UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA

IGRE ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED

OTROKI

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: doc. Schmidt Gordana Kandidatka: Žemljič Martina

Ljubljana, marec 2012

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana MARTINA ŽEMLJIČ izjavljam, da sem avtorica diplomske naloge z

naslovom: »IGRE ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI«.

Izjavljam, da prenašam vse materialne avtorske pravice v zvezi z diplomsko nalogo na

Univerzo v Ljubljani, Pedagoško fakulteto.

Ljubljana, marec 2012

ZAHVALA

Ob tej priložnosti se najlepše zahvaljujem svoji mentorici doc. Gordani Schmidt za

strokovno pomoč, vodenje ter svetovanje pri nastajanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se vrtcu pri Osnovni šoli Tišina, ki mi je omogočil izvedbo praktičnega

dela diplomske naloge. Zahvala gre gospe ravnateljici Sonji Rošer, ki mi je omogočila,

da sem praktični del diplomske naloge in celotno raziskavo v obliki projekta lahko

opravljala v vrtcu Tišina.

Posebej bi se rada zahvalila vzgojiteljici Mariji Peček in pomočnici vzgojiteljice Darji

Kous ter vsem otrokom v njuni skupini za dober sprejem, za še boljše vzdušje,

prijaznost ter vso pomoč pri izvedbi mojega praktičnega dela.

Zahvala gre tudi uni. dipl. prof. slovenskega jezika Branki Berdnik za lektoriranje moje

diplomske naloge in uni. dipl. prof. angleškega jezika Simoni Šooš za prevod povzetka

in ključnih besed.

Največja zahvala mojim staršem, ki so mi omogočili študij, me pri tem podpirali ter mi

stali ob strani.

Hvala sestri Sabini za vse pozitivne nasvete, spodbude in podporo.

POVZETEK

Čedalje bolj se zavedamo kako pomemben je otrokov socialni razvoj, na katerega lahko

imamo zelo velik vpliv tudi vzgojitelji v vrtcu. Menim, da so prav plesno-gibalne

dejavnosti tiste, preko katerih lahko otrokom omogočimo raznovrstne interakcije in

vplivamo na medsebojno zaupanje in sodelovanje – socialno integracijo otrok.

V prvem delu diplomske naloge sem opredelila in opisala socializacijske procese in

dejavnike, ki imajo velik vpliv na otrokov socialni razvoj. Opisala sem tudi pomen

vzgojitelja pri pridobivanju otrokovih socialnih izkušenj ter pomen vrstnikov in ostalih

odraslih na otrokov socialni razvoj, s pomočjo različnih gibalnih Iger zaupanja in

sodelovanja med otroki. Prav tako sem opisala pomen gibalnih dejavnosti za gibalni

razvoj otroka v predšolskem obdobju, na katerega lahko imamo vzgojitelji z izvedbo

različnih dejavnosti in iger zelo velik vpliv.

V empiričnem delu sem izvedla petnajst sklopov Iger zaupanja in sodelovanja med

otroki, ki imajo vpliv na socialne odnose v skupini. S temi igrami sem poskušala doseči

boljše medsebojne odnose v skupini, kateri morajo temeljiti na spoštovanju,

razumevanju, sprejemanju drug drugega in enakopravnosti.

KLJUČNE BESEDE:

socializacija,

gibanje,

zaupanje,

sodelovanje,

predšolski otrok.

SUMMARY

Each day we are more and more aware of the importance of the child's social

development, to which teachers in kindergarten can have a major impact. I believe, that

these are activities of dancing and moving, those that lead children to various

interactions and influence on mutual confidence and cooperation – the social integration

of children.

In the first part of the thesis I have identified and described the socialization process and

the factors that have a major impact on children's social development. I have also

described the importance of pre-school children in acquiring social experience and the

importance of coevals and other adults in the child's social development, through a

variety of movement games of confidence and cooperation. I have also described the

importance of movement activities for motor development in pre-school age children, to

whom teachers can have a great impact with the implementation of various activities

and games.

In the empirical work I have conducted fifteen parts. Games of confidence and

cooperation among children, which have an impact on social relations within the group.

With these games I have tried to reach better mutual relations in the group, which

should be based on respect, understanding, acceptance and equality of each other.

KEYWORDS:

socialization,

movement,

confidence,

cooperation,

a pre-school child.

KAZALO VSEBINE

UVOD .................................................................................................................................... 1

1 TEORETIČNI DEL .......................................................................................................... 2

1.1 SOCIALIZACIJA ...................................................................................................... 2

1.1.1 ČLOVEK V SOCIALNEM OKOLJU KOT DRUŽBENO BITJE ................. 2

1.1.2 DRUŽBENA VLOGA ..................................................................................... 3

1.2 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE .......................................................................... 4

1.2.1 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE – UČITI SE ............................................. 5

1.2.2 OBLIKOVANJE DOBREGA POČUTJA IN SAMOZAVESTI OTROK V

SKUPINI S STRANI VZGOJITELJA ..................................................................... 6

1.3 SOCIALNO UČENJE ............................................................................................... 6

1.3.1 SOCIALNE INTERAKCIJE V VRTCU ......................................................... 7

1.3.2 SUBJEKTIVNE TEORIJE O SOCIALNIH REAKCIJAH ............................ 8

1.4 SOCIALNE VEŠČINE .............................................................................................. 9

1.4.1 TEORIJE SOCIALNIH VEŠČIN ....................................................................... 10

1.4.2 VPLIV SOCIALNIH DEJAVNOSTI NA RAZVIJANJE SOCIALNIH

VEŠČIN .................................................................................................................. 11

1.4.2 UČENJE SOCIALNIH VEŠČIN ................................................................... 12

1.4.3 DELITEV SOCIALNIH VEŠČIN ................................................................. 13

1.5 POMEN SOCIALNIH IGER ................................................................................. 14

1.5.1 VLOGA SOCIALNIH IGER V VRTCU ...................................................... 15

1.6 GIBANJE .................................................................................................................. 17

1.6.1 OTROKOV GIBALNI RAZVOJ .................................................................. 17

1.6.2 POMEN GIBALNIH DEJAVNOSTI V VRTCU ......................................... 18

2 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................... 19

2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ....................................... 19

2.2 CILJI ......................................................................................................................... 20

2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA .......................................................................... 20

2.4 RAZISKOVALNA METODA ................................................................................ 20

(OBDELAVA PODATKOV/STATISTIČNE METODE) ......................................... 20

2.5 OPIS PRIPOMOČKOV .......................................................................................... 21

2.6 OPIS VZORCA ........................................................................................................ 21

2.7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA IN ANALIZA PODATKOV ............................. 21

2.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA .................................................................. 22

2.9 IZVEDBA PROJEKTA .......................................................................................... 22

2.9.1 POTEK UVODNE DEJAVNOSTI ............................................................... 24

2.9.2 OPIS PETNAJSTIH SKLOPOV IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA

MED OTROKI Z ANALIZAMI ............................................................................ 28

KAKOVOST ODNOSOV V SKUPINI OTROK PO IZVAJANJU IGER

ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI ....................................................... 97

ZAKLJUČEK ..................................................................................................................... 98

VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 99

1

UVOD

Brez medsebojnega zaupanja ni mogoče ustvarjalno sodelovati med seboj. Vzgojitelj

mora to tezo seveda zelo dobro poznati, saj je pomembno, da gradi zaupanje in

sodelovanje med otroki, s starši in celotnim aktivom v vrtcu. Vodilo vzgojiteljevega

dela je sprejeti in razumeti otroka ter ustvariti takšno okolje, v katerem se bo počutil

varnega in kjer bo izražal svoje želje in interese – okolje, v katerem si bo skozi lastno

aktivnost z zaupanjem vase in v druge pridobival izkušnje, znanja, spretnosti in navade.

Pomembno je, da otroku pričaramo varno ter ustvarjalno okolje, ki mu tako nudi velike

možnosti osebnostne rasti (Turnšek, 2004, interno gradivo).

Ker se danes že pri predšolskih otrocih opazi, da so čedalje bolj grupirani v skupine in

da ni pravega medsebojnega zaupanja in sodelovanja otrok med seboj, menim, da je

prav, da kot vzgojitelji posegamo po novitetah in se zanimamo za nove načine dela z

otroki, s katerimi bi to situacijo izboljšali ali celo popravili. Sama sem mnenja, da

vzgojitelj z raznimi Igrami zaupanja in sodelovanja med otroki v skupini lahko ustvari

pozitivno, ustvarjalno vzdušje – okolje, v katerem se bo otrok počutil sprejet ter varen v

družbi sovrstnikov in vzgojitelja. Eden izmed namenov teh dejavnosti je namreč tudi ta,

da se otroci bolj čustveno povežejo med seboj in sprejmejo drug drugega. Ker me

zanima, kolikšen vpliv imajo Igre zaupanja in sodelovanja na kasnejše, »boljše«

sodelovanje in zaupanje med otroki, sem se odločila, da s pomočjo teoretičnih in

praktičnih izhodišč, to tudi ugotovim.

2

1 TEORETIČNI DEL

1.1 SOCIALIZACIJA

»Socializacija je oblikovanje osebnosti pod vplivom družbe in družbenih norm. Je

prevzemanje družbeno in moralno primernih načinov obnašanja in presojanja« (Musek

in Pečjak, 1996: 278).

Je proces učlovečenja oziroma nastajanja človeka kot družbenega bitja. Ko se osebek

rodi, je samo biološko bitje, s socializacijo pa postane tudi družbeno bitje. Med

razvojem, ko se človek nauči misliti, čustvovati in delovati, postane eden izmed ljudi v

skupini, ki ji pripada. Pri tem je zelo pomembna identifikacija s skupino: z družino, s

šolo, prijatelji, z versko skupnostjo, z družbenim redom… – to je za posameznika vir

njegovih mnenj, stališč in vrednot. V otroških letih in v mladosti potekajo

najpomembnejša obdobja socializacije, ki jim pravimo kar primarna socializacija, saj se

tukaj oblikujejo osnovne duševne funkcije, npr. zaznave, psihomotorične spretnosti,

govor, temeljna znanja, socialne emocije in motivi. V obdobju sekundarne socializacije

pa se oblikujejo odnosi do drugega spola, zapleteno znanje, poklicne spretnosti…

(Musek in Pečjak, 2001: 246).

Socializacija in oblikovanje osebnosti potekata pod vplivom drugih oseb (staršev,

bratov in sester, vrstnikov, vzgojiteljev, učiteljev, vzornikov itd.) in pod vplivom

družbenih institucij (družine, vrtca, šole itd.). Ti različni izvori ali nosilci socializacije

usmerjajo moralni, značajski in osebnostni razvoj posameznika, torej ga vzgajajo in

izobražujejo k pridobivanju veščin, spretnosti in znanj. Pomembno vlogo pri

socializaciji imajo torej osebe in skupine, s katerimi se zavestno ali nezavestno

istovetimo, ker nam pomenijo vzor (vzgojitelji, starši, učitelji…) (Musek, 1997: 13).

1.1.1 ČLOVEK V SOCIALNEM OKOLJU KOT DRUŽBENO BITJE

Brez socialnega okolja ne bi mogli preživeti – od naših stikov z okoljem je namreč

odvisno, kako se počutimo, kaj počnemo ter kaj mislimo sami o sebi. Vsak posameznik

3

živi v družbi, v kateri ga različne skupine spremljajo skozi vse življenje – poleg družine

tudi druge skupine v vrtčevskem, šolskem, delovnem in drugem okolju. Če hočemo

dobro razumeti posameznikovo osebnost in obnašanje, ga moramo gledati v luči

njegovega socialnega okolja (Musek in Pečjak, 2001: 244).

Vse to pomeni, da se mora posameznik razviti v osebnost, ki bo kos življenju v družbi.

Mora imeti sposobnost, da v družbi uveljavi sam sebe ter da se prilagodi drugim – s

tem, da izpolnjuje naloge, ki jih terja sožitje z drugimi (Musek, 1997: 11).

1.1.2 DRUŽBENA VLOGA

Vsaka družba skuša z vzgojo in socializacijo pri posameznikih izoblikovati osebnostne

lastnosti, ki naj bi se kar najbolj ujemale z družbenimi pričakovanji. Posameznik naj bi

se razvil v osebnost, ki bi čim bolj izpolnjevala družbena pričakovanja in ki bi kar

najbolj prevzela »predvidene« in »predpisane« družbene vloge (Prav tam, 1997: 19).

V vsaki družbi obstaja skupek številčnih vlog: družinskih, poklicnih, delovnih,

društvenih,… V svoji strukturi ima potemtakem družba že predvidene določene vloge in

funkcije, ki jih morajo njeni pripadniki sprejeti. Naloga družbe je, da jih usposobi za

sprejetje in izpolnjevanje teh vlog in funkcij, saj le-ta za posameznika zahteva celoten

kompleks nalog, ki se jih mora naučiti. Komplekse teh funkcij in vedenja, ki ustrezajo

določenemu družbenemu položaju, so socialni pedagogi poimenovali družbene oziroma

socialne vloge (Musek, 1986: 12).

Posameznik se v svojem razvoju ob vplivih in pobudah drugih oseb uči sprejemati in

izpolnjevati najrazličnejše vloge. Hkrati se uči tudi razlikovati med temi vlogami, jih

spreminjati in menjavati ( npr. menjavanje vlog v igri, ko se igrajo »mamice in otroke«,

»zdravnike in bolnike«, »policiste in lopove« itd.). Zmožnost izbirati, spreminjati in

menjavati vloge je lahko tako pomembna značilnost osebnosti. Posameznik si tako

lahko delno pod vplivom drugih, delno pa z lastnimi pobudami izoblikuje predstavo o

tem kakšen je in kakšen naj bo. Izoblikuje si torej lastno identiteto, s katero se poistoveti

in ji skuša ostati zvest (Prav tam, 1986: 15).

4

1.2 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE

»Samopodoba je celota predstav, pojmov in vrednotenj, ki jih oblikujemo o samem

sebi« (Musek in Pečjak, 2001: 282).

Je predstava človeka o samem sebi, o svojih sposobnostih in zmožnostih, ciljih in

zadolžitvah, ki ga vodi v njegovem delovanju v določeni situaciji. Tukaj je pomembno

doseganje čim bolj produktivne samopodobe, ki vzdržuje ravnotežje med osebnimi

uspehi in neuspehi ter med načrtih in pričakovanjih okolice. Zelo učinkovito in dobro je,

če nam podobo o sebi potrdijo drugi ljudje, ki so za nas pomembni ali zanimivi.

Pomembno za oblikovanje človekove samopodobe je torej ustvarjanje ravnotežja med

tremi kompetentami tega procesa:

Značilnostmi človeka, ki so pomembne za njegovo podobo o sebi;

Interpretacijo, ki jo daje človek o teh značilnostih in o vedenju, ki se povezuje s

temi značilnostmi;

Njegovimi predstavami o tem, kako reagirajo druge osebe, ko opažajo

značilnosti ali reagirajo na človekovo vedenje, povezano s temi značilnostmi

(Ule, 2005: 215).

V sodobni psihološki znanosti je samopodoba, podobno kot inteligentnost, motivacija,

agresivnost, anksioznost (*) idr., obravnavana kot psihološki konstrukt. Njene vsebine

so znanja, ki jih v življenju o sebi oblikujemo na nam pomembnih področjih lastnega

udejstvovanja. Ob tem izhajamo iz podmene o prevladujoči subjektivni naravi

konstruiranja vedenja o sebi, saj svojo samopodobo bolj kakor v obliki določenih obče

veljavnih podatkov o sebi oblikujemo in izražamo z vrednotenjem oziroma

ocenjevanjem samega sebe na podlagi lastnih interpretacij znotraj svojega psihološkega

ter fizičnega polja delovanja (Juriševič, 1999: 9).

S tem, da si v svojem razvoju ustvarjamo podobo in merila o tem, kakšni smo in kakšni

naj bi bili, si ustvarjamo lastno samopodobo in svojo samo identiteto. Pogosto se zgodi,

da ravnamo tako kot nam narekuje samopodoba, kar pomeni, da lahko tudi sami

oblikujemo svoje obnašanje in razvijamo nekatere osebnostne lastnosti. Upravičeno

torej govorimo o samooblikovanju osebnosti (Musek in Pečjak, 1996: 211).

5

Zdrava samopodoba pomeni, da posameznik s poznavanjem sebe na določenem

področju lastne samozaznave oblikuje čim bolj realno (na svojih »močnih« in »šibkih«

področjih), ob tem pa ohranja konstruktivno (pozitivno, optimistično) naravnanost v

smislu sprejemanja samega sebe in načrtovanja lastnega delovanja v prihodnje

(Juriševič, 1999: 10).

Pomemben ključ do uspeha na vseh življenjskih področjih sta dobra samopodoba in

samozaupanje. Če si otroci zaupajo in verjamejo svojim sposobnostim in zmožnostim,

so se bolj pripravljeni spoprijeti tudi z zahtevnimi situacijami, jih obvladati in

razreševati (McGrath in Francey, 1996: 101).

*Anksioznost je stanje (vrsta strahu), ko človeka preplavijo neprijetna občutja napetosti, zaskrbljenosti in

nelagodja, vzroka pa se po navadi ne zaveda. Spremljajo jo značilni fiziološki znaki. Občuti jo v

situacijah, ko oceni, da nekaj (od zunaj ali odznotraj – iz nezavedne duševnosti) ogroža njegovo psihično

ravnovesje, on pa se čuti nemočnega oziroma je prepričan, da situacije ne bo obvladal.

1.2.1 OBLIKOVANJE SAMOPODOBE – UČITI SE

Oblikovanje lastne samopodobe pomeni učiti se o sebi na različne načine (od lastnih

izkušenj do »pomembnih drugih oseb«), katerim skupni imenovalec je narava

tovrstnega učenja – spontanost oziroma neformalnost njenih pojavnih oblik.

Robertsova ločuje med štirimi oblikami tovrstnega otrokovega učenja, ki jih prav

gotovo lahko uporabimo tudi za razumevanje »učenja o sebi«.

Te so:

raziskovanje,

postavljanje vprašanj,

eksperimentiranje,

učenje iz napak.

S tem, ko otrok raziskuje, spoznava svet okoli sebe in prepoznava njegovo vlogo v

njem. Pri tem, ko otrok sprašuje, pa razširja in poglablja lastno razumevanje. Vsako

eksperimentiranje pa prav tako otroku pomaga priti do lastnih spoznanj o lastnih

6

kompetentnostih. Napake, do katerih pri otrokovi igri prihaja, ga po eni strani

opozarjajo na meje lastnih zmogljivosti, po drugi strani pa mu olajšujejo nadaljnje

učenje in dosežke ter občutja uspešnosti. Pri oblikovanju samopodobe je torej potrebno

poudariti pomembnost »drugih oseb« (odraslih – staršev in vzgojiteljev ter sovrstnikov)

(Juriševič, 1999: 21).

1.2.2 OBLIKOVANJE DOBREGA POČUTJA IN SAMOZAVESTI OTROK V

SKUPINI S STRANI VZGOJITELJA

Ocvirk (v Čas, 2008: 58) pravi, da je pri samospoštovanju pomemben občutek, da si

sposoben in vreden ljubezni. Če otrok začne dvomiti o svojih sposobnostih, to lahko

izraža na različne načine: je plašen, sramežljiv, zadržan, izjemno tih ali pa se lahko trudi

pritegniti pozornost z grobostjo in nasilnostjo. Tak otrok se boji novih izzivov in

neuspehov, zato je pomembno, da znamo odrasle osebe, ki smo v stiku z otroki,

prepoznati tovrstne odzive, da mu lahko na pravilen način pomagamo. Pomembno je, da

vsak otrok čuti, da je sprejet takšen kot je, z vsemi svojimi lastnostmi.

Vzgojitelj mora biti pozoren na pozitivne reakcije med otroki in se takoj odzvati na

otrokova vprašanja in prošnje. Pomembno je, da vzgojitelj otroka pozorno in spoštljivo

posluša ter mu daje možnosti za gibanje in sproščanje energije. Vedno se mora truditi

biti dober opazovalec otrok in podpirati njihovo samostojnost. Iskati je potrebno njihova

močna področja in ustvarjati situacije, kjer se lahko potrjujejo pred sovrstniki.

Pomembno je, da vzgojitelj otroku pokaže, kadar je z njegovim početjem zadovoljen in

ga dodatno spodbuja, da se mu krepi samozavest (Čas, Ocvirk, 2008: 59).

1.3 SOCIALNO UČENJE

»Socialno učenje je učenje, ki poteka v stiku z drugimi osebami in na pobudo drugih«

(Musek in Pečjak, 2001: 283).

Razvoj socialnega učenja se pri otrocih najprej začne v njihovi družini, ki otroku

omogoči varnost in zaščito ter pridobivanje znanj in veščin. V obdobju malčka (od

7

drugega leta starosti naprej) pa postanejo čedalje bolj pomembni tudi med vrstniški

odnosi, saj otroci proti koncu drugega leta preživijo več časa v družabni kot v

individualni igri. V predšolskem obdobju se socializacija poveča, ker otroci med sabo

komunicirajo, delijo spoznanja o svojih dejavnostih, sodelujejo v igrah vlog in zmožni

so se pogovarjati o pravilih igre. Med vrstniški odnosi dajo otroku možnost, da se nauči

tistih spretnosti, ki si jih lahko pridobi le med enakimi. To so sodelovanje, delitev stvari,

reševanje konfliktov, zmožnost ustreznega komuniciranja ipd. (povzeto po:

www.shrani.si/f/1O/O5/3CrD8VOd/program-soc-ucenja.doc).

Pri predšolskih otrocih se pojavljajo različne oblike socialnega vedenja. Poznamo

prosocialna vedenja, kamor spadajo: sodelovanje, prijateljstvo, druženje, enakopravnost

ipd., altruizem, kamor spadajo: nesebična pomoč in prepoznavanje pomoči potrebnih in

empatijo, kamor spada razvoj globljih medsebojnih odnosov (Prav tam).

Vrtec je kompleksen socialni prostor, ki otrokom in vzgojiteljem daje veliko raznolikih

možnosti za socialno učenje. To so možnosti in priložnosti za medsebojno spoznavanje,

poslušanje sogovorca, sprejemanje in razumevanje drugačnosti, reševanje konfliktnih

situacij in empatijo…V socialnem učenju so vključene vse vrste vedenja, ki jih

posameznik mora obvladovati, da se lahko učinkovito in konstruktivno vključi v

socialno okolje (Educa, 2009: 21).

V socialnem učenju so zajeti modeli spoznavanja, razumevanja in usmerjanja sebe,

drugih ljudi in medosebnih interakcij v formalnih in neformalnih skupinah. Predstavlja

zavestne izbire učinkovitega in zadovoljivega ravnanja v socialnih situacijah, kjer je

potrebno posebno pozornost nameniti čustveni komponenti (Prav tam).

1.3.1 SOCIALNE INTERAKCIJE V VRTCU

Socialna interakcija zajema oblike in učinke neposrednega delovanja aktivnosti ene ali

več oseb na vedenje drugih oseb. Po navadi gre tukaj za člane iste skupine in temelji na

prostorski in psihološki bližini posameznikov. Vzajemno delovanje članov iste skupine,

drugih na druge je lahko namerno ali nenamerno, zavedno ali nezavedno,… Prisotno je

v vsaki družbeni skupini in omogoča družbeno dinamiko (Čas, Lavbič, 2008: 30).

8

Je nujno potreben proces za nastanek in ohranjanje medosebnih in drugih socialnih

odnosov, vendar ni enaka socialnim odnosom. Ti medosebni odnosi so posledica

trajnejših ponavljajočih se interakcij med dvema ali več osebami, ki temeljijo na

zaupnosti, naklonjenosti, privrženosti do drugega in tudi empatiji do drugih oseb v

odnosu. Odnos vedno temelji predvsem na emotivnem razmerju, saj v njem razvijemo

čustven donos do druge osebe (Ule, 2005: 224).

Predpostavlja sposobnost ljudi za izmenjavo gest, simbolov, informacij, dejanj.

Osnovno sredstvo socialnih interakcij je jezik, kot socialno simbolni sistem, ki ga

relativno enotnega vzdržuje in gradi neka družba. Prav tako predpostavlja različne

kanale in medije za komuniciranje med ljudmi. Na različnih ravneh socialnih interakcij

delujejo razni posredniki socialnega vpliva okolja na človeka (Prav tam, 2005: 25).

1.3.2 SUBJEKTIVNE TEORIJE O SOCIALNIH REAKCIJAH

Subjektivne teorije strokovnih delavcev imajo velik vpliv na kakovost otrokovih

izkušenj v vrtcu. Deloma se prekrivajo s prikritim kurikulom v proučevanju nenamernih

in nenačrtovanih ravnanj ter učinkov vzgoje. Pomen subjektivnih teorij je v tem, da

poleg implicitnih (rutinskih, pretežno nezavednih) ravnanj zajemajo tudi eksplicitno

izražena stališča in vrednote (Čas, Batistič Zorec, 2008: 22).

Subjektivne teorije imajo vpliv na to, kako bo vzgojiteljica načrtno komunicirala z

otroki, kako bo zagotavljala varno in za učenje spodbudno klimo ter spodbujala

interakcije med otroki. Še pomembnejši pa je njihov vpliv na nenačrtovana ravnanja v

vsakodnevnih interakcijah z otroki (prikriti kurikulum) (Prav tam, 2008: 23).

Korthagen (2004) pravi, da je delovanje vzgojitelja odvisno od več vplivov, ki se med

seboj prepletajo in so soodvisni. Meni, da so kompetence le eden od nivojev in da je v

osrčju njegovega čebulnega modela poklicna identiteta, ki ugotavlja, kako posameznik

vidi svoje poklicno poslanstvo. Meni, da se vzgojitelji preveč osredotočajo na

kompetence, namesto da bi z refleksijo praktičnih izkušenj sprožili proces učenja, ki

vključuje spreminjanje lastnih prepričanj in izgrajevanje poklicne identitete.

9

Hofman in Weikart (1995) pravita, da vzgojitelj v interakciji z otrokom opazuje, kako

razmišlja, kakšne so njegove sposobnosti in interesi, prav tako pa spremlja njegov

napredek, da mu zna nuditi ustrezno podporo in izzive (Prav tam).

Hofman in Weikart (1995) v high/scope kurikulu gledata na učenje kot na socialno

izkušnjo, ki vključuje pomembne interakcije med otrokom in odraslim. Zagovarjata, da

se otrok najbolje uči, kadar prosto komunicira z vrtniki in odraslimi. Po njunem mnenju

si otrok socialne izkušnje pridobiva v vsakodnevnih aktivnostih, ki jih izbira in načrtuje

sam ter tistih, ki jih spodbudi vzgojiteljica in mu omogočajo individualno izražanje

(Prav tam, 2008: 24).

Bradekamp (1996) poudarja, da vzgojiteljica pripravi spodbudno okolje, kjer otroci

raziskujejo in so v interakciji z drugimi otroki, odraslimi in materiali. Otrok razvija

sposobnosti ob intenzivni udeležbi v igri in ustvarjalnih dejavnostih.

Rinaldi (1993) otroka opisuje kot »socialnega konstruktivista«, kar pomeni, da v Reggio

Emilia pristopu poudarjajo odnose vsakega otroka do drugih otrok, odraslih in socialno

kulturnega okolja. Otroci, s katerimi vzgojiteljice vzpostavljajo osebne odnose, so

kasneje aktivni ustvarjalci lastne socializacije, ki jo soustvarjajo z vrstniki (Prav tam).

1.4 SOCIALNE VEŠČINE

»Socialne veščine so veščine, ki se dogajajo na treh ravneh: na osebnem nivoju (te

posameznik potrebuje za graditev samopodobe, reševanje lastnih težav, izražanje svojih

zamisli), na nivoju odnosov (pogajanje in sodelovanje, sklepanje kompromisov, gradnja

in vzdrževanje lastnih socialnih mrež) in na nivoju širše družbe ali makro sistema

(občutljivost za druge, prispevanje k dobrobiti države)« (Rozman, 2006: 29).

So veščine, ki jih posameznik razvije pri sebi – kažejo pa se v odnosih z drugimi. So

nekaj, kar se dogaja med človekom in socialnim okoljem, v katerem živi (Prav tam,

2006: 28).

10

So tiste, ki omogočajo primerno socialno sporazumevanje ob hkratnem upoštevanju

lastnih in sogovornikovih potreb, čustev in spoštovanje različnega. Spodbujajo primerno

klimo in pomagajo otrokom, ki so sramežljivi, osamljeni in se ne vključujejo v

komunikacijo z odraslim ali z otrokom. Pomagajo otrokom, ki so agresivni in ki

pogosto zaidejo v prepire in spore ( Čas, Moravec, 2008: 34).

Posamezniku omogočajo, da se učinkovito vede v socialnem prostoru, da vstopa v

zadovoljive socialne odnose, da se nauči reševati konflikte in sporazumevati z drugimi.

Obvladovanje socialnih veščin torej omogoča, da posameznik lahko učinkoviteje

zadovoljuje lastne socialne potrebe, ne da bi pri tem oškodoval partnerje (Prav tam).

Pogosto se za socialne veščine uporablja tudi pojem »življenjske veščine«, saj jih

večinoma razumemo v kontekstu interakcije med posameznikom in drugimi ljudmi. Z

njimi posameznik uresničuje svoje namene, ki ga vodijo, da lahko zadovoljuje svoje

potrebe v socialnem okolju (Rozman, 2006: 27).

Turnšek (2004) pravi, da socialne veščine sodijo na področje odnosnega,

komunikacijskega in socialnega. Njihova osnovna značilnost je, da omogočajo primarno

socialno sporazumevanje, kar pomeni, da smo sposobni hkrati upoštevati lastne in

sogovornikove potrebe, čustva ter spoštovati različnost.

Dobro razvite socialne veščine nam omogočajo uspešno zadovoljevanje lastnih potreb,

ne da bi pri tem oškodovali partnerja. Z učenjem le-teh lahko prispevamo k razvoju

posameznika kot tudi k oblikovanju zadovoljujoče klime v skupini predšolskih otrok v

vrtcu (Prav tam).

1.4.1 TEORIJE SOCIALNIH VEŠČIN

Warens (1994) razume socialne veščine kot k cilju naravnana vedenja, ki posamezniku

omogočajo učinkovito interakcijo z drugimi v določenih okoljih.

11

Gresham in Elliot (1990) definirata socialne veščine v okviru vrstniških skupin kot tista

vedenja, ki posamezniku v določeni situaciji omogočajo predvideti in doseči naslednje

cilje:

vrstniško sprejetost in priljubljenost,

mnenja pomembnih drugih o vedenju in

druga socialna vedenja, za katera je znano, da so močno povezana z vrstniško

sprejetostjo ali mnenji pomembnih drugih.

Zurilla in Goldfried (1983) pravita, da s pojmom socialne veščine mislimo na

sposobnost prepoznavanja različnih možnosti dojemanja in odzivanja ter izbire med

njimi, ko se znajdemo v različnih situacijah (Rozman, 2006: 27).

1.4.2 VPLIV SOCIALNIH DEJAVNOSTI NA RAZVIJANJE SOCIALNIH

VEŠČIN

Socialna interakcija se začne razvijati že v prvih dveh mesecih otrokove starosti in je

omejena na izražanje njegovega biološkega ritma. Med drugim in četrtim mesecem pa

dojenček svojo pozornost že usmerja bolj na zunanje okolje, zlasti na druge ljudi. Med

petim in sedmim mesecem se dojenčkova pozornost umakne od ljudi k neživim

predmetom. Ta premik omogoči povečano sposobnost rokovanja s predmeti. Med

osmim in šestnajstim mesecem dojenček in malček postopoma razvijeta sposobnost

koordinacije med predmetno in socialno dejavnostjo. Začenjata se vključevati v

socialno interakcijo s predmeti. Dojenček in malček začenjata razumevati socialno

interakcijo kot usklajeno zaporedje dejanj, v katerem ima vsak od partnerjev dejavno

vlogo. Zaradi tega postaja interakcija vedno bolj simetrična. Od osemnajstega meseca

naprej postaja interakcija simbolno reprezentativna in besedno sporočilna. Malček

razvije sposobnost refleksije o lastnem obnašanju in o obnašanju partnerja ter tudi

sposobnost uporabe govora za oblikovanje skupne reference na predmete in osebe. Z

naraščanjem otrokove starosti narašča tudi intenzivnost pozornosti, ki je usmerjena na

igračo. Začenja naraščati tudi otrokova socialna odzivnost, interes za igro in

zadovoljstvo v igralni interakciji. Otrokova odzivnost narašča in se kaže v razvoju

otrokovih socialnih spretnostih in koordinaciji lastnega obnašanja. Otrokova igralna

dejanja so vse bolj konstruktivna, med igro pa je tudi vse bolj motorično dejaven. Po

12

otrokovem drugem letu starosti narašča otrokova besedna komunikacija z igračami v

interaktivni igri. V prvi polovici tretjega leta pa se pojavi kooperativna igra, značilnost

katere je, da otroci strmijo k istemu cilju (Čas, Polšak, Jazbec, 2008: 44).

Naloga vzgojiteljev je, da imajo pravo mero razumevanja za otroško igro in da na

ustrezen način spodbudijo otrokovo ustvarjalnost v igri. Pomembno je, da vzgojitelj

uporabi različne strategije, ki podpirajo otrokova prizadevanja in željo po vključitvi v

igro s svojimi vrstniki, ter da v različnih oblikah posreduje podporo v igri otrok (Prav

tam).

Ključni dejavnik za doseganje višjih ravni igre je torej prisotnost odraslega v igri.

Vzgojitelj lahko z zagotavljanjem ustreznega materiala, z organiziranimi in

strukturiranimi igralnimi situacijami, z dajanjem predlogov za igro, z demonstriranjem

igralnih dejavnosti itn. ustvarja nek okvir igre, v katerem se otrokovo delovanje lahko

dvigne na socialno in spoznavno višjo raven (Prav tam, 2008: 45).

Otrokovi igri je potrebno posvetiti čim več pozornosti in časa. Otrok preko igre

marsikaj pridobi. Otrokova igra je izraz njegovih duševnih in telesnih potreb, čustvenih

stanj, napetosti, socialnih teženj, ovir ter vplivov družbenega okolja (Prav tam, 2008:

46).

1.4.2 UČENJE SOCIALNIH VEŠČIN

»Otroci se v predšolskem obdobju učijo sporočati svoje izkušnje, čustva, vedenja na

različne načine in razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne

izkušnje; učijo se spoštljive in vljudne komunikacije« (Kurikulum za vrtce, 1999: 14).

Učenje socialnih veščin je eno izmed pomembnih področij v mladostniškem obdobju,

saj ustvarja možnosti za življenje posameznika v dani družbi. Socialnih veščin se lahko

učimo v različnih okoljih, v družini, vrstniški skupini izven šolskih dejavnostih idr.

(Rozman, 2006: 28).

Pri učenju socialnih veščin imajo pri otrocih zelo pomembno vlogo odrasli. Socialno

učenje poteka s pomočjo posnemanja, pojasnjevanja, raziskovanja in odkrivanja. Otrok

13

si pri interakciji z drugimi pridobiva izkušnje, ki se kot vzorci obnašanja ohranijo še v

odrasli dobi. Med pomembne interakcije med otroki ter med otrokom in odraslim sodijo

pogoste pozitivne interakcije z otroki: nasmeh, dotik, prijem, govorjenje v višini

otrokovih oči. Vzgojitelj s svojo komunikacijo deluje v celoti spodbudno, vljudno in

spoštljivo. S svojo pozitivno naravnanostjo ustvarja ugodno klimo v skupini (Kurikulum

za vrtce, 1999: 14).

Vzgojitelji smo tisti, ki torej pomagamo otrokom v vrtcu s svojimi pozitivnimi

spodbudami, zgledom in vedenjem. Pomembno je, da nam otrok zaupa in začuti, da ga

imamo radi, da ga želimo v naši sredini takšnega, kot je. Pri igri z vrstniki mu

pomagamo, ga podpiramo in hrabrimo. Pokažemo mu, kako naj se igra z drugimi in

sodeluje pri igri (Čas, Melavc, 2008: 49).

Otroci so v predšolskem obdobju najbolj občutljivi, ranljivi in tudi najbolj dojemljivi.

Da bodo otroci lažje razumeli svet okoli sebe, je pomembno, da jim vzgojitelji

omogočamo, da izražajo svoje misli, želje, doživetja, občutke in jih delijo z drugimi

(Prav tam).

Sovrstniki so »poligon« za preizkušanje znanj in veščin. V skupini se otrok uči novih

pravil, preizkuša stara pravila, nezaželeno vedenje opušča in se uči novega. Uči se

moralnih vrednot in norm. V skupini sovrstnikov si izbira prijatelje, s katerimi deli

zaupljivost (Končnik Goršič, 2004: 35).

Vzgojitelji smo tisti, ki pomagamo pri reševanju nesporazumov, torej smo usmerjevalci

v procesu učenja interakcij. Pomembno je, da se pri igri priključi tudi vzgojitelj ter

pomaga otrokom s svojimi sugestijami, predlogi, nasveti. S svojim govorom je otrokom

zgled pri njihovi komunikaciji (Čas, Melavc, 2008: 51).

1.4.3 DELITEV SOCIALNIH VEŠČIN

Turnšek (2004) deli socialne veščine v naslednje pare:

I. Kreativno mišljenje, ki je pomembno v procesu sprejemanja odločitev, v

reševanju problemov in fleksibilnosti odzivanja, in kritično mišljenje, ki pomeni

14

zmožnost objektivnega analiziranja informacij in izkušenj; prepoznava zunanje

dejavnike, ki vplivajo na naša stališča in ravnanja,

II. Zavedanje sebe, kar pomeni poznavanje sebe, svojega značaja, svojih prednosti,

pomanjkljivosti, prepoznavanje stresnih situacij in odzivanje nanje, in empatija,

kot zmožnost vživljanja v situacijo drugih, boljšega razumevanja in sprejemanja

drugih,

III. Sposobnost sprejemanja odločitev in sposobnost reševanja problemov, ki sta

pomembna pri konstruktivnem soočanju s problemi v medosebnih odnosih,

IV. Uravnavanje čustev, kot sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev

drugih, zavedanje o vplivu čustev na naše obnašanje, sposobnost ustreznega

odzivanja na čustva, in obvladovanje stresa, kot prepoznavanje izvorov in

posledic stresa ter odzivanje na način, ki zmanjšuje stres,

V. Uspešno komuniciranje, ki obsega verbalno in neverbalno izražanje, ki ustreza v

določenih situacijah, zmožnost izražanja svojega mišljenja, želj, potreb, strahov,

ter da znamo poiskati pomoč, ko nam je potrebna, in uspešno vključevanje v

medosebne odnose, kot ustvarjanje prijateljskih vezi, vzdrževanje dobrih

odnosov z družinskimi člani, ki so pomemben vir podpore posameznika ter

sposobnost prekiniti odnos na konstruktiven način.

1.5 POMEN SOCIALNIH IGER

Socialne oziroma interakcijske igre so pripomoček pri vzgoji v vrtcih. Pomembne so pri

oblikovanju lastne identitete, izboljšanju komunikacije s samim seboj in z drugimi ter

pri sprejemanju in dajanju povratnih sporočil. V socialnih igrah razvijamo intelektualno,

emocionalno in socialno plat otrokove osebnosti, spodbujamo pa tudi ustvarjalnost. Te

igre zajemajo tudi igre vlog, ki imajo zelo velik pomen pri otrokovem razvoju, saj se

lahko na neboleč način in brez posledic ob izkušnjah učijo vstopati v vloge, s katerimi

se bodo srečevali v življenju (Virk Rode, Belak Ožbolt, 1990: 5).

Uporabljajo se lahko pri pouku, v vrtcu, pri vzgojno-izobraževalnem delu v knjižnici,

pri delu s starši, svetovalnem delu z manjšimi skupinami, interesnih dejavnostih,…

(Virk Rode, Belak Ožbolt, 1991: 12).

15

Pogosto se uporabljajo za namen razvedrila in sprostitve, saj združujejo igro s

humorjem in tako predstavljajo privlačen način spoznavanja. Otrokom omogočajo, da

se učijo iz lastnih izkušenj. S socialnimi igrami ne vplivamo samo na kakovost

vrstniških odnosov in konfliktov med njimi, temveč tudi na razvoj socialnih spretnosti,

na višji stopnji socialne občutljivosti (Čas, Moravec, 2008: 34).

Cilji igranja socialnih iger so:

spodbuditi otroke, da razmišljajo o sebi, o svojih lastnostih, željah…,

omogočiti, da se posameznik na različne načine predstavi skupini,

prepoznavanje podobnosti in razlik med otroki,

učenje strpnosti,

prispevati k boljšemu razumevanju tekmovalnih in sodelovalnih odnosov (Prav

tam, 2008: 35).

1.5.1 VLOGA SOCIALNIH IGER V VRTCU

»Otrok se v predšolskem obdobju zelo intenzivno razvija v vseh vidikih socialnega

vedenja, ki pa se razvija tudi s pomočjo socialnega učenja, ki temelji na konceptu

otrokovih pravic in spodbujanju pozitivnih odnosov v skupini« (Čas, Jegrišnik, Novak,

2008: 37).

Spretnosti, kot so navezovanje stikov, medsebojno sprejemanje in potrjevanje,

samospoštovanje, jasna komunikacija, reševanje problemov, strpnost, zadovoljevanje

lastnih potreb ob upoštevanju potreb drugih (varnost, moč, sprejetost…) si otrok

pridobiva v različnih skupinah, vse od rojstva dalje; najprej v družini, nato v vrtcu med

vrstniki, v raznih interesnih skupinah ter pozneje v šoli, službi (Prav tam).

V predšolskem obdobju je še posebej pomembno, da strokovni delavci načrtujemo

dejavnosti, ki pri otroku spodbujajo socialne spretnosti, saj bo otrok le tako lahko le-te

koristno uporabil v svojem nadaljnjem izobraževanju, vzgajanju in življenju (Prav tam,

2008: 38).

16

Vzgojitelji v vrtcu se moramo zavedati pomena spretnosti, ki jih spodbujamo in

razvijamo s socialnimi igrami, in seveda tudi zahtevnosti in pomembnosti odnosov in

življenja v skupini. Ti odnosi so pomembna izkušnja ter podlaga za dobro počutje,

uspeh in ustvarjalnost vseh udeležencev skupine. Pomembno je, da pri tem strokovni

delavci otrokom, na nevsiljiv, na naraven način, preko socialnih iger ponudimo

situacije, v katerih otroci preizkušajo svoja ravnanja, spoznavajo sebe in druge,

pridobivajo informacije o ustreznosti ravnanja in se učijo drug od drugega. Socialne igre

potekajo v fazah, kjer je potrebno biti pozoren na starost otrok ter na njihovo stopnjo

razvoja in zrelosti.

Potek socialnih iger v petih fazah po Haus Schwabachu:

I. faza predstavljanja in spoznavanja,

II. faza komunikacije in oblikovanja skupine,

III. faza opazovanja,

IV. faza vživljanja in identifikacije,

V. faza napadalnosti in samoobrambe (Prav tam).

Vključevanje in izvajanje socialnih iger v vzgojnem delu v vrtcu je zelo pomembno za

otroke že v predšolskem obdobju. Namen socialnih iger za predšolske otroke je, da

vzpostavljajo medsebojne stike, se povežejo med seboj, osamljeni otroci vzpostavijo

stik z drugimi. Med otroki se razvije solidarnost, medsebojna pomoč in toleriranje

različnosti. Otroci se ob pomoči socialnih iger spoznavajo med seboj, učijo se poslušati

drug drugega, razumevati in se vživljati v drugega, sprejemati in reševati konfliktne

situacije ter graditi sodelovalne odnose. Otrokom omogočajo stik in povezovanje.

Otroci se učijo drug od drugega, analizirajo sami sebe, svoja ravnanja in pričakovanja.

Z igranjem se sprostijo, izražajo čustva in stališča (Čas, Kotnik, 2008: 69).

Cilj socialnih iger v vrtcu je pri otroku razvijati spoznavno, emocionalno in socialno

plat osebnosti ter spodbujati ustvarjalnost. Te igre niso tekmovalne narave, zato pri njih

ni izpadanja, ne kaznovanja napak. Večji poudarek je na osebnostni rasti, pridobivanju

in izboljšanju določenih socialnih spretnosti (Prav tam).

17

1.6 GIBANJE

Gibalna dejavnost ima v predšolskem obdobju pomemben vpliv ne le na ustrezen telesni

razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti, temveč tudi na posameznikov kognitivni,

emocionalni in socialni razvoj. Gibalna aktivnost otrok je še zlasti pomembna, saj

spodbuja vse tiste gibalne spretnosti, ki so povezane s šolskimi dosežki (npr. pisanje) in

z zaznavo lastnih kompetenc (tako na učnem, kot tudi na športnem področju), prav tako

pa omogoča ustrezno čustveno in socialno prilagojenost in povečuje otrokovo

samospoštovanje. Gibanje in igra, ki potekata v skupini, imata za otroka še dodatno

socialno vrednost, saj nudita številne možnosti za učenje novih veščin ob hkratnem

razvijanju prijateljskih odnosov (Šimunič, Dolenc, Pišot, 2010: 15).

1.6.1 OTROKOV GIBALNI RAZVOJ

V predšolskem obdobju je otrokov razvoj celosten. Posamezna področja razvoja, kot

so: telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno, se med seboj prepletajo. S

spremembo na enem področju lahko vplivamo na vsa ostala področja. Otrokovo

doživljanje in dojemanje sveta temelji na dražljajih, ki izvirajo iz okolja in njegovega

telesa ter iz izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi dejavnostmi. Pestrost teh gibalnih

dejavnosti pa se kaže v njihovi ustvarjalnosti pri različnih situacijah. Gibalni razvoj je v

ospredju predvsem v prvih letih življenja. Poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih

in skladnostno zahtevnejših gibalnih dejavnosti, v interakciji med zorenjem, učenjem in

posameznikovo lastno aktivnostjo (Zajec, Videmšek, Štihec idr., 2010: 73).

S pomočjo gibanja otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj zmore, doživlja

veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase.

Gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti in veselja. Ob gibanju, še zlasti skozi igro,

otrok raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe. Otrok skozi različne gibalne

dejavnosti usvaja osnovne oblike gibanja ter razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti

(Prav tam).

Za področje gibalnega razvoja veljajo podobne temeljne zakonitosti, ki so značilne za

otrokov celostni razvoj. V začetnem obdobju poteka gibalni razvoj v dveh smereh: v

18

cefalo-kavdalni smeri (smer: glava-trup-roke-noge) ter v proksimo-distalni smeri (smer:

hrbtenica-bližnji deli telesa, kasneje do delov, ki so vse bolj oddaljeni od nje) (Prav tam,

2010: 75).

1.6.2 POMEN GIBALNIH DEJAVNOSTI V VRTCU

Predšolsko obdobje je obdobje temeljnega gibalnega razvoja. Otrokov organizem je

najbolj izpostavljen vplivom okolja v zgodnjem otroštvu, prav to pa vpliva na razvoj

njegove osebnosti. Strokovnjaki so ugotovili, da vsega tistega, kar otrok zamudi v

zgodnjem otroštvu, kasneje žal več ne more nadoknaditi. Otrokove dejavnosti v prvih

letih življenja so podlaga za kasnejše športne dejavnosti, hkrati pa vplivajo tudi na

razvoj in oblikovanje vrsto njegovih sposobnosti, lastnosti, zmožnosti in značilnosti

(Videmšek, Strah in Stančevič, 2001: 15).

S pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti v zaprtem prostoru in na prostem, otroci

razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti. Mnoge gibalne dejavnosti od otroka

zahtevajo, da se zaveda drugih otrok in odraslih, z njimi deli prostor in stvari ter

sodeluje. Pri dejavnostih v paru ali skupini ima možnost, da si skupaj z drugimi otroki

prizadeva doseči cilj. Otrok v gibalnih igrah lahko spoznava smisel in pomen

upoštevanja pravil, prav tako pa pomen sodelovanja, spoštovanja in upoštevanje

različnosti. Otrok je ustvarjalen, ko lahko išče svoje načine in poti za rešitev različnih

gibalnih nalog, z lastno domišljijo odgovarja na nove izzive ter izraža svoja čustva in

občutja (Zajec, Videmšek, Štihec idr., 2010: 84).

V vrtcu smo vzgojitelji tisti, ki bi morali zadovoljevati otrokove primarne potrebe po

gibanju. Nekateri otroci se z vstopom v vrtec prvič seznanijo z gibalnimi dejavnostmi,

zato imajo vzgojitelji še posebej pomembno nalogo, da jim jih predstavijo kot

pomembne, zanimive, ustvarjalne, privlačne in nepogrešljive dejavnosti vsakdanjega

življenja. Z gibalnimi dejavnostmi v vrtcu pozitivno vplivamo tudi na počutje otrok in

na ohranjanje njihovega zdravja, hkrati pa vplivamo na njihov značaj (Prav tam, 2010:

85).

19

2 EMPIRIČNI DEL

2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Socialne igre razvijajo intelektualno, čustveno in socialno stran otrokove osebnosti.

Zajemajo tudi igre vlog, ki so izjemnega pomena v otrokovem razvoju. Pomembne so

pri oblikovanju otrokove identitete, izboljšanju komunikacije, pri sprejemanju in

dajanju povratnih sporočil (Čas, 2008: 34).

V svoji diplomski nalogi želim z izvedbo projekta prikazati, kako pomemben je vrtec za

pridobivanje otrokovih socialnih izkušenj ter kakšen pomen imajo socialne igre na

otrokov socialni razvoj. Ker otrok preživi večino dneva v vrtcu, ima le-ta s svojo

organizacijo dela močan vpliv na socialni in osebnostni razvoj otroka.

Diplomska naloga vsebuje opis izvajanja dejavnosti Iger zaupanja in sodelovanja med

otroki, katerih avtorica sem sama. Igre zaupanja in sodelovanja med otroki sem

poskušala sestaviti tako, da bi imele čim večji vpliv na pridobivanje in razvijanje

socialnih veščin. Socialne veščine so namreč tiste, ki posamezniku omogočajo, da se v

socialnem prostoru učinkoviteje vede, da vstopa v zadovoljive socialne odnose, se nauči

sporazumevati z drugimi in reševati konflikte. Tudi Igre zaupanja in sodelovanja med

otroki so naravnane tako, da ustvarjajo primerno klimo v skupini, pomagajo otrokom, ki

so sramežljivi ali osamljeni in se ne vključujejo v komunikacijo z odraslimi ali z otroki,

ravno tako pa pomagajo otrokom, ki so agresivni in pogosto zaidejo v konfliktne

situacije. Otrokom omogočijo doseči tudi sprejetost, priljubljenost ter sposobnost

prepoznavanja različnih možnosti dojemanja in odzivanja ter zmožnost izbire med

njimi.

Otroci pri učenju socialnih veščin potrebujejo odrasle, ki jim pomagajo s svojim

pozitivnim zgledom, spodbudami in vedenjem. Pomembno je, da si otrok pridobi naše

zaupanje in začuti, da ga imamo radi in da ga sprejemamo takšnega, kot je. Socialne

igre so nam tukaj lahko v veliko pomoč. Pomembno je, da otroku s pomočjo le-teh pri

igri z vrstniki pomagamo, ga podpiramo in mu pokažemo, kako naj se igra z drugimi in

sodeluje pri igri. V skupini otrok se namreč otrok uči novih pravil, preizkuša stara,

nezaželeno vedenje opušča in se uči novega. Uči se moralnih vrednot in norm, izbira

20

prijatelje, s katerimi deli zaupljivost. Projekt zajema petnajst sklopov Iger zaupanja in

sodelovanja med otroki. V diplomskem delu je prikazana izvedba vseh posameznih

dejavnosti, evalvacija in refleksija doseganja ciljev posamezne dejavnosti in celotnega

projekta.

2.2 CILJI

Sprejemanje drug drugega in drugačnosti;

Medsebojno spoštovanje in razumevanje;

Otroci dobijo pri delu in ustvarjanju v dvojicah zaupanje vase in v partnerja;

Doživijo pomen sodelovanja v dvojici in skupini;

Doživijo, kako prebroditi konfliktno situacijo (primerna komunikacija).

2.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

1. vprašanje: Ali se socialne veščine, ki jih otroci imajo usvojene, med izvajanjem Iger

zaupanja in sodelovanja med otroki izboljšajo?

2. vprašanje: Ali se med izvajanjem dejavnosti povežejo tudi otroci, ki prej niso toliko

sodelovali med seboj?

3. vprašanje: Ali se je zaradi vpliva izvajanja dejavnosti Iger zaupanja in sodelovanja

zmanjšalo nasilno vedenje med otroki pri drugih dejavnostih?

2.4 RAZISKOVALNA METODA

(OBDELAVA PODATKOV/STATISTIČNE METODE)

Uporabila sem kvalitativno raziskavo v obliki akcijskega raziskovanja (opazovanje

napredka v sodelovanju in zaupanju med otroki). Metoda je zasnovana deskriptivno.

Najprej sem načrtovala potek dejavnosti, nato sem dejavnost izvedla, na koncu pa

napisala analizo posameznih dejavnosti in celotnega izvedenega sklopa.

21

2.5 OPIS PRIPOMOČKOV

Kot pripomočke, s pomočjo katerih sem prišla do rezultatov, sem uporabila tri knjige z

naslovom Igra z gibi ter lastne ideje, ki so mi pomagale pri sestavljanju in izvajanju Iger

zaupanja in sodelovanja med otroki skozi ves projekt v vrtcu.

Na raziskovalna vprašanja sem delno odgovorila sama, veliko pa je pri tem pripomoglo

tudi sodelovanje z vzgojiteljico, na podlagi opazovanja dogajanja in spreminjanja

odnosov (zaupanje, sodelovanje) med izvedenimi dejavnostmi ter po izvedenih

dejavnostih.

2.6 OPIS VZORCA

V moj projekt je bilo vključenih od 6 do 8 otrok, ki so v vrtcu v enaki starostni skupini

otrok. Starost otrok je od tri do štiri leta. V skupini je bila polovica dečkov in polovica

deklic, ki izhajajo iz podeželja. Projekt sem opravljala v vrtcu pri Osnovni šoli Tišina.

2.7 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA IN ANALIZA PODATKOV

Projekt je potekal intenzivno 1 mesec in dva dni, od 5. 5. 2011 do 7. 6. 2011. Prvi dan

sem za otroke pripravila motivacijsko-socialno igro, ki je bila uvod za pogovor in

dejavnosti, povezane s pojmom prijateljstvo. Vsak naslednji dan sem zjutraj prihajala v

skupino, da smo nadaljevali s postopnim izvajanjem Iger zaupanja in sodelovanja med

otroki (vsak dan izvedba enega sklopa vaj). Začeli smo s sklopom vaj, ki je potekal še

brez zgodbe, postopoma pa smo z otroki sestavljali zgodbe, po katerih smo izvajali Igre

zaupanja in sodelovanja v parih ter tudi v skupini. Izvedli smo petnajst sklopov vaj (v

vsakem sklopu po štiri ali pet vaj). Izvedba je bila odvisna od interesa otrok in

programa, ki poteka v vrtcu.

Igre sem izvajala v igralnici, na preprogi, kjer je bilo dovolj prostora za igro in gibanje.

Otroci so pri igrah stali, ležali, sedeli, skakali, hodili itn. Dejavnosti so vedno potekale v

paru ali v skupini.

22

Čas trajanja iger ni bil omejen, saj je bil odvisen predvsem od interesa otrok. Pred

pričetkom dejavnosti sem najprej otroke motivirala z vedno novimi karticami –

spominom, da so se na tak način razdelili v pare, nato pa smo nadaljevali z izvajanjem

iger ob pripovedovanju zgodbe. Zgodbo sem pripovedovala jaz, otrokom pa sem vedno

dala možnost, da jo sproti dopolnjujejo, si izmišljujejo nove stvari ter jo spreminjajo. Po

končanem sklopu dejavnosti je vedno sledilo sproščanje v obliki vodene vizualizacije,

ki je bila vezana na zgodbo iz sklopa vaj, ki smo ga izvajali. Po vodeni vizualizaciji sem

otrokom dala možnost, da izrazijo svoja občutja in doživetja. Nastope sem fotografirala,

sproti pa sem si tudi beležila dogajanje in odzive otrok. Po izvedbi sem napisala analizo

izvedenih dejavnosti. Namen izvedbe Iger zaupanja in sodelovanja med otroki je bil

preveriti ali moja dejavnost vpliva na boljše medsebojne odnose v skupini, ki morajo

temeljiti na medsebojnem spoštovanju in razumevanju, sprejemanju drug drugega in na

enakopravnosti, saj naj bi vsak otrok dojemal sebe kot nekaj edinstvenega in se kljub

razlikam od drugih vrstnikov počutil pomembnega in sprejetega. Igre zaupanja in

sodelovanja med otroki so primer, kako otroci s socialnimi igrami razvijajo socialne

veščine in se lažje vključijo v skupino.

2.8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Rezultate sem interpretirala tako, da sem opisala izvedbo vsake posamezne dejavnosti,

hkrati pa sem napisala še introspekcijo in refleksijo pri posamezni izvedeni dejavnosti.

Sproti, po posamezni izvedeni dejavnosti, sem si zapisala tudi ugotovitve, na koncu pa

sem povzela ključne ugotovitve o vseh izvedenih dejavnostih. Odgovorila sem na

zastavljena raziskovalna vprašanja.

2.9 IZVEDBA PROJEKTA

V projekt izvajanja Iger zaupanja in sodelovanja med otroki je bilo ves čas vključenih

od šest do osem otrok, ki so se med seboj karakterno precej razlikovali. Pri izbiri otrok

sta mi pomagali vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice, ki otroke dobro poznata, saj je

bil namen Iger zaupanja in sodelovanja, da ugotovim, kako se sčasoma otroci med seboj

23

povežejo ter začnejo med seboj sodelovati tudi tisti, ki se v prosti igri sicer ne družijo

veliko med seboj ali pa imajo težave pri vključevanju v skupino.

OPIS RAZLIČNIH KARAKTERJEV IN MOREBITNIH MOTEČIH

DEJAVNIKOV (različne gibalne zmožnosti, teža, višina…) PRI IZVAJANJU

DEJAVNOSTI:

FANTEK TILEN: Umirjen, rad sodeluje v igri z ostalimi otroki, posluša navodila, je

prilagodljiv, včasih zadržan zaradi teže, ki ga ovira pri izvedbi določenih dejavnosti.

Večji in težji od ostalih.

FANTEK NIK: Živahen, poln energije, družaben, vendar nemiren. Posluša in razume

navodila, vendar prekinja govorca, ker je rad v središču pozornosti in rad je vodja

skupine. Zanima ga veliko stvari naenkrat, zato težko ostane skoncentriran dlje časa pri

eni stvari.

FANTEK MIHA: Tih, umirjen, težko zaupljiv, izredno čustven. Rabi veliko časa, da

spozna človeka in le temu zaupa. Nerad se izpostavlja, je odmaknjen od ostalih otrok.

FANTEK ROK: Komunikativen, družaben, zaupljiv. Vedno rabi motivacijo od zunaj,

nato pa pokaže potrebo po še. Rad sodeluje in ostane dlje časa skoncentriran. Zelo rad

izrazi svoje mišljenje in ideje ter o vsaki stvari razmišlja, kako bi jo izvedli še na drug

način. Dobro se vključuje v skupino.

DEKLICA ALJA: Težko zaupljiva do otrok in vzgojitelja, zadržana, »ponosna«,

omejena. Težko sprejme druge otroke, ne mara dotikov in rabi dlje časa, da se vklopi v

igro z ostalimi otroki. Družabna na svojstven način, ki ustreza samo njej, ne glede na

spodbudo ostalih.

DEKLICA NEJA: Družabna, živahna, nemirna. Nima težav z vključevanjem v skupino

in sodelovanjem z ostalimi otroki, vendar je včasih moteča za ostale, saj ves čas išče

pozornost, s tem da želi biti vodja skupine. Opazuje otroke in jih opozarja na napake.

Težko ostane v mirovanju dlje časa. Večja od ostalih deklic, pri določenih igrah

minimalno ovirana zaradi teže.

24

DEKLICA SANJA: Umirjena, rahlo sramežljiva, tiha. Na začetku izvajanja dejavnosti

deluje sramežljivo, ko pa ji na določenem področju uspeva, se kar razživi. Kljub

sramežljivosti se rada vključuje v dejavnosti in nima težav z sodelovanjem z ostalimi

otroki.

DEKLICA SALIN: Zlahka prilagodljiva, umirjena, poslušna. Nima težav z

vključevanjem v skupino, čeprav pripada drugi kulturi (Romkinja). Sprejema ostale in

ostali sprejemajo njo, sledi navodilom drugih ter se jim tudi vedno prilagaja.

*Imena otrok so izmišljena in izbrana naključno, zaradi varovanja podatkov osebnih

imen.

NAČIN IZVAJANJA IGER :

Z otroki smo najprej preizkusili izvajanje gibalnih iger brez zgodbe, vendar smo že na

drugi dan k gibalnim igram dodali zgodbe, saj je bila motivacija za otroke dosti večja in

tudi izvedba je s pomočjo izmišljenih zgodb dosti boljše potekala. Pripoved zgodb sem

vmes prekinjala, da so tudi otroci lahko ustvarjalno razmišljali in dodajali nove motive.

Tako so nastale zgodbe, ki so povsem izmišljene. Sama sem se poskušala domisliti čim

manj živalskih zgodbic, zato prevladujejo zgodbe, ki ne govorijo o živalih, saj sem

želela s prakso pokazati, da so lahko tudi take zgodbe v enaki meri privlačne za otroke.

Na koncu je vedno sledila vodena vizualizacija, ki je služila kot sprostitev po izvedbi

Iger zaupanja in sodelovanja med otroki

2.9.1 POTEK UVODNE DEJAVNOSTI

Najprej sem za otroke pripravila motivacijsko socialno igro »Kdo se skriva pod odejo?«

Igra je potekala tako, da so se najprej vsi sprehajali po prostoru, na moj znak (igranje z

ropotuljico) so vsi počepnili in zamižali, medtem pa sem jaz enega otroka pokrila z

odejo. Na moj znak en, dva, tri, očke zdaj odpri, so ostali otroci odprli oči in ugotavljali,

kdo se skriva pod odejo. Najbolj zanimivo je bilo opazovati, na kakšen način otroci

ugotavljajo, koga pogrešajo oz. kateri otrok se skriva pod odejo. Tako sem namreč tudi

25

sama ugotovila, kako se otroci poznajo med seboj. Ugotovila sem, da na začetku otroci

niso ugotovili, kdo manjka na način, da bi pogledali naokoli, ampak so raje bili pozorni

na to, ali kateri kos oblačila ali obutve »kuka« izpod odeje, da bi tako ugotovili, kdo se

skriva. Veliko otrok mi je tudi povedalo, da so videli copatek, oblekico, rokav od

majice, lase itn. Tako lahko že v začetku analize omenim, da mi je tudi ta igra, ki sem jo

izbrala za uvodno motivacijo zelo pomagala pri tem, da ugotovim, kako so otroci

povezani med seboj ter kako se med seboj poznajo. Prišla sem do ugotovitve, da se

otroci med seboj precej opazujejo, da lahko točno vedo, kakšen copatek, oblačilo itn.

ima njihov prijatelj. To pomeni, da se otroci kar dobro poznajo med seboj. Pri igri so

otroci zelo uživali, saj so res sledili mojim navodilom in ko so ugotovili, kdo manjka, je

bilo videti in (po njihovem kričanju) slišati, kako veseli so.

Sledila je dejavnost, ki se nanaša na pojem prijateljstvo in enakopravnost. Cilj

dejavnosti je bil, da otroci ugotovijo, da smo vsi enakovredni, ne glede na to, kako smo

si različni. Nato so se začele dejavnosti s skupino, ki je celoten moj projekt sodelovala z

menoj. Najprej sem jim na sredino kroga dala vrečko, ki sem jo poimenovala Vrečka

presenečenja, saj se je v njej skrivalo presenečenje za njih. Otroke sem vprašala: »Kaj

mislite, da se skriva v tej vrečki presenečenja?« Otroci pa so mi odgovorili: »Ja, mi ne

vemo, ti nam povej.«, »Jaz mislim, da so noter baloni.«, »Jaz tudi ne vem, mogoče je

kakšna žival.«, »Ali pa nam je prinesla kakšne majhne igračke?«

Bili so zelo zanimivi, saj so z velikim zanimanjem ugotavljali, kaj bi lahko bilo v

vrečki. Vrečko sem nato dala naokrog, tako da jo je čisto vsak izmed njih dobil v roke

in je lahko izžrebal eno stvar, nato pa vrečko dal naprej prijatelju. Ko je prvi otrok

izžrebal balon, so se otroci nasmejali in se začeli pogovarjati med seboj: »Glej on pa je

izžrebal balon.« Takoj za tem so ugotovili, da je vsak naslednji otrok izžrebal balon, le

da je bil eden rumen, drugi rdeč… Ko so torej vsi izžrebali balone, sem jih vprašala, kaj

so izžrebali. Seveda so mi vsi odgovorili, da balone in še preden sem jih vprašala, po

čem se baloni razlikujejo, so se sami začeli pogovarjati med seboj: »Jaz imam tudi

balon, vendar je moj rdeče barve, tvoj pa rumen itd.« Otrokom sem povedala, da so zelo

dobro ugotovili, da so baloni različne barve. Opozorila pa sem jih tudi na to, da imata

po dva prijatelja med seboj enake barve balon. Tista dva sta se morala usesti skupaj.

Otroci so se poiskali po parih.

Sledil je pogovor o tem, ali smo si mi med seboj prijatelji ter zakaj smo prijatelji (Zakaj

je nekdo moj prijatelj?). Bila sem zelo pozitivno presenečena nad odgovori otrok.

26

Na vprašanje »Kaj pomeni, da smo si med seboj prijatelji?«, so mi odgovarjali:

- »To pomeni, da si damo poljubček.«

- »To pomeni, da se ne grizemo.«

- »To pomeni, da drug drugega držimo za roko.«

- »Skupaj se igramo.«

- »Posodimo si igrače.«

- »Si med seboj pomagamo in se pobožamo, če kdo joka.«

- »To pomeni, da svojega prijatelja včasih objamem.«

- »Če se imamo radi, se ne pretepamo in ne pljuvamo.«

Zelo zanimivo je bilo, kako dobro že otroci »interpretirajo« pojem prijateljstvo. Moram

priznati, da sem bila z njihovimi odgovori zelo zadovoljna. Ko so mi otroci povedali,

kaj za njih pomeni to, da smo si med seboj prijatelji, je sledila naslednja kratka socialna

igra. Otroci so že sedeli skupaj po parih – skupaj sta sedela tista dva, ki sta imela enake

barve balon. Pri tej igrici sta mi morala otroka v paru povedati, zakaj sta si med seboj

prijatelja. Tudi tukaj sem dobila presenetljive odgovore, saj so se otroci bolj osredotočili

na skupno igro.

Podali so mi naslednje odgovore:

1. Par (imena naj ostanejo anonimna)

»On je moj prijatelj, ker skupaj s kockami gradiva avtocesto.«;

»Včasih pa se tudi skupaj igrava za viteze.«

2. Par:

»Midve se radi skupaj igrava za frizerke in si delava čopke.«;

»Pa še tudi za mamice se igrava skupaj.«

3. Par

»Midva se vedno zunaj skupaj voziva po toboganu.«

/

4. Par

»Včasih se skupaj loviva in se igrava v peskovniku.«

/

27

Odgovori so se mi zdeli zelo izvirni, saj so se sami tokrat bolj osredotočili na skupno

igro, čeprav so prej naštevali čisto drugačne stvari (ker se ne pljuvamo, ker se imamo

radi, da se ne grizemo, da drug drugega držimo za roko…).

Pri prvih dveh parih se je videlo, da sta si otroka med seboj res prijatelja in da se

verjetno večkrat igrata skupaj. Pri drugih dveh parih pa sta se otroka komaj spomnila,

kaj počneta skupaj in še to samo en otrok pri obeh parih. Videlo se je, da njima je

neprijetno in da ne vesta, kako bi se izrazila. Sklepala sem, da se ta dva otroka v obeh

parih ne družita tako veliko.

Ko smo se torej pogovorili o tem, kaj nam pomeni to, da smo si med seboj prijatelji,

smo se usedli za mizo, tako da sta skupaj sedela tista dva, ki sta bila skupaj v paru.

Najprej sem jim sama napihnila balone, sproti pa sem na balone napisala tudi njihova

imena. Nato sta si otroka, ki sta bila v paru, balone izmenjala, tako da je vsak imel v

roki balon od svojega prijatelja. Njihova naloga je bila, da na balon naredijo obraz od

svojega prijatelja. Sama sem jim že predhodno izrezala oči, noske, usta, različne

klobučke, pentlje, vato za lase itd., tako da so oni izrezane dele le nalepili na balon.

Izrezala pa sem jih sama, ker moj namen ni bil ustvarjalna dejavnost – v primeru

namreč, da bi si vse izdelali sami, bi se ura zavlekla – temveč socialna igrica, kjer se je

moral otrok osredotočiti na svojega prijatelja. Nastali so krasni obrazki, nekateri realni,

drugi malo manj, ampak pomembno je bilo to, da smo dosegli današnji končni cilj,

celotnega uvodnega dela. Na koncu pa sem otroke še vprašala, če so si obrazki med

seboj enaki, podobni. Odgovorili so mi, da ne. Prišli smo do ugotovitve, da smo si vsi

med seboj različni. Tako kot so si različni naši obrazi, smo si različni tudi mi. Čeprav se

vedno ne igramo istih stvari in imamo včasih popolnoma drugačne interese ter želje in

tudi, če se kdaj prepiramo, smo si še vedno prijatelji, ker smo del enake skupine v vrtcu

in je prav, da se imamo med seboj radi in se spoštujemo.

Uvodni – motivacijski del Iger zaupanja in sodelovanja nam je uspel tako, kot sem si ga

zastavila. Otroci so celih 45 minut (kar je za starost 3–4 leta kar dolgo) intenzivno ter

zavzeto sodelovali, kar pomeni, da jim je bila dejavnost všeč. Upam, da so se iz nje

veliko novega naučili.

28

2.9.2 OPIS PETNAJSTIH SKLOPOV IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA

MED OTROKI Z ANALIZAMI

PRVI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

ŠKRATORJADA

Nekoč sta živela dva navihana škrata. Škratka sta si bila med seboj bratca in tudi zelo

dobra prijatelja, ker pa sta vedno bila vesela in srečna, sta jima mama Škratulja in očka

Škratulj dala ime Veselko in Srečko. Prijatelji so ju poznali po tem, da sta bila dobre

volje, saj sta vedno veselo poplesavala ter se skupaj igrala različne igrice. Danes pa je

za oba škrata bil prav poseben dan, saj sta morala nastopiti na velikem odru na

prireditvi, ki se je imenovala Škratorjada. Vsako leto se je na Škratorjadi zbralo veliko

škratov in vsak izmed njih je moral pokazati, kaj vse se je v tem letu naučil. Tako sta

tudi Veselko in Srečko tokrat nastopila na tem velikanskem odru, ki so ga postavili

velikanski škrati. Najprej sta želela pokazati, kaj vse zmoreta početi s svojimi

škratastimi nogami. Ulegla sta se na hrbet, eden proti drugemu, noge sta postavila

visoko v zrak, skrčila kolena ter se med seboj dotikala s podplati. Tako sta noge

izmenjaje skupaj krčila in raztegovala ter pokazala, kako vozita kolo. Joj, kako zelo so

ploskali in vriskali vsi ostali škratki, ko so videli, kaj sta pokazala Veselko in Srečko.

1. VOZIVA KOLO

Oba otroka ležita na hrbtu, obrnjena drug proti drugemu. Noge z upognjenimi

koleni imata v zraku, dotikata se drug drugega s podplati ter menjaje raztegujeta

in upogibata kolena.

ANALIZA VAJE:

Otrokom je bila tovrstna igra všeč, zdela se jim je zabavna. Problem se je pojavil le v

držanju podplatov skupaj. Nekaterim je to zelo dobro uspevalo – držali so jih zelo trdno

skupaj, zato tudi niso potrebovali moje pomoči – spet drugim pa sem v začetku morala

držati podplate skupaj, da so se navadili na omenjeno pozicijo. Mogoče je bilo otrokom

na začetku tudi malo nerodno, ker si še med seboj ne zaupajo tako zelo, in so zato bili

bolj previdni. Ko so otroci dojeli tovrstno gibanje, se jim je zdelo zelo zabavno, saj je

bilo to za njih nekaj čisto novega.

29

Ko sta s prvo igrico končala, je že sledila naslednja, s katero sta spet želela navdušiti

ostale škrate in škratolinke. Po turško sta se usedla eden proti drugemu, iztegnila roke

pred seboj, ter se drug drugega dotikala z dlanmi. Medtem sta izmenjaje skupaj

iztegovala in krčila komolce. Škrata sta želela pokazati, da to, kar zmoreta z nogami,

lahko naredita tudi z rokami in odlično jima je uspelo, saj so škrati bili več kot

navdušeni in sledil je spet bučen aplavz.

2. KDO JE MOČNEJŠI (roke)?

V dvojicah si otroka sedita nasproti. Usedeta se po turško, in sicer v taki razdalji,

da se, ko iztegneta roke, drug drugega dotikata z dlanmi, medtem izmenjaje

raztegujeta in upogibata komolce.

ANALIZA VAJE:

Ta vaja za njih ni bila pretežka, saj so takoj ugotovili, kako se izvaja. Težava se je

pojavila le v začetku, saj si drug drugega niso upali močno prijeti – kakor da si ne

zaupajo povsem. Otroci so se vživeli, tako da je eden izmed otrok začel peti: »Žiga,

žaga, poje žaga…« Otroka sem nato vprašala, kaj onadva počneta, in eden mi je

odgovoril, da žagata. Tako so vsi začeli »žagati » ob pesmici. Nastala je še rajalna igra.

Naslednja igrica, ki je sledila, je bila zelo zanimiva, saj sta spet pokazala nekaj novega

in zanimivega. Postavila sta se drug za drugega, Srečko pa je Veselka prijel okrog

bokov. Veselko je zamižal, Srečko pa ga je vodil gor in dol po odru. Pokazala sta, kako

zelo se imata rada in kako sta med seboj povezana, saj je Srečko tako zelo zaupal

Veselkotu, da ga ni bilo prav nič strah, če je moral mižati. Škrati so bili spet navdušeni.

3. VODI ME PO PROSTORU

Otroka se postavita eden za drugega. Tisti, ki stoji zadaj, prime otroka pred sabo

tako, da dlani položi na njegove boke. Prvi otrok zamiži, otrok, ki stoji za njim, pa

ga vodi po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Zelo zanimivo je bilo, kako previdno se je par premikal po prostoru in kako nežno je

tisti otrok, ki je drugega vodil po prostoru le-tega držal okrog bokov. Kot da bi jim bilo

malo nerodno, po drugi strani pa se je zdelo, da se otrok, ki je vodja, počuti bolj

odgovornega. Nekateri so bili prav zanimivi, ker niso gledali naprej predse, ampak

okrog, če jih drugi otroci opazujejo. Menim, da je bila ta vaja zelo dobra, saj krepi

30

zaupanje med otroki in nalaga otroku neko odgovornost, v smislu, zdaj sem pa jaz tisti,

ki pazi na prijatelja in ga vodi. Mogoče jo bomo še večkrat izvedli.

*V skupini imamo tudi deklico Aljo, ki se večkrat umakne od otrok in sploh noče

sodelovati. Že ko se otroci sami igrajo, raje nima družbe oz. večkrat koga odrine. Je zelo

trmaste narave. Zdi se, kot da se boji zaupati okolici. Ko se sama odloči, da želi

sodelovati, sodeluje, vendar pa se lahko v istem trenutku že premisli in ne želi

sodelovati. Tako tudi pri tej vaji ni želela sodelovati, ker ni marala, da se je kdo dotika

okrog pasu. Menim, da je pomembno, da v takem primeru ne drezamo v otroka in mu

pustimo čas in možnost, da sam začuti željo in interes po sodelovanju.

To pa seveda še ni bilo vse, saj škrata zmoreta še veliko več iger, ki sta jih prav tako

želela pokazati. V naslednji igri sta pokazala, kako se vozi samokolnica po škratje.

Veselko se je z dlanmi uprl v tla in iztegnil noge, Srečko pa je dvignil njegove noge in že

je vozil Veselka po odru, kot da bi vozil samokolnico. Ta igra je bila škratom najbolj

smešna in zanimiva, ker je še nikoli niso videli, zato so tudi sami poizkusili, kako to gre.

Ugotovili so, da sta morala škrata veliko vaditi, da njima je to uspelo, zato sta še enkrat

prejela bučen aplavz in veliko navdušenja.

4. VOZIMO SAMOKOLNICO

En otrok se z dlanmi upre v tla in iztegne noge, drugi pa ga prime za noge, nad

gležnji in dvigne obe nogi v zrak. Tako ga, kot samokolnico vozi in usmerja po

prostoru.

ANALIZA VAJE:

Najbolj pomembna pri tej nalogi je bila pomoč drugim in upoštevanje enakopravnosti

ne glede na različne zmožnosti otrok. Fantek Tilen, ki je pri določenih dejavnostih

oviran zaradi teže, je bil tokrat v paru s Sanjo, ki je zelo suhcena, in ga zato ni mogla

dvigniti, da bi vozila samokolnico. Deklica se je tako sama domislila in poklicala še dva

prijatelja, ki sta ji pomagala dvigniti Tilena, ter jim je tako s skupno pomočjo uspelo

izvesti igro. Moram priznati, da sem se preden smo izvedli to igro malo bala, da bo

pretežka za njih, predvsem zaradi otrokove varnosti, vendar nam je igra z medsebojno

pomočjo zelo dobro uspela.

31

Počasi sta morala škrata zaključiti s svojo predstavo, saj so se želeli predstaviti še

ostali škrati, ki so prav tako čakali v vrsti za odrom. Sledila je še zadnja igrica, pri

kateri sta škrata želela pokazati, kako zelo rada se imata in kako se zabavata skupaj.

Postavila sta se tako, da sta bila obrnjena drug proti drugemu, ter se med sabo prijela s

prekrižanimi rokami, nato pa sta se zavrtela najprej v eno stran in nato še v drugo

stran. Drugi škrati so ju spodbujali z aplavzom in z vriskanjem »bravo, bravo«. Na

koncu sta se priklonila, se objela med seboj, ostalim pa sta z dlanmi iz odra poslala šop

sladkih poljubčkov. Predstava je super uspela in škrata sta bila ponosna sama nase, da

jima je uspelo. Ko je bilo vsega konec, sta hitro smuknila v tople škratje postelje in lepo

sladko zaspala.

5. ZAVRTI ME

Otroka si stojita nasproti, obrnjena drug proti drugemu. Primeta se z iztegnjenimi

rokami, ki jih prekrižata, nato pa se skupaj vrtita v krogu. Lahko menjavata

smeri.

ANALIZA VAJE:

Najbolj zanimivo je bilo, kako so se otroci med vajo ves čas gledali v oči ter se

nasmihali drug drugemu, čeprav jim sama tega nisem omenila.

Očitno je, da otroci veliko plešejo v parih in da vzgojiteljici včasih poudarita, da se

gledajo v oči in se lepo nasmihajo en drugemu. Bilo jih je res lepo opazovati, kako drug

drugemu izkazujejo naklonjenost.

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Marta Voler

SANJE

Ležiš na tleh. Roke sprosti ob telesu. Dihaj globoko in umirjeno. V tvojih mislih se

prikaže pokrajina, pokrita s snegom. Vse je belo. Toplo si oblečen. Naletavati začnejo

drobne snežinke. Vsaka snežinka se stopi na tvoji topli koži. Ko se te dotakne, te

požgečka. Snežinke postajajo vse večje. Tudi ti doživljaš vse bolj prijetno žgečkanje.

Tečeš po snegu in loviš kepice, ki padajo z neba. Prične se temniti. Sneg še vedno

osvetljuje pokrajino. Noč se vse bolj bliža. Ko je temno, se v daljavi prižgejo luči. Luči

ti prinašajo toplino. Ozreš se proti nebu. Sredi snežink plešejo zvezde. Kar naenkrat

32

vidiš zvezdni utrinek. Zaželiš si nekaj lepega in upaš, da se ti bo uresničilo. Zvezde so

vse bolj svetle. Na nebo se primaje tudi žareča luna. Nekaj časa jo opazuješ. Nato te

svetloba preslepi. Občutiš žgečkanje v očeh. Odpreš oči in se zaveš, da si sanjal

(Schmidt, 2006: 88).

ANALIZA SPROSTITVE:

Otroci s sproščanjem niso imeli težav, zelo hitro so se umirili in se prepustili mojemu

pripovedovanju ter predvajanju klasične glasbe. Najbolj zanimivo je bilo opazovati

fantka, ki je ves čas, medtem ko je igrala glasba in ko sem jaz pripovedovala zgodbo,

migal z zaprtimi očmi, ter odpiral in zapiral usta – tako zelo se je vživel. Z vzgojiteljico

sva se prav nasmejali – tako zelo je bil simpatičen.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otroci so bili na samem začetku vsake posamezne vaje malo zadržani, saj niso vajeni

izvajanja tovrstnih vaj, tudi zaupajo si še tako zelo ne – sploh tisti, ki se med seboj ne

družijo veliko. Po prvih dveh izvedenih vajah pa so se že veliko bolj sprostili, sploh se

je to videlo pri vaji vozimo samokolnico, kjer so si med seboj pomagali in delovali zelo

povezano. Tudi vaja zavrti me je imela zelo pozitiven učinek na njih, saj se je izkazalo,

da se otroci lahko čustveno povežejo med seboj že s samim stikom z očmi in iskrenim

nasmehom. Vse vaje so se pokazale kot pozitivne, saj so jih otroci z veseljem izvajali,

okrepilo se je zaupanje med njimi ter močna povezanost. Vajo Vodi me po prostoru bi

morali še kdaj ponoviti, ker je bilo krasno opazovati, kako en otrok vodi drugega ter

kako nerodno jim je bilo na začetku prijeti prijatelja okrog pasu. Počutili so se

pomembne, ker so bili oni »glavni« in so pazili na svojega prijatelja. Otroci so se dobro

vživeli v svoje vloge in kar je najbolj pomembno je, da sem že pri prvem sklopu vaj

lahko opazila, da vaje delujejo pozitivno na vzdušje v skupini otrok. Videlo se je, da so

jim bile vaje zabavne ter nove, saj so jih izvajali z zanimanjem, zraven pa so se veliko

smejali.

REFLEKSIJA IN RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Različne igre, ki so poleg tega, da so socialne, še tudi gibalne, so po mojem mnenju v

vrtcu med pomembnejšimi dejavnostmi, ki bi se morale izvajati vsaj enkrat tedensko, da

33

se otroci sprostijo, povežejo med seboj, da se razbremenijo in obenem svojo energijo, ki

je imajo veliko, sprostijo.

DRUGI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

DVA MORNARJA

Živela sta dva pridna in delovna mornarja. Ker sta mornarja bila ves čas oblečena v

bela in modra oblačila, so jima ostali mornarji določili ime. Tistemu, ki je bil manjši in

močnejši, je bilo ime Belko, večjemu in suhljatemu pa Plavko. Belko in Plavko sta se

cele dneve s svojo barko vozila po morju, opazovala ribice, počivala na sončku in

prevažala tovor. Bila sta zelo dobra prijatelja. Ko sta imela vsaj malo časa, sta ga

izkoristila tako, da sta se skupaj igrala in se imela lepo. Ko sta to jutro vstala, sta

najprej pogledala kakšno vreme je, in ker je bil sonček, sta se odpravila naprej na pot

po velikanskem morju. Že zjutraj sta začela delati, saj se je na barki vedno kaj našlo.

Največkrat sta prenašala sode morske soli, ki sta jih peljala daleč, daleč, na drugo

stran morja. Ko sta z delom končala, pa sta si vedno privoščila zabavni počitek. Tokrat

je zabavni počitek potekal tako, da sta se igrala različne igrice. Ker sta mornarja, sta se

najprej igrala, da skupaj plujeta z ladjo po morju. Usedla sta se eden za drugim. Belko

je z rokami objel Plavkota, ki je sedel pred njim, okrog pasu. Skupaj sta se tako, kot da

bi se poganjala z vesli naprej, nagibala naprej in nazaj, ko so prišli valovi pa so ju

včasih zanesli še na levo in desno stran. To je bila zelo zanimiva igrica, vendar pa jih

mornarja poznata še veliko.

1. SKUPAJ PLUJEVA

V dvojicah se otroka usedeta eden za drugim, tako da tisti otrok, ki sedi zadaj, da

noge narazen in z rokami objame otroka pred seboj (okrog pasu/trebuha). Skupaj

se tako izmenjaje nagibata naprej, nazaj, levo, desno.

ANALIZA VAJE:

Ta vaja je izjemno dobro uspela in tudi sama sem bila zelo navdušena nad njo. Tukaj se

je res videlo, kako otroci pazijo drug na drugega ter kako se povežejo. Predvsem pri

fantkih, ko so prijeli kakšno punčko okrog pasu in sta skupaj plula, se je videlo, kako so

postali nežni, obenem pa so se počutili kot vodje, saj so pazili na svoj par. To vajo so

34

delali vsi, razen deklice Alje. Tudi, ko sem se sama usedla zraven nje, vaje ni želela

izvajati, saj je povedala, da ne želi, da jo kdo prijema okrog pasu. Čeprav smo potem

poizkušali izvajati vajo tako, da bi skupaj s prijateljico samo sedele v paru, ena za

drugo, brez dotikanja, se je Alja odločila, da ne želi izvajati vaje. Prav lepo je bilo videti

ostale otroke, kako uživajo ter pazijo drug na drugega. Tudi sama sem se pri kakšnem

paru usedla zraven in vajo izvajala z njimi, kar se jim je zdelo zelo zabavno.

Naslednja igra, ki sta se jo igrala, je potekala tako, da sta se usedla eden proti

drugemu, noge sta iztegnila in podplate položila skupaj, nato pa sta na »žiga naprej« in

»žaga nazaj« izmenično krčila in iztegovala kolena. Vmes pa sta si še kakšno zapela, da

je bilo bolj zabavno.

2. ŽIGA ŽAGA

Otroka si sedita nasproti, obrnjena drug proti drugemu. Noge iztegneta tako, da se

z podplati dotikata drug drugega. Izmenjaje krčita in iztegujeta kolena.

ANALIZA VAJE:

Vaja Žiga žaga je otroke spomnila na vajo vozimo kolo – eden izmed otrok je celo

govoril, da s prijateljem vozita kolo. Vaji sta si sicer res zelo podobni, vendar se

razlikujeta po tem, da enkrat imajo otroci noge v zraku, spet drugič na tleh. Ta vaja je

celo za eno stopnjo lažja, zato so jo otroci tudi lažje izvedli. Kljub temu, da so otroci

stari enako, se zelo vidijo razlike v tem, kaj kateri zmore in kaj ne. Tisti, ki vaje niso

mogli izvesti v zraku, so jo tokrat lahko tudi na tleh – pri tem so se zabavali, saj je bila

vaja manj zahtevna.

Kar naenkrat pa se je Plavko spomnil še ene zanimive igrice, ki je še nista preizkusila.

Belkotu je razložil, kako se jo bosta igrala. Zmenila sta se, da bo najprej eden stal,

drugi pa bo počepnil in ko bo Belko povedal »bum«, bo Plavko počepnil on pa bo stal,

na Plavkotov znak »bim« pa se bosta spet zamenjala. To bi znalo biti zelo zanimivo. In

tako sta se spomnila še ene igre, ki ju je zelo zabavala.

3. SPUSTIM SE, DVIGNEM SE

Otroka se v dvojicah primeta za roke in se v prvi ali v drugi poziciji izmenično,

hkrati spuščata v počep in se dvigata na prste; stopnjujeta hitrost.

35

ANALIZA VAJE:

To vajo so otroci radi izvajali, vendar so jo sami malo priredili, tako da se niso ves čas

premikali izmenično, ampak sta se včasih tudi oba otroka skupaj spustila v počep in se

oba naenkrat tudi dvignila. Ker sem opazila, da jim je bil ta način vaje bolj všeč, smo v

nadaljevanju vajo izvajali kar tako. Takšna izvedba se jim je verjetno zdela tudi lažja.

Sama sem bila zelo vesela, da so si otroci sami izmislili nekaj novega – to pomeni, da so

se v vajo vživeli ter ob njenem izvajanju tudi razmišljali; dobili smo novo idejo za

izvedbo vaje.

Ker sta bila tako zelo vesela, da sta se spet spomnila nove igrice in da se skupaj tako

lepo igrata, sta se obrnila drug proti drugemu, se prijela za svoje komolce, nato pa od

veselja sonožno in tudi na eni nogi skupaj poskočila.

4. SONOŽNO SKAKANJE ALI SKAKANJE PO ENI NOGI

V dvoje poskakujemo sonožno ali na eni nogi. Roke imamo pred seboj z dlanmi na

komolcih; drug drugega skušamo spraviti iz ravnotežja, in sicer z rahlim

odrivanjem z rokami in s telesom.

ANALIZA VAJE:

Pri tej vaji sta samo dva otroka znala skakati po eni nogi, ostali pa ne, zato so ostali

seveda skakali sonožno. Na začetku sem porabila kar nekaj časa, da bi otroke, medtem

ko so skakali, navadila, da se dotikajo drug drugega oz. da se poskušajo spraviti iz

ravnotežja. Nekako jim je bilo bolj všeč samo skakanje, brez porivanja. Nekateri so se

sicer s komolci dotikali drug drugega in se na tak način izpodrivali, a kaj več ni bilo

opaziti. Zanimivo jim je bilo že to, da so sami sebe prijeli okrog komolcev. Otrokom

sem pustila, da vajo izvedejo tako, kot sami želijo, saj smo hkrati dobili idejo, da otroka

lahko vseeno dobro sodelujeta, če skupaj skačeta brez izpodrivanja, in to je še ena vaja

zraven. Menim, da po večkratnem ponavljanju te vaje, ko si otroci že malo bolj upajo,

tudi izpodrivanje kot vrsta borbe – kdo bo koga – postane samo od sebe del vaje.

Ko sta Belko in Plavko tako veselo poskakovala, sta hitro pozabila na čas, saj so ju

drugi mornarji prišli opozorit, da je čas za spanec in bosta morala končati z igranjem.

Skupaj so se igrali še eno igro, nato pa so odšli počivat. Naredili so krog. Belko je bil

na sredini kroga, ostali pa so bili okrog njega. Ko je Belko počepnil, so ostali mornarji

tekali v krogu, ko pa je Belko vstal, so ostali izmenjaje v počepu in stoje hodili v krogu.

36

Belko se je večkrat tudi pošalil z njimi, saj je včasih kar naenkrat vstal in že takoj

počepnil – tako so se mornarji večkrat zmotili, obenem pa so se pri tem zelo zabavali in

veliko nasmejali.

5. IGRA SODELOVANJA

Naredimo krog in z izštevanjem določimo nekoga za v sredino kroga. Medtem ko

otrok v sredini počepne, ostali otroci tekajo v krogu, ko otrok na sredini vstane,

ostali otroci izmenjaje v počepu in z iztegnjenim telesom hodijo v krogu.

ANALIZA VAJE:

Vaja je bila otrokom zelo všeč, sploh takrat, ko so lahko tekali v krogu. Najbolj jih je

zabavalo to, da se je na vsake toliko časa otrok v sredini premislil in se usedel, nato pa

zopet vstal.

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Martina Farkaš

IZLET NA MORJE

Zaprite oči in si predstavljajte, da smo šli na izlet na morsko obalo. Ležimo na plaži,

deklice imamo na glavi klobuke, fantje čepice. Vsi imamo sončna očala. Toplo nam je.

Pijemo ledeni čaj, srk, srk. Joj, kako je dober! Postaja vedno in vedno bolj vroče, tako

vroče, da se moramo ohladiti v morju. Skočimo v zrak in tečemo v morje. Vriskamo.

Jupi, kako je lepo! Ko smo v morju, se gremo potapljat in pogledat, kaj vse je v morju.

Naenkrat mimo švigne ribica, ki je tako velika kot naša dlan. Potem gremo naprej in

plavamo, plavamo ter priplavamo do raka. Joj! Treba je paziti, da nas ne uščipne v prst,

zato gremo raje ven. Nataknemo si klobuke ali čepice ter očala in se posušimo na

toplem soncu. In tako se konča naš dan na morju.

Pretegnemo se, odpremo oči in pogledamo naokoli. Zdaj smo spet v igralnici (Schmidt,

2006: 14).

ANALIZA SPROSTITVE:

Otroci so takoj opazili, da sem tokrat za sprostitev predvajala drugo glasbo kot prejšnjič,

zato me je že takoj na začetku en otrok opomnil, da sem se zmotila, ker prejšnjič niso

poslušali te glasbe. Povedala sem mu, da sem to storila namenoma, ker sem želela, da

37

slišijo še to glasbo kako je lepa. Potem je takoj še on zaprl oči in vsi so se prepustili

mojemu pripovedovanju ter glasbi. Neverjetno, kako hitro so se umirili, prav ugajalo

jim je, da lahko malo počivajo, sem opazila. Kljub temu, da igre vedno radi izvajajo in

se ob njih zabavajo, so bili namreč že utrujeni.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otroci so se v celoten sklop vaj zelo dobro vživeli in videlo se je, da uživajo – to je

zame velika pohvala, saj sem ustvarila nekaj, kar je otrokom v korist in veselje . Tudi

tokrat smo vključili v sodelovanje deklico, ki sem jo že v prejšnjem sklopu vaj, ki sem

jih izvajala, opisala kot tako, da je zelo samosvoja in ne zaupa drugim, vendarle pa želi

sodelovati, zato sem ji to tudi omogočila. Tudi tokrat je Alja sodelovala samo pri dveh

vajah, pri ostalih pa se je odmaknila od nas in ni želela sodelovati. Sodelovala je pri vaji

Sonožno skakanje in pri vaji Igra zaupanja. Že to, da deklica želi sodelovati z drugimi,

je velik dosežek. V skupini imamo tudi fantka Miha, za katerega vzgojiteljica trdi, da je

drugače zelo umirjen in da se prav tako težko vklopi v neko načrtovano dejavnost. Za

razliko od deklice, ki sem jo opisala, je sicer družaben, vendar le takrat, ko lahko vse,

kar želi početi, počne samostojno. Pri tej vaji pa se je zgodil preobrat, kajti fant se je kar

vživel, sicer se mi je zdelo, kot da mu je malo nerodno, vendar je rad sodeloval saj se je

sam javil. Zdi se mi, da se otroci res vživijo v dejavnosti, ki jih izvajamo, ter da jih radi

izvajajo, saj smo velik dosežek dosegli že pri otrocih, ki izstopajo iz skupine in ki

drugače ne želijo pri igri sodelovati z ostalimi otroki.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Celoten sklop vaj smo dobro izpeljali, kajti otroci so ves čas intenzivno in z veseljem

sodelovali. Vesela sem, da otroci vaje tako radi izvajajo in da so, ko pridem zjutraj v

vrtec, veseli, da sem med njimi, saj me že takoj na začetku sprašujejo, kaj se bomo

danes igrali. Ravno to me je vedno znova motiviralo, da sem napisala še več novih in

zanimivih vaj.

38

TRETJI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

BRATEC IN SESTRICA

Živela sta bratec in sestrica. Bratec in sestrica sta se zelo rada skupaj igrala, najbolj pa

jima je bilo všeč, ko sta lahko nagajivo poskakovala na travniku, tako da sta se prijela

za ramena, nato pa hop naprej in hip nazaj.

1. SKAČIVA SKUPAJ

Otroka se obrneta drug proti drugemu in se primeta za ramena. Izmenjaje (ena

noga naprej, druga noga nazaj) skačeta.

ANALIZA VAJE:

Vaja je otrokom zelo dobro uspevala, dokler so vsi skakali sonožno, ko pa sem jim

povedala, da naj poizkusijo skakati še tako, da dajejo noge skupaj in narazen ter

izmenično naprej in nazaj, se je zelo dobro videlo, da sta spet bila le dva posameznika,

ki sta to zmogla, ostali pa še ne, zato so skakali poljubno kot so želeli – nekaj časa so se

držali za ramena, nato pa je eden izmed otrok dal predlog, da bi se lahko držali samo za

roke in bi tako skakali. Spet mi je bilo zelo všeč, da je otrok sam dobil idejo – seveda

smo tudi to idejo uporabili. Drug fantek pa je nato predlagal, da bi se lahko vsi skupaj

prijeli in skakali. Seveda so se otroci tukaj zelo uživali, ker so se lahko kar precej

razživeli, in prav je tako, da otroci razmišljajo in sami podajajo ideje, mi pa jih nato

preizkusimo. Tako bom to idejo uporabila še pri katerem drugem sklopu iger.

Kar naenkrat pa hop in hip, že sta se znašla na travi. Ojoj, padla sta eden zraven

drugega, tako kot če bi hruške padle dol z drevesa. Bratec in sestrica sta se pogledala

in se začela smejati, nato pa sta se zakotalila najprej eden vstran od drugega, nato pa

spet eden proti drugemu. Tedaj pa je bratec dobil še idejo, da bo sestrico z rokami

kotalil po prostoru. Zelo sta se zabavala in se cel čas posmehovala eden drugemu.

2. ZAKOTALI SE

V dvojicah se otroka uležeta na hrbet, drug ob drugemu. Nato se začneta kotaliti

eden vstran od drugega in eden proti drugemu.

39

ANALIZA VAJE:

Kotaljenje je vsem otrokom šlo zelo dobro, hkrati pa jim je bilo tudi zabavno. Ker

imamo na razpolago malo manjši prostor smo najprej delali vaje tako, da sta naenkrat le

dva para izvajala vajo , kasneje pa še druga dva para. Otrokom je sicer tako bilo všeč,

vendar so nato želeli vajo izvajati še vsi naenkrat. Na začetku nisem vedela, ali bi jim to

dovolila, ker bi se tako zaletavali eden v drugega, vendar sem vseeno želela poizkusiti,

ker sem si mislila, da bo otrokom to zagotovo zabavno. In res je bilo tako. Ko so se

zaletavali eden v drugega, so se tako na ves glas smejali, da mi v nobenem primeru ni

bilo žal. Spet ena dodatna vaja, kjer se otroci zaletavajo in kotalijo naenkrat, kar je

najbolj pomembno, pa je, da ne delajo tega samo zaradi zabave, temveč tudi zato, da

dobro sodelujejo med seboj in delujejo povezano.

Kar naenkrat pa sta se ustavila, ker sta zaslišala globok glas: »Brunda, gunda, brunda,

gunda, brunda, gunda…« Sestrica je vsa prestrašena obstala, pogumni bratec pa jo je

hitro potolažil, ko ji je povedal, da se to oglaša veliki medved, vendar naj se nič ne boji.

Pokazal ji je, kako bosta odgnala medveda vstran od njiju. Bratec se je postavil na vse

štiri, tako kot stojijo medvedi, sestrica pa se je usedla na njegov hrbet. Medvede sta

odganjala na tak način, da sta se pretvarjala, da sta tudi onadva medveda in ju tako

sploh niso opazili. Bratec je bil kot pravi medved, z sestrico na svojem hrbtu. Skupaj se

premikati je bilo zelo zabavno .

3. PREMIKAJVA SE KOT MEDVED

En otrok se postavi na vse štiri (obrnjen proti tlom v položaj muce, kužka,

medveda), drug otrok pa se usede na njegov spodnji del hrbta. Otrok, ki je na vseh

štirih se pomika naprej, otrok ki sedi na njem, pa ga močno drži za ramena, da ne

pade z njega.

ANALIZA VAJE:

O tej vaji sem doma kar nekaj časa razmišljala ali jo naj izvedem ali ne zaradi otrokove

varnosti in zaradi tega, ker nisem imela predstave ali se bo otrok na vseh štirih zmogel

premikati z še enim otrokom na njegovem hrbtu. Vajo sem seveda vseeno izvedla in ni

mi žal. Otroci so vajo zmogli, in ne samo to, kar še in še bi jo izvajali tako zelo jim je

bila všeč. Otroci, ki so sedeli na hrbtu prijatelja so na začetku bili malo prestrašeni, ker

niso bili prepričani v to, da ne bodo padli dol, vendar so se, ko se je prijatelj na vseh

štirih začel premikati tako zelo zabavali, da najraje ne bi zamenjali vlog. Tudi tisti

otroci, ki so hodili po vseh štirih so se zelo nasmejali in so se počutili močne ker to

zmorejo. Delovali so zelo odgovorno, saj so se tudi sami bali za prijatelja, ki je sedel na

40

njih. En fantek mi je tudi povedal: » Jaz sem pa tako močen kot medved, a ne?« Nato so

seveda tudi drugi prigovarjali, da so močni kot konj, slon, bik…Imeli so veliko idej in

bilo je res zabavno.

*Pomembno je, da smo vzgojitelji pri tovrstnih igrah ves čas zraven, da če slučajno

kateri od otrok več ne zmore imeti na hrbtu svojega prijatelja, preprečimo različne

poškodbe. Varnost je na prvem mestu.

Kar naenkrat pa je začelo zelo močno deževati. »Ojoj, narediva streho,» je sestrica

dejala bratcu. Roke sta dvignila visoko nad glavo in si naredila streho.

4. SKUPAJ NAMA NAREDIVA STREHO NAD GLAVO

Otroka se usedeta tako, da sta obrnjena drug proti drugemu. Roke iztegneta nad

glavo in se z dlanmi primeta skupaj.

ANALIZA VAJE:

Ta vaja je bila otrokom lahka in ni bilo nobenih težav pri izvedbi. Hkrati pa je bila

pozitivna tudi zato, da so se otroci po prejšnji vaji malo umirili. Všeč mi je bilo, da so

otroci tokrat večkrat vzpostavili stik z očmi.

Nekaj časa je deževalo, nato pa je nastala velika pisana mavrica, ker je posijal sonček.

Bratec in sestrica sta se ulegla na mokro travo, vendar ju to ni motilo, saj jima je

sonček lepo ogreval obraz, noge in roke. Opazovala sta, kako se začne temniti in kako

se rožice, ki so lepo obrnjene proti sončku, počasi zapirajo. Igrala sta se, da sta tudi

onadva kot rožice.

5. ODPRIMO IN ZAPRIMO CVET

Otroci se uležejo na hrbet v krog. Roke imajo iztegnjene nad glavo na zunanji

strani kroga, noge pa so prav tako iztegnjene v notranjosti kroga. Primejo se za

dlani, v notranjosti kroga pa se stikajo s stopali. Skupaj se poizkušajo dvigniti z

zgornjim delom telesa (trup,roke) do sredine oz. čim bližje k stopalom (zapirajo

cvet). Izmenjaje se legajo in spet dvigujejo.

ANALIZA VAJE:

Namen te vaje je bil spet sodelovanje, v smislu, da smo se vsi skupaj dvignili do

sredine, se zbližali, nato pa se spet spustili v ležeči položaj in se oddaljili. Izjemno

dobra je ta vaja kot gibalna vaja, saj vsebuje določene gibalne elemente, lahko pa bi tudi

41

dodali glasbo in bi bila še kot vaja za sprostitev (počasi se dvignemo skupaj in spustimo

nazaj). Otroci so vajo radi izvajali – ponovili smo jo kar štiri krat. Ni tako zelo

pomembno, ali se dvignejo vsi naenkrat, pomembno je le, da jo naredimo vsi skupaj in

da ves čas sodelujemo.

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Sara Žitnik

POLETJE NA TRAVNIKU

Ulezite se na blazine in zamižite. Mirno dihajte. Predstavljaj si, da je poletje.

Zunaj sije toplo sonce. Na travniku si. Trava ti sega skoraj do kolen. Obdajajo te pisane

barve poletnih cvetlic: od rumene ripeče zlatice do vijolične zvončnice. Pripogneš se k

zvončnici in povohaš, kako diši. Zelena trava se lesketa v soncu. Sončni žarki te grejejo.

Zaslišiš črička, ki prepeva v svoji luknjici. Slediš njegovemu petju. Najdeš luknjico, v

kateri prebiva. Odtrgaš travico in mu malo ponagajaš, tako da rahlo pobezdaš v

luknjico. Čriček pogleda iz luknjice, a v hipu spet izgine. Nasmehneš se. Srečen si. Pred

sabo zagledaš košato drevo. Vabi te v svoj objem. Uležeš se pod drevo. Kako prijetno je

ležati v senci! Zapreš oči.

Počutiš se čudovito, mirno in sproščeno. Zdaj pa odprite oči in se raztegnite. Počasi se

usedite (Schmidt, 2006: 75)

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otrokom je bilo tokrat od vsega najbolj zabavno kotaljenje, saj so se res vživeli, uživali

ter oddajali samo pozitivno energijo. Bilo je veliko smeha, spogledovanja, dotikanja, v

glavnem vsega, kar je otroke zabavalo. Všeč mi je bilo, da so se pri tretjem sklopu iger,

ki smo ga tokrat izvajali, otroci tako zelo vživeli, da so tudi sami že začeli razmišljati o

tem, kaj bi lahko spremenili in kaj izvedli tako, kot si sami želijo. To, da otroci sami

podajajo ideje, je že znak, da se vživijo, da jim je torej to, kar počnejo, všeč in da radi

izvajajo tovrstne vaje.

42

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Po tretjem izvedenem sklopu vaj res že začnem malo bolj analizirati in razmišljati o

tem, kako velik vpliv lahko resnično imajo Igre zaupanja in sodelovanja na dobro

vzdušje v skupini, na povezanost in medsebojno sodelovanje ter spoštovanje med

otroki. Tudi fantek in deklica, ki malo izstopata iz skupine, sta se že po treh sklopih

izvedenih vaj dosti bolj povezala z ostalimi otroki, velik dosežek pa je že ta, da želita

sodelovati, pa čeprav samo pri eni, dveh ali treh vajah. Očitno je, da bi se Igre zaupanja

in sodelovanja morale skoraj kot nuja izvajati v skupinah, ne samo zaradi

posameznikov, ampak zaradi izboljšanja odnosov v celotni skupini iz vseh socialnih

vidikov. Odnosi med otroci se okrepijo, otroci se spoznajo ter povežejo tudi s tistimi, s

katerimi se prej sploh niso igrali ali zelo malo, nasilja pa je čedalje manj, kar je

posledica tega, da otroci drug drugega boljše poznajo, si zaupajo, se spoštujejo in vedo,

da se imajo radi, kakršni koli so.

ČETRTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

KOKICA IN SMOKEC

Kokica in Smokec sta bila najboljša prijatelja. Čisto vsak dan, ko je zunaj sijal sonček,

sta se skupaj igrala na travniku, se smejala eden drugemu in pri tem neznansko uživala.

Tako sta se tudi danes dogovorila, da se bosta dobila na travniku, kjer se bosta skupaj

igrala. Ker sta bila zelo vesela, da se spet vidita, sta se najprej močno objela, kot da bi

tekmovala v tem, kako zelo močno se lahko objameta med seboj.

1. OBJEMI ME

Otroka sta si obrnjena nasproti, drug proti drugemu. En otrok prime drugega

okoli ramen, drugi pa ga prime okrog pasu ter se objameta. Preizkušata se v tem,

kateri drugega bolj stisne k sebi.

ANALIZA VAJE:

Podariti nekomu objem oz. ga objeti, je nekaj najlepšega, kar lahko človek da drugemu

človeku. S tem se iz enega človeka na drugega prenese toliko pozitivne energije in

pozitivno izoblikovanih čustev, da je težko enak učinek doseči na kakšen drug način. To

43

so pri tej vaji začutili tudi otroci, s katerimi smo jo izvedli. Že takoj ob pripovedovanju

zgodbice so se otroci začeli objemati, ko sem jim povedala, da naj se res močno stisnejo

še enkrat, pa je bilo začutiti njihove pozitivne misli in pozitivno moč. Res je bilo lepo

videti otroke, kako se med seboj objamejo. Tudi deklica, ki sem jo že večkrat omenila,

da se rada samozavestno odmakne, ker se ne mara tako zelo povezati z ostalimi otroki,

me je tukaj zelo pozitivno presenetila, saj se je brez moje spodbude sama objela z drugo

deklico. Prav obnemela sem, ko sem opazila, da je dovolila, da jo nekdo objame in da

ona objame nekoga drugega, obenem pa me je obdal val sreče, ker je to še dodaten

znak, kakšen vpliv lahko imajo Igre zaupanja in sodelovanja na odnose med otroki.

Otroci, kateri drugim ne dovolijo v svojo zasebnost, lahko ob teh igrah izjemno

napredujejo.

Kokica in Smokec sta se res imela zelo rada in zato sta se vedno, ko sta se dobila na

travniku, najprej objela, nato pa sta od veselja en drugega poskušala dvigniti v zrak.

»Joj, tako zelo sem vesel, da te vidim!« je Smokec na glas zakričal Kokici. »Tudi jaz

sem vesela, da se bova spet lahko skupaj igrala,« je Kokica odgovorila Smokcu. Tako

sta od veselja eden drugega dvignila v zrak.

2. DVIGNI ME

Otroka si stojita nasproti, obrnjena eden proti drugemu. En otrok prime drugega

okrog pasu in ga poskuša dvigniti v zrak, kolikor zmore. Nato se zamenjata.

ANALIZA VAJE:

Ta vaja se je otrokom zdela zelo zabavna, saj jim je predstavljala nek nov izziv, v

katerega so mogoče prej dvomili, zdaj pa so videli, da jo zmorejo izvest in so bili

ponosni sami nase. Otroci so dvigali drug drugega; najprej je tisti, ki je bil v paru bolj

močan, dvignil šibkejšega, nato pa sem jim še dovolila, da poizkusijo v obratni smeri. In

uspelo jim je. Tudi tisti, ki navzven izgledajo šibko, so včasih lahko pravi korenjaki.

Pomembno je, da so vsi pri teh vajah enakovredni in da kljub temu, da včasih v kakšno

stvar pri sami izvedbi vaje dvomimo, te dvome opustimo ter vajo vseeno preizkusimo.

Takšna vaja po navadi izpade še boljše kot druge, za katere smo prepričani, da se nam

bodo dobro iztekle.

»Joj, kako zelo je to zabavno. Pridi Smokec, greva se še eno drugo igrico, kjer se boš ti

postavil za moj hrbet, jaz se bom spustila proti tebi, ti pa me poskušaj ujeti!« je na ves

44

glas zakričala Kokica. »Ja, ja, greva se to igrico, ta je zelo zabavna,« je veselo odvrnil

Smokec.

3. ZAUPAJ MI, DA TE UJAMEM

V dvojicah se otroka postavita drug za drugim, tako da je med njima razdalja

približno za en otroški korak. Otrok, ki gleda drugemu v hrbet, mora prvega

uloviti, tako da se prvi vzravnan spusti nazaj proti njemu.

ANALIZA VAJE:

Otroci si na začetku še niso dovolj zaupali, zato si niso upali spustiti se nazaj proti

prijatelju, da bi jih ujel. Z namenom, da jim je bilo nekoliko lažje, sem v začetku zraven

stala tudi sama. Po dveh poizkusih so se že tako sprostili, da nobenemu, razen deklice,

ki jo vedno omenjam, vaje ni bilo težko izvesti. Seveda smo zaradi varnosti to izvajali

tako, da je vsak par posamično izvedel vajo, ostali pa so opazovali. Pri tem pa sem na

njih pazila tudi sama. Razdalja med otrokoma je bila le en majhen korak, predvsem

zaradi varnosti kot tudi zato, ker si otroci med seboj še tako ne zaupajo. Deklica Alja, ki

je prvi dve vaji sodelovala, pri tej vaji ni več želela sodelovati, zato sem jo pustila, da se

usede. Že to, da se je objela s prijateljico, je bil zame in za njo zelo velik dosežek.

»Kokica, jaz imam pa še eno boljšo idejo,« je Kokici dejal Smokec. »Aja, katero igrico

pa si se zdaj spomnil?« je Kokica vprašala Smokca. »Tisto, da se pretvarjava, da sem

jaz traktor in vlečem za sabo prikolico. Ti pa si prikolica. Pridi. Jaz se bom postavil na

vse štiri, ti pa se prav tako postavi na vse štiri za mano in me močno primi za moje

gležnje na nogi. Jaz bom traktor in te bom tako, da se bom z rokami in nogami,

poganjal naprej, vozil po travniku,« je Smokec dejal Kokici. »Ja, ja, to bo zelo zabavno,

greva se igrat. Ti boš traktor, jaz pa prikolica,« je vsa vesela dejala Kokica.

4. TRAKTOR VLEČE PRIKOLICO

Oba otroka se postavita na vse štiri, drug za drugim. Tisti otrok, ki je zadaj, prime

prvega otroka okrog gležnjev; prvi otrok pa »vleče« drugega po prostoru tako, da

se z rokami in nogami po kolenih pomika naprej.

ANALIZA VAJE:

Vaja traktor vleče prikolico je bila otrokom zelo všeč in zato smo jo izvajali najdlje časa

od vseh vaj. Otrokom se ni zdela pretežka, bila pa jim je zanimiva tudi zaradi predstav

»Jaz sem traktor, ti pa prikolica«. Močno so se vživeli v vloge, tako da so tudi spuščali

45

posamezne glasove, ki so ponazarjali brnenje traktorja. Vaja jim je predstavljala spet

neko novo obliko povezanih gibov, zato jim je bila še bolj zanimiva. Ker smo to vajo

sigurno izvajali več kot pet minut, so se otroci menjali med seboj tudi po parih.

»Joj, Smokec, zdaj pa sva že malo izmučena, a ne? Zelo vesela sem, da si moj prijatelj

in da sva se danes spet tako zabavala, ko sva se skupaj igrala,« je Kokica povedala

Smokcu. »Kokica, tudi jaz sem zelo vesel, da si ti moja prijateljica in da se skupaj tako

zabavava, vendar sem zdaj že malo utrujen. Uleziva se na tla in uživajva v sončku ter

prisluhniva petju ptičkov,« je še povedal Smokec. Tako sta se prijateljčka po koncu

igranja ulegla na tla in malo zadremala.

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Mojca Fir

BARVE NA TRAVNIKU

Ležimo na hrbtu in zapremo oči. Mirno dihamo. Ležimo na velikem zelenem travniku.

Okrog nas je polno različnih cvetlic – belih, vijoličastih, modrih, rumenih ...

Na nebu nad nami sije veliko rumeno sonce. Čutimo toploto sončnih žarkov na čelu,

ličkih, greje nas po vratu, rokah in nogah. Ležimo in ob tem poslušamo žvrgolenje ptic.

Gledamo jih. So različnih barv. Še vedno počivamo in se prepuščamo naravi. Sonce se

je skrilo za oblake. Nekateri oblaki so beli, drugi različnih sivih barv. Oblaki postajajo

vse temnejši in morda bo začelo deževati. Treba bo iti domov. Zdaj se pretegni, zazehaj

in odpri oči. Spet smo tu, v igralnici (Schmidt, 2006: 19).

ANALIZA SPROSTITVE:

Tokrat sem otrokom povedala, da lahko ležijo, lahko pa tudi sedijo po turško. Namestili

so se torej tako, kot jim je najbolj ugajalo, da so se pri tem najlažje umirili in sprostili.

Pri sproščanju otroci uživajo in se prepustijo mojemu branju, saj je prav opazno, kako

jim ta vrsta sproščanja ugaja. Ko sem jim povedala, da smo z vajami končali, so me že

sami takoj vprašali, če bom zdaj nastavila glasbo, da bodo počivali. Otroci so se že lepo

navadili na potek celotnega sklopa vaj.

46

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otroci so tudi tokrat zelo dobro sodelovali in se vživeli v današnje izvajanje vaj. Ta

teden sem tri dni manjkala, ker sem zbolela, in takoj, ko sem danes prišla, so vsi prišli k

meni ter mi začeli pripovedovati, kaj se je novega dogajalo v vrtcu. Takoj so me začeli

tudi spraševati, če se bomo danes igrali igrice. To je bil že eden izmed znakov, da otroci

radi izvajajo tovrstne igre, saj se na njih sami spomnijo.

Zjutraj smo najprej imeli jutranji sestanek, kjer je program vodila vzgojiteljica, nato pa

smo pričeli z mojim programom, saj so bili otroci že precej nestrpni.

Današnji sklop vaj nam je v celoti uspel, vesela sem, da tudi otroci, ki drugače izstopajo

– ker nočejo imeti prevelikega stika z ostalimi – znajo zelo presenetiti in s pomočjo le-

teh iger lahko naredijo velik korak naprej v zaupanju do drugih. Moram omeniti še

fantka Tilena, ki ima preveliko telesno težo, vendar čisto vedno želi sodelovati z nami,

in četudi včasih kakšno vajo zelo težko izvede, ima voljo, ki ga žene naprej, ker si to

sam želi. Ta otrok je tako zadovoljen, ko izvajamo te vaje, da ravno po tem, kako je

navdušen, izstopa iz skupine. Zelo toplo mi je pri srcu, ko ga opazujem, kako z veseljem

izvaja čisto vsako vajo.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Tudi z današnjo izvedbo tega sklopa vaj smo veliko dosegli, kar me zelo veseli.

Počutim se zadovoljno in z veseljem, vedno znova pridem v skupino, ker me zanima, če

me bo spet kdo presenetil ter ali bo viden kakšen napredek. Moram povedati, da je

napredek iz dneva v dan večji, kajti otrokom je to, da izvajamo tovrstne vaje, postala že

rutina. Točno vedo, kaj bomo delali, ko zjutraj pridem jaz. Otroci se brez kakršnih koli

težav – tako, da se izžrebajo kartice – razvrstijo v pare, in nikoli še ni nobeden rekel,

da s katerim otrokom ne bi bil rad v paru.

Tokrat sem izbrala sklop, v katerem so samo štiri vaje in sprostitev, naslednjič pa bomo

spet poizkusili z malo daljšim sklopom vaj (pet vaj in sprostitev). Štiri ali pet vaj je za

to starostno obdobje otrok čisto dovolj, saj jim kasneje že pade motivacija in izgubijo

zanimanje. Dokler pa imajo še tako veliko zanimanje in vaje z veseljem izvajajo, tega

ne želim pokvariti.

47

PETI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

DVA PALČKA

Nekoč sta živela dva palčka, očka palček in mali palček. Očka je palčka vsak dan naučil

kaj novega, saj je bil mali palček zelo majhen in še veliko stvari sam ni vedel narediti.

Tako je očka nekega jutra rekel malemu palčku: »Pridi, moj mali razbojnik, danes se

bova naučila, kako se lahko igramo z dlanmi, in sicer tako, da ploskamo. Ti, mali

palček, se usedi na tla in položi dlani na rokah skupaj, jaz pa se bom usedel za tabo, dal

svoje dlani na tvoje in že bova oba skupaj ploskala.« Mali palček pa je veselo odgovoril

očku: »Ja, poizkusiva očka, to bo zabavno. Zelo sem vesel, da zdaj poleg tega, da hodim

in govorim, znam še ploskati. Jupi, jupi.«

1. ZAPLOSKAJVA SI SKUPAJ

Otroka se usedeta tako, da en otrok sedi pred drugim. Tisti, ki sedi za otrokom, da

noge narazen tako, da prvi otrok sedi pred njim, med nogami. Prvi otrok, da roke

skupaj, tako da skrči komolce, dlani pa da skupaj, tako kot pri ploskanju. Otrok,

ki sedi na njim, da svoje dlani na njegove in tako skupaj ploskata z dlanmi oz.

lahko ta drugi otrok vodi prvega otroka pri ploskanju (lahko ustvarjata tudi

različne ritme).

ANALIZA VAJE:

Že ko sem otrokom povedala, da jim bom danes prebirala zgodbo o dveh palčkih, so bili

čisto navdušeni. Otroci so se začeli smejati in se med seboj pogovarjati. To je bil zame

že znak, da se jim bo zgodba zdela zabavna, saj dobra uvodna motivacija pozitivno

vpliva na otroke – nadaljevanju bolj z zanimanjem prisluhnejo ter dobro sodelujejo.

Vaja zaploskajva skupaj otrokom ni povzročala nobenih težav pri izvedbi, saj jim ni bila

pretežka, bila pa jim je zanimiva in zabavna – ker je ploskanje tukaj bilo izvedeno v

paru in na drugačen način, kot so sicer vajeni, so se močno razživeli. Dva para sta

ploskala tako, da sta si ustvarjala različne ritmične vzorce (hitrejše ploskanje,

počasnejše ploskanje, dva ploska naenkrat in še kaj se je dalo videti).

»Ja, veš kaj palček, to pa še ni vse. S ploskanjem pa ne prideva zelo daleč, a znaš

postaviti tudi svečo? Veš, če te kdaj hoče napasti kakšna strašna zver, potem se lahko

postaviš v svečo in zver misli, da si sveča,« je očka povedal malemu palčku. «Kaj res,

48

očka? To bi se pa res rad naučil,« je mali palček povedal očku. «Pridi, bova skupaj

naredila svečo in to tako svečo, ki pleše sem in tja, sem in tja,« je očka odvrnil malemu

palčku. Povedal mo ju še, da se bosta ulegla tako, da bosta ritki imela skupaj, noge pa

bosta držala visoko v zrak, naslonjene ene na druge. Po želji lahko noge še skupaj

premikata, in sveča bo zaplesala. Seveda sta svečo en, dva, tri postavila. »Joj, očka, biti

sveča pa je res zelo zabavno«, je palček ponavljal medtem, ko se je z očkom igral, da je

sveča.

2. NAREDIVA SVEČO

Otroka se uležeta na tla, obrnjena drug proti drugemu. Oba dvigneta noge v zrak,

vzravnane tako, kot če bi se postavila v »svečo«. Noge v zraku naslonita skupaj,

tako da se v celoti z nogami dotikata med seboj (zadnjici se dotikata). Izmenjaje z

iztegnjenimi nogami skupaj premikata noge sem ter tja.

ANALIZA VAJE:

Otroke sem najprej že ob branju zgodbice vprašala, če se znajo postaviti v svečo, kot to

znata narediti palčka. Odgovorili so mi, da znajo, ko pa sem jim rekla da naj mi

pokažejo kako to naredijo, nobeden od njih ni vedel, kako bi to naredil. Sklepam, da se

jim je verjetno zdelo bolj zanimivo samo ime vaje in so mi zato povedali, da svečo

znajo narediti.

Tako smo vajo izvedli skupaj – najprej sem jim jo pokazala jaz, nato pa so jo preizkusili

tudi sami. Ob tem, ko so noge v zraku postavili skupaj, nato pa so jih, kolikor je seveda

šlo, skupaj tudi premikali, so zelo uživali. Nekaterim je sicer premikanje nog skupaj s

prijateljem delalo težave, spet drugim skupno gibanje ni povzročalo težav. Tistim s

težavo sem pomagala tako, da sem jim noge nekaj časa držala skupaj, sama pa sta jih

premikala.

»Ja, res je zabavno,« je rekel očka svojemu malemu palčku. »Zdaj ti bom pa pokazal

nekaj še bolj zabavnega. Veš, mali palček, včasih v našo pravljično deželo pribežijo

tudi take velike zveri, da jim je dobro ubežati. Pozorno me poslušaj. Naši dobri

prijateljčki so konjički in če kdaj rabiš pomoč, se samo na ves glas zaderi Grrr in

konjiček bo pribežal, ti se boš usedel na njega in že bosta ušla zverem. Zdaj pa se bom

jaz postavil kot konjiček na vse štiri, ti pa se usedi name in me zajahaj, gor in dol, gor

in dol. Pa dajva.«

49

3. JAHAM KONJIČKA

En otrok se postavi na vse štiri, drugi otrok pa se mu usede na hrbet in ga prime za

ramena. Ta otrok, ki je na vseh štirih, se premika tako, da se izmenjaje pomika z

zadnjim delom trupa (boki in zadnjica) do stopal, se usede na stopala, nato pa se

spet postavi na vse štiri (premikanje z zadnjim delom telesa gor in dol).

ANALIZA VAJE:

Vaje, kjer lahko otroci na nek način »jahajo eden drugega«, se otrokom zdijo zelo

zabavne in smešne, zato jih po navadi izvajamo dlje časa kot ostale. Vaja jim ni bila

pretežka, saj so se ob njeni izvedbi zelo zabavali in so uživali.

Tako sta se očka palček in mali palček skupaj zabavala in igrala, kar naenkrat pa se je

mali palček nečesa domislil. »Malo bom ponagajal svojemu očku,« si je mislil. Očka je

še vedno bil postavljen na vseh štirih kot konjiček, mali palček pa se je plazil pod njim

kot črvek. Joj, kako zelo je bil očka vesel, da je njegov mali palček tako živahen in

navihan.

4. ČRVEK

En otrok se postavi ne vse štiri, drugi pa se mora splaziti pod njim ali skozi njega.

ANALIZA VAJE:

Vaja je v bistvu predvaja naslednji vaji Tunel, ki sledi. Otrokom se vedno, ko se plazijo,

hodijo po štirih ali »jahajo en drugega«, zdi to izjemno zabavno, zato takšne vaje zelo

radi izvajajo. Predstavljajo jim nekaj novega, obenem pa tudi nek izziv. Dokler otroci

uživajo in vidim, kako zelo se vživijo, tudi jaz z veseljem izvajam te vaje, ker vidim da

imajo res lahko velik učinek na več stvari hkrati (vzdušje v celotni skupini, medsebojno

sodelovanje in zaupanje, motivacija tistih, ki drugače ne želijo sodelovati z drugimi

otroki, povezanost med otroki, dober odnos med otroki…).

Ko so to videli še ostali palčki v pravljični deželi, so se še oni prišli igrat z očkom in z

malim palčkom. Postavili so se drug za drugega, dali noge narazen in naredili tunel.

Tisti, ki je bil zadnji postavljen v tunelu, se je prvi splazil skozi tunel, nato pa spet

naslednji in še naslednji, tako so se zabavali do večera.

50

5. TUNEL

Otroci se v skupini postavijo eden za drugim tako, da imajo noge narazen, z

dlanmi pa objamejo boke otroka pred seboj. Tako ustvarijo tunel. Otrok, ki je

zadnji v tunelu, se uleže na trebuh ter se splazi skozi tunel; ko pride do konca, se

postavi v začetno pozo in se začne plaziti naslednji otrok.

ANALIZA VAJE:

Vaja je bila izvedena zelo podobno kot prejšnja, le da so tukaj otroci vajo izvedli v

skupini. Seveda so otroci pri izvedbi le-te vaje zelo uživali, pokazali so zanimanje za

njo, zato smo jo tudi dvakrat ponovili.

Ko se je zunaj že stemnilo, so bili vsi palčki že zelo utrujeni. Ulegli so se na tla in lepo

mirno in tiho zadremali.

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Vesna Baloh

SMO RIBICE

Ležimo na hrbtu. Oči imamo zaprte. Mirno dihamo. Predstavljajmo si, da smo majhne

ribice. Plavamo v morju. Vse več nas je in zelo uživamo v plavanju. Vsake toliko časa

se v skoku vržemo na površje in opazujemo valove. Rade padamo v morje. Pljusknemo

in že smo v morju. Popolnoma se prepustimo toku morja. Čutimo, kako nas nosi, nekaj

časa v levo stran, nato pa še v desno. V skupini krožimo okoli velike skale. Zelo lepo

nam je. Utrujene smo že in vsaka ribica najde malo votlinico v veliki skali, kjer bo

varno počivala. Zdaj se pretegnemo in usedemo. Podrgnemo dlani eno ob drugo in jih

damo na oči. Še enkrat jih podrgnemo in damo na lica. Pogledamo naokoli in vidimo

svoje prijatelje (Schmidt, 2006: 27).

ANALIZA SPROSTITVE:

Otroci so tudi takrat, ko pride na vrsto »počitek«, veseli, saj sprostitve v obliki vodenih

vizualizacij zelo radi izvajajo in ni otroka v skupini, ki vodene vizualizacije ne bi želel

izvajati. Večkrat me celo vprašajo, kdaj bomo zaprli oči in poslušali glasbo.

51

Ob vodeni vizualizaciji pa jim v ozadju vedno zavrtim tudi klasično glasbo. Odkar

hodim v vrtec, jim je ta zvrst postala prav všeč – to opažam po tem, da me večkrat tudi

med igro v kotičkih vprašajo, če jim lahko nastavim glasbo. Tudi to, da jim je moj način

izvedbe vodene vizualizacije tako všeč, me zelo veseli.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otroci so tudi tokrat radi sodelovali in ni bilo otroka, ki bi se pri celotnem sklopu vaj, ki

smo jih izvajali, dolgočasil. Kot sem že v prejšnjih analizah napisala, sem ugotovila, da

otroci res najraje izmed vseh vaj izvajajo tiste vaje, pri katerih se lahko plazijo, hodijo

po štirih ali »jahajo drug drugega«. V primerjavi z drugimi vajami, jim te vaje še toliko

bolj predstavljajo tudi igro, pri kateri se lahko zelo zabavajo, obenem pa se jim zdijo

tudi smešne in zanimive, ker so izvedene v parih, torej na drug način kot so ga mogoče

vajeni. To, da otrok ob izvajanju posameznih vaj uživa, pomeni, da se vživi, posledično,

če otrok rad nekaj izvaja, v nadaljevanju pride tudi do izboljšanja odnosov v skupini, do

večjega zaupanja in sodelovanja med otroki, torej se pokažejo vse pozitivne plati, ki jih

prinašajo Igre zaupanja in sodelovanja med otroki.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Tudi tokrat sem glede na sodelovanje otrok s sestavljenim sklopom vaj in s samo

izvedbo le-teh zadovoljna. Če vidimo, da otrok rad sodeluje in da se pri tem zabava ter

uživa, smo lahko prepričani, da bo tudi učinek hitreje dosežen in viden. Po petem

sklopu izvedenih vaj se pozitivni učinki najbolj kažejo v sodelovanju med otroki, v

medsebojnem zaupanju in pri tem, da začnejo sodelovati (četudi ne izvedejo celotnega

sklopa vaj) tudi otroci, ki prej pri skupinskih igrah ali igrah v paru niso želeli sodelovati.

To, da se takšen otrok, ki prej ni imel zaupanja v ostale otroke, zdaj že objame s

prijateljem, je za njega že en velik korak do zaupanja in sodelovanja z ostalimi otroci, ki

ga je s pomočjo Iger zaupanja in sodelovanja že začel osvajati.

52

ŠESTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

DVA MAJHNA MEDVEDKA

Tam daleč, daleč v deželi igrač sta nekoč živela dva majhna medvedka, ki sta si bila

zelo dobra prijatelja. Medvedka sta skupaj počela veliko zanimivih stvari, pri katerih sta

se zelo zabavala. Včasih sta se kar tako objela okoli kolen in se eden zraven drugega

zagugala, naprej in nazaj. Pri tem sta se včasih še malo pogledala in nasmehnila drug

drugemu. Zelo sta se zabavala.

1. GUGAJVA SE SKUPAJ

Otroka se usedeta eden zraven drugega. Primeta se za svoja kolena in se skupaj

eden ob drugem s celim telesom zibljeta naprej in nazaj.

ANALIZA VAJE:

Otroci so vajo pravilno izvedli in za večino otrok ni bila pretežka. Pomembno se mi je

zdelo, da so se otroci osredotočili na medsebojno sodelovanje v paru, v smislu, da oba

poizkušata vajo izvajati naenkrat (oba naenkrat naprej, nazaj). Nekaj manjših težav je

imel le fantek Tilen, ki ima težave s preveliko telesno težo, ker se je s težavo odrinil od

tal in se zagugal v obe smeri, a je vajo z mojo pomočjo ter s pomočjo otrok tudi izvedel.

Ko jo je izvedel, je bil izjemno zadovoljen, z otroki smo mu zaploskali in ga tako

spodbudili, da z vztrajnostjo lahko dosežemo vse. Všeč mi je bilo, da so otroci fantku

spet priskočili na pomoč. Pokazalo se je, kakšna spodbuda za medsebojno sodelovanje

in humanost so Igre zaupanja in sodelovanja med otroki.

Ker sta se prijatelja medvedka imela zelo rada, sta si večkrat to tudi pokazala.

Pobožala sta se, če je bil kateri žalosten ali bolan, pobožala pa sta se tudi kar tako.

Takrat sta se usedla tako, da sta bila obrnjena eden proti drugemu, sedela sta po

turško, eden je zamižal, drugi pa ga je pobožal vse od glave do pasu, nato pa sta se

zamenjala. Tako sta se najbolje potolažila, saj sta si bila zelo dobra prijatelja.

2. POBOŽAJVA SE, KER SE IMAVA RADA

Otroka si sedita po turško nasproti, obrnjena drug proti drugemu. Izmenjaje eden

drugega »orisujeta« z dlanmi od glave pa vse do konca trupa. Na začetku se lahko

gledata, kasneje oba mižita. Tisti otrok, ki ga drug otrok »orisuje«, ima roke ob

telesu.

53

ANALIZA VAJE:

Tukaj se je dobro videlo, da je bilo otrokom na začetku malo nerodno, saj so rabili kar

nekaj časa, da so se pobožali in da je otrok v paru, ki ga je drugi otrok božal, zamižal.

Deklica, ki jo skozi celotne sklope vaj vedno znova omenjam, ker noče vzpostavljati

velikih stikov z ostalimi otroki, je tudi pri tej igri rekla, da ne bo sodelovala, zato sem

namesto nje z fantkom v paru bila jaz. Ko sva midva s tem fantkom začela izvajati vajo,

in sem ga jaz božala, so tudi ostali otroci postali bolj motivirani in so začeli z

izvajanjem vaje. Čeprav so prijatelja, s katerim so bili v paru, nekateri samo čisto malo

pobožali (toliko, da so se ga dotaknili), se mi zdi, da je tudi to nekaj, saj so vseeno

predrli »steno«, ki se je pri tej vaji dobro videla med otrokoma. Tako lahko trdim, da

smo vajo uspešno končali.

Včasih, ko sta bila zunaj na sončku, pa sta počela še veliko drugih zabavnih stvari. En

medvedek se je ulegel na tla, včasih je dal noge narazen, včasih pa skupaj, drugi

medvedek pa je poskušal skočiti preko njegovih nog. Tudi tukaj sta se zelo zabavala,

vendar sta morala dobro paziti, da si ne skočita no noge in se ne poškodujeta.

3. SKOČIM SEM, SKOČIM TJA

En otrok se uleže na tla. Noge lahko ima skupaj ali narazen, drugi pa poizkuša

sonožno preskočiti njegove noge (ko jih ima skupaj, jih preskoči enkrat, če pa jih

ima narazen, lahko najprej skoči na sredino in nato še preko druge noge).

ANALIZA VAJE:

Pri tej vaji se nam je deklica Alja spet pridružila, kar me je veselilo. Na začetku je le

opazovala in poslušala, kaj bodo otroci v parih počeli, ko pa je videla, da se otroci

zabavajo je tudi sama pristopila in povedala, da bi rada sodelovala. Seveda smo jo z

veseljem sprejeli medse.

Videlo se je, kako previdno so otroci preskakovali nogice svojih prijateljev –

najpogumnejši so preskočili kar sonožno, ostali izmenično. Moj cilj – medsebojno

zaupanje – je bil dosežen.

Zelo rada sta se medvedka tudi kotalila drug preko drugega. Tako se je vedno en

medvedek ulegel na tla, na trebuh, drugi pa se ulegel preko njega ter se zakotalil proti

njegovim nogam. Sploh nista rabila tobogana, saj sta si ga naredila sama.

54

4. SKOTALIM SE PREKO TEBE

En otrok se uleže na trebuh, drug otrok pa se uleže pravokotno nanj, prav tako na

trebuh. Kotali se od zadnjice, vse do stopal.

ANALIZA VAJE:

Otroci na začetku niso razumeli, kako naj izvedejo to vajo, saj jim je bilo čudno,

obenem jih je bilo tudi strah, da se bodo kotalili preko prijatelja. Tega strahu smo se

znebili tako, da sem se najprej sama ulegla na trebuh in enemu fantku naročala, naj se

kotali po meni. Ko so torej videli, kako zabavno je kotaljenje, so se želeli vsi otroci

kotaliti preko mene. To sem jim z veseljem dovolila, nato pa vajo izvedli še med seboj,

v paru. Tudi tako so se zelo zabavali, vendar pa so »majhne, brihtne glavice« takoj

ugotovile, da so se po meni dlje časa kotalili navzdol kot pri prijatelju. Igra je kljub

vsemu uspela. En fantek se je spomnil izvedbe te vaje tudi na drugačen način, in sicer

tako, da se ni kotalil, ampak se je postavil na roke in na prste na stopalih in se je tako

premikal od prijateljeve riti pa do njegovih stopal. Spet smo torej z otrokovo domišljijo

in razmišljanjem dobili novo vajo, ki so jo nato preizkusili tudi ostali.

Ker pa sta medvedka včasih bila izpostavljena tudi različnim nevarnim živalim, sta

morala drug na drugega paziti, zato sta se večkrat igrala takšne igrice, da eden leži na

trebuhu, noge in roke ima ob telesu, drugi medvedek pa se je po medvedje premikal nad

njim tako, da je noge in roke polagal ob njegovem telesu. Tako sta medvedka pazila

drug na drugega.

5. NE POHODI ME

En otrok se uleže na tla, na trebuh. Roke in noge ima ob telesu. Drugi otrok pa da

noge in roke narazen, ter se premika nad njim, tako da ob njegovem telesu polaga

noge in roke.

ANALIZA VAJE:

To, da so se otroci spremenili v »medvede«, jim je seveda zelo ugajalo. Močno so se

vživeli v te vloge, tako da so vmes nekateri, sploh fantje, spuščali glasove, ki so včasih

zveneli medvedje, včasih pa niti ne. Enega fantka sem vprašala, ali medved res tako

vrešči kot on, pa mi je odgovoril, da je on volk in ne medved. Zelo zabavno je bilo

opazovati otroke ter ob tem videti, kakšno domišljijo imajo in kako se vživijo v gibalne

dejavnosti, ki so zelo velika spodbuda za otrokovo ustvarjalno mišljenje. Čeprav je bil

55

prvoten namen vaje, gibanje, sodelovanje in zaupanje, smo pri tej vaji vplivali še na

otrokovo ustvarjalno mišljenje.

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Špela Marolt

KUŽEK NA TRAVNIKU

Sedimo po turško. Zapremo oči, roke nam počivajo na kolenih. Mirno dihamo.

Predstavljaj si, da sediš na travniku. Lep in sončen dan je. Malo nam je vroče.

Nobenega oblačka ni na nebu. Zapiha sapica in ti na rahlo premika lase. Sediš in

globoko dihaš. Uživaš v takem lepem dnevu. Mmm, zavohal si cvetlice. Cvetlice s

travnika. Kako lepo dišijo! Slišiš tam zadaj kužka, ki je odšel z lastnikom na sprehod?

Če boš zelo pozoren, ga boš slišal. Res slišiš kužka, ki veselo laja. Vedno bolj razločno

ga slišiš. Zdaj je že prav blizu. Kako je majhen!

Kako lepe barve je! Gleda te v oči. Počasi približaš svojo roko pred njegov gobček. Da,

polizal jo je. Pobožaš ga po glavi. Kužek se zvrne na hrbet in ti ga božaš po mehkem

trebuščku. Dlako ima tako mehko. Slišiš gospodarja, ki zažvižga svojemu kužku. Kužek

se hitro postavi na tace in te še enkrat pogleda. Pomaha z repom in steče proč. Povohaš

svojo dlan in ugotoviš, da diši po kužku. Tudi ti moraš domov. Pretegni svoje roke,

pomencaj si oči in jih odpri. Zdaj ste spet v naši igralnici. Ali naše roke še dišijo po

kužku? Povohajmo jih (Schmidt, 2006: 25).

ANALIZA SPROSTITVE:

Sprostitev je potekala čisto mirno, otroci so se tokrat sede prepustili glasbi in mojemu

pripovedovanju.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Če razmislim o tem, kaj vse smo s šestim sklopom vaj osvojili, se mi v ospredje

postavljajo različne pozitivne stvari. Najbolj pomembno se mi zdi sodelovanje med

otroki, ki je bilo zelo dobro, saj so otroci sami pomagali otroku, ki ni zmogel narediti

vaje. Tudi deklica, ki pri dveh vajah ni sodelovala, se je pri vajah, ki so ji bile všeč, spet

vrnila k nam, mi pa smo jo z veseljem sprejeli medse. Pri tej deklici je napredek v

56

odnosih in sodelovanju z drugimi neverjeten, in vesela sem, da jo imam v skupini in da

lahko opazujem, kako s pomočjo teh iger napreduje.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Moram omeniti, da v vsakem novem sklopu vaj, ki jih izvedemo z otroki, vidim

napredek v odnosih med otroki in v odnosih med otroki in nami vzgojiteljicami. Pri tem

lahko omenim npr. izvajanje različnih dejavnosti. Lep primer je dogodek pred začetkom

omenjenega sklopa vaj – v času jutranjega sestanka – ko me je nek fantek poklical k

sebi in mi povedal, da je vesel, ker sem prišla, ter da mi je zraven sebe prihranil prostor,

kjer se lahko usedem. To so majhne geste, ki pomenijo veliko in skozi katere se kaže

kakšen pozitiven odnos imajo otroci do drugih. Tudi, če kateri otrok drugega porine, ga

udari ali mu naredi kaj takega, kar ne bi smel, takoj prihiti drugi otrok ali celo več otrok

zraven in kregajo tistega otroka, ki je kaj grdega naredil, ter mu prav velijo, da se to ne

počne, ker smo si prijatelji.

V vsaki zgodbi, po kateri izvajamo Igre zaupanja in sodelovanja poudarim, da sta si

tista, ki nastopata, zelo dobra prijatelja, in to si seveda otroci zapomnijo. Tudi uvodni

del, preden smo izvajali igre, je temeljil na tem, kaj pomeni, da smo si prijatelji. S tem

jih namreč želim spodbuditi, da tudi v času izvajanja iger razmišljajo v tej smeri. Več

kot očitno je, da nam uspeva.

SEDMI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

JURE IN KAJA

Nekoč sta živela dva prijateljčka Jure in Kaja. Jure je bil večji in močnejši kot Kaja,

vendar je vedno zelo dobro pazil na Kajo, ker jo je imel rad, saj sta se vsak dan skupaj

zelo zabavala. Kaji je bilo najbolj všeč, ko je zunaj sijal sonček, ker sta se z Juretom

takrat lahko odpravila na travnik in tam zganjala norčije. Tako je bilo tudi danes. Ker

je Jure vedel, da se majhna Kaja zelo zabava, ko ga lahko s svojimi stopali masira in

ščegeta po hrbtu, sta se najprej igrala to zabavno igrico. Jure se je usedel na tla, Kaja

pa se je ulegla za njegov hrbet, skrčila kolena in ga s stopali masirala po hrbtu. Pri tem

sta se oba vedno nasmejala do solz, saj se jima je to zdelo zelo zabavno.

57

1. SPREHODI SE PO MOJEM HRBTU

En otrok se usede, drugi otrok pa se uleže za njim (na hrbet), z nogami obrnjen

proti njegovemu hrbtu. Otrok ki leži, dvigne skrčene noge v zrak in se s stopali

dotika hrbta otroka, ki sedi pred njim (s stopali in prstki se sprehaja po hrbtu).

ANALIZA VAJE:

Otroci so pri tej vaji zelo uživali, saj jim je bilo to, da so se s stopali sprehajali po hrbtu

drugega otroka, nekaj novega. Že, ko sem otrokom skozi zgodbico posredovala

»pravila« igre, se je videlo, da si niso točno predstavljali, kako bi naj to izvedli. Ko sem

jim sama pokazala izvedbo vaje, pa so takoj pogruntali, kako jo izvesti. Nekateri so zelo

nežno premikali svoja stopala in prstke po hrbtu prijatelja, saj so se verjetno bali, da ga

ne bi poškodovali. Zanimivo se mi zdi, da tukaj ni nobeden pomislil, da bi brcnil

svojega prijatelja z nogo, ali bi deloval kakor koli grobo. Igra je potekala zelo mirno.

Prav zabavali so se, saj so se v parih kar dvakrat zamenjali med seboj.

Kaja in Jure pa sta se igrala še veliko več zabavnih iger. Tudi tokrat sta se igrala, tako

da sta se postavila kleče, Jure je bil prvi, majhna Kaja pa se je prav tako kleče postavila

za njim in ga z rokami prijela za ramena. Tako sta se skupaj sprehajala po travniku.

Kaja se je močno držala Jureta, da ji ni ušel, vmes pa je tudi zamižala ter pokazala, da

močno zaupa Juretu.

2. SKUPAJ SE PREMIKAVA KLEČE

Otroka se premikata tako, da se en otrok postavi kleče, drugi pa se postavi za

njim, prav tako kleče. Tisti otrok, ki je drugi, prime prvega za ramena in zamiži.

Skupaj se premikata po prostoru/lahko prvi otrok vodi drugega.

ANALIZA VAJE:

Najbolj me je zanimalo, ali si bo otrok, ki se je držal prvega otroka, upal zamižati ali ne.

Že takoj na začetku sem lahko videla, da otrokom tokrat to ni predstavljajo nobene

težave. Zgodilo se je, da je vmes kateri malo »pokukal«, vendar pa si je čisto vsak upal

zapreti oči in tako slediti otroku, ki ga je vodil. Pri igrah, kjer se premikajo kleče ali po

vseh štirih, vedno neizmerno uživata oba otroka v paru, zato vajo ponovimo večkrat.

Kaja se je nato spomnila še ene igrice, ki je bila njej najbolj všeč. Tukaj sta se

pretvarjala, da je Jure velik medved, Kaja pa je mala medvedka. Tako se je velik

58

medved trdno postavil na svoje noge, mala medvedka pa je obrnjena proti njemu stopila

na njegova stopala in ga prijela okrog pasu. Skupaj sta se sprehodila po travniku. Mali

medvedki je bilo to zelo všeč, saj ji ni bilo potrebno sami hoditi in je tako niso bolele

nogice, velik medved pa je bil zelo ponosen, da je tako močan in velik.

3. PREMIKAJVA SE SKUPAJ PO PROSTORU

V pare se postavimo tako, da sta skupaj v paru en otrok, ki je malo močnejši oz.

večji in otrok, ki je malo šibkejši oz. manjši. Otroka se stoje obrneta drug proti

drugemu. Otrok, ki je močnejši, stoji trdno na mestu, šibkejši otrok pa se stopi na

njegova stopala ter se ga oprime okrog pasu. Tako se močnejši otrok začne

premikati skupaj z otrokom, ki ima stopala na njegovih stopalih in ki ga z rokami

objema okrog pasu.

ANALIZA VAJE:

Moram priznati, da sem že, ko sem si zamislila to vajo, bila nekoliko v dvomih, ali bodo

otroci vajo sploh želeli izvesti in ali bo dovolj varna. Otroci so vajo želeli izvesti in še

kako radi so jo izvajali. Spet jim je bilo to gibanje, ko sta se oba otroka skupaj

premikala, nekaj novega in zato še toliko bolj zanimivo. Pazljiva sem bila pri tem, da

sta bila v paru večji in močnejši otrok ter manjši in šibkejši otrok. Nekateri so tako okoli

preproge naredili kar cel krog, spet drugi le nekaj korakov. Pomembno je bilo, da so se

večji otroci tukaj počutili odgovorne do manjših in šibkejših. Počutili so se tako, kot da

pazijo na njih. Manjši in šibkejši pa so jim zaupali. Včasih je manjši in šibkejši otrok

moral vmes stopiti na tla in nato spet nazaj na stopala otroka, ki ga je prenašal. Trajanje

posamezne vaje pri parih je bilo odvisno tudi od tega, koliko kateri otrok zmore in

kakšno breme nosi na svojih stopalih.

Pomembno je, da je bil cilj dosežen, saj so se otroci počutili odgovorni drug do drugega

in so si med seboj zaupali.

Na poti sta Jure in Kaja srečala še svoje prijatelje, s katerimi so se vsak dan radi igrali

skupaj. Velikokrat so se igrali tako, da so sami postavili rov, nato pa so se eden za

drugim plazili skozi njega. V parih so se postavili na kolena in se prijeli za roke, tako je

nastal pravi rov, skozi katerega so se potem po vrsti, najprej eden nato pa drug, plazili.

4. SPLAZIMO SE SKOZI ROV

Otroci se postavijo na kolena, tako da se otroka, ki si v paru sedita nasproti (v

takšni medsebojni razdalji, da lahko iztegneta roke in se v višini ramen),

59

(vodoravno) primeta z dlanmi med seboj. Pari sedijo eden zraven drugega.

Otroka, ki sedita prva v paru, se bosta prva, eden za drugim, splazila skozi »rov«,

ki so ga sestavili ostali. Ko prideta skozi rov, se postavita k ostalim parom in se

prav tako primeta za roke, plaziti oz. premikati skozi »rov« se prične naslednji

par.

ANALIZA VAJE:

Igra splazimo se skozi rov je bila otrokom všeč že, ko sem omenila, da bomo postavili

rov. Takoj so bili za to, zato je igra tudi dobro uspela. »Težava« se je pojavila le pri

tem, da so se želeli vsi naenkrat plaziti skozi rov. Komaj so čakali, kdaj bodo na vrsti.

Seveda, smo se potem zmenili, da se ne moremo plaziti vsi naenkrat, saj potem ne bomo

imeli rova, skozi katerega se bomo plazili. Tudi dogovarjanje in prilagajanje je del

dobre komunikacije in sodelovanja med otroki, zato se mi zdi pomembno, da je tega

tudi med izvedbo iger čim več, kajti otroci morajo znati sklepati kompromise ter se

prilagajati drugim, če želijo dobro sodelovati v skupini in tudi v parih.

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Irena Cesar

LETIMO

Uležemo se na hrbet in zapremo oči. Mirno dihamo. Predstavljajte si, da lahko letimo

po zraku brez letala ali balona. Samo zaželimo si poleteti in že letimo. Dvignemo se

tako visoko, kot hočemo, in ni nas strah višine. Letimo nad travniki, kjer se pasejo krave

in ovce. Letimo nad gozdom skupaj s pticami. Letimo v krogih, mimo dreves, med

vejami dreves, vse do oblakov. Uležemo se na te mehke oblake in si odpočijemo. Zopet

zamahnemo z rokami in se prepustimo vetru, ki nas odpelje do morja. Skupaj z galebi

odletimo do igralnice. Poletimo skozi okno in se uležemo na blazine. Zbudimo se in

pretegnemo (Schmidt, 2006: 9).

ANALIZA SPROSTITVE:

Tokrat smo sprostitev oz. vodeno vizualizacijo izvajali na malo drugačen način kot po

navadi, ki pa je bila otrokom prav tako zelo všeč. Ker sem si za tokrat za vodeno

vizualizacijo izbrala zgodbo, kjer si otroci predstavljajo, da ležijo v topli postelji in

60

stiskajo svojega medvedka, sem želela, da na nek način poizkusimo to tudi realizirati.

Otrokom sem povedala, da naj si v svojih predalčkih poiščejo svojo igračo, s katero

vsak dan počivajo, ter si jo prinesejo na preprogo. Nato sem jim povedala, da naj se

uležejo ter stisnejo svojo igračo k sebi, jaz pa jih bom pokrila z odejicami, ki sem jih

prinesla od doma. Nato sem jim predvajala glasbo, otroci so zamižali, stisnili svoje

ljubkovalne igrače k sebi in prisluhnili mojemu pripovedovanju. Bilo jim je tako zelo

všeč, da si po končanem pripovedovanju sploh niso želeli vstati in so še kar počivali – s

tem namenom sem jim glasbo zavrtela še enkrat. Učinek je bil res maksimalno dosežen,

meni pa je bilo prav prijetno, ko sem jih opazovala, kako so se prepustili celotni

sprostitvi ter kako jim le-ta ugaja.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Zdi se mi, da z vsakim ponovnim izvajanjem vaj otroci raje izvajajo Igre zaupanja in

sodelovanja, kar se vidi tudi v napredku vsakega posameznega otroka in v napredku

sodelovanja celotne skupine otrok. Otroci so se tokrat zelo dobro vživeli v zgodbo in zdi

se mi, da tudi sama vsebina zgodbe vpliva na njihov interes za izvajanje vaj.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Celotni sklop je potekal zelo dobro, saj so otroci bili ves čas zainteresirani in so vaje

želeli ponavljati še večkrat. To, da sta z vsakim ponovnim izvajanjem vaj, interes in

želja otrok po njihovem izvajanju še večja, me zelo veseli, saj imam vedno znova in

znova občutek, da sem za celotno skupino otrok in za vsakega posameznika naredila

nekaj pozitivnega in koristnega.

OSMI SKLOP VAJ ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

KLOVNA PUHEC IN KIHEC

Živela sta dva zabavna klovna. Enemu je bilo ime Puhec, drugemu pa Kihec. Oba

klovna sta živela v Cirkusu, kjer sta se vedno zelo zabavala, saj sta tudi sama

sodelovala v cirkuških predstavah. Tudi danes je na vrsti bila predstava, na kateri sta

61

klovna morala nastopiti. Vsi otroci, ki so si prišli ogledat cirkuško predstavo, so že

nestrpno čakali na prvo točko, ki jo bosta izvedla Puhec in Kihec. Predstava se je

začela. Najprej, ko sta prišla na oder, sta se postavila drug proti drugemu, se prijela za

ramena in se po celi cirkuški dvorani skupaj premikala naprej, nazaj, levo in desno.

Malo sta hodila, malo tekala in malo skakala. Otrokom je bilo to neznansko smešno in

zabavno.

1. SKUPAJ ZMOREVA VSE

Otroka stojita obrnjena drug proti drugemu in se med seboj držita za ramena.

Skupaj se premikata nazaj, naprej, levo in desno.

ANALIZA VAJE:

Otrokom sem že pred začetkom pripovedovanja povedala, da bo zgodba govorila o dveh

klovnih. Vprašala sem jih, če mi znajo povedati, kakšni so klovni, kaj počnejo, kako so

oblečeni ter če so jih že sami kdaj v živo tudi videli. Ker so mi znali zelo veliko

povedati o njih, se je razvil pravi pogovor. Povedali so mi, da so klovne že videli po

televiziji in tudi za pusta. En fantek je povedal, da je bil tudi že sam za pusta klovn, zato

nam je tudi opisal, kako je bil oblečen in kaj vse je počel. Povedal nam je, da je imel

oranžno lasuljo, bel obraz, rdeč nosek in majico ter hlače z rdečimi pikami. Tudi ostali

so sodelovali in mi razlagali, kakšni vse so lahko klovni (debeli, z rumeno lasuljo in

velikimi usti, pisano obleko…). Povedali so mi še, da klovni plešejo in se radi šalijo.

Kar nekaj časa smo se pogovarjali o klovnih, tako da smo naredili kar lep uvod v našo

zgodbico, ki so jo otroci nato tudi sami dopolnjevali. Ob pripovedovanju so me otroci

pozorno poslušali, saj jih je zanimalo, kaj bosta klovna počela. Tako smo tudi zlahka

izvedli prvo vajo, saj so se otroci čisto vživeli v vlogo klovna, večino časa so skakali in

se smejali drug drugemu.

Ker pa so se otroci tukaj tako zelo zabavali, sta tudi njih povabila zraven, da z njima

zaigrajo v cirkuški predstavi. Joj, kako zelo so bili otroci veseli, da so se lahko igrali s

klovnoma. Tokrat sta se klovna usedla na tla, obrnjena eden proti drugemu, skrčila sta

kolena in jih postavila čisto skupaj, eden zraven drugega, da so se nogice med seboj

dotakale. Nato sta se klovna, ki sta se imela zelo rada med seboj, objela, ostali otroci pa

so z nogami, ki so jih imeli ves čas postavljene narazen, stopali preko njiju. Morali so

biti previdni, da ju ne pohodijo. To je bila za klovna in za otroke zelo zabavna igrica.

62

2. STOPI PREKO NAJU

Dva otroka se usedeta tako, da sta obrnjena drug proti drugemu, skrčita kolena

ter se z rokami objameta med seboj. Njuna kolena se med seboj dotikajo, tako da

sedita čisto eden zraven drugega. Ostali otroci z nogami narazen (noge v položaj

A), lahko tudi po prstkih stopajo preko njiju.

ANALIZA VAJE:

Videlo se je, kako so nekateri otroci prav pazili, da so bili previdni pri prestopanju

ostalih dveh otrok, spet drugi ne – njihovi gibi so bili bolj hitri in površni. Pri tej vaji je

vsak otrok prišel dvakrat na vrsto (prestopil ostala dva). Otrokom so drugače igre, pri

katerih morajo biti previdni in paziti drug na drugega, všeč, dobro pa je vidno, kateri so

malo bolj pazljivi in kateri ne. Alja je tukaj bila zelo počasna in previdna, Nik pa precej

nagel in hiter, tako da so ga že otroci sami opozarjali, da naj bo previden. Ko smo vajo

izvedli večkrat, je tudi upošteval opozorila otrok.

To pa še ni bilo vse. Otroci so se nato usedli na svoja mesta, klovna pa sta pokazala še

ostale norčije, ki jih poznata. En klovn se je kleče postavil na tla, iztegnil obe roki v

zrak ter dlani položil skupaj. Drugi klovn pa ga je stoje prijel za dlani in tekal okrog

njega. Joj, kako se je klovn, ki je klečal na tleh, smejal, ker se je njegovemu prijateljčku

začelo vrteti. Bilo je vrtljivo in zabavno.

3. ZAVRTI SE IN TEKAJ OKROG MENE

En otrok kleči, obe roki stegne v zrak in ju položi skupaj. Drugi otrok pa ga stoje z

eno roko prime tam, kjer se njegovi obe roki stikata ter teka v krogu okrog

njega/okrog njegove osi. Otrok, ki teka okrog drugega otroka, naredi nekaj

krogov, nato pa s prijateljem zamenjata položaje.

ANALIZA VAJE:

Otroci so pri tej vaji res uživali, saj so vključili še svojo domišljijo. En fantek mi je

povedal, da si je medtem, ko se je vrtel okrog svojega prijatelja, predstavljal, da je

deklica tista, okrog katere teka. Spet drug fantek je povedal, da je drevo tisto, okrog

katerega se vrti. Uporabili so domišljijo. S tem, ko so si zamišljali, da je otrok nekaj

drugega, je bila igra še bolj zabavna. Smešno se jim je zdelo tudi to, da se jim je po

določenem času začelo vrteti in so se morali prav usesti, če jih že ni zaneslo k tlom.

63

Klovna pa sta poznala še veliko drugih neumnosti, ki jih tudi tokrat nista mogla

izpustiti, saj so jih otroci želeli videti. Puhec se je ulegel na trebuh kot kakšen črvek,

Kihec pa se je splazil preko njega kot kača.

4. SEM KAČICA

En otrok se uleže na trebuh, drugi pa se pravokotno na njegovo telo plazi preko

njega.

ANALIZA VAJE:

Otroci so vajo dobro izvedli in tudi zabavali so se ob njej, mogoče bi za drugič bilo

boljše le to, da bi se več otrok uleglo na tla, eden pa bi se plazil preko njih, ker bi tako

vaja trajala malo dlje. Da je tudi v našem primeru vaja trajala nekoliko dlje, smo jo

večkrat ponovili. Otroci so zelo uživali.

Ker pa je bilo predstave že skoraj konec, sta se Kihec in Puhec domislila nekaj

izvirnega, kar bi zabavalo tudi ostale otroke – povabila sta jih na veliki cirkuški oder.

»Pridite otroci, da se bomo skupaj igrali in zelo se bomo zabavali,« sta na ves glas

klicala otroke. Otroci so brez oklevanja vstali ter se jima pridružili. Klovna sta jim

povedala, da naj se eden za drugim postavijo na vse štiri in da naj vsak prime

prijateljčka, ki je pred njim, za gležnje, saj bodo sestavili vlakec, s katerim se bodo

odpeljali v deželo cirkuških živali. Škratka sta jim še povedala, da bo Kihec stal prvi,

ker bo lokomotiva, vsi ostali, ki so za njim, pa bodo vagoni. Tako so se vsi skupaj z

vlakcem odpeljali v deželo cirkuških živali, kjer so videli slone, opice, žirafe, kamele in

še kaj. Dan je hitro minil, stemnilo se je in sledil je čas za počitek.

5. VLAKEC

Otroci se postavijo na vse štiri v kolono drug za drugim. Prvi otrok je vodja, ostali

pa se postavijo za njim in se med seboj primejo okrog gležnjev. Drug za drugim se

tako skupaj kot vlak premikajo po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Vaja »Vozimo vlakec«, kot so jo otroci kasneje sami poimenovali, je prav tako zelo

dobro uspela. Prvi otrok je bil lokomotiva, ostali, ki so bili za njim, pa vagoni. Ko so

naredili en krog okoli preproge, pa so se zamenjali, tako da je vsak bil enkrat

lokomotiva. Otrokom motivacija ni upadla, tako da smo vajo, da so prišli na vrsto prav

vsi, večkrat ponovili– ves čas so uživali.

64

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Karmen Kos

SEM KLOVN

Lezite na hrbet. Zaprite oči. Sprostite vse dele telesa. Mižite in umirjeno dihate. Zamisli

si, da si klovn v cirkusu. Ime ti je Bine. Imaš prelepo klovnovsko obleko, smešno

frizuro, nenavadne čevlje in veliko rožo v gumbnici. Si zelo priden in delaven klovn,

zato imaš veliko nastopov. Tudi danes si imel velik nastop v cirkusu. Telovadil si s

slonom, z opico si plezal po lestvi, z rdečo barvo si polil svojega ponija, delal si

neverjetne stvari na trapezu. Vsi so te občudovali in zelo ploskali. Ko si z nastopom

končal, si se utrujen ulegel na travo pred cirkusom. Začutil si nežen vetrič. In kaj Bine

najraje posluša? Petje ptic. Kadar poslušaš ptice, si vedno misliš, kako lepo bi bilo, če bi

tudi ti znal leteti. Letel bi visoko med oblaki. Povzpel bi se na najvišjo goro. Spustil bi

se tja daleč do širnega morja. Prijetno je ležati sredi trave in razmišljati o najrazličnejših

stvareh. Zdaj pa se pretegnite, stresite noge in roke, stresite glavo. Odprite oči (Schmidt,

2006: 34).

ANALIZA SPROSTTVE:

Tokrat sem otrokom povedala, da sem s sabo prinesla cirkuško odejo, s katero se

pokrijejo klovni v cirkusu, ko gredo počivat. Najprej sem jim odejo pokazala in jim jo

dala v roke, da so jo lahko otipali. Bila jim je zelo všeč, ker je pisana, navdušeni pa so

bili tudi nad tem, kako zelo je mehka in velika. Ko smo si jo vsi skupaj ogledali, sem

jim povedala, da naj se uležejo eden zraven drugega, jaz pa jih bom pokrila s cirkuško

odejo in nastavila glasbo, da bodo lahko počivali kot klovni. Z besedami ne morem

opisati navdušenja in nasmehov otrok, medtem ko so bili pokriti s t. i. cirkuško odejo.

Ko so ostali otroci, ki drugače niso sodelovali z nami pri izvedbi iger, to videli, so se

nam želeli pridružiti. Dovolili smo jim, da so skupaj z ostalimi počivali dobrih 15

minut, kar pa seveda sama nisem mogla verjeti. Sama odeja je bila za otroke tako dobra

motivacija, da je sprostitev v največji meri uspela. Na predlog otrok smo se zmenili, da

bomo odejo uporabili tudi naslednjič.

Ker sem jih na koncu želela malo pozabavati, sem jim povedala, da je zapihal veter.

Pričela sem dvigati ter spuščati odejo, otrokom pa se je zdelo to zelo zabavno. Tako je

65

po sprostitvi nastala še igrica, saj so se otroci še naprej igrali tako, da so eni počivali, en

otrok pa je z odejo ponazarjal veter, nato pa še morske valove.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Še preden smo začeli z izvajanjem vaj, sem imela občutek, da bo izvedba celotnega

sklopa vaj sigurno dobro uspela. Zgodbica je bila že meni všeč, kako ne bi bila všeč

otrokom. Že uvodni pogovor pred izvajanjem iger je trajal dolgo, lahko pa bi trajal še

dosti dlje, če nas ne bi čakala še izvedba vaj in zgodbica. Tudi tukaj se je videlo, že pred

izvajanjem in med samim izvajanjem vaj, kako pomembno vlogo ima pri predšolskih

otrocih to, da gibanje spremlja neko pripovedovanje. Pripovedovanje jim namreč služi

kot dodatna motivacija – vsi otroci potrebujejo zgodbo za lažje ustvarjanje predstav.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Izvedba celotnega sklopa vaj je potekala zelo uspešno, saj se mi zdi, da so otroci res

uživali. Všeč mi je bilo, da so zelo dobro sodelovali pri dopolnjevanju zgodbe o

klovnih, saj sem vmes s pripovedovanjem prenehala in jih vprašala, kaj menijo, da bi

lahko sledilo. Tako smo skupaj sestavili kakšen odstavek, ki se je nanašal na gibalno

vajo, ki je sledila. Všeč mi je, da se otroci veliko pogovarjajo in dogovarjajo med seboj

in da vsak dan bolje rešujejo konfliktne situacije ter sklepajo kompromise. Vsaka

posamezna vaja ima drugačen vpliv na otroke in pri vsaki se otroci znajdejo v določenih

situacijah, ki odražajo njihove medsebojne odnose in sodelovanje.

DEVETI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

DVA KURENTA

Živela sta dva kurenta, ki sta v pustnem času vse dni in noči kurentovala, plesala,

zganjala norčije in se zabavala. Tako sta se tudi nekega jutra, ko sta se zbudila, najprej

uredila kot kurenta – oblekla sta kurentovo obleko, kurentovo masko, kapo in še kaj –

nato pa se odpravila v mesto, kjer sta delala različne norčije in pri tem zabavala ljudi.

Najprej sta se danes postavila drug za drugim. Tisti, ki je bil drugi, je prijel otroka pred

66

seboj za ramena in skupaj sta skakala po ploščadi, saj sta naznanjala pust. Ljudje so se

smejali in jima ploskali.

1. SKAČIVA SKUPAJ

Otroka se postavita drug za drugim. Otrok, ki stoji zadaj, prime otroka pred njim

za ramena in skupaj sonožno skačeta po prostoru. Prednji otrok lahko določa smer

gibanja/skakanja.

ANALIZA VAJE:

Otrokom ta vaja ni povzročala težav, saj je ni bilo težko izvesti, kvečjemu se jim je

zdela zabavna, saj so se zraven tega, da so se vživeli v vlogo kurenta, preizkušali tudi v

vlogi zajčka, žabe, konjička… Dobili so veliko idej in zamisli, kaj vse bi še s skakanjem

lahko predstavljali. Pomembno pa je bilo, da je par usklajen ter da deluje kot eno, saj sta

le tako lahko dva otroka naenkrat skakala in se premikala po prostoru. Otrok, ki je bil

prvi se je tako lahko počutil bolj odgovornega in pomembnega, saj je on lahko

nakazoval v katero smer bosta skakala s prijateljem. Ker se je vsak moral počutiti

pomembnega in odgovornega, smo vloge tudi zamenjali.

Ker sta kurenta videla, kako zelo so vsi navdušeni nad njima, sta se zmenila, da bosta

naredila še eno norčijo. Kleče sta se postavila drug proti drugemu, se prijela za ramena

ter se po ploščadi skupaj premikala naprej in nazaj. Bila sta kot majhna, majcena

kurenta. Joj, kako je bilo to zabavno.

2. NAZAJ IN NAPREJ

Otroka sta kleče obrnjena drug proti drugemu, držita se za ramena ter se nazaj in

naprej pomikata po prostoru.

ANALIZA VAJE:

V dosedanjih sklopih vaj, ki smo jih izvajali, jih je bilo kar precej, ki so se izvajale

podobno kot ta vaja, vendar je vedno znova in znova odziv nanje, kjer morata dva

otroka delovati povezano in sodelovati med seboj, drugačen. Iz vaje v vaje se odnos

med otroki izboljšuje– tokrat so delovali že bolj povezano in usklajeno. Če je pri vaji

namreč eden od otrok zaostajal za drugim ali če kateri ni dobro poslušal navodil in je

prijel prijatelja namesto za rame okrog pasu, so ga ostali že opozarjali, mu pomagali ter

mu pokazali, kako je prav.

67

Vendar pa njunih zabavnih točk še ni bilo konec. Tedaj se je en kurent ulegel na tla na

trebuh, drug kurent pa ga je kotalil sem in tja. Pri tem sta res uživala.

3. ZAKOTALI ME

En otrok se uleže na tla na trebuh, drug otrok pa z rokami – v stoječem položaju s

skrčenimi koleni– kotali ležečega otroka po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Pri tej vaji je bilo pomembno, da otrok, ki kotali drugega otroka, le-tega ne zakotali

prehitro. Ker mora paziti, kako in kam ga bo zakotalil, zanj sprejema neke vrsto

odgovornost. Tukaj sta bila v skupaj v paru Sanja (suhcena, majhna deklica) in Tilen, ki

je močnejši in večji. Pojavila se je težava, ko je Sanja želela zakotaliti Tilena, vendar ga

ni zmogla obrniti na drugo stran. Za pomoč je prosila še eno deklico in fantka, ki sta ji z

veseljem pomagala in s skupnimi močmi jim je uspelo. Tilenu ni bilo prav nič nerodno,

saj je pomoč rade volje sprejel. Kvečjemu mu je bilo smešno, da so ga trije otroci

kotalili. Počutil se je pomembnega, saj so se drugi potrudili zanj. Otroci so zelo dobro

sodelovali, med drugim so dobili ideje, kako bi lahko sami poimenovali igrico.

Poimenovali so jo »valjanje kiflinčkov« – »valjar ravna asfalt« itn.

Ker pa sta bila od vseh poskočnih igric že malo utrujena, sta se morala usesti ter si

malo spočiti. Usedla sta se drug proti drugemu, noge dala narazen, da sta se s podplati

dotikala, z rokami pa se prijela med seboj. Tako sta pripravila zabavno igrico še za

druge kurente, kajti tokrat sta onadva samo sedela, ostali pa so morali na kakršenkoli

način priti preko njiju. Kurentom to seveda ni bil nikakršen problem, saj so oni veliki in

močni – kos so prav vsaki oviri.

4. IGRAJMO SE SKUPAJ

Otroka sedita obrnjena drug proti drugemu, noge imata narazen, njuni podplati se

dotikajo. Roke odročita od sebe in se primeta med seboj. Ostali otroci morajo na

nek način priti preko njiju – lahko se plazijo, lahko ju prestopijo, lahko pa najprej

stopijo na sredino in nato še preko druge roke in noge. Skratka, otroci se morajo

znajti – biti iznajdljivi.

ANALIZA VAJE:

Tukaj je bilo pomembno, da otroci sami pridejo do ideje, kako bi prišli mimo dveh

otrok. Cilj te igre je bil zagotovo dosežen. Prvi otrok se je domislil, da se bo splazil pod

68

rokami obeh otrok, drugi je prestopil oba otroka, tretji otrok pa je ostal brez ideje, zato

sta mu ostala dva pomagala. Nekateri niso imeli idej, kako bi rešili »uganko«, zato so

jim drugi s svojimi zamislimi pomagali. Povedala sta mu, da se naj najprej splazi do

sredine, nato pa vstane, dvigne nogo in prestopi otroka. Pomembno je, da si otroci tukaj

pomagajo, da sodelujejo in upoštevajo oz. sprejemajo mnenja in pobude ostalih, saj je to

temelj dobrega sodelovanja in sprejemanja drugačnosti.

Kljub temu, da so se kurenti danes imeli zelo lepo, pa se je počasi začelo mračiti in

morali so se odpraviti počivat, saj jih jutri čaka nov dan poln dogodivščin. Tako so se

ulegli na tla, se pokrili z odejo, ki je tokrat bila pravšnja za kurente in ob mirni glasbi

zadremali.

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Manca Taler

MEHAK OBLAČEK

Ulezite se na hrbet. Zaprite oči. Bodite čisto mirni. Predstavljaj si, da ležiš v svoji

postelji. Skozi okno zagledaš oblaček, ki leti proti tebi. Oblaček je mehak in puhast.

Čutiš njegov prijeten vonj. Usedeš se na oblaček. Z oblačkom odletiš visoko na nebo.

Zelo prijetno ti je. Čutiš kako te veter boža. Oblaček leti vedno više. Sončni žarki ti

grejejo telo. Prijetno toplo ti je. Pogrešaš svojo sobo. Oblačka prosiš, naj te odpelje

domov. Oblaček se začne počasi spuščati. Vidiš okno svoje sobe. Zelo se razveseliš.

Oblaček te popelje do tvoje postelje. Uležeš se v posteljo in si srečen, da si spet doma.

Zdaj pa se pretegnite, stresite roke in noge. Odprite oči (Schmidt, 2006: 62).

ANALIZA SPROSTITVE:

Otroci so pri sprostitvi uživali, dva sta se med seboj prijela za roke, nato zaprla oči ter

prisluhnila mojemu pripovedovanju. Ostali so se ulegli, kot jim je ustrezalo; nekateri so

imeli glave čisto skupaj, spet drugi pa so se ulegli k steni, da jih nobeden ni mogel

motiti. Fantek Nik je na vsake toliko časa spuščal posebne glasove, da bi pritegnil

pozornost, Neja pa se je cel čas dotikala Sanje, katera se ni odzivala na njene dotike,

ampak se je s telesom obrnila vstran od nje. Nekateri otroci so občasno še moteči in so

težko dlje časa pri miru, vendar pa je viden neverjeten napredek že v tem, da se z

69

lahkoto lotijo dejavnosti, kjer je treba mirovati in poslušati. Veliko je tudi odvisno od

razpoloženja otrok.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Ta sklop Iger zaupanja in sodelovanja je imel v primerjavi z dozdajšnjimi izvedenimi

vajami še poseben pomen za medsebojno sodelovanje med otroki, v obliki pomoči drug

drugemu ter pri upoštevanju drugih, v smislu upoštevanja predlogov, mnenj, želja. Pri

tem sklopu iger je bilo vidno, kako se otroci povežejo med seboj ter si pomagajo, če

kateri česar ne zmore izvesti. Tudi tokrat so otroci prišli k prijatelju in mu povedali, da

mu bodo pomagali, on pa je pomoč brez sramu sprejel. Veliko je bilo dogovarjanja,

kako kaj izvesti in na kakšen način, da bo prijatelju šlo lažje od rok. Tukaj sem tudi

prepoznala, da imajo nekateri otroci čedalje večjo sposobnost empatije oz. vživljanja v

čustva drugih – pri vsaki dodatni vaji je to vedno bolj vidno.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Menim, da nas je ta sklop Iger zaupanja in sodelovanja privedel na »eno stopničko

višje« od prejšnjega izvajanja, saj se pri otrocih vidi preobrat v čedalje boljšem

sodelovanju, tako na čustvenem področju (empatija) kot pri sprejemanju drugačnosti (če

ne zmoreš, ti bom pomagal).

DESETI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

BISTRI IN ISKRA

Živela sta dva konjička. Enega so klicali Bistri, drugega Iskra. Bila sta si zelo dobra

prijatelja, saj sta skupaj jedla, se igrala, spala in še kaj. Vse, kar se jima je čez dan

dogajalo, sta počela skupaj. Tako sta se tudi danes, ko sta se prebudila, najprej malo

razgibala. Vedela sta, da ju čaka še naporen dan. Najprej sta se usedla na tla, obrnjena

drug proti drugemu, se objela za kolena ter se zagugala naprej in nazaj. To sta počela

čisto vsako jutro, saj sta tako že z nasmehom na ustih pričela dan.

70

1. GUGAJVA SE NAPREJ IN NAZAJ

Otroka se s skrčenimi nogami, ki jih objameta, usedeta na tla obrnjena eden proti

drugemu. Oba naenkrat se zagugata naprej, nato pa spet nazaj. Torej po principu,

skupaj–narazen.

ANALIZA VAJE:

Ta vaja je bila pokazatelj napredka pri deklici Alji, ki je tokrat brez težav sodelovala s

Sanjo, jo vmes že tudi pogledala v oči in se popolnoma prepustila. Kljub temu, da se

tukaj otrokom med seboj ni bilo treba dotikati in da Alji dotiki z ostalimi predstavljajo

največjo težavo, je napredek pri tej vaji vseeno velik, saj moraš sodelovati z drugim

otrokom, da se usklajeno gugaš. Ko se otroka gugata nazaj, lahko imata občutek, da

gresta vstran eden od drugega, ko pa se skupaj zagugata naprej, se spet zbližata. Če

otrok ne želi sodelovati z ostalim, je to igro težko izvesti – sodelovanje obeh otrok je

tukaj ključni pojem.

Ker pa je danes zunaj sijal tako lep sonček, sta hitro zbežala na travnik, se postavila

drug za drugim, odročila roke od telesa ter se prijela z dlanmi med seboj in skupaj

tekala po travniku, kot metuljčki, ki letajo po zraku. Tako sta pokazala, kako zelo se

veselita sončka.

2. SVA KOT METULJ

Otroka se postavita drug za drugega in odročita roke na stran od svojega telesa.

Roke imata odročene na stran (v smeri bokov) in v višini ramen. Otroka se med

sabo primeta z dlanmi ter tako skupaj tekata po prostoru (metuljček).

ANALIZA VAJE:

Otroci so to igro radi izvedli in zdela se jim je zabavna. Dve deklici sem slišala, kako

sta si začeli prepevati pesmico Metuljček cekinček. Fantek Nik pa se je tukaj težko

umiril – nežno letanje metuljčka je kmalu preraslo v dirjanje. Kljub temu, da sem Nika

opozorila, da moti ostale in da naj vajo izvaja, kot smo se zmenili, me ni poslušal. Brez

mojega posredovanja je k Niku pristopil Rok in mu povedal, da se ostali ne bodo želeli

igrati z njim, ker jih moti s svojim norenjem, in da če želi, sta lahko onadva skupaj v

paru saj mu bo on pokazal, kako mora leteti metuljček. Nik se je nato res prepustil

vodenju Roka in se popolnoma umiril.

71

Tudi tukaj se vidi, da se otroci med seboj spoštujejo, da upoštevajo mnenja drugih in da

začnejo zelo dobro sodelovati. Pri vsaki naslednji izvedeni vaji imam občutek, da so

bolj povezani, kar se čuti v obnašanju in odzivanju celotne skupine otrok.

Ko so to videli še ostali konjički, so seveda tudi oni hitro pritekli na travnik in se jima

pridružili pri igri. Naredili so krog, le eden se je postavil v notranjost kroga pred

drugega konjička, ki si ga je sam izbral. Ostali konjički pa so si ga v krogu pričeli

podajati sem in tja, na tak način, da so ga počasi odrivali od enega konjička do

drugega. Joj, kako zelo se je konjiček, ki je bil v krogu, pri tem zabaval.

3. ODRINI ME K DRUGEMU PRIJATELJU

Otroci se postavijo v krog drug zraven drugega, tako da gledajo v notranjost

kroga. En otrok se postavi v krog pred kateregakoli otroka. Otrok, ki stoji v

zunanjosti kroga, otroka, ki je pred njim v notranjosti kroga, počasi z rokami

odrine do drugega otroka. Igra se nadaljuje na enak način – naslednji otrok zopet

odrine otroka pred seboj k drugemu prijatelju.

ANALIZA VAJE:

Skupinska igra Odrini me k drugemu prijatelju ima cilj, da otroci pazijo drug na

drugega, da začutijo odgovornost do ostalih in da si med seboj zaupajo. Alja, Sanja in

Miha si na začetku niso upali iti na sredino kroga, ker še niso imeli takšnega zaupanja v

ostale, sploh pri Mihcu se je videlo, kako negotov je bil že, ko je moral samo nekoga

odriniti na drugo stran kroga. Alja se je trdno odločila, da v krog ne bo šla, in videlo se

je, da se nikakor ne bo dala prepričati v kaj nasprotnega, zato sem jo pustila, naj

sodeluje v igri kakor želi, saj je že to, da vsak dan bolj zavzeto sodeluje, za njo velik

napredek. Sanja pa se je na koncu vseeno premislila in je stopila v krog za kratek čas,

čeprav je tudi pri njej bilo čutiti negotovost. Neja je Sanjo zelo lepo spodbudila, da naj

pride v krog, s tem, da ji je rekla, da naj se nič ne boji in da bodo oni pazili na njo.

Kar naenkrat pa je en konjiček dobil idejo: »Konjički, danes nas čaka še veliko dela in

ker moramo biti polni energije, ne bi bilo slabo, če bi malo tekali in poskakovali po

travniku! Pridite, pokazal vam bom kako.« Konjički so se postavili drug za drugim

(postavimo se kot konji – opiramo se na noge in roke) in z odrivanjem od tal

poskakovali in tekali po prostoru.

72

4. GREMO NA POT

Otroci se postavijo drug za drugim tako, da se opirajo na roke in noge ter drug za

drugim poskakujejo ali se premikajo po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Vsakršno skakanje in tekanje po prostoru se otrokom zdi zelo zabavno. Kljub temu, da

se pri igricah, ki so povezane s skakanjem in tekanjem, otroci hitro razživijo ter

oddajajo od sebe veliko skrite energije, menim, da so takšne dejavnosti pomembne, saj

se otroci med seboj povežejo, se skupaj imajo lepo in uživajo. Te igre so del pozitivnega

medsebojnega sodelovanja in pozitivne komunikacije med otroki. Tako je tudi ta igra

bila pozitivna za otroke, kljub temu da so se razživeli (kar je seveda prav) so bili

pazljivi drug do drugega, da se ne zaletijo med seboj.

Ker pa jih je danes čakalo še veliko dela, so se poslovili z zadnjo skupno igrico tako, kot

se konjički vedno poslovijo. Prijeli so se za roke, naredili krog ter vsi skupaj sonožno

poskakovali do sredine kroga, nato pa spet ven iz kroga. Konjički so vse stvari radi

počeli skupaj, ker so si bili prijatelji, in zato so tudi vsako igro končali skupaj. Na koncu

so se med sabo še lepo objeli, nato pa odšli vsak k svojemu lastniku.

5. VESELIMO SE

Otroci se primejo za roke in naredijo krog. Vsi skupaj sonožno poskakujejo na

sredino kroga, nato pa spet nazaj v prvotne položaje oz. ven iz kroga.

ANALIZA VAJE:

Na začetku, ko smo izvajali tovrstne vaje, kjer otroci sodelujejo v skupini, je bilo vidno,

da so si izbirali, zraven koga bodo stali ter s kom se bodo držali za roko, danes pa so se

brez težav postavili v krog in se za roke prijeli s svojim sosedom. Prav gotovo je vidno,

da so si otroci pridobili zaupanje drug do drugega ter da med seboj delujejo dosti bolj

povezano kot v začetku izvajanja iger.

73

6. SPROŠČANJE

VODENA VIZUALIZACIJA

Nina Žepič

NA KONJSKEM HRBTU

Usedemo se na stole, roke položimo na kolena. Zamižimo. Dihamo enakomerno.

Predstavljaj si, da imam svojega, pravega, živega konja. Rad ga jahaš. In zdaj ga boš

spet. Z desno nogo se zavihtiš na hrbet svojega belega konja. Z obrazom se dotakneš

njegove snežno bele grive. Z rokami se okleneš njegovega močnega vratu. Čutiš

njegovo toploto in utrip vratne žile. Z nogami ga nežno potrepljaš po trebuhu in se

udobno namestiš v sedlo. Konj se začne premikati v ritmu. Gor in dol. Zapreš oči. Tvoje

telo je mehko in sledi konjevi hoji. Gor in dol. Okoli tebe je popolna tišina. Slišiš le

topotanje konjskih kopit, ki v ritmu udarjajo v tla. Tak, tak, tak. Konj se giblje hitreje.

Teče v rahlem kasu. Slišiš njegovo glasno sopenje. Veter se igra s tvojimi lasmi. V

ušesih čutiš rahel pritisk. Tvoje telo se giblje hitreje. Tvoje roke se še močneje oprimejo

konjskega vratu in se zlijejo z njim. Prepustiš se njegovemu ritmu. Skupaj z njim plavaš

po pokrajini. Miren si. Zvoki kopit te uspavajo. Prepustiš se občutku breztežnosti in

miru. Vse tvoje skrbi odplavajo daleč stran. Obdaja te občutek sreče. Greje te s tvojo

toploto. Postajaš utrujen. Nasloniš se na konjev vrat in počivaš. Konjiček te varno nosi,

ti pa počivaš. Zdaj je konec ježe. Odpri oči. Zaropotaj po tleh z nogami in potolci po

kolenih (Schmidt, 2006: 42).

ANALIZA SPROSTITVE:

Sprostitev je bila vsebinsko povezana z zgodbo in to je bilo otrokom zelo všeč. Najbolj

zanimiva sta tokrat bila Nik in Rok, ki sta ves čas mižala in mirovala, le z dlanmi sta

topotala ob telesu, ko sem v zgodbi prebrala, da se sliši topotanje konjskih kopit in se je

konj premikal. Ostali so vmes odprli oči, da bi videli, kaj to topota, nato pa so se spet

prepustili mojemu pripovedovanju. To, da sta Nik in Rok pri vodeni vizualizacij

uporabila dlani za topotanje, se mi zdi odlična ideja. Naslednjič, ko bom zopet izvajala

to igro, bom otroke nagovorila, da lahko ob pripovedovanju posnemajo tudi določene

zvoke, ki jih je zaslediti v zgodbi. Tako bom ugotovila, če otroci res prisluhnejo zgodbi.

Tokrat so ji zagotovo.

74

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Tokrat je bil viden velik napredek pri otrocih, ki so bili prej zadržani, sramežljivi in ki

so težko sodelovali ter se vključili v dejavnosti z ostalimi. Tudi če se v eno dejavnost še

vseeno ne vključijo, se takoj pri naslednji že priključijo ostalim, saj jih zanima kaj bodo

počeli. Vključijo pa se tudi zaradi spodbude in motivacije ostalih otrok. Otroci se znajo

zelo dobro dogovarjati in pogovarjati med seboj. Če kateri ni želel sodelovati pri igri so

drugi to takoj zaznali in so reagirali tako, da so ga poizkušali prepričati v nasprotno.

Skupina je delovala povezano in otroci so sami začutili, če je nekdo rabil pomoč ali

spodbudo.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Opazila sem veliko pozitivnih sprememb pri določenih otrocih, ki so prej zaradi svojih

karakternih značilnosti izstopali – tokrat so se obnašali ter delovali čisto drugače, zato

menim, da je tudi ta sklop vaj bil izveden zelo učinkovito. Odzivi otrok so pokazali,

kako velik vpliv ima večkratno zaporedno izvajanje Iger zaupanja in sodelovanja na

celotno skupino otrok (povezanost skupine, medsebojno sodelovanje, zaupanje).

ENAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

DVA DINOZAVRA

Živela je deklica, ki se je nekega lepega sončnega jutra odpravila na sprehod v gozd.

Nekaj časa je hodila in hodila, kar naenkrat pa je zaslišala cvileče glasove, ki so

prihajali iz druge strani gozda. Deklica je bila zelo radovedna, saj kaj takega še ni

slišala. Odšla je pogledat, kdo se oglaša na drugi strani gozda. Počasi se je približevala

grmovju, iz katerega so prihajali ti glasovi. Ko je bila že čisto blizu, so kar naenkrat ven

skočili majhni dinozavri. Na začetku se je deklica prestrašila, ko pa je videla kako

prijazni in zabavni so, je ni bilo več čisto nič strah. Usedla se je na tla in jih opazovala

pri igri. Najprej sta se po dva in dva dinozavra postavila v pare, tako da sta med seboj

gledala. Oba para sta se postavila eden zraven drugega, dinozavra v paru pa sta se

prijela za roke. Nato so dinozavri v paru poskakovali eden vstran od drugega in eden

75

proti drugemu. Deklica je bila osupla nad tem, kaj vse zmorejo dinozavri in kako dobro

se znajo zabavati.

1. EDEN PROTI DRUGEMU IN EDEN VSTRAN OD DRUGEGA

Dva para se postavita drug ob drugemu. Otroka v vsakem paru sta obrnjena eden

proti drugemu in se med seboj držita za roke. Oba para naenkrat skačeta eden

vstran od drugega, nato pa spet eden proti drugemu.

ANALIZA VAJE:

Vaja se je otrokom zdela zanimiva že zaradi vsebine zgodbe, v katero so se zlahka

vživeli. Otrokom držanje za roke in skakanje eden vstran od drugega in eden proti

drugemu ni povzročalo težav, tudi Alja, ki je bila v paru s Salin, je vajo brez težav

izvajala, prav tako pa tudi Miha, ki je bil v paru s Sanjo. Iz igre v igro so otroci bolj

povezani in jim ni pomembno, s kom se igrajo, pomembno jim je le, da se imajo lepo, si

pomagajo ter se opozarjajo, če kateri kaj ne naredi prav. Nik je prej znal biti nasilen in

je odrival otroke, če mu kaj ni bilo všeč, zdaj pa se čedalje bolj vidi, da se ne odziva več

na tako agresiven način, ampak pove ostalim otrokom, če mu kaj ni všeč, saj ga tudi oni

opozarjajo na podoben način.

Toda to še ni bilo vse. Sledila je druga zabavna igrica, ki so jo dinozavri želeli pokazati

deklici, katera je komaj čakala, da vidi, kaj še znajo. Tako sta se dva dinozavra stoje v

paru s hrbti naslonila drug na drugega, roke dala ob telo in se prijela z dlanmi. En

dinozaver je drugega vodil po prostoru. Če si je drugi dinozaver upal, je vmes tudi

zamižal. Deklica je bila spet navdušena nad tem, kaj vse majhni dinozavri zmorejo. Tudi

to jo je presenetilo, da se ničesar ne bojijo.

2. NASLONIM SE NATE IN SE PREPUSTIM TVOJEMU VODENJU

Otroka v paru se stoje s hrbtom naslanjata drug na drugega. Roke imata ob telesu,

z dlanmi pa se primeta med seboj. En otrok je vodja, ki drugega otroka vodi po

prostoru. Le-ta, ki se da drugemu otroku voditi, ne vidi, kam ga bo slednji

odpeljal, saj je s hrbtom obrnjen proti njemu. Zato se tudi pomika za njim tako,

da hodi nazaj. Vmes lahko zamiži.

ANALIZA VAJE:

Deklica Alja in fantek Miha se tukaj nista upala postaviti tako, da bi ju nekdo drug

vodil, ampak sta vedno želela biti vodja onadva. Menim, da zato, ker sta se bala zaupati

76

drugim in sta še vedno čutila nekakšen strah. Ko pa sem jima povedala, da sta lahko

onadva skupaj v paru, sem le dosegla, kar sem želela, seveda skupaj z otroki, ki so ju

spodbujali in jima povedali, da je igrica zabavna in naj ju ne bo strah. Pogumno sta se

postavila v par, Miha je bil vodja, Alja pa se mu je pustila voditi.

Opazila sem, da je Alja celo nekajkrat poskušala zapreti oči. Pri določenih igrah vidim,

da sploh Alja zelo napreduje, potem pa spet pride trenutek, ko se vrne na začetek,

vendar se nato hitro s pomočjo spodbude ostalih otrok dvigne na stopničko višje. Tega

sem zelo vesela.

Kako zelo zabavna pa je bila šele naslednja igrica, ki so jo dinozavri predstavili deklici.

En dinozaver je stal, drugi pa se je za njim ulegel na hrbet ali na trebuh in močno prijel

dinozavra pred seboj nad gležnji. Dinozaver, ki je stal, je vlekel drugega dinozavra po

gozdu. Šla sta vse do potoka, travnika, jase in nazaj. Doživela sta pravi izlet.

3. VLEČEM TE ZA SEBOJ

En otrok stoji, drugi pa se za njim uleže na hrbet ali na trebuh in se ga močno

oprime nad gležnji. Otrok, ki stoji, »vleče« drugega otroka po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Otroci so igro takoj razumeli in bila jim je všeč. Celo tako dolgo so jo želeli izvajati, da

so zamenjali vse pare v skupini. Pri tem sta nekaj težav imeli Sanja in Salin, saj sta

precej majhni in suhljati. Če sta prišli v par z otrokom, ki je močnejši od njiju in sta ga

morali vleči za seboj, se je pojavila težava, saj tega nista zmogli. In ravno pri tem se

pokaže, kako pomembno je, da otroci, ko naletijo na problem, da ga sami zaznajo,

prepoznajo in tako začnejo med seboj sodelovati in si pomagati. Otrok, ki je bil v paru s

Sanjo, je predlagal, da se na začetku zamenjata, da bo on vlekel njo, nato pa sta

poizkusila igro izvesti še tako, da je Sanja vlekla njega, in sicer tako, da je on na vseh

štirih hodil za njo, medtem ko se je držal za njene gležnje. Otroci so poiskali skupne

rešitve in jih preizkušali, pomagali so si med seboj, si prisluhnili in si zaupali.

Dinozavri so počasi že postajali lačni in utrujeni, zato so deklici povedali, da ji bodo

pokazali še zadnjo igrico, nato pa se bodo odpravili na kosilo. Deklica ni bila prav nič

žalostna, saj dinozavrov prej ni poznala in je bila vesela, da je videla vsaj nekaj igric,

ki se jih igrajo. Prav vse so se ji zdele zelo zabavne. Tako se je eden od dinozavrov

ulegel na tla, na hrbet, ostali pa so se postavili vsak za eno njegovo nogo, eden pa se je

77

postavil k njegovemu hrbtu. Dinozavri so za noge dvignili tega majhnega dinozavra,

eden pa ga je držal pod hrbtom, da dinozaver ni padel. Ko so ga dvignili v zrak, so ga

malo zagugali sem in tja. Dinozaver se je pri tem neznansko zabaval, prav tako pa so se

zabavali vsi ostali dinozavri in deklica, ki kar ni nehala opazovati, kako se zabavajo.

Dinozavri so se tedaj morali odpraviti, deklici pa so obljubili, da se bo drugič lahko

igrala z njimi.

4. SKUPAJ DVIGNIMO IN ZAGUGAJMO PRIJATELJA

En otrok se uleže na tla, na blazino. Za vsak njegov ud (roke in noge) se postavi en

otrok in ga prime ali za roko ali za nogo. Če ga prime za nogo, je to nad gležnjem,

če je to za roko, pa je to za komolec. Vsi skupaj otroka, ki leži na blazini, dvignejo

v zrak (en otrok ga nato lahko prime tudi pod njegovim hrbtom) in ga narahlo

zagugajo v eno in v drugo smer. Pomembno je, da je vzgojitelj vedno čisto zraven,

da otrokom pomaga ter skrbi za njihovo varnost.

ANALIZA VAJE:

Ta vaja je ena izmed najboljših vaj, kar smo jih izvedli do sedaj, in vesela sem, da smo

jo izvajali zdaj, ker vaje otroci že kar nekaj časa izvajajo in se napredek v zaupanju

lahko še toliko bolj vidi. Najprej smo dvigovali Sanjo, ker je najlažja in najmanjša.

Preden smo jo dvignili, smo se morali skupaj z otroki prepričati, da jo vsak trdno drži za

določen del telesa, da nam ne bi padla na tla. Sanji smo povedali, da naj je ne bo strah,

da bomo pazili nanjo. Še Nik je ponovil za mano, da naj je ne bo nič strah, da smo si

prijatelji in da jo bomo čuvali. Ko smo jo na začetku dvignili, se je videlo, da ni bila

čisto sproščena, ko pa smo jo že nekajkrat zagugali, se je smejala in zvijala tako, da smo

jo morali res trdno držati. Tako smo dvignili čisto vsakega otroka, nekatere malo lažje,

ker so bili lažji in manjši, druge pa z malo več truda. Dokazali smo, da imajo vsi otroci

enake možnosti – vsem zaupamo, se ob njih počutimo varne ter sprejete. Znamo pa biti

tudi odgovorni.

78

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Polona Zajc

Z VRTCEM NA JASI

Uležemo se na tla in zapremo oči. Globoko dihamo. Predstavljajte si, da smo šli vsi

skupaj na sprehod v gozd. Okoli nas so drevesa, grmovje, mah in cvetlice. Ustavimo se

na jasi. Žogamo se z žogo. Lovimo se. Usedemo se v travo in pomalicamo. Okrog nas je

polno cvetja – rumeno, belo, roza in modro. Drevesa okoli nas so različnih zelenih barv.

Eno drevo cveti. To je češnja. Prepustimo se prelepemu razgledu na cvetoče drevo.

Nato se iz gozda odpravite nazaj proti vrtcu. Zdaj pa se močno raztegnemo, odpremo

oči. Stresemo noge in roke (Schmidt, 2006: 57).

ANALIZA SPROSTITVE:

Pri tokratni vodeni vizualizaciji sem za spremembo med pripovedovanjem vklopila

glasbo Globoka tišina (Pet ritmov), ki je zgodbo Z vrtcem na jasi naredila še bolj

posebno in doživeto. Otrokom je še vedno zelo všeč moja rdeča odeja, s katero jih

velikokrat med vodeno vizualizacijo pokrijem, nato pa zaprejo oči in se prepustijo

pripovedovanju.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otroci so pri izvajanju tega sklopa vaj delovali zelo povezano in usklajeno. Tudi tisti, ki

so prej delovali nekoliko nasilno in agresivno, se sedaj počasi umirjajo, upoštevajo

opozorila in želje drugih ter se vaj lotevajo na bolj umirjen način. Tokrat otroci niso

imeli težav z držanjem za roke in z nikakršnim delom v paru, tudi če se je kdaj pojavil

problem, so ga s skupnim kompromisom rešili. Tudi zadnja vaja je bila velik pokazatelj

uspešnega sodelovanja in čedalje večjega zaupanja med otroki.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Vsaka posamezna vaja je bila drugačna in posebna, prav tako pa tudi izvedba. Pri tem

sklopu vaj ne bi ničesar spremenila, saj sem zelo zadovoljna z odzivi in reakcijami

79

otrok, ki me vedno znova pozitivno presenetijo z novimi dosežki in podvigi. Vidni so

pri vsakem posamezniku.

DVANAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

PIKA NOGAVIČKA

V veliki vili Čira čara je živela deklica, ki so jo vsi klicali Pika Nogavička. Pika zato,

ker je na obrazu imela prav prisrčne pegice, Nogavička pa zato, ker je vedno nosila do

kolen dolge in pisane nogavičke. Pika je bila vsem poznana po tem, da je imela svojo

opico z imenom Ficko in dva najboljša prijatelja Anko in Tomaža, s katerima so se

dneve in noči igrali skupaj ter zganjali norčije. Tudi to jutro je Pika obiskala Anko in

Tomaža, da se skupaj odpravijo novim dogodivščinam nasproti. Najprej je vrata odprl

Tomaž, ki je bil tako zelo vesel Pike pred vrati, da sta oba od veselja začela skakati.

Skakala sta eden proti drugemu, ko sta si bila blizu, sta se objela, nato pa sta skakala

eden vstran od drugega. Zelo sta se zabavala.

1. PRIDI K MENI IN ME OBJEMI

Otroka, ki sta skupaj v paru, si gresta nasproti tako, da skačeta ali hodita z

dolgimi koraki. Ko se srečata, se objameta in gresta brez obrata spet nazaj na

mesto, kjer sta začela.

ANALIZA VAJE:

Pripovedovanju zgodbe o Piki Nogavički so otroci zelo prisluhnili, saj sem

pripovedovala na tak igriv in šaljiv način, da sem jih še bolj pritegnila. Tudi vživeti se v

Piko Nogavičko jim ni bil noben problem. Bila sem zelo pozitivno presenečena nad

čisto vsemi otroki, saj niso imeli nobenih zadržkov do objemov z ostalimi, nekateri so

celo objeti poskakovali.

Ko je Anka slišala njun smeh in veselje, je takoj tudi ona pritekla do vrat. Bila je zelo

srečna, ko je tam zagledala Piko. Postavila se je za njo ter jo prijela za roke, nato pa

sta se obe skupaj od veselja vrteli toliko časa, dokler sta se lahko. Takega veselja kot

sta ga doživljali, ni moč opisati, ker to doživijo samo dobri prijatelji, ki se imajo med

seboj zelo radi.

80

2. ZAVRTIVA SE ŠE MALO DRUGAČE

Otroka se stoje postavita drug za drugim. Tisti otrok, ki stoji prvi, stegne roke

nazaj, otrok, ki je za njim, pa ga prime za roke. Otroka se tako skupaj vrtita okrog

svoje osi. Vodi otrok, ki stoji za prvim otrokom.

ANALIZA VAJE:

Tukaj morata otroka najti kompromis v vrtenju, da le-to ni prehitro in ne prepočasno.

Opazila sem, da so se nekateri otroci tudi opozarjali med seboj, v smislu »zavrtiva se

malo hitreje«. Tudi to je del medsebojnega sodelovanja in dogovarjanja. Sodelovali so

vsi otroci, na koncu pa smo se v parih še poljubno zamenjali. Pomembno je, da se ne

vrtijo vsi pari naenkrat, ampak se vrti le en ali dva para, ostali pa opazujejo. Kasneje se

menjajo.

Ko se jim je že kar močno vrtelo, so se ustavili in malo posedeli, vendar pa to ni dolgo

trajalo, saj je tudi Pikin Ficko želel, da Tomažu in Anki pokažeta, kaj vse onadva znata.

Tako sta se usedla eden za drugim in se z rokami odrivala naprej. Joj, kako zelo sta se

Anka in Tomaž nasmejala, ker je Ficko komaj dohiteval Piko.

3. Z ROKAMI SE ODRIVAM NAPREJ

Otroka se usedeta eden za drugim. Drug za drugim se v sedečem položaju z

rokami odrivata naprej in se na tak način premikata po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Pri tej vaji so otroci dobili asociacijo na barčico, ki pluje po morju. Neja si je tudi začela

prepevati pesmico Barčica po morju plava. S tem nam je dala pozitivno spodbudo, da

smo zapeli vsi skupaj in vaja je postala zelo zabavna. Otroci so se lahko sami med seboj

v parih tudi dogovorili, ali bo barčica plula hitro ali počasi. Če je bil kateri od otrok

prehiter od svojega prijatelja v paru, ga je že drugi otrok opozoril, da naj ga počaka.

Pomembno je bilo, da se otroka odrivata skupaj in sodelujeta. Videlo se je, da se

zabavajo in uživajo ob tem, kar počnejo.

Da pa bi bili vsi zadovoljni in srečni, je Pika dobila idejo. »Gremo se igrat vsi skupaj,

saj se tako lahko še bolj zabavamo in nasmejimo! Pokličemo lahko še ostale otroke iz

vasi!« Tomaž je tekel še po ostale otroke, Anka, Ficko in Pika pa so se ta čas spomnili

zelo zanimive igre. Ko so otroci prišli, so jo tudi preizkusili. Najprej so se usedli.

81

Naredili so dve koloni in sicer tako, da sta bili koloni otrok obrnjeni ena proti drugi, da

so se med seboj gledali in se en drugemu smejali. V koloni so se otroci in Ficko med

seboj prijeli okrog pasu, tista dva, ki sta bila prva v obeh kolonah, pa sta se prijela za

roke. Začela se je prava borba za to, katera kolona je močnejša in katera kolona drugo

bolj potegne v svojo smer.

4. SKUPAJ SMO MOČNEJŠI

Otroci sedijo v dveh kolonah, tako da sta le-ti obrnjeni druga proti drugi. Primejo

se okrog pasu, prva dva se primeta za roke. V tem položaju se vlečemo v nasprotno

in v isto smer.

ANALIZA VAJE:

Pomembno je, da otroci te igre ne čutijo kot tekmovalne, ampak kot igro sodelovanja v

smislu, da smo skupaj močnejši in da zmoremo več kot en sam. Seveda se ustvari

tekmovalen duh, s tem da otroci preizkušajo, kdo koga bolj potegne v eno smer, vendar

je tukaj pomembno sodelovanje tistih, ki so skupaj v eni koloni. Otroci so igro izvajali

kar nekaj časa, saj se je eden izmed otrok domislil, da bi se tudi v kolonah menjali, po

vrstnem redu sedenja. Otroci so se strinjali in igra se je nadaljevala. Sprejemanje

kompromisov, skupno dogovarjanje in upoštevanje drug drugega je temelj dobrega

zaupanja in medsebojnega sodelovanja.

Ko so otroci in Ficko videli, kako zabavno je, če se igrajo skupaj, je Pika dobila še eno

idejo za igro. Razložila jim je pravila igre: »Tako, dragi moji prijatelji, to igro, ki se jo

bomo zdaj igrali, imam jaz zelo rada, saj je drugačna od vseh drugih iger. Ulegli se

bomo eden čez drugega, vendar tako, da ne bo nihče nikogar poškodoval. Na moj znak

se bomo začeli dvigovati – najprej bomo iztegnili roke, dvignili glavo, trup in nato

bomo vstali. Ko vsi vstanemo, pa lahko igro še enkrat ponovimo.« Otroci so že vnaprej

od navdušenja kričali: »Jupi, jupi, jupi kako zelo bo to zabavno!«

5. NAREDIMO MRAVLJIŠČE

Otroci ležijo na trebuhu, v sredini na kupu drug čez drugega. Počasi se začnejo

dvigovati, najprej z rokami v višino, in ko vsi stojijo, se spet začnejo legati drug za

drugim na kup. Zaradi varnosti je pri predšolskih otrocih dovolj že, če en kup

naredijo le trije otroci. Če je otrok preveč, lahko pride do prerivanja in poškodb.

82

ANALIZA VAJE:

Z otroki smo se razdelili v tri skupine, tako da so v eni skupini bili trije otroci, en otrok

je sodeloval dvakrat. Igra je bila za otroke spet nekaj novega in zanimivega, zato niso

imeli težav z izvajanjem, le Alja na začetku ni dovolila, da se kdo uleže na njo. Nato, ko

pa jo je Neja vprašala, če se lahko uleže preko njenih nog, zraven pa ji povedala, da se

bo čisto narahlo ulegla in da naj je ne bo strah, ji je Alja to tudi dovolila. Bila sem

vesela in navdušena nad tem, kako se otroci že znajo dogovoriti med seboj in kako si

pomagajo, če je nekoga strah. To pa pomeni, da se znajo vživeti tudi v čustva drugih ter

da jim ni vseeno za druge. Za Aljo in Nejo je to bil velik napredek.

Današnji dan s Piko je za otroke bil prava dogodivščina, saj so se vsi zelo zabavali in

uživali ob vsem, kar so počeli. Ker pa so se cel dan igrali, so bili na koncu dneva že

malo utrujeni in so komaj čakali, da se doma uležejo v svoje postelje in zadremajo.

Poslovili so se od Pike in Fickota, nato pa odšli domov v tople postelje in zadremali do

jutra.

6. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Tina Jemec

V TOPLI POSTELJI

Zapri oči in se sprosti. Počasi in mirno dihaj. Predstavljaj si, da ležiš doma v topli

postelji. Pokrit si z mehko odejo. Glavo imaš na mehki blazini. V sobo pride mamica.

Poboža te po laseh, po obrazu, da ti poljubček in ti zaželi sladke sanje. Za mamico pride

še očka. Poboža te po laseh in po obrazu. Požgečka te in ti da poljubček. Zaželi ti miren

spanec. Tudi ti ju poljubiš, se nasmehneš in jima zaželiš lahko noč. Prijetno ti je. Ob

svoji topli postelji imaš medvedka. Vzameš ga in ga stisneš k sebi. Pobožaš ga.

Medvedek te poboža nazaj. Počasi toneš v spanec. Sproščen si, miren in srečen. Sanjaš

lepe sanje, v katerih se igraš s svojim medvedkom. Pridružijo se ti še tvoji prijatelji.

Skupaj se igrate in smejete. Počasi se prebujaš iz sanj. Začutiš toplo sonce na obrazu, ki

kuka v tvojo sobo in te budi. Počasi odpreš oči in se pretegneš. Vstaneš in poln energije

nadaljuješ dan (Schmidt, 2006: 29).

83

ANALIZA SPROSTITVE:

Otrokom sem tokrat dovolila, da si lahko vzamejo po en vzglavnik. Nato so se ulegli na

tla, nekateri so si dali vzglavnike pod glavo, drugi so jih stisnili k sebi, nekateri pa so si

z njimi prekrili glavo. Pokrila sem jih z odejo, nastavila glasbo in jim pripovedovala

zgodbo. Bilo je izjemno in doživeto kot še nikdar do zdaj. Otroci so želeli še počivati,

zato sem jim pustila, da naj se sproščajo in uživajo ob glasbi. Menim, da je bila ta

vodena vizualizacija še toliko bolj posebna zato, ker smo si v povezavi z vsebino

zgodbe pripravili še prostor in so se otroci še toliko bolj vživeli.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

V tokratnem sklopu iger je bilo kar nekaj vaj, v katerih bi se lahko v skupini kar hitro

ustvaril tekmovalen odnos. Vaje so bile zato krasna preizkušnja, katere rezultat je bilo

pozitivno sodelovanje ter zaupanje med otroki. Menim, da so na to izboljšavo precej

vplivali konflikti, ki jih otroci že zelo dobro rešujejo s skupnimi kompromisi, zato tudi

tukaj niso naleteli na veliko mero tekmovalnosti, saj so kot skupina že precej povezani

med seboj in se znajo zelo dobro dogovarjati. Videlo se je, da pri nekaterih otrocih

skorajda ni več zadržkov in sramežljivosti pred dotiki ali bližnjimi stiki s prijatelji.

Otroci so same dejavnosti povezali tudi z glasbo, saj so zraven prepevali – vzdušje je

bilo tako še bolj posebno. To, da se čedalje bolj vključujejo v dejavnosti tudi z uporabo

svojih idej in zamisli, je lahko velik pokazatelj na to, da so otroci dobro motivirani in da

pri dejavnostih uživajo.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Veseli me, da otroci pri izvedbi vaj uživajo, razmišljajo, uporabljajo svoje ideje in brez

strahu izražajo svoje mnenje, ki ga potem vsi upoštevamo in vključimo v izvajanje vaj.

Menim, da je prav, da spodbujamo otrokovo ustvarjalnost tudi s tem, da upoštevamo

otroške ideje in skozi njihovo sodelovanje vedno znova ugotavljamo, kaj smo otroka

naučili in kaj lahko on nauči nas. Pri izvedbi posameznih dejavnosti se vidi, da so otroci

čedalje bolj povezani med seboj, tudi pri upoštevanju drugačnosti, saj sprejemajo

mnenja, si pomagajo in brez težav prisluhnejo eden drugemu.

84

TRINAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

ČAROVNICI MICA IN MACA

Živeli sta dve čarovnici. Eni je bilo ime Mica, drugi pa Maca. Čarovnici sta radi

ušpičili razne vragolije in norčije, ki so ju zelo zabavale. Najraje sta se z metlo vrteli

okrog svoje osi, najprej ena proti drugi, nato pa ena vstran od druge. Pri tem sta se

smejali na ves glas in vriskali od veselja. Čarovnici sta si bili zelo dobri prijateljici,

zato sta vsak dan počeli kaj novega in zanimivega, kar ju je zabavalo.

1. VRTIM SE PROTI TEBI

Otroka, ki sta v paru, se vrtita okrog svoje osi tako, da si medtem gresta nasproti.

Ko se srečata, se začneta vrteti v drugo smer in se z vrtenjem okrog svoje osi

pomikata nazaj na mesto, kjer sta začela. Tukaj je pomembno, da vaje ne izvajajo

vsi pari naenkrat, ampak se zaradi varnosti menjavajo.

ANALIZA VAJE:

Nekateri otroci so se vrteli hitreje, drugi počasneje, kakor so pač bili prepričani sami

vase. Pomembno je bilo le, da so se otroci zabavali in da sta otroka med seboj

sodelovala. Dovolila sem jim, da vajo izvajata dva para naenkrat, vendar pa se pari med

seboj niso smeli zamenjati. Tudi, če je včasih katerega zaneslo na drugo stran, je moral

vedno priti nazaj k otroku, ki je bil z njim v paru. Pomembno je bilo torej, da otroka, ki

spadata skupaj, skrbita drug za drugega, se čutita povezano.

To pa še ni bilo vse. Naslednja zabavna točka, ki sta jo čarovnici izvedli, je bila ta, da

sta se postavili druga proti drugi, se prijeli za ramena ter se z upognjenim trupom

navzdol skupaj premikali naprej, nazaj, levo in desno. Delali sta dolge korake, tako kot

hodijo čarovnice, ko delajo razne vragolije.

2. MOJE TELO ZMORE VELIKO

Otroka si v paru stojita nasproti in se med seboj primeta za ramena ter zgornji del

trupa spustita navzdol – pravokotno na svoje telo, eden proti drugemu. V tem

položaju se premikata naprej, nazaj, levo in desno.

85

ANALIZA VAJE:

Te vaje na začetku otroci niso čisto razumeli, ko pa so jo pogruntali, se jim je zdela

neverjetno zabavna in predvsem smešna zaradi položaja trupa. Drug drugemu so se

smejali, ko so bili v trupu upognjeni. Miha te vaje ni želel izvajati z upognjenim

trupom, zato se mu je Sanja v paru prilagodila – zmenila sta se, da se bosta premikala

kar v naravnem položaju. Pomembno je bilo to, da je Miha izrazil željo, da ne želi vaje

izvajati na način kot ostali, nato pa sta se skupaj s Sanjo znala dogovoriti tako, da sta

bila oba zadovoljna. Nik se je tukaj začel prerivati, vendar mu je Neja hitro povedala, da

ne mara, da jo potiska naprej, ker jo to boli. Otroci čedalje bolj izražajo svoja čustva in

misli naglas, viden je tudi napredek v dogovarjanju in reševanju konfliktov, ki se

pojavljajo med izvedbo iger.

Kar naenkrat pa sta se čarovnici zapletli druga v drugo in padli na tla, na hrbet. Mica

je takoj pogumno vstala, Maca pa je še kar ležala na tleh. »Ojoj, Maca ,kaj pa je

narobe, te kaj boli?« je Mica vsa zaskrbljena vprašala Maco. »Ja, Mica, bolijo me roke

in noge, ker sem tako grdo padla, pomagaj mi prosim!« Seveda je Mica bila takoj

pripravljena svoji ljubi prijateljici Maci priskočiti na pomoč. Najprej ji je dvignila eno

nogo, nato drugo in kasneje še obe nogi. Vmes je obe nogi tudi malo stresla in skrčila,

da je iz njih pregnala bolečino. Nato je Mica Maco prijela še za roke in prav tako

najprej dvignila eno roko, nato drugo in na koncu še obe. Da je bila čarovnija popolna,

je roke prav tako stresla, skrčila in iztegnila. Čirule, čarule, hokus, bokus, bum in

čarovnija je uspela. Maca je takoj vstala in z metlo od veselja naredila en velik in hiter

krog po zraku. Ko so še ostale čarovnice videle, kako vesela je Maca, so hitro priletele

do Mace in Mice, da ju povprašajo, kaj dobrega se je zgodilo. Mica in Maca sta jim vse

razložili in ker je Mica res opravila zelo dobro čarovnijo, so ji vse skupaj čestitale in ji

poklonile en velik objem.

3. IGRAJ SE Z MOJIMI ROKAMI IN NOGAMI

En otrok v paru se uleže na hrbet, drugi otrok pa mu dviguje noge in kasneje tudi

roke. Lahko najprej eno nogo, nato drugo nogo, kasneje pa obe skupaj. Noge lahko

stresa in krči. Drži ga nad gležnji. Enako ponovimo pri rokah – otrok prime

drugega otroka nad zapestjem.

86

ANALIZA VAJE:

Otrokom se je zdelo najbolj zabavno stresanje in krčenje nog, nekateri so se smejali na

ves glas. Vse to je bilo povezano z zganjanjem norčij, zato so otroci še bolj uživali.

Nekaterim ni bilo všeč, če jim je otrok, s katerim so bili v paru, preveč močno stresel,

skrčil ali iztegnil ude. Med seboj so si morali zaupati in v primeru nesoglasja najti

kompromis. Na koncu vaje smo se z otroki skupaj objeli, tako kot so čarovnice v zgodbi

naredile en velik objem.

Nato pa se je začela zabava na čarovniški način. Tako so se vse čarovnice v krogu

ulegle na trebuh, glave so obrnile ena proti drugi, da so se ena drugi nasmihale. Na

znak »čirule čarule bum«, so se vse naenkrat splazile ven iz kroga, na znak »hokus

bokus bim«, pa so se vse splazile spet nazaj v krog. Pri tem so se neznansko zabavale in

nasmejale. Ko je bilo čarovniškega proslavljanja konec, pa se je vsaka posebej

odpravila domov, ker so jih tam čakali novi čarovniški uroki, čaranja in vragolije.

4. PLAZIMO SE SKUPAJ

Otroci se uležejo na trebuh tako, da leže oblikujejo krog. Vsi imajo glave obrnjene

v notranjost kroga, tako da se med seboj lahko gledajo, noge pa so v zunanjosti

kroga. Na znak se vsi začnejo plaziti ven iz kroga, nato pa spet nazaj v krog oz. do

začetnih položajev.

ANALIZA VAJE:

Pri tej vaji se je en fantek domislil, da bi lahko uporabili ropotuljo. Ko bi nanjo zaigral,

bi se vsi splazili v krog, nato, ko bi zopet zaigral – nam dal znak – pa bi se splazili ven

iz kroga. Ostali so se strinjali, vendar pa je nastal problem, ker so imeli tudi ostali željo,

da bi poizkusili zaigrati na ropotuljo. Tako smo prišli do skupnega dogovora, da bo vsak

dobil možnost, da nakaže z ropotuljo znak, kdaj se moramo splaziti v krog in kdaj ven

iz kroga. Pri igri so sodelovali vsi otroci.

87

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Ines Puškarić

ČUDEŽNA VRATA

Ulezite se na blazine. Zaprite oči. Sprostite roke, noge, obraz. Si na vrtu, polnem dreves.

Stopiš do prvega drevesa. Natančno si ga ogledaš. Zagledaš vrata v deblu. Takšnih vrat

nisi videl še nikoli. Radovednost ti ne da miru. Želiš vedeti, kaj se skriva za temi vrati,

zato jih odpreš in stopiš skoznje. Na drugi strani zagledaš čarobni svet v različnih

barvah. Tu so tobogani, različne igrače, plezala, žoge različnih velikosti, barv... Vidiš

tudi prodajalko s sladoledom. Stopiš do nje in jo prosiš, naj ti da dve veliki kepici

tvojega najljubšega sladoleda. Uživaš v sladoledu, pri katerem najprej začutiš, kako

mrzel je, nato pa šele, kako je slasten. Ogleduješ si okolico, ki je živih barv. Čas je, da

se odpraviš domov na vrt. Stopiš skozi vrata in že si na vrtu, obsijanim s soncem. Zdaj

pa se pretegnite, stresite z nogami in rokami, odprite oči in poglejte naokrog. Ste videli

za čudežnimi vrati tudi kakšno igračko iz naše igralnice (Schmidt, 2006: 59)?

ANALIZA SPROSTITVE:

Tokrat je sprostitev potekala tako, da so se otroci ulegli v krog, drug drugemu na noge,

zamižali in prisluhnili čudežni zgodbi. Vmes je kateri izmed otrok svojega soseda še

požgečkal, vendar je vseeno opaziti, da je napredek pri poslušanju vodene vizualizacije

iz dneva v dan večji, saj se sami med seboj opozarjajo, kaj jih moti (lahko gre za dotik

ali glasove, ki jih kdo spušča).

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Otrokom sem dovolila, da se vsak v določeno vajo vživi na svojstven način, na takšen,

ki mu je pač všeč, pomembno je le, da se pri igri v paru dogovori s prijateljem in z njim

sklene kompromis. Pri sklepanju kompromisov je napredek izjemno velik, saj se otroci

dogovarjajo in rešujejo probleme brez mojega poseganja v konfliktne situacije.

Pomembno je, da konflikti obstajajo, da jih potem otroci znajo reševati –to so se otroci

skozi toliko izvedenih sklopov Iger zaupanja in sodelovanja zelo dobro »naučili«. Tudi

tokrat so se otroci zelo dobro vživeli v dogajanje, saj so ves čas izražali svoje misli in

ideje naglas, jaz pa sem jih rade volje upoštevala.

88

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Pomembno se mi zdi, da se že navzven opazi, da otroci pri določenih dejavnostih

uživajo. Tokrat se je to sigurno opazilo. Otroci čedalje bolj delujejo kot skupina, ki je

povezana in kjer so odnosi med udeleženci v skupini čedalje boljši in pozitivni.

ŠTIRINAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

KROKODILA KROKI IN DIL

Živela sta dva krokodila. Enemu je bilo ime Kroki, drugemu pa Dil. Kroki in Dil sta bila

drugačna od vseh drugih krokodilov, saj sta bila veliko manjša in prijaznejša. Nikoli ne

bi nikomur nič naredila, z vsakim bi se najraje le igrala – kot se vsak dan, preden gresta

plavat, igrata tudi sama. Najprej se vedno uležeta na trebuh, tako da drug drugega

gledata, se primeta za roke in se skupaj zagugata malo v eno smer in malo v drugo

smer. To vedno počneta v nizki vodi, saj jima zelo ugaja, če med guganjem voda malo

šprica po njiju. Takrat se vedno nasmejita do solz, saj se tako zelo zabavata.

1. ČOPOTAVA PO VODI

Otroka si nasproti ležita na trebuhu. Roke pred seboj iztegneta in se primeta.

Skupaj se zagugata najprej v eno smer, na hrbet, in nato nazaj, nato pa še v drugo

smer na enak način.

ANALIZA VAJE:

Pri izvedbi te vaje so se pojavljale težave pri določenih parih, in sicer tam, kjer sta bila v

skupini otroka različne višine in teže. Pri tem moram priznati, da sem bila prav vesela,

da so se pojavile težave, saj me je namreč zanimalo, kako se bodo otroci znali spopasti z

njimi.

Težava se je pojavila pri Tilenu in Alji, saj se nista morala dogovoriti, kako se bosta oba

naenkrat zagugala v eno smer. Tilen je sicer zelo pozoren in prilagodljiv, Alja pa zna

zelo hitro nastopiti grobo ali se celo umakniti. In tako je bilo tudi tokrat – Alja je postala

razdražljiva, zato je takoj obupala in tudi povedala, da jima ne gre, da se ne moreta

zagugati skupaj v eno smer. Tilen pa je pri tem postal žalosten, ker si je močno želel, da

bi jima uspelo. In čeprav si je Tilen želel, da bi še poskusila, Alja ni želela, celo

89

vztrajala je, da jima ne gre in da ne zmoreta. Nato sem Roka, ker sem namreč želela

spodbuditi tudi ostale, da jima pomagajo, vprašala, če ima kakšno idejo, kako bi jima

pomagal in rešil nastalo težavo. Rok se je nato domislil, da bi jima lahko pomagala

skupaj z Nikom. Eden bi prijel Aljo okrog bokov (on je samo z roko pokazal kje), drugi

pa Tilena. Tako bi ju pomagali prekopicniti ali zagugati. Alja na začetku ni hotela

poizkusiti, nato pa se je kar naenkrat odločila, da bo in vaja je s pomočjo dveh otrok

uspela, zadovoljni pa smo bili vsi. Pomembno je, da otroci gradijo sočutje do ostalih in

da si med seboj pomagajo.

Večkrat pa se krokodilčka igrata še eno igrico, ki se predvsem drugim krokodilom zdi

nadvse zabavna. Z repki se postavita skupaj, kot da bi se en rep zalepil na drugega ter

se tako skupaj premikata po plitvi vodi.

2. SVA MAGNET

Otroka v paru se s hrbti obrneta eden proti drugemu ter se z zadnjico dotikata

drug drugega. Tako hodita po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Vaja se je otrokom zdela precej smešna in zanimiva, zato ker so se z zadnjico dotikali

drug drugega. Pri tej vaji ni bilo vidnih zadržkov, saj so se otroci zelo vživeli v njo ter

se celo posmehovali drug iz drugega v smešnem smislu. Ko sta bila v paru malo manjši

in nekoliko večji otrok, se je večji moral drugemu prilagoditi tako, da se je malo sklonil.

Le tako sta se lahko dotikala z zadnjico med seboj in bila sta kot magnet.

Ko pa ostali krokodilčki vidijo, kako se Kroki in Dil zabavata, se jima vedno radi

pridružijo in se skupaj zabavajo, saj so si kljub temu, da sta Kroki in Dil drugačna, zelo

dobro prijatelji. Takrat, ko se igrajo vsi skupaj, se ostali krokodili vedno uležejo na

trebuh, v vodo, Kroki in Dil pa se plazita med njimi in imata občutek, da sta v labirintu.

Včasih se celo izgubita in s pomočjo ostalih krokodilov komaj najdeta pot iz njega.

3. V LABIRINTU

Nekaj otrok se uleže na trebuh, tako da je med njimi razmika za približno dva

otroka. En otrok, ki začne z izvajanjem vaje, se plazi med njimi oz. skozi prostore,

ki so razdalja med ležečimi otroki. Nazaj grede se lahko plazi tudi preko otrok.

90

ANALIZA VAJE:

Otroci so pri tej igri dobili še nekaj drugih zamisli. En otrok je povedal, da bi se lahko

skozi labirint plazili tako, da se ostalih otrok ne bi smeli dotikati; lahko bi tudi hodili

tako, da bi prestopali preko njih, lahko bi skakali preko njih itn. Igro smo tako izvajali

na različne načine, ki so bili otrokom všeč. Najprej smo jo izvedli tako, kot sta se plazila

krokodila, nato pa smo preizkusili še prestopati preko otrok in skakati (vendar smo

naredili večjo razdaljo med ležečimi otroki) preko ležečih otrok. Pomembno je bilo, da

si otroci med seboj zaupajo, da se počutijo varne in obenem tudi odgovorne (tisti, ki

prestopajo in skačejo preko otrok). Vmes je kakšen izmed otrok sicer dvignil tudi glavo,

da bi pogledal, da res ne bo kdo stopil nanj, večinoma pa so si zaupali. Igro smo brez

strahu izvedli do konca, tako da je vsak bil v vsakem položaju.

Kroki in Dil sta vedno, ko se lahko igrata z vsemi prijatelji skupaj, zelo vesela in

zadovoljna, ker vesta, da ju imajo prijatelji zelo radi in da so kot ena velika družina.

Preden gredo vsi skupaj plavat v reko, pa se vedno postavijo eden zraven drugega, se

primejo med seboj za noge in se za pozdrav najprej nagnejo v eno smer, nato pa še v

drugo smer. Izgleda tako, kot da krokodili plešejo, in če to opazujejo kakšni ljudje, so

vedno zelo navdušeni nad tem, kaj vse krokodili znajo, krokodili pa so ponosni sami

nase.

4. NAGNEM SE SEM IN TJA

Otroci se po turško usedejo v krog, drug zraven drugega, v taki razdalji, da se z

iztegnjenimi rokami lahko primejo med seboj. Najprej se vsi, tako da se vlečejo za

roke, nagnejo v eno smer, nato še v drugo.

ANALIZA VAJE:

Tudi mi smo poplesavali kot krokodili, najprej v desno in levo smer, nato, na željo

deklice, še naprej in nazaj. Otroci so se usedli poljubno, nobeden si ni izbiral, s kom bo

sedel in nobeden ni izrazil želje, da bi za roko prijel drugega otroka. Otroci so med

seboj delovali zelo povezano in prav veseli so bili, da katero vajo izvedemo še tudi v

skupini. Po pripovedovanju vzgojiteljice so se namreč pri vajah v skupinah otroci prej

večkrat prerivali ali se prepirali, kdo bo stal zraven koga, danes pa tega ni bilo opaziti,

saj so delovali kot eno.

91

Ko pride čas za slovo, ker se krokodili odpravijo na plavanje, so vsi žalostni, pa tudi

veseli, saj kljub vsemu vedo, da se bodo jutri spet srečali in se skupaj igrali.

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Maruša Vrečko

SMO RIBICE, KI PLAVAJO V MORJU

Otroci se uležejo na tla, če želijo, zaprejo tudi oči. Otroci, predstavljajte si, da ste ribice,

ki lahkotno plavajo v globinah morja. Plavate in se igrate z drugimi ribicami. Kako so

lepe! Opazuješ dno morja in kar naenkrat zagledaš veliko ribo, ki se ti približuje.

Posvariš tudi druge ribice. Vse v jati zbežijo v skalno duplino, kamor velika riba ne

more. Vidiš, kako odplava dalje. Vsa jata rib izplava iz votline, ti pa odplavaš do

prečudovite skale z algami. Vsaka je druge barve, sončni žarki sijejo nanje in valovi se

nežno poigravajo z njihovimi listi. Zdaj zaplavaš na dno in si ogleduješ kamenčke

različnih barv. Tu je tudi dovolj hrane zate. Jata ribic priplava mimo tebe in ti se jim

pridružiš. Plavate v velikih krogih in nobena se ne zaleti v drugo. Vse plavate enako

hitro in uživate v prosojni vodi, skozi katero se svetlika sonce.

Zdaj pa se raztegnite, odprite oči in se počasi usedite (Schmidt, 2006: 71).

ANALIZA SPROSTITVE:

Otroci so se ulegli poljubno (na hrbet, bok ali trebuh) v dve vrsti, eden zraven drugega.

Oči so zaprli čisto vsi, saj so vodenih vizualizacij po koncu vaj že tako navajeni, da se

jim to zdi samoumevno. Sprostitev je potekala brez težav in ni bilo nobenega otroka, ki

bi tokrat bil moteč za ostale. Vsi so zamižali in prisluhnili mojemu pripovedovanju, po

koncu pa sem jim seveda še enkrat nastavila glasbo, da so še počivali, če so želeli.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Tokratni sklop vaj je bil zelo dober pokazatelj, kako se otroci prilagajajo drug drugemu,

upoštevajo ideje posameznika ter jih nato z veseljem preizkušajo. Pri začetnih sklopih

izvajanja vaj so otroci imeli še kar nekaj težav s prilagajanjem drug drugemu, z vsakim

dodatnim izvedenim sklopom vaj pa je viden napredek, tako na področju medsebojnih

odnosov kot na področju sodelovanja.

92

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Tudi tokrat so otroci sami dokazali, kakšen vpliv imajo Igre zaupanja in sodelovanja na

odnose med njimi, saj so le-ti z vsakim dodatnim sklopom boljši. Pomembno je, da so

otroci radi sodelovali med seboj, da si zaupajo in skupaj ustvarjajo vedno bolj pozitivno

klimo v skupini.

PETNAJSTI SKLOP IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

PIKAPOLONICI PIKA IN POKA

Pika in Poka sta bili dve lepi rdeči pikapolonici s črnimi pikami na hrbtu. Cele dneve

sta letali od cveta do cveta ter prinašali veselje in srečo na travnik. Vsem, ki so

pikapolonici poznali, sta vedno prinesli srečo in nasmeh na usta. Še bolj pa so bili vsi

veseli, ko so videli, kako radi se imata in kako lepo se skupaj igrata neverjetno zabavne

igrice. Nekega dne sta se Pika in Poka spet odpravili na svoj polet nad travnikom. Joj,

kako lepo jima je bilo opazovati vse te cvetove rožic, ki so bili raznih barv. Rumeni,

rdeči, vijolični, beli, modri in še veliko drugih je bilo. Ko sta Pika in Poka že kar nekaj

časa letali po travniku, sta se vmes na kakšni rožici tudi ustavili in se malo poigrali.

Tako je bilo tudi tokrat. Ustavili sta se na lepem vijoličnem žafranu, ki je neverjetno

lepo dišal. Pika se je postavila na kolena, Poka pa je stopila pred njo, jo prijela za roke

in tako sta hodili po Žafranu gor in dol. Žafrana je to tako zelo močno ščegetalo, da ni

in ni več mogel zdržati tega. Imel je srečo, saj je kmalu zapihal veter, ki je Piko in Poko

odnesel z Žafrana.

1. VODI ME

Otroka sta obrnjena eden proti drugemu. En otrok se postavi na kolena, drug

otrok pa stoji obrnjen proti njemu ter ga prime za roke. Tako ga s hojo nazaj vodi

po prostoru.

ANALIZA VAJE:

Tokrat ni bilo nobenih težav z vodenjem drug drugega, saj si otroci že toliko zaupajo, da

se sami med seboj dogovarjajo, kdo bo na začetku vodja in kdo naslednji. Ko sem

začela z izvajanjem Iger zaupanja in sodelovanja med otroki, so bili otroci pri vajah,

93

kjer je en otrok vodil drugega, precej zadržani in prestrašeni, tokrat pa se je ta situacija

popolnoma spremenila. Ponosna sem na dosežek otrok in tudi sama nase, saj so

pozitivni vplivi iger vsak dan bolj očitni. To, da nekomu zaupamo, je včasih zelo težko

doseči, še posebej pri tistih otrocih, ki rabijo precej časa, da jim to uspe. Nam je to

uspelo.

»Ojoj, ta hudobni veter naju je spet pregnal iz lepega in dišečega žafrana!« je vsa jezna

zakričala Poka. »Pa še res je hudoben ta veter, ampak Poka, ne bodi žalostna, greva še

malo poletet nad travnikom, nato pa se bova spet ustavili na kakšni drugi rožici, s

katere naju veter že ne bo mogel spraviti!« Tako sta se pikapolonici odpravili še na en

polet po travniku. Opazovali sta, kako veter maje travo in rožice ter kako lepo sije

sonček in pojejo ptički. Čez nekaj časa sta se spet ustavili, vendar tokrat na drugi rožici.

Rožici je bilo ime Trobentica. Bila je lepa, rumena. »Poka, tukaj pa se bova sigurno

lahko igrali najino igrico in naju nihče ne bo zmotil!« je vsa vesela zakričala Pika.

Tokrat sta se pikapolonici postavili na vse noge, se s hrbtom obrnili proti tlom in tako

ena ob drugi hodili gor in dol po Trobentici. Trobentice to ni motilo, še celo všeč ji je

bilo, da ima družbo. Kar naenkrat pa je mimo priskakljal zajček, ki je ubogi

pikapolonici spet vrgel dol iz trobentice. »Joj, sploh si ne bova morali spočiti in se v

miru igrati. Vedno naju kaj zmoti. Greva raje naprej letet!« je Pika povedala Poki. In

sta šli.

2. PREMIKAJVA SE PO VSEH ŠTIRIH

Otroka se postavita na vse štiri, na tak način, da je hrbet obrnjen k tlom, trebuh,

prsni koš in glavo pa imata obrnjeno navzgor. Tako se otroka v paru, eden ob

drugem, premikata naprej in nazaj. Pomembno je, da zaradi varnosti vaje ne

izvajamo vsi naenkrat.

ANALIZA VAJE:

Premikanje po vseh štirih je otrokom vedno zanimivo, še toliko bolj pa, če je vedno

izvedeno na drugačen način. Nekateri otroci niso vedeli, kako se postaviti v ta položaj,

vendar nam je to s pomočjo ostalih otrok, ki jim je to šlo dobro od rok, uspelo. Tilen in

Neja sta otrokom, ki niso znali, kako se postaviti v ta položaj, pomagala, tako da sta jim

podajala navodila – na trenutke celo kot pravi dve odrasli osebi. Prav zanimivo je bilo

opazovati, kako odgovorni se počutijo nekateri otroci do drugih otrok. Če je kateri otrok

mislil drugače, sta mu povedala, da se onadva na drug način postavita v tak položaj.

94

Tako so se skupaj dogovarjali in si pomagali, ko jim je uspelo, pa so se nadvse zabavali,

ker so lahko hodili po vseh štirih, tokrat v drugačni poziciji.

Letali sta gor in dol, od ene rožice na drugo. Hop sem in hop tja in že sta bili na lepi,

beli marjetici. Prav prijetno jima je bilo, saj ju je cel čas grelo sonce, na vsake toliko

časa pa je zapihal rahel vetrič. Pika in Poka sta tako uživali, da je že bil čas za novo

igrico. Usedli sta se ena proti drugi, se prijeli za roke in jih spuščali gor in dol. Vmes je

priletela še kakšna druga pikapolonica, ki je poizkušala uiti skozi njunih rok. Včasih ji

je to uspelo, včasih pa ne, vendar se je kljub temu neznansko zabavala.

3. UJEMIVA V PAST ŠE OSTALE

Otroka sedita na kolenih, obrnjena drug proti drugemu, in se držita za roke. Roke

dvigujeta v zrak in jih spuščata proti tlom. Tako predstavljata oviro tretjemu

otroku, ki mora ujeti trenutek, ko so njune roke v zraku, da lahko zbeži skozi njiju

oz. med njima. Otroka ga lahko vmes, če je otrok prepočasen, tudi ujameta med

rokami.

ANALIZA VAJE:

Namen te igre je, da med seboj dobro sodelujeta otroka, ki poizkušata ujeti v »past«

tretjega otroka, hkrati pa tudi, da se ta tretji otrok dobro znajde in da se jim hitro ter

spretno izmuzne. Mi smo tokrat dodali še en namen; večkrat se je zgodilo, da sta otroka,

ki se držita med seboj, tretjega otroka ujela v »past« in ga objela. Tokrat igra ni imela

tekmovalnega pridiha, ampak je imela tudi vlogo izkazovanja čustev, v smislu »čeprav

sva te ujela, te imava rada«. Tako sem opazila tudi, da se je večkrat pojavila igra vlog,

saj so se nekatere deklice začele pogovarjati, da sta ta dva, ki držita roke skupaj,

mamica in očka, ta, ki jim skuša ubežati, pa sinček. Iz vaje je nastala prava igra, v

katero so se otroci zelo dobro vživeli.

Ko so to videle še ostale pikapolonice, so takoj še one priletele na marjetico in se

pridružile naslednji igrici. Vse so se ulegle na trebuh, tako da so naredile krog. Ko je

ptička, ki je ves čas letala mimo začivkala, pa so se vse splazile ven iz kroga. To so kar

nekajkrat ponovile, nato pa se je vsaka izmed njih ulegla na en cvet marjetice in

zadremala. Dan, ki je bil poln novih doživetij in zanimivih dogodivščin, je hitro minil,

vendar za pikapolonice to ni bila težava, saj so vedele,da je jutri nov dan.

95

4. SMO MAJHNE KAČICE

Otroci se uležejo na hrbet tako, da leže postavijo krog. Vsi imajo glave obrnjene v

notranjost kroga, noge pa so v zunanjosti kroga. Na znak se vsi začnejo s pomočjo

rok in nog pomikati/drseti iz kroga, nato pa spet nazaj v krog oz. do začetnih

položajev.

ANALIZA VAJE:

Otrokom se je tokrat zdelo zelo zanimivo in obenem čudno, da so ležali na hrbtu in so

se tako morali pomikati iz kroga in v krog. Navajeni so namreč bili, da so se vedno v

legi na trebuhu, plazili v krog in iz njega. Všeč jim je bilo, da je bila tokrat igra

izvedena na drugačen način, ki ga niso bili vajeni. Eden izmed otrok je tokrat stal zunaj

kroga, saj je predlagal, da bi on rad dal znak za drsenje v krog in ven iz kroga. Zamislil

si je, da bi ta znak bil plosk z dlanmi. Otroci so zelo dobro sodelovali med seboj in vaja

je bila zelo uspešno izvedena. Tudi sama sem bila navdušena nad izvedbo. Vajo smo

večkrat ponovili, da je vsak otrok enkrat stal zunaj kroga in dajal ostalim otrokom znak

za drsenje/pomikanje. Otroci so sami predlagali kakšne znake bi dajali. Tako so nekateri

ploskali, drugi so topotali z nogami, nekateri so šteli do tri, skakali.

5. SPROSTITEV

VODENA VIZUALIZACIJA

Melisa Keranović

NA TRAVNIKU

Uležeš se na hrbet. Telo je sproščeno. Skozi odprto okno v tvoji sobi se prikrade

pomladni vonj. To je vonj po cvetočih rožah na travnikih in drevesih. Pomladni vonj te

premami. Odpraviš se za tem prečudovitim, svežim vonjem. Pelje te po stezici,

naravnost proti velikemu travniku. Tu je vonj še posebej močan. Ko stopiš še nekaj

korakov naprej, zagledaš pred seboj še en travnik, obsijan s pomladnim soncem. Postaja

ti prijetno, toplo. Travnik je poln rdečih, rumenih in belih cvetov. Vonj po travniku te

vodi naprej. Vodi te od rože do rože, ki jo prijazno, s toplim dotikom, pozdraviš. Rahel

šepet vetra rože zamaje sem ter tja. Tako vonj, ki si ga prej močno vonjal, počasi, čisto

počasi izginja.

Sedaj počasi odpreš oči (Schmidt, 2006: 65).

96

ANALIZA SPROSTITVE:

Z izvajanjem vodene vizualizacije otroci niso imeli nobenih težav. Zlahka so se umirili

in prisluhnili pripovedovanju ter se vživeli vanj. Nekateri so mežikali z zaprtimi očmi,

nekateri so migali s prstki na nogah, drugi pa so samo mirno ležali. Zanimivo je, da

vedno po izvedeni vodeni vizualizaciji, otroci želijo še počivati in poslušati glasbo.

Menim, da smo tudi pri vodenih vizualizacijah dosegli veliko, saj so nekateri otroci

imeli težave s tem, da se umirijo in da nekaj časa ostanejo v mirovanju.

INTROSPEKCIJA OZ. DOŽIVLJANJE CELOTNEGA SKLOPA VAJ:

Medsebojna pomoč, upoštevanje drugačnosti, zaupanje, dobro sodelovanje in še veliko

je pojmov, ki bi jih lahko naštela – ker tokrat niso le pojmi, ki sem si jih med otroki

želela čutiti in doseči – ampak so velika dejanja in odzivi, ki so se z zadnjim sklopom

izvajanja vaj pokazali v veliki meri. Otroci so si tokrat brez težav pomagali in si zaupali,

kar sta dejavnika, ki vplivata na uspešno sodelovanje med njimi. Menim, da smo spet

pokazali, kaj lahko ustvarimo z Igrami zaupanja in sodelovanja med otroki. Naš

dosežek je res velik.

REFLEKSIJA OZ. RAZMIŠLJANJE O CELOTNEM SKLOPU VAJ:

Petnajsti sklop vaj mi bo kot zadnji izvedeni sklop sigurno ostal v dobrem, pozitivnem

spominu. Z njim smo zaključili izvajanje vaj, s katerimi je skupina otrok veliko

pridobila na dobrih odnosih, na sodelovanju med otroki in na razvoju socialnih veščin,

ki jih otroci imajo usvojene. Menim, da nam je tudi zadnji sklop vaj dobro uspel in

upam, da se bodo takšni odnosi v skupini ohranjali še naprej.

97

KAKOVOST ODNOSOV V SKUPINI OTROK PO IZVAJANJU

IGER ZAUPANJA IN SODELOVANJA MED OTROKI

En mesec po izvedenem projektu sem se vrnila v skupino, da bi izvedela, kakšen vpliv

so imele Igre zaupanja in sodelovanja tudi na kasnejše sodelovanje in zaupanje med

otroki. Zanimalo me je tudi, če se je izboljšala kakovost odnosov med njimi in kako

delujejo kot skupina po tem, ko sem že zaključila z izvedbo vaj. Vzgojiteljica mi je

povedala, da so se po projektu izboljšali odnosi med posamezniki, ki si prej niso bili

blizu, zdaj pa so veliko bolj povezani. Otroci znajo reševati konflikte s pogovorom,

nasilno vedenje pa se je v veliki meri zmanjšalo. Povedala mi je tudi, da se največji

napredek vidi pri otrocih, ki so prej bili zadržani in se niso želeli vključevati v

skupinsko igro, saj se zdaj lažje vključijo v razne dejavnosti in se ne bojijo izpostaviti

pred ostalimi. Tudi pri drugih dejavnostih je vzgojiteljica opazila napredek. Deklica, ki

ni marala dotikov in se ni želela držati za roko, ko so šli na sprehod, zdaj brez težav

prime vrstnika za roko. Otroci si tudi manj izbirajo, pri kom bodo sedeli na jutranjem

sestanku in obrokih ter s kom se bodo pri vsakodnevnih dejavnostih držali za roko.

Napredek je viden tudi pri otroku, ki je prej bil zelo nemiren, po izvedenih Igrah

zaupanja in sodelovanja pa vzgojiteljica opaža, da se, če še kdaj reagira burno, hitro

umiri, ker ve, da ni naredil prav. Otroci so bolj zaupljivi drug do drugega in čuti se

enakovrednost in povezanost skupine. Tudi otrok, ki ima povečano telesno težo, se lažje

vključuje v dejavnosti in nima več zadržkov, da mu ne bi uspelo, drugi mu takoj

priskočijo na pomoč in se ne norčujejo več iz njega. Otroci si bolj odkrito izkazujejo

čustva z objemom in prijazno besedo. Nastaja manj konfliktnih situacij, ker jih otroci še

preden nastanejo, poskušajo sami med seboj rešiti s pogovorom in s sklepanjem

kompromisov. Po mojem odhodu so se otroci baje večkrat spomnili name in na igre, ki

smo jih skupaj izvajali, ter so spraševali, kdaj se spet vrnem, da se bomo igrali. Radi so

se spominjali zgodb, zraven pa izvajali Igre zaupanja in sodelovanja med otroki.

Vzgojiteljica je zelo navdušena nad napredkom otrok, zato mi je zatrdila, da bodo Igre

zaupanja in sodelovanja še naprej z veseljem izvajali.

98

ZAKLJUČEK

Namen projekta izvajanja Iger zaupanja in sodelovanja med otroki v vrtcu je bil, da z

njimi pokažem, kako pozitiven vpliv imajo na oblikovanje boljšega vzdušja v skupini,

ki temelji na sprejemanju drug drugega in drugačnosti, medsebojnem spoštovanju,

zaupanju, boljši samopodobi in primerni komunikaciji med otroki. Iz analiz vsake

posamezne izvedene dejavnosti in iz analiz celotnih sklopov izvedenih dejavnosti je

razvidno, da imajo te igre velik vpliv na razvoj otrokovih socialnih veščin, saj so se v

času izvajanja iger socialne veščine med otroki zboljšale. Prav tako je bilo razvidno,

kako pozitiven vpliv so imele Igre zaupanja in sodelovanja na pozitivno sodelovanje

med otroki, ki so prej imeli težave pri delu v parih ali v skupinah. Zmanjšalo se je

nasilno vedenje, ki so ga tokrat otroci reševali na povsem drugačen način, saj so s

pogovorom in z izmenjavo mnenj prišli do skupnega kompromisa.

Ugotovila sem, da imajo pravilni pristopi, dobra motivacija ter ustrezna spodbuda v

okolju, kjer otrok odrašča in se razvija, velik vpliv na razvoj otrokove osebnosti, zato

smo tudi vzgojitelji tisti, ki lahko s primernimi dejavnostmi vplivamo na to, v kakšno

osebnost se bo otrok razvil in kakšen odnos bo vzpostavil s sovrstniki v prihodnje.

Tudi vzgojiteljica, s katero sem sodelovala, je bila presenečena nad tem, kako velik

vpliv imajo Igre zaupanja in sodelovanja na otroke, še kasneje po izvedenih dejavnostih,

zato se je odločila, da jih bo redno izvajala vsaj enkrat na teden.

Pozitivne izkušnje s projektom in na novo pridobljena spoznanja, ki so pomembna za

dobro sodelovanje in zaupanje med otroki ter posledično za pozitivno klimo v skupini,

mi bodo sigurno v veliko pomoč tudi v prihodnje pri nadaljnjem strokovnem delu v

vrtcu.

99

VIRI IN LITERATURA

Bahovec, E. D. idr. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za

šolstvo in šport.

Bahovec, E. D. idr. (2004). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za

šolstvo in šport.

Čas, M. (urednica), Grešak, M., Kovač, R., Primožič, M., Smerdelj, J. in

Vrbovšek, B. (2008). Socialne interakcije v vrtcu. Ljubljana: Supra.

Educa (2009). Socialno učenje v vrtcu. Letnik 18, številka 5 (november

2009), str. 21.

Gjud, A., Kroflič, B. (1990). Igra z gibi 1. Radovljica: Didakta Radovljica.

Gjud, A., Kroflič, B. (1991). Igra z gibi 2. Radovljica: Didakta Radovljica.

Gjud, A., Kroflič, B. (1992). Igra z gibi 3. Radovljica: Didakta Radovljica.

Juriševič, M. (1999). Spodbujajmo razvoj zdrave otrokove samopodobe v

začetku šolanja. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Končnik Goršič, N. (2004). Moj otrok odrašča. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Mcgrath, H. in Francey, S. (1996). Prijazni učenci, prijazni razredi.

Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Musek, J. (1986). Psihologija: človek in družbeno okolje. Ljubljana:

Državna založba Slovenije.

Musek, J. (1997). Psihologija: človek in družbeno okolje. Ljubljana: Educy.

100

Musek, J. in Pečjak, P. (1996). Psihologija. Ljubljana: Educy

Musek, J. in Pečjak, P. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.

Rozman, U. (2006). Trening socialnih veščin. Nova Gorica: Educa.

Schmidt, G. (2007). Igre zaupanja in sodelovanja. Ljubljana: Pedagoška

fakulteta. Oddelek za predšolsko vzgojo.

Pridobljeno s svetovnega spleta: www2.arnes.si/~gschmi/studenti/Igre

zaupanja in sodelovanja/igrezaupanja14.pdf (18. 4. 2011).

Schmidt, G. (2006). Vodena vizualizacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R. (2010). Otroci potrebujemo gibanje.

Koper: Univerza na Primorskem.

Turnšek, N. (2004). Problemsko in raziskovalno naravnano učenje v vrtcu-

interno gradivo za študente.

Ule, M. (2005). Socialna psihologija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Videmšek, M., Strah, N. in Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj:

program športnih dejavnosti za otroke in starše. Ljubljana: Fakulteta za

šport.

Virk-Rode, J. in Belak-Ožbolt, J. (1990). Razred kot socialna skupina in

socialne igre. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.

Virk-Rode, J. in Belak-Ožbolt, J. (1991). Razred kot socialna skupina in

socialne igre. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.

Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R., Šimunič, B. (2010). Otrok v

gibanju doma in v vrtcu. Koper: Univerza na Primorskem.

101

Pridobljeno s svetovnega spleta:

www.shrani.si/f/1O/O5/3CrD8VOd/program-soc-ucenja.doc (7. 11. 2011).