korzika-2009-malnaokoli

KORZIKA 2009

Ko sva s Petro pred petimi leti, na najini prvi poti na Korziko, vsa penasta že pet ur iskala prenočišče na relaciji Pisa -

Livorno (kamp, sobo, poceni hotel – vse zasedeno do zadnjega kotička…kaj pa hodiva butla na dopust v petek sredi

julija) in ga navsezadnje našla ob enih ponoči v nezaslišano dragem hotelu tik ob pristanišču v Livornu, kjer sva bila

sicer že pred dvema urama, ampak se nama je zdela cena nesprejemljiva (če se prav spomnim je bil 98 € za eno noč),

sva začela sanjati o avtodomu.

Predlani smo jo prvič na Korziko mahnili še z Brino (takrat staro leto in pol) in se s šotorom le 2x premaknili…pa bi se

večkrat, če to ne bi pomenilo celega logističnega podviga. Lani smo se malo pogumnejši in starejši s šotorom

odpravili še na Sardinijo in jo iz treh baznih taborov kar dobro obdelali…ampak je res kar naporno vse to postavljanje

in pospravljanje šotora in vseh (predvsem otroških) dodatkov.

Tako se je ideja o AD »pajcala« nekaj let in za letos sva se že pozimi odločila, da najameva AD in gremo konec junija

za dobre tri tedne v Grčijo. Cel projekt je nato skoraj padel v vodo, ker je Petra dober mesec pred dopustom menjala

službo, pod vprašajem je bil dopust pa tudi prihodki. Nato sva po ne nujno takšnem vrstnem redu spreminjala

dolžino, termin in lokacijo dopusta, na srečo pa je ostal način…gremo z avtodomom…jupi!!

Termin in dolžino dopusta so nama pač določili novi Petrini delodajalci, z lokacijo pa sva imela kar nekaj

dilem…navsezadnje je Korzika proti Grčiji zmagala predvsem zaradi razpoložljive dolžine dopusta, zasedenosti

trajektov na želeni dan za Grčijo, pa tudi nekoliko bolj sva jo poznala (sicer sva pred leti prekrižarila že tudi precej

celinske Grčije in Peloponeza, Kreto, Santorini, Naxos in Paros).

Z nekaj pogajalske žilice in izkoriščanjem splošne gospodarske krize, smo si sredi glavne sezone omislili odlično

opremljeno precej veliko Adrio Coral A655 SP za katero smo za 17 dnevni najem, skupaj s pripravo, čiščenjem in

dostavo na dom, odšteli slabih 1600 vevrčkov.

Odločiti se je bilo treba še za smer vožnje in na koncu sva se za razliko od večine odločila za obratno smer urinega

kazalca in lahko zatrdim, da je ta varianta boljša, ker je bistveno večja šansa, da z alkovenom zaružiš v kakšno štrlečo

skalo kot pa da padeš v prepad…previdnost sicer ni odveč, na nekaj mestih ne moreš peljati več kot 20 km/h, to je pa

tudi vse…vsaj kar se nas tiče je tudi tako, da smo na začetku dopusta vedno bolj naspidirani in nam ni problem rinit v

vsako vukojebino, zaliv ali hrib, proti koncu pa gremo bolj na izi…in Korzika je na zahodni strani, ki smo jo obdelali

najprej, bistveno bolj razgibana, divja, vožnja je počasnejša. Od Bonifacia na skrajnem jugu pa si po potrebi lahko v

Bastii na trajektu tudi v dobrih treh urah po vzhodni strani… torej vsekakor priporočam, da se Korzike lotite v obratni

smeri urinega kazalca.

2

Vsi navdušeni tako v četrtek popoldan, 9.7.09 pričakujemo AD…na prevzem na postajališče Barje s seboj vzamem še

tasta, da bo imel še malo spomina namesto mene pri vseh info, ki mi jih bo natrosil najemodajalec. V slabe pol ure

smo vse zmenjeni in že drvim s tisto gromozansko, 6,7 m dolgo kravo proti domu. Petra z bliskovito hitrostjo v dveh

urah po AD razporedi tisto, kar smo dober teden pakirali in kar sem cel dan nosil pred blok. Jaz si seveda vzamem več

časa še za loadanje prtljažnika in splošno občudovanje kolosa. Zdaj pa zares…

10.7.09 – petek – Ljubljana, Livorno – 715 km (a ni 580?)

Plan je tak…jst imam dopust in bom dopoldne v miru sfiniširal pripravo AD, nabavil zaloge sveže hrane, prestavil

vsebino iz domačega v AD hladilnik, ter lagano šel po Brino v vrtec, medtem ko bo Petra prišla iz službe in ob 14:30

gasa proti Livornu. Tam se bomo ob 23:30 vkrcali na trajekt in po luštni nočni vožnji v okviru Camping on Board vsi

spočiti začeli naše dvotedensko uživanje na Korziki. V dlančniku imam na navigaciji iGO 8 varno spravljenih preko 150

forumaških, kakih 50 svojih in za vsak slučaj še kakih 200 drugih POI, za čisto rezervo pa imam še Garmina z enako

vsebino. Ob taki opremi je zemljevid Italije (imamo le 2 kg težko izvedbo v obliki knjige za celo Evropo) seveda čista

potrata prostora in teže. Sicer pa pot do Livorna znam že skoraj na pamet. Med obvezno opremo sodijo še zemljevidi

Korzike, WOMO vodič po Korziki (če bi znal kdo od naju nemško, bi bil tale vodnik najbrž zakon, ga pa tudi sicer

priporočam) in cel pok forumaških potopisov Korzike.

3

Začelo se je (skoraj) po planu, nadaljevalo pa….

Odhod se je zavlekel za slabo urico, zato namesto planiranih 100 km/h pritisnem na 110 km/h …z AD sva kmalu zelo

dobra prijatelja, vožnja je prijetna, AD brez problema obvladljiv…Brina malo gleda naokoli, precej sprašuje,

večinoma pa pridno nabira število ogledanih risank, s Petro pa modrujeva kako je to fino in oh in sploh☺.

Ob cca. 20h se nekje na vrhu Apeninov ustavimo še na bencinki, kjer nafutramo AD (prvi manjši fršlok…430

prevoženih km, notri je šlo 65 l nafte…) ter se še sami okrepčamo. Ker sva načeloma proti spanju v alkovenu med

vožnjo, upava, da bo Brina zaspala na poti do Livorna. Spala seveda ni, ampak je kar naprej jamrala in motila najino

nirvano. Tik pred Firenzami iGO pravi, da je še 99 km do trajekta, časa pa še dobri 2 uri…ravno prav. Potem se pa

iGOtu začne neki mešat, pravi da je še 120 km do Livorna…mogoče nima vrisane kakšne ceste al pa kej…no, potem

pravi, da je še 140 km do cilja…nič mi ni jasno...no, tam nekje, ko kaže, da je še 150 km do Livorna in da bomo tam ob

00:45, men v moje kurje možgane končno kapne, da mogoče pa ne gremo v pravo smer….odzumiram zemljevid na

iGOtu in vidim, da smo že na pol poti proti Rimu…ajoj…jbmti…pa zakaj me ta butasta navigacija nič ne opozarja (v

stilu preračunavam, ponoven izračun poti, itd), da gremo v napačno smer. Do naslednjega izvoza je jasno še 20 km.

Brina se že pošteno dere, da ona ne more spat tako v stolčku, da je lačna, žejna, itd. Ko končno prispemo do izvoza za

Arezzo (43,438447 11,777179), se zatakne še na cestninski postaji, kjer plačilni avtomat nikakor noče denarja, ki mu

ga ponujam…po 10 minutah pregovarjanja s škatlo, se dvigne rampa in izpiše nek račun, ki naj bi ga plačal v

naslednjih 14 dneh…japajade. Če sem že pokuril dodatnih 20 l nafte, sem to notri prinesel pri cestnini. Brino kljub

načelnemu nasprotovanju (kar sva kasneje še nekajkrat ponovila) prestaviva v alkoven, kjer mrkne v 3 sekundah.

V glavnem…dlančnik HTC ali pa navigacija iGO8 na kateri sem doktoriral v zadnjih dveh tednih sta odpovedala v

idealnem trenutku (kasneje sem ugotovil, da občasno ne dela GPS sprejemnik, poleg tega pa je čudežno nekam ušel

tudi zvok). Ven zvlečem Garmina, ki nas (sicer tudi po ovinkih) nekako pripelje do Livorna ob 1:30, torej 2 uri

prepozno. Še dobro, da sem portirja uspel prepričat, da nas je spustil v port z včerajšnjo karto. Tam se parknem ob še

nekaj AD, ofriškava se in greva spat.

11.7.09 – sobota – Pisa – Livorno – St. Florent – 80 km

Ob 5:30 v polsnu nekdo poskuša prevrnit AD (vsaj tako se mi zdi)…ko po treh minutah končno dojamem kje smo, se

moram po navodilih Moby fantiča nujno preparkirat za 15 metrov na drugo mesto. Ob 6h začnejo prodajat karte in

jasno sem prvi v vrsti za Moby lines, kjer bom kupil karto za ob 9h…ja, prav sigurno je pa še kaj prostora…prvi možni

termin je ob 14h…ja nič, pa kupim za ob 14h Camping on board (pozabim pa pogledat, če je pri sosednjem šalterju od

Corsica ferries mogoče kakšen trajekt prej)…in kaj naj zdaj tukaj delamo on the bare sun do 14h (ura pa 6:30). Pade

ideja za Piso (ki nama je bila zelo všeč že pred 10 leti, ko sva bila prvič tu). Medtem se plato pred trajektom že

konkretno zapolni in s precej manevriranja ter prepričevanja sosednjih avtomobilov in AD, da se malo premaknejo,

se komaj še prebijem iz vrst za trajekte.

Pisa

4

V Pisi parkiram (43,725959 10,392174) 3 minute hoda od vhoda, smo med prvimi, vreme je špica, nebo oprano,

nobene vročine, res prva liga.

Luštno dopoldne preživimo ob prekrasnih arhitekturnih stvaritvah (še danes mi je prvi pogled na Trg čudes, še

posebej pa na poševni stolp ostal v spominu kot nekaj najbolj fascinantnega, kar sem do sedaj videl), lovljenju po

travi, sprehajanju, fotkanju, metanju frizbija in delanju koles…

Otrokom pod 8 let žal ne dovolijo na stolp, tako da je ta želja ostala neizpolnjena tudi pri tokratnem obisku (pred

desetimi leti je bil zaradi sanacije zaprt za vse obiskovalce, naj bi se že preveč nagibal). Obvezen je še nakup Ostržka

in z debelo časovno rezervo se odpravimo na trajekt.

Pravočasno pridemo v pristanišče (43,554335 10,302646), kjer je obvezno merjenje dolžine (ne vem no, ampak če ti

že ne verjamejo, da imaš AD dolg toliko, kolikor si navedel, potem naj ti niti metra ne dajejo v roke, da jim ga

pomagaš izmerit☺), po katerem nas razporedijo v posebno vrsto za Camping on board (se že veselim, kako bom

odspal ene 3 urice, ki mi zelo manjkajo po sinočnjih peripetijah). Malo sicer čudno gledava, ko vztrajajo, da gresta

5

Petra in Brina peš na trajekt, ampak oni že vejo valjda. Ko me parknejo v garažo in takoj okoli mene še 5 AD se mi že

zdi malo sumljivo, kje je zdaj ta lepa paluba za kampiranje…se grem nekaj bunit h glavnemu mister go bek, ki pa le

skomigne z rameni, da so se pač zmotili in me dali v navadno garažo in da sem že čist zaparkiran in da ni variante, da

me prestavijo na Camping on Board palubo. Pa je šel moj spanec…

Petra je seveda tudi 'navdušena' nad tem, da ne bo nič s kampiranjem. Gremo pa vsaj nekaj pojest. Ko hočem plačat,

je na vrsti naslednji vrhunec dopusta, in sicer spoznanje, da je neznano kam izginila moja denarnica, ki sem jo

nazadnje imel v Livornu pri kupovanju kart. Aktiviranje polovice posadke, ki sem jo prisilil, da me je s spremstvom

spustila v AD, ki sem ga preiskal po dolgem in počez, trikratno obračanje okrog in okrog celega nahrbtnika tako z

moje kot s Petrine strani ter telefoniranje v Livorno na blagajno, žal ni obrodilo sadov. Nato iz zvočnikov slišim, da

iščejo lastnika AD z našo registracijo in prižge se žarek upanja, ki pa splahni takoj, ko ugotovim, da je razlog za klic

prižgana luč, ki sem jo pustil v AD. V denarnici so seveda vsi dokumenti, kartice in kar nekaj gotovine (ki sem jo imel

sicer namen razporediti na vsaj tri mesta). Ker sem s karticami itak skoraj na limitu, pa še sobota je, se odločim, da

bom kartice preklical v ponedeljek. V glavnem, slabe volje za izvoz, začetek res ni po planu.

Hrana na trajektu, ki že itak ni ravno kulinarični vrhunec ima tako danes še nekoliko slabši okus in že po običaju me

spet poskuša nategnit golobradi mladenič na kasi. To sem sedaj doživel že nekajkrat na trajektih Moby. Ko prideš s

svojo hrano na blagajno, začne inkasant divje tipkati po blagajni in ti nato oznani nek znesek, ki se izpiše na zaslonu.

Ko ga prosiš za račun, te čukasto gleda in steguje roko, da mu daš denar. Po dolgem vztrajanju ti le natisne račun, na

katerem je neka čudna šifra (v stilu 99999) in znesek, ki ga je ročno vtipkal in ki ga poskuša čim bolj zadeti glede na

vsebino pladnja. Ko se zbuniš, da ti pa nisi tega naročil in da naj ti da pravilen račun, te kar malo napizdi, da je znesek

pravilen in da ima on naslednjo stranko in da se ne bo s tabo ukvarjal. In ko se še kar ne daš, se od zadaj prikaže

»šefe«, ki se ti na dolgo in široko opravičuje in »nahruli« inkasanta in ti izda pravilni račun. Če pa nisi pozoren (večina

ljudi ni (tudi jaz običajno nisem, ampak pred 5 leti, ko se mi je to prvič zgodilo sem slučajno bil, ker sem si izračunal

drugo cifro, kot mi jo je inkasant potem rekel), je scenarij tak…stranka da denar, inkasant mu vrne drobiž in se takoj

obrne k naslednji stranki, ki ji zopet besno tipka tiste iste cifre in postopek se ponovi. Računa načeloma sploh ne

natisne, ampak vmes vsakič stornira, če pa stranka vztraja in ga že natisne, je to nek artikel, ki nima veze s hrano. Na

koncu dneva računalnik kaže, da so prodali npr. 150 porcij, dejansko so jih pa 300, 150 so jih pa »zavrgli«, manko

pijače pa najbrž nadomestijo iz trgovine. Najbolj prodajan artikel tako ni pivo ali pommes frites ampak 99999. Ko sem

jih malo opazoval, lahko rečem, da to naredijo (ali vsaj poskušajo) v vsaj 50% primerov…so pa po mojem vsi

udeleženi in si potem ta denar razdelijo in zaslužijo za dodatno plačo. Moby se pa najbrž čudi zakaj jim gostinska

dejavnost ne laufa po planu.

Brina seveda uživa v bazenu z žogicami in ostalimi igrali, po zasluženem sladoledu pa jo Muca Copatarica zaziba v

spanje.

Trajekt Livorno - Bastia

6

Po pristanku v Bastii, se usmerimo na zahod proti St. Florentu. Cesta je precej zavita in se precej časa vzpenja, nato

pa spušča (v bistvu prvič vozim izven avtocest, če odštejem Piso), vendar je vožnja prijetna in pokrajina čudovita. Po

krajšem iskanju (HTC z iGo8 je zopet mrknil v napačnem trenutku in gre od sedaj na nezaslužen počitek, zamenjuje ga

Garmin, ki ga sicer ne maram preveč, ampak vsaj dela), se postavimo v Camp Aqua Dolce (42,674 9,287004) na

zahodni strani zaliva pri St. Florentu. Plan je bil sicer prespati na WOMO placu v prvi vrsti (42,676620 9,284130), ki pa

je omejen z višinsko rampo. Sledi prvo pravo parkiranje in kajlanje AD, ki pa gre začuda gladko in kmalu uživamo v

skupni večerji, potem gremo pa precej zgodaj vsi skupaj spat, ker sva s Petro čist fuč.

12.7.09 – nedelja – St. Florent – 0 km

Kamp je zelo prijeten, na sami plaži z majhnimi kamenčki in mivko v vodi, ni preveč ljudi, morje neverjetno toplo (cca.

26oC), posebej za Z obalo, primerno je tudi za majhne otroke. Tudi cena je več kot sprejemljiva – 18 € na dan za nas

tri (sicer brez elektrike, ker sem vzel prekratek kabel�).

Cel dan preživimo na plaži, kjer se namakamo, plavamo, se igramo, skratka gremo se Dopust. Čisto zraven nas pa

neprestano pristajajo tudi tandem jadralni padalci…danes imajo rentarji res veliko dela…enkrat, ko bom velik (beri

dovolj pogumen), bom šel tudi jaz skočit.

Ko Petra iz ruzaka, ki sva ga včeraj oba trikrat pregledala do prafaktorjev, naenkrat potegne ven mojo izgubljeno

denarnico, se mi odvali prava skaletina. Nikoli mi ne bo jasno v čem je bila fora.

Kamp Aqua Dolce – St. Florent

7

Zvečer jo s kolesi mahnemo najprej do konca zaliva in res je škoda, da je višinska rampa, ker so super placi v prvi vrsti

oz. kot bi na vprašanje, če je nek kamp ob morju, pred leti rekel domačin pri Cavtatu…'Ma, kamen u more, majstore'.

Nato gremo v cca. 2 km oddaljen St. Florent na sladoled. Mestece je zelo simpatično, vzdušje odlično, luštne oštarije,

trgovinice, v marini pa zasidranih nekaj res hudih jaht.

Pogledat si gremo še kje je možno kupit karte za jutrišnji predvideni izlet na plaži Loto in Saleccia…ponudnika sta dva

in slučajno imata oba enako, nesramno visoko ceno 15 € po buči in 8 € po bučki.

St. Florent

8

13.7.09 – ponedeljek – St. Florent – Saleccia – Lozari – Bodri – 50 km

Zjutraj relativno hitro - glede na to, da je dejansko sploh prvič - spakiramo AD (razlika proti šotoru je vsaj 1 uro) in ob

10:50 ravno še ujamemo ladjico Navette (parkiram na 42,676531 9,303349, kjer je po mojem možno tudi prespat).

Ta še zdaleč ni tako romantična kot »konkurenčni« Popeye, ki je bil žal razprodan, pripelje te pa vseeno na plažo

Loto, od koder je cca. 1 uro hoda do Saleccie. Pot je vse prej kot enostavna, še posebej, če nabija sonce pri 30+.

Žal smo šele med pešačenjem ugotovili, da bi nas (če bi to rezervirali že ob nakupu karte) do plaže popeljala kočija,

tako smo pa lahko le goltali prah, ki so ga za seboj pustili srečneži v kočiji.

Plaža Loto Pot med plažama Loto in Saleccia

Plaža Saleccia

9

Končno vsi premočeni prispemo do Saleccie (42,724200 9,198919), ki je res svetovna plaža, turkizno morje, mivka,

malo ljudi in kjer se prepustimo plažnim užitkom vse do 16h.

Pot nazaj je bila pa res katastrofa, ker je vročina nenormalno nabijala, vetra skoraj nobenega, Brino je po treh

minutah minila hoja in tako sem jo štupo ramo in že itak obložen s kramo skoraj eno uro nosil do ladje, ki smo jo

komaj še ujeli. Tale ura je bila najbrž najslabša na celem dopustu.

Na hitro se v AD ofriškamo in krenemo proti plaži Lozari, kjer naj bi po planu prespali (42,639580 9,008000). Res se

nam vidi, da smo začetniki, ker si nekako ne upamo prespati levo od rampe, kjer so že prespali nekateri forumaši, pa

tudi sam prostor nam nekako ne potegne. Gremo naprej do kampa Bodri (42,627024 8,915945), kjer je odličen

camper servis pred vhodom v kamp in ga po mojem lahko brez problema koristiš tudi, če ne greš notri. Po nekaj

iskanja prostora po kampu, ki je precej zaseden, se parknemo na travnik na čisto sonce (42,627219 8,914735), kar se

kasneje izkaže za odličen prostor.

Kmalu smo v vaservagi in že smo pri zasluženi večerji in odličnem korziškem pirčku Pietra, ki mu poseben okus da

dodatek kostanja.

14.7.09 – torek – Bodri – 0 km

Presenečeni ugotovimo, da je tudi na direktnem soncu v AD možno spati skoraj do 9h. Prepričan sem namreč bil, da

bo najkasneje ob 7h notri prava pečica. Imamo res dober plac, na travci, skoraj v vaservagi, s pogledom na

Kamp Bodri

10

morje…med kampom in morjem je speljana železniška proga, kjer vsako uro vozi vlak…očitno se Korzičani veliko

vozijo z vlaki.

Dan preživimo na plaži Bodri, ki je od našega AD oddaljena 5 minute hoda in ki je res odlična…zaliv, obkrožen s

skalami, mivkasta in peščena plaža, na začetku dosti nizka voda tudi za otroke, topla voda (25oC), ljudi ne pretirano.

Cel dan uživamo v plaženju, gradnji gradov in jarkov, kopanju in tunkanju. Vmes skočimo še do AD-ja na kosilce in

pivce, kjer med drugim ugotovim tudi to, da antinarkotik alarm deluje tudi na pline, proizvedene v človeškem

črevesju. Proizvaja pa tak hrup, da je odvzel opoldanski počitek vsem sosedom in vse morebitne vlomilce odgnal že

za cel teden vnaprej…še dobro, da po nekaj sekundah ugotovim, da jakost zvoka zelo solidno zadušiš, če zvočnik

enostavno pokriješ z roko. Alarm se je do konca dopusta sprožil še 3x, hvala bogu le zaradi spraya za komarje (najprej

Plaža Bodri

11

smo seveda drug drugega spraševali, kdo je spet enega spustil). »Slavnostna« večerja in kakšen kozarček (pre)več je

posledica dejstva, da sem se danes postaral še za eno poletje☺.

15.7.09 – sreda – Bodri – Galeria – Busaglia – Porto – Plage D'Arone – 125 km

Že ob 9h smo parkirani na že prej omenjenem odličnem camper servisu, zraven katerega je tudi otroško igrišče.

Opravimo še potrebne formalnosti – olajšat in napojit AD, plačat kamp - cena na dan je kar konkretna – 27 € za nas

tri, uradno brez elektrike (skoraj povsod na Korziki potrebuješ Euro vtičnico ali pa adapter za njihove vtičnice, vendar

nikjer ne preverjajo, če jo imaš prijavljeno) in dopolnit zaloge v lokalni trgovini. Proti Galerii se peljemo po lepi cesti

po notranjosti. Ne vem sicer kakšna je navada, ampak Francozi so zelo hvaležni in mi veselo mahajo v pozdrav, ko se

jim vsake toliko časa umaknem, ko se za nami nabere kolona in počakam, da nas prehitijo.

V Galerio prispemo kar zgodaj, saj je PZA (42,41616 8,656741) skoraj prazen. Ravno ko se parknemo, prileti še

inkasant in hoče zaračunat 15 €. Komaj ga prepričam, da smo ravnokar prispeli in da nismo tu prenočevali. Parking je

pa v primeru, da se greš vozit z njihovimi kajaki, brezplačen (če pa prideš dovolj pozno in greš dovolj zgodaj pa očitno

tudi prenočevanje). Spustimo se na bližnjo plažo, ki se precej razlikuje od ostalih…na njej so večinoma okrogli

kamenčki vseh možnih φ in vseh odtenkov temnejših barv, dno je temno, voda je nekoliko bolj sveža (cca. 23oC), a

zelo čista, gneče absolutno nobene…vsekakor vredno obiska.

Po dobri uri kopanja in plaženja gremo preverit kako je z vožnjo s kajaki, saj je tu tudi ustje reke Fango, ki skupaj z

zalivom tvori res lepo naravno okolje, ki je tudi zaščiten park. V naslednji uri zares uživamo v vožnji s kajakom (5€ po

buči in bučki), reka ima 4 rokave in splača se zaveslat v vsakega od njih…povsod vlada čista tišina, slišiš le ptice,

kakšno žabo, veter in čofotanje lastnih vesel ter vidiš želve ter lokvanje. Če je slučajno kakšen nepoučen turist v

Pokrajina med Bodri in Galerio PZA Galeria

Plaža Galeria

12

sosednjem čolnu preveč glasen, ga po navodilih rentarjev takoj utišaš. Najlepši od štirih rokavov je najožji, kjer je

doživetje še prav posebno …naenkrat gre noter le en kajak, povsod si obdan z zelenjem.

Tu sta veslo v roke vzeli Petra in Brina in z izjemo malega trka ob breg pri obračanju in direktnega napika na eno

drevo ob bregu, sta odlično odveslali. Proti koncu je Brina od samega miru in utrujenosti kar zaspala v kajaku. V AD si

pripravimo še pašto in uživamo v lepem razgledu, ki ga nudi terasasti PZA.

Mahnemo jo proti Portu. Po dobrem kilometru vožnje pri izogibanju enemu avtu kar konkretno zapeljem na bankino

in nas pošteno pretrese, malo celo lovim AD, k sreči vse mine brez posledic. Ob izdatni podpori (beri zapovedi) Petre,

se odločim, da se ne umikam več.

Galeria – reka Fango

13

Cesta, speljana ob morju od Galerie do Porta je res vrhunec preizkusa spretnosti avtodomarskih šoferjev…hitrost

redkokje preseže 30 km/h, cesta je izredno zavita, nepregledna, ponekod zelo ozka…komaj za 2 avtomobila, k sreči je

prometa zelo malo. Na eni strani je urezana živa skala, na drugi prepad in spodaj morje, pred katerim te varuje cca.

40 cm visoka kamnita ograja. Razgledi so pa fantastični, čeprav jih ne morem uživati, saj sem po zapovedi Petre 100%

fokusiran na cesto. Si pa predstavljam, da bi prej zapel z alkovenom ob kakšen previs skale, kot da bi zgrmel v morje

pod nami. Skratka, nobene panike, le nekaj več pozornosti je potrebno.

Cilj je plaža Busaglia (42,28197 8,689669), kjer si privoščimo sladoled in se napotimo na plažo s krasno kuliso…rdeče

skale, raznobarvni majhni kamenčki.

Cesta Galeria - Porto

Plaža Busaglia

14

V pozno popoldanskem soncu se dolgo kopamo, morje je res toplo (26oC). Tu bi sicer brez problema prespali, a se

odločimo za premik mimo fascinantnega Porta (predvsem pogled zvrha v večernem soncu) proti plaži D'Arone.

Porto pustimo za sabo v večernem soncu in se odpravimo mimo Calanches Di Piana, ki so res posebna stvaritev

narave, še posebej v večernih, toplih barvah sonca, ko žarijo v bronz in rdeči barvi. Zelo lepe so tudi v jutranjih urah,

ko jih sonce osvetljuje pod drugim kotom.

V slikoviti vasici Piana se cesta odcepi proti Plage D'Arone in je zelo slikovita. Vije po krasni pokrajini, vendar povsem

netipično korziški…bolj spominja na kakšno grško. Načrtujemo prenočevanje na parkingu tik ob plaži (42,207450

8,581110), s čimer pa se ne strinja lastnik bližnje oštarije.

Precej smo sicer krivi tudi sami, saj smo bili preveč opazni in smo najbrž motili goste. Mislim, da bi se vseeno dalo

prespati, če bi na parkirišče zavil malo nad oštarijo (42,208153 8,580854). Daleč naokrog ni druge variante kot kamp

(vhod na 42,210689 8,585781), kjer se že v trdi temi s precej manevriranja in žrtvami v obliki polomljenih vej in

prask na AD komaj zbašem med prikolico in AD.

Calanches Di Piana

Porto

Ko Brina pogleda skozi vhodna vrata in ne

v garaži?« je trenutek skoraj popoln. Stvari se takoj izboljšajo, ko hitro postavim tendo in se sosedom za povzročen

hrup in motnje pri večerji oddolžim z zeleno pločevinko piva. Bri

napornem dnevu okrepčava s primerno ohlajeno vsebino iz hladilnika.

16.7.09 – četrtek – Plage D'Arone – 0 km

Zjutraj se izkaže, da je kamp zelo lep, precej poln, splača se poiskati prostor čim nižje, saj si skrajš

oddaljena cca. 500 metrov. Ob standardni uri (

potegne) se začne celodnevno plaženje na zelo lepi plaži, ki pa ima eno napako…po celi dolžini ima namreč ravno pri

vhodu v morje 1 meter širok pas kamenja, pred tem pasom in za njim pa je mivka.

Cesta Piana –

Plage D'Arone

Ko Brina pogleda skozi vhodna vrata in ne vidi drugega kot steno sosednje prikolice in povsem resno vpraša: » a smo


hrup in motnje pri večerji oddolžim z zeleno pločevinko piva. Brino spokava spat, nato pa se pa še midva po

napornem dnevu okrepčava s primerno ohlajeno vsebino iz hladilnika.

0 km

, da je kamp zelo lep, precej poln, splača se poiskati prostor čim nižje, saj si skrajš

Ob standardni uri (običajno nam pred 11h ne znese – imava srečo, da Brina rada zjutraj

) se začne celodnevno plaženje na zelo lepi plaži, ki pa ima eno napako…po celi dolžini ima namreč ravno pri

du v morje 1 meter širok pas kamenja, pred tem pasom in za njim pa je mivka.

Plage D'Arone

kamp Plage D'Arone

15

vidi drugega kot steno sosednje prikolice in povsem resno vpraša: » a smo


no spokava spat, nato pa se pa še midva po

, da je kamp zelo lep, precej poln, splača se poiskati prostor čim nižje, saj si skrajšaš pot do plaže, ki je

imava srečo, da Brina rada zjutraj

) se začne celodnevno plaženje na zelo lepi plaži, ki pa ima eno napako…po celi dolžini ima namreč ravno pri

16

Celo dopoldne se gremo intenzivno lenarjenje, in ko smo že res utrujeni od kopanja, tunkanja, špricanja in gradnje

gradov postanemo lačni. Plaža ima dve oštariji…ena je dvignjena nad obalo na povsem severnem delu zaliva, druga

pa je znana že od včeraj zvečer in se nahaja na sredini zaliva 50 m od plaže. Ko grem v izvidnico v prvo, ugotovim, da

je na našem koncu plaže tako malo ljudi zato, ker so prej omenjeni zoprni kamni dejansko posejani po obali le 100

metrov levo in desno od nas, drugje pa jih ni. No, pa tudi tam ni gneče. Oštarija je sicer ok, vendar ne nudi pravega

razgleda, zato gremo v drugo, ki je še boljša, vendar precej draga (pizza, solatni krožnik, baby krožnik, 2 x Pietra,

kava, sladoled – 55 €). Imajo tudi tuše na žetone in otroško igrišče, ki pa je na soncu.

Popoldan se torej premaknemo na južno stran zaliva, kjer je krasna mivka in okoli skale, nad nami pa tudi manjši

hribček, kamor tudi splezamo in opazujemo mladce, ki s precejšnje višine skačejo v vodo. Uživamo do poznega

popoldneva, ko smo med zadnjimi na plaži.

17

Zvečer klasika – malo igranja, Brina večerja, vsi tuš, Brina spat, midva še eno rečeva in še z enim nazdraviva.

17.7.09 – petek – Plage D'Arone – A Cupulatta – Cupabia – 150 km

Po zajtrku (s Petro vstaneva že ob 7:30), gresta Brina in Petra na plažo, jaz pa poskrbim za AD in uredim formalnosti

(kamp ima urejen camper servis, ki premore tudi cev za vodo, ni pa med cenejšimi, saj nas ena noč, uradno brez

elektrike, pride 32 €) in ga parknem na tisto parkirišče, kjer predvčerajšnjim zvečer nismo uspeli prespati. Dopoldan

uživamo na plaži v topli vodi (26oC).

Sredi dneva se premaknemo do uro in pol oddaljenega želvjega parka A Cupulatta (42,026890 8,908590), kjer pred

AD najprej pomalicamo, nato pa se odpravimo na ogled parka, ki nas navduši. Na ogled je ogromno vrst želv, vseh

velikosti in barv.

Očitno je Brina nežna duša, saj je skoraj jokala in tolažila eno želvo, ki je imela poškodovan oklep, da bo že dobro in

da ji bo zrasel nov. Ne vem ali se nama je res kdaj zareklo (ali pa je preveč zares vzela Frančka), ampak Brina je na

vsak način hotela kakšno želvo jahat…no, pred vhodom se ji je uresničilo tudi to.

A Cupulatta

Kamp Plage D'Arone

Popoldan se premaknemo proti naslednjemu cilju

glavni cesti po notranjosti, sva seveda midva bolj pametna in greva po obalni cesti, ki pa je v obupnem stanju,

luknjasta, ozka, povprečno vozim 20-30 km/h

pa nič ni jasno in že kolneva Petrinega bratranca, ki nama jo je priporočil

cca. 20 avtomobilov, mala oštarija, ki nudi prenočišče in znak, da je prepovedano kampiranje. Grem si malo razgledat

še peš in izkaže se, da je ob oštariji skrit vhod v

Tudi kasneje nisem nikjer zasledil, da bi bil ta

Francozi, ki jih je bilo notri 90%, nekaj malega Italijanov in Nizozemcev. Slovenca nobenega.

Kamp ima cca. 100 kamp placov, približno tretjina jih je v senci

trgovino z vsem potrebnim. Že v mraku najdemo lep prostor (je pa kamp precej zaseden)

cca. 1 km, z obeh strani visoke stene z obrambnim stolpom,

zato gremo na plažo spuščat zmaja in opazovat butanje valov ob obalo.

opazujemo prižiganje zvezd na nebu. V trdi temi se vrnemo pred AD, kjer Brina hitro zaspi, midva pa še nekaj

kljuneva. Veter je sicer močan, krošnje dreves se nevarno nagibajo, vendar je pri tleh nekakšno zavetje…očitno od

nasipa., zato imava postavljeno tudi tendo, ki služi tudi za vrv za perilo.

veter grozeče zavija, kot da bo vsak čas hud

sem bolj malo spal (Petra in Brina pa odlično). Ob 4h zjutraj je pa že tako nabijalo, da sem komaj še rešil tendo.

18.7.09 – sobota – Cupabia – Olmeto – Tonara

Vstaneva ob 7:30 in zunaj piha kot pri norcih.

3 metrski valovi. Nekaj fanatikov z deskami jaha na valovih

kar žal.

Popoldan se premaknemo proti naslednjemu cilju – plaži Cupabia. Čeprav nas Garmin usmeri

, sva seveda midva bolj pametna in greva po obalni cesti, ki pa je v obupnem stanju,

30 km/h. Po cca. 3 urah le pridemo do Cupabie (41,7

in že kolneva Petrinega bratranca, ki nama jo je priporočil…tu je le eno obračališče oz. parkirišče za

, ki nudi prenočišče in znak, da je prepovedano kampiranje. Grem si malo razgledat

še peš in izkaže se, da je ob oštariji skrit vhod v zelo lep, majhen kamp, tik ob plaži, vmes je le manjši peščen nasip

Tudi kasneje nisem nikjer zasledil, da bi bil ta kamp kjerkoli oglaševan, tudi na netu ga ni

0%, nekaj malega Italijanov in Nizozemcev. Slovenca nobenega.

, približno tretjina jih je v senci, eno sanitarno postajo, v okviru oštarije pa še majhno

Že v mraku najdemo lep prostor (je pa kamp precej zaseden)

z obeh strani visoke stene z obrambnim stolpom, ljudi na plaži je izjemno malo. Zač

zato gremo na plažo spuščat zmaja in opazovat butanje valov ob obalo. Počasi se znoči, ležimo na pesku na obali in


Veter je sicer močan, krošnje dreves se nevarno nagibajo, vendar je pri tleh nekakšno zavetje…očitno od

nasipa., zato imava postavljeno tudi tendo, ki služi tudi za vrv za perilo. Cel večer se po nebu podijo temni oblaki in

vsak čas huda nevihta…pa je ni bilo, le veter je celo noč konkretno nabijal, tako da


Tonara – Pertusato – Bonifacio – Pian del Fosse –

Vstaneva ob 7:30 in zunaj piha kot pri norcih. Edinkrat zajtrkujemo kar v AD, nato gremo na plažo, kjer so ogromni, 2

3 metrski valovi. Nekaj fanatikov z deskami jaha na valovih. Tudi mene mika, ampak se ne odločim

Cupabia

18

Cupabia. Čeprav nas Garmin usmeri drugače in sicer po

, sva seveda midva bolj pametna in greva po obalni cesti, ki pa je v obupnem stanju,

738157 8,784086), kjer nam

…tu je le eno obračališče oz. parkirišče za

, ki nudi prenočišče in znak, da je prepovedano kampiranje. Grem si malo razgledat

, vmes je le manjši peščen nasip.

in ga očitno zase skrivajo

0%, nekaj malega Italijanov in Nizozemcev. Slovenca nobenega.

sanitarno postajo, v okviru oštarije pa še majhno

Že v mraku najdemo lep prostor (je pa kamp precej zaseden). Plaža je čudovita, dolga

izjemno malo. Začelo je precej pihati,

Počasi se znoči, ležimo na pesku na obali in


Veter je sicer močan, krošnje dreves se nevarno nagibajo, vendar je pri tleh nekakšno zavetje…očitno od

Cel večer se po nebu podijo temni oblaki in

pa je ni bilo, le veter je celo noč konkretno nabijal, tako da


100 km

ajtrkujemo kar v AD, nato gremo na plažo, kjer so ogromni, 2-

. Tudi mene mika, ampak se ne odločim. Pa mi je potem

19

Gremo nazaj v kamp in ko po obisku WC-ja berem tamkajšnji posebni režim (obvezna uporaba razgradljivega WC

papirja, topla voda le 4 ure na dan), nekdo mojega soseda, ki počne isto, vpraša, če je gost kampa, ker sicer ne sme

uporabljati WC-ja. Dokazati se pa mora z zapestnico. Glp…previdno se umaknem, saj ugotovim, da se prejšnji večer

sploh nismo prijavili. Dotična mme, ki razporeja goste po kampu, pa se je včeraj zvečer zadovoljila z mojim

mahanjem od daleč, da smo že našli prostor. Ker tako močno piha in ker so nas že častili eno noč, se odločimo, da

gremo naprej. Je pa Cupabia zagotovo ena najlepših plaž in tudi sicer izjemno prijetna lokacija, je pa prenočevanje

možno le v kampu. Priporočam. Aha, celo Cupabio sva imela v žepu 30 € gotovine, nikjer v bližnji in daljni okolici ni

bankomata, kartic tudi ne sprejemajo nikjer, tako da bi komaj imela za plačat kamp. Ni pa dober občutek iti biti brez

keša. Z bankomati tudi sicer niso radodarni nikjer na Korziki (cel Bonifacio npr. premore dva) in je dobro imeti nekaj

več gotovine v rezervi (ampak ne vse v denarnici, ki jo potem izgubiš).

Olmeto

Sredi dneva se ustavimo pri kraju Olmeto

močnega vetra služijo bolj za foto sešn kot za namakanje. Izjema je bil ogromen val, ki se je raztreščil na skali na

kateri sva se z Brino slikala in naju je obilno zalil

Na poti proti Bonifaciu preverimo še dostop do plaže Tonara (

let, vendar naletiva na višinsko rampo na eni strani in

in izkušeni bi se najbrž vseeno upali prespati, midva pa sva pa sva se sedaj že nekako razvadila na kampe…

očitno tudi surferski raj, veter pa še kar ne pojenja, kvečjemu še jača.

Gremo naprej in preverimo še dostop do

močno piha, saj je v globokem zalivu. Dostop je možen tudi peš (cca. 15 minut hoje). Ugotoviva, da bi bil AD najbrž

Tonara

Sredi dneva se ustavimo pri kraju Olmeto (41,697473 8,846409) pred Proprianom na prekrasnih plažah


obilno zalil. Možno pa, da je ob nevetrovnih dnevih tu precej gneče.

preverimo še dostop do plaže Tonara (41,425333 9,111042), ki nama je všeč že od prejš

let, vendar naletiva na višinsko rampo na eni strani in na znak za prepoved kampiranja na drugi strani…bolj pogumni

prespati, midva pa sva pa sva se sedaj že nekako razvadila na kampe…

očitno tudi surferski raj, veter pa še kar ne pojenja, kvečjemu še jača.

remo naprej in preverimo še dostop do plaže Paraguano (41,406499 9,141618), ki je zelo primerna takrat, ko


20

pred Proprianom na prekrasnih plažah, ki pa zaradi


da je ob nevetrovnih dnevih tu precej gneče.

), ki nama je všeč že od prejšnjih

znak za prepoved kampiranja na drugi strani…bolj pogumni

prespati, midva pa sva pa sva se sedaj že nekako razvadila na kampe… je pa tukaj

), ki je zelo primerna takrat, ko


precej popraskan, pa še na koncu je (sicer betoniran) zelo strm klanec, zato se odpravimo naprej. Z avtom

idealna plaža, ker ni nikjer označena, lep zaliv, ljudi je malo…nama so zanjo povedali domačini pred dvema

letoma…na enem koncu ima plaža sicer ogromne nanose trave, če pa prebrodiš po nizki vodi mimo skale (ali pa malo

plezaš po in skozi skalo, ki predeljuje plažo na dva dela) na levo stran plaže, pa je krasna mala plažica z mivko in

peskom ter na začetku nizko vodo, primerna tudi za male otroke.

V Bonifacio pridemo ob 6h zvečer, odžejamo AD in se dvignemo nad Bonifacio proti svetilniku Pertusa

ponuja prekrasen razgled na pečine in Bonifacio na njihovem vrhu

kjer pa tako piha (jaz še nisem doživel takšnega vetra, najbrž blizu 150 km/h), da se resno ustrašim, da nas bo

prekucnilo, saj AD nenormalno premetava in maje. Povsem jasno je, da bi sredi tega kaosa Brina rada jedla juhico…in

to takoj, ker je toooolk lačna. Že cel dopust je non stop lačna.

AD komaj spustim malo nižje (41,37621 9

midva greva pa malo ven in Brino moram prav pošteno držat, da je ne odpihne…noro. Ampak je pa lepo, divje,

krasen pogled na Bonifacio, jaz uživam (s svojo kilažo sem itak varen tja d

in se čez tri minute vrne vsa preplašena.

Spustimo se v Bonifacio, kjer poskušam parkniti na že znan forumaški plac (

višinsko rampo in nikjer nikogar, ki bi kasiral in jo mogoče tudi odprl, če razvežeš mošnjiček. Tako parkiram še bližje

centru (41,388613 9,168388). Gremo v mesto

potiskajo z motivi po lastni izbiri kar v štacun

jo jasno tudi našišava (edini način, da našo triinpolletnico pripraviš, da se prostovoljno povzpne po takem klancu).

Svetilnik Pertusato – pogled na Bonifacio

Bonifacio

precej popraskan, pa še na koncu je (sicer betoniran) zelo strm klanec, zato se odpravimo naprej. Z avtom



, ki predeljuje plažo na dva dela) na levo stran plaže, pa je krasna mala plažica z mivko in

peskom ter na začetku nizko vodo, primerna tudi za male otroke.

V Bonifacio pridemo ob 6h zvečer, odžejamo AD in se dvignemo nad Bonifacio proti svetilniku Pertusa

ponuja prekrasen razgled na pečine in Bonifacio na njihovem vrhu. Parkiram blizu svetilnika (


j AD nenormalno premetava in maje. Povsem jasno je, da bi sredi tega kaosa Brina rada jedla juhico…in

to takoj, ker je toooolk lačna. Že cel dopust je non stop lačna.

41,37621 9,177597), kjer za odtenek manj piha, Petra Brini naredi nekaj za pod zob,


krasen pogled na Bonifacio, jaz uživam (s svojo kilažo sem itak varen tja do 250 km/h). Potem gre še Petra malo ven

Da jo bo kar odpihnilo, pravi☺.

Spustimo se v Bonifacio, kjer poskušam parkniti na že znan forumaški plac (41,386440 9,170890

nikogar, ki bi kasiral in jo mogoče tudi odprl, če razvežeš mošnjiček. Tako parkiram še bližje

). Gremo v mesto, kjer le najdem bankomat. Medtem si dami ogledujeta majice, ki ti jih

potiskajo z motivi po lastni izbiri kar v štacuni. Sledi strm vzpon, po katerem z Brino tekmujeva skupaj proti mamici in


pogled na Bonifacio

Bonifacio - klifi

21

precej popraskan, pa še na koncu je (sicer betoniran) zelo strm klanec, zato se odpravimo naprej. Z avtom je sicer to



, ki predeljuje plažo na dva dela) na levo stran plaže, pa je krasna mala plažica z mivko in

V Bonifacio pridemo ob 6h zvečer, odžejamo AD in se dvignemo nad Bonifacio proti svetilniku Pertusato, od koder se

. Parkiram blizu svetilnika (41,374118 9,179322),


j AD nenormalno premetava in maje. Povsem jasno je, da bi sredi tega kaosa Brina rada jedla juhico…in

, kjer za odtenek manj piha, Petra Brini naredi nekaj za pod zob,


o 250 km/h). Potem gre še Petra malo ven

170890), ki pa je omejen z

nikogar, ki bi kasiral in jo mogoče tudi odprl, če razvežeš mošnjiček. Tako parkiram še bližje

edtem si dami ogledujeta majice, ki ti jih

i. Sledi strm vzpon, po katerem z Brino tekmujeva skupaj proti mamici in


Po prečkanju ceste se spustimo po stopnicah do čudovite razgledne točke na znamenite skale. Za spust povsem do

morja smo malo pozni pa še prepihalo nas bi pošteno. Se pa sicer splača iti, ker se ponujajo fantastični razgledi.

Dvignemo se do obzidja in vstopimo v stari del mesta, kjer pa proti pričakovanjem tudi pretirano piha in ni prav nič

prijetno…še jaz sem v zgornjem delu trenirke, kar se mi mogoče zgodi enkrat na

trgovinici, nato pa smo zelo veseli, ko po 10 minutnem čakanju

notranjosti oštarije U Castille s prijetnim ambientom

spustimo po stopnicah do čudovite razgledne točke na znamenite skale. Za spust povsem do



trenirke, kar se mi mogoče zgodi enkrat na poletje. Zavijemo v eno ali dve

po 10 minutnem čakanju na že znani idilični točki najdemo prostor v

s prijetnim ambientom.

22

spustimo po stopnicah do čudovite razgledne točke na znamenite skale. Za spust povsem do



. Zavijemo v eno ali dve

najdemo prostor v

23

Za aperitiv poskusiva korziški Pastis, ki pa vsaj name ne naredi nekega vtisa, imajo pa zato odlične pice in rose.

V trdi temi se spustimo v spodnji del mesta, kjer si Brina v prej omenjeni trgovini omisli še majčko. Na parkingu tik

pred mano crkne parkomat, po mojem se mu je zmešalo, ko je rampa zapela za kolesa nekega AD, ki je prepočasi

zapeljal mimo rampe in jo je skoraj odtrgal. Po 10 minutah se pripelje nek dežurni fantič, ki ugotovi isto kot jaz in me

brez plačila parkirnine spusti ven. Hvala.

Ob 23:30 pridemo pred kamp Pian del Fosse (41,399783 9,201536), ki ga že dobro poznava in ima pred vhodom

veliko parkirišče. Ko se hočem podkajlati, prileti lokalni nočni čuvaj kampa in nas podi stran. Po 10 minutah debate, ki

je šla že v visoke decibele, gre model po šefico in z njo se dogovoriva, da za plačilo lahko prespimo pred kampom.

Pred spanjem po dolgem in napornem dnevu sede še en takratek.

19.7.09 – sobota – Bonifacio – Cala Longa – 25 km

Spimo dolgo, na direktnem soncu. Odločiva se, da bomo v kampu prespali vsaj še enkrat, čez dan pa gremo na

okoliške plaže. Premaknemo se v kamp, pozajtrkujemo, poservisiram AD (imajo bolj hecen camper servis…na njem je

le odtok za vodo, kaseto sprazniš v 20 m oddaljenem WC-ju, vodo pa dotočiš pri recepciji). Na priporočilo šefice

kampa, s katero smo že na ti, se odpravimo na plažo Cala Longa, kjer naj bi bilo zavetrje. Še vedno namreč piha kot

pri norcih. Cala Longa je okoli tri kilometre dolga plaža, sestavljena iz samih manjših in večjih zelo lepih zalivov in je

glede na ostale plaže okoli Bonifacia relativno neobljudena. Cesta do tja je sicer ozka, vendar prevozna brez

problema tudi za tako velike kolose. Bolj vztrajni se na koncu vozimo že po makadamu.

Cala Longa

24

Zagledamo majhen prazen parking (41,4026 9,241898) za dva do tri avtomobile in zrinem notri našo kravo. Očitno je

bil prazen zato, ker je »prijazni« domačin vse doslej uspešno odganjal morebitne obiskovalce. No, mi se kljub

grožnjam z gendarmerie in podobnim, nismo kaj dosti obremenjevali in smo se po ozki potki peš spustili do tri

minute oddaljene plaže.

Pred nami se odpre čudovita, praktično osamljena plaža z drobnim peskom. Kljub temu, da je dejansko manj pihalo,

je že po petih minutah odpihnilo sicer s senčnikom založen Brinin čoln. Povsem brezpredmetno je omenjati, da je

veter pihal stran od obale in tako je morje odneslo čoln. Sledil je neutolažljiv jok ter zgodbice o čolničku, ki je odšel

na veliko pustolovščino okrog sveta, na kateri bo srečal veliko otrok in jim pripovedoval o pogumni punčki Brini, ki ga

je poslala v svet…kljub temu je Brina ostala neutolažljiva pretežni del dopoldneva.

Veter je pustil posledice tudi na temperaturi morja, ki se je spustila pod 20oC. Tudi tri minute nisem zdržal v vodi.

Naju že skrbi, če se bomo do konca dopusta sploh še kaj kopali�. Ko veter tudi tu ojača, se odločimo za premik

neznano kam. Pridemo nazaj do AD in jasno da policajev ni bilo, pač pa trije avtomobili, ki so me tako zaparkirali, da

mi še danes ni jasno, kako sem iz prve zvozil ven brez posledic.

Premaknemo se samo dober km nižje (41,39455 9,234626), kjer odkrijemo še cel kup krasnih zalivčkov. Veter se

končno začne malo umirjati. Grem še malo na potep in dva zalivčka naprej odkrijem še majhen bife (41,39139

9,235209). Grem nazaj po punci in kmalu uživamo v palačinkah in kavici, sladoleda žal nimajo. Pri njih si sposodimo

še loparje, kolebnico in podobne rekvizite in preostanek dneva preživimo v športanju in ležanju na toplem pesku.

Nazaj proti AD se pomikamo počasi, saj Brina kot običajno najbolj uživa pozno popoldne oz. zvečer in se ustavlja v

vsakem bazenčku, skali, itd.

25

Nekaj sto metrov pred kampom se oskrbimo še v zelo dobro založeni trgovini (41,394100 9,195466), kjer ponujajo

tudi domače sadje in zelenjavo. Naredimo si prvo pravo večerjo na dosedanjem dopustu (testenin na 101 način ne

štejem za pravo večerjo) – meso na pizza panu, rizibizi, solata s koruzo…njami njami pravi Brina.

Ker Brina ekstremno rada pleše, je v trenutku pri sosedih, kjer igrajo zanimivo muziko in za katere se izkaže, da so

cirkuško glasbena skupina, ki potujejo naokrog in imajo predstave, trenutno pa so nastanjeni v našem kampu, kjer se

pripravljajo na nastop čez nekaj dni, ko nas tu žal ne bo več. Nas je pa šefica kampa že prej povabila na jutrišnji

kitarski koncert z večerjo v oštarijo pri recepciji…tako se odločiva, da se jutri zvečer spet vrnemo v ta kamp.

20.7.09 – nedelja – Bonifacio – Santa Giulia – Palombagia – Bonifacio – 60 km

Zjutraj torej najprej rezerviramo mizo za večerni koncert. Po včerajšnjem mrskps temperaturnem šoku, danes iščeva

morje z vsaj znosno temperaturo. Zaliv Santa Giulia poznava in veva, da je morje plitvo, zna biti pa gneča. Saj sva v

potopisih prebrala, da dostop za AD ni mogoč, pa seveda nisva verjela…ni mi bilo jasno, kako na tako veliko plažo ne

bi spustili AD…ampak je žal res…oba možna dostopa prepovedujeta dostop AD. Potegnem do Palombaggie, kjer se na

PZA pri dobro znanem Giuseppeju poskusim dogovoriti le za dnevno parkiranje, vendar brez uspeha (oz. lahko,

vendar je tarifa 30 €, kot za eno noč), zato se parkiramo na sosednje parkirišče (41,54861 9,306113) za 7 € čez cel

dan. Že gremo čekirat morje, ki je presenetljivo toplo (23-24oC)…juuupi, še bomo čofotali. Takole čez dan običajno

pojemo precej sadja in pa kakšne testenine, riž, kvinojo ali kuskus z zelenjavo, kar si pripravimo že zjutraj in se potem

mastimo čez dan. Odličen recept za ohlajeno pivce, ki je tudi obvezno, je 'pingvin' iz zamrzovalnika v hladilnem

ruzaku…po dveh urah na plaži je bolj mrzel kot direktno iz hladilnika. Na precej obljudeni plaži, kjer pa na mikro

lokaciji ni gneče, se tako cel dan plažimo, igramo, namakamo in gradimo iz mivke. V zalivu je tudi veliko možnosti

raznih dodatnih športnih aktivnosti in izposoje vseh vrst plovil in rekvizitov. Zraven nas so recimo vsako uro prihajali

Kamp Pian del Fosse Bonifacio

26

in odhajali potapljači. Nismo sicer ravno privrženci tovrstnih plaž, občasno pa vseeno gre, še posebej, če je morje

toplejše kot drugod.

Zvečer se prijetno utrujeni vrnemo v kamp, se za razliko od drugih večerov malo zrihtamo in gremo na večerjo in

kitarski koncert, ki je res nekaj posebnega…dva virtuoza sta igrala večinoma korziško muziko, ki je čisto posebna in

izvirna…res je bilo nekaj za dušo, le Brina je po tem, ko je odplesala dva plesa hitro omagala, tako da tudi povečerjati

nismo uspeli v miru. So pa postregli odlično domačo hrano…nekakšen sir v testu, musako, tiramisu in rose.

Palombaggia

27

Drugi vrček je zaradi prej omenjene zaspanosti sicer pristal na mizi in v kozarcih pred AD, kasneje pa v domači vitrini

za spomin. Sosedje (cirkusantje, muskontarji), ki so včeraj zvečer prav prijetno popestrili dogajanje, pa se sedaj

nemogoče mešajo z muziko iz oštarije…k sreči kmalu odnehajo in s Petro še malo uživava pred AD.

21.7.09 – ponedeljek – Bonifacio – Rondinara – Palombaggia – 40 km

V okolici Bonifacia sva v preteklosti preizkusila že večino kampov in Pian del Fosse je definitivno najboljša izbira, kar

se naju tiče. Ob morju tu tako ali tako ni nobenega kampa, še najbližje je Des Iles (41,378200 9,210310), ki je tudi

dobra izbira. Pian del Fosse ima odlično lego, veliko sence, je v vaservagi, solidno infrastrukturo in je miren. Do vseh

okoliških plaž (jih je vsaj 15) je oddaljen 5 - 20 minut z avtom. Pred dvema letoma, ko je bila Brina stara leto in pol

smo bili tu s šotorom kar 10 dni, pa smo bili praktično vsak dan na drugi plaži, običajno celo na dveh na dan. Pa še

cena je ugodna (23 € na dan za nas tri).

Opravim še camper servis, nato je čas za premik. Odločiva se za Rondinaro. Pobočje, ki je bilo pred dvema letoma še

zelo požgano, si je že zelo opomoglo, preseneti me, da novi listi in iglice rastejo kar iz popolnoma požganih dreves.

Pogledamo kamp La Rondinara (41,473200 9,263380), ki je sicer lep, vendar ocenimo, da je predaleč peš do plaže

(cca. 500 m zračne linije po klancu po soncu), mogoče se vrnemo kasneje za prespat. Spustimo se do plaže na parking

– 6 € (41,467465 9,264810) tik ob plaži, ki pa je samo dnevni. Dogovorim se še, da nam vrne denar, če nam ne bo

všeč (predvsem naju je skrbela temperatura vode, ki pa je povsem ustrezna – 24oC ). Rondinara je definitivno ena

najlepših plaž na Korziki, temu primerno žal tudi obljudena, čeprav bi bilo lahko tudi hujše. Kot že ime pove, gre za

okrogel zaliv, v bistvu v obliki meduze. Nama je tu zelo všeč, v ozadju je prijetna oštarija z odličnimi solatnimi

krožniki, kamor se lahko umakneš sredi dneva v hudi vročini. Kar oči te bolijo, tako je svetlo modro morje. Izredno

primerna je tudi za otroke.

Cesta proti Rondinari

Rondinara

28

Negativno preseneti precej trave v vodi, ki pa je na severnem koncu zaliva ni. Nasploh zna na Korziki ta trava biti

nadležna…ko sva bila pred petimi leti tu prvič sama, nisva v vseh 14 dneh, ko sva bila na Korziki, našla ene same

plaže, kjer ne bi bilo ogromno trave…tako v morju, še več pa nanosov na plažah…v bistvu nama plaže sploh niso

potegnile takrat…predlani pa recimo trave nikjer in čisto drug vtis o lepoti plaž…nič jasno. Letos je pa nekaj vmes.

Zopet cel dan uživamo ob in v vodi, popoldan pa si privoščimo še malo rekreacije s pedalinom.

Gremo na drug, peš precej oddaljen konec plaže, ki pa je fantastičen…bistveno manj ljudi, droben pesek…v glavnem

sem pridejo s čolni. Brina se po toboganu spušča v vodo in se ob tem neznansko zabava in uživa. Po povratku gremo

še na sladoled v prej omenjeno oštarijo, kjer se tudi zaklepetamo z enimi izmed redkih Slovencev, ki smo jih letos

srečali (vse skupaj mogoče deset avtomobilov, pet AD…sem pričakoval precej več?). Za prenočevanje se navsezadnje

odločiva pri Giuseppeju na Palombaggi (41,54944 9,307847), kjer pa ob 20:00 na vhodu ni nikogar več in se pač

sparkirava na prvi primeren prostor, ki je skoraj v vaservagi. O samem PZA res ne bi zgubljal besed, saj je vse drugo,

razen lokacije, bolj joke. Sem pa enga res živčnega fasal, ko sva šla z Brino še pogledat obalo in so se me lotili komarji,

očitno sem bil od celega dneva primerno tenstan in za njih vabljivo dišeč…če bi imel 6 rok se jih ne bi mogel dovolj

hitro otepat. Po bliskovitem umiku v AD, tuširanju in izdatnem parfumiranju s protikomarnimi sredstvi, narezku ter

kozarčku rujnega so se stvari obrnile na bolje…

22.7.09 – torek – Palombaggia – 0 km

Dopoldne se imamo fajn na plaži takoj pod PZA, popoldne gremo pa na potep s pedalinom (14 € 1ura).

»Odkolesarimo« po zalivu, kjer so kar visoki valovi, do povsem severnega dela zaliva, kjer je povsem mirno in kjer je

lep polotoček, ki v svojih nedrjih skriva bazenčke z zelo toplo vodo (vsaj 27oC).

Palombaggia

29

Tako se potopimo v čofotanje in igro, da se medtem pedalino, ki sem ga očitno premalo potegnil na obalo nekaj 10

metrov stran, nekoliko odlepi od obale…hops, pa ga imam. Ker že zamujamo, hitimo nazaj. Morje je za takšen zaliv

kar razburkano, valovi visoki. Na obali opazimo, kako stari, pri katerem smo si sposodili pedalino, kot zmešan maha z

rokami in nam nekaj kriči v francoščini, ki se za naju začne in konča pri merci. Končno dojameva, da nama

dopoveduje, naj Brino, ki sedi na vrhu tobogana na pedalinu vzameva dol. Takrat tudi opaziva, da na obalo butajo

ogromni valovi in da bo zdaj problem pristat. Stari, ki je na obali, oddaljeni cca. 30 metrov, pa še kar maha in kriči.

Nimava pojma, kaj nam dopoveduje, inteligentno pa zaključiva, da hoče, da naj gresta Petra in Brina v vodo, saj je na

pedalinu prenevarno. Petra skoči v vodo, jaz ji podam Brino, starija pa skoraj kap in se s svojim mlajšim pomočnikom

zapodita v vodo in plavata do nas. Medtem se Brina v vodi vsa panična krčevito oprijema Petre in ona se komaj drži

nad vodo. K sreči je stari hitro pri njima in se jima pomaga prijeti pedalina, hkrati pa na pedalino spleza njegov

pomočnik, s katerim nato elegantno na enem ogromnem valu priplutava v nižino. Ko se obrnem, da vidim, če sta

punci, ki sta se vseskozi držali pedalina ok, komaj še zatulim PAZI. Petra, ki v naročju drži Brino se na vso moč odrine

navzgor, naslednji trenutek pa ju povsem zalije gromozanski val, ki mu uspe izdatno zmočit tudi nekaj stvari, ki smo

jih imeli s seboj. Še najbolje (pa tudi ne povsem dobro) jo odnesejo stvari v polivinil vrečki – foto, torbica, denarnica.

Razen polurnega šoka, v katerem sta bili potem punci, drugih negativnih posledic ta pristanek k sreči povzročil.

Jaz sicer obožujem takšne valove in kmalu se kot kakšen otrok mečem v vodo in jaham na valovih, ki te, če na njih

skočiš v pravem trenutku, nosijo lahko tudi 30 metrov…čista uživancija. Enkrat gre tudi Petra,ki pa ima očitno za

danes valov dovolj.

Brina si najde družbo in s fantkom delata bazene, gradove in potičke. Kot običajno, najbolj uživamo pozno popoldne

oz. zvečer, ko je prav posebna svetloba in toplota, gneče nobene . Pri povratku do AD, nas preseneti neprijeten vonj

iz WC-ja. Sanacija je FUJ. Podrobnosti niso za potopis, sklep pa je, da za WC kaseto uporabljam le še tekočino in ne

nekih vrečk s praškom. Zvečer ob kozarčku skujeva še načrt za naslednje dni in se čisto skulirana odpraviva spat.

30

23.7.09 – sreda – Palombaggia – Porto Vecchio – L'Ospedale – Col de Bavella – Solenzara – 85 km

Danes je napovedan najtoplejši dan na dopustu…do 37oC. Zjutraj smo še mislili na kopanje, vendar so bili še vedno

valovi, Brina pa tudi ne pri volji. Spakiramo, še eno rečemo s sosedoma, slovenskima avtodomarjema srednjih let,

bolj easy sorte…v 14 dneh sta zamenjala 2 ali 3 lokacije, ena od njih je 6 dni na tem PZA?!

Strma makadamska cesta je kriva (itak, da moj slab manever in povsem polna rezervoarja za svežo in odpadno vodo

nimajo nič s tem), da sem šele s pomočjo Petre in 4 krepkih sosedov uspel zvozit klanec proti Giussepeju, mimo

katerega sem tako oddrvel (nisem hotel zgubiti zaleta☺), da se je Petra pošteno namučila, da me je dohitela nekaj 10

metrov stran, ko sva le še pomahala in se zahvalila za prihranek dveh nočitev v višini 60€. Vozimo za AD s KR

registracijo, ki smo ga malo prej videli, da je prišel na PZA, pa je očitno že šel drugam. Zavijemo še v trgovski center

Geant (41,606547 9,278476) v Porto Vecchio, kjer se založimo s spominčki in darilci ter z zalogami za zadnjih nekaj

dni. Konkretnih 225 €. Tudi AD s KR registracijo je tu.

Po kar nekaj kolebanja zaradi opozoril o nemogoči cesti čez Col de Bavella, navsezadnje le potegnemo v hrib proti

L'Ospedalle. Cesta je zavita, vendar lepa, razgledi čudoviti. Ustavimo se pri akumulacijskem jezeru (41,659718

9,196813), ki pa je v tem letnem času precej presušeno in ne nudi posebnih estetskih užitkov. Na drugi strani ceste

pa je zanimiv adrenalinski park, kjer se še okrepčamo in krenemo dalje. Smo skoraj 1000 m nad morjem, vroče je pa

bolj kot vse prejšnje dni ob morju.

Jezero L'Ospedale

Adrenalinski park L'Ospedale

31

Narava je zelo lepa, obkrožajo nas visoke gore, cesta je vijugasta, a neproblematična. Presenetljivo hitro smo na

prelazu Col de Bavella (1.220 m n.v.), kjer se odpeljemo predaleč in se že začnemo spuščat navzdol. Obrnem kar sredi

ceste, malo zaustavim promet in parkiram tik ob cesti (41,795861 9,224498). Poleg lepote okolice, nas šokirata tudi

veter in pa temperatura, ki je krepko preko 30oC. Kot bi ti nekdo z ogromnih fenom pihal direkt v glavo. A mi v

gorah?!? Malo se sprehodimo, pogledamo Marijin kip in se utaborimo pod čudoviti bor, kjer si privoščimo lubenico.

Tu je tudi izhodišče za obisk veliko okoliških vrhov, kar se pozna na gneči. Brez problema bi se dalo tudi prespati, saj

je parkirišč dovolj.

Naslednji cilj so tolmunčki nižje ob Solenzari. Že dopoldan se je v daljavi vlekla neka meglica, za katero se mi je kmalu

Cesta na Col de Bavella

Col de Bavella

32

zazdelo, da bi lahko bil dim od požara. Ko smo se vzpenjali proti prelazu Col de Bavella, se je ta meglica povečevala in

sedaj na spustu zavzema ta sivo oranžni oblak že skoraj polovico neba, pri tleh je pa vse ok. Definitivno gre za nek

ogromen požar. Sonce sije ravno tam okrog črte, kjer se mešata dim in jasno nebo in občasno nastane prav

nezemeljska svetloba. Kasneje izveva še to, da naj bi bil ta dan delni sončev mrk, kar je najbrž tudi dodalo svoj

prispevek. Na našo veliko žalost pa dokončni salto mortale uprizori fotoaparat, ki nam je služil zadnje 4 leta. Dobrih

10.000 posnetkov je pa le naredil.

Spustimo se po dolini navzdol, vožnja je prijetna, okolica lepa, le svetloba je zaradi požara, ki po občutku divja čez

hribe proti zahodu, hecna. Kmalu sonca sploh ni več, saj ga dim oz. oblak povsem zakrije, svetloba je res čudna, tudi

zrak postane zelo težak.

Ustavimo se ob reki (41,821953 9,261620) in po kratkem iskanju najdemo dostop do tolmunčkov (41,82136

9,26007). Ena vodena skupina za canyoning ravno tu končuje svoj pohod in se z višine nekaj metrov mečejo v enega

večjih tolmunčkov. Mi po vodi bredemo malo višje, kjer se jaz celo okopam (voda 20oC), Brina pa navdušeno skače iz

skale na skalo in v vodo. Res uživa v tej razgibani naravi. Prijetno popoldne preživimo ob in v reki med skalami, kamni

ter malimi slapovi in bazenčki. Slike z mojim telefonom so res katastrofa, ampak za spomin bojo.

Privoščimo si še sadno malico in se počasi odpravimo proti današnjemu cilju, kampu ob Solenzari. Po navedbah iz

nekaterih potopisov naj bi nas čakal najožji in najhujši odsek ceste, a nama se ni zdel nič posebnega…z našo skoraj 7

m dolgo kravo povsem brez problema. Možno pa je, da so cesto kaj porihtali v preteklih letih. Kamp U Rosumarinu

(41,843933 9,342374) je žal zaseden, zgleda pa fantastično, tik ob reki, bazenčki, tolmunčki, veliko sence. Vrnemo se

slabe 3 km nazaj ob reki navzgor in se utaborimo v drugem kampu (41,834966 9,321469), ki je prav tako ok. Dobimo

prvo vrsto ob reki, skoraj vaservaga, brez sence sicer. In to ne moreš verjet, zraven nas je parkiran AD s KR

registracijo, s katerim smo se srečali že 2x ta dan. 4 članska družina. Sem so prišli čisto po drugi poti…ob obali do

mesta Solenzara in nato navzgor do tega kampa, prevroč dan so preživeli na tolmunčkih, pot do Col de Bavella se jim

je zdela pretežka?!. Pri Giuseppeju v Palombaggi niso ostali zato, ker je zahteval minimalno dve nočitvi, kar sta nam

Požar nad Solenzaro Reka Solenzara

33

govorila že soseda v kampu. Hec, ko sva midva nekaj dni nazaj tam hotela parkirati le čez dan, nama je pa ponujal le

en dan. Petra in Brina gresta do reke, ki pa je na tem koncu težko dostopna, saj so med kampom in reko velike

okrogle skale, čez katere se je težko prebijati. Privoščimo si večerjo, pečeni zelenjavni zrezki. Že v trdi temi se gremo

prijavit še na recepcijo, kjer nam za kamp, skupaj s sladoledom in Coca colo (Petra si je zaželela Cuba Libre)

zaračunajo 18 €…smešno poceni. Ob recepciji z lepim pogledom na reko in most čez njo jemo sladoled, ko lastnik

kampa naenkrat skoči v avto in z gasom do konca oddrvi po cesti navzgor. Čez 200 metrov se ustavi ob reki in do nas

se sliši, kako napizdeva ene mladce, ki so si v tej vročini (še vedno je čez 30oC), močnem vetru in požaru, ki divja čez

hribe, omislili kurit odprti ogenj.

Istočasno se začne dim, ki je bil prej visoko v zraku spuščati in kmalu je zrak prav zadušljiv. Kar nekaj ljudi v kampu je

začelo grdo kašljati. Lastnik kampa sicer zagotavlja, da so požari zelo daleč in da ni panike, ampak občutek res ni

najboljši. Kličeva Matevža v Lj, da preveri na netu, kje in koliko gori. Čez par minut mi javi, da gori cca. 100 ha gozda

ravno v naši višini, vendar 50 km zračne linije stran proti Ajacciu, vmes pa so gore. Načeloma ne bi smelo bit

problema.

V AD je zrak ok, Brina gre spat, midva pa zunaj spijeva prej zaželeni koktajl. V bližini začne nekaj šumeti in ko

pričakujeva kakšnega psa, mačko, kvečjemu ježa, se prikaže ogromna lisica, ki švigne tik ob Petrini nogi. Kmalu se po

celem kampu slišijo takšni in drugačni vzkliki, folk se umika v šotore in kamperje. No meni se to ne zdi nič hudega,

zato se najprej ne sekirava in mirno uživava pred AD, nato pa le malo pomisliva, da je lisica v bistvu zver, jebiga lahko

je tut stekla, al je pa tuki ker beži pred požarom. Domišljija ne pozna meja. Spokava se v AD. Res je zakon, ko se lahko

takole zabubiš noter, ko ti to paše ali je situacija takšna. Študirava še malo zemljevide, ko zunaj spet nekaj šumi in

ropota…grem pogledat in vidim po celi parceli razmetane smeti in raztrgano vrečko…lisica je lačna, kaj pa drugega. Z

nekoliko slabega občutka, da mi ne bi zverinica skočila za vrat pospravim smeti in jih zbašem v boks. Potem je mir.

24.7.09 – četrtek – Solenzara – Bastia – 115 km

Zjutraj Petra pove zgodbo o lisici Brini, ki iz tega naplete pravo pravljico☺. Dan se odločimo preživeti na tolmunčkih

ob Solenzari. Dotočim še vodo (kaseto je treba spraznit kar v WC, odtoka za odpadno vodo nimajo). Vnesem neke

WOMO koordinate in moj glupi telefon pravi, da je do tja 10 km navzgor ob reki…ok, pa pejmo. Komaj speljem iz

kampa, si moja navigacija premisli in pravi, da so koordinate le 300 m stran. Izkaže se, da so res…lahko bi šli tudi peš.

Najdem lep parking (41,83381 9,31775), cel dan v senci. Do krasnega tolmunčka, ki je že skoraj jezerce je le 50

metrov, vendar se ga iz ceste ne vidi, zato ni takšne gneče (pa še zgodni smo), kot bi jo glede na lepoto in lokacijo

pričakovali.

Kamp ob reki Solenzara

Tolmunčki ob reki Solenzara

34

Voda je krasna, bistra, praktično stoječa, niti ene same smetke, tudi listka ni v njej, in presenetljivo topla – že zjutraj

cca. 23oC, čez dan se ogreje na vsaj 25oC. Cel dan uživamo, se kopamo, žogamo, igramo se na pesku ob vodi, precej

mulčkov skače tudi iz visokih skal, pri čemer se eden pošteno potolče, ker ga je kolega pri skoku oviral in je zaružil po

skali, preden je padel v vodo. Okrog nas povsod gozd, le tolmunček je v soncu…brez marele itak ne gremo nikamor.

Pojemo raviole (testenine na 101 način cel dopust…potem jih nekaj časa videti ne morem), laško pivce, paradajz in

čokolada…prava pojedina. Tolmunčki so v spodnjem toku reke Solenzara precej drugačni kot višje, kjer so manjši,

ožji, hladnejši, več ali manj je vse v senci…tu spodaj je vse zelo široko, ponekod so prave plaže, tudi ljudi je na

nekaterih mestih veliko. Kar dolgo se kopamo, potem jo mahnemo proti zadnjemu cilju – kampu San Damiano

(42,628856 9,467294) pri Bastii, kamor prispemo že v mraku. Ob prihodu tudi plačamo (zelo ugodnih 20 €), saj

moramo zjutraj zgodaj ven, da ujamemo trajekt. Vidimo, da naj bi se čez 20 minut začel baby dance in Brini, ki res

pogreša malo več otroške akcije, se kar učke zasvetijo. Z Brino greva po kampu in zdaj se mi zdi pa že skoraj weird, ko

spet zagledava že znani AD s KR registracijo. Na plaži (kilometrska, mivkasta plaža) jih potem tudi srečava in tu bodo

še en cel dan. Prideva nazaj do AD, hitro se uredimo, s Petro spijeva aperitiv in gas na plesišče. Žal se izkaže, da gre

bolj za neko disco-bum-tresk varianto, ki nam ne potegne. Za kratek čas gremo še na bližnje igrišče, ker pa je že

skoraj 22h, gremo le še na obalo gledat kako se prižigajo zvezde. V daljavi se vidijo luči Bastie, v bistvu je prav luštno.

25.7.09 – sobota – Bastia – Livorno – Lj – 585 km

Zjutraj še s spečo Brino na alkovenu štartamo v pristanišče. Malo preden prispemo, se iz alkovena zasliši: »Jaz bi šla

raje v stolček«☺. Tokrat pridemo pravočasno na terminal v Bastio (42,705629 9,455388), tjer se poknemo v vrsto za

trajekt.

Čez pol ure smo tokrat uspešno na palubi za Camping on Board, ki pa nam sedaj ne pride toliko prav. Malo smo še v

AD, potem gremo na igrišče in se potepamo po trajektu. V jedilnici za mizo sestavljamo puzzle, beremo, pomalicamo

pommes frites. Na naše presenečenje že po treh urah zagledamo Livorno. Opazujemo pristanek, naslednji moment

pa gasa proti domu. Po dobri uri prvi postanek za tankanje, Brina pa na opoldanski počitek kar v sedežu. Enkrat sredi

ovinkov čez Apenine, se Petra ozre nazaj in zagleda spečo Brino, kako je skupaj s sedežem za 90o prekucnjena na

desno stran. Vse se dobro izteče, le Brina se zbudi. » A lahko zdej risanko?«. Ja, risanke so zakon na teh dolgih poteh.

Naprej je vožnja umirjena, 100 km/h, pred blok parkiram ob 19h po 7 urah vožnje z vmesnim 1 urnim postankom.

Sledilo je še ekspresno razpakiranje in tako se je naš prvi dopust z AD skoraj končal.

26.7.09 – nedelja – Lj – Podčetrtek – 150 km

Povsem se je pa končal naslednji dan, ko smo AD peljali na Štajersko (bil sem sicer dogovorjen, da ga pridejo iskat v

Lj, a ker so rentarji blizu Podčetrtka, smo se odločili, da gremo še v Aqualuno in jim ga dostavimo). Pa smo to

odločitev skoraj obžalovali, saj je Petri na poti tja naš avto trikrat crknil. Poleg tega je bil zaprt še izvoz iz avtoceste in

smo potem bluzili čez neke hribe eno uro dlje, kot smo upali in to z avtom, za katerega ne veš kdaj bo spet crknil. No,

navsezadnje smo le vrnili AD (vse ok, rentarji in mi zadovoljni) in do konca dne uživali v bazenih Aqualune.

Trajekt Bastia - Livorno

35

Kar tako, pod črto:

Kar se meni tiče, je to to…dopust z AD je dosegel ali celo presegel pričakovanja in če bo le možno, si bomo omislili

svojega, najbrž kar približno tako veliko kravo. Vsi trije smo pogrešali družbo. Žal se s kolegi, s katerimi smo v

preteklosti veliko hodili skupaj nismo uspeli dogovoriti za skupni dopust.

Korzika se je še enkrat izkazala kot fantastična dopustniška destinacija. Že sama oblika otoka ter konfiguracija terena

te enostavno prisili, da preživiš aktiven in atraktiven dopust. Mi smo letos sicer izbrali v glavnem plaže. Malo smo

okusili tudi tolmunčke v notranjosti, kar je za večino, ki prvič pridejo na Korziko eden glavnih presežkov. Ogromno

možnosti je tudi za hribolazenje, kolesarjenje ali pa le šnofanje po majhnih vasicah. Pogled v večernem soncu na

klife, vrh katerih majavo sloni Bonifacio, je pa itak med top 10 pogledi na svetu. Če si v okviru prihoda ali odhoda

ogledaš še Piso, je pa zmaga popolna. Pa tako malo Slovencev se zaveda, kakšen biser je Korzika, oddaljen je pa

toliko, kot kakšen srednjedalmatinski otok.

V načrtu smo imeli, da bomo vsaj v polovici primerov prenočevali izven kampov, dejansko pa smo samo enkrat in še

to nenačrtovano (prvo noč v Livornu�). Itak so načrti zato, da je zanimivo, ko se ne uresničujejo. V ostalih primerih

smo bili premalo korajžni, prepozni, preutrujeni, pre…., bla, bla, bla izgovori…je pa res, da smo trikrat šli na trim

kamp in je cel strošek kampiranja znašal znosnih 260 €.

Odsvetujem peš obisk Saleccie z malimi otroci.

Hi lights (novo): D'Arone, Cupabia, Calalonga, tolmunčki Solenzare.

Hi lights (videno že prej): Galeria, Bonifacio, Rondinara.

38x smo gledali (no, gledala je Brina, midva pa poslušala) celo kolekcijo Nodija, 100x smo poslušali CD od Sapre miške

– hvala obema junakoma in tudi tebi Brina, da si zdržala vso to vožnjo brez problema.

Stroški – vse skupaj cca. 2600 + razvajanje in špecerija:

AD (najem, priprava, končno čiščenje, dostava v Lj) za 17 dni: 1.600 €

Trajekt Livorno – Bastia in v.v. (AD 6,7m, 2 osebi, otrok 3 leta): 320 €

Nafta: 350 € (cca. 320 litrov in 2200 km)

Cestnine: 60 € (od česar so 27 € častile Autostrade per l'Italia)

Prenočevanje – Kampiranje – skupaj 260 €:

St. Florent - Camping Aqua Dolce – 38 € (2 x 19€) Bodri – Camping Le Bodri - 54 € (2 x 27€) D'Arone –Camping Plage d'Arone – 64 € (2 x 32€) Cupabia – Camping A Cala Di Cupabia – TRIM Bonifacio – Camping Pian del Fosse - 69 € (3 x 23€) Palombaggia – PZA pri »Giuseppeju« - TRIM 2x Solenzara – Camping nevemimena – cca. 15 € Bastia – San Damiano – 20 €

+ razvajanje in špecerija Posebna zahvala vsem, ki ste nam s svojimi prispevki v obliki potopisov in pametovanja na forumu, izdatno pripomogli odpreti vrat v svet karavaninga. Ob prvi priliki sledi še tekoča oblika zahvale…

36

Malnaokoli gremo radi Marko, Petra, Brina

korzika-2009-malnaokoli

Documents