UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

IZ KRIZE S PRISILNO PORAVNAVO KOT ALTERNATIVO STEČAJU IN LIKVIDACIJI

Študentka: Vidovič Jasna Naslov: Zrkovska cesta 42 a , 2000 Maribor Številka indeksa: 81510733 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Dušan Bobek

Maribor, september 2005

PREDGOVOR Sprememba družbenoekonomskih razmerij, uvajanje tržnega gospodarstva in lastninjenje so v začetku devetdesetih imele za posledico številne gospodarske krize in stečaje. Stečaji in prisilne poravnave so za lastnike podjetij, njihove upnike, management in tudi za zaposlene največkrat skrajni način za razreševanje težav, ki se pojavijo v podjetju. Stečaj je naravni del ekonomskega in pravnega sistema, ki mora izločiti iz gospodarskega življenja tiste subjekte, ki z neporavnanjem svojih obveznosti vnašajo motnje. Slovenska podjetja so bila v veliki meri usmerjena na trg nekdanje Jugoslavije. Izguba tega trga ob osamosvojitvi je podjetja pahnila v različne finančne krize. Podjetja in njihova vodstva so prepočasi spoznavala, da nekdaj zagotovljeni trg izginja. Ugotavljati so začela, da bo potrebna preusmeritev na druge trge, ki pa so tako tehnološko kot kakovostno zahtevnejši. Neprijetne posledice krize, ki je nastala, so podjetja in države poskušale reševati skozi socialno problematiko delavcev. Prisilne poravnave so postajale vse številčnejše, saj se je z njihovo pomočjo poskušalo rešiti vsaj zdravo jedro podjetja, ki bi po končani sanaciji na novo zaživelo. Kriza podjetja ne nastane naenkrat, zato je za preprečevanje le–te zelo pomembno pravočasno odkrivanje prvih znakov krize. Njihovo prepozno ugotavljanje, zlasti prepričanje, da podjetje ne more biti predmet stečaja, zavre ukrepanje, ki je nujno ob prvih znakih krize. Raziskave so pokazale, da je stečaj podjetja pogosto posledica dejstva, da je poslovodstvo prepozno odkrilo znake krize in temu ustrezno tudi ukrepalo. Takojšnje ukrepanje preprečuje neenakomerno poplačilo upnikov, povzročitev večje škode zaposlenim in povečuje možnosti za ohranitev dejavnosti podjetja. Z namenom pravočasnega odkrivanja prvih vzrokov krize pa mora podjetje oblikovati ustrezen varnostni sistem. Želim predstaviti okoliščine, zaradi katerih nekatera podjetja zaidejo v krizo, katere posledica je lahko prisilna poravnava in kasneje morebiti celo stečaj. Kar veliko podjetij zaide v slepo ulico zaradi različnih vzrokov. Ti so lahko posledica notranje neučinkovitosti in posledice nekih zunanjih vplivov, kot so recesija panoge, upad povpraševanja, padec trga. Dobro organizirano podjetje, pod tem pojmom razumem usklajeno delovanje vseh funkcij ( kadrovske, finančne, nabavne, proizvodne, informacijske ) se lahko učinkovito prilagaja nastalim razmeram. Ko podjetje zaide v krizo, katero ponavadi spremljajo finančne težave, je nujno proučiti možne ozdravitve podjetja ali se odločiti za njegovo ukinitev. Diplomsko delo je poleg uvoda in sklepa razdeljeno še na pet delov. V prvem delu je predstavljen pojem krize podjetja, ki ga različni avtorji različno pojmujejo. Tako eni krizo opredelijo kot časovno omejen, nenačrtovan in nezaželen proces, zaradi katerega so trajno ogroženi temelji cilji podjetja. Medtem, ko drugi izraz krize razumejo kot ekonomski neuspeh, poslovni neuspeh, tehnična nesolventnost in nesolventnost v stečaju; spet tretji pa za pojem krize uporabljajo naslednje pojme, kot so neuspeh, nesolventnost, neodplačevanje dolga ter v končni fazi stečaj. V nadaljevanju so opredeljeni različni vzroki krize v podjetju: strukturne pomanjkljivosti organiziranosti podjetja, nenadni in nepričakovani dogodki, zunajpodjetniške okoliščine, medpodjetniški vzroki in notranji podjetniški vzroki. Predstavljeni so tudi načini reševanja krize, naj omenim nekatere: drugačna usmeritev poslovanja, novo vodstvo podjetja (reorganizacija), dokapitalizacija ter postopek prisilne poravnave. Drugi del se nanaša na prisilno poravnavo. Postopek prisilne poravnave se uvede pri dolžniku, ki je že dalj časa plačilno nesposoben ali prezadolžen, z namenom, da se mu z

2

reorganizacijo, tako poslovanja kot financiranja (vključno z zmanjšanjem ali/in odlogom plačila terjatev upnikov, nastalih do začetka postopka) prepreči stečaj. Načrt finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave pomeni celoto ekonomsko-finančnih metod, ki jih bo opravil dolžnik z namenom odprave vzrokov plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti in zagotovitvijo pogojev za normalno poslovanje v prihodnje. Načrt finančne reorganizacije dejansko pomeni predpostavko brez katere ni prisilne poravnave. V tretjem delu je opisan stečaj. Stečaj se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben (insolventen) ali prezadolžen. V diplomski nalogi sem opredelila tri vrste stečajev; načrtovani, nesrečni in stečaj zaradi neznanja (ta je tudi najpogostejši način prenehanja družbe). Stečaj praviloma ni postopek, ki bi bil namenjen reševanju podjetja iz finančne krize, ampak je njegov osnovni namen čim hitreje in v čim večjem odstotku poplačati terjatve upnikov do preveč zadolženega in insolventnega podjetja. V diplomi so poleg škode, ki nastane zaradi stečaja, obravnavane tudi koristi tako za družbo, zaposlene, management in upnike. Četrti del v grobem razlaga likvidacijo, njene razloge ter opredelitev prostovoljne in prisilne likvidacije. V zadnjem delu sem nazorno prikazala nekatere pomembnejše statistične podatke za pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letih 1991 do 2002, po področjih dejavnostih v letu 2004, trajanje postopkov v stečajnih zadevah ter načine rešitev v stečajnih zadevah v letu 2003. Osnovni namen diplomske naloge je predstaviti krizo podjetja ter možne načine izhoda iz le-te. Cilj diplome je prikazati prisilno poravnavo in stečaj ter njihov vpliv na udeležence v postopkih. Temo diplomske naloge sem izbrala zaradi njene aktualnosti. V zadnjih letih smo spremljali velike spremembe v gospodarskem prostoru, predvsem na področju tekstilne in obutvene industrije, kjer je prišlo do stečajev (prenehanja poslovanja) še pred desetletjem uspešnih podjetij. Primeri takšnih podjetij so Prebold, Svila, Pik, Jutranjka, Planika. Z vedno večjo konkurenco, pa pričakujemo še težje poslovanje obstoječih podjetij.

3

KAZALO 1 UVOD................................................................................................................................. 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 6 1.2 Namen, cilj in osnovne trditve..................................................................................... 6 1.3 Predpostavke in omejitve............................................................................................. 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode ............................................................................... 7

2 OPREDELITEV POJMA KRIZA PODJETJA.................................................................. 8

2.1 Pojem krize v podjetju................................................................................................ 8 2.2 Vzroki in znamenja krize.......................................................................................... 10

2.2.1 Podjetje rešiti ali ne? ...................................................................................... 11 2.3 Načini reševanje podjetja iz krize............................................................................ 12

2.3.1 Ukrepi za rešitev krize in zakonske možnosti reševanje nastale krizne ......... 13 situacije.................................................................................................................... 13

3 PRISILNA PORAVNAVA KOT ORODJE ZA SANACIJO KRIZE DOLŽNIKA ....... 15

3.1 Temeljne določbe, ki veljajo za postopek prisilne poravnave................................... 15 3.2 Splošne določbe, ki veljajo za postopek prisilne poravnave ..................................... 16 3.3 Organi v postopku prisilne poravnave....................................................................... 17 3.4 Stroški prisilne poravnave ........................................................................................ 17 3.5 Potrditev prisilne poravnave...................................................................................... 17 3.6 Razveljavitev prisilne poravnave .............................................................................. 18 3.7 Načrt finančne reorganizacije.................................................................................... 19

3.7.1 Predložitev načrta finančne reorganizacije..................................................... 19 3.7.2 Vsebina načrta finančne reorganizacije.......................................................... 19 3.7.3. Način poplačila terjatev................................................................................. 20 3.7.4 Metode finančne reorganizacije...................................................................... 21

4 STEČAJ............................................................................................................................ 22

4.1 Uvedba stečajnega postopka...................................................................................... 22 4.2 Organi stečajnega postopka...................................................................................... 23

4.2.1 Podrobnejši prikaz upnikov stečajnega postopka........................................... 25 4.3 Začetek stečajnega postopka .................................................................................... 26

4.3.1 Posledice začetka stečajnega postopka.......................................................... 26 4.4 Vrste stečajnih postopkov.......................................................................................... 28 4.5 Zaključek stečajnega postopka .................................................................................. 29

4.5.1 Skrajšani stečajni postopek............................................................................. 29 4.6 Umik predloga, zavrnitev in ustavitev stečajnega postopka...................................... 29 4.7 Škoda in žrtve stečaja ................................................................................................ 29

4.7.1 Stroški stečaja ................................................................................................. 30 4.7.2 S stečaji povzročena škoda............................................................................. 30

4.8 Koristi stečaja in upnikov.......................................................................................... 33 4.9 Goljufije v zvezi s stečajem....................................................................................... 36

4

5 LIKVIDACIJA ................................................................................................................. 37 5.1. Razlogi za uvedbo prostovoljne in prisilne likvidacije ........................................... 37 5.2 Prostovoljna – redna likvidacija ............................................................................... 38 5.3 Postopek prisilne likvidacije po ZPPSL .................................................................... 39

5.3.1 Prehod iz likvidacijskega v stečajni postopek ................................................ 40 6 PRAVNE OSEBE Z DOSPELIMI NEPORAVNANIMI OBVEZNOSTMI OD LETA 1991 DO LETA 2002 .......................................................................................................... 42

6.1 Pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letu 2004......................... 43 6.2 Število vloženih predlogov stečajev in prisilnih poravnav v letu 2003..................... 47

7 SKLEP.............................................................................................................................. 49 POVZETEK ........................................................................................................................ 51 SUMMARY ........................................................................................................................ 53 SEZNAM LITERATURE IN VIROV ................................................................................ 55 SEZNAM TABEL IN GRAFIKONOV .............................................................................. 58

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Področje proučevanja v tem diplomskem delu so aktivnosti, ki jih v podjetjih izvajajo za rešitev krize. S krizo podjetja je mišljena predvsem finančna kriza, ki se izraža v nelikvidnosti in/ali v prezadolženosti podjetja. Podjetja, običajno najprej poizkusijo s sodnim postopkom prisilne poravnave. Če pa se iz finančne krize ne uspejo rešiti, končajo v stečajnem postopku, katerega končna posledica je prenehanje podjetij z izbrisom iz sodnega registra. V diplomski nalogi sem opredelila pojem krize v podjetju, z analizo vzrokov za njen nastanek ter opredelila negativne finančne rezultate krize kot razloge za ukrepanje, tudi v smeri postopka prisilne poravnave. Dotaknila sem se načinov in ukrepov za reševanje krize. V stečajnem postopku se unovči vrednost premoženja, vse druge vrednosti, kot so organizacija, položaj na trgu, vodstvo in podobno, pa se izničijo brez kakršnekoli koristi za upnike. Stečaj torej prinaša (le) negativne posledice, pozitiven učinek je le v delnem poplačilu upnikov. Zato so začeli stečajne postopke nadomeščati postopki, s katerimi se dolžnik sanira in tako prepreči stečaj kot izgubo funkcionalne vrednosti. Stečaj se je v zadnjih desetletjih v svetu preoblikoval iz postopka, katerega namen je bilo poplačilo upnikov, v postopek, katerega namen sta nova razporeditev podjetniškega premoženja in omogočanje nadaljevanja dejavnosti v drugačnih organizacijskih in pravnih oblikah.Te postopke imenujemo postopki prisilne poravnave, v katerih naj bi, pod nadzorom sodišča, podjetje s finančno reorganizacijo in sanacijo poslovanja, zopet začelo poslovati normalno.

1.2 Namen, cilj in osnovne trditve Za obravnavanje izbrane teme sem se odločila, ker se zdi tema aktualna in zelo pomembna za številna podjetja, ki želijo preživeti v današnjem času. Rada bi dokazala, da morajo gospodarski subjekti pozorno spremljati negativne pojave v podjetju, ki sprožajo v pojavni obliki prikrite krize le šibke signale ter se zaradi tega ne kažejo kot nevarnosti za obstanek gospodarskega subjekta, kajti plačilna nesposobnost in / ali prezadolženost sta zunanja finančna pokazatelja akutne krize, ki sta največkrat tudi razlog za uvedbo stečajnega postopka in s tem prenehanja družbe. Namen diplomske naloge je predstaviti vzroke in znamenja kriz v podjetju, načine za njihovo reševanje, prav tako preventivnih ukrepov za preprečevanje kriz v podjetju, s pomočjo domače in tudi tuje strokovne literature, predstaviti vsebinske značilnosti postopkov prisilne poravnave, stečaja, likvidacije. Cilj diplomske naloge je predstaviti in opisati načine za reševanje podjetij iz kriz. Prikazala sem prisilno poravnavo, stečaj in likvidacijo kot morebitno posledico neuspele prisilne poravnave. Predstavila nekatere statistične podatke o neporavnanih obveznostih podjetij, trajanju postopkov prisilne poravnave in stečajev. Predstavila sem načrt finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave kot je predpisan z Zakonom o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ter kot to določa praksa. Ta del se mi zdi še posebej pomemben, saj je, kot mi je znano, dosti načrtov finančne reorganizacije, ki jih podjetja predložijo sodišču, pomanjkljivih in jih sodišče vrne v

6

popravek, kar pa podaljšuje čas do naroka za glasovanje o prisilni poravnavi in predvsem čas reševanja nakopičenih problemov v podjetju.

1.3 Predpostavke in omejitve Zaradi obširnosti pojma kriza v podjetju sem se v svojem diplomskem delu omejila predvsem na finančno krizo, ki po mojem mnenju nastopi takrat, ko podjetje ne ustvarja več minimalno zahtevane uspešnosti in ne šele takrat, ko že ustvarja izgubo, je prezadolženo in je izgubilo najboljše kadre, tržišča. Diplomsko delo je narejeno na podlagi teoretičnega znanja, pridobljenega med študijem in strokovne literature. V diplomskem delu sem se v veliki meri opirala na domačo in tujo strokovno literaturo. Predpostavljam, da so v tujini podobni primeri prenehanja podjetij kot v Sloveniji. Glavne omejitve vidim predvsem glede pomanjkanja izkušenj in praktičnega znanja, ki jih bom skušala nadomestiti z znanjem, pridobljenim iz domače in tuje strokovne literature s področja prenehanja podjetij. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Pri diplomskem delu gre za poslovno raziskavo, saj sem obravnavala različne vzroke in simptome krize in načine reševanja podjetja iz krize. Poleg obravnavanja prisilne poravnave kot orodja za rešitev podjetja iz krize, sem se dotaknila tudi stečaja in likvidacije. Večji del je raziskava dinamična, saj sem primerjala obstoječe podatke, nazorno prikazala pravne osebe z neporavnanimi obveznostmi od leta 1991 do 2002, dejavnost stečajnih subjektov, trajanja postopka v stečajnih zadevah ter načine rešitve v stečajnih zadevah v letu 2003. Diplomsko delo temelji na deskriptivnih metodah. Pri obdelavi podatkov sem uporabila metodo kompilacije (zbiranje podatkov), s katero sem povzela spoznanja in sklepe avtorjev, ki so se ukvarjali s obravnavano tematiko, uporabila sem metodo klasifikacije oziroma razvrščanja in definiranja ključnih pojmov. Iz literature sem naredila povzetke in iz njih izluščila osnovne ugotovitve.

7

2 OPREDELITEV POJMA KRIZA PODJETJA 2.1 Pojem krize v podjetju Pojem krize v podjetju je v literaturi različno razložen: lahko gre za ožjo opredelitev, torej finančno krizo, ki pomeni težave v financiranju podjetja, ali pa za široko opredelitev t.i. podjetniško krizo, ki pomeni tako težave na finančnem področju kot tudi na ostalih področjih delovanja podjetja. Če podjetje ni likvidno in ni solventno ter kapitalsko ni ustrezno, kot določa Zakon o finančnem poslovanju podjetij, pomeni da je zašlo v finančno krizo, s tem pa so izpolnjeni pogoji za prijavo postopka prisilne poravnave po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Kriza podjetja nastane v najširšem smislu kot posledica nezmožnosti prilagajanja spremembam. Ogrožen je obstoj podjetja, dejanski rezultati poslovanja odstopajo od želenih. Kriza podjetja lahko nastopi zaradi različnih vzrokov, (Marinič 1996, 14-24), opredeljuje krizo z vidika življenjskega cikla podjetja, krizo z vidika razvoja podjetja, krizo z vidika faz in intenzitete procesa, krizo z vidika ogroženosti ciljev podjetja, krizo z vidika vzrokov ter kriza z vidika hitrosti nastopa. Kriza je kratkotrajno, neugodno, nezaželeno in kritično stanje v podjetju, nastalo zaradi zunanjih kakor tudi notranjih vzrokov in neposredno ogroža obstoj in razvoj podjetja (Dubrovski 1998b, 2). Lutarjeva (1998, 596) je opredelila krizo podjetja kot časovno omejen, nenačrtovan in nezaželen proces, zaradi katerega so trajno ogroženi temelji cilji podjetja. Ti pa so: - doseganje plačilne sposobnosti in izogibanje prezadolženosti, - dolgoročno doseganje minimalnega dobička, - doseganje želenih tržnih deležev, - doseganje moči, ki je v obstoju in razvoju podjetja. Po Brighamu (1996, 891) izraz kriza v podjetju opredeljuje naslednje pojme: · ekonomski neuspeh (economic failure) podjetja pomeni, da le-to ni več zmožno s prihodki pokriti vseh stroškov, vključujoč strošek virov financiranja. Takšna podjetja sicer lahko nadaljujejo s poslovanjem in so ekonomsko neuspešna nekaj let, vendar le dokler so upniki pripravljeni zagotavljati nove vire sredstev in lastniki pripravljeni sprejemati podpovprečne donose na vloženi kapital v primerjavi z donosi podobnih investicij. Odločitve o ukinitvi poslovanja podjetja temeljijo na pričakovanih donosih in sposobnosti pokrivanja variabilnih stroškov poslovanja podjetja; · poslovni neuspeh (business failure) kot izraz v svojih poročilih o propadlih podjetjih uporablja Dun&Bradstreet in pomeni, da je podjetje zaključilo poslovanje z neporavnanimi obveznostmi; · tehnična nesolventnost (technical insolvency) pomeni nezmožnost poravnavanja tekočih zapadlih obveznosti. Lahko pomeni začasno nezmožnost plačevanja, lahko pa predstavlja znak ekonomskega neuspeha, ki vodi v finančni propad podjetja oz. zakonsko predpisan stečaj; · nesolventnost v stečaju (insolvency in bankruptcy) opredeljuje večja knjigovodska vrednost obveznosti do tujih virov sredstev podjetja od tržne vrednosti njegovih sredstev. Razlika je negativna realna neto vrednost podjetja. Dejansko tovrstno stanje ne pomeni le tehnične nesolventnosti, temveč je znak ekonomskega neuspeha, ki mnogokrat vodi do likvidacije podjetja. V tem primeru je nujna analiza vrednosti z namenom likvidacije podjetja;

8

· stečaj podjetja (legal bankruptcy) pomeni, da je podjetje zaključilo s svojim poslovanjem v postopku, določenim z zakonom. Kokotec-Novakova (1997, 156) navaja, da je kriza podjetja stanje, ki je rezultat nezaželenega procesa, v katerem so se uspešnostni potenciali razvili tako neugodno, da je ogrožen gospodarski obstoj podjetja. Altman (1993, 3) razlaga, da se neuspešna podjetja poskušajo definirati na različne možne načine z namenom opredelitve problemov, s katerimi se soočajo. Tako se v literaturi najpogosteje uporabljajo štiri pojmi: neuspeh (failure), nesolventnost (insolvency), neodplačevanje dolga (default) in stečaj (bankruptcy). Kljub temu, da se uporabljajo povezano, pa se med seboj razlikujejo. Poleg zgoraj opredeljenih pojmov Altman opredeljuje še: · neodplačevaje dolga(default) kot: 1. tehnično neodplačevanje dolga (technical default), ki nastane, ko dolžnik krši dogovor s kreditodajalcem, kar je temelj za zakonske ukrepe. Navadno so tovrstne kršitve stvar pogajanj, vendar pa so obenem tudi znak poslabševanja poslovanja podjetja. Tovrstna dejanja se navadno uredijo zunaj sodišč in so le redko pogoj za pravni postopek. 2. dejansko neodplačevanje dolga (formal default), ki je navadno posledica neodplačevanja anuitete kredita oz. obresti. V tem primeru lahko dolžnik nadaljuje s poslovanjem, hkrati pa se dogovori z upniki in se izogne sodnim postopkom, ali pa se dogovori z upniki o prestrukturiranju dolga in nato prijavi prisilno poravnavo, kar pa pomeni t.i. vnaprej dogovorjeno prisilno poravnavo. · stečaj (bankruptcy) kot: 1. stečaj v smislu nesolventnosti, se nanaša na neto vrednost podjetja, ki je negativna, kar pomeni, da so obveznosti do virov sredstev podjetja večje kot so ocenjena sredstva podjetja (nesolventnost v stečaju). 2. stečaj pa pomeni postopek, prijavljen pri pristojnem sodišču, katerega rezultat je ali likvidacija podjetja (liquidation) ali pa izvedba programa oživitve podjetja (bankruptcy reorganization) oz. prisilna poravnava. Pojem krize podaja Wruck Hopperjeva (1990, 421) kot finančno krizo podjetja, ki nastopi, ko denarni tok podjetja ne zadostuje za pokritje tekočih obveznosti t.j. obveznosti do dobaviteljev in delavcev, dejanskih ali možnih obveznosti iz naslova tožb ter neplačanih glavnic in obresti kreditov. Pogosto pa se kot sinonim za finančno krizo uporabljajo tudi izrazi: · nesolventnost v smislu vrednosti podjetja (stock-based insolvency), kar pomeni, da je podjetje nesolventno kadar ima negativno neto vrednost sredstev oz. so njegove obveznosti do virov sredstev večje kot je sedanja vrednost bodočih denarnih tokov; · nesolventnost v smislu finančnega toka (flow-based insolvency), kar pa pomeni nezmožnost podjetja poplačevati tekoče obveznosti.

9

2.2 Vzroki in znamenja krize Slatter (1984, 55-57) trdi, da je lažje ugotoviti same simptome krize kot pa vzroke le-te. Deset najpomembnejših simptomov krize: • padanje donosnosti, • padanje obsega prodaje, • naraščanje zadolženosti, • padanje likvidnosti, • omejena politika dividend, • prirejeni računovodski izkazi, • strah top managementa, • odhod vodilnih kadrov, • padanje tržnega deleža, • pomanjkanje načrtovanja in strateškega razmišljanja. Če želimo podjetje rešiti iz krize, moramo najprej narediti analizo vzrokov, ki so ga pripeljala v takšno stanje. Ivanjko (1997a, 964) deli vzroke krize v podjetju v pet skupin: 1. Strukturne pomanjkljivosti organiziranosti podjetja, pomenijo napake in

pomanjkljivosti, ki so nastale ob ustanovitvi podjetja, kot so ustanovitev podjetja na napačnem kraju, s premajhnim kapitalom, pomanjkljivim znanjem o organizaciji podjetništva, z napačno zastavljenimi cilji podjetja, z napačno izbrano dejavnostjo oz. izdelki ali storitvami, neraziskanim trgom.

2. Nenavadni in nepričakovani dogodki, ki sicer vplivajo na zdravo zasnovo družbe in družba nanje nima vpliva, naravne in druge katastrofe, katerih posledica je uničenje premoženja podjetja, ali pa odškodninski zahtevki tretje osebe, ki obremenijo podjetje, dolgotrajne stavke delavcev, bolezni delavcev, zakonski posegi, ki prepovedujejo poslovanje.

3. Zunajpodjetniške okoliščine, ki so predvsem na področju politike, katerih posledice so zakonske spremembe v gospodarjenju, socialni varnosti, ekologiji, ki (negativno) vplivajo na finančno poslovanje družbe in vplivajo na obstoj družbe.

4. Medpodjetniški vzroki, ki navadno ovirajo nastop podjetja na trgu ali pa podjetje nanje ni pripravljeno, kot so nove tržne razmere oz. spremembe potrošniških navad, tehnične novosti konkurentov na trgu, spremembe pri nabavi.

5. Notranji podjetniški vzroki, ki se nanašajo na organizacijo podjetja, zlasti pa na kadrovsko strukturo.

Kavčičeva (1996, 31) našteva naslednje vzroke krize: • neustrezen finančni management kot posledica neustreznega računovodskega sistema,

neustrezno izračunanih lastnih cen in neustrezno zasnovane organizacijske sestave, • neprimerno poslovodstvo, ki se kaže v neprimernem stilu vodenja, neustrezni strokovni

usposobljenosti in neprimernih osebnostnih lastnostih članov vodstva, • konkurenca, ki se kaže v izgubi tržnega deleža, • previsoki stalni in spremenljivi stroški poslovanja, ki se kot takšni kažejo predvsem v

primerjavi s konkurenco, • zvezna, ciklična, sezonska ali nenaključne spremembe povpraševanja na tržišču, • spremembe nabavnih cen, • neučinkovito trženje kot posledica slabo motiviranega osebja, napačno izbranih ciljnih

skupin, neustreznih prodajnih poti,

10

• nezadostna skrb za kakovostne vire financiranja, ki se kaže v neprimernih virih financiranja, neusklajenih ročnosti sredstev in virov sredstev,

• nezadostno utemeljeni ali preveliki naložbeni projekti, • neustrezna poslovna združenja, kot so spojitve, pripojitve, • pretirana rast podjetja. Poleg naštetih vzrokov se v literaturi navajajo tudi slabosti na strani prodaje, kot so izguba glavnega kupca, izguba ključne franšize, slabosti na strani proizvodnje, ki se kažejo v zaprtju proizvodnega obrata zaradi dolgotrajne stavke, dejanski stroški novega projekta močno presegajo načrtovane, odstop glavnega dobavitelja inputov od pogodbe, naravne nesreče, proti katerim podjetje ni zavarovano, nevarnost odvzema licence zaradi neizpolnjevanja statutarnih pogojev. Prav tako se lahko razlogi za krizo v podjetju pripišejo neugodnim spremembam v zakonodaji (večja davčna obremenitev, oteženi izvozni pogoji, recesija v panogi podjetja), makroekonomski ukrepi :devizni trg, obrestna mera, carinski ukrepi (Dubrovski 1998b, 7-10). 2.2.1 Podjetje rešiti ali ne? Ko postane podjetje nesolventno se postavi vprašanje, ali podjetje ukiniti v postopku likvidacije oz. stečaja ali pa ga ohraniti v postopku prisilne poravnave. Odločitev temelji na določitvi vrednosti saniranega podjetja v primerjavi z vrednostjo odprodanega premoženja tega podjetja. Likvidacijska vrednost podjetja je odvisna od stopnje specializacije sredstev, ki jih podjetje uporablja in njihovi prodajni vrednosti. Hkrati pa postopek likvidacije vključuje tudi določene stroške postopka. Uspešna reorganizacija podjetja zahteva stroške, saj gre lahko za zamenjavo določene opreme, izločitev nekurantnih zalog, izboljšave v managementu. Navadno je predvidena večja vrednost reorganiziranega podjetja v primerjavi z likvidacijsko vrednostjo tista, s katero se podjetje oz. dolžnik pogaja z upniki v postopku prisilne poravnave (Weston 1992, 1155). Altman (1993, 6) je na kratko opredelil: • Če je ekonomska vrednost podjetja večja kot je njegova likvidacijska vrednost, je

podjetje, tako s stališča družbe, kot celote, kot s stališča lastnikov podjetja, smiselno poskusiti reorganizirati in nadaljevati s poslovanjem;

• Če pa je likvidacijska vrednost podjetja večja kot njegova ekonomska vrednost, potem je boljša rešitev likvidacija podjetja.

Brigham (1996, 907) pa je ugotovil, da je: Ukinitev poslovanja je smiselna takrat, ko je podjetje z ukinitvijo vredno več, kot pa, če bi nadaljevalo s opravljanjem dejavnosti v prihodnje, ali pa ko je verjetnost za rešitev tako majhna, da za upnike nadaljevanje poslovanja pomeni večje tveganje. Posledice krize v podjetju niso v vseh primerih samo negativne. Kriza podjetja lahko deluje tudi kot stimulacija in motivacija za prenovo, izboljšanje in transformacijo podjetja. Torej sama kriza omogoča izvajanje korenitih sprememb v podjetju, ki jih v tako imenovanih normalnih okoliščinah ne bi bilo mogoče izvesti tako hitro in brez napora.

11

2.3 Načini reševanje podjetja iz krize Tako kot je problemov in s tem povezanih kriznih situacij v podjetju več vrst, je tudi načinov reševanja več. Na krizo v podjetju lahko gledamo z ožjega vidika, t.j.finančna kriza, pa tudi s širšega vidika, t.j. kriza na vseh področjih delovanja podjetja. Ivanjko (1997a, 964) je poleg opredelitve vzrokov podjetniške krize opredelil tudi način reševanja nastale situacije: • strukturne pomanjkljivosti v organiziranosti podjetja je mogoče rešiti le z bistveno

drugačno usmeritvijo poslovanja in z novim vodstvom v podjetju; • nenavadni in nepričakovani dogodki, ki sicer vplivajo na zdravo in dobro zasnovano

podjetja, ter podjetje nanje nima vpliva, največkrat ogrožajo premoženje podjetja. Sanacija podjetja se izvaja, če je možno nadomestiti izgubljeno premoženje oz. podjetje oprostiti obveznosti do tujih virov sredstev, z dokapitalizacijo ali/in s postopkom prisilne poravnave;

• zunajpodjetniške okoliščine povzročijo razdor znotraj podjetja, saj so pogoste reakcije delavcev, ki obtožujejo vodstvo, da je nesposobno rešiti podjetje. Rešitev nastale situacije je v prvi vrsti v odstranitvi nastalih ovir, ki so v domeni politične oblasti;

• medpodjetniški krizni vzroki, sprememba na trgu, tako glede navad in želj kupcev kot tehnične novosti in ponudba konkurentov, so razlog za morebiten neuspeh in krizo podjetja, ki se jo lahko hitro reši s spremembo vodstva;

• notranji podjetniški vzroki so navadno posledica nesposobnosti vodstva, zato je rešitev v spremembi vodstvene strukture in v reorganizaciji, predvsem pa je pomembna struktura poslovodstva oz. njegova kvalifikacijska usposobljenost za vodenje podjetja in značajske lastnosti ter način informiranja v podjetju.

Ožje pa je Weston (1992, 1147) opredelil načine reševanja finančne krize, katerih izvedba hkrati določa tudi usodo drugih področij poslovanja podjetja: • izvensodna poravnava (out of court procedures): a) podjetje posluje naprej: - odložitev oz. podaljšanje plačila (extention - payment deferred) ali - privolitev na nižje poplačilo (composition); b) ustavitev podjetja (Common law assignment, ki pomeni neformalno likvidacijo podjetja s tem, da pooblaščenec odproda sredstva podjetja in kupnino sorazmerno razdeli upnikom) • združitev z drugim podjetjem (merger into another firm): - podjetje nadaljuje poslovanje kot podružnica ali - podjetje postane del drugega podjetja • formalni zakonski postopek (formal legal proceedings): - podjetje posluje naprej v postopku prisilne poravnave, ki pomeni s strani sodišča nadzorovano znižanje ali preoblikovanje terjatev upnikov do podjetja ali - ustavitev podjetja: zakonsko določen zastopnik (stečajni upravitelj) odproda premoženje podjetja v zakonsko določenih postopkih (statutory assignment) ali - likvidacija, kar pomeni likvidacijo podjetja pod še formalnejšim nadzorom stečajnega

sodišča.

12

2.3.1 Ukrepi za rešitev krize in zakonske možnosti reševanje nastale krizne situacije Reševanje podjetja iz krize je proces, ki se v vsakem podjetju odvija drugače in zahteva drugačne oziroma različne ukrepe. Dejansko lahko ukrepe razdelimo v dve skupini, in sicer, ukrepe na področju poslovne politike podjetja in ukrepe na področju finančne politike. Ukrepi se v uspešni strategiji reševanja podjetja med seboj prepletajo in dopolnjujejo tako, da stroga delitev vseh ni možna. To, katere ukrepe bo podjetje izvajalo, je odvisno od položaja, v katerem se je znašlo. Najpomembnejši ukrepi reševanja podjetja iz krize so (Repovž 1992, 12; Prašnikar 1992, 65): 1. zamenjava managementa, ki je navadno glavni vzrok, da se je podjetje znašlo v težavah; 2. vzpostavitev oz. izboljšanje finančnega nadzora, saj je slab nadzor nad financami v podjetju eden glavnih vzrokov finančne krize. Zato je potreben dosleden centralni finančni nadzor, analiza trenutnega stanja in projekcija denarnih tokov; 3. opredelitev vsebine in velikosti proizvodnega (tržnega) programa oz. izdelava nove proizvodno-tržne strategije, ki je dveh vrst: strategija kratkoročnega preživetja in strategija dolgoročne ozdravitve podjetja; 4. spremembe v organizacijski strukturi (in decentralizacija) kot rezultat sprememb v proizvodno-tržni strategiji; 5. analiza oziroma znižanje stroškov poslovanja, pri čemer gre za zniževanja stroškov dela, materiala in storitev ter različnih posrednih stroškov ( posledica nove organizacije podjetja ali novega proizvodno-tržnega programa, v povezavi s finančnim prestrukturiranjem, tudi stroškov financiranja); 6. določitev velikosti in strukture potrebnega premoženja oz. sredstev in s tem povezana odprodaja sredstev (dezinvestiranje), saj podjetje v novi poslovno–tržni strategiji ugotovi presežek sredstev podjetja, ki jih ne bo potrebovalo tako na kratki kot na dolgi rok, odprodaja teh pa pomeni relativno hiter dotok potrebnega denarja; 7. določiti velikost in strukturo potrebnega kapitala oz. virov financiranja in s tem povezano finančno prestrukturiranje virov sredstev, ki je nujen element strategije reševanja prezadolženih podjetij iz krize (odložitev vračila in/ali zmanjšanje dolžniške obveznosti ali pridobitev svežih finančnih sredstev s povečanjem osnovnega kapitala z denarnimi vložki; 8. investiranje, ki zahteva finančna sredstva, katerih podjetje v krizi navadno nima, zato se zanje odloči šele po zagotovitvi kratkoročnega preživetja ali pa v primeru, da podjetje kupi neko drugo podjetje in vanj investira. Strogo finančne ukrepe pa je Repovž (1992, 112) razdelil v pet skupin: 1. ukrepi na področju plačilne sposobnosti, kjer gre za prečiščenje obstoječega stanja premoženja in kapitala z izločitvijo nepotrebnega premoženja ter z izboljšanjem skladnosti velikosti, struktur in gibanja premoženja in kapitala; 2. ukrepi na področju lastnega (notranjega) financiranja, ki pomenijo povečanje čistega denarnega toka z vključevanjem dodatnega kapitala v trajni kapital podjetja (dokapitalizacija); 3. ukrepi na področju tujega financiranja oz. ukrepi finančnega prestrukturiranja, ki temeljijo na uporabi finančnega vzvoda kot merila uporabe tujega vira financiranja z določeno ceno nasproti donosnosti tako uporabljenega vira v poslovanju podjetja; 4. ukrepi za zmanjšanje odhodkov financiranja s skrbno preučitvijo posameznih vrst odhodkov financiranja (obresti, plačilni promet, konverzije, tečajne razlike, prispevki in davki) ter

13

5. urejanje poslovanja z bankami in drugimi večjimi upniki, ki v krizni situaciji odločilno vplivajo na razpoložljivost denarja in na poslovni rezultat. Torej, kadar podjetje postane nelikvidno, nesolventno, prezadolženo in kapitalsko neustrezno, mora ukrepati nemudoma, kar mu določa tudi Zakon o finančnem poslovanju podjetij, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji pa mu daje možnost rešitve iz krize v postopku prisilne poravnave, pod določenimi pogoji. Vilfan (2000, 28) navaja štiri izhode za podjetja v resnih finančnih težavah: stečaj, ustanovitev feniksov, prodajo podjetja in preobrat. Reševanje krize z ustanovitvijo pride v poštev pri večjih podjetjih. Pri tem se staro podjetje, ki ga ni mogoče rešiti, zapelje v stečaj, na pogorišču tega podjetja pa po plačilu upnikov lastniki podjetja v prostorih starega podjetja ustanovijo več novih podjetij, ki pa nisi nikoli celota starega podjetja. Prodaja podjetja pa je primerna rešitev, ko lastniki podjetja pripeljejo podjetje v težave, podjetja pa je toliko zdravo, da lahko novi lastniki z reorganizacijo in odpravo kritičnih točk podjetje sanirajo in naredijo dobro in uspešno podjetje. Položaj zaposlenih v krizi Zaposleni se v kriznih razmerah nahajajo v dveh vlogah, saj so lahko: subjekti zdravljenja krize (aktivna vloga) ali objekti zdravljenja krize (pasivna vloga). Kriznega položaja podjetja ne bo mogoče ozdraviti brez sodelovanja in minimalne pripadnosti zaposlenih. Takrat imajo zaposleni aktivno vlogo in lahko s svojim delom in pristopom odločilno prispevajo k ugodni rešitvi krize (zaposleni so resnični izvor konkurečnih prednosti). V procesu zdravljenja krize pa so zaposleni največkrat objekt njegovega razreševanja, saj je zmanjšanje števila zaposlenih in obsega poslovanja eden najbolj pogostih ukrepov zdravljenja krize (zaposleni so sredstvo, ki jih je potrebno voditi in upravljati enako kot vsa druga sredstva podjetja (Dubrovski 1998a, 219). Kriza v podjetju je posledica vrste pomanjkljivosti v poslovanju in ravnanju podjetja, enaka kot pri človeku, kjer nastajajo v sicer zdravem organizmu najprej manjša krizna žarišča, ki se ob nepravočasnem zdravljenju lahko razširijo in vodijo podjetje v resno krizo ter nenazadnje v konec obstoja (Repovž 1993, 26).

14

3 PRISILNA PORAVNAVA KOT ORODJE ZA SANACIJO KRIZE DOLŽNIKA 3.1 Temeljne določbe, ki veljajo za postopek prisilne poravnave Vsebina in namen ZPPSL ZPPSL (1. člen ZPPSL) ureja, kot je razvidno iz imena samega, tri vrste postopkov: - postopek prisilne poravnave, - stečajni postopek in - postopek (prisilne ) likvidacije. V 1. členu ZPPSL je določeno, da le-ta opredeljuje pogoje za izvedbo in postopek prisilne poravnave in stečaja nad dolžniki, določenimi v ZPPSL, namen ZPPSL pa je odprava insolventnosti s prisilno poravnavo in finančno reorganizacijo ter poplačilo upnikov. Postopek prisilne poravnave se uvede pri dolžniku, ki je že dalj časa plačilno nesposoben ali prezadolžen z namenom, da se mu z reorganizacijo tako poslovanja kot financiranja (vključno z zmanjšanjem ali/in odlogom plačila terjatev upnikov, nastalih do začetka postopka) prepreči stečaj. Ker je bilo trajanje plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti omejeno le s pojmom dalj časa, ki ni točno določal dolžino, je ZPPSL v 12. in 13. členu določil, da mora uprava podjetja najkasneje v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti ali prezadolženosti, če z ukrepi v tem času ni mogoče zagotoviti likvidnosti, pristojnemu sodišču predlagati začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja (Kebrič 1995, 29). Stečajni postopek se začne nad dolžnikom, ki je že dalj časa plačilno nesposoben (insolventen ali prezadolžen). Namen stečaja je poplačilo upnikov iz stečajne mase, ki jo predstavljajo sredstva od prodanega premoženja dolžnika. Upnike se poplača sorazmerno višini njihovih terjatev in istočasno. Postopek prisilne likvidacije, ki je drugačen kot je postopek prostovoljne likvidacije po ZGD, pa se opravi nad dolžnikom, za katerega prenehajo po zakonu pravni pogoji za obstoj, pri čemer je namen postopka isti kot pri stečaju, bistvena razlika pa je v predpostavki poplačila upnikov v celoti. Kdo je dolžnik po ZPPSL in nad kom se lahko prične postopek prisilne poravnave (ali stečaja) ZPPSL ( 4. člen ZPPSL) določa, da je dolžnik: - samostojen podjetnik posameznik, ki je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja

pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost ( 7. odstavek 1. člena ZGD), - gospodarska družba, ki je lahko organizirana kot osebna družba (družba z neomejeno

odgovornostjo, komanditna družba in tiha družba) ali kot kapitalska družba (družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba in komanditna delniška družba; 3. odstavek 1. člena ZGD),

- zadruga, ki je organizacija vnaprej nedoločenega števila članov, ki ima namen pospeševati gospodarske koristi svojih članov ter

- druga pravna ali fizična oseba za katero poseben zakon določa, da se nad njim opravi stečajni postopek.

Insolventen ali prezadolžen dolžnik lahko predlaga upnikom sklenitev prisilne poravnave pred začetkom ali med postopkom stečaja (5. člen ZPPSL). Do konca prisilne poravnave zoper dolžnika ni dovoljeno začeti stečajnega postopka, če je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen pred začetkom stečajnega postopka. Stečajni upravitelj, lastniki s kapitalsko večino v stečajnem dolžniku, samostojni podjetnik in upniški odbor, če je ustanovljen, lahko vložijo predlog za začetek postopka prisilne

15

poravnave v teku stečajnega postopka oziroma do naroka za obravnavo osnutka za glavno razdelitev (1. odstavek 172. člena ZPPSL). V primeru, ko se vloži predlog za začetek postopka prisilne poravnave pred začetkom stečajnega postopka, mora predlog vložiti v imenu dolžnika njegov statutarni zastopnik (uprava oziroma poslovodje). Kadar pa se predlog za začetek postopka prisilne poravnave vloži med stečajnim postopkom, ko pooblastila za zastopanje dotedanjim organom za zastopanje prenehajo in preidejo na stečajnega upravitelja, predlog za začetek postopka prisilne poravnave, v imenu dolžnika, vloži stečajni upravitelj, lahko pa tudi lastniki s kapitalsko večino in podjetnik posameznik (Plavšak 1998, 119). 3.2 Splošne določbe, ki veljajo za postopek prisilne poravnave Pravice delavcev V 2. odstavku 8. člena ZPPSL je določeno, da imajo delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi potrjene prisilne poravnave ali sklepa o začetku stečajnega postopka, poleg pravic po ZPPSL, tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom (Zakon o jamstvenem skladu RS). Po ZPPSL so pravice delavcev opredeljene v: - 51. člen, kjer je določen način in postopek prenehanja delovnega razmerja v primeru

prisilne poravnave s finančno reorganizacijo, o okviru katere je predvideno zmanjšanje pri dolžniku zaposlenih delavcev,

- 106. člen, ki določa prenehanje delovnega razmerja z uvedbo stečajnega postopka in - 160. člen, ki ureja pravice delavcev v okviru določb o poplačilu upnikov. Izdaja sklepov ali odredb Tako v stečajnem postopku kot tudi v postopku prisilne poravnave, se odloča s sklepom ali z odredbo. Le-ta se izda uradni osebi ali organu, ki opravlja postopek in pomeni nalog za izvršitev posameznih dejanj (12. člen ZPPSL). Zoper sklep so dopustne pritožbe v roku 8 dni od nabitja sklepa na oglasno desko, če ni izrecno določeno drugače oziroma če ni določen drug rok. Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve., če ni z ZPPSL določeno drugače oz. v primeru sklepa, s katerim stečajni senat zaključi stečajni postopek, saj se sklep o zaključku stečajnega postopka izvši šele po pravnomočnosti tistega sklepa (13.člen ZPPSL). Zoper odredbo, s katero daje predsednik senata upravitelju navodila, pa je dovoljena pritožba v roku 3 dni od objave oziroma osebne vročitve upravitelju, kar posebej določa 1.odstavek 71.člena v povezavi s 76. člena ZPPSL. O ugovoru odloči senat s sklepom in nanj ni pritožbe. Ugovor ne zadrži odredbe, razen kadar je ugovor vložil stečajni upravitelj in ne gre za posebno nujno stvar, o kateri nato odloči stečajni senat (14. člen ZPPSL).

16

3.3 Organi v postopku prisilne poravnave V postopku prisilne poravnave delujejo naslednji organi: - poravnalni senat, - upravitelj postopka prisilne poravnave, - upniški odbor. Poravnalni senat; postopek prisilne poravnave vodi senat treh sodnikov, ki se imenuje poravnalni senat in na čelu katerega je predsednik (16. člen ZPPSL). V primeru, da vsota dolžnikovega premoženja po predhodni oceni oziroma po bilanci stanja (ali pa, če se to dejstvo ugotovi kasneje) ni vredna več kot 10 milijonov SIT, gre za skrajšan postopek prisilne poravnave, katerega vodi sodnik posameznik. Poravnalni senat, imenovan tudi sodišče, se ukvarja s procesnimi predpostavkami za začetek postopka prisilne poravnave, kar pomeni, da preverja ali vsebuje predlog vse predpisane zahteve in priloge ter izda sklep o začetku postopka ali pa s sklepom zavrže postopek prisilne poravnave, skladno s 26. in 27. čl. ZPPSL. Praviloma v postopku prisilne poravnave senat določi upravitelja postopka, če pa upravitelj ni določen, opravlja njegove funkcije predsednik senata do zaključka postopka prisilne poravnave. Upravitelj prisilne poravnave; ZPPSL v 1.odstavku 17.čl. pravi, da poravnalni senat lahko imenuje upravitelja postopka prisilne poravnave za razliko od stečaja, ko upravitelj mora biti imenovan. Pomeni, da je v postopku upravitelj lahko ali pa tudi ni imenovan, kar presodi poravnalni senat. Če upravitelj prisilne poravnave ni imenovan, njegove naloge opravlja predsednik senata, kot je določeno tudi v 3.odstavku 16.čl. ZPPSL. 3.4 Stroški prisilne poravnave ZPPSL ( 70. člen ZPPSL) določa, da vsak udeleženec v postopku prisilno poravnave nosi svoje stroške. Povračilo stroškov in nagrado za delo prisilnemu upravitelju (1. odstavek 19. čl. ZPPSL) ter strošek morebitnih izvedencev v postopku (3. odstavek 18. čl. ZPPSL) pokrije dolžnik. Udeleženec postopka pa mora, ne glede na rezultat postopka, drugim udeležencem povrniti stroške, ki jim jih je povzročil po svoji krivdi ali naključju (Udet 1994, 53). 3.5 Potrditev prisilne poravnave Prisilno poravnavo bo poravnalni senat potrdil pod pogoji, da (58. čl. ZPPSL): - je prisilna poravnava sprejeta, kar pomeni, če zanjo glasujejo upniki, katerih terjatve

znašajo več kot 60 % vseh terjatev upnikov, ki imajo glasovalno pravico, - je zavrnjen predlog za ustavitev postopka. V nasprotnem primeru bo poravnalni senat predlog za prisilno poravnavo zavrnil in ustavil postopek. Poleg navedenih pogojev potrditve, pa sodišče lahko zavrne potrditev tudi na predlog upnika, upniškega odbora ali prisilnega upravitelja, v katerem dokazuje, da je predlog prisilne poravnave v nasprotju z ustavo ali zakonskimi normami (ničnost odločitve), kot je na primer diskriminacija posameznega upnika, če predlog nasprotuje skupnim interesom vseh upnikov, kar le ti izkažejo z nezadostnim številom glasov za sklenitev prisilne poravnave (Šinkovec, Škerget 1999, 143).

17

Poravnalni senat potrdi prisilno poravnavo z izrekom sklepa, v katerem navede (59. čl. ZPPSL): - razvrstitev terjatev v razrede in način poplačila terjatev posameznih razredov, - vsebino listin o odpovedi ločitveni pravici kot jih zahteva 2. odstavek 55. čl. ZPPSL, - seznam upnikov, katerih terjatve niso bile prerekane, z ugotovljenimi terjatvami,

zmanjšanimi zneski terjatev in rokov za poplačilo ter - firmo in sedež porokov v postopku prisilne poravnave, z navedbo njihove solidarne

odgovornosti vsem dolžnikovim upnikom. Poleg tega pa ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo (3. odstavek 59. čl. ZPPSL). Vsi spori, ki tečejo po potrjeni prisilni poravnavi zaradi izplačila terjatev upnikov, ki se postopka niso udeležili, kar pomeni neprijavljene ali prepozno prijavljene terjatve, ali pa so bile terjatve prerekane, torej terjatve niso bile zajete v sklepu o potrjeni prisilni poravnavi in nimajo izvršilnega naslova, se urejajo pred (pravdnim ) sodiščem, ki ugotovi take terjatve za sporne in dolžniku naloži plačilo v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave kot veljajo za upnika, ki se je udeležil poravnave in so bile njegove terjatve ugotovljene naknadno (3. odstavek 64. člena ZPPSL). V roku 8 dni od izdaje oziroma nabitja sklepa o potrditvi ( ali zavrnitvi) prisilne poravnave na oglasno desko sodišča oziroma osebne vročitve dolžniku, upniku ali drugi osebi s pravnim interesom, se lahko le ti pritožijo na izdani sklep (65. člen ZPPSL). Posledica pritožbe je lahko tudi razveljavitev sklepa o potrjeni prisilni poravnavi in vrnitev zadeve v fazo, ko se odloča o načrtu finančne reorganizacije. 3.6 Razveljavitev prisilne poravnave Če upnik kakorkoli domneva ( na podlagi vmesnih in letnih bilanc, dokazila o prilivih na dolžnikov račun) in tudi dokaže, da je dolžnik sposoben poravnati obveznosti do upnikov v celoti ter da hkrati redno poplačuje upnike, ne da bi se pri tem zmanjšala njegova sposobnost (Šinkovec, Škerget 1999, 157), lahko v roku šest mesecev po poteku roka za izvršitev potrjene prisilne poravnave, zahteva od poravnalnega senata razveljavitev potrjene prisilne poravnave in v njem določi rok (največ eno leto) v katerem mora dolžnik upnikom izplačati neizplačani del terjatev. Zoper sklep se lahko dolžnik pritoži, kar zadrži izvršitev sklepa. Če pa upnik sklepa, da je bila prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način, lahko v roku dveh let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave, s tožbo zahteva razveljavitev potrjene prisilne poravnave. Pri tem pa odločba o razveljavitvi prisilne poravnave nima pravnega učinka za obveznost iz prevzetega poroštva, kar pomeni, da porok ostaja odgovoren (68. čl. ZPPSL).

18

3.7 Načrt finančne reorganizacije Načrt finančne reorganizacije podjetja v postopku prisilne poravnave pomeni celoto ekonomsko-finančnih metod, ki jih bo opravil dolžnik z namenom odprave vzrokov plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti in zagotovitvijo pogojev za normalno poslovanje v prihodnje (Plavšak 1998, 245). Načrt finančne reorganizacije dejansko pomeni predpostavko brez katere ni prisilne poravnave. 3.7.1 Predložitev načrta finančne reorganizacije Načrt finančne reorganizacije lahko dolžnik predloži že ob vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave in najkasneje v roku treh mesecev od dneva vložitve predloga (46. čl. ZPPSL). V času od vložitve predloga in do vložitve načrta lahko dolžnik na podlagi pogajanj z upniki pripravi predlog finančne reorganizacije, ki bo sprejemljiv za večino upnikov z namenom izglasovanja prisilne poravnave. Pomembno je, da dolžnik ne zamudi roka za oddajo, saj je kazen za zamudo ustavitev postopka. Kadar poravnalni senat ugotovi, da načrt ni popoln, izda sklep o dopolnitvi načrta. Tudi za dopolnitev je predpisan rok v sklepu, ki sega mora dolžnik držati. Načrt se predloži v vložišče na krajevno in stvarno pristojno sodišče v najmanj 10 izvodih, pri čemer en izvod dobi upravitelj prisilne poravnave, ostale pa poravnalni senat in upniški odbor. Ostali upniki si lahko načrt ogledajo na sodišču ali pri članih upniškega odbora. Enako velja tudi za dopolnitve načrta. 3.7.2 Vsebina načrta finančne reorganizacije Po 47. čl. ZPPSL mora načrt finančne reorganizacije, s katerim dolžnik predlaga prisilno poravnavo, vsebovati: - razvrstitev terjatev v razrede glede na pravni in poslovni temelj ter druge znake

istovetnosti. Če za posamezne razrede ponudi različno sorazmerno znižanje terjatev; - navedbo, za katere razrede terjatev se položaj upnikov, tudi po potrditvi načrta finančne

reorganizacije, ne spremeni; - navedbo predloga za izplačilo terjatev v zmanjšanem znesku in roke za izplačilo za

vsak razred terjatev, razen za terjatve iz prejšnje točke; - predvideno enako sorazmerno znižanje terjatev oziroma podaljšanje roka za vse terjate

v okviru posameznega razreda, razen, če imetnik posamezne terjatve v okviru tega razreda izrecno pristane na manj ugodne pogoje za izplačilo terjatve;

- navedbo terjatve upnika, ki bo namesto v denarju poplačana v drugem premoženju dolžnika, kar omogoča določba 48. čl. ZPPSL, njeno višino, predmet nadomestnega poplačila in ocenjeno vrednost nadomestne izpolnitve;

- spremembo osnovnega kapitala dolžnika, če bo posamezen upnik pristal na vplačilo stvarnega vložka s prenosom terjatve, in sicer, novo višino osnovnega kapitala po spremembi osnovnega kapitala (določa 3. odstavek 49. čl. ZPPSL), višino terjatve, ki s prenosom preneha (določa 2. odstavek 49. čl. ZPPSL) in delež (nominalni znesek in odstotek) v kapitalu dolžnika, ki ga upnik pridobi s prenosom;

19

- ter priloge ( naj omenim le nekatere: revidirano obračunsko bilanco stanja ob koncu zadnjega trimesečja pred vložitvijo načrta finančne reorganizacije, revidirano predračunsko bilanco stanja ob koncu zadnjega trimesečja pred vložitvijo načrta finančne reorganizacije, izdelano ob predpostavki, da bi na ta dan pričela učinkovati predlagana prisilna poravnava glede sorazmernega znižanja terjatev in načina poplačila teh terjatev oziroma spremembe osnovnega kapitala na podlagi 49. a 49. d členov ZPPSL, revidiran izkaz uspeha in finančnih tokov za zadnje poslovno leto in za tekoče leto do datuma zadnje bilance stanja, predračunska izkaza finančnih in denarnih tokov za obdobje, na katero se nanaša prisilna poravnava; do izteka roka za poplačilo vseh terjatev iz prisilne poravnave, v primeru manj ugodnega poplačila upnika, izjava upnika, da pristaja na pogoje manj ugodnega poplačila svoje terjatve, v primeru nadomestnega izplačila upniku, izjava upnika da pristaja na nadomestno izplačilo, in v primeru, da je višina terjatve večja od 10 milijonov SIT, revizorjevo poročilo o vrednosti premoženja, ki je predmet nadomestne izpolnitve, v primeru, da ločitveni upnik pristane na manj ugodno poplačilo in se odpove terjatvi v višini, ki presega ponujeno izplačilo, izjava o tem ( ta mora imeti ustrezno obliko listine za vpis v zemljiško knjigo).

Revidirani obračunski računovodski izkazi so jasen prikaz finančnega položaja dolžnika pred prisilno poravnavo, revidirani predračunski izkazi pa kažejo finančni položaj dolžnika z učinki prisilne poravnave. Računovodske izkaze mora revidirati pooblaščen revizor, njegovo mnenje mora biti pozitivno in priloženo načrtu. Poleg revidiranih obračunskih in predračunskih izkazov, mora dolžnik predložiti tudi revidirane računovodske izkaze za preteklo poslovno leto, vendar le v primeru, da je dolžnik zavezan k reviziji po določilih ZGD. 3.7.3. Način poplačila terjatev Po ZPPSL lahko dolžnik ponudi izplačilo terjatev le v denarju ( 37. člen ZPPSL). Vendar pa obstaja izjema od tega pravila, saj lahko dolžnik predlaga drugačno izplačilo, ki je lahko poplačilo terjatve upnika z drugim premoženjem ali pa poplačilo z lastniškim deležem oziroma delnico v podjetju, ki ga (jo) upnik pridobi s konverzijo svoje terjatve. Tako poplačilo se lahko izvede le s pisnim pristankom upnika. Glavno določilo ZPPSL (1993, člen 48) je možnost poplačila terjatev upnika v znižanem znesku in odloženem roku. Tako ima dolžnik možnost oblikovanja razredov, v katerih predlaga najmanj: - 20 % poplačilo terjatve, če rok izplačila ni daljši od 1 leta, - 40 % poplačilo terjatve, če rok izplačila ni dalji od 2 let, - 60 % poplačilo terjatve, če rok izplačila ni daljši od 3 let, - 80 % poplačilo terjatve, če rok izplačila ni daljši od 4 let, - 100 % poplačila terjatve, v največ 5 – ih letih. Dolžnik lahko poleg znižanja poplačila terjatev iz naslova glavnice in obresti do dneva začetka postopka ponudi tudi znižanje obrestnih mer od dneva začetka postopka dalje.

20

3.7.4 Metode finančne reorganizacije Metoda finančne reorganizacije je vsaka poslovno finančna metoda ali kombinacija teh metod, ki omogoča odpravo plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti in zagotovi pogoje za normalno poslovanje dolžnika; na primer odprodaja dela premoženja, novi krediti, povečanje osnovnega kapitala z izdajo delnic, zmanjšanje števila zaposlenih ( 49. člen ZPPSL). Izbira pravilnih metod finančne reorganizacije mora temeljiti na analizi vzrokov za nastali finančni položaj in hkrati na analizi finančnega položaja dolžnika. Obe sta sestavni del načrta finančne reorganizacije. Glavni vzroki za nastop dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti so , (Plavšak 1998, 247-248): - slabo vodstvo podjetja, - neustrezen finančni nadzor, - šibka konkurenčnost, - veliki stroški, - spremembe v tržnem povpraševanju, - neugodne spremembe cen ali tudi obrestnih mer, - neustrezno delovanje na trgu, - veliki projekti, prevzemi, - finančna politika podjetja ter - trgovanja, ki presegajo finančne zmogljivosti podjetja. Opredelimo lahko tri vrste metod finančne reorganizacije (Šinkovec 1999, 116 – 117): - prestrukturiranje obstoječih virov financiranja, ki pomeni spremembo razmerij med

dosedanjimi posameznimi viri financiranja oziroma: znižanje obveznosti in / ali konverzijo obveznosti v lastniške delnice oziroma deleže pripelje do spremembe razmerja med kapitalom in obveznostmi ter odlog plačila terjatev v skladu z načrtom finančne reorganizacije pripelje do spremembe razmerja med kratkoročnimi in dolgoročnimi viri financiranja.

- zagotovitev novih denarnih, likvidnih sredstev: dolžnik mora prikazati, da bo sposoben izpolniti obveznosti iz prisilne poravnave, da bo imel dovolj sredstev za plačilo teh obveznosti, obveznosti iz tekočega poslovanja in morebitnih obveznosti iz načrtovanih naložb. Dolžnik mora prikazati, da bo po potrditvi prisilne poravnave posloval s tekočim dobičkom, zato oceni in obrazloži ukrepe za pridobitev likvidnih sredstev. Sredstva lahko zagotovi tudi z odprodajo (poslovno nepotrebnega ) premoženja, z najemom investicijskih kreditov, povečanjem osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki. Dolžnik mora tudi opisati in ovrednotiti načine ustvarjanja dohodka.

- prestrukturiranje proizvodnje pa vključuje predvsem dvoje: racionalizacijo proizvodnje in v okviru le – te zlasti zmanjšanje stroškov proizvodnje, spremembo proizvodnje, lahko tudi zmanjšanje obsega proizvodnje ter posodobitev obstoječe proizvodnje, pri čemer mora dolžnik prikazati oceno naložbenih stroškov, vire financiranja naložbe in oceno rezultatov po naložbi. Dolžnik mora opisati in ovrednotiti ukrepe za racionalizacijo proizvodnje oziroma poslovanja.

21

4 STEČAJ 4.1 Uvedba stečajnega postopka Stečaj se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben (insolventen) ali prezadolžen. Insolventnost kot splošni pojem pomeni, da dolžnik v času, ko sodišče odloča o začetku postopka, nima sredstev za poravnavo zapadlih denarnih dolgov – to stanje ni trenutno, temveč se bo tudi nadaljevalo. Prezadolženost pa pomeni, da dolžnikovi dolgovi presegajo njegovo premoženje, pri čemer pa ni nujno, da se prezadolženost odraža tudi v njihovi trenutni plačilni zmožnosti (najemanje njegovih kreditov lahko začasno zagotovi likvidnost). Stečajni postopek lahko predlagajo upniki, sam dolžnik ali osebno odgovorni družbenik Pri tem mora upnik z verodostojno listino izkazati obstoj dospele terjatve (na primer račun) ter dolžnikovo nezmožnost plačila ( npr. potrdilo poslovne banke). Torej so najpogostejši razlogi za uvedbo stečaja (Dika 1990, 32): - insolventnost (dejanska in trajnejša nezmožnost poravnave zapadlih denarnih

obveznosti do različnih upnikov, - prezadolženost (pomeni prevladujoč delež obveznosti v pasivi bilance stanja oziroma v

primerjavi s kapitalom podjetja). Stečajni postopek se ne opravi, če ima dolžnik samo enega upnika. V tem primeru bo upnik poplačilo svoje terjatve izterjal v izvršilnem postopku. Prav tako se stečajni postopek ne opravi, če dolžnikovo premoženje ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka ali če je neznatne vrednosti (Šinkovec, Škerget 1999, 17). Stečaj praviloma ni postopek, ki bi bil namenjen reševanju podjetja iz finančne krize, ampak je njegov osnovni namen čim hitreje in v čim večjem odstotku poplačati terjatve upnikov do preveč zadolženega in insolventnega podjetja. Največkrat je družbeno nezaželen pojav, ker povzroča gospodarsko škodo, kadar posledica stečaja ni prerazporeditev ekonomskih dejavnikov iz manj v bolj produktivne dejavnosti, na primer iz proizvodne dejavnosti v storitvene v zadnjem času, temveč pomeni prenehanje poslovnega subjekta (Ivanjko 1997, 595). Stečajni postopek Temeljni predpis, ki v Republiki Sloveniji celovito ureja področje stečajnega prava, je Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, št. 39/97 in št. 52/99), v nadaljevanju ZPPSL. Poleg tega urejata področje stečajnega prava še Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91 in št. 46/93), ki ureja stečaj finančnih organizacij (bank in hranilnic), ta zakon je veljal do 19.2.1999, sedaj pa to področje ureja Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št. 42/2004) ter podzakonski predpis Odredba o merilih za določanje nagrad upraviteljem prisilne poravnave in stečajnim upraviteljem (Uradni list RS, št .7/94 in št. 37/95). Stečajni postopek je vrsta sodnega postopka, ki ga opravlja stvarno pristojno sodišče na območju, kjer ima dolžnik (podjetje v postopku) svoj sedež, nad premoženjem dolžnika, ki dalj časa posluje z izgubo in ni sposoben izpolnjevati svojih obveznosti do upnikov. Uvede se z vložitvijo pisnega predloga dolžnika, upnika ali osebno odgovornega družbenika. Kateri koli od predlagateljev mora izkazati verjeten obstoj stečajnih razlogov, ki sta pogosto dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost oziroma prevelika zadolženost dolžnika. Novela je dodala še uvedbo stečajnega postopka po uradni dolžnosti nad dolžnikom v primeru, da ni zagotovil izplačila plač za obdobje zadnjih treh mesecev, da ima blokiran

22

žiro račun oziroma da je nelikviden zadnjih dvanajst ali več mesecev. Stečajni postopek se vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo poplačilo svojih terjatev. Temeljna razlika med stečajnim in pravdnim postopkom je, da v stečajnem postopku upnik ne uveljavlja zahteve po pravnem varstvu zato, ker dolžnik ne bi želel prostovoljno izpolniti svoje obveznosti, temveč zato, ker te obveznosti zaradi nesolventnosti oziroma prezadolženosti ni sposoben izpolniti (Plavšak 1998, 45). Dolžnik je po ZPPSL samostojni podjetnik, gospodarska družba, zadruga ter druga pravna ali fizična oseba, za katero poseben zakon določa, da se nad njo uvede stečajni postopek. Upnik lahko predlaga začetek stečajnega postopka, če z verodostojno listino dokaže obstoj dospele terjatve in če dokaže, da dolžnik nima dovolj denarnih sredstev za poravnavo terjatve, s čimer je dobil več moči za poplačilo svojih terjatev. Upnik pridobi status stečajnega upnika šele s prijavo terjatve pri stečajnem sodišču. Upnik mora prijaviti svojo terjatev v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu RS. Rok je prekluziven, kar pomeni, da če svojo terjatve ne prijavi ali zamudi rok za njeno prijavo, izgubi pravico do njenega uveljavljanja v stečajnem postopku. Če je stečajni postopek nadaljevanje prisilne poravnave in so upniki že v postopku prisilne poravnave prijavili svoje terjatve, jih niso dolžni ponovno prijaviti v stečajnem postopku (www.gzs.si). 4.2 Organi stečajnega postopka Organi stečajnega postopka so (Šinkovec 1999, 161): - stečajni senat, - stečajni upravitelj in - upniški odbor. Stečajni senat sestavljajo trije sodniki, od katerih je eden predsednik senata. Stečajni senat (Šinkovec 1999, 161): - odloča o začetku postopka, - odloča o ugovorih stečajnega upravitelja in upnikov zoper odredbe predsednika

stečajnega senata, - določa nujne posle, ki se dokončajo med stečajnim postopkom - potrjuje predračun stroškov stečajnega postopka in določa nagrado za delo stečajnega

upravitelja, - postavlja in odstavlja stečajnega upravitelja, - potrjuje osnutek glavne razdelitve in izda sklep o glavni razdelitvi stečajne mase, - izda sklep o zaključku stečajnega postopka, - opravlja tudi drugo delo, ki ga določa zakon. Stečajni senat lahko po uradni dolžnosti, na ugovor ali predlog spremeni odločitev predsednika stečajnega senata ali stečajnega upravitelja, če ugotovi, da so nezakonite ali nesmotrne. Predsednik stečajnega senata je pristojen za vsa vprašanja v zvezi z izvedbo stečajnega postopka, če ni po zakonu določena pristojnost stečajnega senata. Predsednik stečajnega senata nadzoruje poslovanje stečajnega upravitelja in mu daje navodila, ki so zanj obvezna.

23

Stečajni upravitelj Stečajni upravitelj se postavi s sklepom o začetku stečajnega postopka. Ob prevzemu dolžnosti poda stečajni upravitelj pred predsednikom stečajnega senata izjavo, da bo vestno opravljal svojo dolžnost. Stečajni upravitelj mora imeti ustrezno strokovno izobrazbo, opravljen strokovni izpit in veljavno dovoljenje za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih prisilne poravnave, stečaja in likvidacije. Stečajni upravitelj ne sme biti upnik v stečajnem postopku oziroma oseba, ki je bila zaposlena pri stečajnem dolžniku v zadnjih dveh letih ali je v tem obdobju opravljala funkcijo člana uprave ali nadzornega sveta. Stečajni upravitelj izvršuje pravice organov upravljanja in lastnika v skladu s potrebami stečajnega postopka ter vodi posle dolžnika in ga zastopa. Naloge stečajnega upravitelja so naslednje (Šinkovec 1999, 178): - ažurirati mora knjigovodsko evidenco od dneva začetka stečajnega postopka, - v 30 dneh mora v soglasju s predsednikom stečajnega senata sestaviti načrt poteka

stečajnega postopka s predračunom stroškov in terminskim planom, - sestaviti mora komisijo za inventuro, - sestaviti mora začetno stečajno bilanco, voditi poslovne knjige in sestavljati

računovodske izkaze v skladu z računovodskimi standardi, ki so določeni za subjekte v stečaju,

- kot dober gospodar skrbi za vodenje poslov stečajnega dolžnika, - skrbi za izterjavo terjatev dolžnika, - unovči stvari dolžnika, ki spadajo v stečajno maso, - v soglasju s predsednikom stečajnega senata sestavi osnutek razdelitve in osnutek

zaključne stečajne bilance, - sestavi osnutek poznejše razdelitve. - skrbi, da stečajni postopek poteka hitro in brez neutemeljenega zavlačevanja. Stečajni upravitelj daje pisna poročila o poteku stečajnega postopka in o stanju stečajne mase vsake tri mesece ali kadar to zahteva predsednik stečajnega senata oziroma stečajni senat in upniški odbor. Stečajni senat sme na predlog predsednika stečajnega senata, upniškega odbora, zainteresiranih oseb ali po uradni dolžnosti odstaviti stečajnega upravitelja,če ne izpolnjuje svojih dolžnosti ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Stečajni upravitelj se razreši tudi na lastno zahtevo. Stečajni upravitelj ima pravico do povračila nujnih stroškov in do nagrade za delo. O povračilu nujnih stroškov lahko stečajni senat odloča med postopkom, o nagradi pa ob zaključku stečajnega postopka. Upniški odbor Da se zavarujejo koristi upnikov v stečajnem postopku, stečajni senat ustanovi upniški odbor, razen če je stečajna masa neznatna ali če bi to pripeljalo do znatnega povečanja stroškov stečajnega postopka. Število članov upniškega odbora določi stečajni senat in mora biti liho. Če je upnikov manj kop pet, izvršujejo pooblastila upniškega odbora vsi upniki. Eden od članov , če je ta ustanovljen, je tudi predstavnik sveta delavcev oziroma delavski zaupnik. Člani upniškega odbora se izvolijo praviloma na prvem naroku za preizkus terjatev. Upnik, čigar ugotovljena terjatev presega eno četrtino skupnih ugotovljenih terjatev vseh upnikov, pride na svojo zahtevo brez volitev v upniški odbor, ostale člane volijo vsi upniki s

24

priznanimi terjatvami. Upniški odbor potem med svojimi člani z večino vseh glasov izvoli predsednika upniškega odbora, ki predstavlja, sklicuje in vodi seje upniškega odbora. Upniški odbor opravlja svoje naloge na sejah, ki jih po uradni dolžnosti ali na predlog vsakega upnika, večine članov upniškega odbora, stečajnega upravitelja ali stečajnega senata skliče predsednik upniškega odbora. Na sejah upniškega odbora sta navzoča predsednik stečajnega senata in stečajni upravitelj, vendar brez glasovne pravice. Upniški odbor odloča z večini glasov navzočih članov. Upniški odbor lahko veljavno sklepa, če je na seji navzoča več kot polovica članov upniškega odbora. Upniški odbor (Šinkovec 1999, 196): - zahteva in obravnava poročila stečajnega upravitelja o poteku stečajnega postopka in o

stanju stečajne mase, - ima pravico pregledati poslovne knjige in celotno dokumentacijo, ki jo je prevzel

stečajni upravitelj; - ima pravico ugovarjati pri predsedniku stečajnega senata zoper delo stečajnega

upravitelja in pri stečajnem senatu zoper delo predsednika stečajnega senata, - predlaga odstavitev stečajnega upravitelja in imenovanje novega, - daje stečajnemu senatu mnenje o unovčenju dolžnikovega premoženja, - daje stečajnemu senatu mnenje v zvezi z nadaljevanjem začetnih poslov in o sklepanju

novih, - opravlja druga dela, ki jih določa zakon. Upniški odbor mora upnike na njihovo zahtevo obveščati o poteku stečajnega postopka in o stanju stečajne mase. O povračilu nujnih stroškov, predvsem potnih stroškov, članom upniškega odbora odloča predsednik stečajnega senata. Ti stroški se vštejejo med stroške stečajnega postopka. 4.2.1 Podrobnejši prikaz upnikov stečajnega postopka

Upniki stečajnega postopka so različnih vrst, zato je tudi njihov položaj v stečajnem postopku različen. V grobem jih lahko razdelimo na pet skupin (Lipovec, Savnik 1996, 35-45): • Navadni stečajni upniki so tisti, ki imajo terjatve do stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka, torej terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka in so jih prijavili v roku. Zanje velja načelo sorazmernega poplačila njihovih terjatev iz stečajne mase. • Izločitveni upniki so tisti, ki imajo pravico do izločitve in vračila stvari, ki ne sodijo v stečajno maso. • Ločitveni upniki so tisti, ki imajo pravico do ločenega poplačila iz dolžnikovih stvari, če so to pravico pridobili več kot dva meseca pred začetkom stečajnega postopka. če del premoženja, na katerem je pridobljena ločitvena pravica (posebna stečajna masa), ne zadošča, da bi se iz njega poplačala celotna terjatev ločitvenega upnika, ima ločitveni upnik pravico uveljavljati neplačani del svoje terjatve kot stečajni upnik. Če pa po poplačilu ločitvenega upnika ostane presežek, pa gre le-ta v razdelitveno maso. • Pobotni upniki so tisti, katerih terjatve se v stečajnem postopku lahko pobotajo z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami. • Upniki stečajne mase pa so tisti, katerih terjatve nastanejo po začetku stečajnega postopka in se izplačajo kot stroški stečajnega postopka prednostno in v celoti.

25

V stečajnem postopku se, podobno kot v vseh pravnih sistemih, uporabljajo temeljna načela urejanja stečajnega prava. Načelo univerzalnosti je v stečajnem postopku izraženo v zahtevi, da celotno premoženje stečajnega dolžnika (univerzalnost premoženja) služi za poplačilo vseh njegovih upnikov (univerzalnost upnikov). Načelo paritete (prirejenosti) terja, da je pravni položaj vseh upnikov v stečajnem postopku enak. Načelo prioritete (prednosti) v stečajnem postopku zagotavlja, da se določene terjatve iz stečajne mase poplačajo pred drugimi terjatvami. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se stečajni postopek ne podaljšuje neutemeljeno in da pri tem ni nesorazmernih oziroma nepotrebnih stroškov. Načelo omejitve tveganj terja od stečajnega upravitelja, da pri sklepanju poslov v stečajnem postopku ne prevzema nobenih drugih tveganj razen tistih, ki so nujna, da se doseže namen stečajnega postopka (Žnidaršič-Kranjc 1993, 23-24). Stečajni postopek zaključi senat s sklepom, ki je objavljen v Uradnem listu RS. Pravnomočni sklep o zaključku stečajnega postopka se vpiše v sodni register in s tem družba preneha obstajati. 4.3 Začetek stečajnega postopka Ko zbere predsednik stečajnega senata podatke o obstoju stečajnega razloga, razpiše narok za obravnavo, na katerega povabi predlagatelja, dolžnika ter po potrebi izvedence in priče. Na naroku, najpozneje pa v treh dneh po njem, izda stečajni senat sklep, s katerim ali začne stečajni postopek nad dolžnikom ali zavrne predlog za začetek stečajnega postopka. Stečajni postopek se brez preverjanja obstoja stečajnega razloga začne, kadar to predlaga likvidacijski upravitelj, če ugotovi, da dolžnik ne bo izpolnil svojih obveznosti na podlagi predloga za prisilno poravnavo, ali ko na naroku za prisilno poravnavo ni dosežena večina upnikov za prisilno poravnavo. O začetku stečajnega postopka se obvestijo upniki s oklicem. Sklep o začetku stečajnega postopka se vroči predlagatelju in dolžniku Stečajni senat sme odločiti, da se stečajni postopek začne tudi, če obstaja le en upnik ali če dolžnikovo premoženje ne zadošča niti za stroške postopka. V tem primeru mora upnik izkazati za verjetno, da bo na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju vrnjeno premoženje v stečajno maso, ali če premoženje dolžnika po mnenju upnika zadostuje za poplačilo njegove terjatve, po poplačilu stroškov stečajnega postopka. 4.3.1 Posledice začetka stečajnega postopka Pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z dnem, ko je oklic o začetku obešen na oglasno desko sodišča. S tem dnem nastopijo v skladu z določbami Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji omejitve dolžnikove pravne in poslovne sposobnosti, pravice in pooblastila poslovodnih organov, organov upravljana in zastopnikov, pravice upravljanja osebno odgovornega družbenika preidejo na stečajnega upravitelja, delovna razmerja pri dolžniku zaposlenih delavcev prenehajo in nastopijo tudi civilnopravne posledice začetka stečajnega postopka (Šinkovec 1999, 30). Z dnem začetka stečajnega postopka se oblikuje stečajna masa. V stečajno maso gre vse dolžnikovo premoženje. V primeru da se opravi stečaj nad osebno družbo, gre v stečajno maso tudi premoženje osebno odgovornega družbenika, razen stvari in prejemkov, ki so po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji izvzeti iz izvršbe. Če osebno odgovoren družbenik izkaže, da bodo upniki popolnoma poplačani iz premoženja družbe, njegovo

26

premoženje ne gre v stečajno maso (Šinkovec 1999, 25). Enako kot za osebno odgovornega družbenika velja za podjetnika posameznika; v stečajno maso gre vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka, razen stvari in prejemkov, ki so po tem Zakonu izvzeti iz izvršbe. Z dnem začetka stečajnega postopka se prenesejo vsa pooblastila vodstva na stečajnega upravitelja in delovna razmerja dolžnikovih delavcev prenehajo. Stečajni upravitelj lahko za izvršitev nalog sklene s potrebnim številom delavcem delovna razmerja za določen čas ter za vodenje sodnih in upravnih postopkov pooblasti odvetnike(ti stroški se vštejejo med stroške stečajnega postopka). Z dnem začetka stečajnega postopka se ukinejo dolžnikovi računi in prenehajo pravice tistim, ki so bili pooblaščeni za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem. Stečajni upravitelj odpre nov račun, kamor se prenesejo vsa dolžnikova sredstva z ukinjenih računov. Poleg dolžnikove firme se dodata pri podpisovanju besedi v stečaju in navede se številka računa, preko katerega se opravlja dolžnikovo poslovanje. Cilj stečajnega postopka z vidika upnikov je (praviloma) vnovčenje celotnega dolžnikovega premoženja z namenom njihovega sočasnega in sorazmernega poplačila. Cilj stečajnega postopka z vidika gospodarstva pa je izključitev nesposobnega dolžnika iz gospodarskega in pravnega prometa. Po zaključku stečajnega postopka (z dnem vpisa sklepa v sodni register) namreč stečajni dolžnik preneha obstajati kot gospodarski in pravni subjekt (Đorđević 2000, 37). V stečajnem postopku je dovoljen pobot terjatve upnika z nasprotno terjatvijo dolžnika; pobotane terjatve se tako ne prijavijo v stečajno maso.Upniki, katerih terjatve so pobotane, morajo o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja. Terjatve proti dolžniku, ki so nastale pred dnem začetka stečajnega postopka, ni mogoče pobotati s terjatvijo, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. Začetek stečajnega postopka nima pravnih posledic za terjatev stečajnega upnika, ki izvira iz obojestransko odplačne pogodbe, če niti stečajni dolžnik niti stečajni upnik nista izpolnila obveznosti iz te pogodbe ali obveznosti iz te pogodbe nobeden od njiju ni v celoti izpolnil. Pogodbe o zakupu sme stečajni upravitelj odpovedati ne glede na zakonske ali pogodbene roke, in sicer vsakega prvega v mesecu z odpovednim rokom 30 dni. Upniki in stečajni upravitelj imajo pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov, torej kadar se oškodujejo stečajni upniki, oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj, ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Upniki in stečajni upravitelji imajo pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če je oseba, v korist katere je bilo storjeno, zaradi izpodbijanja pravnega dejanja prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za neznatno plačilo. Če je zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj ugodeno, je izpodbitno pravno dejanje brez učinka proti stečajni masi. Oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, je dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice do posebnega poplačila iz določenega dolžnikovega premoženja (zastavna pravica, pravica poplačila in druge ločitvene pravice ) in tudi ne na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku (izločitvene pravice). Med stečajnim postopkom se končajo samo tisti začetni posli, ki jih je nujno opraviti, da se poveča ali prepreči zmanjšanje stečajne mase, če se z dokončanjem teh poslov ne zavleče unovčenje stečajne mase. Med stečajnim postopkom se smejo sklepati nove pogodbe samo,

27

da se unovči dolžnikovo premoženje. Kljub temu pa sme stečajni dolžnik nadaljevati s proizvodnjo in opravljanjem drugih tekočih poslov tudi po začetku stečajnega postopka: - če stečajni upravitelj vloži predlog za prisilno poravnavo ali - če stečajni upravitelj predloži elaborat o možnostih prodaje stečajnega dolžnika kot

pravne osebe, iz katere izhaja, da bi se zaradi prekinitve proizvodnje zmanjšala vrednost stečajnega dolžnika kot pravne osebe.

Za nadaljevanje proizvodnje mora dobiti stečajni upravitelj dovoljenje stečajnega senata, ki izda dovoljenje, potem ko prosi za mnenje upniški odbor. Stečaj ni slaba rešitev finančnih težav, ko se z njim doseže čim prejšnjo ustavitev poslovanja, ki prinaša izgubo, ko podjetje nima dovolj kupcev oziroma je izgubilo glavne kupce, ko nastopi nezmožnost pokrivanja finančnih obveznosti in ko ključni ljudje zapustijo podjetje, ki je zaradi tega v operativnih in razvojnih težavah (Vilfan 2000, 28). 4.4 Vrste stečajnih postopkov Po Pintarju (1994, 20) obstajajo tri vrste stečajev: Načrtovani–programirani stečaj - Nastane zaradi nesposobnosti, da bi se družbenoekonomski sistem hitreje prilagajal spremembam v gospodarstvu (država spi). - Podjetje se zaveda, da ne more biti ekonomsko donosno, ker ima preveč zaposlenih, heterogene in nedonosne proizvodne programe, zato ustanovi novo podjetje, ki je v lasti podjetja (matice), kamor vnaša delovne stroje in sredstva, novo podjetje pa da matici vrednostne papirje. S tem ne zmanjša premoženja matice in v primeru stečaja dosežejo upniki poplačilo terjatev v višini celotnega premoženja matice in novega podjetja, razen če novo podjetje posluje z izgubo. - Posledice so še: disperzija tveganja, večja mobilnost kapitala, možnost plačila upnikom

in zaposlitev delavcev v novem podjetju. Nesrečni stečaj - Povzročen je zaradi naivnosti managementa. Stečaj zaradi neznanja - Največkrat se pojavi v majhnih zasebnih podjetjih, ko »raziskovalec« odkrije zanimiv proizvod, vendar ga zaradi tržnega neznanja ne uspe prodati. - Pozicijska slepota vodilnega managerja, čemur sledi posledica, da ne opazi sprememb v okolju in težav v podjetju. Je najpogostejši način prenehanja družbe. Urejata jo dva predpisa: ZGD ter ZPPSL. Prvi ureja likvidacijski postopek v primeru prostovoljnega prenehanja družbe, drugi pa v primeru, ko likvidacijo izvede sodišče po uradni dolžnosti. Postopek po ZGD (redna likvidacija) je urejen precej bolj natančno kot likvidacijski postopek po uradni dolžnosti (prisilna ali sodna likvidacija). Za redno likvidacijo vseh gospodarskih družb je smiselno uporabljati določbe ZGD o likvidaciji delniške družbe, za družbo z omejeno odgovornostjo in komanditno družbo pa še nekatere posebne določbe. Za prisilno oziroma sodno likvidacijo v bistvu velja vse, kar velja za redno likvidacijo, seveda z osnovno razliko, da jo vodi sodišče (Hieng 2002, 34).

28

4.5 Zaključek stečajnega postopka Stečajni postopek se zaključi, ko stečajni upravitelj poda poročilo o svojem delovanju in ko so zaključena vsa opravila. Stečajni postopek zaključi stečajni senat s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu republike Slovenije. Pravnomočni sklep o zaključku stečaja se vpiše tudi v sodni register in s tem dolžnik kot pravna oseba dokončno preneha. V primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe se v sodni register vpiše kupec kot ustanovitelj. 4.5.1 Skrajšani stečajni postopek Skrajšani stečajni postopek se opravi, če po poprejšnji oceni stečajna masa ni vredna več kot 10 milijonov tolarjev. O tem odloči stečajni senat že ob začetku postopka ali pa med potekom rednega stečajnega postopka, če je šele takrat ugotovljena prava velikost stečajne mase. Skrajšani stečajni postopek izhaja iz načel ekonomičnosti in hitrosti, saj je takšen postopek bistveno cenejši in hitrejši, kar je skladno z že tako majhno stečajno maso. 4.6 Umik predloga, zavrnitev in ustavitev stečajnega postopka Do začetka stečajnega postopka, ki se formalno začne z dnem nabitja oklica na oglasno desko sodišča, lahko predlagatelj (upnik ali dolžnik sam) svoj predlog umakne in stečajni senat postopek ustavi. Pred začetkom stečajnega postopka se predlog za njegov začetek lahko zavrne, če stečajni senat ugotovi, da je v času predhodnega postopka dolžnik postal plačilno sposoben in lahko sproti poravna svoje obveznosti. Stečajni postopek se lahko zavrne tudi na naroku za obravnavo, če so izpolnjeni pogoji za začetek stečajnega postopka, in če se dokaže, da pogoji za stečaj niso izpolnjeni, stečajni senat zavrne predlog za začetek stečajnega postopka. 4.7 Škoda in žrtve stečaja Škoda v gospodarstvu nastaja v vsakem primeru neuspeha podjetja, in to ne glede na to, da žrtve ni mogoče identificirati in tudi ne glede na to ali je bil stečaj uveden ali ne. Res pa je, da so stroški posamezne oblike poravnave obveznosti dolžnika, ki je doživel poslovni neuspeh, različni. Najdražja oblika je prav gotovo stečaj, saj sama uvedba stečaja povzroča dodatne stroške, ki se jim je mogoče izogniti, če je druga oblika razreševanja dolžniško upniških razmerij v konkretnem primeru možna in omogoča doseganje istih ciljev. To pa ne pomeni, da odlaganje začetka sanacije, prostovoljne ali prisilne poravnave in stečaja dolžnika omogoči tudi izognitev stroškom. Dejstvo je, da je škoda v primeru odlaganja stečajev celo večja kot škoda v primeru pravočasne uvedbe stečaja, saj je sanacija podjetja zaradi zamude otežena, ali pa ni več možna. Podjetju preostane samo še likvidacija, ki pa je povezana z večjimi stroški. Da bi zmanjšali škodo in stroške, ki nastajajo v gospodarstvu kot posledica visoke stopnje nelikvidnosti v podjetjih, je mogoče ukrepati le v dveh smereh; s takojšnjo sanacijo ali s čimprejšnjo uvedbo in hitrim potekom stečaja. Upoštevati moramo naslednje stroške: - stroške, povzročene z uvedbo stečaja,

29

- škodo, povzročeno zaradi uvedbe stečaja, - povzročeno škodo, čeprav stečaj nad posameznim podjetjem ni uveden( veliki stroški

uvedbe stečaja radi napeljujejo k odločitvi, da je bolj racionalno ne uvajati stečaja, saj v tem primeru teh stroškov ne bo, sklepanje ne more biti tako enosmerno; stroški pri saniranju podjetja, ki izpolnjuje vse pogoje, da bil nad njim uveden stečaj, nastanejo v vsakem primeru, le da so praviloma nižji, kadar je dosežen določen prostovoljni sporazum za poravnavo medsebojnih terjatev z upniki, in višji v primeru, da se nastalega položaja v podjetju sploh ne sanira.

- Povzročeno škodo, ker stečaj nad posameznim podjetjem ni uveden. Potrebno je analizirati s stečaji povzročeno škodo glede na vsakega udeleženca v stečajih in v povezavi s koristmi le tega, saj posameznim udeležencem stečaj prinaša neto koristi, pogosto na škodo drugih udeležencev. Sama ocena stopnje oškodovanosti posameznih skupin v stečajnih postopkih pa kaže, katere skupine je treba v stečajnem postopku in pred njim najbolj varovati, da bi bila posameznikova oškodovanost in odškodovanost družbe kot celote manjša (Žnidaršič-Kranjc 1993, 65 ). 4.7.1 Stroški stečaja O stroških stečajev se veliko govori predvsem v povezavi s stroški lastnega in izposojenega kapitala kot možne razlage za naraščanje stroškov kapitala v trenutku, ko delež kreditov v sredstvih podjetja naraste prek že sprejemljive stopnje. Običajno govorimo o posrednih in neposrednih stroških stečaja. Neposredni stroški stečaja vsebujejo vse oblike administrativnih stroškov in dejanskih izdatkov, povezanih z izpeljavo postopka likvidacije ali poskusa reorganizacije podjetja v težavah. V te izdatke so zajeti tudi stroški prijave stečaja, stroški pravnih, računovodskih in drugih storitev. Včasih pod neposredne stroške stečaja poskušajo vključevati tudi izgubo managerskega časa, kar pa je težko meriti. Zato to izgubo pogosto vključujemo v tako imenovane posredne stroške stečajnega postopka. Posredni stroški nastanejo kot posledica izgube ugleda podjetja zaradi stečaja. Poslovni partnerji namreč izgubijo zaupanje v podjetje; kupci iščejo alternativne dobavitelje, dobavitelji so manj zainteresirani za dobavo, ki bo v prihodnosti prenehala, zaposleni, posebej z najboljšimi kvalifikacijami, začnejo iskati novo zaposlitev. Vse te stroške je vrednostno zelo težko opredeliti, pogosto jih definiramo kot vsoto, za katero se zmanjša vrednost podjetja kot posledica stečaja (Žnidaršič-Kranjc 1993, 66 ). 4.7.2 S stečaji povzročena škoda S stečaji in prek njih s skritim prerazdeljevanjem bremen in koristi je oškodovanost in s tem žrtev težje opredeliti, kot v primeru neposrednega nalaganja obveznosti. Najlažje pa je to breme prevaliti na najšibkejšega, ki se oškodovanosti sploh ne zaveda oziroma se proti temu, da je potisnjen v vlogo žrtve, ne more boriti. Na stroške stečaja pa bistveno vpliva tudi dolžina trajanja stečajnega postopka, saj se stroški z dolžino trajanja večajo. Prav zaton poskušajo v svetu s spremembami stečajne zakonodaje doseči skrajšanje stečajnega postopka, kar si kot enega od temeljnih ciljev zastavljajo tudi sestavljavci naše stečajne zakonodaje.

30

Poleg neposrednih in posrednih stroškov v stečajih, ki vključujejo predvsem škodo, ki jo stečaj povzroči stečajnemu dolžniku, posredno pa tudi družbi kot celoti, zaradi uvedbe stečaja nastane tudi škoda, ki je ne moremo uvrstiti v zgoraj omenjeni kategoriji. Tako je z uvedbo stečaja povzročena škoda tudi upnikom, ki naj bi jih sicer uvedba stečaja ščitila. Prav tako pa nosijo določene negativne posledice stečajev tudi zaposleni in seveda družba kot celota (ibid., 67 ). Družba kot žrtev stečaja Čeprav posamezniki zavračajo tezo, da je družba v tem procesu oškodovanec, saj se terjatve in obveznosti v premoženju pokrivajo(menja se le lastnik premoženja), pa večina poudarja oškodovanost družbe zaradi stečajev v narodnem gospodarstvu. Ko analiziramo družbi povzročeno škodo, moramo zato poleg stroškov stečaja, ki jih res lahko obravnavamo v smislu eden (dolžnik) izgublja, drugi (sodišče, upravitelji, odvetniki) pa dobivajo, analizirati še čisto makroekonomske vidike stečajev, posebej v primerih, kadar posameznega stečaja ne obravnavamo izolirano, temveč kot enega izmed mnogih. Visoka stopnja tveganja ob stečajih oziroma nelikvidnostnih podjetij v posameznem narodnem gospodarstvu je namreč eden od pomembnih dejavnikov, ki pripelje do krize v celotnem gospodarstvu. Zgoraj omenjeno lahko utemeljimo takole. Stečaji povzročijo neto družbene stroške, ki se jim želijo vsi izogniti. Potrošniki in podjetja tako, da zmanjšajo obratna sredstva (predvsem zaloge, da bi s tem zmanjšali fiksne stroške, bančniki in drugi posojilodajalci pa tako, da postanejo pri izbiri posojilojemalcev previdnejši in da omejujejo višino posojil). Navedeno zmanjša prihodke, s katerimi je mogoče poravnati obveznosti, in poveča negotovost glede prihodnjih potreb po likvidnostnih sredstvih. Splošna želja zagotoviti likvidnost pa dodatno zmanjšuje povpraševanje, kar ponovno zmanjšuje prihodke in vodi v splošno krizo (ibid., 70 ). Zaposleni kot žrtve stečajev Po splošnem mnenju pa so v stečajih vendarle najbolj oškodovani zaposleni, saj je izguba zaposlitve za posameznika največje breme, ki ga pogosto spremljajo hude psihične obremenitve. Treba pa je opozoriti na sorazmerno nov vidik možnosti oškodovanja zaposlenih. Z nameravano privatizacijo in pripravo nanjo je v vrsti kolektivov kapital zaposlenih že pomembne vir sredstev. V primeru stečaja se upniki poplačajo v breme lastnika kapitala, družbe, kolikor gre za družbeni, oziroma v breme zasebnega, če gre za zasebni kapital. Kadar je lastnik zasebnega kapitala hkrati zaposlen v podjetju, ki gre v stečaj, je oškodovanje dvojno (oškodovanec izgublja kot lastnik, kapital, in kot delavec, delovno mesto). Management kot žrtev Ko govorimo o zaposlenih kot oškodovancih, pa je treba posebej obravnavati vodilno skupino v podjetju. Stečaj podjetja pomeni neuspeh predvsem vodilne ekipe v podjetju, to je njihov osebni in strokovni neuspeh, zato bi bilo pričakovati, da bo neuspeh lastnik kapitala kaznoval z odpustom delovnega mesta. Še več, pričakovati je, da tudi lastniki drugih podjetij ne bi želeli imeti v svojem vodstvu managementa, ki se je v prejšnjih zaposlitvah izkazal kot nesposoben. Poleg izgube zaposlitve pa managerjem lahko grozi celo kazenski pregon. Splošno mnenje širše množice pa ne gleda na predstavnike vodstva podjetij, nad katerimi je bil uveden stečaj, kot oškodovance. Kadar mora manager podjetja v interesu in po nalogu lastnika voditi takšno strategijo razvoja podjetja, ki bi se lahko štela kot njegov neuspeh, zaradi česar bo lahko imel težave pri nadaljnjih zaposlitvah na enakih

31

ali podobnih delovnih mestih, zahteva od lastnika, da ga zaradi mogočih težav v prihodnosti nagradi, denarno ali z delovnim mestom. Stečaj pa je lahko uspeh oziroma želena strategija razvoja podjetja v primerih planiranih stečajev, katerih končni cilj je, ne glede na to, kako ga razlagajo, oškodovanje nekoga (upnika, zaposlenih). Tak stečaj je lahko v interesu lastnika, upnikov in predvsem zaposlenih ožje skupine(ožjega ali širšega vodstva podjetja) ter nekaterih zaposlenih. Za uspešen stečaj, po tej tezi, družba nagrajuje management z zaposlitvijo v istem podjetju ali v državni upravi, oziroma to storijo zaposleni ali tisti privilegirani zaposleni, ki so to lahko ostali. Najbolj je torej verjetno, da bo management nagrajen za delovanje v predstečajnem postopku (delovanje v korist upnikov). Takšna delovanja so lahko; zavlačevanje začetka stečajnega postopka, da posameznih pogodb ni mogoče spodbijati, omogočanje poplačila posameznih upnikov pred začetkom stečaja, umik ali zmanjšanje terjatve posameznega upnika, sklepanje pogodb z neresničnimi datumi (ibid., 71 ). Upniki kot žrtve Čeprav je eno od temeljnih načel stečajnega postopka ¨par conditio creditorum¨ ( vse terjatve bodo poplačane v enakem odstotku ), pa so nekatere terjatve izplačljive pred drugimi, nekatere so bolj, druge manj zavarovane. Praviloma so bolj zavarovane terjatve posojilodajalcev, ki s tekočim nadzorom nad upnikom tudi najprej vedo, kdaj bodo nastopile težave (kdaj je možno pričakovati stečaj, in se pred preveliko izgubo lahko zavarujejo z zavarovanjem svojih terjatev, dosežejo celotno ali delno poplačilo svojih terjatev, še preden se stečaj začne). Kot razlog za oškodovanost je možno omeniti tudi manjše poplačilo od zneska terjatev ali poplačilo na drug način, ne pa z denarjem (na primer s stanovanjem, z delnicami). Stečaji brez žrtev V stečajih nesporno nastaja škoda, če ne drugače, v obliki neposrednih in posrednih stroškov stečaja, kot so izguba imena podjetja, izgubi dohodka, stroških za nezaposlene. V teh stečajih dejansko ni bilo oškodovanca, saj je stečaj voden s podporo in z vednostjo družbe (države), upnikov (vsaj nekaterih) in managementa podjetja. Celo tisti zaposleni, ki zaradi stečaja izgubijo zaposlitev, so na boljšem, saj so namesto zapoznelega osebnega, ki ga mogoče pogosto tudi ni, dobijo vsaj v začetku stečajnega postopka redna, sorazmerno visoka nadomestila za brezposelnost. Povzročena škoda, ker stečaj nad posameznim podjetjem ni uveden V primeru da podjetje po ekonomskih in pravnih merilih izpolnjuje pogoje za stečaj, pa se stečaj dalj časa odlaga, so posledice odlaganja in s tem povzročena škoda večje, kot bi bile, če bi se stečaj normalno začel in zaključil. Končna posledica prelaganja stečajnega postopka v primerih, ko bi bil nujen, pa je večja škoda; tako za družbo, kot tudi za posameznike, predvsem delavce. Kolikšen del škode nosi posamezni upnik ali sam dolžnik, pa je predvsem odvisno od moči vsakega od njih in od sposobnosti, da prevali škodo, ki bi jo moral nositi, na drugega. Moratorij na stečaje kot makroekonomski ukrep je lahko le začasen. Njegov cilj je omogočiti podjetjem dovolj časa, da sanirajo razloge, zaradi katerih jim grozi stečaj (najdejo nove trge), ali pa da družba oziroma država pridobita čas za sprejem takšnih ukrepov, ki bodo vplivali na prenehanje razlogov za stečaje ali omilili negativne posledice stečajev, če bo do njih vendarle prišlo. Če traja moratorij predolgo, začne že sam moratorij reproducirati podjetja, ki v določenem trenutku izpolnjujejo pogoje za stečaj in ki bi v

32

primeru, da moratorija ne bi bilo normalno poslovala. Pri tem mislimo tista podjetja, v katerih je prišlo do blokade trasakcijskega računa zaradi nezmožnosti izterjave plačila. Namesto takojšnjega reševanja ključnih problemov v poslovanju in s tem preprečitev stečaja pomeni moratorij za veliko večino podjetij predvsem zavlačevanje, dodatno zadolževanje, povečane stroške poslovanja in v končni fazi stečaj in likvidacijo. Tudi splošno neplačevanje obveznosti postaja razlog za nelikvidnost vedno večjega števila podjetij in v končni fazi tudi za večanje števila podjetij, ki zakonsko in ekonomsko izpolnjujejo vse pogoje za stečaj.V podjetjih s trajno nelikvidnostjo se osebni dohodki ne izplačujejo ali se izplačujejo z veliko zamudo, kar veča socialne stiske in prelaga odgovornosti in posledice iz družbe, ki jih zaradi neporavnavanja obveznosti do nje ni sposobna prevzeti, na posameznika. V času nelikvidnosti ni zavarovan interes upnika tako, da imata tako lastnik kot tudi management dejansko proste roke pri razpolaganju s sredstvi, pogosto tudi na račun in v škodo upnika. Določeni upniki, predvsem upniki z večjo močjo, imajo možnost da se poplačajo na škoda drugih (ibid., 74 ). 4.8 Koristi stečaja in upnikov Koristi stečaja Stečaj lahko prinaša določene koristi predvsem posameznim upnikom, saj je stečaj proces, ki naj predvsem zavaruje interese upnikov. Vendar je stečaj lahko tudi v interesu drugih udeležencev oziroma partnerjev v poslovanju podjetja. Tako je stečaj lahko v interesu: - lastnikov, - managerjev podjetja, - upnikov, - zaposlenih. Koristi upnikov Razdelitev aktive podjetja med upnike Upniki podjetja pričakujejo, da bodo njihove terjatve dolžniki poravnali v skladu z medsebojnimi pogodbami. Seveda pa se upniki zavedajo nevarnosti, da so dolžniki nelikvidni, zato je z zakonom predvideno, da se aktiva podjetja proda in z izkupičkom poplača upnike. Težave nastanejo, ko aktiva oziroma s prodajo dobljeni izkupiček ne zadošča za poplačilo upnikov. Tedaj nastane vprašanje delitve izkupička med posamezne upnike. Če ni formalnega postopka za poplačilo upnikov, se vsak upnik trudi da bi dobil več in prej. Dolžnik in posamezni upnik sklepajo pogodbe, v katerih dajejo dolžniki posameznemu upniku prednosti pri poplačilu s tem, da mu dajejo lastninsko in razpolagalno pravico nad posameznim delom aktive. Upniki se tega problema zavedajo, posamezni upnik mora zato za preprečitev takšnih medsebojnih pogodb biti stalno navzoč in mora nadzirati dogajanje, da bi si zagotovil enako poplačilo kot vsi drugi. To pa terja veliko upnikovega časa, pa tudi denarja (Žnidaršič-Kranjc 1993, 79 ). Stečaj kot zavarovanje pred moralnim hazardom Do moralnega hazarda v odnosu dolžnik – upnik prihaja zato, ker lahko dolžnik spremeni svojo poslovno politiko potem, ko je z upnikom podpisal pogodbo. Lahko zmanjša lastna sredstva in jih nadomesti s kreditom in tako poveča rizik kreditodajalca, lahko izbere investicijski program, ki je bolj rizičen kot tisti, ki naj bi maksimiziral vrednost podjetja in

33

katerega je podprl kreditodajalec. Moralni hazard je posledica možnosti dolžnika, da spremeni svoje popogodbeno obnašanje tako, da se bogastvo seli od kreditodajalca h kreditojemalcu. Moralni hazard narašča z višino kredita v kapitalu. Če vrednost podjetja ni veliko višja, kot je vrednost kreditov, je stopnja moralnega hazarda visoka, saj bo vse morebitne izgube v prihodnje nosil kreditodajalec, medtem ko bodo morebitni dobički povečevali premoženje kreditojemalca. Ta se zavzema za to, da izbere visoko rizično strategijo v nadaljnjem razvoju, z visokimi odkloni v prihodnji vrednosti, saj ne nosi nobenega rizika. V primeru, ko postane poslovna pozicija podjetja negotova, prav tako vedno pride do vprašanja; likvidacija ali nadaljevanje poslovanja. V primeru, ko je delež kredita visok, se lahko lastnik odloči za nadaljevanje poslovanja, kljub temu da je likvidicijska vrednost podjetja višja, kot je vrednost podjetja, če nadaljuje poslovanje. V primeru likvidacije je namreč lastnik prepričan, dane bo dobil ničesar, medtem ko lahko z nadaljevanjem poslovanja bistveno izboljša položaj podjetja, pri čemer bodo praktično vse koristi povečevale njegovo premoženje, medtem ko bodo vse možne izgube bremenile upnika oziroma kreditidajalca. Stečaj kot oblika odstranitve nesposobnega managementa Raziskave so pokazale, da so stečaji marsikje predvsem posledica neustreznega vodenja podjetij. S stečajem upniki dejansko dosežejo odstranitev dotedanjega nekompetentnega managementa in se tako v stečajnem postopku zavarujejo ne le proti izgubam zaradi določenega ravnanja lastnika, temveč tudi proti ravnanju managementa, ki je podobno kot v lastnikovo lahko v škodo interesov upnikov. Stečaj je v velikem številu podjetij posledica nesposobnega vodenja, marsikateri likvidaciji (pa tudi stečaju) podjetja bi se bilo mogoče izogniti, če bi se stečajni postopek začel prej in ko bi bilo mogoče nesposobni management zamenjati pravočasno. Upniki se morajo zavarovati ne le proti možnosti prenosa kapitala iz podjetja, temveč tudi proti izgubam zaradi nezmožnega, neodgovornega managementa (ibid., 81 ). Koristi drugih udeležencev od stečaja Stečaj je namenjen predvsem varovanju upnikov v stečaju, zato je na prvi pogled neracionalno razmišljati, kakšne koristi naj bi imeli drugi udeleženci v stečaju od uvedbe stečaja.Podrobna analiza pokaže, da imajo od samega dejstva, da stečaj kot administrativni postopek obstaja, določene koristi razni družbeni subjekti. Koristi posameznega upnika v primerjavi z drugimi Najprej naj poudarim, da kljub načelu paritete, ki naj bi ga upoštevalo stečajno pravo, pravni položaj vseh upnikov ni enak, temveč je stopnja enakosti različna, s tem pa je različno tudi zavarovanje posameznega upnika. Upniki, ki imajo terjatve zavarovane s hipotekami na določeno premoženje dolžnika imajo prednosti pred drugimi. Ti upniki so v stečajnem postopku v ugodnejšem položaju kot drugi upniki, ker imajo terjatve praviloma zavarovane s hipotekami kreditodajalci, ne pa upniki, dobavitelji, so upniki (kreditodajalci) praviloma bolje zavarovani kot upniki dobavitelji. Iz stečaja lahko posamezni upniki, ob pravilnem ravnanju, pridobijo celo več, kot jim pripada, oziroma sorazmerno več kot drugi udeleženci v stečajnem postopku. Pri tem pa na pridobijo vsi enako in vedno na škodo drugih udeležencev v stečaju ( ko drugih upnikov, kot tudi lastnikov in zaposlenih).

34

Koristi zaposlenih od stečaja Delavci imajo neposredne koristi od uvedbe stečajnega postopka, in to kljub temu da izgubijo delovno mesto, saj dobijo izplačane zaostale oseben dohodke vsaj v minimalni višini, poleg tega pa si tako šele pridobijo pravico,da iščejo druge vire zaslužka. Delavci so šele z uvedbo stečajnega postopka toliko zaščiteni, da se jim izplačajo zajamčeni osebni dohodki, saj v času blokade transakcijskega računa pogosto ne dobivajo niti tolikšnih izplačil osebnih dohodkov. Zanimiv je podatek, da so delavci v vrsti kolektivov zahtevali, naj se blokada transakcijskih računov podjetij, v katerih so zaposleni, prekine z uvedbo stečajev, da se bodo lahko prijavili na zavodu za zaposlovanje in začeli dobivati minimalno socialno podporo in jim bodo izplačani osebni dohodki v zajamčeni višini za pretekle mesece. Koristi managerjev od stečaja Manager praviloma ne bi mogel imeti koristi od stečajnega postopka. Z dnem uvedbe stečajnega postopka mu namreč praviloma preneha funkcija, grozi pa mu celo izguba zaposlitve in po zakonu lahko celo kazenski pregon (na primer kaznivo dejanje namerne povzročitve stečaja, sklepanja škodljivih pogodb). Kljub temu pa imajo lahko tudi managerji določene koristi od uvedbe stečaja. Na eni strani lahko z ustreznimi poslovnimi odločitvami dodelijo prednosti posameznemu upniku in si tako izboljšajo položaj, tako finančni (provizije oziroma nagrade) kot statusni – dobijo novo zaposlitev. Zaradi dobrih informacij, ki jih ima manager o podjetju, in na tej osnovi možnosti, da stečaj predvidi, pa ima manager hkrati tudi možnost, da se pravočasno umakne iz podjetja na novo delovno mesto, s čimer se lahko izogne odgovornosti za stečaj v podjetju ( tako kazenski kot moralni, delovno mesto in odgovornost pa običajno prenese na novo vodstvo, ki položaju v podjetju v resnici ni kos, to pa stečaj še pospeši (ibid., 84). Koristi lastnika od stečaja Koristi lastnika od uvedbe stečajnega postopka so podobno kot koristi managerjev vezane na notranje informacije o podjetju, ki jih lastnik ima (upniki in drugi udeleženci v stečaju pa ne). Ker lastnik predvideva, da bo ob nadaljevanju poslovanja ali ob sprejemu določenih odločitev nad podjetjem uveden stečajni postopek, lahko deluje predvsem v treh smereh: - zmanjša oziroma popolnoma umakne svoja sredstva iz podjetja, - zavaruje svoje terjatve oziroma se poplača celo v večjem obsegu, kot je obseg

dejanskih terjatev lastnika do podjetja, - zaradi posebnih interesov izkazuje prednosti posameznemu upniku. Koristi države - družbe od stečaja Ne glede na lastnino proizvodnih tvorcev oziroma podjetij pa se zdi, da lahko posamezni stečaji prinašajo koristi tudi družbeni skupnosti. Predvsem kot takšne radi prikazujejo stečaje podjetij, ki so na primer onesnaževalci okolja, ki imajo neustrezno proizvodnjo, recimo zaradi surovin (prevelika poraba energije). Ker ima država moč in možnost, da dejansko privede posamezno podjetje v stečaj ali stečaj prepreči, je opozorilo, da ima lahko od tega različne koristi, izredno pomembno.

35

4.9 Goljufije v zvezi s stečajem Med goljufije v zvezi s stečajem se uvrščata lažni stečaj in povzročitev stečaja z nezavestnim gospodarjenjem. Lažni stečaj je dejanje navideznega ali dejanskega poslabšanja svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika. Goljuf stečaj povzroči s tem ,da se izogne poravnavi obveznosti. Do takih primerov lahko pride, ko nekdo: - premoženje ali njegov del, ki sodi v stečajno maso, navidezno proda, brezplačno

odstopi, odtuji za izredno nizko ceno ali uniči, - sklene lažno pogodbo o dolgu ali prizna neresnične terjatve, - prikrije, uniči, predrugači ali vodi poslovne knjige ali listine tako, da se iz njih ne more

ugotoviti dejansko premoženjsko stanje. Z nevestnim gospodarjenjem povzroči stečaj, kdor ve, da sam ali kdo drug ni zmožen plačila, pa kljub temu: - nesmotrno troši sredstva ali jih odtujuje za izredno nizko ceno, - ustvarja velike dolgove, - prevzema nesorazmerne obveznosti, sklepa ali obnavlja pogodbe z osebami, za katere

ve, da ne morejo poravnati svojih obveznosti - opušča pravočasno uveljavitev terjatev ali kako drugače očitno krši svoje dolžnosti pri

upravljanju s premoženjem ali pri vodenju gospodarske dejavnosti. Takšno početje lahko pripelje do stečaja in velike premoženjske škode za upnike, zato se storilca lahko kaznuje z zaporno kaznijo do petih let (ibid., 102). Stečaj pomeni dokončen neuspeh podjetja, za katerega morajo obstajati jasni razlogi (Tajnikar 2000, 8-9); priznanje dokončnega neuspeha je najbolj pogosto dejanje samih lastnikov, ko ta zazna, da bi s prodajo premoženja podjetja lahko zaslužil več, kot bi mu dala prodaja lastniškega deleža ali delnic podjetja, najpomembnejši pa je zagotovo izguba glavnih kupcev.

36

5 LIKVIDACIJA 5.1. Razlogi za uvedbo prostovoljne in prisilne likvidacije Razlogi za prenehanje družbe, ki so določeni v zakonu o stečaju ali statutu oziroma družbeni pogodbi, so povod za sprejetje sklepa o prenehanju družbe in začetku likvidacije. Po 455. členu ZGD so razlogi prenehanja delniške družbe po prostovoljni likvidaciji naslednji: - pretek časa, za katerega je bila družba ustanovljena, - sklep skupščine, ki mora biti sprejet z najmanj tričetrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala, - če uprava ne deluje več kot 12 mesecev, - če sodišče ugotovi ničnost vpisa, - na podlagi sodne odločbe, - če se zmanjša osnovni kapital družbe pod predpisanega najmanjšega, - na podlagi drugih razlogov, določenih v statutu. Razlog za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo je tudi odločba sodišča na podlagi tožbe, ki jo ima pravico vložiti družbenik, katerega delež znaša najmanj desetino osnovnega kapitala, če meni, da ni mogoče doseči ciljev družbe, ali če obstajajo kaki drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe (položaj družbe na trgu ali razmerja med družbeniki). Posledica naštetih razlogov seveda ni vedno prenehanje družbe. Obvezno prenehanje z likvidacijskim postopkom je posledica le nekaterih izmed njih (na primer ničnost vpisa, ustanovitve družbe le za določen čas), pri drugih pa se dogovarjanje o dejanskem prenehanju družbe šele začne. Če na primer uprava ne deluje, je to sicer lahko povod za njeno prenehanje, ni pa nujno, če se dajo razmere v družbi urediti drugače in je v interesu družbenikov, da družba nadaljuje poslovanje (Hieng 2002, 35). Za prenehanje delovanja delniške družbe kot tudi za likvidacijo komanditne delniške družbe je smiselno uporabljati 371. člen ZGD. Omenjeni člen pravi, da imajo delničarji, katerih skupni deleži dosegajo dvajsetino osnovnega kapitala, ter vsak član uprave in nadzornega sveta pravico do tožbe, na podlagi katere sodišče odloči o prenehanju družbe, če menijo, da ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe, ali pa obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe. Tako ZGD v 106. členu določa vzroke za prenehanje družbe z neomejeno odgovornostjo, isti razlogi pa se uporabljajo tudi za prenehanje komanditne družbe: - pretek časa, za katerega je bila ustanovljena, - sklep družbenikov, - stečaj, - smrt družbenikov, - odpoved družbenika, - na podlagi sodne določbe, - če se število družbenikov zmanjša pod dva, - v drugih primerih v skladu z zakonom. Medtem ko je glavni cilj stečaja poplačilo upnikov iz dolžnikovega premoženja, je osnovni cilj likvidacije razdelitev premoženja med delničarje oziroma družbenike, če je družba prej poplačala vse svoje upnike v celoti. Zato je tudi razumljivo, da se v primeru, ko se med likvidacijskim postopkom ugotovi, da upnikov ne bo mogoče v celoti poplačati, običajno uvede stečajni postopek.

37

5.2 Prostovoljna - redna likvidacija Prostovoljna-redna likvidacija pomeni prenehanje družbe, kjer po opravljenem likvidacijskem postopku družba preneha kot pravna oseba. Cilj postopka likvidacije je zlasti varstvo upnikov in razdelitev preostanka premoženja med lastnike oziroma družbenike. Postopek prostovoljne likvidacije po ZGD Postopek prostovoljne likvidacije ureja ZGD. Začne se na podlagi sklepa o likvidaciji, ki ga sprejmejo delničarji oziroma družbeniki in ga pošljejo sodišču zaradi vpisa v sodni register. V sklepu morajo med drugim navesti razlog za prenehanje, rok za prijavo terjatev upnikov in delničarjev, ki imajo delnice na prinosnika, ter ime likvidacijskega upravitelja, ki bo postopek vodil. Likvidacijski upravitelj Likvidacijski upravitelj je dolžan po 381. členu ZGD zastopati in predstavljati družbo, sestaviti začetno likvidacijsko bilanco, končati začetne posle, objaviti poziv upnikom, naj mu prijavijo svoje terjatve, izterjati terjatve družbe, po potrebi unovčiti likvidacijsko maso, poplačati upnike, poročati o likvidacijskem postopku in razdelitvi premoženja ter predlagati izbris družbe iz sodnega registra. Lahko je član uprave z opravljenim izpitom za opravljanje dejavnosti likvidacijskega in stečajnega upravitelja, na predlog nadzornega sveta, delničarjev ali družbenikov pa ga lahko imenuje tudi sodišče. Za likvidacijskega upravitelja se lahko določi tudi pravna oseba (likvidacijsko podjetje). Likvidacijski upravitelj ima tako kot stečajni upravitelj pravico do povrnitve stroškov in do plačila za svoje delo iz premoženja družbe. Višino plačila določi skupščina oziroma sodišče, v kolikor gre za sodno likvidacijo. Začetno likvidacijsko bilanco je potrebno sestaviti z dnem začetka likvidacijskega postopka predvsem zato, da se lahko z njo dokaže, da je premoženje družbe zadostno za poplačilo vseh upnikov v celoti. Slednje je namreč osnovni pogoj za uspešno izpeljavo likvidacijskega postopka. Zato mora začetna likvidacijska bilanca čim bolj realno prikazati stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov, kar pomeni, da mora biti sestavljena po likvidacijski metodi, ki upošteva predpostavko, da bo podjetje v doglednem času prenehalo poslovati, zaradi česar je potrebno njegovo premoženje ovrednotiti po iztržljivih vrednostih. Drugače kot pri stečaju družba med likvidacijskim postopkom nadaljuje poslovanje, seveda le toliko, da se začetni posli dokončajo in da se izpolnijo pogodbe, sklenjene pred uvedbo likvidacijskega postopka. ZPPSL namreč likvidacijskemu upravitelju ne daje pravice do odstopa od pogodb oziroma začetnih poslov, zato jih mora družba izpeljati do konca, torej izpolniti svoje obveznosti oziroma unovčiti svoje terjatve. Zaradi nadaljevanja poslov zakon tudi ne predvideva samodejnega prenehanja delovnega razmerja zaposlenih. Po plačilu dolgov družbe likvidacijski upravitelj pripravi poročilo o poteku likvidacije ter predlog za razdelitev premoženja, kot to določa 384. člen ZGD. Na podlagi sprejetega predloga o poteku likvidacijskega postopka se sprejme sklep o razdelitvi premoženja. Po poplačilu vseh obveznosti se preostalo premoženje razdeli med delničarje v sorazmerju z njihovimi deleži. Iz preostalega premoženja se najprej poplačajo preostali stroški likvidacijskega postopka, med katere sodijo tudi stroški likvidacijskega upravitelja in nagrada za delo, ki mu pripada na podlagi zakona o stečaju. Likvidacijski upravitelj razdeli

38

premoženje praviloma v 30 dneh po sprejetju sklepa o razdelitvi, vendar mora pri tem paziti še na en rok, predpisan z zakonom, to je 6 mesecev od zadnje objave sklepa o likvidaciji. Čakalni rok 6 mesecev je predpisan predvsem za zavarovanje koristi upnikov, vendar je to tudi obdobje, v katerem naj bi lastniki, seveda le če gre za prostovoljno likvidacijo družbe, svojo odločitev ponovno pretehtali. V tem času se še lahko namreč premislijo in ustavijo postopek likvidacije, družba pa nadaljuje svojo dejavnost. Premoženje se razdeli med delničarje oziroma družbenike praviloma v denarju, le izjemoma v naravi, če se lastniki o tem že prej sporazumejo. Če se premoženje ne razdeli v predpisanem roku, mora likvidacijski upravitelj za preostale upravičence položiti sredstva pri pristojnemu sodišču. Za morebitno škodo, ki jo povzroči upnikom, odgovarja s svojim premoženjem do petkratnega zneska, prejetega za svoje delo. ZGD v 388. členu določa odškodninsko odgovornost tudi v tem primeru, ko sredstva likvidacijskega upravitelja niso dovolj. Takrat so za škodo solidarno odgovorni vsi delničarji do višine izplačanih deležev iz likvidacijske mase. Vsa dejanja v likvidacijskem postopku se opravijo zaradi prenehanja družbe, ki pa ne pomeni nujno tudi uničenja podjetja kot funkcionalno organiziranega premoženja družbe. Ker je treba v postopku likvidacije poplačati upnike, je treba premoženje družbe bodisi prodati bodisi poplačati upnike s premoženjem v stvareh in pravicah. 5.3 Postopek prisilne likvidacije po ZPPSL O prisilni likvidaciji govorimo, kadar likvidacije ne sproži odločitev delničarjev oziroma družbenikov o prenehanju družbe, temveč jo izvede sodišče. Kdaj sodišče izvede likvidacijo, je določeno v ZGD in v ZPPSL. Na splošno lahko rečemo, da se izvede takrat, kadar družba sama ni sposobna sprejeti sklepa o prenehanju in začeti likvidacijskega postopka, vendar je ta neizogiben. V takih primerih lahko vložijo predlog prenehanja družbe bodisi lastniki bodisi upniki, lahko pa ga začne sodišče samo po uradni dolžnosti. Sodišče to stori glede na 176. člen ZPPSL, kadar uprava več kot 12 mesecev ne deluje, skupščina pa ne ukrene ničesar, da bi stanje sanirala ali pa začela likvidacijski postopek. To se zgodi tudi v primerih, če se z odločbo sodišča ugotovi ničnost vpisa in če obstoječe družbe ne uskladijo svojih aktov in organiziranosti z ZGD v predpisanih rokih. Tudi prisilna likvidacija se ne uvede oziroma se ustavi, če se v postopku ugotovi, da ni možnosti za poplačilo upnikov v celoti. Zato se na predlog likvidacijskega upravitelja po uradni dolžnosti začne stečajni postopek. V postopku poleg likvidacijskega upravitelja deluje še likvidacijski senat, upniškega odbora, za razliko od stečajnega postopka, kjer je ustanovljen po potrebi, ni. V nasprotju s prostovoljno likvidacijo družbe likvidacijski upravitelj pri prisilni likvidaciji odškodninsko ne odgovarja za neprijavljene znane terjatve, temveč odgovarjajo delničarji oziroma družbeniki do velikosti premoženja, prevzetega iz likvidacijske mase. Pravne posledice uvedbe likvidacijskega postopka so smiselno enake uvedbi stečajnega postopka, razen izjem, ki jih določa 182. člen ZPPSL. Za razliko od stečajnega postopka, ima poleg že navedenih, likvidacijski naslednje drugačne določbe: - upniškega odbora ni, - rok za prijavo terjatev ni prekluzivne narave, - ločitveni upniki so lahko poplačani tudi izven likvidacijskega postopka, zato njihove terjatve ni potrebno prijavljati, - ločitvene pravice, pridobljene z izvršbo v zadnjih dveh mesecih pred začetkom

39

likvidacijskega postopka, ne prenehajo, - o glavni razdelitvi odloča likvidacijski senat brez naroka, - prodaja dolžnika kot pravne osebe ni možna. Ustavitev likvidacijskega postopka in nadaljevanje poslovanja družbe Če se bistveno spremenijo okoliščine, ki narekujejo nadaljevanje poslovanja družbe, lahko skupščina pred začetkom delitve premoženja med delničarje oziroma družbenike odloči, da družba deluje dalje. Vendar ta možnost obstaja le takrat, kadar sklep o prenehanju družbe sprejme skupščina, ne sodišče. Zato mora skupščina sprejeti sklep o ustavitvi likvidacijskega postopka, o razrešitvi likvidacijskega upravitelja in o nadaljevanju družbe. Tak sklep lahko sprejme do začetka delitve premoženja med delničarje oziroma družbenike. Likvidacijski upravitelj mora sklep predložiti sodišču in predlagati izbris vpisa začetka likvidacije iz registra. 5.3.1 Prehod iz likvidacijskega v stečajni postopek Tako novi kot prejšnji stečajni zakon imata določbo, da se likvidacijski postopek ne opravi, če so podani pogoji za stečajni postopek. Pogoji za stečajni postopek pa so podani, če je dolžnik dalj časa plačilno nesposoben oziroma insolventen ali prezadolžen. Če se bo torej v postopku likvidacije izkazalo, da sredstva dolžnika za poplačilo upnikov ne zadostujejo, bo potrebno začeti stečajni postopek. V začetku obdobja tranzicije slovenskega gospodarstva, torej v začetku devetdesetih let, se je med slovenskimi podjetji pojavilo večje število stečajev oziroma sodnih načinov prenehanja delovanja podjetij. Vzrok za ta pojav je bil predvsem proces tranzicije gospodarstva, ki je za seboj povlekel tudi nove probleme v poslovanju podjetij, katerim neizkušeni in nepripravljeni podjetniki niso bili kos. Podjetniki se niso zavedali, da stečaji predvsem velikih podjetij pustijo za seboj tudi makroekonomske in ne samo mikroekonomske posledice. Brezposelnost je tako ali tako že velik problem našega gospodarstva, povečano število stečajev in likvidacij pa jo le še povečuje. Tako se lahko zgodi, da stečaj velikega podjetja na podeželju privede do osiromašenja podeželskega prebivalstva, kar je že samo po sebi večen problem države. Zmanjša se bruto domači proizvod, pojavi se problem ''sive ekonomije''. Prav tako prinese propad podjetja zmanjšanje ponudbe na trgu, čeprav ta problem ni tako pereč, saj porabniki storitve ali proizvoda najdejo na trgu substitut. V državi se tako z večanjem števila stečajev znižuje nivo ''splošnega optimizma'' in povečuje možnost socialnih nemirov. Tako so nekatere posledice težko merljive, druge, na primer primanjkljaj v socialnih, zdravstvenih ali pokojninskih zavodih zaradi neizpolnjevanj obveznosti podjetja dolžnika, pa so dobro vidne. Zadolženo podjetje ima za rešitev težav na razpolago več alternativ. Pri izbiri metode za rešitev plačilno nesposobnega in zadolženega podjetja se je potrebno odločiti, ali naj se podjetje ukine ali reorganizira. Prav tako se je še pomembno odločiti, ali naj se ukinitev oziroma reorganizacija podjetja opravi zunaj stečajnega sodišča ali na stečajnem sodišču. Prav zadnje dejstvo je v Sloveniji precej drugačno kot trend v Evropi in Ameriki. V našem gospodarstvu se še v veliki meri nepremišljeno uporabljajo prisilne poravnave, stečaji in likvidacije. Nasprotno pa so insolventni postopki v evropskem prostoru precej bolj uporabljeni (Plavšak 1998, 418).

40

Podjetje, ki deluje in je zašlo v likvidnostne probleme in ga hočejo upniki, sodišče ali družbeniki ukiniti, ima na izbiro stečaj ali likvidacijo. Poglavitna razlika je ta, da se v likvidacijskem postopku iz oblikovane likvidacijske mase poplačajo vsi upniki in likvidacijski stroški, v stečajnem postopku pa stečajna masa ni dovolj velika za poplačilo vseh upnikov. Zgodi se, da so pri stečaju podjetja velikokrat prikrajšani ''mali'' upniki, ki pa jih je lahko zelo veliko. V kolikor imajo v podjetju željo nadaljevati dejavnost, menim, da bi morala podjetja pogosteje posegati po izvensodnih načinih reševanja iz krize, kot so poravnava po OZ in insolventni postopki reševanja podjetij, za katere pa je potreben tudi velik interes in prizadevanja zaposlenih kakor tudi zunanjih poslovnih partnerjev. Tudi sama velikost podjetij in kvaliteta kadra pogojuje načine reševanja podjetja iz krize. Tako je na primer problem za vpeljavo finančne reorganizacije v podjetju ta, da za seboj povleče veliko sodnih stroškov, saj je to zahteven postopek, ki naj bi ga opravljali strokovnjaki iz tega področja. Zato ga uporabljajo predvsem večja podjetja kot izhod iz krize, v kolikor imajo interes poslovanja še v bodoče. Majhna podjetja pa v večini potrebnih strokovnjakov znotraj podjetja nimajo, zato se naj za uspešnejši izhod iz krize najprej poslužijo izvensodnih poravnav po OZ, kot so dogovori z dobavitelji in upniki takrat, ko imajo željo po nadaljevanju opravljanja svoje dejavnosti. V tem primeru se tudi upniki takšnega podjetja zavedajo, da z medsebojnimi izvensodnimi dogovori lahko dosežejo več oziroma jih stane manj, kot da upniki takoj sprožijo drage in včasih tudi trajajoče postopke prisilne poravnave, stečaja ali likvidacije, kajti stečajna masa malih podjetij verjetno ne bi zadostovala niti za poplačilo večine terjatev. Velikokrat se namreč zgodi, da se zaradi različnih problemov, kot so na primer problemi z odpustitvijo delavcev, ki jih ščiti naša še vedno tako omejujoča delavska zakonodaja, nepopustljivimi upniki, cenitvijo premoženja, lastništvom, zapletenimi pravnimi postopki, problemi s kolizijo zakonov, ki si lahko nasprotujejo, podaljšajo in podražijo sodne postopke prenehanj obstoja podjetij, za katere ni drugega izhoda. Menim, da s temi problemi in postopki naša podjetja kot tudi upniki niso dovolj seznanjeni, kar privede do različnih presenečenj in nejevolje upnikov, kadar svojega deleža terjatev in pravic, bodisi zaradi takšnega zakona ali pa zgolj neznanja, niso deležni v celoti. Korak naprej glede problemov in vodenja stečajnih in likvidacijskih postopkov ter postopkov prisilne poravnave pa so že naredili z uvedbo strokovnega izpita leta 1999, ki ga mora imeti stečajni, likvidacijski in upravitelj prisilne poravnave. Tako so delno pospešili sodne postopke in izboljšali kakovost in njihovo uspešnost. Koliko se na področju stečajev in insolvenčnih postopkov pri nas lahko še naredi, bo razvidno iz prihodnjih usklajevanj slovenskih zakonov z evropskimi. Menim pa, da bi k pospeševanju uspešnejših reševanj podjetij iz krize pomagala razširjena splošna izobrazba podjetnikov o omenjeni temi. Zahteven in prepleten ZPPSL z ostalimi zakoni in problemi bi bilo potrebno predstaviti na pristopnejši in razumljivejši koncept, kar sem hotela doseči tudi jaz.

41

6 PRAVNE OSEBE Z DOSPELIMI NEPORAVNANIMI OBVEZNOSTMI OD LETA 1991 DO LETA 2002 Podatki o povprečnem številu pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi neprekinjeno nad 5 dni in o povprečnem dnevnem znesku dospelih neporavnanih obveznosti pri teh pravnih osebah v letih od 1991 do 2002, ki jih je zbirala APP, so razvidni iz naslednje tabele: TABELA 1: Število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi

Povprečni dnevniznesek dospelih

Leto neporavnanihobveznosti(v mio SIT)

1991 919 6.3191992 1.667 26.1041993 2.595 38.1411994 3.741 45.8351995 5.146 58.9651996 6.490 67.8301997 7.697 76.1621998 8.537 87.5731999 9.312 96.9792000 6.712 34.6712001 5.579 30.6262002 2.316 14.851

Število pravnih oseb z dospelimi

neporavnanimi obveznostmi

Vir: AJPES ( 2003, 9).

Število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi in dnevni znesek neporavnanih obveznosti sta se povečevala vse do leta 1999. V tem letu se je povprečno mesečno število pravnih oseb povzpelo že na 9.312, povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti pa je bil 96.979 milijonov tolarjev. Od leta 2000 dalje se število pravnih oseb z evidentiranimi dospelimi neporavnanimi obveznostmi in znesek njihovih neporavnanih obveznosti zmanjšuje. V letu 2000 je imelo povprečno dnevno 34.671 milijonov tolarjev neporavnanih obveznosti 6.712 pravnih oseb, v letu 2001 je imelo 30.626 milijonov tolarjev neporavnanih obveznosti 5.579 pravnih oseb, v letu 2002 pa 14.851 milijonov tolarjev neporavnanih obveznosti 2.316 pravnih oseb. V skladu s 25. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij se izbrišejo iz sodnega registra tiste gospodarske družbe, ki v enem letu niso opravile nobenih izplačil iz računov pri izvajalcih plačilnega prometa. Na ta način se je močno zmanjšalo število najbolj ''problematičnih'' pravnih oseb, to je tistih, ki so imele dospele neporavnane obveznosti evidentirane že več kot leto dni.

42

Omeniti pa velja še en razlog, ki je tudi vplival na zmanjšanje števila pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi. To je prenos plačilnega prometa oziroma računov pravnih oseb iz APP v banke. APP je v skladu s 83. členom Zakona o plačilnem prometu 30.6.2002 po uradni dolžnosti zaprla račune 2.524 pravnim osebam, ki so imele evidentirane dospele neporavnane obveznosti. Pretežni del teh pravnih oseb do konca decembra 2002 pri bankah ni odprl računov. Sklepe o izvršbi oziroma o prisilni izterjavi in naloge za izvršitev iz priliva na račune teh pravnih oseb je APP vrnila sodiščem oziroma drugim izdajateljem, o neplačanih davkih in prispevkih pa obvestila DURS. 6.1 Pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letu 2004 Po podatkih izvajalcev plačilnega prometa se je število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letu 2004 iz meseca v mesec povečevalo. V decembru 2004 je imelo dospele neporavnane obveznosti 3.178 pravnih oseb, 618 ali 24 % več kakor v januarju 2004. Hkrati s povečanjem števila pravnih oseb se povečuje tudi povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti. V decembru je znašal 25.206 milijonov tolarjev in se je v primerjavi z januarjem povečal za 60 %. Podatke o pravnih osebah z dospelimi neporavnanimi obveznostmi neprekinjeno nad 5 dni v letu 2004 po mesecih prikazujeta naslednja tabela in grafikon:

TABELA 2: Pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letu 2004

Meseci Število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi

obveznostmi

Povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti (v mio SIT)

Januar 2004 2.560 15.716

Februar 2004 2.820 17.545

Marec 2004 2.917 18.721

April 2004 2.914 19.576

Maj 2004 3.037 20.708

Junij 2004 3.080 20.844

Julij 2004 2.928 20.433

Avgust 2004 2.843 21.243

September 2004 3.110 22.042

Oktober 2004 3.231 23.442

November 2004 3.204 24.529

December 2004 3.178 25.206

43

15.716 17.545

18.721 19.57620.708 20.844 20.433 21.243 22.042

23.442 24.52925.206

2.560 2.820 2.917 2.914 3.037 3.080 2.928 2.843 3.110 3.231 3.204 3.178

0

5.000

10.000

15.000

20.000

25.000

30.000

I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII.

Leto 2004

Dospele neporavnane obveznosti v mio SITŠtevilo pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi

Vir: AJPES (2005, 4). Število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi se je v letu 2004 vsak mesec v povprečju povečalo za 56. V mesecu juliju se je znesek neporavnanih obveznosti v primerjavi z junijem zmanjšal za 411 milijonov tolarjev, vendar le kot posledica izbrisa večjega števila sklepov iz evidence pri dolžnikih, ki 12 mesecev na računu niso imeli priliva sredstev. Hkrati s povečanjem števila pravnih oseb se je povprečni znesek dospelih neporavnanih obveznosti od januarja do decembra povečal za 60 %, vsak mesec pa se je v povprečju povečal za 863 milijonov tolarjev.

44

Število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi in povprečni dnevni zneski dospelih neporavnanih obveznosti v januarju in decembru 2004 po področjih dejavnosti so razvidni iz grafikonov: GRAFIKON 1: Pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi

PRAVNE OSEBE Z DOSPELIMI NEPORAVNANIMI OBVEZNOSTMI JANUARJA IN DECEMBRA 2004 PO PODROČJIH DEJAVNOSTI

97

1059

863

151

402

126170319

432

411488

219 163

471

246121

0

200

400

600

800

1000

1200

D F G H I K O Drugapodročja

Področja

Januar December

D - predelovalne dejavnosti; F – Gradbeništvo; G – Trgovina, popravila motornih vozil, izdelkov široke porabe; H – Gostinstvo; I – Promet, skladiščenje in zveze; K – Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve; O – Druge javne, skupne in osebne storitvene dejavnosti

Vir: AJPES (2005, 6).

45

GRAFIKON 2: Povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti

POVPREČNI DNEVNI ZNESEK DOSPELIH NEPORAVNANIH OBVEZNOSTI JANUARJA IN DECEMBRA 2004 PO PODROČJIH

DEJAVNOSTI

7716

3841

379

2934

522

2660

2967

927

4606

721

79410581193

5070

1008

4526

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

9000

D F G H I K O Druga področja

Področja

Januar December

Vir: AJPES (2005, 6). Največ pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi je bilo evidentiranih v področju trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe. V decembru je imelo neporavnane obveznosti 1.059 družb omenjenega področja, 196 več kot v januarju 2004. V področju gradbeništva se je število pravnih oseb povečalo na 411 (za 92), v področju poslovanja z nepremičninami, najem in poslovne storitve na 471 (za 69) in v predelovalnih dejavnostih na 488 (za 56). Povprečni znesek neporavnanih obveznosti se je od januarja do decembra 2004 najbolj povečal pri pravnih osebah s področja trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe, za 67 % (3.110 milijonov tolarjev) in je znašal 7.716 milijonov tolarjev. Sledijo predelovalne dejavnosti z 5.070 milijonov tolarjev dospelih neporavnanih obveznosti (71 % povečanje) in gradbeništvo z 4.526 milijonov tolarjev dospelih neporavnanih obveznosti (70 % povečanje).

46

6.2 Število vloženih predlogov stečajev in prisilnih poravnav v letu 2003 V letu 2003 je bilo vloženih 760 predlogov za uvedbo stečajnega postopka. Iz prejšnjih let je ostalo nerešenih 1059 stečajnih zadev, tako da so imela okrožna sodišča v delu 1919 zadev. Rešila so 745 zadev, na koncu poročevalnega obdobja je ostalo 1074 nerešenih zadev ali 1,4 % več kot na začetku leta 2003. V 367 primerih (48,3 %) je bil predlagatelj stečajnega postopka upnik in v 384 (50, 5 %) primerih dolžnik. Po uradni dolžnosti je bil stečajni postopek začet v devetih primerih (1, 2 % ). Način rešitve v stečajnih zadevah V 58 primerih (7,8 %) je bil predlog za uvedbo stečajnega postopka umaknjen, v 101 primerih (13, 6 %) zavržen in v 18 primerih (2,4 %) zavrnjen. Zaradi potrjene prisilne poravnave je bil stečajni postopek ustavljen v enem primeru (0,1 %). Zaradi nezadostnih sredstev za stroške stečajnega postopka je bil postopek zaključen v 438 primerih (58,8 %). V dveh primerih (0,3 %) je bil postopek zaključen zaradi nesorazmernih stroškov stečajnega postopka, v 117 primerih (15,7 %) pa je bil stečajni postopek zaključen po končanju vseh razmerij iz stečajnega postopka. Deset zadev je bilo rešenih na drug (1,3 %). Od skupnega števila rešenih stečajnih zadev (745) je bilo v skrajšanem postopku rešenih 43 zadev ali 5, 8 %. Trajanje postopka v stečajnih zadevah V 348 zadevah (46,7 %) je trajal stečajni postopek do šest mesecev, v 197 zadevah (26,4 % ) nad šest mesecev do enega leta, v 102 zadevah (13,7 %) je trajal postopek nad eno do dve leti in v 98 zadevah (13,2 %) nad dve leti. Od skupno 455 pravnomočno končanih stečajnih zadev je stečajni subjekt v 241 primerih (53, 0 %) samostojnih podjetnik, gospodarska družba v 209 (45,9 %), v štirih primerih (0,9 % )zadruga in v enem primeru druga pravna oseba (0,2 %). Zaradi stečaja je prenehalo delovno razmerje 3450 delavcem, od tega v primeru stečaja gospodarske družbe 3299 delavcem, v primeru stečaja zadruge 125 delavcem in v primeru samostojnega podjetnika 26 delavcem.

47

TABELA 3: Število pravnomočno končanih stečajnih zadev, glede na dejavnost stečajnega subjekta: Dejavnost stečajnega subjekta Število Delež Trgovina 166 36,6 % Gostinstvo in druge storitvene dejavnosti 100 22,1 % Rudarstvo, predelovalna dejavnost 28 6,2 % Gradbeništvo 71 15,6 % Promet, skladiščenje in zveze 16 3,5 % Kmetijstvo, lov, gozdarstvo, ribištvo 4 0,9 % Finančno posredništvo 22 4,9 % Poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve 4 0,9 % Ostale dejavnosti 42 9,3 % SKUPAJ 455 100 % Vir: SODNA STATISTIKA (2004, 57). Prisilne poravnave V letu 2003 so okrožna sodišča prejela v reševanje 134 zadev prisilne poravnave. Z nerešenimi zadevami iz preteklih let (69) so imela v delu 203 tovrstnih zadev. V 121 primerih (90,3%) je predlagatelj prisilne poravnave gospodarska družba, v desetih (7,5 %) primerih samostojen podjetnik, v dveh primerih (1,5 %) zadruga in v enem (0,7%) primeru druga pravna oseba. V skupno 124 rešenih zadevah prisilne poravnave je bil predlog zavržen v 12 (9,7%) zadevah, zavrnjen v eni zadevi (0,8 %), postopek je bil ustavljen v 43 zadevah (34,7 %), prisilna poravnava je bila potrjena v 63 Zadevah (50,8%) in v petih primerih je bila rešena na drugi način (4,0%). Postopek je trajal v 83 primerih (67,0%) v času do šest mesecev, v času nad šest mesecev do nega leta je trajal postopek v 36 primerih (29,0 %) in v času nad eno leto je trajal postopek v petih primerih (4,0 %). Zaradi postopka prisilne poravnave je prenehalo delovno razmerje 487 delavcem. Redne likvidacije V letu 2003 so okrožna sodišča prejela v reševanje 17 rednih likvidacij. Skupaj s 31 nerešenimi zadevami iz preteklih let so imela v delu 48 rednih likvidacij. Rešila so 25 zadev, 24 zadev (96,0%) je bilo končanih v postopku redne likvidacije, ena zadeva je bila napotena v stečajni postopek (4,0%). Postopek je trajal v desetih zadevah (40,0%) do šest mesecev, v štirih primerih (16,0%) nad šest mesecev do enega leta in v 11 primerih (44,0%) nad eno leto.

48

7 SKLEP Ko podjetje zaide v finančne težave, mora vodstvo podjetja presoditi o tem, ali so težave začasne in jih lahko pravočasno odpravi Raziskave na področju saniranja podjetij so pokazale, da je stečaj pogosto posledica dejstva, da je poslovodstvo prepozno odkrilo prve znake resne krize in da ni temu ustrezno ukrepalo. Zato je pomembno, da poslovodstvo s pomočjo različnih prijemov pravočasno odkrije te vzroke in presodi, ali so težave začasne in jih podjetje lahko prebrodi ali pa obstaja dolgoročni problem, ki ogroža obstoj podjetja. Ko podjetje zaide v resne težave, ima na voljo različne izhode, nekateri od teh so preobrat, ustanovitev feniksov, prodaja, stečaj podjetja. Stečajno postopek, ki ga pri nas ureja Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, se opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben in/ali prezadolžen. Cilj postopka je sorazmerno in sočasno poplačilo upnikov ter prenehanje poslovanja dolžnika in njegov izbris iz sodnega registra. Stečaj ni slaba rešitev finančnih težav, ko se z njim doseže čim prejšnjo ustavitev poslovanja, ki prinaša izgubo, ko podjetje nima dovolj kupcev oziroma je izgubilo glavne kupce, ki pa jih ni mogoče v razumnih rokih nadomestiti, ko nastopi nezmožnost pokrivanja finančnih obveznosti in ko ključni ljudje zapustijo podjetje, ki se zaradi tega znajde v operativnih in razvojnih težavah. Stečaj je največkrat družbeno nezaželen pojav, ker povzroča gospodarsko škodo, kadar posledica stečaja ni prerazdelitev ekonomskih dejavnikov iz manj v bolj produktivne namene, ampak pomeni prenehanje poslovanja subjekta. Po drugi strani pa ima tudi pozitivno vlogo v gospodarstvu, ker izloča neuspešna podjetja in s tem omogoča boljšo eksistenco uspešnejšim ter nastanek novih podjetij na pogorišču propadlega podjetja. Med pogostejše vzroke za stečaj podjetij v Sloveniji lahko štejemo izgubo pomembnih jugoslovanskih trgov, neplačevanje obveznosti s strani dolžnikov podjetja in kot najpogostejše napačno strategijo in s tem povezane napačne temeljne odločitve pri upravljanju in vodenju podjetja. Glede na lastninsko strukturo je bilo od celotnega števila stečajev v zadnjih letih dobrih 80 % zaključenih v podjetjih v zasebni lastnini, samo 10 % pa v državni lasti. To je posledica lastninjenja obstoječih družbenih podjetij, kot tudi velikega števila po osamosvojitvi nastalih zasebnih podjetij. Največji delež (86 %) stečajnih postopkov je bil opravljen v podjetjih z do 50 zaposlenimi, med katerimi prevladujejo podjetja z 1 do 5 zaposlenimi, kar je povsem druga slika kot v začetku 90 - let. Opazen je tudi porast stečajev med podjetji v storitveni dejavnosti, kot so trgovina, posredništvo, poslovanje z nepremičninami in popravila, medtem ko je delež podjetij v predelovalni industriji manj zastopan. To je posledica splošnih trendov v svetovnem gospodarstvu, kjer storitve dejavnosti po deležu presegajo delež tradicionalnih industrijskih dejavnosti. Več kot polovica stečajnih postopkov se je začelo in zaključilo v istem dnevu, iz česar lahko sklepamo, da podjetja ob stečaju niso imela sredstev niti za plačilo stroškov postopka. Za prisilno poravnavo se je smiselno odločiti, ko smo prepričani, da lahko z njeno uspešno izpeljavo, dobrim načrtom finančne reorganizacije in poslovnim programom, trajno izboljšamo ekonomsko–finančni položaj in omogočimo uspešno nadaljevanje poslovanja. V primeru, da podjetje ne vidi rešitve iz nastale situacije, se ponavadi odloči za stečajni postopek. Njegov namen je predvsem poplačilo terjatev upnikov ter dokončno prenehanje dolžnika.

49

Prisilna poravnava je postopek, ki naj bi preprečil, da bi zaradi insolvence prišlo do propada podjetja. Osnovni namen podjetja je dolgoročno stabilno poslovanje, posledično pa tudi plačevanje preteklih obveznosti. Če je primarni interes poplačilo upnikov, potem je stečaj najprimernejša rešitev in v tem primeru uzakonjeni instrumentarij prisilne poravnave nima smisla. S pomočjo postopka prisilne poravnave želi podjetje doseči dolgoročno povečanje vrednosti enote kapitala in na osnovi tega optimalno kapitalsko ustreznost, ki naj se kaže predvsem v zagotovitvi optimalne višine obratnega kapitala. Vse to pa je predpogoj in osnovno poslanstvo uporabe prisilne poravnave, ki naj poleg stabilizacije dolžnika zagotovi tudi ustrezno poplačilo upnikov. Prisilna poravnava je zgolj ena od stopenj v zdravljenju podjetja, ki še ne zagotavlja njegovega pozitivnega poslovanja, vendar je jo, da bi lahko izpeljali tudi druge stopnje reševanja krize, nujno potrebno izpeljati. Vsekakor velja pravilo, da se splača s postopkom prisilne poravnave poskusiti še pred vložitvijo predloga za uvedbo stečaja. Finančno krizo lahko podjetje reši z izvensodno poravnavo, kjer lahko podjetje bodisi posluje naprej, s tem, da se odložijo oziroma podaljšajo plačila ali se privoli na nižje poplačilo, bodisi se podjetje ustavi (odprodajo se sredstva podjetja in kupnina se razdeli med upnike podjetja).

50

POVZETEK Pojem kriza v podjetju je zelo pogosto uporabljen. Z njim poskušamo zajeti ter obrazložiti vse težave, ki tarejo neko podjetje. Podjetje pride v krizo takrat, ko obstaja konkretna nevarnost za nadaljnji obstoj podjetja, kadar bistveni, samostojni deli podjetja ali poslovna področja ne dosegajo postavljenih pomembnih ciljev. Do krize podjetja pride zaradi različnih vzrokov, kot so ustanovitev družbe na napačnem kraju, napačno postavljenimi cilji, pomanjkljivo znanje, napačna izbira dejavnosti, nenavadni in nepričakovani dogodki (naravne in druge katastrofe, dolgotrajne stavke delavcev, bolezni), zakonske spremembe v gospodarjenju, socialni varnosti, če se družba ni pripravljena prilagoditi novim tržnim razmeram ter vzrokov v podjetju samem (kadri). Razlogi za krizo v podjetju se tudi lahko pripišejo neugodnim spremembam v zakonodaji, kot so večja davčna obremenitev, oteženi izvozni pogoji, recesija v panogi podjetja, ipd. Ugotavljanje vzrokov krize je ena zapletenih nalog poslovodstva podjetja. Prepozno odkrivanje, zlasti pa prepričanost da določena podjetja ne morejo biti predmet stečaja, praviloma pripelje do finančnih težav, pogosto pa tudi do prisilne poravnave in stečaja podjetja. S pomočjo Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji Uradni list RS, (št. 67/93, 39/97 in 52/99) sem prikazala postopek prisilne poravnave in stečaja. Prisilna poravnava je poseben sodni postopek, ki na predlog prezadolženega dolžnika poteka pred sodiščem z namenom, da se ugotovi prezadolženost oziroma insolventnost dolžnika. Insolventnost naj bi bila odpravljena z odložitvijo oziroma zmanjšanjem dolgov dolžnika in z reorganizacijo, da bi dolžnik po opravljenem postopku lahko normalno posloval. Postopek se uvede z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave oziroma stečaja. Dolžnik mora predložiti načrt finančne reorganizacije, pri kateri se z upniki dogovori ne le o plačilu dolgov, temveč tudi o ukrepih, ki bi pripeljali do odprave insolventnosti. Potrjena prisilna poravnava se vpiše v sodni register. Predlog za začetek prisilne poravnave lahko vložijo družbeniki oziroma stečajni upravitelj tudi med stečajnim postopkom. Osnovni namen prisilne poravnave je, da se vsi upniki sporazumejo o načinu kako podjetje ozdraviti in ga rešiti iz krize. To pomeni, da je potrebno vzpostaviti tak način organizacije in vodenja, ki bo poleg uspešnega izhoda iz krize zagotavljal tudi dolgoročnejši razvoj podjetja. Prisilna poravnava je sanacija podjetja z odpravo njegove plačilne nesposobnosti in prezadolženosti, torej preprečitev stečaja, katerega posledice so ponavadi težje od posledic prisilne poravnave. Stečaj praviloma ni postopek, ki bi bil namenjen reševanju podjetja iz finančne krize, ampak je njegov osnovni namen čim hitreje in v čim večjem odstotku poplačati terjatve upnikov do preveč zadolženega in insolventnega podjetja. Stečajni postopek je vrsta sodnega postopka, ki ga opravlja stvarno pristojno sodišče na območju, kjer ima dolžnik (podjetje v postopku) svoj sedež, nad premoženjem dolžnika, ki dalj časa posluje z izgubo in ni sposoben izpolnjevati svojih obveznosti do upnikov. Uvede se z vložitvijo pisnega predloga dolžnika, upnika ali osebno odgovornega družbenika. Škoda v gospodarstvu nastaja v vsakem primeru neuspeha podjetja, in to ne glede na to, da žrtve ni mogoče identificirati in tudi ne glede na to ali je bil stečaj uveden ali ne. Res pa je, da so stroški posamezne oblike poravnave obveznosti dolžnika, ki je doživel poslovni neuspeh, različni. Najdražja oblika je prav gotovo stečaj, saj sama uvedba stečaja povzroča dodatne stroške, ki se jim je mogoče izogniti, če je druga oblika razreševanja dolžniško upniških razmerij v konkretnem primeru možna in omogoča doseganje istih ciljev.

51

To pa ne pomeni, da odlaganje začetka sanacije, prostovoljne ali prisilne poravnave in stečaja dolžnika omogoči tudi izognitev stroškom. Dejstvo je, da je škoda v primeru odlaganja stečajev celo večja kot škoda v primeru pravočasne uvedbe stečaja, saj je sanacija podjetja zaradi zamude otežena, ali pa ni več možna. Podjetju preostane samo še likvidacija, ki pa je povezana z večjimi stroški. Da bi zmanjšali škodo in stroške, ki nastajajo v gospodarstvu kot posledica visoke stopnje nelikvidnosti v podjetjih, je mogoče ukrepati le v dveh smereh; s takojšnjo sanacijo ali s čimprejšnjo uvedbo in hitrim potekom stečaja. Opazovala sem delovanje in poslovanje pravnih subjektov v letu 2004, njihove neporavnane obveznosti, največ pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v omenjenem letu je bilo evidentiranih na področju trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe. Število in hkrati znesek dospelih neporavnanih obveznosti, ki jih pravne osebe dolgujejo, se je najbolj povečal pri pravnih osebah, ki dalj časa ne poravnavajo svojih obveznosti. Pri obravnavanju tega problema sem ugotovila, da je bilo v letu 2003 vloženih 760 predlogov za uvedbo stečajnega postopka ter 134 primerov prisilne poravnave. Pri tem je bil postopek stečaja zaključen v 58,8 % primerov, prisilna poravnava pa je bila potrjena v 50,8 % primerov. Iz tega sklepam, da se v letu 2003 večina podjetij ni uspelo rešiti iz krize. Podjetja v tekstilni, usnjarsko-predelovalni in obutveni industriji se srečujejo z vedno večjo konkurenco in posledično s vse težjim obstojem in razvojem. Veliko podjetij se že zdaj ubada z krizo, predvsem finančno. Podjetja se bodo morala odločiti ali zagotoviti nadaljnjo poslovanje in razvoj podjetja, poskusiti z reorganizacijo ali pa podjetje in zaposlene prepustiti neizbežnemu propadu. Ključne besede: kriza podjetja, vzroki krize, načini reševanja kriz, prisilna poravnava, stečaj, likvidacija

52

SUMMARY The concept of crisis in a company is used very frequently. With this concept we try to encompass and explain all the difficulties that afflicts a commercial enterprise. The company ends up in a crisis when there subsists a concrete danger for her further existence, when its essential, independent parts or the business sections do not reach the set goals. The crisis is a direct consequence of various causes, as for instance the foundation of a company in an unsuitable place, wrongly set goals, lack of knowledge, wrong selection of activity, unusual and unexpected events (natural and other catastrophes, long lasting labour strikes, illnesses) modification and changes of the existing legislation related to the business, social security, inadequacy of the company to adjust to new market conditions and inside causes (cadre policy). The causes for the crisis in a company may also be ascribed to unfavourable legislation changes as for instance heavier tax levies, aggravating export conditions, recession in the company's field of activity and similar. The assessment of the causes of the crisis in one of the most demanding tasks of the company's management. If the management becomes aware of the crisis too late or is convinced, that their company may not be subjected to bankruptcy, such conduct will cause a compulsory settlement or bankruptcy of the company itself. I have demonstrated the proceedings of the compulsory settlement and bankruptcy with the aid of the Law regarding the mandatory settlement, bankruptcy and liquidation ( Official Gazette of the Republic of Slovenia, nr. 67/93, 39/97 and in 52/99. The compulsory settlement is a particular judicial proceeding carried out in a Court of law and proposed by a too heavily indebted debtor to assess the heavy indebtedness and insolvency of the debtor himself. The insolvency should be annulled by deferring or diminishing the debts of the debtor and with the reorganization of the company to enable the debtor, after the judicial proceeding is terminated, to operate normally. The proceeding is initiated by filing a petition for the beginning of the mandatory settlement or for the bankruptcy of the company respectively. The debtor must present a financial plan of the reorganization and he must also reach an agreement with the creditors regarding not only the payment of the debt but also regarding the provisions taken to annul the insolvency. The certified compulsory settlement is then duly filed in the Judicial Register. The petition for the beginning of the compulsory settlement may be lodged also by the partners or by the Bankruptcy assignee during the bankruptcy proceeding. The primary purpose of the compulsory settlement is to reach an agreement between all the creditors pertaining the mode of conduct of the company with the objective to cure and pull the company out of the crisis. That means, that is necessary to establish such an organization, that will ensure in addition to a successful exit from the crisis also a long-term development of the company. The compulsory settlement is the sanative procedure of a company realized by abolishing her insolvency and over-indebtedness and aimed at the prevention of the bankruptcy, whose consequences are far heavier than the mandatory settlement. By rule the bankruptcy itself is not a procedure, that could be used to save a certain company from a financial crisis; its fundamental purpose is to pay off the biggest percentage of the creditors’ claims toward the over-indebted and insolvent company in the quickest possible way. The bankruptcy procedure is a kind of judicial procedure carried out by the competent Court of justice in the district, where the debtor’s (or company under procedure)

53

headquarters are situated, exerted over the means of the debtor, who is operating over an extended period at a loss and is unable to fulfill his obligations toward its creditors. The proceeding is started by filing a written petition by the debtor, the creditor or by the personally responsible business partner. The economic loss originates in every case of a company’s failure and does not take into account the fact, whether it is impossible to identify the victim or whether the bankruptcy proceedings have already started or not. It is undeniably true, that the expenses of every single form of compulsory settlement, that are the obligation of a debtor who has experienced a business failure, are quite different. The costliest form is without doubt the bankruptcy, because the lodging of the bankruptcy itself causes additional costs; these can be avoided if the second form of solving the debtor/creditor relation is chosen (and possible) because it enables to reach the same goal. This fact does not means, that the postponement of the beginning of the sanative procedure, be it a voluntary or a compulsory settlement or a bankruptcy of the debtor, allows him to avoid all expenses. It is a proven fact, that the loss in the case of a postponement of the bankruptcy is even greater than the loss originated by a timely lodging of the bankruptcy itself because the sanative procedure is, due to the delay, even more difficult or even impossible. The company has then only one possibility left and that is the liquidation, which implies even greater costs. To diminish the losses and the costs, which in the economy arise as a consequence of a high level of insolvency in the companies, it is possible to take measures in only two directions: with an immediate sanative procedure or by lodging an immediate request for a bankruptcy. I have observed the activity and operation of judicial subjects during the year 2004 and their unsolved obligations. The majority of the judicial persons with overdue unsolved obligations recorded in the said year was in the trading business, motor car repair activity and sales of products of wide consumption. The number and simultaneously the amount of overdue obligations, which the judicial persons owe, have increased by those judicial persons, that have not solved their obligation over a long period o time. When dealing with this problem I found out that in the year 2003 about 760 petitions for bankruptcy proceedings and 134 cases of compulsory settlements were filed in. The bankruptcy proceedings were terminated in 58,8 % of the cases and the compulsory settlements were confirmed in 50,8 % of the cases. My conclusion is, that in the year 2003 the majority of the companies did not succeed to get out of the crisis. The companies in the textile, leather treating and shoemaking industries are facing increasingly bigger competition and consequently harder existence and development. A great number of companies is just now burdened by a crisis, mostly of a financial nature. These companies will have to decide whether to assure a further operation and development, try to introduce a reorganization or to leave the company and the employees to their unavoidable ruin. Key words: company crisis, causes for the crisis, methods of solving the crisis, compulsory settlement, bankruptcy, liquidation.

54

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

1. Altman, E. 1993. Bankruptcy and distressed restructurings: Analitical issues and

investment opportunities. Homewood, Illinois : Business one Irwin. 2. Bergant Živko, Plavšak Nina, Prelič Saša. 2000. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji s komentarjem in zakon o finnačnem poslovanju podjetij s komentarjem. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

3. Brigham, Eugene F., and Louis, C. Gapenski. 1996. Financial management (Theory

and practise) – seventh edition. Orlando: The Dryden press. 4. Dika, Mihajlo.1990. Osnove stečajnog i nagodnog prava; Stečaj podužeča i banke.

Zagreb: Pravni fakultet i navadne novine. 5. Dubrovski, Drago. 1998a. Kakovost managementa in planiranje kot konkurenčna

prednost. 23. posvetovanje o podjetniškem planiranju in managementu, Portorož. Maribor: Društvo ekonomistov. 213-221.

6. Dubrovski, Drago. 1998b. Krizni management in prestrukturiranje podjetja. Koper:

Visoka šola za mangement. 7. Đorđević, Miodrag. 2000. Splošne značilnosti stečajnega postopka. Zbornik 2.

Strokovnega posvetovanja na temo Podjetja v težavah- sanacije, predstečajni in stečajni postopki. Portorož: Društvo ekonomistov Ljubljana.

8. Hieng Romana. 2002. Prisilna poravnava, stečaj in prenehanje kapitalskih družb. Iks.

Ljubljana, 29, 6: 20-34. 9. Horvat Ines, Potočnik Miha. Stečaj, prisilna poravnava in likvidacija. Ljubljana: GZS.

http://www.gzs.si/si_nov/panorama/predpisi-pravna/ste_aj.html [20.06.2005] 10. Informacija o pravnih osebah z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letu 2004.

Februar 2005: Agencija RS za javnopravne evidence in storitve. Maribor. 11. Ivanjko Šime. 1997a. Kriza podjetja. Podjetje in delo 6/7: 961 – 978. 12. Ivanjko, Šime. 1997b. Sanacija ali stečaj – novi pristopi k reševanju podjetij v krizi,

Zbornik. Stečaj kot oblika prerezporeditve premoženja: Inštitut za gospodarsko pravo. Maribor.

13. Kavčič, Slavka. 1996. Krizne razmere v gospodarstvu in vloga analitikov v posebnih

razmerah. Zbornik referatov 2. strokovnega posvetovanja o sodobnih vidikih analize poslovanja in organizacije. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije-sekcija za poslovno analizo.

14. Kebrič, Marjetka. 1995. Prisilna poravnava, stečaj, likvidacija. Ruše: AGA.

55

15. Kokotec Novak Majda. 1997 Računovodski vidik sanacije podjetja. Zbornik referatov 29. simpozije o sodobnih metodah v računovodstvu in poslovnih financah. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije in zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije: 155 – 169.

16. Lipovec, Branko in Savnik, Mihael. 1996. Stečaj! ... kaj pa upnik?. Kranj: Anothes. 17. Lutar-Skerbinjek, Andreja. 1998. Računovodske informacije opozarjajo na krizo v

podjetju. Maribor: Naše gospodarstvo 44, 4: 596-603. 18. Marinič, Igor. 1996. Reševanje krize podjetja. Naše gospodarstvo 1/2 : 14-24. 19. Odredba o merilih za določanje nagrad upraviteljem prisilne poravnave in stečajnim

upraviteljem Uradni list RS, št. 7/94 in 37/95. 20. Plavšak, Nina. 1998. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem.

Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. 21. Prašnikar Janez.1992. Podjetje v krizi. Ljubljana: CISEF. 22. Repovž Leon. 1992. Finančna sanacija podjetja. Ljubljana: CISEF. 23. Repovž, Leon. 1993. Management podjetij v krizi. Bančni vestnik 11: 26-31. 24. Slatter, Stuart. 1984. Corporate recovery - Successful turnround strategies and their

implimentation. Harmondsworth: Penguin books. 25. Sodna statistika za leta 1996-2000. Ljubljana : Republika Slovenija Ministrstvo za

pravosodje. 26. Šinkovec, Janez in Škerget Drago.1999. Zakon o finančnem poslovanju z uvodnimi

pojasnili in Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

27. Tajnikar, Maks. 2000. Poslovni neuspeh in reševanje podjetij. Zbornik 2. Strokovnega

posvetovanja na temo Podjetja v težavah-sanacije, predstečajni in stečajni postopki Portorož: Društvo ekonomistov Ljubljana.

28. Udet, Lojze. 1994. Predpisi o prisilni poravnavi in stečaju z uvodnimi pojasnili.

Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. 29. Uradni list Republike Slovenije. 1994. Predpisi o prisilni poravnavi in stečaju. 30. Vilfan, Jože. 2000. S preobrata proti stečaju. Podjetnik, Ljubljana, 9, 10: 2829. 31. Weston Fred, Copeland Thomas. 1992. Managerial Finance, 9.izdaja. Fort Worth. The

Dryden press: 1182.

56

32. Wruck Hopper, Karen. 1990. Financial distress, reorganization and organizational efficiency. Journal of financial economics, 27. North-holland: 419-444.

33. Zakon o bančništvu Uradni list RS, št. 42/2004. 34. Zakon o finančnem poslovanju podjetij Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 1997/2000. 35. Zakon o gospodarskih družbah. Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98,

45/2001. 36. Zakon o jamstvenem skladu RS (Uradni list RS, št. 25/97, 10/98, 41/99 in 53/99). 37. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Uradni list RS, št. 67/93,

39/97, 52/99). 38. Žnidaršič-Kranjc Alenka. 1993. Planirani stečaji?: Značilnosti, razlogi, koristi in

škoda v stečajih slovenskih podjetij. Radovljica : Didakta.

57

SEZNAM TABEL IN GRAFIKONOV SEZNAM TABEL: TABELA 1: Število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi ..................... 42 TABELA 2: Pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi v letu 2004 .............. 43 TABELA 3: Število pravnomočno končanih stečajnih zadev, glede na dejavnost stečajnega subjekta:............................................................................................................................... 48 SEZNAM GRAFIKONOV: GRAFIKON 1: Pravne osebe z dospelimi neporavnanimi obveznostmi ............................ 45 GRAFIKON 2: Povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti.................... 46

58

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat(ka) VIDOVIČ JASNA

absolvent(tka) študijske smeri: FINANCE IN BANČNIŠTVO

študijski program: UNIVERZITETNI

izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a)

pod mentorstvom DR. DUŠAN BOBEK in uspešno zagovarjal(a) 27.09.2005 (vpisati datum

zagovora).

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez

virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje

izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma

delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 07.10.2005 Podpis:__________________________________

59