KČU 97-98

Kaj je razsvetljenstvo?

Za Foucaulta je razsvetljenstvo filozofija modernosti, ki je vpeljala ontologijo aktualnosti. Naše vodilo: CassirereFilozofija je stopila v svet, postavila si je za cilj, da kraljestvo večnih resnic najde oz. vzpostavi v njem samem. Cassirere in Foucault: razsvetljenstvo je prvo filoz. gibanje, ki se je ovedlo samega sebe kot zgodovinskega gibanja. Ne gre zgolj za najstvo ampak za aktivno ustvarjanje sveta. Spoznanje implicira dolžnost. Etična fil. Drža razsvetljenstva do dejanskosti je heroizem sedanjosti. Kant: Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam, nezmožen posluževati se razuma brez vodstva po kom drugem. Sapere aude. Razsvetljenstvo je naloženo kot imperativ, kot dolžnost, zapoved se naslavlja neposredno na vsakega posameznika, terja osebni angažma, terja odločitev, zahteva pogum. Neizpolnjevanje zapovedi vključuje krivdo.Kdor ne uporabi lastnega razuma, je s tem že kriv.

APRIORNE SINTETIČNE SODBE

Decartes, Spinoza, Leibnitz – kontinentalni racionalisti

- Izkustveno spoznanje ne more zadostiti zahtevam gotovega spoznanja. - Čuti varajo. - Razum je zanesljivo sredstvo resnice.- Gotovo spoznanje nam lahko zagotovijo edino jasne in razločne predstave.- Vrojeni pojmi

- Razum, zadnja opora gotovosti.

Leibnitz: Monada predstav ne dobiva od drugod, temveč jih izvaja iz svoje lastne notranjosti.

Empiristi: Hobbes, Locke, Berkeley, Hume

- Gotova vednost izhaja iz izkustva.- Resnično je samo, kar lahko prikažemo v izkustvu.- Tisto kar ima ustrezni čutni vtis kot podlago spoznanja.- Kjer vtisa ni, je trditev neutemeljena in prazna.

Hume potegne zaključek, da je pojem vzroka prazen in umišljen, posledica navade.

Kant:Sprejme empiristično kritiko racionalizma, da vrojeni pojmi sami po sebi niso dovolj za dosego resnice, vendar hoče kljub temu ohraniti racionalistične pretenzije po apriornem spoznanju. Kant vztraja, da čisti pojmi razuma, kot je npr vzročnost ne smejo ostati prazni. Le razum nam lahko zagotovi občost in nujnost. Še naprej ohranja racionalistični projekt apriornega spoznanja.

Kako so možne apriorne sintetične sodbe?

Izkustvo nam lahko pove, da nekaj je takšno in takšno, ne more pa nam povedati da mora biti takšno in da je v vseh primerih takšno. Torej nujnost in obča veljavnost sta zanesljiva zunanja kriterija apriornosti.Analitične sodbe so tiste, ki v razviti obliki izražajo določila, ki so vsebovana že v pojmu samem. So ravnodušne do materialne plati resnice. Z logično konsekventnostjo vodijo od resnice k resnici in od zmote k novim zmotam. Predikat je vsebovan v subjektu. V sintetičnih sodbah se naša vednost poveča, vez med subjektom in predikatom pa je treba šele vzpostaviti skozi nekaj tretjega in to je izkustvo.Kant uvidi, da metafizika kot znanost lahko obstaja le pod pogojem, če se lahko tudi apriorne sodbe sintetične. Torej, da nam povedo nekaj več o ustroju samega sveta. Primer apriorne sintetične sodbe je: vsak dogodek ima svoj vzrok. Pa tudi: vsa telesa so težka. Po Kantu so ASS kriterij znanstvenosti in hkrati znanosti.

Vrste sodb:

Apriorno analitične – telo je razsežnoApriorni sintetične – telo je težko, vsak dogodek ima svoj vzrokAposterirono analitične – Človek je razumno bitje, Zlato je rumena baravaApostriorno sintetične – Sonce je rumeno

Aposteriorno analitične so nestabilne.

Človek ne bi bil človek, ča ne bi bilrazumno bitje in zlatone zlato če ne bi bilo rumeno. Sonce pa bi bilo sonce tudi če bi bilo rdeče. – bistvene lastnosti. Gre za to ali lahko nekaj mislimo brez neke lastnosti ali ne.

Analitične sodbe so tiste, ki izražajo nek bistven predikat nekega subjekta, ostale so sintetične.Torej nominalno in realno bistvo stvari.Realno bistvo izraža notranjo strukturo reči, in razloge zakaj ima te lastnostiNominalno pa zgolj zunanje.Bi za razlikovanje med anal in sint sodbami morali prej poznati pravo bistvo stvari?

PO kantu pa prav to ni možno.Relano bistvo je za nas nespoznavnoNaši pojmi empir predmetov izražajo nominalno bistvo, služijo naši rabi za razlikovanje stvari med seboj.

Te delitev se spreminja in je torej nebistvena.Razloček analit – sint je nestabilen.

Locke – archetypa in ectypa – apriorni so zgolj tisti pojmi, ki so sami pogoj svojega predmeta..npr pojem trikotnika – edino tu imamodostop do relanega bistva.

Apriorna sintetična sodba…pojem vzroka…ki nivsebovan v pojmu dogodka vendar nujno sodi zraven. IN če nujno sodi zraven potem je to lakho samo na podlagi pojma.

Kako Kant utemelji univerzalno apriorno veljavnost kavzalnosti.Tako, da reče, da je treba k pojmu dogodka v katerem pojme vzroka ni vsebovan, prišteti še pogoje čutnega spoznavanja, če anaj ga uporabimo za izkustvo. Tako vpelje pojem časovnosti – na podlagi te združitve na aprioren ančin izpeljemo veljavnost kavzalnosti – ikzaže se, da je pojmu časvnega dogodka v sebi nujno dodan tudi pojem vzročnosti.

ASS utemelji tako, da je potrebno našim pojmom vselej prišteti tudi pogoje možnega izkustva, če naj jih uporabimo za izkustvo.

Kopernikanski obrat

Izhodišča:Empirizem Cruciuc vs. Racionalizem Wolff.1.Empirizem – vse spoznanje izvira iz izkustva – zvajanje na konkretne čutne vtise – vsi apriorni pojmi so prazni, v spoznanju ni univerzalnosti in nujnosti2. Racionalizem – izkustvo je vselej konfuzno, pravo spoznanje izhaja zgolj iz razuma - vrojeni pojmi- vendar kako pokazati, da niso prazni in da se izkustvo sklada z njimi.

Kant – sprejema empiristično kritiko ki pravi da rainalizen me more utemljiti svojih pomov, vendar vztraja pri racionalističnem projektu apriornega spoznanja izkustvenih predmetov.

Apriori – nujno in obče in neodvisno od izkustvaSintetično je sinonim za tisto kar sega preko reda predstav, govori o stvareh, o predmetih spoznanja.Sintetične sodbe se morajo opreti na nekaj tretjega in to 3. je na neki apriorni x , ki je obč in nujen, nek predmet na katerega se lahko apriori opre vsaka sintetične sodba in ta x je POJEM IZKUSTVENEGA PREDMETA KOT TAKEGA.

Koprenikanski obrat – prdstvae se ne ravnajo po predmetih predmeti se ravnjao po predstvah, vse kar nam je dostopno so naše predstave in to kar imenujemo objekt ni stvar sema na sebi, ampak je to že vselej naš objekt. Ima prime ssubjektivnega. O objektu ni mogoče govoriti brez subjekta.

Glavni potezi kopernikanskega obrata sta SUBJEKTIVACIJA IN FENOMENALIZACIJA. Vendar ne ena ne druga nista POSEBNOST K.O.

To nikakor ni dovolj.Ker se pojavi vprašanje kako potem najti občost, nujnost….???Vsakdo ima takšen svet kot so njegovi čuti. Spoznanje je posredovano skozi čute, sveta ne moremo spoznati kot je sam na sebi. Spoznanje je bistveno fenomenalno. Razcep pojav – reč na sebi.Spoznanje je po svojem bistvu posredovanje. Je razmerje med subjektom in objektom. Neposredno spoznanje je nemogoče. Pozitivna plat tega - odpade potreba po primerjavi s stvarjo samo.

Postane možno, da se dokopljemo do objektivnega spoznanja. Razlika med objektivnim in neobjektivnim postane intrasubjektivna. Ker odnos d.a.s. se v celoti gibljemo znotraj pojavnosti. Razlika med objektivnim in subjektivnim spoznanjem postane razlika znotraj same subjektivnosti.Spoznanje je v absolutnem transced. smislu subjektivno – pojavno. Pojavnost se deli na: pojavno je subjektivno in nasebno (objektivno) – v empiričnem smislu. Razlika med objektivnim in subjektivnim postane imanentna. Kar je v pojavu stalno in nespremenljivo je objektivno kar je spremenljivo je subjektivno.Intersubjektivnost ni objektivnost, ker to, da se nekaj kaže vsem subjektom na enak način, ni naveden razlog zakaj mora biti tako. Brez utemeljitve zakaj je nekaj nespremenljivo in zakaj torej mora biti stalno je ta občost zgolj empirična in ni dovolj za objektivnost. Objektivno je, kar je v pojavu obče in nujno – vsaj v nekem smislu.Treba je najti, kar je prisotno v vseh predmetih možnega izkustva. Tu nastopi nespremenljiva struktura čutnosti.Ključno za k.o. je, da spoznavajoči subjekt ni več omejen na pasivno beleženje čutnih vtisov oz. na mehanično manipuliranje predstav. Nasprotno, njegova dejavna vpletenost je nujni pogoj, da bi se spoznanje sploh lahko vzpostavilo. Apriorna subjektivnost ni več motnja med spoznanjem in objektom, temveč pozitivni dodatek in nujni pogoj konstitucije samega izkustvenega objekta.

Po času nobeno spoznanje ne predhodi izkustvu in z njim se vse začne. Vendar pa zato vse še ne izhaja iz izkustva. Potrebno je upoštevati tudi subjektov dejavni prispevek. Dilemo empirizem ali racionalizem Kant rešuje tako, da pravi oboje hkrati. Torej imamo iz izkustva in ob izkustvu. Subjekt poseže v konstitucijo predmetov spoznanja na dejaven način.

John Locke: OPERACIJE DUHA1. Kompozicija = je sintetična operacija = sestavljanje kompleksnih predstav iz

enostavnih.2. Kombinacija oz. komparacija = primerjava med enostavnimi predstavami – da

relacijske ideje. 3. Abstrakcija = oblikovanje občih predstav.

ASS so možne ker obstaja razmik med enostavnimi čutnimi vtisi in izkustvenim predmetom; razmik, ki ga lahko premosti zgolj dejavnost mišljenja samega preko predmeta možnega izkustva, ki je dan iz apriornih razlogov pri vseh predmetih možnih izkustev.

Dodatna formulacija k.o. je: predmet spoznamo apriori le tedaj in le toliko, če smo mi sami tisti, ki ga proizvedemo.

Locke iz mišljenja naredi le neko funkcijo duha. Mišljenje ni bistvo duha, je le ena od njegovih operacij. Zakoni so torej zgolj derivat operacij duha. Da bi spoznali razum, je potrebno določiti njegove ključne funkcije.

Leibnitz: mišljenje ni bistvo, je le operacija duha, vendar je bistvena operacija.

Duša ni spoznavna neposredno, ampak le po svojih učinkih.

Celotno mišljenje obstoji le še v svojih funkcijah, toda te funkcije se kažejo le v svojih produktih. Od tod Kantova osnovna ideja: obstajajo neke splošne operacije duha, ki potekajo

v skladu z več ali manj stalnimi zakoni in vnesejo nek sintetični dodatek v samo vsebino spoznanja. Ti dodatki so nekakšne materialne vsebine dejavnosti mišljenja. Operacije duha so univerzalne, izvajajo se na stalen in pravilen način, tako njihovi dodatki postanejo splošna značilnost celotnega izkustva. Te pa bodo apriori prisotne pri vsakem izkustvenem predmetu.

PROBLEM ČUTNOSTI

Enostavni čutni vtisi, ki naj bi bili temelj vsega spoznanja sploh niso neposredno opazljivi v svoji danosti. So teoretski konstrukt. Mi opazimo kompleksne predstave predmetov. Enostavne značilnosti so nam najprej dane kot delne značilnosti znotraj teh kompleksnih predstav. Neposredni učinek čutnih vtisov je zgolj modifikacija stanja našega duha. Vprašanje nastane kako se naši občutki lahko nanašajo na nekaj drugega, ko pa niso nič drugega kot določila nas samih. Vprašanje je, kako modifikacije čutnosti dobijo predstavno vrednost.

Kantov zastavek je:1. Zato so potrebne spontane operacije duha, subjekt je tisti ki čutne vtise postavi kot

prestave predmeta, objekt kot objekt je postavljen od subjekta.2. Postavite objekta je treba pojmovati kot operacijo sinteze. Objektivacija prvotnih

vtisov in oblikovanje kompleksnih predstav strukturno sovpadeta. Izvornega stanja nikoli ni bilo, enostavne predstave so naknadna konstrukcija.

3. Sintetične operacije duha (skoznje se izvede objektivacija prvotnih modifikacij čutnosti – poenotitev) imajo tudi nekatere materialne učinke.

Če vse to povežemo dobimo: 1. Sintetična operacija je nujna in nujno univerzalna. Brez nje ne bi bilo nobenega

objektivnega izkustva in ne bi bilo objektov. Ni le pogoj možnosti spoznanja ampak tudi pogoj možnosti samega imetja kakršnih koli empiričnih predstav, ki pa so nujno predstave predmetov.

2. Sintetične operacije ni mogoče odšteti od spoznanja, ni je mogoče obravnavati kot naknadni dodatek, ker osnovne modifikacije šele skoznjo dobijo predstavno vrednost. Je obči pogoj možnosti spoznanja predmetov in ker izvira iz subjektove dejavnosti so značilnosti, ki izhajajo iz nje, strogo apriorne.

3. Katere so te operacije, kakšni so njihovi zakoni, kakšen je materialni prispevek teh operacij? Za Kanta je pomembno, da se kategorije izvede iz sodb. Kategorije so izraz rezultata, v katerem je shranjena materialna usedlina nujnih operacij mišljenja.

Izhodišče je bilo: kako so možne apriorne sintetične sodbe, kaj je tisto tretje, kar je iz apriornih razlogov prisotno pri vseh predmetih možnega izkustva? Ta x je prav pojem predmeta možnega izkustva, ker obstaja nek razmik med domnevnimi enostavnimi čutnimi vtisi in samim izkustvenim predmetom. Razmik, ki ga lahko premosti zgolj dejavnost mišljenja samega. Tisto tretje je prav pojem predmeta možnega izkustva, kolikor izkustveni predmet ni dan, temveč ga je potrebno šele konstituirati skozi nekatera nujna dejanja duha, ki imajo materialne učinke.

TRANSCEDENTALNA ESTETIKA

Kant- dualni pojem spoznanja. – sestavljeno iz tega iz česar izhaja izkustvo in kar se vzpostvai ob izkustvu – torej je sest. Iz danega in narejenega. Med danim in spoznanim je

razmik. ASS imajo temelj v premoščanju tega razmika. OBČE BO RAVNO TISTO KAR MORA BITI NUJNO DODANO, ČE NAJ NASTANE SPOZNANJE.

Kant se nasloni na teorijo operacij duha: čutne vtise ki tvorijo materijo spoznanja, duh anto predela v skladu z nekimi stalnimi zakoni; te operacije imajo po predpostavki tudi stalne materialne učinke.ASS bodo izražale TRAJNE POSLEDICE STALNIH OPERACIJ DUHA, ki so potrebne, da iz izhodiščnega materiala čutov nastane izkustveno spoznanje objektov,. Njihova sintetičnost bo izhajala iz vsebinskosti operacij (materialni učinki); njihova občost iz nujnosti operacij – iz tega, da brez njih sploh ne bi imeli spoznanja, ampak le material z aspoznanje (pogoj možnosti)

Kantovi zahtevi - obstaja razmik in razmik je vedno že nujno presežen pri vsakem spoznanju.Ta bistveni razmik, mora biti bistveno ukinjen.

Spoznanje je vsota:Danega in dodanegaČutnih vtisov in razumskih dejvanotiObjektivnega in subjektivnega…

V spoznanju je vedno neka dvojnost..od tod tudi ločevanje med matrijo in formo. In od tod teza da je spoznanje sestavljeno iz pojmov in zorov

Osnovno – obstajata dve debli človeškega spoznanja:Čutnost skozi katero so nam predmeti dani in razum skozi katerega so mišljeni.

Kant - čutnost je bistveno pasivna razum bistveno dejavna zmonsot.

Zor je posamična predstava, ki ima en sam predmet in se na ta predmet nanaša neposrednoPojem je obča predstava, ki ima več možnih referentov in s ena predmete nanaša posredno tj. preko skupnih značilnosti.

Zor je celovito določena predstava – torej v celoti posrka vso bogastvo predmeta, vas določila, je predstavna podvojitev predmeta – na ravni zora ni razlike med predstavo in predmetom.Pojem pa je predstava, ki je v marsikaterem oziru nedoločena, abstraktna, ima več možnih konkretnih realizacij, je posredna, na oredmet se nanaša, preko bolj določenih predstav, kis o nazadnje zori – torej je razlika med Z in P v stopnji določenosti. –sicer ni bistvene heterogensti.

Kolikor je zor ravno predstava, ki je določena v vseh, ozirih, določitev pa je vedno pojmovna določitev, toliko lahko rečemo da je zor pojem par excellence, zor je pojem ki je naravni svojega pojma.

Trancendentalno je tisto kar se nanaša na pogoje možnosti.Kar šele omogoča spozn. In se zato razteza na celotno spoznanje – ker omogoča – je realizirano v vskem spoznanju – ni onstran temveč je povsod – onstran možnega spoznanja je transcendentno »absolutno« »samo na sebi«.

Razlika transcendentalno – empirično:Transcendentalno odpre pogoje možnostiEmpirično pa se nanaša na potencialne konkretne ralizacije tega področja (realizacije so vedno izkustvene in zato empirične )

Transcendentalna resnica - omogoča da se vzpostavi možnost resnice oz neresniceTranscendentalni objekt – kar iz objektov šele naredi objekte . je jedro objektnosti sameTranscendentni objekt – kar je onstran spoznanja- je protisloven izraz kolikor so objkti vselej že objekti znotraj spoznanja

Estetika – se ukvarja z vsem kar je čutnoKant : transcendentalna estetika je sitem vseh čistih načel spoznanja, kolikor izhajajo iz čutnosti

Baumgarten: est je znanost čutnega – nerazločnega spoznanja – temelji na ekstenzivni razločnosti - kooridniraLogika je znanost intelektualnega – razločenga spoznanja – temelji na intenzivni razločnosti - subordinira

Lepo - estetični ima nek red, kar pomeni zakone, neko lastno popolnost.

Ker se osamosvoji – se vzpostavi bistvena razlika med čutnostjo in razumomLepote ni mogoče zajet z pojmovnimi razmerji

Kant torej potrebuje nekaj kar bi zavzemalo enako moseto kot Baumgartnova estetika.

To je Kantova teorija prostora – v predstavah so vsebovane lastnosti, ki jih ni mogoče pojasniti na pojmoven način. V prostoru je nekaj kar pojmu uhaja.

Naloga KO zdaj razpade na dve področji kjer ga je treba izvesti vsakič posebej za čutnost posebej in za razum prav tako – torej razpade na estetiko in logiko.

Področji pa morata ostati povezani zaradi možnosti spoznanja.

Newton – Clarke – prostor je absoluten, neskončen, večni atribut Boga. Zdi se da prostor postane božanski Bog pa skozi ta atribut prostorski.

Leibnitz – prostor parazitska tvorba na monadah, je abstraktna ideja, izhaja iz posplošitve medsebojnih razmerij dejansko obstoječih substanc. Dobimo ga iz vplivanja monad med seboj. P je idealna relacijska tvorba in red soobstoja substanc. Iz razmerij med rečmi lahko šele govorimo o njihovi poziciji v prostoru

Kant je na strani Newtona le da prosto ni atribut boga mapak je za K onotloška podlaga P v spoznavajočem subjektu.

Razlika K – N je v tem, daK pravi da praznega P ne bi mogli zaznati, tako da ne bi mogli biti gotovi o ujemanju predstve in naravo prostora. Ne bi mogli zagotoviti apodiktične veljavnosti geometrije kot apriorne vede za ta absolutni prostor.

Torej da K proti N prostoru drugačen ontološki status.

Metafizična eskpozicija Analiza se deli an :Metafizično ekspozicijoinTranscendenatlno ekspozicijo

Metafizična se deli na 4točke ki dokazujejo:1 – nujnost2 – apriornost3 – in 4 pa konkretnost, da je ta predstava dejansko zor

1. p ni mogoče zgraditi s sintezo nečesa prostorskega – ni izkustven – P jepogoj prostorskih realcij in zatorej ni iz njih šele izveden – je aprioren, jo imamo že v sebi

Je ta vnaprejšnjost P časovna ali logična?

A – časovno branje – prisotnost občutka požene dejavnost duha, iz nje nastane forma, tudi prostorska, - primarna je torej faktičnost občutkaB – logično branje, prostor in prostorskost sta dana skupaj, prostor je le logični pogoj prostorskih razmerij in ne obratno ----venda rkaj se zgosi z npr barvo, jo moramo torej tudi predpostvaiti, da bi jo potem lahko zaznali?V ečm je bistvena razlika P od barve.

Pomaga si z Euler-jevo potezo:Tudi če odmislimo reč prostor vztraja naprej. Prostora ne moremo odmislitiTO dokazuje da je P čista predstava, in da je nujna predstava.Vendar Euler opisuje praznino znotraj materialno zapolnjenega prostora , Kant pa prostor, ki je prazen vsega, je brez vsake zunanjosti.

Intuitivnost prostora

Tu dokazuje, da je P zor in ne pojem

Prostor je denotativno singularen in bistveno eden.Pojem pa ima več referentov, zatoerej je P zor, ki ima samo en predmet povsem določen.

Prostor obstaja le kot nezamejena celota, zato ker je razsežnost vedno zamejena in delna, z sestavljanjem končnih zamejenih delov, neskončan sukcesivna sinteza ni mogoča, ker smo končni subjekti.

Zorej je tudi zato ker mnoštvo stvari lahko vsebuje V SEBI kar pojem ne more, pojem subsumira in jih lahko vsebuje zgolj pod seboj

»Pod« pomeni da se na te predmete predstava nanaša – EKSTENZIJA – na možne referente»V« pa pomeni, da ti predmeti tvorijo samo predstavo – INTENZIJA – njena stvarna vsebina

Neskončna je ravno intenzija. Predstva z neskončni intenzijo, je lahko smo celovito določena predstava – kar pa je drugo ime za zor.

Problemček:

K pravi da po številu neskončni deli prostora obsajajo hkrati – v tarnscendentalni analitiki pa trdi da človek ni sposoben izpeljati neskončne sinteze. Ker pa je sinteza mišljenja pogoj vsakega spoznanja, iz tega izhaja, da človek ne more spoznati neskončnega in da je ta pojem zanj toliko zanj nedosegljiv in nelegitimen. – ista tem v transcendentalni dialektiki ob prvi antinomiji uma –gled ekončnosit in neskončnosti sveta v prostoru in času.

Kako je to možno..lepo..Kant se nekako reši s tem, da reče, da je prostor DAN IN NE SPOZNAN kot neskončna velikost.

Torej prostor kot zor nam pred mišljenjem ni dostopen, nj.neskončnost ne more biti spoznano in neskončno dejstvo, koikog gre ravno za zor pred spoznanjem. Ta prostor je lahko samo prostor, ki ravno ni spoznan.

Sklep mu tu temelji na nepreverjeni in nepreverljivi predpostvaki. ČE je prostor res zor, POTEM je v njem dana neskončnost, POTEM je prostor neskončen.

Bilanca_ je le teza, da pri prostoru celota predhaja delom, in da so deli možni le v celoti, celota ne nastane z združitvijo prostorskih delov.Za Leibniza je prostor red odnosov med substancami