institucija varuha Človekovih · 2017-11-28 · bila uvedba te institucije v naš pravni sistem, v...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

INSTITUCIJA VARUHA ČLOVEKOVIH

PRAVIC NA RAVNI EU IN V RS

Študent: Simona Horvat

Številka indeksa: 71097326

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Mednarodno javno pravo

Mentor: prof. dr. Matjaž Tratnik

Maribor, september 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se prof. dr. Matjaţu Tratniku za sprejeto mentorstvo in pomoč pri izdelavi

diplomske naloge.

Iskrena hvala mojim trem fantom, Robertu, Ţanu in Lukeju, ki so mi stali ob strani

skozi celoten študij ter me pri tem podpirali.

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................................................... 1

2 ZGODOVINSKI RAZVOJ INSTITUCIJE OMBUDSMANA ............................................................... 3

2.1 SPLOŠNO ............................................................................................................................. 3

2.1.1 Pojem, nastanek in razvoj ombudsmana ..............................................................................4

2.1.2 Temeljne značilnosti ombudsmana .......................................................................................7

2.1.3 Pogoji za uvedbo in uspešno delovanje institucije ombudsmana .........................................9

2.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ V EVROPSKI UNIJI ......................................................................... 10

2.3 ZGODOVINSKI RAZVOJ V REPUBLIKI SLOVENIJI ................................................................. 12

2.3.1 Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot predhodnik in pobudnik

za umestitev Varuha človekovih pravic v slovenski ustavni sistem .............................................. 13

2.3.2 Pobude za pripravo in postopek sprejemanja Zakona o varuhu človekovih pravic ............ 15

2.3.3 Delovanje posameznih Varuhov RS po obdobjih ................................................................. 15

3 PRAVNA PODLAGA ZA DELO OMBUDSMANA .......................................................................... 17

3.1 PRAVNA PODLAGA ZA DELO OMBUDSMANA V EU .......................................................... 17

3.2 PRAVNA PODLAGA ZA DELO OMBUDSMANA V RS ........................................................... 18

3.2.1 Opredelitev ombudsmana po Ustavi RS .............................................................................. 18

3.2.2 Slovenska zakonska ureditev položaja varuha človekovih pravic ........................................ 18

3.2.3 Izvolitev Varuha in imenovanje njegovih namestnikov ....................................................... 19

3.2.4 Položaj Varuha .................................................................................................................... 20

3.2.5 Druge pravne podlage delovanja Varuha ........................................................................... 22

4 PRISTOJNOSTI IN POSTOPKI OMBUDSMANA ........................................................................... 24

4.1 PRISTOJNOSTI IN POSTOPKI EVROPSKEGA OMBUDSMANA ............................................. 24

4.1.1 Pravica do pritožbe evropskemu ombudsmanu .................................................................. 24

4.1.2 Preiskave na lastno pobudo ............................................................................................... 26

4.1.3 Dopustnost in razlogi za preiskave ..................................................................................... 27

4.1.4 Postopki evropskega varuha .............................................................................................. 27

4.2 OBLIKE DELA OMBUDSMANA V RS ................................................................................... 30

4.2.1 Načela delovanja in pristojnosti .......................................................................................... 30

4.2.2 Postopek pri varuhu človekovih pravic............................................................................... 34

4.3 ODNOSI Z INSTITUCIJAMI, ORGANI IN URADI EU TER ODNOSI Z NACIONALNIMI,

REGIONALNIMI IN LOKALNIMI OMBUDSMANI ....................................................................... 41

4.3.1 Odnosi evropskega varuha z institucijami, organi, uradi in agencijami EU.......................... 41

4.3.2 Odnosi evropskega varuha z varuhi človekovih pravic na nacionalni, regionalni in

lokalni ravni in s podobnimi organi ............................................................................................... 43

4.3.3 Odnosi evropskega varuha z drugimi zainteresiranimi strankami ..................................... 44

4.3.4 Odnosi Varuha RS z državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih

pooblastil in mednarodni odnosi .................................................................................................. 45

5 TEMATSKA ANALIZA IN NAJPOMEMBNEJŠE UGOTOVITVE PREISKAV OMBUDSMANA ........... 48

5.1 ANALIZA LETNEGA POROČILA EVROPSKEGA VARUHA ZA LETO 2015 .............................. 48

5.2 ANALIZA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC RS ZA LETO 2015.............. 51

6 SKLEP ........................................................................................................................................ 55

7 LITERATURA IN PRAVNI VIRI ..................................................................................................... 57

7.1 LITERATURA ....................................................................................................................... 57

7.2 PRAVNI VIRI ....................................................................................................................... 58

POVZETEK

Pričujoče diplomsko delo obravnava institucijo ombudsmana tako z vidika

mednarodnopravne ureditve kot tudi z vidika ureditve v Republiki Sloveniji. Danes je

na splošno sprejeta modrost, da je institucija ombudsmana ključna institucija za varstvo

človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je eden izmed najpomembnejših

civilizacijskih doseţkov. To je razvidno tudi iz tega, da je dobila svoje mesto v ustavnih

redih skoraj vseh demokratičnih drţav. Eden od korakov k demokraciji v naši druţbi je

bila uvedba te institucije v naš pravni sistem, v Ustavo RS. Institucija ombudsmana je

pokazala v vseh drţavah zelo dobre rezultate. Ombudsman je namreč samo dopolnilno,

neformalno sredstvo za nadzor nad delom upravnih organov. V deţelah, ki so sprejele to

institucijo poznajo tudi druga, pravna sredstva oziroma sisteme varstva človekovih

pravic in temeljnih svoboščin. Prav glavne značilnosti ombudsmana so tiste, ki ga ločijo

od vseh ostalih sistemov varstva pravic posameznikov. To so zlasti njegova neodvisnost

od izvršilne veje oblasti, neformalni in enostavni postopki, široke pravne pristojnosti ter

dostop do vseh informacij, tudi do dokumentov zaupne narave. Njegov uspeh in ugled

sta odvisna predvsem od njegovega strokovnega ugleda in njegove sposobnosti

komuniciranja z javnostjo. Ombudsman je in naj ostane zanesljiv, neodvisen,

avtoritativen dejavnik v vsakdanjem ţivljenju, ki ljudem vsak dan in kadarkoli

zagotavlja, da konkretne kršitve njihovih človekovih pravic ne bodo neopaţene, prezrte

ali pozabljene. Pomembno je namreč, da se napake, kadar se pojavijo, priznajo in, če je

le mogoče popravijo. Hitro opravičilo je včasih edino, kar pritoţnik pričakuje.

Ključne besede: institucija, ombudsman, človekove pravice in temeljne svoboščine,

Varuh človekovih pravic RS, Evropski ombudsman.

ABSTRACT

This diploma thesis deals with the institution of the ombudsman, both in terms of

international arrangements as well as with regard to the arrangements in the Republic of

Slovenia. Today it is generally accepted wisdom that the institution of the ombudsman

is a key institution for the protection of human rights and fundamental freedoms. It is

one of the most important man-made achievements. This is also evident from this, that

it won its place in the constitutional systems of almost all democratic countries. One of

the steps towards democracy in our society was the introduction of these institution in

our legal system, in the constitution of the RS. The institution of the ombudsman is

found in all countries very good results. Ombudsman is only a supplementary, non-

formal means of supervision of work of administrative bodies. In countries that have

adopted this institution also know the other, legal means or systems of protection of

human rights and fundamental freedoms. Also the main features of the ombudsman are

those who separate themselves from all the other systems of protection of the rights of

individuals. These are in particular its independence from the executive branch,

informal and simple procedures, a wide ranging legal powers and acess to all

informations, including documents of a confidential nature. His succes and reputation

are based mainly on his professional reputation and his ability to communicate with the

public. Ombudsman is and should remain a reliable, independent, authoritative factor in

everyday life, who ensures to the people every day and at any time that a concrete

infringement of their human rights will not be unnoticed, ignored or forgotten. It is

important namely, that the errors, when they occur, are recognized and if possible

corrected. A quick apology is sometimes the only thing that the complainant expected.

Keywords: the institution, ombudsman, human rights and fundamental freedoms, The

Slovenian human rights ombudsman, European ombudsman

1

1 UVOD

Diplomsko delo skuša prikazati celoten zgodovinski razvoj institucije ombudsmana od

njenih začetkov, ki segajo v 18. stoletje, razvoj varuha človekovih pravic v RS, vključno

z njegovim predhodnikom Svetom za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

pa vse do evropskega ombudsmana, ki pomeni nadgradnjo institucije ombudsmana po

vsem svetu.

Izpostavljene so temeljne značilnosti pravega ombudsmana, ki so zlasti pomembne v

tem smislu, ker lahko postane ideja ombudsmana popolnoma zgrešena v primeru, če se

lahko katerikoli uradnik za pritoţbe v kakršnikoli organizaciji pojavi kot ombudsman,

da bi tako dobil javno podporo. Za uspešno delovanje te institucije morajo biti

izpolnjeni določeni pogoji. Dejstvo je namreč, da je lahko ombudsman učinkovit le v

demokratični pravni drţavi. To pomeni, da mora demokracija v resnici delovati, načela

pravne drţave pa morajo biti upoštevana v resničnem ţivljenju ter v delovanju vseh vej

oblasti.

Vloga ombudsmana je, da se ukvarja z vprašanji temeljnih človekovih pravic in

svoboščin, s primeri slabega upravljanja ter z vsemi nepravilnostmi in s

pomankljivostmi, s katerimi se srečujejo posamezniki in je zanje odgovorna oblast. Res

je, da je to neformalna institucija. To pa ne pomeni, da nastaja spontano, ampak ima

svoj temelj v pravu. Ustanovi jo drţava, bodisi z ustavo bodisi z zakonom.

Izrednega pomena za delo ombudsmana so različni pravni viri, na podlagi katerih ima

določene pristojnosti in v katerih so natančno predpisane oblike njegovega dela. Deluje

lahko tako na podlagi pritoţbe kot tudi na lastno pobudo. V primeru evropskega

ombudsmana so poglavitni pravni viri njegovega delovanja PDEU, Statut varuha

človekovih pravic in izvedbene določbe, ki jih je Varuh sprejel na podlagi statuta. Za

varuha človekovih pravic v RS pa sta temeljna pravna vira 159. člen Ustave RS in

ZVarCP. Ta zakon se je v vseh teh letih pokazal kot dober zakon, saj vse doslej ni

doţivel nobene vsebinske spremembe in je vsakokratnemu nosilcu te funkcije omogočal

dovolj učinkovito delo. Prav tako je bil uporabljen kot eden od modelov v številnih

drţavah JV Evrope, ki so ombudsmana sprejemale pozneje.

Zelo pomembno je, da tako evropski kot tudi ombudsman RS sodelujeta z

najrazličnejšimi organi, institucijami in seveda med seboj. Ti odnosi so zelo pomembni

z vidika zagotavljanja čim višje ravni standardov uprave.

Pomembno orodje ombudsmanovega vpliva na delovanje drţave predstavljajo njegova

redna letna poročila. Le-ta zajemajo tematsko analizo in najpomembnejše ugotovitve

njegovih preiskav. Letno poročilo je instrument, ki prispeva k reševanju konfliktov ter

omogoča zaščito pravic. Tukaj pa je ključnega pomena javnost. Gre namreč za

institucijo, ki temelji na ugledu in zaupanju, ki ga uţiva pri ljudeh. Le-to pa lahko

2

pridobi le s temeljitim delom, z dobro utemeljenimi in predstavljenimi priporočili ter s

svojo nepristranskostjo in neodvisnostjo.

Struktura diplomskega dela je tako razdeljena na pet vsebinskih sklopov in se začenja s

predstavitvijo zgodovinskega razvoja institucije ombudsmana, nadaljuje pa se s

predstavitvijo pravnih virov, ki pomenijo pravno podlago za samo delovanje te

institucije. Sledi poglavje, ki obravnava pristojnosti ombudsmana na mednarodni in

nacionalni ravni. Prav tako so opisani postopki, ki jih ombudsman opravlja za

obravnavanje pritoţb, pobud in izvajanje preiskav. Sem sodijo tudi dejavnosti

evropskega ombudsmana in ombudsmana RS za vzpostavljanje stikov z drugimi

institucijami in ombudsmani na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Diplomsko

nalogo zaključujem s tematsko analizo glavnih področij dela, ki so osnova za

klasifikacijo prejetih pobud. Na podlagi Letnega poročila Varuha človekovih pravic RS

in Evropskega varuha za leto 2015 sem predstavila osnovne podatke prejetih in

analiziranih pobud ter navedla nekatera priporočila Varuha RS kot primer, na kakšen

način le-ta predlaga rešitev določenega problema. Predlogi, priporočila in mnenja

pogosto niso omejeni samo na posamičen problem, ampak so širše narave. Njihovo

uresničitev je tako mogoče doseči bodisi s spremembo zakonodaje, bodisi s spremembo

politik ter postopkovnih ali organizacijskih ureditev.

Ključna vprašanja, na katera sem ţelela dobiti odgovor so zlasti, ali je ta institut sploh

pomemben in učinkovit, koliko so ljudje ozaveščeni o celotni ponudbi storitev

ombudsmana in o njegovi vlogi ter kako poteka sodelovanje med evropskim

ombudsmanom in njegovimi kolegi iz drţav članic EU, predvsem s Slovenijo.

Metode raziskovanja diplomskega dela temeljijo na zbiranju in pregledovanju strokovne

literature, knjig, člankov ter relevantnih mednarodnopravnih in nacionalnih pravnih

virov s področja institucije ombudsmana v EU in v RS. Gre predvsem za opisno ali

deskriptivno metodo ter za komparativno metodo, ki se kaţe v primerjavi obeh

institutov.

3

2 ZGODOVINSKI RAZVOJ INSTITUCIJE OMBUDSMANA

2.1 SPLOŠNO

Določitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin z ustavo in mednarodnimi

konvencijami sama po sebi še ne daje nikakršnega jamstva, da se bodo te pravice v

praksi tudi spoštovale in uresničevale. Z ustavo je potrebno opredeliti tudi varovalne

mehanizme, ki bodo omogočali učinkovito varstvo teh pravic in svoboščin. Pravni

sistemi poznajo najrazličnejše oblike tega varstva, med njimi pa so najpomembnejše

pravne oblike in mehanizmi. Ti so lahko formalni in neformalni.1

Neformalne mehanizme varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin so v

posameznih drţavah začeli uvajati na podlagi spoznanja, da pravni postopki in sodni

nadzor ne morejo v celoti zagotoviti učinkovitega varstva pravic drţavljanov, ker so

bolj ali manj omejeni samo na pravna razmerja.2

Oblike neformalnega varstva pravic so institucionalizirane v posebnih organih. Njihovo

delovanje je nevezano na pravne postopke in zajema praktično vsa razmerja, ki

nastajajo med posamezniki in drţavo. V bistvu pomenijo dopolnitev normativnega

sistema varstva pravic posameznikov in njihovega izvajanja. Na eni strani omogočajo

neformalni nadzor nad izvajanjem normativne ureditve na tem področju, na drugi strani

pa tudi varstvo pravic posameznikov v tistih razmerjih, ki niso urejena oziroma niso

natančno urejena s pravnimi predpisi. Neformalnost oziroma nepravnost ne pomeni, da

so ti organi in institucije del civilne druţbe, ki nastajajo spontano. Vsi imajo svoj temelj

v pravu. To pomeni, da jih ustanavlja drţava. Vendar pa jim pri tem daje poseben status,

ki se glede na njihovo funkcijo bistveno razlikujejo od vseh drţavnih organov in se

praviloma nahajajo izven obstoječega mehanizma oblasti. Najbolj znana oblika

neformalnega varstva pravic posameznikov v razmerju do drţave je ombudsman.3

Izraz ombudsman se je v strokovni in tudi širši javnosti uveljavil kot splošen izraz za

institucijo, ki varuje in zastopa posameznika v sporu z organi, ki izvajajo javna

pooblastila. Danes skoraj v vseh drţavah, ki imajo z zakoni ustanovljene organe za

izvensodno in neformalno varstvo pravic posameznikov, uporabljajo poleg uradnega

naziva,4 tudi ime ombudsman.

5

1 Povzeto po Grad F., Kaučič I., Ribičič C., Kristan I., Državna ureditev Slovenije, 2. Spremenjena in

dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana, 1996, str.325. 2 Povzeto po Kaučič I., Grad F., Ustavna ureditev Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 155.

3 Povzeto po Trpin G., Varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski ustavi, v Slovenija in

evropska konvencija o človekovih pravicah, Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, str. 149- 150. 4 Npr. Branilec ljudstva (Španija), Ljudski odvetnik (Avstrija), Zaščitnik državljanov (Quebec), Pomočnik

državljanov (Iowa), Javni svetovalec (Nebraska), Zaščitnik pravice (Portugalska), državljanski branilec (Italija), Pooblaščenec za državljanske pravice (Poljska), Parlamentarni pooblaščenec za upravo (Velika Britanija), Posrednik (Francija), Varuh človekovih pravic (Slovenija). 5 Povzeto po Kaučič I., Grad F., Ustavna ureditev Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 155.

4

Aviani v svoje delu Ombudsman Europske unije navaja, da je »pojav ombudsmana

odprl novo poglavje v odnosih med tistimi, ki vladajo in tistimi, ki jim je vladano, med

vlado in drţavljani, med javnimi usluţbenci in javnostjo. Ombudsman se pojavlja v

dvojni vlogi. To je instrument za zaščito človekovih pravic, kot tudi edinstven

mehanizem demokratičnega nadzora nad upravo.«6

Splošne značilnosti, skupne vsem sodobnim ombudsmanom, opredeljujejo to institucijo

kot »urad, voden s strani visokega, neodvisnega javnega funkcionarja, katerega

ustanovitev in delovanje urejata bodisi ustava bodisi zakon, ki ga sprejme parlament.

Odgovoren je zakonodajnemu organu, ima pooblastila za vodenje preiskav proti javnim

usluţbencem, funkcionarjem in uradnikom, deluje na pobudo posameznikov ali

samoiniciativno, predlaga popravo krivic in sprejema poročila o stanju na področju

varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«7 Ta kratka opredelitev je hkrati tudi

predlog splošne definicije ombudsmana, ki ga je pripravil Komite za ombudsmane

mednarodnega zdruţenja odvetnikov.

Najbolj jedrnato definicijo ustanove ombudsmana je podal eden od njenih največjih

poznavalcev, to je kanadski profesor D.C. Rowat v svojem delu.8 Tri njegove osnovne

značilnosti so:

1. ombudsman je neodvisen in nepristranski funkcionar zakonodajnega

telesa, katerega obstoj predvideva ustava in, ki vrši nadzor nad upravo;

2. ombudsman preiskuje pritoţbe drţavljanov glede nepravilnosti uprave;

3. ombudsman je pristojen za preiskovanje, kritiziranje in poročanje

medijem in ne za razveljavitev ukrepov uprave.9

2.1.1 Pojem, nastanek in razvoj ombudsmana

Beseda »ombudsman« je švedskega izvora. Na začetku 18. stoletja je pomenil

zastopnika ali pooblaščenca10

švedskega kralja.

Leta 1713 je švedski kralj Karl XII. imenoval takšnega pooblaščenca v času svojega

azila na turškem dvoru, in sicer t.i. Kanclerja pravice (Justitiekansler). Le-temu je dal

svoja pooblastila. V času kraljeve odsotnosti je v kraljevem imenu opravljal nadzor nad

izvajalci kraljeve oblasti. To so bili zlasti uradniki, sodniki in davčni izterjevalci. Bal se

je namreč, da se bodo v času njegove odsotnosti le-ti osebno okoriščali.11

Glede na to,

6 Aviani, D., Ombudsman Europske unije, Zbornik radova veleučilišta u Šibeniku, 2009, str. 3.

7 Kaučič I.Varuh človekovih pravic, v Državna ureditev Slovenije, Ur. l., Učbenik, Ljubljana, 1999, str.333.

8 D.C. Rowat, The Ombudsman, Citizen's Defender, Perface to Second Edition, London, 1968, p. XXIV.

9 Povzeto po Jovičid M., Ombudsman-čuvar zakonitosti i prava građana, institut za uporedno pravo,1969,

str. 7. 10

Tudi zaupnika ali poverjenika. 11

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia, Ljubljana, 2004, str.112.

5

da ga je imenoval kralj, so šteli, da je ta organ premalo neodvisen od uprave. Zato so se

pojavile zahteve po novem, od uprave povsem neodvisnem organu. Posledica tega je

bila ustanovitev ombudsmana (Justitieombudsman), kot posebnega organa parlamenta.12

To je bil prvi pravi ombudsman, ki je bil imenovan leta 1809. Imenoval ga je švedski

parlament, ki si je izboril ustavno pravico imenovati svojega ombudsmana. Ustanovljen

je bil »predstavnik za pravičnost« (ombudsman for justice). Imel je zelo široke

pristojnosti. Prevzel je nadzor nad »nadzorniki zakona«, in sicer nad drţavnimi uradniki

in celo nad sodniki.13

V tem svojstvu je trajal vse do leta 1915, ko je prišlo do delitve

pristojnosti med njim in posebnim vojaškim ombudsmanom (Militieombudsman), ki je

bil pristojen za izvajanje nadzora nad vojaškimi organi in usluţbenci. Zaradi upada

zadev vojaškega ombudsmana je leta 1968 prišlo do njune ponovne zdruţitve.

Parlament je tedaj v okviru enotne institucije izvolil tri ombudsmane, vsakega z

nazivom Justitieombudsman. Nadzorne funkcije so bile razporejene mednje glede na

naravo stvari.14

Danes se tak model ombudsmana, ki ima zelo široke pristojnosti za nadzor nad celotno

drţavno strukturo, imenuje švedski model ombudsmana.

Druga drţava po vrsti, v kateri je bila uvedena ustanova ombudsmana je bila Finska.

Uveden je bil z ustavo leta 1919. Finska ima samo enega ombudsmana, ki je pristojen

tako za civilne kot tudi za vojaške zadeve.15

V obdobju med letoma 1913 in 1953 je ombudsman obstajal samo na Švedskem in

Finskem. Sledili sta Danska in Norveška. Na Danskem je bil uveden z novo ustavo iz

leta 1953. Na njeni podlagi je bil leta 1954 sprejet Zakon o ombudsmanu. Prvi

ombudsman je bil imenovan marca 1955. Na Norveškem je bil leta 1952 kot prvi

uveden vojaški ombudsman. Šele junija 1962 je bil sprejet Zakon o ombudsmanu. Prvi

civilni ombudsman je pričel z delom 1. januarja 1963. Medtem časom, to je leta 1956, je

prišlo do uvedbe prvega vojaškega ombudsmana v prvi drţavi izven Skandinavije, in

sicer v Nemčiji. Imenovan je bil na osnovi zakona iz leta 1957.16

Danski model je izključeval nadzor nad sodno vejo oblasti. Le-ta je bil kasneje vzor za

večino zahodnoevropskih ombudsmanov.

Največjo pozornost je institucija ombudsmana doţivela v 60. letih. Po drugi svetovni

vojni so ombudsmane ustanavljali v razvitih liberalnih demokracijah v Evropi, v

Kanadi, v Avstraliji in na Novi Zelandiji leta 1962. Pod različnimi imeni in v različnih

oblikah so ga sprejele še druge evropske drţave kot npr. Velika Britanija leta 1967,

Francija leta 1973, Avstrija leta 1977, Španija leta 1978, Nizozemska leta 1981 in

12

Povzeto po Trpin, G., Ombudsman-varuh pravic državljanov, v Zbornik znanstvenih razprav L. letnik, str.295,296. 13

Povzeto po Grad, F., Kaučič, i., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, 2 .spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 1996, str. 326. 14

Povzeto po Trpin, G., Ombudsman-varuh pravic državljanov, str. 296. 15

Povzeto po Jovičid, M., Ombudsman-čuvar zakonitosti i prava građana Monografije, 1969, str. 11. 16

Ibid., str. 11.

6

Portugalska leta 1991. Nemčija nima klasičnega parlamentarnega ombudsmana.

Njegove naloge opravlja parlamentarna komisija Bundestaga. Je pa leta 1957 ustanovila

posebnega parlamentarnega ombudsmana za nadzor nad oboroţenimi silami. V Evropi

so ustanovili ombudsmana tudi v Severni Irski, v Luksemburgu, Islandiji, Grčiji in v

Liechtensteinu. Ombudsmana so sprejele tudi nekatere bivše socialistične drţave. Prva

med njimi je bila leta 1987 Poljska, za njo Madţarska in Slovenija. Ombudsman je

razširjen tudi v Kanadi, ZDA in v Avstraliji, in sicer na ravni federalnih enot. Poznajo

ga tudi v Juţni Ameriki in na Novi Zelandiji.17

Na Švedskem, Finskem in Danskem je ombudsman uveden na podlagi ustave. Na

Norveškem, Novi Zelandiji in v Veliki Britaniji pa ne predstavlja ustavne kategorije.

Uveden je bil na podlagi zakona.18

Sredi leta 1983 je imelo pribliţno 21 drţav institucijo ombudsmana na nacionalni ravni

in 6 na provincialni/drţavni oziroma regionalni ravni. Nemčija in Norveška imata edini

vojaškega ombudsmana, ki je zadolţen za nadzor nad oboroţenimi silami. Nemčija ima

tudi regionalne ombudsmane, medtem ko imata Italija in Švica ombudsmane le na

lokalni ravni.19

Konec osemdesetih let se je začelo mnoţično ustanavljanje ombudsmanov v drţavah v

prehodu oziroma v t.i. novih demokracijah. To so predvsem drţave srednje in vzhodne

Evrope, Azije, Afrike in Juţne Amerike. Prvenstvena naloga teh ombudsmanov je

varstvo človekovih pravic in uresničevanje mednarodnih konvencij s tega področja.

Drţave, ki so v tem času ustanovile svoje ombudsmane so Argentina, Kostarika,

Kolumbija, Gvatemala, Peru, Namibija, Juţna Afrika, Poljska, nekatere frankofonske

afriške drţave, Litva, Češka, Tajska in Filipini. Do leta 2001 se je institucija

ombudsmana razširila v pribliţno 110 drţav po svetu. Kasneje so na območju Balkana

ustanovili nekakšne postkonfliktne ombudsmane.20

Ustanovitev institucij za neformalno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin

posebej spodbuja Svet Evrope, ki svojim članicam ne priporoča le ustanovitev takih

institucij, temveč tudi povečanje njihovih pristojnosti. Za te cilje se zavzema tudi OZN

oziroma njegova komisija in center za človekove pravice.21

K razvoju institucije ombudsmana pomembno prispevata dve specialni instituciji. To sta

Mednarodna institucija za ombudsmane na Univerzi v Alberti (Kanada) in Evropska

institucija za ombudsmane na Univerzi v Insbrucku (Avstrija). Obe instituciji

17

Več o tem Rovšek, J., Neformalni mehanizmi varstva človekovih pravic- Ombudsmani in varuh človekovih pravic, v dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2002 , str. 116 do 132. 18

Povzeto po Jovičid, M., Ombudsman-čuvar zakonitosti i prava građana, monografije 38, 1969, str. 12,13. 19

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia, Ljubljana, 2004, str. 113. 20

Več o tem, Teršek, A., Ustavnosodna slabitev vloge varuha človekovih pravic, Pravna praksa, št. 29/2004, str. 30. 21

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 326.

7

pomembno prispevata k dojemanju narave in vloge ombudsmana ter prav tako

pomagata pri širjenju te institucije po svetu. Pomembno vlogo pri razvoju te institucije

imajo tudi posamezne nacionalne organizacije. Med njimi je najbolj znana Ameriško

zdruţenje ombudsmanov (USOA-United States Ombudsman Association), ki vse od

leta 1977 zdruţuje ombudsmane na lokalnem nivoju, na nivoju drţav članic in na nivoju

federacije. Njihov cilj je prispevati k napredku njihovega dela, organizacije

izobraţevalnih in raziskovalnih aktivnosti in pospeševanje razvoja oziroma uvedbe te

institucije v drţavah, ki še tega niso storile.22

2.1.2 Temeljne značilnosti ombudsmana

Splošne značilnosti ombudsmana lahko strnemo oziroma prikaţemo v naslednjih treh

točkah:

1. Prva značilnost ombudsmana izvira iz njegovega poloţaja posebnega

parlamentarnega organa. V večini drţav je ombudsman poseben organ

parlamenta. V teoriji se imenuje »parlamentarni ombudsman«, tudi »drţavni,

pravi ombudsman«, saj deluje na področju celotne drţave in je odgovoren le

parlamentu. Obstaja več modelov parlamentarnih ombudsmanov. Za klasičen

skandinavski model je značilno, da ima najširšo pristojnost, ki se razteza na vse

upravne, izvršilne in sodne organe. Prav tako ima določene pristojnosti za

vlaganje pravnih sredstev na sodiščih, lahko tudi disciplinsko kaznuje

odgovorne drţavne uradnike in izvaja inšpekcijske preglede institucij, kot so

zapori, bolnišnice in upravne sluţbe. Njegova glavna značilnost je popolna

neodvisnost ombudsmana. Takšen model je prevzela večina evropskih drţav.23

Druge evropske drţave so ombudsmanu dodelile manjša pooblastila. To

institucijo so prilagodile svoji druţbeni praksi, ustavni ureditvi in pravni

tradiciji. Sem sodita predvsem britanski in francoski ombudsman, ki ga imenuje

vlada, ne parlament. Njuni značilnosti sta, da se pritoţnik nanju lahko obrne le

prek članov parlamenta oziroma njihovih poslanskih pisarn. Zato ga nekateri

imenujejo posredniški model. Britanski oziroma anglosaški model so prevzeli z

modifikacijami tudi v Severni Irski, Novi Zelandiji, kanadskih provincah ter v

nekaterih azijskih in afriških drţavah.24

Tretji model je avstrijsko-nemški model.

Njegova glavna značilnost je v tem, da funkcijo ombudsmana opravlja posebna

komisija, ki je bolj ali manj vezana na parlament.25

22

Povzeto po Milosavljevid, B., Ombudsman-zaščitnik prava građana, Centar za antiratnu akciju, Beograd, 2001, str.18. 23

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str.326. 24

Ibid., str. 327. 25

Povzeto po Trpin, G., Slovenija in evropska konvencija o človekovih pravicah, Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, str.151.

8

Od pravih ombudsmanov se razlikujejo »nepravi, kvazi ombudsmani« ali

»ombudsmani zasebnega sektorja« ali »civilni ombudsmani«. Ustanavljajo jih

različna poklicna zdruţenja, podjetja ali zavodi (npr. banke, zavarovalnice,

zdruţenja za varstvo potrošnikov, univerze ali zdravstvene ustanove). Sem lahko

uvrstimo tudi nekatere lokalne, regionalne ali mestne ombudsmane. Ti pogosto

delujejo brez zakonske podlage. Prav tako so oţje specializirani. Pri svojem delu

so tesno povezani z ustanoviteljem. To jim zmanjšuje neodvisnost in ugled.26

Vmesna oblika med parlamentarnimi in civilnimi ombudsmani so vladni

ombudsmani. Gre za t.i. »posebne ombudsmane«. Ustanavljajo jih vlade ali

njihove sluţbe na podlagi zakona ali vladnega akta. Delujejo na posebnih

področjih oziroma varujejo cilje skupine prebivalcev, npr. varstvo potrošnikov,

zaščita otrok.27

Bistvo vsega tega je, da ombudsman deluje predvsem s svojim ugledom, ki je

glede na njegov poloţaj parlamentarnega organa izredno velik.28

Poleg

parlamenta pa je njegovo najmočnejše oroţje tudi javnost.29

2. Druga njegova značilnost je širina njegovega nadzora. Njegovo področje

delovanja ni vezano samo na ugotavljanje oziroma ocenjevanje zakonitosti

oziroma nezakonitosti odločitev drţavnih organov, ampak vsakršne

nepravilnosti, ki se pri njihovem delu pojavi. Je edini organ zunaj uprave, ki

ocenjuje tudi smotrnost posameznega upravnega dejanja oziroma akta, odnos do

strank, uporabo diskrecijske pravice. Tako lahko na primer intervenira v primeru

birokratskega vedenja posameznega usluţbenca do drţavljanov, v primeru

nepravilnega postopanja do obsojencev v zaporu, neustreznega zdravljenja v

psihiatričnih bolnišnicah. Podlaga njegovemu delovanju je vsakršna nepravilnost

delovanja upravnih organov, ne glede na to, ali pomeni tudi kršitev zakona.30

Pri

tem pa si mora hkrati prizadevati, da s svojim delovanjem prispeva tudi k

izboljšanju delovanja drţavne uprave z namenom preprečevati nadaljne

krivice.31

3. Tretja in hkrati tudi najpomembnejša značilnost ombudsmana je njegova

odprtost. S tem je povezan enostaven in neformalen postopek njegovega

26

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Legalia, Ljubljana, 2004, str.114. 27

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, LjubljANA, 1996, str. 327. 28

Povzeto po Trpin, G., Ombudsman-varuh pravic državljanov, v Zbornik znanstvenih razprav, L. letnik, str. 296. 29

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 327. 30

Povzeto po Trpin, G., Ombudsman-varuh pravic državljanov, v Zbornik znanstvenih razprav, L. letnik, str. 297. 31


9

delovanja. Postopek se lahko začne na podlagi pritoţbe posameznika ali na

lastno iniciativo. Nekoliko drugačen postopek poznajo v Veliki Britaniji in

Franciji, kjer se lahko na ombudsmana naslovi pritoţbe le preko parlamenta.32

2.1.3 Pogoji za uvedbo in uspešno delovanje institucije ombudsmana

Prvi in temeljni pogoj za uspešno delovanje institucije ombudsmana je dober in

učinkovit pravni sistem na področju varstva in uveljavljanja pravic posameznikov.

Ta institucija je namreč neformalna in dopolnilna v razmerju do obstoječega

pravnega sistema. Pomembno je, da morajo biti v ustavi in zakonih jasno

opredeljene človekove pravice.33

Drugi pogoj je uveljavitev načela nedeljivosti človekovih pravic, ki pripadajo vsem,

ne glede na starost, spol, narodno ali versko pripadnost ali posamezne osebne

lastnosti. Pravice so nedeljive, pripadajo vsem in tako jih mora ombudsman tudi

varovati v razmerju do drţave. Prav tako so človekove pravice civilizacijska

pridobitev, ki ne pozna drţavnih meja, zato ne morejo biti lastnina posameznega

pravnega sistema.34

Tretja skupina pogojev se nanaša na zavest. Ombudsman lahko deluje samo v

pogojih visoko razvite demokratične zavesti.35

Četrta skupina pogojev se nanaša na samo institucijo ombudsmana, in sicer:

opredeljen mora biti kot ustavna kategorija,

biti mora popolnoma finančno neodvisen,

pri svojem delovanju mora biti čim bolj neodvisen od političnih strank.36

V večini drţav so bile pred uvedbo te institucije izvedene obseţne primerjalne študije.

Na njihovi podlagi se je zakonodajalec odločil za eno ali drugo obliko ombudsmana. Na

Univerzi v Insbrucku je bil celo ustanovljen Evropski inštitut za ombudsmana. Njegova

temeljna naloga je bila raziskovanje na področju človekovih pravic in znanstvena

podpora uresničitvi ideje ombudsmana. Treba se je namreč zavedati, da te institucije ni

mogoče enostavno presaditi iz ene ureditve v drugo. Pomembna sta predvsem

demokratični razvoj in kulturna sredina neke druţbe. Na tem mestu bi poudarila besede

32


Povzeto po Trpin, G., Ombudsman-varuh pravic državljanov, v Zbornik znanstvenih razprav, L, letnik, str. 160,161. 34

Ibid., str.160. 35

Povzeto po Trpin, G., Slovenija in evropska konvencija o človekovih pravicah, v Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, str. 160. 36

Pogoji za uvedbo ombudsmana so bili osrednji predmet razprave na Evropski konferenci o ombudsmanu v Madridu, maja 1992. V zvezi s tem primerjaj Soderman: Report by Finnish Parliamentary Ombudsman Conference, Ombudsman Conference, Madrid, 1992, stran 11-23.

10

profesorja Geralda Caiden'a, ki je v svojem referatu na Mednarodni konferenci o

ombudsmanu leta 1988 v Camberi poudaril, »da je institucija ombudsmana

demokratični izum, ki lahko deluje samo v demokratični sredini, kjer so kooperativna

vlada in neposredno uradništvo resnično zainteresirani za odpravo nenamerno

povzročenih pomankljivosti »37

2.2 ZGODOVINSKI RAZVOJ V EVROPSKI UNIJI

Ureditev človekovih pravic je eden najpomembnejših elementov sodobnih ustav, ki

zagotavlja posamezniku ustavno varstvo njegovega poloţaja nasproti drţavni oblasti.

Človekove pravice, demokracija in vladavina prava so prav tako temeljne vrednote

Evropske unije.38

Vendar pa je razvoj varstva človekovih pravic v EU potekal

postopoma. Oblast EU se je ves čas njenega razvoja krepila, temu pa ni sledila pravna

ureditev poloţaja in varstva človekovih pravic. To je razumljivo, saj je bila EU na

začetku usmerjena le na ekonomska vprašanja. Poleg tega je na področju človekovih

pravic ves čas delovala druga evropska asociacija, Svet Evrope. Drţave članice EU so

hkrati tudi članice Sveta Evrope. Zato so zavezane k spoštovanju Evropske konvencije o

človekovih pravicah.39

Ne glede na to, se je proti koncu devetdesetih let znotraj EU

ustvarilo prepričanje, da je treba tudi znotraj EU poskrbeti za človekove pravice.40

Ţe Maastrichtska pogodba41

je vsebovala konkretna določila o človekovih pravicah. V

tretjem odstavku 6. člena določa, da spoštuje »temeljne pravice, kakor jih zagotavlja

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor

izhajajo iz skupnega ustavnega izročila drţav članic in so kot splošna načela del prava

Unije.«42

V Amsterdamski pogodbi43

je ţe izrecno zapisano, da »Unija temelji na

načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter

pravne drţave, na načelih, ki so skupna vsem drţavam članicam.« Pomen človekovih

pravic je poudarjen tudi v sami preambuli te pogodbe.

Za nadaljni razvoj je imelo pomembne zasluge tudi Sodišče EU. Varstvo človekovih

pravic je razglasilo za nepogrešljiv del občih načel Unije. Hkrati je na tem področju

razvilo tudi obseţno sodno prakso.44

37

Povzeto po Trpin, G., Slovenija in evropska konvencija o človekovih pravicah, v Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, stran 164. 38

V nadaljevanju uporabljam kratico EU. 39

Sprejel jo je Odbor ministrov Sveta Evrope 4. novembra 1950. Veljati je začela 3. septembra 1953. RS je EKČP sprejela 13. junija 1994, Uradni list RS, št. 33/1994, MP, ŠT.7/1994. V RS je v veljavo stopila 28. junija 1994. 40

Povzeto po Grad, F., Evropsko ustavno pravo, Ljubljana, 2010, str. 109. 41

Pogodba o EU, ki je bila podpisana v Maastrichtu 7.2.1992 in je začela veljati 1.11.1993. 42

Prečiščeni različici Pogodbe o Evropski Uniji in Pogodbe o delovanju EU, 2008. 43

Podpisana je bila 2. oktobra 1997, veljati je začela 1. maja 1999. 44

Povzeto po Grad, F., Evropsko ustavno pravo, Ljubljana, 2010, str. 110.

11

Leta 2000 je bila sprejeta listina45

, ki pomeni sintezo ureditve človekovih pravic in

temeljnih svoboščin po Evropski konvenciji o človekovih pravicah in po drugih

konvencijah, sprejetih v Svetu Evrope, ter ureditvi, ki jo vsebujejo ustave drţav članic

Unije. Listina ni bila sprejeta v pravno zavezujoči obliki,46

temveč kot politična

deklaracija. Ta listina je začrtala novo smer razvoja EU.47

Ureditev in varstvo človekovih pravic sta bila sprejeta kot tako pomembna naloga EU,

da se je to izrazilo tudi pri oblikovanju Evropske ustave, ki je Listino o temeljnih

pravicah vključila kot del ustavnega besedila. Listina naj bi tako dobila tudi pravno

veljavnost. Pravna ureditev človekovih pravic in temeljnih svoboščin je pomenila

bistven korak naprej k razvoju EU. S tem je postavila na ustrezno mesto posameznika in

njegovo razmerje do oblasti, varstvo posameznika v razmerju do organov EU, pa tudi

do organov drţav članic, kadar ti izvajajo predpise Unije. Ustava je predvidevala tudi

priključitev EU k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin.48

Vsebinsko enake poudarke kot Ustava vsebuje tudi Lizbonska pogodba.49

Človekove

pravice se štejejo za eno od temeljnih vrednostnih izhodišč Unije. Gre za vrednote, ki so

skupne vsem drţavam članicam. Lizbonska pogodba v primerjavi z Ustavo sicer Listine

o temeljnih pravicah ni vključila v samo besedilo pogodbe, pač pa jo izrecno priznava

kot pravno zavezujočo s tem, ko izrecno priznava pravice, svoboščine in načela iz

Listine ter izrecno določa, da ima Listina enako pravno veljavnost kot obe pogodbi, ki

tvorita Lizbonsko pogodbo (PEU in PDEU). Tudi Lizbonska pogodba je ohranila

zavezo iz Ustave, da EU pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in

temeljnih svoboščin. 50

Urad evropskega ombudsmana je bil ustanovljen z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1993

v okviru pravic iz drţavljanstva Unije, in sicer na podlagi 8. člena te pogodbe. Le-tega

je leta 1999, ko je pričela veljati Amsterdamska pogodba, nadomestil 195. člen te

pogodbe. Tako je veljalo vse do 1. decembra 2009, ko je začela veljati Lizbonska

pogodba. Z njenim sprejetjem se je spremenila tudi pravna podlaga za delo

ombudsmana. Člen 195 Pogodbe ES o varuhu človekovih pravic je postal člen 228

PDEU.

Evropski ombudsman pomeni nadgradnjo institucije ombudsmana po vsem svetu.

Parlament EU je prvega ombudsmana imenoval leta 1995 za mandat petih let z

moţnostjo ponovne izvolitve. Prvi izvoljen je bil Jacob Soderman, prejšnji finski

pravosodni minister. Sluţboval je v času dveh parlamentarnih mandatov, od julija 1995

do 31. marca 2003. Med njegovim mandatom, leta 2001, je parlament potrdil Evropski

kodeks dobrega upravljanja javnih usluţbencev. Gre za postopkovni kodeks, ki sledi

45

Gre za Listino o temeljnih pravicah Evropske Unije. 46

Zlasti zaradi nasprotovanja Velike Britanije. 47

Povzeto po Grad, F., Evropsko ustavno pravo, Ljubljana, 2010, str.110. 48


Veljati je začela 1.9.2009. 50

Povzeto po Grad, F., Evropsko ustavno pravo, Ljubljana, 2010, str. 112.

12

načelom evropskega upravnega prava po sodni praksi Sodišča EU. Prav tako se zgleduje

po nacionalnih zakonodajah. Evropski ombudsman se na določbe kodeksa opira med

preiskavami, ki jih sproţi za ugotavljanje nepravilnosti. Kodeks prav tako ponuja

smernice za uradnike EU. Na ta način jih spodbuja k upoštevanju najvišjih upravnih

standardov.51

Od aprila 2004 do 14. marca 2013 je mandat evropskega ombudsmana opravljal P.

Nikiforos Diamandouros. S poloţaja je odstopil 1. oktobra 2013. V času svojega

mandata je 11. julija 2006 predlagal prilagoditve Statuta varuha človekovih pravic.

Odbor za peticije, Parlament in Svet so njegov predlog podprli. Statut je bil spremenjen,

da bi se okrepila in pojasnila vloga ombudsmana, npr. v zvezi z dostopom do

dokumentov in posredovanju informacij Evropskemu uradu za boj proti goljufijam.52

Po izvolitvi v Evropskem parlamentu na delnem zasedanju julija 2013, je 1. oktobra

2013 evropska ombudsmanka postala nekdanja irska varuhinja Emily O'Reilly.

Povečala je prepoznavnost vloge ombudsmana s tem, da se je osredotočila na vprašanja,

ki so v središču pozornosti drţavljanov, kot so večja preglednost in lobiranje, strokovne

skupine, agencije EU (Frontex), mednarodna pogajanja (čezatlantsko partnerstvo za

trgovino in naloţbe-TTIP), izboljšanje pravil o prijavljanju nepravilnosti in evropska

drţavljanska pobuda. Po volitvah v EP leta 2014 je bila potrjena za nadaljnih pet let.

Zavezala se je, da bo nadaljevala z zastavljeno strategijo z naslovom »Letu 2019

nasproti« in pri tem sledila geslu »učinek, pomen in prepoznavnost.«53

2.3 ZGODOVINSKI RAZVOJ V REPUBLIKI SLOVENIJI

Bivša jugoslovanska ureditev ni poznala institucije ombudsmana. Ne glede na to, je bil

to vseskozi predmet številnih razprav v teoriji. V ta namen so bile izdelane primerjalne

študije. Prav tako so bili objavljeni številni članki, ki so se zavzemali za uvedbo te

institucije.54

V Sloveniji do sprejetja nove ustave leta 1991 prav tako nismo poznali posebne

institucije za izvensodno in neformalno varstvo pravic posameznikov v razmerju do

upravnih organov in organizacij, ki bi bila primerljiva z institucijo ombudsmana drugod

po svetu. Podobne naloge so pri nas opravljali druţbeni pravobranilci samoupravljanja

in skupščinske Komisije za vloge in pritoţbe. Funkciji varuha človekovih pravic se je

51

URL: http://www.europarl.europa.eu/electionombudsman/ (13.8.2016) 52

Ibid. 53

Ibid. 54

Povzeto po Trpin, G., Ombudsman-varuh pravic državljanov, v Zbornik znanstvenih razprav, L. letnik, str. 14.

http://www.europarl.europa.eu/electionombudsman/

13

najbolj pribliţal Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v

nadaljevanju: Svet).55

2.3.1 Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot predhodnik in

pobudnik za umestitev Varuha človekovih pravic v slovenski ustavni sistem

V Sloveniji je Svet deloval v obdobju od leta 1988 do leta 1994. Nastal je v okviru

procesov za demokratizacijo in spoštovanje človekovih pravic v Sloveniji. V takratnem

obdobju je bilo varovanje človekovih pravic in svoboščin v Sloveniji prioritetno. To je

bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov za ločitev Slovenije od bivše Jugoslavije. Svet

je bil dokončno ustanovljen s sklepom RK SZDL z dne 4. 10. 1988.56

Svet je deloval kot pluralno sestavljen kolektivni organ. Njegovi člani so bili ugledni

novinarji, odvetniki, univerzitetni profesorji, kulturniki in drugi. Delali so nepoklicno

in brez plačila. Delo Sveta lahko razdelimo v tri obdobja.57

Prvo obdobje je trajalo od leta 1988 do leta 1990. V tem obdobju je Svet deloval bolj na

sistemski ravni. Opozarjal je na kršenje človekovih pravic v Sloveniji in v Jugoslaviji.

Deloval je javno in diskretno. Prav tako se je vključeval v postopke sprejemanja

ustavnih in zakonskih besedil. Oblikoval je sprejemno pisarno za sprejem posamičnih

pritoţb. V njem so delali tudi prostovoljci.58

29. marca 1990 je takratna republiška skupščina sprejela poseben Zakon o Svetu.59

Takrat se je začelo drugo obdobje delovanja Sveta. Zakon je bil potreben zato, da je

Svet lahko nadaljeval delo kot neodvisen organ pod okriljem parlamenta. Ta zakon je

Svetu dal preiskovalna pooblastila, na podlagi katerih je od drţavnih in drugih oblastnih

organov pridobil ustrezne informacije. Na ta način je Svet lahko začel bolj sistematično

obravnavati in preiskovati posamične primere. Številne rešitve tega zakona so bile

pozneje vključene v Zakon o varuhu človekovih pravic (v nadaljevanju: ZVarCP). Ob

koncu leta 1992 je članom Sveta potekel mandat. Takrat se je končalo to drugo

obdobje.60

Za zadnje, tretje obdobje v delu Sveta je značilna večja usmerjenost v obravnavo

posamičnih pritoţb. Krepila so se prizadevanja, da se čimprej sprejme ZVarCP. Na

zadnji seji Sveta v polni sestavi dne 15.12.1992 so imeli člani na voljo dve moţnosti:

55

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič,C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 328. 56

Povzeto po Rovšek, J., 20 let Zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013, Ljubljana, 2013, str. 15. 57

Povzeto po Rovšek, J., 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah, 15-letnica sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, Zbornik prispevkov z mednarodne konference v Ljubljani, 2008, str. 22. 58


Ur. L. RS, št. 14/1990. 60

Povzeto po Rovšek, J., 20 let Zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013, Ljubljana, 2013, str. 15.

14

1. ali naj predlagajo izvolitev novega mandatarja za sestavo Sveta,

2. ali naj se samoukinejo in predlagajo, da se čimprej sprejme ZVarCP na

podlagi nove ustave.

Odločili so se za drugo moţnost. Predstavili in predlagali so jo v svojem poročilu za

obdobje november 1991-november 1992. Zadnje obdobje Sveta se je končalo z

imenovanjem prvega Varuha človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh) Ivana Bizjaka

29. septembra 1994. Svet je sestavil zaključno poročilo o delu do 30. 9. 1994. Varuhu,

ki je uradno začel delati 1.1. 1995 je predal arhiv, nerešene zadeve in tudi opozorila na

glavne probleme na področju človekovih pravic.61

Svet se je ukvarjal predvsem z opozarjanjem na splošne probleme v zvezi z

neskladnostjo drţavne zakonodaje in pravne prakse z mednarodnimi standardi varstva

pravic. Deloval je tudi v tujini. Prispeval je k hitremu sprejetju Slovenije v OZN. V

zadnjem obdobju se je posvečal predvsem reševanju individualnih vlog.62

V zadnji štirih letih svojega delovanja je Svet kot nevladna organizacija poleg svoje

ombudsmanske naloge storil vse, da bi se v Sloveniji uveljavile norme in standardi

varstva človekovih pravic in njegove pravne varnosti. Pri tem mu je bila v veliko pomoč

vsebina in avtoriteta Evropske konvencije o človekovih pravicah in Sekretariat Sveta

Evrope in to ne glede na to, da Slovenija takrat še ni bila mednarodno priznana drţava.63

Med pripravami na ustavo leta 1991 je Svet igral pomembno vlogo. Pripravil je obseţen

osnutek določil o človekovih pravicah, vsebinskih norm ter proceduralnih in ustavnih

vidikov. Sem sodijo tudi norme, ki se tičejo samega Varuha.64

Med danes manj znanimi, vendar pomembnimi doseţki Sveta so predlogi za spremembe

besedil Ustave SRS in nove Ustave RS iz leta 1991 na področju človekovih pravic.

Člani Sveta so za ustavno komisijo oblikovali celotno poglavje o človekovih pravicah,

med njimi tudi predloge za vključitev Varuha.65

Drugi pomemben prispevek Sveta pa so bila prizadevanja za uskladitev pravnega reda

in prakse v RS z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic, predvsem s

prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Vzpostavil je številne stike z organi

Sveta Evrope. Prav tako je olajšal delo in utrl pot varuhovega dela.66

61

Povzeto po Rovšek, J., 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah in 15-letnica sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, Ljubljana, 2008, str. 23. 62

Povzeto po Trpin, G., Slovenija in Evropska konvencija o človekovih pravicah, v Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, str. 115. 63

Ibid., str. 115. 64

Ibid., str. 15-23. 65

Povzeto po Rovšek, J., 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah in 15-letnica sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, Ljubljana, 2008 , str. 23 ,24. 66

Povzeto po Rovšek, J., 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah in 15-letnica sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, Ljubljana, 2008, str. 24.

15

2.3.2 Pobude za pripravo in postopek sprejemanja Zakona o varuhu človekovih

pravic

Okoliščine v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bile naklonjene vzpostavitvi

prvega slovenskega Varuha. To sta zahtevala tako ustava iz leta 1991 kot tudi ustavni

zakon za njeno izvedbo. Prav tako so bile temu naklonjene tudi mednarodne okoliščine.

Slovenija se je namreč odločila za vstop v evropske povezave. Eden izmed pogojev, ki

jih je morala izpolnjevati, je bilo dejansko spoštovanje človekovih pravic.67

Eden od razlogov zakaj se je Svet samoukinil je bil, da bi pospešil sprejetje ZVarCP.

Vendar vlada k temu ni bila enako navdušena. Tega projekta namreč ni uvrstila med

prednostne naloge na področju zakonodajne politike. Zato je v začetku leta 1993 Svet

prevzel pobudo za pripravo zakona. Predlog za izdajo zakona s tezami za osnutek je bil

pripravljen konec januarja 1993. 29. 1. 1993 je bil vloţen v zakonodajni postopek.68

Postopek sprejemanja zakona je v letu 1993 potekal razmeroma brez teţav in po rednem

zakonodajnem postopku s tremi fazami. Predlog za izdajo zakona je bil sprejet 26.

marca 1993. V drugi obravnavi je bil sprejet na sejah drţavnega zbora 6. in 7. oktobra

1993. Tretja obravnava s končnim sprejetjem zakona je bila opravljena na seji 20.

decembra 1993. ZVarCP je uspešno prestal vse tri faze zakonodajnega postopka s

predlagateljstvom posameznega poslanca.69

V našo pravno ureditev je bila tako sprejeta zasnova parlamentarnega ombudsmana.

Najbolj se pribliţuje modelu t. i. skandinavskega parlamentarnega ombudsmana. To

pomeni, da je širina njegovega nadzora pri nas velika. Nadzira vsa razmerja med

drţavnimi organi, organi lokalne samouprave in nosilci javnih pooblastil na eni strani

ter drţavljani na drugi strani. Poleg tega pa lahko ombudsman pri nas obravnava tudi

širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.70

2.3.3 Delovanje posameznih Varuhov RS po obdobjih

PRVO OBDOBJE varuha človekovih pravic je trajalo od leta 1994 do 29.9.2000;

Varuh človekovih pravic: mag. Ivan Bizjak

Namestnik varuha človekovih pravic: Aleš Butala

Namestnik varuha človekovih pravic: France Jamnik

Namestnik varuha človekovih pravic: Jernej Rovšek

Generalna sekretarka Varuha: Bojana Kvas

Direktor strokovne sluţbe Varuha: Karel Erjavec

67



To je bil dr. Lev Kreft, ki je nastopal v vlogi uradnega predlagatelja. 70

To določa 2. odstavek 9. člena ZVarCP.

16

Odnosi z javnostmi: Jakob Štumf

DRUGO OBDOBJE varuha človekovih pravic je trajalo od 21.2.2001 do 21.2.2007;

Varuh človekovih pravic: Matjaţ Hanţek

Namestnik varuha človekovih pravic: Aleš Butala

Namestnik varuha človekovih pravic: France Jamnik

Namestnik varuha človekovih pravic: Jernej Rovšek

Namestnik varuha človekovih pravic: Tone Dolčič

Generalna Sekretarka Varuha: Bojana Kvas

Direktor strokovne sluţbe Varuha do konca januarja 2003: Tone Dolčič

Odnosi z javnostmi: Nataša Kuzmič

TRETJE OBDOBJE varuha človekovih pravic je trajalo od 22.2.2007 do 22.2.2013;

Varuhinja človekovih pravic: dr. Zdenka Čebašek-Travnik

Namestnik varuhinje človekovih pravic: Tone Dolčič

Namestnica varuhinje človekovih pravic: mag. Kornelija Marzel

Namestnik varuhinje človekovih pravic: Jernej Rovšek

Namestnik varuhinje človekovih pravic: Ivan Šelih

Generalna Sekretarka Varuhinje: mag. Bojana Kvas

Direktorica strokovne sluţbe Varuhinje: mag. Bojana Cvahte

Odnosi z javnostmi: Nataša Kuzmič

ČETRTO OBDOBJE varuha človekovih pravic traja od 23.2.2013 do 23.2.2019;

Varuhinja človekovih pravic: Vlasta Nussdorfer

Namestnik varuhinje človekovih pravic: Tone Dolčič

Namestnica varuhinje človekovih pravic: mag. Kornelija Marzel

Namestnik varuhinje človekovih pravic: Ivan Šelih

Namestnik varuhinje človekovih pravic: Miha Horvat ( le-ta je nadomestil

Rovšek Jerneja, ki se je 1.3.2016 upokojil).

Generalna sekretarka Varuhinje: mag. Bojana Kvas

Direktorica strokovne sluţbe Varuhinje: Martina Ocepek

Odnosi z javnostmi: Nataša Kuzmič71

71

Več na: http://varuh-rs.si/o-instituciji/zgodovina-institucije/zgodovina-zaposlenih/.

http://varuh-rs.si/o-instituciji/zgodovina-institucije/zgodovina-zaposlenih/

17

3 PRAVNA PODLAGA ZA DELO OMBUDSMANA

3.1 PRAVNA PODLAGA ZA DELO OMBUDSMANA V EU

Delovanje evropskega ombudsmana urejajo členi 20, 24 in 228 PDEU, Statut varuha

človekovih pravic in izvedbene določbe, ki jih je evropski ombudsman sprejel v skladu

s členom 14 Statuta.72

Lizbonska pogodba je začela veljati 1. decembra 2009. Člen 195 Pogodbe ES o varuhu

človekovih pravic je postal člen 228 PDEU. Pristojnosti varuha so se razširile z

»institucij ali organov Skupnosti« na »institucije, organe, urade ali agencije Unije.« V

členu 228 PDEU je opaziti še dve dodatni spremembi. Prva je, da varuha človekovih

pravic EP »izvoli«, ne »imenuje«. To določa člen 228(1) PDEU. V členu 228(4) PDEU

pa je še določeno, da je Statut varuha človekovih pravic uredba EP, in ne sklep.73

V členu 228(2) PDEU je določeno, da je varuh človekovih pravic izvoljen po vsakih

volitvah v EP za mandatno dobo parlamenta. Volilni postopek podrobno določi

Poslovnik EP. Razpis za predstavitev kandidatov za funkcijo varuha se objavi v

Uradnem listu EU.

V členu 24 PDEU-prejšnjem členu 21 Pogodbe ES-je določena pravica do pritoţbe

evropskemu varuhu človekovih pravic kot ena od pravic, ki izhaja iz drţavljanstva EU.

Ta pravica je vključena v Listino EU o temeljnih pravicah člen 43. V tem členu je

urejen dostop do evropskega varuha. Vsak drţavljan Unije in vsaka fizična ali pravna

oseba s prebivališčem ali statutarnim sedeţem v eni od drţav članic ima pravico, da se

obrne na evropskega varuha človekovih pravic glede nepravilnosti pri dejavnostih

institucij, organov in agencij Unije, razen glede Sodišča EU pri opravljanju njegove

sodne funkcije.74

Evropski varuh aktivno zagotavlja upoštevanje Listine v institucijah EU. Vsako njeno

neupoštevanje obravnava kot nepravilnost. Listina v bistvu predstavlja osnovo

njegovega delovanja.

Statut in naloge evropskega varuha so bili v skladu s Pogodbo natančno določeni s

sklepom, ki ga je Parlament po posvetovanju s Komisijo in odobritvijo Sveta Evrope

sprejel 9. marca 1994.75

Na osnovi tega sklepa je evropski varuh sprejel izvedbena

določila. Postopki za imenovanje in razrešitev varuha so določeni v členih od 219 do

221 Poslovnika EP.76

72

Povzeto po Diamandouros, N., Letno poročilo: Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 23. 73

Ibid., str.23. 74


UL L 113, 4.5.1994, str. 15, kakor je bil spremenjen s sklepoma Parlamenta z dne 14. marca 2002, UL L 92, 9.4.2002, str. 13, in z dne 18. junija 2008, UL L 189, 17.7.2008, str.25. 76

http://www.europarl.europa.eu/atyourservice/SL/displayFtu.html?ftulal=FTU_1.3.16.html.

http://www.europarl.europa.eu/atyourservice/SL/displayFtu.html?ftulal=FTU_1.3.16.html

18

3.2 PRAVNA PODLAGA ZA DELO OMBUDSMANA V RS

3.2.1 Opredelitev ombudsmana po Ustavi RS

Ustava RS v 159. členu predpisuje oblikovanje varuha človekovih pravic in temeljnih

svoboščin kot novo institucijo za neformalno varstvo teh pravic. Po ustavi je njegova

funkcija varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do drţavnih

organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil.77

Ustava RS prav

tako predvideva moţnost, da se za posamezna področja z zakonom določijo posebni

varuhi pravic drţavljanov.78

Ustava te institucije ne ureja v vseh podrobnostih. Daje namreč samo izhodišča za njeno

zakonsko ureditev. Najbolj pomembno je to, da jo opredeljuje kot ustavno kategorijo in

Varuhu s tem zagotavlja ustrezen poloţaj. Pri tem neposredno ne določa njegovega

mesta v strukturi drţave. Iz tega izhaja, da gre za neodvisen in samostojen organ, ki ni

vezan niti na zakonodajno, niti na izvršilno oblast.79

Ustava RS je pri uporabi imena našega Varuha nedosledna. V 159. členu ga naslavlja

kot varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v besedilu tega člena pa ga imenuje

varuh pravic drţavljanov. Uporaba termina varuh pravic drţavljanov je neustrezna.

Razlog za to je, ker se varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin z ustavo

zagotavlja vsakomur in ni vezano na drţavljanstvo.80

3.2.2 Slovenska zakonska ureditev položaja varuha človekovih pravic

Na podlagi 159. člena Ustave RS je bil konec leta 1993 sprejet Zakon o varuhu

človekovih pravic (ZVarCP). Uveljavljen je bil 14. januarja 1994 in ima 59. členov. Na

njegovi podlagi je bila ustanovljena institucija Varuha človekovih pravic. Gre za

institucijo, ki jo v drugih drţavah poznajo pod imenom ombudsman.81

ZVarCP v prvem členu vsebuje določbo, ki je enaka določbi 1. odstavka 159. člena

Ustave RS: »varuhova naloga je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v

razmerju z drţavo v oţjem smislu, drţavnimi organi, organi lokalnih skupnosti in v

razmerju z drugimi subjekti, na katere drţava prenese določena javna pooblastila.«82

77

To določa 1 .odstavek 159. člena Ustave RS. 78

To določa 2 .odstavek 159. člena Ustave RS. 79

Povzeto po Trpin, G., Slovenija in Evropska konvencija o človekovih pravicah, v Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, str. 161. 80

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 325-336. 81

Ibid., str. 325-336. 82

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Ljubljana, 2004, str.115.

19

Zakon ureja organizacijo tega organa in način njegovega dela ter določneje opredeljuje

področje njegovega varstva. Varuh lahko namreč po 9. členu ZVarCP obravnava tudi

širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter

za pravno varnost drţavljanov v RS. Ta določba daje Varuhu moţnost, da na svojo

pobudo odpira in obravnava tudi sistemska in aktualna vprašanja, ki jih pobudniki ne

zaznajo. To Varuhu omogoča tudi preventivne in promocijske aktivnosti, na način, kot

to delajo nacionalne institucije za varstvo človekovih pravic, ki so ustanovljene na

podlagi Pariških načel, sprejetih v OZN.83

Še posebej je pomemben njegov nadzor nad odločitvami organov izvršilne veje oblasti.

Nadzor nad sodišči je glede na ustavni poloţaj sodnikov omejen samo na vprašanja

zavlačevanja sodnih organov in očitne zlorabe oblasti. V praksi se je pokazalo, da zakon

ponuja dovolj moţnosti za obravnavo nepravilnosti v tej veji oblasti, ne da bi posegal v

njeno samostojnost.84

Njegova odgovornost sega tudi na področje obrambnih sil glede varovanja človekovih

pravic in temeljnih svoboščin.85

29. septembra 1994 je bil z zakonsko zahtevano dvotretjinsko večino glasov vseh

poslancev drţavnega zbora izvoljen prvi slovenski varuh Ivan Bizjak. Formalno je

institucija začela opravljati svoje delo 1. januarja 1995. Takrat so bili zagotovljeni

potrebni kadri, prostori in drugi materialni pogoji za delo. S tem dnem je prenehal

delovati Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.86

ZVarCP se je v teh letih pokazal kot dober zakon in je vsakokratnemu nosilcu te

funkcije omogočal dovolj učinkovito delo. Tudi s primerjalnega vidika daje zakon

Varuhu raznovrstne pristojnosti. ZVarCP je bil prav tako uporabljen kot eden izmed

modelov v številnih drţavah JV Evrope, ki so ombudsmana uvedle pozneje.87

3.2.3 Izvolitev Varuha in imenovanje njegovih namestnikov

Varuha človekovih pravic voli na predlog predsednika republike drţavni zbor z

dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev. Tako zahtevana večina se pri nas ne

zahteva za nobenega drugega funkcionarja, ki ga voli drţavni zbor. Ta pogoj

primerjalno sodi med najstroţje pogoje za izvolitev Varuha. Po eni strani mu je na ta

način zagotovljena široka podpora parlamenta, po drugi strani pa krepi njegov

samostojen in neodvisen poloţaj, ki ga mora imeti pri opravljanju svojega dela.88

Za

83

Povzeto po Rovšek, J., 20 let Zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013, Ljubljana,1993, str. 23. 84

Povzeto po Pravno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Ustavno pravo, str. 132. 85

Ibid., str. 132. 86

Povzeto po Kvas, B., 20 let delovanja Varuha človekovih praviv v RS 1994-2014, Ljubljana, 2014, str.37. 87

Povzeto po Rovšek, J., 20 let Zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013, Ljubljana, 2013, str.23. 88

Povzeto po Kaučič, I, Grad, F., Ustavna ureditev Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 156.

20

Varuha je lahko izvoljen samo drţavljan RS.89

Zakon določa,90

da je kandidacijski

postopek smiselno enak postopku kandidiranja za sodnike ustavnega sodišča.91

Varuh zakonsko predvidenega dela ne opravlja sam. V ta namen ima najmanj dva in

največ štiri namestnike. Število namestnikov določi Varuh s svojim aktom glede na

vsebinsko delitev področij dela. Pri tem mora pridobiti predhodno mnenje pristojnega

delovnega telesa drţavnega zbora. Na predlog Varuha jih imenuje drţavni zbor.

Predlagalna pravica omogoča Varuhu samostojen izbor svojih najoţjih sodelavcev. S

tem se krepi njegova odgovornost za delovanje celotne institucije. Namestnik

nadomešča Varuha v primeru njegove odsotnosti, smrti, poteka mandatne dobe ali trajne

ali začasne nesposobnosti za opravljanje funkcije. Varuh sam določi vrstni red

namestnikov, ki ga nadomeščajo. Varuh in njegovi namestniki nastopijo funkcijo po

prisegi pred drţavnim zborom.92

3.2.4 Položaj Varuha

Naloge Varuha so take narave, da mora biti pri svojem delu v celoti neodvisen in

samostojen. Čeprav ni klasičen drţavni aparat, je njegov poloţaj precej podoben

poloţaju pravosodnih organov, še posebej ustavnemu sodišču. Za zagotavljanje takega

poloţaja Varuha je zakon predvidel naslednje mehanizme:

1. razmerje Varuha do drugih drţavnih organov,

2. mandatna doba,

3. način njegove razrešitve,

4. inkompatibilnost funkcije in

5. imuniteta.93

1. Varuh je v celoti neodvisen in samostojen v razmerju do vlade in ministrov, pri

reševanju konkretnih zadev pa tudi do drţavnega zbora. Varuh mora ravnati v

skladu z ustavo in mednarodnimi pravnimi akti o človekovih pravicah in

temeljnih svoboščinah. Pri utemeljevanju svojih ravnanj se lahko sklicuje na

načelo vestnosti in poštenja ter na načelo pravičnosti in dobrega upravljanja.94

89

Drugje po svetu se praviloma zahteva tudi pravna izobrazba. 90

14.člen ZVarCP 91

Zakon o ustavnem sodišču predpisuje, da predsednik republike objavi v UL.RS poziv za zbiranje predlogov možnih kandidatov, ki omogoča vsakomur, da predlaga kandidata za to funkcijo. 92


Ibid., str.330. 94


21

2. Mandatna doba Varuha in njegovih namestnikov traja šest let. Po poteku te dobe

je Varuh lahko še enkrat izvoljen za šest let, njegovi namestniki pa so lahko

imenovani tudi večkrat.95

3. Varuh je lahko predčasno razrešen v naslednjih primerih:

če to sam zahteva,

če je obsojen za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti,

zaradi trajne izgube delovne zmoţnosti za opravljanje funkcije.

Razloge za predčasno razrešitev zakon taksativno našteva. S tem je izključena moţnost

njegove razrešitve iz drugih razlogov. Postopek za razrešitev se začne na predlog

tretjine poslancev drţavnega zbora. Za razrešitev pa morata glasovati dve tretjini

navzočih poslancev. Gre za zelo nejasno in nelogično določbo zakona. Postopek za

razrešitev se mora namreč začeti ţe po samem zakonu, zato ni potrebna posebna,

kvalificirana pobuda za začetek tega postopka. To velja tudi za glasovanje poslancev za

razrešitev.96

4. Funkcija Varuha se opravlja profesionalno in ni zdruţljiva s funkcijami v

drţavnih organih, organih lokalnih skupnosti, organih političnih strank in

sindikatov ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu niso zdruţljive

z opravljanjem javne funkcije. Funkcija, ki ni zdruţljiva s funkcijo Varuha, mu z

dnem nastopa funkcije Varuha preneha ali miruje. Če Varuh ne opusti pridobitne

dejavnosti, ki je po zakonu nezdruţljiva z njegovo funkcijo, v 30 dneh od

ugotovitve pristojne komisije drţavnega zbora o nezdruţljivosti, mu funkcija

preneha.97

5. Za razliko od poslancev drţavnega zbora, članov drţavnega sveta in sodnikov

ustavnega sodišča, ki jim je ustava priznala poklicno kot tudi nepoklicno

imuniteto, je zakon določil Varuhu le poklicno imuniteto.98

Na podlagi te

imunitete, Varuh ni odgovoren za mnenje ali predlog, ki ga je izrekel za

opravljanje svoje funkcije (materialna imuniteta), brez dovoljenja drţavnega

zbora pa ga je prepovedano pripreti v kazenskem postopku, ki je uveden proti

njemu v zvezi z opravljanjem njegove funkcije (procesna imuniteta).99

Določbe o razrešitvi Varuha, nezdruţljivosti njegove funkcije in imuniteti veljajo tudi

za njegove namestnike.100

95

Povzeto po Kaučič, I., Grad, F., Ustavna ureditev Slovenije, Ljubljana, 2003, str.156. 96


Povzeto po Kaučič, I., Grad, F., Ustavna ureditev Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 156. 98




22

3.2.5 Druge pravne podlage delovanja Varuha

Poleg Ustave RS101

in ZVarCP,102

ki je glavni zakonski akt za delovanje Varuha

človekovih pravic, so pomembni še drugi zakoni in podzakonski akti, ki na različnih

področjih urejajo njegov poloţaj. Med njimi sta za samo delovanje Varuha zlasti

pomembna Poslovnik varuha človekovih pravic103

in Pravilnik o sluţbenih izkaznicah.

Poslovnik varuha človekovih pravic je bil sprejet novembra 1995. Poslovnik ureja

delitev področij, organizacijo dela in postopek z vlogami. Z njim je institucija svoje

delovanje uredila tako, da je prisotna tudi na drugih področjih Slovenije. Določa

namreč, da lahko varuh človekovih pravic opravlja svojo dejavnost tudi zunaj svojega

sedeţa.104

V letu 1996 je Varuh skladno s poslovnikom izdal Pravilnik o sluţbenih izkaznicah, s

katerim je določil obrazec sluţbene izkaznice ter obrazec pooblastil funkcionarjev in

usluţbencev. Hkrati je uredil tudi postopek njene izdaje in zamenjave.105

Ostale pravne podlage delovanja Varuha so še:

1. Zakon o ratifikaciji Opcijskega protokola proti mučenju in drugim krutim,

nečloveškim ali poniţevalnim kaznim ali ravnanju,106

2. Pravilnik o povračilu stroškov in nagradah,107

3. Zakon o ustavnem sodišču,108

4. Zakon o drţavnem toţilstvu,109

5. Zakon o sodiščih,110

6. Zakon o sodniški sluţbi,111

7. Zakon o enakih moţnostih ţensk in moških,112

8. Zakon o pacientovih pravicah,113

9. Zakon o varstvu potrošnikov,114

10. Zakon o varstvu okolja,115

11. Zakon o varstvu osebnih podatkov,116

12. Zakon o kazenskem postopku,117

101

Ul. RS/I, št.33/91 (ter vse nadaljne spremembe in dopolnitve). Relevanten je 159. člen. 102

Ul. RS, št. 71/93 (ter vse nadaljne spremembe in dopolnitve). 103

Ul. RS, št. 63-2930/1995 (ter vse nadaljne spremembe in dopolnitve). 104

Povzeto po Kvas, B., 20 let delovanja Varuha človekovih pravic 1994-2014, Ljubljana, 2014, str. 38. 105

Ibid., str.38. 106

Ul. RS, št. 114/2006, relevantni so členi 4, 5 in 6. 107

Ul. RS, št. 17-565/2008 in št. 20-829/2011. 108

Ul. RS, št. 15/1994, 64/2001, relevantni členi so 12 , 13, 23a, 50-53. 109

Ul. RS, št. 58/11 in 21/12, relevantna člena sta 46 in 177. 110

Ul. RS, št. 94/07, relevanten je 47a. člen. 111

Ul. RS, št. 94/07, relevantna člena sta 40 in 79b. 112

Ul. RS, št. 59/02 in 61/07, relevanten je 32. člen. 113

Ul. RS, št. 15/08, relevanten je 55. člen. 114



Ul. RS, št. 94/07, relevantna člena sta 59 in 60.

23

13. Zakon o nalogah in pooblastilih policije,118

14. Pravilnik o policijskih pooblastilih,119

15. Zakon o obrambi,120

16. Pravila sluţbe v slovenski vojski,121

17. Zakon o odvetništvu,122

18. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij,123

19. Zakon o upravnih taksah,124

20. Zakon o tajnih podatkih,125

21. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije,126

22. Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko

pomočjo,127

23. Zakon o javnih usluţbencih,128

24. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju129

in

25. Zakon o potnih listinah.130

Pomembna pravna podlaga za njegovo delo je Zakon o ratifikaciji Opcijskega protokola

proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniţevalnim kaznim ali ravnanju (v

nadaljevanju Opcijski protokol), ki je začel veljati 1.1.2007. Zakon je določil, da naloge

drţavnega preventivnega mehanizma proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali

poniţevalnim kaznim ali ravnanju (v nadaljevanju DPM) po tem zakonu opravlja

Varuh. Te naloge opravlja v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, ki jih izbere na

podlagi razpisa. Pri izvajanju nalog in pooblastil v vlogi DPM obiskuje vse kraje

odvzema prostosti v RS. S tem preverja ravnanje z osebami, ki jim je z aktom

oblastnega organa odvzeta prostost. Varuh pristojnim organom daje priporočila, kako

naj izboljšajo razmere in ravnanje s temi osebami.131

117

Ul. RS, št. 32/12, relevantna člena sta 213b in 213c. 118

Ul. RS, št. 15/13, relevantni členi so 30, 33 in 70b. 119

Sprejet na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Relevanten je 34. člen Pravilnika. 120


Relevantna sta 91 in 349. člen. 122

Ul. RS, št. 18/93 in 24/96, relevanten je 64. člen. 123


UL. RS, št. 106/10, relevanten je 28. člen. 125


Ul. RS, št. 45/2010, 26/2011 in 30/2011. Relevanten je 13. člen. 127

Ul. RS, št. 70/2000, relevantna sta 19 in 20. člen. 128

Ul. RS, št. 63/07, relevantna člena sta 6 in 203. 129

Ul. RS, št. 108/09. 130

Ul. RS, št. 65/2000, 98/2005, 44/2008, 41/2009 in 10/2011, relevanten je 9. člen. 131

Letno poročilo varuha za leto 2015.

24

4 PRISTOJNOSTI IN POSTOPKI OMBUDSMANA

4.1 PRISTOJNOSTI IN POSTOPKI EVROPSKEGA OMBUDSMANA

4.1.1 Pravica do pritožbe evropskemu ombudsmanu

V členu 24 Pogodbe o delovanju Evropske Unije (v nadaljevanju: PDEU), prejšnjem

členu 21 Pogodbe ES, je določena pravica do pritoţbe evropskemu varuhu človekovih

pravic kot ena od pravic, ki izhajajo iz drţavljanstva EU. Ta pravica je vključena v

Listino EU o temeljnih pravicah ( v nadaljevanju: LEUTP)132

(člen 43).

Evropski varuh se z mogočimi primeri nepravilnosti seznani predvsem iz pritoţb.

Opravlja pa tudi preiskave na lastno pobudo.133

S členom 228 PDEU je varuh človekovih pravic pooblaščen za sprejemanje pritoţb

drţavljanov Unije ali fizičnih ali pravnih oseb s prebivališčem ali statutarnim sedeţem v

eni od drţav članic. Gre za prejemanje pritoţb glede nepravilnosti pri dejavnostih

institucij, organov, uradov in agencij Unije, razen Sodišča Evropske Unije pri

opravljanju njegove sodne funkcije.134

Pritoţba ni v njegovi pristojnosti, če:

1. ni vloţena proti instituciji, organu, uradu ali agenciji Unije;

2. je vloţena proti Sodišču, Splošnemu sodišču ali Sodišču za usluţbence pri

opravljanju njihove pravosodne funkcije; ali

3. ne zadeva morebitne nepravilnosti.

1. Pristojnost evropskega varuha pokriva institucije, organe, urade in agencije

Unije. Institucije so navedene v členu 13 PEU. V skladu s tem členom je

Evropski svet zdaj institucija in je zato prav tako v okviru njegovih pristojnosti.

Opredelitve ali veljavnega seznama organov, uradov ali agencij Unije ni. Izraz

vključuje tako organe, ustanovljene s pogodbami, kot sta Evropski ekonomski-

socialni odbor in Evropska centralna banka, ter organe, ustanovljene z

zakonodajo v skladu s pogodbami. Sem sodijo tudi agencije, kot sta Evropska

agencija za okolje in Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje

na zunanjih mejah drţav članic (Frontex).135

132

Listina je bila najprej razglašena decembra 2000, podpisana in znova razglašena pa 12. decembra 2007 pred podpisom Lizbonske pogodbe 13. decembra 2007, UL 2007 C 303, stran 1. Lizbonska pogodba daje Listini enako pravno veljavnost kot pogodbam. 133

Povzeto po Diamandouros Nikiforos, P., Letno poročilo; Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010., str. 23. 134

Ibid., str. 25. 135

Ibid., str. 25.

25

2. Z Lizbonsko pogodbo je bil odpravljen stebrni ustroj EU. Zato so tudi

nepravilnosti v prejšnjem drugem stebru (skupna zunanja in varnostna politika)

sedaj v pristojnosti evropskega varuha.136

Pritoţbe proti javnim organom drţav članic niso v pristojnosti evropskega

varuha. To velja tudi v primeru, ko se nanašajo na zadeve s področja zakonodaje

EU.137

3. Evropski varuh ne more preiskovati pritoţb, vloţenih proti Sodišču EU,

Splošnemu sodišču ali Sodišču za usluţbence pri opravljanju njihove sodne

funkcije.138

4. Evropski varuh zagovarja stališče, da je nepravilnost širok pojem. Za dobro

upravljanje je treba spoštovati zakonska določila in načela. Med njimi pa so

seveda tudi temeljne pravice. Listina o temeljnih pravicah vključuje pravico do

dobrega upravljanja kot temeljno pravico drţavljanstva Unije (člen 41).

Člen 41 LEUTP pravi:

1. Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove

zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

2. Ta pravica vključuje predvsem:

a) pravico vsake osebe, da pred sprejetjem kakršnegakoli posamičnega ukrepa

v njeno škodo pove svoje mnenje;

b) pravico vsake osebe do dostopa do spisa, ki se nanaša nanjo, ob spoštovanju

zakonitih interesov zaupnosti ter strokovne in poslovne tajnosti;

c) obveznost uprave, da navede razloge za svoje odločitve.

3. Vsakdo ima pravico, da mu Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna

zakonodajam drţav članic, povrne kakršno koli škodo, ki jo pri opravljanju

svojih dolţnosti povzročajo institucije ali usluţbenci Unije.

4. Vsakdo lahko institucijam Unije piše v enem od jezikov pogodb in ima

pravico do odgovora v istem jeziku.

Evropski varuh je v svojem Letnem poročilu za leto 1997 navedel naslednjo opredelitev

nepravilnosti: »Nepravilnost je podana, če javni organ ne ukrepa v skladu s pravilom ali

načelom, ki je zanj zavezujoče.« To opredelitev sta pozdravila tako Evropski parlament

kot tudi Komisija.139

Ta opredelitev nepravilnosti se ne omejuje samo na primere, v katerih je pravilo ali

načelo, ki se krši »pravno« zavezujoče. Načela »dobrega upravljanja« presegajo

zakonske okvire. Od institucij EU zahtevajo tako spoštovanje zakonskih obveznosti kot

136

Povzeto po Diamandouros, Nikiforos, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 25. 137

Ibid., str. 25. 138

Ibid., str. 26. 139

Ibid., str. 26.

26

tudi vestnost pri delu, ustrezno ravnanje s posamezniki in spoštovanje njihovih pravic.

Pri nezakonitosti gre namreč v vsakem primeru za nepravilnost, medtem ko

nepravilnost sama po sebi ne pomeni nujno tudi nezakonitega ravnanja.140

.

Pojem nepravilnosti ima tudi določene omejitve. Tako na primer politično delovanje

Evropskega parlamenta ne more sproţiti vprašanj glede morebitnih nepravilnosti in tako

tudi ne sodi v pristojnost evropskega varuha.141

Del dobrega upravljanja je tudi storitvena kultura. Pomemben del storitvene kulture je

potreba po tem, da se napake, kadar se pojavijo, priznajo in tudi popravijo. Evropski

varuh v primerih, v katerih ugotovi nepravilnost, poskusi spodbuditi »sporazumno

rešitev«, ki bi bila sprejemljiva za pritoţnika in zadevno institucijo. Treba pa je

opozoriti, da se ustrezne določbe Statuta (člen3(5))142

in izvedbene določbe (člen

6(1))143

uporabljajo samo, če se zdi, da se je zgodila nepravilnost, in če se jo zdi

mogoče odpraviti.144

4.1.2 Preiskave na lastno pobudo

Evropski varuh lahko prav tako uvede preiskave na lastno pobudo. To moţnost lahko

uporabi za preiskavo mogočega primera nepravilnosti, na katerega ga opozori oseba, ki

nima pravice vloţiti pritoţbe. Evropski varuh zadevni osebi med preiskavo omogoči

enake postopkovne moţnosti, kot če bi se zadeva obravnavala kot pritoţba.145

O uvedbi preiskave na lastno pobudo evropski varuh običajno odloča za vsak primer

posebej. Prav tako jo lahko uporabi tudi za reševanje domnevnih sistemskih teţav v

institucijah.146

140

Povzeto po Nikiforos Diamanouros, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 27. 141

Ibid., str. 27. 142

»Kolikor je mogoče, varuh človekovih pravic skupaj z institucijo ali organom v postopku poišče rešitev, da bi se odpravile nepravilnosti in ugodilo pritožbi.« 143

»Če varuh človekovih pravic ugotovi nepravilnosti, si čim bolj prizadeva sodelovati s pristojno institucijo pri iskanju sporazumne rešitve za odpravo nepravilnosti in v zadovoljitev pritožnika.« 144

Povzeto po Nikiforos Diamandouros, P.,Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 27. 145

Ibid., str. 24. 146

Ibid., str. 24.

27

4.1.3 Dopustnost in razlogi za preiskave

Preden lahko evropski varuh začne preiskavo, mora pritoţba izpolnjevati dodatna merila

dopustnosti. Ta merila, opredeljena v ustreznem členu Statuta, določajo:

1. da morata biti razvidna avtor in predmet pritoţbe (člen 2(3));

2. da varuh človekovih pravic ne sme posredovati v primerih pred sodišči ali

dvomiti o pravilnosti odločitev sodišč (člen 1(3));

3. da je treba pritoţbo vloţiti v dveh letih od datuma, ko se je pritoţnik seznanil

z dejstvi, na katerih pritoţba temelji (člen 2(4));

4. da so morala biti pred pritoţbo ţe uporabljena ustrezna upravna sredstva pri

zadevni instituciji ali organu ( člen 2(4));

5. da je treba pred vloţitvijo pritoţb v zvezi z delovnimi razmerji med

institucijami in organi ter njihovimi uradniki in usluţbenci izkoristiti

moţnosti za vloţitev notranjih upravnih vlog in pritoţb (člen 2(8)).147

V členu 228 PDEU je določeno, da varuh človekovih pravic »opravlja poizvedbe, ki so

po njegovem mnenju utemeljene.« Vse dopustne pritoţbe se natančno preučijo. Na ta

način se ugotovi, ali je mogoče razumno pričakovati, da bo preiskava privedla do

koristnega rezultata. Če tega ni mogoče pričakovati, varuh zaključi primer kot primer, ki

ne vsebuje zadostnih razlogov za preiskavo. Če varuh meni, da ni razloga za začetek

preiskave, o tem obvesti pritoţnika. V nekaterih primerih prav tako pošlje zadevni

instituciji sklep v anonimni različici.148

4.1.4 Postopki evropskega varuha

Vse pritoţbe, ki jih prejme evropski varuh, se registrirajo. Njihov prejem se potrdi v

enem tednu od prejema. Potrdilo o prejemu vsebuje:

a) informacije, s katerimi se pritoţnika obvesti o postopku;

b) referenčno številko;

c) ime in telefonsko številko osebe, ki obravnava pritoţbo.

Pritoţba se preuči. Na ta način se ugotovi, ali je treba sproţiti preiskavo. Pritoţnik je o

rezultatu obveščen v roku enega meseca.149

Pritoţbe je mogoče vloţiti v kateremkoli od 23 jezikov Pogodbe EU.150

Po sporazumu,

ki sta ga novembra 2006 podpisala evropski varuh in španska vlada, se drţavljani

147

Povzeto po Nikiforos Diamadouros, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 28. 148

Ibid., str. 28. 149

Ibid., str. 29.

28

evropskemu varuhu lahko pritoţijo v vsakem od uradnih jezikov v Španiji.151

Na

splošno je večina pritoţb vloţenih v angleščini, sledijo pa ji nemščina, španščina in

francoščina.152

Moţni sta dve situaciji:

1. Če se preiskava na podlagi pritoţbe ne uvede, je pritoţnik obveščen o razlogih.

Pritoţba se posreduje pristojnemu organu. Moţno pa je tudi, da pritoţnik prejme

nasvet o ustreznem organu, na katerega se lahko obrne.

2. Če se preiskava na podlagi pritoţbe uvede, je pritoţnik obveščen o vsakem

novem koraku. Prvi korak je posredovanje pritoţbe zadevni instituciji. Ta je

zaprošena, naj mu v treh koledarskih mesecih pošlje mnenje. Ko evropski varuh

s preiskavo zaključi, obvesti pritoţnika o njenih rezultatih in o svojih

ugotovitvah. Odločitve evropskega varuha niso pravno zavezujoče. Prav tako

tudi ne ustvarjajo pravno izvršljivih pravic ali obveznosti za pritoţnika in za

zadevno institucijo.153

4.1.4.1 Poenostavljeni postopki preiskav

V primeru, če se zadevna institucija strinja in sodeluje, da bi se teţava hitro rešila, lahko

evropski varuh uporabi neformalne prilagodljive pristope. V tem primeru evropski

varuh ne začne pisne preiskave o morebitnih nepravilnostih.154

4.1.4.2 Pošten postopek

Načelo poštenega postopka zahteva, da evropski varuh pri odločanju v zvezi s pritoţbo

ne sme upoštevati gradiva, ki mu ga predloţi pritoţnik ali institucija EU, če druga

stranka tega gradiva ni videla in ni mogla odgovoriti nanj. Zato evropski varuh pošlje

mnenje institucije pritoţniku. Hkrati ga povabi, naj predloţi pripombe. Postopek je

enak, kadar je treba opraviti dodatne preiskave v zvezi s pritoţbo.155

Pogodba in Statut ne predvidevata pritoţbe ali drugih sredstev zoper odločitev

evropskega varuha v zvezi z obravnavanjem ali rezultatom pritoţb. Zoper njega je

150

Angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina. 151

To so katalonskem/valencijskem, galicijskem in baskovskem. 152

Povzeto po Nikiforos Diamandouros, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 38. 153

Povzeto po Nikiforos, Diamandouros, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 38. 154

Ibid., str. 29. 155

Ibid., str. 30.

29

namreč mogoče, tako kot zoper vse druge institucije EU, vloţiti odškodninsko toţbo na

podlagi člena 340 PDEU. Načeloma je mogoče tako toţbo vloţiti na Splošnem sodišču

na podlagi domneve, da je evropski varuh pritoţbo neustrezno obravnaval.156

4.1.4.3 Pregled spisov in zaslišanje prič

Institucije EU morajo evropskemu varuhu predloţiti vse informacije, ki jih je zahteval

od njih. Prav tako mu morajo omogočiti dostop do zadevnih spisov. To je določeno v

členu 3(2) Statuta varuha človekovih pravic. Leta 2008 je bil Statut spremenjen. Od

takrat dalje institucije ne morejo več zavrniti razkritja dokumentov na podlagi

»utemeljenih razlogov tajnosti.«157

Pooblastilo za pregled spisov evropskemu varuhu omogoča, da preveri popolnost in

točnost informacij, ki mu jih predloţi institucija, organ, urad ali agencija EU. Na

podlagi tega lahko opravi popolno in temeljito preiskavo. Uradniki in drugi usluţbenci

EU morajo prav tako pričati na zahtevo evropskega varuha. To je določeno v členu 3(1)

Statuta. Na podlagi spremembe Statuta v letu 2008 uradnikom EU ni treba več govoriti

»v imenu in v skladu z navodili njihovih uprav.« Ne glede na to jih še vedno obvezuje

obveznost varovanja poslovne tajnosti na podlagi pravil kadrovskih predpisov.158

S spremembo Statuta leta 2008 je bila pojasnjena in okrepljena zahteva po ohranjanju

zaupnosti dokumentov in informacij. Gre za dostop evropskega varuha do zaupnih

informacij ali dokumentov v smislu člena 9 Uredbe št. 1049/2001.159

Sprememba

Statuta določa, da se morajo upoštevati varnostna pravila zadevne institucije EU. Le-te

morajo evropskega varuha o njihovi zaupnosti obvestiti. Varuh se mora prav tako

vnaprej dogovoriti z zadevno institucijo o pogojih, pod katerimi bo lahko obravnaval te

informacije in dokumente, ki zajemajo obveznost varovanja poslovne tajnosti.160

4.1.4.4 Javnost postopka

Evropski varuh pritoţbe obravnava javno. To ne velja v primeru, če pritoţnik zahteva

zaupnost. Prav tako ima pritoţnik pravico do vpogleda v spis evropskega varuha o

156


Ibid., str. 30. 158

Ibid., str. 30. 159

Uredba (ES) št. 1049/2001Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, UL 2001 L145, str.43. 160

Povzeto po Nikiforos Diamanouros, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 30.

30

pritoţbi. Javnosti pa je zagotovljena pravica dostopa do dokumentov, ki jih le-ta

hrani.161

4.1.4.5 Evropski kodeks dobrega upravnega ravnanja

6. septembra 2001 je Evropski parlament potrdil Kodeks dobrega upravnega

ravnanja. Le-tega morajo institucije EU, njihove uprave in uradniki

spoštovati v stikih z javnostmi. V njem so upoštevana načela evropskega

upravnega prava in sodne prakse evropskih sodišč. Temelji na nacionalnem

pravu drţav članic. Evropski parlament je evropskega varuha pozval, naj

Kodeks uporablja pri preiskavah pritoţb in pri opravljanju preiskav na lastno

pobudo.162

4.2 OBLIKE DELA OMBUDSMANA V RS

4.2.1 Načela delovanja in pristojnosti

Osnovna merila oziroma temelje delovanja varuha človekovih pravic v Republiki

Sloveniji lahko strnemo v naslednje poglavitne točke.

1. Pravni in vsebinski okvir delovanja:

Pravni in vsebinski temelj za delovanje Varuha v RS je določba ZVarCP,163

ki

določa, da se Varuh pri svojem delu ravna po določilih Ustave RS in po

mednarodnopravnih aktih o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Sem

sodijo tako tiste mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Slovenijo kot tudi tiste, ki

jih RS ni ratificirala. Po zakonu se lahko pri svojih intervencijah sklicuje tudi na

načela pravičnosti in dobrega upravljanja.

Pojem pravičnosti je v tem smislu večplasten. Pomemben je tako z vidika prava,

kot tudi z vidika morale, etike in filozofije. Pravičnost v sodobnem pravu

predpostavlja enako obravnavo pravnih subjektov v splošnih pravnih aktih in

enako uporabo teh aktov. V praksi pa prihaja do teţav predvsem zaradi različnih

interpretacij tega pojma.

Pojem dobro upravljanje je v našem pravnem sistemu dokaj nov, medtem ko je v

nekaterih drugih drţavah ţe uveljavljen. Poznajo ga predvsem pod izrazom

»good behaviour« in »good administration« oziroma kot njuno nasprotje

»misbehaviour« in

161


Ibid., str. 28. 163

3. člen ZVarCP.

31

»malaadministration«. To načelo bo Varuh lahko uporabil v dveh primerih.

Prvič, ko bo drţavni organ ravnal nekorektno in drugič, ko bo drţavni organ

neupravičeno oteţil uveljavljanje pravic posameznika, ne da bi bilo to ravnanje

nujno v nasprotju s predpisi.164

2. Pooblastila Varuha:

Zakon določa,165

da ima Varuh pooblastila do vseh drţavnih organov, organov

lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Izmed drţavnih organov bo

Varuh najpogosteje obravnaval odločitve organov drţavne uprave in vlade.

Zakon pa izrecno ne izvzema niti predsednika republike niti poslancev. V

primerjalni ureditvi ombudsmani praviloma nimajo pristojnosti nad

predstavniškimi in neposredno izvoljenimi organi.166

Varuh praviloma ne more

obravnavati zadev o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki. To je v

skladu z ustavnim načelom o neodvisnosti sodstva in o delitvi oblasti.

Kadar gre za organe lokalne samouprave, pa je zakon posebej določil,167

da je

Varuh pri obravnavanju njihovih aktov in dejanj dolţan upoštevati posebnosti

njihovega poloţaja, zlasti način sprejemanja odločitev.168

3. Predlogi, mnenja, kritike in priporočila Varuha:

Varuh lahko vsem drţavnim organom, organom lokalne samouprave in nosilcem

javnih pooblastil naslovi predloge, mnenja, kritike ali priporočila. Vsi ti organi

so jih dolţni obravnavati in nanje odgovoriti v roku, ki ga določi Varuh. Varuh

ne razpolaga s formalnimi sredstvi za dosego določenega ravnanja drţavnih

organov. Prav tako ne more doseči prisilne izvršbe svojih ukrepov. Na voljo pa

ima druge formalne in neformalne moţnosti pritiska. Sem sodi zlasti obravnava

primera v drţavnem zboru. Zoper ignoranco drţavnih organov pa je uperjena

zakonska dolţnost organa, da v določenem roku odgovori na predloge, mnenja

in kritike Varuha.169

4. Zagotovitev podatkov in informacij:

Po zakonu170

so drţavni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih

pooblastil dolţni Varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in

164


23. člen ZVarCP. 166




Ibid., str. 157. 170

6. člen ZVarCP.

32

informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu

omogočiti izvedbo preiskave.171

5. Pobude za spremembo zakonov in drugih pravnih aktov:

Varuh lahko daje drţavnemu zboru in vladi pobude za spremembo zakonov in

drugih pravnih aktov iz njune pristojnosti. Predsednik drţavnega zbora,

predsednik vlade in ministri so dolţni osebno sprejeti Varuha na njegovo

zahtevo najkasneje v 48 urah. Tudi drugim drţavni organom, zavodom in

organizacijam, ki izvajajo javna pooblastila, lahko Varuh predlaga izboljšanje

njihovega poslovanja in ravnanja s strankami.172

6. Splošno pooblastilo Varuha:

Zakon173

daje Varuhu tudi splošno pooblastilo, da lahko vsakemu drţavnemu

organu, organu lokalne skupnosti in nosilcu javnih pooblastil posreduje svoje

mnenje z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To lahko stori

v zadevi, ki jo obravnava, ne glede na vrsto ali stopnjo postopka, ki je v teku

pred temi organi.

V anglosaškem pravnem sistemu je ta vloga znana kot »amicus curiae« (prijatelj

sodišča). Ta vloga pa Varuhu omogoča, da ţe v teku postopka sporoči sodišču

ali drugemu organu, ki odloča o pravicah posameznikov, svoje mnenje o varstvu

človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To mnenje je Varuh izoblikoval sam

ali pa na podlagi judikature EU. Gre za nevtralno strokovno pomoč, ki je

navedeni organi niso dolţni upoštevati. Lahko pa Varuh uporabi sredstva, ki mu

jih nalaga zakon. To so predvsem pritiski preko javnosti ali drţavnega zbora.174

7. Vstop v uradne prostore drţavnih organov, organov lokalne samouprave ali

nosilcev javnih pooblastil:

Varuh oziroma oseba, ki jo Varuh pooblasti, lahko vstopi v uradne prostore

navedenih organov. Gre za tako imenovani inšpekcijski pregled. Le-tega lahko

Varuh opravi tudi v zaporih in drugih prostorih, v katerih so osebe, ki jim je

odvzeta prostost ali omejena svoboda gibanja. S temi osebami lahko opravi tudi

razgovor, in to celo brez navzočnosti drugih oseb.175

171


45. in 46. člen ZVarCP. 173

25. člen ZvarCP. 174


Ibid., str. 333, glej tudi 42. člen ZVarCP.

33

8. Ukrepanje v primerih, ko gre za širša in kompleksnejša vprašanja:

Varuh ne obravnava oz. ne vodi postopka le v konkretnih primerih kršitev pravic

in svoboščin. Zakon v zvezi s tem določa,176

da lahko Varuh spremlja, proučuje

in po potrebi ukrepa tudi, ko gre za širša vprašanja, ki so pomembna za varstvo

človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost drţavljanov v

RS.177

9. Neodvisnost sodstva:

Varuh spoštuje neodvisnost sodstva in nima nobenih pristojnosti poseganja v

sodniške odločitve. Tudi v naši ureditvi mora Varuh spoštovati ustavno načelo

delitve oblasti. Praviloma ne sme obravnavati zadev, o katerih tečejo sodni ali

drugi pravni postopki. Pobudo za začetek takega postopka lahko Varuh zavrne.

Izjemoma lahko obravnava tako zadevo, če gre za neupravičeno zavlačevanje

postopka ali za očitno zlorabo oblasti. V tem primeru oceni, da bi bilo za

posameznika nesmotrno začeti ali nadaljevati postopek z rednimi ali z izrednimi

pravnimi sredstvi ali oceni, da bi bila posamezniku medtem povzročena velika

ali teţko popravljiva škoda.178

Pravnik Trpin pojasnjuje, da so v primerjalnih ureditvah sodišča praviloma

izvzeta iz ombudsmanovega nadzora ali pa je ta nadzor zelo zoţen.179

Trpin

meni, da določba zakona, ki govori o tem, da sme Varuh obravnavati tudi

zadeve, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, če gre za neupravičeno

zavlačevanje postopka ali za očitno zlorabo oblasti, Varuhu ne onemogoča, da

ne bi izvajal splošnega nadzora nad varstvom človekovih pravic in nadzora nad

temeljnimi sodnimi postopki.180

10. Inkompatibilnost funkcije Varuha človekovih pravic:

ZVarCP 181

določa, da funkcija Varuha in njegovih namestnikov, ni zdruţljiva s

funkcijami v drţavnih organih, organih lokalnih skupnosti, organih političnih

strank in sindikatov ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki niso zdruţljiva z

opravljanjem javne funkcije.182

Funkcija, ki ni zdruţljiva s funkcijo Varuha, Varuhu preneha ali miruje z dnem

nastopa funkcije Varuha.

176


Povzeto po Grad., F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 333. 178

Ibid., str. 333, glej tudi 24. člen ZVarCP. 179

Povzeto po Trpin, G., Komentar 159. člena Ustave, v Komentar Ustave RS, Šturm (Ur.), FPDEŠ, Ljubljana, 2002, str. 1081. 180

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Zbornik razprav, Ljubljana, 1993, str. 117 181


Gre za inkompatibilnost funkcije v širšem pomenu.

34

Če Varuh ne opusti pridobitne dejavnosti v 30 dneh od ugotovitve pristojne

komisije drţavnega zbora, mu funkcija preneha. Seveda pa mora iti za dejavnost,

ki je po zakonu nezdruţljiva s funkcijo Varuha.183

11. Sredstva Varuha:

Varuh delo opravlja s sredstvi, ki mu jih v drţavnem proračunu določi drţavni

zbor RS.184

4.2.2 Postopek pri varuhu človekovih pravic

Zakon določa,185

da je postopek pri Varuhu zaupen, neformalen in za stranke brezplačen.

Neformalnost postopka pomeni, da je postopek manj formaliziran in tog kot pred

pravosodnimi organi. Ne glede na to, pa je potrebno spoštovati z zakonom predpisane

pogoje.186

Varuh je dolţan voditi postopek nepristransko. V vsaki zadevi se mora seznaniti s

stališči prizadetih strank. Prav tako ima diskrecijsko pravico pri odločanju, katere

zadeve bo vzel v obravnavo in katerih ne.187

Postopek pri Varuhu ima tudi značaj javnosti. Prav načelo javnosti je bistveno za

neformalno moč oz. za sistemsko teţo in pomen te institucije. Varuh namreč o svojih

ugotovitvah in ukrepih obvešča javnost in drţavni zbor. Javnost obvešča predvsem

preko javnih medijev, drţavni zbor pa z rednimi, letnimi in delnimi poročili. Od tega je

odvisna njegova moč.188

Postopek pri Varuhu je lahko pravni ali poravnalni. Pravni postopek je bolj ali manj

formaliziran. Začne se na podlagi pisne vloge in nadaljuje z njegovim formalnim

posredovanjem. Poravnalni način dela pa je neformalen. V tem primeru poskuša Varuh

doseči poravnavo oziroma sporazumno razrešiti spor med organom in posameznikom.

Naš zakon ureja le pravni način.189

183


Glej 5. člen ZVarCP. 185

Glej 8. in 9. člen ZVarCP. 186



Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih , Ljubljana, 2004, str. 118. 189


35

4.2.2.1 Pobuda za začetek postopka

Varuh lahko začne postopek:

1. na pobudo kogarkoli, ki meni, da so mu z aktom ali dejanjem drţavnega

organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršene

človekove pravice ali temeljne svoboščine,

2. na lastno pobudo, vendar mora dobiti soglasje prizadetega. To soglasje je

potrebno tudi v primeru, če pobudo za začetek postopka v imenu prizadetega

posameznika vloţi kdo drug.190

ZVarCP v 9. členu določa, da Varuh lahko obravnava tudi širša vprašanja, ki so

pomembna za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost

drţavljanov.

Ne glede na to, da je postopek pri Varuhu neformalen, morajo pobude, naslovljene na

Varuha, izpolnjevati določene obličnostne pogoje. V njih morajo biti navedene

okoliščine, dejstva in dokazi, ki utemeljujejo pobudo za začetek postopka. Pobudnik

postopka mora tudi navesti, ali je v konkretni zadevi ţe uporabil razpoloţljiva pravna

sredstva, in če jih je, katera.191

Pobudo je mogoče vloţiti pisno ali ustno ne da bi bila za to potrebna pomoč odvetnika.

Prav tako se ne zahteva obličnost. Pobudo za začetek postopka lahko v zaprti kuverti na

Varuha naslovijo tudi osebe, ki jim je odvzeta prostost.192

Vse pobude, naslovljene na

Varuha, morajo biti podpisane in označene z osebnimi podatki pobudnika.193

Ko Varuh prejme pobudo za začetek postopka, opravi potrebne poizvedbe v zvezi s

konkretno zadevo in na tej podlagi sklene, da꞉

1. o pobudi odloči po skrajšanem postopku,

2. pobudo zavrne,

3. pobude ne vzame v obravnavo,

4. začne preiskavo.

1. Varuh o pobudi odloči po skrajšanem postopku zlasti, kadar so dejansko stanje

in stališča prizadetih strank razvidna iz dokumentacije, priloţene k pobudi.

Tukaj gre za enostavne primere, ki ne zahtevajo dodatnih informacij, ko so

190

Povzeto po Rupnik, J., Cijan, R., Grafenauer, B., Ustavno pravo, Maribor, 1993, str. 132. 191

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Ljubljana, 2004, str.119. 192

Ibid., str. 119. 193

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 158,159.

36

stališča prizadetih strank jasna in nedvoumna ali ko je bila zadeva ţe raziskana v

podobnem primeru.194

2. Varuh bo pobudo zavrnil zlasti zaradi naslednjih razlogov:

če iz razpoloţljivih podatkov in okoliščin nedvoumno izhaja, da ne gre

za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali drugo

nepravilnost;

če je vloga nepopolna in je pobudnik po predhodnem opozorilu ne

dopolni;

če zakon določa, da zadeve zaradi postopka, ki o njej teče pred

pravosodnimi organi, ne sme obravnavati;

če gre za zadevo, ki je v pristojnosti preiskovalnih komisij drţavnega

zbora v razmerju do nosilcev javnih funkcij;

če niso bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, razen če

bodisi oceni, da ne bi bilo smotrno, da bi posameznik začel ali nadaljeval

takšne postopke, ali pa oceni, da bi bila posameznikom v tem času

prizadejana velika ali teţko popravljiva škoda;

če je iz pobude razvidno, da gre očitno za manj pomembno zadevo, ki

tudi po opravljeni preiskavi ne bi mogla dati primernega rezultata.

Razloge za zavrnitev pobude našteva zakon eksemplifikativno. To pomeni, da lahko

Varuh pobudo zavrne tudi iz drugih podobnih razlogov. Izkušnje drugih drţav kaţejo,

da ombudsmani pribliţno 80% zadev zavrnejo ţe v prvi fazi.195

3. Varuh pobude ne vzame v obravnavo v naslednjih primerih, in sicer, če je :

anonimna,

prepozna,

ţaljiva,

predstavlja zlorabo pravice do pritoţbe.

O svoji odločitvi je Varuh dolţan obvestiti pobudnika v čim krajšem roku, mu pojasniti

razloge za to in ga po moţnosti tudi napotiti na drugo ustrezno pot za rešitev konkretne

zadeve. Odločitev Varuha, da pobude ne vzame v obravnavo ali jo zavrne, je dokončna.

Zoper njo ni pritoţbe.196

4. Varuh ne začne postopka, če je od dejanja ali zadnje odločitve organa preteklo

več kot eno leto. Ta rok pa ni prekluziven. Varuh lahko oceni, da je pobudnik

zamudil rok iz objektivnih razlogov, ali da gre za tako pomembno zadevo, ki ne

glede na časovno oddaljenost opravičuje njegovo ukrepanje. Če oziroma ko pa

194


Ibid., str. 334. 196

Ibid., str. 334.

37

se Varuh odloči za začetek preiskave, pošlje sklep o preiskavi pobudniku in

organu, na katerega se nanaša pobuda za začetek postopka.197

Pravnik Rovšek v svojem delu navaja: » Varuh ukrepa, kadar redne pritoţbene poti ni

ali ni dovolj učinkovita. Ombudsman nastopi vedno subsidiarno, šele potem, ko se je

posameznik s pritoţbo obrnil na organ, ki je na prvi stopnji odločal o njegovih pravicah.

To pomeni, da mora v javnem sektorju vedno obstajati pritoţbena pot in če ta ni

učinkovita ali posameznik z njo ni zadovoljen, se lahko obrne na ombudsmana. «198

4.2.2.2 Preiskava

O začetku postopka oziroma o začetku preiskave Varuh obvesti tako pobudnika kakor

tudi organ, ki ga pobuda zadeva. Hkrati jima pošlje sklep o preiskavi. Pri tem lahko

zahteva vsa potrebna pojasnila in vse relevantne informacije. Slednje mora organ poslati

Varuhu v roku, ki ga določi Varuh sam. Ta rok pa ne sme biti krajši od 8 dni.

Odklonitev ali nespoštovanje zahteve Varuha se šteje za oviranje njegovega dela. Organ

mora Varuhu brez odlašanja sporočiti razloge, zaradi katerih ni ugodil njegovi zahtevi.

O zamudi roka lahko Varuh obvesti neposredno nadrejeni organ. Dodatni pritisk pa

lahko Varuh izvaja s pomočjo obveščanja javnosti in pristojnih teles drţavnega zbora.199

Sodelovanje z Varuhom pa ni obvezno samo za prizadeti organ. Vsi drţavni organi

imajo po 34. členu dolţnost, da Varuhu pri izvedbi preiskave nudijo ustrezno pomoč. V

zvezi s svojim delom ima Varuh pravico vpogleda v podatke in dokumente iz

pristojnosti drţavnih organov. Pri tem pa tudi Varuha, njegove namestnike in

usluţbence zavezujejo predpisi o varovanju tajnosti.200

Vsi funkcionarji in usluţbenci drţavnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilci

javnih pooblastil se morajo odzvati Varuhu na vabilo za sodelovanje v preiskavi ter

zaradi dajanja pooblastil.201

Varuh ali oseba, ki jo Varuh za to pooblasti, lahko vstopi v

uradne prostore vsakega izmed omenjenih organov. Varuh lahko opravi tudi preglede

zaporov, drugih zavodov ali prostorov, v katerih so osebe, ki jim je bila odvzeta prostost

ali omejena svoboda gibanja. S temi osebami lahko Varuh opravi razgovor brez

navzočnosti drugih oseb. Varuh lahko vabi vsakogar kot pričo ali izvedenca na razgovor

o zadevi, ki jo obravnava. Vabljeni se je dolţan vabilu odzvati.202

Kdor se neupravičeno

ne odzove vabilu na razgovor, se kaznuje z denarno kaznijo. Prav tako se z denarno

197

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Ljubljana, 2004, str. 120. 198

Povzeto po Rovšek, J., Neformalni mehanizmi varstva človekovih pravic-Ombudsmani in varuh človekovih pravic, v Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2002, str.141. 199



Ibid., str. 335. 202


38

kaznijo kaznuje tudi odgovorna oseba organa, ki Varuhu na zahtevo ne posreduje

zahtevanih gradiv.203

Varuh lahko preiskavo prekine:

če ugotovi, da je bila zadeva rešena na drug način,

če pobudnik neupravičeno ne sodeluje v postopku,

če je iz pobudnikovih dejanj razvidno, da ne kaţe zanimanja za nadaljevanje

preiskave.204

Po opravljeni preiskavi Varuh izdela osnutek poročila o svojih ugotovitvah. Posreduje

ga prizadetim strankam. Stranke lahko v roku, ki ga določi Varuh, pošljejo svoje

pripombe ali predloge za dopolnitev. Od Varuha pa je odvisno, ali jih bo v končnem

poročilu upošteval, ali pa tudi ne. V nujnih primerih pa lahko Varuh sprejme svoje

ugotovitve in predloge tudi brez predhodnega preverjanja pri prizadetih strankah. Gre za

primere, kadar na podlagi dokumentacije s katero razpolaga oceni, da so dejstva

nesporna.205

Končno poročilo Varuha vsebuje njegovo oceno dejstev in okoliščin posameznega

primera. Prav tako vsebuje njegovo ugotovitev, ali je šlo v obravnavanem primeru za

kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ter kako so bile kršene, ali je šlo

morebiti za drugo nepravilnost.206

Če Varuh ugotovi, da je šlo za kršitev, lahko predlaga način, s katerim naj se

ugotovljena nepravilnost odpravi, npr., da organ ponovno izvede postopek v skladu z

zakonom, predlaga povrnitev škode ali drug način odprave nepravilnosti. Ob tem pa

Varuh ne posega v civilnopravne pravice posameznika za povrnitev morebitne škode.

Eden izmed varuhovih moţnih predlogov je tudi predlog za uvedbo disciplinskega

postopka. Uvede se ga zoper usluţbence organov, ki so zakrivili ugotovljeno

nepravilnost. Zadevni organi pa ne smejo ostati pasivni. Po zakonu so dolţni v 30 dneh

obvestiti Varuha o ukrepih, ki so jih storili na podlagi njegovih predlogov, mnenj, kritik

ali priporočil. Če organ teh obveznosti ne izpolni, lahko Varuh o tem obvesti:

neposredno nadrejeni organ,

pristojno ministrstvo,

o tem poroča drţavnemu zboru ali

obvesti javnost. V tem primeru lahko Varuh svoje poročilo in predloge objavi v

javnih glasilih na stroške tega organa.207

203



Ibid., str. 121. 206

Ibid., str. 121. 207

Ibid., str. 121.

39

Pravnik Rovšek pravilno poudarja, da »sta najpomembnejša pogoja za uspešno delo

Varuha človekovih pravic moţnost izvedbe preiskav in njegov neodvisen poloţaj. Vse

ostalo je odvisno od strokovnosti, usposobljenosti in poguma nosilcev funkcije…..

Podrobne zakonske rešitve niso tako pomembne kot nosilci funkcije, predvsem pa

okolje, ki mora biti pripravljeno poslušati in upoštevati njihove predloge.«208

4.2.2.3 Poročilo Varuha

Zakon nalaga varuhu človekovih pravic dolţnost, da o svojem delu, ugotovitvah o

stopnji spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter o pravni varnosti

drţavljanov v Republiki Sloveniji poroča drţavnemu zboru. Gre za redna ali posebna

poročila Varuha.209

Letno poročilo mora predloţiti drţavnemu zboru do 30. septembra za preteklo leto. Ob

obravnavi tega poročila v drţavnem zboru lahko Varuh osebno na seji drţavnega zbora

predstavi povzetek poročila in svoje ugotovitve. To poročilo se tudi javno objavi in je

dostopno na spletu.210

Poročilo je običajno napisano v štirih poglavjih:

1. V prvem poglavju Varuh podaja splošno oceno o spoštovanju človekovih

pravic in o pravni varnosti v drţavi.

2. Drugo poglavje predstavlja jedro poročila. Razdeljeno je v različne

problemske točke, kot so npr. ustavne pravice in stanje v zvezi z njimi,

varstvo osebnih podatkov, dostop do informacij javnega značaja, omejitev

osebne svobode, pravosodje, policijski postopki, upravne zadeve, okolje in

prostor, gospodarske javne sluţbe, stanovanjske zadeve, delovne razmere,

brezposelnost, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo,

zdravstveno zavarovanje, socialno varstvo in varstvo otrokovih pravic. To so

le nekatera področja s katerimi se Varuh ukvarja. Varuh prav tako predstavi

zakonodajne pobude, ki jih je njegov urad naslovil na vlado in drţavni zbor

Republike Slovenije. Varuh namreč lahko daje drţavnemu zboru in vladi

tudi pobude za spremembo zakonov in drugih pravnih aktov iz njune

pristojnosti, drugim drţavnim organom, zavodom in organizacijam z javnimi

pooblastili, pa tudi predloge za izboljšanje njihovega poslovanja s strankami.

3. V tretjem poglavju so navedeni načini dela njegovega urada, stanje financ in

statistični podatki.

4. Četrto poglavje pa vsebuje opis nekaterih najzanimivejših primerov, ki jih je

Varuh reševal v preteklem letu.211

208

Povzeto po Rovšek, J., Neformalni mehanizmi varstva človekovih pravic- Ombudsmani in varuh človekovih pravic, v Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, Ljubljana, 2002, str. 142 . 209


http://www.varuh-rs.si 211

Povzeto po Teršek, A., Človekove pravice v pravnih in sodnih postopkih, Ljubljana, 2004, str. 122, 123.

http://www.varuh-rs.si/

40

Posebna poročila lahko Varuh naslovi pristojnemu delovnemu telesu drţavnega zbora

ali neposredno drţavnemu zboru.212

Povsod po svetu imajo letna poročila ombudsmanov velik pomen. To poročilo je

namreč lahko učinkovito sredstvo za dosego pomembnih sprememb in ukrepov na

področju varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. S tem Varuh neposredno

vpliva na razvoj splošne pravne kulture v drţavi.213

Po eni strani organi dobijo

usmeritve in predloge, ki naj jih pri svojem delu upoštevajo, hkrati pa drţavljani dobijo

informacijo o svojih pravicah na splošno in na posameznih področjih ter tudi o tem, kaj

lahko pričakujejo od javne uprave. 214

Kaučič je v svoje delu podal zelo pomembno trditev, ki pravi: » Poleg parlamenta je

prav javnost varuhovo najpomembnejše oroţje.«215

Varuhova naloga oziroma bistvo njegovega dela ni v tem, da neposredno posega v

sistem nadzora nad delom drţavnega oblastnega aparata. To je delo drugih organov

formalnega nadzora. Prav tako Varuh nima pooblastil za poseganje v oblastne akte in

izrekanje pravnih sankcij. Njegova naloga je predvsem podajati mnenja, pripombe,

opozarjati na kršitve in nepravilnosti ter predlagati ukrepe. In prav to se mora izraţati v

njegovem rednem letnem poročilu.216

4.2.2.4 Pravice in služba Varuha

Varuh človekovih pravic in njegovi namestniki opravljajo svojo funkcijo profesionalno.

Njihove pravice ureja zakon. Zakon217

tudi določa, da Varuh sprejme poslovnik. Z njim

določi delitev področij, organizacijo dela in postopek z vlogami. Ta poslovnik sprejme

po predhodnem mnenju pristojnega delovnega telesa drţavnega zbora.218

Varuh ima strokovno sluţbo. Vodi jo generalni sekretar. Generalnega sekretarja,

svetovalce in druge usluţbence imenuje Varuh. Le-te lahko imenuje tudi izmed

usluţbencev v drţavnih organih za določen čas. Le-ti pa imajo pravico, da se po poteku

tega časa vrnejo na svojo prejšnjo funkcijo.219

212

Povzeto po Grad, F., Kaučič, I., Ribičič,C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 336. 213


Povzeto po Grad, F., Kaučič,I., Ribičič, C., Kristan, I., Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1996, str. 336. 215

Kaučič, I., Varuh človekovih pravic, v Državna ureditev Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 335. 216




Ibid., str. 336.

41

Sredstva za delo Varuha se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije. Višino le-teh

določi drţavni zbor na predlog Varuha.220

4.3 ODNOSI Z INSTITUCIJAMI, ORGANI IN URADI EU TER ODNOSI Z

NACIONALNIMI, REGIONALNIMI IN LOKALNIMI OMBUDSMANI

4.3.1 Odnosi evropskega varuha z institucijami, organi, uradi in agencijami EU

Ti odnosi so zelo pomembni z vidika zagotavljanja čim višje ravni standardov uprave.

Evropski varuh se redno sestaja s člani in uradniki institucij, organov, uradov in agencij

EU (v nadaljevanju institucij EU) ter z njimi razpravlja o načinih, kako zagotoviti čim

boljši in hitrejši odziv na njegove pripombe, priporočila in poročila.221

Za institucije EU

je namreč zelo pomembno, da spremljajo kritične in dodatne pripombe evropskega

varuha ter si prizadevajo odpraviti nerešene teţave.222

Institucije EU, s katerimi evropski varuh sodeluje so naslednje:

1. Evropski parlament (v nadaljevanju: EP);

Evropskega varuha izvoli EP. Le-temu evropski varuh tudi poroča. Gre za

predstavitev njegovega letnega poročila in izjemoma tudi posebnih poročil. Za

odnose EP z evropskim varuhom je odgovoren Odbor za peticije Parlamenta. Z

njim je evropski varuh v odličnih delovnih odnosih. Ta Odbor pripravi poročilo

o letnem poročilu evropskega varuha.223

2. Svet EU;

Evropski varuh se udeleţuje različnih sestankov delovnih skupin Sveta EU (npr.

Sveta za informiranje).224

3. Evropska komisija;

Je institucija, na katero se nanaša največ preiskav evropskega varuha. Redni

sestanki med njim in predstavniki Komisije so zelo pomembni za zagotavljanje

hitrih odzivov na pritoţbe drţavljanov. V letu 2009 se je okrepilo sodelovanje z

mreţo SOLVIT. To je mreţa, ki jo je vzpostavila Komisija z namenom, da bi

pomagala ljudem, ki se srečujejo z ovirami, ko poskušajo uveljavljati svoje

pravice na notranjem trgu EU. Predstavnik te mreţe se je aprila 2009 na Cipru

prvič udeleţil seminarja za nacionalne varuhe človekovih pravic drţav članic in

drţav kandidatk, ki poteka vsako drugo leto. Evropski varuh si na svojih

220



Ibid., str. 15. 223

Ibid., str. 73. 224

Ibid., str. 73.

42

informacijskih obiskih zelo prizadeva predstaviti pomen in vlogo mreţe

SOLVIT. Prav tako se je okrepilo sodelovanje med evropskim varuhom in

mreţami storitev za drţavljane, organizacije in podjetja, ki jih podpira Evropska

komisija. Med njimi je tudi mreţa Europe Direct Network in kontaktni center

Europe Direct. Pomembno je, da sta obe polno obveščeni o delu evropskega

varuha in Evropske mreţe varuhov človekovih pravic. Na ta način so lahko

posamezniki ţe prvič pravilno usmerjeni k ustreznemu pravnemu varstvu.225

4. Evropski ekonomsko-socialni odbor (v nadaljevanju: EESO);

Evropski varuh na plenarnih zasedanjih v Bruslju nagovori tudi EESO. Na teh

zasedanjih predstavi svoje izkušnje v zvezi s pričakovanji drţavljanov glede

institucij EU, vrste pritoţb, ki jih obravnava, svojo vlogo v primerjavi s sodišči

ter svoje aktivno delo, kako lahko pomaga upravi.226

5. Evropska investicijska banka ( v nadaljevanju: EIB);

Evropski varuh si prizadeva izboljšati ozaveščenost o svoji vlogi nadzora nad

EIB. Ta vloga izhaja iz memoranduma o soglasju,227

ki sta ga evropski varuh in

EIB sklenila leta 2008. Evropski varuh ima prav tako med letom svojega

zastopnika na sestankih banke kot del njenega javnega posvetovanja.228

6. Evropski urad za izbor osebja ( v nadaljevanju: EPSO);

Na EPSO se nanaša velik del preiskav evropskega varuha. Razlog za to je v tem,

da ima osrednjo vlogo pri zaposlovanju v EU. V zadnjih letih sta se zelo

izboljšala preglednost postopka izbora in odzivnost EPSO na poizvedbe in

pritoţbe kandidatov. Prav tako si prizadevajo za posodobitev zaposlitvenih

postopkov EU, na primer novo spletišče, spletna prijava na natečaje.229

7. Druge institucije EU;

Evropski varuh ima med letom več sestankov s predstavniki drugih institucij

EU, kot so:

Evropsko računsko sodišče,

Računsko sodišče,

Sodišče Evropske unije,

Splošno sodišče,

Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF),

225


Ibid., str. 76. 227

Memorandum o soglasju med evropskim varuhom človekovih pravic in Evropsko investicijsko banko glede obveščanja o politikah, standardih in postopkih Evropske investicijske banke ter reševanju pritožb, vključno s pritožbami nedržavljanov in nerezidentov Evropske unije, UL 2008 C 244, str. 1. 228


Ibid., str. 77.

43

Evropski urad za nadzor podatkov (EDPS).230

4.3.2 Odnosi evropskega varuha z varuhi človekovih pravic na nacionalni,

regionalni in lokalni ravni in s podobnimi organi

Evropski varuh tesno sodeluje s svojimi kolegi na nacionalni, regionalni in lokalni

ravni. To sodelovanje je pomembno zato, da lahko evropski varuh pomaga čim več

pritoţnikom, za izmenjavo informacij o zakonodaji EU, spremljanje pomembnega

dogajanja v okolju varuhov človekovih pravic in izmenjavo najboljše prakse. To

sodelovanje večinoma poteka pod okriljem Evropske mreţe varuhov človekovih pravic.

Evropski varuh se udeleţuje tudi konferenc, seminarjev in sestankov zunaj mreţe.231

4.3.2.1 Evropska mreža varuhov človekovih pravic

Sestavljena je iz 94 uradov v 32 drţavah. Pri tem zajema nacionalno in regionalno raven

v EU ter nacionalno raven v drţavah prosilkah za članstvo v EU, na Norveškem,

Islandiji in v Švici. Tudi Odbor za peticije Evropskega parlamenta je polnopravni član

mreţe. Mreţa je učinkovit mehanizem za:

a. Sodelovanje pri obravnavanju primerov;

Veliko pritoţnikov se na evropskega varuha obrne, kadar imajo teţave z

nacionalno, regionalno ali lokalno upravo. V mnogih primerih lahko član

Evropske mreţe zagotovi učinkovito pravno sredstvo ali pa primere, ki so

dopustni za mreţo, neposredno prenese na nacionalne in regionalne varuhe

človekovih pravic. Prav tako je mogoče, da lahko pritoţniku celo ustrezno

svetuje. Nacionalni in regionalni varuhi lahko prosijo evropskega varuha za

pisne odgovore na vprašanja o zakonodaji EU in njegovi razlagi. Le-ta lahko

neposredno odgovori ali pa poizvedbo posreduje drugi instituciji EU, če je to

primerneje.232

b. Izmenjavo izkušenj najboljše prakse na seminarjih in sestankih;

Ti seminarji se izmenjujejo vsaki dve leti. Skupaj jih pripravita evropski varuh

ter nacionalni ali regionalni varuh človekovih pravic.233

230


Ibid., str. 77. 232

Ibid., str. 78. 233

Ibid., str. 78.

44

c. Z izdajanjem rednih glasil;

Glasilo evropskih varuhov človekovih pravic zajema delo članov Evropske

mreţe varuhov človekovih pravic in širše članstvo evropskega dela

Mednarodnega zdruţenja varuhov človekovih pravic (International Ombudsman

Institute-IOI). Glasilo izhaja v angleškem, nemškem, italijanskem in španskem

jeziku. Pošilja se na več kot 400 uradov na evropski, nacionalni in lokalni ravni.

Evropski varuh ga izdaja dvakrat na leto (aprila in oktobra).234

d. Z elektronskim forumom in novicami;

Zelo uporabno orodje za mreţo so spletni forumi za razpravo in izmenjavo

dokumentov, ki ga uporabljajo varuhi človekovih pravic in njihovo osebje.

Najbolj priljubljen del foruma je storitev dnevne novice varuha (Ombudsman

Daily News), ki so objavljene vsak dan. Skoraj vsi uradi nacionalnih in

regionalnih varuhov iz vse Evrope redno prispevajo k tem novicam. Forum prav

tako vsebuje veljaven seznam nacionalnih in regionalnih varuhov v drţavah

članicah EU, na Norveškem, Islandiji in v Švici. Seznam se posodobi vsakič, ko

se spremenijo kontaktni podatki nekega urada varuha človekovih pravic. V tem

smislu je to nepogrešljiv vir podatkov za varuhe po vsej Evropi.235

4.3.3 Odnosi evropskega varuha z drugimi zainteresiranimi strankami

Vsaka oseba ali organizacija se mora zavedati svoje pravice, da se lahko v primeru

teţav z institucijami EU, pritoţi evropskemu varuhu zaradi nepravilnosti. Evropski

varuh si na različne načine prizadeva izboljšati ozaveščenost o pravici do pritoţbe in o

svojem delu. Najpogostejši načini so:

Konference in srečanja s člani lokalne skupnosti, skupinami za razmislek,

nevladnimi organizacijami, predstavniki regionalnih in lokalnih uprav, lobisti,

interesnimi skupinami, akademiki, visokimi političnimi predstavniki in

drţavnimi uradniki. Evropski varuh si prav tako prizadeva, da sprejme čim več

povabil in zahtev interesnih skupin.236

Informativni obiski drţav članic in drţav pristopnic so zelo pomembni. Z njimi

se krepijo delovni odnosi z nacionalnimi in regionalnimi varuhi.237

Medijska dejavnost je izrednega pomena. Mediji imajo pomembno vlogo pri

obveščanju javnosti in izboljšanju opaznosti njegovih storitev v vseh drţavah

članicah EU.238

234

Povzeto po Nikiforos Diamandouros P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 79. 235

Ibid., str. 79. 236

Ibid., str. 81. 237

Ibid., str. 81. 238

Ibid., str. 84.

45

Publikacije evropskega varuha so na voljo na njegovi spletni strani.239

Brezplačno pa jih je mogoče dobiti tudi na spletni strani Bookshopa.240

,241

Elektronsko komuniciranje je pomembno predvsem za komuniciranje preko e-

pošte in glede razvoja spletne strani. Interaktivni vodnik , ki je na voljo na

spletni strani evropskega varuha omogoča ljudem, da dobijo zahtevano

informacijo, ne da bi bilo treba vloţiti zahtevo. Največkrat so dobili nasvet, naj

se pritoţijo evropskemu varuhu, nato naj naveţejo stik s sluţbo Europe Direct,

dobili so informacijo o vlogi Evropske komisije o zagotavljanju uporabe

zakonodaje EU in nasvet, naj naveţejo stik z nacionalnimi ali regionalnimi

varuhi človekovih pravic. Namen spletne strani pa je predvsem ponuditi

obiskovalcem jasne, jedrnate in razumljive informacije o pristojnostih

evropskega varuha človekovih pravic.242

4.3.4 Odnosi Varuha RS z državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih

pooblastil in mednarodni odnosi

V zvezi z delovanjem te institucije so zelo pomembna srečanja varuha RS s

predsednikom republike, predsednikom vlade, drţavnim zborom, vlado, ministri,

ustavnim sodiščem, nosilci javnih pooblastil, predstavniki lokalnih skupnosti in s

civilno druţbo.

Med najbolj pomembnimi je sodelovanje Varuha z drţavnim zborom. Poslovnik

drţavnega zbora od leta 2002 ureja tudi razmerje drţavnega zbora do Varuha. V 272.

členu določa, da je na redni seji drţavnega zbora v času jesenskega zasedanja

predvidena posebna točka dnevnega reda za obravnavo rednega letnega poročila

Varuha.243

Pomemben je tudi odnos vlade do dela institucije. Poročilo Varuha pred obravnavo na

seji drţavnega zbora obravnava na eni od svojih sej. Tej seji prisostvuje tudi Varuh.

Vlada se na njej seznani s poročilom, predvsem pa s podanimi predvidenimi ukrepi za

rešitev teţav posameznih ministrstev. Od leta 2000 vlada pripravlja tudi odzivno

poročilo k poročilu Varuha in Informacijo o uresničitvi priporočil Drţavnega Zbora RS

ob obravnavi rednega letnega poročila Varuha za preteklo leto, ki ga drţavnemu zboru

posreduje pred obravnavo rednega letnega poročila Varuha na seji le-tega.244

Zelo pomembno je tudi sodelovanje Varuha z Ustavnim sodiščem RS. Varuh sicer

nima neposrednih pooblastil v razmerju do sodišč. Obravnava lahko le primere

239

http://www.ombudsman.europa.eu. 240

http://bookshop.europa.eu. 241


Povzeto po Nikiforos Diamandouoros, P., Letno poročilo, Evropski varuh človekovih pravic, EU, 2010, str. 85. 243

Povzeto po 20 let delovanja varuha človekovih pravic RS 1994-2014, Ljubljana, 2014, str. 40. 244

Ibid., str. 40.

http://www.ombudsman.europa.eu/

http://bookshop.europa.eu/

46

neupravičenega zavlačevanja postopkov ali zlorabe oblasti. Edina izjema so njegove

pristojnosti do Ustavnega sodišča, ki so določene z Zakonom o ustavnem sodišču. Prvo

pooblastilo daje Varuhu moţnost, da lahko z zahtevo začne postopek za oceno

ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje

javnih pooblastil, če meni, da le-ta nedopustno posega v človekove pravice ali temeljne

svoboščine. Druga moţnost oziroma drugo pooblastilo pa je vloţitev ustavne pritoţbe

zaradi kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je bila storjena posamezniku

ali pravni osebi, s posamičnim aktom drţavnega zbora, organa lokalne skupnosti ali

nosilca javnih pooblastil. Varuh zelo redko izkorišča to moţnost. Pogostejši način, ki se

ga Varuh posluţuje je, da Ustavnemu sodišču posreduje svoje mnenje kot amicus

curiae. To mu omogoča 25. člen ZVarCP.245

Izrednega pomena je sodelovanje Varuha z nevladnimi organizacijami.

Najpomembnejša točka tega sodelovanja je drţavni preventivni mehanizem. Namen

sodelovanja sta predvsem izmenjava in dostop do informacij, izkušenj, znanja ter

dobrega poznavanja področja človekovih pravic, ki ga premorejo strokovnjaki v

nevladnih organizacijah. Pomembna je tudi moţnost skupnega iskanja rešitev, ki

preprečujejo, da bi prihajalo do kršitev človekovih pravic. Na ta način je Varuh razvil

zelo pomembno in dragoceno obliko dela. Redno se srečuje s predstavniki civilne

druţbe, nevladnimi organizacijami in civilnimi pobudami z različnih področij, kot so

okolje, varstvo otrokovih pravic, pravic starejših, invalidov, otrok s posebnimi

potrebami in drugih.246

Z vidika mednarodnih odnosov je pomembno sodelovanje s Svetovno organizacijo

ombudsmanov (IOI). Tako prvi ombudsman, Ivan Bizjak, kot drugi, Matjaţ Hanţek, sta

bila regionalna direktorja IOI-ja za Srednjo in Vzhodno Evropo. Imela sta 4-letni

mandat. Varuh človekovih pravic je član Evropske organizacije ombudsmanov (EOI),

sodeluje z evropskim varuhom človekovih pravic v okviru srečanj Liason officer

(oficirjev za zveze) in se z njim srečuje ob različnih priloţnostih. Leta 2003 je bil na

obisku, leta 2006 je kot častni član sodeloval na konferenci soočimo se z diskriminacijo,

ki jo je pripravil slovenski varuh. Prav tako je pomembno sodelovanje s Komisarjem za

človekove pravice Sveta Evrope v projektih Local point oziroma Peer to Peer, Evropski

komisiji za boj proti rasizmu in nestrpnosti se poroča o stanju na področju

diskriminacije, prav tako je član Evropske mreţe za otroke (ENOC) od leta 2003 ter

pripravlja redna letna srečanja, publikacije in dogodke za CRONSEE.247

V skladu s tako imenovanimi Pariškimi načeli iz Resolucije OZN iz leta 1994 bi morali

v Sloveniji ustanoviti neodvisno nacionalno institucijo za promocijo in varovanje

človekovih pravic. Z njo bi razširili pristojnosti Varuha iz sedanje obravnave

individualnih prijav kršitev človekovih pravic na širše področje. To področje zajema

predvsem spremljanje, analiziranje, opozarjanje in ozaveščanje o tej tematiki. Na ta

način bi vzpostavili pluralno sestavljeno nacionalno telo. Takšna institucija bi bila

245

Povzeto po 20 let delovanja varuha človekovih pravic RS 1994-2014, Ljubljana, 2014, str. 41. 246

Ibid., str. 60. 247

Povzeto po http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/oblike-dela-varuha/mednarodni-odnosi/.

http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/oblike-dela-varuha/mednarodni-odnosi/

47

ključna za vzgojo in izobraţevanje na področju človekovih pravic, za sodelovanje in

koordinacijo med drţavnimi organi in ostalimi institucijami ter za spremljanje

uresničevanja mednarodnih konvencijskih obveznosti RS. S temi aktivnostmi se nihče v

RS ne ukvarja kontinuirano in sistematično. Ustanovitev neodvisne institucije in njeno

sodelovanje z Varuhom je nujno tudi zato, ker je prenehala delovati Medresorska

komisija za človekove pravice, ki je deloma opravljala prej omenjene naloge.248

248

Povzeto po 20 let Zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013, Ljubljana, 2013, str. 64.

48

5 TEMATSKA ANALIZA IN NAJPOMEMBNEJŠE UGOTOVITVE

PREISKAV OMBUDSMANA

Varuh človekovih pravic si, če je le mogoče, prizadeva doseči rezultat, s katerim sta

zadovoljna pritoţnik in institucija, zoper katero je vloţena pritoţba.

Vse odločbe, ki jih evropski varuh sprejme po končani preiskavi so običajno objavljene

na njegovi spletni strani.249

Objavljene so v angleščini in v jeziku pritoţnika, če ta ni

angleščina. Izbrano število primerov je v obliki povzetka prav tako na voljo na spletni

strani evropskega varuha v vseh 23 uradnih jezikih EU. Povzetki prikazujejo različne

teme ter institucije, organe, urade in agencije Unije, s katerimi so bile zaključene

preiskave. Prav tako prikazujejo različne razloge za zaključek.250

Pomembno orodje ombudsmanovega vpliva na delovanje drţave predstavljajo njegova

redna letna poročila. V njih podaja svoje predloge, mnenja in priporočila. Le-ti

ponavadi niso omejeni zgolj na posamičen primer, temveč so širše narave. Na ta način

Varuh opozarja na širše druţbene probleme. Ključni namen in cilj Varuhovega

delovanja je odpraviti in preprečiti kršitve, nepravilnosti in pomankljivosti.251

5.1 ANALIZA LETNEGA POROČILA EVROPSKEGA VARUHA ZA LETO

2015

Letno poročilo evropskega varuha za leto 2015252

je pripravila evropska varuhinja

Emily O'Reilly. Po njenih besedah je le-to nekaj posebnega, saj je institucija evropskega

ombudsmana leta 2015 slavila dvajset let svojega obstoja. V teh letih je bilo namreč

obravnavanih kar 48840 pritoţb.

V letu 2015 je evropski ombudsman pomagal 17033 posameznikom. Od tega je bilo:

13966 nasvetov danih preko interaktivnega vodnika na spletni strani evropskega

ombudsmana, katerega namen je pomagati posameznikom izbrati najprimernejši

organ, na katerega se lahko obrnejo s pritoţbo;

2077 rešenih pritoţb in

249

http://www.ombudsman.europa.eu. 250


Povzeto po 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah in 15–letnica Zakona o varuhu človekovih pravic, Zbornik prispevkov z mednarodne konference v Ljubljani, str. 37-43. 252

http://www.ombudsman.europa.eu/sl/activities/annualreports.faces.


http://www.ombudsman.europa.eu/sl/activities/annualreports.faces

49

1060 zahtev za informacijo, na katero so odgovorili iz urada evropskega

ombudsmana.253

Evropski varuh človekovih pravic je v letu 2015 na podlagi pritoţb sproţil skupaj 261

novih preiskav, od tega je bilo 249 začetih na podlagi pritoţbe in 12 preiskav sproţenih

na lastno pobudo (od tega 3 preiskave na lastno pobudo za reševanje mogočih

sistemskih teţav).

Urad evropskega varuha je v letu 2015 zaključil 277 preiskav, od tega je bilo 261

preiskav na temelju pritoţbe in 16 preiskav na pobudo evropskega ombudsmana,

vključno z 8 strateškimi preiskavami.

Število pritoţb v pristojnosti evropskega varuha se je v preteklih desetih letih

zmanjšalo iz 811 pritoţb v letu 2005 na 707 pritoţb v letu 2015. Število pritoţb je z 870

doseglo vrhunec v letu 2007.

Število pritoţb zunaj pristojnosti evropskega varuha se je v letu 2015 zmanjšalo na

1239, kar je najmanjše število po letu 2005, ko jih je bilo 2673. V interesu evropskega

varuha je, da si bo še naprej prizadeval za zmanjšanje števila pritoţb izven njegove

pristojnosti z zagotavljanjem jasnih informacij, kaj lahko naredi in česa ne, in pomoči

pri prvi napotitvi pritoţnikov na pravi naslov.

Na podlagi geografske porazdelitve pritoţb, evidentiranih v letu 2015, je bilo s strani

Slovenije vloţenih 21 pritoţb, od tega 3 začete preiskave.

Evropski ombudsman je v 249 primerih začel preiskavo primera, v 971 primerih je

zadevo posredoval pristojnemu organu ali svetoval, kam se lahko pritoţniki obrnejo za

hitro in učinkovito rešitev teţave (od tega je bilo 512 primerov v pristojnosti člana

Evropske mreţe varuhov človekovih pravic). V 726 primerih je bil pritoţniku poslan

odgovor, vendar je evropski varuh ocenil, da nadaljne ukrepanje ni mogoče.

Večina preiskav, ki jih je začel evropski varuh v letu 2015, je zadevala Evropsko

komisijo (145 preiskav ali 55,6% vseh preiskav). Ker je Komisija osrednja institucija

EU, ki sprejema odločitve z neposrednim vplivom na drţavljane, je logično, da je glavni

predmet pritoţb drţavljanov. Sledijo ji naslednje institucije, uradi in agencije, ki so bili

predmet preiskav:

Agencije EU- 30 preiskav ali 11,5%,

Evropski urad za izbor osebja- 26 preiskav ali 10%,

Evropski parlament- 21 preiskav ali 8%,

Evropska sluţba za zunanje delovanje- 12 preiskav ali 4,6%,

Evropski urad za boj proti goljufijam- 5 preiskav ali 1,9%,

Ostalo- 24 preiskav ali 9,2%.

253

V nekaterih primerih so bile preiskave zaključene iz dveh ali več razlogov. Zato je skupni seštevek večji.

50

Glavne vrste domnevnih nepravilnosti v preiskavah, začetih v letu 2015, so se nanašale

na:

1. Odprtost, dostop javnosti in osebni podatki (62 primerov ali 22,4%),

2. Institucionalne in politične zadeve (60 primerov ali 21,7%),

3. Evropska komisija kot varuhinja pogodb (56 primerov ali 20,2%),

4. Natečaji in izbirni postopki (vključno s pripravniki), (43 primerov ali

15,5%),

5. Upravni in kadrovski predpisi (36 primerov ali 13%),

6. Izvajanje pogodb (18 primerov ali 6,5%),

7. Dodelitev razpisov in dotacij (17 primerov ali 6,1%).

Rezultati zaključenih preiskav v letu 2015 so naslednji:

145 zadev oz. primerov so rešile institucije ali pa je bila najdena sporazumna

rešitev (52,3%),

v 79 primerih nepravilnosti niso bile ugotovljene (28,5%). To ni nujno

negativen rezultat za pritoţnika. Od zadevne institucije prejme vsaj temeljito

obrazloţitev dejanja in varuhovo neodvisno mnenje o primeru. Taka ugotovitev

je hkrati tudi dokaz, da je zadevna institucija delovala v skladu z načeli dobrega

upravljanja.

v 54 primerih nadaljna preiskava ni bila upravičena (19,5%),

v 30 primerih je bila ugotovljena nepravilnost (10,8%). Od tega se je v 19

primerih preiskava končala s kritično pripombo zadevni instituciji, v 11

primerih pa je institucija popolnoma ali delno sprejela pripombe evropskega

varuha.

Kritična pripomba pritoţniku potrdi, da je bila njegova pritoţba upravičena.

Zadevni instituciji na katero se nanaša pa pokaţe njeno napako in ji s tem

omogoči, da se bo lahko v prihodnosti izognila podobnim nepravilnostim.

Kritična pripomba ne pomeni poprave krivice storjene pritoţniku. Zadevna

institucija mora prevzeti pobudo za priznanje nepravilnosti in se odzvati z

ustreznim ravnanjem. V nekaterih primerih je to opravičilo. Dodatno pripombo

pa je treba razumeti kot nasvet evropskega varuha, kako izboljšati kakovost

uprave in njenih storitev za drţavljane. Za institucije je pomembno, da

spremljajo kritične in dodatne pripombe evropskega varuha ter si prizadevajo

odpraviti nerešene teţave. Evropski varuh letno obvešča javnost o svojih

ugotovitvah in o nadaljnih ukrepih institucij v zvezi s kritičnimi in dodatnimi

pripombami. To počne prek študije, ki jo objavi na svoji spletni strani.

V primerih, v katerih je mogoče, da zadevna institucija nepravilnost odpravi ali

so le-te posebno resne oz. imajo splošne posledice, evropski varuh po navadi

sestavi osnutek priporočila za to institucijo, organ, urad ali agencijo. V skladu s

členom 3(6) Statuta varuha človekovih pravic mora institucija, organ, urad ali

agencija poslati podrobno mnenje v treh mesecih. Če le-te ne dajo odgovora,

51

lahko evropski varuh predloţi posebno poročilo Evropskemu parlamentu, ki

lahko vsebuje priporočila. To je zadnji bistveni korak, ki ga evropski varuh

lahko naredi pri obravnavi primera.

Ostalo-6 primerov oz.2,2%.254

Večina preiskav je bila zaključena v manj kot enem letu (71%). Od tega 29% prej kot v

treh mesecih, 23% v roku šestih mesecev in 19% v roku enega leta.255

5.2 ANALIZA LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC RS ZA

LETO 2015

Na podlagi Letnega poročila varuha človekovih pravic RS za leto 2015 bom predstavila

nekaj ključnih podatkov glede pobud, ki jih je Varuh v letu 2015 obravnaval.

Varuh RS je leta 2015 analiziral in obravnaval 3148 pobud. Od tega je zaključil 3008

pobud in ugotovil, da je bilo kar 475 utemeljenih. To pomeni, da so drţavni organi,

organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil delovali nezakonito, da so slabo

upravljali ali kako drugače kršili človekove pravice in temeljne svoboščine.

K omenjenemu številu obravnavanih pobud je treba dodati še druge oblike

komunikacije z ljudmi. Po brezplačni telefonski številki 080 15 30 so prejeli 9611

klicev, imeli so 12 zunanjih posvetovanj po različnih krajih po Sloveniji in 217 osebnih

pogovorov s pobudniki. Na lastno pobudo so odprli 19 zadev, za katere so pridobili

soglasje pobudnikov, 47 pobud pa so odprli kot širša vprašanja, ki so pomembna za

varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za pravno varnost drţavljanov v

RS. V vednost je Varuh prejel 136 pobud in 64 anonimnih. Štiri vloge je Varuh odstopil

v reševanje drugim organom.

Pri obravnavanju pobud se Varuh zaveda, da je za pobudnika najpomembnejše, da se

doseţe rešitev njegovega problema. V okviru svojih pristojnosti lahko Varuh npr.

posreduje pri organu za pospešitev zadeve, kadar postopek brez utemeljenih razlogov

traja predolgo, organu lahko predlaga rešitev problema s poravnavo, če se s tem strinja

tudi pobudnik. Če nepravilnosti ni mogoče odpraviti, organu predlaga, naj se pobudniku

opraviči.

Pobude, ki jih prejme Varuh, se klasificirajo v različna področja njegovega dela, ki jih

določa Poslovnik varuha v 11. členu. V letu 2015 je Varuh na posameznih področjih

svojega dela obravnaval naslednje število zadev:

254

V nekaterih primerih so bile preiskave zaključene iz dveh ali več razlogov. Zato je seštevek vseh deležev večji od 100%. 255

Povzeto po Letno poročilo evropskega varuha za leto 2015, dostopno na: http://www.ombudsman.europa.eu/sl/activities/annualreports.faces.

http://www.ombudsman.europa.eu/sl/activities/annualreports.faces

52

1. Ustavne pravice – 190 zadev v obravnavi;

2. Omejitve osebne svobode – 176 zadev v obravnavi;

3. Socialna varnost – 546 zadev v obravnavi;

4. Delovnopravne zadeve – 284 zadev v obravnavi;

5. Upravne zadeve – 415 zadev v obravnavi;

6. Sodni in policijski postopki – 677 zadev v obravnavi,

7. Okolje in prostor – 178 zadev v obravnavi;

8. Gospodarske javne sluţbe – 70 zadev v obravnavi;

9. Stanovanjske zadeve – 124 zadev v obravnavi;

10. Diskriminacija – 76 zadev v obravnavi;

11. Pravice otrok – 375 zadev v obravnavi;

12. Ostalo – 307 zadev v obravnavi.

Varuh v svojem letnem poročilu pripravi zbir priporočil, ki se nanašajo na različna

področja njegovega dela. V letu 2015 jih je 83. V nadaljevanju sem navedla le nekatera

izmed njih.

Na področju ustavnih pravic je Varuh v letu 2015 podal 7 priporočil. Eno od teh

je:»Varuh priporoča, naj se vsi, ki sodelujejo v javnih razpravah, še posebej politiki, v

svojih izjavah in besedilih izogibajo spodbujanju sovraštva ali nestrpnosti na podlagi

katerekoli osebne okoliščine, ob morebitnih takšnih primerih pa naj se nanje nemudoma

odzovejo in jih obsodijo.«

Na področju diskriminacije je varuh v letu 2015 podal 8 priporočil, med njimi tudi:

»Varuh priporoča drţavnim organom in organom lokalnih skupnosti na dvojezičnih

območjih, da dosledno izvajajo predpise o uporabi jezikov narodnih skupnosti.«

Na področju omejitve osebne svobode je Varuh v letu 2015 podal 16 priporočil, med

njimi tudi: »Varuh pričakuje, da bo Ministrstvo za zdravje čim prej pripravilo ustrezne

dopolnitve oz. spremembe ZDZdr glede sprejema osebe z odvzeto poslovno

sposobnostjo v varovani oddelek SVZ.«

Na področju pravosodja je Varuh podal 10 priporočil, med njimi tudi: »Varuh predlaga

prevetritev določb Zakona o notariatu o disciplinski odgovornosti notarjev.«

Na področju policijskih postopkov je Varuh v letu 2015 podal 7 priporočil. Eno od teh

je: »Varuh priporoča, da MNZ in policija preverita, kako v praksi poteka sprejem

pritoţb zoper delo policistov, in nato na tej podlagi po potrebi sprejmeta dodatne ukrepe

za izboljšanje stanja.«

Na področju upravnih zadev je Varuh v letu 2015 podal 4 priporočila, med njimi tudi:

»Varuh zahteva, da MNZ takoj pripravi spremembe Zakona o prijavi prebivališča in na

novo uredi tudi področje zakonskega prebivališča tako, da se ne bo dogajalo, da

posameznik zaradi izgube stanovanja izgubi tudi prijavo prebivališča in vse preostale

pravice, ki se na to veţejo.«

53

Na področju okolja in prostora je Varuh v letu 2015 podal 6 priporočil. Med njimi je

tudi naslednje: »Varuh priporoča vladi, naj prednostne naloge (prioritete) za delo

inšpekcijskih sluţb določi v predpisu, ki naj bo javno objavljen, saj bosta le tako

zagotovljeni preglednost in nepristranskost dela inšpekcij.«

Na področju gospodarskih javnih sluţb je Varuh v letu 2015 podal 3 priporočila. Med

njimi tudi: »Varuh priporoča naj se v pravni sistem RS vključi pravica do vode kot

temeljna človekova pravica.«

Na področju stanovanjskih zadev je Varuh v letu 2015 podal 3 priporočila. Eno od teh

je tudi: »Od Ministrstva za okolje in prostor terjamo temeljito analizo upravljanja v

večstanovanjskih stavbah in glede na ugotovitev spremembo zakonodaje, predvsem pa

stalen nadzor nad delom upravnikov v večstanovanjskih stavbah.«

Na področju delovnih razmerij je Varuh v letu 2015 podal 2 priporočili, in sicer: »Vlada

RS mora takoj sprejeti ukrepe, ki bodo zagotovili pregleden, učinkovit in hiter sistem

nadzora nad plačevanjem plač, tako v neto zneskih kot vseh odtegljajih.«

Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Varuh v letu 2015 podal 3

priporočila. Med njimi tudi: »Varuh priporoča Zavodu za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje naj izboljša komunikacijo invalidskih komisij z zavarovanci.«

Na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja je Varuh podal 4

priporočila. Eno od le-teh je: »Varuh predlaga, naj se postopki odločanja o pravici do

zdravljenja v tujini podrobneje normativno uredijo.«

Na področju socialnih zadev je Varuh podal 2 priporočili, eno je naslednje: »Ministrstvo

za delo, druţino in socialne zadeve in enake moţnosti naj pripravi program odprave

zaostankov in ga javno objavi, potem pa tekoče spremlja njegovo uresničevanje.«

Na področju brezposelnosti je Varuh podal 2 priporočili, in sicer: »Ponovno predlagamo

vladi, naj izvede analizo učinkovitosti sluţb Zavoda RS za zaposlovanje in glede na

ugotovitve sprejme organizacijske, kadrovske in druge ukrepe, ki bodo pripomogli k

hitrejši odzivnosti na potrebe zaposlenih.«

Na področju varstva otrokovih pravic je Varuh sprejel 6 priporočil. Med njimi tudi:

»Varuh priporoča, naj prepoved telesnega kaznovanja otrok določi sprememba Zakona

o preprečevanju nasilja v druţini.«256

Na podlagi navedenega lahko povzamem, da je za vsa ta priporočila, kritike, mnenja in

predloge pomembno, da morajo biti temeljito podkrepljeni s primeri in razumljivo

predstavljeni javnosti. Pogosto niso omejeni samo na posamičen primer. Najpogosteje

so širše narave in zahtevajo spremembo v vseh identičnih primerih. To pa je mogoče

doseči npr. s spremembo zakonodaje, politike ali normativne ureditve. Jasno je, da

Varuh ne sprejema nobenih obvezujočih odločitev. Učinek njegovega delovanja je le

256

Več o tem: http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila-priporocila-dz-odzivna-porocila-vlade/.

http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila-priporocila-dz-odzivna-porocila-vlade/


54

posreden. Teţava nastane, če so njegova priporočila prezrta s strani odločujočih.

Uspešnost in učinkovitost ombudsmana je predvsem odvisna od političnega okolja ter

od njegovega ugleda in zaupanja, ki ga uţiva v javnosti. Letna poročila Varuha so zato

njegov glavni instrument, s katerim lahko izvaja svoj vpliv na krepitev demokracije,

delovanje pravne drţave, spoštovanje človekovih pravic, dobro upravljanje, oblikovanje

politik in preprečevanje korupcije. Za parlament pa pomeni zlasti povratno informacijo

o izvajanju sprejetih zakonov, opozarjanje na širše druţbene probleme, ki jih je

potrebno normativno urediti ter nadzor nad delom vlade.257

257

Povzeto po 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah in 15-letnica sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, Zbornik razprav z mednarodne konference v Ljubljani, 2008, str. 37-43.

55

6 SKLEP

Institucija ombudsmana, kot jo poznamo danes, je brezdvoma uspešen ustavni projekt

sodobnega sveta. Tudi Ustava RS daje tej instituciji poloţaj ustavne kategorije.

Zgodovina je pokazala, da so človekove pravice v neprestani nevarnosti in da jih je

treba tudi neprestano braniti. Tudi Slovenija je kot samostojna drţava nastala na temelju

zavzemanja za človekove pravice. Pred več kot dvajsetimi leti smo v svojih

prizadevanjih za osamosvojitev jasno sporočili svetu, da nam je mar za človekove

pravice. To smo odločno zapisali v Ustavo RS ter v pravne akte. Treba pa se je zavedati,

da sam zapis v pravne akte ni dovolj. Pomembno je, da temu sledijo učinkoviti

mehanizmi za uveljavljanje teh pravic. Eden od njih je tudi Varuh človekovih pravic

RS.

Prav nobenega dvoma ni, da je ta institucija v sodobni druţbi nujno potrebna. Varuh je

pogosto celo zadnje upanje ljudi. Nemalokrat se namreč zgodi, da je pravna drţava

neučinkovita, da so pravni in formalni postopki predolgi, prezapleteni in zelo dragi.

Namen in smisel ombudsmana pa je ravno v načinu njegovega dela. Njegovi postopki

so neformalni in enostavni. Posameznikom zagotavljajo enostavno pot, po kateri lahko

varujejo oziroma uveljavljajo svoje pravice. Osnovne prednosti tega sistema so zlasti

dostopnost, prilagodljivost in verodostojnost. Glede na podatke iz varuhovega letnega

poročila za leto 2015 je razvidno, da se vsako leto veča število prejetih pobud, pošte,

telefonskih klicev, poslovanj zunaj sedeţa institucije in drugih srečanj. To pomeni, da je

postala ta institucija v slovenskem prostoru prepoznavnejša in da raste tudi zaupanje

vanjo. Številna zahvalna pisma, ki jih Varuh prejme po posredovanju in uspešno rešenih

zadevah za odpravo ugotovljenih kršitev so dokaz, kako potrebna je ta institucija v naši

druţbi.

Problem varuhovega delovanja in učinkovitosti niso njegova pooblastila, kot npr.

delovanje na lastno pobudo, presoja ustavnosti in ustavna pritoţba, predlaganje

sprememb zakonodaje, priprava posebnih poročil, vpogled v zaupne dokumente in

neposreden stik z osebami z omejeno osebno svobodo. Glavni problem je neodzivnost

odgovornih na njegova priporočila. Rešitev za ta problem vidi Varuh v boljšem

delovanju pravne drţave, vseh treh vej oblasti ter v podpori medijev in civilne druţbe.

Zavedati se moramo, da nobena institucija, mednarodna ali nacionalna, formalna ali

neformalna, ne more povsem zaščititi posameznika in druţbe pred kršitvami človekovih

pravic. Pomembno je, da te institucije obstajajo. Še bolj pomembno pa je, da jih ljudje

poznajo in se jih tudi naučijo uporabljati. Za učinkovito delovanje mora Varuh uţivati

spoštovanje v razmerju do drţavnih organov, ki jih nadzira, hkrati pa mora biti

enostavno dostopen navadnim ljudem. Delovati mora odprto, strokovno,

komunikativno, zaupno, transparentno in pri tem sam dajati zgled.

Varuh in njegovi sodelavci ne opravljajo le pomembne sluţbe. Njihovo delo je tudi

poslanstvo širjenja zavesti o spoštovanju človekovih pravic. V primeru kršitev in

56

problemov pa mora Varuh storiti vse, kar je v njegovi pristojnosti in moči, da se le-te

čim bolj hitro in učinkovito odpravijo.

Varuhovo delo ni le v pisarni. Pogosto je tudi na terenu. Prav tako Varuh sodeluje s

številnimi mednarodnimi institucijami, kot tudi z zdruţenji varuhov človekovih pravic,

nevladnimi organizacijami in z veleposlaništvi drugih drţav v RS. Redno je

prisostvovanje Varuha na novinarskih konferencah in sodelovanje z mediji. S

sodobnimi spletnimi povezavami je povezan z varuhi človekovih pravic v regiji in vsej

Evropi. Vsa leta Varuh aktivno sodeluje na posvetih, konferencah in kongresih, tako

doma kot tudi v tujini.

Za Slovenijo, članico EU in članico Sveta Evrope, je izrednega pomena, da EU na

področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin upošteva demokratične tradicije in

ustavne ureditve drţav članic ter EKČP in sodno prakso. Prav redna srečanja med

evropskim ombudsmanom, predstavniki Sodišča za človekove pravice in njegovimi

kolegi iz drţav članic, so pomembno prispevali k temu, da je prišlo na tem področju do

pomembnih premikov.

Diplomsko nalogo zaključujem z ugotovitvijo, da je institucija ombudsmana v

današnjem času nedvomno izredno pomembna in da so ljudje vedno bolj ozaveščeni o

celotni ponudbi storitev, ki jih nudi ter o njegovi vlogi. V Sloveniji se potreba po

Varuhu kaţe še posebej danes. Ţivimo namreč v času, ko se posledice finančne in

gospodarske krize dnevno kaţejo na ţivljenjskem standardu vsakega posameznika. Prav

vsak se lahko znajde v situaciji, ko potrebuje pomoč ali nasvet institucije, kot je varuh

človekovih pravic.

57

7 LITERATURA IN PRAVNI VIRI

7.1 LITERATURA

AVIANI Damir, Parlamentarni ombudsman, Pravni fakultet, Split, 1999.

AVIANI Damir, Ombudsman Europske unije, Zbornik radova Veleučilišta u Šibeniku,

2009.

GRAD Franc, Kaučuč Igor, Ribičič Ciril, Kristan Ivan, Drţavna ureditev Slovenije, 2.

Spremenjena in dopolnjena izdaja-Ljubljana: Uradni list RS, 1996.

GRAD Franc; Kaučič Igor; Nerad Sebastian; Ribičič Ciril; Zagorc Saša, Ustavno pravo

Evropske unije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2007.

GRAD Franc, Evropsko ustavno pravo, Del. 1, Ustavno pravo EU/Franc Grad-1. Natis-

Ljubljana, Uradni list RS, 2010.

JOVIČIĆ Miodrag, Ombudsman-čuvar zakonitosti I prava graĎana, Institut za uporedno

pravo, monografije 38, Servis saveza udruţenja pravnika Jugoslavije, Beograd, 1969.

KAUČIČ Ivan, Varuh človekovih pravic, v Drţavna ureditev Slovenije, Uradni list RS,

Ljubljana, 1999.

KAUČIČ Ivan, Grad Franc, Ustavna ureditev Slovenije, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003.

LEUPRECHT Peter, Lehtimaja L., Trpin G., Slovenija in Evropska konvencija o

človekovih pravicah, Zbornik razprav, Ljubljana, 1993.

MILOSAVLJEVIĆ Bogoljub, Ombudsman: zaštitnik prava graĎana, Centar za antiratnu

akciju, Beograd, 2001.

NIKIFOROS Diamandouros P., Letno poročilo: Evropski varuh človekovih pravic, EU,

2010.

ROVŠEK Jernej, Neformalni mehanizmi varstva človekovih pravic-Ombudsmani in

varuh človekovih pravic, v Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili, Društvo

AI Slovenije in Mirovni inštitut, Ljubljana, 2002.

ROVŠEK Jernej, Kalčina Liana, 60-letnica sprejema Splošne deklaracije OZN o

človekovih pravicah, 15-letnica sprejema Zakona o varuhu človekovih pravic, Zbornik

prispevkov 2. Mednarodne konference v Ljubljani 2008, Ljubljana: Varuh človekovih

pravic RS, 2009.

ROWAT D. C., The ombudsman, Citizen's defender, Perface to Second Edition,

London, 1968, p. XXIV.

58

RUPNIK Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Boţo, Ustavno pravo, knj. 1, Splošni del,

Pravna fakulteta, Maribor, 1993.

TERŠEK Andraţ, Ustavnosodna slabitev vloge varuha človekovih pravic, Pravna

praksa, št. 29/2004, str.30.

TRPIN Gorazd, Ombudsman-varuh pravic drţavljanov, v Zbornik znanstvenih razprav,

L. letnik.

TRPIN Gorazd, Komentar 159. člena Ustave RS, v Komentar Ustave RS, Šturm (Ur.),

FPDEŠ, Ljubljana, 2002.

TURK Boštjan, Lampe Rok, Bošnjak Marko, Teršek Andraţ, Človekove pravice v

pravnih in sodnih postopkih, Legalia, Ljubljana, 2004.

20 let Zakona o varuhu človekovih pravic 1993-2013, Varuh človekovih pravic RS,

Ljubljana, 2013.

20 let delovanja Varuha človekovih pravic RS 1994-2014, Varuh človekovih pravic RS,

Ljubljana, 2014.

URL:http://www.varuh-rs.si/publikacije-gradiva-izjave/letna-porocila-priporocila-dz-

odzivna-porocila-vlade/. 15.8.2016.

URL: http://www.europarl.europa.eu/electionombudsman/ 13.8.2016.

URL:http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/zgodovina-institucije/zgodovina-zaposlenih/.

4.8.2016.

URL: http://ombudsman.europa.eu/sl/activities/annualreports.faces. 24.8.2016.

URL:http://europarl.europa.eu/atyourservice/SL/displayFtu.html?ftulal=FTU.

29.7.2016.

URL: http://www.varuh.si.27.7.2016.

ULR: http://www.ombudsman.europa.eu. 5.8.2016.

ULR: http://bookshop.europa.eu. 3.8.2016.

URL: http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/oblike-dela-varuha/mednarodni.odnosi/.

25.7.2016.

7.2 PRAVNI VIRI

Pogodba o Evropski uniji, podpisana v Maastrichtu leta 1992 (UL C 191).



http://www.europarl.europa.eu/electionombudsman/

http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/zgodovina-institucije/zgodovina-zaposlenih/

http://ombudsman.europa.eu/sl/activities/annualreports.faces.%2024.8.2016

http://europarl.europa.eu/atyourservice/SL/displayFtu.html?ftulal=FTU

http://www.varuh.si/


http://bookshop.europa.eu/

http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/oblike-dela-varuha/mednarodni.odnosi/

59

Amsterdamska pogodba, ki spreminja Pogodbo o EU, Pogodbe o ustanovitvi Evropskih

skupnosti in nekatere z njimi povezane akte, podpisana v Amsterdamu leta 1997, (UL C

340, 10.11.1997).

Lizbonska pogodba, ki spreminja Pogodbo o EU in Pogodbo u ustabovitvi Evropske

skupnosti, podpisana v Lizboni dne 13. decembra 2007 (UL C 306, 17.12.2007).

Listina evropske unije o temeljnih pravicah, (2010/C 83/02,30.3.2010, Uradni list EU,

št. C83/389).

Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30.maja 2001 o

dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, UL 2001L

145.

Ustava RS, Uradni list RS/1, št.33/91 (ter vse nadaljne spremembe in dopolnitve).

ZVarCP, Uradni list RS, št. 71/93 (ter vse nadaljne spremembe in dopolnitve).

Zakon o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/1994 in št. 64/2001.

Zakon o drţavnem toţilstvu, Uradni list RS, št. 58/11 in št. 21/12.

Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 94/07.

Zakon o sodniški sluţbi, Uradni list RS, št. 94/07.

Zakon o enakih moţnostih ţensk in moških, Uradni list RS, št. 59/02 in 61/07.

Zakon o pacientovih pravicah, Uradni list RS, št. 15/08.

Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 98/04.

Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 39/06.

Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list RS, št. 94/07.

Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/12.

Zakon o nalogah in pooblastilih policije in Pravilnik o policijskih pooblastilih, Uradni

list RS, št. 15/13.

Zakon o obrambi in Pravila sluţbe v slovenski vojski, Uradni list RS, št. 103/04.

Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93 in 24/96.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, Uradni list RS, št. 110/06.

Zakon o upravnih taksah, Uradni list RS, št. 106/10.

Zakon o tajnih podatkih, Uradni list RS, št. 50/06.

60

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Uradni list RS, št. 45/2010, 26/2011 in

30/2011.

Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo,

Uradni list RS, 70/2000.

Zakon o javnih usluţbencih, Uradni list RS, št. 63/07.

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, Uradni list RS, št. 108/09.

Zakon o potnih listinah, Uradni list RS, št. 65/2000, 98/2005, 44/2008, 141/2009 in

10/2011.

Poslovnik varuha človekovih pravic, Uradni list RS, št. 63-2930/1995 ter vse nadaljne

spremembe in dopolnitve.

Pravilnik o povračilu stroškov in nagradah, Uradni list RS, št. 17-565/2008 in št. 20-

829/2011.

institucija varuha Človekovih · 2017-11-28 · bila uvedba te institucije v naš pravni sistem, v...

Documents