Vrhovno sodiščeCivilni oddelek

Sklep II Ips 327/93

ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.327.93

Evidenčna številka: VS00974Datum odločbe: 16.02.1994Področje: DEDNO PRAVOInstitut: pismena oporoka pred pričami - veljavnost oporokeZveza: ZD člen 64.

Jedro

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

1) da oporočitelj izjavi voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja spremoženjem;

2) da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi);

3) da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost takeoblike oporoke določa ZD. Na dlani je, da sta prva dva izmed naštetih pogojev med seboj tesno povezana incelo delno prepletna. Pri tem pa je vprašanje o obstoju prvega pogoja zgolj pravno vprašanje (potrebna je lematerialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), medtem ko jevprašanje o obstoju drugega pogoja delno pravno in delno dejansko vprašanje. Vprašanje o obstoju tretjegaizmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke je v pretežni meri dejansko vprašanje.

Zahtevek za ugotovitev, da "izjava - oporoka, ki jo je (zapustnik - oporočitelj) sestavil pred pričama ... nepredstavlja pismene oporoke pred pričami po 64. členu ZD" - je zahtevek za ugotovitev, da obravnavanalistina ("izjava - oporoka") ni veljavna oporoka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novoodločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da izjava - oporoka, ki jo je 26.2.1986 pokojni A.B.sestavil pred pričama A.J. in V.D., ne predstavlja pismene oporoke pred pričami po 64. členu Zakona odedovanju ter zato nastopi zakonito dedovanje po pokojnem A.B.. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem stem, da v sporni izjavi pok. A.B. ni navedeno, da gre za oporoko, tudi obe zaslišani priči, ki sta kot pričipodpisali navedeno izjavo, pa sta skladno izpovedali, da zapustnik ni ob podpisu ničesar drugega izjavil.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnjespremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem s tem,da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da na sporni listini ni izjave oporočitelja, da je to njegova oporoka.Že presoja listine jasno kaže, da vsebuje vse pogoje iz 64. člena Zakona o dedovanju.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, ki je privrednosti spornega predmeta 8.010,00 sit, navedeni v tožbi (1. odst. 35. člena in 2. odst. 40. člena ZPP) - ta jebila vložena dne 12.3.1992 - tudi dovoljena, glede na tedaj določeno (3. odst. 382. člena ZPP) mejno vrednostza dovoljenost revizije (nad 8.000,00 sit) in glede na prehodne določbe pozneje uveljavljene novele ZPP (Ur.l.RS 55/92). Revizijskih razlogov formalno (po določbah 1. do 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP) neopredeljuje. Navaja, da je zatrjevala, da oporoka nima vseh elementov oporoke, dalje pa tudi, da oporočiteljpred oporočnima pričama v njuni istočasni prisotnosti ni izjavil, da je to njegova oporoka in tudi pred njimaoporoko lastnoročno podpisal. Zato sporna oporoka ne predstavlja oporoke pred pričami, ker zlasti ni izkazanzadnji del 1. odstavka 64. člena ZD. Tudi sicer tožeča stranka trdi, da sporna izjava z dne 26.2.1986 nimaostalih, vsebinskih elementov oporoke. Tožeča stranka šteje, da ji je bila vzeta možnost pravnega sredstva - zapritožbo ni imela pravnega interesa, čeprav se sodišče prve stopnje ni izjavilo o zatrjevanih razlogih za to, dasporne izjave ni moč šteti za oporoko. Tožeča stranka predlaga, da se razveljavita sodbi druge in prve stopnjeter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, toženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilecRepublike Slovenje pa se o njej ni izjavil.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so zrevizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesnekršitve. Take vsebine predvsem ni mogoče pripisati revizijskemu očitku, da je bila tožeča stranka prikrajšana vpravnem sredstvu, ker ni mogla vložiti pritožbe zoper sodbo prve stopnje - saj ni jasno, zakaj naj bi bila vpravdi uspešna stranka prikrajšana za pritožbo in po kateri določbi ZPP bi bilo treba napraviti tako ocenonjenega položaja v pravdi po izdaji prvostopne sodbe.

Utemeljena pa je revizijska graja, s katero tožeča stranka vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotneuporabe materialnega prava. Na zmotno uporabo materialnega prava sicer pazi revizijsko sodišče tudi pouradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Oporoka je enostranski pravni posel, s katerim oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti inza katerega je značilno, da je strogo formalen pravni posel. Oporoka je izjava volje, glede katere se na prvemmestu zahteva, da mora tisti, ki jo izjavlja (oporočitelj v trenutku izjave, zapustnik v trenutku, ko oporokazačne pravno učinkovati) hoteti narediti oporoko - njegova volja mora biti usmerjena na nastanek oporoke(zunaj konteksta te pravde: ali na spremembo ali na preklic oporoke). Vsebina te izjave volje mora biti takšna,da ustreza vsebini oporoke, tj. v kontekstu te pravde določitev dediča (1. odst. 78. člena ZD, Zakona odedovanju, Ur.l. SRS 15/76 in 23/78), zunaj konteksta te pravde pa tudi druge vrste oporočnih razpolaganj,

vse od določitve volil (80. člen ZD), bremen in pogojev (82. člen ZD), izvršitelja oporoke (95. člen ZD) pa dopreklica oporoke (1. odst. 99. člena ZD).

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni vsi trije pogoji, ki sledijo izpravkar navedenega:

1) da je oporočitelj izjavil voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja spremoženjem;

2) da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi);

3) da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost takeoblike oporoke določa ZD. Na dlani je, da sta prva dva izmed naštetih pogojev med seboj tesno povezana incelo delno prepletena. Pri tem pa je vprašanje o obstoju prvega pogoja zgolj pravno vprašanje (potrebna je lematerialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), medtem ko jevprašanje o obstoju drugega pogoja delno pravno in delno dejansko vprašanje. Vprašanje o obstoju tretjegaizmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke je v pretežni meri dejansko vprašanje. Te opredelitve so bilepotrebne, čeprav gre za vselej navzoča izhodišča sodne presoje listin, ki se predložijo sodiščem kot oporoke,tako v zapuščinskih kakor v pravdnih postopkih. Potrebne so bile zato, ker jih v obravnavani zadevi niupoštevalo sodišče druge stopnje (za revizijsko presojo je glede na naravo izpodbijane sodbe pomembno samoto, čeprav je enako napako zagrešilo pred njim že sodišče prve stopnje). Kadar nastane med dediči spor samoo obstoju prvega izmed treh naštetih pogojev in je torej treba odgovoriti le na vprašanje, ali je vsebinapredložene listine takšna, da jo je mogoče šteti za izjavo oporočne volje - je na to pravno vprašanje poklicanoodgovoriti zapuščinsko sodišče. Kadar pa je med dediči spor (tudi) o obstoju drugih dveh pogojev za veljavnooporoko, pa zapuščinsko sodišče prekine zapuščinski postopek in stranke napoti na pravdo, ker gre za spor odejstvih, od katerih so odvisne tiste njihove pravice, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku (tako 1.odst. 210. člena ZD). Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je zapuščinsko sodišče njo napotilo na pravdo oveljavnosti oporoke, pri čemer je v svojem tožbenem zahtevku sporno listino z dne 26.2.1986 tudi imenovala"izjava - oporoka".

Po določbi 64. člena ZD je za veljavnost pismene oporoke pred pričami potrebna obličnost, ki je predpisana v1. odstavku tega člena:

oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpišelistino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Tožeča stranka je vtožbi zatrjevala, da ti pogoji niso bili izpolnjeni. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotoviloodločilnih dejstev, od katerih je odvisna veljavnost oporoke pred pričami in ki so bila sporna. Izpodbijanasodba nima ugotovitev o tem, 1) da sta bili oporočni priči hkrati navzoči takrat, ko je oporočitelj podpisalsporno listino; in 2) da je oporočitelj tedaj pred oporočnima pričama hkrati izjavil, da je listina, ki jopodpisuje, njegova oporoka. Te ugotovitve bi zavrnilna sodba o tožbenem zahtevku tožeče stranke moralaimeti, ker je odgovor na vprašanje o obstoju navedenih dejstev terjala trditvena podlaga obravnavane tožbe - kije po svoji naravi tožba za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Zahtevek za ugotovitev, da "izjava - oporoka, kijo je (zapustnik - oporočitelj) sestavil pred pričama ... ne predstavlja pismene oporoke pred pričami po 64.členu ZD" - je namreč zahtevek za ugotovitev, da obravnavana listina ("izjava - oporoka") ni veljavnaoporoka.

Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje po vsem povedanem ne temelji na vseh dejstvih, ki bi morala bitiugotovljena, ker so bila odločilna glede na vsebino 64. člena ZD na eni strani in glede na trditveno tožbenopodlago na drugi strani. Nezadostnost dejanske podlage izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje pa je

posledica njegove zmotne pravne presoje, da za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča presojasame sporne listine, tj. izjave - oporoke pok. z dne 26.2.1986. Izkazalo se je torej, da je zaradi zmotne uporabematerialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in da so torej podani razlogi iz 2. odst. 395.člena ZPP, ki narekujejo ugoditev reviziji z razveljavitvijo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje invrnitvijo zadeve temu sodišču v novo odločanje. Tožeča stranka je sicer predlagala tudi razveljavitev sodbeprve stopnje, a revizijsko sodišče ne le da ni vezano na strankin revizijski predlog, ampak tudi po uradnidolžnosti (po 392. členu ZPP) upošteva strankin revizijski interes, ki v obravnavani zadevi za tožečo strankoseveda nikakor ne more biti izpodbijanje zanjo ugodne prvostopne sodbe.

Posebni napotki sodišču druge stopnje niso potrebni, ker so vse potrebne usmeritve za novo odločanjerazvidne iz prej navedenih opozoril na trditveno podlago tožbe, ki je bila v prvem sojenju na drugi stopnjispregledana, in iz obrazložitve, katerih pravno odločilnih dejstev v izpodbijani, sedaj razveljavljeni sodbi ni.

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker niso bili prijavljeni.

Datum zadnje spremembe: 22.08.2009