literarna delavnica 2015 - mdpm celjeo desi muck desa muck se je rodila 29.8.1955 v ljubljani....

Medobčinsko Društvo

Prijateljev Mladine

Celje

» SKRIVNOST »

23. LITERARNA

DELAVNICA

2015

Zbornik literarnih del 23. literarne delavnice za nadarjene , junij 2015

2

Sonce, ki se smeje in sonce, ki se joka

Mojca je narisala z vodenimi barvicami dve sonci:

eno sonce je žarelo, drugo se je jokalo.

Bratec, ki je gledal Mojčino umetnijo, je vprašal:

»Ja, Mojca, zakaj si narisala dve sonci?«

Mojca pa je že zatrmoglavila in pribila:

»Zakaj – zato? To sonce sije in pravi: dober dan!«

»In kaj pravi sonce, ki se joka?«

Mojca pomisli, pomolči in reče:

»To sonce, ki se joka, bo poslalo oblake, oblaki bodo

prinesli dež, sonce pa bo reklo: lahko noč!«

»Katero sonce pa bo vstalo zjutraj?«

»To, ki se smeji…«

»In kaj bo reklo?« je vprašal bratec.

»Dobro jutro!«

Napisala: Branka Jurca


3

PROGRAM

LITERARNE DELAVNICE 2015

z

ZBORNIKOM LITERARNIH DEL »SKRIVNOST«

Delavnica z zbornikom literarnih del pod nazivom »SKRIVNOST« temelji na petih delih, ki skupaj sestavljajo celoto z nadgradnjo – izdajo zbornika literarnih del mladih ustvarjalcev. 1. del – mladi doma ustvarijo dela- prozo in pesmi, s katero se prijavijo razredniku,slavistu ali

mentorju v šoli. Komisija na MDPM izbere udeležence, ki sodelujejo v delavnici. 2. del – izobraževanje z mentorjem, srečanje s pisatelji in ustvarjanje del,

3. del - izdaja zbornika literarnih del »SKRIVNOST« in razstava ,

4. del – sodelovanje s projektom na SOBOTNICAH v centru mesta (branje pesmi, proze, razstava,…

Ob tem pa se izvaja še veliko drugih sočasnih dejavnosti, kot so : - razstava zbornikov iz prejšnjih let (od leta 1999), - razstava del ustvarjalca, ki mu je posvečena delavnica, tokrat je to DESA MUCK, - stiki z mediji po zaključku delavnice, - distribucija zbornika »SKRIVNOST«na slovenske šole, sponzorjem, knjižnicam (tudi po spletu).

Delavnice se udeležijo učenci 4. – 7.razreda, ki bodo na šoli svojemu mentorju ali direktno na MDPM Celje predložili svoje literarno delo (krajše prozno delo (spis, zgodba, novela, povest, potopis, ipd.) ali svojo poezijo – pesem ali zbirko) na disketi ali CD ali poslali po elektronski pošti na [email protected]. Komisija bo prispela dela pregledala (1. del). Potek del : V sredo, 3.6.2015 , 2. del : ob 10.00 uri na Starem gradu

- Ogled razstave del Dese Muck.


4

- Ogled Starega gradu.

- Trenutki, posvečeni ustvarjalki Desi Muck, - Izobraževanje z mentorico in ustvarjanje.

• Napisati zgodbo,

• Pisanje zgodbe,

• Odmor in okrepčilo,

• Napisati pesem, haiku, • Pisanje pesmi ali haikujev,

• Odmor,

• Skupno ocenjevanje. Med 8. in 12. junijem bomo predstavitev njihova dela javnosti, staršem in medijem v zborniku SKRIVNOST, ki ga bomo poslali po elektronski pošti in razstavili zbornike od leta 1999 v prostorih MDPM Celje. SOBOTNICE : V programu »sobotnice« se bodo izvajala- brala dela po dogovoru in terminu JSKD v okviru »OŽIVITVE STAREGA MESTNEGA JEDRA«

Iz vsake šole vabimo po 2-3 učence, ki imajo smisel za literarno ustvarjanje.

Za celjske osnovne šole je delavnica brezplačna, za udeležence ostalih šol pa je cena delavnice

15,00 eurov.

Delavnico bo vodila mentorica ga. Ljudmila Conradi.

O DESI MUCK

Desa Muck se je rodila 29.8.1955 v Ljubljani. Študij ji ni bil pisan na kožo: »Šola me je zelo slabo prenašala, zato sem se ji

vljudno izmikala, kadar se je le dalo. Ko mi po zakonskih določilih ni bilo treba več hoditi vanjo, sem iz usmiljenja do učiteljev

tudi prenehala in se zaposlila.« Tako je kmalu začela delati kot varuška v vrtcu Poljane. Kasneje je bila tudi tehnična risarka v


5

gradbenem podjetju, nato pa se je zaposlila kot negovalka duševno prizadetih otrok. Najbolj je znana po pisanju proze

(predvsem za otroke). Igrala je v številnih filmih, 7 let pa je bila tudi sovoditeljica Maria Galuniča v oddaji Zoom. Znana je

bila tudi kot Onina in Janina kolumnistka. Svoje najboljše kolumne je zbrala v knjigi Pasti življenja (2005). Na začetku kariere

pa je publicistično delo opravljala tudi v reviji Antena ter v otroški reviji PIL

Proza

Znani in priljubljeni so njeni romani in kratka proza za otroke (Pod milim nebom, Hči lune, Kremplin, Lažniva Suzi, Čudež v operi, Sama doma, Kakšne barve je svet), zbirka Anica (Anica in grozovitež, Anica in materinski dan, Anica in zajček, Anica in Jakob, Anica in športni dan, Anica in velike skrbi, Anica in počitnice, Anica in velika skrivnost, Anica in prva ljubezen, Anica in skrivnostna maska) ter zbirka Blazno resno (Blazno resno o seksu, Blazno resno popolni, Blazno resno zadeti, Blazno resno slavni, Blazno resno o šoli).

4 knjige iz zbirke Anica (Anica in zajček, Anica in Jakob, Anica in počitnice, Anica in velika skrivnost) so izšle tudi na zgoščenki – pripovedovalka zgodb je avtorica sama.

Piše pa tudi za odrasle, zanje je napisala romana Panika (2003) in Peskovnik boga otroka (2006).

Na priljubljenost njenih knjig pa kaže tudi dejstvo, da sta po izboru več kot 10.000 šolarjev leta 1999, 2002 in 2003 v akciji Moja najljubša knjiga (projekt pripravljajo slovenske splošne in šolske knjižnice) prvi mesti zasedli njeni mladinski pripovedi Lažniva Suzi in Anica.

Dramska besedila

• 2002 Jutri začnem • 2006 Selma in Lojzka

• 2006 Neskončno ljubljeni moški

• Blazno resno o seksu

• Božični večer

Lutkovne igre

• 1989 Kdo je ubil zmaja?

Radijske igre

• 1997 Radovedni škrat Lojze

Dramatizacije

• 1999 Matilda

• 2004 Blazno resno zadeti • 2006 Blazno resno slavni

Mladinska dela

• 2002 Kakšne barve je svet

• 2001 Sama doma

• 2001 Čudež v operi

• 2001 Anica

• 1993-2000 Blazno resno

• 1997 Lažniva Suzi

• 1996 Kremplin • 1995 Hči lune

• 1993 Pod milim nebom


6

•

Nagrade

• 2005 Levstikova nagrada za zbirko Anica

• 1998 Nagrada večernica (nagrada za najboljše slovensko mladinsko literarno delo, ki jo podeljuje časnik Večer) za knjigo Lažniva Suzi


7

MOJ MUC

Mojega muca rad imam,

saj mi popestri ves dan.

Je puhast, vesel,

mogoče malce predebel.

Rad se z žogico igra

in skače sem ter tja.

Ko pa čas kosila je

se v oči mi zazre.

Misli si: » Daj mi jest,

saj ne morem lačen prest.«

Ko pa pride čas za spanje,

se umije, v klopčič zvije

in v sanje zlije.

Nejc Petelinšek

5. razred, OŠ Štore

Mentorici : Irena Kavka in Leonida Močivnik

OGLEDALO DUŠE


8

Zazrta v tišino,

zaprta vase,

v svojo milino,

tja v svet nekam zase.

V sebi sem šibka,

na zunaj vsemu kos,

resnica je bridka,

se vlečem za nos?

Kje ste zdaj tisti,

ki rekli ste mi

ob najhujši stiski,

zaupaj nam ti?

No, povejte, zakaj ste lagali?

Upam, da nekoč boste spoznali,

kaj ste naredili s svojo lažjo,

ki vedno v spominu živela mi bo.

So dandanes skrivnosti še varne?

Komu zaupat komu pa ne,

večino časa sprašujemo se.

Žal je realnost drugačna kot sanje,

prav vsak raje verjel bi vanje.

Ana-Mari Vajde

6. razred, I. osnovna šola Celje

Mentor : Črt Močivnik

KOKOŠKA GRETA


9

Kokoška Greta je kosilnico kupila.

Na travnik jo je zapeljala, jo prižgala,

travnik pokosila in zastonj krmo dobila.

Ugotovila je, da je okoli hiše nered,

smeti ni bilo mogoče preštet,

zato je šla na kokošji splet.

Vzela je smetnjak,

ki bil je velik kakor tovornjak.

Greta je prijatelje zbrala in jim dejala:

»Ta akcija bo okolje zaznamovala«.

Kmalu so z delom končali,

med čistilno akcijo so se smejali,

okolju pa so novo podobo dali.

Žiga Vodišek


Mentorici : Irena Kavka in Leonida Močivnik

NESKONČNA MODRINA


10

Morje je neskončna modrina,

ki ni videti ji konca,

razen v temi brez sonca.

Šumenje valov in petje galebov

pomirja telo in duha,

v tej neskončni modrini morja.

Školjka v soncu se svetlika,

kakor pisana slika,

ribe pa so polne lepote kot biseri samote

v tej neskončni modrini morja.

Barka na valovih pluje,

kot da se z njimi bojuje

v tej neskončni modrini neba.

A jaz sem z mislimi drugje,

razmišljam ob tej neskončni modrini morja,

koliko je na svetu veselja in gorja.

Aljaž Napret 5. razred, OŠ Štore

Mentorici ; Irena Kavka in Leonida Močivnik

MOJA POSEBNA TORTA


11

Ljudje pravijo, da je v današnjih časih za preživetje potrebno biti izviren in iznajdljiv. Ker

pa je življenje sestavljeno iz mozaika raznih opravil in dogodkov, vam bom predstavila enega

izmed koščkov tega mozaika. Opisala vam bom mojo posebno torto. Naredila sem jo iz

preprostih sestavin: jajc, moke, pecilnega, soli, sladkorja, mleka in …. POSEBNE SESTAVINE.

Več v nadaljevanju.

Sestrična je imela rojstni dan. Odločila se je, da pripravo torte prepusti meni. Najprej sem

razmišljala, kakšne barve naj bo. Ker bo za punco, sem se odločila za roza. Dolgo sem

premišljevala, kako jo naj okrasim. Sestričnina najljubša žival je metulj in tako sem sprejela

odločitev – METULJI. Ampak, kje bodo letali? Spomnila sem se, da ima sestrična rada

drevesa. Padla je odločitev – DREVESA. Najbrž vas že sedaj zanima, kako se je vse skupaj

končalo?

Najprej sem pripravila sestavine: moko, pecilni, jajca, sol, mleko in posebno sestavino, ki

vam je še ne izdam. Zmešala sem jajca in sladkor in nastala je gosta zmes. Dodala sem moko,

pecilni, sol, mleko. Vse skupaj sem zmešala in poskusila. Bilo je malo premalo sladkorja. Nato

pa nesreča. Ko sem hotela dodati še malo sladkorja, se je pokrovček odvil in v posodi se je

znašlo 50 dekagramov sladkorja. Sprva sem bila obupana in nisem vedela, kaj naj naredim. K

sreči sem se spomnila, da lahko naredim več mase ter s tem večjo torto, saj je pričakovala

kar petdeset gostov. Dodala sem še toliko ostalih sestavin, da je bilo mase za petdeset ljudi.

Zdaj pa je nastopila posebna sestavina. Najprej sem v posodo nalila malo vode ter jo

pomešala z NUTELO. Vse skupaj sem dodala testu, nalila v pekač in pekla na 175 °C trideset

minut. Ko sem odprla pečico, se je pred mano pokazala čudovita torta. Zdaj pa težji del -

OKRASKI. Začela sem z drevesom. Stopila sem pol jedilne čokolade, naredila kalup, vanj vlila

čokolado in jo postavila v hladilnik ter počakala, da se strdi. Medtem sem se lotila metuljev.

Raztopila sem belo čokolado in vanjo zamešala roza kroglice. Masa se je kmalu spremenila v

lepo nežno belo-roza maso. Medtem se je drevo že strdilo. Metulje sem postavila v kalupe in

jih dala v hladilnik. Od metuljev mi je ostalo dovolj mase, da sem jo vlila na torto, a še prej

sem dodala več kroglic, da je nastala lepa roza masa. Ko sem dokončala preliv, sem hotela

postaviti drevo, a se mi je »prekucnilo« in padlo na rob torte. Na srečo sem vse hitro

popravila, vzela metulje in jih razporedila po torti. Ker pa mi je nekaj manjkalo, sem dodala

še rože. Odpeljala sem jo do sestrične, kjer so jo vsi občudovali.


12

Hoteli so jo slikati. A na žalost so prišli trije dojenčki in jo prevrnili. S spominsko sliko

moje prve torte ni bilo nič, a je bil zame kljub temu srečen dan, saj sem dokazala, da znam

peči torte, hkrati pa so me za vložen trud vsi pohvalili.

Hana Jazbec

7. razred, OŠ Dobje

Mentorica: Stanislava Hrovatič

PRAVLJICA O ČRNEM GOZDIČKU

Pred davnimi časi sta za devetimi gorami živela brat in sestrica, ki sta neizmerno ljubila svojo

družino. Še posebej mamo, zato sta že dalj časa razmišljala, kaj bi ji podarila za rojstni dan.

Podarila sta ji že uhane, unikatni prstan tisočerih želja, ogrlico… Razmišljala sta in razmišljala

in se naposled odločila, da ji bosta spekla torto, ki bo nekaj posebnega - že grižljaj bo kot

potovanje po raju z neizmerno veliko ljubeznijo.

Z dopolnjevanjem recepta za torto sta se otroka tako dolgo trudila, da sta na čas čisto

pozabila in do maminega rojstnega dne sta tako ostala le še dva dneva. Ko sta to ugotovila,

sta bila še bolj na trnih, če bo presenečenje uspelo.

Že naslednji dan sta se lotila peke torte. Prva jima ni uspela, saj sta v biskvit pozabila dati

pecilni prašek. Druga tudi ne, saj sta tokrat pozabila na sladkor. Bila sta že čisto obupana,

toda nista se vdala. Delala sta dolgo v noč, saj se jima šele v tretjem poskusu posrečilo. Dala

sta biskvit v pečico in čakala, kdaj bo ta pečen. Ko je bil biskvit končno pečen, ga je bratec

brez premisleka vzel iz pečice in se pri tem zelo opekel. To je pomenilo, da torte ne bo mogel

dokončati. Sestrica se je zelo trudila in jo okrasila, ampak ker je bila premajhna, je ni mogla

vzeti z mize, da bi jo odnesla na hladno. Končno ji je uspelo, toda torta ji je zaradi velike teže

padla na tla. Počutila se je krivo in razočarano, saj je vedela, da to leto ne bo njunega darila

za mamo. S solzami v očeh je zaspala.


13

Dogajanje v hiši je pritegnilo in ganilo tudi sedem škratov, ki so se ravno takrat potikali v

okolici hiše. »Heja, hejo, na delo pojdemo!« so zapeli in ubožcema priskočili na pomoč. Torto

so poskušali narediti takšno in s toliko ljubezni, kot sta jo želela narediti sestrica in bratec.

Spekli so jo v obliki srca z okusom češenj in čokolade, da bi grižljaj za grižljajem vodila v raj –

v magični črni gozdiček, kjer dišijo cvetovi divje češnje in zorijo slastne gozdne jagode,

borovnice in maline. Toda škratje niso naredili le torte, temveč so zapisali tudi posvetilo, ki se

je glasilo takole: «Za tvoj rojstni dan ti želiva lep dan, čaroben nasmeh, prijazen pogled,

iskren poklon in poljub«. Ko sta otroka zjutraj na mizi videla torto, sta bila prepričana, da

sanjata. Ob njej sta našla še sporočilo: »Za najboljša otroka. Pa lepo praznovanje želimo!

Škratje iz Črnega gozdička.«

Torta je bila tako čudovita, da sta jo poimenovala kar črni gozdiček, po kateri se zdaj ta čas

imenuje torta z višnjami in čokolado. Mamo sta otroka tako presenetila, da se je razjokala in

poljubila oba na lica. Bila je presrečna, da je imela otroka, ki sta jo imela tako neizmerno

rada. Živeli so srečno in mama še zdaj pripoveduje svojim vnukom o tisti torti, ki je bila

narejena s toliko ljubezni.

Kristina Bahč



TORTA PRESENEČENJA


14

Minilo je leto, spet bom leto starejša in znova se bodo vrstila presenečenja. Nove skrivnosti,

novi prijatelji, nove ljubezni. Vsako leto razmišljam, kaj naj si želim in kaj naj za to naredim.

Letos si želim enako kot lani: srečo, zdravje in ljubezen. Vsako leto ista pesem.

Večer pred mojim rojstnim dnevom. Nestrpna sem že. Komaj čakam, da se zjutraj zbudim.

Ne morem spati. Kakšen dan bo jutri? Bo sploh kdo prišel? Takšna in drugačna vprašanja so

me spremljala celo noč, dokler nisem zaspala.

Jutro je. Končno sem stara dvanajst! Prišel je dan, ki sem ga celo leto nestrpno pričakovala.

Jutro je potekalo čisto normalno in tudi v šoli ni bilo nič posebnega. Vse je bilo tako, kot bi

moralo biti.

Utrujena sem s težko torbo prišla domov. Takrat sem se šele zavedala. »Tjaša, zbudi se! To je

to! Ne vem, kaj čakaš!« Moje srce je začelo hitreje biti. Gostje bodo že kmalu tu! Urediti se

moram! Minute so tekle kot za stavo.

Stop! Tako ne bo šlo. Ura je komaj tri popoldne, gostje pa naj bi prišli komaj ob sedmih

zvečer. Štiri ure? Kaj naj delam še štiri ure? Naj počistim sobo? Moja soba je tako čista, da se

kar sveti. Naj pripravim pogrinjek? Prezgodaj je še za to. Naj preberem kakšno knjigo? Čisto

vse sem že prebrala.

Že vem! Spekla bom torto. To bo najboljša torta vseh časov.

Pomislim… Kaj potrebujem? Moko, mleko, sol, sladkor, jajca, … In seveda, da ne pozabim -

še višnje. Višnjeva torta brez višenj, bi bila samo torta, čisto navadna dolgočasna torta.

Oblečem si predpasnik, umijem roke in pripravljena sem za delo. Vse sestavine stresem v

posodo, jih zmešam ter postavim v pečico. Pripravim še višnjevo kremo. Brez nje je torta

samo biskvit.

Tako. Krema je pripravljena in tudi biskvit je ravno prav pečen. Najprej položim na pladenj

biskvit, ga malo namočim z mlekom ter nanj namažem višnjevo kremo, nato pa na vrh

položim še eno plast biskvita. Torta je narejena. Samo okrasiti jo še moram.

Premažem jo s smetano in nanjo postavim prečudovit sladki cvet, ki sem ga sama medtem

naredila. Mmmm… torta je čudovita. Samo v hladilnik jo še odnesem.


15

Toda … Puf! Torta je pristala na tleh. »Pa ne ravno danes! Tako sem se trudila zanjo.«

Razočarana se odpravim v sobo. Najbolje, da danes kar preskočim zabavo. Zabava brez torte

ni prava zabava. Pa saj je vseeno.

Ding dong! Gostje so prišli! Že? Saj je ura komaj…. Kaj sedem je že? Saj ni važno. Hitro se

preoblečem in že sem pri vratih. Ampak kako? Nikogar ni zunaj. Mogoče sem bila prepozna

in so že odšli.

Kar naenkrat pa… PRESENEČENJE! Prikazali so se vsi moji sorodniki in prijatelji. In nekaj so

držali za hrbtom. Kaj bi le to bilo? Torta! Višnjeva torta! Samo zame? Bila sem presrečna!

Tako je bil dan kljub vsemu popoln. Dobila sem torto - torto presenečenja. Bila je odlična!

Tjaša Žibret



DAN OČARLJIVIH RASTLIN

Že od malih nog se sprašujem, kako je biti roža. Na njih je nekaj, kar ukrade pogled

oziroma te pritegne kot magnet. Rože so silno privlačne in lačne človeške bližine. Kot majhna


16

deklica sem verjela, da rože ponoči prirejajo zabave, ki seveda niso prevelike, saj bi si

drugače zagotovo nakopale težave. Skupaj plešejo, pojejo, uganjajo norčije in še marsikaj.

Kako je biti roža, sem nekega dne po čudežu tudi izvedela.

Bila je pomlad in sonce je skupaj z nežnim vetričem božalo prelepo naravo v

prebujanju. Z bratom sva si na travniku podajala žogo, dokler nama ni ušla po bregu. Brat je

stekel za žogo, jaz pa sem se zleknila na tla in zaspala. V hipu se je vse spremenilo. »Ali

sanjam?!« sem se spraševala. Bila sem spet na travniku, a v drugačni obliki, kot steblo, listi in

cvet. Spremenila sem se v ivanjščico. Prvi dan bivanja na travniku sem si ogledala, kje sploh

sem in kakšne sosede imam. Povedati moram, da sem imela srečo. Moji sosedi so bili

prijazni, razen ene izjeme, ki je bila že starejša. Imenovala se je kozja brada. Povabile so me

na čajanko s piškoti. Ves dan smo samo klepetale o tem in onem ter se pogovarjale o naši

prihodnosti. Spominčici sta si želeli postati okras za na mizo, saj bi ju tako vsi opazovali in se

čudili njuni lepoti. Regrat je želel, da bi pristal v naročju kakšne deklice, ki bi zanj skrbela in se

z njim ukvarjala. Travniška zvončnica je sanjarila o tem, da bi postala del venčka na nevestini

glavi. Ko sem poslušala vse te želje, sem se tudi sama domislila, kaj bi želela, da se mi dogodi.

Zaželela sem si, da bi pome prišel mladenič in me izročil v znak neizmerne ljubezni svojemu

dekletu. Sosedom s travnika se je zdela moja zamisel oziroma moja želja čudovita. Našo

čajanko je nenadoma prekinil obisk na travniku. Prišla je drobna deklica in utrgala regrat ter

spominčici. Pomahali so nama v slovo in z njo odšli neznano kam. Tako sva na čajanki ostali

sami z zvončnico. Čez nekaj dni smo dobili na travniku novega obiskovalca. Z dečkom sta

travnik tokrat zapustili zvončnica in stara soseda. Bila sem tako osamljena in žalostna, da bi

se bila najraje kar ugreznila v zemljo. Minevali so dnevi, drug za drugim, in vsak dan sem bila

starejša. Mislila sem že, da bom za vedno ostala na tem velikem, širnem travniku. Brez

prijateljev, brez izpolnjene želje. Ko so me prevzemale te črne misli, se je zgodilo

nepričakovano. Na travnik je prišel čeden temnolasi fant in me nežno utrgal. Še nežneje me

je pobožal po glavi in … »Avč!« sem zakričala. Žal me ni slišal, saj je pripadal drugemu svetu,

ki ni slišal in ne razumel rastlin. Pričel je glasno govoriti: «Ljubi? Ne ljubi?« in za vsako besedo

z moje glave utrgal prekrasni beli cvetni list. Nisem si mislila, da bo na koncu na glavi ostal le

še en listič, poimenovan ljubi. Bala sem se že, da me bo odvrgel v travo. Toda ravnal je

drugače. Odnesel me je v dar svojemu dekletu, ki je bilo veliko bolj ljubeče. Na žalost je

odpadel še moj zadnji cvetni list, a vseeno me je dekle zataknilo v svoje svilnate lase in odšlo

domov. Popoldne je odšla nakupovat. V trgovini sva zagledali fanta, kako je objemal drugo

dekle. Pristopili sva do njega in dekle mu je reklo: » Če hočeš ljubiti, ljubi, če se hočeš igrati,

se igraj. Ne ljubi pa z igranjem, še posebej pa se ne igraj z ljubeznijo!« Naslednji dan se ji je

fant na vse pretege opravičeval, a dekle mu je zabičalo: »So spomini, ki jih ni mogoče

pozabiti. So besede, ki nikoli ne izzvene. So grehi, ki razum jih opraviči, a nikdar ne odpusti

srce!« Fant se je naposled le vdal in odšel, punca pa me je od jeze »zalučala« na travo pred

trgovino. Za sabo sem zaslišala hrup. Bil je vrtnar, ki je kosil travo. Vedela sem, da bo to moj

konec. Toda ni me bilo strah. Izpolnila sem svojo življenjsko zgodbo.


17

Hrup se je stopnjeval. Slišati ga je bilo kot odbijanje žoge. Odprla sem oči. Nikjer ni

bilo ne trgovine, ne vrtnarja. Le brat me je čudno gledal med odbijanjem žoge. Pogledala

sem se in vesela ugotovila, da sem spet oseba. Svojih sanj o prijateljih s travnika ter

ljubezenskih pripetljajev mladega para pa ne bom pozabila. Očitno drži, kar pravi stari ruski

pregovor, da je dragoceno ljubezen potrebno osvajati, ničvredna pa se ponuja sama.

Kristina Bahč

7. razred , OŠ Dobje



18

VIHARNI PLES

V viharju dva lista sta zaplesala,

svoja drevesa za sabo pustila.

Pa če sta se še tako trudila

se nista nazaj vrnila.

Ob soju strele so se glave vrtele,

ob pogledu na listje,

ki se vrti, v viharju polnem laži.

Veter na mah je dvignil ves prah,

vse sence, vse dvome, vse laži,

pred katerimi vsak beži.

Lažem ubežati pa še ne pomeni nehati lagati.

Zazreti se vase, si obljubiti,

da nehaš lagati in …

Sara Kukaj

6. razred, I. osnovna šola Celje

Mentor : Črt Močivnik


19

SKRIVNOST

Če bi rekla, da je bil navaden dan, bi se zlagala. Ni bil navaden dan, kajti noč sem prespala v zaporu. Naj vam že kar na začetku povem, da nisem bila zločinka. »Clarissa Pine Heigl,« so me poklicali policisti. Bila sem presrečna, ker bom končno prosto. Čeprav je bila to le ena noč, se mi je zdelo kot več dni. Naj vam povem več o sebi: ime mi je Clarissa, pišem se Pine Heigl. Moja starša sta slavna igralca Chris Pine in Katherine Heigl. Rodila sem na Novi Zelandiji. Ko sem bila stara 3 leta, smo se preselili v Los Angeles. Zdaj živimo v veliki vili, v najbogatejšem delu mesta. No, pa nadaljujmo pri tistemu jutru. Komaj so me poklicali, že sem vstala in se odpravila po svoje strani. Tam so res bile vse moje stvari: ogrlica, ura in prstan. Pazniku, ki mi je dal stvari, sem rekla: »Ta prstan ni moj,« a on me sploh ni poslušal. Prijela sem prstan in kar naenkrat nisem več bila na policijski postaji, bila sem sredi travnika. Po travi sem sklepala, da je jesen, pa čeprav je bila zdaj pomlad. Prestrašeno sem izpustila prstan in spet sem bila na policijski postaji. Prstan sem hitro dala v žep in odšla domov. Izjemno me je zanimal. Nisem vedela, kako je mogoče, da te navaden prstan odpelje v popolnoma drug čas in popolnoma drug prostor. Ko sem bila spet varno doma, sem spet vzela prstan v roke. Nataknila sem si ga na prst in spet sem se znašla sredi travnika. Daleč naprej sem videla skupino hiš ali blokov, na sredini pa je bila zelo visoka zgradba, ki se je vzpenjala do oblakov. Tega sveta sem imela dovolj za tisti dan, vsaj tako sem mislila.

Ko sta prišla starša, sta bila seveda jezna. Kmalu sta razjezila tudi mene in zaprla sem se v svojo sobo. Preprosto nisem se mogla več zadrževati in prstan sem si spet nataknila na prst. Dovolj sem imela našega sveta, želela sem iti stran in se nikoli več vrniti. Ko sem spet bila na travniku, sem stopila nekaj korakov naprej in kmalu sem prestopila nekakšno kupolo. Ko sem jo prestopila, mesto kar naenkrat ni bilo več oddaljeno. Bilo je le kakšnih 200 m pred mano. Hodila sem naprej in kmalu prišla v mesto. In to mesto je bilo zelo nenavadno. Bilo je mesto prihodnosti. Po avtomobilih, ki so lebdeli nad cestami, sem sklepala, da sem kakšnih 1000 let v prihodnosti. Nato je do mene prišel moški, ki se mi je predstavil kot Jack. Povedal mi je, da smo v letu 3287 in da to mesto ni navadno. Povedal mi je, da ima stražarje, ki se imenujejo Poglavarji, ki ne dovoljujejo, da bi bili tu ljudje iz preteklosti. Hitro me je odpeljal v hišo, ki je bila zelo daleč od nebotičnika. »Poglavarji te ne smejo videti. Ubili te bodo ali pa ti preprečili, da se vrneš. Verjemi mi, če tu ne živiš od rojstva, ne moreš preživeti. Vsak človek, ki je iz preteklosti, se imenuje Znak. Poglavarji pa imajo svoje pomočnike, ki se imenujejo Varuhi. Nekateri Varuhi so dobri, ker so bili prisiljeni v svoje delo. Drugi so zlobni, in teh se pazi. Dobri imajo vedno nasmeh na obrazu, zlobni pa nikoli. Če vidiš dobrega, ga poprosi za pomoč, če pa vidiš zlobnega, beži! Če se želiš rešiti, pojdi do Mame, ki je v nebotičniku. Mama je ženska, ki tako rečeno vlada našemu mestu. Tako jo kličemo, ker nihče ne ve njenega pravega imena. A pot je zelo nevarna in pomagam ti lahko le tako, da te zavarujem pred tem, da te označijo. Označijo te s posebnim laserjem, ki ti na del telesa nariše rožo. Ko Poglavar zagleda rožo, ukrepa in sama veš kako. Poleg tega pa ima mesto skrivnost, o kateri vsi govorijo. Nikoli je ne želi vedeti. Me razumeš? Nikoli!« Nehal je govoriti, jaz pa sem se odpravila. »Počakaj!« me je ustavil » Nekaj ti moram še povedati. Mama je pod delnim urokom Poglavarjev. Če te bodo poglavarji pripeljali k njej, jo bodo prepričali, da ji želiš škodovati in kaznovala te bo. Če boš sama prišla k njej, ti bo pomagala in prosim, poskusi jo rešiti uroka.« Ko je zaključil, sem odšla. Mesto je bilo zdaj še dlje kot prej. Ugotovila sem, da je uporabil teleporter. Odpravila sem se, mesto je bilo čedalje bližje in kmalu sem lahko videla Varuhe, ki so krožili okoli mesta. Ugotovila sem, da jih je 15. Vsak tretji je imel nasmeh. Uporabila sem trenutek, ki se mi je zdel primeren, in stekla. A ponesrečilo se mi je.


20

Dober Varuh me ni videl, me je pa videl zlobni. Zbežala sem in imela sem srečo, saj je bil takoj za njim dober Varuh. Ustavil se je in me pogledal. Malce me je bilo strah, a vseeno sem mu rekla: »Prosim, pomagaj mi. Nujno moram priti do Mame. Prihajam iz preteklosti.« Nasmehnil se mi je in me zavil v svoj plašč. Ob njem sem hodila kar dolgo. Nisem videla ničesar, le črnino. Kar naenkrat sem zaslišala čudno trobljenje. Sklepala sem, da so to avtomobili iz prihodnosti, a sem kmalu ugotovila, da je to avtobus. »Tvoje potovanje z mano je končano. Pazi se zlobnih Varuhov. Zdaj pojdi na avtobus. Na avtobusu je vedno dober Varuh. Nikoli ni zloben. Reci mu, da te pošilja Kaj in da moraš nujno k Mami. Prav tako mu povej, da si iz preteklosti. Če te zagleda zlobni, mu reči, da te pošilja Lan in da moraš Mami prenesti nujno sporočilo. Če boš upoštevala moje nasvete, se ti ne bo nič zgodilo. A pazi. Če boš z zlobnim Varuhom dolgo govorila, bo ugotovil, da prihajaš iz preteklosti. Srečno!« Stekla sem na avtobus in Kaj me je opazoval, dokler ni avtobus odpeljal.

Ubogala sem njegova navodila in kmalu sem bila pred stolpnico. Stopila sem iz avtobusa in takoj me je opazil eden od zlobnih Varuhov. Stekla sem v stolpnico in takoj videla Mamo na prestolu, kako se pogovarja z neko žensko. Mama je bila zelo čudna, izgledala je zelo stara in obraz je imela ves brazgotinast. »Prosim, pomagajte mi! Nujno moram priti nazaj v preteklost!« Mama je prenehala s pogovorom in pogledala »Kako ti je ime, otrok? In kaj imaš na roki? (opazila je moj prstan)« »Ime mi je Clarissa. Na roki imam prstan, ki me je pripeljal v prihodnost. Ampak nujno moram priti nazaj domov.« Mama me je začela čudno opazovati. Gledala me je in gledala. Nazadnje je rekla »Pridi sem, otrok.« Šla sem do nje, ona pa je prijela mojo roko in začela opazovati prstan. »Nekje sem ga že videla, a se ne morem spomniti kje.« Šele takrat sem se spomnila najpomembnejšega, kaj mi je rekel Jack. »Bil je vaš. Nekega dne ga je neki moški ukradel. Pobegnil je v moj svet in prstan prodal. Od takrat nihče več ne ve, kaj se je zgodilo z njim.« Ko sem prenehala govoriti, je Mamo obsijala bela svetloba. Nisem vedela, kaj se dogaja. Ker je bila svetloba premočna, sem zaprla oči. Ko sem jih spet odprla, pred mano ni več stala stara ženska, temveč dekle, ne veliko starejše od mene. »Saj res, šele zdaj se spomnim. Nisem bila starejša od 20 let. Dobila sem ga od babice in bratranec mi ga je vzel. Ko prstana ni bilo več, so Poglavarji prevzeli vodstvo. Moj videz se je spremenil in zaprli so me v nebotičnik. Od takrat sem jaz bolj ubogala njih kot pa oni mene. Oh, Clarissa, hvala ti. Ime mi je Ela Lily in prihajam iz Capitolske kraljeve družine. Če še ne veš, Capitol se imenuje ta kraj.« Pri Eli se ni spremenila le ena stvar: še vedno je imela brazgotine. Dala sem ji prstan in kar naenkrat nisem ničesar več videla. Zdi se mi, da sem omedlela. Ko sem se zbudila, sem bila v svoji postelji. Prstana nikoli več nisem videla, Eline brazgotine in mestne skrivnosti pa so zame vedno ostale skrivnost.

Maša Medvešek

7. razred, OŠ Polzela Mentorica: Mojca Cestnik


21

POGUM

Če bi me vprašali, kaj je pogum, bi najverjetneje odgovorila, da je to pripravljenost storiti nekaj kljub težavam, nevarnostim in oviram, ki nam stojijo na poti.

Pogum je nekaj, za kar so potrebni le najbolj hrabri ljudje - tisti, ki se upajo soočiti z vsem na svetu in se boriti s celotnim vesoljem, da le pridejo do cilja, da se osvobodijo spon in postanejo svobodni.

Vendar pa poznamo različne vrste poguma. Lahko so majhni – vsakodnevni, ki jih sploh ne opazimo. Lahko pa so veliki - takšni, za katere se je potrebno zelo potruditi, da nas lahko kdo pohvali, da smo pogumni.

Zame je pogum odrekanje “travce”, mamil in drugih drog. V bistvu je za to potrebno veliko volje in poguma. Če nekateri mislijo, da to ni življenjska odločitev, se motijo. Droge te zasvojijo za celo življenje in se jim je težko odreči. Potrebno je veliko poguma in vztrajnosti, da uspeš.

Po celem svetu je znano, da so pogumni tisti, ki si upajo prostovoljno pridružiti oboroženim silam in tvegati svoje življenje za svobodo, za domovino. Ti ljudje, ki imajo tak pogum, so neverjetni in mi smo jim dolžni zahvalo, spoštovanje. Vse to si zaslužijo, to so si tudi želeli, ko so se odločili za ta korak.

Vse naše sanje se lahko uresničijo le, če imamo pogum. Moramo ga imeti, če hočemo sprejeti vse kritike in graje ter se po padcih spet pobrati in zlesti na zeleno vejo.

Umetnik, ki ima pogum, se povsem prepusti svojim idejam. In le tisti, ki se prepusti svojim idejam, ima pogum. Torej lahko trdimo, da so svobodni umetniki pogumni ljudje.

Če se hočemo na nastopih“odrezati”, kar se da najbolje, moramo na oder stopiti z veliko poguma in pregnati vso tremo in strah. Če nam to uspe, imamo zagotovljen odličen nastop. Lahko smo ponosni, da smo premagali samega sebe.

Predstavila sem vam moje misli o pogumu. Ne bojte se biti pogumni, saj je to ključ do vsega – do zmage, uspeha, zadovoljstva …, saj tudi stari rek pravi: "Za srečo je potrebna svoboda, za svobodo je potreben pogum."

Tjaša Žibret




22

SANJSKA DOGODIVŠČINA

Moja sanjska dogodivščina govori o obisku čudežne dežele, kjer ni nobenih pravil in imajo

glavno besedo otroci.

V deželi Sladkarija otroci hodijo spat ob tretji ali četrti uri zjutraj. Njihovi glavni obroki so

bomboni, lizike, sladoled in torte, čokolade, keksi in pecivo. Ne hodijo v šolo, a se vseeno ne

dolgočasijo. Ves dan se igrajo, pojejo, se smejejo, gledajo televizijo, igrajo računalniške igrice,

se sladkajo in poslušajo glasbo. Za seboj nikoli ne pospravljajo, ker njihovi roboti vse uredijo.

Velja pravilo : Več sladkarij, lepše je življenje ! V Sladkariji ne obstajajo bolezni in črvivi zobje.

Zato so zobne miške brez dela. Rojstnih dni sploh ne praznujejo, saj imajo vsak dan vsaj

petnajst zabav. Njihovi starši se zabavajo skupaj z njimi in nikoli ne ukazujejo. Svet je lep,

vreme je vedno sončno, vsi so nasmejani in dobre volje.

A v resničnem svetu je drugače. In prav je tako ! Starši skrbijo za nas, brez pravil pa bi na

svetu zavladal nered.

Lana Popović

5. razred, I. OŠ Celje

Mentorica : Petra

Sošolkin rojstni dan


23

Končno smo ga dočakali. Zjutraj smo se zbrali pred trgovino Mercator. Bil je namreč sošolkin

rojstni dan. Povabila nas je na prečudovito barko.

Odpravili smo se proti Portorožu. Peljala sem se s Piko. V marini nas je že pričakala čudovita

barka. Bila je res lepa, vsaj tako se mi je zdelo na prvi pogled. Odpravili smo se na

prečudovito šesturno potovanje po velikem oceanu, vsaj tako se je izrazil kapitan. Odpluli

smo in čez pol ure se je barka zasidrala in lahko smo se kopali. Čez pol ure smo odpluli nazaj

v marino, saj smo se spomnili, da smo pozabili torto. Ko smo pluli naprej, so nas razočarali

temni oblaki, ki so prinašali slabo vreme. A nas to ni nič zmotilo, imeli smo se še boljše. Na

srečo je temne oblake kmalu razpihal veter in sonce je končno posijalo. Vsi srečni smo

poskakali v vodo. Ob 12. uri smo imeli kosilo. Kapitan je spekel odlične in okusne ribe. Čez

nekaj časa je postalo zelo vroče, zato smo se zasidrali in poskakali v vodo, ki je vse prijetno

ohladila. Nato smo odšli v mesto, na slasten sladoled. Ko smo pojedli sladoled, nas je Rudi

slikal pred veliko jadrnico in počutile smo se kot prave dame. Potem smo odšli še na sok in

domov. Nazaj sem se peljala s slavljenko Evo Nino, ki je tudi moja najboljša prijateljica.

Ko sem prišla domov, sem mamici vse podrobno razložila. Nato sem se umila in vsa nemirnih

misli odšla v posteljo. Upam, da se mi bo ta dan še kdaj ponovil.

Ana Jezernik

5. razred , OŠ Lava Celje

Mentorica: Andreja Golouh


24

Pet prijateljev in indijanska pustolovščina

Nekega lepega poletnega dne so se prijatelji George, Anne, Dick in Julian odločili, da bodo po

koncu šolskega leta odšli na počitnice. Obiskali bodo otok Indijancev.

Napočil je zadnji dan šole, komaj so ga dočakali in njihovo veselje je bilo nepopisno. Spakirali

so kovčke, vzeli s seboj še kužka Tima in odšli na železniško postajo. Vlak je imel manjšo

zamudo in imeli so čas, da je vsak povedal dosežen uspeh v šoli in si hkrati obljubili, da na

skupnem potovanju ne bodo spregovorili niti besede več o šoli. Končno je prišel vlak, nanj so

se hitro vkrcali. Po železniških tirih so se peljali vse do do pristanišča. Tam jih je že čakala

ladja, s katero so odpluli do otoka Indijancev. Očarani so bili nad njegovo lepoto in čistim

morjem. Namestili so se v prijetni jami, kjer je bilo toplo. Všeč jim je bila. Pozno zvečer je

bilo, zato so utrujeni zaspali. Zjutraj so se zbudili, veseli, polni energije in pričakovanj.

Odpravili so se raziskovat otok. Na poti so srečali Indijance, ki so jih vljudno povabili k sebi

domov. Njihova vas je bila prelepa. Popeljali so jih do kraljice Andreje in princese Pike, v

katero se je Julian zaljubil do ušes. Pika je imela dolge rjave lase, spete v dve kiti. Nosila je

dolgo belo obleko in prekrasno ogrlico iz biserov. Res je bila lepa in prijazna. Indijanci so

gostom dovolili, da lahko ostanejo v vasi. Polni lepih dogodkov ob obisku so šli zgodaj spat, le

Julian je obljubil, da bo stražil in upal, da bo kaj videl Piko. Zjutraj so vstali, pojedli zelo bogat

zajtrk in se s princeso Piko dogovorili, da jim bo razkazala otok. Peljala jih je v džunglo. Tam

so našli jamo, ki je vodila do neke votline, v kateri so našli skrit zaklad. Odločili so se, da

povejo starejšim. Hitro so tekli nazaj v vas. Princesa Pikaje o odkritem zakladu povedala

mamici, kraljici Andreji, in odhiteli so spet nazaj v jamo. Ta zaklad so skrbno vzeli in nesli v

vas. Kraljica jim je svetovala, da pokličejo indijansko policijo in ji predajo zaklad. Ubogali so

kraljico. Zvečer so prijatelji utrujeni takoj zaspali, le Pika in Julian nista mogla. Pogovarjala sta

se o dogodivščini. Na koncu je Julian dobil poljub od Pike. Naslednji dan so se poslovili z

obljubo, da naslednje leto ponovno pridejo. Polni lepih doživetij so se vrnili domov k svojim

staršem, ki so jih že nestrpno pričakovali.

Pika Oprešnik

5. razred, OŠ Lava Celje



25

Moj deseti rojstni dan

Končno sem le dočakala moj najboljši dan v življenju. Tako sem se ga veselila, da sem

kar poskakovala od sreče.

26. junija. 2014 sem praznovala 10. rojstni dan. Bila sem zgodnja kot petelin, saj

nisem mogla več spati od adrenalina. Mami, ati, babi in jaz smo se odpravili po hrano in

pijačo. Zjutraj so prišle sošolke in nekateri starši. Pridružila se nam je tudi učiteljica Nataša in

njen sin. Pred našim blokom smo se razdelili in odšli v Portorož. Z menoj se je peljala Sara.

Igrali sva se in pogovarjali.

Od radosti sem pela razne pesmi, ki sem jih slišala pred kratkim. Prvi počitek je bil na

bencinski črpalki na Ravberkomandi. Tam so starši popili kavico, mi otroci Ana, Pika, Ema,

Sara, Mia in jaz pa smo se zunaj lovile. Nadihale smo se svežega zraka in pot smo nadaljevali

naprej.

Čeprav je bilo do Portoroža še eno uro ni bilo dolgočasno, ker sem se zabavala. Ko

smo prispeli v Portorož, smo stopili na ladjo Regina. Hitro smo se vkrcali, ker sem komaj

čakala kopanja v prijetnem Jadranskem morju. Bilo je vzdušje, ki ga nikoli ne bom pozabila.

Jupi, kopanje! Imeli smo zelo lepo vreme. Čof! Skočila sem v vodo. Bilo je osvežilno, saj je

sonce močno pripekalo.

Bila sem vesela. Po kopanju, smo pluli mimo solin. Moj ati je nastavil pesem Solinar

stari.

Zdaj pa nazaj na pomol. Sošolkam sem razkazala marino, kjer je bila prej naša

jadrnica. Nato je sledilo lovljenje. Moj ati je naročil 30 palačink za 15 oseb. Pred restavracijo

smo se mu zahvalile s pesmico. Takrat sem razmišljala kako super je moj ati. Rada ga imam.

Nato pa s polnimi želodčki domov. Bili smo kar utrujeni, a še vedno smo se peljali.

Zadovoljna sem bila s praznovanjem mojega rojstnega dne. Nato smo se poslovili. Vprašala

sem se: "Ali je lahko še kakšen boljši dan v življenju? " Odgovor je bil ne. To pomeni,da imam

najboljšo družino, ki mi to omogoči. Potem pa v posteljo.

"Lahko noč in eno ladjo na pomoč. "

Eva Nina Magdalenc




26

MOJE KRALJESTVO

Počasi dan prebuja se

in sonce mi oči odpre.

Življenje moje je,

moj kraljestvo.

Ko skrivnost razkrije vse,

pokaže naša se usoda,

ti si le še bled spomin,

jaz sama grem naprej.

Če bi se ustavil čas,

ničesar ne bi spremenila,

le nečesa mi je žal,

da te ob meni ni.

V življenju se zgodi,

da vse narobe gre

in ko se ti ustavi čas,

vedno povej to na glas.

To moje je življenje, moje,

skrite želje nosim v srcu zakopane,

vsak dan resnici bliže si.

Ajda Jus Koštomaj, 5. razred, OŠ Lava Celje



27

PESMI IN ZGODBE PO LASTNI IZBIRI

PESMI

Lana POPOVIČ, 5. r., I. OŠ Celje

JUTRO IN SMEH

Ko se zjutraj zbudiš,

zbudi se z nasmehom.

Vedno vstani brez skrbi,

dobre volje vse srečne dni.

Vesel bodi,

zakaj pa ne,

srečo, ki je v tebi,

deli z vsemi, ki jih poznaš.

Tako kot Kekec prepeva,

prepevaj še ti.

Z nasmehom je lepši dan

za vse ljudi, zato smej se tudi ti !


28

Nina OŽEK, 5. r. I. OŠ Celje

STARI GRAD

Tu grofje včasih

so sprehajali se.

Zdaj ruševine

tu stojijo še.

Obiskujemo grad,

ta Stari grad celjski,

poln zanimive

zgodovine.


29

Ana-Mari VAJDE, 7. a, I. OŠ Celje

SMEH

Hi, hi, hi, hiii,

he, he, he, heee.

Ho, ho, ho, hooo,

ha, ha, ha, haaa,

hu, hu, hu, huuu!


30

Ana Nuša, ANŽIČ, II. OŠ Celje

SPOMIN

Ko zaspim,

ves spomin izgubim.

Mislim si,

da nazaj bo prišel.

A ta noč je bila

zadnja noč.

Potem se razveselim,

saj spomin nazaj dobim.

PRIJATELJ

Prijatelj je sreča,

ki navadno sedi

v isti klopi kot ti.

Pravi prijatelj


31

ti vse po pravici

pove ter te varuje.

Pravi prijatelj je tisti,

ki s tabo lepo govori

in te ne napada

z grdimi besedami.


32

Hana JAZBEC, 7. r., OŠ Dobje

SMEH

Smeh je poln zdravja,

tako vsaj govore.

Ko imamo dovolj slavja,

pa ves smeh zamre.

Ko smeha ni,

se ves svet prazen zdi.

Zato se smejmo vsi.

DANES

Današnji dan moramo izkoristiti,

da nam jutri ne bo žal.

Zato moraš vedno premisliti,

kaj boš za jutri sejal.


33

Ana JEZERNIK, 5. a, OŠ Lava

BOGASTVO

Revna kmetica

na lotu je zadela.

Svoj dobitek

v šparovček je shranila.

Prodala je kmetijo,

se v palačo preselila.

Tam ni bilo dela,

saj je služabnike imela.

So ji kuhali prehrano,

vse bilo je varovano.


34

Tjaša ŽIBRET, 7. r., OŠ Dobje

V ŠOLI

Ura počasi se premika,

meni se ves čas zatika.

Z mislimi sem na otoku,

kjer uživam ob morskem toku.

Svinčnik pade mi na tla

in z njim moja peresnica.

Učiteljica hitro vstane

in se grozno krega name.


35

Erazem HREN, 4. b, II. OŠ Celje

DOMA

Doma je lepo

in sončno.

Ptički pojejo,

otroci se smejejo.

Doma lahko spim

ali pa bedim.

Ko v sanje zaspim,

se zjutraj zbudim.


36

Katarina BOVHA, 6. a, II. OŠ Celje

POT

Pot me vodi

nekam v neznano.

Dneve in noči,

tedne in mesece,

leta in leta

se vozim po isti

sivi cesti.

Toliko časa se že vozim

po njej,

a še vedno ne vem,

kam me vodi.


37

JUTRI

Današnji dan

mi je všeč.

Uživam

v tem dnevu.

A jutri?

Kaj bo?

Tega še na vem.

Odvisno je,

kakšno pesem

bom napisala.


38

Kristina BAHČ, 7. r., OŠ Dobje

CESTA

Cesta je pot,

ki te vodi

na življenjske preizkušnje.

Tako se zaveš,

kako vzdržljiv si.

Včasih je vijugasta,

lahko pa je tudi ravna.

Za nekoga je lahko siva,

za drugega pisana.

Kaže ti različne smeri.

Sam se moraš odločiti,

katero boš izbral,

in se prepričati,

da je tako prav.


39

Eva Nina MAGDALENC, 5. a, OŠ LAVA

ŽELIM

Želim si,

da bi imela psa.

Že dolgo si ga želim.

Imela bi ga

za vse večne čase.

Peljala bi ga na sprehod

v bližnji park.

Igrala bi se z njim.


40

Maša MEDVEŠEK, 6. b, OŠ Polzela

ČAS

Čas hiti,

beži.

Ne želi čakati.

A tudi čas lahko stoji,

le moraš ga znati

ustaviti,

mu prisluhniti

in mu pomagati.

Če zanj ti nič ni,

res lahko zbeži.

Zato ne čakaj,

niti malo ne.

Stori, kar je treba,

pravičnost, prijaznost


41

svetu vrni, deli.

Kadar pa se zgodi,

da čas zbeži,

ga ne lovi nazaj.

Ne upaj na nič,

le poskusi popraviti,

kar uničil si.

RAZGLED

Na gradu sem.

Na vrhu gore stoji,

že stoletja nikamor ne hiti.

Skozi okno se vidi mesto,

reko, ki daleč izvira;

veter, ki v mesto hiti;

vlak, ki iz mesta drvi;

blok, ki pod goro stoji;

oddaljen kraj več kot kilometre tri.

Ta kraj je moj dom,

že leta se tam bohoti.

Prebivalcev malo ima,

a ne zamenjam ga.

KO BI VEDEL …

Ko bi vedel,

da ob misli nate


42

mi srce drhti …

Ko bi vedel,

da pogled tvoj

nemogoč se mi zdi …

Ko bi vedel,

da želim te

vsaj enkrat srečati …

Ko bi vedel,

da cvetje

brez tebe ne cveti …

Ko bi vedel,

da metulj

brez tebe ne leti …

Ko bi vedel,

da prijatelj tvoj

si biti vsak želi …

Ko bi vedel,

da nekdo ljubi te,

bi opazil me.

SPOMINI

Odhajam za vedno.

Nazaj me več ne bo.

Spominjam se,

ko sem shodila

in se skoraj utopila


43

in se prvič zaljubila.

Spominjam se,

ko se je vse začelo,

ko se je čas ustavil,

ko sem prijatelja dobila.

Tega zdaj več ne bo,

veselje vse je odšlo.

Ljubezen se ne bo vrnila,

sreča se je za vedno utopila.


44

Nejc PETELINŠEK, 6. b, OŠ Štore

NEKJE DRUGJE

Nekje drugje je kraj,

kjer je vsak dan raj.

Raj iz najlepših sanj.

Nekje drugje je mesto,

kjer te meščan

odpelje na fešto.

Nekje drugje bi radi bili,

da srečni bili bi vsi.

Zato odhajamo drugam.


45

Žiga VODIŠEK, 5. b, OŠ Štore

MESTO

Ko pogledam cesto,

se spomnim na mesto.

Vedno mislim na mesto,

ko stopim na cesto.

To je prelepo mesto,

ki ima novo cesto.


46

Aljaž NAPRET, 5. a, OŠ Štore

VČASIH

Včasih zelo žalostno je ,

včasih pa radostno vse.

Včasih vse je veselo,

včasih pa zelo onemelo.

Včasih ptički pojo glasno,

včasih pa nežno lepo.

OBLAK

Oblak je kot puhek vate

ali kot krzno mačke kosmate.

Na oblakih angelčki pojo

in ljubezen iščejo.


47

Neža KONČAN, 7. r., II. OŠ Celje

ŽALOST

Spomnim se mame.

Na obrazu vidim žalost.

Fant mi je kupil prstan,

a sem ga zavrnila.

Kako sem bila žalostna,

ko sem vse izgubila.

Gledam gor in dol.

Čutim.

Naredila sem narobe.

Čakam.

Kdaj potrka na vrata

in reče: »Čakam.«


48

Ajda JUS KOŠTOMAJ, 5. a, OŠ Lava

DAN

Ko sonce posije,

se dan začne.

Otroci se smejimo,

ko v šolo hitimo.

Komaj čakamo,

da šole bo konec.

Počitnic se veselimo.

Takrat bo vsak dan

za igro izbran.


49

Miha PIKL, 4. a, II. OŠ Celje

PRIJATELJSTVO

Prijateljstvo je zid,

ki ga nihče ne podre.

S prijatelji igramo nogomet,

košarko in rokomet.

Včasih se tudi prepiramo,

a ne pretirano.


50

ZGODBE O SKRIVNOSTIH

SKRIVNOST UČITELJICE SLOVENŠČINE

»Katarina, zamudila boš!« sem zaslišala mamin glas iz kuhinje. Opotekla sem se do mize, kjer

so bili že hladni kosmiči. S strahom sem pogledala na uro; do pouka je manjkalo le še pet

minut. Hitro sem se umila in stekla v šolo. Garderoba je bila že zaklenjena. Luči na hodniku so

bile ugasnjene. Nikogar ni bilo na hodniku. Le…le…nisem našla besed za to, kar sem opazila.

Samo zakričala sem, da se je slišal do doma in nazaj.

Po hodniku je prilomastila nekdanja učiteljica slovenščine. Nedavno jo odpustili zaradi

kajenja na delovnem mestu. Skratka, ko sem jo zagledala, se najprej nisem zavedla, da je

ona; v raztrganih oblačilih, ranah,… Najprej sem pomislila, da je prišla pošast. A ko je prišla

do mene, se je zvrnila na tla. Ni se mogla pobrati, pa če je še tako trudila.

»Tam, tam, …v…, v…, v…, …zbo….«, je zajecljala. Stavka ni mogla povedati do konca.

»V zbornici?« sem ji pomagala. Rahlo je prikimala.

Bala sem se, a vseeno sem odšla do zbornice in odškrnila vrata. Zaslišalo se je rjovenje.

Glasno rjovenje. Nadnaravno rjovenje. Od svetlobe sem skoraj oslepela.

»Aaaaaaa!« Nisem se mogla zadržati. Stekla sem do doma, kolikor so me nesle noge.

V zbornici je bila, ehm, kako naj opišem….kratko rečeno – pošast. Ni mi prišlo na pamet, da

bi se vrnila nazaj v šolo.

Naslednji dan so bili v šoli vsi učenci, tekali so po hodnikih in se nasploh obnašali, kot da sse

ni nič zgodilo. Še zdaj me muči, kaj se je zgodilo s pošastjo iz zbornice.

Katarina Bovha

6. razred, II. OŠ Celje

SKRIVNOST ?

Svet je poln skrivnosti.Za vsakim vogalom lahko nova nastane. Iz prahu se lahko požar skrivnosti

vname. Skrivnost je zato, da ostane skrita. Vsaka laž v skrivnosti je razkrita. Ni več krinke, ki bi prikrila

laž pred skrivnostjo.

Sara Kukaj



51

JURETOVA SKRIVNOST

Jure se je v torek igral zunaj z nogometno žogo. Ker je hotel biti »kul« , je žogo brcnil

previsoko in zadel mamino najlepše rože. Še preden jih je ujel, so bile na tleh črepinje in

zemlja, zraven pa cvetovi rož.

Videl ga je njegov mlajši brat in ga hotel zatožiti. Jure se je ustrašil in sklenila sta kupčijo. Ko

je brat odšel, je pobral črepinje in pometel zemljo. Šel je po drugi lonček, vanj natlačil novo

zemljo, dal rože vanjo in se igral naprej.

Prišla je njegova mami in vprašala, zakaj je tam drugi lonček. Rekel ji je, da ga je moral nesti v

šolo in da ga je dal v torbo. Na srečo mu je mami verjela. Lončka pa ni in ni bilo, zato si je

Miha vsak dan izmislil nov razlog…

Žiga Vodišek

5. razred , OŠ Štore

SKRIVNOSTI ŽIVLJENJA

Kaj so skrivnosti življenja ? Skrivnosti življenja so skrite resnice, skrite laži. Vsak ima svojo skrivnost, ki

jo drži le zase. Nikomur je ne želi izdati, a vsi jo želijo vedeti. Enkrat pa pride čas, ko poveš svojo

skrivnost. Zaupaš jo osebi, ki te ne bo izdala. A včasih se vprašaš, kaj če jo bo vsem povedal oz.

povedala. Vsi te bodo zafrkavali, te žalili. Kaj pa potem? Kaj narediti, da bo skrivnost varna. Najbolje,

da je nikomur ne poveš. Obdrži o le zase, tako ne boš v strahu, da bi jo kdo razodel.

Vsak ima svoje skrivnosti v življenju. Skrivnosti, ki jih bo vedel samo on.

Pa tvoje skrivnosti? So varne pred vsemi? Jih komu zaupaš? Včasih je bolje povedati majhno

skrivnost osebi, za katero misliš, da te ne bo izdala, in če te izda, potem veš, da ji nikoli več ne boš

zaupal.

Ana – Mari Vajde



52

VELIKA SKRIVNOST

Živela je deklica, ki je imela veliko skrivnost. Ni je zaupala nikomur.

Ko se je zaljubila v dečka, ji je postalo jasno, da bo skrivnost kmalu postala očitna. S fantom

sta hodila na sprehode in kar nenadoma je deklica padla v nezavest, saj je videla veliko

množico ljudi. Fant se je prestrašil in poklical pomoč. Specialisti so dekle oživili in ugotovili,

da ima strah pred veliko gnečo. Zdaj je za njeno skrivnost izvedelo vse mesto.

Čeprav ji ni bilo prijetno, je ugotovila, da ima vsak od nas različne strahove. In fanta, ki jo je

imel rad, ni to prav nič motilo.

Čez nekaj tednov pa je spoznala še prijateljico, ki je imela enake strahove.

Neža Končan

4. razred, II:OŠ Celje

FACEBOOK

Pri osmih letih si je deklica Ana skrivaj naredila profil na facebooku. Rada je bila na njem, objavljala je

svoje slike, misli in podobno. Mama jo je svarila in ji govorila razne zgodbe o facebooku, a ji ni verjela.

Nekega popoldneva pa je dobila prošnjo za prijateljstvo od neke punce. Kmalu sta postali prijateljici,

saj se ji je zdela zanimiva. Ko pa sta se nekoč želeli videti »v živo«, sta se veliko pogovarjali o kraju,

času in mestu srečanja. Dogovorili sta se ob 20.00 uri na mestnem pokopališču. Ani se je zdelo čudno,

zakaj tako pozno, a je vseeno privolila.

Tako je napočil dan srečanja. Ana je bila zelo vesela, saj bo spoznala novo prijateljico. Da ne bi

zamudila, se je odpravila petnajst minut prej. Ko je prispela, je nekaj časa še čakala. Potem pa je

zagledala moškega v črni obleki. Najprej se je ustrašila, a se je vseeno opogumila in stopila do njega.

Vprašala ga je, če je videl kakšno deklico s svetlimi lasmi in modrimi očmi. Moški pa ji je pokazal sliko

deklice, ki jo je sprejela za prijateljico in se z njo dopisovala. Povedal je, da jo je ubil.

Ana je nemudoma zbežala domov in si izbrisala facebook. Nato pa je odhitela do mame in ji povedala

svojo skrivnost. Poklicali sta policijo. Na srečo so moškega našli in ga zaprli v zapor.

Tako si Ana ne želi več naložiti profila. Če pa že, bo sprejemala samo svoje prijatelje!

Lana Popović

5. razred , I. OŠ Celje


53

PISMO

Nerada lažem, zato bom povedala resnico. Naj vas popeljem v prejšnji teden. Ampak najprej se vam

bom predstavila. Ime mi je Tina. Tina Pečovnik.

Prejšnji teden, v sredo, je prišlo pismo. Bilo je anonimno. Pisalo je : »Pojdi v trgovino Mameta.

Poteguj se za nagrado – prstan. Zastavi ves denar, ki ga imaš! Vsoto pošlji na naslov

anonimnež[email protected]. Pošlji tudi številko svojega bančnega računa. Vsoto ti bom nakazal.

P.s.:Nikomur ne povej !

Anonimnež »

Pismo me je prestrašilo, a sem se odločila, da nikomur ne povem. Tudi storila ne bom tega. Naslednji

dan je spet prišlo anonimneževo pismo. Takrat pa je v njem pisalo : » Pazi, če tega ne storiš, bom

prišel k tebi domov ! Vlomil bom v tvojo hišo. Ko dobiš nagrado, mi piši! »

In sem to storila! Dobila sem tudi nagrado, a nisem nikomur nič povedala.

Na koncu sem ugotovila, da je bil Anonimnež moj oče. Preizkušal me je in bil jezen, ker mu nisem

povedala. Od takrat ne smem biti več sama. Oče mi vedno najame varuško.

Otroci, če se vam zgodi kaj podobnega, povejte to staršem ! Lahko, da bi kdo mislil resno.

Nina Ožek


PRIJATELJSTVO IN SKRIVNOSTI

Imam prijatelja, s katerim skupaj igrava nogomet in si izmišljava zgodbe. Všeč so nama iste

stvari. Je zelo dober prijatelj, ima dobre ocene in se rad uči. Rad deli stvari z mano, a ne

vedno pri vseh stvareh. Včasih se tudi spreva, a se hitro pobotava. Najraje se igrava družabne

igre. Ima dober smisel za humor, ki ga rada izkoristiva nama v prid.

Ima tudi veliko skrivnosti, ki jih razkrije samo meni. Nekega dne je v šoli dobil slabo oceno pri

naravoslovju in pomagal sem mu, da jo je popravil.

Aljaž Napret



54

SKRIVNOSTNA VIZIJA

Vsakič, ko moja prijateljica Tija zapre oči, zagleda nove stvari. Enkrat so sanjske, drugič pa so lahko

resnične.

Nekega dne pa mi je zaupala najglobljo skrivnost. Rekla mi je, da je neke noči v sanjah videla vizijo.

Najprej ji skoraj nič nisem verjela.

Začela mi je pripovedovati, kako so se tiste sanje, oz. vizija pričele. Zatisnila je oči in pred sabo

zagledala sebe v čudoviti obleki, vso veselo in željno zabave. Nenadoma pa glasba, ki je igrala,

utihnila. Prikazala se je gospa v črni obleki, ki je imela za vratom črno-belo podlasico. In super zabava

se je spremenila v pogreb. Nihče si ni upal spregovoriti, a Tija ni tako mislila. Poklicala je gospo in se

na samem pogovorila z njo. Njena težava je bil strah. Bala se je, da ne bo nikomur všeč, zato je ljudi

ustrahovala. In zaradi Tije se je zabava nadaljevala.

Verjela sem Tiji. In njena skrivnost je še danes na varnem.

Ana Nuša Anžič

II . OŠ Celje

SKRIVNOST MOJE MAME

Mamina skrivnost je, da vedno misli name. Ko zjutraj vstane, vedno osvetli moj dan. Podnevi

se uči z mano. Vedno poskrbi zame in zelo sem ji hvaležna. Ko grem spat, mi da poljubček na

lička in mi zaželi lahko noč.

Naslednji dan me zbudi in spet mi posije sonček. Jaz pa rastem iz dneva v dan. Vedno bom

njena punčka.

Ajda Jus Koštomaj



55

PISANJE

Bilo je poletje, sonce ji je grelo lica, veter pa je plapolal in ji mešal lase. Zazrla se je v morje in čudovit

občutek ji je napolnil telo. Bila je namreč sama in čisto v svojem svetu. Ni še čutila takšnega trenutka,

ko je kar naenkrat uzrla postavo mladega temnolasega fanta, ki se je sprehajal po plaži. Stekla je do

plaže in ga skrivoma opazovala. Ni je videl. Ona pa je bila srečna, da je lahko uživala v njegovi lepoti.

Tudi sama si je želela, da bi jo nasprotni spol gledal s takšnimi očmi. Želela si je postati tudi pisateljica

in nenehno je sanjarila o gradu v plamenih.

To so bile sanje, ki jih je poskušala uresničevati. Vsak dan je napisala pesem ali nauk, ki se ga je

naučila. Vsak je imel svojo vrednost. Ko je pisala, se je počutila tako, kot bi dodajala kamenčke k

mozaiku.

Nekega dne pa je imela čast spoznati lastnico stanovanja, ki je tudi pisala knjige. To je bila njena

skrivnost, za katero ni želela, da bi kdo vedel, saj njena starša nista podpirala njene odločitve. A to je

ni motilo. Bila je sama sebi dovolj dobra prijateljica, da si je zaupala.

Zaljubila se je v fanta, ki pa je imel drugo. Nekaj časa je bila potrta, potem pa se je spomnila fanta s

plaže. Upala je, da ga bo še kdaj srečala. In to se je tudi zgodilo. Že naslednji dan ga je videla in

postala sta par. Ugotovila je, da so ji vsakdanje stvari, ki so ji bile včasih dolgočasne, postale lepe. Ta

dan je spoznala fanta svojega življenja.

Še sedaj hrani knjigo, v kateri je polno naukov o ljubezni, o vsakdanjem življenju in drugih stvari.

Kristina Bahč


ZGODBA O MIHU

Miha je fant, ki rad igra nogomet in košarko. Nekega dne, ko se je Miha igral igrice na

računalniku, je videl, da je dobil sporočilo. Pisalo je Davburg 13210.

Nenadoma je zazvonil zvonec. Miha je mislil, da je mamica in je odprl vrata. Zunaj pa ni bilo

nikogar, le majhen paket ga je čakal. Odprl ga je. V njem je bil strip. Na stripu so bili narisani

ljudje, ki so govorili : Na pomoč ! Miha je strip odprl in ta ga je posrkal vase.

Se nadaljuje…….

Erazem Hren

4. razred, II. OŠ Celje


56

IZGUBLJENO PRIJATELJSTVO

Bil je lep pomladni dan in Lana se je pripravljala na odhod v kino, kjer naj bi se dobili s

prijateljico Lejlo. A nečesa ni pričakovala.

Ko je za vogalom slišala Lejlin glas, je hitro stekla k njej, a se je zaletela v Ano, zraven katere

je stala Lejla. Bila je začudena. Vprašala jo je, kaj počne z Ano. Ona pa ji je odgovorila, da je

veliko bolj smešna kot ona, zato je njena nova najboljša prijateljica. Ana je bila iz bogate

družine in Lana je vedela, da ima grozen smisel za humor, saj je z njo sedela pri matematiki.

Takoj je ugotovila, da jo je prijateljica izdala samo zaradi denarja. Hotela jo je prositi, da bi si

premislila, a tega ni naredila. Le vzela ji je zapestnico prijateljstva in odšla.

Ker je bila doma zelo žalostna, je vzela pisalo in začela pisati svoje občutke. Najprej je

napisala eno pesem, kar naenkrat jih je imela že pet, potem osem in nazadnje deset. Počutila

se je odlično, saj je svoje občutke spravila na list papirja in to v rimah. Liste je pospravila pod

posteljo in se odločila, da bo to njena skrivnost.

Naslednji dan je z nasmeškom odšla v šolo, kjer si je takoj našla novo prijateljico. Spoznala je,

da je nesmiselno jokati zaradi nepravega prijateljstva. Ta izkušnja pa jo je le dopolnila.

Spoznala je, da ti mora prijateljica VEDNO stati ob strani, te spodbujati in ko si na tleh, ti

pomagati vstati. Izkušnja pa bo le še en kamenček v mozaiku njenega življenja.

Hana Jazbec


SKRIVNOST

Nekoč je živela deklica, ki je imela veliko skrivnosti. Rada se je igrala, sanjala, rada je imela

tudi živali. Imela pa je tudi svojo največjo skrivnost. Bila je zaljubljena v fanta iz sosednjega

razreda. Ime mu je bilo Jan. Vedno, ko jo je pogledal, se je zasmejala.

O zaljubljenosti je začela pripovedovati svojima prijateljica, ki jima je vse zaupala. Ko jima je

povedala, sta obe za trenutek okamneli. Nista ji verjeli, saj so si vse tri obljubile, da se ne

bodo zaljubile. Nato se jima je opravičila. Bile so srečne.

Eva Nina Magdalenc



57

LANINA SKRIVNOST

Začelo se je novo šolsko leto in osmošolci so dobili novo sošolko Ano. Ana Do nje je v 8. b

najprej prišla Lana. Čeprav je Lana želela govoriti z Ano, ji to ni uspelo. Ana je bila zadržana.

Imela je oblečen pulover, dolge hlače in nogavice, čeprav je bilo toplo. Bila je dobra učenka,

a prve prijatelje si je našla šele v zadnjem mesecu pouka. Vsak dan je bila bolj zadržana, a

Lana je vztrajala, a nazadnje je le obupala.

Lana je imela svojo skrivnost, ki je ni zaupala nikomur. Ni je imela zaradi kakšnega slabega

dejanja, o ne, imela je prostor, za katerega je vedela le ona. Tudi njeni starši niso vedeli zanj.

Tja je šla, kadar je bila žalostna ali pa se je želela odtujiti od sveta.

Ko jo je nekega dne sošolka močno prizadela, se je zaprla v svojo skrivno sobo. Prejšnji dan je

mami rekla, da bo prišla peš domov, in tudi je. A takoj, ko je prišla v ulico, je odšla v stavbo,

kjer je bil njen skrivni prostor. Telefon je namenoma ugasnila, saj ni želela, da bi jo starši,

sorodniki ali prijatelji motili. Preklinjala je sošolko, se jezila nanjo (sama pri sebi) in kar

naenkrat je do nje prišla mačka, ki jo je nekajkrat že videla. Klicala jo je Puha, ker njenega

pravega imena ni vedela. Zdaj je imela že dve skrivnosti. Začela je razmišljati, kako bo, ko bo

kdo zvedel zanju. V tisto stavbo ji starša verjetno nikoli več ne bo dovolila, mačko pa bi dali v

zavetišče za živali, saj je bil oče alergičen na mačjo dlako.

Prižgala je telefon in imela je več kot deset neodgovorjenih klicev. Raje se je odpravila

domov in takoj, ko je prišla, jo je mama napadla z vprašanji. Lana ji je rekla, da se je morala

najprej nekaj pogovoriti z učiteljico, nato pa je odšla v knjižnico in, ko je bila že skoraj doma,

je srečala prijateljico, ki je že zelo dolgo ni videla. Mama ji je verjela in nihče ni nikoli izvedel

njenih skrivnosti.

Maša Medvešek

6. razred, OŠ Polzela


58

SKRIVNOSTNA VRATA

V neki sobi so bila zelo skrivnostna vrata. Veljalo je pravilo : Nikoli ne odpri vrat, da te kdo ne

zgrabi za vrat! Ampak otrok Jason iz New Yorka tega ni vedel. Odprl je vrata in ven je prišla

bela prikazen. Ta pošast naj bi živela na Starem gradu. Jason se je zelo ustrašil. Mislil je, da ga

bo prikazen spremljala vse življenje. Zato se je odločil, da se je bo znebil. Prebral je vse knjige

v knjižnici, dokler ni izvedel, da je pošast ustvaril doktor Albert Einstein. Albert je bil

znanstvenik, ki je imel pomočnika Igorja. Ustvaril je tudi protistrup, ki ga je Jason uporabil.

Znova je odprl vrata in takrat se ni nič zgodilo. Vstopil je in ugotovil, da je vse čista prevara, ki

sta jo izpeljala knjižničarja Charles Down in Robert Mitrovski. Vse se je razvedelo in

prevaranta sta bila izgnana iz mesta.

Ostala pa je še ena skrivnost. Ali je prikazen prava, saj prevaranta pošasti nista naredila.

Samo napisala sta knjigo in si naredila skromen brlog za vedno skrivnostnimi vrati.

Miha Pikl

4. razred, II . OŠ Celje

MOJA NAJVEČJA SKRIVNOST

Spomladi, ko ptički priletijo iz drugih dežel in se ženijo, se zbudi tudi ljubezen. Tudi ljubezen

pri ljudeh. O tem govori moja skrivnost!

Moja zgodba govori o veliki skrivnosti, o ljubezni. Prvič sem se zaljubila v petem razredu.

Bil je čeden fant iz sosednega razreda in nov učenec na šoli.

Pika Oprešnik

5. razred, Š Lava Celje


59

SKRIVNOST – ALI SE STARŠI LAŽEJO ?

Nekateri pravijo, da starši nimajo skrivnosti, a se motijo. Vsak človek ima kakšno skrivnost,

razen če je pravičnejši od drugih.

Starši imajo veliko skrivnosti, a jih nikoli ne priznajo. To je preveril moj prijatelj Alex.

Alex je poslušal starša, kaj sta govorila. Ni pa se zavedal, da sta ga starša opazovala. Starši so

bolj pametni in premeteni, kot si marsikdo misli.

Neko soboto se je Alex s starši odpravil na smučanje na Krvavec. Z avtom so se dolgo vozili,

dokler se niso ustavili zaradi prevrnjenega tovornjaka. Začeli so polzeti. Zadnji del avta je že

bil čisto ob ograji in na Alexova vrata se je naslanjala tovornjakova prikolica. Alex je starša

vprašal ali bo še vse dobro. Starša sta se nato prvič zlagala, ker sta mu odgovorila, da bo.

Alexov oče je bil čisto prestrašen. Mama je izstopila iz avta in spravila ven tudi Alexa.

Alex je mamo nato ponovno preizkusil Vprašal jo je, ali imajo žirafe osem nog. Mam mu je

odgovorila : »Seveda!« To je bila druga starševska laž.

Alexov ati se je nekako rešil in odpeljal avto v dolino. Mamica in Alex pa sta morala v dolino

priti peš.

Čez pol leta, ko smo skoraj pozabili na to, se je Alexov ati na pikniku spomnil na to prigodo.

Rekel je, da je bila to zabavna izkušnja.

Sprašujem se, ali otroci staršem še sploh lahko zaupamo. Največja laž,k i sta jo izrekla pa je

bila, ko sta Alexu pred dvema mesecema obljubila nov telefon.

Nejc Petelinšek



60

ZALJUBLJENI PRIJATELJICI

Bil je le poletni dan in s prijateljico sva odšli v Piran. Potepali sv se po mestu. Radovednost

naju je vlekla naprej, dokler se pozornost ni ustavila na nekem fantu. Bil je lep kakor slika,

rjavolas in modrook. Prešinilo me je, pogledala sem prijateljico, ki je že bila zatreskana vanj

do ušes. Pomahala sem ji pred obrazom.

»Vouuu, ta fant je moj !« » Ne, moj!«

Prepirali sva se v nedogled. Dokler se nisva odločili.

»No, pa naj to bo! Ta fant je tvoj!« Saj za prijateljstvo narediš vse, kajne ?! Čisto vse. Seveda.

»No, če si ga e pa tako želiš, pa ga kar ti imej ! »

Ne, ti, ti, ne, ti…..

Potem pa je prišel fant do naju in naju vprašal, zakaj se prepirava.

Prijateljica pa kar direktno :«Zaradi tebe.«

»Mene, zakaj zaradi mene?«

»Obe sva zaljubljeni vate.«

»No, moram vaju razočarati. Žal sem že zaseden.«

Potem pa se je prikazala najina največja sovražnica Pia.

»Kako si lahko? To je največja čarovnica. Greva raje kar domov!«

Ana Jezernik



61

EMMINA SKRIVNOST

Emma je punca, ki jo kot vsako najstnico mučijo težave. Živi sama s svojo teto. Starši so ji

umrli, ko je bila stara 5 let. Prijateljev ni imela, zato je večino dneva prebirala knjige. Vse je

bilo v redu, dokler se nekega dne ni začela obnašati sumljivo.

Iz šole je prihajala pozno, ocene so se slabšale. Vsi so mislili, da doživlja pozen šok, odkar sta

ji umrla starša. A ni bilo tako. Nič več ni jedla in tudi govoriti ni mogla. Teto je zelo skrbelo,

zato jo je peljala k zdravniku. Ta ni zasledil nobene bolezni, za ju je odslovil.

Emma še nikoli ni bila takšna. V obraz je postajala vedno bolj bleda in koščena. Teta se je

odločila, da ji bo sledila v šolo in domov.

V šoli se je Emma obnašala kot navadno. Tiha, kakor vedno. A ko je teta že hotela oditi, je

videla, da Emma zahaja v gozd. Sledila ji je in tam opazil fanta, ki ji je grozil z nožem. Emmi je

poskušala pomagati in je hotela zamotiti fanta, a je stvar še poslabšala. Fant je Emmo

ugrabil, teto pa podrl na tla. Hotela je poklicati policijo, a je našla listek, na katerem je pisalo

: »Ne kličite policije! Drugače Emme ne boste več videli.«

Teta še vedno ni vedela, zakaj je Emma odhajala v gozd, a ji je hotela pomagati. Hitro se je

napotila za njima in opazila, da se Emma ne upira, zato je bila zmedena.

»Mogoče pa je fant ni ugrabil,« si je mislila. A ni bilo tako. V Emminih očeh je videla solze.

Teta je spet poskusila zamotiti fanta in mu je vrgla kamen v hrbet. Padel je po tleh in omedlel. Hitro je pograbila Emmo in stekli sta domov. Doma ji je Emma pojasnila, da ji je fant grozil , da bo ubil . da pa Emma ni hotela, zato je hodila k njemu opravljat težka dela. Poklicali sta policijo in fanta so zaprli. Emma in njena teta pa sta si obljubili, da si ne bosta več lagali in imeli skrivnosti.

Tjaša Žibret



62

HAIKU

Katarina BOVHA, 6. a, II. OŠ Celje

1.

Čez modro nebo

prihiti oblak časa.

Trosi ljubezen.

2.

Dež pada v reko,

zeleno-modro reko.

Išče ribice.

3.

Zvezde svetijo

na ljudi in živali.

Nosijo srečo.

4.

Hodim po gozdu,

poslušam ptičje petje.

Čutim toplino.

5.

Pogled na Celje.

Sončni žar se priplazi

do odprtih src.


63

Ajda Jus KOŠTOMAJ, 5. a, OŠ Lava

6.

Nebo je modro,

ponoči osvetljeno.

Luna nanj sije.

7.

Peresa letijo,

pod nebo se zgubijo.

Ostajajo tam.

Miha PIKL, 4. a II. OŠ Celje

8.

Večer mineva.

Noč nastaja in tema,

ko mi vsi spimo.

Pika OPREŠNIK, 6. a, OŠ Lava

9.

Sončen dan je tu.

Na nebu ni oblakov.

Veselje vlada.

Maša MEDVEŠEK, 6.b, OŠ Polzela

10.

Na vrhu hriba

gradič mogočen stoji.

A sam, brez ljudi.


64

11.

Gledam to šolo,

zelo lepa, svetla je.

A žal v njej straši.

12.

Sama sem, mislim,

kje so vsi prijatelji.

Jih danes res ni?

13.

Ljubezni res ni,

odšla je daleč od tod.

Ne vrne se več.

14.

Gora tam stoji.

Bohoti se, a ne zna

mi prisluhniti.

Eva Nina MAGDALENC, 5. a, OŠ Lava

15.

Jutranji žarki

posvetijo nad stolpom,

Friderikovim stolpom.

16.

Mesto se zbudi,

v njem mladenič živi.

Za srečo hiti.

17.


65

Jutranje sence

skrivnostno bežijo v dan.

Sreča se zgodi.

Erazem HREN, 4. b, II. OŠ Celje

18.

Mladost je skrivnost.

Pride in hitro mine.

Le slike so še.

19.

Jože trga rože,

ima svoje tri rože.

Oh, fantazija!

Tjaša ŽIBRET, 7. r., OŠ Dobje

20.

Zvezde mogočne

osvetlijo tišino.

Svet je nemočen.

21.

Smisel življenja

je jahanje oblakov.

Uresniči se.

22.

Peščena ura

meri čas bojevanja.


66

Mir za vse ljudi.

23.

Ljubezen moja.

Hočem jo deliti vsem.

Čutim jo povsod.

24.

Srce bije zate.

Vsako uro ljubim te,

ljubezen moja.

Ana Nuša ANŽIČ, II. OŠ Celje

25.

Čez modro nebo

veter piha v notranjost.

Tja nosi srečo.

26.

Pogled navzdol.

Svet zelenja in ljudi

kot tvoje sanje.

27.

Tri svetle zvezde,

ki na grbu ležijo,

so simbol Celjskih.


67

Nina OŽEK, 5. a, I. OŠ Celje

28.

Sonce na nebu

sije na rumeno vas.

Kmetje garajo.

29.

Tina je čudna,

se smeje in nas mori.

Vse deževne dni.

Ana-Mari VAJDE, 7. a, I. OŠ Celje

30.

Tiso je luči,

milijone je ljudi.

Neskončne skrbi.

31.

Majhno je mesto

na nežnih krilih vetra.

0bdano z gozdom.

32.

Smeh je pol zdravja,

je nekakšno zdravilo.

Za bolečino.

33.

Smisel življenja

je prijokati na svet.

Veselo živet.


68

Lana POPOVIČ, 5. r., I. OŠ Celje

34.

Ptički pojejo.

Drevesa se majejo.

Nina se smeje.

35.

Rože cvetijo,

ko se sončim na plaži.

Morje se smeje.

Neža KONČAN, II. OŠ Celje

36.

Velik ocean,

poln peska in miru.

Smeječe čaka.

37.

Pozorno okno

ponuja paleto hiš.

Pogledaš nanje.

38.

Aljažev stolp

stoji na vrhu Triglava.

Čaka na pomlad.


69

Žiga Vodišek, 5. b, OŠ Štore

39.

Ribica plava.

Hobotnica jo lovi.

Hrana postane.

40.

Veter k nam hiti.

Potepat se mu mudi.

Ostane pri nas.

Nejc PETELINŠEK, 5. b, OŠ Štore

41.

Feniks brez duše

leti na svetlo nebo.

Sonce potemni.

42.

Zvezde žarijo,

si sonca zaželijo.

Sonce zaide.

43.

Levi so jezni.

Mesa od nikoder ni.

So lačni zelo.

Aljaž NAPRET, 5. a, OŠ Štore

44.

Motor je hiter.


70

Po cesti naprej drvi.

Nesreča je tu.

45.

Sonce se sveti.

Veter skrivnostno piha,

listje pa pleše.

46.

Morje je mirno.

Ni ribičev na plaži,

a tudi rib ni.

47.

Na gradu je hrup,

kmetje upirajo se.

Vitezov pa ni.

Hana Jazbec, 7. r. Dobje

48.

Glasba je jezik,

Vsakdo ga razume in

vsakdo ga pozna.

49.

Vsak po svoje gre

in si življenje gradi.

Išče si srečo.

50.

Človek je srečen,

če si ljubezen deli.


71

Za zdravje skrbi.

Sara KUKAJ, 6. b, I. OŠ Celje

51.

Zelene oči,

napihnjene ličnice,

postrani obraz.

52.

V kotu sameva,

veselo si prepeva,

tiho premleva.

Kristina BAHČ, 7. r. OŠ Dobje

53.

Smeh je veselje.

Osvaja vsakogar.

Prinaša zdravje.

54.

Življenje plete

ljudem sveta tkanino.

Krog zaupanja.

55.

Zakaj bi čakal,

tarnal in kruha prosil?

Znaš ga speči sam.


72

UTRINKI Z LITERARNE DELAVNICE


73

Knjižna darila in priznanja za vse udeležence

Vzdušje je bilo prijetno in delovno.


74

Mladi ustvarjalci so vneto ustvarjali


75

Skupinska slika

Med malico


76

….. spremljevalci pa so uživali v senci in lepem

okolju Starega gradu


77

Vsa literarna dela v zborniku so nastala

v okviru 23. literarne delavnice MDPM Celje.

ZAHVALA

za pomoč pri izvedbi delavnice :


78

Uredila : Dragica Poznič

Lektorirala : Milka Conradi in mentorji

Založilo : Medobčinsko Društvo

Prijateljev Mladine Celje

TISK : MDPM Celje

Naklada : 650 izvodov

literarna delavnica 2015 - mdpm celjeo desi muck desa muck se je rodila 29.8.1955 v ljubljani....

Documents