1. Oton Župančič: KOLEDNICA MLADINSKIH BRIGAD

Maj, maj - zelene veje,plapolajoče zastave,Ljubljana na ulice vreje:zdrave, zdrave,vrste mladinskih brigad,z vami prišla je pomlad.

Brčko-BanovićiGlas so nam poslali:z oblaki se kosajo ptiči,z vetrovi vali; riba zlatoluskaz repom po vodi pljuska. -

Deklica sloni ob podboju,pod zvezdami sanja - kam?Pal je v boju,oh, in zdaj leži tako sam;njo pa kliče,tja, za njimi jo miče.

Tiho vstal je iz jame,tiho pristopil odzad,dlan ji del je na rame:»Pojdi, draga, za klicem brigad;vlak mora steči; jaz mirno ležimin vso, vso, vso ti srečo želim.

Grob prekrije nam trava,

zagrne naš spomin;sladko se spavasredi kali in korenin:ko nič več nočeš zase,iz srca ti roža izrase.«

Goro in vodo napadajživa mladost,koplji, vrtaj, skladajzaseko, predor in most;reka ukročena teče,koder brigada ji reče.

Nič nas ne zmaliči.Trst je na naši obali.Nihče nam pisma ne uniči,ki smo s krvjo ga pisali:svoboda in pravicajutri bo resnica.

Šumno dere čas,šumno ljudstva drami;Afrika gleda nas,Indija je z nami!Ob naši progi se spletatovarištvo vsega sveta. -

Na kres smo pesem zložili,za novo leto zapeli

;

2. Božo Vodušek: Ladja sanj

Sončno morje je zalilomodro jutranjo globino,se šumeče potočilov tihem parku ob sipino.

Svetli krog, ki ga samotnagruča jagnedov obdaja,je kot otok, kjer begotnaladja sanj za pot pristaja.

Drzen glas uho dosega:Vkrcajte se za Neznano!V smer neugledanega bregaje krmilo naravnano!

Gledam zastrmljen od bleska:gošča jader se razgrinja,deška igrača sredi peska

v Odkrivalca se spreminja.

Zvestega veliki usodiz vikingi, konkvistadorjičudovita pot me vodiod obzorij do obzorij.

Vkljub vabečemu obetuplamen večnega nemirase budi pri vsakem svetu,ki ga luč očem odstira.

Še je morje preširokoza obljubljeno obalo!Še nebo, glej, pregloboko,da bi se doseči dalo!

Dalj in dalj! srce zahteva,osvojiti nemogočestrasten up ga razplamteva,naj zgodi se, kar se hoče.

Vse bolj mrzle in molčečeso pokrajine, ko ploveladja globlje, že pretečečrn dvom temni valove.

O Atlantida, himera,porojena iz hrepenenja!Kje sem te pustil, Kitera,sladki otok pozabljenja!

Ni ne brega, ne otokav pušči in ledenem hladu,naglo lije izpod obokatema v gostem vodopadu.

Težka trudnost me obhaja,jadro in krmilo ustavlja,strašna smrt, ki iz mraka vstaja,materinsko me pozdravlja.

Vzpodbodena od neugnanesile, ki jo ima v oblasti,kakor ptica kvišku planeladja v koprneči slasti.

Ko telo več ne razločismrtnih sanj od vnebovzetij,na orkanu, ki se vzboči,lahka vzplove med planeti.

Čudežno se razodenemi kot Ikaru iskana

zadnja obala, od ognjenelave sonca vzvalovana.

Le za hip sem kot bogovi,radostni privid izgine,v novem mraku me slapovinosijo nazaj v nižine.

Z vrh neba, kamor rotečagruča jagnedov se obrača,spet se v tihi park žarečaladja sanj s poti povrača.

Oglušelega v bučanjurahlo pljuskajoča strujaob pristanu k prepoznanjustarega sveta prebuja.

Z nežno lučjo preplavljena,tu leži kot prej sipina,vabi me nespremenjenačista jutranja vedrina.

In otrok, ki brodi v pesku,z modrimi očmi mornarjaišče jadra v daljnem blesku,drznim klicom odgovarja.

Božo Vodušek: Rojstvo Adamovo

Z zvezd na nebu, vrelcev mlekaje zaman Iil bel studenec;kakor izgubljen dojenecvpil je v svetu brez človeka.

Ob žarečem sončnem vzhoduse je tresel v žgočem mrazu,polslep od teme na obrazu,prvi v robinzonskem rodu.

Joj, mornar, ki ga je morjezapustilo na sipini,brž je z znanimi spominioživil neskončno obzorje.

Njega pa le obroč grozoteokrog vratu, srca je davil,obroč vrtinca, ki je izplavilga iz dna sanj na breg samote.

Ni bilo v praznoti imena,zvezde, sonce, divja bitjaniso vračale mu vpitja,

dan je zanj bil noč ledena.

Rastli s tisoči rokamiso iz globin za njim polipi,kakor žrela so se hipiodpirali mu pod nogami.

Pa telo kot prikovanoni spočelo misli bega:vse nad njim in okrog njegaje grozilo mu neznano.

Kjer je prej se med šakali,zmaji v sanjah varno gibal,drzno nad prepadi zibal,plezal po navpični skali,

zdaj povsod zalezujočosmrt je čutil, zvito k skoku,v zraku in v šumečem tokuzlobno se krohotajočo.

Kamorkoli je v višineiskal s pogledom, da bi vztrajal,je naenkrat se zamajalobok gibljive razpetine.

Že je padal, že nagnilaje loputa se na grobu,že se je pogreznil v drobugore, ki ga je pokrila.

S težkim vzdihom se je zgrudilv spanec, kot da se zaveda,da mu je zavetje zmeda,da se ne bi spet prebudil,

in da ne bi, oblit s trepetom,nag in nedorastel upu,kričal spet naglas v obupu,sam pred mračnim, gluhim svetom.

II

Obdržala je v topostiga bojazen prebujenja,ko je vrnil utrip življenjase po omotični slabosti.

Med viharjem in jasnino

ginili so daljni dnevi,včasih komaj mrzli odseviblisknili so z bolečino.

Njemu, izobčencu narave,lakota, divjost živali

v temno dedščino sta ostalisredi žalostne puščave.

Sklonjen k zemlji je hlepečese zaustavljal ob sledovihpo dolinah in bregovih,zveri enak, ki sla jo vleče.

Globlje od nje močnejša silazdelo se je, da ga vabi,da davnini bi v pozabi

usodne groze ga vrnila.

Ko je v nemem, medlem sojuplazil se kot senca skrito,ko so se mu krčevitovzdignile roke k uboju,

kaj je slutil, da poskušanajti sla nepotešenaglas življenja v kriku plena,ki ga zmedeno posluša?

3. Anton Vodnik: Zlati curek

Odstrem zavese, da v sobo dahneiz nočimi vonj ciprese.

Nevidni gozd, poglej!Med vrbami na tratisrebrijo se šotori,pred njimi sence.nepremične – ali temni bori?

Ob pozni uri

kakor da prihajajoneznani sli –dobri ali zli? –skoz moje duri.

Ne morem spati.

Srceobrnem kot peščeno uro:kakor curek zlatiskozenj noč polzi...

Ne morem spati --

Anton Vodnik: PESEM O DEŽJU Preden smo zaspali,za slovo poljub si dali,od gora je veter dahnil,napolnil s temnim šumomkakor s svati ves naš tihi hram.

Pred okni, vratiprav do talspuščen je zastoriz srebrnih šib,ki zveni kot flavta,poje kot kristal.

Vsak hipnekdo ga bo razgrnil,tiho k meni legel,ljubezen mi prisegelin se zopet vrnil...

O dež, svileni dež,tvoj glas poslušam rajšiod dekletovih obljub,dotik je tvoj vse slajšikakor njen poljub.Tvoje svetle hladne kitebodo vsega me ovile,moje suhe ustnicete žejno bodo pile –rosite ga, rosite,oblaki in meglice!

O dež, svileni dež,kako se lesketajo ti zenice!

Zdaj godeš kakor mačka,žametna in topla,

drhteča, vsa zasopla.Zdaj gruliš, golobica,na strehi sij prebel.

O dež, nevidna ti predica!Iz bisernih nitipredeš in predeš,dokler ne zamedešnam praga in vežes podleski in plavicami.

O dež, kot zlato zrnjena vlažne, črne

padaš grude,da v njihkot živo oglje tliš.

Vsevdiljzveniš, zveniš, zveniš.

O dež, ti vedno budni,neutrudni harfinist!Prisluhni, veter, čuj ,kako je zvok svetaglobok in čistin nič več tuj - -

4. Lojze Krakar: KOLODVORSKA RESTAVRACIJA

Tukaj je zadnja postaja Ljubljane, kadar prehodiš vsa pota noči,tu srečaš v bratskem objemu pijane cipe, poete in zgledne meščane,tu kot v peklu ob tej uri so zbrane duše zgubljenih ljudi.

Sredi med njimi kot angel se v belem suče natakar zaspanih oči,v kotu pri mizi z obrazom zbledelim truden in zmučen pijanec čemi, zraven se cipa gre s starcem debelim srečno zaljubljenko... lačnih oči gleda jo mladi popotnik, željanbelih teh prsi - in vina pijan.

V kotu spi Čargo. Ob njem se prepira družba poetov že od včeraj zvečer; eden, naslonjen na mizo, študira,kaj je to pravzaprav čas in vsemir, drugi na skrivaj po žepih nabira ficke poslednje za golaž in pir.

Vsi smo tu pravzaprav strašni berači, brez idealov, žena in boga,večni bohemi in večni nergači. žejni življenja in lačni srca.Pa se zato ob tej uri, ko vlaki znova odhajajo vsak svojo pot, semkaj napotimo sanjat o vlaku, ki bo popeljal nas daleč od tod.

Jutro šumi po zbujenem peronu. dan je - ljudje spet na delo gredo.Mi tu kot v temnem živinskem vagonu bolni jetniki v neznano gremo.Psuje čistilka nas, psuje natakar, ven nas pometajo skupaj s smetmi - koga kaj briga, zakaj tale Krakarv uri tej čudni še tukaj čemi!

Koga kaj briga: ljudi ne, ne vlakov. Vlaki vriskaje gredo svojo pot.Kaj mar ljudem za zgubljene bedake,

ki ne vedo več ne kam in ne kod.Mi več nikamor od tod ne vemo,ko da naš vlak več nikamor ne pelje, nas le morda kdaj na tračnicah zmelje

trudne do smrti življenja kolo.

(CVET PELINA, 1962)

5. Ivan Minatti: V MLADIH BREZAH TIHA POMLAD...

V mladih brezah tiha pomlad,v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male,ki še verjejo vanje.

Za vse tiste, ki jim nemir v očehzasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim,ko dež zašumi v marčnem vetru,

za vse, ki dolgo, dolgo v večerna oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo

in po čem hrepenijo.

O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene nočiiz daljnih, prečudnih krajev.

O, v mladih brezah je tisoč življenjza vse tiste, ki ne znajo živetiin le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

(PA BO POMLAD PRIŠLA, 1955)

6. Kajetan Kovič: JESEN

Nekje na soncu dolgo bi slonelin bi prešteval bele pajčevine jesenskih dni; gozd bi žarel in čakal, da poletje mine;

da listje porjavi in obledi, da pride čas, ko pade slana in potok se skaliin je tema zarana.

Nekje na soncu, daleč od ljudi, prešteval in premišljal bi spomine ves dolgi dan, ko gozd žariin čaka, da življenje mine.

(Prezgodnji dan, 1956)

7. Janez Menart: JESENSKI DAN

Mrak. Sivina. Gole veje. Zgrbljen starček sred poti. Hlad in praznost. Prsi greje le spomin nekdanjih dni ...

Mračna soba. Na blazini

bledi materin obraz. Hlad. Tiktakanje. V tišini topli, božajoči glas ...

"... gresta, gresta po ravnini Zlati vitez, Črni škrat ...

Tam v daljavi, v mesečini na višini Sinji grad ..."

Oh, kako bi rad v tem mraku sedel k vznožju, kot takrat, in poslušal o junaku,ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan razgrinja vlažne, sivkaste megléin otožno me spominja pravljic, ki pod križem spe.

(Pesmi štirih, 1953)

8. Tone Pavček (1928): SPUŠČENE ZAPORNICE

K okenski šipi stisnjen obraz. Na hladni šipidvoje golobic,dvoje tožnih, čakajočih golobic, vdanih, preplašenih,solzáslana rosa na njih.

Dvoje velikih očigleda skoz steklo na mali svet, med cesto in progo ujet,

na mali svet,na neizmerni čas in vlake,ki vozijo mimo...

K šipi stisnjen obraz.Vlaki željá, ki vozijo mimo. Spuščene zapornice.Mir. Uhajajoči čas.Čisto malo pred zimo. (Sanje živijo dalje, 1958)

Ivan Minatti: Pa bo pomlad prišla

Pa bo pomlad prišlaz oblaki šumečimi,pa bo pomlad prišlaz rožami rdečimi,s tistimi rosnimi,mladimi rožami....o, kak se po rožahtoži mi!

Pa bodo deklicamv mraku oči zažarele,pa se čez nedrjamajice bele napele,oj, tiste majice,z rokavci kratkimi ...Kdor jih kdaj božal je,temu pomoči ni!

Pa bo srebrni ščip

sameval nad ribniki,vali drhteči se lilijamplaho dobrikali,jug serenado šumel,v senci brez sanjala dva,zvezde visoke bleščale ...Oj, ne hodite tja!

Jaz pa le pojdem takratza oblaki šumečimi,jaz pa le pojdem takratza rožami rdečimi:morda kdaj najdem cvet,morda kdaj srečam oči,tihe, dobre oči,tihe, dobre oči.

(Pa bo pomlad prišla, 1955)

Ivan Minatti: Sama sva, jagned

Sama sva, jagned,pod osteklenelim očesom neba.Ti z rokami kviškujaz z upehanim srcem.Ti samoten med travami,jaz daleč od ljudi.

Nebo in zemljo

pestuješ v koreninah in vejah,jagned,vse drobne skrivnosti

zaljubljencev, trav in oblakov -pa se nebogljenoklepaš praznih gnezd;črnica

za zrnje dobrega in lepegasem bil,jagned,pa je srce kamenpa so roke kamen,pretežke, pretemne,da bi pobožalerožo ali otroka.

Zadnje ptice nad nama beže.

Skoz naju se pretakajosiva jutra in večeriin v koreninah nama votlo pljuskatolmun tišine.

(Nekoga moraš imeti rad, 1963)

Ivan Minatti: Ko bom tih in dober

Rad jih imammolčeča oknas cestami in hrepenenjempod pol zaprtimi oknicamirad jih imamsteze ki z drobnimi stopinjamidrže do samotnih drevesstaro samotno drevo rad jih imamdaljne zvonove nad zamišljenim barjemin otožne ptice v ločjurad vas imamtihe drobne stvariNihče te mi ne vzame mehki zeleni pogled travnihče mali rdeči čudež ciklamenihče

topla dišeča julijska prstki te odsotno pretakam med prstivse bolj bom tvoj -ko bom tih in doberTudi jaztrava med travamidrevo med drevesibom stal z razprostrtimi rokamiin objemalzvezde oblake in pticein se povaljal s tabo zemljadolgo dolgotakrat ko bom tih in dobertudi jaz.

(Ko bom tih in dober, 1973)

Ivan Minatti: POD ZAPRTIMI VEKAMI

Padati globokoglobokov vse bolj modro tišinoNičesar čutitiničesar videtisamo pod zaprtimi vekamireko spominovna neke starevijugaste ulicena neke starevegaste plotove in hišena neke davnepozabljene igre

na neke pradavnečase in krajePadati globokoglobokoNičesar vedetiNičesar čutitiBiti le pticana zeleni strehi vetrabiti samo mravljav oceanu travebiti samo kapljav srcu rekePadati

s polnimi usti krika (Ko bom tih in dober, 1973)

Ivan Minatti: OKNO

Nekdo je priprl okno- nezaveden gib- in neznano, doslej mrtvo oknoje oživelo:zlato oko sonca v njem

Med hišami, ki temnijo

skoz škrlatni predmrak od dalečdo semutripa ognjena zenicazlatega očesa.

(OKO SONCA, 1984)

Lojze Krakar: Med iskalci biserovIV.

Pisan raj, enak peklu, temna večnost nemih rib. Kakor potopljeni kip slepo tonem proti dnu.

Kam, sprašuje ribji trop, čudna bela riba - kam?S kamnom v grlu odmrmram: kaj sprašujete me - v grob!

Plaho rastejo v temo slepe rože, trd plevel. Kot prevrnjeno nebo sveti se zelen pekel.

Kje si, školjka, ki srcemi ponujaš? Krikni v noč, da zaslišijo roketvojo prošnjo na pomoč!

VII.

Iskati bisere - čemu? Komu bo žejo pogasilo, komu bo lakoto utešilo,kar našel boš na morskem dnu?

Na njivi raje vsadi riž, vodnjak pred hišo si izkoplji in rod svoj rodi in pokoplji in bogu vdano nosi križ.

Že tisoče jih je bilo,a tebe več ne bo nikoli,

in vedi, ti slabič oholi, da tudi biseri umro.

(Med iskalci biserov, 1964)

Lojze Krakar: SAM KAKOR VRANA PO SNEŽNI PLANJAVI

SAM KAKOR VRANA PO SNEŽNI PLANJAVIstopam po beli puščavi, podobenčrnemu žigu na pismu brez konca, krvi na beli nevestini rjuhi.Ovčji sem kožuh, preboden na mestu, Kjer je srce, sem v latvici mlekaMrtva mušica v beli polarninoči izgubljenec brez psov in sani.Čakam na čudež, ki naj bi se zgódil,pse in sani rad poklical bi v polnoč,da bi nekomu odnesel to pismo in se najedel spet kopne prsti.

(Nekje tam čisto na robu, 1975)

Lojze Krakar:

Na belo so semiško kamenje belo skoz veter in metež privele snežinke, semenke iz neba, ki kar sproti kalijo in rastejo v neke skrivenčene sohe ljudi in stvari iz mladosti: v družino pri biserni mizi, v siv dim neke pipe, podoben konopljasti preji, v ivjena brkih mačkona in repih voličev,v živino, pokrito z Miklavževim plaščem, v sosede, do pet preoblečene v belokot župnik, ko gre pred pogrebom - tu vidim, kako posrebril mi je metež še mater,oprtano s košem - in sebe tu vidim, v očesnih votlinah imam same bele kosmiče snežink, lahko pa je tudi,da sta to dva kamenčka z našega polja, saj s temi očmi že od rojstva sem gledam življenje, ki ga je večno sam kamen.

(Sporočilo, 1978)

Lojze Krakar: Preiti pot do kraja

Preiti pot do kraja.Do zadnje rimske meglice. Do vrat in zida raja.Do zemljine sredice.

Do tam, kjer so zvezd grobišča. Do najtemnejše globače.Prav noter v sredo morišča. Do same nebeške palače. Čez jerihonsko obzidje. Prek kanibalskih naselij.Do tam, kjer več čez ne prideš. Kjer sneg zadnjo gaz pobeli. Do prabesed razodetja.Do najčistejšega izvira. Do iskre praspočetja. Do tja, kjer se umira.Tja v zadnji šotor ciganski. Do dna pekla in še niže.Do kraljev treh, kelmorajnskih, kot naši pradedje, za križem.

(Romanje v Kelmorajn, 1986)

Janez Menart (1929): Celuloidni pajac

Vse je zaigrano,vse je šlo k hudiču.Kar mi da življenje,je kot ničla k niču.

Sem samo pajacek,ki ga stre mezinec.Žal, da tak pajaceknosi v nogah svinec.

Če spustiš pajacka,ko stoji na glavi,se spet sam od sebena noge postavi.

V tem je vsa nesreča,vsa obstojnost niču,sicer vse odšlo biprav zares k hudiču.

(Prva jesen, 1955)

Janez Menart: Pesnikovo jutro

V odmevajočem ušesu jutralajajo psi.Njih lajež je suh,škrtajočkot škatla vžigalic.

Črni čekani gora

so zgrizlineovohljivo luno.

Nanjo so lajala srcana zvenkih, napetih verigah.

V črni kotel nebameče sonce razsekane,okrvavljeneude ubite noči.

Grla lajajosuho in rezko.

Iz molka v molkhlastajo nestrpni korakiin tarejo pesekkot zmrznjena trupelcamajskih hroščev.

(Časopisni stihi, 1960)

Janez Menart: Podeželski plakat

Pozor!Kulturno-umetniško društvo "Mir"vabi vso Farovse mlado in staronaLiterarni večerBerejoštirje mladiliteradi:kapetan Kovičpalček AntonJanez MinarttiinČiro Vrag(odmor)Po prireditviob Kapljici BožjiProsta zabava s pretepom(Pridite z noži!)Odbor

(Časopisni stihi, 1960)

Janez Menart: Croquis

Kavarna. Miza: marmor, mrzel, siv -življenja otipljiva prispodoba.V kozarčku konjak; nizko izpod roba;

in lužica tam, kjer se je polil.

Prst čopič je in lužica paleta;lenobno rišem: hišica, drevo,nad hišo sonce, klopica pred njoin roža, ki ob roži se razcveta.

In še stezica, ki drži od hiše,in lepa žena, ki med rože leže...A vtem natakar vljudno predme seže,pobere vse in mizico pobriše.

In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,kako opleta sem ter tja s prtičemin skoraj žalostno za njim zakličem:"Gospod natakar, še en konjak, prosim!"

(Časopisni stihi, 1960)

Janez Menart: Coprnica

Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk,z razbojniško koreto jo peljejo čez trg...Zaman jo v klošter vabil trebušast je opat,zaman je grizla hlapce, ko so jo vlekli v grad.Tri dni jo je pod križem pestil brkat birič,da naj prizna gospodom, da z njo je spal hudič.Zmrcvarjena ležala je v kevdru poleg vrat,ko k njej prišel je rihtar svoj sodni lon jemat.Potem kanclir prišel je, za njim še njen stražarin potlej še njen pater, a ta je bil že star.Je kvatrna nedelja, je dan ves siv in mrk,z razbojniško koreto jo peljejo čez trg.Na trgu je grmada, na njej obeljen drog,na drogu rjava ketna in purgerji okrog.V visokem sivem turnu zamrl je plat zvona,veriga na grmadi utrujeno rožlja.Menih požegna zadnjič, tri križe narediin rablej na treh krajih tri bakle v les spusti.Na sodnem odru mrko, zaviti v svoj škrlat,sede kanclir in rihtar in pater in opat;in zro v igrivi ogenj, ki zvito truplo cvre,in molijo za patrom: "Gospod, usmili se!"

(Srednjeveške balade, 1973)

9. KAJETAN KOVIČ (1931): GEOMETRIJA DNEVA

Skoz mesto kock in kvadrov koraka samoten človek.

Kako rad bi skril svoje nežnosti

v vejico bezga.Kako rad bi sanjal o velikih godbah v modrih paviljonih.V starem parku bi čakal, da mu zrase grm v dlaneh.

Človek grein vse nežnosti so kvadratne, vse sanje so pravokotne,vsi grmi so iz železa. Zavrže varljive oči.

Od daleč strmiskoz geometrijo dneva večer.Prisanjal bo iz temepaviljone in grme in tople potoke.

Človek bo spet pobral svoje oči. V njih bodo spali mrtvi metulji v krstah iz solz.

(KORENINE VETRA, 1961)

Kajetan Kovič: RUMENA PESEM

Umito je nebo, požeto žito.Vroč in težak kot med je žolti dan. Razbilo sonce je neba korito,Kot kopje bode v drevja gosto dlan.

V cvetovih se nabira teža mleka. redi se beli regratov mehurin ravno polje, dolga cesta, reka so prispodobe teh rumenih ur.

Dišeča, zrela trava si postilja v naročje vlage in rumenih sap in v sladkih, vročih žilah izobilja se vsaki kaplji sanja, da je slap.

(Korenine vetra, 1961)

Kajetan Kovič: PSALM

Blažena nerazunmost živali,ločena od besed, ki so dane človeku, da se z njimi do nesporazuma zastrupi.

Blažena skupna tema črede in samotarjev pred podobo sveta, ki je ne meri duh, ampak čuti, začudeni nad stvarmi.

Blažena, ker si onkraj zlega in dobrega zajezena v nagon, ki ti vlada in sodiin ti odmerja korak in izbira družico za noč.

Blažena, ker še tisti, ki jim je dana beseda,tvoje blaženstvo čutijo in hrepenijov svojega bitja nezavestno temo.

(Korenine vetra, 1961)

Kajetan Kovič: DEŽALA NEROJENIH

Dežela na drugi strani sveta.Iz senc. Iz belega zraka.Sama in neuresničena.Ki plameni. Ki čaka.

Ki je nič. In nenadoma vse.Vržena v nemogoče.Zgodba, ki se zgodi ali ne.Ki se zgoditi hoče.

Ki skoz temne ograde strmi.Bleda in brez okrasa.Ki ima neverjetne očiiz prihodnjega časa.

Ki je pred vrati. Pred oknom. Tu.V regratu. V črnem lapuhu.Ki je daleč pod goro ledu.daleč pri svetem duhu.

Bela ptica, ki tiho letiskoz neskončna okrožja:eno perut iz prihodnosti,eno iz domotožja.

(Labrador, 1976)

Kajetan Kovič: PASTORALE

Prva

V urah teče beli čas.Plamenijo mračne glave.V temni gori kliče glas.Za vodami so daljave.

Kri v nevestah koprni.Kašče pokajo od zrnja.Bik rjove od slasti.

Beli venci so iz trnja.

Mile praproti zore.Temni glas med gabri toži.Na zahodnem robu dnespi nekdo v pretesni koži.

Deveta

Tihi, črni sadovnjaki vzdigajo se iz megle.Jate grejo pod oblaki. Rja tope kôse žre.

Modra vlaga je v ometu. V izbi gospodarji spe. Ovčja noč leži na svetu. Bele sveče ne gore.

Daljni pes na tujca laja. V mrazu ždi otrpli vrtin na vzhodu tiho vzhaja ali jutro ali smrt.

(Labrador, 1976)

Kajetan Kovič: JUŽNI OTOK

Je južni otok. Je.Daleč v neznanem morju je pika na obzorju.Je lisa iz megle.

Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno.

In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu.

A voda se odprein močna zvezda vzide in nova ladja pridein južni otok je.

(LABRADOR, 1976)

Kajetan Kovič: ORFEJ

Vanitas vanitatumet omnia vanitas. Vsak prevodtega izrekami s svojo barbarsko razvidnostjo zbuja odporin krepi domotožje po lepšem slepilu antičnih oblik. Enako žalujemza latinskimi mašami. z njimi soiz obrednih prostorov odšlebogatejše skrivnosti, a se v zameno za njih duh ni očvrstilne zmanjšala lenost srca. Dobronamerni se zmotnoin prevaranti zavestno dobrikajo črednim možganom,ki se jim žvižga vse, kar ni klaja in staja. Kdo še uči naporin delo v kovnici duše,ki povzdiguje nadarjene smrtnikev plemstvo? Vendarne pišem teh stavkov, da bi grajal nadute,ki jim obup prizanaša, ker so premalo čuteči. Tebe, pevcev Gospod, mojster naslad in askez, ki ne sprejemaš daru, če nisi dar tudi sam, tebe hvali moj spev,ko čez vanitas starcev skoz deželo prehodaz neskaljenim pogledomtvojemu petju sledi.

(Poletje, 1990)

10. Dane Zajc: SMEH HIJEN

Hijene prihajajo.Hijene se smejejo iz noči.Njihov smeh je groza.Duhovi vstajajo.Duhovi plešejo ples smrtipo hiši noči.

Hijene prihajajo.Hijene se smejejo s suhim strašnim smehom.

Pustite moje noge.Pustite moje ledene noge.Pustite mi na njih moje prste.Pustite mi v njih mojo kri.Ne dotikajte se jihz mrzlimi gobci.

Hijene prihajajo.Hijene se smejejo z jokajočim zlobnim smehom.

Pustite moje roke.Pustite moje speče roke.Moje utrujene roke.Ne zasajajte vanjebelih skelečih zob.

Hijene prihajajo.Hijene zakrivajo z marogastim smehom obraz mesca.

Pustite mojo glavo.Pustite mojo lepo glavo.pustite jo, ker je moja glava.Naj gledam z njo v obraz mesca.Ne obračajte jo proti zemlji.Ne valite jo po travniku.Po neskončnem travniku zlobe.

Hijene odhajajo.Hijene se smejejo s sitim razposajenim smehom.

Duhovi vstajajo iz zemlje.Duhovi plešejo.Nori duhovi plešejo ples smrti.Nori duhovi se obmetavajos svojimi požrtimi glavami.Duhovi plešejo.

Dajte mi mojo glavo.Vrnite mi mojo lepo glavo, da jo vržem v obraz meseca.

(Požgana trava, 1958)

Dane Zajc: VELIKI ČRNI BIK

Veliki črni bik rjove v jutro. Veliki črni bik, koga kličeš? Prazni so pašniki,prazne so gore. Prazne so grape. Prazne kot odmev tvojega klica.

Veliki črni bik rjove v jutro.Kot da bi brizgala težka črna kripod vršičke temnih smrek.Kot da bi se nad gozdom na vzhoduodpiralo v jutrokrvavo bikovo oko.Veliki črni bik, koga kličeš?.Je slast poslušati,kako ti vrača odmevtvoj zamolkli klic?

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.Tvoj glas pada v grapekot razcefrana jatačrnih vran.Nobeden ne sliši tvoje samote.Nikogar ne napojišs črno krvjo svojega glasu.Umolkni, veliki črni bik.

Veliki črni bik rjove v jutro.Sonce na vzhodu brusibleščečo mesarsko sekiro.

(Požgana trava, 1958)

Dane Zajc: KEPA PEPELA

Dolgo nosiš ogenj v svojih ustih.Dolgo ga skrivaš.Za koščenim plotom zob.Med belim risom ustnic ga stiskaš.

Veš, da ne sme nobeden zavohatidima iz tvojih ust.Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.Zato zakleneš svoja usta.In skriješ ključ.

Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.

Votlina glave ti odmeva od nje.

Takrat začneš iskati ključ svojih ust.Dolgo ga iščeš.Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic.Odkleneš rjo svojih zob.Potem iščeš jezik.Ampak jezika ni.Potem hočeš izreči besedo.Ampak tvoja usta so polna pepela.

In namesto besede se skotalikepa pepela med sajev tvoje grlo.Zato odvržeš zarjaveli ključ.

Potem si napraviš nov jezik iz zemlje.Jezik, ki govori besede iz prsti.

(Jezik iz zemlje, 1961)

Dane Zajc: NI TE

Ni te v glasu vetra, ne v razmetanosti gora,ni te v cvetu, in če kličejo ptice, ne kličejo tebe,ni te v goloti zemlje, ne v težkem vonju trave,in če sadiš rože, da bi ti dišale, rože dišijo sebi,in če zgradiš cesto, ti bo cesta pripovedovala o sebi,in če postaviš dom, če ga napolniš z dragimi predmeti,te bo nekega dne sprejel kot tujcain predmeti bojo govorili sebi s svojim jezikom,posmehljivim zate.

Laž je, da je studenec zato, da bo gasil tvojo žejo,in reka zato, da te bo okopala v hladnem naročju.Laž je, da te bojo stvari tolažile z mirnim spominom,ker nekega dne se ti bo uprl tvoj svet.

Nekega dne bojo stvari spremenile imena,takrat bo kamen sovraštvo, veter groza,cesta bo strah, ptice ti bojo zabijale v čeloskeleče žeblje glasov, reka bo obup,tvoji predmeti bojo tvoja krivda in tvoji tožniki.Svet bo porušen. Svet bo brez imena.

Takrat ti bo moralo biti vseeno. Sedel boš v zapuščenem kotu.Zaprl boš oči, da bi ničesar ne videl. Predvsem da bi ne videlsvoje zgubljenosti v zgubljenosti zumrlega sveta.Da bi ne pomislil; da moraškarkoli storiti, kamorkoli stopiti z nogami,ki bojo tenke kot noge suhe južine.Samo tvoja glava bo velika. Tvoja glava, ki bo cvetelabelo kot magnolija. Dolgo boš iskal v beli jami ust ime zase,

ampak takrat bo bolje, če boš našel ime za koneckot za nadaljevanje.

(Ubijavci kač, 1968)

Dane Zajc: ISTI

Je na drugem svetu. Enakem.Je drug na enakem svetu. EnakJe enak na istem svetu. Drug na drugemIsti.

Je tebi enak. Je enakih lasEnakih rok. Enake glaveEnakih oči. Enakega pogleda. Enake starosti.Je isti.

Enakih norosti. Enakih ljubezni.Enakih skušenj. Enakih ljubljenj.Ki zdajle misli isto.Enakih plesov gugastih korakov.V mrežah mraka v polnočnih zankahujet v iste nastave.Isti.

Enakih ran. Enakih brazgotinEnakih dvomov. Enakih zmotEnakih cincanj. Enakih padcev.Je ti te sluti.Ko te zagleda ko te v razpokani lučiKo te med ljudstvom ki zumira istegaKo te slutnjo ko te senco istega sebeReče kot te zagledaJoj, kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha.(Brblja iste besede. Vrti isti jezik. Istež.)

(Rožengruntar, 1974)

Dane Zajc: Črni deček

Stojiš na rumenem pesku puščave, stojiš črni deček.Okrog tebe so stene neba. Sprehajajo se skoz tebez zateglo žalostjo.

Zjutraj zagledaš sledove noči v pesku; tenke kačje vijuge.Zgrabi te rumena groza peska. Ampak ti ne smeš bežati.Ti imaš naročje polno ptic.

Opoldne pridejo starci.Naslonijo se na palice kot sive ujede.Molče te gledajo.Ti rečeš besedo.Ampak ko jo izrečeš, ti presahnejo usta.

Imaš naročje polno ptic.To je vse, kar imaš.Zato vzdigneš roke k nebu.In tvoje ptice polete.Tvoje ptice zakrijejo nebo.

Ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.Zato razpadejo v perje.Razpadejo v meso.Razpadejo v pepel.Ponoči jih ubijajo ledene zvezde.Zato je pokrajina siva od pepela.Zato imaš usta polna pepela.Zato meče v vodo tvojih očipepel sive mreže.

Vendar ti razprostreš rokein nove ptice odlete,ker morajo odleteti,ker moraš imeti ptice.Ptice, ki vzlete.Ptice, ki razpadejo.Ker si sam v puščavi.In žalost kaplja skoz tvoje steklene kosti.

Dane Zajc: USTA BREZ UST

ležiš visoko čisto belarahla kot snegs spodvitimi nogami

visoko v črni rebrisi vhod na drugi svetsi odprtina bela v snežno deželosamote in soglasja

pot k tebi je visokavijugastaostra je potz vzdignjenim pogledom gledamda te ne zgubim iz oči

popil te bom belolegel bom nate belojedel te bom sneženoko bom padal s tabo v sneg

brez konca

usta odprem da bi pilajezik da bi lizaltelo približam da bi odprlobela kolena

usta so brez ust jezik trda suha ribatelo se seseda v luknjo telesno

drsim navzdolnavzdol po ostrem žlebutja v dolinopriklenjen bom na skalotrhlega trajanja

(Dol dol, 1998)

11. GREGOR STRNIŠA (1930-1987): VEČERNA PRAVLJICA

Drevesa odpro debla s suhim pokom in temna srca, ki so skrita v njih, pričnejo biti z glasom daljnih bobnov. Od žolte lune siv lišaj visi.

Tedaj se dvignejo veliki kamni, na tenkih nogah hodijo okrog, kakor orjaški sivi pajki,in grizejo mehke boraze gob.

Na drugi strani gozda, v temni hiši, v globokih, nizkih jamah svojih sob, spijo ljudje, kot dolge, sive miši. Velike mačke sanj se igrajo z njimi.

(Mozaiki, 1959)

Ggregor Strniša: MOZAIKI

Stari, zlati mozaikiv mrak cerkva stoje zazrti, kot oddaljeni spomini, vtkani v sence naših prsi.Vitke, žalostne svetnice stopajo po ognjih hladnih, v luči senčnate svetilke drse po zidovih plašnih.

Kakor da nevidne trave božajo jim tenki prsti, njih telesa so kot sladke

jablane v vrtovih smrti.

Njih obrazi, ozki, tihi, vse bolj ozki in srebrni... Stari, temni mozaiki, vtkani v sence naših prsi!

V tihem šelestenju časa ugaša luč, temne oblike. Le oči še zro iz mraka, temne, zlate in velike.

(Mozaiki, 1959)

Gregor Strniša: ODISEJ

Enkrat še videl bi rad vsaj dim nad Itako rodno (Homer)

I

Sedi na bregu s tigrastim srcem v prsih. Morje se dviga in pada ob čereh.Veliko razmišlja o preteklosti in o smrti. Morje se dviga in pada ob čereh.

Na črni skali se bleščijo neme školjke. Pisane ptice pojejo v sencah dreves.Kot orel plava nad temnim otokom sonce. V nočeh se svetijo na nebu krone zvezd.

Zima gre mimo kot črna ladja mrtvih, pomlad prihaja in odhaja v vetrovnih nočeh, sedi na bregu, s tigrastim srcem v prsih,in morje raste in pada ob čereh.

II

Nekoč na daljnih potovanjih je prišel do zemlje mrtvih.Senca nevidne gore na njej leži.Z mečem je izkopal jamo v težki prsti, usmrtil je žival in daroval sencam njeno kri.

Svojega doma se je spomnila senca, ki je pila. Kot žival se v vetrovni noči na zemlji rodiš.Ko umreš, se niti prsti pod stopalom ne spominjaš, celo misel na dom si zastre obraz in te zapusti.

Še jih vidi pred sabo - ko nad temnim morjem sedi -senčne postave, kot v mraku krhko bičje.Kot jabolko stiska v levici grudo prsti. po rezilu meča mu begajo prsti desnice.

III

Tisti, ki so pluli mimo otoka Siren, so pripovedovali, da otok naenkrat vstane iz morja, kot privid.S svojimi navpičnimi stenami je od daleč podoben ladji, ki na temnem morju nepremično stoji.

Kot da trepetajo od presunljivega petja, od bežečih odmevov, njegove ostre čeri, kot da mu nad vrhom - se očem dozdeva -visi v negibnem zaletu vzpet konjenik.

Pod žgočim soncem rebrasti ostanki ladij razpadajo in počasi prhnijo na obalnih čereh. Ne kaplje sladke vode ne grude prsti ni na skali. Tako pripoveduje, kdor je plul mimo otoka Siren.

IV

Na daljnih potovanjih je srečal starca z volkom. Bil je star, star mož. Odgrnil si je plaščin mu pokazal prsi, vrat in roko,z belimi brazgotinami od volčjih zob in šap.

V mladosti, je pripovedoval, so mu dom upepelile zvezde. Zbežal je v goro in se vso noč z volkom boril.V snegu je ležal pod zverjo in strmel v vrhove meglene. Ukrotil je volka, ki zdaj zmeraj hodi za njim.

Bil je star mož. Žival je bila stara, s sršečo dlako, z mižečimi očmi. Ko sta odhajala v rastoči večer, se je v varljivem mraku zdelo, da ima starec dolgo ozko glavo s koničastimi ušesi in volčjimi zobmi.

V

V vetrovnih nočeh pomlad prihaja in odhaja.Za njim so nemirne jate pisanih ptic, v valovih pred njim leži črna skala, pokrita od težkih školjk gubastih oblik.

Na ozki obali, ki loči ptice in školjke, sedi, med deželo školjk in deželo ptic. Vsak večer, ko se morja dotakne sonce, se školjka odpre in tiho na dno zdrsi.

Sedi na bregu, z grudo zemlje med prsti,nad penečim valom temnega morja. Morje je težko od školjk in ladij mrtvih.Zima prihaja in odhaja, odhaja in se vrača pomlad.

(Odisej, 1963)

Gregor Strniša: VRBA

Za Theo...et vitam aeternamCredo

I

Ti ne boš nikoli umrla, ker tudi vrba ne umre.- Tu je nekoč stala vrba, pravi kdo in gre naprej.

Ampak ob neskončni reki, ki za njim temni, šumi,v lastni lepi listni kletki ista vrba še stoji.

To je živa čarovnija zemlje, vode in neba. da sekira, ki ubija,nikdar nič ne pokonča.

II

Smo v začaranem kraljestvu zveste zemlje, strogih zvezd. - Bela hiša v belem mestu. Ne, palača do nebes.

Kjer stoji vitka palača, je nekoč raslo drevo.Ne, skoz stene, okna, vrata, hrast še zmeraj sega v noč.

In zato plava palačav noči včasih ko privid. Trd in zelen želod hrasta ruši, ropa beli zid.

III

Kdaj pa kdaj v deževni pomladi, ko greš po mestu naokrog,zaznaš bežen dotik živali,v dlani za hip začutiš rog.

V sami senci tvoje mize- pazi, da ne stopiš vanj - stoji iglasto mravljiščein za tabo skorjast strah.

Teče starodavna reka, stara kakor hrib nad njo. Tudi ta roka in ta kretnja bo, ko te nič več ne bo.

IV

To je strašna čarovnija Zemlje, vode in neba.V zimski noči kdaj iz zida hrast komu zašepeta.

Včasih komu sredi dneva, ko je med drugimi ljudmi v sobi, svetli od poletja, veja hrasta zašumi.

Vstane, seže k čelu z roko, pogleda dol na ulico - samo ti, ki odidejo skoz okno, ti za zmeraj umrjejo.

V

Ta roka, prsti tega giba Bodo, ko te več ne bo.Ti boš, vsa boš, ista, živa,tudi ko te ne bo več nekoč.

Je Trnuljčica živela? In če ni, vendar živi. Vstaja iz trnja in pepela kakor luna iz noči.

Ko pa sonce gori gre, kako bi še umrla vrba? Niti lista ne vzame jesen. Ti ne boš nikoli umrla.

(Želod, 1972)

Gregor Strniša: SVET

I

Iz veka vekov davnih let

strme mrtvaki na naš svet.Živimo svoje nove dniv verigah njihovih oči.

Hladna veriga teh oči je lahka krila naših dni. A vse noči presanjamo, oči uprtih v tih obok.

Zbudimo se in vemo,še hip, da je vse res bilo. Skoz šipo pada sončni sij. večkrat za okni dež šumi.

II

Iz tisoč let prihodnostistrmi v ta hip Odblesk oči.Kar delamo ves dan, vso noč, gleda od povsod oko.

Včasih, samo za hip vemo, da je vse že prej bilo. Včasih vemo, samo za hip,da živimo, kar še ni.

Vse, kar je bilo nekoč, Vse, kar kdaj morda še bo,je seme v rožicah oči,ki gledajo sedanje dni.

III

Sto, milijon oči v stvareh,strešnikih streh, listih dreves: kamor prideš, kamor greš, nisi sam, sredi lastnih sten.

Najbolj skrit pogled oči si v neskončen zemljevid zarisal kot graniten hrib, ki stoji pod zvezdami.

Prej ko ti, je vse bilo, za teboj nekoč še bo: vse, kar je bilo nekoč, vse, kar kdaj morda še bo.

IV

In vse dlani, ki so bile,

Stopinje, ki bodo prešle - v vse sega ta živa dlan, stopa vanje podplat stopal.

Gozd temni za stopinjami, pred njimi se žoga kotali. Kot bi seglo željno oko,zgrabi lahko žogo dvoje rok.

- Z zlatom v očeh v noč strmi, opica sama na svetu živi.Živi v vrtu prvih kač in poslednjih ptic neba.

V

Med kačami in pticami živi opičji mladič.Pod njim zelena dežela kač, nad njim petje ptičjih jat.

Kje ladja zidana stoji in žoga pisana zbeži? S prsti odskoči opica, v kroni obvisi ko sad.

Ko bo padel z neba zadnji ptič, zadnja kača zlezla v zadnji hrib, ostane orangutan sam,ko rdeč graniten kip sveta.

(Oko: Dialektike, 1974)

12. Veno Taufer: Don Kihot

imel je konjaiz brezlesnega papirjas črnimi očmije jezdil po ulicah pokopališčavčasih je razjahalpred krčmo miklavža breugnonajokal in pildulcineja je živelav sosednji ulicinad ljudskim plesiščem

nekega dnese ni mogelnapitirazbil je strohnelo krčmorazrezal orumenelega vranca

in razvejal prhke zvezdicev vetersvojo in dulcineje bledo žalostje namenoma izgubljalna najbolj prometnih križiščih

odprl si je teloin trudoma v njemustvaril livarno orožjaiz slane krvi in grenkega mozgaje koval meče in kopjasi izbrusil lobanjonaslikal nanjo rdeče rožesredi njih sanjano znamenjein si jo poveznil na ostarelo obličjekot šlem

korakal je mimo ravnodušne dulcinejein vzklikalmoje svetlo orožjeje žlahtno nekaj vedrih stoletij

rušil je slepe zidoveodrešil hiše zakletih verig prahuin strupenih barvnavrtal trebušaste ladjeki so gnile v pristaniščihpomoril je mnogo ljudiin svojih bratov in sesterbil je kruto pogumen vitez

okrvavljeni plenje nag in bostovoril v deveto deželosvoje mladosti

na zeleni skalije iz mnogihin svojih kostisezidal sinji gradvsekal je vanj ozke linesvojih očioči norega vitezaneštevilna oknažare v rožnati svetlobinjegove krvi

na najbolj vitkem stolpustrmi skozi telo svoje dulcinejena zvezdevisoko nad njunim kraljestvomin iz njene čiste krvioblikujekovinske igračke

za njuno potomstvo

(Svinčene zvezde, 1958)

Veno Taufer: Koncert v naravi

ona s pločevinastimi nogamis peščenimi urami v ustih akvarijem v glavion z vsemi stopnišči mesta na ramipod roko s srcem ki se lahko navije in ustavi

odpreta knjigo in iščeta potkjer je nebo voda in cvetni logkjer ni znojnega papirja in tipajočih očiampak kot v kinu lepo ptič žvrgoli

ona razstavi noge akvarij odkrijein začne loviti ribeon se na stopnišča povzpne in srce navije

pesek ur goli telesi zalijeribe švigajo skoz njune žilev krvavih škrgah skrivajo mračne nagibe

(JETNIK PROSTOSTI, 1963)

Veno Taufer: Taborni ognji

vojska kuga lakota in vse groze so že tu takrat ko se začenjajo ne vemo ker je vse

navadno in pozen je čas in če zapisalo se jestegnjene večerne sence padajo na potin nebo okamni

znenada od zgodb se zavrtimelje glave sanje spomine

dolge vrste migetajočih postavvozila v vrtincih v ledenečih zubljih barv sesajoči suhi mehurji mest

in mokast prah veje v sipine in karavane žejne skoznjev mrzlih nočeh

onkraj risovtabornih ognjev jenjavajočih skrivnost je strašna mana kapljajočih vzdihov

(Še ode, 1996)

Veno Taufer: Meditacija o eksterieru

vse v ritmu tihem hladne hišeki pelje vanjo rdeča potkjer le natakar pot si briše nas udi vabijo v prostotst vse je ekstaza gotovinea striptiz pločevine ni eks taza iskreno iz globinebili smo hlip bodimo smeh

vsakdo mora prav znati delati s trticokdor ne zna je obdelovati naj pije pa vodo

kot ta trebušček zemlja pleše okrog se z nami vse vrtiko zemlja pleše tja med zvezde še tisti pleše ki trohni .hej živo klije naj na veke ta reč pa naj se lomi dob pripada nam in prazne steke naj grom in peklo peklo grom

vsakdo bdgfykhxpk itd

(VAJE IN NALOGE, 1969)

Veno Taufer: Agonija suše

videli so gavideli ko se je skril vamečeprav me ni poznalzbežal je vame in se tesno priželpod senčnato sleme mojih žilhočejo ga umoritia sedaj je v meni je mojne dopustim zločina

ves dan brusi sonce razbeljene noževčasih s suhim krohotomkot za šalopoblisne krivo rezilo tik ob mojem licu

ko dajo prve zvezde potuhnjeno znamenje

vsaka zasetiho hinavsko znamenjega začnejo iskati

sleherni živec režejocepijo ga počasi in natančnov dolgih spolzkih vlaknihkri se lomi v krhkih kosihs sunkom padav suho zevajoče brezno

bežimspirale se vrte hitrejeprostor se ožizbija v težke kvadrerazžarjene konicedrugega za drugim predirajos suhim pokom

nenadomase mora zgoditiiz neke ranebo brizgnilojutro

če bodo očita rana če bodoočitistega ki se je skril vamebom moralumretirazpokano truplo bovaki ga je prekleloslepo sonce

(SVINČENE ZVEZDE, 1958)

13. EDVARD KOCBEK (1904-1981): PREDMETI

Otrok igra na orglice, igra nežno in sanjavo, nebo se je zagugalo, strehe so se upognile,vrata so se odprla,stopnice so poskočile, drevesa so začela hoditi, vse bi rado odšlo v Tibet.

Pazite na predmete, ko jih jemljete v rokeali jih mečete na smetišče. Utrujeni mož gre zvečer domov,

na rami nese svetlo sekiro.Ni izgubljenih predmetov in ni najdenih predmetov, poznamo le spremenjene stvari.

Knjiga odide v glavo, žebelj se zarije v križ, klobuk postane strašilo in lampijon zagoriv neznanskem otrokovem spominu V svoje vnebovzetje bodo stvari odnesle več človeškostiod nas, ubogih ljudi.

(Groza, 1963)

Edvard Kocbek: Kdo sem?

Nikoli nisem to, kar mislijo, da sem, in nikoli nisem tam, kjer me vidijo oči. Sovražniki me imajo za naslednika prestola, prijatelji so prepričani, da sem skrivni diakon, in šaljivci mislijo,da trohnim v dnevniku potopljenega brodovja, ki je iskalo novo zemljo. Jaz pa klečim opoldne sredi puščave in pišem v pesek narek tišine, proti večeru zaškrtamv nevarni razpoklini babilonskega stolpa, opolnoči pa vdano ležem med zlate mečena Hamletovi terasi. In šele proti jutruse zavihtim na sedlo daljav izza sedem krat sedem mesečin in pojezdim nasprotidarežljivi vrtnici, pripravljeni na izbruh - nekoč bo pogledala ošabnemu stoletju v obraz in stoletje bo zardelo.

(Groza, 1963)

Edvard Kocbek: SOSED NA OBLAKU

Samo usta moraš odpreti. drugo bo opravil tranzistor, dovolj je, če pomisliš na jutri, dnevni red je določil horoskop, in če še nisi spolno občeval,te bo nagovorila rubrika v tedniku, za ostalo je poskrbljeno na Studencu ali v švicarskem trezorju.Za vsak dan devet matematičnih operacij, za noč pa tri bistvene prednosti.

Steklenice se množijo na dvorišču, ob njih rastejo stolpnice,sosed iz trinajstega nadstropja stopi popoldne na oblak in se sprehodi. pregleda svet, vse v najlepšem redu, tako rad opazuje vrtičkarjein jih kar naprej zamenjuje s pisatelji. Njegova žena zagleda v možu leteči predmet v škofiji pa se razjezi Napoleon,ker je Ljubljano zamenjal s Salzburgom. Te zamenjave trajajo do petih popoldne, ko za Rožnikom zarjove stari levin se mu šišenska tolpa nasmehne.V kranjski hranilnici zagomazijo termiti in začno razjedati idejne temelje.In šele opolnoči se v vladni hiši umirijo zbrani oblastniki stoletja in vržejo tarok, blaga, edina izvirna ura slovenstva.

(Poročilo, 1969)

Edvard Kocbek: LIPICANCI

Časnik poroča: lipicanci so sodelovali pri zgodovinskem filmu. Radio razlaga:milijonar je kupil lipicance, plemenite živali so bile mirne ves čas poleta nad Atlantikom. In učna knjiga uči:lipicanci so hvaležni jezdni konji, doma so s Krasa, prožnega kopita, gizdavega drnca, bistre čudiin trmaste zvestobe.

In vendar ti dodajam, sinko, da teh nemirnih živalini mogoče spraviti v razvidne obrazce: dobro je, kadar sije dan,lipicanci so črna žrebeta,

in dobro je, kadar vlada noč, lipicanci so bele kobile, najbolje pa je,kadar prihaja dan iz noči,kajti lipicanci so beločrni burkeži, dvorni šaljivci njenega veličanstva, slovenske zgodovine.

Drugi so častili svete krave in zmaje, tisočletne želve in leve s perutmi, samoroge, dvoglave orle in fenikse, mi pa smo si izbrali najlepšo žival, izkazala se je na bojiščih in v cirkusih, prepeljevala je kraljične in zlato monštranco, zato so dunajski cesarji govorilifrancosko s spretnimi diplomati, italijansko z zalimi igralkami, špansko z neskončnim Bogom in nemško z nešolanimi hlapci,s konji pa so se pogovarjali slovensko.

Spomni se, otrok, kako skrivnostno sta spojena narava in zgodovina sveta in kako različna je vzmet duhapri slehernem ljudstvu na zemlji.Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk. Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji iz Noetove barke zatekli na naša čista tla, zakaj so postali naša sveta žival,zakaj so stopili v legendo zgodovine in zakaj razburjajo našo prihodnost, nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo in postajajo zanosno sedlo našega duha.

Kar naprej sem na beločrnem konju, mili moj sinko,kakor poglavar beduinov sem zrasel s svojo živaljo, vse življenje potujem na njej,bojujem se na konju in molim na njem, spim na konju in sanjam na konjuin umrl bom na konju,vse naše prerokbe sem spoznal na skrivnostni živali,in tudi to pesem sem doživel na njenem drhtečem hrbtu.

Nič temnejšega ni od jasne govoricein nič resničnejšega ni od pesmi, ki je razum ne more zapopasti, junaki šepajo v svetlem soncuin modrijani jecljajo v temi,burkeži pa se spreminjajo v pesnike,

krilati pegazi vedno hitreje dirjajo nad votlinami naše stare zemljein poskakujejo in trkajo, nestrpne slovenske živališe vedno budijo kralja Matjaža.

Kdor še ne zna zajezditi konja, naj se čimprej naučiukrotiti iskro žival,obdržati se svobodno v lahkem sedlu in uloviti ubrano mero drnca, predvsem pa vztrajati v slutnji,kajti naši konji so pridirjali od daleč in so daleč namenjeni,motorji radi odpovedo, sloni preveč pojedo, naša pot pa je dolgain peš je predaleč.

14. Iztok Geister-Plamen (1945)

Beli led je danes BledAvgustsin Kajtimaraje ranjen izginil iz ranein se smejoč vprašal:ali se me sploh še kaj držisvoboda

(OHO, 1966)

pohojena nogaboli človeka

pohojeni čeveljne boli nikogar

(Katalog 1, 1968)

Muha

ubil sem muhokdo bo mene ubil

biti muhaživeti posmrtno življenje

(Žalostna majna, 1969)

kdor drugemu jamo koplje,

sam vanjo pade

lopata še leži ob potiko kopač že pade v jamo

lopata je že spet domako je kopač še vedno v jami

(Žalostna majna, 1969)

blažena kapljicapoleg blaznega človeka

(Ikebana, 1969)

če naprstnik je na prstučrnilo prsta ti ne zmoči

mlada tintnicaje bela podnevi in ponoči

(Tintnica: gobe v knjigi, 1968)

Kamni kruhadrobtine hriba

solze vodekaplje moči

(Parjenje čevljev, 1977)

Tomaž Šalamun: Mrk I

Utrudil sem se podobe svojega plemenain se izselil

Iz dolgih žebljevsi varim ude novega telesa.Iz starih cunj bo drobovje.Nagniti plašč mrhovine bo plašč moje samote. Oko si izderem iz globine močvirja.Iz prežrtih plošč gnusasi bom postavil kolibo.

Moj svet bo svet ostrih robov.Krut in večen.

(Mrk I, Poker, 1966)

15. Tomaž Šalamun: Stvari V

Ali ste že videli bogakako teče da bi prišel pravočasno ob pol trehodgovornost odgovornostne začetku ne koncu ne približašnepremična privezananamesto da bi bingljala z nogami kar takoodgovornost odgovornostsvet brez naravesvet brez pogovarjanjaneodgovorna so drevesa dokler rasejoin kaj naj beseda z njo počnene rabi je sonce pri svojem zahajanjune nebo ki je samo modro in nič drugegakoga je vprašal bogko je ustvaril metulja takega kot jeko bi mu pa lahko naredil noge s 15 cm v prerezuodgovornost odgovornostbarok prehrana naroda

(Stvari V, Poker 1966)

Tomaž Šalamun: Antioda

Brez tebe črka P gre k vragu svetparadajz pasma politikaali ste že videli papagaja brez črke Pali pa pipico pokaditi Pennsiylvaniabrez tebe črka P ostane še žalbica akvamarin nastlati namazativse pa sloni na pakeljcihpoglejmo samo težaveki nastopijo v zemljepisuhodiš po svetu prideš do Patagonijestop črna luknja.niti ne moreš vzeti paliceda bi jo naslonil na pred-Patagonijo in po-Patagonijopa se ti zabliska pa rečeš TRAMpa še TRAM ti pade v luknjoker ni pakeljcevnikoli ne ješ po naročiluzmeraj žvečiš menupotem hočeš spat a samo zehašin zehaš nag ker pidžame nitako se razvije nemoralatako se razvije nemoralaperutnice poštarji pantivek

(Gobice IV, Poker, 1966)

Tomaž Šalamun: Epitaf

Samo Bog je. Duhovi so prikazen. Slepe sence strojev, ki zakrivajo Poljub. Moja Smrt je moja Smrt. Ne delim jes topim mirom izničenih pod rušo.

Kdor boš pokleknil na moj grob, zemlja se bo stresla. Ruval ti bom sladki sok iz tilnika in genitalij. Daj mi usta. Pazi, da ti kak trn ne predre

bobniča, ko se boš valjal kot črv, živ pred mrtvim. Narahlo, narahlo naj teumije ta bomba kisika. Naj te raznese le,

kolikor ti prenese srce. Vstani in si zapomni: vsakega ljubim, ki me spozna. Zmeraj. Vstani zdaj. Predal si se in zbudil.

(Epitaf, Balada za Metko Kraševec, 1981)

Tomaž Šalamun: Moje pleme

Moje plemene sliši več svobode.

Ne razpozna je, ne vidi je, ko se ga dotakne.

Moje plememisli, da je počasno

ubijanje njihovih telesin duš

naravno.Samo včasih, ko za hip udre

vanj nekaj ozonu,otroštvu

podobnega, si obriše potnočelo,

streseto morote verige

s sebe, obrne sein zaspi.

(Moje pleme, Mera časa, 1987)

Tomaž Šalamun: History

Tomaž Šalamun je pošast.Tomaž Šalamun je drveča krogla v zraku.nihče ne ve za njeno orbito. Leži v polmraku, plava v polmraku.Ljudje in jaz jo gledamo, začudeni, upamo dobro, morda je zvezda repatica.

Morda je kazen božja, kamen, mejnik sveta. Morda je taka pika v vesolju, ki bo dajala energijo planetu, ko bo zmanjkalo nafte, jekla, hrane.Morda je samo igra celic, bulain bi ji bilo treba odtrgati glavo kot pajku. Ampak nekaj bi potem posrkalo Tomaža Šalamuna, verjetno glava, bolj verjetno glava kot telo. Iz glave bi zrasle nove noge. Verjetno bi jo bilo treba stisnitimed stekli, fotografirati in dati v formaldehid,da bi jo otroci gledalikot fetuse, morske vile in človeške ribice. Vratarji bi špekuliraliz vstopnicami in jih dvakrat prodajali.To je dobro za ljudi, ker jim daje kruh.

Drugo leto bo verjetno na Havajihali v Ljubljani. Na Havajih je telo toplo. Ljudje hodijo bosi na univerzo. Valovi so visoki do sto čevljev. Neprestano trese, trese zemljo. Po mestu drvijo dobičkarji. Kraj je fantastičen za ljubezen, ker je sol v zraku in blag veter.

Ampak v Ljubljani rečejo ljudje: poglej!To je Tomaž Šalamun, v trgovino je šel, s svojo ženo Maruško kupuje mleko, da bi pil mleko. And that's history.

(Arena, 1973)

16. Svetlana Makarovič: Zibelka

Zibelka, zibelka,zibelka bela, kaj si dozibala,v jutro vesela?

Travica, travica,trava zelena,trav je na tisoče, mati le ena.

Zibelka, zibelka, zibka krvava,tu je še trupelce, kje pa je glava?

Glava iz travepa reče tako:Drugič si rodibrez glave telo,

da boš tutajala,pesmi mu pelain ga popolnoma zase imela.

Svetlana Makarovič: PELIN ŽENA

Žalik žena pelin bere,komu ga bo dala,grenko sivo vino vari,komu bo zavdala?

Žalik žena pelin beres hladnimi dlanmi,pelin bere, lepo pojeza umrlimi.

V kačjem polju žalik ženaz ozkimi očmi,vrč pelinovega vinanese med ljudi.

Žalik žena pelin žena.Vsak bo sam na svetu,vsak na svojem kačjem poljuv pelinovem letu.

(Pelin žena 1974)

Svetlana Makarovič: Poroka

Sem dala ti rdeče cukreno srce,na njem je napisano tvoje ime.Bom kletko zaprla, odvrgla bom ključ,počepnila bom in upihnila luč.

Srce je iz kruha, prelepo srce.Po kotih črnikaste miši žive.Ko se bo zdanilo, na licih srcabo kruhova rana in prstana dva.

Na rjuhah so ostre drobtine srca,ta postelja je narejena za dva.Dve dihanji režeta gosto temo,dve miši strmita v jutranjo meglo.

Svetlana Makarovič: OGLEDALO

Odpre oči in v hipu je zbujena. Iz ogledal skovikne tuj obraz.Poskuša sneti masko lastne kože.Na vratih kljuka škrtne, se premakne. Deseti kri po žilah zledeni.Za vrati pa nikogar. Prazna veža.Kepe teme po kotih. Vonj smeti.

Začuti svoje tuje, potne rokena žgočih licih, mokrih od snega.Nad glavo ji zaniha krempelj lune,da se splaši brezdanjega neba.In ko da je nekdo prav tukaj zravenin kakor da ji nekaj šepeta,pa ni človeški glas in ne besede,je nekaj - nekaj čisto drugega.

Takrat se spomni, da je v tuji hiši,kot vsakič, ko se kvatre odvrte,in spet obesi culo prek ramena,odrine duri, se zmrazi in gre.To noč se je zatekla v mojo sobo,kjer s svečami preganjam hudi mraz.Pa to ni maska, to je živa koža.Iz ogledal me gleda njen obraz.

(Tisti čas, 1993)

Svetlana Makarovič: KRESNA

Lepi Jurij kres nalagana Jurjevo kres, na véčer,z eno roko kres nalaga,z drugo roko venec vije,s tretjo roko meč pripravlja,da jim vrne, kar so dali,kar so dali mu v dolini.

Mi vam bomo z naše gorev vašo goro kres prižgali,mi vam bomo z naše gorev vašo goro glas poslali.Težko je živeti v gori,težko peti, govoriti,težko nam je v kresni plamenlastno dete položiti,težko je živeti v gori,z gore se predaleč vidi.

Lepi Jurij kres nalagana Jurjevo kres, na véčer,z eno roko kres nalaga,z drugo roko venec vije,s tretjo roko meč pripravlja,da vam vrne, kar ste dali,kar ste dali nam v dolini,vse povrne lepi Jurij,za en las si glavo vzame.

(Tisti čas, 1993)

17. Andrej Brvar: Sklicujem zborovanje

Naj pride Viktorki vsak dan prebira Kapitalin drugače pije kakor kravanaj pride Malčiki se noč in dan kurbada že čisto razmajano hodinaj pride njena matiki zbira premog v prahu za plinarnoin drugače krade kakor srakanaj pride Ludvikki se je obesil med oblekami v omariker je Hedo našel z drugimnaj pride Heda ta prasicaki jih je vseh pet pripravila do štrikain zdaj leži že s šestimnaj pride Vrišarki bi rad poklal vse južne brateker spravljajo Slovenijo na kantnaj pride Kertki je pobegnil v Nemčijo

ne da bi do zdaj karkoli pisalnaj pride Kertovkaki je medtem rodilain postala kurba na kvadratnaj pride vsa ta naša fabriška četrtna Glavni trg da ji rečemk vraguK vragu pa tak proletariatki že dolgo več ne znanositi transparentovki že dolgo več ne vekaj pomeni štrajkki že dolgo več ne vekaj je to Internacionalaki že dolgo več ne znaprisegati na kladivo in srpki čepi v zaporih le zatoker ne more plačati sodnika za prekrškeki vsak čas kozla na Mrxa Leninain delavsko samoupravljanjek vragu pa tak proletariatki bi prodal fabrikoza kozarec žganjaza prvo kurbo na vogaluali za škatlico smrdljive draveDajtezginite nazajpod zadušljivo nebopod strehe z rahitično vdrtimi slemenimed ulice in razne prehodekamor vodijo postarane gospesvoje cucke na večerno scanjezginite nazajin dajte si drugo imepravim vam dajte si drugo imeda ne boste žalili Oktobra in Pariške komune

Andrej Brvar: Balada

Učitelju predvojaške vzgoje

Nismo krivi miče smo se vam režali v klopi ali za hrbti sodedovali naravnost v obrazmedtem ko ste kot kakšen politkomisarmahali z zeka izkaznicoin kašljali in vmes govorilikako in zakaj ste pravzaprav gnili po hostahz zvezdo na navadnem klobukuin polni strahu in ušiNismo krivi miče vas je ravnatelj moral nagnati v zdravstveni domod tam pa s prvim vlakom v sanatorij

Niso krivi zdravnikiče niste smeli kaditi niti pol čika na danče niste smeli jestirazen prepečenec sadje in hrano na oljuče niste smeli pitirazen mleko kokto in morda kakšno pivoče niste smeli k ženskik tem ritastim prsatim strežnicamz očmi kot začudene kraveNiso krivi zdravnikiče so vam neko noč vseeno razpadla jetrain če ste skašljali pljuča v pljuvalnik pod posteljoNiso krivi pogrebciče potem ni bilo ne trobojnice čez krstone lafete ne minute tišine ne salvene zastav na polovici drogain če ne bo ne ulicene tovarne ali pionirskega odreda z vašim imenomNiso krivi pogrebciče so kleli vaš smrad in trebuh kot sodkljub vsemu poln konjakov in žganjaNi kriva ženače je ostala v črnem in s tremi otrokiki so se tiščali h krilu kot preplašeni piščanciin gledali zdaj njo zdaj jamoin ves čas jokali ker jih je morda tiščalo lulatali pa ker so postali lačniNi kriva ženače ji je solze sproti sušila misel na zimo pred vratina čevlje na premog na marmeladoKrivi ste vikrivi ste vi ker niste obležali v kakšni hajkiali čisto mirno v kakšni zasedis počeno glavo ali s predrtim trebuhomtoda z vsemi sanjami o svetli prihodnostiki ste jih baje takrat imeli polna srcaKrivi ste viker niste obležali z vsemi tistimi sanjamiod katerih je končno ostala samo ta prekleta ušiva pokojnina

18. Tone Kuntner: Strašno kletev imam na jeziku

Strašno kletev imam na jeziku,in strašen, strašen kamen v prsih

Moja kletev zapali skedenj,moja kletev odkriva hiše,moja kletev prinaša točo.Moja kletev prinaša sušoin izsuši studence.Moja kletev prinaša jalovost živiniin ljudem bolezni.

Moja kletev prinaša smrt.

Strašno kletev imam na jeziku.Bog ne daj, da jo izrečem.

Tone Kuntner: Jaz nisem jablana

Jaz nisem jablana,ki je zraslana vrtu,jabalana žlahtne sortein jaz ne rojevamiskane,plemenite sorteplodov.

Jaz sem jablana,ki je zraslana trdi,pozabljeni zemljiin moji plodoviso lesnike.

Pesem o zapuščenem studencu

Vsi so zajemaliiz moje globine, -zaradi zdravja,zaradi hladu.

Potem so tusamo še živino napajali.

Potem so me nekega dneprekrili.in me prebili z deskami -zaradi otrokin zaradi smradu.

Tone Kuntner: Udaril si

Udaril si,kot da si kravo prodalin vem, saj ne boš priznal,bilo ti je strašno hudo pri srcu.

Naš dom je bil lep,pod hribom med jablanamiin naša pšenica je bila lepa.

Takrati si nam rekel:

da vam bo lepše, otroci.

Okoli okoli je cvetel osat.

Zdaj vem:nisi se bal socializma,bal si se vetra z državnih njiv.

19. Niko Grafenauer: STISKA

Z besedo,ki polni tvoja usta kot krik,se izgovoriš svetu,greš, v izurjeni roki piščal,o Izidor,

vsaka misel te ograjuje,vse dokler ji ne prideš do koncain se pred tabo ne vzdigne stena,za tabo, od vseh strani,bežiš,

potem se ti upre tudi beseda,bruhnešin to je, pravijo,ta smrtna stiska.

(Stiska jezika, 1965)

Niko Grafenauer: Glasovi v gladki bisernici svita

Glasovi v gladki bisernici svitaizbrušeni, v sluhu steklena,ki draži hladni zrak, čez molk razlita,na robu enega in drugega pomena,

vokalizacija, v kaj izzveni?v zrcaljenju spomina čist zapis,v mrežah strmenja trajanje stvariin v tenko črto razpotegnjen cis.

v glagolskem vidu obledela slikadrseče jate neminljivih let.pozabljen vonj med gubami jezika.

v zorenju ivje, v duhu pirueta,trpežno zvočno sevanje besed,na nič odtisnjen bakrorez soneta.

(Štukature, 1975)

Niko Grafenauer: Na ude razdalj nasuti kosmi

Na ude razdalj nasuti kosmizime. belo okostje časa in prostora,ki šklepeta od mraza, od neskončnosti,v dvoje. kakšna samota v sklenjenem

objemu. in koliko bližine z molkomna ustih zakopane vanj. kdaj se oglasi, ki počiva z licemna ramenu golega življenja.

drug k drugemu prižeta, z letirazmaknjena, telo k telesu, oklepava med nama vsak svoj večod sebe.

Trenutek, ki okrog njega krožičas pozabe, je brezdanji in za zmerom. Ozri se, s profilom globoko vtisnjenav spomin, Evridika. Naj grem,

do koder sega čas v prostoru, korak korakov, svojo pot v celec,kjer ni nikogar, k tebi, brez sledovza sabo.

(Odtisi, 1999)

20. Ivo Svetina: Jej me, Agalis

Jej me, Agalis, temna krog ust zamorskih poljubov;ust, ki so roke, umite dlani atlasa, v katerega ovijašmoje temno telo, jej me.Si moja počasna, temna, sladka smrt, ki je pognalamavrična rastlina z zlatastimi lističi čebel v razpokah zraka,skoz katere kapljam, jej me.Pij me, bela; ko bi zmogel eno samo čarovnijo,bi popeljal temno srce na sprehod, skoz afriški dež,h kapljicam kovinskega vina, ki žari lamentozo,Kristove solze, vezuvsko grozdje, k žadastim senegalskim deklicam; pij me.Jej mojo temno kožo, ki se lušči ljubljena od sonca očeta,moje stopinje, ki modre spe v nebesnem pesku Lesbosa, jej.Jej me! legel sem v teman obraz, same oči so me,oranžna jedrca antracitnih morskih ježkov jej.Sem temna snov, ki zadiši, ko jo z ognjem pobožaš,sem pahljača senc, ki z mokrimi prsti premakne hišo zraka,da me slečena ješ,ko ležim na tvoji temni postelji, med libijskimi rozinami,svetlečimi se kot mrtvaške muhe, z lapisi okronanih oči, jej me.Sem prgišče temne vode, nocoj, skodelica belega pismatvoji ljubici, nocoj, bakrena jagoda v tvojem joniju;

Agalis, jej me!

(JONI, 1976)

Ivo Svetina: Lepa Botticellijeva glava

Lepa Botticellijeva glava je vsa v beliniglasbe, mokra Venerina senca, ko riba lahnaelipsa, lik zefirja pod kožo ustnic. Svetlobaždi v modri geometriji, s sklonjeno glavoin prozornim obrazom na mehkih stopnicah,zapuščena. Daruj mi svojo moč, slika, razlijme v ledeno fresko, sijočo skoz stoletja,z lakastimi lasmi me nariši v školjko, izkatere teče vino v srce. Oživi moj zbledeliobraz, prelij me skoz nebo, da bom očiščenplul nad plešočimi ljudmi, skoz šotorekrvavečih konj, plaval ko krona plavihtrobent, otrok, speč na sedmih gričih kosončno mesto, pavja glava, opraskana z bleščečimi predmeti, da bom lebdel v črnimreži nebesnih cest. Daj mi moč, slika, da bom izpisal bele liste za Botticellija, da bom nanovo narisal svet.

(BOTTICELLI, 1975)

21. Milan Jesih: Neznansko mnogo naših punc

neznansko mnogo naših puncje naredilo splav. skoz trumesinjih sanjskih senc je avtopripeljal. kdor urno misli,všteje smeh, tu se bazen konča,kdor kani vstajati ob dveh, ostanenaj doma. saj tudi lilija spoštujemnogi plagiat: brez muje tudičevelj obuje se nerad.

zdaj dvignil bom predale, imamdoma še tri. mačke so izgnaleiz države vse ljudi: med šivitudi reka do slave pohiti, drageso naprave, kdo kupoval jih bi.kaj mari naj marjeta, če v sobogleda noj, saj bo do konca letaše dvakrat rekla stoj.

ne maram trudne vere, ki karnaprej prihaja, ne maram hitremere, ki smešno kdaj zalaja. vse,kar hočem še poznati, je ječa, prah

in leča. ne morejo izdati, kajza njih pomeni strah, kaj zanjih nesreča, zakaj je kurent plah.

s cesto se ne strinjaj, zavijna svojo stran. do konca sespominjaj, da nisi bil bolan.

(Uran v urinu, gospodar!, 1972)

Milan Jesih: Od daleč sem mogeče videt majčken

Od daleč sem mogeče videt majčken, morebit celo zlagan,vendar pa sem, ko mi pridete bliz, pravzaprav ladja, tovarna ogledal;kdo bi mogoče rekel, da sploh nimam barve, pa sem za svojo domovino prerdeč;navidez sem, pločevinec, miren, vendar se v meni v orkanu koljeta obup in slavohlepje.

Strah me je: bom orglarju kos kalin namest slavec?Strah pred prihodnjim mi očita preteklo: vsa ta revna leta sem preživel v prvi osebi.Neznan mojster si je v mojo kuhnjo postavil štafelaj, brada mu pada do tal,Krka! v zelene oči mu strmim: "E dove son io?" "Sulla tavoletta."

(Kobalt, 1976)

Milan Jesih: Roka v roki

Roka v rokiin poljubovana,tih, lah stisk, zunajza oknom pa že

senčnat večer -mogoče, mogoče.

Milan Jesihh: Mlečno jutro

Mlečno jutrose razlijepo razlitemjutranjem mleku.

(Usta, 1985)

Milan Jesih: Dekliček je bila

Dekliček je bila, zdaj je le dihsence sledi zvenelega spomina,ki v prsih varje jo teme tišinain mrtva straža zdajšnjih časov zlih,

da komaj kdaj kakšno brezdanjo nočse vzdigne iz kamnite srčne ječe -otrok, kot je bila, se k meni slečein spiva lahno se dotikajoč.

Teši, teši navzočnost njena mila!,stkana iz preje mladoživih sanj;čeprav obraz je in ime zgubila

in svit sežge jo in pozabi danin ni je - kar bila je, tam od raneza zmeraj nezaceljen up ostane.

(Soneti, 1989)

Milan Jesih: Če bi imel Gigantov rok stotero

Če bi imel Gigantov rok stotero,ko jo držim; sto ust, ki jo okušam;sluh zajčje tenek, kadar jo poslušam;plus papeževo čezčloveško vero,

kadar preganjam trmasto zamero,ki jo roj njenih muh iz nič izkuha;pa če bi mogel jo v rožnatih rjuhahnategnit kot kozlovski šef satirov -

ne pa, da vselej sfiži se bližinana točki, kjer se čudenje poleže,naslade bežnost pa je sploh edina,

ki nosi kak pomen, čeprav brez teže;ko Moglo bi ovladati, kar Hoče,potem ne rečem, no - potem mogoče.

(Soneti, 1989)

Milan Jesih: Spominjam se otroškega avtizma

Spominjam se otroškega avtizma:ko jaz zaprem oči, izgine svet,samo meni namenjena kulisa:le pravi hip moram oči odpret,

zalotit nepripravljeno odsotnost -in videl, videl bom... Tako fantičsem se trdo igral v otroštvo poznoin vztrajno želel videti si Nič.

Zdaj, zrel možakar, že kar malo gnil,imam docela drugo dioptrijo:rad hodim zdolž dolgih zelenih njiv

in v krčmi trdega me kdaj budijo,vidim skoz nekdanjo kuliserijoin nič se mi že dolgo ni prikril.

(Soneti, 1989)

Milan Jesih: Noč je na planem ježev nalovila

Noč je na planem ježev nalovila,zdaj zlagoma jih tre in tre hrskajev nenadne, prestreličaste zbodljaje,ki vse telo prepajajo po žilah.

Oči zapreti: in kar sem kdaj videl- bodi pomlad cvetočih sadovnjakov,otroška kuga, ognji vrh oblakov -naj nikdar znova prednje mi ne pride.

In vendar - večni vendar - če ta hipbi Bela, Ki ne vpraša, me vprašala,če sem pripravljen, "Greva, žakelj sala?

cesta široka, z generalne džip!" - bi ji odvrnil: "Ne še... Sploh pa, veš,ni treba hodit pome, pridem peš.

(SONETI, 1989)

22. Milan Dekleva: Naenkrat

Naenkrat. Vetervišnjevih vej vibriramisel. Ne - ptica!

(Mushi, mushi, 1971)

Milan Dekleva: Pesem pleza gor po čudenem fižolu

Pesem pleza gor po čudenem fižolu (nazaj po vitkih viticahspomin) in govori temne besede obrazov, ki jih srečuje: odrekase svetleče prisotnosti stvari, ki jih je zapustila in se zagnalak tistemu enkratnemu, ki da je njen izvir. Kakor fini finskikozarček se je razletela v črepinje besed. Prej smo potrkali obkozarček in je zvenel; črepinje ne zvenijo niti s počenim glasomne. Besede so le še skrivnostne pismenke večne večno za večnost,in ker so negibne, se ne morejo združevati med seboj.Združevanje, namreč ta ploditev, to nizanje, ta sintaksa, je gibanjesamo, je sama živost; in kar je v času, ni nikdar v večnosti.

(Nagovarjanja, 1979)

Milan Dekleva: Poslednja letina

Pride čas, ko igralcem kaplja iz nosain se poetom zaskoči oblič argoja.Še sreča, da zidamo skupaj,ne meneč se za potrpljivost zemlje,ki golta neumnostrazlag.

nagi, da le s trepetanjemspominjamo na misleče trstike,strmimo v svoje kasno zorenje:

poslednja letina, najslajši mošt.

(Zapriseženi prah, 1987)

Milan Dekleva: NEŽEN JE ABSOLUT

Kuncem se smrčki vlažijo aprila.Takrat postane moker še dež.Ljubimkanja se vrstijo v ritmu vodvila,iz same praznine ulit nebesni kijec zvenči.

V nabuhlem zrenju tli nepojasnjena sila.Stegna mladic so drožnate lise krvi.Ženske v nervoznih stakatih zibljejo krila.Vse enostavno rojeva obilje snovi.

Svet si menjava zaupnosti s smrtjo.Nežen je absolut, sedaj, ko nima moči.

(ODJEDANJE BOŽJEGA, 1988)

23. Aleš Debeljak: So razni kraji in tajna skrivališča

so razni kraji in tajna skrivališča. pot zvezde repaticein kar se spomni še kdo drug. -- potem neizmerljiva širinaneba, ki je razpeto čez. tiho kakor pergamentna šifra, kine bo nikoli razvozlana. in vse, kar pride hip pred eno-

ličnostjo, da se vtisne v razmehčan beton: ti. -- prstni odtis in tvojup in sen: iz oči v oči s čistokrvnim zanikanjem.kakršen si, boš vedno tak. izgubljen za tisto, kar bi nekočlahko postalo zanesljivo. zadaj za teboj ni nič, spredaj pred

teboj ni nič. kakor križ od vzhoda do zahoda in počez: razte-lešena žival in brinove jagode, razsute naokoli. -- ni ravnovesjain ga ni: o, dotaknjene stvari! kjer iz fotokopije davnega spomina

omamno diha ali divje seme igre ali kriterij popolnosti: bitivoda vseh oceanov, biti trd v sto spremembah, samoten, prost.natančen kakor osji pik in zrel za tehniko zločina in lastne smrti.

(IMENA SMRTI, 1985)

Aleš Debeljak: Brez anestezije 1.

Stvari so prazne. V njih ni nič. Kakor da so plodizjalovljenega načrta. Pokrajina leži v vodi, kizelení od nekega rastlinja. Zasenčena je s črtamiobzorja. Napolnjena s praznino, ki se je vsi bojijo.

To jutro morda res diši po čaju iz jasmina. A to šene pomeni, da ima kakšen smisel. Lahko nadaljuješ ssprehodi do obale, to ničesar ne spremeni. Vse, karzajame tvoj pogled, ni več od grenkega privida. Ki

spominja na slike doživetij, ki jih že poznaš. Nikakornočeš najti prostora za stvari. Ki trajajo dalj od tvo-je domišljije, upanja, skrivnosti. Obkrožen si s stvarmi.To ni tako zelo slabo. Edine so, ki so zanesljive. So.

(Slovar tišine, 1987)

Aleš Debeljak: Še en nesmiseln začetek

Še en nesmiseln začetek. Rajši sploh ne poizkušam več.Ampak: ta podoba, bolj natančno, obledela fotografija, kite kaže z rokami v naročju in otožnega pogleda (si ledomišljam?) v sobi, s prijatelji, a nekako odsotna. Ta slika ješe tu. Z vsemi stvarmi, ki si jih nekoč želela imeti. Kakonatančno veš, v kaj verjameš, kako preživeti noč, v kateremmesecu razgaliti rame! Kako odlično izbiraš besede, ki ravnoprav zvenijo! Govoriš danes, kadarkoli, skoraj s komerkolihočeš. A kar je bilo, ne stopi iz okvira. Otroci pri nogah se tiigrajo z dominami iz živalskih kosti. Omare, polne dimljenegastekla. Recimo še knjiga, dve. Odprti ležita na polici. Zdaj milahko poveš, kar si v mnogih letih zamolčala bližnjim drugim.Prihodnost se je že zgodila. Povej mi vse. Vzpone in poraze,navade srca, tišine, blaga jutra, dolge telefonske klice, stoke,šepetanja, up in strah. Zdaj me ni več tu, da bi me lahko ranila.Piš jesenske sape, ki zveni v ceveh, visečih na balkonu: slišišga samo še ti.

(Minute strahu, 1990)

Aleš Debeljak: MANUFAKTURA PRAHU

Te drobna solza peče? Te topo v ledjih že skeli? Mar respoznaš ta solni steber, ki razcveta se iz nemoči? Zaman

strmiš v statiko ekrana. Skoz srhljivo lepe karnevale,ki mimo žuborijo, lažni prerok ponuja svojo luč. A nihče

besede ne izreče. Pravica do izbire, praviš, askeza reda,ki ustvarjaš ga z drsenjem čez kanale. V resnici še slepečistrah otroštva več ne puhne vate iz votlih buč. Čakal sipredolgo, da bi signal dobil, ki generacije so ga iskale.

Prepričala te ni globina rane. Da zdaj si živ, te opominjale pulziranje krvi. Vse drugo je dar privida, ki te komajgane: tek rudnin v Dinari, starostne pege, napor usmiljenja

in popkovina. Zrkla drgetajo kot trepetlika in božji sel teni obiskal. Ne moreš se nikamor skriti ali pobegniti. Totalse ti izmika. Slutiš, a jasno ti še ni, da zamrežena je lina.

(Mesto in otrok, 1996)

24. Alojz Ihan: Nadrealistični scenarij

Nadrealistični scenarij: moški stopiv katedralo. Grobna tišina. Daleč spredajpri oltarju kleči mlada ženska in moli.Nenadoma se obrne. Moški se v hipu zaljubi.Kot v transu stopa proti njej. Njegovikoraki enakomerno udarjajo v čas. Ženskaga negibno opazuje. Njena lepota počasisivi, v obraz se ji zarisujejo gube.Moški stopa hitreje. Ritem korakov naglopospešuje. Ženska se očitno stara.Moški začne hitro teči, tiktakanje korakovpreide v enakomeren, skoraj bolečbrezbarven zvok. Ženski odpadejo zobje,koža postane raskava, lasje čisto beli.Od groze moški obstane. Začne se umikati.Ženska postaja spet mlajša, vrača se jiprejšnja lepota. Moški se ji začne pri-bliževati. In umikati in približevati.In umikati. Nekoč pa se odloči. Ne ozirajese na karkoli stopi k njej in jo primeza rame. Od obokov katedrale se začnorazlegati zvoki orgel. Ljudje se zbirajo,pred oltar stopi duhovnik. Oblečen je v črno.

(SREBRNIK, 1985)

Alojz Ihan: Galebi

ko jih pogledaš od blizu, te presune: oniso grdi! In spoznaš: tisti, ki je prviizrekel hvalnico njihovi lepoti, jihje moral gledati samo od daleč. Pa vendar

so mu ljudje verjeli raje kot natančnimopazovalcem, sprejeli so njegovo prijetnopovršnost in jo prenašali svojimotrokom, da se je razširila laž in sedanes nihče več pozorno ne zazre vanje,da bi spoznal: oni so grdi.

Alojz Ihan: Srebrnik

Nekemu sprehajalcu se je zazdelo,da je ob stezi za hip opazil svet-likajoč se predmet. Sklonil se jein se pazljivo zazrl v tla, kmalupa presenečen ugotovil, kako natančnose spominja, da je bil predmet okrogel,pravzaprav velik srebrn kovanec zodtisom obraza nekega vojskovodjena hrapavi površini.

Opogumljen je pokleknil na tla inzačel natančno iskati, obenem pa muje spomin vedno jasneje obnavljalpodobo na srebrniku; vsak trenutekse je vanjo vstavila nova prepričljivapodrobnost, iskanje pa se jevleklo. Prečesani šopi trave so senaglo razširjali na vse strani terbili čedalje manj verjetni in ko jepostalo iskanje dokončno brezupno, seje sprehajalec spominjal že drobnihnapisov ob robu kovanca, nazadnje pacelo zlizane letnice, ki je bila takostarodavna, da se je brez moči zgrudilna tla in hlipal zaradi izgube drago-cenega zaklada.

25. Maja Vidmar: Ne bojim se

Ne bojim se tvojeggole teže, ne bojim se tvojegole moči, ko me pregrneš, je na onem koncuvse tvoje, na temje vse vesolje moje. Tam padaš v globine, tam širiš vesolje, tam rušiš zidovjein seješ moje krike. Tu pa čisto na drobno

zabredem v grmovje, miže preštejemvzdihe, izdihein drgetanja. In tudi jeziku se tukajne morem odrečiin ušesom in vonju, ki me preganja. Od norega štetjazrahljana pričakamtvoje vesolje, da me preplavi. Ne bojim se tvojegole teže, ne bojim se tvojegole moči, strah me je tvojega golega vonjasredi prazne noči.

Maja Vidmar: Postava

Stoji in muv ušesih zvonijo,pod kožo črvijo,kosti mu drobijoin golobice morijomu pred očmiin domačega zajčka.

Stoji in muizhode krastijo,možgane brenčijo,spomin mu sluzijoin dušo smolijomu do črnega,a bog ve, da stoji.

(Ob vznožju, 1998)