7

I.UVOD

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:517

8

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:518

9

Étienne Balibar

LOCKOVA RAZPRAVA O IDENTITETI

BESEDILO, katerega ponovno izdajo tukaj ponujamo – vsebujeangleški izvirnik, nov prevod in dosje dodatnih besedil – je

nedvomno eno od odlo~ilnih besedil novoveške filozofije. Je tudieno izmed tistih, ki z vso ostrino zastavlja ne le vprašanje te`av priprevajanju, temve~ tudi vprašanje vloge, ki jo jezikovni problemi,prenašanje spekulativnih vprašanj iz enega idioma v drugega, igrajov sami teoretski iznajdbi.1

Gre za xxvii. poglavje II. knjige Eseja o ~loveškem razumu – ki jeod 2. izdaje (1694) naprej dodano delu, ki ga je Locke objavil leta1690, in je kmalu postalo priznana ali nepriznana referenca vsehvelikih »teorij spoznavanja« in »znanosti izkustva zavesti« v zahodnifilozofiji, za~enši z Leibnizovimi Novimi eseji o ~loveškem razumu(ki se predstavljajo kot »dialog« z njegovimi formulacijami) doCondillacovega Eseja o izvoru ~loveških spoznanj, do Reidovih Esejevo intelektualnih mo~eh ~loveka, Kantove Kritike ~istega uma, HegloveFenomenologije duha in celo do Bergsonovega Eseja o neposrednih da-nostih zavesti in Husserlovih Idej za ~isto fenomenologijo in fenome-nološko filozofijo.

1 Tukaj bi se radi zahvalili vsem tistim, ki so bili v tem ali onem trenutkupripravljeni temu delu nakloniti svoje pripombe in predloge: Paulette Carrive,Yvesu Dourouxu, Françoise Kerleroux, Marcu Parmentieru, Jeanu-MicheluViennu, zlasti pa Geneviève Brykman, ki je znova prebrala in z opombamipospremila našo celotno prvo verzijo.*

* Knjiga v izvirniku vklju~uje še klasi~ni francoski prevod Pierra Costain besednjak klju~nih izrazov, ki pa zaradi jezikovne vezanosti nista bilavklju~ena v slovensko izdajo. Notranja napotevanja so bila temu ustreznomol~e prirejena. (op. ur.)

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:519

10

Poglavje »Of Identity and Diversity« je pravzaprav esej v eseju.2

Ne samo da je Locke poglavje dodal naknadno3 – deloma da bi sepostavil po robu o~itkom, ki jih je izzvala kritika ideje o substan-cialni duši, deloma da bi razrešil te`ave, ki jih je argumentacijaEseja ustvarila po njegovem lastnem mnenju – temve~ se tudi raz-vija v skladu s svojim lastnim redom in podaja skupek argumen-tov, ki so namenjeni razrešitvi »problema osebne identitete« in jihje mogo~e osamiti iz njihovega konteksta. Kot taki so ti argumentidolo~ali dolgo vrsto razprav vse do danes – zlasti v anglosaški filo-zofiji, h katere izvirnosti so krepko prispevali.4

Toda ~eprav je za nas ta avtonomija seveda dobrodošla, saj lahkorazpravo »O identiteti in razli~nosti« lo~imo od ponovnega prevodacelotne Lockove knjige, ki se ga bo nekega dne treba lotiti,5 našnamen ni osamiti »kriterij identitete«, temve~ bi ga radi predvsempostavili nazaj v njegov kontekst. Kajti s tem ko je iz zavesti (conscious-ness) naredil kriterij osebne identitete (identity of person), je Lockeobenem revolucioniral samo koncepcijo subjektivnosti tako vrazmerju do aristotelovske ideje individualne duše kot »substan-cialne forme« kakor v razmerju do kartezijanske zatrditve obstoje-~ega in misle~ega »jaza«. Ta teoretska revolucija, ki smo ji še vednozavezani celo v naši kritiki psihologizma, primata zavesti in impe-rializma subjekta, je odlo~ilen moment v iznajdbi zavesti kot filo-zofskega koncepta, katere veliki protagonist je Locke. Po eni stranikristalizira razli~ne implikacije tega koncepta (mo`nost notranjegaizkustva, ki ima neposreden dostop do duhovne realnosti, predelavaklasi~ne koncepcije ~asa in odnosa med spoznanjem in odgovor-nostjo). Po drugi strani pa `e pripravlja mesto, kamor se bodo pri

2 Ali kakor bomo poslej govorili, »razprava«. Drugo podobno izvajanje(osnutek »Razprave o utrpevanjih«) je xxi. poglavje II. knjige, Of Power, vsrediš~u katerega nastopa koncept uneasiness (»nelagodje«, »vznemirjenost«,tudi »zaskrbljenost«).

3 Na predlog svojega prijatelja Williama Molyneuxa.4 Za pregled gl. H. E. Allison, »Locke’s Theory of Personal Identity: a

Re-examination«, v: I. C. Tripton (ur.), Locke on Human Understanding, Se-lected Essays, Oxford University Press, Oxford 1977; in J. Baillie, »RecentWork on Personal Identity«, Philosophical Books, 34, 1993, str. 193–206.

5 Prav ko smo dajali v tisk to delo, smo zvedeli, da bo g. Jean-MichelVienne pri zalo`bi Vrin izdal nov prevod I. in II. knjige Lockovega Eseja.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5110

11

Humu, Kantu in Heglu umestile kritike samozavedanja kot u~inka»fikcije« domišljije, kot »paralogizma« ~istega uma, kot podobe seb-stva »potujenega samemu sebi«. V tem smislu Locke prav v tre-nutku, ko spro`a to, kar je za nas postalo prva filozofska moderna,`e pripravlja pogoje za odprtje neke druge moderne.

Na naslednjih straneh si bomo zastavili tri cilje, da bi uvedli v(ponovno) branje Lockove razprave in dosjeja, s katerim smo jopospremili:

1. Povrniti iznajdbi consciousness, self, in self-consciousness njenomo~ novosti; v ta namen bomo najprej pokazali, kako je bila vfrancoskem filozofskem jeziku ta iznajdba navzlic prevajal~evemuprizadevanju izbrisana in je bilo njeno fiktivno o~etovstvo pripisanoDescartesu.6

2. Postaviti Lockovo razpravo »O identiteti in razli~nosti« nazajv tok evropske iznajdbe zavesti; opozorili bomo na posamezneepizode tega toka.7

3. Pokazati, kako se spoj vprašanj, kaj je osebna identiteta inkako Mind spoznava svoje lastne operacije, umeš~a v Esej in namobratno omogo~a razumeti splošno ekonomijo tega dela in njegovopovezavo z drugim opusom (zlasti moralno in politi~no razse`nost).

I. PREVAJALSKA UGANKA: »PRIPOMO~EK« PIERRA COSTA8

Mislili smo, da je bil Descartes prvi izmed velikih »filozofovzavesti«. Francija – ~etudi ekspatriirana v Holandijo – je bila dele`na

6 Stališ~e, ki ga zagovarjamo v tej zvezi, je `e nakazalo nekaj avtorjev,zlasti Francis Jacques v predgovoru k prevodu Rylejeve knjige Pojem duha:»Toda zakaj je avtor tako brezbri`en do tega, da bi z natan~no identifikacijocogita pošteno prisodil odgovornost? Ø...Å Kajti nenazadnje, ~e bi res hotelpredstaviti svojega nasprotnika v njegovem resni~nem zgodovinskem liku,bi to lahko tudi storil: v osebi Johna Locka. On, in ne Descartes, je bil tisti, kije podal podroben pretres zavestnih stanj in operacij Ø...Å. Prav anglosaškifilozof Ø...Å je trdil, da lahko duh vidi ali gleda svoje lastne operacije v lu~i, kijo oddajajoØ...Å.« (Gl. G. Ryle, La Notion d’esprit, Payot, Pariz 1978, str. VI.)

7 Podrobneje o tem gl. naš ~lanek »Conscience«, ki je izšel v: BarbaraCassin (ur.), Vocabulaire européen des philosophies, Seuil–Robert, 2004.

8 Naslednje strani so bile prvi~ predstavljene med študijskimi dnevi »Pre-

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5111

12

te slave. V to so nas dodatno prepri~evale slovite kontroverze, kiso še pred kratkim razdvajale interprete (Gueroulta, Alquiéja), kiso se radikalno razhajali glede pomena in lastnosti kartezijanske»zavesti«, a so bili toliko bolj enotni, da je v osr~ju »meditacije«treba videti teorijo identitete zavesti in subjekta. Mislili smo tudi,da vemo (kakor venomer ponavljajo filozofski Slovarji), da je pravon uvedel sam izraz zavest v pomenu, ki velja za metafizi~nega, atudi psihološkega, transcendentalnega, epistemološkega (za cenodobro znanih kontroverz o ekvivalentnosti in o izra~unljivosti tehterminov), da bi ga razlo~il od pomena, ki mu pravimo »moralni«.9

Seveda je prva to~ka neodvisna od druge: na~eloma ni mogo~epovsem izklju~iti mo`nosti, da je Descartes zasnoval in celo v sre-diš~e svoje filozofije postavil »nekaj«, v ~emer smo naknadno prepo-znali tisto, kar imenujemo zavest – pripravljeni bomo morali bitiskrbno preiskati, kaj lo~uje njegove teze od tez kakega Locka, Kanta,Husserla, Freuda ali Bergsona. Ostane dejstvo, da je te`ko sprejetiidejo anonimnega ali psevdonimnega koncepta: ^e je Descarteszares izoblikoval nauk o zavesti in njeni temeljnosti, ne da bi ji dalime ali jo preimenoval, kako naj to vemo? ^e je podal svoj nauk ozavesti s pomo~jo mnogotere terminologije, ki vsebuje ve~ delnihlo~enih ali nelo~enih ekvivalentov, kje naj tedaj najdemo dokaznjihove sistemati~ne artikulacije? Razen ~e se ne skli~emo na toletavtologijo: ker je Descartesova filozofija bistveno filozofija zavesti,podaja njen opis celoten sistem kartezijanskih konceptov ...

vajanje filozofov« leta 1992 na Univerzi Pariz I, ki jih je vodil Olivier Bloch.Pozneje smo si pomagali z nenadomestljivo študijo Catherine Glyn-Davies,Conscience as consciousness: the idea of self awareness in French philosophical writ-ing from Descartes to Diderot, The Voltaire Foundation, Oxford 1990.

9 Gl. ~l. »Conscience (– réflexive) Øphilo. Géné.Å« F. Brémondyja v: LesNotions philosophiques. Dictionnaire, I. zv., ur. S. Auroux, PUF, Pariz 1990, str.432–433. Rahel odtenek v Historisches Wörterbuch der Philosophie (~l. »Bewusst-sein« A. Diemerja): »Der moderne Bewusstseinbegriff ist nach allgemeinerAuffassung durch Descartes konstituiert Ø...Å vom Gewissensbegriff losgelöstØ...Å und umgekehrt zum zentralen anthropologischen Begriff <geworden>.«Ob tem velja pripomniti, da je »mo`nost mešanja« obeh pomenov lastnafrancoš~ini, saj imajo Nemci Gewissen in Bewusstsein, Angle`i pa conscience inconsciousness.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5112

13

In obratno, ideja, ~eš da je Descartes uvedel v filozofijo izrazzavest, še ne pomeni, da je treba Descartesa imenovati filozof zavestiali primata zavesti,10 ~eprav lahko s precejšnjo mero gotovosti dom-nevamo, da prepri~ljivost te ideje izhaja iz tovrstnega branja kar-tezijanske filozofije, ki je brez vsakega dvoma staro in zgodovinskopomembno, ne da bi to pomenilo, da je odve~ preveriti njegovoupravi~enost.

Toda Descartes ni »uvajalec« ali »iznajditelj« zavesti. In tolikomo~no dvomimo, da je mogo~e v njem videti tipi~nega ali celoarhetipskega »filozofa (primata) zavesti«. Ne v psihološkem pome-nu izraza (a kje se za~enjata in kje kon~ujeta psihologija in psiholo-gizem?) ne v metafizi~nem ali transcendentalnem pomenu. Testreznitve ne dolgujemo toliko filozofski argumentaciji (~eprav binas lahko nanjo pripravila nekatera sodobna dela okrog Lacana,Canguilhema, Wittgensteina), temve~ nekemu filološkemu sre~a-nju: sre~anju Pierra Costa, ki je leta 1700 prevedel Lockov Esej o~loveškem razumu. Costov prevod je še danes edini popoln prevodv francoš~ino. ^estitajmo si vsaj enkrat za ta arhaizem, saj se zaslehernega študenta, za slehernega francoskega bralca Eseja ohranjamo`nost, da se ustavi pri dveh prevajal~evih opombah na str. 264v zvezi s § 9 27. poglavja II. knjige, ki ju navajamo:11

»(1) Jaz Øle moiÅ g. Pascala me nekako upravi~uje, da uporabim besedosebstvo Øsoi, soi-mêmeÅ, da izrazim ta ob~utek, ki ga ima vsakdo osamem sebi, da je isti; ali bolje re~eno, v to me je prisilila neka nujnapotreba; druga~e namre~ ne bi znal izraziti pomena svojega avtorja,ki si je dovolil enako svobodo v svojem jeziku. Perifraze, ki bi jihlahko uporabil ob tej prilo`nosti, bi zapletle izvajanje in ga mordanaredile povsem nerazumljivega.«

»(2) Angleška beseda je consciousness, ki bi jo lahko v latinš~ini izraziliz besedo conscientia, si sumatur pro actu illo hominis quo sibi est conscius.

10 V pomenu, za katerega zaradi razli~nih razlogov velja, da Spinoza,Hegel, Comte, Nietzsche, Frege, Wittgenstein, Heidegger ali Cavaillès to niso.

11 Navajamo po peti pregledani in popravljeni izdaji Essai philosophiqueconcernant l’Entendement humain, MDCCLV, v Amsterdamu in v Lepzigu priJ. Schreuderju in Pierru Mortieru Mlajšem (ponatis oskrbel E. Naert, Vrin,Pariz 1972), »iz angleš~ine prevedel g. Coste«.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5113

14

In prav v tem pomenu so Latinci velikokrat uporabili to besedo, otem pri~a to mesto v Ciceronu (Epist. Ad Famil. Lib. VI, Epist. 4.):Conscientia rectae voluntatis maxima consolatio est rerum incommodarum. Vfrancoš~ini imamo po mojem mnenju zgolj besedi sentiment in con-viction, ki nekako ustrezata tej ideji. Toda na ve~ mestih v tem poglavjubi le zelo nepopolno izrazili misel g. Locka, za katerega je osebnaidentiteta absolutno odvisna od tega dejanja ~loveka quo sibi est conscius.Bal sem se, da se bodo vsa razmišljanja, ki jih je avtor izpeljal o tejsnovi, v celoti izgubila, ~e bom na nekaterih mestih uporabil besedosentiment, da izrazim tisto, kar razume s consciousness, kakor sem pravkarpojasnil. Potem ko sem nekaj ~asa premišljeval, kako naj odpravimto nevše~nost, nisem našel ni~ boljšega, kot da za izra`anje tega dejanjauporabim izraz conscience. Zato bom poskrbel za njegov le`e~ natis,da bi se bralec spomnil, da z njim vselej pove`e to idejo. In da bi šebolje razlikovali ta pomen od tistega, ki ga obi~ajno dajemo tej besedi,sem se domislil pripomo~ka, ki se bo morda zdel marsikomu smešen,bo pa vše~ številnim drugim, ~e se ne motim: to je, da conscience pi-šem kot dve besedi, povezani z vezajem, tako da dobim con-science.Toda marsikdo bo dejal, da je to ~udna svoboda, ~e odvra~amo besedood njenega obi~ajnega pomena ter ji pripišemo pomen, ki ji ga vnašem jeziku niso nikoli dali. Na to nimam kaj odvrniti. Sam sempretresen zaradi svobode, ki si jo jemljem, in nemara bi bil medprvimi, ki bi obsojal kakega drugega pisca, ki bi se zatekel k takemupripomo~ku. Toda zdi se mi, da ne bi imel prav, ~e bi, potem ko bise postavil na mesto tega pisca, naposled ugotovil, da zadeve ni mogelrešiti druga~e. @elim si, da bi pomislili na to, preden bi se odlo~ili,ali sem ravnal prav ali narobe. Priznam, da bi bila v delu, ki ne bibilo, kakor je tole, delo ~istega razmišljanja, taka svoboda docelaneodpustljiva. Toda v filozofski govorici ne le da lahko, ampakmoramo uporabljati nove besede ali take, ki so iz rabe, kadar ninobene, ki bi izrazila prav avtorjevo idejo. Zadr`anost do uporabe tesvobode bi v takem primeru pomenila, da ho~emo lahkomiselnoizgubiti ali oslabiti razmišljanje; kar bi bila po mojem mnenju zeloneumestna rahlo~utnost. Mislim tedaj, ko smo v to prisiljeni zaradinujne potrebe, ki jo imam ob tej prilo`nosti, ~e se ne motim. – Vidimnaposled, da bi lahko brez posebnega obotavljanja uporabil besedoconscience v pomenu, v katerem jo je g. Locke uporabil v tem poglavjuin drugod, saj jo je eden naših najboljših piscev, o~e Malebranche,brez zadr`kov uporabljal v istem pomenu na ve~ mestih v Iskanjuresnice. Potem ko v vii. poglavju III. knjige pripomni, da je treba lo~itištiri na~ine spoznavanja stvari, pravi, da je tretji ta, da jih spoznavamo

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5114

15

prek zavesti ali notranjega ob~utja. Notranje ob~utje in zavest sta torej ponjegovem sinonimna izraza. Prek zavesti spoznavamo, pravi nekolikopozneje, vse stvari, ki niso razli~ne od sebstva ... Svoje duše ne spoznavamo,še pravi, prek njene ideje, spoznavamo jo edino prek zavesti ... Zavest, ki joimamo o samih sebi, nam ka`e le najmanjši del našega bitja. Naj bo todovolj, da poka`em, v kakšnem pomenu sem uporabil besedo zavest,in utemeljim njeno rabo.«

Naredimo tukaj prvi premor. Kar je bilo pravkar navedeno, jebesedilo, s katerim se sre~ujejo sedanji bralci. Vendar je prestalozelo pou~no predelavo. V prvi izdaji Costovega prevoda12 se njegovadruga opomba, ki je identi~na do stavka »... zaradi nujne potrebe,ki jo imam ob tej prilo`nosti, ~e se ne motim«, nadaljuje takole:

»Sicer pa sem pravkar videl `enevski prevod Biblije, v katerem jeuporabljena beseda conscience v pomenu, ki sem ga ravnokar podal. Jev Prvem pismu Korin~anom, viii. pogl., 7. vrstica: Ni spoznanja vvseh, kajti nekateri jedo (to `rtvovano meso) z zavestjo idola, se pravi,karkoli `e ~utijo, v sebi verjamejo, da idol, ki mu je to meso daro-vano, je nekaj in da jim je prenesel nekaj mo~i. Tega mesta neomenjam zato, da bi potrdil rabo besede »zavest« v tem pomenu, sajvem, da ̀ enevska verzija ni nikakršna avtoriteta v našem jeziku, ampakzgolj da poka`em, kako jo potrebujemo.«

Izraz, ki so ga `enevski pastorji prevedli s conscience, je grškabeseda synéidesis,13 o kateri bomo še govorili (medtem ko je connais-sance (spoznanje) – prevod gnósis). Coste od druge izdaje svojegaprevoda naprej14 opuš~a to biblijsko referenco, ki zastavlja hkratisemanti~ne probleme (tukaj smo namre~ na meji med »spoznav-nimi« in »moralnimi« rabami zavesti oziroma vesti – v francoš~inije oboje conscience) in probleme teološke avtoritete (knjiga morabiti razširjena v Franciji, ki je katoliška de`ela) in uvede referenco

12 Izšel leta 1700 v Amsterdamu pri Henriju Schelteju, zalo`niku Biblio-thèque Universelle J. Le Clerca, o katerem bomo še govorili.

13 V moderni verziji Francoske šole v Jeruzalemu so prevajalci tukaj posta-vili habitude (navado), zaradi ~esar so seveda nastale razlike glede na drugeprevode synéidesis v kontekstu. V klasi~ni angleš~ini je v verziji, imenovaniprevod »kralja Jakoba« (1611), povsod conscience in ne consciousness.

14 Izšla je leta 1729 pri Pierru Mortieru v Amsterdamu.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5115

16

na Malebrancha, ki jo mi `e poznamo in zastavlja druge probleme.Upoštevati moramo ta popravek.

Po za~etnem ob~udovanju do tega stila in do te »(za)vesti«prevajalca in filozofa se poka`e, da besedilo – v obeh zaporednihverzijah – vsebuje ve~ te`av, ki bi jih bilo dobro osvetliti. Iskanjeelementov za to osvetlitev pa obenem poka`e, da nismo le predzelo pomembnim pri~evanjem o oblikovanju koncepta zavesti vnovoveški filozofiji, ki utegne razpršiti kar nekaj zmed in legend,ampak tudi pred nekim trenutkom v njegovem oblikovanju, ki gane smemo ve~ pozabljati in zanemarjati, ~e si ho~emo ustvaritinatan~no predstavo o iznajdbi, ki še zmerom dolo~a naš na~inmišljenja.

Ko kot kontrapunkt Lockovi razpravi zarisujemo zgodovinote iznajdbe, bi radi prispevali k priznanju filozofske vloge prevajanjafilozofov: kdorkoli se v skoraj treh stoletjih sklicuje na zavest, jezavezan odlo~itvi, ki jo je sprejel Pierre Coste in je sledila Lockovi.Prav tako bi radi poudarili – ob privilegiranem zgledu, ki pa sevedani edini – kako zelo je oblikovanje temeljnih konceptov naše tradi-cije vselej izhajalo iz dela z jeziki, ki je bilo izvorno transnacionalno.

Prvo vprašanje, ki si ga lahko zastavimo ob branju Costoveopombe, je, zakaj je nastopila tako pozno. In hkrati z njim, zakajCoste ni »consciousness« prevajal s conscience ali con-science predxxvii. poglavjem II. knjige. Indikacije, ki jih podaja, dajejo vedeti,da so do tiste to~ke delni ekvivalenti (denimo spoznavanje, ob~utjein prepri~anje) lahko zadoš~ali, da pa so od tam naprej nezdru`ljivis teoretsko eksaktnostjo (v delu »~istega razmišljanja«). Sugerirajo,da je treba ravno v tem trenutku razrešiti nekatere napetosti, kiizhajajo iz zgodovine latinš~ine in francoš~ine. Vendar puš~ajo vsenci nov element, ki je posegel vmes. Kajti ta zamuda je tem boljpresenetljiva, ker beseda »consciousness« nastopa v Lockovem bese-dilu od i. poglavja II. knjige Eseja naprej,15 ne prilo`nostno ali v nejas-

15 Tudi ~e upoštevamo dodatke v 2. izdaji od 3. poglavja (oštevil~enegas IV v angleških izdajah) I. knjige (§ 20). Dodaten dokaz za to sistemati~nostje spoj samostalnika consciousness in pridevnika conscious, tako da ~e po etimo-loški plati prvi izhaja iz drugega, teoretsko drugi vselej napotuje na prvega.Coste ni nikoli, niti takrat ne, ko je uvedel con-science, prevajal »conscious« s»conscient«.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5116

17

16 Ta Costov »prevod« proizvaja nekoherentnost, za katero se ~udimo,da je ni opazil: Lockov Essay vsebuje od druge izdaje naprej na koncu indeksz geslom consciousness, ki napotuje na »opredelitev« iz II.i.19 (»consciousness,what«); Coste je indeks prevedel takega, kakršen je, in uporabil con-science,tako da je napotil na odlomek v svojem prevodu, kjer te besede sploh ni.

nem pomenu, ampak sistemati~no in konceptualno. Prav v § 19tega poglavja nastopa karakterizacija consciousness, ki jo anglosaškatradicija na splošno navaja kot opredelitev zavesti pri Locku: »Con-sciousness is the perception of what passes in Man’s own Mind.« To sepravi: »Zavest« je zaznavanje tega, kar se dogaja (gre mimo) v ~love-kovem duhu; vendar tudi: dejstvo, da ~lovek zaznava to, kar sedogaja (gre mimo) v njegovem lastnem duhu (v duhu, ki je njegov,ki pripada prav njemu, ki je njegova last).

Zakaj Coste, ki je o~itno poznal zahteve teoretskega prevoda(kaj pomembnega lahko dodamo temu, kar je sam dejal?) in se niizogibal inoviranju, v II.i.1 podaja »conscious to himself that he thinks«s »convaincu en lui-même qu’il pense« Ø»prepri~an o sebi, da mi-sli«Å; v II.i.11 pa: »it being hard to conceive, that anything should think,and not be conscious of it« z »il n’est pas aisé de concevoir qu’unechose puisse penser, en ne point sentir qu’elle pense« Ø»ni si lahkozamišljati, da lahko nekaj misli in sploh ne ob~uti, da misli«Å; »with-out being conscious of it« s »sans en avoir une perception actuelle«Ø»ne da bi to dejansko zaznavali«Å; v II.i.19 pravkar navedenoopredelitev s »cette conviction n’est autre chose que la perceptionde ce qui se passe dans l’âme de l’homme« Ø»to prepri~anje ni ni~drugega kakor zaznavanje tega, kar se dogaja v ~lovekovi duši«Å,16

itn., preden v II.xxvii.9 nenadoma ne pride do »puisque la con-science accompagne toujours la pensée, et que c’est là ce qui faitque chacun est ce qu’il nomme soi-même« Ø»ker za-vest vselejspremlja mišljenje in je prav ona tisto, zaradi ~esar je vsakdo to,kar imenuje samega sebe«) za »since consciousness always accompaniesthinking, and ‘tis that, that makes everyone to be, what he calls self«?

Edini element odgovora, ki pa je izredno pomemben, nam dajenatan~no ta umestitev v kontekstu, saj sta tu v istem stavku spojenadva temeljna teoretska termina, ki se pred tem nista nikoli sre~ala,a sta odtlej postala korelativna: the self, in the consciousness, »sebstvo«in »zavest«. Pred tem § 9 xxvii. pogl., posve~enemu problemu oseb-

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5117

18

ne identitete, je seveda govor o consciousness, vendar ne o self kotsamostalniku. Coste potemtakem »iznajde« con-science prav v tre-nutku, ko je zaradi jezika in teoretske snovi prisiljen ustvariti neenega, ampak dva neologizma, enega besednega in enega po-menskega.17 @e sedaj slutimo, da sta ti dve nenavadni stvaritvi priCostu tesno povezani, kakor sta pri Locku, vendar se nam bo celotnipomen tega namiga pokazal šele za nazaj.

Toda preden se odpravimo po tej poti, si moramo priti nekolikobolj na jasno glede rabe omenjenih izrazov, tako v francoš~ini kakorv angleš~ini in latinš~ini, se pravi v razli~nih vejah evropskega kolin-gvizma.18 Postavimo se v prevajal~ev polo`aj in za~nimo z angle-š~ino. »Angleška beseda je consciousness, ki bi jo v latinš~ini lahkoizrazili z besedo conscientia ...,« piše Coste, kar dokazuje, da se jemoral vrniti k latinš~ini, da je razumel, za kaj gre. Kajti, in to jeodlo~ilna okoliš~ina za naš problem, consciousness ni zgolj koncept,ki ga je opredelil Locke, pa~ pa je kot angleška beseda skorajneologizem, kakor ka`ejo najboljši obstoje~i leksikoni.19 Ediniprecedens (videli bomo, da je klju~en) se nahaja v CudworthoviThe True Intellectual System of the Universe, objavljeni leta 1678.20

17 ^eprav je iznajdel soi, da bi prevedel self, in con-science, da bi prevedelconsciousness, se Coste nikoli ni mogel odlo~iti, da bi skoval neologizem zaself-consciousness. Zato je v § 16 te razprave preprosto povzel svojo besedocon-science, le da je dodal opombo: »Self-consciousness: izrazna beseda vangleš~ini, ki je v francoš~ini ne moremo podati v vsej njeni mo~i. Tu jonavajam zaradi tistih, ki razumejo angleško.«

18 Za ta koncept gl. R. Balibar, Le Colinguisme, Que sais-je?, PUF, Pariz1993.

19 Poglejmo zlasti Oxford English Dictionary (2. izdaja, Oxford 1989), kipravi:

– za conscious: 1625 BACON Ess. Praise (Arb.) 353 Wherin a Man isConscious ØMS and ed. 1612 conscientÅ to himselfe, that he is most Defec-tive. 1690 Locke Hum. Und. II. i, If they say, That a Man is always consciousto himselfe of thinking Ø...Å

– za consciousness: 1678 CUDWORTH Intell. Syst. (1837) I.93 Neithercan life and cogitation, sense and consciousness ... ever result from magnitudes,figures, sites and motions. 1690 Locke Hum. Und. II. i § 19 Consciousness isthe perception of what passes in a Man’s own Mind Ø...Å.

20 Gl. Dosje spodaj. Ralph Cudworth, 1617–1688, pomembnost njego-vega opusa na novo odkrivamo danes, je bil Master v Christ’s College in naj-

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5118

19

Locke se je o~itno povsem zavedal, da inovira na ravni koncepta(~e `e ne jezika). Formulacija, ki se vselej navaja kot opredelitev,nastopa v poteku utemeljitvene argumentacije, naperjene zoperidejo nekakšnega »nezavednega mišljenja«, ki jo je po njegovemimpliciral nauk vrojenih idej. Ta elenchus se izte~e v identifikacijo»mišljenja« in »zavesti mišljenja«, ~eš da bi bilo njuno lo~evanjeprotislovno: »thinking consists in being conscious that one thinks« (II.i.19).Poleg tega je Locke ta neologizem strogo razlikoval od moralnegakoncepta vesti, ki je prav tako predmet posebne opredelitve.21 Katerejezikovne ali konceptualne ovire so Costa odvrnile od tega, da bitukaj uporabil »pripomo~ek«, na katerega je pomislil v nekemtrenutku, da bi ostal na ravni Lockove iznajdbe?

Nadaljujmo z raziskovanjem in se tokrat obrnimo k latinš~ini,kakor je storil tudi sam Coste. Ne bomo se mogli spuš~ati v celotnoleksikografijo izraza conscientia.22 Zdi se o~itno, da se izraz v klasi~nilatinš~ini še zmerom razume na podlagi termina scientia, to se pravikot spoznanje ali vednost. Predpona cum ozna~uje delitev ali skup-nost, ki navaja bodisi k ideji sodelovanja ali dru`enja z drugimibodisi k ideji notranjosti ali skrivnosti (kolikor je skrivnost vednost,ki jo delimo zgolj sami s seboj, za katero odgovarjamo zgolj samisebi). Od tod klasi~na konstrukcija sibi conscire, sibi conscius esse – kida v angleš~ini conscious to (with) itself (himself) – ki ne pomeni »zave-

vidnejši predstavnik »cambriškega platonizma«. Locke ga je sre~al v Londonuleta 1681. Postal je prijatelj njegove h~erke Lady Masham (ki je avtoricafilozofskih esejev in si je dopisovala z Leibnizom), pri kateri je pre`ivel zadnjaleta `ivljenja. @ivljenjepis in hvalnica Locka, ki ju je Lady Masham napisalapo Lockovi smrti, sta vsebovana v njenem pismu Jeanu Le Clercu z dne 12.januarja 1705 (Jean Le Clerc, Epistolario, II (1690–1705), ur. M. G. in M.Sina, Leo S. Olschki Editore, Firence 1991, str. 497–517). O tej pomembnifiguri evropske pismenosti cf. Sarah Hutton, »Damaris Cudworth, LadyMasham: between Platonism and Enlightenment«, The British Journal for theHistory of Philosophy, vol. 1, št. 1, 1993.

21 Essay, I.iii.8: »nothing else, but our own Opinion or Judgment of theMoral Rectitude or Pravity of our own Action«.

22 Tukaj napotujemo na ~lanek »conscience«, ki bo izšel v Vocabulaireeuropéen des philosophies, op. cit. Gl. tudi razmišljanja C. S. Lewisa v »Con-science and conscious«, v: C. S. Lewis, Studies in Words, Cambridge Univer-sity Press, 1967.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5119

20

dati se sebe«, ampak »biti obveš~en, pou~en« o ne~em (alicujus rei)in ima predvsem pravosodno rabo. Po drugi strani `e v anti~nifilozofiji, še posebej pod stoiškim vplivom pri Ciceronu in Seneci,kot privilegirano podro~je aplikacije te vednosti, ki jo delimo zgoljsami s seboj, nastopa moralno `ivljenje: dejanja, besede, nameni,katerih vrednost je pod vprašajem. Conscientia ali conscientia animije potemtakem sinonim za presojo, za ocenjevanje samega sebe inza instanco tega vrednotenja, ki odobrava ali obsoja, pri~a ali pre-ganja z o~itki vesti (conscientiae morsus). Igra podvajanja osebe (ki seopira na metaforo notranjega »glasu«) se je za~ela: ali sem v conscien-tia jaz tisti, ki se spoznavam in sodim o sebi, ali sem tisti, ki je razkritin sojen? Ta igra se je še stopnjevala s krš~ansko moralno kazui-stiko: sedaj se zastavlja vprašanje, ali je »glas vesti« naraven ali nadna-raven, ali izhaja iz ~loveške zmo`nosti, iz vrojene moralnosti, alipa izra`a bo`ji poseg, svarilo in milost, ki nam je dana od zgoraj.

Vsa krš~anska tradicija, ki prevaja grško besedo synéidesis sconscientia, komentira in variira stavek svetega Pavla, Rim 2,14–16:

»Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, karveleva postava, so sami sebi postava, ~eprav so brez postave (nómonmè échontes heautoîs eisin nómos). Ti dokazujejo, da je delo postavezapisano v njihovih srcih: o tem pri~uje tudi njihova vest (symmarty-roúses autôn tês syneidéseos) in misli, ki se medsebojno obto`ujejo ali pazagovarjajo. To se bo pokazalo na dan, ko bo Bog v skladu z mojimevangelijem po Jezusu Kristusu sodil temu, kar se skriva v ljudeh (kríneiho Theòs tà kryptà tôn anthròpon).«23

Avguštin je pojem conscientia izena~il z notranjim ~lovekom (intushominis, quod conscientia vocatur, In Ps., 45, 3), zmanjšal skrivnost,ki jo predira bo`ji pogled, ali bolje, v kateri `e prebiva (Noli forasire, in teipsum redi: in interiore homine habitat veritas, De Vera Rel., 39,72). Hieronim je pozneje dejal, da se iskra zavesti, scintilla conscientiae,ki je polo`ena v nas, bleš~i še celo pri hudodelcih in grešnikih.Toda formulacija, ki jo je uporabil Coste (conscientia, si sumatur pro

23 Ta stavek je v tesni zvezi s formulacijami iz 1 Kor 14,25 in 2 Kor 5,10o odprtju skrivnosti srca na sodni dan, na katere je Locke oprl svoja izvajanjav §§ 22 in 26 svoje razprave.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5120

21

actu illo hominis quo sibi est conscius) in ki logi~no terja dopolnilo(alicujus rei), se zdi prej sholasti~nega izvora.24 Napotuje na oprede-litev sv. Toma`a (Summ. Theol., Ia, Q. 79, art. 13), ki ugotavlja,da conscientia sama nedvomno ni »intelektualna no~«, ampak dejanje,ki ustreza syndéresis, mo~i spoznavanja prakti~nih na~el (se pravimoralnega zakona), ko je naperjena na posebne, konkretneprimere.25 Pri Descartesovih prevajalcih in sogovornikih se neneh-no pojavljata izraza dejanje in dejansko za kvalifikacijo »spoznanja«,ki ustreza conscientia. Kar je tu pomembno, je vztrajanje priintelektualisti~nem vidiku zavesti (proti naukom ob~utenja, spon-tanosti, navdušenja in navdiha). Sveti Toma` najprej skrbno nave`eizraz conscientia na etimologijo cum alio scientia in nato vztraja pritem, da ima zna~aj dejanja razuma. Smo v racionalisti~ni proble-matiki, na nasprotni strani od »bo`jega instinkta« po Rousseaujevo.

Bi potemtakem morali – da bi razlo`ili pomen Lockove con-sciousness, kakor jo je razumel Coste – v njej videti prestavitev shola-sti~ne koncepcije moralne presoje? ^eprav je takšno ozadje na-vzo~e, ve~ razlogov nasprotuje nastanku te vrste. Locke in Costesta protestanta:26 conscience (»zavest« oz. tudi »vest«) je v njuni go-vorici in njuni izobrazbi hkrati oseben navdih in uveljavljanjesvobode (po Luthru, ki je tesno povezoval Gewissen in Gewissheit,vest in gotovost, je Calvin postavil v središ~e tega, kar vera zahteva,

24 Thesaurus eruditionis scholasticae B. Farberja, objavljen leta 1571 in ponatis-njen leta 1696 (naveden pri Diemerju, Hist. Wört. Der Phil., ~l. »Bewusstsein«)podaja kot 2. pomen za conscientia: is animi status quo quis alicujus rei sibi conscius est.

25 Izvajanja sholastike izhajajo iz Hieronima, vendar na podlagi prese-netljivega quiproquo: kopisti, ki so mislili, da v njegovem besedilu berejo bese-do syntéresis, so to besedo naprej razlagali kot izpeljano iz téresis (»varstvo«) innato kot izpeljano iz háiresis (»izbira«). Tako so skovali fiktivno grško besedo»syndéresis«, ki pa kljub temu opravlja bistveno funkcijo podvojevanja zavestikot pasivne zmo`nosti (sledi bo`je stvaritve) in aktivne zmo`nosti (ki delujepo padcu). Toma` Akvinski in Bonaventura sta nato izoblikovala »prakti~nisilogizem« postopka, s katerim razodetje razsvetljuje naša dejanja in jih vodi:1. syndéresis, 2. conscientia, 3. conclusio. Tu gre za temeljno intelektualisti~noshemo, katere pregnanca še zdale~ ni izginila skupaj s svojo teološkoupravi~itvijo (cf. Hist. Wört. Der Phil., ~l. »Gewissen« A. Reinerja).

26 Pripadata liberalnemu »arminijevskemu« krilu evropskega protestan-tizma; cf. sp. naše opombe o krogu Jeana Le Clerca.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5121

22

pristanek vesti, medtem ko so anabaptisti skovali ugovor vesti). Podrugi strani je Coste prevajal v okolju, prepojenem s kartezijan-stvom in diskusijami o kartezijanskem nauku. Tako je gotovo moralpoznati tudi francoska besedila, za katera je gotovo, da jih je braltudi Locke. Prav tu so razlage njegove opombe na prvi pogled skraj-no zamotane: zakaj si pripisuje neologizem, ~e je izraz conscience vpomenu ~istega samospoznanja ̀ e obstajal? Zakaj naknadno uvedereferenco na Malebrancha in se dela, da je v njem odkril avtoriteto,~e je ta dovolj za ureditev vprašanja?27 Zakaj ne omenja Descartesa?

Rešitev teh te`av je treba, tako se nam zdi, iskati v naslednjihugotovitvah:

1. Descartes, razen v dveh izjemah, od katerih je ena dvomljivain druga naklju~na, nikoli ne uporablja besede conscience v franco-š~ini, še tem manj pa pridevnik conscient (zavesten) ali izraz êtreconscient (zavedati se).28 Poleg tega Descartes zelo redko uporabljaizraza conscientia in conscius esse v latinš~ini, saj sta obe glavni izjemimo~no sorodni besedili Definitiones I in II (Cogitatio, Idea) v Geo-metrijskem prikazu Odgovorov na Druge ugovore29 in ~len I, § 9 Prin-

27 Seveda bi lahko domnevali, da Coste sprva ni nameraval navajati Male-brancha in da se mu je šele naknadno zazdel (morda na zunanjo pobudo)boljša referenca od @enevske Biblije. Vendar se nam zdi zelo malo verjetno,da Coste ne bi poznal Malebranchevih besedil, pa ne le zato, ker so bilasplošno znana, ampak zaradi precej bolj dolo~nega razloga: leta 1696, pravtedaj, ko se je naselil pri Locku, da bi delal na njegovem prevodu, je Lockesam ravnokar napisal kritiko Iskanja resnice, kjer, kakor smo videli, igra osred-njo vlogo terminologija spoznavanja. Konfrontacija se je potemtakem zgodilaprav med kulisami samega prevajanja. Za potrditev tesne povezave medCostom in Lockom v konfrontaciji z Malebranchem gl. Jean Deprun, Laphilosophie de l’inquiétude en France au XVIIIe siècle, Vrin, Pariz 1979, str. 193.

28 Cf. pismo Gibieufu, 19. 1. 1642: »To izvajam zgolj iz svojega lastnegamišljenja ali zavesti.« G. Rodis-Lewis (L’Œuvre de Descartes, Vrin, 1971, str.240) v opombi dodaja: »Po neki rokopisni kopiji, medtem ko je Clerselierovaizdaja, nemara zaradi vestnosti purista, opustila ‘ali zavesti’. Izraz s temposebnim metafizi~nim pomenom najdemo v francoš~ini šele v Tretjihodgovorih, A. T., IX, str. 137, o ‘intelektualnih dejanjih, ki ne morejo biti brezmišljenja ali zaznavanja ali zavesti in spoznanja’ (ker zadnji dve besedi podajataeno samo besedo conscientiae iz A. T., VII, str. 176, je mogo~e, da je samDescartes dodal ‘in zavest’ h Clerselierovemu prevodu).«

29 Cf. Dosje spodaj.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5122

23

cipov filozofije (v nobenem od teh dveh primerov prevajalca Clerse-lier in opat Picot, katerih besedila je Descartes pregledal, nista upo-rabila izrazov conscience ali être conscient). Conscientia ne nastopa vMeditacijah, ki so pozneje obveljale za utemeljitev teorije samoza-vednega subjekta, zlasti v analizah »stvari, ki misli« iz II. in III.Meditacije, enako pa conscience tudi ne nastopa v Diskurzu o metodiali v Utrpevanjih duše. Brez Descartesa v filozofiji ne bi bilo iznajdbezavesti (in pred njo consciousness), vendar ta ni toliko njegovo delo,kolikor je s te`avo pridobljeni rezultat problemov, ki jih zastavljainterpretacija njegovega nauka.

2. Conscience pa so zato v francoš~ino uvedli neposredni Descar-tesovi u~enci, ki so bili vpleteni v kontroverze o dualizmu `ival-skega telesa in duha in o temeljih metafizike: predvsem, se zdi,Louis de La Forge, ki je leta 1664 izdal delo ^lovek in leta 1666napisal Razpravo o ~lovekovem duhu.30 Bila je predmet nominalnedefinicije v Sistemu filozofije kartezijanca Pierra-Sylvaina Régisa, kije izšel leta 1690, istega leta kakor Lockov Essay:

»Torej sem o tem, da obstajam, gotov vselej, kadar nekaj spoznavamali menim, da spoznavam; in o resni~nosti te trditve nisem prepri~anna podlagi pravega sklepanja, temve~ na podlagi enostavnega notra-njega spoznanja, ki je pred vsemi pridobljenimi spoznanji in gaimenujem zavest.«31

Ti dve dejstvi sicer usmerjata našo pozornost na eno od smeri,v katerih se je izvajal Descartesov vpliv, in na na~in, kako je obvla-doval francoski jezik. Toda vsaj do srede XVIII. stoletja je bil izrazconscience v pomenu, ki bi bil druga~en od moralnega, dokaj redekin ob~uten kot nekaj, kar potrebuje pojasnilo.

3. Velika izjema je Malebranche, pri katerem je pojem zavestidejansko izvoren, in k temu se bomo podrobneje še vrnili. Toda

30 Louis de La Forge, Traité de l’esprit de l’Homme (1666), v: Œuvres philoso-phiques, ur. Pierre Clair, PUF, Pariz 1974. Cf. Genéviève Lewis, Le problèmede l’inconscient et le cartésianisme, PUF, Pariz 1950.

31 Pierre-Sylvain Régis, Système de Philosophie, contenant la Logique, laMétaphysique et la Morale, 1690, Prvi del Ø...Å, str. 63 sq. Ga. Monette Martinetopozarja, da je bilo Régisovo delo napisano ve~ let pred natisom. Cf. Dosjespodaj.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5123

24

njegova opredelitev zavesti kot »notranjega ob~utja« je v temeljuantikartezijanska: filozofe tako postavlja pred nujnost, da zavzamejostališ~e. Malebrancheva zavest je nepopolno spoznanje, ki ga ima-mo o duši (»o svoji duši vemo samo to, kar ~utimo, da se dogaja vnas«). To psevdospoznanje seveda »nikakor ni napa~no«, vendar jebistveno zmedeno in izpostavljeno vsakršnim iluzijam. Male-branche dobro ve, da tako – s teološkimi in apologetskimi cilji (namestu prve resnice nadomestiti cogito z idejo o Bo`ji besedi)32 –razdira samo srce kartezijanstva.

Vendar je Lockova izbira (`e od mladih let je izvrstno poznalmisel velikega oratorijanca) glede tega zelo jasna: kritizirati Descar-tesa druga~e kakor Malebranche. Njegova consciousness ni nerazlo~-na ideja, ki bi zaznamovala mejo samospoznanja in samoobvlado-vanja. Prav narobe, je na~in, kako Mind neposredno prepoznavasvoje operacije na notranjem »prizoriš~u«, tem neskon~nem odpr-tem polju, katerega igralec in gledalec je. Lockova consciousness ni,kakor bi dejali danes, »manj zavestna« kakor kartezijanska cogitatio,je »bolj«! Nedvomno si je Coste ravno zato lahko dovolil ta te`kiprecedens šele po dolgem obotavljanju, hkrati pa je neprenehomaposkušal vpisati razliko v osr~je besede s pomo~jo grafi~nega»pripomo~ka«, ki nastopa kot nema sled latentnega konflikta.

4. Potrditev tega stanja nam podaja pretres Leibnizovih besedil.Leibniz se je v odnosu do kartezijanske koncepcije spoznavanjapostavil na nasprotno stališ~e kakor Locke: za vrojene ideje in zoperidejo, da lahko duh opazuje samega sebe ali se v celoti spozna ssvojo lastno refleksijo. Metafizi~ni diskurz (1686) ne uporablja tegaizraza, pa~ pa je v njegovi korespondenci z Arnauldom ve~kratomenjena zavest (v povezavi z »notranjim izkustvom«, »mišlje-njem«, »spominjanjem«).33 Vendar se zavest vselej nanaša na neki

32 Cf. Jean-Pierre Osier, »Présentation«, v: N. Malebranche Traité de laMorale (1684), Garnier–Flammarion, Pariz 1995. S tem ko Malebranchefunkcije, ki jih je Descartes pripisoval nerazlo~ni ideji o enotnosti duše intelesa, prenese na »notranje ob~utje«, Bogu obenem povrne jasnost cogita inontološko samozadostnost, katere znamenje je ta jasnost.

33 Cf. Leibniz, Discours de métaphysique et correspondance avec Arnauld, uvodin komentar G. Le Roy, 5. izdaja, Vrin, Pariz 1988 (še posebej Pismo XXVIz 9. oktobra 1687, str. 180 sq.). Za podrobnejše analize cf. Martine deGaudemar, Leibniz. De la puissance au sujet, Vrin, Pariz 1994.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5124

25

pojem, ki je veliko bolj vgrajen v ekonomijo sistema in je boljodlo~ilen za prihodnost: na pojem aperception (apercepcija oz. opa-`anje), ki je naposled postal temeljni pojem (cf. Monadologija, §14). Zdi se, da je branje Locka v tem bistrenju igralo neko vlogo.Leibniz v poglavju II.xxvii.9 Novih esejev, potem ko je znova prebralEsej v Costovem prevodu, prevede consciousness nazaj v conscienciosité.Leibniz torej zavra~a Costov neologizem in poskuša umestiti zavestv sistem kategorij zaznavanja.34 Konceptualno nasprotje med Leib-nizom in Lockom, terminološko nasprotje med Leibnizom inCostom ka`eta, da sta obe strani kartezijanske metafizike »stvari,ki misli«, poslej postali nezdru`ljivi.

5. Treba je bilo po~akati na Condillaca, da je bil izraz conscienceznova predstavljen kot iznajdba in dokon~no naturaliziran. Todata raba izhaja iz Locka in s tem iz Costa. Condillac v Eseju o izvoru~loveških spoznanj iz leta 1746, ki prikazuje »analizo in nastanekoperacij duše« (I.ii. sv.), za~enja s preu~evanjem (I.ii.1) »zaznavanja,zavesti, pozornosti, spominjanja«. V § 4 piše:

»Ø...Å vsi priznavajo, da so v duši zaznave, ki niso tam brez njenevednosti. To ob~utje Ø...Å bom imenoval zavest. ^e duša, kakor meniLocke, sploh nima zaznave, ki je ne bi spoznavala Ø...Å, moramo imetizaznavanje in zavedanje za eno in isto operacijo. In narobe, ~e je resnasprotno, bosta to dve lo~eni dejanji; in kakor sem domneval, bi senaše spoznanje zares za~elo z zavedanjem in ne z zaznavanjem.«35

34 Cf. Leibniz, Nouveaux essais sur l’entendement humain, uvod J. Brunsch-wig, Garnier-Flammarion, Pariz 1966. Pismo Jeana Le Clerca Locku z 9.aprila 1697 (Epistolario, op. cit., vol. II, str. 232) ka`e, da je Leibniz `e prebralEssay v angleš~ini in napisal pripombe za avtorjeve prijatelje. Kljub temu sose priprave, ki so privedle do pisanja »dialoga« (v katerem Lockov pogledzastopajo citati ali povzetki, ki so postavljeni v »Philatethova« usta), odvijalev letih 1702–1703 na podlagi Costovega prevoda. Leibniz, ki je bil zelo do-vzeten za vprašanja filozofskega idioma, razpravlja o prevodih in pri temsoo~a francosko, angleško in celo nemško etimologijo (na primer pri uneasi-ness: Novi eseji, II, 2. pogl. § 6, kjer imenuje Costa »francoski interpret«).Novi eseji so za Leibnizovega `ivljenja ostali neizdani (Lockova smrt leta 1704ga je odvrnila od nadaljevanja disputa). Objavljeni so bili šele leta 1765. Suge-stija, da bi consciousness prevedli nazaj v conscienciosité, je tako ostala mrtva ~rka,~e je sploh kdaj imela mo`nost, da se uveljavi.

35 Condillac, Essai sur l’origine des connaissances humaines, v: Œuvres philo-

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5125

26

Condillac – ki se nikjer ne sklicuje na Descartesa – je ob kon-ceptu zavesti uvedel še koncept pozornosti (§ 5), ki je nekakšen »pre-se`ek zavesti« za nekatere zaznave v primerjavi z drugimi. Condillacnastopi proti Leibnizovemu stališ~u (~eprav si deloma sposoja nje-gov opis »drobnih zaznav«) in se z zadr`kom pridru`uje Lockovemu,kolikor ga popravimo s preu~evanjem pojavov praga, bolj ali manj`ive pozornosti, spomina in pozabe. Slede~ Locku in tako reko~na obrobju njegovega besedila se naposled dokoplje do »ob~utjasvojega bitja«, do pripoznanja stalnosti nekega »bitja, ki je stalnoisti mi«, do identitete »današnjega jaza« in »sino~njega jaza«, ki jetesno zvezana z idejo ~asa, izpeljano iz sosledja naših misli. Osemlet pozneje v Razpravi o ob~utkih še odlaga prihod »zavesti« na prizo-riš~e. Pojavi se šele v vi. poglavju I. knjige (»O jazu ali o osebnosti~loveka, omejenega na voh«) po celotni genezi zmo`nosti, dojetihkot transformacija ~istega ob~utka, ko navajajo~ v opombi Pascala(»Kje je torej ta jaz, ~e ni ne v telesu in ne v duši?«), zapiše (§ 3):

»Vonji, ki se jih soha ne spominja, potemtakem ne vstopajo v idejo,ki jo ima o svoji osebi Ø...Å. Njen jaz je zgolj zbirka ob~utkov, ki jihdo`ivlja, in tistih, ki ji jih priklicuje spomin. Z eno besedo, to jehkrati zavest o tem, kar je, in spomin na to, kar je bila.«36

Zavest je tedaj tudi v francoš~ini postala enovit koncept, kipokriva zaznavanje stvari, zaznavanje sebe kot notranje mnogote-rosti predstav in ~asovne kontinuitete svojega obstoja. Condillacoveformulacije so nato povzeli ideologi, kritizirala pa sta jih na enistrani Maine de Biran in na drugi Victor Cousin. Dialektika kon-cepcij zavesti, »materialisti~nih« in »spiritualisti~nih«, ali, z drugegazornega kota, »psiholoških« in »transcedentalnih«, se lahko za~nerazgrinjati. Prispela bo vse do nas.

sophiques de Condillac, ur. Georges Le Roy, PUF, Pariz 1947, I, str. 11. Taparagraf je prepisal de Jaucourt v geslu »Conscience« (Phil. Log. Métaph.)Enciklopedije, ki podaja naslednjo »opredelitev«: »Notranje mnenje ali ob~utje,ki ga imamo mi sami o tem, kar po~nemo,« in nadaljuje: »To je tisto, karAngle`i izra`ajo z besedo consciousness, ki jo je mogo~e prenesti v francoš~inozgolj s perifrazo.« Cf. C. Glyn-Davies, op. cit.

36 Œuvres philosophiques de Condillac, op. cit., I, str. 239.

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5126

27

Preden se vrnemo k besedilu Lockovega Eseja, da izmerimoteoretske operacije, ki so omajale ta izjemni prevod, pa moramoposkusiti razumeti, v ~em natanko je bila iznajdba, na ravni besedin na ravni idej, katere za~asni iztek smo pravkar opazovali.

II. EVROPSKA IZNAJDBA ZAVESTI

Korenine iznajdbe zavesti segajo v verigo intelektualnih dogod-kov, ki odpirajo novi vek. Ta veriga zadeva celotno polje teologije,politike, moralnega in politi~nega mišljenja, pisne kulture.37 Lahkosi jo predstavljamo kot dramo v ve~ epizodah, katerih protagonistipripadajo tako otoški kot kontinentalni kulturi na obeh stranehPreliva. Izra`ajo se v latinš~ini (berejo tudi grš~ino in jo v~asihobnavljajo, ne pa arabš~ine), v italijanš~ini, v francoš~ini, jeziku»Republike pismenosti«, v angleš~ini in od XVIII. stoletja naprejtudi v nemš~ini.

Prva epizoda, katere dediš~ina je dobro vidna pri Locku v na-~inu, kako imenuje zavest in poistoveti njeno kontinuiteto z avto-nomijo »sebstva«, ustreza debatam, ki jih je okrog svobode vesti iz-zvala reformacija. Njen najpresenetljivejši dose`ek je mo`nost upo-rabljati besedo »zavest« ne za ozna~evanje zmo`nosti duše ali notra-njega pri~evanja o subjektovem dvojniku, ampak kot drugo imeza posami~nega individua. Ta metonimi~na personifikacijia omo-go~a podrobnejšo opredelitev razli~nih zavesti glede na njihova deja-nja in njihove izkušnje: »plemenita zavest«, »razsvetljena zavest«,»trdna zavest«, »nesre~na zavest« itn.38

37 Samo enotnost teh ravni lahko naknadno zajamemo kot polje kolek-tivne »zavesti«, sestavljene iz mnoštva individualnih »zavesti«, obremenjenihs svojim mestom v svetu in zgodovini. Od tod besedna igra, ki jo vsebujenaslov Paula Hazarda, La crise de la conscience européenne (1680–1715), Pariz1935, ki ji bomo v nekem smislu poskusili vrniti del njenih pogojev mo`nosti.Za koristne analize gl. R. Ellrodt (ur.), Genèse de la conscience moderne. Étudessur le développement de la conscience de soi dans les littératures du monde occidental,PUF, Pariz 1983.

38 Metonimija je pogosta `e pri Calvinu: »Pravim, da so ta zdravila inolajšanja prešibka in prelahkotna za zavesti, ki so zbegane in potrte, `alostnein preplašene od strahote svojega greha.« (Inst. de la religion chrétienne, IV, 41.)

LOCKE3.PM5 26.3.2007, 12:5127