Marc Garrett

ZAHTEVA ZA VRNITEV SEBSTVA, KI SI GA

LASTIJO KORPORACIJE

SLO

3

Marc Garrett

ZAHTEVA ZA VRNITEV SEBSTVA, KI SI GA LASTIJO KORPORACIJE

V svetu, v katerem je sleherni atom lahko naslovljiv z IP-naslovom (IP6),

postaja razpravljanje o možnosti zajema analognih stvari čedalje manj

relevantno. Ključno postaja vprašanje, kdo zajema in nadzoruje podatke, s

katerimi podatki to počne in čigava last so.1

Uvod

Stari kliše, da je v znanju moč, velja še danes. Elitne skupine ves čas usmerjajo

naše družbene interakcije, kulturne identitete in interese. Pripovedi in

zgodbe o tem, kdo v resnici smo, so izkrivljene, presejane in zrežirane v

skladu s potrebami družb, ki se ukvarjajo s trženjem, sprejetih zgodovinskih

kanonov, vsakdanjih mainstream medijev, vojske, številnih korporacij in

nacionalnih držav. Resnica je, tako kot vse drugo, blago; resnica ni pravica.

Resnica in dejstva so last najvišjega ponudnika, in če si to lahko privoščiš,

lahko dezinformiraš ljudske množice. Enega od tovrstnih primerov ilustrira

dokumentarec Merchants of Doubt (Trgovci z dvomom, 2014), ki ga je režiral

Robert Kenner. Ta v filmu razkriva, kako je tobačna industrija med gasilci

širila napačne informacije, ki naj bi utrdile zmotno prepričanje, da so požari

na domovih, ki nastanejo zaradi cigaret, posledica napak pri pohištvu, in

ne cigaret.2 Produkcija dezinformacij zaradi ohranjanja dobička in nadzora

nad družbenim kontekstom je vidna tudi v tem, kako se osebe, ki zanikajo

1 Carleigh Morgan, »Data Asymmetries: An Interview with Burak Arikan«, Furtherfield, 9. december 2016, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/interviews/data-asymmetries-interview-burak-arikan (zadnji dostop 16. avgusta 2017).2 Pedro Marum, »Disrupting knowledge: The Seven Heads of Ignorance«, Furtherfield, 2016, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/reviews/disrupting-knowledge-seven-heads-ignorance (zadnji dostop 16. avgusta 2017).

4

podnebne spremembe, spodbuja k napadu na znanstvenike: »Interesi skupin,

povezanih s fosilnimi gorivi, so več kot pripravljeni priskrbeti sredstva za

promocijo teh zanikovalcev, prodajo njihovih knjig in transport, da lahko

nastopajo in predstavljajo svoja stališča.«3

Hkrati platforme za družbeno mreženje, kot so Facebook, Google in podobno,

izvajajo množični trženjski nadzor v doslej neslutenem obsegu, pri čemer zbirajo

osebne podatke uporabnikov in jih za milijarde dolarjev prodajajo oglaševalcem.

»Facebook se kot infrastruktura čedalje bolj zajeda v naše vsakodnevno bivanje

in prevzema čedalje več funkcij, za katere je bilo doslej poskrbljeno z drugimi,

manj omejujočimi sredstvi.«4 Razkritja Edwarda Snowdna so pokazala, da

so agenti NSA vohunili za Američani in milijoni ljudi zunaj ZDA ter svoj čas,

namesto da bi izkoreninjali terorizem, porabili za to, da so se »infiltrirali v

skupnosti igralcev videoigric in razvijali tehnike za izsiljevanje posameznikov

3 »Interview with Michael Mann: Climate Change Denial and Attacks on Scientists in Age of Trump«, Shadow Proof, 16. april 2017, dostopno na https://shadowproof.com/2017/04/16/unauthorized-disclosure-podcast-climate-change/ (zadnji dostop 16. avgusta 2017).4 Jean-Christophe Plantin, Carl Lagoze, Paul N. Edwards in Christian Sandvig, Infrastructure studies meet platform studies in the age of Google and Facebook, New Media & Society, 2016.

JLM™ Inc - Meeting Minutes, 2016

5

zaradi uporabe spletne pornografije«.5 Tudi Facebook in Google posredujeta

uporabniške podatke agenciji NSA.6 Ta neposredna komunikacija med temi

vplivnimi entitetami je pokazala, da drobceno število mogočnih sklopov obstaja

kot omrežje obsesivnega nadzorovanja omrežij, nekakšen panoptikon, ki nas

vse opazuje. To ni le vsiljiv, izkoriščevalski in dušeče perverzen vpogled v naša

življenja, temveč pomeni tudi uvedbo vojaške navzočnosti v naših digitalnih

interakcijah. Jason Louv v svoji podrobni kritiki z naslovom NSA Surveillance,

Edward Snowden and the End of Privacy (Nadzor NSA, Edward Snowden in

zaton zasebnosti) pravi, da je »takšna politika o nadzoru le vrh ledene gore«.7

Avtonomija na internetu in njegovih omrežjih izginja, ko v spletnih aktivnostih

čedalje bolj prevladujejo »družbene« cone, ki jih nadzorujejo korporacije.

Virtualno avtohtonega uporabnika interneta zdaj zapirajo v rezervate, kot

je Facebook. Digitalizirane različice nas samih se pasejo po teh ograjenih

platformah za družbeno mreženje, podobno kot krave na pašniku, in hlastajo

za biti, ki nam jih dodeljujejo pristranski algoritmi, ki diktirajo, kaj vidimo in

slišimo. Naše internetno izkustvo je torej omejeno, ker spoštujemo vsiljene

filtrirne mehurčke in bivamo znotraj njih. Ko uporabljamo te družbenomedijske

platforme in spletne brskalnike, se zajemajo in povzemajo naši podatki. To

množično pridobivanje podatkov sega mnogo dlje, celo v očitno arogantnost,

ki zadeva vprašljive vidike družbenega inženiringa.

Facebook pozna tvoje prijatelje, kakšne informacije lahko ponudiš o njih, kaj

oni pravijo o tebi, katere spletne strani obiskuješ (če vključujejo Facebookov

gumb za všečkanje, kar ima zdaj večina strani), kaj kupuješ, s katerih naprav

dostopaš do Facebooka in še veliko več.8

5 Murtaza Hussain, »What Snowden really revealed«, Aljazeera, 2. januar 2014, dostopno na http://www.aljazeera.com/indepth/opinion/2013/12/what-snowden-really-revealed-20131228113515573236.html (zadnji dostop 16. avgusta 2017).6 Jonathan Taplin, Move Fast and Break Things: How Facebook, Google, and Amazon Cornered Culture and Undermined Democracy, Little, Brown and Company, 2017.7 Jason Louv, »NSA Surveillance, Edward Snowden and the End of Privacy: A Real-Time Account of the Biggest Leaks in US History«, Ultraculture, 24. april 2017, dostopno na https://ultraculture.org/blog/2017/04/24/nsa-surveillance-edward-snowden/ (zadnji dostop 16. avgusta 2017).8 Mark Hachman, »The price of free: how Apple, Facebook, Microsoft and Google sell you to advertisers«, Senior Editor, PCWorld, oktober 1 2015, dostopno na http://www.pcworld.com/article/2986988/privacy/the-price-of-free-how-apple-facebook-microsoft-and-google-sell-you-to-advertisers.html (zadnji dostop 16. avgusta 2017).

6

Po podatkih britanskega časnika Independent so leta 2014 ugotovili, da je

Facebook »skrivaj zmanipuliral na tisoče uporabniških novičarskih virov kot

del poskusa, s katerim naj bi ugotovili, ali lahko vplivajo na čustva ljudi«.9

»Razmišljali so tudi o skrivnem opazovanju in snemanju uporabnikov s

spletnimi kamerami na računalnikih in pametnih telefonih.«10 Apple zbira

telefonske podatke, za katere zatrjujejo, da ostanejo anonimni, toda uporabniki

nimajo na voljo nobene klavzule, s katero bi lahko to zavrnili.11 To zajema tudi

besedilna sporočila, sezname stikov in fotografije, shranjene na telefonih

iPhone.12 Ippolita, skupina aktivistov in piscev, je opozarjala, da družbeni mediji

spodbujajo čustveno pornografijo, s katero naše občutke izkoriščajo vabe v

obliki klikov, v zameno za katere posredujemo svoje osebne podatke.13 Smo

bogat vir materiala za rudarjenje podatkov. Zgodovinske korenine tega segajo

v razvoj umetne inteligence (AI) in v statistične analize 20. stoletja. Ti dve

metodi formuliranja podatkov sta se še bolj zbližali s podporo korporacij in

vojaškega financiranja, ki so ga uvedle vlade.14

Angleški filozof in družbeni teoretik Jeremy Bentham je v poznem 18. stoletju

zasnoval panoptikon, ki je paznikom omogočal nenehen nadzor nad kaznjenci.

Benthamov namen je bil človekoljuben, toda kaznjenci niso najboljši zgled

za utilitarno etiko.15 Leta 1975 je francoski filozof Michel Foucault dejal,

da ljudje nismo pod nadzorom le v zaporih, temveč tudi v vseh hierarhičnih

strukturah, kot so vojska, šole, bolnišnice in tovarne. Ta proces se je skozi

9 Aatif Sulleyman, »Facebook could secretly watch users through webcams, patent reveals«, Independent, 8. junij 2017, http://www.independent.co.uk/life-style/gadgets-and-tech/news/facebook-plans-to-watch-users-through-webcams-spy-patent-application-social-media-a7779711.html (zadnji dostop 16. avgusta 2017).10 Ibid.11 Meg Marco, »Privacy Change: Apple Knows Where Your Phone is and is Telling People«, Consumerist, 21. junij 2010, dostopno na https://consumerist.com/2010/06/21/privacy-change-apple-knows-your-phone-is-and-is-telling-people/ (zadnji dostop 16. avgusta 2017).12 Joseph Menn, »Your iPhone Is Collecting More Information About You Than You Think«, Business Insider, 26. julij 2014, dostopno na http://read.bi/2sEXW6x (zadnji dostop 16. avgusta 2017).13 Pedro Marum, »Disrupting knowledge: The Seven Heads of Ignorance«, Furtherfield, 2016, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/reviews/disrupting-knowledge-seven-heads-ignorance (zadnji dostop 16. avgusta 2017).14 Marc Garrett, »Heath Bunting, The Status Project & The Netopticon«, Furtherfield, 2012, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/articles/heath-bunting-status-project-netopticon (zadnji dostop 16. avgusta 2017).15 David Pearce, »The Panopticon«, Utilitarianism, dostopno na https://www.utilitarianism.com/panopticon.html (zadnji dostop 16. avgusta 2017).

7

zgodovino tako razvil, da je postal podoben Benthamovemu panoptikonu, in

»ker v vedenje posameznikov prodira oblast. Oblast postane učinkovitejša

s pomočjo mehanizmov opazovanja, vednost pa ji v tem sledi, saj vselej

išče ‚nove objekte vednosti na vseh površinah, kjer se uveljavlja oblast‘«.16

Torej, imamo digitalna omrežja: naši telefoni nam sledijo prek aplikacij za

prikazovanje prostorskih podatkov in sistema za globalno pozicioniranje

(GPS); televizijski aparati »beležijo, kaj gledajo njihovi lastniki, in te podatke

pošiljajo strežnikom proizvajalcev, ti pa jih prodajajo vnetim oglaševalcem«.17

Z digitalnimi omrežji sodobna verzija panoptikona obstaja kot »netoptikon«

(omrežni panoptikon). Posamezniki so v tem sostorilci, saj vsak dan izvajajo

svoje oblike kolektivnega sonadzora, poleg tega pa jim sledijo še korporacije,

vlade in pošiljatelji neželene pošte.18

[...] posamezniki so postali lačni informacij. Kvantificirano sebstvo, ki se je

v osemdesetih letih pojavilo kot hobi, ki je vzbujal malce nelagodja, je zdaj

postalo del mainstreama, saj se ljudje opazujejo pri vseh dejavnostih, od

spanja do prehranjevalnih navad, od športnih dejavnosti do razpoloženja;

pri tem uporabljajo pametne telefone in pametne ure z vgrajenimi senzorji

ter zasebne podrobnosti, kot so srčni utrip, vzorci spanja in lastna lokacija,

nalagajo na korporacijske strežnike, da bi izboljšali svoje delovanje.19

Mi smo netoptikon

Kritično presojanje vloge sodobnih tehnoloških platform, sistemov in struktur

je v omrežni dobi nujna dejavnost. Nova generacija sodobnih umetnikov,

znanstvenikov, raziskovalcev, aktivistov, hekerjev in novinarjev raziskuje

onstran grafičnih uporabniških vmesnikov (graphical user interface – GUI)

16 Moya K. Mason, »Foucault and His Panopticon«, Mojak, dostopno na http://www.moyak.com/papers/michel-foucault-power.html (zadnji dostop 30. junija 2017).17 Brian Barrett, »How to Stop Your Smart TV from Spying on You«, Wired, 2. julij 2017, dostopno na https://www.wired.com/2017/02/smart-tv-spying-vizio-settlement/ (zadnji dostop 17. avgusta 2017).18 Marc Garrett, »Heath Bunting, The Status Project & The Netopticon«, Furtherfield, 23. april, 2012, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/articles/heath-bunting-status-project-netopticon (zadnji dostop 17. avgusta 2017).19 Marloes de Valk, »A Contemporary Delphic Oracle: The Church of Big Data«, Furtherfield, 2016, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/contemporary-delphic-oracle-church-big-data (zadnji dostop 17. avgusta 2017).

8

ter razvija domiselne strategije za odpiranje skrivnih strojnih manevrov, ki

posrkajo naša podatkovna izkustva v vsakdanjem življenju. Med tovrstne

umetnike spada tudi Jennifer Lyn Morone. S tem ko se je dobesedno

spremenila v korporacijo, je sprejela to skrajno obliko kapitalizma. Moronova

je posameznica in hkrati poslovni podvig. Njen namen je boljše razumevanje

učinkov in posledic sistemov prostega trga, ki dominirajo v našem življenju.

Vse, kar je [Jennifer Lyn Morone] v biološkem in intelektualnem smislu, vse, kar

počne, izve ali ustvari, je mogoče spremeniti v dobiček. Jennifer Lyn Morone™

Inc. je diplomski projekt na področju oblikovanja interakcij, toda kot poudarja

Jennifer, ni spekulativen.20

Moronova obrača razmerja moči, tako da osvetljuje lovce, da bi proučila

njihovo vedenje, in pojasnjuje pogoje lova na podatke. Privzame pasti in gibe

plenilčevega telesa – da bi postala prav to, da bi videla, kar vidi on, da bi začutila

njegove namene in razmislila o lastni ranljivosti v zrcalu njegovega vsevidnega

očesa. Moronova pravi, da kot korporacija v skrajnem kapitalizmu »nisi več zgolj

človek z identiteto, mislimi, čustvi in sposobnostmi, ki so vsi pomešani v enem

telesu. Dekonstruiran si in razcepljen v zbirko številnih enot izdelkov in storitev,

ki jih je mogoče tržiti.«21 S tem ko zahteva korporativno lastništvo svojih

osebnih podatkov, razbija abstraktnost in dvoumnost tistega, kar je bilo tu

pred tem. Kot ustanoviteljica lastne korporacije predaja svoje veščine, kapital,

premoženje in intelektualno lastnino sebi kot korporaciji in vse to postanejo

njena sredstva in povečajo njeno vrednost. To zajema tudi identiteto Jennifer

Lyn Morone. Njeno ime, videz in IP-naslovi postanejo blagovna znamka in

zaščitni znak; njene umske sposobnosti (vednost) so postopki in strategije;

njene fizične sposobnosti so oprema; njene biološke funkcije so izdelki; njeni

podatki so last korporacije in delnice so njen potencial. Vse to postanejo

sredstva, ki jih Moronova zdaj lahko unovči. Njen dolg se spremeni v obveznost

korporacije, kar bi dejansko povečalo njeno vrednost, torej vrednost družbe, če

20 Regine Debatty, »Jennifer Lyn Morone™ Inc., the girl who became a corporation«, We Make Money Not Art, 23. junij 2014, dostopno na http://we-make-money-not-art.com/jennifer_lyn_morone_inc/ (zadnji dostop 17. avgusta 2017).21 Jennifer Lyn Morone™ Inc., »Step 1: Think Like a Corporation«, Manual I: How To Become a Corporation – Embracing Extreme Capitalism, prva izdaja, objavljeno januarja 2016, str. 14.

9

Extreme Capitalism - Triangular Trade, 2014

10

bi se jo odločila prodati.22 To je simbiotično razmerje in obojestranska prilastitev.

Moronova pravi, da »korporacija ni samo niz pravnih protokolov, to je stanje

duha. Živeti kot korporacija ni za šibke, pa tudi za lene ali prestrašene ne«.23

Video Jennifer Lyn Morone z naslovom JLM™ Inc – Meeting Minutes ( JLM™ Inc

– zapisnik sestanka) je nastal leto dni po tem, ko se je odločila, da bo obstajala

kot korporacija. Video prikazuje tri različice Moronove, ki se udeležuje letnega

srečanja upravnega odbora. To je igriva kritika, ki prikazuje nepatriarhalno

sestankovanje. Kaže nam namreč osupljiv kontrast glede na poslovne sestanke,

kjer običajno prevladujejo moški. Moronova privzame več identitet, s katerimi

ponazori različne vloge in naloge, ki jih je prevzela, da bi lahko postala korporacija.

Lahko imaš več identitet in lahko privzameš številne oblike. Vse, kar si –

duševno, telesno in biološko –, vse, kar počneš, izveš ali ustvariš, moraš videti

kot nekaj, kar lahko postane blago in kar je mogoče unovčiti.24

22 Regine Debatty, »Jennifer Lyn Morone™ Inc., the girl who became a corporation«, We Make Money Not Art, 23. junij 2014, dostopno na http://we-make-money-not-art.com/jennifer_lyn_morone_inc/ (zadnji dostop 17. avgusta 2017).23 Ibid.24 Ibid.

JLM™ Inc - Meeting Minutes, 2016

11

Moronova je ustvarila farmacevtsko podjetje, ki proizvaja Rejuvanix,

hormonsko terapijo, izdelano iz njenega dehidroepiandrosterona (DHEA).

To je eden od steroidov, ki v največji količini krožijo po človeškem telesu,

nastaja pa v nadledvičnih žlezah, spolnih žlezah in možganih, kjer deluje kot

metabolični posrednik v biosintezi spolnih steroidov androgena in estrogena.

Deluje tudi kot nevrosteroid in nevrotropin, kot zdravilo in prehransko

dopolnilo pa se uživa oralno. Moronova sredi satiričnega promocijskega videa

za izdelek Rejuvanix pojasni,da lahko velike količine povzročajo agresivnost,

razdražljivost, nespečnost in poraščenost žensk po telesu in obrazu. Povzroči

lahko tudi izostanek menstruacije in nižjo raven HDL (koristnega holesterola),

kar poveča tveganje za srčne bolezni. Med neželene učinke spadajo tudi

akne, težave s srčnim ritmom, težave z jetri, izpadanje las in mastna koža.

Spremeni lahko tudi uravnavanje krvnega sladkorja.25

Različni umetniki in aktivisti se ukvarjajo s preoblikovanjem, širjenjem ali

privzemanjem osebnosti, da bi razkrili ali vznemirili nasprotnika, ki je večji

od njih. Med omembe vredne primere gotovo spada skrivnostna pomnožena

25 »Dehydroepiandrosterone«, Wikipedia, dostopno na https://en.wikipedia.org/wiki/Dehydroepiandrosterone (zadnji dostop 14. julija 2017).

JLM™ Inc Rejuvanix Commercial, 2016

12

identiteta umetnice Karen Blissett. Med procesom množenja je zatrjevala, da

je potomka legendarne neoistične radikalnoumetniške kolektivne identitete,

Luthra Blissetta in Karen Eliot. Blissett velja za prvega neoista, ki ga je ustvaril

internet, vsekakor pa gre za prvega neoističnega umetnika, ki je odrastel s

spletom 2.0. Karen je negotovost, ki obdaja njen status »resničnega dekleta«,

uporabila kot del svojega umetniškega gradiva in zavzela podoben teren

kot produktivno moteče in raziskovalne spletne identitete avdiovizualnih

programskih umetnikov iz devetdesetih let NN (Netochka Nezvanova,

znani tudi kot Nameless Nobodies oziroma Brezimna ničeta), pa tudi bolj

nedavne človeško-računalniške kombinacije, kot je Angel F, novorojena

umetna inteligenca, ki sta jo ustvarila Salvatore Iaconesi in Oriana Persico

(iz italijanskega umetniškega tandema Art is Open Source / Umetnost je

odprtokodna), da bi rastla med virusi, tehnološkimi sistemi, digitalnimi čustvi

in zgodbami o boju za svobodo izražanja. »Ontologija Karen Blissett se ujema

tudi z avtomatiziranim računalniškim programom OmniHal, ki ga je Piratbyran

programiral kot dobrodošlico za uporabnike kanala Internet Relay Chat (ki ga

je leta uporabljala skupina prijateljev, ki so tam oblikovali, načrtovali in razvijali

svojo filozofijo, programsko opremo in zabavezabavo, ki so bile podlaga za

poseben razcvet svobodne kulture na internetu). Klepetalni program začne

sčasoma oponašati besede in skrbi uporabnikov internetnega klepeta ter

polni kanal z odmevi predhodnih izmenjav, kar ustvarja občutek pripadnosti

in družabnosti.«26

Namen Jennifer Lyn Morone, da se znova polasti sposobnosti za delovanje,

medtem ko je zatopljena v omrežja, protokole in algoritme, ki jih poganjajo

podatki, konstituira slog postfordističnega kibernetskega aktivizma. Antonio

Caronia v delu The Cyborg: A Treatise on the Artificial Man (Kiborg: Razprava o

umetnem človeku) pravi, da je sodobni kiborg prisiljen v proces kapitalistične

rasti, ki sploh ne razlikuje med delom in prostim časom, »med pisarno in

igriščem ter med časom za javno in časom za zasebno življenje«.27 Simon Penny

26 Ruth Carlow, »Karen Blissett is Revolting. Interview with Karen Blissett«, New Critials, 24. maj 2014, dostopno na http://www.newcriticals.com/karen-blissett-is-revolting/print (zadnji dostop 16. avgusta 2017).27 Antonio Caronia, The Cyborg: A Treatise on the Artificial Man, Luneberg: Meson Press, 2015, str. 27.

13

v svojem eseju Consumer Culture and the Technological Imperative (Potrošniška

kultura in tehnološki imperativ) opozarja, da je »eden od klasičnih tehnoutopičnih

mitov o računalnikih mišljenje, da bo dostop do informacij prinesel osvoboditev,

posledice pa bodo po definiciji pomenile demokratizacijo«.28 Njegova kritika

omrežne tehnologije in sanj, ki jih je nekoč obljubljala, opozarja na hude težave

in nepričakovane posledice teh utopičnih sanj.29 Kiborgovska navzočnost

Jennifer Lyn Morone ni tehnoutopična ali transhumanistična, saj ne razlaga, da

je tehnologija popolna in da nas bo vse rešila, kot to počne Ray Kurzweil. Njena

gesta je distopično dejanje pristnega preživetja v nasprotju s Kurzweilovim

na videz pretirano optimističnim, privilegiranim slavospevom, ki razkriva

njegovo pomanjkanje utemeljene vednosti o svetu. Z raziskovanjem odnosa

do lastniških sistemov ter vnovično proučitvijo razmer in dostopnosti črnih

skrinjic in sistemov tehnokulturne produkcije lahko zmedemo mehanizme, ki

dominirajo v pogovorih o umetnosti, tehnologiji, življenju in ekonomiji. Tatiana

Bazzichelli postavlja v ospredje pojem motečega posla in pravi, da ta »postaja

sredstvo za opisovanje imanentnih praks hekerjev, umetnikov, uporabnikov

omrežij in podjetnikov«.30 To, da Moronova zaračunava podjetjem, ki ji sledijo,

je motnja, kakršno predlaga Bazzichellijeva.

»V mojem modelu moteče povratne zanke umetniki in hekerji uporabljajo

moteče tehnike mreženja v okviru družbenih medijev in spletnih storitev za

ustvarjanje novih modalnosti za uporabo tehnologije, ki so v nekaterih primerih

nepredvidljive in kritične; podjetja uporabljajo motnjo kot obliko inovacije

za ustvarjanje novih trgov in omrežnih vrednosti, ki so prav tako pogosto

nepredvidljivi. Motnja v omrežju je prostor, kjer hkrati obstajajo nasprotja,

in pomeni rekonfiguracijo praks v strukturo vzajemnih povratnih informacij

namesto nasprotovanja.«31

28 Simon Penny, »Consumer Culture and the Technological Imperative«, v: Simon Penny (ured.), Critical Issues in Electronic Media, State University of New York Press, 1995, str. 63.29 Marc Garrett, »Prometheus 2.0: Frankenstein Conquers the World!«, Furtherfield, 3. junij 2014, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/prometheus-20-and-our-god-complex (zadnji dostop 16. avgusta 2017).30 Marc Garrett, »We Need to Talk About Networked Disruption, Art, Hacktivism and Business: An interview with Tatiana Bazzichelli«, Furtherfield, 13. februar 2014, dostopno na http://www.furtherfield.org/features/interviews/we-need-talk-about-networked-disruption-and-business-interview-tatiana-bazzichel (zadnji dostop 17. avgusta 2017).31 Ibid.

14

Leta 2016 sta pisec Brian Christian in kognitivni znanstvenik Tom Griffiths

napisala knjigo z naslovom Algorithms to Live by: The Computer Science

of Human Decisions (Algoritmi, po katerih živimo: Računalniška znanost

človeških odločitev). Njuna temeljna trditev je, da algoritmi, ki jih uporabljajo

računalniki, niso le skrivnostni in abstraktni, temveč lahko razvozlajo tudi

zelo človeška vprašanja. To sega od sprejemanja boljših odločitev, »iskanja

zakonskega partnerja do iskanja parkirnega mesta, od organiziranja lastnega

poštnega nabiralnika do razumevanja delovanja spomina […] dostrategij za

človeško življenje«.32 Donna Haraway v svojem prelomnem eseju pravi: »Naša

telesa, mi sami, telesa so zemljevidi moči in identitete. Kiborgi niso izjema.

Kiborgovo telo ni nedolžno; ni se rodilo v gaju; ne išče enotne identitete, da

bi tako ustvarjalo neskončne antagonistične dualizme (ali pa do konca sveta);

ironijo jemlje kot nekaj samoumevnega. […] Močan užitek v veščosti, strojni

veščosti, ni več greh, temveč vidik utelešenja.«33 Dejanja Jennifer Lyn Morone

se navezujejo na poziv Donne Haraway v tem, da prevzema odgovornost za

tehnologijo, ki jo uporablja, in se s tehnovragom sooča naravnost, namesto

da bi se skrivala v upanju, da se stvari lahko popravijo. Pristop Jennifer Lyn

Morone je tudi natanko to, kar Harawayeva predlaga v svoji najnovejši objavi,

kjer nas prosi, naj se naučimo vztrajati ob težavah skupnega življenja in smrti

na poškodovani zemlji, medtem ko drvimo v ekološko opustošenje.34

Moronova v svoji praksi dokazuje, da motenje podatkov, ki ga uporablja, pomeni,

da to lahko počnejo tudi drugi. Mar ne bi bilo krasno, če bi bil to začetek nečesa

podobnega tistemu, kar se je zgodilo, ko so pankerji vzeli v roke inštrumente,

da bi ustvarili novo dobo družbenih sprememb, v kateri so bili outsiderji,

amaterji in delavski razred nenadoma slišni in so dobili prostor za lastno

umetniško svobodo izražanja, ko so se iz subkulturnih getov nenadoma za

kratek čas pojavile kultura, glasba in politika v slogu »naredi sam« in vplivale na

mainstream kulturo in medije. Morda lahko drža »naredi sam«, ki jo je zavzela

32 Brian Christian, Algorithms to Live by: The Computer Science of Human Decisions, Henry Holt & Company, 19. april 2016.33 Donna Haraway, »A Cyborg Manifesto: Science, Technology, and Socialist-Feminism in the Late Twentieth Century«, v: Donna Haraway, Simians, Cyborgs and Women: The Reinvention of Nature, New York, Routledge, 1991, str. 149–181.34 Donna Haraway, Staying with the Trouble: Making Kin in the Chthulucene (Experimental Futures), Duke University Press Books, 19. september 2016.

15

Moronova, doseže posameznike in skupine, ki niso več zadovoljni s tem, da bi

sedeli ob strani kot nezadovoljni potrošniki, ki preprosto dopuščajo netoptikonu,

da vsrkava njihove podatke. Moronova se postavlja v dolgo tradicijo subverzivne

afirmacije in v jasno, prepričljivo pripoved prevaja delovanje skrajnega

kapitalizma, ekonomskega sistema, v katerem danes živimo vsi, a ga le redki

razumejo in izrabljajo v lastno korist. To ni le umetnica posameznica, ki izraža

svoje stališče in družbeni kontekst. To je kulturni premik, ki demonstrira, kako

lahko sodobni umetniki zgradijo ali poiščejo nove pripovedi in poti iz sokrivih

starih vedenjskih vzorcev prepuščanja podatkov samooklicanim profesionalcem

in njihovi obdelavi. Moronova razvija aplikacijo, ki se imenuje Database of ME

/ DOME (Moja podatkovna baza). Ta zbira in shranjuje podatke, ki jih ustvarja

umetnica: njeno lokacijo, srčni utrip, dejavnosti v brskalnikih, razpoloženje in

tako naprej. Tako podjetje lahko prodaja, oddaja, izmenjuje ali vlaga podatke

Data Provider, 2014

16

za njen dobiček.35 Moronova je kot del svoje proizvodne linije ustvarila tudi

»Lure (zapeljevanje) in Repel (odbijanje), vonjavi, izdelani iz molekul njenih

feromonov, ki privlačijo oziroma odbijajo moške«.36 Harawayeva je namignila,

da je »ustrezno stanje zahodnega človeka, da je lastnik svojega sebstva in da

ima neko osnovno identiteto, kot bi bila ta nekakšna lastnina«,37 biti »brez

lastništva sebstva pa pomeni ne biti subjekt in torej biti brez sposobnosti za

delovanje«.38 Če posodobimo koncept Donne Haraway, se Moronova vsekakor

ujema s to strategijo.

Zahtevanje svobode, ki jo omejuje ali odvrača oblast, je progresivno in

inteligentno dejanje. Moronova je pogumno vstopila v raziskovalno območje,

kjer kaže novo ostrino, nov prostor za avantgardne podvige. Pojaviti se morajo

še drugi, podobni Moronovi, ki so tudi pripravljeni dekonstruirati in pojasniti ta

skriti svet, v katerem smo talci. Morda bomo, če bomo aktivno zahtevali nazaj

35 Jennifer Lyn Morone, Jennifer Lyn Morone™ Inc., samostojna razstava, Aksioma | Projektni prostor, 17. maj–16. junij 2017, dostopno na http://aksioma.org/JLMinc/ (zadnji dostop 16. avgusta 2017).36 Ibid.37 Donna Haraway, Simians, Cyborgs, and Women: The Reinvention of Nature, Free Association Books, 1991, str. 135.38 Ibid.

JLM™ Inc 'Lure' & 'Repel' Perfume Infomercial and Commercial, 2016

17

svoja digitalna sebstva in prevzeli več odgovornosti ter tako nadzorovali te

skrivne transakcije, ki se dogajajo sleherno sekundo naših dni pod vsevidnim

očesom netoptikona, dobili priložnost, da si po svoje ukrojimo lastne družbene

kontekste in omrežene prihodnosti. Če se to ne bo zgodilo, pa bomo vsaj vedeli,

da nismo pokleknili, podrejeni in nepoučeni o metasilah, ki nas izkoriščajo in

opredeljujejo. Da smo se vsaj s široko razprtimi očmi zabavali pri motenju

izkoriščevalcev.

Založnik: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljanawww.aksioma.org | aksioma@aksioma.org

Za založnika: Marcela Okretič

Prevod: Polona PetekLektoriranje: Tea KačarOblikovanje: Luka UmekPrelom: Sonja Grdina

Naslovnica: Jennifer Lyn Morone™ Inc ShareVse slike z dovoljenjem umetnice.

(c) Aksioma | Avtorske pravice besedila in slik so last avtorjev | Ljubljana 2017

Tisk in distribucija: Lulu.com | www.lulu.com

V okviru State Machines | www.statemachines.eu

Izdaja ob razstavi:

Jennifer Lyn MoroneJennifer Lyn Morone™ Incaksioma.org/JLMinc

Aksioma | Projektni prostorKomenskega 18, Ljubljana, Slovenija17. maj– 16. junij 2017

Projekt je nastal ob podpori programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa, Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana.

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina komunikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Marc GarrettZAHTEVA ZA VRNITEV SEBSTVA, KI SI GA LASTIJO KORPORACIJE

PostScriptUM #29Urednik zbirke: Janez Janša

PostScriptUM #29, Ljubljana 2017