UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

KORUPCIJA IN ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI

Ljubljana, junij 2007 LUKA ŠKOF

IZJAVA Študent Luka Škof izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod

mentorstvom dr. Tjaše Redek, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih

straneh.

V Ljubljani, dne 4.6.2007 Podpis:

KAZALO 1. UVOD .................................................................................................................................... 1 2. OPREDELITEV POJMA KORUPCIJA........................................................................... 2

2.1. OBLIKE KORUPCIJE.................................................................................................... 3 2.2. RAZSEŽNOSTI KORUPCIJE ....................................................................................... 5

3. EKONOMSKA ANALIZA KORUPCIJE TER ORGANIZIRANEGA KRIMINALA 5 3.1. KORUPCIJA V EKONOMSKI TEORIJI ...................................................................... 6 3.2. EKONOMSKE POSLEDICE KORUPCIJE................................................................... 6 3.3. OPREDELITEV ORGANIZIRANEGA KRIMINALA................................................. 9 3.4. KORUPCIJA IN ORGANIZIRANI KRIMINAL......................................................... 10 3.5. POVEZAVA MED ORGANIZIRANIM KRIMINALOM, PRANJEM DENARJA TER KORUPCIJO ............................................................................................................... 10 3.6. VREDNOTENJE ORGANIZIRANEGA KRIMINALA.............................................. 13

4. KORUPCIJA IN ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI....................................... 13 4.1. KORUPCIJA V ITALIJI............................................................................................... 13

4.1.1. RAZŠIRJENOST KORUPCIJE V ITALIJI PO LETU 1963 ................................ 14 4.1.2. VZROKI IN POSLEDICE KORUPCIJE V ITALIJI ............................................ 16 4.1.3. BOJ PROTI KORUPCIJI V ITALIJI..................................................................... 18

4.2. ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI................................................................... 20 4.3. MAFIJA ........................................................................................................................ 21

4.3.1. IZVORI BESEDE MAFIA .................................................................................... 21 4.3.2. PRVE MAFIJSKE TOLPE IN MAFIJSKI BANDITIZEM.................................. 22 4.3.3. MAFIJSKI KODEKS OBNAŠANJA.................................................................... 23 4.3.4. MAFIJA KOT SOCIETA ONORATA IN NJENA TERMINOLOGIJA.............. 24 4.3.5. STRUKTURA MAFIJSKE ORGANIZACIJE...................................................... 25 4.3.6. MAFIJSKA DEJAVNOST KOT OBLIKA PODJETJA....................................... 25

4.4. MAFIJE V ITALIJI....................................................................................................... 26 4.4.1. COSA NOSTRA .................................................................................................... 26

4.4.1.1. ROJSTVO COSE NUOVE ............................................................................. 27 4.4.1.2. SALVATORE TOTO RIINA IN BERNARDO PROVENZANO ................. 27

4.4.2. KALABRIJSKA MAFIJA - N'DRANGHETA ..................................................... 29 4.4.3. CAMORRA-KAMPANJSKA MAFIJA................................................................ 30 4.4.4. OSTALE MAFIJE V ITALIJI ............................................................................... 32 4.4.5. ORGANIZIRANI KRIMINAL IN POLITIKA ..................................................... 32 4.4.6. VLOGA ŽENSK V MAFIJI .................................................................................. 34

4.5. BOJ PROTI MAFIJI V ITALIJI ................................................................................... 34 4.6. EKONOMSKI VIDIK VPLIVA MAFIJE V ITALIJI.................................................. 36 4.7. ZASLUŽKI ITALIJANSKE MAFIJE V LETU 2002.................................................. 41

5. SKLEP................................................................................................................................. 43 LITERATURA......................................................................................................................... 45 VIRI.......................................................................................................................................... 47

1

1. UVOD Korupcija in organizirani kriminal sta pojava, ki sta prisotna skoraj v vsaki državi. V nekaterih državah prihajata bolj do izraza, v nekaterih manj. Italija sodi med države, kjer korupcija in organizirani kriminal igrata zelo vidno vlogo v vsakdanjem življenju. Že dejstvo, da ima beseda mafija svoje korenine na italijanskih tleh, dokazuje, da je Italija domovina mafije in ostalih stvari, ki so povezane z mafijo. Korupcija je danes eden od načinov organiziranega kriminala, tako da uresničevanje interesov kriminalnih združb danes praktično ni mogoče brez korupcije. Cilj organiziranega kriminala je dobiček in moč, kar pa lahko doseže le preko korupcije legitimnih oblasti. Ena najbolj znanih in najbolje organiziranih kriminalnih združb je prav gotovo italijanska mafija, ki močno vpliva na italijansko politiko in ekonomijo, kar je tudi ena od glavnih tem moje diplomske naloge. V diplomskem delu sem se lotil preučevanja problema korupcije in organiziranega kriminala v Italiji. Osredotočil sem se predvsem na povezavo korupcije in mafije ter na to, kako mafija širi svoj vpliv na celotni družbeni, ekonomski in politični sistem. Zanimalo me je, kaj je tisto, kar omogoča italijanski mafiji tako dolg obstoj na oblasti, saj jo mnogi imenujejo celo druga vlada v Italiji, predvsem na območju južno od Rima. Poleg tega je bil cilj moje raziskave, ali bo sploh kdaj prišel konec mafije v Italiji, saj se Italija že tako dolgo bori z mafijo vendar te borbe nikdar ni konec. Struktura diplome je podrejena cilju diplome. V drugem poglavju sem spregovoril o korupciji, njenih začetkih, razsežnostih in oblikah. Tu sem želel izpostaviti, kako raznolik pojem je korupcija, saj se zapleta že njena definicija. V tretjem poglavju sem razširil obravnavo korupcije, predvsem z ekonomskega vidika. Spregovoril sem o ekonomskih posledicah korupcije na gospodarstvo ter opisal povezavo med korupcijo in organiziranim kriminalom. V tem poglavju sem tudi opredelil pojma organizirani kriminal ter pranje denarja in povezavo med njima. Četrto poglavje tvori najpomembnejši del diplomskega dela, kjer sem se najprej osredotočil na korupcijo in organizirani kriminal v Italiji. Nadaljeval sem z bojem proti korupciji in z obravnavo organiziranega kriminala v Italiji, predvsem z vidika strukture ter podrobneje razložil pojem mafija, kjer sem izpostavil prve mafijske tople, banditizem, kodeks in terminologijo mafijcev, strukturo mafijske organizacije ter mafijo kot obliko podjetja. Nato sem predstavil najpomembnejše mafijske organizacije v Italiji, nadaljeval s povezavo med mafijo in politiko ter pojasnil vlogo žensk v mafiji. Sledi predstavitev boja proti mafiji, kjer najbolj vidno vlogo igra organizacija Mani Pulite: na koncu sem predstavil še ekonomski vidik vpliva mafije v Italiji ter njene zaslužke v letu 2002. Obravnavo tematike sem zaključil s sklepom, kjer sem podal svoja razmišljanja.

2

2. OPREDELITEV POJMA KORUPCIJA »Izraz korupcija izvira iz latinske besede corruptio in sodi med pojme, ki jim je težko določiti vsebino, saj se njen pomen spreminja v časovnem, družbenem in političnem kontekstu. Etimološko izraz korupcija izhaja iz latinske besede rumpere, kar pomeni lomljenje, razbijanje, trganje. Ker v tem pretrganju delujeta najmanj dve osebi, se temu latinsko reče cum rumpere« (Dossier korupcija, 2005). Danes obstaja v svetu veliko definicij korupcije, ki skušajo ta fenomen različno opredeliti. Beseda korupcija pomeni pokvarjenost, sprijenost, nepoštenost. Povezujemo jo z zlorabo položaja moči, z neupravičenim pridobivanjem koristi, etično destruktivnostjo, prikritostjo dejanj in težavnostjo dokazovanja. Korupcija pomeni protizakonito, nepošteno vedenje oseb, ki jo izvajajo, predstavlja izsiljevanje, poneverjanje, moralno pokvarjenost in izkoriščanje prijateljskih in družinskih zvez pri napredovanju. Lahko bi jo imenovali tudi zmaga lakomnosti nad poštenostjo, kjer se kot žrtev korupcije pojavlja družba kot celota (Dobovšek, 2005, str. 4). Korupcija je v družbi prisotna že od nekdaj. Pojav je družba že od nekdaj zanikala, najdemo pa ga povsod po svetu. Zadovoljitev potreb in strastna želja po prisvojitvi dobrin sta dejavnika, ki potiskata posameznika v skušnjavo, da izkoristi vse možnosti, ki se mu na takšen ali drugačen način ponujajo. V zgodovini človeštva ni bilo družbe, v kateri ni bilo korupcije. Tako je že v času Rimljanov veljalo spoznanje: »V Rimu je vse mogoče kupiti.« (Romae vealia esse). Posamezniki so že od nekdaj s podkupovanjem dosegali prednosti in posegali po sicer nedosegljivih dobrinah in možnostih. Od nekdaj je bilo torej s podkupovanjem mogoče nekaj dobiti, prejeti, doseči, si kaj priskrbeti, koga pretentati ali prehiteti in sploh imeti neko prednost, kar je bilo gotovo odvisno tudi od tolerantnosti in drugih okoliščin, ki pogojujejo koruptivnost. Korupcija zmanjšuje gospodarsko rast, povečuje revščino, znižuje kakovost storitev, izčrpava javne vire in posledično spodkopava verodostojnost politike, vpliva na procese odločanja ter destabilizira demokratične sisteme. Zato se korupciji danes namenja vedno več pozornosti (Dobovšek, 2005, str. 23). Učinkovit boj proti korupciji pa zahteva tudi natančno opredelitev pojma korupcija. Različne institucije pojem korupcija opredeljujejo različno. Zakon o preprečevanju korupcije definira korupcijo kot vsako »kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.« (Zakon o preprečevanju korupcije, 2004). Svet Evrope je na svojem zasedanju leta 1994 sprejel delovno definicijo korupcije, po kateri predstavlja korupcijo kot vsako podkupovanje ali vsako drugo vedenje v povezavi z osebami v državnem ali privatnem sektorju, ki v okviru zaupanih jim pooblastil zlorabijo le-ta, pridobljena v okviru statusa državnega uslužbenca, privatne osebe ali v kakšni podobni

3

povezavi z namenom prejeti katerokoli nezakonito ugodnost zase ali za koga drugega (Dobovšek, 2005, str. 25). Civilnopravna konvencija Sveta Evrope o korupciji leta 1999 je korupcijo opredelila kot: zahtevati, ponujati, dajati ali sprejemati, neposredno ali posredno podkupnino ali katero koli drugo nedovoljeno korist in njeno pričakovanje, ki vpliva na pravno izvedbo naloge ali postopanje prejemnika podkupnine, nedovoljene koristi ali obljube (Dobovšek, 2005, str. 25). Korupcija predstavlja politični, socialni in kulturni problem družbe, hkrati pa omogoča delovanje in razvoj organiziranega kriminala. Korupcija deluje neposredno na stabilnost države. Ko govorimo o korupciji, imamo v mislih obnašanje oseb, ki v okviru svoje dejavnosti prekršijo svoje dolžnosti in tako pridobijo protipravno korist. Problem je še večji zato, ker imata pri korupciji korist tako tisti, ki daje, kot tisti, ki prejema, in ni oškodovanca, ki bi kaznivo dejanje prijavil (Dobovšek, 2005, str. 25). 2.1. OBLIKE KORUPCIJE Za boljše poznavanje pojma korupcije si moramo najprej ogledati njene pojavne oblike. Korupcijo lahko delimo na: 1. notranjo in zunanjo, 2. individualno in institucionalno ter 3. materialno (Dobovšek, 2002, str. 48). Najbolj pogosta je zunanja ali eksterna korupcija, pri kateri gre največkrat za plačevanje storitev ali opustitev uradnih dejanj, ali pa za dajanje daril z določenim namenom. Notranjo korupcijo pomenijo dejanja (podkupovanja), s katerimi posameznik od nadrejenih ali podrejenih dosega nedovoljene koristi (Dobovšek, 2002, str. 48). Individualna korupcija pomeni posamezno podkupovanje in diskretnost, saj sta v podkupovanje vpleteni le dve osebi. Značilno za takšna dejanja je, da krivdo nosita obe stranki in je zato zbiranje dokazov o takšnih dejanjih zelo težavno. Takšna vrsta korupcije je tudi najbolj razširjena (Dobovšek, 2002, str. 48). Bolj nevarna je institucionalizirana korupcija (velika korupcija, grand corruption, state capture), saj povzroča razpad družbenih vrednot. Tovrstna korupcija, predvsem »state capture« označuje pojem, ko nekdo državo (zakone in ostalo preventivo) namesto v javnem interesu uporablja (zlorablja) v zasebne namene. Pojav spremljajo podobni procesi na ravni oblasti in politike. Takšna korupcija vpliva na javno vzdušje in povzroča strah in negotovost ter prizadene moralo ljudi. Zato je proti tovrstni obliki korupcije kot eni od najvišjih oblik korupcije preventiva še kako potrebna. Pri pojavu »state capture« sta še posebej pomembna mehanizma transparentnost in tekmovalnost. Pri transparentnosti je pomembno, da so informacije dostopne in odprte vsem, da javnost sodeluje pri odločitvah: pri tekmovalnosti pa je pomembno, da je okolje takšno, da preprečuje pojav monopolov - spodbuja se konkurenčnost in tržno gospodarstvo, naklonjeno podjetništvu (Dobovšek, 2005, str. 11).

4

Najbolj razširjena korupcija je materialno podkupovanje, ker prinaša takojšnjo korist, hkrati pa otežuje odkrivanje. Vsaka korupcija ima tudi svojo psihično plat, saj je koruptivnost lastnost podleganja državnih uslužbencev podkupovalcu. Korupcija v aktivnem smislu zajema osebe, ki dajejo neko dobrino in s tem napeljujejo na kaznivo dejanje. Korupcija v pasivnem smislu zajema osebe, ki sprejmejo neko dobrino, v zameno zanjo pa izvršijo protipravno dejanje, ki je povezano z opravljanjem njihove dejavnosti. Korupcija se dogaja z aktivnim in pasivnim delovanjem, ki je lahko pravo ali nepravo, lahko vnaprejšnje ali naknadno. V njej nastopata predvsem dve kategoriji subjektov: tisti, ki dajejo in tisti ki prejemajo (Ferlinc, 2000, str. 1032). Pravo podkupovanje je tisto podkupovanje, ki je usmerjeno v prepovedana dejanja blizu kompetenc prejemnika. Podkupnina je usmerjena v dejanje, ki presega kompetence in dovoljeno ravnanje storilca npr. zanemarjanje koristi svoje organizacije ali povzročitev škode, pa tudi izvršitev uradnega dejanja, ki ga uradna oseba ne bi smela opraviti, ali naklepna opustitev uradnega dejanja, ki bi ga uradna oseba morala ali smela opraviti (Dobovšek, 2005, str. 26). Nepravo podkupovanje je usmerjeno k dejanju, ki predstavlja dovoljeno in legitimno dejanje (npr. sklenitev posla, izvršitev storitve, uradnega ravnanja, ki bi ga uradna oseba tudi sicer morala opraviti, ali ki ga sicer ne bi opravila), dajalec podkupnine pa mora plačati nekaj, česar bi moral biti deležen tudi brez plačila (Dobovšek, 2005, str. 26). V družbi se korupcija pojavlja na treh nivojih: 1. mikro nivoju, 2. srednjem nivoju in 3. makro nivoju. Mikro nivo predstavlja majhna darila javnim uslužbencem za dosego želenih uslug, ki bi jih uslužbenci morali narediti že po svoji dolžnosti. Korupcija na tem nivoju je vezana na tiste uslužbence, ki se ukvarjajo z dokumentacijo in izdajo dovoljenj. Ljudje so do takšne korupcije zelo tolerantni, postala je del vsakdanjika, višina protipravno pridobljenih sredstev pa ne presega mesečne plače uslužbenca. Tu so akterji državljani proti najnižjim javnim uslužbencem v institucijah kot so zdravstvo, šolstvo, policija, upravne službe, itd. (Dobovšek, 2002, str. 46).

Srednji nivo zajema javne uslužbence na višjem nivoju. Najbolj je razširjena na lokalnem nivoju, kjer lokalna politika z njeno pomočjo dosega rešitve, ki so v pristojnosti srednjega nivoja javnih uslužbencev. Javnost takšne korupcije ne tolerira, dosega pa lahko nekajkratnik povprečne mesečne plače posameznega uslužbenca. Akterji so tukaj mali in srednji poslovneži proti srednjemu nivoju vladnih uslužbencev, lokalnim avtoritetam in funkcionarjem, itd. (Dobovšek, 2002, str. 47).

5

Makro nivo korupcije je povezan z vladnimi naročili, sklepanjem večjih pogodb, z opravljanjem večjih del v državi (npr. gradnja infrastrukture) ter z ostalimi večjimi investicijami. Je najnevarnejši del korupcije, ki se odvija v najvišjih družbenih in političnih krogih. Odvija se s pomočjo zlorab funkcij in položajev, politične moči, s pomočjo zlorabe družbenega statusa. Takšne oblike korupcije ostajajo ponavadi skrite, če pa se jih slučajno odkrije, ostajajo glavni akterji neodkriti. Običajno gre za predstavnike elit, ki s pomočjo korupcijskih dejanj pretakajo ogromne količine denarja. Med te štejemo najvišje menedžerje nacionalnih in internacionalnih podjetij, proti najvišjim državnim uslužbencem, politikom, državnim komisarjem, nadzornim telesom, itd. (Dobovšek, 2002, str. 47). 2.2. RAZSEŽNOSTI KORUPCIJE Korupcija in njene dejavnosti sežejo v vse nivoje delovanja. Korupcije se ne morejo ubraniti ne v gospodarstvu ne v politiki, ne v znanosti ne v kulturi in celo v športu ne (Pečar, 1995, str. 215). Korupcija se lahko pojavlja v skoraj vseh pojavnostih družbenega življenja: v gospodarstvu in negospodarstvu (v zdravstvu, športu), v državnem in javnem sektorju, v zasebnem (podjetniškem in obrtniškem) sektorju pa tudi v politiki (Sterligo, 1996, str. 239). Korupcija se dogaja ne glede na politični sistem, ne glede na ravni razvoja in je ni mogoče pripisati samo določenim družbenim slojem. Njena nevarnost je toliko večja, kolikor bolj se povezuje z gospodarskim kriminalom in organizirano kriminaliteto (Ferlinc, 1999, str. 771-772). Zlasti organizirani kriminal, tako konvencionalni in mafijskega tipa kot gospodarski poslovni, največkrat ne more brez podkupovanja, saj le-to zanje pomeni možnost ne le delovanja, ampak tudi preživetja (Pečar, 1995 str. 138). 3. EKONOMSKA ANALIZA KORUPCIJE TER ORGANIZIRANEGA KRIMINALA Korupcija je ekonomskim teoretikom zanimiva, ker gre za tipičen primer asimetričnih informacij, kjer pride do nepoštenega ravnanja zastopnikov oziroma nadzornikov in tretjih oseb nasproti zastopanim. Večina modelov ekonomske analize korupcije temelji na predpostavki, da je korupcija nekaj statičnega in enkratnega. V resničnem življenju je korupcija dinamičen pojav, ki se stalno razvija. V zadnjem času so teoretiki začeli razvijati tudi modele, ki temeljijo prav na takšni postavki – korupciji kot dinamičnem procesu. Ti modeli lažje predstavijo zasidranost korupcije v družbi. Večina modelov je izpeljanih na mikro nivojih glede ravnanja posameznikov, medtem ko so empirične razlage korupcije izpeljane predvsem na ravni države. Most med tovrstnimi različnimi prijemi je t.i. model agenta ali zastopnika. Pri tovrstnem modelu je značilno, da je

6

socialna korupcija (ali družbena) izpeljana iz individualnih stopenj korupcije. Zastopniki ali agenti so izbrani glede na variiranje tveganja med naklonjenostjo ali nenaklonjenostjo h korupciji in pa glede na delež kapitala, ki ga imajo razpolago. Tako lahko na podlagi heterogenih zastopnikov in raziskovanja večgeneracijske ekonomije pridemo do zaključka, da obstaja neko ravnotežje ali povezava med korupcijo ter socialno-ekonomskimi determinantami. Vendar pa obstajajo primeri, ko prihaja do povečanja korupcije, pa čeprav so ekonomske razmere »zadušljive«, neprimerne. Drugače pa tovrsten model temelji na predpostavki, da je vsak agent nagnjen h korupciji. Tovrstno nagnjenje se razlikuje od agenta do agenta, kjer pomembno vlogo igrajo determinante posameznikovega nagnjenja h korupciji, odvisne od njegovega nagnjenja k tveganju, nadalje posameznikovo razpolaganje s kapitalom in pa prejšnje izkušnje v okolju s korupcijo (ali je bil velikokrat priča koruptivim dejanjem) (Situngkir, 2003, str. 3). 3.1. KORUPCIJA V EKONOMSKI TEORIJI Osnova za izpeljavo ekonomske analize korupcije je obravnava korupcije kot kaznivega dejanja. V takem modelu osebe, ki storijo koruptivno dejanje, primerjajo neko korist v obliki podkupnine ali drugih ugodnosti s pričakovanimi stroški, ki bi jih prineslo odkritje dejanja, če bodo obsojeni. Do korupcije bi prišlo, če taka oseba pride do zaključka, da je neto ali zasebna korist od korupcije v primerjavi s stroški zaradi korupcije zanj pozitivna. Teoretična analiza procesa korupcije danes pridobiva na pomenu. Tako se številni avtorji (Bowles, 1999, str. 5) ukvarjajo z analizo tega procesa, predvsem s pomočjo teorije iger. Prvi zametki analize korupcije pa izhajajo iz Beckerjevega modela (1968) ekonomske analize izogibanja plačevanja davkom. Pri tem modelu ima davkoplačevalec na voljo informacije, ki jih pobiralec davkov nima in je samo od njega samega odvisno, koliko teh informacij bo odkril in uporabil. Pri korupciji imamo dve osebi – tistega, ki prepovedano dejanje stori - in tistega, ki ga k storitvi prepovedanega dejanja napelje. Oba morata biti prepričana v to, da se jima splača deliti informacije, ki niso znane tretji osebi. Zato Beckerjev model ni v celoti uporaben. Poleg tovrstnega modela obstajajo še številni drugi modeli, ki se ukvarjajo z ekonomsko analizo korupcije, sam sem zasledil predvsem statični model ter večrazdobni model razvoja korupcije (Situngkir, 2003). 3.2. EKONOMSKE POSLEDICE KORUPCIJE Ena od glavnih ovir ekonomskemu razvoju in gospodarski rasti v državah je korupcija. Zmanjšuje domače in odvrača tuje neposredne investicije, zvišuje vladne stroške in je največkrat odgovorna za odliv javnih finančnih virov k neekonomskim projektom, kot so jezovi, elektrarne, naftovodi ter rafinerije na račun manj zanimivih, potrebnejših infrastrukturnih objektov, kot so šole, ceste in preskrba z električno energijo in vodo. Zmanjšuje investicije, ker zavira razvoj struktur trga in izkrivlja konkurenčnost. Korupcija

7

preko zmanjšanja investicij nadalje vpliva na zmanjševanje sposobnosti države, da absorbira pozitivne strani globalizacije in se ubrani negativnih. Posledice korupcije se torej odražajo na: 1. Gospodarski rasti, tujih in domačih investicijah. Negativen vpliv korupcije na razmerje med investicijami in bruto domačim proizvodom (BDP) je v svojih raziskavah z regresijo dokazal Mauro (1995), kar pomeni, da visoka stopnja korupcije v državi znižuje oziroma zavira investicije v državi (Tanzi, Davoodi, 2000, str. 10). Posledično sta rast in uveljavljanje srednjih in malih podjetij na nacionalni ravni otežena. Korupcija manj prizadene že uveljavljena in velika podjetja, ker imajo le- ta zadostne finančne vire za pokrivanje takšnih stroškov. Tako taki izdatki zmanjšujejo možne domače investicije pod maksimalno raven, torej korupcija posredno spet zmanjšuje gospodarsko rast države. Opravljenih je bilo raziskav tako pri domačih kot tujih investicijah (Horvat, str. 22) o povezanosti stopnje korupcije v državi z velikostjo tujih investicij. Povečanje korupcijskega indeksa za eno odstotno točko zmanjša tok tujih investicij v državo za okoli enajst odstotkov. Problem je v tem, da nepredvidljivost korupcije vodi do negotovega in netransparentnega poslovanja, kar negativno vpliva na velikost tujih investicij (Tanzi, Davoodi, 2000, str. 11). Tako se sklene tok negativnih vplivov korupcije na nekatere najpomembnejše gospodarske kazalce. 2. Javnih investicijah in infrastrukturi. Državne investicije prav tako lahko vplivajo na korupcijo v državi in njeno gospodarsko rast. Kjer država nameni velike izdatke za projekte javnega sektorja, se spodbuja korupcija uradnikov, ki te projekte izberejo in odobrijo. Provizija uslužbencev je ponavadi le drug naziv za podkupovanje s strani določenega podjetja, ki v primeru pridobitve posla nadomesti izplačan denar na več načinov. To se lahko pozna na kakovosti del, na uporabi materialov slabše kakovosti ali drugih lastnostih. Država s tem lahko dobi na koncu projekt, za katerega je plačala več, kot je bilo dogovorjeno, ali pa dobi projekt slabše kakovosti: v vsakem primeru pa projekt z nižjo stopnjo produktivnosti, kar posledično spet vpliva na gospodarsko rast države. Prav veliki državni projekti gradnje cest, jezov in naftovodov so znaki, da s svojimi dejanji odpirajo možnosti korupciji v gospodarstvu države (Tanzi, Davoodi, 2000, str. 12). 3. Davčnih dohodkih in vladnih izdatkih. V nekaterih primerih lahko korupcija pripelje do izgube države pri davkih. To se lahko zgodi predvsem takrat, ko gre za izmikanje plačil davkov, ki so posledica šibkih, neusposobljenih davčnih služb in inšpektorjev. Hkrati z izgubo, ki jo utrpi država vzporedno, nastaja možnost korupcije državnih uradnikov, ki pa bolj prizadene revnejše sloje brez moči, kot pa bogate, višje sloje. Raziskovalci so dokazali, da imajo države z visoko stopnjo korupcije nižje davčne dohodke glede na BDP in to lahko pomeni, da se ta manjkajoči denar izgubi prav pri korupcijskih dejanjih (Tanzi, Davoodi, 2000, str. 15).

8

4. Zaposlovanju sposobnih ljudi. Kjer so v državah prisotne šibke institucije in moralne vrednote, elite na oblasti in pomembnejših položajih izkoriščajo svoj položaj na tak način, da zagotavljajo delovna mesta tistim osebam, ki so zanje pripravljene plačati ali na kakšen drug način. Nepotizem, klientelizem in pokroviteljstvo so še vedno globoko usidrani v družbi. Prav zaradi navedenega ne dobi dela človek, ki je najbolj sposoben in primeren, ampak tisti, ki se je pripravljen podrediti pokroviteljstvu ali sorodniku. Tako se bo tudi med njimi zasidral tak način posluževanja korupcije in bodo s tem nadaljevali prakso predhodnikov (Tanzi, Davoodi, 2000, str. 14). Poleg ekonomskih posledic bi navedel še druge posledice korupcije, kot so: nered, nezakonitost, anarhija, protiustavno prilaščanje oblasti, ustvarjanje političnih spletk, gospodarska kriza in nezaupanje državljanov v vodstvo države in pravni red (Žerjav, 1994, str. 132). Če se korupcija zajeda v same vrhove družbe, lahko povzroči večje motnje v njenem delovanju in celo ogrozi ustavni red. Pogosto je v ozadju takšne korupcije organizirani kriminal, ki ne izbira sredstev za doseganje svojih ciljev, zato lahko seže tudi do najvišjih vladnih ljudi. Na politični ravni vodi korupcija do rasti nezaupanja v politične in državne institucije ter nosilce oblasti. Na socialni ravni do padca blaginje povprečnega državljana, kar preusmerja finančna sredstva v žepe privilegiranih posameznikov in skupin. Na psihološki ravni pa spodbuja nezaupanje v soljudi ter splošno nezaupanje v politične in družbene institucije. Korupcijska dejanja lahko povzročajo tudi ekološko škodo, saj so podjetja s podkupovanjem ustreznih organov izmikajo okoljevarstvenim zakonom ter tako nemoteno onesnažujejo okolje. Sekanje tropskih gozdov, nespoštovanje kriterijev glede emisij škodljivih plinov, uporaba neustreznih materialov v proizvodnji ter podobna ravnanja imajo zelo škodljive posledice na okolje ter vplivajo na globalne spremembe v klimi. Po drugi strani pa tisti, ki korupciji pripisujejo pozitivne učinke, t.i. »kratkoročni učinek» (Assessing the Effect of Corruption and Crime on Firm. Worldbank, 2002), izhajajo iz naslednjih predpostavk:

Korupcija lahko prispeva k večji učinkovitosti gospodarstva, ker se je z njeno uporabo mogoče izogniti administrativnim oviram (skrajšati, zaobiti najrazličnejše prekomerne birokratske postopke), ki jih država prepisuje na področju investicij in drugih ekonomskih odločitev. S korupcijo naj bi se naoljil mehanizem ali proces gospodarske rasti, saj podkupnine znižajo stroške, ki jih imajo podjetja zaradi prekomernih regulacij s strani države.

V bitki na tržišču tisti, ki so najbolj učinkoviti, ponudijo najvišje podkupnine.

Podkupnine vzpodbujajo gospodarsko rast s tem, ko najboljše projekte pridobijo najbolj učinkovita podjetja.

9

Korupcija je lahko uporabno »politično lepilo«, saj omogoča politikom dostop do sredstev, ki jih lahko uporabijo za utrditev oblasti in politične stabilnosti. Politična stabilnost pa je nujen pogoj za gospodarsko rast.

Podkupnine so lahko neke vrste dopolnilo za nizke plače uradnikov. Korupcija

omogoča znižanje davkov, kar spet omogoča gospodarsko rast, itd. Vendar pa večina finančnih institucij (Mednarodni monetarni sklad, Svetovna banka za obnovo in razvoj, Svetovna banka, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav ugotavlja, da negativni vidiki korupcije zasenčijo kakršenkoli pozitivni prispevek. 3.3. OPREDELITEV ORGANIZIRANEGA KRIMINALA Obstaja mnogo različnih definicij organiziranega kriminala. Organizirani kriminal lahko opredelimo kot združenje dveh ali več oseb, katerih cilj je ustvariti monopol nad določenim prostorom v neki kriminalni dejavnosti z doprinosom ustreznega dobička. Ljudje, ki se ukvarjajo z organiziranim kriminalom, svoj cilj dosegajo z nasiljem in se na vse načine upirajo tistim, ki nasprotujejo njihovem razvoju. Tako se širijo z uporabo korupcije, predvsem podkupovanjem javnih delavcev, kar je ključno za njihov razvoj in obstanek. Bistvo skupin ali organizacij, ki so vpletene v organizirani kriminal, je organiziranost, hierarhično razporejanje moči od vrha do dna, kjer so pripadniki brezpogojno pripravljeni upoštevati navodila vodstva. Jasne opredelitve organiziranega kriminala ni mogoče podati. Bolj kot o togi definiciji organiziranega kriminala je možno govoriti o njegovih značilnostih, ki ga označujejo. Skupne značilnosti, ki so prisotne v vseh delovnih definicijah organiziranega kriminala, so: moč, dobiček, načrtovan kriminal, strukturna organiziranost, samoohranjevanje, uspeh, dostop do dobrin s kriminalom, trajajoča dejavnost, trajnost dela, kontrola, korupcija, zapletenost odkrivanja, prizadevanje za imunost, zastraševanje, neimpulzivnost (Wikipedia, 2007). Organizirani kriminal se navadno pojavlja kot analogna birokratska struktura, podobna organizacijam v vojski ali policiji. Organizirano strukturo kriminalnih skupin lahko razdelimo na dve pomembnejši kategoriji (Slavnič, 1998, str. 7):

Birokratski – korporativistični model je sestavljen iz osnovne vrste skupin organiziranega kriminala monopolistične korporacije, imenovane družina, ki jo sestavljajo samo moški. Sama struktura je po načinu dela in komunikacije zelo podobna klasični birokratski organizaciji, le da kriminalna združba za razliko od birokratske nima pisanih pravil obnašanja in medsebojne pisne komunikacije ter neformaliziranih odnosov med člani.

10

Patrimonialni model temelji na sorodstvu oziroma na zaščitniško klientelski mreži. Za razliko od predhodnega modela patrimonialni model temelji na sorodstvenih vezeh, komunikacija med člani je večinoma ustna, pisna navodila in uporaba telekomunikacijskih naprav je minimalna zaradi možnosti prisluškovanja. Taka organizacijska struktura je predvsem značilna za italijansko – ameriške skupine.

3.4. KORUPCIJA IN ORGANIZIRANI KRIMINAL Danes je korupcija način in oblika organiziranega kriminala. Uresničevanje interesov kriminalnih združb danes praktično ni mogoče brez korupcije. Na podlagi utrditve organiziranega kriminala na njegovih pozicijah, pride do vplivanja kriminalnega podjetništva na pravno in politično ureditev določene države. To pa ogroža državo v njenem bistvu, saj so pomembne družbene odločitve sprejete izključno v interesu organiziranih kriminalnih skupin. Mafija ter korupcija sta medsebojno povezani, kriminalne skupine v današnjem času ne delujejo več samo na podlagi ustrahovanja, ampak predvsem na podlagi dobrih in trdnih odnosov z oblastjo. Korupcija je v povezavi z organiziranim kriminalom v svetu obravnavana kot politični, socialni in kulturni problem družbe. Korupcija dejansko omogoča delovanje in razvijanje organiziranega kriminala in s tem deluje neposredno na stabilnost neke države. Znano je dejstvo, da je cilj vsake kriminalne združbe dobiček in moč, le-to pa pridobijo preko korupcije legitimnih oblasti. Organizirani kriminal vzpostavlja lastno kriminalno zakonodajo, ki temelji na nasilju, izkoriščanju neposrednih žrtev, se zateka h goljufijam, utajam, sleparstvu, z monopolizacijo in korupcijo ustvarja zmedo in nepravilnosti v gospodarstvu, destabilizira vlade in krha legitimnost parlamentarnega političnega sistema. Naravno okolje organiziranega kriminala je predvsem v okoliščinah tržnega in konkurenčnega gospodarskega ter političnega ustroja. Glede na dejstvo, da za svoje delovanje in razvoj potrebuje relativno odprt družbeni prostor, se v avtokratskih, totalitarnih in nedemokratičnih državah ne razvije tako intenzivno kakor v tržno in gospodarsko razvitih državah (Slavnič, 1998, str. 6). 3.5. POVEZAVA MED ORGANIZIRANIM KRIMINALOM, PRANJEM DENARJA TER KORUPCIJO Organizirani kriminal, korupcija in pranje denarja so pojmi, ki so medsebojno povezani. Vodilni akterji organiziranega kriminala so deležni visokih dobičkov, ki jih ne morejo uporabljati. Zato se je tu uveljavil pojem pranja denarja, dejavnost, ki omogoča pretvorbo ilegalnega, »umazanega« denarja v legalni denar. Pri vsem tem pa je prisotna tudi korupcija, saj brez podkupovanja določenih oseb tovrstna pretvorba ni mogoča.

11

Pranje denarja je pojem, ki je po mojem mnenju vreden omembe, ko govorimo o organiziranem kriminalu in korupciji. Pranje denarja pride v poštev predvsem v zvezi s t.i. veliko korupcijo, za katero so značilni visoki zneski podkupnin in udeležba visokih državnih uradnikov ali predstavnikov vodstev podjetij. Dejanje pranja denarja lahko stori vsaka oseba v bančnem, finančnem ali drugem gospodarskem poslovanju, če sprejme, zamenja ali razpečuje velike denarne zneske ter kakorkoli prikrije pravi izvor, čeprav ve da je denar pridobljen z nedovoljenim trgovanjem (mamila, orožje, druge nelegalne dejavnosti). Kaznovan je tudi tisti, ki sicer ni vedel, da gre za pranje denarja, pa bi moral in mogel vedeti. Ves umazani denar in premoženje, pridobljeno s pranjem denarja se odvzame (Kazenski zakonik RS, 2004, 252. člen). Pranje denarja sodi med najpomembnejše orožje organiziranega kriminala. Predstavlja ključ, ki odpira vrata, ki vodijo do organizirane kriminalitete. Pranje denarja predstavlja končni člen v verigi prepovedanih dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo kriminalne združbe ali posamezniki, kriminalci. Cilj, ki ga imajo slednji je, da čim hitreje zabrišejo sled izvora umazanega denarja. Zato se tudi ne ozirajo na dejstvo, da se pri sami dejavnosti pranja denarja pojavljajo stroški – provizije finančnih ustanov (npr. bank) segajo od 10 % do 30 %, to pomeni da pri 10 milijonih dolarjev pralci denarja izgubijo od enega do treh milijonov, kar tudi za kriminalce njihovega kova pomeni veliko vsoto denarja (Miklič, 1998, str. 3). Sam izraz pranje denarja izhaja iz ameriške ne tako davne preteklosti organiziranega kriminala med obema svetovnima vojnama, ko so si kriminalne združbe pridobile ogromne vsote denarja z nezakonitimi posli. Da bi denar prikrili pred državnimi organi in ga hkrati koristno investirali, so ga vlagali v mestne pralnice perila, ki so bile pogosto v lasti italijanskih družin. Umazan denar se je tako pomešal z zakonito pridobljeno gotovino. Tako so »oprali« umazani denar skozi legalne posle ter postavili temelje pranju denarja, kjer se danes obračajo neverjetne vsote. Pranje denarja je skrivna in kriminalna dejavnost, ki se kaže kot ponarejanje poslovno – finančne dokumentacije. Pri tem so velike vsote denarja, ki so pridobljene z organiziranim kriminalom, lažno prikazane kot dobiček zakonite gospodarske dejavnosti in poslovnih transakcij. Pravi razvoj pranja denarja se je začel s trgovino z mamili, saj so pri zaplembi iztržkov iz prodaje mamil začeli ugotavljati, da so se ta sredstva nalagala, premeščala in legalizirala v denarnih ustanovah. V vedno večjem obsegu so se nato začeli pojavljati tudi drugi nezakoniti načini pridobivanja denarja, katerega izvor poskušajo s pranjem denarja prikriti. Pranje denarja pogosto sledi naslednjim kriminalnim dejavnostim: trgovini z drogami, trgovini z orožjem, trgovini z belim blagom, prostituciji, ugrabitvam, korupciji, goljufijam, trgovanju s človeškimi organi.

12

Pralci za prepovedano dejanje največkrat uporabijo (Miklič, 1998, str. 10):

FINANČNE USTANOVE za 1. čiščenje nezakonitega denarja; 2. menjavo nezakonitega denarja v bančne depozite na izmišljena imena; 3. uporabo bančnih sefov za skrivanje nezakonitega denarja in predmetov; 4. uporabo računalniških transferjev oziroma elektronskih transferjev sredstev za plačilo

nezakonitih proizvodov kot so droge ali za polog in razdelitev dohodkov od ilegalnih transakcij.

IGRALNICE

So postale enako zanimive kot banke, saj opravljajo podobne funkcije. Ker so posli igralnic gotovinsko intenzivni, so postale zanimive tudi za pralce denarja. Pomoč igralniških menedžerjev ni nujna, če organizirani kriminal že sam poseduje igralnice ali vsaj vodstvo v njih.

INVESTIRANJE V VREDNOSTNE PAPIRJE IN UDELEŽBA NA BORZI

je zelo zapletena za pralce denarja, še posebno pri uporabi borznih špekulacij in notranjih informacij1 za umetno spreminjanje vrednosti vrednostih papirjev, navadno delnic.

NAKUPI NEPREMIČNIN

Lahko pride do motenj v sistemu prometa z nepremičninami, saj je ta način pranja zelo priljubljeno sredstvo za pralce denarja in zaradi zanimanja pralcev za ceno nepremičnin, le-te v državi hitro narastejo.

Ocene strokovnjakov, koliko umazanega denarja se opere po celem svetu, so zelo različne, saj ni jasno, koliko denarja se vrti pri trgovanju z mamili, z orožjem ali pri kriminalu belih ovratnikov. Tako nekateri avtorji navajajo, da se samo v Severni Ameriki in Evropi na leto opere 60 do 80 milijard dolarjev denarja, ki izvira predvsem iz trgovine z mamili in orožjem, medtem ko drugi bolj črnogledi govorijo, da se samo pri trgovanju z mamili letno opere med 122 in 300 milijard dolarjev umazanega denarja (Friman, 1994, str. 253). Posledica pranja denarja je izpodkopavanje moči legitimnega finančnega sistema. Zaradi ogromnih zneskov, ki se obračajo pri pranju denarja, prihaja do korupcije, poslovna morala upada. Zaposleni v finančnih institucijah so pred uničujočimi skušnjavami. Politiki in javni uslužbenci so podkupljeni, sodne oblasti pa kompromitirane. Davčne utaje postanejo pravilo. V najslabšem primeru lahko pranje denarja izpridi ekonomski in politični sistem do te mere, da se sama država »porablja« za bogatenje kriminalcev.

1 Notranje informacije ali insiderstvo je trgovanje z delnicami javnih družb na podlagi stvarnih, drugim neznanih informacij. Trgovci z notranjimi informacijami imajo nepošteno prednost pred drugimi investitorji.

13

3.6. VREDNOTENJE ORGANIZIRANEGA KRIMINALA V strukturi organiziranega kriminala je značilna visoka profesionalnost, organiziranost in razpolaganje s skoraj neomejenimi finančnimi sredstvi. Visoki dobički predstavljajo naraščajočo nevarnost za državo in družbo, saj se »umazani denar« po eni strani investira v povsem legalne posle (pranje denarja), z druge strani pa predstavlja tak denar velik korupcijski potencial. Medtem ko se med pozitivnimi družbenimi učinki organiziranega kriminala večkrat omenja prispevek pri vključevanju marginalnih skupin v okolje širše družbe, se med pozitivnimi ekonomskimi učinki omenja zlasti vlogo organiziranega kriminala kot oblike racionalizacije delovanja nekaterih vej (ne)legalne trgovine in industrije. V tem primeru je mišljena predvsem proizvodnja in prodaja blaga, katerega proizvodnja in trgovina sta pretežno prepovedani. Poglavitno stališče je, da nezakonita trgovina prispeva k ekonomski rasti nacionalnih ekonomij, znižuje stopnjo brezposelnosti in zagotavlja varovalne mehanizme zoper gospodarski upad, nudi priložnost za razvoj podjetniških spretnosti, ki jih ob upoštevanju družbenih norm ne bi bilo mogoče uresničiti, sorazmerno veliki dobički iz teh dejavnosti pa naj bi se vračali v lokalno oziroma nacionalno ekonomijo (Slavnič, 1998, str. 10). Po drugi strani pa organizirani kriminal »hrani« javne uprave kot so sodišča, odvetniki, policija, saj si sami lahko predstavljamo, koliko denarja gre za celotni postopek pregona mafijcev (od policije do sodnih procesov). Dobički iz kriminalitete lahko bistveno otežijo upravljanje ekonomije, saj vzpodbujajo inflacijske pritiske, deformirajo razvoj celih gospodarskih vej, vplivajo na rast potrošnje luksuznih dobrin zelo majhnega sloja prebivalstva, medtem ko obstaja v družbi potreba po širši in uravnoteženi distribuciji dobrin. Obravnavana »črna ekonomija« s tem ko zmanjšuje gospodarske temelje in davčno bazo, učinkuje škodljivo na legalno ekonomijo in spodkopava razvojna prizadevanja po vzpostavitvi ekonomskega ravnotežja. Organizirani kriminal predstavlja eno izmed najdonosnejših organizacij, ki ogroža celotni svetovni ekonomski sistem. 4. KORUPCIJA IN ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI V Italiji delujeta korupcija in organizirani kriminal v isti smeri. Korupcija je neposredno povezana z organiziranim kriminalom preko podkupovanja politikov in državnih uradnikov s strani mafije, ki si na ta način olajša poti do doseganja svojih ciljev, ki so mnogokrat v navzkrižju z zakonom. 4.1. KORUPCIJA V ITALIJI V knjigi Il caso italiano, izdani leta 1974, ki predstavlja posebnosti italijanskega političnega sistema, je več esejev, ki opisujejo pomembno vlogo odnosa med stabilnostjo političnega

sistema v Italiji ter na drugi strani neučinkovitosti javne uprave (Cavazza, 1974). Eden izmed najpomembnejših mehanizmov politične administracije je bila t.i. politična patronanca (zavezništvo, skrbništvo), ki so jo v Italiji poimenovali tudi clientismo. Ta je dovoljevala prebivalcem, občanom, da so se lahko direktno povezali s politiki, da bi dosegli velike dobičke, nagrade, ki so jim jih omogočali politiki s posebnimi zakoni ali z medsebojnimi dogovori. Te nagrade niso bile namenjene spodbujanju razvitosti skupne blaginje, temveč bolj v zasebno korist posameznih osebkov. Tako je bila zveza med birokrati, politiki in občani leta 1974 omenjena kot politična korupcija, ki se je po tem letu začela šele dobro razvijati. Kot je omenjeno v knjigi Il caso italiano (1974) korupcija na začetku ni bila obravnavana kot glavni problem v Italiji, šele v 80-tih letih se je korupcija začela vedno bolj širiti in škoditi italijanskem gospodarstvu (Cazzola, 1988, str. 88). Tako sta izpostavljeni dve obdobji korupcije v Italiji, in sicer prvo, ki naj bi trajalo od konca druge svetovne vojne pa do 70-tih2 let in drugo, mnogo bolj očitno, v začetku 80-tih let in dalje, ko se je korupcija hitreje širila na podlagi podkupnin med javnim sektorjem in prebivalci. 4.1.1. RAZŠIRJENOST KORUPCIJE V ITALIJI PO LETU 1963 V Italiji se je korupcija po letu 1963 začela razvijati, ker so se prebivalci vse bolj začeli povezovati s politiki in na ta način uveljavljati svojo voljo in interese v političnem svetu. Slika 1: Koruptivna dejanja v Italiji in Mezzogiornu/južni Italiji (per capita)3

0

10

20

30

40

50

60

70

1963 1966 1970 1974 1978 1982 1986 1990 1994 1998 2001

Leta

Kor

uptiv

na d

ejan

ja (p

er c

apita

)

ItaljiaMezzogiorno

Vir: Del Monte, Papagni, 2006, str. 4.

2 Tudi pred vojno so dokazi o mnogih poskusih korupcije, predvsem na podlagi politike, vendar je po letu 1976 ta fenomen postal eden izmed glavnih problemov, ki so pestili Italijo, saj je bilo mogoče zaslediti tovrsten problem prav v vsakem časopisu italijanske regije (Del Monte, Papagni, 2006, str. 7). 3 Per capita pomeni podatek na prebivalca (po osebi). 14

15

Korupcija je bila v južni Italiji bolj prisotna, saj je ta regija bolj znana po večjem vmešavanju države v življenje ljudi ter večjem vplivu mafije na delovanje politike in ostalih prebivalcev. Tabela 1: Koruptivna dejanja v Italiji in v Mezzogiornu (per capita)

Leto Koruptivna dejanja (per capita) Italija Mezzogiorno/ južna

Italija 1963 3 41966 5 61970 10 151974 10 121978 9 91982 10 131986 18 201990 17 181994 54 631998 38 502001 30 35

Vir: Del Monte, Papagni, 2006, str. 4. Raziskavo dinamike kriminalnih dejanj v Italiji po letu 1963 je opravila italijanska policija, ob povečanju korupcije po letu 1963. Podatki o številu koruptivnih dejanj na prebivalca so na razpolago za obdobje od leta 1963 pa do 2001, dinamika je prikazana v Tabeli 1. Podatki prikazujejo število kriminalnih dejanj na podlagi korupcije (gledano na bazi per capita), v Italiji, in sicer primerjava med Italijo kot celotno državo ter regijo Mezzogiorno4 (južna Italija), ki je za našo raziskavo tudi najbolj pomembna, saj je mafija in korupcija v Italiji najbolj očitna prav v Mezzogiornu. Podatki ne predstavljajo dejanskih korupcijskih dejanj v Italiji, temveč le dejanja, ki so bila prijavljena policiji. Posledica tega je, da število podcenjuje resnično korupcijo, ki se je odvijala v tem časovnem intervalu. Naslednji dve kritiki se nanašata na vrednotenje indeksa (če predvidevamo, da večje število koruptivnih dejanj pomeni manjši indeks CPI5 in obratno) glede dinamike. Prvič, mnoge kriminalne dejavnosti, ki so bile prijavljene v letu t, so se zgodile v letu t-x. Tako so bile tovrstne kriminalne aktivnosti lahko storjene pod drugačnimi okoliščinami (npr. pravne okoliščine, ko je bilo kriminalno dejanje storjeno, so bile drugačne, kot pa takrat, ko je bilo dejanje prijavljeno). Drugič, povečanje števila prijavljenih koruptivnih dejavnosti ne pomeni nujno, da so se koruptivne dejavnosti povečale. Lahko je povečanje le plod večje volje ljudi, da prijavijo določen primer ali pa rezultat boljšega in natančnejšega vmešavanja oblasti v raziskovanje določenih nepravilnosti. Vendar pa prvi razlog v našem primeru ne velja, saj v italijanskem

4 Italijanski Jug, imenovan tudi Mezzogiorno, ki zavzema 40% odstotkov Italije in eno tretjino prebivalstva, je bil vedno manj razvit od vse bolj oddaljenega Severa Italije, ki sodi med bolj razvita ekonomska območja Evropske unije. Tovrsten problem pesti Italijo že od leta 1860, ko je prišlo do združitve. V Južno Italijo sodijo vse italijanske regije južno od Rima in oba otoka Sicilija ter Sardinija. 5 Indeks je sestavila skupina raziskovalcev na Univerzi Göttingen na podlagi številnih letnih poročil. Indeks se nanaša na zaznavanje korupcije v poslovnem svetu, analizi tveganja ter publiki in se rangira od 10 (pošteni) do 0 (zelo korupirani).

16

pravnem sistemu do leta 1993 ni bilo spremembe glede obravnavanja koruptivnih dejanj. Edina sprememba, ki se je pojavila po letu 1993, je bila višja kazen za tiste, ki so se ukvarjali ali sodelovali pri korupciji. Kar se tiče druge kritike, indeks poročanja temelji na poročilu koruptivnih dejavnosti indeksa o korupciji, kateri se pogosto uporablja v ekonometriji (Transparency International´s annual index of perecived corruption, CPI) ter temelji na serijah ocen (poročila) in tako ni predmet zgoraj omenjene kritike (Del Monte, Papagni, 2006, str. 9). Transparency International in Göttingen Univeristy sta objavila podatke o 54 državah, vendar je indeks zaznavanja korupcije na voljo šele od leta 1980. Tako Tabela 2 prikazuje ocene indeksa CPI od 1980 do 2003 za nekatere evropske države. V 80-tih je vidno, da je bila Italija deležna visoke stopnje korupcije v primerjavi z ostalimi razvitimi državami, indeks se je do leta 1996 manjšal, nato pa postopoma zviševal, kar je rezultat večjega boja proti korupciji. Tabela 2: Indeks zaznavanja korupcije (CPI indeks) 1980-85 1988-92 1996 2002 2003 Španija 6.82 5.06 4.31 7.10 6.90Francija 8.41 7.45 6.96 6.30 6.90Nemčija 8.14 8.13 8.27 7.30 7.70Italija 4.86 4.30 3.42 5.20 5.30Belgija 8.28 7.40 6.84 7.10 7.60Velika Britanija

8.01 8.26 8.44 8.70 8.70

Vir: Del Monte, Papagni, 2006, str. 3. Na podlagi Tabele 2 vidimo, da je Italija izmed vseh omenjenih držav najbolj podvržena korupciji. Vse te države so industrijsko visoko razvite in se na svetovni lestvici, ki meri nivo koruptivnih dejavnosti nahajajo na vrhu lestvice (imajo visok CPI indeks) ali pa so nekje v sredini: Nemčija (16. mesto), Belgija (19.),Velika Britanija (11.), Francija (18.), Španija (23.) in Italija (40.). Italija tukaj zaseda najnižje mesto od vseh visoko razvitih držav, ima največji odstotek korumpiranih dejavnosti (Transparency international, 2005). 4.1.2. VZROKI IN POSLEDICE KORUPCIJE V ITALIJI Obstajajo trije različni pogledi na korupcijo v Italiji. Prvi, ki govori o tem, kako se je stopnja koruptivnih dejanj v sredini 70-tih in prvi polovici 90-tih let stalno večala. Vprašanje, na katerega bi morali odgovoriti, je, zakaj se je Italija spreobrnila iz države, v kateri je vladal sistem političnega pokroviteljstva (sistem volivcev, ki s svojim glasovanjem razporeja moč politikov nad upravljanjem države in javnega sistema), v sistem politične korupcije, ki vključuje zakonodajalce, birokrate in poslovne ljudi, vpletene v korupcijska dejanja. Drugo se nanaša na različno stopnjo korupcijskih dejanj, če med seboj primerjamo severno in južno Italijo, glede na to, da ima slednja mnogo manjši CPI (indeks koruptivnosti, kjer manjše število pomeni, da je subjekt bolj podvržen korupciji). Tukaj se torej odpira vprašanje, zakaj je jug toliko bolj podvržen korupciji kot sever. In še tretji pogled, zmanjšanje korupcije po

17

letu 1993. To znižanje bi lahko bilo posledica politične kampanje Mani Pulite (Čiste roke), ki je vplivala na pričakovanja glede donosnosti korupcije, ko so ljudje ugotovili, da so zakonodajalci, birokrati in sodniki izkoriščali položaj na vseh nivojih korupcije. Obstajajo različni vzroki, zakaj se je korupcija v Italiji tako razširila. Eden izmed njih je dvig federalizma, vse večjega vključevanja države v politiko: potem dvig novega vladajočega razreda, brez politikov, ki so ustanovili Republiko Italijo po drugi svetovni vojni, torej sprememba v političnem mišljenju. Golden (2000) pravi, da je bila v 70-tih prisotna velika spodbuda, s strani politikov in ostalih, da so se posluževali korupcije. Vzroki, ki jih je navedel Golden (Del Monte, Papagni, 2006, str. 11) so naslednji: 1. Sprememba zakona o ustanovitvi političnih skupin (partij) v letu 1974. Ta je prepovedal,

da javna podjetja darujejo denar v politična društva ali volilne kampanje. S tem, ko so tovrstne prispevke naredili ilegalne, so se politična društva posluževala ilegalnih prispevkov.

2. Sprememba v političnem vodstvu. Ko je socialistična stranka pridobila na moči, ki je bila

zelo pomemben zaveznik vlade, kar je posledično v 80-tih Italijo spremenilo v državo z veliko politično korupcijo.

3. Stranka krščanskih demokratov (Democristiani) je do poznih 70-tih postala močnejša kot

kdaj koli. Vladalo je prepričanje, predvsem med strankami socialistov, da Italija v tem času ni imela prave opozicije, tako da je imela takratna vladajoča stranka absolutni monopol, kar je pripeljalo do povečane korupcije.

4. Odsotnost tuje konkurence pri javnih naročilih, je dalo italijanskim podjetjem možnost, da

so plačevala podkupnine namesto njih in tako širila korupcijo. V nadaljevanju bom predstavil, zakaj je severni del Italije manj podvržen korupciji v primerjavi z južnim delom. Mnoge študije (Del Monte, Papagni, 2006, str. 12) so pokazale, da distribucija kupne moči ni enakomerno razporejena med posameznimi italijanskimi regijami, velika razlika je med severom in jugom. Pomemben razlog za tovrstno neenakosti razlaga teorija modernizacije. Korupcija na jugu Italije naj bi bila večja zaradi procesa modernizacije, saj se je ta v južni Italiji začela dosti kasneje kot v severni. Naslednji pomemben razlog za razlike v korupciji je tudi večje vmešavanje države v južni Italiji. Državna intervencija je bila visoka in se je stopnjevala vse do konca 80-tih let. Do konca 80-tih in v 90-tih letih je bilo v Italiji prisotno znižanje ekonomske moči države, na drugi strani pa je privatizacijski proces dal nove možnosti za korupcijo. Južni del Italije, ki je bil manj razvit, je bil po drugi svetovni vojni deležen večjega vmešavanja države kot pa severni del. Delež javne potrošnje v BDP-ju je bil mnogo večji v južnih regijah (potrošnje v neekonomične dejavnosti), poleg tega so južne regije dosegale

18

višji delež javnih investicij per capita. Iz tega sledi: če ima javna potrošnja vpliv na korupcijo, je bila v južni Italiji razlog za visoko korupcijo stalnost v vodstvu politike in večje vmešavanje države, ki je spodbujala tovrstne investicije. Naslednji dejavnik, ki vpliva na razliko v korupciji med severno in južno Italijo, je zmožnost tekmovalnosti med političnimi strankami. Večjo korupcijo lahko pričakujemo tam, kjer je dalj časa na oblasti ena stranka, ki ne dovoljuje drastičnih sprememb, kot bi to dovoljeval sistem, kjer bi se bolj pogosto menjale različne politične stranke na vrhu oblasti. Na jugu je vladala dalj časa Stranka krščanskih demokratov, kar lahko štejemo za pomemben dejavnik večjega odstotka korupcije na tem območju Italije. Argumenti v prejšnjih ugotovitvah, glede različne stopnje korupcije po regijah v Italiji, se navezujejo na dejstvo, da je korupcija odvisna od skupine dejavnikov, kot so ekonomski, politični, kulturni in zgodovinski dejavnik. Ti dejavniki so v močni medsebojni povezanosti, kadar je govor o korupciji v Italiji, čeprav so se odvijali v različnih časovnih presledkih. Vendar pa vpliva teh dejavnikov na korupcijo v Italiji ni tako lahko razložiti. Ker je Italija glede industrijske razvitosti tako raznolika po regijah, predvsem je velika razlika v BDP-ju med severno ter južno Italijo, je težko ugotoviti, kako so ti dejavniki vplivali na dinamiko korupcije. V bistvu je lažje določiti dejavnike za posamezno italijansko regijo kot pa za večji del Italije, saj je težko poenostaviti določene predpostavke (plača birokratov, zakonski sistem, pravni sistem, poslovna politika) na celotno Italijo, v primerjavi z določeno regijo v Italiji. (npr. regijo Lazio, katere prestolnica je Rim). Dejavnik, ki nam med naštetimi najbolje prikazuje različne stopnje korupcije v Italiji, je ekonomski. Tu je pomembna ekonomska ocena per capita po posameznih regijah. Študija (Del Monte, Papagni, 2006, str. 16) je dokazala, da korupcija negativno vpliva na ekonomsko rast v Italiji preko vpliva na javne in privatne investicije, saj so odločitve usmerjenje v prid ljudi, ki s korupcijo dosegajo svoje cilje. Prav tu je vidna razlika med severom in jugom, saj na jugu, čeprav je stopnja BDP-ja mnogo manjša od severa, je tam per capita poraba med največjimi v Italiji. Tako npr. na Siciliji rastejo mnoge infrastrukture (hoteli, objekti za zabavo, turistični objekti), kar priča o visoki stopnji korupcije, ki pa je v neposredni povezavi z delovanjem mafije na tem območju (mafija mnogokrat tudi »opere denar«, ko ga vloži v gradnjo kakega objekta, itd.). Kot sem že omenil, je bila na jugu Italije tudi večja stopnja javne potrošnje BDP-ja, kar je bil razlog večjega vmešavanja države na jugu kot pa na severu. Tudi to lahko pojmujemo kot posledico korupcije, saj je bila oblast v zgodovini Italije mnogokrat povezana z interesi mafije. Tovrstne razmere so bile značilne za južno Italijo v letih 1980 – 2001. 4.1.3. BOJ PROTI KORUPCIJI V ITALIJI Masiven boj proti korupciji, se je v Italiji začel v začetku 90-tih let s preiskavo Mani Pulite, ki je začela preiskovati vse bolj razširjeno korupcijo v Italiji in tako preganjala in obsodila mnoge politike, birokrate in podjetnike predvsem v letu 1994. Po tem letu se je stopnja korupcije v Italiji opazno znižala.

19

Preiskava je temeljila predvsem na odnosu med korupcijo ter investicijami v infrastrukturo, v letih od 1980 pa vse do prve polovice 90-tih. Odnos je bil premo sorazmeren: kjer je bila prisotna korupcija, so bila posledično večja vlaganja v gradnjo infrastrukture. Organizacija je imela tudi zastrašujoč vpliv na korupcijo, kot rezultat tega nam pričajo statistični podatki, da zgornji odnos ni bil več tako očiten po letu 1994. Po drugi strani pa je bil eden izmed glavnih ciljev omenjene organizacije najti ustrezen kazalec širjenja korupcije. Raziskava je temeljila na dveh opazovalnih dejavnikih, in sicer na številu prijavljenih kriminalnih dejanj v zvezi s podkupninami in poneverbami ter številu birokratov vpletenih v korupcijo. Organizacija predvideva, da je število uradnikov, ki so žrtve korupcije mnogo večja kot število, ki so jih uspeli zaseči. Dodatno so raziskovali, katera oblika javnih investicij je glavna pogonska sila korupcije. Raziskave so pokazale, da se korupcija bolj »hrani« z javnimi investicijami, ki niso v prid pomoči ljudstvu, gradi se infrastruktura, ki je bolj v interesu predstavnikom organiziranega kriminala (hoteli, industrija zabave, gradnja cest v njihove namene, jezovi, mostovi, itd.), kot javne ustanove kot so šole, muzeji, gledališča, bolnišnice in investicije v izboljšanje okolja ter transportne infrastrukture, ki naj bi pripomogle k večji razvitosti Italije in zadovoljstvu ljudstva. Tako je možno sklepati, da si uradniki, ki so vpleteni v korupcijo, zbirajo denar s prejemanjem podkupnin od mafijcev, da delujejo njim v prid. Rezultat tega je, da korupcija nabira in porablja denar v dejavnostih, ki so uničujoče za ekonomsko blaginjo Italije (Acconcia, 2006, str. 5). Mani Pulite je imela največje uspehe v letu 1992, ko so v boju proti korupciji v Italiji, postali tudi najbolj prepoznavni. Tega leta so v Milanu aretirali pomembne predstavnike italijanske politike, medtem ko so prejemali podkupnino6. Ta dogodek, aretacija Maria Chiese, še vedno velja za sinonim najbolj učinkovitega boja proti korupciji v Italiji in pravega začetka delovanja organizacije Mani Pulite. V Milanu je imela Mani Pulite številne uspehe, tako so uspeli zasačiti številne podjetnike, birokrate, sodnike in predstavnike političnega sistema, ki so se posluževali koruptivnih dejanj. Ta čas je bila korupcija v Italiji tako močno razširjena, da je sodnik Antonio del Pietro, ko so ga aretirali izjavil, da je v njegovi službi sprejemljivo jemanje podkupnine, saj je napor vladnih uslužbencev šele ob jemanju podkupnine pravično izplačan in nagrajen. Tako je v časovnem obdobju ob 1992 do 1994 delovalo na najrazličnejših primerih 70 javnih tožilcev in vodilo preiskave zoper 12.000 ljudi, med katerimi jih je bilo 5000 aretiranih (1069 od 12000 ljudi v preiskavi je bilo politikov). Tako je po tej obširni akciji Mani Polite veliko politikov odstopilo od položaja, številne politične stranke so propadle, najbolj odmevne med njimi Socialistična stranka ter Stranka krščanskih demokratov. Po letih 1993-94 se je korupcija v Italiji bistveno zmanjšala. Mnogi so bili mnenja, da so bile pogonska sila korupcije v Italiji raznovrstne investicije v gradnjo infrastrukture, ki pa je bila pod nadzorom mafije (Acconcia, 2006, str. 9).

6 Tako je bil 17. 2. 1992 aretiran Mario Chiesa, predsednik društva za upokojence Pio Albergo Trivulzio, ko je sprejel takratnih sedem milijonov lir podkupnine. Znesek je bil del podkupnine, da bi dobil nadzor nad javno preskrbo. Preiskava proti Chiesi se je začela leto pred aretacijo.

20

4.2. ORGANIZIRANI KRIMINAL V ITALIJI Za boljše razumevanje se mi zdi primerno, da razložim tradicionalno t.i. piramidno delitev oblasti (hierarhije) italijanskih kriminalnih združb. Na čelu je komisija ali kupola, ki je sestavljena iz družin. Družino vodi glavni, ki ga nazivajo z besedo kot don, boss, capo, itd. Vsak capo ima svojega svetovalca (consigliere), ki mu brezpogojno zaupa in mu pomeni njegove druge možgane. Consigliere ima v družini zelo visoko funkcijo in dohodke, tako da se še ni zgodilo, da bi izdal svojega dona7. Consigliere se tudi zaveda, da bi v primeru izdaje poleg njega umrli tudi številni drugi, predvsem njegovi najbližji. Takoj pod donom (sottocapo, undercapo) so namestniki, ki se imenujejo caporegina. Ti so tisti, ki lahko oblikujejo lastno družino v kaki drugi regiji, vendar so še vedno pod okriljem dona. Nato se struktura razkropi na številne vojake, ki z donom nimajo neposredne povezave, mnogi med njimi pravzaprav ne vedo, da je don dal ukaz za nalogo, ki jo morajo izvršiti. Od njih se zahteva, da služijo ukazom namestnika (caporegina). Nato se v piramidi zvrstijo razni korumpirani uradniki in politiki ter številni drugi, ki plačujejo družini za zaščito (Dickie, 2005, str. 8). Za italijanski organizirani kriminal je izmed štirih opredelitev (glej opombo pod tekstom) najbolj značilna regionalna hierarhija8, kar pomeni organizacijo združb na lokalni ravni, zato jo bom tudi podrobneje opisal. Kljub temu, da je za model standardne hierarhije kot tudi za model regionalne hierarhije značilna jasna linija povelja med vrhom in podrejenimi, je v slednjem modelu značilno, da se na lokalni ravni pojavlja določena neodvisnost podskupin, ali delov organizacije. Podskupine dobijo določeno samostojnost, ki se razlikuje od skupine do skupine, vendar pa vsi delujejo kot nekakšna »franšiza« primarne družine in morajo zato plačevati določeno vsoto denarja vrhu ali »capu« družine. Še vedno pa so podskupine očitno podrejene vodstvu, tako da so kakršna koli navodila vodstva za njih ukaz. Mnogokrat se podskupine izoblikujejo v drugem regionalnem okrožju, npr. če deluje družina v Palermu, se lahko izoblikuje del družine v Cataniji, z novim vodstvom, ki pa je še vedno pod vodstvom iz Palerma. Vse dogovore in prevzeme teritorija morajo potrditi druge družine, ki si tudi delijo določena ozemlja, da ne bi prišlo do medsebojnih spopadov. Tukaj je dobro vidno, kako lahko mafijski tip organiziranosti deluje kot nekakšna oblika podjetja. Tu je npr. »matično podjetje« v Palermu, ki ga opravlja »capo«, ostala podjetja pa so razpršena po okolici, imajo svojega

7 Zgodilo se je le v primeru Johna Gottija, ki je bil Capo dei capi (don vseh 12-ih družin) v 90-tih letih v ZDA. Leta 1992 so ga aretirali zaradi uboja Paola Castellana, po pričanju Salvatora Gravana, ki je bil Gottijev consigliere (Lopušina, 2000, str. 88). 8 Poleg omenjenih razdelitev organiziranosti kriminalnih skupin, se v literaturi pojavlja še dodatne štiri razdelitve, ki so jih ugotovili, ko so proučevali 40 različnih kriminalnih organizacij v 16 državah po svetu. Te dodatne razdelitve so naslednje (Global program against transnational organized crime, 2002, str. 34-39):

- standardna hierarhija – hierarhična skupina, kjer vlada visoka notranja povezanost med člani in disciplina; - regionalna hierarhija – hierarhična skupina z visoko notranjo povezanost discipline in vodstva, a z ustrezno

neodvisnostjo na lokalni ravni; - skupinska hierarhija – kriminalna skupina, ki je osnovala strukturo koordiniranja in oblasti, ki se rangira od

močnejšega k šibkejšemu kot osnova vseh njihovih aktivnosti; - jedrna skupina – relativno ozko organizirana skupina, pogosto nestrukturirana skupina, mnogokrat obdana z

mrežami posameznikov, ki se ukvarjajo z organiziranim kriminalom.

21

vodjo, ki pa odgovarja vodstvu v Palermu. Ta vodja posameznega podjetja predstavlja za njegove »zaposlene« avtoriteto, ki jo morajo vsi spoštovati. Lahko bi rekli, da delujejo ostala podjetja kot nekakšna franšiza glavnega podjetja. Za italijanske družine je značilno, da se ukvarjajo tako z zakonitimi kot tudi z nezakonitimi posli. Med zakonite štejemo: prehrambena industrija, trgovanje z nepremičninami, gostinstvo in turizem, podjetja za varovanje, proizvodnja oblačil, aktivnosti delavskih sindikatov, itd. Med nezakonite pa: igre na srečo, droge, podkupovanje, posojanje denarja, izsiljevanje, prostitucija, itd. (Arlacchi, 1983, str. 12). Ker je v italijanskem svetu beseda organiziran kriminal v neposredni povezavi z besedo mafija, bom v nadaljevanju besedo mafijo omenjal kot organiziran kriminal. Zdi se pomembno povedati tudi kaj o zgodovini mafije v Italiji in o njenem delovanju tako v preteklosti kot v sedanjosti. 4.3. MAFIJA Mafija je beseda, ki je poznana vsem po svetu. Besedo mafija so prvič začeli uporabljati ob združitvi Sicilije z Italijo, leta 1860 in je postala oznaka za močno organizacijo, ki gradi svojo moč predvsem z zaslužki, ki temeljijo na ilegalnih dejanjih. Že od nekdaj je veljajo, da je v slogi moč. Tako so bili v zgodovini najuspešnejši prav tisti, ki so znali združiti različne sposobnosti posameznikov v celoto in jo uporabiti proti svojim sovražnikom. Prav to so lastnosti mafijskih organizacij (predvsem italijanske mafije), ki s svojim kodeksom pripadnosti (»omerta«) gojijo ogromno moč in tako lahko kljubujejo prav vsakemu, ki se jim postavi po robu. Poznamo številne organizacije, ki z nedovoljenimi sredstvi in na nelegalen način skrbijo za hitro in učinkovito kopičenje bogastva in moči. Beseda mafija je tako prisotna povsod po svetu, še najbolj v državah kot so Rusija, Japonska, Albanija, ZDA in seveda Italija. Mafijski tip organizacije je razširil svoje lovke povsod po svetu, vendar nikjer tako učinkovito in vplivno kot v Italiji, kjer je njena moč tako velika, da mafijo v Italiji mnogokrat primerjajo z »drugo vlado v državi« (Dickie, 2005, str. 53). 4.3.1. IZVORI BESEDE MAFIA Obstajajo številne različice izvora besede »mafia«. Nekateri trdijo, da je beseda kratica iz začetnih črk »Morte alla Francia! Italia anela!, ki pomeni – »Smrt Franciji! Živela Italija!«, kar pa je precej neprepričljivo (Mihovilović, 1975, str. 7). Zgodovinar Denis Mack Smith meni, da se je beseda »mafia« na Siciliji prvič uradno pojavila 1863, ko so v Palermu premierno in v narečju uprizorili predstavo o življenju v mestnem zaporu. Predstava se je imenovala Mafijci iz vikariata (I mafiosi della Vicaria) in je popularizirala besedo, ki so jo že uporabljali kriminalci in posestniki, ki so iskali pomočnike. Poreklo besede je še vedno nejasno (Jo Durden Smith, 2005, str. 18). »Dizionario moderno« Alfreda Panzinija pa takole

22

definira pojem mafia: »Združenje ali klika (consorteria) z močnim obeležjem sekte ali nasilja na številnih območjih Sicilije, v sorodstvu z neapeljsko Camorro.« (Mihovilović, 1975, str. 7). Najverjetnejša razlaga je, da je beseda »mafia« arabskega izvora in izhaja iz 11. stoletja, ko so bili prebivalci Sicilije Saraceni, sama beseda pa pomeni zatočišče za begunce. V tem obdobju so jih namreč v boju za prevlado premagali Normani, tako da bi morali biti pokorni njihovi prevladi. Zaradi nepokorščine novemu režimu se je večina prebivalcev zatekla v mafijo. V 13. stoletju se pojavlja mafija v obliki boja kmečkega prebivalstva proti surovim oblastnežem. Iz Sicilije se je po letu 1860, ko so oblast prevzeli severnjaki, mafija razširila po vsej južni Italiji. Značilno je, da se je razvila samo v določenih mestih, in sicer v Palermu ter na zahodu Sicilije, kjer so se povezovale družine na čelu z vodji t.i. capi di famiglia. V ostalih krajih je oblast nekako ostala v rokah višjih slojev družbe (Jo Durden Smith, 2005, str. 11). 4.3.2. PRVE MAFIJSKE TOLPE IN MAFIJSKI BANDITIZEM Imena tolp so prvič zabeležili v 18. stoletju (npr. Beati Paoli, Maščevalci), prav tako imena posameznih razbojnikov, na primer dona Sferlazze, semeniščnika in izobčenca, ki se je vpletel v družinsko maščevanje in ni bil kaznovan, ker je bil duhovnik. Po zapiskih sodeč, so bile pogoste ugrabitve za odkupnino, prav tako kraja živine, tihotapljenje hrane in nezakonit nadzor nad vodnimi viri. Priljubljen je bil celo verski kult kriminalcev, ki so jih poimenovali Decollati (Obglavljeni); v kapelicah, ki so bile polne kosti, so molili za obglavljenimi kriminalci. Tolpe so skupno nastopile v javnosti šele leta 1848 z uporom proti burbonskim vladarjem otoka. V Palermo so se zgrnili od vsepovsod. Neko tolpo je vodila okrutna ženska, imenovana Testa di Lana (Volnena glava), ki je prisegla maščevanje policiji. Ko je bil red spet vzpostavljen, je sicilijanska država skorajda propadla. Policija je morala sodelovati z nekaterimi od njih, zato so Scordata, nepismenega kmečkega botra iz Bagherie, in Di Micelija iz Monrealeja zaposlili kot pobiralca davkov in policista obalne straže. Oba sta obogatela. Vzpostavljanje miru v Mislimeriju so prepustili slovitemu razbojniku Chinnciju, ki je našel skupni imenovalec donosnih ugrabitev in zatiranja liberalizma (Jo Durden Smith, 2005, str. 20). Že iz teh zgodb je dobro razvidno, kako se je mafija nadalje vse bolj razvijala in izpopolnjevala. Ljudstvo je izbralo svojega vodjo, ki je nadziral promet in dodeljeval funkcije svojim podrejenim. To so bili začetki razvoja, osnove, mafijskih organiziranih združb, katere na določenih delih sveta, predvsem južne Italije, igrajo pomembno vlogo v družbi. V italijanski mafiji so se pojavljale tudi številne skupine ali bande. To so skupine, ki za mafijo opravljajo določene naloge, izvajajo teror v njenem imenu, s silo pobirajo prispevke za mafijo. Mafija včasih najame tudi bando, ki je nastala neodvisno od nje in jo sestavljajo notorični vlomilci, morilci in odpadniki. Takšna tolpa lahko stalno služi mafiji, vendar jo mafija lahko tudi uniči, če se ji ne pokorava ali se prevzame. Tolpo lahko tudi uniči, če prekrši zakon molka (omerto) in utegne zato biti nevarna za mafijo pred oblastmi. Najznamenitejši primer banditizma v mafiji je zdaj že zgodovinski primer Salvatora Giuliana, »kralja Sicilije«, bandita, ki je bil vrsto let strah in trepet celotnega otoka (Mihovilović, 1975, str. 42).

23

Tako kot mafija lahko sodeluje z raznovrstnimi bandami, lahko na drugi strani sodeluje z oblastjo, pa čeprav jo ima za svojega najnevarnejšega sovražnika. Z njo sodeluje samo zato, da bi jo oslabila in da bi se vanjo vrinila. 4.3.3. MAFIJSKI KODEKS OBNAŠANJA Mafijec si svoj značaj izoblikuje v šoli vendette (maščevanja). Je pravi »časten človek«, ki nikoli ne odpusti, nikoli ne popusti, nikoli ne obupa in nikoli ne pozabi. Brez čustev vse življenje čaka na pravi trenutek, pri tem pa poti za dosego maščevanja niso pomembne. Salvatore Palazzolo v svoji knjigi »Mafija postrani čepic« navaja deset zapovedi, ki jih mora sleherni član mafije upoštevati (Mihovilović, 1975, str. 13). Le-te so:

- Vedno je treba obdržati tesne vezi navideznega prijateljstva z navadnimi zločinci, da bi tako dobili čim boljše informacije o zločinih, storjenih proti zasebnikom in oblasti.

- Brezpogojno je treba molčati o vseh zločinih, za katere se izve, pa najsi jih je storil kdorkoli.

- Z lažnim pričevanjem in vsemi drugimi sredstvi je treba izbrisati sledove zločinov, ki jih store pristaši ali osebe, ki so pod zaščito bratstva mafije.

- Nuditi zaščito bogatim in skušati dobiti od njih kontribucije z obveznostjo, da bo mafija varovala njihova življenja in imetje.

- Upirati se slehernemu ukazu oblasti z izgovorom, da zavračajo izvajanje zakonov nesposobne in skorumpirane vlade.

- Pokazati pogum in hrabrost ter na opazen način nositi prepovedano orožje, pod različnimi pretvezami izzivati dvoboje in zadajati udarce z noži in streli.

- Hliniti odpuščanje prizadetih žalitev in jih zanesljivo maščevati ob pravem času in na prikladnem mestu.

- Maščevati se za osebno žalitev, ker je to eden od temeljnih zakonov mafije. - Prisiliti k plačevanju letne takse vsakogar, ki opravlja kako nedovoljeno dejavnost. - Nadeti uzde – tudi s silo – vsem trgovinam in podjetjem, zasebnim in javnim v katerih

blagajne se steka večji dobiček. Najmočnejši in najbolj zlovešč od vseh mafijskih zakonov je zakon molka – OMERTA. Enako močno kot nekdaj velja še danes in pravilo »ničesar videl, slišal ali povedal« so dolžni spoštovati vsi, ki so bili namerno ali nenamerno udeleženi pri kakem kriminalnem dejanju. Kdor ta zakon prekrši, se kaj kmalu znajde na straneh črne kronike lokalnega časopisa. Zato preiskovalci zločinov praviloma naletijo na visok zid molka, čeprav se je na primer uboj zgodil sredi glavnega trga v času, ko je bila tam največja gneča. Toda vsi so ravno takrat gledali v drugo stran, pa tudi nobenih strelov niso slišali. Celo same žrtve, ki so bile deležne torture (zločina), ne izdajo imen svojih krvnikov niti ne pričajo proti njim na sodišču, če jih slučajno ujamejo. Strah je premočan in le redki so tisti, ki ga uspejo premagati in prelomijo zakon omerta.

24

Ni organizacije, ki bi manj uporabljala pisano besedo in nič ni bolj nesmiselnega, kot govoriti o kakšnih arhivih mafije. Najmočnejši v mafiji so bili pogosto nepismeni. 4.3.4. MAFIJA KOT SOCIETA ONORATA IN NJENA TERMINOLOGIJA Člani mafije poleg tega, da govorijo sicilijansko narečje, uporabljajo prav posebne pojme, simbole, skovanke, ki imajo drugačen ali čisto nasproten pomen kot v običajnem jeziku, uporabljajo argó. Omenil bi nekaj izrazov, ki so v mafijski govorici pogosto uporabljeni. Član mafije ne bo nikoli omenjal mafije, zanj je kot da je ni, če pa jo bo že omenil, jo bo omenil kot societa onorata (družba časti). Član mafije je mafioso, toda to je splošen naziv, medtem ko se člani mafije med seboj ogovarjajo z uomo d'onore (častivreden mož). Vrhovni šef mafije ima vzdevek pezzo da novanta, kar naj bi pomenilo »devetdesetak«. Pod tem imenom omenjajo tudi tiste mafijce, ki jih javnost šteje za poglavitne v organizaciji. Naziv don stoji, po španskem zgledu, pred imenom slehernega uglednejšega mafijca (Mihovilović, 1975, str. 13). Šefi mafije se navadno nazivajo tudi s padre del popolo (oče ljudstva). Papa (papež) je prav tako eden izmed nazivov za šefe mafije, toda vrhovni šef se naziva tudi pontefice massimo, medtem ko uglednejšim mafijcem pravijo tudi cacocciole. Amico del popolo (prijatelj ljudstva) je navadno kakšen odvetnik, poslanec, senator ali visok funkcionar, ki pripada mafiji in lahko izvaja pritisk na sodišče, da bi zaščitil člana mafije, ki se je znašel v nevarnosti zaradi zakona ali oblasti. Uomo di rispetto (spoštovani človek) je malo nižja stopnja. Rispetto (spoštovanje) je pojem za vpliv mafije na oblast, ki spoštuje mafijo. Uomo di fiducia (zaupni človek) pa je tisti, ki uboga mafijo in je na oblasti ali v kakšni stranki kot predstavnik mafije (Mihovilović, 1975, str. 14). Navaden član mafije brez kakršnegakoli čina se imenuje soldato (vojak), picciotto (deček) pa se imenuje mlad človek, ki je počaščen s članstvom v mafiji in pokorno opravlja vse naloge, med drugim tudi ubija. Pravi strokovnjak za ubijanje se imenuje sparafucile, v novejšem času pa je običajen tudi ameriški izraz killer, ki luparo, dvocevko s prirezano cevjo danes uporablja samo še za lokalne obračune. Zamenjalo jo je namreč sodobnejše orožje. Z izrazi decimam pignu ali pizzo, ki prihaja iz besede pizzu, kar v sicilskem narečju pomeni kljun majhne ptice – torej »pomočiti kljunček« (v katerokoli zadevo), pa mafijci imenujejo vsoto, ki jo pobirajo od oškodovancev. Infame je vzdevek, ki ga dajo članu mafije, ki se ni držal temeljnega zakona molka in ga štejejo za odpadnika, ta zagotovo ne bo več dolgo živel. Astutari pomeni v sicilijanskem narečju upihniti, tako pravijo, kadar koga ubijejo; upihnejo ga. »Eksekutoriji« (esecutori) pravijo tistim, ki koga ubijejo po nalogu (Mihovilović, 1975, str. 16). To je le nekaj izrazov, ki jih uporablja mafija za medsebojno sporazumevanje in ki se mi zdijo pomembni za boljše razumevanje te zares iznajdljive kriminalne organizacije.

25

4.3.5. STRUKTURA MAFIJSKE ORGANIZACIJE Mafija je strukturno ali piramidno organizirana kriminalna združba. Njeno osnovno zgradbo tvorijo tri velike skupine, cosche, katerih bazo predstavlja t.i. famiglia (družina), strogo zasidrana na določenem teritoriju. Družino sestavljajo uomini di onore (častivredni možje) ali soldati (vojaki), capodecima (desetarji), na vrhu pa je capofamiglia (poglavar družine) ali represente (predstavnik), ki izvršuje svojo moč opirajoč se na vice-ja ali svetovalca. Družine vodi commisione (komisija) ali cupola (kupola), sestavljena iz capi mandamento (predstavniki družin), kupoli pa predseduje t.i. capo comissione (poglavar komisije oz. kupole). Commisione ali cupola predstavlja nekakšno koordinacijo med klani (Wikipedia, 2007). Nekoč so menili, da je samo sicilijanska Cosa Nostra tako organizirana. Od skesancev pa se je izvedelo, da imata podobno strukturo tudi kalabrijska N'drangheta in kampanjska Camorra. 4.3.6. MAFIJSKA DEJAVNOST KOT OBLIKA PODJETJA Če pogledamo mafijsko organizacijo z vidika neke organizirane strukture, lahko ugotovimo, da le-ta deluje podobno podjetju. Boss ali Capo naj bi imel funkcijo menedžerja ali direktorja podjetja, ki daje zaposlenim navodila, napotke in ki upravlja celotno podjetje, s tem da podrejenim dodeli najprimernejšo funkcijo v prid doseganja cilja ali profita podjetja. Posledica doseganja profita je, da podjetje ali družina dobiva na ugledu, kar pomeni, da je tovrstno podjetje pridobilo na ugledu in da mu ostala podjetja vse težje konkurirajo, tako z vidika ekonomije kot z vidika vojaške moči. Ko se moč podjetja širi, to privabi tudi druge delavce (pripadnike družini), da se še bolj povežejo s podjetjem in še bolj aktivno sodelujejo. Tako lahko štejemo najbolj brutalne umore, ki jih izvede mafija, kot nekakšna poslovna dejanja tega podjetja, saj je vse skupaj storjeno, da bi organizacija čim bolje delovala brez kakršnih koli ovir. Z vidika »homo economicusa« bi lahko to opisali kot boj dveh monopolistov, le da je pri njih vojna na papirju, pri mafiji pa govorimo o pravih žrtvah kot rezultatu vojn med družinami (Paoli, 2003, str. 43). Na drugi strani je za mafijsko obliko podjetja značilna organiziranost, da vseskozi sledi napredku družbe in se prilagaja spremembam, kot so npr. razvoj tehnologije in tehnike. Kriminalne skupine so se morale modernizirati, saj je njihov cilj čim večji dobiček, ki pa jim je dostopen le, če se vključujejo v dejavnosti, ki prinašajo največ dobička. Podjetništvo v kriminalu ima prav posebno obliko. Posebnost je, da dobiček ni obdavčen, saj se odteguje nadzorstvu države. Podjetništvo v organiziranem kriminalu je tako neke vrste ilegalna ekonomija, ne glede na to, s katero stroko se ukvarja (igralništvo, trgovina z drogo, orožjem, itd.), le da prinaša dobiček in korist.

26

4.4. MAFIJE V ITALIJI Organizirani kriminal se danes razvija po vsem svetu in obsega čedalje več ljudi. Kot pri katerikoli drugi organizaciji, se bije tudi pri organiziranem kriminalu borba za obstoj in preživetje. Prežive pa vedno samo tiste kriminalne organizacije, ki so bolj ofenzivne, bolj ustvarjalne in ki prinašajo dovolj koristi. Zato tudi kriminalne organizacije poznajo napredovanje in razvoj, cikle, sloves, ustvarjalnost, inovativnost in v zvezi s tem profitabilnost. Delovanje organiziranega kriminala ne poteka brez pravil, običajev, ritualov in posebne morale podzemlja. Kriminalna organizacija z najdaljšo tradicijo je zagotovo sicilska mafija, Cosa Nostra, ki danes predstavlja model za organizirano kriminaliteto. Poleg le-te se v Italiji hitro razvijata še kalabrijska mafija, imenovana N'drangheta ter kampanjska mafija, imenovana Camorra, prisotnost organiziranega kriminala pa vedno bolj občuti tudi Apulija. To so seveda le matične pokrajine teh organizacij, kajti njihovo delovanje je že zdavnaj preraslo ne samo meje Italije, temveč tudi Evrope (Archivio ´900, 2007). 4.4.1. COSA NOSTRA Coso Nostro štejejo kot eno izmed najbolj razvitih mafijskih organizacij ne samo v Evropi, ampak tudi v svetu. Kot sem že omenil, ima tipično hierarhično strukturo, z jasnimi pravili in funkcijami posameznikov v organizaciji. Cosa Nostra ima svoj »sedež« na Siciliji, predvsem v mestih Palermo, Trapani, Marsala, Agrigento, Catania, poleg tega pa ima povezave tudi v drugih državah kot so ZDA, Kanada, Nemčija, Švica, Francija, Velika Britanija ter Rusija. Šteje približno 5000 članov in skoraj 20000 pomočnikov (ljudje, ki niso v celoti v organizaciji, a so jo vedno pripravljeni podpirati). Na vrhu organizacije je t.i. »Cupola«, nekakšna vrsta izvršilnega organa, ki daje ukaze za izvršitve. Aktualni »capo« Cose Nostre je družina Corleonesi, ali klan, ki ga imenujejo v italijanskem podzemlju tudi i viddani (neusmiljeni, sicilijansko narečje), predvsem zaradi njihove krutosti. Najpomembnejši člani klana Corleonese so : Salvatore Toto Riina, Bernardo Provenzano, Leoluca Bagarella. Ta klan je odgovoren za zločine (umore), ki so pretresli ves svet, kot npr. pokol »di Capaci e D'Amelio«, v katerem so med drugim izgubili življenje sodnik Giovanni Falcone in Paolo Borsellino. Bivši predsednik boja proti mafiji, Luciani Violante, je izjavil: »Mafija se obnaša kot totalitaren politični sistem, po mili volji ubija politike, policiste ter sodnike. Mnogokrat so žrtve tudi novinarji, kar je še boljši dokaz totalitarizma. Samo Stalin in Hitler sta ubijala tiste, ki so nasprotovali sistemu z mislimi in besedami.« (Le Mafie in Italia, 2007). V začetku 50-ih do začetka 60-ih let je bilo obdobje migracij, preoblikovanja in zapuščanja kmetij, urbanizacije v Italiji, zato je sicilska mafija preusmerila svoje interese iz agrikulturnega sektorja, v katerem je delovala celo stoletje, v industrijski sektor in trgovino, predvsem na področje gradbeništva in javnih del. To je povzročilo večjo povezanost mafije s politiko, povečala se je korupcija. To je Cosa Nostri odprlo mnoga vrata, od privilegiranem

27

natečaju za razna dela do dostopa do raznih kreditov. Mafija je kljub temu ohranila svojo tradicionalno dejavnost, ki temelji na sistemu protekcije, izsiljevanja, zastraševanja, ugrabitev ter raznih drugih oblik nasilja (La Mafia: L'origine della Cosa Nostra, 2007). Šestdeseta leta so ji prinesla monopol nad trgovino s cigaretami, kar je še bolj povezalo Coso Nostro z zahodnim svetom, predvsem ZDA. Tihotapljenje cigaret je prinašalo ogromne dobičke, ki so jih namenjali za gradnjo infrastrukture, investicije v ljudi in ostale ilegalne aktivnosti. Prav v 60-ih in 70-ih letih se je Cosa Nostra začela preusmerjati in infiltrirati v ekonomijo (La Mafia: L'origine della Cosa Nostra, 2007). Zadnja leta so Cosi Nostri prinesla velik uspeh. Le-ta je naredila velik skok v »kvaliteti« svojega delovanja. Dosegla je visok nivo odprte kriminalitete, veliko ekonomsko in finančno moč ter močnejše pogojevanje in podkupovanje italijanskega političnega sveta. Vzrok je bila osvojitev vodilnega položaja na mednarodnem trgu mamil. Do začetka 70-tih let to ni bilo mogoče, saj je bila italijanska mafija proti drugim organizacijam neučinkovita (predvsem francoskim, katerih baza je bila v Marsigliji). Palermo in Sicilija sta postala baza za čiščenje in distribucijo heroina, ki se je v kasnejših letih razširil še na distribucijo kokaina (Archivio ´900, 2007). Po zadnjih podatkih naj bi bil letni promet Cose Nostre ocenjen na 13 milijard evrov. Dejavnosti, ki so zaslužne za tovrsten dobiček so: promet z drogo (8.005 milijonov evrov na leto), kriminalna dejanja v zvezi s podjetji, kot npr. pranje denarja, lažna podjetja, itd. (2.841 milijonov evrov na leto), trgovina z orožjem (1.549 milijonov evrov), izterjave in oderuške obresti (351 milijonov evrov) in prostitucija, ki naj bi prinašala 176 milijonov evrov dobička (Wikipedia, 2007). 4.4.1.1. ROJSTVO COSE NUOVE Z aretacijo mafijskega šefa Tota Riine in številnih njegovih pajdašev se je na tleh Sicilije rodila novo obdobje Cose Nostre, t.i. Cosa Nuova. Nova stvar, katere naloga je bila odstraniti čimveč Riininih privržencev in začeti znova. Tako se je obdobje Tota Riine končalo, kot je izjavil javni tožilec Palerma Guido Lo Forte, ki tudi pravi, da je organizacija zamenjala strukturo in gradi še bolj trdno oblast. Novi don je tako postal Bernardo Provenzano, t.i. »traktor iz Corleona«. Po drugi strani pa so mnogi podvrgli teze o oblikovanju nove oblike Cose Nostre, predvsem je tukaj izstopal Giovani Tinebra, javni tožilec iz Calatnisete, ki je rekel, da vedno obstaja in bo samo ena Cosa Nostra (Lopošina, 2000, str. 49). 4.4.1.2. SALVATORE TOTO RIINA IN BERNARDO PROVENZANO Ker sem večkrat omenil Salvatoreja Riina ter Bernarda Provenzana, se mi zdi pomembno, da povem nekaj o teh dveh vodilnih možeh sicilske mafije Cose Nostre.

28

Salvatore Toto Riina se je rodil leta 1930 v kmečki družini. Izobrazbe je imel malo ali skoraj nič. Italijansko je govoril slabo in skorajda ni znal pisati. Toda pri devetnajstih je umoril človeka, enega svojih prijateljev in obsodili so ga na zaporno kazen. Po šestih letih je bil izpuščen iz zapora in prestopil je med mafijce. Hitro se je povezal z Lucianom Liggijem, ki se je odločno vzpenjal po hierarhiji corleonske družine. Tako je Riina sčasoma postal vodilni mož družine Corleone, ki je veljala za najvplivnejšo mafijsko družino Cose Nostre, ene izmed najmočnejših mafijskih organizacij v začetku 80-tih let. Riino so njegovi pajdaši klicali tudi z vzdevkom Zver (»la Belva«), zaradi njegove nasilne narave ali Kratki (»u Cutu«), ker je bil zelo nizke rasti (158cm), čeprav ga niso nikoli tako klicali v njegovi prisotnosti. Predvidevajo, da je v svoji dolgi karieri osebno ubil okoli 40 ljudi in naročil umor okoli 1000 ljudi. Med drugim je dal ubiti številne uradne osebe (sodnike, predstavnike policije) ter odigral odločilno vlogo v primeru Borsellino-Falcone, zaradi katerega se je začel njegov konec. Po tem dogodku so ga oblasti začele še bolj preganjati, tako da so ga 15. 1. 1993 v Palermu tudi aretirali. Izdal ga je njegov osebni voznik, Balduccio di Maggio, katerega številni sorodniki so bili po tem dejanju umorjeni. Najbolj ironično pri njegovi aretaciji je bilo, da je Riina odločno zavračal obsodbe, da je najbolj iskan mafijec in da še nikoli ni slišal za mafijo, kaj šele, da bi bil zadnja tri desetletja eden izmed glavnih ubežnikov pred zakonom na Siciliji. Riina se aretaciji ni upiral in je vseskozi govoril, da je nedolžni računovodja, ki gre v službo v Palermo. Obsodili so ga na dve dosmrtni ječi. Pred tem pa je Riina v času svojega pregona živel mirno družinsko življenje v Palermu. Brez težav je obiskoval bolnišnice, imel je diabetes, celo svoje štiri otroke je prijavil pod lastnim imenom. Udeležil se je celo poročne slovesnosti v Benetkah in zopet ga nihče ni opazil. To je lahko tipičen primer korupcije policije, politikov, saj bi morali že zdavnaj ukrepati. Šele tragedija primera Borsellini-Falcone je prebudila javnost in oblast, da je naredila korak in aretirala tega zloglasnega šefa mafije. Mafija je tukaj dokazala, da lahko ustavi vsakogar, ki ji poskuša zapreti pot (Wikipedia, 2007). Bernardo Provenzano - Rojen 31. 1. 1933, prav tako član klana Corleonesi, mafijske družine, ki izvira iz kraja Corleone. Imenovali so ga tudi »Binnu u tratturi« (Beni traktor), ker naj bi dobesedno »pokosil« s sovražniki in pa tudi »ragioniere« (računovodja) zaradi njegovega značilnega pretkanega vodenja imperija Corleonese. Znan je bil po tem, da je vsa svoja navodila podrejenim pisal na majhne lističe, imenovane »pizzini«, ki so nato preko pošte dospeli do človeka, ki mu je bil ukaz namenjen. Te lističe je pisal v posebnem jeziku (kodiranem sicilskem narečju), ki so ga znali le njegovi najožji sodelavci in so jih zato morali tolmačiti namesto njega. Zanimivo je tudi, da je vsak listič končal s katoliškim blagoslovom kot: »Naj bo Gospod vedno z vami in naj Vas varuje«. Prav zaradi njegove iznajdljivost ga je policija iskala celih 43 let, ko so ga 11. 4. 2006 v majhni podeželski hišici v kraju Corleone končno ujeli in aretirali (Wikipedia, 2007). Prav tako kot Salvatore Riina, se je Bernardo Provenzano pridružil mafiji konec svojih najstniških let. Tako kot Riina se je povezal z Lucianom Leggiom, ki je bil v tistem času mafijec v vzponu. Ko je v vojni z Michaelom Navarrom za prestol v klanu Corleonese konec 50-tih vojno dobil, so se začeli vzponi za takrat mladega Provenzana. Iz tega lahko sklepamo,

29

da sta bila Provenzano in Riina prijatelja ter sodelavca že od samega začetka. Provenzano je bil dolgo časa »vojak« takratnega dona Corleonesov, Luciana Leggija, za katerega je ubil veliko število ljudi, med drugim tudi številne pripadnike Navarre. Ko je bila 10. 9. 1963 razpisana tiralica za Provenzanom, je bil na begu pred oblastjo. Leta 1974 je Leggio moral v zapor zaradi umora in Provenzano je postal desna roka novega dona Corleonesov, Totta Riine. V tem času je bil Provenzano zadolžen za številne operacije v zvezi s prometom z drogo ter upravljanjem raznovrstnih kriminalnih podjetij. Ni pa znano, kakšno vlogo je odigral v letih 1981/82, ko je izbruhnila vojna med klani na Siciliji in ko je Riina dobesedno pokončal več kot tisoč ljudi, kar je posledično pomenilo prevlado Corleonesov v Cosa Nostri. Provenzana so tudi obsodili za umor Borsellinija ter Falcona, vendar niso vedeli zagotovo, ali je še živ, saj so ga zadnjič videli leta 1963. Po aretaciji Tote Riine, leta 1993, je Provenzano prevzel prestol Corleonesov in jih vodil vse do leta 2006. Pod njegovim poveljstvom je mafija postala manj krvoločna in bolj učinkovita ter iznajdljiva. Provenzano naj bi tudi na vsak način poskušal umiriti nesoglasja med družinami in preprečiti napade na visoke funkcionarje, ki so škodili mafiji. Bil je resnično previden vodja: nikoli ni po telefonu dajal navodila podrejenim in nikoli se ni pretirano razsipaval z bogastvom (vedno je bil preprosto oblečen in živel v podeželski hišici, tako da ni zbujal pozornosti). Kot sem že povedal, je bil Provanzano na begu 43 let, vse od njegove obsodbe za umor (1963) pa do leta 2006, ko so ga aretirali. V tem času mu je bila policija mnogokrat za petami, a ga nikoli niso uspeli ujeti. Leta 2002 naj bi celo odšel v Francijo, kjer so ga operirali zaradi raka na prostati. Policiji ga je bilo težko iskati, ker je bila edina slika, ki so jo imeli, iz konca 50-tih let, ko je bil Provenzano še mladenič, tako da so morali s pomočjo računalniške tehnologije ugotavljati njegovo kasnejšo podobo. Veliko jim je pomagala tudi DNK, ki so jo uspeli dobiti po njegovi operaciji v Franciji. 25. 1. 2005 so aretirali 46 domnevnih mafijskih sodelavcev Provenzana, kar jih je postopoma zbliževalo do cilja in tako so ga 11. 4. 2006 v starosti 72 let končno aretirali. Provenzano je takoj po aretaciji na svojih lističih predlagal novo vodjo Cose Nostre (Wikipedia, 2007). To čast si je zaslužil Matteo Messina Denaro, ki prihaja iz klana Castelvetrano, province Trapani na Siciliji. Messina je znan po vzdevku »Diabolik« in je ubežnik pred zakonom od leta 1993. Drugače pa je javnosti in policiji bolj znan kot njegov predhodnik, saj je znan ženskar, ki nosi najboljše obleke in vozi najbolj prestižne avtomobile. Potencialni doni so bili še Salvatore Lo Piccolo (provinca Palermo) in Domenico Raccuglia (provinca Altofonte) (Wikipedia, 2007). 4.4.2. KALABRIJSKA MAFIJA - N'DRANGHETA N'drangheta je danes ena izmed najbolj močnih združb organiziranega kriminala v Italiji. Po značaju je sorodna sicilski mafiji, a se od nje tudi razlikuje. V Kalabriji je v nasprotju s Coso Nostro, ki je mnogokrat sodelovala v protidržavnem maščevanju in je bila naklonjena ljudskim množicam, mafija naklonjena interesom vladajočega razreda ter razreda malih podjetnikov, trgovcev in zemljiških lastnikov. Poleg tega se kalabrijska mafija od sicilske razlikuje tudi po strukturi, ki je horozintalna, kar pomeni da ima vsaka družina lastno avtoriteto in ne odgovarja eni družini ali klanu, kot je to značilno za sicilsko mafijo. Kalabrijasko »cosco« sestavlja ogromna družina, ki je razdeljena na številne manjše družinice,

30

imenovane tudi Ndrine. Za razliko od ostalih oblik italijanske mafije, N'drangheto sestavljajo samo člani, ki so med seboj krvno povezani. Po ocenah naj bi bilo od 50 do 200 manjših družinic ali Ndrin, kar skupaj znaša okoli 6000 članov (Le Mafie in Italia, 2007). Da se družine ne bi bojevale, se medsebojno povežejo s porokami med dvema vladajočima družinama. Tako so vsi povezani med sabo in se težko najde skesanec, ki bi prekršil omerto. Vendar kljub temu pride do konfliktov med klani, kot je bilo to leta 1985, ko so spopad poimenovali »krvna vojna« med klani Imerti-Condello v provinci Reggio di Calabria. Drugače pa je moč kriminala v Kalabriji dosegla enako raven razvoja in nevarnosti kot na Siciliji. Kalabrijska mafija je prisotna tako v lokalnih administracijah in tudi javnih ustanovah (vrtcih, sirotišnicah, bolnišnicah). Po poročilih urada za boj proti mafiji v Italiji in finančnega ministrstva štejejo N'drangheto za eno izmed najmočnejših oblik organiziranega kriminala na svetu. Največ dobička prinaša promet z drogo, predvsem s kokainom ter tihotapljenje orožja. Italijanski obveščevalci menijo, da 80 odstotkov prometa s kokainom poteka prav skozi pristanišče Gioia Tauro, v Kalabriji (Wikipedia, 2007). Poleg tega se N'drangheta že vrsto let ukvarja s tihotapljenjem cigaret, kjer se povezuje s Coso Nostro ter neapeljsko Camorro. Drugače pa je njena tipična aktivnost pobiranje »varščine« ter ugrabljanje oseb z namenom izsiljevanja (tukaj ne smemo izključiti tudi ugrabljanja otrok, dojenčkov). Pobiranje varščin je doseglo tako visoko raven, da so mu vsi ljudje z večjim dohodkom izpostavljeni. Tudi glede ugrabitev je Kalabrija na prvem mestu v Italiji. Znana je tudi po visoki stopnji nasilnosti, kar dokazujejo številni umori. N'drangheta ni omejena samo na jug Italije, njen vpliv se čuti tudi v srednjem delu Italije, v Lombardiji, Toskani, Venti, Emiliji Romanji, potem tudi izven Italije, kot v Franciji, Nemčiji, Rusiji, Španiji, Bolgariji, bivši Jugoslaviji, ZDA, Kanadi, Boliviji in Avstraliji. Glede na te podatke lahko sklepamo, da je N'drangheta od vseh italijanskih mafij najbolj razkropljena po svetu. Letni dobiček N'dranghete ocenjujejo na 16 milijard evrov (Le Mafie in Italia, 2007). Tudi kalabrijska mafija je vlagala v gradbeništvo in transportno dejavnost ter v turizem in industrijo. Vlagala je le v določene predele in tako je prišlo neenakosti med pokrajinami v Kalabriji: na eni strani bogate infrastrukture, na drugi revni, opustošeni predeli. Tako so onemogočili širši ekonomski razvoj področja, ki bi bil v drugih okoliščinah mogoč. Mafijsko početje je torej slabilo kalabrijsko gospodarstvo v enaki meri kot na Siciliji. 4.4.3. CAMORRA-KAMPANJSKA MAFIJA Neapelj je že v 19. stoletju, kot veliko italijansko pristanišče postal središče, kjer so se srečavali trgovci, poslovneži pa tudi kriminalci. Camorra se je začela razvijati šele v drugi polovici 60-tih let, ko se je počasi začela usmerjati proti modelu »kriminalnega podjetja«. Pred tem pa je vse do polovice 60-ih let živela v zatišju kot lokalni fenomen brez kakšnega široko odmevnega delovanja. K vse večjemu pomenu je prispevala trgovina s cigaretami, ki je razcvet doživela v začetku 70-tih let ter bivanje raznih mafijskih bossov v Kampanji, med njimi Antonina Camporealeja, Filippa Gioe Imperale, Francesca Paola Bontade, Vincenca

31

Spadaro, itd. K vse večjemu pomenu je prispevala tudi sicilska mafija, ki je bila zainteresirana, da se na kampanjskem ozemlju ustvari trdna in stabilna kriminalna organizacija, kar ima za posledico njeno današnjo ogromno razsežnost in nevarnost. Camorro so v Italiji skoraj do leta 1980 neupravičeno podcenjevali, saj je živela v senci sicilske mafije; dejansko pa je bila tesno povezana prav z njo. Skupaj so vodili trgovino z mamili. Camorra se ukvarja tudi z organiziranimi ropi, izsiljevanjem ter trgovino z orožjem in monopolom nad gradnjo infrastrukture. Znano je tudi, da ima Camorra nadzor tudi nad prostitucijo, ki pa ji v zadnjih letih uhaja iz rok, saj prihaja vse več deklet z vzhoda in Afrike, ki so pod zaščito drugih mafijskih skupin, tako da tudi zaradi tega prihaja do nenehnih spopadov (Le Mafie in Italia, 2007). V Kampanji naj bi trenutno delovalo približno 131 družin in dodatno 6.800 pomočnikov Camorre. Poleg tega naj bi Camorra razširila svoje delovanje na Nizozemsko, Nemčijo, kjer naj bi opravljal njene dejavnosti klan Licciardi-Contini-Mallardo, v Romunijo (klan Alfieri), v Francijo (skupina, ki naj bi jo vodil Michele Zaza), v Španijo in Portugalsko, kjer je prisoten klan Casalesi in v Santo Domingo, kjer naj bi opravljal funkcije klan Bardellino (Le Mafie in Italia, 2007). Camorro v Kampanji danes sestavljata dve ločeni organizaciji:

- Nuova famiglia (nova družina) - Nuova camorra organizzata (nova organizirana camorra)

Organizaciji se med seboj razlikujeta, tako da lahko govorimo o dveh camorrah. Nova Camorra se je rodila konec 70-tih let. Njene značilnosti so kapilarna razpršitev, piramidna-hierarhična struktura, porazdelitev nalog in operativnih con med izvrševalce. Njen predsednik je Raffaele Cutolo, ki je karizmatična osebnost, ki si je hitro pridobila zaupanje somišljenikov. Na drugi strani pa ima Cutolova Camorra le malo skupnega s staro Camorro, je centralizirana kriminalna organizacija, gangsterizem in premišljeno organizirana veza s politično močjo. Leta 1979 so se nekatere camorranistične skupine odcepile od Cutulove organizacije in ustanovile Nuovo famiglio kot nasprotje obstoječi Camorri. Od tedaj, po letu 1979, tudi začetek boja med klani in veliko število mrtvih vsako leto (največ mrtvih je bilo 1989, kar 228) (Černe, 1998, str. 32). Trenutno je najmočnejši klan v Kampanji klan Alfieri, katerega capo je v zaporu, tako da so njegovi pripadniki podvrženi Mariu Fabborciniju, ki pa je ubežnik pred zakonom. Primarni val dobička prinaša Camorri trgovina z drogo, italijanski Eurispes ocenjuje, da znaša okoli 7.230 milijonov evrov letno, sledijo kriminalne dejavnosti v zvezi s podjetji (finančne goljufije), ki prinašajo Camorri 2.583 milijonov evrov, nato trgovina z orožjem (2.066 milijonov evrov), izsiljevanja in oderuške obresti (362 milijonov) in na koncu prostitucija (258 milijonov evrov) (Wikipedia, 2007).

32

Neapelj je v zadnjem obdobju resnično zasenčil Palermo kot najbolj znano italijansko mesto, kjer deluje mafija in kjer je lahko resnično občutiti njen vpliv. Mesto se srečuje tudi z eno od najvišjih stopenj nezaposlenosti v Italiji in dela na črno, predvsem otrok. Le-ti se tudi zelo zgodaj včlanijo v mafijske aktivnosti, tako da mnogi, ko jih kasneje aretirajo, celo ne znajo pisati tako je na novinarski konferenci izjavil šef policije v Neaplju Antonio di Marco. 4.4.4. OSTALE MAFIJE V ITALIJI Poleg omenjenih glavnih mafijskih skupin se v Italiji pojavljata še t.i. Sacra Corona Unita (združena sveta krona), ki deluje predvsem v Puliji, s sedežem v Lecceju ter mafija v Basiliji. Za Sacro Corono Unita je značilno, da se ukvarja s prometom z drogo, izsiljevanjem, tveganimi dejavnostmi ter skrivnimi imigracijami, t.i. uvozom ljudi. Sacra Corona Unita je razširila svoje delovanje tudi v nekdanjo Jugoslavijo, bolj natančno v Črno goro, kjer se imenuje »kruna«. Deluje predvsem v obmorskem mestu Bar, kjer je bil leta 1999 ubit Santo Vantagianto, znan kot Santini, nekronani capo Santa Corone Unite (Lopušina, 2000, str. 58). Poleg mafij italijanskega izvora so v Italiji prisotne še kitajska, ruska, čečenska, nigerijska, albanska in turška. Kitajska mafija se v večini ukvarja z ilegalnimi imigracijami v Italijo, ponaredbo dokumentov, denarja, ugrabljanja oseb ter izsiljevanjem. Ruska mafija ima nadzor nad izvozom ukradenih avtomobilov, ukvarja pa se še z nadzorom nad lokali in diskotekami, trgovanjem z ljudmi, drogo, finančnimi goljufijami ter pranjem »umazanega« denarja. Glavna dejavnost čečenske mafije so finančne goljufije, poleg tega pa imajo v rokah dobršni del nadzora nad prostitucijo. Ukvarjajo pa se tudi s prometom z drogo. Albanska mafija se ukvarja predvsem z uvozom ilegalcev in njihovo včlanitvijo (rekrutiranje) v družbo, ne samo Albancev temveč tudi ubežnikov iz vzhodne Evrope. Le-ti se nato ukvarjajo s prostitucijo ter predvsem otroci z beračenjem. Nigerijska mafija se ukvarja predvsem s prostitucijo, z nadzorom prometa deklet iz Afrike v Italijo in nato po Evropi. Pomembna dejavnost je tudi promet z drogo, predvsem iz Afrike ter pretvorba ilegalnega denarja v raznovrstne dejavnosti, pranje denarja. Turška mafija se posveča predvsem političnemu nadzoru raznovrstnih terorističnih napadov v povezavi z Al-Kaido. Dobro je povezana z albansko mafijo v Italiji, s katero opravljajo promet s heroinom, vendar igra turška mafija bolj strateško vlogo, medtem ko je albanska zadolžena za prodajo (News 2000 -Libero- Economia: I conti in tasca alla mafia, 2007). 4.4.5. ORGANIZIRANI KRIMINAL IN POLITIKA Ko govorimo o odnosu med mafijo ter politiko, mediji mnogokrat uporabljajo pojem »tretji nivo«, torej skupina politikov, finančnikov in predstavnikov sindikatov v povezavi z mafijo, ki igra nekakšnega šefa (»supercupola«) nad ostalimi. Odnos med mafijo in politiko je z drugih vidikov mnogo teže opisati in razložiti. Mafija je politični subjekt v dveh pomenih (Santino, 1994, str. 138):

33

Ker obstaja kot nekakšno društvo, mafijo lahko štejemo kot politično skupino. Ima namreč vse značilnosti političnega subjekta kot ga definirajo sociologi. Ima kodo (skupino pravil), zavzema določeno ozemlje, ima psihološko omejitev, kaj je v družbi sprejemljivo, za kar ob neupoštevanju pravil sledijo najrazličnejše tudi krute sankcije.

sodeluje kot društvo, ki ga vodi posameznik, ki ga določijo (volijo) ostali. Distribucija

moči in blaginje je tako določena z vrha (don), ki razpolaga z vso močjo in blaginjo. Mafija ima v odnosu z državo in ostalimi institucijami dvojni obraz: je hkrati proti državi, ker ne priznava monopola s strani države, po drugi strani pa je z državo, saj so mnoga dejanja mafije povezana z uporabo javnih financ (npr. pogodbe za javna dela) in aktivno sodeluje v političnem in javnem življenju (vpliv mafije na volitve, nadzor nad upravljanjem institucij). Na drugi strani ima tudi država v odnosu z mafijo dvojni obraz. Če v Italiji do leta 1982, mafija ni bila obravnavana kot kriminalna organizacija, so pa bili obravnavani mafijci in ostali zločini, ki so jih zagrešili - ampak nekaznovanje le-teh dokazuje odrekanje državnega monopola nad mafijo in njeno voljo pri uresničevanju svojih ciljev. Po drugi strani pa je država izkoriščala nasilje mafije, saj so bile vodilne stranke na oblasti mnogokrat povezane z mafijo in tako so bile žrtve mafijskega nasilja mnogokrat politični in socialni nasprotniki, konkurenti vladajočih strank. Na ta način ja država izkoriščala moč mafije, da si je lahko zagotovila daljši obstoj. Tako je bila med leti 1969 in 1984 mafija obravnavana kot legitimna kriminalna skupina (Santino, 1994, str. 140). To se je v Italiji zgodilo po 2. svetovni vojni, ko je bila ustanovljena stranka Krščanska demokracija, ki so jo podpirali ZDA in papež. Po letu 1947 so bili Krščanski demokrati vedno v vladi in so se na oblasti obdržali vse do leta 1992. Sicilija je bila ves ta čas, zagotovo pa od prvih volitev naprej, trdnjava krščanske demokracije. Volilne glasove, ki so predstavljali deset odstotkov celotnega italijanskega volilnega telesa, je redno in zanesljivo zagotavljala mafija. Ko se je tako uspešno podala v politiko in obračala kolesa lokalne stranke, je bilo samoumevno, da je poiskala sponzorja in zavetnika na najvišji ravni. Kmalu so izbrali najbolj zvitega krščanskega demokrata izmed vseh, Giulija Andreottija. Le-ta je, kot se je kasneje izkazalo, zlorabljal svoj položaj državnega uradnika in je poleg tega, da se je sestajal s člani krščanske demokracije, tajne sestanke opravljal tudi z mafijsko komisijo. Bil je tako rekoč član družine in po pričevanjih sodeč naj bi se leta 1970 celo sestal s capom Cosa Nostre, Salvatorem Riino na skrivnem sestanku v Rimu. To je vedel zelo pomemben človek, Aldo Moro, ki je bil predsednik stranke Krščanskih demokratov, ki pa so ga 16. 3. 1978, ko je šel na zaprisego nove vlade, ki jo je oblikoval njegov naslednik, premier Giulio Andreotti, ugrabili. Njegov avtomobil je padel v zasedo članov levičarske teroristične skupine Rdeče brigade. Malo manj kot dva meseca zatem so njegovo truplo našli v avtomobilskem prtljažniku na Vii Caetani v središču Rima (Lopušina, 2000, str. 26). Andreotti kljub številnim obsodbam nikoli ni bil obsojen sodelovanja z mafijo.

34

4.4.6. VLOGA ŽENSK V MAFIJI Na podlagi poročila italijanskega parlamenta število članic v sicilski mafiji narašča. Leta 1999 je bilo zaradi sodelovanja z mafijo in članstva v njej obtoženih 89 žensk, v primerjavi s petimi leti nazaj (leta 1994), ko je bila obtožena samo ena. V italijanski mafiji so dolgo časa igrali vodilno vlogo doni, a ko so le-ti zaradi najrazličnejših obsodb morali v zapor, so jih nasledile njihove žene. Severia Palazolo, lepa in elegantna ženska 50-tih let, je žena do še nedavnega šefa sicilske mafije Cosa Nostre, Bernarda Provenzana. Vedno je oblečena po zadnji modi, nosi najbolj prestižne blagovne znamke italijanskih kreatorjev, njeni sinovi obiskujejo najbolj znane svetovne fakultete in govorijo tekoče nemško ter angleško. Severia je vložila milijone evrov v številna podjetja na Siciliji in v Italiji, čeprav nima nikakršnih lastnih prihodkov. Ko je bila obtožena pranja denarja, se je vedno izmuznila, prikrila dejstva in se tako že 10 let uspešno izogiba zaporni kazni. To je samo en primer izmed mnogih, kako se v zadnjem času zaradi odsotnosti donov, na oblast dvigujejo njihove žene. Poleg Severije Palazolo, so kot ženski doni italijanski policiji poznani še: Tatiana Imaprato - hčerka šefa mafije v Neaplju (njena znamenita izjava, ko so jo leta 1993 aretirali, je bila: »Spoštujem svojega očeta, čeprav je le-ta deloval izven zakona, ki ga narekuje država, tudi jaz spoštujem zakon, vendar ne tega od državnega, sem ponosna hčerka.«) in Angela Rucco - hčerka enega izmed šefov v Cosa Nostri, javnosti poznana tudi kot »babica heroina«, saj je, ko je bila obsojena za promet z drogo, imela kar 73 let (Lopušina, 2000, str. 31). 4.5. BOJ PROTI MAFIJI V ITALIJI Pravi boj proti mafiji se je v Italiji začel 23. 5. 1992, ko je bil ubit sodnik Giovanni Falcone, ki bi moral postati vodja nove organizacije boja proti mafiji. Vzpon Falconeja se je začel leta 1982, ko je vodil preiskavo umora generala Carla Albertija della Chiese, ki je bil takratni prefekt (visok upravni uradnik) Palerma. Falconi je uspel organizirati tajna pričanja nekaterih znanih pripadnikov mafije v zameno za njihovo imuniteto. Ta »maksiproces« se je odvijal leta 1986 in 1987 v posebnem »bunkerju« v Palermu, katerega gradnja je stala 19 milijonov dolarjev. Takrat je bilo 338 mafijcev obsojeno na 2.700 let kazni zapora. Tako je Falconi postal nacionalni heroj, vendar je dobil samo bitko, ne pa tudi vojne z mafijo, saj je bilo mnogo od obsojenih mafijcev čez nekaj let na svobodi. Falconi si je poleg mafije nakopal tudi vrsto sovražnikov med nevoščljivimi sodelavci, zato je bil vseskozi pod strogim varstvom policije (Lopušina, 2000, str. 39). Sodnika Giovanni Falcone in njegov kolega Paolo Borsellino sta napredovala v boju zoper mafije, kar pa je dejansko pomenilo, da sta bili nujni življenji iz dneva v dan bolj ogroženi. Menila sta tudi, da sta z bojem proti mafiji, zaprla pot do zaslužka nekaterim svojim sodelavcem, ki so bili na plačilni listi Cose Nostre. 23. 5. 1992 je bomba, ki je bila postavljena na avtocesti v okolici Palerma, eksplodirala in ubila Giovannija Falconeja, njegovo ženo ter tri njegove telesne stražarje. Nekaj tednov kasneje pa je avto-bomba, ki je

35

eksplodirala v Palermu, kjer je stanovala mati Paola Borsellinija, ubila Borsellinija ter njegovih pet telesnih stražarjev. Oba napada je naročil šef klana Corleonesi, Salvatore Riina, izvedli pa so ga njegovi številni ubijalci. Po tem dogodku je bila javnost dobesedno šokirana in začel se je še bolj intenziven boj proti mafiji. Riina so 15. 1. 1993 aretirali (Wikipedia, 2007). Tako se je po umoru Falconeja in Borsellinija začel val demonstracij proti mafiji, kar je tudi spodbudilo italijansko vlado, da je napravila resnejši korak v boju proti organiziranemu kriminalu. Ljudje so bili ogorčeni, na pogreb je prišlo čez deset tisoč ljudi. Demonstracije so se razširile po celotni Italiji, saj je javnost dobro vedela, da je bila italijanska vlada nemočna v boju proti mafiji in da so mnogi politiki skrivoma sodelovali z mafijo, predvsem s Coso Nostro. Ta dogajanja so vplivala na izvolitev novega italijanskega predsednika Oscara Scalfare. Zaradi tovrstnih dogajanj so prvič v zgodovini italijanskega parlamenta izjavili, da je mafija resneje ogrozila delovanje države. V nadaljevanju so tudi mnoge razvite evropske sosede izjavile, da ne bodo resneje sodelovale z Italijo, v kolikor ne bodo rešiti problema z mafijo, saj je dobesedno del države pod kontrolo mafije. Organizirana je bila tudi politična stranka Mreža, »la Rete«, katere glavni politični cilj je bil borba proti kriminalu. Tovrstna stranka je na volitvah za italijanski parlament zasedla drugo mesto. Še dodatni zagon za borbo proti mafiji je bil umor Liberija Grassija, ki je bil lastnik tovarne v Palermu. Ta je zavrnil plačilo »davka za zaščito«, kar je moral plačati z lastnim življenjem. To je spodbudilo še več ljudi, predvsem v krogih poslovnežev, da so se začeli še bolj boriti proti mafiji. Tako so italijanske oblasti v 90-tih letih ustanovile DIA, oddelek za borbo proti mafiji, ki predstavlja kombinacijo moči tajnih italijanskih služb, političnih strokovnjakov in vojske, kar je pomenilo bolj učinkovito borbo proti organiziranemu kriminalu. Takoj po ustanovitvi DIA so 10. 7. 1992 aretirali 1.500 najbolj iskanih kriminalcev. Javnost je šokirala novica o t.i. korupcijski aferi v Milanu, ki so jo ocenjevali na vrednost 1000 milijard lir. Tovrstna afera je razkrila povezanost italijanskih politikov z mafijo, še posebej so izstopali predstavniki Socialistične stranke. Tudi katoliška cerkev se je pridružila boju proti mafiji, vendar na nižjem nivoju, saj so se širile govorice, da katoliška cerkev na skrivaj sodeluje z mafijo, predvsem zaradi finančnih koristi (Lopušina, 2000, str. 39). Boj z mafijo je prerasel na takšen nivo, da je italijanska vlada na Sicilijo poslala 7000 vojakov, da se pridružijo policiji v boju proti mafiji. Ljudstvo se je spraševalo, kako nasprotovati mafiji, ko pa je bil minister za obrambo Salvo Ando izbran »z glasovi mafije« in kako uničiti mafijo, ko vlada minister Claudio Martelli, član Socialistične stranke, znane po mnogih korupcijskih aferah. Mafija je kot odziv na ravnanje vlade, da bo poslala vojsko na Sicilijo, zagrozila vladi, da bo ubila takratnega predsednika Oscarja Scalfara, v kolikor ne zmanjša pritiska na njeno delovanje. Nato so bili ubiti mnogi pomembni ljudje, ki so sodelovali v boju proti mafiji, skupaj 718 (Lopušina, 2000, str. 63). Prav zaradi tovrstne krutosti mafije, da lahko uniči vsakogar, so jo v Italiji tudi poimenovali »La Piovra«, hobotnica, ki je sposobna hitro reagirati na vsak udarec.

36

Leta 1996 se je v Italiji izoblikovala mreža ljudi, povezanih iz vseh provinc, regij v Italiji, katerih cilj je borba proti mafiji. Oblikovali so mrežo, ki so jo poimenovali Svarilo Ljudstva (Avviso Pubblico). Namen mreže je oslabiti moč mafije in zbuditi zavest med prebivalci Italije, da je mafija še vedno prisotna in aktivna. V preteklih desetih letih delovanja je Avviso Pubblico žel številne uspehe. Uspeli so organizirati dan boja proti mafiji in spomina na vse žrtve, ki so posledica boja proti mafiji. Začeli so spodbujati tudi tisk, da bolj govori o mafiji in o tem, kako škoduje Italiji. Med drugim so tudi sami začeli izdajati glasila, ki spodbujajo vlado in ljudstvo, da se bolj učinkovito spoprijeme in bori z mafijo v Italiji. Med drugim so uspeli doseči, da vso lastnino, predvsem nepremičnine, ki so jih mafiji zaplenili, vlada da v socialno uporabo. Prizadevajo si še za mnogo zakonov, ki bi oslabili moč mafije, vendar so ti še v procesu odobritve (Romani, 2006, str. 7). Tako je bilo v obdobju od junija 1997 pa do julija 2005 zaseženih 8.180 objektov (posestev ali podjetji), ki so bili last mafije (Lo stato della sicurezza in Italia, 2005, str. 6). Glede boja proti mafiji je potrebno povedati, da je to Sizifovo delo. Mafijo sestavljajo »ugledni ljudje«, ne narkomani, nesposobni kriminalci, ki podležejo najmanjšemu pritisku policije. Mafija ima svoje ljudi praktično povsod, med drugim tudi v vladi, tako da je težko kljubovati organizaciji, ki ima tolikšno moč. Tako mafija danes kontrolira celotno gradbeno industrijo v Italiji. V boju proti mafiji so vsi, ki so uspeli doseči nekaj, na koncu končali tragično. Vlada lahko in se bo še v nadaljevanju borila proti mafiji, lahko da bodo dosežki v boju vse večji, vendar konca mafije, mislim, da ne bomo nikoli dočakali. Organizacija, ki se gradi na temeljnem zakonu omerte (zakonu molčečnosti), bo obstajala vedno. 4.6. EKONOMSKI VIDIK VPLIVA MAFIJE V ITALIJI Italijanski jug, Mezzogiorno, je bil vedno manj razvit od industrijsko razvitega severnega dela Italije. Razlike so tako očitne, da v južnih regijah (Kampanji, Kalabriji, Siciliji, Sardiniji, Abrucih, Basiliji ter Puliji) proizvajajo le 20 odstotkov bruto domačega proizvoda in je prisotna 70 odstotna nezaposlenost (Ciesluk, 2004, str. 18). Kot dodatek pa črna ekonomija, organizirani kriminal, korupcija in naraščajoča revščina še dodatno pestijo ekonomijo Mezzogiorna in ga vodijo v vse večjo ekonomsko sušo. In prav ta vpliv organiziranega kriminala, mafije ter korupcije je odigral eno izmed ključnih vlog pri tako veliki razliki v ekonomiji med severno ter južno Italijo (Birindelli, 2006). V Italiji organizirani kriminal letno prinese okoli 75 milijard dobička. Če primerjamo s prometom posameznih italijanskih podjetij, je to dva krat več kot ima prometa podjetje Fiat ter desetkrat več kot podjetje Telekom (po podatkih Rapporto 2006 Sos Impresa). Vsak dan se obračajo ogromne vsote denarja med »mafijskimi podjetji« ter njihovimi partnerji. Tako lahko govorimo o prometu 200 milijonov evrov na dan, med katerim je vsaj 80 milijonov evrov plod ilegalnih dejavnosti kot so izseljevanja, ropi, promet z drogo in orožjem, prostitucija, itd. (Economia e mafia, 2006).

37

Glavni odliv sredstev od tovrstnih prihodkov v legalne posle gre predvsem v turizem, kjer prevladuje gradnja hotelov in ostale infrastrukture. Investirajo pa tudi v ostale dobičkonosne dejavnosti, kot so industrija zabave (lokali, diskoteke), moda in avtomobilska industrija ter v šport. Predvsem je dramatičen vpliv izsiljevanja mafije (t.i. pizzo) viden v Mezzogiornu, bolj natančno na Siciliji, v Cataniji in Palermu, kjer 80 odstotkov obrtnikov plačuje pizzo. Plačevanje pizza se nato zmanjšuje proti severnem delu Italije in se konča v Emiliji Romagni in Toscani. Pizzo so prisiljene plačevati celo stojnice na tržnici (plačevati morajo 5-10 evrov dnevno), na drugi strani pa številne večje trgovine ter blagovni centri plačujejo pizzo, ki se giblje od 1000 do 10000 evrov na mesec. Kot rezultat tovrstnega izseljevanja mafije imamo na eni strani iz dneva v dan bogatejšo mafijo, na drugi strani pa se neusmiljeno veča delež revščine in pa propad »mikropodjetij«, predvsem v Kampanji in na Siciliji. Zaradi vsebolj zaskrbljujočega statusa južne Italije se je začela vmešavati tudi vlada, tako da je začela nuditi finančno pomoč podjetjem, ki poslujejo v Mezzogiornu in ki so žrtve izsiljevanja. Pobudo za tovrstno dejanje je dal Tano Grasso, ki je ki predsednik Fai-ja (Federazione nazionale delle associazioni anti racket), nacionalnega društva za boja proti izsiljevanju (Economia e mafia, 2006). Mafija si s pobiranjem pizza prisluži ogromne količine denarja, ki ga nato vlaga v raznovrstne ilegalne aktivnosti kot so promet z drogo, orožjem, prostitucija itd. Vse to negativno vpliva na ekonomsko razvitost Italije, predvsem njenega južnega dela. Mafijska organizacija lahko tako z vse večjo močjo vpliva tudi na številne odločitve politikov, ki na podlagi finančnih nagrad s strani mafije delujejo v njihov prid. Pobiranje pizza je za številna podjetja v Mezzogiornu uničujoče zato, ker mafija s pobiranjem profita podjetjem onemogoča njihov razvoj. Tovrstna podjetja posledično namenijo manjši del denarja v razvoj in investicije, saj bi lahko denar, ki ga dajo mafiji, investirali v svoj razvoj, poleg tega pa je vseskozi prisoten strah, ker bi v primeru boljšega poslovanja morali mafiji plačevati večji prispevek. Tako podjetja in državni organi vseskozi živijo v strahu pred mafijo. Mafija na ekonomijo na tem področju deluje kot monopolist: svojo voljo dobesedno vsiljuje, po drugi strani pa deluje kot druga država s pobiranjem davka (pizza). Tako so številna podjetja dvakrat obdavčena, prvič s strani mafije, drugič s strani države, v obeh primerih pa se pobrani denar mnogokrat steka v žepe mafije, ki ga uporablja za svoje ilegalne dejavnosti. Prav ta povezava med mafijo ter politiko v južni Italiji je za ekonomijo tega predela uničujoča. Tako so številne gradnje infrastrukture (ceste) predvsem v južni Italiji, poudarek na Siciliji in Kampanji, zgrajene in povezane v prid mafije. Zgrajene so najkrajše povezave med podjetji, ki so pod nadzorom mafije. Nadalje so, ker ni bilo v interesu mafije, morali opustiti številne projekte gradnje avtocest, vodovodov, viaduktov in raznih transportnih izboljšav, ki bi lahko izboljšali blaginjo in urejenost tovrstnih predelov. Vodovode, viadukte in podobne infrastrukture so zgradili le takrat, ko je bilo to v interesu korumpirani politiki, da je na ta način preko javnih investicij oprala umazani denar. Številne ceste v slabem stanju, ki ne služijo mafiji, niso bile obnovljene in so tako ostale v obupnem stanju, nekatere celo niso uporabne, kar močno kvari turistični ugled teh regij. Pojavila so se številna »lažna« podjetja, katerih namen je pranje denarja in tako ponujajo izdelke po nekonkurenčnih cenah (mnogo nižjih kot pa konkurenti v njihovi stroki), le zato,

38

da bi lahko prikazali legalni dobiček in si po drugi strani zagotovili obstoj na trgu. Ta podjetja spodrivajo s trga legitimna podjetja, ki se borijo za obstanek. Nekatera od tovrstnih podjetij se skrivoma povezujejo s politiki, tako da se je izoblikovala povezava med podjetniki, politiki ter mafijo. Njihov cilj je promet z drogo, katerega uspešno izvajajo s pomočjo politikov, ki jim poleg zaščite nudijo tudi finančno pomoč, ki pa mnogokrat izhaja iz javnega denarja (Distefano, 2006). Kljub nižjim stopnjam ekonomske rasti ter vse večji brezposelnosti podjetniško klimo v Mezzogiornu opisujejo kot živečo. V zadnjem času se v primerjavi s severom Italije na jugu več odločajo za ustanovitev podjetij (res da so mnoga podjetja plod delovanja mafije). Kot dodatek k temu, se je na jugu zgodil preobrat iz bolj agrarno usmerjenega podjetja v vse bolj tehnološka izpopolnjena podjetja. Ves ta razvoj je plod boljše prometne povezave v teh regijah, na kar pa je med drugim vplivala tudi mafijska organizacija, ki je z ustanavljanjem »svojih podjetij« spodbujala prometno povezavo med regijami. Po drugi strani pa so se številni obrtniki odločili, da se bodo od agrarne ekonomije preusmerili v bolj tehnološko razvito industrijo, tako da so na jugu Italije, predvsem v mestih kot so Catania, Metera in Basilcata zrasla številna podjetja, ki se ukvarjajo s tehnološko bolj razvitimi izdelki. Kot sem že omenil, je tu prispevala svoj delež tudi vlada, ki je s finančno pomočjo majhnim podjetnikom olajšala njihovo pot do večjega dobička. Tukaj se kaže vpliv mafije, saj je bila le-ta eden izmed ključnih dejavnikov, da se je država sploh začela vmešavati v razvoj malih podjetij. Mafija je kot monopolist ogrožala obstoj ostalih podjetji, ki niso ravnala v njeno korist ali po njeni volji in s tem preprečila možnost njihovega delovanja (Archivio ´900, 2007). V novejšem času tako lahko govorimo o drugačni obliki mafije v Italiji kot o t.i. mafiji čistih obrazov (»faccia pulita«), ko številni podjetniki, predstavniki državnih organov ter politiki delujejo v prid mafije in v zameno za njihove usluge izvršujejo njihove želje. Po drugi strani pa se v novejšem času, poleg drugačne oblike izsiljevanja spremenila tudi vloga žensk v mafiji. Ker so številni njihovi možje v zaporu, so le-te izkoristile zanje, ki so si ga pridobile v zakonu in tako lahko nadaljujejo moževo poslanstvo (Distefano, 2006). Mafija stane državo okoli 7,5 milijard evrov na leto, kar je v grobem 2,5 odstotka vsega BDP-ja, proizvedenega leta 2001 v regiji Mezzogiorno. Ta denar je namenjen za boj proti mafiji, pod kar štejemo boj proti trgovini z drogo, orožjem ter ostalim aktivnostim mafije in sredstva za razne preiskave in sodne procese v zvezi z mafijo. Tudi vsota, ki jo država namenja, da majhna podjetja v Mezzogiornu lahko delujejo, ni zanemarljiva. Ta denar gre za zaščito malih podjetij, da lahko plačujejo pizzo mafiji, da se obvarujejo pred atentati (tudi bombnimi napadi) mafije. Na leto se v ta namen porabi 4,3 milijard evrov (Romani, 2006, str. 14). Mafija stane državo tudi z vidika brezposelnosti, saj zaradi spodrivanja konkurence, predvsem malih podjetij v Mezzogiornu, in propada nekaterih mafijskih podjetij zaradi ilegalnih aktivnosti, na leto okoli 180 tisoč delavcev postane brezposelnih (I conti in tasca alla mafia, 2000).

39

Mafija po grobih ocenah na leto zasluži okoli 100 milijard evrov (v letu 2002 so samo od ilegalnih poslov imeli 43 milijard evrov dobička). Ta denar je potrebno oprati. Velik del denarja operejo preko tujih bank, kjer jim pomagajo podkupljeni uradniki in finančniki, tako da se »umazani« denar preko bank v Italiji vrne kot legalni denar, seveda v manjši količini kot prej, ker je potrebno plačati provizijo (La Mafia: L'origine della Cosa Nostra, 2007). Mafija uničuje delovanje popolne konkurence in s svojim vmešavanjem v ponudbo in povpraševanje trga dela ruši sistem ekonomskega ravnovesja. Mafija ne prinaša trgu dela koristi z zaposlovanjem brezposelnih delavcev, mnogi od njih delajo na črno, brez pogodb in z zakonsko neustreznim delovnim časom (mnogi delajo tudi do 15 ur na dan). Včasih so mafijo na Siciliji primerjali z Robinom Hoodom, saj naj bi mafija jemala bogatim in pomagala revnim. Vendar se je kasneje izkazalo, da mafija s politiko izsiljevanja in nasilja bolj skrbi za lastne interese kot pa za interese ljudstva (Romani, 2006, str. 15). Posledice delovanja mafije se med drugim čutijo tudi kot vpliv delovanja na ostalo konkurenco v okolju, kjer deluje. Tukaj bi izpostavil posledice delovanja italijanske mafije na ostala podjetja v Mezzogiornu: omejevanje njihovega razvoja in izkoriščanje konkurenčnih prednosti. Kot sem že omenil mafija deluje kot podjetje, v katerem so mafijci prenesli svoje metode delovanja v podjetniško organizacijo in izvajanje zunanjih poslov. Tako ima po raziskavah sodeč mafijsko podjetje tri konkurenčne prednosti pred ostalimi »normalnimi« podjetji: 1. prestrašenost konkurentov, 2. razpoložljivost finančnih sredstev ter 3. kontrola delovne sile. Prestrašenost konkurentov ali z drugo besedo ustrahovanje konkurence mafija izvaja na način, da si v primerjavi s konkurenti priskrbi blago ali material po bistveno nižjih cenah, v nekaterih primerih celo zastonj. Tudi posel in prodajne trge si uspe zagotoviti, ne da bi bila pri tem izpostavljena konkurenčnemu pritisku kot so ga deležni ostali konkurenti. Mafija je tu večinoma že uveljavljena, tako da konkurenti prepoznajo mafijska podjetja, v nasprotnem primeru pa jim mafija z ustrahovanjem (grožnjami, atentati, bombami) vsili svojo voljo. Posledica tega je oblikovanje mafijskih monopolov, ki kontrolirajo trg v Mezzogiornu (Romani, 2006, str. 15). V posameznih podjetjih in gospodarstvu v Mezzogiornu je vpliv mafije celo tako velik, da le-ta odloča, kateri izdelek po podjetje dalo na trg in kateri ne, ali če gledamo s strani gospodarstva, katera blagovna znamka se bo pojavila na trgu in katera ne. Razpoložljivost finančnih sredstev mafije je mnogo večja kot pa pri »normalnih« majhnih podjetjih. Denar, potreben za ambiciozne investicijske programe, v mafijskem podjetju ne prihaja iz akumulacije podjetniških dobičkov. Denar prihaja od zunaj in je največkrat pridobljen na podlagi ilegalnih aktivnosti, kot so: trgovina z orožjem, drogo, prostitucija, izsiljevanja, itd. Mafijska podjetja se tako ukvarjajo z dejavnostmi, za katere je potreben velik začetni kapital, katerega pa imajo, čeprav se večinoma ne poslužujejo nikakršnih kreditov (tudi dostop do legalnih kreditov je mafiji na voljo, saj ima številne »sodelavce« na najvišjih položajih nacionalnih bank v Italiji). Na ta način zopet škodujejo popolni konkurenci, ne dopuščajo, da bi tovrstne investicije izvajal kdo drug (Romani, 2006, str. 14).

40

Trg delovne sile predstavlja zelo pomemben element mafijske moči in še tako majhen poskus ogrozitve položaja mafije na tem področju takoj izzove reakcijo mafije. Mafija si prizadeva, da je glavni ponudnik dela na področju svojega delovanja. Mafija ima celo nadzor nad dodatnim delom kot npr. pobiranjem agrumov, oliv, kjer so delavci ponavadi tudi do 50 odstotkov manj plačani, kot bi bili v normalnih razmerah. Poleg tega ima mafija nadzor nad sindikati, tako da uspešno zatirajo kakršenkoli poskus stavke ali kake druge oblike protesta zaposlenih. Delavci v mafijskem podjetju se soočajo z večjo negotovostjo zaposlitve ter z omejitvami svojih pravic, kot so npr. regres, plačan dopust, itd. Je pa za mafijska podjetja značilno, da delujejo dobičkonosno in brez konfliktov med zaposlenimi, saj so ti mnogokrat iz vrst zločincev, kaznjencev in drugih, ki drugače ne bi dobili zaposlitev, poleg tega pa jih veže spoštovanje do lastnika. Tako je mafijsko podjetje zopet močno v konkurenčnem vidiku, saj razpolaga s ceneno, poslušno in ubogljivo delovno silo, ki je mnogokrat uslužna mafiji le zaradi njene moči in politike na podlagi ustrahovanja in nasilja (Wikipedia, 2007). Vse to posledično pelje do razmer, kjer je mafijsko podjetje monopolist na trgu tako s strani ponudbe dela kot storitve. To je pripeljalo do ogromnih profitov mafije konec sedemdesetih let, tako da so podjetja dosegla stopnjo razvoja, ki drugim podjetjem ni bila dosegljiva. Še vedno pa se na drugi strani izoblikuje revščina in nezadovoljstvo konkurentov, ki jim je onemogočen zaslužek zaradi monopolnega delovanja mafije (Butalia, 1985, str. 105). Poleg ekonomskih posledic ima delovanje mafije na jugu Italije tudi številne druge posledice. Predvsem bi tu izpostavil negativno podobo tega predela Italije, ki ga zaznamujejo številni brutalni umori med mafijskimi družinami, kar ogroža ugled Italije, hkrati pa zbuja strah med ostalimi prebivalci ter tudi turisti. V Italiji so v zadnjih desetih letih zabeležili 2500 umorov, povezanih z mafijo, od katerih jih je kar 70 odstotkov ostalo nekaznovanih. Med umorjenimi je bilo med drugim tudi 37 otrok. V spomin na žrtve organiziranega kriminala so v Polisteni na jugu Italije v sredo, 21. 3. 2007, pripravili protestni shod. 220 svojcev žrtev mafije se je v okviru protesta sestalo s predsednikom parlamentarne komisije za boj proti mafiji Francescom Forgionejem. Protestnega shoda se je udeležil tudi predsednik poslanske zbornice Fausto Bertinotti. "Italiji grozijo izredne razmere. Mafija ni samo težava juga države," je poudaril duhovnik Luigi Ciotti, ki se že več desetletij na Siciliji bori proti gospodarski in politični nadvladi mafije. Ciotti je tudi ustanovil združenje Libera, ki kot krovna organizacija združuje 50 skupin, ki se bori proti mafiji (2500 mafijskih umorov v zadnjih 10 letih. Spletno Delo, 2007).

Slika 2: Umori v Italiji v obdobju od junija 1993 do julija 2005

854

796

648 Junij 1993 - Julij 1997Junij 1997 - Julij 2001Junij 2001 - Julij 2005

Vir: Lo stato della sicurezza in Italia, 2005, str. 14. Če primerjamo mafijske umore po posameznih mafijskih skupinah, ki delujejo v Italiji, lahko tu izpostavimo Camorro, kjer so se v zadnjih letih zvrstili najbolj številni umori, ki so rezultat nesoglasij med posameznimi skupinami, klani, ki se borijo predvsem za prevzem kontrole nad določenim ozemljem. V drugih mafijskih skupinah so se razmere, kar se tiče umorov med družinami, bolj ali manj umirile. Sledijo N´drangheta, Sacra Corona Unita in na koncu presenetljivo Cosa Nostra, ki je včasih prednjačila po številu umorov. Slika 3: Umori glede na kriminalno skupino (junij 2001 – julij 2005)

050

100150200250300350

Cam

orra

'Ndr

angh

eta

Sac

raC

oron

aU

nita

Cos

a N

ostra

Ost

ale

maf

ijske

orga

niza

cije

Št. Umorov

Vir: Lo stato della sicurezza in Italia, 2005, str. 14. 4.7. ZASLUŽKI ITALIJANSKE MAFIJE V LETU 2002 Mafijske organizacije so v letu 2002 z ilegalnimi posli imele za 43 milijard evrov prometa, pravi urad boja proti mafiji v Italiji, ko so naredili obširnejšo raziskavo o kriminalnih aktivnostih po Italiji. Po mnenju strokovnjakov največ dobička prinaša promet z drogo (25.926 milijonov evrov), nato raznovrstni ilegalni posli (7.489 milijonov), trgovina z orožjem (5.219 milijonov), prostitucija (2.241 milijonov) in na koncu izterjave ter oderuške obresti (2.097 milijonov). Na prvo mesto glede profita z drogo se je uvrstila kampanjska mafija N'drangheta, katere letni dohodek z drogo znaša kar 9.813 milijonov evrov. Tudi na splošno je v letu 2002 N'drangheta veljala za najbogatejšo ter najuspešnejšo italijansko mafijo.

41

42

Nato ji sledi Cosa Nostra, ki je ustvarila 8.005 milijonov, Camorra z 7.230 milijonov ter na koncu Sacra Corona Unita z letnim izkupičkom 878 milijonov evrov (News 2000 -Libero- Economia: I conti in tasca alla mafia, 2000). Kar zadeva ilegalne posle kot npr. finančne goljufije, pranje denarja, odkupovanje kreditov, trgovino z ljudmi (predvsem tihotapljenje le-teh v Italijo), je v letu 2002 prvo mesto pripadlo Camorri (2.841 milijonov), sledi N'drangheta (2.066 milijonov); ki je tudi na prvem mestu glede prostitucije, saj letni prihodki od le-te znašajo kar 1.033 milijonov evrov, po prihodkih od prostitucije sledi Sacra Corona Unita (775 milijonov), Camorra (258 milijonov) in na koncu Cosa Nostra (176 milijonov) (News 2000 -Libero- Economia: I conti in tasca alla mafia, 2000). Glede trgovine z orožjem, je prvo mesto pripadlo neapeljski Camorri, ki je s tovrstno trgovino zaslužila v letu 2002 kar 2.066 milijonov evrov. Drugo mesto je pripadlo N'drangheti (1.808 milijonov), sledi Cosa Nostra (1.549 milijonov) in na koncu Sacra Corona Unita z 516 milijoni evrov letnega zaslužka. Glede izterjav je v letu 2002 prvo mesto pripadlo kampanjski N'drangheti, z kar 1.033 milijonov evrov profita. Tovrstna dejavnost je ostalim mafijskim organizacijam prinesla najmanj dobička, in sicer Camorri 362 milijonov, Cosa Nostri ter Sacri Coroni Uniti po 351 milijonov evrov (News 2000 -Libero- Economia: I conti in tasca alla mafia, 2000). Strokovnjaki, ki so vrsto let raziskovali poti vseh petih glavnih mafijskih organizacij v Italiji, se sprašujejo, kako je v zadnjem času na vrh prišla N'drangheta. Uspeh ji pripisujejo zaradi razpolaganja z veliko količino gotovinskega denarja, ki si ga je nakopičila z izsiljevanjem in ugrabitvami oseb v 70-tih letih in ga nato pomnožila z investicijami v promet z drogo. Poleg tega jim je ogromne količine denarja prinašala tudi aktivna ter uspešna trgovina s tujino in ustvarjanje raznovrstnih podjetij, kjer so prali denar. Prav tukaj je bila kampanjska N'drangheta zelo uspešna, saj je investirala v nepričakovane dejavnosti, poleg tega pa so uspešno skrivali ves zasluženi denar, celo po jamah in v kleteh nesumljivih ljudi (od tukaj tudi ogromne količine gotovinskega denarja, ki ga oblasti niso mogle zaseči). Poleg tega pa se danes kot še nikoli policija prizadeva za čimprejšnje odkritje določene mafijske aktivnosti in eliminacije le-te. Tako so v letih 1991 – 2001 mafijske organizacije utrpele številne izgube, saj jim je država resnično »stopila na žulj«, mnogim so zaplenili sumljivo pridobljena posestva, avtomobile, še bolj so se poglobili v odkrivanje njihovih poslov. Največje izgube je v teh letih imela Camorra (2300 milijonov), sledijo Cosa Nostra (313 milijonov), N'drangheta (176 milijonov)in na koncu Sacra Corona Unita, ki je imela izgubo 103 milijonov evrov (News 2000 -Libero- Economia: I conti in tasca alla mafia, 2000).

43

5. SKLEP Italija je država številnih nasprotij, tako je na eni stani ekonomsko razvit severni del države in na drugi strani vse bolj korupcijsko in mafijsko »okuženi« južni del, imenovan tudi Mezzogiorno. Italija se z mafijo in korupcijo bojuje že vrsto let, vendar se je kljub velikim naporom policije mafija uspela obdržati na oblasti in je še vedno trn v peti italijanski vladi. V zadnjih letih smo bili priča nekaterim uspehom italijanske vlade pri omejevanju mafije in korupcije. Tako je obširna protikorupcijska akcija Mani Pulite v 90-tih imela številne uspehe pri zatiranju korupcije in lovljenju njenih glavnih akterjev. Tu bi izpostavil leto 1992 v Milanu, ko so aretirali številne politike in birokrate, ki so prejemali podkupnino. Na drugi strani so največji uspeh v boju proti mafiji dosegli z aretacijo capa Salvatora Riine, leta 1993 ter še pred kratkim z aretacijo (11. 4. 1996) zloglasnega Bernarda Provenzana, ki se je pred oblastjo skrival v svojem rodnem kraju Corleone celih 43 let. Aretirali so tudi številne druge mafijce in zaplenili dele njihove lastnine, ki so jih pridobili na ilegalen način. Po drugi strani pa je boj proti mafiji in korupciji v Italiji še vedno velika neznanka in Sizifovo delo za italijanske oblasti. Tu bi opozoril na povezavo med mafijci ter politiki, kjer gre za obojestransko povezavo in korist. Mafijci si s pomočjo politikov ali državnih uradnikov zagotovijo politično zaščito, predvsem si s podkupovanjem politikov in ostalih pomembnih predstavnikov zagotovijo, da le-ti delujejo njim v prid. Tako so v najbolj znanem primeru v boju proti mafiji Falcone-Borsellini ovaduhi izdali zaupne informacije mafiji, da se je lahko uspešno borila proti oblasti. Politiki imajo korist od mafije v boju proti opozicijskim strankam, saj si z mafijsko pomočjo lahko priskrbijo glasove ljudstva ter ustrahovanje konkurentov. Mafija je bila v Mezzogiornu glede politike tako vplivna, da je imela celo dve politični stranki, ki sta bili neformalno last mafije, in sicer Stranka krščanskih demokratov in Socialistična stranka. Hkrati je mafija in politika pridobivala glasove ljudstva z ustrahovanjem in prisilo, da morajo glasovati za njihovo stranko ali za določene politične osebe. Vse to nakazuje, da ima mafija v Italiji še vedno neizmerno moč in vpliv na način življenja. Mafija je zmožna pokončati vsakogar, ki se ji zoperstavi. Na področju ekonomije deluje kot monopolist, ostalo konkurenco izriva iz ekonomskega prostora z ustrahovanjem, večjo razpoložljivostjo finančnih sredstev ter kontrolo delovne sile. Mafija ima v lasti celotno gradbeno industrijo v Mezzogiornu, tako da na ta način lahko kontrolira gradnje objektov in infrastrukture in si s tem omogoča ogromne profite. Glavna oblika dejavnosti mafije je še vedno trgovina z drogo in pobiranje pizza, vendar se v novejšem času za označitev mafijcev vse pogosteje pojavlja izraz faccia pulita, ki označuje mafijce s t.i. čistim obrazom, kar pomeni, da so se mafijci v novejšem času preusmerili tudi v druge, bolj »inteligentne« posle. Tako se številni od njih ukvarjajo z vodstvom uspešnih podjetij, nekateri imajo v lasti celo športne klube, nekateri so prisotni v politiki itd. Za vse to je bil potreben predhoden kapital, ki pa si so ga prilastili z ilegalnimi aktivnostmi.

44

Kar želim povedati, je, da mafija deluje v začaranem krogu, kjer gre za povezavo med korupcijo, pranjem denarja in mafijo. Mafija tako s svojo finančno močjo, ki si jo pridobiva z raznovrstnimi ilegalnimi aktivnostmi (trgovina z drogo, orožjem, izsiljevanjem, prostitucijo, oderuškimi obrestmi) preko korupcije vpliva na odločitve politikov in ostalih uradnikov, da le-ti delujejo v skladu z interesi mafije. Tu je seveda prisotno tudi pranje denarja, saj je »umazani denar« potrebno pretvoriti preko bank, podjetij, iger na srečo v legalni denar, ki nato služi za številne nove operacije. Boja z mafijo tako nikoli ne bo konec. Lahko da se bo stopnja kriminala, korupcije v Italiji zmanjšala, vendar bo mafija tu vedno prisotna in aktivna. Mafija bo tu vedno prisotna, že zaradi samega načina razmišljanja ljudstva v znamenju omerte »ničesar videl, slišal ali povedal«, saj se ljudje, ki so žrtve mafije, ničkolikokrat ne obrnejo na pomoč k policiji, ker vedo, da jih bo v nasprotnem primeru mafija še bolj kaznovala. Mnogi, ki so se bili pripravljeni boriti proti mafiji, so končali tragično, kar samo pritrjuje, da v boju z mafijo ni dolgoročne zmage. Tako oblast in ljudstvo živi v strahu pred mafijo in jo raje sprejme v način življenja, kot pa da se ji zoperstavlja.

45

LITERATURA 1. Acconcia Antonio, Cantabene Claudia: A Big Push to Deter Corruption: Evidence from

Italy. Centre for Studies in Economics and Finance. 45 str. [URL: http://www.csef.it/WP/wp159.pdf], junij 2006.

2. Arlacchi Pino: La Mafia Imprenditrice. Bolognia : Societa editrice Il Mulino Bolognia, 1983. 247 str.

3. Bowles Roger: Corruption. 35 str. [URL: http://encyclo.findlaw.com/8500book.pdf], 1999. 4. Butalia Bela: The Italian Mezzogiono: Development or Decilne?. New Delhi, India : ABC

Publishing House, 1985. 199 str. 5. Cavazza F.L., Graubard S.R.: Il Caso Italiano. Milano : Garzanti, 1974. 443 str. 6. Cazzola F.: Della Corruzione. Bologna : Il Mulino, 1988. 167 str. 7. Carlo Alberto della Chiesa: Sicurezza e legalitá per lo sviluppo della regione Siciliana.

224 str. [URL: http://www.regione.sicilia.it/presidenza/ussicurezza/documenti/apqsicurezzafirmato.pdf], september 2003.

8. Ciesluk Sylvia: The Southeren Question. 10 str. [URL: http://www.lehigh.edu/~incntr/publications/perspectives/v21/ciesluk.pdf], 2004.

9. Davoodi R., Tanzi V.: Corrupption, Growth an Public Finances. IMF Working Paper. 27 str. [URL: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=880260], 2000.

10. Dobovšek Bojan: Korupcija v javni upravi. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve, 2002. 103 str.

11. Dobovšek Bojan: Korupcija in politika. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije, 2005. 304 str.

12. Dickie John: Cosa Nostra: Storia della mafia siciliana. Roma – Bari : Laterza, 2005. 512 str.

13. Černe Tanja: Italijanska mafija in ekonomska politika. Diplomsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1994. 61 str.

14. Ferlinc Andrej: Problemi kazenskega pregona korupcijskih deliktov. Podjetje in delo, Ljubljana, 2000, 6, str. 1030-1036.

15. Ferlinc Andrej: Kazniva dejanja poslovne goljufije in korupcijski delikti v luči 4. letne konference mednarodnega združenja javnih tožilcev. Pravnik, Ljubljana, 1999, 11/12, str. 768-772.

16. Fric Mateja: Preprečevanje korupcije in pranje denarja. Diplomsko delo. Hoče : Ekonomska poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru, 2006. 52 str.

17. Friman Richard: International pressure and domestic bargains, Regulating money laundering in Japan. Crime, Law and Social Change. Dodrecht, 21, 1994, 3, str. 253-226.

18. Golden Miriam: Political patronage, bureaucracy and corruption in post-war Italy. 31 str. [URL: http://www.russellsage.org/publications/workingpapers/Political%20Patronage%20Bureaucracy%20and%20Corruption%20in%20Postwar%20Italy/document], 2000.

46

19. Golden Miriam, Picci Lucio: Proposal for a new measure of corruption, Illustrated with italian Data, Economics & Politics. 39 str. [URL: http://didattica.spbo.unibo.it/picci/article.pdf], marec 2005.

20. Horvat Borut: Korupcija in konflikt – študija primera tranzicijskih držav. Diplomsko delo. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2004. 126 str.

21. Hoareau Sergej: Organizirani kriminal. Diplomska naloga. Ljubljana : Visoka poslovna šola, 1999. 31 str.

22. Lopušina Marko: Mafije sveta. Beograd : Narodna knjiga Alfa, 2000. 264 str. 23. Mihovilović I.: Mafija včeraj in danes. Ljubljana : Založba borec, 1975. 332 str. 24. Miklič Uroš: Pranje denarja. Diplomska naloga. Ljubljana : Pravna fakulteta, 1998. 44 str. 25. Paoli Letizia: Mafia broderhoods: organized crime, italian style. Oxford, New York :

Oxford Univeristy Press, 2003. 289 str. 26. Pagon M., Meško G., Lobnikar B.: Etika, integriteta in človekove pravice z vidika

policijske dejavnosti. Ljubljana : Visoka policijska-varnostna šola, 2003. 273 str. 27. Pečar J.: Kriminološki pogledi na korupcijo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

Ljubljana, 1995, 2, str. 136-145. 28. Petras Jana: Vpliv korupcije na razvitost držav v razvoju. Diplomska naloga. Ljubljana :

Fakulteta za družbene vede, 2002. 66 str. 29. Romani Pierpaolo: Cosa Nostra & Ndrangheta, Dispensa per i ragazzi partecipanti al

proggeto Liberarci dalle Spinne, Centro di documentazione. 28 str. [URL: http://www.regione.toscana.it/cld/pubblicazioni/cosa_nostra_e_ndrangheta.pdf], 2006.

30. Stroligo K.: Korupcija v mednarodnem poslovanju, Pravnik, Ljubljana,1996, 4/5, str. 239-253.

31. Santino Umberto: La mafia come soggetto politico. Palermo : Centro siciliano di documentazione "Giuseppe Impastato", 1994. 62 str.

32. Situngkir Hokky: Money – Scape: A Generic Agent-Based Model of Corruption. 8 str. [URL: http://www.savannah-simulations.com/about_simulation/agent_based/Situngkir_2003.pdf], 2003.

33. Slavnič Nikola: Gospodarska kriminaliteta. Diplomsko delo. Ljubljana : Visoka poslovna šola, 1998. 50 str.

34. Stroligo Klavdijo: Pranje denarja in korupcija. Podjetje in delo, Ljubljana, 22(1996), 5/6, str. 239.

35. Jo Durden Smith: Mafija: zgodovina kriminalnega podzemlja. Ljubljana : Mladinska Knjiga, 2005. 198 str.

36. Tranfaglia Nicola: Mafia, politica e affari. Roma – Bari : Editori Laterza, 1992. 451 str. 37. Žerjav Ciril: Kriminalistika. Ljubljana : Ministrstvo za notranje zadeve, 1994. 474 str. 38. Žiberna Kristina: Korupcija in gospodarska rast. Diplomsko delo. Ljubljana : Ekonomska

fakulteta, 2005. 37 str.

47

VIRI 1. 2500 mafijskih umorov v zadnjih 10 letih. Spletno Delo. [URL:

http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,790,199157&src=csr], 20.3.2007. 2. Archivio ´900. [URL:

http://www.archivio900.it/it/cerca/index.aspx?q=mafia&t=art&p=3], 13.4.2007. 3. Assessing the Effect of Corruption and Crime on Firm. Worldbank. 36 str. [URL:

http://rru.worldbank.org/Documents/PapersLinks/EffectsofCrime.pdf], 2002. 4. Bernardo Provenzano. [URL: http://www.bernardoprovenzano.net/], 12.3.2007. 5. Birindelli Giovanni: Flat tax and mafia. Institut Hayek. [URL: http://www.fahayek.org],

april 2006. 6. Distefano Gaetano: Avere o essere: Introduzione al rapporto tra la mafia e l'economia.

[URL: http://fermicorsoa.blog.excite.it/archive/month/200604], 2006. 7. Dossier korupcija.Vse o korupciji. [URL: http://www.dosseirkorupcija.com], 2005. 8. Del Monte Alfredo, Papagni Erasmo: The determinants of corruption in Italy : Regional

panel data analysis. 31 str. [URL: http://www.economiamc.org/repo/67/Papagni_DelMonte.pdf], 2006.

9. Commissione parlamentare d'inchiesta sul fenomeno della criminalitá organizzata mafiosa o similare. Senato dell Republica. 80 str. [URL: http://www.parlamento.it/parlam/bicam/14/Antimafia/documenti/relazann2003V.pdf], 2001.

10. Global program against transnational organized crime. Result of a pilot survey of forty selected organised criminal groups in sixteen countries. United Nations. 132 str. [URL: http://www.unodc.org/pdf/crime/publications/Pilot_survey.pdf], 2002.

11. Economia e mafia. [URL: http://www.radiochango.com/italiano/koscienza/articolo.php?ID=1770], 2006.

12. Kazenski zakonik RS (Uradni list RS, št. 40/04). 13. Konvencija sveta Evrope. [URL:

http://www.coe.si/sl/dokumenti_in_publikacije/konvencije/174/], 17.1.2007. 14. La Mafia: L'origine della Cosa Nostra. [URL: http://www.fundus.org/pdf.asp?ID=5727],

16.3.2007. 15. Le Mafie in Italia. [URL: http://www.fionline.it/mafie/mafie_in_italia.htm], 13.2.2007. 16. Lo stato della sicurezza in Italia. 92 str. [URL:

http://www.statewatch.org/news/2005/sep/rapannsicurezza2005.pdf], 2005. 17. News 2000 -Libero- Economia: I conti in tasca alla mafia. [URL:

http://news2000.libero.it/editoriali/ede55.html], 2000. 18. Predlog zakona o preprečevanju nasprotja interesov in omejevanju korupcije. [URL:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200733&stevilka=1768], 22.3.2007. 19. Transparency international. [URL:

http://www.transparency.org/policy_research/surveys_indices/cpi/2005], 2005. 20. Zakon o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/2004). 21. Wikipedia. [URL: http://en.wikipedia.org/wiki/], 15.3.2007.

48