Zbirka ZČ / 45 163

Barbara Turk Niskač, Teja Močnik

»Čas iger in čas dela.«1 Podobe otroštva, kot jih je za preteklo stoletje izrisala

slovenska etnologija

TURK NISKAČ, Barbara, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, SI-1000 Ljubljana, Zavetiška 5, barbara.turkniskac@ff.uni-lj.si

MOČNIK, Teja, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, SI-4000 Kranj, Hrastje 82, teja.mocnik@gmail.com

»Čas iger in čas dela.« Podobe otroštva, kot jih je za preteklo stoletje izrisala slovenska etnologija

Avtorici izhajata iz predpostavke, da sta koncepta otroštva in otroka ter posledično tudi obnašanje in od-nos odraslih do otrok družbeno in kulturno pogojena. V tem kontekstu so tudi pisci podvrženi določenim znanstvenim paradigmam. Prispevek oriše razvijajoči se odnos slovenske etnologije do otrok in otroštva ter na podlagi analize etnoloških del rekonstruira otroštvo na Slovenskem v 20. stoletju, s poudarkom na vlogi otrok v družinski ekonomiji, vpeljevanju v delo, igri ter šolanju. Avtorici predpostavljata, da lahko odnos družbe do otrok ter načine vzgoje razumemo s pomočjo razumevanja družbenih razmer nekega časa, hkrati pa iščeta vzporednice, ki povezujejo različne podobe otroštva s konceptom učenja.

Ključne besede: zgodovina otroštva, vzgoja, delo, igra, igrače, šolanje, družbeno učenje

TURK NISKAČ, Barbara, B.A. in Ethnology and Cultural Anthropology, SI-1000 Ljubljana, Zavetiška 5, barbara.turkniskac@ff.uni-lj.si

MOČNIK, Teja, B.A. in Ethnology and Cultural Anthropology, SI-4000 Kranj, Hrastje 82,teja.mocnik@gmail.com

»Time of Play and Time of Work.« Images of Childhood Drown Down by the Slovenian Ethnology for the Last Century

Authors derive from the presumption that concepts of childhood and children and consecutively behaviour of the adults toward children are socially and culturally conditioned. In that context writers are also submitted to some scientific paradigms. The article presents a developing attitude of Slovenian ethnology toward children and childhood and on the base of analyses of ethnological work reconstructs a childhood in Slovenia in 20th century, all that with emphasis on the role of children in family economy, work introducing, play and education. Authors assume that we can understand the attitude of society toward children and their upbringing with understanding of social situation of that period, yet at the same time they search for parallels that connect different images of childhood with the concept of learning.

Key words: history of childhood, upbringing, work, play, toys, education, social learning

1 Prispodoba, s katero so Šupetrci delili dve obdobji življenja. V: Brumen, Sv. Peter, str. 171.

Barbara Turk Niskač, Teja Močnik: »Čas iger in čas dela.« Podobe otroštva …164

»Izbirčna etnologija«: Preučevanje otroštva in klima v etnološki stroki v 20. stoletju

Alenka Puhar je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v svojem odmevnem delu2 etnologiji očitala, da se osredotoča le na šege in običaje, ničesar pa ne pove o življenju otrok. S svojim zapisom je etnologiji stopila na žulj ravno v času, ko si je ta šele oblikovala svojo identiteto. Kot bomo videli v pričujočem besedilu, lahko fragmente iz življenja otrok odkrijemo že pri samih začetnikih etnološke stroke,3 vedno pogosteje pa prav v delih od sedemdesetih let dalje.4

Težnja po celovitem preučevanju načina življenja Slovencev, ki se je pojavila v petdesetih letih 20. stoletja, se je najvidneje izrazila z obsežnim projektom v sedemdesetih letih, imenovanim Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja (ETSEO). Ta si je s pomočjo različnih tematskih sklopov vprašalnic prizadevala obširno popisati in analizirati način življenja Slovencev v 20. stoletju. Tako so bila v sklopu družbene kulture v vprašalnice vključena tudi področja, ki so se navezovala na konkretno obravnavo otrok in otroštva, in sicer na tematskih področjih rojstva, vzgoje ter otroške igre.

Prav s tem si lahko pojasnimo tudi pogostejše pojavljanje prispevkov na temo vzgoje in otroške igre od sedemdesetih let 20. stoletja naprej, saj jih je večina nastala prav pod vplivom vprašalnic VI (1976) ter IX (1978). Še posebej z ozirom na študentske naloge, ki jih je moč najti na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, najdemo na to temo obsežno bibliografijo prispevkov. Na ta način smo dobili etnološke poglede na vzgojo v različnih slovenskih krajih.5 Študentske naloge so tudi sicer največ povedale o takratnem »spreminjanju raziskovalnih težišč«6 v etnologiji. V povezavi s preučevanjem otrok so se počasi razširile onkraj meja, ki jih je zarisovalo zanimanje za vzgojo in igro. Tako lahko v osemdesetih in devetdesetih letih najdemo tudi že prve prispevke o življenju otrok v urbanih naseljih,7 kakor tudi o specifičnih fenomenih otroške kulture, kot sta »Dedek Mraz«8 ali »dinomanija«.9 Hkrati pa se tematika v nekoliko večji meri prične pojavljati tudi v strokovni literaturi.

Sistematiko etnoloških prizadevanj glede otrok in otroštva je Mojca Ramšak sicer zvedla na tri bistvene usmeritve: na znanstveno preučevanje otroštva, na pedagoški smoter z uvajanjem etnologije v šolo ter aplikativne vidike, ko gre za priredbe etnološkega gradiva v pravljice, slikanice, televizijske serije in podobno.10 V pričujočem članku se

2 Puhar, Prvotno besedilo življenja.3 V Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi (1895), najdemo otroške pesmi, ki pripovedujejo o humorju

med otroki, njihovih prehrambenih navadah, o odnosih med vrstniki, o odnosu do živali in o otroški igri.4 Za celoten pregled glej Ramšak, »Etnološko preučevanje otrok«.5 Prispevki o vzgoji: Zdenka Širok Stergelj, Rojstvo in nega dojenčka ter vzgoja otrok v Mirkah in Re-

tovljah pri Vrhniki (1977); Mojca Čehovin, Vzgoja otrok v Logatcu po II. svetovni vojni (1977); Cveta Barbo, Vzgoja od rojstva do polnoletnosti v Smledniku (1978); Nevenka Židov, Vzgoja predšolskih otrok v Vitanju danes (1979). Prispevki o igri in igračah: Ivica Anžič, Otroške igre na Prulah (1977); Marcela Pavlin Uršič, Igra, igrače in izraba prostega časa otrok v litostrojskem naselju v Podutiku v letu 1990 (1990); Roman Gašperin, Igre in igrače v prostoru od Radovljiške kotline do Rateč in Bohinja v obdobju med 1900–1950 (1985); Jerneja Hederih, Otroške igre in igrače v Mariboru (1991).

6 Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem, str. 468.7 Sem štejemo dela Milivoja Stankoviča Vrstniki našega bloka med seboj (1980), Karmen Ferk »Naša

ulica« – oživitev uličnega ambienta z otroško igro ali poskus živeti (1981) ter Tomaža Pevca Izraba prostega časa otrok na OŠ Boris Kidrič (Savsko naselje) (1985).

8 Katarina Hergold, Dedek Mraz in obdarovanje otrok v Radljah ob Dravi po 2. svetovni vojni (1992).9 Irena Rožman, Dinomanija kot kulturni pojav: poskus orisa množično kulturnega pojava (1994).10 Prim. Ramšak, »Etnološko preučevanje otrok«.

Zbirka ZČ / 45 165

bomo osredotočili predvsem na prvo, torej akademsko raven. Sem sodi tudi najobsežnejši etnološki projekt po ETSEO, Slovenski etnološki leksikon, ki zanimanje za otroke v etno logiji opredeljuje z gesli: otroci, otroška igra, otroška igrača, otroška pesem, otroška slovstvena folklora, otroški ples, otroški vrtec, otroško igrišče in otroško krilce kot del oblačilne kulture iz preteklosti.11 Omenjena gesla lahko beremo tudi kot nekakšen pov-zetek tega, k čemur so se do nastanka in izida leksikona, se pravi do začetka 21. stoletja, povečini usmerjale raziskave otrok in otroštva v etnologiji, katerih domet pa je bil, kot nam bo poskušal orisati pričujoči članek, v resnici mnogo širši.

Podobe otroštva preteklega stoletja v etnoloških tekstih

Kot smo že lahko ugotovili, otroštvo v etnologiji ni povsem slepa pega, kljub temu da je »šele v zadnjih dveh desetletjih vsakdanji otroški svet vreden večje akademske pozornosti«.12

Na tem mestu bomo izluščili nekatere bistvene poteze ter jih strnili v podobo otroštva, kot jo je etnologija v svojih prispevkih zarisala za 20., mestoma še za rep 19. stoletja. Pri tem se ne bomo opirali samo na dela, ki se eksplicitno navezujejo na otroke in njihovo kulturo, pač pa tudi na dela, ki obravnavajo različne sloje prebivalstva, na raziskave so-rodstva in družine. Še posebej za slednje velja, da so prispevale bogato bero etnološke dokumentacije o tem področju,13 z njihovo pomočjo pa se lahko dokopljemo predvsem do podatkov o »družbeni kulturi in odnosih z otroki v ožjem ali širšem okolju«.14

Intenzivnejše zanimanje za raziskovanje življenja otrok je spodbudila Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989, zaradi česar so se raziskave z eksplicitno navezavo na življenje otrok v angleško govorečem svetu pričele predstav-ljati pod združeno zastavo tako imenovanih »childhood studies« – raziskav otroštva, katerih osnovno težišče je bilo razširiti znanje in razumevanje otroštva v vsej njegovi kompleksnosti.15

Trend počasi pronica tudi v sodobne etnološke raziskave, saj otroštvo ni več obravnavano zgolj v okviru družine sorodstva in drugih družbenih oblik, temveč postaja samostojno raziskovalno polje. S tem se nam otroštvo odstira kot kulturni konstrukt različnih časov, prostorov in ideologij. Njegovo variabilnost nam potrdi že primerjava med preteklim stoletjem in sodobnimi naracijami v etnologiji. Obenem moramo v analizi etnoloških tekstov upoštevati tudi, da »specifično izrazje in retorika razkrivajo, kako raziskovalci doživljajo svet, kakšno je njihovo razmerje do 'predmeta'«16. Gre torej tudi za nekakšen avtorski pečat,17 ki pa je hkrati preglašen z določenimi znanstvenimi paradigmami, ki narekujejo raziskovalni skelet.

11 SEL, str. 396, 397.12 Ramšak, »Etnološko preučevanje otrok«, str. 33.13 K tej tematiki so prispevala dela Hmeljnik: Način življenja plemiške družine Wamboldt von Umstadt

med prvo in drugo svetovno vojno Bernarde Potočnik, Bratje-sestre-strniči-zermani: Družina in sorodstvo v vaseh v Slovenski Istri (1996) Mojce Ravnik, Od zibeli do groba (1997) Jožeta Hudalesa ter Štiri matere – ena ljubezen: Zgodba neke družine (1997) Marije Stanonik (prim. tudi Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem, str. 498), Družina skozi življenjsko zgodbo: pričevalnost gradiva s Kozjanskega (2003) Jasne Sok in druga.

14 Ramšak, »Etnološko preučevanje otrok«, str. 32.15 James in James, Key Concepts, str. 3.16 Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem, str. 502.17 Prim. tudi Geertz, Works and Lives.

Barbara Turk Niskač, Teja Močnik: »Čas iger in čas dela.« Podobe otroštva …166

Kakšno podobo otroštva nam je torej izrisalo preteklo stoletje v etnologiji? To nam bo odstrl pogled na pričevanja o življenju otrok, ki so jih s pomočjo opazovanja, intervjujev in arhivskega gradiva zapisovale, dokumentirale in interpretirale etnografske raziskave, opravljene po vsej Sloveniji in v zamejstvu.

Vzgojni principi v kontekstu kmečkega načina gospodarjenja

Za kmečki način gospodarjenja, ki se je na Slovenskem ponekod ohranil vse do konca druge svetovne vojne oziroma do mehanizacije kmečkih delovnih opravil, je bilo značilno, da sta bili ekonomija družine in njeno preživetje odvisni od fizičnega dela v agrarnem sektorju, saj so si kmečki sloji večino hrane za preživetje pridelali sami. Pri tem pa je bilo treba vključiti prav vse člane družine oziroma gospodinjstva.18 Podobno so tudi porajajoči se delavski sloji v Mariboru in Ljubljani stremeli k temu, da bi bili, kar se tiče hrane, čim bolj samozadostni.19

Vloga posameznih članov znotraj družine je bila strogo hierarhično določena. Očetu je pripadla vodilna vloga v družini in otrokom je predstavljal najvišjo avtoriteto. Vzgoja in skrb za otroke je bila vse do obdobja okoli druge svetovne vojne pretežno materina naloga, pri nekaterih družinah so veliko pripomogli tudi stare matere in drugi sorodniki.20 V nasprotju s tem pa je na Galjevici v številnih družinah z otroki največ časa preživel oče, ki je z njimi hodil na izlete ali sprehode, medtem ko je mati ostajala doma in kuhala.21 Dom je imel pogosto važnejšo vzgojno vlogo od šole, »saj so otroci v njem pridobivali vrednote in navade iz sveta odraslih«22 ter znanje starejših generacij. V primerih, ko so otroci pri šestih ali sedmih letih začeli služiti kruh pri tujih ljudeh kot pastirji, pestrne, mali delavci v industriji ali obrtnih delavnicah, so vzgojo in včasih tudi odločanje o nadaljnji usodi otrok prevzeli ljudje, pri katerih so »otroci delali in stanovali, šolski učitelji in župniki, pa seveda vaška skupnost s svojim sistemom vrednot in norm o tem, kaj nekomu pritiče in kaj ne«.23 Poleg družbeno-ekonomskih razmer ter s tem povezanih družinskih preživetvenih strategij je pomembno vlogo v vzgoji in odnosu do otrok odigrala tudi Katoliška cerkev s svojo pedagogiko.24

Odnosi so večinoma vse do petdesetih let temeljili na spoštovanju in strogem odnosu do otrok.25 Vsak ugovor ali nepokorščina je bila kaznovana s tepežem26 ali drugimi vzgojnimi metodami, ki so temeljile na emocionalnem ustrahovanju in kaznovanju.27 Fizično kaznovanje otrok sta zagovarjali tako pedagoška literatura kot Katoliška cerkev.28

18 Brumen, Sv. Peter, str. 213.19 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 23; Ravnik, Galjevica, str. 62, 69; Godina, Iz Mariborskih pred-

mestij, str. 68.20 Makarovič, Predgrad,str. 303; Godina, Iz Mariborskih predmestij, str. 103; Brumen, Na robu zgodovine,

str. 151; Ravnik, Bratje, sestre, strniči, str. 169; Žagar, Vrata kroga, str. 10; Ramšak, Portret glasov, str. 237; Sok, Družina, str. 82.

21 Ravnik, Galjevica, str. 89.22 Ravnik, Galjevica, str. 176.23 Žagar, Vrata kroga, str. 14.24 Ramšak, Portret glasov, str. 275; Ravnik, Bratje, sestre, strniči, str. 173.25 Sok, Družina, str. 212.26 Makarovič, Predgrad, str. 304; Ramšak, Portret glasov, str. 275, 276; Sok, Družina, str. 83; Puhar,

Prvotno besedilo, str. 105.27 Brumen, Sv. Peter, str. 185.28 Puhar, Prvotno besedilo, str. 136.

Zbirka ZČ / 45 167

Vendar pa lahko pri odnosih, »ki niso izvirali iz delovnih obveznosti, začutimo veliko mero pozitivne starševske popustljivosti.«29 Čeprav način življenja, ki ga je narekovalo delo, ni dopuščal mnogo časa za ukvarjanje z otroki in so bili telesni stiki (božanje, ljubkovanje, pestovanje) in igranje z otroki redki, pa je bil vendar otrok vedno obdan z družino, redko je bil sam.30 Starševsko naklonjenost so otroci »razbrali iz njim posvečenega časa, ko so jim brali, pripovedovali zgodbe in skupaj z njimi prepevali«31. Odnosi med otroki in odraslimi so se tudi sicer oblikovali na več ravneh. V spominu prebivalcev Sv. Petra zaznamo ločnico »med vzgojo starih staršev, v bližini katerih so otroci preživljali zgodnje otroštvo, in vzgojo staršev, ki so jih začeli redno spremljati pri njihovih vsakdanjih opravilih nekje med vstopom v šolo in birmo«.32 Če so se s starimi starši veliko več pogovarjali, pa je bil čas, ki so ga preživljali s starši, zaznamovan z delom in molkom, kar so starši tudi pojasnili: »Če češ kaj znat, je treba gledat, je treba krast z očmi.«33 Zgornji primer lepo nakazuje različne pristope k socializaciji in učenju. Po prvem pristopu je treba otroka o vsem direktno poučiti, po drugem pa je odgovornost po učenju postavljena na otroka, ki se uči predvsem z udeležbo, opazovanjem in posnemanjem.34 Tovrstne socializacij-ske procese bi lahko poimenovali tudi vajeništvo ali participacija. Participacija otrok v družinski ekonomiji se tako začne z manjšimi nalogami, sprva otroci le opazujejo, naposled pa usvojijo zahtevnejše naloge.35

Čas dela

Kmečki otroci so že od malega pomagali pri delu in se vključevali v kmečka opravila,36 kar moramo razumeti v kontekstu skupnosti, ki je bila nagnjena k preživetvenemu vzorcu37 in kjer je delo veljalo za najvišjo vrednoto. Ne le da je bila »otroška pomoč dobrodošla v gospodarstvu«, na tak način so otroke tudi »zgodaj učili sprejeti odgovornosti in razdelitev vlog v skupnosti« ter »preganjali brezdelje«38. Tudi igra in šolske obveznosti so bile navadno podrejene delovnim39. Šupeterci so otroštvo delili na čas iger in čas dela, ki se je začel z obiskovanjem šole.40 To obdobje se kaže kot »neke vrste ločnica med prvim, brezskrbnim otroštvom pod nadzorom starejših bratcev, sestra in drugih sorodnikov, in začetkom drugega dela otroštva, ko so otroci začeli dejavno sodelovati v organizaciji kmečkega gospodarstva in se tako spoznavati s svojimi vlogami v skupnosti in družbi«.41

Med tretjim in četrtim letom so otroci navadno prevzeli resnejše delovne dolžnosti: »prinašali so vodo, drva, pasli živino, snažili v hiši«.42 Številni iz revnejših slojev ali pa

29 Sok, Družina, str. 213.30 Žagar, Vrata kroga, str. 10; Destovnik, Moč šibkih, str. 213.31 Prav tam.32 Brumen, Sv. Peter, 184.33 Brumen, Sv. Peter, 184; o vzgoji »z očmi« glej tudi Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 33; Brumen,

Na robu zgodovine, str. 143.34 Glej npr. Gaskins, »Children’s Daily Lives«.35 Lave in Wenger, Situated learning.36 Ravnik, Bratje, sestre, strniči, str. 177; Žagar, Vrata kroga, str. 13.37 Sok, Družina, str. 174.38 Ramšak, Portret glasov, str. 316.39 Tomažič, O življenju otrok; Žagar, Vrata kroga; Destovnik, Moč šibkih; Sok, Družina.40 Brumen, Sv. Peter, str. 171.41 Brumen, Sv. Peter, str. 175, 176.42 Ramšak, Portret glasov, str. 237.

Barbara Turk Niskač, Teja Močnik: »Čas iger in čas dela.« Podobe otroštva …168

kjer je bilo otrok preveč, so si pri sedmih, osmih letih začeli sami služiti kruh: »odhajali so v bližnje in daljne vasi za pastirje, pastirice ali pestrne«.43 Otroci, navadno deklice, so med petim in devetim letom že pazili na mlajše bratce in sestrice.44 Dela sta delila oče in mati ter so bila navadno ločena po spolu otrok,45 z odraščanjem pa so otrokom nalagali tudi vedno bolj odgovorna dela. Z vpeljevanjem v delo se je brezskrbno otroštvo tako končalo nekje okrog desetega leta.46 Čeprav so tudi delavski otroci poznali določene delovne obveznosti, pa so bile te v primerjavi z dolžnostmi kmečkih otrok minimalne in so imeli veliko prostega časa.47 Med najvišjimi socialnimi sloji je bilo fizično delo izrazito zaničevano.48

V kontekstu sposobnosti in odgovornosti otrok antropološke raziskave kažejo, da se starost, ko se otrokom pripisujejo določene sposobnosti, spreminja tako skozi čas kot skozi družbeno-kulturna okolja. Slednje se pogosto navezuje na vprašanje vloge otrok v družinski ekonomiji. Šele ko je otrok izgubil svojo vlogo v produkciji za preživetje družine, je postal cenjen predvsem iz čustvenih razlogov ter se iz proizvajalca dobrin spremenil v potrošnika.49

Čas iger

Etnološka dela dokumentirajo številne raznovrstne otroške igre50 (besedne igre, različne rabe telesa, skupinske igre z gibanjem v prostoru – npr. trden most, fantazijske igre, miselne igre, igre z vlogami51 ter igre z odvzemanjem in privzemanjem, ki jih spremlja petje52). V domačem okolju so bile pogoste igre, ki so posnemale svet odraslih. Otroci iz mariborske pekovske družine so se tako na primer igrali trgovino in posnemali dogajanje v domači pekovski trgovini.53 Med priljubljene igre so sodili tudi smučanje, sankanje, drsanje, kopanje, ravbarji in žandarji, frnikolanje, gnilo jajce, skrivanje ter igranje z domačimi živalmi. Deklice so rade nabirale rože in spletale venčke.54 Pripadniki višjih slojev v Mariboru so prirejali tudi domače hišne zabave za svoje otroke: otroške čajanke in hišne zabave s plesom za mladino. V mariborskem mestnem parku so že med vojnama prirejali tudi organizirane otroške igre in tekmovanja.55 O Zeleni jami Kremenšek piše, da so se fantje tam šli Slovence in Nemce, gradili so si poljske kuhinje, kuhali, rabutali,

43 Ramšak, Portret glasov, str. 258; glej tudi Ravnik, Bratje, sestre, strniči, str. 178; Žagar, Vrata kroga, str. 13.

44 Tomažič, O življenju otrok, str. 53; Brumen, Sv. Peter, str. 167; Sok, Družina, str. 57; Rožman, Peč se je podrla, str. 147.

45 Stanonik, Otroštvo, str. 138.46 Žagar, Vrata kroga, str. 13; glej tudi Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 23; Godina, Iz mariborskih

predmestij, str. 106; Stanonik, Otroštvo, str. 138; Brumen, Sv. Peter, str. 182; Sereinig, Križ kraž kralj, str. 16; Sok, Družina, str. 174.

47 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 33; Brumen, Na robu zgodovine, str. 149.48 Brumen, Na robu zgodovine, str. 152-154.49 Montgomery, An introduction to childhood, str. 67; Zelizer, Pricing the priceless.50 Stanonik, Otroštvo; Ravnik, Bratje, sestre, strniči; Tomažič, Igrače; Sereinig, Križ, kraž, kralj. 51 Stanonik, Otroštvo.52 Ramovš, Otroške igre.53 Ferlež, Igre in igrače, str. 29.54 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 32, 33; Godina, Iz mariborskih predmestij, str. 143; Ferlež, »Igre

in igrače«, str. 28, 29.55 Ferlež, Igre in igrače, str. 28, 29.

Zbirka ZČ / 45 169

lovili ribe in pekli krompir.56 Mestni otroci so se pridruževali tudi raznim športnim in kulturno-prosvetnim društvom ter hodili na izlete.57

Tako delavski kot kmečki otroci so se igrali večinoma na prostem, bodisi na domačih dvoriščih bodisi v bližnjih gozdovih.58 V Ljubljani in Mariboru so nastala tudi prva javna otroška igrišča,59 na podeželju pa so se urejena otroška igrišča pojavila v drugi polovici 20. stoletja.60 Čas za igro so imeli kmečki otroci predvsem ob praz-nikih, sobotah popoldne in nedeljah. Našli so ga tudi na poti med šolo in domom,61 med delovnimi opravili62 ali pa ko staršev ni bilo doma.63 Igrali so se predvsem z doma narejenimi igračami.64 Med kupljenimi igračami zasledimo predvsem punčke, konjičke na kolesih in vozičke,65 sicer pa so največ pripomočkov za igranje in igral otroci »našli v svojem neposrednem okolju, v naravi«.66

Do preobrata in mnenja, da je otroku igra potrebna, igrača pa nuja, je prišlo v prvi polovici 20. stoletja.67 Takšno razmišljanje zasledimo tudi v Kuretovi monografiji.68 V primerjavi med otroci, ki se lahko igrajo, in tistimi, ki se zaradi okoliščin ne morejo (npr. otroci iz kmečkih slojev, ki so morali že zgodaj poprijeti za delo), zelo jasno izraža svoje mnenje, da otrok ne bi smel delati, temveč se zgolj igrati.69 Pa vendar se je ločnica med igro in delom pogosto rahljala.70 Stanonikova poleg različnih vrst iger našteva tudi igre kot delo, delo kot igro in igre ob delu.71 Ideja, da odrasli delajo, otroci pa se igrajo, je namreč značilna zgolj za določen tip otroštva, ki izhaja iz določenega zgodovinskega in kulturnega konteksta. Številne antropološke raziskave nakazujejo, da so ločnice med igro, socializacijo, izobrazbo in delom pogosto nejasne ter da se v kontekstu medkulturnih raziskav kategorije raziskovalcev dela in igre ne skladajo vedno z lokalnim razumevanjem le-teh.72

Šolanje in izobrazba

Šola je na podeželju še v začetku 20. stoletja delovala kot tujek, ki se je »vrinil med starše in otroke in jih vsak dan časovno, teritorialno, delovno in miselno ločeval«.73 Kot smo že omenili, so bile šolske obveznosti pogosto podrejene delovnim. Borut Brumen nas opozarja na povezavo med odnosom do šolanja in ekonomskim položajem družin.

56 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 32, 33.57 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 81–83; glej tudi Ravnik, Galjevica; Godina, Iz mariborskih

predmestij.58 Godina, Iz mariborskih predmestij; Ferlež, Igre in igrače.59 Ravnik, Galjevica; Tomažič, Igrače; Baš, SEL; Kikelj, Ljubljanska otroška igrišča.60 Baš, SEL, str. 397.61 Sok, Družina, str. 93.62 Tomažič, Ko si otrok, str. 33.63 Stanonik, Otroštvo, str. 138.64 Tomažič, Ko si otrok; Godina, Iz mariborskih predmestij; Sok, Družina.65 Tomažič, Igrače, str. 47.66 Sereinig, Križ, kraž, kralj, str. 15; glej tudi Žagar, Vrata kroga, str. 12.67 Tomažič, Igrače, str. 19.68 Kuret, Igra in igrača.69 Kuret, Igra in igrača, str. 43.70 Stanonik, Otroštvo, str. 133; glej tudi Brumen, Sv. Peter; Sok, Družina.71 Stanonik, Otroštvo, str. 133–135.72 Montgomery, An Introduction to Childhood, str. 150.73 Sok, Družina, str. 81; glej tudi Brumen, Sv. Peter, str. 290.

Barbara Turk Niskač, Teja Močnik: »Čas iger in čas dela.« Podobe otroštva …170

Če je v murskosoboških kmečkih, polkmečkih in malotrgovskih ali obrtniških go-spodinjstvih družina predstavljala »kooperativno gospodarsko enoto, ki je omogočala tudi (samo)reprodukcijo delovne sile, potrebne za preživetje in poklicno življenje družine«,74 je družinsko gospodarstvo predstavljalo zaključeno obliko gospodarskega uspeha, ki se ga ne da preseči.75 Nasprotno gospodarska funkcija družin prišlekov, bogatejših soboških trgovcev in posestnikov ni bila več »speljana zgolj na reprodukcijo in ohranitev doseženega, temveč se je za njo ves čas poudarjala potreba po nadgradnji gospodarske stabilnosti družine, ki so jo videli predvsem v nabiranju znanja. Zaradi tega so te družine maksimalno vlagale v šolanje svojih otrok, kar jim je predstavljalo zagotovilo za nadaljnje blagostanje in gospo-darski razvoj družine.«76

Odnos do šolanja se je postopoma spreminjal. V obdobju med obema vojnama so se starši trudili, da bi bilo otrokom v življenju čim boljše, ter si želeli, da bi jih otroci na družbeni lestvici prerasli, kar se je odražalo predvsem v skrbi za izobrazbo.77 Po drugi svetovni vojni lahko zaznamo povečano zanimanje za gimnazije ter srednje tehnične, ekonomske in zdravstvene šole.78

V splošnem lahko torej rečemo, da so šele modernizacija, mehanizacija kmečkega dela in opuščanje obdelovalne površine od konca štiridesetih let dalje spremenili način življenja, socialne razmere in delovne ritme.79 V obdobju po drugi svetovni vojni so otroci predvsem zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov delali manj kot pred njo.80 S spremenjenim načinom življenja pa se je spremenil tudi odnos do dela.

Prevladovati je pričelo prepričanje, »da je nadaljevanje šolanja oziroma pridobljeni poklic in zaposlitev veliko boljši način preživetja kot delo na kmetiji ali opravljanje neuspo-sobljenega dela«.81

Učenje kot vzporednica

Otroštvo v preteklem stoletju je etnologija zarisala v družbenih okoliščinah vzgoje, igre, dela in izobraževanja. Skozi vse omenjene dejavnosti lahko začrtamo povezovalno nit, v kateri razpoznavamo največjo in najpomembnejšo dejavnost otrok – učenje.

Učenje je tista univerzalna človeška prvina, ki otroku pomaga usvojiti osnovne preživetvene strategije v povsem biološkem smislu, po drugi strani pa se otrok uči veščin kulture, ki ji pripada, in na ta način postaja njen polnopravni član. Vzgoja, igra, delo in šolanje so povezani z različnimi tipi učenja, ki se izražajo v opazovanju, posnemanju, preizkušanju v igri, pridobivanju konkretnih izkušenj z delom, ter učenja na principu napotil, razlag in reševanja nalog v okviru šolanja. Tipe učenja lahko razlikujemo predvsem po okolju, v katerem potekajo. Tako se je vzgoja v družinskem okolju, ki je temeljila pretežno na opazovanju in posnemanju konkretnih zgledov, razlikovala od šolskega tipa učenja in bila z njim pogosto tudi v konfliktnem razmerju. Otroci so

74 Brumen, Na robu zgodovine, str. 136.75 Prav tam.76 Prav tam.77 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 80.78 Kremenšek, Ljubljansko naselje, str. 116.79 Makarovič, Predgrad; Brumen, Sv. Peter; Ogorevc-Feinig v Sereinig, Križ, kraž, kralj.80 Makarovič, Predgrad, 308.81 Makarovič, Predgrad, 309.

Zbirka ZČ / 45 171

se nemalokrat znašli na bojnem polju med svojimi delovnimi obveznostmi doma ter šolskimi zahtevami.

Kot lahko razberemo iz etnoloških besedil, še vsaj za prvo polovico preteklega stoletja to še posebej velja za kmečke skupnosti, za katere je bila značilna osredinjenost na delo. Pri tem Nieuwenhuysova opozarja na ideološke razlike med domačim delom in zaposlovanjem otrok. Delo v domačem okolju naj bi imelo poleg ekonomskih koristi tudi številne vzgojne lastnosti in je pomembno v pridobivanju veščin, medtem ko gre pri zaposlovanju otrok predvsem za izkoriščanje njihove delovne sile.82 Za mnoge je bilo, zlasti takoj po vojni, delo tudi edini način preživetja: »[…] Hrane ni bilo dovolj. Mama pa sama za delo [očeta so tik po koncu vojne ubili, op. p.], samo terala nas je. Delat, pa delat. Mi smo tako delali. Pa še drugam smo hodili delat. […] Največkrat sem mogla iti jaz. Me je mama poslala: Ti pojdi, tebi delo gre! Pa sem bila za vse.«83 Na drugi strani pa je delo v kmečkem okolju predstavljalo tudi vrednoto, medtem ko je delavstvo in meščanstvo že vnašalo nove vzgojne principe z manj delovnimi obveznostmi na plečih otrok in z več prostega časa. V drugi polovici 20. stoletja so se vrednote od dela že počasi pričele pomikati v prid šolanju.84

Poleg sredstva za preživetje in vrednostnih aplikacij je delo pomenilo polje, na katerem so se najbolj očitno oblikovale spolne vloge. Skozi učenje in usvajanje specifičnih znanj, kot so čiščenje hiše, paša in podobno, so otroci postajali ženske in moški. Zahtevnejše delo, ki so ga naložili otrokom, je bilo v preteklosti pogosto tista ločnica, ki je zaznamovala prehod iz enega obdobja odraščanja v drugega,85 prehod iz časa iger v čas dela. Sicer pa sta bila delo in igra pogosto prepletena. Chick meni, da je striktno ločevanje med delom in igro bolj posledica kulturnih opredelitev, s katerimi odrasli pojmujejo delo, medtem ko otroci teh ločnic ne občutijo tako ostro.86

Čeprav s primesmi igranja, pa delo le ni dopuščalo toliko improvizacije kot igra sama in prav v tem se neposredno zrcali tudi ustvarjalnost otrok, utemeljena na učenju in privzemanju kulturnih prvin. O igri »ti si lepa, ti si lepa, ti si najlepša« Mirko Ramovš denimo piše, da gre »morebiti za odsev svatbenih šeg, zlasti prizora z lažno nevesto. […] Otroci so ta prizor nedvomno spremljali, saj je bil po svoji dramatičnosti zelo mikaven in ni čudno, če je našel odmev v njihovi igri.«87 Učenje torej ni bilo le pasivno opazovanje, pač pa tudi kreativen proces, v katerega so bili otroci aktivno vključeni.

Sklenemo lahko, da se nam skozi etnološke prispevke pravzaprav izrisuje specifična družbena slika otroštva nekega časa in prostora. Skozi to lečo se nam otroštvo lahko le še enkrat potrdi kot kulturni in zgodovinski konstrukt, ujet v različne družbene paradigme in ideologije. Prav skozi slednje se nam jasno kaže ločnica, ki jo je proizvedel oziroma jo proizvaja pričujoči čas, v katerem v postindustrijskem svetu obravnavamo otroštvo kot »sfero zaščitenosti in nedolžnosti, ločenosti od politične sfere, javne sfere in od dela«,88 kot takega pa ga pogosto prepoznavamo skozi pojem protektivnega otroštva.89

82 Nieuwenhuys, v: Chick, Work, Play, str. 120.83 Močnik, Koncept mladosti, str. 51.84 Močnik, Koncept mladosti, str. 52.85 Prav tam.86 Chick, Work, play, str. 121; glej tudi Stanonik, Otroštvo, str. 13587 Ramovš, Otroške igre, str.137.88 Zidar, Nove – stare reprezentacije, str. 359.89 Zidar, prav tam; primerjaj tudi Pišot, Sociološka analiza.

Barbara Turk Niskač, Teja Močnik: »Čas iger in čas dela.« Podobe otroštva …172

Etnografsko gradivo nam pripoveduje o vpetosti otrok v družinsko življenje, o organski vključenosti vanj, ki jo narekujejo vzgoja, delo, šolanje in igra. To je z ozirom na današnje poudarke o participaciji otrok na vseh ravneh družbenega življenja90, skorajda nekoliko paradoksalno, saj otroci, vsaj v diskurzu protektivnega otroštva, nastopajo v mnogo bolj izolirani vlogi, kot nam to kaže podoba iz preteklosti, kjer so bili otroci tesno povezani s svetom odraslih ter so se o njem in iz njega neposredno učili. Razlike lahko iščemo bolj v možnostih odločanja, za katere kaže, da jih otroci v družinski in družbeni hierarhiji preteklega stoletja niso mogli izvrševati, medtem ko je danes poudarek prav na teh možnostih, čeprav se pogosto zdi, da so tudi danes te le fiktivne: »otroci menijo, da so samostojni, ker se pogovarjajo, preden na koncu (načeloma kljub svoji volji) ustrežejo staršem«.91 Vzporednica, ki povezuje pretekle (etnološke) predstave s sedanjimi in je lastna otroštvu ne glede na avtorske, paradigmatske in druge družbene konotacije, je torej prav učenje v vsej svoji globini.

Literatura

Baš, Angelos (ur.), SEL – Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Brumen, Borut, Na robu zgodovine in spomina. Urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941.

Murska Sobota: Pomurska založba, 1995. Brumen, Borut, Sv. Peter in njegovi časi. Socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana:

Založba Cf, 2000.Chick, Garry, »Work, Play, and Learning«. V: Lancy, David, John Bock in Suzanne Gaskins (ur.), The Anthro-

pology of Learning in Childhood. Walnut Creek, Lanham, New York, Toronto, Plymouth: Altamira Press, 2010, str. 119–143.

Destovnik, Irena, Moč šibkih: Ženske v času kmečkega gospodarjenja. Celovec: Založba Drava, 2002.Ferlež, Jerneja, »Igre in igrače v Mariboru med obema vojnama«. V: Folklornik 1, 2005, str. 28–32.Gaskins, Suzanne, »Children's Daily Lives among the Yucatan Maya«. V: LeVine, Robert A. in Rebecca S.

New (ur.), Anthropology and Child Development: A Cross-Cultural Reader. Malden, 2008, str. 280–288.Geertz, Clifford, Works and Lives. The Anthropologist as Author. Kalifornija: Stanford University Press, 1988.Godina, Maja, Iz Mariborskih predmestij: O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941.

Maribor: Založba Obzorja, 1992. Kikelj, Urša, Ljubljanska otroška igrišča. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2011. James, Allison in Adrian James, Key Concepts in Childhood studies. Los Angeles, London: Sage, 2008.Kremenšek, Slavko, Ljubljansko naselje Zelena Jama kot etnološki problem. Ljubljana: SAZU, 1970.Kuhar, Metka, »Palica in korenček v kot!«. V: Emzin, revija za kulturo XXI/1-2, 2011, str. 71–73.Kuret, Niko, Igra in igrača v predšolski in šolski dobi. Maribor: Obzorja, 1959.Lave, Jean in Etienne Wenger, Situated learning: Legitimate peripheral participation. Cambridge: Cambridge

University Press, 1998.Makarovič, Marija, Predgrad in Predgrajci: Narodopisna podoba belokranjske vasi. Ljubljana: Kresija, 1985.Močnik, Teja, Otroške krajine med fikcijo in realnostjo. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska

fakulteta. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2007. Močnik, Teja, »Koncept mladosti in odraščanja skozi družinske zgodbe treh generacij: pripovedi babice,

hčere in vnukinje«. V: Razpotja, 5, 2011, str. 51–54.Montgomery, Heather, An Introduction to Childhood: Anthropological Perspectives on Children’s Lives. West

Sussex: Wiley Blackwell, 2009.Narat, Tamara, Tatjana Rakar, Nadja Kovač, Participacija otrok v postopkih odločanja. Končno poročilo.

Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Ljubljana 2010.

90 Primerjaj Narat in drugi, Participacija otrok.91 Kuhar, Palica in korenček, str. 72.

Zbirka ZČ / 45 173

Pišot, Saša, Sociološka analiza fenomena »protektivnega« otroštva: primer vzgojnih imperativov staršev predšolskih otrok. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper, 2008.

Puhar, Alenka, Prvotno besedilo življenja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2004. Ramovš, Mirko, »Otroške igre z odvzemanjem in privzemanjem na Slovenskem«. V: Traditiones 20, 1991,

str. 127–142.Ramšak, Mojca, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji – na primeru koroških Slovencev.

Ljubljana: Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književnosti, 2003.Ramšak, Mojca, »Etnološko preučevanje otrok v slovenski etnologiji in folkloristiki«. V: Etnolog 17 (68),

2007, str. 31–41.Ravnik, Mojca, Galjevica. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1981.Ravnik, Mojca, »Slavko Kremenšek – šestdesetletnik«. V: Traditiones 20, 1991, str. 211–214.Ravnik, Mojca, Bratje, sestre, strniči in zermani: družina in sorodstvo v vaseh v slovenski Istri. Ljubljana: ZRC

SAZU; Koper: Lipa, 1996.Rožman, Irena, Peč se je podrla. Kultura rojstva na Slovenskem podeželju. Ljubljana: Slovensko etnološko

društvo, 2004.Sereinig, Ursula, Križ kraž kralj Matjaž: otroške pesmi, igre in igrače na južnem Koroškem. Celovec: Slovenski

narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik, 2003.Slavec Gradišnik, Ingrid, Etnologija na Slovenskem. Med čermi narodopisja in antropologije. Ljubljana: ZRC

SAZU, 2000.Sok, Jasna, Družina skozi življenjsko zgodbo: pričevalnost gradiva s Kozjanskega. Neobjavljeno magistrsko

delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2003.Stanonik, Marija, »Otroštvo med igro in delom«. V: Žirovski občasnik 13/14, 19/20, 1992–1993, str. 105–140.Stanonik, Marija, »Otroška slovstvena folklora«. V: Traditiones 10-12, 1984, str. 85–94.Štrekelj, Karel, Slovenske narodne pesmi. Ljubljana: Slovenska matica, 1895.Tomažič, Tanja, »Ko si otrok, je vedno in povsod lepo: o življenju otrok v Beli Krajini pred drugo svet. vojno:

zapiski etnologinje«. V: Rodna gruda: revija za Slovence po svetu 7, 1990a, str. 33. Tomažič, Tanja, »O življenju otrok in mladine, o njihovi vzgoji in vlogi v družbi«. V: Dular, Andrej (ur.),

Etnološki mladinski raziskovalni tabor Stari trg ob Kolpi 1989. Ljubljana, 1990b, str. 51–60.Tomažič, Tanja, Igrače: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej,

1999.Zelizer, Viviana, Pricing the priceless child: The changing social value of Children. New Jersey: Princeton

University Press, 1985.Zidar, Marija, »Nove – stare reprezentacije otrok in otroštva: Dekonstrukcija 'protektivnega' otroštva«. V:

Teorija in praksa 40 (2), 2003, str. 357–374.Žagar, Janja, Vrata kroga: o rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski etnografski

muzej, 1997.