izgradnja odloČitvenega modela za izbiro uČbenika · torej znanje in sposobnosti, pridobivajo in...

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo univerzitetnega študija Smer organizacijska informatika

IZGRADNJA ODLOČITVENEGA MODELA ZA IZBIRO UČBENIKA

Mentor: izr. prof. dr. Eva Jereb Kandidat: Gordana Božič

Kranj, oktober 2007

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Evi Jereb za nasvete in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre moji mami, ki me je moralno in finančno podprla, ter družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani. Hvala ravnateljici Vlasti Baraga, ki me je vzpodbudila k študiju. Zahvaljujem se tudi sodelavcu Boštjanu Debelaku, profesorju slovenskega jezika, ki je lektoriral mojo diplomsko nalogo.

POVZETEK V diplomski nalogi smo proučili pomen učbenika v sodobni družbi ter opredeliti tiste lastnosti, ki kažejo na njegovo kakovost. Pregledali smo, kakšen je bil razvoj učbenikov v preteklosti in kakšen je današnji učbeniški trg. S spremembami učnih načrtov, ki jih je s seboj prinesla devetletka, se na trgu pojavlja vedno več učbenikov. Izbira ustreznega učbenika ni enostavna in mora biti premišljena. S programom DEXi smo izdelali odločitveni model za izbiro učenika, ki naj bi učiteljem pomagal pri izbiri. DEXi je program za pomoč pri odločanju, ki temelji na principih večparametrskega modeliranja in je enostaven za uporabo. Model smo preizkusili na petih variantah in izbrali najboljšo. Zaradi natančnejše slike izbranih variant smo opravili še dodatno vrednotenje s programom Vredana, ki nadgrajuje funkcionalnosti programa DEX in nekaterih drugih orodij, ki se uporabljajo pri večparametrskem odločanju. KLJUČNE BESEDE

- učbenik - odločitveni model - DEXi

ABSTRACT In the diploma work we have made a research about the importance of the schoolbook in the past and the schoolbook market like it is today. Because of the modified Curricula and the education system reform, there are more and more schoolbooks on the market. The choice of the right schoolbook is not easy and has to be well considered. With the DEXi computer program we have created a decision model for choosing a schoolbook which should help the teacher to decide. DEXi is a software for multi-attribute decisions making and easy to use. We have tested the model on five schoolbooks and picked up the best. To understand the results better we have made another analysis with Vredana, a computer program for evaluations and analyses variants in multi parameter decision systems. KEYWORDS

- schoolbook - decision model - DEXi

KAZALO 1 UVOD................................................................................................................1 2 UČBENIKI V GLOBALNI DRUŽBI .....................................................................3 2.1 Učbeniki kot učno sredstvo in učni vir........................................................3 2.1.1 Kaj je učbenik?......................................................................................3 2.1.2 Kakovosten učbenik ..............................................................................4 2.1.3 Metodične determinante učbenika.........................................................5

2.2 Učbeniški trg .............................................................................................7 2.1.4 Modeli uporabe učbenikov.....................................................................7 2.1.5 Slovenski učbeniški trg ..........................................................................8 2.1.6 Metodologija verifikacije učbenika .........................................................8

3 SISTEMI ZA PODPORO ODLOČANJU...........................................................12 3.1 Opredelitev odločanja..............................................................................12 3.2 Večparametrsko odločanje......................................................................12 3.3 Faze odločitvenega procesa....................................................................12 3.3.1 Identifikacija problema.........................................................................13 3.3.2 Identifikacija kriterijev ..........................................................................13 3.3.3 Definicija funkcije koristnosti................................................................13 3.3.4 Opis variant .........................................................................................14 3.3.5 Analiza variant.....................................................................................14

3.4 Umetna inteligenca in ekspertni sistemi ..................................................14 3.4.1 Umetna inteligenca..............................................................................14 3.4.2 Ekspertni sistemi .................................................................................15 3.4.3 DEX – lupina za večparametrsko odločanje ........................................15 3.4.4 DEXi – program za večparametrsko odločanje....................................17

4 IZGRADNJA ODLOČITVENEGA MODELA ZA IZBIRO UČBENIKA ………….19 4.1 Identifikacija kriterijev ..............................................................................19 4.1.1 Določanje kriterijev ..............................................................................19 4.1.2 Strukturiranje kriterijev.........................................................................21 4.1.3 Merske lestvice ...................................................................................22

4.2 Funkcija koristnosti..................................................................................23 5 UPORABA ODLOČITVENEGA MODELA........................................................24 5.1 Opis variant.............................................................................................24 5.2 Rezultati vrednotenja...............................................................................28 5.2.1 Podrobnejši pregled posameznih variant .............................................30

5.3 »KAJ - ČE« analiza .................................................................................33 5.4 Analiza SWOT.........................................................................................36

6 ZAKLJUČEK....................................................................................................37 LITERATURA IN VIRI .........................................................................................38 KAZALO SLIK.....................................................................................................40 KAZALO TABEL .................................................................................................40 POJMOVNIK.......................................................................................................41 KRATICE IN AKRONIMI .....................................................................................41 PRILOGE............................................................................................................41

Univerza V Mariboru – Fakultete za organizacijske vede Diplomsko delo univerzitetnega študija

Gordana Božič: Izgradnja odločitvenega modela za izbiro učbenika stran 1

1 UVOD Osebno ali poslovno – odločiti se nikoli ni enostavno. Pravilna odločitev oz. izbira, ki zadosti našim pričakovanjem, zahteva čas, izkušnje in dovolj podatkov o problemu odločanja. Za veliko ljudi je odločanje vsakodnevna težava, še posebej, če gre za kompleksne odločitve z mnogimi dejavniki ali skupinske odločitve, kjer imajo ljudje zelo različne poglede na problem odločanja. Z računalniško podporo lahko bistveno izboljšamo proces odločanja. Z odločanjem se srečujemo na mnogih področjih, tudi v šolstvu, o katerem se zadnja leta veliko govori in piše. Šola je prostor, ki učencem in učiteljem omogoča organiziran sistem pridobivanja znanja in spretnosti. Del tega sistema so tudi učbeniki. Današnja sodobna šola se po didaktičnih načelih bistveno razlikuje od načel stare šole, kar posledično pomeni, da se ta sodobna načela upoštevajo tudi pri oblikovanju učbenikov. Novi učni načrti so ciljno naravnani, poudarek je na tem, kaj učenec zmore. Spremembe zadnjih let, ena največjih je prav gotovo uvedba devetletke, silijo avtorje k ustvarjanju vedno novih, sodobnih, učnim načrtom ter predmetniku prilagojenih učbenikov. Do sprememb prihaja tudi zaradi aktualizacije vsebin (npr. geografija – meje, matematika – evri …) in ni dvoma, da so pri nastanku pomembni tudi tržni motivi. Kmalu lahko pričakujemo ponovne spremembe učnih načrtov z večjim poudarkom na poteh, ki jih izberemo do želenih ciljev in na pričakovanih dosežkih posameznega učenca, namesto standardov znanja, ki so aktualni trenutno. Učbenik je za učitelja eno od učnih sredstev, s pomočjo katerega dosega optimalne učne rezultate, še bolj pa je učbenik kot učni vir namenjen učencu. Izbira ni v njegovih rokah, ampak v rokah učitelja. Za doseganje zastavljenih ciljev je potrebna čim večja udeležba učencev v vseh fazah učenja. Učbeniki postajajo učencem prijaznejši, tiskani so na boljšem papirju, grafično prijetno opremljeni, žal pa tudi vse večji, debelejši, težji in dražji. Izbor učbenika je nemalokrat odvisen od časa, razpoložljivih financ, ravnatelja, kolegov, poznavanja avtorjev, predstavitev založb, učbeniškega sklada idr. Če je vpliv okolice prevladujoč, se lahko zgodi, da izbrani učbenik ne zadosti osebnim potrebam in slogu poučevanja. Posledica je nezadovoljstvo ter slabša kakovost dela v razredu. Učitelj, ki izbira, nosi določeno odgovornost tudi do staršev in učencev. Njegov izbor vpliva na stroške ter težo šolskih torbic. Izbira je pomembna tudi v primeru učbeniških skladov. Učbenik učbeniškega sklada je namreč v uporabi najmanj tri leta, kar pomeni, da menjava pred iztekom tega obdobja s finančnega vidika ni zaželena. Izbira učbenika bi torej učitelju oz. tistemu, ki izbira, morala biti strokovni izziv. Namen diplomske naloge je bil raziskati, kaj učbenik je, kakšna je njegova vloga v sodobni družbi in na slovenskem učbeniškem trgu ter katere so tiste lastnosti, ki jih naj dober učbenik ima. S pomočjo programa DEXi je bil zgrajen večparametrski odločitveni model za izbiro učbenika, ki bo učitelju pomagal v začetni fazi, ko mora v kratkem času pregledati in se odločiti za nov učbenik. Osnova za izgradnjo modela je bila strokovna literatura, rezultati ankete ter lastne izkušnje, saj sem tudi sama učiteljica in se srečujem z izbranim problemom diplomske naloge, to je izbiro ustreznega učbenika. Pri raziskavah smo se zaradi boljšega poznavanja okolja omejili na učbenike za osnovno šolo.



Pri delu smo si pomagali z anketo, ki je bila izvedena med naključno izbranimi učitelji slovenskih osnovnih šol, katerih elektronske naslove smo poiskali na spletnih straneh. Učiteljem smo po elektronski pošti poslali prošnjo za sodelovanje ter povezavo na spletno stran, kjer smo objavili anketo v elektronski obliki. Rezultati ankete so se za kasnejšo obdelavo shranjevali v tekstovno datoteko. Odločitveni model je bil preizkušen na praktičnem primeru učbenikov matematike za 8. razred devetletke ter ovrednoten z vidika prednosti in slabosti. Natančnejša analiza je bila izvedena s programom Vredana, ki omogoča podrobnejšo kombinirano kakovostno in kvantitativno vrednotenje variant, prikaz in izpis rezultatov vrednotenja.



2 UČBENIKI V GLOBALNI DRUŽBI

2.1 UČBENIKI KOT UČNO SREDSTVO IN UČNI VIR Dandanes pogosto slišimo, da je izobraževanje z računalniki najvišja stopnja izobraževalne tehnologije. Delno je to res, vendar nikakor ne more popolnoma izpodriniti klasičnih sredstev za pridobivanje znanja, kot so učbeniki, priročniki, televizijske in radijske oddaje, filmi idr., saj lahko z njimi učenci neposredno komunicirajo brez učiteljevega posredovanja. Uvrščanje učbenika v izobraževalno tehnologijo je sicer nekoliko neobičajno, vendar gre za kategorijo nižje tehnologije, kjer je materialna podlaga besedilo, ne tehnika, vsebuje pa ves didaktično-metodični instrumentarij (Poljak, 1983). Preučevanje učbenikov lahko delimo na tri pomembne vsebinske sklope. Največ avtorjev se ukvarja s problemom ideologije v učbenikih. Precej manj se jih ukvarja z vprašanjem uporabe učbenikov v razredih, še posebej z razumljivostjo in vplivom na uspešnost poučevanja in učenja na izbranem področju, torej z didaktičnim oblikovanjem. Daleč najmanj pa je raziskav, ki bi se ukvarjale z življenjskim ciklusom učbenika (Johnsen, 1993). 2.1.1 Kaj je učbenik? Učbenik je knjiga, v kateri so znanstvene ali strokovne vsebine posredovane uporabniku s pomočjo posebej oblikovanega didaktičnega instrumentarija, izbranega odvisno od ciljev izobraževanja, psihofizične zrelosti uporabnika, ki mu je knjiga namenjena, in od posebnih nalog učnega načrta oz. šole in ravni izobraževanja. Tisto, kar učbenik ločuje od drugih šolskih knjig, ki se uporabljajo v izobraževanju, je dejstvo, da je učbenik množična, osnovna in obvezna šolska knjiga. (Pedagoška enciklopedija 1989, II. zv., 472.). Napisan je na podlagi predpisanega učnega načrta in predmetnika. Je torej učno sredstvo za učitelja oz. učni vir za učenca, ki pripomore k učinkovitosti pouka in samostojnega učenja. V preteklosti je bila naloga učbenika besedilno konkretiziranje vsebin učnega načrta določenega predmeta. Prevladovala je njegova didaktična funkcija, saj je skupaj z učiteljevo razlago predstavljal učencu edini vir informacij. V primerjavi z učbeniki, iz katerih se učijo šolarji danes, je bil prvi učbenik, ki je vseboval le redke črnobele fotografije oz. grafe in zgolj barvno naslovnico, precej dolgočasen in neprivlačen. Šolska knjiga je imela nekdaj drugačen pomen. Odnos do učbenika je moral biti izredno spoštljiv. Šolski red iz leta 1905 je npr. določal, da se učenci med branjem besedila oz. uporabo zemljevidov in slik le teh ne smejo dotikati s prstom, ampak le s posebnimi palčkami (Kepic Mohar, 2007). Prvi barvni učbenik je Mladinska knjiga natisnila šele leta 1961, to je bila Prva računica, učbenik za matematiko v 1. razredu osnovne šole (Žalik Grce, 2007). V sodobni šoli je učbenik sestavni del metodično-didaktičnega gradiva, ki skupaj z učiteljem sodeluje v vzgojno-izobraževalnem procesu pouka. Vključuje informativno funkcijo (znanje), skoznjo pa še konativno (vrednote), kognitivno (sposobnosti) in emotivno (emocionalne obarvanosti vsebine) (Jurman, 1999).



Danes so temeljna referenca avtorjem učni cilji in standardi znanja, ki naj bi jih učenci dosegli. Po namenskosti delimo učbenike v tri razrede: učbenike za opismenjevanje, učbenike za razvijanje razgledanosti in učbenike za poklicno oblikovanje (slika 1). Glede na to se prilagajajo tudi posamezne determinante učbenika.

Slika 1: Klasifikacija učbenikov (Kako narediti dober učbenik, 1999)

2.1.2 Kakovosten učbenik Izhodišče za oblikovanje kakovostnega učbenika je teorija, da učenci izobrazbo, torej znanje in sposobnosti, pridobivajo in oblikujejo z lastno dejavnostjo. To usmerja avtorje učbenikov, da v učbenik vgradijo raznovrstne dejavnosti – senzorične, izrazne, miselne in praktične, ki bodo v učencu spodbujale različne aktivnosti. Novejši pristopi pri oblikovanju učbenikov izhajajo iz sodobnih psiholoških, didaktičnih in strokovnih spoznanj. S pomočjo kakovostnega učbenika bo učenčevo delo z drugimi viri informacij toliko bolj produktivno. Kakovosten učbenik učencem pomaga pridobiti operativno znanje. Napisan mora biti v učenčevi starosti primernem jeziku, zahtevnostno mora biti po vsebini in obsegu vsebovanih pojmov prilagojen tudi povprečnemu učencu. S svojo didaktično organizacijo vsebine in prirejeno likovno ter grafično opremo vodi k doseganju ciljev učnega načrta. Učno ciljna naravnanost učnih načrtov, ki učiteljem daje proste roke pri izbiri učnih vsebin, metod in sredstev, omogoča tudi piscem in založnikom učbenikov uporabo različnih vsebinskih in pedagoških pristopov. V okviru kakovosti učbenika lahko izpostavimo nekaj osnovnih didaktičnih načel, ki vzpostavljajo normativen okvir oz. orientacijo, znotraj katere je možna presoja kakovosti učbenika (Šilih, 1961; Strmčnik, 2001):

- načelo nazornosti, stvarno - logične pravilnosti ter strukturiranosti in sistematičnosti pouka,

- načelo razvojne bližine, individualizacije, vzgojnosti,

VRSTE UČBENIKOV

učbeniki za opismenjevanje

učbeniki za razvijanje razgledanosti

učbeniki za poklicno oblikovanje

splošni

poklicni

na srednji stopnji

na visoki stopnji

za izobraževanje odraslih



- načeli aktivnosti in problemskosti, - načelo ekonomičnosti in racionalnosti.

Na vseh ravneh so bistvene tudi strukture znanja, kar zahteva urejanje podatkov v sisteme, razvija logiko, omogoča trajno znanje in kritično presojo. Učbenik mora torej biti zasnovan tako, da učenca postavlja v položaj, ko mora do nekaterih spoznanj priti s samostojnim delom in s svojo iniciativo. 2.1.3 Metodične determinante učbenika Izraz metodične determinante učbenika zajema tiste objektivne pogoje, ki jih mora avtor pri oblikovanju učbenika upoštevati, če želi napisati dober učbenik. Delimo jih v štiri osnovne determinante, od katerih vsaka vključuje več raznovrstnih dejavnikov (slika 2).

Slika 2: Metodične determinante učbenika

Vsebinske determinante – opredeljujejo predvsem to, kakšne vsebine sodijo v učbenik. Znanstvena vsebina v učbeniku mora biti ustrezno reducirana in didaktično prilagojena, pri tem pa mora ostati primerno strukturirana, da so učencem zveze med pojmi in koncepti razumljive in logične. Učna snov mora biti praviloma grajena kumulativno in kljub temu, da je osnova učni načrt, tudi na osnovi predznanja, ki je žal lahko zelo relativno. Vsebina mora biti pri prenosu na učenca primerljiva s stvarnostjo. Glavno vlogo ima vedno besedilo, saj ima največjo sporočilno vlogo, ne sme pa manjkati tudi ilustracij, ki ga pojasnjujejo in dopolnjujejo, razbijajo monotonijo in s tem naredijo učbenik prijaznejši. Bolj kot bo struktura elementov splošnejša, trajnejšo vrednost bo imel učbenik. Preveč podrobnosti ima za posledico hitro zastarelost učbenika. Razumevanje vsebine besedila je neposredno povezano s stopnjo inteligentnosti učencev.

METODIČNE DETERMINANTE UČBENIKA

VSEBINSKE

- resnica oz. znanost - predznanje - izbor vsebin - struktura vsebine - zahtevnost

OBLIKOVNE

- konceptualnost - didaktična načela - semantičnost jezika - opredelitev obsega - razporeditev vsebine - odnos med besedilom in ilustracijami - posredovanje znanj

SPOZNAVNE

- zmogljivosti učenca z vidika razvojne stopnje - hierarhična in distinktivna logika - tipi zaznavanja učencev - oblikovanje pojmov - odprtost učbenika

TEHNIČNE

- splošna oblika znakov in ilustracij - izbor črk - razporeditev besedila - razporeditev ilustracij - format učbenika



Oblikovne determinante – opredeljujejo notranjo strukturo učbenika. Kljub temu, da se vsak učbenik gradi drugače, mora imeti konceptualno naravnanost obstoječega šolskega sistema. Osnovna didaktična načela pri oblikovanju so načelo nazornosti, postopnosti, aktivnosti, primernosti razvojni stopnji, znanstvenosti, ekonomičnosti, povezave teorije s prakso ter načelo individualizacije in diferenciacije. Sporočilnost besedila in ilustracij mora biti prilagojena semantiki jezika, ki ga govorijo učenci na razvojni stopnji, ki ji je učbenik namenjen. Dimenzioniranost učne vsebine je sicer odvisna od učnega načrta in števila ur, ki jih ima učitelj na razpolago, vendar mora biti postavljena na realno osnovo. Učitelj mora imeti dovolj ur za predelavo in utrditev snovi. Bistvenega pomena je urejenost in preglednost, ki omogoča učencu, da se v učbeniku znajde. Po obliki delimo učbenike na celovite učbenike, ki vključujejo tudi elemente za ponavljanje in utrjevanje, učbenike s temeljno vsebino, v katerih prevladuje široko in podrobno oblikovana vsebina in imajo ponavadi posebno zbirko z vajami in nalogami, repetitorje, ki brez temeljne razlage pojasnjujejo učno snov podprto s številom praktičnih primerov in so brez učiteljeve razlage za učence prezahtevni, ter priročnike, ki so v glavnem namenjeni bolj strokovnim delavcem kot učencem. Spoznavne determinante – odločajo o tem, kakšno spoznavno moč ima besedilo učbenika in imajo najpomembnejšo vlogo. Avtor učbenika mora pri oblikovanju upoštevati spoznavne zmogljivosti učenca z vidika njegove razvojne stopnje. V učbenik mora biti vnesena primerna motivacija, ponavadi v obliki problema, ki učenca pritegne. Avtor lahko v okviru hierarhične in distinktivne logike pri oblikovanju pokaže določeno ustvarjalnost, vendar mora paziti, da ne zaide v nepreglednost in zmedenost. Hierarhična razporeditev učne snovi je hkrati tudi metodična razporeditev. Učbenik bo s svojo znakovno in simbolično naravnanostjo najbolj ustrezal vizualnim tipom učencev, medtem ko bodo avditivni zaznavni tipi bolj vezani na učiteljevo razlago, motorični zaznavni tipi pa bodo poleg učbenika in učiteljeve razlage potrebovali še čim več različnih učil. Količina obravnavanih pojmov mora omogočati dovolj časa za utrjevanje in ponavljanje. Učbenik mora biti grajen na temeljnih problemih stroke in ne na podrobnostih, ki so pogosto odveč. Avtor mora resnico v učbeniku posredovati kot nekaj relativnega in ne kot nekaj absolutnega ter z veliko mero odprtosti. Tehnične determinante – učbenik obravnavajo kot tiskarski in knjigoveški izdelek. Učbeniki ne smejo biti zastonj, vendar bi morali biti poceni. Učenec bi moral imeti možnost kupiti nov učbenik, do katerega bi lažje razvil pozitiven odnos. Zunanjost je lahko skromna, notranjost mora biti bogata. Pomembna je oblika znakov, izbor črk in razporeditev besedila. Učbeniki morajo imeti maksimalno čitljivost z vidika vizualizacije, porabe časa in zajete vsebine. Ilustracije morajo biti primerno razporejene, saj lahko preveč ilustracij odvrne učenčevo pozornost od bistva, premalo pa povzroča monotonijo. Format učbenika je povezan z razvojno stopnjo učenca, tako npr. format A4 ustreza učencem nižjih razredov, format B5 pa vsem ostalim v procesu izobraževanja. Kljub temu praksa kaže, da je vse več osnovnošolskih učbenikov v formatu A4.



2.2 UČBENIŠKI TRG Razvoj učbeniškega trga je povezan s kupno močjo države ter kulturno in politično vrednostno naravnanostjo. Za razliko od drugih knjižnih trgov je učbeniški trg bolj pregleden. Osnovno šolanje je obvezno za vse državljane, kar pomeni tudi obvezen nakup učbenikov. Založniki tako dobijo vse osnovne podatke o velikosti šolske populacije. Svoja prizadevanja vse bolj usmerjajo na učitelje in šole, saj njihovo mnenje in izbira odločilno vplivata na nastanek in prodajo učbenikov. Vsaka sprememba učnih načrtov oz. predmetnika sproži potrebo po novih učbenikih. Po uvedbi šolskih učbeniški skladov se učbenikov proda vedno manj, veča pa se količina delovnih zvezkov, ki so vse obsežnejši in se po ceni približujejo učbenikom, saj za založnike pomenijo bistveno boljši vir dohodkov. Konkurenca na trgu učbenikov bi naj prinašala višjo kakovost. Žal se pogosto zgodi, da so učbeniki le variacija na isto temo in ne pomenijo možnosti različnih poti do želenih ciljev in standardov, konkurenca pa tudi ne zagotavlja vedno nižjih cen učbenikov. Odprt in razvit učbeniški trg ter pestra ponudba učnih gradiv sta sicer znamenje demokratizacije šolskega prostora, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali so oblikovani primerni strokovni kriteriji za presojo kakovosti ponudbe. Eden od varovalnih mehanizmov, ki preprečuje, da bi trg preplavili nekakovostni učbeniki, je potrjevanje učbenikov. 2.1.4 Modeli uporabe učbenikov V Evropi se modeli uporabe učbenikov med državami precej razlikujejo, pogosto so si celo izrazito nasprotni. Način zalaganja učbenikov je vedno povezan s šolsko zakonodajo in s konceptualnimi rešitvami posamezne države. Razlike so odvisne tudi od velikosti knjižnega trga, saj majhni trgi delujejo drugače kot veliki. V drugi polovici 20. stoletja je bilo za večino totalitarnih ali avtoritarnih držav značilno monopolno izdajanje učbenikov. Eden od temeljev politike enakih možnosti je dobra dostopnost učbenikov. Evropske države zato uvajajo učbeniške sklade, nekatere države pa brezplačne učbenike za vse ali za otroke socialno šibkih družin ter sofinanciranje nakupa učbenikov glede na finančne zmogljivosti staršev. V večini demokratičnih držav velja konkurenca med učbeniki za isti predmet za nekaj samoumevnega, tako da lahko učitelji izbirajo, po katerem bodo poučevali. Ta izbira je ponavadi opredeljena na dva načina, bodisi da imajo učitelji, šole in šolska okrožja popolno avtonomijo pri izbiri, bodisi je ta izbira omejena s seznamom potrjenih učbenikov. Uporabo in preskrbo učbenikov po državah lahko razdelimo v štiri osnovne tipe. Prvi tip zajema države, v katerih ima učbenik večinoma le učitelj, učenci pa vso snov prepisujejo s table in si jo zapomnijo. V drugi tip sodijo države, v katerih naj bi obstajal le po en učbenik za vsak predmet, na voljo naj bi ga imeli vsi učenci v razredu. V tretjo skupino sodijo države, v katerih imajo učenci na voljo po nekaj učbenikov za vsak predmet, učitelj pa na podlagi lastne presoje izbere tiste, ki se mu zdijo za vodenje procesa in standardov znanja najprimernejši. V zadnji skupini so države, v katerih je na višji stopnji za vsak razred na voljo več kot 40 učbenikov, ob tem pa imajo učitelji na voljo še široko paleto priročnikov, slovarjev in drugega gradiva (Kovač, Šebart, Krek, Štefanc & Vidmar, 2005).



2.1.5 Slovenski učbeniški trg Slovenija je razvila dokaj visoko stopnjo konkurenčnosti učbeniškega trga. Način zalaganja učbenikov v času Jugoslavije je bil podoben kot v ostalih socialističnih državah. Učbenike so vsebinsko pripravljale posebne javne ustanove. Strogo so se držali pravila en predmet en učbenik, vendar so ti učbeniki že takrat za razliko od drugih republik izhajali pri različnih založbah, kar je kasneje omogočilo lažji prehod v pluralen učbeniški trg. Slovenske založbe so bile takrat le tehniško-založniški servis oddelka za učbenike na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ), nad vsebino tako izdanih učbenikov je roko še vedno držal Zavod za šolstvo. Uredniki založb niso imeli nobenega vpliva na likovno opremo in privlačnejšo zunanjo podobo učbenika. Država se je od začetka osemdesetih let naprej vse bolj umikala iz vsebinske priprave in zalaganja učbenikov. Vsebinsko vlogo so vse bolj prevzemale založbe. Vse pogosteje so se začela pojavljati mnenja, da je za pedagoški proces koristno, če obstaja več konkurenčnih učbenikov za vsak predmet. Tako so bila za zalaganje učbenikov še posebej burna devetdeseta leta. Primerjava med prvim seznamom vseh potrjenih učbenikov, ki ga je Zavod za šolstvo in šport SR Slovenije izdal leta 1973 v knjižici z 32 stranmi, z današnjima dvema katalogoma na skoraj več kot 300 straneh pokaže, kako hiter je razvoj na tem področju. Učbeniki se kot tržno blago, ki ga kupec mora kupiti, zelo dobro prodajajo. Z uvedbo devetletke se za nekatere predmete pojavlja vedno več potrjenih učbenikov, medtem ko učbenikov z malo naklado ponavadi sploh ne natisnejo, saj ni ustrezne finančne pomoči. Tak primer je npr. učbenik za italijanski jezik tretje triade na narodnostno mešanem območju, ko učenci še vedno delajo s slabimi kopijami nekakšnega učbenika. Problem izdajanja učbenikov v Sloveniji je prav gotovo majhen trg kupcev in avtorjev ter nedorečena pravila pri potrjevanju in pri trženju skozi šole. 2.1.6 Metodologija verifikacije učbenika Prakse glede potrjevanja učbenikov so v svetu različne in kažejo na stopnjo državne regulative učbeniškega trga. Nekatere države članice Evropske skupnosti ga poznajo, druge pa ne. Glavno vlogo pri izdaji učnih knjig imajo v Sloveniji ZRSŠ, Urad za razvoj šolstva pri Ministrstvu za šolstvo on šport (MŠŠ) in različne založbe. Junija 2006 je bil sprejet nov Pravilnik o potrjevanju učbenikov. Zagotavlja pogoj, da so učbeniki usklajeni z učnimi načrti in da se s postopkom potrjevanja učbenikov in zahtevami po javni objavi recenzentskih mnenj zagotavlja kvaliteta učbenikov. Pravilnik tudi loči učbenike od delovnih zvezkov v skladu s spremembo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) iz leta 2005. Strokovni svet potrjuje učbenike, izbor delovnih zvezkov pa je prepuščen avtonomiji učitelja. Katalog učbenikov, ki ga v svoji založbi izdajata ZRSŠ in Center Republike Slovenije za izobraževanje (CPI), vsebuje potrjene učbenike, delovne zvezke pa le v ločenem delu, dokler jim veljavnost še traja (Učbeniki in učna tehnologija, 2006). V šolah, ki izvajajo javno veljavne programe, se uporabljajo le učbeniki, ki jih potrdi pristojni strokovni svet. Postopek za pripravo in potrjevanje učbenikov določi minister (Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja. ZOFVI-UPB5).



Pristojni strokovni svet (Pravilnik o potrjevanju učbenikov, 2005) potrdi učbenik, ki je: - skladen s cilji sistema vzgoje in izobraževanja v RS, - po ciljih, standardih znanja in vsebinah usklajen z veljavnim učnim načrtom

oz. s katalogi znanja, - skladen s sodobnimi spoznanji stroke oz. strok, ki opredeljujejo predmet ali

poklicno področje - metodično in didaktično ustrezen, - prispeva k znižanju teže šolskih torbic, - primeren razvojni stopnji in starosti udeležencev izobraževanja in je - jezikovno pravilen in ustrezen ter tehnično ustrezen.

Pristojni javni zavod izdela oceno o skladnosti učbenikov s cilji, standardi znanja in vsebinami opredeljenimi v učnem načrtu oz. katalogih znanja. Pravilnik o potrjevanju učbenikov predpisuje dve oz. tri recenzentske ocene. Recenzenti so strokovnjak z znanstvenim naslovom za določen predmet, strokovnjak za področje metodike in didaktike ter strokovnjak s področja razvojne psihologije. Učbenike in učila za splošno izobraževalne predmete potrjuje Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. Učbenike in učila za poklicno in strokovno teoretične predmete potrjuje Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje. Posebna skupina za učbenike, učila in informacijsko komunikacijsko tehnologijo (IKT) na ZRSŠ pripravlja strokovne podlage za sprejemanje in izvajanje odločitev o učbenikih, učnih sredstvih ter sodeluje pri pripravi, razvoju in uvajanju področja učbenikov. Katalog potrjenih učbenikov se je trinajst let po osamosvojitvi povečal za desetkrat, število potrjenih učbenikov za približno petkrat. Zaradi učbeniških skladov se je bistveno povečala tudi količina delovnih zvezkov. Tabela 1 prikazuje spremembe v številu potrjenih učbenikov za tri šolska leta v razmiku treh let za tri glavne predmete (slovenščina, matematika, angleščina) za 7. razred devetletke. Kot zanimivost je dodano število strani kataloga in število založb tisto leto navedenih v katalogu (Katalog učbenikov 2001/02, Katalog učbenikov 2004/05, Katalog učbenikov 2007/08).

Šolsko leto

Predmet 2001/02 2004/05 2007/08

slovenščina 2 berili 2 delovna zvezka

2 berili 1 učbenik 6 delovnih zvezkov

3 berila 3 učbeniki 6 delovnih zvezkov

matematika 2 učbenika 1 delovni zvezek

4 učbeniki 3 delovni zvezki 1 vaje

5 učbenikov 3 delovni zvezki 2 vaje

angleščina 1 učbenik 1 delovni zvezek

4 učbeniki 6 delovnih zvezkov

5 učbenikov 2 delovna zvezka

Št. strani 157 224 212

Št. založb 62 68 57

Tabela 1: Primerjava potrjenih učbenikov pri slovenščini, matematiki in angleščini za 7. razred



Praviloma so učitelji tisti, ki odločajo o tem, kateri učbenik bodo otroci uporabljali, zato morajo založniki o njihovi kakovosti prepričati učitelje. Založniki so leta 2006 izpeljali raziskavo o uporabi učbenikov in delovnih zvezkov, v kateri je sodelovalo 805 osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev. Rezultati so pokazali, da učitelji pri izbiri gradiv v veliki meri upoštevajo katalog učbenikov (slika 3). Poleg vsaj enega potrjenega učbenika lahko uporabljajo namreč tudi nepotrjeno gradivo (Čakš, 2006).

Upoštevanje kataloga učbenikov

ne 2,9 %

da 97,1 %

Slika 3: Rezultati raziskave založnikov - kako učitelji upoštevajo katalog učbenikov

Obseg (in s tem strošek) učbeniškega kompleta je tako odvisen od učiteljevega izbora. Pri izbiri je učitelj strokovno avtonomen, zato je njegov izbor tudi odgovornost, ki se nanaša na višino stroškov šolanja in težo šolskih torbic, kar med drugim pomeni, da morajo biti izbrana učna gradiva take narave, da jih bodo učenci redno uporabljali. (Okrožnica, 2007). Raziskave založnikov so pokazale, da pri izboru v glavnem sodeluje celoten aktiv oz. posamezni učitelj, ki predmet poučuje (slika 4).

Kdo izbira učno gradivo?

68,5 %

33,7 %

11,7 %

1,9 %

1,9 %

cel aktiv

lastna izbira

vodja aktiva

svetovalec zavoda

ravnatelj/-ica

Slika 4: Rezultati raziskave založnikov o tem, kdo izbira učno gradivo



Rezultati ankete, ki smo jo izvedli mi, so pokazali, da z izbranim učbenikom zadovoljnih več učiteljev, če so učbenik izbrali sami kot v primeru skupinske izbire (slika 5). Sklepamo lahko, da imajo v primeru skupinskega odločanja učitelji različna merila oz. opazujejo različne kriterije. Izdelani odločitveni model bi naj omilil opisano težavo.

Izbira učbenika - zadovoljstvo

0 2 4 6 8 10 12 14 16

sam

aktiv

Izbral

Št. učiteljev

nisem

delno

zelo

Slika 5: Zadovoljstvo z izbranim učbenikom



3 SISTEMI ZA PODPORO ODLOČANJU 3.1 OPREDELITEV ODLOČANJA Odločanje je proces, ki je sestavljen iz več aktivnosti. Je zavestna ali podzavestna izbira med različnimi alternativami oz. variantami glede na preference enega ali več odločevalcev. Odločimo se lahko spontano, intuitivno, naključno ali racionalno. Racionalna odločitev temelji na predhodno določenih ciljih oz. kriterijih, ki so lahko objektivni ali subjektivni. Pomembno vlogo igrajo predvidene želene oz. nezaželene posledice odločitve. Z izbiro neke alternative lahko cilje v celoti dosežemo ali pa se jim le približamo. Sledi realizacija izbrane alternative in opazovanje rezultata. Na podlagi analize posledic se lahko marsikaj naučimo, pridobimo izkušnje in znanje za naslednje odločitve. Odločevalec je lahko ena oseba ali skupina ljudi. Vključimo lahko tudi posameznike, eksperte, analitike in uporabnike, ki niso odločevalci, a pomagajo pri izvedbi procesa. Presojanje kakovosti odločitve ni nikoli povsem objektivno. Nekateri odločitveni problemi so zelo zahtevni in kompleksni. Povezani so z velikim številom dejavnikov, negotovostjo in različnimi cilji odločevalcev, pomanjkanjem časa in informacij potrebnih za odločanje. Odločanje delimo glede na to, ali se odloča človek ali stroj. Človekovo odločanje podpira in izboljšuje vrsta specializiranih disciplin kot so operacijske raziskave, odločitvene analize, podatkovna skladišča in sistemi za podporo odločanju. Glede na število kriterijev, ki jih uporabimo pri izbiri alternative, so odločitve lahko enokriterijske – enoparametrske ali večkriterijske – večparametrske, kakršnih je večina odločitev. S problemi odločanja se ukvarja vrsta znanstvenih področij in disciplin. 3.2 VEČPARAMETRSKO ODLOČANJE Večkriterijsko ali večparametrsko odločanje je največja skupina metod, kjer alternative ocenjujemo na osnovi več parametrov. Temelji na razgradnji odločitvenega problema na manjše podprobleme, kjer variante razgradimo na posamezne parametre (kriterije, atribute) in jih ločeno ocenimo glede na vsak parameter. Končno oceno variante dobimo z nekim postopkom združevanja. Tako izpeljana vrednost je potem osnova za izbor najustreznejše variante (Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003). Odločitveni model temelji na izbranem spisku kriterijev, parametrov, spremenljivk oz. dejavnikov, ki jih želimo v procesu odločanja zasledovati (Bohanec, Rajkovič 1999; Arh, Rajkovič, Jerman-Blažič, 2005). 3.3 FAZE ODLOČITVENEGA PROCESA Odločitveni proces je proces sistematičnega zbiranja in urejanja znanja, ki naj bi zagotovil dovolj informacij za primerno odločitev, zmanjšal možnost, da bi kaj spregledali, pospešil in pocenil proces odločanja ter dvignil kakovost odločitve.



Praviloma poteka po fazah, ki so opisane v nadaljevanju, le-te pa se lahko tudi prepletajo ali ponavljajo. 3.3.1 Identifikacija problema

V prvi fazi poskušamo definirati problem ter opredeliti cilje in zahteve. Določimo odločitveno skupino, katere jedro sestavljajo odločevalci: to so tisti, ki se morajo v končni fazi odločiti in so odgovorni za odločitev. Pri zahtevnejših problemih je priporočljivo v delo skupine vključiti tudi (Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003):

• eksperte, ki imajo poglobljeno znanje o dani problematiki in lahko svetujejo pri oblikovanju odločitvenega modela,

• odločitvenega analitika – metodologa, ki kot moderator vpliva na učinkovitost in usklajenost dela skupine ter skrbi za ustrezno metodološko in računalniško podporo odločanja,

• druge predstavnike - tistih segmentov, na katere vpliva odločitev. 3.3.2 Identifikacija kriterijev Kriteriji so merila, na osnovi katerih vrednotimo in izbiramo alternative. Oblikujemo jih tako, da spremenljivke povežemo z zahtevami in cilji odločevalca. Posebej je pomembno, da pri tem ne spregledamo kriterijev, ki bistveno vplivajo na odločitev. Postopek identifikacije kriterijev je do neke mere odvisen od uporabljene metodologije in poteka po naslednjih korakih (Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003):

• Spisek kriterijev – oblikujemo seznam kriterijev, ki jih bomo upoštevali pri odločanju.

• Strukturiranje kriterijev – kriterije hierarhično uredimo. Pri tem upoštevamo medsebojne odvisnosti in vsebinske povezave. Nepomembne kriterije in tiste, ki so izraženi z ostalimi kriteriji, zavržemo in po potrebi oblikujemo nove. Rezultat je drevo kriterijev.

• Merske lestvice – vsem kriterijem v drevesu določimo merske lestvice ter morebitne druge lastnosti.

3.3.3 Definicija funkcije koristnosti Definiramo funkcije, ki opredeljujejo vpliv nižje nivojskih kriterijev na tiste, ki ležijo višje v drevesu, vse do korena drevesa, ki predstavlja končno oceno variant. Oblika funkcij in način njihovega zajemanja je močno odvisna od uporabljene metode. Najpogosteje se uporabljajo preproste funkcije kot so utežna vsota in razna povprečja, srečamo pa tudi zahtevnejše funkcije, ki imajo večjo izrazno moč, vendar so nekoliko zahtevnejše za praktično uporabo: funkcije zvezne logike, funkcije na osnovi Bayesovega pravila ali mehkih množic, odločitvena pravila. Prav tako so pestre računalniško podprte metode za podporo odločevalcev, ki v tej fazi segajo od neposrednega analitičnega izražanja funkcij do možnosti izbiranja oz. parametrizacije vnaprej pripravljenih funkcij, definiranja funkcije po točkah, zajemanja v grafični obliki in raznih dialogov, ki jih vodi računalniški program.



3.3.4 Opis variant Vsako varianto opišemo z vrednostmi osnovnih kriterijev, to je tistih, ki ležijo na listih drevesa. Do tega opisa nas vodi bolj ali manj zahtevno proučevanje variant in zbiranje podatkov o njih. Pri tem se pogosto srečamo s pomanjkljivimi ali nezanesljivimi podatki (Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003). 3.3.5 Analiza variant Vrednotenje variant je postopek določanja končne ocene variant na osnovi njihovega opisa po osnovnih kriterijih. Vrednotenje poteka »od spodaj navzgor« v skladu s strukturo kriterijev in funkcijami koristnosti. Varianta, ki dobi najvišjo oceno, je praviloma najboljša. Na končno oceno vpliva mnogo dejavnikov in pri vsakem od njih lahko pride do napake. Poleg tega sama končna ocena navadno ne zadostuje za celovito sliko o posamezni varianti. Zato moramo variante analizirati in poskusiti odgovoriti na naslednja vprašanja:

• Kako je bila izračunana končna ocena - na osnovi katerih vrednosti kriterijev in katerih funkcij?

• So vrednosti kriterijev in uporabljene funkcije koristnosti ustrezni? • Zakaj je končna ocena takšna, kot je? • Je v skladu s pričakovanji ali odstopa in zakaj? • Kateri kriteriji so najbolj prispevali k takšni oceni? • Katere so bistvene prednosti in pomanjkljivosti posamezne variante? • Kakšna je občutljivost odločitve? Kako spremembe vrednosti kriterijev

vplivajo na končno oceno? • Ali je mogoče in kako variante izboljšati? Katere spremembe povzročijo

bistveno poslabšanje ocen variant? • V čem se variante bistveno razlikujejo med seboj?

Šele z odgovori na ta vprašanja pridemo do celovite slike o variantah in s tem do kakovostnejše odločitve (Jereb, Bohanec, Rajkovič, 2003). 3.4 UMETNA INTELIGENCA IN EKSPERTNI SISTEMI 3.4.1 Umetna inteligenca Praktične raziskave metod umetne inteligence se ukvarjajo z razvojem sistemov, ki se obnašajo inteligentno in so sposobni reševati relativno težke probleme. Pogosto te metode temeljijo na oponašanju človekovega načina reševanja problemov. Področja, s katerimi se ukvarja umetna inteligenca, so poleg strojnega učenja še računalniško zaznavanje, predstavitev znanja, razumevanje naravnega jezika, avtomatsko sklepanje in dokazovanje izrekov, logično programiranje, kvalitativno modeliranje, razvoj ekspertnih sistemov, igranje iger, hevristično reševanje problemov, robotika in kognitivno modeliranje (Kononenko, 2006).



Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi učiti in temu ustrezno prilagajati. Dolgoročni cilj je vprašanje, ali računalnikova inteligenca (sposobnost) lahko doseže oz. preseže človekovo inteligenco. 3.4.2 Ekspertni sistemi Ekspertni sistemi (ES) so računalniški programi, namenjeni strokovnemu svetovanju in pomoči pri reševanju problemov. Ne zna se učiti. Naloge rešuje le na podlagi vgrajene baze znanja. Rešitev problema poišče s pomočjo procesorja znanja. Te sisteme za zdaj raziskujejo ter razvijajo in za delovanje potrebujejo precejšnje računalniške zmogljivosti (Ekspertni sistemi, 2007). ES predstavljajo eno najnaprednejših področij informacijske tehnologije v smislu stališč. To pomeni, da pomagajo ljudem pri nekaterih najbolj zapletenih in malo znanih postopkih dela z informacijo: pri odločanju, reševanju problemov, diagnosticiranju in učenju. Delujejo na osnovi ogromnih količin shranjenih dejanskih informacij s področja uporabe, skupaj s postopki sklepanja strokovnjakov na tem področju. Večino materiala vključijo v program, ko ga pišejo, vendar program kasneje, ko je uporabljen v novih situacijah, navadno širi svojo zbirko informacij. Začetno znanje o področju je zasnovano na opazovanju uspešnih praktikov in pogovorih z njimi. Shematična zgradba ES je razvidna iz slike 6.

Slika 6: Osnovni diagram ES

Sistemi za podporo odločanja (angl. Decision Support Systems, DSS) (Mallach 1994; Marakas, 1999) so interaktivni računalniški programi, ki pomagajo odločevalcem pri uporabi podatkovin modelov za spoznavanje in reševanje odločitvenih problemov. 3.4.3 DEX – lupina za večparametrsko odločanje DEX (lupina ekspertnega sistema; DOS) je bil razvit na inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani v letih 1988 in 1989. Dex je lupina ekspertnega sistema, ki je bila razvita za podporo večparametrskemu odločanju in temelji na metodi DECMAC (DECision MAKing), ki sta jo razvila J. Efstathiou in V. Rajkovič.

UPORABNIK

BAZA ZNANJA

VMESNIK PROCESOR ZNANJA



DEX je namenjen predvsem reševanju kompleksnih problemov z velikim številom parametrov in alternativ in vsebuje različna orodja razdeljena v naslednje skupine:

• gradnja in preverjanje baze znanja, • vrednotenje variant, • razlaga rezultatov vrednotenja, • različni izpisi.

Bazo znanja v programu DEX predstavljajo:

• eno ali več dreves parametrov, • funkcije koristnosti, • variante.

Od drugih metod večparametrskega modeliranja se bistveno razlikuje, saj uporablja simbolične (kvalitativne, diskretne) parametre in za združevanje vrednosti parametrov uporablja diskretne funkcije koristnosti, ki so definirane po točkah s tabelami oziroma pravili »kaj – če«. Vrednotenje z modelom DEX je razdeljeno v naslednje faze: 1. Identifikacija problema in priprava spiska kriterijev

Najprej skušamo problem čim bolje definirati ter opredeliti cilje in zahteve. Kriteriji, ki vplivajo na izbor odločitve, so deloma vidni že iz identifikacije problema.

2. Strukturiranje kriterijev To opravimo na osnovi medsebojne odvisnosti in vsebinskih povezav. Če ima več kriterijev kako skupno lastnost, jih združimo in dobimo poddrevo kriterijev te skupne lastnosti. DEX omogoča skoraj poljubno strukturiranje kriterijev.

3. Merske lestvice Zaloge vrednosti kriterijev so sestavljene iz besed ali numeričnih intervalov. Merske lestvice ponavadi uredimo od slabih (manj zaželenih) do dobrih. To omogoča lažjo kontrolo konsistentnosti odločitvenih pravil, s tem pa tudi hitrejši vnos funkcij koristnosti.

4. Definicija funkcije koristnosti Funkcije koristnosti so podane s preprostimi odločitvenimi pravili tipa »če – potem«, ki jih definiramo in vnašamo na podlagi tabele. DEX pripravi tabelo z vsemi že vpisanimi kombinacijami vrednosti osnovnih kriterijev, potrebno je le še izbrati zadnjo kolono, kjer DEX sproti opozarja na morebitne nekonsistentnosti in na določenih mestih sam predlaga ustrezne vrednosti, ki jih izpelje iz do takrat določenih pravil.

5. Vrednotenje in analiza variant Zbrane podatke o vrednostih DEX ovrednoti v skladu s strukturo kriterijev in odločitvenimi pravili. Pri tovrstnih podajanjih funkcij koristnosti se večkrat zgodi, da je več variant ocenjenih z enako končno oceno, kar zahteva dodatno analizo vrednotenja. DEX omogoča dokaj enostavne »kaj – če« analize. Tako lahko preverimo, kako bi bila posamezna varianta ocenjena, če bi lahko enemu od kriterijev pripisali boljše ali slabše vrednosti. To bi se zgodilo, če bi ob izvedbi lahko zagotovili tak boljši kriterij ali pa bi med uporabo prišlo do nenadnega padca vrednosti kriterija. Pred končno potrditvijo variant nam DEX omogoča tudi izvedbo selektivne razlage, kjer poizkušamo poiskati posebej izrazite prednosti in slabosti posameznih variant. S temi dodatnimi analizami lahko z večjo verjetnostjo izberemo najustreznejšo varianto, poleg tega nam metoda DEX



omogoča tudi določitev rezervne variante in navsezadnje tudi rangiranje vseh variant od najboljše do najslabše.

3.4.4 DEXi – program za večparametrsko odločanje Program DEXi (program za večkriterijsko odločanje; Windows) sloni na metodologiji DEX. Od ostalih metodologij večparameterskega odločanja se razlikuje predvsem po kvalitativnem pristopu in neposrednem določanju funkcij koristnosti več spremenljivk, kar pomembno poveča transparentnost izgradnje in uporabe odločitvenih modelov. To so tudi atributi metodologije ekspertnih sistemov, katerih cilj sta večja razumljivost in uporabnost eksplicitnega znanja, ki tako postane dostopno širšemu krogu ljudi, ne le za validacijo in verifikacijo, ampak tudi za razumevanje odločitve. Program za večkriterijsko odločanje DEXi podpira kvalitativne merske lestvice. Funkcije koristnosti so predstavljene s pravili tipa »če – potem« v obliki tabel in določajo medsebojni vpliv kriterijev na vrednost nadrejenega kriterija. Odločitveni model je sestavljen iz drevesa kriterijev, ki vsebuje atribute in parametre, ter odločitvenih pravil. Strukturiranje kriterijev pri gradnji modela je bistvenega pomena. Osnovne parametre predstavljajo listi drevesa kriterijev, z odločitvenimi pravili pa določamo vrednosti parametrov v vozliščih drevesa vse do korena, ki predstavlja končno oceno predmeta odločanja (slika 7). Z odločitvenimi pravili lahko upoštevamo, da je vpliv nekega parametra na končno oceno variante odvisen od njegove vrednosti, kar pomeni, da uteži niso konstantne. DEXi ob določitvi vsaj dveh odločitvenih pravil in ob upoštevanju uteži sam izračuna vrednost agregirane funkcije.

Slika 7: Večparametrski odločitveni model (DEXi, 2003)

Zalogo vrednosti parametrov običajno sestavljajo naravne vrednosti parametrov in jo je smiselno tako zmanjšati, da ostane odločitveni model dovolj občutljiv in razlikuje bistvene razlike med variantami. Opis variant v realni odločitveni situaciji pogosto ni popoln. Računalniški program DEXi, ne glede na to nepoplnost, variante ovrednoti in rezultat je lahko podan tudi na intervalu. To je odvisno od vpliva nedoločenega parametra na končno oceno variante. Interpretacija rezultatov, ki jo

Y

F (X1, X2, …, Xm)

X1 X2 Xm …

x1(a1)

x2(a1) xm(a1)

koristnost

funkcija koristnosti

parametri

variante



mora narediti človek, poteka od korena preko vozlov do listov odločitvenega drevesa. Za bolj nazorno predstavitev lahko s programom DEXi naredimo različne grafične prikaze: od primerjav variant po posameznih parametrih do radarskih diagramov, kjer lahko grafično primerjamo med seboj variante po več parametrih. Pri uporabi programske opreme DEXi sledimo naslednjim posameznim fazam:

1. Identifikacija problema Poskušamo definirati problem ter opredeliti cilje in zahteve.

2. Identifikacija kriterijev Določimo kriterije, ki bistveno vplivajo na odločitve in pri tem upoštevamo še druge zahteve kot so celovitost, neredundantnost in operativnost oziroma merljivost kriterijev. Te kriterije strukturiramo v drevo kriterijev, kjer je v korenu ocena za posamezno varianto. Na posameznih nivojih drevesa so agregirani kriteriji, ki so lahko izpeljani s pomočjo posameznih podkriterijev. Vsakemu kriteriju določimo zaloge vrednosti (atribute), ki so lahko sestavljeni iz besed ali številčnih intervalov.

3. Definicije funkcije koristnosti Definiramo funkcije, ki opredeljujejo vpliv nižje nivojskih kriterijev na tiste, ki ležijo višje v drevesu vse do korena drevesa, ki predstavlja končno oceno variant. Oblika funkcij in način njihovega zajemanja sta močno odvisna od uporabljene metode. Najpogosteje se uporabljajo preproste funkcije, kot so utežna vsota, razna povprečja, srečamo pa tudi zahtevnejše funkcije, ki imajo večjo izrazno moč, vendar so nekoliko zahtevnejše za praktično uporabo. DEXi uporablja utežne vsote, tako da posameznemu kriteriju lahko pripišemo pomembnost na tak način.

4. Opis variant Vsako varianto opišemo z vrednostmi osnovnih kriterijev, to je tistih, ki ležijo na listih drevesa. Do tega opisa nas vodi bolj ali manj zahtevno proučevanje variant in zbiranje podatkov o njih. Pri tem se pogosto srečamo s pomanjkljivimi in nezanesljivimi podatki.

5. Vrednotenje in analiza variant Vrednotenje variant je postopek določanja končne ocene variant na osnovi opisa po osnovnih kriterijih. Vrednotenje poteka »od spodaj navzgor« v skladu s strukturo kriterijev in funkcijami koristnosti. Varianta, ki dobi najvišjo oceno, je praviloma najboljša. Običajno moramo variante analizirati in odgovoriti na vprašanja kot so:

• Zakaj je končna ocena taka, kot je? • Katere so bistvene prednosti in pomanjkljivosti posamezne variante? • V čem se variante razlikujejo med seboj? • Kateri kriteriji so najbolj prispevali h končni oceni? • So vrednosti kriterijev in uporabljene funkcije koristnosti ustrezne?



4 IZGRADNJA ODLOČITVENEGA MODELA ZA IZBIRO UČBENIKA 4.1 IDENTIFIKACIJA KRITERIJEV 4.1.1 Določanje kriterijev Po identifikaciji problema ter definiranju ciljev in zahtev je izbira kriterijev naslednji pomembni korak pri oblikovanju modela. Kriteriji za izbiro učbenika združujejo zunanjo in notranjo podobo, uporabnost za načrtovanje in pričakovano vlogo pri pouku. Enako pomemben je videz učnega gradiva, ustreznost izdelave, organiziranost besedilnega in ilustrativnega dela kot seveda strokovnost, ciljna naravnanost, sodobna spoznanja stroke ter upoštevanje metodično-didaktičnih načel. Spisek kriterijev smo sestavili s pomočjo strokovne literature ter mnenja učiteljev, ki so sodelovali v anketi. Rezultati ankete so pokazali, da so učitelji poleg predlaganih lastnosti iz ankete pri izbiri učbenika pozorni še na naslednje:

- kdo je avtor učbenika, - ali so v vsebino vpletene nenavadne in humorne vsebine, - ali avtor učbenika izziva uporabnika z različnimi vprašanji in nalogami, - ali se učbenik povezuje z delovnim zvezkom, - prisotnost povzetkov na koncu poglavij, - ali so naloge smiselne in jedrnate, - aktualnost podatkov, - politična nevtralnost, - možnost povezovanja z drugimi mediji, - interdisciplinarni pristop in aktualizacija ipd.

Kljub temu, da je večina učiteljev sama izbrala učbenik, z njim niso vedno zadovoljni. Pomanjkljivosti, ki jih opažajo, so strokovna nenatančnost v nekaterih poglavjih, premalo nalog, slabše diferencialne naloge, premalo vaj srednje težavnostne stopnje za urjenje, premajhna izbira primerov dobre prakse, pogrešajo ciljno naravnanost, moti jih preobsežnost (potrebno je izpuščati besedila), prezahtevnost nekaterih vsebin, nepreglednost vaj in poskusov, ki se skrivajo med tekstom, prepodrobne ali premalo podrobne vsebine, manjka rdeča nit med vsebinami, premalo izkustvenih vsebin, preveč preskakovanj iz učbenika v delovni zvezek, preveč strokovna razlaga nekaterih snovi, premalo osnovnih nalog in primerov, premalo jezikovnih vaj za utrjevanje … Iz navedenega je razvidno, da mora biti model dovolj splošen in dovolj natančen, da zajame vse zahteve različnih predmetnih področij. Za odločitveni model ocenjevanja ustreznosti učbenika smo tako izbrali kriterije, ki pokrivajo vse štiri determinante učbenika:

• vsebinsko determinanto, • spoznavno determinanto, • oblikovno determinanto, • tehnično determinanto

ter dodali še nekaj lastnosti, ki so pomembne za učitelje.



Za sodelovanje v anketi se je odločilo 30 osnovnošolskih učiteljev, ki poučujejo različne predmete. V anketi so vrednotili pomembnost predlaganih kriterijev z ocenami od 1 do 5, pri čemer so z vrednostjo 1 povedali, da kriterij zanje ni pomemben, z vrednostjo 5 , da je za njih zelo pomemben. Rezultati njihovih ocen so razvidni v tabeli 2.

Tabela 2: Odstotek učiteljev, ki so izbrali določeno oceno

Rezultati so pokazali, da učitelji posvečajo veliko pozornost notranji strukturi učbenika ter vsebinskim determinantam, manj so za njih pomembni cena, debelina ter format učbenika, ki so dejansko pomembnejši za starše in učence, zato vseh kriterijev nismo vključili v model. Izločili smo tudi kriterije, ki jih zagotavlja postopek potrjevanja učbenikov. Slika 8 prikazuje povprečno oceno za posamezni kriterij iz ankete.

Povprečna ocena pri posameznih kriterijih

00,51

1,52

2,53

3,54

4,55

cenadebelina

format

vezava

razporejenost snovi

ciljna naravnanost

struktura vsebine

individ. in dif.

izrazoslovje

ilustracije

pisava

Slika 8: Povprečna ocena pri posameznem kriteriju

Ocena

Kriterij 1 2 3 4 5

cena 10 % 26,7 % 40 % 13,3 % 10 %

debelina 6,7 % 30 % 26,7 % 23,3 % 13,3 %

format 10 % 13,3 % 33,3 % 33,3 % 10 %

vezava 0 6,7 % 33,3 % 46,7 % 13,3 %

razporejenost snovi 3,3 % 3,3 % 10 % 23,3 % 60 %

ciljna naravnanost 0 0 6,7 % 23,3 % 70 %

struktura vsebine 0 3,3 % 6,7 % 30 % 60 %

individ. in diferen. 0 6,7 % 6,7 % 40 % 46,7 %

jezik, izrazoslovje 0 0 3,3 % 43,3 % 53,3 %

ilustracije 0 0 20 % 43,3 % 36,7 %

oblika znakov 0 10 % 30 % 36,7 % 23,3 %



Po pregledu vseh rezultatov smo za končno sestavo modela izbrali naslednje kriterije: - dodatni elementi, mnenje drugih učiteljev, reklamna predstavitev, zahtevnost, uporabljen besednjak, obseg vsebin, vezava, cena, grafična oprema, metodika, oblikovanje pojmov, ciljna naravnanost, motivacija, izbor vsebin, razpored vsebin ter oblika znakov in ilustracij.

4.1.2 Strukturiranje kriterijev Zaradi preglednosti ter na podlagi medsebojne povezanosti smo kriterije smiselno strukturirali ter razdelili v skupine. Oblikovano drevo kriterijev prikazuje slika 9. A Determinante učbenika Vsebina – vsebinske determinante

• Zahtevnost vsebine – naravnanost na povprečno inteligentne učence, upoštevanje različnega predznanja in sposobnosti učencev.

• Izbor vsebin – vsebina učbenika se preverja s stvarnostjo. • Ciljna naravnanost – uporabnost in ustreznost za načrtovanje.

Oblika – oblikovne determinante • Obseg vsebin – dimenzioniranost vsebin v učbeniku mora temeljiti na

realni osnovi. • Razporeditev vsebin – oblikovno učbenik ustvarja občutek reda in

varnosti znotraj tega reda. • Besednjak – semantična usmerjenost jezika prilagojena posamezni

strukturi učencev z vidika razvojne dobe. Spoznavnost – spoznavne determinante

• Metodika – spoznavno teoretski pristop temelječ na nižjih razvojnih zmogljivostih učenca ter motivacijskih poudarkih posameznih vsebin.

• Oblikovanje pojmov – na ravni abstraktov jasno razloženi in hierarhično razporejeni pojmi.

• Motivacija – uporaba motivacijskih vsebin, nalog ali vprašanj, ki vzpodbudijo pri učencu zanimanje za snov.

Tehnična obdelava – tehnične determinante • Splošna oblika znakov – maksimalna čitljivost z vidika vizualizacije,

porabe časa in zajete vsebine. • Grafična oprema – umirjene barve in primerne ilustracije dajejo vtis

urejenosti, poudarjajo pomembno in motivirajo. • Vezava – primerna trpežna vezava, ki zdrži več generacij.

B Aktualnost

• Dodatni elementi – delovni zvezek, ki dopolnjuje učbenik, vaje za utrjevanje, priročnik za učitelja, CD …

• Mnenja – mnenja drugih učiteljev oz. učencev, ki učbenik že uporabljajo. • Reklama – reklama, predstavitev učbenika, brezplačni izvod učbenika. • Cena – aktualna cena učbenika.



Slika 9: Drevo kriterijev

4.1.3 Merske lestvice

Vsem kriterijem smo določili zaloge vrednosti, ki jih lahko zavzemajo. Urejene so od

slabih proti dobrim, prikazane z besednimi opisi. Uporabili smo tri, štiri in pet

stopenjsko lestvico. Uporabljene zaloge vrednosti prikazuje slika 10.

Slika 10: Zaloge vrednosti kriterijev



4.2 FUNKCIJA KORISTNOSTI Funkcije koristnosti predstavljajo medsebojni vpliv nižje ležečih kriterijev na višje ležeče kriterije. V programu DEXi so predstavljene po točkah. Vsaka točka predstavlja pravilo tipa »če-potem«. Določanje funkcij koristnosti je dejansko zelo subjektiven del oblikovanja modela. Pri odločanju smo si pomagali s strokovno literaturo, mnenjem učiteljev ter lastnimi izkušnjami, pri čemer smo skušali biti čim bolj objektivni. Pri oblikovanju drevesa kriterijev in določanju zalog vrednosti smo upoštevali, da kriterijev in možnih kombinacij ne sme biti preveč. Uporabnik modela bi lahko po potrebi ocene in pravila spremenil, preveč možnih kombinacij pa bi ga odvrnilo od tega in model bi izgubil smisel. Za začetne in končne vrstice tabel smo določili pravila, nato smo si pomagali z uporabo uteži. Pri določanju uteži smo določili višje vrednoti najpomembnejšim kriterijem, nižje vrednoti pa tistim kriterijem, katerih slabšo kvaliteto se lahko kompenzira.

Primer: Skupina spoznavnost vsebuje metodiko, oblikovanje pojmov in motivacijo. Metodika in oblikovanje se nam zdita izredno pomembna kriterija, ki sta med seboj enakovredna, zato smo jima dodelili po 35 %. Motivaciji smo dali nižjo vrednost (30 %), saj menimo, da jo lahko učitelj nadomesti z drugimi pripomočki. Podobno smo se odločali tudi v ostalih primerih.

Slika 11: Uteži posameznih kriterijev



Iz slike 11 so razvidne povprečne uteži, ki podajo razliko med lokalnimi in globalnimi utežmi. Lokalne uteži se nanašajo na sestavljeni kriterij, znotraj katerega je skupni seštevek enak 100, globalne uteži pa se nanašajo na glavni kriterij. V našem modelu smo uporabili pravila in uteži. Dobljene rezultate smo pregledali in popravili kombinacije, ki nam niso ustrezale.

5 UPORABA ODLOČITVENEGA MODELA 5.1 OPIS VARIANT Opisovanje in ocenjevanje učbenikov je lahko seveda zelo subjektivna zadeva. V primeru, da se odloča učitelj sam, to ni večja ovira. V primeru skupinskega odločanja je potrebno lastne interese in poglede skupinsko uskladiti. Pri izbiri in nepoznavanju gradiva pride prav tudi kakršna koli predstavitev s strani založbe, ki najbolje ve, kako delo z učbenikom deluje. Prav pride tudi mnenje drugih učiteljev in učencev, ki ta učbenik že uporabljajo. Pouk za večino učencev ne pomeni nobenega veselja, zato poskušajo avtorji učbenikov z vedno novimi pristopi. Učbenik naj bi opravil motivacijsko funkcijo in pripomogel k priklicu predznanja, kar včasih celo uspe. Nekateri učbeniki skušajo to doseči s pretiravanjem v ilustracijah, ki so včasih prav otročje.

Slika 12: Učbeniki za matematiko v 8. razredu

Za preizkus modela smo izbrali pet učbenikov za matematiko za 8. razred (slika 12), štirje so potrjeni za šolsko leto 2007/08, petega v zadnjem katalogu ni. Izbrali smo ga za primerjavo. Skušali bomo ugotoviti, ali obstaja kakšna bistvena razlika med posameznimi primerki. Podatke smo poiskali na spletnih straneh ter z ogledom vseh učbenikov. Ugotovili smo, da so izbrani učbeniki sicer enakega formata in približno enako debeli, vendar se že po kratkem pregledu pokažejo med njimi precejšnje razlike.



UČBENIK 1

Učbeniški komplet vključuje: - učbenik, - priročnik za učitelje, - letno razporeditev učne snovi, - dodatek za obdelavo podatkov.

Cena: 19,61 €

Snov je razdeljena na 12 poglavij ter poglavje za ponovitev snovi prejšnjega leta, posamezna poglavja pa še na razdelke. Praviloma razdelek vključuje snov ene šolske ure. Snov razdelka je podana sistematično, kar kažejo podnaslovi. Vsako poglavje se konča z razdelkom Mešane naloge, ki ima vlogo zbirke vaj in je namenjen dodatnemu utrjevanju in povezovanju snovi. Ta del je barvno poudarjen. Grafično deluje učbenik zelo umirjeno in urejeno. Barve so uporabljene le za poživitev besedila. Vsebuje tehniške risbe, ilustracije in fotografije, ni pa pisan v stilu slikanice. Ilustracije so uporabljene motivacijsko, nikakor pa ne prevzemajo posredne vloge učenja matematičnih resnic. Naslovi razdelkov so žal slabo vidni. Strani so gosto potiskane, tako da občasno dobimo vtis nesistematičnosti in natrpanosti. Ker učbenik nima pripadajočega delovnega zvezka, je nalog manj in so zelo kratke in jedrnate, kar včasih ni najboljše. V kompletu ni delovnega zvezka. UČBENIK 2

Učbeniški komplet vključuje: - učbenik, - delovni zvezek.

Cena: 14,90 €

Učbenik je razdeljen na 12 poglavij. Uvaja sodoben, problemsko naravnan način poučevanja matematike, ki naj bi učencem pomagal pri postopnem pridobivanju znanja. Vsebuje naloge, ki so razvrščene po težavnosti in omogočajo diferenciacijo in individualizacijo pouka. V vsakem poglavju so testi treh težavnostnih stopenj, ki z rešitvami omogočajo kontrolo pridobljenega znanja. Razlagi sledi nekaj zgledov in nekaj osnovnih nalog. Učbenik dopolnjuje delovni zvezek, ki omogoča dobro utrjevanje in preverjanje znanja. Likovno je vsaka stran učbenika razdeljena na dva dela. Barvni del vsebuje pomembne zakonitosti in postopke, nebarvni del pa zaradi manjše površine žal pogosto deluje natrpano. Naslovi poglavij in podpoglavij so zelo jasno označeni. Večina ilustracij so tehniške risbe in primerno dopolnjujejo besedilo. UČBENIK 3

Učbeniški komplet vključuje: - učbenik, - delovni zvezek, - priročnik za učitelje.

Cena: 15,10 €



Učbenik je razdeljen na 12 poglavij. Vsebuje naloge, ki vključujejo tudi minimalne in zahtevnejše standarde ter nivojske naloge za ure fleksibilne diferenciacije. Snov je predstavljena ločeno na treh ravneh, v obliki primerov. Ni jasno razvidno, kaj je teoretični del poglavja, kaj pravilo in kaj so naloge, ki so zasnovane problemsko. Za učence je to lahko zelo nepregledno. Likovno je učbenik zelo pisan. Le malo je besedila na beli podlagi. Veliko je barvnih polj, na katerih so še barvni oblački in okvirčki, kar daje občutek zasičenosti. Založba organizira seminarje, na katerih avtorji predstavljajo učna gradiva za pouk matematike ter udeležence seznanijo z novimi, modernimi načini poučevanja.

UČBENIK 4

Učbeniški komplet vključuje: - učbenik, - delovni zvezek (2 zvezka), - vaje za utrjevanje (2 zbirki), - letno razporeditev učne snovi, - priročnik za učitelje za tretjo triado.

Cena: 14,95 € Vsebina je razdeljena na 9 jasno ločenih poglavij. Vsako podpoglavje, ki je zaključena enota, se začne z zgodbico iz vsakdanjega življenja, ta se nadaljuje z nanjo vezano preprosto in jasno razlago, sledijo še rešeni primeri s podrobno razlago vseh pomembnejših korakov ter naloge, ki so jasno ločene na tri ravni. Likovno deluje učbenik dokaj umirjeno. Z barvami so poudarjeni le pomembni deli besedila in diferencirane naloge, katerih raven je jasno razvidna. Ilustracije so primerno razporejene. Učbenik in delovni zvezek sestavljata neločljivo celoto, saj je vsebina obeh povsem prepletena, dopolnjujejo ju še vaje za utrjevanje. UČBENIK 5 (ni v katalogu potrjenih učbenikov)

Učbeniški komplet vključuje: - učbenik, - delovni zvezek (3 zvezki), - priročnik za učitelje.

Cena: 14,56 € Učbenik je sestavljen iz 12 učnih sklopov, grajen na predznanju učencev. Naloge v učbeniku so zastavljene problemsko, vendar prilagojene razvojni stopnji učenčevega mišljenja. Rešeni zgledi v učbeniku vpeljujejo učenca v reševanje danega problema. V učbeniku ni nobenih nalog za reševanje, kar pomeni, da mora učenec vedno imeti s seboj delovni zvezek. Celotna razlaga snovi deluje na principu problem – ugotovitev. Učenci se take enoličnosti zasitijo in se težko znajdejo. Likovno je učbenik zelo pisan. Barvna polja se pojavljajo na drugih barvnih poljih, kar daje občutek nepreglednosti, izgubi se bistvo. Ilustracije so zelo velike in porabijo ogromno prostora.



Vseh pet učbenikov smo temeljito pregledali. Kljub temu se je zgodilo, da smo se pri kakšni lastnosti zelo težko opredelili. Glede na zbrane podatke vseh variant smo nato v program vnesli ustrezne lastnosti posameznih učbenikov, ki so razvidne iz slike 13.

Slika 13: Podatki posameznih variant



5.2 REZULTATI VREDNOTENJA Po vnosu lastnosti vseh variant nam program s pomočjo pravil in uteži ovrednoti posamezne variante. Ugotovimo lahko, da je en učbenik ocenjen kot zelo dober, eden je dober, dva sta primerna, eden pa sprejemljiv (slika 14). Med njimi ni neprimernega učbenika.

Slika 14: Grafični prikaz rezultatov vrednotenja

Kot najboljša varianta je bil izbran učbenik 4, ki se nam je že pri hitrem pregledu zdel najustreznejši. Razpored variant od najboljše do najslabše:

1. učbenik 4 2. učbenik 2 3. učbenik 1 in 3 4. učbenik 5

Program DEXi je vrednotil variante kvalitativno, zato nismo dobili popolne slike o stanju variant. Izvedeli smo samo, v katerem razredu je varianta, nič pa o relativnem položaju te variante v tem razredu. Zato imamo občutek, da sta si učbenik 1 in 3 enaka, čeprav sta v resnici lahko različna. Posebej bi to prišlo do izraza, če bi vrednotili še večje število variant, kjer bi se jih lahko veliko uvrstilo v razred z najvišjo končno oceno in dejansko ne bi vedeli, katero varianto izbrati. Da bi se temu izognili, smo izvedli dodatno vrednotenje in za to uporabili program Vredana.



Program uporablja kombinirano kvalitativno in kvantitativno vrednotenje, tako da kvalitativni rezultati dobijo tudi numerične vrednosti zveznega intervala. Tako dobimo osnovo za razvrstitev variant znotraj kvalitativnega razreda (Bohanec, Urh, Rajkovič, 1992). Program vrednoti variante po tako imenovani mehki metodi. To pomeni, da posamezno varianto ne razporedi samo v določen razred, ampak tudi pove, kam v temu razredu spada (loči tudi med variantami znotraj razreda). Taki rezultati vrednotenja omogočajo natančnejše in boljše odločitve. Ponovitev vrednotenja z Vredano nam pokaže odstopanja med variantama, ki ju je DEXi prepoznal kot enaki, saj je oba učbenika ocenil kot primerna. Vidimo lahko, da je učbenik 1 vendarle nekoliko boljši od učbenika 3 (slika 15).

Slika 15: Vrednotenje variant z Vredano

Po tem natančnejšem vrednotenju lahko učbenike brez težav razporedimo:

1. učbenik 4 2. učbenik 2 3. učbenik 1 4. učbenik 3 5. učbenik 5



5.2.1 PODROBNEJŠI PREGLED POSAMZNIH VARIANT Da bi dobili jasnejšo sliko o posameznih lastnostih vsake variante, smo uporabili še grafični prikaz vrednotenja programa DEXi. Grafikoni nam jasno pokažejo, kje so dobre in kje šibke lastnosti posameznega učbenika. Ta spoznanja nam bodo koristila pri izdelavi »kaj – če« analize. Učbenik 1 – primerne so vsebinske ter spoznavne lastnosti, slabše so notranja struktura, tehnična obdelava in aktualnost (slika 16).

Slika 16: Grafični prikaz lastnosti učbenika 1

Učbenik 2 – dobre vrednosti ima pri vsebini, tehnični obdelavi, notranji strukturi in spoznavnosti, slabša je samo aktualnost (slika 17).




Učbenik 3 – dobre vrednosti ima samo pri vsebini, vse ostale so slabše (slika 18).


Učbenik 4 – ima zelo dobre ocene pri vseh lastnostih, slabša je le tehnična obdelava (slika 19).




Učbenik 5 – najboljša lastnosti je vsebina, srednje so spoznavnost, notranja struktura in tehnična obdelava, zelo slaba je aktualnost (slika 20).




5.3 »KAJ - ČE« ANALIZA »Kaj – če« analiza pomeni ugotavljanje, kako se morajo spremeniti posamezni parametri variant, da bodo rezultati boljši. Analizo smo izvedli s programom Vredana. Obstajata dve možnosti take analize. Pri prvi možnosti, ki jo uporabimo, če želimo ohraniti izbrano varianto, naredimo kopijo variante in spreminjamo vrednosti parametrov pri tej novi varianti. Pri drugem načinu spreminjamo vrednosti parametrov pri varianti, ki smo jo izbrali. Pri naši analizi smo uporabili prvo možnost in analizirali tri variante. Kopijam variant smo spremenili nekatere vrednosti in opazovali, kako vplivajo na končno oceno. Upoštevali smo, da mora biti sprememba vrednosti realna, izvedljiva s čim manj spremembami in čim nižjimi stroški. Vsako vrednoteno varianto smo primerjali s spremenjeno kopijo. V programu vrednost 1 pomeni najslabšo oceno, vrednost 2 srednjo, vrednost 3 pa najboljšo oceno. Učbenik 1 Ocenjen je bil kot primeren. Največji skok v oceni bi povzročila sprememba ocene pri razporedu vsebin iz 2 na 3. V tem primeru bi se končna ocena učbenika spremenila iz primeren v dober (slika 21). Žal izvedba take spremembe ni enostavna. Zahteva namreč predelavo učbenika.

Slika 21: Primerjava učbenika 1 s spremenjeno varianto



Učbenik 2

Ocenjen je bil kot dober. Za spremembo skupne ocene v zelo dober zadostuje sprememba ocene pri dodatkih iz 1 na 3 (slika 22). To pomeni, da bi založba morala ponuditi pestrejši izbor dodatkov, kar ne bi vplivalo na sam učbenik, bi pa bistveno povečalo njegovo »vrednost«.


Učbenik 3 Učbenik je bil ocenjen kot primeren. Za spremembo ocene za eno vrednost potrebuje ta učbenik največ sprememb. Tehnično najenostavnejše, vendar kar tri, so sprememba pri reklami, dodatkih in ceni iz 2 na 3 (slika 23).

Slika 23: Primerjava učbenika 3 s prvo spremenjeno varianto



Druga možnost še vedno zahteva vsaj tri spremembe in je tehnično zelo zahtevna. Ocene pri metodiki, oblikovanju pojmov in razporedu bi se morale spremeniti iz 2 na 3, kar bi sicer povzročilo zvišanje skupne ocene, vendar še vedno manj kot v prvi varianti, in še vedno ne v najvišjo oceno (slika 24). Za založbo oz. avtorja bi pomenile take spremembe globlji poseg v učbenik. Pojavi se vprašanje, ali so spremembe pri tem učbeniku sploh smiselne.

Slika 24: Primerjava učbenika 3 z drugo spremenjeno varianto

Učbenik 5 Ocenjen je kot sprejemljiv, med vsemi variantami kot najslabši. S spremembo ocene pri reklami iz 2 na 3, bi se skupna ocena že zvišala v primeren. Če se ocena zviša iz 2 na 3 še pri dodatkih in mnenju, se njegova skupna ocena spremeni v dobro. Same spremembe niso prezahtevne, sprememba pa pomembna (slika 25).


Kot so pokazale analize, spremembe, ki so potrebne za izboljšanje skupne ocene, razen pri enem učbeniku niso velike in so izvedljive. Glede na to, da se učbeniki



skoraj pri vsakem ponatisu nekoliko spremenijo, bi jih založniki oz. avtorji lahko upoštevali in izpeljali.

5.4 ANALIZA SWOT Analiza SWOT (angl. Strengths, Weaknesses, Opportunities and Threats) je učinkovit način prepoznavanja prednosti, slabosti, morebitnih priložnosti in nevarnosti in pomaga, da se osredotočimo na ključne kompetence in aktivnosti ter na področja novih priložnosti. Z izdelanim modelom smo med petimi učbeniki izbrali »najboljšega«, ki se nam je že po kratkem pregledu zdel dober. Iz tega bi lahko zaključili, da je model primeren in uporaben. Taka sinteza bi lahko bila prenagljena. Potrebno je upoštevati vse prednosti, slabosti, izzive in nevarnosti, ki jih uporaba tega odločitvenega modela prinaša s seboj. Prednosti Prednost izdelanega modela je prav gotovo sistematičnost in preglednost. Že samo zbiranje podatkov nam je dalo globlji vpogled v problematiko. Zbrane in urejene so vse bistvene lastnosti, ki so pomembne za dober učbenik. Model je enostaven in nadgradljiv, saj omogoča dodajanje ali odvzemanje atributov ter spreminjanje njihovih vrednosti. Vsak uporabnik si ga lahko prilagodi. Omogoča nam primerjalno analizo poljubnega števila variant. Model nas kot vodič vodi skozi celoten proces odločanja. Kljub temu, da si moramo vzeti dovolj časa pri oblikovanju modela, nam le-ta zaradi svoje strukturiranosti prihrani dragocen čas pri sami izbiri učbenika. Slabosti Slabost večine modelov, tudi našega, je vpliv ocenjevalca, ki lahko spreminja odločitvena pravila in s tem vpliva na rezultat. Ponavadi se to zgodi v primeru, ko se je ocenjevalec že predhodno odločil za eno od variant in mu model ni dal želenega rezultata. Do podobnih težav lahko pride tudi v primeru, ko težko ovrednotimo nekatere parametre. Čeprav so v modelu zajeti le najnujnejši kriteriji, je pri določanju pravil potrebno kar nekaj vztrajnosti, da si jih dejansko ogledamo in po potrebi popravimo.

Priložnost Model bi morali preizkusiti na učbenikih drugih predmetnih področij in ga po potrebi prilagoditi. Če bi se izkazal za uspešnega, bi lahko pomenil za učitelje dragocen pripomoček in mu nudil večji vpogled nad ponudbo. Šele takrat bi lahko rekli, da je vsestransko uporaben. Računalniška podpora odločanju pa nam vsekakor omogoča boljše videnje in analiziranje procesov odločanja.

Nevarnosti Največja nevarnost modela je nekritična raba modela ter manipuliranje s parametri, odločitvenimi pravili in odločitvami. Vsak uporabnik se mora zavedati, da model ne odloča namesto njega, ampak mu samo nakaže, kako naj se odločanja loti. Tudi uporaba računalniško podprtega modela nam ne more zagotoviti, da bo naša izbira pravilna, lahko nam pa pomaga. Za dokončno pozitivno oceno modela je torej potrebno izvesti dodatno preizkušanje.



6 ZAKLJUČEK Sodobni učbeniki so že po zunanji celostni podobi privlačnejši, kot so bili nekoč, kar pa nikakor ni pogoj za kakovost. Žal je del resnice, da imajo učbeniki v večini razvitih držav status blaga, ki ga zalagajo založniki zato, da bi imeli dobiček. Učitelji so za pisanje učbenikov nagrajeni s točkami za napredovanje in veliko jih je, ki mislijo, da se morajo lotiti tudi pisanja. Ponudba je vedno večja, razlike pa so žal lahko minimalne. Dober učbenik razbremeni učitelja in predvsem starše. Pišejo ga avtorji, izbira ga učitelj. Za oba je to izziv. Učitelju je lahko v pomoč odločitveni model, kakršnega smo oblikovali in opisali v tej nalogi. Prednost računalniške podpore odločanja se pokaže v zmanjševanju pristranskosti in lažji obdelavi večje količine podatkov, ni pa garancija, da se bo odločil bolje. Naš namen je bil, da je model uporaben in čim bolj enostaven za uporabo. Namenjen je vsem učiteljem, ki pri izbiri učbenika ne želijo ničesar prepustiti naključju in nimajo predsodkov pri uporabi računalniške tehnologije. Učiteljem, ki bi se odločili za uporabo tega modela, priporočamo, da si ga dobro ogledajo in po potrebi dopolnijo po svojih željah in kriterijih. Pri oblikovanju modela je največjo težavo predstavljal izbor kriterijev za izbiro učbenika, saj so morali biti pomembni, razumljivi in hkrati dovolj splošni oz. univerzalni. Večkratna uporaba modela na učbenikih različnih predmetov bi morda pokazala, da je potrebno model popraviti. Pri preizkusu matematičnih učbenikov je ustrezal. Med petimi variantami je program izbral učbenik, ki se nam je že na prvi pogled zdel primeren. Model je naše mnenje le še potrdil. Nikjer ne piše, da moramo varianto, ki jo je izbral program dejansko sprejeti. Če nam izbor ni všeč, to pomeni le, da je potrebno ponovno pregledati vse podatke in ugotoviti, ali smo naredili morda napako pri določanju kriterijev, pravil ali določanju lastnosti posameznih variant. Druga pomembna korist izdelave tega modela je bila, da smo dejansko ugotovili, kaj nas pri učbenikih moti. Primerjava z izkušnjami drugih učiteljev bi lahko pomenila pomembno povratno informacija avtorjem in založnikom, da bi se v prihodnje izognili nekaterim napakam, ki znižujejo kakovost učbenika.



LITERATURA IN VIRI Knjige: Jereb, E., Bohanec, M. in Rajkovič, V. (2003). DEXi – računalniški program za večparametrsko odločanje: uporabniški priročnik, Moderna organizacija, Kranj. Jurman, B. (1999). Kako narediti dober učbenik na podlagi antropološke vzgoje. Ljubljana: Založništvo Jutro. Katalog učbenikov za šolsko leto 2001/02, osnovna šola. (2001). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Katalog učbenikov za šolsko leto 2004/05, osnovna šola. (2005). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Katalog učbenikov za šolsko leto 2007/08, osnovna šola. (2007). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Kovač, M., Kovač Šebart, M., Krek, J., Štefanc, D. in Vidmar, T. (2005). Učbeniki in družba znanja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Johnsen, E. B. (1993): Textbooks in the Kaleidoscope. A Critical Survey of Literature and research on Educational Texts. Mallach, E. G. (1994). Understanding Decision Support System and Expert Systems. Boston. Marakas, G. M. (1999). Decision Support Systems in the 21th Century. Upper Saddle River: Prentice Hall. Pedagoška enciklopedija 2. zvezek. (1989). Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Pravilnik o potrjevanju učbenikov. (2005) Uradni list RS, št. 24/05 – UPB. Poljak, V. (1983). Didaktično oblikovanje učbenikov in priročnikov. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Strmčnik, F. (2001) Didakta. Osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF. Šilih, G. (1961). Očrt splošne didaktike. Ljubljana. Državna založba Slovenije. Učbeniki in učna tehnologija – poročilo o realizaciji programa v letu 2006 ter program za leto 2007. (2007). Ministrstvo za šolstvo in šport.



Članki v revijah: Arh, T., Rajkovič, V., Jerman-Blažič, B. (2005). Tehnološko podprto izobraževanje – uporabnost in primernost sistemov za upravljanje e-izobraževanja, Organizacija, 38(8), str. 386-393. Bohanec, M., Urh, B., Rajkovič, V. (1992). Evaluating options by combined qualitative and quantitative methods, Acta Psychologica 80, North-Holland, str. 67-89. Čakš, A. (12. 6. 2006). Marsikdo ne pozna vloge sodobnega delovnega zvezka: okrogla miza o usodi šolskih knjig. Delo, 48(133), str. 11. Kepic Mohar, A. (2007). Iz šolske starinarnice do virtualnosti. Hiša znanja, 1(1), str. 33. Žalik Grce, J. (2007). Prvi učbenik Mladinske knjige. Hiša znanja, 1(1), str. 6-7. Spletne strani: Ekspertni sistemi: Uvod in osnove ekspertnih sistemov. Pridobljeno 8. 7. 2007 s svetovnega spleta: http://www.prometna.net/stud/cccccc_ekspertni_ekspertni_s.htm Kononenko, I. (2006). Nekateri vidiki strojnega učenja, umetne inteligence in zavesti. Pridobljeno 8. 7. 2007 s svetovnega spleta: http://www.lunin.net/Magazin/Prispevki/Razno/69/ Okrožnica – Učbeniški sklad za osnovne šole za leto 2007/2008. (16. 4. 2007). Pridobljeno 21. 8. 2007 s svetovnega spleta: www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/okroznice/OS/Ucbeniski_skladi_16_4_07.doc Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (uradno prečiščeno besedilo) (ZOFVI-UPB5). Pridobljeno 17. 7. 2007 s svetovnega spleta: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200716&stevilka=718 Anketa za učitelje. (25. 7. 2007). Objavljena na naslovu: http://gordana2007.100webspace.net/anketa.htm



KAZALO SLIK Slika 1: Klasifikacija učbenikov (Kako narediti dober učbenik, 1999) ........................4 Slika 2: Metodične determinante učbenika................................................................5 Slika 3: Rezultati raziskave založnikov - kako učitelji upoštevajo katalog učbenikov ..................................................................................................10 Slika 4: Rezultati raziskave založnikov o tem, kdo izbira učno gradivo ...................10 Slika 5: Zadovoljstvo z izbranim učbenikom............................................................11 Slika 6: Osnovni diagram ES ..................................................................................15 Slika 7: Večparametrski odločitveni model (DEXi – računalniški program za večparametrsko odločanje, 2003) ..............................................................17 Slika 8: Povprečna ocena pri posameznem kriteriju................................................20 Slika 9: Drevo kriterijev ...........................................................................................22 Slika 10: Zaloge vrednosti kriterijev ........................................................................22 Slika 11: Uteži posameznih kriterijev ......................................................................23 Slika 12: Učbeniki za matematiko v 8. razredu .......................................................24 Slika 13: Podatki posameznih variant .....................................................................27 Slika 14: Grafični prikaz rezultatov vrednotenja ......................................................28 Slika 15: Vrednotenje variant z Vredano.................................................................29 Slika 16: Grafični prikaz lastnosti učbenika 1 ..........................................................30 Slika 17: Grafični prikaz lastnosti učbenika 2 ..........................................................30 Slika 18: Grafični prikaz lastnosti učbenika 3 ..........................................................31 Slika 19: Grafični prikaz lastnosti učbenika 4 ..........................................................31 Slika 20: Grafični prikaz lastnosti učbenika 5 ..........................................................32 Slika 21: Primerjava učbenika 1 s spremenjeno varianto ........................................33 Slika 22: Primerjava učbenika 2 s spremenjeno varianto ........................................34 Slika 23: Primerjava učbenika 3 s prvo spremenjeno varianto ................................34 Slika 24: Primerjava učbenika 3 z drugo spremenjeno varianto ..............................35 Slika 25: Primerjava učbenika 5 s spremenjeno varianto ........................................35 KAZALO TABEL Tabela 1: Primerjava potrjenih učbenikov pri slovenščini, matematiki in angleščini za 7. razred ..............................................................................9 Tabela 2: Odstotek učiteljev, ki so izbrali določeno oceno ......................................20



POJMOVNIK determinanta: osnovni dejavnik, določajoč smer in cilj distinktiven: razlikovalen, razločevalen kognitivnost: spoznavnost konativnost: afektivnost, čustvena razvnetost kumulativnost: zbran, združen, skupen recenzent: ocenjevalec redundanca: lastnost znaka, sistema znakov, da prenaša določeno obvestilo

z več znaki, prvinami, kot je nujno potrebno semantika: nauk o pomenu besed, pomenoslovje totalitaren: celoten, vse obsegajoč, povzemajoč, vse v svoje območje KRATICE IN AKRONIMI ES: ekspertni sistem IKT: informacijska komunikacijska tehnologija MŠŠ: Ministrstvo za šolstvo in šport RS: Republika Slovenija UPB: uradno prečiščeno besedilo ZOFVI: Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja ZRSŠ: Zavod Republike Slovenije za šolstvo PRILOGE Priloga 1: Anketni vprašalnik

Priloga 1 ANKETNI VPRAŠALNIK Veseli me, da ste se odločili za sodelovanje. Upam, da vam anketa ne bo vzela preveč časa. Rezultati bodo uporabljeni izključno v raziskovalne namene. Hvala!

1. Spol:

moški ženski 2. Starost:

20 - 29 30 - 39 40 - 49 50 - 59 nad 60 3. Kateri predmet poučujete in v katerem razredu? (Prosim, da izberete le en predmet ter en razred, v katerem ta predmet poučujete. Izbirni predmeti niso zajeti.)

Predmet: (Izberite)

Drugo:

Razred: 5. r.

4. Kaj uporabljajo učenci pri tem predmetu?

učbenik

delovni zvezek

drugo 5. Kdo je izbral učbenik, ki ga uporabljajo?

jaz

drug učitelj

drugo 6. Kako ste zadovoljni z izbranim učbenikom oz. delovnim zvezkom?

nisem delno zelo ne vem

učbenik delovni zvezek

7. S točkami od 1 do 5 ocenite, koliko so pri izbiri učbenika za vas pomembni naslednji kriteriji: (1 - nepomembno, 5 - zelo pomembno) 1 2 3 4 5

cena

debelina (teža)

format (velikost)

vezava

razporejenost snovi

ciljna naravnanost

struktura vsebine

upoštevanje individualizacije in diferenciacije

jezik, izrazoslovje

ilustracije

velikost in oblika pisave

8. Ali ste pri izbiri učbenika pozorni še na kakšno drugo lastnost?

9. Prosim, če na kratko opišete, kaj vas pri izbranem učbeniku najbolj moti?

pošlji

zbriši vse

Še enkrat hvala za sodelovanje in lep pozdrav!

izgradnja odloČitvenega modela za izbiro uČbenika · torej znanje in sposobnosti, pridobivajo in...

Documents