materiala«, ki s »pošastnim realizmom« kaže nepolepšano resni-co o sovjetskih gulagih.Na naslovnici je slika ukrajinskega slikarja Ni-kolaja Getmana (1917–2004).

pred izidom

Knjiga je zbirka osebnih izpovedi Josipa Vidmarja (1895–1992), ene osred njih kulturno-političnih oseb-nosti 20. stoletja. Vidmar-jeva najmlajša hči Živa je zapise zbrala iz očetovih del, kot so Srečanje z zgo-dovino, Obrazi, Sile časa in Slovensko pismo, ter jih razvrstila tako, da sestav-ljajo svojevrstno avtobio-grafsko delo. V njem sre-čujemo Vidmarja skozi dolgo življenje na poteh

umetnosti, boja za preži-vetje, za osvoboditev, za osamosvojitev in za člove-ka vredno življenje. Njego-va življenjska zgodba se razteza od začetka 20. sto-letja v Avstroogrski mo-narhiji, prve svetovne voj-ne z ruskim ujetništvom in oktobrsko revolucijo, propada dveh velikih ce-sarstev in ustanovitve Ju-goslavije do vznika fa-šizma in nacizma, druge svetovne vojne z razpadom

kolonializma in velikih im-perijev ter najusodnejših let v zgodovini slovenske-ga naroda: okupacije Jugo-slavije, osvobodilne vojne, revolucije in svobode. Nje-gova razmišljanja rastejo iz dramatičnega spozna-nja petnajstletnika, ko se

je izoblikovalo temeljno doživetje, v katerem je nato dozorevala miselna in duhovna zavest z vpra-šanji in odkrivanji bistve-nih podob življenja in s tem tudi odločitve za nad-vse občutljiv pogled na člo-veka in njegovo naravo. Ta prvina se potem odpira kot stalnica Vidmarjevega raz-mišljanja in iskanja odgo-vorov na težka vprašanja, ki so ga spremljala v obeh vojnah pa tudi v osebnem življenju. Njegov življenj-ski zapis stalno spremlja tudi umetnostna prvina v opisih življenjskih polo ža-jev, npr. tudi staranja, ob katerem se Vidmarju odkri-vajo tiste točke, v katerih

išče in najde dobre stra ni dogajanja, življenjskega dopolnjevanja in vrednosti naravnega poteka časa.

V kulturni zgodovini člo-veštva je katolicizem od-igral neko vlogo. Njegove-ga pomena seveda ni iskati v njegovi mitologiji, ki je prav ljična in naivna, ka-kor vse mitologije. Njena metafizič na misel je skrom-na, antropocentrična in celo antropomorfna, skrat-ka zadostna samo za pre-proste pameti ali pa za pre-gnane umo valce, ki se rav-najo po geslih, kakršno je znani iz rek: »Credo, quia absurdum.« Verujem, ker je nesmi selno. Podobno je

z mistično vsebino krščan-stva, ki je tako in tako do-stopna le redkim – recimo – izbrancem in ki le redkim pomeni življenjsko resnič-nost. Edini resnično po-membni del krščanskega nauka je njegova moralna misel, ki dejansko vsebuje napotke za razvoj človeka v razumno in blago bitje. In ravno ta žlahtni del svoje-ga nauka je slovenska cer-kev izdala najogabneje.Tudi ta zločin je znan, ven-dar se mi zdi, da je le pre-malo razjasnjen in da nam premalo določno živi v za-vesti. Kakšna je njegova neizkrivljena podoba?

1968 v: J. V.: O izdanem nauku, Dnevniki

Reinaldo Arenas

Preden se znočiprevod in spremna beseda Barbara Pregelj | 376 strani | 35,30 €

Daša Drndić

Sonnenscheinprevod in spremna beseda Ðurđa Strsoglavec | 416 strani | 32,20 €

Svetlana Aleksijevič

Černobilska molitevKronika prihodnostiprevod in spremna beseda Veronika Sorokin | 328 strani | 34,20 €

Fritz Zorn

Marsprevod Marko Trobevšek, spremna beseda Vesna Kondrič Horvat | 224 strani | 30,80 €

Ernest Renan

Jezusovo življenjeprevod Saša Jerele, spremna beseda Katarina Marinčič | 352 strani | 31,00 €

Etty Hillesum

Pretrgano življenjeDnevnik Etty Hillesum, Pisma iz Westerborkaprevod in spremna beseda Martina Soldo | 280 strani | 31,00 €

Kričim, torej sem. Toda ta drža me je drago stala.

Za vsakim imenom se skriva zgodba.

26. april leta 1986, ob enih, 23 minut in 58 sekund

Če moram zdaj umreti, moja smrt ne bo naključna, ampak skrajno tipična, ker sem zbolel za tistim, za čimer v naši današnji družbi bolj ali manj boleha vsakdo.

Kdor je iz resnice, posluša moj glas. (Jn 18, 27)

Morali bi postati obliž za neštete rane.

Varlam Tihonovič Šalamov (roj. 1907 v Vologdi v Rusiji), sin duhovnika, se je politično angažiral že pri dvajsetih le-tih, ko je demonstriral ob de-setletnici Oktobra z gesli Dol s Stalinom! in Izpolnimo Leni-novo oporoko! Prvič je bil are-tiran februar ja 1929, po zapo-ru v Butirkah je bil poslan v Višersko taborišče na sever-nem Uralu, kjer je delal pri gradnji kemijskega kombina-ta; izpuščen je bil oktobra 1931, vrnil se je v Moskvo in delal pri sindikalnem časopi-su. Januarja 1937 je bil dru gič aretiran zaradi »kontrarevo-lucionarne trockistične propa-gande« in obsojen na pet let delovnega taborišča; dve leti je delal v rudnikih zlata na

Kolimi, potem pa je bil decem-bra 1938 ponovno postav ljen pred sodišče v Magadanu v »zadevi pravnikov«. Nasled-nje leto je prebil v tifus ni ka-ranteni magadanskega zapo-ra, potem je do 1943 delal kot kopač in kurjač v kazenskem rudniku. Maja 1943 so ga po prijavi sotaboriščnika zaprli zaradi »antisovjetskih izjav« in pohvale pisatelja Ivana Bu-nina; leto pozneje je bil areti-ran zaradi istih stvari, vendar je obsodba ostala enaka: de-set let delovnega tabo rišča. Leta 1945 je težko zbolel in se zdravil v bolnišnici, potem pa se je jeseni, kot drvar v tajgi, odločil za pobeg; po neuspe-lem begu je bil kaznovan z vr-nitvijo v rud nik. Leta 1946 se je blizu Magadana izučil za bol-ničarja in nato postal bolničar zaporniške bolnišnice v vasi Debin, osrednje bolnišnice na levem bregu Kolime, 400 km od Magadana. Oktobra 1951 je odslužil kazen in nato delal kot svobod njak, da bi zaslužil denar za vrnitev s Kolime. Leta 1953 se je vrnil v Moskvo, kjer je delal kot dopisnik revije Moskva ter pisal pesmi in pro-ze. Leta 1972 je bil sprejet v Zvezo sovjetskih pisateljev, 1980 je dobil nagrado francos-k ega Pena. Umrl je leta 1982 v domu za ostarele.

Delo je stvar časti, slave, srčnosti in junaštva.Varlam Šalamov

Kolimske zgodbePrevod Lijana Dejak in Drago Bajt,spremna beseda Drago Bajt

776 strani54,70 €

Josip Vidmar, Živa Vidmar (ur.)

Josip Vidmar: Moj obrazpredgovor in biografi ja Živa Vidmar | 464 strani | 150 × 220 | 35,20 €

novo



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Napovedujemo Kava – čarobni napoj

Črna kot pekel, močna kot smrt, sladka kot ljubezen

V zgodovini bržkone o no-beni pijači ni bilo izrečenih in zapisanih toliko besed kot o kavi. Njeni ljubitelji so pogosto pretiravali v pou-darjanju njenih odlik in zdravilnih učinkov, nas-prot niki pa niso skoparili z omalovažujočimi oznaka-mi tako za kavo kakor za njene pivce. A grenke črne pijače, imenovane kava, na njenem zmagovitem poho-du iz »Srečne« Arabije (Je-men) okrog sveta ni mogel zaustaviti nihče, niti sam Kajr beg, muhtasib (»tržni inšpektor«) svetega me-sta Meka, ki je pred natan-ko 500 leti dosegel prepo-ved uživanja kave. Številne prepovedi kavnih užitkov med pravovernimi musli-mani kljub sklicevanju na koran niso obrodile sadov – že sredi 16. stoletja so kavo v prestolnici ogrom-nega Osmanskega cesar-stva uživali vsi »od cesarja do govedarja«. Na začetku

18. stoletja je bilo po vsem Osmanskem cesarstvu raz-širjeno mnenje, da je mu-slimane naučil uživati kavo nadangel Gabrijel. Menda jo je namenil samo pravim muslimanom in jo je zato najprej ponudil preroku Mohamedu. Tako se je ne-koč prikazal pred izčrpa-nim Mohamedom in mu prinesel neznano pijačo, ki je bila tako črna, kot je črn kamen, vgrajen v vogal Kaabe v Meki. Njeno ime je bilo qahwa ali kahveh, »tisti, ki poživlja«, »krepi«. Menda je Mohamed, ko je zaužil ta napitek, dejal, da se čuti tako močnega, da bi lahko s konja podrl štiri-deset mož in si vzel štiri-deset devic.Nasprotujoča si mnenja o koristnosti oziroma ško-dljivosti tega napitka so se kresala tudi v Evropi. Eden izmed nasprotnikov kave je bil švedski kralj Gustav III., ki je vladal v letih 1771–92.

Da bi dokazal domnevno pogubni učinek njenega pit ja, je ukazal na smrt obsojenima enojajčnima dvojč koma spremeniti ka-zen v dosmrtno ječo, nato pa enemu vsak dan postre-či kavo in drugemu enako količino čaja. Posebej se-stavljen zdravniški konzi-lij je z vso natančnostjo sprem ljal zapornika, jima meril tlak in prešteval ure nespečnosti ter vsak dan s posebnim biltenom ob-veščal kralja in vlado o zdravstvenem stanju dvojč-kov. Dvorjani so o tem, kdo

bo prej podlegel, celo skle-pali stave, kot bi bili na raz-burljivi konjski dirki. A dvojčka sta pila in pila in bila iz dneva v dan živah-nejša. Minili so meseci. Mi-nila so leta. Umrl je eden od članov zdravniškega konzi-lija. Umrl je kralj Gustav. Dvojčka pa sta še vedno srebala svoji pijači. Napo-sled je, star 83 let, umrl pi-vec čaja. Sporno vprašanje je končno dobilo odgovor, a šaljivci se še danes sprašu-jejo: »Kaj pa, če drugi dvoj-ček sploh še ni umrl in še vedno pije svojo kavo?«

Rad jo pije tudi Božidar Je-zernik. Zmagoviti pohod kave na vse celine sveta preučuje že desetletja. Ko-liko skodelic kave je v teh desetletjih popil, nam še ni zaupal, je pa zbral okoli 500 razglednic, katerih mo-tiv je kava – njena proizvo-dnja, razširjenost in upora-ba. In rezultat njegovega raziskovanja, zbirateljstva in – zagotovo – tudi pitja in preizkušanja kave na vseh koncih sveta je knjiga, ki jo pripravlja in bo pri založbi Modrijan izšla spomladi prihodnje leto. V njej bodo slovenskim kupcem knjig prvič na ogled razglednice tako iz bogate avtorjeve zbirke kakor iz zbirk dru-gih ljubiteljev kave.

Božidar Jezernik je poseb-no pozornost posvetil ob-dobju, ko je kava prišla v slovenske dežele. V 17. in 18. stoletju so jo pili le lju-dje iz najvišjega sloja, sredi 19. stoletja so si jo pri voš-čili tudi premožni kmet je, še posebej rade pa so se z njo krepčale ženske. Kavo so uživali v kavarnah, ki so postale priljubljeni dru-žabni prostori meščanov. Večina kave je na Sloven-sko prihajala iz Trsta, in še danes je tako. Sicer pa je Trst pomembno pristani-šče za kavo tudi v svetov-nem merilu, o čemer boste brali v zadnjem poglavju knjige, ki govori o svetov-nih trendih proizvodnje kave.

Pa tudi črna kot hudič, vroča kot pekel, čista kot angel ... Prispodob je še več, in večinoma so jih izrekali ali ponavljali njeni častilci. Spadate mednje? Začenjate dan s skodelico kave? Si jutra brez omamno dišeče črne tekočine ne morete niti predstavljati? Pa poznate njeno zgodovino? Dolgo pot, po kateri se ta čarobni napoj nekega jutra naposled prelije v vašo najljubšo skodelico?

Božidar Jezernik (1951) je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antro-pologijo. Diplomiral je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, magistriral in dok-toriral (1987) pa na Filozof-ski fakulteti Univerze v Ljub-ljani. V letih 1988–92 in 1998–2003 je bil predstojnik Oddelka za etnologijo in kul-turno antropologijo na Filo-zofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 2003–07 pa dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.Njegova področja raziskova-nja so zgodovina in kultura Balkanskega polotoka in slo-venskih dežel; percepcija in

konstrukcija »Drugega«; an-tropologija spola in spolnosti; zgodovina in politika (kultur-ne) dediščine; globalizacija, civilizacija in terorizem, živ-ljenje v ekstremih razmerah (italijanskih, nemških in ju-goslovanskih koncentracijskih taborišč) ter kulturna dedišči-na in kolektivni spomin.Samostojno je izdal 18 knjig s prevodi nekaterih v angleški, poljski, turški, srbski, italijan-ski, albanski in bosanski je-zik. Knjiga o kavi je leta 2011 izšla v poljskem jeziku.Prejel je Kajuhovo nagrado (1983), Murkovo priznanje (1999) in Zlato plaketo Uni-verze v Ljubljani (2007).Boste kavico? Nabiralki – temni kot kava

Božidar Jezernik avgusta 2011 v kavarni Stofan v Reykjaviku

Mmmmmm, kako diši!

Zapomnite si. Kava – čarobni napoj. Knjiga o kavi, kakršne v slovenskih

knjigarnah še ni bilo.

Foto: Maja Avsenik


9www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Knjiga jeseni

Umberto Eco je semiolog, prevajalec angleških in francoskih avtorjev 19. stoletja, specialist za dela Jamesa Joycea, pisec več kot dvesto predgovorov h katalogom sodobnih slikarjev in prijatelj ter libretist sodobnih glasbenikov, med katerimi je najbolj znan Luciano Berio. Slovenci in večina svetovnega bralstva pa gospoda iz Alessandrie, ki bo kmalu, 5. januarja 2012, dopolnil osemdeset let, najbolje poznamo po knjigah, zlasti kot avtorja romana Ime rože ter knjig Zgodovina lepote in Zgodovina grdega. Pred štirimi leti, kmalu po izidu Zgodovine grdega, je gostoval v Ljubljani, kjer je prevzel častni doktorat ljubljanske univerze.Delo Vrtinec seznamov je izdal leta 2009, potem ko je v pariškem Louvru kot »gostujoči kurator« postavil razstavo, ki jo je po Mozartovem Don Juanu, ki se je rad ponašal s seznamom svojih ljubezenskih zmag, naslovil »Tisoč in tri«, njena rdeča nit pa so bili seznami.Razstave si ni več mogoče ogledati, na voljo pa je knjiga, enako bogata in privlačna kot njeni predhodnici, zato jo razglašamo za Modrijanovo knjigo jeseni.

Umberto Eco

Vrtinec seznamovPrevod Maja Novak idr.

Eco v knjigi obravnava območja v umetnosti, ki jih zaznamuje naštevanje, seštevanje, dodajanje, zbiranje in kopičenje elementov. Za izhodišče jemlje Ahilov ščit in Homerjev katalog ahajskih ladij in vojščakov, nato pa z antologijskimi odlomki prekrižari mnoga obdobja, avtorje in dela svetovne literarne zgodovine. To literarno ilustracijo avtorjevih teoretskih razlag delovanja

seznamov, spiskov, katalogov, popisov, imenikov, razvidov ... spremljajo smiselno izbrane likovne reprodukcije, ki tudi po svoje prispevajo k mozaiku »velikih« zgodb življenja – vanj lahko le bežno pokukamo, lahko le odstiramo tančice z njega, vendar nas v vseh smislih presega, je brez konca, tako kot so neskončni pravi umetniški seznami.

Vendar ta knjiga ne odkriva le literarne oblike, ki je bila do danes le redko analizirana, temveč pokaže, kako lahko tudi likovne umetnosti dajejo misliti na neskončne sezname, celo kadar se zdi, da je njihova predstavitev strogo omejena z okvirjem slike. Tako bo bralec na njenih straneh odkril seznam podob, ki mu bodo pomagale, da se bo potopil v vrtinec neomejenega.

Postavite Vrtinec seznamov k Ecovima zgodovinama! Če ju še nimate, ju naročite v kompletu – za obe hkrati, za skoraj 900 strani LEPOTE (in grdega, seveda, a tudi grdo je lahko lepo) boste odšteli samo 66 €. Cena posamezne knjige pa je 41,30 €.

472 strani170 × 235 mmtrda vezava s

ščitnim ovitkom

41,30 €

novo

© BALTEL/SIPA/Scanpix



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Nostalgija – po~utite se domaOblikovanje zbirke: Vesna Vidmar; 150 × 220 mm, mehka vezava s ščitnim ovitkom

Jan Jacob Slauerhoff (1898–1936) velja za enega po-membnejših ustvarjalcev ni-zozemske književnosti, in to predvsem kot pesnik, saj je poleg dveh zbirk kratke pro-ze in dveh romanov objavil kar deset pesniških zbirk. Bil je nemirnega duha, v življe-nju ga je vodila predvsem že-lja po svobodi in dogodivšči-nah. Prvič je z ladjo od po-toval na tuje že med študijem. Potovanje ga je zaznamovalo za vedno in do konca življe-nja je več časa preživel na morju kot na kopnem. Kot la-dijski zdravnik je prepotoval dobršen del sveta. V Macau,

majhni portugalski enklavi na kitajski obali, je spoznal portugalsko kulturo 16. in 17. stoletja, časa velikih odkrite-ljev, kar je odločilno vplivalo na njegov odnos do življenja in navdihnilo prenekatero njegovo delo, tudi pričujoče.

Prepovedano kraljestvo (Het verboden rijk) je zgodba o is-kanju sreče, želji po svobodi in pustolovščinah, ki izziva domišljijo, o prekoračenju me ja. Je nevsakdanji in po-polnoma samosvoj, poln ča-rov in eksotike. Poigrava se z ustaljenimi bralčevimi pred-stavami o svetu, z njegovo

percepcijo časa in prostora, ki jo uklanja s potujitvenimi elementi – halucinacijami, zamaknjenji in sanjami. Pre-težni del romana se dogaja na Kitajskem, kamor je bil iz-gnan pesnik, ki mu je bilo usojeno, da bo do smrti pre-ganjan. Luis de Camões se po mnogih tragičnih pusto-lovščinah nazadnje izgubi; potem ko se njegova vez z življenjem pretrga v na pol puščavskih prostranstvih Ki-tajske, se njegovo bivanje iz-lije in preseli v pesnitev, ki nadomesti dejanski svet in vse tisto, kar je mogoče doži-veti ali izživeti v njem.

Stoletja pozneje se po spletu usodnih naključij znajde na isti poti drugi junak, Irec, ra-diotelegrafist na ladji, izkore-ninjenec, človek brez imena in porekla. Ta prestreza si-gnale, ki ga pripeljejo na rob norosti in obenem v bližino pesnika, ki je nekaj stoletij pred njim blodil po istih pro-stranstvih.Na vrhuncu dogajanja se ju-naka prelijeta drug v druge-ga. Roman se konča s slutnjo odrešitve, ki je nerazdruž-ljivo povezana z vprašanjem usode.

Angleški pisatelj, pesnik, dra-matik in potopisec Lawren-ce Durrell (1912–1990) se je rodil v Indiji angleško-irskim staršem. Pri enajstih letih so ga poslali na šolanje v Angli-jo, toda študija ni dokončal. Pri triindvajsetih je z ženo odpotoval in v selitev prepri-čal celo mater ter preostale tri brate in sestre. Ustavili so se na otoku Krfu, kjer je pre-živel nekaj srečnih let, se med drugim družil s pisate-ljem Henryjem Millerjem, svojim dosmrtnim prijate-ljem, in objavil svoja prva

dela. Pred nemško okupaci-jo Grčije v drugi svetovni vojni se je prek Krete zatekel v Aleksandrijo, zatem na Ro-dos, v Argentino in Jugosla-vijo, na Ciper. Zadnja leta živ ljenja je preživel v južni Franciji.

Osrednji del zgodbe Temne-ga labirinta (The Dark La-byrinth; roman je izšel leta 1947 z naslovom Cefalu

ˇ) se

dogaja na Kreti, eni od Dur-rellovih »postaj«. Skupina popotnikov se med postan-kom na Kreti odpravi v labi-

rint, toda podor kamenja za-suje izhod. Lokalni vodič umre, popotniki pa so v is-kanju izhoda in rešitve pre-puščeni sami sebi. Že se zdi, da bo pot mimo strašnega »minotavra« pripeljala do rešitve, ko se zgodijo ne-predvidljivi obrati. Kaj je torej res in kaj ne, kaj je »minotaver« in kaj, ne nazad-nje, sam labirint ter kako najti pot iz njega? V pustolov-skih zametkih zgodbe se tako skriva vznemirljiva du-hovna igra, ki se steka v mi-sel: človek vedno odkrije le

tisto, kar je iskal, išče pa le to, kar lahko dobi.Temni labirint je, čeprav priljubljen med bralci, kar potrjujejo številni ponatisi vse od izida leta 1947, dolgo veljal za eno njegovih manj pomembnih del. Toda po-znavalci tega velikega an-gleškega pisatelja – med sve-tovne klasike se je vpisal z mojstrovino Aleksandrijski kvartet, doslej tudi njego-vim edinim v slovenščino prevedenim delom – v njem danes odkrivajo pravi lite-rarni biser.

Angleška pisateljica Virginia Woolf (1882–1941) je ena iz-med najpomembnejših pred-stavnic evropskega moder-nizma in poleg Joycea velja za začetnico literarnega po-stopka toka zavesti pa tudi za klasično predstavnico fe-mi nističnega pisanja. V nje-nih knjigah je bolj kot zu-nanja resničnost pomembna notranja, psihološka resnič-nost posamičnih likov, ki se razkri va skozi tok njihove zavesti in vpliva na čas in prostor romana, da prav tako postaneta subjektivna, de-for mirana, odstopajoča od časa in prostora »zunanjega

sveta«, in bolj kot zgodba li-rični način pripovedovanja, preprežen s simbolnimi po-meni in subtilnimi literarni-mi aluzijami in navezavami. Subjektivizirana čas in pro-stor omogočata prehajanje iz ene za vesti v drugo in me-njavanje pripovednih per-spektiv. Nje ni najbolj znani romani so Jakobova soba, Gospa Dalloway, K svetilni-ku, Orlando, Valovi, Leta in Med dejanji.Na začetku druge svetovne vojne, 28. marca 1941, se je Virginia Woolf, v stalnem strahu pred nemškimi bom-bardiranji in novicami o no-

vih izgubah, utopila v reki Ouse v bližini svojega doma v Rodmellu v Sussexu.

Flush (1933) je življenjepis koker španjela angleške ro-mantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. S portre-tom Flusha se je pisatelji ca, kolikor je to sploh mogo- če, približala predstavljanju »skrivnostnih, tihih, nepred-stavljenih življenj«, medtem ko je upodobitev njegove gospodarice pogled na za-sebno življenje ženske – od dolgih ur bolezni v spalnici v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu, ljubezni

do pasjega prijatelja, dvor-jenja Roberta Browninga, do pretresljive Flusheve ugra-bitve in srečanja z revno na-robno stranjo bahave pre-stolnice, skrivne poroke in pobega v Italijo, rojstva otro-ka in srečanja s smrtjo. To da v ospredju zgodbe je vse-skozi Flush, in pisateljica se poskuša približati pasje-mu doživljanju tudi skozi opise vonjev ter vidnih in slušnih zaznav, s pomočjo katerih se, med drugim, za-risuje kontrast med megle-nim Londonom 19. stoletja in sijočo, toplo in sprošče-no Italijo.

Jan Jacob Slauerhoff

Prepovedano kraljestvoPrevod Martina Soldo, spremna beseda Mateja Seliškar Kenda

Lawrence Durrell

Temni labirintPrevod Marjeta Gostinčar Cerar, spremna beseda Seta Knop

208 strani18,90 €

novo

novo

Virginia Woolf

FlushPrevod in spremna beseda Jana Unuk

144 strani23,90 €

288 strani24,90 €

novo


11www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Nostalgija – po~utite se doma

Nasploh velja, da je rod, iz katerega izhaja junakteh spominov, eden izmed najstarejših. Zaradi tega ni nič čudnega, da je izvor imena samega pozabljen. Pred mnogimi milijoni let je dežela, ki se danes imenuje Španija, nemirno kipela v vretju stvarjenja. Minevale so dobe; pojavilo se je rastlinstvo; kjer pa je rastlinstvo, zakon narave določa, naj bodo tudi zajci; kjer so zajci, je božja previdnost odredila, naj bodo tudi psi. V tem ni nič takega, kar bi zahtevalo vprašanja ali razlago. Toda ko se vprašamo, zakaj se pes, ki je ujel zajca, imenuje španjel, se začnejo dvomi in težave. Nekateri zgodovinarji pra vijo, da so takrat, ko so Kartažani pristali v Španiji, navadni vojaki v en glas zavpili: »Span! Span!« – kajti zajci so švigali iz vsake goščave, iz slehernega grma. V deželi je vse vrvelo od zajcev. Span pa v kartažanskem jeziku pomeni zajec. Zato so deželo poimenovali Hispania, ali Zajčja dežela, pse, ki so jih skoraj nemudoma opazili v pogonu na zajce, pa so začeli klicati španjeli ali zajčji psi.

Številni med nami bi na tem mestu z veseljem pustili zadevo pri miru; toda res nici na ljubo moramo dodati, da obstaja še druga filozofska šola, ki meni drugače. Be-seda Hispania nima, trdijo ti učenjaki, prav nič skupnega s kartažansko besedo span. Hispania izvira iz baskovske besede espan~a, ki pomeni rob ali mejo. Če to drži, potem moramo zajce, grme, pse, vojake – vso to romantično in prijetno po-dobo, odsloviti iz domišljije in moramo preprosto domnevati, da španjelu rečemo španjel, ker se Španija imenuje Espan~a. Kar pa zadeva tretjo šolo starinoslovcev, ki trdi, da so, prav kakor ljubimec svojo ljubico kliče pošast ali opica, Španci svoje najljubše pse klicali pokvečeni ali zmaličeni (beseda espan~a lahko zaobseže tudi tadva pomena), ker je španjel pravo nasprotje tega – je ta domneva preveč čudaš-ka, da bi jo vzeli resno.

Če pustimo ob strani te teorije in še številne druge, za katere ni potrebe, da bi se na tem mestu ustavljali ob njih, se znajdemo v Walesu na sredini desetega stoletja. Španjel je že tam, kot pravijo nekateri, ga je že dolga stoletja prej tja pripeljal špan-ski rod Ebhorjev ali Ivorjev, in zagotovo je na sredini desetega stoletja zelo cenjen in dragocen pes. »Kraljev španjel je vreden en funt,« je zapisal Howel Dha v svo-jem Zakoniku. In če se spomnimo, kaj vse je bilo v letu Gospodovem 948 mogoče kupiti za funt – koliko žena, sužnjev, konj, govedi, puranov in gosi – je jasno, da je bil španjel že takrat cenjen in dragocen pes. Že takrat je bilo njegovo mesto ob kraljevi strani. Njegova rodbina je uživala velike časti pred marsikatero rodbino slavnih monarhov. Brezskrbno je živel v udobju palač, ko so Plantageneti in Tu-dorji in Stuarti še stopali po tujem blatu za tujimi plugi. Rod španjelov je bil ugle-den, prepoznaven rod, že dolgo preden so se Howardovi, Cavendishevi ali Russel-lovi povzdignili nad navadno množico Smithov, Jonesov in Tomkinov. V teku stoletij so se od starševskega debla odcepile manjše veje. Ko se je odvijala angleš-ka zgodovina, se je postopoma razvilo vsaj sedem slavnih družin španjelov – clumberški, susseški, norfolški, blackfieldski, koker, irski vodni in angleški vodni, ki so vsi izhajali iz prvobitnega španjela iz predzgodovinskih dni, vendar so izka-zovali posebne značilnosti in so si zato nedvomno lastili posebne privilegije. O tem, da je v časih kraljice Elizabete obstajala pasja aristokracija, priča sir Philip Sidney, ki v Arkadiji zapiše: »... veliki angleški hrti, španjeli in goniči, od katerih se nam prvi lahko zdijo velikaši, drugi plemiči in zadnji svobodniki med psi.«

Če potemtakem sklepamo, da so španjeli sledili človeškemu zgledu in velike an-gleške hrte spoštovali kot plemenitejše od sebe, goniče pa imeli za nižji sloj, mo-ramo priznati, da se je njihova aristokracija opirala na trdnejše temelje kakor naša. Do takšnih zaključkov mora vsaj priti vsakdo, kdor prebira pravila Društva španje-lov. Ta častivredni odbor je natančno predpisal, kaj so španjelove napake in kaj njegove vrline. Svetle oči, na primer, niso zaželene, kodrasta ušesa so še slabša, če se španjel rodi s svetlim smrčkom ali čopom vrh glave, pa je to naravnost usodno. Prav tako jasno so določene španjelove odlike. Njegova glava mora biti gladka, brez opaznega zastoja se mora dvigati od gobčka; lobanja mora biti razmeroma zaobljena, dobro razvita in dovolj prostorna za možgane; oči morajo biti okrogle, vendar ne izbuljene; dajati mora splošni vtis bistrosti in miline. Španjele, ki izka-zujejo te značilnosti, spodbujajo in odbirajo za razplod; španjelom, ki trmasto pre-našajo naprej čope na glavi in svetle smrčke, odrečejo privilegije in prednosti, ki gredo njihovi pasmi. Tako sodniki predpisujejo zakon, in potem ko ga predpišejo, nalagajo kazni in privilegije, ki zagotavljajo, da se bo zakon spoštoval.

Če pa se zdaj ozremo na človeško družbo, s kakšnim kaosom in zmešnjavo se sreča oko! Noben klub nima kakšne podobne zakonodaje za razmnoževanje ljudi.

Iz romana Flush Virginie Woolf (prevedla Jana Unuk)

Antal Szerb

Potnik in mesečinaPrevod in spremna beseda Judita Trajber Madžarski romanopisec, pri-povednik, prevajalec in knji-ževni zgodovinar Antal Szerb (1901–1945) je zrasel med knjigami v zelo omi-kani judovski družini, ki se je spreobrnila v krščanstvo. Študiral je madžarščino in nemščino, pozneje še an-gleščino. Že mlad je slovel po izjemni razgledanosti in iskrivi duhovitosti. Prve pes-mi in novele je objavil pri dvajsetih, in v njih se je že pokazal njegov občutek za obliko, uglajen slog in hu-mor. Pisal je tudi književne kritike in književnozgodo-vinska dela, kot sta Zgodovi-na madžarske književnosti in Zgodovina svetovne knji-ževnosti. V letih 1924–1929 je živel v Franciji in Italiji, leto dni je s štipendijo preži-

vel v Londonu. Leta 1933 je bil izvoljen za predsednika Madžarske akademije knji-ževnosti, leta 1937 pa je po-stal profesor književnosti na univerzi v Szegedu. Leta 1944 so ga odpeljali v kon-centracijsko taborišče v Bal-fu na Madžarskem in ga tam nekaj mesecev pred koncem vojne ubili.

Roman Potnik in mesečina (Utas és holdvilág, 1937), Szerbovo glavno leposlovno delo poleg Legende o Pen-dragonu (1934; sl. prevod 1980), skozi tavanje glavne-ga junaka Mihálya po Italiji in uličicah svoje razbolele duše iskrivo duhovito prika-zu je človekove nezavedne sil-nice, ki skušajo zbežati iz do-mačih malomeščansko-me-

ščanskih okvirov, ne da bi natančno vedele, kam. Ob-zorje, kamor pogledujejo nastopajoči, ostaja vseskozi na ravni slutnje, ki spominja prej na upanje kot na stvar-nost. Junaki Szerbovega ro-mana potujejo skozi življenj-ske vloge, v katerih se znaj-dejo od svojih mladostnih do uradno zrelih let, a se v nobeni teh vlog dokončno in nekako pomirjeno ne najde-jo. Izgubljeni sin Mihály, ki navzlic nenehnemu priza-devanju, da bi bil »normalen kot vsi drugi« in da bi »vse spravil v red«, ostaja neprila-gojen, v sklepnem stavku svojo opustitev namere po veličastnem samomoru upra-viči sam pri sebi, premišlju-joč: »In če človek živi, se še zmeraj lahko kaj zgodi.«

D'Arcy Niland

Shiraleeprevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 248 strani | 24,20 €

Roman, ki ga prežema pre-govorno avstralsko tovari-štvo iz časov, ko so ljudje še hodili peš in so se še za-nimali drug za drugega, poseben nadih pa mu daje kruta, neskončna, na tre-nutke nezemska avstral-ska pokrajina.

Mário de Sá-Carneiro

Lucijeva izpovedprevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 13,70 €

Klasično delo portugalske književnosti, v katerem so jasno vidne modernistič-ne poteze. V njem se pi-satelj obsesivno ukvarja z vprašanji identitete, člo-veš kega bivanja, lepote in umetniškega ustvarjanja.

Ayn Rand

Mi, živiprevod in spremna beseda Katarina Mahnič | 592 strani | 33,70 €

Roman o diktaturi, kateri-koli, kjerkoli in kadarkoli, ter zgodba o Člo veku pro-ti Državi. In o ljubezni, ki je po svoji na ravi prevra-tna, saj deluje mimo norm in pravil, četudi objekti-vizem – filozofija Rando-ve – ne goji nikakršnih sen-timentalnosti.

Naslednja knjiga v zbirki je Izklic predmeta št. 49 ameriškega pisatelja Thomasa Pynchona (prevod Jure Potokar).

Spremljajte zbirko na www.modrijan.si.

novoPreberite odlomek

288 strani27,40 €



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Branje za izbran okusAvtorjev romanov, ki jih predstavljamo na tej strani, ni treba podrobneje predstavljati – Rushdie, McGahern, Magris, Saramago, Carey ... so velika pisateljska imena, katerih romanom se bralec, ki dá nekaj nase in na razvoj svojega literarnega okusa, preprosto ne more odpovedati.Izmed Margisovih del smo za prvi prevod

pri Modrijanu izbrali Drugo morje, krajši roman iz leta 1991. Carmen Martín Gaite (1925–2000) se slovenskemu bralstvu predstavlja prvič, čeprav velja za eno najbolj priljubljenih in nagrajevanih španskih pisateljic; njena Spremenljiva oblačnost je bila napisana leta 1992. Kajn je zadnje dokončano delo Nobelovega nagrajenca

Joséja Saramaga in prvo, ki je bilo prevedeno po njegovi smrti. Naposled pa je na policah tudi roman Oscar in Lucinda, mogočno delo pri nas tako rekoč prezrtega avstralskega pisatelja Petra Careyja, čigar roman Tatvina – ljubezenska zgodba (Modrijan, 2007) je bil doslej edini dostopen v slovenščini.

Claudio Magris

Drugo morjeprevod in spremna beseda Veronika Simoniti | 112 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 17,20 €

Glavni protagonist romana Drugo morje (Un altro mare) je Enrico Mreule (1886–1959), prijatelj Carla Michelstaedterja (1887–1910), enega ključnih italijanskih mislecev 20. stoletja. Carlo in Enrico sta kot dijaka goriškega Staatsgymnasiuma s prijatelji v podstrešni sobici enega izmed njih debatirala o filozofiji, literaturi in umetnosti. Pod vplivom Michelstaed-terjeve filozofske misli, ki bi jo lahko poenostavljeno povzeli z besedami, da prepričanost pomeni imeti ta hip svoje življe-nje »v lasti«, polno in svobodno živeti v sedanjosti brez priča-kovanj, hrepenenja ali želja, medtem ko je vse drugo ali na-sprotno retorika, je Mreule odpotoval v daljno Patagonijo in se tam preživljal kot puščavniški pastir. Po desetih letih se je vrnil domov, se preselil v Savudrijo in tam vse do smrti živel odmaknjeno in »prepričano« življenje brez slepil. Opis njego-ve poti, ki ga vodi čez morje ali k njemu, je pretanjena pripo-ved, prežeta z Michelstaedterjevo duhovno zapuščino.

Carmen Martín Gaite

Spremenljiva oblačnostprevod Marjeta Drobnič, spremna beseda Maja Šabec | 440 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 31,20 €

Roman Spremenljiva oblačnost (Nubosidad variable) je epi-stolarni dialog, pravzaprav gre za monologa, ki bosta morda nekoč postala epistolarni roman, saj si glavna lika, prijatelji-ci, pisma pišeta, a jih iz različnih razlogov ne odpošiljata. Osrednja tema je vnovično obujenje prijateljstva, ki je po številnih letih zamrlo, a je vez še tako močna, da se lahko navzlic razdoru preteklosti poraja znova. Sofía Montalvo, ki je še zmeraj poročena, in Mariana León, psihiatrinja, ki ni bila nikoli, se srečata po dolgih desetletjih, obe v težavnem trenutku na svoji življenjski poti, in si obljubita, da si bosta dopisovali. Tako se začneta zapisovati njuna sedanja stvar-nost in njun spomin, preteklost, ki ima dvoje različic, vse to pa sestavlja živahen kolaž s spremenljivim okvirom.

José Saramago

Kajnprevod in spremna beseda Barbara Juršič | 152 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 17,40 €

»Človeški družbi bi bilo bolje, ko ne bi poznala Svetega pisma,« je José Saramago dejal ob predstavitvi romana Kajn (Caim), v katerem nekatere najbolj znane biblijske prizore obnovi tako, da jih preizprašuje na podlagi odnosa človek – bog in pokaže, da je zgodovina ljudi »zgodovina njihovih nesoglasij z bogom: on ne razume nas, mi pa ne razumemo njega«.Kajn namreč spoznava, da je bog trmast, muhast, egoističen in nagnjen k jezi. Ob pogledu na Adama in Evo, ki jesta s prepovedanega drevesa, se sprašuje, ali ni bil gospod nepre-viden, ko je posadil strupeno drevo, »kajti če bi res hotel, da ne jesta od tistega sadeža, bi imel enostavno zdravilo za to, pač ne bi posadil drevesa ali pa bi ga postavil na drugo me-sto ali bi ga obdal z žično ograjo«. Ko Abraham na gospodov ukaz žrtvuje sina Izaka, se sprašuje: »Kakšen gospod je to, ki ukaže očetu, naj ubije lastnega sina?«

V tej zbirki so izšli še naslednji romani: Salman Rushdie, Klovn Šalimar; Ladislav Fuks, Sežigalec trupel; Leonard Cohen, Lepi zgubljenci; Hugo Claus, Govorice, Philip Roth, Ameriška pasto-rala; John McGahern, Med ženami, Salman Rushdie, Tla pod njenimi nogami; Alessandro Baricco, Ta zgodba.

Naslednji izide Galíndez, roman španskega pisatelja Manuela Vázqueza Montalbána (prevod Ferdinand Miklavc, spremna beseda Peter Vodopivec).

Spremljajte zbirko na www.modrijan.si!

Peter Carey

Oscar in Lucindaprevod in spremna beseda Miriam Drev | 608 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 39,10 €

Ta roman je po kritiški presoji eden od vrhov v literarnem opusu mednarodno priznanega avstralskega pisatelja Petra Careyja. Njegova podlaga je široko zasnovan prikaz Avstra-lije v drugi polovici 19. stoletja in vzporedno tudi viktorijan-ske Anglije tistega časa. Glavna lika sta Oscar Hopkins, mlad anglikanski duhovnik, vzgojen v strogem religioznem duhu, a obseden s hazardersko strastjo, in Lucinda Leplastrier, svojeglava avstralska dedinja, ki v težnji po neodvisnosti postane lastnica steklarne.Bookerjeva nagrada 1988.

John McGahern

Pornografprevod Maja Novak | 280 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 25,10 €

Tridesetletni Michael je hla-den opazovalec življenja in pisec pornografske plaže. Ustvarja idealen fikcijski svet neugnanih ljubimcev, sam pa nadvse ponesrečeno us-merja, vodi in izpelje različ-ne faze razmerja z osem let starejšo žensko, ki z njim zanosi in ima vrhu tega še to smolo, da se vanj zaljubi. Vzporedno z ljubezensko zgodbo se v romanu odvija zgod-ba o Michaelovem sočutnem spremljanju počasnega umira-nja njegove tete v eni od dublinskih bolnišnic.

Sebastian Barry

Skrito sporočiloprevod Jure Potokar, spremna beseda Jasna Vombek | 328 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 33,10 €

Skoraj stoletno Roseanne Mc Nulty čaka negotova uso-da, saj naj bi bolnišnico za duševno bolne, kjer živi ve-čino svojega življenja, zaprli. Pogosto se pogovarja s psihiatrom, na katerega jo veže sicer previden, vendar tudi zaupljiv odnos, ki se začne poglabljati, ko psihiater žaluje za svojo umrlo ženo. Skozi dnevniške za-pise se razkriva pogled na Roseannino družino v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi na družbo in zgodovinske okoliščine, ki so šokantne in hkrati ganljivo lepe.Skrito sporočilo je eden izmed najboljših romanov v anglešči-ni leta 2008. Za las je izgubil bookerja, zato pa prejel Spo-minsko nagrado James Tait Black, Irsko književno nagrado in nagrado Costa v kategorijah roman in knjiga leta.

novonovo

novo

novo novo novo


13www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Branje za izbran okus

Romanopisec s premalo časa za vse talente

In kot se na prvi pogled zdi, da je najbolj nenavaden Av-stralec, to velja tudi za nje-gov prvi roman. A le na prvi pogled. Cave je roman Ko je oslica zagledala ange-la (And the Ass Saw the Angel, 1989) pisal, po nje-govih navedbah, v precej skrajnih in obsesivnih raz-merah, v obdobju, ko je ži-vel v Zahodnem Berlinu, tik pred padcem Berlinske-ga zidu: »Bil sem precej od-tujen od sveta. Zelo obse-deno obdobje.« Ob tej izja vi bi si lahko zamislili precej kaotičen roman, vendar nas presenetijo njegova ve-rističnost, močna nazorna zgodba in fabulativna kva-liteta, ki si jo je avtor dobro zamislil.Dogajanje romana je po-stavljeno v Ukulorsko doli-no, vrti pa se okrog verske ločine ukuliti. Cave teme-ljito razišče zgodovino okvarjene psihe svojih li-kov in splete izjemno sli-kovito in silovito povest o ozkogledi verski licemer-nosti, ki se nasilno sooča z dušo drugačnega posamez-nika in ga pahne na rob in čez. Kot njegovi glasbeni liki, ki se opotekajo ob robu civilizirane družbe, pijani in umazani in osam-ljeni, se tudi glavni lik ro-mana Evkrid znajde v sve-

tu, za katerega avtor ni predvidel nobene utehe, zgolj nelagodno zavetje za zidom »normalnosti«.Ko je oslica zagledala an-gela je danes kultna knji-ga v vseh angleško pišočih kulturah in tistih mnogih, ki premorejo njen prevod.

Konec je lep. Srhljiv. Za vrhunski užitek si je treba takoj po zadnji besedi predvajati peklensko »Tupelo« z albuma The Firstborn Is Dead (1985).

Andraž Gombač

Dvajset let pozneje. Smrt Zajčija Munra (The Death of Bunny Munro, 2009). Že naslov razkriva dvoje – ne-navadno ime glavnega lika s kopulacijskimi potenciali in dejstvo, da v pričujočem delu bržkone umre, kar podčrta že prva poved ro-mana. Obenem priklicuje tudi avtorjevo Oslico, kjer na prvi strani vrani prav tako naznanjajo protago-nistovo smrt, pa tudi Ev-krid nam sporoča, da odha-ja. Vrane v Zajčiju nasledi-jo škorci in galebi, a ne

delujejo nič manj zlovešče in zloslutno. Bralcu pa pri-bližajo obmorsko dogajali-šče v Brightonu in njegovi okolici (leta 2003), ki je v zadnjem desetletju tudi Nicku Cavu novi dom.Prav tako se roman motiv-no spogleduje z avtorjevim delovanjem v še sveži glas-beni zasedbi Grinderman. Spomnimo zgolj na njiho-vo paradno pesem No Pus-sy Blues, ki deluje, kakor bi Zajčiju vseskozi švigala po možganskih celicah. Kot ka-žejo zapiski, si je prvotno avtor za roman zamislil celo naslov Smrt seksual-nega manijaka. Delo je bilo tako – mdr. v konku-renci Johna Banvilla in Phi-lipa Rotha – uvrščeno v ožji izbor za nagrado britanske revije Literary Review za najbolj »zanič seks v litera-turi«, njegov založnik pa je v odziv zapisal: »Po pravici povedano bi bili užaljeni, če ne bi bil v ožjem izbo-ru.« Avtor pa meni, da se roman »zoperstavlja mizo-ginističnemu in plenilske-mu vidiku moške psihe«, ki ga nemalokrat prižene do skrajnosti.Tudi tokrat Cavovo pisanje odlikuje ohranjanje bral-čeve pozornosti in tudi to-krat je pisateljeva največja vrlina izgradnja osrednje-ga lika, tokrat ljudomrzne-ga, mrzkega in samoljubne-ga, ki ga ponovno spremlja galerija zelo uspelih stran-skih likov. Spregledati ne gre niti avtorjeve namere, da bi po 20 letih od jezi-kovno sila ambicioznega, bralsko in kritiško cenje-nega prvenca napisal ne-kaj korenito drugačnega, v skladu s svojo ustvarjalno

zrelostjo in sodobnim ča-som – delo je presenetlji vo obvladano, lahko berljivo, a vse prej kot lahkotno bra-nje, kar sprevidimo že v prvem poglavju. Na povr-šini preprosta pisava se naglo levi v vse bolj dia-bolično in kruto, v doma la filmskih sekvencah, vsebi-na pa izziva bralce in tolaži bralke.V ospredje Nick Cave po-stavlja človeka v vlogah očeta, sina in moža, ki ga vodijo predvsem vzgibi spolne narave z ambicijo alfasamca. Glas glavnega lika je plehek, pripovedo-valec pa izjemen opazova-lec, medtem ko je na drugo stran tehtnice postavljen lik njegovega devetletnega sina, ki zavoljo svoje brez-pogojne ljubezni do očeta v bralcu vzbuja vse večjo empatijo. Avtor dečka po-spremi z nemalo ganljivi-mi odlomki, ki s svojo li-ričnostjo spominjajo na občutenja ob poslušanju ne katerih ca vovskih balad. Roman je uspela študija družinske disfunkcionalno-sti, v kateri je na preizkuš-njo postavljena samohra-nilska odgovornost in tudi siceršnja očetov ska in mo-ška vloga v otrokovem živ-ljenju. Osrednjemu liku tež-ko oporekamo spretnost v akviziterskem poslu, ven-dar nas ne pre neha opomi-njati, kolikšno ceno za to plača družina.Nick Cave je pri vživlja nju v osrednja dva lika pre prič-ljiv, pri čemer bo Smrt Zaj-čija Munra, kot že Oslica, v večje zadoščenje bralcu, ki ceni domišljene podrob-nosti in ne stavi preveč adutov na fabulativnost, ne gre pa zanemariti številnih humornih vložkov (značil-no avstralsko mrtvohlad-nih), ki delujejo v vzajem-nosti z neredkimi bralskimi doživetji odpora, vznemir-jenja, obžalovanja in brid-kosti, zato meji na črno komedijo. Po romaneskni predlogi Zajčija gre priča-kovati tudi televizijsko mi-niserijo.

Romana vam je predstavil prevajalec Andrej Pleterski.

pred izidom

novo

Oče učitelj književnosti. Mati knjižničarka. Sin pisatelj. Če v bistvu ne bi bil glasbenik z dvema romanoma. Ali pa romanopisec s premalo časa za vse talente. Če ne bi bil ne uvrstljiv. Glasba je njegova rdeča nit, kjerkoli je, karkoli počne. Njegov svet je gnusen z razlogom, in črn, tako se mu riše, pa naj piše o čemerkoli. To si prizna-va: »Gojim nekako melanholičen pogled na svet. In gnus do njega. Ne morem se ga znebiti. Svet je gnusen. O tem ni debate.«Nick Cave, rojen 22. septembra 1957, Avstralec.

Foto: Gavin Evans

Na predvečer Cavovega 54. rojstnega dne, 21. sep-tembra 2011, je bil v Kinu Šiška literarni večer »Nick Cave – oratorij za morilca z mehkim srcem«. O tem, kdo in kaj je Nick Cave, kaj ali kdo je oslica, kaj je našel v njenem močvirju in zakaj po njej nikoli več ni bilo tako, kot je bilo, so se pogovarjali Andrej Ple-terski, Cavov poznavalec in prevajalec, Igor Vid-mar, mož, ki je Nicku vročil bianco povratno karto za koncerte v Sloveniji, in Gregor Bauman, glasbeni publicist.

Foto: Anže Kokalj

216 strani | 150 × 235 | trda vezava s ščitnim ovitkom | 27,20 €

328 strani | 150 × 235 | trda vezava s ščitnim ovitkom | 33,10 €



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Branje za izbran okusDrago Jančar

To noč sem jo videl192 strani | 135 × 220 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 17,30 €

To je roman o nekaj letih življenja in skrivnostnem izgi not ju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljan-ske meščanske družbe, ki

jo je vase potegnil vrtinec nemirne zgodovine. Pet oseb pripoveduje o njej, pa vsaka od njih tudi o sebi in razburkanem slovenskem času pred drugo svetovno vojno in med njo. O času, ki je kot moloh goltal ne samo tako ali drugače pre-pričane udeležence zgodo-vinskih dogodkov, ampak tudi ljudi, ki so živeli na robu burnega dogajanja, ki ga niso niti dobro razume-li – hoteli so samo živeti. Toda »samo« živeti je bila iluzija, bil je čas, ko se tudi v na videz varnem in idi-ličnem zavetju neke grašči-ne na Gorenjskem ni bilo mogoče izogniti drvečemu vlaku nasilja.

O Veroniki pripoveduje njen nekdanji ljubimec, oficir jugoslovanske kra-ljeve vojske, ki se je leta petinštirideset znašel v ujetniškem taborišču v Pal-manovi; zgodbo nadaljuje njena mati, ki isto leto čaka na vrnitev hčere v ljubljan-skem predmestnem stano-vanju, potopljena v spomi-ne in blodna od negotove-ga upanja; o njej govorita zdravnik nemške okupa-cijske vojske in družinska gos podinja; nazadnje nek-danji partizan, ki je iz ne-jasnega osebnega nagiba, polnega nesporazumov, spro žil vlak, ki je zdrvel čez nočno pokrajino in njene ljudi.

Navadni človek sredi vojne vihre, človek, ki hoče »samo živeti« in ga ne zanimajo velika zgodovinska dogajanja, ideologije, Resnice, temveč zgolj življenje sámo, je razmeroma redka podoba v slovenskem romanu o drugi svetovni vojni, vendar ne edina. Skoz oči otroka – in skoz svojo lastno izkušnjo – sta jo v osemdesetih letih denimo podala že Mar-jan Rožanc in Lojze Kovačič. A Jančar je vendarle drugačen. dr. Tomo Virk

Drago Jančar je za roman To noč sem jo videl leta 2011 prejel Delovo nagrado Kresnik, že tretjo v svoji pisateljski karieri.

Evropska književna nagrada ACEL Dragu Jančarju

Foto: Igor Modic

Evropsko književno nagra-do, najprestižnejšo nagrado ACEL, za svoj literarni opus kot sedmi zaporedni nagra-jenec prejme slovenski pi-satelj, dramatik, esejist in urednik Drago Jančar.Nagrade bodo lavreatom slovesno podelili marca na-slednje leto med sedmimi Evropskimi literarnimi sre-čanji, ki bodo v sodelova-nju s tamkajšnjo univer zo tako kot doslej potekala v Strasbourgu. Tako se bo Drago Jančar pridružil Špancu Antoniu Gamone-du, ki je nagrado kot prvi prejel leta 2005, Fincu Bo-ju Carpelanu (2006), Polja-ku Tadeuszu Różewiczu (2007), Nemcu Tankredu

Dorstu (2008), grški pesni-ci Kiki Dimoula (2009) ter pesniku, dramaturgu in ci-neastu Tonyju Harrisonu iz Velike Britanije (2010).Zveza ACEL je nastala leta 2005 s poslanstvom, da bi presegala vsakdanje ločni-ce med najrazličnejšimi kulturnimi dejavniki in okolji ter pri doseganju skupnega cilja: dialoga je-zikov in kultur. In da ima sedež prav v alzaškem Strasbourgu, nikakor ni naključje.

Francoska neodvisna lite-rarna revija Le Matricule des Anges, ki od leta 1992 izhaja v Montpellierju in jo berejo tudi v Belgiji, Švici in Québecu, je v 128. števil-ki (november–december) objavila obsežen portret Draga Jančarja z in ter vju-jem na kar desetih straneh, njegov potret pa je tudi na naslovnici. V Franciji je namreč pred kratkim iz-šel njegov roman Zvenenje v glavi (Des bruit dans la teˇ

te, 2011), ki je že peti pre-vod kate rega od Jančarje-vih del v francoščino.

Strasbourg namreč ni le se-dež sveta Evropskega par-lamenta in Evropskega so-dišča za človekove pravice, temveč tudi glavno mesto francoske pokrajine Alza-cije, dežele na prepihu nemškega in francoskega jezika, kjer se je v srednjem veku oblikoval še tretji je-zik, alzaščina. Ta je uvršče-na na seznam ogroženih jezikov EU in število nje-nih govorcev močno upada, sicer pa je po svojem bi-stvu mešanica nemških na-rečij, ki jih govorijo v tej po-krajini. Tako se na primer Strasbourgu, mestu s pre-lepo stolnico, znamenito po vitražih, v alzaščini reče Strossburi.Le malokdo ve, da se je al-zaška literatura kljub te-mu, da pokrajina pripada Franciji že od leta 1648, začela izražati v francošči-ni šele po koncu druge svetovne vojne. Tako sta zgodovinsko najpomemb-nejša alzaška pisca, Pfeffel in Oberlin, ki sta živela v 18. stoletju, še pisala v nemščini, medtem ko sta v 19. stoletju Arnold in Ma-rie Hart začela pisati v al-zaščini. Celo po letu 1945 sta oba nobelovca alzaš-kega rodu, fizik Alfred Kast ler in filantrop Albert

Schweitzer, svoja dela ob-javljala v nemščini, med-tem ko številni sodobni li-terati še danes ustvarjajo bodisi v alzaščini bodisi, tako kot Claude Vigée, či-gar najboljša besedila so napisana v alzaščini, tudi v francoščini.In tako, so zapisali ustano-vitelji Zveze ACEL in pri-reditelji vsakoletnih ev-

ropskih literarnih srečanj, Alzacija ni imela izbire: frankofonska je lahko osta-la le znotraj dialoga jezi-kov, krajevnih in evrop-skih, ki odpirajo poti k novim političnim, gospo-darskim in kulturnim raz-sežnostim sveta v začetku 21. stoletja.V tej novi perspektivi se bo Evropa končno lahko pre-

poznala kot enotna kultu-ra, ki se izraža v mnogote-rih jezikih: kot prostor čudovite polifonije. Korak k temu cilju je tudi letošnja nagrada, za katero prejem-niku Dragu Jančarju iskre-no čestitamo.

Dvanajstega novembra 2011 je Association Capitale Européenne des Littératures (ACEL – »Glavna evropska zveza za književnost«) v Strasbourgu razglasila prejemnike literarnih nagrad mesta Strasbourg za leto 2011: evropske nagrade za frankofonsko literaturo, evropske prevajalske štipendije in evropske književne nagrade.

Španski pesnik Antonio Gamoneda (roj. 1931) je prvi književnik, ki je prejel evropsko književno nagrado ACEL.

Slikovito alzaško mesto Strasbourg bo od 23. do 31. marca 2012 gostilo 7. evropska srečanja literature.

Eno od prizorišč 7. evropskih srečanj literature bo Renska palača.

© Bigstock

V okviru projekta Evrop-ska prestolnica kulture 2012 izide kmalu nova izdaja Jančarjevega ro-mana Severni sij.

© Bigstock


15www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Bralec – preberite na du{ek

Oblikovanje zbirke: Vesna Vidmar130 × 200 mmmehka vezava z zavihi

Mala življenja so zgodbe o nesreči, besu in norosti. Osem portretov deželanov iz avtorjevih rojstnih kra-jev pripoveduje o ljudeh, ki niso nikdar uresničili svojih sanj: o izseljenem kmetiču, ki ga pogubi Afri-ka, o zapitem župniku, ki mašuje v prazni cerkvi, o umrlem detetu ... V roman jih povezuje eliptična av-tobiografija, kajti te male usode, »sirene avtorjevega otroštva«, so obenem me-tafore pisateljskega iska-nja. Michonovi »značaji s

podeželja« trpijo za sin-dromom gospe Bovary. Da bi jim povrnil dostojan-stvo, jih pisatelj ovije v je-zik, za katerega so bili sami prikrajšani, in skozi vibrirajočo pisavo, polno odzvenov in hipnotičnih period, jih uzremo kot skozi barvasto okno, ha-gio grafsko presijane. Leta 1984, v obdobju estetskih iskanj po zatonu novega romana, je ta prvenec na-znanil premlajeno psiholo-gistično naravnanost fran-coske proze.

Vračanje v domovino po dvajsetih letih Teodorju zbuja mešane občutke in pričakovanja. Nekoliko ne-navadna je že namera, da se švicarski poslovnež na višku uspešne kariere od-pravi v Romunijo. Toda le na videz. Tja ga namreč žene nekakšna kriza sred-njih let, ki izostri občutek izkoreninjenosti, spodbudi hrepenenje po domačih krajih, predvsem po neiz-polnjeni – pa tudi izdani – mladostni ljubezni, in pod vprašaj postavlja smisel živ-ljenja sploh. Nekdanja do-movina, prežeta z balkans-ko barvitostjo, ljudskimi pripovedkami in vražever-jem, a tudi z brezobzirnim

tranzicijskim povzpetniš t-vom, pokaže svoj dvojni obraz, nostalgičen in krut obenem. Teodor vse bolj dr-si v njena nedrja, do kler ne obtiči v zakotnem ro mun-skem zdraviliškem kra ju, kjer ga očara slepi maser, nekakšen lokalni guru, ki masažo prepleta z literatu-ro in filozofijo. Teodor se v novem okolju začenja spre-minjati – tako navznoter kot navzven –, dokler na koncu ne ostane dobesed-no brez svoje identitete. Iz-kaže se, da ima tudi slepi maser, ta skorajda pravljič-ni lik, dvojni obraz. Vpraša-nje slepote se na koncu tako postavi na povsem ne-pričakovan način.

Nina Telemann. 43 let. Učiteljica norveščine v sred-nji šoli. Kratkovidna. Štiri-centimetrska stekla v oča-lih. Saj ne. En centimeter. Ampak to je tudi veliko.Bror Telemann. 42 let. Dra-maturg v Narodnem gleda-lišču. Sanja o tem, da bo tudi sam napisal teater. Zajebano dober komad. Ki bo vse postavil na svoje me-sto. Odličen vid. Težave z alkoholom? Neeeeeee. V bi-stvu ne.Nina in Bror Telemann se z otroki odpravita na počitni-ce v Nemčijo, na Bavarsko, natančneje v Garmisch-Par-tenkirchen. Nina si v druž-bi otrok in gostitelja ogle-duje znamenitosti, Bror pa se vse bolj zavzeto predaja

hrani in sanjam o prelomni drami, ki jo bo napisal. In o Angležinji, ki je ni nikoli srečal ...Please, read this, Nigella, please!I am not just another fan.

Rdeča nit zgodb so družin-ski in ljubezenski odnosi. V prvih zgodbah se v Oskarje-vem zakonu začnejo pojav-ljati razpoke, ki naposled privedejo do ločitve od mla-dostne ljubezni; sledi ob-dobje nebrzdane sprošče-nosti, svobode in bolj ali manj neobveznega seksa – toda kmalu se pokažejo tudi negativne plati takega samskega življenja: osam-ljenost, celo nostalgija za

preteklimi časi, želja po bolj umirjenem življenju. »Za-me je eno temeljnih meril za izbor teme njena notra-nja nujnost. Izbrana tema mora biti za avtorja osebno pomembna – in družinski in ljubezenski odnosi zame popolnoma izpolnjujejo ta pogoj,« pravi Viewegh. In celo: »Tudi jaz se s distance nekaj let nekaterih svojih oseb malce sramujem ... Ampak vsaka moja knjiga

hočeš nočeš govori o tem, kar me je v času njenega na-stanka pritegovalo, zanima-lo, mučilo.« V zgodbah iz druge knjige se avtorjev al-ter ego (večinoma) umakne v ozadje in pripoveduje zgodbe z večje distance in z drugimi protagonisti. Tu nastopi (zrela) ljubezen v bolj ali manj presenetljivih variantah, ne nujno med žensko in moškim in ne nujno erotično obarvana.

Pierre Michon je leta 1984 opo-zoril nase z žanrsko neuvrstlji-vimi Malimi življenji in se pro-filiral kot samosvoj pisec flaubertovskega kova, s čimer je hipoma osvojil naklonjenost zahtevnega bralskega občinst-va. Nagrada »France Culture«

je igralcu v potujoči gledališki skupini omogočila, da je začel živeti od svojega peresa. Še na-prej je ustvarjal drobne, izbru-šene tekste, med njimi Življe-nje Josepha Roulina (1988), Rimbaud sin (1991), Kraljevo telo (2002), s katerimi je utrdil

sloves svoje eruditske poezije v prozi. Leta 2009 je za pripoved o slikarju Corentinu in fran-coskih revolucionarjih Enajste-ri prejel veliko nagrado Fran-coske akademije za roman, ki je obenem priznanje njegove-mu življenjskemu delu.

Catalin Dorian Florescu (1974) je leta 1982 s starši iz Romunije prebežal v Švico. V Zürichu je študiral psihologi-jo in psihopatologijo, se za-poslil kot psihoterapevtski svetovalec in se izpopolnjeval v gestalt terapiji. Od leta 2001 je svobodni pisatelj, ki se ved-no znova ukvarja s proble-matiko izseljenstva in iska-nja domovine, ki se je med

odsotnostjo spremenila. Nje-gov slog pisanja se navdihuje pri balkanskem ljudskem iz-ročilu in pripovedovanju, za-radi česar se ga je oprijel vzdevek »Kusturica v litera-turi«. Odmevni so bili pred-vsem njegovi romani Kratka pot domov (2002), Slepi ma-ser (2006), Zaira (2008) in Jakob se odloči, da bo ljubil (2011). Za svoja dela je prejel

številne delovne štipendije v Švici in Nemčiji.Slepi maser, prvo njegovo delo, ki je prevedeno v sloven-ščino, vsebuje prepoznavne avtobiografske elemente, kot model za naslovni lik v roma-nu pa je avtorju služil resnični romunski slepi maser, o kate-rem je posnel tudi kratek do-kumentarni film.

Erlend Loe se je rodil leta 1969 v Trondheimu na Norveškem. Je avtor več kot 20 knjig za od-rasle in otroke, piše tudi film-ske scenarije in kritike. Medna-rodno slavo mu je prinesel že

drugi roman, Naiven.Super (1996), ki je preveden v več kot 20 jezikov. Leta 1997 je prejel norveško literarno nagrado Cap pelen. Roman Tihi dnevi v Mixing Partu je izšel leta 2009.

Michal Viewegh je velika zvez-da na češkem literarnem nebu. Bralsko občudovanje in kriti-ško naklonjenost si je pridobil z romanom Čudoviti pasji časi (1992, slov. prevod 2003), hu-morno družinsko kroniko iz obdobja pred padcem komu-nizma. Doslej je izdal dvain-dvajset knjig, skoraj vsako leto po eno. Piše tudi kratke zgod-be, psihološke novele, literar-ne parodije in knjige za otroke. Po njegovih delih je bilo posne-tih šest filmov.

Je berljiv, humoren, duhovit, ironičen, zna se ponorčevati tudi iz samega sebe in je odkri-tosrčen – najbrž je prav zato najpopularnejši sodobni češki avtor. Zadnja leta se ne more znebiti nalepke, da je komer-cialen – njegove knjige dosega-jo naklade več kot petdeset ti-soč izvodov in so prevedene v enaindvajset jezikov. Vendar z nekaterimi deli vsekakor pre-sega to oznako.

Pierre Michon

Mala življenjaprevod Saša Jerele | 208 strani | 18,90 €

Catalin Dorian Florescu

Slepi maserprevod Jana Ambrožič | 280 strani | 19,90 €

Erlend Loe

Tihi dnevi v Mixing Partuprevod Marija Zlatnar Moe | 192 strani | 13,20 €

Michal Viewegh

Zgodbe o ljubezni in seksuizbor in prevod Nives Vidrih | 280 strani | 23,80 €

Zgodbe o ljubezni in seksu lahko berete v dveh različnih ovitkih, na katerih je Schielejev »ljubezenski par« iz leta 1913 v dveh različnih ljubezenskih položajih. Bodite pozorni pri nakupu in si izberite tistega, ki vam je bolj všeč. (Ob naročilu z našo naro-čilnico vpišite št. 1 oz. 2.)© Jan Karásek

novo

novo

novo

novo

1

2



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Bralec – preberite na du{ek

Dorota Masłowska

Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavoprevod Tatjana Jamnik, ilustracije Iztok Sitar | 232 strani | 22,30 €

št. 50

Pripovedovalec Silni je, kljub ekscesnosti in zadrogirano-sti, pripadnik srednjega raz-reda: živi v predmestni hiši z materjo, ki je redno zaposle-na v Zepterju in vzdržuje dva polnoletna sinova, zato si lahko Silni redno jemanje amfetamina privošči le za-radi družinskega standarda. Svet v tem romanu je izkriv-ljen, grotesken, skoraj fanta-stičen. In ta svet Masłowska zgradi z jezikom. Slenga ne posnema mimetično, temveč ga stilizira in hkrati preplete z literarno tradicijo – tekst je poln medbesedilnih navezav na dela svetovne in poljske li-terature. Besedilni svet Polj-sko-ruske vojne je kontami-nacija različnih, tradicionalno nezdružljivih diskurzov oz. hibrid – in nedvomno avtor-ski konstrukt. To razsežnost poskuša ohraniti tudi sloven-ski prevod, ki se opira na rabo pogovornega jezika na splet-nih forumih, hkrati pa se od te oddaljuje v neobstoječo govorico, ki naj bi imela po-doben učinek, kot ga ima na poljskega bralca izvirnik.

Dorota Masłowska (1983) je za svoj prvi roman, Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo (2002), prejela nagra-do Paszport Polityki in bila nominirana za glavno nagra-do Nike (prejela je Nike po iz-boru bralcev). Leta 2005 je ob-javila roman Kraljičini jeleni, napisan v rimani prozi, stili-zirani v hiphopovsko popev-ko, in zanj dobila Nike 2006. Prozni deli sta bili večkrat uprizorjeni na odru, po pred-logi Poljsko-ruske vojne pa je bil posnet tudi istoimenski ce-lovečerni film (2009, rež. Xa-wery Żuławski). Njeni drami Dva revna Romuna, ki govori-ta po poljsko (2006) in Mi se mamo fajn (2008) so igrali v številnih gledališčih na Polj-skem in po svetu. Piše tudi feljtone in knjižne recenzije ter je članica uredniškega odbora literarne revije Lampa.

Marie NDiaye

Tri močne ženskeprevod Suzana Koncut | 272 strani | 14,90 €

Roman sestavljajo tri zgod-be, bridke usode treh žensk, ki jih povezujejo drobni na-rativni elementi. Norah je morala zapustiti Pariz, svojo družino in odvetniško karie-ro in oditi k očetu v Afriko. Tesnobno srečanje z nekda-njim egocentričnim tiranom, ki se je spremenil v molčeč-neža na meji človeške eksi-stence, se spremeni v pravi preizkus, ki ogrozi njen za-kon, odnos do hčere, njen spomin in celo razum. Fanta je zapustila rodni Senegal in svoje delo ter sledila možu Rudyju v Francijo. Zdaj hira v povprečnem in omejenem življenju nekje na franco-skem podeželju – tako polo-žaj vsaj vidi Rudy, saj zgodbi sledimo skozi njegov notra-nji monolog, poln občutkov krivde in zagrenjenosti. Mla-

da Afričanka Khady je po moževi smrti prisiljena za-pustiti njegovo družino. Po-skuša se prebiti proti Franci-ji, kjer naj bi se pridružila daljni sorodnici, toda tragič-no potovanje skupaj z drugi-mi ilegalnimi prebežniki je ne bo pripeljalo nikamor.

Marie NDiaye (1967) je francoska pisateljica senegalske krvi in ena tistih sramežljivih prikazni v francoski književnosti, kakrš-ne v njej pravzaprav nikoli niso bile redke, kakor tudi ni nikoli manjkalo njihovih nasprotij. Poredkoma nastopi v javnosti, v intervjujih je zadržana. Zato pa jo odlikuje velika notranja od-ločnost: svoj prvi roman je objavila pri rosnih sedemnajstih.Marie je na Sorboni študirala jezikoslovje, prejela je štipendijo Francoske akademije za bivanje v Villi Medici v Rimu in se po-ročila s pisateljem Jean-Yvesom Cendreyjem. Po številnih selit-vah po francoskem podeželju se je s svojim sopotnikom in nju-nimi tremi otroki pred nekaj leti ustalila v Berlinu.Za roman Rosie Carpe (2001) si je prislužila nagrado Femina, za Tri močne ženske (2009), svoj zadnji (deveti) roman, pa je preje-la Goncourtovo nagrado in mednarodno nagrado Hiše svetovnih kultur (2010). Piše tudi kratko prozo, otroške knjige in drame.

Fakju, tko se jst tega ne grem, zamrmram pa gledam gor. Ampak to niti ni noben nebo, to je strop, s katerga se lušči omet, in tale ni nobena igre željna lutkica, ampak prezgodi umrla TV-napovedovalka, k si je zapovrh nataknla špegle z zlatimi okvirji in pregleduje revije, si slin prst.K bi mi dala vsaj un kalkulator, kar sem že poudaru. Da bi mel vsaj za hip kšno razvedrilo, seštevanje, odštevanje, najprej vse cifre z leve na desno, pol z desne na levo, na-zadne pa množenje. Vse bi zračunu. V zvezi z Magdo. Nje-no višino. Njeno starost. Dolžino njenih las. Dolžino njen-ga domnevnga življenja. Naklonski kot Kacperja do nje. Količino spida v krvi. Procent njenga zadovoljstva. Sigur-no nizek. Sigurno negativen. Hitrost, s katero se ruska voj-ska približuje mestu. Količino prodanih klobas. Vse bi pre-računu, če bi mi ona dala kalkulator.Ampak ona ne. Ona sedi, mal bul vame, z drugo roko si pa neki treb iz zob. In ji niti ne kapne v možgane, da bo glih-kar pase. Da je na tehtnci usoda njenih trakcev, prlimanih na okn, pa šip v njeni vitrini, da bom vse glihkar zakuru, vključno z njenmi lasmi, k jih bom postrigu in sam z lastni-mi nogami poteptal v prah. Nazadne rečem tkole. Kajti to ni več mačji kašelj: blablabla, kaj misliš o meni, Andrzej, a sem lepa, a sem grda, a je ona taka kt jst. Kajti po naravi sm dobr, ampak Karitas na dveh nogah pa tut nism, da bi po-slušu kontracepcijske pomenke iz domačih priročnikov pa še clo nč ne mel od tega, nobenga užitka, sam melodrame pa melorecitale, pa dolge pogovore o umetnosti, poeziji in zaščiti spočetega življenja ob sončnem zahodu.A si ti bolj varčne sorte? takrat reče ona, kukr da v pogibel mojim mislim, kukr da bi brcala na tleh ležečga človeka, na, na, tle maš, se nisi hotu pogovarjat o vremenu, se nisi

hotu pogovarjat o nosečnostni zastrupitvi, pol se bova pa o varčnosti pogovarjala, ja, Andrzej, konc je heca, kamera, akcija, dober dan, dame in gospodje, lepo pozdravljeni, moje ime je Alicja Burczyk in zdaj vam bom naštela vse proizvode po promocijskih cenah, ki jih lahko kupimo, da bi bilo naše gospodinjstvo varčnejše in funkcionalnejše. Kajti ni tako, da bi lahko kupovali vse proizvode po vrsti in jih metali v nakupovalni voziček brez repa in glave ter tako gospodinjili skromno in varno. Nakupovanje je problem, ki ga je treba natančno premisliti, načrtovati, prešteti vse za in proti. Poglejmo, kako se to meso na videz zdi dobro, ampak samo poglejte ceno, ki je strahovito visoka, še posebej ker poleg leži čisto podobno meso, proizvedeno komaj nekaj dni poprej, a še čisto dobro, in stane dvakrat manj. Prvo vprašanje se glasi, katero meso boš izbral, Andrzej, ker menda ne boš tako razsipen, da bi izbral dražje, a posledič-no gotovo manj okusno. Ni treba odgovoriti, važno je, da se strinjaš. Zdaj peljemo naš voziček na naslednje polje naše table. Pred nami je polica s tekstilnimi izdelki. Tvoja nalo-ga, Andrzej, je izbrati najprimernejše nogavice. Seveda, te so precej trpežne, ampak za njihovo ceno dobiš lahko tri pare manj trpežnih, čeprav so enako dobre. Odlično, ta pre-mik glave razumem kot pritrditev in obenem pravilni odgo-vor. Torej greva naprej, naslednje polje predstavlja polico z alkoholom. Naloga se glasi: ne kupuj alkohola, še manj pa cigarete. Če jih kupiš, samodejno izgubiš nagrado. Če jih ne kupiš, prideš v naslednje kroge, ki so enako čudoviti in pol-ni čustev kot ta. In vemo, da se ti kot resen in razumen člo-vek nagibaš k naši skupni izbiri, pri kateri vsi naenkrat vsta-nemo in vsi v en glas vzkliknemo: dol z alkoholom, ukinite tobačne tovarne, prepovejte prodajo alkohola nad pet od-stotkov vsebnosti, Andrzej, nemirno se prestopaš, gotovo komaj čakaš na naslednjo tablo, ki predstavlja stojnico s sadjem. Košarica A, to je drago sadje, uvoženo z daljnega

Zahoda, prekrito z debelim slojem strupenih pesticidov – klic, ki jih raznašajo črnci, ki so se ga dotikali. Zdaj pa po-glejmo v košarico B, to je rusko sadje, nekoliko cenejše od našega, vendar so to ponarejeni posnetki, gotovo notri praz-ni. V košarici C pa je pravo poljsko nedrago sadje, celo ob-tolčena poljska jabolka so bolj okusna kot jabolka z gnilega Zahoda, logično, Andrzej je preudaren in izbere košarico C, in to je čudovit, pravilen odgovor, ki nam je vsem omogočil dobro skupno zabavo v naslednjem krogu tevekviza! A grem lohk lulat? vprašam precej zamorjen, nakar hitr le-tim na skret. Glasno potegnem vodo in upajoč, da se nč ne sliš, pretaknem vse omarce. Nivo vsebnosti drog v te hiši je takle. En persen. Ena škatlca panadola. Nakar tedva orto trda dragsa oba hlastno zaužijem, kajti nenadoma me je začel skrbet. Da se mi je zmešal, al kaj, a sm preveč spida skonzumiru zadnje dni, a mam kratek stik pod streho, za-feclane kable. Ja ja, Andrzej, zdele panadol, persen, pol pa železniška, prec slišm in se oziram okol sebe, vendar je bil zgolj odmev v moji glavi. Impotenca, totalna nezainteresi-ranost za žensko, k sedi zraven, mogoče clo homoseksual-nost, in če sam pomislm, prec pogledam v špegu, če se na men že vidjo kšni fizični znaki pederastije, vendar nč ne zapazm, nobene sledi.Koj, da ne bi zbudu suma, sem nazaj in se usedem na svoj mest. Igra traja še naprej. Pozdravljeni po odmoru. Bistvo tega kroga je, da zase, Andrzej, kupiš najprimernejšo obu-tev. In tukaj ti dajemo na izbiro fantastične in funkcional-ne čevlje iz CCC, firme, ki ima svoje podružnice na območ-ju cele države. To so čevlji za vsako vreme, kajti vsi so enako praktični, enako enostavni za uporabo, preprosto jih obuješ in nosiš, za v službo in za doma, za h krilu in k hlačam. K hlačam, hitr odgovorim, da bi mel kar najhitrejš za sabo pravilen odgovor in me neb javno obtožil pedera-stije pa drugih trans variant.

novo novo


17www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Bralec – preberite na du{ek

Tistega večera, preden so se stvari začele sesuvati, sem dejansko dobro uro delal bilan-co svoje splošne situacije in sklenil, da sem, če prav premislim, v dokaj dobri formi. Bližal sem se petdesetim, kar je psihološko komaj kaj manj strašljiv prag od smrti, in zdelo se mi je, da se od štiridesetega ali celo tridesetega leta nisem dosti spremenil. Če kaj, potem sem bil bolj zdrav. Kazalo je, da bo zadnje desetletje stoletja in tisočletja manj stresno od osmega, ki so ga zaznamovali neki dogodki v Srednji Ameriki, in de-vetega, obremenjenega s škandali tu doma.Bil sem duhovnik v času, ki za duhovščino ni ravno prijeten. Prepričan pa sem bil, da sem kljub temu dosegel ozaveščeno duhovnost in jo bil sposoben gojiti s kar najmanj frazarjenja in hinavščine. Sprijaznil sem se celo z mračnimi nejasnostmi o preteklosti svoje družine, kar v okolju, kjer ljudje poveličujejo tudi najbolj puste podatke o svojih prednikih, ni majhen dosežek.Moj oče je bil pankrt. Mama je bila tujka, ki sta jo veliko prezgodaj pokopala razoča-ranje in tuberkuloza.Bil sem, in to v najbolj dobesednem pomenu, otrok vojne. Izračunal sem, da sem bil spočet nekaj dni predtem, ko je očetova enota 23. oktobra 1943 odplula iz Anglije pro-ti sovražnim italijanskim obalam. Med njegovimi papirji je skrivnosten zapis o skrajša-nem sodnem postopku in globi (v znesku petdnevnega zaslužka) zaradi nedovoljene odsotnosti v noči na 17. oktober. Jaz sem se rodil v Londonu v Angliji 15. julija 1944.Osama? Privadil sem se, čeprav morda ne povsem, celibatu, institucionalnemu zanika-nju najbolj človeške izmed vseh interakcij. Do neke mere sem bil in sem še vedno iz-ločen iz družbe kolegov, bratov duhovnikov; zapleteni razlogi za to bodo kmalu jasni. Toda v tistem času sem mislil, da sem odkril pomembno univerzalno resnico: da pro-stovoljno sprejeta osama postane dar samote; da disciplina požlahtni telo.V tistem bežnem trenutku umirjenosti sem se dobro počutil. Zdaj gledam na to kot na neko drugo življenje, tisti človek, takratni jaz, je zdaj tujec./…/Večkrat sem se poskušal spomniti, kako se je začelo, kako sem postal ... kaj? Kaj sploh sem? Najbrž je vse odvisno od tega, kako gledaš na to. Takole bom rekel: drugi duhov-niki me niso veseli, če se prikažem na njihovem pragu.Prvi sestanki pri škofu so se zdeli še kar nedolžni. Podrobnosti so se že izgubile, saj so jih zameglili veliko mučnejši spomini; spominjam pa se, da je rekel: »Prosil sem vas, da pridite sem, ker premorete dovolj zdrave pameti.«Želel je, naj opravim neko občutljivo zadevo. Vedno je tako govoril o teh rečeh. Občut-ljive zadeve. Vprašanja, ki so terjala zdravo pamet in trdno roko. Najbrž je bilo to v poznih sedemdesetih. Ravno ko sem se po dveh letih vrnil iz Hondurasa.»Po tistem, kar ste prestali doli na jugu,« je rekel, »se vam bo to verjetno zdelo mala malica. Ampak tukaj nam stvari uhajajo iz rok. Dobremu staremu Janezu triindvajse-temu, Bog daj mir njegovi duši ... se ni niti sanjalo, v kaj nas pelje.«Spominjam se, da sem pazljivo poslušal in se trudil uganiti, kam meri.Globoko je zavzdihnil. »Za nekega mladega duhovnika gre ... Verjetno ga poznate.«Verjetno sem ga res, nekoč.

Kraja raje ne bi imenoval. Predstavljajte si pač eno izmed mnogih revnih majhnih skup-nosti, stisnjenih ob stotine zalivov in zalivčkov, ki jim je nekoč dajala značaj prav nji-hova zaprtost vase. Tisti duhovnik in njegova mlada gospodinja sta postala vir vaških govoric. Spominjam se, da je imela ona ljubek obraz s toplimi, prestrašenimi očmi in polnimi ustnicami, ki so vztrepetale, ko sem jo vprašal, ali je gospod doma. Predvsem pa se spominjam grešnikovega obnašanja, njegove domišljavosti, neizrečenega občut-ka vzvišenosti. Njegove očitne prepričanosti, da se je dvignil nad laži in položaje, ki so nas druge, manjvredne duhovnike stiskali v naši goli nečloveškosti. Vse to sem že nič-kolikokrat videl in slišal.Rekel sem: »Videti je, da se je vaša gospodinja malo poredila.« Nasmehnil sem se, upal sem, da mrzlo.Zasmejal se je. »Saj vem, zakaj ste tukaj. Ne hodiva kot mačka okrog vrele kaše.«»Pa najprej vi povejte,« sem rekel in srknil čaj.»Popolnoma iskreno« mi je povedal, da je ta položaj napravil iz njega boljšega človeka. Dejansko je to verjel. Priznam, da bi ga najraje mahnil. Mislim, da sem uredil, da je moral iti za neko obdobje razmišljat v Toronto, in v nekaj tednih je izginil. Njo sem prepričal, naj bo nekaj časa čim bolj neopazna. Življenje je polno začasnih odsotnosti, sem ji rekel. Tako preprosto je bilo. Toda to je bil šele začetek, žalostna vaja za zahtev-ne naloge, ki so prišle pozneje./…/Mojo prvo nedeljo po maši sem kosil v jedilnici z Ligo katoliških žensk. V nekaterih sem prepoznal samozavestna dekleta iz srednje šole, ki jih je čas spremenil v debeluš-ne in pobožne matrone. Spraševal sem se, ali se me spominjajo, kakor se jaz spomi-njam njih. Hotele so vedeti, ali jih bom podprl v kampanji za oživitev vsakodnevne molitve rožnega venca doma. Zakaj pa ne, sem si mislil. Zdaj potrebujemo to bolj kot kdajkoli, so rekle, in jaz sem prikimal.Nekoč smo molili rožni venec za mir, sem rekel. Morda bi se lahko osredotočili na Bal-kan ali na Bližnji vzhod. Še posebno na Sveto deželo. Videti je bilo, da jim to ni čisto po volji, in predlagale so raje integriteto družine in svetost življenja. Molili naj bi za moč proti silam, ki skušajo uničiti tradicionalne strukture doma. In življenja samega. Tam se začnejo vse težave. Vključno s kriminalom in vojnami.Več tradicije, več vere, več tribalizma – recept kot nalašč za Jugoslavijo, sem pomislil.»Tu mi boste pa morale pomagati,« sem zavzdihnil in nemočno dvignil roke. »Nimam dosti izkušenj z župnijo.«»Oh, saj bomo pazile na vas,« je rekla ena rahlo spogledljivo.Druge so se zasmejale kakor deklice, kakršne so nekoč bile.Zavedel sem se, da mi je tista spogledljivost nekam znana, vendar se nisem mogel spomniti imena. Potem se je spet zresnila.»Družina, ki skupaj moli, tudi skupaj ostane. K tej ideji se moramo vrniti, pa se bodo vsi drugi problemi sami uredili.«

J. M. Coetzee

PoletjePrizori iz podeželskega življenja IIIprevod Primož Trobevšek | 256 strani | 21,30 €

Poletje je nadaljevanje Deš-kih let in Mladosti, prvega in drugega dela Coetzeeje-vih literariziranih spomi-nov, odvija pa se v Južni Afriki, s težiščem na se-demdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi podoba zrele dobe je trpka; naslikana je podobno resnicoljubno in literarno prepričljivo, kot sta bili otroštvo in mladost, po drugi strani pa so opaz-ni znatni vsebinski in for-malni premiki. Ob zares kratkih »lastnih« beležni-cah na začetku in koncu se pisatelj večinoma prikazuje

skozi izmišljene – mojstr-sko izmišljene – intervjuje, ki jih opravlja literarni zgo-dovinar po njegovi smrti, in sicer pretežno z ženskami, ki so ga kdaj pobliže spo-znale. Tako je knjiga zelo osebna, a obenem hladna v soočanju več perspektiv, ki omogočajo sintezo prejš-njih dveh knjig in korak naprej – korak v smeri av-torjevega dokončnega ob-računa s seboj, v smeri po-udarjene moralne in etične refleksije tako na osebni kot družbeni, zgodovinski ravni.

John Maxwell Coetzee (1940) se je rodil v Cape Townu, pre-živel nekaj let v Angliji, se selil v Ameriko in se vrnil v Južno-afriško republiko. Od leta 2002 živi v Avstraliji in dela kot čast ni profesor na univerzi v Adelajdi. Njegovi najbolj zna-ni romani so V srcu dežele (1977), V pričakovanju barba-rov (1980), Sovražnik (1986) ter kar dve knjigi, nagrajeni z

Bookerjevo nagrado: Življenje in časi Michaela K. (1983) in Sramota (1999).Leta 2003 je prejel Nobelovo nagrado za literarni opus; kot so med drugim zapisali v ob-razložitvi, ga označujejo iz-piljena zgradba, duhoviti in vsebinsko bogati dialogi ter analitična briljanca.Pisatelj, znan po tem, da ne-rad govori o sebi, je leta 1997

presenetil z odločitvijo, da bo svoje življenje »sistematično« prelil v literaturo: objavil je li-terarizirane spomine Deška leta, ki sta jim sledila še Mla-dost (2002) in Poletje (2009); s Poletjem, ki mu je prinesel nominacijo za Bookerjevo na-grado, je zaključil svojo avto-biografsko trilogijo in se tudi v tem žanru potrdil kot mojster besede.

Linden MacIntyre

Škofova desna rokaprevod Maja Kraigher | 416 strani | 27,30 €

Roman obravnava občutlji-vo in zelo aktualno temo: pedofilijo med katoliškimi duhovniki. Njegovi prota-gonisti niso žrtve in pre-stopniki, ampak predvsem duhovnik, ki je nekakšna škofova desna roka z nalo-go brisati sledi za zločini in disciplinirati krivce. Kar navadno pomeni premesti-tev v kako odročno, od Boga pozabljeno faro ... Oče Duncan ve vse o skuš-njavah in sprevrženih izgo-vorih grešnih sobratov, vendar se pod vplivom spo-štovanega in občudovane-ga škofa dolgo ne vpraša po dejanskih posledicah svojih »ukrepov«: za brez-

vestneže je premestitev mor da res kazen in Cerkev se je izognila škandalu, umazano početje pa se v novem, odmaknjenem kra-ju nadaljuje še bolj nemo-teno in nove žrtve so v svo-ji osami še bolj nemočne.Potem pa iznenada šok: oče Duncan zaloti svojega »mentorja«, uglednega pri-letnega duhovnika, v druž-bi mladega fanta v okolišči-nah, ki mu vzbudijo zlovešč sum. Sam kar ne more (in noče) verjeti, drugi ga pre-pričujejo, da se moti, črvi-ček pa kljub vsemu gloda naprej. Posledica vsega skupaj je, da ga pošljejo za dve leti v Honduras ...

Linden MacIntyre (1943) je znan, ugleden in večkrat na-grajen raziskovalni novinar, ki se je pisanja leposlovja lotil do-kaj pozno, vendar že z drugim romanom Škofova desna roka posegel po enem najvišjih ka-nadskih literarnih priznanj – nagradi Doris Giller 2009.Rojen je bil leta 1943 v St. Lawrenceu v Novi Fundlan-diji, odraščal pa je v Port Ha-stingsu v Novi Škotski. Po

končanem študiju v Halifaxu je delal kot novinar in dopis-nik pri več časnikih, od leta 1976 pa sodeluje predvsem s CBC (Canadian Broadcasting Corporation – radio in televizi-ja): kot raziskovalni novinar, reporter, voditelj, avtor repor-taž in dokumentarcev z vsega sveta, producent ... Od leta 1980 živi v Torontu.V pisanju leposlovja se je pr-vič preizkusil leta 1999. Ro-

man The Long Stretch (to je krajevno ime) je pravi pred-hodnik Škofove desne roke, saj v njem nastopa kar nekaj njenih protagonistov, le da v precej mlajših letih. Njegovi najbolj znani neleposlovni knjigi pa sta dokumentarno delo Kdo je ubil Tya Conna (2001) in večkrat nagrajeni spomini iz otroštva z naslo-vom Nasip: prehod iz nedolž-nosti (2006).

novo

novo



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Bralec – preberite na du{ek

Julia Franck

Oslepelo srceprevod Ana Jasmina Oseban | 400 strani | 23,80 €

Sestri Helene in Martha od-raščata v Lužicah; oče se z Vzhodne fronte vrne hudo ranjen, duševno zmedena mati že mnogo let živi umak-njena v svoj svet. Po očetovi smrti se sestri iz podeželske-ga Bautzna v zlatih dvajsetih preselita k teti v velemestni vrvež Berlina, središče kul-ture in razvratnih zabav. Medtem ko Martha zaživi s prijateljico Leontine, pa se Helene v spletu nesrečnih okoliščin znajde v objemu moškega, ki ji v nevarnih ča-sih sicer omogoči novo iden-titeto, a jo hkrati pahne v sa-

motno životarjenje. Po selitvi v Stettin Helene rodi sina in ga sama vzgaja. Razdejanje po koncu druge svetovne vojne jo slednjič prisili v na-videz nemogočo izbiro.Pripoved o usodi različnih generacij družine z judovski-mi koreninami na meji med Nemčijo in Poljsko še pred pohodom nacionalsocializ-ma in na njegovem vrhuncu, o trdoživosti žensk in neneh-ni negotovosti zaradi pri-krivanja identitete je zapisa-na po resničnih biografskih frag mentih avtoričine druži-ne po očetovi strani.

Julia Franck (1970) se je rodi-la v Vzhodnem Berlinu materi igralki in očetu režiserju. Pri osmih letih je z materjo in se-strami emigrirala v Zahodni Berlin. Na Svobodni univerzi v Berlinu je študirala pravo, amerikanistiko, sodobno nem-ško književnost in filozofijo.Na literarno prizorišče je stopi-la leta 1995 s kratkimi zgodba-mi, prvi roman, Novi kuhar, je objavila leta 1997. Pred letom 2007, ko je objavila roman Die Mittagsfrau (v slovenščini Osle-pelo srce), je napisala še dva romana in zbirko kratkih zgodb in prejela več nemških nagrad in štipendij. Z roma-nom Oslepelo srce, ki ji je leta 2007 prinesel Nemško književ-no nagrado, ji je uspelo prodre-ti tudi na mednarodno književ-no sceno in danes so njena dela prevedena v okoli 35 jezikov.

Jeroen Olyslaegers

Miprevod Mateja Seliškar Kenda | 280 strani | 22,90 €

Zoran Benčič

Psi brezčasja240 strani | 21,90 €

Roman Mi (Wij, 2009) se od-vija vročega poletja 1976, ko se skupina prijateljev s svoji-mi družinami odpravi počit-nikovat v Španijo v tamkajš-nje prestižne vile. Vročina še stopnjuje že tako napete medsebojne odnose med po-sameznimi protagonisti, vse do tragičnega konca glavne-ga junaka, pikrega karikatu-rista Georgesa, ki ga skupina izloči, da konča v psihiatrič-ni bolnišnici. Izločitev »pro-blematičnega« člana iz sku-pine, ki jo družijo želja po

nelegalnem bogatenju, pleh-kost in cinična vzvišenost petičnežev ter nacionalizem, je znak sadizma sodobne eli-te celotnega Zahoda, zaradi česar je roman danes nadvse aktualen. Osebne konflikte spremljajo iskrivi, mestoma duhoviti in drugič zbadljivi dialogi, v katerih pride do iz-raza Olyslaegersova gleda-liška izkušnja, nadgradi pa jih z zanimivo pripovedno strukturo, s katero osvetljuje pripoved iz perspektive raz-ličnih junakov.

Osrednji lik in glavni pri-povedovalec zgodbe je Rok Osterberg, molčeč in odlo-čen avtsajder, ki se po štirih letih vrne v rodno mesto. Za to ima tehten razlog: razis-kati želi nepojasnjen umor mlajšega brata. Kmalu po prihodu se znajde v labi rintu lokalnih mogočnežev, kri-minalcev, nekdanje lju bez ni in starih pajdašev. Drugi pri-povedovalec je Robert Polak, brezkompromisen karierist in podkupljiv detektiv, ki se iz samo njemu znanih raz-logov prične zanimati za pri-mer Osterbergovega brata.

Benčičev knjižni prvenec črpa iz tradicije »hardboi-led« kriminalk in »noir« kri-minalnih romanov, vendar žanr že z vpeljavo dveh pri-povednih perspektiv po svo-je zasuka. V zgodbo z živimi in izvirnimi liki mestnih obstrancev in kriminalcev vpleta sočne prispodobe ter glasbene, filmske in literar-ne reference, mesto pa se vse bolj razrašča v nekakšno narobe obrnjeno kafkovsko metaforo: tisto, kar ga poga-nja, ne prihaja z vrha, tem-več z dna. Morda pa je to celo eno in isto.

Flamski avtor Jeroen Olyslae-gers (1967) se je že kot študent priključil udarnejšim gledali-škim skupinam in se pozneje uveljavil kot scenarist, preva-jalec, dramaturg in igralec. Leta 1994 je presenetil s prven-cem Popek, v katerem je ostro nastopil proti sodobni »medij-ski« družbi, ki se izgublja v pe-hanju za kapitalom. Z zbirko kratke proze Il faut manger (1996) se je v slogu velikih flamskih klasikov lotil obraču-navanja s flamsko zgodovino in njeno dediščino v postmo-derni dobi. S tem si je pridobil sloves kritičnega pisca z izjem-nim uvidom v stanje sodobne družbe, ki jo razgalja tudi v drznih romanih Odprto kot usta (1999) in Mi (2009).

Zoran Benčič (1972) živi v Ve-lenju. Po srednji šoli je opravil dva nekajletna tečaja in postal komunalni inženir in diplo-mirani ekonomist. Vedno si je želel postati detektiv, a mu doslej to ni uspelo. Tako ali tako bi bil hitro razrešen vseh dolžno sti zaradi podkupljivo-sti in nagnjenja k alkoholiz-mu (to trdijo njegovi prijatelji in nihče ne ve, ali se šalijo ali mislijo resno). Nekateri ga morda poznajo kot frontmana skupine Res Nullius. Je nepo-ročen, brez psov in mačk.Psi brezčasja so Benčičev pr-venec.

Sodelujte v nagradni igri na Facebooku in glasujte za svojo najljubšo knjigo iz zbirke Bralec. Obiščite www.modrijan.si in preberite navodila. Zadnji dan za glasovanje je 30. november.

novo

novo

novo


19www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Lili Potpara predstavljaČe ne bi bila prevajalka ... bi bila vseeno prevajalka!

Prevajalka iz angleščine Lili Potpara je ena najbolj vse-stranskih prevajalk, katere prevodi izhajajo pri nas. Ne ustraši se še tako zahtevne-ga prevoda, naj gre za vr-hunsko leposlovje ali stro-kovno besedilo, z enakim zadovoljstvom kot priroč-nik za srečno življenje pa bo v slovenski jezik prelila tudi kriminalni ali ljube-zenski roman. »Ni po-membno, za kakšno lite-raturo gre,« pravi Lili, »pomembno je, da mi je všeč.« Zato vsako delo skrb-no prebere, preden se odlo-či za prevajanje.

Zadnji prevod Lili Potpara, ki smo ga objavili pri Mo-drijanu, je romaneskni pr-venec indijske pisateljice Sarite Mandanna Tigrov grič. Spominja na romana, kot sta V vrtincu Margaret Mitchell in Pesem ptic tr-novk Colleen McCullough, ki so ju brale že naše babice in matere in ju imajo bržko-ne še vedno v domači knjiž-nici. Seveda pri tem nima-mo v mislih vsebine, tem-več čarobnost pripovedi in sloga, ki jo bodo prepo-znale zlasti bralke. Čudo-viti opisi pokrajine Koda-gu na jugu Indije. Indijska

kolonialna zgodovina. Tra-dicionalna indijska druži-na. Rojstva in smrti. Usod-ne odločitve. Brezčasnost ljubezni ... Tigrov grič je bil med desetimi nomini-ranimi za nagrado za naj-boljši azijski roman 2011.

Lili Potpara je poskrbela tudi za prevod velike uspeš-nice Voda za slone kanad-ske pisateljice Sare Gruen. Ta veličastna pripoved, ki združuje elemente zgodo-vinskega, kriminalnega, pu-stolovskega in ljubezenske-ga romana, bralca popelje naravnost v cirkuško areno in mu pričara delček boga-te zgodovine ameriškega cirkusa. Da ne omenjamo simpatičnih likov, kot sta Jacob in Marlena, zlasti pa – slonica Rozi. Roman je izšel pred petimi leti pri založbi Algonquin Books in se pri priči zavihtel na knjižno lestvico New York Timesa in na njej vztrajal 12 tednov; julija 2007 je mehko vezana izdaja do-segla celo njen vrh. Roman je bil tedne in tedne med najbolje prodajanimi tudi na Amazonu, zato je bilo pričakovati, da bo zanima-nje za prevajanje v druge jezike izjemno – izšlo je najmanj 44 prevodov, pri

nas je izšel v zbirki Bralec (2008). Film, ki so ga začeli snemati lani, prikazovati pa letos aprila, je knjigo po-novno vrnil na New York Timesovo in druge lestvi-ce. Čakajoč na istoimensko filmsko različico smo novo izdajo s filmskim motivom na naslovnici pripravili tudi pri Modrijanu, a filma kljub napovedim v slovenskih ki-nematografih ni bilo.Sara Gruen je septembra 2011 objavila svoj četrti ro-man – Opičja hiša; že apri-la 2011 ga je bilo mogoče brati v prevodu Lili Potpara.

Gre za dinamično zgodbo, zelo aktualno umeščeno v zahodno potrošniško druž-bo, obsedeno z videzom, hrano, resničnostnimi šovi in senzacionalnimi novica-mi ter zaznamovano z ne-gotovostjo glede zaposlit-ve. Tudi liki so izrisani v hitrem »potrošniškem« slo-gu, čeprav živo, največji ju-naki pripovedi pa so opice vrste bonobo (Pan pani-scus) – bistroumne, rado-vedne, prijazne, ljubeče in navihane. Tako je avtorica ponovno potrdila, da ji naj-večji pisateljski navdih za-gotavljajo prav živali, ki pod

njenim pronicljivim pere-som dobijo čvrste značaje in pogosto celo »preglasijo« človeške protagoniste.Lili Potpara je že oddala prevod romana Hči varuha spominov (The Memory Keeper's Daughter, 2005), prvenec ameriške pisatelji-ce Kim Edwards. Gre za enega največjih založniških uspehov v ZDA v minulem desetletju. Roman je bil na New York Timesovi lestvici prodajnih uspešnic kar 122 tednov, od tega 20 tednov

na prvem mestu, USA To-day, največji ameriški dnev-nik, pa ga je na svoji lest-vici »gostil« 119 tednov, petkrat povsem na vrhu, in ga razglasil za »knjigo leta 2006«. Prodanih je bilo več kot 4 milijone iz-vodov, prevodi so izšli v okoli 40 državah. Po ro-manu so posneli tudi TV film (2008). Prevod tega ganljivega romana o dekli-ci, rojeni z Downovim sin-dromom, pričakujte v za-četku prihodnjega leta.

Največje zadoščenje za prevajalca je, da »njegovo« knjigo po tistem, ko izide in se znajde na polici v knjigarni, vzame v roke, kupi in prebere kar največ ljudi. Koliko na odločitev kupcev vpliva (ne)poznavanje imena in dela tistega, ki je knjigo, ki jo držijo v rokah, podpisal kot prevajalec, žal ne vemo, saj o tem ne premoremo nobene raziskave. Zdi pa se, da so na kakovost prevoda pozorni le redki kupci – ti bodo knjigo kupili šele potem, ko se bodo prepričali, da je prišla izpod rok skrbnega prevajalca. In če je njegovo ime zapisano na naslovnici knjige, toliko boljše.

Foto: Aleksander Lilik

Modrijanov mali intervjuV katerem času dneva vam gre prevajanje najbolj od rok?Zagotovo zjutraj, ko so misli še sveže in telefoni še ne zvonijo, ali pozno zvečer, ko potihne dnevni vr-vež, če nisem preutrujena. Na vikendu, kjer ni inter-neta in še telefon bolj slabo vleče, skozi okno vidim le zelenje in slišim ptice, pa lahko z občasnimi pre-kinitvami v miru delam ves dan.

S čim bi se ukvarjali, če ne bi bili prevajalka?To vprašanje sem si tudi sama že večkrat postavila in pravzaprav ne vem. Odkar sem se v osnovni šoli za-čela učiti angleščino, sem želela biti prevajalka. Ta poklic imam rada in se ga ne naveličam, omogoča mi, da nenehno izpopolnjujem znanje tujega in svo-jega jezika ter spoznavam nove stvari, kar zelo ustre-za moji radovedni in precej samotarski naravi. Če ne bi bila prevajalka ... bi bila vseeno prevajalka!

Katero leposlovno delo, ki ste ga prevedli za založ-bo Modrijan, vam je najljubše?Težko vprašanje. Ko prevajam roman, ki mi je všeč – in če mi ni všeč, ga raje ne sprejmem v prevajanje –, se nanj zelo navežem, zato bi težko izbirala med nji-mi. Mesto tatov Davida Benioffa, Voda za slone Sare Gruen, Tigrov grič Sarite Mandanna ... In že imam slabo vest, ker nisem omenila 25. ure, Muharjenja v Jemnu ali Šele po koncu sončeve poti. No, naj vseeno nekako diplomatsko odgovorim – najljubša mi je ved no tista, ki jo imam trenutno v delu.

Ali je najboljša knjiga v vašem prevodu že za vami ali nanjo še čakate?Nekdo je nekoč dejal, da si »vedno tako dober kot tvoj zadnji projekt.« Besedo »projekt« bom zamenja-la s »prevod«, ker je tudi sicer nimam preveč v čislih, sodbe o tem, kaj od prevedenega je ali nekoč bo naj-boljše, pa bi prepustila bralcem in kritikom.

Ste ob prevajanju romana kdaj jokali?O ja, pa še kako! Spominjam se, da sem nekoč tako objokana sedela za računalnikom, da skozi solze sploh nisem videla besedila, in me je sin vprašal: »Mami, pa zakaj to prevajaš, če tako trpiš?« Ne vem več, ali sem odgovorila kaj zelo modrega ali ne, am-pak brez čustev – avtorjevih in potem še mojih –, ki se pretočijo v besede, knjiga ne bi bila »živa«. Saj sem se tudi kdaj na ves glas smejala, seveda, in se jezila na »nespametne junake« ali frustrirano čutila njihovo nemoč. Kvalificiran bralec se menda ne bi smel vživljati v zgodbo, temveč brati (prevajati?) z distanco, ampak jaz tega ne znam.

Kim Edwards

© Deborah Feingold

568 strani | 150 × 230 mm | trda vezava | 39,90 €

384 strani | 150 × 230 mm | mehka vezava | 14,90 €

360 strani | 150 × 230 mm | trda/mehka vezava | 32,70 €/19,90 €

Če ste v tistih letih, ko so roke že prekratke, da bi še lahko z užitkom brali brez očal, si romane Tigrov grič, Voda za slone in Opičja hiša privoščite brez skrbi.

Nagradno e-vprašanjeKako se imenuje cirkus, ki se mu v romanu Voda za slone pridruži mladi Jacob?

A Svetovna senzacija bratov BenziniB Cirkus Barnuma in BaileyjaC Cirkus bratov Ringling

Odgovor pošljite po e-pošti na naslov [email protected], in sicer do torka, 29. novembra 2011. Izžrebali bomo tri pošiljatelje pravilnega odgovora. Prvoizžrebani prejme komplet romanov Sare Gruen (Voda za slone in Opičja hiša), naslednja dva pa 25. uro Davida Benioffa, prvi roman v zbirki Bralec, ki ga je prav tako prevedla Lili Potpara.

Izid žrebanja bomo objavili 1. decembra 2011 na www.mo-drijan.si. Vabljeni k sodelovanju!

Druga leposlovna dela v prevodu Lili Potpara, ki so izšla pri založbi Modrijan:

David Benioff, 25. ura

David Benioff, Mesto tatov

Cormac M c Carthy, Ni dežela za starce

Kevin Power, Črn dan v B lack rocku

Johanna Sinisalo, Šele po koncu sončeve poti

Paul Torday, Muharjenje v Jemnu

Filozofija Andyja Warhola



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Pisateljeva beseda

Strajki me je vprašal, ali je videti kot Aladinova čudež-na svetilka. Še enkrat sem ga pogledal in ugotovil, da je videti natanko kot Aladi-nova čudežna svetlika. »Ja, oranžna svetilka je!« sem bil iskreno navdušen nad uvidom. Od veselja mi je mobilnik skoraj padel iz rok. Ponosen sem bil na svoj avtomobil in njegovo prikupno svetilko. Strajki je počakal, da se umirim, in rekel: »Stari, potem si pa v pizdi. To pomeni, da je nekaj narobe z motorjem!«Se tudi vam kdaj zgodi te-den, ko se neprestano z glavo zaletavaš ob pohišt-vo, ali pa teden, ko se več-krat brez pravega razloga opečeš, porežeš, zaletiš z nožnim mezincem ob vrat-ni podboj? Ta zanimivi po-jav sem poimenoval obdob-je za rane. Po moji razlagi nastopi, ko se je nekaj kon-čalo prehitro, potem pa si usoda vzame čas, da zame-nja ploščo. To je pač njen smisel za humor, prilož-nost, da se sprosti.

V študentskih letih sem bil poln uvidov, kaj, brezplač-no sem jih razmetaval ob pijanskih debatah o smislu življenja. Bil sem glavni, vse mi je bilo jasno. Bilo je, brez pretiravanja, bilo je imenitno! Lahko bi se na široko razpisal o teh časih, o vznemirjenju, o mladosti, o makaronih, ampak se za-vedam, da dolgovezim, zato bom raje nadaljeval z uvi-dom, obdobjih za rane in na koncu mogoče spet za-pisal nekaj malega o Aladi-novi čudežni svetilki.Nikoli si nisem želel po-stati slehernik, a sem se z vsako odločitvijo približal neizogibnemu, bolj kot so bile moje poteze odbite, tes neje so me ovile lovke običajnosti. Danes vem, da sem padel na finto, nisem edini. Starši so me na to opozarjali, imeli smo po-govore, pa očitno ni zaleg-lo. Zlomljen sem opustil modo in investiral v prak-tično, kar se je izkazalo za udobno rešitev. Na zaba-vah sem se pričel držati v

ozadju in kmalu postal skoraj neviden. Naenkrat je postalo lažje, pojavil se je ves ta čas. Sprva sem ga nameraval podariti televi-ziji, nato pa sem ga raje po-svetil pisanju, in nastal je moj prvenec Na zeleno vejo. To je bilo obdobje obilja. V zakulisju zabav sem naletel na skriti svet slehernikov, ki so bistveno bolj zanimivi od ostalih, ki pač niso sleherniki. Verje-mite, zakulisje je zakon. To ni tisto zakulisje iz fil-mov, kjer bivajo izbranci in čakajo, da bodo rešili svet. V tem zakulisju so lahko vsi, ki zmorejo vanj vstopiti, in nikomur ne pade niti na kraj pameti, da bi rešil svet.Knjiga je pritegnila nekaj pozornosti in sledila ji je še ena, Učiteljice. In potem je zazvonil mobilnik in ured-nica z založbe mi je pove-dala, da je bil moj prvenec izbran za Cankarjevo tek-movanje. To je bila novi ca in pol. Uspeh. Pa ni dolgo trajalo, premislili so si. Zganilo se je drobovje in ugotovilo, da je knjiga ne-prebavljiva, v njej je preveč kletvic, pornografija, pa še povprečna je, polizdelek, fuj. Vprašali so me, kaj si o tem mislim, pa sem pove-dal. Knjigo je pač treba bra-niti, še posebej, če jo ob-metavajo z lažmi. Nisem mogel razumeti, kako lah-ko nekaj tako nežnega označujejo za pornografi-jo. Časopisje ji je bilo veči-noma naklonjeno, televizi-ja pa se je zadeve lotila senzacionalistično. Opusti-la je dober okus in me pri-čela označevati kot vulgar-nega povzpetnika, ki si je nezasluženo pozornost pri-dobil s poznanstvi. V res-nici sploh ni šlo za knji go, temveč za obračune med spr to javnostjo. Pritiski ogorčenih so bili preveliki, knjigo so degradirali v pri-poročeno branje. Na splet-nih forumih so se pojavile goreče razprave o ustrez-nosti knjige in njenih do-mnevnih škodljivih posle-dicah za našo mladino. Kmalu je postalo očitno, da forume in njihovo nestrp-nost spodbujajo angažira-ne osebe, ki se strahopetno

skrivajo za psevdonimi. Tovrstni hujskači se izgo-varjajo na ugovor vesti, isto-časno pa ustrahujejo ljudi s peklensko prihodnostjo, če jih ne bodo podprli v njiho-vih naporih izganjanja hu-diča in v tolaženju osebnih frustracij.Toliko o tem, zadaj pa je res čas za uvid. Ste vedeli, da osnovna diplomatska veščina za doseganje inte-resov v določeni skupini ljudi predvideva, da jih spremo z drugo skupino ljudi? V konfliktu se stran-ki vzajemno izčrpavata, le gorivo je treba dolivati in počakati, da se iztrošita, ostane le zmagovalni spre-hod po pogorišču. To je naša realnost. Načeloma se elite te hinavščine poslu-žujejo v tujini, naša elita je drugačna, zato se je poslu-žuje na nas, na svojih lju-deh. Vse v želji, da bi se po-lastila oblasti. Po meni so udrihali pripadniki ene op-cije in me branili predstav-niki druge. Pričela so se odpirati aktualna politična vprašanja in žolč je tekel v potokih. To je precejšen za-logaj za nekoga, ki nikoli ni želel biti na tovrsten na-čin izpostavljen. Zanimivo je, da so se me v glavnem lotile ženske. Verjetno je imela novinarka Večera Pe-tra Vidali prav, ko je zapi-

sala, da je roman morda naletel na odpor zaradi pro-blematičnega odnosa med protagonistom in njegovo mamo. Vsebina se dotak-ne tudi homoseksualnosti, zato ne preseneča, da je v luči perečega družinskega zakonika debata naletela na ugoden substrat. Knji-ga se je znašla ob pravem času na pravem mestu, ne nazadnje je bil njen umik skladen s skorajšnjim pad-cem vlade.Čeravno so moralisti tro-bentali predvsem z izseki knjige, v katerih je največ kletvic, se prej omenjene homoseksualnosti in težav matere samohranilke niso niti dotaknili. V glavnem zato, ker večina knjige ni prebrala. Njihovi hujskači so se izkušeno omejili na kletvice, vedeli so, da nima smisla razlagati podrobno-sti, in imeli so prav, saj jim je knjigo uspelo odstreliti. S tem pa pohod nestrpno-sti še zdaleč ni končan.

Nedavno sem ob 50. oblet-nici Pedagoške fakultete v Mariboru gostoval na lite-rarni predstavitvi knjige Na zeleno vejo z naslovom »Za-govor knjige«, ki ga je vo-dila prof. dr. Dragica Hara-mija. Vtisnila se mi je misel, ki jo je položila na srce študentom, namreč da pi-sanje seznama prepoveda-nih knjig kmalu preraste v seznam ljudi. Gre za pre-tresljivo spoznanje in res-no opozorilo o zdravju naše družbe. Ne vem, za-kaj ne premoremo pogleda v ogledalo, zakaj si ne pri-znamo, da smo strašansko ksenofobičen narod, ki ima popačeno predstavo o last-ni zgodovini in mestu na tem planetu. Na primer, gospe iz neke krščanske izvenparlamentarne stran-ke so pristavile svojo skle-dico k pogromu romana z argumentacijo, da branijo dobro ime Ivana Cankarja. V imenu cerkve branijo ve-likega pisatelja. Kako ple-

Obdobje ran in čudežne svetilkeAndrej PredinNe znajdem se najbolje – kadar se pokvari avto, pokličem prijatelje in prosim za pomoč. Če se slučajno prižge lučka na armaturki, me zagrabi panika, preplavi me globoka otožnost in negotovost nad prihodnostjo. Strajkiju, mojemu najboljšemu prijatelju, sem nedavno opisoval nenavaden rumeni simbol z armaturke, ki ga nikakor nisem mogel ubesediti, ni bil okrogel, pa še neke črtice so bile, tam ob strani. Vedel sem le, da ne more pomeniti nič dobrega, ker grozeče zažari vsakič, ko obrnem ključ.

Foto: Igor Modic

Avtor: Tomaž Lavrič; objavljeno v Mladini št. 40/2011 (7. 10. 2011); z dovoljenjem: © Mladina.

Roman Na zeleno vejo je izšel leta 2007. Leto pozneje ga je žirija za večernico, nagrado za mladinsko književnost, uvrstila med pet najboljših knjig leta, Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana pa ga je uvrstila med priporočene knjige.


21www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Pisateljeva beseda

Predstavitev knjige Na zeleno vejo v ljubljanskem Gleju novembra 2007.

Takole sta Andrej Predin in Erica Johnson Debeljak sklenila predstavitev svojih knjig lani septembra v Modrijanovi knjigarni.

Strajkijeva salta je bila imenitna. Luca je priletela v vodo kot puščica, Majdička še elegantneje, jaz pa sem bil šele pri pasu.

»Ka je, Luka, boš še danes prišo?« se reži kreten Strajki in me škropi. Punce se smejijo. »Pička ti materna!« še zakričim, ko mi ne preostane drugega, kot da se spustim v vodo.

Škropimo se in igrivo vzklikamo. Kapljice se lesketajo v poletnem soncu in obadi brenčijo. Naenkrat me Majdička in Luca potunkata, naredim se, da mi je panika. Mimogrede ju prešlatam.

Na brisačah se pogovarjamo o šoli. Strajki gre na kemijsko, odličnjakinja Majdička na Drugo gimnazijo, Luca na srednjo turistično, jaz, največje razočaranje pod soncem, pa na srednjo elektro.

»Gremo na tobogan!« se navdušeno spomni Strajki. »Jaa!« zaploska Luca in me pogleda.

Majdička ne reče ničesar in me pogleda, naj se odločim. Denarja sem imel ravno še za dve pivi.

»Meni se nea da,« odvrnem.

»Jaz bom tud tu ostala,« pričakovano reče Majdička.

Strajki in Luca stečeta proti toboganu.

»Kak to, da si se odločo, da greš na elektro?« me, ko sva sama, vpraša Majdička s svojim ženskim glasom.

»To je samo za letos, nekaj so zajebali s šiframi pri pri javi pa me je računalnik narobe razvrsto,« se potožim.

»Naslednje leto pridem tud jaz na Drugo,« pojasnim. »Bogi,« iskreno Majdička. »Nimaš kaj, jaz res nimam sreče v lajfu,« še dodam.

»Sem pa ful hepi, da sva postala soplesalca.« »Jaz sem si tudi to želela,« skoraj šepne, da zardim.

Debeli moški se sprehajajo med brisačami in ogovarjajo ženske s polakiranimi nohti na nogah. Otroci vreščijo. Majdička pa se nagne in me poškropi z mokrimi lasmi.

Igrivo skočim nanjo in zakotaliva se z brisač, da se nama po hrbtu lepi trava. Vmes se pričneva strastno poljubljati.

Nisem bil vajen takšnih čustev in moje s hormoni nabito telo je pričaralo tako silovito erekcijo, da mi je

afriška trajna pobegnila iz kopalk, kakor pravkar osvobojeni šimpanz steče proti džungli.

Kar poljubljala sva se, ker nisva vedela, kaj se naredi potem, ko nehaš. To je trajalo.Majdička je erotično vzdihovala in se vztrajno zvijala, da se mi je hotelo zmešati. V glavi mi je zavrelo in prijel sem jo za joško. Trudil sem se zavlačevati kot vajeni ljubimci, saj sem bil doslej vajen le bliskovitih prijemov, ki so navadno prileteli med tekom na šolskem hodniku. Ali med tunkanjem.Naenkrat se mi zavrti in neustavljivo pričnem brizgati.Zvrnem se z Majdičke in obležim na trebuhu. Malo še pošpricam in sprva mi pašejo trda tla. Vem, da to ni to, kar bi moral narediti po prvem strastnem poljubu v življenju.Majdička se prestraši in me sprašuje, če mi je slabo, jaz pa še kar ležim s trebuhom na travi in poskušam oceniti nastalo škodo.»Ne, ne, fse je kul. Samo čustva so se me tak dotaknila, da sem mislo, da bom umrl,« nakladam, medtem pa že prejemam prve podatke o nastali škodi.Kopalke so čisto prepite, tudi stegna so prijetno topla. Večji pljunek je na travi in se bo verjetno razvlekel, ko bom vstal. Lulek pa še kar trd. To ni dobro.»Mi daš, prosim, brisačo,« končno rečem Majdički, ne da bi jo pogledal. Odleže ji, ker sem spregovoril. Poda mi brisačo, da si jo ogrnem, in sedem. Rdeč sem kot madžarski turist.Majdička se mi smehlja in pobira travo s telesa. Na mestu bi umrl, ko me prešine genialna ideja.»Greva se kopat!« vzkliknem.Presenečeno me pogleda, jaz pa že skočim na noge in stečem proti velikemu bazenu. Brez razmišljanja se vržem na glavo v klorirano vodo.Malo plavam sem in tja, se potapljam, vmes pa drgnem kopalke. Pomislim, da lahko zdaj katera od žensk v bazenu z mano zanosi. Postal bom očka stotim novim Mariborčanom.Ko je prišla Majdička v vodo, sem bil že normalen. Zaplaval sem do nje in jo postorgazmično pričel božati in poljubljati po vratu. Čisto se je stisnila k meni in pod vodo je bila še lažja kot med plesom. Takšen sem bil tudi jaz.

� Naročila sprejemamo: 1. po pošti z naročilnico; 2. po telefonu: 080 23 64; 3. po faksu: (01) 236 46 01; 4. po e-pošti: [email protected]; 5. prek interneta: www.modrijan.si (cena

posamezne knjige je za 5 % nižja – mo-dra cena; obročno plačilo ni omogočeno)

� Plačilo z gotovino po povzetju: Celotno kupnino plačate ob prevzemu pošiljke.

� Plačilo na več obrokov: Lahko se odločite za nakup do 6 obrokov brez obresti. Prvi obrok plačate ob prevzemu pošiljke. Naj-manjša vrednost obroka je 15 €.

� Plačilo s kartico: Sprejemamo kartice American Express, MasterCard, Diners Club, Karanta, Visa. Ob oddaji naročila nam posredujete številko kartice in da-tum veljavnosti.

Vse cene vključujejo DDV.� Dostava po pošti: Naročeno boste prejeli

najpozneje v 8 dneh od naročila. Stroški dostave se obračunavajo po veljavnem ceniku Pošte Slovenije.

� Osebni prevzem: Naročeno lahko vsak delovnik od 8.30 do 15.00 prevzamete tudi na sedežu Založbe. O prevzemu nas obvestite na tel. številko (01) 236 46 00.

� Garancija: Če z naročeno knjigo ne boste zadovoljni, jo lahko brez obveznosti (ne-poškodovano) vrnete v 8 dneh od preje-ma. Zamenjali vam jo bomo za kateroko-li drugo knjigo ali vam povrnili kupnino. Če želite naročeno vrniti, pokličite (01) 236 46 00 in razložili vam bomo način vračila.

� Splošni pogoji naročanja: S podpisom na naročilnici potrjujete, da ste seznanjeni s prodajno-plačilnimi pogoji, in dovoljujete, da Modrijan založba, d. o. o., pri neposre-dnem trženju uporablja vaše podatke. Nji-hovo uporabo lahko kadarkoli prekličete.

� Pomembni e-naslovi:[email protected]@modrijan.si (vodja trženja)[email protected] (marketing)[email protected] (klicni center)

NAJHITREJE DO KNJIGE

menito. Več kot očitno je nekdo klepetal med po-ukom zgodovine!Smo se v obdobju ran, ko se usoda še ni odločila, kaj bo z nami. Kmalu bo pre-pozno, da bi ukrepali sami. Morda si tega niti ne zaslu-žimo, imeli smo svojo pri-ložnost, mlado državo, ki smo jo v dveh desetletjih pošteno zavozili, sedaj pa celotno čorbo zlivamo na glavo iste mladine, ki jo moralisti domnevno brani-jo. Mar smo sploh lahko bolj zahrbtni? Vsi dvignje-ni glasovi in veličastni go-vori mislijo le na svojo rit. Dobro vemo, kaj so kvalite-

te uspešnega politika, bolje kot laže, uspešnejši je.Izid zgodbe o mojem pr-vencu je bolj kot ne jasen. Knjigo verjetno bere več ljudi, kot bi jo, če je ne bi umaknili med priporočeno branje in če okoli nje ne bi zganjali tolikšnega cirkusa. Skozi razprave, ki so se po-javile na to temo, sem dobil vpogled v zakulisje literar-ne scene, delovanje Dru-štva slovenskih pisateljev, ki je očitno prepričano, da se ga vse skupaj ne tiče. Ce-lotna zgodba je skoraj po-zabljena, prah se je polegel, vprašanje, ali bomo kdaj prilezli na zeleno vejo, pa je

seveda preloženo na rame-na prihodnjih generacij.Za konec pa še samo to. Pred časom me je obiskal prijatelj iz tujine. Na spre-hodu po Mariboru se je ustavil pred stojalom z raz-glednicami, pograbil eno in vzkliknil: »Jur kantri luks lajk a čiken.« To se mu je zdelo skrajno simpatič-no. Pred očmi mi je podr-žal znano sliko rumene ko-koši s Prekmurjem name sto glave. Smejal se je na vsa usta in pričel kokodakati. Slika na razglednici me je močno spominjala na Ala-dinovo čudežno svetilko iz mojega avtomobila.

Roman Učiteljice (2010) je nadaljevanje prvenca. Sledil bo še tretji del – Prihodnost, d. o. o.

Cenzura v resnici razkriva pomanjkanje zaupanja. Gre za pomanjkanje zaupanja do morebitnih bralcev cenzurira-ne knjige, to pa na podlagi domneve, da se bodo trinajst- in štirinajstletniki po prebrani knjigi vedli kot avtomati, se dotikali dekliških prsi ali kadili travo, najbolj občutljivi pa bodo morda utrpeli trajne psihološke poškodbe po tem, ko bi se srečali z besedami, kot sta lulika in pičica. (Ne morem si kaj, da se ne bi vprašala, na katerem planetu živijo ti ljudje in na kakšnih šolskih igriščih se igrajo njihovi otroci in kako to, da ta ista slovenska družba, ki je tako navdušeno sprejela teorije o kompetentnem otroku danskega terapevta Jesperja Juula, obravnava lastne otroke kot povsem nekompetentne?) Navsezadnje pa gre za to, da cenzorji ne zaupajo sami sebi in družbi, v kateri živijo. Pomanjkanje zaupanja je sorodno strahu pred svobodnim kroženjem idej in, da, tudi vulgarnih izrazov, ki naj bi na neki način spodkopalo socialni red.Prav pomanjkanje zaupanja je tisto, kar me v tej nesrečni zgodbi od vsega najbolj navdaja z nelagodjem.

Erica Johnson Debeljak, Sobotna priloga (Delo), 22. 10. 2011

Foto: Igor Modic

Preberite odlomek



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Znanost v knjigi

Za knjige v zbirki Intermundia je značilen ambiciozen, poljudno-strokoven pristop,

saj obravnavajo probleme, ki so kompleksni, zahtevajo globlji vpogled in tudi spodbujajo k razmišljanju ob prebranem. A vendar so napisane za »laike« in namenjene kar največjemu krogu

bralcev, da bi razumeli spoznanja, ki se porajajo v brezštevilnih laboratorijih po svetu, do širše javnosti pa prispejo bolj redko. Predstavljamo vam zadnje tri knjige, ki so izšle v zbirki.

prevod Stana Anželj | 264 strani | 34,70 € prevod Urška Pajer | 192 strani | 29,90 € prevod Andrej E. Skubic | 504 strani | 35,40 €

Preplet znanstvene pripovedi in intimnega reportažno--potopisnega vpogleda v iskanje novega pogleda na stvarnost, osvobojenega pogosto dogmatičnih spon tra-dicionalne, uveljavljene in konvencionalne znanosti.

Ker tudi naša družba ni ravno odporna proti takšnim vi-rusom, bodo te sveže Saganove misli tudi pri nas gotovo dobrodošlo in poučno branje.

Temeljna razprava s področij jezikoslovja, psiholing-vistike oz. evolucijske psihologije, ki se ozira tako v smer »univerzalne slovnice« kakor tudi razvojne biologije.

Oblikovanje zbirke: Davor Grgičević; 160 × 235 mm, mehka vezava z zavihi

Biolog Andreas Weber (1967) je bralcem (nemške) revije GEO poznan po zani-mivih reportažah iz sveta zoologije, ob tem pa je osta-jalo bolj v ozadju, da je po izobrazbi tudi filozof. V nje-govi Čuteči naravi (Alles fühlt, 2007) tega ni mogoče prezreti. Knjiga je namreč poskus drugačne, alternativ-ne, celostne osvetlitve bio-loške znanosti, kot smo je vsi vajeni še izza šolskih klo-pi in izpred stoletij od njenih prvih porodnih krčev.Naravoslovna znanost nam že dolgo razlaga, da delova-nje živih bitij usmerjajo le refleksi in geni. Naše veselje nad naravo naj bi bilo zato le sentimentalno slepilo in na-ravoslovje se zdi povsem ne-združljivo s čustvi. Toda v novejšem času se v razume-

vanju življenja in živih bitij napoveduje revolucija. Bio-logija začenja odkrivati ob-čutje kot osnovo vsega živ-ljenja. Vse več dognanj govo-ri v prid temu, da organizme povezuje mogočna sila: ob-čutenje tega, kaj jim dene dobro in kaj škoduje. Že pre-proste celice sledijo vredno-tam. Niso mehanični avto-mati, temveč subjekti – dru-gače si naravoslovci ne znajo pojasniti osupljivih življenj-skih procesov, ki jih odkri-vajo v naravi. Na njih izku-šamo osrednje razsežnosti svojih občutij, brez katerih bi duševno zakrneli.

Ameriškega kozmologa in eksobiologa Carla Sagana (1934–1996) smo pred deset-letji poznali predvsem kot »zvezdnika« naravoslovnih dokumentarcev, s katerimi je televizijske gledalce vodil po skrivnostih vesolja. Bil je navdih generacijam znan-stvenikov po vsem svetu, mnogi pa ga poznajo po znanstvenofantastičnem ro-manu Stik, po katerem je bil posnet tudi film.Bogastvo znanstvenega iz-kustva je Saganov »osebni pogled na iskanje boga«. V knjigi so objavljena predava-nja, ki jih je imel leta 1985 na Univerzi v Glasgowu. Posve-čena so »naravni teologiji«, v njih pa temeljito pretresa svoj znanstveni pogled na večna vprašanja in odgovore, kot jih poznajo in zagovarja-jo religije. Njegova premiš-ljevanja so dragocena tudi zaradi vprašanj, s katerimi je svojim slušateljem in bral-cem kot kak novodobni So-krat nalagal razglabljanje o problemih tega in drugih svetov. Iz besedil veje odlo-čen nadih njegovih značaj-skih potez v znanosti, med drugim dokončne duhovne odprtosti za čisto vse trezne poglede na svet, da so le zrasli iz humusa racionalnosti in poštenja, pa seveda dosledne

kritike antropocentričnega »prisvajanja« stvarstva.Predavanja je izdala njegova vdova Ann Druyan, ker ni več prenašala »skrajnega fundamentalističnega nasi-lja« v ZDA, kjer je sredi vihre domnevnih vojn proti tero-rizmu »lažna pobožnost v javnem življenju dosegla novo dno in je bila ključna ločitev med cerkvijo in drža-vo v javnih šolah nevarno začeta«.

Je bil Carl Sagan veren človek?

Bil je veliko več kot to.

Za seboj je pustil malenkosten,

omejen srednjeveški svet,

ki pripada konvencionalno

vernim in v katerem se

teologi, duhovniki in mule

vdajajo svoji ozkogledni

duhovni revščini. Pustil jih je

za sabo, ker je verjel v nekaj

veliko večjega. Ti imajo

svoje bronastodobne mite,

srednjeveške vraže in

otročje želje po nemogočem.

On je imel vesolje.

Richard Dawkins

Predmet knjige Jezikovni nagon, ki jo je napisal kanad-ski eksperimentalni psiholog

in kognitivist Steven Pinker (1954) in smo jo v slovenšči-ni objavili konec leta 2010, pa je govor.Ali smo ljudje res zato kro-na stvarstva, ker nam je dan govor kot posebna lastnost, po kateri se razlikujemo od drugih bitij, ki na lestvicah življenja posedajo po kli -nih niže od nas? Seveda ne. Saj nismo bajeslovna bit-ja. Spadamo v vrsto Homo sapiens, ki je v eonih svoje evolucije razvila povsem samosvoj nagon, prek kate-rega najlaže zadovoljujemo svojo potrebo po komuni-kaciji. To je nagon po jezi-ku oziroma govoru, ki ob-sega vse od najprimitivnej-ših džungelskih krikov do umnih čistopisnih razprav o tem, al' prav se piše kaψa ali kaſha.Knjiga je avtorjev poljudno-strokovni zagovor teze, da jezik ni nekaj, kar bi bilo človeku vdihnjeno, dano, podarjeno, ampak je le spe-cifičen nagon, tako kot je pajkov nagon pletenje mrež ali bobrov nagon graditev je-zov; kot nagon pa je govor rezultat dolgotrajne biološ-ke in umske evolucije, ki je iz pradavnih temačnih eo-nov do danes proizvedla mi-slečega in govorečega člove-ka. Sposobnost za govorjenje

oziroma jezikovno komuni-ciranje je med ljudmi uni-verzalna; ne sestavlja je de-nimo shramba razpoložlji-vih besed v možganih, temveč zmožnost možga-nov, da po principu nevron-ske mreže venomer povezu-jejo potrebne delčke in iz njih sestavljajo misli. Ljudje jih mislimo najprej v »mož-ganščini«, šele naknadno jih oblečemo v ustrezne glaso-ve, besede, stavke – mišlje-ne, izrečene ali zapisane v katerem od tisočev jezikov, ki se govorijo na svetu.

Andreas Weber

Carl Sagan

Steven Pinker


23www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Znanost v knjigi

Bilo je pozno pozimi v Estoniji. V to malo baltsko drža-vo sem priletel na srečanje z nekim raziskovalcem. Ka-levi Kull pripada rastoči avantgardi biologov, ki razi-skujejo novo podobo življenja. Je med ustanovitelji enovite struje, ki ji njeni privrženci pravijo ›biosemioti-ka‹ – nauk o znakih v živi naravi. Za biosemiotike so občutja in vrednote temelj vseh življenjskih procesov. Izhajajo iz dognanj najsodobnejše biologije in se hkrati navezujejo na misli nekaterih slavnih znanstvenikov iz preteklosti. Če je celostna biologija glavni tok, je bio-semiotika njen sodobni stranski rokav. Upoštevati sku-ša – povedano s prispodobo – tako telo kot dušo: dej-stvo, da so organizmi sestavljeni izključno iz materije, od katere pa si vendarle izborijo povsem nepričakova-ne lastnosti, vse do izkustva lastnega notranjega doživ-ljanja. Biosemiotika razume ti dve skrajnosti kot dva vidika ene sáme stvarnosti.

Estonec Kalevi Kull se ima – ne brez kančka domo-ljubja – za dediča vélike tradicije. Prav v nemškem go-vornem delu vzhodne srednje Evrope se je dolgo ohra-nila plodna in vplivna šola ›romantične biologije‹. Eden prvih utemeljiteljev takega poetičnega naravoslovja je bil pesnik in raziskovalec Johann Wolfgang von Goethe. Tudi königsberški filozof Immanuel Kant je v svojih po-znejših spisih razkril misli, s katerimi še danes vpliva na romantične znanosti o življenju. Morda tovrstne razmisleke spodbuja tudi prostrana pokrajina evrop-skega vzhoda; zanimivo je namreč, da vse do danes ne-kateri najpomembnejši zagovorniki celostne biologije izhajajo iz današnje Estonije.

[…]

Ustvarjalna ekologija, ki jo raziskujejo znanstveniki kot Kull, ni nič zapletenejša od dosedanje znanosti o življe-nju. Vendar je nekaj novega, zato jo morda nekoliko teže razumemo. Zaradi njene tujosti je bilo tudi meni sprva težko dojeti temeljno idejo – potem pa sploh ni-

sem mogel več misliti drugače. Načel te znanosti se ni-smo trudoma učili v šolah; zato je sprva težko dostop-na. Takšna je pogosto usoda novih idej, a samo zato, ker smo tako dolgo živeli s starim prepričanjem.

Staro je v tem primeru mišljenje, da svet – tudi živi svet – »v resnici« sestavlja kup negibnih predmetov, ki potrebujejo zunanji impulz, da se lahko premaknejo. Temu pravimo vzročnost. Za vsak odziv obstaja vzrok, brez vzroka ni odziva. Večina učenjakov zato svet razu-me kot ›vzročno-mehansko‹ povezavo. Vzroki zaženejo njegovo mehaniko, tako kakor navita vzmet sproži de-lovanje urnega mehanizma.

Ustvarjalna ekologija pa izhaja s stališča, da svetu poleg vzročnosti vlada še eno načelo – načelo samogibanja. Sprva negibne reči v svetu se zaradi delovanja neke sile same razporedijo v večje, zapletenejše tvorbe: kozmič-ni prah v zvezde, zvezde v galaksije, atomi v molekule in molekule v organizme. Načelo samogibanja se odli-kuje po tem, da sčasoma nastanejo stvari, ki s tem giba-njem potem nočejo več nehati. Nimajo več samo vzro-kov, temveč tudi namene – želijo obstajati dalje. K takim stvarem spadamo tudi mi. Gre za živa bitja. Pri-vrženci ustvarjalne ekologije domnevajo, da bitja niso izjema, marveč se šele skoznje razodeva dejanski zna-čaj sveta. Nekateri se celo sprašujejo, ali je organsko načelo res prvotno – in ali ni svet z vzroki in posledica-mi samo izraz našega popačenega doumevanja. Nekaj takega je menil angleški slikar in pesnik William Blake z besedami, da bi – če bi le mogli gledati dovolj jasno in natančno – sprevideli, da so vse stvari neskončne.

[…]

S Kullom sva sedela v nekdanji knjižnici plemiškega naravoslovca. Profesor mi je skušal razložiti temeljno razliko med obema naukoma o življenju, med mehan-skim in celostnim, ki se je v Estoniji tako čudežno ohra-nil. Pred sto petdesetimi leti še ni bilo dorečeno, kateri od njiju se bo uveljavil. Naj se osredinimo na vrsto sil

v organizmu, ki iz klice porajajo oblike bitij? To je bila pot Karla Ernsta von Baera. Ali pa naj si prizadeva-mo dojeti zakone, po katerih se je razvila tako bogata raznovrstnost oblik? To vprašanje je gnalo Charlesa Darwina in odgovor nanj je za dolga desetletja zasenčil konkurenčno Baerovo biologijo. Njegov odgovor je bil, da so živa bitja kakor urni mehanizmi. Oblikam bitij brez izjeme botruje učinkovitost. Koristnost bitja se meri s številom njegovih potomcev. Vse drugo je manj pomembno.

Koliko so na misli teh dveh različnih mož vplivale že časovne okoliščine, njuni tako tuji si kulturi? Darwin je bil učenjak urbane civilizacije. Izhajal je iz srednjega sloja, ki mora v življenju nekaj doseči, da se dokaže. Pred njegovo predmestno vilo so se sukljale rumene meglice takrat največjega industrijskega mesta na sve-tu, z barakarskimi naselji in stradajočimi množicami brezposelnih, ki so med seboj tekmovali za najcenejše garaško delo. Eno najpomembnejših del njegove dobe je bil Esej o načelih rasti prebivalstva (1798) Thomasa Malthusa. Slednji je trdil, da je zaradi nezadržne rasti človeškega prebivalstva konkurenčni boj vse bolj neiz-prosen in da lahko zmaga le najmočnejši.

Kadar je Darwin vpregel kočijo in se zapeljal v mesto, je videl prav to: posledice nebrzdanega industrijskega kapitalizma, ki jih je prenesel na celotno naravo. Nasprot no pa je bila Baerova dežela prostrana širjava. Človek v njej zavzema zanemarljivo mesto, saj so raz-dalje med naselji neznanske. Med njimi gozd, pozimi neme drevesne silhuete v neskončnih ponovitvah, molčeč ocean, ki pripada živalim. Tišina, ki jo le tu in tam pretrga žeruhovo sopihanje, zavijanje orla belo-repca ali losovo rukanje. »Živa bitja so misli narave,« je dejal Karl Ernst von Baer – aristokrat, ki se je lahko zložno posvetil svojim idejam in mu ni bilo treba za vsako ceno zmagati.

Iz knjige Čuteča narava Andreasa Webra (prevedla Stana Anželj)

Nova knjiga Čudoviti svet. Načini spoznavanja resnič-nosti je namenjena pred-vsem mlajšim bralcem. Dawkins je svoje bogate znanstvene in pedagoške izkušnje prelil v zbirko raz-lag in odgovorov na vpraša-nja, ki so tako rekoč »več-na«, na svoj poseben način pa si jih postavljajo že otro-ci in mladostniki.

Prav njim se knjiga Čudovi-ti svet vabljivo približa, tako v besedi kakor sliki. Tudi zahtevnejše znanstve-ne teme so obdelane na preprost način, z znanimi pojmi vsakdanje življenj-ske prakse.Knjigo sestavlja 12 poglavij oziroma tem, ki so naslov-ljene z vprašanji: Kaj je res-ničnost in kaj magija?, Kdo

je bil prvi človek?, Zakaj je v svetu toliko različnih vrst živali?, Iz česa so zgrajene stvari?, Zakaj se menjavata noč in dan, zima in po-letje?, Kaj je sonce?, Kaj je mavrica?, Kdaj in kako se je vse začelo?, Ali smo sami?, Kaj je potres?, Zakaj se dogajajo slabe stvari?, Kaj je čudež?Vsako poglavje je razdelje-no na dva dela. V prvem delu se avtor sprehodi skozi različne tradicionalne, mit-ske, pravljične, verske, mi-stične oziroma nadnaravne razlage posameznih poja-vov. Ta pregled je pomem-ben, saj nam pokaže, kako so ljudje v različnih časih

ali v raznih koncih sveta povsem iskreno razumeli stvarjenje, letne čase, potre-se ali zlo usodo. V drugem delu vsakega od teh pogla-vij pa Dawkins stopi pred bralca kot učitelj in razloži obravnavane teme na na-čin, kot ga razume sodobna znanost. Ker želi pokazati, da znanost ni okostenel na-bor zakonov in papirovja, ampak se tudi sama neneh-no razvija, bogati in prenav-lja, v zadnjem poglavju (o čudežih) lepo pokaže, da znanost ne pozna odgovo-rov na čisto vsa vprašanja, kar pa jemlje le kot dodatno spodbudo, da odgovore ne-nehno išče dalje.

Knjiga je tako neke vrste iz-ziv za duha in paša za oko. S spoštljivim pristopom do učečih se mladostnikov je pravi most med učno ob-veznostjo v šoli in tistim nekaj več, kar gradi čisto pravi »čudoviti svet«, ki ga je vredno neobremenjeno spoznavati in stvarno razis-kovati.Po najnovejši Dawkinsovi knjigi bodo torej radi poseg-li tisti mladi bralci (učenci, dijaki), ki bodo želeli spo-znati več in pridobiti širši pregled nad omenjenimi te-mami, presenetljivo poučno čtivo pa bo tudi za njihove starše. Čudoviti svet bomo ne nazadnje priporočili kot

pomemben obšolski priroč-nik – vmesni člen med uč-beniki in resnejšo stvarno literaturo, kakršno potem spoznavajo že nekoliko bolj odrasli mladostniki.Knjigo bogatijo čudovite ilustracije znanega britan-skega ilustratorja Dava Mc-Keana.

Dawkins za mlade bralce – izziv za duha in paša za oko

Največja predstava na Zemlji je z dokazi o evo-luciji zaokrožila osnov-no temo Dawkinsovega pisanja. Izšla je ob 200. obletnici rojstva tvorca teorije evolucije Charle-sa Darwina in 150. oble-tnici prvega izida njego-ve epohalne študije O nastanku vrst.Britanska in ameriška naslovnica najnovejše Dawkinsove

knjige

Preberite odlomek

Britanski evolucijski biolog Clinton Richard Dawkins je star znanec slovenskih bralcev, zlasti tistih, ki poznajo program založbe Modrijan, pri kateri so v zadnjih nekaj letih izšli prevodi kar treh njegovih knjig: Bog kot

zabloda (2007), Razpletanje mavrice (2009) in Največja predstava na Zemlji (2010).V aprilskem Modrijanu ste lahko prebrali portret tega pomembnega sodobnega misleca – 26. marca je namreč dopolnil 70 let –, tokrat pa predstavljamo Daw kinsovo najnovejšo knjigo, The Magic of Reality:

How We Know What's Really True. Slovenski prevod knjige – izšla je 15. septembra v Veliki Britaniji in 4. oktobra v ZDA – pripravljamo pri Modrijanu, pričakujete ga lahko septembra 2012.



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Knjiga – moja najbolj{a svetovalka

Statistični urad RS je poročal, da je imelo v prvem četrtletju leta 2011 dostop do interneta 72 odstotkov slovenskih gospodinjstev in 69 odstotkov ljudi, starih od 10 do 74 let. Uporabniki interneta so večinoma mlajši, saj jih med tistimi, ki so stari od 10 do 24 let, internet redno uporablja kar 98 odstotkov, med ljudmi v starosti od 55 do 74 let pa le 29 odstotkov.Internet je v naše življenjske navade

zarezal na mnogih področjih. Namesto da bi v miru in sproščeno prelistali sveži časopis, mnogi rajši sedejo za računalnik in berejo spletne novice, neredko pa se na internet zatečejo tudi po najrazličnejše nasvete, kuharske, zdravstvene, vzgojne ..., pa tudi po podatke, ki so jih nekoč iskali izključno v knjigah.Če spadate med tistih 71 odstotkov iz druge skupine in uporabljate internet redko ali

sploh ne, ostanite za hip na tehle straneh. Kajti če za svetovalca ne uporabljate interneta, je zelo verjetno, da pomoč poiščete v – KNJIGAH. V priročnikih, kakršne izdajamo tudi pri Modrijanu.(Knjige V senci interneta bržkone ne boste potrebovali, saj se vam nevarnosti, ki prežijo na uporabnike, še posebej na otroke in najstnike, ni treba bati. Lahko pa jo priporočite drugim!)

Priročnik je namenjen vsem ženskam, tako najstni-cam kakor mladenkam, tako zrelim ženskam kakor tistim v »zlatih« letih. Avtorica, priznana hrvaška prehranska strokovnjakinja, želi pomagati žen-skam, da bi bile kos življenjskemu ritmu, ki ga terja 21. stoletje, in to z najmanj bolečim, najpreprostej-šim in najlažje dostopnim sredstvom – s hrano.Knjiga obsega 12 poglavij, ki obravnavajo tako re-koč vse tegobe in izzive, s katerimi se sooča so-dobna ženska: telesna teža in hujšanje, spolno živ-ljenje, depresija, nosečnost in dojenje, staranje in menopavza, najpogostejše ženske zdravstvene te-žave v posamez nem življenjskem obdobju, od mo-tenj hranjenja v najstniških letih, prek neplodnosti in endometrioze, vse do osteoporoze in raka dojke.V knjigi je več kot 100 receptov, za pripravo jedi pa ne potrebujemo eksotičnih živil iz daljnih de-žel, ampak vsakdanja, dostopna, po možnosti eko-loško pridelana živila, brez pesticidov, dodatkov in umetnih barvil.

Svojo knjigo o prehrani 21. sto letja bodo spomladi do-bili tudi moški. Dr. Lejla Kažinić Kreho je namreč le slab mesec po izidu slo-venskega prevoda Prehra-ne 21. stoletja za ženske objavila še knjigo o pre-hrani za moške. Knjiga Prehrana 21. stoletja za moške je zgrajena podob-no kot »ženska« različica,

moškega »prehranjuje« skozi vsa življenjska obdob ja, morebiti najpomembnejši cilj pa je ozaveščanje o zdravi prehrani nasploh, saj ji moški posvečajo manj pozorno-sti kot ženske in morda zato pogosteje trpijo za posledi-cami nezdravih prehranjevalnih navad.

Lejla Kažinić Kreho je bila maja 2011 gostja v Modrijanovi knjigarni.

Pomembna knjiga o pomembnih stvareh

Lejla Kažinić Kreho

Prehrana 21. stoletja za ženskeprevod Petra Novak | 216 strani | 200 × 240 mm | mehka vezava z zavihi | 34,90 €

Foto: Igor Modic

Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse zdravo, kar je zeleno. Do-brodošel priročnik, ki ne sme manjkati na nobeni nočni omarici in v nobeni kuhinji, od vnukinje do prababice.

Vida Petrovčič

Pravi zdravstveni vodnik, v katerem je hrana zdravilo. Ženske vseh starosti bodo ob prebiranju knjige lažje razu-mele delovanje svojega telesa, tako v zdravju kot v bolezni.

mag. Renata Rajapakse

Ženske in moški smo lahko enakopravni, nismo pa – enaki. To tako kot pri prehrani velja tudi na številnih drugih pod-ročjih. In kakor je hrvaška prehranska strokovnjakinja na-pisala knjigo o prehrani za vsak spol posebej, tako se je ameriška nevropsihiatrinja dr. Louann Brizendine posvetila možganom. V knjigah skozi perspektivo možganov pred-stavlja žensko oz. moškega v vseh življenjskih obdobjih, številne skrivnosti njunega razmišljanja in čustvovanja pa razkriva v sproščenem in vsakomur razumljivem jeziku.

Louann Brizendine

Ženski možgani / Moški možganiprevod Lili Potpara | 256/248 strani | komplet 40,00 €

Cena posamezne knjige: 25,00 € oz. 25,10 €. Ob nakupu kompleta več kot 10 € prihranka!

25,00 € + 25,10 € = 40 €

Podarita si knjigi o vajinih možganih!

Odličen kompas, ki sodobno žensko vodi po vseh postajah njenega življenja – od najstnice do starostnice – ter ji na pre-prost in učinkovit način razkrije zdravilen vpliv hrane na morebitne tegobe, s katerimi se bo srečevala.

Marjana Ogorevc Žgalinprelistajte knjigo naw w w. m o d ri ja n . si�


25www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Knjiga – moja najbolj{a svetovalkaNajobsežnejša in najpopolnejša knjiga za vse jedce in pivce!

Bogdan Novak in Simon Lenarčič

Kuharska enciklopedijaSvet gastronomije od A do Ž1440 strani, dve knjigi | 230 × 270 mm | trda vezava | 159,30 €

Kuharska enciklopedija po pestrosti vsebine presega samega Laroussa. Da je Bogdan Novak, ki je enci-klopedijo tudi zasnoval, pisatelj, ni mogoče prezre-ti – jezik ni enciklopedično stvaren in suh, temveč is-kriv in na mnogih mestih literaren. Marsikateri opis se zato bere kot zgodba.V enciklopediji je okoli 14.000 gesel in podgesel, več kot 90 preglednic in okoli 750 receptov. Brska-nje po njej je pravi užitek, tudi če niste kuharski moj-ster. Slike krasijo skoraj sleherno stran – več kot 2800 jih je. Sadje in zele-njava, gobe in druge užitne rastline, siri, mesnine in te-stenine, slastne (in manj slastne) jedi, pa takšne in drugačne vrste kruha, pri-

pomočki, ki jih uporablja-mo pri kuhi in jedi, slavne osebnosti in pisani svet ku-harskih knjig ...Kuharsko enciklopedijo sta Bogdan Novak in Simon Lenarčič, drugi tudi v vlo-gi urednika, pripravljala več let, piko na i pa smo pri tis ni li v našem uredni-štvu, kjer smo jo opremili s slikovnim gradivom ter poskr beli za likovno in grafično podobo. Nastalo je debelih 1440 strani pri-vlačnega, nekoliko bolj kva-dratastega formata, in da ne bi preveč zabolelo, ko bi segli ponjo na polico, je vsebina enciklopedije raz-deljena v dve knjigi, eno z rdečimi in drugo z zeleni-mi pasovi. Knjigi sta vlo-ženi v trdno in lično kar-tonsko škatlo.

Tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gobBojan Arzenšek, Bogdan Tratnik, Božo Malovrh

Slovenski gobarski vodnik364 strani | 125 × 195 mm | mehka vezava | 23,10 €

Ne tvegajte – preprečite depresijo pri svojem otroku!Martin E. P. Seligman

Optimističen otrokPreizkušen program za varovanje otrok pred depresijo in ustvarjanje odpornosti za vse življenje

prevod Polona Prodnik, ilustracije Iztok Sitar | 336 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 29,80 €

Ne dovolite, da vam internet kroji življenje!Patrick Carnes, David L. Delmonico, Elizabeth Griffi nv sodelovanju z Josephom M. Moriarityjem

V senci internetaKako se osvoboditi kompulzivnega seksualnega vedenja na internetu

prevod Domen Cukjati, spremna beseda Peter Topić | 160 × 235 mm | 280 strani | mehka vezava z zavihi | 27,40 €

Avtorji tega odličnega pri-ročnika so izkušeni gobarji in fotografi, ki se z gobar-stvom ne ukvarjajo le ljubi-teljsko, temveč so aktivni člani gobarskih društev, so-delujejo na gobarskih raz-stavah, se udeležujejo med-narodnih mikoloških sre-čanj, predavajo in pišejo. V priročniku pa ne pišejo le o užitnih gobah, zaradi kate-rih se navsezadnje podaja-mo v gozd. Izvemo tudi, kaj

gobe (glive) sploh so, kako se razmnožujejo, kako se prehranjujejo, kako jih de-limo in poimenujemo, ka-ko ravnamo, če zaužijemo strupeno gobo, kako pravil-no nabiramo gobe in kakš-ne so nevarnosti pri nabira-nju. Zelo pomembna so po-glavja o varstvu narave in gob, o zaščitenih gobah, o razširjenosti gob po posa-meznih pokrajinah Sloveni-je in o zgodovini gobarjenja

na naših tleh (takšnih po-glavij ne pričakujte od dru-gih gobarskih priročnikov, ki so zgolj prevedeni iz dru-gih jezikov).Vodnik je primeren tako za gobarja začetnika kakor za odličnega poznavalca gob; je zanesljiv in varen pripo-moček za vse, ki se po slo-venskih gozdovih in trav-nikih potikajo ne samo kot nabiralci gob, temveč tudi kot njihovi občudovalci.

Knjiga znamenitega ameriš-kega psihologa Martina E. P. Seligmana predstavlja več-krat potrjeni program za preprečevanje depresije pri otrocih. Med tridesetlet-nim raziskovanjem so Se-ligman in njegovi kolegi odkrili povezavo med pe-simizmom – premlevanje najbolj uničujočega vzro-ka za vsako oviro – in de-

presijo. Seligman odraslim pokaže, kako lahko otroke naučijo spretnosti optimiz-ma, ki jim lahko pomagajo v boju proti depresiji, pri doseganju boljših rezulta-tov pri športu in v šoli ter pri izboljšanju telesnega zdravja.Kot Seligman pravi v novi sklepni besedi k tej izdaji: »Spoznal sem, da je učiti

otroke optimizma več kot le popravljanje pesimiz-ma /…/ Je ustvarjanje po-zitivne odlike, vedre, a za-nesljive naravnanosti v prihodnost, ki jo človek lahko izkorišča vse življe-nje – ne samo zato, da bi se boril z depresijo in si opomogel po neuspehih, ampak kot temelj uspeha in življenjske moči.«

Internet ne predstavlja sa-mo radosti in napredka. Obstaja tudi njegova senč-na stran, ki obvladuje mno-go preveč ljudi, jim spod-kopava kariere in sprevra-ča od nose. Od približno 320 mi lijonov aktivnih uporabnikov interneta jih približno 40 milijonov pri-znava, da redno obiskujejo pornografske spletne stra-ni. Ocenjujejo, da približ-no 4,2 milijona pornograf-

skih strani letno proizve-de več kot 2,5 milijarde dolarjev.Kompulzivno seksualno ve-denje na internetu je realen in naraščajoč problem. Vendar obstaja upanje. Ti-stim, ki opažajo znake res-nih internetnih problemov v svojem življenju ali v živ-ljenju ljubljenih oseb, pri-naša posodobljena druga izdaja knjige V senci inter-neta odgovore, razumeva-

nje in pripomočke za zdrav-ljenje. Z najbolj svežimi statistikami, razpravami o najsodobnejših tehnologi-jah, novim razumevanjem razvoja zdravega odnosa do interneta in razumeva-njem preprečevanja vrača-nja v problematično vede-nje predstavlja ta knjiga dragoceno strokovno po-moč pri zdravljenju in pri doseganju trajnih in zdra-vih življenjskih sprememb.

novo

»Kaj naj danes skuham?« je za ponosnega

lastnika ali lastnico Kuharske enciklopedije

vprašanje preteklosti – kdor jo ima,

mu idej za kuho in pripravo prigrizkov nikoli

ne zmanjka.

preberite odlomek naw w w. m o d ri ja n . si�



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Naj bo knjiga!Si že belite glavo, kako v teh neprijaznih časih razveseliti svoje najbližje in prijatelje v času božičnih in novoletnih obdarovanj, ne da bi vam bilo treba pregloboko seči v žep? Spet tople nogavice?Izberite rajši knjigo. Dobra knjiga ne more biti nikoli cenena, četudi je poceni. Izbrali ste namreč darilo, o katerem boste lahko ob naslednjem srečanju z obdarovancem izmenjali več besed kot o nogavicah ... Če knjigo podarite partnerju ali partnerici, pa jo boste lahko prebrali tudi sami ...Naj vam pomagamo pri izboru in nakupu. Podarjajte knjige iz našega časopisa, nakup pa si olajšajte s priloženim darilnim bonom.

Orlando Figes

Natašin plesKulturna zgodovina Rusije

prevod Matej Venier | 608 strani, barvna priloga (16 strani) | 155 × 235 mm | trda vezava | 49,00 €

Albert Christian Sellner

Večni koledar papeževprevod Aleš Učakar | 536 strani | 150 × 225 mm | trda vezava s ščitnim ovitkom | 47,50 €

Nešteto vzporednih zgodb, življenj in usod iz Rusije, kakor so v času in prostoru zadnjih dvesto let vzpored-no bivali tako mužiki kot aristokrati, tako ljudsko sli-karstvo kot najmodernejši izzivi umetnosti, tako omi-kano izobraževanje kot tr-masto neopismenjevanje, ta ko pretirano strastno hle-penje po tujih vzorih kot obsesivno varovanje lastne dediščine. Velika uspešnica tudi pri nas!

Nekakšna »čitanka« iz zgo-dovine papeštva, sestavljena pa v obliki koledarja: za vsak dan v letu nam postreže s po eno pripovedjo iz bogate, dvatisočletne zgodovine pa-pežev in protipapežev, od svetega Petra do Benedikta XVI. O dobrih in pobožnih možeh, o velikih mirovnikih in genialnih državnikih, o zaščitnikih revežev in pod-pornikih znanosti, o pesni-kih in mislecih ... Pa tudi o morilcih in sadistih, o podle-žih in sprijencih, o spletkar-jih in paranoikih ...

Marko Snoj

Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen608 strani | 165 × 240 mm | trda vezava | 59,30 €

Gianluigi Nuzzi

Vatikan, d. d.Iz skrivnega arhiva. Resnica o fi nančnih in političnih škandalih Cerkve

prevod Matej Venier, spremna beseda Mojca Širok | 272 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 29,10 €

Slovar obravnava slovenska zemljepisna imena s sta-lišča zgodovine in predzgo-dovine, namen pa je ugoto-viti motivacijo imena ter razložiti, zakaj se določena zemljepisna posameznost imenuje tako, kot se, iz česa je ime nastalo in kaj je prvotno pomenilo. Vsebuje dva slovarska dela: v prvem je 1650 geselskih sestavkov z etimološko razlago 4021 naših in 2629 tujih zemlje-pisnih imen, 1549 naših priimkov in ob tem nekaj tujih, v drugem pa 208 ge-selskih sestavkov z razlago zemljepisnih in nekaj dru-gih imen zunaj slovenskega

narodnega prostora. V ka-zalu so vsa naša in sodobna tuja zemljepisna in osebna imena, ki so prikazana v slovarskih delih.

Delo razkriva dolgo skrbno prikrivano resnico o dejav-nostih Vatikanske banke. Te-melji na zaupnih in dotlej neobjavljenih dokumentih, ki jih je arhiviral pokojni monsinjor Renato Dardozzi (1922–2003), ena najpo-membnejših osebnosti v vodstvu cerkvenih financ, in v oporoko zapisal svojo po-slednjo voljo: »Seznanite jav-

nost s temi listinami, da bodo vsi izvedeli, kako je bilo.« Njegov arhiv obsega več kot štiri tisoč listin, ki jih je zbral med dvajsetletnim delom v Vatikanu.

Umberto Galimberti

Grozljivi gost: nihilizem in mladiprevod Veronika Simoniti | 144 strani | 160 × 235 mm | mehka vezava z zavihi | 25,80 €

Paul Veyne

Kako je naš svet postal krščanskiprevod Katarina Marinčič | 176 strani | 160 × 235 mm | trda vezava | 23,70 €

Rdeča nit tega dela je nihi-lizem med mladimi, ki se kaže kot razvrednotenje vrednot, čustvena nepisme-nost, uniformiranost, brez-brižnost, depresija in nevro-za, neangažma itn. Knjiga je tudi napoved, kakšen bo svet v bližnji prihodnosti: »Kaj bo z družbo, ki shaja brez svojih mladih?« se sprašuje znameniti italijan-ski filozof, ki je zelo oster in kritičen, vendar ne morali-zira, ne krivi mladih samih, temveč skuša bralcu poka-zati družbeni kontekst. Vse podkrepi še s citati znanih

filozofov in drugih avtorjev (Nietzsche, Heidegger, He-gel, Freud ...).

Eden najuglednejših znan-stvenikov, pa tudi najvpliv-nejših francoskih intelektu-alcev 20. stoletja Paul Veyne (1930) v svoji zgodovinski, vendar obenem tudi izrazito aktualni in celo aktualistični knjigi razlaga nastanek in širjenje krščanske vere. Knji-ga je kajpak naletela na bur-ne odzive Cerkve, saj se je Veyne v njej ogradil od pred-postavke o »krščanskih ko-reninah« Evrope.

Modrijanovo darilo zvestim bralcem

5,00 €Bon lahko unovčite ob nakupu Modrijanovih knjig* v vrednosti nad 25,00 €, in sicer:– prek priložene naročilnice po pošti– v Modrijanovi knjigarni (Trubarjeva cesta 27, Ljubljana)**– na sedežu založbe Modrijan (Poljanska cesta 15, Ljubljana)– v času 27. slovenskega knjižnega sejma (od 23. do 27. novembra 2011) v Cankarjevem domu v Ljubljani

(Modrijanove knjige bodo na voljo na razstavnem prostoru v Veliki sprejemni dvorani ter na stojnici v Prvem preddverju)

Zadnji dan za unovčenje je 31. december 2011.Za en nakup lahko uporabite le en bon. Boni se ne seštevajo. Bona ni mogoče zamenjati za gotovino.

* Velja za vse knjige v programu Založbe; ne velja za nakup knjig v prednaročilu, knjig z rednim ali promocijskim popustom ter knjig v kompletu. Ob nakupu prek spleta bona ni mogoče unovčiti. ** Knjigarna bo imela 24. in 31. decembra normalen sobotni delovni čas – do 14. ure.

Darilo ob nakupu katerekoli knjige s strani 26 in 27 našega časopisa: inteligentna kriminalka enega najinteligentnejših piscev kriminalk na svetu – Leviatan ruskega pisatelja Borisa Akunina.

D A R I L O

© Bigstock


27www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Naj bo knjiga!

Vicki Myron, Bret Witter

DeweyMaček iz mestne knjižnice

prevod Marjeta Gostinčar Cerar | 256 strani | 135 × 220 mm | mehka vezava z zavihi | 23,70 €

Publij Ovidij Nazon

Umetnost ljubezniprevod in spremno besedilo Barbara Šega Čeh | 232 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 25,10 €

Erica Johnson Debeljak

Prepovedani kruhSpominiprevod Andrej E. Skubic | 272 strani | 130 × 200 mm | mehka vezava z zavihi | 15,30 €

Iztok Sitar

StriporekiPregovori in reki v sliki

spremna beseda Stane Jagodič | 64 strani | 190 × 190 mm | trda vezava | 13,90 €

»Od kod pa se je vzel?« – »Iz nabiralnika.« – »Ne!« – »Je fantek ali punčka?« – Dvig-nila sem pogled. Vse štiri so me pričakujoče gledale. »Fan tek,« sem odgovorila. – »Krasen je.«Tako se je začelo. In mucek iz predala za vračilo knjig je postal najslavnejši ameriški maček Dewey Berimo Čim-več, mestece Spencer v Iowi pa kraj z najprivlačnejšo mestno knjižnico v ZDA. Ru-

meni lepotec je kar 19 let pre-živel v knjižnici ter razvese-ljeval njene obiskovalce, ob njegovi smrti leta 2006 pa je žalovala vsa Amerika.

Ne verjamete, da se v ljubez-ni zadnjih tisoč, dva tisoč let ni mnogo spremenilo? Rim-ski poet povsem banalne praktične nasvete, ki sprem-ljajo napotke za osvajanje, od skrbi za telesno nego do prikrivanja čustev, podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov, vendar jih ne niza zgolj kot dokaze svoje uče-nosti ali pesniške modne do-datke, temveč z njimi vešče argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali

svarilo, če kdo ne bi upošte-val njegovih naukov. Ljube-zenski vodnik za vse čase. Tudi v latinščini.

Newyorška avantura ameriš-ke bančnice z eksotičnim slovenskim pesnikom se konča s skokom v zakon in selitvijo v daljne kraje divje-ga, nemirnega Balkana. Kjer se vse, začenši s primerjavo razsežnosti New Yorka, kjer je dotlej živela, in Ljubljane, ki je postala njen novi dom, v hipu obrne skoraj na gla-vo. Sveže zaljubljeni tujki novo življenje prinese obili-co prijetnih in vsaj toliko ne-prijetnih presenečenj. Izri-sani so s perspektive, ki so jo omogočila dolga leta spo-znavanja dotlej neznanega

sveta: izostreno pa tudi s humorjem, ki bo ponekod še posebej nasmejal sloven-skega bralca.

Dobremu človeku je težko par dobiti. Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran. Govorica zaljubljenih je molk. Jutro je modrejše od večera. Kakršen oče, takšen sin ... Ni ljudske modrosti, ki je Iztok Sitar, eden naših najprepoznavnejših stripar-jev, ne bi znal ubesediti na svoj način! Humorno, iskri-vo, zbadljivo.

Steve Jenkins

Žive barveprevod Uroš Kalčič | 32 strani | 228 × 305 mm | trda vezava | 15,70 €

Carmina BuranaRazširjen izbor

izbor, prevod in spremna beseda Primož Simoniti | 176 strani | 190 × 270 mm | trda vezava | 29,00 €

John McGahern

Med ženamiprevod Maja Novak, spremna beseda Tina Mahkota | 240 strani | 26,90 €

Živalski svet je mnogo barvi-tejši, kot se zdi. Živali so rde-če, modre, rumene, zelene, oranžne, vijoličaste, rožna-te ... Zakaj so živali tako raz-ličnih barv in kako jim živa barva perja, lusk, oklepa ali kože pomaga preživeti, bo razkrila ta čudovita knjiga s kratkimi in jedrnatimi, a du-hovitimi opisi ter mojstrsko izdelanimi risbami – kolaži iz živobarvnega papirja.

Latinske, srednjevisokonem-ške in starofrancoske pesmi iz 12. in zgodnjega 13. stolet-ja, ki so ime dobile po Bene-diktbeuernu, imenovanem tu di Bura, so po vsebini veči-noma ljubezenske, pivske in sploh veseljaške pesmi. Bile so vseskozi priljubljene zla-sti med študenti, svetovni sloves pa dolgujejo skladate-lju Carlu Orffu, ki je leta 1937 na nekatere med njimi zložil scenično kantato.

Knjigo bogatijo reprodukci-je čudovitih miniatur iz ro-kopisa, ki ga hrani Bavar-ska državna knjižnica v Münchnu.

Kmet Michael Moran, med državljansko vojno gverilec Ire, v 50. letih prejšnjega sto-letja zagrenjen in bridko raz-očaran nad irsko družbo, pripelje v svoj dom drugo ženo, odločno in inteligent-no Rose, ki prihaja iz urba-nega okolja. Rose vnese v družino vsaj nekaj topline in domačnosti, ki so ju otroci med odraščanjem vsesko zi pogrešali. Skozi roman sprem ljamo postopne odho-de otrok z doma in njihov vstop v samostojno življe nje: Moranove hčere, ki jim je dušeč občutek očetove stra-hovlade (pre)močno krojil

življenje, ob izteku romana vse bolj prevzema občutek, »da je družina v svoji celoti tista, ki pomeni osnovo ...«Izjemen roman, napisan v enem zamahu, brez pogla-vij ... In tako ga boste tudi prebrali.

Leonard Cohen

Knjiga milostiprevod in predgovor Jure Potokar | 112 strani | 110 × 200 mm | mehka vezava z zavihi | 17,00 €

Salman Rushdie

Tla pod njenimi nogamiprevod Jure Potokar, spremna beseda Nikolai Jeffs | 752 strani | 135 × 220 mm | trda vezava | 44,90 €

Roman Rozina

Šumijo besede domače144 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 13,80 €

Ta knjiga prisrčnih in poučnih živalskih zgodb je prva in edina knjiga priljubljenega britanskega pisatelja Colina Danna, ki je pre-vedena v slovenščino, četudi gre tako rekoč za »klasiko«, znano tudi po nadvse uspešni televizijski miniseriji. Čeprav se je knjiga po-gosto znašla na različnih priporočilnih se-znamih za mlade, so kasneje poudarjali nje-no vsegeneracijskost, s svojo sporočilnostjo o uničevalnem človeškem ravnanju z naravo in o medsebojnem spoštovanju vseh živih bit jih pa je še danes aktualna.

Cohen je Knjigo milosti, za mnoge poznavalce eno svo-jih najboljših del, izdal leta 1984, ko je dopolnil petdeset let. Sestavlja jo petdeset be-sedil – pesmi v prozi – v dveh skoraj enakih delih. Pesmi so napisane kot psalmi ali molit-ve – z njimi želi izpovedati svojo duhovno in moralno prenovo, izraziti šibkost, ža-lost in krivdo, ko se sooča s tem, kar se sprva zdi podob-no nedoumljivemu vesolju. Takšna izpoved seveda za h-

teva, da se razgali, da ustvari delo, ki je bolj odprto in izpo-stavljeno od vsega, kar je na-pisal do tedaj.

Fotograf Umid - Rai Mer-chant je v usodni ljubezni do femme fatale Vine Apsa-ra le drugi moški. Vina je namreč rock zvezdnica naj-popularnejše skupine VTO, katere član je tretja stranica ljubezenskega trikotnika – njej usojeni Ormus Cama. Njihove zgodbe so umešče-ne v rushdiejevski okvir za-hodne in postkolonialne kulture, v katerem se meša-jo vzhod in zahod, grška mi-tologija, evropska filozofija pa tudi reference mnogih sodobnikov, od Milana Kun-

dere do znanih osebnosti iz filmskega in glasbenega sve-ta, kot je npr. skupina U2.Za mnoge eden najboljših Rushdiejevih romanov.

Sedem zgodb in še več pri-povedovalcev. Pisana tržni-ca besed, tega osnovnega gradnika medčloveških od-nosov, ki svoje spremljeval-ce kdaj pustijo na cedilu in jih drugič zapeljejo v tragi-čen konec. Ki se včasih raz-pletajo v neuresničena pri-čakovanja in naslednjič v vedra upanja.

Knjiga Živali iz Gmajnice je ena od »zlatih

hrušk« 2011 (glejte str. 28).

Colin Dann

Živali iz Gmajniceilustracije Jacqueline Tettmar, prevod Uroš Kalčič | 288 strani | 165 × 226 mm | trda vezava | 32,30 €


M O D R I J A N OVA KNJIGARNAUGODJE S KNJIGO

Modrijanova knjigarna na Trubarjevi cesti 27 v Ljub ljani je edina knjigarna založbe Modrijan, in mnogi pravijo, da je najlepša v Sloveniji. Prostor je odprt in zračen, in sko-raj nemogoče je, da bi se v njem počutili utesnjene kot v številnih drugih knjigarnah, kjer se boste le mukoma prebijali skozi vrste knjižnih omar in prodajnih otokov. K dobremu počutju obiskovalcev prispevata udobni zofi v središču knjigarne, stole pa najdete tudi drugod po knjigarni, celo na galeriji, tako da se ni bati, da se ne bi imeli kam usesti, če bi se vam od »toliko knjig« zvrtelo v glavi. Otroke lahko posadite v igralno-bralni kotiček, ki je varno umaknjen od vhoda, tako da se boste lahko brez-skrbno posvetili pregledovanju novosti, branju ali lista-nju knjig, otroci pa se ob pisani beri otroških knjig za vas ne bodo niti zmenili.V Modrijanovi knjigarni je mogoče kupiti knjige skoraj vseh slovenskih založb in prav vse knjige založbe Modri-jan – te so na policah večinoma že na dan izida. Na voljo je izbor tuje literature, pretežno v angleščini. Nudimo tudi učbenike in delovne zvezke ter dodatna gradiva, in to vse leto, pred nakupom pa jih lahko tudi prelistate. Če imate

težave pri iskanju, uporabite naš računalnik in se »posve-tujte« z internetom, po pomoč pa se lahko vedno obrnete tudi na naše knjigarje.Modrijanova knjigarna nudi tudi izbor revij in glasbenih zgoščenk ter drugih privlačnih izdelkov, kot so miselne igre priznanih blagovnih znamk, sestavljanke Calafant, iz-virni hišni pripomočki Status, razglednice, voščilnice ...Kupujte v Modrijanovi knjigarni!

VSE POTI VODIJO V MODRIJANOVO KNJIGARNO

A ne samo zaradi nakupov. Knjigarna namreč omogoča prirejanje različnih dogodkov, od literarnih večerov in okroglih miz do glasbenih nastopov in tiskovnih konfe-renc ... V podaljšku osrednjega prostora lahko udobno sedi od 30 do 50 obiskovalcev, osrednji prostor pa sprej-me tudi več kot 100 obiskovalcev, saj je mogoče dogaja-nje spremljati tudi z galerije.

Večina dogodkov se v Modrijanovi knjigarni zvrsti jeseni, zlasti v času Knjigokupa, velike knjižnoprodajne akcije, ki smo jo letos organizirali že drugič. V tem času smo pri-redili šest dogodkov, najbolj obiskan pa je bil lite rar ni večer s hrvaškim pisateljem in gurmanom Veljkom Barbi-erijem (na sliki z voditeljem pogovora Boštjanom Napot-

nikom), či gar kratki roman Epitaf cesarskega sladokusca smo v prevodu objavili spomladi. Pogovoru je sledila po-kušina vrhunskih vin in slast nih paštetk, ki jih je Bar bieri sam pripravil za naše obiskovalce ter jih postregel v – konzervah. V čast svojemu »sladokuscu«. A bodimo po-šteni in priznajmo, da je bila to prava gostija, ob kateri bi si prste polizal tudi Barbierijev sladokusec. Da o vinih sploh ne govorimo ...Vsak tretji četrtek se v knjigarni srečajo člani in prijatelji Zgodovinskega društva Ljubljana ter prisluhnejo predava-njem o zgodovini. V knjigarni gostimo tudi dijake in učite-lje izbranih ljubljanskih srednjih šol na srečanjih s knji-ževnimi ustvarjalci, ki smo jih poimenovali IZbranja. Tu in tam odstopimo prostor za knjižne predstavitve drugih za-ložb, za tiskovne konference in dogodke Društva sloven-skih književnih prevajalcev.Vabljeni na književne dogodke v Modrijanovo knjigarno!

POIŠČIMO VAŠIM KNJIGAM NOV DOM

Vas od knjig boli glava? Branje prav gotovo ne pov-zroča glavobola, lahko pa ga dobite zato, ker je knjig v knjiž ni omari že mnogo preveč in jih ne morete več zložiti ne podolgem ne po-čez. In kako šele zaboli srce, ko pomislite, da bi se nekaterih knjig, čeprav jih prav zares nikoli več ne bo-ste vzeli v roke, preprosto znebili. A poglejte svetlo plat – naredili si boste do-

Foto: Igor Modic

Foto: © Bigstock

n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c eKresnik še tretjič v roke Dragu Jančarju

Na kresni večer, 23. junija, smo na prireditvi na ljubljan-skem Rožniku pozdravili no-vega dobitnika nagrade Kres-nik, Draga Jančarja, ki je letos kresni ogenj prižgal že tretjič, ta večer za svoj zadnji roman To noč sem jo videl.

Literarna nagrada časnika Delo Kresnik je bila pode-ljena v osamosvojitvenem letu 1991 in je še danes, dvajset let pozneje, edina slovenska literarna nagrada za roman. Doslej je bilo na-grajenih 16 pisateljev, Dra-go Jančar trikrat, Feri Lain-šček in Lojze Kovačič po dvakrat, pa samo dve pisa-teljici, Berta Bojetu in Kata-rina Marinčič. Nagrada je vredna 5000 €.Letos se je v deseterico uvr-stil tudi roman Romana Rozi ne Galerija na izviru Sončne ulice, ki smo ga lani objavili v zbirki Bralec.

Za Cankarjevo priznanje dve knjigi, za maturo iz slovenščine pa nov prevod Ibsenove drame

Sredi julija je komisija za tekmovanje v znanju iz slo-venščine za Cankarjevo pri-znanje, ki poteka v okviru Zavoda RS za šolstvo, za bralce v 8. in 9. razredu osnovne šole izbrala roman Andreja Predina Na zeleno vejo, za dijake 3. in 4. letni-ka srednje šole pa Jančarjev roman To noč sem jo videl. Izbira seveda ne bi mogla biti boljša – naslov oziroma tema tekmovanja 2011/12 je namreč »Pisave prestolnice kulture«. Na zeleno vejo je komisija pozneje zaradi po-litičnih pritiskov in pritiskov (sicer zanemarljivega dela) javnosti prekvalificirala iz

obveznega v priporočeno branje, a kaže, da se je zani-manje za branje prav tega romana med mladimi bralci samo še okrepilo. Učencem, dijakom in njihovim men-torjem želimo prijetno bra-nje in čim boljše rezultate na tekmovanju!Knjižni program založbe pa smo letos obogatili še s knji-gami, namenjenimi matu-rantom. Za pripravo na ma-turo iz slovenščine je na voljo nov prevod Ibsenove drame Stebri družbe. Pri-pravila ga je, skupaj s sprem-no besedo, prevajalka Ma-rija Zlatnar Moe. Edini prevod, ki je bil na voljo, je

namreč star skoraj 50 let in utegne biti sodobnemu mla-demu bralcu tuj tako jezi-kovno kakor slogovno. Di-jake, ki se pripravljajo na maturo iz španščine in nemščine in morajo v izvir-niku prebrati No soy un lib-ro (José María Merino) oz. Geld oder Leben (Birgit Van-derbeke), pa opozarjamo na prevoda Nisem knjiga in Denar ali življenje. Mladi hispanisti so imeli pred kratkim tudi izvrstno prilož-nost za srečanje s pisate-ljem Joséjem María Meri-nom, ki je oktobra gostoval v Ljubljani. Pa veliko sreče na maturi!

Deset najbolj iskanih iz aprilskega Modrijana:

1. Drago Jančar TO NOČ SEM JO VIDEL2. Andrej Inkret IN STOLETJE BO ZARDELO3. Lejla Kažinić Kreho PREHRANA 21. STOLETJA ZA ŽENSKE4. Damjan J. Ovsec PRAZNOVANJE POMLADI IN VELIKE

NOČI NA SLOVENSKEM IN PO SVETU

5. Richard Dawkins NAJVEČJA PREDSTAVA NA ZEMLJI6. Albert Christian

SellnerVEČNI KOLEDAR PAPEŽEV

7. Vladimir Nabokov GOVORI, SPOMIN8. Drago Medved VINSKE BRAVURE (prednaročilo)9. Željko Kozinc OKROG LJUBLJANE

10. Andy Warhol FILOZOFIJA ANDYJA WARHOLA

Zlata hruška in dobri novosti v letu 2010

Pionirska – center za mladin-sko književnost in knjižni-čarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana vsako leto ta čas izda Priročnik za branje ka-kovostnih mladinskih knjig, v katerem je pregled knjižne produkcije za mladino v letu prej. V novem priročniku Ge-neze – poti v bistroumne ne-smisle je pregled 1003 knjig, ki so izšle leta 2010. Založbi Modrijan, katere program za otroke in mladostnike je zelo skromen (leta 2010 smo iz-dali samo šest knjig), je us-pe lo pridelati eno zlato hruš-ko – Živali iz Gmajnice Colina Danna (str. 27) – in dve dobri novosti: slikanici O princu, ki mu je počilo srce Franja Frančiča in In s Tango smo trije Justina Richardsona in Petra Parnella.

Foto: Miran Kambič


M O D R I J A N OVA KNJIGARNAvolj prostora za nove knjige ... Te lahko kupite v Modrija-novi knjigarni. Akcija »Poiščimo vašim knjigam nov dom« še vedno poteka. Vse knjige, zbrane v akciji, podarimo socialnim in varstvenim ustanovam, ki jim fi nančni polo-žaj ne omogoča knjižnih nakupov za svoje varovance, pa tudi posameznikom, ki si knjig ne morejo privoščiti. Do-slej smo zbrali in podarili 7799 knjig, od tega letos 2386. V zadnji akciji (Knjigokup) smo zbrali 1200 knjig.

BRALEC KUPUJE CENEJE

Priskrbite si Modrijanovo kartico ugodnosti »BRALEC kupuje ceneje«. Obiščite Modrijanovo knjigarno in izpolnite pristopno izjavo; kartico dobite in uporabite ta-koj, velja pa v Modrijanovi knjigarni (za vse izdelke v po-nudbi) in na sedežu založbe Modrijan (samo za knjige založbe Modrijan). Vsak nakup vam prinese dobroimetje v znesku 5 odstotkov vrednosti nakupa. Kartica je lahko tudi darilo: če bi radi komu podarili knjigo, pa se ne mo-rete odločiti, katero, vzemite kartico in nanjo naložite po-ljuben znesek. Obdarovanec bo lahko ob prvem obisku knjigarne svojo darilno kartico spremenil v običajno in jo odtlej uporabljal pri nakupih.

SESTAVI, POBARVAJ IN SE IGRAJ!CALAFANT so visoko kakovostne igrače iz kartona, ki jih je zasnoval nemški risar Boris Schimanski. Na voljo so najrazličnejši modeli, od malih in preprostih do velikih in zapletenih. In naaaaaaaaaajvečjih, kot je hiška na sliki.Igrače CALAFANT otrok sestavi sam ali ob pomoči odraslih, jih pobarva in po želji okrasi. Ker so deli že vnaprej izreza-ni in preluknjani, ne potrebuje škarij, pa tudi ne lepila, saj jih sestavi le s pregibanjem in zatikanjem v reže. Igračam so priložena ilustrirana navodila. Igrače CALAFANT so varne in trpežne, nimajo ne ostrih robov ne koničastih delov. Ker jih sestavimo brez lepila,

jih zlahka spet razstavimo in shranimo. Ko jih otroci prerastejo ali se jih naveli-čajo, jih odložimo za star papir. Igrače niso primerne za otroke, mlajše od treh let. Pridite po svoj CALA-FANT v Modrijanovo knj i-garno ali obiščite www.modrijanovaknjigarna.si!

WWW.MODRIJANOVAKNJIGARNA.SIVključite www.modrijanovaknjigarna.si med svoje priljub-ljene strani! Obveščamo o knjižnih novostih, nagradah, pomembnih jubilejih, vabimo na književne dogodke, omogočamo e-nakup učbenikov, delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv, na voljo pa je tudi izbor knjig in dru-gih privlačnih izdelkov.

MODRIJANOVA KNJIGARNA NA FBBodite obveščeni o dogod-kih, novostih in prodajnih

akcijah v Modrijanovi knjigarni. Preko Facebooka lahko sodelujete tudi v nagradnih igrah in si ogledujete fotogra-fi je z naših literarnih večerov. Pridružite se nam!

odje s knjigo

KN

J I G A R N A

MODR I JAN

OV

A

kupuje ceneje

n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c e ■ n o v i c eNa Modrijanovem seznamu že 115 literarnih nagrad

Slovenski književni trg lite-rarnih nagrad kakor da ne potrebuje, saj ima le redko-katera slovenska književna nagrada občutnejši vpliv na prodajo v knjigarnah, spis-kov nagrad sistematično ne objavljajo niti podeljeval ci sami, nagrade pa so zelo skromne. A na dobro razvi-

tih književnih trgih je dru-gače, nagrade pa niso na me-njene le temu, da po pe stri-jo književnikovo biografijo, tem več tudi spodbujanju pro-daje njegovih knjig. Nagrad ne podeljujejo le stanovska društva, medijske hiše in in-stitucije, ki se ukvarjajo s knjižno promocijo, založni-

št vom in knjigotrštvom, temveč tudi knjižnice, ban-ke, najrazličnejša podjetja, posamezniki in celo – gostil-ne. Nekatere nagrade izsto-pajo po finančni zajetnosti, nekatere po ugledu in tradi-ciji, tretje prinašajo zgolj ča-sti ... So nagrade, ki imajo izjemen vpliv na prodajo knjig in avtorskih pravic – taki sta, denimo, Bookerjeva in Goncourtova nagrada –, nekatere nagrade so po-memben del sejmov in festi-valov, spet druge pa pro-movirajo bolj podeljevalce same kot pa nagrajence.Pri založbi Modrijan smo ob prenovi spletišča aprila lani začeli sistematično sprem-ljati, zbirati in objavljati do-mače in tuje ter mednaro-dne nagrade, s prvotnih 70 in nekaj pa smo seznam razširili na 115 nagrad. Na-grade so razvrščene po le-tih, ko so bile prvič podelje-ne, ob kliku na posamezno nagrado pa se odpre seznam nagrajencev (in nagrajenih del), in to začenši z najaktual-nejšim. Med nagradami oz. kategorijami (nekatere na-grade podeljujejo v različ-nih kategorijah, celo v 20 in več) smo dali prednost ti-stim za roman oz. literarno

prozo, našli pa boste tudi nagrade za otroško in mla-dinsko književnost, za bio-grafijo, stvarno literaturo, znanstvenofantastični in fan-tazijski roman. Pri tujih in mednarodnih nagradah smo tudi zabeležili, katere knji-ge so prevedene v slovenšči-no, in če je prevod izšel pod našo streho, smo zapisali tudi ime prevajalca oz. pre-vajalke.Obiščite www.modrijan.si, na levem robu »rdeče« stra-ni poiščite bližnjico Literar-ne nagrade, nato pa brskaj-te ... In če boste dovolj vztrajni, boste ugotovili, da je čilski pisatelj Antonio Skármeta, čigar Pesnikova svatba izide kmalu v zbir ki Bralec, letos dobil kar 200.000 ameriških dolarjev vredno nagrado Planeta-Ca-sa de América, da ne govo-rimo o 600.000 evrov težki nagradi Planeta, ki jo je od-nesel pred osmimi leti. Jen-nifer Egan pa je letos za ro-man A Visit From the Goon Squad (»Morilci na obisku«) odnesla kar dve izmed naj-pomembnejših ame riških nagrad za roman – Pulitzer-jevo in nagrado ameriških kritikov. Roman boste lah-ko že prihodnje leto brali v slovenščini, za prevod pa smo se odločili tudi zato, ker je dobil nagrado ...

27. slovenski knjižni sejem – naBERITE si knjig, zdaj je pravi čas!

Od srede, 23. novembra, do nedelje, 27. novembra, bo Cankarjev dom v Ljubljani gostil 27. slovenski knjižni sejem. Založba Modrijan bo k ogledu in nakupu knjig vabila na veliko stojnico v Veliki sprejemni dvorani, kjer bodo razstavljene zlasti novosti leta 2011, in na malo stojnico v Prvem preddver-ju, kjer bomo ponudili ve-čino programa in knjige po občutneje nižjih cenah. Razstavni prostor, ki sta ga letos že tretjič zaporedoma opremili Branka Smodiš in Vesna Vidmar, bo v zname-nju Vinskih bravur Draga

Medveda, prvič pa bo na sejmu razstavljena tudi iz-jemna biografija Edvarda Kocbeka In stoletje bo zar-delo, ki jo je napisal dr. An-drej Inkret.Knjižne novosti bo mogoče na sejmu kupovati po 10 od-stotkov nižjih cenah, starej-šim knjigam pa bomo cene spustili še niže. Nakup knjig si lahko olajšate tudi z bo-nom v vrednosti 5 €, ki je priložen temu časopisu in ga izpolnjenega izročite na-šemu prodajalcu. Ob vsa-kem nakupu lahko predloži-te tudi Modrijanovo kartico BRALEC kupuje ceneje.

Poljanska 15

Poljanski nasip

Zmajski most

Petkovškovo nabrežje

Trubarjeva cestaTrubarjeva 27

Mi k

l oš i

č ev

a c

es t

a

I lirska ulica

atsec

av

ejlse

R

Komenskega ulica

Tavčarjeva ulica

Dalmatinova ulica

avotelagiC

Pražakova ulica

Ko

l od

vo

r sk

a c

es t

a

Čufarjeva ulica

M a s a r y k o v a c e s t a

Slomškova ulica

acilu avokleteM

acilu avokintoK

acilu avona

mzoR

Tromostovje

atsec ageksjn

Strelišk ssm

ayer

jeva

uli

caKo

pi t

ar j

ev

a u

l ic

a

Ciril-Metodov trg

i trg

Prešernov trg

MODRIJANOVA KNJIGARNA

Trubarjeva cesta Ljubljana

T F

E [email protected]

ODPRTO

od ponedeljka do petka od . do .ob sobotah od . do .

www.modrijanovaknjigarna.si

modro, rdeče in zelenona naših straneh se je nemogoče »izgubiti«■ 5 % nižje cene že prvi dan izida (modra cena)■ preprost in varen postopek nakupa■ vsak dan kaj novega■ odlomki iz knjig in številne zanimivosti■ novice, priporočila, vabila, odmevi■ 115 domačih in tujih ter mednarodnih nagrad■ nakup učbenikov in delovnih zvezkov

Dobrodošli!

www.modrijan.si



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Za bistre glavice

Predstavljamo tri knjižne novosti za otroke. Najmlajši bodo lahko zaplesali »dinorendaj« s prisrčno druščino dinozavrov. Pozor – knjiga ni primerna za branje v postelji, še posebno ne v soboto zvečer, kajti dinozavri se takrat odpravljajo na ples in di(no)rendaj je tako nepopisen, da spanca še ure ne bo blizu! Malo večji otroci bodo spoznali, kako prelisičiti požrešnega molja, ki pohrusta vse knjige, ki obležijo na policah, ker otroci nočejo brati. Največji »knjižni molji« pa se bodo v zgodbicah Myrona Levoya srečali z družinami priseljencev v Ameriki. Knjigo lahko berejo tudi v angleščini in se tako »spotoma« učijo še tujega jezika.

Kdo so vsi ti dinozavri, ki topotajo na sobotni dino-rendaj, na zabavo brez meja? Pterodaktil, ultraza-ver, diplodok, majazaver, pentaceratops, brahio-, an-kilo-, maja-, alo-, super-, plezio-, tiranozaver in še in še je teh prazgodovin-skih junakov, ki so se na svoji divji zabavi, na kateri ni manjkalo niti ognjeme-tov, tako utrudili, da ...Ta prazgodovinska zabava je doživela izjemen in po-hvalen odziv tako mladih bralcev kot kritikov: pesem so opredelili kot duhovito, domiselno in – kljub zaple-tenim poimenovanjem di-nozavrov – gladko berljivo.

Carol Diggory Shields

V soboto zvečer bo dinorendajIlustracije Scott Nash, prevod Aleksandra Kocmut

novo32 strani

248 × 300 mmtrda vezava

13,10 €

Aleksandra Kocmut

Andraž spozna knjižnega moljaIlustracije Jelka Godec Schmidt

Myron Levoy

Čarovnica s Četrte ulice in druge povestiPrevod Uroš Kalčič, ilustracije Boštjan Plesničar

Cathy Dunn je vedela: če starki ne bo dajala kovan-cev, jo bo čarovnica zača-rala v kuščarja. Ali v kozo. Ali pa v pajka, tako majč-kenega, da jo bo mama po-hodila. A nekega dne je vse-eno sklenila, da ji ne da svojega centa – in še istega dne je dobila vročino.Cathy je samo eden izmed mnogih otrok, ki so s starši prišli v New York, iskat boljše življenje. Tu imamo potem še gospoda Keplika, »vžigalkarja«, ki gradi moj-strovine iz vžigalic; pa No-reen Callahan, ki jo je sram delati v smrdljivi očetovi ribarnici; in poleg drugih celo posebnega Božička, ki obdaruje judovske otro-ke za njihov praznik!Zbirko zgodb o imigrants-kih družinah in njihovem vsakdanu lahko berete tako v slovenščini kakor angleš-čini. Izdajo knjige je finanč-no podprlo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji.

32 strani210 × 310 mm

trda vezava

16,20 €200 strani

148 × 210 mmtrda vezava

13,80 €

»Čas dneva, ko se odprav-ljamo spat, je poseben čas. Dnevni hrup in gneča osta-neta na drugi strani vrat, »zunanja« oblačila zamenja pižama, v ustih je prijeten okus po zobni pasti in v tele-su prijetna utrujenost, ki jo bo kmalu omilil spanec. To pa je tudi popoln trenutek, da odpremo vrata v prav po-seben svet, svet domišljije, v katerem je mogoče vse. Trd-no sem prepričana, da otro-ci, ki tega sveta ne doživijo, otroci, h katerim pred spa-

njem ne pridejo škratki, vile, zmaji, dinozavri, gusarji, Pika Nogavička ..., zamudi-jo nadvse pomemben del otroštva; celo tisti del, ki ga je morda najlaže ohraniti tudi v odraslosti, da nas po-miri, utolaži, razvedri, ka-dar to najbolj potrebujemo.Trdno verjamem tudi to, da ogromna večina otrok rada vsaj posluša (če že ne bere) pravljice. In če želimo, da bodo ta svet užitka prenesli v svoje nadaljnje življenje, jih moramo o pravem času

spodbuditi, da berejo tudi sami. Nekateri potrebujejo precej spodbude, drugi se branja lotijo kar sami.In za najbolj oklevajoče bral-ce je tu knjižni molj. Nagaji-vec, ki se je odločil, da bo knjige, če jih ne bo nihče bral, preprosto pohrustal. Posebno mu bodo šli v slast prav škrat-ki, vile, zmaji, dinozavri, gu-sarji, nemara celo Pika Noga-vička ... Tega pa, otroci, ne boste dopustili, kajne?«

Aleksandra Kocmut

»To so zgodbe, ki smo jih v šoli brali pri osmih letih in se jih kot odrasla oseba naj-bolj spominjam. Mislim, da bodo slovenski otroci vzlju-bili otroke iz teh zgodb: žele-li bi se igrati z Vincentom in njegovim vlakom ali poma-gati Noreen v očetovi ribar-nici. Mislim tudi, da bi bili slovenski starši prav tako ponosni na svoje otroke, kot

so bili Aaronovi starši na svo-jega. Meni te zgodbe predsta-vljajo košček doma, zato sem jih v imenu veleposlaništva želela deliti z državo, ki sem jo vzljubila skoraj tako kot svojo.«

Susan Wilson, predstavnica Veleposlaništva

Združenih držav Amerike v Sloveniji

novo

novoDrugošolec Andraž je zve-dav fantič, a knjige ga ne za nimajo, kar sestrico Nino spravlja v obup. Z bratcem si deli sobico in zelo jo jezi, da mora zvečer brž ugasni-ti luč, saj Andraž noče brati. Zato ga nekega dne odpelje v knjižnico in mu predstavi knjižnega molja. Molj hru-sta in hrusta knjige, ki leži-jo po policah, namesto da bi jih otroci brali, in tudi Andraž se zboji, da bodo vse zanimive knjige prista-le v želodčku požrešnega knjižnega molja.

© Bigstock


31www.modrijan.si

brezplačni klic: 080 23 64e-naslov: [email protected] Nagradna kri`ankaK r i ž e m p o s v e t u M o d r i j a n ov i h k n j i g

NERODEN, OKOREN ČLOVEK

(SLABŠ.)

LJ. BAROČNI KIPAR

(FRANCESO)

ZNESEK, NA KATEREGA SE GLASI

BANKOVEC

OGLAŠANJE S TRESOČIM

GLASOMVNETJE UŠESA

VERSKI REFORMATOR

HUS

KENIJSKI PREDSEDNIKDANIEL …

MOI

NEZNANECLASTNOST

ISTOVRSTNE PASME

ANGLEŠKI ZGODOVINAR

(JOHN)

HRVAŠKI KNJIŽEVNIK

(IVAN)

ZADNJI DOBITNIK KRESNIKA

SHRAMBA ZA STARE STVARI

VBODNA RANA

STARA PLOŠČINSKA

MERA

GLAVNI ŠTEVNIK

FRANCOSKA POKRAJINA

STRASTNAVZNESENOST

SEŠTEVANJE

AVTOR:MILAN

ČERNJAKENA OD MUZ ENIGMATIK

MARTIN AMIS

PISATELJICAEDWARDS

AM. PISATELJICA

(NIN)

OSSIPZADKINE

RONALD

VITOMILZUPAN

EKSPLOZIVNO SREDSTVO

VENOTAUFER

GRŠKI OTOK

STAROKOPITNAŽENSKA

»BELIŠPORT«

SREDOZEMSKARASTLINA

MAJHNA ODPRTINA

NA VHODNIH VRATIH

PREMIJSKO DOPLAČILO

NEKD. NEM. TOVARNA

ATOMOBILOV

STANOVANJE

TINA KOZIN

ANTON TROST

EDEN OD KAPVERDSKIH

OTOKOV

ITAL. NAFTNA DRUŽBA

PRAVLJIČNAŽIVAL

MESTO VSREDNJIGRČIJI

NOVOZEL.STAROSELEC

IT. SLIKAR(GUIDO)

STOTIDEL

CELOTE

PREPROSTA SVETILKA

PIJAČA PRED OBEDOM

MLADINSKIPISATELJ (VITAN)

KEMIJSKASPOJINA

GL. MESTOJEMNA

SNOV ZALEPLJENJE

VEZNIK

LILI GARBAJS

PRIPRAVA ZA PREISK.

KRISTALOV

LANTANERNEST RENAN

MEHKO USNJE

OŠABNEŽ

AM. FILM.IGRALKA

DERN

PIVO

NIZKATEMPERATURA

JAPONSKIDROBIŽ

ZDRAVILO

OVIRAPRI

PARKURJUPOSODA ZA SEČ

LASTNOSTOKAMNELEGA

AMERIŠKA UMETNICA

SMITH

TETA

ŠVIC. DIRIGENT(ERNEST)

SAŠA STANIŠIĆ

MED

MAJHEN REP

NORVEŠKAPISATELJICA

ANKER

AENONAVELIKA PAPIGA

PRINCESA IZ LIDIJE

(STGR. MIT.)

MICHELHOUELLEBECQ

GORA V KOLORADU (MOUNT)

ŽENSKO IME

OTOČJE MED S. IN J.

AMERIKO

SVETA PODOBA

GRŠKI BOGLJUBEZNI

VRSTA IGLAVCA

ROMUN. TENISAČ

(ADRIAN)

PLAČILO NARAČUN

SLIKARVAN DER NEER

KNJIGA V STARI ZAVEZI

VRSTA MOTORJA

PROSTORN.MERA ZA ŽITO

GOSTIJA

ZVARJENO MESTO

PREDSEDNIK EVROPSKE KOMISIJE

(JOSE MANUEL)

EDWARD NORTON

RUSKILITER. LIKBENDER

AM. UMETNIK FR. RODU

SL. PISATELJ (ROMAN)

REKA V GRUZIJI

SKOPNELOST OKVARA

AM. FILM.IGRALEC

(ROBERT)

JUPITROV SATELIT

KR. ZA VERMONT

GEODETSKAMERSKA TOČKA

AMERIŠKIPEVEC (BILLY)

ENICA

VINO RDEČKASTE

BARVE

RUSTIKALEN SLOG

ANGLEŠKO SVETLO PIVO

KONECPOLOTOKA

STVAR V SHOLAST.FILOZOF.

PRIZADEV. PRITI DO ČESA

OKRASNA PTICA

NOGOMETNI KLUB

ORANJE

MESTO NANIZOZEMSKEM

OLIMPIJSKI REKORD

POSTOJNA

NATRIJ

RIMŠČICE

IVANNAPOTNIK

ANGLEŠKI FILMSKI IGRALEC(PETER)

REŠILNO SREDSTVO

KLOP(NAREČNO)

SLOVENSKA PREVAJALKA

(ALENKA)VEZNIK

RASKAVA POVRŠINA

ŠAHISTKAKUŠNIR

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24

Geslo križanke vpišite na naročilnico in jo pošljite na naš naslov najpozneje do 19. 12. 2011. Izžrebali bomo 10 nagrajencev, ki bodo prejeli knjižno nagrado – eno od novosti naše založbe. Žrebali bomo 20. 12. 2011 v prostorih založbe Modrijan, seznam nagrajencev pa še isti dan objavili na naših spletnih straneh www.modrijan.si.

Geslo nagradne križanke iz 10. številke Modrijana (april 2011): S HRANO PREPREČITE BOLEZNI. Imena nagrajencev so bila objavljena na www.modrijan.si, knjige pa smo poslali po pošti.

Nagrade: 1. Umberto Eco, Vrtinec seznamov 2. Mateja Jeraj, Jelka Melik, Ljubljana 3.–10. Carol Diggory Shields, V soboto zvečer bo

dinorendaj

3

1

15

7

11

19 8

1213

16 18

14

17

23

21 24

20

9 10

5 6

2 4 22

Novi vodnik po Ljubljani priročnega formata in s preprostim naslovom Ljub-ljana posebej skrbno ob-ravnava kulturno in zgodo-

vinsko podobo Ljubljane. Spoznavali boste ulice, tr-ge, mostove, cerkve, muze-je, galerije in druge mest-ne znamenitosti. Knjiga že

vključuje tudi nove arhi-tekturne pridobitve Ljub lja-ne, kot sta denimo Mesar-ski in Žitni most, be se dilo pa je temeljito preizkušeno tudi »na terenu«, saj je ured nik knjige dr. Jurij Senegačnik, geograf in av-tor številnih učbenikov za geografijo, večino fotogra-fij posnel sam.V knjigi je poleg 300 foto-grafij tudi več arhivskih slik, ki prikazujejo Ljublja-no v različnih zgodovinskih

obdobjih, ne manjkajo opi-si in kartografski prikaz ne-katerih izbranih poti za hi-ter ogled mesta, pa koristni naslovi in druge praktične informacije za obiskovalce mesta in kazalo za hitro iskanje. Vodnik pa utegne pomagati iz zadrege tudi kakšnemu Ljubljančanu, ko se na sprehodu po me-stu pred katero od prelepih mestnih hiš ne bo mogel spomniti njenega imena. Naš vodnik po mestu in

njegovi zgodovini namreč lahko služi tudi kot učbe-nik za spoznavanje doma-čega kraja.Knjigo toplo priporočamo mladim, ki se pripravljajo na šolanje oziroma študij v Ljubljani, dobrodošel vir informacij bo tudi za učite-lje in učence, ki se v okviru šolskih obveznosti ali v prostem času odpravljajo na potep po slovenski pre-stolnici.Dobrodošli v Ljubljani!

Mateja Jeraj, Jelka Melik

LjubljanaVodnik po mestu in njegovi zgodovini192 strani | 150 × 210 | poltrda vezava | 24,90 €

Za brezskrben korak po slovenski prestolnici

novoprelistajte knjigo naw w w . m o d r i j a n . s i�



1000 Ljubljana

www.modrijan.si

Zadnja beseda

Brez Calvinovega barona bi verjeli, da lahko živimo le na Zemlji, da so nam višave nedostopne in so prihranje-ne le za vrhove dreves in pti-ce. Brez Kosmačevega Tan-tadruja bi bila norost vedno žalostna, nikoli posprem-ljena s pesmijo cingljajočih zvoncev. Saramagova apoka-liptična epidemija slepote, ki udari po vsakomer, bi bila resnična, če bi ne imeli be-lih palic literature, s kateri-mi lahko iščemo poti iz da-našnje zmede.O vsaki knjigi, ki je nismo odložili sredi branja, ki je ni-smo pozabili skupaj z gi-bom, ko platnici spet obja-meta snop potiskanih listov, bi lahko zapisali prijazno misel. Kajti knjige lahko pre-tresejo, očarajo, vznemirijo, razmaknejo zavese védenja in razmišljanju odprejo poti iz sveta ustaljenih predstav.Zgodovina človeštva je zgo-dovina velikih iznajdb, kot so prižiganje ognja, kolo, plug, gradnja mostov, parni stroj, računalnik. Prav tako je tudi zgodovina velik spo-znanj: Darwinove evolucije, ki nam je dala nepregledno vrsto sorodnikov, Freudo-vega spoznanja o potopljeni zavesti, Marxovega o ustroju kapitalistične družbe. Sem brez dvoma sodita tudi Ko-pernikova selitev Zemlje iz središča vesolja na njegovo obrobje in malokomu razum-ljiva Einsteinova relativnost-na teorija, utemeljena na do-gnanju, da nič materialnega

ne more potovati hitreje od svetlobe.V povezavi s slednjo so iz Cerna sicer pred kratkim sporočili, da so nevtrinom namerili hitrost, ki prekaša svetlobno, s čimer naj bi se zamajali temelji Einsteinove teorije. Četudi bi se preraču-navanja in nova merjenja ne-predstavljivo majhnih in prav tako lahkih delcev razpletla tako, da znanstveni svet ne bo več verjel vsem fizikal-nim spoznanjem skuštrane-ga genija, pa bo še vedno moč kimati njegovi misli, da je domišljija pomembnejša od znanja.In domišljija je središče lite-rarnih, bralnih laboratorijev. V njih niso potrebni zaplete-ne aparature in postopki, ni obrazcev in enačb. A je vse-eno vsaka knjiga iznajdba; nekatere celo tako pomemb-ne, da bi lahko spremenile svet, zagotovo pa spreminja-jo vsaj naše male svetove.Knjige so unikatne. Takšne so, ker jih beremo in doživ-ljamo iz sebe, iz svojih znanj, razumevanja, iz svojega vred-nostnega in estetskega stoji-šča. Zato lahko celo ista knji-ga pri istem bralcu drugič zadiši drugače, sproži dru-gačna razmišljanja, zapelje na nove poti. Knjige so nam-reč tudi potovanje, tako kot so lahko tolažba, zdravilo ali nasvet.Antonio José Bolívar Proan~o iz amazonskega pragozda, ki ni znal pisati, bral pa je poča-si, zlogoma, s povečevalnim

steklom, ni nikdar jokal za-radi bolečin ali strahu, ved-no pa ob ljubezenskih roma-nih s srečnim koncem. Branje je kukanje skozi ozko režo ogrinjal bralčevega ve-solja, opazovanje sveta on-kraj. Rushdiejev zdravnik Adam je skozi luknjo v rjuhi leta opazoval vedno nova bo-lezenska mesta na telesu mlade Nasime. Tako kot se je njemu prikazovalo veliko več kot bolezen in je po del-cih sestavljal podobo svoje jutrišnje žene, lahko knjige bralcu nudijo podobno raz-košje vzburjenj in domišljije, enako čudovite predstave.Da so knjige orožje, so pre-cej pred Brechtom vedeli verski poglavarji, ki so jih za-klenili za samostanske zido-ve in pridigali nepismenost.Hrabalov starajoči se literar-ni junak na odpadu stiska star papir, pri čemer nekate-rim knjigam reši življenje, jim pomaga prebegniti v im-provizirani azil njegovega stanovanja. Po petintridese-tih letih sta polna klet in ro-potarnica, skorajda se ni več mogoče premikati po kuhinji in stranišču, nad posteljo se na tramovih in deskah stis-kajo dolge vrste knjig. In ko leži pod njimi in »se potap-ljam v spanec, dve toni knjig kot dvajsetcentska mora tla-čita moje sanjarjenje, včasih, ko se neprevidno obrnem ali v spanju zakričim in zamah-nem, z grozo poslušam, kako se knjige podirajo, dovolj je lahen dotik kolena, morda le

vzklik, in kot plaz z nebes bo vse zgrmelo name, rog obi-lja, polno dragocenih knjig se bo usulo name in me splo-ščilo kot uš«.A knjige ne ubijajo. Hanti tla pod nogami spodmakne teh-nološki napredek, ki name-sto ročne preše na odpad pripelje zmogljivejšo stiskal-nico papirja, Bohumil Hra-

bal, njegov oče, pa se je ubil, ko je krmil golobe in pri tem padel skozi okno.

Pripis:Na kratkem popotovanju od pravljičnega Maconda do papirnega odpada sem to vo ril Gabriela Garcío Már-quez (Sto let samote), Itala Calvina (Baron na drevesu),

Cirila Kosmača (Tantadruj), Joséja Saramaga (Esej o sle-poti), Luisa Sepúlvedo (Sta-rec, ki je bral ljubezenske romane), Salmana Rushdi-eja (Otroci polnoči) in Bo-humila Hrabala (Prebučna samota). In najlepše: izbor podobno zanimivih sopotnikov je prav-zaprav brezkrajen.

Pisatelj Roman Rozina je pri založbi Modrijan letos objavil zbirko kratkih zgodb Šumijo besede domače. Roman Galerija na izviru Sončne ulice (2010) je bil letos eden izmed desetih nominiranih za Delovo nagrado Kresnik.

Potovati s knjigamiRoman RozinaBrez knjig bi bil svet ploščat, raven, s precej manj barv in razsežnosti.O Márquezovem Macondu si lahko mislimo, da je smešen, tragičen, bleščeč, čudaški, veličasten, absurden, a brez njega bi bili revnejši za doživetje, ki ga ni moč izkusiti drugje kot pri druženju s knjigami. Njegova pravljičnost je preverjeno neulovljiva: na referendumu v Márquezovi rojstni Aracataci pred petimi leti je večina volivcev bila za preimenovanje mesta v Aracataco Macondo, a je bila udeležba prenizka, da bi njihova odločitev zares obveljala.

Uredila: Bronislava AubeljSodelovali so: Milan Černjak, Leonora Flis, Ervin Hladnik - Milharčič, Igor Modic, Lili Potpara, Andrej Predin, Aljana Primožič in Roman RozinaOblikovanje: Branka Smodiš, Goran Čurčič in Vilma ZupanPrelom: Vilma ZupanIzdala in založila: Modrijan založba, d. o. o.Direktor: Branimir NešovićTisk: DELO, d. d. Tiskarsko središče, Dunajska 5, LjubljanaNaklada: 109.000 izvodovLjubljana, november 2011Naslednja številka izide aprila 2012.V časopisu so novosti založbe in druge knjige, ki so bile že predstavljene v kateri od prejšnjih številk. Podatki o sofinancerjih posameznih knjig so objavljeni na www.modrijan.si.Vabljeni k obisku naših spletnih strani, kjer lahko najdete še preostale knjige naše založbe in prelistate sta-rejše številke časopisa Modrijan.

NaBERITE si knjig – na 27. slovenskem knjižnem sejmu od 23. do 27. novembra 2011 v Cankarjevem domu v Ljubljani!

Modrijan založba, d. o. o.Poljanska cesta 15

p. p. 2004, 1001 Ljubljanatelefon: (01) 236 46 00

faks: (01) 236 46 01e-pošta: [email protected]

Foto: Lovro Rozina

Alan Lightman

Einsteinove sanjeprevod Anuša Trunkelj | 112 strani | 120 × 190 mm | mehka vezava z zavihi | 9,90 €

Ta drobceni roman je bil kmalu po izidu leta 1993 preveden v vse druge večje svetovne jezike in velja da-nes za tako rekoč kultno delo, berejo ga v šolah, ga postavljajo na oder, spet in spet ga citirajo. Prav z njim si je ameriški znanstvenik in pisatelj Alan Lightman (roj. 1948), čigar bibliogra-fija obsega številne znan-stvene razprave ter knjige s področja fizike in ki je za

svoje znanstveno delo pre-jel več nagrad in priznanj ter častnih doktoratov, pri-dobil svetovni sloves.Dogajanje romana je po-stavljeno v Bern, v čas od pozne pomladi do zgo-dnjega poletja leta 1905. Takrat je bil Albert Einste-in zaposlen na patentnem uradu in se je ukvarjal z raziskovanjem časa. To ga je pozneje pripeljalo do re-volucionarnega odkritja:

relativnostne teorije. Knji-ga je razdeljena na kratka poglavja, drobne in do po-tankosti izdelane podobe sanj, ki jih mladi znanstve-nik sanja o času.


modrijan_november11

Documents