Jordanija, Amman – oktober 2016

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Eva Pipan, 6. letnik

Čas izmenjave:

od 3.10. do 28.10.2016

Kraj izmenjave

Amman je glavno mesto Jordanije, s približno 2.000.000 prebivalcev. Leži na sedmih gričih, tako da je

skrajno razgibano in neprimerno za kolesarjenje - to slednje še zlasti zaradi norega prometa in gneče.

Mesto je več kot primerno za socialno udejstvovanje, saj ima nešteto kavarn, shisha barov in klubov,

takih namenjenih turistom in takih bolj lokalnih. Oktobra je bilo vreme idealno, ves čas med 20 in 30

stopinj, celo ponoči se ni kaj dosti ohladilo. Dež sem prvič doživela šele po enem mesecu v Jordaniji.

Ljudje so neizmerno prijazni, vse od lokalnih študentov, pa do taksistov in prodajalcev, in so pravzaprav

glavni razlog, da je bila moja izmenjava nepozabna.

Viza

Vizo se dobi ob prihodu v državo, vse gre zelo hitro in nič ne komplicirajo. Na kopenski meji (če letiš v

Izrael, letalske karte so načeloma ugodnješe) je cenejša, od prihodu na letališče v Ammanu pa plačaš

40JD (približno 50€) za enomesečno vizo. Če ostaneš dlje kot en mesec, jo v teoriji lahko podaljšaš na

policijski postaji, a je v praksi veliko lažje ob izhodu iz države (=na letališču) plačat kazen za pretečeno

vizo. Za vsak dan po poteku vize zaračunajo 1,5JD (2€).

Zelo se splača še pred prihodom na internetu kupit Jordanpass za 70JD, ki vključuje ceno vize, obisk

Petre in večino ostalih turističnih znamenitosti. Z Jordanpassom moraš na letališču vseeno čez proces

pridobitve vize, a ni treba plačati ničesar. Koristen nasvet: ker z Jordanpassom ni treba nič dodatno

plačati za vizo, NE menjat denarja na letališču, saj je menjalni tečaj grozljiv.

Zdravje

Pred prihodom sem morala opravit testa za hepatitis B in HIV. Cepljenje ni potrebno.

Varnost

Država je zelo varna, je nekakšna oaza miru med vsemi vojnimi območji Bližnjega Vzhoda. Roparjev in

žeparjev praktično ni, lahko se sredi noči sprehajaš naokoli, pa bo bolj varno kot v kakšnem Evropskem

mestu. Niti enkrat se nisem počutila ogrožene v kakršnemkoli smislu.

Javni prevoz je varen za uporabo, a se ga moraš nekoliko navadit. Mini busi za po mestu namreč nimajo

rednih postajališč, urnikov in rednih prog. Spelje ko se napolni, sprevodniku moraš povedat kje želiš,

da te odloži. Je pa svojevrstno doživetje (nevljudno je, če se moški usede na stol zraven ženske; če pride

ženska na že poln avtobus, bo voznik takoj pomignil enemu od moških naj ji odstopi sedež...), v konicah

ga ne čakaš več kot nekaj minut in je zelo poceni. Ena vožnja je 0,35 JD, medtem ko bi za taksi do

bolnišnice plačala približno 2 JD.

Denar

Valuta je Jordanian dinar (JD ali JOD), v času mojega obiska je bil vreden približno toliko kot Britanski

funt, 1 JD = 1,3 €.

Nekoliko bolj se splača menjati gotovino v menjalnici, bojda se splača prinesti s seboj dolarje, ker naj

bi bil menjalni tečaj za dolarje boljši. Nisem preverjala, večinoma sem dvigovala kar na bankomatih (od

vseh bank samo na KJB (Kuwait Jordanian Bank) bankomatih ne zaračunajo provizije, k je bila povsod

drugje 5JD za posamezen dvig).

Prevoz

Iz Ljubljane v Amman letijo Turkish Airlines (s prestopom v Istanbulu) za 400€, ne glede na to kdaj kupiš

karto – cena je ista eno leto prej in tri dni prej. Bolj se splača letet z Wizzairom v Izrael (Budimpešta –

Tel Aviv, ali kaj podobnega), da se dobit povratno karto tudi za 100€, a je tu treba prištet še približno

100€ stroškov za avtobuse, izhod iz Izraela, izhod iz Jordanije, ipd., je pa kopenska viza cenejša kot če

priletiš direktno v Amman. Če prispeš preko Izraela, je treba prosit, naj na izraelski meji ne poštempljajo

potnega lista.

Komunikacija pred izmenjavo

Že pred izmenjavo sta me kontaktirala tako takratni LEO, kot tudi bodoči, ki je bil potem ''zadolžen''

zame. Zelo sta se potrudila in odgovorila na vsa moja še tako neumna vprašanja.

Sprejem s strani tujih študentov

Lokalni študenti so me skrajno lepo sprejeli in se ves čas ukvarjali z mano. Na letališču so me sredi noči

čakali dve uri. In to s krofi.

Nastanitev

Nastanjena sem bila v garsonjeri v bloku s študentskimi stanovanji, relativno blizu bolnice. Ker sem bila

v oktobru edina tuja študentka v Ammanu, sem živela sama.

Prehrana

Imela sem en obrok na dan v bolnici, hrana je bila preprosta, a dobra. V bolnišnični menzi je bil čas od

12.00-13.00 namenjen ženskam, od 13.00-14.00 pa so hodili na kosilo moški.

Delo v bolnišnici oz. Inštitutu

Izmenjavo sem opravljala v zasebni bolnišnici Specialty Hospital na urgenci. V Jordaniji je precejšnja

razlika med javnimi, zasebnimi in vojaškimi bolnišnicami, je pa izbira bolnišnice odvisna od kvalitete

zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačuje vsak posameznik.

V zasebni bolnišnici se na urgenci znajde precej pacientov z vnetim grlom, prehladom,

gastroenteritisom, in vsi zahtevajo antibiotike. Poleg banalnih težav je bilo tudi precej apendicitisov,

AMI, CVI, AF in drugih urgentnih stanj.

Večinoma sem dneve preživljala z ekipo na urgenci in skupaj z zdravnikom pregledovala paciente.

Glavna ovira samostojnemu delu je bil jezik, saj večina pacientov ni govorila angleško. So se pa vsi

zdravniki zelo potrudili in ves čas prevajali iz arabščine ter odgovarjali na vsa moja vprašanja. Poleg

tega je pri njih vsa dokumentacija, diagnoze ipd v angleščini.

Mentorstvo

Team na urgenci je bil super, od medicinskih sester do pripravnikov in nadzornih zdravnikov.

Pravzaprav nisem imela glavnega mentorja, preko tedna so se izmenjevali štirje zdravniki. Vsak od njih

me je zelo lepo sprejel, se neprestano ukvarjal z mano, prevajal in razlagal stvari. Eden od njih je celo

študiral v Zagrebu in je bil neizmerno vesel, da se je lahko po toliko letih ponovno z nekom pogovarjal

po hrvaško. Kolikokrat se ti pa še zgodi, da ti arabec sredi urgence v Jordaniji začne prepevat Bijelo

Dugme!

Socialni program

V oktobru sva bili v Jordaniji samo dve tuji študentki – in še to v dveh različnih mestih. Socialni

program samo za naju ni bil vnaprej organiziran, se je pa moj LEO zelo trudil da mi ne bi bilo slučajno

dolgčas. Z njim in njegovimi kolegi smo veliko hodili na pijače in naokoli po mestu, velikokrat smo se

dobili pri komu doma, med vikendi pa smo šli na kakšen daljši izlet. Glede na to, da sem po izmenjavi

ostala še dobra dva tedna v Jordaniji in sem si vse večje turistične znamenitosti pustila za konec, sem

jih prosila, da mi raje razkažejo kakšne bolj skrite in off-the-beaten-track kotičke. Po izmenjavi so se

mi pridružili pri mojem zganjanju turizma in velik del poti po državi smo naredili skupaj.

Ima pa Jordanija v splošnem enega boljših socialnih programov, julija in avgusta so se imeli noro,

večino časa so preživeli skupaj in organizirali zabave v vili ob Mrtvem morju, najeli jadrnice v Rdečem

morju, jahali kamele v puščavi, spali pri beduinih, skakali s slapov in še in še. Kar sem sicer v mojem

mesecu in pol Jordanije doživela tudi jaz, a bolj v lastni režiji in smo se sproti dogovarjali kam in kdaj

bi šli.

Splošna ocena izmenjave

Akho manyokeh!

V prevodu: daleč najboljša izmenjava do sedaj, pa jih je bilo že kar nekaj

Potrebnik

Najbolj pogrešane so bile tradicionalne slovenske borovničke. Alkohol je v Jordaniji zelo drag (zlasti

piva se pa razen dveh lagerjev praktično ne dobi), tako da je zelo zaželjeno, če prineseš kakšno darilo

dobrodošlice.

Približna razdelitev stroškov

Letalska karta: 400€

Jordanpass (vključuje vizo): 95€

Stroški v enem mesecu (za prevoz, hrano, pijače, shishe, you name it...): 400€

Dva dodatna tedna v turistične namene (vključno z rentanjem avta, oslov in kamel): 600€

Camel trekking, Wadi Rum

Kulturno udejstvovanje: Filmski teden v Ammanu

Pediatrični kongres, Amman

Mountains are calling and I must go. Wadi Musa, Little Petra

Eden redkih oblačnih dni v Ammanu: Downtown in Rimsko gledališče