eva kraševec bezgova pravljica - lgl.si · pdf filečas bežali na obraz, in radovedne...

Eva Kraševec

Bezgova pravljicaPo motivih Bezgove mamke H. Ch. AndersenaSEZONA 2012/13

BEZGOVA PRAVLJICA za tisk.indd 1 05/02/2013 15:10

Lutkovno gledališče LjubljanaKrekov trg 2, 1000 LjubljanaTelefon 01 3000 [email protected]

Blagajna LGL je odprta od ponedeljka do petka med 9. in 19. uro, ob sobotah med 9. in 13. uro in uro pred predstavo.Telefon 01 3000 982, 080 2004

Gostovanja in organizirani obiski šol in vrtcevEdita Golob, telefon 01 3000 976 [email protected]

Spletna prodaja vstopnicwww.lgl.si

Svet Lutkovnega gledališča Ljubljanadr. Milena Mileva Blažić (predsednica), mag. Mojca Jan Zoran (namestnica predsednice), mag. Nina Kalčič, Barbara Rogelj, Alojz Sedovnik

Strokovni svet Lutkovnega gledališča Ljubljanadr. Blaž Lukan (predsednik), Brane Vižintin (namestnik predsednika), Matjaž Loboda, mag. Jasna Vastl, dr. Mateja Pezdirc Bartol

LGL je član naslednjih združenj

twitter.com/Lutkovno

fb.me/LutkovnoGledalisceLjubljana


Eva Kraševec

Bezgova pravljica

REŽIJA Yulia RoschinaDRAMATURGIJA Eva Kraševec

LIKOVNA PODOBA, SCENOGRAFIJA, KOSTUMOGRAFIJA Ana ViktorovaGLASBA Nino de GleriaLEKTURA Tatjana Stanič

OBLIKOVALEC LUČI Jaka VarmužASISTENTKA SCENOGRAFINJE Tinka Leskovšek

TEHNOLOGIJA LUTK Ana Viktorova, Mitja RitmaničIZVAJALCI GLASBE Jelena Ždrale, Igor Vicentič, Eva Jurge,

Primož Fleischman, Nino de Gleria

NASTOPAJO

Deček Maja KunšičDedek Iztok Valič

Babica, Vila Driada Sonja Kononenko

VODJA PREDSTAVE IN OBLIKOVALEC ZVOKA Aca IlićLUČNA MOJSTRA Danilo Korelec, Srečo Brezovar

SCENSKI TEHNIK Slobodan IlićIZDELAVA LUTK Ana Viktorova

IZDELAVA SCENE IN KOSTUMOV Tiziana Alberton, Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Zoran Srdić, Jernej Remše, Richard Maasarani,

Mitja Ritmanič, Marjeta Valjavec

Po motivih Bezgove mamke H. Ch. Andersena

PREMIERI : 14. IN 15. FEBRUAR 2013 • MALI ODER LGLLUTKOVNO GLEDALIŠČE L JUBL JANA • SEZONA 2012/13


Za devetimi gorami in devetimi vodami je na daljnem severu, kjer so pozimi kratki dnevi in dolge mrzle noči, živel majhen deček, ki je bil zelo bolehen. Imel je svetle, pšenične lase, ki so mu ves čas bežali na obraz, in radovedne modre oči. Bil je tako majhen in droben, da bi ga zlahka odpihnila tudi najlahnejša sapica. Ni imel prijateljev, saj so se vsi igrali na travniku ali se podili po gozdu. Deček pa je najraje ostajal doma, poslušal pravljice, gledal skozi okno, opazoval ptice, ki so se poigravale z drevesi, hrepeneče strmel na s soncem obsijano dvorišče in z otroško otožnostjo premišljeval, kako lepo bi se bilo igrati zunaj. Včasih, ampak čedalje redkeje, so ga obiskali sošolci in ga vabili na sprehode po gozdu, vendar je bilo dečka strah, da bi se znova prehladil, saj bi nato moral ležati v postelji in za kazen še piti bedasti bezgov čaj, ki ga vedno opeče po jeziku. Zato se je raje skrivaj igral na skrivnostnem podstrešju. Nekega zimskega dne se je znova prehladil in nihče ni mogel ugotoviti, kako se je to zgodilo. Babica je zakurila v štedilniku, da bi mu pripravila veliko skodelico čaja. Tokrat sta z dedkom sklenila, da bosta dečku pripravila presenečenje in mu razkrila skrivnost

Eva Kraševec

Bezgova pravljica

bezgovega čaja. Na skrivaj sta se dogovorila, da bosta dečku ob vročem bezgovem čaju, ki pozdravi tako prehlad kot tudi katere hujše bolezni, povedala zdravilno pravljico.

Dedek je začel pripovedovati zgodbo o čudoviti vili Driadi, ki živi v bezgovem grmu in ki nas obišče, ko smo bolni. »Bezgova driada se skupaj s pravljico skriva v čajniku,« zaupno prišepne dedek. »Le popij čaj, mogoče se bo prikazala. Pa popihaj, da se ne opečeš!« Deček nejeverno in s težavo prav počasi popije dva požirka čaja, gre do mize ter poškili v čajnik. Iz njega se sprva nekoliko pokadi, malo zaropota, čajnik se trikrat zavrti, nato poči in nenadoma se zasliši čudovit, nežen glasek: »Pozdravljen, deček, danes ti bom jaz povedala pravljico!« Iz čajnika pred dečkovimi očmi zraste veliko bezgovo drevo, na katerem sedi nenavadna deklica z zelenimi lasmi. Obleko ima iz bezgovih listov, v naročju pa vse polno bezgovih cvetov, ki jih kot snežinke posuje po presenečenem dečku. Deklica, ki je pravzaprav vila Driada, vzklikne:


»Pridi, popeljala te bom na čudežno potovanje, ki ga ne boš nikoli pozabil!«

In že letita nad bežečo pokrajino, pod sabo vidita reke, gozdove, travnike, vasi in mesta. Driada ves čas vzklika: »Tega ne boš nikoli pozabil!« Raziskala sta sleherni kotiček gozda in na obronku odkrila prve zvončke. Opazovala sta zelenenje dreves v Deželi brstenja prvih ljubezni in se nagajivo skrivala za debli. Deček je prvič v življenju izdolbel piščal in zaigral posebno pomladno pesem, Driada pa je vzklikala: »Tega ne boš nikoli pozabil!«

Odpravila sta se naprej in letela čez širne gozdove, obiskala gradove in revne kmete, prešerno prepevala in tako vsakemu, ki ju je srečal, polepšala dan. Ustavila sta se ob reki in deček si je zaželel, da bi se lahko kot kralj in kraljica vozila s čolnom po prekopih. Zaželel si je še, da

bi lahko tudi sam nosil krono in se z Driado kot kraljevič lovil po travnikih. Sredi belega dne sta z neba padli zvezdi, postali kroni in deček se je ob Driadini ljubeznivosti opogumil ter začel ustvarjati svoje kraljestvo. Trava je zrasla, zacvetel je mak in deček se je z Driado veselo lovil po Poljih zorečega življenja.

Njuno prijateljstvo se je utrdilo, ko se je poletje že začelo prevešati v jesen. Zapihal je močnejši veter in Driada je morala na pot. Deček je tiho zaslutil odhod v Pisane gozdove poslavljanja in močno ga je stisnilo pri srčku. »Zakaj odhajaš, Driada?« Bezgova vila se je milo nasmehnila in mu pojasnila: »Grem, ker se bliža zima, in takrat počivam do pomladi.«

Deček se je razžalostil, stisnila ga je tesnoba in nenadoma se mu je zazdelo, da je vsega lepega


konec. Gozdovi so se spremenili v Belo pokrajino pozabljenja in dečka je postalo na smrt strah. Zazdelo se mu je, da je popolnoma sam na celem svetu, pozabil je na pomlad, poletje in jesen in ni opazil niti iskrive beline snežink, ki so se vrtinčile okoli njega. Močno se je stisnil k sebi in zaspal.

V sanjah je poletel vse do Lune, v kateri je prepoznal Driadin nasmeh. In Luna mu je rekla: »Dragi deček, naj te ne bo strah, vsake zime je enkrat konec. Le pogum! Če si pogumno izbereš svojo pot in cilj, te bom varovala in vodila!« Dečka pa je zanimalo samo eno: »A bom še kdaj videl mojo vilo, vilo Driado?« In Luna je odgovorila: »Seveda. Če boš zbral pogum in skočil v vrtiljak veselja.« Deček je previdno pogledal navzdol proti Zemlji in se kljub strahu odločil za pogumni skok: »Pa naj bo, poguuuum!« V skoku se je iz krika

strahu izvil vzklik navdušenja. Deček je v daljavi zaslišal Driadin glas in se znašel na najlepšem vrtiljaku, kjer so se okoli njega vrteli letni časi: pomlad, poletje, jesen in zima. In deček je spoznal, da ima vsak letni čas svoj čar in da je tudi zima nekaj prav posebnega. Pogumno se je vrtel, vse dokler ga ni premotil oddaljen babičin glas: »Naš mali pa res mirno spi, kdo ve, kaj neki sanja, da se tako smeji!« Deček se je ob teh besedah nenadoma predramil, zaspano zamežikal in prav nič mu ni bilo jasno, kaj se je v resnici zgodilo. Spomnil pa se je, da je bil v toplih krajih, kamor ga je popeljala njegova vila, vila Driada, in pa seveda tudi skodelica vročega bezgovega čaja. In počutil se je mnogo bolje.


Bezgova pravljica, ki je nastala po literarni predlogi Andersenove pravljice Bezgova mamka, (Hyldemoer), je pravljica o spominu in o tem, kako iz zgodbe nastane pravljica. »Najčudovitejše pravljice zrastejo iz resničnega,« preberemo pri Andersenu, in prav zato ob pripovedovanju resnične zgodbe iz čajnika v njegovi pravljici vzbrsti velik grm, pravo bezgovo drevo. V njem živi bezgova driada, na Danskem poznana kot bezgova mamka, sama pa pravi, da jo lahko kličemo tudi spomin. Driado prikliče zgodba o starih zakoncih, ki jo prehlajenemu dečku pripoveduje šegavi starec. V njegovi zgodbi se stari pomorščak in njegova žena na dan zlate poroke spominjata lepih in tudi težkih trenutkov iz svojega življenja. Lepi so bili v otroštvu, ko sta zasadila bezgov grm, težki pa v času, ko je kot pomorščak plul po morjih in mlada deklica ni vedela, ali se bo sploh še kdaj vrnil. Prehlajenemu dečku se ta zgodba ne zdi preveč pravljična, zato iz bezgovega drevesa, ki je zrasel v čajniku, nepričakovano prileti bezgova driada. Vzame dečka, si ga položi na svoje prsi iz bezgovih vej in ga ponese čez širno dansko pokrajino. Driada se spremeni v mlado deklico in z dečkom v štirih letnih časih prepotujeta vso deželo. Poje mu pesem: »Tega ne boš nikoli pozabil!« in ko mali deček zraste v moža, mora prav tako kot pomorščak iz zgodbe šegavega starca na morje. Čez mnoga leta stari mož in stara žena, podobno kot praded in prababica v zgodbi šegavega starca, sedita pod cvetočim bezgovim drevesom. Nad njima v krošnji drevesa sedi bezgova driada, ki si iz venčka izpuli dva cvetova. Ko ju poljubi, se spremenita v zlati kroni, ki ju položi na glavi starih zakoncev. Dedek svoji stari ženi pripoveduje zgodbo o bezgovi driadi, kot so mu jo povedali, ko je bil še majhen. Prav tu se pravljica konča in prehlajeni deček, ki je medtem zaspal, plane pokonci. Ne ve, ali je sanjal ali je bilo vse to res. Bil je namreč v toplih krajih, kamor ga je zaneslo … kdo ve kaj. Morda le dve zvrhani skodelici bezgovega čaja.

Eva Kraševec

Potovanje med resničnostjo spomina in pravljičnostjo sanj


Pravljica Bezgova mamka ponazarja paradigmo, po kateri deluje kolektivni spomin in prenašanje preprostih, a bistvenih informacij iz roda v rod. To so informacije, ki so osnovni gradniki neke družbe in njene kulture. V tej pravljici Andersen jasno izriše potek nastanka pravljice, ki vznikne iz resničnega in se nato preoblikuje, dobi magične elemente ter s tem simbolno vrednost za neko družbo. Bezgova mamka je tako pravljica v pravljici, pravljica o nastanku pravljice in pa pravljica o pomembnosti spomina, tako zgodovinskega kot tudi kolektivnega in intimnega. Obstajajo tanke, nevidne vezi, ki držijo od ene do druge in naslednjih generacij. Te vezi krepi pripovedovanje oziroma ustno izročilo, ki predstavlja stik s prvotno zgodbo. Prav to pozna in novim generacijam vedno znova pripoveduje bezgova mamka, ki je v realnosti sicer ne vidimo, lahko pa njeno čarobno delovanje občutimo na nivoju simbolnega. Zato sama sebe imenuje spomin, ki pa, kot vemo, deluje po svojih zakonitostih in ni nikoli popolnoma zanesljiv. Meje resničnosti so pogosto zabrisane, nekatera mesta umanjkajo in jih nadomestijo nova, včasih se resničnost celo popolnoma preoblikuje v pravljično magijo in zakrije sledi prvotne zgodbe. Vendar pa paradigma kljub temu deluje, vse dokler je zgodba živa, pripovedovana in razumljena.

Priredbo Bezgove mamke smo naslovili Bezgova pravljica, saj njeno pravljično dramsko jedro tematizira zdravilno moč pravljic in domačega bezga (sambucus nigra). Naš Deček ni samo bolehen, ampak tudi prestrašen in negotov, boji se odkrivati zunanji svet in večino časa preživi v domači izbi. Prehlajeni Deček si zaželi pravljico o otroštvu Dedka in Babice in o Dedkovem potovanju v tople kraje, saj je njegova skrita želja, da bi tudi on odkrival svet in potoval v čudežne dežele. Andersenov šegavi starec v Bezgovi pravljici postane Dedek, dečkova mama Babica in kar naenkrat se znajdemo v stari izbi, kjer sobivajo različne generacije in kjer se resnične zgodbe s pripovedovanjem prenašajo iz roda v rod. Dedek in Babica v Bezgovi pravljici pripovedujeta zgodbo svojega življenja, vendar se Dečku ta že tolikokrat slišana pripoved ne zdi preveč pravljična. Njegova želja po resnično pravljični pravljici, v kateri se zgodijo čudežne stvari, in po odkrivanju sveta za oknom domače izbe


prikliče bezgovo vilo Driado, s katero se poda na sanjsko potovanje, kjer se mu uresničijo njegove najbolj skrite želje in kjer doživi tudi preizkušnjo poguma. Sanjsko potovanje je zdravilo za Dečkovo dušo, bezgov čaj s svojimi zdravilnimi učinkovinami pa za prehlad, ki ga muči v turobnih zimskih dneh. Potovanje med resničnostjo in sanjami vodi in usmerja sanjska logika, v kateri se vzpostavljajo nenavadne povezave, popačenja realnih dogodkov, zamenjave podrobnosti in osrednjih motivov ipd.

Pripovedovalci zgodb so, tako kot bezgova driada, šegavi starec in Hans Christian Andersen, posebna bitja. Zaradi svoje naloge so pogosto postavljeni izven družbe, morda lahko tako bolje opazujejo ali živijo svoje svetove skozi pripovedovanje zgodb. Sicer nevidno delovanje spomina se v Bezgovi pravljici konkretizira skozi večpomensko poetično simboliko bezga. Bezeg je simbol ljubezenske zvestobe, v njem prebiva osrednja germanska boginja Holder ali Holla, pred hišo zasajen bezgov grm pa ščiti dom pred zlobnimi duhovi. Bezeg ima pomembno mesto tudi v domači lekarni, saj ga zaradi ugodnega vpliva na imunski sistem uporabljamo pri prehladu in vročini. Prehlajenega Dečka v Bezgovi pravljici prav bezgov čaj popelje na fantazijsko potovanje skozi letne čase, v neznane kraje in v samo jedro čarobnega dogajanja, v katerem odkrije bogastvo in lepoto življenja ter se kaj hitro počuti veliko bolje.


Bezgova mamka je zgodba o spominu in nastajanju pravljic. Andersen se v njej igra s časom, ki ga pretaka iz preteklosti v sedanjost in iz sedanjosti v prihodnost kot bezgov čaj iz čajnika v skodelico in spet nazaj v čajnik. In v trenutku se nam zazdi, da ima pravljica več dimenzij, da gre za zgodbo v zgodbi.

Tudi prostor je v pravljici majhen in velik hkrati. Glavni junak, prehlajeni deček, v njej potuje iz enega geografskega prostora v drugega s takšno lahkoto kot lastovica, ki jeseni s severa leti na jug. Prostor je zanj kot menjava letnih časov. Svet se mu v nekem trenutku zdi neskončno vesolje, že v naslednjem pa je kot filigransko izdelana miniaturna igrača, ki jo lahko spravi v šatuljo.

Andersen nam pravzaprav pripoveduje o tem, da je otroštvo najbolj učinkovit čas za burjenje domišljije. In kot ugotavljajo znanstveniki, prostor in čas v otroštvu dejansko dojemamo drugače.

Mladi ameriški nevroznanstvenik David Eagleman, ki preučuje čas, nam razodene, zakaj se nam zdi, da se svet, ko smo še otroci, vrti počasi, ko pa se staramo, vse teče hitreje. Za otroka je namreč vse, kar se dogaja okoli njega, nekaj novega, zapomniti si mora vsak delček tega, kar doživlja. In več kot je novih stvari, daljši je trenutek. Ko nam je svet že znan, možgani shranjujejo manj informacij, in zdi se nam, da vse poteka hitreje. Poglejmo si primer iz vsakdanjega življenja: ko se po neki poti vozimo prvič, se nam zdi zelo dolga, ko jo že poznamo, nam potovanje po njej mine hitreje. Prav zato se nam zdi, da poletja v otroštvu trajajo večno, ko smo starejši, pa minejo, medtem ko dremljemo na poletnem vrtu. Andersen te izkušnje lepo ujame v podobe Bezgove mamke.

Irena Štaudohar

Svetloba spomina


Od vseh spominov, ki jih imamo, so prav tisti na naše otroštvo najbolj živi. Saj ko smo majhni, šele spoznavamo svet okoli sebe. Takrat se nam zgodijo zelo pomembne stvari in vse nam je novo. Svet se nam zdi majhen, kot pravi pisatelj Vladimir Nabokov, tako majhen, da bi ga lahko vtaknili v kengurujevo vrečo.

Nabokov v svoji avtobiografiji Govori, spomin, ki velja za eno najlepših knjig o otroštvu in ki jo imamo prevedeno v slovenščino, opisuje, da se spomni, kdaj je prvič razmišljal o svojem jazu. To se je zgodilo v trenutku, ko je dojel, da sta mama in oče starejša od njega, da čas teče naprej, da ga premika neznana sila in da je čas premičen medij, ki si ga deli z drugimi ljudmi, »kot si navdušeni kopalci delijo lesketajočo se morsko vodo«.

Še nekaj je značilno za naše spomine iz otroštva. Sestavljamo in utrjujemo jih skupaj s svojimi bližnjimi in starši. Psihologi svetujejo, naj se z otroki čim več pogovarjamo. Ko z njimi klepetamo o preteklosti, jim pomagamo pogledati nase v minevanju časa. Te trenutke si bodo bolj zapomnili in se jih v prihodnosti laže spomnili.

Otroci imajo radi, če jih sprašujemo o tem, česa vse se spomnijo iz svojih kratkih življenj. Všeč jim je, če jih vzpodbujamo k dovzetnosti za čutne dražljaje. Nabokov se v svoji knjigi spominja, kako mu je njegova mama ves čas slikala akvarele, mu kazala ptice, ga učila o naravi in mu ob jutrih na blazino v postelji prinašala dišeč španski bezeg. Tudi Andersen v Bezgovi mamki aktivira vsa čutila dečka, saj še bralci vonjamo njegov bezgov čaj ali v laseh začutimo rumene bezgove cvetove, kot takrat, kadar spomladi sedimo pod tem grmom. »Najčudovitejše pravljice zrastejo iz resničnega,« dečku pravi vila, ki ga popelje na potovanje.

Spomin ima še mnogo pravljičnih fenomenov, včasih je kot severni sij, ki nebo spremeni v trodimenzionalni prostor in naelektri naše telo. Nevrologi ugotavljajo, da so naši najbolj intenzivni spomini iz otroštva velikokrat obsijani z žarečo svetlobo. Tega se zavedajo tudi pravljičarji ali filmski režiserji, ki prizore reminiscence velikokrat prikazujejo v beli svetlobi. Spomini so v takšnih prizorih svetli zato, ker jih kot potapljači potegnemo na kopno zavedanja iz globokega, temnega mentalnega oceana. Slikarka Georgia O’Keeffe, ki je v starejših letih


živela in ustvarjala pod žgočim soncem v Novi Mehiki, je trdila, da jo ta žareča svetloba privlači, ker so z njo obsijani njeni prvi spomini.

Ko danes beremo knjige o nevrologiji in spominu ter prebiramo Bezgovo mamko, se nam zdi neverjetno, kako natančno je znal v njej Andersen opisati delovanje spomina. Tisti čudni občutek v dečku, ko se hkrati zaveda preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kajti spomin deluje natanko tako. Ko se spominjamo otroštva, recimo nekega trenutka, ko smo bili stari sedem let, smo v bistvu dve bitji hkrati – to, kar smo zdaj, in to, kar smo bili takrat. Obe bitji v nas imata pri spominjanju svojo besedo. In spomin je sestavljen iz naših trenutnih in preteklih čustev, naše vizije o prihodnosti, naših želja in izkušenj. Ta povezava sedanjosti in preteklosti sestavi naš spomin.

Spomin je umetnik in vsak človek je zgodbar svojih avtobiografij. In s pomočjo spomina vidimo čas. Tako kot prehlajeni deček.


Zdravilne lastnosti bezga in ljudske modrosti o bezgu

Bezeg sodi v rod grmovnic oziroma nizkih dreves. Obstaja okoli trideset različnih vrst bezga. Njegov plod je jagodast in koščičast.

Bezeg ima številne zdravilne lastnosti, zato so ga v preteklosti imenovali tudi zdravilna skrinjica za kmečke ljudi.

Bezeg med drugim pomaga pri sladkorni bolezni, senenem nahodu, spodbuja delovanje znojnic, niža vročino, zdravi prehlad, čisti kri …

Pred bezgom, ki je ena najbolj priljubljenih zdravilnih rastlin, bi se morali vedno spoštljivo prikloniti, saj so v zdravilstvu uporabni prav vsi njegovi deli.

Če bezeg raste v bližini hiše ali ga obesimo nad okna in vrata, je hiša zagotovo zaščitena pred zlimi duhovi.

Če se otroci ne morejo zbrati in slediti pouku, jim za zajtrk pripravimo kos polnozrnatega kruha z marmelado iz bezgovih jagod. Učne težave bodo minile, nam pa bo enak zajtrk pomiril razdražene živčke.

Ljudska poimenovanja bezga: božovina, beza, bezdijina, bezg, bezga, bezl, bezgov, bezgovec, bezgovina, bezovc, boz, zovika, zovina …

Bezgovo cvetje vsebuje eterična olja, čreslovine, sluz, holin, sambunigin, smolo, sladkor, saponine, jabolčno, baldrijanovo in vinsko kislino.

Bezeg ima v prvih letih rasti obliko grma, kasneje pa lahko zraste tudi do deset metrov visoko. Bezeg doseže starost tudi do sto let (zelo težko ga namreč uničimo).

V bezgu živijo dobri duhovi, ki skrbijo za dobro počutje in varnost ljudi. Še danes ponekod veje bezga uporabljajo za izdelavo čarovnih paličic.

Na Danskem verjamejo, da prinaša nesrečo, če imaš pohištvo, izdelano iz bezgovega lesa.

Pri ritualu za zaščito pred zlimi duhovi raztreseš bezgove liste na vse štiri strani neba.

Bezgova vejica s tremi vozli varuje pred revmatizmom.

Bezeg začne cveteti junija, jagode pa dozorijo šele v septembru. Mlade poganjke, liste in cvetove moramo nabirati že zgodaj spomladi ob sončnem vremenu.


Kadar se prehladimo, nam pogosto najbolj pomagajo prav zdravilni recepti naših dedkov in babic. Zelo zdravilno je, če pijemo čaj iz posušenih bezgovih cvetov ali pa sok iz bezgovih jagod. Nato se v toplih volnenih nogavicah in s šalom okoli vratu uležemo v posteljo. Uporaba tovrstnih domačih zdravil je stara več sto let in se prenaša od ene do druge generacije iz roda v rod.

Zdravilno delovanje bezgovega čaja pa lahko na čudežen način vzpodbudi tudi domišljijo. To lahko odkriješ prav tu.

Raziskovanje:

1. Poišči knjigo z zdravilnimi zelišči ali knjigo domačih zdravil in preberi, kaj v njej piše o bezgu. Lahko tudi natančno prelistaš to knjižico, saj se že v njej skriva nekaj modrosti.

2. Naberi bezgove cvetove in jih posuši. Pri tem ti lahko pomagajo starši ali stari starši. Če bezeg še ne cveti, imajo bezgov čaj v lekarni, v trgovini ali na tržnici.

3. V knjigi Andersenovih pravljic poišči Bezgovo mamko in preberi njen začetek do prihoda driade. Razmisli, kako bi se pravljica lahko nadaljevala. Nadaljevanje lahko tudi zapišeš. Andersenovo pravljico primerjaj s svojo in povej, katera ti je bolj všeč.

4. Če si že videl lutkovno uprizoritev Bezgova pravljica, razmisli, kaj je v predstavi drugače kot v pravljici.

5. Naštej tri dogodke, ki se zgodijo Dečku na čudežnem potovanju z Driado v Bezgovi pravljici.

6. Kako Deček na čudežnem potovanju premaga strah?

7. Kaj pomeni, če v sanjah letiš?

Ali domišljijsko potovanje lahko pripomore k temu, da se počutimo bolje in morda tudi hitreje ozdravimo? Zakaj?

Pravljično-raziskovalni kotičekBEZGOVA PRAVLJICA


BEZGOV RECEPT ZA POMLADNO

RAZPOSAJENOST

Palačinke z bezgovimi cvetovi

Za štiri osebe potrebujemo:

4 jajca2,5 dl vode2,5 dl radenske5 dl mleka4 žlice olja1 žličko solipribližno 500 g bele mokenekaj bezgovih cvetov

Vse sestavine razen moke in bezga damo v posodo in jih dobro premešamo. Počasi dodajamo moko. Mešamo toliko časa, da testo postane gladko in primerno gosto, in ga nato pustimo stati pol ure. Bezgove cvetove, ki naj ne bodo preveč razcveteni, porežemo na največ 1 cm dolge majhne cvetke. Testo vlijemo v razgreto in namaščeno ponev. Nanj potresemo bezgove cvetke. Pečemo na obeh straneh. Palačinka naj bo nekoliko debelejša kot običajno, da se cvetovi lahko potopijo vanjo. Zraven si lahko privoščimo javorjev sirup ali med kot dodatno sladilo namesto sladkorja.

Bezgovi recepti

BEZGOV RECEPT ZA POLETNO ŽEJO

Bezgov sirup z medom

Potrebujemo:

30 velikih bezgovih cvetov2 kg medu (najbolje cvetličnega)3 l vodesok 4 limon

Bezgove cvetove prelij z vodo in namakaj 24 ur.Precedi skozi gazo. Dodaj med in kuhaj na šibkem ognju, mešaj, dokler ne zavre.Odstavi z ognja, dodaj sok štirih limon in še toplo nalij v steklenice.Hrani v hladnem in temnem prostoru.


BEZGOV RECEPT PROTI JESENSKI

MELANHOLIJ I

Marmelada iz bezgovih plodov

Potrebujemo:

2,5 kg zrelih plodov (zelenih ne smeš nabirati)2,5 kg sladkorja (sladkorja lahko dodaš tudi manj)sok 2-3 limon

Plodove daj v lonec in dodaj toliko vode, da jih prekrije. Kuhaj na šibkem ognju in zraven gneti plodove, da spustijo sok. Precedi skozi gazo.Dodaj sladkor in limone in nato ponovno kuhaj, da vse skupaj zavre. Odstavi in nalij v kozarce.

BEZGOV RECEPT ZA Z IMSKO RADOST

Bezgov čaj

Nabereš sveže bezgove cvetove in jih posušiš v senčnem in toplem prostoru. Ko se posušijo, jih shraniš v temne kozarce. Ko želiš piti bezgov čaj, zavreš vodo, daš vanjo posušene bezgove cvetove in pustiš nekaj minut. Nato odcediš in čaj naliješ v svoj najljubši lonček.

PA ŠE RECEPT ZA PRAVL JICO

Sestavine:

en junak z močno željo,eden ali več čudežnih dogodkov,tri, sedem ali devet magičnih števil,ena do tri modrosti.

Vse skupaj zmešaš z urokom in ena, dve, tri se pravljica rodi!


Eva Kraševec se je rodila nekega sneženega februarskega jutra na Notranjskem. Leta 2005 je vpisala študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani ter v okviru študijske izmenjave eno leto študirala na Freie Universität v Berlinu. V tem času je pisala kritike, dramatizacije in uprizoritvena besedila. Leta 2011 je diplomirala in sprejela mesto dramaturginje v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana. Poleg dramaturškega in uredniškega dela v Drami občasno ustvarja v drugih gledališčih, pri neinstitucionalnih projektih in piše. V študijskem letu 2011/2012 je vpisala podiplomski študij filozofije.

Yulia Roschina se je rodila leta 1982 v Moskvi in se leta 1990 preselila v Slovenijo. Leta 2009 je zaključila študij gledališke in radijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od takrat je režirala nekaj otroških predstav (Deklica za ogledalom Dima Zupana, lutkovno predstavo Ribica (in) Meena). Po študiju se je posvečala tudi režiji oper in avtorskim projektom. Tako je v Cankarjevem domu uprizorila dve operni enodejanki Težave na Tahitiju Leonarda Bernsteina in Telefon Gian Carla Menottija ter komorno opero Ogoljufani sodnik Christopha Willibalda Glucka. In se podpisala pod avtorske projekte Fedra Before And After v Gledališču Tartini, Vse Fedrine Ljubezni v Gledališču Glej in Sva.En.Sam v Plesnem teatru Ljubljana. Od leta 2008 vodi tudi gledališke delavnice v Gledališču Koper.


Ana Viktorova je vsestranska lutkovna ustvarjalka (režiserka, lutkovna tehnologinja, scenografinja in kostumografinja) iz Rusije. Diplomirala je na Državni akademiji gledaliških umetnosti v Sankt Peterburgu. Kot režiserka ali oblikovalka lutk je sodelovala z različnimi gledališči tako v Rusiji kot tudi v tujini. Njene najbolj znane predstave (Zločin in kazen, Pravljica o carju Saltanu, Vihar ... ) so bile nagrajene na različnih lutkovnih festivalih po vsem svetu. Leta 2005 je prejela državno gledališko nagrado zlata maska. Leta 2002 je ustanovila lutkovno gledališče KUKFO, v okviru katerega ustvarjajo mladi gledališki umetniki, producenti in igralci.

Tinka Leskovšek je študirala likovno pedagogiko v Ljubljani. Zadnja štiri leta aktivno sodeluje z Gledališčem Koper. Ukvarja se s scenografijo, likovno podobo predstave, izdelavo ter predvsem poslikavo scenskih elementov in rekvizitov. Bila je asistentka scenografije pri predstavah Ljubezen Anne Frank, Lepotica in zver, Podžig, Mali modri Huhu, Filumena Marturano, George Dandin in scenografinja in avtorica likovne podobe pri Dva, Ribica (in) Meena, Ogoljufani sodnik, Binka Tinka ...

Nino de Gleria, kontrabasist, baskitarist, skladatelj, aranžer in producent je študiral na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v avstrijskem Gradcu. Od leta 1995 deluje v okviru neodvisne glasbene produkcije Glasbeni Arboretum. Igra s Fake Orchestro, s skupino Brina & Strings ter sklada za godalni kvartet Godalika. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana sodeluje kot avtor glasbe že od leta 1996: Mala Lili, Od ena do nič, Sneguljčica, Ko smo bili še majhni in Predstavljajte si, Mala morska deklica, Mišek Miško in Belamiška … Soavtor pa je bil pri uprizoritvah Spet kosovirji!, Kako postaneš glavni, Zabava na luni, Kralj Alkohol.V nekaterih krogih je znan in cenjen predvsem zaradi nekonvencionalnih basovskih linij ter po oblikovno domiselnem in izvirnem glasbenem konceptu, ki se bržkone kaže kot avantgardističen in futurističen, bolj ali manj šokanten – poln sarkazma in pavlihovstva.


Lutkovno gledališče Ljubljana sofinancirata Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo.

Medijski pokrovitelji

Izvedbo projektov Small Size financira Evropska komisija. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Sponzorja

Lutkovno gledališče LjubljanaKrekov trg 2, 1000 LjubljanaTelefon 01 3000 970 [email protected]

Blagajna LGL (vhod pri grajski vzpenjači)Odprta od ponedeljka do petka med 9. in 19. uro, ob sobotah med 9. in 13. uro in uro pred predstavo.Telefon 01 3000 982, 080 2004

www.lgl.si

Gledališki list, sezona 2012/13Izdalo Lutkovno gledališče LjubljanaZa izdajatelja Uroš KorenčanOdgovorna urednica Ajda RoossTehnična urednica Lidija FranjićBesedila pripravila Eva KraševecLektorica Tatjana StaničFotografinja predstave in promocijskega materiala Urška BoljkovacIlustracije in oblikovanje Živa MoškričTisk Kocman Grafika, d. n. o.Naklada 1000 izvodov

twitter.com/Lutkovno

fb.me/LutkovnoGledalisceLjubljana


eva kraševec bezgova pravljica - lgl.si · pdf filečas bežali na obraz, in radovedne...

Documents