mateja pilih poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki ... · kg zdravilne rastline / testiranje...

Mateja PILIH

POZNAVANJE ZDRAVILNIH RASTLIN MED DIJAKI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študij

Ljubljana, 2009

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA BIOLOGIJO

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA BIOLOGIJO

Mateja PILIH (KRAJNC)

P O ZN A V A N J E ZD R A V I L N I H R A S TL I N M ED D I J AK I S R E D NJ E ZD R A V S T VE N E Š OL E

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študij

THE EXTENT OF KNOWLEDGE ON MEDICINAL HERBS

AMONG STUDENTS OF SECONDARY NURSING SCHOOL

GRADUATION THESIS

University studies

Mentorica: Prof. dr. Tatjana VERČKOVNIK Kandidatka: Somentorica: Mateja PILIH Dr. Jelka STRGAR

Ljubljana, 2009

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. II Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

Diplomsko delo je zaključek dodiplomskega študija biologije. Diplomska naloga je bila opravljena na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Praktični del je bil opravljen na Srednji zdravstveni šoli Celje in Gimnaziji Center Celje. Komisija za študijske zadeve je za mentorico diplomske naloge imenovala prof. dr. Tatjano VERČKOVNIK in za somentorico dr. Jelko STRGAR. Komisija za oceno in zagovor: Predsednica: prof. dr. Alenka Gaberščik Recenzentka: doc. dr. Jasna Dolenc Koce Mentorica: prof. dr. Tatjana Verčkovnik Somentorica: dr. Jelka Strgar Datum zagovora: 4. 5. 2009 Delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela. Podpisana se strinjam z objavo svoje naloge v polnem besedilu na spletni strani Digitalne knjižnice Biotehniške fakultete. Izjavljam, da je naloga, ki sem jo oddala v elektronski obliki, identična tiskani verziji. Mateja PILIH

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. III Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

KLJU ČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

ŠD Dn

DK UDK 633.88:372.857(043.2)=163.3

KG zdravilne rastline / testiranje znanja / anketiranje / srednješolci / samozdravljenje /

AV PILIH, Mateja

SA VERČKOVNIK, Tatjana (mentorica), STRGAR, Jelka (somentorica)

KZ SI-1000 Ljubljana, Večna pot 111

ZA U

LI 2009

IN POZNAVANJE ZDRAVILNIH RASTLIN MED DIJAKI SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE

TD Diplomsko delo (univerzitetni študij)

OP XI, 102 str., 6 pregl., 43 sl., 3 pril., 46 vir.

IJ sl

JI sl/en

AI Samozdravljenje z zdravilnimi rastlinami (zdr. r.) ima pomembno vlogo za ljudi, zato smo anketirali populacijo celjskih četrtošolcev Srednje zdravstvene šole Celje in Gimnazije Center Celje. Rezultati so pokazali, da je naklonjenost mladih fitoterapiji velika, saj je občasnih uporabnikov več kot 80 %. Polovica anketirancev se oskrbuje z zdr. r. na štiri načine: jih gojijo, nabirajo v naravi, dobijo in kupijo. Največ informacij o fitoterapiji dobijo od staršev, najmanj ali nič pa v srednji šoli, čeprav si želi več kot 90 % dijakov, da bi jim znanja o zdr. r. posredovala tudi šola. Vedo, da je smiselna uporaba zdr. r. le pri zdravljenju lažjih oblik bolezni, hkrati pa jih tretjina ne ve, da so lahko tudi škodljive. Ob šestih najpogostejših simptomih uporabljajo šipek, arniko, meto, smreko, lipo in kamilice. Dijak zna povprečno pravilno uporabljati 2,7 vrst zdr. r. Približno tri četrtine vseh anketirancev se je odločilo za možnost, da bi uporabili zdr. r. le ob lažjih oblikah bolezni in motnjah počutja. Pri zdravljenju šestih simptomov bi gimnazijci uspešneje pospešili le zdravljenje ran s trpotcem, arniko, kamilicami, ognjičem, rmanom in šentjanževko. Tehniki bi bili uspešnejši pri zdravljenju driske z borovnico, kamilicami, kumino in šipkom. Pri prepoznavanju petnajstih suhih drog, so jih tehniki bolje prepoznali sedem: žajbelj, arniko, meto, materino dušico, šentjanževko, rožmarin in tavžentrožo. S pomočjo slikovnega materiala so tehniki uspešneje prepoznali devet zdr. r.: žajbelj arniko, meto, materino dušico, rman, šentjanževko, ognjič, rožmarin in tavžentrožo. Na podlagi izračunov s t-testom, smo zaključili, da je znanje tehnikov le nekoliko večje kot gimnazijcev, saj smo peto hipotezo le delno sprejeli.

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. IV Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

KEY WORDS DOCUMENTATION

ND Dn

DC UDK 633.88:372.857(043.2)=163.3

CX medicinal herbs / testing / poll / vocational school students / self-treatment /

AU PILIH, Mateja

AA VERČKOVNIK, Tatjana (supervisor), STRGAR, Jelka (co-supervisor)

PP SI-1000 Ljubljana, Večna pot 111

PB University of Ljubljana, Biotehnical Faculty, Department of Biology

PY 2009

TI The Extent of Knowledge on Medicinal Herbs among Students of Secondary Nursing School

DT Graduation thesis (University studies)

NO XI, 102 p., 6 tab., 43 fig., 3 ann., 46 ref.

LA sl

AL sl/en

AB Self-treatment with medicinal herbs has an important role for people, therefore, we have questioned the population of fourth grade students of The Secondary Nursing school Celje and Grammar School Celje (Gimnazija Center). The results show that young people accept phytotheraphy favourably. 80 % of them are occasional consumers. One half of the questionned students supply themselves with the medicine in four ways: by growing, picking, receiving or buying them. Most of the info is obtained via phytoteraphy by their parents, the least or none at school, although more than 90 % of the questionned students would like to learn about medicinal herbs at school. Approximately 3 thirds of all questionned students have decided to use medicinal herbs in treating lighter forms of illnesses and mood swings. However, one third is not aware that herbs can be harmful as well. With the most frequent symptoms they use: Rosa sp., Arnica montana, Mentha sp., Picea abies, Tilia sp. and Chamomilla recutita. An average student is capable of using 2,7 species of medicinal herbs. Grammar school students would treat beetwen six symptoms only one (wound with Plantago sp., Arnica montana, Chamomilla recutita, Calendula officinalis, Achillea millefolium and Centaurim sp.) successfully compared to Vocational school students, but vocational school students would be more successful at diarhoea treatment. They would use: Vaccinium myrtillus, Chamomilla recutita, Carum carvi and Rosa sp.. They also identified 7 out of 15 drugs better and with the help of picture-based material they more successfully identified 9 medicinal herbs. On the basis of t-test calculations we have drawn to the conclusion that the knowledge of students of Secondary Nursing school Celje is only a little broader than that of Grammar school, because the fifth hypothesis was only partially confirmed.

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. V Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

KAZALO VSEBINE

1 UVOD.............................................................................................................................. 1

1.1 NAMEN DELA, CILJI IN HIPOTEZE........................................................................ 1

2 PREGLED OBJAV ....................................................................................................... 3

2.1 ZGODOVINA RAZVOJA FARMAKOLOGIJE V SVETU....................................... 3 2.2 RAZVOJ FARMAKOLOGIJE IN FITOTERAPIJE NA SLOVENSKEM............... 10 2.3 POLOŽAJ FITOTERAPIJE, FITOTERAPEVTIKOV IN FITOFARMAKOV........ 14 2.3.1 Fitoterapija ............................................................................................................. 14 2.3.2 Odnos medicine do fitoterapije............................................................................. 14 2.3.3 Namembnost in smiselnost uporabe fitoterapije................................................. 14 2.3.4 Odnos ljudi do fitoterapije .................................................................................... 15 2.3.5 Zakonska ureditev uporabe fitoterapevtikov in fitofarmakov .......................... 16 2.3.6 Zahteve farmacevtov o fitofarmakih.................................................................... 20 2.3.6.1 Farmacevtska kakovost ......................................................................................... 20 2.3.6.2 Učinkovitost .......................................................................................................... 20 2.3.6.3 Varnost oziroma neškodljivost .............................................................................. 21 2.3.6.4 Kakovost rastlinskih drog...................................................................................... 21 2.3.6.4.1 Zunanji znaki kakovosti...................................................................................... 21 2.3.6.4.2 Notranji znaki kakovosti..................................................................................... 21 2.4 UČINKOVINE ........................................................................................................... 22 2.4.1 Skupine učinkovin ali sekundarnih metabolitov in njihovo delovanje ............. 22

3 MATERIAL IN METODE DELA............................................................................. 29

3.1 VPRAŠALNIK IN IZVAJANJE ANKETE ............................................................... 29 3.2 VZOREC IN MATERIAL.......................................................................................... 31 3.3 METODE DELA ........................................................................................................ 32

4 REZULTATI IN RAZPRAVA................................................................................... 34

4.1 ANKETA .................................................................................................................... 34 4.1 1. vprašanje: Kje živite? ........................................................................................ 34 4.1 2. vprašanje: Ali v vašem gospodinjstvu uporabljate zdravilne rastline? ........ 36 4.1 3. vprašanje: Kako se oskrbujete z zdravilnimi rastlinami?.............................. 38 4.1 4. vprašanje: Kakšnih čajev zaužijete največ? .................................................... 39 4.1 5. vprašanje: Katere vrste zdravilnih rastlin uporabljate v vašem

gospodinjstvu? ........................................................................................................ 41 4.1 6. vprašanje: Kaj storite, kadar imate bolečine v trebuhu oz. vam je slabo?... 45

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. VI Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

4.1 7. vprašanje: V kakšni meri se boste v prihodnosti, ko si boste osnovali družino, pri zdravljenju bolezni posluževali, poleg uradne medicine, tudi uporabe zdravilnih rastlin? ................................................................................... 48

4.1 8. vprašanje: Kje oz. od koga ste pridobili največ informacij in znanja o zdravilnih rastlinah?.............................................................................................. 50

4.1 9. vprašanje: Ali menite, da so zdravilne rastline učinkovite pri zdravljenju? 52 4.1 10. vprašanje: V katerih primerih menite, je smiselna uporaba zdravilnih

rastlin?..................................................................................................................... 54 4.1 11. vprašanje: Navedite, katero zdravilno rastlino bi uporabili, da bi: ............ 56 4.1 12. vprašanje: Ali menite, da lahko zdravilne rastline tudi škodijo zdravju?.. 64 4.1 13. vprašanje: Katere strupene rastline poznate?............................................... 66 4.1 14. vprašanje: Ali bi želeli, da bi v šoli dobili več informacij in znanja o

zdravilnih rastlinah?.............................................................................................. 67 4.1 15. naloga: Oglejte, povonjajte in potipajte posušene vzorce petnajstih vrst

zdravilnih rastlin in ugotovite katere rastline so v vrečkah. .............................. 68 4.1 16. naloga: Oglejte si projecirane slike in napišite imena posameznih

zdravilnih rastlin. ................................................................................................... 71

5 SKLEPI......................................................................................................................... 77

6 POVZETEK ................................................................................................................. 80

7 LITERATURA IN VIRI ............................................................................................. 83

7.1 CITIRANI VIRI.......................................................................................................... 83 7.2 DRUGI VIRI............................................................................................................... 84 7.3 ELEKTRONSKI VIRI................................................................................................ 86

8 ZAHVALA ................................................................................................................... 87

9 PRILOGE..................................................................................................................... 88

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. VII Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število anketiranih učencev v Srednji zdravstveni šoli Celje in Gimnaziji

Center Celje.------------------------------------------------------------------------31

Preglednica 2: Primerjava rezultatov dveh različnih raziskav o uporabi zdravilnih rastlin 37

Preglednica 3: Število zdravilnih rastlin, ki ji uporabljajo v posameznih gospodinjstvih

učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje. ------43

Preglednica 4: Rezultati statistične analize anketnih vprašanj 9, 10, 11 in 12 z uporabo t-

testa za neodvisne spremenljivke ( NSZŠ = 139; NGIM = 155). ----------63

Preglednica 5: Rezultati statistične analize 15. anketnega vprašanja z uporabo t-testa za

neodvisne spremenljivke (NSZŠ = 139; NGIM = 155). ---------------------69

Preglednica 6: Rezultati statistične analize 16. anketnega vprašanja z uporabo t-testa za

neodvisne spremenljivke (NSZŠ = 139; NGIM = 155). ---------------------72

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. VIII Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

KAZALO SLIK

Slika1: Odgovori učencev na 1. vprašanje: Kje živijo učenci Gimnazije Center Celje in Srednje

zdravstvene šole Celje.---------------------------------------------------------------------------------35

Slika 2: Odgovori učencev na 1. vprašanje: V kakšnih bivalnih okoljih živijo učenci Gimnazije

Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje. --------------------------------------------------35

Slika 3: Odgovori učencev na 2. vprašanje: Ali in kako pogosto uporabljajo zdravilne rastline v

gospodinjstvih.-------------------------------------------------------------------------------------------37

Slika 4: Odgovori učencev na 3. vprašanje: Kako se gospodinjstva učencev Gimnazije Center Celje

in Srednje zdravstvene šole oskrbujejo z zdravilnimi rastlinami. -----------------------------39

Sika 5: Odgovori učencev na 4. vprašanje: Kakšnih čajev zaužijejo največ učenci Gimnazije Center

Celje in Srednje zdravstvene šole Celje.------------------------------------------------------------40

Slika 6: Odgovori učencev na 5. vprašanje: Katere vrste zdravilnih rastlin uporabljate v vašem

gospodinjstvu. -------------------------------------------------------------------------------------------46

Slika 7: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 6.

vprašanje: Kaj storijo, če imajo bolečine v trebuhu oziroma se počutijo slabo. ------------47


vprašanje: V kakšni meri se bodo v prihodnosti, ko si bodo osnovali družino, pri

zdravljenju bolezni, poleg uradne medicine, posluževali tudi uporabe zdravilnih rastlin.49


vprašanje: Kje oz. od koga so pridobili največ informacij in znanja o zdravilnih rastlinah.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------52


vprašanje: Ali so zdravilne rastline učinkovite pri zdravljenju.--------------------------------54


vprašanje: V katerih primerih je smiselna uporaba zdravilnih rastlin.------------------------56

Slika 12: Deleži pravilnih odgovorov učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole

Celje pri zdravljenju šest bolezni, oz. motenj počutja.-------------------------------------------58

Slika 13: Pravilni odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na

11. a) vprašanje: S katerimi zdravilnimi rastlinami bi zaustavili drisko.---------------------58

Slika 14: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 11. b)

vprašanje: S katerimi zdravilnimi rastlinami bi pospešili zdravljenje ran.-------------------59

Slika 15: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 11. c)

vprašanje: Katere zdravilne rastline uporabili, da bi se pomirili, zmanjšali živčnost. -----61

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. IX Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

Slika 16: Deleži pravilnih odgovorov učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole

Celje glede na število pravilnih odgovorov pri lajšanju šestih bolezenjskih stanj.---------64

Slika 17: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 12

vprašanje: Ali menite, da lahko zdravilne rastline tudi škodijo zdravju. ---------------------65

Slika 18: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 13

vprašanje: Katere strupene rastline poznate.-------------------------------------------------------67

Slika 19: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na

vprašanje: Ali bi v šoli želeli dobiti več informacij in znanja o zdravilnih rastlinah.------68

Slika 20: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje po reševanju

15. naloge: Oglejte, povonjajte in potipajte posušene vzorce petnajstih vrst zdravilnih

rastlin in ugotovite katere rastline so v vrečkah. --------------------------------------------------70

Slika 21: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje po reševanju

16. naloge: Oglejte si projecirane slike in napišite imena posameznih zdravilnih rastlin. 74

Slika 22: Črni bezeg (Sambucus nigra). ---------------------------------------------------------------------------93

Slika 23: Navadni šipek (Rosa canina). --------------------------------------------------------------------------93

Slika 24: Prava kamilica (Chamomilla recutita). -----------------------------------------------------------------94

Slika 25 in 26: Žajbelj (Salvia officinalis) in arnika (Arnica montana). --------------------------------------94

Slika 27: Primer diapozitiva, ki je služil kot slikovni material pri anketiranju pri 16. vprašanju ---95

Slika 28: Materina dušica (Thymus pulegoides). -----------------------------------------------------------------95

Slika 29: Navadni rman (Achillea millefolium). ------------------------------------------------------------------96

Slika 30: Šentjanževka (Hypericum perforatum). ----------------------------------------------------------------96

Slika 31: Ognjič (Calendula officinalis).---------------------------------------------------------------------------97

Slika 32: Rožmarin (Rosmarinus officinalis). ---------------------------------------------------------------------97

Slika 33: Melisa (Melissa officinalis). -----------------------------------------------------------------------------98

Slika 34 in 35: Rumeni svišč (Gentiana lutea) in lipa (Tilia sp. ). ------------------------------------------98

Slika 36: Tavžentroža (Centaurea sp.). ---------------------------------------------------------------------------99

Slika 37: Primer diapozitiva, ki je služil kot slikovni material pri anketiranju pri 16. vprašanju ---99

Slika 38: Dijaki Gim. Center Celje pri reševanju 15. vprašanja v času anketiranja, maja 2004--- 100

Slika 39: Dijaki Sred. zdr. šole Celje pri reševanju 15. vprašanja v času anketiranja, maja 2004..100

Slika 40: Dijaki Gimnazije Center Celje pri prepoznavanju suhih drog - 15. vprašanje. ----------- 101

Slika 41: Dijakinja 4. letnika Sred. zdrav. šole Celje prepoznava suhe droge- 15. vprašanj ------- 101

Slika 42: Suhe droge so si dijaki ogledali, jih potipali in povonjali. ------------------------------------ 102

Slika 43: Anketiranje je končano.------------------------------------------------------------------------------ 102

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. X Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

KAZALO PRILOG

PRILOGA A: Anketni vprašalnik. -----------------------------------------------------------------88

PRILOGA B : Slike testnih zdravilnih rastlin.----------------------------------------------------93

PRILOGA C: S fotoaparatom zabeleženi utrinki anketiranja.-------------------------------- 100

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. XI Dipl.delo. Ljubljana, Univ.v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

SEZNAM OKRAJŠAV

SZŠ Celje = Srednja zdravstvena šola Celje

zdr. r. = zdravilne rastline

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. 1 Dipl.delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

1 UVOD

Zaradi hitrega tempa življenja, stresorjev, prekomernega onesnaževanja in nezdravega

načina življenja se vse več ljudi začenja zavedati, kako pomembno je biti in ostati zdrav

čim daljši čas. Mediji nas opozarjajo o škodljivih učinkih onesnažil, nezdravega

prehranjevanja, načina življenja…. Priporočajo pa nam tudi, kaj lahko sami storimo za

ohranitev zdravja. Med drugim priporočajo tudi uporabo pripravkov iz zdravilnih rastlin.

Zato smo se odločili preveriti pri mladih (starost 19 let), kakšni so njihovi pogledi na

samozdravljenje z zdravilnimi rastlinami, kakšno je njihovo znanje na tem področju in

kakšne so njihove navade in izkušnje.

Odgovore smo pridobili z uporabo metode anketiranja, hkrati smo pri dijakih preverjali

tudi praktično prepoznavanja zdravilnih rastlin in poznavanje njihove uporabe.

Postavili smo naslednje delovne hipoteze:

1 . 1 NA M E N D E L A , C I L J I I N H I P O T E Z E

NAMEN RAZISKAVE

Namen naše raziskave je bil preučiti poznavanje zdravilnih rastlin in njihove uporabnosti

pri populaciji dijakov četrtih letnikov Srednje zdravstvene šole Celje, program tehnik

zdravstvene nege, in Gimnazije Center Celje. Odločili smo se preveriti, ali je izobraževanje

na zdravstveni šoli kaj vplivalo na učence v smislu boljšega poznavanja zdravilnih rastlin

in njihove uporabnosti, ali ne. Zanimalo nas je, kakšno je dejansko znanje učencev obeh

šol, zato smo pripravili anketo z vprašanji o njihovem odnosu do zdravja in zdravljenja, o

njihovih navadah in poznavanju zdravilnih rastlin. Izobraževanje na obeh šolah poteka po

potrjenih učnih načrtih, ki se v odnosu do zdravilnih rastlin v ničemer ne razlikujejo od

stališč uradne medicine. Šoli pa se razlikujeta tako po predmetniku, kot tudi po obsegu ur

predmetov z naravoslovnimi vsebinami in ciljih, ki jih imata.


CILJI RAZISKAVE:

� ugotoviti stopnjo kvalitete in kvantitete znanja o zdravilnih rastlinah in njihovi

uporabnosti pri anketirani populaciji,

� ugotoviti morebitne razlike v nivoju znanja o zdravilnih rastlinah in njihovi

uporabnosti med skupinama anketirancev,

� ugotoviti potrebe in želje anketiranih dijakov po pridobivanju znanj o zdravilnih

rastlinah in njihovem delovanju.

DELOVNE HIPOTEZE

V skladu s cilji raziskave smo oblikovali naslednje hipoteze:

1. Vsaj polovica obeh skupin anketirancev občasno uporablja zdravilne rastline.

2. Skupno število vrst in vrstna pestrost zdravilnih rastlin, ki jih uporabljajo družine

dijakov Srednje zdravstvene šole Celje, sta večja kot pri družinah gimnazijcev.

3. Ob blagih obolenjih dijaki zdravstvene šole manj pogosto uporabljajo zdravila

kemičnega izvora kot gimnazijci.

4. Največ znanj o zdravilnih rastlinah pridobijo dijaki od družinskih članov.

5. Nivo znanja učencev Srednje zdravstvene šole Celje o zdravilnih rastlinah in

njihovi uporabnosti je višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje zaradi delno

drugačnih informativnih, formativnih in socializacijskih ciljev pri strokovnih in

naravoslovnih predmetih.


2 PREGLED OBJAV

2 . 1 ZG O D O V I N A R A Z V O J A F A R M A K O L O G I J E V S V E T U

Spoznanje, da so zelišča koristna za zdravje in prehrano, je staro kot človeški rod. Že od

pradavnine je človek ob iskanju hrane odkrival rastline, ki jih je na podlagi ustnega izročila

in lastnih izkušenj uporabljal za lajšanje bolečin in zdravljenje bolezni. Poleg teh čisto

empiričnih načinov zbiranja znanja pa so se kot pomemben način zdravljenja razvijale še

razne rotitve in molitve. Poklic zdravnika so marsikje opravljali svečeniki, zato so bili

medicinski centri razviti predvsem okrog svetišč.

Prvi zapisi o zdravilih rastlinskega izvora so znani iz kultur Sumercev, Perzijcev,

Babiloncev pa tudi Kitajcev in Indijcev. Začetke znanstvene literature o zdravilnih

rastlinah, zeliščih in pripravkih rastlinskega izvora predstavljajo (domnevno najstarejši

medicinski zapisi) dela Shen Nung Pen Tsaa, kitajskega zdravnika in cesarja Shen-Nunga,

iz leta 2700 pr. n. št. (Baričevič, 1996). Njegova dela vsebujejo 365 opisov zdravilnih

mineralov, rastlin in živali (Classics of Traditional Chinese Medicine, 2009). Svoje

življenjsko delo je sklenil s spoznanjem: Tvoja telesna moč je v zeliščnih sokovih

(Willfort, 1983).

Babilonci in Asirci so s klinopisom zapisali dvanajst receptov za zdravila za notranjo

uporabo na glinasto ploščo, ki so jo našli pod ruševinami mesta Napura v današnjem Iraku.

Ocenjujejo, da je bila plošča napisana okrog leta 2200 ali 2100 pr. n. št. (Kuštrak, 2005).

Pravi razvoj zdravilstva se je začel tudi v starem Egiptu. Na podlagi napisov, ohranjenih na

zidovih, stebrih svetišč in besedil na svitkih papirusa, lahko zaključimo, da je egipčanska

medicina dosegla vrhunec približno 2000 let pr. n. št.. Različne zdravilne in druge koristne

rastline so slikali na zidove svetišč, sarkofage, vaze in druge predmete. Najstarejši

medicinski papirus je Papirus Kahun, ki so ga imenovali po mestu Kahun, kjer so ga našli.

Napisan je bil okoli leta 1900-1850 pr. n. št.. Vsebuje medicinska navodila, nasvete za

varno nosečnost in zdravljenje ženskih bolezni (Kuštrak, 2005). Ohranili so se recepti, ki

so vsebovali zdravilne rastline že iz časov 6. dinastije, okoli leta 2400 pr. n. št.. Prvi


zeliščni vrt pa so uredili in obdelovali pri zdraviliški šoli ob templju Edfu v Egiptu. Tudi v

Babilonu (okoli leta 750 pr. n. št. ) je bil znan botanični vrt, ki je obsegal 64 vrst rastlin.

Gojili so česen, koriander, koper, timijan in druge rastline (Wagner, 1997).

Pri Grkih so bili najbolj zaslužni za razvoj medicine in farmacije Hipokrat, Teofrast in

Dioscurides (Kuštrak, 2005). Za utemeljitelja znanstvenega zdravilstva štejemo grškega

zdravnika Hipokrata (rojen okrog 460 pr. n. št.). Zbirka njegovih del ima naslov Corpus

Hippocraticum in nam predstavi pogled v grško medicino v 5. in v začetku 4. st. pr. n. št..

Za zgodovino farmacije so pomembna sledeča Hipokratova dela: sedem knjig aforizmov,

knjiga o zraku, vodi in mestih, o stari medicini, zdravniška zaprisega, zakon - zdravniški

predpisi, nauk o zdravem življenju (dieta). Vestno je zapisoval simptome bolezni in je tako

osnoval znanstveno medicino. Zanj je narava učiteljica vseh učiteljev. Od približno 263

zdravilnih rastlin, ki jih je poznal, mnoge uporabljamo še danes (Kuštrak, 2005). Pri

zdravljenju je poudarjal uporabo racionalnih sredstev. Najpomembnejša oblika zdravljenja

takrat je bilo uravnavanje življenjskih navad in prehrana, torej nekakšna dieta. Želene

zdravilne učinke so poizkušali doseči tako, da so bolnim dajali večje količine določenih

živil, pač v skladu s Hipokratovim izrekom: »Hrana naj bo zdravilo in zdravilo hrana«.

Pravih zdravil še niso uporabljali, poznali pa so učinke nekaterih zdravilnih rastlin.

Hipokrat je skušal razložiti njihovo delovanje in tako lahko pri njem vidimo začetek

farmakologije. Njegova dela imajo veliko vrednost, saj nam dajejo vpogled v obseg

medicinskega znanja v 5. st. pr. n. št. (Willfort, 1983). Lik Hipokrata je ostal

neomadeževan skozi 25 stoletij in tak naj ostane; čeprav je razvoj znanosti zasenčil za

njegov čas smele poglede velikega vizionarja. In, kot ga je naslovil veliki Galen, naj še

nadalje ostane oče oziroma utemeljitelj sodobne medicine (Cibic, 2006).

Sistematično ločevanje in opredelitev zdravilnih in ostalih rastlin glede na morfološke

lastnosti se je začela s publikacijo Historia Plantarum in De Causis Plantarum, katerih

avtor je bil eden prvih rastlinoslovcev, ki je podal osnovo za rastlinsko morfologijo in

fiziologijo; to je bil naravoslovec Teofrast iz Eresa (372-287 pr. n. št.), Aristotelov učenec

(Baričevič, 1996). Kot prvi je omenjal praprot navadno glistovnico (Dryopteris filix-mas) kot

zdravilo proti glistam. Opisal je 550 vrst rastlin z raznih delov sveta (Kuštrak, 2005).


Posamezne zdravilne in dišavne–aromatične rastline so opisane tudi v Stari zavezi. Dodana

so tudi navodila za gojenje v malih vrtičkih v Sredozemlju (Wagner, 1997).

Z zeliščarstvom so se ukvarjali tudi Stari Rimljani. Mnogo znanja so povzeli od Grkov.

Pridobili pa so ga tudi sami. Zdravnik in naravoslovec, Pedanius Dioscurides, ki je živel

okoli leta 50 pr. n. št., je v petih zvezkih dela De Materia medica, prvič podrobno opisal

800 zdravilnih rastlin in snovi, ki so jih tedaj uporabljali. V tej njegovi klasični

farmakopeji De Materia medica iz 1. st. n. št. je zbran antični repertoar zdravil

rastlinskega, živalskega in mineralnega izvora, ki so ga uporabljali vse do renesanse. Delo

De Materia medica obsega 944 poglavij. Kar 657 se jih nanaša na rastline in njihove snovi

(Kuštrak, 2005). Zdravilni učinki le-teh so presenetljivo natančno opisani. Izraz Materia

medica, ki smo ga povzeli po njem, je prvotno zajemal le opis zdravilnih učinkovin in na

izkušnjah osnovane predpise za njihovo uporabo. Njegovo delo je postalo cenjeno v Evropi

in Orientu šele kasneje. Njegov sodobnik Plinij mlajši je v obširnem delu Naturalis

historiae (27 zvezkov) v kar dvanajstih zvezkih opisoval in podal osnove gojenja in

uporabe mnogih zdravilnih in dišavnih rastlin. Zbral je približno dva tisoč spisov stotih

drugih avtorjev. Njegovo delo je osnova knjig o zeliščih v srednjem veku.

Galen (129-199 n. št.), ki je bil zdravnik Marka Avrelija, je sestavil natančna navodila za

odmerjanje zdravil. Po njem je farmacija poimenovala izdelovanje pripravkov iz rastlin

galenski proizvodi, kot so tinkture, mazila, ekstrakti…. Bil je eden izmed začetnikov

farmakologije (Willfort, 1983).

S prodiranjem rimske vojske na sever, v srednjo Evropo, se je tja širilo tudi znanje o

pridelovanju rastlin, med drugim tudi zelišč. Tako so v srednji Evropi začeli gojiti česen,

koriander, meto, krebuljico in druge. Ob cerkvenih praznikih so že uporabljali dišavna

zelišča, ki so jim jih prinesli Rimljani. V 3. in 4. stoletju so Germani prevzeli še druge

rimske vrtnarske kulture in tudi latinska imena zanje. V 8. st., je Karel Veliki izdal v

kapitularijah (Capitulare de villis imperialibus) oz. državnih odredbah predpise in navodila

o gojenju zdravilnih rastlin in dišavnic v samostanskih vrtovih. Te so dajale osnovo razvoja

zeliščarstva v samostanih (Baričevič, 1996). Priporočal je pridelovanje kadulje, rožmarina,


luštreka, komarčka, koriandra, žajblja, sleza, peteršilja, janeža in mnogih drugih zelišč.

Mnoge izmed njih so prinesli iz Sredozemlja in Male Azije.

K širjenju znanja o zeliščih in uporabe zelišč so mnogo prispevali cisterijanci, frančiškani

in benediktinci, ki so v 9. st. iz Sredozemlja in Male Azije prinesli v Evropo žajbelj,

slezenovec, slez, janež in luštrek. Njihovo gojenje se je kmalu razširilo iz samostanskih

vrtov v okolico. Menihi so tudi pripravljali izvlečke iz zelišč in jih uporabljali za

zdravljenje bolezni in vzdrževanje zdravja tudi med okoliškim prebivalstvom. Opat

benediktinskega samostana v Reichenau, Walafrid Strabo, je leta 842 v delu z naslovom

Hortulus, opisal triindvajset zelišč in njihovo nego v vrtu. V delu Physica je opatinja

Hildegard von Bringen, v 12. st. opisala in poudarila koristnost uporabe dvestotih

zdravilnih rastlin, ki rastejo v okolici domov (Wagner, 1997). Za samostanskimi zidovi se

je zeliščarstvo nesluteno razvilo, v samostanskih knjižnicah pa so se ohranili številni stari

spisi, ki so jih takrat menihi še prepisovali. Znani so predvsem benediktinski samostan

Monte Cassino v Italiji, samostan St. Gallen in samostan v Schaffhausnu (Mihelčič, 1991).

V 13. stoletju se je v Salernu v Italiji uveljavila Salernska medicinska šola, ki je z

znanstvenim delom, ki je temeljilo na Hipokratovi tradiciji, pridobila velik ugled in ločila

lekarniško stroko od medicine. Leta 1240 so zdravnikom z zakonom prepovedali opravljati

lekarniške dejavnosti. Lekarnarji pa so morali zapriseči, da bodo zdravila izdelovali po

predpisih in z vso odgovornostjo, ki jo zahteva izdelava zdravilnih pripravkov. Država je

strogo nadzirala in sankcionirala kršitve (Kuštrak, 2005).

V 15. stoletju je Saladin Asculo napisal prvo lekarniško knjigo Compendium

aromatariorum, v kateri so navedene znanstvene, praktične in etične zahteve do

lekarnarjev, navodila za nabiranje, shranjevanje in pripravo zdravil.

Do konca 16. stoletja je kot zakonski predpis za lekarne veljala lekarniška knjiga Luminare

mains, ki jo je v sredini 15. st. napisal Manlius de Bosco. Ta je bila izvor in predhodnica

kasnejših farmakopej vse do 19. stoletja.


V 15. stoletju je velik prispevek k naravnemu zdravilstvu dal Philippus Theophrastus

Aureolus Bombastus von Hohenheim, bolj znan po humanističnem imenu Paracelsus

(1493-1541). Najprej je bil zdravnik in lekarnar, nato alkimist, teolog in filozof. Zlasti pri

izbiri zdravil za zdravljenje simptomov se je pod vplivom njegovega dela Signatura

plantarum razvilo mišljenje, da je narava izbrala rastline in tudi druge predmete za

zdravljenje določenih bolezni. Zagovarjal je teorijo zaznamovanosti, po kateri naj bi

zdravilnost rastlin določala oblika in barva njihovih cvetov, listov in drugih delov. Trokrpa

oblika listov jetrnika spominja na obliko jeter, zato so ga uporabljali za zdravljenje tega

organa. Podobno spominjajo listi pljučnika s svojimi listnimi pegami na zgradbo pljučnega

tkiva, in res o uporabi pljučnika še danes pričata latinsko ter slovensko ime (Pulmonaria

sp.). Rumena barva rumenega mlečnika naj bi pomenila, da ta rastlina pomaga pri žolčnih

težavah. Signaturni znaki so bili brez dvoma pomembni za posredovanje medicinskega

znanja bodočim rodovom, marsikdaj pa so bili tudi napačni (Toplak-Galle, 2000). Čeprav

je imel o mnogih stvareh napačne predstave in razlage, je bil v tistih časih pomemben

zdravnik (Mihelčič, 1991). Paracelsus je zavračal sholastično dogmatsko znanost starega in

srednjega veka in razglasil za znanost zdravljenje, osnovano na izkušnjah. Zagovarjal je,

da medicina temelji na arkanah, ki so največje znanje o zdravilih. Arcanum pomeni nekaj

tajnega, odličnega, česar ne daje narava, ampak doseže človek s pomočjo alkimije, v

umetnost katere sodi poleg destilacije tudi raztapljanje, obarjanje, kristaliziranje… Po

Paracelsusu je peto bistvo (quinta essentia: poleg vode, zemlje, zraka in ognja) življenjska

sila snovi, ki se jo lahko izvleče iz rastlinskih in živalskih snovi in predstavlja učinkovito

naravno moč in zdravilo. S svojimi novimi pogledi na bolezni in zdravila je odprl vrata

lekarniškega laboratorija za nove kemijske pripravke (ekstrakti, eterična olja, sokovi …) in

aparature (Baričevič, 1996). Dejal je, da je naloga zdravnika spodbuditi z naravnimi

sredstvi lastne zdravilne moči v telesu, da se organizem ozdravi sam. Prvi je spoznal

povezavo med telesom in duševnostjo in zahteval celostno (telesno in duševno)

zdravljenje. Paracelsus je s svojimi kombinacijami rastlinskih zdravil s kovinami in

drugimi različnimi spojinami utrl pot kemoterapiji.

V 16. stoletju je izum tiska prinesel večje število knjig, tudi zeliščarskih. Poleg latinskih,

so se začele pojavljati tudi knjige, napisane v nemščini in drugih jezikih, kar je število

bralcev povečalo.


V 16. st., kmalu po odkritju Amerike, se je razvila veja farmakognozije, farmakobotanika.

»Očetje botanike« so bili Fuchs, Bock in Brunfels. Znana je bila knjiga De Historia

Stirpium Commentarii inisignes, ki jo je 1542. leta napisal profesor medicine Leonhart

Fuchs. Leto kasneje jo je prevedel še v nemščino. Iz tega časa je znan še Otto Brunfels, ki

je napisal delo Herbarium vivae eicones, ki je bilo opremljeno s čudovitimi ilustracijami,

ki jih je naslikal Albreht Duerer in njegovi sodelavci (Jagodič, 2004). Njun sodobnik je bil

še Hieronymus Bock, ki je opisoval predvsem domačo floro (Kuštrak, 2005). Iz tega

obdobja so znani še Adam Lonicerus, Jacob Theodor Tabernae montanus in drugi. Vsi ti

srednjeveški pisci so v glavnem povzemali in prepisovali izkušnje Plinija, Dioscurida in

Galena. Vse, kar so ti pisci dodali in spremenili, je bilo prežeto s praznoverjem in

pretiravanjem (Mihelčič, 1991).

Leta 1544 je Petrus Andreas Matthiolus, italijanski zdravnik in naravoslovec, ki je deloval

v Gorici, napisal prevod Dioscuridovega dela De materia medica z naslovom Komentar k

Dioscuridu, kjer je dodal še svoje pripombe in tolmačenja. Njegovo delo je bilo prava

prodajna uspešnica, zato so jo prevedli iz latinščine še v nemščino. V uvodu je zapisal, da

je raziskovanje zeli potrebna, božja veda, ki so jo pametni že od nekdaj zelo upoštevali in

cenili (Willfort, 1983).

Dve leti kasneje, 1546, so v Nuernbergu izdali prvi srednjeevropski Dispensatorium,

zbirko predpisov za pripravo zdravil, ki so jih morali upoštevati lekarnarji, da bi se izognili

škodljivim učinkom zdravil. Do sredine 18. stoletja sta veljali nuernberška in augsburška

farmakopeja, ki je izšla leta 1564. Zdravniki, lekarnarji in tudi uradni farmakopeji so bili

pristaši starih klasikov in nasprotniki Paracelsusove miselnosti.

Velik prispevek takratnemu botaničnemu znanju je dal s svojim delom Carl Linne (1707-

1778). V delu Prealudia sponsaliorum je opisal pomen prašnikov in pestičev pri

razmnoževanju rastlin in z njim vzbudil mnogo zanimanja in tudi sovražnosti. Kot

demonstrator v akademskem botaničnem vrtu je imel priložnost, da je še bolj razvil in

izpopolnil rastlinski sistem. V rastlinski sistematiki je do tedaj vladala velika zmeda, saj so

rastline razvrščali le po morfoloških značilnostih rastlinskih organov. Njegov prvi sistem je

bil aritmetičen, umeten in ni upošteval evolucije. Kasneje je Linne izdelal še naravni


sistem s šestdesetimi družinami, ki se je v veliki meri obdržal tudi v sodobni botaniki.

Systema naturae je v času Linnejevega življenja izšla v šestnajstih izdajah z obsežnimi

dopolnitvami. V nekaj letih je izdal še nekaj pomembnih del, kot so Horuts cliffortianus,

Fundamenta botanica, Genera plantarum, Bibliotheca botanica, Flora laponica, Critica

botanica, Methodus sexualis in Classes plantarum, ki so mu prinesle svetovno slavo. Na

njem in njegovih delih še danes gradi botanična znanost, z njo pa tudi medicina in

farmacija. Danes je v veljavi mednarodni kod botanične binarne nomenklature (ICBN), za

katero se je dogovorilo celotno človeštvo (Saupe, 1996). Do tedaj so za poimenovanje

rastlin namreč uporabljali opisni način. Imenu latinskega ali grškega izvora so dodali še

pridevnik, ki je podrobneje opisoval izgled rastline. Tako poimenovanje je v zgodovini

večkrat pripeljalo do zmešnjav ali pa je bila rastlina tako skopo opisana, da jih je v naravi

več ustrezalo opisu in iskalci rastlin niso razpoznali iskane opisane rastline. Med njegovimi

naslednjimi izdanimi deli, kot so Hortus upsaliensis, Materia medica, Par suecicus,

Philosophia botanika in Species plantarum, je najvidnejše slednje (1753). To delo je po

mednarodnem sporazumu leta 1903 postalo izhodišče sodobne rastlinske taksonomije.

V 19. stoletju so se naglo razvijale kemija, eksperimentalna farmakologija in druge

naravoslovne vede, kar je povzročilo razvoj vrste novih, kemično sintetiziranih preparatov

in zdravil. Uporaba zelišč je bila močno odrinjena, tako da so bila v rabi večinoma še samo

v ljudskem zdravilstvu. Pri preiskavi zelišč, njihovih učinkovin in uporabni vrednosti niso

izkoristili in uporabili znanstvenih dosežkov. Zapostavljali so tudi tisočletne izkušnje in

bolj cenili kemično sintetizirane preparate in zdravila.

Kljub temu so v tistem času živeli tudi ljudje, ki so še zagovarjali zdravilno moč zelišč.

Župnik Sebastian Kneipp (1821-1897) je postal znan po spisu Moje zdravljenje z vodo, ki

je izšel leta 1886, vendar se v resnici njegovo zdravljenje ni omejilo le na vodo. K njegovi

kuri, ki so jo opravljali zlasti v Kneippovih zdraviliščih, moramo prišteti tudi gibanje,

utrjevanje, zdravo prehrano in zdravilna zelišča, katerih delovanje je neštetokrat preizkusil

na sebi (Leibold, 1990).

V tistem času je delovalo še nekaj somišljenikov, ki pa so ostali v senci razvijajoče se

znanosti. Prvo pomembno odkritje je predstavljalo odkritje Saturnerja, ki je leta 1803 v


opiju našel novo spojino, ki jo je zaradi uspavalnega učinka imenoval morfin. Ime je

povzel po antičnem bogu spanja in sanj Morfeju. Morfin je prvi poznani alkaloid.

Lekarnarji in kemiki so se trudili, da bi tudi iz drugih zdravilnih rastlin izolirali alkaloide

ali druge učinkovine. V nekaj desetletjih so tako izolirali iz semen strihninovca strihnin, iz

skorje kininovca kinin, kofein iz kavovca, atropin iz volčje češnje, hiosciamin iz črnega

zobnika, akonitin iz preobjede in salicin iz vrbove skorje. Slednji je kasneje predstavljal

osnovo za sintezo acetilsalicilne kisline, ki jo vsebuje aspirin in še nekatera druga zdravila.

Leto 1928 je predstavljalo mejnik v farmaciji naravnih spojin, saj so kemiki ugotovili, da

se lahko organske spojine pripravljajo tudi sintetsko, brez t. i. »življenjske sile«. To je

odprlo pot sintezi mnogih organskih snovi, iz katerih je nastalo precej zdravil. Tako so

zdravljenje s pripravki naravnega izvora postopoma začela zamenjevati sintetska zdravila,

ki jim uradna medicina 21. stoletja daje absolutno prednost pred naravnimi. Danes

strokovnjaki ocenjujejo, da je podrobneje raziskanih 10 do največ 15 % zdravilnih rastlin

(Baričevič, 1996).

2 . 2 RA Z V O J F A R M A K O L O G I J E I N F I T O T E R A P I J E N A

S L O V E N S K E M

Naše ljudsko zdravilstvo ima korenine daleč v preteklosti. Staroslovanska beseda za

zdravnika je »vrač«, za zdraviti pa »vračiti«. V okolici Ormoža, Ptuja, v Slovenskih

goricah in v Prekmurju pravijo še sedaj zdravilu »vraštvo«. Tistemu, ki zdravi, pravijo

»vrač, vračnik, vračnica, vračarica«. Enak pomen ima beseda tudi v ruščini. Današnje

slovenske besede »lek« (zdravilo), »lečiti« (zdraviti) ter podobne srbske in hrvatske besede

so naši predniki prav tako prinesli iz Zakarpatja. V staroslovanščini je namreč pomenil

»lek« zdravilo. Stari Slovani so koren lek dobili od Gotov, ki so v 2. in 3. st. prišli od Visle

k Črnemu morju, Goti pa so koren prevzeli od naprednejših Keltov. Tudi pri starih

Slovanih so se za zdravilna zelišča, za zdravljenje in škodovanje z njimi zanimale tudi

ženske - vračarice. Ljudsko zdravljenje je bilo in je v marsičem še silno preprosto in

velikokrat v nasprotju z znanostjo.


V starem veku se je znanje o zdravljenju zelo hitro razvijalo v samostanih in je od

izobraženih samostanskih zdravnikov prodiralo tudi med preproste ljudi. Zdravstveno

delovanje so na Slovenskem obetajoče zastavili menihi pavlinci v Olimju pri Podčetrtku, ki

so v 17. st. v tamkajšnjem gradu ustanovili lekarno, na vrtovih pa so gojili zdravilne

rastline. V samoti in miru Olimja so pavlinci nameravali osnovati naravoslovno,

farmacevtsko in medicinsko učno ustanovo kar pa se, zaradi ukinitve reda pavlincev leta

1786 ni zgodilo. Še pred razvojem samostanskega zeliščarstva in zdravljenja pa zasledimo

zapise o samoniklo uspevajoči peruniki (Iris illyrica), ki jo je v predelih južne Slovenije -

takratne Ilirije, našel in prvi omenjal že Teofrast (4. st. p. n. št.) v delu Historia Plantarum.

Tudi v obdobju Rimljanov se je z njegovo zdravilnostjo ukvarjal Dioscurides. Njegov

sodobnik Plinij mlajši pa je trdil, da so najboljše encijanove korenine iz Ilirije (Willfort,

1983).

Intenzivnejše znanstveno zanimanje za rastlinstvo naše domovine, se je začelo v

renesančni dobi, pred približno petimi stoletji. Pri nas in po Evropi so se pojavljale težnje

po samostojnem mišljenju, spoznavanju in ustvarjanju. To obdobje imenujemo

pripravljalno obdobje v zgodovini biologije. Po vsej Evropi je trajalo to obdobje približno

enako dolgo, od 15. stoletja do sredine 18. stoletja, ko je nastopil Carl Linne. Tako je iz 15.

in 16. stoletja znanih več floristov, favnistov, zdravnikov in drugih, ki so se posvečali

iskanju zdravilnih učinkovin v rastlinskem in živalskem svetu. V 15. stoletju je Paracelsus

na potovanjih odkril, da je na Koroškem ljudsko zdravilstvo močno razvito in da je flora

teh krajev zelo pestra. Bil je eden izmed prvih učenjakov in zdravnikov, ki so obiskali

rudarsko mesto Idrijo in poročal, da so ljudje v tem rudarskem mestu bolehni, šepajo, so

grbasti, težko dihajo, ali pa so videti kot zmrznjeni; njihove bolezni pa da so neozdravljive

in da umirajo že zelo zgodaj, povprečno pri 35. letih (Willfort, 1983).

V knjižnici Sv. Marka v Benetkah hranijo rokopis Benedetta Rinia iz leta 1415 z naslovom

Liberde simplicus Benedetti Rinij. Delo obsega 458 barvnih ilustracij zdravilnih rastlin,

poimenovanih v različnih jezikih: latinskem, grškem, arabskem, nemškem in slovanskem.

Domnevajo, da imena označena kot slovanska, izvirajo iz današnjega slovenskega Primorja

in sosednjih delov Istre. Podatki o avtorjevem rojstvu in smrti so neznani (Mihelčič, 1991).


V 16. St. je Pietro Andrea Mattioli (1500-1577) dopolnil Dioskoridov priročnik. Pri tem si

je pomagal z množico starih rokopisov in bogatimi lastnimi izkušnjami. Tako je v svojem

delu še dodal opise 300 rastlin, ki jih Dioskorides še ni poznal. Nastala je knjiga Komentar

Dioskoridesa, ki je več stoletij veljala kot uradni farmakološki priročnik. Knjiga je bila

zelo cenjena zaradi enciklopedične in strokovne natančnosti in zanesljivosti. Doživela je

mnogo ponatisov in prevodov. Mattioli je kot zdravnik in naravoslovec delal v Gorici od

1540-1554. V tem času je nastalo mnogo zapisov o lokalnih posebnostih tedanjega časa, ki

bi bili sicer pozabljeni. Torej je Mattiolijevo delo najstarejši zapis naše flore in naših

zdravilnih rastlin (Janžekovič, 2002).

Carolus Clusius (1526-1609) je bil nizozemski botanik, ki je bil petnajst let nadzornik

cesarskih vrtov na Dunaju. V tem času je večkrat obiskal tudi naše kraje. V knjigi

Rariorum aliquot Stirpum iz leta 1583 je opisal redkejše cvetnice v Avstriji in Panoniji.

Drugi knjigi, Rariorum Plantarum Historium (1601), je dodal še razpravo o gobah, zato jo

pojmujemo za začetek znanstvene mikologije. Zbirki akvarelnih slik gob, delu neznanega

francoskega avtorja, je dodal nekaj panonskih, oziroma madžarskih imen. V delu Stirpium

Nomenclator Pannonicus je pomemben seznam okoli tristo imen rastlin v latinskem,

madžarskem in nemškem jeziku. Nekatera imena so slovanskega porekla (Mihelčič, 1991).

Janez Vajkard Valvasor (1641-1788), kranjski polihistor, je v znamenitem delu Slava

vojvodine Kranjske (1689) na več mestih omenjal in opisoval ljudska imena zdravilnih

rastlin in njihovo uporabo pri zdravljenju.

Janez Krsnik Flysser, doktor medicine, filozofije in strokovnjak za botaniko, je leta 1696

uredil pri nas najstarejši herbarij. Uporabljena imena so predlinnejevska, podatkov o

nahajališčih pa ni. Neznani so tudi rojstni podatki avtorja (Mihelčič, 1991).

Ioannes Antonius Scopoli (1723-1788) je leta 1754 prišel v Idrijo kot prvi tamkajšnji

zdravnik. Zaslovel je po svojih botaničnih, mineroloških in medicinskih delih in kot eden

najuglednejših znanstvenikov 18. stoletja. Rezultate florističnih opazovanj je objavil na

Dunaju, v knjigi Flora Carniolica, v latinskem jeziku. Bolj znanim vrstam in rodovom je

dodal slovenska imena, domnevajo, da pod vplivom Carla Linneja, ki je priporočal


zbiranje domačih imen. V tem delu je prvič taksonomsko obdelanih okoli tisoč višjih in

nižjih rastlin. Izpopolnjena Flora Carniolica je doživela drugo izdajo leta 1772 in

predstavlja temelj slovenske floristike in začetek registracije našega rastlinskega bogastva.

Ko je Scopoli leta 1767 zapustil Idrijo, je sprejel službo v tem kraju Baltazar Hacquet

(1740-1815), vnet znanstvenik in raziskovalec, ki je mnogo potoval po takratni Kranjski in

Julijskih Alpah. Zbiral je rastline in dopolnil Scopolijevo delo, ki ni zajemalo alpskega

področja. Delo Plantae Alpinae Carniolicae (Dunaj, 1782) vsebuje opise novih vrst in

njihove risbe. Domnevajo, da je prvi opazoval razlike v flori na apnenčastih in silikatnih

tleh. Od leta 1773 do 1787 je predaval na ljubljanskem liceju anatomijo, kirurgijo in

botaniko (Mihelčič, 1991).

Franc Ksaver Wulfen (1728 do 1805) je bil po rodu Šved. Zaslužen je bil na področju

mineralogije, zoologije, predvsem pa botanike naših krajev. Nove in redke rastline je

opisoval v zbornikih, ki jih je izdajal dunajski botanik N. J. Jacquin. Najpomembnejši spis

predstavlja Flora noricaphanerogama, ki je izšla šele po njegovi smrti. Bil je sodobnik,

sodelavec in prijatelj Scopolija, Hacqueta, Zoisa in Hladnika (Mihelčič, 1991).

Franc de Paula Hladnik (1733-1844) je znan kot ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani.

Bogatil ga je z rastlinami, ki jih je prinašal s potovanj po svetu. Znan je tudi po precej

obsežnem herbariju, ki je shranjen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije.

Na naših tleh so se dalj časa mudili še drugi naravoslovci, ki so zapisovali slovenska

ljudska imena rastlin in tako prispevali k slovenskemu strokovnemu besedišču. Pisali so

tudi slovenske naravoslovne učbenike, pri čemer so pogosto sami kovali primerne izraze za

strokovne termine, sodelovali pri nastajanju slovenskih slovarjev in tako pomagali

oblikovati slovenski jezik. V 19. stoletju je znanih še nekaj znanstvenikov, ki so mnogo

prispevali k razvoju botanike na Slovenskem. To so bili: Henrik Freyer, Žiga Graf, Alojzij

Benkovič, Franc Minařik, Pavle Bohinc in drugi (Janžekovič, 2002).


2 . 3 PO L O Ž A J F I T O T E R A P I J E, F I T O T E R A P E V T I K O V I N

F I T O F A R M A K O V

2.3.1 Fitoterapi ja

Ime fitoterapija je v znanstveno medicino vpeljal francoski zdravnik Henri Leclerc (1870-

1955) namesto izraza rastlinska medicina. Fitoterapija je zdravljenje, blaženje in

preprečevanje bolezni ter motenj počutja z zdravilnimi rastlinami, njihovimi deli (cvet -

Flos, korenina - Radix, skorja - Cortex, zel - Herba, korenika – Rhizoma), učinkovinami

(eterična olja) in pripravki iz njih (tinkture, suhi ekstrakti…) (Kuštrak, 2005).

2.3.2 Odnos medicine do f itoterapi je

Žal je tradicionalno medicino in empirično zdravljenje sodobna medicina še do nedavnega

podcenjevala. Razvnemale so se diskusije o uporabi zdravilnih rastlin in rastlinskih zdravil,

tako da danes, v času naraščajočega samozdravljenja in uvajanja vzporednih terapevtskih

smeri, fitoterapije ne pojmujemo več kot placebo terapije. Po vsem svetu se je fitoterapija

uveljavila kot sodobna terapevtska smer (Baričevič, 1996). Fitoterapija ni alternativa

današnje naravoslovno usmerjene medicine, ampak njen del, ki izpolnjuje vrzeli in

predstavlja dodatne možnosti pri zdravljenju in preprečevanju akutnih ter kroničnih

obolenj (Galle-Toplak, 2000). V EU obstaja znanstveno-svetovalni svet za zdravljenje s

fitofarmaki, ki se imenuje ESCOP (European Scientific Cooperative for Phytotherapy) in

se ukvarja z izdelavo monografij posameznih drog. Do sedaj so sprejeli 90 monografij.

Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je začela posvečati pozornost

fitoterapevtikom, podpira tudi raziskave na tem področju. Sprejeli in potrdili so 40

monografij rastlinskih drog (Kuštrak, 2005).

2.3.3 Namembnost in smiselnost uporabe f itoterapi je

Fitoterapija je namenjena predvsem zdravljenju lažjih oblik bolezni in motenj počutja.

Težkih bolezni in nujnih primerov z uporabo zdravilnih rastlin ne moremo zdraviti. Vedeti

moramo, da se sintetska zdravila in rastlinska zdravila vedno ne izključujejo. Mnogokrat bi


se lahko celo uspešno dopolnjevala. Uporaba zdravilnih pripravkov na osnovi rastlinskega

materiala lahko pogosto zmanjša porabo sintetskih zdravil ali lajša njihove spremljajoče

stranske učinke. Uporaba fitofarmakov (rastlinskih zdravil) oziroma fitoterapevtikov

(zdravilnih rastlin) je smiselna:

� pri zdravljenju počasi razvijajočih se in kroničnih boleznih,

� ko kombinacija več učinkovin v zdravilni rastlini (npr. kamilici) daje boljši

terapevtski učinek glede na učinkovitost in sprejemljivost kot dodatek določenih

izoliranih učinkovin,

� če posamezna učinkovina še ni poznana, o učinkovitosti fitofarmaka pa ni dvoma

(npr. baldrijan),

� če pri poznani izolirani učinkovini ne zasledimo ustreznega terapevtskega učinka

(Baričevič, 1996).

2.3.4 Odnos l judi do f itoterapije

Samozdravljenje je najbolj razširjeno v razvitih državah, predvsem v ZDA, na Japonskem,

Švedskem, v Švici, Nemčiji in Kanadi. Leta 1995 je prodaja zdravil brez recepta v svetu

znašala 45,8 milijarde USD, kar predstavlja 20 % celotnega trga z zdravili. Za vrednotenje

globalnega trga zdravil sicer obstaja več virov, ki pa se na žalost med seboj precej

razlikujejo. V splošnem vsi viri nakazujejo naraščajoči trend prodaje zdravil za

samozdravljenje. Na razširjenost samozdravljenja vpliva več dejavnikov (Pohorec, 1997):

� odgovornost posameznika za njegovo zdravje,

� poučenost o zdravstvenih težavah (vpliv javnih medijev, medicinska literatura za

nestrokovnjake),

� ponudba zdravil, primernih za samozdravljenje,

� posameznikov časovni in finančni prihranek,

� prihranek v proračunu zdravstvenega zavarovanja (gre v glavnem za zdravila, za

katera zdravstveno zavarovanje ne prizna stroškov),

� ekonomski interes lekarn.

Zaslugo za to, da je trend uporabe zdravil brez recepta v zadnjih letih enakomerno naraščal

predvsem v Evropi, gre pripisati predvsem uskladitvi zakonodaje na področju proizvodnje


in trženja zdravil med evropskimi državami, oglaševanju preko satelitske in kabelske

televizije ter odprtju vzhodnoazijskega trga.

Na naših tleh obstaja stoletna tradicija uporabe zdravilnih rastlin. Slaba posledica tega pa

je, da se ima skoraj vsak človek za kompetentnega in meni, da ima dovolj znanja tako za

samozdravljenje kot za svetovanje drugim. Zdravilne rastline dajejo zaradi naravnega

izvora uporabnikom občutek varnosti. Pri sočasni uporabi zdravilnih rastlin in drugih

zdravilnih učinkovin pa lahko prihaja do interakcij. Tako lahko pride do povečanega ali

zmanjšanega farmakološkega ali toksičnega učinka učinkovin rastlinskega ali sintetskega

izvora. Zaskrbljujoče pa je, da bolniki uživajo zdravila naravnega izvora skupaj z zdravili,

predpisanimi na recept ali izdanimi brez recepta, o tem pa zdravnik ni obveščen (Kac in

Mlinarič, 2004).

2.3.5 Zakonska ureditev uporabe f i toterapevtikov in f i tofarmakov

Da bi se izognili neredu na trgu s fitoterapevtiki in fitofarmaki, je Državni zbor Republike

Slovenije 2. 2. 1996 sprejel Zakon o zdravilih (Ur. l. RS, št. 413/1996), ki v pravnem

smislu ureja področje zdravil kot izdelke posebnega družbenega pomena. Zdravila po tem

zakonu so izdelki, za katere je po postopku, ki ga predpisuje ta zakon, ugotovljeno, da jih

je v določenih količinah in na določen način dovoljeno uporabljati na ljudeh, da bi se

odkrile, preprečile, zatrle in zdravile bolezni oziroma dosegli drugi medicinsko upravičeni

cilji. Zdravila pa so:

1. farmacevtski izdelki;

2. zdravilne učinkovine določene kemične sestave, mešanice zdravilnih učinkovin ter

zdravilna zelišča in zdravilne učinkovine rastlinskega in živalskega izvora, iz

katerih se pripravljajo zdravila;

3. izdelki, ki jih izdelujejo lekarne in verificirani galenski laboratoriji iz zdravilnih

učinkovin na recept ali brez njega (v nadaljnjem besedilu: magistralni pripravki in

galenski izdelki);

4. kri in krvne sestavine.

Urad RS za zdravila pa med drugim izdaja registre zdravil za skupine A, B, C in D:


� Skupina A: Zdravila, ki se izdajajo v lekarnah na recept.

� Skupina B: Zdravila, ki se izdajajo v lekarnah tudi brez recepta.

� Skupina C: Zdravila, ki se izdajajo brez recepta v lekarnah in specializiranih

trgovinah, so večinoma naravnega izvora, njihova kakovost, uporabnost in

neškodljivost pa preverjene.

� Skupina D: Medicinske pripomočke.

Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih (ZZMP), s katerim so natančneje definirali,

kaj so zdravila, so sprejeli 16. 12. 1999. Za nas je zanimivo dejstvo, da definira tudi

zdravila rastlinskega izvora, na primer: rastline, deli rastlin, rastlinski izločki, izvlečki (Ur.

l. RS, št. 4814/1999). Snovi, ki so nosilci delovanja zdravila, so zdravilne učinkovine.

Sledile so še spremembe in dopolnitve zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih

(ZZMP-A) leta 2000 (Ur. l. RS, št. 3309/2000) in 2006 (Ur. l. RS, št. 1266/2006). Z

zakonom iz leta 2006 so našo zakonodajo uskladili z:

� direktivami 2001/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonov

in drugih predpisov držav članic v zvezi z izvajanjem dobre klinične prakse pri

kliničnem preskušanju zdravil za ljudi,

� direktivo 2001/82/ES Evropskega parlamenta in Sveta o zakoniku Skupnosti o

zdravilih za uporabo v veterinarski medicini,

� direktivo 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z o zakoniku Skupnosti o

zdravilih za uporabo v humani medicini,

� direktivo 2003/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi načel in smernic

dobre proizvodne prakse v zvezi z zdravili za uporabo v humani medicini,

� direktivo Komisije 2005/28/ES o načelih in podrobnih smernicah za dobro

klinično prakso v zvezi z zdravili v preskušanju za humano uporabo ter o zahtevah

za pridobitev dovoljenja za proizvodnjo ali uvoz takšnih izdelkov,

� uredbo (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o

postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za

humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila.


Zakon natančno opredeli tudi pojme, kot so:

� evropska farmakopeja je farmakopeja, ki jo določa Konvencija o izdelavi

Evropske farmakopeje Sveta Evrope (1964),

� farmakopeja je zbirka predpisov za izdelavo zdravil, potrjevanje istovetnosti,

ugotavljanje čistoče in preskušanje drugih parametrov kakovosti zdravil in snovi,

iz katerih so zdravila izdelana,

� farmakovigilanca je sistem ugotavljanja, zbiranja in vrednotenja neželenih učinkov

zdravil in drugih spoznanj o varnosti zdravil in ukrepanju z namenom upravljanja

in zmanjševanja tveganja, povezanega z zdravili,

� tradicionalno zdravilo rastlinskega izvora je tisto zdravilo rastlinskega izvora,

katerega lastnosti je mogoče prepoznati na podlagi njegove tradicionalne uporabe

in izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon,

� zdravilo rastlinskega izvora je katero koli zdravilo, ki kot učinkovine vsebuje

izključno eno ali več rastlinskih snovi, enega ali več rastlinskih pripravkov, ali eno

ali več rastlinskih snovi v kombinaciji z enim ali več rastlinskimi pripravki.

Opredeljuje pa še petinsedemdeset drugih pojmov, ki se ne nanašajo na naše

področje.

S 13. členom pa zakon določi, katerim zahtevam morajo ustrezati tradicionalna zdravila

rastlinskega izvora:

� imeti smejo terapevtske indikacije, primerne izključno za tradicionalna zdravila

rastlinskega izvora, ki so zaradi svoje sestave in namena primerna za

samozdravljenje,

� so izključno za dajanje v skladu z določeno jakostjo in odmerjanjem,

� so za peroralno ali zunanjo uporabo ali za inhaliranje,

� podatki o tradicionalni uporabi zdravila morajo biti zadostni, zlasti da izdelek

dokazano ni škodljiv v določenih pogojih uporabe, farmakološki učinki ali

učinkovitost zdravila pa so verjetni na podlagi dolgotrajne uporabe in izkušenj,

� tradicionalna zdravila rastlinskega izvora lahko vsebujejo tudi vitamine in

minerale, če zanje obstajajo dokumentirana dokazila o varnosti, pod pogojem, da

vitamini ali minerali podpirajo delovanje rastlinskih učinkovin glede navedenih

terapevtskih indikacij,


� če organ, pristojen za zdravila, presodi, da tradicionalno zdravilo rastlinskega

izvora izpolnjuje merila za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom ali

registracijo homeopatskega zdravila, se določbe za tradicionalna zdravila

rastlinskega izvora ne uporabljajo.

Z naslednjimi členi pa zakon določa potek registracije tradicionalnega zdravila in v katerih

primerih pride do zavrnitve izdaje dovoljenja za promet s tradicionalnim zdravilom.

S Pravilnikom o razvrstitvi zdravilnih rastlin so 30. 10. 2008 določili, katere zdravilne

rastline so za peroralno rabo. Zdravilne rastline so lahko sveže ali posušene ali deli rastlin,

v celem ali razdrobljene do stopnje sita 355/180 Ph. Eur. (pulvis grossus) v naravni in

predelani obliki. Zdravilne rastline so razvrstili v naslednje kategorije:

� kategorija H: zdravilne rastline, ki se lahko uporabljajo tudi kot živila, če se

uporabljajo deli rastlin v določeni stopnji rasti (dozorelosti). Če se izdelkom, ki

vsebujejo zdravilne rastline iz kategorije H, na kakršen koli način pripisujejo

zdravilne učinke v smislu preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni pri

ljudeh, se razvrstijo med zdravila. Izdelki, ki vsebujejo ekstrakte iz zdravilnih

rastlin iz kategorije H v terapevtskih odmerkih, se praviloma razvrščajo med

zdravila,

� kategorija Z: V kategorijo Z se razvrstijo zdravilne rastline, ki so namenjene za

preprečevanje in zdravljenje bolezni in bolezenskih stanj. Tako rastline kot izdelki

za peroralno uporabo, ki vsebujejo zdravilne rastline iz te kategorije v naravni ali

predelani obliki, se praviloma razvrstijo med zdravila, za katera ni potreben

zdravniški recept,

� kategorija ZR: V kategorijo ZR se razvrstijo zdravilne rastline, katerih uporaba

zahteva zdravniški nadzor. Zanje je značilna strupenost pri prekoračenih odmerkih,

v priporočenih odmerkih pa so možni neželeni škodljivi učinki, tako da varnost ni

zagotovljena brez zdravniškega nadzora zdravljenja,

� kategorija ND: V kategorijo ND se razvrstijo zdravilne rastline, pri katerih je

tveganje za zdravje ljudi večje od možne koristnosti. Zaradi akutne ali kronične

strupenosti njihova uporaba ni dovoljena.


Pravilniku je priložen tudi seznam zdravilnih rastlin, ki so razvrščene v ustrezne kategorije

(Ur. l. RS, št. 2012/2008). Seznama ne navajamo, ker je zelo obsežen.

2.3.6 Zahteve farmacevtov o f i tofarmakih

Za potrditev in uveljavitev fitofarmakov in fitoterapevtikov morajo ti zadostiti naslednjim

zahtevam:

2.3.6.1 Farmacevtska kakovost

Da bi dosegli čim boljšo končno kakovost zdravilnih pripravkov, je potrebno poleg

določanja parametrov, kot so fizikalna kakovost, odsotnost nečistoč, vsebnost učinkovine,

validirati in dokumentirati vse postopke v tehnološkem procesu. Rastlinska zdravila so

večinoma sestavljena iz kombinacije različnih drog, ki je smiselna le v primeru, če se

posamezni sestavni deli v delovanju dopolnjujejo in krepijo. Trendi v svetu pa so, da sme

rastlinsko zdravilo vsebovati največ sedem kombiniranih sestavin. Pri rastlinskih zdravilih,

ki bi bila ali so sestavljena iz več rastlinskih ekstraktov, je namreč po aplikaciji nemogoče

predvideti delujočo koncentracijo učinkovin oziroma ugotoviti medsebojne interakcije,

nevarnost neželenih stranskih pojavov narašča, sestavo mešanice je težko kontrolirati,

pripravek pa je pogosto brez potrebe drag (Baričevič, 1996).

2.3.6.2 Učinkovitost

Odnos sodobne uradne medicine do rastlinskih pripravkov in zdravil je žal še vedno, kljub

uveljavitvi fitoterapije kot terapevtske smeri, podcenjevalen. Verjetno je tako zaradi

pomanjkljivih dokazov o njeni učinkovitosti. Učinek rastlinskih drog in pripravkov na

njihovi osnovi je viden namreč šele po daljšem obdobju uporabe in ne neposredno po

aplikaciji kot pri sintetskih zdravilih. Dokazovanje učinka je zato težje in dolgotrajnejše.

Pri dokazovanju učinkovitosti naj bi se, poleg rezultatov nadzorovanih in znanstveno

obdelanih predkliničnih in kliničnih študij, upoštevale tudi dokumentirane izkušnje iz

strokovne literature. Zaradi znane variabilnosti fitoterapevtikov, ki povečujejo variabilnost

rezultatov pri ugotavljanju učinkovitosti, je pogoj za dokazovanje učinkovitosti in s tem


potrditev ter uveljavitev le-teh, potrebna standardizacija, ki se naj bi začela že pri izbiri

genotipa določene zdravilne rastline in načinu pridelovanja.

2.3.6.3 Varnost oziroma neškodljivost

Za ugotavljanje varnosti oziroma neškodljivosti je potrebno fitofarmake in fitoterapevtike

preiskati, ali so toksični skozi daljše obdobje. Dolgotrajna uporaba še ne pomeni dokaza o

neškodljivosti. Čeprav je uveljavljeno mnenje, da zdravila skupine C v primerjavi s

sintetskimi niso škodljiva, se moramo zavedati, da tudi ta lahko povzročajo nezaželene ali

celo zdravju škodljive učinke, zlasti zaradi kemičnih onesnažil, ki jih odkrivajo v njih.

2.3.6.4 Kakovost rastlinskih drog

Za čim večjo kvaliteto izdelka je potrebna čim zgodnejša kontrola fitoterapevtikov.

Kakovost rastlinskih drog je določena z zunanjimi in notranjimi kriteriji kakovosti.

2.3.6.4.1 Zunanji znaki kakovosti

Ti so določljivi predvsem z mehaničnimi postopki in organoleptičnim ocenjevanjem.

Najprej opravimo makroskopsko in mikroskopsko identifikacijo droge, da ugotovimo, ali

ustreza poreklu. Tu upoštevamo lastnosti iz botaničnega opisa in histološke lastnosti.

Pomembna lastnost je tudi čistost. Listna droga ne sme vsebovati olesenelih delov rastline,

tujih primesi ali znakov bolezni, čeprav so dovoljena določena odstopanja. Organoleptično

določimo vonj in okus droge, ki sta specifična za vrsto droge, saj sta tudi njena

razpoznavna znaka.

2.3.6.4.2 Notranji znaki kakovosti

Ti so določljivi kemično. Odvisni so od genetske variabilnosti znotraj rastlinske vrste,

transporta, sušenja, skladiščenja in interakcij z vplivi pridelovanja, ki tudi močno vplivajo

na vsebnost sekundarnih metabolitov v rastlini in s tem na kakovost droge. Kakovostno

karakteristiko droge določajo in nanjo vplivajo toplota, geografska širina, ki določa

fotoperiodizem, svetloba, voda, tla, rastlinska združba in nadmorska višina, gnojenje, način

spravila, termin spravila, vlaga, transport, sušenje, skladiščenje, kontaminacija s težkimi

kovinami, pesticidi, radioaktivnimi izotopi in mikroorganizmi, količina sulfatnega pepela


in v HCl netopnega pepela, količina specifične učinkovine, npr. eteričnih olj, skupnih

flavonoidov, sluzi... .

2 . 4 UČ I N K O V I N E

Zelišča uporabljamo, pridelujemo in nabiramo zato, ker vsebujejo učinkovine. Učinkovine

so proizvod sekundarnega metabolizma, zato jih imenujemo sekundarni metaboliti. Za vse

rastline je značilen proces primarnega metabolizma, v katerem se tvorijo primarni

metaboliti, kot so ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe. Mnoge rastline tvorijo

sekundarne metabolite – učinkovine. Te imajo posebne učinke in služijo rastlinam pri

opravljanju nekaterih fizioloških funkcij, da lažje prebrodijo stresne okoliščine, npr. sušo,

da privabljajo opraševalce z vonjem ali barvo in kot zaščita pred škodljivci. V vakuolah,

kjer jih mnoge rastline kopičijo, predstavljajo rezervne ali odložene snovi, ki kažejo znake

zaključka določene razvojne faze ali pa varujejo preživetje nekaterih rastlinskih delov, npr.

semena. Pogosto sekundarne metabolite transportirajo v druge organe in jih tam odložijo.

Pomen nekaterih učinkovin za rastlino je še neznan ali pa učinkovina pogosto nima

specifične funkcije (Wagner, 1997).

Njihova tvorba je genetsko določena. Določena končna oblika in količina pa sta odvisni od

razmer v okolju – klima, tla, tehnologija pridelovanja in predelave (Wagner, 1997).

2.4.1 Skupine uč inkovin ali sekundarnih metaboli tov in njihovo

delovanje

Za sistematičen prikaz skupin sekundarnih učinkovin se nam od mnogih dosegljivih zdi

najpreglednejši prikaz iz knjige Dee Baričevič (1996), ki navaja deset skupin:

� POLISAHARIDI

Poleg homogenih polisaharidov, kot sta škrob in celuloza, ki sta polimera istovrstnih

sladkorjev, nastajajo v rastlinah še heterogeni polisaharidi, ki so sestavljeni iz raznovrstnih


sladkornih monomerov in uronskih kislin. Najbolj znane vrste škroba so: rižev (Oryzae

amylum), koruzni (Maydis amylum), krompirjev (Solani amylum) in pšenični (Tritici

amylum). Uporabljajo se v prehrambeni, farmacevtski in tekstilni industriji in za

zdravljenje ran z izločkom v obliki pudrov (Kuštrak, 2005).

Med heterogene polisaharide uvrščamo pektine, gumije in sluzi. Pektini se v večjih

količinah nahajajo v semenih pečkatih rožnic. Imajo sposobnost zmanjševanja

preobčutljivosti na dražljaje in upočasnjevanja peristaltike, zato delujejo antidiareično.

Posebno veliko pektina je v plodovih jablan, pomaranč, rdečega ribeza, fig in korenini

repe. Predvsem rdeče in rjave morske alge vsebujejo mnogo pektinov. Agar-agar, karagen

in alginske kisline uporabljamo kot zdravila pri kašlju in driskah, v farmacevtski industriji

za izdelavo nemastnih gelov, v kozmetiki in prehrambni industriji kot emulgatorje (Galle-

Toplak, 2000). Gumiji so zaščitni produkti rastlin in nastanejo iz škroba ali celuloze šele

po ranitvi rastlinskih tkiv. Pri vrednotenju rastlinskih drog so med omenjenimi metaboliti

pomembne predvsem sluzi višjih rastlin, ki so v nasprotju z gumiji, fiziološki produkti

rastlin in služijo kot rezervni polisaharidi. Sluzi imajo to lastnost, da v prisotnosti vode

močno nabrekajo in tvorijo koloidne raztopine ali gele. Zaradi sposobnosti zadrževanja

vode v rastlini služijo kot zaloga vode. Vakuole s sluzmi se nabirajo ob celičnih stenah v

različnih organih - koreninah, gomoljih, listih, cvetovih in semenih. Delujejo tako, da v

tankem sloju prekrijejo sluznice (mehanska zaščita) in jih tako varujejo pred škodljivim

delovanjem dražečih snovi (Jagodič, 2004). Droge s sluzmi uporabljamo pri vnetjih

prebavne cevi in dihal. Zaščita je lahko tudi kemična, saj sluzi adsorbirajo in puferirajo ter

tako varujejo sluznice. Pri akutnih vnetjih žrela sluzi pomirjajo vneto sluznico s tem, da se

sluzi resorbirajo in tako se zmanjša njena občutljivost. Ker sluzi vežejo vodo jih

uporabljamo kot laksans. Povečanje prostornine z retenzijo vode vzdraži črevo k močnejši

peristaltiki, s tem pa je možna hitrejša defekacija.

� ANORGANSKE SPOJINE

Za učinkovitost zdravilnih rastlin so včasih odgovorne anorganske snovi, kot sta npr.

silicijev dioksid in jod. Silicijev dioksid uporabljamo pri vnetjih ledvic in mehurja, saj


deluje šibko diuretično. Potreben je tudi pri tvorbi las in nohtov, pa tudi kože in vezivnega

tkiva (Saupe 1996). Bogate s SiO2 so vrste: Equisetum arvense, Pulmonaria officinalis, P.

aviculare, Taraxacum officinale, Urtica dioica, Malus communis, Allium cepa, Allium sativum in rod

Diatoma (Kuštrak, 2005). Jod skupaj z drugimi organskimi spojinami v rastlinah zagotavlja

dezinfekcijski učinek. Mnogo joda vsebuje alga Fucus vesiculosus.

� ORGANSKE SADNE KISLINE IN AMINOKISLINE

Kisline, ki so predvsem v rastlinah in njihovih plodovih, imenujemo sadne kisline. Sem

sodijo: vinska, jabolčna, citronska in oksalna kislina. Nekaterim manj poznane so še

izocitronska, fumarna, oksalocetna in α-keto-glutarna kislina (Kuštrak, 2005). Nastajajo v

rastlinah iz glukoze med celičnim dihanjem. Vinska kislina nastaja po različnih vmesnih

stopnjah z oksidativno razgradnjo glukoze. Jabolčna in citronska kislina pa predstavljata

vmesno stopnjo v citratnem ciklu. Aminokisline imajo kot gradniki proteinov za vsa živa

bitja poseben pomen. So strukturni elementi encimov, hormonov, proteinov in peptidnih

antibiotikov. Kot primarni metaboliti nimajo nobenega terapevtskega delovanja. Iz njih pa

nastajajo sekundarni produkti, fenilpropani in alkaloidi.

Sadne kisline dajejo čajem iz rastlinskih drog osvežujoč, kiselkast okus. Droge, ki so

bogate z njimi, so tako namenjene predvsem za pripravo osvežilnih sadnih čajev. Kakšnega

posebnega farmakološkega delovanja nimajo, uporabljamo pa jih kot konzervanse. Bogate

s sadnimi kislinami so slive, maline, gozdne jagode, limone, paradižnik (Kuštrak, 2005).

� IZOPRENOIDI

To so spojine, ki nastanejo iz aktivnega izoprena. Izopren je C-5 ogljikov hidrat, ki nastaja

v več biosintetskih poteh iz aktivirane ocetne kisline (acetil CoA). Aktivirani izopreni so

izhodne spojine za vrsto sekundarnih metabolitov v rastlinskih drogah. Med izoprenoide

sodijo terpeni in saponini.

Terpene delimo glede na število enot in s tem C atomov v pet skupin:


◘ monoterpeni: nastanejo iz dveh izoprenskih enot in so C 10 spojine,

◘ seskviterpeni: nastanejo iz treh izoprenskih enot,

◘ diterpeni: nastanejo iz štirih izoprenskih enot,

◘ triterpeni: nastanejo iz šestih izoprenskih enot,

◘ tetraterpeni: nastanejo iz osmih izoprenskih enot.

Terpeni so lahko linearne alifatske spojine ali ciklične spojine. Njihovi hlapljivi

predstavniki so glavne sestavine mnogih eteričnih olj. Triterpen skvalen je izhodna spojina

za biosintezo steroidov, med katere sodijo srčni glikozidi, hormoni nadledvične žleze,

spolni hormoni, žolčne kisline in D vitamin. Ker so mnogi terpeni linearne alifatske

spojine ali ciklične spojine, so njihovi hlapljivi predstavniki glavne sestavine eteričnih olj.

Triterpen skvalen je biokemična izhodna spojina za biosintezo steroidov, med katere sodijo

srčni glikozidi. Ti povečujejo moč kontrakcije srčne mišice in tako povečujejo zmogljivost

srca. Frekvenca srčnega utripa se zmanjša, zmanjša pa se tudi krvni tlak v venah. Tako se

zmanjša zastoj v venskem sistemu. Izboljšanje cirkulacije krvi pa povzroči večjo diurezo.

Zaradi tega se zmanjšajo edemi, ki nastajajo predvsem v nogah.

Saponini so močno razširjeni v rastlinskem svetu. Kopičijo se v koreninah, gomoljih,

cvetovih, plodovih in semenih. Saponine delimo v dve skupini:

◘ steroidni saponini: imajo jih v glavnem enokaličnice in tudi dva rodova

dvokaličnic (Digitalis, Triginella),

◘ triterpenski saponini: imajo jih predvsem dvokaličnice.

Jagodič (2004) navaja, da v stiku z vodo tvorijo gosto peno. Zmanjšujejo površinsko

napetost vode, topijo olja v vodi in s tem tvorijo emulzije. V zdravilstvu uporabljamo to

njihovo lastnost, da dražijo sluznice bronhijev in tako delujejo sekretolitično. Poleg tega

delujejo rahlo dražilno na želodčno sluznico in refleksno pospešujejo izločanje prebavnih

žlez (Jagodič, 2004). Galle-Toplakova navaja, da olajšujejo izkašljevanje, ker redčijo sluz,

hkrati pa dražijo sluznice, pri čemer refleksno pride do povečane produkcije žleznih

sekretov tako v bronhijih kot tudi v prebavnem traktu (jeglič, sladki koren, milnica).

Pospešujejo izločanje seča, imajo pa tudi antibiotično, antimikotično in antivirusno

delovanje (Galle-Toplak, 2000).


� FLAVONOIDI

Flavonoidi so spojine fenola in vsebujejo tri do nekaj sto fenolovih molekul povezanih v

eno celoto, ki se imenuje polifenol. V rastlinah so večinoma raztopljeni v celičnem soku.

Njihova vloga še ni povsem razjasnjena, domneva pa se, da so med drugim udeleženi v

redoks sistemih. Večina flavonoidov, flavoni in flavonoli, je rumenih in dajejo rumeno

barvo številnim cvetovom. Nekateri so brezbarvni, proantocianidi, in so prisotni v mrtvem

tkivu - lesnem strženu, drugi pa so rdeči ali modro obarvani antocianidini. Danes vemo, da

delujejo proti krhkosti kapilar, blažijo pa tudi motnje pri delovanju kardiovaskularnega

sistema. Blažijo tudi želodčne in črevesne krče (Saupe, 1996). Jagodič (2004) pa navaja, da

imajo protivnetni, antioksidantni, antibakterijski in antivirusni učinek. Blažijo tudi krče

(kamilica), ščitijo jetra, vplivajo na nastanek žolča (badelj, smilj), pospešujejo znojenje

(lipa, bezeg) (Galle-Toplak, 2000).

� ČRESLOVINE

Čreslovine so polifenolne, brezdušične, vodotopne spojine, trpkega okusa. Zaradi njihovih

»strojilnih lastnosti« so jih včasih uporabljali v usnjarski industriji za strojenje živalskih

kož. Povzročajo namreč koagulacijo beljakovin v netopne oblike. Delimo jih v dve

skupini:

◘ sladkorni čreslovinski estri: lahko hidrolizirajo,

◘ kondenzirane čreslovine: ne morejo hidrolizirati.

Čreslovine so prisotne predvsem v izpostavljenih rastlinskih organih: v lubju, koreninah,

listih in lupinah sadežev. Njihova fiziološka vloga je zaščita rastlinskih delov pred gnitjem.

Jagodič (2004) navaja, da v zdravilstvu čreslovine razkužujejo in krčijo. Poleg tega

pospešujejo dejavnost zlasti izločevalnih žlez v želodcu. Opozarja pa, da delujejo v

prevelikih količinah škodljivo na jetra, tako pri ljudeh kot tudi pri živalih (Jagodič, 2004).

Čreslovine imajo največji učinek na kožo in sluznice. Čreslovine delujejo adstringentno,

antibakterijsko, protitumorsko, protivirusno in proti nastanku kariesa. Upočasnjujejo

peristaltiko, delno pa pri opeklinah preprečujejo nastanek mehurjev (Galle-Toplak, 2000).


� ETERIČNA OLJA

To so dišeče, olju podobne zmesi različnih hlapnih spojin, npr. terpenov. So različne in

pestre kemične zgradbe. Lahko so alkoholi, ketoni, estri, aldehidi in drugi. Nastajajo v vseh

rastlinskih delih v posebnih celicah. Lahko se kopičijo v:

◘ oljnih žlezah, kot npr. žleznih dlakah ali luskah. Eterična olja se izločajo iz

epidermalnih celic navzven in se nabirajo med celično steno in kutikulo,

◘ oljnih votlinah, ki so nastale z raztapljanjem parenhimatskih celic,

◘ celicah, ki so izolirane od ostalega tkiva s suberinsko plastjo, tako da lahko

kopičijo eterična olja.

Znanih je več kot tristo eteričnih olj različnih rastlin, vsaj trideset pa jih je komercialno

zanimivih. Najbolj znana eterična olja so: kafra, mentol, tujon, azulen. Jagodič (2004)

navaja, da jih pridobivamo z vodno destilacijo in jih uporabljamo kot sredstvo za

razkuževanje dihalnih in ledvičnih poti in za izboljšanje apetita. V malih količinah so

eterična olja koristna, v večjih pa strupena in lahko povzročajo krče, poškodbe centralnega

živčnega sistema itd..

� GRENČINE

To so snovi, ki dajejo grenak okus. Pogosto so na grenčine vezane še druge snovi, kot so

sladkorji, eterična olja.… So terpenske narave z amarogeno skupino, ki je nosilec grenkega

okusa. V zdravilne namene jih uporabljamo za spodbujanje delovanja žlez v telesu. S tem

se poveča presnova in tudi apetit. Grenčine so običajno povezane še z eteričnimi olji, ki s

svojim vonjem refleksno spodbujajo izločanje želodčnih sokov (Jagodič, 2004).

� ALKALOIDI

To so kemično različne organske dušične spojine. Praviloma so lipofilne substance, ki so

topne v kislinah. Pri tem tvorijo soli, kar olajšuje njihovo izolacijo. Vse soli so prisotne v

raztopljeni obliki tudi v celičnem soku vakuol. Biosinteza alkaloidov izhaja iz aminokislin


ali njihovih neposrednih derivatov. Alkaloidi so lahko prisotni v vseh rastlinskih organih,

čeprav običajno nastajajo v meristematskih predelih: v rastnih vršičkih stebel in korenin.

Rastlino ščitijo pred objedanjem rastlinojedcev. Pri dvokaličnicah so alkaloidi pogosteje

prisotni, kot pri enokaličnicah. V nekaterih družinah, npr. razhudnikovkah (Solanaceae),

kažejo rastline sorodstvene povezave s prisotnostjo istih ali kemično sorodnih alkaloidov.

Danes je znanih več kot tisoč izoliranih alkaloidov, kot so: morfin, atropin, efedrin, kofein,

strihnin, kinin, skopolamin, ergotamin, teobromin, nikotin, akonitin… Alkaloidi so močno

delujoče snovi in mnogi so zelo strupeni in nevarni za človeško življenje. Pri sušenju in

skladiščenju se te snovi večinoma ohranijo. Nekatere so prisotne v mnogih zdravilnih

rastlinah - to so tako imenovani pirolizidinski alkaloidi in se nahajajo v lapuhu, gabezu in

so pri dolgotrajni uporabi škodljivi za jetra, ker so rakotvorni (Jagodič, 2004).

� AROMATSKE SPOJINE

Največji del aromatskih spojin izvira iz fenilpropidov. To so C6 do C3 spojine, ki

nastanejo po šikimi/korizminski poti, ki vodi do nastanka fenilalanina in tirozina. Pri tej

biosintetski poti nastaja tudi cimetna kislina, ki je izhodna molekula za številne aromatske

intermediate in sekundarne metabolite: kumarine, lignin, lignane. Nekatere aromatske

spojine nastanejo po poliketidni biosintetski poti. Tako nastanejo derivati antracena, kot so

antroni, diantroni in antrakinoni. Kuštrakova (2005) navaja, da so v živih rastlinah vezani,

iz ovenelega in posušenega rastlinskega materiala pa se sproščajo. Sveže pokošena trava

nima vonja, ko pa se suši, zaznamo vonj po senu. Kumarine so našli v več kot 150

rastlinskih vrstah, celo v bakterijah in glivah. Kumarin dodajajo tobaku in kozmetičnim

preparatom. V nekaterih državah je uporaba kumarina prepovedana, ker škoduje jetrom,

vendar le v visokih dozah. Posamezni kumarini delujejo protivnetno, spazmolitično,

preprečujejo nastanek edema, izboljšajo cirkulacijo, imajo pa tudi baktericidni učinek.

Dikumarol se peroralno uporablja kot antikoagulans - proti trombozi (Kuštrak, 2005).


3 MATERIAL IN METODE DELA

3 . 1 V P R A Š A L N I K I N I Z V A J A N J E A N K E T E

Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz 16 vprašanj, 11 vprašanj je bilo zaprtega tipa in 5

odprtega.

Z vprašanji smo skušali ugotoviti, kakšen je odnos učencev četrtih letnikov Srednje

zdravstvene šole Celje in splošne Gimnazije Center Celje do zdravilnih rastlinah ter kako

dobro poznajo zdravilne rastline in njihovo uporabo. Z vprašalnikom smo želeli ugotoviti

tudi navade pri uporabi zdravilnih rastlin in morebitne razlike v teoretičnem znanju

učencev obeh šol. Z zadnjima dvema vprašanjema smo hoteli z uporabo slik in posušenih

vzorcev preveriti uspešnost dijakov pri prepoznavanju zdravilnih rastlin.

Za preverjanje:

1. hipoteze, ki pravi, da vsaj polovica obeh skupin anketirancev občasno uporablja

zdravilne rastline, je bilo v anketni vprašalnik vključeno 2. vprašanje.

2. hipoteze, ki pravi, da je skupno število vrst in vrstna pestrost zdravilnih rastlin, ki

jih uporabljajo družine dijakov SZŠ Celje večje kot pri družinah gimnazijcev, je

bilo v anketni vprašalnik vključeno 5. vprašanje.

3. hipoteze, ki pravi, da dijaki zdravstvene šole ob blagih obolenjih manj pogosto

uporabljajo zdravila kemičnega izvora kot gimnazijci, je bilo v anketni vprašalnik

vključeno 6. vprašanje.

4. hipoteze, ki pravi, da dijaki največ znanj o zdravilnih rastlinah pridobijo od

družinskih članov, je bilo v anketni vprašalnik vključeno 8. vprašanje.

5. hipoteze, ki pravi, da je nivo znanja učencev SZŠ Celje o zdravilnih rastlinah in

njihovi uporabnosti višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje, so bila v anketni

vprašalnik vključena vprašanja: 9, 10, 11, 12, 15, 16.

Anketiranje smo izvedli v mesecu maju, v šolskem letu 2003/2004. Na zdravstveni šoli

smo anketirali vseh pet zaključnih oddelkov, na gimnaziji Center pa šest. V vseh oddelkih


sem izvedla anketiranje sama in se tako izognila neresnemu pristopu in prepisovanju.

Učencem sem pred anketiranjem pojasnila, zakaj jih anketiram, in jih prosila, naj na

vprašanja korektno odgovarjajo. Pred izvedbo smo se pogovorili tudi o pomenu zdravja, za

katerega moramo predvsem skrbeti, ko ga še imamo. Pogovorili smo se tudi o temah iz

biologije in drugih predmetov, pri katerih so dobili informacije ter znanja s področja

zdravja, zdravljenja in zdravilnih rastlin. Pojasnila sem jim, na kakšne tipe vprašanj bodo

odgovarjali in kako naj poteka izpolnjevanje anketnih vprašalnikov. Opozorila sem jih, naj

posušene dele zdravilnih rastlin dobro pogledajo ter opazujejo vse njihove dele (cvetove,

plodove, liste, stebla in tudi podzemne rastlinske organe), jih povonjajo in tudi potipajo.

Pri prepoznavanju zdravilnih rastlin z uporabo slik sem jih opozorila, naj si dobro ogledajo

cele rastline in tudi slike posameznih rastlinskih organov. Pozorni pa naj bodo tudi na

rastišča rastlin, kjer so vidna. Diapozitive sem prikazala dijakom s pomočjo LCD-

projektorja. Diaprojekcija je potekala pri obeh skupinah anketirancev enako hitro - z

vnaprej določenimi časi za menjavo diapozitivov. Opozorila sem jih, da se zaporedne

številke vzorcev posušenih zdravilnih rastlin ne ujemajo z zaporednimi številkami slik

oziroma fotografij rastlin. Učence sem pri njihovem delu fotografirala, vendar sem jih

poprej prosila za dovoljenje. Večina se jih je strinjala s fotografiranjem in objavo slik,

izjema so bili le trije gimnazijci, katerih željo sem seveda upoštevala. Fotografije prilagam

kot prilogo.

Po končanem anketiranju sem pobrala vprašalnike in jim na njihovo željo še enkrat

pokazala slike zdravilnih rastlin, jih poimenovala in na kratko predstavila njihove zdravilne

učinke. Opozorila sem jih, da lahko imajo, tako kot sintetična zdravila, tudi zdravilne

rastline nezaželene stranske učinke, zato naj se o njih pred uporabo dobro informirajo.

Učenci so pri delu pokazali veliko zanimanja za zdravilne rastline in hkrati izrazili željo,

da bi na tak način še kdaj radi delali in jih spoznavali.


3 . 2 V Z O R E C I N M A T E R I A L

Vseh anketiranih učencev je bilo 294 (preglednica 1). Dijaki obeh šol so obiskovali

zaključni - četrti letnik, torej so bili v času anketiranja bolj ali manj vsi podobne starosti.

Večina je že bila polnoletnih. Žal nimamo podatkov o spolni strukturi anketirane

populacije. Tekom štiriletnega izobraževanja so bili dijaki Srednje zdravstvene šole -

program Tehnik zdravstvene nege in splošne Gimnazije Center Celje deležni tudi

izobraževanja s področja biologije. Ko sem primerjala učne vsebine, ki jih podajajo

profesorji pri biologiji na obeh šolah, bistvenih razlik nisem opazila. Učne vsebine se ne

razlikujejo, razlika je le v tem, da so pri gimnazijcih te bolj poglobljene. Razlika je tudi v

števili ur, ki so namenjene botaniki. Gimnazijci imajo več ur, namenjenih botaniki,

zdravstveni tehniki pa manj. Pri tehnikih je botaničnemu delu namenjenih le približno 15

ur ob koncu šolskega leta, gimnazijcem pa okvirno 25 ur med šolskim letom. Tehniki so v

tretjem letniku deležni tudi izobraževanja s področja farmakologije (35 ur). Po pregledu

kataloga znanj za farmakologijo nisem zasledila vsebin, ki bi se nanašale na zdravilne

rastline. Gimnazijci in zdravstveni tehniki so imeli torej v času anketiranja teoretično

enako predznanje o zdravilnih rastlinah, ki bi ga naj pridobili v času šolanja na srednjih

šolah. Čeprav sem pregledala tudi učni načrt za predmet zdravstvena nega in prva pomoč,

nisem zasledila, da bi dijaki zdravstvene šole dobili informacije o zdravilnih rastlinah.

Pogovarjala pa sem se s kolegi in kolegicami na Srednji zdravstveni šoli Celje, ki

poučujejo ta predmet. Povedali so, da sami, neodvisno od učnega načrta, vpletejo pri

nekaterih urah svoja znanja o zdravilnih rastlinah v učni proces. Seveda le pri temah, kjer

je to izvedljivo in vsebinsko ustrezno.

Preglednica 1: Število anketiranih učencev v Srednji zdravstveni šoli Celje in Gimnaziji Center Celje.

ŠOLA ŠTEVILO ANKETIRANCEV

Srednja zdravstvena šola Celje 139

Gimnazija Center Celje 155

SKUPAJ 294


Za preverjanje poznavanja zdravilnih rastlin smo izbrali suhe vzorce zdravilnih rastlin, ki

so vsebovali najbolj tipične dele rastlin (steblo z listi, cvetovi ali plodovi ali podzemni del),

v katerih so učinkovine in se uporabljajo za pripravo poparkov ali drugih pripravkov, ki jih

verjetno pripravljajo in uporabljajo anketiranci ali njihovi starši doma. Preverili smo

poznavanje, po mnenju farmacevtov v celjskih lekarnah najpogosteje prodajanih zdravilnih

rastlin: bezga, šipka, kamilice, žajblja, mete, materine dušice, rmana, šentjanževke,

ognjiča, rožmarina, melise, lipe, tavžentrože ter tudi košutnika in arnike, ki ju je na trgu z

zdravilnimi rastlinami težko kupiti, ker sta zaščiteni rastlinski vrsti. Posušene zdravilne

rastline sem v kompletih razdelila posameznim učencem. Vsak komplet je vseboval

petnajst oštevilčenih vzorcev posušenih rastlin. Suhe droge in posušene cele zeli sem

kupila na različnih lokacijah po Sloveniji, saj sem želela, da bo material čimbolj

prepoznaven, nepoškodovan, pravilno sušen in shranjen. Za prepoznavanje zdravilnih

rastlin s pomočjo slik sem slike rastlin izbrala iz literature: Zdravilne rastline na

Slovenskem (Galle- Toplak, 2000), Travniške rastline na Slovenskem (Seliškar, Wraber,

1986) in Naravni zdravnik- zdravje iz zdravilnih rastlin (Saupe, 1996). Slike iz knjig sem s

pomočjo optičnega čitalnika prenesla na računalnik in pripravila predstavitev zdravilnih

rastlin s pomočjo programa PowerPoint. Na posameznem diapozitivu smo v naslovu

zapisali zaporedno številko zdravilne rastline in dodala še dve sliki, ki sta nazorno in

prepoznavno prikazovali testne rastline.

3 . 3 M E T O D E D E L A

Kot metodo dela smo uporabili metodo anketiranja. Raziskava je bila komparativna, saj

smo primerjali dve skupini anketirancev. Zanimalo nas je, kakšen je njihov odnos do

fitoterapije ter kakšni sta kvaliteta in kvantiteta njihovega znanja o zdravilnih rastlinah.

V anketi so bila vprašanja 1-4, 6-10, 12 in 14 zaprtega tipa s ponujenimi odgovori,

vprašanja 5, 11, 13, 15 in 16 pa odprtega tipa (prost, neizzvan odgovor). Pri vprašanjih 1-8

in 14 smo prešteli odgovore pri posameznem ponujenem odgovoru in rezultate grafično

predstavili s pomočjo stolpičastih grafikonov. Drugi sklop vprašanj (9, 10, 11, 12, 13, 15,

16) je bil sestavljen tako, da je zahteval od anketirancev strokovno znanje.


STATISTIČNA OBDELAVA REZULTATOV

Dobljene rezultate smo statistično obdelali. Pri obdelavi podatkov smo upoštevali vse

izpolnjene vprašalnike. Pravilne odgovore smo pred obdelavo označili s številko 1,

nepravilne pa s številko 2. Za ugotavljanje statistično pomembnih razlik rezultatov ankete

med obema skupinama anketirancev smo dobljene rezultate anketiranja testirali z

dvosmernim t-testom. Uporabljen je bil statistični program StatSoft (1999). Statistično

obdelavo rezultatov smo predstavili v nalogi v poglavju Rezultati in razprava v

preglednicah in tudi grafično. Zaradi boljše preglednosti diplomske naloge smo se odločili,

da grafično prikažemo le nekaj primerov visoko statistično značilnih razlik dobljenih

rezultatov. Statistične razlike smo označili z zvezdicami kot stopnjo tveganja *p<0,05,

**p<0,01 in ***p<0,001.


4 REZULTATI IN RAZPRAVA

4 . 1 A N K E T A

4.1 1. vprašanje: Kje živite?

a) v mestu

b) v primestju

c) v vasi

d) v zaselku

Namen vprašanja je bil ugotoviti, v kakšnem bivalnem okolju žive učenci. Menimo, da je

stik z naravo pristnejši, možnosti za opazovanje flore in tudi favne pa večje v vaseh in

zaselkih, kot v mestih in primestnih naseljih.

V mestih živi 30,3 % gimnazijcev in 36,7 % zdravstvenih tehnikov. V primestjih biva 16,8

% gimnazijcev in 11,5 % učencev zdravstvene šole (sl. 1).

Iz vasi se vozi v šolo 42,6 % gimnazijcev in za 4,9 % več tehnikov, kar je 47,5 %. V

zaselkih pa stanuje za 6 % več gimnazijcev kot tehnikov. V zaselkih biva 10,3 %

gimnazijcev, tehnikov pa le 4,3 %.

V vaseh in zaselkih skupaj biva 52,9 % gimnazijcev in 51,8 % tehnikov (sl. 2). Iz vasi in

zaselkov prihaja torej nekaj več, 1,1 %, gimnazijcev kot učencev zdravstvene šole. Tudi ta

razlika je zanemarljiva. Med odgovori ni statistično značilnih razlik (p>0,05).

Zaključimo lahko, da prihaja nekaj več kot polovica obeh skupin anketirancev iz vasi in

zaselkov, ostali pa iz mest in primestij (sl. 2).


Slika1: Odgovori učencev na 1. vprašanje: Kje živijo učenci Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene

šole Celje.

Slika 2: Odgovori učencev na 1. vprašanje: V kakšnih bivalnih okoljih živijo učenci Gimnazije Center Celje

in Srednje zdravstvene šole Celje.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

v mestu in primestju v vasi in zaselku

%

Gimnazija Center Celje Srednja zdravstvena šola Celje

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

v mestu v primestju v vasi v zaselku

%



4.1 2. vprašanje: Ali v vašem gospodinjstvu uporabljate zdravi lne

rastl ine?

a) da, vsakodnevno

b) da, občasno, po potrebi

c) ne

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kako pogosto anketiranci uporabljajo zdravilne rastline v

gospodinjstvu.

Rezultati so pokazali, da občasno uporabljajo zdravilne rastline v 85 % gospodinjstev

učencev obeh šol, kar predstavlja visok odstotek uporabe zdravilnih rastlin v vsakdanjem

življenju. Rezultati ankete so pokazali tudi, da je razlika med neuporabniki zdravilnih

rastlin 3,5 %; dejansko ne uporablja zdravilnih rastlin 7,1 % gospodinjstev gimnazijcev in

3,6 % družin zdravstvenih tehnikov (sl.3).

Vsakodnevnih uporabnikov zdravilnih rastlin je med gimnazijci po rezultatih ankete 7,1 %,

med zdravstvenimi tehniki pa 10,8 %. Razlika je manjša od 3,7 %.

Rezultati o pogostosti uporabe zdravilnih rastlin potrjujejo našo 1. hipotezo, ki pravi, da

vsaj polovica anketirancev občasno uporablja zdravilne rastline, zato jo sprejmemo.

Če primerjamo naše rezultate z rezultati, ki sta jih z anketiranjem zbrala Klemenc-Ketiševa

in Verhovnik, med naključno izbranimi prebivalci Velenja, ugotavljamo, da je

uporabnikov zdravilnih rastlin med našimi anketiranci povprečno 94,7 %, velenjskih pa le

72 % (preglednica 2). Rezultati anket se razlikujejo po velikosti vzorcev, o starostni, spolni

in izobrazbeni sestavi anketiranih populacij pa ni podatkov. Naš vzorec je bil za 37,4 %

večji (Klemenc-Ketiš in Verhovnik, 2004). Razlika v deležu uporabnikov zdravilnih rastlin

nas navaja k zaključku, da se delež uporabnikov z leti ne zmanjšuje, prav nasprotno,

predvidoma se viša, vendar ne s takšnim trendom naraščanja, kot nakazuje razlika med

obema raziskavama.


Slika 3: Odgovori učencev na 2. vprašanje: Ali in kako pogosto uporabljajo zdravilne rastline v

gospodinjstvih.

Preglednica 2: Primerjava rezultatov dveh različnih raziskav o uporabi zdravilnih rastlin

Velikost vzorca Uporabniki zdravilnih rastlin (%)

Naša raziskava

(leto 2004) 294 94,7

Klemenc-K.,Vrhovec, raziskava (leto 2004)

184 72

Razlika (%) 37,4 22,7

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

da, vsakodnevno da, občasno ne

%



4.1 3. vprašanje: Kako se oskrbujete z zdravilnimi rastl inami?

a) kupimo

b) dobimo od sorodnikov in znancev

c) nekaj jih kupimo, nekaj dobimo

d) le gojimo

e) nabiramo v naravi

f) nekaj jih gojimo, nekaj nabiramo, nekaj dobimo ali kupimo

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kakšne navade imajo družine anketirancev v zvezi z

načinom oskrbovanja z zdravilnimi rastlinami.

Za učenje in prepoznavanje zdravilnih rastlin je mnogo bolj primerno izkustveno učenje.

Opazovanje, vonjanje, tipanje in prepoznavanje zdravilnih rastlin je mnogo večje takrat,

kadar jih nabirajo v naravi, gojijo ali vsaj dobijo od sorodnikov oziroma znancev, kot če jih

kupujejo v trgovinah.

Zanimivo je, da več gospodinjstev gimnazijcev (6,9 %) zdravilne rastline kupuje, v

primerjavi z gospodinjstvi dijakov zdravstvene šole. Od sorodnikov in znancev dobi

zdravilne rastline 2,9 % več družin zdravstvenih tehnikov (9,4 %) kot gimnazijcev (6,5 %).

Tudi odgovor c) nekaj kupimo, nekaj dobimo je obkrožilo manj gimnazijcev (18,1 %) kot

zdravstvenih tehnikov (22,3 %).

Pokazalo pa se je, da nobena družina med anketiranimi gimnazijci in zdravstveni tehniki

zdravilnih rastlin ne goji (sl. 4). V naravi jih nabira 5 % več zdravstvenih tehnikov (11,5

%) kot gimnazijcev (6,5 %). Ta razlika v korist tehnikov morda nakazuje, da se bolj

zavedajo pomena gibanja in stika z naravo za zdravje, čeprav 1,1 % tehnikov manj kot

gimnazijcev živi v vasi in zaselkih. Verjetno ta razlika nastaja zaradi učnih načrtov

zdravstvene šole, kjer se kot rdeča nit pri mnogih predmetih pojavlja skrb za zdravje,

vključno s preventivo, z vsemi oblikami zdravega načina življenja.


Slika 4: Odgovori učencev na 3. vprašanje: Kako se gospodinjstva učencev Gimnazije Center Celje in

Srednje zdravstvene šole oskrbujejo z zdravilnimi rastlinami.

Najpogosteje so se učenci obeh šol odločali za odgovor f), torej za kombinacijo vseh

ponujenih možnosti. Za to možnost se je odločilo nekaj več kot polovica anketiranih

gimnazijcev (53,6 %) in za 5,4 % manj zdravstvenih tehnikov. Ker se večina gospodinjstev

gimnazijcev (84,5 %) in gospodinjstev zdravstvenih tehnikov (91,4 %) oskrbuje z

zdravilnimi rastlinami na štiri načine (dobijo, gojijo, nabirajo v naravi in kupijo), le

manjšina pa izključno kupuje, smo prepričani, da sta si obe skupini anketirancev nabrali o

zdravilnih rastlinah kar nekaj znanja in izkušenj tudi na empiričen način, kar je zelo

pomembno.

4.1 4. vprašanje: Kakšnih čajev zauži jete največ?

a) iz zdravilnih rastlin

b) sadnih

c) pravih (zeleni, črni….)

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

kupimodobimo od sorodnikov inznancev

nekaj kupimo, nekajdobimo

gojimo nabiramo v naravi nekajgojimo,nabiramo,dobimo

ali kupimo

%



Namen vprašanja je ugotoviti, ali je uporaba čajev iz zdravilnih rastlin v družinah

anketirancev bolj pogosta od uporabe ostalih vrst čajev.

Sika 5: Odgovori učencev na 4. vprašanje: Kakšnih čajev zaužijejo največ učenci Gimnazije Center Celje in

Srednje zdravstvene šole Celje.

Kot je razvidno iz sl. 5, je uporaba čajev iz zdravilnih rastlin pri obeh skupinah

anketirancev na drugem mestu, takoj za sadnimi čaji. Zanimivo pa je, da kar 14,7 % več

učencev zdravstvene šole pogosteje uživa čaje iz zdravilnih rastlin. Dejstvo, da več

zdravstvenih tehnikov kot gimnazijcev uživa čaje iz zdravilnih rastlin, nas navaja k

zaključku, da so ta razhajanja verjetno posledica vzgoje doma in tudi znanja, ki so ga dijaki

pridobili v času šolanja na zdravstveni šoli, kjer je nekaj izmed številnih ciljev šolanja tudi

skrb za zdravje, preventiva in tudi pravilna nega bolnika.

Obe skupini anketirancev pa največ pijeta sadne čaje. Z njimi se najpogosteje odžeja 58,1

% gimnazijcev in 56,1 % tehnikov. Razlika v prid sadnim čajem pri gimnazijcih je zelo

majhna, le 2 %. Menimo, da dijaki ne vedo, da učinkovine v drogah, iz katerih pripravljajo

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

čajev iz zdravilnih rastlin sadnih čajev pravih čajev

%



sadne čaje, nimajo nobenega terapevtskega delovanja. Čajem dajejo le kiselkast, osvežujoč

okus.

Na tretjem mestu po pogostosti uporabe so pravi čaji. Gimnazijci so kar za 12,8 %

pogostejši uporabniki teh čajev kot zdravstveni tehniki. Da je uživanje pravih čajev

pogostejše med gimnazijci, čeprav večina ne pozna njihovih učinkov, nas navdaja z

mislijo, da je pogostejše uživanje le-teh verjetno posledica modnih trendov ali pa vpliva

pogostih člankov v časopisih in raznih revijah, ki poudarjajo koristnost uživanja le-teh. Da

anketirani srednješolci res slabo poznajo učinke pravih čajev na naše telo, potrjujejo tudi

odgovori na 11. vprašanje. Za ustavitev driske ne bi uporabil pravega čaja nihče med njimi,

da bi se pomirili, pa bi ga uporabilo le po 3 % anketirancev obeh skupin.

4.1 5. vprašanje: Katere vrste zdravilnih rastl in uporabl jate v vašem

gospodinjstvu?

Vprašanje je bilo odprtega tipa. Prepričani smo, da bi bili odgovori precej drugačni, če bi

na anketna vprašanja odgovarjali tudi starši anketirancev. Učenci so me namreč med

izpolnjevanjem ankete klicali in me spraševali, kako se imenujejo nekatere zdravilne

rastline, ki so jih opisovali, niso pa poznali njihovih imen. Zatrjevali so, da jih pri njih

doma uporabljajo.

Iz odgovorov, ki so jih napisali učenci obeh šol na peto vprašanje, je razvidno, da si je kar

5,2 % dijakov Gimnazije Center Celje, ki so sicer pri drugem vprašanju odgovorili, da ne

uporabljajo zdravilnih rastlin, premislilo in navedlo, da zdravilne rastline uporabljajo. Da

zdravilnih rastlin v gospodinjstvih ne uporabljajo, je odgovorilo v okviru petega vprašanja

3,6 % anketirancev Srednje zdravstvene šole; ti torej dejansko ne uporabljajo nobenih

zdravilnih rastlin.

Kot je razvidno iz preglednice 3, 2,6 % gospodinjstev gimnazijcev uporablja le eno

zdravilno rastlino, medtem ko je med zdravstvenimi tehniki le 0,7 % takšnih družin. 4,5 %

gospodinjstev gimnazijcev uporablja dve zdravilni rastlini, med zdravstvenimi tehniki pa le

dveh rastlin ne uporablja nihče. Najbolj izstopata dve družini zdravstvenih tehnikov, ki


uporabljata 23, oziroma 24 vrst zdravilnih rastlin, kar je tudi največ med vsemi anketiranci.

Med gimnazijskimi gospodinjstvi izstopa ena družina, kar je 0,7 %, ki pa uporablja 20 vrst

zdravilnih rastlin, kar med njimi predstavlja največjo vrstno raznolikost v uporabi.

Učenci Gimnazije Center Celje so skupaj navedli 51, učenci zdravstvene šole pa 58

različnih vrst zdravilnih rastlin, ki jih uporabljajo v gospodinjstvih (preglednica 3).

V družini gimnazijca povprečno uporabljajo 7,1 vrst zdravilnih rastlin, v družini

zdravstvenega tehnika pa 8,2 vrst zdravilnih rastlin. Zanimivo je, da v gospodinjstvih

učencev zdravstvene šole, povprečno uporabljajo 1,1 vrste zdravilne rastline več kot v

gospodinjstvih gimnazijcev.

Kot najpogosteje uporabljene zdravilne rastline gimnazijci navajajo kamilice (Chamomila

sp.), šipek (Rosa sp.) in žajbelj (Salvia officinalis) (sl. 6). Tudi zdravstveni tehniki so na prvih

treh mestih po pogostosti uporabe navedli iste rastline. Na prvem mestu po pogostosti

uporabe pri obeh skupinah anketirancev so kamilice. Kot je razvidno iz sl. 6 razlik v

pogostosti uporabe kamilic med anketirancih skoraj ni. Kamilico uporablja nekaj manj kot

90 % obeh skupin. Na drugem mestu po pogostosti uporabe pri obeh skupinah

anketirancev je šipek. Šipkove pripravke uporablja tričetrtine družin tehnikov. Pri njih je

šipek kar 18,7 % pogosteje v uporabi kot pri gimnazijcih. Tudi z žajbljem, ki so ga navedli

na tretje mesto po pogostosti uporabe, se samozdravi tričetrtine družin zdravstvenih

tehnikov, kar je za 19,3 % več kot gimnazijskih družin (sl. 6). Odgovor na vprašanje, zakaj

tehniki bistveno pogosteje segajo po šipku in žajblju kot gimnazijci, smo dobili že takoj po

končanem anketiranju od bodočih zdravstvenih tehnikov, ko so ti pripovedovali, da s

šipkom in žajbljem postrežejo bolnikom v bolnišnici v Celju, kjer opravljajo prakso.

Šipek in žajbelj vsakodnevno uporablja tudi zdravstveno osebje v Bolnišnici Celje, kjer

poteka delovna praksa bodočih zdravstvenih tehnikov. Z gotovostjo lahko trdimo, da je

pogostejša uporaba teh dveh rastlin posledica pridobljenega znanja na oddelkih bolnišnice

od zdravstvenega osebja in tudi pridobljenega znanja pri predmetih nega in prva pomoč in

še katerih strokovnih predmetih v času njihovega šolanja na Srednji Zdravstveni šoli Celje.


Preglednica 3: Število zdravilnih rastlin, ki ji uporabljajo v posameznih gospodinjstvih učencev Gimnazije

Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje.

Gospodinjstva


Število vrst zdravilnih

rastlin, ki jih uporablja

gospodinjstvo Frekvenca Odstotek (%) Frekvenca Odstotek (%)

0 3 1,9 5 3.6 1 4 2,6 1 0,7 2 7 4,5 0 0 3 10 6,5 11 7,9 4 22 14,2 11 7,9 5 10 6,5 13 9,4 6 22 14,2 12 8,6 7 18 11,6 17 12.2 8 7 4,5 11 7,9 9 10 6,5 14 10,1 10 15 9,7 5 3,6 11 6 3,2 6 4,3 12 7 4,5 10 7,2 13 5 3,2 8 5,8 14 0 0 2 1,4 15 2 1,3 5 3,6 16 4 2,6 1 0,7 17 1 0,7 3 2,2 18 1 0,7 1 0,7 19 0 0 1 0,7 20 1 0,6 0 0 21 0 0 0 0 22 0 0 0 0 23 0 0 1 0,7 24 0 0 1 0,7

Skupaj 155 100 139 100 Legenda: V preglednici so s črnimi odebeljenimi številkami označeni odstotki tistih anketirancev, ki

pogosteje uporabljajo določeno zdravilno rastlino kot druga skupina anketirancev. Z rdečimi odebeljenimi številkami pa so označeni odstotki anketirancev, ki izključno uporabljajo določeno zdravilno rastlino, druga skupina anketirancev je pa ne.

Med anketiranci obeh šol se razlikuje tudi nadaljnji vrstni red pogostosti uporabe ostalih

zdravilnih rastlin. Ker je seznam uporabljanih rastlin preobsežen, bomo navedli le katere

rastline pogosteje uporabljajo gimnazijci in katere zdravstveni tehniki. Gimnazijci


pogosteje uporabljajo 21 vrst zdravilnih rastlin od skupaj 51 navedenih, zdravstveni tehniki

pa 39 vrst, od skupaj navedenih 58 vrst.

Gimnazijci pogosteje uporabljajo naslednje zdravilne rastline (sl. 6): materino dušico

(Thymus sp.), trpotec (Plantago sp.), koprivo (Urtica sp.), česen (Allium sativum), smreko

(Picea abies), regrat (Taraxacum officinale), encijan (Gentiana lutea), janež (Pimpinella sp.),

timijan (Thymus vulgaris ), koruzo (Zea mays ), slez (Althea officinalis), brin (Juniperus

communis), preslico (Equisetum sp.), baldrijan (Valeriana officinalis), brezo (Betula pendula),

hren (Armoracia rusticana), repuh (Petasites sp.), mirto (Myrtus communis), grenkuljico

(Glechoma sp.), islandski lišaj (Cetraria islandica) in lapuh (Tussilago farfara).

Kot smo že omenili, uporabljajo zdravstveni tehniki kar 39 vrst zdravilnih rastlin pogosteje

kot gimnazijci (sl. 6). To so: kamilica (Chamomilla sp.), šipek (Rosa sp.), žajbelj (Salvia

officinalis), bezeg (Sambucus nigra), meta (Mentha sp.), lipa (Tilia sp.), arnika (Arnica montana),

rožmarin (Rosmarinus officinalis), rman (Achillea millefolium), tavžentroža (Centaurium erythrae),

melisa (Melissa officinalis), šentjanževka (Hypericum perforatum), ognjič (Calendula officinalis),

kumina (Carum carvi), borovnica (Vaccinium myrtillus), pelin (Artemisia sp.), čebula (Allium

cepa), netresk (Sempervivum tectorum ), pljučnik (Pulmonaria officinalis), dobra misel (Origanum

vulgare), peteršilj (Petroselinum crispum), krompir (Solanum tuberosum), rdeča pesa (Beta

vulgaris), glog (Crataegus sp.), čemaž (Allium ursinum).

Zdravstveni tehniki pa so navedli še 14 vrst zdravilnih rastlin, ki jih gimnazijci niso

omenili, da jih uporabljajo (sl. 6). Te so: gabez (Symphytum officinale), brusnica (Vaccinium

vitis-ideae), medena detelja (Melilotus officinalis), plahtica (Alchemilla sp.), sivka (Lavandula

angustifolia), jeglič (Primula sp.), hrast (Quercus sp.), vijolica (Viola sp.), robida (Rubus sp.),

ptičja dresen (Polygonum aviculare), plešec (Capsella bursa-pastoris), vinska rutica (Ruta

graveolens), ranjak (Anthyllis vulneraria) in srčna moč (Potentilla erecta). Frekvenca

gospodinjstev zdravstvenih tehnikov, ki uporablja teh 14 vrst zdravilnih rastlin, je majhna

(od 1-5), kaže pa na večje poznavanje vrst zdravilnih rastlin pri starših in verjetno zato tudi

pri njihovih otrocih.


Zdravstveni tehniki ne uporabljajo kar petih pri gimnazijcih navedenih vrst zdravilnih

rastlin. To so timijan (Thymus vulgaris ), baldrijan (Valeriana officinalis), hren (Armoracia

rusticana), lišaj (Cetraria islandica) in lapuh (Tussilago farfara). Ker sta timijan in hren v

slovenski kulinariki dokaj pogosto uporabljeni rastlini, so rezultati pravzaprav zanimivi.

Uporabniki rastlin, kot so česen, čebula in peteršilj, rdeča pesa, zelje in krompir, ki so pri

nas vsesplošno v uporabi kot začimbe oziroma živila, le-teh verjetno ne uvrščajo med

zdravilne rastline. Mogoče jih dijaki ne poznajo kot zdravilne rastline, ampak kot rastline,

uporabne za pripravo hrane.

Če povzamemo, tehniki uporabljajo večje število vrst zdravilnih rastlin (58) in tudi vrstna

pestrost (8,2) le-teh je pri njih večja.

Našo 2. hipotezo, ki pravi, da je skupno število vrst in vrstna pestrost zdravilnih rastlin, ki

jih uporabljajo družine dijakov Srednje zdravstvene šole Celje večje kot pri družinah

gimnazijcev, lahko sprejmemo.

4.1 6. vprašanje: Kaj stori te, kadar imate boleč ine v trebuhu oz. vam

je slabo?

a) obiščem zdravnika

b) vzamem tableto

c) uporabim zdravilne rastline

d) zdravim se z dieto, zdravilnimi rastlinami, zdravili

e) ne storim nič

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kaj učenci storijo, kadar imajo blage zdravstvene težave.

Znano je, da smo Slovenci prepogosto sami svoji zdravniki in segamo po zdravilih

kemičnega izvora, ki »si jih predpišemo«, ali pa preveč lahkoverno zaupamo uslugam

alternativnih zdravilcev, katerih delovanje je v Sloveniji sedaj že zakonsko urejeno. V

splošnem vsi viri nakazujejo naraščajoči trend prodaje zdravil za samozdravljenje.


Slovenci smo narod, ki se hitro stara, zato je skupina ljudi, ki ima več zdravstvenih težav,

kot mladi, velika. Posledično je verjetno tudi samozdravljenje pri nas v porastu.

Slika 6: Odgovori učencev na 5. vprašanje: Katere vrste zdravilnih rastlin uporabljate v vašem gospodinjstvu.

K

ater

e zd

ravi

lne

rast

line

upo

rabl

jate

dom

a

0102030405060708090100

kamilica

žajbelj

meta

arnika

trpotec

rožmarin

tavžentroža

smreka

šentjanževka

regrat

borovnica

košutnik

timijan

netresk

slez

pljučnik

preslica

baldrijan

rdeča pesa

hren

repuh

belo omelo

oreh

hermelika

grenkuljica

lapuh

jeglič

brusnica

Ime

rast

line

%

Gim

naz

ija C

elje

Sre

dnja

zdr

avst

vena

šo

la


Odgovori opravljene ankete so bili zanimivi (sl. 7); 1,9 % gimnazijcev takoj obišče

zdravnika, enako stori le 0,7 % zdravstvenih tehnikov. Očitno zdravstveni tehniki zaradi

boljše seznanjenosti s splošnimi bolezenskimi simptomi zaradi narave njihovega bodočega

poklica manj pogosto takoj iščejo zdravniško pomoč.

Še bolj presenetljivo je bilo število učencev, ki so obkrožili odgovor b), torej so se odločili

za »samozdravljenje z zdravili«. Anketiranci precej zaupajo sintetičnim zdravilom. Pri tem

so prednjačili zdravstveni tehniki. Kar 38,9 % zdravstvenih tehnikov vzame tableto, isto pa

stori tudi 25,8 % gimnazijcev, kar je 13,1 % manj kot tehnikov. Verjetno so zdravstveni

tehniki v večji meri pridobili določene vzorce reagiranja doma od staršev, saj je v naši

družbi že kar tradicionalno, da ob zdravstvenih težavah vzamemo tableto, ali v bolnišnici

od zdravstvenega osebja, ki izvaja terapijo predvsem z zdravili kemičnega izvora. Tudi

tukaj se v odgovorih zrcali narava bodočega poklica zdravstvenih delavcev.

Za uporabo zdravilnih rastlin se je odločilo 28,4 % gimnazijcev, delež tehnikov je za 6,1 %

manjši (sl.7).

Slika 7: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 6. vprašanje: Kaj

storijo, če imajo bolečine v trebuhu oziroma se počutijo slabo.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

obiščem zdravnika vzamem tableto uporabim zdravilnerastline

zdravim se z dieto,zdr. rast., zdravili

ne storim nič

%



Za kombinirano zdravljenje z dieto, zdravilnimi rastlinami in zdravili se je odločilo 14,8 %

gimnazijcev in 2,5 % več tehnikov. Nekoliko pogosteje se na ta način zdravijo zdravstveni

tehniki, saj so v času šolanja seznanjeni tudi z dietetiko; vendarle menim, da na to

učinkovito možnost zdravljenja kar premnogi pozabijo.

Za svoje boljše počutje ne stori ničesar kar 29 % gimnazijcev in 20,9 % zdravstvenih

tehnikov (sl. 7). To kaže na premajhno skrb za dobro počutje, lahko tudi na premajhno

znanje s področja samozdravljenja. Verjetno pa tudi vedo, da težava kmalu mine sama od

sebe.

Največ gimnazijcev torej ob slabosti oz. bolečinah v trebuhu ne stori nič, sledijo

uporabniki zdravilnih rastlin, nato uporabniki kemoterapevtikov, potem tisti, ki

kombinirajo dieto, zdravilne rastline in zdravila, redki pa iščejo pomoč pri zdravniku.

Tehniki najprej sežejo po kemoterapevtikih, nato zdravilnih rastlinah, nekateri ne store nič,

sledijo tisti, ki se zdravijo z dieto, zdravilnimi rastlinami in zdravili in še tisti, ki obiščejo

zdravnika. Zanimivo je, da sta obe skupini anketirancev navedli na drugem mestu uporabo

zdravilnih rastlin, na četrtem pa zdravljenje z dieto, zdravilnimi rastlinami in zdravili. Ti

rezultati nas usmerjajo v razmišljanje, da je še mnogo neizkoriščenih možnosti kako

izboljšati izobraževanje dijakov na področju farmakologije, dietetike in farmakognozije.

Rezultati, ki so prikazani na sl. 7, so nas privedli do spoznanja, da naša 3. hipoteza, ki

pravi, da ob blagih obolenjih dijaki zdravstvene šole manj pogosto uporabljajo zdravila

kemičnega izvora kot gimnazijci, ni pravilna, zato smo jo ovrgli.

4.1 7. vprašanje: V kakšni meri se boste v prihodnosti, ko si boste

osnovali družino, pri zdravljenju bolezni posluževali , poleg uradne

medicine, tudi uporabe zdravilnih rastl in?

Uporabljal-a jih bom:

a) več


b) enako

c) manj

d) jih ne bom uporabljal-a

Namen vprašanja je bil ugotoviti, ali bodo mladi anketiranci fitoterapiji v bodoče bolj ali

manj naklonjeni, kot so danes.

V zadnjem desetletju je opazen velik porast uporabe komplementarne medicine. V ZDA

sta bili narejeni dve zaporedni nacionalni raziskavi o trendih v uporabi postopkov

alternativne medicine. Leta 1991 so anketirali 1539 naključno izbranih ljudi in leta 1997

2055 ljudi. Rezultate so med seboj primerjali in ugotovili, da je uporaba vsaj ene od 16

zajetih metod komplementarne medicine v opazovanih obdobju porasla s 33,8 % na 42,1

%. Med metodami je bil največji porast opazen pri zeliščarstvu, raznih masažnih tehnikah,

vitaminskih dodatkih, skupinah za samopomoč, energetskih zdravljenjih in homeopatiji

(Eisenberg, 1998).

Slika 8: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 7. vprašanje: V

kakšni meri se bodo v prihodnosti, ko si bodo osnovali družino, pri zdravljenju bolezni, poleg uradne

medicine, posluževali tudi uporabe zdravilnih rastlin.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

več enako manj jih ne bom uporabljal

%



Kot je razvidno iz sl. 8, se je večina dijakov obeh šol izrekla, da se bodo v prihodnosti v

enaki meri posluževali uporabe zdravilnih rastlin, kot v času anketiranja. 20 %

gimnazijcev, se je odločilo, da bodo zdravilne rastline, ko si bodo v prihodnosti osnovali

družine, uporabljali več kot danes. Enako se je odločilo tudi 31,7 % zdravstvenih tehnikov,

kar je 11,7 % več kot gimnazijcev. Ti rezultati kažejo na relativno visoko stopnjo zaupanja

fitoterapiji. Zanimiva je kar za 8,9 % večja naklonjenost fitoterapiji zdravstvenih tehnikov.

To je verjetno posledica informacij in znanja, ki so ga pridobili v času šolanja na

zdravstveni šoli ali vzorcev, ki so jih pridobili doma.

Manj kot danes bo zdravilnih rastlin uporabljalo 7,7 % gimnazijcev in le 0,7 %

zdravstvenih tehnikov. Da jih v prihodnosti ne bodo uporabljali, se je izreklo 2,6 %

gimnazijcev in 0,7 % tehnikov. Iz dobljenih odgovorov na 7. vprašanje ugotavljamo, da bo

10,3 % gimnazijcev in 1,4 % tehnikov v prihodnosti uporabljali manj fitoterapije, oziroma

se je ne bodo posluževali.

4.1 8. vprašanje: Kje oz. od koga ste pridobil i največ informaci j in

znanja o zdravilnih rastl inah?

a) od staršev in sorodnikov

b) v osnovni šoli

c) v srednji šoli pri pouku

d) v srednji šoli pri izbirnih vsebinah, krožkih, terenskem delu, ekskurzijah...

e) od zdravnikov, farmacevtov, zdravstvenega osebja

f) drugo, kje, kako

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kateri so viri pridobivanja informacij in znanja o

zdravilnih rastlinah pri obeh skupinah anketirancev.

Učni načrti za obe skupini anketirancev so sestavljeni tako, da se s področjem poznavanja,

prepoznavanja in uporabe zdravilnih rastlin ne seznani v šoli nobena skupina učencev.

Nekaj informacij dobijo zdravstveni tehniki s tega področja, vendar še to zelo skromno, pri


predmetih farmakologija, zdrava prehrana in dietetika in zdravstvena nega in prva pomoč

in v Bolnišnici v Celju, kjer opravljajo delovno prakso.

Obe skupini anketirancev sta najbolj pogosto obkrožili odgovor a), kot prikazuje sl. 9.

Največ učencev dobi informacije od staršev, in sicer 83,2 % gimnazijcev in 78,4 %

tehnikov. V osnovni šoli je dobilo največ informacij 6,5 % gimnazijcev in nekaj manj

tehnikov, 4,3 %. Nerazveseljivo pa je, da gimnazijci ne dobijo informacij o zdravilnih

rastlinah pri pouku v času srednješolskega izobraževanja, saj nihče med njimi ni obkrožil

odgovora c) v srednji šoli pri pouku. Tudi zdravstveni tehniki so se za isti odgovor odločali

izredno redko (1,4 %). Rezultati kažejo na premalo kvalitetno ali razdrobljeno podajanje

teh vsebin, ki ni dalo trajnega znanja.

Nekoliko bolj razveseljivo pa je dejstvo, da je največ informacij dobilo nekaj učencev obeh

šol pri izbirnih vsebinah, krožkih, terenskemu delu ali ekskurzijah, ki so jih organizirali na

šolah. Na Zdravstveni šoli Celje sem v šolskem letu 2000/2001 vodila izbirne vsebine, kjer

smo se ukvarjali z biološkimi vsebinami in tudi z zdravilnimi rastlinami. Teh aktivnosti se

je takrat udeležilo približno 23 učencev šole, med njimi je bile tudi pet učenk, ki sem jih

anketirala. Veseli smo bili, da so kar štirje zdravstveni tehniki, kar je 2,9 %, menili, da so

največ izvedeli o zdravilnih rastlinah prav pri izbirnih vsebinah. Žal nam ni znano, koliko

gimnazijcev je obiskovalo biološki krožek, izbirne vsebine in druge podobne aktivnosti

izven pouka, menim pa, da bi s takšnimi aktivnostmi na šolah morali nadaljevati, saj

rezultati ankete (odgovori na 14. vprašanje) kažejo, da si večina učencev želi, da bi v šoli

dobili več informacij s tega področja.

Ker vsak človek občasno zboli in se sreča z zdravniki, zdravstvenim osebjem ali

farmacevti, bi seveda morala biti tudi ta skupina strokovnjakov pomemben vir informacij,

vsaj o pravilni uporabi zdravilnih rastlin, za nas vse. Rezultati ankete pa kažejo, da bi

moralo biti tudi to sodelovanje mnogo bolj aktivno, saj je ta odgovor obkrožilo le 4,5 %

gimnazijcev in 1,4 % zdravstvenih tehnikov.


Slika 9: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 8. vprašanje: Kje oz.

od koga so pridobili največ informacij in znanja o zdravilnih rastlinah.

Kot druge vire pridobivanja informacij o zdravilnih rastlinah, kjer so jih morali tudi pisno

navesti, je obkrožilo 5,2 % gimnazijcev in 11,5 % tehnikov. Kot druge vire so gimnazijci

navajali knjige, revije, priročnike in internet (1,9 %), zeliščarje oziroma pridelovalce zelišč

(1,9 %) in televizijske oddaje (1,3 %). Zdravstvenim tehnikom so pogostejši viri informacij

kot gimnazijcem knjige in priročniki (5,8 %), zeliščarji (4,3 %) in televizijske oddaje (1,4

%).

Če povzamemo rezultate na 8. vprašanje, lahko našo 4. hipotezo, ki pravi, da največ znanj

o zdravilnih rastlinah pridobijo dijaki od družinskih članov, sprejmemo kot pravilno.

4.1 9. vprašanje: Ali menite, da so zdravilne rastline uč inkovite pri

zdravl jenju?

a) da, vedno

b) da, vendar le pri nekaterih boleznih

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

star

ši in

sor

odni

ki

osno

vna

šola

sred

nja

šola

: pou

k

sred

nja

šola

:iz

birn

e vs

ebin

e,kr

ožki

, ter

ensk

ode

lo, e

ksku

rzije

…

zdra

vnik

i,fa

rmac

evti,

zdra

vstv

eno

oseb

je

drug

je

%



c) ne, nikoli

d) ne vem

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kolikšna je stopnja zaupanja v učinkovitost zdravilnih

rastlin. Znano je, da nekateri ljudje pretirano zaupajo zdravljenju z zdravilnimi rastlinami,

drugi pa njihove zdravilne učinke negirajo.

Zdravljenju z zdravilnimi rastlinami, ki naj bi bile vedno učinkovite, zaupata obe skupini

učencev enako. Med odgovori ni statistično značilnih razlik (p>0,05) (preglednica 4).

Večina anketirancev obeh šol (78,1 % in 83,5 %) pa meni, da so zdravilne rastline

učinkovite le pri zdravljenju nekateri boleznih. Fitoterapijo realneje vrednotijo zdravstveni

tehniki, saj je to vprašanje obkrožilo 5,4 % več tehnikov kot gimnazijcev (sl. 10).

Da zdravilne rastline niso nikoli učinkovite, ne meni noben anketiranec obeh šol. Tudi ta

rezultat je razveseljiv, saj menimo, da imajo učenci nekaj znanja s področja zdravilnih

rastlin, na podlagi katerega so se odločili in tega odgovora niso obkrožili.

Manj vzpodbuden pa je podatek, da kar 9,7 % gimnazijcev in 4,3 % zdravstvenih tehnikov

ne ve, ali so zdravilne rastline pri zdravljenju učinkovite ali ne. Mislim, da bi bilo dobro, če

bi sestavljavci učnih načrtov za biologijo, kemijo, farmakologijo ali še katerih drugih

predmetov to upoštevali in posvetili izobraževanju s področja fitoterapije nekaj vsebin. Še

bolje pa bi bilo uvesti za zdravstvene tehnike predmet Farmakognozija.

5. hipoteze, ki pravi, da je nivo znanja učencev SZŠ Celje o zdravilnih rastlinah in njihovi

uporabnosti višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje, rezultati tega vprašanja torej ne

potrjujejo.


Slika 10: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 9. vprašanje: Ali so

zdravilne rastline učinkovite pri zdravljenju.

4.1 10. vprašanje: V katerih primerih menite, je smiselna uporaba

zdravilnih rastl in?

a) pri preprečevanju in zdravljenju lažjih oblik bolezni in motnjah počutja

b) pri zdravljenju težjih oblik bolezni

c) vedno v kombinaciji z zdravili, ki jih predpiše zdravnik

d) za normalno vsakdanje življenje

e) nikoli

Namen vprašanja je bil ugotoviti, v kakšnih primerih anketiranci uporabljajo zdravilne

rastline. Glede na dejstvo, da večina učencev meni, da so zdravilne rastline učinkovite pri

zdravljenju le nekaterih boleznih (sl. 11) smo želeli natančnejše odgovore, pri kakšnih

obolenjih jih uporabljajo.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

da vedno da, pri nekaterihboleznih

ne, nikoli ne vem

%



Vzpodbudno je, da se je kar približno tri četrtine vseh anketirancev odločilo za možnost, da

bi uporabili zdravilne rastline le ob lažjih oblikah bolezni in motnjah počutja (sl. 11). Za

zdravljenje težjih oblik bolezni s fitoterapijo se ni odločil nihče med vsemi anketiranimi.

Oba odgovora kažeta na zaupanje v konvencionalne načine zdravljenja, kadar so bolezni

hujše. Med odgovori ni statistično značilnih razlik p>0,05 (preglednica 4).

Zanemarljiva pa je tudi razlika (2,4 %) v rezultatih med gimnazijci in tehniki, pri sicer

nizkem odstotku anketirancev, ki so se odločili za odgovor c) vedno v kombinaciji z

zdravili, ki jih predpiše zdravnik. 4,5 % gimnazijcev in 2,2 % tehnikov meni, da je uporaba

zdravilnih rastlin vedno smiselna v kombinaciji z zdravili, ki nam jih predpiše zdravnik. Ta

rezultata sta zaskrbljujoča, saj kažeta na pomanjkanje znanja s področja fitoterapije. Znano

je namreč, da ima mnogo zdravilnih rastlin poleg zdravilnih tudi škodljive učinke, ki se

lahko potencirajo ob sočasnem jemanju sintetičnih zdravil ali pa zdravilne rastline ojačajo

stranske učinke teh zdravil. Vsekakor bo potrebno na tem področju opraviti še mnogo

dodatnih raziskav, ki bodo omogočile brezskrbno kombiniranje in jemanje zdravilnih

pripravkov in sintetičnih zdravil. Bolniki bi morali o samozdravljenju z zdravilnimi

rastlinami obvestiti zdravnika, preden se ta odloči za terapijo. Zdravniki pa bi morali

bolnike o sočasnem samozdravljenju z zdravilnimi rastlinami tudi povprašati.

Kot je razvidno iz sl. 11, so presenetljivo enaki in visoki tudi odstotki (20 %) obeh skupin

anketirancev, ki menijo, da je smiselna uporaba zdravilnih rastlin za normalno vsakdanje

življenje. Menim, da bi morali učence v šolah bolj seznaniti z dejstvi, da lahko pretirano

uživanje pripravkov iz zdravilnih rastlin privede do predoziranja in pojava kvarnih učinkov

na telo. Seveda je to tudi naloga zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja, mogoče tudi

vzgojiteljev in učiteljev ter tudi staršev.

Precej visoko stopnjo zaupanja v fitoterapijo pa kažejo učenci obeh šol, saj menijo, da je

uporaba zdravilnih rastlin smiselna. Nihče namreč ni obkrožil odgovora e) nikoli.

Če povzamemo, ugotovimo, da rezultati na vprašanje V katerih primerih menite, je

smiselna uporaba zdravilnih rastlin ne podpirajo naše 5. hipoteze, ki pravi, da je nivo

znanja učencev Srednje zdravstvene šole Celje o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabnosti

višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje.


Slika 11: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 10. vprašanje: V

katerih primerih je smiselna uporaba zdravilnih rastlin.

4.1 11. vprašanje: Navedite, katero zdravilno rastlino bi uporabil i , da

bi:

a) zaustavili drisko:

c) e pomirili, zmanjšali živčnost:

d) pospešili izkašljevanje:

e) pospešili znojenje, znižali povišano telesno temperaturo:

f) vam ne bi bilo več slabo:

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kakšno znanje imajo učenci o uporabi zdravilnih rastlin

pri zdravljenju določenih blagih motenj zdravja.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

lažje oblike bolezniin motnje počutja

težje oblike bolezni vedno vkombinaciji spredpisanimi

zdravili

za vsakdanježivljenje

nikoli

%



Vprašanje je bilo odprtega tipa, dijaki nanj v veliki meri niso odgovarjali ali pa so bili

odgovori nepravilni.

a) zaustavili drisko: Odgovori se visoko statistično razlikujejo (p<0,000: preglednica 4).

Kot je prikazano na sl. 12, je 36,1 % gimnazijcev pravilno navedlo zdravilne rastline, s

katerimi bi zaustavili drisko. Najpogosteje bi uporabili borovnice (25,8 %), nato kamilice

(7,1 %), redki pa bi uporabili še kumino (2,6 %) in šipek (0,7 %) (sl. 13).

Zdravstveni tehniki imajo pri zdravljenju iste bolezni očitno več znanja, saj jih je pravilno

odgovorilo 64 % (sl. 12). Kot je prikazano na sl. 13, bi najpogosteje uporabili šipek (34,5

%), in sicer 33,8 % pogosteje kot gimnazijci, nato borovnice (20,1 %), nekateri še kumino

(5,8 %) in kamilice (3,6 %). Zanimiv je podatek, da kar 28 % več tehnikov zna pozdraviti

drisko z ustrezno zdravilno rastlino. Menimo, da je večje znanje tehnikov posledica dela na

oddelkih bolnišnice v Celju, kjer tudi pretežno uporabljajo šipkov čaj, in pridobljenih znanj

pri predmetih zdrava prehrana in dietetika, farmakologija in zdravstvena nega in prva

pomoč.

Če povzamemo rezultate na vprašanje 11. a): S katero zdravilno rastlino bi zaustavili

drisko, vidimo, da rezultati našo 5. hipotezo, ki pravi, da je nivo znanja učencev SZŠ Celje

o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabnosti višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje,

podpirajo.

b) pospešili zdravljenje ran: Odgovori se visoko statistično razlikujejo (p<0,01:

preglednica 4).

Pri pospeševanju zdravljenja ran bi bilo uspešnih 56,8 % gimnazijcev (sl. 13). Kot je

razvidno s slike 14, so ti pravilno navedli trpotec (34,2 %), arniko (8,4 %), kamilice (6,5

%), ognjič (4,5 %), rman (2,6 %) in šentjanževko (0,7 %).

Tehniki so na to vprašanje odgovorili manj uspešno (sl. 13). Le 44,6 % jih ve, da so pri tem

lahko učinkovite arnika (21,6 %), trpotec (12,2 %), ognjič (5,3 %), šentjanževka (4,32 % )

in rman (1,4 %). Kamilic tehniki niso navedli (sl. 14).


Slika 12: Deleži pravilnih odgovorov učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje pri

zdravljenju šest bolezni, oz. motenj počutja.

Slika 13: Pravilni odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 11. a)

vprašanje: S katerimi zdravilnimi rastlinami bi zaustavili drisko.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

zaustavilidrisko

pospešilizdravljenje ran

se pomirili,zmanjšaliživčnost

pospešiliizkašljevanje

znižalipovišanotelesno

temperaturo

preprečilislabost

%


0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

šipek borovnica kumina kamilice

%



Slika 14: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 11. b) vprašanje: S

katerimi zdravilnimi rastlinami bi pospešili zdravljenje ran.

Za 12,2 % manjša uspešnost tehnikov pri pospeševanju zdravljenja ran z zdravilnimi

rastlinami je verjetno posledica natančnih navodil, kako oskrbeti rano pri predmetu

zdravstvena nega in prva pomoč. Osvojili so določena znanja o oskrbi ran, zato so

fitoterapijo postavili v ozadje. Zanimivo je tudi, da niso navedli kamilice. Številni

zdravniki namreč po izdiranju zoba odsvetujejo izpiranje ustne votline z njimi, zato se

verjetno tehniki niso odločili zanjo.

Če povzamemo rezultate na vprašanje 11. b): S katero zdravilno rastlino bi pospešili

zdravljenje ran, vidimo, da niso v skladu z našo predpostavko, da je nivo znanja učencev

SZŠ Celje o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabnosti višji, kot pri dijakih Gimnazije

Center Celje.

Pri naslednjih vprašanjih: kako zmanjšali živčnost, pospešiti izkašljevanje, pospešiti

znojenje, oz. znižati povišano telesno temperaturo se statistično značilna razlika med

anketiranci ne pojavlja.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

arnika trpotec šentjanževka kamilice rman ognjič

%



c) se pomirili, zmanjšali živčnost

Kot navajata Kores-Plesničar in Razinger-Mihovec so najpogosteje uporabljane zdravilne

rastline pri samozdravljenju psihičnih bolnikov šentjanževka (Hypericum perforatum),

kavovec (Piper methysticum), ginko (Ginko biloba), zdravilna špajka – baldrijan (Valeriana

officinalis), melisa (Melissa officinalis) in ginseng (Panax ginseng). Psihični bolniki pa blažijo

težave še z uživanjem čajev iz hmelja, kamilice, pasijonke in melise. Najbolje proučevana

je kamilica, čeprav brez dokazov, da bi imela sedativne učinke (2001). 54,8 % gimnazijcev

je znalo navesti ustrezno rastlino za zmanjšanje živčnosti (sl. 12). Kot prikazuje sl. 15 bi

največ gimnazijcev uporabilo meto (21,9 %), kamilice (16,8 %), meliso (9,7 %), manjšina

pa zeleni čaj (2,6 %), baldrijan (2,6 %) in hmelj (1,3 %). Zdravstveni tehniki so bili

nekoliko uspešnejši pri navajanju rastlin za pomiritev. 59 % tehnikov bi izbralo naslednje:

meto (40,3 %), kamilice (8,6 %), meliso, zeleni čaj in rožmarin (2,9 %) in baldrijan (1,4

%) ( sl. 15). Če primerjamo rastline, ki so jih navajali učenci obeh šol, opazimo, da

gimnazijci ne bi uporabili rožmarina, zdravstveni tehniki pa ne hmelja. Ostale vrste rastlin

bi uporabili obe skupini anketirancev.

Tehniki so pridobili v zdravstveni šoli precej znanja in veščin, da pomirijo bolnika s

pogovorom, prijaznostjo, poslušanjem in seveda tudi s čaji, ki jih v bolnišnici v Celju

nudijo, kadar je to smiselno in primerno. Verjetno pa so tehniki tudi pozornejši na oglase v

medijih na to temo, hkrati pa se tudi več samoizobražujejo, kar je razvidno iz odgovorov

na 8. vprašanje: Kje, oz. koga ste pridobili največ informacij o zdravilnih rastlinah.

Gimnazijci so bili v času šolanja deležni manj informacij, kako pomagati človeku, da bi

zmanjšal živčnost, saj se učni načrti in cilji obeh šol precej razlikujejo. Ker pa je življenje

večine ljudi vse bolj stresno, bi bilo zelo primerno, da bi sestavljavci gimnazijskih učnih

načrtov o tem razmislili in gimnazijcem podali več znanj, veščin in metod, kako lahko

posameznik poskrbi za svoje in morda tudi tuje psihično zdravje.

Presenetili so nas nepravilni odgovori gimnazijcev, ki so navedli tudi konopljo (2,6 %).

Res je, da jo ponekod v svetu uradna medicina uporablja pri zdravljenju oziroma lajšanju

težav onkoloških bolnikov, v Sloveniji pa je na seznamu nedovoljenih drog.


Slika 15: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 11. c) vprašanje:

Katere zdravilne rastline uporabili, da bi se pomirili, zmanjšali živčnost.

d) pospešili izkašljevanje

Infekcije respiratornega sistema so na Celjskem precej pogoste, zato so nas rezultati na to

vprašanje negativno presenetili. Le 15,5 % gimnazijcev in 20,1 % tehnikov bi za

pospeševanje izkašljevanja znalo izbrati ustrezno zdravilno rastlino (sl. 12). Gimnazijci bi

uporabili smreko (9,7 %), slez (3,9 %) in materino dušico (1,9 %). Nepravilno so mnogi

navajali kamilico, ki pa nima sekretolitičnega delovanja.

Zdravstveni tehniki so tudi našteli smreko (10,1 %), slez (5,8 %), materino dušico (2,2 %)

in zelje (2,2 %). Tudi tehniki so dokaj pogosto nepravilno navajali kamilico. Zanimivo je

da so kar trije tehniki (2,2 %) navedli zelje. Ugibamo lahko, ali ni to posledica obiska štirih

učencev pri izbirnih vsebinah, kjer smo se tudi pogovarjali o zdravilnih rastlinah in

zdravljenju bronhitisa po receptu patra Ašiča, ki priporoča uporabo obkladkov iz zeljnih

listov, ali pa so se zelje naučili uporabljati za zdravljenje od staršev.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

meta kamilica melisa zeleni čaj hmelj baldrijan rožmarin

%



e) pospešili znojenje, znižali zvišano telesno temperaturo

Na to vprašanje je uspešno odgovorila le slaba tretjina anketirancev obeh šolah (sl. 12).

Gimnazijci bi uporabili kamilico (12,3 %), rdečo peso (7,1 %), lipo (3,9 %) in šipek (3,2

%). Zdravstveni tehniki bi uporabili iste rastline. Najpogosteje bi posegli po lipi (12,2 %),

nato pa še po kamilici (7,9 %), rdeči pesi (7,9 %) in šipku (0,7 %).

Tako slab rezultat je verjetno posledica navad, ki izvirajo iz družine, kjer najpogosteje

znižujejo povišano telesno temperaturo z antipiretiki, kar potrjujejo tudi odgovori na 6.

vprašanje: Kaj storite, kadar imate bolečine v trebuhu oz. vam je slabo (sl. 8). V družinah

dijakov zdravstvene šole pa verjetno znižujejo povišano telesno temperaturo še z drugimi

metodami (vodna kopel), s katerimi se dijaki seznanijo pri predmetu zdravstvena nega in

prva pomoč. Tudi v bolnišnicah znižujejo povišano telesno temperaturo z antipiretiki in z

vodnimi kopelmi.

f) vam ne bi bili več slabo

Pri poznavanju zdravilnih rastlin, s katerimi bi odpravili slabost, sta obe skupini navedli le

dve vrsti zdravilnih rastlin. S kamilicami bi zdravilo slabost 42,6 % gimnazijcev in za 3,5

% več tehnikov (46 %). Redki so navedli še tavžentrožo (2,2 % gimnazijcev in 5 %

tehnikov).

Čeprav se dijaki pogosto srečujejo s stanjem, ko jim je slabo, poznajo presenetljivo malo

vrst zdravilnih rastlin, ki bi jih lahko uspešno uporabili pri odpravljanjem te težave. Da je

kar 51,8 % tehnikov vedelo (sl. 12), kako ukrepati v takih primerih, je verjetno razlog

opravljanje delovne prakse v bolnišnici, kjer prakticirajo uporabo nekaterih čajev iz

zdravilnih rastlin in seveda navada pitja čajev iz zdravilnih rastlin doma, kar potrjujejo

rezultati 2. vprašanja: Ali in kako pogosto uživate pripravke iz zdravilnih rastlin (sl. 3).

Pri odgovorih se statistično značilna razlika med anketiranci pojavlja pri odgovorih, ki se

nanašajo na zaustavitev driske (a) ter pri pospešenem zdravljenju ran (b) (preglednica 4).


Preverili smo tudi pravilnost odgovorov pri posameznikih. Kot je razvidno iz slike 16, 12,9

% gimnazijcev ni znalo navesti nobene zdravilne rastline za zdravljenje navedenih bolezni.

Med zdravstvenimi tehniki je bilo takšnih dijakov manj za 3,6 %. Eno bolezen bi znalo

pozdraviti 17,4 % gimnazijcev in za 4,5 % manj tehnikov. Pri zdravljenju dveh bolezni bi

bili skupini anketirancev skoraj enako uspešni. Pri zdravljenju treh bolezni bi bilo uspešnih

23,9 % gimnazijcev in za 3 % manj tehnikov. Nekoliko večja razlika je opazna pri

zdravljenju štirih bolezni, kjer bi znalo pravilno ukrepati 15,5 % gimnazijcev in za 6,9 %

več tehnikov. Pet in šest bolezni skupaj pa bi znalo zdraviti 7,8 % gimnazijcev in 10,8 %

tehnikov (sl. 19).

Če povzamemo ugotovitve, vidimo torej, da znajo tehniki v povprečju pozdraviti več

bolezni kot gimnazijci, kar prikazuje oblika grafa - pomik v desno (sl. 16).

Izračunali smo tudi, koliko bolezenskih stanj zna povprečno pozdraviti posamezen

anketiranec obeh skupin. Gimnazijec zna povprečno pozdraviti 2,3 bolezni, zdravstveni

tehniki pa 2,7. Razlika v povprečnem številu bolezni, ki jih znajo pozdraviti anketiranci, je

majhna. Naloga bodočega zdravstvenega osebja v bolnišnicah in drugih ustanovah je poleg

nege bolnikov tudi svetovanje, zato bi morali njihovo znanje obogatiti. Vedenje na tem

področju bi moralo biti pri zdravstvenih tehnikih večje, saj med ljudmi vse bolj narašča

zanimanje za tovrstno zdravljenje in le z znanjem jim bodo lahko pravilno svetovali.

Preglednica 4: Rezultati statistične analize anketnih vprašanj 9, 10, 11 in 12 z uporabo t-testa za neodvisne

spremenljivke ( NSZŠ = 139; NGIM = 155).

Parametri Št. Vprašanje

SZŠX GIMX ±SDSZŠ ±SDGIM t df p

9 učinkovitost 1,17 1,22 0,37 0,42 -1,17 292 0,245 10 smiselnost uporabe 1,22 1,25 0,42 0,43 -0,45 292 0,656 11a zaustavitev driske 1,36 1,64 0,48 0,48 -4,96 292 0,000*** 11b pospeši zdravljenje

ran 1,55 1,43 0,50 0,50 2,09 292 0,037*

11c pomirja 1,41 1,45 0,49 0,50 -0,72 292 0,475 11d pospeši izkašljevanje 1,80 1,85 0,40 0,36 -1,04 292 0,297 11e znižuje temperaturo 1,71 1,73 0,46 0,45 -0,45 292 0,649 11f preprečuje slabost 1,49 1,54 0,50 0,50 -0,90 292 0,368 12 škodljivost zdr.

rastlin 1,18 1,38 0,39 0,49 -3,89 292 0,000***

Tveganje: *p<0,05; **p<0,01; ***p<0,001.


Slika 16: Deleži pravilnih odgovorov učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje

glede na število pravilnih odgovorov pri lajšanju šestih bolezenjskih stanj.

4.1 12. vprašanje: Ali menite, da lahko zdravilne rastl ine tudi škodi jo

zdravju?

a) da, vedno

b) da, le ob nestrokovni uporabi

c) ne, nikoli

d) ne vem

Namen vprašanja je bil ugotoviti, ali učenci vedo, da lahko zaradi nepravilne uporabe,

sočasne uporabe več fitofarmakov, sočasne uporabe fitofarmakov in kemoterapevtikov,

prevelikih odmerkov ... nastopijo tudi toksični stranski učinki zdravilnih rastlin.

Statistična analiza dobljenih rezultatov je pokazala, da je med odgovori visoko statistično

značilna razlika (p<0,001: preglednica 4).

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

0 1 2 3 4 5 6

Del

ež d

ijako

v (%

)



Da so lahko zdravilne rastline ob nestrokovni rabi škodljive, je vedelo 82 % zdravstvenih

tehnikov in 61,9 % gimnazijcev (sl. 17). Podatek, da se kar 20,1 % več tehnikov zaveda

nevarnosti ob nestrokovni uporabi škodljivosti zdravilnih rastlin, je visoko statistično

pomemben (p<0,001: preglednica 4). Ta razlika je razveseljiva, saj bodo lahko zdravstveni

tehniki pri opravljanju svojega poklica bolnike na to nevarnost tudi opozorili. Kot je

razvidno s sl. 17 kar 37,4 % gimnazijcev in 18 % tehnikov ne ve , oz. meni, da zdravilne

rastline ne morejo škodovati zdravju.

Ti rezultati podpirajo našo 5. hipotezo, da je nivo znanja o zdravilnih rastlinah in njihovi

uporabnosti višji kot pri gimnazijcih.

Ker so posledice nestrokovne rabe zdravilnih rastlin lahko tudi usodne za uporabnike,

menimo, da bi bilo pridobivanje znanj s tega področja koristno, ne le za zdravstvene

tehnike, ampak tudi za ostalo šolajočo mladino.

Slika 17: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 12 vprašanje: Ali

menite, da lahko zdravilne rastline tudi škodijo zdravju.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

da, vedno da, ob nestrokovnirabi

ne, nikoli ne vem

%



4.1 13. vprašanje: Katere strupene rastl ine poznate?

Namen vprašanja je bil ugotoviti, ali učenci poznajo tudi strupene rastline.

Strupene rastline vsebujejo številne nevarne strupe, ki lahko zaradi nepoznavanja

povzročijo nepopravljive posledice za zdravje ljudi.

Vprašanje je bilo odprtega tipa. Gimnazijci so skupaj navedli 11 različnih vrst strupenih

rastlin, zdravstveni tehniki pa 12. Kot je razvidno iz slike 18 gimnazijci vedo, da so

strupeni: pasji zob (Erythronium dens-canis), zvonček (Galanthus sp.), čmerika (Veratrum sp.),

oleander (Nerium oleander), teloh (Helleborus sp.), bršljan (Hedera helix), tisa (Taxus baccata),

volčja češnja (Atropa belladonna), jesenski podlesek (Colchicum autumnale), šmarnica

(Convallaria majalis) in ripeča zlatica (Ranunculus acris). Zdravstveni tehniki pa: škrlatni

naprstec (Digitalis sp.), kristavec (Datura stramonium), tulipan (Tulipa sp.), čmerika (Veratrum

sp.), oleander (Nerium sp.), teloh (Helleborus sp.), bršljan (Hedera helix), tisa (Taxus baccata),

volčja češnja (Atropa belladonna), jesenski podlesek (Colchicum autumnale), šmarnica

(Convallaria majalis) in ripeča zlatica (Ranunculus acris).

Gimnazijec pozna povprečno 0,7 strupenih rastlinskih vrst, tehnik pa 1,2 vrst. Da

zdravstveni tehniki poznajo povprečno 0,5 strupenih rastlinskih vrst več kot gimnazijci, je

verjetno posledica tega, da zdravilne rastline v večji meri nabirajo v naravi kot gimnazijci,

kar smo ugotovili iz odgovorov na 3. vprašanje: Kako se oskrbujete z zdravilnimi

rastlinami (sl. 4). Sklepamo, da so zato bolje seznanjeni tudi s strupenimi rastlinami.

Prešteli smo tudi število strupenih rastlinskih vrst, ki jih je navedel posamezen anketiranec.

Zaskrbljujoče je, da nobene strupene rastlinske vrste ne pozna kar 56,8 % gimnazijcev in

32,4 % tehnikov. Kot je razvidno, pozna eno, dve in tri strupene rastline večji odstotek

zdravstvenih tehnikov, štiri vrste pa pozna več gimnazijcev 4,6 %. Pri poznavanju šestih

strupenih vrst izstopa en gimnazijec (0,7 %), pri poznavanju osmih vrst pa en tehnik (0,7

%). Pet in šest strupenih vrst ne pozna nihče med anketiranci.


Slika 18: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na 13 vprašanje:

Katere strupene rastline poznate.

4.1 14. vprašanje: Ali bi želeli , da bi v šoli dobil i več informacij in

znanja o zdravilnih rastl inah?

Namen vprašanja je bil ugotoviti, kakšen interes imajo za področje zdravilnih rastlin

učenci zdravstvene šole in gimnazije. Predvidevali smo, da bodo imeli zdravstveni tehniki

večji interes za to področje, saj je nega bolnikov tudi njihova bodoča poklicna pot. Bodoče

izobraževanje gimnazijcev pa bo potekalo na številnih in raznolikih študijskih smereh,

nekaterih morda tudi na področju medicine.

Tehniki so pokazali večjo željo, da bi v šoli dobili več informacij in znanj s tega področja

(94,2 %), gimnazijcev nekaj manj (85,2 %). Razveseljivo pa je, da je pri obeh skupinah

anketirancev interes za zdravilne rastline zelo velik (sl. 24).

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

škrlatni naprstec

kristavec

tulipan

čmerika

oleander

teloh

bršljan

tisa

volčja češnja

jesenski podlesek

šmarnica

ripeča zlatica

pasji zob

zvonček

%

Gimnazija center Celje Srednja zdravstvena šola Celje


Slika 19: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje na vprašanje: Ali bi v

šoli želeli dobiti več informacij in znanja o zdravilnih rastlinah.

4.1 15. naloga: Oglejte, povonjajte in potipajte posušene vzorce

petnajstih vrst zdravilnih rastl in in ugotovite kat ere rastl ine so v

vrečkah.

Namen naloge je bil preveriti, koliko posušenih zdravilnih rastlin učenci prepoznajo po

izgledu, vonju in s pomočjo dotika. Dijaki so dobili v vrečkah naslednje vrste rastlin: bezeg

(Sambucus sp.), šipek (Rosa sp.), kamilice (Chamomilla recutita), žajbelj (Salvia officinalis),

arnika (Arnica montana), meta (Mentha sp.), materina dušica (Thymus sp.), rman (Achillea

millefolium), šentjanževka (Hypericum perforatum), ognjič (Calendula officinalis), rožmarin

(Rosmarinus officinalis), melisa (Melissa officinalis), košutnik – rumeni svišč (Gentiana lutea),

lipa (Tilia sp.) in tavžentroža (Centaurium sp.).

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

da ne

%

Gimnazija Center Celje Srednja zdravstvena šola celje


Statistično značilna razlika se pojavlja pri naslednjih izbranih rastlinah: arnika (15e),

materina dušica (15g), meta (15f), rožmarin (15k), šentjanževka (15i), tavžentroža (15o) in

žajbelj (15d) (preglednica 5).

Preglednica 5: Rezultati statistične analize 15. anketnega vprašanja z uporabo t-testa za neodvisne

spremenljivke (NSZŠ = 139; NGIM = 155).

Parametri


15e arnika 1,45 1,93 0,50 0,26 -10,58 292 0,000*** 15a bezeg 1,08 1,06 0,27 0,25 0,48 292 0,628 15c kamilica 1,01 1,02 0,08 0,14 -0,90 292 0,371 15m košutnik 2,00 2,00 0,00 0,00 / 292 / 15n lipa 1,18 1,26 0,39 0,44 -1,62 292 0,107 15g materina dušica 1,60 1,75 0,49 0,43 -2,80 292 0,005** 15l melisa 1,91 1,94 0,28 0,23 -0,94 292 0,349 15f meta 1,60 1,85 0,49 0,36 -4,98 292 0,000*** 15j ognjič 1,68 1,77 0,47 0,42 -1,89 292 0,060 15h rman 1,54 1,63 0,50 0,48 -1,61 292 0,108 15k rožmarin 1,54 1,79 0,50 0,41 -4,80 292 0,000*** 15i šentjanževka 1,62 1,83 0,49 0,37 -4,23 292 0,000*** 15b šipek 1,01 1,02 0,08 0,14 -0,90 292 0,371 15o tevžentroža 1,68 1,88 0,47 0,33 -4,15 292 0,000*** 15d žajbelj 1,29 1,46 0,46 0,50 -3,02 292 0,003** Tveganje: *p<0,05; **p<0,01; ***p<0,001. Za dve vrsti, arniko in košutnik, sem domnevala, da ju bodo le redki prepoznali, ostale pa

mnogi. Pri poznavanju bezga so se anketiranci odrezali zelo dobro, saj ga je prepoznalo

93,6 % gimnazijcev in 92,1 % tehnikov. To je tudi edina rastlina, ki so jo tehniki

prepoznali nekoliko slabše kot gimnazijci (sl. 20). Šipek in kamilico poznajo še bolje.

Prepoznalo ju je 98,1 % gimnazijcev in 99,3 % tehnikov. Prav tako sta bili skupini zelo

uspešni pri prepoznavanju lipe. Prepoznalo jo je približno tri četrtine gimnazijcev in 82 %

tehnikov. To seveda ne preseneča, saj vemo, da je lipa simbol slovenstva, še danes prisotna

na mnogih dvoriščih, parkih, torej so možnosti, da jo poznajo, velike. Meliso je prepoznalo

presenetljivo malo anketirancev. To lahko povezujemo tudi s pogostostjo rabe te rastline

pri anketirancih doma (5. vpr.). Uporablja jo namreč le 15,5 % gimnazijcev in 21,6 %

tehnikov, oziroma njihovih staršev. Suho drogo melise je prepoznalo le 5,8 % gimnazijcev


in 8,6 % tehnikov. Drugi vzrok za slabšo prepoznavanje melise pa je verjetno v tem, da se

je blagi, kiselkasti vonj te droge razdišal zaradi jemanja vzorcev iz vrečk, na dotik pa droga

nima kakšne posebne značilnosti.

Slika 20: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje po reševanju 15.

naloge: Oglejte, povonjajte in potipajte posušene vzorce petnajstih vrst zdravilnih rastlin in ugotovite katere

rastline so v vrečkah.

Seznam suhih drog od najbolj pogosto do najmanj pogosto prepoznane:

� med gimnazijci: šipek, kamilica, bezeg, lipa, žajbelj, rman, materina dušica,

ognjič, rožmarin, šentjanževka, meta, tavžentroža, arnika, melisa in košutnik,

� med tehniki: prvih pet kot pri gimnazijcih - šipek, kamilica, bezeg, lipa in žajbelj;

in na zadnjih dveh mestih, tako kot pri gimnazijcih, melisa in košutnik.

Kot prikazuje preglednica 5, ugotovimo, da se statistično značilna razlika pojavlja pri

naslednjih izbranih rastlinah: arnika (15e), materina dušica (15g), meta (15f), rožmarin

(15k), šentjanževka (15i), tavžentroža (15o) in žajbelj (15d). Da se statistično značilna


razlika pri prepoznavanju suhih drog pojavlja pri teh rastlinah vidimo povezavo s 5. vpr.

(Naštejte čim več vrst zdravilnih rastlin, ki jih uporabljate v vašem gospodinjstvu). Tehniki

so se s temi rastlinami mnogo pogosteje kot gimnazijci srečali doma, kar razberemo iz sl.

6. Vrste zdravilnih rastlin, ki jih mnogo anketirancev uporablja v gospodinjstvu, so tudi

dokaj dobro prepoznavali. Vrste, ki jih uporablja malo gospodinjstev oz. anketirancev, so

prepoznavali slabše.

Pomen skupnih aktivnosti med starši in njihovimi otroci je izredno pomemben zlasti, če te

aktivnosti potekajo v naravi ali npr. v kuhinji, pri pripravi pripravkov iz zdravilnih rastlin.

Pomen prenašanja znanj iz generacije v generacijo je v družinskem okolju še zelo močan.

Poraja pa se ponovno vprašanje, ali ne bi bilo dobro učence na prijazen, morda izbirni

način, s temi temami seznanjati tudi v šolah, saj področje farmakologije, farmacije, kemije,

medicine in drugih znanosti hitro napredujejo, njihovo znanje o uporabi zdravilnih rastlin

pa je dokaj skromno, kar smo ugotovili pri 11. vprašanju: Katero zdravilno rastlino bi

uporabili za lajšanje šestih bolezenskih stanj, oziroma motenj počutja. Na ta način bi mladi

dobili poleg družinskega znanja tudi najnovejše izsledke s področja zdravilnih rastlin in

tako bi se naučili bolj varne uporabe fitofarmakov.

Če povzamemo rezultate na 15. vprašanje, lahko ugotovimo, da ti podpirajo našo 5.

hipotezo, ki pravi, da je nivo znanja učencev Srednje zdravstvene šole Celje o zdravilnih

rastlinah in njihovi uporabnosti višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje. Tehniki so

statistično uspešneje prepoznali sedem drog. Prepoznavanje ostalih osmih drog je bilo

skoraj povsem enakovredno med anketiranima skupinama.

4.1 16. naloga: Oglejte si projecirane slike in napiši te imena

posameznih zdravilnih rastl in.

Namen naloge je bil ugotoviti, katere zdravilne rastline prepoznajo dijaki, če jih vidijo na

sliki. Izbrane so bile slike rastlin, ki so jih prepoznavali kot suhe pri 15. vprašanju.

Zavedamo se, da bi bilo prepoznavanje rastlin na naravnih rastiščih bolj primerno, vendar s

tako velikima skupinama anketirancev to ni bilo izvedljivo. Izbrane slike so dobro

prikazale nadzemne rastlinske organe.


Rezultati so pokazali statistično značilno razliko med anketiranci pri prepoznavanju

naslednjih rastlin na slikah: arnike (16e, p<0,001), materine dušice (16g, p<0,01), mete

(16f, p<0,001), ognjiča (16j, p<0,01), rožmarina (16k, p<0,05), rmana (16h, p<0,05),

šentjanževke (16i, p<0,001), tavžentrože (16o, p<0,001) in žajblja (16d, p<0,001)

(preglednica 6).

Preglednica 6: Rezultati statistične analize 16. anketnega vprašanja z uporabo t-testa za neodvisne

spremenljivke (NSZŠ = 139; NGIM = 155).

Parametri Št. Vprašanje


16e arnika 1,31 1,86 0,46 0,34 -11,74 292 0,000*** 16a bezeg 1,04 1,08 0,20 0,27 -1,22 292 0,223 16c kamilica 1,01 1,02 0,12 0,14 -0,33 292 0,743 16m košutnik 2,00 1,99 0,00 0,08 0,95 292 0,345 16n lipa 1,16 1,24 0,37 0,43 -1,72 292 0,086 16g materina dušica 1,55 1,72 0,50 0,45 -2,92 292 0,004** 16l melisa 1,87 1,88 0,34 0,33 -0,18 292 0,859 16f meta 1,42 1,87 0,50 0,34 -9,11 292 0,000*** 16j ognjič 1,58 1,74 0,49 0,44 -2,92 292 0,004** 16h rman 1,50 1,63 0,50 0,49 -2,25 292 0,025* 16k rožmarin 1,30 1,43 0,46 0,50 -2,32 292 0,021* 16i šentjanževka 1,52 1,79 0,50 0,41 -5,20 292 0,000*** 16b šipek 1,01 1,03 0,12 0,16 -0,69 292 0,491 16o tevžentroža 1,61 1,83 0,49 0,38 -4,21 292 0,000*** 16d žajbelj 1,33 1,56 0,47 0,50 -4,06 292 0,000***

Tveganje: *p<0,05; **p<0,01; ***p<0,001.

Seznam slik zdravilnih rastlin od najbolj pogosto do najmanj pogosto prepoznane:

� med gimnazijci: kamilice, šipek, bezeg, lipa, rožmarin, žajbelj, rman, materina

dušica, ognjič, šentjanževka, tavžentroža, arnika, meta, melisa, košutnik.

� med tehniki: kamilice, šipek, bezeg, lipa, rožmarin, arnika, žajbelj, meta, rman,

materina dušica, šentjanževka, ognjič, tavžentroža, melisa, košutnik.

Zdravstveni tehniki so kar devet rastlin na slikah bolje prepoznali kot gimnazijci. Razlog

za to vidimo v tem, da so tehniki imeli v učilnici za biologijo in mikrobiologijo na stenah

tudi slike zdravilnih rastlin. Ker sem večino zdravstvenih tehnikov, ki sem jih anketirala,


poučevala vsaj tri leta v tej učilnici, sem jih mnogokrat opozorila na slike in se z njimi

občasno pogovarjala o opazovanih zdravilnih rastlinah. Ker so bili ti razgovori spontani,

mnogokrat izzvani s strani dijakov, zaključujemo, da so se jim rastline zato precej dobro

vtisnile v spomin. V učilnicah dijakov gimnazije takšnih slik ni bilo. Drugi razlog vidimo v

tem, da morajo tehniki vložiti mnogo več truda za osvojitev novih znanj, kot gimnazijci.

Tehniki trajnejše znanje pridobijo ne le z učenjem, ampak tudi na vizualen način. Zato je

poleg kvalitetne razlage in preverjanja razumevanja nujno potrebna podpora s slikovnim

materialom pri učnem procesu.

Če primerjamo rezultate 15. in 16. vprašanja, ugotovimo, da so:

� gimnazijci:

◘ enako uspešno prepoznali drogo in sliko: kamilice,

◘ uspešneje prepoznali drogo kot sliko: žajblja (9 %), bezga (1,3 %),

mete (1,3 %), šipka (0,7 %),

◘ uspešneje prepoznali sliko kot drogo: rožmarina (35,5 %), melise (6,5

%), tavžentrože (5,3 %), arnike (5,3 %), šentjanževke (3,3 %), materine

dušice (2,6 %), ognjiča (2,6 %), lipe (1,3 %), rmana (0,7 %), košutnika (0,7

%).

� zdravstveni tehniki:

◘ enako uspešno prepoznali drogo in sliko: /

◘ uspešneje prepoznali drogo kot sliko: žajblja (4,3 %), šipka (0,7 %),

kamilice (0,7 %),

◘ uspešneje prepoznali sliko kot drogo: rožmarina (23,7 %), mete (18

%), arnike (14,4 %), šentjanževke (10,1 %), ognjiča (9,4 %), tavžentrože

(7,2 %), materine dušice (5 %), melise (4,3 %), bezga (3,6 %), rmana (3,6

%), lipe (2,2 %),

◘ niso prepoznali ne droge ne slike: košutnika.

Statistično značilna razlika se pojavlja pri odgovorih v prepoznavanju suhega žajblja (15d)

in slike žajblja (16d). Rezultati so podobni tudi pri ostalih izbranih rastlinah, zato smo se

odločili, da jih ne bomo grafično predstavljali. Primerjamo jih lahko tako, da primerjamo

preglednico št. 5, v kateri so zbrani odgovori naloge št. 15 (Oglejte, povonjajte in potipajte


posušene vzorce petnajstih vrst zdravilnih rastlin in ugotovite katere rastline so v vrečkah)

in preglednico 6, v kateri so zbrani statistični rezultati naloge št. 16 (Oglejte si projecirane

slike in napišite imena posameznih zdravilnih rastlin).

Slika 21: Odgovori učencev Gimnazije Center Celje in Srednje zdravstvene šole Celje po reševanju 16.

naloge: Oglejte si projecirane slike in napišite imena posameznih zdravilnih rastlin.

V primerih, kjer so dijaki uspešno prepoznali drogo, slike pa ne, je za prepoznavanje

ključnega pomena vonj le-teh. Droge žajblja, bezga in mete imajo namreč značilen vonj. V

primerih, kjer so dijaki uspešneje prepoznali sliko, droge nimajo izrazitega, prepoznavnega

vonja (rožmarin, tavžentroža, ognjič, šentjanževka, arnika….). Dijaki so znanje, kot smo

ugotovili iz rezultatov 8. vprašanja: Kje, oz. od koga ste pridobili največ informacij in

znanja o zdravilnih rastlinah, v največji meri dobili od staršev, manjšina pa na druge načine

(sl. 9).

Trdimo lahko, da dijaki bolje poznajo suhe rastline, ki jih imajo tudi v domači rabi in se s

takšno obliko pogosteje srečajo (sl. 6). To potrjujejo tudi rezultati 5. vprašanja, kjer so

tehniki navedli, da uporabljajo žajbelj 19,3 % pogosteje kot gimnazijci (sl. 6). Slikovni

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

bezeg

šipek

kamilica

žajbelj

arnika

meta

materina dušica

rman

šentjanževka

ognjič

rožmarin

melisa

košutnik

lipa

tavžentroža

%



material pa prepoznavajo uspešneje učenci z izkušnjami nabiranja in izkustvenega učenja v

naravi, ki ga je v današnjem svetu deležnih vse manj učencev.

Če povzamemo rezultate 16. naloge (Oglejte si projecirane slike in napišite imena

posameznih zdravilnih rastlin) lahko ugotovimo, da ti podpirajo našo 5. hipotezo, ki pravi,

da je nivo znanja učencev SZŠ Celje o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabnosti višji kot

pri dijakih Gimnazije Center Celje. Zdravstveni tehniki so statistično uspešneje kot

gimnazijci prepoznali devet zdravilnih rastlin na slikah. Prepoznavanje ostalih šest

zdavilnih rastlin je bilo skoraj povsem enakovredno med anketiranima skupinama.

Za konec naj na kratko še enkrat povzamemo vse rezultate:

Nekaj več kot polovica obeh skupin anketirancev prihaja iz vasi in zaselkov, ostali pa iz

mest in primestij. 85 % vseh anketirancev občasno uporablja zdravilne rastline, zato 1.

hipotezo, da vsaj polovica obeh skupin anketirancev občasno uporablja zdravilne rastline,

sprejmemo. Večina gospodinjstev zdravstvenih tehnikov (91,4 %) in gimnazijcev (84,5 %)

se oskrbuje z zdravilnimi rastlinami na štiri načine (dobijo, gojijo, nabirajo v naravi in

kupijo). Obe skupini anketirancev največ pijeta sadne čaje. V družini zdravstvenega

tehnika uporabljajo povprečno 8,2 vrst zdravilnih rastlin, kar je 1,1 vrsta zdravilnih rastlin

več, kot v gimnazijskih. Tehniki uporabljajo 58 različnih vrst zdravilnih rastlin, gimnazijci

le 51. Kot najpogosteje uporabljene zdravilne rastline obe skupini navajata kamilice

(Chamomila sp.), šipek (Rosa sp.) in žajbelj (Salvia officinalis). Posamezne družine

zdravstvenih tehnikov uporabljajo do 24 vrst zdravilnih rastlin, družine gimnazijcev pa 20.

To potrjuje 2. hipotezo, ki pravi, da je skupno število in vrstna pestrost zdravilnih rastlin,

ki jih uporabljajo družine dijakov Srednje zdravstvene šole Celje, večje kot pri družinah

gimnazijcev, zato jo sprejmemo. Zdravstveni tehniki pogosteje uporabljajo zdravila

kemičnega izvora ob bolečinah v trebuhu, oz. slabosti kot gimnazijci, zato 3. hipotezo, ki

pravi, da ob blagih obolenjih dijaki zdravstvene šole manj pogosto uporabljajo zdravila

kemičnega izvora kot gimnazijci, ovržemo. Za uporabo zdravilnih rastlin ob blagih

obolenjih se je odločilo 22,3 % tehnikov in 28,4 % gimnazijcev. Nekaj manj kot 70 %

dijakov obeh šol se je izreklo, da se bodo v prihodnosti v enaki meri posluževali uporabe

zdravilnih rastlin, poleg uradne medicine, kot v času anketiranja. Približno 80 % vseh

anketirancev je dobilo največ znanja o zdravilnih rastlinah od staršev in sorodnikov, zato 4.


hipotezo, ki pravi, da pridobijo dijaki največ znanj o zdravilnih rastlinah od staršev,

sprejmemo kot pravilno. Najmanj ali nič znanja pa učenci niso pridobili v srednji šoli pri

pouku. Obe skupini si želita, da bi dobili več znanja v šoli (94,2 % in 85,2 %). Tudi

poznavanje strupenih rastlin je skromno. Tehnik pozna povprečno 1,2, gimnazijec pa 0,7

vrst strupenih vrst. Skupaj so prvi našteli 12, drugi pa 11 različnih strupenih rastlin.

Peto hipotezo smo preverjali skupno z enajstimi vprašanji (9, 10, 11 s šestimi podvprašanji,

12, 15 in 16), kjer so morali anketiranci pokazati znanje o zdravilnih rastlinah.

� 5. hipoteze ne podpirajo rezultati, ki smo jih dobili pri vprašanjih 9, 10 in 11 b), ker

ni bilo statističnih razlik med odgovori. Da so zdravilne rastline učinkovite pri

zdravljenju le nekaterih bolezni meni večina anketirancev obeh šol (78,1 % in 83,5

%). Približno tri četrtine vseh anketirancev se je odločilo za možnost, da bi

uporabili zdravilne rastline le ob lažjih oblikah bolezni in motnjah počutja. Pri

pospeševanju zdravljenja ran bi bilo uspešnih 56,8 % gimnazijcev in 44,6 %

tehnikov.

� 5. hipotezo podpirajo rezultati, ki smo jih dobili pri vprašanjih 11 a), 12, 15 in 16.

64 % tehnikov ima pri zdravljenju driske več znanja. Za zdravljenje bi uporabili šipek,

borovnice, kumino in kamilice. Pri zdravljenju iste bolezni bi bilo uspešnih 28 % manj

gimnazijcev. Da so lahko zdravilne rastline škodljive je vedelo 82 % zdravstvenih tehnikov

in 61,9 % gimnazijcev. Pri prepoznavanju petnajstih suhih zdravilnih rastlin so jih tehniki

v večji meri prepoznali sedem (žajbelj, arniko, meto, materino dušico, šentjanževko,

rožmarin in tavžentrožo), prepoznavanje ostalih osmih drog pa je bilo skoraj povsem

enakovredno, med anketiranima skupinama. Zdravstveni tehniki so na slikah bolje kot

gimnazijci prepoznali devet rastlin (žajbelj, arniko, meto, materino dušico, rman,

šentjanževko, ognjič, rožmarin in tavžentrožo) od petnajstih.

Na podlagi vseh rezultatov, dobljenih pri enajstih vprašanjih (9, 10, 11 s šestimi

podvprašanji, 12, 15 in 16), lahko našo 5. hipotezo samo delno sprejmemo.


5 SKLEPI

� Nekaj več kot polovica dijakov, ki so bili vključeni v našo raziskavo, prihaja iz

vasi in zaselkov, ostali pa iz mest in primestij. Med znanjem dijakov iz različnih

bivalnih okolij nismo našli statistično pomembnih razlik v znanju, zato sklepamo,

da bivalno okolje in z njim povezani dejavniki ne vplivajo na nivo znanja.

� Prvo hipotezo, ki pravi, da vsaj polovica obeh skupin anketirancev občasno

uporablja zdravilne rastline, smo sprejeli, saj 85 % vseh anketirancev občasno

uporablja zdravilne rastline.

� Drugo hipotezo, ki pravi, da je skupno število vrst in vrstna pestrost zdravilnih

rastlin, ki jih uporabljajo družine dijakov Srednje zdravstvene šole Celje večje kot

pri družinah gimnazijcev, smo sprejeli. V družini zdravstvenega tehnika

uporabljajo povprečno 8,2 vrst zdravilnih rastlin, kar je 1,1 vrsta zdravilnih rastlin

več kot v gimnazijski družini. Tehniki uporabljajo 58 različnih vrst zdravilnih

rastlin, gimnazijci le 51. Posamezne družine zdravstvenih tehnikov uporabljajo do

24 vrst zdravilnih rastlin, gimnazijskih pa 20. Kot najpogosteje uporabljene

zdravilne rastline obe skupini navajata kamilice (Chamomila sp.), šipek (Rosa sp.) in

žajbelj (Salvia officinalis).

� Tretjo hipotezo, ki pravi, da tehniki ob blagih obolenjih manj pogosto uporabljajo

zdravila kemičnega izvora kot gimnazijci, smo ovrgli, saj tehniki ob bolečinah v

trebuhu oz. slabosti pogosteje (39 %) uporabljajo zdravila kemičnega izvora kot

gimnazijci (26 %). Verjetno so zdravstveni tehniki, ki so tekom svojega

izobraževanja v stiku tudi z zdravstvenim osebjem in opravljajo prakso v

bolnišnicah, pridobili vzorce reagiranja od zdravstvenega osebja, ki izvaja terapijo

predvsem z zdravili kemičnega izvora.


� Nekaj manj kot 70 % dijakov obeh šol (Srednje zdravstvene šole Celje in

Gimnazije Center Celje) se je izreklo, da se bodo tudi v prihodnosti poleg uradne

medicine v enaki meri kot sedaj posluževali uporabe zdravilnih rastlin. Ugotovili

smo, da občasno uporablja zdravilne rastline 85 % obeh skupin anketirancev, zato

sklepamo, da je stopnja zaupanja v fitoterapijo med anketiranci visoka.

� Četrto hipotezo, ki pravi, da dijaki največ znanja o zdravilnih rastlinah pridobijo

od družinskih članov, smo sprejeli. Približno 80 % vseh anketirancev je dobilo

največ znanja o zdravilnih rastlinah od staršev in sorodnikov. Najmanj ali nič

znanja pa so dijaki pridobili pri pouku v srednji šoli.

� Obe skupini dijakov (Srednje zdravstvene šole Celje in Gimnazije Center Celje) si

želita, da bi dobili več znanja v šoli (94,2 % in 85,2 %). Večjo vlogo pri

pridobivanju znanja o zdravilnih rastlinah bi torej morala imeti tudi šola in

zdravstveno osebje, na primer tako, da bi dijakom ponudili vsaj neobvezne izbirne

vsebine s področja fitoterapije oz. farmakognozije.

� Poznavanje strupenih rastlin je skromno. Tehnik pozna povprečno 1,2, gimnazijec

pa 0,7 vrst strupenih vrst. Skupaj so prvi našteli 12, drugi pa 11 različnih strupenih

vrst.

� Peto hipotezo, ki pravi, da je nivo znanja učencev SZŠ Celje o zdravilnih rastlinah

in njihovi uporabnosti višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje, smo le delno

sprejeli.

◘ Nivo znanja zdravstvenih tehnikov je višji pri:

- zdravljenju driske,

- prepoznavanju suhih vzorcev zdravilnih rastlin,

- prepoznavanju zdravilnih rastlin s pomočjo slik,

- zavedanju, da so zdravilne rastline učinkovite pri zdravljenju le

nekaterih bolezni.


◘ Nivo znanja zdravstvenih tehnikov je nižji ali enak kot ga imajo gimnazijci

pri:

- pospeševanju zdravljenja ran,

- zavedanju, da je smiselna uporaba zdravilnih rastlin le pri

preprečevanju in zdravljenju lažjih oblik bolezni,

- osveščenosti, da so zdravilne rastline učinkovite le pri zdravljenju

nekaterih bolezni.

� Delno višje znanje imajo zdravstveni tehniki verjetno po zaslugi interesnih

dejavnosti na temo zdravilnih rastlin in informacij na to temo, ki jih neodvisno od

učnega načrta, samoiniciativno podajajo nekateri učitelji, ki poučujejo na Srednji

zdravstveni šoli Celje. Nekaj informacij s tega področja dobijo zdravstveni tehniki

pri predmetih biologija, farmakologija, zdrava prehrana in dietetika ter zdravstvena

nega in prva pomoč ter seveda tudi v Bolnišnici v Celju, kjer opravljajo delovno

prakso.

� Nivo znanja anketirancev ni na zavidljivi ravni, zato menimo, da je še mnogo

neizkoriščenih možnosti, kako izboljšati izobraževanje dijakov na področju

farmakologije, farmakognozije, dietetike in zdrave prehrane ter zdravstvene nege

in prve pomoči.

� Ker si želita večini obeh skupin, da bi v šoli dobili več informacij in znanj o

zdravilnih rastlinah, bi bilo potrebno razmisliti o tem, da bi šole dijakom ponudile

vsaj neobvezne izbirne vsebine s področja fitoterapije oz. farmakognozije.


6 POVZETEK

Namen naše raziskave je bil preučiti poznavanje zdravilnih rastlin in njihove uporabnosti

pri populaciji dijakov četrtih letnikov Srednje zdravstvene šole Celje - program Tehnik

zdravstvene nege in Gimnazije Center Celje. V uvodu smo predstavili zgodovinski razvoj

farmakologije v svetu in v Sloveniji od 2700 let pr. n št. do sredine 20. st. Navedli smo

nekaj pomembnih osebnosti in njihovih del, ki so bili klju čni nosilci razvoja te vede.

Predstavili smo kaj je fitoterapija, kakšen je odnos uradne medicine in ljudi do tega načina

zdravljenja, zahteve farmacevtov do fitoterapevtikov in fitofarmakov. Podali smo tudi

zakonsko osnovo, ki ureja uporabo le-teh v Sloveniji in Evropi do danes. Predstavili smo

kategorizacijo zdravilnih rastlin v skupine: H, Z, ZR in ND. Navedli smo skupine

učinkovin v zdravilnih rastlinah in njihovo delovanje na naše telo.

Z namenom, da bi dosegli zastavljene cilje, torej ugotoviti stopnjo kvalitete in kvantitete

znanja o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabnosti pri anketirani populaciji, ugotoviti

morebitne razlike v nivoju znanja o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabnosti med

skupinama anketirancev, ugotoviti potrebe in želje anketiranih dijakov o pridobivanju

znanj o zdravilnih rastlinah in njihovem delovanju, smo postavili 5 hipotez in kot metodo

dela izvedli anketiranje. Vzorec je sestavljalo 139 dijakov četrtega letnika SZŠ Celje in

155 dijakov splošne Gimnazije Center Celje. Vprašalnik, na katerega so odgovarjali, je

sestavljalo 16 vprašanj. Enajst vprašanj je bilo zaprtega tipa s ponujenimi odgovori in pet

odprtega tipa (prost, neizzvan odgovor). Sklop vprašanj (5, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16) je

bil sestavljen tako, da je zahteval od anketirancev strokovno znanje. Rezultate tega sklopa

obeh skupin anketirancev smo statistično obdelali s statističnim programom StatSoft

(1999) z dvosmernim t-testom in jih tudi grafično prikazali s stolpičastimi grafikoni in

tabelami. Poleg anketnega vprašalnika smo uporabili za ugotavljanje znanja suhe vzorce in

slike naslednjih zdravilnih rastlin: bezeg (Sambucus sp.), šipek (Rosa sp.), kamilice

(Chamomilla recutita), žajbelj (Salvia officinalis), arnika (Arnica montana), meta (Mentha sp.),

materina dušica (Thymus sp.), rman (Achillea millefolium), šentjanževka (Hypericum

perforatum), ognjič (Calendula officinalis), rožmarin (Rosmarinus officinalis), melisa (Melissa


officinalis), košutnik – rumeni svišč (Gentiana lutea), lipa (Tilia sp.) in tavžentroža (Centaurium

sp.).

Rezultati so pokazali, da je naklonjenost mladih fitoterapiji velika, saj je občasnih

uporabnikov več kot 85 %. Našo prvo hipotezo, ki pravi, da vsaj polovica obeh skupin

anketirancev občasno uporablja zdravilne rastline smo zato sprejeli.

Poznavanje strupenih rastlin je skromno. Tehnik pozna povprečno 1,2, gimnazijec pa 0,7

vrst strupenih vrst. Skupaj so prvi našteli 12, drugi pa 11 različnih strupenih rastlin.

V družini zdravstvenega tehnika uporabljajo povprečno 8,2 vrst zdravilnih rastlin, kar je

1,1 vrsta zdravilnih rastlin več kot v gimnazijskih. Tehniki uporabljajo 58 različnih vrst

zdravilnih rastlin, gimnazijci le 51. Kot najpogosteje uporabljene zdravilne rastline obe

skupini navajata kamilice (Chamomila sp.), šipek (Rosa sp.) in žajbelj (Salvia officinalis).

Posamezne družine zdravstvenih tehnikov uporabljajo do 24 vrst zdravilnih rastlin,

gimnazijske pa 20. Ti rezultati potrjujejo drugo hipotezo, da je skupno število vrst in vrstna

pestrost zdravilnih rastlin, ki jih uporabljajo družine dijakov Srednje zdravstvene šole Celje

večje kot pri družinah gimnazijcev.

Tretjo hipotezo, ki pravi, da ob blagih obolenjih dijaki zdravstvene šole manj pogosto

uporabljajo zdravila kemičnega izvora kot gimnazijci, smo ovrgli, saj ti pogosteje

uporabljajo zdravila kemičnega izvora ob bolečinah v trebuhu oz. slabosti kot gimnazijci.

Za uporabo zdravilnih rastlin ob blagih obolenjih se je odločilo 22,3 % tehnikov in 28,4 %

gimnazijcev.

Nekaj manj kot 70 % dijakov obeh šol se je izreklo, da se bodo v prihodnosti v enaki meri

posluževali uporabe zdravilnih rastlin, poleg uradne medicine, kot v času anketiranja.

Četrto hipotezo, da največ znanj o zdravilnih rastlinah pridobijo dijaki od družinskih

članov, smo sprejeli saj je približno 80 % vseh anketirancev dobilo največ znanja o

zdravilnih rastlinah od staršev in sorodnikov.


Peto hipotezo, ki pravi, da je nivo znanja učencev SZŠ Celje o zdravilnih rastlinah in

njihovi uporabnosti višji kot pri dijakih Gimnazije Center Celje, podpirajo rezultati, ki smo

jih dobili pri vprašanjih, ki se nanašajo na zdravljenje driske, na možnost, da so zdravilne

rastline lahko tudi škodljive, pri prepoznavanju suhih zdravilnih rastlin in prepoznavanju

zdravilnih rastlin na slikah. Rezultati, ki smo jih dobili na vprašanja o pospeševanju

zdravljenja ran, v kakšnih primerih je smiselna uporaba zdravilnih rastlin in kdaj so

zdravilne rastline učinkovite pri zdravljenju, pete hipoteze ne podpirajo, zato smo lahko

peto hipotezo sprejeli le delno.

Znanje anketiranih srednješolcev o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi ni takšno, da bi

dosegli pri uporabi le-teh za zdravje najoptimalnejše rezultate. Ker nam morajo biti prva

skrb mladi in njihovo zdravje ter izobraževanje, menimo, da bi jim šole morale ponuditi

izbirne vsebine na temo zdravilnih rastlin, ali pa te teme dodati v učne načrte.


7 LITERATURA IN VIRI

7 . 1 C I T I R A N I V I R I

Baričevič D. 1996. Rastlinske droge in njihovi sekundarni metaboliti-surovina rastlinskih

zdravilnih pripravkov. 1. izdaja. Ljubljana, samozaložba

Cibic B. 2006. Zdravstvo pred Hipokratovo dobo. V: Zbornik, letnik XV, št. 4. VI.

Strokovni sestanek sekcije za arterijsko hipertenzijo, Nova Gorica, 19. in 20. sept.

1997. Blinc B., Bobnar Najžer E. (ur.). Ljubljana, Društvo za zdravje srca in ožilja

Slovenije: 26-28 str.

Classics of Traditional Chinese Medicine: Emperors and Physicians. 2009. (6. 2. 2009)

http://www.nlm.nih.gov/hmd/chinese/emperors.html (8. 2. 2009)

Eisenberg DM. Davis RB, Ettner SL et al.. 1998. Uporaba alternativne medicine v

Združenih državah, 1990-1997, izsledki pregledne raziskave v državi. JAMA 1998

Nov 11: 75 str.

Galle-Toplak K. 2000. Zdravilne rastline na Slovenskem. Ljubljana, Mladinska knjiga

Jagodič B. 2004. Zdravilne zeli najboljše blago za zdravo telo. Maribor, Slomškova

založba

Janžekovič B. 2002. Slovenske knjige o zdravilnih rastlinah. V: Slovenski farmacevti v

naravoslovju. Simpozij ob 200-letnici Henrika Freyerja, Maribor, 14. 6. 2002.

Predin Š. (ur.). Maribor, Mariborske lekarne Maribor: 273-319, 277 str.

Kac J., Mlinarič A. 2004. Pomembne interakcije nekaterih zdravilnih rastlin z zdravili.

Zdravniški vestnik, 2004, 73: 667-671 str.

Klemenc-Ketiš Z., Verovnik F. 2004. Uporaba zdravilnih rastlin med prebivalci Velenja.

Zdravstveni vestnik, 2004, 73: 59-62 str.

Kores-Plesničar B., Razinger-Mihovec B. 2001. Uporaba zdravilnih rastlin v psihiatriji.


Kuštrak D. 2005. Farmakognozija Fitofarmacija. Zagreb, Tehnička knjiga: 13 str., 14-16

str, 21 str., 21-22 str., 22 str., 13 str., 28 str., 22 str., 69 str., 98 str., 73 str., 79 str.,

401 str.


Leibold G. 1990. Biomedicina. Vse o sodobnem naravnem zdravilstvu. Ljubljana, Kmečki

glas: 16 str.

Mihelčič A. 1991. Zdravilne rastline in njihovi pripravki v vsakdanji rabi. Diplomska

naloga. Ljubljana, Univerza v ljubljani, Biotehniška fakultata, VTOZD za

biologijo: 3-10 str.

Wagner T. 1997. Pridelovanje zelišč. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za

kmetijstvo

Willfort R. 1983. Zdravilne rastline in njih uporaba. Maribor, Založba Obzorja

Pohorec D. 1997. Samozdravljenje v Sloveniji. Zbornik referatov sekcije farmacevtskih

tehnikov o bolečini. Ptuj. Slovensko farmacevtsko društvo, 5-12 str.,7 str.

Pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin. Ur.l. RS, št. 103- 715-2012/2008

Saupe J. 1996. Naravni zdravnik- zdravje iz zdravilnih rastlin. Tretja izdaja. Ljubljana

Slovenska knjiga

Zakon o zdravilih. (ZZdr). Ur.l. RS, št. 9-413/1996

Zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih (ZZMP). Ur.l. RS, št. 101-4814/1999

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih

(ZZMP-A). Ur.l. RS, št. 70-3309/2000

Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravilih in medicinskih pripomočkih

(ZZMP-A). Ur.l. RS, št. 31-1266/2006

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilih (ZZdr-1A). Ur.l. RS, št. 103-

4369/2008

7 . 2 D R U G I V I R I

Angerer T. 2007. Živimo z rastlinami. Celovec, Mohorjeva založba

Arnšek A. 1954. Domači zdravnik. Celje, Mohorjeva založba

Ašič S. 2002. Domača lekarna p. Simona Ašiča ΙΙ.del, Priročnik za nabiranje zdravilnih

zelišč. Celje, Mohorjeva založba


Ašič S. 1988. Pomoč iz domače lekarne ΙΙ. Del. Celje, Mohorjeva založba

Baričevič D. 1996. Priročnik za ciklus predavanj, Pridelovanje zdravilnih rastlin Ι. del. 1.

izdaja. Ljubljana, samozaložba

Črepinko-Stropnik Z. 2000. Pietro Mattioli (1500-1577) 500-letnica njegovega rojstva.

Zdravstveni vestnik. 2000. 69: 19-23

Hoffmann, D. 1998. Zelišča: celostno zdravljenje: varen in praktičen priročnik za pripravo

in uporabo zdravilnih zelišč. Ljubljana, Mladinska knjiga

Kac J., Mlinarič A. 2004. Pomembne interakcije nekaterih zdravilnih rastlin z zdravili.


Kobal A. B., Kobal Grum D. 2008. Scopolijevi simptomi in znaki merkurializma v luči

današnjih spoznanj. ISIS, Leto XVII., 6: 52-57 str.

Kralj M. 2001. Ovrednotenje uporabe in odnosa uporabnikov zdravilnih rastlin in njihovih

pripravkov pri samozdravljenju. Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za farmacijo: 82 str.

Likar M. 1985. Ljudje pravijo o zdravju. Ljubljana, Prešernova družba

Martinčič A., Sušnik F. 1984. Mala flora Slovenije. Praprotnice in semenke. Državna

založba Slovenije

Mességué M. 2004. Narava ima vselej prav. Posodobljena izdaja. Ljubljana, Cankarjeva

založba

Mlinarič A. 2000. Stranski učinki zdravilnih rastlin in drog. Zdravstveni vestnik, 2000, 69:

7 str.

Pajnič E. 1936. Zdravljenje in mazaštvo med Slovenci v preteklih stoletjih. Proteus 3: 165-

172 str.

Prijatelj, N. 2003. Farmakognozija, Rastlinske droge (za farmacevtske in kozmetične

tehnike). 1. Izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije

Soban D. 2004. Joanees A. Scopoli- Carl Linnaeus. Dopisovanje / Coorespondence 1760-

1775. Prirodoslovno društvo Slovenije, 2004. Mladinska knjiga

Seliškar A., Wraber T. 1986. Travniške rastline na Slovenskem. Ljubljana, Prešernova

družba


Toplak Galle K. 2003. Narava na dlani. Zdravilne rastline na Slovenskem (žepni vodnik)

Ljubljana, Mladinska knjiga: 104 str. Freudenberger W. 2001. Zdravljenje z naravo.

Celovec, Mohorjeva založba

Umek A. 2004. Uporaba zdravil rastlinskega izvora pri duševnih motnjah. V Uporaba

zdravil rastlinskega izvora pri duševnih motnjah. Strokovno izpopolnjevanje

inženirjev farmacije in farmacevtskih tehnikov, Ljubljana, 2004. Frankič D. (ur.).

Ljubljana, 54 str.

7 . 3 E L E K T R O N S K I V I R I

Spletna stran 1. Classics of Traditional Chinese Medicine: Emperors and Physicians. 2009.

(6. 2. 2009). http://www.nlm.nih.gov/hmd/chinese/emperors.html (zadnji dostop 8.

2. 2009).

Spletna stran 2. Živko U. Tradicija uporabe zelišč in zdravil rastlinskega izvora. 2009.

Farmedica (2.8.2009). http://www.farmedica.si/si/dodatki/tradicija-uporabe.html

(zadnji dostop 8. 2. 2009).

Spletna stran 3. Bavcon J. Pred 300 leti se je rodil Carl Linné. 2007. Botanični vrt. (13. 9.

2007). http://www.botanicni-vrt.si/content/view/25/1/lang,en/ (zadnji dostop 8. 2.

2009).

Pilih M. Poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki Srednje zdravstvene šole. Dipl.delo. Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Odd. za biologijo, 2009

8 ZAHVALA

Ob zaključku svojega dela se zahvaljujem mentorici prof. dr. Tatjani Vrčkovnik, ki me je

opogumila, da sem se lotila izdelave diplomskega dela, mi svetovala pri sestavljanju

vprašalnika in pomagala poiskati nove zanimive ideje.

Iskreno se zahvaljujem tudi somentorici dr. Jelki Strgar, ki me je pri delu nenehno

vzpodbujala, bila strpna in me vodila skozi labirinte in pasti, ki sem jih srečevala ob delu.

Vodila me je po poteh novih spoznanj in vedenj, pri tem pa je sejala optimizem, prijaznost

in razumevanje.

Posebno zahvalo pa dolgujem dr. Dečkovi in njenim sodelavcem in sodelavkam, ki so mi

vlili upanje, ko je to povsem pošlo in mi omogočili dokončanje diplomskega dela.

Prav tako se iz srca zahvaljujem prof. Mariji Marovt za potrpežljivost in pomoč. Hvala

tudi, ker je verjela vame in mi zaupala.

Iskrena hvala tudi dr. Eriki Glasenčnik za pomoč pri statistični obdelavi podatkov,

oblikovanju dokumenta in dajanju vzpodbud.

Svojim najdražjim pa lahko napišem v zahvalo le: »Brez vas bi bil moj svet reven in pust!«


9 PRILOGE

PRILOGA A: Anketni vprašalnik.

ANKETNI VPRAŠALNIK

Anketa pred vami vsebuje vprašanja, ki se nanašajo na zdravilne rastline. Anketa je

anonimna in jo bom uporabila le v namene raziskovanja, zato vas prosim, da na vprašanja

odgovorite odkrito.

Za vašo pomoč in sodelovanje se vam vnaprej zahvaljujem!

PROSIM, OBKROŽITE USTREZEN ODGOVOR IN DOPOLNITE TAM, KJER JE

POTREBNO !

1. Kje živite?

a) v mestu

b) v primestju

c) v vasi

d) v zaselku

2. Ali v vašem gospodinjstvu uporabljate zdravilne rastline?

a) da, vsakodnevno

b) da, občasno, po potrebi

c) ne

3. Kako se oskrbujete z zdravilnimi rastlinami?

a) kupimo

b) dobimo od sorodnikov in znancev

c) nekaj jih kupimo, nekaj dobimo

d) gojimo

e) nabiramo v naravi


f) nekaj jih gojimo, nekaj nabiramo, nekaj dobimo ali kupimo

4. Kakšnih čajev zaužijete največ?

a) iz zdravilnih rastlin

b) sadnih

c) pravih (zeleni,črni….)

5. Naštejte čim več vrst zdravilnih rastlin, ki jih uporabljate v vašem gospodinjstvu !

________________________________________________________________________

________________________________________________________________________

________________________________________________________________________

________________________________________________________________________

________________________________________________________________________

6. Kaj storite, kadar imate bolečine v trebuhu, oz. vam je slabo?

a) obiščem zdravnika

b) vzamem tableto

c) uporabim zdravilne rastline

d) zdravim se z dieto, zdravilnimi rastlinami, zdravili

e) ne storim nič

7. V kakšni meri se boste v prihodnosti, ko si boste osnovali družino, pri zdravljenju

bolezni posluževali, poleg uradne medicine, tudi uporabe zdravilnih rastlin? Uporabljal-a

jih bom:

a) več

b) enako

c) manj

d) jih ne bom uporabljal-a

8. Kje oz. od koga ste pridobili največ informacij in znanja o zdravilnih rastlinah?

a) od staršev in sorodnikov

b) v osnovni šoli


c) v srednji šoli pri pouku

d) v srednji šoli pri izbirnih vsebinah, krožkih, terenskem delu, ekskurzijah...

e) od zdravnikov, farmacevtov, zdravstvenega osebja

f) drugo, kje, kako

________________________________________________________________________

9. Ali menite, da so zdravilne rastline učinkovite pri zdravljenju?

a) da, vedno

b) da, vendar le pri nekaterih boleznih

c) ne, nikoli

d) ne vem

10. V katerih primerih menite, je smiselna uporaba zdravilnih rastlin?

a) pri preprečevanju in zdravljenju lažjih oblik bolezni in motnjah počutja

b) pri zdravljenju težjih oblik bolezni

c) vedno v kombinaciji z zdravili, ki jih predpiše zdravnik

d) za normalno vsakdanje življenje

e) nikoli

11. Navedite, katero zdravilno rastlino bi uporabili, da bi

a) zaustavili drisko:_____________________________________________________

b) pospešili zdravljenje rane:______________________________________________

c) se pomirili, zmanjšali živčnost:__________________________________________

d) pospešili izkašljevanje:_________________________________________________

e) pospešili znojenje, znižali povišano telesno temperaturo:______________________

f) vam ne bi bilo več slabo:________________________________________________

12. Ali menite, da lahko zdravilne rastline tudi škodijo zdravju?

a) da, vedno

b) da, le ob nestrokovni uporabi

c) ne, nikoli

d) ne vem


13. Katere strupene rastline poznate?

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

14. Ali bi želeli, da bi v šoli dobili več informacij in znanj o zdravilnih rastlinah?

a) da

b)

15. V papirnatih vrečkah so posušene zdravilne rastline. Dobro si jih oglejte, povonjajte in

potipajte. Skušajte ugotoviti, katere zdravilne rastline so pred vami.

-vzorec št. 1: ________________________________

-vzorec št. 2: ________________________________

-vzorec št. 3: _________________________________

-vzorec št. 4: _________________________________

-vzorec št. 5: _________________________________

-vzorec št. 6: _________________________________

-vzorec št. 7: _________________________________

-vzorec št. 8: _________________________________

-vzorec št. 9: _________________________________

-vzorec št. 10: ________________________________

-vzorec št. 11: ________________________________

-vzorec št. 12: ________________________________

-vzorec št. 13: ________________________________

-vzorec št. 14: ________________________________

-vzorec št. 15: ________________________________


16. Oglejte si slike zdravilnih rastlin. Napišite ime zdravilne rastline, ki je na sliki!

-slika št. 1: ____________________________________

-slika št. 2: ____________________________________

-slika št. 3: ____________________________________

-slika št. 4: ____________________________________

-slika št. 5: ____________________________________

-slika št. 6: ____________________________________

-slika št. 7: ___________________________________

-slika št. 8: ____________________________________

-slika št. 9: ____________________________________

-slika št. 10: ___________________________________

-slika št. 11: ___________________________________

-slika št 12: ___________________________________

-slika št. 13: ___________________________________

-slika št. 14: ___________________________________

-slika št. 15: ___________________________________

Hvala za sodelovanje!


PRILOGA B : Slike testnih zdravilnih rastlin.

SLIKE TESTNIH ZDRAVILNIH RASTLIN PRI 16. VPRAŠANJU

Zaporedna številka rastline 1

Slika 22: Črni bezeg (Sambucus nigra) (Galle-Toplak, 2000: 73).


Slika 23: Navadni šipek (Rosa canina) (Galle-Toplak, 2000: 231).



Slika 24: Prava kamilica (Chamomilla recutita) (Galle-Toplak, 2000:100).

Zaporedna številka rastline 4 in 5

Slika 25 in 26: Žajbelj (Salvia officinalis) (Saupe, 1996: 219) in arnika (Arnica montana) (Galle-Toplak, 2000:

40).



Slika 27: Primer diapozitiva, ki je služil kot slikovni material pri anketiranju pri 16. vprašanju


Slika 28: Materina dušica (Thymus pulegoides) (Galle-Toplak, 2000: 142, Seliškar, Wraber, 1986: 103)



Slika 29: Navadni rman (Achillea millefolium) (Galle-Toplak, 2000: 194, 195).


Slika 30: Šentjanževka (Hypericum perforatum) (Galle-Toplak, 2000: 228, Seliškar, Wraber, 1986: 37).



Slika 31: Ognjič (Calendula officinalis) (Galle-Toplak, 2000: 157, 15).


Slika 32: Rožmarin (Rosmarinus officinalis) (Galle-Toplak, 2000: 202, 203).



Slika 33: Melisa (Melissa officinalis) (Galle-Toplak, 2000: 146, 147).

Zaporedna številka rastline 13 in 14

Slika 34 in 35: Rumeni svišč (Gentiana lutea) (Galle-Toplak, 2000:226) in lipa (Tilia sp. ) (Galle-Toplak,

2000:130).



Slika 36: Tavžentroža (Centaurea sp.) (Galle-Toplak, 2000:232).

Slika 37: Primer diapozitiva, ki je služil kot slikovni material pri anketiranju pri 16. vprašanju

5

Zaporedna številka rastline: 4


PRILOGA C: S fotoaparatom zabeleženi utrinki anketiranja.

Slika 38: Dijaki Gimnazije Center Celje pri reševanju 15. vprašanja v času anketiranja, maja 2004

Slika 39: Dijaki Srednje zdravstvene šole Celje pri reševanju 15. vprašanja v času anketiranja, maja 2004.


Slika 40: Dijaki Gimnazije Center Celje pri prepoznavanju suhih drog - 15. vprašanje.

Slika 41: Dijakinja 4. letnika Srednje zdravstvene šole Celje prepoznava suhe droge- 15. vprašanje.


Slika 42: Suhe droge so si dijaki ogledali, jih potipali in povonjali.

Slika 43: Anketiranje je končano.

mateja pilih poznavanje zdravilnih rastlin med dijaki ... · kg zdravilne rastline / testiranje...

Documents